Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O POENOTENJU NEKATERIH PRAVIL
ZA MEDNARODNI LETALSKI PREVOZ (MKPMLP)
1. člen
Ratificira se Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, podpisana v Montrealu dne 28. maja 1999.
2. člen
Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA
O POENOTENJU NEKATERIH PRAVIL ZA
MEDNARODNI LETALSKI PREVOZ
DRŽAVE POGODBENICE TE KONVENCIJE SO
OB PRIZNANJU pomembnega prispevka Konvencije o izenačitvi nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi, v nadaljnjem besedilu Varšavska konvencija, in drugih dokumentov, ki se nanjo nanašajo, za uskladitev mednarodnega zasebnega letalskega prava;
OB PRIZNANJU potrebe po posodobitvi in uskladitvi Varšavske konvencije in dokumentov, ki se nanjo nanašajo;
OB PRIZNANJU pomena varstva interesov uporabnikov mednarodnega letalskega prevoza in potrebe po pravičnem nadomestilu, ki temelji na načelu povračila;
OB PONOVNI POTRDITVI želje po urejenem razvoju mednarodnega letalskega prometa in nemotenega pretoka potnikov, prtljage in tovora v skladu z načeli in cilji Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, sestavljene v Čikagu 7. decembra 1944;
V PREPRIČANJU, da je skupno ukrepanje držav za nadaljnje usklajevanje in uzakonitev nekaterih pravil, ki urejajo mednarodni letalski prevoz, z novo konvencijo najustreznejše sredstvo za dosego pravičnega ravnotežja interesov,
SKLENILE :
I. poglavje
Splošne določbe
1. člen – Področje uporabe
1. Ta konvencija se uporablja za ves mednarodni prevoz oseb, prtljage ali tovora, ki ga letala opravljajo za plačilo. Prav tako se uporablja za brezplačni letalski prevoz, ki ga opravi letalski prevoznik.
2. V tej konvenciji izraz mednarodni prevoz pomeni vsak prevoz, pri katerem sta po dogovoru med pogodbenicama kraj odhoda in namembni kraj ne glede na to, ali se prekine prevoz ali pretovarjanje ali ne, na ozemljih dveh držav pogodbenic ali na ozemlju ene države pogodbenice, če je dogovorjeni kraj za vmesni postanek na ozemlju druge države, tudi če ta država ni država pogodbenica. Prevoz med dvema točkama na ozemlju ene države pogodbenice brez dogovorjenega kraja vmesnega postanka na ozemlju druge države ni mednarodni prevoz v smislu te konvencije.
3. Prevoz, ki ga bo opravilo več prevoznikov drug za drugim, se v tej konvenciji šteje za enoten prevoz, če ga pogodbenice štejejo za en sam prevoz, ne glede na to, ali je bil dogovorjen na podlagi ene same pogodbe ali več pogodb in ostaja mednarodni prevoz, tudi če bo ena ali več pogodb v celoti izpolnjenih na ozemlju iste države.
4. Ta konvencija se uporablja tudi za prevoz, kot je opisan v V. poglavju, ob upoštevanju pogojev, ki so v njem navedeni.
2. člen – Prevoz, ki ga opravi država, in prevoz poštnih pošiljk
1. Konvencija se uporablja za prevoz, ki ga opravi država ali zakonito ustanovljene javnopravne organizacije, če so izpolnjeni pogoji iz 1. člena.
2. Pri prevozu poštnih pošiljk je prevoznik odgovoren le ustrezni poštni upravi v skladu s pravili, ki se uporabljajo za odnose med prevozniki in poštnimi upravami.
3. Razen drugega odstavka tega člena se določbe te konvencije ne uporabljajo za prevoz poštnih pošiljk.
II. poglavje
Dokumentacija in dolžnosti pogodbenic v zvezi s prevozom
potnikov, prtljage in tovora
3. člen – Potniki in prtljaga
1. Za prevoz potnikov se izda posamezna ali skupna prevozna listina, ki vsebuje:
(a) navedbo kraja odhoda in namembnega kraja;
(b) če sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju ene države pogodbenice, en ali več dogovorjenih krajev za vmesni postanek pa so na ozemlju druge države, navedbo vsaj enega takega kraja vmesnega postanka.
2. Namesto izdaje listine, omenjene v prvem odstavku, se lahko uporabi tudi kakršen koli drug način, ki ohranja informacijo iz prvega odstavka. Če se uporablja drug način, prevoznik ponudi potniku, da bo izstavil pisno izjavo o tako ohranjeni informaciji.
3. Prevoznik izda potniku prtljažni listek za vsak kos pregledane prtljage.
4. Potnik dobi pisno obvestilo, da ta konvencija, povsod kjer se uporablja, ureja in lahko omeji odgovornost prevoznikov za smrt ali poškodbo in za uničenje ali izgubo prtljage ali škodo na njej in za zamudo.
5. Neizpolnjevanje določb iz prejšnjih odstavkov ne vpliva na obstoj ali veljavnost pogodbe o prevozu, za katero kljub temu veljajo pravila te konvencije, vključno s tistimi, ki se nanašajo na omejitev odgovornosti.
4. člen – Tovor
1. Za prevoz tovora se izda letalski tovorni list.
2. Namesto izdaje letalskega tovornega lista se lahko uporabi kakršen koli drug način, ki ohranja zapis o prevozu, ki naj se opravi. Če se uporablja ta drugi način, prevoznik izda pošiljatelju potrdilo o prevzemu tovora, ki omogoča prepoznavanje pošiljke, ter dostop do podatkov iz zapisa, ohranjenega na tak način.
5. člen – Vsebina letalskega tovornega lista ali potrdila o prevzemu tovora
Letalski tovorni list ali potrdilo o prevzemu tovora vključuje:
(a) navedbo kraja odhoda in namembnega kraja;
(b) če sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju ene države pogodbenice, en ali več dogovorjenih krajev za vmesni postanek pa na ozemlju druge države, navedbo vsaj enega kraja vmesnega postanka in
(c) navedbo teže pošiljke.
6. člen – Listina o vrsti tovora
Če je to potrebno za izpolnitev carinskih, policijskih in podobnih uradnih formalnosti, se od pošiljatelja lahko zahteva, da izda listino z navedbo vrste tovora. Ta določba za prevoznika ne pomeni nobene dolžnosti, obveznosti ali odgovornosti, ki bi iz nje izhajala.
7. člen – Opis letalskega tovornega lista
1. Pošiljatelj izpolni letalski tovorni list v treh izvirnih delih.
2. Prvi del je označen "za prevoznika"; podpiše ga pošiljatelj. Drugi del je označen "za prejemnika", podpišeta ga pošiljatelj in prevoznik. Tretji del podpiše prevoznik in ga izroči pošiljatelju, potem ko je bil tovor prevzet.
3. Podpis prevoznika in pošiljatelja je lahko natisnjen ali odtisnjen.
4. Če na zahtevo pošiljatelja letalski tovorni list izpolni prevoznik, se šteje, da je prevoznik to storil v imenu pošiljatelja, razen če se ne dokaže nasprotno.
8. člen – Dokumentacija za več paketov
Za več kot en paket:
(a) ima prevoznik tovora pravico, da od pošiljatelja zahteva, da izpolni ločene letalske tovorne li ste;
(b) ima pošiljatelj pravico, da od prevoznika zahteva, da izda ločena potrdila o prevzemu tovora, če se uporabi drug način, omenjen v drugem odstavku 4. člena.
9. člen – Neizpolnjevanje zahtev glede dokumentacije
Neizpolnjevanje določb od 4. do 8. člena ne vpliva na obstoj ali veljavnost pogodbe o prevozu, za katero kljub temu veljajo pravila te konvencije, vključno s tistimi, ki se nanašajo na omejitev odgovornosti.
10. člen – Odgovornost za podatke iz dokumentacije
1. Pošiljatelj je odgovoren za pravilnost podatkov in navedb v zvezi s tovorom, ki jih vpiše v letalski tovorni list ali so vanj vpisani v njegovem imenu ali jih da pošiljatelju ali so mu v njegovem imenu sporočeni za vpis v potrdilo o prevzemu tovora ali za vpis v zapis, ki se ohranja na drug način, omenjen v drugem odstavku 4. člena. Omenjeno velja tudi, če je oseba, ki deluje v imenu pošiljatelja, hkrati zastopnik prevoznika.
2. Pošiljatelj povrne prevozniku vso škodo, ki jo ima ta ali katera koli oseba, ki ji je prevoznik odgovoren, zaradi nepravilnosti, netočnosti ali nepopolnosti podatkov in navedb, ki jih da pošiljatelj, ali so sporočene v njegovem imenu.
3. Ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka tega člena prevoznik povrne pošiljatelju vso škodo, ki jo ima ta ali katera koli oseba, ki ji je pošiljatelj odgovoren, zaradi nepravilnosti, netočnosti ali nepopolnosti podatkov in navedb, ki jih prevoznik vpiše v svojem ali njegovem imenu, v potrdilo o prevzemu tovora ali v zapis, ki se ohranja na drug način, omenjen v drugem odstavku 4. člena.
11. člen – Dokazna vrednost dokumentacije
1. Letalski tovorni list ali potrdilo o prevzemu tovora je prima facie dokaz o sklenitvi pogodbe, prevzemu tovora in pogojih prevoza, ki so v njej omenjeni.
2. Vse navedbe v letalskem tovornem listu ali potrdilu o prevzemu tovora v zvezi s težo, velikostjo in pakiranjem tovora ter navedbe števila paketov so prima facie dokaz za navedena dejstva; navedbe v zvezi s količino, prostornino in stanjem tovora niso dokaz proti prevozniku, razen če jih ta ni preveril v prisotnosti pošiljatelja in je to navedeno v letalskem tovornem listu ali potrdilu o prevzemu tovora, ali če se nanašajo na očitno stanje tovora.
12. člen – Pravica do razpolaganja s tovorom
1. Ob upoštevanju odgovornosti, da izpolni vse obveznosti po pogodbi o prevozu, ima pošiljatelj pravico, da razpolaga s tovorom tako, da ga prevzame na letališču odhoda ali namembnem letališču, da ga ustavi med prevozom pri katerem koli pristanku ali da zahteva, da se prepelje v namembni kraj ali med prevozom drugi osebi in ne prvotno določenemu prejemniku ali da zahteva, da se vrne na letališče odhoda. Pošiljatelj te pravice razpolaganja ne sme uresničevati tako, da škoduje prevozniku ali drugim pošiljateljem in mora povrniti vse izdatke, ki bi nastali zaradi uresničevanja te pravice.
2. Če je nemogoče izpolniti navodila pošiljatelja, ga mora prevoznik o tem nemudoma obvestiti.
3. Če prevoznik izpolni navodila pošiljatelja glede razpolaganja s tovorom, ne da bi zahteval predložitev dela letalskega tovornega lista ali potrdila o prevzemu tovora, ki mu ga je izdal, bo prevoznik odgovoren za vso škodo, ki utegne biti s tem povzročena kateri koli osebi, ki zakonito poseduje ta del letalskega tovornega lista ali potrdila o prevzemu tovora, kar pa ne vpliva na pravico prevoznika, da se poplača pri pošiljatelju.
4. Pravica, podeljena pošiljatelju, preneha v trenutku, ko nastopi pravica prejemnika v skladu s 13. členom. Če pa prejemnik zavrne prevzem blaga ali z njim ni mogoče stopiti v stik, pošiljatelj ponovno dobi pravico do razpolaganja.
13. člen – Dostava tovora
1. Razen če pošiljatelj ni uveljavil svoje pravice iz 12. člena, je prejemnik upravičen, da ob prihodu tovora v namembni kraj od prevoznika zahteva, da mu tovor dostavi ob plačilu nastalih stroškov in ob izpolnitvi pogojev prevoza.
2. Če ni drugače dogovorjeno, je dolžnost prevoznika, da prejemnika obvesti, takoj ko tovor prispe.
3. Če prevoznik prizna, da se je tovor izgubil ali če tovor ni prispel po sedmih dneh od dneva, ko bi moral prispeti, je prejemnik upravičen, da proti prevozniku uveljavi pravice, ki izhajajo iz pogodbe o prevozu.
14. člen – Uveljavljanje pravic pošiljatelja in prejemnika
Pošiljatelj in prejemnik lahko vsak v svojem imenu uveljavlja vse pravice, ki mu jih dajeta 12. in 13. člen, ne glede na to ali deluje v svojem interesu ali v interesu drugega, če izpolnjuje obveznosti iz pogodbe o prevozu.
15. člen – Odnosi med pošiljateljem in prejemnikom ali medsebojni odnosi tretjih
1. 12., 13. in 14. člen ne vplivajo niti na medsebojne odnose med pošiljateljem in prejemnikom niti na medsebojne odnose tretjih, katerih pravice izhajajo od pošiljatelja ali prejemnika.
2. Določbe 12., 13. in 14. člena se lahko spreminjajo le z izrecno določbo v letalskem tovornem listu ali potrdilu o prevzemu tovora.
16. člen – Carinske, policijske ali druge uradne formalnosti
1. Pošiljatelj mora priskrbeti take podatke in dokumente, kot so potrebni za izpolnitev carinskih, policijskih in drugih uradnih formalnosti, preden se lahko blago dostavi prejemniku. Pošiljatelj je prevozniku odgovoren za vso škodo, ki bi nastala zaradi odsotnosti, nezadostnosti ali nepravilnosti takih podatkov ali listin, razen če škoda ni nastala zaradi napake prevoznika, njegovih uslužbencev ali zastopnikov.
2. Prevoznik ni zavezan preverjati pravilnosti ali zadostnosti takih podatkov ali listin.
III. poglavje
Odgovornost prevoznika in obseg nadomestila za škodo
17. člen – Smrt in poškodba potnikov – Škoda na prtljagi
1. Prevoznik je odgovoren za škodo ob smrti ali telesni poškodbi potnika le pod pogojem, da je do nesreče, ki je povzročila smrt ali poškodbo, prišlo na letalu ali med vkrcanjem ali izkrcanjem.
2. Prevoznik je odgovoren za škodo ob uničenju ali izgubi prijavljene prtljage ali škode na njej le pod pogojem, da je do dogodka, ki je povzročil uničenje, izgubo ali škodo, prišlo na letalu ali v času, ko je bil za prijavljeno prtljago odgovoren prevoznik. Vendar pa prevoznik ni odgovoren, če je škoda posledica notranje napake ali kakovosti prtljage ali napake na njej. Če gre za prijavljeno prtljago, vključno z osebnimi predmeti, je prevoznik odgovoren, če je škoda nastala po njegovi krivdi ali po krivdi njegovih uslužbencev ali zastopnikov.
3. Če prevoznik prizna izgubo prijavljene prtljage ali če prtljaga ni prispela po enaindvajsetih dneh od dneva, ko bi morala prispeti, je potnik upravičen, da proti prevozniku uveljavlja pravice iz pogodbe o prevozu.
4. Če v tej konvenciji ni drugače določeno, izraz prtljaga pomeni prijavljeno in neprijavljeno prtljago.
18. člen – Škoda na tovoru
1. Prevoznik je odgovoren za škodo na tovoru ob uničenju ali izgubi tovora ali škode na njem le pod pogojem, da je do povzročitve škode prišlo med letalskim prevozom.
2. Prevoznik pa ni odgovoren, če dokaže, da je uničenje ali izguba tovora ali škoda na njem nastala zaradi :
(a) notranje napake, kakovosti tovora ali napake na njem;
(b) neustreznega pakiranja tovora, ki ga je opravila druga oseba in ne prevoznik ali njegovi uslužbenci ali zastopniki;
(c) vojne ali oboroženega spopada;
(d) dejanja državnega organa, opravljenega v zvezi z uvozom, izvozom ali tranzitom tovora.
3. Letalski prevoz v smislu prvega odstavka tega člena je čas, v katerem je za tovor odgovoren prevoznik.
4. V čas letalskega prevoza ni vključen prevoz po kopnem, morju ali notranjih plovnih poteh, ki se opravi zunaj letališča. Če pa se tak prevoz opravi v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz zaradi natovarjanja, dobave ali pretovarjanja, se šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, razen če ni dokazov o nasprotnem. Če prevoznik brez soglasja pošiljatelja prevoz, za katerega sta se pogodbenici dogovorili, da bo letalski prevoz, nadomesti z drugim načinom prevoza, se šteje, da je tak prevoz opravljen v času letalskega prevoza.
19. člen – Zamuda
Prevoznik je odgovoren za škodo zaradi zamude v letalskem prevozu oseb, prtljage ali tovora. Prevoznik pa ni odgovoren za škodo zaradi zamude, če dokaže, da so on, njegovi uslužbenci in zastopniki ukrenili vse, kar se od njih lahko upravičeno zahteva, da bi se izognili škodi, ali da tako niso mogli ukrepati.
20. člen – Oprostitev
Če prevoznik dokaže, da je škodo povzročila ali k njej prispevala malomarnost ali drugo nedopustno ravnanje ali opustitev osebe, ki zahteva odškodnino, ali osebe, po kateri se uveljavljajo te pravice, je prevoznik v celoti ali delno oproščen odgovornosti do vlagatelja zahtevka, če je taka malomarnost ali nedopustno ravnanje ali opustitev povzročila škodo ali k njej prispevala. Če zaradi smrti ali poškodbe potnika odškodnino zahteva druga oseba in ne potnik, je prevoznik prav tako v celoti ali delno oproščen odgovornosti, če dokaže, da je škodo povzročila ali k njej prispevala malomarnost ali drugo nedopustno ravnanje ali opustitev potnika. Ta člen se uporablja za vse določbe o odgovornosti v tej konvenciji, vključno s prvim odstavkom 21. člena.
21. člen – Odškodnina ob smrti ali poškodbi potnikov
1. Prevoznik ne more izključiti ali omejiti svoje odgovornosti za škodo, ki izhaja iz prvega odstavka 17. člena in ne presega 100.000 posebnih pravic črpanja.
2. Prevoznik ni odgovoren za škodo, ki izhaja iz prvega odstavka 17. člena, ki za vsakega potnika presega 100.000 posebnih pravic črpanja, če dokaže, da:
(a) taka škoda ni bila posledica malomarnosti ali drugega nedopustnega ravnanja ali opustitve prevoznika, njegovih uslužbencev ali zastopnikov ali
(b) je taka škoda nastala izključno zaradi malomarnosti ali drugega nedopustnega ravnanja ali opustitve tretje osebe.
22. člen – Omejitev odgovornosti za zamudo, prtljago in tovor
1. Če je nastala škoda, ki jo je povzročila zamuda, kot je podrobno določena v 18. členu, je pri prevozu oseb odgovornost prevoznika za vsakega potnika omejena na 4.150 posebnih pravic črpanja.
2. Pri prevozu prtljage je odgovornost prevoznika ob uničenju, izgubi, škodi ali zamudi omejena na 1.000 posebnih pravic črpanja za vsakega potnika, razen če potnik v času, ko je prijavljeno prtljago izročil prevozniku, ni posebej navedel vrednosti dostave v namembni kraj in plačal dodatnega zneska, če se to zahteva. V tem primeru bo prevoznik odgovoren za plačilo zneska, ki ne presega navedene vrednosti, razen če dokaže, da je vsota večja kot dejanska vrednost, ki jo ima za potnika dostava v namembni kraj.
3. Pri prevozu tovora je odgovornost prevoznika ob uničenju, izgubi, škodi ali zamudi omejena na znesek 17 posebnih pravic črpanja za kilogram, razen če pošiljatelj v času, ko je paket izročil prevozniku, ni posebej navedel vrednosti dostave v namembni kraj in plačal dodatnega zneska, če se to zahteva. V tem primeru bo prevoznik odgovoren za plačilo zneska, ki ne presega navedene vrednosti, razen če dokaže, da je vsota večja kot dejanska vrednost, ki jo ima za pošiljatelja dostava v namembni kraj.
4. Ob uničenju ali izgubi dela tovora ali katerega koli predmeta, ki ga vsebuje, škodi na njem ali zamudi je teža, ki jo je treba upoštevati pri določanju zneska, na katerega je omejena odgovornost prevoznika, le celotna teža paketa ali paketov. Če pa uničenje, izguba, škoda ali zamuda dela tovora ali predmeta, ki ga ta vsebuje, vpliva na vrednost drugih paketov, ki so vključeni v isti letalski tovorni list ali isto potrdilo o prevzemu, oziroma če nista bila izdana, v isti zapis, ohranjen na drug način, kot je omenjen v drugem odstavku 4. člena, se pri določanju omejitve odgovornosti upošteva tudi celotna teža takega paketa ali takih paketov.
5. Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se ne uporabljajo, če se dokaže, da je škoda posledica dejanja ali opustitve prevoznika, njegovih uslužbencev ali zastopnikov, storjena z namenom povzročiti škodo ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda, če se pri takem dejanju ali opustitvi uslužbenca ali zastopnika tudi dokaže, da je to storil v okviru svoje službe.
6. Omejitve, predpisane v 21. in v tem členu, ne preprečujejo, da bi sodišče poleg tega po lastnem pravu v celoti ali delno prisodilo sodne stroške in druge stroške postopka, ki jih je povzročil tožnik, vključno z obrestmi. Ta določba pa se ne uporablja, če znesek prisojene odškodnine brez sodnih stroškov in drugih stroškov postopka ne presega zneska, ki ga je prevoznik pisno ponudil tožniku v šestih mesecih od dneva dogodka, ki je povzročil škodo, ali pred začetkom tožbe, če je to kasneje.
23. člen – Pretvarjanje denarnih enot
1. Za zneske, izražene s posebno pravico črpanja, se v tej konvenciji šteje, da se nanašajo na posebno pravico črpanja, kot jo opredeljuje Mednarodni denarni sklad. Pretvarjanje zneskov v nacionalne valute se pri sodnem postopku opravi v skladu z vrednostjo teh valut, izraženo s posebno pravico črpanja na dan sodbe. Vrednost nacionalne valute, izražene s posebno pravico črpanja države pogodbenice, ki je članica Mednarodnega denarnega sklada, se izračuna v skladu z metodo določitve vrednosti, ki jo uporablja Mednarodni denarni sklad, in na dan sodbe velja za njegove posle in prenose. Vrednost nacionalne valute, izražene s posebno pravico črpanja države pogodbenice, ki ni članica Mednarodnega denarnega sklada, se izračuna na način, ki ga določi ta država.
2. Vendar lahko države, ki niso članice Mednarodnega denarnega sklada in katerih pravo ne dovoljuje uporabe določb prvega odstavka tega člena, ob ratifikaciji ali pristopu ali kadar koli kasneje izjavijo, da se omejitev odgovornosti prevoznika, predpisana v 21. členu, določi v znesku 1,500.000 denarnih enot na potnika v sodnem postopku na njihovem ozemlju, 62.500 denarnih enot na potnika v zvezi s prvim odstavkom 22. člena, 15.000 denarnih enot na potnika v zvezi z drugim odstavkom 22. člena in 250 denarnih enot na kilogram v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena. Ta denarna enota ustreza petinšestdeset in pol miligramom zlata čistoče devetsto tisočin. Ti zneski se lahko pretvorijo v ustrezno nacionalno valuto, pri čemer se zaokrožijo. V nacionalno valuto se pretvorijo v skladu s pravom te države.
3. Izračun, omenjen v zadnjem stavku prvega odstavka tega člena, in način pretvorbe, omenjen v drugem odstavku tega člena, se opravita tako, da v nacionalni valuti države pogodbenice izražata kolikor mogoče enako realno vrednost zneskov iz 21. in 22. člena, kot bi izhajala iz uporabe prvih treh stavkov prvega odstavka tega člena. Države pogodbenice ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi konvencije ali pristopa k njej depozitarja obvestijo o načinu izračuna po prvem odstavku tega člena oziroma o rezultatu pretvorbe iz drugega odstavka tega člena in ob vsaki spremembi enega ali drugega.
24. člen – Pregled omejitev
1. Brez vpliva na določbe 25. člena te konvencije in ob upoštevanju drugega odstavka tega člena depozitar vsakih pet let pregleda omejitve odgovornosti, predpisane v 21., 22. in 23. členu, pri čemer se prvi tak pregled opravi na koncu petega leta po dnevu začetka veljavnosti te konvencije ali, če konvencija ne začne veljati v petih letih po dnevu, ko je bila dana na voljo za podpis, v prvem letu njenega začetka veljavnosti s sklicevanjem na faktor inflacije, ki ustreza akumulirani stopnji inflacije od zadnjega pregleda ali v prvem primeru od dneva začetka veljavnosti konvencije. Mera za stopnjo inflacije, ki se uporabi pri določanju faktorja inflacije, je tehtano povprečje letnih stopenj zvišanja ali znižanja indeksov gibanja maloprodajnih cen držav, katerih valute sestavljajo posebno pravico črpanja, omenjeno v prvem odstavku 23. člena.
2. Če se pri pregledu iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je faktor inflacije višji od 10 odstotkov, depozitar uradno obvesti države pogodbenice o spremembi omejitve odgovornosti. Vsaka taka sprememba začne veljati šest mesecev po tem, ko je bila uradno sporočena državam pogodbenicam. Če v treh mesecih po tem, ko je bila sporočena državam pogodbenicam, večina držav uradno sporoči svoje nesoglasje, sprememba ne začne veljati in depozitar na sestanku predloži zadevo državam pogodbenicam. Depozitar takoj obvesti vse države pogodbenice o začetku veljavnosti vsake spremembe.
3. Ne glede na prvi odstavek tega člena se kadar koli uporablja postopek iz drugega odstavka tega člena, če ena tretjina držav pogodbenic izrazi tako željo in če je faktor inflacije, omenjen v prvem odstavku, presegel 30 odstotkov od prejšnje spremembe ali od dneva začetka veljavnosti konvencije, če prejšnje spremembe ni bilo. Kasnejši pregledi po postopku, opisanem v prvem odstavku tega člena, bodo vsakih pet let, začnejo pa se na koncu petega leta po dnevu pregledov po tem odstavku.
25. člen – Določba o omejitvah
Prevoznik lahko določi, da za pogodbo veljajo višje omejitve odgovornosti, kot so predvidene v tej konvenciji, ali da odgovornost sploh ne bo omejena.
26. člen – Neveljavnost pogodbenih določb
Vsaka določba, ki skuša prevoznika oprostiti odgovornosti ali določiti nižjo omejitev, kot je določena v tej konvenciji, je nična, toda ničnost vsake take določbe ne pomeni ničnosti celotne pogodbe, za katero še naprej veljajo določbe te konvencije.
27. člen – Svoboda sklepanja pogodb
Nič v tej konvenciji ne preprečuje prevozniku, da zavrne sklenitev pogodbe o prevozu, da se odreče kakršni koli obrambi, ki je na voljo po tej konvenciji, ali določi pogoje, ki niso v nasprotju z določbami konvencije.
28. člen – Predplačilo
Ob letalskih nesrečah, katerih posledica je smrt ali poškodba potnikov, prevoznik nemudoma plača akontacijo fizični osebi ali osebam, ki so upravičene zahtevati odškodnino, za zadovoljitev njihovih takojšnjih materialnih potreb, če to zahteva pravo njegove države. Predplačilo ne pomeni priznanja odgovornosti in ga prevoznik lahko poračuna z vsemi zneski, ki jih kasneje izplača kot odškodnino.
29. člen – Podlaga za zahtevke
Pri prevozu potnikov, prtljage in tovora se lahko vsaka tožba za povračilo škode, tudi če je upravičena, bodisi po tej konvenciji, po pogodbi, zaradi odškodninske odgovornosti ali kako drugače vloži le ob upoštevanju pogojev in omejitev odgovornosti, kot so določeni v tej konvenciji, brez poseganja v vprašanje, kdo so osebe, ki imajo pravico tožiti, in kakšne so njihove pravice. V vsaki taki tožbi ni mogoče izterjati dodatne globe k odškodnini, kazenske odškodnine ali kakšne druge odškodnine, ki ni nadomestilo za škodo.
30. člen – Uslužbenci, zastopniki – Združevanje zahtevkov
1. Če se proti uslužbencu ali zastopniku prevoznika vloži tožba zaradi škode, na katero se nanaša konvencija, je tak uslužbenec ali zastopnik, če dokaže, da je to storil v okviru svoje službe, upravičen, da izkoristi pogoje in omejitve odgovornosti, na katere se po tej konvenciji lahko sklicuje tudi sam prevoznik.
2. Celotni znesek, ki se lahko izterja od prevoznika, njegovih uslužbencev in zastopnikov, v tem primeru ne sme preseči omenjenih omejitev.
3. Razen prevoza tovora se določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo, če se dokaže, da je škoda posledica dejanja ali opustitve uslužbenca ali zastopnika, storjena z namenom, da se povzroči škoda ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda.
31. člen – Pravočasna reklamacija
1. Če oseba, ki je upravičena do izročitve prijavljene prtljage ali tovora, to sprejme brez reklamacije, je to prima facie dokaz, da je bilo dostavljeno v dobrem stanju in v skladu s prevozno listino ali zapisom, ohranjenim na drug način, omenjen v drugem odstavku 3. člena in v drugem odstavku 4. člena.
2. Ob škodi se mora oseba, upravičena do izročitve, takoj po odkritju škode pritožiti prevozniku, najkasneje pa v sedmih dneh od dneva prejema, če gre za prijavljeno prtljago, in v štirinajstih dneh od dneva prejema, če gre za tovor. Ob zamudi je treba reklamacijo vložiti vsaj v enaindvajsetih dneh od dneva, ko je bila prtljaga ali tovor dan na voljo.
3. Vsaka reklamacija mora biti pisna in predana ali odposlana v navedenih rokih.
4. Če reklamacija ni vložena v navedenih rokih, tožba proti prevozniku ni dopustna, razen ob njegovi prevari.
32. člen – Smrt odgovorne osebe
Če odgovorna oseba umre, se za odškodnino v skladu z določbami te konvencije tožijo tisti, ki pravno zastopajo njeno zapuščino.
33. člen – Sodna pristojnost
1. Odškodninsko tožbo je treba po izbiri tožnika vložiti na ozemlju ene od držav pogodbenic bodisi na sodišču v kraju stalnega prebivališča prevoznika ali glavnega sedeža podjetja ali sedeža podjetja, prek katerega je bila sklenjena pogodba, ali na sodišču v namembnem kraju.
2. Za škodo, ki izhaja iz smrti ali poškodbe potnika, se lahko tožba vloži na enem od sodišč, omenjenih v prvem odstavku tega člena, ali na ozemlju države pogodbenice, na katerem ima potnik v času nesreče glavno in stalno prebivališče in v katerega ali iz katerega prevoznik opravlja letalske prevoze potnikov z lastnimi letali ali z letali drugega prevoznika na podlagi poslovnega dogovora in v katerem prevoznik opravlja svoje posle letalskega prevoza potnikov iz prostorov, ki jih ima v zakupu ali v lasti sam ali kak drug prevoznik, s katerim ima poslovni dogovor.
3. V drugem odstavku:
(a) poslovni dogovor pomeni dogovor, ki ni zastopniška pogodba med prevozniki v zvezi z zagotavljanjem ali trženjem njihovih skupnih storitev potniškega letalskega prevoza;
(b) glavno in stalno prebivališče pomeni določeno in stalno prebivališče potnika v času nesreče. V tem pogledu državljanstvo potnika ni odločilni dejavnik.
4. Vprašanja v zvezi s postopkom ureja pravo sodišča, ki mu je primer predložen.
34. člen – Arbitraža
1. Ob upoštevanju določb tega člena pogodbenice pogodbe o prevozu tovora lahko določijo, da se vsak spor v zvezi z odgovornostjo prevoznika po tej konvenciji rešuje z arbitražo. Tak dogovor mora biti pisen.
2. Arbitražni postopek po izbiri vlagatelja zahtevka poteka v kraju ene od sodnih pristojnosti, navedenih v 33. členu.
3. Razsodnik ali razsodišče uporablja določbe te konvencije.
4. Za določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se šteje, da so del vsake arbitražne določbe ali sporazuma in vsako določilo iz take določbe ali sporazuma, ki ni v skladu z njim, je nično.
35. člen – Zastaranje
1. Pravica do odškodnine preneha, če tožba ni vložena v dveh letih od dneva prihoda v namembni kraj ali od dneva, ko bi letalo moralo prispeti, ali od dneva, ko je prevoz prenehal.
2. Način izračunavanja tega roka se določi po pravu sodišča, ki mu je primer predložen.
36. člen – Zaporedni prevoz
1. Pri prevozu, ki ga bo opravilo več prevoznikov drug za drugim in ki spada v opredelitev iz tretjega odstavka 1. člena, mora vsak prevoznik, ki sprejme potnike, prtljago ali tovor, upoštevati pravila te konvencije in se šteje, da je ena od pogodbenic pogodbe o prevozu, če se pogodba nanaša na del prevoza, ki se opravi pod njegovim nadzorom.
2. Pri prevozu te vrste lahko potnik ali katera koli druga oseba, ki je zanj upravičena do odškodnine, vloži tožbo le proti tistemu prevozniku, ki je opravil prevoz, med katerim se je zgodila nesreča ali je prišlo do zamude, razen kadar je po izrecnem dogovoru prvi prevoznik prevzel odgovornost za celotno potovanje.
3. Glede prtljage ali tovora bosta imela potnik ali pošiljatelj pravico do tožbe proti prvemu prevozniku, potnik ali prejemnik, ki je upravičen do dostave, pa pravico do tožbe proti zadnjemu prevozniku, poleg tega pa lahko vsak vloži tožbo proti prevozniku, ki je opravil prevoz, med katerim je prišlo do uničenja, izgube, škode ali zamude. Ti prevozniki bodo solidarno odgovorni potniku ali pošiljatelju ali prejemniku.
37. člen – Regresna pravica do tretjih
Nič v tej konvenciji ne posega v vprašanje, ali ima oseba, odgovorna za škodo v skladu z njenimi določbami, regresno pravico do katere koli druge osebe.
IV. poglavje
Kombinirani prevoz
38. člen – Kombinirani prevoz
1. Pri kombiniranem prevozu, ki se delno opravi z letalom in delno z drugim načinom prevoza, se ob upoštevanju četrtega odstavka 18. člena uporabljajo določbe te konvencije le za letalski prevoz, če zanj veljajo določila 1. člena.
2. Nič v tej konvenciji ne preprečuje pogodbenicam, da pri kombiniranem prevozu v listino o letalskem prevozu vpišejo pogoje, ki se nanašajo na druge načine prevoza pod pogojem da se za letalski prevoz upoštevajo določbe te konvencije.
V. poglavje
Letalski prevoz, ki ga opravi oseba,
ki ni pogodbeni prevoznik
39. člen – Pogodbeni prevoznik – dejanski prevoznik
Določbe tega poglavja se uporabljajo, če oseba (v nadaljnjem besedilu pogodbeni prevoznik) kot principal sklene pogodbo o prevozu, ki ga ureja ta konvencija, s potnikom ali pošiljateljem ali z osebo, ki deluje v imenu potnika ali pošiljatelja, in druga oseba (v nadaljnjem besedilu dejanski prevoznik) na podlagi pooblastila pogodbenega prevoznika opravi celoten prevoz ali del prevoza, vendar pa v zvezi s tem delom ni zaporedni prevoznik v smislu te konvencije. Šteje se, da tako pooblastilo obstaja, če ni dokaza o nasprotnem.
40. člen – Odgovornost pogodbenih in dejanskih prevoznikov
Če v tem poglavju ni drugače določeno in če dejanski prevoznik opravi celoten prevoz ali del prevoza, ki ga v skladu s pogodbo iz 39. člena ureja ta konvencija, veljajo pravila te konvencije za pogodbenega in dejanskega prevoznika, za prvega za celotni prevoz določen v pogodbi, za drugega pa le za prevoz, ki ga dejansko opravi.
41. člen – Vzajemna odgovornost
1. Dejanja in opustitve dejanskega prevoznika in njegovih uslužbencev ter zastopnikov, ki jih storijo v okviru svoje službe, se v zvezi s prevozom, ki ga opravi dejanski prevoznik, štejejo tudi za dejanja in opustitve pogodbenega prevoznika.
2. Dejanja in opustitve pogodbenega prevoznika in njegovih uslužbencev ter zastopnikov, ki jih storijo v okviru svoje službe, se v zvezi s prevozom, ki ga opravi dejanski prevoznik, štejejo tudi za dejanja in opustitve dejanskega prevoznika. Vendar dejanski prevoznik za nobeno tako dejanje ali opustitev ne bo prevzel odgovornosti, ki presega zneske, navedene v 21., 22., 23. in 24. členu konvencije. Noben poseben dogovor, po katerem pogodbeni prevoznik prevzema obveznosti, ki jih ne nalaga ta konvencija, ali se odpoveduje pravicam ali možnostim obrambe, ki jih daje ta konvencija ali kakršna koli posebna izjava o vrednosti dostave v namembni kraj, opredeljena v 22. členu, ne vpliva na dejanskega prevoznika, razen če ni soglašal z njo.
42. člen – Naslovnik reklamacij in navodil
Reklamacija ali navodilo prevozniku po tej konvenciji ima enako veljavo, če je naslovljeno na pogodbenega ali dejanskega prevoznika. Kljub temu pa navodila iz 12. člena te konvencije veljajo, le če so naslovljena na pogodbenega prevoznika.
43. člen – Uslužbenci in zastopniki
V zvezi s prevozom, ki ga opravi dejanski prevoznik, je vsak uslužbenec ali zastopnik tega prevoznika ali pogodbenega prevoznika, ki dokaže, da je ravnal v okviru svoje službe, upravičen, da izkoristi pogoje in omejitve odgovornosti, ki se po tej konvenciji uporabljajo za prevoznika, katerega uslužbenec ali zastopnik je, razen če se dokaže, da je ravnal na način, ki preprečuje sklicevanje na omejitve odgovornosti v skladu s to konvencijo.
44. člen – Združevanje odškodnin
Za prevoz, ki ga opravi dejanski prevoznik, skupni znesek, ki ga je mogoče izterjati od tega prevoznika, od pogodbenega prevoznika in njegovih uslužbencev in zastopnikov, ki ravnajo v okviru svoje službe, ne sme presegati najvišjega zneska, ki bi lahko bil po tej konvenciji dosojen pogodbenemu ali dejanskemu prevozniku, toda nobena od omenjenih oseb ne more biti odgovorna za znesek, višji od zanje veljavne omejitve.
45. člen – Naslovnik za zahtevke
Za prevoz, ki ga opravi dejanski prevoznik, se za odškodnino po izbiri tožnika lahko vloži tožba proti temu prevozniku ali pogodbenemu prevozniku ali obema skupaj ali ločeno. Če se vloži tožba le proti enemu od teh prevoznikov, ima ta pravico zahtevati, da je v postopek vključen tudi drugi prevoznik, pri čemer postopek in učinke ureja pravo sodišča, ki mu je bila zadeva predložena.
46. člen – Dodatna sodna pristojnost
Tožbo za odškodnino, ki jo obravnava 45. člen, je treba po izbiri tožnika vložiti na ozemlju ene od pogodbenic bodisi na sodišču, na katerem se lahko vloži tožba proti pogodbenemu prevozniku, kot določa 33. člen te konvencije, ali na sodišču, ki je pristojno v kraju, v katerem dejanski prevoznik običajno prebiva ali ima svoj glavni sedež podjetja.
47. člen – Neveljavnost pogodbenih določb
Pogodbena določba, na podlagi katere bi bil pogodbeni ali dejanski prevoznik oproščen odgovornosti po tem poglavju ali ki bi določala nižjo omejitev, kot velja v skladu s tem poglavjem, je nična, toda ničnost take določbe ne pomeni ničnosti celotne pogodbe, za katero še naprej veljajo določbe tega poglavja.
48. člen – Medsebojni odnosi med pogodbenimi in dejanskimi prevozniki
Razen določb 45. člena nič v tem poglavju ne vpliva na pravice in obveznosti med prevoznikoma, vključno z regresno pravico ali pravico do odškodnine.
VI. poglavje
Druge določbe
49. člen – Obvezna uporaba
Določbe v pogodbi o prevozu in vseh posebnih sporazumih, sklenjenih, preden je prišlo do škode, s katero pogodbenice domnevno kršijo pravila, ki jih določa ta konvencija, bodisi glede določitve prava, ki ga je treba uporabljati, bodisi s spremembo pravil v zvezi s sodno pristojnostjo, so nične.
50. člen – Zavarovanje
Države pogodbenice zahtevajo, da imajo prevozniki sklenjeno ustrezno zavarovanje za kritje svoje odgovornosti po tej konvenciji. Država pogodbenica lahko od prevoznika, ki opravlja prevoze vanjo, zahteva, da priskrbi dokaz o ustreznem zavarovanju za kritje njegove odgovornosti po tej konvenciji.
51. člen – Prevoz, opravljen v izrednih razmerah
Določbe 3. do 5., 7 in 8. člena v zvezi z dokumentacijo o prevozu se ne uporabljajo, če se prevoz opravi v izrednih razmerah, ki presegajo običajni obseg poslovanja prevoznika.
52. člen – Opredelitev izraza dnevi
Izraz dnevi, ki se uporablja v tej konvenciji, pomeni koledarske in ne delovne dni.
VII. poglavje
Končne določbe
53. člen – Podpis, ratifikacija in začetek veljavnosti
1. Ta konvencija je bila 28. maja 1999 v Montrealu dana na voljo za podpis državam, ki so sodelovale na Mednarodni konferenci o letalskem pravu, ki je potekala od 10. do 28. maja 1999. Po 28. maju 1999 je konvencija na voljo za podpis vsem državam na sedežu Mednarodne organizacije civilnega letalstva v Montrealu, dokler ne začne veljati v skladu s šestim odstavkom tega člena.
2. Ta konvencija je podobno na voljo za podpis organizacijam za regionalno gospodarsko povezovanje. V tej konvenciji pomeni organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje katero koli organizacijo, ki jo ustanovijo suverene države neke regije in je pristojna za določene zadeve, ki jih ureja ta konvencija, ter je pravilno pooblaščena za podpis in ratifikacijo, sprejetje in odobritev te konvencije ali pristop k njej. Sklicevanje na državo pogodbenico ali države pogodbenice v tej konvenciji, ki ni sklicevanje v smislu drugega odstavka 1. člena, točke (b) prvega odstavka 3. člena, točke (b) 5. člena, 23., 33., 46. člena in točke (b) 57. člena, se enako uporablja za organizacijo za regionalno gospodarsko povezovanje. Za namene 24. člena se sklicevanji na večino držav pogodbenic in eno tretjino držav pogodbenic ne uporabljata za organizacijo za regionalno gospodarsko povezovanje.
3. To konvencijo ratificirajo države in organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje, ki so jo podpisale.
4. Država ali organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje, ki te konvencije ne podpiše, jo lahko kadar koli sprejme, odobri ali k njej pristopi.
5. Listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu se deponirajo pri Mednarodni organizaciji civilnega letalstva, ki je določena za depozitarja.
6. Ta konvencija začne med državami, ki so deponirale listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, veljati šestdeseti dan po dnevu deponiranja tridesete listine pri depozitarju. Za namene tega odstavka se ne šteje listina, ki jo je deponirala organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje.
7. Za druge države in druge organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje začne ta konvencija veljati šestdeset dni po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
8. Depozitar takoj uradno obvesti vse podpisnice in države pogodbenice o:
(a) vsakem podpisu konvencije in datumu podpisa;
(b) vsakem deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu in njegovem datumu;
(c) datumu začetka veljavnosti konvencije;
(d) datumu začetka veljavnosti katere koli spremembe omejitev odgovornosti, določenih s to konvencijo;
(e) odpovedi po 54. členu.
54. člen – Odpoved
1. Država pogodbenica lahko to konvencijo odpove s pisnim uradnim obvestilom depozitarju.
2. Odpoved začne veljati sto osemdeset dni po dnevu, ko depozitar prejme uradno obvestilo.
55. člen – Razmerje do drugih dokumentov Varšavske konvencije
Ta konvencija prevlada nad vsemi pravili, ki se uporabljajo za mednarodni letalski prevoz:
1. med državami pogodbenicami te konvencije na podlagi dejstva, da so te države skupno pogodbenice
(a) Konvencije o unifikaciji nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi (v nadaljevanju Varšavska konvencija);
(b) Protokola o spremembi Konvencije o izenačitvi nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi, sestavljenega v Haagu 28. septembra 1955 (v nadaljevanju Haaški protokol);
(c) Konvencije, s katero se dopolnjuje Varšavska konvencija o izenačitvi nekaterih pravil v mednarodnem zračnem prevozu, ki ga opravlja nekdo, ki ni pogodbeni prevoznik, podpisane v Guadalajari 18. septembra 1961 (v nadaljevanju Konvencija iz Guadalajare);
(d) Protokola o spremembi Konvencije o izenačitvi nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi, kot je bila spremenjena s Protokolom, sestavljenim v Haagu 28. septembra 1955, podpisanim 8. marca 1971 v Ciudadu de Guatemala (v nadaljevanju Protokol iz Ciudada de Guatemala);
(e) Dodatni protokoli št. 1 do 3 in Montrealski protokol št. 4 o spremembi Varšavske konvencije, kot je bila spremenjena s Haaškim protokolom, ali Varšavske konvencije, kot je bila spremenjena s Haaškim protokolom in Protokolom iz Ciudada de Guatemala, podpisani v Montrealu 25. septembra 1975 (v nadaljevanju Montrealski protokoli) ali
2. na ozemlju katere koli posamezne države pogodbenice te konvencije na podlagi dejstva, da je ta država pogodbenica enega ali več dokumentov, navedenih v točkah (a) do (e).
56. člen – Države z več kot enim pravnim sistemom
1. Če ima država eno ali več ozemeljskih enot, na katerih se uporabljajo različni pravni sistemi v zvezi z zadevami, ki jih obravnava ta konvencija, lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da se ta konvencija razširi na vse njene ozemeljske enote ali le na eno ali več ozemeljskih enot in lahko to izjavo kadar koli spremeni z drugo izjavo.
2. O vsaki taki izjavi uradno obvesti depozitarja in izrecno navede ozemeljske enote, za katere se ta konvencija uporablja.
3. Za državo pogodbenico, ki je dala tako izjavo:
(a) se sklicevanje na nacionalno valuto v 23. členu razlaga kot sklicevanje na valuto ustrezne ozemeljske enote te države in
(b) se sklicevanje na notranje pravo v 28. členu razlaga kot sklicevanje na pravo ustrezne ozemeljske enote te države.
57. člen – Pridržki
K tej konvenciji niso dovoljeni nobeni pridržki, razen da država lahko kadar koli z uradnim obvestilom depozitarju te konvencije izjavi, da se konvencija ne uporablja za:
(a) mednarodni letalski prevoz, ki ga opravlja in izvaja ta država pogodbenica neposredno v nekomercialne namene za opravljanje svojih nalog in dolžnosti suverene države in/ali
(b) prevoz oseb, tovora in prtljage za njene vojaške organe z letali, ki so registrirana v tej državi pogodbenici ali jih ta najame in katerih polno zmogljivost so rezervirali ti organi ali je bila rezervirana v njihovem imenu.
DA BI TO POTRDILI, so spodaj podpisani pooblaščenci, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
SESTAVLJENO v Montrealu dne 28. maja leta tisoč devetsto devetindevetdeset v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Ta konvencija je deponirana v arhivih Mednarodne organizacije civilnega letalstva in depozitar pošlje njene overjene kopije vsem državam pogodbenicam te konvencije ter vsem državam pogodbenicam Varšavske konvencije, Haaškega protokola, Konvencije iz Guadalajare, Protokola iz Ciudada de Guatemala in Montrealskih protokolov.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za promet v sodelovanju z Ministrstvom za finance.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 326-06/01-33/1
Ljubljana, dne 15. februarja 2002
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 03/16/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |