Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO KOREJO O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA (BKRIDO)
1. člen
Ratificira se Konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Korejo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, podpisana 25. aprila 2005 v Seulu.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi1:
KONVENCIJA
MED
REPUBLIKO SLOVENIJO
IN
REPUBLIKO KOREJO
O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA
IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ
V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA
Republika Slovenija in Republika Koreja sta se v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka,
sporazumeli:
1. člen
OSEBE, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. člen
DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.
2. Za davke od dohodka se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek ali na sestavine dohodka, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, davki na skupne zneske mezd ali plač, ki jih izplačujejo podjetja, ter davki na zvišanje vrednosti kapitala.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:
a) v Sloveniji:
(i) davek od dohodka pravnih oseb,
(ii) davek od dohodka posameznikov
(v nadaljevanju “slovenski davek”);
b) v Koreji:
(i) davek od dohodka,
(ii) davek od dohodka pravnih oseb,
(iii) posebni davek za razvoj podeželja in
(iv) lokalni davek
(v nadaljevanju “korejski davek”).
4. Konvencija se uporablja tudi za enake ali vsebinsko podobne davke, ki se uvedejo po datumu podpisa konvencije dodatno k obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.
3. člen
SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV
1. V tej konvenciji, razen če sobesedilo ne zahteva drugače:
a) izraz “Slovenija” pomeni Republiko Slovenijo, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, ozemlje Slovenije, vključno z morskim območjem, morskim dnom in podzemljem ob teritorialnem morju, na katerem lahko Slovenija izvaja svoje suverene pravice in jurisdikcijo v skladu s svojo domačo zakonodajo in mednarodnim pravom;
b) izraz »Koreja« pomeni Republiko Korejo, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, ozemlje Republike Koreje, vključno s teritorialnim morjem in katerim koli drugim območjem ob teritorialnem morju Republike Koreje, na katerem lahko Republika Koreja izvaja svoje suverene pravice ali jurisdikcijo v zvezi z vodami, morskim dnom in podzemljem ter njihovimi naravnimi viri;
c) izraza “država pogodbenica” in “druga država pogodbenica” pomenita, kot zahteva sobesedilo, Slovenijo ali Korejo;
d) izraz “oseba” vključuje posameznika, družbo in katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;
e) izraz “družba” pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;
f) izraza “podjetje države pogodbenice” in “podjetje druge države pogodbenice” pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
g) izraz “mednarodni promet” pomeni prevoz z ladjo ali letalom, ki ga opravlja podjetje države pogodbenice, razen če se z ladjo ali letalom ne opravljajo prevozi samo med kraji v drugi državi pogodbenici;
h) izraz “pristojni organ” pomeni:
(i) v Sloveniji Ministrstvo za finance Republike Slovenije ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;
(ii) v Koreji ministra za finance in gospodarstvo ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
i) izraz “državljan” pomeni:
(i) posameznika, ki ima državljanstvo države pogodbenice;
(ii)pravno osebo, osebno družbo ali združenje, katerega status izhaja iz veljavne zakonodaje države pogodbenice.
2. Kadar koli država pogodbenica uporabi konvencijo, ima kateri koli izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo ne zahteva drugače, pomen, ki ga ima takrat po zakonodaji te države za namene davkov, za katere se konvencija uporablja, pri čemer kateri koli pomen po veljavni davčni zakonodaji te države prevlada nad pomenom izraza po drugi zakonodaji te države.
4. člen
REZIDENT
1. V tej konvenciji izraz “rezident države pogodbenice” pomeni osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, kraja ustanovitve, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila, in vključuje tudi to državo, katero koli njeno politično enoto ali lokalno oblast. Ta izraz pa ne vključuje osebe, ki je dolžna v tej državi plačevati davke samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi tako:
a) šteje se samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);
b) če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;
c) če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je;
d) če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje samo za rezidenta države, v kateri je njen sedež dejanske uprave.
5. člen
STALNA POSLOVNA ENOTA
1. V tej konvenciji izraz “stalna poslovna enota” pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno poteka poslovanje podjetja.
2. Izraz “stalna poslovna enota” še posebej vključuje:
a) sedež uprave,
b) podružnico,
c) pisarno,
d) tovarno,
e) delavnico in
f) rudnik, nahajališče nafte ali plina, kamnolom ali kateri koli drug kraj pridobivanja naravnih virov.
3. Gradbišče ali projekt gradnje, montaže ali postavitve ali dejavnost nadzora v zvezi z njimi je stalna poslovna enota samo, če tako gradbišče, projekt ali dejavnost na ozemlju države pogodbenice traja več kot dvanajst mesecev.
4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz “stalna poslovna enota” ne vključuje:
a) uporabe prostorov samo za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b) vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo;
c) vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za predelavo, ki jo opravi drugo podjetje;
d) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za nakup dobrin ali blaga za podjetje ali zbiranje informacij za podjetje;
e) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za opravljanje kakršne koli druge pripravljalne ali pomožne dejavnosti za podjetje;
f) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za kakršno koli kombinacijo dejavnosti, omenjenih v pododstavkih a) do e), če je splošna dejavnost stalnega mesta poslovanja, ki je posledica te kombinacije, pripravljalna ali pomožna.
5. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka, kadar oseba – ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja šesti odstavek – deluje v imenu podjetja ter ima in običajno uporablja v državi pogodbenici pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, se za to podjetje šteje, da ima stalno poslovno enoto v tej državi v zvezi z dejavnostmi, ki jih ta oseba prevzame za podjetje, razen če dejavnosti te osebe niso omejene na tiste iz četrtega odstavka, zaradi katerih se to stalno mesto poslovanja po določbah tega odstavka ne bi štelo za stalno poslovno enoto, če bi se opravljale prek stalnega mesta poslovanja.
6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, če te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja.
7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, samo po sebi še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.
6. člen
DOHODEK IZ NEPREMIČNIN
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine” ima pomen, ki ga ima po zakonodaji države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere se uporabljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva; ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v namen ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in za dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.
7. člen
POSLOVNI DOBIČEK
1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje ne posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje, kot je prej omenjeno, se lahko dobiček podjetja obdavči v drugi državi, vendar samo toliko dobička, kot se pripiše tej stalni poslovni enoti.
2. Ob upoštevanju določb tretjega odstavka, kadar podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in ločeno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod istimi ali podobnimi pogoji ter povsem neodvisno posluje s podjetjem, katerega stalna poslovna enota je.
3. Pri določanju dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s poslovodnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki so tako nastali v državi, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje.
4. Če se v državi pogodbenici dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, običajno določi na podlagi porazdelitve vsega dobička podjetja na njegove dele, nič v drugem odstavku tej državi pogodbenici ne preprečuje določiti obdavčljivega dobička z običajno porazdelitvijo; sprejeta metoda porazdelitve pa mora biti taka, da je rezultat v skladu z načeli tega člena.
5. Stalni poslovni enoti se ne pripiše dobiček samo zato, ker nakupuje dobrine ali blago za podjetje.
6. Za namene prejšnjih odstavkov se dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, vsako leto določi po isti metodi, razen če ni upravičenega in zadostnega razloga za nasprotno.
7. Kadar dobiček vključuje dohodkovne postavke, ki so posebej obravnavane v drugih členih te konvencije, določbe tega člena ne vplivajo na določbe tistih členov.
8. člen
LADIJSKI IN LETALSKI PREVOZ
1. Dobiček podjetja države pogodbenice iz opravljanja ladijskih ali letalskih prevozov v mednarodnem prometu se obdavči samo v tej državi.
2. Določbe prvega odstavka se uporabljajo tudi za dobiček iz udeležbe v interesnem združenju, mešanem podjetju ali mednarodni prevozni agenciji.
9. člen
POVEZANA PODJETJA
1. Kadar:
a) je podjetje države pogodbenice neposredno ali posredno udeleženo pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja druge države pogodbenice ali
b) so iste osebe neposredno ali posredno udeležene pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja države pogodbenice in podjetja druge države pogodbenice
in v obeh primerih obstajajo ali se uvedejo med podjetjema v njunih komercialnih ali finančnih odnosih pogoji, drugačni od tistih, ki bi obstajali med neodvisnimi podjetji, se kakršen koli dobiček, ki bi prirastel enemu od podjetij, če takih pogojev ne bi bilo, vendar prav zaradi takih pogojev ni prirastel, lahko vključi v dobiček tega podjetja in ustrezno obdavči.
2. Kadar država pogodbenica v dobiček podjetja te države vključuje – in ustrezno obdavči – dobiček, za katerega je bilo že obdavčeno podjetje druge države pogodbenice v tej drugi državi, in je tako vključeni dobiček dobiček, ki bi prirastel podjetju prve omenjene države, če bi bili pogoji, ki obstajajo med podjetjema, taki, kot bi obstajali med neodvisnimi podjetji, ta druga država ustrezno prilagodi znesek davka, ki se v tej državi obračuna od tega dobička, če meni, da je prilagoditev upravičena. Pri določanju take prilagoditve je treba upoštevati druge določbe te konvencije, pristojna organa držav pogodbenic pa se po potrebi med seboj posvetujeta.
10. člen
DIVIDENDE
1. Dividende, ki jih družba, ki je rezident države pogodbenice, plača rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Take dividende pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je upravičeni lastnik dividend rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne presega:
a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je upravičeni lastnik družba, ki ima neposredno v lasti najmanj 25 odstotkov kapitala družbe, ki plačuje dividende;
b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.
Ta odstavek ne vpliva na obdavčenje družbe v zvezi z dobičkom, iz katerega se plačajo dividende.
3. Izraz “dividende”, kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz delnic, ustanoviteljskih delnic ali drugih pravic do udeležbe v dobičku, ki niso terjatve, in tudi dohodek iz drugih korporacijskih pravic, ki se davčno obravnava enako kot dohodek iz delnic po zakonodaji države, katere rezident je družba, ki dividende deli.
4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik dividend, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je delež, v zvezi s katerim se dividende plačajo, dejansko povezan s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
5. Kadar dobiček ali dohodek družbe, ki je rezident države pogodbenice, izhaja iz druge države pogodbenice, ta druga država ne sme uvesti nobenega davka na dividende, ki jih plača družba, razen če se te dividende plačajo rezidentu te druge države ali če je delež, v zvezi s katerim se take dividende plačajo, dejansko povezan s stalno poslovno enoto ali stalno bazo v tej drugi državi, niti ne sme uvesti davka od nerazdeljenega dobička na nerazdeljeni dobiček družbe, tudi če so plačane dividende ali nerazdeljeni dobiček v celoti ali delno sestavljeni iz dobička ali dohodka, ki nastane v taki drugi državi.
11. člen
OBRESTI
1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Take obresti pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je upravičeni lastnik obresti rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne presega 5 odstotkov bruto zneska obresti.
3. Ne glede na določbe drugega odstavka so obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in jih dobi:
a) v Sloveniji:
(i) Vlada Republike Slovenije,
(ii) katera koli politična enota ali lokalna oblast,
(iii) Banka Slovenije,
(iv) Slovenska izvozna družba,
(v) ustanova, ki opravlja javno službo, kot se lahko občasno dogovorita državi pogodbenici;
b) v Koreji:
(i) Vlada Republike Koreje,
(ii) katera koli politična enota ali lokalna oblast,
(iii) Banka Koreje,
(iv) Korejska družba za zavarovanje izvoza,
(v) ustanova, ki opravlja javno službo, kot se lahko občasno dogovorita državi pogodbenici,
oproščene davka v prvi omenjeni državi.
4. Izraz “obresti”, kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz vseh vrst terjatev ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali imajo pravico do udeležbe v dolžnikovem dobičku, in še posebej dohodek iz državnih vrednostnih papirjev ter dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami od takih vrednostnih papirjev, obveznic ali zadolžnic. Kazni zaradi zamude pri plačilu se za namen tega člena ne štejejo za obresti.
5. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri obresti nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je terjatev, v zvezi s katero se obresti plačajo, dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
6. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolžitev, za katero se plačajo obresti, ter take obresti krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da take obresti nastanejo v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
7. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačajo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
12. člen
LICENČNINE IN AVTORSKI HONORARJI
1. Licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in katerih upravičeni lastnik je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Take licenčnine in avtorski honorarji pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne presega 5 odstotkov bruto zneska takih licenčnin in avtorskih honorarjev.
3. Izraz “licenčnine in avtorski honorarji”, kot je uporabljen v tem členu, pomeni plačila vsake vrste, prejeta kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi, katerega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah.
4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se licenčnine in avtorski honorarji plačajo, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
5. Šteje se, da so licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje licenčnine in avtorske honorarje, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala obveznost za plačilo licenčnin in avtorskih honorarjev ter take licenčnine in avtorske honorarje krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da so take licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
6. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek licenčnin in avtorskih honorarjev glede na uporabo, pravico ali informacijo, za katero se plačujejo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
13. člen
KAPITALSKI DOBIČKI
1. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice doseže z odtujitvijo nepremičnin, ki so omenjene v 6. členu in so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice doseže z odtujitvijo delnic, katerih vrednost v več kot 50 odstotkih neposredno ali posredno izhaja iz nepremičnin v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
3. Dobiček iz odtujitve premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnin, ki se nanašajo na stalno bazo, ki jo ima rezident države pogodbenice na voljo v drugi državi pogodbenici za opravljanje samostojnih osebnih storitev, vključno z dobičkom iz odtujitve take stalne poslovne enote (same ali s celotnim podjetjem) ali take stalne baze, se lahko obdavči v tej drugi državi.
4. Dobiček iz odtujitve ladij ali letal, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, ali premičnin, ki se nanašajo na opravljanje prevozov s takimi ladjami ali letali, se obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je podjetje.
5. Dobiček iz odtujitve premoženja, ki ni premoženje, navedeno v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku, se obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je oseba, ki odtuji premoženje.
14. člen
SAMOSTOJNE OSEBNE STORITVE
1. Dohodek, ki ga dobi posameznik, ki je rezident države pogodbenice, iz poklicnih storitev ali drugih samostojnih dejavnosti, se obdavči samo v tej državi, razen če nima stalne baze, ki mu je
redno na voljo v drugi državi pogodbenici za opravljanje njegovih dejavnosti. Če ima tako stalno bazo, se dohodek lahko obdavči v drugi državi, a samo toliko dohodka, kot se pripiše tej stalni bazi.
2. Izraz “poklicne storitve” vključuje še posebej samostojne znanstvene, literarne, umetniške, izobraževalne ali pedagoške dejavnosti kot tudi samostojne dejavnosti zdravnikov, odvetnikov, inženirjev, arhitektov, zobozdravnikov in računovodij.
15. člen
ODVISNE OSEBNE STORITVE
1. Ob upoštevanju določb 16., 18., 19., 20. in 21. člena se plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi, razen če se zaposlitev ne izvaja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev izvaja tako, se lahko tako dobljeni prejemki obdavčijo v tej drugi državi.
2. Ne glede na določbe prvega odstavka se prejemek, ki ga dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, ki se izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi omenjeni državi, če:
a) je prejemnik navzoč v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v katerem koli obdobju dvanajstih mesecev, ki se začne ali konča v določenem davčnem letu, in
b) prejemek plača delodajalec, ki ni rezident druge države, ali se plača v njegovem imenu in
c) prejemka ne krije stalna poslovna enota ali stalna baza, ki jo ima delodajalec v drugi državi.
3. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se lahko prejemek, ki izhaja iz zaposlitve na ladji ali letalu, s katerim podjetje države pogodbenice opravlja prevoze v mednarodnem prometu, obdavči samo v tej državi.
16. člen
PLAČILA DIREKTORJEM
Plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član uprave družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
17. člen
UMETNIKI IN ŠPORTNIKI
1. Ne glede na določbe 14. in 15. člena se lahko dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice kot nastopajoči izvajalec, kot je gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik ali glasbenik, ali kot športnik iz takšnih osebnih dejavnosti, ki jih izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči v tej drugi državi.
2. Kadar dohodek iz osebnih dejavnosti, ki jih izvaja nastopajoči izvajalec ali športnik kot tak, ne priraste samemu nastopajočemu izvajalcu ali športniku, temveč drugi osebi, se ta dohodek kljub določbam 7., 14. in 15. člena lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri potekajo dejavnosti nastopajočega izvajalca ali športnika.
3. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo za dohodek iz dejavnosti, ki jih nastopajoči izvajalec ali športnik izvaja v državi pogodbenici, če se obisk v tej državi v celoti ali pretežno financira z javnimi sredstvi druge države pogodbenice ali njene politične enote ali lokalne oblasti. V takem primeru se dohodek obdavči v skladu z določbami 7., 14. ali 15. člena, odvisno od primera.
18. člen
POKOJNINE
1. Ob upoštevanju določb drugega odstavka 19. člena se pokojnine in drugi podobni prejemki, ki se plačujejo rezidentu države pogodbenice za preteklo zaposlitev, obdavčijo samo v tej državi.
2. Ne glede na določbe prvega odstavka se lahko pokojnine in druga plačila, ki se izplačujejo v skladu z zakonodajo o socialnem varstvu države pogodbenice, obdavčijo v tej državi.
19. člen
DRŽAVNA SLUŽBA
1. a) Plače, mezde in drugi podobni prejemki razen pokojnin, ki jih plačuje država pogodbenica ali njena politična enota ali lokalna oblast posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo ali enoto ali oblast, se obdavčijo samo v tej državi.
b) Take plače, mezde in drugi podobni prejemki pa se obdavčijo samo v drugi državi pogodbenici, če se storitve opravljajo v tej državi in je posameznik rezident te države, ki:
(i) je državljan te države ali
(ii) ni postal rezident te države samo zaradi opravljanja storitev.
2. a) Vsaka pokojnina, ki jo plača država pogodbenica ali njena politična enota ali lokalna oblast ali ki se plača iz njihovih skladov posamezniku za storitve, opravljene za to državo ali enoto ali oblast, se obdavči samo v tej državi.
b) Taka pokojnina pa se obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik rezident in državljan te države.
3. Določbe 15., 16., 17. in 18. člena se uporabljajo za plače, mezde in druge podobne prejemke ter za pokojnine za storitve, opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali njene politične enote ali lokalne oblasti.
20. člen
ŠTUDENTI
Plačila, ki jih študent ali pripravnik, ki je ali je bil tik pred obiskom države pogodbenice rezident druge države pogodbenice in je v prvi omenjeni državi navzoč samo zaradi svojega izobraževanja ali usposabljanja, prejme za svoje vzdrževanje, izobraževanje ali usposabljanje, se ne obdavčijo v tej državi, če taka plačila nastanejo iz virov zunaj te države.
21. člen
PROFESORJI IN RAZISKOVALCI
1. Rezident države pogodbenice, ki je na povabilo univerze, višje ali visoke šole, šole ali druge podobne ustanove, ki je v drugi državi pogodbenici in jo priznava vlada te druge države pogodbenice, začasno navzoč v tej drugi državi pogodbenici za obdobje, ki ni daljše od dveh let od datuma prvega prihoda v to drugo državo pogodbenico, samo zaradi poučevanja ali raziskovanja ali obojega v izobraževalni ustanovi, se v tej drugi državi pogodbenici ne obdavči za prejemke za tako poučevanje ali raziskovanje.
2. Izjema po prvem odstavku se za prejemke za raziskovanje ne prizna, če se tako raziskovanje ne izvaja v javno korist, ampak v zasebno korist določene osebe ali oseb.
22. člen
DRUGI DOHODKI
1. Deli dohodka rezidenta države pogodbenice, ki nastanejo kjer koli in niso obravnavani v predhodnih členih te konvencije, se obdavčijo samo v tej državi.
2. Določbe prvega odstavka se ne uporabljajo za dohodek, ki ni dohodek iz nepremičnin, kot so opredeljene v drugem odstavku 6. člena, če prejemnik takega dohodka, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej ali v tej drugi državi opravlja samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej in je pravica ali premoženje, za katero se plača dohodek, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
23. člen
ODPRAVA DVOJNEGA OBDAVČEVANJA
Dvojno obdavčevanje se odpravi tako:
1. V Sloveniji:
a) kadar rezident Slovenije dobi dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v Koreji, Slovenija dovoli kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v Koreji.
Tak odbitek pa ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Koreji;
b) kadar je v skladu s katero koli določbo konvencije dohodek, ki ga dobi rezident Slovenije, oproščen davka v Sloveniji, lahko Slovenija pri izračunu davka od preostalega dohodka tega rezidenta vseeno upošteva oproščeni dohodek.
2. V Koreji:
ob upoštevanju določb korejske davčne zakonodaje o znesku davka, ki se plača v kateri koli državi razen Koreje in za katerega se lahko zniža korejski davek (kar ne vpliva na splošno načelo):
a) kadar rezident Koreje dobi dohodek iz Slovenije, ki se po slovenski zakonodaji in v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v Sloveniji, se znesek slovenskega davka od tega dohodka dovoli kot znižanje korejskega davka, ki ga plača ta rezident. Znesek znižanja pa v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela korejskega davka, ki je bil izračunan pred znižanjem, pripisanim temu dohodku;
b) kadar je dohodek, dobljen iz Slovenije, dividenda, ki jo plača družba, ki je rezident Slovenije, družbi, ki je rezident Koreje in ima v lasti najmanj 10 odstotkov delnic, ki jih je izdala ta družba, se za znižanje upošteva slovenski davek, ki ga družba plača od dobička, iz katerega se plačajo dividende.
24. člen
ENAKO OBRAVNAVANJE
1. Državljani države pogodbenice ne smejo biti v drugi državi pogodbenici zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva. Ta določba se ne glede na določbe 1. člena uporablja tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. Osebe brez državljanstva, ki so rezidenti države pogodbenice, v nobeni državi pogodbenici ne smejo biti zavezane kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te države v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva.
3. Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ne sme biti manj ugodno v tej drugi državi, kot je obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti. Ta določba se ne razlaga, kot da zavezuje državo pogodbenico, da prizna rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in zmanjšanja za davčne namene zaradi osebnega stanja ali družinskih obveznosti, ki jih priznava svojim rezidentom.
4. Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji in druga izplačila, ki jih plača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri določanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države.
5. Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi zavezana kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve do podobnih podjetij prve omenjene države.
6. Določbe tega člena se uporabljajo ne glede na določbe 2. člena za davke vseh vrst in opisov.
25. člen
POSTOPEK SKUPNEGA DOGOVORA
1. Kadar oseba meni, da imajo ali bodo imela dejanja ene ali obeh držav pogodbenic zanjo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ne glede na sredstva, ki ji jih omogoča domače pravo teh držav, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, ali če se njen primer nanaša na prvi odstavek 24. člena, tiste države pogodbenice, katere državljan je. Zadeva mora biti predložena v treh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki je imelo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami konvencije.
2. Pristojni organ si, če se mu zdi ugovor upravičen in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, prizadeva rešiti primer s skupnim dogovorom s pristojnim organom druge države pogodbenice z namenom izogniti se obdavčevanju, ki ni v skladu s konvencijo. Vsak dosežen dogovor se izvaja ne glede na roke v domačem pravu držav pogodbenic.
3. Pristojna organa držav pogodbenic si prizadevata s skupnim dogovorom razrešiti kakršne koli težave ali dvome, ki nastanejo pri razlagi ali uporabi konvencije. Prav tako se lahko med seboj posvetujeta o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih konvencija ne predvideva.
4. Pristojna organa držav pogodbenic lahko neposredno komunicirata med seboj, da bi dosegla dogovor v smislu prejšnjih odstavkov.
26. člen
IZMENJAVA INFORMACIJ
1. Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjavata take informacije, ki so potrebne za izvajanje določb te konvencije ali domače zakonodaje držav pogodbenic glede davkov vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot ali lokalnih oblasti, če obdavčevanje na tej podlagi ni v nasprotju s konvencijo. Izmenjava informacij ni omejena s 1. in 2. členom. Vsaka informacija, ki jo prejme država pogodbenica, se obravnava kot tajnost na isti način kot informacije, pridobljene po domači zakonodaji te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov iz prvega stavka. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo v sodnih postopkih ali pri sodnih odločitvah.
2. V nobenem primeru se določbe prvega odstavka ne razlagajo, kot da nalagajo državi pogodbenici obveznost:
a) da izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice,
b) da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti po zakonski ali običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice,
c) da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinske postopke, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom.
27. člen
ČLANI DIPLOMATSKIH PREDSTAVNIŠTEV IN KONZULATOV
Nobena določba te konvencije ne vpliva na davčne ugodnosti članov diplomatskih predstavništev ali konzulatov po splošnih pravilih mednarodnega prava ali določbah posebnih sporazumov.
28. člen
ZAČETEK VELJAVNOSTI
1. Državi pogodbenici druga drugo pisno obvestita po diplomatski poti, da so končani postopki, ki se po njunem pravu zahtevajo za začetek veljavnosti te konvencije.
2. Konvencija začne veljati petnajsti dan po datumu prejema poznejšega od uradnih obvestil iz prvega odstavka, njene določbe pa se uporabljajo:
a) v zvezi z davki, zadržanimi na viru, za zneske, plačane prvi dan januarja ali po njem v prvem koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem začne veljati konvencija;
b) v zvezi z drugimi davki za davčno leto, ki se začne prvi dan januarja ali po njem v prvem koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem začne veljati konvencija.
29. člen
PRENEHANJE VELJAVNOSTI
Ta konvencija velja, dokler je država pogodbenica ne odpove. Vsaka država pogodbenica lahko odpove konvencijo po diplomatski poti s pisnim obvestilom o odpovedi najmanj šest mesecev pred koncem katerega koli koledarskega leta po petih letih od datuma začetka veljavnosti konvencije. V takem primeru se konvencija preneha uporabljati:
a) v zvezi z davki, zadržanimi na viru, za zneske, plačane prvi dan januarja ali po njem v prvem koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo;
b) v zvezi z drugimi davki od dohodka za davčno leto, ki se začne prvega januarja ali po njem v prvem koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo.
V DOKAZ NAVEDENEGA sta podpisana, ki sta ju njuni vladi za to pravilno pooblastili, podpisala to konvencijo.
SESTAVLJENO v dveh izvirnikih v Seulu dne 25. aprila 2005 v slovenskem, korejskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Pri različni razlagi prevlada angleško besedilo.
ZA REPUBLIKO SLOVENIJO ZA REPUBLIKO KOREJO
Dimitrij Rupel l.r. Ban-Ki Moon l.r.
Protokol
Ob podpisu konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, ki je bila danes podpisana med Republiko Slovenijo in Republiko Korejo, sta se podpisana sporazumela, da so te določbe sestavni del konvencije:
K drugemu odstavku 13. člena
Razume se, da za Slovenijo izraz “delnice” vključuje tudi kakršen koli drug delež v družbi.
K 16. členu
Razume se, da za Slovenijo izraz “član uprave” pomeni člana uprave ali člana nadzornega sveta.
K 19. členu
Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za plače, mezde in podobne prejemke ali pokojnine, ki jih plačajo:
a) v Sloveniji:
katera koli ustanova, ki opravlja javno službo, kot je navedena in potrjena v pismih, ki jih izmenjata pristojna organa držav pogodbenic.
b) v Koreji:
Banka Koreje, Korejska družba za zavarovanje izvoza, Korejska agencija za spodbujanje poslovnih naložb in katera koli ustanova, ki opravlja javno službo, kot je navedena in potrjena v pismih, ki jih izmenjata pristojna organa držav pogodbenic;
V DOKAZ NAVEDENEGA sta podpisana, ki sta ju njuni vladi za to pravilno pooblastili, podpisala ta protokol.
SESTAVLJENO v dveh izvirnikih v Seulu dne 25. aprila 2005 v slovenskem, korejskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Pri različni razlagi prevlada angleško besedilo.
ZA REPUBLIKO SLOVENIJO ZA REPUBLIKO KOREJO
Dimitrij Rupel l.r. Ban-Ki Moon l.r.
_____________________________
1 Besedilo konvencije v korejskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za finance.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 432-01/05-40/1
Ljubljana, dne 29. septembra 2005
EPA 370-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
| Zadnja sprememba: 02/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |