O RATIFIKACIJI EVROPSKE KONVENCIJE O ZATIRANJU TERORIZMA (MEKZT)
1. člen
Ratificira se Evropska konvencija o zatiranju terorizma, sestavljena v Strasbourgu 27. januarja 1977.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in slovenskem prevodu glasi:
EVROPSKA KONVENCIJA O ZATIRANJU TERORIZMA
Države članice Sveta Evrope, podpisnice te konvencije,
menijo, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami,
se zavedajo naraščajoče zaskrbljenosti zaradi povečanja števila terorističnih dejanj,
želijo učinkovito ukrepati in zagotoviti, da se storilci takšnih dejanj ne bi izognili pregonu in kaznovanju,
so prepričane, da je ekstradicija še posebno učinkovit ukrep za dosego tega cilja,
so se dogovorile:
1. člen
Za namene ekstradicije med državami pogodbenicami se nobeno od naslednjih kaznivih dejanj ne šteje za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi:
a) kazniva dejanja po Konvenciji o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov, podpisani v Haagu 16. decembra 1970,
b) kazniva dejanja po Konvenciji o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva, podpisani v Montrealu 23. septembra 1971,
c) huda kazniva dejanja napada na življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo mednarodno varovanih oseb, vključno z diplomatskimi predstavniki,
d) kazniva dejanja ugrabitve, jemanja talcev ali protipravnega pridržanja,
e) kazniva dejanja uporabe bomb, granat, raket, avtomatskega orožja ali bomb v pismih ali paketih, če takšna uporaba ogroža ljudi,
f) poskus storitve katerega koli zgoraj navedenega kaznivega dejanja ali sostorilstvo z osebo, ki stori ali poskuša storiti tako kaznivo dejanje.
2. člen
l. Za namene ekstradicije med državami pogodbenicami se država pogodbenica lahko odloči, da ne šteje za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali za kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi, vsakega hudega kaznivega dejanja nasilja zoper življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo osebe, ki ni navedeno v l. členu.
2. Enako velja za hudo kaznivo dejanje zoper premoženje, ki ni navedeno v l. členu, če je tako dejanje povzročilo kolektivno nevarnost za ljudi.
3. Enako velja za poskus storitve katerega koli zgoraj navedenega kaznivega dejanja ali sostorilstvo z osebo, ki stori ali poskuša storiti tako kaznivo dejanje.
3. člen
Določbe vseh pogodb ali sporazumov o ekstradiciji, veljavnih med državami pogodbenicami, vključno z Evropsko konvencijo o ekstradiciji, so med državami pogodbenicami spremenjene, kolikor so neskladne s to konvencijo.
4. člen
Za namene te konvencije, in če v 1. ali 2. členu omenjeno kaznivo dejanje ni na seznamu kaznivih dejanj, za katera se lahko zahteva ekstradicija po kateri koli konvenciji ali pogodbi o ekstradiciji med državami pogodbenicami, se šteje, da je kot takšno vključeno v tej konvenciji.
5. člen
Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost ekstradicije, če ima zaprošena država utemeljene razloge, da meni, da je zahteva za ekstradicijo za kaznivo dejanje iz l. ali 2. člena dana zaradi pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rasne, verske ali narodne pripadnosti ali političnega prepričanja, ali če bi bil položaj te osebe lahko ogrožen zaradi katerega koli od teh razlogov.
6. člen
1. Vsaka država pogodbenica izvaja potrebne ukrepe, da uveljavi svojo sodno pristojnost za kazniva dejanja iz 1. člena, v primeru, ko je osumljenec na njenem državnem območju in ga ne izroči po prejemu zahteve za ekstradicijo od države pogodbenice, ki ima glede sodne pristojnosti enake predpise, kot obstajajo v zakonodaji zaprošene države.
2. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske pristojnosti, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.
7. člen
Država pogodbenica, na katere državnem območju je oseba, osumljena storitve kaznivega dejanja iz 1. člena, ki je prejela zahtevo za ekstradicijo po prvem odstavku 6. člena, preda zadevo, če ne izroči te osebe, brez izjeme in brez nepotrebne zamude svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona. Ti organi sprejmejo odločitev na enak način kot za vsa hujša kazniva dejanja po pravu te države.
8. člen
1. Države pogodbenice si dajejo kar največjo medsebojno pomoč v kazenskih zadevah v zvezi s postopki za kazniva dejanja iz 1. ali 2. člena. Glede medsebojne pomoči v kazenskih zadevah se za vse primere uporablja pravo zaprošene države. Vendar pa se ta pomoč ne sme zavrniti zgolj z utemeljitvijo, da gre za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali za kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi.
2. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost medsebojne pomoči, če ima zaprošena država utemeljene razloge, da meni, da je zahteva za medsebojno pomoč v zvezi s kaznivim dejanjem iz 1. ali 2. člena dana zaradi pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rasne, verske ali narodne pripadnosti ali političnega prepričanja, ali če bi bil položaj te osebe lahko ogrožen zaradi katerega koli od teh razlogov.
3. Določbe vseh mednarodnih pogodb in sporazumov o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah, ki jih uporabljajo države pogodbenice, vključno z Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, so med državami pogodbenicami spremenjene, kolikor so neskladne s to konvencijo.
9. člen
1. O izvajanju te konvencije je treba obveščati Evropski odbor za problematiko kriminalitete Sveta Evrope.
2. Ta odbor po potrebi pomaga pri mirnem reševanju težav, ki utegnejo nastati pri izvajanju te konvencije.
10. člen
1. Kakršen koli spor med državami pogodbenicami o razlagi ali uporabi te konvencije, ki ni razrešen v skladu z drugim odstavkom 9. člena, se na zahtevo ene od strank v sporu predloži arbitraži. Vsaka stranka imenuje razsodnika in ta dva imenujeta tretjega razsodnika. Če stranka v treh mesecih po zahtevi za arbitražo ne imenuje svojega razsodnika, ga na zahtevo druge stranke imenuje predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice. Če je slednji državljan ene od strank v sporu, to nalogo opravi podpredsednik sodišča, oziroma če je podpredsednik državljan ene od strank v sporu, najstarejši sodnik sodišča, ki ni državljan nobene od strank v sporu. Enak postopek se uporabi, če se razsodnika ne moreta odločiti o izboru tretjega razsodnika.
2. Arbitražno sodišče določi pravila svojega postopka. Odločitve sprejema z večino glasov. Njegova razsodba je dokončna.
11. člen
l. Konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
2. Konvencija začne veljati tri mesece po deponiranju tretje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
3. Za vsako državo podpisnico, ki konvencijo kasneje ratificira, sprejme ali odobri, začne konvencija veljati tri mesece deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
12. člen
1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi določi območje ali območja, za katera se uporablja ta konvencija.
2. Vsaka država lahko ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi ali kadar koli kasneje z izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope to konvencijo razširi na drugo območje ali območja, ki so navedena v izjavi in za katerih mednarodne odnose je odgovorna ali pooblaščena.
3. Vsako izjavo glede katerega koli območja, dano v skladu s prejšnjim odstavkom, je možno umakniti z uradnim obvestilom generalnemu sekretarju Sveta Evrope. Takšen umik učinkuje takoj ali na kasnejši datum, naveden v uradnem obvestilu.
13. člen
l. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi izjavi, da si pridržuje pravico odkloniti ekstradicijo v zvezi s kaznivimi dejanji iz 1. člena, za katera meni, da so politična kazniva dejanja, kazniva dejanja, povezana s političnim kaznivim dejanjem, ali kazniva dejanja, spodbujena s političnimi razlogi, pod pogojem, da med ocenjevanjem narave kaznivega dejanja prouči vso težo kaznivega dejanja, vključno:
a) da je povzročilo kolektivno nevarnost za življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo oseb ali
b) da je prizadelo osebe, ki ne poznajo ozadja motivov, ali
c) da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit in zahrbten način.
2. Vsaka država lahko z izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki začne veljati z dnevom prejema, v celoti ali delno umakne pridržek iz prejšnjega odstavka.
3. Država, ki je dala pridržek po prvem odstavku tega člena, ne more od kake druge države zahtevati uporabe 1. člena; vendar pa sme, če je njen pridržek delen ali pogojen, zahtevati uporabo tega člena v taki meri, kot ga sama uporablja.
14. člen
Vsaka država pogodbenica lahko konvencijo odpove s pisnim obvestilom generalnemu sekretarju Sveta Evrope. Taka odpoved začne veljati takoj ali pa na kasnejši datum, naveden v uradnem obvestilu.
15. člen
Konvencija preneha veljati za državo pogodbenico, ki izstopi iz članstva Sveta Evrope ali preneha biti njegova članica.
16. člen
Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta o:
a) vsakem podpisu;
b) vsakem deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi;
c) vsakem datumu začetka veljavnosti konvencije v skladu z njenim 11. členom;
d) vsaki izjavi ali uradnem obvestilu, prejetem v skladu z 12. členom;
e) vsakem pridržku, danem v skladu s prvim odstavkom 13. člena;
f) umiku vsakega pridržka v skladu z drugim odstavkom 13. člena;
g) vsakem uradnem obvestilu, prejetem v skladu s 14. členom, in o datumu začetka veljavnosti odpovedi;
h) vsakem prenehanju veljavnosti konvencije v skladu s 15. členom.
V potrditev tega so pravilno pooblaščeni podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Strasbourgu 27. januarja 1977 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta obe besedili enako veljavni, v enem izvodu, ki je shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi podpisnici.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe
Številka: 212-05/00-16/1
Ljubljana, dne 14. septembra 2000
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
