Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI RIMSKEGA STATUTA
MEDNARODNEGA KAZENSKEGA SODIŠČA (MRSMKS)
1. člen
Ratificira se Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, sestavljen v Rimu 17. julija 1998.
2. člen
Statut se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
RIMSKI STATUT MEDNARODNEGA KAZENSKEGA SODIŠČA
PREAMBULA
Države pogodbenice tega statuta
se zavedajo, da vsa ljudstva združujejo skupne vezi, da njihove kulture sestavljajo skupno dediščino, in jih skrbi, da se lahko ta krhki mozaik vsak trenutek sesuje,
ne pozabljajo, da so bili v tem stoletju milijoni otrok, žensk in moških žrtve nepredstavljivih krutosti, ki globoko pretresajo vest človeštva,
ob spoznanju, da taka težka hudodelstva ogrožajo mir, varnost in blaginjo sveta,
potrjujejo, da najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto, ne smejo ostati nekaznovana in da je treba zagotoviti njihov učinkovit pregon s sprejemanjem ukrepov na državni ravni ter z okrepitvijo mednarodnega sodelovanja,
so odločene, da končajo nekaznovanje storilcev takšnih hudodelstev ter tako prispevajo k njihovemu preprečevanju,
opozarjajo, da je dolžnost vsake države, da izvaja svojo kazensko jurisdikcijo
zoper tiste, ki so odgovorni za mednarodna hudodelstva,
ponovno potrjujejo cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov in še posebej, da se bodo vse države vzdržale grožnje s silo ali uporabe sile proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti katere koli države, ali na kakršen koli drug način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov,
poudarjajo s tem v zvezi, da se nič v tem statutu ne sme razumeti, kot da pooblašča katero koli državo pogodbenico, da poseže v oborožen spopad ali v notranje zadeve katere koli države,
so odločene, da v ta namen in v dobro sedanjih in prihodnjih generacij ustanovijo neodvisno stalno Mednarodno kazensko sodišče, povezano s sistemom Združenih narodov in pristojno za najtežja hudodelstva, ki prizadevajo mednarodno skupnost kot celoto,
poudarjajo, da Mednarodno kazensko sodišče, ustanovljeno s tem statutom, dopolnjuje kazenske jurisdikcije držav,
so odločene, da zagotovijo trajno spoštovanje in uveljavljanje mednarodne pravičnosti, in
so se zato sporazumele:
1. DEL
USTANOVITEV SODIŠČA
1. člen
Sodišče
S tem statutom je ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (Sodišče). Sodišče je trajna institucija in je pooblaščeno, da izvaja svojo jurisdikcijo nad storilci najtežjih mednarodnih hudodelstev, kot so opisana v tem statutu, in dopolnjuje kazenske jurisdikcije držav. Pristojnost in delovanje Sodišča urejajo določbe tega statuta.
2. člen
Razmerje med Sodiščem in Združenimi narodi
Razmerje med Sodiščem in Združenimi narodi ureja sporazum, ki ga potrdi skupščina držav pogodbenic tega statuta in nato v njenem imenu sklene predsednik Sodišča.
3. člen
Sedež Sodišča
1. Sedež Sodišča je v Haagu na Nizozemskem ("država gostiteljica").
2. Sodišče sklene z državo gostiteljico sporazum o sedežu, ki ga potrdi skupščina držav pogodbenic in nato v njenem imenu sklene predsednik Sodišča.
3. Sodišče lahko zaseda drugje, kot je določeno v tem statutu, če meni, da je to zaželeno.
4. člen
Pravni položaj in pooblastila Sodišča
1. Sodišče je mednarodna pravna oseba. Ima tudi tako pravno sposobnost, kot je potrebna za izvajanje njegovih nalog in izpolnjevanje njegovih namenov.
2. Sodišče lahko opravlja svoje naloge in izvaja pooblastila, kot je določeno v tem statutu, na ozemlju katere koli države pogodbenice in po posebnem dogovoru na ozemlju katere koli druge države.
2. DEL
PRISTOJNOST, DOPUSTNOST IN UPORABNO PRAVO
5. člen
Kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča
1. Pristojnost Sodišča je omejena na najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto. V skladu s tem statutom je Sodišče pristojno za naslednja hudodelstva:
(a) genocid,
(b) hudodelstva zoper človečnost,
(c) vojna hudodelstva,
(d) agresijo.
2. Sodišče izvaja jurisdikcijo za agresijo po sprejetju določbe v skladu z 121. in 123. členom, ki opredeli to kaznivo dejanje in določa pogoje, ob katerih Sodišče izvaja jurisdikcijo za to kaznivo dejanje. Taka določba mora biti skladna z ustreznimi določbami Ustanovne listine Združenih narodov.
6. člen
Genocid
V tem statutu pomeni "genocid" katero koli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino:
(a) pobijanje pripadnikov take skupine,
(b) povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine,
(c) naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,
(d) uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini,
(e) prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino.
7. člen
Hudodelstva zoper človečnost
1. V tem statutu "hudodelstvo zoper človečnost" pomeni katero koli od naslednjih dejanj, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad:
(a) umor,
(b) iztrebljanje,
(c) zasužnjevanje,
(d) deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva,
(e) zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava,
(f) mučenje,
(g) posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja,
(h) preganjanje kakšne prepoznavne skupine ali skupnosti zaradi političnih, rasnih, narodnih, etničnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, kot je določeno v tretjem odstavku, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu na splošno priznani kot nedopustni, če je takšno preganjanje povezano z drugim dejanjem, navedenim v tem odstavku, ali katerim koli drugim kaznivim dejanjem iz pristojnosti Sodišča;
(i) prisilno izginotje oseb,
(j) apartheid,
(k) druga podobna nečlovečna dejanja, ki naklepno povzročajo veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja.
2. Pojmi iz prvega odstavka pomenijo:
(a) "napad na civilno prebivalstvo" je ravnanje, ki vključuje večkratno izvršitev dejanj iz prvega odstavka, zoper civilno prebivalstvo pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije, ki imata takšne cilje;
(b) "iztrebljanje" je naklepno ustvarjanje takšnih življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva;
(c) "zasužnjevanje" pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajajo iz lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takšnih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki;
(d) "deportacija" ali "prisilna preselitev prebivalstva" pomeni prisilno odstranitev oseb z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;
(e) "mučenje" pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je obtoženec pridržal ali je pod njegovim nadzorom; mučenje pa ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi povezano;
(f) "prisilna nosečnost" pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava. Ta opredelitev se nikakor ne sme razlagati tako, kot da vpliva na notranjo zakonodajo v zvezi z nosečnostjo;
(g) "preganjanje" pomeni naklepno in hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti;
(h) "apartheid" pomeni nečlovečna dejanja, podobna tistim iz prvega odstavka, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim;
(i) "prisilno izginotje oseb" pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev oseb po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali privolitvijo, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas.
3. V tem statutu se izraz "spol" nanaša na oba spola, moškega in ženskega, kakor ga razumejo v dani državi. Izraz "spol" nima nobenega drugega pomena.
8. člen
Vojna hudodelstva
1. Sodišče je pristojno za vojna hudodelstva, še posebej če so storjena kot sestavni del načrta ali politike ali kot del obsežnega izvrševanja takih hudodelstev.
2. V tem statutu "vojna hudodelstva" pomenijo:
(a) hude kršitve Ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949, in sicer katero koli naslednje dejanje zoper osebe ali premoženje, ki jih varujejo določbe ustrezne Ženevske konvencije:
(i) naklepno pobijanje;
(ii) mučenje ali nečlovečno ravnanje, vključno z biološkimi poskusi;
(iii) naklepno povzročanje velikega trpljenja ali hudih telesnih poškodb ali okvar zdravja;
(iv) obsežno uničevanje in prilaščanje premoženja, ki ju vojaške potrebe ne upravičujejo in sta izvedeni protipravno in samovoljno;
(v) prisiljenje vojnega ujetnika ali druge zaščitene osebe, da služi v sovražnikovih oboroženih silah;
(vi) naklepen odvzem pravice vojnemu ujetniku ali drugi zaščiteni osebi do poštenega in pravilnega sojenja;
(vii) protipravna deportacija ali premestitev ali protipravno pridržanje;
(viii) jemanje talcev.
(b) Druge hude kršitve zakonov in običajev, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po veljavnem mednarodnem pravu, in sicer katero koli naslednje dejanje:
(i) naklepni napadi na civilno prebivalstvo na splošno ali na posamezne civilne osebe, ki neposredno ne sodelujejo pri sovražnostih;
(ii) naklepni napadi na civilne objekte, to je na objekte, ki niso vojaški cilji;
(iii) naklepni napadi na osebje, objekte in naprave, material, enote ali vozila, vključena v človekoljubno pomoč ali mirovno misijo v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, dokler so po mednarodnem pravu oboroženih spopadov upravičeni do enakega varstva kot civilne osebe ali civilni objekti;
(iv) naklepna sprožitev napada z vednostjo, da bo tak napad povzročil tudi smrt in telesne poškodbe civilnih oseb ali poškodbe civilnih objektov, ali obsežno, dolgoročno in hudo škodo za naravno okolje, ki bi bila očitno čezmerna v primerjavi s skupnimi pričakovanimi, konkretnimi in neposrednimi vojaškimi prednostmi;
(v) napad ali bombardiranje nebranjenih mest, vasi, bivališč ali zgradb, ki niso vojaški cilji, s kakršnimi koli sredstvi;
(vi) umor ali ranitev borca, ki se je vdal na milost in nemilost, potem ko je odložil orožje ali nima več sredstev za obrambo;
(vii) zloraba bele zastave ali zastave ali vojaških oznak in uniforme sovražnika ali Združenih narodov ter razpoznavnih znakov po Ženevskih konvencijah, katere posledica je smrt ali huda poškodba osebe;
(viii) neposredna ali posredna premestitev dela civilnega prebivalstva okupacijske sile na zasedeno ozemlje ali deportacija ali preselitev vsega ali dela prebivalstva zasedenega ozemlja znotraj tega ozemlja ali iz tega ozemlja;
(ix) naklepni napadi na zgradbe, namenjene veri, izobraževanju, umetnosti, znanosti ali dobrodelni dejavnosti, zgodovinske spomenike, bolnišnice in kraje, kjer se zbirajo bolniki in ranjenci, če ti objekti niso vojaški cilji;
(x) izpostavljanje oseb, ki jih ima nasprotna stran pod svojo oblastjo, telesnemu pohabljenju ali kakršnim koli medicinskim ali znanstvenim poskusom, ki niso opravičljivi kot zdravstvena, zobozdravstvena ali bolnišnična oskrba prizadetih oseb, niti niso storjeni v interesu teh oseb in ki povzročijo smrt ali resno ogrozijo zdravje take osebe ali oseb;
(xi) zahrbten umor ali ranitev posameznikov, ki pripadajo sovražni državi ali vojski;
(xii) izjava, da ne bo nikomur prizaneseno;
(xiii) uničenje ali zaseg sovražnikovega premoženja, razen če takega uničenja ali zasega neizogibno ne zahtevajo vojne nujnosti;
(xiv) izjava, da so pravice in tožbe državljanov sovražne strani na sodišču odpravljene, začasno ustavljene ali nedopustne;
(xv) prisiljevanje državljanov sovražne strani, da sodelujejo v vojnih operacijah proti svoji lastni državi, tudi če so bili pred začetkom vojne pripadniki njenih oboroženih sil;
(xvi) plenjenje mesta ali kraja, tudi če je bilo zavzeto z napadom;
(xvii) uporaba strupa ali zastrupljenega orožja;
(xviii) uporaba dušljivih, strupenih ali drugih plinov in vseh podobnih tekočin, sredstev ali naprav;
(xix) uporaba krogel, ki se v človeškem telesu hitro razpršijo ali sploščijo, kot so krogle s trdim ovojem, ki ne pokriva jedra v celoti ali je narezan;
(xx) uporaba takega orožja, izstrelkov ter sredstev in načinov vojskovanja, ki povzročijo odvečne poškodbe ali nepotrebno trpljenje ali že po svoji naravi učinkujejo brez razločevanja in s tem kršijo mednarodno pravo oboroženih spopadov, če so tako orožje, izstrelki ter sredstva in načini vojskovanja v celoti prepovedani in so vključeni v prilogo k temu statutu, sprejeto s spremembo statuta v skladu z ustreznimi določbami 121. in 123. člena;
(xxi) napadi na osebno dostojanstvo, še posebej poniževalno in zaničevalno ravnanje;
(xxii) posiljevanje, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, kot je opredeljena v pododstavku (f) drugega odstavka 7. člena, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika spolnega nasilja, ki je tudi huda kršitev Ženevskih konvencij;
(xxiii) izraba navzočnosti civilne ali kakšne druge zaščitene osebe za odvrnitev vojaških operacij od določenih točk, območij ali vojaških enot;
(xxiv) naklepni napadi na zgradbe, material, sanitetne enote in prevoze ter osebje, ki uporablja razpoznavne znake po Ženevskih konvencijah v skladu z mednarodnim pravom;
(xxv) naklepno stradanje civilnih oseb kot način vojskovanja, tako da se jim odvzamejo stvari, nujne za njihovo preživetje, vključno z naklepnim preprečevanjem dobav pomoči, kot so predvidene po Ženevskih konvencijah;
(xxvi) nabor ali vključevanje otrok, mlajših od petnajst let, v državne oborožene sile ali njihovo izrabljanje za aktivno sodelovanje pri sovražnostih.
(c) V nemednarodnem oboroženem spopadu, ob hudi kršitvi 3. člena, skupnega štirim Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, in sicer katero koli od naslednjih dejanj, storjenih zoper osebe, ki pri sovražnostih ne sodelujejo aktivno, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so odložili svoje orožje, in tistimi, ki ne morejo sodelovati v boju zaradi bolezni, ran, pridržanja ali drugega vzroka:
(i) napadi na življenje in telo, še posebej umori vseh vrst, pohabljenje, okrutno ravnanje in mučenje;
(ii) napadi na osebno dostojanstvo, še posebej zaničevalno in poniževalno ravnanje;
(iii) jemanje talcev;
(iv) izrekanje obsodb in izvrševanje smrtnih kazni brez predhodne sodbe pravilno ustanovljenega sodišča, ki zagotavlja vsa pravna jamstva, ki so splošno priznana kot nujna.
(d) Pododstavek (c) drugega odstavka se uporablja za nemednarodne oborožene
spopade, in se torej ne uporablja za primere notranjih nemirov in napetosti, kot so neredi, posamična in občasna dejanja nasilja ali druga podobna dejanja.
(e) Druge hude kršitve zakonov in običajev, ki se po veljavnem mednarodnem pravu uporabljajo v nemednarodnih oboroženih spopadih, in sicer katero koli naslednje dejanje:
(i) naklepni napadi na civilno prebivalstvo na splošno ali posamezne civilne osebe, ki ne sodelujejo neposredno pri sovražnostih;
(ii) naklepni napadi na zgradbe, material, sanitetne enote in prevoze ter osebje, ki uporabljajo razpoznavne znake po Ženevskih konvencijah v skladu z mednarodnim pravom;
(iii) naklepni napadi na osebje, objekte in naprave, material, enote ali vozila, vključena v človekoljubno pomoč ali mirovno misijo v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, dokler so po mednarodnem pravu oboroženih spopadov upravičeni do enakega varstva kot civilne osebe ali civilni objekti;
(iv) naklepni napadi na zgradbe, namenjene veri, izobraževanju, umetnosti, znanosti ali dobrodelni dejavnosti, zgodovinske spomenike, bolnišnice in kraje, kjer se zbirajo bolniki in ranjenci, če ti niso vojaški cilji;
(v) plenjenje mesta ali kraja, tudi če je bilo zavzeto z napadom;
(vi) posiljevanje, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, kot je opredeljena v pododstavku (f) drugega odstavka 7. člena, prisilna sterilizacija ter katera koli druga oblika spolnega nasilja, ki je tudi huda kršitev 3. člena, skupnega štirim Ženevskim konvencijam;
(vii) nabor ali vključevanje otrok, mlajših od petnajst let, v oborožene sile ali skupine ali njihovo izrabljanje za aktivno sodelovanje pri sovražnostih.
(viii) ukaz o izselitvi civilnega prebivalstva zaradi razlogov, ki so povezani s spopadom, razen če tega ne zahteva varnost vpletenih civilnih oseb ali nujni vojaški razlogi;
(ix) zahrbten umor ali ranitev borca nasprotne strani;
(x) izjava, da ne bo nikomur prizaneseno;
(xi) izpostavljanje oseb, ki jih ima druga stran v spopadu pod svojo oblastjo, telesnemu pohabljenju ali kakršnim koli medicinskim ali znanstvenim poskusom, ki niso opravičljivi kot zdravstvena, zobozdravstvena ali bolnišnična oskrba prizadetih oseb, niti niso storjeni v njihovem interesu in povzročijo smrt ali resno ogrozijo zdravje take osebe ali oseb;
(xii) uničenje ali zaseg nasprotnikovega premoženja, razen če takega uničenja ali zasega neizogibno ne zahtevajo nujnosti spopada.
(f) Pododstavek (e) drugega odstavka se uporablja za nemednarodne oborožene spopade, in se torej ne uporablja za primere notranjih nemirov in napetosti, kot so neredi, posamična in občasna dejanja nasilja ali druga podobna dejanja. Uporablja se za oborožene spopade, do katerih pride na ozemlju neke države, če gre za daljši čas trajajoč oborožen spopad med vladnimi silami ter organiziranimi oboroženimi skupinami ali med takimi skupinami.
3. Določbe pododstavkov (c) in (e) drugega odstavka v ničemer ne vplivajo na odgovornost vlade, da vzdržuje ali ponovno vzpostavi javni red v državi ali da z vsemi legitimnimi sredstvi brani enotnost in ozemeljsko celovitost države.
9. člen
Znaki kaznivih dejanj
1. Znaki kaznivih dejanj so v pomoč Sodišču pri razlagi in uporabi 6., 7. in 8. člena. Sprejme jih Skupščina držav pogodbenic z dvetretjinsko večino članic.
2. Spremembe znakov kaznivih dejanj lahko predlaga:
(a) katera koli država pogodbenica,
(b) sodniki z absolutno večino,
(c) tožilec.
Take spremembe sprejme Skupščina držav pogodbenic z dvetretjinsko večino članic.
3. Znaki kaznivih dejanj in njihove spremembe morajo biti skladne s tem statutom.
10. člen
Nobena določba tega dela statuta se ne sme razlagati tako, kot da omejuje ali vpliva na obstoječa ali nastajajoča pravila mednarodnega prava, ki imajo drugačne namene, kot so nameni tega statuta.
11. člen
Jurisdikcija ratione temporis
1. Sodišče ima jurisdikcijo samo za hudodelstva, ki so bila izvršena po začetku veljavnosti tega statuta.
2. Če država postane pogodbenica tega statuta po začetku njegove veljavnosti, lahko ima Sodišče jurisdikcijo samo za kazniva dejanja, storjena po začetku veljavnosti tega statuta za to državo, razen če je ta država dala izjavo po tretjem odstavku 12. člena.
12. člen
Pogoji za izvajanje jurisdikcije
1. S tem ko država postane pogodbenica tega statuta, sprejme pristojnost Sodišča za kazniva dejanja, navedena v 5. členu.
2. V primeru pododstavka (a) ali (c) 13. člena lahko Sodišče izvaja svojo pristojnost, če je ena ali več navedenih držav pogodbenica tega statuta ali je sprejela pristojnost Sodišča v skladu s tretjim odstavkom:
(a) država, na ozemlju katere je prišlo do takega ravnanja, ali če je bilo kaznivo dejanje storjeno na plovilu ali v zrakoplovu, država registracije tega plovila ali zrakoplova;
(b) država, katere državljan je oseba, obtožena kaznivega dejanja.
3. Če je po drugem odstavku potrebno, da država, ki ni pogodbenica tega statuta, sprejme pristojnost Sodišča za določeno kaznivo dejanje, lahko to stori z izjavo, ki jo vloži pri tajniku sodišča. Država, ki sprejme pristojnost, sodeluje s Sodiščem brez kakršnega koli odlašanja ali izjeme v skladu z 9. delom.
13. člen
Izvajanje pristojnosti
Sodišče lahko izvaja svojo pristojnost za kaznivo dejanje, navedeno v 5. členu, v skladu z določbami tega statuta, če:
(a) država pogodbenica v skladu s 14. členom seznani tožilca s situacijo, v kateri naj bi bilo storjeno eno ali več takih kaznivih dejanj;
(b) Varnostni svet v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine Združenih narodov seznani tožilca s situacijo, v kateri naj bi bilo storjeno eno ali več takih kaznivih dejanj, ali
(c) je tožilec začel preiskavo glede takega kaznivega dejanja v skladu s 15. členom.
14. člen
Situacija, ki jo naznani država pogodbenica
1. Država pogodbenica lahko tožilca seznani s situacijo, v kateri naj bi bilo storjeno eno ali več kaznivih dejanj v pristojnosti Sodišča, ter zahteva od tožilca, da preišče situacijo, da bi ugotovil, ali bi bilo treba eno ali več določenih oseb obdolžiti za izvršitev takih kaznivih dejanj.
2. Če je mogoče, država pogodbenica, ki naznani situacijo, v naznanitvi natančno navede za zadevo pomembne okoliščine in priloži dokazno dokumentacijo, ki je na voljo.
15. člen
Tožilec
1. Tožilec lahko začne preiskave proprio motu na podlagi obvestil o kaznivih dejanjih v pristojnosti Sodišča.
2. Tožilec analizira tehtnost prejetih obvestil. V ta namen lahko zaprosi za dodatna obvestila države, organe Združenih narodov, medvladne ali nevladne organizacije ali druge zanesljive vire, za katere meni, da so primerni, ter lahko prejme pisno ali ustno pričanje na sedežu Sodišča.
3. Če tožilec ugotovi, da obstaja utemeljena podlaga za nadaljevanje preiskave, od predobravnavnega senata zahteva odobritev preiskave in predloži zbrano dokazno gradivo. V skladu s Pravili o postopku in dokazih lahko žrtve dajo izjave predobravnavnemu senatu.
4. Če predobravnavni senat po proučitvi zahteve in dokaznega gradiva meni, da obstaja utemeljena podlaga za nadaljevanje preiskave in da bi zadeva lahko spadala v pristojnost Sodišča, odobri začetek preiskave, ne da bi to vplivalo na poznejše odločitve Sodišča v zvezi s pristojnostjo in dopustnostjo zadeve.
5. Če predobravnavni senat zavrne zahtevo za odobritev preiskave, to tožilcu ne preprečuje, da bi glede iste situacije ponovno vložil zahtevo na podlagi novih dejstev ali dokazov.
6. Če po predhodni proučitvi, navedeni v prvem in drugem odstavku, tožilec ugotovi, da dana obvestila niso utemeljena podlaga za preiskavo, obvesti tiste, ki so jih dali. To ne preprečuje tožilcu, da bi z vidika novih dejstev ali dokazov proučil poznejša obvestila glede iste situacije.
16. člen
Odložitev preiskave ali pregona
Če Varnostni svet z resolucijo, sprejeto po VII. poglavju Ustanovne listine Združenih narodov, tako zahteva, Sodišče po tem statutu dvanajst mesecev po tej zahtevi ne sme začeti ali nadaljevati s preiskavo ali s pregonom; tako zahtevo lahko Svet obnovi pod enakimi pogoji.
17. člen
Dopustnost
1. Ob upoštevanju desetega odstavka preambule in 1. člena Sodišče odloči, da je zadeva nedopustna, če:
(a) zadevo preiskuje ali preganja država, ki ima za ta primer jurisdikcijo, razen če ta država noče ali dejansko ne more izvesti preiskave ali pregona;
(b) je zadevo preiskovala država, ki ima zanjo jurisdikcijo, in se je ta država odločila, da ne bo preganjala določene osebe, razen če odločitev ni posledica nepripravljenosti ali nezmožnosti države, da bi jo dejansko preganjala;
(c) so določeni osebi že sodili za ravnanje, na katero se obtožba nanaša, sojenje tega Sodišča pa ni dovoljeno po tretjem odstavku 20. člena;
(d) teža kaznivega dejanja ne opravičuje nadaljnjega ukrepanja Sodišča.
2. Da bi lahko ugotovilo nepripravljenost v določenem primeru, Sodišče ob upoštevanju načel poštenega postopka, ki ga priznava mednarodno pravo, prouči, ali:
(a) so bili postopki izvedeni ali se izvajajo ali pa je bila sprejeta državna odločitev za zavarovanje določene osebe pred kazensko odgovornostjo za kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, navedena v 5. členu;
(b) je prišlo do neupravičenega odlašanja v postopkih, ki je v danih okoliščinah neskladno z namenom postaviti določeno osebo pred sodišče;
(c) postopki niso bili izvedeni ali se ne izvajajo neodvisno ali nepristransko in so se izvajali ali se izvajajo na način, ki je v danih okoliščinah neskladen z namenom postaviti določeno osebo pred sodišče.
3. Da bi ugotovilo nezmožnost države v določeni zadevi, Sodišče prouči, ali država zaradi popolnega ali znatnega razpada ali odsotnosti svojega notranjega pravosodnega sistema ne more dobiti obtoženca ali potrebnih dokazov in pričevanj ali drugače ne more izvesti postopka.
18. člen
Predhodne odločitve glede dopustnosti
1. Kadar je sodišče seznanjeno s situacijo v skladu s pododstavkom (a) 13. člena in je tožilec ugotovil, da lahko obstaja utemeljena podlaga za začetek preiskave, ali tožilec začne preiskavo v skladu s pododstavkom (c) 13. člena in 15. členom, tožilec o tem uradno obvesti vse države pogodbenice in vse tiste države, ki bi ob upoštevanju informacij, ki so na voljo, praviloma imele jurisdikcijo za določena kazniva dejanja. Tožilec lahko take države zaupno uradno obvesti in lahko omeji obseg informacij, ki jih da državam, če meni, da je to potrebno za zavarovanje oseb, preprečitev uničenja dokazov ali preprečitev pobega oseb.
2. V enem mesecu od prejema takega uradnega obvestila lahko država obvesti Sodišče, da izvaja ali je izvedla preiskavo proti svojim državljanom ali drugim pod svojo jurisdikcijo v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so lahko kazniva dejanja iz 5. člena in se nanašajo na informacije iz uradnega obvestila državam. Na zahtevo te države tožilec prepusti preiskavo proti takim osebam tej državi, razen če predobravnavni senat na zahtevo tožilca odobri preiskavo.
3. Tožilec lahko šest mesecev po dnevu prepustitve preiskave določeni državi ali kadar koli, če pride do pomembne spremembe okoliščin na podlagi nepripravljenosti ali nezmožnosti države, da bi dejansko izvedla preiskavo, prepustitev ponovno pretehta.
4. Določena država ali tožilec se lahko pritožita zoper odločitev predobravnavnega senata pritožbenemu senatu v skladu z 82. členom. Pritožba se lahko obravnava po hitrem postopku.
5. Če je tožilec prepustil preiskavo v skladu z drugim odstavkom, lahko zahteva, da ga določena država redno obvešča o poteku preiskav ter o vseh poznejših pregonih. Države pogodbenice morajo na take zahteve odgovoriti brez nepotrebnega odlašanja.
6. Do odločitve predobravnavnega senata ali kadar koli, če je tožilec prepustil preiskavo po tem členu, lahko tožilec izjemoma zaprosi predobravnavni senat za dovoljenje za izvedbo potrebnih preiskovalnih dejanj za zavarovanje dokazov, če je to enkratna možnost za pridobitev pomembnih dokazov ali če obstaja utemeljena nevarnost, da pozneje taki dokazi ne bodo na voljo.
7. Država, ki je spodbijala odločitev predobravnavnega senata po tem členu, lahko po 19. členu spodbija dopustnost zadeve na podlagi dodatnih pomembnih dejstev ali pomembne spremembe okoliščin.
19. člen
Spodbijanje pristojnosti Sodišča
ali dopustnostni zadeve
1. Sodišče se prepriča o svoji pristojnosti pri vsaki zadevi, ki mu je bila predložena. Sodišče lahko na lastno pobudo odloči o dopustnosti zadeve v skladu s 17. členom.
2. Dopustnost zadeve na podlagi razlogov iz 17. člena ali pristojnost Sodišča lahko spodbija:
(a) obtoženec ali oseba, za katero je bil izdan nalog za prijetje ali poziv,
da se zglasi na Sodišču po 58. členu;
(b) država, ki ima jurisdikcijo za zadevo, ker jo preiskuje ali izvaja kazenski pregon za zadevo ali jo je preiskovala ali preganjala, ali
(c) država, katere sprejetje pristojnosti je potrebno po 12. členu.
3. Tožilec lahko zaprosi za odločitev Sodišča v zvezi z vprašanjem o pristojnosti ali dopustnosti. V postopkih v zvezi s pristojnostjo ali dopustnostjo lahko dajo pripombe Sodišču tudi tisti, ki so tožilca seznanili s situacijo po 13. členu, ter žrtve.
4. Dopustnost zadeve ali pristojnost Sodišča lahko katera koli oseba ali država, navedena v drugem odstavku, spodbija samo enkrat. Spodbijanje se uveljavlja pred sojenjem ali ob njegovem začetku. V izjemnih okoliščinah lahko Sodišče dovoli, da se spodbija več kot enkrat ali po začetku sojenja. Spodbijanje dopustnosti zadeve ob začetku sojenja ali pozneje z dovoljenjem Sodišča lahko temelji le na pododstavku (c) prvega odstavka 17. člena.
5. Država, navedena v podostavkih (b) in (c) drugega odstavka, spodbija pristojnost ali dopustnost, takoj ko je to mogoče.
6. Pred potrditvijo obtožnice se dopustnost zadeve ali pristojnost Sodišča spodbijata pri predobravnavnem senatu. Po potrditvi obtožnice se spodbijata pri obravnavnem senatu. Zoper odločbe o pristojnosti ali sprejemljivosti je možna pritožba pritožbenemu senatu v skladu z 82. členom.
7. Če spodbija država, navedena v pododstavkih (b) ali (c) drugega odstavka, tožilec prekine preiskavo, dokler Sodišče ne sprejme odločitve v skladu s 17. členom.
8. Pred odločitvijo Sodišča lahko tožilec zaprosi Sodišče za dovoljenje, da:
(a) opravi potrebna preiskovalna dejanja, navedena v šestem odstavku 18. člena,
(b) sprejme izjavo ali izpovedbo priče ali konča zbiranje in preverjanje dokazov, ki se je začelo pred spodbijanjem, in
(c) v sodelovanju z ustreznimi državami prepreči pobeg oseb, za katere je tožilec že zahteval izdajo naloga za prijetje po 58. členu.
9. Spodbijanje ne vpliva na veljavnost katerega koli dejanja tožilca, opravljenega pred spodbijanjem ali na veljavnost katere koli odredbe ali naloga Sodišča, izdanega pred spodbijanjem.
10. Če se je Sodišče odločilo, da je zadeva nedopustna po 17. členu, lahko tožilec zahteva ponovno odločanje o tem, če je popolnoma prepričan, da so se pojavila nova dejstva, ki zanikajo podlago, po kateri je bila zadeva predhodno spoznana kot nedopustna po 17. členu.
11. Če tožilec zaradi razlogov, navedenih v 17. členu, prepusti preiskavo določeni državi, lahko od nje zahteva, da mu da na voljo informacije o postopkih. Na zahtevo te države so te informacije zaupne. Če se tožilec nato odloči, da bo nadaljeval preiskavo, o tem uradno obvesti to državo.
20. člen
Ne bis in idem
1. Razen če v tem statutu ni določeno drugače, se nobeni osebi ne sodi pred Sodiščem v zvezi z ravnanjem, ki je bilo podlaga kaznivih dejanj, za katere je to osebo Sodišče že obsodilo ali oprostilo.
2. Nobeni osebi se ne sodi pred drugim sodiščem za kaznivo dejanje, navedeno v 5. členu, za katero je Sodišče to osebo že obsodilo ali oprostilo.
3. Nobeni osebi, ki ji je sodilo drugo sodišče za ravnanje, ki je prepovedano tudi po 6., 7. ali 8. členu, ne sodi Sodišče v zvezi z istim ravnanjem, razen če:
(a) so bili postopki na drugem sodišču namenjeni varovanju določene osebe pred kazensko odgovornostjo za kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča ali
(b) postopki na drugem sodišču niso bili kako drugače izvedeni neodvisno ali nepristransko v skladu z normami poštenega postopka, ki jih priznava mednarodno pravo, in so bili izvedeni na način, ki je bil glede na okoliščine neskladen z namenom pripeljati določeno osebo pred sodišče.
21. člen
Uporabno pravo
1. Sodišče uporablja:
(a) predvsem ta statut, Znake kaznivih dejanj ter svoja Pravila o postopku in dokazih,
(b) pa tudi, če je primerno, uporabne mednarodne pogodbe ter načela in pravila mednarodnega prava, vključno z veljavnimi načeli in pravili mednarodnega prava oboroženih spopadov,
(c) če to ne zadošča, splošna pravna načela, ki jih Sodišče izvede iz notranjih zakonodaj pravnih sistemov sveta, vključno, kadar je to primerno, z notranjim pravom držav, ki bi praviloma izvajale jurisdikcijo za kaznivo dejanje, če ta načela niso neskladna s tem statutom, ter z veljavnim mednarodnim pravom in mednarodno priznanimi normami in standardi.
2. Sodišče lahko uporablja pravna načela in pravila v skladu z razlago v svojih prejšnjih odločitvah.
3. Uporaba in razlaga prava v skladu s tem členom morata biti skladni z mednarodno priznanimi človekovimi pravicami ter brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi spola, kot je opredeljen v tretjem odstavku 7. člena, starosti, rase, barve, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, narodnosti, etničnega ali socialnega izvora, gmotnega stanja, rojstva ali drugega stanja.
3. DEL
SPLOŠNA NAČELA KAZENSKEGA PRAVA
22. člen
Nullum crimen sine lege
1. Oseba ni kazensko odgovorna po tem statutu, razen če določeno ravnanje, ko je storjeno, predstavlja kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča.
2. Znake kaznivega dejanja je treba razlagati ozko in jih ne širiti z analogijo. V dvomu jih je treba razlagati v korist osebe, proti kateri poteka preiskava, ki se preganja ali obsodi.
3. Ta člen ne vpliva na opredelitev kakršnega koli ravnanja kot kaznivega po mednarodnem pravu neodvisno od tega statuta.
23. člen
Nulla poena sine lege
Oseba, ki jo obsodi Sodišče, se lahko kaznuje le v skladu s tem statutom.
24. člen
Prepoved veljavnosti za nazaj ratione personae
1. Nihče ni kazensko odgovoren po tem statutu za ravnanje, izvršeno pred začetkom veljavnosti statuta.
2. Če je bilo pravo, ki se uporablja v dani zadevi, spremenjeno pred pravnomočno sodbo, se uporabi pravo, ki je ugodnejše za osebo, proti kateri teče preiskava, ki se preganja ali obsodi.
25. člen
Osebna kazenska odgovornost
1. Sodišče je v skladu s tem statutom pristojno za fizične osebe.
2. Oseba, ki stori kaznivo dejanje, ki je v pristojnosti Sodišča, je v skladu s tem statutom zanj osebno odgovorna in se lahko kaznuje.
3. V skladu s tem statutom je kazensko odgovoren in se lahko kaznuje za kaznivo dejanje, ki je v pristojnosti Sodišča, kdor:
(a) stori tako kaznivo dejanje sam, skupaj z drugo osebo ali po drugi osebi, ne glede na to, ali je ta druga oseba kazensko odgovorna,
(b) ukaže izvršitev takega kaznivega dejanja, ki je dokončano ali poskušano, k njej spodbuja ali nanjo napeljuje,
(c) z namenom, da olajša izvršitev takega kaznivega dejanja, pri njej pomaga, jo podpira ali drugače pripomore k njej ali k njenemu poskusu, vključno s tem, da preskrbi sredstva za njegovo izvršitev;
(d) kakor koli drugače prispeva k izvršitvi takega kaznivega dejanja ali njenemu poskusu s strani skupine oseb, ki deluje s skupnim namenom. Tako prispevanje je naklepno in je:
(i) izvršeno z namenom pospešiti kaznivo delovanje ali kazniv namen skupine, če se tako delovanje ali namen nanaša na izvšitev kaznivega dejanja v pristojnosti Sodišča, ali
(ii) poteka ob vedenju za naklep skupine, da stori kaznivo dejanje;
(e) kadar gre za genocid, neposredno in javno ščuva druge h genocidu;
(f) poskuša izvršiti tako kaznivo dejanje z ravnanjem, ki pomeni bistven korak na poti k izvršitvi dejanja, pa ga ne dokonča zaradi okoliščin, ki so neodvisne od njegove volje. Kdor pa opusti prizadevanja za izvršitev kaznivega dejanja ali drugače prepreči njegovo dokončanje, se ne kaznuje po tem statutu za poskus storitve tega kaznivega dejanja, če je povsem in prostovoljno opustil kazniv namen.
4. Nobena določba tega statuta, ki se nanaša na individualno kazensko odgovornost, ne vpliva na odgovornost držav po mednarodnem pravu.
26. člen
Izključitev sodne pristojnosti za osebe, mlajše od osemnajst let
Sodišče ni pristojno za nobeno osebo, ki je bila ob domnevni izvršitvi kaznivega dejanja mlajša od osemnajst let.
27. člen
Nebistvenost uradnega položaja
1. Ta statut se uporablja enako za vse osebe brez vsakršnih razlik, ki temeljijo na uradnem položaju. Še zlasti uradni položaj šefa države ali vlade, člana vlade ali parlamenta, izvoljenega predstavnika ali vladnega uradnika v nobenem primeru osebe ne oprosti kazenske odgovornosti po tem statutu, niti sam po sebi ni razlog za omilitev kazni.
2. Imunitete ali posebna pravila postopka, povezana z uradnim položajem osebe, bodisi po notranjem ali mednarodnem pravu ne ovirajo Sodišča pri izvajanju jurisdikcije nad tako osebo.
28. člen
Odgovornost poveljnikov in drugih nadrejenih
Poleg drugih razlogov za kazensko odgovornost po tem statutu za kazniva dejanja, ki so v pristojnosti Sodišča:
(a) je vojaški poveljnik ali oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, kazensko odgovorna za kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, ki so jih storile enote, pod njenim dejanskim poveljstvom in nadzorom oziroma pod njeno dejansko oblastjo in nadzorom kot posledico dejstva, da ni pravilno izvajal ali izvajala nadzora nad takimi enotami, če:
(i) je vojaški poveljnik ali oseba bodisi vedela ali bi zaradi takratnih okoliščin morala vedeti, da so njegove enote izvršile ali nameravale storiti taka kazniva dejanja, in
(ii) vojaški poveljnik ali oseba ni izvedla vseh potrebnih in primernih ukrepov v okviru svojih pooblastil za preprečitev ali ustavitev storitve ali za predložitev zadeve pristojnim organom v preiskavo in pregon;
(b) glede odnosov med nadrejenimi in podrejenimi, ki niso opisani v prvem odstavku, je nadrejeni kazensko odgovoren za kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, ki so jih storili podrejeni pod njegovo dejansko oblastjo in nadzorom, ker ni pravilno nadziral podrejenih, če:
(i) je nadrejeni vedel ali zavestno ni upošteval informacije, ki je jasno kazala na to, da so podrejeni izvrševali ali nameravali izvršiti taka kazniva dejanja,
(ii) so se kazniva dejanja nanašala na dejavnosti, za katere je bil nadrejeni dejansko odgovoren ali so bile pod njegovim nadzorom, in
(iii) nadrejeni ni izvedel vseh potrebnih in primernih ukrepov v okviru svojih pooblastil za preprečitev ali ustavitev storitve ali za predložitev zadeve pristojnim organom v preiskavo in pregon.
29. člen
Nezastarljivost
Kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča ne zastarajo.
30. člen
Psihični element
1. Če ni drugače določeno, je oseba kazensko odgovorna in se kaznuje za kaznivo dejanje iz pristojnosti Sodišča, samo če so objektivni znaki dejanja uresničeni naklepno in z vednostjo.
2. V tem členu velja, da oseba ravna naklepno:
(a) glede ravnanja, če dejanje hoče storiti,
(b) glede posledice, če posledico hoče povzročiti ali se zaveda, da bo do nje prišlo ob običajnem poteku dogodkov.
3. V tem členu "vednost" pomeni zavest, da okoliščina obstaja ali da bo ob običajnem poteku dogodkov prišlo do posledice. "Vedeti" in "vede" je treba razlagati temu ustrezno.
31. člen
Razlogi za izključitev kazenske odgovornosti
1. Poleg drugih razlogov za izključitev kazenske odgovornosti, predvidenih v tem statutu, oseba ni kazensko odgovorna, če:
(a) je zaradi duševne bolezni ali motnje v času izvršitve nesposobna razumeti protipravnost ali hudodelsko naravo svojega ravnanja ali ni sposobna obvladovati svojega ravnanja v skladu z zahtevami prava;
(b) je v času izvršitve v stanju omamljenosti, ki onemogoča njeno sposobnost razumeti protipravnost ali hudodelsko naravo svojega ravnanja ali sposobnost obvladovati svoje ravnanje v skladu z zahtevami prava, razen če se je sama prostovoljno spravila v stanje omamljenosti v takih okoliščinah, da je vedela za tveganje ali je vzela v račun tveganje, da zaradi omamljenosti obstaja možnost za ravnanje, ki je kaznivo dejanje iz pristojnosti Sodišča;
(c) ravna primerno za obrambo sebe ali koga drugega ali premoženja, kadar gre za vojna hudodelstva, ki je nujno za njeno preživetje ali preživetje koga drugega, ali premoženja, ki je nujno za izvedbo vojaške naloge, pred neposredno pretečo in protipravno uporabo sile na način, ki je sorazmeren s stopnjo nevarnosti zanjo ali za drugo osebo ali za varovano premoženje. Dejstvo, da je oseba sodelovala v obrambni operaciji, ki so jo vodile oborožene sile, samo po sebi ni razlog za izključitev kazenske odgovornosti po tem pododstavku;
(d) je prisiljena v ravnanje, ki bi lahko bilo kaznivo dejanje iz pristojnosti Sodišča zaradi prisile, ki je posledica neposredne grožnje s smrtjo ali neposredne grožnje s hudo telesno poškodbo te osebe ali koga drugega, odvračanje take nevarnosti pa je bilo nujno in razumno, če v njenem naklepu ni bila povzročitev hujše škode od tiste, ki se ji je skušala izogniti.Taka grožnja je lahko bodisi:
(i) grožnja druge osebe ali
(ii) posledica drugih okoliščin, na katere ta oseba ne more vplivati.
2. Sodišče ugotovi, ali je razloge za izključitev kazenske odgovornosti, predvidene v tem statutu, mogoče uporabljati v zadevi, ki jo obravnava.
3. Pri sojenju lahko Sodišče upošteva tudi kak drug razlog za izključitev kazenske odgovornosti, kot so tisti, navedeni v prvem odstavku, če tak razlog izvira iz uporabnega prava, kot je določeno v 21. členu. Postopki, ki se nanašajo na upoštevanje takega razloga, so predvideni v Pravilih o postopku in dokazih.
32. člen
Dejanska ali pravna zmota
1. Dejanska zmota je razlog za izključitev kazenske odgovornosti le, če zanika psihični element kaznivega dejanja.
2. Pravna zmota o tem, ali je določena vrsta ravnanja kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča, ni razlog za izključitev kazenske odgovornosti. Pravna zmota pa je lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, če zanika psihični element, ki ga tako kaznivo dejanje zahteva, ali kot je določeno v 33. členu.
33. člen
Ukazi nadrejenih in zakonski predpis
1. Dejstvo, da je oseba storila kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča po ukazu vlade ali nadrejene vojaške ali civilne osebe, ne izključuje njene kazenske odgovornosti, razen če:
(a) je bila oseba zakonsko obvezana, da spoštuje ukaze vlade ali nadrejenega;
(b) oseba ni vedela, da je bil ukaz protipraven, in
(c) ukaz ni bil očitno protipraven.
2. V tem členu so ukazi za storitev genocida ali hudodelstev zoper človečnost očitno protipravni.
4. DEL
SESTAVA IN DELOVANJE SODIŠČA
34. člen
Organi Sodišča
Sodišče sestavljajo:
(a) predsedstvo,
(b) pritožbeni oddelek, obravnavni oddelek in predobravnavni oddelek,
(c) tožilstvo,
(d) tajništvo sodišča.
35. člen
Sodniška služba
1. Vsi sodniki so izvoljeni kot redno zaposleni člani Sodišča in so tako na voljo od začetka svojega mandata.
2. Sodniki, ki sestavljajo predsedstvo, delajo polni delovni čas takoj po izvolitvi.
3. Predsedstvo lahko na podlagi delovnih obremenitev Sodišča ter ob posvetu s svojimi člani občasno odloči, v kolikšni meri morajo tudi preostali sodniki delati polni delovni čas. Noben tak dogovor ne vpliva na določbe 40. člena.
4. Finančni dogovori za sodnike, ki jim ni treba delati polni delovni čas, se sklenejo v skladu z 49. členom.
36. člen
Usposobljenost, imenovanje in volitve sodnikov
1. Sodišče sestavlja 18 sodnikov, razen v primeru, ki je določen v drugem odstavku.
2. (a) Predsedstvo lahko v imenu Sodišča predlaga povečanje števila sodnikov, določenega v prvem odstavku, z navedbo razlogov, zakaj je to potrebno in primerno. Tajnik sodišča takoj razpošlje vsak tak predlog vsem državam pogodbenicam.
(b) Tak predlog nato obravnava Skupščina držav pogodbenic, ki se skliče v skladu s 112. členom. Šteje se, da je predlog sprejet, če je na zasedanju potrjen z dvema tretjinama glasov članic Skupščine držav pogodbenic, in začne veljati na dan, ki ga določi Skupščina držav pogodbenic.
(c) (i) Ko je predlog za povečanje števila sodnikov sprejet v skladu s pododstavkom (b), se dodatni sodniki izvolijo na naslednjem zasedanju Skupščine držav pogodbenic v skladu s tretjim do osmim odstavkom tega ter drugim odstavkom 37. člena.
(ii) Ko je predlog za povečanje števila sodnikov sprejet in začne veljati v skladu s pododstavkoma (b) in (c) (i), lahko predsedstvo, če to upravičuje delovna obremenitev Sodišča, kadar koli kasneje predlaga zmanjšanje števila sodnikov, pod pogojem, da se število sodnikov ne sme zmanjšati pod število, navedeno v prvem odstavku. Predlog se obravnava v skladu s postopkom, določenim v pododstavkih (a) in (b). Če je predlog sprejet, se število sodnikov postopno zmanjšuje, ko potečejo mandati sodnikov, ki opravljajo sodniško službo, dokler ni doseženo potrebno število.
3. (a) Sodniki se izberejo izmed oseb visokega moralnega ugleda, nepristranskosti in neoporečnosti, ki imajo usposobljenost, zahtevano v njihovi državi za imenovanje na najvišje sodniške funkcije.
(b) Vsak kandidat za izvolitev v Sodišče mora:
(i) biti strokovno uveljavljen na področju kazenskega materialnega in procesnega prava in imeti potrebne ustrezne izkušnje s kazenskimi postopki kot sodnik, tožilec, odvetnik ali na drugem podobnem položaju ali
(ii) biti strokovno uveljavljen na ustreznih področjih mednarodnega prava, kot je mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic, in imeti obsežne poklicne izkušnje na pravnem področju, ki se nanašajo na sodno delo sodišča.
(c) Vsak kandidat za izvolitev v Sodišče mora odlično znati in tekoče govoriti vsaj enega od delovnih jezikov sodišča.
4. (a) Vsaka država pogodbenica tega statuta lahko imenuje kandidate za izvolitev za sodnika, in sicer:
(i) po postopku za imenovanje kandidatov za najvišje sodne funkcije v tej državi ali
(ii) po postopku za imenovanje kandidatov za Meddržavno sodišče, predvidenem v njegovem statutu.
K imenovanjem je priložena izjava, ki podrobno navaja, kako kandidat izpolnjuje zahteve iz tretjega odstavka.
(b) Vsaka država pogodbenica lahko predlaga enega kandidata za vsake volitve, za katerega pa ni nujno, da je njen državljan, v vsakem primeru pa mora biti državljan države pogodbenice.
(c) Skupščina držav pogodbenic se lahko odloči, da ustanovi Svetovalni odbor za imenovanja, če je to primerno. V tem primeru določi sestavo in mandat tega odbora.
5. Za volitve se sestavita dva seznama kandidatov:
seznam A z imeni kandidatov z usposobljenostjo, določeno v pododstavku (b) (i) tretjega odstavka, in
seznam B z imeni kandidatov z usposobljenostjo, določeno v pododstavku (b) (ii) tretjega odstavka.
Kandidat z zadostno usposobljenostjo za oba seznama lahko izbere, na katerem seznamu bo kandidiral. Na prvih volitvah v Sodišče se izvoli najmanj devet sodnikov iz seznama A in najmanj pet sodnikov iz seznama B. Naslednje volitve se organizirajo tako, da se na Sodišču ohrani enako razmerje sodnikov, primernih po obeh seznamih.
6. (a) Sodniki se izvolijo s tajnim glasovanjem na zasedanju Skupščine držav pogodbenic, ki se v ta namen skliče v skladu s 112. členom. Ob upoštevanju sedmega odstavka je v Sodišče izvoljenih 18 kandidatov, ki dobijo največ glasov in dvetretjinsko večino držav pogodbenic, ki so navzoče in glasujejo.
(b) Če na prvem glasovanju ni izvoljeno dovolj sodnikov, potekajo nadaljnja glasovanja v skladu s postopki, določenimi v pododstavku (a), dokler niso zapolnjena še preostala mesta.
7. V sodišču ne sme biti več kot en sodnik državljan iste države. Oseba v Sodišču, ki bi se lahko štela za državljana več kot ene države, se šteje za državljana države, v kateri ta oseba običajno uresničuje državljanske in politične pravice.
8. (a) Države pogodbenice ob izbiri sodnikov upoštevajo potrebo po:
(i) zastopanosti glavnih pravnih sistemov sveta,
(ii) pravični geografski zastopanosti in
(iii) pošteni zastopanosti sodnikov ženskega in moškega spola.
(b) Države pogodbenice upoštevajo tudi potrebo po vključitvi sodnikov s pravnimi izkušnjami na posebnih področjih, med drugim tudi na področju nasilja nad ženskami ali otroki.
9. (a) Ob upoštevanju pododstavka (b) traja mandat sodnikov devet let in ob upoštevanju pododstavka (c) in drugega odstavka 37. člena ne morejo biti ponovno izvoljeni.
(b) Na prvih volitvah je ena tretjina izvoljenih sodnikov izbrana z žrebom za mandat treh let; ena tretjina izvoljenih sodnikov se izbere z žrebom za mandat šestih let, preostali pa za mandat devetih let.
(c) Sodnik, ki je izbran za triletni mandat v skladu s pododstavkom (b), se lahko ponovno izvoli za celoten mandat.
10. Ne glede na deveti odstavek obdrži sodnik, ki je v skladu z 39. členom dodeljen obravnavnemu ali pritožbenemu senatu, svojo funkcijo, dokler ne dokonča sojenja ali pritožbenega postopka, ki se je pred tem senatom že začel.
37. člen
Prosta mesta za sodnike
1. Če je prosto mesto, se volitve za njegovo zapolnitev izvedejo v skladu s 36. členom.
2. Sodnik, izvoljen na izpraznjeno mesto, na njem ostane do konca predhodnikovega mandata in se lahko, če to obdobje traja tri leta ali manj, v skladu s 36. členom ponovno izvoli za celoten mandat.
38. člen
Predsedstvo
1. Predsednik ter prvi in drugi podpredsednik se izvolijo z absolutno večino sodnikov. Vsak ostane na tej funkciji tri leta ali do konca svojega mandata kot sodnik, če jim ta prej poteče. Ponovno se lahko izvolijo le še enkrat.
2. Prvi podpredsednik nadomešča predsednika, če ta ni dosegljiv ali je izločen. Drugi podpredsednik nadomešča predsednika, če predsednik in prvi podpredsednik nista dosegljiva ali sta izločena.
3. Predsednik ter prvi in drugi podpredsednik sestavljajo predsedstvo, ki je odgovorno za:
(a) pravilno delovanje Sodišča, razen tožilstva, in
(b) druge naloge, ki so mu naložene po tem statutu.
4. Pri opravljanju svojih dolžnosti po pododstavku (a) tretjega odstavka, se predsedstvo usklajuje s tožilcem in si prizadeva dobiti njegovo soglasje o vseh vprašanjih skupnega pomena.
39. člen
Senati
1. Takoj ko je to mogoče po izvolitvi sodnikov, se Sodišče organizira v oddelke, določene v pododstavku (b) 34. člena. Pritožbeni oddelek sestavljajo predsednik in štirje drugi sodniki. Obravnavni oddelek sestavlja najmanj šest sodnikov in predobravnavni oddelek najmanj šest sodnikov. Dodelitev sodnikov v oddelke temelji na naravi nalog, ki jih opravlja vsak oddelek, ter na usposobljenosti in izkušnjah sodnikov, izvoljenih v Sodišče, na tak način, da je v vsakem oddelku ustrezna kombinacija strokovnih izkušenj iz kazenskega materialnega in procesnega prava ter mednarodnega prava. Obravnavni in predobravnavni oddelek sta sestavljena pretežno iz sodnikov z izkušnjami s kazenskimi postopki.
2. (a) Sodne naloge Sodišča v vsakem oddelku opravljajo senati.
(b) (i) Pritožbeni senat sestavljajo vsi sodniki pritožbenega oddelka.
(ii) Naloge obravnavnega senata opravljajo trije sodniki obravnavnega oddelka.
(iii) Naloge predobravnavnega senata opravljajo trije sodniki predobravnavnega oddelka ali en sam sodnik tega oddelka v skladu s tem statutom ter Pravili o postopku in dokazih.
(c) Določbe tega odstavka ne preprečuje sočasne ustanovitve več kot enega obravnavnega ali predobravnavnega senata, če je to potrebno za uspešno opravljanje dela Sodišča.
3. (a) Sodniki, ki so dodeljeni obravnavnemu in predobravnavnemu oddelku, delajo v teh oddelkih tri leta in po tem še, dokler ne dokončajo zadev, ki jih je ustrezni oddelek že začel obravnavati.
(b) Sodniki, ki so dodeljeni pritožbenemu oddelku, v tem oddelku delajo ves svoj mandat.
4. Sodniki, dodeljeni pritožbenemu oddelku, delajo le v njem. Vendar pa nič v tem členu ne preprečuje začasne premestitve sodnikov iz obravnavnega oddelka v predobravnavni oddelek ali obratno, če predsedstvo meni, da je to potrebno za uspešno opravljanje dela Sodišča, pod pogojem, da sodnik, ki je v isti zadevi sodeloval v predobravnavnem senatu, ne sme v isti zadevi sodelovati v obravnavnem senatu.
40. člen
Neodvisnost sodnikov
1. Sodniki so pri opravljanju svojih nalog neodvisni.
2. Sodniki se ne smejo ukvarjati z nobeno dejavnostjo, ki bi lahko posegala v njihove sodniške naloge ali vplivala na zaupanje v njihovo neodvisnost.
3. Sodniki, za katere se zahteva, da na sedežu Sodišča delajo polni delovni čas, ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti.
4. O vsakem vprašanju glede uporabe drugega in tretjega odstavka odloča absolutna večina sodnikov. Če katero koli tako vprašanje zadeva posameznega sodnika, sodnik pri odločanju ne sme sodelovati.
41. člen
Oprostitev in izločitev sodnikov
1. Predsedstvo lahko sodnika na njegovo zahtevo oprosti opravljanja naloge po tem statutu v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
2. (a) Sodnik ne sme sodelovati v nobeni zadevi, v kateri bi lahko iz kakršnega koli razloga obstajal upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Sodnik je izločen iz zadeve v skladu s tem odstavkom, če je bil med drugim prej v kakršni koli funkciji vključen v to zadevo pred Sodiščem ali v s tem povezano kazensko zadevo na državni ravni, ki je vključevala osebo, proti kateri teče preiskava ali pregon. Sodnik je izločen tudi iz kakih drugih razlogov, ki jih lahko predvidevajo Pravila o postopku in dokazih.
(b) Tožilec ali oseba, proti kateri teče preiskava ali pregon, lahko zahteva izločitev sodnika po tem odstavku.
(c) O vprašanju, povezanem z izločitvijo sodnika, odloča absolutna večina sodnikov. Sodnik, katerega izločitev se zahteva, ima o tem pravico predstaviti svoje mnenje, ne sme pa sodelovati pri odločanju.
42. člen
Tožilstvo
1. Tožilstvo deluje neodvisno kot samostojen organ Sodišča. Odgovorno je za sprejemanje prijav ali kakršnih koli utemeljenih obvestil o kaznivih dejanjih v pristojnosti Sodišča, za njihovo preverjanje in za vodenje preiskav in pregonov pred Sodiščem. Član tožilstva ne sme iskati navodil nobenih zunanjih virov, niti se po njih ravnati.
2. Tožilstvo vodi tožilec. Tožilec ima vso pristojnost za vodenje in upravljanje tožilstva, vključno z osebjem, objekti in drugimi sredstvi. Tožilcu pomaga en ali več namestnikov tožilca, ki imajo pravico opravljati katero koli delo, ki se po tem statutu zahteva od tožilca. Tožilec in namestniki tožilca morajo imeti različno državljanstvo. Delajo polni delovni čas.
3. Tožilec in njegovi namestniki so osebe velikega moralnega ugleda, biti morajo visoko strokovno usposobljeni in imeti veliko praktičnih izkušenj s pregonom ali sojenjem v kazenskih zadevah. Odlično morajo znati in tekoče govoriti vsaj enega od delovnih jezikov sodišča.
4. Tožilec se izvoli s tajnim glasovanjem z absolutno večino članic Skupščine držav pogodbenic. Namestniki tožilca so izvoljeni na enak način s seznama kandidatov, ki ga pripravi tožilec. Tožilec imenuje tri kandidate za vsak položaj namestnika tožilca, ki ga je treba zapolniti. Če ob njegovi izvolitvi ni določen krajši mandat, imajo tožilec in njegovi namestniki devetletni mandat in ne morejo biti ponovno izvoljeni.
5. Niti tožilec niti njegovi namestniki se ne smejo ukvarjati z nobeno dejavnostjo, ki bi lahko posegala v njihove naloge tožilca ali bi lahko vplivala na zaupanje v njihovo neodvisnost. Ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti.
6. Predsedstvo lahko tožilca ali njegovega namestnika na njegovo zahtevo oprosti delovanja v določeni zadevi.
7. Tožilec ali njegov namestnik ne sme sodelovati v zadevi, v kateri bi lahko zaradi katerega koli razloga obstajal upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Iz zadeve so v skladu s tem odstavkom izločeni, če so bili med drugim v tej zadevi pred Sodiščem prej udeleženi v kateri koli funkciji ali v s tem povezani kazenski zadevi na državni ravni, ki vključuje osebo, proti kateri teče preiskava ali pregon.
8. O vprašanju, povezanem z izločitvijo tožilca ali njegovega namestnika, odloča pritožbeni senat.
(a) Oseba, proti kateri teče preiskava ali pregon, lahko kadar koli zahteva izločitev tožilca ali njegovega namestnika zaradi razlogov, navedenih v tem členu.
(b) Tožilec oziroma njegov namestnik ima o tem pravico predstaviti svoje mnenje.
9. Tožilec imenuje svetovalce s pravnimi strokovnimi izkušnjami na posebnih področjih, med drugim tudi na področju spolnega in seksističnega nasilja ter nasilja nad otroki.
43. člen
Tajništvo Sodišča
1. Tajništvo Sodišča je odgovorno za nesodne vidike delovanja Sodišča in opravljanja storitev zanj, kar pa ne posega v naloge in pooblastila tožilca iz 42. člena.
2. Tajništvo Sodišča vodi tajnik, ki je glavni upravni uradnik Sodišča. Tajnik Sodišča opravlja svoje naloge pod vodstvom predsednika Sodišča.
3. Tajnik Sodišča in njegov namestnik morata biti osebi velikega moralnega ugleda, visoko strokovno usposobljeni ter odlično znati in tekoče govoriti vsaj enega od delovnih jezikov sodišča.
4. Sodniki izvolijo tajnika Sodišča s tajnim glasovanjem z absolutno večino ob upoštevanju priporočil Skupščine držav pogodbenic. Po potrebi in na priporočilo tajnika Sodišča sodniki na enak način izvolijo namestnika tajnika Sodišča.
5. Tajnik Sodišča ima petletni mandat, je lahko enkrat ponovno izvoljen in opravlja delo polni delovni čas. Mandat namestnika tajnika Sodišča traja pet let ali tako krajše obdobje, kot ga lahko določijo sodniki z absolutno večino; ob izvolitvi se lahko tudi določi, da naloge opravlja po potrebi.
6. Tajnik Sodišča ustanovi Enoto za pomoč žrtvam in pričam. Ob posvetovanju s tožilstvom ta enota zagotavlja varstvene ukrepe in ureditev zavarovanja, svetovanje in drugo ustrezno pomoč pričam, žrtvam, ki pridejo na Sodišče, in drugim, ki so v nevarnosti zaradi pričanj teh prič. Enota vključuje osebje z znanjem in izkušnjami o travmah, vključno s travmami, povezanimi s kaznivimi dejanji spolnega nasilja.
44. člen
Osebje
1. Tožilec in tajnik Sodišča imenujeta usposobljeno osebje, kot je potrebno za njuna urada. Pri tožilcu je v to vključeno tudi imenovanje preiskovalcev.2. Pri zaposlovanju osebja tožilec in tajnik Sodišča zagotovita najvišje standarde učinkovitosti, sposobnosti in neoporečnosti in smiselno upoštevata merila, navedena v osmem odstavku 36. člena.
3. Tajnik Sodišča s soglasjem predsedstva in tožilca predlaga pravilnik za zaposlene, ki vključuje določila in pogoje, po katerih se osebje Sodišča imenuje, nagrajuje in odpušča. Pravilnik za zaposlene odobri Skupščina držav pogodbenic.4. V izjemnih okoliščinah lahko Sodišče uporabi strokovno znanje neplačanega osebja, ki ga ponudijo države pogodbenice, medvladne ali nevladne organizacije za pomoč pri delu katerega koli organa Sodišča. Tožilec lahko v imenu tožilstva sprejme vsako tako ponudbo. Tako neplačano osebje se vključi v delo v skladu s smernicami, ki jih določi Skupščina držav pogodbenic.
45. člen
Slovesna zaobljuba
Preden začnejo opravljati svoje naloge po tem statutu, se sodniki, tožilec, namestniki tožilca, tajnik sodišča in namestnik tajnika sodišča na javnem zasedanju slovesno zaobljubijo, da bodo svoje naloge opravljali nepristransko in vestno.
46. člen
Odstavitev s funkcije
1. Sodnik, tožilec, namestnik tožilca, tajnik Sdišča ali namestnik tajnika je odstavljen s funkcije s sklepom iz drugega odstavka, kadar:
(a) se za to osebo ugotovi, da je zelo neprimerno ali nevestno ravnala ali hudo kršila svoje dolžnosti po tem statutu, kot določajo Pravila o postopku in dokazih, ali
(b) ta oseba ni zmožna opravljati nalog, ki jih ta statut zahteva.
2. Sklep o odstavitvi sodnika, tožilca ali namestnika tožilca s funkcije v skladu s prvim odstavkom sprejme Skupščina držav pogodbenic s tajnim glasovanjem:
(a) za sodnika z dvetretjinsko večino držav pogodbenic na priporočilo, ki ga sprejme dvetretjinska večina drugih sodnikov,
(b) za tožilca z absolutno večino držav pogodbenic,
(c) za namestnika tožilca z absolutno večino držav pogodbenic na priporočilo tožilca.
3. Sklep o odstavitvi tajnika Sodišča ali njegovega namestnika s funkcije se sprejme z absolutno večino sodnikov.
4. Sodnik, tožilec, namestnik tožilca, tajnik sodišča ali njegov namestnik, katerega ravnanje ali sposobnost za opravljanje njegovih nalog, kot zahteva ta statut, se spodbija v skladu s tem členom, ima vse možnosti za predložitev in sprejemanje dokazov in za uveljavljanje svojih stališč v skladu s Pravili postopka in dokazovanja. Ta oseba sicer ne sodeluje pri obravnavi zadeve.
47. člen
Disciplinski ukrepi
Za sodnika, tožilca, namestnika tožilca, tajnika sodišča ali namestnika tajnika sodišča, ki je pri svojem ravnanju storil manjši prekršek od navedenega v prvem odstavku 46. člena, se uporabijo disciplinski ukrepi v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
48. člen
Privilegiji in imunitete
1. Sodišče na ozemlju vsake države pogodbenice uživa vse privilegije in imunitete, potrebne za izpolnjevanje njegovih ciljev.
2. Sodniki, tožilec, namestniki tožilca in tajnik sodišča uživajo, kadar sodelujejo pri delu Sodišča ali v zvezi z delom Sodišča, iste privilegije in imunitete, kot se priznavajo vodjem diplomatskih predstavništev, in se jim po preteku njihovega mandata še naprej priznava imuniteta pred vsakršnim sodnim postopkom glede izgovorjenih ali zapisanih besed ter dejanj, ki so jih storili pri opravljanju svoje funkcije.
3. Namestnik tožilca, osebje tožilstva in tajništva sodišča uživajo privilegije, imunitete in ugodnosti, potrebne za opravljanje njihovih nalog v skladu z dogovorom o privilegijih in imunitetah Sodišča.
4. Zagovornik, izvedenci, priče ali katera koli druga oseba, katere navzočnost je potrebna na sedežu Sodišča, bo deležna take obravnave, kot je potrebna za pravilno delovanje Sodišča v skladu z dogovorom o privilegijih in imunitetah Sodišča.
5. Privilegije in imunitete lahko odvzamejo:
(a) sodniku ali tožilcu sodniki z absolutno večino,
(b) tajniku Sodišča predsedstvo,
(c) namestnikom tožilca in osebju tožilstva tožilec,
(d) namestniku tajnika in osebju tajništva Sodišča tajnik Sodišča.
49. člen
Plače, dnevnice in povrnitev stroškov
Sodniki, tožilec, namestniki tožilca, tajnik sodišča in njegov namestnik prejemajo take plače, dnevnice in povrnitev stroškov, kot jih določi Skupščina držav pogodbenic. Plače in dnevnice se jim med njihovim mandatom ne smejo znižati.
50. člen
Uradni in delovni jeziki
1. Uradni jeziki Sodišča so angleščina, arabščina, francoščina, kitajščina, ruščina in španščina. Sodbe Sodišča in druge odločbe, ki urejajo temeljna vprašanja, predložena Sodišču, so objavljene v uradnih jezikih. Predsedstvo v skladu z merili, določenimi v Pravilih o postopku in dokazih, določi, za katere odločbe se lahko šteje, da urejajo temeljna vprašanja za namene tega odstavka.
2. Delovna jezika Sodišča sta angleščina in francoščina. Pravila o postopku in dokazih določijo, v katerih primerih se lahko drugi uradni jeziki uporabljajo kot delovni jeziki.
3. Na zahtevo katere koli stranke v postopku ali države, ki lahko poseže v postopek, Sodišče odobri jezik, ki ni angleščina ali francoščina, ki ga bo ta stranka ali država uporabljala, če Sodišče meni, da je taka zahteva ustrezno utemeljena.
51. člen
Pravila o postopku in dokazih
1. Pravila o postopku in dokazih začnejo veljati po tem, ko jih sprejmejo članice Skupščine držav pogodbenic z dvetretjinsko večino.
2. Spremembe Pravil o postopku in dokazih lahko predlagajo:
(a) država pogodbenica,
(b) sodniki z absolutno večino ali
(c) tožilec.
Take spremembe začnejo veljati, ko jih sprejmejo članice Skupščine držav pogodbenic z dvetretjinsko večino.
3. Po sprejetju Pravil o postopku in dokazih lahko sodniki v nujnih primerih, če ta pravila ne urejajo ravnanja Sodišča v kakih posebnih okoliščinah, z dvetretjinsko večino sestavijo začasna pravila, ki se uporabljajo, dokler niso sprejeta, spremenjena ali zavrnjena na naslednjem rednem ali posebnem zasedanju Skupščine držav pogodbenic.
4. Pravila o postopku in dokazih, njihove spremembe in vsako začasno pravilo morajo biti skladni s tem statutom. Spremembe Pravil o postopku in dokazih ter začasna pravila se ne uporabljajo za nazaj na škodo osebe, proti kateri poteka preiskava ali pregon.
5. Če so si statut in Pravila o postopku in dokazih v nasprotju, velja statut.
52. člen
Pravilniki Sodišča
1. Na podlagi tega statuta in Pravil o postopku in dokazih sprejmejo sodniki z absolutno večino pravilnike Sodišča, potrebne za njegovo redno delo.
2. Pri pripravi pravilnikov in njihovih sprememb se posvetuje s tožilcem in tajnikom sodišča.
3. Pravilniki in njihove spremembe začnejo veljati, ko so sprejete, razen če sodniki odločijo drugače. Takoj po sprejetju se razpošljejo državam pogodbenicam, da dajo pripombe. Če v šestih mesecih večina držav pogodbenic ne ugovarja, ostanejo veljavni.
5. DEL
PREISKAVA IN PREGON
53. člen
Začetek preiskave
1. Potem ko tožilec prouči razpoložljive informacije, začne preiskavo, razen če presodi, da ni utemeljene podlage za začetek postopka v skladu s tem statutom. Pri odločanju o začetku preiskave tožilec upošteva, ali:
(a) so informacije, ki jih ima tožilec na razpolago, utemeljena podlaga za domnevo, da je bilo kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča storjeno ali da se izvršuje,
(b) bi bila zadeva dopustna po 17. členu in
(c) ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in interesov žrtev vendarle obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da preiskava ne bi bila v interesu pravičnosti.
Če tožilec odloči, da ni utemeljene podlage za začetek postopka in njegova odločitev temelji izključno na pododstavku (c), o tem obvesti predobravnavni senat.
2. Če tožilec po preiskavi sklene, da ni zadostne podlage za pregon, ker:
(a) ni zadostne pravne ali dejanske podlage, da bi zahteval izdajo naloga ali sodnega poziva v skladu z 58. členom,
(b) zadeva ni dopustna po 17. členu ali
(c) pregon ni v interesu pravičnosti, ob upoštevanju vseh okoliščin vključno s težo kaznivega dejanja, interesi žrtev in starostjo ali onemoglostjo domnevnega storilca kaznivega dejanja ter njegove vloge pri domnevnem kaznivem dejanju;
tožilec obvesti o svojem sklepu in razlogih zanj predobravnavni senat in državo, ki je v skladu s 14. členom situacijo naznanila, ali Varnostni svet v primeru pododstavka (b) 13. člena.
3. (a) Na zahtevo države, ki naznani situacijo v skladu s 14. členom, ali Varnostnega sveta v skladu s pododstavkom (b) 13. člena lahko predobravnavni senat preizkusi odločitev tožilca, sprejeto na podlagi prvega ali drugega odstavka, da ne začne oziroma ne nadaljuje postopka, in lahko zahteva od tožilca, da ponovno prouči svojo odločitev.
(b) Predobravnavni senat lahko tudi na lastno pobudo preizkusi odločitev tožilca, da ne začne oziroma ne nadaljuje postopka, če ta temelji zgolj na pododstavku (c) prvega ali pododstavku (c) drugega odstavka. V takem primeru ostane odločitev tožilca v veljavi le, če jo potrdi predobravnavni senat.
4. Tožilec lahko kadar koli ponovno prouči odločitev o začetku preiskave ali pregona na podlagi novih dejstev ali informacij.
54. člen
Naloge in pooblastila tožilca v preiskavi
1. Tožilec:
(a) da bi ugotovil resnico, razširi preiskavo na vsa dejstva in dokaze, ki so pomembni za presojo, ali po tem statutu obstaja kazenska odgovornost in pri tem enako razišče obremenilne in razbremenilne okoliščine;
(b) ustrezno ukrepa, da zagotovi učinkovito preiskavo in pregon kaznivih dejanj v pristojnosti Sodišča in pri tem spoštuje interese in osebne okoliščine žrtev in prič, vključno s starostjo, spolom, kot je to določeno v tretjem odstavku 7. člena, in zdravstvenim stanjem, ter upošteva naravo kaznivega dejanja, zlasti kadar to vključuje spolno nasilje, seksistično nasilje ali nasilje nad otroki in
(c) v celoti spoštuje pravice oseb, ki izvirajo iz tega statuta.
2. Tožilec lahko preiskuje na ozemlju države:
(a) v skladu z določbami 9. dela ali
(b) v skladu s pooblastilom predobravnavnega senata, danim po pododstavku (d) tretjega odstavka 57. člena.
3. Tožilec lahko:
(a) zbira in proučuje dokaze,
(b) zahteva navzočnost oseb, proti katerim teče preiskava, žrtev in prič ter jih zasliši,
(c) zaprosi za sodelovanje katere koli države ali medvladne organizacije ali medvladnega dogovora v skladu z njihovo pristojnostjo in/ali pooblastilom;
(d) sklene take dogovore ali sporazume, ki niso v neskladju s tem statutom in bi bili potrebni za lažje sodelovanje države, medvladne organizacije ali osebe;
(e) zagotavlja, da na kateri koli stopnji postopka ne bo razkril dokumentov ali informacij, ki jih zaupno pridobil izključno zaradi pridobivanja novih dokazov, razen če se tisti, ki je informacije priskrbel, strinjajo z njihovim razkritjem, in
(f) izvede potrebne ukrepe ali zahteva, da se izvedejo potrebni ukrepi za zagotovitev zaupnosti informacij, varstva oseb ali zavarovanja dokazov.
55. člen
Pravice oseb med preiskavo
1. Med preiskavo po tem statutu oseba:
(a) ne sme biti prisiljena, da sama sebe obtoži ali prizna krivdo;
(b) ne sme biti izpostavljena nobeni obliki prisile, pritiska ali grožnje, mučenju ali kakršni koli drugi obliki krutega, nečlovečnega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja in
(c) če je zaslišana v jeziku, ki ga popolnoma ne razume in ne govori, mora dobiti brezplačno pomoč sposobnega tolmača in take prevode, kot so potrebni za izpolnjevanje zahtev poštenosti;
(d) ne sme biti izpostavljena samovoljnemu prijetju ali pridržanju in se ji ne sme odvzeti prostost, razen iz takih razlogov in v skladu s takimi postopki, kot jih določa Statut.
2. Če obstajajo razlogi za domnevo, da je oseba storila kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča in da to osebo nameravajo zaslišati bodisi tožilec ali državni organi v skladu z zaprosilom po 9. delu tega statuta, ima ta oseba tudi naslednje pravice, o katerih mora biti obveščena pred zaslišanjem:
(a) da je pred zaslišanjem obveščena, da obstajajo razlogi za domnevo, da je storila kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča;
(b) da molči, ne da bi tak molk vplival na odločitev o krivdi ali nedolžnosti,
(c) da ima pravno pomoč zagovornika po lastni izbiri, če pa ga nima, ji je treba pravno pomoč zagovornika dodeliti v vsakem primeru, ko to zahtevajo interesi pravičnosti, in to brezplačno, če ta nima dovolj sredstev, da bi ga plačala,
(d) da je zaslišana v navzočnosti pravnega svetovalca, razen če se je oseba prostovoljno odrekla svoji pravici do njega.
56. člen
Vloga predobravnavnega senata v zvezi z zavarovanjem dokazov
1. (a) Če tožilec meni, da je preiskava edina možnost, da od priče dobi izjavo ali pričanje ali da prouči, zbere ali preveri dokaze, ki pozneje za obravnavo morda ne bi bili več na voljo, tožilec o tem obvesti predobravnavni senat.
(b) V tem primeru lahko predobravnavni senat na zahtevo tožilca ukrene vse potrebno, da zagotovi učinkovitost in verodostojnost postopka, še zlasti, da zavaruje pravice obrambe.
(c) Razen če predobravnavni senat ne odredi drugače, priskrbi tožilec ustrezne informacije osebi, ki je bila prijeta ali je prišla na Sodišče na podlagi sodnega poziva v zvezi s preiskavo, omenjeno v pododstavku (a), da bi o tej zadevi povedala svoje mnenje.
2. Ukrepi iz pododstavka (b) prvega odstavka so lahko:
(a) dati priporočila ali odredbe glede postopkov, ki jih je treba upoštevati,
(b) odrediti, da se piše zapisnik o postopku,
(c) imenovanovati izvedenca,
(d) pooblastiti zagovornika za sodelovanje v postopku za osebo, ki je bila prijeta ali je prišla na Sodišče na podlagi sodnega poziva, če pa takega prijetja ali prihoda na sodišče še ni bilo ali zagovornik še ni bil določen, imenovati drugega zagovornika za zastopanje interesov obrambe;
(e) imenovati enega od članov ali po potrebi drugega razpoložljivega sodnika predobravnavnega ali obravnavnega oddelka, da spremlja zbiranje in zavarovanje dokazov in zaslišanje oseb in v zvezi s tem daje priporočila ali odredbe,
(f) ukreniti vse potrebno, da se zberejo ali zavarujejo dokazi.
3. (a) Če tožilec ni zahteval ukrepov v skladu s tem členom in predobravnavni senat meni, da so taki ukrepi potrebni za zavarovanje dokazov, za katere sodi, da bi bili bistveni za obrambo pri sojenju, se posvetuje s tožilcem, ali obstaja utemeljen razlog za to, da tožilec ni zahteval ukrepov. Če predobravnavni senat po posvetu ugotovi, da tožilec neupravičeno ni zahteval takih ukrepov, lahko sprejme take ukrepe na lastno pobudo.
(b) Na odločitev predobravnavnega senata, da v skladu s tem odstavkom ravna na lastno pobudo, se tožilec lahko pritoži. Pritožba se obravnava po hitrem postopku.
4. Dopustnost dokazov, zavarovanih ali zbranih za sojenje v skladu s tem členom, ali zapisnika o njih ureja 69. člen in dobijo tako težo, kot jo določi obravnavni senat.
57. člen
Naloge in pooblastila predobravnavnega senata
1. Če v tem statutu ni drugače določeno, opravlja predobravnavni senat svoje naloge v skladu z določbami tega člena.
2. (a) Z odredbami ali odločitvami predobravnavnega senata, izdanimi v skladu s 15., 18. in 19. členom, drugim odstavkom 54. člena, sedmim odstavkom 61. člena in 72. členom, se mora strinjati večina njegovih sodnikov.
(b) V vseh drugih primerih lahko en sam sodnik predobravnavnega senata opravlja naloge, predvidene v tem statutu, razen če Pravila o postopku in dokazih ali večina predobravnavnega senata ne določi drugače.
3. Poleg drugih nalog po tem statutu lahko predobravnavni senat:
(a) na zahtevo tožilca izda take odredbe in naloge, kot so morda potrebni za namene preiskave,
(b) na zahtevo osebe, ki je bila prijeta ali je prišla na Sodišče na podlagi sodnega poziva po 58. členu, izda odredbe, potrebne za pomoč osebi pri pripravi njene obrambe, vključno z ukrepi iz 56. člena, ali si za to prizadeva pridobiti sodelovanje v skladu z 9. delom,
(c) če je potrebno, poskrbi za varstvo in zasebnost žrtev in prič, zavarovanje dokazov, varstvo oseb, ki so bile prijete ali so prišle na Sodišče na podlagi sodnega poziva, ter varstvo informacij državne varnosti;
(d) pooblasti tožilca, da izvede posebne preiskovalne ukrepe na ozemlju države pogodbenice brez zagotovitve sodelovanja te države v skladu z 9. delom, če je predobravnavni senat po možnosti ob upoštevanju mnenj prizadete države v tem primeru ugotovil, da država očitno ni sposobna ugoditi zahtevi za sodelovanje zaradi nedosegljivosti svojih organov ali dela svojega sodnega sistema, ki je v skladu z 9. delom pristojen ugoditi zahtevi za sodelovanje;
(e) če je bil nalog za prijetje ali sodni poziv izdan v skladu z 58. členom in ob upoštevanju moči dokazov ter pravic zadevnih strank, kot je določeno v tem statutu in Pravilih o postopku in dokazih, zaprosi za sodelovanje držav v skladu s pododstavkom (k) prvega odstavka 93. člena, da sprejme potrebne varstvene ukrepe za odvzem premoženja, zlasti v končno korist žrtev.
58. člen
Nalog za prijetje ali sodni poziv, ki ga izda predobravnavni senat
1. Predobravnavni senat kadar koli po začetku preiskave na zahtevo tožilca izda nalog za prijetje osebe, če se je, potem ko je proučil zahtevo in dokaze ali druge informacije, ki jih je predložil tožilec, prepričal, da:
(a) obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba storila kaznivo dejanje, za katero je pristojno Sodišče, in
(b) se zdi prijetje osebe potrebno:
(i) za zagotovitev navzočnosti osebe na sojenju,
(ii) za zagotovitev, da oseba ne ovira ali ogroža preiskave ali sodnega postopka, ali
(iii) kadar je to primerno, da se osebi prepreči nadaljevanje tega ali s tem povezanega kaznivega dejanja, ki je v pristojnosti Sodišča in izhaja iz enakih okoliščin.
2. Zahteva tožilca vsebuje:
(a) ime osebe in vse druge pomembne podatke za ugotavljanje istovetnosti,
(b) natančno sklicevanje na kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, ki jih je oseba domnevno storila,
(c) kratko in jedrnato navedbo dejstev, ki domnevno sestavljajo ta kazniva dejanja;
(d) povzetek dokazov in vse druge informacije, ki so utemeljena podlaga za domnevo, da je oseba storila ta kazniva dejanja, in
(e) razlog, zaradi katerega tožilec meni, da je prijetje osebe potrebno.
3. Nalog za prijetje vsebuje:
(a) ime osebe in vse druge pomembne podatke za ugotavljanje istovetnosti,
(b) natančno sklicevanje na kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, za katera se zahteva prijetje oseb, in
(c) kratko in jedrnato navedbo dejstev, ki domnevno sestavljajo ta kazniva dejanja.
4. Nalog za prijetje ostane veljaven, dokler Sodišče ne odredi drugače.
5. Na podlagi naloga za prijetje lahko Sodišče zahteva začasen odvzem prostosti ali prijetje osebe in njeno predajo v skladu z 9. delom.
6. Tožilec lahko zahteva od predobravnavnega senata, da spremeni nalog za prijetje tako, da spremeni ali doda kazniva dejanja, podrobno navedena v njem. Predobravnavni senat spremeni nalog, če se je prepričal, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba storila spremenjena ali dodatna kazniva dejanja.
7. Namesto zahteve za izdajo naloga za prijetje lahko tožilec vloži zahtevo, naj predobravnavni senat izda sodni poziv, da se oseba zglasi na Sodišču. Če je predobravnavni senat prepričan, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba storila domnevno kaznivo dejanje in da poziv zadostuje, da se zagotovi prihod osebe na sodišče, izda sodni poziv osebi s pogoji, ki omejujejo prostost (ki pa niso pripor), ali brez njih, če to predvideva notranje pravo. Poziv vsebuje:
(a) ime osebe in vse druge pomembne podatke za ugotavljanje istovetnosti,
(b) določen dan, ko mora oseba priti na Sodišče,
(c) natančno sklicevanje na kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča, za katera se domneva, da jih je oseba storila, in
(d) kratko in jedrnato navedbo dejstev, ki domnevno sestavljajo kaznivo dejanje.
Sodni poziv je treba vročiti osebno.
59. člen
Postopek za prijetje v državi pridržanja
1. Država pogodbenica, ki je prejela zahtevo za začasen odvzem prostosti ali za prijetje in predajo, nemudoma ukrepa za prijetje take osebe v skladu s svojimi zakoni ter določbami 9. dela.
2. Prijeto osebo je treba takoj privesti pred pristojni sodni organ v državi pridržanja, ki v skladu z zakonodajo te države ugotovi, da:
(a) se nalog nanaša na to osebo,
(b) je bila oseba prijeta v skladu z ustreznim postopkom in
(c) so bile pravice osebe spoštovane.
3. Prijeta oseba ima pravico, da pri pristojnem organu v državi pridržanja zaprosi za začasno izpustitev do predaje.
4. Pri sprejemanju odločitve glede vsake take prošnje pristojni organ v državi pridržanja prouči, ali glede na težo domnevnega kaznivega dejanja obstjajo nujne in izjemne okoliščine, ki upravičujejo začasno izpustitev, in ali obstajajo potrebna jamstva za zagotovitev, da lahko država pridržanja izpolni svojo dolžnost, da preda osebo Sodišču. Pristojni organ države pridržanja ne more presojati, ali je bil nalog za prijetje pravilno izdan v skladu s pododstavkoma (a) in (b) prvega odstavka 58. člena.
5. Predobravnavni senat je treba uradno obvestiti o vsaki zahtevi za začasno izpustitev in ta da priporočila pristojnemu organu v državi pridržanja. Preden pristojni organ v državi pridržanja odloča, v celoti prouči taka priporočila, vključno s priporočili za ukrepe za preprečitev pobega osebe.
6. Če se osebi odobri začasna izpustitev, lahko predobravnavni senat zahteva redna poročila o stanju začasne izpustitve.
7. Ko je odrejeno, da mora država pridržanja to osebo predati Sodišču, to stori takoj, ko je to mogoče.
60. člen
Predhodni postopki pred Sodiščem
1. Po predaji osebe Sodišču ali njenem prostovoljnem prihodu na Sodišče ali po njenem odzivu na sodni poziv se predobravnavni senat prepriča, da je bila oseba obveščena o kaznivih dejanjih, ki jih je domnevno storila, in o svojih pravicah v skladu s tem statutom, vključno s pravico do prošnje za začasno izpustitev do sojenja.
2. Oseba, za katero velja nalog za prijetje, lahko zaprosi za začasno izpustitev do sojenja. Če se predobravnavni senat prepriča, da so pogoji, določeni v prvem odstavku 58. člena izpolnjeni, oseba še naprej ostane v priporu. V nasprotnem primeru predobravnavni senat izpusti osebo z določitvijo pogojev ali brez njih.
3. Predobravnavni senat redno preizkuša svoje odločitve glede izpustitve ali pripora osebe in to lahko stori kadar koli na zahtevo tožilca ali te osebe. Po takem preizkusu lahko spremeni svojo odločitev o priporu, izpustitvi ali pogojih za izpustitev, če se prepriča, da to zahtevajo spremenjene okoliščine.
4. Predobravnavni senat zagotovi, da zaradi neopravičljive zamude tožilca oseba ne ostane v priporu nerazumno dolgo pred sojenjem. Če pride do take zamude, Sodišče prouči možnost za izpustitev osebe z določitvijo pogojev ali brez njih.
5. Predobravnavni senat lahko po potrebi izda nalog za prijetje, da zagotovi navzočnost osebe, ki je bila izpuščena.
61. člen
Potrditev obtožnice pred sojenjem
1. Ob upoštevanju določb drugega odstavka se pred predobravnavnim senatom v razumnem roku po predaji osebe ali njenem prostovoljnem prihodu na Sodišče opravi zaslišanje za potrditev obtožnice, na podlagi katere namerava tožilec zahtevati sojenje. Na zaslišanju morajo biti navzoči tožilec, obtoženec in njegov zagovornik.
2. Predobravnavni senat lahko na zahtevo tožilca ali na lastno pobudo opravi zaslišanje za potrditev obtožnice, na podlagi katere namerava tožilec zahtevati sojenje v odsotnosti obtoženca, če:
(a) se je oseba odrekla pravici do navzočnosti ali
(b) je oseba na begu ali je ni moč najti in je bilo storjeno vse ustrezno, da se zagotovi njena navzočnost na Sodišču in da se oseba obvesti o obtožbah in o tem, da bo potekalo zaslišanje za potrditev te obtožnice.
V tem primeru osebo zastopa zagovornik, če predobravnavni senat odloči, da je to v interesu pravičnosti.
3. V razumnem roku pred zaslišanjem se:
(a) osebi priskrbi izvod dokumenta, ki vsebuje obtožbe, na podlagi katerih namerava tožilec obtožiti osebo pred sodiščem, in
(b) osebo obvesti o dokazih, na katere se namerava tožilec opirati na zaslišanju.
Predobravnavni senat lahko za zaslišanje izda odredbe v zvezi z razkritjem informacij.
4. Pred zaslišanjem lahko tožilec nadaljuje s preiskavo in lahko spremeni ali umakne vsako od obtožb. Osebo je treba pred zaslišanjem v razumnem roku uradno obvestiti o kakršni koli spremembi ali umiku obtožbe. Če umakne obtožbo, tožilec uradno obvesti predobravnavni senat o razlogih za umik.
5. Na zaslišanju tožilec podpre vsako obtožbo z zadostnimi dokazi, ki so tehtni razlogi za prepričanje, da je oseba storila kaznivo dejanje, za katero je obtožena. Tožilec se lahko sklicuje na dokumentirane dokaze ali povzetke dokazov in mu ni treba vabiti prič, za katere se pričakuje, da bodo pričale na sojenju.
6. Na zaslišanju lahko oseba:
(a) ugovarja obtožbam,
(b) spodbija dokaze, ki jih je predložil tožilec, in
(c) predloži dokaze.
7. Predobravnavni senat na podlagi zaslišanja presodi, ali obstajajo zadostni dokazi, ki so tehtni razlogi za prepričanje, da je oseba storila kazniva dejanja, za katera je obtožena. Na podlagi svoje odločitve predobravnavni senat:
(a) potrdi obtožbe, glede katerih je ugotovil, da obstajajo zadostni dokazi, in preda osebo obravnavnemu senatu v sojenje na podlagi potrjenih obtožb,
(b) zavrne potrditev obtožb, za katere je ugotovil, da ni zadostnih dokazov,
(c) preloži zaslišanje in od tožilca zahteva, naj prouči možnost, da:
(i) zagotovi dodatne dokaze ali izvede dodatna preiskovalna dejanja za posamezne obtožbe ali
(ii) spremeni obtožbo, ker predloženi dokazi kažejo na drugačno kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča.
8. Če predobravnavni senat zavrne potrditev obtožbe, lahko tožilec pozneje zahteva potrditev, če je zahteva podprta z dodatnimi dokazi.
9. Potem ko so obtožbe potrjene in preden se začne sojenje, lahko tožilec z dovoljenjem predobravnavnega senata in po uradnem obvestilu obtožencu spremeni obtožnico. Če hoče tožilec obtožnico razširiti z obtožbami ali nadomestiti obtožbe s hujšimi, mora v skladu s tem členom potekati zaslišanje za potrditev teh obtožb. Po začetku sojenja lahko tožilec z dovoljenjem obravnavnega senata umakne obtožbe.
10. Vsak prej izdan nalog preneha veljati za vse obtožbe, ki jih predobravnavni senat ni potrdil ali jih je tožilec umaknil.
11. Ko so obtožbe potrjene v skladu s tem členom, predsedstvo sestavi obravnavni senat, ki je v skladu z devetim odstavkom in četrtim odstavkom 64. člena odgovoren za vodenje nadaljnjega postopka in lahko opravlja vse naloge predobravnavnega senata, ki se nanj nanašajo in so zanj primerne.
6. DEL
GLAVNA OBRAVNAVA
62. člen
Kraj glavne obravnave
Če ni odločeno drugače, poteka glavna obravnava na sedežu Sodišča.
63. člen
Glavna obravnava v navzočnosti obtoženca
1. Obtoženec mora biti navzoč na sojenju.
2. Če obtoženec, ki je navzoč na Sodišču, nenehno moti glavno obravnavo, ga lahko obravnavni senat odstrani in poskrbi, da spremlja obravnavo in daje navodila zagovorniku izpred sodne dvorane s pomočjo komunikacijskih tehničnih sredstev, če je to potrebno. Tak ukrep se sprejme samo v izjemnih okoliščinah, potem ko se izkaže, da so vse druge razumne možnosti neustrezne, in samo, dokler je nujno potrebno.
64. člen
Naloge in pooblastila obravnavnega senata
1. Naloge in pooblastila obravnavnega senata, določene v tem členu, se izvajajo v skladu s tem statutom in Pravili o postopku in dokazih.
2. Obravnavni senat skrbi za pravično in hitro obravnavo ob polnem spoštovanju pravic obtoženca in dolžnem upoštevanju varstva žrtev in prič.
3. Po predaji zadeve v sojenje v skladu s tem statutom se obravnavni senat, ki je določen za obravnavo zadeve:
(a) posvetuje s strankami in sprejme postopke, ki omogočajo pravično in hitro vodenje postopka;
(b) določi jezik ali jezike, ki se uporabljajo na obravnavi, in
(c) ob upoštevanju katerih koli drugih ustreznih določb tega statuta poskrbi za razkritje dokumentov ali informacij, ki še niso bile razkrite, dovolj zgodaj pred začetkom obravnave, da se omogoči ustrezna priprava na obravnavo.
4. Obravnavni senat lahko, če je to potrebno za njegovo učinkovito in pravično delovanje, prenese predhodna vprašanja predobravnavnemu senatu ali po potrebi drugemu sodniku predobravnavnega oddelka, ki je na voljo.
5. Po uradnem obvestilu strank lahko obravnavni senat odredi združitev oziroma razdružitev obtožnic proti več kot enemu obtožencu.
6. Obravnavni senat lahko pri opravljanju svojih nalog pred ali med glavno obravnavo po potrebi:
(a) opravlja vse naloge predobravnavnega senata, omenjene v enajstem odstavku 61. člena,
(b) zahteva navzočnost in pričanje prič in predložitev dokumentov in drugih dokazov in pri tem po potrebi pridobi pomoč držav, kot določa ta statut,
(c) poskrbi za varstvo zaupnih informacij,
(d) odredi predložitev dodatnih dokazov k tistim, ki so bili zbrani pred glavno obravnavo ali jih med glavno obravnavo predložijo stranke,
(e) poskrbi za varstvo obtoženca, prič in žrtev in
(f) odloča o katerih koli drugih pomembnih zadevah.
7. Glavna obravnava je javna. Obravnavni senat pa lahko odloči, da določeni postopki potekajo na zaprtih sejah v skladu z 68. členom, če tako zahtevajo posebne okoliščine ali zaradi varovanja zaupnih ali občutljivih informacij, ki jih je treba predložiti v dokaz.
8. (a) Na začetku glavne obravnave obravnavni senat odredi, da se obtožencu prebere obtožnica, ki jo je predobravnavni senat predhodno potrdil. Obravnavni senat se prepriča, da obtoženec razume naravo obtožb. Da mu priložnost, da prizna krivdo v skladu s 65. členom ali izjavi, da ni kriv.
(b) Predsedujoči sodnik lahko na glavni obravnavi da navodila za vodenje postopka, vključno s takimi, ki zagotovijo, da se postopek vodi pošteno in nepristransko. V skladu z navodili predsedujočega sodnika lahko stranke predložijo dokaze v skladu z določbami tega statuta.
9. Obravnavni senat je med drugim pristojen, da na prošnjo stranke ali na lastno pobudo:
(a) odloči , ali so dokazi dopustni ali pomembni za zadevo, in
(b) ukrene vse potrebno za vzdrževanje reda med obravnavo.
10. Obravnavni senat zagotovi, da se piše popoln zapisnik glavne obravnave, ki natančno odraža potek postopka, in da zanj skrbi in ga hrani tajnik sodišča.
65. člen
Postopek ob priznanju krivde
1. Če obtoženec prizna krivdo po pododstavku (a) osmega odstavka 64. člena, obravnavni senat ugotovi, ali:
(a) obtoženec razume naravo in posledice priznanja krivde,
(b) je priznanje dano prostovoljno po zadostnem posvetovanju z zagovornikom in
(c) je priznanje krivde podprto z dejstvi, vsebovanimi:
(i) v obtožbah tožilca, ki jih obtoženec prizna;
(ii) v gradivu, ki ga predloži tožilec in dopolnjuje obtožbe in ga obtoženec sprejme, in
(iii) v vseh drugih dokazih, kot je na primer pričanje prič, ki jih predložita tožilec ali obtoženec.
2. Če je obravnavni senat prepričan, da so pogoji iz prvega odstavka izpolnjeni, se šteje priznanje krivde skupaj z vsemi dodatnimi predloženimi dokazi kot potrditev vseh pomembnih dejstev, ki so potrebna za to, da je dokazano kaznivo dejanje, na katero se priznanje krivde nanaša, in lahko obsodi obtoženca za to kaznivo dejanje.
3. Če obravnavni senat ni prepričan, da so pogoji iz prvega odstavka izpolnjeni, šteje, da krivda ni bila priznana, in v tem primeru odredi, da se glavna obravnava nadaljuje po rednih postopkih obravnave, določenih s tem statutom, in lahko zadevo preda drugemu obravnavnemu senatu.
4. Če obravnavni senat meni, da se v interesu pravičnosti, predvsem v interesu žrtev, zahteva popolnejša predstavitev dejstev, lahko:
(a) zahteva, da tožilec predloži dodatne dokaze, vključno s pričanjem prič, ali
(b) odredi, da se obravnava nadaljuje po rednih postopkih obravnave, določenih s tem statutom, in v tem primeru se šteje, da obtoženi ni priznal krivde in lahko zadevo preda drugemu obravnavnemu senatu.
5. Dogovarjanja med tožilcem in obrambo o spremembi obtožnice, priznanju krivde ali predvideni kazni za Sodišče niso zavezujoča.
66. člen
Domneva nedolžnosti
1. Vsakdo velja za nedolžnega, dokler mu ni v skladu z uporabnim pravom dokazana krivda pred Sodiščem.
2. Breme dokazovanja krivde obtožencu nosi tožilec.
3. Da bi lahko obsodili obtoženca, se mora Sodišče prepričati o njegovi krivdi onstran razumnega dvoma.
67. člen
Pravice obtoženca
1. Pri odločanju o obtožbi je obtoženec upravičen, da so mu ob upoštevanju določb tega statuta enakopravno zagotovljeni javna, pravična in nepristranska obravnava ter naslednja minimalna jamstva:
(a) da je takoj in podrobno obveščen o naravi, podlagi in vsebini obtožbe v jeziku, ki ga obtoženec popolnoma razume in govori,
(b) da ima dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe in da se lahko prosto in zaupno pogovarja z zagovornikom, ki si ga sam izbere;
(c) da se mu sodi brez nepotrebnega odlašanja,
(d) da je v skladu z drugim odstavkom 63. člena navzoč na glavni obravnavi, da vodi obrambo osebno ali z zagovornikom, ki si ga sam izbere, da je, če nima zagovornika, o tej pravici obveščen in da mu Sodišče zagotovi pravno pomoč v vsakem primeru, ko to zahtevajo interesi pravičnosti, in to brezplačno, če obtoženec nima dovolj sredstev, da bi to plačal;
(e) da zasliši ali da zaslišati obremenilne priče in da sta mu pod enakimi pogoji zagotovljena navzočnost in zaslišanje razbremenilnih in obremenilnih prič. Obtožencu je zagotovljena tudi pravica, da se brani in da predloži druge dokaze, ki jih dopušča ta statut;
(f) da ima brezplačno pomoč sposobnega tolmača in take prevode, ki izpolnjujejo zahteve za pravičnost, če so kakršni koli postopki ali dokumenti predloženi Sodišču v jeziku, ki ga obtoženec popolnoma ne razume in ne govori;
(g) da ni prisiljen pričati ali priznati krivde in da lahko molči, ne da bi molk vplival na ugotavljanje krivde ali nedolžnosti,
(h) da da nezapriseženo ustno ali pisno izjavo v svojo obrambo in
(i) da se mu ne naloži nobeno obrnjeno dokazno breme ali breme nasprotnega dokazovanja.
2. Poleg katerega koli drugega razkritja, predvidenega po tem statutu, tožilec, takoj ko je mogoče, razkrije obrambi dokaze, ki jih ima ali nadzira in za katere meni, da kažejo ali morda kažejo na nedolžnost obtoženca ali da omilijo krivdo obtoženca ali lahko vplivajo na verodostojnost dokazov tožilstva. Ob dvomu o uporabi tega odstavka odloča Sodišče.
68. člen
Varstvo žrtev in prič
in njihovo sodelovanje v postopku
1. Sodišče sprejme ustrezne ukrepe, da zagotovi varnost, dobro telesno in psihično počutje, dostojanstvo in zasebnost žrtev in prič. Pri tem Sodišče upošteva vse ustrezne dejavnike, vključno s starostjo, spolom, kot je določen v tretjem odstavku 7. člena, in zdravjem ter naravo kaznivega dejanja, zlasti če kaznivo dejanje med drugim vključuje spolno ali seksistično nasilje ali nasilje nad otroki. Tožilec sprejme te ukrepe zlasti med preiskavo in pregonom takih kaznivih dejanj. Ti ukrepi ne smejo posegati v pravice obtoženca in v pravično in pošteno sojenje ali biti v neskladju z njimi.
2. Kot izjema od načela javnosti obravnave, predvidene v 67. členu, lahko senati Sodišča, da zavarujejo žrtve in priče ali obtoženca, vodijo kateri koli del postopka brez navzočnosti javnosti ali dovolijo predložitev dokazov z elektronskimi ali drugimi posebnimi sredstvi. Taki ukrepi se izvajajo zlasti v primeru žrtve spolnega nasilja ali otroka, ki je žrtev ali priča, razen če Sodišče odredi drugače ob upoštevanju vseh okoliščin, zlasti stališč žrtve ali priče.
3. Če so prizadeti osebni interesi žrtev, Sodišče dovoli, da se njihova stališča in pomisleki predstavijo in obravnavajo v fazah postopka, za katere Sodišče meni, da so ustrezni, in na način, ki ne posega v pravice obtoženca ali v pošteno in nepristransko sojenje in ni v neskladju z njimi. Taka stališča in pomisleki lahko v skladu s Pravili o postopku in dokazih predstavijo pravni zastopniki žrtev, če Sodišče meni, da je to ustrezno.
4. Enota za pomoč žrtvam in pričam lahko svetuje tožilcu in Sodišču ustrezne varnostne ukrepe, ureditve zavarovanja, svetovanje in pomoč, navedene v šestem odstavku 43. člena.
5. Če lahko razkritje dokazov ali informacij v skladu s tem statutom vodi do hudega ogrožanja varnosti priče ali njene družine, lahko tožilec za kakršne koli postopke, ki se vodijo pred začetkom glavne obravnave, zadrži take dokaze ali informacije in namesto tega predloži njihov povzetek. Taki ukrepi se izvajajo tako, da ne posegajo v pravice obtoženca in v pošteno in nepristransko sojenje ali niso v neskladju z njimi.
6. Država lahko vloži prošnjo za potrebne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za varstvo njenih uradnikov ali zastopnikov in varstvo zaupnih ali občutljivih informacij.
69. člen
Dokazi
1. Pred pričanjem se vsaka priča v skladu s Pravili o postopku in dokazih zaveže, da bo govorila resnico v zvezi z dokazi, ki jih bo dala.
2. Priče pričajo na glavni obravnavi osebno, razen v primerih iz 68. člena ali kot je predvideno v Pravilih o postopku in dokazih. Sodišče lahko tudi dovoli ustno (viva voce) ali posneto pričanje priče s pomočjo video- ali avdiosredstev kot tudi predložitev dokumentov ali prepisov ob upoštevanju tega statuta in v skladu s Pravili o postopku in dokazih. Ti ukrepi ne smejo posegati v pravice obtoženca ali biti v neskladju z njimi.
3. Stranki lahko v skladu s 64. členom predložita dokaze, ki so pomembni za zadevo. Sodišče ima pravico zahtevati predložitev vseh dokazov, za katere meni, da so potrebni za ugotovitev resnice.
4. Sodišče lahko v skladu s Pravili o postopku in dokazih odloči o ustreznosti in dopustnosti dokazov ob upoštevanju med drugim dokazne vrednosti dokazov in kakršnega koli vpliva, ki bi ga taki dokazi lahko imeli na pošteno sojenje ali na pošteno presojo pričanja prič.
5. Sodišče spoštuje in upošteva privilegije glede zaupnosti, kot je predvideno v Pravilih o postopku in dokazih.
6. Sodišče ne sme zahtevati dokazov o splošno znanih dejstvih, lahko pa take dokaze upošteva.
7. Dokazi, pridobljeni s kršitvijo tega statuta ali mednarodno priznanih človekovih pravic, niso dopustni, če:
(a) kršitev ustvarja tehten dvom o zanesljivosti dokazov ali
(b) bi sprejetje dokazov nasprotovalo verodostojnosti postopka ali bi jo resno ogrozilo.
8. Ko sodišče odloča o ustreznosti ali dopustnosti dokazov, ki jih zbere država, ne odloča o uporabi njenega notranjega prava.
70. člen
Kazniva dejanja zoper pravosodje
1. Sodišče je pristojno za naslednja kazniva dejanja zoper svoje pravosodje, če so bila storjena naklepno:
(a) lažno pričanje, kadar je oseba pod zavezo iz prvega odstavka 69. člena, da bo govorila resnico,
(b) predložitev dokazov, za katere stranka ve, da so lažni ali ponarejeni,
(c) vplivanje na pričo s podkupovanjem, oviranje navzočnosti ali motenje priče ali njenega pričanja, maščevanje priči, ker je pričala, ali uničenje, nedovoljeno spreminjanje dokazov ali motenje zbiranja dokazov,
(d) oviranje, ustrahovanje uradne osebe Sodišča ali vplivanje nanjo s podkupovanjem z namenom prisiliti ali prepričati jo, da ne bi opravljala svojih dolžnosti ali da bi jih opravljala neustrezno,
(e) maščevanje uradni osebi Sodišča zaradi nalog, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba,
(f) spodbujanje k dajanju ali sprejemanje podkupnine uradne osebe Sodišča v zvezi z njenimi uradnimi dolžnostmi.
2. Načela in postopki za izvajanje pristojnosti Sodišča za kazniva dejanja po tem členu so določeni v Pravilih o postopku in dokazih. Pogoje za zagotavljanje mednarodnega sodelovanja s Sodiščem za njegove postopke po tem členu ureja notranje pravo zaprošene države.
3. Če pride do obsodbe, lahko Sodišče izreče kazen zapora, ki ni daljša od petih let, ali denarno kazen v skladu s Pravili o postopku in dokazih ali oboje.
4. (a) Država pogodbenica razširi svojo kazensko zakonodajo tako, da uvrsti vanjo poleg dejanj zoper verodostojnost njenega preiskovalnega ali sodnega postopka tudi kazniva dejanja zoper pravosodje, navedena v tem členu, če so storjena na njenem ozemlju ali je storilec njen državljan.
(b) Kadar Sodišče meni, da je to primerno, predloži država pogodbenica zadevo na njegovo zahtevo v pregon svojim pristojnim organom. Ti organi vestno obravnavajo take zadeve in jim namenijo dovolj sredstev, da lahko učinkovito vodijo postopek.
71. člen
Sankcije za neprimerno vedenje na Sodišču
1. Sodišče lahko kaznuje osebe, ki se pred Sodiščem vedejo neprimerno, vključno s tistimi, ki motijo postopek ali namerno odklonijo upoštevanje navodil, z upravnimi ukrepi, razen z zaporno kaznijo, kot so začasna ali stalna odstranitev iz sodne dvorane, denarna kazen ali z drugimi podobnimi ukrepi, predvidenimi v Pravilih o postopku in dokazih.
2. Postopki, ki urejajo izrek ukrepov iz prvega odstavka, so predvideni v Pravilih o postopku in dokazih.
72. člen
Varstvo informacij državne varnosti
1. Ta člen se uporabi vedno, kadar bi razkritje informacij ali dokumentov države po njenem mnenju škodovalo interesom njene državne varnosti. Taki primeri vključujejo tiste, ki spadajo v drugi in tretji odstavek 56. člena, tretji odstavek 61. člena, tretji odstavek 64. člena, drugi odstavek 67. člena, šesti odstavek 68. člena, šesti odstavek 87. člena in 93. člen, kot tudi primeri v kateri koli drugi fazi postopka, če gre za tako razkritje.
2. Ta člen se uporablja tudi, kadar oseba, od katere se zahteva, naj da informacije ali dokaze, to odkloni ali je zadevo predala državi, ker bi razkritje škodovalo interesom državne varnosti, in če država potrdi, da meni, da bi razkritje takih informacij ali dokazov resno škodovalo interesom njene državne varnosti.
3. Nič v tem členu ne vpliva na zahteve po zaupnosti, ki se uporabljajo v skladu s pododstavkom (e) in (f) tretjega odstavka 54. člena, ali na uporabo 73. člena.
4. Če država izve, da se dokumenti ali informacije države razkrivajo ali bi lahko bili razkriti v kateri koli fazi postopka, in meni, da bi razkritje škodovalo interesom njene državne varnosti, ima ta država pravico poseči v zadevo, da se najde rešitev v skladu s tem členom.
5. Če bi po mnenju države razkritje informacij škodilo interesom njene državne varnosti, bo država sprejela vse ustrezne ukrepe skupaj s tožilcem, obrambo ali predobravnavnim senatom, odvisno od primera, da bi skušala zadevo rešiti s sodelovanjem. Taki ukrepi lahko vključujejo:
(a) spremembo ali razjasnitev zahteve,
(b) odločitev Sodišča glede pomembnosti iskanih informacij ali dokazov ali odločitev, ali bi se dokazi, četudi so za zadevo pomembni, lahko pridobili ali so bili pridobljeni iz drugega vira in ne od zaprošene države,
(c) pridobitev informacij ali dokazov iz drugega vira ali v drugačni obliki ali
(d) dogovor o pogojih, pod katerimi bi se lahko zagotovila pomoč, med drugim z zagotavljanjem povzetkov ali popravkov, omejitev v zvezi z razkritjem, z uporabo postopkov in camera ali ex parte ali drugih varnostnih ukrepov, ki so dovoljeni po tem statutu in po Pravilih o postopku in dokazih.
6. Ko so sprejeti vsi primerni ukrepi za rešitev zadeve s sodelovanjem in če država meni, da na noben način ali pod nobenimi pogoji ne more preskrbeti ali razkriti informacij ali dokumentov, ne da bi to škodovalo interesom njene državne varnosti, uradno obvesti tožilca ali Sodišče o posebnih razlogih za svojo odločitev, razen če bi podroben opis razlogov sam po sebi nujno škodoval interesom državne varnosti.
7. Če Sodišče potem ugotovi, da so dokazi pomembni in potrebni za ugotovitev krivde ali nedolžnosti obtoženca, lahko sprejme naslednje ukrepe:
(a) Če se razkritje informacij ali dokumentov skuša doseči v skladu z zahtevo za sodelovanje po 9. delu ali v zvezi z okoliščinami, opisanimi v drugem odstavku, in se država sklicuje na vzrok za zavrnitev po četrtem odstavku 93. člena:
(i) lahko Sodišče, preden sprejme kakršen koli sklep, omenjen v pododstavku (a) (ii) sedmega odstavka, zahteva nadaljnja posvetovanja za proučitev navedb države, ki lahko vključujejo zaslišanja in camera oziroma ex parte,
(ii) če Sodišče sklene, da zaprošena država v danih okoliščinah z navedbo vzroka za zavrnitev po četrtem odstavku 93. člena ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi po statutu, lahko Sodišče predloži zadevo v skladu s sedmim odstavkom 87. člena, pri čemer podrobno navede razloge za svoj sklep, in
(iii) Sodišče lahko na sojenju obtožencu glede na okoliščine zadeve sprejme sklep o tem, ali določeno dejstvo obstaja ali ne;
(b) v vseh drugih okoliščinah:
(i) odredi razkritje ali
(ii) v obsegu, v katerem ne odredi razkritja, sprejme glede na okoliščine zadeve sklep o tem, ali določeno dejstvo obstaja ali ne.
73. člen
Informacije ali dokumenti tretje strani
Če Sodišče od države pogodbenice zahteva, da priskrbi dokument ali informacijo, ki jo hrani, poseduje ali ima pod nadzorom, ki mu jo je zaupno razkrila neka država, medvladna ali mednarodna organizacija, bo ta za razkritje tega dokumenta ali informacije zaprosila za soglasje prvotni vir. Če je prvotni vir država pogodbenica, da soglasje za razkritje informacije ali dokumenta ali reši vprašanje razkritja s Sodiščem ob upoštevanju določb 72. člena. Če prvotni vir ni država pogodbenica in ne da soglasja za razkritje, zaprošena država obvesti Sodišče, da ne more priskrbeti dokumenta ali informacije zaradi prejšnje obljube zaupnosti prvotnemu viru.
74. člen
Pogoji za veljavno odločitev Sodišča
1. Vsi sodniki obravnavnega senata so navzoči na vsaki fazi sojenja in ves čas razprav. Predsedstvo lahko glede na razpoložljivost sodnikov za vsak primer posebej določi enega ali več nadomestnih sodnikov, ki bodo navzoči na vsaki fazi sojenja in bodo nadomestili člana obravnavnega senata, če ta član ne more biti več navzoč.
2. Sodba obravnavnega senata temelji na presoji dokazov in celotnega postopka. Sodba ne presega dejstev in okoliščin, opisanih v obtožnici in njenih spremembah. Sodba Sodišča lahko temelji le na dokazih, ki so mu bili predloženi in jih je obravnavalo na glavni obravnavi.
3. Sodniki poskušajo doseči soglasno odločitev, če to ni mogoče, jo sprejmejo z večino sodnikov.
4. Posvetovanja obravnavnega senata ostanejo tajna.
5. Sodba je pisna in vsebuje popolno in utemeljeno navedbo ugotovitev obravnavnega senata o dokazih in sklepih. Obravnavni senat izda eno sodbo. Če sodba obravnavnega senata ni sprejeta soglasno, vsebuje mnenje večine in manjšine. Sodba ali njen povzetek se izreče na javnem zasedanju.
75. člen
Povrnitev škode žrtvam
1. Sodišče določi načela za povrnitev škode žrtvam ali zanje, vključno z vrnitvijo v prejšnje stanje, nadomestilom in rehabilitacijo. Na tej podlagi lahko Sodišče na zahtevo ali v izjemnih okoliščinah na lastno pobudo v svoji odločbi določi obseg in višino škode, izgube in poškodbe, povzročene žrtvam, in navede načela, po katerih ravna.
2. Sodišče lahko naloži neposredno obsojencu povrnitev škode žrtvam ali zanje, kar vključuje vrnitev v prejšnje stanje, nadomestilo in rehabilitacijo.
Sodišče lahko, če je to primerno, odredi povrnitev škode s posredovanjem skrbniškega sklada, predvidenega v 79. členu.
3. Pred izdajo odredbe po tem členu lahko Sodišče povabi obsojenca, žrtve, druge zainteresirane osebe ali zainteresirane države in upošteva njihove navedbe ali navedbe v njihovem imenu.
4. Pri izvajanju pooblastil po tem členu lahko Sodišče, potem ko je oseba obsojena za kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča, ugotovi, ali je treba uveljaviti ukrepe po prvem odstavku 93. člena, da bi odredba, ki jo lahko izda po tem členu, začela učinkovati.
5. Država pogodbenica uveljavi odločitev po tem členu, kot da bi za ta člen veljale določbe 109. člena.
6. Nobena določba tega člena se ne sme razlagati, kot da posega v pravice žrtev po notranjem ali mednarodnem pravu.
76. člen
Izrekanje kazni
1. V primeru obsodbe obravnavni senat odmeri ustrezno kazen ob upoštevanju med sojenjem predloženih dokazov in danih stališč, pomembnih za izrek kazni.
2. Razen v primeru iz 65. člena in pred koncem sojenja obravnavni senat v skladu s Pravili o postopku in dokazih na svojo pobudo lahko opravi, na zahtevo tožilca ali obtoženca pa mora opraviti nadaljnje zaslišanje, da pridobi dodatne dokaze ali stališča, pomembna za izrek kazni.
3. V zadevah iz drugega odstavka se navedbe po 75. členu obravnavajo na nadaljnjem zaslišanju iz drugega odstavka, in če je potrebno, še na katerem koli dodatnem zaslišanju.
4. Kazen se izreče javno, in če je mogoče, v navzočnosti obtoženca.
7. DEL
KAZNI
77. člen
Vrste kazni
1. Ob upoštevanju 110. člena lahko Sodišče izreče osebi, obsojeni za kaznivo dejanje po 5. členu tega statuta, eno od teh kazni:
(a) zapor za določeno število let, ki ne sme biti daljši od 30 let, ali
(b) dosmrtni zapor, če je upravičen zaradi izjemne teže kaznivega dejanja in osebnih okoliščin obsojenca.
2. Poleg zapora lahko Sodišče odredi:
(a) denarno kazen v skladu z merili, predvidenimi v Pravilih o postopku in dokazih,
(b) odvzem premoženjske koristi, premoženja in sredstev, ki izvirajo neposredno ali posredno iz tega kaznivega dejanja, brez poseganja v pravice tretjih dobrovernih oseb.
78. člen
Odmera kazni
1. Sodišče pri odmeri kazni v skladu s Pravili o postopku in dokazih upošteva dejavnike, kot so teža kaznivega dejanja in osebne okoliščine obsojenca.
2. Sodišče pri izrekanju kazni zapora odšteje čas, ki ga je obsojenec predhodno preživel v priporu v skladu z odredbo Sodišča. Sodišče lahko odšteje tudi čas, za katerega je bila obsojencu odvzeta prostost kako drugače v zvezi z ravnanjem, ki je podlaga tega kaznivega dejanja.
3. Če je bila oseba obsojena za več kaznivih dejanj, Sodišče izreče kazen za vsako kaznivo dejanje in enotno kazen, ki določa skupno obdobje zapora. To obdobje ne sme biti krajše od najvišje posamezne izrečene kazni in ne daljše od 30 let ali pa je enotna kazen dosmrtni zapor v skladu s pododstavkom (b) prvega odstavka 77. člena.
79. člen
Skrbniški sklad
1. Skupščina držav pogodbenic s sklepom ustanovi skrbniški sklad v korist žrtev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti Sodišča in njihovih družin.
2. Sodišče lahko odredi, da se denar in drugo premoženje, ki ga zbere z denarnimi kaznimi ali odvzemom premoženja, z odredbo Sodišča prenese na skrbniški sklad.
3. Skupščina držav pogodbenic določi merila za upravljanje skrbniškega sklada.
80. člen
Neposeganje v izrekanje kazni in notranje pravo držav
Nobena določba v tem delu statuta ne vpliva na izrekanje kazni, predpisanih po notranjem pravu držav, ali na uporabo njihovih zakonov, ki ne predvidevajo kazni, predpisane v tem delu.
8. DEL
PRITOŽBA IN REVIZIJA
81. člen
Pritožba zoper oprostilno ali obsodilno sodbo ali zoper kazen
1. Zoper sodbo po 74. členu je dopustna pritožba v skladu s Pravili o postopku in dokazih:
(a) Tožilec se lahko pritoži iz teh razlogov:
(i) kršitev določb o postopku,
(ii) zmotna ugotovitev dejstev ali
(iii) kršitev uporabnega prava.
(b) Obsojenec ali tožilec v njegovem imenu se lahko pritoži iz teh razlogov:
(i) kršitev določb o postopku,
(ii) zmotna ugotovitev dejstev,
(iii) kršitev uporabnega prava ali
(iv) iz drugega razloga, ki vpliva na poštenost ali pravilnost postopka ali odločitve.
2. (a) Tožilec ali obsojenec se lahko v skladu s Pravili o postopku in dokazih pritoži zoper kazen zaradi nesorazmerja med kaznivim dejanjem in kaznijo.
(b) Če v zvezi s pritožbo zoper kazen Sodišče meni, da obstajajo razlogi, zaradi katerih bi se obsodba lahko v celoti ali delno razveljavila, lahko pozove tožilca in obsojenca, da predložita razloge po pododstavku (a) ali (b) prvega odstavka 81. člena, in lahko odloči o obsodbi v skladu s 83. členom.
(c) Enak postopek se uporablja, če Sodišče v zvezi s pritožbo samo zoper obsodbo meni, da obstajajo razlogi za znižanje kazni po pododstavku (a) drugega odstavka.
3. (a) Razen če obravnavni senat ne odredi drugače, obsojenec do konca pritožbenega postopka ostane v priporu;
(b) Če je čas, ki ga obsojenec preživi v priporu, daljši od izrečene kazni zapora, je izpuščen, če pa se pritoži tudi tožilec, lahko za izpustitev osebe na prostost veljajo pogoji iz pododstavka (c):
(c) Pri oprostilni sodbi se obtoženec izpusti takoj ob upoštevanju:
(i) v izjemnih okoliščinah in med drugim ob upoštevanju dejanske nevarnosti pobega, teže kaznivega dejanja, za katero je obdolžen, in verjetnosti uspeha pritožbe, lahko obravnavni senat na tožilčevo zahtevo zadrži osebo v priporu do konca pritožbenega postopka;
(ii) na odločbo obravnavnega senata po pododstavku (c) (i) je možna pritožba v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
4. Ob upoštevanju določb pododstavkov (a) in (b) tretjega odstavka se izvršitev sodbe ali kazni zadrži za obdobje, dovoljeno za pritožbo, dokler traja pritožbeni postopek.
82. člen
Pritožba zoper druge odločitve
1. Stranki se lahko v skladu s Pravilih o postopku in dokazih pritožita zoper:
(a) odločitev o pristojnosti ali dopustnosti,
(b) odločitev, ki dovoljuje ali zavrača izpustitev osebe, proti kateri poteka preiskava ali pregon,
(c) odločitev predobravnavnega senata, da deluje na svojo lastno pobudo po tretjem odstavku 56. člena,
(d) odločitev, ki vključuje vprašanje, ki bi bistveno vplivalo na pravično in hitro vodenje postopka ali na izid sojenja, in bi, če bi ga pritožbeni senat takoj rešil, po mnenju predobravnavnega ali obravnavnega senata lahko bistveno pospešila postopek.
2. Določena država ali tožilec se lahko na odločitev predobravnavnega senata po pododstavku (d) tretjega odstavka 57. člena pritožita z dovoljenjem predobravnavnega senata. Pritožba se obravnava po hitrem postopku.
3. Pritožba sama po sebi nima odložilnega učinka, razen če to na zahtevo odredi pritožbeni senat v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
4. Pravni zastopnik žrtev, obsojenec ali dobroverni lastnik premoženja, ki ga prizadene odredba po 73. členu, se lahko pritoži zoper odredbo o povrnitvi škode, kot je predvideno v Pravilih o postopku in dokazih.
83. člen
Pritožbeni postopek
1. Za postopek po 81. členu in po tem členu ima pritožbeni senat vsa pooblastila obravnavnega senata.
2. Če pritožbeni senat ugotovi, da je bil postopek, zoper katerega je bila vložena pritožba, nepravičen, tako da je vplival na pravilnost sodbe ali kazni, ali da je na sodbo ali kazen, zoper katero je bila vložena pritožba, bistveno vplivala zmotna ugotovitev dejstev ali kršitev uporabnega prava ali kršitev določb o postopku, lahko:
(a) razveljavi ali spremeni sodbo ali kazen ali
(b) odredi novo sojenje pred drugim obravnavnim senatom.
Za te namene lahko pritožbeni senat vrne dejansko vprašanje v obravnavo prvotnemu obravnavnemu senatu, da ga ta prouči in mu o tem ustrezno poroča, ali pa lahko sam pridobi dokaze, da prouči to vprašanje. Če se zoper sodbo ali kazen pritoži le obsojenec ali tožilec v njegovem imenu, se ta ne more spremeniti v njegovo škodo.
3. Če v pritožbenem postopku zoper kazen pritožbeni senat ugotovi, da je kazen nesorazmerna s kaznivim dejanjem, lahko kazen spremeni v skladu s 7. delom.
4. Pritožbeni senat sprejme sodbo z večino sodnikov in jo izreče na javnem zasedanju. Sodba mora biti obrazložena. Če sodba pritožbenega senata ni sprejeta soglasno, vsebuje mnenje večine in manjšine sodnikov, sodnik pa lahko o pravnem vprašanju da ločeno pritrdilno ali ločeno odklonilno mnenje.
5. Pritožbeni senat lahko izreče sodbo v odsotnosti osebe, ki je oproščena ali obsojena.
84. člen
Revizija obsodbe ali kazni
1. Obsojenec ali po njegovi smrti zakonci, otroci, starši ali oseba, ki je bila živa v času obtoženčeve smrti in je od njega dobila izrecna pisna navodila, da vloži tak zahtevek, ali tožilec v imenu obsojenca lahko vloži pri pritožbenem senatu zahtevo za revizijo pravnomočne obsodilne sodbe ali kazni, zato ker:
(a) je bil odkrit nov dokaz, ki
(i) ni bil na voljo med sojenjem in tega ne gre v celoti ali delno pripisati stranki, ki vlaga zahtevo, in
(ii) je dovolj pomemben, da bi, če bi bil upoštevan na sojenju, po vsej verjetnosti povzročil drugačno sodbo.
(b) je bilo pozneje ugotovljeno, da je bil odločilni dokaz, ki je bil upoštevan na sojenju in od katerega je odvisna obsodba, lažen, ponarejen ali predrugačen;
(c) je en ali več sodnikov, ki so sodelovali pri obsodbi ali pri potrditvi obtožnice, v tem primeru zelo neprimerno ali nevestno ravnal ali hudo kršil svoje dolžnosti do take mere, da se ta sodnik ali sodniki upravičeno odstavijo s funkcije po 46. členu.
2. Pritožbeni senat zavrne zahtevo, če jo šteje za neutemeljeno. Če ugotovi, da je zahteva vsebinsko utemeljena, lahko, če je ustrezno:
(a) ponovno skliče prvotni obravnavni senat,
(b) sestavi nov obravnavni senat ali
(c) obdrži zadevo v svoji pristojnosti
z namenom, da po zaslišanju strank na način, določen v Pravilih o postopku in dokazih, odloči, ali bi bilo treba sodbo revidirati.
85. člen
Nadomestilo škode osebi, ki ji je bila odvzeta prostost ali je bila obsojena
1. Oseba, ki je bila žrtev nezakonitega prijetja ali pridržanja, ima izvršljivo pravico do nadomestila.
2. Če je bila oseba s pravnomočno sodbo obsojena za kaznivo dejanje in je bila obsodba pozneje spremenjena zaradi novega ali novo odkritega dejstva, ki prepričljivo kaže na sodno zmoto, se osebi, ki je utrpela kazen kot posledico take obsodbe, povrne škoda v skladu z zakonom, razen če se dokaže, da gre nerazkritje nepoznanega dejstva v celoti ali delno pripisati tej osebi.
3. V izjemnih okoliščinah, če Sodišče odkrije prepričljiva dejstva, ki kažejo na hudo in očitno sodno zmoto, lahko po lastni presoji osebi, ki so jo izpustili iz pripora na podlagi pravnomočne oprostilne sodbe ali prenehanja postopka iz tega razloga, dodeli nadomestilo v skladu z merili, predvidenimi v Pravilih o postopku in dokazih.
9. DEL
MEDNARODNO SODELOVANJE IN PRAVNA POMOČ
86. člen
Splošna obveznost sodelovanja
Države pogodbenice morajo v skladu z določbami tega statuta v polni meri sodelovati s Sodiščem pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj v pristojnosti Sodišča.
87. člen
Zahteve za sodelovanje: splošne določbe
1. (a) Sodišče je pooblaščeno zahtevati sodelovanje držav pogodbenic. Zahteve pošilja po diplomatski poti ali na drug ustrezen način, kot ga lahko določi vsaka država pogodbenica ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
Država pogodbenica pozneje spremeni način pošiljanja v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
(b) Če je ustrezno, se smejo ne glede na določbe pododstavka (a) zahteve poslati tudi prek Mednarodne organizacije kriminalistične policije ali kakšne druge ustrezne regionalne organizacije.
2. Zahteve za sodelovanje in vsi priloženi dokumenti morajo biti v uradnem jeziku zaprošene države ali v enem od delovnih jezikov Sodišča ali pa jim mora biti priložen prevod v enega od teh jezikov v skladu z izbiro te države ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
Poznejše spremembe te izbire morajo biti v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
3. Zaprošena država ohrani zaupnost zahteve za sodelovanje in vseh zahtevi priloženih dokumentov, razen v obsegu, v katerem je razkritje nujno potrebno za nujno izpolnitev zahteve.
4. V zvezi z zahtevo za pomoč, predloženo po 9. delu, sme Sodišče sprejeti ukrepe, vključno z ukrepi varovanja informacij, kot so potrebni za zagotovitev varnosti ali dobrega telesnega ali duševnega počutja žrtev, morebitnih prič in njihovih družin. Sodišče lahko zahteva, da se vsaka informacija, ki je dana na voljo v skladu s tem delom, predloži in obravnava na način, ki zavaruje varnost in dobro telesno ali duševno počutje žrtev, morebitnih prič in njihovih družin.
5. (a) Sodišče sme povabiti državo, ki ni pogodbenica tega statuta, da zagotovi pomoč iz tega dela na podlagi dogovora ad hoc, sporazuma s to državo ali na drugi ustrezni podlagi.
(b) Če država, ki ni pogodbenica tega statuta in sklene dogovor ad hoc ali sporazum s Sodiščem, pa ne sodeluje v skladu z zahtevami iz takega dogovora ali sporazuma, sme Sodišče o tem obvestiti Skupščino držav pogodbenic ali Varnostni svet, če je ta predložil zadevo Sodišču.
6. Sodišče sme za informacije ali dokumente prositi katero koli medvladno organizacijo. Sodišče lahko prosi tudi za druge oblike sodelovanja in pomoči, o katerih se dogovori s tako organizacijo in ki so v skladu z njeno pristojnostjo ali nalogami in pooblastili.
7. Če država pogodbenica v nasprotju z določbami tega statuta ne ravna v skladu z zahtevo Sodišča za sodelovanje ter s tem prepreči Sodišču opravljanje njegovih nalog in pooblastil po tem statutu, sme Sodišče to ugotoviti in zadevo predložiti Skupščini držav pogodbenic ali Varnostnemu svetu, če je ta predložil zadevo Sodišču.
88. člen
Zagotovitev postopkov v notranjem pravu
Države pogodbenice zagotovijo, da so v njihovem notranjem pravu na voljo postopki za vse oblike sodelovanja, navedene v tem delu.
89. člen
Predaja oseb Sodišču
1. Sodišče lahko pošlje zahtevo za prijetje in predajo osebe skupaj s priloženim gradivom iz 91. člena vsaki državi, na ozemlju katere je ta oseba, in državo zaprosi za sodelovanje pri prijetju in predaji take osebe. Države pogodbenice ravnajo skladno z zahtevami za prijetje in predajo skladno z določbami tega dela in postopkom po svojem notranjem pravu.
2. Če se oseba, za katero se zahteva predaja, pritoži na domačem sodišču na podlagi načela ne bis in idem, kot je določeno v 20. členu, se zaprošena država takoj posvetuje s Sodiščem, da ugotovi, ali je bila sprejeta ustrezna odločitev o dopustnosti. Če je zadeva dopustna, zaprošena država nadaljuje z izpolnitvijo zahteve. Če odločanje o dopustnosti še ni končano, lahko zaprošena država zadrži izpolnitev zahteve za predajo osebe, dokler Sodišče ne odloči o dopustnosti.
3. (a) Država pogodbenica v skladu s svojim notranjim procesnim pravom dovoli prevoz osebe, ki jo predaja Sodišču druga država, čez svoje ozemlje, razen kadar bi tranzit skozi to državo oviral ali zavlačeval predajo.
(b) Zahteva Sodišča za tranzit se predloži v skladu s 87. členom. Zahteva vsebuje:
(i) opis osebe, ki se prevaža,
(ii) kratko navedbo dejstev zadeve in njihovo pravno označitev in
(iii) nalog za prijetje in predajo.
(c) Oseba, ki se prevaža, mora biti med tranzitom pod nadzorom.
(d) Dovoljenje ni potrebno, če se uporablja prevoz z letalom in pristanek na ozemlju države tranzita ni predviden.
(e) Ob nepredvidenem pristanku na ozemlju države tranzita lahko ta država od Sodišča zaprosi za zahtevo za tranzit iz pododstavka (b). Država tranzita pridrži osebo, ki se prevaža, dokler ne prejme zahteve za tranzit in se tranzit ne izvede pod pogojem, da pridržanje za te namene ne sme trajati več kot 96 ur po nepredvidenem pristanku, razen če zahteve ne prejme v tem času.
4. Če v zaprošeni državi proti iskani osebi poteka postopek ali ta oseba prestaja kazen za drugo kaznivo dejanje, kot je tisto, za katero Sodišče zahteva predajo, se zaprošena država po odločitvi, da ugodi zahtevi, posvetuje s Sodiščem.
90. člen
Hkratne zahteve
1. Država pogodbenica, ki prejme zahtevo Sodišča za predajo osebe po 89. členu in če prejme tudi zahtevo druge države za izročitev iste osebe za isto ravnanje, ki je podlaga kaznivega dejanja, za katero Sodišče zahteva predajo osebe, o tem uradno obvesti Sodišče in državo prosilko.
2. Kadar je država prosilka država pogodbenica, da zaprošena država prednost zahtevi Sodišča, če:
(a) je Sodišče v skladu z 18. in 19. členom odločilo, da je zadeva, v zvezi s katero se zahteva predaja, dopustna, ta odločitev pa upošteva preiskavo ali pregon, ki ga je opravila država prosilka v zvezi s svojo zahtevo za izročitev, ali
(b) Sodišče odloči, kot je opisano v pododstavku (a), na podlagi uradnega obvestila zaprošene države po prvem odstavku.
3. Kadar Sodišče ni odločilo po pododstavku (a) drugega odstavka, lahko zaprošena država po lastni presoji, dokler Sodišče ne odloči po pododstavku (b) drugega odstavka, nadaljuje z obravnavo zahteve države prosilke za izročitev, vendar osebe ne sme izročiti, dokler Sodišče ne odloči, da zadeva ni dopustna. Sodišče odloča po hitrem postopku.
4. Če država prosilka ni pogodbenica tega statuta, da zaprošena država, če izročitev osebe državi prosilki ni njena mednarodna obveznost, prednost zahtevi Sodišča za predajo, če je Sodišče odločilo, da je zadeva dopustna.
5. Če za zadevo iz četrtega odstavka Sodišče ni odločilo, da je dopustna, lahko zaprošena država po lastni presoji nadaljuje z obravnavo zahteve za izročitev, ki jo je predložila država prosilka.
6. Kadar se uporablja četrti odstavek, zaprošena država pa ima obstoječo mednarodno obveznost, da izroči osebo državi prosilki, ki ni pogodbenica tega statuta, zaprošena država odloči, ali bo predala osebo Sodišču ali jo izročila državi prosilki. Pri odločanju zaprošena država upošteva vse za zadevo pomembne dejavnike, med njimi:
(a) datume posameznih zahtev,
(b) interese države prosilke, med drugim, če je pomembno, tudi to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju ter katero državljanstvo imajo žrtve in oseba za katero se zahteva izročitev oziroma predaja, in
(c) možnostjo poznejše predaje med Sodiščem in državo prosilko.
7. Kadar država pogodbenica, ki prejme zahtevo Sodišča za predajo osebe, prejme tudi zahtevo katere koli države za izročitev iste osebe zaradi ravnanja, ki ni kaznivo dejanje, za katero Sodišče zahteva predajo osebe:
(a) zaprošena država da prednost zahtevi Sodišča, če nima obstoječe mednarodne obveznosti, da izroči osebo državi prosilki,
(b) če ima zaprošena država obstoječo mednarodno obveznost, da izroči osebo državi prosilki, odloči, ali bo predala osebo Sodišču ali jo izročila državi prosilki. Pri tem upošteva vse za zadevo pomembne dejavnike, med drugim tiste, ki so določeni v šestem odstavku, še posebej pa upošteva naravo in težo obravnavanega ravnanja.
8. Kadar je na podlagi uradnega obvestila po tem členu Sodišče odločilo, da je zadeva nedopustna, pozneje pa se zavrne tudi izročitev državi prosilki, zaprošena država o tej odločitvi uradno obvesti Sodišče.
91. člen
Vsebina zahteve za prijetje in predajo
1. Zahteva za prijetje in predajo je pisna. V nujnih primerih se lahko zahteva pošlje s kakršnim koli sredstvom, ki omogoča pisni zapis, pod pogojem, da se zahteva potrdi na način, določen v pododstavku (a) prvega odstavka 87. člena.
2. Kadar se zahtevata prijetje in predaja osebe, za katero je nalog za prijetje izdal predobravnavni senat po 58. členu, zahteva vsebuje ali ima priložene:
(a) podatke z opisom iskane osebe, ki zadoščajo za ugotovitev njene istovetnosti, in podatke o tem, kje ta oseba domnevno je,
(b) kopijo naloga za prijetje in
(c) take dokumente, izjave ali podatke, kot so potrebni za zadostitev postopkovnim zahtevam z a predajo v zaprošeni državi, pri čemer te zahteve ne smejo biti večje od zahtev, ki veljajo za izročitev po mednarodnih pogodbah ali dogovorih med zaprošeno državo in drugimi državami, in so, če je to mogoče, manjše, ob upoštevanju posebne narave Sodišča.
3. Kadar se zahteva prijetje ali predaja že obsojene osebe, zahteva vsebuje ali ima priložene:
(a) kopijo katerega koli naloga za prijetje te osebe,
(b) kopijo obsodilne sodbe,
(c) podatke, iz katerih je razvidno, da je oseba, za katero se zahteva predaja, tista, na katero se nanaša obsodilna sodba, in
(d) kopijo izreka kazni, če je bila oseba, za katero se zahteva predaja, že kaznovana, pri kazni zapora pa izjavo o dolžini že prestane kazni in dolžini preostale kazni.
4. Na zahtevo Sodišča se država pogodbenica posvetuje s Sodiščem na splošno ali glede posebnih vprašanj v zvezi s katerimi koli predpisi po njenem notranjem pravu, ki se lahko uporabljajo po pododstavku (c) drugega odstavka. Med posvetovanji država pogodbenica seznani Sodišče s posebnimi zahtevami svojega notranjega prava.
92. člen
Začasen odvzem prostosti
1. V nujnih primerih lahko Sodišče zahteva začasen odvzem prostosti osebi, za katero se zahteva predaja, in sicer dokler niso predloženi zahteva za predajo in spremljevalni dokumenti k zahtevi, kot so določeni v 91. členu.
2. Zahteva za začasen odvzem prostosti se pošlje s kakršnim koli sredstvom, ki omogoča pisni zapis, in vsebuje:
(a) podatke z opisom iskane osebe, ki zadoščajo za ugotovitev njene istovetnosti, in podatke o tem, kje ta oseba domnevno je,
(b) kratko in jedrnato navedbo kaznivih dejanj, zaradi katerih se prijetje osebe zahteva, ter o dejstvih, ki domnevno sestavljajo kazniva dejanja, vključno z datumom in krajem kaznivega dejanja, če je to mogoče;
(c) izjavo, da obstaja nalog za odvzem prostosti ali obsodilna sodba za iskano osebo, za katero se zahteva predaja, in
(d) izjavo, da bo zahteva za predajo osebe sledila.
3. Oseba, ki ji je začasno odvzeta prostost, se lahko izpusti, če zaprošena država ni prejela zahteve za predajo in spremljevalnih dokumentov iz 91. člena v roku, določenem v Pravilih o postopku in dokazih. Vendar pa lahko oseba da soglasje za predajo pred potekom tega roka, če zakonodaja zaprošene države to dopušča. V takem primeru zaprošena država osebo preda Sodišču v najkrajšem možnem času.
4. Izpustitev iskane osebe v skladu s tretjim odstavkom ne preprečuje poznejšega prijetja in predaje te osebe, če se zahteva za predajo in spremljevalni dokumenti pošljejo pozneje.
93. člen
Druge oblike sodelovanja
1. V skladu z določbami tega dela in po postopkih notranjega prava države pogodbenice izpolnijo zahteve Sodišča za pomoč pri preiskavah in pregonih, in sicer:
(a) ugotovitev istovetnosti osebe in ugotovitev kraja, kjer so osebe ali predmeti,
(b) pridobivanje dokazov, vključno s pričevanjem pod prisego, in predložitev dokazov, vključno z izvedenskimi mnenji in poročili, ki jih potrebuje Sodišče;
(c) zaslišanje osebe, proti kateri teče preiskava ali pregon,
(d) vročitev dokumentov, vključno s sodnimi,
(e) omogočanje prostovoljnega prihoda oseb kot prič ali izvedencev na Sodišču,
(f) začasna premestitev oseb, kot je predvideno v sedmem odstavku,
(g) preiskovanje krajev ali prostorov, vključno z izkopom trupel in preiskovanjem grobišč,
(h) hišne ali osebne preiskave in zaseg predmetov,
(i) zagotovitev spisov in dokumentov, vključno z uradnimi,
(j) varstvo žrtev in prič ter zavarovanje dokazov,
(k) prepoznavanje, izsleditev in zamrznitev ali zaseg premoženjske koristi, premoženja in sredstev ter predmetov kaznivih dejanj zaradi morebitnega odvzema brez poseganja v pravice dobrovernih tretjih oseb,
(l) kakršna koli druga vrsta pomoči, ki ni prepovedana z zakonodajo zaprošene države, da se olajšata preiskava in pregon kaznivih dejanj v pristojnosti Sodišča.
2. Sodišče lahko zagotovi osebi, ki nastopi pred Sodiščem kot priča ali izvedenec, da je ne bo preganjalo, pridržalo ali ji drugače omejevalo osebne svobode za katero koli dejanje ali opustitev dejanja storjeno, pred odhodom te osebe iz zaprošene države.
3. Kadar je izvajanje določenega ukrepa pomoči, opisanega v zahtevi iz prvega odstavka, v zaprošeni državi prepovedano na podlagi obstoječega temeljnega pravnega načela, ki se splošno uporablja, se zaprošena država nemudoma posvetuje s Sodiščem, da poskusi rešiti zadevo. Med posvetovanjem je treba pretehtati, ali se lahko pomoč da na drug način ali pod določenimi pogoji. Če zadeve po posvetovanjih ni moč rešiti, Sodišče spremeni zahtevo, kot je potrebno.
4. V skladu z 72. členom lahko država pogodbenica v celoti ali deloma odkloni zahtevo za pomoč, samo če se ta nanaša na predložitev dokumentov ali razkritje dokazov, ki se nanašajo na njeno državno varnost.
5. Pred odklonitvijo zahteve za pomoč po pododstavku (l) prvega odstavka zaprošena država prouči, ali se pomoč lahko zagotovi pod določenimi pogoji ali če se pomoč lahko zagotovi pozneje ali na drug način, pod pogojem, da Sodišče ali tožilec, če sprejme pomoč pod določenimi pogoji, te pogoje tudi upošteva.
6. Če se zahteva za pomoč odkloni, zaprošena država pogodbenica nemudoma sporoči Sodišču ali tožilcu razloge za tako odklonitev.
7. (a) Sodišče lahko zahteva začasno premestitev osebe, ki je v priporu, da se ugotovi njena istovetnost ali da se pridobi pričanje ali druga pomoč. Oseba se lahko premesti, če sta izpolnjena dva pogoja:
(i) oseba, pravilno poučena, svobodno in zavestno soglaša s premestitvijo in
(ii) zaprošena država soglaša s premestitvijo pod pogoji, o katerih se lahko dogovorita država in Sodišče.
(b) Oseba, ki se premešča, ostane v priporu. Ko je namen premestitve dosežen, Sodišče brez odlašanja vrne osebo zaprošeni državi.
8. (a) Sodišče zagotovi zaupnost dokumentov in podatkov, razen za potrebe preiskave in postopkov, opisanih v zahtevi.
(b) Zaprošena država lahko po potrebi tožilcu zaupno pošlje dokumente ali informacije. V tem primeru jih lahko tožilec uporabi samo za pridobitev novih dokazov.
(c) Zaprošena država lahko na lastno pobudo ali na zahtevo tožilca kasneje pristane na razkritje takih dokumentov ali podatkov. Ti se lahko nato uporabijo kot dokazi na podlagi določb 5. in 6. dela tega Statuta in v skladu s Pravili o postopku in dokazih.
9. (a) (i) Če država pogodbenica od Sodišča in druge države v skladu z mednarodno obveznostjo prejme hkratne zahteve, ki ne pomenijo zahteve za predajo ali izročitev, si država pogodbenica ob posvetovanju s Sodiščem in drugo državo prizadeva izpolniti obe zahtevi po potrebi z odložitvijo ali z dodajanjem pogojev eni ali drugi zahtevi.
(ii) Če to ne uspe, se hkratni zahtevi rešita skladno z načeli, določenimi v 90. členu.
(b) Kadar pa se zahteva Sodišča nanaša na podatke, premoženje ali osebe, ki so po mednarodnem sporazumu pod nadzorom tretje države ali mednarodne organizacije, zaprošena država o tem obvesti Sodišče, to pa naslovi svojo zahtevo na tretjo državo ali mednarodno organizacijo.
10. (a) Sodišče lahko na zaprosilo sodeluje z državo pogodbenico in zagotovi pomoč, kadar ta vodi preiskavo ali sodi v zvezi z ravnanjem, ki je po statutu kaznivo dejanje v pristojnosti Sodišča ali je hudo kaznivo dejanje po notranjem pravu države prosilke.
(b) (i) Pomoč iz pododstavka (a) med drugim vključuje:
a. pošiljanje izjav, dokumentov ali drugih vrst dokazov, pridobljenih med preiskavo ali sojenjem, ki ga je izvedlo Sodišče, in
b. zaslišanje katere koli osebe, pridržane po odredbi Sodišča.
(ii) V primeru pomoči iz točke (i) a. pododstavka (b):
a. če so bili dokumenti ali druge vrste dokazov pridobljeni s pomočjo države, je za pošiljanje potrebno soglasje te države;
b. če je izjave, dokumente ali druge vrste dokazov zagotovila priča ali izvedenec, veljajo za tako pošiljanje določbe 68. člena.
(c) Sodišče lahko pod pogoji iz tega odstavka ugodi zaprosilu države, ki ni pogodbenica statuta za pomoč po tem odstavku.
94. člen
Odložitev izpolnitve zahteve zaradi tekoče preiskave ali pregona
1. Če bi takojšnja izpolnitev zahteve ovirala tekočo preiskavo ali pregon za zadevo, ki ni tista, na katero se nanaša zahteva, lahko zaprošena država odloži izpolnitev zahteve za časovno obdobje, za katero se dogovori s Sodiščem. Odložitev ne sme biti daljša, kot je potrebno za dokončanje ustrezne preiskave ali pregona v zaprošeni državi. Pred sprejetjem odločitve za odložitev naj zaprošena država prouči, ali se lahko pomoč pod določenimi pogoji zagotovi takoj.
2. Če se odločitev za odložitev sprejme v skladu s prvim odstavkom, lahko tožilec zaprosi za ukrepe za zavarovanje dokazov v skladu s pododstavkom (j) prvega odstavka 93. člena.
95. člen
Odložitev izpolnitve zahteve zaradi spodbijanja dopustnosti
Kadar Sodišče obravnava spodbijanje dopustnosti v skladu z 18. ali 19. členom, lahko zaprošena država odloži izpolnitev zahteve po tem delu do odločitve Sodišča, razen če Sodišče ni izrecno odredilo, da lahko tožilec nadaljuje z zbiranjem takih dokazov v skladu z 18. ali 19. členom.
96. člen
Vsebina zahteve za druge oblike
pomoči po 93. členu
1. Zahteva za druge oblike pomoči, navedene v 93. členu, je pisna. V nujnih primerih se lahko zahteva pošlje s kakršnim koli sredstvom, ki omogoča pisni zapis, pod pogojem, da se zahteva potrdi tako, kot je določeno v pododstavku (a) prvega odstavka 87. člena.
2. Zahteva vsebuje oziroma so ji priloženi:
(a) kratka in jedrnata izjava o namenu zahteve in iskani pomoči, vključno s pravno podlago in razlogi za zahtevo,
(b) čim podrobnejši podatki o tem, kje oseba je, ali o njeni istovetnosti ali o kraju, ki ga je treba najti ali ugotoviti, da bi zagotovili iskano pomoč,
(c) kratka in jedrnata izjava o bistvenih dejstvih, ki so podlaga za zahtevo,
(d) razlogi in podrobnosti v zvezi s postopkom ali pogoji, ki jih je treba upoštevati,
(e) take informacije, kot so morda potrebne po pravu zaprošene države za izpolnitev zahteve, in
(f) druge ustrezne informacije za zagotovitev iskane pomoči.
3. Na zahtevo Sodišča se država pogodbenica z njim posvetuje na splošno ali glede posebnih vprašanj v zvezi s katerimi koli zahtevami po njenem notranjem pravu, ki se utegnejo uporabljati po pododstavku (e) drugega odstavka. Med posvetovanji država pogodbenica seznani Sodišče s posebnimi zahtevami svojega notranjega prava.
4. Kadar je to ustrezno, se določbe tega člena uporabljajo tudi glede zaprosil Sodišču za pomoč.
97. člen
Posvetovanja
Kadar država pogodbenica prejme zahtevo po tem delu, v zvezi z njo pa odkrije težave, ki utegnejo ovirati ali preprečiti izpolnitev zahteve, se ta država brez odlašanja posvetuje s Sodiščem, da bi rešila zadevo. Take težave so med drugim:
(a) nezadostni podatki za izpolnitev zahteve,
(b) pri zahtevi za predajo dejstvo, da kljub največjim prizadevanjem ni moč ugotoviti, kje je oseba, za katero se zahteva predaja, ali pa je opravljena preiskava pokazala, da oseba v zaprošeni državi zagotovo ni tista, ki je imenovana v nalogu, ali
(c) dejstvo, da bi izpolnitev zahteve v tej obliki zahtevala od zaprošene države kršitev pred tem obstoječe pogodbene obveznosti do druge države.
98. člen
Sodelovanje pri odreku imuniteti
in soglasju za predajo
1. Sodišče ne sme nadaljevati z zahtevo za predajo ali zahtevo za pomoč, ki bi od zaprošene države zahtevala, da ravna neskladno s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu glede imunitete države ali diplomatske imunitete osebe ali premoženja tretje države, razen če lahko Sodišče najprej zagotovi sodelovanje te tretje države za odrek imuniteti.
2. Sodišče ne sme vztrajati pri zahtevi za predajo, ki bi od zaprošene države zahtevala, da ravna neskladno s svojimi obveznostmi po mednarodnih sporazumih, po katerih je potrebno soglasje države pošiljateljice za predajo osebe iz te države Sodišču, razen če lahko Sodišče najprej zagotovi sodelovanje države pošiljateljice pri soglasju za predajo.
99. člen
Izpolnitev zahtev po 93. in 96. členu
1. Zahteve za pomoč se izpolnijo v skladu z ustreznim postopkom po pravu zaprošene države, in če po tem pravu to ni prepovedano, na način, ki je v zahtevi določen, vključno z upoštevanjem v zahtevi navedenih postopkov, ali z dovoljenjem osebam, ki so v zahtevi navedene, da so navzoče in sodelujejo v postopku izvrševanja.
2. Pri nujni zahtevi se na zahtevo Sodišča dokumenti ali dokazi, pridobljeni v odgovor, pošljejo takoj.
3. Odgovori zaprošene države se pošljejo v izvirnem jeziku in obliki.
4. Ne glede na druge člene v tem delu sme tožilec izpolniti zahtevo neposredno na ozemlju neke države, če je to potrebno za uspešno izpolnitev zahteve in če je to možno izvesti brez prisilnih ukrepov, predvsem z razgovorom z osebo in pridobitvijo dokazov od nje na prostovoljni podlagi, in to tudi brez navzočnosti organov oblasti zaprošene države pogodbenice, če je to bistveno za izpolnitev zahteve, sme pa opraviti tudi ogled javnega kraja ali drugega javnega prostora, ne da bi ga spreminjal, in sicer lahko tako ravna:
(a) če je zaprošena država pogodbenica država, na ozemlju katere je bilo domnevno storjeno kaznivo dejanje in je bila ugotovljena dopustnost po 18. ali 19. členu, lahko tožilec neposredno izpolni tako zahtevo po vseh možnih posvetovanjih z zaprošeno državo pogodbenico;
(b) v drugih primerih lahko tožilec izpolni tako zahtevo po posvetovanjih z zaprošeno državo pogodbenico in ob upoštevanju vseh razumnih pogojev ali pomislekov, ki jih ima ta država pogodbenica. Če država pogodbenica ugotovi težave pri izpolnitvi zahteve po tem pododstavku, se brez odlašanja posvetuje s Sodiščem, da reši zadevo.
5. Določbe, ki dovoljujejo osebi, ki jo Sodišče zasliši ali preiskuje v skladu z 72. členom, da se sklicuje na omejitve, namenjene preprečitvi razkritja zaupnih podatkov v zvezi z obrambo ali varnostjo države, se uporabljajo tudi za izpolnjevanje zahtev za pomoč po tem členu.
100. člen
Stroški
1. Običajne stroške za izpolnitev zahtev na ozemlju zaprošene države krije ta država, razen naslednjih, ki jih krije Sodišče:
(a) stroški, povezani s potovanjem in varnostjo prič in izvedencev ali s premestitvijo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost po 93. členu,
(b) stroški prevajanja, tolmačenja in prepisovanja,
(c) potni stroški in dnevnice sodnikov, tožilca, namestnikov tožilca, tajnika sodišča, namestnika tajnika sodišča in osebja katerega koli organa Sodišča,
(d) stroški izvedenskih mnenj ali poročil, ki jih zahteva Sodišče,
(e) stroški, povezani s prevozom osebe, ki jo Sodišču predaja država pridržanja,
(f) po posvetovanjih tudi izredni stroški, ki bi lahko nastali zaradi izpolnjevanja zahteve.
2. Določbe prvega odstavka se lahko ustrezno uporabljajo za zaprosila držav pogodbenic Sodišču. V tem primeru Sodišče krije običajne stroške izpolnitve.
101. člen
Pravilo specialnosti
1. Proti osebi, predani Sodišču v skladu s tem statutom, se ne sme uvesti postopek, oseba se ne sme kaznovati ali pripreti zaradi ravnanja pred predajo, razen za ravnanje, ki je podlaga kaznivih dejanj, zaradi katerih je bila ta oseba predana.
2. Sodišče lahko zahteva od države, ki mu je osebo predala, da se odreče zahtevam iz prvega odstavka, in po potrebi Sodišče zagotovi dodatne podatke v skladu z 91. členom. Države pogodbenice so pristojne, da se v korist Sodišča odrečejo svojim zahtevam in bi si morale za to prizadevati.
102. člen
Uporaba izrazov
V tem statutu:
(a) "predaja" pomeni, da država preda osebo po tem statutu Sodišču,
(b) "izročitev" pomeni, da ena država preda osebo drugi državi, kot je določeno v mednarodni pogodbi, konvenciji ali notranji zakonodaji.
10. DEL
IZVRŠEVANJE
103. člen
Vloga držav pri izvrševanju
kazni zapora
1. (a) Kazen zapora se prestaja v državi, ki jo določi Sodišče s seznama držav, ki so Sodišču izrazile svojo pripravljenost, da sprejmejo obsojence.
(b) Ko država izrazi svojo pripravljenost, da sprejme obsojence, lahko za to postavi pogoje, ki jih potrdi Sodišče in so v skladu s tem delom statuta.
(c) Država, ki je v posameznem primeru določena, takoj obvesti Sodišče, ali sprejme njegovo odločitev.
2. (a) Država izvrševanja uradno obvesti Sodišče o katerih koli okoliščinah, vključno z izpolnjevanjem vseh pogojev, dogovorjenih v skladu s prvim odstavkom, ki bi lahko pomembno vplivali na pogoje ali obseg kazni zapora. Sodišče je treba o vseh takih znanih ali predvidljivih okoliščinah uradno obvestiti vsaj 45 dni vnaprej. V tem času država izvrševanja ne ukrene ničesar, kar bi lahko vplivalo na njene obveznosti po 110. členu.
(b) Če se Sodišče ne more strinjati z okoliščinami, navedenimi v pododstavku (a), uradno obvesti državo izvrševanja in nadaljuje s postopkom v skladu s prvim odstavkom 104. člena.
3. Ob presojanju o določitvi v skladu s prvim odstavkom Sodišče upošteva:
(a) načelo, da bi morale biti države pogodbenice enako odgovorne za izvrševanje kazni zapora v skladu z načeli pravične porazdelitve, kot je to določeno v Pravilih o postopku in dokazih;
(b) uporabo splošno sprejetih mednarodnih pogodbenih standardov o ravnanju z zaporniki;
(c) stališča obsojenca in
(d) državljanstvo obsojenca;
(e) druge dejavnike, ki se nanašajo na okoliščine kaznivega dejanja ali na obsojenca ali učinkovito izvrševanje kazni, ki so primerni za določitev države izvrševanja.
4. Če po prvem odstavku ni določena nobena država, se kazen zapora prestaja v zaporu, ki ga da na voljo država gostiteljica v skladu s pogoji, določenimi v sporazumu o sedežu, navedenem v drugem odstavku 3. člena. V takem primeru Sodišče krije stroške, ki nastanejo pri izvrševanju kazni zapora.
104. člen
Sprememba določitve države izvrševanja
1. Sodišče lahko kadar koli odloči, da se obsojenec premesti v zapor druge države.
2. Obsojenec lahko kadar koli zaprosi Sodišče za premestitev iz države izvrševanja.
105. člen
Izvrševanje kazni
1. Ob upoštevanju pogojev, ki jih je država morda že določila v skladu s pododstavkom (b) prvega odstavka 103. člena, je kazen zapora zavezujoča za države pogodbenice, ki je nikakor ne smejo spreminjati.
2. Samo Sodišče ima pravico, da odloča o kakršni koli pritožbi ali zahtevi za revizijo. Država izvrševanja ne sme ovirati obsojenca pri vložitvi take vloge.
106. člen
Nadziranje izvrševanja kazni in pogojev kazni zapora
1. Sodišče nadzira izvrševanje kazni zapora, ki mora biti v skladu s splošno sprejetimi mednarodnimi pogodbenimi standardi o ravnanju z zaporniki.
2. Pogoje kazni zapora ureja pravo države izvrševanja in so v skladu s splošno sprejetimi mednarodnimi pogodbenimi standardi o ravnanju z zaporniki; ti pogoji nikakor ne smejo biti bolj ali manj ugodni kot tisti, ki so na voljo zapornikom, obsojenim za podobna kazniva dejanja v državi izvrševanja.
3. Komuniciranje med obsojencem in Sodiščem je neovirano in zaupno.
107. člen
Premestitev osebe po prestani kazni
1. Po prestani kazni je lahko oseba, ki ni državljanka države izvrševanja, v skladu s pravom te države premeščena v državo, ki jo mora sprejeti, ali v drugo državo, ki s tem soglaša, pri tem pa je treba upoštevati želje osebe, ki naj bo premeščena v to državo, razen če država izvrševanja tej osebi dovoli, da ostane na njenem ozemlju.
2. Če nobena država ne krije stroškov, ki nastanejo ob premestitvi osebe v drugo državo v skladu s prvim odstavkom, take stroške krije Sodišče.
3. Ob upoštevanju določb 108. člena lahko država izvrševanja v skladu s svojim notranjim pravom tudi izroči ali drugače preda osebo državi, ki je izročitev ali predajo osebe zahtevala za sojenje ali izvršitev sodbe.
108. člen
Omejitev pregona ali kaznovanja za druga kazniva dejanja
1. Obsojenci v varstvu države izvrševanja se ne smejo preganjati ali kaznovati ali izročiti tretji državi za kakršno koli ravnanje, storjeno pred njegovo premestitvijo v državo izvrševanja, razen če je tak pregon, kaznovanje ali izročitev odobrilo Sodišče na zahtevo države izvrševanja.
2. Sodišče odloča o zadevi po zaslišanju obsojenca.
3. Prvi odstavek se preneha uporabljati, če obsojenec prostovoljno ostane na ozemlju države izvrševanja več kot 30 dni, potem ko je v celoti prestal kazen, ki mu jo je naložilo Sodišče, ali če se vrne na ozemlje te države, potem ko ga je zapustil.
109. člen
Izvrševanje denarnih kazni in ukrepov odvzema
1. Države pogodbenice izvršijo denarne kazni ali odvzeme, ki jih v skladu s 7. delom odredi Sodišče, brez vpliva na pravice dobrovernih tretjih oseb ter v skladu s postopkom svojega notranjega prava.
2. Če država pogodbenica ne more izvršiti naloga za odvzem, sprejme ukrepe za povrnitev vrednosti premoženjske koristi, premoženja ali sredstev, za katere je Sodišče odredilo odvzem, ne da bi to vplivalo na pravice dobrovernih tretjih oseb.
3. Premoženje ali premoženjska korist od prodaje nepremičnin oziroma od prodaje drugega premoženja, ki ga pridobi država pogodbenica zaradi izvršitve sodbe Sodišča, se prenese na Sodišče.
110. člen
Odločanje Sodišča o omilitvi kazni
1. Država izvrševanja ne sme izpustiti zapornika pred iztekom kazni, ki jo je izreklo Sodišče.
2. Samo Sodišče ima pravico odločati o omilitvi kazni; o tem odloči po zaslišanju obsojenca.
3. Ko obsojenec prestane dve tretjini kazni ali 25 let pri kazni dosmrtnega zapora, Sodišče preveri kazen, da bi odločilo, ali naj se omili. Tako preverjanje pred tem ni mogoče.
4. Pri preverjanju po tretjem odstavku lahko Sodišče omili kazen, če ugotovi enega ali več naslednjih dejavnikov:
(a) zgodnjo in nenehno pripravljenost osebe, da sodeluje s Sodiščem pri njegovih preiskavah in pregonih;
(b) prostovoljno pomoč osebe pri omogočanju izvrševanja sodb in odredb Sodišča v drugih primerih, zlasti pa pomoč pri ugotavljanju, kje so sredstva, za katere veljajo odredbe o denarni kazni, odvzemu ali odškodnini, ki bi lahko bila uporabljena v korist žrtev, ali
(c) druge dejavnike, ki kažejo na jasno in pomembno spremembo okoliščin, zadostno, da upraviči omilitev kazni, kot je določeno v Pravilih o postopku in dokazih.
5. Če Sodišče pri prvem začetnem preverjanju po tretjem odstavku ugotovi, da omilitev kazni ni primerna, kasneje preverja omilitev kazni v takih presledkih in ob uporabi takih meril, kot so predvidena v Pravilih o postopku in dokazih.
111. člen
Pobeg
Če obsojenec pobegne iz zapora ter zbeži iz države izvrševanja, lahko ta država po posvetovanju s Sodiščem zahteva od države, v kateri je oseba, da jo preda v skladu z veljavnimi dvostranskimi ali mnogostranskimi dogovori, ali pa zaprosi Sodišče, da zahteva predajo osebe v skladu z 9. delom. Sodišče lahko odredi, da se oseba vrne državi, v kateri je prestajala kazen, ali pošlje drugi državi, ki jo določi Sodišče.
11. DEL
SKUPŠČINA DRŽAV POGODBENIC
112. člen
Skupščina držav pogodbenic
1. S tem je ustanovljena Skupščina držav pogodbenic tega statuta. Vsaka država pogodbenica ima v Skupščini enega predstavnika, ki ga lahko spremljajo namestniki in svetovalci. Druge države, ki so podpisale statut ali sklepno listino, so lahko opazovalke v Skupščini.
2. Skupščina:
(a) obravnava oziroma sprejme priporočila pripravljalne komisije,
(b) zagotovi predsedstvu, tožilcu in tajniku Sodišča upravljavski nadzor v zvezi z delovanjem Sodišča,
(c) obravnava poročila in dejavnosti urada, ustanovljenega v skladu s tretjim odstavkom, in v zvezi s tem ustrezno ukrepa,
(d) obravnava in odloča o proračunu Sodišča,
(e) odloči, ali se v skladu s 36. členom spremeni število sodnikov,
(f) v skladu s petim in sedmim odstavkom 87. člena prouči vsako vprašanje, ki se nanaša na nesodelovanje,
(g) opravlja vsako drugo nalogo v skladu s tem statutom ali Pravili o postopku in dokazih.
3. (a) Skupščina ima urad, ki ga sestavljajo predsednik, dva podpredsednika in 18 članov, ki jih izvoli Skupščina za tri leta.
(b) Urad je predstavniško telo in upošteva zlasti pravične geografske porazdelitve in ustrezne zastopanosti glavnih pravnih sistemov sveta.
(c) Urad se sestaja tako pogosto, kot je potrebno, vendar vsaj enkrat letno. Pomaga Skupščini pri opravljanju njenih dolžnosti.
4. Skupščina lahko po potrebi ustanovi pomožna telesa, vključno z neodvisnim nadzornim mehanizmom za pregled, oceno in preiskavo Sodišča, da bi povečala njegovo učinkovitost in gospodarnost.
5. Predsednik Sodišča, tožilec in tajnik sodišča ali njihovi predstavniki lahko po potrebi, sodelujejo na sestankih Skupščine in urada.
6. Skupščina se sestaja na sedežu Sodišča ali na sedežu Združenih narodov enkrat letno in ima posebna zasedanja, kadar okoliščine to zahtevajo. Če ni drugače določeno v tem statutu, skliče urad posebna zasedanja na lastno pobudo ali na zahtevo ene tretjine držav pogodbenic.
7. Vsaka država pogodbenica ima en glas. V Skupščini in uradu se stori vse, da se odloča s konsenzom. Če konsenza ni mogoče doseči in ni drugače določeno v Statutu:
(a) je treba odločitve o vsebinskih zadevah sprejemati z dvetretjinsko večino tistih, ki so navzoči in glasujejo, pod pogojem, da absolutna večina držav pogodbenic zadošča za sklepčnost pri glasovanju;
(b) se odločitve o zadevah postopka sprejemajo z navadno večino držav pogodbenic, ki so navzoče in glasujejo.
8. Država pogodbenica, ki je v zaostanku s plačilom svojih finančnih prispevkov za kritje stroškov Sodišča, v Skupščini in uradu nima pravice glasovanja, če je znesek njenih zaostalih dolgov enak ali presega znesek prispevkov, ki jih dolguje za prejšnji polni dve leti. Skupščina kljub temu lahko dovoli taki državi pogodbenici, da glasuje v Sskupščini in uradu, če je prepričana, da je do neplačila prišlo zaradi okoliščin, na katere država pogodbenica ne more vplivati.
9. Skupščina sprejme svoj poslovnik.
10. Uradni in delovni jeziki Skupščine so jeziki Generalne skupščine Združenih narodov.
12. DEL
FINANCIRANJE
113. člen
Finančni predpisi
Če ni drugače posebej določeno, vse finančne zadeve, ki se nanašajo na Sodišče in zasedanja Skupščine držav pogodbenic, vključno z njenim uradom in pomožnimi telesi, urejajo ta statut in finančni predpisi ter poslovnik, ki ga sprejme Skupščina držav pogodbenic.
114. člen
Plačevanje stroškov
Stroški Sodišča in Skupščine držav pogodbenic, vključno z njenim uradom in pomožnimi telesi, se plačujejo iz sredstev Sodišča.
115. člen
Sredstva Sodišča in Skupščine držav pogodbenic
Stroški Sodišča in Skupščine držav pogodbenic, vključno z njenim uradom in pomožnimi telesi, kot predvideva proračun, o katerem odloča Skupščina držav pogodbenic, se krijejo iz teh virov:
(a) odmerjenih prispevkov držav pogodbenic;
(b) sredstev, ki jih zagotovijo Združeni narodi s soglasjem Generalne skupščine, zlasti za stroške, nastale zaradi naznanitev Varnostnega sveta.
116. člen
Prostovoljni prispevki
Ne glede na 115. člen lahko Sodišče kot dodatna sredstva prejme in uporabi prostovoljne prispevke vlad, mednarodnih organizacij, posameznikov, podjetij in drugih subjektov v skladu z ustreznimi merili, ki jih sprejme Skupščina držav pogodbenic.
117. člen
Odmera prispevkov
Prispevki držav pogodbenic se odmerijo v skladu z dogovorjeno lestvico deležev financiranja, ki temelji na lestvici, ki so jo sprejeli Združeni narodi za svoj redni proračun, in je prilagojena po načelih, na katerih ta lestvica temelji.
118. člen
Letna revizija
Dokumentacijo, knjige in račune Sodišča, vključno z letnimi računovodskimi izkazi, letno revidira neodvisni revizor.
13. DEL
KONČNE DOLOČBE
119. člen
Reševanje sporov
1. Vsak spor glede sodnih nalog Sodišča se rešuje z odločitvijo Sodišča.
2. Kateri koli drug spor med dvema ali več državami pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo tega statuta, ki se ne reši s pogajanji v treh mesecih od njihovega začetka, se predloži Skupščini držav pogodbenic. Skupščina lahko sama poskuša rešiti spor ali da priporočila o nadaljnjih sredstvih za reševanje spora, vključno z napotitvijo na Meddržavno sodišče v skladu z njegovim statutom.
120. člen
Pridržki
K temu statutu niso dovoljeni nobeni pridržki.
121. člen
Spremembe
1. Vsaka država pogodbenica lahko po sedmih let od začetka veljavnosti tega statuta predlaga njegove spremembe. Besedilo katere koli predlagane spremembe se pošlje generalnemu sekretarju Združenih narodov, ki ga takoj razpošlje vsem državam pogodbenicam.
2. Najmanj tri mesece od dneva uradnega obvestila naslednja Skupščina držav pogodbenic z večino glasov tistih, ki so navzoči in glasujejo, odloči, ali bo predlog obravnavala. Skupščina lahko predlog obravnava sama ali skliče revizijsko konferenco, če zadeva to upravičuje.
3. Za sprejetje spremembe na zasedanju Skupščine držav pogodbenic ali na revizijski konferenci, na kateri ni mogoče doseči konsenza, je potrebna dvetretjinska večina držav pogodbenic.
4. Razen kot je določeno v petem odstavku, začne sprememba za vse države pogodbenice veljati eno leto po tem, ko je sedem osmin teh držav deponiralo listine o ratifikaciji ali sprejetju pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
5. Vsaka sprememba 5., 6., 7., in 8. člena tega statuta začne veljati za tiste države pogodbenice, ki so sprejele spremembo, eno leto po deponiranju listin o njihovi ratifikaciji ali sprejetju. Za državo pogodbenico, ki ni sprejela spremembe, Sodišče ne izvaja svoje jurisdikcije za kaznivo dejanje, ki ga zajema sprememba, če ga storijo državljani te države pogodbenice ali če je storjeno na njenem ozemlju.
6. Če je spremembo sprejelo sedem osmin držav pogodbenic v skladu s četrtim odstavkom, lahko država pogodbenica, ki ni sprejela spremembe, s takojšnjo veljavnostjo odpove statut ne glede na prvi odstavek 127. člena, vendar skladno z drugim odstavkom 127. člena, z obvestilom najpozneje eno leto po začetku veljavnosti take spremembe.
7. Generalni sekretar Združenih narodov razpošlje vsem državam pogodbenicam vsako spremembo, sprejeto na zasedanju Skupščine držav pogodbenic ali na revizijski konferenci.
122. člen
Spremembe institucionalnih določb
1. Spremembe določb Statuta, ki so izključno institucionalne, namreč 35. člen, osmi in deveti odstavek 36. člena, 37. in 38. člen, prva dva stavka prvega, drugi in četrti odstavek 39. člena, četrti do deveti odstavek 42. člena, drugi in tretji odstavek 43. člena in 44., 46., 47. in 49. člen, lahko kadar koli ne glede na prvi odstavek 121. člena predlaga katera koli država pogodbenica. Besedilo vsake predlagane spremembe se predloži generalnemu sekretarju Združenih narodov ali drugi osebi, ki jo določi Supščina držav pogodbenic, ta pa ga takoj razpošlje vsem državam pogodbenicam in drugim, ki sodelujejo v Skupščini.
2. Spremembe po tem členu, za katere ni mogoče doseči konsenza, sprejme Skupščina držav pogodbenic ali revizijska konferenca z dvetretjinsko večino držav pogodbenic. Take spremembe začnejo veljati za vse države pogodbenice šest mesecev po tem, ko jih je sprejela skupščina oziroma konferenca.
123. člen
Revizija statuta
1. Sedem let po začetku veljavnosti tega statuta skliče generalni sekretar Združenih narodov revizijsko konferenco za obravnavo sprememb tega statuta. Taka revizija lahko vključuje seznam kaznivih dejanj iz 5. člena. Na konferenci lahko sodelujejo tisti, ki sodelujejo v Skupščini držav pogodbenic, in to pod enakimi pogoji.
2. Kadar koli pozneje generalni sekretar Združenih narodov na zahtevo države pogodbenice in za namene, določene v prvem odstavku, skliče revizijsko konferenco, če se s tem strinja večina držav pogodbenic.
3. Določbe tretjega do sedmega odstavka 121. člena veljajo tudi pri sprejemanju in začetku veljavnosti katere koli spremembe Statuta, ki se obravnava na revizijski konferenci.
124. člen
Prehodna določba
Ne glede na prvi in drugi odstavek 12. člena lahko država, ko postane pogodbenica tega statuta, izjavi, da za obdobje sedmih let po začetku veljavnosti statuta za posamezno državo ne sprejme pristojnosti Sodišča glede kategorije kaznivih dejanj, navedenih v 8. členu, kadar se za kaznivo dejanje domneva, da so ga storili njeni državljani ali da je bilo storjeno na njenem ozemlju. Izjava po tem členu se lahko kadar koli umakne. Določbe tega člena se pregledajo na revizijski konferenci, sklicani v skladu s prvim odstavkom 123. člena.
125. člen
Podpis, ratifikacija, sprejetje, odobritev ali pristop
1. Statut je na voljo za podpis vsem državam 17. julija 1998 v Rimu na sedežu Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Potem bo na voljo za podpis v Rimu na Ministrstvu za zunanje zadeve Italije do 17. oktobra 1998. Po tem datumu Statut ostane na voljo za podpis do 31. decembra 2000 na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
2. Statut morajo države podpisnice ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
3. Statut je na voljo za pristop vsem državam. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
126. člen
Začetek veljavnosti
1. Statut začne veljati prvi dan meseca po šestdesetem dnevu od datuma deponiranja 60. listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
2. Za vsako državo, ki statut ratificira, sprejme, odobri ali k njemu pristopi po deponiranju 60. listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne statut veljati prvi dan meseca po šestdesetem dnevu po deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu te države.
127. člen
Odpoved
1. Država pogodbenica lahko ta statut odpove z notifikacijo generalnemu sekretarju Združenih narodov. Odpoved začne veljati eno leto po datumu prejema notifikacije, razen če ni v njej določen poznejši datum.
2. Država zaradi odpovedi ni oproščena finančnih obveznosti, ki izhajajo iz tega statuta, medtem ko je bila njegova pogodbenica, vključno z vsemi morebitnimi že nastalimi finančnimi obveznostmi. Njena odpoved ne vpliva na sodelovanje s Sodiščem v zvezi s kazenskimi preiskavami in postopki, za katere je imela država, ki je statut odpovedala, dolžnost, da sodeluje, in so se začeli pred dnevom, ko je začela veljati odpoved, niti na noben način ne sme vplivati na nadaljevanje obravnave katere koli zadeve, ki jo je Sodišče obravnavalo že pred dnem, ko je začela odpoved veljati.
128. člen
Verodostojna besedila
Izvirnik tega statuta, katerega angleško, arabsko, francosko, kitajsko, rusko in špansko besedilo je enako verodostojno, se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki pošlje vsem državam njegove overjene izvode.
DA BI TO POTRDILI, so podpisani, ki so jih njihove vlade za to pravilno pooblastile, podpisali ta statut.
SESTAVLJENO v Rimu 17. julija 1998.
3. člen
Republika Slovenija bo ob deponiranju listine o ratifikaciji Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča podala izjavo v zvezi z določbo prvega odstavka 87. člena statuta, da je v Republiki Sloveniji organ, na katerega se naslavljajo prošnje za sodelovanje, Ministrstvo za pravosodje.
4. člen
Za izvajanje statuta skrbijo Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za zunanje zadeve.
5. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 700-01/01-67/1
Ljubljana, dne 22. novembra 2001
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
| Zadnja sprememba: 04/03/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |