Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI


Z A K O N

O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE
IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI
OD DOHODKA IN PREMOŽENJA Z DODATNIM PROTOKOLOM (BITIDO)


1. člen

Ratificira se Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja z dodatnim protokolom, podpisana v Ljubljani dne 11. septembra 2001.


2. člen

Konvencija z dodatnim protokolom se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi: *





KONVENCIJA


MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA



Vlada Republike Slovenije in Vlada Italijanske republike sta se

v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja,

sporazumeli, kot sledi:




I. poglavje

Področje uporabe konvencije


1. člen

OSEBE, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA

Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

2. člen

DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA

1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki se uvedejo v imenu vsake države pogodbenice ali njenih političnih ali upravnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.

2. Za davke od dohodka in premoženja se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek, celotno premoženje ali na sestavine dohodka ali premoženja, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, davki na skupne zneske mezd ali plač, ki jih plačujejo podjetja, ter davki od povečanja premoženja.

3. Obstoječi davki, za katere se uporablja ta konvencija, so zlasti:

a) v Sloveniji:

1. davek od dobička pravnih oseb;
2. davek od dohodka posameznikov (dohodnina);
3. davek od premoženja

(v nadaljevanju "slovenski davek");

b) v Italiji:

1. davek od osebnega dohodka (l'imposta sul reddito delle persone fisiche);
2. davek od dohodka pravnih oseb (l'imposta sul reddito delle persone giuridiche);
3. regionalni davek od proizvodnih dejavnosti (l'imposta regionale sulle attivita produttive)

ne glede na to, ali se pobirajo pri viru dohodka ali ne

(v nadaljevanju "italijanski davek").

4. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršne koli enake ali vsebinsko podobne davke, ki se uvedejo po datumu podpisa te konvencije dodatno k obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.

II. poglavje

Opredelitev izrazov

3. člen

SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV

1. Za namene te konvencije, razen če sobesedilo zahteva drugače:

a) izraz "Slovenija" pomeni Republiko Slovenijo in ozemlje pod njeno suverenostjo, vključno z zračnim prostorom in morskimi območji, nad katerimi Republika Slovenija izvaja svojo suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom;

b) izraz "Italija" pomeni Italijansko Republiko in vsako območje za teritorialnim morjem, ki se določi kot območje, na katerem Italija v skladu s svojo zakonodajo in z mednarodnim pravom izvaja suverene pravice v zvezi z raziskovanjem in izkoriščanjem naravnih virov morskega dna, njegovega podzemlja ter morja nad njim;

c) izraza "država pogodbenica" in "druga država pogodbenica" pomenita, kot zahteva sobesedilo, Slovenijo ali Italijo;

d) izraz "oseba" vključuje posameznika, družbo in katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;

e) izraz "družba" pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;

f) izraza "podjetje države pogodbenice" in "podjetje druge države pogodbenice" pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;

g) izraz "mednarodni promet" pomeni kakršen koli prevoz z ladjo ali letalom, ki ga opravlja podjetje, ki ima sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, razen če ladja ali letalo opravlja prevoze samo med kraji v drugi državi pogodbenici;

h) izraz "državljani" pomeni:

(i) vse posameznike, ki imajo državljanstvo države pogodbenice;

(ii) vse pravne osebe, osebne družbe in združenja, katerih status izhaja iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici;

i) izraz "pristojni organ" pomeni:

(i) V Sloveniji Ministrstvo za finance ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;

(ii) V Italiji Ministrstvo za ekonomijo in finance.


2. Ko država pogodbenica uporablja to konvencijo, ima kateri koli izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo zahteva drugače, pomen, ki ga ima po pravu te države pogodbenice v zvezi z davki, za katere se konvencija uporablja.

4. člen

REZIDENT

1. Za namene te konvencije izraz "rezident države pogodbenice" pomeni katero koli osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila. Ta izraz pa ne vključuje katere koli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi ali premoženja v njej.

2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:

a) šteje se za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče. Če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);

b) če ni mogoče opredeliti države pogodbenice, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav pogodbenic na razpolago stalnega prebivališča, se šteje za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima običajno bivališče;

c) če ima običajno bivališče v obeh državah pogodbenicah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države pogodbenice, katere državljan je;

d) če je državljan obeh držav pogodbenic ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.

3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje, da je rezident države, v kateri ima sedež dejanske uprave.

5. člen

STALNA POSLOVNA ENOTA

1. Za namene te konvencije izraz "stalna poslovna enota" pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega se v celoti ali delno opravljajo posli podjetja.

2. Izraz "stalna poslovna enota" še posebej vključuje:

a) sedež uprave,

b) podružnico,

c) pisarno,

d) tovarno,

e) delavnico,

f) rudnik, kamnolom ali drug kraj pridobivanja naravnih virov,

g) gradbišče ali projekt gradnje ali montaže, ki traja več kot dvanajst mesecev.

3. Šteje se, da izraz "stalna poslovna enota" ne vključuje:

a) uporabe prostorov samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;

b) vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave;

c) vzdrževanje zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen predelave s strani drugega podjetja;

d) vzdrževanje stalnega mesta poslovanja samo za namen nakupa dobrin ali blaga ali zbiranja informacij za podjetje;

e) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen oglaševanja, dajanja informacij, znanstvenega raziskovanja ali podobnih dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje.

4. Oseba, ki v državi pogodbenici deluje v imenu podjetja druge države pogodbenice ki ni zastopnik z neodvisni statusom, za katerega se uporablja peti odstavek se šteje za stalno poslovno enoto v prvi omenjeni državi, če ima in v tej državi običajno uporablja pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, razen če so njene dejavnosti omejene na nakup dobrin ali blaga za podjetje.

5. Ne šteje se, da ima podjetje države pogodbenice stalno poslovno enoto v drugi državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej drugi državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, če te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja.

6. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, samo po sebi še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.

III. poglavje

Obdavčevanje dohodka


6. člen

DOHODEK IZ NEPREMIČNIN

1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

2. Izraz "nepremičnine" ima pomen, ki ga določa pravo države pogodbenice, v kateri je ta nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino. Užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnina za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva se prav tako štejejo za "nepremičnine". Ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.

3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v najem ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.

4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in za dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.

7. člen

POSLOVNI DOBIČEK

1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje, kot je prej omenjeno, se lahko dobiček podjetja obdavči v drugi državi, vendar samo toliko dobička, kot se pripiše tej stalni poslovni enoti.

2. Ob upoštevanju določb tretjega odstavka, kadar podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in ločeno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod istimi ali podobnimi pogoji ter povsem neodvisno posluje s podjetjem, katerega stalna poslovna enota je.

3. Pri določanju dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s poslovodnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki nastanejo bodisi v državi, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje.

4. Če se v državi pogodbenici dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, običajno določi na podlagi porazdelitve vsega dobička podjetja na njegove dele, nič v drugem odstavku tej državi pogodbenici ne preprečuje določiti obdavčljivega dobička z običajno porazdelitvijo. Sprejeta metoda porazdelitve dobička pa mora biti taka, da je rezultat v skladu z načeli tega člena.

5. Stalni poslovni enoti se ne pripiše dobiček samo zato, ker ta stalna poslovna enota nakupuje dobrine ali blago za podjetje.

6. Za namene prejšnjih odstavkov se dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, vsako leto določi po isti metodi, razen če je upravičen in zadosten razlog za nasprotno.

7. Kadar dobiček vključuje dohodkovne postavke, ki so posebej obravnavane v drugih členih te konvencije, določbe tega člena ne vplivajo na določbe tistih členov.

8. člen

POMORSKI IN LETALSKI PREVOZ

1. Dobiček iz opravljanja ladijskih ali letalskih prevozov v mednarodnem prometu se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.

2. Če je sedež dejanske uprave ladjarskega podjetja na krovu ladje, se šteje, da je v državi pogodbenici, v kateri ima ladja matično pristanišče, ali če nima takega matičnega pristanišča, v državi pogodbenici, katere rezident je ladijski prevoznik.

3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo tudi za dobiček iz udeležbe v interesnem združenju (pool), mešanem podjetju ali mednarodni prevozni agenciji.


9. člen

POVEZANA PODJETJA

1. Kadar:

a) je podjetje države pogodbenice neposredno ali posredno udeleženo pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja druge države pogodbenice ali

b) so iste osebe neposredno ali posredno udeležene pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja države pogodbenice in podjetja druge države pogodbenice

in v obeh primerih obstajajo ali se uvedejo med podjetjema v njunih komercialnih ali finančnih odnosih pogoji, drugačni od tistih, ki bi obstajali med neodvisnimi podjetji, se kakršen koli dobiček, ki bi prirastel enemu od podjetij, če takih pogojev ne bi bilo, vendar prav zaradi takih pogojev ni prirastel, lahko vključi v dobiček tega podjetja in ustrezno obdavči.

2. Kadar država pogodbenica v dobiček podjetja te države vključuje in ustrezno obdavči dobiček, za katerega je bilo že obdavčeno podjetje druge države pogodbenice v tej drugi državi in je tako vključeni dobiček dobiček, ki bi prirastel podjetju prve omenjene države, če bi bili pogoji, ki obstajajo med podjetjema, taki, kot bi obstajali med neodvisnimi podjetji, ta druga država ustrezno prilagodi znesek davka, ki se v tej državi zaračuna od tega dobička. Vsaka taka prilagoditev pa se določi samo v skladu s postopkom skupnega dogovora iz 26. člena.

10. člen

DIVIDENDE

1. Dividende, ki jih družba, ki je rezident države pogodbenice, plača rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

2. Take dividende pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je prejemnik upravičeni lastnik dividend, tako obračunani davek ne presega:

a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je upravičeni lastnik družba (ki ni osebna družba), ki ima neposredno v lasti najmanj 25 odstotkov kapitala družbe, ki plačuje dividende;

b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.

Pristojna organa držav pogodbenic se sporazumno dogovorita o načinu uporabe te omejitve.

Ta odstavek ne vpliva na obdavčenje družbe v zvezi z dobičkom, iz katerega se plačajo dividende.

3. Izraz "dividende", kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz delnic, “jouissance” delnic ali pravic, rudniških delnic, ustanoviteljskih delnic ali drugih pravic do udeležbe v dobičku, ki niso terjatve, in tudi dohodek iz drugih pravic v družbi, ki se davčno obravnava enako kot dohodek iz delnic po davčni zakonodaji države, katere rezident je družba, ki dividende deli.

4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik dividend, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je delež, v zvezi s katerim se dividende plačajo, dejansko povezan s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se dividende obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici po njeni zakonodaji.

5. Kadar dobiček ali dohodek družbe, ki je rezident države pogodbenice, izhaja iz druge države pogodbenice, ta druga država ne sme uvesti nobenega davka na dividende, ki jih plača družba, razen če se te dividende plačajo rezidentu te druge države ali če je delež, v zvezi s katerim se dividende plačajo, dejansko povezan s stalno poslovno enoto ali stalno bazo v tej drugi državi, niti ne sme uvesti davka od nerazdeljenega dobička na nerazdeljeni dobiček družbe, tudi če so plačane dividende ali nerazdeljeni dobiček v celoti ali delno sestavljeni iz dobička ali dohodka, ki nastane v taki drugi državi.

11. člen

OBRESTI

1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

2. Take obresti pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je prejemnik upravičeni lastnik obresti, tako zaračunani davek ne presega 10 odstotkov bruto zneska obresti. Pristojna organa držav pogodbenic se sporazumno dogovorita o načinu uporabe te omejitve.

3. Ne glede na določbe drugega odstavka so obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici, oproščene davka v tej državi, če:

a) obresti plača vlada te države pogodbenice ali njena lokalna oblast, ali

b) se obresti plačajo vladi druge države pogodbenice ali njeni lokalni oblasti ali kateri koli agenciji ali organizaciji (vključno s finančno ustanovo), ki je popolnoma v lasti te druge države pogodbenice ali njene lokalne oblasti, ali

c) se obresti plačajo kateri koli drugi agenciji ali organizaciji (vključno s finančno ustanovo) v zvezi s posojili, danimi na podlagi sporazuma, sklenjenega med vladama držav pogodbenic.

4. Izraz "obresti", kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz državnih vrednostnih papirjev, obveznic ali zadolžnic ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali imajo pravico do udeležbe v dobičku, in iz vseh vrst terjatev ter ves drug dohodek, ki je po davčni zakonodaji države, v kateri tak dohodek nastane, izenačen z dohodkom od posojenega denarja.

5. Določbe prvega do tretjega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri obresti nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je terjatev, v zvezi s katero se obresti plačajo, dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se obresti obdavčijo v tej drugi državi po njeni zakonodaji.

6. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik ta država, politična ali upravna enota, lokalna oblast ali rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolžitev, za katero se plačajo obresti, ter take obresti krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da take obresti nastanejo v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.


7. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačajo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.


12. člen

LICENČNINE IN AVTORSKI HONORARJI

1. Licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

2. Take licenčnine in avtorski honorarji pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakoni te države, če pa je prejemnik upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, tako zaračunani davek ne presega 5 odstotkov bruto zneska licenčnin in avtorskih honorarjev. Pristojna organa držav pogodbenic se sporazumno dogovorita o načinu uporabe te omejitve.

3. Izraz "licenčnine in avtorski honorarji", kot je uporabljen v tem členu, pomeni plačila vsake vrste, prejeta kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi ali trakovi za televizijske ali radijske oddaje, kakršnega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za uporabo ali pravico do uporabe industrijske, komercialne ali znanstvene opreme ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah.

4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali v tej drugi državi opravlja samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se licenčnine in avtorski honorarji plačajo, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se licenčnine in avtorski honorarji obdavčijo v tej drugi državi po njeni zakonodaji.

5. Šteje se, da so licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi pogodbenici, kadar je plačnik ta država, politična ali upravna enota, lokalna oblast ali rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje licenčnine in avtorske honorarje, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala obveznost za plačilo licenčnin in avtorskih honorarjev ter take licenčnine in avtorske honorarje krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da so take licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.


6. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in neko drugo osebo znesek licenčnin in avtorskih honorarjev glede na uporabo, pravico ali informacijo, za katero se plačujejo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.


13. člen

KAPITALSKI DOBIČEK

1. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice doseže z odtujitvijo nepremičnin, ki so omenjene v 6. členu in so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

2. Dobiček iz odtujitve premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnin, ki se nanašajo na stalno bazo, ki jo ima rezident države pogodbenice na voljo v drugi državi pogodbenici za namen opravljanja samostojnih osebnih storitev, vključno z dobičkom iz odtujitve take stalne poslovne enote (same ali s celotnim podjetjem) ali take stalne baze, se lahko obdavči v tej drugi državi.

3. Dobiček iz odtujitve ladij ali letal, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, ali premičnin, ki se nanašajo na opravljanje prevozov s takimi ladjami ali letali, se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.

4. Dobiček iz odtujitve kakršnega koli premoženja, ki ni premoženje, navedeno v prvem, drugem in tretjem odstavku, se obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je oseba, ki odtuji premoženje.

14. člen

SAMOSTOJNE OSEBNE STORITVE

1. Dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice iz poklicnih storitev ali drugih podobnih samostojnih dejavnosti, se obdavči samo v tej državi, razen če ima stalno bazo, ki mu je redno na voljo v drugi državi pogodbenici za namen opravljanja njegovih dejavnosti. Če ima tako stalno bazo, se dohodek lahko obdavči v drugi državi pogodbenici, a samo toliko dohodka, kolikor se lahko pripiše tej stalni bazi.

2. Izraz "poklicne storitve" vključuje še posebej samostojne znanstvene, literarne, umetniške, izobraževalne ali pedagoške dejavnosti kot tudi samostojne dejavnosti zdravnikov, odvetnikov, inženirjev, arhitektov, zobozdravnikov in računovodij.

15. člen

ODVISNE OSEBNE STORITVE

1. V skladu z določbami 16., 18., 19., 20. in 21. člena se plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi, razen če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev izvaja tako, se lahko tako pridobljeni prejemki obdavčijo v tej drugi državi.

2. Ne glede na določbe prvega odstavka se prejemek, ki ga dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, ki se izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi omenjeni državi, če:

a) je prejemnik navzoč v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v katerem koli obdobju dvanajstih mesecev, ki se začne ali konča v zadevnem davčnem letu, in

b) prejemek plača delodajalec, ki ni rezident druge države, oziroma se plača v njegovem imenu, in

c) prejemka ne krije stalna poslovna enota ali stalna baza, ki jo ima delodajalec v drugi državi.

3. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se prejemek, ki izhaja iz zaposlitve na ladji ali letalu, s katerim se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.

16. člen

PLAČILA DIREKTORJEM

Plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član upravnega odbora družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.


17. člen

UMETNIKI IN ŠPORTNIKI

1. Ne glede na določbe 14. in 15. člena se dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice kot nastopajoči izvajalec, kot je gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik ali glasbenik, ali kot športnik iz takšnih osebnih dejavnosti, ki jih izvaja v drugi državi pogodbenici, lahko obdavči v tej drugi državi.

2. Kadar dohodek iz osebnih dejavnosti, ki jih izvaja nastopajoči izvajalec ali športnik kot tak, ne priraste samemu nastopajočemu izvajalcu ali športniku, temveč drugi osebi, se ta dohodek kljub določbam 7., 14. in 15. člena lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri se izvajajo dejavnosti nastopajočega izvajalca ali športnika.

3. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka se dohodek iz tega člena ne obdavči v državi pogodbenici, v kateri se izvajajo dejavnosti nastopajočega izvajalca ali športnika, če se take dejavnosti pretežno financirajo z javnimi sredstvi obeh držav ali se izvajajo v okviru kulturnega sporazuma med državama pogodbenicama.

18. člen

POKOJNINE

1. V skladu z določbami drugega odstavka 19. člena se pokojnine in drugi podobni prejemki, ki se plačajo rezidentu države pogodbenice za preteklo zaposlitev, obdavčijo samo v tej državi.

2. Kadar rezident države pogodbenice postane rezident druge države pogodbenice, se plačila, ki jih tak rezident prejme ob prenehanju svoje zaposlitve v prvi omenjeni državi kot odpravnino (odškodnino), ali podobna pavšalna izplačila obdavčijo samo v tej prvi omenjeni državi pogodbenici. V tem odstavku izraz "odpravnina (odškodnina)" vključuje kakršna koli izplačila zaradi prenehanja opravljanja kakršne koli funkcije ali zaposlitve osebe.

19. člen

DRŽAVNA SLUŽBA

1. a) Plače, mezde in drugi podobni prejemki razen pokojnin, ki jih plačuje država pogodbenica ali njena politična ali upravna enota ali lokalna oblast posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo ali enoto ali oblast, se obdavčijo samo v tej državi.

b) Taki prejemki pa se obdavčijo samo v drugi državi pogodbenici, če so storitve opravljene v tej državi in je posameznik rezident te države, ki:

(i) je državljan te države, ali
(ii) ni postal rezident te države samo za namen opravljanja storitev.

2. a) Vsaka pokojnina, plačana iz skladov države pogodbenice ali njene politične ali upravne enote ali lokalne oblasti posamezniku za storitve, opravljene za to državo ali enoto ali oblast, se obdavči samo v tej državi.

b) Taka pokojnina pa se obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik državljan in rezident te države.

3. Določbe 15., 16. in 18. člena se uporabljajo za prejemke ali pokojnine za storitve, opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali njene politične ali upravne enote ali lokalne oblasti.

20. člen

PROFESORJI, UČITELJI IN RAZISKOVALCI

Profesor, učitelj ali raziskovalec, ki v obdobju, ki ni daljše od dveh let, začasno obišče državo pogodbenico zaradi poučevanja ali raziskovanja na univerzi, višji oziroma visoki šoli, šoli ali kateri koli drugi izobraževalni ustanovi in je ali je bil tik pred tem obiskom rezident druge države pogodbenice, je v prvi omenjeni državi pogodbenici oproščen davka od prejemkov za tako poučevanje ali raziskovanje.

21. člen

ŠTUDENTI

Plačila, ki jih študent ali pripravnik, ki je ali je bil tik pred obiskom države pogodbenice rezident druge države pogodbenice in je v prvi omenjeni državi pogodbenici navzoč samo za namen svojega izobraževanja ali usposabljanja, prejme za svoje vzdrževanje, izobraževanje ali usposabljanje, se ne obdavčijo v tej državi pod pogojem, da taka plačila nastanejo iz virov zunaj te države.

22. člen

DRUGI DOHODKI

1. Deli dohodka rezidenta države pogodbenice, ki nastanejo kjer koli in niso obravnavani v predhodnih členih te konvencije, se obdavčijo samo v tej državi.

2. Določbe prvega odstavka se ne uporabljajo za dohodek, ki ni dohodek iz nepremičnin, kot so opredeljene v drugem odstavku 6. člena, če prejemnik takega dohodka, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej in je pravica ali premoženje, za katero se plača dohodek, dejansko povezano s to stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se deli dohodka obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici po njeni zakonodaji.

23. člen

PREMOŽENJE

1. Premoženje, ki ga predstavljajo nepremičnine iz 6. člena v lasti rezidenta države pogodbenice in so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

2. Premoženje, ki ga predstavljajo premičnine, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnine v zvezi s stalno bazo, ki je na voljo rezidentu države pogodbenice v drugi državi pogodbenici za opravljanje samostojnih osebnih storitev, se lahko obdavči v tej drugi državi.

3. Premoženje, ki ga predstavljajo ladje ali letala, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, in premičnine v zvezi z opravljanjem prevozov s takimi ladjami in letali, se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.

4. Vsi drugi elementi premoženja rezidenta države pogodbenice se obdavčijo samo v tej državi.

IV. poglavje

METODE ZA ODPRAVO DVOJNEGA OBDAVČEVANJA

24. člen

ODPRAVA DVOJNEGA OBDAVČEVANJA

1. Dogovorjeno je, da se dvojno obdavčevanje odpravi v skladu z naslednjimi odstavki tega člena.

2. V Italiji:

Če ima rezident Italije v lasti dohodkovne postavke, ki so obdavčljive v Sloveniji, lahko Italija pri določanju svojih davkov od dohodka, kot so opredeljeni v 2. členu te konvencije, take dohodkovne postavke vključi v davčno osnovo, razen če posebne določbe te konvencije določajo drugače.
V takem primeru Italija od tako izračunanih davkov odšteje davek od dohodka, plačan v Sloveniji, vendar samo v znesku, ki ne presega tistega deleža prej omenjenega italijanskega davka, ki ga take dohodkovne postavke predstavljajo v celotnem dohodku.
Odbitek davka pa se ne dovoli, če v Italiji za to dohodkovno postavko po italijanski zakonodaji na zahtevo prejemnika tega dohodka velja dokončni davek po odbitku.

3. V Sloveniji:

a) Kadar rezident Slovenije dobi dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v Italiji, Slovenija dovoli:

i) kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v Italiji;

ii) kot odbitek od davka od premoženja tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, plačanemu v Italiji.

Tak odbitek pa v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela davka od dohodka ali premoženja, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku ali premoženju, odvisno od primera, ki se lahko obdavči v Italiji;

b) kadar je v skladu s katero koli določbo te konvencije dohodek, ki ga rezident Slovenije dobi, ali premoženje, ki ga ima v lasti, oproščeno davka v Sloveniji, lahko Slovenija pri izračunu zneska davka od preostalega dohodka ali premoženje takega rezidenta vseeno upošteva oproščeni dohodek ali premoženje.

V. poglavje
Posebne določbe
25. člen

ENAKO OBRAVNAVANJE

1. Državljani države pogodbenice ne smejo biti v drugi državi pogodbenici zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države v enakih okoliščinah. Ta določba se ne glede na določbe 1. člena uporablja tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

2. Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ne sme biti manj ugodno v tej drugi državi, kot je obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti. Ta določba se ne razlaga, kot da zavezuje državo pogodbenico, da prizna rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in znižanja za davčne namene zaradi osebnega stanja ali družinskih obveznosti, ki jih priznava svojim rezidentom.

3. Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji ter druga izplačila, ki jih plača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri določanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države.

4. Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi pogodbenici zavezana kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve do drugih podobnih podjetij te prve omenjene države.

5. Določbe tega člena se uporabljajo ne glede na določbe 2. člena za davke vseh vrst in opisov.

26. člen

POSTOPEK SKUPNEGA DOGOVORA

1. Kadar oseba meni, da imajo ali bodo imela dejanja ene ali obeh držav pogodbenic zanjo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ta oseba ne glede na sredstva, ki ji jih omogoča domača zakonodaja teh držav, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, ali če se njen primer nanaša na prvi odstavek 25. člena, tiste države pogodbenice, katere državljan je. Zadeva mora biti predložena v dveh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki je imelo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami konvencije.

2. Pristojni organ si, če se mu zdi pritožba upravičena in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, prizadeva rešiti primer s skupnim dogovorom s pristojnim organom druge države pogodbenice z namenom izogniti se obdavčevanju, ki ni v skladu s konvencijo. Vsak dosežen dogovor se izvaja ne glede na roke v domači zakonodaji držav pogodbenic.

3. Pristojna organa držav pogodbenic si prizadevata s skupnim dogovorom razrešiti kakršne koli težave ali dvome, ki nastanejo pri razlagi ali uporabi konvencije. Prav tako se lahko med seboj posvetujeta o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih ta konvencija ne predvideva.

4. Pristojna organa držav pogodbenic lahko neposredno komunicirata med seboj, da bi dosegla dogovor v smislu prejšnjih odstavkov. Kadar se za dosego dogovora zdi priporočljiva ustna izmenjava mnenj, taka izmenjava lahko poteka prek komisije, ki je sestavljena iz predstavnikov pristojnih organov držav pogodbenic.

5. Če pristojna organa držav pogodbenic v primerih iz prejšnjih odstavkov ne dosežeta dogovora o odpravi dvojnega obdavčevanja v dveh letih od datuma, ko je bila zadeva prvič predložena enemu od njiju, in se davkoplačevalec/davkoplačevalci strinja(jo), da bo(do) spoštoval(i) sklep arbitražne komisije, lahko pristojna organa za vsako posamezno zadevo posebej ustanovita tako arbitražno komisijo, katere naloga je pripraviti izvedensko mnenje o načinu odprave dvojnega obdavčevanja. Komisija se lahko ustanovi samo, če stranki v sporu vnaprej – brez kakršnih koli pridržkov ali pogojev – odstopita od vseh sodnih postopkov, ki potekajo pred domačimi sodišči.
Arbitražno komisijo sestavljajo trije člani, ki so imenovani takole: vsak pristojni organ imenuje enega člana in ta dva člana sporazumno imenujeta predsednika, ki se izbere med neodvisnimi izvedenci ene ali druge države pogodbenice ali iz druge države članice OECD.
Pri pripravi svojega mnenja arbitražna komisija uporablja določbe te konvencije in načela mednarodnega prava, upošteva pa tudi notranjo zakonodajo držav pogodbenic. Arbitražna komisija določi svoj poslovnik.
Prizadeta oseba je lahko na zahtevo zaslišana ali zastopana pred arbitražno komisijo in taka oseba mora, ko zahteva komisija, priti pred komisijo ali v ta namen imenovati svojega zastopnika.

6. Arbitražna komisija da svoje mnenje v šestih mesecih od datuma, ko ji je bila zadeva predložena. Komisija odloča z večino glasov svojih članov. Pri različnem glasovanju članov, ki jih je imenoval vsak pristojni organ, je odločilen predsednikov glas.
V šestih mesecih od datuma, ko arbitražna komisija da svoje izvedensko mnenje, pristojna organa v skupnem dogovoru sprejmeta ukrepe za odpravo vzroka davčnega spora. Tako sprejeti ukrepi so lahko tudi v neskladju z mnenjem arbitražne komisije. Če pristojna organa v šestih mesecih od datuma, ko arbitražna komisija da svoje izvedensko mnenje, ne dosežeta dogovora o odpravi vzroka davčnega spora, se morata ravnati po mnenju komisije in ga izvesti.

7. Stroški arbitražnega postopka se v enakih deležih razdelijo med državi pogodbenici.

27. člen

IZMENJAVA INFORMACIJ

1. Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjavata take informacije, ki so potrebne za izvajanje določb te konvencije ali notranje zakonodaje držav pogodbenic glede davkov, za katere se uporablja ta konvencija, kolikor obdavčevanje na njihovi podlagi ni v nasprotju s konvencijo; izmenjavata si tudi informacije za preprečevanje davčnih utaj. Izmenjava informacij ni omejena s 1. členom. Vsaka informacija, ki jo prejme država pogodbenica, se obravnava kot tajnost na isti način kot informacije, pridobljene po notranji zakonodaji te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov, za katere se uporablja konvencija. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo na sodnih obravnavah ali pri sodnih odločitvah.

2. V nobenem primeru se določbe prvega odstavka ne razlagajo, kot da nalagajo državi pogodbenici obveznost:

a) da izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo ali upravno prakso te ali druge države pogodbenice;

b) da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti po zakonski ali običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice;

c) da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinske postopke, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom.


28. člen

DIPLOMATSKI PREDSTAVNIKI IN KONZULARNI USLUŽBENCI

Nič v tej konvenciji ne vpliva na davčne ugodnosti diplomatskih predstavnikov ali konzularnih uslužbencev po splošnih pravilih mednarodnega prava ali določbah posebnih sporazumov.


29. člen

POVRAČILA

1. Davki, zadržani pri viru v državi pogodbenici, se povrnejo na zahtevo davkoplačevalca ali države, katere rezident je, če določbe te konvencije vplivajo na pravico do pobiranja takih davkov.

2. Zahtevku za vračilo davka, ki ga je treba predložiti v roku, določenem z zakonodajo države pogodbenice, ki mora vrniti davek, mora biti priloženo uradno potrdilo države pogodbenice, katere rezident je davkoplačevalec, da obstajajo pogoji, pod katerimi je davkoplačevalec lahko upravičen do povračila iz te konvencije.

3. Pristojna organa držav pogodbenic se sporazumno dogovorita o načinu uporabe tega člena v skladu z določbami 26. člena te konvencije.


VI. poglavje

Končne določbe

30. člen

ZAČETEK VELJAVNOSTI

1. Konvencija se ratificira in listini o ratifikaciji se izmenjata, kakor hitro je to mogoče, v Rimu.

2. Konvencija začne veljati na datum izmenjave listin o ratifikaciji in njene določbe se uporabljajo:

a) v zvezi z davki, zadržanimi pri viru, za zneske, dobljene prvega januarja ali po prvem januarju v katerem koli koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je konvencija začela veljati;

b) v zvezi z drugimi davki od dohodka in premoženja za davke, ki se obračunajo za katero koli davčno obdobje, z začetkom prvega januarja ali po prvem januarju v katerem koli koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je konvencija začela veljati.

3. Določbe Konvencije med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja, ki je bila podpisana 24. februarja 1982 v Beogradu, prenehajo veljati za vse slovenske ali italijanske davke, za katere začne veljati ta konvencija v skladu z drugim odstavkom.


31. člen

PRENEHANJE VELJAVNOSTI

Ta konvencija velja, dokler je ena od držav pogodbenic ne odpove. Vsaka država pogodbenica lahko odpove konvencijo po diplomatski poti z obvestilom o odpovedi najmanj šest mesecev pred koncem katerega koli koledarskega leta po obdobju petih let od datuma začetka veljavnosti konvencije. V tem primeru se konvencija preneha uporabljati:

a) v zvezi z davki, zadržanimi pri viru za zneske, dobljene prvega januarja ali po prvem januarju katerega koli koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo;

b) v zvezi z drugimi davki od dohodka in premoženja, za davke, ki se obračunajo za katero koli davčno obdobje z začetkom prvega januarja ali po prvem januarju v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo.





V DOKAZ NAVEDENEGA STA PODPISANA, KI STA BILA ZA TO PRAVILNO POOBLAŠČENA, PODPISALA TO KONVENCIJO.

Sestavljeno v dveh izvirnikih v Ljubljani dne 11.9. 2001 v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna, razen v primeru dvoma glede razlage ali uporabe, ko prevlada angleško besedilo.




Za Vlado Republike Slovenije Za Vlado Italijanske republike

dr. Dimitrij Rupel l.r. Renato Ruggiero l.r.




DODATNI PROTOKOL

h Konvenciji med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja

Ob podpisu konvencije, ki je bila danes sklenjena med in Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, sta se podpisana sporazumela o teh dodatnih določbah, ki so sestavni del omenjene konvencije.

Razume se, da:

1. v zvezi s točko b) tretjega odstavka 2. člena, če bo Italija v prihodnje uvedla davek na premoženje, ta konvencija velja tudi za ta davek in se dvojno obdavčevanje odpravi po določbah drugega odstavka 24. člena konvencije;

2. v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena izraz "stroški, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote" pomeni stroške, ki so neposredno povezani z dejavnostjo stalne poslovne enote;

3. v zvezi z 8. členom dobiček iz opravljanja ladijskih ali letalskih prevozov v mednarodnem prometu vključuje:

a) dohodek iz najema praznih ladij in letal, kadar je to občasni vir dohodka za podjetje, ki opravlja mednarodne ladijske ali letalske prevoze;

b) dobiček, ki ga dobi podjetje, ki opravlja mednarodne prevoze, iz uporabe, vzdrževanja ali najema zabojnikov (vključno s priklopniki in sorodno opremo za prevoz zabojnikov), uporabljenih za prevoz dobrin in blaga, če je tak najem ali taka uporaba, vzdrževanje ali najem, odvisno od primera, dodatna ali občasna dejavnost k opravljanju mednarodnih ladijskih ali letalskih prevozov;

4. se v zvezi s četrtim odstavkom 10. člena, petim odstavkom 11. člena, četrtim odstavkom 12. člena in drugim odstavkom 22. člena zadnji stavek teh odstavkov ne sme razlagati, kot da je v nasprotju z načeli iz 7. in 14. člena te konvencije;

5. se v zvezi s prvim in drugim odstavkom 19.člena za prejemke, plačane posamezniku za storitve, opravljene za Italijanski inštitut za zunanjo trgovino (I.C.E.) ali podoben slovenski inštut, uporabljajo določbe, ki se nanašajo na državno službo.

6. se v zvezi s petim odstavkom 26. člena, kadar domača zakonodaja države pogodbenice pristojnim organom te države ne dovoljuje odstopanj od odločitev njenih sodnih organov, šteje, da so se prizadete stranke odpovedale pravnemu postopku pred domačim sodiščem, ki še ni končan, če so dopustile, da je potekel rok za pritožbo pri sodišču te države, ali če so tako pritožbo umaknile, preden je bila izdana odločitev sodišča te države;


7. določbe tretjega odstavka 29. člena pristojnima organoma držav pogodbenic ne preprečujejo, da se sporazumno dogovorita za drug način uporabe omejitev, predvidenih po tej konvenciji.


V DOKAZ NAVEDENEGA sta podpisana, ki sta bila za to pravilno pooblaščena, podpisala ta dodatni protokol.

Sestavljeno v dveh izvirnikih v Ljubljani dne 11. 9. 2001 v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa tri besedila enako verodostojna, razen v primeru dvomu glede razlage ali uporabe, ko prevlada angleško besedilo.


Za Vlado Republike Slovenije Za Vlado Italijanske republike
dr. Dimitrij Rupel l.r. Renato Ruggiero l.r.



____________________________________

* Besedilo konvencije z dodatnim protokolom v italijanskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodnopravne zadeve Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije.


3. člen

Za izvajanje konvencije z dodatnim protokolom skrbi Ministrstvo za finance.

4. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.




Številka: 432-01/02-21/1
Ljubljana, dne 21. marca 2002




Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor


Zadnja sprememba: 04/08/2002
Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni