O RATIFIKACIJI KONVENCIJE SVETA EVROPE O PREPREČEVANJU TERORIZMA (MKSEPT)
1. člen
Ratificira se Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju terorizma, sestavljena 16. maja 2005 v Varšavi.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA SVETA EVROPE O PREPREČEVANJU TERORIZMA
Države članice Sveta Evrope in druge podpisnice te konvencije so se
glede na to, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami;
ob priznavanju koristi okrepljenega sodelovanja z drugimi pogodbenicami te konvencije;
v želji sprejeti učinkovite ukrepe za preprečevanje terorizma in se zlasti upreti javnemu ščuvanju k terorističnim napadom ter novačenju in usposabljanju za terorizem;
ob zavedanju velike zaskrbljenosti zaradi povečevanja terorističnih kaznivih dejanj in naraščajoče nevarnosti terorizma;
ob zavedanju negotovega položaja tistih, ki jim grozi terorizem, in v tej povezavi ob ponovnem poudarjanju globoke solidarnosti z žrtvami terorizma in njihovimi družinami;
ob priznavanju, da kazniva teroristična dejanja in kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji, ne glede na to, kdo jih je zagrešil, nikakor niso opravičljiva iz političnih, filozofskih, ideoloških, rasnih, etničnih, verskih ali drugih podobnih razlogov, ter ob sklicevanju na obveznost vseh pogodbenic preprečevati taka kazniva dejanja, če pa niso preprečena, je treba storilce kazensko preganjati in zagotoviti, da so kaznovani s kaznimi glede na težo dejanja;
ob sklicevanju na okrepitev boja proti terorizmu in ponovni potrditvi, da morajo vsi ukrepi, sprejeti za preprečevanje ali zatiranje terorističnih kaznivih dejanj, spoštovati načela pravne države, demokratične vrednote, človekove pravice, temeljne svoboščine in tudi druge določbe mednarodnega prava, če je primerno, tudi mednarodno humanitarno pravo;
ob zavedanju, da ta konvencija nima namena vplivati na uveljavljena načela svobode izražanja in svobode združevanja;
ob spoznanju, da je namen terorističnih dejanj, da s svojo naravo ali vsebino resno zastrašijo prebivalstvo ali neupravičeno prisilijo vlado ali mednarodno organizacijo, da izvede kakršno koli dejanje ali se mu odreče, ali da resno destabilizirajo ali uničijo temeljne politične, ustavne, gospodarske ali socialne strukture države ali mednarodne organizacije,
sporazumele o naslednjem:
1. člen – Pomen izrazov
1. V tej konvenciji »teroristično kaznivo dejanje« pomeni vsako kaznivo dejanje v obsegu in kot je opredeljeno v mednarodnih pogodbah, navedenih v dodatku.
2. Pri deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu lahko država ali Evropska skupnost, ki ni pogodbenica mednarodne pogodbe, navedene v dodatku, izjavi, da se pri izvajanju te konvencije v posamezni pogodbenici šteje, da pogodba ni vključena v dodatek. Veljavnost take izjave preneha takoj po začetku veljavnosti mednarodne pogodbe za pogodbenico, ki je dala tako izjavo, in mora o navedenem začetku veljavnosti uradno obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope.
2. člen – Namen
Namen te konvencije je okrepiti prizadevanja pogodbenic pri preprečevanju terorizma in njegovih negativnih vplivov na celovito uživanje človekovih pravic, zlasti pravice do življenja, z ukrepi, ki jih je treba sprejeti na državni ravni in z mednarodnim sodelovanjem ob ustreznem upoštevanju veljavnih večstranskih ali dvostranskih mednarodnih pogodb ali sporazumov med pogodbenicami.
3. člen – Državna politika preprečevanja
1. Pogodbenica sprejme primerne ukrepe, zlasti za usposabljanje organov odkrivanja in pregona ter drugih organov, za izobraževanje, kulturo, obveščanje, sredstva javnega obveščanja ter večjo javno ozaveščenost zaradi preprečevanja terorističnih kaznivih dejanj in njihovih negativnih učinkov ob obveznostih spoštovanja človekovih pravic, kot so določene v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in drugih obveznostih v skladu z mednarodnim pravom, kadar se nanašajo na to pogodbenico.
2. Pogodbenica sprejme ukrepe, ki bi lahko bili potrebni za izboljšanje in razvoj sodelovanja med državnimi organi zaradi preprečevanja terorističnih kaznivih dejanj in njihovih negativnih učinkov, med drugim z:
a) izmenjavo podatkov;
b) izboljšanjem fizične zaščite oseb in objektov;
c) okrepitvijo usposabljanja in usklajevalnih načrtov za civilne izredne razmere.
3. Pogodbenica podpira strpnost s spodbujanjem medverskega in medkulturnega dogovarjanja, ki vključuje, kadar je primerno, nevladne organizacije in druge dele civilne družbe zaradi preprečevanja napetosti, ki bi lahko prispevale k storitvi terorističnih kaznivih dejanj.
4. Pogodbenica si prizadeva spodbujati ozaveščenost javnosti glede obstoja, vzrokov, resnosti in nevarnosti, ki jih povzročajo teroristična kazniva dejanja in kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji, in razmisli o spodbujanju javnosti glede zagotavljanja dejanske in posebne pomoči pristojnim organom, kar bi lahko pomagalo preprečevati teroristična kazniva dejanja in druga kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji.
4. člen – Mednarodno sodelovanje pri preprečevanju
Pogodbenice si primerno in ob ustreznem upoštevanju svojih zmogljivosti pomagajo in se medsebojno podpirajo zaradi okrepitve usposobljenosti pri preprečevanju naročila storitve kaznivih terorističnih dejanj, vključno z izmenjavo podatkov in izkušenj, ter tudi z usposabljanjem in drugimi skupnimi preprečevalnimi prizadevanji.
5. člen – Javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja
1. V tej konvenciji »javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja« pomeni razširjanje sporočil ali njihovo dajanje na razpolago javnosti na kakšen drug način z namenom spodbujati storitev terorističnega kaznivega dejanja, kadar tako obnašanje, ki neposredno ali posredno zagovarja teroristična kazniva dejanja, povzroča nevarnost morebitne storitve enega ali več kaznivih dejanj.
2. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, opredeljenega v prejšnjem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
6. člen – Novačenje za terorizem
1. V tej konvenciji »novačenje za terorizem« pomeni spodbujati drugo osebo k storitvi terorističnega kaznivega dejanja ali udeležbi pri terorističnem kaznivem dejanju ali priključitvi združbi ali skupini zaradi pomoči pri izvedbi enega ali več terorističnih kaznivih dejanj, ki jih stori ta združba ali skupina.
2. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi novačenje za terorizem, opredeljeno v prejšnjem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
7. člen – Usposabljanje za terorizem
1. V tej konvenciji »usposabljanje za terorizem« pomeni zagotavljanje navodil za izdelavo ali uporabo razstreliva, strelnega orožja ter drugega orožja in škodljivih in nevarnih snovi ali za uporabo drugih posebnih metod ali tehnologij z namenom storitve ali prispevanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, ob zavedanju, da je zagotovljeno znanje namenjeno uporabi za ta namen.
2. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi usposabljanje za terorizem, opredeljeno v prvem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
8. člen – Nebistvenost storitve terorističnega kaznivega dejanja
Da bi se dejanje obravnavalo kot kaznivo dejanje v skladu s 5. do 7. členom konvencije, ni potrebno, da bi bilo teroristično kaznivo dejanje dejansko storjeno.
9. člen – Dodatna kazniva dejanja
1. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v notranjem pravu kot kazniva dejanja določijo:
a) udeležba pri kaznivih dejanjih iz 5. do 7. člena konvencije;
b) organiziranje ali usmerjanje drugih k storitvi kaznivih dejanj iz 5. do 7. člena konvencije;
c) prispevanje k storitvi enega ali več kaznivih dejanj iz 5. do 7. člena konvencije, ki jih stori skupina, ki deluje s skupnim namenom. Tak prispevek je naklepen in ima namen:
i) s ciljem podpirati kaznivo dejavnost ali kazniv namen skupine, če taka dejavnost ali namen vključuje storitev kaznivega dejanja iz 5. do 7. člena konvencije, ali
ii) z zavedanjem, da je namen skupine storiti kaznivo dejanje iz 5. do 7. člena konvencije.
2. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v skladu z njenim notranjim pravom kot kaznivo dejanje določi poskus storitve kaznivega dejanja iz 6. in 7. člena konvencije.
10. člen – Odgovornost pravnih oseb
1. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v skladu z njenimi pravnimi načeli določi odgovornost pravnih oseb za sodelovanje pri storitvi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije.
2. Ob upoštevanju pravnih načel pogodbenice je lahko odgovornost pravnih oseb kazenska, civilna ali upravna.
3. Taka odgovornost ne vpliva na kazensko odgovornost fizičnih oseb, ki so storile kazniva dejanja.
11. člen – Sankcije in ukrepi
1. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se za kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.
2. Predhodne pravnomočne obsodbe, izrečene v tujih državah za kazniva dejanja na podlagi te konvencije, se lahko v mejah, ki jih dovoljuje notranje pravo, upoštevajo zaradi določitve kazni v skladu z njo.
3. Pogodbenica zagotovi, da se pravnim osebam, ki se po 10. členu štejejo za odgovorne, izrečejo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske ali nekazenske sankcije, vključno z denarnimi kaznimi.
12. člen – Pogoji in zaščitne določbe
1. Pogodbenica zagotovi, da se kaznivost iz 5. do 7. in 9. člena konvencije določa, uveljavlja in uporablja ob spoštovanju človekovih pravic, zlasti pravice do svobode izražanja, svobode združevanja in svobode veroizpovedi, kot so opredeljene v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in drugih obveznostih v skladu z mednarodnim pravom, kadar se nanašajo na to pogodbenico.
2. Določitev, uveljavitev in uporaba kaznivosti v skladu s 5. do 7. in 9. členom konvencije bi morale poleg tega temeljiti na načelu sorazmernosti ob upoštevanju prizadevanja za zakonite cilje in njihove nujnosti v demokratični družbi ter izključevati kakršno koli obliko samovolje ali diskriminacijskega ali rasističnega obravnavanja.
13. člen – Varovanje, nadomestilo in podpora žrtvam terorizma
Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe za varovanje in podporo žrtvam terorističnih dejanj, storjenih na njenem ozemlju. Ti ukrepi lahko s primernimi državnimi programi in ob upoštevanju notranje zakonodaje med drugim vključujejo finančno pomoč in nadomestilo za žrtve terorizma ter njihove bližnje družinske člane.
14. člen – Jurisdikcija
1. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe za določitev svoje jurisdikcije za kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji:
a) če je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju posamezne pogodbenice;
b) če je kaznivo dejanje storjeno na ladji, ki plove pod zastavo te pogodbenice, ali v letalu, registriranem po pravu te pogodbenice;
c) če kaznivo dejanje stori državljan te pogodbenice.
2. Prav tako lahko pogodbenica določi svojo jurisdikcijo za kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji:
a) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena konvencije na ozemlju te pogodbenice ali proti njenemu državljanu;
b) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena konvencije proti državi ali vladnemu objektu te pogodbenice v tujini, vključno z diplomatskimi ali konzularnimi prostori te pogodbenice;
c) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena te konvencije in storjeno v prizadevanju prisiliti pogodbenico, da nekaj stori ali opusti;
d) če kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki ima običajno prebivališče na ozemlju te pogodbenice;
e) če je kaznivo dejanje storjeno v letalu vlade pogodbenice.
3. Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe zaradi vzpostavitve svoje jurisdikcije za kazniva dejanja iz te konvencije, če je domnevni storilec na njenem ozemlju in ga ne izroči pogodbenici, katere jurisdikcija temelji na enakih določbah glede jurisdikcije, kot so tiste po pravu zaprošene pogodbenice.
4. Konvencija ne izključuje kazenske jurisdikcije, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.
5. Če več pogodbenic uveljavlja jurisdikcijo za domnevno kaznivo dejanje iz te konvencije, se udeležene pogodbenice, kadar je to primerno, posvetujejo zaradi določitve najprimernejše jurisdikcije za kazenski pregon.
15. člen – Dolžnost preiskave
1. Ob prejemu informacije, da bi lahko bila oseba, ki je storila ali domnevno storila kaznivo dejanje, opredeljeno v tej konvenciji, na njenem ozemlju, sprejme pogodbenica vse potrebne ukrepe v skladu z notranjim pravom zaradi preiskave dejstev iz informacije.
2. Ko so okoliščine utemeljene, sprejme pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, primerne ukrepe v skladu z notranjim pravom, da bi s tem zagotovila prisotnost osebe zaradi kazenskega pregona ali izročitve.
3. Oseba je glede ukrepov iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo nanjo, upravičena do:
a) takojšnje vzpostavitve stika z najbližjim primernim predstavnikom države, katere državljan je, ali države, ki je sicer upravičena, da varuje pravice te osebe, če pa je oseba brez državljanstva, države, na ozemlju katere oseba običajno prebiva;
b) obiskov predstavnika te države;
c) seznanitve s pravicami v skladu s prejšnjima pododstavkoma.
4. Pravice iz tretjega odstavka se uveljavljajo v skladu z zakoni in drugimi predpisi pogodbenice, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, ob upoštevanju določb, da morajo omenjeni zakoni omogočati popolno učinkovitost namenom, za katere se priznavajo pravice v skladu s prejšnjim odstavkom.
5. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne vplivajo na pravico pogodbenice, ki uveljavlja jurisdikcijo v skladu s pododstavkom c prvega odstavka in pododstavkom d drugega odstavka 14. člena, da povabi Mednarodni odbor Rdečega križa, naj vzpostavi stike z domnevnim storilcem kaznivega dejanja in ga tudi obišče.
16. člen – Neuporaba konvencije
Konvencija se ne uporablja, če je bilo kaznivo dejanje iz 5. do 7. in 9. člena, storjeno v eni državi, če je domnevni storilec kaznivega dejanja državljan te države in je v tej državi in nobena druga država nima v skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena te konvencije pravice izvajati jurisdikcije, če se za take primere, kadar je to primerno, uporabljajo določbe 17. in 20. do 22. člena konvencije.
17. člen – Mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah
1. Pogodbenice si pomagajo pri preiskavi kaznivega dejanja ter v zvezi s kazenskimi ali izročitvenimi postopki glede kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije, vključno s pomočjo pri pridobivanju dokazov, ki so v njihovi lasti, potrebnih za postopke.
2. Pogodbenice uresničujejo svoje obveznosti iz prejšnjega odstavka v skladu s pogodbami ali drugimi sporazumi o vzajemni pravni pomoči, ki so jih morebiti sklenile. Kadar ni takih pogodb ali sporazumov, si pogodbenice pomagajo v skladu s svojim notranjim pravom.
3. Pogodbenice čim bolj sodelujejo v skladu z veljavnim pravom, pogodbami, sporazumi in dogovori zaprošene pogodbenice glede kazenske preiskave ali postopkov v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere bi lahko bila odgovorna pravna oseba v skladu z 10. členom konvencije na ozemlju pogodbenice prosilke.
4. Pogodbenica lahko preuči možnost za vzpostavitev dodatnih ukrepov zaradi izmenjave informacij ali dokazov z drugimi pogodbenicami, ki so potrebni za ugotovitev kazenske, civilne ali upravne odgovornosti v skladu z 10. členom.
18. člen – Izročitev ali kazenski pregon
1. Pogodbenica, na ozemlju katere je domnevni storilec kaznivega dejanja in ima jurisdikcijo v skladu s 14. členom, a ne izroči osebe, mora brez kakršne koli izjeme in ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju ali ne, predložiti primer brez neprimernega zavlačevanja svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona po postopkih po pravu te pogodbenice. Omenjeni organi ukrepajo tako kot pri katerem koli težjem kaznivem dejanju po pravu te pogodbenice.
2. Če je pogodbenici dovoljeno, da v skladu z notranjim pravom izroči ali drugače preda enega od svojih državljanov le pod pogojem, da se oseba vrne tej pogodbenici zaradi prestajanja kazni, izrečene kot posledica sodne obravnave ali postopka zaradi zaprosila za izročitev ali predajo osebe in se ta pogodbenica in pogodbenica, ki skuša doseči izročitev, strinjata s to možnostjo in drugimi primernimi pogoji, je taka izročitev ali predaja zadosten razlog za opustitev obveznosti, opredeljene v prejšnjem odstavku.
19. člen – Izročitev
1. Za kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije se šteje, da so vključena v vsako pogodbo o izročitvi, ki velja za katero koli pogodbenico pred začetkom veljavnosti te konvencije, kot kazniva dejanja, za katera se dovoli izročitev. Pogodbenice se zavezujejo, da bodo vključile ta kazniva dejanja v vsako pogodbo o izročitvi, ki jo sklenejo pozneje.
2. Če pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem pogodbe, prejme prošnjo za izročitev od pogodbenice, s katero nima sklenjene pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena pogodbenica, če tako sklene, šteje to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije. Za izročitev veljajo drugi pogoji po pravu zaprošene pogodbenice.
3. Pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem pogodbe, štejejo kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena te konvencije kot kazniva dejanja, zaradi katerih se med njimi dovoli izročitev ob upoštevanju pogojev, določenih z zakonodajo zaprošene pogodbenice.
4. Kadar je potrebno, se kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije zaradi izročitve med pogodbenicami obravnavajo, kot da bi bila storjena ne le v kraju, v katerem so se zgodila, ampak tudi na ozemlju pogodbenic, ki so določile jurisdikcijo v skladu s 14. členom.
5. Za določbe vseh pogodb in sporazumov o izročitvah, sklenjenih med pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije, se šteje, da so jih pogodbenice spremenile, če niso združljive s konvencijo.
20. člen – Izključitev določbe o politični izjemi
1. Nobeno kaznivo dejanje iz 5. do 7. in 9. člena konvencije se zaradi izročitve ali medsebojne pravne pomoči ne obravnava kot politično kaznivo dejanje, kot kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kot kaznivo dejanje, spodbujeno iz političnih razlogov. Zaradi tega se prošnja za izročitev ali medsebojno pravno pomoč, ki temelji na takem kaznivem dejanju, ne sme zavrniti le zato, ker se nanaša na politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kaznivo dejanje, spodbujeno iz političnih razlogov.
2. Ne glede na uporabo 19. do 23. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 v zvezi z drugimi členi konvencije, lahko vsaka država ali Evropska skupnost ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu h konvenciji izjavi, da si pridržuje pravico do neuporabe prejšnjega odstavka tega člena, če gre za izročitev zaradi kaznivega dejanja po tej konvenciji. Pogodbenica se zavezuje, da bo tak pridržek uporabljala za vsak primer posebej na podlagi ustrezno utemeljene odločbe.
3. Pogodbenica lahko v celoti ali delno umakne pridržek, ki ga je dala v skladu s prejšnjim odstavkom, z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki začne veljati z dnem prejema.
4. Pogodbenica, ki je dala pridržek v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne more zahtevati, da pogodbenica uporablja prvi odstavek tega člena; če pa je njen pridržek delen ali pogojen, lahko zahteva uporabo tega člena v obsegu, ki ga je sprejela sama.
5. Pridržek pogodbenice velja tri leta od dne začetka veljavnosti te konvencije. Pridržek se lahko obnavlja za enako obdobje.
6. Generalni sekretar Sveta Evrope dvanajst mesecev pred potekom veljavnosti pridržka o tem obvesti pogodbenico. Najpozneje tri mesece pred potekom veljavnosti pogodbenica obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope o ohranitvi, spremembi ali umiku pridržka. Če pogodbenica obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da ohranja pridržek, pošlje obrazložitev razlogov, ki opravičujejo nadaljnji obstoj pridržka. Če pogodbenica uradnega obvestila ni poslala, obvesti generalni sekretar Sveta Evrope pogodbenico, da se njen pridržek samodejno podaljša za šest mesecev. Če pogodbenica ne pošlje uradnega obvestila o namenu, da ohrani ali spremeni svoj pridržek pred potekom veljavnosti tega obdobja, pridržek preneha veljati.
7. Če pogodbenica ob uporabi tega pridržka osebe po prejemu prošnje za izročitev ne izroči drugi pogodbenici, predloži primer brez kakršne koli izjeme in brez nepotrebnega odlašanja svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona, razen če se pogodbenica prosilka in zaprošena pogodbenica ne dogovorita drugače. Pristojni organi se odločijo o kazenskem pregonu na ozemlju zaprošene pogodbenice enako kot ob katerem koli težjem kaznivem dejanju po pravu pogodbenice. Zaprošena pogodbenica brez nepotrebnega odlašanja sporoči dokončen izid postopka pogodbenici prosilki in generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki ga pošlje Posvetovanju pogodbenic, ki ga določa 30. člen.
8. Odločitev o zavrnitvi izročitve na podlagi tega pridržka se nemudoma pošlje pogodbenici prosilki. Če zaprošena pogodbenica v skladu s sedmim odstavkom v razumnem roku ne sprejme nobene vsebinske sodne odločitve, lahko pogodbenica prosilka to sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki predloži zadevo Posvetovanju pogodbenic, ki ga določa 30. člen. Posvetovanje preuči zadevo, poda mnenje o skladnosti zavrnitve s to konvencijo ter ga predloži Odboru ministrov z namenom sprejema izjave o tej zadevi. Pri izvajanju svojih nalog v skladu s tem odstavkom se Odbor ministrov sestane v sestavi, omejeni na države pogodbenice.
21. člen – Diskriminacijska določba
1. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve ali zagotavljanja vzajemne pravne pomoči, če ima zaprošena stranka utemeljene razloge za domnevo, da je bila prošnja za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena ali vzajemne pravne pomoči glede takih kaznivih dejanj predložena zaradi kazenskega pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rase, veroizpovedi, državljanstva, narodnosti ali političnega stališča ali če bi ugoditev prošnji prejudicirala položaj osebe iz katerega koli navedenega razloga.
2. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve, če za osebo, ki jo je treba izročiti, obstaja nevarnost, da bo mučena, da bodo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnali ali jo kaznovali.
3. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve, če osebi, ki jo je treba izročiti, grozi smrtna kazen ali dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta, če pravo zaprošene pogodbenice ne pozna dosmrtnega zapora, razen če ni zaprošena pogodbenica v skladu z veljavnimi pogodbami zavezana izročitvi, če pogodbenica prosilka predloži zagotovilo, ki je po mnenju zaprošene pogodbenice zadostno, da smrtna kazen ne bo izrečena, ali če je izrečena, ne bo izvršena, ali da oseba ne bo dosmrtno zaprta brez možnosti pogojnega odpusta.
22. člen – Spontano obveščanje
1. Ne glede na lastne preiskave ali postopke lahko pristojni organi pogodbenice brez predhodnega zaprosila pošljejo pristojnim organom druge pogodbenice podatke, pridobljene na podlagi lastnih preiskav, če menijo, da bi lahko njihovo razkritje pomagalo pogodbenici prejemnici začeti ali izvajati preiskave ali postopke oziroma bi lahko omogočilo, da pogodbenica pošlje zaprosilo na podlagi te konvencije.
2. Pogodbenica, ki zagotovi podatke, lahko v skladu z notranjim pravom postavi pogoje glede njihove uporabe za pogodbenico prejemnico.
3. Pogodbenico, ki prejme podatke, ti pogoji zavezujejo.
4. Pogodbenica lahko kadar koli z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjavi, da si pridržuje pravico, da je pogoji, ki jih je postavila pogodbenica, ki zagotovi podatke v skladu 2. členom, ne zavezujejo, razen če ne prejme predhodnega obvestila o naravi morebitno zagotovljenega podatka in soglaša z njegovim pošiljanjem.
23. člen – Podpis in začetek veljavnosti
1. Konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope, Evropski skupnosti in državam nečlanicam, ki so sodelovale pri njeni pripravi.
2. Konvencija se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
3. Konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko se je šest podpisnic, vključno z najmanj štirimi državami članicami Sveta Evrope, strinjalo, da jih konvencija zavezuje v skladu z določbami prejšnjega odstavka.
4. Za podpisnico, ki se pozneje strinja s tem, da jo konvencija zavezuje, začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po datumu, ko se je strinjala, da jo konvencija zavezuje v skladu z določbami drugega odstavka.
24. člen – Pristop h konvenciji
1. Po začetku veljavnosti konvencije lahko Odbor ministrov po posvetovanju s pogodbenicami in prejetju njihovega soglasja povabi katero koli državo, ki ni članica Sveta Evrope in ni sodelovala pri njeni pripravi, da pristopi h konvenciji. Sklep se sprejme z večino glasov, določeno v pododstavku d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in s soglasnim sklepom pogodbenic, ki imajo pravico biti v Odboru ministrov.
2. Za države, ki pristopijo h konvenciji v skladu s prejšnjim odstavkom, začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
25. člen – Ozemeljska veljavnost
1. Vsaka država ali Evropska skupnost lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi ozemlje ali ozemlja, na katerih velja konvencija.
2. Vsaka pogodbenica lahko kadar koli pozneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi veljavnost konvencije na katero koli drugo ozemlje, določeno v izjavi. Za tako ozemlje začne konvencija veljati prvi dan po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel izjavo.
3. Vsaka izjava, predložena v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko umakne za katero koli ozemlje, določeno v izjavi, na podlagi uradnega obvestila, naslovljenega na generalnega sekretarja Sveta Evrope. Umik začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel uradno obvestilo.
26. člen – Učinki konvencije
1. Ta konvencija dopolnjuje veljavne večstranske ali dvostranske pogodbe ali sporazume med pogodbenicami, vključno z določbami navedenih pogodb Sveta Evrope:
– Evropska konvencija o izročitvi, na voljo za podpis v Parizu 13. decembra 1957 (ETS št. 24);
– Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 20. aprila 1959 (ETS št. 30);
– Evropska konvencija o zatiranju terorizma, na voljo za podpis v Strasbourgu 27. januarja 1977 (ETS št. 90);
– Dodatni protokol k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 17. marca 1978 (ETS št. 99);
– Drugi dodatni protokol k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 8. novembra 2001 (ETS št. 182);
– Protokol, s katerim se spreminja Evropska konvencija o zatiranju terorizma, na voljo za podpis v Strasbourgu 15. maja 2003 (ETS št. 190).
2. Če sta dve ali je več pogodbenic že sklenilo mednarodno pogodbo ali sporazum glede zadev, ki jih obravnava konvencija, ali so drugače vzpostavile odnose glede teh zadev ali bodo to storile v prihodnje, so tudi upravičene uporabljati to mednarodno pogodbo ali sporazum ali ustrezno urejati odnose. Če pa pogodbenice vzpostavijo odnose glede zadev, ki jih obravnava ta konvencija, drugače, kot jih ureja konvencija, storijo to tako, da to ni v neskladju s cilji in načeli te konvencije.
3. Pogodbenice, ki so članice Evropske unije, pri svojih medsebojnih odnosih upoštevajo pravila Skupnosti in Evropske unije, če obstajajo pravila Skupnosti in Evropske unije, ki urejajo posamezno področje in se uporabljajo v konkretnem primeru ne glede na cilj in namen konvencije ter v njeno celovito uporabo z drugimi pogodbenicami.
4. Nobena določba te konvencije ne vpliva na druge pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenice ali posameznika po mednarodnem pravu, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom.
5. Konvencija ne ureja dejavnosti oboroženih sil med oboroženim spopadom v skladu z opredelitvami mednarodnega humanitarnega prava, ki jih ureja to pravo, prav tako pa ne ureja dejavnosti vojaških sil pogodbenice pri izvajanju njihovih uradnih dolžnosti, če jih urejajo druga pravila mednarodnega prava.
27. člen – Spremembe konvencije
1. Spremembe konvencije lahko predlaga vsaka pogodbenica, Odbor ministrov Sveta Evrope ali Posvetovanje pogodbenic.
2. Generalni sekretar vsak predlog za spremembo sporoči pogodbenicam.
3. Poleg tega se vsaka sprememba, ki jo predlaga pogodbenica ali Odbor ministrov, pošlje Posvetovanju pogodbenic, ki Odboru ministrov predloži svoje mnenje o predlagani spremembi.
4. Odbor ministrov preuči predlagano spremembo in kakršnokoli mnenje, ki ga prejme s strani Posvetovanja pogodbenic, na podlagi česar lahko spremembo odobri.
5. Besedilo kakršne koli spremembe, ki jo Odbor ministrov odobri v skladu s prejšnjim odstavkom, se pošlje pogodbenicam v sprejetje.
6. Vsaka sprememba, odobrena v skladu s četrtim odstavkom, začne veljati trideseti dan po tem, ko so vse pogodbenice obvestile generalnega sekretarja o njenem sprejetju.
28. člen – Spremembe dodatka
1. Zaradi posodobitve seznama pogodb v dodatku lahko vsaka pogodbenica ali Odbor ministrov predlaga spremembe. Ti predlogi za spremembe se nanašajo le na splošnoveljavne pogodbe, sklenjene pri Združenih narodih, ki se posebej ukvarjajo z mednarodnim terorizmom in že veljajo. Generalni sekretar Sveta Evrope sporoči predloge za spremembo pogodbenicam.
2. Po posvetovanju s pogodbenicami nečlanicami lahko Odbor ministrov sprejme predlagano spremembo z večino glasov, določeno v pododstavku d 20. člena Statuta Sveta Evrope. Sprememba začne veljati eno leto po dnevu, ko je bila poslana pogodbenicam. V tem obdobju lahko vsaka pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da se ne strinja z začetkom veljavnosti spremembe.
3. Če ena tretjina pogodbenic obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da se ne strinja z začetkom njene veljavnosti, sprememba ne začne veljati.
4. Če manj kot ena tretjina pogodbenic pošlje obvestilo o ugovoru, začne sprememba veljati za tiste pogodbenice, ki ga niso sporočile.
5. Ko začne sprememba veljati v skladu z drugim odstavkom in je pogodbenica sporočila ugovor, začne ta sprememba zanjo veljati prvi dan meseca po dnevu, ko je generalnega sekretarja Sveta Evrope obvestila o njenem sprejetju.
29. člen – Reševanje sporov
Ob sporu med pogodbenicami zaradi razlage ali uporabe konvencije se spor reši s pogajanji ali katerim koli drugim načinom mirnega reševanja sporov po izbiri pogodbenic, vključno s predložitvijo spora razsodišču, katerega odločitev je za pogodbenice v sporu zavezujoča, ali Meddržavnemu sodišču v skladu z dogovorom med vpletenimi pogodbenicami.
30. člen – Posvetovanje pogodbenic
1. Pogodbenice se redno posvetujejo zaradi:
a) priprave predlogov, da bi olajšale ali izboljšale učinkovito uporabo in izvajanje konvencije, vključno s prepoznavanjem kakršnih koli težav in učinkov izjav, predloženih po konvenciji;
b) oblikovanja mnenja o skladnosti zavrnitve izročitve, naslovljene nanje v skladu z osmim odstavkom 20. člena;
c) dajanja predlogov za spremembo konvencije v skladu s 27. členom;
d) oblikovanja mnenj o vsakem predlogu za spremembo konvencije, naslovljeno nanje v skladu s tretjim odstavkom 27. člena;
e) izražanja mnenja o kakršnem koli vprašanju glede izvajanja konvencije in omogočanja izmenjave informacij o pomembnem pravnem, političnem ali tehnološkem razvoju.
2. Posvetovanje pogodbenic skliče generalni sekretar Sveta Evrope, kadar meni, da je to potrebno, vsekakor pa, kadar večina pogodbenic ali Odbor ministrov zahteva njegov sklic.
3. Sekretariat Sveta Evrope pomaga pogodbenicam pri izvajanju njihovih nalog v skladu s tem členom.
31. člen – Odpoved
1. Pogodbenica lahko kadar koli odpove konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope.
2. Odpoved začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel uradno obvestilo.
32. člen – Uradno obvestilo
Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta Evrope, Evropsko skupnost, države nečlanice, ki so sodelovale pri pripravi konvencije, pa tudi vsako državo, ki je pristopila ali je bila povabljena k pristopu h konvenciji o:
a) vsakem podpisu;
b) deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
c) vsakem dnevu začetka veljavnosti konvencije v skladu s 23. členom;
d) vsaki izjavi, predloženi v skladu z drugim odstavkom 1. člena, četrtim odstavkom 22. člena in 25. členom;
e) vsakem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na konvencijo.
Da bi to potrdili, so podpisani, ki so za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Varšavi 16. maja 2005 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki se shrani v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene izvode vsem državam članicam Sveta Evrope, Evropski skupnosti, državam nečlanicam, ki so sodelovale pri pripravi konvencije in tudi vsem državam, ki so bile povabljene k pristopu.
Dodatek
1. Konvencija o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov, podpisana 16. decembra 1970 v Haagu;
2. Konvencija o zatiranju nezakonitih aktov zoper varnost civilnega zrakoplovstva, sklenjena 23. septembra 1971 v Montrealu;
3. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj proti mednarodno zaščitenim osebam, vključno z diplomatskimi predstavniki, sprejeta 14. decembra 1973 v New Yorku;
4. Mednarodna konvencija proti jemanju talcev, sprejeta 17. decembra 1979 v New Yorku;
5. Konvencija o fizičnem varovanju jedrskega materiala, sprejeta 3. marca 1980 na Dunaju;
6. Protokol o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega letalstva, sestavljen 14. februarja 1988 v Montrealu;
7. Konvencija za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe, sestavljena v Rimu 10. marca 1988;
8. Protokol za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost ploščadi, postavljenih na epikontinentalnem pasu, sestavljen v Rimu 10. marca 1988;
9. Mednarodna konvencija o zatiranju terorističnih bombnih napadov, sprejeta 15. decembra 1997 v New Yorku;
10. Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, sprejeta 9. decembra 1999 v New Yorku.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - mednarodne pogodbe.
Številka: 200-09/09-6/8
Datum: 25. september 2009
EPA 660-IV
