Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARNOSTI OSEBJA ZDRUŽENIH NARODOV IN SPREMLJEVALNEGA OSEBJA (MKVOZN)
1. člen
Ratificira se Konvencija o varnosti osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja, sestavljena 9. decembra 1994 v New Yorku.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
Konvencija o varnosti osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja
Države pogodbenice te konvencije
so globoko zaskrbljene nad naraščajočim številom smrti in poškodb, ki so posledica namernih napadov na osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje,
upoštevajo, da so napadi na osebje, ki deluje v imenu Združenih narodov, ali kakršno koli drugo grobo ravnanje z njim neopravičljivi in nesprejemljivi ne glede na to, kdo jih zagreši,
ugotavljajo, da se operacije Združenih narodov izvajajo v skupnem interesu mednarodne skupnostiter v skladu z načeli in cilji Ustanovne listine Združenih narodov,
priznavajo pomemben prispevek osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja k prizadevanjem Združenih narodov na področju preventivne diplomacije, vzpostavljanja miru, vzdrževanja miru, utrjevanja miru ter humanitarnih in drugih operacij,
se zavedajo obstoječih dogovorov za zagotavljanje varnosti osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja, vključno z ukrepi, ki so jih v zvezi s tem sprejeli glavni organi Združenih narodov,
prav tako ugotavljajo, da so obstoječi ukrepi za zaščito osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja neprimerni,
priznavajo, da se učinkovitost in varnost operacij Združenih narodov izboljšata tam, kjer se take operacije izvajajo s soglasjem in sodelovanjem države gostiteljice,
pozivajo vse države, kamor je osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje napoteno, in vse druge, na katere se tako osebje lahko zanaša, naj zagotovijo celovito podporo za lažje izvajanje in izpolnjevanje mandata operacij Združenih narodov,
so prepričane, da je nujno treba sprejeti ustrezne in učinkovite ukrepe za preprečevanje napadov na osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje in za kaznovanje tistih, ki so zagrešili take napade, in
so se zato dogovorile:
1. člen
Pomen izrazov
V tej konvenciji:
a) "osebje Združenih narodov" pomeni:
i) osebe, ki jih generalni sekretar Združenih narodov vključi ali napoti kot člane vojaških, policijskih ali civilnih sestavov operacije Združenih narodov;
ii) druge uradnike ali strokovnjake na misiji Združenih narodov ali njihovih specializiranih agencij ali Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki so po uradni dolžnosti prisotni na območju, na katerem se izvaja operacija Združenih narodov;
b) "spremljevalno osebje" pomeni:
i) osebe, ki jih določi vlada ali medvladna organizacija s soglasjem pristojnega organa Združenih narodov;
ii) osebe, ki jih vključi generalni sekretar Združenih narodov ali specializirana agencija ali Mednarodna agencija za jedrsko energijo;
iii) osebe, ki jih napoti humanitarna nevladna organizacija ali agencija po sporazumu z generalnim sekretarjem Združenih narodov ali s specializirano agencijo ali z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo,
da bi opravljale dejavnosti v podporo izpolnjevanja mandata operacije Združenih narodov;
c) "operacija Združenih narodov" pomeni operacijo, ki jo pripravi pristojni organ Združenih narodov v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in se izvaja pod pristojnostjo in nadzorom Združenih narodov:
i) kadar je operacija namenjena vzdrževanju ali ponovni vzpostavitvi mednarodnega miru in varnosti ali
ii) kadar Varnostni svet ali Generalna skupščina za namene te konvencije razglasi, da obstaja izjemno tveganje za varnost osebja, ki sodeluje v operaciji;
d) "država gostiteljica" pomeni državo, na katere ozemlju se izvaja operacija Združenih narodov;
e) "država tranzita" pomeni državo, ki ni država gostiteljica, na ozemlju katere sta osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje ali njuna oprema v tranzitu ali sta začasno prisotni v zvezi z operacijo Združenih narodov.
2. člen
Obseg uporabe
1. Ta konvencija se uporablja za osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje ter operacije Združenih narodov, kot so opredeljeni v 1. členu.
2. Ta konvencija se ne uporablja za operacijo Združenih narodov, ki poteka po odločitvi Varnostnega sveta kot izvajanje ukrepov v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine Združenih narodov, v katero so člani osebja vključeni kot borci proti organiziranim oboroženim silam in za katero se uporablja pravo, ki ureja mednarodne oborožene spopade.
3. člen
Identifikacija
1. Vojaški in policijski sestavi Združenih narodov in njihova vozila, plovila in zrakoplovi so jasno označeni. Drugo osebje, vozila, plovila in zrakoplovi, ki so vključeni v operacijo Združenih narodov, se ustrezno označijo, razen če generalni sekretar Združenih narodov ne odloči drugače.
2. Vse osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje imata pri sebi ustrezne identifikacijske listine.
4. člen
Sporazumi o statusu operacije
Država gostiteljica in Združeni narodi čim prej sklenejo sporazum o statusu operacije Združenih narodov in osebja, ki je vključeno v operacijo, med drugim tudi z določbami o privilegijih in imunitetah vojaških in policijskih sestavov operacije.
5. člen
Tranzit
Država tranzita omogoči neoviran tranzit osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja ter njune opreme na poti v državo gostiteljico in iz nje.
6. člen
Spoštovanje zakonov in predpisov
1. Ne glede na privilegije in imunitete, ki jih lahko uživata osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje, ali na zahteve glede njunih dolžnosti osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje:
a) spoštujeta zakone in predpise države gostiteljice in države tranzita in
b) se vzdržita vsakega dejanja ali dejavnosti, ki ni združljiva z nepristransko in mednarodno naravo njunih dolžnosti.
2. Generalni sekretar Združenih narodov sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev spoštovanja teh obveznosti.
7. člen
Dolžnost zagotoviti varnost osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja
1. Osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje, njuna oprema in prostori ne smejo biti predmet napada ali kakršnega koli dejanja, ki bi jima preprečilo izvrševanja mandata.
2. Države pogodbenice ukrenejo vse potrebno za zagotovitev varnosti osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja. Države pogodbenice še posebej sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zaščito osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja, ki sta napoteni na njihovo ozemlje, pred kaznivimi dejanji iz 9. člena.
3. Pri izvajanju te konvencije države pogodbenice, kadar je to primerno, sodelujejo z Združenimi narodi in drugimi državami pogodbenicami, predvsem kadar država gostiteljica sama ne more sprejeti zahtevanih ukrepov.
8. člen
Dolžnost izpustiti ali vrniti osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje, ki sta zajeti ali pridržani
Razen če ni drugače določeno v veljavnem sporazumu o statusu sil, se osebje Združenih narodov ali spremljevalno osebje, kadar je med opravljanjem svojih dolžnosti ujeto ali pridržano in je bila ugotovljena njegova identiteta, ne sme zasliševati in se nemudoma izpusti in vrne Združenim narodom ali drugim ustreznim oblastem. Do izpustitve se z osebjem ravna v skladu s splošno priznanimi standardi s področja človekovih pravic ter z načeli in v duhu Ženevskih konvencij iz leta 1949.
9. člen
Kazniva dejanja zoper osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje
1. Naklepna dejanja:
a) umora, ugrabitve ali drugega napada na osebo ali svobodo pripadnika osebja Združenih narodov ali spremljevalnega osebja;
b) nasilnega napada na uradne prostore, zasebne prostore ali na prevozna sredstva osebja Združenih narodov ali spremljevalnega osebja, kar bi lahko ogrozilo pripadnika osebja ali njegovo svobodo;
c) grožnje s takim napadom z namenom, da se fizična ali pravna oseba prisilili, da kaj stori ali opusti;
d) poskusa storitve kakega takega napada in
e) dejanja, ki pomenijo sodelovanje kot sostorilec v kakem takem napadu ali poskusu takega napada ali pri organiziranju ali ukazovanju drugim, naj izvršijo tak napad,
vsaka država pogodbenica določa kot kaznivo dejanje po svojem notranjem pravu.
2. Vsaka država pogodbenica za kazniva dejanja, navedena v prvem odstavku, določi ustrezne kazni ob upoštevanju resnosti kaznivega dejanja.
10. člen
Sodna pristojnost
1. Vsaka država pogodbenica sprejme takšne ukrepe, ki so potrebni za uveljavitev sodne pristojnosti nad kaznivimi dejanji iz 9. člena, v naslednjih primerih:
a) kadar je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju te države ali na ladji ali zrakoplovu z registracijo v tej državi;
b) kadar je domnevni storilec državljan te države.
2. Država pogodbenica lahko uveljavi sodno pristojnost nad vsakim kaznivim dejanjem, kadar:
a) ga stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva v tej državi, ali
b) je storjeno v zvezi z državljanom te države ali
c) je storjeno kot poskus prisiliti to državo, naj kako dejanje stori ali se vzdrži storitve kakega dejanja.
3. Država pogodbenica, ki uveljavi sodno pristojnost iz drugega odstavka, o tem uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov. Če se država pogodbenica pozneje odpove sodni pristojnosti, o tem uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov.
4. Vsaka država pogodbenica sprejme potrebne ukrepe za uveljavitev sodne pristojnosti v zvezi s kaznivimi dejanji iz 9. člena, kadar je domnevni storilec na njenem ozemlju in ga ne izroči v skladu s 15. členom kateri od držav pogodbenic, ki uveljavlja sodno pristojnost v skladu s prvim ali drugim odstavkom.
5. Ta konvencija ne izključuje pristojnosti v kazenskih zadevah, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.
11. člen
Preprečevanje kaznivih dejanj zoper osebje Združenih narodov in spremljevalno osebje
Države pogodbenice sodelujejo pri preprečevanju kaznivih dejanj iz 9. člena predvsem:
a) s sprejetjem vseh izvedljivih ukrepov za preprečevanje priprav na storitev teh kaznivih dejanj na svojem ozemlju ali zunaj njega in
b) z izmenjavo podatkov v skladu s svojim notranjim pravom in z usklajevanjem sprejemanja ustreznih upravnih in drugih ukrepov za preprečevanje storitve teh kaznivih dejanj.
12. člen
Sporočanje podatkov
1. Pod pogoji, predvidenimi v njenem notranjem pravu, država pogodbenica, na katere ozemlju je bilo storjeno kaznivo dejanje iz 9. člena - če ima razlog, da verjame, da je domnevni storilec pobegnil z njenega ozemlja - sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov in neposredno ali prek generalnega sekretarja zadevni državi ali državam vsa ustrezna dejstva v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem in vse razpoložljive podatke v zvezi z identiteto domnevnega storilca.
2. Kadar koli je storjeno kaznivo dejanje iz 9. člena, si vsaka država pogodbenica, ki ima podatke o žrtvi in okoliščinah kaznivega dejanja, prizadeva za popoln in hiter prenos takih podatkov generalnemu sekretarju Združenih narodov in zadevni državi ali državam pod pogoji, predvidenimi v njenem notranjem pravu.
13. člen
Ukrepi za zagotovitev pregona ali izročitve
1. Kadar razmere to dovoljujejo, država pogodbenica, na katere ozemlju je prisoten domnevni storilec, sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev prisotnosti te osebe za namen pregona ali izročitve v skladu s svojim notranjim pravom.
2. Ukrepi, sprejeti v skladu s prvim odstavkom, se v skladu z notranjim pravom brez odlašanja uradno sporočijo generalnemu sekretarju Združenih narodov in neposredno ali prek generalnega sekretarja:
a) državi, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje;
b) državi ali državam, katerih državljan je domnevni storilec, ali če gre za osebo brez državljanstva, državi, na ozemlju katere ima ta oseba svoje običajno prebivališče;
c) državi ali državam, katerih državljan je žrtev, in
d) drugim zainteresiranim državam.
14. člen
Pregon domnevnih storilcev
Država pogodbenica, na ozemlju katere je prisoten domnevni storilec, predloži - če te osebe ne izroči - brez vsakršne izjeme in brez nepotrebnega odlašanja to zadevo v obravnavo pristojnim organom za namen pregona po postopkih v skladu z zakoni te države. Ti organi sprejmejo odločitev na enak način kot pri vsaki običajni hujši kršitvi po zakonih te države.
15. člen
Izročitev domnevnih storilcev
1. Če za kazniva dejanja iz 9. člena ni predvidena izročitev v kateri od pogodb o izročitvi med državami pogodbenicami, se šteje, da so kot taka vključena v pogodbo. Države pogodbenice se obvezujejo, da bodo ta kazniva dejanja kot izročitvena kazniva dejanja vključile v vsako pogodbo o izročitvi, ki jo bodo sklenile.
2. Če država pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem pogodbe, prejme zahtevo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima pogodbe o izročitvi, lahko po lastni presoji šteje to konvencijo kot pravno podlago za izročitev v zvezi s takimi kaznivimi dejanji. Za izročitev veljajo pogoji, ki jih predvideva zakon zaprošene države.
3. Države pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem pogodbe, taka kazniva dejanja med seboj priznavajo kot izročitvena v skladu s pogoji, ki jih predvidevajo zakoni zaprošene države.
4. Za vsako od teh kaznivih dejanj velja za namen izročitve med državami pogodbenicami, kot da bi bilo storjeno ne le na kraju, kjer je bilo storjeno, ampak tudi na ozemljih držav pogodbenic, ki so uveljavile svojo sodno pristojnost v skladu s prvim ali drugim odstavkom 10. člena.
16. člen
Medsebojna pravna pomoč v kazenskih zadevah
1. Države pogodbenice si v največji možni meri medsebojno pomagajo v zvezi s kazenskimi postopki, uvedenimi za kazniva dejanja iz 9. člena, vključno s pomočjo pri pridobivanju razpoložljivega dokaznega gradiva, ki je potrebno za postopek. V vseh primerih se uporabljajo zakoni zaprošene države.
2. Določbe prvega odstavka ne vplivajo na obveznosti v zvezi z medsebojno pravno pomočjo, ki je določena s katero koli drugo pogodbo.
17. člen
Pošteno obravnavanje
1. Vsaki osebi, ki je v postopku preiskave ali v kazenskem postopku v zvezi s katerim koli kaznivim dejanjem iz 9. člena, se zagotovijo pošteno obravnavanje, pošteno sojenje in polno varstvo njenih pravic na vseh stopnjah preiskave ali postopka.
2. Vsak domnevni storilec ima pravico:
a) da se brez odlašanja pogovori z najbližjim primernim predstavnikom države ali držav, katerih državljan je ta oseba, ali ki je kako drugače upravičen varovati pravice te osebe, ali če je ta oseba brez državljanstva, predstavnikom države, ki je na prošnjo te osebe pripravljena varovati njene pravice, in
b) da ga obišče predstavnik take države ali držav.
18. člen
Obvestilo o izidu postopka
Država pogodbenica, v kateri se preganja domnevni storilec, sporoči končni izid postopka generalnemu sekretarju Združenih narodov, ki informacijo posreduje drugim državam pogodbenicam.
19. člen
Seznanjanje
Države pogodbenice se obvezujejo, da bodo to konvencijo razširjale v največjem možnem obsegu in zlasti da bodo proučevanje te konvencije in ustreznih določb mednarodnega humanitarnega prava vključile v svoje programe vojaškega usposabljanja.
20. člen
Omejevalne določbe
Nič v tej konvenciji ne vpliva na:
a) uporabo mednarodnega humanitarnega prava in splošno priznanih standardov človekovih pravic, ki jih vsebujejo mednarodni instrumenti v zvezi z zaščito operacij Združenih narodov ter njihovega osebja in spremljevalnega osebja ali odgovornostjo tega osebja, da spoštuje takšne zakone in standarde;
b) pravice in obveznosti držav v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov v zvezi s soglasjem za vstop oseb na njihova ozemlja;
c) obveznost osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja, da delujeta v skladu s pogoji mandata operacije Združenih narodov;
d) pravico držav, ki prostovoljno prispevajo osebje za operacijo Združenih narodov, da prekinejo sodelovanje svojega osebja v taki operaciji, ali
e) upravičenost do ustreznega povračila, izplačljivega v primeru smrti, invalidnosti, poškodbe ali bolezni oseb, ki so jih države prostovoljno napotile v mirovno operacijo Združenih narodov, in je v zvezi s službovanjem v tej operaciji.
21. člen
Pravica do samoobrambe
V tej konvenciji se nič ne razlaga tako, kot da se odstopa od pravice ukrepati v samoobrambi.
22. člen
Reševanje sporov
1. Kakršen koli spor med dvema ali več državami pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo te konvencije, ki se ne reši s pogajanji, se na zahtevo ene od njih predloži v arbitražo. Če se v šestih mesecih od datuma zahteve za arbitražo pogodbenice ne morejo sporazumeti o arbitraži, lahko katera koli od njih predloži spor Meddržavnemu sodišču v skladu s Statutom sodišča.
2. Vsaka država pogodbenica lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi te konvencije ali pristopu k njej izjavi, da je prvi odstavek v celoti ali delno ne zavezuje. Drugih držav pogodbenic prvi odstavek ali ustrezen del prvega odstavka ne zavezuje v odnosu do vsake države pogodbenice, ki je izrazila takšen pridržek.
3. Vsaka država pogodbenica, ki je izrazila pridržek v skladu z drugim odstavkom, lahko ta pridržek kadar koli umakne, tako da o tem uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov.
23. člen
Pregledni sestanki
Na zahtevo ene ali več držav pogodbenic in če to odobri večina držav pogodbenic, generalni sekretar Združenih narodov skliče sestanek držav pogodbenic, da pregledajo izvajanje konvencije in obravnavajo kakršna koli vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z njeno uporabo.
24. člen
Podpis
Ta konvencija je na voljo za podpis vsem državam do 31. decembra 1995 na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
25. člen
Ratifikacija, sprejetje ali odobritev
Konvencija se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
26. člen
Pristop
Konvencija je vsaki državi na voljo za pristop. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
27. člen
Začetek veljavnosti
1. Konvencija začne veljati trideset dni po tem, ko je bilo pri generalnem sekretarju Združenih narodov deponiranih dvaindvajset listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
2. Za vsako državo, ki ratificira, sprejme, odobri konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne konvencija veljati trideseti dan po tem, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
28. člen
Odpoved
1. Država pogodbenica lahko to konvencijo odpove s pisnim uradnim obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov.
2. Odpoved začne veljati eno leto po datumu, ko generalni sekretar Združenih narodov prejme uradno obvestilo.
29. člen
Verodostojnost besedil
Izvirnik konvencije, katere angleško, arabsko, francosko, kitajsko, rusko in špansko besedilo je enako verodostojno, se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki overjene kopije pošlje vsem državam.
Sestavljeno v New Yorku devetega decembra tisoč devetsto štiriindevetdeset.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbijo Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za obrambo.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 212-02/03-4/1
Ljubljana, dne 2. oktobra 2003
EPA 958-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 04/03/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |