Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI
PROTOKOLA H KONVENCIJI O MEDSEBOJNI PRAVNI POMOČI V
KAZENSKIH ZADEVAH MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE
UNIJE, KI JO JE SVET PRIPRAVIL NA PODLAGI 34. ČLENA POGODBE O
EVROPSKI UNIJI (MPKPPK)
1. člen
Ratificira se Protokol h Konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, sestavljen 16. oktobra 2001 v Luxembourgu.
2. člen
Besedilo protokola se v izvirniku v angleškem jeziku ter v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
PROTOKOL
h Konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji
VISOKE POGODBENICE tega protokola, države članice Evropske unije,
SO SE
OB SKLICEVANJU na Akt Sveta z dne 16. oktobra 2001 o pripravi Protokola h Konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije,
OB UPOŠTEVANJU sklepov, sprejetih na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999, in potrebe po njihovem takojšnjem izvajanju za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice,
OB UPOŠTEVANJU priporočil izvedencev ob predložitvi medsebojnih ocenjevalnih poročil na podlagi Skupnega ukrepa Sveta 97/827/PNZ z dne 5. decembra 1997, ki na nacionalni ravni vzpostavljajo mehanizem za ocenjevanje uresničevanja in izvajanja mednarodnih obveznosti1 v boju proti organiziranemu kriminalu,
PREPRIČANE, da je treba v boju proti kriminalu, zlasti organiziranemu, pranju denarja in finančnemu kriminalu na področju medsebojne pravne pomoči v kazenskih zadevah sprejeti dodatne ukrepe,
DOGOVORILE O NASLEDNJIH DOLOČBAH, ki so priložene Konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije z dne 29. maja 20002 , v nadaljevanju "Konvencija o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000", in so njen sestavni del:
_____________________________
1 UL L 344, 15. 12. 1997, str. 7.
2 UL C 197, 12. 7. 2000, str. 3.
1. člen
Zaprosilo za podatke o bančnih računih
1. Vsaka država članica pod pogoji iz tega člena sprejme v odgovor na zaprosilo druge države članice vse potrebne ukrepe za ugotavljanje, ali ima ali upravlja fizična ali pravna oseba, proti kateri je uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja, enega ali več računov katere koli vrste in pri kateri koli banki na njenem ozemlju, in če taki računi obstajajo, priskrbi vse podatke o ugotovljenih računih.
Podatki, če se zanje zaprosi in se lahko pridobijo v razumnem roku, vključujejo tudi račune, za katere je oseba, proti kateri teče postopek, pooblaščena.
2. Obveznost, ki je določena v tem členu, se uporablja samo, če ima te podatke banka, ki vodi račun.
3. Obveznost iz tega člena se uporablja samo, če se preiskava nanaša na:
– kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti ali je mogoče odrediti drug ukrep, ki omejuje prostost, za vsaj štiri leta v državi prosilki in vsaj dve leti v zaprošeni državi, ali
– kaznivo dejanje iz 2. člena Konvencije o ustanovitvi Evropskega policijskega urada iz leta 1995 (Konvencije o Europolu) ali priloge k navedeni konvenciji, kot je bila spremenjena, ali
– kaznivo dejanje, navedeno v Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti iz leta 1995, Protokolu k navedeni konvenciji iz leta 1996 ali Drugem protokolu k navedeni konvenciji iz leta 1997, če ni vključeno v Konvenciji o Europolu.
4. Organ, ki zaprosi, v zaprosilu navede:
– razloge, zaradi katerih meni, da so zaprošeni podatki verjetno bistvenega pomena za preiskavo kaznivega dejanja,
– na podlagi česa predvideva, da banke v zaprošeni državi vodijo navedeni račun, in če je mogoče, katere so te banke,
– vse podatke, ki jih ima na voljo, in bi lahko olajšali izvršitev zaprosila.
5. Za izvršitev zaprosila v skladu s tem členom države članice lahko določijo enake pogoje, kot se uporabljajo v zvezi z zaprosili za preiskavo in zaseg.
6. Svet lahko na podlagi točke (c) drugega odstavka 34. člena Pogodbe o Evropski uniji odloči o razširitvi področja uporabe tretjega odstavka.
2. člen
Zaprosila za podatke o bančnih transakcijah
1. Na zaprosilo države prosilke zaprošena država pošlje podatke o določenih bančnih računih in bančnih transakcijah, ki so se v določenem obdobju opravljale prek enega ali več računov, navedenih v zaprosilu, vključno s podatki o vseh računih, s katerih ali na katere je bilo opravljeno nakazilo.
2. Obveznost iz tega člena se uporablja samo, če ima banka, ki vodi račun, podatke.
3. Država prosilka v svojem zaprosilu navede, zakaj meni, da so zaprošeni podatki pomembni za preiskavo kaznivega dejanja.
4. Za izvršitev zaprosila v skladu s tem členom lahko države članice določijo enake pogoje, kot se uporabljajo v zvezi z zaprosili za preiskavo in zaseg.
3. člen
Zaprosila za spremljanje bančnih transakcij
1. Vse države članice se zavežejo, da bodo zagotovile, da lahko na zaprosilo druge države članice v določenem obdobju spremljajo bančne transakcije, ki se opravljajo prek enega ali več računov, navedenih v zaprosilu, in o ugotovitvah obvestijo državo prosilko.
2. Država prosilka v zaprosilu navede, zakaj meni, da so zaprošeni podatki pomembni za preiskavo kaznivega dejanja.
3. Odločitev o spremljanju bančnih transakcij sprejmejo pristojni organi zaprošene države za vsak primer posebej ob upoštevanju njene nacionalne zakonodaje.
4. O praktičnih podrobnostih v zvezi s spremljanjem se sporazumejo pristojni organi države prosilke in zaprošene države.
4. člen
Zaupnost
Vsaka država članica sprejme vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da banke svojim strankam ali tretjim osebam ne razkrijejo, da so državi prosilki poslale podatke v skladu s 1., 2. ali 3. členom ali da preiskava poteka.
5. člen
Dolžnost obveščanja
Če pristojni organ zaprošene države med izvrševanjem zaprosila za medsebojno pravno pomoč meni, da bi bilo treba opraviti preiskave, ki prvotno niso bile predvidene ali jih v času zaprosila ni bilo mogoče navesti, o tem takoj obvesti organ države prosilke, da mu omogoči nadaljnje ukrepanje.
6. člen
Dodatna zaprosila za medsebojno pravno pomoč
1. Kadar pristojni organ države prosilke vloži zaprosilo za medsebojno pravno pomoč, s katerim se dopolnjuje predhodno zaprosilo, ponovna predložitev podatkov, predloženih v prvotnem zaprosilu, ni potrebna. Dodatno zaprosilo vsebuje podatke, potrebne za identifikacijo prvotnega zaprosila.
2. Kadar v skladu z veljavnimi določbami pristojni organ, ki je vložil zaprosilo za medsebojno pravno pomoč, sodeluje pri izvršitvi zaprosila v zaprošeni državi in je tam navzoč, lahko brez poseganja v določbo tretjega odstavka 6. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 vloži dodatno zaprosilo neposredno pri pristojnem organu zaprošene države.
7. člen
Bančna tajnost
Država članica se ne sme sklicevati na bančno tajnost kot razlog za zavrnitev sodelovanja v zvezi z zaprosilom za medsebojno pravno pomoč iz druge države članice.
8. člen
Davčna kazniva dejanja
1. Medsebojna pravna pomoč se ne sme zavrniti samo zato, ker se zaprosilo nanaša na kaznivo dejanje, ki ga zaprošena država šteje za davčno kaznivo dejanje.
2. Če država članica za izvršitev zaprosila za preiskavo ali zaseg postavlja pogoj, da je kaznivo dejanje, ki je razlog za zaprosilo, kaznivo tudi po njeni zakonodaji, je ta pogoj v zvezi s kaznivimi dejanji iz prvega odstavka izpolnjen, če kaznivo dejanje po naravi ustreza kaznivemu dejanju po njeni zakonodaji.
Zaprosilo se ne sme zavrniti zato, ker zakonodaja zaprošene države ne določa iste vrste davkov ali dajatev ali njeni predpisi na področju davkov, dajatev, carin in deviz niso enaki zakonodaji države prosilke.
3. 50. člen Schengenske izvedbene konvencije se razveljavi.
9. člen
Politična kazniva dejanja
1. Pri medsebojni pravni pomoči med državami članicami zaprošena država ne sme nobenega kaznivega dejanja šteti za politično kaznivo dejanje, za kaznivo dejanje, ki je povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali za kaznivo dejanje iz političnih motivov.
2. Vsaka država članica lahko ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka 13. člena izjavi, da bo prvi odstavek uporabljala samo v zvezi s:
(a) kaznivimi dejanji iz 1. in 2. člena Evropske konvencije o zatiranju terorizma z dne 27. januarja 1977 in
(b) kaznivimi dejanji dogovarjanja ali združevanja z namenom storitve enega ali več kaznivih dejanj iz 1. in 2. člena Evropske konvencije o zatiranju terorizma, če ta dejanja ustrezajo opisu ravnanja iz četrtega odstavka 3. člena Konvencije o izročitvi med državami članicami Evropske unije z dne 27. septembra 1996.
3. Pridržki na podlagi 13. člena Evropske konvencije o zatiranju terorizma se ne uporabljajo pri medsebojni pravni pomoči med državami članicami.
10. člen
Pošiljanje zavrnitev Svetu in vključevanje Eurojusta
1. Če se zaprosilo zavrne na podlagi:
– točke (b) 2. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči ali točke (b) drugega odstavka 22. člena Beneluške pogodbe ali
– 51. člena Schengenske izvedbene konvencije ali 5. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči ali
– petega odstavka 1. člena ali četrtega odstavka 2. člena tega protokola,
država prosilka pa vztraja pri svojem zaprosilu in ni mogoče najti rešitve, zaprošena država pošlje utemeljeno odločitev o zavrnitvi zaprosila v vednost Svetu zaradi morebitne ocene pravosodnega sodelovanja med državami članicami.
2. Pristojni organi države prosilke bodo lahko Eurojust po njegovi ustanovitvi obvestili o vseh težavah v zvezi z izvršitvijo zaprosila glede na prvi odstavek, zato da se najde mogoča praktična rešitev v skladu z določbami akta o ustanovitvi Eurojusta.
11. člen
Pridržki
V zvezi s tem protokolom se ne smejo izraziti nobeni pridržki razen tistih iz drugega odstavka 9. člena.
12. člen
Ozemeljska veljavnost
Ta protokol začne veljati za Gibraltar, ko zanj začne veljati Konvencija o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 v skladu s 26. členom konvencije.
13. člen
Začetek veljavnosti
1. Države članice sprejmejo ta protokol v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami.
2. Države članice uradno obvestijo generalnega sekretarja Sveta Evropske unije, da so končani potrebni ustavni postopki za sprejetje tega protokola.
3. V osmih državah članicah začne ta protokol veljati 90 dni po uradnem obvestilu iz drugega odstavka, ki ga pošlje država članica, ki je bila članica Evropske unije na dan, ko Svet sprejme akt o pripravi tega protokola, in kot osma izpolni to obveznost. Če Konvencija o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 do navedenega dne še ne začne veljati, začne ta protokol veljati z dnem začetka veljavnosti navedene konvencije.
4. Vsako uradno obvestilo, ki ga katera koli država članica pošlje po začetku veljavnosti tega protokola na podlagi tretjega odstavka, ima za posledico, da med to državo članico in državami članicami, za katere je ta protokol že začel veljati, ta protokol začne veljati 90 dni po poslanem uradnem obvestilu.
5. Pred začetkom veljavnosti tega protokola in na podlagi tretjega odstavka lahko vsaka država članica ob predložitvi uradnega obvestila iz drugega odstavka ali kadar koli pozneje izjavi, da bo ta protokol uporabljala v odnosih z državami članicami, ki so dale enako izjavo. Te izjave začnejo veljati 90 dni po dnevu deponiranja.
6. Ne glede na določbe tretjega do petega odstavka ta protokol v odnosih med katerima koli državama članicama ne začne veljati ali se uporabljati pred začetkom veljavnosti ali uporabe Konvencije o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 med državama.
7. Ta protokol se uporablja za medsebojno pravno pomoč, ki se začne izvajati po dnevu začetka veljavnosti protokola, ali se med državama članicama uporablja na podlagi petega odstavka.
14. člen
Pristop držav
1. K temu protokolu lahko pristopi vsaka država, ki postane članica Evropske unije in pristopi h Konvenciji o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000.
2. Besedilo tega protokola, ki ga v jeziku države, ki pristopa, pripravi Svet Evropske unije, je verodostojno.
3. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.
4. Za vsako državo, ki pristopi k temu protokolu, ta začne veljati 90 dni po dnevu deponiranja njene listine o pristopu ali z dnem začetka veljavnosti tega protokola, če po izteku navedenega obdobja 90 dni ta še ni začel veljati.
5. Za države, ki pristopajo, se uporablja peti odstavek 13. člena, kadar ob deponiranju njihovih listin o pristopu ta protokol še ne velja.
6. Ne glede na določbe četrtega in petega odstavka ta protokol za državo, ki pristopa, ne začne veljati ali se uporabljati pred začetkom veljavnosti ali uporabe Konvencije o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 za to državo.
15. člen
Položaj Islandije in Norveške
8. člen določa ukrepe, ki spreminjajo ali nadgrajujejo določbe Priloge A k Sporazumu, sklenjenemu med Svetom Evropske unije, Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško, o pridružitvi obeh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda1 (v nadaljevanju "Pridružitveni sporazum").
________________________
1 UL L 176, 10. 7. 1999, str. 36.
16. člen
Začetek veljavnosti za Islandijo in Norveško
1. Brez vpliva na 8. člen Pridružitvenega sporazuma začne določba 15. člena za Islandijo in Norveško v medsebojnih odnosih obeh držav s katero koli državo članico, za katero je ta protokol že začel veljati na podlagi tretjega ali četrtega odstavka 13. člena, veljati 90 dni po tem, ko sta Svet in Komisija obveščena o izpolnitvi njunih ustavnih zahtev na podlagi drugega odstavka 8. člena Pridružitvenega sporazuma.
2. Po začetku veljavnosti določbe 15. člena za Islandijo in Norveško se z vsakim začetkom veljavnosti tega protokola za državo članico ta določba uporablja tudi v medsebojnih odnosih med navedeno državo članico ter Islandijo in Norveško.
3. Določba 15. člena v nobenem primeru ne postane zavezujoča za Islandijo in Norveško pred začetkom veljavnosti določb prvega odstavka 2. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči iz leta 2000 za obe državi.
4. Brez vpliva na prvi, drugi in tretji odstavek začne določba 15. člena za Islandijo in Norveško veljati najpozneje z dnem začetka veljavnosti tega protokola za petnajsto državo, ki je članica Evropske unije v času, ko Svet sprejme akt o pripravi tega protokola.
17. člen
Depozitar
Depozitar tega protokola je generalni sekretar Sveta Evropske unije.
Depozitar v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi podatke o sprejetjih in pristopih, izjavah ter vseh drugih uradnih obvestilih v zvezi s tem protokolom.
DA BI TO POTRDILI, so podpisani pooblaščenci podpisali ta protokol.
Sestavljeno v Luxembourgu 16. oktobra 2001 v enem izvirniku v angleškem, danskem, finskem, francoskem, grškem, irskem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna, izvirnik pa je shranjen v arhivu Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije. Generalni sekretar pošlje overjene kopije vsaki državi članici.
3. člen
Za izvajanje protokola skrbita Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za finance.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 700-01/05-86/1
Ljubljana, dne 20. aprila 2005
EPA 190-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
| Zadnja sprememba: 02/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |