Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI




ZAKON

O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VAROVANJU NESNOVNE
KULTURNE DEDIŠČINE (MKVNKD)


1. člen

Ratificira se Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, sprejeta 17. oktobra 2003 v Parizu.

2. člen

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi Besedilo konvencije v arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve. :




KONVENCIJA O VAROVANJU
NESNOVNE KULTURNE DEDIŠČINE

Generalna konferenca Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (v nadaljnjem besedilu: UNESCO), katere 32. zasedanje je med 29. septembrom in 17. oktobrom potekalo v Parizu,

ob sklicevanju na obstoječe mednarodne dokumente o človekovih pravicah, še zlasti na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

ob upoštevanju pomembnosti nesnovne kulturne dediščine kot gibalom kulturne raznolikosti in jamstvom za trajnostni razvoj, kakršnega poudarjajo Priporočilo UNESCO o varovanju tradicionalne kulture in folklore iz leta 1989, Splošna deklaracija UNESCO o kulturni raznolikosti iz leta 2001 in Istanbulska deklaracija iz leta 2002, ki je bila sprejeta na tretji okrogli mizi ministrov za kulturo,

ob upoštevanju globoko zakoreninjene soodvisnosti med nesnovno kulturno dediščino in snovno kulturno ter naravno dediščino,

ob spoznanju, da procesi globalizacije in socialnih sprememb, hkrati s pogoji, ki jih ustvarjajo za obnovo dialoga med skupnostmi, hkrati z nestrpnostjo prinašajo tudi resne grožnje poslabšanja, izginotja in uničenja nesnovne kulturne dediščine, še posebej zaradi pomanjkanja sredstev za varovanje takšne dediščine,

ob zavedanju obstoja splošne volje in skupne skrbi za varovanje nesnovne kulturne dediščine človeštva,

ob spoznanju, da imajo skupnosti, še zlasti domorodne skupnosti, skupine in v nekaterih primerih posamezniki, pomembno vlogo pri ustvarjanju, varovanju, vzdrževanju in poustvarjanju nesnovne kulturne dediščine ter tako prispevajo k plemenitenju kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti,

ob ugotovitvi daljnosežnih posledic dejavnosti UNESCO pri oblikovanju normativnih instrumentov za zaščito kulturne dediščine, še zlasti Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972,

ob nadaljnji ugotovitvi, da trenutno ni nobenega zavezujočega večstranskega instrumenta za varovanje nesnovne kulturne dediščine,

ob upoštevanju, da morajo biti obstoječi mednarodni sporazumi, priporočila in resolucije o kulturni in naravni dediščini učinkovito obogateni in nadgrajeni z novimi določili o nesnovni kulturni dediščini,

ob upoštevanju potrebe po večjem zavedanju, še posebej med mlajšimi generacijami, o pomembnosti nesnovne kulturne dediščine in njenega varovanja,

ob upoštevanju, da bi morala mednarodna skupnost skupaj z državami pogodbenicami te konvencije prispevati k varovanju takšne dediščine v duhu sodelovanja in vzajemne pomoči,

ob sklicevanju na programe UNESCO o nesnovni kulturni dediščini, še posebej na Razglasitev mojstrovin ustne in nesnovne dediščine človeštva,

ob upoštevanju neprecenljive vloge nesnovne kulturne dediščine kot dejavnika zbliževanja ljudi in zagotavljanja medsebojne izmenjave in razumevanja,

sprejema to konvencijo dne 17. oktobra 2003.
I. Splošne določbe

1. člen – nameni konvencije

Nameni te konvencije so:

(a) varovati nesnovno kulturno dediščino;

(b) zagotoviti spoštovanje nesnovne kulturne dediščine skupnosti, skupin in posameznikov;

(c) dvigniti zavedanje o pomembnosti nesnovne kulturne dediščine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter zagotoviti medsebojno spoštovanje te dediščine;

(d) zagotoviti mednarodno sodelovanje in pomoč.
2. člen – opredelitev pojmov

V tej konvenciji:

1. »Nesnovna kulturna dediščina« pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. V tej konvenciji nesnovna kulturna dediščina pomeni le tisto dediščino, ki je skladna z obstoječimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem.

2. »Nesnovna kulturna dediščina«, kakor je določena v prvem odstavku, so med drugim tudi:

(a) ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine;

(b) uprizoritvene umetnosti;

(c) družbene prakse, rituali in praznovanja;

(d) znanje in prakse o naravi in svetu;

(e) tradicionalne obrtne veščine.

3. »Varovanje« pomeni ukrepe za zagotovitev ohranjanja nesnovne kulturne dediščine, vključno s prepoznavanjem, dokumentiranjem, raziskovanjem, ohranjanjem, zaščito, spodbujanjem, izboljševanjem, prenosom, še posebej s formalno in neformalno izobrazbo kakor tudi z oživitvijo različnih vidikov te dediščine.

4. »Države pogodbenice« pomeni države, ki jih ta konvencija zavezuje in za katere velja.

5. Ta konvencija se smiselno uporablja za ozemlja, navedena v 33. členu, ki postanejo pogodbenice te konvencije v skladu s pogoji iz tega člena. V takem obsegu se izraz »države pogodbenice« nanaša tudi na ta ozemlja.
3. člen – odnos do drugih mednarodnih instrumentov

Nobene določbe v tej konvenciji ni mogoče tolmačiti tako, da:

(a) spremeni status ali zmanjša stopnjo zaščite za dobrine svetovne dediščine, zagotovljene s Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972, s katero je nesnovna kulturna dediščina neposredno povezana; ali

(b) vpliva na pravice in obveznosti držav pogodbenic iz katerega koli mednarodnega instrumenta o pravicah intelektualne lastnine ali uporabi bioloških in ekoloških virov, katerih pogodbenice so.
II. Organi konvencije

4. člen – generalna skupščina držav pogodbenic

1. S tem se ustanovi generalna skupščina držav pogodbenic, v nadaljnjem besedilu »generalna skupščina«. Generalna skupščina je najvišji organ te konvencije.

2. Generalna skupščina se na rednih zasedanjih sestaja vsaki dve leti. Skupščina se lahko sestane na izrednem zasedanju, če tako zahtevata medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine ali vsaj tretjina držav pogodbenic.

3. Generalna skupščina bo sprejela svoj poslovnik.
5. člen — medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine

1. Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine, v nadaljnjem besedilu »odbor«, se ustanovi znotraj organizacije UNESCO. Odbor sestavljajo predstavniki 18 držav pogodbenic, ki jih izvolijo države pogodbenice na zasedanju generalne skupščine po začetku veljavnosti te konvencije v skladu s 34. členom.

2. Število držav članic odbora se poveča na 24, ko število držav pogodbenic te konvencije doseže število 50.
6. člen – volitve in mandat držav članic odbora

1. Pri volitvah držav članic odbora se upoštevajo načela enakopravne geografske zastopanosti in rotacije.

2. Države pogodbenice konvencije na zasedanju generalne skupščine izvolijo države članice odbora za štiri leta.

3. Vendar je mandat polovice držav članic odbora, ki so izvoljene na prvih volitvah, omejen na dve leti. Te države so na prvih volitvah izbrane z žrebom.

4. Vsaki dve leti generalna skupščina obnovi polovico držav članic odbora.

5. Prav tako izvoli toliko držav članic odbora, kolikor jih je potrebnih za zapolnitev praznih mest.

6. Država članica odbora ne more biti izvoljena dvakrat zaporedoma.

7. Države članice odbora izberejo za svoje predstavnike osebe, usposobljene za različna področja nesnovne kulturne dediščine.
7. člen – naloge odbora

Brez poseganja v ostale pravice iz te konvencije, so naloge odbora:

(a) pospeševanje ciljev konvencije in spodbujanje ter spremljanje njenega izvajanja;

(b) zagotavljanje najboljših praks in priporočil glede ukrepov za varovanje nesnovne kulturne dediščine;

(c) priprava in predložitev osnutka načrta v odobritev generalni skupščini za uporabo virov sklada v skladu s 25. členom;

(d) iskanje načinov za povečevanje lastnih virov in izvajanje potrebnih ukrepov v ta namen skladno s 25. členom;

(e) priprava in predložitev izvedbenih smernic za izvajanje te konvencije v odobritev generalni skupščini;

(f) pregledovanje poročil v skladu z 29. členom, ki so jih predložile države pogodbenice, in priprava njihovih povzetkov za generalno skupščino;

(g) pregledovanje prošenj, ki so jih predložile države pogodbenice, in odločanje o njih v skladu z nepristranskimi izbirnimi merili, ki jih določi odbor in potrdi generalna skupščina, za:

(i) vpis v sezname in za predloge iz 16., 17. in 18. člena;

(ii) odobritev mednarodne pomoči v skladu z 22. členom.
8. člen – načini dela odbora

1. Odbor za svoje delo odgovarja generalni skupščini. Poroča ji o vseh svojih dejavnostih in odločitvah.

2. Odbor sprejme svoj poslovnik z dvotretjinsko večino svojih članic.

3. Odbor lahko začasno ustanovi kakršno koli ad hoc posvetovalno telo, za katerega meni, da mu bo v pomoč pri izvajanju njegovih nalog.

4. Odbor lahko na svoja zasedanja za posvetovanje o posebnih zadevah povabi katera koli javna ali zasebna telesa in uveljavljene in priznane posameznike na različnih področjih nesnovne kulturne dediščine.
9. člen — akreditacija svetovalnih organizacij

1. Odbor generalni skupščini predlaga akreditacijo priznanih nevladnih organizacij na področju nesnovne kulturne dediščine za svetovanje odboru.

2. Prav tako odbor generalni skupščini predlaga merila in načine take akreditacije.
10. člen — sekretariat

1. Odboru pomaga sekretariat UNESCO.

2. Sekretariat pripravlja gradivo za generalno skupščino in odbor za pripravo osnutka dnevnega reda srečanj in zagotavljanje uresničevanja njunih odločitev.
III. Varovanje nesnovne kulturne dediščine na nacionalni ravni

11. člen — vloga držav pogodbenic

Vsaka država pogodbenica:

(a) izvaja ustrezne ukrepe za zagotovitev varovanja nesnovne kulturne dediščine na njenem ozemlju;

(b) med ukrepi varovanja iz tretjega odstavka 2. člena prepoznava in določa različne dele nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju ob sodelovanju skupnosti, skupin in ustreznih nevladnih organizacij.
12. člen – popisi nesnovne kulturne dediščine

1. Za zagotovitev prepoznavanja z namenom varovanja mora vsaka država pogodbenica glede na svoje stanje pripraviti enega ali več popisov nesnovne kulturne dediščine na njenem ozemlju. Te sezname je treba redno osveževati.

2. V svojih rednih občasnih poročilih vsaka država pogodbenica odboru v skladu z 29. členom zagotavlja ustrezne podatke o svojih popisih.
13. člen – drugi varovalni ukrepi

Za zagotavljanje varovanja, razvoja in predstavitve nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju, si vsaka država pogodbenica prizadeva za:

(a) sprejemanje splošne politike za predstavitev nesnovne kulturne dediščine v družbi in za vključevanje varovanja te dediščine v načrtovanje programov;

(b) določitev ali ustanovitev enega ali več ustreznih teles za varovanje nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju;

(c) spodbujanje znanstvenih, tehničnih in umetnostnih raziskav ter raziskovalnih metodologij za učinkovito varovanje nesnovne kulturne dediščine, še zlasti ogrožene nesnovne kulturne dediščine;

(d) sprejemanje ustreznih zakonskih, tehničnih, administrativnih in finančnih ukrepov za:
14. člen – izobraževanje, ozaveščanje in izboljšanje zmogljivosti

Vsaka država pogodbenica si z vsemi ustreznimi sredstvi prizadeva za:

(a) zagotavljanje prepoznavanja, spoštovanja in izboljševanja nesnovne kulturne dediščine v družbi, še zlasti s/z:

(b) obveščanje javnosti o nevarnostih, ki pretijo tej dediščini, in o dejavnostih za izvajanje te konvencije;

(c) spodbujanje izobraževanja za zaščito naravnih okolij in spominskih krajev, potrebnih za izražanje nesnovne kulturne dediščine.
15. člen – sodelovanje skupnosti, skupin in posameznikov

V okviru dejavnosti varovanja nesnovne kulturne dediščine si vsaka država pogodbenica prizadeva zagotoviti najširše možno sodelovanje skupnosti, skupin in po potrebi tudi posameznikov, ki ustvarjajo, vzdržujejo in prenašajo to dediščino, in njihovo aktivno vključitev v upravljanje s to dediščino.
IV. Varovanje nesnovne kulturne dediščine na mednarodni ravni

16. člen – reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva

1. Za zagotavljanje večje opaznosti nesnovne kulturne dediščine in zavedanje o njeni pomembnosti ter spodbujanje dialoga, ki spoštuje kulturno raznolikost, odbor na predlog vpletenih držav pogodbenic pripravi, osveži in objavi Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

2. Odbor sestavi in generalni skupščini predloži v odobritev merila za pripravo, osvežitev in objavo tega reprezentativnega seznama.
17. člen – seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati

1. Za izvajanje ustreznih varovalnih ukrepov odbor pripravi, osveži in objavi seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati in jo na prošnjo vpletene države pogodbenice vključiti v seznam takšne dediščine.

2. Odbor sestavi in generalni skupščini predloži v odobritev merila za pripravo, osvežitev in objavo tega seznama.

3. V izjemno nujnih primerih — objektivna merila za tako uvrstitev potrdi generalna skupščina na predlog odbora — lahko odbor ob posvetovanju z zadevno državo pogodbenico del nesnovne kulturne dediščine uvrsti na seznam iz prvega odstavka tega člena.
18. člen – programi, projekti in dejavnosti za varovanje nesnovne kulturne dediščine

1. Na podlagi predlogov, ki jih predložijo države pogodbenice, in v skladu z merili, ki jih določi odbor in potrdi generalna skupščina, odbor redno občasno izbira in spodbuja nacionalne, lokalne in regionalne programe, projekte in dejavnosti za varovanje dediščine, za katere meni, da najbolje odražajo načela in cilje te konvencije, ob upoštevanju posebnih potreb držav v razvoju.

2. Za pripravo takšnih predlogov odbor prejme, preuči in odobri prošnje za dodelitev mednarodne pomoči od držav pogodbenic.

3. Odbor sodeluje pri izvajanju takih projektov, programov in dejavnosti z razširjanjem najboljših praks s sredstvi, ki jih sam določi.
V. Mednarodno sodelovanje in pomoč

19. člen — sodelovanje

1. Za namene te konvencije mednarodno sodelovanje med drugim vključuje izmenjavo informacij in izkušenj, skupne iniciative in vzpostavitev mehanizma pomoči državam pogodbenicam pri njihovih prizadevanjih za varovanje nesnovne kulturne dediščine.

2. Brez poseganja v določila njihove nacionalne zakonodaje in običajnega prava ter praks se države pogodbenice zavedajo, da je varovanje nesnovne kulturne dediščine v splošnem interesu človeštva in se zato zavzemajo za sodelovanje na dvostranski, lokalni, regionalni in mednarodni ravni.
20. člen – nameni mednarodne pomoči

Mednarodna pomoč se lahko dodeli za:

(a) varovanje dediščine s seznamom nesnovne kulturne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati;

(b) pripravo popisov iz 11. in 12. člena;

(c) podporo programom, projektom in dejavnostim na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, namenjenim varovanju nesnovne kulturne dediščine;

(d) za vsak drug namen, ki je po mnenju odbora nujen.
21. člen – oblike mednarodne pomoči

Pomoč, ki jo državi pogodbenici odobri odbor, urejajo izvedbene smernice iz 7. člena in sporazum iz 24. člena in ima lahko naslednje oblike:

(a) raziskave o različnih vidikih varovanja;

(b) zagotavljanje strokovnjakov in izvajalcev;

(c) usposabljanje vsega ustreznega osebja;

(d) določanje standardov in drugih ukrepov;

(e) vzpostavljanje in delovanje infrastrukture;

(f) dobavljanje opreme in strokovnega znanja;

(g) druge oblike finančne in tehnične pomoči, vključno z donacijami in posojili z nižjo obrestno mero, kadar je to primerno.
22. člen – pogoji za mednarodno pomoč

1. Odbor določi postopek za pregled prošenj za mednarodno pomoč in natančno opredeli podatke o prošnji, na primer predvidene ukrepe in potrebne posege, skupaj z oceno njihovih stroškov.

2. V nujnih primerih odbor prošnje za pomoč obravnava prednostno.

3. Da bi dosegel odločitev, odbor opravi raziskave in posvetovanja, ki so po njegovem mnenju potrebni.
23. člen – prošnje za mednarodno pomoč

1. Vsaka država pogodbenica lahko odboru pošlje prošnjo za mednarodno pomoč pri varovanju nesnovne kulturne dediščine na njenem ozemlju.

2. Tako prošnjo lahko skupaj pošljeta dve ali več držav pogodbenic.

3. Prošnja mora vsebovati podatke iz prvega odstavka 22. člena, skupaj s potrebno dokumentacijo.
24. člen – vloga držav pogodbenic prejemnic

1. V skladu z določili te konvencije odobreno mednarodno pomoč ureja sporazum med državo pogodbenico prejemnico pomoči in odborom.

2. Splošno pravilo je, da država pogodbenica prejemnica v okviru svojih sredstev deli stroške varovanih ukrepov, za katere je odobrena mednarodna pomoč.

3. Država pogodbenica prejemnica odboru pošlje poročilo o porabi pomoči, zagotovljene za varovanje nesnovne kulturne dediščine.
VI. Sklad za nesnovno kulturno dediščino

25. člen – sestava in viri sklada

1. Ustanovi se sklad za varovanje nesnovne kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: sklad).

2. V skladu so sredstva v upravljanju, pridobljena skladno s finančnimi predpisi UNESCO.

3. Sredstva sklada sestavljajo:

(a) prispevki držav pogodbenic;

(b) sredstva, ki jih v ta namen rezervira generalna konferenca UNESCO;

(c) prispevki, darila ali volila, ki jih lahko prispevajo:

(d) vse obresti od virov sklada;

(e) sredstva, zbrana s plačili za dogodke, organizirane v korist sklada in s prejemki zanje;

(f) katerih koli drugih virov, dovoljenih s predpisi sklada, ki jih pripravi odbor.

4. Viri, ki jih porabi odbor, so določeni na podlagi smernic generalne skupščine.

5. Odbor lahko sprejema prispevke in druge oblike pomoči za splošne in posebne namene za posebne projekte, ki jih odobri odbor.

6. Prispevke skladu ne sme spremljati noben politični, ekonomski ali drug pogoj, ki ni v skladu s cilji te konvencije.
26. člen – prispevki držav pogodbenic skladu

1. Brez vpliva na kakršne koli prostovoljne prispevke se države pogodbenice te konvencije zavzemajo, da bodo najmanj vsaki dve leti v sklad vplačale prispevek, katerega znesek v enakem odstotku za vse države določi generalna skupščina. Generalna skupščina to odločitev sprejme z večino glasov navzočih držav pogodbenic, ki volijo, in ki niso podale izjave iz drugega odstavka tega člena. Prispevek države pogodbenice ne bo v nobenem primeru presegal 1 % njenega prispevka v redni proračun UNESCO.

2. Vendar lahko vsaka država iz 32. ali 33. člena te konvencije ob deponiranju svojih listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da je določbe iz prvega odstavka tega člena ne zavezujejo.

3. Država pogodbenica te konvencije, ki je podala izjavo iz drugega odstavka tega člena, si prizadeva umakniti to izjavo z uradnim obvestilom generalnemu direktorju UNESCO. Vendar umik izjave ne bo spremenil pogojev plačevanja prispevka posamezne države do datuma začetka naslednjega zasedanja generalne skupščine.

4. Za učinkovito delovanje odbora morajo države pogodbenice te konvencije, ki so podale izjavo iz drugega odstavka tega člena, redno plačevati prispevke najmanj vsaki dve leti, ki morajo biti čim bolj izenačeni s prispevki, ki bi jih države dolgovale, če bi jih zavezovale določbe prvega odstavka tega člena.

5. Vsaka država pogodbenica te konvencije, ki zaostaja s plačilom obveznega ali prostovoljnega prispevka za tekoče leto in predhodno koledarsko leto, ne izpolnjuje pogojev za članico odbora; ta določba ne velja pri prvih volitvah. Mandat vsake take članice, ki je že članica odbora, se konča ob volitvah, določenih v 6. členu te konvencije.
27. člen – prostovoljni dodatni prispevki v sklad

Države pogodbenice, ki želijo zagotoviti prostovoljne prispevke poleg tistih, predvidenih v 26. členu, o tem čim prej obvestijo odbor in mu s tem omogočijo ustrezno načrtovanje njegovih dejavnosti.
28. člen – mednarodne kampanje za zbiranje sredstev

Države pogodbenice v največji možni meri pomagajo pri mednarodnih kampanjah za zbiranje sredstev v korist sklada pod okriljem UNESCO.
VII. Poročila

29. člen – poročila držav pogodbenic

Države pogodbenice odboru predložijo poročila o zakonih, predpisih in drugih ukrepih za uresničevanje te konvencije, ob upoštevanju oblik in rokov, ki jih določi odbor.
30. člen – poročila odbora

1. Na vsakem zasedanju generalne skupščine odbor predloži poročilo generalni skupščini na podlagi svojih dejavnosti in poročil držav pogodbenic iz 29. člena.

2. Poročilo se pošlje v vednost generalni konferenci UNESCO.
VIII. Prehodna klavzula

31. člen – odnos do razglasitve mojstrovin ustne in nesnovne dediščine človeštva

1. Odbor še pred začetkom veljavnosti te konvencije vključi enote, razglašene za »mojstrovine ustne in nesnovne dediščine človeštva«, v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

2. Vključitev teh enot v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva nikakor ne vpliva na merila za prihodnje vpise na seznam, o katerih se odloča v skladu z drugim odstavkom 16. člena.

3. Po začetku veljavnosti te konvencije ne bo nobene druge razglasitve.
IX. Končne določbe

32. člen — ratifikacija, sprejetje ali odobritev

1. To konvencijo države članice UNESCO ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo v skladu s svojimi ustreznimi notranjepravnimi postopki.

2. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnemu direktorju UNESCO.
33. člen — pristop

1. K tej konvenciji lahko pristopijo vse države nečlanice UNESCO, ki jih k pristopu povabi generalna konferenca UNESCO.

2. K tej konvenciji lahko prav tako pristopijo ozemlja, ki uživajo popolno notranjo samoupravo, ki jo kot tako priznava Organizacija združenih narodov, vendar niso pridobila popolne neodvisnosti v skladu z Resolucijo 1514 (XV) Generalne skupščine in so pristojna za zadeve iz te konvencije, vključno s pristojnostjo za sklepanje pogodb o takih zadevah.

3. Listina o pristopu se deponira pri generalnemu direktorju UNESCO.
34. člen – začetek veljavnosti

Ta konvencija začne veljati tri mesece po datumu deponiranja tridesete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, vendar samo za tiste države, ki so na ta dan ali prej deponirale svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu. Za vsako drugo državo pogodbenico začne veljati tri mesece po deponiranju njene listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
35. člen – zvezni ali decentralizirani ustavni sistemi

Za države pogodbenice z zveznim ali decentraliziranim ustavnim sistemom veljajo naslednje določbe:

(a) kadar je izvajanje določb te konvencije v pristojnosti zvezne ali centralizirane zakonodajne oblasti, so obveznosti zvezne ali centralizirane vlade enake kakor obveznosti držav pogodbenic, ki niso zvezne države;

(b) kadar je izvajanje določb te konvencije v pristojnosti posameznih sestavnih držav, pokrajin, provinc ali kantonov, ki jih zvezni ustavni sistem ne zavezuje k sprejetju zakonodajnih ukrepov, zvezna vlada obvesti pristojne organe takih držav, pokrajin, provinc ali kantonov o navedenih določbah skupaj s svojim priporočilom za sprejetje.
36. člen – odpoved

1. Vsaka pogodbenica lahko odpove to konvencijo.

2. Odpoved se uradno sporoči z deponiranjem pisnega obvestila pri generalnem direktorju UNESCO.

3. Odpoved začne veljati dvanajst mesecev po prejemu obvestila o odpovedi. Odpoved nikakor ne vpliva na finančne obveznosti države pogodbenice, ki odstopa, in mora svoje obveznosti poravnati do začetka veljavnosti odpovedi.
37. člen – naloge depozitarja

Generalni direktor UNESCO kot depozitar te konvencije obvesti države članice organizacije in države nečlanice organizacije iz 33. člena kakor tudi Organizacijo združenih narodov o deponiranju vseh listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu iz 23. in 33. člena, ter o odpovedih iz 36. člena.
38. člen — spremembe

1. Država pogodbenica lahko s pisnim obvestilom, naslovljenim na generalnega direktorja, predlaga spremembe te konvencije. Generalni direktor to obvestilo pošlje vsem državam pogodbenicam. Če šest mesecev po datumu pošiljanja obvestila najmanj polovica pogodbenic pozitivno odgovori na to zahtevo, generalni direktor ta predlog predstavi na naslednjem zasedanju generalne skupščine za razpravo in morebitno sprejetje.

2. Spremembe se sprejmejo z dvotretjinsko večino navzočih in glasujočih držav pogodbenic.

3. Ko so spremembe te konvencije sprejete, se jih pošlje državam pogodbenicam, da jih ratificirajo, sprejmejo, odobrijo ali pristopijo k njim.

4. Spremembe začnejo veljati samo za tiste države pogodbenice, ki so jih ratificirale, sprejele, odobrile ali pristopile k njim, tri mesece po tem, ko sta dve tretjini držav pogodbenic deponirali listine iz tretjega odstavka tega člena. Pozneje začne za vsako državo pogodbenico, ki ratificira, sprejme, odobri spremembo ali k njej pristopi, ta sprememba veljati tri mesece po tem, ko je pogodbenica deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu k njej.

5. Postopek, določen v tretjem ali četrtem odstavku, ne velja za spremembe 5. člena o številu držav članic odbora. Te spremembe začnejo veljati takrat, ko so sprejete.

6. Država, ki postane pogodbenica te konvencije po začetku veljavnosti sprememb v skladu s četrtim odstavkom tega člena, se, če ni izrazila drugega namena, obravnava kot:

(a) pogodbenica te konvencije, kakor je bila spremenjena, in

(b) pogodbenica te nespremenjene konvencije glede na vse države pogodbenice, ki jih ne zavezujejo te spremembe.
39. člen – verodostojna besedila

Ta konvencija je sestavljena v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna.

40. člen — registracija

V skladu s 102. členom ustanovne listine Združenih narodov se to konvencijo na zahtevo generalnega direktorja UNESCO registrira pri sekretariatu Organizacije združenih narodov.



3. člen

Za izvajanje konvencije je pristojno Ministrstvo za kulturo.

4. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.



Številka: 612-04/07-11/1
Ljubljana, dne 19. decembra 2007
EPA 1771-IV



Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.


Zadnja sprememba: 01/08/2008
Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni