Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI MEDNARODNE KONVENCIJE O ZATIRANJU
FINANCIRANJA TERORIZMA (MMKZFT)
1. člen
Ratificira se Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, podpisana 10. januarja 2000 v New Yorku.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku ter v prevodu v slovenskem jeziku glasi:*
Mednarodna konvencija
o zatiranju financiranja terorizma
Uvod
Države pogodbenice te konvencije
se zavedajo ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov, ki se nanašajo na ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, na spodbujanje dobrih sosedskih in prijateljskih odnosov ter na sodelovanje med državami,
so globoko zaskrbljene zaradi stopnjevanja vseh oblik in vrst terorizma po vsem svetu,
se sklicujejo na Deklaracijo, sprejeto ob 50. obletnici ustanovitve Združenih narodov, ki jo vsebuje Resolucija Generalne skupščine 50/6 z dne 24. oktobra 1995,
se sklicujejo tudi na vse ustrezne resolucije Generalne skupščine o tej zadevi, vključno z Resolucijo 49/60 z dne 9. decembra 1994 ter njeno prilogo o Deklaraciji o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma, v kateri države članice Združenih narodov ponovno svečano potrjujejo, da soglasno obsojajo vsa dejanja, metode in oblike terorizma kot kriminalne in neopravičljive ne glede na to, kje in kdo jih stori, vključno s tistimi, ki ogrožajo prijateljske odnose med državami in narodi ter ozemeljsko celovitost in varnost držav,
ugotavljajo, da tudi Deklaracija o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma spodbuja države, da nujno ponovno pregledajo področje uporabe obstoječih mednarodnih predpisov o preprečevanju, zatiranju in odpravi vseh oblik in vrst terorizma z namenom, da se zagotovi vsestranski pravni okvir za vse vidike problematike,
se sklicujejo na pododstavek f) tretjega odstavka Resolucije Generalne skupščine 51/210 z dne 17. decembra 1996, v kateri Skupščina poziva vse države, da sprejmejo ustrezne notranje ukrepe za preprečevanje in zatiranje financiranja teroristov in terorističnih organizacij ne glede na to, ali tako financiranje poteka neposredno ali posredno prek organizacij, ki imajo ali trdijo, da imajo dobrodelne, socialne ali kulturne cilje, ali so vpletene tudi v nezakonite dejavnosti, kot so nedovoljena trgovina z orožjem, drogami in izsiljevanje, vključno z izkoriščanjem oseb za financiranje terorističnih dejavnosti, ter zlasti da proučijo, kjer je to primerno, sprejetje ureditvenih ukrepov za preprečevanje in zatiranje prenosa sredstev, za katera sumijo, da so namenjena terorizmu, ne da bi pri tem kakor koli omejevale prost pretok zakonitega kapitala, in okrepijo izmenjavo informacij o mednarodnem prenosu takih sredstev,
se sklicujejo tudi na Resolucijo Generalne skupščine 52/165 z dne 15. decembra 1997, v kateri Skupščina poziva države, naj proučijo zlasti izvajanje ukrepov iz pododstavkov a) do f) tretjega odstavka Resolucije 51/210 z dne 17. decembra 1996;
se prav tako sklicujejo na Resolucijo Generalne skupščine 53/108 z dne 8. decembra 1998, v kateri je Skupščina sklenila, da ad hoc odbor, ustanovljen na podlagi Resolucije Generalne skupščine 51/210 z dne 17. decembra 1996, izdela osnutek mednarodne konvencije o zatiranju financiranja terorizma kot dopolnitev obstoječih mednarodnih instrumentov s tega področja,
upoštevajo, da je financiranje terorizma skrb vzbujajoč problem za mednarodno skupnost kot celoto,
ugotavljajo, da sta število in teža dejanj mednarodnega terorizma odvisna od finančnih sredstev, ki jih teroristi lahko pridobijo,
ugotavljajo tudi, da obstoječi večstranski pravni instrumenti takega financiranja izrecno ne obravnavajo,
so prepričane, da je nujno treba razširiti mednarodno sodelovanje med državami pri načrtovanju in sprejemanju učinkovitih ukrepov za preprečevanje financiranja terorizma in za njegovo zatiranje s pregonom in kaznovanjem storilcev,
so se dogovorile:
1. člen
V tej konvenciji:
1. »sredstva« pomenijo kakršno koli premoženje, materialno ali nematerialno, premično ali nepremično, pridobljeno na kakršen koli način, ter pravne dokumente ali listine v kakršni koli obliki, tudi v elektronski ali digitalni, ki dokazujejo pravico do takega premoženja ali udeležbo na njem, vključno, vendar ne samo, z bančnimi krediti, potovalnimi čeki, bančnimi čeki, denarnimi nakaznicami, delnicami, vrednostnimi papirji, obveznicami, menicami, akreditivi;
2. »državni ali vladni objekt« pomeni vse stalne ali začasne objekte ali prevozna sredstva, ki jih pri opravljanju svojih uradnih dolžnosti uporabljajo ali zasedajo predstavniki države, člani vlade, zakonodajne oblasti ali sodstva, uradniki ali zaposleni v državni upravi ali v katerem koli drugem javnem organu ali subjektu, zaposleni ali uradniki v medvladni organizaciji;
3. »premoženjska korist« pomeni vsa sredstva, ki neposredno ali posredno izhajajo iz ali so pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja iz 2. člena.
2. člen
1. Oseba stori kaznivo dejanje v smislu te konvencije, če kakor koli neposredno ali posredno, nezakonito in naklepno zagotovi ali zbere sredstva z namenom, da se uporabijo, ali z vednostjo, da se bodo v celoti ali delno uporabila za storitev:
(a) dejanja, ki je v kateri koli mednarodni pogodbi iz priloge določeno kot kaznivo dejanje, ali
(b) vsakega drugega dejanja, katerega cilj je povzročiti smrt ali hudo telesno poškodbo civilista ali katere koli druge osebe, ki ne sodeluje aktivno v sovražnostih v oboroženem spopadu, in je namen takšnega dejanja po naravi ali vsebini prestrašiti ljudi oziroma prisiliti vlado ali mednarodno organizacijo, da stori ali opusti kakšno dejanje.
2. (a) Država pogodbenica, ki ni pogodbenica katere od mednarodnih pogodb iz priloge, lahko ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, potrditvi ali pristopu izjavi, da se pri uporabi te konvencije zanjo šteje, da pogodba ni vključena v prilogi iz pododstavka a) prvega odstavka. Ta izjava preneha veljati takoj, ko mednarodna pogodba začne veljati za državo pogodbenico, ki o tem obvesti depozitarja.
(b) Ko država pogodbenica preneha biti pogodbenica mednarodne pogodbe iz priloge, lahko glede te mednarodne pogodbe da izjavo, kot določa ta člen.
3. Za obstoj kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena ni potrebno, da so bila sredstva dejansko uporabljena za storitev kaznivega dejanja iz pododstavka (a) ali (b) prvega odstavka.
4. Kaznivo dejanje stori tudi oseba, ki poskusi storiti kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega člena.
5. Kaznivo dejanje stori tudi oseba, ki:
(a) sodeluje kot sostorilec pri kaznivem dejanju iz prvega ali četrtega odstavka tega člena;
(b) organizira ali napeljuje druge, da storijo kaznivo dejanje iz prvega ali četrtega odstavka tega člena;
(c) pomaga pri storitvi enega ali več kaznivih dejanj iz prvega ali četrtega odstavka tega člena, ki jih za doseganje skupnega cilja stori skupina oseb. Taka pomoč mora biti naklepna in je
(i) njen namen podpreti kriminalno dejavnost ali cilj skupine, če takšna dejavnost ali cilj vključujejo storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena, ali
(ii) je ob tem oseba vedela za namen skupine, da stori kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega člena.
3. člen
Ta konvencija se ne uporablja, kadar je kaznivo dejanje storjeno v eni sami državi, kadar je domnevni storilec državljan te države in je na ozemlju te države ter kadar nobena druga država nima pristojnosti na podlagi prvega ali drugega odstavka 7. člena te konvencije, razen da se v takih primerih smiselno uporabljajo določbe 12. do 18. člena.
4. člen
Vsaka država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so potrebni, da:
(a) v svoji notranji zakonodaji kot kazniva dejanja določi kazniva dejanja iz 2. člena;
(b) za ta kazniva dejanja določi primerne kazni, pri čemer upošteva težo kaznivih dejanj.
5. člen
1. Vsaka država pogodbenica v skladu s svojimi notranjimi pravnimi načeli sprejme potrebne ukrepe, ki omogočajo uveljavitev odgovornosti pravnih oseb, ki so na njenem ozemlju ali so organizirane na podlagi njenih predpisov, kadar oseba, odgovorna za vodenje ali nadzor te pravne osebe, v tej vlogi stori kaznivo dejanje iz 2. člena. Ta odgovornost je lahko kazenska, civilna ali upravna.
2. Takšna odgovornost obstaja ne glede na kazensko odgovornost posameznikov, ki so storili kazniva dejanja.
3. Vsaka država pogodbenica predvsem zagotovi, da se pravne osebe, odgovorne po prvem odstavku, kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi, civilnimi ali upravnimi sankcijami. Takšne sankcije lahko vključujejo denarne sankcije.
6. člen
Vsaka država pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, vključno, kadar je to potrebno, z notranjo zakonodajo, s katerimi zagotovi, da kazniva dejanja iz te konvencije na noben način niso opravičljiva iz političnih, filozofskih, ideoloških, rasnih, etničnih, verskih ali podobnih razlogov.
7. člen
1. Vsaka država pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe za vzpostavitev svoje pristojnosti glede kaznivih dejanj iz 2. člena, kadar:
(a) je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju te države;
(b) je kaznivo dejanje storjeno na ladji, ki pluje pod zastavo te države, ali na letalu, ki je v času storitve kaznivega dejanja registrirano po predpisih te države;
(c) kaznivo dejanje stori državljan te države.
2. Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo pristojnost tudi glede kaznivega dejanja:
(a) katerega namen ali posledica je bila storitev kaznivega dejanja iz pododstavka (a) ali (b) prvega odstavka 2. člena na ozemlju te države ali proti državljanu te države;
(b) katerega namen ali posledica je bila storitev kaznivega dejanja iz pododstavka (a) ali (b) prvega odstavka 2. člena proti njenemu državnemu ali vladnemu objektu v tujini, vključno z diplomatskimi ali konzularnim prostori te države;
(c) katerega namen ali posledica je bila storitev kaznivega dejanja iz pododstavka (a) ali (b) prvega odstavka 2. člena z namenom, da se država skuša prisiliti v izvršitev ali opustitev nekega dejanja;
(d) kadar je kaznivo dejanje storila oseba brez državljanstva, ki prebiva na ozemlju te države;
(e) kadar je kaznivo dejanje storjeno na letalu, ki ga uporablja vlada te države.
3. Ob ratifikaciji, sprejetju, potrditvi konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o pristojnosti, vzpostavljeni v skladu z drugim odstavkom. Ob kakršni koli spremembi ta država takoj obvesti generalnega sekretarja.
4. Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme vse potrebne ukrepe za vzpostavitev svoje pristojnosti glede kaznivih dejanj iz 2. člena tudi v primerih, ko je domnevni storilec na njenem ozemlju in ga ne izroči nobeni od držav pogodbenic, ki so vzpostavile svojo pristojnost v skladu s prvim ali drugim odstavkom.
5. Kadar več držav pogodbenic uveljavlja svojo pristojnost glede kaznivih dejanj iz 2. člena, si te države pogodbenice prizadevajo primerno uskladiti svoja ravnanja, zlasti v zvezi s pogoji za kazenski pregon in načini medsebojne pravne pomoči.
6. Ne glede na splošna načela mednarodnega prava ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske pristojnosti, ki jo država pogodbenica vzpostavi v skladu s svojo notranjo zakonodajo.
8. člen
1. Zaradi morebitnega odvzema sredstev vsaka država pogodbenica v skladu s svojimi notranjepravnimi načeli sprejme ustrezne ukrepe za identifikacijo, odkrivanje, zamrznitev ali zaseg kakršnih koli sredstev, uporabljenih ali namenjenih za storitev kaznivih dejanj iz 2. člena, kot tudi premoženjske koristi, pridobljene s takimi kaznivimi dejanji.
2. Vsaka država pogodbenica v skladu s svojimi notranjepravnimi načeli sprejme ustrezne ukrepe za odvzem sredstev, uporabljenih ali namenjenih za storitev kaznivih dejanj iz 2. člena, in premoženjske koristi, pridobljene s takimi kaznivimi dejanji.
3. Vsaka država pogodbenica lahko prouči možnost sklenitve sporazumov z drugimi državami pogodbenicami o delitvi odvzetih sredstev iz tega člena za vse primere ali za vsak primer posebej.
4. Vsaka država pogodbenica prouči vzpostavitev mehanizmov, da se sredstva, odvzeta po tem členu, uporabijo za nadomestilo škode žrtvam kaznivih dejanj iz pododstavka (a) ali (b) prvega odstavka 2. člena ali njihovim družinam.
5. Izvajanje določb tega člena ne vpliva na pravice tretjih, ki ravnajo v dobri veri.
9. člen
1. Ko država pogodbenica prejme informacijo, da je storilec ali osumljenec kaznivega dejanja iz 2. člena lahko na njenem ozemlju, sprejme ukrepe, ki so v skladu z njenim notranjim pravom potrebni za preveritev dejstev iz informacije.
2. Ko se država pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali osumljenec kaznivega dejanja, prepriča, da okoliščine to narekujejo, v skladu s svojim notranjim pravom sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev navzočnosti te osebe zaradi kazenskega pregona ali izročitve.
3. Vsaka oseba, proti kateri so bili uvedeni ukrepi iz drugega odstavka, ima pravico:
(a) takoj obvestiti najbližjega ustreznega predstavnika države, katere državljan je, ali države, ki je pooblaščena za zaščito pravic te osebe, ali v primeru osebe brez državljanstva, države, na ozemlju katere ta oseba prebiva;
(b) do obiska predstavnika te države;
(c) do seznanitve s pravicami iz pododstavkov (a) in (b).
4. Pravice iz tretjega odstavka se uresničujejo v skladu z zakoni in predpisi države, na katere ozemlju je storilec ali osumljenec kaznivega dejanja, če ti zakoni in predpisi omogočajo učinkovito uveljavitev pravic, ki izhajajo iz določb tretjega odstavka.
5. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne vplivajo na pravice katere koli države pogodbenice, ki ima pravico do uveljavitve svoje pristojnosti v skladu s pododstavkom (b) prvega odstavka ali pododstavkom (b) drugega odstavka 7. člena, da povabi Mednarodni odbor Rdečega križa, da naveže stik z domnevnim storilcem in ga obišče.
6. Kadar država pogodbenica na podlagi tega člena pripre osebo, takoj neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov obvesti države pogodbenice, ki so vzpostavile svojo pristojnost v skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena, in če se ji to zdi primerno, katero koli drugo zainteresirano državo pogodbenico o tem, da je ta oseba priprta, ter o okoliščinah, ki pripor te osebe opravičujejo. Država, ki opravlja preiskavo iz prvega odstavka, takoj obvesti omenjene države pogodbenice o svojih ugotovitvah in o tem, ali namerava uveljavljati pristojnost.
10. člen
1. Če v primerih iz 7. člena država pogodbenica, na katere ozemlju je domnevni storilec kaznivega dejanja, te osebe ne izroči, mora brez izjeme in ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju, zaradi pregona zadevo takoj predati svojim pristojnim organom po postopkih, predvidenih v njeni zakonodaji. Ti organi o zadevi odločijo na enak način kot pri katerem koli drugem hudem kaznivem dejanju po pravu te države.
2. Kadar država pogodbenica v skladu s svojo notranjo zakonodajo lahko izroči ali kako drugače preda svoje državljane samo pod pogojem, da bo oseba vrnjena v to državo zaradi prestajanja kazni, izrečene na sodni obravnavi, ali kot posledica postopka, zaradi katerega se zahteva izročitev oziroma predaja, ter ta država in država, ki zaprosi za izročitev osebe, soglašata s to možnostjo in drugimi pogoji, ki se jima zdijo ustrezni, takšna pogojna izročitev ali predaja zadošča za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka.
11. člen
1. Šteje se, da so kazniva dejanja iz 2. člena, vključena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v vse mednarodne pogodbe med državami pogodbenicami, ki so obstajale pred začetkom veljavnosti te konvencije. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo ta kazniva dejanja vključena med kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v vse mednarodne pogodbe o izročitvi, ki jih bodo sklenile pozneje.
2. Kadar država pogodbenica, ki pogojuje izročitev z obstojem mednarodne pogodbe, prejme zaprosilo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero takšne pogodbe ni sklenila, lahko zaprošena država pogodbenica upošteva to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena. Za izročitev morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, določeni z zakonodajo zaprošene države.
3. Države pogodbenice, ki ne pogojujejo izročitve z obstojem mednarodne pogodbe, medsebojno priznavajo kazniva dejanja iz 2. člena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v skladu s pogoji, določenimi z zakonodajo zaprošene države.
4. Če je potrebno, se zaradi izročitve med državama pogodbenicama kazniva dejanja iz 2. člena obravnavajo, kot da niso bila izvršena samo na kraju storitve, ampak tudi na ozemlju držav, ki so vzpostavile svojo pristojnost v skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena.
5. Šteje se, da so določbe mednarodnih pogodb in dogovorov o izročitvi med državami pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 2. člena ustrezno spremenjene, če niso skladne s to konvencijo.
12. člen
1. Države pogodbenice si pri preiskovanju kaznivih dejanj, kazenskih ali izročitvenih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji iz 2. člena čim bolj pomagajo, vključno pri pridobivanju dokazov, s katerim razpolagajo in so potrebni za izvajanje postopkov.
2. Države pogodbenice ne smejo zavrniti zaprosila za medsebojno pravno pomoč zaradi varovanja bančne tajnosti.
3. Pogodbenica prosilka ne sme brez predhodnega soglasja zaprošene pogodbenice posredovati ali uporabiti informacij ali dokazov, pridobljenih od zaprošene pogodbenice, za preiskovanje, pregon ali postopke, ki niso navedeni v zaprosilu.
4. Vsaka država pogodbenica lahko prouči vzpostavitev mehanizmov za izmenjavo informacij ali dokazov, potrebnih za vzpostavitev kazenske, civilne ali upravne odgovornosti na podlagi 5. člena, z drugimi državami pogodbenicami.
5. Države pogodbenice izvajajo svoje obveznosti iz prvega in drugega odstavka v skladu z že obstoječimi mednarodnimi pogodbami ali drugimi dogovori o medsebojni pravni pomoči ali izmenjavi informacij. Če takšnih mednarodnih pogodb ali dogovorov ni, si države pogodbenice med seboj pomagajo v skladu s svojo zakonodajo.
13. člen
Nobeno od kaznivih dejanj iz 2. člena se za namene izročitve ali medsebojne pravne pomoči ne šteje kot davčno kaznivo dejanje. Države pogodbenice ne smejo zavrniti prošnje za izročitev ali zaprosila za medsebojno pravno pomoč samo iz razloga, da se nanaša na davčno kaznivo dejanje.
14. člen
Nobeno kaznivo dejanje iz 2. člena se za namene izročitve ali medsebojne pravne pomoči ne šteje kot politično kaznivo dejanje, kot kaznivo dejanje v zvezi s političnim kaznivim dejanjem ali kot kaznivo dejanje s političnimi motivi. Prošnja za izročitev ali medsebojno pravno pomoč glede takšnega kaznivega dejanja se ne sme zavrniti samo iz razloga, da se nanaša na politično kaznivo dejanje, kaznivo dejanje v zvezi s političnim kaznivim dejanjem ali kaznivo dejanje s političnimi motivi.
15. člen
Nič v tej konvenciji se ne razlaga, kot da nalaga dolžnost izročitve ali medsebojne pravne pomoči, če zaprošena država pogodbenica utemeljeno domneva, da je bila prošnja za izročitev ali medsebojno pravno pomoč zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena posredovana z namenom pregona ali kaznovanja osebe zaradi rase, vere, državljanstva, etničnega izvora ali političnega prepričanja ali da bi iz navedenih razlogov ugoditev prošnji poslabšala položaj te osebe.
16. člen
1. Oseba, ki je v priporu ali prestaja kazen na ozemlju ene od držav pogodbenic in katere navzočnost v drugi državi pogodbenici se zahteva zaradi identifikacije, pričanja ali druge oblike pomoči pri pridobivanju dokazov za preiskavo ali pregon kaznivih dejanj iz 2. člena, se lahko premesti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) če je oseba o tem ustrezno obveščena in v to prostovoljno privoli;
(b) če se o tem sporazumejo pristojni organi obeh držav pod pogoji, ki jih državi štejeta za primerne.
2. Za namene tega člena:
(a) ima država, v katero je oseba premeščena, pravico in dolžnost to osebo obdržati v priporu, če država, iz katere je oseba premeščena, ne zahteva ali dovoli drugače;
(b) država, v katero je oseba premeščena, brez odlašanja izpolni svojo obveznost in osebo vrne v pripor države, iz katere je bila premeščena, v skladu s predhodnim ali kakšnim drugačnim dogovorom pristojnih organov obeh držav;
(c) država, v katero je oseba premeščena, ne more zahtevati, da država, iz katere je bila oseba premeščena, začne z izročitvenim postopkom za vrnitev te osebe;
(d) se premeščeni osebi čas, ki ga prebije v priporu države, v katero je bila premeščena, upošteva pri prestajanju kazni v državi, iz katere je bila premeščena.
3. Razen če se država pogodbenica, iz katere je oseba premeščena v skladu s tem členom, strinja, se ta oseba na ozemlju države, v katero je premeščena, ne glede na državljanstvo ne sme sodno preganjati ali pridržati ali se ji kakor koli drugače omejiti osebna svoboda zaradi dejanj ali obsodb pred njenim odhodom z ozemlja države, iz katere je bila premeščena.
17. člen
Osebi, ki je v skladu s to konvencijo v priporu ali so proti njej uvedeni kakšni drugi ukrepi ali postopki, se zagotavlja pravično obravnavanje, vključno z vsemi pravicami in jamstvi po pravu države, na ozemlju katere je ta oseba, ter po veljavnem mednarodnem pravu, vključno z mednarodnim pravom o človekovih pravicah.
18. člen
1. Države pogodbenice sodelujejo pri preprečevanju kaznivih dejanj iz 2. člena tako, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, med drugim po potrebi prilagodijo tudi svojo notranjo zakonodajo, da bi na svojem ozemlju in zunaj njega preprečile in ustavile priprave za storitev kaznivih dejanj, in sicer:
(a) ukrepe, da se na njihovih ozemljih prepovejo nezakonite dejavnosti oseb in organizacij, ki zavestno spodbujajo ali napeljujejo k storitvi kaznivih dejanj iz 2. člena, jih organizirajo ali sodelujejo pri njihovi storitvi;
(b) ukrepe, ki od finančnih organizacij in drugih poklicev, vpletenih v finančne transakcije, zahtevajo, da uporabijo najučinkovitejše ukrepe za identifikacijo njihovih stalnih ali občasnih strank in strank, za katere so odprti računi, in da posebno pozornost posvetijo neobičajnim ali sumljivim transakcijam in sporočajo transakcije, v zvezi s katerimi obstaja sum, da so povezane s kriminalno dejavnostjo. V ta namen države pogodbenice proučijo možnost:
(i) da sprejmejo predpise, ki prepovedujejo odpiranje računov, katerih imetniki ali upravičenci niso identificirani ali jih ni mogoče identificirati, ter ukrepe za zagotovitev, da te organizacije preverijo identiteto dejanskih nosilcev takih transakcij;
(ii) da v zvezi z identifikacijo pravnih oseb od finančnih organizacij po potrebi zahtevajo sprejetje ukrepov za preverjanje pravnega obstoja in strukture njihovih strank, tako da iz javnega registra ali od stranke ali od obeh pridobijo dokaz o ustanovitvi, vključno s podatki o nazivu, pravni obliki, naslovu, odgovornih osebah in določbah o zastopanju pravne osebe;
(iii) da sprejmejo predpise, ki od finančnih organizacij zahtevajo, da pristojnim organom takoj poročajo o vseh zapletenih finančnih transakcijah, finančnih transakcijah v neobičajno visokih zneskih in o nenavadnih oblikah transakcij brez jasnega ekonomskega ali očitnega pravnega razloga brez strahu pred kazensko ali civilno odgovornostjo zaradi kršitve kakršnih koli omejitev pri razkrivanju informacij, če o svojih sumih poročajo v dobri veri;
(iv) da zahtevajo, da finančne organizacije najmanj pet let hranijo vso potrebno dokumentacijo o domačih in mednarodnih transakcijah.
2. Države pogodbenice sodelujejo pri preprečevanju kaznivih dejanj iz 2. člena tudi tako, da proučijo:
(a) ukrepe za nadzor vseh organizacij, ki se ukvarjajo s prenosom denarja, vključno z izdajanjem dovoljenj za opravljanje njihove dejavnosti;
(b) ustrezne ukrepe za odkrivanje in spremljanje fizičnega prenosa gotovine in vrednostnih papirjev na prinosnika čez državno mejo ob strogih zaščitnih ukrepih, ki zagotavljajo pravilno uporabo informacij in na noben način ne ovirajo prostega pretoka kapitala.
3. Države pogodbenice sodelujejo pri preprečevanju kaznivih dejanj iz 2. člena tudi tako, da v skladu s svojo notranjo zakonodajo izmenjujejo natančne in verodostojne informacije ter usklajujejo upravne in druge potrebne ukrepe, še posebej tako, da:
(a) vzpostavijo in vzdržujejo komunikacijske poti med pristojnimi agencijami in službami, da bi omogočile varno in hitro izmenjavo informacij o vseh vidikih kaznivih dejanj iz 2. člena;
(b) med seboj sodelujejo pri zbiranju obvestil o kaznivih dejanj iz 2. člena, ki se nanašajo na:
(i) identiteto, bivališče in dejavnosti oseb, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum, da so udeležene pri teh kaznivih dejanjih;
(ii) prenos finančnih sredstev, povezanih s temi kaznivimi dejanji.
4. Države pogodbenice lahko izmenjujejo informacije prek Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol).
19. člen
Država pogodbenica, v kateri je proti domnevnemu storilcu uveden kazenski pregon, v skladu s svojo notranjo zakonodajo ali veljavnimi postopki sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov končni izid postopkov, ta pa informacijo pošlje drugim državam pogodbenicam.
20. člen
Države pogodbenice obveznosti iz te konvencije izpolnjujejo na način, ki je v skladu z načeli državne suverenosti, ozemeljske celovitosti držav in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav.
21. člen
Nič v tej konvenciji ne vpliva na druge pravice, obveznosti in odgovornosti držav in posameznikov po mednarodnem pravu, še posebej ne na cilje Ustanovne listine Združenih narodov, mednarodnega humanitarnega prava in drugih ustreznih konvencij.
22. člen
Nič v tej konvenciji državi pogodbenici ne daje pravice, da bi lahko na ozemlju druge države pogodbenice izvajala svojo pristojnost ali opravljala naloge, ki so v izključni pristojnosti organov te druge države pogodbenice na podlagi njene notranje zakonodaje.
23. člen
1. Priloga se lahko spremeni tako, da se dodajo ustrezne mednarodne pogodbe, ki:
(a) so na voljo za sodelovanje vsem državam;
(b) so že začele veljati;
(c) jih je ratificiralo, sprejelo, potrdilo ali k njim pristopilo vsaj dvaindvajset držav pogodbenic te konvencije.
2. Po začetku veljavnosti te konvencije lahko tako spremembo predlaga vsaka država pogodbenica. Predlog spremembe se pisno sporoči depozitarju. Depozitar o predlogih, ki so v skladu z zahtevami iz prvega odstavka, obvesti vse države pogodbenice in pridobi njihova mnenja o tem, ali naj se predlagana sprememba sprejme.
3. Šteje se, da je predlagana sprememba sprejeta, razen če tretjina držav pogodbenic s pisnim obvestilom najpozneje 180 dni od obvestila o spremembi temu nasprotuje.
4. Sprejeta sprememba priloge začne veljati 30 dni po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi te spremembe za vse tiste države pogodbenice, ki so deponirale takšno listino. Za vsako državo pogodbenico, ki ratificira, sprejme ali potrdi spremembo po deponiranju dvaindvajsete listine, sprememba začne veljati trideseti dan po tem, ko je ta država pogodbenica deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi.
24. člen
1. Kakršen koli spor med dvema ali več državami pogodbenicami glede razlage ali uporabe te konvencije, ki ga ni mogoče rešiti s pogajanji v razumnem času, se na zahtevo ene od njih predloži v arbitražo. Če se v šestih mesecih od dneva, ko je bila vložena prošnja za arbitražo, strankam v sporu ne uspe dogovoriti o organizaciji arbitraže, lahko katera koli stranka v sporu preda spor v reševanje Meddržavnemu sodišču v skladu z njegovim statutom.
2. Vsaka država lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi te konvencije ali ob pristopu k njej izjavi, da je prvi odstavek ne zavezuje. Drugih držav pogodbenic prvi odstavek ne zavezuje glede držav pogodbenic, ki so izrazile takšen pridržek.
3. Vsaka država, ki je izrazila pridržek v skladu z drugim odstavkom, ga lahko kadar koli umakne z obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov.
25. člen
1. Ta konvencija je na voljo za podpis vsem državam od 10. januarja 2000 do 31. decembra 2001 na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
2. Ta konvencija se ratificira, sprejme ali potrdi. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
3. K tej konvenciji lahko pristopi vsaka država. Listina o pristopu se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
26. člen
1. Ta konvencija začne veljati trideseti dan po datumu deponiranja dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, potrditvi ali pristopu pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
2. Za vsako državo, ki ratificira, sprejme, potrdi konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, potrditvi ali pristopu, konvencija začne veljati trideseti dan po tem, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, potrditvi ali pristopu.
27. člen
1. Vsaka država pogodbenica lahko to konvencijo odpove s pisnim obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov.
2. Odpoved začne veljati eno leto po datumu, ko je generalni sekretar Združenih narodov prejel obvestilo.
28. člen
Izvirnik te konvencije, katerega besedila v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki overjene kopije pošlje vsem državam.
V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, 10. januarja 2000 podpisali to konvencijo, ki je na voljo za podpis na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
PRILOGA
1. Konvencija o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov, sestavljena v Haagu 16. decembra 1970.
2. Konvencija o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva, sestavljena v Montrealu 23. septembra 1971.
3. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper mednarodno zaščitene osebe, vključno z diplomatskim osebjem, ki jo je 14. decembra 1973 sprejela Generalna skupščina ZN.
4. Mednarodna konvencija o preprečevanju jemanja talcev, ki jo je 17. decembra 1979 sprejela Generalna skupščina ZN.
5. Konvencija o fizični zaščiti jedrskih materialov, sprejeta na Dunaju 3. marca 1980.
6. Protokol o zatiranju nezakonitih nasilnih dejanj na letališčih za mednarodni civilni zračni promet kot dopolnilo Konvencije o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva, sestavljen v Montrealu 24. februarja 1988.
7. Konvencija o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost v pomorskem prometu, sestavljena v Rimu 10. marca 1988.
8. Protokol o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost na pritrjenih ploščadih na epikontinentalnem pasu, sestavljen v Rimu 10. marca 1988.
9. Mednarodna konvencija o zatiranju terorističnih bombnih napadov, ki jo je 15. decembra 1997 sprejela Generalna skupščina ZN.
____________________
* Besedilo konvencije v arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodnopravne zadeve Ministrstva za zunanje zadeve.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.
4. člen
Republika Slovenija bo ob deponiranju listine o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zatiranju financiranja terorizma dala naslednjo izjavo:
"Skladno s tretjim odstavkom 7. člena Mednarodne konvencije o zatiranju financiranja terorizma Republika Slovenija izjavlja, da ima pristojnost glede kaznivih dejanj iz drugega odstavka 7. člena konvencije."
5. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 212-05/04-46/1
Ljubljana, dne 15. julija 2004
EPA 1387-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Feri Horvat
| Zadnja sprememba: 05/22/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |