Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE UNIDROIT-A O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE (MKUPKD)
1. člen
Ratificira se Konvencija Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, ki je bila sestavljena v Rimu 24. junija 1995.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA UNIDROIT-a O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE
DRŽAVE POGODBENICE TE KONVENCIJE,
ZBRANE v Rimu na povabilo Vlade Italijanske republike od 7. do 24. junija 1995 na diplomatski konferenci, da bi sprejele osnutek Konvencije UNIDROIT-a o mednarodnem vračanju ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine,
PREPRIČANE o bistvenem pomenu varstva kulturne dediščine in kulturne izmenjave za pospeševanje razumevanja med ljudmi in širjenje kulture v dobro človeštva ter napredka civilizacije,
GLOBOKO ZASKRBLJENE zaradi nedovoljene trgovine s predmeti kulturne dediščine in nepopravljive škode, ki jo ta pogosto povzroča tem predmetom samim in kulturni dediščini narodnih, plemenskih, domorodnih ter drugih skupnosti kot tudi dediščini vseh ljudi, in še zlasti zaradi ropanja arheoloških območij, kar ima za posledico izgubo nenadomestljivih arheoloških, zgodovinskih in znanstvenih informacij,
ODLOČENE, da učinkovito prispevajo k boju proti nedovoljeni trgovini s predmeti kulturne dediščine, s tem da naredijo pomemben korak k določitvi skupnih, najnujnejših pravnih predpisov za izročanje in vračanje predmetov kulturne dediščine med državami pogodbenicami, da bi se s tem izboljšala ohranitev in varstvo kulturne dediščine, kar je v korist vseh,
POUDARJAJOČ, da je namen te konvencije olajšati izročanje in vračanje predmetov kulturne dediščine in da zagotovitev katerih koli sredstev, kot so odškodnine, potrebnih za izročitev in vračilo v nekaterih državah, ne pomeni, da morajo ta sredstva druge države sprejeti,
POTRJUJOČ, da sprejetje določb te konvencije za prihodnost nikakor ne pomeni odobravanja ali dajanja legitimnosti katerim koli nedovoljenim poslom, ki bi utegnili biti opravljeni pred začetkom veljavnosti te konvencije,
ZAVEDAJOČ SE, da ta konvencija sama po sebi ne rešuje težav, ki se pojavljajo zaradi nedovoljene trgovine, vendar pa začenja proces, ki bo spodbudil mednarodno kulturno sodelovanje in ohranil ustrezno vlogo dovoljenega trgovanja ter meddržavnih sporazumov o kulturnih izmenjavah,
UPOŠTEVAJOČ, da morajo izvajanje te konvencije spremljati drugi učinkoviti ukrepi za varstvo predmetov kulturne dediščine, kot so razvoj in uporaba registrov, fizična zaščita arheoloških območij in tehnično sodelovanje,
PRIZNAVAJOČ delo različnih teles pri varstvu kulturnih dobrin, zlasti Konvencijo UNESCA o nedovoljenem prometu iz leta 1970, in razvoju kodeksov ravnanja za zasebni sektor,
SO SE SPORAZUMELE o naslednjem:
I. POGLAVJE – PODROČJE UPORABE IN POMEN IZRAZOV
1. člen
Ta konvencija se uporablja za mednarodne zahtevke za:
(a) izročitev ukradenih predmetov kulturne dediščine;
(b) vračilo predmetov kulturne dediščine, odstranjenih z ozemlja države pogodbenice v nasprotju z zakonodajo, ki ureja izvoz predmetov kulturne dediščine zaradi varovanja njene kulturne dediščine (v nadaljevanju "nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine").
2. člen
V tej konvenciji so predmeti kulturne dediščine tisti, ki so iz verskih ali posvetnih razlogov pomembni za arheologijo, prazgodovino, zgodovino, književnost, umetnost ali znanost in sodijo v eno od zvrsti, navedenih v prilogi h konvenciji.
II. POGLAVJE – IZROČANJE UKRADENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE
3. člen
(1) Posestnik ukradenega kulturnega predmeta mora predmet vrniti.
(2) V tej konvenciji se predmet kulturne dediščine, ki je bil nezakonito izkopan ali zakonito izkopan, toda nezakonito obdržan, obravnava kot ukraden, kadar je to v skladu z zakonodajo države, v kateri je bil izkopan.
(3) Vsak zahtevek za izročitev mora biti vložen v treh letih od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih po kraji.
(4) Pri zahtevku za izročitev predmeta kulturne dediščine, ki je sestavni del evidentiranega spomenika ali arheološkega območja ali ki pripada javni zbirki, ni treba upoštevati časovnih omejitev, razen omejitve treh let od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik.
(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko katera koli država pogodbenica izjavi, da je zahtevek omejen na 75 let ali tisto daljše obdobje, ki je določeno v njeni zakonodaji. Pri zahtevku, vloženem v drugi državi pogodbenici za izročitev predmeta kulturne dediščine, premeščenega s spomenika, arheološkega območja ali javne zbirke v državi pogodbenici, ki da tako izjavo, je prav tako treba upoštevati to časovna omejitev.
(6) Izjava, omenjena v prejšnjem odstavku, se da ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
(7) V tej konvenciji je "javna zbirka" skupina inventariziranih ali drugače evidentiranih predmetov kulturne dediščine, ki so v lasti:
(a) države pogodbenice,
(b) regionalne ali lokalne oblasti države pogodbenice,
(c) verske ustanove v državi pogodbenici ali
(d) ustanove, ki je v državi pogodbenici ustanovljena predvsem v kulturne, izobraževalne ali znanstvene namene in ji ta država priznava, da dela v javnem interesu.
(8) Poleg tega mora biti zahtevek za izročitev sakralnega predmeta ali predmeta kulturne dediščine, pomembnega za skupnost, ki pripada plemenski ali domorodni skupnosti v državi pogodbenici in ga ta skupnost uporablja kot del svoje tradicije ali obredja, v skladu s časovnimi omejitvami, ki veljajo za javne zbirke.
4. člen
(1) Posestnik ukradenega predmeta kulturne dediščine, ki ga je treba vrniti, je ob izročitvi predmeta upravičen do plačila pravične in razumne odškodnine, če ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet ukraden, in lahko dokaže, da je ob pridobitvi predmeta ravnal s primerno skrbnostjo.
(2) Brez vpliva na posestnikovo pravico do odškodnine, omenjeno v prejšnjem odstavku, si je treba v razumnih mejah prizadevati, da bi oseba, ki je posestniku dala predmet kulturne dediščine, ali kateri koli drug posrednik plačal odškodnino, kadar je to v skladu z zakonom države, v kateri je bil zahtevek vložen.
(3) Kadar se zahteva, da vlagatelj zahtevka plača odškodnino posestniku to ne posega v pravico vlagatelja zahtevka, da mu jo povrne kaka druga oseba.
(4) Pri ugotavljanju, ali je posestnik ravnal s primerno skrbnostjo, se upoštevajo vse okoliščine pridobitve, vključno z naravo strank, plačano ceno, dejstvom, ali je posestnik preveril katerega od razumno dostopnih registrov ukradenih predmetov kulturne dediščine in katere koli druge ustrezne informacije ter dokumentacijo, ki bi jih mogel razumno pridobiti, in ali se je posestnik posvetoval z dosegljivimi institucijami ali ukrenil kar koli drugega, kar bi razumna oseba storila v takih okoliščinah.
(5) Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.
III. POGLAVJE – VRAČANJE NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE
5. člen
(1) Država pogodbenica lahko zaprosi sodišče ali drug pristojni organ druge države pogodbenice, da odredi vračilo predmeta kulturne dediščine, nezakonito izvoženega z ozemlja države, ki zahteva vračilo.
(2) Predmet kulturne dediščine, začasno izvožen z ozemlja države, ki zahteva vračilo, za namene, kot so razstave, raziskave ali restavriranje, na podlagi dovoljenja, ki je bilo izdano v skladu z zakonom, ki ureja izvoz zaradi varstva njene kulturne dediščine, in ni bil vrnjen v skladu s pogoji tega dovoljenja, se šteje za nezakonito izvožen predmet.
(3) Sodišče ali drug pristojni organ zaprošene države odredi vračilo nezakonito izvoženega predmeta kulturne dediščine, če država, ki zahteva vračilo, ugotovi, da odstranitev predmeta z njenega ozemlja bistveno škoduje vsaj enemu od teh interesov:
(a) fizični ohranitvi predmeta ali njegovega konteksta;
(b) celovitosti nekega predmeta;
(c) ohranitvi informacij, na primer znanstvene ali zgodovinske narave;
(d) tradicionalni ali obredni uporabi predmeta v plemenski ali domorodni skupnosti,
ali ugotovi, da je predmet velikega kulturnega pomena za državo, ki zahteva vračilo.
(4) Vsa zaprosila iz prvega odstavka tega člena morajo vsebovati ali jim morajo biti priložene take dejanske ali pravne informacije, ki lahko pomagajo sodišču ali drugemu pristojnemu organu zaprošene države ugotoviti, ali so izpolnjene zahteve od prvega do tretjega odstavka.
(5) Vse zahteve za vračilo morajo biti vložene v treh letih po tem, ko je država, ki zahteva vračilo, ugotovila, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih od datuma izvoza ali datuma, ko naj bi bil predmet vrnjen v skladu z dovoljenjem, omenjenim v drugem odstavku tega člena.
6. člen
(1) Posestnik predmeta kulturne dediščine, ki je predmet pridobil po tem, ko je bil nezakonito izvožen, je upravičen, da mu država, ki zahteva vračilo, ob vrnitvi plača pravično in razumno odškodnino, če ob pridobitvi ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet nezakonito izvožen.
(2) Pri ugotavljanju, ali je posestnik vedel ali je upravičeno mogel vedeti, da je bil predmet kulturne dediščine nezakonito izvožen, se upoštevajo okoliščine pridobitve, vključno s tem, da nima izvoznega dovoljenja, potrebnega po zakonodaji države, ki zahteva vračilo.
(3) Namesto odškodnine in sporazumno z državo, ki zahteva vračilo, se lahko posestnik, ki mora tej državi vrniti predmet kulturne dediščine, odloči, da:
(a) ostane lastnik predmeta ali
(b) prenese lastništvo na podlagi plačila ali brezplačno na osebo po lastni izberi, ki prebiva v državi, ki zahteva vračilo, in zagotovi potrebno jamstvo.
(4) Stroške vračila predmeta kulturne dediščine v skladu s tem členom krije država, ki vračilo zahteva, kar ne posega v pravico te države, da stroške izterja od katere koli druge osebe.
(5) Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.
7. člen
(1) Določbe tega poglavja se ne uporabljajo, če:
(a) izvoz predmeta kulturne dediščine takrat, ko se zahteva njegovo vračilo, ni več nezakonit, ali
(b) je bil predmet izvožen, ko je oseba, ki ga je ustvarila, še živela, ali v petdesetih letih po njeni smrti.
(2) Ne glede na določbe pododstavka (b) prejšnjega odstavka se določbe tega poglavja uporabljajo, kadar so predmet ustvarili pripadnik ali pripadniki plemena ali domorodne skupnosti za svojo tradicionalno ali obredno uporabo in bo predmet skupnosti vrnjen.
IV. POGLAVJE – SPLOŠNE DOLOČBE
8. člen
(1) Vsak zahtevek na podlagi II. poglavja in zaprosilo na podlagi III. poglavja se poleg tega, da se lahko vložita na sodiščih ali pri drugih pristojnih organih države pogodbenice, v kateri je predmet kulturne dediščine, vložita na sodiščih ali drugih pristojnih organih, ki imajo po veljavnih predpisih sodno pristojnost v državah pogodbenicah.
(2) Stranke se lahko dogovorijo, da spor predložijo v obravnavo kateremu koli sodišču ali drugemu ustreznemu organu ali v arbitražo.
(3) Začasni ukrepi, vključno z zaščitnimi, ki jih omogoča zakonodaja države pogodbenice, v kateri je predmet, se lahko uporabijo tudi, kadar se zahtevek za izročitev ali zaprosilo za vračilo predmeta vloži na sodiščih ali pri drugih pristojnih organih druge države pogodbenice.
9. člen
(1) Nič v tej konvenciji ne preprečuje državi pogodbenici, da uporabi pravila, ki so za izročitev ali vračilo ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine ugodnejša, kot jih določa ta konvencija.
(2) Ta člen se ne razlaga kot obveznost, da se prizna ali uveljavi odločitev sodišča ali drugega pristojnega organa druge države pogodbenice, ki odstopa od določb te konvencije.
10. člen
(1) V državi, v kateri je bil vložen zahtevek, se določbe II. poglavja uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili ukradeni po začetku veljavnosti te konvencije, če:
(a) so bili predmeti ukradeni na ozemlju države pogodbenice po začetku veljavnosti te konvencije za to državo ali
(b) so predmeti v državi pogodbenici po začetku veljavnosti te konvencije za to državo.
(2) Določbe III. poglavja se uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili nezakonito izvoženi po začetku veljavnosti te konvencije za državo, ki je vložila zahtevek, kot tudi za državo, v kateri je bil zahtevek vložen.
(3) Ta konvencija na noben način ne uzakonja katerega koli nezakonitega posla kakršne koli narave, ki je bil opravljen pred začetkom veljavnosti te konvencije ali ki ni zajet v prvem ali drugem odstavku tega člena, kot tudi ne omejuje katere koli pravice države ali druge osebe, da na podlagi pravnih sredstev, ki so na voljo zunaj okvira te konvencije, vloži zahtevek za izročitev ali vračilo predmeta kulturne dediščine, ki je bil ukraden ali nezakonito izvožen pred začetkom veljavnosti te konvencije.
V. POGLAVJE – KONČNE DOLOČBE
11. člen
(1) Ta konvencija je na voljo za podpis na sklepnem sestanku diplomatske konference za spretje osnutka Konvencije UNIDROIT-a o mednarodnem vračanju ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine in bo ostala na voljo za podpis vsem državam v Rimu do 30. junija 1996.
(2) To konvencijo morajo države, ki so jo podpisale, ratificirati, sprejeti ali odobriti.
(3) Od dneva, ko je konvencija na voljo za podpis, lahko k njej pristopijo tudi države, ki niso države podpisnice.
(4) Za ratifikacijo, sprejetje, odobritev ali pristop je treba pri depozitarju shraniti uradno listino.
12. člen
(1) Ta konvencija začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja pete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
(2) Za vsako državo, ki ratificira, sprejme, odobri to konvencijo ali pristopi k njej po deponiranju pete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne ta konvencija veljati prvi dan šestega meseca po dnevu, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
13. člen
(1) Ta konvencija ne vpliva na nobeno mednarodno listino, s katero je katera koli država pogodbenica pravno zavezana in ki vsebuje določbe o zadevah, ki jih ureja ta konvencija, razen če države, ki jih taka listina zavezuje, dajo drugačno izjavo.
(2) Katera koli država pogodbenica lahko sklepa sporazume z eno ali več državami pogodbenicami, da izboljša uporabo te konvencije v medsebojnih odnosih. Države, ki sklenejo tak sporazum, pošljejo en izvod depozitarju.
(3) Države pogodbenice, ki so članice organizacij za gospodarsko povezovanje ali regionalnih teles, lahko izjavijo, da bodo v medsebojnih odnosih uporabljale mednarodna pravila teh organizacij ali teles, zaradi česar v odnosih s temi državami ne bodo uporabljale tistih določb konvencije, katerih področje uporabe sovpada s področjem uporabe takih pravil.
14. člen
(1) Če ima država pogodbenica dve ali več ozemeljskih enot ne glede na to, ali imajo različne pravne sisteme, ki veljajo v zvezi z zadevami po tej konvenciji, lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da ta konvencija velja za vse ozemeljske enote ali samo za eno ali več enot, in lahko tako izjavo kadar koli nadomesti z drugo.
(2) O teh izjavah je treba uradno obvestiti depozitarja, v njih pa morajo biti natančno navedene ozemeljske enote, za katere konvencija velja.
(3) Če na podlagi izjave po tem členu konvencija velja za eno ali več, vendar ne za vse ozemeljske enote države pogodbenice, sklicevanje na:
(a) ozemlje države pogodbenice iz 1. člena pomeni sklicevanje na ozemlje ozemeljske enote te države;
(b) sodišče ali drug pristojni organ države pogodbenice ali zaprošene države pomeni sklicevanje na sodišče ali drug pristojni organ ozemeljske enote te države;
(c) državo pogodbenico iz prvega odstavka 8. člena, v kateri je predmet kulturne dediščine, pomeni sklicevanje na ozemeljsko enoto te države, v kateri je predmet;
(d) zakonodajo države pogodbenice iz tretjega odstavka 8. člena, v kateri je predmet, pomeni zakonodajo ozemeljske enote te države, v kateri je predmet, in
(e) državo pogodbenico iz 9. člena pomeni sklicevanje na ozemeljsko enoto te države.
(4) Če država pogodbenica ne da nobene izjave po prvem odstavku tega člena, potem konvencija velja za vse ozemeljske enote te države.
15. člen
(1) Izjave po tej konvenciji, dane ob podpisu, je treba potrditi ob ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
(2) Izjave in potrditve izjav morajo biti pisne in uradno sporočene depozitarju.
(3) Izjava začne veljati hkrati z začetkom veljavnosti te konvencije v ustrezni državi. Izjava, o kateri je depozitar uradno obveščen po začetku veljavnosti konvencije, pa začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja pri depozitarju.
(4) Katera koli država, ki da izjavo po tej konvenciji, jo lahko kadar koli umakne z uradnim pisnim obvestilom, naslovljenim na depozitarja. Tak umik začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja uradnega obvestila.
16. člen
(1) Vsaka država pogodbenica ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da se ji lahko zahtevki za izročitev ali zaprosila za vračilo predmetov kulturne dediščine, ki jih vloži neka država na podlagi 8. člena, predložijo po enem ali več naslednjih postopkih:
(a) neposredno sodišču ali drugemu pristojnemu organu države, ki je dala izjavo;
(b) prek organa ali organov, ki jih ta država določi za sprejem takšnih zahtevkov ali zaprosil in njihovo posredovanje sodiščem ali drugim pristojnim organom te države;
(c) po diplomatski ali konzularni poti.
(2) Vsaka država pogodbenica lahko določi tudi sodišča ali druge organe, ki so pristojni, da odredijo izročitev ali vračilo predmetov kulturne dediščine v skladu z določbami II. in III. poglavja.
(3) Izjave na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se lahko kadar koli spremenijo z novo izjavo.
(4) Določbe od prvega do tretjega odstavka tega člena ne vplivajo na morebitne dvostranske ali večstranske sporazume o pravni pomoči v zvezi s civilnimi ali trgovinskimi zadevami med državami pogodbenicami.
17. člen
Vsaka država pogodbenica najpozneje v šestih mesecih po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu depozitarja pisno obvesti v enem od uradnih jezikov konvencije o tem, katera zakonodaja ureja izvoz njenih predmetov kulturne dediščine. Ta obvestila je treba po potrebi sproti dopolnjevati.
18. člen
Pridržki, razen tistih, ki ji izrecno dopušča ta konvencija, niso dovoljeni.
19. člen
(1) To konvencijo lahko katera koli država pogodbenica odpove kadar koli po datumu, ko zanjo začne veljati, z deponiranjem ustrezne listine pri depozitarju.
(2) Odpoved začne veljati prvi dan šestega meseca po deponiranju listine o odpovedi pri depozitarju. Kadar je v listini o odpovedi naveden daljši rok za odpoved, začne odpoved veljati po izteku takega roka od njenega deponiranja pri depozitarju.
(3) Ne glede na tako odpoved ta konvencija vseeno velja za zahtevke o izročitvi ali zaprosila za vračilo predmetov kulturne dediščine, ki so bili vloženi pred dnem začetka veljavnosti odpovedi.
20. člen
Predsednik Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT) lahko v rednih presledkih ali kadar koli na zahtevo petih držav pogodbenic skliče poseben odbor zaradi pregleda izvajanja te konvencije v praksi.
21. člen
(1) Ta konvencija se deponira pri Vladi Italijanske republike.
(2) Vlada Italijanske republike:
(a) obvesti vse države, ki so podpisale to konvencijo ali pristopile k njej, in predsednika Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT) o:
(i) vsakem novem podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu in o njenem datumu;
(ii) vsaki izjavi, dani v skladu s to konvencijo;
(iii) umiku katere koli izjave;
(iv) datumu začetka veljavnosti te konvencije;
(v) sporazumih, omenjenih v 13. členu;
(vi) deponiranju listine o odpovedi te konvencije skupaj z datumom njenega deponiranja in datumom, s katerim odpoved začne veljati;
(b) pošlje overjene kopije te konvencije vsem državam podpisnicam, vsem državam, ki so pristopile h konvenciji, in predsedniku Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT);
(c) opravi vse tiste naloge, ki so običajne za depozitarje.
V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so bili pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
SESTAVLJENO v Rimu štiriindvajsetega junija tisoč devetsto petindevetdeset v enem izvirniku v angleščini in francoščini, pri čemer sta besedili enako verodostojni.
P r i l o g a
(a) Redke zbirke in primerki živalstva, rastlinstva, mineralov in anatomije ter predmetov paleontološkega izvora;
(b) dobrine, ki so povezane z zgodovino, vključno z zgodovino znanosti in tehnike ter vojaško in družbeno zgodovino, življenjem narodnih voditeljev, mislecev, znanstvenikov in umetnikov ter dogodki, pomembnimi za narod;
(c) najdbe, pridobljene z arheološkimi izkopavanji (dovoljenimi in nedovoljenimi) ali z naključnimi arheološkimi odkritji;
(d) predmeti, ki so sestavni deli umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali arheoloških najdišč;
(e) nad sto let stari predmeti, kot so napisi, novci in gravirani pečati;
(f) predmeti etnološkega pomena;
(g) umetnostni predmeti, kot so:
(i) slike in risbe, ki so v celoti ročni izdelek na kakršni koli podlagi in iz kakršnega koli materiala (razen izdelkov industrijskega oblikovanja in ročno okrašenih izdelkov umetne obrti);
(ii) izvirna umetniška dela plastike in kiparstva iz kakršnega koli materiala;
(iii) izvirna grafična dela, odtisi in litografije;
(iv) izvirni umetniški asemblaži in instalacije iz kakršnega koli materiala;
(h) redki rokopisi in inkunabule, stare knjige, dokumenti in publikacije posebnega pomena (zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega, literarnega ipd.), posamezno ali v zbirkah;
(i) poštne, taksne ali druge podobne znamke, posamezno ali v zbirkah;
(j) arhivi, vključno z zvočnimi, fotografskimi in filmskimi arhivi;
(k) pohištvo, starejše od 100 let, in stara glasbila.
3. člen
Republika Slovenija bo ob deponiranju listine o pristopu h konvenciji Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine pri depozitarju podala izjavo, ki se glasi:
"Republika Slovenija na podlagi 16. člena konvencije izjavlja, da je Ministrstvo za kulturo pristojno za sprejem zahtevkov za izročitev predmetov kulturne dediščine ali zaprosil za njihovo vračilo, tovrstne zahtevke in zaprosila pa bo ministrstvo posredovalo sodiščem v Republiki Sloveniji."
Državni zbor Republike Slovenije pooblasti Vlado Republike Slovenije, da le-ta po potrebi zgornjo izjavo kasneje tudi spremeni in o tem pisno obvesti depozitarja.
4. člen
Za izvajanje konvencije je pristojno Ministrstvo za kulturo.
5. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije-Mednarodne pogodbe.
Številka: 612-04/03-8/1
Ljubljana, dne 27. februarja 2004
EPA 1093-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 04/10/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |