globoko zaskrbljene zaradi naraščanja terorističnih dejanj po vsem svetu v vseh oblikah in pojavih,

ob sklicevanju na Deklaracijo ob petdeseti obletnici Združenih narodov z dne 24. oktobra 1995,

ob sklicevanju na Deklaracijo o ukrepih za zatiranje mednarodnega terorizma, priloženo Resoluciji Generalne skupščine 49/60 z dne 9. decembra 1994, v kateri med drugim "države članice Združenih narodov svečano ponovno potrjujejo svojo nedvoumno obsodbo vseh dejanj, metod in postopkov terorizma kot kriminalnih in neupravičenih, pa naj jih izvede kdor koli kadar koli, vključno s tistimi, ki ogrožajo prijateljske odnose med državami in narodi ter ogrožajo ozemeljsko celovitost in varnost držav",

ob ugotovitvi, da deklaracija tudi spodbuja države, da "čim prej pregledajo, koliko je veljavnih mednarodnih pravnih določb o preprečevanju, zatiranju in uničenju terorizma v vseh njegovih oblikah in pojavih, da bi zagotovili obsežen pravni okvir, ki bi zajemal vse vidike zadeve",

ob nadaljnjem sklicevanju na Resolucijo Generalne skupščine 5l/210 z dne 17. decembra 1996 in Deklaracijo za dopolnitev deklaracije o ukrepih za zatiranje mednarodnega terorizma iz leta 1994, ki ji je bila priložena,

ob ugotavljanju, da postajajo teroristični napadi z razstrelivi in drugimi eksplozivnimi napravami vedno bolj razširjeni,

ob nadaljnjem ugotavljanju, da veljavne večstranske pravne določbe ne obravnavajo dovolj teh napadov,

ob prepričanju, da je treba nujno povečati mednarodno sodelovanje med državami pri oblikovanju in sprejemanju učinkovitih in praktičnih ukrepov za preprečevanje takih terorističnih dejanj ter pregon in kaznovanje storilcev,

ob upoštevanju, da je pojavljanje takih dejanj zadeva, ki povzroča mednarodni skupnosti kot celoti resno zaskrbljenost,

ob ugotavljanju, da dejavnosti vojaških sil držav urejajo pravila mednarodnega prava, ki niso vključene v to konvencijo, ter da izključitev posameznih dejanj iz te konvencije ne opravičuje nezakonitih dejanj in da ta dejanja zaradi take izključitve tudi drugače ne postanejo zakonita,

dogovorile:

1. "državni ali vladni objekt" pomeni stalen ali začasen objekt ali prevozno sredstvo, ki ga za svoje uradne dolžnosti uporabljajo ali zasedajo predstavniki države, člani vlade, zakonodajnih teles ali sodstva ali državni uslužbenci ali uslužbenci katerega koli drugega javnega organa ali enote ali uslužbenci ali uradniki medvladne organizacije;

2. "objekt infrastrukture" pomeni vsak javni ali zasebni objekt, ki v javno korist zagotavlja ali prodaja storitve, kot so voda, kanalizacija, energija, gorivo ali zveze;

3. "razstrelivo ali druge eksplozivne naprave" pomenijo:

(a) razstrelivo ali zažigalno orožje ali napravo, katere namen je, da povzroči ali lahko povzroči smrt, hudo telesno poškodbo ali večjo materialno škodo, ali

(b) orožje ali napravo, katere namen je, da povzroči ali lahko z izpustitvijo, raztrositvijo ali vplivanjem strupenih kemikalij, bioloških bojnih strupov ali strupenih snovi ali podobnih snovi ali sevanja ali radioaktivnega materiala povzroči smrt, hudo telesno poškodbo ali večjo materialno škodo;

4. "vojaške sile države" pomenijo oborožene sile države, ki so organizirane, usposobljene in opremljene po njenem notranjem pravu za državno obrambo ali varnost, ter osebe, ki delujejo v podporo teh oboroženih sil in so pod njihovim formalnim poveljstvom, nadzorom in odgovornostjo;

5. "prostor v javni uporabi" pomeni tiste dele zgradb, javnih površin, ulic,vodnih poti in drugih krajev, ki so dostopni javnosti ali odprti zanjo vedno, v rednih časovnih presledkih ali priložnostno, ter vsak trgovski, poslovni, kulturni, zgodovinski, izobraževalni, verski, vladni, zabaviščni, rekreacijski ali podoben prostor, ki je dostopen javnosti ali odprt zanjo;

6. "sistem javnega prevoza" pomeni vse objekte, prevozna sredstva in sredstva, ne glede na to, ali so v javni ali zasebni lasti, ki se uporabljajo v javnih službah ali zanje za prevoze oseb ali tovora.

(a) z namenom povzročiti smrt ali hudo telesno poškodbo;

(b) z namenom povzročiti obsežno uničenje takega prostora, objekta ali sistema, če je ali utegne biti posledica takega uničenja velika gospodarska škoda.

2. Vsaka oseba stori kaznivo dejanje tudi, če namerava storiti kaznivo dejanje, opisano v prvem odstavku.

3 . Vsaka oseba stori kaznivo dejanje, tudi če:

(a) sodeluje v kaznivem dejanju, opisanem v prvem ali drugem odstavku, kot sostorilec;

(b) organizira ali usmerja druge, da storijo kaznivo dejanje, opisano v prvem ali drugem odstavku;

(c) na kakršen koli drug način pripomore k temu, da skupina oseb, ki deluje s skupnim namenom, stori eno ali več kaznivih dejanj, opisanih v prvem ali drugem odstavku; to je storjeno namerno in z namenom podpiranja splošne kaznive dejavnosti ali namena skupine ali pa je storjeno ob poznavanju namere skupine, da bo storila kaznivo dejanje ali kazniva dejanja.

Vsaka država pogodbenica sprejme ukrepe, ki so morda potrebni:

(a) za uvrstitev kaznivih dejanj, navedenih v 2. členu te konvencije, med kazniva dejanja po njenem notranjem pravu;

(b) da se ta kazniva dejanja kaznujejo s primernimi kaznimi, ki upoštevajo resno naravo teh kaznivih dejanj.

(a) je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju te države,

(b) je kaznivo dejanje storjeno na plovilu, ki pluje pod zastavo te države, ali v zračnem plovilu, ki je registrirano po zakonih te države, ko je kaznivo dejanje storjeno, ali

(c) kaznivo dejanje stori državljan te države.

2. Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo jurisdikcijo, tudi če:

(a) je kaznivo dejanje storjeno proti državljanu te države ali

(b) je kaznivo dejanje storjeno proti državnemu ali vladnemu objektu te države v tujini, vključno z veleposlaništvom ali drugimi diplomatskimi ali konzularnimi prostori te države, ali

(c) kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva na ozemlju te države, ali

(d) je kaznivo dejanje storjeno pri poskusu, da se država prisili, da stori neko dejanje ali ga opusti, ali

(e) je kaznivo dejanje storjeno v zračnem plovilu, ki ga upravlja vlada te države.

3. Po ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi te konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o jurisdikciji, ki jo je po notranjem pravu vzpostavila v skladu z drugim odstavkom. Če pride do kakšne spremembe, država pogodbenica takoj uradno obvesti generalnega sekretarja.

4. Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme take ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja, navedena v 2. členu, če je domnevni storilec na njenem ozemlju, ona pa te osebe ne izroči kateri koli državi pogodbenici, ki je vzpostavila jurisdikcijo v skladu s prvim ali drugim odstavkom.

5. Ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske jurisdikcije, ki jo je država pogodbenica vzpostavila v skladu z notranjim pravom.

2. Potem ko se prepriča, da to opravičujejo okoliščine, država pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, sprejme ustrezne ukrepe v skladu z notranjim pravom, da tako zagotovi prisotnost te osebe zaradi pregona ali izročitve.

3. Vsaka oseba, zoper katero so sprejeti ukrepi, navedeni v drugem odstavku, ima pravico, da:

(a) takoj naveže stike z najbližjim ustreznim predstavnikom države, katere državljan je, ali je drugače upravičen, da varuje pravice te osebe, če je ta oseba brez državljanstva, pa države, na ozemlju katere običajno prebiva;

(b) jo obišče predstavnik te države;

(c) je obveščena o svojih pravicah iz točk (a) in (b).

4. Pravice, navedene v tretjem odstavku, se uresničujejo skladno z zakoni in predpisi države, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, ob upoštevanju določbe, da morajo omenjeni zakoni in predpisi omogočati popolno uveljavitev namenov, za katere so bile dodeljene pravice v skladu s tretjim odstavkom.

5. Pravice iz tretjega in četrtega odstavka ne posegajo v pravico katere koli države pogodbenice, ki v skladu s točko (c) prvega odstavka ali točko(c) drugega odstavka 6. člena uveljavlja pravico do jurisdikcije, da pozove Mednarodni odbor Rdečega križa, naj naveže stik z domnevnim storilcem in ga obišče.

6. Če je država pogodbenica skladno s tem členom priprla osebo, takoj neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov uradno obvesti države pogodbenice, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena, in če meni, da je to priporočljivo, vse druge zainteresirane države pogodbenice o okoliščinah in pripornih razlogih. Država, ki opravlja preiskavo iz prvega odstavka, takoj obvesti omenjene države pogodbenice o svojih ugotovitvah in navede, ali namerava izvajati jurisdikcijo.

2. Kadar koli državi pogodbenici njeno notranje pravo dovoljuje, da izroči ali drugače preda enega svojih državljanov samo pod pogojem, da bo oseba vrnjena v to državo zaradi prestajanja zaporne kazni kot posledica sodne obravnave ali postopka, zaradi katerega je bila izročitev ali predaja osebe zahtevana, in se ta država in država, ki zahteva izročitev, strinjata s to možnostjo in drugimi pogoji, za katere menita, da so primerni, taka pogojna izročitev ali predaja zadošča za izpolnitev obveznosti, določene v prvem odstavku.

2. Če država pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem mednarodne pogodbe, prejme zahtevo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima mednarodne pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena država pogodbenica po lastni odločitvi šteje to konvencijo za pravno podlago za izročitev v zvezi s kaznivimi dejanji, navedenimi v 2. členu. Izročitev je pogojena tudi z drugimi pogoji, določenimi v pravu zaprošene države.

3. Države pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem mednarodne pogodbe, med seboj priznajo kazniva dejanja, navedena v 2. členu, kot kazniva dejanja, za katera se predvideva izročitev, v skladu s pogoji, določenimi v pravu zaprošene države.

4. Po potrebi se kazniva dejanja, navedena v 2. členu, zaradi izročitve med pogodbenicami obravnavajo, kot da niso bila storjena samo na kraju, kjer so se zgodila, temveč tudi na ozemlju držav, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena.

5. Za določbe vseh mednarodnih pogodb in dogovorov o izročitvi med državami pogodbenicami v zvezi s kaznivimi dejanji, navedenimi v 2. členu, se šteje, da se morajo med državami pogodbenicami spremeniti, če so nezdružljive s to konvencijo.

2. Države pogodbenice izpolnjujejo svoje obveznosti po prvem odstavku v skladu z vsemi pogodbami ali drugimi dogovori o vzajemni pravni pomoči, kot obstajajo med njimi. Če takih mednarodnih pogodb ali dogovorov ni, si države pogodbenice pomagajo v skladu s svojim notranjim pravom.

(a) da oseba ob poznavanju dejstev da prostovoljno soglasje in

(b) da se ob upoštevanju takih pogojev, kot jih države štejejo za primerne, pristojni organi držav strinjajo.

2. Za namene tega člena:

(a) je država, v katero je oseba premeščena, pristojna in dolžna, da premeščeno osebo zadrži v priporu, razen če država, iz katere je bila oseba premeščena, ne zahteva ali ne odobri drugače;

(b ) država, v katero je oseba premeščena, takoj izpolni obveznost in vrne osebo v pripor države, iz katere je bila oseba premeščena, kot je bilo predhodno dogovorjeno ali kot se dogovorijo pristojni organi obeh držav;

(c) država, v katero je oseba premeščena, ne zahteva od države, iz katere je bila oseba premeščena, da sproži postopek izročitve za vrnitev osebe;

(d) premeščena oseba prejme potrdilo za prestajanje kazni v državi, iz katere je bila premeščena, za čas, ki ga je preživela v priporu države, v katero je bila premeščena.

3. Razen če država pogodbenica, iz katere naj bi bila oseba premeščena v skladu s tem členom, s tem ne soglaša, se ta oseba ne glede na svoje državljanstvo ne sme preganjati ali pripreti ali se ji kako drugače omejiti osebna svoboda na ozemlju države, na katero je bila premeščena, glede na dejanja ali obsodbe pred njenim odhodom z ozemlja države, s katerega je bila premeščena.

(b) z izmenjavo točnih in preverjenih informacij v skladu z njihovim notranjim pravom in usklajevanjem upravnih in drugih ukrepov, sprejetih po potrebi, za preprečevanje storitev kaznivih dejanj, kot so navedena v 2. členu,

(c) če je to primerno, s pomočjo raziskav in razvoja metod za odkrivanje eksplozivnih in drugih škodljivih snovi, ki lahko povzročijo smrt ali telesno poškodbo, s posvetovanji o razvoju standardov za označevanje razstreliv, za določanje njihovega izvora v raziskavah po razstrelitvi, z izmenjavo informacij o zaščitnih ukrepih, sodelovanjem in prenosom tehnologije, opreme in materiala.

2. Vsaka država lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi te konvencije ali pristopu k njej izjavi, da meni, da je prvi odstavek ne zavezuje. Drugih držav pogodbenic prvi odstavek ne zavezuje, če je katera koli država pogodbenica izrazila tak pridržek.

3. Katera koli država, ki je izrazila pridržek v skladu z drugim odstavkom, ga lahko kadar koli umakne z uradnim obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov .

2. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov .

3. Konvencija je na voljo za pristop kateri koli državi. Listine o pristopu so deponirane pri generalnem sekretarju Združenih narodov .

2. Za vsako državo, ki ratificira, sprejme ali odobri konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne konvencija veljati 30. dan po tem, ko ta država deponira listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.

2. Odpoved začne veljati eno leto od datuma, ko generalni sekretar Združenih narodov prejme uradno obvestilo.

DA BI TO POTRDILI, so podpisani, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, podpisali to konvencijo, ki je bila dana na voljo za podpis v New Yorku 12. januarja 1998.