Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE
MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ČEŠKO REPUBLIKO
O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI NA DOHODEK IN PREMOŽENJE (BCZIDO)
1. člen
Ratificira se Konvencija med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje, podpisana v Ljubljani dne 13. junija 1997.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi:*
KONVENCIJA
MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN
ČEŠKO REPUBLIKO O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN
PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI NA DOHODEK IN PREMOŽENJE
Republika Slovenija in Češka republika
sta se v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje,
dogovorili o naslednjem:
1. člen
Osebe, za katere se uporablja konvencija
Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. člen
Davki, za katere se uporablja konvencija
1. Ta konvencija se uporablja za davke na dohodek in premoženje, ki jih uvajajo država pogodbenica, njene politične enote ali njene lokalne oblasti, ne glede na to, kako so uvedeni.
2. Za davke na dohodek in premoženje štejemo vse davke, ki se uvedejo na celotni dohodek, na celotno premoženje ali na sestavine dohodka ali premoženja, vključujoč davke na dobiček od odsvojitve premičnin ali nepremičnin, davke na celotne zneske mezd ali plač, ki jih plačujejo podjetja, kot tudi davke na zvišanje vrednosti kapitala.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:
a) v Sloveniji:
(i) davek na dobiček pravnih oseb;
(ii) davek na dohodek posameznikov, vključujoč mezde in plače, dohodek od kmetijskih dejavnosti, dohodek iz poslovanja, kapitalske dobičke in dohodek iz nepremičnin in premičnin;
(iii) davek na premoženje;
(v nadaljevanju "slovenski davek");
b) v Češki republiki:
(i) davek na dohodek posameznikov;
(ii) davek na dohodek pravnih oseb;
(iii) davek na nepremičnine;
(v nadaljevanju "češki davek").
4. Ta konvencija se bo uporabljala tudi za kakršne koli enake ali vsebinsko podobne dajatve, ki bodo uvedene po datumu podpisa konvencije, dodatno k že obstoječim dajatvam ali namesto njih. Pristojni organi držav pogodbenic morajo drug drugega obvestiti o vseh bistvenih spremembah, ki so bile izvedene v ustreznih davčnih zakonih.
3. člen
Splošne definicije
1. Za namene te konvencije, razen če kontekst ne zahteva drugače:
a) izraz "Slovenija" pomeni Republiko Slovenijo in v primeru, ko se uporablja v zemljepisnem smislu, pomeni ozemlje Slovenije, vključno s teritorialnim morjem in vsemi drugimi področji v morju in v zraku, na katerih Republika Slovenija v skladu z mednarodnim pravom izvaja suverene pravice in sodno oblast;
b) izraz "Češka republika" pomeni ozemlje Češke republike, na katerem se po češki zakonodaji in v skladu z mednarodnim pravom izvršujejo suverene pravice Češke republike;
c) izraza "država pogodbenica" in "druga država pogodbenica" pomenita Slovenijo ali Češko republiko , odvisno od konteksta;
d) izraz "oseba" zajema posameznika, družbo ali katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;
e) izraz "družba" pomeni katero koli korporacijo ali enoto, ki se obravnava kot korporacija v davčne namene;
f) izraza "podjetje države pogodbenice" in "podjetje druge države pogodbenice" pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
g) izraz "državljan" pomeni:
(i) katerega koli posameznika, ki ima državljanstvo države pogodbenice;
(ii)katero koli pravno osebo, partnerstvo ali združenje, katere status izhaja iz zakonov, ki veljajo v državi pogodbenici;
h) izraz "mednarodni promet" pomeni kakršen koli prevoz z ladjo, z letalom, s cestnim ali železniškim vozilom, s katerim upravlja podjetje, ki ima sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, razen kadar ladja, letalo, cestno ali železniško vozilo opravljajo prevoze izključno med kraji v drugi državi pogodbenici;
i) izraz "pristojni organ" pomeni:
(i) v primeru Slovenije Ministrstvo za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
(ii) v primeru Češke republike ministra za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika.
2. Kadar uporablja država pogodbenica to konvencijo, ima vsak izraz, ki s konvencijo ni opredeljen, če kontekst ne zahteva drugače, tak pomen, kot ga ima po njenih zakonih, ki se nanašajo na davke, za katere se uporablja ta konvencija.
4. člen
Rezident
1. Za namene te konvencije izraz "rezident države pogodbenice" pomeni katero koli osebo, ki je v skladu z zakoni te države pogodbenice dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, bivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega kriterija podobne narave. Vendar ta izraz ne pomeni katere koli osebe, ki je dolžna v tej državi plačevati le davke od dohodkov, ki izvirajo v tej državi, ali od premoženja, ki se tam nahaja.
2. Kadar je v skladu z določbami prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status opredeli, kot sledi:
a) šteje se za rezidenta države, v kateri ima stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče v obeh državah, se šteje za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov);
b) če države, v kateri ima središče svojih vitalnih interesov, ni mogoče določiti, ali če nima na razpolago stalnega prebivališča v eni ali drugi državi, se šteje, da je rezident države, v kateri običajno prebiva;
c) če ima svoje običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države, katere državljan je;
d) če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojni organi držav pogodbenic razrešijo to vprašanje s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, razen posameznika, rezident v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države, v kateri je njen sedež dejanske uprave.
5. člen
Stalna poslovna enota
1. Za namene te konvencije izraz "stalna poslovna enota" pomeni stalno mesto poslovanja, v katerem se
v celoti ali delno odvijajo posli določenega podjetja.
2. Izraz "stalna poslovna enota" še posebej vključuje:
a) sedež uprave;
b) podružnico;
c) poslovalnico;
d) tovarno;
e) delavnico, in
f) rudnik, naftno ali plinsko nahajališče, kamnolom ali kateri koli drug kraj, kjer izkoriščajo naravne vire.
3. Izraz "stalna poslovna enota" prav tako obsega:
a) gradbišče, projekt gradnje, montaže ali instalacij ali s tem povezane nadzorne dejavnosti, vendar le v primeru, ko gradbišče, projekt ali dejavnosti trajajo dlje kot dvanajst mesecev;
b) izvajanje storitev, vključno s svetovanjem in storitvami vodenja, s strani podjetja države pogodbenice prek zaposlenih ali drugega osebja, ki ga podjetje angažira v ta namen, vendar le v primeru, ko dejavnosti te narave na ozemlju druge države pogodbenice trajajo za obdobje ali obdobja, ki v celoti presega (-jo) 6 mesecev znotraj katerega koli dvanajstmesečnega obdobja.
4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz "stalna poslovna enota" ne vključuje:
a) uporabe prostorov izključno za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b) vzdrževanja zalog dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo zaradi skladiščenja, razstavitve ali dostave;
c) vzdrževanja zalog dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, izključno za namene predelave v drugem podjetju;
d) vzdrževanja stalnega kraja poslovanja izključno za nakup dobrin ali blaga ali za zbiranje podatkov za podjetje;
e) vzdrževanja stalnega kraja poslovanja izključno z namenom oglaševanja, informiranja, znanstvenega raziskovanja ali podobne dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje;
f) vzdrževanja stalnega kraja poslovanja izključno zaradi kakršne koli kombinacije dejavnosti, navedenih v točkah a) do e), če je celotna dejavnost stalnega kraja poslovanja, ki izvira iz te kombinacije, pripravljalne ali pomožne narave.
5. Kljub določbam prvega in drugega odstavka, kjer oseba ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega veljajo določbe šestega odstavka deluje v državi pogodbenici v imenu podjetja in ima oziroma običajno uporablja pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, se šteje, da ima podjetje stalno poslovno enoto v tej državi za vse dejavnosti, ki jih ta oseba opravlja za podjetje, razen če njene dejavnosti niso omejene na tiste, omenjene v četrtem odstavku, zaradi katerih se ta stalni kraj poslovanja po tem odstavku ne bi štel za stalno poslovno enoto, če bi se te dejavnosti opravljale prek stalnega kraja poslovanja.
6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici, če opravlja posle v tej državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali kakršnega koli drugega agenta, ki ima neodvisen status, če te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja.
7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje ali jo nadzoruje družba, ki je rezident druge države pogodbenice, oziroma ki izvaja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače), samo po sebi še ne pomeni, da se taka družba šteje za stalno poslovno enoto druge.
6. člen
Dohodek od nepremičnin
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom od kmetijstva ali
gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz "nepremičnine" ima pomen, ki ga določa zakonodaja države pogodbenice, v kateri je določena nepremičnina. Izraz zajema vselej tudi premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živi in neživi inventar kmetijskih in gozdnih gospodarstev, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava, ki se nanašajo na zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rud, virov ter drugih naravnih bogastev. Ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek, ustvarjen z neposredno uporabo, oddajanjem v najem ali drugačno uporabo nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek od nepremičnine podjetja in za dohodek od nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje samostojnih osebnih storitev.
7. člen
Poslovni dobiček
1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje kot prej omenjeno, se lahko dobiček podjetja obdavči v drugi državi, vendar samo v tolikšni meri, kolikor se pripisuje tej stalni poslovni enoti.
2. V skladu z določbami tretjega odstavka, kjer podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, bo v vsaki državi pogodbenici stalni poslovni enoti pripisan dobiček, ki bi ga lahko pričakovali, če bi bila podjetje in stalna poslovna enota dve različni in ločeni podjetji, ki se ukvarjata z enakimi ali podobnimi dejavnostmi pod enakimi ali podobnimi pogoji in delujeta popolnoma neodvisno drug od drugega.
3. Pri določanju dobičkov stalne poslovne enote se mora dovoliti odbitek stroškov, ki nastanejo pri poslovanju stalne poslovne enote, vključujoč poslovodne in splošne upravne stroške, ki so nastali bodisi v državi, kjer je stalna poslovna enota, ali drugje.
4. Če je bilo v državi pogodbenici običajno določati dobiček, ki se pripisuje stalni poslovni enoti na podlagi razdelitve celotnega dobička podjetja na različne dele, nič v drugem odstavku ne more preprečiti državi pogodbenici, da bi določala dobiček za obdavčevanje s takšno razdelitvijo, ki je običajna. Metoda razdelitve mora vseeno biti takšna, da so rezultati v skladu z načeli, ki jih vsebuje ta člen.
5. Stalni poslovni enoti se ne pripisuje dobiček, če samo kupuje dobrine ali blago za podjetje.
6. Za namene prejšnjih odstavkov se morajo stalni poslovni enoti dobički določati po isti metodi leto za letom, razen če ni upravičenega in zadostnega razloga za nasprotno.
7. Kjer dobički vključujejo dele dohodka, ki so posebej obravnavani v drugih členih te konvencije, na določbe tistih členov ne bodo vplivale določbe tega člena.
8. člen
Mednarodni transport
1. Dobički iz prevozov z ladjami, letali, cestnimi in železniškimi vozili v mednarodnem prometu se obdavčijo samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
2. Če je sedež dejanske uprave podjetja, ki se ukvarja z ladijskim pomorskim prometom, na ladji, se šteje, da je sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, v kateri je matična luka ladje, če pa ladja nima matične luke, je sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, katere rezident je prevoznik.
3. Določbe prvega odstavka veljajo tudi za dobičke iz udeležbe v poolu, mešanem podjetju ali mednarodnih poslovnih agencijah.
9. člen
Povezana podjetja
1. Kjer
a) podjetje države pogodbenice neposredno ali posredno sode-luje pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja druge države pogodbenice ali
b) iste osebe sodelujejo neposredno ali posredno pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja države pogodbenice in podjetja druge države pogodbenice,
in v obeh primerih obstajajo oziroma se uvedejo med dvema podjetjema v njunih komercialnih ali finančnih razmerjih pogoji, ki so drugačni od tistih, kakršni bi bili med neod-visnimi podjetji, potem se dobički, do katerih bi - če takih pogojev ne bi bilo - v enem od podjetij prišlo, vendar - prav zaradi takih pogojev do njih ni prišlo, smejo vključiti v dobičke tega podjetja in ustrezno obdavčiti.
2. Kjer država pogodbenica v dobiček podjetja te države vključuje in ustrezno obdavči dobičke, ki so bili že obdavčeni v drugi državi pogodbenici v okviru podjetja te druge države pogodbenice in so tako vključeni dobički tisti dobički, ki bi jih sicer imelo podjetje prve omenjene države, če bi bili pogoji med obema podjetjema enaki pogojem med neodvisnimi podjetji, takrat mora ta druga država ustrezno prilagoditi znesek davka, ki se v tej državi zaračuna od takega dobička. Pri določanju take prilagoditve, je treba upoštevati določbe te konvencije in pristojni organi držav pogodbenic se med seboj posvetujejo, če je to potrebno.
3. Določbe drugega odstavka ne veljajo v primeru goljufije, velike malomarnosti ali namerne napake.
10. člen
Dividende
1. Dividende, ki jih družba - rezident države pogodbenice - izplača rezidentu druge države
pogodbenice,se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Vendar se takšne dividende lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki
izplačuje dividende, v skladu z zakoni te države, če pa je upravičeni lastnik dividend rezident druge
države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati:
a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je upravičeni lastnik družba, ki ima v svoji lasti direktno vsaj 25 odstotkov kapitala družbe, ki izplačuje dividende;
b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.
Pristojni organi držav pogodbenic določijo način uporabe take omejitve z medsebojnim dogovorom.
Določbe tega odstavka ne vplivajo na obdavčevanje družbe glede na dobičke, iz katerih so plačane
dividende.
3. Izraz "dividende", uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz delnic ali drugih pravic udeležbe v dobičku,
ki niso terjatve, kot tudi dohodek iz drugih pravic v družbi, ki se davčno enako obravnavajo kot
dohodek od delnic po davčnih zakonih države, katere rezident je družba, ki izplačuje dividende.
4. Določbe prvega in drugega odstavka ne veljajo, če upravičeni lastnik divi-dend, ki je rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki izplačuje dividende prek stalne poslovne enote, ki se tam nahaja, ali opravlja v drugi državi pogodbenici samostojne osebne storitve prek stalne baze, ki se tam nahaja, in je holding, ki se mu izplačujejo dividende, dejansko povezan s takšno stalno poslovno enoto- ali stalno bazo. V takšnem primeru veljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
5. Kadar družba, ki je rezident države pogodbenice, dobiva svoje dobičke ali dohodke iz druge države pogodbenice, ta druga država ne sme uvesti nobenih davkov na dividende, ki jih izplača družba, razen če so te dividende izplačane rezidentu te druge države, oziroma če je holding, ki se mu izplačujejo dividende, dejansko povezan s stalno poslovno enoto ali stalno bazo v tej drugi državi, niti ne obračunati na nerazdeljene dobičke družbe davka na nerazdeljene dobičke, celo če se izplačane dividende ali nerazdeljeni dobički sestojijo v celoti ali delno iz dobičkov ali dohodka, ki nastane v tej drugi -državi.
11. člen
Obresti
1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in so izplačane rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Vendar so lahko take obresti obdavčene tudi v državi pogodbenici, v kateri so nastale, in v skladu z zakoni te države, če pa je upravičeni lastnik obresti rezident druge države pogodbenice, tako obračunan davek ne sme presegati 5 odstotkov bruto zneska obresti. Pristojni organi držav pogodbenic določijo način uporabe take omejitve z medsebojnim dogovorom.
3. Kljub določbam drugega odstavka se obresti, nastale v državi pogodbenici, ki jih prejme vlada druge države pogodbenice, vključno s političnimi enotami in lokalnimi oblastmi ali njihovo centralno banko in katerih upravičeni lastnik je vlada druge države pogodbenice, vključno s političnimi enotami in lokalnimi oblastmi ali njihovo centralno banko, izvzamejo iz davka v prvo omenjeni državi pogodbenici.
4. Izraz "obresti", kot se uporablja v tem členu, pomeni dohodek iz terjatev kakršne koli vrste, ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko ali ne in ne glede na to, ali imajo pravico do udeležbe pri dolžnikovih dobičkih in še posebej dohodek iz državnih vrednostnih papirjev in dohodek iz zadolžnic ali obveznic vključno s premijami in nagradami, ki pripadajo takšnim vrednostnim papirjem, zadolžnicam ali obveznicam. Pogodbene kazni zaradi zamude v plačilu se po tem členu ne štejejo za obresti.
5. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici, v kateri nasta-jajo obresti iz stalne poslovne enote, ki je v njej, ali opravlja v tej drugi državi pogodbenici samostojne osebne storitve iz stalne baze, ki je v njej, in je terjatev, v zvezi s katero se izplačujejo obresti, dejansko povezana s takšno stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takih primerih veljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od pri-mera.
6. Šteje se, da so obresti nastale v državi pogodbenici, kadar je plačnik država, politična enota, organ lokalne oblasti ali rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastal dolg, od katerega se plačujejo obresti in te obresti plačuje stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da so te obresti nastale v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
7. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom- ali med obema in kako drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačujejo, presega znesek, ki bi bil dogovorjen med plačnikom in upravičenim lastnikom, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takšnem primeru se presežni del plačila obdavči v skladu z zakoni vsake države pogodbenice, pri tem pa je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
12. člen
Licenčnine in avtorski honorarji
1. Licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačujejo
rezidentu v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavčujejo v tej drugi državi.
2. Vendar se lahko takšne licenčnine in avtorski honorarji obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo v skladu z zakoni te države, če pa je upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati 10 odstotkov bruto zneska licenčnin in avtorskih honorarjev. Pristojni organi držav pogodbenic določijo način uporabe take omejitve z medsebojnim dogovorom.
3. Izraz "licenčnine in avtorski honorarji", uporabljen v tem členu, pomeni kakršna koli plačila, prejeta za uporabo ali pravico do uporabe kakršne koli avtorske pravice za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi in filmi ali trakovi za televizijsko ali radijsko predvajanje, kakršnega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka, ali kakršne koli industrijske, komercialne ali znanstvene opreme, ali za informacije, ki se nanašajo na industrijske, komercialne ali znanstvene izkušnje.
4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici, v kateri nasta-jajo licenčnine in avtorski honorarji iz stalne poslovne enote, ki je v njej, ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze, ki je v njej, in je pravica ali lastnina, v zvezi s katero se izplačujejo licenčnine in avtorski honorarji, dejansko povezana s takšno stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takih primerih veljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od pri-mera.
5. Šteje se, da so licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi pogodbenici, kadar je plačnik država, politična enota, organ lokalne oblasti ali rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje licenčnine in avtorske honorarje, ne glede na to ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala obveznost za plačilo licenčnin in avtorskih honorarjev in te licenčnine in avtorske honorarje plačuje stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da so licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
6. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom- ali med obema in kako drugo osebo znesek licenčnin in avtorskih honorarjev glede na uporabo, pravico ali informacijo, za katero se plačujejo, presega znesek, ki bi bil dogovorjen med plačnikom in upravičenim lastnikom, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takšnem primeru se presežni del plačila obdavči v skladu z zakoni vsake države pogodbenice, pri tem pa je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
13. člen
Kapitalski dobički
1. Dobički, ki jih rezident države pogodbenice dobi z odtujitvijo nepremičnin, ki so navedene v 6. členu in so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Dobički od odtujitve premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnin, ki pripadajo stalni bazi, ki jo ima rezident države pogodbenice na voljo v drugi državi pogodbenici za opravljanje samostojnih osebnih storitev, vključujoč dobičke od odtujitve takšne stalne poslovne enote (samostojno ali skupaj s celotnim podjetjem) ali takšne stalne baze, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
3. Dobički od odtujitve ladij, letal, cestnih ali železniških vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, ali premičnin v zvezi s prevozi takih ladij, letal, cestnih ali železniških vozil, se lahko obdavčijo samo v državi pogodbenici, v kateri je dejanski sedež uprave podjetja.
4. Dobički od odtujitve kakršnega koli drugega premoženja, razen premoženja navedenega v prvem, drugem in tretjem odstavku, se lahko obdavčijo samo v državi pogodbenici, katere rezident je oseba, ki odtuji premoženje.
14. člen
Samostojne osebne storitve
1. Dohodek, ki ga rezident države pogodbenice ustvari s poklicnimi storitvami ali drugimi samostojnimi dejavnostmi, se lahko obdavči samo v tej državi pogodbenici, razen v naslednjih primerih, ko se takšen dohodek lahko obdavči tudi v drugi državi pogodbenici:
a) če ima stalno bazo za opravljanje svojih dejavnosti, ki mu je redno na voljo v drugi državi pogodbenici. V tem primeru se lahko v tej drugi državi pogodbenici obdavči samo tolikšen del dohodka, kolikor ga lahko pripišemo tej stalni bazi; ali
b) če obdobje ali obdobja njegovega bivanja v drugi državi pogodbenici skupno presegajo 183 dni znotraj katerega koli dvanajstmesečnega obdobja. V tem primeru se lahko v tej drugi državi obdavči samo tolikšen del dohodka, kolikor ga izvira iz njegovih dejavnosti, opravljenih v tej drugi državi.
2. Pri izračunavanju v točki b) prvega odstavka omenjenega obdobja veljajo določbe tretjega odstavka 15. člena.
3. Izraz "poklicne storitve" še posebej vključuje samostojne znanstvene, literarne, umetniške, izobraževalne ali pedagoške dejavnosti, kot tudi samostojne dejavnosti zdravnikov, odvetnikov, inženirjev, arhitektov, zobozdravnikov in računovodij.
15. člen
Odvisne osebne storitve
1. V skladu z določbami 16., 18. in 19. člena se plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih prejema rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi, razen če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev izvaja v drugi državi, se lahko takšna plačila, ki od tam izvirajo, obdavčijo v tej drugi državi.
2. Kljub določbam prvega odstavka se prejemki, ki jih prejme rezident države pogodbenice iz zaposlitve, ki se izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavčijo samo v prvi omenjeni državi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
a) prejemnik je zaposlen v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v katerem koli dvanajstmesečnem obdobju z začetkom ali koncem v fiskalnem letu, in
b) prejemke izplača oz. jih izplačajo v imenu delodajalca, ki ni rezident druge države, in
c) prejemki ne bremenijo stalne poslovne enote ali stalne baze, ki jo ima delodajalec v drugi državi.
3. Pri izračunavanju v točki a) drugega odstavka omenjenih obdobij je treba vključiti naslednje dneve:
a) vse dneve fizične prisotnosti, vključno z dnevi prihoda in odhoda, in
b) dneve preživete zunaj države delovanja, kot so sobote in nedelje, državni prazniki, počitnice in poslovna potovanja, ki so neposredno povezana z zaposlitvijo prejemnika v tej državi, po katerih je nadaljeval z delom na ozemlju te države.
4. Izraz "delodajalec", omenjen v točki b) drugega odstavka, pomeni osebo, ki ima pravico do opravljenega dela in nosi odgovornost in tveganje v zvezi z izvajanjem dela.
5. Kljub zgornjim določbam tega člena se prejemke iz zaposlitve na ladji, letalu, cestnem ali železniškem vozilu v mednarodnem prometu lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
16. člen
Plačila direktorjem
Plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih prejema rezident države pogodbenice kot član upravnega odbora ali katerega koli drugega podobnega organa družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
17. člen
Umetniki in športniki
1. Kljub določbam 14. in 15. člena se lahko dohodek, ki ga ustvari rezident države pogodbenice, kot na primer gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik ali glasbenik ali kot športnik, s svojimi osebnimi dejavnostmi, ki jih izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči v tej drugi državi.
2. Kadar dohodek iz osebnih dejavnosti, ki jih izvaja umetnik ali športnik s to svojo dejavnostjo, ne pripada samemu umetniku ali športniku, temveč drugi osebi, je ta dohodek kljub določbam 7., 14. in 15. člena lahko obdavčen v državi pogodbenici, v kateri se opravljajo dejavnosti umetnika ali športnika.
3. Določbe prvega in drugega odstavka ne veljajo, če dejavnosti, ki se izvajajo v državi pogodbenici, v glavnem podpira iz javnih skladov druga država pogodbenica, politična enota ali njen organ lokalne oblasti. V tem primeru se dohodek pridobljen iz takšnih dejavnosti obdavči le v tej drugi državi pogodbenici.
18. člen
Pokojnine
V skladu z določbami drugega odstavka 19. člena se pokojnine in druga podobna nadomestila, ki se izplačajo rezidentu države pogodbenice za preteklo zaposlitev, obdavčijo samo v tej državi.
19. člen
Državna služba
1. a) Nadomestila, razen pokojnin, ki jih izplača država pogodbenica, politična enota ali njen organ lokalne oblasti posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo, enoto ali organ lokalne oblasti, se obdavčijo samo v tej državi.
b) Takšno nadomestilo pa se obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če so storitve opravljene v tej državi in če je posameznik rezident te države:
(i) državljan te države ali
(ii) ni postal rezident te države izključno za namene opravljanja storitev.
2. a) Vsaka pokojnina, ki jo izplačajo ali se izplača iz sredstev skladov, ki so jih oblikovali država pogodbenica, politična enota ali njen organ lokalne oblasti posamezniku v zvezi z opravljenimi storitvami za to državo, politično enoto ali njen organ lokalne oblasti, se obdavči samo v tej državi.
b) Vendar pa se takšna pokojnina obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik rezident in državljan te države.
3. Določbe 15., 16. in 18. člena se uporabljajo za nadomestila in pokojnine za storitve opravljene v zvezi s posli države pogodbenice, politične enote ali njenega organa lokalne oblasti.
20. člen
Študenti
Študent ali pripravnik, ki je ali je bil tik pred obiskom države pogodbenice rezident druge države pogodbenice in ki je v prvi omenjeni državi pogodbenici prisoten samo zaradi svojega izobraževanja ali usposabljanja, je oproščen davkov v prvi omenjeni državi na plačila, ki jih prejema za svoje vzdrževanje, izobraževanje ali usposabljanje, če ta plačila izvirajo iz virov zunaj te države.
21. člen
Drugi dohodki
1. Deli dohodka rezidenta države pogod-benice, kjer koli izvirajo, ki niso obravnavani v pred-hodnih členih te konvencije, se obdavčijo samo v tej državi.
2. Določbe prvega odstavka se ne uporabljajo za dohodek, razen za dohodek iz nepremičnin, kot so opredeljene v drugem odstavku 6. člena, če prejemnik takega dohodka, rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v njej, ali opravlja v drugi državi samostojne osebne storitve prek stalne baze, ki se nahaja v njej, in je pravica ali imetje, za katero se plačuje dohodek, dejansko povezana s takšno stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takšnem primeru veljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
22. člen
Obdavčevanje premoženja
1. Premoženje, ki sestoji iz nepremičnin navedenih v 6. členu, ki je last rezidenta države pogodbenice in je v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Premoženje, ki sestoji iz premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali iz premičnin, ki pripadajo stalni bazi, ki je na voljo rezidentu države pogodbenice v drugi državi pogodbenici za opravljanje samostojnih osebnih storitev, se lahko obdavči v tej drugi državi.
3. Premoženje, ki sestoji iz ladij, letal, cestnih ali železniških vozil, ki se uporabljajo v mednarodnem prometu, in premičnin potrebnih za delovanje takih ladij, letal, cestnih ali železniških vozil, se lahko obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
4. Vse drugo premoženje rezidenta države pogodbenice se obdavči samo v tej državi.
23. člen
Odprava dvojnega obdavčevanja
1. Kadar rezident države pogodbenice dobiva dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se lahko v skladu z določbami te konvencije obdavči v drugi državi pogodbenici, prva omenjena država odobri:
a) kot odbitek od davka na dohodek tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, ki je plačan
v tej drugi državi;
b) kot odbitek od davka na premoženje tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, ki je plačan v tej drugi državi.
Takšen odbitek pa v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela davka na dohodek ali davka na premoženje, kot je bil izračunan pred odbitkom, ki ga odvisno od primera lahko pripišemo dohodku ali premoženju, ki se ga lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Če je v skladu s katero koli določbo te konvencije dohodek, ki ga ustvari ali premoženje, ki ga ima v lasti rezident države pogodbenice, oproščeno davka v tej državi, lahko ta država pri obračunavanju davka od preostalega dohodka ali premoženja zadevnega rezidenta vseeno upošteva od davka oproščeni dohodek ali premoženje.
24. člen
Enako obravnavanje
1. Državljani države pogodbenice v drugi državi pogodbenici ne smejo biti zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršnim koli zahtevam s tem v zvezi, ki je drugačno ali bolj obremenjujoče, kot je ali je lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države v enakih okoliščinah, še posebno glede rezidentstva. Ta določba velja, ne glede na določbe 1. člena, tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogod-benice v drugi državi pogodbenici, ne sme biti manj ugodno v drugi državi pogodbenici, kot bi bilo obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravlja enake dejavnosti.Ta določba se ne razume, kot da zavezuje državo pogodbenico, da dodeli rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave in odbitke za davčne namene na račun osebnega statusa ali družinskih obveznosti, ki jih dodeljuje svojim rezidentom.
3. Razen kjer veljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji in druga izplačila, ki jih izplačuje podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice za namene določitve obdavčljivega dobička takega podjetja, odbijajo pod istimi pogoji, kot če bi bili izplačani rezidentu prve omenjene države. Tudi dolgovi podjetja države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice se pri ugotavljanju obdavčljivega premoženja tega podjetja odbijajo pod enakimi pogoji, kot da bi bili pogodbeno dogovorjeni z rezidentom prve omenjene države.
4. Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi zavezana kakršnemu koli obdavčevanju ali zahtevam s tem v zvezi, ki bi bile drugačne ali bolj obremenjujoče -kot obdavčevanje in s tem povezane zahteve, katerim so ali so lahko zavezana druga podobna podjetja prve omenjene države.
5. Določbe tega člena se uporabljajo kljub določbam 2. člena za davke vseh vrst in opisov.
25. člen
Postopek skupnega dogovora
1. Kadar oseba meni, da so ali bodo dejanja ene ali obeh držav pogodbenic imela za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ne glede na sredstva, ki mu jih omogoča domača zakonodaja teh dveh držav, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, če se njegov primer nanaša na prvi odstavek 24. člena, pa tisti državi pogodbenici, katere državljan je. Zadeva mora biti vložena v treh letih od prve prijave dejanja, ki je imelo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami te konvencije.
2. Pristojni organ si mora, če se mu zdi pritožba upravičena in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, prizadevati razrešiti primer v skupnem dogovoru s pristojnim organom druge države pogodbenice, z namenom, da bi se izognil obdavčenju, ki ni v skladu z določbami te konvencije. Vsak dogovor, ki ga skleneta, je treba izvajati ne glede na roke v domači zakonodaji držav pogodbenic.
3. Pristojni organi držav pogodbenic si morajo prizadevati s skupnim dogovorom razrešiti kakršne koli težave ali dvome, ki izvirajo iz razlage ali uporabe te konvencije. Prav tako se lahko med seboj posvetujejo o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih ne predvideva ta konvencija.
4. Pristojni organi držav pogodbenic lahko neposredno komunicirajo drug z drugim, da bi dosegli dogovor v smislu zgornjih odstavkov. Kadar se za dosego dogovora zdi to priporočljivo, se pristojni organi držav pogodbenic lahko sestanejo v komisiji za ustno izmenjavo mnenj, ki je sestavljena iz predstavnikov pristojnih organov držav pogodbenic.
26. člen
Izmenjava informacij
1. Pristojni organi držav pogodbenic si izmenjujejo informacije, ki so potrebne za izvajanje določb te konvencije ali domačih zakonov držav pogodbenic, ki veljajo za davke, ki so zajeti v tej konvenciji, če obdavčevanje v skladu z njimi ne nasprotuje tej konvenciji. Izmenjava informacij ni omejena s 1. členom. Vsaka informacija, ki jo prejme država pogodbenica, se obravnava za tajno na enak način, kot se informacije, pridobljene po zakonih te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), ki odmerjajo ali pobirajo davke iz te konvencije, ki izvajajo njihovo izterjavo ali pregon v zvezi z njimi, ali odločajo o pritožbah v zvezi z njimi. Te osebe in oblasti morajo uporabljati informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo na javnih sodnih razpravah ali pri sodnih odločitvah.
2. V nobenem primeru se določbe prvega odstavka ne smejo razumeti, kot da nalagajo obveznosti državi pogodbenici:
a) da izvaja administrativne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo ali administrativno prakso te ali druge države pogodbenice;
b) da preskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti po zakonski ali običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice;
c) da preskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinske postopke ali informacije, katerih razkritje bi nasprotovalo javnemu redu (ordre public).
27. člen
Diplomatski predstavniki in konzularni uslužbenci
Nič v tej konvenciji ne vpliva na davčne ugodnosti diplomatskih predstavnikov ali konzularnih uslužbencev, določene s splošnimi pravili mednarodnega prava ali z določbami posebnih sporazumov.
28. člen
Začetek veljavnosti
1. Državi pogodbenici se medsebojno obvestita, da so izpolnjene ustavnopravne zahteve za začetek veljavnosti te konvencije.
2. Konvencija začne veljati na dan zadnjega od obvestil, navedenih v prvem odstavku, in njene določbe se uporabljajo:
a) v zvezi z davki zajetimi pri viru, za dohodek, ki je bil plačan ali kreditiran prvega ali po prvem januarju koledarskega leta, ki neposredno sledi tistemu, v katerem konvencija začne veljati;
b) v zvezi z drugimi davki na dohodek in davki na premoženje, za dohodek in premoženje v katerem koli fiskalnem letu z začetkom prvega ali po prvem januarju koledarskega leta, ki neposredno sledi tistemu, v katerem konvencija začne veljati.
3. Določbe Konvencije med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Češkoslovaško socialistično republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, podpisane v Pragi 2. novembra 1981 , prenehajo veljati v zvezi z vsemi slovenskimi ali češkimi davki povezanimi z dohodkom ali premoženjem, za katere začne veljati sedanja konvencija v skladu z določbami drugega odstavka.
29. člen
Prenehanje veljavnosti
Ta konvencija velja, dokler je ne odpove ena od držav pogodbenic. Vsaka država pogodbenica lahko konvencijo odpove po diplomatski poti, tako da posreduje obvestilo o odpovedi vsaj šest mesecev pred koncem katerega koli koledarskega leta po preteku petih let od datuma, ko ta konvencija stopi v veljavo. V takem primeru ta konvencija preneha veljati:
a) v zvezi z davki zajetimi pri viru, za dohodek, ki je bil plačan ali kreditiran prvega ali po prvem januarju koledarskega leta, ki neposredno sledi tistemu, v katerem je bilo obvestilo posredovano;
b) v zvezi z drugimi davki na dohodek in davki na premoženje, za dohodek in premoženje v katerem koli fiskalnem letu z začetkom prvega ali po prvem januarju koledarskega leta, ki neposredno sledi tistemu, v katerem je bilo obvestilo posredovano.
DA BI TO POTRDILA sta podpisana, za to pravilno pooblaščena, podpisala to konvencijo.
SESTAVLJENO v dveh izvodih v Ljubljani dne 13. junija 1997 v slovenskem, češkem in angleškem jeziku pri čemer so vsa tri besedila enako verodostojna. V primerih razhajanj med slovenskim in češkim besedilom je odločilno angleško besedilo.
Za Republiko Slovenijo | Za Češko republiko |
Zoran Thaler, l.r. | Josef Zieleniec, l.r. |
----------------------------------------------------------
* Besedilo konvencije v češkem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodne pravne zadeve Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za finance.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Št. 432-01/97-14/1
Ljubljana, dne 22. januarja 1998
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med.
| Zadnja sprememba: 08/06/1998 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |