Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU OTROK IN SODELOVANJU PRI MEDDRŽAVNIH POSVOJITVAH (MKVO)
1. člen
Ratificira se Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, sprejeta dne 29. maja 1993 v Haagu.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA O VARSTVU OTROK IN SODELOVANJU PRI MEDDRŽAVNIH POSVOJITVAH
Države podpisnice te konvencije so se
s priznavanjem, naj bi za skladen osebnostni razvoj otrok odraščal v srečnem, ljubečem in razumevajočem družinskem okolju,
ob spoznanju, da bi morala vsaka država kot prednostno nalogo sprejeti ustrezne ukrepe, ki omogočajo otroku varstvo in vzgojo v njegovi matični družini,
s priznavanjem, da je lahko prednost meddržavne posvojitve omogočiti, da otrok, ki mu ni mogoče najti ustrezne družine v matični državi, živi v stalni družini,
v prepričanju, da so potrebni ukrepi s katerimi se zagotovi, da so meddržavne posvojitve v otrokovo korist, in da se spoštujejo njegove temeljne pravice ter da se preprečijo ugrabitve, prodaja ali trgovina z otroki,
v želji, da bi v ta namen pripravili skupne določbe ob upoštevanju načel mednarodnih instrumentov, posebej Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 ter Deklaracije Združenih narodov o družbenih in pravnih načelih varstva in blaginje otrok s posebnim poudarkom na rejništvu in posvojitvi na državni in mednarodni ravni (Resolucija Generalne skupščine št. 41/85 z dne 3. decembra 1986),
dogovorile:
1. POGLAVJE -- OBSEG KONVENCIJE
1. člen
Cilji te konvencije so:
a) določiti zaščitne ukrepe, ki bodo zagotavljali, da so meddržavne posvojitve v otrokovo korist in da se spoštujejo njegove temeljne pravice, priznane v mednarodnem pravu,
b) vzpostaviti tak sistem sodelovanja med državami pogodbenicami, ki bo zagotavljal spoštovanje zaščitnih ukrepov, in s tem preprečiti ugrabitve, prodajo ali trgovino z otroki;
c) zagotoviti, da bodo države pogodbenice priznavale posvojitve, izvedene v skladu s to konvencijo.
2. člen
1. Konvencija se uporablja za otroka, ki prebiva v eni državi pogodbenici (»matična država«) in je bil, je ali bo preseljen v drugo državo pogodbenico (»država sprejema«), ker sta ga v matični državi posvojila zakonca ali oseba, ki prebiva v državi sprejema, ali pa z namenom, da bo posvojen v državi sprejema ali v matični državi.
2. Konvencija vključuje posvojitve, pri katerih nastane trajno razmerje starši - otrok.
3. člen
Konvencija se preneha uporabljati, če soglasja, navedena v pododstavku c) 17. člena, niso bila dana do dne, ko otrok dopolni osemnajst let.
II. POGLAVJE - ZAHTEVE ZA MEDDRŽAVNE POSVOJITVE
4. člen
Posvojitev se po tej konvenciji izvede, le če so pristojni organi matične države:
a) ugotovili, da se otrok lahko posvoji;
b) ugotovili, potem ko so ustrezno preučili možnosti za namestitev otroka v matični državi, da je meddržavna posvojitev v korist otroka;
c) se prepričali,
1. da so bile osebe, institucije in organi, katerih soglasje je potrebno za posvojitev, deležni posvetovanja, če je to potrebno, ter da so bili ustrezno obveščeni o posledicah njihovega soglasja, še posebej o tem, ali bo posvojitev povzročila prenehanje pravnega razmerja med otrokom in njegovo matično družino ali ne;
2. da so te osebe, institucije in organi dali to soglasje prostovoljno, v zahtevani pravni obliki ter pisno izraženo ali potrjeno;
3. da soglasje ni bilo pridobljeno s plačilom ali kakršnim koli nadomestilom ter da ni bilo umaknjeno in
4. da je mati, če se to zahteva, dala svoje soglasje šele po rojstvu otroka, ter
d) se prepričali, upoštevaje starost in stopnjo zrelosti otroka,
1. da je bil otrok deležen posvetovanja in ustreznih informacij o posledicah posvojitve in njegovega soglasja za posvojitev, če se tako soglasje zahteva,
2. da so bile upoštevane otrokove želje in mnenja,
3. da je bilo otrokovo soglasje za posvojitev, če se to zahteva, dano prostovoljno, v zahtevani pravni obliki ter pisno izraženo ali potrjeno ter
4. da soglasje ni bilo pridobljeno s plačilom ali kakršnim koli nadomestilom.
5. člen
Posvojitev po tej konvenciji se izvede, če so pristojni organi države sprejema:
a) ugotovili, da so predvideni posvojitelji ustrezni in izpolnjujejo pogoje za posvojitev;
b) se prepričali, da so bili predvideni posvojitelji deležni ustreznega svetovanja, ter
c) ugotovili, da otrok ima ali bo dobil dovoljenje za vstop v to državo in stalno prebivališče v njej.
III. POGLAVJE - OSREDNJI IN POOBLAŠČENI ORGANI
6. člen
1. Država pogodbenica določi osrednji organ za opravljanje dolžnosti, ki jih organom nalaga konvencija.
2. Zvezne države, države z več pravnimi sistemi ali države z avtonomnimi ozemlji smejo določiti več osrednjih organov in določiti ozemeljski obseg njihovih nalog. Če je država določila več kot en osrednji organ, določi tisti osrednji organ, na katerega se naslavljajo vsa sporočila, da jih prenese pristojnemu osrednjemu organu v tej državi.
7. člen
1. Osrednji organi sodelujejo in spodbujajo sodelovanje med pristojnimi organi v svojih državah za zaščito in doseganje drugih ciljev konvencije.
2. Neposredno ukrenejo vse, da
a) zagotavljajo informacije o posvojitveni zakonodaji svoje države in druge splošne informacije, kot so statistični podatki in standardni obrazci;
b) se medsebojno obveščajo o izvajanju te konvencije, in če je to mogoče, odstranjujejo ovire za njeno izvajanje.
8. člen
Osrednji organi izvajajo neposredno ali preko organov z javnimi pooblastili ustrezne ukrepe za preprečitev nezakonitih finančnih ali drugih koristi v zvezi s posvojitvijo ter zatirajo vse dejavnosti, ki so v nasprotju s cilji te konvencije.
9. člen
Osrednji organi izvajajo neposredno ali preko organov z javnimi pooblastili ali drugih organizacij v svoji državi vse ustrezne ukrepe, še posebej:
a) zbirajo, hranijo in izmenjujejo informacije o razmerah otroka in predvidenih posvojiteljih v takem obsegu, kot je potreben za izvedbo posvojitve;
b) olajšujejo, spremljajo in pospešujejo postopke za posvojitve;
c) spodbujajo razvoj svetovalnih služb za posvojitev in spremljanje posvojitev v državi;
d) izmenjujejo splošna poročila z ocenami izkušenj pri meddržavnih posvojitvah;
e) v obsegu, ki ga dovoljuje njihova notranja zakonodaja ugodijo upravičenim zahtevam drugim osrednjih ali javnih organov za informacije o posameznih posvojitvenih primerih.
10. člen
Pooblastilo lahko dobijo in ohranijo le organi, ki dokažejo, da so sposobni ustrezno opravljati naloge, ki so jim bile zaupane.
11. člen
Pooblaščeni organ:
a) deluje nepridobitno v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih določijo pristojni organi države, ki je izdala pooblastilo;
b) ima tako vodstveno in drugo osebje, ki je po etičnih standardih, izobrazbi ali delovnih izkušnjah usposobljeno za delo pri meddržavnih posvojitvah, ter
c) je pod nadzorom pristojnih državnih organov glede sestave, delovanja in finančnega stanja.
12. člen
Pooblaščeni organ iz ene države pogodbenice sme delovati v drugi državi pogodbenici, le če sta ga za to pooblastila pristojna organa obeh držav.
13. člen
Vsaka država pogodbenica obvesti Stalni urad Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu o določitvi osrednjih organov ter obsegu njihovih nalog, nazivih in naslovih pooblaščenih organov.
IV. POGLAVJE - ZAHTEVE PRAVILA POSTOPKA PRI MEDDRŽAVNI POSVOJITVI
14. člen
Osebe, ki prebivajo v državi pogodbenici in želijo posvojiti otroka s prebivališčem v drugi državi pogodbenici, vložijo prošnjo pri osrednjem organu države, v kateri prebivajo.
15. člen
1. Če se osrednji organ države sprejema prepriča, da so prosilci ustrezni in izpolnjujejo pogoje za posvojitev, pripravi poročilo s podatki o njihovi identiteti, izpolnjevanju pogojev za posvojitev, poreklu, družinski in zdravstveni anamnezi, družbenem okolju, razlogih za posvojitev, možnosti za izvedbo meddržavne posvojitve ter z značilnostmi otrok, za katere bi bili primerni skrbeti.
2. To poročilo je treba poslati osrednjemu organu matične države.
16. člen
1. Če se osrednji organ matične države prepriča, da se otrok lahko posvoji:
a) pripravi poročilo s podatki o otrokovi identiteti, primernosti za posvojitev, poreklu, družbenem okolju, družinski in zdravstveni anamnezi otroka in njegove družine, ter o vseh posebnih potrebah otroka;
b) strezno upošteva otrokovo vzgojo in etnično, versko ali kulturno poreklo;
c) zagotovi, da so bila vsa soglasja pridobljena v skladu s 4. členom, ter
d) odloči, predvsem na podlagi poročil o otroku in o predvidenih posvojiteljih, da je predvidena namestitev v korist otroka.
2. Osrednjemu organu države sprejema pošlje svoje poročilo o otroku, dokazila, da so bila potrebna soglasja pridobljena, ter utemeljitev svoje odločitve o namestitvi, paziti pa mora, da identitete matere in očeta ne razkrije, če se v matični državi ti podatki ne smejo razkriti.
17. člen
Odločitev o tem, ali naj se otrok zaupa predvidenim posvojiteljem, sme matična država sprejeti le:
a) če je osrednji organ te države zagotovil soglasje predvidenih posvojiteljev;
b) če je osrednji organ države sprejema tako odločitev odobril, kadar tako odobritev zahteva zakonodaja te države ali osrednji organ matične države;
c) če se osrednja organa obeh držav strinjata, da se posvojitev lahko izvede, ter
d) je bilo v skladu s 5. členom ugotovljeno, da so predvideni posvojitelji ustrezni in izpolnjujejo pogoje za posvojitev in da otrok ima ali da bo dobil dovoljenje za vstop in stalno prebivališče v državi sprejema.
18. člen
Osrednja organa obeh držav morata ukreniti vse potrebno, da pridobita za otroka dovoljenje, da zapusti matično državo, in dovoljenje za vstop in stalno prebivališče v državi sprejema.
19. člen
1. Otrok se sme premestiti v državo sprejema, le če so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 17. člena.
2. Osrednja organa obeh držav zagotovita, da se ta premestitev izvede v varnih in primernih okoliščinah in po možnosti v spremstvu posvojiteljev ali predvidenih posvojiteljev.
3. Če otrok ni premeščen, je treba poročila, omenjena v 15. in 16. členu, vrniti organom, ki so jih poslali.
20. člen
Osrednja organa se medsebojno obveščata o poteku posvojitve in ukrepih za njeno izvedbo in o tem, kako napreduje namestitev, če se zahteva poskusna doba.
21. člen
1. Če naj bi bil otrok posvojen po premestitivi otroka v državo sprejema in osrednji organ te države meni, da ni v otrokovo korist, da ostane pri predvidenih posvojiteljih, mora ta osrednji organ ukreniti vse potrebno, da zaščiti otroka, natančneje pa:
a) poskrbeti, da se otrok odvzame predvidenim posvojiteljem in se zanj uredita začasna vzgoja in varstvo;
b) v posvetovanju z osrednjim organom matične države brez odlašanja oskrbeti za novo nastanitev otroka z namenom posvojitve ali če to ni ustrezno, poskrbeti za drugo dolgoročno vzgojo in varstvo; posvojitev ne sme biti izvedena, dokler osrednji organ matične države ni ustrezno obveščen o novih predvidenih posvojiteljih;
c) poskrbeti za otrokovo vrnitev, če je to v njegovo korist, kot zadnjo možnost.
2. Z otrokom se je treba, upoštevaje njegovo starost in zrelost, posvetovati, in če je to primerno, pridobiti njegovo soglasje glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti po tem členu.
22. člen
1. Naloge osrednjega organa lahko v skladu s tem poglavjem opravljajo organi z javnimi pooblastili ali pooblaščeni organi v skladu s III. poglavjem v mejah, ki jih dovoljuje zakon posamezne države.
2. Vsaka država pogodbenica lahko depozitarju konvencije da izjavo, da se v tej državi lahko opravljajo naloge osrednjega organa iz 15. do 21. člena v mejah, ki jih dovoljuje zakon, in pod nadzorom pristojnih organov te države tudi organom ali osebam, ki:
a) izpolnjujejo zahteve po poštenosti, strokovnosti, izkušenosti in odgovornosti, ki veljajo v tej državi, ter
b) so po svojih etičnih normah, izobrazbi ali izkušnjah usposobljeni za delo pri meddržavnih posvojitvah.
3. Država pogodbenica, ki da izjavo, predvideno v drugem odstavku, Stalni urad Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu stalno obvešča o nazivih in naslovih teh organov in oseb.
4. Vsaka država pogodbenica lahko depozitarju konvencije da izjavo, da se lahko posvojijo otroci s prebivališčem na njenem ozemlju, le če se naloge osrednjega organa opravljajo v skladu s prvim odstavkom.
5. Ne glede na izjavo dano po drugem odstavku, odgovornost za pripravo poročil, predvidenih v 15. in 16. členu, v vseh primerih prevzame osrednji organ ali drugi organi v skladu s prvim odstavkom.
V. POGLAVJE - PRIZNANJE IN VELJAVNOST POSVOJITVE
23. člen
1. Posvojitev, za katero pristojni organi države, v kateri je bila posvojitev opravljena, potrdijo, da je bila izvedena v skladu s konvencijo, se polnopravno prizna v drugih državah pogodbenicah. V potrdilu mora biti navedeno, kdaj in kdo je dal soglasja, predvidena v pododstavku c) 17. člena.
2. Vsaka država pogodbenica ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu obvesti depozitarja konvencije o identiteti in nalogah organa ali organov, ki so v tej državi pristojni za izdajo teh potrditev. Depozitarja prav tako obvesti o vseh spremembah o določitvah teh organov.
24. člen
Država pogodbenica sme odkloniti priznanje posvojitve, le če je posvojitev v očitnem nasprotju z njenim javnim redom, upoštevaje pri tem korist otroka.
25. člen
Vsaka država pogodbenica lahko da depozitarju konvencije izjavo, da je ta konvencija ne obvezuje priznavati posvojitev v skladu s sporazumom, sklenjenim po drugem odstavku 39. člena.
26. člen
1. Priznanje posvojitve obsega priznanje:
a) pravnega razmerja starši otrok med otrokom in posvojitelji;
b) starševske odgovornosti posvojiteljev do otroka;
c) prekinitev predhodnega pravnega razmerja med otrokom in njegovo materjo in očetom, če ima posvojitev tak učinek v državi pogodbenici, v kateri je bila izvedena.
2. Pri posvojitvi, s katero se prekine predhodno pravno razmerje med otrokom in njegovo materjo in očetom, otrok uživa v državi sprejema ter v vseh drugih državah pogodbenicah, v katerih je posvojitev priznana, enake pravice, kot nastanejo pri posvojitvah, ki imajo tak učinek v vsaki od teh držav.
3. Prejšnji odstavki ne vplivajo na uporabo za otroka ugodnejših določb, ki veljajo v državi pogodbenici, ki prizna posvojitev.
27. člen
1. Če posvojitev, odobrena v matični državi, ne prekine predhodnega pravnega razmerja med otrokom in starši, se ta lahko v državi sprejema, ki priznava posvojitev po tej konvenciji, spremeni v posvojitev s takim učinkom:
a) če je to dovoljeno po zakonu države sprejema ter
b) če so bila soglasja iz pododstavkov c) in d) 4. člena dana za tako posvojitev.
2. Za odločitev o spremembi narave posvojitve se uporablja 23. člen.
VI. POGLAVJE - SPLOŠNE DOLOČBE
28. člen
Konvencija ne vpliva na zakon matične države, ki zahteva, da se otrok s prebivališčem v tej državi posvoji v tej državi, ali ki prepoveduje otrokovo namestitev ali premestitev v državo sprejema pred posvojitvijo.
29. člen
Med predvidenimi posvojitelji in otrokovimi naravnimi starši ali drugo osebo, ki skrbi za otroka, ne sme priti do stika, dokler zahteve iz pododstavkov a) do c) 4. člena in iz pododstavka a) 5. člena niso izpolnjene, razen če se posvojitev izvede znotraj družine ali če je tak stik v skladu s pogoji, ki jih postavi pristojni organ matične države.
30. člen
1. Pristojni organi države pogodbenice zagotovijo, da se hranijo pri njih zbrani podatki o otrokovem poreklu, posebej podatki o identiteti njegovih staršev ter o njegovi zdravstveni anamnezi.
2. Zagotoviti morajo, da ima otrok ali njegov predstavnik dostop do teh podatkov, če je to dovoljeno po zakonu te države, vendar ob ustreznem svetovanju.
31. člen
Ne glede na določbe 30. člena se osebni podatki, zbrani ali poslani v skladu s to konvencijo, posebej podatki, omenjeni v 15. in 16. členu, uporabijo izključno za namen, za katerega so bili zbrani ali poslani.
32. člen
1. Z meddržavno posvojitvijo ne sme nihče pridobiti nepoštene finančne ali druge koristi.
2. Zaračunajo ali plačajo se lahko samo dejanski stroški in izdatki, ki vključujejo razumno plačilo za delo oseb, ki sodelujejo pri posvojitvi.
3. Direktorji, upravniki in uslužbenci organov, ki se ukvarjajo s posvojitvami, ne smejo dobivati plačil, ki bi bila glede na opravljene storitve nerazumno visoka.
33. člen
Pristojni organ, ki ugotovi, da katera od določb konvencije ni bila spoštovana ali da je resna nevarnost, da bo kršena, o tem nemudoma obvesti osrednji organ v svoji državi. Osrednji organ zagotovi, da se izvedejo ustrezni ukrepi.
34. člen
Če pristojni organ države, v katero je namenjen dokument, to zahteva, mora biti dostavljen overjen prevod dokumenta, skladen z izvirnikom. Če ni drugače določeno, stroške za prevod krijejo predvideni posvojitelji.
35. člen
Pristojni organi držav pogodbenic v postopku posvojitve ukrepajo hitro.
36. člen
V državi, ki ima dva ali več pravnih sistemov glede posvojitev, ki se uporabljajo v različnih ozemeljskih enotah:
a) se vsaka navedba prebivališča v tej državi nanaša na prebivališče v ozemeljski enoti te države;
b) vsako sklicevanje na zakon te države se nanaša na zakon, ki velja v ustrezni ozemeljski enoti;
c) vsako sklicevanje na pristojne organe ali organe z javnimi pooblastili te države se nanaša na tiste organe, ki so pooblaščeni za delovanje v določeni ozemeljski enoti;
d) vsako sklicevanje na pooblaščene organe te države se nanaša na organe, ki so pooblaščeni v tej ozemeljski enoti.
37. člen
V državi, ki ima za posvojitev dva ali več pravnih sistemov, ki se uporabljajo za različne kategorije oseb, se vsako sklicevanje na zakon te države razlaga kot sklicevanje na pravni sistem, določen z zakonom te države.
38. člen
Država, v kateri imajo različne ozemeljske enote za posvojitev svoja pravna pravila, ni zavezana uporabljati te konvencije, če država z enotnim pravnim sistemom ni zavezana uporabljati te konvencije.
39. člen
1. Konvencija ne vpliva na mednarodne instrumente, katerih članice so države pogodbenice in ki vsebujejo določbe o zadevah, ki jih ureja konvencija, razen če države pogodbenice dajo v zvezi s takim instrumentom nasprotno izjavo.
2. Država pogodbenica lahko sklepa sporazume z eno ali več drugimi pogodbenicami, da se izboljšajo izvajanje konvencije in njihovi medsebojni odnosi. Ti sporazumi lahko odstopajo le od določb 14. do 16. člena in 18. do 21. člena. Države, ki so sklenile tak sporazum, pošljejo eno kopijo sporazuma depozitarju konvencije.
40. člen
K tej konvenciji niso dovoljeni pridržki.
41. člen
Ta konvencija se uporablja v vseh primerih prejema prošnje v skladu s 14. členom, potem ko je konvencija začela veljati v državi sprejema in v matični državi.
42. člen
Generalni sekretar Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu v rednih časovnih presledkih sklicuje Posebno komisijo, ki preverja praktično izvajanje konvencije.
VII. POGLAVJE - KONČNE DOLOČBE
43. člen
1. Ta konvencija je na voljo za podpis vsem državam, ki so bile v času sedemnajstega zasedanja Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu njene članice, in vsem drugim državam, ki so sodelovale na tem zasedanju.
2. To konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti in listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Nizozemske, ki je depozitar konvencije.
44. člen
1. Vsaka druga država lahko pristopi h konvenciji, po tem ko je začela veljati v skladu s prvim odstavkom 46. člena.
2. Pristopna listina se deponira pri depozitarju.
3. Tak pristop velja le za odnose med državo, ki je pristopila, in tistimi državami pogodbenicami, ki k temu pristopu niso dale ugovora v šestih mesecih od prejema uradnega obvestila, omenjenega v pododstavku b) 48. člena. Ugovor lahko dajo tudi države po pristopu, ob ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi konvencije. O vsakem ugovoru je treba obvestiti depozitarja.
45. člen
1. Če ima država dve ali več ozemeljskih enot z različnimi pravnimi sistemi glede zadev, ki jih obravnava konvencija, lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu da izjavo, da se konvencija razširi na vse ozemeljske enote ali samo na eno ali več ozemeljskih enot ter sme to izjavo kadar koli spremeniti tako, da da drugo izjavo.
2. O vsaki taki izjavi je treba depozitarja uradno obvestiti in v njej morajo biti izrecno navedene ozemeljske enote, za katere se uporablja konvencija.
3. Če država v skladu s tem členom ne da izjave, se konvencija razširi na vse ozemeljske enote te države.
46. člen
1. Konvencija začne veljati prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po deponiranju tretje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi v skladu s 43. členom.
2. Nadalje začne konvencija veljati:
a) za države, ki jo ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo kasneje ali k njej pristopijo prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po deponiranju njihove listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
b) za ozemeljsko enoto, na katero se je konvencija razširila v skladu s 45. členom, prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po uradnem obvestilu, navedenem v omenjenem členu.
47. člen
1. Država pogodbenica konvencije jo lahko odpove z uradnim pisnim obvestilom depozitarju.
2. Odpoved začne veljati prvi dan meseca po izteku dvanajstmesečnega obdobja, potem ko je depozitar prejel uradno obvestilo. Če je v uradnem obvestilu naveden daljši rok za veljavnost odpovedi, začne odpoved veljati ob izteku tega obdobja od datuma, ko je depozitar prejel uradno obvestilo.
48. člen
Depozitar obvesti vse države članice Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu, druge države, ki so sodelovale na sedemnajstem zasedanju, in države, ki so pristopile v skladu s 44. členom, o:
a) podpisih, ratifikacijah, sprejetjih in odobritvah v skladu s 43. členom;
b) pristopih in ugovorih k pristopom v skladu s 44. členom;
c) datumu začetka veljavnosti konvencije v skladu s 46. členom;
d) izjavah in imenovanjih v skladu z 22., 23., 25. in 45. členom;
e) sporazumih v skladu z 39. členom;
f) odpovedih v skladu s 47. členom.
Da bi to potrdili, so pravilno pooblaščeni podpisniki podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Haagu dne 29. maja 1993 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki se hrani v arhivu vlade Kraljevine Nizozemske, ena overjena kopija pa se po diplomatski poti pošlje vsaki državi, ki je bila v času sedemnajstega zasedanja Haaške konference o zasebnem mednarodnem pravu njena članica, ter vsaki drugi državi, ki je sodelovala na tem zasedanju.
3. člen
Osrednji organ v smislu 6. člena konvencije je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
4. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve.
5. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 542-03/99-1/1
Ljubljana, dne 20. maja 1999
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
| Zadnja sprememba: 06/15/1999 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |