1. V skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in pravili mednarodnega vojnega prava, ki veljajo zanje, se visoke pogodbenice strinjajo, da bodo izpolnjevale obveznosti, določene v tem protokolu, posamezno in v sodelovanju z drugimi visokimi pogodbenicami, da bi po spopadu zmanjšale tveganje zaradi eksplozivnih ostankov vojne in njihovih učinkov na najmanjšo mogočo mero.

2. Ta protokol se uporablja za eksplozivne ostanke vojne na kopnem, vključno z notranjimi vodami visokih pogodbenic.

3. Ta protokol se uporablja v razmerah, ki so posledica spopadov, navedenih v prvem do šestem odstavku 1. člena konvencije, kot je bila spremenjena 21. decembra 2001.

4. 3., 4., 5. in 8. člen tega protokola se uporabljajo za eksplozivne ostanke vojne, ki ne spadajo med obstoječe eksplozivne ostanke vojne, opredeljene v petem odstavku 2. člena tega protokola.

1. Eksplozivna sredstva pomenijo klasično strelivo, ki vsebuje eksploziv, razen min, min presenečenja in drugih sredstev, opredeljenih v II. protokolu te konvencije, kot je bila spremenjena 3. maja 1996.

2. Neeksplodirana ubojna sredstva pomenijo eksplozivna sredstva, ki so bila polnjena, opremljena z vžignim mehanizmom, pripravljena za delovanje ali kako drugače pripravljena za uporabo in uporabljena v oboroženem spopadu. Lahko so bila izstreljena, odvržena, lansirana ali vodena in bi morala eksplodirati, pa niso.

3. Zapuščena eksplozivna sredstva pomenijo eksplozivna sredstva, ki niso bila uporabljena med oboroženim spopadom in jih je za seboj pustila ali jih odvrgla katera koli stran v oboroženem spopadu in niso več pod njenim nadzorom. Zapuščena eksplozivna sredstva so bila lahko ali pa ne polnjena, opremljena z vžignim mehanizmom, pripravljena za delovanje ali kako drugače pripravljena za uporabo.

4. Eksplozivni ostanki vojne pomenijo neeksplodirana ubojna sredstva in zapuščena eksplozivna sredstva.

5. Obstoječi eksplozivni ostanki vojne pomenijo neeksplodirana ubojna sredstva in zapuščena eksplozivna sredstva, ki so obstajala pred začetkom veljavnosti tega protokola za visoko pogodbenico, na katere ozemlju so.

1. Vsaka visoka pogodbenica in stran v oboroženem spopadu prevzame odgovornosti, določene v tem členu, glede vseh eksplozivnih ostankov vojne na ozemlju pod svojim nadzorom. Če uporabnik eksplozivnih sredstev, ki so postala eksplozivni ostanki vojne, ne nadzoruje ozemlja, po koncu sovražnosti dvostransko ali prek sporazumno določene tretje strani, tudi prek sistema Združenih narodov ali drugih ustreznih organizacij, med drugim zagotovi, če je mogoče, tehnično, finančno, materialno ali kadrovsko pomoč za olajšanje označevanja in čiščenja, odstranjevanja ali uničevanja takih eksplozivnih ostankov vojne.

2. Po koncu sovražnosti in takoj, ko je mogoče, vsaka visoka pogodbenica in stran v oboroženem spopadu označi in očisti, odstrani ali uniči eksplozivne ostanke vojne na prizadetih ozemljih pod svojim nadzorom. Območja, na katerih so eksplozivni ostanki vojne in za katera se v skladu s tretjim odstavkom tega člena ocenjuje, da pomenijo resno humanitarno tveganje, dobijo pri čiščenju, odstranjevanju ali uničevanju prednostni status.

3. Po koncu sovražnosti in takoj, ko je mogoče, vsaka visoka pogodbenica in stran v oboroženem spopadu sprejme te ukrepe na prizadetih ozemljih pod svojim nadzorom, da bi zmanjšala tveganje, ki ga pomenijo eksplozivni ostanki vojne:

a. pregleda in oceni grožnjo, ki jo pomenijo eksplozivni ostanki vojne;
b. oceni potrebe in določi njihov prednostni red ter izvedljivost v zvezi z označevanjem in čiščenjem, odstranjevanjem ali uničevanjem;
c. označi in očisti, odstrani ali uniči eksplozivne ostanke vojne;
d. sprejme ukrepe za zagotovitev sredstev za izvedbo teh dejavnosti.

4. Pri izvajanju omenjenih dejavnosti visoke pogodbenice in strani v oboroženem spopadu upoštevajo mednarodne standarde, vključno z Mednarodnimi standardi protiminskega delovanja.

5. Visoke pogodbenice sodelujejo, če je to ustrezno, med seboj, pa tudi z drugimi državami, ustreznimi regionalnimi in mednarodnimi organizacijami in nevladnimi organizacijami pri zagotavljanju med drugim tehnične, finančne, materialne in kadrovske pomoči, vključno z izvajanjem skupnih operacij, potrebnih za uresničevanje določb tega člena, če so okoliščine primerne.

1. Visoke pogodbenice in strani v oboroženem spopadu v največji mogoči meri, in če je to izvedljivo, zapisujejo in ohranjajo informacije o uporabi eksplozivnih sredstev ali zapustitvi teh sredstev, da bi tako olajšale hitro označevanje in čiščenje, odstranjevanje ali uničenje eksplozivnih ostankov vojne, izobraževanje o tveganju in zagotavljanje ustreznih informacij strani, ki nadzira ozemlje, in civilnemu prebivalstvu na tem ozemlju.

2. Visoke pogodbenice in strani v oboroženem spopadu, ki so uporabljale ali zapustile eksplozivna sredstva, ki so morda postala eksplozivni ostanki vojne, dajo ob upoštevanju svojih legitimnih varnostnih interesov te informacije nemudoma po koncu sovražnosti, in če je to izvedljivo, na voljo strani ali stranem, ki nadzirajo prizadeto območje, dvostransko ali prek dogovorjene tretje strani, med drugim tudi prek Združenih narodov, ali na zahtevo drugim ustreznim organizacijam, za katere je stran, ki daje informacije, prepričana, da izobražujejo ali bodo izobraževale o tveganju ter označujejo in čistijo, odstranjujejo ali uničujejo eksplozivne ostanke vojne na prizadetem območju ali bodo to storile.

3. Pri zapisovanju, ohranjanju in prenosu takih informacij bi morale visoke pogodbenice upoštevati 1. del Tehnične priloge.

1. Visoke pogodbenice in strani v oboroženem spopadu na ozemlju pod svojim nadzorom, na katerem so eksplozivni ostanki vojne, sprejmejo vse izvedljive varnostne ukrepe za zavarovanje civilnega prebivalstva, posameznih civilistov in civilnih objektov pred tveganjem in učinki zaradi eksplozivnih ostankov vojne. Izvedljivi varnostni ukrepi so tisti varnostni ukrepi, ki so izvedljivi ali praktično mogoči ob upoštevanju vseh trenutnih okoliščin, vključno s humanitarnimi in vojaškimi. Med temi varnostnimi ukrepi so lahko opozorila, izobraževanje civilnega prebivalstva o tveganju, označevanje, ograditev in nadzorovanje ozemlja, na katerem so eksplozivni ostanki vojne, kot je določeno v 2. delu Tehnične priloge.

1. Vsaka visoka pogodbenica in stran v oboroženem spopadu, če je to mogoče:

a. zavarujeta pred učinki eksplozivnih ostankov vojne humanitarne misije in organizacije, ki delujejo ali bodo delovale na območju pod nadzorom visoke pogodbenice ali strani v oboroženem spopadu in če ta stran s tem soglaša;
b. zagotovita na prošnjo take humanitarne misije ali organizacije informacije o lokaciji vseh eksplozivnih ostankov vojne, ki jih poznata, na ozemlju, na katerem deluje ali bo delovala humanitarna misija ali organizacija, ki je za take informacije zaprosila.

2. Določbe tega člena ne vplivajo na obstoječe mednarodno humanitarno pravo ali druge veljavne mednarodne akte ali odločitve Varnostnega sveta Združenih narodov, ki zagotavljajo višjo stopnjo varovanja.

1. Vsaka visoka pogodbenica ima pravico, da pri obravnavanju težav, nastalih zaradi obstoječih eksplozivnih ostankov vojne, zaprosi druge visoke pogodbenice, države, ki niso pogodbenice, in ustrezne mednarodne organizacije in institucije za pomoč in jo prejme, če je to ustrezno.

2. Vsaka visoka pogodbenica, ki to lahko stori, pomaga pri obravnavanju težav, nastalih zaradi obstoječih eksplozivnih ostankov vojne, glede na potrebe in možnosti. Pri tem visoke pogodbenice upoštevajo tudi humanitarne cilje tega protokola in mednarodne standarde, vključno z Mednarodnimi standardi protiminskega delovanja.

1. Vsaka visoka pogodbenica, ki to lahko stori, pomaga pri označevanju in čiščenju, odstranjevanju ali uničevanju eksplozivnih ostankov vojne ter pri izobraževanju civilnega prebivalstva o tveganju in s tem povezanimi dejavnostmi med drugim prek sistema Združenih narodov, drugih ustreznih mednarodnih, regionalnih ali nacionalnih organizacij ali institucij, Mednarodnega odbora Rdečega križa, nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca in njihove mednarodne federacije, nevladnih organizacij ali na dvostranski podlagi.

2. Vsaka visoka pogodbenica, ki to lahko stori, pomaga pri skrbi za žrtve eksplozivnih ostankov vojne in pri njihovi rehabilitaciji ter ponovni socialni in ekonomski vključitvi v družbo. Taka pomoč se lahko med drugim zagotovi prek sistema Združenih narodov, ustreznih mednarodnih, regionalnih ali nacionalnih organizacij ali institucij, Mednarodnega odbora Rdečega križa, nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca in njihove mednarodne federacije, nevladnih organizacij ali na dvostranski podlagi.

3. Vsaka visoka pogodbenica, ki to lahko stori, prispeva v skrbniške sklade v sistemu Združenih narodov in v druge ustrezne skrbniške sklade, da bi omogočila pomoč po tem protokolu.

4. Vsaka visoka pogodbenica ima pravico sodelovati pri čim širši izmenjavi opreme, materiala ter znanstvenih in tehnoloških informacij, potrebnih za izvajanje tega protokola, razen tehnologije, povezane z orožjem. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo olajšale take izmenjave v skladu z notranjo zakonodajo, in ne postavljajo nepotrebnih omejitev pri zagotavljanju opreme za čiščenje in s tem povezanih tehnoloških informacij za humanitarne namene.

5. Vsaka visoka pogodbenica se zavezuje, da bo pošiljala informacije o protiminskem delovanju v ustrezne zbirke podatkov, vzpostavljene v okviru Združenih narodov, predvsem informacije o različnih sredstvih in tehnologijah za čiščenje eksplozivnih ostankov vojne, seznamih strokovnjakov, strokovnih agencijah ali nacionalnih točkah za stike za čiščenje eksplozivnih ostankov vojne, neobvezno pa tehnične informacije o ustreznih vrstah eksplozivnih sredstev.

6. Visoke pogodbenice lahko prošnje za pomoč, podprte z ustreznimi informacijami, predložijo Združenim narodom, drugim ustreznim telesom ali drugim državam. Te prošnje lahko predložijo generalnemu sekretarju Združenih narodov, ta pa jih pošlje vsem visokim pogodbenicam ter ustreznim mednarodnim organizacijam in nevladnim organizacijam.

7. Glede zaprosil, naslovljenih na Združene narode, lahko generalni sekretar Združenih narodov v okviru virov, ki jih ima na razpolago, sprejme ustrezne ukrepe za presojo položaja ter v sodelovanju z visoko pogodbenico prosilko in drugimi visokimi pogodbenicami, katerih odgovornost je opredeljena v 3. členu, priporoči primerno pomoč. Generalni sekretar lahko visokim pogodbenicam tudi poroča o kakršni koli taki presoji ter o vrsti in obsegu zaprošene pomoči, vključno z mogočimi prispevki iz skrbniških skladov, vzpostavljenih v sistemu Združenih narodov.

1. Ob upoštevanju različnih razmer in zmogljivosti se vsaka visoka pogodbenica spodbuja, da sprejme splošne preventivne ukrepe za kar največje omejevanje nastanka eksplozivnih ostankov vojne, vključno s tistimi iz 3. dela Tehnične priloge, vendar ne omejeno nanje.

2. Vsaka visoka pogodbenica lahko prostovoljno izmenjava informacije o prizadevanjih za spodbujanje in vzpostavljanje najboljših praks v zvezi s prvim odstavkom tega člena.

1. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da se bodo posvetovale in sodelovale druga z drugo glede vseh vprašanj, povezanih z izvajanjem tega protokola. V ta namen se v skladu z dogovorom večine ali vsaj osemnajstih visokih pogodbenic skliče konferenca visokih pogodbenic.

2. Delo konferenc visokih pogodbenic vključuje:

a. pregled statusa in izvajanja tega protokola;
b. obravnavo zadev, ki se nanašajo na nacionalno izvajanje tega protokola, vključno z letnimi nacionalnimi poročili in njihovim dopolnjevanjem;
c. pripravo za pregledne konference.

3. Stroške konference visokih pogodbenic krijejo visoke pogodbenice in države, ki niso pogodbenice in sodelujejo na konferenci, v skladu z ustrezno prilagojenim razdelilnikom stroškov Združenih narodov.

1. Vsaka visoka pogodbenica zahteva, da njene oborožene sile in ustrezni organi ali službe izdelajo primerna navodila in operativne postopke ter da je njihovo osebje usposobljeno v skladu z ustreznimi določbami tega protokola.

2. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da se bodo posvetovale in sodelovale druga z drugo dvostransko, prek generalnega sekretarja Združenih narodov ali drugih ustreznih mednarodnih postopkov, da bi razrešile vprašanja, ki se lahko pojavijo pri razlagi in uporabi določb tega protokola.

(i) lokaciji ciljnih območij uporabljenih eksplozivnih sredstev;
(ii) približnem številu eksplozivnih sredstev, uporabljenih na območjih iz (i);
(iii) vrsti in naravi eksplozivnih sredstev, uporabljenih na območjih iz (i);
(iv) splošni lokaciji znanih in verjetnih NUS.

(v) lokaciji zapuščenih eksplozivnih sredstev;
(vi) približni količini zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju;
(vii) vrsti zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju.

(i) Vsebina
Glede NUS bi morale sporočene informacije vsebovati podrobnosti o:
(1) splošni lokaciji znanih in verjetnih NUS;
(2) vrstah in približnem številu eksplozivnih sredstev, uporabljenih na ciljnih območjih;
(3) načinu prepoznavanja eksplozivnih sredstev, vključno z barvo, velikostjo in obliko ter drugimi ustreznimi oznakami;
(4) načinu varne odstranitve eksplozivnih sredstev.

(5) lokaciji zapuščenih eksplozivnih sredstev;
(6) približnem številu zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju;
(7) vrstah zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju;
(8) načinu prepoznavanja zapuščenih eksplozivnih sredstev, vključno z barvo, velikostjo in obliko;
(9) vrsti in načinih pakiranja zapuščenih eksplozivnih sredstev;
(10) stanju pripravljenosti za delovanje;
(11) lokaciji in naravi vseh min presenečenja, za katere je znano, da so na območju zapuščenih eksplozivnih sredstev.

ii) Prejemnik: informacije bi se morale sporočiti strani ali stranem, ki nadzirajo prizadeto ozemlje, in tistim osebam ali institucijam, za katere je država, ki jih sporoča, prepričana, da sodelujejo ali bodo sodelovale pri čiščenju NUS ali zapuščenih eksplozivnih sredstev na prizadetem ozemlju, izobraževanju civilnega prebivalstva o tveganju zaradi NUS ali zapuščenih eksplozivnih sredstev.

iii) Postopek: država bi morala, če je mogoče, uporabiti tiste postopke sporočanja, ki so vzpostavljeni mednarodno ali lokalno, npr. prek UNMAS (Služba za protiminsko delovanje ZN), IMSMA (Sistem za upravljanje informacij o protiminskem delovanju) in drugih strokovnih agencij, za katere država, ki sporoča informacije, meni, da so primerne.

iv) Roki: informacije bi se morale sporočiti čim prej, pri čemer se upoštevajo zadeve, kot so vojaške in humanitarne operacije, ki potekajo na prizadetih območjih, razpoložljivost in zanesljivost informacij ter ustrezna varnostna vprašanja.


2. Opozorila, izobraževanje o tveganju, označevanje, ograjevanje in nadziranje

Ključni izrazi

(a) Opozorila so pravočasno sporočanje svarilnih informacij civilnemu prebivalstvu, da bi se čim bolj zmanjšalo tveganje, ki ga povzročajo eksplozivni ostanki vojne na prizadetih ozemljih.

(b) Izobraževanje civilnega prebivalstva o tveganju bi morali sestavljati programi izobraževanja o tveganju, ki omogočajo izmenjavo informacij med prizadetimi skupnostmi, vladnimi organi in humanitarnimi organizacijami, tako da so prizadete skupnosti seznanjene z grožnjo zaradi eksplozivnih ostankov vojne. Programi izobraževanja o tveganju so običajno dolgoročni.

Prvine najboljše prakse pri opozarjanju in izobraževanju v zvezi s tveganjem

(c) Vsi programi opozarjanja in izobraževanja v zvezi s tveganjem bi morali, če je mogoče, upoštevati prevladujoče nacionalne in mednarodne standarde, vključno z Mednarodnimi standardi protiminskega delovanja.

(d) Opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem bi se morali zagotoviti prizadetemu civilnemu prebivalstvu, ki živi na območjih, na katerih so eksplozivni ostanki vojne, in okrog njih, ter civilistom, ki potujejo čez taka območja.

(e) Opozorila bi se morala odvisno od okoliščin in razpoložljivih informacij sporočiti čim prej. Program izobraževanja o tveganju bi moral čim prej zamenjati opozorilni program. Prizadetim skupnostim bi morali biti opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem vedno čim prej zagotovljeni.

(f) Sprte strani bi morale, če nimajo sredstev ali strokovnega znanja, da bi zagotovile učinkovito izobraževanje o tveganju, vključiti tretje strani, kot so mednarodne organizacije in nevladne organizacije.

(g) Sprte strani bi morale, če je mogoče, zagotoviti dodatna sredstva za opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem. To lahko vključuje: zagotavljanje logistične podpore, pripravo gradiva za izobraževanje o tveganju, finančno podporo in splošne kartografske informacije.

Označevanje, ograjevanje in nadziranje območja, na katerem so eksplozivni ostanki vojne

(h) Če je mogoče, bi morale sprte strani kadar koli med spopadom in po njem tam, kjer obstajajo eksplozivni ostanki vojne, čim prej in v čim večjem obsegu zagotoviti, da so območja, na katerih so eksplozivni ostanki vojne, označena, ograjena in pod nadzorom, ter tako učinkovito onemogočili dostop civilistom v skladu z določbami v nadaljevanju.

(i) Pri označevanju območij, ki bi lahko bila nevarna, bi se morali uporabiti opozorilni znaki, temelječi na načinih označevanja, ki jih prizadete skupnosti poznajo. Znaki in druge oznake mej nevarnega območja bi morali biti čim bolj vidni, čitljivi, trajni in odporni proti okoljskim vplivom ter bi morali jasno kazati, za katero stran označene meje se šteje, da je na območju, na katerem so eksplozivni ostanki vojne, in za katero stran se šteje, da je varna.

(j) Vzpostaviti bi se morala primerna sestava, odgovorna za nadziranje in vzdrževanje stalnih in začasnih sistemov označevanja, ki bi morala bila vključena v nacionalne in lokalne programe izobraževanja o tveganju.


3. Splošni preventivni ukrepi

Države, ki izdelujejo ali nabavljajo eksplozivna sredstva, bi si morale, če je mogoče in ustrezno, prizadevati izvajati in spoštovati te ukrepe med življenjsko dobo eksplozivnega sredstva.

(a) Ravnanje pri izdelavi streliva

(i) Proizvodni postopki bi morali bili takšni, da bi dosegli čim večjo zanesljivost streliva.

(ii) Pri proizvodnih postopkih bi se morali izvajali potrjeni ukrepi za nadzor nad kakovostjo.

(iii) Med proizvodnjo eksplozivnih sredstev bi se morali uporabljati mednarodno priznani potrjeni standardi za zagotavljanje kakovosti.

(iv) Ustreznost bi se morala preverjati z dejanskim preizkušanjem v različnih pogojih ali z drugimi potrjenimi postopki.

(v) Pri poslovanju v zvezi z eksplozivnimi sredstvi in njihovem premeščanju bi se morali zahtevati standardi visoke zanesljivosti.

(i) Eksplozivna sredstva bi se morala, kadar je to potrebno, skladiščiti v zanesljivih objektih ali primernih zabojnikih, ki varujejo eksplozivna sredstva in njihove sestavne dele, če bi bilo potrebno, v nadzorovanem okolju.

(ii) Država bi morala eksplozivna sredstva iz proizvodnih in skladiščnih objektov in vanje ter s terena in na teren prevažati tako, da bi bila eksplozivna sredstva čim manj poškodovana.

(iii) Država bi morala po potrebi skladiščiti in prevažati eksplozivna sredstva v primernih zabojnikih in nadzorovanem okolju.

(iv) S primernim skladiščenjem bi se morala kar najbolj zmanjšati nevarnost eksplozije v uskladiščenih zalogah.

(v) Države bi morale uporabiti ustrezne postopke za evidentiranje, sledenje in preizkušanje, ki bi morali vsebovati informacije o datumu izdelave vsakega posameznega eksplozivnega sredstva, seriji ali oddelku eksplozivnih sredstev ter informacije o tem, kje so bila eksplozivna sredstva, v kakšnih pogojih so bila skladiščena in kakšnim okoljskim dejavnikom so bila izpostavljena.

(vi) Občasno bi se morala, kadar bi bilo to ustrezno, uskladiščena eksplozivna sredstva dejansko preizkusiti, da bi se zagotovilo pričakovano delovanje streliva.

(vii)Podsklopi uskladiščenih eksplozivnih sredstev bi se morali, kadar bi bilo to ustrezno, preizkusiti v laboratoriju, da bi se zagotovilo pričakovano delovanje streliva.

(viii)Kadar bi bilo potrebno, bi se morali na podlagi informacij, pridobljenih s postopki evidentiranja, sledenja in preizkušanja, sprejeti primerni ukrepi, vključno s prilagoditvijo pričakovanemu roku uporabnosti eksplozivnega sredstva, da bi se tako ohranjala zanesljivost uskladiščenih eksplozivnih sredstev.