Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU IN UPORABI ČEZMEJNIH VODOTOKOV IN MEDNARODNIH JEZER (MKVVJ)
1. člen
Ratificira se Konvencija o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer, sklenjena v Helsinkih 17. marca 1992.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
KONVENCIJA O VARSTVU IN UPORABI ČEZMEJNIH VODOTOKOV IN MEDNARODNIH JEZER
UVOD
Pogodbenice te konvencije, ki
se zavedajo, da sta varstvo in uporaba čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer pomembni in nujni nalogi, ki ju je mogoče učinkovito izpolniti samo z okrepljenim sodelovanjem,
so zaskrbljene zaradi obstoja in nevarnosti škodljivih kratkoročnih ali dolgoročnih vplivov sprememb stanja čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer na okolje, gospodarstvo in blaginjo držav članic Ekonomske komisije za Evropo (EKE),
poudarjajo potrebo po okrepljenih nacionalnih in mednarodnih ukrepih za preprečitev, nadzor in zmanjšanje izpustov nevarnih snovi v vodno okolje in za znižanje evtrofikacije in zakisljevanja kot tudi onesnaževanja morskega okolja, še posebno obalnih območij, iz virov s kopnega,
izrekajo pohvalo vladam EKE za njihova dosedanja prizadevanja, da bi okrepile sodelovanje na dvostranskih in večstranskih ravneh za preprečitev, nadzor in zmanjšanje čezmejnega onesnaževanja, za trajnostno gospodarjenje z vodami, za ohranitev vodnih virov in varstvo okolja,
opozarjajo na ustrezne določbe in načela Deklaracije Stocholmske konference o človekovem okolju, Sklepne listine Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), sklepnih dokumentov Madridskega in Dunajskega sestanka predstavnikov držav udeleženk KVSE in Regionalne strategije za varstvo okolja in racionalno uporabo naravnih virov v državah članicah EKE za obdobje do leta 2000 in kasneje,
se zavedajo vloge Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo pri spodbujanju mednarodnega sodelovanja za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje čezmejnega onesnaževanja voda in za trajnostno uporabo čezmejnih voda in glede na to opozarjajo na Deklaracijo EKE o politiki preprečevanja in nadzora onesnaževanja voda, vključno s čezmejnim onesnaževanjem, Deklaracijo EKE o politiki racionalne uporabe voda, na Načela EKE glede sodelovanja na področju čezmejnih voda, na Listino EKE o gospodarjenju s podtalnimi vodami in na Kodeks ravnanja pri naključnem onesnaženju čezmejnih kopenskih voda,
se sklicujejo na sklepe I (42) in I (44), ki jih je sprejela Ekonomska komisija za Evropo na svojem dvainštiridesetem oziroma štiriinštiridesetem zasedanju ter na izid sestanka KVSE o varstvu okolja (Sofija, Bolgarija, 16. oktober - 3. november 1989),
poudarjajo, da je treba sodelovanje glede varstva in uporabe čezmejnih voda med državami članicami uresničevati s sklepanjem sporazumov predvsem med državami, ki mejijo na iste vode, kjer takšen sporazum še ni bil dosežen,
so se sporazumele o naslednjem:
1. člen
OPREDELITEV POJMOV
V tej konvenciji:
1. "čezmejne vode" pomenijo vse površinske ali podtalne vode, ki potekajo po mejni črti med dvema ali več državami, ki tečejo čez to mejno črto ali potekajo ob njej, kadar se čezmejne vode izlivajo v morje, se te čezmejne vode končajo v ravni črti, ki poteka med dvema točkama nasprotnih bregov pri stanju gladine ob oseki;
2. "čezmejni vpliv" pomeni vsak večji škodljiv vpliv na okolje, ki izhaja iz spremembe stanja čezmejnih voda in ga povzroča človekova dejavnost, fizični izvor, ki je v celoti ali delno na območju, ki je pod jurisdikcijo pogodbenice, na območje, ki je pod jurisdikcijo druge pogodbenice. Taki vplivi na okolje vključujejo vplive na človekovo zdravje in varnost, rastlinstvo, živalstvo, tla, zrak, vodo, podnebje, pokrajino in zgodovinsko ali naravno dediščino ali medsebojno vplivanje med temi dejavniki; vključujejo tudi vplive na kulturno dediščino ali družbenoekonomske okoliščine, ki so posledica sprememb teh dejavnikov;
3. "pogodbenica" pomeni pogodbenico te konvencije, če ni v besedilu navedeno drugače;
4. "obrežne pogodbenice" pomeni pogodbenice, ki mejijo na iste čezmejne vode;
5. "skupno telo" pomeni dvostransko ali večstransko komisijo ali druge ustrezne institucionalne dogovore za sodelovanje med obrežnimi pogodbenicami;
6. "nevarne snovi" pomeni snovi, ki so strupene, karcinogene, povzročajo mutagene in teratogene pomanjkljivosti ali so bioakumulativne, zlasti če so trajno prisotne;
7. "najboljša razpoložljiva tehnologija" (opredelitev pojma je vključena v Prilogi I k tej konvenciji).
I. DEL
DOLOČBE, KI SE NANAŠAJO NA VSE POGODBENICE
2. člen
SPLOŠNE DOLOČBE
1. Pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje čezmejnih vplivov.
2. Pogodbenice še posebej sprejmejo vse ustrezne ukrepe:
a) za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje onesnaževanja voda, ki povzroča ali bi lahko povzročilo čezmejne vplive;
b) da zagotovijo, da se čezmejne vode uporabljajo s ciljem ekološko sprejemljivega in smotrnega gospodarjenja z vodo, ohranitve vodnih virov in varstva okolja;
c) da zagotovijo, da se čezmejne vode uporabljajo sprejemljivo in pravično, še zlasti upoštevajoč njihov čezmejni potencial, ki vpliva ali bi lahko vplival čez meje;
d) da zagotovijo ohranitev ekosistemov in njihovo ponovno vzpostavitev, kjer je to potrebno.
3. Če je to mogoče, se ukrepi za preprečitev, nadzor in zmanjšanje onesnaževanja voda izvajajo na samem izvoru.
4. Neposredna ali posredna posledica teh ukrepov ne sme biti prenos onesnaževanja v druga okolja.
5. Pri ukrepih iz prvega in drugega odstavka tega člena se pogodbenice ravnajo po teh načelih:
a) preventivno načelo, na temelju katerega ni dovoljeno odlašati z dejanjem, s katerim bi se izognili morebitnemu čezmejnemu vplivu izpustov nevarnih snovi, ker strokovno v celoti še niso dokazane povezave med temi snovmi na eni strani in morebitnim čezmejnim vplivom na drugi strani;
b) načelo "onesnaževalec plača", na temelju katerega stroške ukrepov za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje onesnaževanja krije onesnaževalec;
c) z vodnimi viri je treba gospodariti tako, da zadovoljimo potrebe sedanje generacije, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo njihove lastne potrebe.
6. Obrežne pogodbenice sodelujejo na podlagi enakosti in vzajemnosti, posebno še z dvostranskimi in večstranskimi sporazumi, da bi razvile usklajeno politiko, programe in strategije, ki se nanašajo na določena prispevna območja ali njihove dele in katerih cilj je preprečitev, nadzor in zmanjševanje čezmejnih vplivov in varovanje okolja čezmejnih voda ali okolja, na katero te vode vplivajo, vključno z morskim okoljem.
7. Uporaba te konvencije ne sme voditi k slabšanju razmer v okolju in tudi ne k povečanju čezmejnih vplivov.
8. Določbe te konvencije ne vplivajo na pravico pogodbenic, da posamezno ali skupaj sprejmejo in izvajajo strožje ukrepe, kot so ukrepi, ki jih določa ta konvencija.
3. člen
PREPREČEVANJE, NADZOR IN ZMANJŠEVANJE
1. Za preprečitev, nadzor in zmanjševanje čezmejnih vplivov pogodbenice razvijajo, sprejemajo in uresničujejo, ter če je mogoče, uskladijo ustrezne zakonske, upravne, ekonomske, finančne in tehnične ukrepe, da bi med drugim zagotovile:
a) preprečevanje, nadzorovanje in zmanjševanje emisij snovi, ki onesnažujejo na samem viru, med drugim z uporabo take tehnologije, pri kateri je malo ali nič odpadkov;
b) varstvo čezmejnih voda pred onesnaževanjem iz točkovnih virov s predhodno pridobitvijo dovoljenja za izpuste odpadnih voda, ki ga izdajo pristojni državni organi, in z nadzorom ter kontrolo dovoljenih izpustov ;
c) da omejitve za izpuste odpadnih voda, ki so navedene v dovoljenjih, temeljijo na najboljši razpoložljivi tehnologiji za izpuste nevarnih snovi;
d) strožje zahteve, ki bi lahko vodile tudi do prepovedi v posameznih primerih, če to zahteva kakovost voda v katere se izlivajo ali ekosistem;
e) uporabo vsaj biološkega čiščenja ali enakovrednih postopkov za komunalno odpadno vodo, če je to potrebno;
f) sprejetje primernih ukrepov, kot je uporaba najboljše razpoložljive tehnologije, da se zmanjša vnos hranil iz industrijskih in komunalnih virov;
g) razvoj in izvedbo primernih ukrepov in najboljše okoljske prakse za zmanjšanje vnosa hranil in nevarnih snovi iz razpršenih virov, zlasti kjer so glavni viri iz poljedelstva (smernice za razvijanje najboljše okoljske prakse so v Prilogi II k tej konvenciji);
h) uporabo presoje vplivov na okolje in drugih sredstev za presojo;
i) spodbujanje trajnostnega gospodarjenja z vodnimi viri, vključno z uporabo ukrepov za ohranjanje okolja;
j) razvoj načrtov izrednih ukrepov;
k) dodatne posebne ukrepe za preprečitev onesnaževanja podtalnih voda;
1) čim večje zmanjšanje nevarnosti izrednega onesnaženja.
2. V ta namen vsaka pogodbenica določi mejne emisijske vrednosti izpustov snovi iz točkovnih virov v površinske vode na podlagi najboljše razpoložljive tehnologije, ki se mora še posebej uvajati v posamezne industrijske sektorje ali industrijske panoge, ki povzročajo emisije nevarnih snovi v okolje. Ustrezni ukrepi, omenjeni v prvem odstavku tega člena, za preprečevanje, nadzor in zmanjševanje vnosa nevarnih snovi iz točkovnih in razpršenih virov onesnaževanja v vode, lahko med drugim vključujejo popolno ali delno prepoved proizvodnje ali uporabe takih snovi. Pri tem je treba upoštevati obstoječe sezname industrijskih sektorjev in industrijskih panog ter nevarnih snovi, določenih v mednarodnih konvencijah ali predpisih, ki se uporabljajo na področjih, na katera se nanaša ta konvencija.
3. Poleg tega vsaka pogodbenica določi, če je to primerno, cilje za kakovost voda in sprejme kriterije za kakovost voda z namenom preprečevanja, nadziranja in zmanjševanja čezmejnih vplivov. Splošne smernice za razvoj teh ciljev in meril so v Prilogi III k tej konvenciji. Ko je to potrebno, si pogodbenice prizadevajo to prilogo sproti dopolnjevati.
4. člen
MONITORING
Pogodbenice pripravijo programe za monitoring stanja čezmejnih voda.
5. člen
RAZISKAVE IN RAZVOJ
Pogodbenice sodelujejo pri raziskavah in razvoju učinkovitih tehnologij za preprečevanje, nadzor in zmanjševanje čezmejnih vplivov. S tem namenom si pogodbenice na dvostranski in/ali večstranski podlagi, upoštevajoč rezultate raziskav, ki se izvajajo v ustreznih mednarodnih ustanovah, prizadevajo začeti ali okrepiti posebne raziskovalne programe, katerih cilj so med drugim in po potrebi:
a) metode za določanje strupenosti nevarnih snovi in škodljivosti snovi, ki onesnažujejo okolje;
b) poglobljeno znanje o prisotnosti, širjenju in okoljskih učinkih snovi, ki onesnažujejo okolje in
spremljajočih procesih;
c) razvoj in uporaba okolju prijaznih tehnologij, načinov proizvodnje in potrošnje;
d) postopno zmanjševanje uporabe in/ali nadomeščanje snovi, ki bi lahko povzročale čezmejne vplive;
e) okolju sprejemljivi načini odlaganja nevarnih snovi;
f) ustrezni načini za izboljšanje stanja čezmejnih voda;
g) razvoj za okolje sprejemljivih vodnogospodarskih objektov in ukrepov;
h) fizično in finančno ocenjevanje škode, ki jo povzročajo čezmejni vplivi;
Rezultate teh raziskovalnih programov si pogodbenice med seboj izmenjujejo v skladu s 6. členom te konvencije.
6. člen
IZMENJAVA INFORMACIJ
Pogodbenice poskrbijo za najširšo in čim prejšnjo izmenjavo informacij o zadevah, na katere se nanašajo določbe te konvencije.
7. člen
NEMATERIALNA IN MATERIALNA ODGOVORNOST
Pogodbenice podpirajo ustrezna mednarodna prizadevanja za pripravo pravil, meril in postopkov glede nematerialnih in materialnih odgovornosti.
8. člen
VARSTVO PODATKOV
Določbe te konvencije ne vplivajo na pravice ali obveznosti pogodbenic, da v skladu z njihovimi notranjepravnimi sistemi in ustreznimi nadnacionalnimi predpisi varujejo podatke, ki se nanašajo na industrijsko in poslovno tajnost, vključno z intelektualno lastnino ali državno varnostjo.
II. DEL
DOLOČBE, KI SE NANAŠAJO NA OBREŽNE POGODBENICE
9. člen
DVOSTRANSKO IN VEČSTRANSKO SODELOVANJE
1. Obrežne pogodbenice na podlagi enakosti in vzajemnosti sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume ali druge dogovore, če jih še ni, ali prilagodijo že obstoječe, če je to potrebno, da bi odpravile nasprotja z osnovnimi načeli te konvencije, zato da bi določile njihova vzajemna razmerja in ravnanje glede preprečevanja, nadzora in zmanjševanja čezmejnih vplivov. Obrežne pogodbenice določijo prispevna območja ali njihov(e) del(e), ki so predmet sodelovanja. Ti sporazumi ali dogovori vsebujejo tako tista vprašanja, ki jih ureja ta konvencija, kot tudi katera koli druga vprašanja, pri katerih obrežne pogodbenice menijo, da je sodelovanje potrebno.
2. V sporazumih ali dogovorih iz prvega odstavka tega člena je treba predvideti ustanovitev skupnih teles. Naloge teh skupnih teles so med drugim in brez škode za že obstoječe take sporazume ali dogovore:
a) zbiranje, analiza in vrednotenje podatkov za določitev virov onesnaževanja, ki utegnejo povzročati čezmejne vplive;
b) izdelovanje skupnih programov za monitoring kakovosti in količine voda;
c) priprava zbirk podatkov in izmenjava informacij o virih onesnaževanja iz točke a) drugega odstavka tega člena;
d) določanje mejnih emisijskih vrednosti odpadnih voda in vrednotenje učinkovitosti nadzornih programov;
e) priprava skupnih ciljev in meril za kakovost voda v skladu z določbo tretjega odstavka 3. člena te konvencije in predlaganje ustreznih ukrepov, če je to potrebno, za vzdrževanje in izboljšanje obstoječe kakovosti voda;
f) razvijanje skupnih programov aktivnosti za zmanjšanje obremenitev onesnaževanja tako iz točkovnih virov (npr. komunalni in industrijski viri) kot tudi iz razpršenih virov (še posebej iz kmetijstva);
g) vzpostavitev opozorilnih in alarmnih sistemov;
h) delovati kot središče za izmenjavo informacij o obstoječi in načrtovani uporabi voda in z njimi povezanimi objekti in napravami, ki bi lahko povzročile čezmejni vpliv;
i) spodbujati sodelovanje in izmenjavo informacij o najboljši razpoložljivi tehnologiji v skladu z določbami 13. člena te konvencije kot tudi spodbujati sodelovanje pri znanstvenoraziskovalnih programih;
j) sodelovanje pri presoji vplivov na okolje, ki se nanaša na čezmejne vode, v skladu z ustreznimi mednarodnimi predpisi.
3. Če je obalna država pogodbenica te konvencije neposredno in znatno prizadeta zaradi čezmejnega vpliva, lahko obrežne pogodbenice, če se tako vse sporazumejo, povabijo to obalno državo, da se ustrezno vključi v dejavnosti večstranskih skupnih teles, ki jih ustanovijo obrežne pogodbenice.
4. Skupna delovna telesa v skladu s to konvencijo povabijo k sodelovanju skupna telesa, ki so jih ustanovile obalne države za varstvo morskega okolja, ki je neposredno prizadeto zaradi čezmejnih vplivov, da bi usklajevali njihovo delo ter preprečevali, nadzorovali in zmanjševali čezmejne vplive.
5. Če obstajata dve ali več skupnih delovnih teles na istem prispevnem območju, si prizadevajo uskladiti svoje dejavnosti, da bi okrepili preprečevanje, nadzor in zmanjševanje čezmejnih vplivov na tem prispevnem območju.
10. člen
POSVETOVANJA
Med obrežnimi pogodbenicami potekajo posvetovanja na prošnjo katere koli pogodbenice, na podlagi vzajemnosti, v dobri veri in na podlagi dobrega sosedstva. Namen teh posvetovanj je sodelovanje pri vprašanjih, na katere se nanašajo določbe te konvencije. Vsako tako posvetovanje poteka v skupnem delovnem telesu, ustanovljenem v skladu z 9. členom te konvencije, če to obstaja.
11. člen
SKUPNI MONITORING IN PRESOJA STANJA
1. V okviru splošnega sodelovanja, ki se omenja v 9. členu te konvencije ali posebnih dogovorih, obrežne pogodbenice pripravijo in izvajajo skupne programe za monitoring čezmejnih voda, vključno s poplavami in premiki ledu, kot tudi čezmejnega vpliva.
2. Obrežne pogodbenice se sporazumejo o parametrih onesnaževanja in o snoveh, ki onesnažujejo okolje, katerih izpust in koncentracijo v čezmejnih vodah je treba redno izvajati monitoring.
3. Obrežne pogodbenice redno izvajajo skupne ali usklajene presoje stanja čezmejnih voda ter učinkovitost ukrepov, ki so bili uvedeni za preprečitev, nadzor in zmanjšanje čezmejnega vpliva. Rezultati teh presoj morajo biti dostopni javnosti v skladu z določbami 16. člena te konvencije.
4. Obrežne pogodbenice za te namene uskladijo pravila za pripravo in izvajanje programov monitoringa, sistema meritev, merilnih naprav, tehnike analiz ter obdelave podatkov in postopkov vrednotenja ter metod vodenja evidence o izpustih snovi, ki onesnažujejo okolje.
12. člen
SKUPNE RAZISKAVE IN RAZVOJ
V okviru splošnega sodelovanja, omenjenega v 9. členu te konvencije ali posebnih dogovorih, obrežne pogodbenice začnejo izvajati posebne raziskovalne in razvojne dejavnosti, da bi podprle in vzdrževale cilje glede kakovosti vode in merila, za katera so se dogovorile, da jih bodo določile in sprejele.
13. člen
IZMENJAVA INFORMACIJ MED OBREŽNIMI POGODBENICAMI
1. Obrežne pogodbenice v okviru ustreznih sporazumov ali drugih dogovorov v skladu z 9. členom te konvencije izmenjujejo ustrezne podatke, ki so na razpolago, med drugim o :
a) okoljskem stanju čezmejnih voda;
b) pridobljenih izkušnjah pri uporabi in delovanju najboljše razpoložljive tehnologije ter o rezultatih raziskav in razvoja;
c) podatkih o emisijah in monitoringu;
d) nameravanih in že sprejetih ukrepih za preprečevanje, nadzor in zmanjševanje čezmejnega vpliva;
e) dovoljenjih ali predpisih za izpust odpadne vode, ki jih izda pristojni ali drug ustrezen organ.
2. Obrežne pogodbenice izmenjujejo informacije o svojih notranjih predpisih, da bi uskladile mejne emisijske vrednosti.
3. Če obrežna pogodbenica prosi drugo obrežno pogodbenico, naj ji priskrbi podatke ali informacije, ki niso na voljo, si druga obrežna pogodbenica prizadeva prošnji ugoditi, vendar lahko izpolnitev pogojuje s tem, da pogodbenica prosilka plača razumne stroške za pridobitev, in če je to ustrezno, tudi za obdelavo teh podatkov ali informacij.
4. Zaradi izvajanja te konvencije obrežne pogodbenice pospešujejo izmenjavo najboljše razpoložljive tehnologije zlasti s spodbujanjem trgovinske menjave razpoložljive tehnologije, neposrednih gospodarskih stikov in sodelovanja, vključno s skupnimi vlaganji, izmenjave informacij in izkušenj in zagotavljanje tehnične pomoči. Obrežne pogodbenice prevzamejo tudi skupne programe usposabljanja in organizacijo ustreznih seminarjev in srečanj.
14. člen
SISTEMI ZA OPOZARJANJE IN ALARMIRANJE
Obrežne pogodbenice morajo nemudoma obvestiti druga drugo o vsakem kriznem stanju, ki bi lahko imelo čezmejni vpliv. Če je to potrebno, obrežne pogodbenice vzpostavijo in upravljajo usklajene ali skupne komunikacijske sisteme za opozarjanje in alarmiranje, da bi pridobile in posredovale informacije. Ti sistemi delujejo na podlagi postopkov in naprav za prenos in obdelavo podatkov, o katerih se dogovorijo obrežne pogodbenice. Obrežne pogodbenice obveščajo druga drugo o pristojnih organih ali mestih za stike, ki jih za to določijo.
15. člen
VZAJEMNA POMOČ
1. Če bi prišlo do kriznih razmer, si obrežne pogodbenice na prošnjo med seboj pomagajo po postopkih v skladu z drugim odstavkom tega člena.
2. Obrežne pogodbenice sporazumno določijo postopke za vzajemno pomoč, ki se med drugim nanašajo na:
a) vodenje, spremljanje, usklajevanje in nadzor pomoči;
b) lokalne objekte in opremo ter storitve pogodbenice, ki je zaprosila za pomoč, vključno z ureditvijo formalnosti prehoda čez mejo, če je to potrebno;
c) dogovore o povrnitvi škode, odškodnini in/ali nadomestilih pogodbenici, ki pomaga, in/ali njenemu osebju kot tudi o prehodu čez ozemlje tretjih pogodbenic, če je to potrebno;
d) načine povračila stroškov pomoči.
16. člen
OBVEŠČANJE JAVNOSTI
1. Obrežne pogodbenice zagotovijo, da so javnosti na voljo informacije o stanju čezmejnih voda, ukrepih, ki so izvedeni ali načrtovani za preprečevanje, nadzorovanje in zmanjševanje čezmejnih vplivov, ter o učinkovitosti teh ukrepov. Za to obrežne pogodbenice zagotovijo, da so javnosti na voljo informacije o:
a) ciljnih vrednostih kakovosti voda;
b) izdanih dovoljenjih in pogojih, ki jih je treba izpolniti;
c) rezultatih vzorcev vode in izpustov, vzetih zaradi monitoringa ter presoje, kot tudi o rezultatih preverjanja skladnosti s ciljnimi vrednostmi kakovosti voda ali s pogoji iz dovoljenj.
2. Obrežne pogodbenice zagotovijo, da so te informacije kadar koli brezplačno na vpogled javnosti in posameznikom omogočijo, da od obrežnih pogodbenic dobijo kopije teh informacij za primerno plačilo.
III. DEL
INSTITUCIONALNE IN KONČNE DOLOČBE
17. člen
SESTANKI POGODBENIC
l. Prvi sestanek pogodbenic se skliče najkasneje eno leto po dnevu začetka veljavnosti te konvencije. Zatem se pogodbenice redno sestajajo vsaka tri leta ali v krajših časovnih presledkih, kot določa poslovnik. Pogodbenice se sestanejo na izrednem sestanku, če se tako odločijo med rednim sestankom ali na pisno prošnjo katere koli pogodbenice, pod pogojem, da jo v šestih mesecih potem, ko je bila poslana vsem pogodbenicam, podpre najmanj ena tretjina pogodbenic.
2. Na svojih sestankih pogodbenice nenehno pregledujejo izvajanje te konvencije ter zavedajoč se tega:
a) pregledujejo politike in metodološke pristope za varstvo in uporabo čezmejnih voda pogodbenic, da bi še bolj izboljšale varstvo in uporabo čezmejnih voda;
b) izmenjujejo podatke glede pridobljenih izkušenj pri sklepanju in izvajanju dvostranskih in večstranskih sporazumov ali drugih dogovorov glede varstva in uporabe čezmejnih voda, katerih pogodbenice so ena ali več pogodbenic te konvencije;
c) iščejo, če je to potrebno, pomoč ustreznih organov EKE kot tudi drugih pristojnih mednarodnih organov in posebnih odborov za doseganje ciljev te konvencije;
d) na svojem prvem sestanku proučijo in s soglasjem sprejmejo poslovnik za svoje sestanke;
e) proučijo in sprejmejo predloge za spremembe te konvencije;
f) proučijo in sprejmejo katere koli dodatne ukrepe, ki bi lahko bili potrebni za doseganje namenov te konvencije.
18. člen
PRAVICA DO GLASOVANJA
1. Vsaka pogodbenica te konvencije ima en glas, razen če je drugače določeno v drugem odstavku tega člena.
2. Regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje lahko v zadevah, ki so v njihovi pristojnosti, uresničujejo svojo pravico do glasovanja s številom glasov, ki je enako številu njihovih držav članic, ki so pogodbenice te konvencije. Take organizacije ne smejo uresničevati pravice do glasovanja, če to uresničujejo njene države članice, in obratno.
19. člen
SEKRETARIAT
Izvršilni sekretar Ekonomske komisije za Evropo opravlja te naloge sekretariata:
a) sklicevanje in priprava sestankov pogodbenic;
b) pošiljanje poročil in drugih prejetih podatkov pogodbenicam v skladu z določbami te konvencije;
c) opravljanje drugih nalog, kot jih lahko določijo pogodbenice.
20. člen
PRILOGE
Priloge k tej konvenciji so sestavni del te konvencije.
21. člen
SPREMEMBE KONVENCIJE
l. Vsaka pogodbenica lahko predlaga spremembe te konvencije.
2. Predlogi za spremembe te konvencije se obravnavajo na sestanku pogodbenic.
3. Besedilo vsake predlagane spremembe te konvencije se predloži pisno izvršilnemu sekretarju Ekonomske komisije za Evropo, ki ga pošlje vsem pogodbenicam najmanj devetdeset dni pred sestankom, na katerem naj bi bila sprememba sprejeta.
4. Sprememba te konvencije se sprejme s soglasjem predstavnikov pogodbenic te konvencije, ki so prisotni na sestanku pogodbenic in za pogodbenice konvencije, ki so jo sprejele, začne veljati devetdeseti dan po datumu, ko sta dve tretjini teh pogodbenic deponirali pri depozitarju svoje listine o sprejetju spremembe. Za vsako drugo pogodbenico začne sprememba veljati devetdeseti dan po datumu, ko je ta pogodbenica deponirala svojo listino o sprejetju spremembe.
22. člen
REŠEVANJE SPOROV
1. Če med dvema ali več pogodbenicami pride do spora glede razlage ali uporabe te konvencije, ga poskušajo rešiti s pogajanji ali drugimi sredstvi reševanja sporov, sprejemljivimi za stranke v sporu.
2. Pogodbenica lahko pisno izjavi depozitarju ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu k tej konvenciji ali kadar koli kasneje, da za spor, ki ni rešen v skladu s prvim odstavkom tega člena, sprejme enega ali oba od naslednjih načinov reševanja sporov kot obveznega glede katere koli pogodbenice, ki je sprejela isto obveznost:
a) predložitev spora Meddržavnemu sodišču;
b) arbitražo v skladu s postopkom, določenim v Prilogi IV.
3. Če so stranke v sporu sprejele obe možnosti reševanja spora, ki ju omenja drugi odstavek tega člena, se sme spor predložiti samo Mednarodnemu sodišču, razen če se stranke ne dogovorijo drugače.
23. člen
PODPIS
Ta konvencija je na voljo za podpis v Helsinkih od 17. do vključno 18. marca 1992 in nato na sedežu Združenih narodov v New Yorku do 18. septembra 1992 za države članice Ekonomske komisije za Evropo kot tudi države, ki imajo posvetovalni status v Ekonomski komisiji za Evropo v skladu z osmim odstavkom resolucije Ekonomsko socialnega sveta 36 (IV) z dne 28. marca 1947 ter za regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, ki so jih ustanovile suverene države članice Ekonomske komisije za Evropo, na katere so njihove države članice prenesle pristojnost glede zadev, ki jih ureja ta konvencija, vključno s pristojnostjo, da sklepajo mednarodne pogodbe o teh zadevah.
24. člen
DEPOZITAR
Depozitar te konvencije je generalni sekretar Združenih narodov.
25. člen
RATIFIKACIJA, SPREJETJE, ODOBRITEV IN PRISTOP
1. To konvencijo ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo države podpisnice in regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje.
2. K tej konvenciji lahko pristopijo države in organizacije, omenjene v 23. členu.
3. Katero koli organizacijo, omenjeno v 23. členu, ki postane pogodbenica te konvencije, ne da bi bila katera njena država članica pogodbenica, obvezujejo vse obveznosti iz te konvencije. Ko je ena ali več držav članic take organizacije pogodbenica te konvencije, organizacija in njene države članice odločajo o svojih odgovornostih za izpolnjevanje obveznosti iz te konvencije. V teh primerih organizacija in njene države članice ne morejo hkrati uresničevati pravic iz te konvencije.
4. Regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, omenjene v 23. členu, v listinah o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu navedejo obseg svojih pristojnosti glede zadev, ki jih ureja ta konvencija. Te organizacije tudi obvestijo depozitarja o vsaki večji spremembi obsega njihovih pristojnosti.
26. člen
ZAČETEK VELJAVNOSTI
1. Ta konvencija začne veljati devetdeseti dan po datumu deponiranja šestnajste listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
2. Za namene prvega odstavka tega člena se listina, ki jo deponira regionalna organizacija za gospodarsko povezovanje, ne šteje kot dodatna listina k tistim, ki so jih deponirale države članice te organizacije.
3. Za vsako državo ali organizacijo, omenjeno v 23. členu, ki ratificira, sprejme ali odobri to konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju šestnajste listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne konvencija veljati devetdeseti dan po datumu deponiranja njene listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
27. člen
ODPOVED
Pogodbenica lahko to konvencijo odpove kadar koli po treh letih od dneva, ko je ta konvencija za to pogodbenico začela veljati, tako da preda pisno obvestilo depozitarju. Vsaka taka odpoved začne veljati devetdeseti dan po datumu, ko ga depozitar prejme.
28. člen
VERODOSTOJNA BESEDILA
Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, francoskem in ruskem besedilu so enako verodostojna, je deponiran pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
Da bi to potrdili, so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sklenjeno v Helsinkih sedemnajstega marca tisoč devetsto dvaindevetdesetega leta.
PRILOGE
Priloga I
OPREDELITEV IZRAZA "NAJBOLJŠA RAZPOLOŽLJIVA TEHNOLOGIJA"
1. Izraz "najboljša razpoložljiva tehnologija" pomeni najnovejšo stopnjo razvoja postopkov, opreme ali metod obratovanja, ki kažejo primernost določenega ukrepa v praksi za omejevanje izpustov, emisij in odpadkov. Pri ugotavljanju, ali pomeni določen sklop postopkov, opreme in metod obratovanja pomeni najboljšo razpoložljivo tehnologijo na splošno ali v določenih primerih, se še posebej presojajo:
a) primerljivi postopki, oprema ali metode obratovanja, ki so bili pred kratkim uspešno preizkušeni;
b) tehnološki napredek in spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju;
c) gospodarska upravičenost takšne tehnologije;
d) časovni roki pri vgradnji v nove in obstoječe obrate;
e) narava in obseg obravnavanih izpustov in iztokov odpadnih voda;
f) tehnologija z malo ali brez odpadnih snovi.
2. Iz tega izhaja, da se bo "najboljša razpoložljiva tehnologija" za posamezen postopek s časom spreminjala glede na tehnološki napredek, gospodarske in družbene dejavnike kot tudi glede na spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju.
Priloga II
SMERNICE ZA RAZVOJ NAJBOLJŠE OKOLJSKE PRAKSE
1. Pri izbiri najustreznejše kombinacije ukrepov za posamezne primere, ki lahko pomenijo najboljšo okoljsko prakso, je treba ukrepe presoditi po naslednjem vrstnem redu:
a) obveščanje in izobraževanje javnosti in uporabnikov o okoljskih posledicah, ki jih prinaša izbira določene dejavnosti in izdelkov, njihove uporabe in končnega odlaganja;
b) razvoj in uporaba pravil za najboljšo okoljsko prakso, ki vključujejo vse vidike življenjske dobe določenega izdelka;
c) nalepke, ki obveščajo uporabnike o okoljskem tveganju, ki ga povzročajo izdelek, njegova uporaba in končno odlaganje;
d) sistemi zbiranja in odlaganja, ki so na voljo javnosti;
e) reciklaža, vračanje in ponovna uporaba;
f) uporaba ekonomskih instrumentov za dejavnosti, izdelke ali skupine izdelkov;
g) sistem podeljevanja dovoljenj, ki vključuje vrsto omejitev ali prepoved.
2. Pri ugotavljanju, katera kombinacija ukrepov pomeni najboljšo okoljsko prakso na splošno in v posameznih primerih, je treba še posebej upoštevati:
a) okoljsko tveganje zaradi:
(i) izdelka;
(ii) proizvodnje izdelka;
(iii) uporabe izdelka;
(iv) končnega odlaganja izdelka;
b) nadomestitev s postopki ali snovmi, ki manj onesnažujejo;
c) obsega uporabe;
d) možne koristi ali škodljivosti, ki jo nadomestni material ali dejavnosti pomenijo za okolje;
e) napredka in spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju;
f) časovni rok pri izvajanju;
g) družbenih in gospodarskih posledic.
3. Iz tega izhaja, da se bo najboljša okoljska praksa za posamezen vir spreminjala glede na tehnološki napredek, gospodarske in družbene dejavnike kot tudi glede na spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju.
Priloga III
SMERNICE ZA RAZVOJ CILJNIH VREDNOSTI IN MERIL ZA KAKOVOST VODE
Ciljne vrednosti in merila za kakovost vode morajo:
a) upoštevati cilj ohranjanja, in če je potrebno, izboljšati kakovost vode;
b) si prizadevati za zmanjšanje povprečnih obremenitev onesnaževanja (zlasti nevarnih snovi) do določene stopnje v določenem časovnem obdobju;
c) upoštevati določene zahteve v zvezi s kakovostjo vode (neobdelana voda, ki se uporablja za pitno vodo, za namakanje npr.);
d) upoštevati določene zahteve v zvezi z občutljivimi in posebej varovanimi vodami in njihovim okoljem, npr. jezeri in podtalnimi vodami;
e) temeljiti na uporabi metod ekološke razvrstitve in kemičnih pokazateljev za presojo srednjeročnega in dolgoročnega ohranjanja in izboljšanja kakovosti voda;
f) upoštevati doseženo stopnjo uresničitve ciljev in dodatne varstvene ukrepe, temelječe na mejnih emisijskih vrednostih, ki se lahko zahtevajo za posamezne primere.
Priloga IV
ARBITRAŽA
1. V primeru spora, ki je bil predložen arbitraži v skladu z drugim odstavkom 22. člena te konvencije, stranka ali stranke obvestijo sekretariat o predmetu arbitraže in še posebej navedejo tiste člene te konvencije, katerih razlaga ali uporaba je vprašljiva. Sekretariat prejete informacije pošlje vsem pogodbenicam te konvencije.
2. Arbitražno sodišče sestavljajo trije člani. Tožeča stranka ali stranke in druga stranka ali stranke v sporu imenujejo arbitra in ta dva tako imenovana arbitra sporazumno imenujeta tretjega arbitra, ki bo predsednik arbitražnega sodišča. Ta ne sme biti državljan katere od pogodbenic v sporu, ne sme imeti običajnega bivališča na ozemlju katere od strank v sporu, niti ne sme biti zaposlen pri njih ali se z zadevo ukvarjati v kakršni koli drugi vlogi.
3. Če predsednik arbitražnega sodišča ni bil imenovan v dveh mesecih od imenovanja drugega arbitra, izvršilni sekretar Ekonomske komisije za Evropo na zahtevo ene od strank v sporu določi predsednika v nadaljnjem dvomesečnem obdobju.
4. Če ena od strank v sporu v dveh mesecih od prejema zahteve arbitra ne imenuje, lahko druga pogodbenica obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki imenuje predsednika arbitražnega sodišča v naslednjih dveh mesecih. Po imenovanju predsednik arbitražnega sodišča od stranke v sporu, ki ni imenovala arbitra, zahteva, da to stori v dveh mesecih. Če stranka v sporu tega ne stori v tem obdobju, predsednik obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki to imenovanje opravi v nadaljnjem dvomesečnem obdobju.
5. Arbitražno sodišče odloča v skladu z mednarodnim pravom in določbami te konvencije.
6. Vsako arbitražno sodišče, sestavljeno po določbah te priloge, sestavi svoj poslovnik.
7. Arbitražno sodišče sprejema odločitve o postopku in o vsebini z večino glasov svojih članov.
8. Sodišče lahko sprejme vse ustrezne ukrepe za ugotovitev dejstev.
9. Stranke v sporu, ob uporabi vseh sredstev, ki so jim na voljo, olajšajo delo arbitražnega sodišča, še posebej pa mu:
a) zagotovijo vse ustrezne dokumente, pripomočke in podatke;
b) omogočijo, če je to potrebno, da pokliče priče ali strokovnjake in jih zasliši.
10. Stranke in arbitri zaščitijo zaupnost vseh podatkov, ki so jih prejele kot zaupne med postopki arbitražnega sodišča.
11. Arbitražno sodišče lahko na prošnjo ene od strank priporoči začasne ukrepe zaščite.
12. Če ena stranka v sporu pred arbitražnim sodiščem ne nastopi ali svojega primera ne uspe obraniti, lahko druga stranka od arbitražnega sodišča zahteva, da nadaljuje s postopkom in sprejme razsodbo. Odsotnost ene stranke ali njena neuspešna obramba ne ovira nadaljnjega postopka.
13. Arbitražno sodišče lahko prouči in določi protizahtevke, ki izhajajo neposredno iz vsebine spora.
14. Če zaradi posebnih okoliščin v zadevi arbitražno sodišče ne odloči drugače, krijejo stroške sodišča, vključno s honorarjem njegovim članom, stranke v sporu v enakih deležih. Sodišče vodi evidenco vseh svojih izdatkov in strankam o tem pošlje zaključno poročilo.
15. Vsaka pogodbenica te konvencije, ki ima pravni interes glede vsebine spora, in jo lahko prizadene odločitev v zadevi, lahko s soglasjem sodišča poseže v postopek.
16. Arbitražno sodišče izreče razsodbo v petih mesecih od dneva svoje ustanovitve, če ne ugotovi, da je treba rok podaljšati za obdobje, ki ne bi smelo biti daljše kot pet mesecev.
17. Razsodbo arbitražnega sodišča spremlja utemeljitev. Razsodba je dokončna in obvezujoča za vse stranke v sporu. Arbitražno sodišče pošlje razsodbo strankam v sporu in sekretariatu. Sekretariat bo prejete informacije poslal vsem pogodbenicam te konvencije.
18. Kateri koli spor, ki lahko nastane med strankami glede razlage ali izvršitve razsodbe, lahko katera koli pogodbenica preda arbitražnemu sodišču, ki je razsodbo sprejelo, ali če mu ga ni mogoče predložiti, drugemu sodišču, ustanovljenemu v ta namen na enak način, kot je bilo prvo.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za okolje in prostor.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 802-06/98-3/1
Ljubljana, dne 10. marca 1999
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
| Zadnja sprememba: 03/31/1999 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |