Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI



ZAKON

O RATIFIKACIJI OKVIRNE KONVENCIJE SVETA EVROPE O VREDNOSTI KULTURNE DEDIŠČINE ZA DRUŽBO (MOKVKDD)



1. člen

Ratificira se Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, sestavljena 27. oktobra 2005 v Faru.

2. člen

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:
Okvirna konvencija

Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo








Faro, 27.X.2005





Uvod

Države članice Sveta Evrope, podpisnice te konvencije, so se,

ker je eden od ciljev Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami za zaščito in spodbujanje idealov in načel, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, demokraciji in pravni državi, ki so njihova skupna dediščina;

ob priznavanju potrebe, da ljudi in človeške vrednote postavimo v središče razširjenega in interdisciplinarnega pojma kulturne dediščine;

ob poudarjanju vrednot in možnosti kulturne dediščine, ki se premišljeno uporablja kot vir za trajnostni razvoj in kakovost življenja v stalno razvijajoči se družbi;

ob priznavanju, da ima vsaka oseba pravico do kulturne dediščine po svoji izbiri, pri čemer spoštuje pravice in svoboščine drugih kot vidik pravice do svobodne udeležbe v kulturnem življenju, ki je določena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948) in zagotovljena z Mednarodnim paktom o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966);

prepričane o potrebi po vključevanju vseh posameznikov v družbi v določanje in upravljanje kulturne dediščine;

prepričane o trdnosti dediščinskih politik in izobraževalnih pobud, ki kulturno dediščino obravnavajo pravično in tako spodbujajo dialog med kulturami in verstvi;

glede na razne dokumente Sveta Evrope, zlasti Evropsko kulturno konvencijo (1954), Konvencijo o varstvu evropske stavbne dediščine (1985), Evropsko konvencijo o varstvu arheološke dediščine (1992, spremenjena in dopolnjena) in Evropsko konvencijo o krajini (2000);

prepričane o pomembnosti ustvarjanja vseevropskega okvira za sodelovanje v dinamičnem procesu uresničevanja teh načel,

dogovorile:

1. poglavje – Cilji, opredelitev pojmov in načela
1. člen – Cilji konvencije

Pogodbenice te konvencije se dogovorijo, da:

a) priznavajo, da so pravice do kulturne dediščine del pravice do udeležbe v kulturnem življenju, kakor je opredeljena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah;

b) priznavajo odgovornost posameznikov in skupnosti za kulturno dediščino;

c) poudarjajo, da sta človekov razvoj in kakovost življenja cilj ohranjanja kulturne dediščine in njene trajnostne uporabe;

d) sprejmejo potrebne ukrepe za uporabo določb te konvencije glede:

2. člen – Opredelitev pojmov

V tej konvenciji:

a) kulturna dediščina pomeni skupino virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih nenehno razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanja in tradicij. Vključuje vse vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas;

b) dediščinsko skupnost sestavljajo ljudje, ki cenijo posamezne vidike kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom.

3. člen – Skupna evropska dediščina

Pogodbenice se dogovorijo, da spodbujajo priznavanje skupne evropske dediščine, ki jo sestavljajo:

a) vse oblike kulturne dediščine v Evropi, ki so skupni temelj spomina, razumevanja, prepoznavanja, povezanosti in ustvarjalnosti, ter

b) ideali, načela in vrednote, ki izhajajo iz izkušenj, pridobljenih pri napredku in preteklih nesoglasjih, ter spodbujajo razvijanje mirne in stabilne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države.

4. člen – Pravice in odgovornosti, povezane s kulturno dediščino

Pogodbenice priznavajo, da:

a) ima vsak posameznik ali skupnost pravico uživati kulturno dediščino in prispevati k njeni obogatitvi;

b) je vsak posameznik ali skupnost odgovoren za spoštovanje kulturne dediščine drugih prav tako kakor svoje lastne in s tem tudi skupne evropske dediščine;

c) za uresničevanje pravice do kulturne dediščine veljajo samo tiste omejitve, ki so v demokratični družbi potrebne za varstvo javne koristi ter pravic in svoboščin drugih.

5. člen – Pravo in politike kulturne dediščine

Pogodbenice se zavezujejo, da:

a) priznavajo javno korist, povezano s sestavinami kulturne dediščine v skladu z njenim pomenom za družbo;

b) povečujejo vrednost kulturne dediščine z identificiranjem, proučevanjem, interpretiranjem, varstvom, ohranjanjem in predstavljanjem javnosti;

c) glede na posebnosti vsake pogodbenice zagotavljajo zakonsko podlago za uresničevanje pravice do kulturne dediščine, določene v 4. členu;

d) spodbujajo gospodarske in socialne razmere, ki podpirajo sodelovanje pri dejavnostih, povezanih s kulturno dediščino;

e) spodbujajo varstvo kulturne dediščine kot osrednji dejavnik pri skupnih ciljih trajnostnega razvoja, kulturne raznovrstnosti in sodobne ustvarjalnosti;

f) priznavajo vrednost kulturne dediščine na ozemljih v svoji pristojnosti ne glede na izvor;

g) oblikujejo skupne strategije za lažje izvajanja te konvencije.

6. člen – Učinki konvencije

Nobena določba te konvencije se ne razlaga tako, da:

a) omejuje ali krati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodni dokumenti, zlasti Splošna deklaracija o človekovih pravicah in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

b) vpliva na ugodnejše določbe o kulturni dediščini in okolju, ki jih določa druga notranja zakonodaja ali mednarodni pravni dokumenti;

c) ustvarja uresničevanje pravic.


2. poglavje – Prispevek kulturne dediščine k družbi in človekovemu razvoju
7. člen – Kulturna dediščina in dialog

Pogodbenice se zavezujejo, da prek javnih organov ali drugih pristojnih teles:

a) spodbujajo razmislek o etiki in metodah predstavljanja kulturne dediščine ter spoštovanje različnosti razlag;

b) uvajajo spravne postopke za pravično obravnavo primerov, kadar različne skupnosti isti kulturni dediščini pripisujejo nasprotne vrednote;

c) razvijajo znanje o kulturni dediščini kot viru, ki omogoča mirno sožitje, s tem da spodbuja zaupanje in medsebojno razumevanje zaradi reševanja in preprečevanja nesoglasij;

d) vključujejo ta ravnanja v vse vidike vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja.

8. člen – Okolje, dediščina in kakovost življenja

Pogodbenice se zavezujejo, da uporabljajo vse vidike dediščine kulturnega okolja, zato da:

a) obogatijo gospodarski, politični, socialni in kulturni razvoj ter načrtovanje rabe prostora, pri čemer po potrebi upoštevajo ocene vpliva kulturne dediščine in sprejmejo strategije za ublažitev škode;

b) spodbujajo skupen pristop k politikam o kulturni, biotski, geološki in krajinski raznovrstnosti za doseganje ravnotežja med njimi;

c) okrepijo povezanost družbe s spodbujanjem občutka za soodgovornost za kraje, v katerih ljudje živijo;

d) spodbujajo doseganje večje kakovosti pri sodobnem dopolnjevanju okolja brez ogrožanja njegovih kulturnih vrednot.

9. člen – Trajnostna raba kulturne dediščine

Pogodbenice se za ohranitev kulturne dediščine zavezujejo, da:

a) spodbujajo spoštovanje celovitosti kulturne dediščine, s tem da omogočajo vključevanje razumevanja njenih kulturnih vrednot v odločitve o spremembah;

b) določajo in podpirajo načela trajnostnega upravljanja in spodbujajo ohranjanje;

c) zagotavljajo, da bodo vsi splošni tehnični predpisi upoštevali posebne zahteve po ohranjanju kulturne dediščine;

d) spodbujajo uporabo materiala, tehnologij in veščin, ki temeljijo na tradiciji, in proučujejo možnosti za njihovo sodobno uporabo;

e) spodbujajo kakovostno delo s pomočjo sistemov poklicnega usposabljanja in dovoljenj za delo posameznikov, podjetij in ustanov.

10. člen – Kulturna dediščina in gospodarska dejavnost

Da bi kar najbolje izkoristili možnosti kulturne dediščine kot dejavnika trajnostnega gospodarskega razvoja, se pogodbenice zavezujejo, da:

a) krepijo zavest o gospodarskih zmožnostih kulturne dediščine in jih uporabljajo;

b) priznavajo posebnosti in koristi kulturne dediščine pri oblikovanju gospodarskih politik in

c) bodo te politike spoštovale celovitost kulturne dediščine in ne bodo ogrožale njenih vrednot.


3. del – Skupna odgovornost za kulturno dediščino in udeležba javnosti
11. člen – Organizacija javne odgovornosti za kulturno dediščino

Pri upravljanju kulturne dediščine se pogodbenice zavezujejo, da:

a) spodbujajo celostno ravnanje javnih organov na vseh področjih in ravneh, ki temelji na poznavanju;

b) razvijajo pravno, finančno in strokovno okolje, ki bo omogočalo skupno ukrepanje javnih organov, strokovnjakov, lastnikov, investitorjev, podjetij, nevladnih organizacij in civilne družbe;

c) razvijajo inovativne načine, da bodo lahko javni organi sodelovali z drugimi dejavniki;

d) spoštujejo in spodbujajo pobude prostovoljcev, ki dopolnjujejo vlogo javnih organov;

e) spodbujajo nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturne dediščine, da ravnajo v javno korist.

12. člen – Dostop do kulturne dediščine in demokratična udeležba

Pogodbenice se zavezujejo, da:

a) spodbujajo udeležbo vsakogar pri:

b) upoštevajo vrednote, ki jih vsaka dediščinska skupnost pripisuje kulturni dediščini, s katero se identificira;

c) priznavajo vlogo prostovoljnih organizacij kot partnerjev pri dejavnostih, pa tudi kot konstruktivnih kritikov dediščinskih politik;

d) sprejemajo ukrepe za izboljšanje dostopa do dediščine, zlasti med mladimi in ljudmi z manjšimi možnostmi, da bi okrepile zavedanje o njeni vrednosti, potrebi po njenem vzdrževanju in ohranjanju ter koristih, ki lahko izhajajo iz nje.

13. člen – Kulturna dediščina in znanje

Pogodbenice se zavezujejo, da:

a) olajšajo vključitev razsežnosti kulturne dediščine v vse ravni izobraževanja, ne nujno kot samostojen učni predmet, ampak kot ploden vir za učenje pri drugih predmetih;

b) krepijo povezavo med izobraževanjem o kulturni dediščini in poklicnim usposabljanjem;

c) spodbujajo interdisciplinarno raziskovanje kulturne dediščine, dediščinskih skupnosti, okolja in njihove medsebojne povezanosti;

d) spodbujajo stalno poklicno usposabljanje in izmenjavo znanja in veščin v izobraževalnem sistemu in zunaj njega.

14. člen – Kulturna dediščina in informacijska družba

Pogodbenice se zavezujejo, da razvijajo uporabo digitalne tehnologije za boljši dostop do kulturne dediščine in koristi, ki iz nje izhajajo, tako da:

a) spodbujajo pobude, ki uveljavljajo kakovost vsebine, ter si prizadevajo zaščititi raznovrstnost jezikov in kultur v informacijski družbi;

b) podpirajo mednarodno združljive standarde za proučevanje, ohranjanje, vrednotenje in varnost kulturne dediščine, tudi z bojem proti nedovoljeni trgovini s kulturnimi dobrinami;

c) poskušajo odpraviti ovire pri dostopu do informacij, povezanih s kulturno dediščino, zlasti v izobraževalne namene, tudi z varovanjem pravic intelektualne lastnine;

d) priznavajo, da ustvarjanje digitalnih vsebin, povezanih z dediščino, ne sme ogrožati ohranjanja obstoječe dediščine.


4. del – Spremljanje izvajanja in sodelovanje
15. člen – Obveznosti pogodbenic

Pogodbenice se zavezujejo, da:

a) prek Sveta Evrope razvijajo nalogo spremljanja zakonodaje, politik in praks glede kulturne dediščine v skladu z načeli te konvencije;

b) vzdržujejo, razvijajo in prispevajo podatke za skupen informacijski sistem, dostopen javnosti, ki bo omogočal ugotavljanje, kako vsaka pogodbenica izpolnjuje obveznosti iz te konvencije.

16. člen – Način spremljanja

a) Odbor ministrov v skladu s 17. členom Statuta Sveta Evrope imenuje ustrezen odbor ali obstoječemu odboru naloži, da spremlja izvajanje te konvencije, in ga pooblasti, da pripravi pravila za opravljanje svojega dela.

b) Imenovani odbor:

Odbor lahko v svoje delo vključi strokovnjake in opazovalce.

17. člen – Sodelovanje pri nadaljnjih dejavnostih

Pogodbenice se zavezujejo, da sodelujejo med seboj in prek Sveta Evrope pri uresničevanju ciljev in načel te konvencije, zlasti pri spodbujanju priznavanja skupne evropske dediščine, tako da:

a) uvajajo skupne strategije za obravnavanje prednostnih nalog, določenih med postopkom spremljanja;

b) spodbujajo večstranske in čezmejne dejavnosti ter razvijajo mreže za regionalno sodelovanje za izvajanje teh strategij;

c) izmenjavajo, razvijajo, določajo pravila in zagotavljajo razširjanje dobre prakse;

d) obveščajo javnost o ciljih in izvajanju te konvencije.

Pogodbenice lahko z medsebojnim dogovorom sklenejo finančne sporazume za lažje mednarodno sodelovanje.


5. del – Končne določbe
18. člen – Podpis in začetek veljavnosti

a) Ta konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope.

b) Konvencija se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

c) Konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je deset držav članic Sveta Evrope izrazilo svoje soglasje, da jih konvencija zavezuje v skladu z določbami prejšnjega odstavka.

d) Za državo podpisnico, ki pozneje izrazi svoje soglasje, da jo konvencija zavezuje, pa začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je bila deponirana listina o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

19. člen – Pristop

a) Po začetku veljavnosti te konvencije lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi katero koli državo, ki ni članica Sveta Evrope, in Evropsko skupnost, da pristopita h konvenciji z večinskim sklepom, kot določa točka d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in s soglasnim sklepom predstavnikov držav pogodbenic, ki imajo pravico zasedati v odboru.

b) Za države pristopnice ali Evropsko skupnost, če pristopi,, začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

20. člen – Območje uporabe

a) Vsaka država lahko ob podpisu te konvencije ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi območje ali območja, za katera se konvencija uporablja.

b) Vsaka država lahko kadar koli pozneje z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na katero koli drugo območje, določeno v izjavi. Za to območje začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako izjavo.

c) Izjava na podlagi prejšnjih dveh odstavkov se lahko za katero koli območje, določeno v njej, umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Umik začne veljati prvi dan meseca po poteku šest mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako uradno obvestilo.

21. člen – Odpoved

a) Vsaka pogodbenica lahko kadar koli odpove to konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope.

b) Ta odpoved začne veljati prvi dan meseca po poteku šestih mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako uradno obvestilo.

22. člen – Spremembe

a) Vsaka pogodbenica in odbor iz 16. člena lahko predlagata spremembe te konvencije.

b) Vsak predlog spremembe se uradno sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki to sporoči državam članicam Sveta Evrope, drugim pogodbenicam ter državam nečlanicam in Evropski skupnosti, ki so bile povabljene, da pristopijo k tej konvenciji v skladu z 19. členom.

c) Odbor prouči vsako predlagano spremembo in besedilo, ki ga sprejme tričetrtinska večina predstavnikov pogodbenic, predloži Odboru ministrov v sprejetje. Ko ga Odbor ministrov sprejme z večino, določeno v točki d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in ga s soglasnim sklepom sprejmejo države pogodbenice, ki imajo pravico zasedati v Odboru ministrov, se pošlje pogodbenicam v sprejetje.

d) Vsaka sprememba začne za pogodbenice, ki so jo sprejele, veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je deset držav članic Sveta Evrope obvestilo generalnega sekretarja, da so jo sprejele. Za pogodbenice, ki sprejmejo spremembo pozneje, začnejo veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko so o svojem sprejetju obvestile generalnega sekretarja.

23. člen – Uradna obvestila

Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta Evrope, vse države, ki so pristopile k tej konvenciji ali so bile povabljene, da to storijo, in Evropsko skupnost, če je pristopila ali bila povabljena, da to stori, o:

a) vsakem podpisu;

b) deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;

c) vsakem datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z 18., 19. in 20. členom;

d) vsaki predlagani spremembi te konvencije v skladu z 22. členom in o datumu začetka veljavnosti;

e) vsakem drugem aktu, izjavi, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s to konvencijo.

V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.

Sestavljeno v Faru 27. oktobra 2005 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki je shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar pošlje overjene kopije vsem članicam Sveta Evrope in vsem državam Evropske skupnosti, povabljenim k pristopu.



3. člen

Za izvajanje konvencije je pristojno Ministrstvo za kulturo.

4. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.



Številka: 612-04/07-12/1
Ljubljana, dne 6. februarja 2008
EPA 515-IV



Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.


Zadnja sprememba: 03/06/2008
Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni