Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O PREPOVEDI UPORABE, KOPIČENJA ZALOG, PROIZVODNJE IN PRENOSA PROTIPEHOTNIH MIN IN O NJIHOVEM UNIČENJU (MPUKZP)
1. člen
Ratificira se Konvencija o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju, sklenjena v Oslu 18. septembra 1997.
2. člen
Konvencija se v angleškem izvirniku in v slovenskem prevodu glasi:
KONVENCIJA O PREPOVEDI UPORABE, KOPIČENJA ZALOG,
PROIZVODNJE IN PRENOSA PROTIPEHOTNIH MIN IN O NJIHOVEM UNIČENJU
Preambula
Države pogodbenice so se,
odločene, da končajo trpljenje in preprečijo žrtve, ki jih povzročijo protipehotne mine, ki ubijajo ali pohabljajo na stotine ljudi vsak teden, predvsem nedolžne in nemočne civiliste in še posebej otroke, ovirajo gospodarski razvoj in obnovo, preprečujejo vrnitev beguncev in po državi razseljenih oseb in imajo druge resne posledice še leta po postavitvi,
prepričane, da je treba storiti vse, kar je v njihovi moči, z namenom da se učinkovito in usklajeno soočijo z izzivom odstranjevanja protipehotnih min, postavljenih po vsem svetu, ter zagotovijo njihovo uničenje,
v želji storiti vse, kar je v njihovi moči za zagotavljanje pomoči pri negi in rehabilitaciji žrtev min kakor tudi pri njihovi družbeni in ekonomski reintegraciji,
ker se zavedajo, da bi bila popolna prepoved protipehotnih min tudi pomemben ukrep za krepitev zaupanja,
ker pozdravljajo sprejetje Protokola o prepovedi ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev, kot je bil spremenjen 3. maja 1996 in dodan Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako, in pozivajo države, ki protokola še niso ratificirale, da to čim prej storijo,
ker pozdravljajo tudi resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 51/45 S z dne 10. decembra 1996, ki terja od vseh držav, da odločno sledijo učinkovitemu, pravno obvezujočemu mednarodnemu sporazumu, ki bo prepovedoval uporabo, kopičenje zalog, proizvodnjo in prenos protipehotnih min,
ker nadalje pozdravljajo v zadnjih letih enostransko in mnogostransko sprejete ukrepe z namenom prepovedi, omejitve ali začasnega prenehanja uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min,
ker poudarjajo vlogo javne vesti pri uveljavljanju načel človečnosti, ki se je izrazila v zahtevi za popolno prepoved protipehotnih min, in ker priznavajo prizadevanja Mednarodnega Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Mednarodne kampanje za prepoved protipehotnih min in številnih drugih nevladnih organizacij po vsem svetu za dosego tega cilja,
ob sklicevanju na Ottawsko deklaracijo z dne 5. oktobra 1996 in Bruseljsko deklaracijo z dne 27. junija 1997, ki pozivata mednarodno skupnost k pogajanjem za sklenitev mednarodnega in pravno obvezujočega sporazuma, ki bo prepovedoval uporabo, kopičenje zalog, proizvodnjo in prenos protipehotnih min,
ker poudarjajo, da je zaželeno k tej konvenciji pritegniti vse države, in ker so odločene, da si bodo prizadevale spodbujati njeno splošno razširjenost na vseh ustreznih mestih, med drugim v Združenih narodih, na Konferenci o razorožitvi, v regionalnih organizacijah in skupinah in na preglednih konferencah Konvencije o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako, in
ker se opirajo na načelo mednarodnega humanitarnega prava, da pravica strani v oboroženem spopadu do izbire načinov in sredstev vojskovanja ni neomejena, na načelo, ki v oboroženih spopadih prepoveduje uporabo orožja, izstrelkov in sredstev ter načinov vojskovanja, ki so take narave, da povzročajo odvečne poškodbe in nepotrebno trpljenje, in na načelo, da je treba razlikovati med civilisti in borci,
dogovorile:
1. člen
Splošne obveznosti
1. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da nikoli v nobenih okoliščinah ne bo:
a) uporabljala protipehotnih min;
b) razvijala, proizvajala, drugače pridobivala, kopičila zalog, obdržala ali neposredno ali posredno komur koli prenesla protipehotnih min;
c) komur koli kakor koli pomagala, ga spodbujala ali navajala k temu, da se vključuje v kakršno koli dejavnost, ki je državi pogodbenici po tej konvenciji prepovedana.
2. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh protipehotnih min v skladu z določbami te konvencije.2. člen
Opredelitev pojmov
1. "Protipehotna mina" pomeni mino, ki je zasnovana tako, da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine kake osebe oziroma stika z njo, in ki tako onesposobi, rani ali ubije eno ali več oseb. Mine, zasnovane tako, da se sprožijo zaradi prisotnosti ali bližine vozila in ne osebe oziroma zaradi stika z vozilom, in so opremljene z napravami za zaščito mine, se zaradi take opreme ne štejejo za protipehotne mine.
2. "Mina" pomeni strelivo, zasnovano tako, da se postavi v tla, na tla ali blizu tal ali pod drugo površino, nanjo ali blizu nje in da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine osebe ali vozila oziroma zaradi stika z osebo ali vozilom.
3. "Naprava za zaščito mine" pomeni napravo, namenjeno za zaščito mine in je njen del, je z njo povezana, nanjo pritrjena ali pod njo nameščena in se sproži ob kakršnem koli poskusu razorožitve ali drugačne namerne onesposobitve mine.
4. "Prenos" vključuje poleg fizičnega premikanja protipehotnih min na ozemlje neke države ali z njega tudi prenos lastninske pravice in nadzora nad minami, ne vključuje pa prenosa ozemlja, na katerem so postavljene protipehotne mine.
5. "Minirano območje" pomeni območje, ki je nevarno zaradi prisotnosti ali zaradi suma prisotnosti min.
3. člen
Izjeme
1. Ne glede na splošne obveznosti iz 1. člena je dovoljeno obdržati ali prenesti določeno število protipehotnih min za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za usposabljanje v ta namen. Količina teh min ne sme presegati najmanjšega števila min, nujno potrebnega za te namene.
2. Prenos protipehotnih min zaradi njihovega uničenja je dovoljen.
4. člen
Uničenje nakopičenih zalog protipehotnih min
Ob upoštevanju izjem iz 3. člena se vsaka država pogodbenica obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh nakopičenih zalog protipehotnih min, ki jih ima v lasti ali posesti ali so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, in sicer takoj ko je mogoče, najkasneje pa štiri leta po tem, ko bo ta konvencija začela zanjo veljati.
5. člen
Uničenje protipehotnih min na miniranih območjih
1. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh protipehotnih min na miniranih območjih, ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, in sicer takoj ko je mogoče, najkasneje pa deset let po tem, ko bo ta konvencija začela zanjo veljati.
2. Vsaka država pogodbenica si po svojih najboljših močeh prizadeva, da določi vsa območja pod svojo jurisdikcijo ali nadzorom, za katera se ve ali sumi, da so na njih postavljene protipehotne mine, in čim prej zagotovi, da so vsa območja, minirana s protipehotnimi minami, ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, označena po zunanji meji, nadzorovana in zaščitena z ograjo ali kako drugače, tako da civilisti res ne morejo zaiti nanje, dokler niso uničene vse protipehotne mine na miniranih območjih. Označuje se najmanj po standardih, določenih v Protokolu o prepovedi ali omejitvi uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev, kot je bil spremenjen 3. maja 1996 in dodan Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako.
3. Če država pogodbenica meni, da ne bo mogla uničiti ali zagotoviti uničenja vseh protipehotnih min iz prvega odstavka v navedenem roku, lahko zaprosi na sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci za podaljšanje roka za uničenje protipehotnih min za obdobje do deset let.
4. Vsaka prošnja vsebuje:
a) trajanje predlaganega podaljšanja roka;
b) podrobno obrazložitev razlogov za predlagano podaljšanje roka, ki vključuje:
i) pripravo in stanje del, ki potekajo po državnih programih za razminiranje;
ii) finančna in tehnična sredstva, ki jih ima država pogodbenica na voljo za uničenje vseh protipehotnih min, in
iii) okoliščine, zaradi katerih država pogodbenica ne more pravočasno uničiti vseh protipehotnih min na miniranih območjih;
c) humanitarne, družbene, gospodarske in okoljske posledice podaljšanja roka in
d) katere koli druge pomembne informacije v zvezi s prošnjo za predlagano podaljšanje roka.
5. Na sestanku držav pogodbenic ali na pregledni konferenci se ob upoštevanju dejavnikov iz 4. odstavka prošnja oceni in na podlagi večine glasov držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo, odloči, ali se prošnji za podaljšanje roka ugodi.
6. Tako podaljšanje roka je lahko obnovljeno na podlagi nove prošnje skladno s tretjim, četrtim in petim odstavkom tega člena. V prošnji za nadaljnje podaljšanje roka predloži država pogodbenica ustrezne dodatne informacije o tem, kaj vse je storila v prejšnjem obdobju podaljšanja na podlagi tega člena.
6. člen
Mednarodno sodelovanje in pomoč
1. Pri izpolnjevanju svojih obveznosti po tej konvenciji ima vsaka država pogodbenica pravico zaprositi za pomoč druge države pogodbenice in jo od njih v možnem obsegu prejeti, kjer je to izvedljivo.
2. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo v največji možni meri olajševala izmenjavo opreme, sredstev in znanstveno-tehnoloških informacij za izvajanje te konvencije ter ima pravico pri tem sodelovati. Države pogodbenice ne smejo uvesti nepotrebnih omejitev v zvezi z nabavo opreme za čiščenje miniranih območij in s tem povezanimi tehnološkimi informacijami za humanitarne namene.
3. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri negi in rehabilitaciji ter pri družbeni in ekonomski reintegraciji žrtev min ter pri programih za ozaveščanje ljudi o nevarnosti min. Taka pomoč se med drugim lahko zagotavlja prek sistema Združenih narodov, mednarodnih, regionalnih ali državnih organizacij ali ustanov ali Mednarodnega odbora Rdečega križa, nacionalnih organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca in njihove mednarodne zveze, nevladnih organizacij ali na dvostranski podlagi.
4. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri odstranjevanju min in s tem povezanimi dejavnostmi. Taka pomoč se lahko med drugim zagotavlja prek sistema Združenih narodov, mednarodnih ali regionalnih organizacij ali ustanov, nevladnih organizacij ali ustanov ali na dvostranski podlagi ali s prispevki v prostovoljni sklad Združenih narodov za pomoč pri odstranjevanju min ali v druge regionalne sklade, ki se ukvarjajo z razminiranjem.
5. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri uničevanju nakopičenih zalog protipehotnih min.
6. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo zagotovila podatke v bazo podatkov o odstranjevanju min, vzpostavljeno v okviru sistema Združenih narodov, še posebej pa informacije o različnih sredstvih in tehnologijah za odstranjevanja min in sezname strokovnjakov, strokovnih organizacij ali državnih organov za stike v zvezi z odstranjevanjem min.
7. Države pogodbenice lahko Združene narode, regionalne organizacije, druge države pogodbenice ali druge pristojne medvladne ali nevladne organizacije zaprosijo, da njihovim organom pomagajo pri izdelavi državnega programa za razminiranje, da bi med drugim določile:
a) obseg in področje problematike protipehotnih min;
b) finančne, tehnološke in človeške vire, potrebne za izvajanje programa;
c) predvideno število let, potrebnih za uničenje vseh protipehotnih min na miniranih območjih, ki so pod jurisdikcijo ali nadzorom določene države pogodbenice;
d) dejavnosti za ozaveščanje o nevarnosti min, da se zmanjša pogostost poškodb ali smrti zaradi min;
e) pomoč žrtvam min;
f) odnos med vlado določene države pogodbenice in ustreznimi vladnimi, medvladnimi ali nevladnimi organizacijami, ki bodo sodelovale pri izvajanju programa.
8. Vsaka država pogodbenica, ki daje in prejema pomoč po določbah tega člena, pri tem sodeluje z namenom zagotavljati polno in takojšnje izvajanje dogovorjenih programov pomoči.
7. člen
Ukrepi za boljšo preglednost
1. Vsaka država pogodbenica poroča generalnemu sekretarju Združenih narodov, kakor hitro je to izvedljivo, v vsakem primeru pa najkasneje 180 dni po začetku veljavnosti te konvencije za to državo pogodbenico, o:
a) državnih ukrepih za izvajanje konvencije, navedenih v 9. členu;
b) skupnem številu vseh nakopičenih zalog protipehotnih min, ki jih ima v lasti ali posesti ali ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, vključno s specifikacijo glede na tip, količino, in če je mogoče, glede na številke serij vsakega tipa protipehotnih min, ki jih ima na zalogi;
c) kolikor je to le mogoče, o tem, kje so vsa minirana območija pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, na katerih so ali se sumi, da so protipehotne mine, in podrobnosti o posameznih tipih in količini vsakega tipa protipehotnih min, postavljenih na vsakem miniranem območju, in kdaj so bile postavljene;
d) tipih, količinah, in če je mogoče, o številkah serij vseh protipehotnih min, ki so bile obdržane ali prenesene za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za usposabljanje v ta namen ali prenesene zaradi uničenja, kakor tudi o ustanovah, ki jih je država pogodbenica skladno s 3. členom pooblastila, da obdržijo ali prenesejo protipehotne mine;
e) stanju programov za preureditev ali razgraditev objektov in tehnološke opreme za proizvodnjo protipehotnih min;
f) stanju programov za uničenje protipehotnih min skladno s 4. in 5. členom, vključno s podrobnostmi o metodah, ki bodo uporabljene za uničenje, o vseh mestih, kjer poteka uničevanje, in o veljavnih varnostnih in okoljskih standardih, ki jih je treba upoštevati;
g) tipih in količinah vseh uničenih protipehotnih min po tem, ko je ta konvencija za državo pogodbenico začela veljati, vključno s specifikacijo količine vsakega tipa uničenih protipehotnih min, skladno s 4. oziroma 5. členom, in če je mogoče, skupaj s številkami serij vsakega tipa protipehotnih min v primeru uničenja skladno s 4. členom;
h) tehničnih značilnostih vsakega tipa proizvedenih protipehotnih min, kolikor so znane, in vseh min, ki jih država pogodbenica trenutno ima v lasti ali posesti, in kjer je to razumno mogoče, navaja take vrste informacij, ki lahko pospešujejo odkrivanje in odstranjevanje protipehotnih min; te informacije morajo vključevati vsaj podatke o dimenzijah, načinu aktiviranja, vsebnosti razstreliva, vsebnosti kovin, barvne fotografije in druge informacije, ki lahko olajšajo odstranjevanje min, in
i) sprejetih ukrepih za takojšnje in učinkovito opozarjanje prebivalstva v zvezi z območji, določenimi na podlagi drugega odstavka 5. člena.
2. Informacije, zagotovljene v skladu s tem členom, države pogodbenice dopolnjujejo vsako leto za zadnje koledarsko leto in o njih poročajo generalnemu sekretarju Združenih narodov najkasneje do 30. aprila vsakega leta.
3. Generalni sekretar Združenih narodov pošilja vsa ta prejeta poročila državam pogodbenicam.
8. člen
Pomoč in razjasnjevanje za ravnanje skladno z določbami
1. Države pogodbenice se strinjajo, da se medsebojno posvetujejo in sodelujejo v zvezi z izvajanjem določb te konvencije in da v duhu sodelovanja olajšujejo državam pogodbenicam ravnati skladno z njihovimi obveznostmi po tej konvenciji.
2. Če ena ali več držav pogodbenic želi razjasniti in razrešiti vprašanja v zvezi z ravanjem druge države pogodbenice skladno z določbami te konvencije, lahko tej državi pogodbenici prek generalnega sekretarja Združenih narodov pošlje zaprosilo za pojasnilo o tej zadevi. Takemu zaprosilu je treba priložiti vse ustrezne informacije. Vsaka država pogodbenica se vzdrži neutemeljenih zaprosil za pojasnilo in poskrbi, da se izogne zlorabi. Država pogodbenica, ki je prejela zaprosilo za pojasnilo, v 28 dneh prek generalnega sekretarja Združenih narodov državi pogodbenici, ki je zaprosila za pojasnilo, preskrbi vse informacije, ki bi pomagale pri razjasnitvi te zadeve.
3. Če država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, prek generalnega sekretarja Združenih narodov ne prejme odgovora v določenem roku ali meni, da odgovor na njeno zaprosilo za pojasnilo ni zadovoljiv, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predloži zadevo v obravnavo na naslednjem sestanku držav pogodbenic. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje zadevo skupaj z ustreznimi informacijami, ki se nanašajo na zaprosilo za pojasnilo, vsem državam pogodbenicam. Vse te informacije je treba predložiti državi pogodbenici, od katere se zahteva pojasnilo, ta pa ima pravico do odgovora.
4. Dokler ni sklican sestanek držav pogodbenic, lahko katera koli od držav pogodbenic, ki jih to zadeva, zaprosi generalnega sekretarja Združenih narodov za posredovanje pri čim hitrejši razjasnitvi.
5. Država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predlaga sklic posebnega sestanka držav pogodbenic za obravnavo te zadeve. Nato generalni sekretar Združenih narodov sporoči ta predlog in vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva, vsem državam pogodbenicam s prošnjo, da povedo, ali se strinjajo s posebnim sestankom držav pogodbenic za proučitev te zadeve. Če se v 14 dneh od datuma takega sporočila vsaj ena tretjina držav pogodbenic strinja s posebnim sestankom, generalni sekretar Združenih narodov v naslednjih 14 dneh skliče tak posebni sestanek držav pogodbenic. Za sklepčnost takega sestanka je potrebna večina držav pogodbenic.
6. Na sestanku oziroma posebnem sestanku se države pogodbenice najprej odločijo, ali bodo zadevo še naprej obravnavale, pri čemer upoštevajo vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice kar najbolj prizadevajo doseči odločitev s konsenzom. Če kljub vsem prizadevanjem dogovor ni bil dosežen, se odločitev sprejme z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo.
7. Vse države pogodbenice na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic v polni meri sodelujejo pri pregledovanju zadeve, vključno s katerimi koli misijami za ugotavljanje dejstev, ki so pooblaščene skladno z osmim odstavkom.
8. Če je potrebno nadaljnje razjasnjevanje, lahko države pogodbenice na sestanku ali posebnem sestanku pooblastijo misijo za ugotavljanje dejstev in sprejmejo odločitev o njenem mandatu z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko kadar koli povabi misijo za ugotavljanje dejstev na svoje ozemlje. Taka misija lahko poteka brez pooblastila, sprejetega na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic. Misija, ki jo sestavlja do 9 strokovnjakov, imenovanih in pooblaščenih v skladu z devetim in desetim odstavkom, lahko zbira dodatne informacije na kraju samem ali na drugih krajih, ki so pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, za katero se zahteva misija, in so neposredno povezani z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja s konvencijo.
9. Generalni sekretar Združenih narodov pripravi in sproti dopolnjuje seznam imen izbranih strokovnjakov, ki jih priskrbijo države pogodbenice, skupaj s podatki o njihovem državljanstvu in drugimi ustreznimi podatki in ga pošlje vsem državam pogodbenicam. Za vsakega strokovnjaka s tega seznama se šteje, da je imenovan za vse misije za ugotavljanje dejstev, razen če kaka država pogodbenica pisno izjavi, da ga ne sprejema. V primeru nesprejetja tak strokovnjak ne sodeluje v misiji za ugotavljanje dejstev na ozemlju ali katerem koli drugem kraju pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, ki njegovemu imenovanju nasprotuje, če je bila izjava o nesprejetju dana pred njegovim imenovanjem v take misije.
10. Ko generalni sekretar Združenih narodov prejme ustrezen zahtevek s sestanka držav pogodbenic ali posebnega sestanka držav pogodbenic, po posvetovanju z državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, imenuje člane misije in vodjo misije. Državljani držav pogodbenic, ki zahtevajo misijo za ugotavljanje dejstev, ali neposredno prizadeti državljani ne smejo biti imenovani v misijo. Člani misije za ugotavljanje dejstev uživajo privilegije in imunitete po 6. členu Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov, sprejete 13. februarja 1946.
11. Na podlagi obvestila, danega vsaj 72 ur vnaprej, morajo člani misije za ugotavljanje dejstev kar najhitreje prispeti na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, sprejme potrebne upravne ukrepe za sprejem, prevoz in nastanitev misije in je odgovorna za zagotavljanje največje možne varnosti misije, dokler je ta na ozemlju pod njenim nadzorom.
12. Misija za ugotavljanje dejstev lahko prinese na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija, potrebno opremo, ki jo uporablja zgolj za zbiranje informacij povezanih z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja, s čimer pa ne posega v suverenost države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Pred prihodom bo misija obvestila državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, o opremi, ki jo namerava uporabljati pri svojem delu.
13. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, si čim bolj prizadeva zagotoviti, da bo imela misija za ugotavljanje dejstev možnost govoriti z vsemi takimi osebami, ki bi lahko priskrbele informacije, povezane z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja.
14. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, dovoli misiji za ugotavljanje dejstev dostop na vsa območja in v vse objekte pod svojim nadzorom, kjer se lahko pričakuje, da bi se lahko zbrala dejstva, pomembna za vprašanje skladnega ravnanja s konvencijo. Pri tem je treba upoštevati vse predpise, za katere država pogodbenica, za katero se zahteva misija, meni, da so potrebni za:
a) zaščito občutljive opreme ter varstvo informacij in območij;
b) varstvo kakršnih koli ustavnih obveznosti, ki bi jih država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko imela v zvezi z lastninskimi pravicami, preiskavami in zaplembami ali drugimi ustavnimi pravicami, ali
c) fizično varovanje in varnost članov misije za ugotavljanje dejstev.
Če država pogodbenica, za katero se zahteva misija, ima take predpise, si po svojih najboljših močeh
prizadeva, da z drugimi sredstvi dokaže svoje skladno ravnanje s konvencijo.
15. Misija za ugotavljanje dejstev ne sme ostati na ozemlju zadevne države pogodbenice več kot 14 dni, v vsakem posameznem kraju pa ne več kot 7 dni, razen če ni drugače dogovorjeno.
16. Vse informacije, ki so pridobljene zaupno in niso povezane z zadevo, s katero se ukvarja misija za ugotavljanje dejstev, se obravnavajo kot zaupne.
17. Misija za ugotavljanje dejstev o rezultatih svojih ugotovitev prek generalnega sekretarja Združenih narodov poroča na sestanku držav pogodbenic ali na posebnem sestanku držav pogodbenic.
18. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice proučijo vse ustrezne informacije, vključno s poročilom, ki ga je predložila misija za ugotavljanje dejstev, in lahko zahtevajo, da država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, sprejme ukrepe, da v določenem roku doseže skladnost svojega ravnanja s konvencijo. Država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, poroča o vseh ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi te zahteve.
19. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice lahko predlagajo državam pogodbenicam, ki jih to zadeva, načine in sredstva, s katerimi bi nadalje razjasnile ali rešile obravnavano zadevo, vključno z začetkom ustreznih postopkov v skladu z mednarodnim pravom. Kadar je ugotovljeno, da je obravnavana zadeva posledica okoliščin, na katere država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, ne more vplivati, lahko na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice priporočijo ustrezne ukrepe, vključno z uporabo ukrepov sodelovanja iz 6. člena.
20. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice prizadevajo, da sprejmejo odločitve iz osemnajstega in devetnajstega odstavka s konsenzom, sicer pa z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo.
9. člen
Ukrepi posamezne države za izvajanje konvencije
Vsaka država pogodbenica sprejme vse ustrezne pravne, upravne in druge ukrepe, vključno z uvedbo kazenskih sankcij, za preprečevanje in onemogočanje kakršne koli dejavnosti, ki jo izvedejo osebe na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom ali ki se izvede na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom.
10. člen
Reševanje sporov
1. Države pogodbenice se medsebojno posvetujejo in sodelujejo, da rešijo vsak spor, do katerega lahko pride pri uporabi ali razlagi te konvencije. Vsaka država pogodbenica lahko predloži vsak tak spor v obravnavo na sestanku držav pogodbenic.
2. Na sestanku lahko države pogodbenice prispevajo k reševanju spora s kakršnimi koli sredstvi, ki se jim zdijo primerna, vključno s tem, da ponudijo svoje posredovanje, pozovejo države pogodbenice v sporu, da začnejo postopek reševanja spora po svoji izbiri, in priporočijo določen rok za izvedbo vsakega dogovorjenega postopka.
3. Ta člen ne vpliva na določbe te konvencije o pomoči in razjasnjevanju za ravnanje skladno z določbami konvencije.
11. člen
Sestanki držav pogodbenic
1. Države pogodbenice se redno sestajajo z namenom, da proučijo katero koli zadevo glede uporabe ali izvajanja te konvencije, vključno z:
a) uveljavljanjem in statusom te konvencije;
b) zadevami, ki izhajajo iz poročil, predloženih na podlagi določb te konvencije;
c) mednarodnim sodelovanjem in pomočjo v skladu s 6. členom;
d) razvojem tehnologij za odstranjevanje protipehotnih min;
e) zaprosili držav pogodbenic v skladu z 8. členom in
f) odločitvami v zvezi s prošnjami držav pogodbenic, kot predvideva 5. člen.
2. Generalni sekretar Združenih narodov skliče prvi sestanek držav pogodbenic v enem letu od začetka veljavnosti te konvencije. Naslednje sestanke skliče generalni sekretar Združenih narodov enkrat na leto do prve pregledne konference.
3. Generalni sekretar Združenih narodov skliče posebni sestanek držav pogodbenic pod pogoji, določenimi v 8. členu.
4. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se udeležijo teh sestankov kot opazovalci v skladu z dogovorjenim poslovnikom.
12. člen
Pregledne konference
1. Pregledno konferenco skliče generalni sekretar Združenih narodov pet let po začetku veljavnosti te konvencije. Naslednje pregledne konference skliče generalni sekretar Združenih narodov, če to zahteva ena ali več držav pogodbenic, pod pogojem, da presledek med preglednimi konferencami ni v nobenem primeru krajši od petih let. Vse države pogodbenice te konvencije je treba povabiti na vsako pregledno konferenco.
2. Namen pregledne konference je:
a) pregledati uveljavljanje in status te konvencije;
b) proučiti potrebo po nadaljnjih sestankih držav pogodbenic in presledku med takimi sestanki, na katere se nanaša drugi odstavek 11. člena;
c) odločati o prošnjah držav pogodbenic, kot predvideva 5. člen, in
d) po potrebi v svojem končnem poročilu sprejeti sklepe v zvezi z izvajanjem te konvencije.
3. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se kot opazovalci udeležijo vsake pregledne konference v skladu z dogovorjenim poslovnikom.
13. člen
Spremembe
1. Katera koli država pogodbenica lahko kadar koli po začetku veljavnosti te konvencije predlaga spremembe te konvencije. Vsak predlog za spremembo je treba sporočiti depozitarju, ki ga pošlje vsem državam pogodbenicam in zaprosi za njihova mnenja, ali naj se skliče konferenca o spremembah za proučitev tega predloga. Če večina držav pogodbenic uradno obvesti depozitarja najkasneje v 30 dneh po tem, ko je bil predlog razposlan, da podpira nadaljnjo proučitev predloga, depozitar skliče konferenco o spremembah, na katero so povabljene vse države pogodbenice.
2. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se kot opazovalci udeležijo vsake konference o spremembah v skladu z dogovorjenim poslovnikom.
3. Konferenca o spremembah poteka neposredno po sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci, razen če večina držav pogodbenic ne zahteva, da poteka prej.
4. Vsaka sprememba te konvencije se sprejme z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo na konferenci o spremembah. Depozitar sporoči državam pogodbnicam vsako tako sprejeto spremembo.
5. Sprememba te konvencije začne veljati za vse države pogodbenice te konvencije, ki so jo sprejele, po tem, ko je večina držav pogodbenic pri depozitarju deponirala listine o sprejetju. Po tem začne za vsako preostalo državo pogodbenico veljati na dan deponiranja njene listine o sprejetju.
14. člen
Stroški
1. Stroške sestankov držav pogodbenic, posebnih sestankov držav pogodbenic, preglednih konferenc in konferenc o spremembah krijejo države pogodbenice in države, ki niso pogodbenice te konvencije, a se jih udeležujejo, v skladu z ustrezo prilagojenim razdelilnikom stroškov za Združene narode.
2. Stroške generalnega sekretarja Združenih narodov na podlagi 7. in 8. člena in stroške katere koli misije za ugotavljanje dejstev krijejo države pogodbenice v skladu z ustrezno prilagojenim razdelilnikom stroškov za Združene narode.
15. člen
Podpis
Ta konvencija, sklenjena v Oslu, Norveška, 18. septembra 1997, je vsem državam na voljo za podpis v Ottawi, Kanada, od 3. decembra 1997 do 4. decembra 1997 in na sedežu Združenih narodov v New Yorku od 5. decembra 1997 do začetka njene veljavnosti.
16. člen
Ratifikacija, sprejetje, odobritev ali pristop
1. To konvencijo morajo podpisnice ratificirati, sprejeti ali odobriti.
2. Vsaki državi, ki ni podpisala konvencije, je ta na voljo za pristop.
3. Listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu se hranijo pri depozitarju.
17. člen
Začetek veljavnosti
1. Ta konvencija začne veljati prvi dan šestega meseca po mesecu, v katerem je bila deponirana 40. listina o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
2. Za vsako državo, ki deponira listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu po dnevu deponiranja 40. listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne ta konvencija veljati prvi dan šestega meseca po dnevu, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
18. člen
Začasna uporaba
Vsaka država pogodbenica lahko ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da bo začasno uporabljala prvi odstavek 1. člena te konvencije, dokler ta ne začne veljati.
19. člen
Pridržki
Glede členov te konvencije niso dopustni pridržki.
20. člen
Trajanje in odstop
1. Trajane te konvencije je neomejeno.
2. Vsaka država pogodbenica ima pri uresničevanju svoje državne suverenosti pravico odstopiti od te konvencije. O odstopu obvesti vse druge države pogodbenice, depozitarja in Varnostni svet Združenih narodov. Listina o odstopu vsebuje popolno razlago vzrokov, ki utemeljujejo odstop.
3. Odstop začne veljati šest mesecev po tem, ko je depozitar prejel listino o odstopu. Če pa je ob izteku šestih mesecev država pogodbenica, ki odstopa, vpletena v oborožen spopad, odstop ne sme začeti veljati pred koncem oboroženega spopada.
4. Odstop države pogodbenice od te konvencije na noben način ne vpliva na dolžnost držav, da še naprej izpolnjujejo obveznosti, prevzete po vseh ustreznih pravilih mednarodnega prava.
21. člen
Depozitar
Generalni sekretar Združenih narodov je določen za depozitarja te konvencije.
22. člen
Verodostojna besedila
Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za obrambo v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom za zdravstvo in Ministrstvom za zunanje zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Številka: 213-05/98-5/1
Ljubljana, dne 24. septembra 1998
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
| Zadnja sprememba: 10/14/1998 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |