Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O MEDSEBOJNI PRAVNI POMOČI V KAZENSKIH
ZADEVAH MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE UNIJE,
KI JO JE SVET PRIPRAVIL NA PODLAGI 34. ČLENA POGODBE O
EVROPSKI UNIJI (MKPPKZ)
1. člen
Ratificira se Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, sestavljena 29. maja 2000 v Bruslju.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku ter v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA
o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji
VISOKE POGODBENICE te konvencije, države članice Evropske unije,
SO SE
OB SKLICEVANJU na Akt Sveta o pripravi Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije,
V ŽELJI izboljšati pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami članicami Unije, ne da bi posegale v predpise, ki ščitijo svobodo posameznika,
OPOZARJAJOČ, da je v skupnem interesu držav članic zagotavljanje medsebojne pravne pomoči med državami članicami na hiter in učinkovit način, ki je združljiv s temeljnimi načeli nacionalnih zakonodaj ter v skladu pravicami posameznika in načeli Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950,
IZRAŽAJOČ ZAUPANJE v strukturo in delovanje svojih pravnih sistemov ter v sposobnost vseh držav članic, da zagotavljajo pošteno sojenje,
ODLOČENE, da Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. aprila 1959 in druge veljavne konvencije na tem področju dopolnijo s konvencijo Evropske unije,
OB SPOZNANJU, da se določbe navedenih konvencij še naprej uporabljajo za vse zadeve, ki jih ta konvencija ne zajema,
OB UPOŠTEVANJU, da se države članice zavedajo pomembnosti krepitve pravosodnega sodelovanja, medtem ko še naprej uporabljajo načelo sorazmernosti,
OB SKLICEVANJU na to, da ta konvencija ureja medsebojno pravno pomoč v kazenskih zadevah na podlagi načel konvencije z dne 20. aprila 1959,
KER 20. člen te konvencije zajema nekatere posebne primere v zvezi s prestrezanjem telekomunikacij brez kakršnih koli posledic za druge tovrstne primere zunaj področja uporabe te konvencije,
KER se v primerih, ki jih ta konvencija ne zajema, uporabljajo splošna načela mednarodnega prava,
OB SPOZNANJU, da ta konvencija ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti držav članic v zvezi z vzdrževanjem javnega reda in miru ter zagotavljanjem notranje varnosti in da je določitev pogojev, pod katerimi bo država članica vzdrževala javni red in mir ter zagotavljala notranjo varnost, v skladu s 33. členom Pogodbe o Evropski uniji prepuščena posamezni državi članici,
DOGOVORILE:
I. NASLOV
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Razmerje do drugih konvencij o medsebojni pravni pomoči
1. Namen te konvencije je dopolniti določbe in olajšati uporabo med državami članicami Evropske unije:
(a) Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. aprila 1959, v nadaljevanju "Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči";
(b) Dodatnega protokola z dne 17. marca 1978 k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči;
(c) določb o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah Konvencije z dne 19. junija 1990 o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 o postopni odpravi mejnih kontrol na skupnih mejah (v nadaljevanju "Schengenska izvedbena konvencija"), ki niso razveljavljene na podlagi drugega odstavka 2. člena;
(d) 2. poglavja Pogodbe o izročitvi in medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med Kraljevino Belgijo, Velikim vojvodstvom Luksemburg in Kraljevino Nizozemsko z dne 27. junija 1962, spremenjene s protokolom z dne 11. maja 1974 (v nadaljevanju "Beneluška pogodba"), v odnosih med državami članicami Gospodarske unije Beneluks.
2. Ta konvencija ne vpliva na uporabo ugodnejših določb dvostranskih ali večstranskih sporazumov med državami članicami, ali kot je določeno v četrtem odstavku 26. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči, na dogovore o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, sklenjene na podlagi enotne zakonodaje ali posebnega sistema, ki zagotavlja vzajemno izvajanje ukrepov medsebojne pravne pomoči na ozemljih držav članic.
2. člen
Določbe, ki se nanašajo na schengenski pravni red
1. Določbe 3., 5., 6., 7., 12. in 23. člena ter določbe 15. in 16. člena, če se nanašajo na 12. člen, ter določbe 1. člena, če se nanašajo na navedene člene, vsebujejo ukrepe, ki spreminjajo ali nadgrajujejo določbe Priloge A k Sporazumu, sklenjenemu med Svetom Evropske unije, Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško, o pridružitvi obeh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda1.
2. Določbe točke (a) 49., 52., 53. in 73. člena Schengenske izvedbene konvencije se razveljavijo.
__________________________
1 UL L 176, 10. 7. 1999, str. 36.
3. člen
Postopki, v zvezi s katerimi se tudi daje medsebojna pravna pomoč
1. Medsebojna pravna pomoč se daje tudi v postopkih, ki jih sprožijo upravni organi v zvezi z dejanji, ki so zaradi kršitve predpisov kazniva po nacionalni zakonodaji države prosilke ali zaprošene države ali obeh, in kadar je zaradi odločitve upravnih organov mogoče sprožiti postopek pred sodiščem, pristojnim zlasti za kazenske zadeve.
2. Medsebojna pravna pomoč se daje tudi v zvezi s kazenskimi postopki in postopki iz prvega odstavka, ki se nanašajo na kazniva dejanja ali kršitve, za katere je lahko odgovorna pravna oseba v državi prosilki.
4. člen
Formalne zahteve in postopki za izvrševanje zaprosil za medsebojno pravno pomoč
1. Kadar se daje medsebojna pravna pomoč, zaprošena država ravna v skladu s formalnimi zahtevami in postopki, ki jih država prosilka izrecno navede, če ni drugače določeno v tej konvenciji in če formalne zahteve in postopki niso v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli zaprošene države.
2. Zaprošena država izvrši zaprosilo za pravno pomoč čim prej, pri čemer čim bolj upošteva postopkovne in druge roke, ki jih navede država prosilka. Država prosilka pojasni razloge za določeni rok.
3. Če zaprosila ni mogoče izvršiti ali ga ni mogoče izvršiti v celoti v skladu z zahtevami, ki jih določi država prosilka, organi zaprošene države o tem takoj obvestijo organe države prosilke in navedejo pogoje, pod katerimi bi bilo mogoče zaprosilo izvršiti. Organi države prosilke in zaprošene države se nato lahko dogovorijo o nadaljnjem ukrepanju v zvezi z zaprosilom, in če je potrebno, ukrepajo šele po izpolnitvi postavljenih pogojev.
4. Če je mogoče predvideti, da roka, ki ga za izvršitev zaprosila določi država prosilka, ne bo mogoče upoštevati in če razlogi iz drugega stavka drugega odstavka jasno kažejo, da bo kakršna koli zamuda bistveno škodila postopku, ki poteka v državi prosilki, organi zaprošene države takoj navedejo predvideni čas, potreben za izvršitev zaprosila. Organi države prosilke takoj navedejo, ali kljub temu vztrajajo pri zaprosilu. Organi države prosilke in zaprošene države se nato lahko dogovorijo o nadaljnjem ukrepanju v zvezi z zaprosilom.
5. člen
Pošiljanje in vročanje pisanj
1. Vsaka država članica pošlje pisanja, namenjena osebam, ki so na ozemlju druge države članice, neposredno tem osebam po pošti.
2. Pisanja se lahko pošljejo prek pristojnih organov zaprošene države samo, če:
(a) je naslov osebe, ki so ji pisanja namenjena, neznan ali nezanesljiv ali
(b) ustrezni postopkovni zakon države prosilke zahteva potrdilo o vročitvi pisanj naslovniku, ki ni enako potrdilu ob vročitvi po pošti, ali
(c) pisanj ni bilo mogoče vročiti po pošti ali
(d) država prosilka iz utemeljenih razlogov meni, da bo pošiljanje po pošti neučinkovito ali neprimerno.
3. Kadar obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem so pisanja sestavljena, jih je treba ali vsaj njihove pomembne dele prevesti v (enega od) jezik(ov) države članice, na ozemlju katere je naslovnik. Če je organu, ki je izdal pisanja, znano, da naslovnik razume samo neki drug jezik, je treba pisanja ali vsaj njihove pomembne dele prevesti v ta drugi jezik.
4. Vsem pisanjem je priloženo obvestilo, da lahko naslovnik pri organu, ki je izdal pisanja, ali pri drugih organih te države članice dobi informacije o svojih pravicah in obveznostih v zvezi s pisanji. Tretji odstavek se uporablja tudi za navedeno obvestilo.
5. Ta člen ne vpliva na uporabo 8., 9. in 12. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči ter 32., 34. in 35. člena Beneluške pogodbe.
6. člen
Pošiljanje zaprosil za medsebojno pravno pomoč
1. Zaprosila za medsebojno pravno pomoč in izmenjava informacij brez zaprosila iz 7. člena morajo biti v pisni ali drugačni obliki, ki omogoča pisni zapis, na podlagi katerega lahko država prejemnica ugotovi verodostojnost. Taka zaprosila se pošiljajo neposredno med pravosodnimi organi, krajevno pristojnimi za vložitev in izvrševanje zaprosil, in se vračajo po isti poti, če ni drugače določeno v tem členu.
Pristojni pravosodni organi si lahko neposredno pošiljajo vse informacije ene države članice v zvezi s postopki pred sodišči druge države članice v smislu 21. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 42. člena Beneluške pogodbe.
2. Prvi odstavek ne vpliva na to, da se v posebnih primerih zaprosila pošiljajo ali vračajo:
(a) med osrednjim organom ene države članice in osrednjim organom druge države članice ali
(b) med pravosodnim organom ene države članice in osrednjim organom druge države članice.
3. Ne glede na prvi odstavek lahko Združeno kraljestvo oziroma Irska ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena izjavita, da je treba njima namenjena zaprosila in obvestila, navedena v izjavi, pošiljati prek njunih osrednjih organov. Navedeni državi članici lahko z dodatno izjavo vedno omejita obseg take izjave zaradi učinkovitejšega uveljavljanja prvega odstavka. To storita, ko zanju začnejo veljati določbe o medsebojni pravni pomoči Schengenske izvedbene konvencije.
V zvezi z zgoraj navedenimi izjavami lahko vsaka država članica uporabi načelo vzajemnosti.
4. V nujnih zadevah se zaprosila za medsebojno pravno pomoč lahko pošiljajo prek Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol) ali drugih pristojnih organov po določbah, sprejetih na podlagi Pogodbe o Evropski uniji.
5. Kadar je za zaprosila na podlagi 12., 13. ali 14. člena pristojni organ v eni državi članici pravosodni organ ali osrednji organ, v drugi državi članici pa policijski ali carinski organ, se zaprosila in odgovori nanje pošiljajo neposredno med temi organi. Za te stike se uporablja četrti odstavek.
6. Kadar je za zaprosila za medsebojno pravno pomoč glede postopkov, predvidenih v prvem odstavku 3. člena, pristojni organ v eni državi članici pravosodni organ ali osrednji organ, v drugi državi članici pa upravni organ, se lahko zaprosila in odgovori nanje pošiljajo neposredno med temi organi.
7. Vsaka država članica lahko ob uradnem obvestilu iz drugega odstavka 27. člena izjavi, da je prvi stavek petega odstavka ali šesti odstavek tega člena ali oba ne zavezujeta ali da bo ti določbi uporabljala samo v nekaterih pogojih, ki jih navede. To izjavo lahko kadar koli umakne ali spremeni.
8. Prek osrednjih organov držav članic se pošiljajo naslednja zaprosila ali obvestila:
(a) zaprosila za začasno premestitev ali prevoz oseb, ki jim je odvzeta prostost, kot je navedeno v 9. členu te konvencije, v 11. členu Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in v 33. členu Beneluške pogodbe;
(b) izpisi podatkov iz evidenc o kaznovanju, kot je navedeno v 22. členu Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 43. členu Beneluške pogodbe. Zaprosila za prepise sodb in ukrepov iz 4. člena Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči se lahko pošiljajo neposredno pristojnim organom.
7. člen
Izmenjava informacij brez zaprosila
1. V skladu z nacionalno zakonodajo si lahko pristojni organi držav članic brez zaprosila izmenjavajo informacije o kaznivih dejanjih in kršitvah predpisov iz prvega odstavka 3. člena, katerih kaznovanje ali obravnavanje je ob pošiljanju informacij v pristojnosti organa prejemnika.
2. Organ, ki pošilja informacije, lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo določi, pod katerimi pogoji bo organ prejemnik uporabljal take informacije.
3. Organ prejemnik je zavezan tem pogojem.
II. NASLOV
ZAPROSILO ZA DOLOČENE POSEBNE OBLIKE MEDSEBOJNE PRAVNE POMOČI
8. člen
Vračilo
1. Na zahtevo države prosilke in brez poseganja v pravice dobrovernih tretjih oseb lahko zaprošena država preda protipravno pridobljene predmete državi prosilki, da jih ta lahko vrne zakonitim lastnikom.
2. Pri uporabi 3. in 6. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči ter drugega odstavka 24. člena in 29. člena Beneluške pogodbe se lahko zaprošena država odpove vračilu predmetov pred njihovo izročitvijo ali po izročitvi državi prosilki, če se s tem lahko omogoči vračilo teh predmetov zakonitemu lastniku. To ne vpliva na pravice dobrovernih tretjih oseb.
3. Če se zaprošena država odpove vračilu predmetov pred njihovo izročitvijo državi prosilki, v zvezi z njimi ne sme uveljavljati nobene pravice do varščine ali nobenega drugega zahtevka na podlagi davčne ali carinske zakonodaje.
Odpoved vračilu iz drugega odstavka ne posega v pravico zaprošene države, da od zakonitega lastnika pobere davke ali dajatve.
9. člen
Začasna premestitev oseb, ki jim je odvzeta prostost, zaradi preiskave
1. Kadar se pristojni organi držav članic tako dogovorijo, lahko država članica, ki je zaprosila za preiskavo, pri kateri je potrebna navzočnost osebe, ki ji je odvzeta prostost na njenem ozemlju, osebo začasno premesti na ozemlje države članice, na katerem bo preiskava potekala.
2. Ta dogovor zajema podrobnosti glede začasne premestitve osebe in rok za njeno vrnitev na ozemlje države prosilke.
3. Kadar je za premestitev potrebno soglasje te osebe, se izjava o soglasju ali njena kopija takoj pošlje zaprošeni državi.
4. Trajanje pripora na ozemlju zaprošene države se odšteje od časa, za katerega se tej osebi odvzame ali se ji bo odvzela prostost na ozemlju države prosilke.
5. Za ta člen se smiselno uporabljajo določbe drugega in tretjega odstavka 11. člena ter 12. in 20. člen Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči.
6. Ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena lahko vsaka država članica izjavi, da se pod določenimi pogoji, navedenimi v izjavi, pred sklenitvijo dogovora na podlagi prvega odstavka tega člena zahteva ali se bo zahtevalo soglasje iz tretjega odstavka tega člena.
10. člen
Zaslišanje prek videokonference
1. Če je oseba na ozemlju ene države članice in jo morajo kot pričo ali izvedenca zaslišati pravosodni organi druge države članice, slednja lahko zahteva, da se zaslišanje opravi prek videokonference, kot je določeno v drugem do osmem odstavku, kadar ni zaželeno ali mogoče, da bi bila ta oseba na njenem ozemlju pri zaslišanju osebno navzoča.
2. Zaprošena država privoli v zaslišanje prek videokonference, če uporaba te ni v nasprotju s temeljnimi načeli njenega prava in če ima na voljo tehnična sredstva za izvedbo takega zaslišanja. Če zaprošena država nima tehničnih sredstev za zaslišanje prek videokonference, ji sredstva po medsebojnem dogovoru lahko da na voljo država prosilka.
3. Zaprosila za zaslišanje prek videokonference poleg podatkov iz 14. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 37. člena Beneluške pogodbe vsebujejo utemeljitev, zakaj osebna navzočnost priče ali izvedenca ni zaželena ali mogoča, ter ime pravosodnega organa in oseb, ki bodo zaslišanje vodile.
4. Pravosodni organ zaprošene države to osebo vabi na zaslišanje skladno z notranjim pravom te države članice.
5. Za zaslišanje prek videokonference se uporabljajo naslednja pravila:
(a) med zaslišanjem je po potrebi ob pomoči tolmača navzoč pravosodni organ zaprošene države, ki je odgovoren za ugotovitev istovetnosti zaslišane osebe in spoštovanje temeljnih načel prava zaprošene države. Če pravosodni organ zaprošene države meni, da se med zaslišanjem kršijo temeljna načela prava zaprošene države, takoj ukrene vse potrebno, da se zagotovi nadaljevanje zaslišanja v skladu s temi načeli;
(b) o ukrepih za varovanje zaslišane osebe se po potrebi medsebojno sporazumejo pristojni organi države prosilke in zaprošene države;
(c) zaslišanje vodi neposredno pravosodni organ države prosilke ali pa poteka pod njegovim vodstvom v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice;
(d) na zahtevo države prosilke ali zaslišane osebe zaprošena država tej osebi po potrebi zagotovi pomoč tolmača;
(e) zaslišana oseba lahko uveljavlja pravico do odklonitve pričanja, ki jo ima po pravu zaprošene države ali države prosilke.
6. Brez vpliva na morebitne ukrepe za varovanje oseb pravosodni organ zaprošene države po končanem zaslišanju sestavi zapisnik, v katerem se navedejo datum in kraj zaslišanja, istovetnost zaslišane osebe, istovetnost in funkcija vseh drugih oseb, udeleženih pri zaslišanju v zaprošeni državi, morebitne dane prisege in tehnične razmere, v katerih je potekalo zaslišanje. Pristojni organ zaprošene države pošlje dokument pristojnemu organu države prosilke.
7. Stroške vzpostavitve videopovezave, stroške delovanja videopovezave v zaprošeni državi, plačilo tolmačev, ki jih je ta zagotovila, in povračila stroškov pričam in izvedencem, vključno s potnimi stroški v zaprošeni državi, tej povrne država prosilka, če se prva ne odpove povračilu vseh ali dela teh stroškov.
8. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se njena nacionalna zakonodaja, kadar so priče ali izvedenci zaslišani na njenem ozemlju v skladu s tem členom in odklonijo pričanje, čeprav so dolžni pričati, ali ne pričajo po resnici, uporablja na isti način, kot če bi zaslišanje potekalo po nacionalnem postopku,.
9. Države članice lahko po prosti presoji uporabljajo določbe tega člena tudi za zaslišanja obdolženca prek videokonference, kadar je to primerno, in s soglasjem pristojnih pravosodnih organov. V tem primeru se o odločitvi za videokonferenco in načinu njene izvedbe dogovorijo države članice v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in ustreznimi mednarodnimi instrumenti, vključno z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950.
Vsaka država članica lahko ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena izjavi, da ne bo uporabljala prvega pododstavka. To izjavo lahko kadar koli umakne.
Zaslišanja se opravijo samo s soglasjem obdolženca. Svet v pravno zavezujočem aktu sprejme pravila, ki bi bila lahko potrebna za varstvo pravic obdolžencev.
11. člen
Zaslišanje prič in izvedencev prek telefonske konference
1. Če je oseba na ozemlju ene države članice in jo morajo kot pričo ali izvedenca zaslišati pravosodni organi druge države članice, lahko slednja, kadar tako določa njeno nacionalno pravo, prvo državo članico zaprosi za pomoč, da omogoči zaslišanje prek telefonske konference, kot je predvideno v drugem do petem odstavku.
2. Zaslišanje se lahko opravi prek telefonske konference samo, če se priča ali izvedenec strinja, da se zaslišanje opravi na tak način.
3. Zaprošena država privoli v zaslišanje prek telefonske konference, kadar to ni v nasprotju s temeljnimi načeli njenega prava.
4. Zaprosilo za zaslišanje prek telefonske konference poleg podatkov iz 14. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 37. člena Beneluške pogodbe vsebuje ime pravosodnega organa in oseb, ki bodo vodile zaslišanje, ter navedbo, da je priča ali izvedenec pripravljen sodelovati na zaslišanju prek telefonske konference.
5. Države članice se dogovorijo o praktičnih rešitvah v zvezi z zaslišanjem. Ko se dogovarjajo o praktičnih rešitvah, se zaprošena država zaveže, da bo:
(a) pričo ali izvedenca obvestila o času in kraju zaslišanja;
(b) poskrbela za ugotovitev istovetnosti priče ali izvedenca;
(c) preverila, da je priča ali izvedenec privolil v zaslišanje prek telefonske konference.
Zaprošena država se lahko dogovori, da se v celoti ali deloma upoštevajo ustrezne določbe petega in osmega odstavka 10. člena. Če ni drugače dogovorjeno, se smiselno uporabljajo določbe sedmega odstavka 10. člena.
12. člen
Nadzorovane pošiljke
1. Vsaka država članica se zaveže, da bo zagotovila, da je na zahtevo druge države članice na njenem ozemlju dovoljeno nadzorovanje pošiljk pri preiskavah kaznivih dejanj, za katera se lahko zahteva izročitev.
2. Odločitev o nadzorovanju pošiljke v vsakem posameznem primeru sprejmejo pristojni organi zaprošene države ob upoštevanju nacionalne zakonodaje te države članice.
3. Nadzorovanje pošiljk poteka v skladu s postopki zaprošene države. Pravica do ukrepanja in vodenja ter nadziranja postopkov je v pristojnosti organov te države članice.
13. člen
Skupne preiskovalne skupine
1. Pristojni organi dveh ali več držav članic lahko na podlagi medsebojnega dogovora za posebne namene in za določen čas, ki se lahko soglasno podaljša, ustanovijo skupno preiskovalno skupino za preiskave kaznivih dejanj v eni ali več državah članicah, ki sestavljajo skupino. Sestava skupine se opredeli v dogovoru.
Skupna preiskovalna skupina se lahko ustanovi zlasti, kadar:
(a) preiskave kaznivih dejanj, ki jih opravlja država članica, zahtevajo težke in zahtevne preiskave v povezavi z drugimi državami članicami;
(b) več držav članic vodi preiskave kaznivih dejanj, pri katerih okoliščine primera zahtevajo usklajeno skupno ukrepanje v vpletenih državah članicah.
Za ustanovitev skupne preiskovalne skupine lahko zaprosi vsaka država članica. Skupina se ustanovi v eni od držav članic, v kateri naj bi se preiskava izvajala.
2. Poleg podatkov, navedenih v ustreznih določbah 14. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 37. člena Beneluške pogodbe, zaprosila za ustanovitev skupne preiskovalne skupine vključujejo tudi predloge za sestavo skupine.
3. Skupna preiskovalna skupina deluje na ozemlju držav članic, ki sestavljajo skupino, pod naslednjimi splošnimi pogoji:
(a) skupino vodi predstavnik pristojnega organa, ki sodeluje pri preiskavah kaznivih dejanj, iz države članice, v kateri skupina deluje. Vodja skupine deluje v okviru svojih pristojnosti po nacionalni zakonodaji;
(b) skupina izvaja svoje naloge v skladu z zakonodajo države članice, v kateri deluje. Člani skupine izvajajo svoje naloge pod vodstvom osebe, navedene v pododstavku (a), ob upoštevanju pogojev, ki jih določijo njihovi organi v dogovoru o ustanovitvi skupine;
(c) država članica, v kateri skupina deluje, sprejme vse organizacijske ukrepe, potrebne za njeno delovanje.
4. V tem členu se člani skupne preiskovalne skupine, ki niso iz države članice, v kateri skupina deluje, imenujejo "napoteni člani".
5. Napoteni člani skupne preiskovalne skupine imajo pravico biti navzoči, ko se v državi članici, kjer skupina deluje, sprejmejo preiskovalni ukrepi. Vodja skupine pa lahko iz posebnih razlogov v skladu z zakonodajo države članice, v kateri skupine deluje, odloči drugače.
6. Vodja skupine lahko napotenim članom skupne preiskovalne skupine v skladu z zakonodajo države članice, v kateri skupina deluje, zaupa nalogo, da izvedejo nekatere preiskovalne ukrepe, kadar to odobrijo pristojni organi države članice, v kateri skupina deluje, in države članice, ki je te člane napotila.
7. Kadar je za potrebe skupne preiskovalne skupine treba sprejeti preiskovalne ukrepe v eni od držav članic, ki sestavljajo skupino, lahko napoteni člani zaprosijo svoje pristojne organe, da te ukrepe sprejmejo. Ti ukrepi se v tej državi članici obravnavajo pod enakimi pogoji, kot bi veljali, če bi preiskava potekala v tej državi.
8. Kadar skupna preiskovalna skupina potrebuje pomoč države članice, ki ne sestavlja skupine, ali tretje države, lahko pristojni organi države, v kateri skupina deluje, zaprosijo za pomoč pristojne organe te druge države v skladu z ustreznimi instrumenti ali dogovori.
9. Član skupne preiskovalne skupine lahko v skladu s svojim nacionalnim pravom in v mejah svojih pristojnosti skupini priskrbi podatke, ki so na voljo v državi članici, ki ga je napotila zaradi preiskav kaznivih dejanj, ki jih skupina vodi.
10. Podatki, ki jih član ali napoteni član zakonito pridobi, medtem ko sodeluje v skupni preiskovalni skupini, ki pa sicer niso na voljo pristojnim organom držav članic, se lahko uporabljajo v naslednje namene:
(a) za namene, za katere je bila skupina ustanovljena;
(b) na podlagi predhodnega soglasja države članice, v kateri so bili pridobljeni podatki, za odkrivanje, preiskovanje in pregon drugih kaznivih dejanj. Tako soglasje se lahko odkloni samo, kadar bi taka uporaba ogrozila preiskave kaznivih dejanj v tej državi članici ali v zvezi s katero bi ta država članica lahko zavrnila medsebojno pravno pomoč;
(c) za preprečevanje neposrednega in resnega ogrožanja javne varnosti ter brez poseganja v pododstavek (b), če se naknadno sproži preiskava kaznivega dejanja;
(d) za druge namene, če se tako dogovorijo države članice, ki sestavljajo skupino.
11. Ta člen ne vpliva na druge obstoječe določbe ali dogovore o ustanovitvi oziroma delovanju skupnih preiskovalnih skupin.
12. Če zakonodaja držav članic ali določbe katerih koli pravnih instrumentov, ki jih med seboj uporabljajo, to omogočajo, se lahko sklenejo dogovori, da pri delu skupine lahko sodelujejo osebe, ki niso predstavniki pristojnih organov držav članic, ki sestavljajo skupno preiskovalno skupino. Take osebe so lahko na primer uradniki organov, ustanovljenih na podlagi Pogodbe o Evropski uniji. Zanje ne veljajo pravice, ki jih imajo člani ali napoteni člani skupine na podlagi tega člena, če ni v dogovoru izrecno navedeno drugače.
14. člen
Tajno delovanje
1. Država prosilka in zaprošena država se lahko dogovorita, da bosta druga drugi pomagali pri vodenju preiskav kaznivih dejanj z uradniki, ki delujejo s tajno ali prirejeno identiteto (tajno delovanje).
2. Odločitev o zaprosilu v vsakem posameznem primeru sprejmejo pristojni organi zaprošene države ob upoštevanju nacionalne zakonodaje in postopkov. Državi članici se ob upoštevanju nacionalne zakonodaje in postopkov dogovorita o trajanju tajnega delovanja, podrobnih pogojih in pravnem statusu uradnikov med tajnim delovanjem.
3. Tajno delovanje mora biti v skladu z nacionalno zakonodajo in postopki države članice, na ozemlju katere poteka. Sodelujoči državi članici zagotovita pripravo in nadzorovanje tajnega delovanja ter poskrbita za varnost uradnikov, ki delujejo s tajno ali prirejeno identiteto.
4. Ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena lahko vsaka država članica izjavi, da je ta člen ne zavezuje. To izjavo lahko kadar koli umakne.
15. člen
Kazenskopravna odgovornost uradnikov
Med delovanjem po 12., 13. in 14. členu se uradniki iz države članice, ki ni država članica, v kateri delovanje poteka, glede kaznivih dejanj, ki so bila storjena proti njim ali so jih storili sami, obravnavajo kot uradniki države članice, v kateri delovanje poteka.
16. člen
Civilnopravna odgovornost uradnikov
1. Kadar uradniki države članice v skladu z 12., 13. in 14. členom delujejo v drugi državi članici, je prva država članica odgovorna za vso škodo, ki jo ti povzročijo med svojim delovanjem, v skladu z zakonodajo države članice, na ozemlju katere delujejo.
2. Država članica, na ozemlju katere je bila povzročena škoda iz prvega odstavka, povrne nastalo škodo pod pogoji, ki se uporabljajo za škodo, ki jo povzročijo njeni uradniki.
3. Država članica, katere uradniki so povzročili škodo kateri koli osebi na ozemlju druge države članice, slednji v celoti izplača kakršne koli zneske, ki jih je država plačala oškodovancem ali v njihovem imenu drugim upravičenim osebam.
4. Brez vpliva na uveljavljanje svojih pravic proti tretjim osebam in z izjemo tretjega odstavka država članica v primeru iz prvega odstavka ne uveljavlja zahtevka za povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi druge države članice.
III. NASLOV
PRESTREZANJE TELEKOMUNIKACIJ
17. člen
Organi, pristojni za odrejanje prestrezanja telekomunikacij
Za uporabo določb 18., 19. in 20. člena je "pristojni organ" pravosodni organ, ali kadar pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, zajetem v teh določbah, enakovreden pristojni organ, ki je določen na podlagi pododstavka (e) prvega odstavka 24. člena in deluje zaradi preiskave kaznivega dejanja.
18. člen
Zaprosila za prestrezanje telekomunikacij
1. Zaradi preiskave kaznivega dejanja lahko pristojni organ v državi prosilki v skladu z zahtevami njene nacionalne zakonodaje zaprosi pristojni organ v zaprošeni državi za:
(a) prestrezanje telekomunikacij in njihov neposredni prenos v državo prosilko ali
(b) prestrezanje, snemanje in poznejši prenos posnetka telekomunikacij v državo prosilko.
2. Zaprosila iz prvega odstavka se lahko nanašajo na telekomunikacijska sredstva, ki jih uporablja oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, če je ta oseba v:
(a) državi prosilki in država prosilka potrebuje tehnično pomoč zaprošene države pri prestrezanju komunikacij navedene osebe;
(b) državi prosilki in je njene komunikacije mogoče prestrezati v tej državi;
(c) tretji državi članici, ki je bila obveščena na podlagi pododstavka (a) drugega odstavka 20. člena, in država prosilka potrebuje tehnično pomoč zaprošene države pri prestrezanju komunikacij navedene osebe.
3. Z izjemo 14. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 37. člena Beneluške pogodbe zaprosila po tem členu vključujejo naslednje:
(a) navedbo organa, ki vloži zaprosilo;
(b) potrdilo, da je bila v zvezi s preiskavo kaznivega dejanja izdana zakonita odredba ali nalog za prestrezanje;
(c) podatke za ugotovitev istovetnosti osebe, katere telekomunikacije se prestrezajo;
(d) navedbo kaznivega ravnanja, ki se preiskuje;
(e) zaželeno trajanje prestrezanja in
(f) po možnosti dovolj tehničnih podatkov, zlasti ustrezno številko omrežnega priključka, da se zagotovi ugoditev zaprosilu.
4. Pri zaprosilu na podlagi pododstavka (b) drugega odstavka to vključuje tudi povzetek dejstev. Zaprošena država lahko zahteva dodatne informacije, ki ji omogočijo, da se odloči, ali bi zaprošeni ukrep sprejela v podobnem primeru v svoji državi.
5. Zaprošena država se zaveže, da bo ugodila zaprosilom iz pododstavka (a) prvega odstavka:
(a) pri zaprosilu na podlagi pododstavkov (a) in (c) drugega odstavka po prejetju informacij iz tretjega odstavka. Zaprošena država lahko dovoli, da se prestrezanje začne brez nadaljnjih uradnih postopkov;
(b) pri zaprosilu na podlagi pododstavka (b) drugega odstavka po prejetju informacij iz tretjega in četrtega odstavka ter kadar bi zaprošeni ukrep sprejela v podobnem primeru v svoji državi. Zaprošena država lahko za ugoditev postavi katere koli pogoje, ki bi jih bilo treba upoštevati v podobnem primeru v njeni državi.
6. Kadar neposrednega prenosa ni mogoče zagotoviti, se zaprošena država zaveže, da bo ugodila zaprosilom iz pododstavka (b) prvega odstavka po prejetju informacij iz tretjega in četrtega odstavka ter kadar bi zaprošeni ukrep sprejela v podobnem primeru v svoji državi. Zaprošena država lahko za ugoditev postavi katere koli pogoje, ki bi jih bilo treba upoštevati v podobnem primeru v njeni državi.
7. Ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena lahko vsaka država članica izjavi, da jo šesti odstavek zavezuje samo, če ne more zagotoviti takojšnjega prenosa. V tem primeru lahko druga država članica uporabi načelo vzajemnosti.
8. Ob vložitvi zaprosila iz pododstavka (b) prvega odstavku lahko država prosilka, kadar ima za to poseben razlog, zaprosi tudi za prepis posnetka. Zaprošena država taka zaprosila obravnava v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in postopki.
9. Država članica, ki prejme informacije iz tretjega in četrtega odstavka, jih obravnava kot tajne v skladu s svojo nacionalno zakonodajo.
19. člen
Prestrezanje telekomunikacij na državnem ozemlju s pomočjo ponudnikov storitev
1. Države članice zagotovijo, da sistemi telekomunikacijskih storitev, ki se upravljajo prek zemeljske postaje na njihovem ozemlju in za zakonito prestrezanje komunikacij osebe, ki je v drugi državi članici, na ozemlju slednje niso neposredno dostopni, ti državi postanejo neposredno dostopni za zakonito prestrezanje s posredovanjem določenega ponudnika storitev, ki je na njenem ozemlju.
2. V primeru iz prvega odstavka imajo pristojni organi države članice pravico, da za preiskavo kaznivega dejanja in v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ter pod pogojem, da je oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, v tej državi članici, izvajajo prestrezanje s posredovanjem določenega ponudnika storitev na njenem ozemlju brez vključitve države članice, na ozemlju katere je zemeljska postaja.
3. Drugi odstavek se uporablja tudi pri prestrezanju po zaprosilu na podlagi pododstavka (b) drugega odstavka 18. člena.
4. Ta člen državi članici v ničemer ne preprečuje, da državo članico, na ozemlju katere je zemeljska postaja, zaprosi za zakonito prestrezanje telekomunikacij v skladu z 18. členom, zlasti kadar v državi prosilki ni posrednika.
20. člen
Prestrezanje telekomunikacij brez tehnične pomoči druge države članice
1. Brez vpliva na splošna načela mednarodnega prava in določbe pododstavka (c) drugega odstavka 18. člena se obveznosti po tem členu nanašajo na odredbe za prestrezanje, ki jih izda ali odobri pristojni organ ene države članice med preiskavami kaznivih dejanj, ki imajo značilnosti preiskave določenih kaznivih dejanj, vključno z njihovimi poskusi, če so kaznivi po notranjem pravu, da bi bila ugotovljena istovetnost storilcev, da bi bili ti prijeti, obtoženi, kazensko preganjani ali da bi jim bila izrečena sodba.
2. Kadar zaradi preiskave kaznivega dejanja prestrezanje telekomunikacij odobri pristojni organ ene države članice ("država, ki prestreza") in se naslov telekomunikacijskega priključka osebe, navedene v odredbi za prestrezanje, uporablja na ozemlju druge države članice ("obveščena država"), pri čemer za izvedbo prestrezanja ni potrebna njena tehnična pomoč, država, ki prestreza, s tem seznani obveščeno državo:
(a) pred prestrezanjem, kadar ob njegovi odreditvi ve, da je oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, na ozemlju obveščene države;
(b) v drugih primerih pa takoj, ko izve, da je oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, na ozemlju obveščene države.
3. Informacije, ki jih sporoči država, ki prestreza, vključujejo:
(a) navedbo organa, ki odredi prestrezanje;
(b) potrdilo, da je bila v zvezi s preiskavo kaznivega dejanja izdana zakonita odredba za prestrezanje;
(c) podatke za ugotovitev istovetnosti osebe, katere telekomunikacije se prestrezajo;
(d) navedbo kaznivega ravnanja, ki se preiskuje, in
(e) predvideno trajanje prestrezanja.
4. Kadar je država članica obveščena na podlagi drugega in tretjega odstavka, se uporablja naslednje:
(a) po prejemu informacij iz tretjega odstavka pristojni organ obveščene države državi, ki prestreza, brez odlašanja in najpozneje v 96 urah odgovori, da:
(i) dovoli izvajanje ali nadaljevanje prestrezanja. Obveščena država lahko za dovoljenje postavi katere koli pogoje, ki bi jih bilo treba upoštevati v podobnem primeru v njeni državi.
(ii) zahteva, da se prestrezanje ne izvaja ali da se konča, kadar prestrezanje ni dovoljeno po njeni nacionalni zakonodaji ali iz razlogov iz 2. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči. Kadar obveščena država to zahteva, mora pisno utemeljiti svojo odločitev;
(iii) v primerih iz točke (ii) zahteva, da se gradivo, ki je že bilo prestreženo, medtem ko je bila oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, na ozemlju obveščene države, ne sme uporabiti ali se sme uporabiti samo pod pogoji, ki jih določi obveščena država. Obveščena država seznani državo, ki prestreza, z razlogi, ki utemeljujejo navedene pogoje;
(iv) zahteva kratko podaljšanje prvotnega roka 96 ur v skladu z dogovorom z državo, ki prestreza, vendar za največ osem dni, da bi se lahko izvedli notranji postopki po nacionalni zakonodaji obveščene države. Obveščena država državo, ki prestreza, pisno obvesti o pogojih, ki so po njeni nacionalni zakonodaji potrebni za podaljšanje roka;
(b) dokler obveščena država ne sprejme odločitve na podlagi točk (i) ali (ii) pododstavka (a), država, ki prestreza:
(i) lahko nadaljuje prestrezanje in
(ii) ne sme uporabiti že prestreženega gradiva, razen:
– če se državi članici ne dogovorita drugače ali
– zaradi sprejetja nujnih ukrepov za preprečevanje neposrednega in resnega ogrožanja javne varnosti. Obveščena država se seznani z vsako tako uporabo in razlogih, ki jo utemeljujejo;
(c) obveščena država lahko zahteva povzetek dejstev v zadevi in vse dodatne informacije, potrebne za presojo, ali bi bilo prestrezanje dovoljeno v podobnem primeru v njeni državi. Tako zaprosilo ne vpliva na uporabo pododstavka (b), če se obveščena država in država, ki prestreza, ne dogovorita drugače;
(d) državi članici sprejmeta potrebne ukrepe, da zagotovita odgovor v 96 urah. V ta namen določita točke za stike, dežurne 24 ur na dan, in jih navedeta v svojih izjavah po pododstavku (e) prvega odstavka 24. člena.
5. Obveščena država informacije, dobljene na podlagi tretjega odstavka, obravnava kot tajne v skladu s svojo nacionalno zakonodajo.
6. Kadar država, ki prestreza, meni, da so informacije, ki se pošljejo na podlagi tretjega odstavka, še posebej občutljive narave, se pristojnemu organu lahko pošljejo prek posebnega organa, kadar se državi članici o tem dvostransko dogovorita.
7. Ob predložitvi uradnega obvestila na podlagi drugega odstavka 27. člena ali kadar koli po tem države članice lahko izjavijo, da jim informacij o prestrezanju, kot je predvideno v tem členu, ne bo treba poslati.
21. člen
Odgovornost za stroške telekomunikacijskih operaterjev
Stroške telekomunikacijskih operaterjev ali ponudnikov storitev, ki nastanejo pri izvrševanju zaprosil na podlagi 18. člena, krije država prosilka.
22. člen
Dvostranski dogovori
Določbe tega naslova v ničemer ne izključujejo morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov med državami članicami, s katerimi se omogoči izkoriščanje sedanjih ali prihodnjih tehničnih možnosti v zvezi z zakonitim prestrezanjem telekomunikacij.
IV. NASLOV
23. člen
Varstvo osebnih podatkov
1. Osebne podatke, sporočene po tej konvenciji, država prejemnica lahko uporablja:
(a) za postopke, za katere se uporablja ta konvencija;
(b) za druge sodne in upravne postopke, ki so neposredno povezani s postopki iz pododstavka (a);
(c) za preprečevanje neposrednega in resnega ogrožanja javne varnosti;
(d) za katere koli druge namene samo s predhodnim soglasjem države članice, ki podatke sporoča, razen če država članica ni pridobila soglasja osebe, na katero se podatki nanašajo.
2. Ta člen se uporablja tudi za osebne podatke, ki se ne sporočajo, temveč pridobijo kako drugače na podlagi te konvencije.
3. Odvisno od okoliščin posameznega primera lahko država, ki sporoča osebne podatke, od države, ki so se ji osebni podatki sporočili, zahteva informacije o uporabi teh podatkov.
4. Kadar se za uporabo osebnih podatkov postavijo pogoji na podlagi drugega odstavka 7. člena, pododstavka (b) petega odstavka 18. člena, šestega odstavka 18. člena ali četrtega odstavka 20. člena, imajo ti prednost. Kadar se ti pogoji ne postavijo, se uporablja ta člen.
5. Določbe desetega odstavka 13. člena imajo prednost pred tem členom glede podatkov, pridobljenih na podlagi 13. člena.
6. Ta člen se ne uporablja za osebne podatke, ki jih država članica pridobi po tej konvenciji in izvirajo iz te države članice.
7. Luksemburg ob podpisu te konvencije lahko izjavi, da v primeru, kadar osebne podatke na podlagi te konvencije pošilja drugi državi članici, velja naslednje:
Luksemburg lahko ob upoštevanju pododstavka (c) prvega odstavka odvisno od okoliščin posameznega primera zahteva, da se lahko za postopke, pri katerih bi Luksemburg lahko zavrnil ali omejil pošiljanje ali uporabo osebnih podatkov v skladu z določbami te konvencije ali instrumentov iz 1. člena, osebni podatki uporabljajo samo za namene iz pododstavkov (a) in (b) prvega odstavka s predhodnim soglasjem Luksemburga, če zadevna država članica ne pridobi soglasja osebe, na katero se podatki nanašajo.
Če v določenem primeru Luksemburg odkloni soglasje k zaprosilu države članice na podlagi določb prvega odstavka, mora svojo odločitev pisno utemeljiti.
V. NASLOV
KONČNE DOLOČBE
24. člen
Izjave
1. Ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 27. člena vsaka država članica v izjavi navede organe, ki so poleg organov, navedenih v Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči in Beneluški pogodbi, pristojni za izvajanje te konvencije in določb o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah instrumentov iz prvega odstavka 1. člena med državami članicami, pri čemer navede zlasti:
(a) morebitne pristojne upravne organe v smislu prvega odstavka 3. člena;
(b) enega ali več osrednjih organov za izvajanje 6. člena in organe, pristojne za obravnavanje zaprosil iz osmega odstavka 6. člena;
(c) morebitne policijske ali carinske organe, pristojne za peti odstavek 6. člena;
(d) morebitne upravne organe, pristojne za šesti odstavek 6. člena, in
(e) organ ali organe, pristojne za izvajanje 18. in 19. člena ter prvega do petega odstavka 20. člena.
2. Izjave, dane v skladu s prvim odstavkom, se lahko po enakem postopku kadar koli v celoti ali delno spremenijo.
25. člen
Pridržki
V zvezi s to konvencijo se ne smejo izraziti nobeni pridržki, razen tistih, ki so v tej konvenciji izrecno predvideni.
26. člen
Ozemeljska veljavnost
Ta konvencija bo začela veljati za Gibraltar, ko bo zanj začela veljati Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči.
Združeno kraljestvo pisno uradno obvesti predsednika Sveta, če želi, da bo ta konvencija začela veljati tudi za Kanalske otoke in otok Man, potem ko bo zanje začela veljati Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči. Svet sprejme odločitev o tej prošnji soglasno.
27. člen
Začetek veljavnosti
1. Države članice sprejmejo to konvencijo v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami.
2. Države članice uradno obvestijo generalnega sekretarja Sveta Evropske unije, da so končani potrebni ustavni postopki za sprejetje te konvencije.
3. V osmih državah članicah začne ta konvencija veljati 90 dni po uradnem obvestilu iz drugega odstavka, ki ga pošlje država članica, ki je bila članica Evropske unije na dan, ko Svet sprejme akt o pripravi te konvencije, in kot osma izpolni to obveznost.
4. Vsako uradno obvestilo, ki ga država članica pošlje po prejetju osmega uradnega obvestila iz drugega odstavka, ima za posledico, da med to državo članico in državami članicami, za katere je ta konvencija že začela veljati, ta konvencija začne veljati 90 dni po poslanem uradnem obvestilu.
5. Pred začetkom veljavnosti konvencije in na podlagi tretjega odstavka lahko vsaka država članica ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka ali kadar koli pozneje izjavi, da bo to konvencijo uporabljala v odnosih z državami članicami, ki so dale enako izjavo. Te izjave začnejo veljati 90 dni po dnevu deponiranja.
6. Ta konvencija se uporablja za medsebojno pravno pomoč, ki se začne izvajati po dnevu začetka veljavnosti te konvencije, ali se med državami članicami uporablja na podlagi petega odstavka.
28. člen
Pristop novih držav članic
1. K tej konvenciji lahko pristopi vsaka država, ki postane članica Evropske unije.
2. Besedilo te konvencije, ki ga v jeziku države, ki pristopa, pripravi Svet Evropske unije, je verodostojno.
3. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.
4. Za vsako državo, ki pristopi k tej konvenciji, ta začne veljati 90 dni po dnevu deponiranja njene listine o pristopu ali z dnem začetka veljavnosti te konvencije, če po izteku navedenega obdobja 90 dni ta še ni začela veljati.
5. Za države članice, ki pristopajo, se uporablja peti odstavek 27. člena, kadar ob deponiranju njihovih listin o pristopu ta konvencija še ne velja.
29. člen
Začetek veljavnosti za Islandijo in Norveško
1. Brez vpliva na 8. člen Sporazuma, sklenjenega med Svetom Evropske unije, Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško, o pridružitvi obeh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda ("Pridružitveni sporazum") določbe iz prvega odstavka 2. člena za Islandijo in Norveško začnejo veljati 90 dni po tem, ko sta Svet in Komisija obveščena na podlagi drugega odstavka 8. člena Pridružitvenega sporazuma o izpolnitvi njunih ustavnih zahtev, v njunih odnosih z drugimi državami članicami, za katere je konvencija že začela veljati na podlagi tretjega ali četrtega odstavka 27. člena.
2. Po začetku veljavnosti določb prvega odstavka 2. člena za Islandijo in Norveško se z vsakim začetkom veljavnosti te konvencije za državo članico te določbe uporabljajo tudi v medsebojnih odnosih med navedeno državo članico ter Islandijo in Norveško.
3. Določbe prvega odstavka 2. člena za Islandijo in Norveško v nobenem primeru niso zavezujoče pred dnem, ki bo določen na podlagi četrtega odstavka 15. člena Pridružitvenega sporazuma.
4. Brez vpliva na prvi, drugi in tretji odstavek zgoraj določbe prvega odstavka 2. člena za Islandijo in Norveško začnejo veljati najpozneje z dnem začetka veljavnosti konvencije za petnajsto državo, ki je članica Evropske unije v času, ko Svet sprejme akt o pripravi te konvencije.
30. člen
Depozitar
1. Depozitar te konvencije je generalni sekretar Sveta Evropske unije.
2. Depozitar v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi podatke o sprejetjih in pristopih, izjavah ter vseh drugih uradnih obvestilih v zvezi s to konvencijo.
Sestavljeno v Bruslju devetindvajsetega maja leta dva tisoč v enem izvirniku v angleškem, danskem, finskem, francoskem, grškem, irskem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna, izvirnik pa je shranjen v arhivu Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije. Generalni sekretar pošlje overjene kopije vsaki državi članici.
Izjava Sveta o devetem odstavku 10. člena
Pri obravnavi sprejetja instrumenta, kot je navedeno v devetem odstavku 10. člena, Svet upošteva obveznosti držav članic na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Izjava Združenega kraljestva o 20. členu
Ta izjava je dogovorjen sestavni del konvencije.
V Združenem kraljestvu se 20. člen uporablja v zvezi z nalogi o prestrezanju, ki jih minister izda policiji ali carinskemu in davčnemu organu Združenega kraljestva, kadar se v skladu z notranjim pravom o prestrezanju komunikacij kot namen naloga navede odkrivanje težjih kaznivih dejanj. Uporablja se tudi za naloge, ki se izdajo varnostni službi, kadar ta v skladu z notranjim pravom sodeluje pri preiskavi, ki ima značilnosti, opisane v prvem odstavku 20. člena.
Republika Slovenija v skladu z določili konvencije podaja naslednjo izjavo:
Na podlagi pododstavka (a) prvega odstavka 24. člena konvencije Republika Slovenija izjavlja, da so pristojni organi za namene šestega odstavka 6. člena konvencije tisti organi, ki skladno z notranjo zakonodajo Republike Slovenije opravljajo naloge nadzora nad izvrševanjem predpisov ter imajo s tem v zvezi pristojnost za odločanje o prekrških.
4. člen
Za izvajanje konvencije skrbita Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve.
5. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 700-01/05-87/1
Ljubljana, dne 20. aprila 2005
EPA 191-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
| Zadnja sprememba: 02/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |