O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O ZAŠČITI PLAČ (KONVENCIJA MOD ŠT. 95) (MKZP)
1. člen
Ratificira se Konvencija o zaščiti plač (Konvencija MOD št. 95), sprejeta na 32. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela v Ženevi 1. julija 1949.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:
Konvencija št. 95
Konvencija o zaščiti plač
Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela,
ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 8. junija 1949 sestala na svojem dvaintridesetem zasedanju,
je pod sedmo točko dnevnega reda zasedanja odločala o sprejetju nekaterih predlogov v zvezi z zaščito plač in
določila, da se ti predlogi oblikujejo kot mednarodna konvencija, in
sprejema prvega julija leta tisoč devetsto devetinštirideset naslednjo konvencijo, ki se imenuje Konvencija o zaščiti plač, 1949:
1. člen
V tej konvenciji izraz »plače« pomeni plačilo ali zaslužek ne glede na to, kako je določen ali izračunan, ki se lahko izrazi v denarju in je določen sporazumno ali z notranjo zakonodajo, izplača pa ga delodajalec zaposleni osebi na podlagi pisne ali ustne pogodbe o zaposlitvi za opravljeno delo ali delo, ki ga je treba opraviti, ali za opravljene storitve ali storitve, ki jih je treba opraviti.
2. člen
1. Ta konvencija se uporablja za vse osebe, ki se jim plače izplačajo ali jim jih je treba izplačati.
2. Pristojni organ lahko po posvetovanju z organizacijami delodajalcev in zaposlenih, na katere se to neposredno nanaša, če take organizacije obstajajo, izključi iz uporabe vseh ali nekaterih določb konvencije kategorije oseb, katerih okoliščine in pogoji zaposlitve so taki, da uporaba vseh teh določb ali nekaterih od njih zanje ne bi bila primerna, in ki ne opravljajo fizičnega dela ali opravljajo gospodinjske storitve ali podobno delo.
3. Vsaka članica v svojem prvem letnem poročilu o izvajanju te konvencije, ki se predloži v skladu z 22. členom Ustave Mednarodne organizacije dela, navede vse kategorije oseb, za katere predlaga, da se izključijo iz uporabe vseh ali nekaterih določb konvencije v skladu z določbami prejšnjega odstavka; po datumu predložitve prvega letnega poročila lahko članica izključi le navedene kategorije oseb.
4. Vsaka članica, ki v svojem prvem letnem poročilu navede kategorije oseb, za katere predlaga, da se izključijo iz uporabe vseh ali nekaterih določb konvencije, v naslednjih letnih poročilih navede vse kategorije oseb, za katere se odpove pravici do uporabe določb drugega odstavka tega člena, in morebitni napredek pri uporabi konvencije za take kategorije oseb.
3. člen
1. Plače, plačljive v denarju, se izplačajo samo v zakonitem plačilnem sredstvu, izplačilo v obliki zadolžnic, bonov ali kuponov ali v kateri koli drugi obliki, ki naj bi veljala za zakonito plačilno sredstvo, pa je prepovedano.
2. Pristojni organ lahko dovoli ali predpiše izplačilo plač z bančnim čekom ali poštnim čekom ali denarnim nakazilom v primerih, ko je tako izplačilo običajno ali potrebno zaradi posebnih okoliščin ali če je tako določeno v kolektivni pogodbi ali v razsodbi ali če ni tako določeno, s soglasjem delavca.
4. člen
1. Z notranjo zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali razsodbami se lahko odobri delno izplačilo plač v obliki nadomestil v naravi v dejavnostih ali poklicih, v katerih je tako izplačilo običajno ali zaželeno zaradi narave dejavnosti ali poklica; izplačilo plač v obliki pijač z visoko vsebnostjo alkohola ali škodljivih drog ni dovoljeno v nobenem primeru.
2. V primerih, v katerih je dovoljeno delno izplačilo plač v obliki nadomestil v naravi, se sprejmejo ustrezni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da:
(a) so taka nadomestila primerna za osebno uporabo delavca in njegove družine ter v njuno korist in
(b) je vrednost takih nadomestil pravična in razumna.
5. člen
Plače se izplačajo delavcu neposredno, razen če ni drugače določeno z notranjo zakonodajo, s kolektivno pogodbo ali razsodbo ali če se delavec dogovori drugače.
6. člen
Delodajalci ne smejo nikakor omejevati delavca pri prostem razpolaganju z njegovo plačo.
7. člen
1. Če se v okviru podjetja odprejo trgovine za prodajo izdelkov delavcem ali se opravljajo storitve zanje, delavcev ni dovoljeno prisiliti k uporabi takih trgovin ali storitev.
2. Če druge trgovine ali storitve niso dostopne, pristojni organ ustrezno ukrepa, da zagotovi, da se blago prodaja, storitve pa opravljajo po pravičnih in razumnih cenah ali da delodajalec ne odpira trgovin in ne opravlja storitev z namenom zagotoviti dobiček, temveč v korist delavcev.
8. člen
1. Odtegljaji od plač so dovoljeni samo pod pogoji in v obsegu, ki jih predpisuje notranja zakonodaja ali jih določa kolektivna pogodba ali razsodba.
2. Delavci morajo biti obveščeni o pogojih, pod katerimi se lahko taki odtegljaji opravijo, in o njihovem obsegu na način, ki ga pristojni organ šteje za najprimernejšega.
9. člen
Vsak odtegljaj od plač, s katerim delavec neposredno ali posredno plača delodajalcu, njegovemu predstavniku ali posredniku (kot na primer agenciji za posredovanje dela), da bi dobil ali ohranil zaposlitev, je prepovedan.
10. člen
1. Plače se lahko zarubijo ali odstopijo samo na način in v mejah, kakor jih predpisuje notranja zakonodaja.
2. Plače se zaščitijo pred rubežem ali odstopom v obsegu, potrebnem za preživljanje delavca in njegove družine.
11. člen
1. Ob stečaju ali sodni likvidaciji podjetja so delavci, zaposleni v tem podjetju, obravnavani kot upniki s prednostno pravico bodisi v zvezi s plačami, do katerih so upravičeni za delo, opravljeno v obdobju pred stečajem ali sodno likvidacijo, kakor je predpisano v notranji zakonodaji, bodisi v zvezi s plačami do višine, predpisane v notranji zakonodaji.
2. Plače, ki so prednostni dolg, se izplačajo v celoti, preden lahko navadni upniki zahtevajo svoj delež.
3. Prednostni vrstni red plač, ki so prednostni dolg, in drugih prednostnih dolgov se določi v notranji zakonodaji.
12. člen
1. Plače se izplačujejo redno. Če ni druge ustrezne ureditve, ki bi zagotavljala izplačilo plač v rednih časovnih presledkih, se presledki za izplačilo plač predpišejo v notranji zakonodaji ali določijo v kolektivni pogodbi ali razsodbi.
2. Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi se dokončno poravnajo vse zapadle plače v skladu z notranjo zakonodajo, kolektivno pogodbo ali razsodbo, če ni nikakršne veljavne zakonodaje, pogodbe ali razsodbe, pa v razumnem časovnem obdobju ob upoštevanju pogojev pogodbe.
13. člen
1. Kadar se plače izplačujejo v gotovini, se izplačajo samo ob delavnikih in na delovnem mestu ali v njegovi bližini, razen če ni drugače določeno v notranji zakonodaji, kolektivni pogodbi ali razsodbi ali če se za primernejšo šteje druga ureditev, s katero so delavci seznanjeni.
2. Izplačevanje plač v točilnicah ali na podobnih mestih ter v maloprodajnih trgovinah ali prodajalnah in zabaviščih je prepovedano, kadar je to potrebno zaradi preprečitve zlorab, razen če so osebe tam zaposlene.
14. člen
Po potrebi se sprejmejo učinkoviti ukrepi, s katerimi se zagotovi, da so delavci na ustrezen in razumljiv način obveščeni:
(a) o pogojih zaposlitve v zvezi s plačami pred zaposlitvijo in ob vsaki spremembi teh pogojev ter
(b) o podatkih v zvezi s svojimi plačami za posamezno plačilno obdobje ob vsakem izplačilu plače, če se taki podatki lahko spremenijo.
15. člen
Zakonodaja, s katero se izvajajo določbe te konvencije, mora:
(a) biti kot informacija na voljo zainteresiranim osebam,
(b) opredeliti osebe, ki so odgovorne za izvajanje konvencije,
(c) predpisati ustrezne kazni ali druga primerna pravna sredstva za vsako kršitev konvencije;
(d) zagotoviti v vseh ustreznih primerih vodenje ustreznih evidenc v odobreni obliki in na odobreni način.
16. člen
V letna poročila, ki jih je treba predložiti po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela, se vključijo popolne informacije o ukrepih, s katerimi se izvajajo določbe te konvencije.
17. člen
1. Če za članico, katere ozemlje zajema velika območja, za katera zaradi redke poseljenosti ali stopnje razvoja posameznega območja pristojni organ meni, da določb te konvencije ni mogoče izvajati, se lahko organ po posvetovanju z zainteresiranimi organizacijami delodajalcev in delavcev, če take organizacije obstajajo, odloči, da konvencije za taka območja ne bo uporabljal bodisi na splošno bodisi z izjemami, ki se mu zdijo primerne, glede določenih podjetij ali poklicev.
2. Vsaka članica v svojem prvem letnem poročilu o izvajanju te konvencije, ki se predloži v skladu z 22. členom Ustave Mednarodne organizacije dela, navede vsa območja, v zvezi s katerimi predlaga uporabo določb tega člena, in navede razloge, zaradi katerih predlaga njihovo uporabo; po datumu predložitve prvega letnega poročila lahko članica uporablja določbe tega člena samo za navedena območja.
3. Vsaka članica, ki uporablja določbe tega člena, v časovnih presledkih, ki ne presegajo treh let, v posvetovanju z zainteresiranimi organizacijami delodajalcev in delavcev, če take organizacije obstajajo, ponovno prouči možnost razširitve uporabe konvencije na območja, izvzeta na podlagi prvega odstavka.
4. Vsaka članica, ki uporablja določbe tega člena, v naslednjih letnih poročilih navede vsa območja, v zvezi s katerimi se odpoveduje pravici do uporabe določb tega člena, in morebitni napredek pri uporabi konvencije za taka območja.
18. člen
Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.
19. člen
1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.
2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.
3. Potem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.
20. člen
1. V izjavah, ki se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v skladu z drugim odstavkom 35. člena Ustave Mednarodne organizacije dela, se navedejo:
a) ozemlja, za katera se članica obveže, da bo uporabljala določbe konvencije brez sprememb;
b) ozemlja, za katera se članica obveže, da bo uporabljala določbe konvencije ob upoštevanju sprememb, skupaj s podrobnimi podatki o teh spremembah;
c) ozemlja, za katera se konvencija ne uporablja, in v takih primerih razlogi, zaradi katerih se ne uporablja;
d) ozemlja, za katera si pridrži svojo odločitev do nadaljnje proučitve stanja.
2. Obveze iz pododstavkov (a) in (b) prvega odstavka tega člena so sestavni del ratifikacije in imajo veljavo ratifikacije.
3. Vsaka članica lahko kadar koli s poznejšo izjavo v celoti ali delno umakne vsak pridržek, naveden v njeni prvotni izjavi na podlagi pododstavkov (b), (c) ali (d) prvega odstavka tega člena.
4. Vsaka članica lahko v obdobjih, ko je konvencijo mogoče odpovedati v skladu z določbami 22. člena, pošlje generalnemu direktorju izjavo, s katero kakor koli spreminja vsebino vsake prejšnje izjave in navede trenutno stanje na ozemljih, ki jih opredeli.
21. člen
1. V izjavah, ki se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v skladu s četrtim ali petim odstavkom 35. člena Ustave Mednarodne organizacije dela, se navede, ali se bodo določbe konvencije uporabljale na ozemlju brez spremembe ali ob upoštevanju sprememb; kadar je v izjavi navedeno, da se bodo določbe konvencije uporabljale ob upoštevanju sprememb, se navedejo podrobni podatki o teh spremembah.
2. Zainteresirana članica, članice ali mednarodni organ se lahko kadar koli s poznejšo izjavo v celoti ali delno odpovedo pravici do vsake spremembe, navedene v kateri koli prejšnji izjavi.
3. Zainteresirana članica, članice ali mednarodni organ lahko v obdobjih, ko je konvencijo mogoče odpovedati v skladu z določbami 22. člena, pošljejo generalnemu direktorju izjavo, s katero kakor koli spreminjajo vsebino vsake prejšnje izjave in navedejo trenutno stanje glede uporabe konvencije.
22. člen
1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo, odpove po preteku desetih let od dneva, ko je konvencija prvič začela veljati. Odpoved začne veljati šele eno leto po dnevu registracije.
2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.
23. člen
1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij, izjav in odpovedi, ki mu jih pošljejo članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori tudi na datum, ko bo konvencija začela veljati.
24. člen
V skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o vseh ratifikacijah, izjavah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov.
25. člen
Administrativni svet Mednarodnega urada za delo po preteku vsakokratnega desetletnega obdobja od začetka veljavnosti te konvencije Generalni konferenci predloži poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je zaželeno, da na dnevni red konference uvrsti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.
26. člen
1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki v celoti ali delno spreminja to konvencijo, in če z novo konvencijo ni drugače določeno:
a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 22. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;
b) od dneva začetka veljavnosti nove spremenjene konvencije ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.
2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.
27. člen
Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.
Zgornje besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na svojem dvaintridesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo drugega julija 1949.
V POTRDITEV TEGA sva to podpisala osemnajstega avgusta 1949.
Predsednik konference
GUILDHAUME MYRDDIN-EVANS
Generalni direktor Mednarodnega urada za delo
DAVID A. MORSE
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 110-01/09-1/9
Datum: 16. junij 2009
EPA 377-V
