Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O SPREMEMBI KONVENCIJE O MEDNARODNEM ŽELEZNIŠKEM PROMETU (COTIF) Z DNE 9. MAJA 1980 (PROTOKOL 1999) (MPSKMŽP)
1. člen
Ratificira se Protokol o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF), podpisan v Bernu 15. decembra 1999.
2. člen
Sporazum se v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu glasi:
Protokol
z dne 3. junija 1999
o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980
(Protokol 1999)
V skladu s 6. členom in drugim odstavkom 19. člena Konvencije o mednarodnem železniškem prometu, podpisane v Bernu 9. maja 1980, v nadaljevanju ''COTIF 1980'', je od 26. maja do 3. junija 1999 v Vilni potekala peta generalna skupščina Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF).
- Prepričana o nujnosti in koristnosti medvladne organizacije, ki se na državni ravni ukvarja po možnosti z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na mednarodni železniški promet,
- ker je glede na to, da COTIF 1980 uporablja 39 držav v Evropi, Aziji in Afriki in tudi železniška podjetja v teh državah, OTIF v ta namen najprimernejša organizacija,
- zaradi potrebe naprej razvijati konvencijo COTIF 1980, zlasti Enotna pravila CIV in Enotna pravila CIM, da bi jo prilagodili sedanjim potrebam mednarodnega železniškega prometa,
- ker varnost pri prevozih nevarnega blaga v mednarodnem železniškem prometu zahteva preoblikovanje pravilnika RID v ureditev po javnem pravu, katerega uporaba ni odvisna od sklenitve prevozne pogodbe po Enotnih pravilih CIM,
- ker politične, gospodarske in pravne spremembe, nastale po podpisu konvencije 9. maja 1980, v mnogih državah članicah dajejo povod za pripravo in nadaljnji razvoj enotnih pravil za nadaljnja pravna področja, pomembna za mednarodni železniški promet,
- ker bi morale države ob upoštevanju posebnih javnih interesov učinkoviteje ukrepati, da bi odstranile še vedno obstoječe ovire pri prehajanju čez mejo v mednarodnem železniškem prometu,
- ker je v interesu mednarodnega železniškega prometa pomembno posodobiti večstranske mednarodne konvencije in sporazume o železnici in jih po potrebi vključiti v konvencijo,
je generalna skupščina sklenila:
1. člen
Nova različica konvencije
COTIF 1980 se spremeni po različici, ki je dodana kot priloga in je sestavni del tega protokola.
2. člen
Začasni depozitar
1. Naloge vlade depozitarja, predvidene v 22. do 26. členu konvencije COTIF 1980, opravlja OTIF kot začasni depozitar od dneva ko je ta protokol na voljo za podpis do začetka njegove veljavnosti.
2. Začasni depozitar obvesti države članice o:
a) podpisih tega protokola in shranitvi listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu,
b) dnevu, ko začne ta protokol veljati v skladu z njegovim 4. členom,
in opravlja druge naloge depozitarja, navedene v VII. delu Dunajske konvencije z dne 23. maja 1969 o pogodbenem pravu.
3. člen
Podpis, ratifikacija, sprejetje, odobritev, pristop
1. Ta protokol je državam članicam na voljo za podpis do 31. decembra 1999. Podpisuje se v Bernu pri začasnem depozitarju.
2. Po prvem odstavku 20. člena konvencije COTIF 1980 je treba ta protokol ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi je treba čim prej shraniti pri začasnem depozitarju.
3. Države članice, ki tega protokola ne podpišejo v roku, predvidenem v prvem odstavku, in države, katerih prošnja za pristop h konvenciji COTIF 1980 je bila sprejeta v skladu z drugim odstavkom njenega 23. člena, lahko pristopijo k temu protokolu pred začetkom njegove veljavnosti, tako da pri začasnem depozitarju shranijo pristopno listino.
4. Pristop države h konvenciji COTIF 1980 v skladu z njenim 23. členom, za katerega je zaprosila od dneva, ko je bil protokol na voljo za podpis, do začetka njegove veljavnosti, velja kot pristop h konvenciji COTIF 1980 in tudi h konvenciji v njeni novi različici v prilogi tega protokola.
4. člen
Začetek veljavnosti
1. Ta protokol začne veljati prvi dan tretjega meseca po mesecu, v katerem je začasni depozitar države članice obvestil o shranitvi listine, ki izpolnjuje pogoje drugega odstavka 20. člena konvencije COTIF 1980. Za države članice v smislu navedenega drugega odstavka 20. člena veljajo države, ki so bile države članice v trenutku sprejetja sklepa pete generalne skupščine in so
to tudi v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za začetek veljavnosti tega protokola.
2. 3. člen pa začne veljati od dneva, ko je bil protokol na voljo za podpis.
5. člen
Izjave in pridržki
Izjave in pridržke, predvidene po prvem odstavku 42. člena konvencije v različici iz priloge tega protokola, je mogoče dati ali vložiti ob vsakem času, tudi pred začetkom veljavnosti tega protokola. Veljati začnejo, ko začne veljati ta protokol.
6. člen
Prehodne določbe
1. Najpozneje šest mesecev po začetku veljavnosti tega protokola skliče generalni sekretar organizacije OTIF generalno skupščino, da:
a) določi člane upravnega odbora za naslednje mandatno obdobje (točka b) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu) in po potrebi odloči o koncu mandatnega obdobja takratnega upravnega odbora;
b) določi najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v vsakem proračunskem obdobju v šestih letih (točka e) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge tega protokola), in
c) po potrebi izvoli generalnega sekretarja (točka c) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu).
2. Najpozneje tri mesece po začetku veljavnosti tega protokola skliče generalni sekretar organizacije OTIF odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja.
3. Po začetku veljavnosti tega protokola se konča mandatno obdobje upravnega odbora, imenovanega v skladu s točko b) drugega odstavka 6. člena konvencije COTIF 1980, in sicer v trenutku, ko ga določi generalna skupščina in se mora ujemati z začetkom mandatnega obdobja članov in nadomestnih članov upravnega odbora, ki jih je imenovala generalna skupščina (točka b) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu).
4. Mandatno obdobje generalnega direktorja osrednjega urada, ki opravlja to funkcijo v trenutku začetka veljavnosti tega protokola, se konča s potekom obdobja, za katero je bil imenovan v skladu s točko d) drugega odstavka 7. člena konvencije COTIF 1980. Od začetka veljavnosti tega protokola opravlja naloge generalnega sekretarja
5. Tudi po začetku veljavnosti tega protokola še naprej veljajo ustrezne določbe 6., 7. in 11. člena konvencije COTIF 1980 za:
a) računovodsko revizijo in odobritev zaključnega računa organizacije,
b) določitev končnih prispevkov držav članic za kritje izdatkov organizacije,
c) plačevanje prispevkov,
d) najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v petletnem obdobju in se določi pred začetkom veljavnosti tega protokola.
Točke a) do c) se nanašajo na leto, v katerem ta protokol začne veljati, in tudi na leto pred njim.
6. Dokončno veljavni prispevki držav članic za leto, v katerem ta protokol začne veljati, se izračunajo na podlagi prvega odstavka 11. člena konvencije COTIF 1980.
7. Na prošnjo države članice, katere prispevek, izračunan na podlagi 26. člena konvencije v različici iz priloge tega protokola, je višji kot prispevek, ki ga ta država dolguje za leto 1999, lahko generalna skupščina določi prispevek te države za tri leta, ki sledijo letu začetka veljavnosti tega protokola, pri čemer upošteva ti načeli:
a) podlaga za določitev prehodnega prispevka je najmanjši dopustni prispevek v skladu s tretjim odstavkom omenjenega 26. člena ali pa prispevek, ki ga ta država članica dolguje za leto 1999, če je višji od najmanjšega dopustnega prispevka;b) prispevek se postopno prilagodi v treh korakih; tako se pride do zneska, ki se dolguje kot dokončno veljavni prispevek, izračunan na podlagi omenjenega 26. člena.
Ta določba ne velja za države članice, ki dolgujejo najmanjši prispevek, ki ga je treba plačati v vsakem primeru.
8. Za pogodbe o prevozu potnikov ali blaga v mednarodnem prometu med državami članicami, sklenjene v skladu z Enotnimi pravili CIV 1980 ali Enotnimi pravili CIM 1980, veljajo tudi po začetku veljavnosti tega protokola enotna pravila, veljavna v trenutku sklenitve pogodbe.
9. Obvezne določbe Enotnih pravil CUV in Enotnih pravil CUI veljajo za pogodbe, sklenjene pred začetkom veljavnosti tega protokola, eno leto po začetku njegove veljavnosti.
7. člen
Besedila protokola
1. Ta protokol je sestavljen in podpisan v angleškem, francoskem in nemškem jeziku. Pri razlikah v razlagi je odločilno francosko besedilo.
2. Na predlog ene od držav članic, ki jih to zadeva, objavi organizacija uradne prevode tega protokola v drugih jezikih, če je eden teh jezikov uradni jezik na ozemlju vsaj dveh držav članic. Prevodi se pripravijo v sodelovanju s pristojnimi službami teh držav članic.
Da bi to potrdili, so ta protokol podpisali pooblaščenci, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade.
Sestavljeno v Vilni 3. junija 1999 v enem izvirniku v angleškem, francoskem in nemškem jeziku; izvirniki so shranjeni v arhivu organizacije OTIF. Vsaka država članica prejme overjeni izvod.
Za Republiko Albanijo:
Za Demokratično ljudsko republiko Alžirijo:
Za Zvezno republiko Nemčijo:
Za Republiko Avstrijo:
Za Kraljevino Belgijo:
Za Republiko Bosno in Hercegovino:
Za Republiko Bolgarijo:
Za Republiko Hrvaško:
Za Kraljevino Dansko:
Za Kraljevino Španijo:
Za Republiko Finsko:
Za Francosko republiko:
Za Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska:
Za Helensko republiko:
Za Republiko Madžarsko:
Za Republiko Irak:
Za Islamsko republiko Iran:
Za Irsko:
Za Italijansko republiko:
Za Libanonsko republiko:
Za Kneževino Lihtenštajn:
Za Republiko Litvo:
Za Veliko vojvodstvo Luksemburg:
Za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo:
Za Kraljevino Maroko:
Za Kneževino Monako:
Za Kraljevino Norveško:
Za Kraljevino Nizozemsko:
Za Republiko Poljsko:
Za Portugalsko republiko:
Za Romunijo:
Za Slovaško republiko:
Za Republiko Slovenijo:
Za Kraljevino Švedsko:
Za Švicarsko konfederacijo
Za Sirsko arabsko republiko:
Za Češko republiko:
Za Republiko Tunizijo:
Za Republiko Turčijo:
Konvencija o mednarodnem železniškem prometu
(COTIF)
z dne 9. maja 1980
v različici Protokola o spremembah z dne 3. junija 1999
I. del
Splošne določbe
1. člen
Medvladna organizacija
1. Pogodbenice te konvencije kot države članice ustanovijo Medvladno organizacijo za mednarodni železniški promet (OTIF), v nadaljevanju "organizacija".
2. Organizacija ima sedež v Bernu. Z odločitvijo generalne skupščine se lahko preseli v drug kraj ene od držav članic.
3. Organizacija je pravna oseba. Še zlasti lahko sklepa pogodbe, pridobiva nepremično in premično premoženje ter z njim razpolaga in je lahko stranka v sodnem postopku.
4. Organizacija, člani njenega osebja, strokovnjaki, ki jih povabi k sodelovanju, in zastopniki držav članic imajo take privilegije in imunitete, kot jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog, po pogojih, določenih v Protokolu o privilegijih in imunitetah organizacije, ki je priložen konvenciji.
5. Odnose med organizacijo in državo, v kateri ima svoj sedež, ureja pogodba o sedežu organizacije.
6. Delovni jeziki organizacije so angleščina, francoščina in nemščina. Generalna skupščina lahko uvede še druge delovne jezike.
2. člen
Cilj organizacije
1. Cilj organizacije je v vsakem pogledu pospeševati, izboljševati in olajševati mednarodni železniški promet, še zlasti:
a) z uvajanjem enotne zakonodaje na teh pravnih področjih:
1. pogodba o prevozu potnikov in blaga v direktnem mednarodnem železniškem prometu skupaj z dopolnilnimi prevozi z drugimi oblikami prevoza po eni sami pogodbi;
2. pogodba o uporabi vagonov kot prevoznega sredstva v mednarodnem železniškem prometu;
3. pogodba o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu;
4. prevoz nevarnega blaga v mednarodnem železniškem prometu;
b) prispevanjem k temu, da se ob upoštevanju posebnih javnih interesov čim prej odstranijo ovire pri prestopu državnih meja v mednarodnem železniškem prometu, če so razlogi za te ovire v državni pristojnosti;
c) prispevanjem k možnosti za skupno delovanje in tehnično usklajenost na železniškem področju s potrditvijo tehničnih standardov in sprejetjem enotnih tehničnih predpisov;
d) uvedbo enotnega postopka za tehnično odobritev železniškega materiala, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;
e) nadziranjem izvajanja in uporabe predpisov in priporočil, izdanih v organizaciji;
f) nadaljnjim razvojem enotne pravne ureditve, pravil in postopkov iz točk a) do e) ob upoštevanju pravnega, gospodarskega in tehničnega razvoja.
2. Organizacija lahko:
a) skladno s ciljem iz prvega odstavka pripravi drugo enotno pravno ureditev,
b) oblikuje okvir, v katerem lahko države članice pripravijo še druge mednarodne konvencije, katerih cilj je pospeševati, izboljševati in olajševati mednarodni železniški promet.
3. člen
Mednarodno sodelovanje
1. Države članice se zavezujejo, da bodo svoje mednarodno sodelovanje na železniškem področju načeloma izvajale v okviru organizacije, in to v tolikšni meri, kot je to povezano z nalogami, ki se organizaciji dodelijo v skladu z 2. in 4. členom. Da bi države članice dosegle ta cilj, bodo sprejele vse potrebne in koristne ukrepe za prilagoditev veljavnih mednarodnih večstranskih konvencij in sporazumov, katerih pogodbenice so, če se te konvencije in sporazumi nanašajo na mednarodno sodelovanje na železniškem področju, in dodeljevale drugim medvladnim ali nevladnim organizacijam naloge, ki se prekrivajo z nalogami organizacije.
2. Obveznosti iz prvega odstavka tistih držav članic, ki so hkrati članice Evropskih skupnosti ali države pogodbenice Pogodbe o evropskem gospodarskem prostoru, ne prevladajo nad njihovimi obveznostmi, ki jih imajo kot članice Evropskih skupnosti ali države pogodbenice Pogodbe o evropskem gospodarskem prostoru.
4. člen
Prevzem in prenos nalog
1. S sklepom generalne skupščine lahko organizacija v okviru svojih ciljev, določenih v 2. členu, prevzame naloge, sredstva in obveznosti, ki jih lahko nanjo prenesejo druge medvladne organizacije s sporazumi, sklenjenimi s temi organizacijami.
2. S sklepom generalne skupščine lahko organizacija naloge, sredstva in obveznosti prenese na druge medvladne organizacije s sporazumi, sklenjenimi s temi organizacijami.
3. Organizacija lahko z odobritvijo upravnega odbora prevzame upravne naloge, ki so povezane z njenim ciljem in ji jih zaupajo države članice. Stroške organizacije za opravljanje teh nalog poravna zadevna država članica.
5. člen
Posebne obveznosti držav članic
1. Države članice soglašajo, da bodo sprejele vse primerne ukrepe za lažje in hitrejše odvijanje mednarodnega železniškega prometa. V ta namen se vsaka država članica zavezuje, da bo, če bo to v njeni moči:
a) odpravila vse odvečne postopke,
b) poenostavila in poenotila še zahtevane uradne postopke ,
c) poenostavila preglede na meji.
2. Da bi države članice olajšale in izboljšale mednarodni železniški promet, soglašajo, da bodo podprle prizadevanja za čim večje poenotenje predpisov, standardov, organizacijskih postopkov in metod, povezanih z železniškimi vozili, osebjem, infrastrukturo in pomožnimi storitvami.
3. Države članice soglašajo, da bodo olajšale sklepanje tistih sporazumov med upravljavci infrastrukture, katerih namen bo doseči optimalen mednarodni železniški promet.
6. člen
Enotna pravila
1. Če niso dane izjave ali pridržki iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena, urejajo mednarodni železniški promet in tehnično odobritev železniškega materiala za uporabo v mednarodnem prometu:
a) Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov (CIV), ki so dodatek A h konvenciji;
b) Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM), ki so dodatek B h konvenciji;
c) Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID), ki je dodatek C h konvenciji;
c) Enotna pravila za pogodbe o uporabi vagonov v mednarodnem železniškem prometu (CUV), ki so dodatek D h konvenciji;
e) Enotna pravila za pogodbo o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu (CUI), ki so dodatek E h konvenciji;
f) Enotna pravila za potrditev tehničnih standardov in sprejetje enotnih tehničnih predpisov za železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu (APTU), ki so dodatek F h konvenciji;
g) Enotna pravila za tehnično odobritev železniškega materiala, ki se uporablja v
mednarodnem prometu (ATMF), ki so dodatek G h konvenciji;
h) druge enotne pravne ureditve, ki jih pripravi organizacija v skladu s točko a) drugega odstavka 2. člena in so tudi dodatki h konvenciji.
2. Enotna pravila, pravilnik in ureditve iz prvega odstavka so skupaj s svojimi prilogami sestavni del konvencije.
7. člen
Opredelitev izraza "konvencija"
V nadaljnjem besedilu izraz konvencija pomeni konvencijo samo, protokol iz četrtega odstavka 1. člena in dodatke iz 6. člena skupaj s prilogami.
II. del
Skupne določbe
8. člen
Notranja zakonodaja
1. Pri razlagi in uporabi konvencije je treba upoštevati njeno mednarodnopravno naravo in potrebo, da bi dosegli čim večje poenotenje.
2. Če v konvenciji ni ustreznih določb, velja notranja zakonodaja.
3. Izraz ''notranja zakonodaja'' pomeni zakonodajo države, v kateri upravičenec uveljavlja svoje pravice; vključno s kolizijskimi pravili.
9. člen
Obračunska enota
1. Obračunska enota, omenjena v dodatkih, je posebna pravica črpanja, kot jo je določil Mednarodni denarni sklad.
2. Vrednost nacionalne valute države članice, ki je članica Mednarodnega denarnega sklada, izražena v posebnih pravicah črpanja, se izračuna v skladu z načinom, ki ga uporablja Mednarodni denarni sklad pri svojem poslovanju in transakcijah.
3. Vrednost nacionalne valute države članice, ki ni članica Mednarodnega denarnega sklada, izražena v posebnih pravicah črpanja, se izračuna tako, kot določi ta država. Rezultat tega izračuna mora biti v državni valuti izražena realna vrednost, ki mora biti čim bližja tisti, ki bi jo dobili z uporabo načina iz drugega odstavka.
4. Za državo članico, ki ni članica Mednarodnega denarnega sklada in katere zakonodaja ne dovoljuje uporabe drugega ali tretjega odstavka tega člena, velja za obračunsko enoto, predvideno v dodatkih, da je enaka trem zlatim frankom. Zlati frank je določen kot 10/31 grama zlata čistote 0,900. Na podlagi zlatega franka preračunana vrednost mora izražati v nacionalni valuti realno vrednost, ki mora biti čim bližja tisti, ki bi jo dobili z uporabo načina iz drugega odstavka.
5. Države članice v treh mesecih po začetku veljavnosti konvencije in vsakič, ko pride do spremembe pri njihovem načinu obračunavanja ali vrednosti njihove nacionalne valute glede na obračunsko enoto, obvestijo generalnega sekretarja o svojem načinu izračuna v skladu s tretjim odstavkom ali o rezultatih pretvorbe v skladu s četrtim odstavkom. Generalni sekretar o tem obvesti države članice.
6. Znesek, izražen v obračunskih enotah, se pretvori v nacionalno valuto države, v kateri ima sedež pristojno sodišče. Pretvorba se opravi v skladu z vrednostjo ustrezne valute na dan sodnega sklepa ali na dan, za katerega se dogovorita stranki.
10. člen
Dodatne določbe
1. Dve ali več držav ali dva ali več prevoznikov se lahko dogovori o dodatnih določbah za izvajanje Enotnih pravil CIV in Enotnih pravil CIM, ki pa ne smejo odstopati od teh enotnih pravil.
2. Dodatne določbe iz prvega odstavka začnejo veljati in se objavijo na način, ki ga določajo zakoni in predpisi vsake države. O dodatnih določbah držav in začetku njihove veljavnosti je treba obvestiti generalnega sekretarja. Ta o tem obvesti še druge države članice.
11. člen
Varščina za sodne stroške
V postopkih, ki temeljijo na Enotnih pravilih CIV, Enotnih pravilih CIM, Enotnih pravilih CUV ali Enotnih pravilih CUI, ni mogoče zahtevati varščine za sodne stroške.
12. člen
Izvrševanje sodb, zaseg
1. Sodbe in tudi zamudne sodbe, ki jih izreče pristojno sodišče na podlagi konvencije in postanejo izvršljive v skladu z veljavno zakonodajo tega sodišča, postanejo izvršljive v vsaki od drugih držav članic po končanih uradnih postopkih, zahtevanih v državi, v kateri naj se opravi izvršba.
Vsebinsko se zadeva ne presoja ponovno. Te določbe veljajo tudi za sodne poravnave.
2. Določbe prvega odstavka se ne uporabljajo za začasno izvršljive sodbe, dosojena višina odškodnine pa ne sme presegati višine dejanskih stroškov sodnega postopka proti stranki, ki je tožbo izgubila.
Terjatve, ki so nastale zaradi prevoza, za katerega veljajo Enotna pravila CIV ali Enotna pravila CIM in jih enemu prevozniku dolguje drug prevoznik, ki ni pod sodno pristojnostjo iste države članice, lahko s sodbo prisodi upniku le sodna oblast države članice, v kateri ima sedež prevoznik, ki je upravičen do plačila zahtevane terjatve.
4. Terjatve, ki so nastale na podlagi pogodb, ki temeljijo na Enotnih pravilih CUV ali Enotnih pravilih CUI, se lahko zasežejo le na podlagi sodbe sodne oblasti države članice, v kateri ima sedež prevoznik, ki je upravičen do plačila zahtevane terjatve.
5. Železniška vozila se lahko zasežejo na območju zunaj območja države članice, v kateri ima imetnik svoj sedež, samo s sodbo sodne oblasti te države. Izraz "imetnik" pomeni osebo, ki kot lastnik ali imetnik razpolagalne pravice stalno gospodarsko uporablja železniško vozilo kot prevozno sredstvo.
III. del
Ustroj in delovanje
13. člen
Organi
1. Delovanje organizacije se zagotavlja s temi organi:
a) generalna skupščina,
b) upravni odbor,
c) revizijski odbor,
d) odbor strokovnjakov za prevoz nevarnega blaga (strokovni odbor RID),
e) odbor za lažje odvijanje železniškega prometa,
f) odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja,
g) generalni sekretar.
2. Generalna skupščina se lahko odloči za začasno ustanovitev še drugih odborov za posebne naloge.
3. Pri določanju sklepčnosti generalne skupščine ali odborov iz točk od c) do f) prvega odstavka se države članice, ki nimajo pravice do glasovanja (peti odstavek 14. člena, sedmi odstavek 26. člena ali četrti odstavek 40. člena), ne upoštevajo.
4. Predsedstvo generalne skupščine, predsedstvo upravnega odbora in tudi funkcija generalnega sekretarja morajo načeloma biti dodeljeni državljanom različnih držav članic.
14. člen
Generalna skupščina
1. Generalno skupščino sestavljajo vse države članice.
2. Generalna skupščina:
a) sprejme svoj poslovnik;
b) imenuje člane upravnega odbora in za vsakega člana tudi nadomestnega člana ter izvoli državo članico, ki mu bo predsedovala (prvi do tretji odstavek 15. člena);
c) izvoli generalnega sekretarja (drugi odstavek 21. člena);
d) izdaja smernice za delovanje upravnega odbora in generalnega sekretarja;
d) za šest let določi najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v vsakem proračunskem obdobju (25. člen); v nasprotnem primeru izda smernice za omejevanje te porabe za obdobje, ki ni daljše od šestih let;
f) odloči, ali naj se sedež organizacije preseli drugam (drugi odstavek 1. člena);
g) odloča o uvedbi drugih delovnih jezikov (šesti odstavek 1. člena);
h) odloča o prenosu še drugih nalog na organizacijo (prvi odstavek 4. člena) in prenosu nalog organizacije na kako drugo medvladno organizacijo (drugi odstavek 4. člena);
i) po potrebi odloča o ustanavljanju začasnih drugih odborov za posebne naloge (drugi odstavek 13. člena);
j) presodi, ali bi bilo treba odnos posamezne države šteti kot tiho odpoved (sedmi odstavek 26. člena);
k) odloča, ali naj zaupa revizijo zaključnih računov kaki drugi državi članici in ne državi, v kateri ima svoj sedež (prvi odstavek 27. člena);
l) odloča o predlogih za spremembo konvencije (drugi in tretji odstavek 33. člena);
m) odloča o prošnjah za pristop, ki so predložene generalni skupščini (četrti odstavek 37. člena);
n) odloča o pogojih za pristop regionalne organizacije za gospodarsko sodelovanje (prvi odstavek 38. člena);
o) odloča o prošnjah za pridružitev, ki so ji predložene (prvi odstavek 39. člena);
p) odloča o razpustitvi organizacije in mogočem prenosu njenih nalog na drugo medvladno organizacijo (43. člen);
q) odloča o drugih vprašanjih, ki so uvrščena na dnevni red.
3. Generalni sekretar skliče generalno skupščino vsaka tri leta ali na zahtevo tretjine držav članic ali upravnega odbora in tudi v primerih, predvidenih v drugem in tretjem odstavku 33. člena in četrtem odstavku 37. člena. Osnutek dnevnega reda pošlje državam članicam vsaj tri mesece pred začetkom zasedanja v skladu s pogoji, določenimi v poslovniku iz točke a) drugega odstavka.
4. Generalna skupščina je sklepčna (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njej zastopana večina držav članic. Država članica se lahko dogovori, da jo zastopa druga država članica, vendar nobena država ne sme zastopati več kot ene druge države.
5. Tiste države članice, ki so o dodatku h konvenciji dale izjavo po prvem stavku prvega odstavka 42. člena, pri glasovanju na generalni skupščini o spremembah tega dodatka nimajo pravice do glasovanja.
6. Generalna skupščina sprejema svoje odločitve z večino glasov držav članic, zastopanih med glasovanjem, razen v primerih iz točk e), f), g), h), l) in p) drugega odstavka in šestega odstavka 34. člena, ko mora biti večina dvotretjinska. V primeru iz točke l) drugega odstavka pa mora biti dvotretjinska večina samo pri predlogih za spremembo same konvencije, razen 9. člena in drugega do desetega odstavka 27. člena, ter protokola iz četrtega odstavka 1. člena.
7. Na povabilo generalnega sekretarja, dano s soglasjem večine držav članic, so lahko na zasedanjih generalne skupščine v svetovalni vlogi navzoče tudi:
a) države, ki niso članice organizacije,
b) mednarodne organizacije in združenja, pristojna za vprašanja, povezana z dejavnostjo organizacije, ali se ukvarjajo z vprašanji, uvrščenimi na dnevni red.
15. člen
Upravni odbor
1. Upravni odbor sestavlja tretjina držav članic.
2. Članice odbora in po en nadomestni član zanje in tudi predsedujoča država članica se imenujejo za tri leta. Sestava odbora se določi za vsako mandatno obdobje, še zlasti se upošteva ustrezna geografska razdelitev sedežev po državah. Če nadomestna članica med mandatnim obdobjem postane članica odbora, mora biti imenovana za članico odbora za naslednje mandatno obdobje.
3. Če se pojavi prosto mesto ali če se članici začasno odvzame pravica do glasovanja ali če je članica odsotna na dveh zaporednih zasedanjih odbora, ne da bi se dogovorila, da jo bo v skladu s šestim odstavkom zastopala druga članica, opravlja njene naloge v preostalem obdobju nadomestna članica, ki jo imenuje generalna skupščina.
4. Razen v primeru, omenjenem v tretjem odstavku, ne sme biti nobena država članica v odboru več kot dve celi zaporedni obdobji.
5. Odbor:
a) sprejme svoj poslovnik;
b) sklene sporazum o sedežu organizacije;
c) sprejme pravilnik za zaposlene v organizaciji;
d) ob upoštevanju sposobnosti kandidatov in ustrezne geografske razporeditve po državah imenuje vodilne uslužbence organizacije;
e) sprejme pravilnik o računovodstvu in knjigovodstvu organizacije;
f) odobri delovni program, finančni načrt, poročilo o poslovanju in zaključni račun organizacije;
g) na podlagi odobrenega zaključnega računa določi dokončne prispevke, ki jih morajo plačati države članice v skladu s 26. členom za dve predhodni koledarski leti, ter znesek predplačila, ki ga morajo države članice plačati v skladu s petim odstavkom 26. člena za tekoče in naslednje koledarsko leto;
h) določi naloge organizacije, ki se nanašajo na vse države članice ali samo nekatere od njih, kakor tudi izdatke, ki jih morajo za to kriti države članice (četrti odstavek 26. člena);
i) določi znesek plačil za kritje posebnih stroškov (enajsti odstavek 26. člena);
j) izdaja posebne smernice v zvezi z revizijo zaključnih računov (prvi odstavek 27. člena);
j) odobri, da upravne naloge prevzame organizacija (tretji odstavek 4. člena) in določi posebne prispevke, ki jih mora plačati država članica;
l) državam članicam pošilja poročilo o poslovanju, zaključni račun, svoje sklepe in priporočila;
m) v zvezi z generalno skupščino, ki naj določi sestavo odbora, odbor pripravi in pošlje državam članicam vsaj dva meseca pred začetkom zasedanja poročilo o svoji dejavnosti ter predloge o novi sestavi (točka b) drugega odstavka 14. člena);
n) nadzira vodenje poslovanja, ki ga opravlja generalni sekretar;
o) nadzira, ali generalni sekretar pravilno uporablja konvencijo in ali uresničuje sklepe, ki jih sprejmejo drugi organi; v ta namen lahko odbor sprejme potrebne ukrepe, ki bi izboljšali izvajanje konvencije in omenjenih sklepov;
p) daje utemeljena mnenja o vprašanjih, ki lahko vplivajo na delo organizacije in mu jih predloži država članica ali generalni sekretar;
q) rešuje spore med državo članico in generalnim sekretarjem glede njegovih nalog depozitarja (drugi odstavek 36. člena);
r) odloča o prošnjah za mirovanje članstva (40. člen).
6. Upravni odbor je sklepčen, kadar sta zastopani dve tretjini njegovih članic. Članica se lahko dogovori, da jo bo zastopala druga članica, vendar nobena članica ne sme zastopati več kot ene druge članice.
7. Odbor sprejema svoje odločitve z večino članic, zastopanih pri glasovanju.
8. Če ne odloči drugače, odbor zaseda na sedežu organizacije. Zapisniki z njegovih zasedanj se pošljejo vsem državam članicam.
9. Predsednik odbora:
a) skliče odbor vsaj enkrat letno na zahtevo štirih njegovih članic ali generalnega sekretarja;
b) pošlje članicam odbora osnutek dnevnega reda;
c) v okviru omejitev in pod pogoji, določenimi v poslovniku odbora, obravnava nujna vprašanja, ki se pojavijo v presledkih med zasedanji;
d) podpiše sporazum o sedežu organizacije iz točke b) petega odstavka.
10. Odbor lahko v okviru svojih pristojnosti naloži predsedniku opravljanje posebnih nalog.
16. člen
Drugi odbori
1. Odbori iz točk c) do f) prvega odstavka in drugega odstavka 13. člena so načeloma sestavljeni iz vseh držav članic. Kadar revizijski odbor, strokovni odbor RID ali odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja proučuje in odloča v okviru svojih pristojnosti o spremembah dodatkov h konvenciji, pa tiste države članice, ki so o dodatkih dale izjave v skladu s prvim stavkom prvega odstavka 42. člena, niso članice tistega odbora.
2. Generalni sekretar skliče odbore na svojo pobudo ali na zahtevo petih držav članic ali upravnega odbora. Osnutek dnevnega reda pošlje državam članicam najpozneje dva meseca pred začetkom zasedanja.
3. Država članica se lahko dogovori, da jo bo zastopala druga država članica, vendar nobena država ne sme zastopati več kot dve drugi državi.
4. Vsaka zastopana država ima en glas. Predlog je sprejet, če je število glasov za:
a) enako vsaj tretjini števila držav članic, zastopanih pri glasovanju;
b) večje od števila glasov proti.
5. Na povabilo generalnega sekretarja, dano s soglasjem večine držav članic, so lahko na zasedanjih odborov v svetovalni vlogi navzoče tudi:
a) države, ki niso članice organizacije;
b) države članice, ki niso članice tistega odbora;
b) mednarodne organizacije in združenja, ki so pristojni za vprašanja, povezana z dejavnostjo organizacije, ali se ukvarjajo z vprašanji, uvrščenimi na dnevni red.
6. Odbori za vsako zasedanje ali za določeno časovno obdobje izvolijo predsednika in enega ali več njegovih namestnikov.
7. Razprave potekajo v delovnih jezikih. Bistvo povedanega na sestanku v enem delovnem jeziku se prevede v druge delovne jezike; predlogi in sklepi se prevedejo v celoti.
8. Zapisniki na kratko povzemajo vsebino zasedanj. Predlogi in sklepi so navedeni v celoti. Za sklepe je odločilno francosko besedilo. Zapisniki se pošljejo vsem državam članicam.
9. Odbori lahko imenujejo delovne skupine za obravnavo posameznih vprašanj.
10. Odbori sprejmejo svoj poslovnik.
17. člen
Revizijski odbor
1. Revizijski odbor:
a) v skladu s četrtim odstavkom 33. člena odloča o predlogih za spremembo konvencije;
b) proučuje predloge, ki jih je treba v skladu z drugim odstavkom 33. člena predložiti
generalni skupščini v odločanje.
2. Revizijski odbor je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem zastopana večina držav članic.
18. člen
Strokovni odbor RID
1. Strokovni odbor RID odloča o predlogih za spremembo konvencije v skladu s petim odstavkom 33. člena.
2. Strokovni odbor RID je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), če je v njem zastopana tretjina držav članic.
19. člen
Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa
1. Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa:
a) daje mnenje o vseh vprašanjih, katerih cilj je lažje prehajanje meje v mednarodnem železniškem prometu;
b) priporoča standarde, načine, postopke in prakse, povezane z lažjim odvijanjem mednarodnega železniškega prometa.
2. Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem zastopana tretjina držav članic.
20. člen
Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja
1. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja:
a) v skladu s 5. členom Enotnih pravil APTU odloča o potrditvi tehničnega standarda za železniški material, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;
b) v skladu s 6. členom Enotnih pravil APTU odloča o sprejetju enotnega tehničnega predpisa za gradnjo, obratovanje, vzdrževanje ali postopke, povezane z železniškim materialom, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;
c) nadzira izvajanje tehničnih standardov in enotnih tehničnih predpisov za železniški material, ki je namenjen uporabi v mednarodnem železniškem prometu, in proučuje njihov nadaljnji razvoj z vidika potrditve ali sprejetja v skladu s postopkom, predvidenim v 5. in 6. členu Enotnih pravil APTU;
d) v skladu s šestim odstavkom 33. člena odloča o predlogih za spremembo konvencije;
e) se ukvarja z vsemi drugimi zadevami, ki so mu dodeljene v obravnavo v skladu z Enotnimi pravili APTU in Enotnimi pravili ATMF.
2. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem v smislu prvega odstavka 16. člena zastopana polovica držav članic. Pri sprejemanju sklepov o določbah prilog Enotnih pravil APTU države članice, ki so v skladu s četrtim odstavkom 35. člena ugovarjale določbam ali so dale izjavo v skladu s prvim odstavkom 9. člena Enotnih pravil APTU, nimajo glasovalne pravice.
3. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja lahko potrdi tehnične standarde ali sprejme enotne tehnične predpise ali pa zavrne njihovo potrditev ali sprejetje; v nobenih okoliščinah pa jih ne sme spremeniti.
21. člen
Generalni sekretar
1. Generalni sekretar opravlja naloge sekretariata organizacije.
2. Generalna skupščina izvoli generalnega sekretarja za tri leta; ponovno ga je mogoče izvoliti največ dvakrat.
3. Naloge generalnega sekretarja so predvsem:
a) izpolnjevati naloge depozitarja (36. člen);
b) predstavljati organizacijo navzven;
c) sporočati državam članicam sklepe generalne skupščine in odborov (prvi odstavek 34. člena, prvi odstavek 35. člena);
d) opravljati naloge, ki mu jih naložijo drugi organi organizacije;
e) za posvetovanja proučiti predloge držav članic za spremembo konvencije, pri čemer lahko po potrebi pritegne k sodelovanju ustrezne izvedence;
f) sklicati generalno skupščino in druge odbore (tretji odstavek 14. člena, drugi odstavek 16. člena);
g) pravočasno poslati državam članicam potrebno dokumentacijo za zasedanja različnih organov;
i) pripraviti delovni program, osnutek proračuna in poslovno poročilo organizacije ter jih predložiti upravnemu odboru v odobritev (25. člen);
i) voditi finančno poslovanje organizacije v okviru odobrenega proračuna;
j) poskušati reševati spore med udeleženimi strankami zaradi razlage ali izvajanja konvencije, tako da jim ponudi svoje posredovanje, kadar ga za to zaprosi ena od udeleženih strank;
k) predložiti svoje mnenje v sporih zaradi razlage ali izvajanja konvencije, kadar ga zanj zaprosijo vse udeležene stranke;
l) opravljati naloge, ki so zanj določene v V. delu;
m) sprejemati sporočila držav članic, mednarodnih organizacij in združenj, navedenih v petem odstavku 16. člena, in tudi v mednarodnem železniškem prometu udeleženih podjetij (prevoznikov, upravljavcev infrastrukture itd.) in o njih po potrebi obvestiti druge države članice, mednarodne organizacije in združenja ter tudi podjetja;
n) voditi osebje organizacije;
o) pravočasno obvestiti države članice o izpraznjenem delovnem mestu v organizaciji;
p) vzdrževati in objavljati sezname prog iz 24. člena.
4. Generalni sekretar lahko na lastno pobudo predloži predloge za spremembo konvencije.
22. člen
Osebje organizacije
Pravice in dolžnosti osebja organizacije so določene v pravilniku za osebje, ki ga sprejme upravni odbor v skladu s točko c) petega odstavka 15. člena.
23. člen
Glasilo
1. Organizacija izdaja glasilo, ki vsebuje uradna sporočila in sporočila, potrebna ali koristna za izvajanje konvencije.
2. Generalni sekretar lahko po potrebi v glasilu objavlja sporočila, ki jih mora izdajati na podlagi konvencije.
24. člen
Seznami prog
1. Proge morskega in celinskega vodnega prometa iz 1. člena Enotnih pravil CIV in Enotnih pravil CIM in po katerih na podlagi ene same prevozne pogodbe potekajo prevozi, ki dopolnjujejo železniški prevoz, se vpišejo v dva seznama:
a) seznam prog morskega ali celinskega vodnega prometa CIV in
b) seznam prog morskega ali celinskega vodnega prometa CIM.
2. Železniške proge države članice, ki je vložila pridržek v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIV ali v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIM, se v skladu s tem pridržkom vpišejo v dva seznama:
a) seznam železniških prog CIV in
b) seznam železniških prog CIM.
3. Države članice obveščajo generalnega sekretarja o vpisu ali izbrisu prog v skladu s prvim in drugim odstavkom. Če proge morskega ali celinskega vodnega prometa, navedene v prvem odstavku, povezujejo posamezne države članice med seboj, se vpišejo na seznam le ob soglasju teh držav; pri izbrisu take vodne proge zadostuje sporočilo ene teh držav.
4. Generalni sekretar obvesti vse države članice o vpisu ali izbrisu vodne ali železniške proge.
5. Za prevoze po progah morskega ali celinskega vodnega prometa iz prvega odstavka in prevoze po železniških progah iz drugega odstavka veljajo določbe konvencije en mesec po dnevu prejema obvestila generalnega sekretarja o vpisu. Po treh mesecih od dneva obvestila generalnega sekretarja o izbrisu konvencija za te prevoze ne velja več, razen za prevoze, ki so se že začeli in jih je treba končati.
IV. del
Finance
25. člen
Delovni program, proračun, zaključni račun, poslovno poročilo
1. Delovni program, proračun in zaključni račun organizacije se vedno nanašajo na obdobje dveh koledarskih let.
2. Organizacija objavi poslovno poročilo najmanj vsaki dve leti.
3. Višino izdatkov organizacije za vsako proračunsko obdobje določi upravni odbor na predlog generalnega sekretarja.
26. člen
Financiranje izdatkov
1. Ob upoštevanju drugega do četrtega odstavka plačajo države članice tiste izdatke organizacije, ki se ne pokrijejo z drugimi dohodki, in sicer dve petini na podlagi določanja prispevne stopnje za Združene narode in tri petine na podlagi skupne dolžine železniških prog ter prog morskega in celinskega vodnega prometa, vpisanih v skladu s prvim odstavkom 24. člena. Pri progah morskega in celinskega vodnega prometa se upošteva le polovica njihove dolžine.
2. Če je država članica vložila pridržek v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIV ali v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIM, se njen prispevek iz prvega odstavka ugotavlja tako:
a) namesto skupne dolžine železniških prog na območju te države članice se upošteva le dolžina železniških prog, vpisanih v skladu z drugim odstavkom 24. člena;
b) tisti del prispevka, ki temelji na določanju prispevne stopnje za Združene narode, se obračuna le sorazmerno, in sicer kot razmerje dolžine morskih, vodnih ali železniških prog, vpisanih v skladu s prvim in drugim odstavkom 24. člena, do skupne dolžine železniških prog na območju te države članice in vodnih prog, vpisanih v skladu s prvim odstavkom 24. člena; znesek nikakor ne sme biti nižji od 0,01 odstotka.
3. Vsaka država članica plača najmanj 0,25 odstotka in največ 15 odstotkov vseh prispevkov.
4. Upravni odbor določi, katere naloge organizacije
a) se nanašajo na vse države članice enako in katere izdatke krijejo vse države članice po načinu iz prvega odstavka;
b) se nanašajo le na del držav članic in katere izdatke krijejo te države članice na isti način.
Tretji odstavek se uporablja smiselno. Te določbe ne vplivajo na tretji odstavek 4. člena .
5. Prispevki držav članic za izdatke organizacije se plačujejo kot predplačilo v dveh obrokih najpozneje do 31. oktobra za vsako od obeh proračunskih let.
Višina predplačila se določi na podlagi dokončnih prispevkov za predhodni leti.
6. Ko generalni sekretar pošlje državam članicam poslovno poročilo in zaključni račun, jih seznani z dokončno višino prispevka za pretekli koledarski leti in višino predplačila za prihodnji koledarski leti.
7. Po 31. decembru leta, v katerem generalni sekretar pošlje obvestilo iz šestega odstavka, se prispevek, ki ga država članica dolguje za pretekli koledarski leti, obrestuje s petimi odstotki letno. Če država članica ne plača svojega prispevka eno leto po tem datumu, začasno preneha njena pravica do glasovanja, dokler ne izpolni svoje plačilne obveznosti. Po poteku še enega obdobja dveh let generalna skupščina prouči, ali bi bilo treba odnos te države obravnavati kot molčečo odpoved konvencije, pri čemer po potrebi določi datum, ko začne odpoved veljati.
8. Pri odpovedi po sedmem odstavku ali 41. členu in pri začasnem prenehanju pravice do glasovanja iz točke b) četrtega odstavka 40. člena članica še vedno dolguje zapadli znesek.
9. Neplačani prispevki se krijejo iz sredstev organizacije.
10. Država članica, ki je odpovedala konvencijo, lahko s pristopom spet postane država članica, toda le, če prej plača zneske, ki jih dolguje.
11. Organizacija zaračuna povrnitev za kritje posebnih stroškov, ki so nastali zaradi dejavnosti, predvidenih v točkah od j) do l) tretjega odstavka 21. člena. V primerih, predvidenih v točkah j) in k) tretjega odstavka 21. člena, določi ta znesek upravni odbor na predlog generalnega sekretarja; glede
točke l) tretjega odstavka 21. člena velja tretji odstavek 31. člena.
27. člen
Računovodska revizija
1. Če generalna skupščina v skladu s točko k) drugega odstavka 14. člena ne odloči drugače, opravi računovodsko revizijo država glavnega sedeža v skladu z določbami tega člena in ob upoštevanju posebnih navodil upravnega odbora tudi v skladu s pravilnikom o računovodstvu in knjigovodstvu organizacije (točka e) petega odstavka 15. člena).
2. Revizor preveri račune organizacije, in če je to po njegovem mnenju potrebno, tudi vse zaupniške sklade in posebne račune, da se prepriča, da:
a) so računovodski izkazi usklajeni s knjigami in računi organizacije;
b) so bile finančne transakcije, na katere se poročila nanašajo, opravljene v skladu s pravili in predpisi in tudi proračunskimi določbami ter drugimi smernicami organizacije;
c) so bili vrednostni papirji in gotovina, shranjeni v banki ali blagajni, preverjeni na podlagi dokazil, prejetih neposredno od depozitarjev, ali dejansko prešteti;
d) so notranji pregledi, vključno z notranjo računovodsko revizijo, ustrezni;
e) so bila vsa sredstva in obveznosti ter tudi vsi presežki in manki knjiženi po postopkih, ki so po revizorjevem mnenju zadovoljivi.
3. Revizor ima izključno pravico delno ali v celoti sprejeti potrdila in dokazila, ki jih pošlje generalni sekretar. Če je to po njegovem mnenju smiselno, lahko podrobno razišče in preveri vso računovodsko dokumentacijo v zvezi s finančnimi transakcijami, dobavami in opremo.
4. Revizor ima ob vsakem času neomejen dostop do vseh knjig, računov, knjigovodske dokumentacije in drugih podatkov, za katere meni, da jih potrebuje.
5. Revizor ni pristojen, da zavrne posamezno postavko računov, ampak takoj opozori generalnega sekretarja na vsak posel, katerega pravilnost ali ustreznost se mu zdi dvomljiva, da lahko sprejme potrebne ukrepe.
7. Revizor predloži in podpiše potrdilo o računovodskih izkazih, ki vsebuje to besedilo:
''Preveril sem finančna poročila organizacije za proračunsko obdobje, ki se konča 31. decembra ..... V pregled sta bila vključena splošna analiza knjigovodskih metod in pregled knjigovodskih dokazil in drugih dokumentov, ki jih je bilo po mojem mnenju v tem primeru treba pregledati.'' To potrdilo lahko glede na okoliščine tudi navaja, da:
a) računovodski izkazi zadovoljivo kažejo finančni položaj ob koncu določenega obdobja in rezultate transakcij, opravljenih v tem obdobju;
b) so bili računovodski izkazi sestavljeni v skladu z omenjenimi računovodskimi načeli;
c) so bila uporabljena finančna načela v skladu z načini, ki ustrezajo tistim, ki so veljali za predhodno proračunsko obdobje;
d) so bile finančne transakcije opravljene v skladu s pravili in predpisi ter proračunskimi določbami in drugimi smernicami organizacije.
7. Revizor v svojem poročilu o finančnih transakcijah navede:
a) vrsto in obseg preverjanja, ki ga je opravil;
b) dejavnike, povezane s popolnostjo ali pravilnostjo vodenih računov, po potrebi vključno:
1. s podatki, ki so potrebni za pravilno razlago in presojanje zaključnega računa;
2. vsemi zneski, ki bi jih bilo treba izterjati, vendar niso bili vključeni v obračun;
3. vsemi zneski, povezanimi z rednimi ali pogojnimi odhodkovnimi obveznostmi in niso bili knjiženi ali upoštevani v računovodskih izkazih;
4. odhodki, za katere niso bila predložena zadostna potrdila;
5. izjavo, ali se računovodske knjige vodijo v ustrezni obliki; opozoriti je treba na primere, pri katerih stanje v računovodskih izkazih ni izkazano skladno s splošno priznanimi in redno uporabljenimi računovodskimi načeli;
c) druga vprašanja, na katera je treba opozoriti upravni odbor, na primer na:
1. goljufije ali domnevne goljufije;
2. zapravljanje ali nepravilna uporaba skladov ali drugega premoženja organizacije (tudi če so bili računi, povezani s takimi transakcijami, vodeni pravilno);
3. odhodke, ki bi lahko pozneje povzročali organizaciji visoke stroške;
4. vsako splošno ali posebno pomanjkljivost sistema nadzora prihodkov in odhodkov ali dobav in opreme;
5. odhodke, ki niso v skladu z nameni upravnega odbora, ob upoštevanju prenosov, ki so pravilno predvideni v osnutku proračuna;
6. prekoračitve dodeljenih proračunskih sredstev ob upoštevanju sprememb, ki nastajajo zaradi prenosov, ki so pravilno predvideni v osnutku proračuna;
7. odhodke, ki niso v skladu z zanje veljavnimi pooblastili;
d) pravilnost ali nepravilnost računov v zvezi z dobavami in opremo, ugotovljenimi na podlagi inventure in pregleda knjig.
Poleg tega lahko poročilo opozori na transakcije, ki so bile knjižene v nekem prejšnjem proračunskem obdobju in o katerih obstajajo novi podatki, ali transakcije, ki jih je treba opraviti v poznejšem proračunskem obdobju in o katerih je zaželeno vnaprej obvestiti upravni odbor.
8. Revizor v svoje poročilo nikakor ne sme vključiti kritike, ne da bi pred tem ponudil generalnemu sekretarju možnost, da pove svoje mnenje.
9. Revizor seznani upravni odbor in generalnega sekretarja z ugotovitvami revizije. Poleg tega lahko izrazi kakršne koli pripombe, ki se mu zdijo primerne v zvezi s finančnim poročilom generalnega sekretarja.
10. Če je revizor opravil le skrajšano preverjanje ali če ni prejel zadostne dokumentacije, mora to navesti v svojem potrdilu in svojem poročilu ter podrobneje opisati razloge svojih pripomb in tudi s tem povezane posledice za finančni položaj in knjižene finančne transakcije.
V. del
Arbitraža
28. člen
Pristojnost
1. Spore med državami članicami zaradi razlage ali izvajanja te konvencije in protokola o privilegijih in imunitetah je mogoče na zahtevo ene stranke predložiti razsodišču. Stranke po lastni presoji določijo sestavo razsodišča in arbitražni postopek.
2. Druge spore zaradi razlage ali izvajanja te konvencije in drugih konvencij, ki jih pripravi organizacija v skladu z drugim odstavkom 2. člena, ki niso bili rešeni sporazumno ali bili predloženi rednim sodiščem, lahko stranke sporazumno predložijo razsodišču. Za sestavo razsodišča in arbitražni postopek veljajo 29. do 32. člen.
3. Država, ki vloži prošnjo za pristop h konvenciji, si lahko pridrži pravico, da bo prvi in drugi odstavek upoštevala le deloma ali pa sploh ne.
4. Država, ki je vložila pridržek po tretjem odstavku, ga lahko kadar koli umakne, tako da s tem seznani depozitarja. Umik začne veljati en mesec po dnevu, ko depozitar o njem obvesti države članice.
29. člen
Sporazum o arbitraži, sodna pisarna
Stranke sklenejo pogodbo o arbitraži, ki določa predvsem:
a) predmet spora,
b) sestavo razsodišča in dogovorjene roke za imenovanje enega ali več razsodnikov,
c) kraj, dogovorjen kot sedež razsodišča.
S sporazumom o arbitraži je treba seznaniti generalnega sekretarja, ki prevzame naloge sodne pisarne.
30. člen
Razsodniki
1. Generalni sekretar sestavi seznam razsodnikov in ga sproti dopolnjuje. Vsaka država članica lahko na seznam razsodnikov vpiše dva svoja državljana.
2. Po arbitražnem sporazumu razsodišče sestavlja en, trije ali pet razsodnikov. Razsodniki se izberejo med osebami, ki so na seznamu, iz prvega odstavka. Če arbitražni sporazum predvideva pet razsodnikov, lahko vsaka stranka izbere enega, ki ni naveden na seznamu. Če arbitražni sporazum predvideva le enega razsodnika, ga stranki izbereta sporazumno. Če arbitražni sporazum predvideva tri ali pet razsodnikov, vsaka stranka izbere enega ali dva; ti potem sporazumno imenujejo tretjega ali petega razsodnika, ki postane predsednik razsodišča. Če se stranki ne strinjata z izbiro edinega razsodnika (kadar je samo eden) ali če se izbrani razsodniki ne strinjajo z imenovanjem tretjega ali petega razsodnika, ga imenuje generalni sekretar.
3. Če stranki nimata enakega državljanstva, potem mora edini (kadar je samo eden), tretji ali peti razsodnik imeti drugačno državljanstvo kot stranki.
4. Poseganje tretje stranke v spor ne vpliva na sestavo arbitražnega sodišča.
31. člen
Postopek, stroški
1. Razsodišče določi arbitražni postopek, pri čemer upošteva zlasti te določbe:
a) na podlagi dokazov, ki jih predložita stranki, razsodišče razišče in razsodi spor, vendar pri odločanju o pravnih vprašanjih ni vezano na razlago strank;
b) razsodišče ne more prisoditi niti več niti kaj drugega, kot zahteva tožnik, niti manj, kot toženec priznava za svoj dolg;
c) razsodišče izda svojo razsodbo skupaj z ustrezno utemeljitvijo, generalni sekretar pa jo pošlje strankam;
d) če zakonodaja, ki je obvezna v kraju sedeža razsodišča, ne določa drugače in če se stranki ne dogovorita drugače, je razsodba dokončna.
2. Honorarje razsodnikov določi generalni sekretar.
3. Razsodišče v svoji razsodbi določi stroške in izdatke in tudi, v kakšnem razmerju se ti stroški in izdatki ter honorarji razsodnikov porazdelijo med stranki.
32. člen
Zastaranje, izvršljivost
1. Začetek arbitražnega postopka ima na prekinitev zastaranja enak učinek, kot ga imajo določbe veljavne materialne zakonodaje na vložitev tožbe na rednem sodišču.
2. Razsodba razsodišča je izvršljiva v vsaki državi članici, če so izpolnjene formalnosti v državi, v kateri naj bi se izvršba opravila. Vsebinsko se zadeva ne presoja ponovno.
VI. del
Sprememba konvencije
33. člen
Pristojnost
1. Generalni sekretar nemudoma obvesti države članice o predlogih za spremembo konvencije, ki so mu jih poslale države članice ali pa jih je pripravil sam.
2. O predlogih za spremembo konvencije odloča generalna skupščina, če v četrtem do šestem odstavku ni določena druga pristojnost.
3. Če se generalni skupščini predloži predlog za spremembo, lahko z večino, ki jo predvideva šesti odstavek 14. člena, odloči, da je predlog neposredno povezan z eno ali več določbami dodatkov h konvenciji. Generalna skupščina je v tem primeru in v primerih iz drugega stavka četrtega do šestega odstavka pristojna tudi za odločanje o spremembi teh določb ali določb dodatkov.
4. Če generalna skupščina sprejme odločitev v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka, revizijski odbor odloča o predlogih za spremembo:
a) 9. člena in drugega do desetega odstavka 27. člena;
b) Enotnih pravil CIV, razen 1., 2., 5., 6. in 16. člena, 26. do 39. člena, 41. do 53. člena in 56. do 60. člena;
c) Enotnih pravil CIM, razen 1. in 5. člena, prvega in drugega odstavka 6. člena, 8. in 12. člena, drugega odstavka 13. člena, 14. člena, drugega in tretjega odstavka 15. člena, šestega in sedmega odstavka 19. člena, 23. do 27. člena, 30. do 33. člena, 36. do 41. člena in 44. do 48. člena;
d) Enotnih pravil CUV, razen 1., 4., 5. in 7. do 12. člena;
e) Enotnih pravil CUI, razen 1., 2. in 4. člena, 8. do 15. člena, 17. do 19. člena, 21. člena in 23. do 25. člena;
f) Enotnih pravil APTU, razen 1. in 3. ter 9. do 11. člena kot tudi prilog k njim;
g) Enotnih pravil ATMF, razen 1., 3. in 9. člena.
Če se revizijskemu odboru predložijo predlogi za spremembo v skladu s točkami a) do g), lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se ti predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.
5. O predlogih za spremembo Pravilnika za mednarodni železniški prevoz nevarnega blaga (RID) odloča strokovni odbor RID. Če se taki predlogi predložijo strokovnemu odboru RID, lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.
6. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja odloča o predlogih za spremembo prilog Enotnih pravil APTU. Če se taki predlogi predložijo odboru strokovnjakov za tehnična vprašanja, lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se ti predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.
34. člen
Sklepi generalne skupščine
1. Generalni sekretar obvesti države članice o spremembah konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina.
2. Dvanajst mesecev po tem, ko spremembe, ki jih je sprejela generalna skupščina, odobrita dve tretjini držav članic, začnejo veljati v vseh državah članicah, razen v tistih, ki še pred začetkom veljavnosti sprememb izjavijo, da se ne strinjajo z njimi.
3. Spremembe dodatkov konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina, začnejo veljati dvanajst mesecev po tem, ko jih odobri polovica držav članic, ki niso dale izjave iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena, v vseh državah članicah, razen v tistih državah članicah, ki so že pred začetkom veljavnosti sprememb izjavile, da se ne strinjajo z njimi, in v tistih državah članicah, ki so dale izjavo iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena.
4. Države članice svoja obvestila o odobritvi sprememb konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina, in svoje izjave, da se z njimi ne strinjajo, naslovijo na generalnega sekretarja. Generalni sekretar o tem obvesti druge države članice.
5. V drugem in tretjem odstavku začne omenjeni rok teči na dan obvestila generalnega sekretarja o tem, da so izpolnjeni pogoji za začetek veljavnosti sprememb.
6. Generalna skupščina lahko ob sprejetju spremembe določi, da je tako pomembna, da državi članici, ki da izjavo v skladu z drugim ali tretjim odstavkom in spremembe ne odobri v osemnajstih mesecih po začetku njene veljavnosti, po poteku tega roka preneha članstvo v organizaciji.
7. Če se sklepi generalne skupščine nanašajo na dodatke h konvenciji, preneha z začetkom veljavnosti sklepov tak dodatek v celoti veljati za promet z in med državami članicami, ki so v skladu s tretjim odstavkom pravočasno nasprotovale tem sklepom. Generalni sekretar obvesti države članice o prenehanju veljavnosti; dodatek pa začne spet veljati en mesec po datumu, ko je generalni sekretar obvestil druge države članice o umiku ugovora.
35. člen
Sklepi odborov
1. Generalni sekretar obvesti države članice o spremembah konvencije, ki so jih sprejeli odbori.
2. Spremembe same konvencije, ki jih je sprejel revizijski odbor, začnejo v vseh državah članicah veljati prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar z njimi seznanil države članice. Države članice lahko pošljejo ugovor v štirih mesecih od datuma obvestila. Če nasprotuje četrtina držav članic, spremembe ne začnejo veljati. Če država članica v štirih mesecih pošlje ugovor proti kakemu sklepu revizijskega odbora in odpove konvencijo, odpoved začne veljati na dan, ki je predviden za začetek veljavnosti tega sklepa.
3. Spremembe dodatkov h konvenciji, ki jih je sprejel revizijski odbor, začnejo veljati v vseh državah članicah prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar o njih obvestil države članice. Spremembe, ki jih je sprejel strokovni odbor RID ali odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja, začnejo veljati za vse države članice prvi dan šestega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar o njih obvestil države članice.
4. Države članice lahko pošljejo ugovor v štirih mesecih po dnevu obvestila generalnega sekretarja iz tretjega odstavka. Če ugovarja četrtina držav članic, spremembe ne začnejo veljati. V državah članicah, ki so sklepom pravočasno ugovarjale, ob začetku veljavnosti sklepov v celoti preneha veljati dodatek za promet s temi državami članicami in med njimi. Kadar pa gre za ugovor potrditvi tehničnega standarda ali sprejetju enotnega tehničnega predpisa, se samo ti prenehajo uporabljati za promet z državami članicami in med njimi, ko ustrezni sklepi začnejo veljati; podobno velja za delni ugovor.
5. Generalni sekretar obvesti države članice o prenehanjih veljavnosti iz četrtega odstavka; tak tehnični standard ali enotni tehnični predpis pa se začne spet uporabljati po poteku enega meseca od dne, ko generalni sekretar druge države članice obvesti o umiku takega ugovora.
6. Pri ugotavljanju števila ugovorov iz drugega in četrtega odstavka se ne upoštevajo države članice:
a) ki nimajo glasovalne pravice (peti odstavek 14. člena, sedmi odstavek 26. člena ali četrti odstavek 40. člena);
b) ki niso članice odbora (drugi stavek prvega odstavka 16. člena);
c) ki so dale izjavo iz prvega odstavka 9. člena Enotnih pravil APTU.
VII. del
Končne določbe
36. člen
Depozitar
1. Generalni sekretar je depozitar te konvencije. Njegove naloge v vlogi depozitarja so določene v VII. delu Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969.
2. Če med državo članico in depozitarjem nastane spor zaradi njegovega izvajanja nalog depozitarja, mora depozitar ali država članica s spornim vprašanjem seznaniti druge države članice ali pa ga predložiti v odločanje upravnemu odboru.
37. člen
Pristop h konvenciji
1. Vsaka država, na ozemlju katere obratuje železniška infrastruktura, lahko pristopi h konvenciji.
2. Država, ki želi pristopiti h konvenciji, pošlje prošnjo depozitarju. Ta o njej obvesti druge države članice.
3. Če v treh mesecih po obvestilu, omenjenem v drugem odstavku, pet držav članic pri depozitarju ne ugovarja, se šteje, da je prošnja sprejeta. Depozitar to takoj sporoči državi članici, ki je vložila prošnjo, in drugim državam članicam. Pristop začne veljati prvi dan tretjega meseca po tem obvestilu.
4. Če v roku, omenjenem v tretjem odstavku, ugovarja vsaj pet držav članic, se prošnja za pristop predloži v odločanje generalni skupščini.
5. Ob upoštevanju 42. člena se lahko pristop h konvenciji nanaša le na tisto različico konvencije, ki je veljavna v trenutku, ko pristop začne veljati.
38. člen
Pristop regionalnih organizacij za gospodarsko povezovanje
1. H konvenciji lahko prosto pristopijo regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, ki imajo na področjih, obravnavanih v tej konvenciji, pooblastila za sprejemanje zakonodaje, ki je zavezujoča za njihove članice, in katerih članstvo vključuje vsaj eno pogodbenico te konvencije. Pogoji tega pristopa se določijo v obliki sporazuma, sklenjenega med organizacijo in regionalno organizacijo.
2. Regionalna organizacija lahko uresničuje pravice, ki jih imajo njene članice na podlagi konvencije, če gre za zadeve, ki spadajo v pristojnost regionalne organizacije. Enako velja za obveznosti, ki jih imajo države članice po konvenciji, razen za finančne obveznosti iz 26. člena.
3. Za uresničevanje glasovalne pravice in pravice do ugovora, predvideno v drugem in četrtem odstavku 35. člena, je število glasov, ki pripadajo regionalni organizaciji, enako številu tistih njenih članic, ki so hkrati tudi članice organizacije. Te članice lahko uresničujejo svoje pravice, zlasti glasovalno pravico, samo v obsegu, ki ga dopušča drugi odstavek. Regionalna organizacija nima glasovalne pravice, ki bi se nanašala na vsebino IV. dela.
4. Glede prenehanja članstva smiselno velja 41. člen.
39. člen
Pridružene članice
1. Vsaka država, na katere ozemlju obratuje železniška infrastruktura, lahko postane pridružena članica organizacije. Pri tem smiselno veljajo drugi do peti odstavek 37. člena.
2. Pridružena članica lahko sodeluje pri delovanju organov, navedenih pod točkami a) in c) do f) prvega odstavka 13. člena samo kot svetovalka. Pridružene članice ni mogoče imenovati za članico upravnega odbora. Za kritje izdatkov organizacije prispeva 0,25 odstotka prispevkov (tretji odstavek 26. člena).
3. Za prenehanje članstva ustrezno velja 41. člen.
40. člen
Mirovanje članstva
1. Ne da bi odpovedala konvencijo, lahko država članica zahteva, da njeno članstvo v organizaciji miruje, če na njenem ozemlju ni več mednarodnega železniškega prometa iz razlogov, za katere država članica sama ni odgovorna.
2. O prošnji za mirovanje članstva odloča upravni odbor. Prošnjo je treba predložiti generalnemu sekretarju najpozneje tri mesece pred zasedanjem odbora.
3. Mirovanje članstva začne veljati prvi dan tistega meseca, ki sledi obvestilu generalnega sekretarja državam članicam o odločitvi upravnega odbora. Mirovanje članstva se konča z obvestilom države članice o ponovni vzpostavitvi mednarodnega železniškega prometa na njenem ozemlju. Generalni sekretar o tem takoj obvesti vse druge države članice.
4. Posledice mirovanja članstva:
a) država članica je oproščena obveznosti plačevanja prispevkov za pokrivanje stroškov organizacije;
b) država članica izgubi pravico do glasovanja v organih organizacije;
c) država članica izgubi pravico do ugovora iz drugega in tretjega odstavka 34. člena ter drugega in četrtega odstavka 35. člena.
41. člen
Odpoved konvencije
1. Konvencijo je mogoče kadar koli odpovedati.
2. Vsaka država članica, ki želi odpovedati konvencijo, to sporoči depozitarju. Odpoved začne veljati 31. decembra naslednjega leta.
42. člen
Izjave in pridržki h konvenciji
1. Vsaka država članica lahko kadar koli izjavi, da dodatkov h konvenciji ne bo uporabila v celoti. Sicer so pridržki in tudi izjave, da se posamezne določbe konvencije ali njeni dodatki ne bodo uporabljali, dopustni le, če je v njih dopustnost takih pridržkov in izjav izrecno predvidena.
2. Pridržki in izjave se naslovijo na depozitarja. Veljati začnejo takoj, ko začne konvencija veljati v posamezni državi. Izjave, ki so oddane po tem trenutku, začnejo veljati 31. decembra leta, ki sledi letu izjave. Depozitar o tem obvesti države članice.
43. člen
Razpustitev organizacije
1. Generalna skupščina se lahko odloči, da razpusti organizacijo in morda njene naloge prenese na kako drugo meddržavno organizacijo ter po potrebi v dogovoru s to organizacijo tudi določi pogoje za ta prenos.
2. Če se organizacija razpusti, se njeno premoženje razdeli med države članice, ki so bile brez prekinitve članice organizacije vsaj pet koledarskih let neposredno pred odločitvijo, omenjeno v prvem odstavku, in sicer v razmerju povprečnega odstotnega deleža, ki so ga v teh preteklih petih letih prispevale za pokrivanje stroškov organizacije.
44. člen
Prehodna določba
V primerih, navedenih v sedmem odstavku 34. člena, četrtem odstavku 35. člena, prvem odstavku 41. člena in v 42. členu, za obstoječe pogodbe v skladu z Enotnimi pravili CIV, Enotnimi pravili CIM, Enotnimi pravili CUV ali Enotnimi pravili CUI še naprej velja zakonodaja, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe.
45. člen
Besedila konvencije
1. Konvencija je sestavljena v angleškem, francoskem in nemškem jeziku. Pri razlikah med posameznimi jezikovnimi različicami je odločilno francosko besedilo.
2. Na predlog ene od prizadetih držav organizacija objavi uradni prevod konvencije v druge jezike, če je eden od teh jezikov uradni jezik na ozemlju vsaj dveh držav članic. Prevodi se pripravijo v sodelovanju s pristojnimi službami teh držav članic.
Protokol o privilegijih in imunitetah Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF)
1. člen
Imuniteta pred sodnim postopkom, izvršbo in zasegom
1. Organizacija v okviru svoje uradne dejavnosti uživa imuniteto pred sodnim postopkom in izvršbo:
a) če se organizacija v posameznem primeru tej imuniteti izrecno odpove;
b) če teče civilna pravda, ki jo sproži tretja oseba;
c) ob nasprotni tožbi, neposredno povezani z glavno tožbo, ki jo je sprožila organizacija;
d) če so s sodnim sklepom zaseženi plača in drugi prejemki, ki jih organizacija dolguje svojemu osebju.
2. Premoženje na bančnih računih in drugo premoženje organizacije uživa, ne glede na to, kje je, imuniteto pred vsako obliko zaplembe, izterjave, prisilne uprave in drugih oblik zasega ali prisile, če je to začasno potrebno zaradi preprečitve ali preiskave nesreč, v katerih so udeležena motorna vozila, ki so last organizacije ali za organizacijo opravljajo prevoze.
2. člen
Zaščita pred razlastitvijo
Če je razlastitev potrebna, ker tako zahteva javni interes, je treba izvesti vse primerne ukrepe, da bi preprečili, da bi razlastitev škodovala izvajanju dejavnosti organizacije; vnaprej in nemudoma je treba plačati ustrezno odškodnino.
3. člen
Oprostitev davka
1. Ko gre za izvajanje uradne dejavnosti organizacije, država članica oprosti organizacijo, njeno premoženje in njene prihodke neposredne obdavčitve. Če organizacija kupi izdelke ali storitve večjih vrednosti, ki so nujno potrebni za izvajanje njene uradne dejavnosti, in če so v cene teh kupljenih izdelkov ali storitev vključeni davki ali druge dajatve, tedaj države članice, če je to mogoče, sprejmejo primerne ukrepe za oprostitev plačila teh davkov in drugih dajatev ali za njihovo povrnitev.
2. Taka oprostitev se ne odobri za davke ali druge dajatve, ki pomenijo plačilo storitev.3. Blago, kupljeno v skladu s prvim odstavkom, je dovoljeno prodajati, oddajati ali ga uporabljati le pod pogoji, ki jih določi država članica, ki odobri te oprostitve.
4. člen
Oprostitev dajatev in carin
1. Blago, ki ga organizacija uvaža ali izvaža in ga nujno potrebuje za opravljanje svoje uradne dejavnosti, je oproščeno vseh dajatev in carin, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu.
2. Oprostitev iz tega člena se ne odobri za blago in storitve, ki se kupijo ali uvozijo za osebne potrebe članov osebja organizacije.
3. Za blago, uvoženo v skladu s prvim odstavkom, smiselno velja tretji odstavek 3. člena.
5. člen
Uradne dejavnosti
Uradne dejavnosti organizacije v smislu tega protokola so dejavnosti, ki ustrezajo ciljem, določenim v 2. členu konvencije.
6. člen
Denarni promet
Organizacija lahko sprejema in ima v lasti vse vrste denarnih sredstev, valut ali vrednostnih papirjev. Z njimi lahko prosto razpolaga v vse namene, predvidene v konvenciji, in ima lahko v vsaki valuti odprte račune v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje njenih obveznosti.
7. člen
Pošiljanje obvestil
Organizacija ima pri pošiljanju vseh svojih uradnih obvestil in vseh svojih pisnih dokumentov pravico do vsaj tako ugodnega obravnavanja, kot je tisto, ki ga posamezne države članice odobravajo drugim primerljivim mednarodnim organizacijam.
8. člen
Privilegiji in imunitete državnih zastopnikov
Zastopniki držav članic uživajo na ozemlju vsake države članice pri opravljanju svojih nalog in med službenimi potovanji te privilegije in imunitete:
a) imuniteto pred sodnim postopkom, tudi po dokončanju svoje naloge, in sicer za dejanja med opravljanjem svojih nalog, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last zastopnika države članice ali ga ta zastopnik vozi, ali za kršitve prometnih predpisov, ki veljajo za to vozilo;
b) imuniteto pred prijetjem in preiskovalnim priporom, razen kadar jih ne zalotijo pri dejanju;
c) imuniteto pred zasegom svoje osebne prtljage, razen kadar jih ne zalotijo pri dejanju;
d) nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;
e) oprostitev vseh vstopnih omejitev in dolžnosti obvezne prijave tujcev zanje in tudi za njihove zakonce;
f) enake olajšave za valutne in devizne predpise, kot se odobravajo zastopnikom tujih vlad pri opravljanju njihovih začasnih uradnih nalog.
9. člen
Privilegiji in imunitete članov osebja organizacije
Člani osebja organizacije uživajo pri opravljanju svojih nalog na ozemlju vsake države članice te privilegije in imunitete:
a) imuniteto pred sodnim postopkom za dejanja med opravljanjem svojih nalog in v okviru svojih pristojnosti, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last člana osebja organizacije ali ga član osebja organizacije vozi, ali če se kršijo prometni predpisi, ki veljajo za to vozilo; člani osebja uživajo to imuniteto tudi po prenehanju svojega službovanja v organizaciji;
b) nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;
c) enako oprostitev vstopnih omejitev in dolžnosti obvezne prijave za tujce, kot se v splošnem odobrava članom osebja mednarodnih organizacij; družinski člani, ki živijo v njihovem gospodinjstvu, uživajo enake olajšave;
d) oprostitev plačila davka na dohodek, če so plače in drugi prejemki, ki jih plačuje organizacija, obdavčeni v korist organizacije; države članice pa imajo pravico te plače in druge prejemke upoštevati pri določanju višine davka, ki se zaračunava na dohodke iz drugih virov; državam članicam ni treba odobriti te davčne oprostitve za odškodnine in pokojnine ter rente za nepreskrbljene družinske člane, ki jih organizacija izplačuje nekdanjim članom svojega osebja ali drugim ustreznim upravičencem;
e) za devizne predpise enake privilegije, kot jih imajo običajno člani osebja mednarodnih organizacij;
f) ob mednarodni krizi enake olajšave pri vračanju v domovino, kot jih imajo običajno člani osebja mednarodnih organizacij; to velja tudi za družinske člane, ki živijo v njihovem gospodinjstvu.
10. člen
Privilegiji in imunitete izvedencev
Izvedenci, ki jih je organizacija pritegnila k sodelovanju, uživajo med svojo službeno dejavnostjo pri organizaciji ali pri opravljanju nalog za organizacijo, tudi potovanj v okviru te dejavnosti ali teh nalog, te privilegije in imunitete, če je to potrebno za opravljanje njihovih nalog:
a) imuniteto pred sodnim postopkom za dejanja med opravljanjem svojih nalog, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last izvedenca ali ga ta vozi, ali za kršitve prometnih predpisov, ki veljajo za to vozilo; izvedenci uživajo to imuniteto tudi po prenehanju svojega službovanja v organizaciji;
b) nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;
c) devizne olajšave, potrebne za nakazovanje plačila;
d) enake olajšave za osebno prtljago, kot se odobravajo uslužbencem tujih vlad pri opravljanju njihovih začasnih uradnih nalog.
11. člen
Namen dodeljenih privilegijev in imunitet
1. Privilegiji in imunitete, predvideni v tem protokolu, se dodeljujejo z izključnim namenom zagotoviti v vseh okoliščinah neovirano izvajanje dejavnosti organizacije in popolno neodvisnost oseb, ki so jim dodeljeni. Pristojni organi imuniteto odvzamejo, če njena ohranitev ne bi bila pravična in če jo je mogoče odvzeti brez škode za dosego ciljev, zaradi katerih je bila dodeljena.
2. Za privilegije in imunitete iz prvega odstavka so pristojni:
a) države članice za svoje zastopnike,
b) upravni odbor za generalnega sekretarja,
c) generalni sekretar za druge uslužbence organizacije in izvedence, ki jih organizacija pritegne k sodelovanju.
12. člen
Preprečevanje zlorab
1. Ta protokol ne omejuje pravice države članice, da sprejme vse varnostne ukrepe, potrebne za zagotavljanje njene javne varnosti.
2. Organizacija vedno sodeluje s pristojnimi organi držav članic, da bi olajšala pravilno delovanje sodstva, zagotavljala upoštevanje zakonov in predpisov držav članic ter preprečila vsakršno zlorabo privilegijev in imunitet, predvidenih v tem protokolu.
13. člen
Obravnavanje lastnih državljanov
Državi članici ni treba lastnim državljanom ali osebam, ki imajo v njej stalno prebivališče, zagotavljati privilegijev in imunitet v skladu z:
a) 8. členom, razen točke d),
b) 9. členom, razen točk a), b) in d),
c) 10. členom, razen točk a) in b).
14. člen
Dopolnilni sporazumi
Organizacija lahko s posameznimi ali več državami članicami sklene dopolnilne sporazume o izvajanju tega protokola glede te države članice oziroma teh držav članic, pa tudi druge sporazume za zagotavljanje učinkovitega delovanja organizacije.
Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov
(CIV – dodatek A h konvenciji)
I. del
Splošne določbe
1. člen
Področje uporabe
1. Ta enotna pravila veljajo za vsako pogodbo o železniškem prevozu potnikov za plačilo ali brez plačila prevoznine, če sta odhodni in namembni kraj v dveh različnih državah članicah, ne glede na stalno prebivališče ali sedež in državljanstvo strank prevozne pogodbe.
2. Če mednarodni prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, kot dopolnitev čezmejnega železniškega prevoza vključuje tudi prevoz po cesti ali celinskih vodah v notranjem prometu države članice, ta enotna pravila veljajo zanj.
3. Če mednarodni prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, vključuje kot dopolnitev železniškega prevoza še prevoz po morju ali čezmejni prevoz po celinskih vodah, ta enotna pravila veljajo zanj, če omenjeni prevoz po morju ali celinskih vodah poteka na progah iz seznama prvega odstavka 24. člena konvencije.
4. Glede odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov veljajo ta enotna pravila tudi za osebe, ki spremljajo pošiljko, ki se prevaža v skladu z enotnimi pravili CIM.
5. Ta enotna pravila ne veljajo za prevoze med železniškimi postajami na ozemlju sosednjih držav, če njihovo infrastrukturo upravlja en ali več upravljavcev, ki pripadajo samo eni od teh držav.
6. Država, ki je pogodbenica neke druge s temi enotnimi pravili primerljive konvencije o mednarodnem direktnem železniškem prevozu potnikov in vloži prošnjo za pristop k tej konvenciji, lahko izjavi, da bo uporabljala ta enotna pravila le za prevoze na delu železniške infrastrukture na svojem ozemlju. Ta del železniške infrastrukture mora biti natančno opredeljen in povezan z železniško infrastrukturo države članice. Če država da tako izjavo, veljajo ta enotna pravila samo:
a) če kraj odhoda ali namembni kraj in prevozna pot, ki sta predvidena v prevozni pogodbi, pripadata opisani železniški infrastrukturi, ali
b) če opredeljena železniška infrastruktura povezuje železniški infrastrukturi dveh držav članic in jo prevozna pogodba določi za prevozno pot za tranzitni promet.
7. Država, ki je dala izjavo po šestem odstavku, jo lahko umakne, tako da o tem obvesti depozitarja. Umik začne veljati mesec po dnevu, ko depozitar o njem obvesti države članice. Izjava preneha veljati, če za to državo preneha veljati konvencija, omenjena v prvem stavku šestega odstavka.
2. člen
Izjava o odgovornosti pri smrti ali poškodbi potnikov
1. Katera koli država lahko kadar koli izjavi, da za nesreče, ki se zgodijo na njenem ozemlju, ne bo uporabljala vseh določb teh enotnih pravil o odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov, če so potniki državljani te države ali če običajno prebivajo v njej.
2. Država, ki da izjavo v skladu s prvim odstavkom, jo lahko kadar koli umakne tako, da o umiku obvesti depozitarja. Umik začne veljati en mesec po dnevu, ko depozitar o tem uradno obvesti države članice.
3. člen
Opredelitev pojmov
V teh enotnih pravilih izraz:
a) ''prevoznik'' pomeni pogodbenega prevoznika, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo v skladu s temi enotnimi pravili, ali pa zaporednega prevoznika, ki je odgovoren na podlagi te pogodbe;
b) ''nadomestni prevoznik '' pomeni prevoznika, ki ni sklenil prevozne pogodbe s potnikom, vendar ga je prevoznik iz točke a) v celoti ali delno pooblastil za izvedbo železniškega prevoza;
c) ''splošni prevozni pogoji'' pomeni pogoje prevoznikov, ki so kot splošni pogoji poslovanja ali tarife zakonito veljavni v vsaki državi članici in s sklenitvijo prevozne pogodbe postanejo njen sestavni del;
d) ''vozilo'' pomeni motorno vozilo ali priklopnik, ki se prevaža skupaj s potnikom.
4. člen
Odstopanja
1. Države članice lahko sklenejo sporazume, ki določajo odstopanja od teh enotnih pravil za prevoze, ki potekajo izključno med dvema železniškima postajama na različnih straneh meje, če med njima ni nobene druge železniške postaje.
2. Za prevoze med državama članicama, ki potekajo skozi državo nečlanico, lahko države udeleženke sklenejo sporazume, ki odstopajo od teh enotnih pravil.
3. Ob upoštevanju drugih določb mednarodnega javnega prava lahko dve ali več držav članic druga drugi določita pogoje, pod katerimi morajo prevozniki prevažati potnike, prtljago, živali in vozila v teh državah.
4. O sporazumih iz prvega do tretjega odstavka in tudi o začetku njihove veljavnosti se obvesti Medvladna organizacija za mednarodne železniške prevoze. Generalni sekretar te organizacije o tem obvesti države članice in zainteresirana podjetja.
5. člen
Obvezna zakonodaja
Če v teh enotnih pravilih ni izrecno določeno drugače, je vsak dogovor, ki bi se posredno ali neposredno ne ujemal z njimi, ničen in neveljaven. Neveljavnost takega dogovora nima za posledico neveljavnosti drugih določb prevozne pogodbe. Ne glede na to lahko prevoznik prevzame večjo odgovornost in obveznosti, kot jih določajo ta enotna pravila.
II. del
Sklenitev in izvajanje prevozne pogodbe
6. člen
Prevozna pogodba
1. S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila.
2. Prevozna pogodba mora biti potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna ta enotna pravila.
3. Dokler se ne dokaže nasprotno, se vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe.
7. člen
Vozovnica
1. Splošni prevozni pogoji določajo obliko, vsebino vozovnic, jezik in pisavo, ki ju je treba uporabiti pri tiskanju in izpolnjevanju vozovnic.
2. Na vozovnico je treba vnesti vsaj:
a) ime prevoznika ali prevoznikov;
b) izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;
c) kakršno koli drugo izjavo, potrebno kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz te pogodbe.
3. Ob prevzemu vozovnice se mora potnik prepričati, ali je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.
4. Vozovnica je prenosljiva, če se ne glasi na določeno ime in se potovanje še ni začelo.
5. Vozovnica se lahko izda tudi v obliki elektronskega podatkovnega zapisa, ki ga je mogoče spremeniti v obliko čitljivega zapisa. Postopki, ki se uporabljajo za zapisovanje in obdelavo podatkov, morajo biti funkcionalno enakovredni, zlasti glede dokazne vrednosti vozovnice.
8. člen
Plačilo in vračilo prevoznine
1. Če se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače, se prevoznina plača vnaprej.
2. Splošni prevozni pogoji določajo, pod katerimi pogoji se prevoznina vrne.
9. člen
Pravica do prevoza. Izključitev iz prevoza
1. Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo:
a) da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek;
b) da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje;
c) ali in pod katerimi pogoji se potniku vrne plačani dodatek.
2. Splošni prevozni pogoji lahko določajo, da je mogoče potnike, ki:
a) ogrožajo varnost in red med vožnjo oziroma ogrožajo varnost drugih potnikov;
b) na nedopusten način nadlegujejo druge potnike; pred začetkom potovanja ali med samim potovanjem izključiti iz potovanja in da take osebe niso upravičene do vračila prevoznine in prevoznine za prtljago.
10. člen
Upoštevanje predpisov upravnih organov
Potnik mora upoštevati carinske predpise in druge predpise upravnih organov.
11. člen
Odpoved in zamujanje vlaka. Zamujena zveza
Če je bil vlak odpovedan ali če mu ni uspelo ujeti zveze za nadaljevanje potovanja, mora prevoznik to vpisati na vozovnico.
III. del
Prevoz ročne prtljage, živali, prtljage in vozil
I. poglavje
Skupne določbe
12. člen
Dovoljeni predmeti in živali
1. V skladu s splošnimi prevoznimi pogoji lahko potnik vzame s seboj na potovanje ročno prtljago in žive živali. Poleg tega lahko potnik vzame s seboj tudi nerodne kose prtljage v skladu s posebnimi določbami splošnih prevoznih pogojev. Predmetov in živali, ki bi lahko motili ali vznemirjali druge potnike ali povzročili škodo, potnik ne sme vzeti s seboj.
2. Potnik lahko predmete in živali v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji odda kot prtljago.
3. Prevoznik lahko dovoli prevoz vozil skupaj s potniki v skladu s posebnimi določbami splošnih prevoznih pogojev.
4. Prevoz nevarnega blaga kot ročne prtljage in prtljage ter v vozilih, ki se v skladu s tem delom prevažajo po železnici, ali na njih, je dovoljen samo v skladu s Pravilnikom o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID).
13. člen
Preverjanje
1. Če prevoznik utemeljeno domneva, da se prevozni pogoji ne upoštevajo, ima pravico pregledati, ali predmeti (ročna prtljaga, prtljaga, vozila in nanje naložen tovor) in živali, ki se prevažajo, izpolnjujejo prevozne pogoje, razen če tega preverjanja ne prepovedujejo zakoni in predpisi države, v kateri naj bi bilo opravljeno. Potnika je treba povabiti, naj bo navzoč pri preverjanju. Če potnika pri tem preverjanju ni ali ni mogoče stopiti v stik z njim, mora prevoznik poskrbeti, da sta navzoči dve neodvisni priči.
2. Če se ugotovi, da prevozni pogoji niso bili upoštevani, lahko prevoznik zahteva od potnika,da plača stroške preverjanja.
14. člen
Upoštevanje predpisov upravnih organov
Potnik mora upoštevati carinske predpise in predpise drugih upravnih organov, če s seboj prevaža predmete (ročna prtljaga, prtljaga, vozila skupaj s tovorom) ali živali. Potnik mora biti navzoč pri pregledu teh predmetov, razen če zakonodaja in predpisi posamezne države ne določajo drugače.
II. poglavje
Ročna prtljaga in živali
15. člen
Nadzor ročne prtljage in živali
Potnik mora sam nadzorovati ročno prtljago in živali, ki jih ima s seboj.
III. poglavje
Prtljaga
16. člen
Oddaja prtljage
1. Pogodbene obveznosti v zvezi s prevozom prtljage je treba potrditi s prtljažnico, ki jo je treba izročiti potniku.
2. Če prtljažnice ni, je nepravilno izdana ali jo je potnik izgubil, ne glede na 22. člen to ne vpliva niti na obstoj niti veljavnost dogovorov o prevozu prtljage, za katere še vedno veljajo ta enotna pravila.
3. Dokler se ne dokaže nasprotno, se prtljažnica uporablja kot dokazilo o oddaji prtljage in pogojih njenega prevoza.
4. Dokler se ne dokaže nasprotno, se predpostavlja, da je bila prtljaga, ko jo je prevoznik prevzel, po zunanjem videzu v dobrem stanju in da sta število in masa kosov prtljage ustrezala podatkom na prtljažnici.
17. člen
Prtljažnica
1. Splošni prevozni pogoji določajo obliko in vsebino prtljažnice ter tudi jezik in pisavo, ki ju je treba uporabiti pri njenem tiskanju in izpolnjevanju. Pri tem smiselno velja peti odstavek 7. člena.
2. Na prtljažnici je treba navesti vsaj:
a) ime prevoznika ali prevoznikov;
b) izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;
c) kakršno koli drugo izjavo, ki se lahko uporablja kot dokazilo pogodbenih obveznosti pri prevozu prtljage in potniku omogoča uveljavljati pravice iz prevozne pogodbe.
3. Ob prevzemu prtljažnice se mora potnik prepričati, da je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.
18. člen
Odprava in prevoz
1. Če splošni prevozni pogoji določajo izjemo, se prtljaga odpravi samo ob predložitvi vozovnice, veljavne vsaj do namembne postaje. Sicer se prtljaga odpravi v skladu s predpisi, veljavnimi v kraju oddaje prtljage.
2. Če splošni prevozni pogoji dopuščajo, da se lahko prtljaga, namenjena prevozu, sprejme brez predložitve vozovnice, veljajo za prtljago določila teh enotnih pravil o pravicah in obveznostih potnikov smiselno tudi za pošiljatelja prtljage.
3. Prevoznik lahko prevaža prtljago z drugim vlakom, drugim prevoznim sredstvom ali po drugi prevozni poti, kot jo uporablja potnik.
19. člen
Plačilo prevoznine
Če se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače, se prevoznina za prtljago plača pri oddaji.
20. člen
Označevanje prtljage
Potnik mora na vsak kos prtljage na vidno mesto čitljivo in dovolj trajno napisati:
a) svoje ime in naslov,
b) namembni kraj.
21. člen
Pravica do razpolaganja s prtljago
1. Če okoliščine dopuščajo in to ne nasprotuje carinskim predpisom ali drugim predpisom upravnih organov, lahko potnik zahteva, da se mu ročna prtljaga vrne na kraju oddaje prtljage v zameno za vrnitev prtljažnice, in če tako zahtevajo splošni prevozni pogoji, tudi ob predložitvi vozovnice.
2. Splošni prevozni pogoji lahko vsebujejo tudi druge določbe o pravici do razpolaganja s prtljago, še posebej spremembo namembnega kraja in s tem povezanih stroškov, ki jih krije potnik.
22. člen
Izročitev
1. Prtljaga se izroči v zameno za vrnjeno prtljažnico in plačilo morebitnih stroškov, povezanih s pošiljko. Prevoznik ima pravico, ne pa tudi dolžnost, da preveri, ali je imetnik prtljažnice upravičen do prejema prtljage.
2. Enakovredno izročitvi prtljage imetniku prtljažnice je, če se v skladu s predpisi, veljavnimi v namembnem kraju:
a) preda prtljaga carinski ali davčni upravi v njenih skladiščnih ali delovnih prostorih, če ti prostori niso pod nadzorom prevoznika;
b) predajo žive živali kaki tretji osebi v varstvo.
3. Imetnik prtljažnice lahko v namembnem kraju zahteva izročitev prtljage, ko potečeta dogovorjeni čas in čas, ki je morda potreben za izvedbo nalog carine ali drugih upravnih organov.
4. Če se prtljažnica ne vrne, mora prevoznik izročiti prtljago samo osebi, ki dokaže, da je upravičena do nje; če je predloženi dokaz nezadosten, lahko prevoznik zahteva plačilo ustreznega jamstva.
5. Prtljaga se izroči v namembnem kraju, v katerega je bila poslana.
6. Imetnik prtljažnice, ki mu prtljaga ni bila izročena, lahko zahteva, da se na prtljažnico vpišeta datum in ura, ko je zahteval izročitev prtljage v skladu s tretjim odstavkom.
7. Oseba, ki je upravičena do prtljage, lahko zavrne prevzem prtljage, če prevoznik ne izpolni zahteve, naj v njeni prisotnosti pregleda prtljago, da bi ugotovil škodo, ki jo poskuša oseba, upravičena do prtljage, dokazati.
8. Izročitev prtljage sicer poteka v skladu s predpisi, ki veljajo v namembnem kraju.
IV. poglavje
Vozila
23. člen
Prevozni pogoji
Posebne določbe o prevozu vozil, vsebovane v splošnih prevoznih pogojih, določajo zlasti pogoje za sprejem za prevoz, odpravo, nakladanje in prevoz, razkladanje in izročitev ter obveznosti potnika.
24. člen
Prevoznica
1. Pogodbene obveznosti pri prevozu vozil morajo biti potrjene s prevoznico, ki se izroči potniku. Ta prevoznica je lahko sestavni del potnikove vozovnice.
2. Posebne določbe o prevozu vozil, vsebovane v splošnih prevoznih pogojih, določajo obliko in vsebino prevoznice ter tudi jezik in pisavo, ki naj se uporabljata pri tiskanju in izpolnjevanju. Pri tem smiselno velja peti odstavek 7. člena.
3. V prevoznico je treba vnesti vsaj:
a) ime prevoznika ali prevoznikov;
b) izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;
c) kakršno koli drugo izjavo, potrebno kot dokazilo pogodbenih obveznosti pri prevozu vozil, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz prevozne pogodbe.
4. Ob prevzemu prevoznice se mora potnik prepričati, da je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.
25. člen
Druge veljavne določbe
Ob upoštevanju določb tega poglavja za vozila veljajo določbe III. poglavja o prevozu prtljage.
IV. del
Odgovornost prevoznika
I. poglavje
Odgovornost za smrt ali poškodbo potnikov
26. člen
Podlaga za odgovornost
1. Prevoznik je odgovoren za škodo, nastalo zaradi smrti, telesne poškodbe ali druge telesne ali duševne okvare zdravja potnika, ki jo je povzročila nesreča v železniškem prometu med potnikovim zadrževanjem v železniških vagonih ali pri vstopanju vanje ali izstopanju iz njih, ne glede na to, katera železniška infrastruktura se pri tem uporablja.
2. Prevoznik je te odgovornosti oproščen:
a) če so nesrečo povzročile okoliščine, ki niso povezane z železniškim prometom, in se jim prevoznik kljub varnostnim ukrepom, ki jih zahtevajo posebne okoliščine tega primera, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;
b) če je za nesrečo kriv potnik sam;
c) če se je nesreča zgodila zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub okoliščinam, ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti, njegovih posledic pa ni mogel preprečiti; kot tretjo osebo ne štejemo kakega drugega podjetja, ki uporablja isto železniško infrastrukturo; ta določba ne vpliva na pravico do povrnitve stroškov.
3. Če se je nesreča zgodila zaradi ravnanja tretje osebe, prevoznik pa v skladu s točko c) drugega odstavka kljub temu ni popolnoma oproščen svoje odgovornosti, je polno odgovoren v okviru omejitev, določenih s temi enotnimi pravili, kar pa ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve stroškov v odnosu do tretje osebe.
4. Ta enotna pravila ne vplivajo na morebitno odgovornost prevoznika v primerih, ki niso predvideni v prvem odstavku.
5. Če prevoz, ki ga ureja ena sama prevozna pogodba, drug za drugim opravlja več prevoznikov, je pri smrti ali poškodbi potnikov odgovoren tisti prevoznik, ki ga prevozna pogodba določa za izvedbo tiste prevozne storitve, pri kateri se je zgodila nesreča. Če te prevozne storitve ni opravljal sam prevoznik, ampak drug nadomestni prevoznik, sta oba solidarno odgovorna v skladu s temi enotnimi pravili.
27. člen
Odškodnina pri smrti
1. Pri smrti potnika odškodnina vključuje:
a) vse nujne stroške, ki nastanejo zaradi smrti, še posebej stroške prevoza posmrtnih ostankov in stroške pogreba;
b) če smrt ne nastopi takoj, tudi odškodnino, določeno v 28. členu.
2. Če so zaradi smrti potnika osebe, ki jih je po zakonu imel dolžnost vzdrževati ali pa bi jih v prihodnosti moral začeti vzdrževati, izgubile skrbnika, je treba tudi za to izgubo plačati odškodnino. Pravico do odškodnine za osebe, ki jih je potnik vzdrževal, ne da bi bila to njegova zakonska dolžnost, določa notranja zakonodaja.
28. člen
Odškodnina pri telesni poškodbi
Pri telesni poškodbi ali drugi telesni ali duševni okvari zdravja potnika odškodnina vključuje:
a) vse nujne stroške, še posebej stroške zdravljenja in nege ter prevoza;
b) nadomestilo za popolno ali delno nesposobnost za delo ali zaradi povečanja potreb.
29. člen
Odškodnina za drugo osebno škodo
Ali in v kolikšnem obsegu mora prevoznik plačati odškodnino tudi za tisto osebno škodo, ki ni navedena v 27. in 28. členu, določa notranja zakonodaja.
30. člen
Oblika in znesek odškodnine pri smrti ali poškodbi
1. Odškodnina iz drugega odstavka 27. člena in iz točke b) 28. člena se dodeli v enkratnem znesku. Če notranja zakonodaja dopušča dodelitev rente, se
odškodnina plačuje kot renta, če to zahteva poškodovani potnik ali upravičenci iz drugega odstavka 27. člena.
2. Višina odškodnine, ki se dodeli po prvem odstavku, se določa v skladu z notranjo zakonodajo. Pri izvajanju teh enotnih pravil za vsakega potnika velja zgornja meja, ki znaša 175 000 obračunskih enot kot enkratni znesek ali temu znesku ustrezna letna renta, če notranja zakonodaja določa zgornjo mejo, ki je nižja od te.
31. člen
Drugi načini prevoza
1. Ob upoštevanju drugega odstavka se določbe o odgovornosti prevoznika pri smrti in poškodbi potnikov ne nanašajo na škodo, ki nastane med prevozom, ki v skladu s prevozno pogodbo ne poteka po železnici.
2. Toda če se železniški vagoni prevažajo na trajektu, je treba določbe o odgovornosti pri smrti in poškodbi potnikov uporabljati za škodo, omenjeno v prvem odstavku 26. člena in prvem odstavku 33. člena, ki jo ima potnik pri nesreči v železniškem prometu med svojim zadrževanjem v teh vagonih, vstopanjem vanje ali izstopanjem iz njih.
3. Kadar se zaradi izjemnih okoliščin železniški promet začasno prekine in se potniki prevažajo z drugim prevoznim sredstvom, je prevoznik odgovoren v skladu s temi enotnimi pravili.
II. poglavje
Odgovornost pri kršenju voznega reda
32. člen
Odgovornost pri odpovedi, zamudi vlakov in zamujenih zvezah
1. Prevoznik je potniku odgovoren za škodo, ki nastane, če zaradi odpovedi vlaka, njegove zamude ali zamujene zveze ne more nadaljevati vožnje istega dne oziroma zaradi nastalih okoliščin nadaljevanja vožnje istega dne od njega ni mogoče pričakovati. Odškodnina pokriva razumno visoke stroške, ki jih ima potnik s prenočitvijo in obvestitvijo oseb, ki ga čakajo.
2. Prevoznik je oproščen te odgovornosti, kadar je mogoče odpoved, zamudo vlaka ali zamujeno zvezo pripisati enemu od teh razlogov:
a) okoliščinam, ki niso povezane z železniškim prometom in se jim prevoznik kljub ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;
b) krivdi potnika;
c) ravnanju tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti in posledic katerega ni mogel preprečiti; pri tem drugega podjetja, ki uporablja isto železniško infrastrukturo, ne štejemo za tretjo osebo; ta določba ne vpliva na pravico do povrnitve stroškov.
3. Notranje pravo določa, ali in v kateri višini mora prevoznik plačati odškodnino za tiste vrste škode, ki niso določene v prvem odstavku. Ta določba ne vpliva na veljavnost 44. člena.
III. poglavje
Odgovornost za ročno prtljago, živali, prtljago in vozila
1. oddelek
Ročna prtljaga in živali
33. člen
Odgovornost
1. Pri smrti ali poškodbi potnika je prevoznik odgovoren tudi za škodo, ki je posledica popolne ali delne izgube ali poškodovanja predmetov, ki jih potnik nosi na sebi ali kot ročno prtljago s seboj; to velja tudi za živali, ki jih ima potnik s seboj. Pri tem smiselno velja 26. člen.
2. Sicer pa je za škodo, nastalo zaradi popolne ali delne izgube ali poškodovanja predmetov, ročne prtljage ali živali, katerih nadzor je v skladu s 15. členom naloga samega potnika, prevoznik odgovoren samo, če ta škoda nastane po prevoznikovi krivdi. V tem primeru ne veljajo drugi členi IV. dela, razen 51. člena, in VI. dela.
34. člen
Omejitev odškodnine pri izgubi ali poškodovanju predmetov
Če je prevoznik odgovoren po prvem odstavku 33. člena, mora plačati odškodnino v znesku največ 1400 obračunskih enot za vsakega potnika.
35. člen
Izključitev odgovornosti
Prevoznik ni odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker potnik ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu s carinskimi predpisi ali predpisi drugih upravnih organov.
2. oddelek
Prtljaga
36. člen
Podlaga za odgovornost
1. Prevoznik je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi popolne ali delne izgube ali poškodovanja prtljage od trenutka, ko jo prevoznik prevzame, in do trenutka, ko jo izroči, kot tudi zaradi prepozne izročitve.
2. Prevoznik je te odgovornosti oproščen, če je izguba, poškodba ali zamuda pri izročitvi nastala po krivdi potnika ali potnikovem naročilu, za katero pa prevoznik ni kriv, ali zaradi posebnih pomanjkljivosti same prtljage ali zaradi okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti.
3. Prevoznik je te odgovornosti oproščen, če je izguba ali poškodba nastala zaradi posebnih tveganj, povezanih z enim ali več naštetih dejstev:
a) odsotnost ali neustreznost embalaže;
b) posebne lastnosti prtljage;
c) kot prtljaga so bili oddani predmeti, ki se ne smejo prevažati.
37. člen
Dokazno breme
1. Prevoznik je tisti, ki mora dokazati, da je izguba, poškodba ali prepozna izročitev posledica enega od dejstev, navedenih v drugem odstavku 36. člena.
2. Če prevoznik ugotovi, da bi lahko glede na konkretne okoliščine izguba ali poškodba nastala zaradi posebnih tveganj iz tretjega odstavka 36. člena, se domneva, da je škoda nastala prav zaradi njih. Upravičenec pa ima pravico dokazati, da škoda ni v celoti ali delno nastala zaradi enega od teh tveganj.
38. člen
Zaporedni prevozniki
Če prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, opravlja več zaporednih prevoznikov, potem vsak od teh prevoznikov s tem, da prevzame prtljago s prtljažnico ali vozilo s prevoznico, glede prevoza prtljage ali vozil postane pogodbena stranka prevozne pogodbe v skladu z določili prtljažnice ali prevoznice in prevzame obveznosti, ki iz tega izhajajo. V tem primeru je vsak prevoznik odgovoren za izvedbo prevoza na celotni poti do izročitve.
39. člen
Nadomestni prevoznik
1. Če prevoznik v celoti ali delno zaupa izvedbo prevoza nadomestnemu prevozniku, ne glede na to, ali ima na podlagi prevozne pogodbe do tega pravico ali ne, ostane prevoznik kljub temu odgovoren za celoten prevoz.
2. Vse določbe teh enotnih pravil, ki urejajo odgovornost prevoznika, veljajo tudi za odgovornost nadomestnega prevoznika za prevoz, ki ga ta opravi. 48. in 52. člen se uporabljata, če je vložena tožba proti uslužbencem in drugim osebam, katerih storitve uporablja nadomestni prevoznik za opravljanje prevoza.
3. Kateri koli poseben dogovor, s katerim prevoznik prevzema obveznosti, ki mu jih ne nalagajo ta enotna pravila, ali se odpove pravicam, ki jih ima po njih, se nanaša na nadomestnega prevoznika samo, če na to izrecno pristane v pisni obliki. Ne glede na to, ali nadomestni prevoznik tako strinjanje izrazi ali ne, za prevoznika še naprej veljajo iz takega posebnega dogovora izhajajoče obveznosti ali odpovedi pravicam.
4. Če sta prevoznik in njegov nadomestni prevoznik odgovorna in v obsegu, v katerem sta odgovorna, sta odgovorna solidarno.
5. Skupen znesek odškodnine, ki jo morajo plačati prevoznik, nadomestni prevoznik in njuni uslužbenci ter druge osebe, katerih storitve uporablja za opravljanje prevoza, ne presega najvišjih dopustnih zneskov, določenih v teh enotnih pravilih.
6. Ta člen ne vpliva na pravice do povrnitve stroškov med prevoznikom in nadomestnim prevoznikom.
40. člen
Domneva o izgubi
1. Upravičenec lahko sklepa, da je določen kos prtljage izgubljen, ne da bi mu bilo treba to še dodatno dokazovati, če mu ni bil izročen ali dan na razpolago v 14 dneh po tem, ko je bila zahtevana njegova izročitev v skladu s tretjim odstavkom 22. člena.
2. Če se kos prtljage, ki je že veljal za izgubljenega, najde v enem letu po vložitvi zahteve za izročitev, mora prevoznik o tem obvestiti upravičenca, če pozna njegov naslov ali ga lahko ugotovi.
3. V 30 dneh po prejemu obvestila, omenjenega v drugem odstavku, lahko upravičenec zahteva, da mu izročijo ta kos prtljage. V tem primeru mora sam plačati stroške prevoza zanj od kraja oddaje do kraja izročitve in vrniti odškodnino, ki jo je prejel, morda z odbitkom zneska stroškov, vsebovanega v odškodnini. Vseeno pa obdrži pravico do odškodnine za zamudo pri izročitvi prtljage, ki jo določa 43. člen.
4. Če najdenega kosa prtljage potnik ne zahteva v roku, določenem v tretjem odstavku, ali če se najde več kot eno leto po vložitvi zahteve po njegovi izročitvi, prevoznik z njim razpolaga v skladu z zakoni in predpisi, ki veljajo v kraju, v katerem je ta kos prtljage.
41. člen
Odškodnina pri izgubi prtljage
1. Pri popolni ali delni izgubi prtljage je dolžnost prevoznika plačati samo te zneske:
a) če je višina škode ugotovljena, plača odškodnino v tej višini, ki pa ne smepresegati 80 obračunskih enot za vsak manjkajoči kilogram bruto mase ali 1200 obračunskih enot za vsak kos prtljage;
b) če višina škode ni ugotovljena, plača povprečno odškodnino 20 obračunskih enot za vsak manjkajoči kilogram bruto mase ali 300 obračunskih enot za vsak kos prtljage.
Vrsta odškodnine (glede na maso ali število kosov prtljage) je določena v splošnih prevoznih pogojih.
2. Poleg tega mora prevoznik vrniti prevoznino za prtljago in druge zneske, plačane v zvezi s prevozom izgubljenega kosa prtljage, in tudi že plačane carine in trošarine.
42. člen
Odškodnina pri poškodbi prtljage
1. Če se prtljaga poškoduje, prevoznik plača samo odškodnino, ki ustreza zmanjšanju vrednosti prtljage.
2. Odškodnina ne presega:
a) zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri popolni izgubi, če je bila zaradi poškodbe vsa prtljaga razvrednotena;
b) zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri popolni izgubi razvrednotenega dela prtljage, če je bil zaradi poškodbe samo del prtljage razvrednoten.
43. člen
Odškodnina zaradi zamude pri izročitvi
1. Zaradi zamude pri izročitvi prtljage mora prevoznik, potem ko je bila vložena zahteva za izročitev, za vsako začeto obdobje 24 ur, vendar pa največ za 14 dni, plačati:
a) če upravičenec dokaže, da je kot posledica nastala škoda, lahko tudi poškodba, plača odškodnino, enakovredno znesku nastale škode, vendar največ 0,80 obračunske enote za vsak kilogram bruto mase prtljage ali 14 obračunskih enot za vsak kos z zamudo izročene prtljage;
d) če upravičenec ne dokaže, da je kot posledica nastala škoda, plača povprečno odškodnino 0,14 obračunske enote za vsak kilogram bruto mase ali 2,80 obračunske enote za vsak kos z zamudo izročene prtljage.
Načini nadomestila za kilogram ali kos prtljage se določijo s splošnimi prevoznimi pogoji.
2. Pri popolni izgubi prtljage ni treba poleg odškodnine, določene v 41. členu, plačati še odškodnine iz prvega odstavka.
3. Pri delni izgubi prtljage se odškodnina, določena v prvem odstavku, plača za tisti del prtljage, ki ni izgubljen.
4. Pri poškodbi prtljage, ki ni posledica zamude pri izročitvi, se odškodnina, določena v prvem odstavku, če je to smiselno, plača poleg odškodnine, določene v 42. členu.
5. V nobenem primeru pa ne sme vsota odškodnine iz prvega odstavka in odškodnine iz 41. in 42. člena presegati odškodnine, ki bi jo bilo treba plačati pri popolni izgubi prtljage.
3. oddelek
Vozila
44. člen
Odškodnina za zamudo
1. Če pri nakladanju vozila nastane zamuda zaradi okoliščin, za katere je odgovoren prevoznik, ali če nastane zamuda pri izročitvi vozila, mora prevoznik, če upravičenec dokaže, da je zaradi tega nastala škoda, plačati odškodnino, katere višina ne presega prevoznine.
2. Če pri nakladanju nastane zamuda zaradi okoliščin, za katere je odgovoren prevoznik, in zato upravičenec odstopi od prevozne pogodbe, se mu vrne prevoznina. Poleg tega lahko upravičenec, če dokaže, da je kot posledica zamude nastala škoda, zahteva odškodnino, ki ne presega prevoznine.
45. člen
Odškodnina za izgubo
Pri popolni ali delni izgubi vozila se odškodnina, ki jo je treba plačati upravičencu za dokazano škodo, določi na podlagi trenutne vrednosti vozila. Ne sme presegati 8000 obračunskih enot. Naložen ali nenaložen priklopnik se šteje kot ločeno vozilo.
46. člen
Odgovornost za druge predmete
1. Pri predmetih, ki so spravljeni v samem vozilu ali avtomobilski kovček (npr. prtljažniki ali prtljažniki za smuči), je prevoznik odgovoren samo za škodo, za katero je dejansko kriv. Skupna odškodnina ne sme presegati 1400 obračunskih enot.
2. Za predmete, nameščene na zunanji strani vozila, tudi v kovčkih iz prvega odstavka, je prevoznik odgovoren samo, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene z namenom povzročitve take škode, ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.47. člen
Druge veljavne določbe
Ob upoštevanju določb tega oddelka veljajo za vozila določbe 2. oddelka odgovornosti za prtljago.
IV. poglavje
Skupne določbe
48. člen
Izguba pravice do omejitve odgovornosti
Omejitve odgovornosti, določene v teh enotnih pravilih, in določbe notranje zakonodaje, ki omejujejo odškodnino na določeni znesek, se ne uporabljajo, če se dokaže, da je škoda posledica prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene z namenom povzročitve take škode ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.
49. člen
Preračunavanje in obresti
1. Če je treba pri izračunavanju odškodnine preračunati zneske, izražene v tuji valuti, se preračunajo po tečaju, ki velja na dan in v kraju plačila odškodnine.
2. Upravičenec lahko na podlagi dolžne odškodnine zahteva 5-odstotne letne obresti, ki začnejo teči na dan vložitve zahtevka iz 54. člena, če pa zahtevek ni bil vložen, na dan, ko se začne sodni postopek.
3. Za odškodnine iz 27. in 28. člena pa začnejo obresti teči šele na dan, ko se pojavijo okoliščine, odločilne za določitev višine odškodnine, če je ta dan po dnevu vložitve pritožbe ali tožbe.
4. Za prtljago je mogoče zahtevati plačilo obresti samo, če odškodnina presega 16 obračunskih enot za prtljažnico.
5. Če upravičenec za prtljago v za to določenem primernem roku prevozniku ne pošlje dokaznih dokumentov, potrebnih za dokončno obravnavo zahtevka, obresti ne tečejo od poteka tega roka do dejanske predložitve dokaznih dokumentov.
50. člen
Odgovornost pri jedrskih nesrečah
Prevoznik je oproščen odgovornosti, ki jo ima po enotnih pravilih, če je škodo povzročila jedrska nesreča in če je zanjo po zakonih in predpisih države o odgovornosti na področju jedrske energije za to škodo odgovoren upravljavec jedrske naprave ali njemu enakovredna oseba.
51. člen
Osebe, za katere je odgovoren prevoznik
Prevoznik je odgovoren za svoje uslužbence in druge osebe, katerih storitve uporablja pri izvedbi prevoza, kadar uslužbenci in druge osebe delujejo v okviru svojih nalog. Upravljavci železniške infrastrukture, po kateri se odvija prevoz, se štejejo za osebe, katerih storitve prevoznik uporablja za opravljanje prevoza.
52. člen
Druge tožbe
1. V vseh primerih, za katere veljajo ta enotna pravila, se lahko vsaka odškodninska tožba, ne glede na to, na kateri pravni podlagi temelji, vloži proti prevozniku samo v skladu s pogoji in omejitvami teh enotnih pravil.
2. To velja tudi za tožbe proti uslužbencem in drugim osebam, za katere je prevoznik odgovoren na podlagi 51. člena.
V. del
Odgovornost potnika
53. člen
Posebna načela za odgovornost
Potnik je odgovoren prevozniku za vsako škodo,
a) ki nastane zato, ker ni izpolnil svojih obveznosti iz:
1. 10., 14. in 20. člena;
2. posebnih določb o prevozu vozil, vsebovanih v splošnih prevoznih pogojih; ali
3. Pravilnika o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID)
ali
b) ki jo povzročijo predmeti ali živali, ki jih ima s seboj,
razen če ne dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim kljub skrbnosti, ki se zahteva od vestnega potnika, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti. Ta določba ne spreminja odgovornosti prevoznika, kot jih določata 26. člen in prvi odstavek 33. člena.
VI. del
Uveljavljanje pravic
54. člen
Ugotavljanje delne izgube ali poškodbe
1. Če prevoznik odkrije delno izgubo ali poškodbo predmeta (prtljage, vozila), za katerega prevoz je odgovoren, ali domneva, da je prišlo do take delne izgube ali poškodbe, ali če upravičenec trdi, da je do nje prišlo, mora prevoznik takoj, in če je mogoče, v navzočnosti upravičenca sestaviti zapisnik o dejanskem stanju, v katerem za vsako vrsto škode navede stanje predmeta, in če je mogoče, obseg in vzrok škode in čas njenega nastanka.
2. Izvod tega zapisnika o dejanskem stanju je treba brezplačno izročiti upravičencu.
3. Če upravičenec ne prizna ugotovitev iz zapisnika o dejanskem stanju, lahko zahteva, da stanje prtljage ali vozila in vzrok za škodo ter njen znesek določi izvedenec, ki ga imenujeta pogodbeni stranki prevozne pogodbe ali sodišče.
Ta postopek se izvede po zakonih in predpisih države, v kateri to določanje poteka.
55. člen
Zahtevki
1. Zahtevke v zvezi z odgovornostjo prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov je treba v pisni obliki poslati prevozniku, proti kateremu je mogoče uveljavljati zahtevke na sodišču. Pri prevozu, ki ga obravnava ena sama pogodba in ga zaporedno opravi več prevoznikov, se lahko zahtevki naslovijo na prvega ali zadnjega prevoznika in tudi na prevoznika, ki ima v državi potnikovega stalnega ali običajnega prebivališča svoj sedež podjetja ali podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo.
2. Drugi zahtevki iz prevozne pogodbe se pošljejo v pisni obliki prevozniku iz drugega in tretjega odstavka 56. člena.
3. Dokazne dokumente, ki jih želi upravičenec priložiti k zahtevku, je treba priložiti kot izvirnik ali kopijo, ki mora biti, če prevoznik tako zahteva, ustrezno overjena. Pri obravnavi zahtevka lahko prevoznik zahteva predložitev vozovnice, prtljažnice ali prevoznice.
56. člen
Prevozniki, proti katerim je mogoče sodno uveljavljati zahtevke
1. Odškodninski zahtevki na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti in poškodbi potnikov se lahko uveljavljajo samo proti prevozniku, ki je odgovoren po petem odstavku 26. člena.
2. Ob upoštevanju četrtega odstavka se lahko drugi zahtevki potnikov na podlagi prevozne pogodbe uveljavljajo samo proti prvemu, zadnjemu ali tistemu prevozniku, ki je opravljal tisti del prevoza, med katerim se je pojavilo dejstvo, s katerim se utemeljuje zahtevek.
3. Če je pri prevozu, ki ga zaporedno opravlja več prevoznikov, prevoznik, katerega dolžnost je tovor izročiti, z lastnim privoljenjem vpisan v prtljažnico ali prevoznico, se lahko zahtevki iz drugega odstavka proti njemu sodno uveljavljajo tudi, če ni prejel prtljage ali ni prevzel vozila.
4. Zahtevki za vračilo zneskov, ki so bili vplačani na podlagi prevozne pogodbe, se lahko sodno uveljavljajo proti prevozniku, ki je plačilo prejel, ali proti prevozniku, v imenu katerega je bilo plačilo prejeto.
5. Z vložitvijo nasprotnega zahtevka ali ugovora se lahko zahtevki uveljavljajo tudi proti prevozniku, ki ni naveden med prevozniki v drugem in četrtem odstavku, če sodni zahtevek temelji na isti prevozni pogodbi.
6. Kadar se ta enotna pravila nanašajo na nadomestnega prevoznika, se lahko zahtevki sodno uveljavljajo tudi proti njemu.
7. Če lahko tožnik izbira med več prevozniki, izgubi to pravico do izbire takrat, ko vloži tožbo proti enemu od teh prevoznikov; to velja tudi, če lahko tožnik izbira med enim ali več prevozniki in nadomestnim prevoznikom.
57. člen
Sodna pristojnost
1. Zahtevki, ki temeljijo na teh enotnih pravilih, se lahko uveljavljajo na tistih sodiščih držav članic, ki jih stranke določijo z medsebojnim dogovorom, ali na sodiščih države članice, na ozemlju katere ima obtoženec stalno ali običajno prebivališče ali pa sedež podjetja ali podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo. Drugih sodišč v ta namen ni dovoljeno izbrati.
2. Če na pristojnem sodišču iz prvega odstavka teče postopek zaradi zahtevka, ki temelji na teh enotnih pravilih, ali če je to sodišče v takem sporu izreklo sodbo, potem ni mogoče vložiti nove tožbe zaradi iste zadeve med istimi strankami, razen če sklepa sodišča, pri katerem je bila vložena prva tožba, ni mogoče izvesti v državi, v kateri se vlaga nova tožba.
58. člen
Prenehanje pravice do zahtevka pri smrti ali poškodbi
1. Vse pravice upravičenca na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov potečejo, če upravičenec enega od prevoznikov, pri katerem je mogoče vložiti zahtevek v skladu s prvim odstavkom 55. člena, ne obvesti o potnikovi nesreči v 12 mesecih po datumu, ko je za škodo izvedel. Če upravičenec prevoznika o nesreči obvesti ustno, mu mora o tem izdati potrdilo.
2. Ta pravica pa ne preneha, če:
a) upravičenec v roku, določenem v prvem odstavku, vloži zahtevek pri enem od prevoznikov, določenem v prvem odstavku 55. člena;
b) prevoznik, ki je odgovoren za to, v roku, določenem v prvem odstavku, izve za nesrečo potnika na drug način;
c) obvestilo o nesreči zaradi okoliščin, za katere upravičenec ni odgovoren, ni bilo poslano ali je bilo poslano z zamudo;
d) upravičenec dokaže, da je do nesreče prišlo po krivdi prevoznika.
59. člen
Prenehanje pravice do zahtevka pri prevozu prtljage
1. Ko upravičenec prevzame prtljago, prenehajo vse pravice do zahtevka proti prevozniku iz prevozne pogodbe pri delni izgubi, poškodovanju prtljage ali zamudi pri izročitvi.
2. Ta pravica ne preneha:
a) pri delni izgubi ali poškodbi, če:
1. je bila ta izguba ali poškodba v skladu s 54. členom ugotovljena, preden je upravičenec prevzel prtljago;
2. izključno po krivdi prevoznika ni bilo opravljeno ugotavljanje, ki bi moralo biti opravljeno v skladu s 54. členom;
b) pri navzven neopazni škodi, ki jo upravičenec ugotovi šele po tem, ko prevzame prtljago, če:
1. zahteva ugotavljanje iz 54. člena takoj, ko odkrije škodo, vendar najpozneje v treh dneh po prevzemu prtljage, in
2. poleg tega dokaže, da je škoda nastala v času med dnevom, ko je prtljago prevzel prevoznik, in trenutkom izročitve;
c) pri zamudi pri izročitvi, če upravičenec v 21 dneh uveljavlja svoje pravice proti enemu od prevoznikov, navedenih v tretjem odstavku 56. člena;
d) če upravičenec dokaže, da je škoda nastala po krivdi prevoznika.
60. člen
Zastaranje
1. Pravica do zahtevka do odškodnine na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov zastara:
a) če jo uveljavlja potnik, v treh letih po dnevu nesreče;
b) če jo uveljavljajo drugi upravičenci, v treh letih po dnevu potnikove smrti, vendar najpozneje v petih letih po dnevu nesreče.
2. Drugi zahtevki na podlagi prevozne pogodbe zastarajo v enem letu. Zahtevki na podlagi škode, ki je nastala zaradi dejanja ali opustitve, storjene bodisi z namenom tako škodo povzročiti ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala, zastarajo v dveh letih.
3. Zastaralni rok za zahtevke iz drugega odstavka začne teči:
a) za odškodnino zaradi popolne izgube: štirinajsti dan po poteku roka, določenega v tretjem odstavku 22. člena;
b) za odškodnino zaradi delne izgube, poškodovanja ali zamude pri izročitvi, od dneva izročitve;
c) v vseh drugih primerih, povezanih s prevozom potnikov: od dneva, ko poteče veljavnost vozovnice.
Dan, na katerega začne teči zastaralni rok, v nobenem primeru ni vključen v rok.
4. S pisnim zahtevkom po 55. členu, ki so mu priloženi potrebni dokazni dokumenti, zastaralni rok neha teči do dneva, ko ga prevoznik pisno zavrne in vrne priložene dokazne listine. Če pritožbi delno ugodi, začne zastaralni rok spet teči za še sporni del pritožbe. Kdor se sklicuje na to, da je vložil zahtevke ali poslal odgovor in vrnil dokazne listine, mora to dokazati. Če se vložijo nadaljnji zahtevki, ki se nanašajo na isto zahtevo, to ne zadrži zastaranja.
5. Zastaranih zahtevkov tudi z nasprotno tožbo ali ugovorom ni mogoče več uveljavljati.
6. Za zadržanje in prekinitev zastaralnega roka sicer velja notranja zakonodaja.
VII. del
Medsebojni odnosi prevoznikov
61. člen
Razdelitev prevoznine
1. Vsak prevoznik, ki je dobil plačano ali bi moral zahtevati plačilo prevoznine, mora prevoznikom, ki sodelujejo pri prevozu, plačati delež prevoznine, ki jim pripada. Načine plačila določijo prevozniki z medsebojnimi sporazumi.
2. Tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 16. člena in 25. člen veljajo tudi za odnose med zaporednimi prevozniki.
62. člen
Pravica do povrnitve stroškov
1. Če je prevoznik po teh enotnih pravilih plačal odškodnino, mu pripada pravica do povrnitve stroškov do prevoznikov, ki so sodelovali pri prevozu, po teh določbah:
a) prevoznik, ki je povzročil škodo, je zanjo odgovoren sam;
b) če je škodo povzročilo več prevoznikov, je vsak odgovoren za škodo, ki jo je povzročil; če taka razmejitev odgovornosti ni mogoča, se plačilo odškodnine razdeli med prevoznike v skladu s točko c);
c) če ni mogoče dokazati, kdo od prevoznikov je povzročil škodo, se plačilo odškodnine porazdeli med vse prevoznike, razen med tiste, ki dokažejo, da niso povzročili škode; razdeli se v razmerju deležev prevoznine, ki pripadajo posameznim prevoznikom.
2. Če je eden od teh prevoznikov plačilno nesposoben, se delež, ki bi ga moral plačati, pa ga ni, razdeli med vse druge prevoznike, ki so sodelovali pri prevozu, in sicer v razmerju deležev prevoznine, ki jim pripadajo.
63. člen
Postopek za povrnitev stroškov
1. Prevoznik, proti kateremu se v skladu z 62. členom uveljavlja pravica do povrnitve stroškov, ne more spodbijati zakonitosti plačila odškodnine, ki jo je plačal prevoznik, ki uveljavlja pravico za povrnitev stroškov, če je sodišče odškodnino določilo po tem, ko je prevoznik na podlagi pravilno vročenega obvestila o sodnem postopku dobil priložnost, da sodeluje v tem sodnem postopku. Sodišče, na katerem poteka glavna obravnava, določi roke za obveščanje o sodnem postopku in pristop k njemu.
2. Prevoznik, ki uveljavlja pravico do povrnitve stroškov, mora proti vsem prevoznikom, s katerimi se ni mogel sporazumeti, vložiti tožbo v istem postopku; v nasprotnem primeru preneha njegova pravica do povrnitve stroškov do tistih prevoznikov, ki jih ne toži.
3. Sodišče mora z eno samo sodbo odločiti o vseh zahtevkih za povrnitev stroškov, s katerimi se ukvarja.
4. Prevoznik, ki hoče uveljavljati svojo pravico do povrnitve stroškov na sodišču, lahko to stori na pristojnem sodišču države, v kateri ima eden od prevoznikov, ki so sodelovali pri prevozu, sedež podjetja, podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo.
5. Če tožeči prevoznik vloži tožbo proti več prevoznikom, lahko izbira med sodišči, pristojnimi po četrtem odstavku.
6. Postopki za povrnitev stroškov se ne smejo vključevati v sodni postopek za uveljavljanje odškodnine, ki ga je sprožila stranka, upravičena do nje na podlagi prevozne pogodbe.
64. člen
Sporazumi o povrnitve stroškov
Prevozniki imajo pravico med seboj sklepati sporazume, ki odstopajo od 61. in 62. člena.
Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga
(CIM – dodatek B h konvenciji)
I. del
Splošne določbe
1. člen
Področje uporabe
1. Ta enotna pravila veljajo za vsako pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga za plačilo, če sta kraj prevzema blaga, namenjenega prevozu, in kraj, ki je predviden za izročitev, v dveh različnih državah članicah ne glede na sedež in državljanstvo strank prevozne pogodbe.
2. Ta enotna pravila veljajo za pogodbe o železniškem prevozu blaga za plačilo, tudi če sta kraj prevzema blaga, namenjenega prevozu, in kraj, ki je predviden za izročitev, v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država članica, in če se pogodbenici dogovorita, da za pogodbo veljajo ta enotna pravila.
3. Če mednarodni prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, vključuje kot dopolnitev čezmejnega železniškega prevoza tudi cestni prevoz ali prevoz po celinskih vodah v notranjem prometu države članice, ta enotna pravila veljajo zanj.
4. Če mednarodni prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, vključuje kot dopolnitev železniškega prevoza tudi prevoz po morju ali čezmejni prevoz po celinskih vodah, ta enotna pravila veljajo zanj, če prevoz po morju ali celinskih vodah poteka na progah s seznama prog iz prvega odstavka 24. člena te konvencije.
5. Ta enotna pravila ne veljajo za prevoz, opravljen med železniškimi postajami na ozemlju sosednjih držav, če infrastrukturo teh železniških postaj upravlja en ali več upravljavcev infrastrukture, ki pripadajo le eni od teh držav.
6. Država, ki je pogodbenica neke druge s temi enotnimi pravili primerljive konvencije o direktnem mednarodnem železniškem prevozu blaga in vloži prošnjo za pristop k tej konvenciji, lahko izjavi, da bo uporabljala ta enotna pravila le za prevoze na delu železniške infrastrukture na svojem ozemlju. Ta del železniške infrastrukture mora biti natančno opredeljen in povezan z železniško infrastrukturo države članice. Če je država dala tako izjavo, veljajo ta enotna pravila samo:
a) če kraj, ki je v prevozni pogodbi predviden za prevzem blaga, namenjenega prevozu, ali kraj, ki je predviden za izročitev, ter tudi predvidena prevozna pot pripadajo opisani železniški infrastrukturi, ali
b) če opisana železniška infrastruktura povezuje železniški infrastrukturi dveh držav članic in jo prevozna pogodba določi za prevozno pot za tranzitni promet.
7. Država, ki je dala izjavo po šestem odstavku, jo lahko umakne, tako da o tem obvesti depozitarja. Umik začne veljati mesec po tem, ko depozitar o njem obvesti države članice. Izjava preneha veljati, če za to državo preneha veljati konvencija, omenjena v prvem stavku šestega odstavka.
2. člen
Predpisi javnega prava
Za prevoze, za katere veljajo ta enotna pravila, veljajo sicer tudi predpisi javnega prava, zlasti predpisi o prevozu nevarnega blaga in predpisi carinske zakonodaje in zakonodaje o zaščiti živali.
3. člen
Opredelitev pojmov
V teh enotnih pravilih izraz:
a) ''prevoznik'' pomeni pogodbenega prevoznika, s katerim je pošiljatelj sklenil prevozno pogodbo v skladu s temi enotnimi pravili, ali zaporednega prevoznika, ki je odgovoren na podlagi te pogodbe;
b) ''nadomestni prevoznik'' pomeni prevoznika, ki ni sklenil prevozne pogodbe s pošiljateljem, vendar ga je prevoznik iz točke a) delno ali v celoti pooblastil za izvedbo železniškega prevoza;
c) ''splošni prevozni pogoji'' pomeni pogoje prevoznikov, ki so kot splošni pogoji poslovanja ali tarife zakonito veljavni v vsaki državi članici in s sklenitvijo prevozne pogodbe postanejo njen sestavni del;
d) ''intermodalna prevozna enota'' pomeni zabojnik, zamenljivi zabojnik, polpriklopnik ali druge primerljive tovorne enote, ki se uporabljajo v kombiniranem prevozu.
4. člen
Odstopanja
1. Države članice lahko sklenejo sporazume, ki določajo odstopanja od teh enotnih pravil za prevoze, ki potekajo izključno med dvema železniškima postajama na različnih straneh meje, če med njima ni nobene druge železniške postaje.
2. Za prevoze, ki med dvema državama članicama potekajo skozi državo nečlanico, lahko udeležene države sklenejo sporazume, ki odstopajo od teh enotnih pravil.
3. O sporazumih iz prvega in drugega odstavka in začetku njihove veljavnosti se obvesti Medvladna organizacija za mednarodni železniški promet. Generalni sekretar organizacije o tem obvesti države članice in zainteresirana podjetja.
5. člen
Obvezna zakonodaja
Če v teh enotnih pravilih ni izrecno določeno drugače, je vsak dogovor, ki se neposredno ali posredno ne ujema z njimi, ničen in neveljaven. Neveljavnost takih dogovorov nima za posledico neveljavnosti drugih določb prevozne pogodbe. Ne glede na to lahko prevoznik prevzame večjo odgovornost in obveznosti, kot jih določajo ta enotna pravila.
II. del
Sklenitev in izvajanje prevozne pogodbe
6. člen
Prevozna pogodba
1. S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo blago za plačilo prepeljal do namembnega kraja in ga tam izročil prejemniku.
2. Prevozno pogodbo je treba potrditi s tovornim listom, izdanim v skladu z enotnim vzorcem. Toda če ga ni, če je pomanjkljiv ali zgubljen, to ne vpliva na obstoj ali veljavnost pogodbe, za katero še naprej veljajo ta enotna pravila.
3. Tovorni list podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Podpis se lahko nadomesti z žigom, strojnim vknjižbenim zaznamkom ali na kateri koli drug primeren način.
4. Prevoznik mora na primeren način potrditi prevzem blaga na dvojniku tovornega lista in dvojnik vrniti pošiljatelju.
5. Tovorni list nima učinka nakladnice.
6. Tovorni list se uporablja za vsako pošiljko. Če se pošiljatelj in prevoznik ne dogovorita drugače, se lahko tovorni list nanaša samo na tovor enega vagona.
7. Če gre za prevozno pot, ki se dotika carinskega ozemlja Evropske unije ali ozemlja, na katerem velja enotni tranzitni postopek, mora biti vsaka pošiljka opremljena s tovornim listom, ki izpolnjuje zahteve 7. člena.
8. Enotne vzorce tovornih listov določajo mednarodna združenja prevoznikov v dogovoru z mednarodnimi združenji strank in službami, ki so v državah članicah pristojne za carinske zadeve, ter tudi z vsako medvladno organizacijo za regionalno gospodarsko povezovanje, ki je pristojna za sprejemanje svoje carinske zakonodaje.
9. Tovorni list in njegov dvojnik lahko imata tudi obliko elektronskih podatkovnih zapisov, ki jim je mogoče dati obliko čitljivih zapisov. Postopki, ki se uporabljajo za zapisovanje in obdelavo podatkov, morajo biti funkcionalno enakovredni, zlasti glede dokazne moči tovornega lista, ki jo imajo ti podatki.
7. člen
Vsebina tovornega lista
1. Tovorni list mora vsebovati te podatke:
a) kraj in datum izdaje tovornega lista;
b) ime in naslov pošiljatelja;
c) ime in naslov prevoznika, ki je sklenil prevozno pogodbo;
d) ime in naslov tistega, ki mu je bilo blago dejansko predano, če to ni prevoznik, naveden v točki c);
e) kraj in datum prevzema blaga;
f) kraj izročitve;
g) ime in naslov prejemnika blaga;
h) opis vrste blaga in embalaže; pri nevarnem blagu tudi oznako, ki je določena v Pravilniku o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID);
i) število kosov tovora in posebne oznake in številke, potrebne za prepoznavanje kosovnih pošiljk;
j) številko vagona pri vagonskih pošiljkah;
k) številko železniškega vozila, ki se prevaža na lastnih kolesih, če se preda v prevoz kot blago;
l) pri intermodalnih prevoznih enotah poleg tega tudi vrsto, številko ali druge značilnosti, potrebne za prepoznavanje;
m) bruto maso blaga ali kako drugače izraženo količino blaga;
n) podroben seznam listin, ki jih zahtevajo carinski in drugi upravni organi in so priloženi tovornemu listu ali so na razpolago prevozniku v uradu pristojnega državnega organa ali službi, navedeni v pogodbi;
o) stroške, povezane s prevozom (prevoznina, nadomestila za dodatne storitve, carine in drugi stroški, ki nastanejo od sklenitve pogodbe do izročitve blaga), če jih mora plačati prejemnik blaga, ali druga navedba, da stroške plača prejemnik blaga;
p) izjavo, da za prevoz veljajo ta enotna pravila tudi ob drugačnem dogovoru.
2. Po potrebi mora tovorni list vsebovati tudi te podatke:
a) če prevoz opravljajo zaporedni prevozniki, ime prevoznika, ki mora izročiti blago, če je privolil v to, da je vpisan v tovorni list,
b) stroške, ki jih prevzame pošiljatelj;
c) znesek plačila po povzetju;
d) navedbo vrednosti blaga in znesek zavarovanja redne izročitve;
e) dogovorjeni izročilni rok;
f) dogovorjeno prevozno pot;
g) seznam listin, predanih prevozniku, ki niso omenjene v točki n) prvega odstavka;
h) pošiljateljeve podatke o številu in oznakah plomb, ki jih je pritrdil na vagon.
3. Pogodbenice prevozne pogodbe v tovorni list vpišejo tudi druge podatke, za katere menijo, da so koristni.
8. člen
Odgovornost za podatke v tovornem listu
1. Pošiljatelj je odgovoren za vse stroške in škodo, ki jo ima prevoznik, zato:
a) ker so podatki pošiljatelja v tovornem listu nepravilni, nenatančni ali nepopolni ali pa vpisani na napačnem mestu ali
b) ker je pošiljatelj izpustil podatke, ki jih predpisuje RID.
2. Če na pošiljateljevo zahtevo prevoznik vnese podatke v tovorni list, velja, da je prevoznik pri tem deloval v pošiljateljevem imenu, dokler se ne dokaže nasprotno.
3. Če tovorni list ne vsebuje izjave, določene v točki p) prvega odstavka 7. člena, je prevoznik odgovoren za vse stroške in škodo, ki jih ima zaradi tega upravičenec.
9. člen
Nevarno blago
Če pošiljatelj ni vnesel podatkov, ki jih predpisuje RID, lahko prevoznik blago, kadar okoliščine to zahtevajo, razloži, uniči ali napravi neškodljivo, ne da bi za to moral plačati odškodnino, če ob prevzemu blaga ni poznal njegovih nevarnih lastnosti.
10. člen
Plačilo stroškov
1. Če se pošiljatelj in prevoznik ne dogovorita drugače, potem stroške (prevoznino, nadomestila za dodatne storitve, carine in druge stroške, ki nastanejo od sklenitve pogodbe do izročitve) plača pošiljatelj.
2. Če se na podlagi dogovora med pošiljateljem in prevoznikom stroški prenesejo na prejemnika in če prejemnik ni niti prevzel tovornega lista, niti uveljavljal svojih pravic iz prevozne pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 17. člena, niti spremenil prevozne pogodbe v skladu z 18. členom, potem mora plačati stroške pošiljatelj.
11. člen
Preverjanje
1. Prevoznik ima pravico kadar koli preveriti, ali so izpolnjeni prevozni pogoji in ali pošiljka ustreza podatkom pošiljatelja v tovornem listu. Če se preverjanje nanaša na vsebino pošiljke, se opravi, če je le mogoče, v navzočnosti upravičenca; če pa to ni mogoče, mora prevoznik pritegniti k sodelovanju dve neodvisni priči, če zakoni in predpisi države, v kateri se opravlja preverjanje, ne določajo drugače.
2. Če pošiljka ne ustreza podatkom v tovornem listu ali če niso upoštevane določbe o prevozu pogojno dovoljenega blaga, je treba ugotovitve preverjanja vpisati v tovorni list, ki spremlja blago, in tudi v dvojnik tovornega lista, če ga prevoznik še ima. V tem primeru stroški preverjanja bremenijo blago, če se ne plačajo takoj.
3. Če blago naklada pošiljatelj , ima pravico zahtevati od prevoznika, da preveri stanje blaga in njegove embalaže ter tudi točnost navedb v tovornem listu o številu kosov tovora, njihovih oznakah in številkah ter bruto masi ali drugače izraženi količini. Prevoznik mora opraviti preverjanje, če ima na razpolago za to primerna sredstva. Prevoznik ima pravico do povrnitve stroškov preverjanja. Ugotovitve preverjanja se vpišejo v tovorni list.
12. člen
Dokazna moč tovornega lista
1. Dokler se ne dokaže nasprotno, se tovorni list uporablja kot dokaz o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe ter o prevoznikovem prevzemu blaga.
2. Če je blago nakladal prevoznik, se tovorni list uporablja, dokler se ne dokaže nasprotno, kot dokaz, da stanje blaga in njegove embalaže ustreza podatkom v tovornem listu, če pa takih podatkov ni, o njegovem na videz dobrem stanju v trenutku, ko ga je prevoznik prevzel, ter o točnosti navedb v tovornem listu glede števila kosov tovora, njihovih oznak in številk ter glede bruto mase ali drugače izražene količine.
3. Če je blago nakladal pošiljatelj, se tovorni list uporablja, dokler se ne dokaže nasprotno, kot dokaz, da stanje blaga in njegove embalaže ustreza podatkom v tovornem listu, če pa takih podatkov ni, o njegovem na videz dobrem stanju ter o točnosti navedb iz drugega odstavka samo, če jih je prevoznik preveril in svoje ugotovitve o skladnosti vpisal v tovorni list.
4. Tovorni list pa se ne more uporabiti kot dokaz, če vsebuje utemeljeni pridržek. Razlog za tak pridržek je lahko zlasti, da prevoznik ni imel na razpolago primernih sredstev, s katerimi bi lahko preveril pravilnost podatkov v tovornem listu.
13. člen
Nakladanje in razkladanje blaga
1. Pošiljatelj in prevoznik se dogovorita, kdo je odgovoren za nakladanje in razkladanje blaga. Če takega dogovora ni, je za nakladanje in razkladanje kosovnih pošiljk odgovoren prevoznik, za vagonske pošiljke pa je za nakladanje odgovoren pošiljatelj, za razkladanje po izročitvi pa prejemnik.
2. Če blago naklada pošiljatelj, je odgovoren za vse posledice nepravilnega nakladanja, zlasti pa mora prevozniku povrniti zaradi njega nastalo škodo. Prevoznik mora dokazati, da je bilo nakladanje nepravilno.
14. člen
Embalaža
Pošiljatelj je odgovoren prevozniku za vso škodo in stroške, ki nastanejo, če ni embalaže ali če je pomanjkljiva, razen če pomanjkljivost ni bila očitna ali znana prevozniku ob prevzemu blaga in glede tega ni izrazil nobenih pridržkov.
15. člen
Izvajanje predpisov upravnih organov
1. Pošiljatelj mora tovornemu listu priložiti listine, potrebne zaradi carinskih predpisov in predpisov drugih upravnih organov, ki morajo biti izpolnjene še pred izročitvijo blaga, ali pa jih dati na razpolago prevozniku ter mu dati tudi vse potrebne informacije.
2. Prevozniku ni treba preveriti, ali so te listine in informacije pravilne in zadostne. Pošiljatelj je odgovoren prevozniku za vso škodo, ki nastane, če teh listin ali informacij ni, če so nepopolne ali nepravilne, razen če za to ni kriv prevoznik.
3. Prevoznik je odgovoren za posledice izgube ali nepravilne uporabe listin, ki so navedene v tovornem listu in so mu priložene ali shranjene pri prevozniku, razen če niso bile izgubljene ali je nastala škoda zaradi njihove nepravilne uporabe zaradi okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti in katerih posledic ni mogel preprečiti. Ni pa mu treba plačati višje odškodnine kot pri izgubi blaga.
4. Pošiljatelj lahko z zaznamkom v tovornem listu, prejemnik pa z odredbo po tretjem odstavku 18. člena, zahteva:
a) da je sam ali njegov pooblaščeni zastopnik navzoč pri carinskih ali drugih upravnih postopkih, da lahko da zahtevane informacije ali pojasnila;
b) da sam ali njegov pooblaščeni zastopnik opravi carinske ali druge upravne postopke, če to dopuščajo zakoni in predpisi države, v kateri se izvajajo predpisi omenjenih organov;
c) da plača carine in druge stroške, če to dopuščajo zakoni in predpisi države, v kateri se izvajajo navedeni postopki, če je sam ali njegov pooblaščeni zastopnik navzoč pri izvajanju carinskih ali drugih upravnih postopkov ali pa jih izvaja.
V teh primerih si ne pošiljatelj ne prejemnik blaga, ki ima pravico do razpolaganja z blagom, ne njun zastopnik ne sme prilastiti blaga.
5. Če je za izvajanje carinskih ali drugih upravnih postopkov pošiljatelj določil kraj, na katerem to zaradi veljavnih predpisov ni mogoče, ali če je v ta namen določil kak drug postopek, ki ga ni mogoče izvesti, ravna prevoznik tako, kot misli, da je najbolje za upravičenca, in o svojem ravnanju obvesti pošiljatelja.
6. Če se je pošiljatelj zavezal plačati carino, lahko prevoznik opravi carinske postopke po lastni izbiri med potjo ali pa v namembnem kraju.
7. Če prejemnik blaga ni prevzel tovornega lista v roku, ki ga določajo predpisi, veljavni v namembnem kraju, lahko prevoznik ukrepa v skladu s 5. členom.
8. Pošiljatelj mora poskrbeti, da je blago pakirano in pokrito v skladu s carinskimi predpisi ali drugimi predpisi upravnih organov. Če pošiljatelj blaga ni pakiral ali pokril v skladu s temi predpisi, lahko za to poskrbi prevoznik; nastali stroški bremenijo blago.
16. člen
Izročilni rok
1. O izročilnem roku se dogovorita pošiljatelj in prevoznik. Če takega dogovora ni, izročilni rok ne sme presegati roka, ki izhaja iz drugega do četrtega odstavka.
2. Ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka so najdaljši izročilni roki:
a) za vagonske pošiljke:
– odpravni rok: 12 ur;
– prevozni rok za vsakih začetih 400 km: 24 ur;
b) za kosovne pošiljke:
– odpravni rok: 24 ur;
– prevozni rok za vsakih začetih 200 km: 24 ur.
Razdalja pomeni dogovorjeno pot, če te ni, pa najkrajšo možno prevozno pot.
3. Prevoznik lahko določi dodatne roke trajanja prevoza v teh primerih:
a) pošiljke, ki se prevažajo:
– po progah z različno tirno širino;
– po morju ali celinskih vodah;
– po cesti, če ni železniške povezave;
c) izjemne okoliščine, ki povzročajo izjemno povečanje prometa ali izjemne težave pri obratovanju.
Dolžina dodatnih rokov mora biti navedena v splošnih prevoznih pogojih.
4. Izročilni rok začne teči s prevzemom blaga; podaljša se za čas ustavitve brez krivde prevoznika. Izročilni rok ne teče ob nedeljah in zakonsko določenih praznikih.
17. člen
Izročitev
1. Prevoznik mora prejemniku na kraju, ki je predviden za izročitev, v zameno za potrdilo o prejemu in plačilu terjatev iz prevozne pogodbe predati tovorni list in izročiti blago.
2. Šteje se, da sta izročitvi prejemniku, če je v skladu s predpisi, veljavnimi v kraju izročitve, enakovredna:
a) predaja blaga carinski ali davčni upravi v njenih delovnih ali skladiščnih prostorih, če ti niso pod prevoznikovim nadzorom;
b) uskladiščenje blaga pri prevozniku, špediterju ali v javnem skladišču.
3. Po prispetju blaga v namembni kraj lahko prejemnik zahteva od prevoznika, da mu preda tovorni list in izroči blago. Če se ugotovi izguba blaga ali če blago ne prispe v roku, določenem v prvem odstavku 29. člena, lahko prejemnik v svojem imenu uveljavlja proti prevozniku svoje pravice iz prevozne pogodbe.
4. Upravičenec lahko tudi po prejemu tovornega lista in plačilu terjatev iz prevozne pogodbe zavrne prevzem blaga, dokler se ne ugodi njegovi zahtevi po preverjanju, da se ugotovi domnevna izguba ali poškodba blaga.
5. Blago se sicer izroča po predpisih, veljavnih v kraju izročitve.
6. Če je bilo blago izročeno prejemniku, ne da bi bilo prej plačano ustrezno plačilo po povzetju, mora prevoznik pošiljatelju povrniti škodo do zneska plačila po povzetju, kar pa ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve stroškov do prejemnika.
18. člen
Pravica do razpolaganja z blagom
1. Pošiljatelj ima pravico razpolagati z blagom in spremeniti prevozno pogodbo s poznejšimi odredbami. Še zlasti lahko od prevoznika zahteva, da:
a) blaga ne prevaža naprej;
b) odloži izročitev blaga;
c) izroči blago drugemu prejemniku, kot je naveden v tovornem listu;
d) izroči blago na drugem kraju izročitve, kot je naveden v tovornem listu.
2. Pošiljateljeva pravica, da spremeni prevozno pogodbo, preneha, ne glede na to, ali ima dvojnik tovornega lista, v teh primerih:
a) prejemnik je prevzel tovorni list;
b) prejemnik je sprejel blago;
c) prejemnik je uveljavil svoje pravice v skladu s tretjim odstavkom 17. člena;
d) prejemnik ima v skladu s tretjim odstavkom pravico odrejati; od tistega trenutka naprej se mora prevoznik ravnati po odredbah in navodilih prejemnika.
3. Če je v tovornem listu opomba pošiljatelja o nasprotnem, ima prejemnik pravico spremeniti prevozno pogodbo od izdaje tovornega lista naprej.
4. Pravica prejemnika, da spremeni prevozno pogodbo, preneha, če je prejemnik:
a) že prevzel tovorni list;
b) sprejel blago;
c) uveljavil svoje pravice v skladu s tretjim odstavkom 17. člena;
d) v skladu s petim odstavkom dal navodila za izročitev blaga drugi osebi in je ta v skladu s tretjim odstavkom 17. člena že uveljavila svoje pravice.
5. Če je prejemnik blaga dal navodila za izročitev blaga drugi osebi, ta nima pravice spreminjati prevozne pogodbe.
19. člen
Uresničevanje pravice do razpolaganja z blagom
1. Če pošiljatelj hoče spremeniti prevozno pogodbo s poznejšimi odredbami ali v primeru iz tretjega odstavka 18. člena prejemnik, mora prevozniku predložiti dvojnik tovornega lista, v katerega je treba vpisati spremembe.
2. Pošiljatelj ali v primeru iz tretjega odstavka 18. člena prejemnik blaga mora prevozniku povrniti vse stroške in vso škodo, ki nastanejo zaradi izvajanja poznejših sprememb.
3. Poznejše spremembe morajo biti mogoče, dopustno in primerno izvedljive v trenutku, ko odredbe prejme tisti, ki naj bi jih izvajal, in še zlasti ne smejo motiti običajnega prevoznikovega delovanja niti škodovati pošiljateljem ali prejemnikom drugih pošiljk.
4. Poznejše spremembe ne smejo imeti za posledico delitve pošiljke.
5. Če prevoznik glede na pogoje iz tretjega odstavka prejetih odredb ne more izvesti, mora o tem nemudoma obvestiti tistega, ki jih je dal.
6. Če je prevoznik kriv, je odgovoren za posledice, da poznejše spremembe ne izvede ali jo izvede pomanjkljivo. Ni pa mu treba plačati višje odškodnine kot ob izgubi blaga.
7. Če prevoznik izvede pošiljateljeve poznejše spremembe, ne da bi zahteval predložitev dvojnika tovornega lista, prevoznik prejemniku jamči za škodo, ki zaradi tega nastane, če je bil dvojnik tovornega lista blaga predan prejemniku. Prevozniku pa ni treba plačati višje odškodnine kot pri izgubi blaga.
20. člen
Okoliščine, ki ovirajo prevoz
1. Če okoliščina ovira prevoz, prevoznik odloči, ali je smiselno, da brez drugih ukrepov samo spremeni prevozno pot in nadaljuje prevoz blaga, ali pa je v interesu imetnika razpolagalne pravice, da ga prevoznik zaprosi za ustrezno navodilo, pri čemer mu sporoči vse potrebne podatke, ki jih ima na razpolago.
2. Če s prevozom blaga ni mogoče nadaljevati, prevoznik prosi za navodilo imetnika razpolagalne pravice. Če prevoznik ne more dobiti navodila v primernem času, mora izvesti ukrepe, za katere meni, da najbolje ustrezajo koristim imetnika razpolagalne pravice.
21. člen
Okoliščine, ki ovirajo izročitev
1. Če okoliščine ovirajo izročitev, mora prevoznik o tem nemudoma obvestiti pošiljatelja in ga zaprositi za navodila, razen če ni pošiljatelj z ustrezno izjavo, vpisano v tovorni list, zahteval, da se blago ob nastopu okoliščin, ki ovirajo izročitev, vrne njemu.
2. Če okoliščine, ki ovirajo izročitev, prenehajo, preden pošiljateljeva navodila prispejo do prevoznika, je treba blago izročiti prejemniku. O tem je treba nemudoma obvestiti pošiljatelja.
3. Če prejemnik zavrne prevzem blaga, ima pošiljatelj pravico dati ustrezna navodila, tudi če ne more predložiti dvojnika tovornega lista.
4. Če se okoliščine, ki ovirajo izročitev, pojavijo po tem, ko prejemnik spremeni prevozno pogodbo v skladu s tretjim do petim odstavkom 18. člena, mora prevoznik o tem obvestiti prejemnika.
22. člen
Posledice okoliščin, ki ovirajo prevoz in izročitev
1. Prevoznik ima pravico do povrnitve stroškov, ki jih je imel:
a) pri zahtevanju navodil;
b) izvajanju prejetih navodil;
c) zato ker navodil, ki jih je zahteval, ni prejel oziroma jih ni prejel pravočasno;
e) zato ker je sprejel odločitev v skladu s prvim odstavkom 20. člena, ne da bi zahteval navodila; razen če niso ti stroški nastali po njegovi krivdi. Prevoznik ima še zlasti pravico zaračunati prevoznino, ki velja za opravljeno prevozno pot in lahko prilagodi izročilni rok tej poti.
2. V primerih iz drugega odstavka 20. člena in prvega odstavka 21. člena lahko prevoznik nemudoma razloži blago na stroške upravičenca. Po razložitvi velja prevoz za končanega. Po tem mora prevoznik blago hraniti za imetnika razpolagalne pravice. Prevoznik pa lahko hrambo blaga zaupa tudi tretji osebi in je v tem primeru odgovoren samo za skrbno izbiranje te tretje osebe. Blago ostane še naprej obremenjeno s terjatvami iz prevozne pogodbe in vsemi drugimi stroški.
3. Prevoznik lahko poskrbi za prodajo blaga, ne da bi čakal na navodila upravičenca, če gre za pokvarljivo blago ali če stanje blaga upravičuje tak ukrep ali če stroški hrambe niso sorazmerni z vrednostjo blaga. Za prodajo blaga lahko poskrbi tudi v drugih primerih, če v primernem roku ne prejme nasprotnih navodil upravičenca, katerih izvedba se lahko upravičeno zahteva od njega.
4. Če se blago proda, se iztržek od prodaje po odbitku stroškov, ki bremenijo blago, da na razpolago upravičencu. Če je iztržek od prodaje manjši od teh stroškov, mora razliko poravnati pošiljatelj.
5. Vrsta in način prodaje se določita v skladu z zakoni in predpisi, veljavnimi v kraju, v katerem je blago, ali pa v skladu s poslovnimi običaji tega kraja.
6. Če pošiljatelj pri okoliščinah, ki ovirajo prevoz ali izročitev, ne da navodil v primernem času in če se okoliščine, ki ovirajo prevoz ali izročitev, ne dajo odpraviti v skladu z drugim in tretjim odstavkom, lahko prevoznik pošlje blago nazaj pošiljatelju na njegove stroške, ali če je to upravičeno, blago uniči.
III. del
Odgovornost
23. člen
Podlaga za odgovornost
1. Prevoznik je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi celotne ali delne izgube ali poškodbe blaga od prevzema blaga do njegove izročitve ter tudi prekoračitve izročilnega roka, ne glede na to, katera železniška infrastruktura se uporablja.
2. Prevoznik ni odgovoren, če je izguba, poškodba ali prekoračitev izročilnega roka nastala po krivdi upravičenca ali zaradi upravičenčeve odredbe, za katero ni kriv prevoznik, ali pomanjkljivosti blaga samega (kvarjenje blaga, kalo itd.) ali okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti.
3. Prevoznik ni odgovoren, če je izguba ali poškodba nastala zaradi posebne nevarnosti, povezane z eno ali več navedenimi okoliščinami:
a) prevoz v odprtih vagonih v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji ali če je tako izrecno dogovorjeno in vpisano v tovorni list; za blago v intermodalnih prevoznih enotah in zaprtih cestnih vozilih, ki se prevažajo na železniških vagonih, ne velja, da se prevaža v odprtih vagonih, razen če se blago ne poškoduje zaradi vremenskih vplivov; če pošiljatelj pri prevozu blaga v odprtih vagonih uporablja ponjave, je prevoznik odgovoren samo v enakem obsegu, kot je odgovoren pri prevozu v odprtih vagonih brez ponjav, celo če gre pri tem za blago, ki se v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji ne prevaža v odprtih vagonih;
b) odsotnost ali pomanjkljivosti embalaže pri blagu, ki se glede na svojo naravo lahko ob odsotnosti ali pomanjkljivosti embalaže izgubi ali poškoduje;
c) pošiljateljevo nakladanje blaga ali prejemnikovo razkladanje blaga;
d) narava blaga, zaradi katere se lahko blago popolnoma ali delno izgubi ali poškoduje zlasti zaradi zloma, rjavenja, kvarjenja, izsušitve ali razsutja;
e) nepravilno, netočno ali nepopolno označevanje ali oštevilčenje kosov tovora;
f) prevoz živih živali;
f) prevoz, ki ga mora v skladu z ustreznimi določbami ali dogovorom, sklenjenim med pošiljateljem in prevoznikom ter vpisanim v tovorni list spremljati spremljevalec; to velja, če je izguba ali poškodba nastala zaradi nevarnosti, ki naj bi jo preprečil spremljevalec.
24. člen
Odgovornost pri prevozu železniških vozil kot blaga
1. Pri prevozu železniških vozil, ki se prevažajo na lastnih kolesih in so bila predana v prevoz kot blago, je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi izgube ali poškodbe železniškega vozila ali njegovih sestavnih delov od prevzema do izročitve ter tudi zaradi prekoračitve izročilnega roka, razen če prevoznik dokaže, da ta škoda ni nastala po njegovi krivdi.
2. Prevoznik ni odgovoren za izgubo nepritrjenih sestavnih delov, ki niso napisani na obeh straneh vozila, ali v popisu, ki ga spremlja.
25. člen
Dokazno breme
1. Prevoznik nosi dokazno breme, da je izguba, poškodba ali prekoračitev izročilnega roka nastala zaradi enega od dejstev, navedenih v drugem odstavku 23. člena.
2. Če prevoznik dokaže, da je izguba ali poškodba glede na okoliščine danega primera lahko nastala zaradi ene ali več posebnih nevarnosti, navedenih v tretjem odstavku 23. člena, se domneva, da je škoda dejansko tako nastala. Toda upravičenec ima pravico dokazati, da škoda ni oziroma ni v celoti nastala zaradi ene od teh nevarnosti.
3. Domneva iz drugega odstavka v primeru, navedenem v točki a) tretjega odstavka 23. člena, ne velja, če je izguba izredno velika ali če je bil izgubljen cel kos tovora.
26. člen
Zaporedni prevozniki
Če prevoz, ki ga ureja ena sama prevozna pogodba, opravlja več zaporednih prevoznikov, potem vsak prevoznik, s tem da prevzame blago s tovornim listom, postane pogodbenica prevozne pogodbe v skladu s to listino in prevzame obveznosti, ki iz nje izhajajo. V tem primeru je vsak prevoznik odgovoren za prevoz na vsej poti do izročitve.
27. člen
Nadomestni prevoznik
1. Če prevoznik izvedbo prevoza v celoti ali delno zaupa nadomestnemu prevozniku, ne glede na to, ali ima na podlagi prevozne pogodbe do tega pravico ali ne, ostane prevoznik kljub temu še naprej odgovoren za celoten prevoz.
2. Vse določbe teh enotnih pravil, ki določajo prevoznikovo odgovornost, veljajo tudi za odgovornost nadomestnega prevoznika za prevoz, ki ga opravlja. Če je vložena tožba proti uslužbencem in drugim osebam, katerih storitve uporablja nadomestni prevoznik za opravljanje prevoza, je treba uporabiti 36. in 41. člen.
3. Kateri koli poseben dogovor, s katerim prevoznik prevzema obveznosti, ki mu jih ne nalagajo ta enotna pravila, ali se odpove pravicam, ki jih ima po njih, se nanaša na nadomestnega prevoznika, če je v to izrecno privolil v pisni obliki. Ne glede na to, ali se je nadomestni prevoznik s tem strinjal ali ne, za prevoznika še naprej veljajo iz takega posebnega dogovora izhajajoče obveznosti oziroma odpovedi pravicam.
4. Če sta prevoznik in nadomestni prevoznik odgovorna in v obsegu, v katerem sta odgovorna, sta odgovorna solidarno.
5. Skupen znesek odškodnine, ki ga je mogoče zaračunati prevozniku, nadomestnemu prevozniku ter njunim uslužbencem in drugim osebam, katerih storitve uporablja za opravljanje prevoza, ne presega najvišjih dopustnih zneskov, določenih v teh enotnih pravilih.
6. Ta člen ne vpliva na pravice do povrnitve stroškov med prevoznikom in nadomestnim prevoznikom.
28. člen
Domneva o izgubi ali škodi pri ponovni predaji pošiljke
1 . Če se pošiljka, ki je bila predana v prevoz v skladu s temi enotnimi pravili, znova preda v skladu z njimi in se po tej ponovni predaji ugotovi delna izguba ali poškodba, se domneva, da je ta delna izguba ali poškodba nastala med veljavnostjo zadnje prevozne pogodbe, če je pošiljka ostala v hrambi prevoznika in je bila ponovno predana v istem stanju, v katerem je prispela v kraj ponovne predaje.
2. Ta domneva velja tudi, če za prevozno pogodbo, veljavno pred ponovno predajo, niso veljala ta enotna pravila, vendar le, če bi ta pravila veljala za direktno pošiljko od kraja predaje v prevoz do končnega namembnega kraja.
3. Ta domneva velja tudi, če je za prevozno pogodbo, veljavno pred ponovno predajo, veljala kaka druga konvencija o direktnem mednarodnem železniškem prevozu blaga, primerljiva s temi enotnimi pravili, in če taka konvencija vsebuje enako pravno domnevo v korist pošiljk, ki so bile predane v skladu s temi pravili.
29. člen
Domneva o izgubi blaga
1. Upravičenec lahko blago obravnava kot izgubljeno, ne da bi mu bilo treba predložiti za to še dodatne dokaze, če blago v 30 dneh po poteku izročilnega roka ni bilo izročeno prejemniku ali mu dano na razpolago.
2. Upravičenec lahko ob prejemu odškodnine za izgubljeno blago pisno zahteva, naj ga nemudoma obvestijo, če se blago najde v enem letu po plačilu odškodnine. Prevoznik pisno potrdi tako zahtevo.
3. Upravičenec lahko v 30 dneh po prejemu obvestila iz drugega odstavka zahteva, da se mu blago izroči v zameno za plačilo stroškov, ki izhajajo iz prevozne pogodbe, in povrnitev prejete odškodnine, od katere se, če je to primerno, odštejejo v tej odškodnini vsebovani stroški. Upravičenec pa ohrani svoje pravice do odškodnine zaradi prekoračitve izročilnega roka v skladu s 33. in 35. členom.
4. Če se ne vloži zahteva, omenjena v drugem odstavku, ali če se v roku, navedenem v tretjem odstavku, ne izda nobeno navodilo, ali če se blago najde pozneje kot leto dni po izplačilu odškodnine, potem prevoznik razpolaga z blagom v skladu z zakoni in predpisi, ki veljajo v kraju, v katerem je blago.
30. člen
Odškodnina pri izgubi
1. Pri popolni ali delni izgubi blaga mora prevoznik plačati le odškodnino, ki se izračuna na podlagi borzne cene, ali če je primerno, cene na trgu, če pa nobena od teh dveh vrst cen ni na razpolago, na podlagi običajne vrednosti blaga iste vrste in kakovosti na dan in v kraju, v katerem je bilo blago prevzeto.
2. Odškodnina ne presega 17 obračunskih enot za manjkajoči kilogram bruto mase.
3. Pri izgubi železniškega vozila na lastnih kolesih, ki je bilo predano v prevoz kot blago, ali intermodalne prevozne enote ali njunih sestavnih delov se odškodnina omejuje izključno na običajno vrednost vozila ali intermodalne prevozne enote ali njunih sestavnih delov na dan in v kraju izgube. Če dneva ali kraja izgube ni mogoče ugotoviti, se odškodnina omejuje na običajno vrednost na dan in v kraju prevzema.
4. Prevoznik mora poleg tega povrniti prevoznino, že plačane carine in druge zneske, plačane v zvezi s prevozom izgubljenega blaga, razen trošarin za blago, ki se prevaža med postopkom odmerjanja davka.
31. člen
Odgovornost za kalo pri prevozu
1. Za blago, pri katerem zaradi njegovih lastnosti pri prevozu praviloma prihaja do kala, je prevoznik ne glede na dolžino prevožene poti odgovoren le za tisti del kala, ki presega te odstotne vrednosti:
a) dva odstotka mase pri tekočem ali v vlažnem stanju predanem blagu;
b) en odstotek mase pri suhem blagu.
2. Na omejitev odgovornosti iz prvega odstavka se prevoznik ne more sklicevati, če se glede na okoliščine v danem primeru dokaže, da izguba ni nastala zaradi vzrokov, za katere veljajo navedeni dopustni odstotki.
3. Če se več kosov tovora prevaža z istim tovornim listom, se izračuna kalo za vsak kos tovora, če je njegova masa ob predaji v prevoz posamično navedena v tovornem listu ali pa jo je mogoče ugotoviti na kak drug način.
4. Pri popolni izgubi blaga ali izgubi posameznih kosov tovora pri izračunavanju odškodnine za kalo ni nobenega odbitka.
5. Ta člen ne vpliva na določbe 23. in 25. člena.
32. člen
Odškodnina pri poškodbi blaga
1. Pri poškodbi blaga mora prevoznik plačati le odškodnino, ki ustreza zmanjšanju vrednosti blaga. Izračun tega zneska mora temeljiti na odstotku, za katerega se zmanjša vrednost blaga, določena v skladu s 30. členom.
2. Odškodnina ne presega:
a) zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri popolni izgubi pošiljke, če se je zaradi poškodbe zmanjšala vrednost vse pošiljke;
b) zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri izgubi dela pošiljke, ki se mu je zmanjšala vrednost, če se je zaradi poškodbe zmanjšala vrednost le delu pošiljke.
3. Pri poškodbi železniškega vozila na lastnih kolesih, ki je bilo predano v prevoz kot blago, ali intermodalne prevozne enote ali njunih sestavnih delov se odškodnina omejuje le na stroške popravila. Odškodnina ne presega zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri izgubi.
4. Prevoznik mora razen tega povrniti tudi stroške, določene v četrtem odstavku 30. člena, in sicer v razmerju, določenem v prvem odstavku.
33. člen
Odškodnina pri prekoračitvi izročilnega roka
1. Če je zaradi prekoračitve izročilnega roka nastala škoda, kamor lahko spada tudi poškodba, mora prevoznik plačati odškodnino, ki ne presega štirikratne prevoznine.
2. Pri popolni izgubi blaga ni treba poleg odškodnine, določene v 30. členu, plačati še odškodnine, določene v prvem odstavku.
3. Pri delni izgubi blaga odškodnina iz prvega odstavka ne presega štirikratne prevoznine za tisti del pošiljke, ki ni izgubljen.
4. Pri poškodbi blaga, ki ni nastala zaradi prekoračitve izročilnega roka, se, če je ustrezno, poleg odškodnine, določene v 32. členu, plača tudi odškodnina, določena v prvem odstavku.
5. V nobenem primeru skupna vsota odškodnine iz prvega odstavka in odškodnin iz 30. in 32. člena ne sme presegati odškodnine, ki bi jo bilo treba plačati pri popolni izgubi blaga.
6. Če je v skladu s prvim odstavkom 16. člena izročilni rok določen z dogovorom, je lahko v njem odškodninska določba, ki se ne ujema s tisto iz prvega odstavka. Če se v tem primeru prekoračijo izročilni roki iz drugega do četrtega odstavka 16. člena, lahko upravičenec zahteva odškodnino, določeno v omenjenem dogovoru, ali pa odškodnino, določeno v prvem do petem odstavku.
34. člen
Odškodnina pri navedbi vrednosti
Pošiljatelj in prevoznik se lahko dogovorita, da pošiljatelj v tovornem listu navede vrednost blaga, ki presega največjo dopustno vrednost, predvideno v drugem odstavku 30. člena. V tem primeru se namesto te največje dopustne vrednosti upošteva znesek, naveden v tovornem listu.
35. člen
Odškodnina pri zavarovanju redne izročitve
Pošiljatelj in prevoznik se lahko dogovorita, da pošiljatelj z vpisom številčnega zneska v tovorni list zavaruje redno izročitev ob izgubi, poškodbi ali prekoračitvi izročilnega roka. Pri zavarovanju redne izročitve se lahko poleg odškodnin, določenih v 30., 32. in 33. členu, zahteva dodatna odškodnina za dokazano izgubo ali škodo do navedenega zneska.
36. člen
Izguba pravice do omejitve odgovornosti
Omejitve odgovornosti, določene v tretjem odstavku 15. člena, šestem in sedmem odstavku 19. člena, 30. členu in 32. do 35. členu, ne veljajo, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene namenoma ali iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.
37. člen
Preračunavanje in obresti
1. Če je treba pri izračunavanju odškodnine preračunati zneske, izražene v tuji valuti, se ti preračunajo po tečaju, ki velja na dan in v kraju plačila odškodnine.
2. Upravičenec lahko na podlagi dolžne odškodnine zahteva petodstotne letne obresti, ki začnejo teči na dan vložitve zahtevka iz 43. člena, če pa zahtevka ni vložil, na dan, ko se začne sodni postopek.
3. Če upravičenec prevozniku v sprejemljivem za to določenem roku ne predloži dokaznih dokumentov, potrebnih za dokončno obravnavo zahtevka, obresti ne tečejo od poteka tega roka do dejanske predložitve dokaznih dokumentov.
38. člen
Odgovornost v železniško-pomorskem prometu
1. Pri železniško-pomorskih prevozih po pomorskih progah v skladu s prvim odstavkom 24. člena te konvencije lahko vsaka država članica zahteva, da se ustrezen zaznamek vpiše v seznam prog, za katere veljajo enotna pravila, in s tem dopolni razloge za popolno oprostitev odgovornosti iz 23. člena še z vsemi navedenimi:
a) požar, če prevoznik dokaže, da ni nastal niti po njegovi krivdi niti po krivdi poveljnika, ladijske posadke, krmarja ali oseb v službi prevoznika;
b) reševanje ali poskus reševanja življenj ali dobrin na morju;
c) skladiščenje blaga na krovu, če je pošiljatelj v tovornem listu izrazil, da se strinja s tem , če blago ni v vagonih;
d) nevarnosti in nesreče na morju ali v drugih plovnih vodah.
2. Prevoznik se lahko sklicuje na razloge za oprostitev odgovornosti, ki so navedeni v prvem odstavku, samo če dokaže, da je izguba, poškodba ali prekoračitev izročilnega roka nastala med prevozom po morju od nakladanja blaga na ladjo do razkladanja blaga z nje.
3. Če se prevoznik sklicuje na razloge za oprostitev odgovornosti, ki so navedeni v prvem odstavku, je kljub temu odgovoren, če upravičenec dokaže, da je izguba, poškodba ali prekoračitev izročilnega roka nastala po krivdi prevoznika, poveljnika, ladijske posadke, krmarja ali oseb v službi prevoznika.
4. Če opravlja prevoz na pomorski progi več podjetij, ki so vpisana v seznam prog iz prvega odstavka 24. člena konvencije, mora za vsa podjetja veljati enak režim odgovornosti. Če so bila ta podjetja vpisana v seznam na zahtevo več držav članic, je za uporabo teh predpisov o odgovornosti potrebno predhodno soglasje teh držav.
5. O ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu s prvim in četrtim odstavkom, je treba obvestiti generalnega sekretarja. Ti ukrepi ne začnejo veljati pred potekom tridesetih dni od dneva, ko generalni sekretar o njih obvesti druge države članice. Ti ukrepi ne veljajo za pošiljke, ki so na poti.
39. člen
Odgovornost pri jedrskih nesrečah
Prevoznik je oproščen odgovornosti, ki jo ima po enotnih pravilih, če je škodo povzročila jedrska nesreča in je zanjo po zakonih in predpisih države o odgovornosti na področju jedrske energije odgovoren upravljavec jedrske naprave ali njemu enakovredna oseba.
40. člen
Osebe, za katere je odgovoren prevoznik
Prevoznik je odgovoren za svoje uslužbence in druge osebe, katerih storitve uporablja pri prevozu, če jih opravljajo v okviru svojih nalog. Upravljavci železniške infrastrukture, po kateri se odvija prevoz, se štejejo za osebe, storitve katerih prevoznik uporablja za opravljanje prevoza.
41. člen
Druge tožbe
1. V vseh primerih, za katere veljajo enotna pravila, se lahko vsaka odškodninska tožba, ne glede na to, na kateri pravni podlagi temelji, vloži proti prevozniku samo v skladu s pogoji in omejitvami teh enotnih pravil.
2. To velja tudi za tožbe proti uslužbencem ali drugim osebam, za katere je prevoznik odgovoren na podlagi 40. člena.
IV. del
Uveljavljanje pravic
42. člen
Ugotavljanje delne izgube ali poškodbe
1. Če prevoznik odkrije poškodbo ali delno izgubo ali domneva, da je nastala, ali če to trdi upravičenec, mora prevoznik nemudoma, in če je mogoče, v navzočnosti upravičenca sestaviti zapisnik o dejanskem stanju, v katerega glede na vrsto škode vpiše stanje blaga, njegovo maso in po možnosti obseg in vzrok škode in tudi čas njenega nastanka.
2. Izvod tega zapisnika se brezplačno izroči upravičencu.
3. Če se upravičenec ne strinja z ugotovitvami v zapisniku, lahko zahteva, naj stanje in maso blaga ter vzrok in znesek škode ugotovi izvedenec, ki ga imenujeta stranki prevozne pogodbe ali sodišče. Postopek določajo zakoni in predpisi države, v kateri izvedenec opravi to ugotavljanje.
43. člen
Zahtevki
1. Zahtevke v zvezi s prevozno pogodbo je treba v pisni obliki poslati prevozniku, proti kateremu se lahko zahtevki sodno uveljavljajo.
2. Zahtevke lahko vložijo osebe, ki imajo pravico sodno uveljavljati zahtevke proti prevozniku.
3. Če pošiljatelj vloži zahtevek, mora predložiti dvojnik tovornega lista. V nasprotnem primeru mora predložiti soglasje prejemnika blaga ali dokazati, da je zavrnil prevzem blaga.
4. Če prejemnik vloži zahtevek, mora predložiti tovorni list, če mu je bil izročen.
5. Tovorni list, njegov dvojnik in vse druge listine, ki jih upravičenec želi priložiti zahtevku, mora predložiti kot izvirnike ali kopije, ki morajo biti ustrezno overjene, če prevoznik tako zahteva.
6. Pri obravnavi zahtevka lahko prevoznik zahteva predložitev izvirnikov tovornega lista, njegovega dvojnika ali potrdila o plačilu po povzetju, da nanje vpiše končno odločitev.
44. člen
Osebe, ki lahko sodno uveljavljajo zahtevke proti prevozniku
1. Ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka lahko pravice iz prevozne pogodbe sodno uveljavljata:
a) pošiljatelj do trenutka, ko prejemnik:
1. prevzame tovorni list,
2. sprejme blago ali
3. uveljavi pravice, ki jih ima v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ali tretjim odstavkom 18. člena;
b) prejemnik blaga po tem, ko:
1. prevzame tovorni list,
2. sprejme blago ali
3. uveljavi pravice, ki jih ima v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ali tretjim odstavkom 18. člena.
2. Prejemnikova pravica, da sodno uveljavlja zahtevek, preneha v trenutku, ko je oseba, ki jo prejemnik imenuje v skladu s petim odstavkom 18. člena, prevzela tovorni list, sprejela blago ali uveljavila pravice, ki jih ima v skladu s tretjim odstavkom 17. člena.
3. Zahtevek za povrnitev zneskov, ki so bili plačani na podlagi prevozne pogodbe, lahko sodno uveljavi le oseba, ki jih je plačala.
4. Zahtevek, ki se nanaša na plačilo po povzetju, lahko sodno uveljavlja le pošiljatelj.
5. Pošiljatelj mora pri sodnem uveljavljanju zahtevkov predložiti dvojnik tovornega lista. V nasprotnem primeru mora predložiti pooblastilo prejemnika ali dokazati, da je prejemnik zavrnil prevzem blaga. Če je treba, mora pošiljatelj dokazati, da tovornega lista ni ali pa je izgubljen.
6. Prejemnik mora pri sodnem uveljavljanju zahtevkov predložiti tovorni list, če mu je bil izročen.
45. člen
Prevozniki, proti katerim se lahko zahteve sodno uveljavljajo
1. Ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka se lahko pravice iz prevozne pogodbe uveljavljajo le proti prvemu, zadnjemu ali tistemu prevozniku, ki je opravil tisti del prevoza, med katerim se je pojavilo dejstvo, s katerim se utemeljuje zahtevek.
2. Če je pri prevozu, ki ga zaporedno opravlja več prevoznikov, tisti prevoznik, ki mora izročiti blago, na podlagi svojega soglasja vpisan v tovorni list, se lahko zahtevki iz prvega odstavka proti njemu sodno uveljavljajo, tudi če ni prejel niti blaga niti tovornega lista.
3. Zahtevki za vračilo zneskov, ki so bili vplačani na podlagi prevozne pogodbe, se lahko sodno uveljavljajo proti prevozniku, ki je plačilo prejel ali v korist katerega je bilo plačilo prejeto.
4. Zahtevki v zvezi s plačili po povzetju se lahko uveljavljajo le proti prevozniku, ki je prevzel blago v kraju predaje v prevoz.
5. Z vložitvijo nasprotnega zahtevka ali ugovora se lahko zahtevki uveljavljajo tudi proti prevozniku, ki ni naveden med prevozniki v prvem do četrtem odstavku, če sodni zahtevek temelji na isti prevozni pogodbi.
6. Če enotna pravila veljajo za nadomestnega prevoznika, se lahko zahtevki sodno uveljavljajo tudi proti njemu.
7. Če lahko tožnik izbira med več prevozniki, izgubi to pravico do izbire takrat, ko vloži tožbo proti enemu od njih; to velja tudi, če lahko tožnik izbira med enim ali več prevozniki in nadomestnim prevoznikom.
46. člen
Sodna pristojnost
1. Zahtevki, ki temeljijo na enotnih pravilih, se lahko uveljavljajo na tistih sodiščih držav članic, ki jih stranke določijo z medsebojnim dogovorom, ali na sodiščih države, na katere ozemlju:
a) ima tožena stranka svoje stalno ali običajno prebivališče, sedež podjetja ali zastopstvo ali poslovno enoto, ki je sklenila prevozno pogodbo, ali
b) leži kraj prevzema blaga ali kraj, predviden za izročitev blaga.
Drugih sodišč ni dovoljeno izbrati.
2. Če na pristojnem sodišču iz prvega odstavka teče postopek zaradi zahtevka, ki temelji na enotnih pravilih, ali je sodišče v takem pravnem sporu izreklo sodbo, potem ni mogoče vložiti nove tožbe zaradi iste zadeve med istimi strankami, razen če sklepa sodišča, pri katerem je bila vložena prva tožba, ni mogoče izvesti v državi, v kateri se vlaga nova tožba.
47. člen
Prenehanje pravice do zahtevka
1. Ko upravičenec prevzame blago, prenehajo vse pravice do zahtevka proti prevozniku iz prevozne pogodbe pri delni izgubi, poškodbi ali prekoračitvi izročilnega roka.
2. Pravice pa ne prenehajo:
a) pri delni izgubi ali poškodbi, če
1. je bila izguba ali poškodba ugotovljena v skladu z 42. členom, še preden upravičenec prevzel blago;
2. ugotavljanje, ki bi ga bilo treba opraviti v skladu z 42. členom, ni bilo opravljeno izključno po prevoznikovi krivdi;
b) pri škodi, ki navzven ni opazna in jo upravičenec ugotovi šele po tem, ko prevzame blago, če upravičenec:
1. takoj po odkritju škode in najpozneje sedem dni po prejemu blaga zahteva, da se opravi ugotavljanje v skladu z 42. členom, in
2. poleg tega dokaže, da je škoda nastala od prevzema do izročitve blaga;
c) pri prekoračitvi izročilnega roka, če je upravičenec v 60 dneh uveljavljal svoje pravice proti enemu od prevoznikov iz prvega odstavka 45. člena;
d) če upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanja ali opustitve, storjene namenoma ali iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.
3. Če se blago v skladu z 28. členom ponovno preda v prevoz, prenehajo pravice zaradi delne izgube ali poškodbe iz katere od prejšnjih prevoznih pogodb, kot da bi šlo za eno samo prevozno pogodbo.
48. člen
Zastaranje
1. Pravice iz prevozne pogodbe zastarajo v enem letu. Rok zastaranja pa je lahko dve leti za zahtevek:
a) do izplačila plačila po povzetju, ki ga je prevoznik prejel od prejemnika blaga;
b) do izplačila iztržka od prodaje, ki jo je opravil prevoznik;
c) v zvezi s škodo, ki je nastala zaradi dejanja ali opustitve, storjene namenoma, ali iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala;
d) iz ene od prevoznih pogodb, ki so veljale pred ponovno predajo blaga v prevoz, in sicer v primeru iz 28. člena.
2. Rok zastaranja začne teči za zahtevke:
a) do odškodnine zaradi popolne izgube: trideseti dan po poteku izročilnega roka;
b) do odškodnine zaradi delne izgube, poškodbe ali prekoračitve izročilnega roka: od dneva izročitve;
c) v vseh drugih primerih: od dneva, ko je mogoče uveljavljati pravico do zahtevka.
Dan, na katerega začne teči zastaralni rok, v nobenem primeru ni vključen v ta rok.
3. Zastaralni rok miruje od vložitve pisnega zahtevka po 43. členu do dneva, ko ga prevoznik pisno zavrne in pošlje nazaj priložene dokazne listine. Če mu delno ugodi, začne zastaralni rok spet teči za njegov še sporni del. Kdor se sklicuje na to, da je vložil zahtevek ali poslal odgovor in vrnil dokazne listine, mora to dokazati. Če se vložijo nadaljnji zahtevki, ki se nanašajo na isto zahtevo, to ne zadrži zastaranja.
4. Zastaranih zahtevkov tudi z nasprotno tožbo ali ugovorom ni mogoče več uveljavljati.
5. Za zadržanje in prekinitev zastaralnega roka velja tudi notranja zakonodaja.
V. del
Medsebojni odnosi prevoznikov
49. člen
Obračunavanje
1. Vsak prevoznik, ki je ob prevzemu ali izročitvi blaga dobil plačano ali bi moral zahtevati plačilo prevoznine ali druge stroške iz prevozne pogodbe, mora plačati pri prevozu sodelujočim prevoznikom deleže, ki jim pripadajo. Način in vrsto plačila določijo prevozniki z medsebojnimi sporazumi.
2. 12. člen velja tudi za odnose med zaporednimi prevozniki.
50. člen
Pravica do povrnitve stroškov
1. Če je prevoznik v skladu z enotnimi pravili plačal odškodnino, mu v skladu z naslednjimi določbami pripada pravica do povrnitve stroškov proti prevoznikom, ki so tudi sodelovali pri prevozu:
a) prevoznik, ki je povzročil škodo, je zanjo odgovoren sam;
b) če je škodo povzročilo več prevoznikov, je vsak sam odgovoren za škodo, ki jo je povzročil; če taka razmejitev odgovornosti ni mogoča, se plačilo odškodnine razdeli med prevoznike v skladu s točko c);
c) če ni mogoče dokazati, kdo od prevoznikov je povzročil škodo, se plačilo odškodnine porazdeli med vse prevoznike, razen med tiste, ki dokažejo, da niso povzročili škode; ta razdelitev se opravi v razmerju deležev prevoznine, ki pripadajo posameznim prevoznikom.
2. Pri plačilni nesposobnosti enega od teh prevoznikov se delež, ki bi ga moral plačati, pa ga ni, razdeli med vse druge prevoznike, ki so sodelovali pri prevozu, in sicer v razmerju deležev prevoznine, ki jim pripadajo.
51. člen
Postopek za povrnitev stroškov
1. Prevoznik, proti kateremu se v skladu s 50. členom uresničuje pravica do povrnitve stroškov,ne more spodbijati zakonitosti plačila odškodnine, ki jo je plačal prevoznik, ki uveljavlja pravico do povrnitve stroškov, če je sodišče odškodnino določilo po tem, ko je prevoznik na podlagi pravilno vročenega obvestila o sodnem postopku dobil priložnost, da sodeluje v tem sodnem postopku. Sodišče, na katerem poteka glavna obravnava, določi roke z obveščanje o sodnem postopku in za pristop k temu sodnemu postopku.
2. Prevoznik, ki uveljavlja pravico do povrnitve stroškov, mora vložiti svoj zahtevek v istem postopku proti vsem prevoznikom, s katerimi se ni mogel sporazumeti; v nasprotnem primeru preneha njegova pravica do povrnitve stroškov do tistih prevoznikov, ki jih ne toži.
3. Sodišče mora z eno samo sodbo odločiti o vseh zahtevkih za povrnitev stroškov, s katerimi se ukvarja.
4. Prevoznik, ki hoče uveljavljati svojo pravico do povrnitve stroškov na sodišču, lahko to stori na pristojnem sodišču države, v kateri ima eden od prevoznikov, ki so sodelovali pri prevozu, sedež podjetja, podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo.
5. Če tožeči prevoznik vloži tožbo proti več prevoznikom, lahko izbira med sodišči, pristojnimi po četrtem odstavku.
6. Postopki za povrnitev stroškov se ne smejo vključevati v sodni postopek za uveljavljanje odškodnine, ki ga je sprožila stranka, upravičena do nje na podlagi prevozne pogodbe.
52. člen
Sporazumi o povrnitvi stroškov
Prevozniki imajo pravico med seboj sklepati sporazume, ki odstopajo od 49. in 50. člena.
Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga
(RID – dodatek C h konvenciji)
1. člen
Področje uporabe
1. Ta pravilnik velja za:
a) mednarodni železniški prevoz nevarnega blaga na ozemlju držav članic,
b) prevoze, ki dopolnjujejo železniški prevoz in za katere veljajo Enotna pravila CIM ob upoštevanju mednarodnih predpisov, ki veljajo za druge oblike prevoza , in tudi za dejavnosti, navedene v prilogi tega pravilnika.
2. Nevarnega blaga, katerega prevoz je po prilogi prepovedan, ni dovoljeno prevažati v mednarodnem prometu.
2. člen
Izvzetja
Tega pravilnika v celoti ali delno ni treba uporabljati za prevoze nevarnega blaga, ki je izvzeto po prilogi. Izvzetja so dopustna le, kadar količina ali vrsta in način izvzetih prevozov ali embalaža zagotavljata varnost prevoza.
3. člen
Omejitve
Vsaka država članica obdrži pravico, da mednarodni prevoz nevarnega blaga na svojem ozemlju ureja ali prepove iz drugih razlogov in ne zaradi varnosti med prevozom.
4. člen
Drugi predpisi
Prevozi, za katere velja ta pravilnik, se sicer podrejajo splošnim notranjim ali mednarodnim predpisom o prevozu blaga po železnici.
5. člen
Dovoljena vrsta vlakov, prevoz ročne prtljage, prtljage ali prevoz v motornih vozilih
1. Nevarno blago se lahko prevaža samo v tovornih vlakih, razen:
a) nevarno blago, ki ga je v ustreznih največjih dopustnih količinah in pod posebnimi pogoji v skladu s prilogo dovoljeno prevažati v vlakih, ki niso tovorni;
b) nevarno blago, ki se ob upoštevanju posebnih pogojev iz priloge prevaža kot ročna prtljaga ali prtljaga ali v motornih vozilih ali na njih v skladu z 12. členom Enotnih pravil CIV.
2. Potnik nevarnega blaga ne sme nositi s seboj kot ročno prtljago ali ga oddati kot prtljago ali ga oddati za prevoz v motornih vozilih, če ne izpolnjuje posebnih pogojev iz priloge.
6. člen
Priloga
Priloga je sestavni del tega pravilnika.
***
Priloga bo izdana v različici, ki jo bo sprejel Strokovni odbor za prevoz nevarnega blaga v skladu s četrtim odstavkom 19. člena Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, ko bo začel veljati protokol z dne 3. junija 1999 o spremembi te konvencije.
Enotna pravila za pogodbe o uporabi vagonov v mednarodnem železniškem prometu
(CUV – Priloga D h konvenciji)
1. člen
Področje uporabe
Enotna pravila veljajo za dvo- ali večstranske pogodbe o uporabi železniških vagonov kot prevoznih sredstev za opravljanje prevozov v skladu z Enotnimi pravili CIV in Enotnimi pravili CIM.
2. člen
Opredelitev pojmov
V teh enotnih pravilih izraz:
a) "železniško prevozno podjetje" pomeni vsako zasebno ali javno podjetje, ki ima pravico prevažati potnike ali blago in zagotavlja vleko;
b) "vagon" pomeni vozilo brez lastnega pogona, ki se na lastnih kolesih premika po železniških tirih;
c) "imetnik" pomeni osebo, ki kot lastnik ali imetnik razpolagalne pravice trajno gospodarsko uporablja vagon kot prevozno sredstvo;
d) "domovna železniška postaja" pomeni kraj, napisan na vagonu in v katerega se vagon v skladu s pogoji pogodbe o uporabi lahko ali mora vrniti.
3. člen
Oznake in napisi na vagonih
1. Kdor na podlagi pogodbe iz 1. člena da na razpolago vagon, mora ne glede na predpise o tehnični odobritvi vagonov za uporabo v mednarodnem prometu poskrbeti za to, da so na vagonu:
a) oznaka imetnika;
b) po potrebi oznaka železniškega prevoznega podjetja, v vagonski park katerega je vagon uvrščen;
c) po potrebi oznaka domovne železniške postaje;
d) druge oznake in napisi, ki jih določa pogodba o uporabi vagona.
2. Poleg oznak in napisov iz prvega odstavka se lahko na vagon pritrdijo tudi sredstva za elektronsko razpoznavanje.
4. člen
Odgovornost pri izgubi ali poškodbi vagona
1. Železniško prevozno podjetje, ki mu je bil vagon kot prevozno sredstvo dan na razpolago za uporabo, je odgovorno za škodo, ki nastane zaradi izgube ali poškodbe vagona ali njegovih sestavnih delov, če ne dokaže, da škoda ni nastala po njegovi krivdi.
2. Železniško prevozno podjetje ni odgovorno za izgubo nepritrjenih sestavnih delov, ki niso zapisani na obeh straneh vagona, niti niso navedeni v popisu v vagonu.
3. Pri izgubi vagona ali njegovih sestavnih delov se odškodnina omejuje samo na običajno vrednost vagona ali njegovih sestavnih delov v kraju in v trenutku izgube in ni nobenega drugega nadomestila škode. Če dneva in kraja izgube ni mogoče ugotoviti, se odškodnina omejuje na običajno vrednost vagona na dan in v kraju prevzema vagona v uporabo.
4. Pri poškodbi vagona ali njegovih sestavnih delov je odškodnina omejena na stroške popravila in ni nobenega drugega nadomestila škode. Odškodnina ne presega vsote, ki bi jo bilo treba plačati pri izgubi vagona.
5. Pogodbenice se lahko dogovorijo za določbe, ki odstopajo od prvega do četrtega odstavka.
5. člen
Izguba pravice do omejitve odgovornosti
Omejitve odgovornosti, ki so določene v tretjem in četrtem odstavku 4. člena, ne veljajo, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene z namenom povzročitve take škode ali iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.
6. člen
Domneva, da je vagon izgubljen
1. Upravičenec lahko ima vagon brez dodatnega dokazovanja za izgubljenega, če je pri železniškem prevoznem podjetju, kateremu je dal vagon na razpolago, da ga uporablja kot prevozno sredstvo, zahteval preiskavo in mu vagon v treh mesecih po vložitvi te zahteve ni bil dan na razpolago oziroma ni prejel nobenega obvestila o tem, kje je vagon. Ta rok se podaljša, dokler traja izločitev vagona iz prometa zaradi okoliščin, za katere železniško prevozno podjetje ni odgovorno, ali zaradi poškodbe.
2. Če se po plačilu odškodnine vagon, za katerega je veljalo, da je izgubljen, spet najde, lahko upravičenec v šestih mesecih po tem, ko je od železniškega prevoznega podjetja, kateremu je dal vagon na razpolago za uporabo kot prevozno sredstvo, prejel obvestilo o ponovni najdbi, zahteva, da se mu vagon v zameno za povrnitev odškodnine brezplačno preda na domovni železniški postaji ali kakem drugem dogovorjenem kraju.
3. Če zahteva, omenjena v drugem odstavku, ni bila vložena ali če se izgubljeni vagon najde pozneje kot eno leto po plačilu odškodnine, železniško prevozno podjetje, ki mu je upravičenec dal vagon na razpolago, da ga uporablja kot prevozno sredstvo, z njim razpolaga v skladu z zakoni in predpisi, ki veljajo v kraju, v katerem je vagon.
4. Pogodbenice se lahko dogovorijo za določbe, ki odstopajo od določb prvega do tretjega odstavka.
7. člen
Odgovornost za škodo, ki jo povzroči vagon
1. Oseba, ki je na podlagi pogodbe iz 1. člena dala vagon na razpolago, da bi se uporabljal kot prevozno sredstvo, je odgovorna za škodo, ki jo vagon povzroči, če je za to kriva.
2. Pogodbenice se lahko dogovorijo za določbe, ki odstopajo od določb prvega odstavka.
8. člen
Prenos pravic
Če pogodba o uporabi vagona predvideva, da lahko železniško prevozno podjetje da vagon za uporabo kot prevozno sredstvo na razpolago tudi drugim železniškim prevoznim podjetjem, se lahko železniško prevozno podjetje s soglasjem imetnika s temi drugimi železniškimi prevoznimi podjetji dogovori:
a) da jih lahko nadomešča pri njihovi odgovornosti za izgubo in poškodbo vagona ali njegovih sestavnih delov v odnosu do imetnika, pri čemer pa do njih ohrani svoje pravice do povrnitve stroškov;
b) da je le imetnik odgovoren drugim železniškim prevoznim podjetjem za škodo, ki jo povzroči vagon, da pa lahko le železniško prevozno podjetje, ki je imetnikov pogodbeni partner, uveljavlja pravice drugih železniških prevoznih podjetij.
9. člen
Odgovornost za uslužbence in druge osebe
1. Pogodbenice so odgovorne za svoje uslužbence in druge osebe, katerih storitve uporabljajo pri izpolnjevanju pogodbe, če uslužbenci in druge osebe pri tem ravnajo v okviru svojih nalog.
2. Če se pogodbenice ne dogovorijo drugače, veljajo upravljavci železniške infrastrukture, na kateri železniško prevozno podjetje uporablja vagon kot prevozno sredstvo, za osebe, katerih storitve uporablja železniško prevozno podjetje.
3. Prvi in drugi odstavek veljata pri prenosu pravic iz 8. člena.
10. člen
Druge tožbe
1. V vseh primerih, za katere veljajo ta enotna pravila, se lahko odškodninska tožba zaradi izgube ali poškodbe vagona ali njegovih sestavnih delov, ki temelji na kateri koli pravni podlagi, proti železniškemu prevoznemu podjetju, ki mu je bil vagon dan na razpolago, da ga uporablja kot prevozno sredstvo, uveljavlja samo v skladu s pogoji in omejitvami enotnih pravil ter pogodbe o uporabi.
2. Prvi odstavek velja tudi pri prenosu pravic iz 8. člena.
3. To velja tudi za tožbe proti uslužbencem in drugim osebam, za katere je odgovorno železniško prevozno podjetje, kateremu je bil vagon dan na razpolago, da ga uporablja kot prevozno sredstvo.
11. člen
Sodna pristojnost
1. Zahtevki iz pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi enotnih pravil, se lahko uveljavljajo na sodiščih, ki so jih z medsebojnim dogovorom določile pogodbenice.
2. Če se pogodbenice niso dogovorile drugače, so pristojna sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka svoj sedež. Če tožena stranka nima sedeža v nobeni državi članici, so pristojna sodišča države članice, v kateri je škoda nastala.
12. člen
Zastaranje
1. Zahteve iz 4. in 7. člena zastarajo v treh letih.
2. Zastaralni rok teče:
a) za zahteve iz 4. člena: od dneva, ko je bila ugotovljena izguba ali poškodba vagona, ali od dneva, ko upravičenec v skladu s prvim ali četrtim odstavkom 6. člena lahko obravnava vagon kot izgubljen;
b) za zahteve iz 7. člena: od dneva, ko je škoda nastala.
Enotna pravila za pogodbo o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu
(CUI dodatek E h konvenciji)
I. del
Splošne določbe
1. člen
Področje uporabe
1. Enotna pravila veljajo za vsako pogodbo o uporabi železniške infrastrukture za izvajanje mednarodnih prevozov v smislu Enotnih pravil CIV in Enotnih pravil CIM. To velja ne glede na sedež in državljanstvo pogodbenic. Enotna pravila veljajo tudi, če železniško infrastrukturo upravljajo ali uporabljajo države ali državne ustanove ali organizacije.
2. Ob upoštevanju 21. člena se ta enotna pravila ne uporabljajo za druga pravna razmerja, kot so zlasti:
a) odgovornost prevoznika ali upravljavca do njegovih uslužbencev ali drugih oseb, katerih storitve uporablja pri izvajanju svojih nalog;
b) medsebojna odgovornost med prevoznikom ali upravljavcem na eni strani in tretjimi osebami na drugi strani.
2. člen
Izjava o odgovornosti pri osebni škodi
1. Vsaka država lahko kadar koli izjavi, da ne bo uporabljala vseh določb o odgovornosti pri osebni škodi, če se je dogodek, ki je povzročil škodo, zgodil na njenem ozemlju in je žrtev državljan te države ali ima na njenem ozemlju svoje običajno prebivališče.
2. Država, ki je dala izjavo v skladu s prvim odstavkom, jo lahko kadar koli umakne, tako da o tem obvesti depozitarja. Umik začne veljati en mesec po dnevu, ko depozitar o tem obvesti države članice.
3. člen
Opredelitev pojmov
V enotnih pravilih izraz:
a) "železniška infrastruktura" pomeni vse železniške tire in nepremične naprave, potrebne za promet železniških vozil in varnost prometa;
b) "upravljavec" pomeni tistega, ki daje železniško infrastrukturo na razpolago;
c) "prevoznik" pomeni tistega, ki prevaža potnike ali blago v mednarodnem železniškem prometu v skladu z Enotnimi pravili CIV ali Enotnimi pravili CIM;
d) "pomožno osebje" pomeni uslužbence ali druge osebe, katerih storitve uporablja upravljavec ali prevoznik pri izpolnjevanju pogodbe, če uslužbenci in druge osebe pri tem opravljajo svoje naloge;
e) "tretja oseba" pomeni vsako osebo, ki ni niti upravljavec niti prevoznik niti njuno pomožno osebje;
f) "licenca" pomeni odobritev za opravljanje dejavnosti železniškega prevoznika, izdano v skladu z zakoni in predpisi države, v kateri ima prevoznik sedež svoje glavne dejavnosti;
g) "varnostno spričevalo" pomeni potrdilo, ki v skladu z zakoni in predpisi države članice, v kateri je infrastruktura, ki se bo uporabljala, potrjuje, da pri prevozniku notranja organizacija podjetja in tudi osebje in vozila, ki naj bi se uporabljala na tej infrastrukturi, izpolnjujejo varnostne zahteve, ki zagotavljajo varno opravljanje storitev v prometu na tej infrastrukturi.
4. člen
Obvezna zakonodaja
Če v enotnih pravilih ni izrecno določeno drugače, je vsak dogovor, ki neposredno ali posredno odstopa od njih, ničen in neveljaven. Ničnost takih dogovorov pa nima za posledico ničnosti drugih določb pogodbe. Ne glede na to lahko pogodbenice prevzamejo večje odgovornosti in obveznosti, kot jih predvidevajo enotna pravila, ali omejijo višino odgovornosti za materialno škodo.
II. del
Pogodba o uporabi
5. člen
Vsebina in oblika
1. Odnose med upravljavcem in prevoznikom ureja pogodba o uporabi.
2. Ta pogodba ureja zlasti upravne, tehnične in finančne pogoje uporabe. Vsebuje vsaj podatke:
a) o infrastrukturi, ki se bo uporabljala,
b) obsegu uporabe,
c) storitvah upravljavca,
d) storitvah prevoznika,
e) osebju, ki bo zaposleno,
f) vozilih, ki se bodo uporabljala,
g) finančnih pogojih.
3. Pogodba mora biti sklenjena v pisni ali njej enakovredni obliki. Neustrezna oblika ali oblikovne pomanjkljivosti in če ni podatkov, določenih v drugem odstavku, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero še naprej veljajo enotna pravila.
6. člen
Posebne obveznosti prevoznika in upravljavca
1. Prevoznik mora imeti pooblastilo za opravljanje dejavnosti železniškega prevoznika. Osebje, ki bo zaposleno, in vozila, ki se bodo uporabljala, morajo ustrezati varnostnim zahtevam. Upravljavec lahko zahteva, da prevoznik dokaže izpolnjevanje teh pogojev s predložitvijo veljavne licence in veljavnega varnostnega spričevala ali njunih overjenih kopij ali pa na kakšen drug način.
2. Prevoznik mora obvestiti upravljavca o vsakem dogodku, ki bi lahko vplival na veljavnost njegove licence, varnostnih spričeval ali drugih dokazil.
3. Upravljavec lahko zahteva, da prevoznik dokaže, da je sklenil primerno zavarovanje odgovornosti ali sprejel temu enakovredne ukrepe, da bi lahko kril vse zahtevke, ki se lahko zaradi katerega koli pravnega razloga pojavijo na podlagi 9. do 21. člena. Prevoznik mora vsako leto s potrdilom, izdanim v primerni obliki, dokazati, da zavarovanje odgovornosti ali enakovredni ukrepi še obstajajo; o spremembah mora obvestiti upravljavca, še preden začnejo učinkovati.
4. Pogodbenice se morajo medsebojno obveščati o vseh dogodkih, ki bi lahko ovirali izpolnjevanje pogodbe, ki so jo sklenile.
7. člen
Trajanje pogodbe
1. Pogodba o uporabi se lahko sklene za omejeno ali neomejeno obdobje.
2. Upravljavec lahko pogodbo o uporabi brez odpovednega roka razveljavi, če:
a) prevoznik nima več pooblastila za opravljanje dejavnosti železniškega prevoznika;
b) osebje, ki naj bi bilo zaposleno, in vozila, ki naj bi se uporabljala, ne izpolnjujejo več varnostnih zahtev;
c) je prevoznik v zaostanku s plačilom, in sicer:
1. za dva zaporedna plačilna roka z zneskom, ki presega znesek ene mesečne uporabnine, ali
2. obdobje, ki se razteza čez več kot dva plačilna roka z zneskom, ki dosega znesek uporabnine za dva meseca;
d) je prevoznik očitno kršil eno od posebnih obveznosti iz drugega in tretjega odstavka 6. člena.
3. Prevoznik lahko brez odpovednega roka prekine pogodbo o uporabi, če upravljavec izgubi pravico do upravljanja infrastrukture.
4. Vsaka pogodbenica lahko brez odpovednega roka razveljavi pogodbo o uporabi, če druga pogodbenica očitno krši eno svojih bistvenih obveznosti in se ta obveznost nanaša na varnost oseb ali blaga; pogodbenice se lahko dogovorijo o načinih uresničevanja te pravice.
5. Pogodbenica, ki je dala povod za prekinitev pogodbe, je odgovorna drugi pogodbenici za škodo, ki je s tem nastala, razen če dokaže, da škoda ni nastala po njeni krivdi.
6. Pogodbenici lahko skleneta dogovore, ki odstopajo od točk c) in d) drugega in petega odstavka.
III. del
Odgovornost
8. člen
Odgovornost upravljavca
1. Upravljavec je odgovoren za:
a) osebno škodo (smrt, poškodba ali druga telesna ali duševna okvara zdravja);
b) materialno škodo (uničenje ali poškodovanje premičnin in nepremičnin);
c) denarno škodo, nastalo zaradi odškodnin, ki jih mora plačati prevoznik v skladu z Enotnimi pravili CIV in Enotnimi pravili CIM, ki jih prevozniku ali njegovemu pomožnemu osebju povzroči med uporabo infrastrukture in katerih vzrok je v tej infrastrukturi.
2. Upravljavec je te odgovornosti oproščen:
a) pri osebni in denarni škodi, nastali zaradi odškodnin, ki jih mora plačevati prevoznik v skladu z Enotnimi pravili CIV;
1. če so škodni dogodek povzročile okoliščine, ki niso povezane z obratovanjem in se jim upravljavec kljub izkazani skrbnosti, ki jo zahtevajo okoliščine danega primera, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;
2. če je za škodni dogodek kriv oškodovanec;
3. če se je škodni dogodek zgodil zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu upravljavec kljub izkazani skrbnosti, ki jo zahtevajo posebne okoliščine danega primera, ni mogel izogniti, njegovih posledic pa ne preprečiti;
b) pri materialni in denarni škodi, ki nastane zato, ker mora prevoznik v skladu z Enotnimi pravili CIM plačati odškodnino, če je škodo povzročil prevoznik, njegovo navodilo, za kar upravljavec ni odgovoren, ali okoliščine, ki se jim upravljavec ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti.
3. Če je bila škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in če upravljavec kljub temu ni povsem oproščen odgovornosti v skladu s točko a) drugega odstavka, je polno odgovoren v okviru omejitev enotnih pravil, kar pa ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve stroškov proti tretji osebi.
4. Pogodbenice lahko sklenejo dogovore o tem, ali in koliko naj bo upravljavec odgovoren za škodo, ki jo ima prevoznik zaradi zamude ali motenj obratovanja.
9. člen
Odgovornost prevoznika
1. Prevoznik je odgovoren za:
a) osebno škodo (smrt, poškodba ali druga telesna ali duševna okvara zdravja);
b) materialno škodo (uničenje ali poškodovanje premičnin in nepremičnin);ki ju upravljavcu ali njegovemu pomožnemu osebju pri uporabi infrastrukture povzročijo uporabljena prevozna sredstva, potniki ali blago, ki se prevaža.
2. Prevoznik je oproščen te odgovornosti:
a) pri osebni škodi;
1. če so škodni dogodek povzročile okoliščine, ki niso povezane z obratovanjem in se jim prevoznik kljub izkazani skrbnosti, ki jo zahtevajo okoliščine danega primera, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;
2. če je za škodni dogodek kriv oškodovanec;
3. če se je škodni dogodek zgodil zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub izkazani skrbnosti, ki jo zahtevajo posebne okoliščine danega primera, ni mogel izogniti, njegovih posledic pa ne preprečiti;
b) pri materialni škodi, če jo je povzročil upravljavec, njegovo navodilo, za kar prevoznik ni odgovoren, ali okoliščine, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti.
3. Če se je škodni dogodek zgodil zaradi ravnanja tretje osebe in če prevoznik kljub temu ni povsem oproščen odgovornosti v skladu s točko a) drugega odstavka, je polno odgovoren v okviru omejitev enotnih pravil, kar pa ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve stroškov proti tretji osebi.
4. Pogodbenice lahko sklenejo dogovore o tem, ali in koliko naj bo prevoznik odgovoren za škodo, ki jo ima upravljavec zaradi motenj obratovanja.
10. člen
Součinkovanje vzrokov
1. Če so vzroki, za katere je odgovoren upravljavec, in vzroki, za katere je odgovoren prevoznik, skupaj povzročili škodo, je odgovorna pogodbenica samo v obsegu, v katerem je k nastanku škode prispevala okoliščina, za katero je odgovorna po 8. ali 9. členu. Če ni mogoče ugotoviti, koliko je vsak od teh vzrokov prispeval k nastanku škode, vsaka pogodbenica sama krije škodo, ki jo je imela.
2. Prvi odstavek velja smiselno, če so vzroki, za katere je odgovoren upravljavec, in vzroki, za katere je odgovornih več prevoznikov, ki uporabljajo isto železniško infrastrukturo, skupaj povzročili škodo.
3. Za škodo iz 9. člena smiselno velja prvi stavek prvega odstavka, če so škodo skupaj povzročili vzroki, za katere je odgovornih več prevoznikov, ki uporabljajo isto infrastrukturo. Če ni mogoče ugotoviti, koliko so posamezni vzroki prispevali k nastanku škode, so prevozniki odgovorni upravljavcu z enakimi deleži.
11. člen
Odškodnina pri smrti
1. Odškodnina pri smrti vključuje:
a) vse nujne stroške, ki nastanejo zaradi smrti, zlasti stroške prevoza posmrtnih ostankov in stroške pogreba;
b) če smrt ne nastopi takoj, tudi odškodnino, določeno v 12. členu.
2. Če so osebe, ki jih je umrli po zakonu imel dolžnost vzdrževati ali pa bi jih v prihodnosti moral začeti vzdrževati, zaradi smrti izgubile skrbnika, je treba tudi za to izgubo plačati odškodnino. Pravico do odškodnine za osebe, ki jih je umrli vzdrževal, ne da bi bila to njegova zakonska dolžnost, določa notranja zakonodaja.
12. člen
Odškodnina pri telesni poškodbi
Pri telesni poškodbi ali drugi telesni ali duševni okvari zdravja odškodnina vključuje:
a) vse nujne stroške, še posebej stroške zdravljenja in nege ter prevoza;
b) nadomestilo za popolno ali delno nesposobnost za delo ali povečanje potreb.13. člen
Odškodnina za druge osebne škode
Ali in koliko mora upravljavec ali prevoznik plačati odškodnino tudi za druge osebne škode, ki niso navedene v 11. in 12. členu, določa notranja zakonodaja.14. člen
Oblika in znesek odškodnine pri smrti in telesni poškodbi
1. Odškodnina iz drugega odstavka 11. člena in iz točke b) 12. člena se izplača v enkratnem znesku. Če pa notranja zakonodaja dopušča dodelitev rente, se odškodnina plačuje kot renta, če to zahteva oškodovanec ali upravičenci iz drugega odstavka 11. člena.
2. Višina odškodnine, ki se dodeli po prvem odstavku, se določa v skladu z notranjo zakonodajo. Pri izvajanju enotnih pravil za vsako osebo pa velja zgornja meja, ki znaša 175 000 obračunskih enot kot enkratni znesek ali temu znesku ustrezna letna renta, če notranja zakonodaja določa zgornjo mejo, ki je nižja od te.
15. člen
Izguba pravice do omejitve odgovornosti
Omejitve odgovornosti, predvidene v enotnih pravilih, in tudi določbe notranje zakonodaje, ki omejujejo odškodnino na določen znesek, ne veljajo, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanja ali opustitve, ki jo je storil povzročitelj škode z namenom povzročiti tako škodo ali iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.
16. člen
Preračunavanje in obresti
1. Če je treba pri izračunavanju odškodnine preračunati zneske, izražene v tuji valuti, se preračunajo po tečaju, veljavnem na dan in v kraju plačila odškodnine.
2. Upravičenec lahko na podlagi dolžne odškodnine zahteva petodstotne letne obresti, ki začnejo teči na dan vložitve zahtevka, predložitve arbitražnemu sodišču iz V. dela konvencije ali od dneva vložitve tožbe.
17. člen
Odgovornost pri jedrskih nesrečah
Upravljavec in prevoznik sta oproščena odgovornosti, ki jo imata na podlagi enotnih pravil, če je škodo povzročila jedrska nesreča in če je za to škodo po notranjih zakonih in predpisih o odgovornosti za jedrsko energijo odgovoren upravljavec jedrske naprave ali njemu enakovredna oseba .
18. člen
Odgovornost za pomožno osebje
Upravljavec in prevoznik sta odgovorna za svoje pomožno osebje.
19. člen
Druge tožbe
1. V vseh primerih, za katere veljajo enotna pravila, se lahko proti upravljavcu ali prevozniku vloži kakršna koli odškodninska tožba, ki temelji na kateri koli pravni podlagi, samo v skladu s pogoji in omejitvami teh enotnih pravil.
2. To velja tudi za tožbe proti pomožnemu osebju, za katero je upravljavec ali prevoznik odgovoren po 18. členu.
20. člen
Dogovori o poravnavi
Pogodbenice se lahko dogovorijo o pogojih, pod katerimi uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke druga proti drugi ali pa se odpovejo njihovemu uveljavljanju.
IV. del
Tožbe pomožnega osebja
21. člen
Tožbe proti upravljavcu ali prevozniku
1. Tožbe pomožnega osebja prevoznika za povračilo škode, ki jo je povzročil upravljavec, se lahko ne glede na njihovo pravno podlago vložijo proti upravljavcu le v okviru pogojev in omejitev enotnih pravil.
2. Tožbe pomožnega osebja upravljavca za povračilo škode, ki jo je povzročil prevoznik, se ne glede na njihovo pravno podlago lahko vložijo proti prevozniku le v okviru pogojev in omejitev enotnih pravil.
V. del
Uveljavljanje pravic
22. člen
Reševanje sporov
Pogodbene stranke lahko sprejmejo ustrezne dogovore o reševanju sporov ali pa odločijo, da se pri sporu obrnejo na arbitražno razsodišče, predvideno v V. delu konvencije.
23. člen
Povrnitev stroškov
Veljavnosti plačila odškodnine, ki jo je plačal prevoznik na podlagi Enotnih pravil CIV ali Enotnih pravil CIM, ni mogoče spodbijati, če je odškodnino določilo sodišče po tem, ko je upravljavec, ki mu je bilo pravilno vročeno obvestilo o sodnem postopku, dobil priložnost, da sodeluje v njem.
24. člen
Sodna pristojnost
1. Zahtevki, ki temeljijo na teh enotnih pravilih, se lahko uveljavljajo na sodiščih držav članic, ki jih z medsebojnim dogovorom določijo pogodbenice.
2. Če se pogodbenice niso dogovorile drugače, so pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec svoj sedež.
25. člen
Zastaranje
1. Zahtevki, ki temeljijo na enotnih pravilih, zastarajo v treh letih.
2. Zastaralni rok začne teči na dan nastanka škode.
3. Pri smrti oseb zastarajo odškodninski zahtevki v treh letih po dnevu smrti, vendar najpozneje v petih letih od prvega dneva po nesreči.
4. Oseba, od katere se zahteva odškodnina, lahko vloži tožbo zaradi povrnitve stroškov tudi po poteku zastaralnega roka iz prvega odstavka, če jo vloži v roku, ki ga dovoljuje zakonodaja države, v kateri se ta pravni postopek začenja. Toda rok ne sme biti krajši od 90 dni od dneva, ko je oseba, ki vlaga tožbo zaradi povrnitve stroškov, poravnala zahtevek ali ko ji je bilo vročeno obvestilo o sodnem postopku proti njej.
5. Zastaralni rok preneha teči, če se stranki v sporu dogovorita za poravnalni postopek ali postopek pred arbitražnim sodiščem, predvidenim v V. delu konvencije.
6. Za zadržanje in prekinitev zastaralnega roka se uporablja notranja zakonodaja.
Enotna pravila za potrditev tehničnih standardov in sprejetje enotnih tehničnih predpisov za železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu
(APTU – dodatek F h konvenciji)
1. člen
Področje uporabe
Enotna pravila določajo postopek potrditve tehničnih standardov in sprejetja enotnih tehničnih predpisov za železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu.2. člen
Opredelitev pojmov
V enotnih pravilih in njihovih prilogah izraz:
a) ''država pogodbenica'' pomeni državo članico organizacije, ki glede enotnih pravil ni vložila izjave iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena konvencije;
b) ''mednarodni promet'' pomeni promet železniških vozil na železniških progah na ozemlju vsaj dveh držav pogodbenic;
c) ''železniško prevozno podjetje'' pomeni vsako zasebno ali javno podjetje, ki je pooblaščeno za prevoz potnikov ali blaga in zagotavlja vleko;
d) ''upravljavec infrastrukture'' pomeni podjetje ali organ, ki upravlja železniško infrastrukturo;
e) ''železniški material'' pomeni železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu, predvsem železniška vozila in železniško infrastrukturo;
f) ''železniško vozilo'' pomeni vozilo z lastnim pogonom ali brez njega, ki se na lastnih kolesih premika po železniških tirih;
g) ''vlečno vozilo'' pomeni železniško vozilo z lastnim pogonom;
h) ''tovorni vagon'' pomeni železniško vozilo brez lastnega pogona, namenjeno prevozu blaga;
i) ''potniški vagon'' pomeni železniško vozilo brez lastnega pogona, namenjeno prevozu potnikov;
j) ''železniška infrastruktura'' pomeni vse železniške tire in naprave, če so potrebne za promet železniških vozil in varnost prometa;
k) ''tehnični standard'' pomeni tehnične zahteve, ki so jih sprejeli priznani državni ali mednarodni zavodi za standardizacijo v skladu s postopki, ki veljajo zanje; tehnične zahteve, pripravljene v Evropskih skupnostih, se obravnavajo kot tehnični standard;
l) ''tehnični predpis'' pomeni pravilo o gradnji, obratovanju, vzdrževanju ali postopkih v zvezi z železniškim materialom, ki ni tehnični standard;
m) '' odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja'' pomeni odbor, predviden v točki f) prvega odstavka 13. člena konvencije.
3. člen
Namen
1. Potrditev tehničnih standardov za železniški material in sprejetje enotnih tehničnih predpisov za železniški material imata namen:
a) olajšati prost promet vozil in svobodno uporabo drugega železniškega materiala v mednarodnem prometu;
b) prispevati k zagotavljanju varnosti, zanesljivosti in razpoložljivosti za mednarodni promet;
c) upoštevati interese varstva okolja in javnega zdravja.
2. Pri potrditvi tehničnih standardov ali sprejetju enotnih tehničnih predpisov je treba upoštevati izključno tiste, ki so bili pripravljeni na mednarodni ravni.
3. Če je mogoče:
a) je treba zagotoviti možnost za skupno delovanje tehničnih sistemov in sestavnih delov, potrebnih v mednarodnem prometu.
b) morajo biti tehnični standardi in enotni tehnični predpisi usmerjeni v doseganje čim večje učinkovitosti; po potrebi vsebujejo več različic.
4. člen
Priprava tehničnih standardov in predpisov
1. Priprava tehničnih standardov in enotnih tehničnih predpisov za železniški material je naloga organov, ki se jim priznava pristojnost za to.
2. Standardizacija industrijskih izdelkov in postopkov je pristojnost priznanih državnih in mednarodnih teles za standardizacijo.
5. člen
Potrditev tehničnih standardov
1. Prošnjo za potrditev tehničnega standarda lahko vložijo:
a) vsaka država pogodbenica;
b) vsaka regionalna organizacija za gospodarsko povezovanje, na katero so njene države članice prenesle pristojnost za sprejemanje zakonodaje na področju tehničnih standardov za železniški material;
c) vsako državno ali mednarodno telo za standardizacijo, ki je pooblaščeno za standardizacijo na železniškem področju;
d) vsako reprezentativno mednarodno združenje, katerega člani zaradi varnosti in gospodarnosti svoje dejavnosti nujno potrebujejo veljavne tehnične standarde za železniški material.
2. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja odloča o potrditvi tehničnega standarda v skladu s postopkom, predvidenim v 16. in 20. členu ter v šestem odstavku 33. člena konvencije. Sklepi začnejo veljati v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena konvencije.
6. člen
Sprejetje enotnih tehničnih predpisov
1. Prošnjo za sprejetje enotnega tehničnega predpisa lahko vložijo:
a) vsaka država pogodbenica;
b) vsaka regionalna organizacija za gospodarsko povezovanje, na katero so njene države članice prenesle pristojnost za sprejemanje zakonodaje na področju tehničnih predpisov za železniški material;
c) vsako reprezentativno mednarodno združenje, katerega člani zaradi varnosti in gospodarnosti svoje dejavnosti nujno potrebujejo veljavne enotne tehnične predpise za železniški material.
2. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja odloča o sprejetju enotnega tehničnega predpisa v skladu s postopkom, predvidenim v 16. in 20. členu ter šestem odstavku 33. člena konvencije. Sklepi začnejo veljati v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena konvencije.
7. člen
Oblika prošnje
Prošnje, omenjene v 5. in 6. členu, morajo biti popolne, same po sebi razumljive in utemeljene. Poslati jih je treba generalnemu sekretarju organizacije v enem od njenih delovnih jezikov.
8. člen
Tehnične priloge
1. Potrjeni tehnični standardi in sprejeti enotni tehnični predpisi so vsebovani v navedenih prilogah enotnih tehničnih predpisov:
a) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vsa železniška vozila (Priloga 1);
e) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vlečna vozila (Priloga 2);
f) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za tovorne vagone (Priloga 3);
d) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za potniške vagone (Priloga 4);
e) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za infrastrukturne naprave, ki ne spadajo pod točko f) (Priloga 5);
f) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za varnostne sisteme in s sisteme vodenja prometa (Priloga 6);
g) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za sisteme informacijske tehnologije (Priloga 7);
h) Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vsak drug železniški material (Priloga 8);
2. Priloge so sestavni del enotnih pravil. Razčleniti jih je treba v skladu s posebnostmi tirne širine, svetlega profila, sistemov oskrbe z energijo ter varnostnih sistemov in sistemov vodenja prometa v državah pogodbenicah.
3. Priloge se izdajo v različici, ki jo odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja po začetku veljavnosti Protokola z dne 3. junija 1999 o spremembi konvencije sprejme po enakem postopku, kot je za spreminjanje prilog predviden v 16. in 20. členu ter v šestem odstavku 33. člena konvencije.
9. člen
Izjave
1. Država pogodbenica lahko v štirih mesecih od dneva, ko ji generalni sekretar sporoči sklep odbora strokovnjakov za tehnična vprašanja, predloži generalnemu sekretarju ustrezno utemeljeno izjavo o tem, da glede železniške infrastrukture na njenem državnem ozemlju in prometa na tej infrastrukturi ne bo upoštevala potrjenega tehničnega standarda ali sprejetega enotnega tehničnega predpisa ali pa ga bo upoštevala le deloma.
2. Države pogodbenice, ki so dale izjavo v skladu s prvim odstavkom, ne bodo upoštevane pri ugotavljanju , ali je število držav, ki morajo oblikovati ugovor v skladu s četrtim odstavkom 35. člena konvencije, dovolj veliko, da sklep odbora strokovnjakov za tehnična vprašanja ne bi začel veljati.
3. Država, ki je dala izjavo v skladu s prvim odstavkom, jo lahko kadar koli umakne, tako da o tem obvesti generalnega sekretarja. Umik izjave začne veljati prvi dan drugega meseca po tistem, ko je bilo tako obvestilo poslano.
10. člen
Razveljavitev konvencije o tehničnem poenotenju
Ko odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja v skladu s tretjim odstavkom 8. člena sprejme priloge, v vseh državah pogodbenicah preneha veljati Mednarodna
konvencija o tehničnem poenotenju železnice, podpisana v Bernu 21. oktobra 1882, v različici iz leta 1938.
11. člen
Prednost prilog
1. Ko začnejo veljati priloge, ki jih odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja sprejme v skladu s tretjim odstavkom 8. člena, imajo v njih vsebovani tehnični standardi in enotni tehnični predpisi v medsebojnih razmerjih med državami pogodbenicami prednost pred določbami Mednarodne konvencije o tehničnem
poenotenju železnice, podpisane v Bernu 21. oktobra 1882, v različici iz leta 1938.
2. Ko začnejo veljati priloge, ki jih odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja sprejme v skladu s tretjim odstavkom 8. člena, imajo enotna pravila in tudi v njihovih prilogah vsebovani tehnični standardi in enotni tehnični predpisi v državah pogodbenicah prednost pred tehničnimi določbami:
a) Pravilnika o vzajemni rabi potniških in prtljažnih vagonov v mednarodnem prometu (RIC);
b) Pravilnika o vzajemni rabi tovornih vagonov v mednarodnem prometu (RIV).
Priloga 1
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vsa železniška vozila
A. Tirna širina
1. železnice z normalno tirno širino (1435 mm)
2. železnice z (rusko) tirno širino (1520 mm)
3. železnice s (finsko) tirno širino (1524 mm)
4. železnice z (irsko) tirno širino (1600 mm)
5. železnice z (ibersko) tirno širino (1688 mm)
6. druge železnice
B. Svetli profil
1. železnice z normalno tirno širino na evropski celini
2. železnice z normalno tirno širino v Veliki Britaniji
3. ...
C. ...
Priloga 2
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vlečna vozilaA. Sistemi oskrbe z energijo
1. enosmerni tok 3000 V
2. enosmerni tok 1500 V in manj
3. izmenični tok 25 KV/50 Hz
4. izmenični tok 15 KV/16 2/3 Hz
B. Varnostni sistemi in sistemi za vodenje prometa
...
Priloga 3
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za tovorne vagone
Priloga 4
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za potniške vagone
Priloga 5
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za infrastrukturne naprave
Priloga 6
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za varnostne sisteme in sisteme za vodenje prometa
Priloga 7
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za sisteme informacijske tehnologije
Priloga 8
Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vsak drug železniški material
***
Na začetku bodo tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za železniški material, ki že obstajajo in so mednarodno priznani, kot so tisti, vsebovani v konvenciji o tehničnem poenotenju, pravilnikih RIV in RIC ter objavah UIC, vključeni v prej omenjene priloge.
Enotna pravila za tehnično odobritev železniškega materiala, ki se uporablja v mednarodnem prometu
(ATMF – dodatek G h konvenciji)
1. člen
Področje uporabe
Enotna pravila določajo postopek, po katerem se železniška vozila in drug železniški material odobrijo za uporabo v mednarodnem prometu.
2. člen
Opredelitev pojmov
V enotnih pravilih in njihovih prilogah izraz:
a) "država pogodbenica" pomeni vsako državo članico organizacije, ki k enotnim pravilom ni dala izjave iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena konvencije;
b) "mednarodni promet" pomeni promet železniških vozil na železniških progah na ozemlju najmanj dveh držav pogodbenic.
c) "železniško prevozno podjetje" pomeni zasebno ali javno podjetje, ki je pooblaščeno za prevoz potnikov ali blaga in zagotavlja vleko;
d) "upravljavec infrastrukture" pomeni podjetje ali organ, ki upravlja železniško infrastrukturo;
e) "imetnik" pomeni osebo, ki kot lastnik ali imetnik razpolagalne pravice trajno gospodarsko uporablja železniško vozilo kot prevozno sredstvo;
f) "tehnična odobritev" pomeni postopek, ki ga izvede pristojni organ, da bi odobril uporabo železniškega vozila in drugega železniškega materiala v mednarodnem prometu;
g) "odobritev tipa konstrukcije" pomeni postopek, ki ga za določen tip konstrukcije železniškega vozila izvede pristojni organ in na podlagi katerega podeli pooblastilo, da se za železniška vozila, ki ustrezajo temu tipu konstrukcije, obratovalno dovoljenje izda po poenostavljenem postopku;
h) "obratovalno dovoljenje" pomeni dovoljenje za uporabo železniškega vozila v mednarodnem železniškem prometu, ki ga podeljuje pristojni organ za vsako posamezno železniško vozilo;
i) "železniško vozilo" pomeni vozilo z lastnim pogonom ali brez njega, ki se na lastnih kolesih premika po železniških tirih;
j) "drug železniški material" pomeni železniški material, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu in ni železniško vozilo;
k) " odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja" pomeni odbor, predviden v točki f) prvega odstavka 13. člena konvencije.
3. člen
Odobritev za mednarodni promet
1. Da bi se železniško vozilo lahko uporabljalo v mednarodnem prometu, mora biti odobreno v skladu z enotnimi pravili.
2. Namen tehnične odobritve je ugotoviti, ali železniška vozila ustrezajo:
a) predpisom o konstrukciji v prilogah enotnih pravil APTU;
b) predpisom o konstrukciji in opremi iz priloge k pravilniku RID;
c) posebnim pogojem odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena.
3. Za tehnično odobritev drugega železniškega materiala in tudi posameznih sestavnih delov železniških vozil in drugega železniškega materiala smiselno veljajo prvi in drugi odstavek ter nadaljnji členi.
4. člen
Postopek
1. Tehnična odobritev se lahko opravi:
a) z enim samim postopkom z izdajo obratovalnega dovoljenja za posamezno železniško vozilo;
b) ali pa v dveh zaporednih postopkih z izdajo:
1. odobritve tipa konstrukcije za določen tip železniškega vozila
2. in obratovalnega dovoljenja za posamezna vozila, ki ustrezajo temu odobrenemu tipu konstrukcije, in sicer s poenostavljenim postopkom, ki potrjuje, da ustrezajo temu tipu.
2. Ta določba ne vpliva na veljavnost 10. člena.
5. člen
Pristojni organ
1. Tehnična odobritev železniških vozil, namenjenih uporabi v mednarodnem železniškem prometu, je naloga državnih ali mednarodnih organov, ki so za to pristojni v skladu z zakoni in predpisi posamezne države pogodbenice.
2. Organi, omenjeni v prvem odstavku, lahko prenesejo nalogo tehnične odobritve na telesa, ki so priznana kot primerna, pri čemer morajo zagotoviti njihov nadzor. Prenos naloge tehnične odobritve na eno samo železniško prevozno podjetje ob izključitvi drugih ni dopusten. Prav tako je prepovedan prenos na upravljavca infrastrukture, ki je neposredno ali posredno udeležen pri izdelavi železniškega materiala.
6. člen
Priznanje tehnične odobritve
Odobritve tipa konstrukcije in obratovalna dovoljenja in tudi ustrezna potrdila, izdana o njih, ki jih je v skladu z enotnimi pravili izdal pristojni organ države pogodbenice, v preostalih državah pogodbenicah priznavajo organi, železniška prevozna podjetja in upravljavci infrastrukture brez ponovnega preverjanja in tehnične odobritve tudi za promet in uporabo na ozemlju teh drugih držav.
7. člen
Predpisi o konstrukciji za vozila
1. Da bi bila odobrena za uporabo v mednarodnem prometu, morajo železniška vozila ustrezati:
a) predpisom o konstrukciji iz prilog k Enotnim pravilom APTU,
b) predpisom o konstrukciji in opremi iz priloge k pravilniku RID.
2. Če priloge enotnih pravil APTU nimajo nobenih določb o tem, mora tehnična odobritev temeljiti na splošno priznanih pravilih tehnike. Tudi če tehnični standardi v okviru postopka po enotnih pravilih APTU niso bili potrjeni, veljajo kot dokaz, da je strokovno znanje, vsebovano v standardu, splošno priznano pravilo tehnike.
3. Da bi omogočili tehnični razvoj, je dovoljeno odstopati od splošno priznanih pravil tehnike in predpisov o konstrukciji iz prilog enotnih pravil APTU, če se dokaže, da sta še naprej zagotovljeni:
a) najmanj enaka varnost, kot če se omenjena pravila in predpisi upoštevajo, in tudi
b) možnost za skupno delovanje.
4. Če namerava država pogodbenica v skladu z drugim ali tretjim odstavkom odobriti železniško vozilo, mora o tem nemudoma obvestiti generalnega sekretarja organizacije. Ta o tem obvesti druge države pogodbenice. V enem mesecu po prejemu obvestila generalnega sekretarja lahko država pogodbenica zahteva sklic odbora strokovnjakov za tehnična vprašanja, da bi preveril, ali so možnosti za uporabo drugega ali tretjega odstavka. Odbor odloči v treh mesecih po tem, ko je generalni sekretar prejel zahtevo za sklic.
8. člen
Predpisi o konstrukciji za drug material
1. Da bi bilo mogoče drug železniški material odobriti za uporabo v mednarodnem prometu, mora ustrezati predpisom o konstrukciji, navedenim v prilogah Enotnih pravil APTU.
2. Drugi do četrti odstavek 7. člena se uporabljajo smiselno.
3. Obveznosti držav pogodbenic, ki izhajajo iz Evropskega sporazuma o najvažnejših mednarodnih železniških progah (AGC) z dne 31. maja 1985 in Evropskega sporazuma o pomembnejših progah mednarodnega kombiniranega transporta in pripadajočih napravah (AGTC) z dne 1. februarja 1991, če so pogodbenice teh sporazumov, ostanejo nespremenjene.
9. člen
Obratovalni predpisi
1. Železniška prevozna podjetja, ki uporabljajo železniško vozilo, odobreno za uporabo v mednarodnem prometu, morajo upoštevati predpise, vsebovane v prilogah Enotnih pravil APTU, ki se nanašajo na obratovanje vozila v mednarodnem prometu.
2. V državah pogodbenicah morajo podjetja ali uprave, ki upravljajo infrastrukturo, namenjeno in primerno za izvajanje mednarodnega prometa, skupaj z varnostnimi sistemi in sistemi za vodenje prometa, pri gradnji in upravljanju take infrastrukture upoštevati in stalno izpolnjevati tehnične predpise iz prilog Enotnih pravil APTU.
10. člen
Tehnična odobritev
1. Tehnična odobritev (odobritev tipa konstrukcije, obratovalno dovoljenje) se izda za železniško vozilo glede na tip konstrukcije ali železniško vozilo.
2. Za tehnično odobritev lahko zaprosijo:
a) proizvajalec,
b) železniško prevozno podjetje,
c) imetnik vozila,
d) lastnik vozila.
Prošnja se lahko vloži pri vsakem organu države pogodbenice, pristojnem za to po 5. členu.
3. Oseba, ki zaprosi za obratovalno dovoljenje v okviru postopka poenostavljene tehnične odobritve (točka b) prvega odstavka 4. člena), mora svoji prošnji priložiti potrdilo o odobritvi tipa konstrukcije, izdanega v skladu z drugim odstavkom 11. člena, in na primeren način dokazati, da vozila, za katera prosi za obratovalno dovoljenje, ustrezajo odobrenemu tipu konstrukcije.
4. Tehnična odobritev se izda ne glede na to, kdo je prosilec.
5. Tehnična odobritev se načelno izda za nedoločen čas; lahko je splošna ali omejena.
6. Odobritev tipa konstrukcije se lahko odvzame, če zaradi prometa železniških vozil, ki so bila izdelana ali naj bi bila izdelana v skladu z določenim tipom konstrukcije, ni zagotovljena varnost, javno zdravje ali sprejemljivost za okolje.
7. Obratovalno dovoljenje se lahko odvzame,
a) če železniško vozilo ne ustreza več predpisom o konstrukciji iz prilog Enotnih pravil APTU, posebnim pogojem njegove odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena ali predpisom o konstrukciji in opremi, zapisanim v prilogi pravilnika RID, in če imetnik v roku, določenem za to, ne izpolni zahteve pristojnega organa, naj odpravi pomanjkljivosti;
b) če se ne izpolnijo ali ne upoštevajo zahteve ali pogoji, ki izhajajo iz omejene odobritve v skladu s petim odstavkom.
8. Odobritev tipa konstrukcije in obratovalno dovoljenje lahko odvzame le organ, ki ju je izdal.
9. Obratovalno dovoljenje miruje:
a) če se ne opravijo pregledi in preverjanja ter ustrezna vzdrževalna dela železniškega vozila, določeni v prilogah Enotnih pravil APTU, v posebnih pogojih odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena ali v predpisih o konstrukciji in opremi v prilogi pravilnika RID;
b) pri hudih poškodbah železniškega vozila, če se ne izpolni zahteva pristojnega organa, naj se vozilo pripelje na pregled;
c) pri neupoštevanju teh enotnih pravil in pravil iz prilog Enotnih pravil APTU;
d) če tako odloči pristojni organ.
10. Obratovalno dovoljenje preneha veljati z izločitvijo železniškega vozila. Izločitev je treba prijaviti pri organu, ki je izdal obratovalno dovoljenje.
11. Postopek tehnične odobritve se sicer ravna po notranji zakonodaji države pogodbenice, v kateri se vloži prošnja za tehnično odobritev.
11. člen
Potrdila
1. Odobritev tipa konstrukcije in obratovalno dovoljenje se izdata na ločenih listinah:
Potrdilo o odobritvi tipa konstrukcije in Potrdilo o obratovalnem dovoljenju.
2. Potrdilo o odobritvi tipa konstrukcije mora vsebovati te podatke:
a) proizvajalec tipa konstrukcije železniškega vozila;
b) vse tehnične značilnosti, potrebne za prepoznavo tipa konstrukcije železniškega vozila;
a) po potrebi posebne prometne pogoje, pod katerimi se smejo v prometu uporabljati tip konstrukcije železniškega vozila in železniška vozila, ki temu tipu ustrezajo.
3. Potrdilo o obratovalnem dovoljenju mora vsebovati te podatke:
a) imetnik železniškega vozila;
b) vse tehnične značilnosti, potrebne za prepoznavanje železniškega vozila; to se lahko izvede tudi s sklicevanjem na potrdilo o odobritvi tipa konstrukcije;
c) po potrebi posebne pogoje, pod katerimi se sme železniško vozilo uporabljati v prometu;
d) po potrebi rok veljavnosti tega potrdila;
e) preglede železniškega vozila, določene v prilogah Enotnih pravil APTU, v posebnih pogojih odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena ali v predpisih o konstrukciji in opremi iz priloge pravilnika RID in tudi druga predpisana tehnična preverjanja posameznih sestavnih delov in tehničnih sklopov
vozila.
4. Potrdila je treba natisniti v vsaj dveh jezikih; od katerih mora biti vsaj eden izbran med delovnimi jeziki organizacije.
12. člen
Enotni obrazci
1. Organizacija predpiše enotne obrazce za Potrdilo o odobritvi tipa konstrukcije in Potrdilo o obratovalnem dovoljenju. Izdela in sprejme jih odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja.
2. Prvi odstavek in tretji do peti odstavek 35. člena konvencije veljajo smiselno.
13. člen
Baza podatkov
1. Za železniška vozila, za katera se izda odobritev za uporabo v mednarodnem prometu, se bo uredila in vodila podatkovna baza, za katero bo odgovorna organizacija.
2. Pristojni organi, ali če je primerno, telesa, ki so jih ti pooblastili, da izdajajo obratovalna dovoljenja za železniška vozila, nemudoma sporočijo organizaciji podatke, potrebne za namene teh enotnih pravil v zvezi z vozili, odobrenimi za mednarodni promet. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja določi, kateri podatki so potrebni. V bazi podatkov bodo shranjeni le ti podatki. V vsakem primeru je treba organizaciji sporočiti izločitev iz prometa, prepoved uporabe v prometu, odvzem obratovalnih dovoljenj in spremembe na vozilu, ki odstopajo od dovoljenega tipa konstrukcije.
3. Podatki, ki so shranjeni v bazi podatkov, so le prvi dokaz o tehnični odobritvi nekega železniškega vozila.
4. Shranjeni podatki so na voljo:
a) državam pogodbenicam;
c) vsem železniškim prevoznim podjetjem, ki se ukvarjajo z mednarodnim prometom, in imajo sedež v eni od držav pogodbenic;
č) upravljavcem infrastrukture s sedežem v eni od držav pogodbenic, na katere infrastrukturi se odvija mednarodni promet;
d) proizvajalcem železniških vozil za njihova vozila;
e) imetnikom železniških vozil za njihova vozila.
5. Do katerih podatkov in pod katerimi pogoji dobijo dostop upravičenci, navedeni v četrtem odstavku, se določi v ustrezni prilogi enotnih pravil. Ta priloga je sestavni del enotnih pravil. Ta priloga se izda v različici, ki jo sprejme revizijski odbor po postopku, predvidenem v 16. in 17. členu in četrtem odstavku 33. člena konvencije.
14. člen
Napisi in oznake
1. Železniška vozila, odobrena za uporabo v mednarodnem prometu, morajo biti označena z:
a) oznako, ki jasno določa, da je zanje izdano obratovalno dovoljenje v mednarodnem prometu v skladu s temi enotnimi pravili, in
b) drugimi napisi in oznakami, predpisanimi v prilogah Enotnih pravil APTU.
2. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja določi oznake iz točke a) prvega odstavka in prehodne roke, v katerih smejo železniška vozila, ki so odobrena za uporabo v mednarodnem prometu, še voziti z drugačnimi napisi in oznakami.
3. Prvi odstavek 35. člena in 3. do 5. člen konvencije veljajo smiselno.
15. člen
Vzdrževanje
Železniška vozila in drug železniški material je treba vzdrževati tako, da njihovo stanje na noben način ne ogroža obratovalne varnosti in okoljske sprejemljivosti
njihove uporabe v mednarodnem prometu in tudi ne javnega zdravja. V ta namen morajo biti železniška vozila pregledovana in vzdrževana tako, kot določajo priloge Enotnih pravil APTU, posebni pogoji odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena ali predpisi o konstrukciji in opremi iz priloge pravilnika RID.
16. člen
Nesreče in hude poškodbe
1. Pri nesreči ali hudi poškodbi železniških vozil morajo upravljavci infrastrukture skupaj z imetniki in prizadetimi železniškimi prevoznimi podjetji, če je potrebno:
a) nemudoma sprejeti vse ukrepe, potrebne za nadaljnje zagotavljanje varnosti, okoljske sprejemljivosti železniškega prometa in javnega zdravja, in
b) ugotoviti vzroke nesreče ali hude poškodbe.
2. Vozilo velja za hudo poškodovano, če ga na enostaven način ni mogoče popraviti, tako da bi lahko na lastnih kolesih vozilo v vlakovni kompoziciji, ne da bi ogrožalo odvijanje prometa.
3. O nesrečah in hudih poškodbah je treba nemudoma obvestiti organ, ki je izdal obratovalno dovoljenje za poškodovano vozilo. Ta organ lahko zahteva, da se poškodovano, morda celo že popravljeno vozilo, pripelje na pregled, da bi preveril veljavnost izdanega obratovalnega dovoljenja. Po potrebi je treba ponovno izvesti postopek za izdajo obratovalnega dovoljenja.
4. Pristojni organi držav pogodbenic obvestijo organizacijo o vzrokih nesreč in hudih poškodb v mednarodnem prometu. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja lahko na zahtevo države pogodbenice razišče vzroke hudih nesreč v mednarodnem prometu, in sicer zaradi morebitne prilagoditve in dopolnitve predpisov o konstrukciji in obratovanju za železniška vozila in drug železniški material v prilogah Enotnih pravil APTU.
17. člen
Prepoved uporabe v prometu in zavrnitev vozil
Pristojni organ, pristojen po 5. členu, drugo železniško prevozno podjetje ali upravljavec infrastrukture ne sme zavrniti ali umakniti iz prometa železniških vozil, če so bila upoštevana enotna pravila, predpisi iz prilog Enotnih pravil APTU, posebni pogoji odobritve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 7. člena in tudi predpisi o konstrukciji in opremi iz priloge pravilnika RID.
18. člen
Nespoštovanje predpisov
1. Ob upoštevanju drugega odstavka in točke c) devetega odstavka 10. člena se pravne posledice nespoštovanja teh enotnih pravil in pravil v prilogah Enotnih pravil APTU obravnavajo po notranji zakonodaji države pogodbenice, katere pristojni organ je izdal obratovalno dovoljenje, skupaj s kolizijskimi pravili.
2. Civilnopravne in kazenskopravne posledice nespoštovanja teh enotnih pravil in tudi pravil v prilogah Enotnih pravil APTU se za infrastrukturo obravnavajo po notranji zakonodaji države pogodbenice, v kateri ima upravljavec infrastrukture svoj sedež, skupaj s kolizijskimi pravili.
19. člen
Spori
Dve ali več držav pogodbenic lahko spore, ki se nanašajo na tehnično odobritev železniških vozil in drugega železniškega materiala, ki so namenjeni uporabi v mednarodnem prometu, predložijo odboru strokovnjakov za tehnična vprašanja, če jim jih ni uspelo rešiti z neposrednimi pogajanji. Taki spori se lahko v skladu s postopkom, predvidenim v V. delu konvencije, predložijo tudi razsodišču.
3. člen
Za izvajanje protokola skrbi Ministrstvo za promet.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 326-03/03-17/1
Ljubljana, dne 19. decembra 2003
EPA 1057-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 01/23/2004 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |