O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE (KONVENCIJA MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA ŠT. 149) (MKZIZN)
1. člen
Ratificira se Konvencija o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št.149), sprejeta 21. junija 1977 v Ženevi na 63. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenski jezik glasi:
Konvencija 149KONVENCIJA O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE
Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki
jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je sestala 1. junija 1977 na svojem triinšestdesetem zasedanju,
zavedajoč se življenjsko pomembne vloge izvajalcev zdravstvene nege, skupaj z drugimi delavci na področju zdravstva, pri varovanju in izboljšanju zdravja in blaginje prebivalstva in
zavedajoč se, da bi moral javni sektor kot delodajalec izvajalcev zdravstvene nege igrati dejavno vlogo pri izboljševanju pogojev zaposlovanja in delovnih razmer izvajalcev zdravstvene nege, in
upoštevajoč, da sedanje stanje izvajalcev zdravstvene nege v številnih državah, v katerih primanjkuje strokovno usposobljenega osebja in v katerih se obstoječe osebje ne uporablja vedno najbolj učinkovito, ovira razvoj učinkovitih zdravstvenih storitev, in
opominjajoč, da so izvajalci zdravstvene nege zaščiteni s številnimi mednarodnimi konvencijami dela in priporočili, ki opredeljujejo splošne standarde zaposlovanja in delovne razmere, kot so instrumenti o diskriminaciji, svobodi združevanja in pravici do kolektivnega dogovarjanja, prostovoljni spravi in arbitraži, delovnem času, plačanem letnem dopustu in plačanem študijskem dopustu, socialni varnosti in storitvah socialnega skrbstva, zaščiti materinstva in varovanju zdravja delavcev, in
upoštevajoč, da posebne okoliščine, v katerih se izvaja zdravstvena nega, izražajo potrebo, da bi se zgoraj navedeni splošni standardi dopolnili s posebnimi standardi za izvajalce zdravstvene nege, ki bi bili oblikovani tako, da bi jim omogočili status, ki bi ustrezal njihovi vlogi na področju zdravstva in bil zanje sprejemljiv, in
upoštevajoč, da so bili naslednji standardi oblikovani v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo in da se bo sodelovanje s to organizacijo nadaljevalo pri spodbujanju in zagotavljanju njihovega izvajanja, in
odločena, da sprejme nekatere predloge o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege, kar je šesta točka dnevnega reda zasedanja, ter
določujoč, da so ti predlogi v obliki mednarodne konvencije,
sprejema dne enaindvajsetega junija leta tisoč devetsto sedeminsedemdeset naslednjo konvencijo, ki se imenuje Konvencija o izvajalcih zdravstvene nege, 1977:
1. člen
1. V tej konvenciji zajema izraz »izvajalci zdravstvene nege« vse kategorije oseb, ki zagotavljajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege.
2. Ta konvencija velja za vse izvajalce zdravstvene nege ne glede na to, kje delajo.
3. Pristojni organ lahko po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo, uvede posebna pravila za izvajalce zdravstvene nege, ki izvajajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege prostovoljno. Ta pravila ne smejo odstopati od določb v točki a) drugega odstavka 2. člena, 3. člena, 4. člena in 7. člena te konvencije.
2. člen
1. Vsaka članica, ki ratificira to konvencijo, mora v okviru splošnega zdravstvenega programa, kjer taki programi so, in v obsegu razpoložljivih sredstev za celotno zdravstveno varstvo sprejeti in uporabljati, skladno z razmerami v državi, politiko storitev in imenovanih izvajalcev zdravstvene nege, da bi zagotovila obseg in kakovost zdravstvene nege, potrebne za doseganje najvišje možne ravni zdravja prebivalstva.
2. Sprejeti mora predvsem potrebne ukrepe, s katerimi izvajalcem zdravstvene nege zagotovi:
(a) ustrezno izobraževanje in usposabljanje glede na naloge, ki jih opravljajo, in
(b) pogoje zaposlovanja in delovne razmere, vključno z možnostmi napredovanja in primerno plačilo,
kar bo verjetno pritegnilo osebe v ta poklic in jih v njem tudi zadržalo.
3. Politika, omenjena v prvem odstavku tega člena, mora biti oblikovana po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo.
4. Ta politika mora biti usklajena s politikami, ki se nanašajo na druge vidike zdravstvenega varstva in druge delavce s področja zdravstva, po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.
3. člen
1. Osnovne zahteve glede izobraževanja in usposabljanja iz zdravstvene nege ter nadzora nad tovrstnim izobraževanjem in usposabljanjem so predpisane z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, ali jih predpiše pristojni organ ali pristojna strokovna telesa, ki jih za to pooblastijo ustrezni zakoni oziroma predpisi.
2. Izobraževanje in usposabljanje iz zdravstvene nege morata biti usklajeni z izobraževanjem in usposabljanjem drugih delavcev s področja zdravstva.
4. člen
Nacionalni zakoni oziroma predpisi morajo določati zahteve za izvajanje zdravstvene nege in omejiti to dejavnost na osebe, ki izpolnjujejo te zahteve.
5. člen
1. Sprejeti je treba ukrepe za spodbujanje sodelovanja izvajalcev zdravstvene nege pri načrtovanju zdravstvenih storitev in posvetovanj z njimi o odločitvah, ki jih zadevajo, skladno z razmerami v državi.
2. Določanje pogojev zaposlovanja in delovnih razmer naj poteka v obliki pogajanj med zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.
3. Reševanje sporov v zvezi z določanjem pogojev zaposlovanja mora potekati s pogajanji med stranmi ali z neodvisnimi in nepristranskimi sredstvi, kot so posredovanje, sprava in prostovoljna arbitraža, da se zagotovi zaupanje vseh vpletenih strani.
6. člen
Izvajalcem zdravstvene nege je treba omogočiti vsaj enake razmere, kot jih imajo drugi delavci v državi, na naslednjih področjih:
(a) delovni čas, vključno z ureditvijo in nadomestili za nadurno delo, delo izven rednega delovnega časa in delo v izmenah,
(b) tedenski počitek,
(c) plačani letni dopust,
(d) študijski dopust,
(e) porodniški dopust,
(f) odsotnost z dela zaradi bolezni,
(g) socialna varnost.
7. člen
Vsaka članica si mora prizadevati, če je potrebno, da izboljša obstoječe zakone in predpise o zdravju in varnosti pri delu z njihovo prilagoditvijo posebnostim dela v zdravstveni negi ter okolju, v katerem se ta izvaja.
8. člen
Določbe te konvencije se uresničujejo z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, razen če se uresničujejo drugače s kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti delodajalcev, arbitražnimi razsodbami, sodnimi odločbami ali kako drugače v skladu s prakso v državi.
9. člen
Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.
10. člen
1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.
2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.
3. Za tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu, ko je bila ratifikacija registrirana.
11. člen
1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let od dneva, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Taka odpoved začne učinkovati šele eno leto po dnevu, ko je bila registrirana.
2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za naslednje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.
12. člen
1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori na datum začetka veljavnosti te konvencije.
13. člen
Generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov, zaradi registracije v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.
14. člen
Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o uporabi te konvencije, kadar meni, da je to potrebno, in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje njene celotne ali delne spremembe.
15. člen
1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno,
(a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo posamezne članice, povzroči ipso iure takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 11. člena zgoraj, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;
(b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.
2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.
16. člen
Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.
3. člen
Za izvajanje pogodbe skrbita Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 101-01/01-13/1
Ljubljana, dne 25. oktobra 2001
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor
