Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O DOLOČANJU DRŽAVE, ODGOVORNE ZA OBRAVNAVANJE PROŠENJ ZA AZIL, VLOŽENIH V ENI OD DRŽAV ČLANIC EVROPSKIH SKUPNOSTI (MKDOPA)
1. člen
Ratificira se Konvencija o določanju države, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v eni od držav članic Evropskih skupnosti, sestavljena v Dublinu 15. junija 1990.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA
o določanju države, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v eni od držav članic Evropskih skupnosti
(97/C 254/01)
NJEGOVO VELIČANSTVO KRALJ BELGIJCEV,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA DANSKE,
PREDSEDNIK ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE,
PREDSEDNIK HELENSKE REPUBLIKE,
NJEGOVO VELIČANSTVO KRALJ ŠPANIJE,
PREDSEDNIK FRANCOSKE REPUBLIKE,
PREDSEDNIK IRSKE,
PREDSEDNIK ITALIJANSKE REPUBLIKE,
NJEGOVA KRALJEVSKA VISOKOST VELIKI VOJVODA LUKSEMBURGA,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA NIZOZEMSKE,
PREDSEDNIK PORTUGALSKE REPUBLIKE,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA ZDRUŽENEGA KRALJESTVA VELIKA BRITANIJA IN SEVERNA IRSKA so se
OB UPOŠTEVANJU cilja, določenega na sestanku Evropskega sveta v Strasbourgu 8. in 9. decembra 1989, o usklajevanju svojih azilnih politik;
ODLOČENI, da skladno s svojo skupno humanitarno tradicijo beguncem jamčijo ustrezno zaščito v skladu z določbami Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev, ki sta v nadaljnjem besedilu navedena kot »Ženevska konvencija« oziroma »Newyorški protokol«;
OB UPOŠTEVANJU skupnega zavzemanja za območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen zlasti prost pretok oseb v skladu z določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, kakor je bila dopolnjena z Enotnim evropskim aktom;
ZAVEDAJOČ SE nujnosti, da se pri uresničevanju tega cilja sprejmejo ukrepi, s katerimi bi se izognili nastanku razmer, ko so prosilci za azil predolgo prepuščeni negotovosti glede odločitve o svojih prošnjah, in v skrbi, da se vsem prosilcem za azil jamči, da bo ena od držav članic obravnavala njihove prošnje, in se zagotovi, da se prosilci za azil ne napotujejo zaporedno iz ene države članice v drugo, ne da bi se pri tem katera koli od teh držav štela za pristojno za obravnavanje prošnje za azil;
V ŽELJI, da se dialog z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce nadaljuje, da bi dosegli zastavljene cilje;
ODLOČENI, da na različne načine tesno sodelujejo pri izvajanju te konvencije, vključno z izmenjavo informacij,
ODLOČILI, DA SKLENEJO TO KONVENCIJO IN V TA NAMEN IMENUJEJO SVOJE POOBLAŠČENCE:
NJEGOVO VELIČANSTVO KRALJ BELGIJCEV
Melchiorja WATHELETA,
namestnika ministrskega predsednika, ministra za pravosodje, mala in srednja podjetja ter samozaposlene osebe,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA DANSKE
Hansa ENGELLA,
ministra za pravosodje,
PREDSEDNIK ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE
dr. Helmuta Rückriegla,
veleposlanika Zvezne republike Nemčije v Dublinu,
Wolfganga SCHÄUBLA,
zveznega ministra za notranje zadeve,
PREDSEDNIK HELENSKE REPUBLIKE
Ioanisa VASSILIADESA,
ministra za javni red,
NJEGOVO VELIČANSTVO KRALJ ŠPANIJE
Josėja Luisa CORQUERO,
ministra za notranje zadeve,
PREDSEDNIK FRANCOSKE REPUBLIKE
Pierra JOXEJA,
ministra za notranje zadeve,
PREDSEDNIK IRSKE
Raya BURKA,
ministra za pravosodje in ministra za zveze,
PREDSEDNIK ITALIJANSKE REPUBLIKE
Antonia GAVO,
ministra za notranje zadeve,
NJEGOVA KRALJEVSKA VISOKOST VELIKI VOJVODA LUKSEMBURGA
Marca MISCHBACHA,
ministra za izobraževanje, ministra za pravosodje, ministra za javno upravo,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA NIZOZEMSKE
Ernsta Mauritsa Henricusa HIRSCHA BALLINA,
ministra za pravosodje,
PREDSEDNIK PORTUGALSKE REPUBLIKE
Manuela PEREIRO,
ministra za notranje zadeve,
NJENO VELIČANSTVO KRALJICA ZDRUŽENEGA KRALJESTVA VELIKA BRITANIJA IN SEVERNA IRSKA
Davida WADDINGTONA,
državnega sekretarja za notranje ministrstvo (notranjega ministra)
sira Nicholasa Maxteda FENNA, predstojnika viteškega reda svetega Mihaela in svetega Jurija,
veleposlanika Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska v Dublinu,
KI SO SE po izmenjavi pooblastil v pravilni in predpisani obliki
DOGOVORILI:
1. člen
1. V tej konvenciji:
(a) »tujec« pomeni vsako osebo, ki ni državljan države članice;
(b) »prošnja za azil« pomeni prošnjo, s katero tujec državo članico prosi za zaščito po Ženevski konvenciji, tako da zahteva status begunca v pomenu 1. člena Ženevske konvencije, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom;
(c) »prosilec za azil« pomeni tujca, ki je vložil prošnjo za azil, glede katere še ni bila sprejeta pravnomočna odločitev;
(d) »obravnavanje prošnje za azil« pomeni vse ukrepe za obravnavo odločb ali odločitev pristojnih organov v zvezi s prošnjo za azil, razen postopkov za določitev države, ki je po tej konvenciji odgovorna za obravnavanje prošnje za azil;
(e) »dovoljenje za prebivanje« pomeni kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice in z njim tujcu dovolijo prebivanje na njenem območju, razen vizumov in dovolilnic za prebivanje, izdanih med obravnavanjem prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje ali azil;
(f) »vstopni vizum« pomeni dovoljenje ali odločitev države članice, da tujcu omogoči vstop na svoje območje pod pogojem, da so izpolnjeni drugi pogoji za vstop;
(g) »tranzitni vizum« pomeni dovoljenje ali odločitev države članice, da omogoči tujcu tranzit čez svoje območje ali prehod čez tranzitno cono pristanišča ali letališča pod pogojem, da so izpolnjeni drugi pogoji za tranzit.
2. Vrsta vizuma se določi glede na pomen izrazov v točkah (f) in (g) prvega odstavka.
2. člen
Države članice ponovno potrjujejo svoje obveznosti po Ženevski konvenciji, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom, brez geografskih omejitev glede obsega uporabe teh mednarodnih dokumentov in svojo zavezanost za sodelovanje z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce pri uporabi teh dokumentov.
3. člen
1. Države članice se zavezujejo, da bodo obravnavale prošnjo za azil katerega koli tujca, ki zaprosi za azil na meji ali na območju katere koli države članice.
2. To prošnjo obravnava posamezna država članica, ki se določi po merilih te konvencije. Merila, določena v členih od 4 do 8, se uporabljajo v vrstnem redu, po katerem so navedena.
3. To prošnjo obravnava država v skladu s svojo notranjo zakonodajo in mednarodnimi obveznostmi.
4. Vsaka država članica ima pravico do obravnave prošnje za azil, ki ji jo predloži tujec, tudi če takšna obravnava ni njena odgovornost po merilih te konvencije, pod pogojem, da se prosilec za azil s tem strinja.
Država članica, odgovorna po navedenih merilih, je nato razbremenjena svojih obveznosti, ki se prenesejo na državo članico, ki je izrazila željo po obravnavi prošnje. Ta o tem, če ji je bila prošnja predodeljena, obvesti državo članico, odgovorno po navedenih merilih.
5. Vsaka država članica skladno s svojo notranjo zakonodajo ohrani pravico, da pošlje prosilca za azil v tretjo državo ob upoštevanju določb Ženevske konvencije, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom.
6. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej konvenciji, se začne takoj, ko je prošnja za azil prvič vložena v državi članici.
7. Prosilca za azil, ki je v drugi državi članici in tam vloži prošnjo za azil po umiku svoje prošnje med postopkom določanja odgovorne države, država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, ponovno sprejme pod pogoji iz 13. člena zaradi dokončanja postopka določitve države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.
Ta obveznost preneha, če je prosilec za azil medtem zapustil območje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od države članice dobil dovoljenje za prebivanje, veljavno več kot tri mesece.
4. člen
Če ima prosilec za azil družinskega člana, ki mu je bil priznan status begunca po Ženevski konvenciji, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom, v državi članici in tam zakonito prebiva, je ta država odgovorna za obravnavanje prošnje, če tako želijo zadevne osebe.
Ta družinski član je lahko samo zakonec prosilca za azil ali njegov mladoletni, neporočeni otrok, mlajši od osemnajst let, ali njegov oče ali mati, če je prosilec za azil sam mladoleten, neporočen otrok, mlajši od osemnajst let.
5. člen
1. Če ima prosilec za azil veljavno dovoljenje za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je dovoljenje izdala.
2. Če ima prosilec za azil veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen v naslednjih primerih:
(a) če je bil vizum izdan s pisnim soglasjem druge države članice, je ta država odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Če se država članica najprej posvetuje z osrednjim organom druge države članice, med drugim iz varnostnih razlogov, njeno strinjanje ne pomeni pisnega soglasja po tej določbi;
(b) če ima prosilec za azil tranzitni vizum in vloži svojo prošnjo v drugi državi članici, v kateri se od njega ne zahteva vizum, je ta država odgovorna za obravnavanje prošnje za azil;
(c) če ima prosilec za azil tranzitni vizum in vloži prošnjo za azil v državi, ki mu ga je izdala in je prejela pisno potrditev diplomatskih ali konzularnih organov namembne države članice, da je tujec, ki je bil oproščen vizumske obveznosti, izpolnil pogoje za vstop v to državo, je ta odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
3. Če ima prosilec za azil več kot eno veljavno dovoljenje za prebivanje ali več veljavnih vizumov, ki so jih izdale različne države članice, te prevzamejo odgovornost za obravnavanje prošnje za azil po naslednjem vrstnem redu:
(a) država, ki je izdala dovoljenje za prebivanje za najdaljše obdobje, če pa so obdobja veljavnosti vseh dovoljenj enaka, pa država, ki je izdala dovoljenje za prebivanje z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti;
(b) država, ki je izdala vizum z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti, če gre za več vizumov iste vrste;
(c) če so vizumi različnih vrst, država, ki je izdala vizum z najdaljšim obdobjem veljavnosti, če pa so obdobja veljavnosti enaka, pa država, ki je izdala vizum z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti. Ta določba se ne uporablja, če ima prosilec enega ali več tranzitnih vizumov, izdanih ob predložitvi vstopnega vizuma za drugo državo članico. V tem primeru je odgovorna ta država članica.
4. Če ima prosilec za azil eno ali več dovoljenj za prebivanje, ki so potekla pred manj kot dvema letoma, ali enega ali več vizumov, ki so potekli pred manj kakor šestimi meseci in so mu dejansko omogočili vstop na območje države članice, se določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena uporabljajo, dokler tujec ne zapusti območja držav članic.
Če ima prosilec za azil eno ali več dovoljenj za prebivanje, ki so potekla pred več kot dvema letoma, ali enega ali več vizumov, ki so potekli pred več kot šestimi meseci in so mu omogočili vstop na območje države članice, in če tujec ni zapustil območja Skupnosti, je odgovorna država članica, v kateri je prošnja vložena.
6. člen
Če je mogoče dokazati, da je prosilec za azil ob prihodu iz države nečlanice Evropskih skupnosti nezakonito prečkal mejo v državo članico po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način.
Vendar ta država ni več odgovorna, če se dokaže, da je prosilec živel v državi članici, v kateri je vložil prošnjo za azil, najmanj 6 mesecev pred vložitvijo prošnje za azil. V tem primeru je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
7. člen
1. Država članica, odgovorna za kontrolo vstopa tujca na območje držav članic, je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, razen če tujec po zakonitem vstopu v državo članico, za katero ne potrebuje vizuma, ne vloži prošnje za azil v drugi državi članici, v kateri prav tako ne potrebuje vizuma. V tem primeru je ta država odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
2. Do začetka veljavnosti sporazuma med državami članicami o ureditvi prehajanja zunanjih meja, se država članica, ki dovoljuje tranzit brez vizuma skozi tranzitno cono svojih letališč, ne šteje za odgovorno za kontrolo vstopa potnikov, ki ne zapustijo tranzitne cone.
3. Če je prošnja za azil vložena v tranzitu na letališču države članice, je ta država odgovorna za obravnavanje prošnje.
8. člen
Če na podlagi drugih meril iz te konvencije ni mogoče določiti države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, je za to odgovorna prva država članica, v kateri je vložena prošnja za azil.
9. člen
Vsaka država članica, tudi če ni odgovorna po merilih iz te konvencije, lahko iz humanitarnih razlogov, zlasti pa družinskih ali kulturnih, obravnava prošnjo za azil na zaprosilo druge države članice pod pogojem, da tako želi prosilec.
Če zaprošena država članica ugodi zaprosilu, se odgovornost za obravnavo prošnje prenese nanjo.
10. člen
1. Država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za azil po merilih iz te konvencije, mora:
(a) pod pogoji iz 11. člena prevzeti odgovornost za prosilca, ki je vložil prošnjo za azil v drugi državi članici;
(b) dokončati obravnavanje prošnje za azil;
(c) ponovno sprejeti ali vzeti nazaj pod pogoji iz 13. člena vsakega prosilca, čigar prošnja se obravnava in ki je nezakonito v drugi državi članici;
(d) pod pogoji iz 13. člena vzeti nazaj vsakega prosilca, ki je umaknil prošnjo med obravnavo in jo vložil v drugi državi članici;
(e) pod pogoji iz 13. člena vzeti nazaj vsakega tujca, čigar prošnjo je zavrnila in ki je nezakonito v drugi državi članici.
2. Če država članica izda prosilcu dovoljenje za prebivanje, veljavno dlje kakor tri mesece, se obveznosti iz točk (a) do (e) prvega odstavka prenesejo na to državo članico.
3. Obveznosti iz točk (a) do (d) prvega odstavka prenehajo, če je tujec zapustil območje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev.
4. Obveznosti iz točk (d) in (e) prvega odstavka prenehajo, če država, odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, po umiku ali zavrnitvi prošnje sprejme in izvrši potrebne ukrepe, da se tujec vrne v izvorno državo ali drugo državo, v katero lahko zakonito vstopi.
11. člen
1. Če država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim prej, vsekakor pa v šestih mesecih od datuma vložitve prošnje pozove drugo državo članico, da prevzame odgovornost za prosilca.
Če zaprosilo za prevzem odgovornosti ni predloženo v šestih mesecih, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država, v kateri je bila vložena prošnja.
2. Zaprosilo za prevzem odgovornosti vsebuje navedbe, ki organom druge države omogočajo, da ugotovijo, ali je odgovorna na podlagi meril iz te konvencije.
3. Država, odgovorna v skladu s temi merili, se določi na podlagi dejanskega položaja, ko je prosilec prvič vložil svojo prošnjo v državi članici.
4. Država članica odloči o zaprosilu v treh mesecih po prejemu zahtevka. Če v tem roku ne ukrepa, se šteje, da je zahtevek sprejet.
5. Premestitev prosilca za azil iz države članice, v kateri je bila prošnja vložena, v odgovorno državo članico se mora opraviti najpozneje v enem mesecu po sprejetju zaprosila za prevzem odgovornosti ali v enem mesecu, ko so končani vsi postopki, ki jih je tujec začel zaradi izpodbijanja odločitve o premestitvi, če so postopki odložilni.
6. Z ukrepi, sprejetimi po 18. členu, se lahko pozneje določijo podrobnosti postopka, s katerim se prevzame odgovornost za prosilce.
12. člen
Če je prosilec, ki je vložil prošnjo za azil pri pristojnih organih države članice, na območju druge države članice, mora državo članico, odgovorno za obravnavanje prošnje za azil, določiti država članica, na območju katere je prosilec. To državo članico nemudoma obvesti druga država članica, ki je prejela prošnjo, in se nato za namene uporabe te konvencije šteje za državo članico, v kateri je bila prošnja za azil vložena.
13. člen
1. Prosilec za azil se vzame nazaj v primerih, navedenih v sedmem odstavku 3. člena in 10. členu, kot sledi:
(a) zaprosilo, da se prosilec vzame nazaj, mora vsebovati navedbe, ki omogočajo državi, v kateri je prošnja vložena, da ugotovi, da je odgovorna v skladu s sedmim odstavkom 3. člena in 10. členom;
(b) država, pozvana, da prosilca vzame nazaj, na zaprosilo odgovori v osmih dneh, potem ko ji je bila zadeva dodeljena. Če potrdi odgovornost, prosilca za azil vzame nazaj, takoj ko je mogoče, najpozneje v enem mesecu, potem ko je privolila.
2. Z ukrepi, sprejetimi po 18. členu, se lahko pozneje določijo podrobnosti postopka, s katerim se prosilec vzame nazaj.
14. člen
1. Države članice si izmenjajo:
- notranjezakonodajne ali ureditvene ukrepe ali prakse, ki se uporabljajo na področju azila,
- statistične podatke o mesečnih prihodih prosilcev za azil, prikazane po državljanstvu. Ti podatki se četrtletno pošiljajo Generalnemu sekretariatu Sveta Evropskih skupnosti, ki poskrbi, da se razpošljejo državam članicam in Komisiji Evropskih skupnosti ter visokemu komisarju Združenih narodov za begunce.
2. Države članice si lahko izmenjajo:
- splošne informacije o novih smereh razvoja pri prošnjah za azil;
- splošne informacije o razmerah v izvornih državah ali državah prihoda prosilcev za azil.
3. Če država članica, ki sporoči informacije, navedene v drugem odstavku, želi, da te ostanejo zaupne, druge države članice to upoštevajo.
15. člen
1. Vsaka država članica sporoči kateri koli državi članici, ki to želi, informacije o posameznih primerih, če je to potrebno za:
- določanje države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil,
- obravnavanje prošnje za azil,
- izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz te konvencije.
2. Te informacije lahko obsegajo le:
- osebne podatke o prosilcu in po potrebi o njegovih družinskih članih (polno ime, in kadar je to primerno, prejšnje ime; vzdevke ali psevdonime; sedanje in prejšnje državljanstvo; datum in kraj rojstva);
- osebne in potne listine (številke, veljavnost, datum izdaje, organe, ki so jih izdali, kraj izdaje itd.);
- druge informacije, potrebne za ugotovitev identitete prosilca;
- kraje prebivanja in opravljene poti;
- dovoljenja za prebivanje in vizume, ki jih je izdala država članica;
- kraj, kjer je bila prošnja vložena;
- datum morebitnih predhodnih vloženih prošenj za azil, datum vložitve sedanje prošnje, doseženo stopnjo postopka in morebitno sprejeto odločitev.
3. Poleg tega lahko država članica zaprosi drugo državo članico, da jo seznani z razlogi, na podlagi katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo, in kadar je to primerno, z razlogi za sprejete odločitve o prosilcu. Zaprošena država članica se odloči, ali jih bo navedla. V vsakem primeru se mora prosilec za azil strinjati s pošiljanjem zaprošenih informacij.
4. Menjava informacij se opravi na zaprosilo države članice in se lahko izvede samo med organi, ki jih je vsaka država članica določila in o tem obvestila odbor, določen po 18. členu.
5. Izmenjane informacije se lahko uporabijo le za namene, določene v prvem odstavku. V vsaki državi članici se lahko take informacije sporočijo samo organom, sodiščem in razsodiščem, pooblaščenim za:
- določanje države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil,
- obravnavanje prošnje za azil,
- izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz konvencije.
6. Država članica, ki posreduje informacije, zagotovi, da so te točne in najnovejše.
Če se izkaže, da je država članica posredovala informacije, ki so netočne ali ki jih ne bi smela posredovati, bo država članica prejemnica o tem nemudoma obveščena. Take informacije mora popraviti ali izbrisati.
7. Prosilec za azil ima na zaprosilo pravico seznaniti se z informacijami, izmenjanimi v zvezi z njim, dokler so na razpolago.
Če ugotovi, da so informacije netočne ali da ne bi smele biti posredovane, ima pravico, da se popravijo ali izbrišejo. Ta pravica se uresničuje v skladu s pogoji, določenimi v šestem odstavku.
8. V vsaki državi članici se posredovanje in prejem izmenjanih informacij evidentirata.
9. Te informacije se hranijo za obdobje, ki ni daljše od tistega, potrebnega za namene, za katere so izmenjane. Država članica v primernem trenutku preveri, ali jih je še treba hraniti.
10. V vsakem primeru tako posredovane informacije uživajo najmanj enako varstvo kot podobne informacije v državi članici, ki jih prejme.
11. Če podatki niso avtomatično obdelani, ampak kako drugače, vsaka država članica ustrezno ukrepa, da z učinkovitim nadzorom zagotovi skladnost s tem členom. Če ima država članica nadzorni organ iz dvanajstega odstavka, mu lahko določi nadzorne naloge.
12. Če ena ali več držav članic želi računalniško obdelati vse ali del informacij, navedenih v drugem in tretjem odstavku, je to mogoče samo, če so države sprejele ustrezno zakonodajo, ki se uporablja za takšno obdelavo in s katero se izvajajo načela Strasbourške konvencije z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, in če so ustrezen nacionalni organ pooblastile za neodvisno spremljanje obdelave in uporabe posredovanih podatkov v skladu s to konvencijo.
16. člen
1. Vsaka država članica lahko odboru iz 18. člena pošlje predloge za spremembo te konvencije, da se odpravijo težave pri njeni uporabi.
2. Če se izkaže, da je treba spremeniti ali dopolniti to konvencijo za uresničitev ciljev, določenih v 8. a členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ta pa je zlasti povezana z oblikovanjem usklajene azilne in skupne vizumske politike, država članica, ki predseduje Svetu Evropskih skupnosti, organizira sestanek odbora iz 18. člena.
3. Odbor iz 18. člena sprejme vsako spremembo ali dopolnitev te konvencije. Ta začne veljati v skladu z določbami 22. člena.
17. člen
1. Če ima država članica velike težave zaradi bistveno spremenjenih dejanskih okoliščin po sklenitvi te konvencije, lahko zadevo predloži odboru iz 18. člena, da ta državam članicam predstavi ukrepe za rešitev stanja oziroma da sprejme potrebne spremembe ali dopolnitve te konvencije, ki začnejo veljati, kot določa tretji odstavek 16. člena.
2. Če se po šestih mesecih stanje, omenjeno v prvem odstavku, nadaljuje, lahko odbor, ki deluje v skladu z drugim odstavkom 18. člena, dovoli državi članici, na katero ta sprememba vpliva, da začasno preneha uporabljati določbe te konvencije, pri čemer naj to začasno prenehanje ne ovira doseganja ciljev, navedenih v 8. a členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ali ne krši drugih mednarodnih obveznosti držav članic.
3. Odbor naj, če ni že prej dosegel dogovora, med začasnim prenehanjem uporabe iz drugega odstavka nadaljuje svoja dogovarjanja z namenom, da spremeni določbe te konvencije.
18. člen
1. Ustanovi se odbor, v katerem je en predstavnik vlade vsake države članice.
Odboru predseduje država članica, ki predseduje Svetu Evropskih skupnosti.
Komisija Evropskih skupnosti lahko sodeluje pri razpravah odbora in delovnih skupin iz četrtega odstavka.
2. Odbor na zaprosilo ene ali več držav članic obravnava vsako vprašanje splošne narave o uporabi ali razlagi te konvencije.
Odbor določi ukrepe, navedene v šestem odstavku 11. člena in drugem odstavku 13. člena, in da pooblastilo iz drugega odstavka 17. člena.
Odbor sprejema odločitve o spremembah ali dopolnitvah konvencije v skladu s 16. in 17. členom.
3. Odbor sprejema svoje odločitve soglasno, razen kadar deluje v skladu z drugim odstavkom 17. člena, ko sprejema odločitve z dvotretjinsko večino glasov svojih članov.
4. Odbor določi svoj poslovnik in lahko ustanovi delovne skupine.
Sekretariatu odbora in delovnih skupin pomaga Generalni sekretariat Sveta Evropskih skupnosti.
19. člen
Glede Kraljevine Danske se določbe te konvencije ne uporabljajo za Fersko otočje in Grenlandijo, razen če Kraljevina Danska ne da nasprotne izjave. Takšna izjava se lahko da kadar koli z obvestilom Vladi Irske, ki o tem obvesti vlade drugih držav članic.
Glede Francoske republike se določbe te konvencije uporabljajo samo za evropsko območje Francoske republike.
Glede Kraljevine Nizozemske se določbe te konvencije uporabljajo samo za območje Kraljevine Nizozemske v Evropi.
Glede Združenega kraljestva se določbe te konvencije uporabljajo samo za Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska. Ne uporabljajo se za evropska območja, za katerih zunanje odnose je odgovorno Združeno kraljestvo, razen če Združeno kraljestvo da nasprotno izjavo. Tako izjavo lahko da kadar koli z obvestilom Vladi Irske, ki bo o tem obvestila vlade drugih držav članic.
20. člen
Glede te konvencije niso mogoči pridržki.
21. člen
1. Ta konvencija je na voljo za pristop vsaki državi, ki postane članica Evropskih skupnosti. Listine o pristopu se deponirajo pri Vladi Irske.
2. Za vsako državo, ki pristopi k njej, začne veljati prvi dan tretjega meseca po deponiranju njene listine o pristopu.
22. člen
1. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri Vladi Irske.
2. Vlada Irske uradno obvesti vlade drugih držav članic o deponiranju listin o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
3. Konvencija začne veljati prvi dan tretjega meseca po deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi zadnje države podpisnice, ki je to storila.
Država, pri kateri so deponirane listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi, uradno obvesti države članice o datumu začetka veljavnosti te konvencije.
V dokaz tega so podpisani pooblaščenci lastnoročno podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Dublinu petnajstega junija tisoč devetsto devetdeset v enem izvirniku v angleškem, danskem, francoskem, grškem, irskem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem in španskem jeziku, pri čemer so besedila, sestavljena v vsakem od teh jezikov, enako verodostojna in shranjena v arhivu Vlade Irske, ki overjen izvod pošlje vsem drugim državam članicam.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za notranje zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije-Mednarodne pogodbe.
Številka: 213-04/05-39/1
Ljubljana, dne 29. septembra 2005
EPA 351-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
| Zadnja sprememba: 02/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |