Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O MIRNEM REŠEVANJU
MEDNARODNIH SPOROV (MKMRMS)
1. člen
Ratificira se Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sestavljena 18. oktobra 1907 v Haagu.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v francoskem jeziku in v prevodu v slovenski jezik glasi:
KONVENCIJA
o mirnem reševanju mednarodnih sporov
Njegovo veličanstvo nemški cesar, kralj Prusije; predsednik Združenih držav Amerike; predsednik Republike Argentine; njegovo veličanstvo avstrijski cesar, kralj Češke itd. in apostolski kralj Madžarske; njegovo veličanstvo kralj Belgije; predsednik Republike Bolivije; predsednik Republike Združenih držav Brazilije; njegova kraljeva visokost princ Bolgarije; predsednik Republike Čile; njegovo veličanstvo cesar Kitajske; predsednik Republike Kolumbije; začasni guverner Republike Kube; njegovo veličanstvo kralj Danske; predsednik Dominikanske republike; predsednik Republike Ekvador; njegovo veličanstvo kralj Španije; predsednik Francoske republike; njegovo veličanstvo kralj Združenega kraljestva Velika Britanija in Irska ter britanskih čezmorskih dominionov, cesar Indije; njegovo veličanstvo kralj Grčije; predsednik Republike Gvatemale; predsednik Republike Haiti; njegovo veličanstvo kralj Italije; njegovo veličanstvo cesar Japonske; njegova kraljeva visokost veliki vojvoda Luksemburga, nassavski vojvoda; predsednik Združenih držav Mehike; njegova kraljeva visokost princ Črne gore; njegovo veličanstvo kralj Norveške; predsednik Republike Paname; predsednik Republike Paragvaj; njeno veličanstvo kraljica Nizozemske; predsednik Republike Peru; njegovo cesarsko veličanstvo šah Perzije; njegovo veličanstvo kralj Portugalske in Algarveja itd.; njegovo veličanstvo kralj Romunije; njegovo veličanstvo cesar vseh Rusij; predsednik Republike Salvador; njegovo veličanstvo kralj Srbije; njegovo veličanstvo kralj Siama; njegovo veličanstvo kralj Švedske; Švicarski zvezni svet; njegovo veličanstvo cesar Otomanov; predsednik Vzhodne republike Urugvaj; predsednik združenih držav Venezuele so se
z iskreno željo delovati za ohranjanje splošnega miru,
odločeni po svojih najboljših močeh podpirati prijateljsko reševanje mednarodnih sporov,
s priznanjem solidarnosti, ki združuje člane družbe civiliziranih narodov,
z željo po širjenju vladavine prava in po krepitvi občutka za mednarodno pravičnost,
v prepričanju, da bo vsem dostopna stalna institucija arbitražnega sodišča med neodvisnimi silami učinkovito pripomogla k temu cilju,
ob upoštevanju prednosti splošne in redne organizacije arbitražnega postopka,
s spoštovanjem mnenja plemenitega pobudnika Mednarodne mirovne konference, da je koristno zapisati v mednarodnem sporazumu načela pravičnosti in prava, na katerih temeljita varnost držav in blaginja narodov,
z željo, da se v ta namen zagotovi boljše praktično delovanje preiskovalnih komisij in arbitražnih sodišč in omogoči lažje zatekanje k arbitraži v primerih, ki dovoljujejo skrajšani postopek,
ker je po njihovem mnenju potrebno, da v določenih podrobnostih pregledajo in dopolnijo delo Prve mirovne konference za mirno reševanje mednarodnih sporov,
visoke pogodbenice odločile, da sklenejo novo konvencijo v ta namen in so imenovale naslednje pooblaščence: (sledijo imena pooblaščencev),
ki so se po predložitvi svojih pooblastil v pravilni in predpisani obliki sporazumeli o naslednjem:
I. del: Ohranjanje splošnega miru
1. člen
Z namenom, da se v največji možni meri prepreči uporaba sile v odnosih med državami, se sile pogodbenice sporazumejo, da si bodo po svojih najboljših močeh prizadevale za mirno reševanje mednarodnih nesoglasij.
II. del: Dobre usluge in posredovanje
2. člen
V primeru resnega nesoglasja ali spora se sile pogodbenice sporazumejo, da bodo, preden se zatečejo k orožju, uporabile dobre usluge ali posredovanje ene ali več prijateljskih sil, če to dopuščajo razmere.
3. člen
Ne glede na uporabo take pomoči pa sile pogodbenice menijo, da je primerno in zaželeno, da ena ali več sil, ki niso vpletene v spor, na svojo lastno pobudo ponudi svoje dobre usluge in posredovanje državam v sporu, če to dopuščajo razmere.
Sile, ki niso vpletene v spor, imajo pravico ponuditi dobre usluge ali posredovanje celo v času sovražnosti.
Uveljavljanja te pravice ne more nobena stranka v sporu nikdar šteti za dejanje, ki ni prijateljsko.
4. člen
Vloga posrednika je pomirjanje nasprotujočih si zahtev in umiritev nasprotij, do katerih lahko pride med državami v sporu.
5. člen
Naloge posrednika so končane, ko bodisi ena od strank v sporu ali sam posrednik izjavi, da predlagana sredstva pomiritve niso sprejeta.
6. člen
Dobre usluge in posredovanje bodisi na zahtevo strank v sporu ali na pobudo sil, ki niso vpletene v spor, so izključno svetovalne narave in niso nikdar obvezujoče.
7. člen
Sprejetje posredovanja ne prekine, odloži ali ovira mobilizacije ali drugih pripravljalnih ukrepov na vojno, razen če ni drugače dogovorjeno.
Če pride do posredovanja po začetku sovražnosti, to ne povzroči prekinitve vojaških operacij, ki že potekajo, razen če ni drugače dogovorjeno.
8. člen
Sile pogodbenice se sporazumejo, da priporočijo, če razmere to dopuščajo, uporabo posebnega posredovanja v naslednji obliki:
v primeru resnega nesoglasja, ki ogroža mir, države v sporu vsaka zase izberejo silo, ki ji zaupajo nalogo, da naveže neposredne stike s silo, ki jo je izbrala druga stran, z namenom, da se prepreči prekinitev miroljubnih odnosov;
med tem mandatom, katerega trajanje ne sme biti daljše od trideset dni, če ni drugače določeno, države v sporu prenehajo z vsemi neposrednimi stiki o predmetu spora, za katerega velja, da je predložen izključno posredujočim silam. Te morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da ga rešijo;
v primeru dejanske prekinitve miroljubnih odnosov imajo te sile skupno nalogo, da izkoristijo vsako priložnost za ponovno vzpostavitev miru.
III. del: Mednarodne preiskovalne komisije
9. člen
V sporih mednarodne narave, pri katerih ne gre za čast niti življenjsko pomembne interese in ki izhajajo iz razlik v mnenju o dejstvih, sile pogodbenice menijo, da je primerno in zaželeno, da stranke, ki se niso mogle sporazumeti po diplomatski poti, ustanovijo, če razmere to dopuščajo, mednarodno preiskovalno komisijo, ki bo olajšala reševanje teh sporov z osvetlitvijo dejstev s pomočjo nepristranske in vestne preiskave.
10. člen
Mednarodne preiskovalne komisije se ustanovijo s posebnim sporazumom med strankami v sporu. Konvencija o preiskavi opredeljuje dejstva, ki jih je treba proučiti; določa način in rok za ustanovitev komisije ter obseg pooblastil članov komisije.
Po potrebi tudi določa, kje je sedež komisije in ali se lahko preseli v drug kraj, jezik, ki ga komisija uporablja, in jezike, ki jih je pred komisijo dovoljeno uporabljati, kot tudi datum, ko mora vsaka stranka predložiti svoje poročilo o dejstvih in na splošno vse pogoje, o katerih so se stranke dogovorile.
Če se strankam zdi potrebno imenovati prisednike, konvencija o preiskavi določa način njihovega imenovanja in obseg njihovih pooblastil.
11. člen
Če konvencija o preiskavi ne določa, kje naj komisija zaseda, zaseda v Haagu.
Ko je kraj zasedanja določen, ga komisija ne more spreminjati, razen s soglasjem strank.
Če konvencija o preiskavi ne določa, katere jezike je treba uporabljati, o tem odloča komisija.
12. člen
Če ni drugače določeno, se mednarodne preiskovalne komisije oblikujejo na način, določen v 45. in 57. členu te konvencije.
13. člen
Če eden od članov preiskovalne komisije ali eden od prisednikov, če so, umre ali odstopi ali iz kakršnega koli razloga ne more opravljati svojih nalog, se ga nadomesti na enak način, kot je določen za njegovo imenovanje.
14. člen
Stranke v sporu imajo pravico imenovati posebne zastopnike, ki so prisotni v preiskovalni komisiji, katerih naloga je, da jih zastopajo in da delujejo kot posredniki med njimi in komisijo.
Poleg tega so pooblaščeni, da najamejo svetovalce ali odvetnike, ki jih sami imenujejo, da predstavijo in zastopajo njihove interese pred komisijo.
15. člen
Mednarodni urad Stalnega arbitražnega sodišča deluje kot sodna pisarna za komisije, ki zasedajo v Haagu, in daje svoje prostore in osebje na razpolago silam pogodbenicam za preiskovalno komisijo.
16. člen
Če se komisija ne sestane v Haagu, ampak kje drugje, imenuje generalnega sekretarja, katerega urad se uporablja za sodno pisarno.
Naloga sodne pisarne je, da pod nadzorom predsednika uredi vse potrebno za zasedanja komisije, pripravo zapisnikov in je med preiskavo odgovorna tudi za arhiv, ki se mora kasneje prenesti v Mednarodni urad v Haagu.
17. člen
Da bi omogočili lažjo sestavo in delo preiskovalnih komisij, predlagajo sile pogodbenice pravila, ki se uporabljajo v postopku preiskave, če stranke v sporu ne sprejmejo drugačnih pravil.
18. člen
Komisija določi podrobnosti postopka, ki niso predvidene v posebni konvenciji o preiskavi ali v tej konvenciji, in uredi vse formalnosti, potrebne za predložitev dokazov.
19. člen
Postopek preiskave je kontradiktoren.
Ob določenih datumih vsaka stranka predloži komisiji in drugi stranki poročilo o dejstvih, če obstajajo, ter v vsakem primeru instrumente, listine in dokumente, za katere meni, da so koristni za ugotavljanje resnice, kakor tudi seznam prič in izvedencev, za katere želi, da se jih zasliši.
20. člen
Komisija je upravičena, da se s soglasjem sil začasno preseli v kateri koli kraj, če meni, da bi bilo koristno, da uporabi tak način preiskave ali da tja pošlje enega ali več svojih članov. Od države, na ozemlju katere se predlaga preiskava, je treba dobiti dovoljenje.
21. člen
Vsako preiskavo in vsak ogled kraja je treba opraviti v prisotnosti zastopnikov in svetovalcev strank v sporu ali potem ko so bili pravilno povabljeni.
22. člen
Komisija ima pravico stranke v sporu zaprositi za obrazložitve in informacije, ki se ji zdijo potrebne.
23. člen
Stranke v sporu se obvezujejo, da bodo preiskovalni komisiji v kar največji možni meri zagotovile vsa sredstva in ugodnosti, potrebne za to, da se v celoti seznani z zadevnimi dejstvi in jih natančno razume.
Stranke v sporu se obvezujejo, da bodo uporabile vsa sredstva, ki jih imajo na razpolago po notranjem pravu, da bodo zagotovile prisotnost vseh prič in strokovnjakov, ki so na njihovem ozemlju in so bili povabljeni pred komisijo.
Če priče ali izvedenci ne morejo priti pred komisijo, bodo stranke v sporu uredile tako, da bodo ti pričali pred pristojnimi organi v svoji državi.
24. člen
Za vsa obvestila, ki jih mora vročiti komisija na ozemlju tretje sile pogodbenice, komisija neposredno zaprosi vlado omenjene sile. Isto velja za ukrepe, ki se sprejmejo na kraju samem zaradi pridobitve dokazov.
Take zahteve se lahko izpolnijo do take mere, kot to dopuščajo sredstva, ki jih ima na razpolago sila, na katero je prošnja naslovljena, v skladu z njeno notranjo zakonodajo. Zadevna sila jih lahko zavrne le, če meni, da je njihov namen škodovati njeni suverenosti ali varnosti.
Komisija bo prav tako vedno lahko delovala s pomočjo sile, na katere ozemlju zaseda.
25. člen
Priče in izvedenci se povabijo na zahtevo strank v sporu ali jih uradno povabi komisija in v vsakem primeru prek vlade države, na katere ozemlju so.
Priče se zaslišijo zaporedoma in ločeno v prisotnosti zastopnikov in svetovalcev ter po vrstnem redu, ki ga določi komisija.
26. člen
Zaslišanje prič vodi predsednik.
Vendar pa lahko tudi člani komisije vsaki priči postavljajo vprašanja, za katera menijo, da bodo osvetlila njeno pričanje in ga dopolnila ali da bodo dobili podatke o katerem koli vprašanju, ki zadeva pričo, in sicer v mejah, ki so potrebne, da se ugotovi resnica.
Zastopniki in svetovalci strank v sporu ne smejo prekiniti priče, ko daje izjavo, niti ji ne smejo postaviti neposrednega vprašanja, lahko pa zaprosijo predsednika, da priči postavi taka dodatna vprašanja, ki se jim zdijo primerna.
27. člen
Priča mora pričati, ne da bi brala kateri koli pisni osnutek. Lahko pa ji predsednik dovoli, da pregleda zapiske ali dokumente, če narava dejstev, na katera se sklicuje, zahteva njihovo uporabo.
28. člen
Zapisnik o pričanju priče se sestavi takoj in prebere priči. Ta ga lahko spremeni ali kaj doda, če je to potrebno, kar bo zapisano ob koncu njene izjave.
Ko se njena celotna izjava prebere priči, se zaprosi, da jo podpiše.
29. člen
Zastopniki so pooblaščeni, da med preiskavo ali ob njenem koncu komisiji in drugi stranki v sporu predložijo pisne izjave, zahteve ali povzetke dejstev, za katere menijo, da so koristni za ugotavljanje resnice.
30. člen
Razprave komisije potekajo za zaprtimi vrati in ostanejo tajne.
Člani komisije o vseh vprašanjih odločajo z večino glasov.
Če kak član odkloni glasovanje, mora biti to zapisano v zapisniku.
31. člen
Zasedanja komisije niso javna, pa tudi zapisniki in dokumenti v zvezi s preiskavo se ne objavijo, razen na podlagi odločitve komisije, ki jo sprejme s soglasjem strank v sporu.
32. člen
Ko stranke v sporu predložijo vse obrazložitve in dokaze in so vse priče zaslišane, predsednik izjavi, da je preiskava končana, in komisija se umakne k odločanju in sestavi svoje poročilo.
33. člen
Poročilo podpišejo vsi člani komisije.
Če ga eden od članov noče podpisati, se to omeni; poročilo je kljub temu veljavno.
34. člen
Poročilo komisije se prebere na javnem zasedanju, na katerem so zastopniki in svetovalci strank v sporu prisotni ali so bili nanj pravilno povabljeni.
Vsaka stranka v sporu prejme en izvod poročila.
35. člen
Poročilo komisije se omeji na ugotovitev dejstev in nikakor nima narave arbitražne sodbe. Strankam v sporu prepušča popolno svobodo glede tega, kako bodo uveljavljale to ugotovitev dejstev.
36. člen
Vsaka stranka v sporu krije svoje stroške in enak delež stroškov komisije.
IV. del: Mednarodna arbitraža
I. poglavje: Arbitraža
37. člen
Cilj mednarodne arbitraže je reševanje sporov med državami s pomočjo sodnikov, ki si jih države same izberejo, in na podlagi spoštovanja prava.
Zatekanje k arbitraži vključuje obveznost, da se podredi razsodbi v dobri veri.
38. člen
Pri vprašanjih pravne narave in še zlasti pri razlagi ali uporabi mednarodnih konvencij sile pogodbenice priznavajo, da je arbitraža najučinkovitejše in hkrati najpravičnejše sredstvo za reševanje sporov, ki jih ni bilo mogoče rešiti po diplomatski poti.
Zato bi bilo zaželeno, da bi se v sporih o omenjenih vprašanjih sile pogodbenice v takih primerih zatekale k arbitraži, če to dopuščajo razmere.
39. člen
Arbitražna konvencija se sklene za spore, ki že obstajajo, ali za morebitne spore.
Arbitražna konvencija lahko zadeva kateri koli spor ali le nekatere vrste sporov.
40. člen
Neodvisno od splošnih ali posebnih pogodb, ki izrecno določajo, da je zatekanje k arbitraži obvezno za sile pogodbenice, si te sile pridržujejo pravico, da sklepajo nove splošne ali posebne sporazume z namenom, da razširijo obvezno arbitražo na vse primere, za katere menijo, da jih je mogoče predložiti arbitraži.
II. poglavje: Stalno arbitražno sodišče
41. člen
Z namenom, da bi olajšali neposredno zatekanje k arbitraži za mednarodne spore, ki jih ni bilo mogoče rešiti po diplomatski poti, se sile pogodbenice obvezujejo, da ohranjajo Stalno arbitražno sodišče, kot ga je ustanovila Prva mirovna konferenca, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, če se stranke v sporu ne dogovorijo drugače.
42. člen
Stalno razsodišče je pristojno za vse arbitražne primere, če se stranke v sporu ne dogovorijo za posebno razsojanje.
43. člen
Stalno razsodišče ima sedež v Haagu.
Mednarodni urad se uporablja kot sodna pisarna za razsodišče. Skrbi za prenos sporočil v zvezi s sestanki razsodišča. Skrbi za arhiv in vodi vse upravne posle.
Sile pogodbenice se obvezujejo, da bodo Mednarodnemu uradu čim prej poslale pravilno overjen izvod vseh arbitražnih pogojev, sklenjenih med njimi, in vse razsodbe posebnega razsodišča, ki se nanje nanašajo.
Obvezujejo se tudi, da bodo uradu poslale zakone, predpise in dokumente, ki dokazujejo izvajanje razsodb razsodišča.
44. člen
Vsaka sila pogodbenica izbere največ štiri osebe, priznane strokovnjake za mednarodno pravo, ki uživajo največji moralni ugled in so pripravljene sprejeti naloge razsodnikov.
Tako izbrane osebe se kot člani razsodišča vpišejo na seznam, o katerem urad obvesti vse sile pogodbenice.
Urad obvesti sile pogodbenice o kakršni koli spremembi na seznamu razsodnikov.
Dve ali več sil se lahko dogovorijo o izboru enega ali več skupnih članov.
Več sil lahko izbere isto osebo. Člani razsodišča so imenovani za šest let. Njihov mandat se lahko obnovi.
Ob smrti ali odstopu člana razsodišča se njegovo mesto zapolni na enak način, kot je potekalo njegovo imenovanje, ki se v tem primeru opravi za ponovno obdobje šestih let.
45. člen
Če sile pogodbenice želijo predati Stalnemu razsodišču v reševanje spor, do katerega je prišlo med njimi, se izberejo razsodniki, ki sestavljajo pristojno razsodišče za odločanje o tem sporu, s splošnega seznama članov razsodišča.
Če ne pride do neposrednega dogovora strank v sporu o sestavi razsodišča, je postopek naslednji:
Vsaka stranka imenuje dva razsodnika, od katerih je lahko le eden državljan ali izbran izmed oseb, ki jih je ta stranka določila za člane Stalnega razsodišča. Ta dva razsodnika skupaj izbereta glavnega razsodnika.
Če je glasovanje neodločeno, se izbor glavnega razsodnika zaupa tretji sili, ki jo stranki v sporu soglasno izbereta.
Če v tej zadevi ne dosežeta soglasja, izbere vsaka stranka v sporu neko drugo silo, glavnega razsodnika pa soglasno izbereta tako izbrani sili.
Če se v dveh mesecih ti sili ne moreta sporazumeti, predlaga vsaka od njiju dva kandidata, izbrana s seznama članov Stalnega razsodišča, ki pa ne smeta biti člana, ki sta ju izbrali stranki v sporu, oziroma ne smeta biti njuna državljana. Z žrebom se določi, kdo od tako predlaganih kandidatov bo glavni razsodnik.
46. člen
Ko je razsodišče sestavljeno, stranke v sporu obvestijo urad o svoji odločitvi, da se obrnejo na razsodišče, predložijo besedilo svojega kompromisa in imena razsodnikov.
Urad takoj pošlje vsakemu razsodniku kompromis in imena drugih članov razsodišča.
Razsodišče se sestane na dan, ki ga določijo stranke. Urad uredi vse potrebno za zasedanje.
Člani razsodišča uživajo diplomatske privilegije in imunitete pri opravljanju svojih dolžnosti, tudi kadar so zunaj svoje domovine.
47. člen
Urad je pooblaščen dati svoje prostore in svoje osebje na razpolago silam pogodbenicam za vsako posebno arbitražno telo.
Pristojnost Stalnega razsodišča se lahko pod pogoji, določenimi v pravilnikih, razširi na spore med silami nepogodbenicami ali med silami pogodbenicami in silami nepogodbenicami, če se stranke v sporu strinjajo, da bo spor reševalo to razsodišče.
48. člen
Sile pogodbenice štejejo za svojo dolžnost, da, kadar grozi, da bo med dvema ali več silami pogodbenicami prišlo do resnega spora, te opomnijo, da jim je na razpolago Stalno razsodišče.
Zato izjavljajo, da se lahko opozarjanje strank v sporu na določbe te konvencije in nasveti, naj se v interesu miru obrnejo na Stalno razsodišče, štejejo le za dejanja dobrih uslug.
V primeru spora med dvema silama lahko ena od njiju vedno naslovi na Mednarodni urad obvestilo, ki vsebuje izjavo, da je pripravljena predložiti spor v arbitražo.
Urad mora o taki izjavi vedno obvestiti drugo silo.
49. člen
Stalni upravni svet, ki ga sestavljajo v Haagu akreditirani diplomatski predstavniki sil pogodbenic in nizozemski minister za zunanje zadeve, ki deluje kot predsednik, je pooblaščen za vodenje Mednarodnega urada in nadzor nad njim.
Svet sprejme svoj poslovnik in vse preostale potrebne pravilnike.
Svet odloča o vseh administrativnih vprašanjih v zvezi z delovanjem razsodišča.
Ima popoln nadzor nad imenovanjem, začasnim prenehanjem opravljanja funkcij ali odpuščanja uradnikov in zaposlenih v uradu.
Določa plačila in plače ter nadzira splošne izdatke.
Prisotnost devetih članov na pravilno sklicanih sestankih zadošča za veljavno odločanje sveta. Odločitve se sprejemajo z večino glasov.
Svet nemudoma obvesti sile pogodbenice o pravilnikih, ki jih sprejme. Pošlje jim tudi letno poročilo o delu razsodišča, delovanju uprave in izdatkih. Poročilo vsebuje tudi povzetek vsega, kar je pomembno v dokumentih, ki so jih uradu poslale sile na podlagi tretjega in četrtega odstavka 43. člena.
50. člen
Stroške urada krijejo sile pogodbenice v razmerju, ki je določeno za Mednarodni urad Svetovne poštne zveze.
Stroški, ki se zaračunajo silam, ki kasneje pristopijo h konvenciji, se obračunajo od dneva veljavnosti njihovega pristopa.
III. poglavje: Arbitražni postopek
51. člen
Z namenom, da se spodbudi razvoj arbitraže, se sile pogodbenice dogovorijo o pravilih, ki se nanašajo na arbitražni postopek, če se stranke v sporu ne dogovorijo o drugih pravilih.
52. člen
Sile, ki se zatečejo k arbitraži, podpišejo kompromis, v katerem so jasno opredeljeni predmet spora, rok, v katerem je treba poslati sporočilo iz 63. člena, ter znesek vsote, ki jo mora vsaka stranka v sporu položiti vnaprej za pokrivanje stroškov.
V danem primeru kompromis lahko določa tudi način imenovanja razsodnikov, vsa posebna pooblastila, ki jih lahko ima razsodišče, njegov sedež, jezik, ki ga uporablja, in jezike, ki jih je pred razsodiščem dovoljeno uporabljati, ter na splošno vse pogoje, za katere so se stranke v sporu dogovorile.
53. člen
Stalno razsodišče je pristojno za oblikovanje kompromisa, če se stranke dogovorijo, da se bodo v ta namen obrnile na razsodišče.
Podobno je razsodišče pristojno, tudi če tako zahteva le ena od strank v sporu, kadar so bili neuspešni vsi poskusi, da bi prišli do sporazuma po diplomatski poti v primerih:
1. spora, za katerega velja splošna pogodba o arbitraži, ki je bila sklenjena ali obnovljena po začetku veljavnosti te konvencije in predvideva kompromis za vse spore in niti eksplicitno niti implicitno ne izloča oblikovanja kompromisa iz pristojnosti razsodišča. Ni pa mogoče uporabiti razsodišča, če druga stranka v sporu izjavi, da po njenem mnenju spor ne spada v tisto kategorijo sporov, ki se lahko predložijo v reševanje obvezni arbitraži, razen če po pogodbi o arbitraži vsa pooblastila za odločanje o tem predhodnem vprašanju niso podeljena razsodišču;
2. spora zaradi posebnih dolgov, ki jih ena sila pogodbenica zahteva od druge sile pogodbenice kot terjatev do njenih državljanov in je bila za poravnavo teh terjatev sprejeta ponudba arbitraže. Te določbe pa ni mogoče uporabiti, če je sprejetje pogojeno s tem, da bi vprašanja iz kompromisa reševali na kakšen drug način.
54. člen
V primerih iz prejšnjega člena kompromis oblikuje komisija, ki jo sestavlja pet članov, izbranih na način, predviden v tretjem do šestem odstavku 45. člena.
Peti član je predsednik komisije po uradni dolžnosti.
55. člen
Naloge razsodnika se lahko dodelijo enemu samemu razsodniku ali več razsodnikom, ki jih stranke v sporu izberejo po svoji volji ali med člani Stalnega arbitražnega sodišča, ustanovljenega s to konvencijo.
Če ne pride do ustanovitve razsodišča z neposrednim dogovorom med strankama, se ravna po postopku iz tretjega do šestega odstavka 45. člena.
56. člen
Če se za razsodnika izbere vladar ali državni poglavar, potem on določi arbitražni postopek.
57. člen
Glavni razsodnik je po uradni dolžnosti predsednik razsodišča.
Če razsodišče nima glavnega razsodnika, potem samo imenuje svojega predsednika.
58. člen
Kadar kompromis oblikuje komisija, kot je predvideno v 54. členu, in če ni drugače določeno, komisija sama ustanovi razsodišče.
59. člen
Ob smrti, odstopu ali zaradi nezmožnosti enega od razsodnikov za opravljanje dolžnosti iz katerega koli razloga se njegovo mesto zapolni po istem postopku, kot velja za njegovo imenovanje.
60. člen
Razsodišče zaseda v Haagu, razen če stranke v sporu ne izberejo kakega drugega kraja.
Razsodišče lahko zaseda na ozemlju tretje sile samo z njenim soglasjem.
Ko je kraj zasedanja enkrat določen, ga razsodišče lahko spremeni le s soglasjem strank v sporu.
61. člen
Če vprašanje glede jezikov, ki naj se uporabljajo, ni bilo določeno v kompromisu, o tem odloča razsodišče.
62. člen
Stranke v sporu imajo pravico, da pri razsodišču imenujejo posebne zastopnike z nalogo, da služijo kot posredniki med njimi in razsodiščem.
Poleg tega imajo lahko za obrambo svojih pravic in interesov pravico imeti pred razsodiščem svetovalce ali odvetnike, ki jih imenujejo v ta namen.
Člani Stalnega razsodišča ne morejo delovati kot zastopniki, svetovalci ali odvetniki, razen za silo, ki jih je imenovala za člane razsodišča.
63. člen
Praviloma arbitražni postopek obsega dve različni fazi: pisne vloge v predhodnem postopku in ustno razpravo.
V predhodnem postopku zastopniki strank v sporu pisno predstavijo članom razsodišča in nasprotni stranki vloge o svojem videnju primera, nasprotne vloge in po potrebi odgovore nanje; stranke v sporu tej predstavitvi priložijo vse listine in dokumente v zvezi z obravnavano zadevo. Ta predstavitev se opravi bodisi neposredno ali s posredovanjem Mednarodnega urada v zaporedju in rokih, določenih v kompromisu.
Roki, določeni v kompromisu, se lahko podaljšajo po vzajemnem dogovoru strank v sporu ali po nalogu razsodišča, če meni, da je to potrebno za pravično odločitev.
Razprava vključuje ustno obrazložitev argumentov obeh strank pred razsodiščem.
64. člen
Overjeni izvod vsakega dokumenta, ki ga predloži ena od strank v sporu, je treba poslati drugi stranki v sporu.
65. člen
Če ne nastopijo kake posebne okoliščine, se razsodišče ne sestane, dokler ni končan predhodni postopek.
66. člen
Razprave potekajo pod vodstvom predsednika.
Javne so, če tako sklene razsodišče s soglasjem strank v sporu.
Vnesejo se v zapisnike, ki jih sestavijo tajniki, ki jih imenuje predsednik. Zapisnike podpišeta predsednik in eden od tajnikov in samo ti zapisniki so verodostojni.
67. člen
Ko je predhodni postopek končan, ima razsodišče pravico zavrniti razpravo o vseh novih listinah ali dokumentih, ki mu jih ena od strank v sporu želi predložiti brez soglasja druge stranke v sporu.
68. člen
Razsodišče pa lahko upošteva nove listine ali dokumente, na katere opozorijo zastopniki ali svetovalci strank v sporu.
V tem primeru ima razsodišče pravico zahtevati, da se mu te listine in dokumenti predložijo, vendar pa mora z njimi seznaniti tudi nasprotno stranko.
69. člen
Poleg tega lahko razsodišče zahteva od zastopnikov strank v sporu, da predložijo vse listine, in prosi za potrebno razlago. Ob zavrnitvi razsodišče to zapiše.
70. člen
Zastopniki in svetovalci strank v sporu so pooblaščeni, da razsodišču ustno predstavijo vse argumente, za katere menijo, da so pomembni za obrambo njihovega primera.
71. člen
Zastopniki in svetovalci imajo pravico do ugovorov in predlogov. Sklepi razsodišča o teh predlogih so dokončni in ne morejo biti predmet kasnejše razprave.
72. člen
Člani razsodišča imajo pravico postavljati vprašanja zastopnikom in svetovalcem strank v sporu in od njih zahtevati pojasnila o dvomljivih vprašanjih.
Zastavljena vprašanja in dane pripombe članov razsodišča med razpravami se ne morejo šteti za izraženo mnenje razsodišča na splošno in njegovih članov posamezno.
73. člen
Razsodišče je pri razlagi kompromisa ter drugih listin in dokumentov, na katere se lahko sklicuje, in pri uporabi pravnih načel pooblaščeno, da določi svojo pristojnost.
74. člen
Razsodišče ima pravico sprejeti sklepe o postopku za obravnavanje primera, določiti oblike, vrstni red in roke, v katerih mora vsaka stranka dokončati svoja dokazovanja in urediti vse potrebne formalnosti za obravnavanje dokazov.
75. člen
Stranke v sporu se zavezujejo, da bodo razsodišču v največjem možnem obsegu predložile vse potrebne argumente za odločanje o zadevi.
76. člen
Za vsa obvestila, ki jih mora razsodišče vročiti na ozemlju tretje sile pogodbenice, se mora razsodišče obračati neposredno na vlado te sile. Isto pravilo velja za zbiranje dokazov na kraju samem.
Zaprosilom v ta namen je treba ugoditi, če to dopuščajo sredstva, ki jih ima po svoji notranji zakonodaji na razpolago sila, na katero se razsodišče obrne. Zaprosila se ne smejo zavrniti, razen če ta sila ne meni, da je njihov namen prizadeti njene suverene pravice ali njeno varnost.
Prav tako ima razsodišče vedno pravico, da deluje s pomočjo tiste sile, na ozemlju katere zaseda.
77. člen
Ko zastopniki in svetovalci strank v sporu predložijo vse obrazložitve in dokaze v podporo svojega primera, predsednik razglasi, da je razprava končana.
78. člen
Razprava razsodišča in postopek potekata za zaprtimi vrati in ostaneta tajna.
Člani razsodišča o vseh vprašanjih odločajo z večino glasov.
79. člen
Razsodba vsebuje utemeljitev. Vsebuje tudi imena razsodnikov; podpišeta jo predsednik in vodja pisarne razsodišča ali tajnik, ki deluje kot vodja pisarne razsodišča.
80. člen
Razsodba se prebere na javnem zasedanju, na katerem so zastopniki in svetovalci strank v sporu prisotni ali so bili nanj pravilno povabljeni.
81. člen
Razsodba, ki je pravilno izrečena in sporočena zastopnikom strank v sporu, reši spor dokončno in brez možnosti pritožbe.
82. člen
Vsi spori med strankami v zvezi z razlago in izvršitvijo razsodbe se, kadar ni drugače določeno, predložijo razsodišču, ki je razsodbo izreklo.
83. člen
Stranke lahko v kompromisu zadržijo pravico zahtevati revizijo razsodbe.
V tem primeru in če ni drugače določeno, je treba zahtevo nasloviti na razsodišče, ki je izreklo sodbo. To je mogoče le na podlagi odkritja kakega novega dejstva, za katero se domneva, da bi odločilno vplivalo na razsodbo in zanj nista v času, ko je bila razprava končana, vedela ne razsodišče ne stranka v sporu, ki je zahtevala revizijo.
Postopek revizije se lahko uvede le z izrecno odločitvijo razsodišča, da obstaja novo dejstvo, za katero priznava, da je take narave, kot je opisano v prejšnjem odstavku, in izjavi, da je zahteva na tej podlagi sprejemljiva.
Kompromis določa tudi rok, v katerem je treba vložiti zahtevo za revizijo.
84. člen
Razsodba je obvezna le za stranke v sporu.
Če gre za vprašanje razlage kakšne konvencije, katere pogodbenice so druge sile in ne tiste, ki so stranke v sporu, te zadnje pravočasno obvestijo vse sile podpisnice. Vsaka od teh sil ima pravico poseči v postopek. Če to pravico izkoristi ena ali več sil, je v razsodbi vsebovana razlaga zanje enako obvezujoča.
85. člen
Vsaka stranka v sporu krije svoje stroške in enak delež stroškov razsodišča.
IV. poglavje: Arbitraža po skrajšanem postopku
86. člen
Da bi olajšali delovanje sistema arbitraže v sporih, ki dopuščajo skrajšani postopek, sprejmejo sile pogodbenice pravila, po katerih se ravnajo, če ni drugačnih določb, in s pridržkom, da se v danem primeru upoštevajo določbe III. poglavja.
87. člen
Vsaka stranka v sporu imenuje enega razsodnika. Tako izbrana razsodnika izbereta glavnega razsodnika. Če se o njem ne strinjata, vsaka od njiju predlaga dva kandidata s splošnega seznama članov Stalnega razsodišča, razen članov, ki jih je imenovala ena ali druga stranka v sporu in niso državljani nobene od njiju. Z žrebom se določi, kateri od tako predlaganih kandidatov bo glavni razsodnik.
Glavni razsodnik predseduje razsodišču, ki sprejema odločitve z večino glasov.
88. člen
Če ni predhodnega dogovora, določi razsodišče takoj, ko je ustanovljeno, rok, v katerem mu morata obe stranki v sporu predložiti svoje vloge.
89. člen
Vsako stranko v sporu zastopa pred razsodiščem zastopnik, ki je posrednik med razsodiščem in vlado, ki ga je imenovala.
90. člen
Postopek se vodi izključno pisno. Vendar pa ima stranka pravico zahtevati, da se povabijo priče in izvedenci. Razsodišče ima pravico zahtevati ustne obrazložitve od zastopnikov obeh strank in od izvedencev ter prič, za katere meni, da bi bilo koristno, da nastopijo pred razsodiščem.
V. del: Končne določbe
91. člen
Ta konvencija, pravilno ratificirana, nadomesti med silami pogodbenicami Konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov z dne 29. julija 1899.
92. člen
To konvencijo je treba čim hitreje ratificirati.
Listine o ratifikaciji se deponirajo v Haagu.
Prvo deponiranje listin o ratifikaciji se zapiše v zapisnik, ki ga podpišejo predstavniki sil, ki pri tem sodelujejo, in nizozemski minister za zunanje zadeve.
Naslednja deponiranja listin o ratifikaciji se opravijo z uradnim pisnim obvestilom, naslovljenim na nizozemsko vlado, s priloženimi listinami o ratifikaciji.
Pravilno overjeno kopijo zapisnika o prvem deponiranju listin o ratifikaciji, uradnih obvestilih iz prejšnjega odstavka in naslednjih listinah o ratifikaciji nizozemska vlada takoj pošlje po diplomatski poti vsem silam, ki so bile povabljene na Drugo mirovno konferenco, kakor tudi vsem tistim silam, ki pristopijo h konvenciji. V primerih, ki jih obravnava prejšnji odstavek, ta vlada hkrati obvesti sile tudi o datumu prejema uradnega obvestila.
93. člen
Sile nepodpisnice, ki so bile povabljene na Drugo mirovno konferenco, lahko pristopijo k tej konvenciji.
Sila, ki želi pristopiti, o svojem namenu pisno obvesti nizozemsko vlado, s tem da ji pošlje listino o pristopu, ki se deponira v arhivu imenovane vlade.
Ta vlada mora takoj poslati vsem silam, ki so bile povabljene na Drugo mirovno konferenco, pravilno overjeno kopijo uradnega obvestila in listine o pristopu skupaj z navedbo datuma prejema uradnega obvestila.
94. člen
Pogoji, pod katerimi lahko sile, ki niso bile povabljene na Drugo mirovno konferenco, pristopijo k tej konvenciji, se določijo v kasnejšem sporazumu med silami pogodbenicami.
95. člen
Ta konvencija začne veljati za sile, ki so sodelovale pri prvem deponiranju listin o ratifikaciji, šestdeset dni po datumu zapisnika o deponiranju in za sile, ki konvencijo ratificirajo pozneje ali k njej pristopijo, pa šestdeset dni po tem, ko nizozemska vlada prejme uradno obvestilo o njihovi ratifikaciji ali pristopu.
96. člen
Če ena od sil pogodbenic želi odpovedati to konvencijo, mora odpoved uradno pisno sporočiti nizozemski vladi, ki takoj pošlje pravilno overjeno kopijo uradnega obvestila vsem drugim silam ter jih obvesti o datumu prejema.
Odpoved velja samo za silo, ki pošlje uradno obvestilo, in šele eno leto po tem, ko nizozemska vlada prejme uradno obvestilo.
97. člen
Register, ki ga vodi nizozemski minister za zunanje zadeve, vsebuje datume deponiranja listin o ratifikaciji v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 92. člena ter datume prejema uradnih obvestil o pristopu (drugi odstavek 93. člena) ali o odpovedi (prvi odstavek 96. člena).
Vsaka sila pogodbenica ima pravico do dostopa do tega registra in lahko dobi pravilno overjene izpiske iz njega.
V potrditev tega so pooblaščenci podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Haagu 18. oktobra 1907 v enem samem izvodu, ki ostane deponiran v arhivu nizozemske vlade, njegove pravilno overjene kopije pa se pošljejo silam pogodbenicam po diplomatski poti.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za zunanje zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 007-02/03-19/1
Ljubljana, dne 28. novembra 2003
EPA 1030-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 12/19/2003 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |