Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
ZAKON
O RATIFIKACIJI MEDNARODNE KONVENCIJE O
REŠEVANJU NA MORJU, 1989 (MKRM89)
1. člen
Ratificira se Mednarodna konvencija o reševanju na morju, 1989, sestavljena 28. aprila 1989 v Londonu.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku ter prevodu v slovenskem jeziku glasi:*
MEDNARODNA KONVENCIJA O REŠEVANJU NA MORJU, 1989
DRŽAVE POGODBENICE TE KONVENCIJE SO SE
OB SPOZNANJU, da bi bilo zaželeno sporazumno določiti enotna mednarodna pravila o reševanju,
OB UGOTOVITVI, da bistvene razvojne spremembe, zlasti večja skrb za varstvo okolja, narekujejo potrebo po presoji mednarodnih pravil iz Konvencije o izenačitvi določenih pravil o nudenju pomoči in reševanju na morju, sestavljene v Bruslju 23. septembra 1910,
OB ZAVEDANJU, da učinkovito in pravočasno reševanje lahko pomembno prispeva k varnosti ogroženih plovil in drugega ogroženega premoženja ter k varstvu okolja,
V PREPRIČANJU, da je treba zagotoviti, da bodo osebe, ki opravljajo reševanje v zvezi z ogroženimi plovili in drugim ogroženim premoženjem, dobile ustrezne spodbude,
SPORAZUMELE:
I. poglavje – Splošne določbe
1. člen
Pomen izrazov
V tej konvenciji izrazi pomenijo:
a) reševanje pomeni dejanje ali dejavnost, začeto zato, da se pomaga ogroženemu plovilu ali drugemu ogroženemu premoženju v plovnih vodah ali katerih koli drugih vodah;
b) plovilo pomeni katero koli ladjo ali plovilo ali katero koli napravo, sposobno za plovbo;
c) premoženje pomeni vsakršno lastnino, ki ni stalno in namenoma privezana k obali, in vključuje ogrožen tovor;
d) škoda v okolju pomeni bistveno fizično škodo za človekovo zdravje ali življenje v morju ali morskih virih v obalnih ali celinskih vodah ali na njihovih sosednjih območjih, ki jo povzroči onesnaževanje, kontaminacija, požar, eksplozija ali podobne večje nezgode;
e) plačilo pomeni vsakršno nagrado, povračilo ali odškodnino, ki jo je treba plačati po tej konvenciji;
f) organizacija pomeni Mednarodno pomorsko organizacijo;
g) generalni sekretar pomeni generalnega sekretarja organizacije.
2. člen
Uporaba konvencije
Ta konvencija se uporablja, kadar je v državi pogodbenici uveden sodni ali arbitražni postopek v zvezi z zadevami, ki jih obravnava ta konvencija.
3. člen
Ploščadi in vrtalne enote
Ta konvencija se ne uporablja za pritrjene ali plavajoče ploščadi ali premične plavajoče vrtalne enote, kadar so te ploščadi ali enote tam, kjer se mineralne surovine z morskega dna raziskujejo, izkoriščajo ali proizvajajo.
4. člen
Plovila v državni lasti
1. Ne glede na 5. člen se ta konvencija ne uporablja za vojaške ladje ali druga negospodarska plovila, ki so v lasti države ali jih ta upravlja in so med reševanjem upravičeni do neomejene imunitete po splošno priznanih načelih mednarodnega prava, razen če ta država ne sklene drugače.
2. Kadar država pogodbenica sklene, da bo konvencijo uporabila za svoje vojaške ladje ali druga plovila iz prvega odstavka, o tem uradno obvesti generalnega sekretarja in pri tem natančno navede določbe ter pogoje take uporabe.
5. člen
Reševanje pod nadzorom organov oblasti
1. Ta konvencija ne vpliva na določbe notranje zakonodaje ali katero koli mednarodno konvencijo v zvezi z reševanjem, ki jih izvajajo organi oblasti ali se izvajajo pod njihovim nadzorom.
2. Kljub temu so reševalci, ki izvajajo tako reševanje, upravičeni do pravic in pravnih sredstev, ki jih glede reševanja zagotavlja ta konvencija.
3. Obseg pravic in pravnih sredstev, zagotovljenih s to konvencijo, do katerih je organ oblasti, odgovoren za izvajanje reševanja, upravičen, je določen z zakonodajo države, v kateri ima ta organ sedež.
6. člen
Pogodbe o reševanju
1. Ta konvencija se uporablja za vsakršno reševanje, razen kadar pogodba izrecno ali implicitno ne določa drugače.
2. Poveljnik plovila je pooblaščen, da v imenu lastnika plovila sklepa pogodbe o reševanju. Poveljnik plovila ali lastnik plovila je pooblaščen, da take pogodbe v imenu lastnika premoženja sklepa na plovilu.
3. Nobena določba tega člena ne vpliva na uporabo 7. člena ali na dolžnost, da je treba škodo v okolju preprečiti ali kar najbolj zmanjšati.
7. člen
Razveljavitev in sprememba pogodb
Pogodba ali katere koli njene določbe se lahko razveljavijo ali spremenijo, če:
a) je bila pogodba sklenjena pod nedovoljenim vplivanjem ali pod vplivom nevarnosti in so njeni pogoji nepravični ali
b) je plačilo po pogodbi pretirano visoko ali nizko za storitve, ki so bile dejansko opravljene.
II. poglavje – Izvajanje reševanja
8. člen
Dolžnosti reševalca in lastnika ter poveljnika
1. Reševalec je lastniku ogroženega plovila ali drugega ogroženega premoženja odgovoren:
a) za skrbno izvajanje reševanja;
b) pri opravljanju naloge iz točke a za skrbno preprečevanje ali kar največje zmanjšanje škode v okolju;
c) za iskanje pomoči pri drugih reševalcih, kadar okoliščine to upravičeno zahtevajo;
d) za sprejem intervencije drugih reševalcev, kadar lastnik ali poveljnik ogroženega plovila ali drugega ogroženega premoženja to upravičeno zahteva, vendar pod pogojem, da to ne vpliva na višino njegove nagrade, če se ugotovi, da je bila ta zahteva neupravičena.
2. Lastnik in poveljnik ogroženega plovila ali lastnik drugega ogroženega premoženja je reševalcu odgovoren, da:
a) med reševanjem v celoti sodeluje z njim;
b) pri tem z vso skrbnostjo preprečuje ali kar najbolj zmanjša škodo v okolju in
c) ko je plovilo ali drugo premoženje prepeljano na varen kraj, sprejme vračilo plovila, če reševalec to od njega upravičeno zahteva.
9. člen
Pravice obalnih držav
Nobena določba v tej konvenciji ne vpliva na pravico zadevne obalne države, da v skladu s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava sprejme ukrepe za zaščito svoje obale ali interesov v zvezi z njo pred onesnaženjem ali grožnjo z onesnaženjem po nezgodi na morju ali dejanjih v zvezi s tako nezgodo, za katere se lahko razumno pričakujejo hujše škodljive posledice, vključno s pravico obalne države, da daje navodila v zvezi z reševanjem.
10. člen
Dolžnost pomagati
1. Vsak poveljnik mora vsakomur, ki je v nevarnosti, da bo izginil na morju, pomagati, če to lahko stori, ne da bi resno ogrozil svoje plovilo in osebe, ki so na njem.
2. Države pogodbenice sprejmejo ukrepe, potrebne za izpolnitev dolžnosti iz prvega odstavka.
3. Lastnik plovila ni odgovoren, če poveljnik krši dolžnost iz prvega odstavka.
11. člen
Sodelovanje
Kadar država pogodbenica zakonsko ureja ali odloča o zadevah, povezanih z reševanjem, kot je dovoljenje za vplutje ladje v stiski v pristanišče ali zagotavljanje sredstev za reševalce, upošteva potrebo po sodelovanju med reševalci, drugimi zainteresiranimi stranmi in organi oblasti, da zagotovi učinkovito in uspešno reševanje za ohranitev ogroženih življenj ali premoženja ter za preprečitev škode v okolju na splošno.
III. poglavje – Pravice reševalcev
12. člen
Pogoji za nagrado
1. Uspešno reševanje je podlaga za pravico do nagrade.
2. Če reševanje ni bilo uspešno, nagrade po tej konvenciji ni, razen če ni določeno drugače.
3. To poglavje se uporablja ne glede na to, da rešeno plovilo in plovilo, ki rešuje, pripadata istemu lastniku.
13. člen
Merila za določitev nagrade
1. Nagrada je določena zaradi spodbujanja reševanja, pri čemer se upoštevajo navedena merila ne glede na njihov vrstni red:
a) rešena vrednost plovila in drugega premoženja;
b) veščine in prizadevanje reševalcev pri preprečevanju ali kar največjem zmanjševanju škode v okolju;
c) uspeh, ki ga doseže reševalec;
d) vrsta in stopnja nevarnosti;
e) veščine in prizadevanje reševalcev za rešitev plovila, drugega premoženja in življenj;
f) porabljeni čas in stroški ter izgube reševalcev;
g) tveganje v zvezi z odgovornostjo in druga tveganja, ki so jim izpostavljeni reševalci ali njihova oprema;
h) hitrost pri opravljanju storitev;
i) dostopnost in uporaba plovil ali druge opreme, namenjene za reševanje;
j) stanje pripravljenosti in učinkovitost ter vrednost reševalne opreme.
2. Nagrado, določeno v skladu s prvim odstavkom, izplačajo vsi, ki imajo vložek v plovilu in drugem premoženju v sorazmerju z rešeno vrednostjo plovila in drugega premoženja. Država pogodbenica lahko v svoji notranji zakonodaji določi, da nagrado izplača le ena zainteresirana stran ob upoštevanju pravice do povračila od drugih zainteresiranih strani v skladu z njihovimi deleži. Nobena določba v tem členu ne preprečuje pravice do ugovora.
3. Nagrade brez morebitnih obresti in izterljivih pravnih stroškov ne smejo presegati rešene vrednosti plovila in drugega premoženja.
14. člen
Posebno nadomestilo
1. Če je reševalec reševal plovilo, ki je samo ali s svojim tovorom pretilo povzročiti škodo v okolju, in ni prejel nagrade iz 13. člena, vsaj enakovredne posebnemu nadomestilu, ovrednotenem v skladu s tem členom, je upravičen do posebnega nadomestila, ki mu ga lastnik tega plovila izplača v višini njegovih stroškov v skladu s tem členom.
2. Če je reševalec v okoliščinah iz prvega odstavka s svojim reševanjem preprečil ali kar najbolj zmanjšal škodo v okolju, se posebno nadomestilo, ki ga lastnik izplača reševalcu na podlagi prvega odstavka, lahko poveča za največ 30 % stroškov, ki jih je imel reševalec. Če sodišče meni, da je to pošteno in pravično ter ob upoštevanju meril iz prvega odstavka 13. člena, lahko še poveča to posebno nadomestilo, vendar celotno povečanje v nobenem primeru ne sme preseči 100 % stroškov, ki jih je imel reševalec.
3. Stroški reševalca iz prvega in drugega odstavka so gotovinski izdatki, ki jih je reševalec upravičeno imel pri reševanju, in običajna tarifa za opremo in osebje, ki so bili dejansko in upravičeno uporabljeni pri reševanju, ob upoštevanju meril iz točk prvega odstavka 13. člena.
4. Skupno posebno nadomestilo na podlagi tega člena se izplača samo, če je tako nadomestilo večje od nagrade, ki jo reševalec lahko izterja na podlagi 13. člena.
5. Če je bil reševalec malomaren in zaradi tega ni preprečil ali kar najbolj zmanjšal škode v okolju, se mu po tem členu lahko odvzame celotno posebno nadomestilo ali del posebnega nadomestila.
6. Nobena določba v tem členu ne vpliva na pravico do povračila, ki jo ima lastnik plovila.
15. člen
Porazdelitev med reševalci
1. Nagrada iz 13. člena se porazdeli med reševalce na podlagi meril iz navedenega člena.
2. Porazdelitev med lastnikom, poveljnikom in drugimi osebami, službujočimi na plovilu, ki rešuje, se določi po zakonodaji države zastave plovila. Če se reševanje ne opravlja s plovila, se porazdelitev določi po zakonodaji, ki ureja pogodbo med reševalcem in njegovimi uslužbenci.
16. člen
Reševanje oseb
1. Osebe, katerih življenje je rešeno, niso dolžne plačati povračila, vendar nobena določba v tem členu ne vpliva na določbe notranje zakonodaje v tej zadevi.
2. Reševalec človeškega življenja, ki je sodeloval pri pomoči ob nezgodi, zaradi katere je bilo potrebno reševanje, je upravičen do pravičnega deleža plačila, priznanega reševalcu za reševanje plovila ali drugega premoženja ali za preprečitev ali kar največje zmanjšanje škode v okolju.
17. člen
Storitve po veljavnih pogodbah
Če opravljene storitve ne presegajo tistega, kar se lahko razumno šteje za izpolnjevanje pogodbe, sklenjene pred nastankom nevarnosti, plačilo po določbah te konvencije ni potrebno.
18. člen
Posledice neustreznega ravnanja reševalca
Reševalec ni upravičen do celotnega ali delnega plačila po tej konvenciji, če je reševanje postalo potrebno ali oteženo zaradi njegove napake ali malomarnosti ali je zakrivil goljufijo ali drugo nepošteno ravnanje.
19. člen
Prepoved reševanja
Storitve, opravljene kljub izrecni in upravičeni prepovedi lastnika ali poveljnika ali lastnika katerega koli drugega ogroženega premoženja, ki ni in ga tudi ni bilo na plovilu, se po tej konvenciji ne plačujejo.
IV. poglavje – Terjatve in tožbe
20. člen
Pomorski privilegij
1. Nobena določba te konvencije ne vpliva na pomorski privilegij reševalca po mednarodnih konvencijah ali notranji zakonodaji.
2. Reševalec ne more uveljavljati svojega pomorskega privilegija, če je bilo pravilno ponujeno ali zagotovljeno zadovoljivo zavarovanje za njegove terjatve, vključno z obrestmi in stroški.
21. člen
Dolžnost zagotoviti zavarovanje
1. Oseba, odgovorna za plačilo po tej konvenciji, na zahtevo reševalca zagotovi zadovoljivo zavarovanje terjatev, vključno z obrestmi in stroški reševalca.
2. Ne glede na prvi odstavek si lastnik rešenega plovila čim bolj prizadeva doseči, da bodo lastniki tovora, še preden je tovor dan v promet, zagotovili zadovoljivo zavarovanje terjatev, vključno z obrestmi in stroški.
3. Rešeno plovilo in drugo premoženje se brez soglasja reševalca ne odstranita iz pristanišča ali s kraja, kamor sta po končanem reševanju najprej prispeli, dokler ni dano zadovoljivo zavarovanje terjatev reševalca do tega plovila ali premoženja.
22. člen
Vmesno plačilo
1. Sodišče, ki je pristojno za terjatev reševalca, lahko z začasno odredbo odredi, da se reševalcu plača pošten in pravičen znesek glede na dane okoliščine po poštenih in pravičnih pogojih, vključno s pogoji glede morebitnega zavarovanja.
2. Pri vmesnem plačilu se po tem členu zavarovanje iz 21. člena ustrezno zmanjša.
23. člen
Zastaranje tožb
1. Tožbe v zvezi s plačilom po tej konvenciji zastarajo, če sodni ali arbitražni postopki niso bili uvedeni v dveh letih. Rok zastaranja začne teči z dnem, ko je reševanje končano.
2. Oseba, proti kateri je vložena terjatev, lahko kadar koli pred potekom roka zastaranja to obdobje podaljša z izjavo, ki jo predloži vlagatelju terjatve. To obdobje se lahko na enak način ponovno podaljša.
3. Odškodninska tožba proti odgovorni osebi se lahko uvede celo po poteku roka zastaranja iz prejšnjih odstavkov, če je vložena v roku, ki ga določa zakonodaja države, v kateri je bil postopek uveden.
24. člen
Obresti
Pravica reševalca do obresti od vsakega plačila po tej konvenciji se določi v skladu z zakonodajo države, v kateri je sodišče, ki rešuje zadevo.
25. člen
Tovor v državni lasti
Če država lastnica s tem soglaša, se nobena določba te konvencije ne uporabi kot podlaga za zaseg, oviranje ali zadržanje negospodarskega tovora na podlagi zakonitega postopka ali za sodni postopek in rem proti takemu tovoru, ki je v lasti države in med reševanjem upravičen do neomejene imunitete po splošno priznanih načelih mednarodnega prava.
26. člen
Humanitarni tovor
Nobena določba te konvencije se ne uporabi kot podlaga za zaseg, oviranje ali zadržanje humanitarnega tovora, ki ga je darovala država, če je soglašala s tem, da bo plačala reševanje tega humanitarnega tovora.
27. člen
Objava arbitražnih sodb
Če je mogoče in s soglasjem strank države pogodbenice spodbujajo objavo arbitražnih sodb o zadevah, povezanih z reševanjem na morju.
V. poglavje – Končne določbe
28. člen
Podpis, ratifikacija, sprejetje,
odobritev in pristop
1. Konvencija je na voljo za podpis na sedežu organizacije od 1. julija 1989 do 30. junija 1990, nato pa je na voljo za pristop.
2. Države lahko svoje soglasje o tem, da jih zavezuje ta konvencija, izrazijo:
a) s podpisom brez pridržka glede ratifikacije, sprejetja ali odobritve ali
b) s podpisom s pridržkom glede ratifikacije, sprejetja ali odobritve, ki mu sledi ratifikacija, sprejetje ali odobritev, ali
c) s pristopom.
3. Konvencija se ratificira, sprejme, odobri ali se pristopi k njej z deponiranjem ustrezne listine pri generalnem sekretarju.
29. člen
Začetek veljavnosti
1. Konvencija začne veljati eno leto po dnevu, ko je 15 držav izrazilo svoje soglasje o tem, da jih konvencija zavezuje.
2. Za državo, ki izrazi svoje soglasje o tem, da jo ta konvencija zavezuje po izpolnitvi pogojev za njen začetek veljavnosti, začne tako soglasje veljati eno leto po dnevu, ko je izrazila soglasje.
30. člen
Pridržki
1. Vsaka država si med podpisom, ratifikacijo, sprejetjem, odobritvijo ali pristopom lahko pridrži pravico, da ne uporablja določb te konvencije:
a) če reševanje poteka v celinskih vodah in so vsa vpletena plovila namenjena celinski plovbi;
b) če reševanje poteka v celinskih vodah in vanj ni vpleteno nobeno plovilo;
c) če so vse zainteresirane strani državljani te države;
d) če je vpleteno premoženje pomorska kulturna dobrina predzgodovinskega, arheološkega ali zgodovinskega pomena in je na morskem dnu.
2. Pridržki, izraženi ob podpisu, morajo biti potrjeni po ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
3. Vsaka država, ki je izrazila pridržek glede te konvencije, ga lahko kadar koli umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Umik pridržka začne veljati z dnem prejema uradnega obvestila. Če je v uradnem obvestilu navedeno, da mora umik pridržka začeti veljati z dnem, določenim v obvestilu, in je ta dan poznejši od dneva, ko je generalni sekretar prejel uradno obvestilo, začne umik pridržka veljati s poznejšim datumom.
31. člen
Odpoved
1. Država pogodbenica lahko odpove konvencijo kadar koli po poteku enega leta od dneva, ko je začela veljati zanjo.
2. Odpoved začne veljati, ko je deponirana listina o odpovedi pri generalnem sekretarju.
3. Odpoved začne veljati eno leto po tem, ko generalni sekretar prejme listino o odpovedi, ali pozneje, kot je to lahko določeno v listini o odpovedi.
32. člen
Presoja in spremembe
1. Organizacija lahko skliče konferenco za presojo ali spremembo te konvencije.
2. Generalni sekretar na zahtevo osmih držav pogodbenic ali ene četrtine držav pogodbenic, kar je več skliče konferenco držav pogodbenic te konvencije za njeno presojo ali spremembo.
3. Za vsako soglasje o tem, da ta konvencija zavezuje, izraženo po dnevu začetka veljavnosti spremembe k tej konvenciji, se šteje, da se nanaša na spremenjeno konvencijo.
33. člen
Depozitar
1. Konvencija se deponira pri generalnem sekretarju.
2. Generalni sekretar:
a) obvesti vse države, ki so podpisale konvencijo ali k njej pristopile, in vse članice organizacije o:
i) vsakem novem podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu skupaj z ustreznim datumom;
ii) datumu začetka veljavnosti te konvencije;
iii) deponiranju vsake listine o odpovedi te konvencije skupaj z datumom, ko jo je prejel, in datumom, ko odpoved začne veljati;
iv) vsaki spremembi, sprejeti v skladu z 32. členom;
v) prejemu vsakega pridržka, izjave ali uradnega obvestila po tej konvenciji;
b) pošlje overjene izvode konvencije vsem državam, ki so jo podpisale ali pristopile k njej.
3. Ko konvencija začne veljati, depozitar pošlje njen overjeni izvod generalnemu sekretarju Združenih narodov za vpis v register in objavo v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.
34. člen
Jeziki
Konvencija je sestavljena v enem samem izvirniku v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna.
V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, podpisali to konvencijo.
SESTAVLJENO V LONDONU osemindvajsetega aprila tisoč devetsto devetinosemdeset.
____________________
*Besedilo konvencije v arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za promet.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.
Številka: 212-02/05-4/1
Ljubljana, dne 15. julija 2005
EPA 311-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
| Zadnja sprememba: 02/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |