Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O PRIDOBIVANJU DOKAZOV V CIVILNIH
ALI GOSPODARSKIH ZADEVAH V TUJINI (MKPDCG)
1. člen
Ratificira se Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, sklenjena v Haagu 18. marca 1970.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
________________________________________________________________________________
KONVENCIJA O PRIDOBIVANJU
DOKAZOV V CIVILNIH ALI GOSPODARSKIH
ZADEVAH V TUJINI
(sklenjena 18. marca 1970)
Države podpisnice te konvencije so se
v želji, da bi olajšale pošiljanje in izvrševanje zaprosil ter pospešile poenotenje različnih postopkov, ki jih v ta namen uporabljajo,
v želji, da bi povečale učinkovitost medsebojnega pravnega sodelovanja v civilnih ali gospodarskih zadevah,
odločile, da bodo v ta namen sklenile konvencijo in so se dogovorile o naslednjih določbah:
I. POGLAVJE – ZAPROSILA
1.člen
V civilnih ali gospodarskih zadevah lahko sodni organ države pogodbenice v skladu z določbami svojega prava z zaprosilom zaprosi pristojni organ druge države pogodbenice, da zanjo pridobi dokaze ali opravi kakšno drugo dejanje sodnega postopka.
Zaprosilo se ne sme uporabiti za pridobivanje dokazov, ki niso namenjeni za uporabo v začetih ali predvidenih sodnih postopkih.
Izraz "drugo dejanje sodnega postopka" ne vključuje vročitve sodnih listin ali izdaje sodnih pozivov, s katerimi se izvršujejo ali izpopolnjujejo sodne odločbe ali nalogi, niti nalogov za začasne ali zaščitne ukrepe.
2. člen
Vsaka država pogodbenica imenuje osrednji organ, ki bo odgovoren za sprejemanje zaprosil, ki jih pošlje sodni organ druge države pogodbenice, in za pošiljanje teh zaprosil organu, pristojnemu za njihovo izvršitev. Osrednji organ deluje v skladu z njenim notranjim pravom.
Zaprosila se pošljejo osrednjemu organu države izvršitve, in to brez posredovanja drugih organov te države.
3. člen
V zaprosilu morajo biti navedeni:
a) organ, ki prosi za izvršitev, in zaprošeni organ, če ga prosilec pozna;
b) imena in naslovi strank v postopku in njihovih zastopnikov, če jih imajo;
c) vrsta postopka, za katerega se prosi dokazilo, z navedbo vseh potrebnih informacij v zvezi s tem;
d) dokazi, ki jih je treba pridobiti, ali druga dejanja sodnega postopka, ki jih je treba opraviti.
Kadar je to primerno, morajo biti v zaprosilu med drugim podrobneje navedeni:
e) imena in naslovi oseb, ki naj se zaslišijo;
f) vprašanja, ki naj se zastavijo zaslišanim osebam, ali dejstva, o katerih morajo biti te osebe zaslišane;
g) listine ali drugo nepremično ali osebno premoženje, ki naj se pregleda;
h) morebitna zahteva, da se dokaz da pod prisego ali izjavo, in poseben obrazec, ki naj se v ta namen uporabi;
i) poseben način ali postopek, ki ga je treba uporabiti po 9. členu.
Zaprosilo lahko navaja tudi informacije, ki so potrebne za uporabo 11. člena.
Ne sme se zahtevati overitev ali druga podobna formalnost.
4. člen
Zaprosilo mora biti v jeziku zaprošenega organa ali pa mu mora biti priložen prevod v tem jeziku.
Vendar pa mora vsaka država pogodbenica sprejeti zaprosilo v angleškem ali francoskem jeziku ali zaprosilo, ki mu je priložen prevod v enem od teh dveh jezikov, razen če je izrazila pridržek, ki ga dopušča 33. člen.
Država pogodbenica, v kateri je več uradnih jezikov in zaradi razlogov notranjega prava za svoje celotno ozemlje ne more sprejeti zaprosil v enem od teh jezikov, mora z izjavo določiti jezik, v katerem mora biti zaprosilo sestavljeno ali vanj prevedeno, da bi se na območjih njenega ozemlja, ki jih je navedla, lahko začelo izvrševati. V primeru neutemeljenega nespoštovanja te izjave stroške prevoda v zahtevani jezik krije država prosilka.
Država pogodbenica lahko z izjavo določi jezik ali jezike, ki niso navedeni v prejšnjih odstavkih in v katerih se zaprosilo lahko pošlje njenemu osrednjemu organu.
Vsak prevod, priložen zaprosilu, mora overiti bodisi diplomatski ali konzularni predstavnik ali zapriseženi prevajalec ali druga oseba, ki je v eni in drugi državi za to pooblaščena.
5. člen
Če osrednji organ meni, da zaprosilo ne ustreza določbam konvencije, o tem takoj obvesti organ države prosilke, ki mu je poslal zaprosilo, z navedbo ugovorov na zaprosilo.
6. člen
Če organ, ki mu je bilo zaprosilo poslano, ni pristojen za njegovo izvršitev, se zaprosilo nemudoma pošlje organu v isti državi, ki je v skladu z določbami njenega prava pristojen za izvršitev zaprosila.
7. člen
Organ prosilec je, če tako želi, obveščen o času in kraju izvršitve postopka, da bi se ga zainteresirane stranke in njihovi morebitni zastopniki lahko udeležili. To obvestilo se, kadar organ države prosilke to zahteva, pošlje neposredno udeležencem ali njihovim zastopnikom.
8. člen
Država pogodbenica lahko izjavi, da pri izvršitvi zaprosila lahko sodelujejo člani sodnega organa prosilca druge države pogodbenice. Zahteva se lahko predhodno dovoljenje pristojnega organa, ki ga imenuje država, ki je dala izjavo.
9. člen
Sodni organ, ki izvršuje zaprosilo, uporablja svoje notranje pravo glede potrebnih načinov in postopkov.
Na zahtevo organa prosilca pa lahko uporabi poseben način ali postopek, razen če je ta nezdružljiv z notranjim pravom države izvršitve ali če ga ni mogoče izvesti zaradi njene notranje sodne prakse in postopka ali zaradi praktičnih težav.
Zaprosilo je treba hitro izvršiti.
10. člen
Zaprošeni organ pri izvrševanju zaprosil uporablja primerna prisilna sredstva v primerih in enakem obsegu, kot to njegovo notranje pravo določa za izvrševanje odredb organov njegove lastne države ali zaprosil strank v notranjih postopkih.
11. člen
Pri izvrševanju zaprosila lahko prizadeta oseba odkloni predložitev dokazov, če je taka zavrnitev njen privilegij ali dolžnost:
a) po pravu države izvršitve,
b) po pravu države prosilke, pri čemer mora biti privilegij ali dolžnost navedena v zaprosilu ali pa jo je na zahtevo zaprošenega organa drugače potrdil organ prosilec.
Država pogodbenica lahko izjavi, da bo priznavala privilegije in dolžnosti v obsegu, navedenem v izjavi, tudi če so predvidene s pravom drugih držav, ne le države prosilke in zaprošene države.
12. člen
Izvrševanje zaprosila se lahko zavrne, samo če:
a) izvrševanje zaprosila v državi izvršitve ni v sodni pristojnosti ali
b) zaprošena država meni, da bi izvršitev škodovala njeni suverenosti ali varnosti.
Zaprosila ne sme zavrniti samo zato, ker trdi, da ima po svojem notranjem pravu izključno sodno pristojnost glede zadeve ali da njeno notranje pravo ne bi dovolilo sodnega postopka.
13. člen
Zaprošeni organ pošlje dokumente o izvrševanju zaprosila organu prosilcu po isti poti, kot je bilo poslano zaprosilo.
Kadar zaprosilo v celoti ali delno ni izvršeno, je treba organ prosilec po isti poti o tem nemudoma obvestiti in navesti razloge.
14. člen
Izvrševanje zaprosila ni razlog za povračila kakršnih koli pristojbin ali stroškov.
Zaprošena država pa ima pravico od države prosilke zahtevati povračilo honorarjev strokovnjakom in tolmačem in stroškov, nastalih z uporabo posebnega postopka, ki ga je zahtevala država prosilka v skladu z drugim odstavkom 9. člena.
Zaprošeni organ, katerega pravo zavezuje stranke, da same priskrbijo dokaze in ki sam ne more izvršiti zaprosila, lahko po pridobitvi soglasja organa prosilca imenuje v ta namen ustrezno osebo. Ko zaprošeni organ išče soglasje organa prosilca, navede približne stroške takega postopka. Če organ prosilec soglaša, mora povrniti vse nastale stroške; če pa organ prosilec ne soglaša, ni odgovoren za plačilo stroškov.
II. POGLAVJE – PRIDOBIVANJE DOKAZOV S STRANI
DIPLOMATSKIH ALI KONZULARNIH PREDSTAVNIKOV
IN KOMISARJEV
15. člen
Diplomatski ali konzularni predstavnik države pogodbenice lahko v civilnih ali gospodarskih zadevah na ozemlju druge države pogodbenice in na območju, na katerem opravlja svoje naloge, brez prisile pridobiva dokaze od državljanov države, ki jo predstavlja, za postopek, sprožen pred sodišči države, ki jo predstavlja.
Država pogodbenica lahko izjavi, da diplomatski ali konzularni predstavnik lahko pridobiva dokaze le na podlagi dovoljenja, ki ga na njegovo prošnjo ali prošnjo v njegovem imenu izda pristojni organ, ki ga imenuje država, ki daje izjavo.
16. člen
Diplomatski ali konzularni predstavnik države pogodbenice lahko poleg tega na ozemlju druge države pogodbenice in na območju, na katerem opravlja svoje naloge, brez prisile pridobiva dokaze od državljanov države, v kateri opravlja svoje naloge, ali druge države za postopek, sprožen pred sodišči države, ki jo predstavlja, če:
a) je pristojni organ, ki ga imenuje država, v kateri opravlja svoje naloge, to dovolil na splošno ali za posamezno zadevo, in
b) spoštuje pogoje, ki jih je pristojni organ določil v dovoljenju.
Država pogodbenica lahko izjavi, da pridobivanje dokazov po tem členu lahko poteka brez njenega predhodnega dovoljenja.
17. člen
V civilnih in gospodarskih zadevah lahko oseba, ki je v ta namen pravilno imenovana za komisarja, brez prisile pridobiva dokaze na ozemlju države pogodbenice za postopek, sprožen pred sodišči druge države pogodbenice, če:
a) je pristojni organ države, v kateri naj se izvrši zaprosilo, to dovolil na splošno ali za posamezno zadevo in
b) ta oseba spoštuje pogoje, ki jih je pristojni organ določil v dovoljenju.
Država pogodbenica lahko izjavi, da pridobivanje dokazov po tem členu lahko poteka brez njenega predhodnega dovoljenja.
18. člen
Država pogodbenica lahko izjavi, da diplomatski ali konzularni predstavnik, pooblaščen za pridobivanje dokazov v skladu s 15., 16. in 17. členom, lahko pristojni organ, ki ga imenuje ta država, zaprosi za ustrezno pomoč pri pridobivanju dokazov s prisilo. Izjava lahko vsebuje pogoje, ki jih država, ki daje izjavo, določi po svoji presoji.
Kadar pristojni organ ugodi prošnji, uporabi ustrezna sredstva prisile, ki so predpisana po njenem pravu za uporabo v notranjih postopkih.
19. člen
Ko pristojni organ daje dovoljenje, navedeno v 15., 16. in 17. členu, ali izda odredbo, s katero ugodi prošnji, predvideni v 18. členu, lahko določi pogoje, ki jih šteje za primerne, med drugim glede časa in kraja pridobivanja dokazov. Prav tako lahko zahteva, da se mu podatki o uri, datumu in kraju pravočasno sporočijo vnaprej; v tem primeru je pri pridobivanju dokazov lahko navzoč predstavnik omenjenega organa.
20. člen
Osebe, na katere se nanaša pridobivanje dokazov po tem poglavju, lahko imajo pravnega zastopnika.
21. člen
Kadar je diplomatski ali konzularni predstavnik ali komisar pooblaščen, da na podlagi 15., 16. in 17. člena pridobiva dokaze:
a) lahko pridobiva vse vrste dokazov, ki niso združljivi s pravom države, v kateri se dokazi pridobivajo, ali niso v nasprotju z dovoljenjem, izdanim na podlagi prejšnjih členov, in lahko pod enakimi pogoji sprejme na zapisnik izjavo pod prisego ali s potrdilom;
b) je poziv osebi, da se zglasi ali predloži dokaz, sestavljen v jeziku kraja, v katerem se pridobivajo dokazi, ali pa mu je priložen prevod v ta jezik, razen če je prejemnik poziva državljan države, v kateri postopek teče;
c) je v pozivu navedeno, da lahko ima oseba pravnega zastopnika, in če gre za državo, ki ni dala izjave, predvidene v 18. členu, da se ni dolžna zglasiti ali predložiti dokazov;
d) da se lahko dokazi pridobivajo na način, predviden po pravu za sodišče, pred katerim teče postopek, pod pogojem, da tak način ni prepovedan po pravu države, v kateri se pridobivajo dokazi;
e) se oseba, ki je pozvana predložiti dokaz, lahko sklicuje na privilegije in dolžnosti iz 11. člena, da to zavrne.
22. člen
Dejstvo, da se dokazi niso mogli pridobiti po postopku iz tega poglavja, ker je določena oseba zavrnila predložitev dokazov, ne preprečuje, da se za isto pridobivanje dokazov kasneje pošlje zaprosilo v skladu z določbami prvega poglavja.
III. POGLAVJE – SPLOŠNE DOLOČBE
23. člen
Država pogodbenica lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu izjavi, da ne bo izvrševala zaprosil, izdanih za postopek, znan v državah anglosaksonskega prava kot pred obravnavno odkrivanje dokumentov.
24. člen
Država pogodbenica lahko poleg osrednjega organa imenuje druge organe in določi obseg njihove pristojnosti. Vendar pa se lahko zaprosilo v vseh primerih pošlje osrednjemu organu.
Zvezne države lahko imenujejo več osrednjih organov.
25. člen
Država pogodbenica, v kateri velja več pravnih sistemov, lahko imenuje organe enega od teh sistemov, ki bodo izključno pristojni za izvrševanje zaprosil na podlagi te konvencije.
26. člen
Država pogodbenica, ki to mora storiti iz ustavnih razlogov, lahko državo prosilko pozove, da povrne stroške, nastale v zvezi z izvrševanjem zaprosila, in sicer za vročitev osebi, ki se je dolžna zglasiti in predložiti dokaz, in stroške navzočnosti take osebe ter stroške vsakega prepisa dokazov.
Kadar država zahteva povračilo stroškov po prejšnjem odstavku, lahko tudi vsaka druga država od nje zahteva povračilo podobnih pristojbin in stroškov.
27. člen
Določbe te konvencije ne preprečujejo, da bi država pogodbenica:
a) izjavila, naj se zaprosila njenim sodnim organom pošljejo po drugih poteh, kot so predvidene v 2. členu;
b) na podlagi notranjega prava ali prakse dovolila postopke, za katere se konvencija uporablja, pod manj omejevalnimi pogoji;
c) na podlagi notranjega prava ali prakse dovolila načine pridobivanja dokazov, ki so drugačni od predvidenih s to pogodbo.
28. člen
Ta konvencija ne preprečuje, da bi se dve ali več držav pogodbenic dogovorilo, da ne bodo upoštevale:
a) določb 2. člena glede načinov pošiljanja zaprosil;
b) določb 4. člena glede jezikov, ki se lahko uporabljajo;
c) določb 8. člena glede navzočnosti članov sodnega organa pri izvrševanju zaprosil;
d) določb 11. člena glede privilegijev in dolžnosti prič, da zavrnejo predložitev dokazov;
e) določb 13. člena glede načinov vračanja izvršenega zaprosila organu prosilcu;
f) določb 14. člena glede pristojbin in stroškov;
g) določb II. poglavja.
29. člen
Med državami pogodbenicami te konvencije, ki so tudi pogodbenice ene ali obeh konvencij o civilnem postopku, podpisanih v Haagu 17. julija 1905 in 1. marca 1954, ta konvencija nadomesti 8. do 16. člen prejšnjih konvencij.
30. člen
Ta konvencija ne vpliva na uporabo 23. člena konvencije iz leta 1905 ali 24. člena konvencije iz leta 1954.
31. člen
Dodatni sporazumi h konvencijami iz let 1905 in 1954, ki so jih sklenile države pogodbenice, se štejejo za enakovredne tej konvenciji, razen če se pogodbenice niso drugače dogovorile.
32. člen
Ta konvencija ne sme odstopati od konvencij, ki vsebujejo določbe o zadevah, ki jih ureja ta konvencija, in katerih pogodbenice so ali bodo postale države pogodbenice, kar pa ne vpliva na uporabo določb 29. in 31. člena.
33. člen
Država lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu v celoti ali delno izključi uporabo določb drugega odstavka 4. člena in II. poglavja. Drugi pridržki niso dovoljeni.
Vsaka država pogodbenica lahko kadar koli umakne pridržek, ki ga je izrazila; pridržek preneha učinkovati šestdeseti dan po uradnem obvestilu o umiku.
Kadar neka država izrazi pridržek, lahko druga država, ki jo ta pridržek prizadene, uporabi enako pravilo v odnosu do države, ki je pridržek izrazila.
34. člen
Vsaka država lahko kadar koli umakne ali spremeni izjavo.
35. člen
Država pogodbenica ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji ali pristopu ali pozneje obvesti Ministrstvo za zunanje zadeve Nizozemske o imenovanju organov v skladu z 2., 8., 24. in 25. členom.
Kadar je to primerno, država pogodbenica ministrstvo prav tako obvesti o:
a) imenovanju organov, ki jim je treba poslati uradno obvestilo, katerih dovoljenje se lahko zahteva in na katerih pomoč se lahko pri pridobivanju dokazov sklicujejo diplomatski in konzularni predstavniki v skladu 15., 16. oziroma 18. členom;
b) imenovanju organov, katerih dovoljenje lahko zahtevajo komisarji pri pridobivanju dokazov na podlagi 17. člena, in organov, ki lahko odobrijo pomoč, predvideno v 18. členu;
c) izjavah na podlagi 4., 8., 11., 15., 16., 17., 18., 23. in 27. člena;
d) vsakem umiku ali spremembi omenjenih imenovanj in izjav;
e) umiku katerega koli pridržka.
36. člen
Vse težave, nastale med državami pogodbenicami v zvezi z izvajanjem te konvencije, se urejajo po diplomatski poti.
37. člen
Ta konvencija je na voljo za podpis državam, zastopanim na enajstem zasedanju Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.
Konvencijo je treba ratificirati, listine o ratifikaciji pa se deponirajo pri Ministrstvu za zunanje zadeve Nizozemske.
38. člen
Ta konvencija začne veljati šestdeseti dan po deponiranju tretje listine o ratifikaciji iz drugega odstavka 37. člena.
Konvencija začne veljati za vsako državo podpisnico, ki jo ratificira kasneje, šestdeseti dan po deponiranju njene listine o ratifikaciji.
39. člen
Država, ki ni bila zastopana na enajstem zasedanju Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu, je pa članica Konference ali Združenih narodov ali ene od specializiranih agencij te organizacije ali pogodbenica statuta Meddržavnega sodišča, lahko pristopi k tej konvenciji po tem, ko je ta začela veljati na podlagi prvega odstavka 38. člena.
Listina o pristopu se deponira pri Ministrstvu za zunanje zadeve Nizozemske.
Konvencija začne veljati za državo, ki k njej pristopi, šestdeseti dan po deponiranju njene listine o pristopu.
Pristop začne veljati le v odnosih med državo, ki k njej pristopi, in državami pogodbenicami, ki so izjavile, da njen pristop sprejmejo. Ta izjava se deponira pri Ministrstvu za zunanje zadeve Nizozemske, ki overjeni izvod te izjave pošlje po diplomatski poti vsaki državi pogodbenici.
Konvencija začne med državo, ki k njej pristopi, in državo, ki je izjavila, da ta pristop sprejme, veljati šestdeseti dan po deponiranju izjave o sprejetju.
40. člen
Vsaka država lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu izjavi, da se uporaba te konvencije razširi na vsa ozemlja, za katerih mednarodne odnose je odgovorna, ali na eno ali več teh ozemelj. Izjava začne veljati na dan začetka veljavnosti te konvencije za to državo.
Kadar koli pozneje se o taki razširitvi uradno obvesti Ministrstvo za zunanje zadeve Nizozemske.
Za ozemlja, na katera se razširitev uporabe nanaša, začne konvencija veljati šestdeseti dan po uradnem obvestilu iz prejšnjega odstavka.
41. člen
Ta konvencija velja 5 let od dne začetka veljavnosti v skladu s prvim odstavkom 38. člena, in sicer tudi za države, ki so jo kasneje ratificirale ali k njej pristopile.
Če ni odpovedana, se konvencija molče podaljša vsakih 5 let.
Odpoved se uradno sporoči Ministrstvu za zunanje zadeve Nizozemske vsak 6 mesecev pred koncem petletnega obdobja.
Odpoved se lahko omeji na določena ozemlja, za katera se konvencija uporablja.
Odpoved velja le za državo, ki je to uradno sporočila. Za druge države pogodbenice še naprej velja.
42. člen
Ministrstvo za zunanje zadeve Nizozemske države iz 37. člena in države, ki so k njej pristopile v skladu z 39. členom, uradno obvesti o:
a) podpisih in ratifikacijah iz 37. člena;
b) datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu s prvim odstavkom 38. člena;
c) pristopih iz 39. člena in datumih njihovega začetka veljavnosti;
d) razširitvah iz 40. člena in datumih njihovega začetka veljavnosti;
e) imenovanjih, pridržkih in izjavah iz 33. in 35. člena;
f) odpovedih iz tretjega odstavka 41. člena.
V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Haagu 18. marca 1970 v enem izvirniku, katerega besedili v angleščini in francoščini sta enako verodostojni, ki se deponira v arhivu Vlade Nizozemske in katerega overjena kopija se po diplomatski poti pošlje vsaki državi, ki se je udeležila desetega zasedanja Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.
________________________________________________________________________________
Dokument: Z:\ZAKONI\RED\Mkpdcg.zak, Datum: 29.08.00
Dokument: Z:\ZAKONI\RED\Mkpdcg.zak, Datum: 29.08.00
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbita Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za zunanje zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 700-01/00-62/1
Ljubljana, dne 26. julija 2000
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
| Zadnja sprememba: 08/10/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |