REPUBLIKA SLOVENIJA DRŽAVNI ZBOR 15. izredna seja (29. november 2018)
Sejo so vodili predsednik mag. Dejan Židan in podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko. Seja se je začela ob 11. uri.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam 15. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Eva Irgl, Janja Sluga, Suzana Lep Šimenko, Franc Rosec, Igor Zorčič, Matjaž Nemec, Samo Bevk, Ljudmila Novak od 13. ure dalje, Blaž Pavlin od 16. ure dalje, Andreja Zabret od 11. do 17.30, Ferenc Horváth od 15. ure dalje, Felice Žiža, Jožef Horvat od 15. ure dalje, Jernej Vrtovec od 18. ure dalje, Iva Dimic od 17. ure dalje, Zmago Jelinčič Plemeniti, Žan Mahnič od 17. ure dalje, prav tako pa bom sam odsoten od 15.30 do 17. ure.
Na sejo sem vabil predstavnike Vlade.
Vse prisotne lepo pozdravljam!
Prehajamo na določitev dnevnega reda 15. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v sredo, 28. novembra 2018, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejel.
Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. Spoštovane gospe in spoštovani gospodje, prehajamo na odločanje. Prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.
Glasujemo. Navzočih je 50 poslank in poslancev, za je glasovalo 50, proti nihče.
(Za je glasovalo 50.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red 15. izredne seje Državnega zbora sprejet.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je na PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O MINIMALNI PLAČI. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 52 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Lukom Mescem. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 43 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Branetom Golubovićem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja, gospodu Luki Mescu.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci, državljanke in državljani, delavke in delavci!
Dvig minimalne plače na 700 evrov je ena od temeljnih zavez Levice, zaveza, ki odgovarja na eno od ključnih nepravičnosti našega časa. Za Slovenijo je namreč težko desetletje, ki je bilo posebej težko za najšibkejše in najslabše plačane. Recesija je pogubila na desettisoče delovnih mest, na desettisoče ljudi je pristalo v prekarnih delovnih razmerjih, dolga leta varčevalnih ukrepov in zamrznitev plač pa so odločno prispevala k revščini v državi in k nezadovoljstvu, ki ga niti gospodarsko okrevanje ni ustavilo. Upravičeno! Po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so se namreč dobički zasebnega sektorja v Sloveniji med leti 2013 in 2016 povečali za 18-krat, plače, na čelu z minimalno, pa so v tem istem obdobju praktično stagnirale.
Trgovine vsako leto ustvarijo več sto milijonov evrov dobičkov, pa vseeno je trgovina ena od panog z največjim deležem minimalnih plač. Ne nazadnje, po podatkih v tej državi po petih letih gospodarske rasti še vedno 70 tisoč ljudi dela za plače, manjše kot 667 evrov mesečno, in 120 tisoč ljudi prejema plačo za polni delovnik, manjšo od 700 evrov mesečno. Skratka, danes odločamo o tem, ali bo gospodarsko okrevanje Slovenije končno prišlo tudi do tistih, ki k njemu največ prispevajo, delavk in delavcev.
Novela Zakona o minimalni plači prinaša tri ključne spremembe. Prva je dvig minimalne plače, kot rečeno, v dveh korakih. Čez en mesec 638 na 667 evrov, čez dobro leto, 1. januarja 2020, pa na 700 evrov neto mesečno. Druga sprememba je izločitev še preostalih dodatkov iz minimalne plače: dodatek za delovno dobo, dodatki za delovno in poslovno uspešnost ter dodatki za težje pogoje dela se po novem ne bodo več smeli vštevati v minimalno plačo, ampak se bodo, tako kot to velja za vse ostale plače, k tej plači doplačevali. Nesprejemljivo je, da imajo samo tisti z najnižjimi plačami dejansko te dodatke vštete v svojo končno plačo. Tretja in zadnja sprememba pa je formula, ki bo določila spodnji prag minimalne plače. Nekdo, ki dela polni delovni čas, 8 ur na dan, 40 ur na teden, bo od 1. 1. 2021, ko formula stopi v veljavo, moral zaslužiti vsaj 20 odstotkov več, kot znašajo minimalni življenjski stroški. Iz poslanskih klopi pogosto slišimo stavke, kot so: delo se mora izplačati ali delo mora omogočati dostojno življenje. V Levici se s tem popolnoma strinjamo. In formula, ki postavlja najnižjo plačo v državi vsaj 20 odstotkov nad minimalne življenjske stroške, je najboljši garant za to, da se bo delo v tej državi res končno izplačalo. Dvig minimalne plače je v tem trenutku pomemben tudi za razvoj gospodarstva. Kot veste, smo v petem letu gospodarske rasti, brezposelnost se hitro zmanjšuje. Po podatkih SURS je bilo brezposelnih v drugem četrtletju 2018 le še 5,2 odstotka. Podjetja že poročajo, da delovne sile primanjkuje, dvig minimalne plače je način, kako manj produktivna podjetja spodbuditi k poslovnemu prestrukturiranju in optimizaciji. Če bomo kot država dopuščali, da v takih pogojih, kot jih imamo danes, podjetja še naprej lahko živijo in ustvarijo dobiček na nizkih plačah in izkoriščanju dela, ne pa na inovativnosti in produktivnosti, to ne bo slabo le za delavce, ampak za vse. Na ta način kot družba ne moremo napredovati.
Če je kdaj primeren čas za dvig minimalne plače, je zdaj. Gospodarska klima je ugodna, Umar pa ocenjuje, da smo vrh konjunkture dosegli lani. Drugo polovico ugodnih gospodarskih razmer zato moramo izkoristiti za prestrukturiranje gospodarstva, dvig vseh plač in za popravo socialnih krivic, ki so nastale v desetletju krize.
Če ostanem tukaj. Zakon podpirajo številne humanitarne in dobrodelne organizacije, med njimi Rdeči križ, Karitas, Zveza prijateljev mladine, projekt Botrstvo, Slovenska filantropija. Takole so zapisali v svojem pozivu poslankam in poslancem: »Gre za gesto temeljne človečnosti, ki nikogar ne prizadeva onkraj meja sprejemljivega in ob kateri bi morali preseči vsakršna vsakodnevna politična nasprotja ter nabiranje političnih točk. Pogled v prazno denarnico nikoli ni bil in ne bo stvar ideologije.« Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Dajem besedo tudi mag. Kseniji Klampfer, ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Gospa ministrica, izvolite.
MAG. KSENIJA KLAMPFER: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci!
Levica je 7. novembra 2018 o podpori koalicijskih poslancev v zakonodajni postopek vložila Predlog zakona o spremembi Zakona o minimalni plači. Predlog zakona predvideva določitev zneska bruto minimalne plače v letu 2019 na 886,63 evrov in v letu 2020 na 940,58 evrov, izločitev dodatkov, določenih z zakonom, predpisi ter kolektivnimi pogodbami in zneska minimalne plače, določitev formule, po kateri mora minimalna plača od leta 2021 dalje znašati 120 procentov minimalnih življenjskih stroškov, izračuni v skladu s socialno zakonodajo najmanj vsakih 6 let.
V Sloveniji plačilo za opravljeno delo v temelju ureja Zakon o delovnih razmerjih, pri čemer navaja, da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Zakon določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Podlago urejanja plač za različne ravni zahtevnosti dela predstavljajo kolektivne pogodbe, sklenjene na različnih ravneh, ki so predmet svobodnih pogajanj med predstavniki delavcev in delodajalcev. Ti avtonomno odločajo tudi o višinah izhodiščnih oziroma osnovnih plač za različne ravni zahtevnosti dela. Z Zakonom o minimalni plači pa se na državni ravni določa višina minimalne plače, ki jo morajo spoštovati vsi delodajalci pri plačilu delavcev za njihovo opravljeno delo. Znesek minimalne plače, ki je določen v skladu z zakonom in se vsako leto usklajuje najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, predstavlja najnižjo možno mesečno plačo, ki pripada zaposlenemu za polni delovni čas tudi, če bi njegova plača po kolektivni pogodbo ali pogodbi o zaposlitvi bila sicer nižja. Pri tem pa morajo biti morebitni dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, povračila stroškov in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, že sedaj izvzeti iz minimalne plače.
Vlada si pri urejanju vprašanja minimalne plače prizadeva za ureditev in določitev minimalne plače, ki bi zagotavljala dostojno življenje. Ocenjujemo, da predlog spremembe Zakona o minimalni plači zasleduje strokovne cilje z vidika izločitve vseh dodatkov in z navezavo na minimalne življenjske stroške vzpostavlja smiselno razmerje med dohodki delovno aktivnih in dohodki delovno neaktivnih oseb. Dvig minimalne plače je smiseln in potreben tudi zaradi nedavnega dviga osnovnega minimalnega dohodka posameznikov z vidika ohranjanja razmerij oziroma stimulacije za delo in zmanjševanje pasti neaktivnosti.
Pretekle, trenutne in napovedane makroekonomske okoliščine po naši oceni omogočajo navedene spremembe. Na tem mestu poudarjam, da je rast minimalne plače v zadnjih letih zaostajala za rastjo drugih makroekonomskih kazalnikov, kot so na primer rast BDP, rast povprečne plače in rast produktivnosti. Ob tem pa je treba dodati, da je finančni učinek nekaterih elementov sprememb, kot sta izločitev dodatkov in vpeljava nove formule, razmeroma težko oceniti zaradi odsotnosti potrebnih podatkov pri vseh deležnikih. V zvezi s predlaganimi spremembami je Vlada prav tako vseskozi opozarjala na nujnost vključitve socialnih partnerjev v pripravo sprememb in na pomen socialnega dialoga na področju minimalne plače. K temu smo, ob običajnih praksah in načinu dela v Sloveniji, zavezani tudi z določenimi mednarodnimi predpisi in pogodbami.
Na pobudo Vlade s predlogom sprememb Zakona o minimalni plači se je 16. novembra 2018 seznanil tudi Ekonomsko-socialni svet, ki pa zaradi nasprotovanja vsebini, načinu dela s strani delodajalcev, ni opravil vsebinske razprave o posameznih členih. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je na pobudo delodajalcev 20. novembra 2018 sklicalo tudi Strokovni svet za konkurenčno in stabilno poslovno okolje, na katerem se je s predstavniki delodajalcev nadaljeval pogovor o možnostih dviga minimalne plače, saj je odgovornost države, po mnenju Vlade, tako skrb za blagostanje njenih državljank in državljanov kot tudi skrb za uspešen gospodarski razvoj. Vlada si pri urejanju vprašanja minimalne plače prizadeva za ureditev in določitev minimalne plače, ki bi zagotavljala dostojno življenje zaposlenim in spodbuden gospodarski razvoj. Celoten proces pa mora potekati v socialnem dialogu.
Glede na navedeno, tako Vlada ne nasprotuje ciljem, ki jih predlog zakona zasleduje, ocenjuje pa, da bi bilo v nadaljnjem zakonodajnem postopku pri iskanju najustreznejših rešitev smiselno le-te v največji možni meri upoštevati socialni dialog.
Tudi kot ministrica za delo si absolutno prizadevam za dvig minimalne plače. Menim, da morajo delavci prejeti pravično plačilo, to pa mora biti nad pragom tveganja revščine. V skladu z Evropsko socialno listino, ki je bila sprejeta že leta 1961, pa pravično plačilo pomeni, da oseba, ki dela polni delovni čas, prejema plačilo, ki omogoča dostojno življenje brez socialnih transferjev. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Sedaj prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Prvi imate besedo, gospod Jožef Horvat v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati.
Izvolite.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovana gospa ministrica, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Vsi se verjetno strinjamo, da so neto plače v Sloveniji prenizke. V Novi Sloveniji na to že dolgo opozarjamo in tudi ukrepamo. S tega vidika bi lahko rekli, da je osnovni predlog dviga minimalne plače v Republiki Sloveniji pozitiven, a le na prvi pogled. Mi ne pristajamo na državni intervencionizem. Niso le minimalne plače problem, problem so vse plače, problem je, ker so prenizke. V Novi Sloveniji namreč opozarjamo, da se dvig minimalne plače želi doseči na napačen način, ki povzroča več težav, najmanj tri nove težave oziroma krivice.
Prvič, gre za parcialni dvig plač, ki bo porušil razmerja med tarifnimi razredi. Ravno včeraj smo v Novi Sloveniji predlagali dvig splošne dohodninske olajšave, ki bi vsem zaposlenim, poudarjam, vsem zaposlenim, torej ne le tistim z najnižjimi dohodki, prinesel dvig neto plače v povprečju vsem dohodninskim zavezancem oziroma vsakemu dohodninskemu zavezancu za neto 390 evrov na letni ravni. Zavrnili ste ta predlog.
Drugič, predlog Levice le še poslabšuje situacijo v Sloveniji, saj spet dodatno davčno obremenjuje delo; namreč, dodatno se še bolj obremeni delodajalce in delavce s povišanjem prispevkov in dohodnine. Predlog Nove Slovenije, ki ste ga torej včeraj zavrnili, bi povečal le neto plače, bruto plač pa ne bi dodatno obremenil. In to se nam zdi prava rešitev, ki jo Slovenija potrebuje.
Tretjič, dvig plač se skuša izsiliti mimo socialnega dialoga med socialnimi partnerji, kar ni dobro za prihodnost socialnega dialoga pri nas v Sloveniji. V Novi Sloveniji opozarjamo, da so vsi socialni partnerji enako pomembni, enako pomembni!, in je država dolžna to občutljivo ravnovesje med delodajalci in sindikati tudi vzdrževati.
Če se vrnem k prvi točki, je treba spomniti na opozorila delodajalcev, ki smo jih vsi nedavno prejeli. Zaradi takšnega načina posega v socialni dialog se bodo porušila razmerja med tarifnimi razredi. Zaradi nenadnega povišanja minimalne plače in hkratnega izvzetja vseh dodatkov iz zneska bo čez noč nekdo, ki prejema malo višjo plačo od minimalne, zaslužil manj kot prejemnik minimalne plače. Uvaja se uravnilovka, in sicer na način, kot smo jo bili vajeni v nekem drugem družbenopolitičnem sistemu, ki je k sreči propadel.
K drugi točki lahko dodamo, da je zakonski predlog vložila najmočnejša vladna stranka, Levica. S tem sicer ni nič narobe. Težava je, da Vlada ne opravlja svojega dela, in sicer ne zaščiti socialnega dialoga. V preteklosti so vlade, ki morda tudi niso imele veliko posluha za socialni dialog, že ustavile podobne namene. Vlada torej v tem primeru tiho pristaja na diktat stranke, ki je izrazito nenaklonjena gospodarstvu in v javnosti širi socialno demagogijo. Gospe in gospodje, državljanke in državljani, dejstvo je, da bo od tega dviga minimalne plače imela skoraj enako država kot delavec. Seveda gre za to, da se čim bolj napolni proračunska državna blagajna. Potrebujemo zelo močno, zelo polno državno blagajno, da bi lahko iz te državne blagajne zagotavljali tudi plače za tiste, ki jih je tik pred odhodom dodatno zaposlila prejšnja vlada, in seveda tudi za tiste, ki jih je v državni aparat zaposlila tudi nova ministrska ekipa.
V Novi Sloveniji smo v zadnjem mandatu nekajkrat predlagali paket zakonodaj za zvišanje neto plač, ob čemer se obremenitev delodajalcev ne bi povečala. Včeraj smo obravnavali Zakon o dohodnini, ki bi z dvigom splošne olajšave prinesel soliden neto učinek na povprečne in višje neto plače. Nazadnje pa smo let 2016 predlagali Zakon o prispevkih za socialno varnost, s katerim bi uvedli tako imenovani socialni copatek oziroma spodnjo omejitev plačevanja prispevkov za socialno varnost. Meja bi se postavilo v višini splošne dohodninske olajšave in bi prenesla prejemniku minimalne plače 50 evrov neto mesečno, kar je 600 evrov letno, ob tem pa delodajalcev ne bi dodatno obremenili. V času pred vložitvijo tega predloga smo se krščanski demokrati sestali z vsemi socialnimi partnerji in dobili zagotovila, da bi naš predlog lahko predstavljal zelo dobro izhodišče za dogovor o povišanju neto plač brez višanja obremenitev delodajalcev.
K drugi točki lahko navedemo opozorila iz pripomb delodajalcev, ki smo jih vsi pred kratkim prejeli, in zaradi takšnega načina posega v socialni dialog se bo torej porušilo razmerje med tarifnimi razredi. Socialni dialog v Sloveniji je v zadnjih 10 letih skoraj popolnoma zamrl. Zaradi tega je sicer v najslabšem položaju ravno delavec.
Zakaj mislite, da je v lanskem letu okrog 9 tisoč ljudi, takšnih, ki znajo delati, odšlo iz te države? Kdo bo vendarle enkrat za to odgovarjali, ali pa dal vsaj relevantne odgovore.?
Poglejmo samo nezaželene pojave, ki so se v tem desetletju pojavili tudi pri nas: revni zaposleni, hudo izkoriščanje, dejanske zlorabe delavcev brez sodnih epilogov, neurejeno področje agencijskega dela – če jih naštejem le nekaj. V Novi Sloveniji se sprašujemo, če bo zakon, ki ga zdaj obravnavamo, te primere rešil. Bo delavec, ki zasluži manj kot minimalno plačo, sedaj kaj na boljšem? Če je danes prejemnikov minimalne plače nekaj čez 30 tisoč, koliko jih bo leta 2020 po dvigu? Je naša vizija vedno več prejemnikov minimalne plače? Za Novo Slovenijo nikakor ne. Zaradi vsega navedenega ne moremo podpreti zakona. Glasovali pa bomo vsak po svoji presoji, tako kot vedno.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa Maša Kociper bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.
MAŠA KOCIPER (PS SAB): Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Tudi v Stranki Alenke Bratušek bomo današnji Zakon o minimalni plači, ki smo ga tudi sopodpisali z veseljem podprli. Tudi mi smo mnenja, da je minimalna plača nizka, prenizka, in da jo prejema preveliko število ljudi. To je težava že danes, še večja težava pa o v prihodnosti, ko bodo prejemniki te minimalne plače upokojenci in bodo prejemali tudi minimalno pokojnino. Tako nimamo nič proti temu, da se minimalna plača dvigne, in tudi nič proti temu, da se nato dvignejo tudi naslednji razredi plač. Mislimo, da je to pravilno. Še zlasti zdaj, ko smo v tem državnem zboru nedavno tega sprejeli tudi Zakon o minimalnem socialnem prejemku, ko je postalo razmerje med socialnim prejemkov in minimalno plačo nevzdržno nizko. Nevzdržno je, da ljudje, ki delajo osem ur, cel delovnik, včasih tudi v sobotah in nedeljah, dobivajo samo nekaj deset evrov več kot tisti, ki ne delajo.
Po drugi strani bi si v Stranki Alenke Bratušek želeli, da bi se tako resni zakonski predlogi sprejemali z razmislekom ob spoštovanju socialnega dialoga in ob razmisleku o vplivih na celoten javni sektor in gospodarski sistem. To bi po našem mnenju tudi pomenilo, da mora takšne zakonske rešitve predlagati vlada in ne posamezna poslanska skupina.
Ne glede na to smo v naši stranki pozorno prisluhnili pripombam delodajalcev, recimo mnogim utemeljenim opozorilom o tem, da je še vedno nevzdržna razlika med neto in bruto izplačilom. Po drugi strani pa nas niso prepričali argumenti kakšnih drugih delodajalcev. V dolgem obdobju ekonomske krize so bila številna podjetja in gospodarstva sploh deležna številnih rešitev pa tudi spodbud, da bi jim pomagali pri izhodu iz krize. In prav je tako. Številne podobne rešitve sem podprla tudi sama. Po drugi strani pa se strinjam z vsemi tistimi, da so sedaj na vrsti po tolikih letih vzdržne in celo nadpovprečne gospodarske rasti, tudi zaposleni, ne samo tisti v javnem sektorju, ampak tudi vsi ostali; tudi oni morajo biti deležni pozitivnih posledic gospodarskega napredka. Ne glede na utemeljene pomisleke nekaterih delodajalcev, da bodoče krize gotovo še sledijo, pa morajo biti tudi zaposleni deležni obdobij tako debelih krav, ne samo obdobij gospodarskih kriz.
Ob tem ne morem mimo številnih negativnih primerov posameznih delodajalcev, na srečo redkih, ki jih vsi poznamo. Primerov ljudi, ki opravljajo dejavnost s številnimi zaposlenimi na minimalni plači, pri čemer pa si sami izplačujejo ali dobičke ali pa na kakršenkoli drug način zelo dobro živijo. Njihovi ljudje pa za minimalno plačo delajo ne samo osem ur na dan, ampak tako kot sem že omenila, včasih mnogo več, včasih ob sobotah, nedeljah in tudi ponoči.
Tudi v naši stranki nimamo nič proti uspešnim posameznikom in vemo, da so pomembni za vsako družbo. Menimo pa, da morajo tisti, ki imajo res veliko, poskrbeti tudi za to, da lahko njihovi zaposleni vsaj približno pošteno živijo. To je njihova dolžnost.
Zato je današnja seja za nas in tudi zame debata o minimalni plači tudi možnost za razmislek o tem, v kakšni državi si želimo živeti. V Stanki Alenke Bratušek si želimo živeti v demokratični socialni državi z močnim srednjim slojem, učinkovitim javnim zdravstvom, kvalitetnim javnim šolstvom, prijazno stanovanjsko politiko in močnim in demokratičnim političnim sistemom. Želimo si, da se ohranijo pomembne demokratične pridobitve povojne Evrope, med njimi zlasti država blaginje. V Stranki Alenke Bratušek nismo za vračanje v preživele modele socializma ali kapitalizma – daleč od tega! Po drugi strani pa tudi močno nasprotujemo neoliberalizmu; neoliberalizmu, ki je v zadnjih letin naredil toliko škode.
V svojem odličnem članku v Sobotni prilogi Dela je dr. Rudi Rizman napisal besede britanskega sociologa Stuarta Halla, ki glede neoliberalizma pravi naslednje »Gre za desničarski projekt z namenom, da s pomanjševanjem vloge države država erodira in če ne, se povsem odpravi in se tako tudi odpravi po drugi svetovni vojni vzpostavljena socialna država. Zmanjša naj se vloga vlad pri redistribuciji družbenega bogastva in socialnih pravic. To je, deregulira kapitalizem ter agresivno napade vrednote, na katerih so te države temeljile.« Konec citata.
Tudi v Stranki Alenke Bratušek si želimo takšno močno socialno državo, ki bo lahko vplivala in regulirala trg na način, da bo ta deloval v korist vseh ljudi in državljanov.
Glede na vse povedano mislim, da ni nobenega dvoma, da bomo v Stranki Alenke Bratušek, kjer smo ta zakon tudi sopodpisali, današnji zakon podprli.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod Jurij Lep bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Izvolite.
JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala za besedo. Predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!
Od januarja tega leta znaša minimalna plača v neto znesku 638 evrov. Prag tveganja revščine, ki je izračunan na podlagi makroekonomskih dejstev, pa je sedaj 636 evrov. Vidimo, da sta zneska skoraj enaka, zato je pred nami predlog za dvig minimalne plače.
Prav je, da se vrnemo nekaj let nazaj in pogledamo, kako se je preoblikovala in rasla minimalna plača. Leta 2016 so bile iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za nočno delo, delo ob nedeljah in delo med prazniki. Dodatek za nadurno delo pa se je tako ali tako nikoli ni štel v strukturo minimalne plače. Kasneje so v prejšnjem sklicu parlamenta podali tudi pobudo za dvig minimalne plače, in sicer je Poslanska skupina Levica predlagala dvig minimalne plače na 603 evre neto. Istočasno pa je predlagala novelo Zakona o minimalni plači in novelo Zakona o dohodnini. Na podlagi omenjenih predlogov bi znašala minimalna plača 700 evrov neto. Nobeden izmed teh predlogov takrat ni bil sprejet. V nadaljevanju je bilo še kar nekaj pobud in predlogov, ki bi prispevali k zvišanju minimalne plače. Poslanska skupina Levica je predlagala, da se iz definicije minimalne plače izločijo vsi dodatki, ki jih določata Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, tako bi minimalna plača v bistvu predstavljala izhodiščno plačo.
Osnovno vodilo je vseskozi bilo, da minimalna plača ne more in ne sme biti nižja od višine minimalnih življenjskih stroškov. Tako vidimo, da je bilo že v prejšnjem mandatu veliko energije vložene v izboljšanje položaja najbolj ranljivega dela naših državljank in državljanov. Minimalna plača je določena na podlagi rasti cen življenjskih potrebščin, se pravi, inflacije, na podlagi gibanja plač, na podlagi gospodarskih razmer oziroma gospodarske rasti in gibanja zaposlenosti. Vsako leto se minimalna plača uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih stroškov. Povišanje predlaga minister ali ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na podlagi teh ukrepov znaša danes višina minimalne plače 638 evrov.
V Poslanski skupini Desus vsekakor podpiramo aktivnosti v smeri izboljšanja življenjskih standardov, saj smo v osnovi socialna stranka. Z izboljšanjem oziroma dvigom plač bomo tudi našim upokojencem omogočili dostojnejše življenje, saj bo več plačanih prispevkov, iz katerih se med drugim polni pokojninska blagajna. Jasno pa je tudi, da bi se pokojnine morale redno usklajevati z rastjo plač. V koalicijskem sporazumu smo zapisali, da bomo v prihodnjih dveh letih poskrbeli za dvig minimalne plače, in sicer v dinamiki 4,5 procenta na leto. Predlagano je, da bo minimalna plača od 1. januarja 2019 znašala neto 667 evrov in od 1. januarja 2020 neto 700 evrov, že leta 2021 pa bomo pričeli z uporabo formule za izračun minimalne plače. Cilj v koalicijskem sporazumu je tudi, da se iz definicije minimalne plače izločijo še preostali dodatki.
V naši poslanski skupini bomo vsekakor podprli predlagani zakon v prvi obravnavi. Imamo pa nekaj pomislekov glede izločitve vseh dodatkov iz minimalne plače naenkrat, in sicer glede dinamike uveljavljanja vseh členov zakona. Naj omenim tudi, da je za starejše državljane v starosti od 50 do 65 let izločitev dodatkov za delovno dobo trenutno neugodna novica, saj bodo tako še težje dobili zaposlitev. Verjamem pa, da bomo s postopnim umikom vseh dodatkov dosegli zadovoljstvo, zadovoljivo razmerje za vse zaposlene in da bodo lahko enakopravno kandidirali za delovna mesta. Poslanci Desusa smo prepričani, da bomo v drugem branju vsi skupaj poiskali pravo rešitev.
V Poslanski skupini Desus tudi vztrajamo, da je nujno potreben socialni dialog med vsemi partnerji, in sicer Vlado, sindikati in delodajalci. Vsi trije skupaj predstavljajo našo državo in državljane. Zavedamo se, da je močno in zdravo gospodarstvo gonilo razvoja celotne družbe. Treba je poslušati in slišati tudi predstavnike gospodarstva in z njimi uskladiti ali vsaj predelati predlagane ukrepe na področjih, ki imajo vpliv na uspešno delovanje gospodarstva in s tem tudi države. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Dušan Šiško, imate besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Predsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi!
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke bomo podprli predlagano spremembo iz razloga, ker je to dobro za slovenski narod. Dobro za ljudi, ki delajo in niso delomrzneži. Treba je vzeti tistim, ki ne želijo delati, in dati tistim, ki delajo. Na eni izmed preteklih izrednih sej smo bili proti povišanju oziroma predlogu, s katerim se je podaljšala trenutno veljavna višina socialne pomoči. S predlogom, ki je všečen slovenski javnosti, oprostite, všečen volilni bazi koalicijskih strank, plus ena, smo podaljšali višino socialne pomoči na znesek 392,75 evra. To enostavno ni v redu. Znesek minimalne plače znaša po veljavnem Zakonu o minimalni plači 734,15 evra, glede na uskladitev ministrstva le-ta sedaj znaša 842,78 evra. Žalostno je to, da je to bruto znesek. Veste, koliko znaša neto znesek? vam bom povedal: 638,42 evra! Dragi kolegi poslanci, ali si znate izračunati, koliko znaša razlika med neto zneskom minimalne plače in prejemkom denarne socialne pomoči? Ta znesek je 245,67 evrov. Za razliko dobrih 200 evrov je več kot očitno, da je v družbi utrip, da se ne splača delati oziroma ni vredno delati. Delo je razvrednoteno. Po drugi strani pa je nacionalni šport delo na črno.
Prav tako je problem korekcije minimalne plače in višine polne starostne pokojnine, katera znaša za ženske po novem 505,78 evra. Tako, prav ste slišali, višja je od zneska minimalne plače predvsem iz razloga, ker imajo naši upokojenci interesno delujočo stranko v vsaki vladi, katera lobira za njihove interese. Delovno aktivni ljudje imajo večje potrebe kot druge, prej naštete družbene skupine. Imamo družine, ki morajo preživeti. Povečini ti delavci, o katerih danes odločamo, niso imeli možnosti nakupa nepremičnin po Jazbinškovem zakonu, kot so ga imeli možnost na primer upokojenci. Prav zaradi tega so sorazmerja med zakonsko določenimi zneski absolutno porušeni, mnogo naših ljudi odhaja na delo drugam. Smo mnenja, da je ta ukrep tudi ukrep za preprečitev odhoda naših ljudi v tujino
Zakon o minimalni plači je bil sprejet leta 2010, ko so bili popolnoma drugačni ekonomski pogoji. BDP na prebivalca je bil nižji kot v letu 2018, kar pomeni, da je treba prilagoditi omejeni znesek že zaradi mednarodnih zavez. A poznate konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 131, ki v 3. členu določa, da je pri določanju višine minimalnih osebnih dohodkov treba upoštevati potrebe delavcev in njihovih družin glede na splošno raven osebnih dohodkov v državi, življenjske stroške, dajatve iz socialnega zavarovanja in relativno življenjsko raven drugih družbenih skupin. Torej, da se danes sprejema ta zakon, je naša mednarodna obveznost. Kar se pa tiče predlagane spremembe po izločitvi vseh preostalih dodatkov in dela plače za delovno uspešnost in plačila za poslovno uspešnost iz definicije minimalne plače, pa je treba poudariti, da je na tem področju že bila sprejeta novela Zakona o minimalni plači v letu 2015, v kateri se je definiralo, kateri dodatki se ne vštevajo v minimalno plačo. In sedaj ponovno urejamo isto materijo z isto vladno ekipo, to je pa res absurd! Gre za všečne populistične ukrepe vladajoče elite, kako svoji volilni bazi dajati bombonček na bombonček, da bi se spomnili na svojo politično odločitev. Zadeva bi se morala celostno urediti že leta 2015. Zakon o delovnih razmerjih kot krovni predpis je popolnoma jasen, kaj je plača, kaj so dodatki in kaj je delovna in poslovna uspešnost. Takšno parcialno urejanje zakona so le bombončki vašim volivcem in ni higienično ne politično do pravne stroke.
Zakon je dober, saj se dotika naših delavnih ljudi, zaradi katerih smo se danes zbrali, da jim bi na nek način zagotovili in dobro pomagali.Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Mag. Karmen Furman, imate besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite, gospa poslanka.
MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Najlepša hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani gostje, spoštovane kolegice in kolegi!
Danes obravnavamo novelo Zakona o minimalni plači, ki ga je v Državni zbor vložila stranka Levica. V Sloveniji verjetno danes ni državljana, ki se ne bi strinjal, da je minimalna plača prenizka, da je s trenutno plačno in delovnopravno zakonodajo delo povsem razvrednoteno in podcenjeno. Vse več je ljudi, ki od svojega dela ne morejo dostojno živeti in preživljati svoje družine. A, spoštovane kolegice in kolegi, naša težava ni samo nizka minimalna plača in 42 tisoč zaposlenih z minimalno plačo. Kaj pa 50 in več tisoč zaposlenih, ki danes prejemajo plačo, ki je le nekaj malo višja od minimalne plače? Na vse te zaposlene pa ste s predlagano novelo zakona, kar pozabili. Torej, višje neto plače za vse naše državljanke in državljane niso v interes predlagatelja in tudi ne vladajoče koalicije. Zapisano imate, da predlagana novela upošteva načelo enakopravne obravnave delavcev, a sprašujem se, kje in kako, saj zakon prinaša povišanje plač le posameznim zaposlenim in v smeri uravnilovke povzroča, da bo na minimalni plači pristalo le še več ljudi. Negativne posledice sprejete zakonodaje bodo navsezadnje občutili celo prejemniki socialnih transferjev, ki se bodo lahko znašli v drugem dohodkovnem razredu, s tem pa bodo prikrajšani za sedaj prejete posamezne socialne transferje in tako na koncu pridobi zgolj država.
Smo v obdobju gospodarske rasti in to že kar nekaj let, zato bi od resne vlade pričakovali, da si za leto 2019 zastavi načrt, kako povišati plače prav vsem zaposlenim. Zavezati se je namreč potrebno, da je plača, seveda tudi minimalna plača, plačilo za opravljeno delo in ne socialni transfer. Zagotavljati mora dostojno plačilo in v Slovenski demokratski stranki se bomo vedno znova zavzemali za to, da se vsem delavcem zagotovi pravično plačilo za opravljeno delo. Zato pa je treba višino minimalne plače postaviti v neki širši kontekst, torej v celoten plačni sistem, pri čemer mora obstajati razlika med socialnimi prejemki in minimalno plačo. Dejstvo je, da je Vladi že uspelo porušiti razmerje med minimalno plačo, povprečno plačo, pokojnino in socialnimi transferji. Neprimerna plačna politika na eni strani in zgrešena socialna politika na drugi strani sta pripeljali do tega, da so razmerja med plačami popolnoma porušena. Prav tako je porušeno razmerje med socialnimi transferji in plačilom za delo, ki je sedaj povsem razvrednoteno. Zato pa si prav vsi zaposleni zaslužijo, da njihovo delo znova postane vrednota, ne pa, da se predlagajo in obravnavajo spremembe zakonodaje, od katerih ima na koncu korist zgolj in samo država, ne pa njeni državljani oziroma v danem primeru vsi zaposleni.
V naši poslanski skupini se zavedamo, da so današnje plače resnično razvrednotene in jih je treba zvišati, ampak zagotovo ne zgolj in samo na račun bremena gospodarstva, temveč z nižjo obdavčitvijo dela, ki je v Sloveniji previsoka in nam že leta in leta znižuje mednarodno konkurenčnost. Na drugi strani pa se v praksi dogaja, da prihaja do kršitve pravic iz naslova dela tudi in predvsem zaradi zakonske nepreglednosti in kompleksnosti sistema minimalne plače. V Slovenski demokratski stranki smo poiskali rešitev in predlagali, da se namesto mesečne minimalne plače prične razmišljati o uvedbi minimalne urne postavke, saj bi se na ta način postavila jasnejša pravila, ki bi navsezadnje zaposlenim prinesla preglednejše, predvsem pa pravičnejše plačevanje ter nagrajevanje za opravljeno delo. A žal predlagana rešitev ni dobila zadostne podpore. Navsezadnje tudi vemo, da je pri tako občutljivem vprašanju socialni dialog še kako pomemben in potreben, da se torej višina minimalne plače določi v konstruktivnem dogovoru med sindikati, delodajalci in Vlado.
Na to vas navsezadnje v svojem mnenju opozarja tudi Vlada, zato bomo glede na številne podane vladne pripombe k predlaganim spremembam zakonodaje v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke še naprej z zanimanjem spremljali vašo razpravo o nadaljevanju sprememb. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospa Jerca Korče, besedo ima te v imenu Poslanske skupine Lista Marjana Šarca.
Izvolite.
JERCA KORČE (PS LMŠ): Hvala, predsedujoči. Lep pozdrav kolegice in kolegi!
Ponovno se na tem mestu sprašujem, ali imamo konsenz okoli tega, v kakšni državi si želimo živeti. Odraščala sem namreč v duhu in mišljenju, da je v nas trdno zakoreninjeno, da si želimo negovati in krepiti solidarni model razvoja Slovenije. Prepričana sem, da je tak model dober, pravičen in prinaša visoko kvaliteto življenja vsem državljankam in državljanom. S svojim delom in ustvarjanjem v aktivni dobi skrbimo za vse šoloobvezne otroke ter za vse starostnike v dobi prejemanja pokojnine. Skrb je namenjena tudi vsem, ki iz takih in drugačnih razlogov za delo niso sposobni. S plačevanjem davkov in prispevkov omogočamo, da je zdravstvo dostopno za vse, da v javnih šolah izobražujemo dober kader ter vzdržujemo javno infrastrukturo. In to je solidarnost, ki jo moramo krepiti, da ostanemo normalna družba. Solidarnost pa pomeni tudi to, da si majhen procent ljudi prekomerno ne kopiči kapitala na račun izkoriščanja poceni delovne sile, da sadove dobrega dela podjetja občutijo tudi tisti, ki so nepogrešljiv in sestavni del ustvarjanja dodane vrednosti.
V divjem kapitalističnem svetu je pomembno, da solidarnost najde svoje mesto tudi v gospodarstvu. Verjamem, da marsikomu ob teh besedah zavre misel, da je naša želja obuditi že dolgo preživeti sistem. Ne, temu nikakor ni tako! Prenekatera uspešna podjetja svoj model že danes usmerjajo v krepitev pomena družbene in okoljske odgovornosti. Tovrstna podjetja imajo jasno vizijo razvoja in v njo vključujejo vse zaposlene kot nezamenljiv del pri doseganju poslovnih ciljev. Zavedajo se, da to lahko dosežejo samo z motiviranimi zaposlenimi, ki so za svoje delo primerno nagrajeni, delajo v spodbudnem in varnem okolju ter v ustreznih delovnih pogojih. In poglejte, kot po naključju so ravno tovrstna podjetja tista, ki so vodilna v svojih panogah in ki uspejo skozi leta ohranjati dobre poslovne rezultate. Taka podjetja že danes svojega cilja ne iščejo v maksimiziranju dobička za ceno zniževanja pravic delavcev in nižanja stroška dela.
Na drugi strani pa verjamem, da se vsi zavedajo, da obstajajo tudi podjetja in podjetniki, ki svoj celotni poslovni model gradijo na izkoriščanju svojih zaposlenih in izigravanju zakonov. Pri teh je človeški pohlep in želja po ustvarjanju dobička močnejša od dolgoročne vizije in stabilnega poslovanja in ravno o teh v medijih vse prepogosto poslušamo žalostne zgodbe o slabo plačanih in iztrošenih zaposlenih, na žuljih katerih se ti podjetniki v javnosti predstavljajo kot sposobni in uspešni menedžerji. In vsi skupaj v tej državi in v tej dvorani si moramo priznati, da tudi taki obstajajo in na našo žalost vedno bodo obstajali.
Sprašujem se, na kakšen način si želimo, da naša podjetja konkurirajo na trgu: z nizkimi plačami in nizkimi socialnimi prispevki ali z inovativnimi pristopi ter ustvarjanjem visoke dodane vrednosti. Kje v vsem tem iskati smoter nas, zakonodajalcev? V tem, da vsaj zakonsko določimo najnižji znesek, ki ga mora prejeti vsak zaposleni za polni delovni čas, pri čemer na nas že letijo očitki o grobem poseganju in vmešavanju politike v gospodarstvo. Na tem mestu mi oprostite za moj delni cinizem, ampak ali se država vmešava tudi, ko gradi ceste in mostove, deli subvencije in izobražuje kader? Država mora gledati in videti celoto, katere sestavni del je gospodarstvo. Del pa so tudi prejemniki minimalne plače. Ker se dvig ni zgodil sam po sebi, je politika ocenila, da je čas za ureditev tega z novelo zakona. Pri vsem skupaj nam še največ lahko povejo tudi podatki.
Po podatkih Ministrstva za delo se je neto čisti dobiček gospodarskih družb v zadnjih letih povečal za skoraj 19-krat! S 169 milijonov evrov v letu 2013 na skoraj 3,2 milijarde evrov v leti 2016. V letu 2017 je ta znašal že 3,6 milijarde evrov. In nepogrešljivi del ustvarjanje tega dobička so bili tudi zaposleni. Za zvišanja minimalne plače bi podjetja v povprečju namenila 0,6 procenta svojega dobička, pri čemer so spremembe v smeri višje produktivnost vsem nam dobro znane. Dvig bi v letu 2019 pomenil 28,69 evra mesečno več v denarnici zaposlenega. Plača bi se zvišala 69 tisoč 984 zaposlenim, od katerih jih v zasebnem sektorju danes minimalno plačo prejema 34 tisoč 701 zaposlen. Minimalna plača je skoraj vsa ta leta določena pod pragom tveganja revščine. Torej smo soočeni s tem, da nekateri v naši državi za svoje opravljeno delo niso plačani niti toliko, da bi dosegli prag revščine. In vse navedeno ter še več drugih argumentov je razlog, da zavračamo, povsem utemeljeno, očitke o grobem poseganju v višino minimalne plače.
Od mojega rojstva pa do danes se delodajalci in delojemalci niso bili sposobni dogovoriti glede višine minimalne plače. Socialni dialog na tem področju je še kako pomemben. Vendar se je treba zavedati, da minimalne plače v Sloveniji nikoli nismo dvignili s soglasjem delodajalcev. V januarju 2018 je med socialnimi partnerji potekala intenzivna razprava o predlogu tedanje ministrice za delo, da se minimalna plača dvigne približno za toliko, kot je zapisano v tem predlogu zakona. Sindikati so takrat vztrajali na precej višjem odstotku dviga, medtem ko so delodajalci, logično, vztrajali na občutno nižjem. Prav tako so socialni partnerji o dvigu minimalne plače imeli možnost pogovarjati se na seji Ekonomsko-socialnega sveta, ki je bila 16. novembra 2018. Pa tam vsebinske razprave ni bilo. Zatorej ne gre pričakovati, da bodo tokrat predstavniki gospodarstva navdušeno prikimali predlaganim spremembam o dvigu minimalne plače.
Pomisleka o pomanjkanju dialoga ne moremo povsem sprejeti. Vedno znova govorimo o zvišanju minimalne plače zgolj takrat, ko so vloženi predlogi zakonov, ki se jim nato očita arbitrarno določanje minimalne plače brez soglasja socialnih partnerjev. Imam občutek, da enostavno nikoli ne bo pravi čas za razpravo o dvigu minimalne plače. Menimo, da je bilo časa in prostora za vse javne diskusije, mnenje in analize dovolj. Ocenili smo, da je potrebno od besed preiti k dejanjem ter stopiti korak naprej. In danes je storjen prvi korak – prva obravnava zakona.
V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca v celoti podpiramo dvig minimalne plače. Naša želja pa je, da se takoj pristopi k dialogu in iskanju najboljše rešitve za oblikovanje formule za izračun minimalne plače. Predvideno je, da se bo leta 2021 uvedla formula za izračun minimalne plače, ki bo zagotavljala, da slednja ne bo zdrsnila pod 12 odstotkov zadnje ocene minimalnih življenjskih stroškov. S tem se lahko strinjamo, saj plačilo za opravljeno delo ne sme biti zgolj znesek, namenjen golemu preživetju. Prav tako menimo, da uvedba tovrstne formule zagotavlja predvidljivost in stabilnost gospodarskega okolja, kar bo delodajalcem zagotovo olajšalo načrtovanje poslovanja tudi v prihodnje.
Nekaj odprtih vprašanj in pomislekov, tako kot nekatere druge poslanske skupine, imamo okoli izločitve še preostalih dodatkov iz plače. Pri tem je naša želja jasna; da se v socialnem dialogu pride do primerne rešitve, ki bo delodajalcem omogočala prilagoditev in jim po nepotrebnem ne bo povzročala prevelikih težav. Prepričani smo, da kjer je volja, je tudi pot. Za socialni dialog pa potrebujemo dve ušesi za poslušanje in trohico razuma za razumevanja sogovornika.
Pri socialnem dialogu, analizah vplivov, strategijah razvoja, izračunih posledic, dokumentih dobrobiti, tudi pismih gospodarstva – in na žalost vse prevečkrat tudi v tej dvorani – pa se izgubijo številna pričevanja ljudi iz realnega življenja. Tistih ljudi, katerih realnost je številka šest, tri, osem cela, štiri, dva cekina na bankomatu; katerih realnost je, da po poplačilu nujnih položnic preostanek štejejo v višini enega povprečnega menedžerskega obroka.
»V veliki multinacionalki delam kot agencijski delavec, in sicer po pogodbi za šest mesecev. Pogodbe se seveda verižijo že nekaj let. Ko se mi izteče pogodba, grem na drugo agencijo in spet imam delo. Moje delo poteka v treh izmenah. Za svoje delo prejmem minimalno plačo. Opravljam delo čistilke v čistilnem servisu. Vsak dan počistim več objektov na različnih lokacijah. V pogodbi piše, da je moj delovnik 8 ur dnevno, kljub temu pa ne pomnim dneva, ko ne bi delala krepko preko 12 ur na dan. Delati moram ne zaradi sebe, jaz bi že preživela, svojemu otroku želim omogočiti vsaj minimalne pogoje, da se bo izšolal, da bo imel otroštvo ter da bo postal pošten državljan s perspektivo in poklicem. Glede kršitev delovnopravne zakonodaje sem tiho, saj se bojim za svojo službo. Za svoje delo prejmem minimalno plačo, v kar so všteti vsi prazniki, popoldansko delo, delo preko normalnega delovnika. Delam v gradbenem podjetju. Moj dan se začne ob 5.00 zjutraj z odhodom na gradbišče in zaključi okoli 20.00 s prihodom domov. Pot do in z gradbišča se mi ne šteje v delovni čas, enako velja za malico. Za svoje delo prejmem 830,60 evrov. Po navodila šefa moram za svojo skromno sobo plačati 150 evrov, in sicer pri točno določenem sobodajalcu. Takšna so prač pravila v naši firmi. Delam z veseljem, samo to me drži pokonci. Skrb za nepokretne in nemočne je moje poslanstvo. Služba ni lahka, vendar nasmehi starostnikov mi dajo voljo in zagon. Za svojo celomesečno trdo delo ne prejmem niti minimalne plače.«
Spoštovani in spoštovane! To so zgodbe, ki naj nam odzvanjajo v glavi vsakič, ko stvari gledamo samo preko številk in bilanc. Poslanke in poslanci Liste Marjana Šarca menimo, da Predlog zakona o spremembah Zakona o minimalni plači zasleduje prave in pravične cilje, zato bomo predlog zakona v prvi obravnavi podprli. Na tem mestu pa podajam tudi poziv, da se delodajalci in delojemalci zavedajo, da smo vsi na istem čolnu ter da je usklajeno veslanje nujno za to, da se naš čoln premakne v isto smer. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Mag. Marko Koprivc bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite, gospod poslanec.
MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa za besedo, predsednik. Spoštovana ministrica, spoštovane kolegice in kolegi!
Pred nami je predlog za zvišanje minimalne plače nad raven minimalnih življenjskih stroškov, za izločitev dodatkov iz obsega minimalne plače in za določitev formule oziroma modela, po katerem bi se v prihodnosti določal in usklajeval znesek minimalne plače.
Spoštovane in spoštovani! Zadnji večji dvig minimalne plače so slovenski delavci doživeli že skoraj desetletje nazaj, v času prve socialdemokratske vlade, ki je sredi najhujše krize pokazala veliko mero poguma in minimalno plačo dvignila za več kot četrtino. Od tedaj se je zgodilo marsikaj, razen ene stvari: ni prišlo do množičnega zapiranja delovnih mest in odpuščanj, kriza nam je nepovratno vzela veliko delovnih mest, a nobeno ni bilo izgubljeno zaradi tega pogumnega koraka. Tudi po izločitvi nekaterih dodatkov iz minimalne plače pred dvema letoma se ni uresničila nobena od črnogledih napovedi. To dokazuje, da dostojna minimalna plača nikakor ni grožnja ekonomski konkurenčnosti. Gospodarska rast, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti in produktivnosti, rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast izvoza ter podjetniških dobičkov, vse to so v zadnjih letih nesporni kazalniki, da gre slovenskemu gospodarstvu spet bolje. Dobro mu gre tudi in predvsem zaradi dela in znanja zaposlenih, zaradi truda in odrekanja delavcev. Vsi omenjeni kazalniki kažejo nekajodstotno letno rast, ki pa ji rast plač niti približno ne sledi. Gospodarstvo torej okreva in napreduje, a žal ne kaže pripravljenosti, da bi sadove okrevanja v polni meri delilo s svojimi zaposlenimi. Zato je, spoštovane in spoštovani, višina minimalne plače ena od glavnih predvolilnih tem. Zato so ljudje na zadnjih volitvah v veliki večini dali podporo strankam, ki so podprle dvig minimalne plače.
Živimo v demokraciji in v demokraciji ima oblast ljudstvo. Ljudstvo je na volitvah spregovorilo: Minimalne plače naj se dvignejo. Naloga politike torej ni nadaljevati brezplodnih debat na temo bi ali ne bi, naloga politike je, da najde odgovor, kako bi to lahko izpeljali.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Predlog, ki je danes pred nami, ima ambiciozen cilj: z nekaj postopnimi dvigi zagotoviti neto minimalno plačo v višini 700 evrov, iz njene definicije izključiti razne dodatke, za v prihodnje pa definirati jasno definicijo oziroma izračun, s katerim bo mogoče določati in usklajevati znesek minimalne plače. Lahko bi sicer na dolgo in široko razglabljali o podrobnostih predlaganih rešitev, pa ne bomo spremenili bistvenega. Spremembe v definiciji, višini in načinu usklajevanja minimalne plače so nujno potrebne. Konkretne podrobnosti se sicer morajo uskladiti v socialnem dialogu, v vsakem primeru pa se bomo z njimi srečali že kmalu, v drugi obravnavi predloga zakona. Taka usmeritev ima podlago v jasnem prepričanju: mi ne moremo in nočemo razvijati gospodarstva na poslovnih modelih, katerih konkurenčnost temelji na izkoriščanju in slabo plačanih delavcih; mi želimo, da se pri nas razvijajo podjetja, katerih poslovni modeli dosegajo dovolj visoko dodano vrednost, da bodo delavci lahko prejeli ne le minimalnega, temveč pošten delež za svoj trud, znanje in odrekanje. V javnosti lahko namreč spremljamo bolj ali manj glasne poskuse delodajalskih organizacij in lastnikov kapitala, kapitalistov, da bi prepričali javnost in državo v škodljivost naših predlogov. Na naših mizah se je pojavil celo dolg seznam podjetij, ki trdijo, da bi jih dvig minimalne plače močno prizadel. Posebej obžalovanja vredno je, da se na seznamu podjetij, ki preko svojih interesnih organizacij nasprotujejo dvigu minimalne plače, najdejo tudi podjetja, ki se javno in upravičeno hvalijo z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega. Če se na takem seznamu znajdejo podjetja, katerih zaposleni ustvarijo preko 50 tisoč evrov letne dodane vrednosti na zaposlenega, njihovi menedžerji in lastniki pa menijo, da jim ne morejo izplačati niti četrtine tega zneska, potem je nekaj narobe s temi kapitalisti in menedžerji, ne z delavci, ki jim uspe tako dodano vrednost ustvarjati. O tem bomo več govorili tudi v razpravi.
Res je, slovenska povprečna plača ni visoka in razlika med minimalno ter povprečno plačo je majhna. Vsak dvig minimalne plače bi to razliko še zmanjšal in seveda je težko motivirati ljudi z različnimi odgovornostmi in delovno uspešnostjo, če se to ne odrazi tudi v plačnih razlikah. A to ne spremeni dejstva, da je danes veljavni znesek minimalne plače prenizek. Če nas danes bolj skrbi nezadovoljstvo prejemnika plače nad minimalno kot pa preživetje tistega, ki se s poštenim delom nikakor ne more približati spodnji meji tega zneska, se moramo resno vprašati o svoji človečnosti in svojih prioritetah. Zato moramo signal ljudi vzeti resno in tako ga morajo razumeti tudi deležniki socialnega dialoga. Tudi njihova naloga mora biti najti rešitev, kako na primeren način povišati minimalno plačo. Tak način lahko pripelje do tako želene predvidljivosti za gospodarstvo. Razprava na Ekonomsko-socialnem svetu bi lahko in mora pripeljati do jasne časovnice ukrepov. Znotraj te razprave je sicer možnost, da se obrusijo morebitni preostri robovi tega predloga in se dogovori o konkretnem načinu izvedbe. Zato na tem mestu pozivam vse deležnike, da resno pristopijo k socialnemu dialogu.
Mnogi argumenti nasprotnikov do zdajšnjega zneska minimalne plače so tako podobni nasprotovanju uvedbi davčnih blagajn, če se boste spomnili. Ob njihovi uvedbi so grozili z apokalipso, z odpuščanjem, z zapiranjem podjetij. Danes po njihovi uvedbi so lahko le opazovali rast davčnih prihodkov in skoraj 9 tisoč na novo zdravstveno in pokojninsko zavarovanih, ki so jih delodajalci zaradi uvedenega nadzora seveda morali zaposliti. Naj na tem mestu odgovorim še tistim, predvsem desni opoziciji, ki bodo danes v silni skrbi za svoj javni imidž sicer priznali, da je sedanja minimalna plača res prenizka in bi jo bilo treba dvigniti, a bi bilo to lažje, če bi na primer požrešna država znižala obremenitev dela in tako omogočila višje plače. Ne, ne, tako preusmerjanje pozornosti odločno zavračamo. To danes ni razprava o tem, ali so davki in prispevki previsoki, razprava je danes zato, ker je obstoječa minimalna plača nepošteno nizka in to je treba spremeniti. Ne tako, da krivimo državo, ki da si odreže prevelik kos; že hitra primerjava z drugimi državami pokaže, da temu seveda ni tako, da to ne drži, temveč tako, da zagotovimo, da bo pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačano; vključno z davki in prispevki, iz katerih se napajajo sistemi solidarnosti in ki delavcem zagotavljajo javno zdravstveno varstvo, pokojninsko zavarovanje, javno šolstvo za njihove otroke in tako dalje. Tudi to sodi v pošteno plačilo poštenega dela.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo zato danes soglasno podprli predlog sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa Mojca Žnidarič bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite.
MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo. Spoštovane in spoštovani!
Vprašanja o tem, kaj in predvsem kakšno bi naj bilo dostojno plačilo za opravljeno delo naših državljank in državljanov, so predmet strokovnih, pa tudi političnih razprav že več kot dobro desetletje. Gre za bistveno vprašanje, odgovor nanj pa bi moral dajati institut socialnega dialoga, ki mu sicer vsi radi pripisujemo velik pomen. Prav socialni dialog bi namreč moral biti eden od pokazateljev uspešnosti naše družbe in predvsem socialne države. Današnja tema o delujočem, socialnem in predvsem vrednostnem sistemu ne bi bila obravnavana v tej hiši, saj bi jo v ustavnih in zakonskih okvirih uspešno poskušali urediti socialni partnerji sami po svojih formalnih poteh dogovarjanja. Na to smo že večkrat opozarjali in mestoma na to opozarjamo tudi danes. Ljudje si zaslužijo spodobno plačilo za svoje delo in to je tudi bistven razlog, zakaj smo v Poslanski skupini SMC prispevali podpise k vložitvi novele v parlamentarno proceduro. Zagotovo vsi, ki sedimo v poslanskih klopeh, mislimo enako. Dejstvo, da je trenutna višina minimalne plače le za dva evra višja od praga tveganja revščine, je zgovorno samo po sebi in temu ni kaj dodati. Naša današnja glavna kritika je, da predlog žal predstavlja poskus obvoda že tako razrahljanega socialnega dialoga. Republika Slovenija je podpisnica Konvencije Mednarodne organizacije dela o minimalni plači, ki določa obveznost izčrpnih posvetovanj s socialnimi partnerji v zvezi z določanjem in usklajevanjem minimalne plače. To določajo tudi interna pravila socialnega dialoga v naši državi, ki smo si jih postavili sami. Spoštovani prvopodpisani predlagatelji, vaš argument, da gre za poslanski zakon, za katerega ni predviden socialni dialog, zato ne vzdrži resne demokratične presoje. Res je sicer, da dosedanji dvigi minimalne plače, četudi usklajevani, niso bili vedno usklajeni. A to nas ne odvezuje od prizadevanj za konstruktiven socialni dialog in doseganje najširšega možnega soglasja med socialnimi partnerji.
V Poslanski skupini SMC ne pristajamo na tezo, da se o rešitvah ni treba usklajevati, saj se delodajalci v nobenem primeru s predlogi strinjali. To ni prava pot. V isti sapi hkrati poudarjamo, da ni dobro, da se je prva seja Ekonomsko-socialnega sveta zaradi enega od akterjev odvila brez vsebinske razprave o predlaganih rešitvah. Ohranitev socialnega dialoga je za Slovenijo ključnega pomena in k temu v naslednjih korakih pozivamo vse vpletene akterje. Minimalne plače brez socialnega dialoga ne moremo dvigovati. Če sprememb ne bo v okviru socialnega dialoga, bodo enostranski posegi s strani različnih političnih strank postali praksa.
Naši ključni vsebinski pripombi sta usmerjeni v 1. in 3. člen predlagane novele. Izločitev vseh preostalih dodatkov že s 1. 1. 2019 je z vidika predvidljivega in stabilnega gospodarskega okolja in nekaterih drugih učinkov pretirana. Še posebej moramo biti pozorni na izločitev dodatka za delovno dobo, saj bi ta lahko pomenil znižanje konkurenčnosti starejših zaposlenih, ki trenutno prejemajo minimalno plačo. S tem bi dodatno zaostrili njihov položaj na trgu dela. Glede predlagane formule menimo, da ni težava vezava zneska minimalne plače na znesek minimalnih življenjskih stroškov. To je celo smiselno zaradi ohranjanja stimulativnega razmerja med dohodki delovno aktivnih in delovno neaktivnih oseb. Težava je v tem, ker arbitrarnost predlagane formule že vnaprej popolnoma izničuje socialni dialog. Zato gre naš apel v smeri, da poskusimo znotraj predvidene formule za usklajevanje minimalne plače predvideti možnost socialnega dialoga.
V Poslanski skupini SMC vse deležnike pozivamo k maksimalnim naporom, da se bodo v naslednjih tednih danes še tako nasprotujoča si stališča začela zbliževati. Grožnje z odpovedjo kolektivnih pogodb na eni strani ali protestni shodi na drugi strani niso prava pot za reševanje tega vprašanja. Tudi predlagatelji bodo morali prisluhniti pomislekom glede posameznih rešitev. Včasih je treba storiti korak nazaj, da lahko potem stopiš korak naprej.
Če povzamem. Izločitev vseh preostalih dodatkov že s 1. 1. 2019 ni sprejemljiva. Prav tako zaradi vnaprejšnjega izničenja socialnega dialoga predlagana formula v trenutno predlagani dikciji ni ustrezna. Pričakujemo, da bomo ta odprta vprašanja razrešili v nadaljnjih fazah zakonodajnega postopka, danes pa bomo glasovali za sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod Miha Kordiš v imenu Poslanske skupine Levica.
Izvolite.
MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Pred dobrimi štirimi leti je Levica prvič vstopila v parlament. Od samega začetka je naš cilj izboljšanje življenja vseh. Z dvigom minimalne plače uresničujemo enega izmed temeljev naše obljube.
Pravičnejše plačilo za opravljeno delo je osnovni pogoje kakršnekoli družbene blaginje; pogoj, ki ga slovenska družba v tem trenutku ne izpolnjuje. Ljudje delajo, a od svojega dela ne morejo živeti. Dvig minimalne plače je način preseganja krivične neenakosti, zato smo v Levici pobudo za njen dvig vložili že trikrat. 700 evrov neto, izključitev vseh dodatkov, redno dvigovanje in izenačenje prve osnovne plače z minimalno, to so naše osnovne zahteve. In uveljavljati se začnejo pri sami višini. Minimalna plača, ki skromno presega prag tveganja revščine oziroma komajda pokriva življenjske stroške zaposlenega, je krivična in je nepoštena. Nesprejemljivo je, da ljudje delajo, pa živijo v revščini ali komajda povežejo začetek in konec meseca. Zato se bo plača čez mesec dni dvignila na 667 evrov neto, s 1. januarjem 2020 pa na 700 evrov neto. Prav tako z našim predlogom zagotavljamo, da minimalna plača nikoli več ne bo tako nizka, da bi jo prehitela revščina. Od leta 2021 bo morala vedno presegati minimalne življenjske stroške vsaj za 20 odstotkov. Zakon odpravlja še eno temeljno nepravičnost. Sedaj se, namesto da bi plače z dodatki rasle preko minimalne, delavcem raje znižujejo osnove, potem pa z dodatki pokrivajo razliko. In čeprav so si prigarali 30, 40 let delovne dobe, se zaposlenim to nikjer ne odraža. Enako velja za posebne težje pogoje dela. S to legalizirano prakso izkoriščanja je nujno presekati. Vsi dodatki se morajo k minimalni plači prištevati.
Ta predlog, ki sem ga ravnokar očrtal, je rezultat pogajanj Levice s koalicijskih pet. In predlagano rešitev je s svojimi podpisi podprlo 52 poslancev, podprle so jo sindikalne centrale in približno 30 humanitarnih dobrodelnih organizacij. Tudi ministrstvo za delo je zapisalo, da predlog, bom citiral, »zasleduje strokovne cilje na področju minimalne plače in vzpostavlja smiselno razmerje med dohodki delovno aktivnih in delovno neaktivnih«, konec citata, in da predlagani zneski dviga minimalne plače, spet se nadaljuje citat, »primerno odražajo makroekonomska gibanja, ki jih v svojem jesenskem poročilu navaja Umar«. Tukaj imamo še Ministrstvo za finance, ki običajno ne slovi kot šampion delavskih pravic, pa je vendarle zapisalo, da v tem primeru govorimo o najbolj ranljivi skupini delavcev ne samo z ekonomskega, temveč tudi z zdravstvenega in socialnega vidika, in da dvigu minimalne plače ne morejo nasprotovati. Res se temu dvigu nasprotovati ne da. Več let zaporedoma uživamo gospodarsko rast. Dobički skačejo v nebo. 3,6 milijarde evrov samo v letu 2017. Istočasno plače stopicajo na mestu. Blaginja vlada samo za lastnike kapitala. Zato so grožnje in strahovi delodajalcev neutemeljeni, predvsem pa nesolidarni do delavcev. Pogajanja jih samo in izključno pohlep. Med tem ko plava v pokriznih dobičkih, kapital zaposlenim odreka pravičnejši kos pogače, pri tem, da vsa ustvarjena vrednost izhaja iz dela, najsi je to delo opravljeno z rokami ali z glavami.
Omenimo še strukturo slovenskega gospodarstva. Menedžment noče ali ne zna konjunkture prevesti v razvojni preboj končnih izdelkov, ustvarjalnosti in visoke tehnologije, ampak vztraja pri rentabilnosti na račun podplačanega dela. Dvig minimalne plače bi poslovodstva prisilil, da dobičkonosne niše namesto s stopnjevanim izkoriščanja gradijo s pametnim razvojem in investiranje. Trgovski centri v vsaki vasi – to pač ni izkaz gospodarskega razvoja, ampak polkolonialnega podizvajalskega statusa našega gospodarstva.
S 1. januarjem se bo plača dvignila 70 tisoč ljudem. Uveljavitev formule je predvidena za dve leti kasneje. Gre za zamik, pa vendarle za korak v pravo smer, ki smo ga izpogajali v Levici na koalicijskih pogovorih.
Za zaključek naslednje. Pravične družbe ne določa samo višina delavske plače, določajo jo predvsem proizvodni odnosi in delavska stvar je zato odvisna od vprašanja, ali zaposleni prevzemajo nadzor in upravo gospodarstva ali ne. Višja minimalna plača teh odnosov pod vprašaj ne postavlja, omogoča pa prvi predpogoj, ki ga pravica zahteva: boljše plačilo delu vrača čast. V Levici pa bomo pa bomo svojo nalogo izpolnili, ko se k delu vrne tudi oblast. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
S tem smo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, končali predstavitev stališč poslanskih skupin.
Kot prvi želi imeti besedo predlagatelj.
Izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo, še enkrat.
Najprej se želim vsem razpravljavcem zahvaliti. Če prav štejem, mislim, da smo s podporo poslanskih skupin blizu ustavne večine, blizu 60 poslanskih glasov. To me izjemno veseli, ker po 32 humanitarnih in dobrodelnih organizacijah, po široki podpori civilne družbe, po podpori Državnega sveta oziroma Komisije Državnega sveta, zadnjič, kjer je 5 članov glasovalo za, samo 2 sta bila proti, mislim, da prihajamo tudi v Državnem zobru do zelo, zelo širokega konsenza, da je nastopil čas, ko je treba minimalno plačo v Sloveniji popraviti in jo približati gospodarskim trendom na način, da bo omogočala dostojno življenje.
Posebej me veseli, da smo danes slišali po dolgih letih glas delavcev na minimalni plači ali pa tistih na najnižjih plačah tudi v parlamentu. Že večkrat sem namreč povedal, da ti delavci po navadi nimajo svojih interesnih združenj, nimajo sindikatov, niso organizirani in se jih zato, razen v kakšnih oddajah, ki prikazujejo socialne probleme in izkoriščanje delavcev, na televiziji pač praktično ne sliši.
Če boste govorili z agencijskimi delavci boste razumeli, zakaj se ne organizirajo v sindikate. Ker jih agencije prepošiljajo za en mesec na to delovno mesto, drugi mesec na drugo delovno mesto in konstantno menjuje okolje, sodelavce, svoje stike in se niti nimajo možnosti povezati. Tehnično osebje, čistilke, varnostniki in tako naprej po navadi delijo zelo, zelo podobno usodo. In njihove plače so pogosto že osnovno določene v bistvu pod minimalno, šele z izplačilom dodatkov pridejo do minimalne plače.
Tukaj se moram navezati na razpravo, ki je šla v smeri, zakaj se dodatki za delovno dobo težje pogoje dela, poslovne in delovne nagrade niso izvzeli že leta 2015. To je bila takrat želja, tudi v Levici smo predlagali amandma, da bi se to storilo, ampak takrat se je oblikoval konsenz, da se izloči samo del dodatkov.
Razlog je bil podoben kot ta, ki jih poslušamo danes; da bo to porušilo plačna razmerja, da bo to povečalo obremenitev dela in podjetij in da bo to povzročilo stroške, ki bodo težko opravičljivi za gospodarstvo. Isto zgodbo smo poslušali leta 2015 in enake težave s socialnim dialogom so bile takrat. Namreč, vedno je, ko se pogovarjamo o minimalni plači, ena stranka v Ekonomsko-socialnem svetu, ki se postavi na okope, in to so delodajalska združenja. Na žalost. Tako zdaj in tako je bilo 2015 in tako je bilo leta 2010, ko je prišlo do zadnjega večjega dviga minimalne plače.
Ne glede na to se moramo zavedati, da je minimalna plača minimalni prag izkoriščanja, ki ga postavlja Državni zbor, torej poslanke in poslanci. To je plača, ki jo določimo mi. Mi določimo kriterije, minimalne kriterije, po katerih morajo biti ljudje v tej državi plačani, vse ostale plače so seveda potem stvar socialnega dialoga. Minimalno plačo tukaj moramo brati ne kot absoluten premik, ampak kot začetek socialnega dialoga, stvar, da se plače popravijo oziroma uskladijo z gospodarskimi kazalci.
Slišali smo prej, da so dobički že leta 2016 v tej državni znašali 3,2 milijarde evrov, leta 2017 so znašali že 3,6 milijarde evrov. Se pravi, skokovito naraščajo. Na drugi strani na žalost plače tega trenda ne dosegajo. In naša naloga je – tudi naša naloga poslank in poslancev je –, da damo spodbudo z dvigom minimalne plače, da se začnejo plače temu trendu prilagajati. Da to drugo polovico gospodarske rasti – Umar pravi, da smo vrh zadeli lani – izkoristimo za to, da se popravijo plače in da se popravijo tiste socialne nepravičnosti, ki so se nabrale v zadnjem desetletju krize.
Glede na podporo, ki jo čutimo danes v tej dvorani, mislim, da smo na dobri poti. Toliko uvodoma v zahvalo in podporo vsem poslankam in poslancem, ki ste prizadevanja za dvig minimalne plače podprli s svojimi podpisi in ki ste jih podprli danes v svojih stališčih poslanskih skupin. Se veselim plodne in konstruktivne razprave. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo imate, gospod Jože Lenart. Pripravi se gospod Jožef Horvat.
Izvolite, gospod poslanec.
JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani kolegice, kolegi!
Včeraj me je kolega vprašal, kaj menim o dvigu minimalne plače, v drugem stavku pa je potem rekel: »Ah, ti prihajaš iz gospodarstva, ne bom tebe spraševal, bom nekoga drugega.«
Danes imam priliko pred tem zborom svoje mnenje javno povedati. Danes imamo v obravnavi predlog Poslanske skupine Levice, ki ga s posameznimi zadržki podpira 13. slovenska vlada, za dvig minimalne plače na 700 evrov neto – v končni fazi, seveda. To je povišanje skoraj za 62 evrov ali manj kot 10 procentov. Takšen dvig podpira tudi 13 poslancev Poslanske skupine Liste Marjana Šarca. Dvig minimalne plače bo omogočil nekoliko bolj dostojno življenje najslabše plačanim delavcem v Sloveniji, kar je eno od temeljnih zavez koalicijske pogodbe.
Imam pa v drugi roki dokument, vabilo včeraj na 13. vrh slovenskega gospodarstva, ki je potekal sinoči v Kongresnem centru Brdo pri Kranju. Udeleženci, gospodarstveniki in tudi predstavniki Vlade, so skupaj poiskali formulo uspeha za gospodarsko odličnost. Izbrali in odločili so se za tiste najnujnejše ukrepe, s katerimi bomo dosegli zastavljene cilje, kot so povedali. Ti cilji, postavljeni do leta 2025, to je srednjeročno obdobje za 7 let, so: 60 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. To je dvig za več kot 35 procentov ali dobrih 15 tisoč evrov. Drugi ukrep oziroma cilj – 2 tisoč 300 evrov povprečne bruto plače na zaposlenega. To je dvig za 35 procentov ali 600 evrov. Ne smemo pa spregledati, da je plača sestavni del dodane vrednosti. In kot tretji cilj – 50 milijard evrov izvoza, ki seveda temelji na dejavnosti visoke dodane vrednosti. Dosežemo jih lahko le z odličnostjo, so poudarili, za to pa so potrebne spremembe v okolju in v podjetjih, ukrepi, s katerim marsikje že danes dosegajo odličnost, visoko dodano vrednost in visoko kvaliteto življenja. Ali ni to čudovito? 13. vlada in 13. vrh slovenskega gospodarstva sta kot eno – postavila sta si cilje za dosego visoke kvalitete življenja.
Tukaj imam pa še en dokument oziroma problem v tem trenutku, ki pa ni usklajen s ciljem 13. vlade in pa 13. vrhom slovenskega gospodarstva. To je odprto pismo delodajalcev, ki je bilo prav tako včeraj naslovljeno predsedniku Vlade Republike Slovenije, poslancem Državnega zbora, ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ministru za finance. Za podpisane delodajalce je dvig minimalne plače nesprejemljiv zaradi enormnega dviga plač zaradi nove definicije minimalne plače. Zaradi porušenega plačnega razmerja in uravnilovke, po njihovem mnenju, in ker država določa plačno politiko gospodarstva.
Spoštovani kolegice in kolegi! Iskreno upam, da vodstvo 13. vrha slovenskega gospodarstva ni bilo seznanjeno s posredovanim odprtim pismom skupine delodajalcev 13. slovenski vladi. Še posebej zato, ker dobro poznam in cenim predsednika Gospodarske zbornice Slovenije, nagrajenca za podjetnika leta. Njegove vrednote so prav tako odličnost, visoko postavljeni cilji v gospodarstvu in visoke vrednote za kvaliteto življenja tako svojih delavcev prepoznavnega in uspešnega podjetja, ki ga vodi, kot širše za slovenske delavce in pa državljane. Začelo me je skrbeti naslednje, da bo formula za gospodarsko odličnost, ki je bila včeraj zastavljena na Brdu, to se pravi 60 tisoč evrov dodane vrednost na zaposlenega in 2 tisoč 300 evrov povprečne bruto plače na zaposlenega, dosežena le na dvigu plač v najvišjih razredih in vodilnih delavcev, na tiste z najnižjimi plačami pa bodo pozabili. Iz tega razloga pa bo verjetno kar prav, da se je vključila politika in zaščitila delavce z najnižjimi plačami in da bomo danes v Državnem zboru potrdili predlog za nadaljnjo obravnavo za dvig minimalne plače na 700 evrov neto v končno postavljenem roku.
Veste, ne znam si predstavljati odličnosti, predvsem pa visoke kvalitete življenja brez predlaganega popravka minimalne plače in dolgoročnemu sledenju ciljev minimalne plače nad pragom revščine. Še nekaj mesecev nazaj sem delal gor na Koroškem v fini firmi. Edini resni problem je bil pomanjkanje delavcev. Iz tega razloga smo morali celo odpovedati nove posle. Glejte, Koroška je mejno območje in delavci si iščejo boljše pogoje dela preko meje v Avstriji. To je seveda problem tudi drugje na severu Slovenije in tudi v Sloveniji, da si predvsem mladi iščejo boljše pogoje v tujini. Z odhodom v parlament sem seveda dal besedo svojim sodelavcem in vsem Korošcem, da se bom zavzel za dvig minimalne plače in boljše pogoje dela in pravično socialo. Besede ne dam kar tako, če v to nisem prej prepričan, to je na prvem mestu. Moja beseda je bila zame vedno zakon in takega me poznajo Korošci. Zato, dragi moji Korošci, vse bom naredil, da izpolnim, kar sem obljubil.
Spoštovani, resno dvomimo v usklajenost skupine delodajalcev in 13. vrha slovenskega gospodarstva pri uresničevanju postavljenih visokih ciljev slovenskega gospodarstva. Prav dvig minimalne plače je tu bistveni ukrep, da dosežemo v slovensko gospodarstvo tako visoke cilje, še posebej sedaj, ko sami opozarjajo, da se svetovno gospodarstvo ohlaja. Prepričan sem tudi v naslednje, da si 13. vrh slovenskega gospodarstva ni postavil svojih smelih ciljev na dejavnostih delovno intenzivnih panog, kjer je dosežena dodana vrednost 30 tisoč in manj na delavca, ampak da cilja na visokotehnološke dejavnosti, kjer je mogoče dosegati dodano vrednost na zaposlenega krepko nad 50 tisoč. Že zdavnaj smo ugotovili, da ni nobenega učinka, če rešujemo socialo in vlagamo davkoplačevalski denar v reševanje takšne dejavnosti z nizko dodano vrednostjo in minimalnimi plačami, ki na dolgi rok nimajo rešitev. Bile so sicer težke odločitve, da smo se morali odločiti za likvidacijo takšnih podjetij, vendar se je danes pokazalo, da je bilo to pravilno, prišli so drugi vlagatelji z obetavnejšo prihodnostjo in gospodarska rast v Sloveniji je pričela hitro rasti.
Verjamem, da je cilj 13. vrha slovenskega gospodarstva usmerjen v tovrstne dejavnosti, kjer je mogoče dosegati ciljno dodano vrednost z višjimi plačami, ki zagotavljajo visoko kvaliteto življenja, kot eden naših skupnih ciljev. Hvala lepa vsem.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Jožef Horvat, pripravi pa se gospod Franc Kramar.
Izvolite, gospod poslanec.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala, spoštovani gospod predsednik. Dragi kolegice in kolegi, predstavniki Vlade!
Gotovo in trudim se, da poiščem nek skupni imenovalec v tej razpravi. Kot smo že danes do tega trenutka slišali, je skupni imenovalec ta, da si vsi želimo državo blaginje, državo blaginje. Želimo imeti bogate ljudi, ki bodo dobro živeli. Poglejte, tudi mi v Novi Sloveniji si želimo, da bi se uresničila vizija Slovenije, ki je bila sprejeta na vladi v prejšnjem mandatu, kjer nekje piše, da bomo do leta 2030 vsi srečni. Kdo si pa tega ne želi – vsi srečni?
Seveda pa ta pot do države blaginje gotovo ni enostavna. Zato mi pravimo v Novi Sloveniji, da potrebujemo tretji velik družbeni, nacionalni, če hočete, konsenz. Če je bil prvi konsenz samostojna država Slovenija, če je bil drugi konsenz vstop Slovenije v Evropsko unijo, Nato, prevzem evra, če hočete, potem danes za družbo prihodnosti, slovensko družbo prihodnosti potrebujemo spet nek tretji nacionalni konsenz, kako priti do te družbe, do te države blaginje.
Strinjam se s kolegico Mašo Kociper, da je ta zakon o minimalni plači, najbrž je mislila tudi na ta način, kako je prišel v Državni zbor, priložnost, da odpremo razpravo in odgovorimo na vprašanja, če se sploh to da v eni razpravi narediti, v kakšni državi želimo živeti. Se strinjam. Mi verjamemo, da tudi naš model gospodarstva, kot ga mi v Novi Sloveniji zagovarjamo, to je socialno tržni model gospodarstva, zato najbrž za vse ni sprejemljiv. Če ni sprejemljiv za večino, bo pa pač nek drug model moral biti predstavljen, bomo o njem razpravljali in bomo takšne ukrepe tudi sprejeli.
Za pomembne rešitve je tudi premier Šarec, ko sem ga prejšnji ponedeljek spraševal, navdušujoče, optimistično odgovarjal. Rekel mi je, naj vas ne skrbi, da bi se lotili kakšnega ukrepa čez noč. In nadaljeval in ponovil, da je za pripravo reformnih ukrepov potreben čas. Šele ko bodo predlogi pripravljeni, jih bodo – pač oni, Vlada – predstavili javnosti, obravnavali pa v sodelovanju s podjetniki, delodajalci, socialnimi partnerji in tako naprej. Šarec je spomnil na raziskavo OEC, ki je pokazala, da Slovenija izstopa glede nadpovprečne obremenitve dela. V tem delu vidi prostor za izboljšave, »davčna reforma bo šla v smeri manjše obremenitve dela in nekoliko večje obremenitve kapitala.« Ja, res je, danes ne govorimo o davku. Govorimo o minimalni plači, za katero je tudi soglasje, da je dobro, da je minimalna plača višja. Ampak, kaj dobimo s tem oziroma kaj izgubimo? Izgubimo, gospe in gospodje, srednji razred, za katerega mi mislimo, da je neko gonilo razvoja. Ja, vsak delavec nekaj prispeva, vsak je gonilo. Ampak z vsemi temi ukrepi, ko mi dejansko, kar nam govori tudi Ginijev koeficient, to družbo nekako stiskamo v zelo ozek pas. Kmalu bomo vsi na minimalni plači in se bo uresničila napoved takrat še kandidatke za poslanko: poslance na minimalce. Kmalu bomo vsi na minimalni plači. Ali je to prav ali ne? Če bo večina odgovora, da je to prav, da smo egalitarna družba, kar smo res v EU najbolj egalitarna družba, jaz pač dodajam – boste jezni, oprostite – egalitarni v revščini, ne v blaginji, ker govorimo, da želimo biti država blaginje. Torej, nismo, kar je res. Mi smo egalitarni v revščini.
Mi smo, Nova Slovenija, smo predlagali nekaj ukrepov – ja, v prejšnjem mandatu in tudi sedaj – razbremenitev. Včeraj smo govorili, dvignimo splošno dohodninsko olajšavo – ste nas zavrnili. Smo rekli, ukinimo najvišjo stopnjo dohodnine, spravimo s 50 na 43 odstotkov, to je vredno 15 milijonov, je rekel dr. Bertoncelj – ste na povozili. Smo predlagali socialni copatek, da bi vsak z minimalno plačo dobil 50 evrov na mesec več v žep – ste nas povozili. Smo predlagali socialno kapico. Z mnogimi vami, kolegice in kolegi, se pogovarjam na hodniku, pravite, da v tej smeri bomo enkrat morali zagristi – ste nas povozili. Kaj še ostane? Kar pa najbolj tukaj mi izpostavljamo, poslanci Nove Slovenije pa je to, da ta rešitev gre mimo dialoga, ki ga je napovedal premier Šarec: »Nič se ne bo zgodilo brez dialoga.« Ni še nič zamujeno, lahko da bo, najbrž bo šel, ste povedali. Najbrž bo ta zakon danes preživel prvo branje, to z gotovostjo lahko trdim. Ali bo potem Vlada rekla, v redu, od tukaj naprej pa mora biti socialni dialog in bo naročila koalicijskim poslancem, da brez socialnega dialoga oziroma dogovora med socialnimi partnerji ne bo nič? To je sedaj hipotetično vprašanje. Nam, na desnici se velikokrat po defaultu očita, kako smo mi grdi, kako mi favoriziramo samo kapitaliste, samo delodajalce, da tlačimo delavce – celo to se nam očita –, ampak to je neka folklora, to je drugim dovoljeno, da se nam očita. To boli, veste.
Mi smo leta 2008 po dolgih letih levih vlad sprejeli Zakon o udeležbi delavcem na dobičku. Pokojni Bajuk je februarja 2008 prinesel v parlament. Če se ne izvaja in zakaj se ne izvaja, ali sedaj na Nova Slovenija za to odgovarja? Imamo zakon – kje je Vlada? A, super gospod državni sekretar, že dolgo časa sedite v vladi – zakaj vi mislite, da se ta Zakon o udeležbi delavcev na dobičku ne izvaja? Mi smo predlagali tudi, da bi 13. in 14. plača, božičnica, če hočete – o tem se menda ne sme govoriti, o božičnicah –, da bi bila bistveno manj obremenjena ali pa sploh bruto za neto, a neto za bruto – ste nas povozili. Nekaj malega se je naredilo v prejšnjem mandatu na tem področju, ampak mislim, da premalo. Če nekdo pravi, da je socialna stranka, zato podpira dvig minimalne plače, potem je to shizofrena situacija. Ali je plača socialna pomoč? Tu nekaj ne štima. Ključno je …
Seveda še to. Kolegica Jerca je naštela nekaj tragičnih zgodb, seveda jih je na stotine – se ti trga srce. Tudi jaz sem s tem seznanjen. Ljudje prihajajo v poslansko pisarno in mi povejo – nimam besedo! Imamo organe za to. Imamo! Ne delujejo. Mislim, da iz vaše stranke prihaja gospa, ki je zelo dobra, kar se tiče inšpekcijskih služb. Ali ste jo poslali k tej gospe, k tej čistilki? Trgalo se mi je srce, ko ste to brali. Ali ste jo že poslali? Upam, da ja, ker imate to dolžnost, da jo pošljete k tistemu delodajalcu, ki stiska to čistilko. Zanimivo je – namreč, izjemno cenim dobrega poslovneža z izjemnimi rezultati in se piše gospod Vojmir Urlep. Velikokrat v prejšnjih letih sem citiral njega, mogoče tudi zato ker je Lek postavil v Lendavi zelo pomemben obrat, ki je v Pomurju glavni zaposlovalec pravzaprav – imamo tudi nekaj drugih družb – in zanimivo je to, zato se smejim, da sva bila na kar nekaj soočanjih skupaj in sva enako govorila in nisva mogla narazen po soočenjih, sva še in še razpravljala. Sedaj pa imam občutek, da sva na različnih bregovih. Gospod Urlep, pridite enkrat sem, vi ste državni sekretar, sedite ob Marjanu Šarcu, in da nam razložite, ali mi kaj narobe beremo. Vojmir Urlep: »Sindikalist Lukić mi dviguje tlak!«, leta 2014 »Lek bo še zaposloval, če bo vlada izboljšala konkurenčnost države. Naša konkurenčnost je resno načeta predvsem zaradi velike obremenitve stroškov dela v Sloveniji, Nova vlada mora to čim prej spremeniti.« Je žugal Vojmir Urlep novi vladi leta 2014 – Cerarjevi. Kaj se je zgodilo, ne vem, ampak jaz ga še naprej cenim. Še naprej ga cenim. Izjemen gospod! Veste, cenim delavce in cenim tudi delodajalce in menedžerje. Če bi to bilo tako enostavno, bi gotovo vi, predlagatelji, ustanovili kakšno podjetje, da bi pokazali: vidite, to je pa model, to je pa model slovenskega podjetja, ki bo zagotavljalo blaginjo Slovenije. Ampak najbrž ni tako enostavno podjetje ustanoviti in ga potem tudi uspešno peljati.
Kolegice in kolegi, mislim, da je bilo danes malo preveč pogroma nad slovenskimi gospodarstveniki, tudi menedžerji, češ da ne znajo in tako naprej. Jaz nisem njihov advokat, če me že imate za advokata, potem sem advokat slovenskega gospodarstva, to so pa delodajalci in delavci, socialno tržno gospodarstvo. Mi takšnemu načinu, tako kot mnogi med vami, nismo naklonjeni. Si pa želimo, da bi se ta zgodba z minimalno plačo zaključila res z nekim dogovorom med ključnimi akterji s tega področja; se pravi, med socialnimi partnerji. Potem bo to prava rešitev, potem ne bo napetosti in nam bo vsem šlo bolje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Doživeli boste vsaj en odziv, in to predlagatelja.
Gospod Luka Mesec, izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Bom nekoliko polemiziral – prej nisem – s stališčem gospoda Horvata, z razpravo pa bom.
Najprej: pravite, da rabimo tretji velik družbeni konsenz v Sloveniji. Mislim, da ga imamo. Danes v dvorani vidite, da dve tretjini poslancev zakon podpira, tretja tretjina boste glasovali po lastni presoji oziroma bomo videli, koliko se vas bo vzdržalo. Mislim, da je konsenz v tej dvorani ogromen. Če boste ljudi vprašali, ali podpirajo definicijo minimalne plače, po kateri bi nekdo, ki dela polni delovni čas, moral dobiti vsaj 20 odstotkov več od minimalnih življenjskih stroškov, mislim, da boste dobili plebiscitaren izid, nekje 80-, 90-odstotna podporo. Lahko testirate. Konsenz okrog tega je velik. Konsenz se je odrazil na volitvah, konsenz se je odrazil tudi v koalicijski pogodbi, kjer je pet strank podpisnic koalicijske pogodbe prepoznalo predlog, ki sicer izhaja iz naše stranke, iz Levice, tudi kot del svoje platforme. In konsenz se odraža danes, ko mislim, da lahko doseže vsaj sedem strank v tem parlamentu. Tako mislim, da ta velik konsenz imate. Ta konsenz se glasi: delo mora biti dostojno plačano, plače morajo slediti gospodarski rasti, gospodarsko okrevanje mora priti tudi do najmanj plačanih v tej državi. Glede tega je v tej državi ogromen konsenz.
Drugo, ko pravite, da se stvari spreminjajo čez noč. Dinamiko smo prej razlagali: dvig do 700 evrov bo v dveh korakih; dodatki – se pogovarjamo z ministrstvom – bodo izločeni v več fazah; formula bo začela veljati leta 2021, se pravi, »ta noč«, ki se bo zgodila, bo trajala dve do tri leta. Dve do tri leta bo trajala ta noč, nič se ne dogaja čez noč, dogaja se postopoma. In podjetja bodo imela ogromno časa in popolnoma predvidljivo poslovno okolje, kjer bodo lahko presojala svoje stroške in temu prilagajala poslovanje. Nobenega šoka ne bo, nobenega hipnega prevrata čez noč, vse gremo postopoma.
Tretje, ko pravite, da zdaj ta kompresija, kot jo imenujete, da smo zdaj spodnje plače potisnili toliko navzgor, da izgubljamo srednji razred. Mislim, da je vaše branje pač popolnoma napačno. Srednji razred niso tisti, ki zaslužijo 700 evrov, lepo vas prosim! Mi tukaj potiskamo plače navzgor, da sploh dobimo srednji razred. Kar se mene tiče, se srednji razred pač koncentrira tam nekje vsaj okoli povprečne plače, ne pa na ljudeh, ki so na minimalnih. Srednjega razreda ni razbila plačna kompresija, kot pravite vi pa pogosto slišimo predstavnike delodajalcev, srednji razred je razbila ideologija, ki se imenuje neoliberalizem. Vem, da se to sedaj že sliši kot floskula, ker je bilo tolikokrat izrečeno, ampak vam bom dal konkreten zgodovinski primer. Francoski predsednik Valery Giscard d´Estaing je konec 70. let rekel: »Sedaj smo pa vsi srednji razred.« Nekako so bili vključeni v socialno državo na način, da so imeli dostojno delo, da brezposelnosti v Franciji skoraj ni bilo, da so imeli približno enak dostop do zdravstva, šolstva, socialnih storitev države in na drugi strani je bilo bogatenje zelo zelo zamejeno z zelo ostrimi davki na kapital in izjemno visoke dohodke. V tem smislu je rekel: »Vsi smo postali en velik širok srednji razred.« In bili so takrat. V celi Zahodni Evropi, če boste šli gledat, so imeli bistveno več socializma, kot ga imamo danes v Sloveniji. Kar se je zgodilo kasneje v naslednjih desetletjih, pa vemo. Ta srednji razred je bil razbit, na eni strani dobivamo, tako kot imamo v Sloveniji, izjemno izjemno nizko obdavčen kapital, dobivamo nešteto obvodov za lastnike kapitala pri plačevanju davkov; jahte, če želite, na Jadranu se množijo, na drugi strani pa se množi število prejemnikov minimalnih plač. To je razbijanje srednjega razreda! Kar mi poslušamo tukaj narediti tako s plačno kot v Levici tudi z davčno politiko je, zopet ustvariti ta velik srednji razred, o katerem je govoril d´Estaing konec 70.
Zadnja stvar, ko pravite, da se za socialne stranke imenujejo tiste, ki podpiramo dvig minimalne plače, in potem se vprašate, ali je minimalna plača socialna pomoč. Seveda ne. Delavci so oziroma delo je edino, ki ustvarja vrednost. Brez človeške intervencije v podjetje se vrednost podjetja ne more večati. Mislim, da so tukaj okoli skoraj vse ekonomske teorije strinjajo, in delo je tisto, ki ustvarja vrednost. Seveda pa imamo zelo zelo popačeno gledanje na gospodarstvo s strani nekaterih gospodarskih zbornic. Recimo, Sonja Šmuc je pa zadnjič hotela prikazati, kot da je minimalna plača nekakšna socialna pomoč, ko je dala tole metafor. Je rekla: »Višanje minimalne plače je popolnoma napačen korak. To je približno tako, kot če bi na letalu, ki strmoglavlja, najprej dali kisik otroku in potem šele sebi.« Je pa ravno obratno. To je njihova naracija, ne naša. Tudi ne vem, zakaj v tem času moramo operirati z metaforami letal, ki strmoglavljajo. Kar želim povedati, je to, da v resnici gospodarstvo izgleda takole: nimamo delodajalcev in delavcev. Delodajalci so podjetja in podjetja izplačujejo dohodke dvema skupinama – delavcem in lastnikom kapitala. Tukaj je prišlo do glavne diskriminacije in do glavnega vira nezadovoljstva in družbenih neenakosti v naši družbi. V to bo treba poseči, ampak najprej se moramo dogovoriti o tem, kdo delodajalec je. Delodajalci so podjetja in ne lastniki kapitala. Hvala.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa.
Ne želim polemizirati; ampak lahko, da se strinjamo s takšno in drugačno ekonomsko teorijo in jo zagovarjamo, imamo pa tudi nekaj ekonomske prakse. Še enkrat, kolega Luka, naša največja kritika je, zaradi tega ker ni dialoga; in vi pravite, da je to konsenz. Jaz sem govoril o dveh zgodovinskih slovenskih velikih nacionalnih konsenzih, ne parlamentarnih. Saj veste, kako smo dosegli samostojno državo – na referendum smo šli. Saj veste kako smo dosegli vstop Slovenije v EU in Nato, kar vam sicer ne ugaja – na referendum smo šli. No, pa pustiva. Takšen konsenz si mi želimo. Ne tukaj.
Glejte, če pogledamo države z minimalno plačo, žal imam podatke OECD 2014. Z minimalno plačo. Imajo zakon: Belgija, Francija, Grčija, Irska, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija in Združeno kraljestvo. Potem pogledamo evropske države brez minimalne plače: Avstrija, Danska, Finska, Italija, Norveška, Švedska, Švica. Brez.
Zdaj pa poglejmo povprečen odstotek mladih nezaposlenih. Tam, kjer imajo zakon o minimalni plači, tam je odstotek mladih nezaposlenih 29,5 procentov, tam, kjer pa nimajo minimalne plače, v tistih državah je pa povprečje 16,8. Kaj je več?
Pa generalna brezposelnost. V državah z minimalno plačo je stopnja brezposelnosti 12,7, tam, kjer pa nimajo minimalne plače, pa je stopnja brezposelnosti 6,8 samo.
Glejte, to pa ni teorija, to je pa praksa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Predlagatelj želi besedo, izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala.
Bom komentiral samo ta zadnji del. Slovenija – in to je praksa – ima minimalno plačo, pa je brezposelnost trenutno 5,2-odstotna; se pravi nižja kot v teh državah, ki jih opisujete.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Sedaj pa ugotavljam, da lahko nadaljujemo po spisku. Besedo imate gospod Franc Kramar. Pripravi pa se gospa Lidija Ivanuša.
Izvolite.
FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala lepa, predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi!
Vesel sem, da se danes pogovarjamo o minimalni plačil v Republiki Sloveniji. Moje mišljenje je, da v preteklosti so ljudje, ki so prejemali manjše plače od zasluženega, bili delavci, no potem so bili neposredni proizvajalci, danes so pa hlapci. Tako, kar se mene osebno tiče, lahko gradim na primeru, kaj pomeni garati – ne delati, ampak garati 8, 9 ur – v nekem obrati, ki so ga olastninili direktorji in ostali menedžerji s tajkunskim prevzemom, potem zadevo prodali tujcu in danes ti zaposleni bazirajo na minimalni plači kljub dejstvu, da se njihovo zdravje zaradi slabih razmer poslabšuje in da vlagajo poleg svojega dela v to tudi svoje znanje, pa za to niso nagrajeni.
Ne vem, koliko držav po Evropi pravzaprav ima predpisano minimalno plačo. Že to je podatek, da Republika Slovenija mora predpisati minimalno plačo zato, da ta sloj pravzaprav dobi plačo, ki pa po moji oceni je pod nivojem življenjskih stroškov. Verjemite mi, da ljudje, ki imajo minimalne plače, mesečno težko živijo, se prebijejo zelo težko skozi mesec in pravzaprav so odvisni od te firme.
Socialno tržni sistem je bil danes omenjen. Seveda. Predvsem poudarek na socialno. Vemo, da v Sloveniji tega nimamo. Mi imamo na eni strani delodajalce, v večini primerov tudi lastnike, ki svojim zaposlenim dajejo minimalno plačo. Ta sloj ljudi s prejemkom minimalne plače je pravzaprav danes brezpraven, ker nima tako kot javni sektor sindikatov, ki bi se borili za njih in za njihove pravice in pa predvsem za njihove plače.
Zanimivo je, da imamo v Sloveniji nekaj deset sindikatov, ki bazirajo na javnem sektorju. V posameznih gospodarskih subjektih, firmah, pa ni sindikatov, ki bi napovedovali stavke, ker ljudje ne zaslužijo niti plačila vrednega svojega življenja.
Prepričan sem, da je to, kar danes tukaj počnemo, en korak k zbliževanju tega, da bi delavci morali prejeti bistveno višjo minimalno plačo, kot jo bomo sicer v tem prvem branju potrdili. Tudi 700 evrov je sicer korak naprej, je pa to še bistveno manj, kot bi si delavci zaslužili. Za primer, imamo sosednjo državo Avstrijo, ki je uzakonila minimalno plačo tisoč evrov, in ne vem, ali je gospodarska rast v Avstriji pa v Sloveniji tako različna, da je ta razpon 300 evrov upravičen. Dejstvo pa je, da bi tudi naši zaposleni v teh firmah brez pritiska države z zakoni o minimalni plači morali prepoznati, da so delavci tisti, ki prinašajo dobičke. Nihče drug kot neposredni proizvajalci, če jih tako imenujem, so tisti, ki ustvarjajo dobičke v firmah. Seveda bom še naprej zagovarjal stališča, ki bodo šla v prid temu sloju prebivalstva.
Govorili ste o blaginji Slovenije – kdaj bo, kdaj bo? Takrat bo ta blaginja Slovenije, ko bodo ljudje za svoje delo dobili pošteno plačilo! Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Ivanuša. Pripravi naj se Tina Heferle.
Izvolite.
LIDIJA IVANUŠA (PS SNS): Lep pozdrav vsem skupaj!
Kot poslanka se bojim, da današnji napori po ureditvi minimalne plače ne bodo prinesli zaželenih učinkov na delavce, ki si resnično zaslužijo dostojno plačilo. In tudi ne učinkov na podjetja. Vam pojasnim.
V zahodnem svetu želimo vsa družbena razmerja urejati s pomočjo zakonskih predpisov; torej vloga države posega v vsako družbeno razmerje. Tudi v razmerje delavec : delodajalec. Zakaj je potrebno to razmerje urejati z zakonom, je odgovor zelo preprost – da se prepreči izigravanje dostojanstva, v tem primeru delavca. Država kot varuh skrbi, da bo delavec prejel dostojno plačilo, tudi s pomočjo zakona, ki ga sprejemamo danes. Po mojem mnenju je odnos delavec-delodajalec zelo oseben, navsezadnje delodajalec sam izbira, koga bo zaposlil. Ker je delovno razmerje razmerje nadrejenosti in podrejenosti, mora delavec delati po navodilih delodajalca in v primeru nerazumevanja navodil delodajalec vedno opozarja, da nihče ni nenadomestljiv.
Osebno menim, da vsak delodajalec pozna svoje delavce oziroma če želite, lahko rečem – svoje sodelavce. Zelo dobro pozna razmere, v katerih delavci delajo, kako delajo, kako so marljivi, in menim, da predvsem zaradi tega osebnega odnosa delodajalec-delavec bi moral prav delodajalec sam pravično ovrednotiti delo svojih zaposlenih.
Čeprav se država trudi na vse možne načine zagotoviti pravično plačilo, se bodo kršitve vedno dogajale. Do kršitev predvsem prihaja zaradi nemoralnosti določenih delodajalcev, saj slednji gledajo le na to, kako bodo optimizirali poslovanje podjetij, zelo dobro pa poznajo razmere na trgu dela ter razmere, kako pridni so njihovi delavci. So pa tukaj tudi tisti delodajalci, ki svoje zaposlene cenijo, spoštujejo njihov trud in jih tudi dobro plačajo – brez potrebnih zakonodaj o minimalni plači! Če pa niso zadovoljni s svojimi delavci, obstajajo za to drugi delovnopravni inštituti, nikakor pa se to ne sme izražati skozi višino plače.
Menim, da je velik problem v sami mentaliteti, kajti država ne more biti vedno varuh vseh družbenih odnosov. Primerljive ureditve, kot so Avstrija, Italija in druge evropske države, so že spoznale, da zakonsko urejanje tega področja ne pride v poštev, temveč gre za spoštljiv odnos delodajalca do delavca, kar se izraža predvsem skozi višino plače. Tudi sama sem dolga leta delala za minimalno plačo in vam povem, da sem morala poiskati še dodaten vir zaslužka, da sem se lahko prebila skozi mesec. In žalostno je, da osebe, ki nimajo možnosti opore staršev, ne morejo dostojno živeti sami, kajti minimalna plača ne pokriva življenjskih stroškov. Verjetno se vsi strinjamo, da si vsak zaposleni za korektno opravljeno delo zasluži korektno plačilo, s katerim lahko preživi sebe in svojo družino. Veljavna ureditev pa slednjega ne omogoča. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Tina Heferle. Pripravi naj se Soniboj Knežak.
TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala za besedo, gospod podpredsednik.
Večina evropskih držav pozna zakonsko regulativo minimalne plače, nekatere imajo določeno minimalno plačo mesečno, nekatere minimalno urno postavko, nekatere celo oboje. Takšna intervencija države je očitno za doseganje nekega socialnega standarda države nujno potrebna. Naloga države je tudi, da svojim državljanom in državljankam omogoči možnost dostojnega življenja. Ne smemo pozabiti, da Slovenija je socialna država. Pa kljub temu Evropski statistični urad ugotavlja, da je delež zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali kakšen odstotek več, v Sloveniji največji med vsemi članicami Evropske unije, kjer je minimalna plača zakonsko določena. A bomo res pogledali mimo tega? Treba je jasno povedati, da z današnjim predlogom spremembe Zakona o minimalni plači nikakor ne moremo povezovati strahu oziroma zaskrbljenosti kolegov iz NSi, kjer so pri predstavitvi svojega stališča prej omenjali, da dvig minimalne plače pomeni povišanje prejemnikov minimalne plače do leta 2020. Ja odvisno, kako pogledamo na stvar! Če določimo, da je minimalna plača, ne vem, 200 evrov, potem praktično ne bomo imeli prejemnikov minimalne plače. Ampak to pomeni, da bo socialni standard v državi večji, bomo ljudje živeli z boljšim standardom? Mislim, da ne. Slišali smo tudi neposrečeno povezavo med povečanjem minimalne plače in povečanjem dela na črno. No, tudi to je populizem.
Številne študije, številni priznani ekonomisti so pojasnili, da minimalna plača oziroma njen dvig ali uvedba oziroma postopno višanje minimalne plače nikakor ne pomeni grožnje za gospodarstvo, za uničenje gospodarstva ali grožnje za množično odpuščanje. Določen del gospodarstva sicer nasprotuje današnjim predlaganim spremembam in to utemeljuje s tem, da bodo primorani odpuščati. Poglejte, ocenjen predviden strošek, ki bi ga delodajalci imeli zaradi zakonske regulative minimalne plače, je zgolj 0,21 odstotka sredstev, ki jih v podjetjih namenjajo za plače, oziroma povedano drugače, to v povprečju predstavlja to 0,6 odstotka dobička podjetja. Toliko bi morala podjetja v bistvu odtegniti od dobička, da bi svojim delavcem lahko zagotovili plačo, ki predstavlja vsaj tisto malo dostojnejše življenje.
Nadalje, tudi strah pred rušenjem uravnilovke med plačami je po mojem mnenju odveč, ker gre pričakovati, da bo povišana minimalna plača povzročila tudi postopno odzivanje ostalih plačnih skupin, za kar bo zagotovo poskrbel trg.
Tako spoštovane gospe, spoštovani gospodje, nismo mi tisti, ki zganjamo populizem. Mi bomo enostavno s postopnim dvigom minimalne plače in z izključitvijo dodatkov k minimalni plači omogočili našim državljankam in državljanom, da bodo vsaj nekoliko lažje prišli iz meseca v mesec, da bodo živeli dostojnejše. In veste, tudi ali pa predvsem za to skupino državljank in državljanov moramo poskrbeti, ni država samo gospodarstvo. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Soniboj Knežak, pripravi naj se Gregor Perič.
Izvolite.
SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoči. Spoštovani kolegice, kolegi!
»Slovenija je demokratična republika, je pravna in socialna država, je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Vam je, spoštovane kolegice in kolegi, to znano? To je namreč napis na naslovni strani, s katerimi se poslanci dnevno soočamo, ko odpremo svoj računalnik. To so neka temeljna načela, zapisana v ustavo, na katerih temelji naša država. Ne vem, ali je bila to naključna odločitev oblikovalca teh spletnih strani ali pa načrtna, premišljena poteza, ki nas, poslance, dnevno opominja, kaj je naša vloga in cilj, za katerega se moramo vsi tukaj v tem hramu demokracije prizadevati. Sam jo seveda jemljem kot slednje.
Je pa res, spoštovane kolegice in kolegi, da pa si v zadnjih mesecih, odkar sem tukaj, v Državnem zboru, večkrat sam zastavim tudi vprašanje, ali te trditve še držijo oziroma ali vsi v tej dvorani stremimo k tem našim skupnim načelom in ciljem. Za večino teh načel bi rekel, da nimam težav in si lahko pritrdilno odgovorim, jih uresničujemo, jim sledimo. Smo demokratična država, imamo pravico do samoodločbe, predstavnike zbiramo na demokratičnih volitvah. Mnogokrat pa sem, spoštovane kolegice in kolegi, v dilemi pri vprašanju, ali smo oziroma ali je Slovenija še socialna država. Predvsem imam dilemo takrat, ko se sprejema nekatere diskusije in predloge, ki prihajajo v Državni zbor, ki gredo v smer privatizacije javnih storitev, kot so področje zdravstva, šolstva, pa še bi lahko našteval. V zadnjem času pri tem kar na veliko prednjačijo kolegice in kolegi Nove Slovenije - krščanski demokrati, za katere pa nisem vedno prepričan, ali se zavedajo, da njihovi predlogi pomenijo poseg v pridobljene, danes vsem dostopne storitve, ki bi se s privatizacijo te dostopnosti za mnoge socialno šibke bistveno otežile, mnogim celo onemogočile. Ne vem, če je to razmišljanje ravno nekako v skladu s krščanskimi vrednotami. Mu dajem predlog, da si temeljne postulate krščanstva spišejo na naslovno stran računalnikov, da jih spomnijo, da je skrb za sočloveka, socialna pravičnost, spoštljiv odnos do delavcev in še bi lahko našteval, tudi v duhu krščanstva.
Da se vrnem k tistim vprašanjem, ko se sprašujemo, ali je Slovenija še socialna država. Seveda je. Odgovor je v glavnem pritrdilen, saj če pogledamo številna področja, ko poskušamo v tem državnem zboru urediti, da si bo ta naziv država tudi v bodoče še ohranila. Je pa res, da ohranjanje neke socialne pravičnosti je neka neverending story. Zato sem vesel, da je koalicija skupaj z Levico prepoznala pri zagovarjanju, skupnem delovanju v tem mandatu, da imamo kar nekaj zadev, ki so potrebne določenih korektivov. Naj jih samo nekaj naštejem: javno zdravstvo, vsem dostopno javno zdravstvo, pokojnine, 280 tisoč upokojencev, ki živi pod pragom revščine – se pravi, vsi ukrepi, ki bodo šli v zvišanje pokojnin in izboljšanim statusom upokojencem.–, minimalna plača, ki je današnja tema, pa še bi lahko našteval.
Če si na kratko pogledamo, kakšne so trenutne razmere v veljavi, bi rekel, super. Gospodarska rast, vsa podjetja imajo naročila, tisto, ki bi lahko dali še pod skupni imenovalec, je tudi to, da vsi v tej Sloveniji danes iščejo zaposlene, iščejo delavce. Pa ta ugodna gospodarska rast, ki je seveda povezana tudi z rekordnimi dobički, hkrati pomeni tudi izboljšanje standarda zaposlenih; v mnogih podjetjih da, v mnogih na žalost tudi ne. Kolektivna pogajanja oziroma socialni dialog med delodajalci in sindikati, predstavniki delojemalcev, je na žalost na zelo nizki ravni. Če pogledamo samo tarifne priloge kolektivnih pogodb najsibo panožnih sindikatov, vidimo, da imamo nekje do petega oziroma celo šestega tarifnega razreda zneske, ki so dejansko sedaj pod minimalno plačo. Dobre firme so to že leta nazaj uredile; spoštljivo in tudi primerno plačajo svoje delavce. Tudi ta podjetja so sedaj med najuspešnejšimi slovenskimi podjetji.
Žal tak dialog, tudi izjave – sam sem del svoje poklicne kariere, približno 9 let opravljal profesionalno funkcijo predsednika sindikata v enem večjem slovenskem podjetju, bil sem tudi podpredsednik sindikata, da sem dal tudi nekaj teh pogajanj s predstavniki delodajalcev skozi. Povem vam, da je vzorec tudi danes povsem isti. Takrat smo, ne vem, 15, 20 let poslušali gospoda Hribarja Miliča, kako bomo z vsakim malenkostnim dvigom plač porušili to gospodarstvo, da bo kolaps. Danes poslušam, na žalost, tudi izjave gospe Šmucove, se popolnoma strinjam z izjavo sindikatov, da je njena izjava, ki poimenuje vse tiste, ki bodo sedaj prejeli teh 700 evrov, da so to bogati reveži. Mislim, da je to pa res višek nesramnosti, da je ta izjava res neprimerna, nedostojna in do zaposlenih ponižujoča.
Gospod Horvat je danes v svoji razpravi prej omenil, da ne pristaja na državni intervenizem. To je posebej poudaril. Tudi jaz sem bil, spoštovani kolega, trdno prepričan, da nam danes ob vseh teh gospodarskih kazalnikih ne bo več treba administrativno urejati te minimalne plače. Žal je podatek, da to minimalno plačo, 600 oziroma še kakšen procent, prejema več ljudi v Sloveniji, in tudi ta nepripravljenost za socialni dialog nas je tudi pripravila do tega, da smo morali tudi, na žalost, z nekim administrativnim ukrepom poseči tudi na to področje.
Odprto pismo predsedniku Vlade, poslancem in vsem, ki smo ga dobili od predstavnikov gospodarstva, pod katerega se je podpisalo v verodostojnost teh zahtev preko sto direktorjev, bi rekel, da naj si preberejo tisti dopis, ki samo ga danes dobili tudi v podporo teh zakonov o minimalni plači. To so humanitarne organizacije, ki se dnevno srečujejo s stisko in tegobami naših ljudi. Tu je tista prava slika, ogledalo trenutnega stanja! In si mnoga podjetja privoščijo, da imajo lačne zaposlene v firmah. Hkrati pa, da ne bom omenil, da kopičijo, tako kot sem že rekel, kar lepe dobičke. Sam se vozim vsak dan iz Zasavja že kar nekaj časa, pa ni važno, s katere strani grem proti Ljubljani, zasledim velike jumbo plakate ene izmed firm, kjer je tudi direktor med podpisniki te peticije oziroma tega apela, kjer na veliko pišejo, da iščejo delavce: Ne odhajajte na pot, ostanite v dolini! Ja, seveda, bodo ostali. Nihče ni nor, da se vozi uro in pol v eno smer 60 kilometrov v Ljubljano. Treba jih je spoštljivo tudi plačati. To je tisto, kar edino daje rezultate.
Uravnilovka, da se vrnem h gospe Šmucovi, 700 evrov. Seveda bo uravnilovka, če bi osnovne plače po tarifnih razredih ostale na tem nivoju, kot so. Zato je potreben socialni dialog. Treba se je usesti. Decembra napoveduje Zveza svobodnih sindikatov proteste zaradi nepripravljenosti delodajalskih strani za pogajanja. Upam, da bo razum, da se bodo uspeli dogovoriti.
Če vam lahko podelim še minuto ali dve svoje izkušnje. Sam sem bil del poklicne kariere del ožje ekipe, ki je sanirala eno večjih slovenskih podjetij. Poglejte, kako smo ga začeli. S tem, da smo začeli spoštovati zaposlene, da smo v izobraževanje vzeli ves vodstveni kader, da smo jih naučili, da je treba zjutraj zaposlene pozdraviti, da se med seboj pogovarjamo, da ne kričimo drug na drugega, seveda tudi plačilo. Mi smo pred 8 leti, pred 7 leti, mislim, da prvi v Sloveniji, ki smo uvedli minimalno plačo brez teh dodatkov. Zakaj? Ker je bilo štiriizmensko delo, proizvodnja 24 ur na dan, 365 dni, 9 do 10 let, kakor je trajal delovni proces. Ker ni bilo pošteno, ni bilo pošteno do sodelavk, ki so delale soboto, nedeljo, pa so jim dodatke šteli v minimalno plačo. Država je pred dvema letoma tudi delno to popravila in sem trdno prepričan, da tudi tak predlog tega zakona gre v to smer.
Seveda, to so razlogi. Ne bom se spuščal v to, koliko jih dvignemo, da se ne ponavljamo. To so minimalni zneski, ki jih bomo dvignili, zaradi tega sigurno ne bo nihče bogataš. Gre pa nekako ta predlog zakona v pravo smer, zato bomo s kolegicami in kolegi z veseljem podprli ta zakon. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Gregor Perič. Pripravi naj se Željko Cigler.
GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala lepa. Lep pozdrav vsem!
Danes pošiljamo eno pomembno sporočilo vsej slovenski javnosti. Ampak, preden grem k temu sporočilu, o katerem smo danes že precej govorili, naj naredim še nekaj korakov. Na mizi imamo zakon, za katerega verjamem, da je pomemben in koristen, ni pa še povsem optimalen. Kljub vsemu pa se mi zdi, da bi se lažje pogovarjali, če bi kolegi iz NSi – zdaj jih je tule sicer nekoliko manj, samo gospa Novak – morda sodelovali v vladi. SDS je ubrala držo neke trde opozicije, kar je po svoje tudi razumljivo, SNS neko srednje trdo oziroma srednje mehko, še ne vem povsem, za kolege iz Levice še pričakujemo in upamo, da bo ta dogovor o sodelovanju med peterčkom in njimi čim prej podpisan. Vmes pa je ogromno nekih sporočil, idej, konceptov, zapisanih besed, izgovorjenih besed, ki jih potem vsi, ki smo tu vmes, nekako moramo spraviti v življenje, jih udejanjiti in narediti nekaj koristnega, nekaj funkcionalnega, nekaj, kar bo prinašalo rezultate, na katere bomo lahko na nek način tudi ponosni.
Mislim, da si čisto vsak delavec v Sloveniji in tudi drugje zasluži pošteno, ustrezno, korektno in tako obravnavo, ki mu omogoča tudi nek zaslužek, ki je zaslužen, kot že ime samo pove. Imamo gospodarsko rast že nekaj časa, imamo nizko brezposelnost in visoko zaposlenost in edino prav je, da od te gospodarske rasti imajo čisto vsi korist, da jo čisto vsak v Sloveniji občuti. Drži tudi dejstvo, da nihče v Sloveniji ne nasprotuje dvigu minimalne plače. Dvig minimalne plače podpira javnost, podpirajo ga delavci, podpirajo ga sindikati, Vlada, koalicija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, podpiramo ga v SMC in verjetno še marsikdo – nevladne organizacije smo slišali. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprla minimalno plačo. Govori o tem, da mora minimalna plača predstavljati pravično plačilo, ki omogoča dostojno življenje, da je podlaga temu povišanju tudi ugodna gospodarska klima in da morajo od tega imeti korist vsi, ki k temu tudi prispevajo. Ravno tako je minister za gospodarski razvoj dejal, da si ljudje absolutno zaslužijo spodobno plačilo za svoje delo, hkrati je pa tudi omenil oziroma predlagal, da bi bilo po vzoru Avstrije primerno – pa tudi z vidika delovanja našega gospodarstva modro narediti večletni plan dviga minimalne plače, tako da vsi vemo, pri čem smo, in je tega stresa čim manj.
Vseeno pa velja pri vsem skupaj opozoriti na nekaj pomembnih dejstev in pri tem govorim tudi v vlogi predsednika Odbora za gospodarstvo. Vsi koraki, ki jih delamo v Državnem zboru, morajo ustvarjati neko tako okolje, da bo premišljeno, predvidljivo in predvsem postopno.
Veliko smo danes slišali tudi o socialnem dialogu. V SMC vidimo socialni dialog kot neko prednost, kot neko dobrino, nek dosežek v našem družbenem razvoju, ki jo velja čuvati in negovati. Morda bi ta socialni dialog v preteklosti, kot smo tudi slišali, lahko razvili še na neko višjo kakovostno raven, ampak če tega doslej še nismo naredili, to še ne pomeni, da socialnega dialogu v tem trenutku in v prihodnje tudi ne bomo potrebovali. Zato pričakujem im tudi prosim se vpletene v ta proces, da vložimo v socialni dialog, vse te procese toliko napora, kot je potrebno, da poiščemo take rešitve, s katerimi bomo vsi karseda zadovoljni. Seveda pa tudi sama formula za izračun minimalne plače mora vključevati usklajevanje s socialnimi partnerji in to na tak način, da nikakor ne poteka v obliki nekega socialnega monologa, ali če naredim še korak, ne naprej, ampak nazaj, parlamentarnega diktata. To ne bi bilo v redu.
Navsezadnje nam v tem smislu neko napotilo daje oziroma ne napotilo, kar že zelo konkretno usmeritev ratificirana Konvencija Mednarodne organizacije dela o minimalni plači, ki določa obveznost izčrpnih posvetovanj s socialnimi partnerji v zvezi z določanjem in usklajevanjem minimalne plače. Zato ni primerno in ne moremo kar tako pristati na nek pogled oziroma neko logiko, da se predlog zakona kvečjemu samo enkrat obravnava na Ekonomsko-socialnem svetu in smo naredili kljukico – socialni dialog je opravljen. Ni bil opravljen!
Prepričan sem, da dialog kot tak vodi v sodelovanje, na drugi strani pa napenjanje nekih zakonodajnih mišic, slej kot prej vodi tudi v neke napetosti na številnih drugih področjih, in verjamem, da v razmerah, v katerih živimo, vse to resnično ni potrebno, ker smo dovolj zrela družbo, da lahko vsa ta vprašanja uredimo na nek tak složen način.
Samo prizadevanje dviga minimalne plače je prava smer in ima dober namen. Izpeljati ga moramo na tak način, da bodo imeli delavci korist in hkrati, da ne bomo še škodili gospodarstvu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Željko Cigler, pripravi naj se Marijan Pojbič.
Izvolite.
ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala. Spoštovani kolegice poslanke in poslanci, predstavnica in predstavnik Vlade.
Plače v Sloveniji so prenizke. Kar se tiče minimalnih plače, gre za ponižujoč prejemek, ki ga delavec za polno, težko delo dobi na koncu meseca, da preživlja sebe in svojo družino. Glede na pozitivne makroekonomske rezultate, s katerimi se tako radi hvalimo oziroma so izpostavljeni v vseh javnih podatkih, pa naj bo od Gospodarske zbornice, Umarja ali pa Vlade, so številke, ki govorijo, da nam raste BDP, da nam raste izvoz, da rastejo dobički, da raste produktivnost. To ustvarjajo delavci in vsi ti rezultati morajo priti tudi do njih zato, da bodo ti še boljši. Ko govorimo o socialnem sporazumevanju in delodajalcih ne smemo postavljati vse v isti koš. Samo nekateri govorijo stvari, ki se morda ne skladajo s tistim, kar je danes predlagano s spremembo Zakona o minimalni plači. Predsednik Združenja Manager Aleksander Zalaznik v zadnjem Objektivu v Dnevniku zelo jasno zapiše, »če se veliko dela in nič ne zasluži, nekaj ni prav« in izpostavlja potrebo pozitivnega odnosa do zaposlenih, do ozračja v podjetju, ki omogoča napredek, tehnološki napredek, večanje dodane vrednosti in večanje plač. Enako razmišlja, kot je prej kolega s Koroške, če lahko tako rečem, opozoril, tudi predsednik BHS Nazarje – sicer je Celjan, bom rekel, ampak vseeno –, ki opozarja na pozitiven odnos do zaposlenih do pravilnega nagrajevanja delavcev, ki mora biti stimulativno.
Rad bi rekel – danes ne govorimo samo mi o tej zadevi. Pridružili so se nam tudi železarji v Ravnah na Koroškem, ki bodo danes v fabriki izvedli štrajk. Tam je tisoč 700 zaposlenih. Zahtevajo pa višje plače za vse zaposlene v podjetju, ki ima tisoč 700 zaposlenih. Delajo v izjemno težkih razmerah, v zdravju škodljivem okolju, delajo v štirih izmenah. Upoštevajte, da so delavske osnovne plače v proizvodnji pri njih pod minimalno in da dobijo borih 900 tisoč s pomočjo dodatkov. Hkrati je pa tudi drugo dejstvo, da jeklarstvo ni v krizi, kuje visoke dobičke, stalno se nekaj posodablja, razen plač delavcev in seveda skrbi za okolje, kjer pa sredstev po navadi zmanjka.
Rad bi rekel tole. Da so danes plače še vedno lahko tako nizke, za to skrbi država in občine. Subvencionirajo namreč kapital in delodajalce, določen del, da lahko to povzročajo. Samo poglejte občinske proračune – izhajam iz lokalne skupnosti, delal sem in vam povem. Kljub temu da je gospodarska rast, denar za subvencije najemnin zaposlenih, ki jih moramo po zakonodaji socialni financirati, rastejo. Sredstva za pomoč učencem v šolah za prehrano – poleg tistega, kar mislim, da šolstvo financira – rastejo. Sredstva za subvencioniranje predšolske vzgoje zaposlenih ljudi – rastejo. Dalje. Država isto – se povečujejo sredstva za otroške dodatke, kar je vse v redu. Ampak vse to govori o tem, da so plače prenizke in da brez socialnih transferjev se v Sloveniji, če delaš pošteno in veliko, sploh ne da živeti. Ob tem nihče ne pomisli, kakšne bodo plače teh delavcev z minimalnimi plačami, kot so sedaj, ko bodo šli v penzijo. Vsi bodo morali zopet prejeti subvencijo od države oziroma država bo zopet morala subvencionirati kapital, ki te delavce danes zaposluje, z varstvenimi dodatki. Na srečo so se ti dvignili zadnjič, ko smo dvignili višino minimalnega temeljnega dohodka v Sloveniji.
Še to bi rad rekel – takšna plačna politika v Sloveniji odganja mlade in onemogoča mladim, da bi si ustvarjali družine in imeli družine.
Rad bi rekel tole; tu podajamo roko gospodarstvu. Namreč, če se plače povečajo, bo manj denarja potrebnega za izvajanje socialnih politik tako na nivoju občin kot na nivoju države. Več denarja bo ostalo za vlaganje v razvoj, za vlaganje v gospodarstvu primerno okolje, zato da bo to lahko dvignilo svojo tehnološko sestavo in višino dodane vrednosti, s tem pa bo dobilo tudi možnost, da si ustvarja še večje dobičke, predvsem pa bolje nagrajuje in dviguje plače zaposlenih. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Marijan Pojbič. Pripravi naj se Ljudmila Novak.
Izvolite.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik, za besedo.
Mislim, da ga ni v parlamentu, ki ni prepričan, da imajo tisti, ki prejemajo minimalno plačo, prenizko minimalno plačo. Sem prepričan, da ga ni nikogar, ki sedi tu v parlamentu, da ni povprečna plača prenizka. Prav tako sem prepričan, da so ta diskusija, ta razprava in ta zakon zelo pomembni. Tudi za nadaljnjo razpravo. Samo malce me moti tisto, da se je zdaj začelo kar tekmovanje tu v Državnem zboru, kdo je tisti bolj zaslužen za to, da se je ta zakon vložil. Potem pa bom kasneje, na koncu povedal dve, tri stvari, ki so ključne. Zakaj sem to rekel sedaj?
Osebno lahko rečem, da sem se vedno – in tudi v prihodnje se bom boril – za male ljudi; za tiste, ki so pahnjeni na socialni rob te družbe. To je moje vodilo vseskozi, skozi vse mandate, kar sem tukaj v Državnem zboru, se za to zavzemam. Pri tem zakonu, ki ga pa danes tukaj obravnavamo, pa je treba vedeti tudi naslednjo stvar. Seveda so potrebne višje minimalne plače, absolutno potrebne – tako kot sem rekel, tudi povprečne –, vendar pot do njih je lahko različna. Ko bom na koncu obrazložil tudi, zakaj tako mislim, boste sami ugotovili, zakaj sem pravzaprav navedel te stvari. Najprej morem reči, da bi bil sam vesel in zadovoljen, če bi danes prišli z usklajenim predlogom vseh socialnih partnerjev. To je ena velika pomanjkljivost pri tem zakonu.
Drugič. Če bi verjeli v to, tisti, ki ste predlagali ta zakon, da resnično želite kot Vladna koalicija pomagati tem ljudem, ne bi celotnega bremena tega zakona naprtili na hrbet delodajalcev, ampak bi tudi država se odpovedala določenim prispevkom na plače in tako dalje. Potem bi država pokazala, da želi resnično to uresničiti v dobro vseh državljank in državljanov tudi skozi politiko vodenja te države. Ampak, kaj se zgodi? Država s tem zakonom in s temi predlogi celo poskuša krpati luknjo v Državnem zboru. Zakaj, bom vam zdaj navedel samo nekaj konkretnih podatkov. Minimalna plača, kot je do sedaj veljala, je bila 842 – bruto govorim – 842,79 evra. Od tega je neto dobil delavec 595,52 evra. Skupni strošek delodajalca je bil 978,48 evra. Po novem, govorim o letu 2019, je pa predlagano naslednje: bruto plača 886,63 evra, neto delavec dobi v žep 624,21 evra, torej pomeni 28,69 evra več na mesec, skupni strošek delodajalca se poveča z 978 na tisoč 29,38 evra. Torej za 50,9 evrov. Prispevek, ki ga pa od tega plača, gre v proračun, pa dobi država 22,21 evra na mesec. Od te minimalne plače po novem višanju delavec 28,69, delodajalec obremenjen z 51 evri in država dobi od vsake plače v svoj proračun 22,21 evra za vsakega delavca na mesec. Potem mi pa vi povejte še to. Primerna rešitev?
Na tak način želi država, da ponovno polni svojo luknjo zaradi svoje potratnosti. Na tak način! Namesto da bi vseh 51 evrov dobil delavec v svoj žep, v neto plačo, potem bi jaz rekel, da ta politika in ta vlada misli resno. Ampak po tem, kar sem vam tukaj prebral, in ti podatki držijo 100-odstotno, se pravi, država poskuša krpati svojo luknjo s svojo potratnostjo, tako da lahko nekateri izvažajo, recimo, ta 2. tir, kjer na veliko gre denar, da ne bom rekel, kam, to, kar se dogaja s prodajo Ljubljanske banke in tako dalje in tako dalje, se mi zdi izjemno, izjemno nedopustno in še manj pravično. Ker enostavno, če bi država imela interes pomagati tukaj, vsi, ki sedimo tukaj notri, vemo, tako kot sem povedal na začetku, da so minimalne plače bistveno prenizke. In še enkrat povem, tudi povprečna plača. In še enkrat, če bi država mislila resno, si ne bi dovolila tega in bi pustila ta denar delavcu v žepu. Tu se pa točno vidi: celotne stroške naprtiti delodajalcu, država pa še elegantno od vsakega delavca na mesec potegne davek v svoj žep 22,21 za svojo potratnost, 22,21 evra na vsakega delavca na mesec. In potem mi nekdo reče, da si tisti, ki si danes lepite etikete, kako se borite za delavce z minimalno plačo, koliko resno mislite.
Da pa bom še nadaljeval, bom pa prebral stališče zadnjih dveh odstavkov, ki jih je zapisala Vlada. In eno, kar vi poslanske skupine govorite tukaj, zdaj vam bom pa prebral, kar je zapisala Vlada, in boste na koncu ugotovili, da je zapisala podobno tistemu, kot razpravljam jaz. Zapisala je naslednje – zadnja dva odstavka v stališču Vlade – »Glede na navedeno Vlada Republike Slovenije sicer ne nasprotuje ciljem,« – sicer ne nasprotuje ciljem, to je napisala –, »ki jih predlog zasleduje. Ocenjuje pa, da bi bilo v nadaljnjem zakonodajnem postopku pri iskanju ustreznejših rešitev smiselno v največji možni meri upoštevati socialni dialog in prilagoditi dinamiko uveljavljanja posameznih rešitev predloga. Ključno za gospodarstvo v Sloveniji je predvidljivost poslovnega okolja, zato je potrebno minimalno plačo dvigovati premišljeno, predvidljivo in postopoma. Z vidika predvidljivosti poslovnega okolja je namreč neprimerno, da se spremembe, sprejete decembra 2018, začnejo uporabljati že januarja 2019. Na tem mestu velja posebej izpostaviti predvsem izločanje dodatkov, katerih nepredvidljivost obsega in izredno kratek rok do uveljavitve zakona narekujeta preudarnost in razmislek o tem, ali bi veljalo dodatke izključevati postopoma. S tem bi se tako javnemu kot zasebnemu sektorju zagotovil zadosten čas za prilagoditev in morebitno prestrukturiranje v smeri, ki bi omogočila mehkejši prehod v novo zakonsko ureditev.«
In zadnji odstavek. »Hkrati še enkrat poudarjamo pomembnost socialnega dialoga pri vprašanju definicije in višine minimalne plače, katerega cilj mora biti podpiranje skupnih prizadevanj za ohranjanje realne ravni plač, omogočanje razvoja gospodarstva ter povečanje njegovih konkurenčnih sposobnosti. Predlagamo, da se predlog dviga minimalne plače opremi tudi s konkretnimi izračuni ter da se po vzoru priprave MSP testa za vladne zakonodajne predloge opravi primerljiva ocena vpliva predpisa na gospodarstvo, predvsem na mala in srednje velika podjetja, s čimer bi se povečalo zavedanje o kvalitativnih in kvantitativnih vplivih predpisa na gospodarstvo in posledično zmanjšalo negativne vplive nanj. Pri spremembah je namreč treba v obzir vzeti vpliv predlaganega ukrepa na konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva. Končna rešitev na tem področju prav tako ne sme vnaprej izključevati socialnega dialoga na področju minimalne plače. S tem v zvezi bi veljalo razmisliti, ali ni bila funkcija izračuna zneska minimalne plače zgolj vodilo pri ugotavljanju izhodiščnega zneska, morebitni vnaprej zakonsko določen razpon, v okviru katerega bi bilo možno usklajevanje, pa nato temelj za nadaljnji socialni dialog, ki bi prispeval k visoki ravni zanesljivosti gibanja minimalne plače na srednji rok za vse socialne partnerje. V konstruktivnem socialnem dialogu bi bilo tako možno lažje doseči najširše možno soglasje socialnih partnerjev ob hkratnem prizadevanju za pravično rešitev, izpostavljanje problematike in upoštevanje učinkov tovrstnih sprememb na družbeno blaginjo in gospodarski razvoj države.«
To je zapisala Vlada Republike Slovenije; vlada, ki jo podpirate vse stranke koalicije. Sedaj bi bilo pa res prav – jaz sem prepričan, da to, kar je tukaj Vlada zapisala –, da je to edini pametni pristop. In prepričan sem, da se bo to v nadaljnjih postopkih tudi zgodilo. Zato bi danes vse tiste, ki tako vehementno govorite, kako in kaj je treba v tem trenutku narediti, na drugi strani pa nimate za svojim hrbtom niti lastne vlade – to pa me je presenetilo, ko sem bral to stališče vlade. In to, kar sem poslušal, vse poslanske skupine v Državnem zboru, se pravi koalicije, – poudarjam – sem bil pa presenečen. Sam pa z gotovostjo trdim, da je treba popolnoma vse, kar je v naši moči, storiti za to, da bodo tisti delavci z minimalno plačo imeli resnično prihodek tak, ki jim bo zagotavljal normalno življenje. Da se bodo lahko prebijali iz meseca v mesec. To je nujno spremeniti, vendar na način, da bomo našli skupno soglasje in pot, ki bo vzdržala. Enostavno je sprejeti odločitev, podjetnikom in obrtnikom obesiti celoten strošek, država pa še na koncu, tako kot sem tukaj povedal, od vsakega delavca na mesec potegne v svoj proračun 22,21 evra. To pa je nepošteno. Tukaj pokaže država, koliko ji gre za te ljudi, ki prejemajo minimalno plačo. Če bi se pa država temu odpovedala, potem bi pa rekel, aha, to pa je zdaj pravi pristop. Tu ste se pa pravilno odločili in tu resnično želite pomagati tako gospodarstvu na eni strani in na drugi strani vsem tistim, ki so zaposleni in prejemajo minimalno plačo. Da ne govorim o zaposlenih v državni in javni upravi, kjer jih je tudi veliko, ki prejemajo minimalno plačo. Že zdavnaj bi bilo mogoče ta problem rešiti, če bi bili tisti, ki imate že toliko časa vodenje države v svojih rokah – ne glede na to, da ste enkrat na eni strani, drugič na drugi strani, ker ste vedno praktično isti ljudje; tu in tam se pač morda kakšen nov pojavi, ali je v Državnem zboru, ali pa na ministrstvu zaposlen kot državni sekretar, ali pa kaj drugega. Tako je žalostno, da v Sloveniji ne premoremo kakšnega preboja tudi na tem področju, da stopimo kak korak naprej, pa pridejo v Državni zbor ljudje, ki niso obremenjeni na tak ali drugačen način z nekimi povezavami iz preteklosti.
Ampak naj se vrnem k zakonu. Sam absolutno podpiram vsako rešitev, še posebej, ko gre za to, da bodo v resnici največ v svoj žep dobili delavci, ne država ne kdorkoli drug – podjetniki, obrtniki. Za podjetnike in obrtnike smo pa dolžni kot država skrbeti za to, da bodo lahko normalno funkcionirali, to pa je naša naloga, ne pa, da jih z davki in prispevki dodatno ubijamo. In s tem zakonom delamo tudi to, med drugim. Je nepošteno in nepravično. Očitno se ne zavedamo, kdo je tisti, ki v tej družbi ustvarja, da lahko mi sedimo v Državnem zboru. Če se bomo tega zavedali, potem ne bomo govorili, da so to neki ne vem kdo, sami lumpi in ne vam kaj vse danes poslušam že kar nekaj časa o tistih, ki vodijo podjetja, tistih, ki so lastniki podjetij, in tako naprej. To se mi zdi izjemno nekorektno, izjemno nepošteno, ker je velika večina zelo poštenih, za tiste, ki niso, pa imamo inšpekcijske službe. Imamo inšpekcijske službe, ki so dolžne odpravljati te nepravilnosti. Danes sem neko gospo poslušal, ko je tu govorila o nekih določenih primerih, in mislim, da je potem bila na to tudi opozorjena, da če take stvari ve, jih je dolžna takoj prenesti ustreznim službam, da takoj odreagirajo, ker se take stvari ne smejo dogajati. Nihče ne sme tega dovoliti! Nikakor si pa ne smemo dovoliti, da bi vse metali v isti koš, to sem pa danes že povedal. In še enkrat povem, da tako sam kot v Slovenski demokratski stranki bomo storili vse, kar je v naši moči, da se tu stvari zapeljejo tako, da bo na koncu prevladal socialni dialog. Da bo na koncu prevladalo tisto, kar je ključno, kar drži to demokracijo skupaj. V to verjamem, v to sem prepričan. Prepričan sem, da bo tudi pri tem predlogu zakona v naslednji obravnavi kar nekaj tega socialnega dialoga zagotovo vnesenega. Marsikaj bo najverjetneje drugače, kot je sedaj, še posebej po tistem, ko sem vam prebral stališče Vlade Republike Slovenije.
TILEN BOŽIČ: Hvala za besedo.
Samo kratko bi se odzval, vezano na to zadnjo razpravo, ki se je zgodila, glede na to, da so bili zanimivi očitki podani, ki jih moram seveda zavrniti. Eden izmed teh je bil v tem smislu, da za njimi, torej za poslanci, ne stoji niti lastna vlada. Tu je bila potem povezava narejena na mnenje Vlade, ki ste prebrali – mislim, da zadnja dva odstavka mnenja Vlade.
Povedal bi tako: danes je prvo branje, se pravi, poslanci, na čelu z Levico, so vložili predlog zakona. Današnja javna razprava v Državnem zboru je namenjena tudi temu, da se soočijo različni pomisleki, pogledi in tako naprej. Mnenje Vlade, kot ste videli, je napisano – kot ste sami tudi prebrali –, da cilje podpira. In v okviru tega smo mi tudi pri določenih pregledih pogledali, kaj bi bilo smiselno vzeti v obzir pri morebitnih izboljšavah tega predloga zakona. Pri čemer, kot jaz vem, danes nihče izmed prisotnih v tej dvorani – tistih, ki so izrazili podporo s strani koalicije, pa mislim, da tudi Levice – ni kakorkoli postavil, ali pa demantiral na nek način, ali pa povedal, da smo se mi kakorkoli postavili na nasprotni pol. Ker mi v mnenju Vlade predvsem želimo spodbuditi določene razmisleke, ki so po našem mnenju na mestu, da se potem na koncu sprejme primerna politična odločitev.
Če pogledamo, recimo, kar se tiče dodatkov. Mi samo apeliramo na razmislek o tem, da bi se glede dodatkov opravil določen dodaten razmislek, ali je mogoča morda nekoliko drugačna časovna dinamika, ne ravno na 1. januar 2019. Tudi zaradi tega, ker seveda gospodarstvo se mora nekoliko prilagoditi, prilagoditi se pa mora tudi država. Tu gre za več vidikov in ko govorite tudi o tem vidiku, koliko si bo država vzela, če pride do določenega zamika, ima potem seveda tudi država dovolj časa, da na strani Ministrstva za finance razmisli o tem, ali je treba kakšen ukrep na davčnem področju; z vidika Ministrstva za delo, da premisli in ugotovi na kakšen način intervenirati z morebitnimi ukrepi, ki bi naslavljali starejšo populacijo z daljšo delovno dobo, zaradi tega, da bodo morebitni negativni učinki manjši. Potem z vidika, če pogledamo Ministrstvo za javno upravo, morda še enkrat preverimo, ali v Zakonu o javnih naročilih in drugih predpisih ustrezajo določbe, kot so tam notri napisane, ali pa ni nemara morda kakšno zadevo treba nekoliko korigirati, da bo v takih primerih – to se pravi, v delovno intenzivnih panogah, ko po navadi govorimo o varovanju, govorimo o čistilnih servisih in tako naprej –, se ne bi to štelo za neko spremembo v razmerah, na podlagi katerih bi potem lahko odprli razpravo o tem, ali se lahko določeno javno naročilo, določene cene na novo določijo, pogovorijo, ravno zaradi tega, da ne bi prišli v neko čudno situacijo, ko zaradi konkuriranja pri najnižji ceni vsakršen dvig lahko pomeni še dodatne težave – tako za tiste, ki te storitve zagotavljajo, kot tudi tiste zaposlene, ki v teh družbah storitve nudijo.
Kar se tiče gospodarstva zagotovo boste najbrž tudi sami zaznali, da tista sprememba v letu 2015, ko se pogovarjamo o delu na praznike oziroma dela proste dneve, o nočnem delu, o nedeljskem delu, so se delodajalci v določenem času že prilagodili. Lahko vidite tudi, kaj se dogaja na nedeljo, kaj se dogaja za praznike in tako naprej. Se pravi, gledajo skozi čisto svojo, ekonomsko prizmo in pridejo do tega, da ugotovijo, da morda pa ni treba, da bomo … Se pravi, kadar jih enako stane delo tako čez dan kot ponoči ali pa, če jih enako stane delo tako na praznik kot na običajen delovni dan, potem za njih ni razlike. Seveda logično, da imamo ne nazadnje trgovine ali pa neke obrate odprte lahko tudi 24 ur na dan. V tem primeru pa pride do neke spodbude, nekega racionalnega razmisleka o tem, da se tudi oni glede tega odločajo v skladu z ekonomskimi pravili, pri čemer pa to posredno vpliva tudi na delavce, da imajo boljše delovne pogoje, bolj prijazen delovni čas in tako naprej.
Podobni premiki se bodo zgodili najbrž z dodatki, posebej, ko govorimo o tistih za neugodne delovne pogoje; recimo, delo v prahu, delo v hrupu … Se pravi, še vsi ti drugi primeri, na vročini, na mrazu in tako naprej, kjer bodo verjetno tudi delodajalci dodatno spodbujeni za to, da zagotovijo delovne pogoje, ki preprečujejo izpostavljenost delavcem takim situacijam. V tem primeru bodo tako delavci na boljšem, bodo verjetno tudi raje delali, dlje delali, boljše delali in bodo na ta način tudi v odnosu do delodajalcev najbrž postali tudi preko njihovega dela nekoliko bolj produktivni tudi z njihove strani. Je pa dejstvo, da imamo v Sloveniji kar nekaj težav, zagotovo, s produktivnostjo. Ta sicer raste, želeli bi si, da bi bila višja, ampak očitno je tudi to, da je delo kot morebiten nek omejujoč faktor oziroma drag faktor, nekoliko premalo drag faktor, če rečemo temu, pripomogel k temu, da se ni bilo treba tako hitro prestrukturirati, tako hitro investirati dejansko v novo opremo, v stroje, v izboljšanje delovnih pogojev in tako naprej. Torej, to je vsa tista razprava, ki se bo še zgodila. Seveda družbe, kot rečeno, morajo imeti čas, da se lahko prestrukturirajo, da prilagodijo svoje informacijske sisteme, da se lahko osvestijo, kaj jim neke novosti prinašajo, tako za njih kot za njihove zaposlene. Tukaj je nek razmislek o neki dinamiki, kdaj se določeni dodatki dejansko izključijo oziroma se plačajo poleg minimalne plače, da se tak ustrezen rok morda tudi vnese v zakon.
Druga reč, kar se tiče – omenjena je bila formula. V tistem delu samo Vlada omenja to in poudarja večkrat, se pravi, kje vidi nek dodaten manevrski prostor za socialni dialog. Se pravi, če imamo neko rešitev v zakonu, ki predvideva, od kod se začne, kje je tisto dno, od koder se začnejo plače, ali je morda z vidika dolgoročne predvidljivosti sistema tudi za delodajalce smiselno razmišljati o nekem razponu. To pa zaradi tega, ker v praksi se zelo redko zgodi, da bi v okviru tega razpona ali pa, da bi se pogovorili za bistveno bistveno višje plače, kot jih v osnovi predvideva nek dialog ali pa neke rešitve, ki jih imamo v Zakonu o minimalni plači. Pa vendar nakazuje vsaj to, kaj lahko delodajalci v naslednjih obdobjih pričakujejo z vidika dvigovanja plač. Kot je bilo rečeno, smo v zelo ugodnih, gospodarsko gledano, časih z vidika visoke zaposlenosti. In to je bilo zanimivo, mislim, da je bil danes tudi že omenjen en obzir predstavnika Evropske komisije, se pravi, da te plače potem morajo biti tudi na nek tak način postavljene, da ne bomo mi bili tisti, ki bomo tranzitna država v tem smislu, da če gre morda kdo od naših sodržavljanov delat v Avstrijo, v Luksemburg – kakorkoli že, na sever –, da ne bo prišlo do tega, da bojo tisti tradicionalni bazeni, iz katerih tudi mi dobimo relativno veliko kadra za določene industrije, ki so težke – govorimo o gradbeništvu, govorimo, konec koncev o čiščenju, ni to industrija, ampak je težavno delo, slabo plačano, da nas ne bojo potem, če bomo mi morda pretirano zaostajali tudi v minimalni plači, enostavno preskočili. Pa zakaj bi se ustavil v Sloveniji, če greš lahko v Avstrijo, v Nemčijo in tako naprej. To lahko tudi nam z vidika pomanjkanja delovne sile, ki se zdaj že kaže, povzroči dodatne težave.
Kot rečeno, kar se tiče teh morebitnih zamikov in tako naprej, je šel razmislek Vlade predvsem v tem smislu, da je treba pri teh zadevah ravnati predvidljivo, pa tudi omogočiti tako delodajalcem kot zaposlenim, kot na drugi strani tudi Vladi in Državnemu zboru, da če opazi nekatere morda distorzije, ki bi se s tem zgodilo, lahko ustrezno reagira s korekcijo drugih predpisov. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Marijan Pojbič.
Izvolite.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik.
Zelo vesel sem gospoda Tilna, ko je preko svoje razprave nakazal nekatere pomembne stvari. Mi vseskozi govorimo o socialnem dialogu in v teh vladnih dveh odstavkih je bil socialni dialog omenjan vsaj 5, 6-krat. In to me veseli, to me veseli. Se pravi, ničesar nisem želel tukaj povedati da bi bilo s strani Vlade, ko je zapisala to svoje mnenje, da je bilo tu karkoli narobe. Poudaril sem, da je to to. Vendar iz tega izhaja, da bo treba še kar veliko pogajanj Vlade znotraj svoje koalicije. Veliko pogajanj, da bo potem ta zakon zagledal luč sveta. To sem želel poudariti. In mi, jaz osebno, pa tudi Slovenska demokratska stranka nimava pri tem nobenih težav, ko pride v Državni zbor zakon, ki je usklajen na Ekonomsko-socialnem svetu. To bi bilo super, vsi bi se veselili, še posebej se bojo veselili delavci, ki bodo dobili večjo minimalno plačo.
Tisti drugi del, ki pa mene moti, je pa ta prispevek, ki ga vzame država na račun teh ubogih 28 evrov, ki jih delavec dobi na mesec z zvišano minimalno plačo. To je pa tisto, kar me moti. Če bi bila država prava, če bi država resnično želela pomagati tem ljudem s temi nizkimi dohodki, bi se temu znesku odpovedala na tak ali drugačen način. To mora država vedeti, torej Vlada mora vedeti, na kak način lahko to stori. Če bi to naredila in bi vseh teh 50 evrov dobil delavec v žep, bi rekel, evo, zdaj pa je država, torej Vlada, pokazala resno voljo, da k tej situaciji pristopi na resen način in tudi s svoje strani pomaga tem ubogim ljudem, ki delajo za minimalno plačo. Enostavno pa je naprtiti celotno obveznosti podjetnikom in obrtnikom, ona se elegantno izogne, pa še polni proračun. To je pa tisto, kar mene moti. Upam, da se bo to v nadaljevanju spremenilo. To sem želel poudariti. Če želimo resnično pomagati tem ljudem, ki živijo z minimalno plačo, mora država prispevati svoj delček in to je ustvarjati primerno gospodarsko okolje, da bodo zaposlitve z višjo dodano vrednostjo in večjo možnost dviga plač. Saj je žalostno, da se sploh pogovarjamo vsakodnevno o minimalni plači. To se v Sloveniji, če ne bi bilo teh kraj, pa vsega tega, najverjetneje ne bi dogajalo več. Če ne bi bilo toliko denarja v oazah, vsi vemo, milijarde in milijarde, bi verjetno ne govorili o minimalni plači 760 ali pa 800 evrov, ampak bi govorili o minimalni plači, tisoč 200, tisoč 300 ali pa še kakšen odstotek več, če te lopovščine, te barabije ne bi bilo v tej družbi. In najbolj me moti to, da večina tistih, ki so pripeljali do te zgodbe, da je stanje tako, kot je, bi zdaj rada moralizirala …
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Gospod Pojbič, tri minute je že minilo.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Ja, hvala lepa. S tem tudi zaključujem. Še enkrat povem, kar sem rekel, prosim, da Vlada razmisli o tem, kako teh 22 evrov, ki jih dobi Vlada v proračun, pustiti v žepu tistih, ki prejemajo minimalno plačo.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Ljudmila Novak, pripravi naj se mag. Andrej Rajh.
Izvolite.
LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo.
Tudi kolegu Mesecu hvala, da je odstopil od namere, da lahko govorim, ker se mi pa nekam res zelo mudi in že zamujam.
Res, težko je biti proti temu predlogu, ker plače so res nizke. In v Novi Sloveniji vedno zagovarjamo, da se mora delo splačati in da moramo ljudje živeti od svoje plače ne od socialnih pomoči. Ampak kar pa zagotovo je moteče pri tem predlogu, je pa to, da vedno poudarjamo socialni dialog, tukaj smo pa od tega odstopili. In če gospodarstvo vedno znova daje predloge, kaj je treba spremeniti, da bo lahko gospodarstvo bolje delovalo, ne zaradi dobičkov, ampak zaradi boljšega poslovanja in tudi zaradi boljših plač, pa to vedno znova preslišimo, potem se ne moremo čuditi temu, da so gospodarstveniki ogorčeni. In tudi mi v Novi Sloveniji smo dali že več predlogov, kako narediti, da ostane več v žepih zaposlenih in da je država malo manj požrešna, pa to se zlahka presliši. Včeraj, ko smo predlagali zakon, da bi se povišala ta stopnja dohodnine, olajšave na 7 tisoč evrov, ste bili vsi proti, koliko bo država izgubila. Tukaj pa, ko nalagamo nova bremena gospodarstvu, se pa nič ne vprašamo, ali je tisto delovno mesto, za katero je predvidena minimalna plača, tudi ustvari toliko, da je vredno tistega plačila, pa verjamem, da delavci garajo, v večini primerov. Pa spet preslišimo, kadar predlagamo, da bi država zmanjšala obremenitve na svoji strani, na bruto plači, da bi več ostalo, to zlahka preslišimo, pa vemo, da ne moremo ustvarjati delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, kar potegne za seboj tudi tista delovna mesta z nižjo dodano vrednostjo. Ko pravimo, dajmo, zmanjšajmo te prispevke, ker nam izobražen kader odhaja, oni pa ustvarjajo višjo dodano vrednost s svojim znanjem, to zlahka preslišimo. To je tako, kot če jaz zahtevam od soseda, naj nekomu pomaga, jaz pa ob tem držim križem roke. In vsi tisti, ki zahtevajo, naj delodajalci plačujejo več, me prav zanima, pa so za socialno državo, koliko kdo iz svojega žepa da za tiste, ki so v socialni stiski. To se pa velikokrat sprašujem. In če tiste države, ki nimajo predvidene minimalne plače, imajo celo višjo povprečne plače, potem se moramo vprašati, ali ta sistem deluje. Pa ugotavljamo, da je čedalje manj primerne delovne sile in delodajalci, ki bodo hoteli imeti zaposlene, jo bodo morali bolj plačati. Sem zelo zadovoljna in vesela, ko grem v podjetje, kjer pravijo: » Mi pa vemo, da je treba delavce dobro plačati, ker potem bolje delajo.« Ta zavest bi morala prevladovati. Ampak če pa država nalaga delodajalcem višje prispevke, višje davke in tako naprej, potem pa seveda ne morejo dati višjih neto plač zaposlenim. Ko smo predlagali, da bi bila trinajsta plača enako obdavčena kot regres, ne pa skoraj polovično, je koalicija to zlahka zavrnila. In oprostite, vedno znova se mi zdi v tej državi, da je veliko dvoličnosti. Veliko dvoličnosti. Zakaj smo štiri milijarde morali vložiti v banke in jih sanirati? Zato, ker nismo pravočasno ukrepali in onemogočili tistih, ki so kar svojim prijateljem na vampih podeljevali kredite. Nekdo je prej govoril o jahtah, pa ne vem kakšnem premoženju. Ja, poiščimo, tiste poiščimo, ali so utajili davke, naj jih plačajo. Tiste, ki grdo ravnajo, ki ne upoštevajo delovnopravne zakonodaje, tiste kaznujmo, ne tistih, ki pošteno delajo in pošteno plačujejo svoje delavce. Res, minimalna plača je mizerna. Jaz bi dala tisoč evrov, tudi penzije tisoč evrov in še več, ker si ne predstavljam, kako lahko ljudje od tega sploh kaj prihranijo, da potem si kupijo stanovanje ali avto ali karkoli drugega. Seveda so prenizke plače, ampak mi moramo vzpostavljati razmere, da bo gospodarstvo to zmoglo in bo lahko izplačevalo. To pa zlahka preslišimo, zato mislim, da ta sistem ne deluje. In ne poslušamo, kaj predlagajo delodajalci. Ne poslušamo. To nas ne zanima. Prej smo slišali, da imamo nizko brezposelnost, hkrati pa govorimo, koliko imamo prekarnih zaposlitev. Ja, seveda, če mora delodajalec 30 dni bolniške plačevati iz svojega žepa. Mi smo predlagali 15 dni. Potem je boljše, da nikogar ne zaposli, pa ima samo pogodbo z njim, ker mu ni treba plačati bolniške. In samo z nekaj spremembami, tudi ob poslušanju socialnih partnerjev, bi lahko prihajali do veliko boljših rešitev. Tako pa po eni strani jemljemo, drugi strani delimo, jemljemo tistim, ki delajo. Seveda, še enkrat poudarjam, plače so prenizke in si zaslužijo višje plače. Vemo pa tudi, da nekateri delavci pa ne delajo dobro, delodajalci pa nimajo možnosti ukrepati v tem primeru oziroma zelo majhne možnosti. In spet ne slišimo določenih razlogov, mnenj in potreb.
Tudi v naši stranki smo imeli zelo široko razpravo o tem, ker se vsi strinjamo, da so plače prenizke. Ampak kje vzeti, kako to narediti, da hkrati ne obremenjujemo pretirano gospodarstva, da se bo lahko razvijalo, da bo lahko raslo, da bodo lahko nastajala nova delovna mesta, da ne bomo naredili več škode kot koristi, da ne bodo zaradi tega nekaj delovnih mest ukinili? Vse to so dileme, vse to so pomisleki, ki so nas pri tem spremljali. Lahko je obljubljati, lahko je dajati na račun drugih, težko pa je ustvarjati. Deliti nekaj, kar so ustvarili drugi, je sila lahko, zelo pa premislimo takrat, kadar delimo tisto, kar mi ustvarjamo.
Jaz si želim, da bi v Sloveniji gospodarstvu tako dobro šlo, da se sploh ne bi pogovarjali o minimalnih plačah, ampak o zadovoljnih delavcih, o napredku v naši državi, o rastočem gospodarstvu, ki ima, ki izkorišča vse svoje potenciale, priložnosti, kamor drugi tudi radi pridejo, odprejo podjetje, ker vedo, kaj jih čaka, ker je predvidljiva naša zakonodaja, naši pogoji. Tako pa se nam kar naprej dogaja na hitro, pa nekaj zapišemo, pa ne velja. Pa ne bomo na hitro spreminjali, pa čez noč nekaj spremenimo.
Jaz upam, sedaj je prvo branje, in izgleda, da bo pač zakon dobil podporo v prvem branju, ker je težko biti proti, težko je biti. Hkrati pa vendarle upoštevajmo tudi predloge in pomisleke obeh strani ali pa treh strani. In tudi država naj premisli, kje je preveč požrešna.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnik predlagatelja Luka Mesec.
Izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Bom si za iztočnico kar vzel nekaj, s čimer se z Ljudmilo Novak strinjam. Težko je ustvarjati. Še posebej, če za to dobiš minimalno plačo. In zato me veseli, da bomo danes ta zakon podprli, da bodo tisti, ki ustvarjajo in so najbolj izkoriščani, pa čeprav delajo v poklicih, ki jih ta družba nujno potrebuje, kot je tehnično osebje v zdravstvu, domovih za ostarele, čistilke, varnostniki, prodajalci, skladiščniki in tako naprej, končno prišli tudi oni na bolje po več kot desetletju krize in petih letih rasti, ki se na noben način ni odrazila v njihovi blaginji.
Zdaj pa naslednje. Veliko vas omenja socialni dialog. Glede socialnega dialoga je treba mogoče malo natančneje pogledati, kaj to je in kako se je v Sloveniji razvijal. Zanimivo je, da danes predvsem desna tribuna opozarja na socialni dialog. Ampak je treba na nekaj spomniti – socialni dialog je bil vzpostavljen v Sloveniji v začetku 90. let na pobudo sindikatov. Sindikati so želeli k nam prenesti neko obliko tripartitnega dogovarjanja, se pravi, kapital-država-zaposleni, kakršnega poznajo Nemčija in skandinavske države, in ga tudi so. Potem je pa zlasti desna stran vlagala ogromno energije in naporov v to, da bi ta dialog razbila. In ga je. Kako ga je razbila? Tako, da je ukinila najprej obvezno članstvo v Gospodarski zbornici in potem leta 2013 SDS, NSi, SLS, Državljanska lista in del Desusa še članstvo v Obrtni zbornici, kljub temu, da je Obrtna zbornica nasprotovala. Zakaj je pomembno, ali je članstvo obvezno ali je prostovoljno oziroma zakaj je Kavarna Hayek, ki jo ureja Bernard Brščič, nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah? Zaradi tega, ker če boste vprašali tiste, ki so bili včeraj na Brdu, ali pa če ste bili sami, je ena šestina približno tam delodajalcev podprla rešitev o minimalni plači, kakršno podpira Levica. Ampak te šestine predstavnikov delodajalcev ne boste danes slišali v nobeni od gospodarskih zbornic, v nobeni. Po ukinitvi obveznega članstva v GZS in OZS je 83 % lastnikov podjetij odgovorilo, da se oni ne bi včlanili v nobeno od zbornic. In kdo je zdaj v teh zbornicah ostal oziroma kaj je način delovanja teh zbornic? One so postale na nek način politične stranke kapitala, in to tistega kapitala, ki je najbolj agresivno proti socialni državi, najbolj agresivno proti davkom in najbolj agresivno proti zvišanju plač. To je danes nekako presek teh tako imenovanih delodajalskih združenj. In oni so zaradi tega, kar so samo ti še tam ostali, ves čas tisti, ki v Ekonomsko-socialnem svetu blokirajo kakršnokoli socialno pobudo, ki bi izboljšala položaj delavcev ali pa stanje socialne države. Njihov program je v bistvu to, kar NSi govori, saj so jim ga napisali. Mislim … Toliko o socialnem dialogu. To je treba vzeti v obzir. Jaz sem bil zadnjič, da vam povem še sam iz prve roke, v Kranju, ne bom imenoval podjetja, je pa visokotehnološko, ima sto zaposlenih, povprečna plača 2 tisoč 700 bruto. Veste, kaj mi je rekel njihov šef? »Jaz se v življenju ne bi včlanil v Gospodarsko zbornico, ker ta dela samo za nelegitimne podjetnike, ki svoje dobičke ustvarjajo na nizkih plačah.« To je rekel. In takih podjetij je v Sloveniji, kolikor hočete. Mogoče bo pa treba počasi organizirati neko gospodarsko zbornico legitimnih podjetnikov, pa bomo potem videli različne barve in odtenke v tisti zbornici.
Druga stvar, ko govorite o preživetih modelih. Dopoldan sem bil, hecno, v NLB-jevem centru za poslovno odličnost, kjer so bili med drugimi tudi analitik Gospodarske zbornice ekonomist Jože P. Damijan in zavod Equilib, ki si prizadeva za davčno pravičnost. Pogovarjali smo se seveda o davkih, o tem, kje je Slovenija z davki, kako je postavljena v evropski prostor in tako naprej, ter o preživetih in bodočih modelih. Jože P. Damijan, nekoč mladoekonomist, je imel zanimiv pogled in samokritiko. Na začetku je povedal, da je leta 2005 bil med najglasnejšimi ekonomisti, ki so zahtevali uvedbo enotne davčne stopnje, ker so verjeli, da bo radikalno znižanje davkov za gospodarstvo privedlo do večjih investicij in do tehnološke prenove gospodarstva. Kaj se je zgodilo? a) Znižanje davkov v tistih letih pred krizo za gospodarstvo je pripeljalo predvsem do prevzemov, do zadolževanja, do špekulativnih naložb in na koncu je prispevalo levji delež h krizi, ki smo jo občutili po letu 2008. Tehnološka struktura, na katero so upali, je ostala enaka. Jože P. Damijan ocenjuje, da je leta 2018 mogoče za 2 do 3 % boljša, kot je bila v letih pred krizo. In to je preživeti model, ker danes še vedno poslušamo tam isto zgodbo na desni strani, znižajte davke za gospodarstvo oziroma Samo Hribar Milič bi rekel, dajte gospodarstvu kisik, pa bo prišlo do razvoja. Ne, ne bo prišlo do razvoja. Do razvoja proti Bolgariji, če se hočemo razvijati, k bolj razvitim, si pa poglejte, kako stojijo evropske države po davčnem zajemu in kje je Slovenija, pa boste videli, da je nekje v sredi v skupini s Češko, Madžarsko, Poljsko, manj obdavčene so Bolgarija, Romunija in tako naprej, bolj oziroma bistveno bolj obdavčene so skandinavske države, Avstrija, Francija in tako dalje. In kje je ta rezerva? Predvsem v davkih na kapital, kjer smo v Sloveniji na dnu lestvice tako OECD kot Evrope. In če se bomo hoteli razviti, bo treba imeti drugačen recept, kot so nizke plače in nizki davki. To smo že probali pa posledice tega čutimo deset let. To konjunkturo moramo izkoristiti za nekaj bistveno bolj pametnega in smiselnega. Danes bomo naredili pravi korak.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Andrej Rajh, pripravi naj se Robert Pavšič.
Izvolite.
MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Spoštovani!
Predlog zakona o spremembi Zakona o minimalni plači bom vsekakor podprl.
Zakon namreč odpravlja bistveno, eno veliko krivico, odpravlja delitev delavcev na prvo- in drugorazredne, odpravlja nepravične določbe, dodatek k plači več ne bo nikoli del osnovne plače. Se pa hkrati tudi sprašujem, kako se bodo v takih razmerah znašla podjetja, ki te delavce zaposlujejo in imajo z naročniki sklenjene večletne pogodbe. Menim, da jim bo tukaj država morala iti naproti. Da pa ne bi bil napačno razumljen, dobrobiti gospodarske rasti moramo občutiti vsi državljani, vsi sloji, želim pa si, da bodo bodoče spremembe potekale v dialogu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Robert Pavšiča, pripravi naj se dr. Milan Brglez.
Izvolite.
ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Najlepša hvala za besedo.
Preden bi začel, bi naslovil nekaj stvari, ki so me danes zmotile. Govorili smo o nagradah in plačah. Sem prepričan, da sta to dve različni zadevi. Nagrada je tisto, kar je nadstandard nad plačo in ne more biti nikoli plača poimenovana nagrada ali pa obratno. To moramo takoj ločiti, plača naj bo neko osnovno zagotovilo, nagrada je pa za nekaj več ustvarjenega.
Potem, govorili smo tudi o malih ljudeh. Mislim, to je pa že nedostojno, potem ločujemo na male in velike ljudi. Jaz mislim, da smo ljudje vsi.
Še ena stvar me je zmotila, in to je nedoslednost pri branju mnenja Vlade. Zdaj ne vem, ali nam vsem ni jasen tukaj zakonodajni postopek ali pa, čeprav v to dvomim, ali pa gre le za zelo domiselno branje in izpostavljanje tistega, kar nam najbolj ustreza. Država, ki vzame – torej če vzameš, potem ne daš nazaj, tudi to me je zmotilo. Zakonodajni postopek pa govori, da danes sprejemamo samo sklep o tem, ali je zakon pripravljen za nadaljnjo obravnavo ali ne. In ta zakon, ne da je težko biti proti, nemogoče je biti proti. In tudi predlog tega zakona ni vojna med zaposlenimi in delodajalci, ampak je odziv na razmere, razmere doma in tudi po svetu. Nezaposlenost je v Sloveniji trenutno na rekordno nizki stopnji. Zaposlovala bi podjetja, pa ne morejo, ker noče iti noben delat. Jaz se sprašujem, zakaj. Nekateri ne morejo, ampak verjetno večina jih tudi noče. Zakaj? 10 % zaposlenih je v 1. in 2. plačnem razredu. To je nedostojno. Namesto, da bi govorili o tem, da je minimalna plača zelo velika izjema, je postala že kar preveliko pravilo. Seveda ne moremo vseh podjetnikov enačiti, niso vsi enaki. V veliki večini gre za korektne ljudi, ki so v svoja podjetja in razvoj svojih podjetij vložili ogromno sredstev, časa, znanja, skrbi, odrekanja, neprespanih noči, in ti imajo pravico do dobička, ampak imajo pravico do dostojnega življenja tudi vsi, ki so k tem skrbem dodali svoje skrbi in svoje delo, svojo kri in znoj. Nekaj v tem procesu so torej dodali tudi zaposleni. In zdaj izgleda, da mora z zakonom v to poseči država, ker gospodarstvo se ni. Če bi ukinili Zakon o minimalni plači, bi verjetno morali zastonj delati ali pa za malico pa prevozne stroške. Pa tudi to se dogaja, verjamem. 78 % višji prag tveganja revščine je pri tistih, ki dobijo minimalno plačo. Torej 8 od 10 ljudi tvega, da bodo revni, zaradi tega, ker dobijo plačo za dostojno delo, za 40 ur dela na teden najmanj. In za ljudi na minimalni plači smo poslanci tukaj zelo bogati. Kakšno je stanje, koliko plače imamo, vemo sami, so tudi javno objavljene. Za tistih 4 tisoč najbolje plačanih v Sloveniji pa smo reveži tudi mi. Kakšni so pa šele tisti, ki pridejo na koncu na vrsto in imajo minimalno plačo? Jaz sem si ogromno statistike pripravil, pa me je potem Jerca, ko je predstavljala stališče, opozorila na to, da te številke sicer predstavljajo nek vzorec, ampak za vsako to številko stoji en človek, ki dela, ki skrbi za svojo družino, zase, za svoje starše. In bom uporabil isti dokument, kot ga je gospod Pojbič, ko je navajal številke, samo jaz bom ene druge povlekel ven, so tudi napisane noter. 25 let delovne dobe, 15-odstotna delovna uspešnost, 2 nedelji na mesec, 6 in 8 ur dela na praznik, za to delo bi gospa, verjetno trgovka, dobila 886,63 evra ali pa če prevedemo to informativno, 624,21 evra. Če to ni nedostojno! In to z novim predlogom zakona, ne po zdaj veljavnem. Če to ni nedostojno, potem ne vem, kaj je nedostojno. Na splošno so plače v Sloveniji prenizke, od vseh. Gospod Horvat je večkrat izpostavil Ginijev koeficient. V tem uboštvu smo dejansko vsi postali enaki. S tem, da mi vsaj lahko preživimo iz meseca v mesec in damo še kakšen evro na stran, enim je to utopija, znanstvena fantastika. Če ti na koncu meseca zmanjka za 2 litra mleka in ne moreš dati svojemu otroku … Ne vem, jaz bi si kri izpuščal, če bi to kaj pomagalo. In kriv je sistem. Dejansko postajam čustven zaradi tega, ker pri vsaki izrečeni besedi moramo videti človeka, ki mu to govorimo. Tako ne gre več naprej. Delodajalci se ne odzivajo, mi bomo pa tiho tukaj – ali kaj? Ni pošteno in ni odgovorno od nas, resnično ne.
Solidarnost kapitala in dela, to je danes treba iskati. Od leta 1973 naprej se odpirajo škarje med produktivnostjo in urno postavko. Zakaj? Tudi ekonomisti ne vedo zakaj. In kako to rešiti? Tudi najboljši ekonomisti na svetu ne znajo na to niti odgovoriti niti tega razrešiti. Produktivnost je zrasla za 77 % v tem času, urna postavka pa 12,4 % na račun kapitala. In če je to globalni pojav, ne vem, zakaj enkrat Slovenija ne bi mogla biti prva in reči, zdaj je pa tega dovolj, zdaj pa dajmo te škarje počasi zapirat. Dobički kapitala enormno rastejo, zaposleni pa izgubljajo pa ne morejo preživeti. In potem mora politika posegati v to, ja mora, ker se trg ne odziva. Z globokim spoštovanjem do podjetnikov, kot sem že prej rekel, niso vsi enaki, torej do podjetnikov, obrtnikov in velikih poslovnih sistemov, je podobno mogoče ugotoviti tudi pri nas. Ko podjetja poročajo svojim delničarjem, so dobički krasni, ko pa se pogajajo s sindikati o plačah, pa teh dobičkov kar naenkrat ni več. Zdaj se moramo odločiti, ali bomo raje delničarji ali bomo raje zaposleni. Ker mislim, da je zaposlenih v tem svetu veliko več, kot je delničarjev, še posebej takšnih, ki bi lahko preživeli s svojim vloženim kapitalom, je nujno podpreti zaposlene. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima dr. Milan Brglez, pripravi naj se Mojca Žnidarič.
Izvolite.
DR. MILAN BRGLEZ (PS SD): Hvala lepa, gospod podpredsednik.
Mene veseli pravzaprav takšna razprava o temi, ki je načeloma socialdemokratska, čeprav, če tisto, kar smo poslušali včeraj pa danes, damo skupaj, pridemo do enega čudnega paradoksa, da se sprašujemo o tem, komu vzeti, državi ali gospodarstvu. Prvi del, ki je zelo neprijeten – tisto, kar vplačujemo za zdravstvo pa socialo pa pokojnine, pravzaprav dobimo nazaj. Tukaj nič ne odžira država ali karkoli podobnega. In s tem zavajanjem bi bilo treba res prenehati. Na drugi strani je pa seveda druga grda pretveza. Kot da so gospodarstvo vsi, razen delavci ne. To dvoje preprosto ne bo šlo skupaj. Tako da je tisto, kar nas zavezuje, tudi ustavna norma socialne države, glede na to, da je država zmožna, da pravzaprav socialo zagotovi. Del zagotavljanja tega je pa seveda tudi postavljanje minimalne plače, vsaj v našem sistemu, za enkrat še in najverjetneje tudi pri preoblikovani socialni državi, o kateri se bomo morali pravzaprav pogovarjati, bo del tega tudi ta minimalna plača, lahko je tudi minimalna urna postavka, seveda ob predpostavki, da bomo imeli veliko boljši nadzor nad tem, kar se dogaja, zaradi tega, ker nam dve kategoriji izpadeta. Ena je tista, o kateri že govorimo, in to so prekarni delavci, in druga kategorija, o kateri pa še ne govorimo, je pa neformalno delo, brez katerega pa tudi celotno delovanje države ne more obstajati. Te druge, ta je še težja zadeva, o prvi smo vsaj začeli govoriti, ampak pričakujem, da se bomo tudi o tem drugem pravzaprav pogovarjali in na način, na kakšnega lahko posežemo. Ko pa gledamo v bistvu zadevo v smislu usmerjenja gospodarstva, potem je ta minimalna plača lahko nek znak v gospodarstvu, česa si želimo. Želimo si delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, ampak od te višje dodane vrednosti morajo tudi tisti, ki jih upravljajo, več dobiti. Torej ne zgolj dobički, ampak tudi tisti morajo biti ustrezno plačani. V tem primeru bomo lahko zaustavili beg možganov, ne na druge načine. Kakorkoli, človekovo dostojanstvo pomeni tudi dostojanstvo na delu in dostojno plačilo je sestavni del tega. Imamo seveda probleme, soočamo se danes z neoliberalnim napadom na državo in socialno državo, eno in drugo. Tudi na ravni Evropske unije se ta trenutek še ne znamo s celotno zadevo soočati, zaradi tega, ker se raje pogovarjamo o socialnem dampingu kot o tem, kako bi pravzaprav skušali poenotiti toliko ta skupni trg, da se vam ne bi nekaj takega dogajalo, kar je znotraj raziskovalne sfere marsikomu znano. Recimo, za isto opravljeno delo, romunski raziskovalec dobi dvakrat manj kot mi, nemški pa trikrat več. To nekako ne gre. In to ni zgolj stvar trga, ampak je stvar dirigiranega trga.
Sestavni del kakršnegakoli preoblikovanja socialne države bo morala biti neka postavka, ki se ji bo reklo minimalna plača. To je treba odpraviti od vseh dodatkov. In na drugi strani, seveda, sestavni del tega bo moral biti tudi socialni dialog. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Mojca Žnidarič, pripravi naj se Boštjan Koražija.
MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Jaz bom kratka, večino svojih zadev sem povedala že v stališču Stranke modernega centra. Bi pa poudarila, vsi govorimo, delo mora biti dostojno plačano, pošteno, samo dobro plačan delavec je običajno tudi motiviran delavec, gospodarstvo tudi narekuje, da se plače morajo dvigniti, ne samo minimalna plača, ampak tudi vse ostale plače. Ne vem, kako bomo širili oziroma pospeševali turizem, kako bomo skrbeli za naše starejše ljudi v domovih za upokojence, če so te plače dejansko res res zelo nizke, minimalne. Če želimo vse storitve opravljati kvalitetnejše, če želimo, da bodo naši ljudje živeli bolje, je plače treba dvigniti. Tukaj bi poudarila, edina zadeva, kar nas skrbi, torej poslansko skupino in tudi nas, dodatek za delovno dobo predstavlja kar velik strošek delodajalcem in ni izvedljivo, da bi se s 1. 1. 2019 vsi ti dodatki izvzeli. Tukaj je treba nekaj časa dati gospodarstvu, da se prilagodi podjetjem, kajti, ti starejši delavci so že sedaj med najtežje zaposljivimi. Torej, da jih ne bi zaradi tega še dodatno potisnili v kot, da bi imeli še manjše možnosti za zaposlovanje.
Jaz računam, da se bo skozi socialni dialog tako z delodajalci kot tudi s prvopodpisanimi predlagatelji zakona dalo te zadeve dogovoriti in da bomo vsi skupaj našli najboljšo rešitev za naše delavce. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Boštjan Koražija, pripravi naj se Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.
BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Najlepša hvala za besedo.
Prvo bom rekel, ja, korajža velja tudi pri minimalni plači. Ker se pri nas zmeraj zelo radi primerjamo z Nemčijo, vam bom na hitro postregel en nemški primer. Na nemški televiziji so izvedli socialni eksperiment, in sicer vodilni in lastniki podjetij so prevzeli vloge iskalcev zaposlitve in so v svojih podjetjih opravljali običajna dela za določeno časovno obdobje tedna ali dveh. Ugotovitve so jih zmeraj pretresle in streznile. Nalog, ki so jih pričakovali od svojih zaposlenih, sami ponavadi niso zmogli niti približno tako dobro opravljati ali pa so spoznali koliko napora, veščin in predanosti zahteva neko, še tako preprosto delovno mesto. Zato predlagam vsem, ki menijo, da je predlagana minimalna plača nezaslužen luksuz, da se jutri dvignejo iz svojih foteljev ter za naslednje štiri tedne prevzamejo delo čistilke, delavca na gradbišču ali delavca v tovarni in prejmejo za opravljeno delo njihovo plačo ter skušajo z njo poravnati zgolj osnovne življenjske stroške. Zagotavljam vam, da se ne bo spremenil le vaš odnos do njihovega dela, že v prvem tednu boste zahtevali zvišanje plače, ki bo zdaleč preseglo naše predloge.
Zato bodimo solidarni in bodimo ljudje. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Divjak Mirnik, pripravi naj se mag. Bojana Muršič.
Izvolite.
LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Lepo pozdravljeni kolegice in kolegi!
V tej tri in pol urni razpravi ne bom ponavljala vsega tega, ker je že bilo povedanega. Ogromno je bilo povednega. Z marsičem ozirom skoraj z vsem se strinjam. Kljub temu bi pa želela svojo razpravo razdeliti na tri segmente, in sicer prvi, zakaj podpreti spremembo zakona o minimalni plači. Štirje razlogi za to so. Prvič, spodobi se in pravično je, to sem se jaz nekoč pri verouku učila. Zato. Drugič, ker je to dobro za ljudi, ki delajo. Ker je to dobro za otroke, ki si želijo isto kot njihovi vrstniki, katerih starši imajo višje plače. Tretjič, za 70 tisoč zaposlenih delavcev, ki bodo s 1. 1. 2019 malce lažje zadihali, malce lažje, poudarjam. In četrtič, tudi zato, ker bo to vsaj malo olajšalo socialno sliko Maribora, kjer je takšnih delavcev ogromno, tistih, ki so ostali v Mariboru, ker druga večina jih je odšla v Avstrijo delati. To so štirje razlogi, zakaj.
Potem drugi segment, kdo pravzaprav dobiva minimalno plačo danes. Prvič, to so mladi, ki bi si radi ustvarili družine, kupili stanovanja, pa si tega žal ne morejo privoščiti. Drugič, to so ženske, ker so tudi v Sloveniji slabše plačane, čeprav statistika pravzaprav pravi, da smo ženske bolj izobražene, da smo bolj delavne in da smo tudi bolj pridne delavke. Zato. In pa tretjič. Manj izobraženi, tisti, ki delajo na podlagi pogodb, in pa tudi tisti, ki ne delajo polni delovni čas. To so tisti, ki dobivajo minimalno plačo. In tudi za njih je potrebno danes ta predlog podpreti.
In pa še tretji segment, ki bi ga rada odprla – beseda o delodajalcih in pa socialnem dialogu. Dobili smo tudi dopis Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, ki pravi, citiram: »KSJS obsoja nerazumne in nesorazmerne grobe grožnje delodajalcev, ki so pripravljeni zaradi 30 evrov«, pozor, 30 evrov, »višje minimalne plače onemogočiti socialni dialog v naši državi in celo žugajo z odpovedjo kolektivnih pogodb.« Konec navedka. Ugleden ekonomist je pa tudi že povedal, navajam: »Uvedba minimalne plače ali njeno postopno usklajevanje ni še nikjer v svetu uničilo gospodarstev ali terjalo množičnih odpuščanj.« Konec navedka. Se mi zdi, da sta ta dva navedka kar zelo pomenljiva in bi se bilo smiselno o njiju zamisliti, predvsem tisti, ki govorijo o strašnih zadevah in pogromu socialnega dialoga v Sloveniji s tem predlogom. Jaz pa vem, da vsak dober direktor oziroma delodajalec ve, da je zadovoljni delavec, dober delavec le takšen in tisti, ki je pravično plačan, ki rad hodi v službo, ki vso svojo energijo usmerja v svoje delo, je tudi motiviran in se trudi za dobro podjetja, kjer dela. Torej pomeni tudi dodano vrednost tistega podjetja. Dober direktor in dober delodajalec se zaveda, da mora delavca pošteno plačati, ker je to posledično dobro, seveda, za lastnika in tudi zanj, če je lastnik. Torej, prepričana sem, da je takšnih delodajalcev in direktorjev ogromno v Sloveniji in tudi to je potrebno povedati, pošteno povedati. So pa seveda takšni, ki drugače razmišljajo, o katerih smo danes že ogromno slišali.
Iz vsega povedanega bom seveda predlog podprla. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Bojana Muršič. Pripravi naj se Nataša Sukič.
Izvolite.
MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, podpredsednik, za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi in državni sekretar!
V času volilne kampanje smo tako vi na desni strani kot mi tu na levi pa tu na sredini, vsi govorili, da morajo zaposleni prejeti takšno plačo, da jim bo zagotavljala človeka dostojno življenje. Tudi sama sem o tem veliko govorila na svojih shodih in tudi med ljudmi. Zakaj? Zaradi tega, ker na štajerskem koncu so te plače tako nizke, da se enostavno s to minimalno plačo enostavno ne da preživeti. In kaj se nam dogaja? Mladi, kot je kolegica že prej omenila, odhajajo v tujino. Za isto delo 30 minut vožnje iz Maribora dobijo bistveno bistveno drugačno plačilo, kot je pri nas.
Na eni strani me danes sicer žalosti, da se sploh moramo pogovarjati o minimalni plači, kajti ljudje si zaslužijo plačo takšno, ki bo dostojna. Na drugi strani pa govorimo, da si nabirajo ene in druge stranke politične točke. Ne, tu ni, tu delamo vsi skupaj za ljudi. Kajti takšne plače, kot jih imajo, enostavno niso vzdržne.
Dobili smo kar tudi nekaj dopisov. Jaz moram reči, da dostojna plača nikakor ni grožnja ekonomski konkurenčnosti. To še enkrat želim poudariti.
Današnji predlog gre v smeri, da se določi minimalna plača. Določi se tisti zgornji minimum, 20 procentov nad minimalnimi življenjskimi stroški bi naj znašala. Seveda je tu v predlogu postopno zviševanje. In Izvzem dohodkov iz minimalne plače. Kot sem omenila, smo dolili kar nekaj pozivov, nasprotovanj, kako bomo uničili gospodarstvo. Zdaj pa gremo lepo na začetek. Leta 2010, v času Pahorjeve vlade, ko je bila največja kriza, smo uzakonili Zakon o minimalni plači, takrat je bila minimalna plača v višini 234,15 evrov bruto. Še enkrat, takrat je šlo za 23-procentno povečanje minimalne plače v primerjavi z letom 2009. Tudi takrat so govorili, kaj se bo vse zgodilo, podjetja se bodo zapirala, delodajalci bodo odhajali, zapirali in ne vem kaj še vse. Imeli smo pogum, sprejeli odločitve, kljub takšnim in drugačnim pritiskom, da se bodo podjetja zapirala. Povsem enaka zgodba se je zgodila – tisti, ki smo bili tukaj leta 2015, ko smo ponovno sprejemali minimalno plačo, iz katere smo izločali določene dodatke. Tudi takrat so grozili z odhodom podjetnikov v tujino, odpuščanjem. In če se danes ozremo po Sloveniji, boste presenečeni, kar nekaj podjetij prihaja v Slovenijo zaradi dobrega gospodarstva, zaradi dobrih poti. Enostavno se to, kar je bilo takrat govorjeno, ni uresničilo. Negativnega učinka na gospodarstvo ob tej naši odločitvi ni bilo. In danes smo postavljeni spet pred to dilemo. Spet, ali imamo pogum, da zaščitimo delavce in tudi delo. Moramo zmanjšati plačno in dohodkovno neenotnost, zmanjšati diskriminacijo plač, zmanjšati revščino med delavskimi družinami, zaščititi delavce, ki delajo. To nam določa tudi Evropska socialna listina, ki določa in govori, da imajo delavci pravico do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard. Zato sem res, še enkrat, razočarana– opozarjam in poudarjam – nad nekaterimi delodajalci, ne mečem vseh v isti koš, ki želijo svoje delavce izkoristiti in z njihovim delom ustvarjati zgolj dobiček. Marsikateri delodajalec se v podjetju ne zaveda, da je največji kapital v podjetju delavec. Hkrati seveda imamo na drugi strani tudi veliko uspešnih podjetnikov, ki to prepoznavajo. Predvsem se to vidi v družinskih podjetjih, ki se zavedajo, da je zaposleni izrednega pomena in tudi imajo potem uspešno poslovno podjetje. Torej, čarobna formula za podjetja je prav zadovoljni delavec. Kaj od tega delavca lahko pričakuje? Pričakuje se lahko največja učinkovitost, motiviranost na delovnem mestu, manj bolniških odsotnosti, ki jih je v zadnjem času izredno izredno veliko, manj negativne klime, ki bi se prenašala med delavce, in seveda tudi več sodelovanja.
Še enkrat, vsem bi koristilo zavedanje, da so plače ključna komponenta tudi gospodarstva, ki omogoča potrošnjo in seveda tudi gospodarsko rast. Povečanje socialnih razlik v družbi je nedopustno, žal spodbuja to nestrpnost in tudi sovraštvo. Zato moramo na tem mestu razmisliti, kam želimo Slovenijo popeljati. Vsi, ki v gospodarstvu stremijo v smeri iskanja dobičkov za vsako ceno na račun zaposlenih – to je nedopustno, to uničuje socialno državo. In še nekaj, makroekonomska gibanja v Sloveniji so vzpodbudna. Pa bom navedla. Kumulativna rast bruto domačega proizvoda je v zadnjih treh letih, 2015, 2016, 2017, znašala več kot 10,3 procente, kumulativna rast produktivnosti 4,2 procentov, kumulativna rast povprečne plače pa je v treh letih znašala zgolj 1,2 procenta.
In danes imamo na mizi predlog, ki je zame povsem, bom rekla, ne sicer povsem sprejemljiv, kajti o določenih stvareh se bo potrebno pogovarjati, tudi menim, da bo na eni strani socialni dialog v tej fazi potreben, kajti v zvezi z dodatkom za delovno dobo se postavlja na drugi strani vprašanje, kaj bo s starejšimi delavci, ali jih bodo podjetja še zaposlovala, kajti starejšega delavca zaposliš, višji bo strošek, zato na tem mestu mogoče v nadaljnji fazi razmislek o postopni uveljavitvi tega ukrepa. Če bi takoj sprejeli takšno odločitev in izločili tudi ta dodatek za delovno dobo, bi se izkazalo resnično, da bi starejši delavci težko našli zaposlitve, zato je treba iskati vzporedne vzvode, kaj je na tem mestu tudi narediti.
In na koncu mi dovolite, da citiram Roosevelta, ki je leta 1933 zapisal: »Podjetje, ki za svoj obstoj plačuje plače pod ravno preživetja, si v tej državi ne zasluži poslovati.« To nam jasno pove, da so že leta 1933 spoznali, da je delavec največje bogastvo in mu je potrebno za pošteno delo zagotoviti socialno varnost in tudi dostojno življenje. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nataša Sukič, pripravi naj se Jani Prednik.
Izvolite.
NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Najlepša hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani kolegice in kolegi!
Vsi smo dobili, odprto pismo uglednih nevladnih in humanitarnih organizacij namreč, ki seveda enoglasno podpirajo predlog novele Zakona o dvigu minimalne plače. V pismu, pod katerega se je podpisalo kar 30 zares prepoznavnih in uglednih organizacij, so poudarili, da minimalna plača, ki ta trenutek znaša zgolj 638 evrov neto, prag preživetja presega za pičla dva evra. Tako torej nevladne organizacije. Med njimi so Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas, Zveza prijateljev mladine Slovenije in tako naprej, ki so si, ne glede na njihov svetovni nazor, enotne, da gre za gesto temeljne človečnosti, ki nikogar ne prizadeva onkraj meja sprejemljivega, ter da pogled v prazno denarnico nikoli ni bil, ni in ne bo stvar ideologije. Pogled v prazno denarnico nikoli ni bil, ni in ne sme biti stvar ideologije, spoštovane kolegice in kolegi! In tudi tukaj v tem državnem zboru bi si morali biti pravzaprav povsem enotni in ne bi smeli manipulirati z raznimi zadevami v zvezi s tem, kako bomo pregrevali gospodarstvo. Luka je prej zelo dobro pojasnil, kakšna je, recimo, zgodba Gospodarske zbornice Slovenije, ki ta hip dviga toliko prahu okrog tega vprašanja.
V Levici se zavedamo tega problema. Odkar smo vstopili v Državni zbor, si namreč prizadevamo za otipljiv dvig minimalne plače in za spremembo njene definicije na način, da ne bo omogočila izigravanja, izkoriščanja delavk in delavcev, da bo pravzaprav omogočila njihovo dostojanstvo in dostojno preživetje ter pravično plačilo za njihovo delo. In naj povem, ta predlog, ki je na mizi, je pravzaprav kompromis. Kot kompromis smo v Levici predlagali novelo Zakona o minimalni plači s tremi jasnimi rešitvami. Prvič, postopen dvig na 700 evrov neto do leta 2020, čeprav bi morali pravzaprav to plačo na najmanj ta znesek dvignili takoj. Drugič, izločitev vseh dodatkov iz minimalne plače. In tretjič, uvedbo formule za izračun spodnjega praga minimalne plače do leta 2020, ki bo višino minimalne plače določila tako, da bo vsaj 20 % nad minimalnimi življenjskimi stroški. To bo tisto, kar bo delavkam in delavcem zagotovilo tisto minimalno dostojanstvo in vsaj nekako približno pravično plačilo za njihov trud in za njihovo delo. Postopen dvig bo zagotovil, da večjih šokov na trgu delovne sile pravzaprav ne bo, čeprav nekateri strašijo prav s tem.
Predlagamo, da se s 1. 1. 2019 minimalna plača dvigne na 886,63 evrov bruto, kar pomeni 667,11 evrov neto, s 1. 1. 2020 pa na 940,58 evra bruto, kar pomeni 699,93 evrov neto. Pri tem naj poudarim, ne gre za nesorazmerne dvige. Predlagana zneska minimalne plače za leti 2019 in 2020 namreč primerno odražata makroekonomska gibanja, ki jih v svojem jesenskem poročilu navaja UMAR. Temu pritrjujejo tudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dvigu pa ne nasprotuje niti Ministrstvo za finance.
Po izračunih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je ocena maksimalnega skupnega stroška nominalnega povišanja minimalne plače na leto za zaposlene do nove vrednosti minimalne plače v letu 2019 36 milijonov evrov. Ta znesek v deležu letne mase plač zaposlenih v gospodarskih družbah, ta je bila leta 2017 dobrih 11 milijard evrov, predstavlja zgolj 0,33 %. Tudi v panogah z nižjo dodano vrednostjo ta odstotek ne presega 1 %. Recimo, v proizvodnji oblačil bi ta delež pomenil 0,77 %. To so ti zneski, o katerih govorimo. Tako da vso strašenje s tem, kako se bo pregrevalo gospodarstvo, kako tukaj ne razumemo in ne prisluhnemo potrebam gospodarstva, je res zavržno takole govoriti.
Tudi skupen strošek delodajalca se ne bo bistveno povišal. V letu 2019 se bo povišal za ubogih 34 evrov oziroma za 3,38 %. Po izračunih Ministrstva za finance bo dvig v letu 2019 pomenil 2,5 milijonov evrov več dohodkov iz naslova dohodnine, v letu 2020 pa še 3,7 milijonov evrov več dodatnih prihodkov. Prav tako se bodo povečala sredstva socialnih blagajn, in sicer v letu 2019 za 17 milijonov evrov, v letu 2020 še za dodatnih 27 milijonov evrov.
Kot torej lahko iz povedanega vidimo, je končni izračun učinkov predloga na javne finance zanemarljiv, samo 3,4 oziroma 3,1 milijonov evrov v letih 2019 oziroma 2020. Po zadnji oceni Ministrstva za finance, ki upošteva še učinke izvzema dodatkov, pa se predvideva 15 milijonov evrov, kar ministrstvo ocenjuje kot rahlo negativen vpliv na javne finance. Moram pa poudariti, da v tem njihovem izračunu ni upoštevana povečana potrošnja.
Poglejmo še učinek na dobičkonosnost podjetij, o katerem je toliko govora, o čemer je torej prelitega toliko črnila in izrečenih toliko zavajajočih besed. Treba je jasno povedati. Odstotek podjetij, ki bodo zaradi dviga minimalne plače prešla v izgubo, je zanemarljiv. Zanemarljiv. Predvsem je treba povedati, da bi v izgubo ta podjetja prešla tudi brez dviga minimalne plače. Težave teh podjetij so namreč v osnovnih izgubah. Predlog povišanja minimalne plače tako sledi splošni rasti plač in dohodkov podjetij in zato vpliva na položaj in dobičkonosnost podjetij praktično ne bo. Naslednje leto bo po predlogu minimalna plača višja za 5,2 %, povprečna plača pa bo v prvem mesecu prihodnjega leta približno 4 % višja od letos.
Kar se domnevne uravnilovke tiče, o kateri govorite, kolegi in kolegice v Novi Sloveniji, Državni zbor je tisti, ki določa minimalno plačo, vsa ostala plačna razmerja se pa urejajo s socialnim dialogom. Ker je ta povsem odpovedal, imamo v kolektivnih pogodbah tako še danes osnovne plače tudi pod 400 evrov bruto. Si predstavljamo? 400 evrov bruto. In zdaj sprašujem predvsem kolege in kolegice iz NSi, ki ste danes pač imeli toliko povedati, predvsem naslavljam svoje vprašanje gospe Šmuc in gospodarstvenikom, zbranim okoli nje v Gospodarski zbornici Slovenije, se pravi vsem tistim, ki tako krčevito nasprotujejo dvigu minimalne plače in sploh urejanju plačnih razmerij v Sloveniji. Ali je to družbeno pravično? Je družbeno pravično, da trenutna minimalna plača prag preživetja presega le za pičla 2 evra? Je to humano? Nam je res vseeno, da vse več državljank in državljanov drsi v revščino, da se spreminjamo v družbo revežev na eni in ozek krog preplačanih družbenih elit na drugi strani? Smo tukaj v Državnem zboru zato, da ščitimo zgolj edino kapital, na človeka pa cinično pozabimo? Je to torej naše poslanstvo? Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jani Prednik, pripravi naj se Vojko Starović.
Izvolite.
JANI PREDNIK (PS SD): Gospod predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav poslankam in poslancem in tudi predstavnikom Vlade!
Naj na začetku takoj povem, da vedno, ko pride do debate o minimalni plači, nekdo reče, da je neprimeren čas oziroma da ni pravi čas za to debato. Tu naj jasno povem in se moramo tega vsi zavedati, vedno, ko govorimo o najšibkejših, vedno je primeren čas. In tudi sedaj je primeren čas, da govorimo o najšibkejših, to je tistih, ki prejemajo najnižje plače, in jim bomo s tem zakonom vsaj to minimalno plačo malo popravili.
Jaz sem vesel, da se o tem pogovarjamo v Državnem zboru. Moram pa reči, da na to nisem ponosen. To bi moralo biti samoumevno. Ampak ker to ni samoumevno, moramo mi z zakonom določiti to minimalno plačo.
Naj malo zgodovine povem. Ta minimalna plača je bila uvedena na pobudo Združene liste socialnih demokratov leta 1994 in takratnega poslanca omenjene stranke Miloša Pavlice. Zakon vse od tedaj predstavlja temeljno orodje za varovanje vsaj minimalnega dohodka in standarda vseh tistih, ki živijo od svojega dela. Danes je bilo že velikokrat povedano, rečeno, da je največji dvig te minimalne plače bil v letu 2009, ko je vlado vodila stranka Boruta Pahorja. Takrat je bila dvignjena za okoli četrtino. In takrat smo se prvič približali pragu tveganja revščine. In kljub tudi takratnim pritiskom gospodarstva in vseh, tako kot se danes srečujemo z istimi pritiski, je potem čas pokazal, da gospodarstvo ni imelo prav in se zaposlenost zaradi tega ni znižala. Znižala se je zaradi takratne velike gospodarske krize in ne zaradi dviga minimalne plače. Tudi takrat smo dali oziroma takratni poslanci, Državni zbor je dal prehodno obdobje, tako kot ga bomo verjetno sedaj dali glede izvzema vseh teh dodatkov k minimalni plači. In od tega največjega dviga minimalne plače je sedaj že okoli 10 let. In nerazumno, nepravično in tudi nerazumljivo je, da je v nekaterih kolektivnih pogodbah še vedno minimalna plača nižja, od že sedaj veljavne. Zato mi ocenjujemo, da je prišel čas, da se tudi ti dodatki s tem prehodnim obdobjem iz te minimalne plače izvzamejo. To mi kot država seveda lahko naredimo. In kot sem prej rekel, je to tudi, da se ne bom grobo izrazil, ena manjša sramota, da moramo to določati z zakonom in ni to samoumevno. Na mojem Koroškem je to še zlasti pomembno, zato ker tam višje avstrijske plače delavce vabijo čez mejo. In ravno danes, kot je kolega Cigler iz Levici dejal, da imajo v Slovenski industriji jekla delavci protest v treh podjetjih na Koroškem, seveda imajo tu vso mojo podporo. Oni zahtevajo točno to, o čemer se mi danes tu v Državnem zboru pogovarjamo. Tam se železarji borijo za svoje pravice in za pošteno plačilo in človeku spoštljive delovne pogoje. V jeklarski industriji so pogoji, kot vsi vemo, zelo težki, delavci so pod stresom in tudi fizično zelo obremenjeni. Garajo celo svoje življenje, potem pa pridejo do pokojnine in ugotovijo, da je celo ta pokojnina sramotna, ampak saj ne morejo imeti višje pokojnine, če ne dosegajo niti minimalnih plač. Verjamem, da se tu vsi strinjamo, levi, desni in vsi ostali, da moramo temu delavskemu razredu to spoštovanje povrniti.
Naj tu povem, da sem v nekem članku iz avstrijskega časopisa videl, da je od leta 2010 v Avstriji za kar 82 % več tujih delavcev, od tega je več kot 32 % slovenskih delavcev. In več kot polovica teh slovenskih delavcev dela v tistih segmentih, kjer delodajalci v Sloveniji nonstop poudarjajo, da primanjkuje delovne sile, ampak delodajalci bodo slejkoprej morali priti do tega, da naj plače dvignejo. Avstrijske plače so pač višje in zato slovenski delavci bežijo čez mejo. In jaz sem prepričan, da nihče od teh slovenskih delavcev, ki delajo v Avstriji, tega ne želi, ampak so šli v Avstrijo ravno zaradi nizkih plač v Sloveniji. Še enkrat bom ponovil, lastniki si lahko izplačujejo dobičke, ki so nižje obdavčeni, kot v večini ostalih evropskih držav. Si jih lahko izplačujejo zaradi delavcev in delavce je treba pošteno plačati.
Včeraj smo dobili to odprto pismo, naslovljeno na predsednika Vlade, na poslance, na ministrstvo, kjer se seveda ne strinjajo s tem dvigom minimalne plače. In tukaj je podpisan tudi SIJ Metal Ravne. To pomeni podjetje, kjer danes stavkajo ti ljudje – malo čudno. Po drugi strani pa dobim izpis iz Ajpesa, ki pravi, da je bila leta 2015 dodana vrednost na zaposlenega 51 tisoč 782, lani, leta 2017, pa 53 tisoč 651 – to pomeni za 2 tisoč evrov več. Sam sem ekonomist in to vem, da če bi plače temu sledile, bi moral vsak zaposleni, ki pač to dodano vrednost prinaša, imeti od 150 do 200 evrov bruto višjo plačo. Nima je.
In jaz bom z veseljem danes zakon podprl in upam, da bomo s tem vsaj malo pomagali tistim, ki imajo najnižje dohodke. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Starović, pripravi pa naj se Mateja Udovč.
Izvolite.
VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo. Spoštovani!
Danes teče beseda o minimalni plači in sem vesel, da se prav vsi zavedamo, da so delavci bistveni člen v povečevanju vrednosti v dodani vrednosti in da mora dobiti, nerazdelno je bilo danes govora, nobeden ni bil proti povišanju te minimalne plače. Samo poti do tega kakor smo slišali, so lahko zelo različne in pogledi so zelo različni, ne toliko tu v sredini, ampak na eni strani smo slišali še zagovarjanje supply ekonomije, ki jo moderna znanost, moderno mišljenje v ekonomiji popolnoma odklanja. Mi vemo, če se primerjamo zopet z Evropo, podatki kažejo, da smo izpod povprečja po zajemanju davkov. Evropa pa je bila zgrajena, če pogledamo dežele Avstrija, Nemčija, tu, kar se tu okrog gradimo, demokratična Evropa je bila grajena na krščanskih demokratih in socialnih demokratih. In s temi ukrepi, ko je država posegala vmes, urejevala trg, je bil ta razvoj skoraj pol stoletja popolnoma miren v povojni Evropi in rast je bila lepa in visoka, zato ker je država uravnavala zadeve, ki so pomembne za delovanje države. In mi naši državi pravimo, da je požrešna. Kako, če smo pod povprečjem po zajemanju davkov, od kje? Tega ne razumem in mi je hudo, ko drugače pravijo nekateri kolegi, kako so domoljubni, kako skrbijo za državo Slovenijo in zraven govorijo, kako je država požrešna, nespametna, zapravljiva in tako naprej. Če država nima v kapitalizmu, tu imamo ta sistem mi, socialni liberali se tudi zavzemamo za ta sistem, za svobodno gospodarsko iniciativo, ampak če ni regulative trga, kapitalizem sam sebe požre. Definitivno dokazano tudi ob zadnji krizi. Če sprostimo zadeve, kar smo sprostili, smo znižali davke in tako naprej, so ljudje lahko počeli karkoli hočejo, ampak, recimo, to imeli eno obdobje, ko je skupna zadolženost države, državljanov, podjetij, finančnih posrednikov, zrasla od 2004 17 milijard na čez 40 milijard, 42 milijard, čez 100 je zrasla, šele leta 2014 je krenila v pozitivno smer, zato ker smo sanirali banke. 4 milijarde smo notri vrgli, ker to bi morali že takoj 2008, ko je nastopila kriza. Ne, mi smo toliko let kasneje in smo imeli težave, veliko recesijo, upad produktivnosti. Ampak ne zaradi minimalnih plač, ki bi bile previsoke ali tako naprej, ampak zato, ker denarno gospodarstvo ne more funkcionirati brez finančnih posrednikov normalno. In mi jih nismo reševali, smo jih šli prepozno reševati. In zdaj plačujemo letno milijardo za obresti na ta račun. Na ta račun, ker smo se zadolžili, saj ni važno, saj ni država, če pa ne bi država takrat prevzela dolgov in sanirala banke, bančni sistem, bi se sesulo vse skupaj, ker smo denarno gospodarstvo, brez finančnih posrednikov ne gre. In zaradi teh, bom rekel, neumnosti, smo bili tudi prisiljeni banke prodajat, druga podjetja in tako naprej, namesto da bi obdržali. To jo vse prejšnja generacija, delno z mano vred, ker sem starejši, smo gradili, smo zgradili dokaj robustno slovensko gospodarstvo, ki je tudi izhod iz države, iz skupnega trga Jugoslavije ni rušil, ampak smo imeli rast dobro tudi po letu 1991. Zanimivo. Potem, šele kasneje se nam je dogodil krah. Torej ne mi prosim več govoriti v hayekih pa friedmanih, ki so svetovno dokazano popolnoma zgrešena pot, to zdaj moderne struje popolnoma priznavajo. Torej še enkrat. Bodimo ponosni na svojo tradicijo, smo rezultat te Evrope, ozrli smo se po Evropi, ustavo smo tako naredili na neki tradiciji in da se ozrem zopet na NSi – krščanski demokrati, to tradicijo, in na Socialne demokrate. To je tisto, kar je gradilo neko trdno Evropo, zdaj pa popuščamo pred populisti. Dajmo biti ponosni na svojo državo, branimo jo in dajmo iskati skupne resnice. Prav je, da so različna mišljenja, da se tu srečujejo, ampak dajmo iskati nekaj, kar nam lahko prinese vsem skupaj boljše. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Mateja Udovč, pripravi pa naj se Jernej Vrtovec.
MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Predlog zakona o minimalni plači vzpostavlja smiselno razmerje med dohodki delovno aktivnih in delovno neaktivnih ljudi. Predlagani znesek dviga minimalne plače na 667 in leta 2020 na 700 evrov je bil dan tudi na podlagi aktualnih makroekonomskih gibanj v naši državi. Pozitivni trendi na področju gospodarske rasti, zaposlovanja, nižanje proračunskega primanjkljaja, so pravi argument, da vsi skupaj podpremo predlagani zakon, in s tem omogočimo boljše življenje vsem upravičencem. Minimalna plača mora predstavljati pravično plačilo za delo vsem, ki delajo polni delovni čas, obenem pa jim zagotoviti dostojno življenje. Minimalna plača mora biti osnova za dobro delo, kot mora biti tudi osnova za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pozabiti, da so ti delavci pripomogli h gospodarski uspešnosti, zato je prav, da v prvi vrsti poskrbimo tudi za njih.
Zato bom podprla predlog zakona.
Prvi koraki so bilo s podpora SMC narejeni že v prejšnjem mandatu. Takrat smo dosegli, da so se iz minimalne plače izločili nekateri dodatki. S spremembo definicije minimalne plače pa bodo odpravili oziroma zajezili sedanjo zlorabo zakonske ureditve. Nekateri delodajalci namreč dodatke izplačujejo poleg minimalne plače, drugi pa jih vključujejo v samo plačo. Takšna praksa izhaja iz različnih razlag zakona in je nepravična. Nepravična je tako za delojemalce kot za delodajalce. Samo definicijo minimalne plače je treba ločiti od delavnopravne zakonodaje. Minimalna plača je stvar širšega družbenega konsenza, je stvar socialne in pravične družbe, pravične porazdelitve družbenega bogastva in ne le razmerje med delodajalci in delojemalci. A vendar mora biti tudi plod socialnega dialoga. Trenutno razmerje med minimalno plačo in pragom tveganja revščine je minimalno, zato se postavlja vprašanje o delu kot vrednoti naše družbe. Dvig minimalne plače je potreben tudi zaradi nedavnega dviga denarne socialne pomoči. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, da vsaka administrativna korekcija plač s strani države lahko pomeni tudi negativni učinek. Zelo moramo biti pazljivi, previdni, da s tem ne porušimo razmerja v plačnem sistemu in povzročimo nove napetosti med zaposlenimi in delodajalci. Strinjam se, da mora biti zviševanje minimalnih plač postopno in predvidljivo, tako da bo ta ukrep vzdržen tudi za gospodarstvo. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da izločitev vseh dodatkov iz minimalne plače predstavlja veliko nenadno breme za realni sektor in je povezan s stroški dela oziroma konkurenčnostjo. Vsekakor bo treba določiti razumni rok, v katerem se bo lahko izvedel ta ukrep, brez da bi povzročil dodatno škodo ali nezadovoljstvo med ljudmi. Dvig minimalne plače mora biti premišljen korak v pravo smer, v smer, ki bo na dolgi rok učinkovit za podjetja in za zaposlene, prav tako pa bo zagotavljal razvoj in povečano konkurenčnost gospodarstva. Politiko plač je treba spremljati v socialnem dialogu in jo usklajevati z vsemi partnerji. Res je, da dosedanji dvigi minimalne plače niso bili vedno usklajeni. A to nas ne odvezuje od prizadevanj za konstruktivni socialni dialog in doseganja najširšega možnega soglasja med socialnimi partnerji. Če se socialni dialog o višini plač ne bo vzpostavil oziroma okrepil, se bo težišče razprav vsakokrat prenašalo na politično agendo. Kot družba se moramo začeti pogovarjati o dvigu vseh plač in na novo definirati plačna razmerja.
Na koncu bi rada še enkrat poudarila, da sem absolutno za dvig minimalne plače in vzpostavitev novega pravičnega plačnega sistema. Živim v okolju, kjer okoli sebe srečujem veliko ljudi, ki delajo za minimalno plačo. Težko jim je delati za minimalno plačo. Delajo v težkih razmerah. Delajo cele dneve. Na koncu pa se soočajo s pomanjkanjem in revščino. Ti ljudje že zelo zelo dolgo več nimajo dela za vrednoto, ampak samo za sredstvo za golo preživetje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jernej Vrtovec. Pripravi pa naj se Predrag Baković.
Izvolite.
JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Lep dober dan vsem skupaj!
Perspektiva Nove Slovenije je zagotovo ta, da se bi pogovarjali o dvigu vseh plač. In v Novi Sloveniji smo za to, da se dvigne tudi minimalna plača. Kajti trdimo, da je minimalna plača prenizka in da so v Sloveniji vse plače prenizke. A dvig minimalne plače ne sme iti več na račun gospodarstva, temveč na račun države, kar v Novi Sloveniji venomer predlagamo. In tukaj so naši pogledi, naše razlike zlasti v tem, da na drugi strani levica trdi, da 60 evrov, kolikor bi se dvignila minimalna plača, bi se dvignila na račun gospodarstva. V Novi Sloveniji, pa na drugi strani predlagamo, da bi se za teh 60 evrov lahko država skozi davke odpovedala temu denarju, denar bi šel pa naprej v državno blagajno skozi povečano potrošnjo. Oboji smo za dvig minimalne plače v višini 60 evrov, ampak vi na račun gospodarstva, mi pa na račun države. Na račun države smo v prednosti zaradi tega, ker se ta denar akumulira skozi večjo potrošnjo. In me žalosti, da še vedno ne naredimo tega preskoka v načinu dojemanja, v načinu razmišljanja, ko dodatno obremenjujemo gospodarstvo. In po podatkih OECD je Slovenija že danes, na primer, ena od držav članic, kjer minimalna plača predstavlja tako rekoč visok delež povprečne plače. In že za vas, kot kaže, je zdaj problem to, ko bi neto plačo delavca povečali tako, da bi se država 80 evrov davkov odpovedala, se vam to zdi problem, kar ste pokazali včeraj. Jaz vas v okviru tega res ne razumem, kje je tukaj problem. Ne zdi se vam pa problem, če na drugi strani dodatno obremenite delodajalce, podjetja in tudi povečate stroške dela. In če povečamo na eni strani stroške dela, se – kaj? Zmanjšuje konkurenčnost. Kajti že tako, to govori tudi Vlada, vi sami govorite, da imamo v Sloveniji stroške dela prevelike in da smo v tem pogledu preobremenjeni. Torej obremenitve države z 80 evri je za Novo Slovenijo nesprejemljivo, ampak glej ga glej, naslednji dan pa delodajalca vladajoča koalicija obremeni s kar 110 evri. Za Novo Slovenijo je torej nedopustno, da si država po vašem predlogu pri delavcu, ki dobi minimalno plačo, vzame kar 400 evrov davkov in prispevkov. Zato, draga koalicija skupaj z Levico, preden povišate minimalno plačo, preden povišate minimalno plačo, je vaša naloga zlasti to, da prenehate obdavčevati revščino, kajti s tem, kar zdaj počnete, dodatno obremenjujete revščino, najšibkejše.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod poslanec.
Sedaj dajem besedo predstavniku Vlade Tilnu Božiču, potem pa dobi besedo gospod Baković.
Izvolite.
TILEN BOŽIČ: Hvala za besedo.
Bi se vseeno rad odzval na to zadnjo izjavo, da naj država preneha obdavčevati revščino. Tisti, ki prejema minimalno plačo, če pogledamo dohodninsko obremenitev, ne plača skoraj nič. / oglašanje iz dvorane/ Plača pa prispevke, to drži. Prispevki so pa vezani na pravice, ki jih iz tega ima. Danes je bilo tudi že poudarjeno na tisti strani, da se določena spirala, ki se takemu človeku zgodi, ki je na minimalni plači, vleče skozi vse življenje delovne dobe in se kasneje zavleče še v trajanje upokojenskega statusa, kar je zelo nerodna reč. Res je, če pogledamo pri prispevkih, nekaj mora dati za zdravstveno zavarovanje, velik del da za pokojninsko, ampak na koncu, ko mi pogledamo, kako funkcionira naša pokojninska blagajna, ugotovimo, ko se naredi preračun za 40 let delovne dobe, če je bil ves čas na minimalni plači, mu mora država primakniti zraven, da pripleza preko tistega minimuma 500 in nekaj evrov, kar je nerodna reč za nekoga, ki je delal 40 let. To se pravi, ima polno dobo doseženo in je delal tudi 40 ur na teden, kar pomeni za polni delovni čas. To je treba vzeti v obzir. Istočasno bi pa še nekaj dal v obzir. To so socialni transferji. Če vzamemo mi situacijo, da imamo 4-člansko družino, pri čemer imamo 2 otroka, 1 hodi v vrtec, 1 hodi v šolo, oba starša na minimalni plači, ugotovimo kaj hitro, da je samo teh osnovnih transferjev, se pravi to, da imajo vrtec, otroški dodatek pa kakšno pomoč zraven, skoraj 600 evrov na mesec. In to primakne država. Tako da je treba vseeno pri teh besedah biti nekoliko pazljiv, da se loči, kaj so to socialni prispevki, kaj so to davki, kaj so pravice, ki jih tak ima, in kaj so vsi tisti transferji, ki potem s prerazporeditvami pridejo do takšnih zaposlenih, ki se zelo pogosto najdejo med tako imenovanimi revnimi zaposlenimi. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Vrtovec.
Izvolite, izvolite.
JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Državnemu sekretarju ne v poduk, ampak da ga spomnim na eno stvar, in sicer da se po različnih razlagah prispevki kot obvezna stvar, ki mora biti plačana, tudi štejejo v davščine, enako, kot je to na podlagi sodišča bila odločitev, da je, recimo, RTV prispevek v bistvu davek, ker ga mora državljan plačevati, zaradi tega, ker je tako urejena zakonodaja. / oglašanje iz dvorane/ Še imamo, gospod Trček. Tako da dajmo uporabljati pravilno terminologijo pri razlagah in ne zavajajmo.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Še enkrat dajem besedo predstavniku Vlade.
Izvolite.
TILEN BOŽIČ: Bi zgolj potegnil eno vzporednico, ki ni morda na prvi pogled očitna, in to je to, da tiste obveznosti, ki jih tak delavec mora plačati oziroma jih zanj v odročni meri poravna delodajalec, se skoraj v celoti pokrijejo potem tudi s tistimi transferji, ki pridejo iz državnih blagajn, kar pomeni, da govorimo, če rečemo pogovorno gledano, o bruto za neto v takšnem primeru.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Sedaj pa ima besedo gospod Bakovič, pripravi pa naj se Primož Siter.
Izvolite.
PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovani predstavniki Vlade, kolegice, kolegi!
Skozi vsa leta zadnje gospodarske krize so bili marsikje v Evropi in seveda tudi v Sloveniji slabi časi tako za delavce kot za podjetnike. Zaradi krize so podjetja težko poslovala in logična posledica je bila, da so se zmanjšali stroški poslovanja in hkrati seveda tudi stroški dela. Plače so se zniževale na minimum ali celo pod minimum. Tista podjetja, ki so preživela, so se počasi začela krepiti, a mnogi so na delavca pozabili. Ustrezalo jim je, da stroški dela ostanejo na tem nivoju, kot so, s tem varčujejo in so varčevali, bodisi zaradi pričakovanja nove krize, bodisi zaradi vlaganja v razvoj, bodisi zaradi želje po večanju lastnega dobička. In spoštovane gospe in gospodje, ko se enkrat navadiš na dobre čase in jemlješ delovno silo kot nekaj samo po sebi umevnega, se stežka odločiš, da boš povečeval plače. Takrat zelo pogosto dobiš občutek, da čas, da se minimalna plača dvigne, še ni prišel. Namreč, mnogi med podjetniki, ne pa vsi, to moram posebej poudariti, med njimi se je razvila miselnost, ki je temeljila na dveh dejstvih, to pa sta, da je delovne sile dovolj in drugo, da je ta delovna sila poceni. Pogosto je bilo med delavci slišati, da so jim vodje podjetij ob njihovih zahtevah ali pa prošnjah za povečanje plače suvereno odgovarjali, da plače ne bodo dvigovali, zviševali in če mu kaj ni prav, naj gre, ker v vrsti za njegovo delovno mesto stojijo najmanj trije. In kaj se je zgodilo v okrevanju gospodarstva? Nekatera podjetja so hitro prepoznala, da je čas, da se popravijo tudi plače. V teh primerih ob širitvi podjetij in ob večanju kolektiva ni bil problem in ni bilo treba iskati delovne sile, sami so prešili od slabše plačanih delovnih mest na boljše, trg delovne sile pa se je sprostil in zaživel. Tista podjetja s slabšimi plačami so vse težje dobivale ustrezen kader. In kaj se je zgodilo? Takšni delodajalci so se začeli ozirati po sosedih, po sosednjih državah, morda tistih državah, ki so malo manj razvite, in tam iskati cenejšo delovno silo. Raje to, kot pa dvigniti minimalno plačo. In tako se je po mojem prepričanju začel tudi prvi val ekonomskih migracij, saj to je normalno, nekako v človeških genih zapisano, da vsako živo bitje, seveda tudi človek, podzavestno tišči iz manj ugodnih razmer v bolj ugodne. In tukaj se samo po sebi postavi tudi vprašanje – je morda to vzrok migrantske krize? Morda delodajalci po Evropi želijo ustvariti velik dobiček s čim manjšimi stroški dela? Na to naj si odgovori vsak sam.
Zakon, ki je pred nami, končno prinaša dobro za vse, še zlasti za tiste, ki so bili do sedaj na slabšem položaju. Ravno včeraj smo na seji Državnega zbora obravnavali peto poročilo položaja romske skupnosti v Sloveniji, kjer smo vzpostavljali nizko zaposlenost Romov tudi iz razlogov majhnega razkoraka med socialnimi transferji in minimalno plačo, ki jo prejemajo nekvalificirani delavci. Če se bo minimalna plača dvignila, se bo povečala tudi razlika med socialnimi transferji in minimalno plačo, kar bo brezposelne ljudi stimuliralo k aktivnemu iskanju zaposlitve. To bo pomenilo občuten finančni preskok med socialnimi transferji in plačo nekvalificiranega delavca oziroma drugega ustreznega delovnega mesta. Neto minimalna plača je bila večino časa nižja od praga tveganja revščine. Tudi trenutna minimalna plača je le za malenkost višja od praga tveganja revščine v letu 2017, najverjetneje pa bo nižja tudi po izračunu praga za leto 2018. Za dostojno življenje mora biti minimalni dohodek občutno višji od zneska minimalnih življenjskih stroškov, ker s tem zagotavljamo, da bo delavec s svojo plačo živel kolikor toliko normalno, človeka vredno življenje. Tudi sam sem prepričan, da bo minimalna plača opravljal svojo socialno in razvojno funkcijo le, če bo znatno višja od praga revščine.
Opozicija sicer navaja, da smo včeraj zamudili izjemno priložnost, da bi vsem dvignili plače, seveda, z zvišanjem splošne dohodninske olajšave iz 3 tisoč 302 evra na 7 tisoč evrov. Morda res, a zaradi tega bi bil znatno oslabljen državni proračun. Veste, ta ni namenjen poslancem in privilegiranim. Če verjamete ali ne, s proračunom se prav tako dviguje kvaliteta življenja vsem, tako z raznimi spodbudami kot obveznostmi, ki jih ima država do lokalnih skupnosti. In tukaj je problem, spoštovani kolega, ki je pred menoj razpravljal, ko ste ravno spraševali, kje je problem. Lahko dodam primer. Če se sredstva v proračunu države zmanjšajo, se bo to poznalo tako na šolstvu, tako nenazadnje, če želite, pri subvencijah, ki se sedaj dajejo gospodarstvu, nenazadnje vemo, da je ekonomska cena vrtca 450 evrov, ki je danes nihče v državi ne plačuje ali zelo redki. In tudi tukaj se lahko subvencije zmanjšajo. In to, spoštovani kolegi, je problem.
Seveda opozicija in tudi razni podjetniki govorijo, da še ni čas, da se dvigne minimalna plača. Kdaj pa je čas? Po njihovem mnenju nikoli. Ni bil čas, ko smo bili v kriz. Ni bil čas, ko se je začela gospodarska rast. Ni čas, ko se je gospodarstvo ustalilo. In ne bo čas, ko prišla nova kriza. Kdaj torej? Moj odgovor je: že včeraj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo Primož Siter, pripravi pa naj se Aljaž Kovačič.
Izvolite.
PRIMOŽ SITER (PS Levica): Najlepša hvala, predsedujoča. Kolegice in kolegi, lep dober dan še z moje strani!
Pred nami je bržkone eden najbolj pomembnih korakov v smeri proti socialni državi. O tem na eni strani pričata dve statistiki. Ena statistika, ki smo jo danes slišali že nekajkrat in o kateri poslušamo v zadnjih tednih, mesecih še toliko bolj intenzivno – statistika revščine, življenja pod pragom revščine, število nezaposlenih in tiste najbolj zaskrbljujoče statistike o revščini med zaposlenimi in tako naprej. O tej statistiki sedaj ne bom. Pomembna statistika, ki priča o pomembnosti stvari, ki jih imamo danes na mizi, pa je statistika celotne civilne družbe in vseh akterjev, ki so prišli nasproti temu predlogu. Na eni strani sindikati, na drugi strani humanitarne organizacije, ki se z revščino srečujejo na dnevni bazi in tako naprej. S tem ukrepom v bistvu zelo kakovostno, konkretno in oprijemljivo brišemo revščino s slovenskega zemljevida. In to je tisti glavni podnapis celotne iniciative po dvigu minimalne plače. In zdaj zelo pomembna stvar znotraj celotnega predloga je obravnava dodatkov, se pravi, teh treh podtočk dodatkov pri minimalni plači. Nekaj zgodovine na tem področju je bilo že narejeno, 2015 so se v minimalno plačo všteli vsi dodatki, del plače za delovno uspešnost, plačilo za poslovno uspešnost, razen dodatka za nadurno delo. Potem je Državni zbor na predlog sindikalnih central izločil dodatek za nočno delo, dodatek za delo v nedeljo, dodatek za delo na praznike in dela proste dni in vse okej in prav. Ampak dejstvo pa je, da za izključitev preostalih dodatkov veljajo isti argumenti. Lahko odgovorimo z istim odgovorom. Gre za dodatke za posebne pogoje dela, za delovno dobo in plačilo za delovno in poslovno uspešnost. Na vseh treh ravneh so delodajalci do zdaj uporabljali take zelo kreativne rešitve, kjer so dejansko raven minimalne plače, do tja polnili razliko od plače, ki jo je delavec sprejel, do zneska minimalne plače, tako delo v težkih pogojih, potem dodatek za delovno dobo in plačilo delovne uspešnosti. Te anomalije so nepravične, mi srčno navijamo, da se bo to področje rešilo. Z izločitvijo vseh dodatkov iz minimalne plače bomo dosegli, da bodo dodatki dejansko služili svojemu namenu in bodo dodatki in ne nek korektiv, neka kreativna rešitev za doseganje minimalne plače. S tem bomo izboljšali dohodke najslabše plačanih delavcev, s tem bomo povečali javne prihodke, s tem bomo spodbudili rast in produktivnost tako v zasebnem kot v javnem sektorju.
Še enkrat, preden zaključim, poudarim – minimalna plača ni socialni transfer. Minimalna plača ni miloščina, ki jo delavec prejme. Minimalna plača oziroma katerakoli plača je in mora biti in ostati dostojno ovrednotenje opravljenega dela. Najlepša hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo Aljaž Kovačič, pripravi pa naj se Franc Trček.
ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, gospa podpredsednica.
V Listi Marjana Šarca smo že od vsega začetka zagovarjali paketno sprejetje zadev. Tako da socialni transferji so urejeni, povprečnine so urejene, danes nas čaka minimalna plača. Vem, da opozicijo morda nekoliko boli, da nam je v tem kratkem času uspelo kar nekaj stvari urediti, smo pa ob tem ves čas govorili, da brez spodbudnega gospodarskega okolja ni vitalne socialne politike, in tudi zagovarjali smo socialni dialog. Vendar pa socialnega dialoga ne jemljemo v takem smislu, da dobimo tri dni pred sejo na desetine pisem ogorčenih gospodarstvenikov, ob tem pa se med temi gospodarstveniki znajdejo tudi taki, kot jih je kolega Jani prej omenil, ki dejansko pri njih protestirajo, tako da bi predlagal tem ljudem, da vsaj te njihove sezname, mogoče te sporne gospodarstvenike izbrišejo s teh seznamov, če že pošiljajo v Državni zbor pisma. Se pravi, pisma smo dobili tudi od podpornikov minimalne plače, kar pa spet ustvarja neko vojno med temi, ki zagovarjajo minimalno plačo, in tistimi, ki je ne. Se pravi, po eni strani vsi zagovarjamo, da se minimalna plača mora dvigniti, po drugi strani pa ustvarjamo to umetno ustvarjeno vojno, kar pa seveda v Sloveniji ni nič novega.
Ne morem tudi pristati na trditve, ki sem jih danes že slišal na odboru, kdo ustvarja denar, da lahko tukaj sedimo, ali pa, ti nimaš niti enega dneva delovne dobe, kot je eden izmed opozicije omenil kolegu iz levice. Ljudje smo študirali različne poklice in govoriti, da nekdo, ki je učitelj, dela v zdravstvu ali pa nekje v javnem sektorju, nima niti ene delovne dobe oziroma ni prinesel nič tega k državi, s tem se nikakor ne strinjam. Ker se sprašujem, kje so se potem vsi ti ljudje izobraževali, kam hodijo k zdravniku, ko zbolijo … / oglašanje iz dvorane/ Lahko, prosim, govorim? Hvala. Se pravi, če pa tako kot vi, da bi kar davke zniževali, pa predlagam, da naredimo državo, kot je Monako, in si potem vsak stroške plačuje sam. Se pravi, ko zboliš, greš k zdravniku, si plačaš sam, ko greš v šolo – jaz kot učitelj bom še vesel, bom več lahko zaslužil, če mi bo vsak učenec oziroma njegov starš plačeval za vsako uro.
Kar pa se tiče minimalne plače. Veliko je bilo govora, zakaj se mladi izseljujejo iz Slovenije. Tukaj si bom dovolil povedati naslednje, ker sem tudi še dokaj mlad. Minimalna plača ne sme biti izhodiščna plača za opravljeno delo. In velikokrat je v Sloveniji prav to. Se pravi, ko mladi pridemo do delodajalca, nam delodajalec najprej ponudi minimalno plačo za začetek našega dela. Se pravi, s tem se nikakor ne strinjam, kajti po mojem mnenju je minimalna plača neka varovalka, ki jo država naredi, da lahko tisti najbolj socialno ogroženi ljudje pri nas preživijo. Ne zagovarjam pa, da so zaposleni ljudje reveži. Zakaj se tudi mladi izseljujejo? Zadnjič je kolega iz Nove Slovenije govoril, da je nekako vesel, da se je z Zujfom naredilo, da lahko visokošolski učitelji delajo tudi pri 75 letih. To, da 75-letni profesor na faksu dela, je tudi eden izmed razlogov, zakaj mladi raziskovalec gre v tujino in potem sovjo kariero dela v tujini. Prav tako je problem, zakaj mladi odhajajo, nek odnos, velikokrat, ne povsod, ampak velikokrat tudi delodajalcev do napredovanja.
Danes je bilo velikokrat omenjeno glede minimalnih življenjskih stroškov, ki znašajo 613 evra, s tem predlogom zakona, pa se bo minimalna plača povzpela za 50 evrov nad temi stroški.
Danes je Levici velikokrat bilo očitano, da je sforsirala ta predlog pri koaliciji. Sam lahko povem, da sem z velikim veseljem dal podpis za predlog tega zakona in bom danes tud glasoval še z večjim veseljem za.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo dr. Franc Trček, pripravi pa naj se Jožef Lenart.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala lepa za besedo.
Časa imam relativno malo. Tako hitro in na kratko. Onkraj moraliziranja, mi smo ustavna parlamentarna demokracija, revščina ja protiustavna. Ni potrebe, da se pišete Teršak, Logar, Stubbs, Trček, Brglez, MTV, da imate doktorat, da vam je to jasno, in tega se moramo kot poslanci zavedati. Drugič. Vsi pravite, da to ni ideološko vprašanje. Napaka, da večja ne bi mogla biti. To, kar se mi danes pogovarjamo, je ključno ideološko vprašanje kapitalizma – odnos med delom in kapitalom. To še najbolj lenobni študent ali študentka FDV ve. Skratka, preklopimo malo na možgane. Če to povem v ljudskem jeziku – mi se danes pogovarjamo o tem, ali bo naš razvojni model temeljil, največkrat uporabljana beseda je strošek, skratka na tem, da je človek strošek, da je človek vam pogosto predrag strošek, da se ga reže kot klobaso, ali da je človek spoštovan. Kakorkoli že obračamo, moramo resno jemati tudi maile, ki jih zdaj dobivamo: zaradi tega, kar se greste, bom dejavnost zaprl ali zaprla.
Tu se dotaknemo mi nečesa, kar smo porinili na trg, kar ne more funkcionirati kot trg. Tudi tega vprašanja se bomo morali lotiti. Mi se danes v osnovi pogovarjamo o zdravju in zdravstvu, o nasilju in nenasilju v družini, o kriminalu in kriminaliteti v družbi, tudi ob drugem. Kar ne more generirati tisoč 300, tisoč 400 evrov bruto na zaposlenega, je v bistvu bolj proizvodnja revščine kot gospodarstvo. To je dejstvo. In to je to, česar stara politika ni premislila. Ko se pogovarjamo o gospodarstvu, ki je seveda ključno in pomembno, pozabljamo, da ga tvori nek trikotnik. Jaz sem si tu napisal: delo, znanje in upravljanje/soupravljanje. To je srčika gospodarstva. Da to funkcionira, morate biti zdravi, morate biti kulturni, kar zelo pogosto tukaj nismo, in moramo biti še bolj izobraženi, kot tukaj smo. Za vse to potrebujemo državo. Ko poslušam danes desnico, še zlasti NSi, pa mislim, bi ste bolj radikalni anarhisti od tistih mojih anarhistov v Mariboru. Vi bi radi, da država odmre. V tej državi smo vsi državljanke in državljani in ni ene osebe te države, ki ne bi participirala tudi na tem, da imamo državo in da pobiramo davke. Nehajmo se izigravati idiote.
In čisto za konec, ker nima dosti časa. V torek sem bil v UKM - Univerzitetni knjižnici Maribor. Centralna knjižnica Univerze v Mariboru, v Ljubljani je to malo drugače, ker to NUK upravlja, in so rekli, po zazujfanju mi lahko na leto ob obveznem izvodu kupimo tisoč 200 knjig. Jaz sem skoraj padel v nezavest. Jaz si vsako leto kupim, izbrskam v antikvariatu, kako mi podarijo, naredim recenzijo, tam enih 200 knjig. Večino jih tudi preberem v tem letu. Oni samo 6-krat več kot jaz. To je vprašanje, o katerem se moramo pogovarjati. In minimalna plača je tisti spodnji plafon. Jaz bi zelo rad rekel, za 30 % bi bilo treba povečati, ampak nekdo je izdatno zaje… 27 let, pa so vse štiri preiskovalke v prejšnjem mandatu povedale in pokazale, kako in zakaj, tukaj pa seveda treba drugače gledati na stroškovnost tega, kar imenujemo država v ožjem in širšem smislu. Hvala za besedo.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo Jožef Lenart, pripravi pa naj se dr. Darij Krajčič.
Izvolite.
JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo predsedujoča. Spoštovani kolegice, poslanke in kolegi poslanci!
Dvig minimalne plače – seveda sem za oziroma večina nas je za. To, da bo vsak, ki dela, torej delavec, lahko dostojno živel. V Slovenski demokratski stranki imamo dober program, kako izboljšati kvaliteto življenja človeka delavca in malega kmetovalca. Prav ta dva sta velikokrat tudi povezana, če že ne kar v eni osebi. Včeraj smo poskušali ohranjati primerne davke po katastrskem dohodku, pa ste bili v večini proti. Torej proti temu, da dejansko naredimo nekaj dobrega tudi za tiste, ki delajo pa mogoče posedujejo tudi malo zemljišča, manjše kmetijice, da bi se nekaj izplačalo. Če gremo dejansko proti temu, da je minimalna plača nenormalno nizka, da bi po moje, ampak moje osebno mnenje, morala biti 800 takoj, ko smo naredili, da je socialna pomoč 400 skoraj, in da se tega vsi torej zavedamo, s tem, da je to, kar se danes daje na mizo, dokaj dobra zadeva, naš predlog pa je malo drugačen. Zakaj pa ne bi tega bremena teh sredstev, ki so potrebna za dvig minimalne plače, malo porazdelili, nekaj naj prispeva delodajalec, nekaj pa država? Glede na to, da imamo tudi močno koalicijo s 60 glasovi, verjetno danes predlog gre skozi. Vidim pa tudi neko neuglašenost, recimo, tukaj imam v roki izjavo ministra Počivalška iz včerajšnjega vrha, takole pravi dobesedno: »Rast minimalne in povprečne plače v zadnjih letih ni sledila rasti bruto domačega proizvoda. Ljudje si zaslužijo pošteno plačilo za svoje delo, je pa treba pri tem pretehtati, kaj je mogoče in kaj je dolgoročno vzdržno za vse.« Se pravi, minister se že počasi malo sprehaja proti dialogu, ugotavlja, da je dialog potreben. In pravi: »Minimalno plačo moramo dvigovati postopno in v več fazah, to pomeni, da ne moremo izvzeti vseh dodatkov naenkrat in jo obenem še zvišati.« Tudi pravi: »Uspešno gospodarstvo je temelj socialne države.« Tega se tudi mi zelo dobro zavedamo. Sledi nekaj stavkov o tem, kako smo mi usklajeni, potem pa: »… kot opozarjajo pri Gospodarski zbornici Slovenije, Obrtni zbornici Slovenije in v Združenju delodajalcev, bi omenjeni dvig, če bi obremenil le delodajalce, vplival na zmanjšanje konkurenčnosti podjetij, ki so že tako nekonkurenčna zaradi visokih stroškov dela.« Ti pa niso visoki zaradi visoke neto plače, temveč zaradi neprimerno visokih stroškov za davke in prispevke na plače. Slabša konkurenčnost podjetij pomeni manj poslov za podjetja, manj poslov pa pomeni manj zaposlenih. To je po moje, če razumem, tržno gospodarstvo. Kaj pa potem? To nadalje pomeni manj zaposlenih, pomeni manj plačil prispevkov in davkov v državno blagajno ter več izplačil socialnih transferjev in socialnih pomoči. Ta vlada in ta sestava parlamenta bo torej spet delala na ad hoc, nekaj na pamet in na hitro kot večina doslej, brez pravih in dolgoročnih rešitev, brez pravih socialnih dialogov, kajti ta enostranski pritisk na delodajalce so v letih vzeli zelo odklonilno, pa to po moje ni bilo potrebno. Predstavniki gospodarstva, ki so nam vsem pisali, v roki pa imam tukaj dopis, ki ste ga verjetno poslanci vsi dobili, s preko 150 podpisanimi podjetji, malimi in velikimi, ker smo danes že nekaj rekli tudi o malih in velikih ljudeh. 121 podjetij se dejansko podpisuje in smatra, da je nedopustno, da se takšna zadeva dejansko dogaja brez njih. To se pravi, gre za eno odprto pismo, da na dolgo ne berem, odprto pismo predsedniku Vlade, poslancem Državnega zbora, ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ministru za finance, kot navajajo, ni bilo posluha oziroma nobenega dialoga s socialnimi partnerji o tem pomembnem vprašanju za njihov nadaljnji obstoj med gospodarstvom in socialnimi partnerji ter predlagatelji tega dviga minimalne plače. Medtem imam občutek, da jih še sindikati boljše razumejo kot nekateri v tej dvorani. Med sejo delovnega telesa, ko smo v Poslanski skupini SDS predlagali v razmislek in preučitev še možnost za prehod na obračun plače na osnovi minimalne urne postavke, je celo bivši predstavnik sindikata in vodja delavske svetovalnice dejal, da se zaveda, da so previsoki stroški dela velik problem firm ter ovira za konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Namreč, ob dvigu minimalne plače bi lahko po drugi strani zmanjšali še prispevke in davke in s tem delodajalcem zmanjšali stroške dela. Ne govorim zdaj, da je to predlog celotne naše poslanske skupine, ampak razmišljam v tej smeri. Če bi zmanjšali neke prispevke, bi lahko zdaj imeli na mizi argument, da rečemo delodajalcem, tako, zdaj vam bomo pa še dvignili minimalno plač, vsak nekaj. In to je potem tisto, da gremo en drugemu nasproti, se pravi, za sorazmerni delež sredstev za ta dvig polovica od države, polovica pa od delodajalcev. Mislim, da bi se vsi strinjali, delavci pa bi dejansko bili tudi bolj zadovoljni. Ampak, če bi zdaj nekdo predlagal, to dal na mizo, bi pa rekli, ne, država bo bankrotirala. In če med nami ni vsaj osnovnega razumevanja, kako deluje tržno gospodarstvo, se seveda ne da nič spremeniti na bolje. In res ga ni, tega razumevanja ni. In včasih imam občutek, da nekateri tukaj izmed nas še vedno berejo učbenike iz socialistične ekonomije. Včeraj v razpravi na primer izjava: Kapital je vedno bogatejši, delavci pa plače pa delo je pa vedno bolj razvrednoteno. Kapital je kapital, delavci dejansko delajo za delodajalce, ki so močnejša stranka … / izklop mikrofona/
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod poslanec. Čas vam je potekel.
Najprej dajem besedo dr. Trčku. Postopkovno.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Ena največkrat uporabljena beseda s strani desnice danes je bila »neusklajenost«. Mi imamo tudi očitno problem s srčiko razumevanja, kaj parlamentarna demokracija je. Parlamentarna demokracija je javna raba uma in različnih pogledov, tako v tej stavbi kot v vladi. To ni usklajenost, to je srčika parlamentarne demokracije. In če imate vi težave s tem, se morate to naučiti. In moj postopkovni predlog je, da opozorite kolege, da nas ne žalijo več v naši srčiki, bistvu našega dela. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala za vaš postopkovni predlog.
Ker so ga kolegi slišali, ne bom ponavljala vašega predloga. Nadaljujemo z razpravo. Naslednji ima besedo dr. Darij Krajčič, pripravi pa naj se Franc Jurša.
Izvolite.
DR. DARIJ KRAJČIČ (PS LMŠ): Hvala lepa, spoštovana predsedujoča, za besedo. Kolegice in kolegi!
Pravkar sem se vrnil iz evropske prestolnice izdelave malih gospodinjskih aparatov. Morda veste, kje to je? Ni niti v Avstriji niti v Nemčiji, čeprav velikokrat pravijo, zlasti od enega poslanca iz opozicije slišimo, kako je tam vse krasno in kako tja hodi in kako se tam vse krasno vidi in kako tam vse krasno je. To je preprosto v Nazarjah. In to v tej državi Sloveniji. Evropska prestolnica izdelave malih gospodinjskih aparatov. Danes smo tam odpirali eno novo proizvodno pridobitev. Pogovarjal sem se seveda z direktorjem in smo se pogovarjali tudi o današnji seji in o današnjem predmetu, ali je problem minimalna plača Ni. Mi moramo dvigovati plače. Mi ne moremo delati z minimalnimi plačami, ne moremo v tej državi imeti proizvodnje, ki ne zagotavlja človeka vredno plačo. Takšna proizvodnja preprosto k nam ne sodi. In v tem svojem razvoju niso zaposlovali samo proizvodnih delavcev, ampak tudi inženirje. In ker smo tretja najbolj industrializirana dežela med državami članicami, to je zelo zanimivo, bazira v bistvu ta naša industrija na nič več kot 20 tisoč inženirjih in cirka tisoč menedžerjih. Znotraj tega minimalna plača vsaj za propulzivne firme, za dobre, razvojne firme, zlasti za tiste, za katere tudi velikokrat s strani opozicije slišimo, da je v podjetništvu najelitnejši del slovenske populacije, zagotovo mora biti izziv, da se plače povečuje in da peljejo podjetja na način, da zagotavljajo višje plače. Zvišanje minimalnih plač pomeni seveda tudi pritisk navzgor po vertikali na plače.
Pričakujem pa v nadaljevanju, da bo tudi država šla naproti temu in v okviru prestrukturiranja davkov znižala tudi obremenitev dela. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala tudi vam.
Naslednji ima besedo gospod Franc Jurša, pripravi naj se Igor Peček.
Izvolite.
FRANC JURŠA (PS DeSUS): Podpredsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem kolegicam in kolegom!
Na samem začetku naj povem, da bom podprl zakon, da je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Pred nekaj časa, kakšno leto nazaj, sem bil v eni izmed trgovin nekdanjega velikega slovenskega trgovca, kjer mi je prodajalka, tam zaposlena že 30 let, rekla približno takole: »Že vrsto let imam zajamčeni osebni dohodek, niti tega ne dosegam v podjetju, na drugi strani pa je pred kratkim odšel menedžer našega podjetja in je dobil odpravnino nekaj manj kot 300 tisoč evrov.« S tem mi je hotela povedati, kakšne razlike so in odnosi do posameznikov, do tistih, ki delajo v trgovini, in do tistih, ki menedžirajo. Razumem, da tukaj razlike morajo biti, ampak vseeno bi razumel, če bi minimalna plača bila vsaj za delavko, ne pa, da je za tako odpravnino bil denar, za delavko pa ni denarja.
Jaz vam moram povedati, da sem bil na eni in drugi strani, bil sem v realnem sektorju, kakor tudi v javnem sektorju. V realnem sektorju sem bil tako delavec kakor tudi odgovoren. In povem vam, tudi odgovornost ni enostavna in zahteva ogromno napora posameznika, posebej pa še v tistih panogah, kjer je mala dodana vrednost.
Zdaj pa nekaj o trenutni minimalni plači. Poglejte, govorimo o zelo nizkem znesku, o razliki. Do zdaj je minimalna plača 638 evrov, če dodamo 29,11 evrov, pomeni da bi se toliko dvignila minimalna plača 1. 1. naslednje leto. Mislim, da tisti, ki nas poslušajo, koliko besed je bilo izrečenih na tej osnovi, imajo svoje mišljenje, ampak dobro je, da se o tem sploh pogovarjamo. Kajti če se o tem ne bomo pogovarjali, ne bomo zaščitili, dejansko je nekdo rekel, ni malega pa velikega človeka, brez skrbi, so mali ljudje in so veliki ljudje in mali ljudje dostikrat živijo na socialnem robu in zaradi teh se politika mora predvsem angažirati in jim pomagati. Veste kaj, jaz imam občutek, pa zdaj bom poskusil povedati, vsaj upam, da me boste razumeli, da bo minimalna plača prehitela samo sebe. Poglejte, ta dvig enostavno in preprosto ne bo zdržal, kajti naši delodajalci, naša podjetja enostavno in preprosto nimajo, ogromno panog nima več ljudi, ki bi jih zaposlili. In če jim ne bodo plačali, bodo ljudje enostavno in preprosto odšli. Slovenija je tako mala ali pa ozka, da meji na zahod in na zahodu so pač bistveno boljše plače. Tukaj konkretno mislim predvsem severovzhodno Slovenijo in seveda bližino Avstrije. In delodajalci na našem območju imajo sedaj že pri določenih panogah resne, zelo resne probleme.
Ne bom govoril o varovalni formuli in tudi ne bom govoril o izločitvi vseh prostovoljnih dodatkov. Bom pa rekel eno zadevo, da je to predmet za socialni dialog in da se na tej ravni mora voditi socialni dialog. In jaz mislim, da se tudi bo vodil in da bomo v januarju, ko bomo sprejemali zakon, dejansko tudi upoštevali tiste predloge, ki bodo prišli s strani enih in tudi drugih.
Želel bi vas še spomniti na nekatere izjave. In te izjave so bile danes s strani delodajalcev, da so določeni dvigi minimalne plače šokantni. Dragi moji, ta znesek, ki sem ga že malo prej omenjal, ni šokanten. Šokantna pa je izjava na to temo, ki jo je nekdo dal, dajejo posamezniki. Hvala bogu, v Sloveniji jih ni veliko.
Za primerjavo bi želel postreči še z nekoliko podatki, ampak teh podatkov je danes v dvorani bilo izrečenih že kar nekaj. Nekateri se malo razlikujejo, ampak v bistvu pa so v nekem določenem obsegu, tako da posebej noben ne odstopa. Prag revščine 2017 je bil 636 evrov. Minimalna plača je 638 evrov. Dragi moji, 638, 2 evra nad pragom revščine. Povprečna plača je tisoč 46 evrov, povprečna starostna pokojnina je 620 evrov, denarna socialna pomoč je 392 evrov. Moramo reči, da ni ravno preveč stimulativna, da bi si nekateri posamezniki iskali tudi zaposlitev in si služili kruh. Minimalna pokojnina v letu 2017 pa je bila 500 evrov. To se pravi, ti ljudje, ki imajo danes minimalno plačo, bodo šli jutri v pokoj. Si predstavljajte, kakšno bodo imeli pokojnino? Noben ne bo imel večje pokojnine, kot je minimalna pokojnina za starostno upokojitev. Se pravi, v tistem trenutku, ko se človek s tako nizko plačo, minimalno plačo odloči, da bo šel v pokoj, izpolnjuje vse pogoje, bo vstopil v prag revščine. In te zadeve dejansko niso v redu. Te zadeve moramo popraviti, kajti če tega ne bomo popravili, potem bomo postali enostavno in preprosto sila sila revna družba. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Naslednji ima besedo gospod Igor Peček, pripravi naj se dr. Matej Tašner Vatovec.
Izvolite.
IGOR PEČEK (PS LMŠ): Hvala lepa, predsedujoča, za besedo. Spoštovani kolegice, kolegi!
Kar nekaj časa sem delal v gospodarskem podjetju, kjer so bili zaposleni na minimalnih plačah in so predstavljali relativno velik delež vseh zaposlenih v podjetju. Glede na to, da je šlo za storitveno panogo, je to za naše tržno okolje kar, bom rekel, normalno dejstvo. Podjetje je bilo poslovno uspešno, ampak ne samo na račun teh zaposlenih, ki so na minimalnih plačah, čeprav moramo upoštevati, da so ti zaposleni prinesli ogromen delež k uspešnosti. In zaradi tega so tudi bili cenjeni. Vodstvo podjetja jim je to izkazovalo na tak ali drugačen način, kolikor je pač bilo to možno v skladu s poslovnimi merili. Mimogrede naj povem, da dobiček v takem podjetju, ki je poslovno uspešno, se meri s prsti ene roke, pa še na tej roki je preveč prstov. Tudi sam sem jih zaradi tega cenil in spoštoval. Tudi zaradi tega, ker sem se včasih čudil oziroma sem jih občudoval zaradi tega, kako lahko preživijo s tako majhnim zneskom. Ampak kljub temu, da smo živeli v upanju in da še zdaj živijo v upanju, da gojijo dobro poslovno politiko, nismo naredili znatnega preskoka v sistemu nagrajevanja. Mogoče tudi zaradi bojazni za uravnilovko, ampak kar je prej kolega dr. Krajčič povedal in s čimer se absolutno strinjam, višina minimalne plače je lahko tudi stimulans za rast ostalih plač in za izdelavo uspešnega sistema nagrajevanja. In strah pred uravnilovko, s katero nam grozijo tudi gospodarstveniki, je v tem primeru, sam osebno mislim, odveč.
Glede na to, kar je bilo danes že povedano in z večino moram reči, da se strinjam, bi vseeno naglas povedal, ja, višina minimalne plače je prenizka. Prenizka in že dolgo časa nazaj bi morala biti višja. Ampak tudi tukaj nismo uspeli. Za nazaj se verjetno ne gre ozirati, mislim, da moramo gledati naprej. Za delavca, ki dela 40 ur na teden, je plačilo absolutno prenizko. Menim tudi, da je razlika med socialnimi transferji in med minimalno plačo premajhna, da se ne bi soočali s pasivno delavnostjo oziroma delovno pasivnostjo, kakorkoli že rečemo, in to, kar je gospod Jurša povedal prej, ja, situacija v posameznih panogah je kritična zato, ker delavcev na trgu primanjkuje. Upajmo, da bo ta poteza začela tudi to stvar premikati na bolje. Ampak tako kot palica, ima tudi korenček dva konca. Razumeti je treba tudi tisto drugo stran. Dejstvo, ki spremlja podjetja v delovno intenzivnih panogah, je takšno, da v tako imenovanem sekundarnem oziroma terciarnem sektorju strošek dela v strukturi vseh stroškov predstavlja nekje tudi 80 procentov stroškov. In ko se ob spremembi teh največjih stroškov poruši ravnovesje, mora podjetje ukrepati in zniževati ostale stroške. Ko to ne gre več, je treba povečati končno ceno, naj bo to izdelek ali storitev, in to je včasih težko. Upam, da bo današnja razprava pripomogla k temu, da se bo razumevanje na obeh straneh začelo spreminjati.
Moram malo skrajšati, ker mi čas beži. Gospod Šarec je v izjavi, ki je bila danes v razpravi omenjena, pravzaprav ravno to poudaril. Ne morem je citirati, čeprav mislim, da smo jo vsi prebrali. Bi pa omenil tudi to, da marsikateri od gospodarstvenikov, ki je bil naveden pa nepodpisan, ker mislim, da moramo govoriti o dejstvih, navedeni na odprtem pismo so člani združenja delodajalcev. Vsaj jaz nisem videl dokumenta, na katerem bi bili njihovi podpisi. In kar nekaj izmed njih je poudarilo to, da je minimalna plača prenizka in da jo je treba povečevati oziroma na ta način doseči stimulans tudi za dvig ostalih plač.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo dr. Matej Tašner Vatovec. Pripravi pa naj se Jurij Lep.
Izvolite
DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, podpredsednica.
V današnji razpravi smo slišali, česar sem vesel, kar nekaj podpore. Veliko ugotovitev, ki dejansko pritrjujejo temu, kar v Levici že ves čas govorimo, se pravi, da je minimalna plača bistveno prenizka in da jo je treba nemudoma dvigniti.
Smo pa slišali tudi nekaj razprav, ki iščejo leje, iščejo tiste vendar na koncu stavkov in ki na nek način tudi iščejo način, kako stvar nekoliko zavreti. Tu so bile tri glavne stvari. Prva je bil socialni dialog. Če gremo onkraj tega, da je socialni dialog nekaj, kar je dejstvo in česar se je treba posluževati, je pa treba tudi ugotoviti dvoje. Prva stvar je ta, da noben konkreten dvig minimalne plače se ni in se zelo verjetno niti ne bo zgodil s socialnim dialogom. Drugo, kar je pa bistveno bolj pomembno, pa je to, da govorimo o minimalni plači. Govorimo o tem, kaj je spodnji prag, pod katerega ne moremo iti. Se pravi, nekaj, kar v osnovi ne more biti predmet socialnega dialoga. Tu imamo dodanih tistih 20 procentov, ki bi naj pomenili nek približno ustrezen znesek, s katerim lahko človek skozi mesec preživi. Od teh 120 procentov dalje je socialni dialog na široko odprt. In mislim, da se moramo tega zavedati in ne zavajati, da se z zakonom zapira socialni dialog. Druga stvar so bile obremenitve. To smo največ slišali s strani NSi. Po njihovem je država grda, seveda, ker bo jemala ali pa še dodatno bremenila delodajalce, ampak v isti sapi pozablja, da ta ista država subvencionira tudi gospodarstvo, subvencionira ljudi, nenazadnje, tiste, ki pač ne morejo preživeti skozi mesec, subvencionira izgradnjo cest, šola naše otroke, jih vzgaja v vrtcih in skrbi za njih v bolnicah ali pa tudi v domovih za starejše. Tako da je tudi ta ugovor nekoliko deplasiran in seveda pomeni vrtanje luknje v proračun za tistih nekaj evrov več delodajalcem. Tretja stvar, ki je pa tudi zelo pomembna po mojem mnenju, je pa tako imenovana predvidljivost. Poglejte, zakon, kot je predlagan, kot je spisan, ima zelo natančno in zelo opredeljeno časovnico, po kateri lahko vsakdo, ki se loti planiranja delovnih procesov v svojem podjetju, točno ve, na kateri točki bo v naslednjih treh letih. Ve, da ga čaka, to je sicer res hitro, s 1. januarjem dvig za 4,5 odstotka minimalnih plač, čez eno leto še za 4,5, da bodo šli dodatki v tistih letih ven in da bo s tretjim letom veljave tega zakona pač obveljala minimalna plača po formuli, se pravi 100 plus 20 procentov. In to je to, bolj predvidljivo kot tako, se verjetno niti ne da to stvari zapakirati. In tu je tisto, kar hočem poudariti, da vprašanje minimalne plače ne sme postati vprašanje iskanja čejev ali pa drugih ovir. Vprašanje minimalne plače in njenega dviga je vprašanje osnovnega človekovega dostojanstva.
Danes smo tudi poslušali veliko razprav, s katerimi se strinjam, da smo tudi pred dilemo, kakšen razvojni model si želimo v tej državi. In tega, kot ga imamo zdaj, ki velikokrat temelji na izkoriščanju delavcev, socialnem dampingu in seveda nizko dodano vrednostjo dela, si pač ne želimo. In s takšnim ukrepom, kot je tudi dvig minimalne plače, lahko ta model začnemo spreminjati in tudi obračati trend v pozitivno smer.
Nenazadnje pa se moramo tudi spomniti, kdo je krizo plačal. Plačali so jo delavke in delavci, tisti, ki so ostali brez službe v času krize, tisti, ki so jim z Zujfom znižali plače, ki so jim odvzeli cel kup pravic in za katere pravzaprav danes, čeprav smo v eni najbolj rekordnih gospodarskih rasti, ti ukrepi še na nek način vztrajajo. Vemo, da plače stagnirajo in niso niti približno tam, kjer je gospodarska rast in kjer so dobički podjetij, na kar je bilo večkrat opozorjeno že danes.
O tem vprašanju osnovnega človeškega dostojanstva nam pravzaprav tudi priča fenomen tako imenovanih revnih zaposlenih, na katerega nas vsak dan opozarjajo humanitarne organizacije. V prvi vrsti recimo Botrstvo. Če vsak dan poslušate Val 202, boste slišali zgodbe, ki so pretresljive. In to so ljudje, ki delajo, so zaposleni, s svojimi plačami pa ne morejo preživeti. In te iste organizacije so nas tudi pozvale, da podprimo ta korak. Ta korak, ki ne pomeni samo dvigovanja najmanjših plač, ampak bi ga morali začeti razumeti tudi kot korak k dvigovanju vseh plač, ker moramo počasi začeti siliti k drugačnemu razvojnemu modelu. In če parafraziram stavek ravno iz tega pisma teh nevladnih organizacij, humanitarnih organizacij, pogled v prazno denarnico nikoli ni bil, ni in ne sme biti stvar čejev ali pa dodatnih vendarjev. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jurij Lep. Pripravi pa naj se gospa Maša Kociper.
Izvolite.
JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala za besedo.
Ker smo danes res veliko povedali in ker po mojem mnenju levi, desni in sredinski zelo dobro mislimo za ljudi, sem prepričan, da vsi v sebi čutimo neko dolžnost, da pomagamo takšnim, ki si to pomoč zaslužijo. Je pa zanimivo, da imamo različne poti, kar ni nič narobe. Tudi v vsej demokraciji pa splošno v življenju je pomembno, da smo si ljudje različni. Iz različnosti nastane nekaj novega, kar lahko da neko dodano vrednost, neko novo vrednost. Veliko smo govorili o minimalni plači. In kot smo že v stališču povedali, v Poslanski skupini Desus jo podpiramo. Kot sem že prej rekel, da smo socialna stranka, in je nekdo rekel, da ni minimalna plača socialni transfer. Saj tega nismo mi rekli. Mi smo rekli, da del socialne države je tudi minimalna plača, ki pokaže, kako je družba dobra ali slaba; ali kako pomaga oziroma kako skrbi za svoje ljudi, ki so najšibkejši. In tudi nekdo je rekel, zelo dobra izjava je bila, če bo minimalna plača tako visoka, da bomo vsi lahko normalno živeli, mene nič ne moti beseda, da je polovica Slovencev na minimalni plači. Zakaj bi to bilo narobe? Potem je pač minimalna plača tako visoka, da nimamo slabih vesti, da ljudje ne bi mogli živeti. Pa tudi to je bilo rečeno, Obrtna zbornica, Gospodarska zbornica, smo izgubili obvezno članstvo. Jaz osebno sem bil proti temu. In kot je povedal kolega Mesec, se popolnoma strinjam, potem so se izoblikovala neka dodatna združenja, ki so se sama ustanovila, za svoje lokalne interese. Pa tudi to je pravica, tudi to je pravica, saj nimamo kaj, mi smo v demokratični družbi in se naj organizirajo ter se borijo za svoje take ali drugačne pravice. In po vsej verjetnosti so delodajalci, ki imajo neke interese po nekih večjih kapitalskih dobičkih, legitimna pravica. Pravica in dolžnost parlamenta pa ljudi, ki smo v parlamentu, je, da to minimalno plačo, kot je bilo že rečeno, mora določiti parlament. Vse ostale razmere se pa lahko določijo med socialnimi partnerji. In vedno govorimo o ekonomsko-socialnem dialogu. Seveda bo nastal, ampak nikoli še ni bilo, da bi soglasno rekli – Ja, takšna je minimalna plača. Važno je samo, da se pogovarjamo. In če mi damo drugemu možnost, da pove svoje mnenje, pa tudi če ni slišan, ampak ga moramo poslušati; v vsakem primeru je pa dobro, da bo dialog stekel. Včasih smo recimo delali tako, da smo določali lastno ceno nekega izdelka. In smo seštevali material, delo, stroški režije, so se seštevali do neke vrednosti, ki je bila ena. Smo rekli, da pod to ceno in pod to vrednostjo ne moremo iti. In zato se mi zdi, da je tudi lastna cena kot minimalna plača, pod katero se pač ne da iti. In če mi to določimo, da je to takšna vrednost, ki je sedaj cilj 700 evrov, pa da se dolgoročno izločijo vsi dodatki, se tudi strinjamo pa vsekakor sem osebno za to racionalno pot, da vsaj nekaj dodatkov počasi izločimo, da se vsi ljudje navadimo. In da bojo tudi delodajalci dobili nek občutek, da niso sami. In da tudi parlament pa država skupaj soodločamo za naš prihodnji razvoj. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo Maša Kociper.
Izvolite.
MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa za besedo in lep pozdrav poslankam in poslancem!
Morda bi začela s tem, da upam, da gledalci pred televizijskimi zasloni kdaj spremljajo tudi takšne seje. Seje, kot je danes, ali pa morda točko, ki je bila na sporedu včeraj, ko smo se pogovarjali o romski problematiki; in da ne spremljajo samo tistih sej, ko se borimo in obmetavamo s tudi včasih neprimernimi besedami. Točka včeraj in tudi ta danes je točka, ki se tudi meni osebno zdi zelo pomembna, točka, ko se tukaj, v najpomembnejšem predstavniškem telesu naše države pogovarjamo o zelo pomembnih vprašanjih. In še kako se strinjam z nekom, ki je malo pred tem rekel, da se danes med drugim pogovarjamo o ključnem ideološkem vprašanju. In prav s tega vidika je ta razprava zame zelo pomembna. Mnogi smo danes tukaj govorili v isto smer in na isti način. Večina nas je podprla predlagano spremembo. Se pa razlikujemo morda v tem, kako priti do nekih sprememb ali kako doseči neke cilje. Tukaj desno od mene smo danes govorili zelo podobno in celo levo od mene so podprli predlagane rešitve, ampak razlike med nami so, in to nekatere velike. Jaz bi se dotaknila danes še dveh vprašanj, ker številne dileme so že bile odprte. Eno vprašanje je zame ključno, načela sem ga že v svojem stališču, to je vprašanje – država ali trg? Kdo naj regulira naša življenja, življenja državljanov, ljudi v naši državi? Ali se nagibamo bolj proti tržnemu modelu, kjer zaupamo, da je trg najpametnejši in bo tako ali tako uredil vse, kot se to zavzema stranka NSi? Ali se zavzemamo za močno državo, kot se zavzemamo na tej strani, morda kar v tem vrstnem redu, kot sedimo. Mene je za to razpravo in tudi za stališče, kot sem že povedala, inspiriral članek dr. Rudija Rizmana v zadnji Sobotni prilogi, ki prav o teh vprašanjih zelo globoko in poglobljeno s številnimi viri razmišlja.
Če se dotaknem te dileme – trg ali država, lahko v konkretni situaciji morda ugotovimo, da trg ni ustrezno odreagiral, vsaj če govorimo o dvigu plač zaposlenih. V času krize so v Sloveniji in tudi drugje po svetu spet države reševale podjetništvo in gospodarstvo; in to tisto podjetništvo in gospodarstvo, ki je običajno najglasnejše v svoji tezi, naj se država vendar umakne, ker trg ve vse. Ne gre samo za podjetja v naši državi, ampak tudi za ogromna podjetja in gospodarske družbe po svetu, tudi avtomobilske in tako naprej. Tudi v Sloveniji so gospodarstveniki dobili številne rešitve, tudi sama sem glasovala za mnoge med njimi, in številne bonitete, zlasti olajšave. In tudi te olajšave je treba upoštevati, ko gledamo, kakšna je njihova dejanska davčna obremenitev. Če je trg primerno odreagiral, pa ne vem zaradi naslednjega. Koliko let je že gospodarska rast vzdržna in koliko let je Slovenija že nad povprečjem Evropske unije po gospodarski rasti? In toliko let se plače še niso dvignile. In ne govorim samo o plačah, o katerih je govora danes, o minimalni plači, ampak o vseh plačah. In če katere skrbi, da bo minimalna plača dvignila plače tudi naprej, jaz absolutno upam, da je tako in da se bodo dvignile vse plače. In absolutno se strinjam s tem, da je vloga države prav to, da regulira in s svojimi posegi preprečuje ekscese trga. Absolutno nameravam ob prvi priliki prebrati knjigo raziskovalke mednarodnih odnosov Susan Strange, ki je v svoji knjigi Mad money: When Markets Outgrow Governments napisala: »Da vodi družbe, v katerih denar prevladuje nad politiko, in se nad ekonomijo zmanjša nadzor države, se ne pobirajo ali drastično zmanjšujejo davki, se nenehno povečuje neenakost in vlada pohlep, da takšna družba vodi v zlom.« In s tem se absolutno strinjam.
Mnogi gospodarstveniki in tudi podjetniki bi že na podlagi gospodarskih rezultatov lahko plače dvignili, pa jih morda niso. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki so to naredili; zato morda nekateri med njimi vendar potrebujejo še ta dodatni napor, da to naredijo. Hkrati je to tudi premislek o tem, kakšna je vloga zaposlenih in koliko zaposleni prispevajo k razvoju družbe. In ker je bilo tudi o tem danes že veliko povedano, ne bom zgubljala besed. Bi pa načela še drugo vprašanje, na katero sem želela opozoriti. To je razmerje med politiko in gospodarstvom. Med politiko v smislu vodenja države in podjetji, gospodarstveniki, gospodarstvo. Že pisec naše ustave, pokojni dr. Bučar, je opozarjal, da v Sloveniji že nekaj časa države ne vodijo politiki, ampak drugi, predvsem gospodarski interesi. Večina je verjetno ob tem spoznanju skomignila z rameni in rekla – še hvala bogu, glede na to, kakšen ugled imajo politiki. Vendar gre tukaj za pomembno filozofsko vprašanje, ali smo mi zagovorniki demokratične družbe kot neke najvišje inštitucije v razvoju človeštva, kjer imajo ljudje izvoljene predstavnike, kjer ti izvoljeni predstavniki imenujejo vlado in kjer ta vlada vodi državo? Ali pa smo tudi na tem področju priznali, da državo oziroma vlado ali pa neke pomembne odločitve, usmerja nekdo drug? In v tem smislu se vedno znova sprašujem v kontekstu korporativnega upravljanja in njegove svobode, kakšna so ta razmerja. Ali so čudna samo v naši državi ali je tako povsod po svetu? Nič se ne smemo politiki, vlada in ministri vtikati v upravljanje gospodarskih družb, one so vendar suverene, gre za samostojno korporativno upravljanje. Ko se pa neka pomembna gospodarska družba proda, pa vsi govorijo, recimo vlada Janeza Janše je prodala to in to, vlada Alenke Bratušek je prodala to pa to. Na koncu smo vsega krivi politiki. Ni čudno, da imamo tako nizek ugled. In prav ta diskrepanca med dejansko močjo in tem, kar se dejansko dogaja, in tem, kar je zapisano v naši ustavi, je to, o čemer veliko razmišljam in se sprašujem, če gremo po pravi poti in kje so meje tega, ko bodo nekoč vajeti popolnoma tudi na tem področju prevzela podjetja in trgi. Zaključujem s priporočilom, preberite si članek, ki sem ga danes že dvakrat omenila, in upam, da bo v vseh nas spodbudil nek razmislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti, kam želimo, da naša država gre; in da se bomo o tem znali v tej hiši tudi strpno pogovoriti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Imamo še dva prijavljena razpravljavca. Najprej dobi besedo gospod Miha Kordiš, nato pa še gospod Jani Möderndorfer.
Izvolite.
MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoča.
V uvodu svoje razprave bi se rad odzval na nekatere trditve, nasprotovanja, ki so prišla z desne tribune v tej dvorani. Tega nasprotovanja je bilo kar nekaj, je bilo pa lepo pakirano v razne obvode, kot je manko socialnega dialoga, kot je, da vsi, ki nismo trda desnica, ne razumemo trga; in podobne zgodbe. Ampak dejansko se je smiselno odzvati samo na dve trditvi. Prva trditev je ravno ta o trgu, da sedaj politika z dvigom minimalne plače nelegitimno posega v trg. Gospe in gospodje, oprostite, situacija na tem trgu je taka, da kljub rekordnim dobičkom, kljub konjunkturi, gospodarski rasti, celo manku delovne sile plače niso zlezle navzgor. In inštitucija minimalne plače še danes obstaja. Torej ne moremo pričakovati, da bo nek fiktivni tržni mehanizem samouravnavanja dejansko poskrbel za to, da bo z rastjo produktivnosti, z rastjo življenjskih stroškov, z rastjo zaposlovanja in vsem ostalim avtomatsko rasla tudi blaginja, ki bi se poznala v delavskih plačah. To se ne zgodi samo od sebe. To se zgodi samo skozi konkretne ukrepe. In eno od temeljnih orodij, ki jih ima politika za to na voljo, je ravno inštitut minimalne plače, ki je hkrati tudi edina plača, na katero ima Državni zbor neposreden vpliv, in je zacementirana v tem zakonu, ki ga sedaj spreminjamo. Druga podpoanta k tej trditvi, da ne razumemo trga, je, da ne gre v resnici za neko enormno znižanje, ki bi pripeljalo gospodarstvo do tega, da kar poklekne. Gre za reformistični ukrepi, ki naslavlja eno od najbolj izključenih kategorij delavstva, ki od krize dalje ni prejelo nagrade za svoj prispevek v gospodarstvu. Ne gre za to, da menjamo gospodarski model, ne gre za to, da prevprašujemo lastninske odnose v proizvodnji. Gre preprosto za to, da dvignemo minimalne plače, ne da bi ta razmerja moči v resnici v družbi kakorkoli spremenila; a hkrati naslavljajo nemudno stisko najslabše plačanih segmentov delavskega razreda.
In s tem je povezana druga trditev, ki smo jo z desne tribune lahko slišali v razpravi. Nek podton desnice je nekako v smislu – Ja, saj mi smo tudi za višje plače, ampak, joj, ta grozna država naj zniža davke, potem bodo pa lahko ubogi kapitalisti dali tudi višje plače. In da je »kao« nizka raven slovenskih plač danes posledica tega, ker ima Slovenija, spet kao, previsoke davke. Gospe in gospodje, 3,6 milijarde evrov čistega dobička v gospodarstvu samo v letu 2017 pravi drugače. Plač ne držijo nizko visoki davki, nizko jih drži kapitalističen pohlep. Zgolj in samo to. Prostor za zviševanje plač tudi znotraj okvirov slovenskega kapitalizma obstaja in je, ampak mobiliziral se ne bo sam od sebe. Treba je poprijeti za zakonske spremembe, da se to zgodi. In domnevna davčna preobremenitev slovenskega gospodarstva s tem nima absolutno nič. To je absurdna, abotna, da ne rečem žaljiva trditev. Ne samo višina dobička iz lanskega leta, ta dobiček je porasel za 19-krat v razdobju prehodnih petih let; za 19-krat. So se s tem tempom usklajevale tudi plače? Niso se. Samo trgovske verige, v katerih dela velik delež zaposlenih na minimalnih plačah, obračajo pol milijarde evrov letno čistega. To so te trgovine, v katerih so izdelki približno po enakih cenah, kot jih najdemo v razvitejših državah Zahodne Evrope, ampak v teh razvitejših državah Zahodne Evrope najdemo tudi enkrat ali večkrat višje plače. Nihče me ne bo prepričal, da je problem v kobajagi prepožrešni državi in v previsokih davkih, v nečem podobnem. Preprosto gre za to, da stran delodajalcev, stran kapitala plač noče dvigniti, in da jo moramo v to prisiliti. Zakonska sprememba je ena pot; sindikalmobilizacija, kot smo ji denimo priča prav danes na Koroškem v industriji jekla in tako, je druga pot.
Naprej. Izrečenih je bilo kar nekaj ostrih besed na račun manka socialnega dialoga. Na to imam dva odgovora. Prvi odgovor je, da se je na nekoliko poseben način ta socialni dialog v resnici že zgodil, in to v tistem trenutku, ko je Levica vstopila v koalicijska pogajanja, kamor je prinesla zahteve s strani dela. In v teh pogajanjih je bil okvirno dogovorjen dvig minimalne plače, kot ga danes obravnavamo. En del tega dogovora, ki je šel v koalicijsko pogodbo recimo, ni eden, ki je minimalka, kar ostaja naša zahteva in za kar se bomo tudi v prihodnje še vedno prizadevali; ampak na nek način smo se predstavniki razredov, ki jih zastopajo politične stranke aktualne koalicije plus Levica, uskladili. To je svojevrsten socialni dialog, ki se je že zgodil. In moj drugi odgovor na to je, danes zjutraj smo pred to sejo imeli odbor za delo, na katerem smo obravnavali predlog delodajalcev, da se za potrebe napotovanja delavcev v tujino ukine pogoj, da je za dovoljenje za to napotovanje v tujino treba priložiti zraven pogodbo o zaposlitvi. To je odkrit, brezkompromisen napad na delavske pravice delavcev migrantov oziroma napotenih delavcev v tuje države. Ali je šlo to skozi kakršnekoli mehanizme socialnega dialoga? Ne. Ali je šlo to čez Ekonomsko-socialni svet? Ne. Kot delodajalci samovoljno odpovedujejo kolektivne pogodbe. Je to socialni dialog? Tisti, ki s pozicij kapitala kričite o socialnem dialogu, prosim, potem bodite v tem vsaj toliko konsistentni, da na to opozorite tudi delodajalce, ne pa da za protidelavske ukrepe, ki pridejo mimo socialnega dialoga, praviloma serijsko dvigujete roke.
Naprej. Vprašanje razvoja. Minimalna plača opravlja zelo pomembno razvojno funkcijo, ker prisiljuje najmanj rentabilne segmente kapitala, da povečujejo svojo produktivnost. Namesto z lomljenjem delavskih hrbtov morajo začeti za svoje preživetje vlagati v razvoj, vlagati v tehnologijo, svojo tržno prodornost, graditi na ustvarjalnost in tako naprej. Zakaj se to v velikih segmentih slovenskega gospodarstva še ni zgodilo, je pa naslednje. Podjetja pri nas so organizirana v nekaj segmentov, pri tem da ima politično zastopstvo samo najmanj rentabilen kapital – tam, kjer je intenzivnost dela najvišja in kjer so plače najnižje. Na to pogosto opozarja ekonomist Franček Drenovec. In posledica je, da je iz debate o razvoju med državo, delom in med kapitalom ravno najbolj ustvarjalen visokotehnološki prebojni sektor izključen. Po drugi strani nam pa razvojno politiko diktirajo tisti kapitalisti, ki ne znajo delati drugega kot izžemati zaposlene. Zakon o minimalni plači v družbeno korist, v delavsko korist.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod poslanec.
Kot zadnji razpravljavec ima besedo gospod Jani Möderndorfer.
Izvolite.
JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednica.
Ja, v bistvu mi je predhodnik kolega Kordiš dal zelo lepo iztočnico. Danes je sicer spet izrekel nekaj besed, ki ne držijo najbolj, in zato je fino, če jih argumentiramo, še posebej ko govorimo o minimalni plači. Prvič, kapitalizma v naši državi nimamo. Kolega Kordiš, ne ga lomit! Res ga nimamo, upam, da je kapitalizem nekje v ozadju, v zgodovini, tam, kjer se je začel. Imamo pa druge stvari, drugo obdobje, ki tudi ni najbolj simpatično, bi se pa strinjal. Nismo v industrijski revoluciji, ne ga lomit, lepo prosim. Razumem pa tvoj koncept predstavljanja, da bi tukaj prikazal nekaj najbolj groznega. Drugo, ko govoriš o konsistentnosti, bodi ti konsistenten. Danes zjutraj nismo podprli predloga predstavnika gospodarstva in smo konsistentni. Govorim celemu Državnemu zboru. In se mi zdi fer, če bi to tudi na glas povedal. Zato je treba dodeljevati v duhu in se pogovarjati o tem, kaj ja, kaj ne in kako gledamo. Ja, res je, vsi se strinjamo v tej dvorani, kot je bilo že večkrat povedano, da znesek minimalne plače ni v redu, še posebej če vidimo, da je v bistvu samo za 2 evra večji od praga tveganja revščine. In to pomeni, da je čas, da se nekaj spremeni, ampak... In vedno je ta ampak. In žal kolegu Kordišu ne bo všeč to, kar bom povedal, ampak jaz osebno sem pristaš socialnega dialoga. In ne pristajam na to, da socialni dialog delamo znotraj koalicije, ali koalicijskih pogajanj, ali pa da je celo koalicijska pogodba temelj socialnega dialoga. Lepo vas prosim, to pač res ne. Ker če bo to tako, potem imamo zgrešene cilje oziroma pojme o tem, kako in kdaj se kdo o čem dogovarja.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, preden govorimo še o minimalni plači, je, da mi je vedno hudo, kadar se pogovarjamo o minimalni plači. In se vedno pogovarjamo samo o minimalni plači. To velja predvsem za vse tiste, ki pravijo, da preprosto gospodarstvo več ne bo zafunkcioniralo. Menedžerji in upravljavci govorijo o tem, da potrebujejo takšne plače in takšne nagrade zaradi tega, ker imajo uspehe in rezultate, bi morali primerjalno gledati najprej od spodaj, ne pa od zgoraj navzdol. In pogledati, ali so res vsi njihovi delavci tudi zadovoljni, ali hodijo srečni domov, ker imajo službo; pa ne samo zato, ker imajo službo, ampak ker hodijo radi v službo in ker vejo, da so prispevali k temu, da bo v bistvu cela piramida navzgor dolgoročno živela in bo imela neko vizijo in razvoj. Bojim se, da temu ni tako. In to je od japijevskega načina vodenja gospodarstva naprej. To je tisto obdobje, za katerega se jaz ne strinjam, da gre za kapitalizem, ampak gre za brutalni japijevski prodor, ko ne vidijo več človeka, ampak vidijo samo še krivulje, vidijo samo še dobičke in vidijo samo še lastnike, ki jih pritiskajo, da hočejo na nadzornih svetih videti uspeh. In to potem generira problem, da so tisti, ki imajo najnižje plače, največkrat vedno pozabljeni.
Tudi ni res in ne drži, da je za to danes diskusija v parlamentu, ker je to poslanski zakon, da ne potrebuje nobenega socialnega dialoga, kajti poslanci niso k temu zavezani. K temu je zavezan samo eden od treh socialnih partnerjev, žal to ne drži. Res je, da je marsikateri poslanski zakon, ki je govoril o temah, kjer bi se moral zgoditi socialni dialog, pa se ni zgodil, bil sprejet. To drži. Ampak to ni opravičilo, da se to ponavlja in da se to dela še naprej. In zato jaz nisem bil zadovoljen z osnovnim predlogom, takšnim, kot ga imamo danes, da na nek način potihem rečemo, da socialnega dialoga več ne rabimo. Zato zelo pričakujem in upam, da bo vladi uspelo speljati do konca ta socialni dialog in ta dogovor; in da ko bomo prišli do končne faze predloga, da bomo našli vsi skupni jezik, to se pravi, vsi trije deležniki, ki se morajo pogovarjati o tem kar naprej, in tudi vsi mi, ki bomo odločali na koncu o tem predlogu zakona, takšen, kakršen že bo, ki bo usklajen z veliko večino in, upam, z neko resno aklamacijo. Ampak rezultat mora biti takšen, da se ne bom čez eno leto spet vrnili nazaj v Državni zbor in spet nekaj popravljali. Ker če bo rezultat takšen, potem nismo naredili nič. Potem smo vrgli materijo v roke Državnega zbora, kar je narobe; in to sem ves čas ponavljal in bom vedno ponavljal, kajti danes smo v neke vrste paradoksu. Zavračamo način, da se na takšen način pogovarjamo brez socialnega dialoga, po drugi strani pa govorimo, da je zakon treba sprejeti zato, da bomo naredili najnižjo plačo dostojno, vredno človeka. To je tistih, ki imajo najmanj. Pri tej temi se mi zdi pomembna še ena stvar. Ko govorimo o socialnem dialogu in ko govorimo o vseh treh straneh – vladi, sindikatu in predstavnikih gospodarstva, me v zadnjem času strašno razočara, da se vedno večkrat pojavlja to, da ena ali druga stran ne želi govoriti in bojkotira ta dialog.
Enkrat so to sindikati in enkrat je to gospodarstvo. Oprostite, socialni dialog oziroma tisti, ki tam sedijo, se morajo pogovarjati toliko časa, jaz ne pravim, da sem morajo zmeniti v 24 urah, tudi ne rečem, da se morajo zmeniti v enem tednu, ampak pogovarjati se morajo nonstop. To so dolžni vsem nam v tej državi, ker smo sprejeli določena pravila igre, da imamo socialne partnerje in da se dogovarjajo. Te užaljene zgodbe in neke protestne – češ, zdaj se pa ne gremo več, zdaj pa bomo bojkotirali in potem samo z bojkotom izsilimo na nek način nekaj, kar na koncu nikomur ne ustreza – sindikatu ali gospodarstvu, odvisno, kdo je pač tisti, zato ker nikoli ne dosežejo tistega, kar so prvotno postavili, ampak vedno pridejo z nekim kompromisom in ga potem s kislim ugrizom vsi sprejmejo, bodisi ena bodisi druga stran. Nikoli ne krivim samo ene strani. In zato se včasih sprašujem, kakšen smisel ima vse skupaj. Poslanci, ne samo zdaj, smo tudi v preteklosti vedno najprej vprašali, ali so se socialni partnerji dogovorili. In če so se, potem nekih resnih težav v parlamentu za diskusijo nikoli nismo imeli, ker smo podprli tisto, kar so se dogovorili. In to je ključno. In jaz upam, da bo predlog narejen tako, da bo ohranil neko daljše obdobje, preden se bomo zopet srečali s takšno materijo in jo bomo obravnavali. Všeč mi je bila razprava ene od poslank, ki je govorila tudi o tem, kdaj se kdo o čem pogovarja oziroma vtika. Veste, gospodarstveniki se nam včasih smejijo, ko rečejo, da ima predsednik države, predsednik Vlade plačo včasih tudi po 20, 30 procentov od tiste plače, ki jo ima gospodarstvenik, govorim o menedžerjih, o vodstvu. In preprosto ne morejo razumeti, zakaj tega ne uredimo. Ko pa se pogovarjamo o minimalni plači, pa oni seveda ne govorijo o svojih plačah. Pa nisem za to, da se jim plače znižujejo. Nikakor. Daleč od tega. Vendar se postavljam v vlogo, kaj bi bilo, če bi mi, ki danes tukaj sedimo, bili v situaciji, da moramo prejemati to minimalno plačo. Najlažje se tako pogovarjamo. Mi, ki odločamo o tem, ali bi mi pristali na to ali ne.
Še en stavek je bil izrečen. Tole je rekel kolega Kordiš: »Mi imamo vpliv in zato je prav, da to tudi spremenimo.« Ni res, pa bom argumentiral. Mi imamo lahko vpliv, ampak jaz si želim, da tega vpliva ne izkoriščamo. Če me razumete, kaj sem želel povedati. Ja, najlažje je reči – mi imamo vpliv. Ne, mi lahko, vendar jaz upam, da bomo vstopili šele takrat, ko bomo videli, da je nekdo izigral določeno temo. Bi pa res na koncu prosil, koalicijska pogodba res nima veze s socialnim dialogom. Če bomo pa to uspešno začeli prodajati ljudstvu, potem smo pa res zamešali hruške in jabolka. Pa z vsem spoštovanjem, kolega Kordiš, marsikaj si rekel, marsikaj imaš prav, se strinjam; ampak marsikje pa si brcnil v temo. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kolega Kordiš, bom pozorno poslušala, če boste dali postopkovni predlog.
Izvolite.
MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala.
Če vam pa ne bo ustrezalo to, kar imam za povedati, mi pa vedno lahko namenite opomin. Prišlo je do temeljnega nesporazuma. Kritični reaktivni del moje razprave je bil uperjen v dežurne dušebrižnike iz desne tribune in ne v nas, ki stojimo danes na enakih ali pa vsaj sorodnih stališčih. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Vaš postopkovni predlog pa je? Nisem ga razumela, v redu.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik Vlade in predlagatelj.
Zato najprej vabim k besedi predstavnika Vlade, državnega sekretarja.
Izvolite.
TILEN BOŽIČ: Hvala za besedo.
Kot je bilo povedano na začetku s strani ministrice pa tudi kasneje v razpravah, vlada podpira cilje tega predloga in predlog; ampak tudi sočasno opozarja na pomembnost določenega časa, ki je potreben, da se gospodarstvo in država prilagodita. In s tem v zvezi tudi podan apel, da se nekoliko razmisli o morebitni spremembi dinamike izločanja dodatkov iz minimalne plače, teh, ki so še preostali. In druga zadeva, da se tudi morda nekoliko razmisli v povezavi s formulo glede možnosti določitve razpona. Nadaljujem pa tudi s tem, da si je vlada že uvodoma oziroma takoj, ko je bil predlog podan v Državni zbor, prizadevala, da steče socialni dialog čim prej. S tem razlogom je tudi ministrica dala takrat pobudo, da se uvrsti na sejo Ekonomsko-socialnega sveta. Tam je bila opravljena sicer krajša razprava, vendar ne o vsebini predloga. Mi bomo v naslednjih dneh glede na to, da razumem, da bo danes ta predlog podprt, skušali intenzivirati ta dialog, ponovno zaprosili socialne partnerje, da nas sprejmejo v svoji sredini, da vseeno opravimo morda še to vsebinsko razpravo, vidimo še njihove dodatne pomisleke, predloge in tako naprej, da jih bomo lahko potem na ustrezen način tudi zbrali in najbrž posredovali vam kot predlagateljem. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala tudi vam.
Sedaj pa ima besedo še predlagatelj gospod Luka Mesec.
Izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo še zadnjič.
Jaz bi se najprej vsem zahvalil za konstruktivno debato. Moram reči, da je bila današnja razprava ena od najbolj kulturnih do zdaj v državnem zboru. In me tudi veseli, da je bilo izpostavljeno veliko skupnih točk in strinjanja, smo iskali predvsem to in ne razlik. Bom pa vseeno še na nekaj zadev odgovoril, ki so bile izpostavljene v razpravi. Najprej bi tudi jaz opozoril na dejstvo, da sočasno z današnjo razpravo v Ravnah na Koroškem poteka stavka, stavka v vseh podjetjih skupine SIJ, kjer predvsem najslabše plačani delavci, tisti, ki so na minimalni plači ali pa še celo pod njo, zahtevajo izboljšanje plač. In v svojih zahtevah so bistveno bolj radikalni od današnjega predloga minimalne plače. Oni se ne pogovarjajo o tem, ali se bo plača povečala do leta 2020, 2021 in tako naprej; ne, oni zahtevajo izenačitev minimalne osnovne z minimalno plačo 1. decembra, to je čez en teden. Oni bi odrezali vse plačne razrede v kolektivni pogodbi, ki so pod minimalno plačo, v roku enega tedna. Dalje zahtevajo, da se dvigne vse plače za 120 evrov bruto do 1. februarja 2019, oziroma da se vse plače dvigne za 5 %. V tem smislu ima kolega iz Desusa prav. Minimalna plača v Sloveniji je zatečeno stanje in čeprav so do nas prihajala predvsem pisma združenj delodajalcev, je dejansko stanje na terenu to – ljudje vidijo 3,6 milijarde dobičkov v firmah, ljudje vidijo, kakšne nagrade si izplačujejo nekateri menedžerji, delavci v turizmu, vidijo, kako panoga cveti, delavci v trgovini pač vejo, kako se obrača prodaja; in plačna razmerja bo treba popraviti. Mislim, da minimalna plača v tem smislu prihaja v zadnjem trenutku. To je tudi moje napotilo za drugo obravnavo, ko se bomo pogovarjali o stvareh, ki jih je državni sekretar danes izpostavil, predvsem o tempu izločanja dodatkov in o potencialnem stropu na formulo 20 %.
Pri dodatkih bi rekel tole, v letu 2019 bo minimalna plača zrasla za okoli 30 evrov neto in približno v enakem znesku se bo to odrazilo tudi v brutu. Razlog za to je, da je bil leta 2012 sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je od leta 2016 naprej določal, da se osnova za izračun prispevkov in davkov na minimalno plačo viša, čeprav lahko minimalna plača stagnira. Trenutno smo v stanju, ko je osnova za izračun davkov in prispevkov na minimalno plačo višja, kot je dejanska minimalna plača. Tudi v tem smislu moramo dohiteti in v tem smislu je v naslednjem letu, ker gre samo za 30-evrski dvig, ogromno prostora, da se izločijo tudi dodatki, na čelu s tistim za delovno dobo, ki je najbolj nepravičen. Vsi zaposleni v tej državi dobimo dodatek na delovno dobo, dobimo ga poslanci, dobijo ga učitelji, dobijo ga vsi zaposleni, z izjemo tistih, ki so na minimalni plači, njim se pa lahko odšteva in lahko delajo 10 let, 20 let, 25 let; pa so še zmeraj na minimalni plači, ker je dodatek notri vštet. Mislim, da je to ena od prvih stvari, ki jo je treba izločiti. Na ugovor, da bo to lahko poslabšalo zaposlovanje starejših, bi pa odgovoril naslednje: za aktivno politiko zaposlovanja, ki je več ali manj subvencija podjetjem za zaposlovanje težje zaposljivih skupin, damo 94 milijonov letno. In ogromno teh subvencij gre ravno za subvencioniranje zaposlitev za starejše. Tukaj ne smemo, sploh ne v takih gospodarskih okoliščinah, v katerih smo, iskati izgovorov, zakaj ne bi posebej teh starejših delavcev nagradili in jim dali tisto, kar jim pripada, to je vsaj dodatek za delovno dobo.
In tretja točka, ki sem jo želel za konec izpostaviti, je ta dilema, kako do višjih plač. Mislim, da se nas 60 poslancev približno strinja, da je pot, ki je očrtana v zakonu, pravilna, desna tribuna je pa danes govorila, da je treba do višjih plač priti z davčno razbremenitvijo. Na to imam več ugovorov. Prvi je, da če nižamo obremenitev na plače, morate vedeti, da so tam notri več ali manj prispevki za zdravstvo, pokojnine, socialno zavarovanje, invalidnine in tako naprej. In če tisto nižamo, se bo to nekje poznalo, moramo vedno delati na način trade-off: znižamo prispevke, ampak bo manj za zdravstvo in bo daljša čakalna vrsta; znižamo prispevke in bo slabša pokojnina. Mislim, da to ni rešitev, razen če pristanemo na to narativno logiko, ki jo desnica rada ponavlja – naj bo država malo manj požrešna. Danes smo veliko poslušali o požrešni državi. Ampak ni naša država nič požrešna. Poglejte si statistike, koliko porabimo, in boste videli, da smo približno tam, kjer so Čehi, Madžari, Poljaki in tako naprej. Avstrijska država je bistveno bolj požrešna od naše, če boste pogledali, koliko davkov ona zbere in porabi. Francoska država je neprimerno bolj požrešna od naše, da ne govorim o skandinavskih ali pa Islandiji. In če se bomo hoteli pomikati k razvitim, bo treba razmišljati o tem, kako vlogo države krepiti, ne pa države streljati v koleno. To je prvo.
Drugo, od desne tribune, ki je danes poskušala celo debato spet izvesti na debato o davkih, malo pogrešam malo bolj pošten pristop do tega vprašanja. Zadnjič sem bral analizo, ki gre takole. V 80. letih, v socialističnem gospodarstvu so prebivalci ali pa zaposleni v Sloveniji domov odnesli približno 35 % BDP v obliki plač. Sedaj, ko imamo kapitalizem oziroma japijevski kapitalizem, kot bi ga poimenoval Jani, je ta delež še zmeraj enak. Delavci domov odnesejo 35 % plač. Razlika se je pa pojavila v preostanku. Le-tega je prej obvladoval javni sektor plus akumulacija in tako naprej, sedaj pa približno 30 % vsega obvladuje kapital. In ta je najmanj obdavčen v naši državi. Spet, poglejte evropske primerjave in boste videli, kje smo. Na repu pri davkih na premoženje in na kapital. In to se ogromno pozna na razvoju te države in na tem, kakšno zdravstvo si lahko privoščimo, kakšno infrastrukturo si lahko privoščimo, kakšen razvoj si lahko privoščimo, koliko podpore lahko namenimo recimo mladim znanstvenikom, ki odhajajo v tujino. To so ključna razvojna vprašanja. In če se bomo hoteli prebiti v klub razvitejših držav, bo treba začeti razmišljati tu. Sicer pa me veseli, da bo danes predlog sprejet. Smo na pravi poti. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci ste dobili besedo. Ker pa je čas, določen za razpravo, še ostal, sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena Poslovnika zbora še razpravljati. Ja. Potem naj samo opozorim predlagatelja in predstavnika Vlade, da se tudi onadva lahko prijavita k razpravi s pritiskom tipke za mikrofon. V tem primeru bosta imela besedo kot zadnja. Sedaj pa odpiram prijavo.
Ugotavljam, da se je prijavil gospod Andrej Šušmelj in mu dajem besedo. Imate na voljo 5 minut.
Izvolite.
ANDREJ ŠUŠMELJ (PS SAB): Spoštovana podpredsednica, hvala za besedo. Drage spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Ob poslušanju današnje razprave bi za uvod začel z eno zgodbo, ki nam malo osvetli slovenski odnos do dela in plače. Pa bi začel s slikovitim poklicem poštarja. Slovenski poštarji v mrazu, snegu, poletni vročini raznašajo pošiljke. Vsi poznamo njihovo delo, tak slikovit poklic. In kaj se zgodi Pošti Slovenije? Grozi ji, da bo ostala brez poštarjev. In kolegi z moje leve se spomnijo zgodbe, ko je Pošta Slovenije pozvala srbske državljane, da pridejo raznašat pošto v Slovenijo. Verjetno se spomnite vsi te zgodbe, ki je zbujala veliko prahu. In končno potem beremo, kako je res prišel eden od srbskih poštarjev v Slovenijo in čez nekaj mesecev se že vrača z izjavo, da take gazde za tak denar ima tudi doma v Srbiji. In se je razočarano vrnil. No, ni še konec zgodbe. Konec leta Pošta Slovenije ponosno poroča, da ima okoli 6 ali 7 milijonov evrov dobička. Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, 6 oziroma 7 milijonov je veliko poštarskih plač in to nam kaže, kakšen je naš odnos do zaposlenih. Mogoče bi za višjo plačo prišli delat tudi slovenski fantje, ampak nikakor ne. Stroške dela, na katere je opozoril tudi kolega Trček, da ljudje nismo stroški dela. Če začnemo na ljudi gledati kot stroške dela, potem se lahko spomnimo, da je bilo letos maja samo 153 let od konca neke vojne na drugi strani Atlantika, ki je nekaterim na žalost strašansko povišala stroške dela. Ameriški sužnjelastniki res niso imeli velikih stroškov dela s svojo delovno silo, ki so jo kupili na tržnici, potem se je celo razmnoževala sama, pridelovala hrano zase sama, tako da velikih stroškov dela ni bilo. V istem času je v Veliki Britaniji zbujalo zgražanje otroško delo v rudnikih. Tudi otroci, ki delajo ob starših, ne predstavljajo visokih stroškov dela. Ali je tako? Skratka, kar naprej so se ti stroški dela poviševali in poviševali. Zakaj? Zaradi socialnega čuta, zaradi človečnosti, kar je tudi danes jedro te razprave. Zakaj minimalna plača? Vse lahko zreduciramo na tehtanje med pohlepom in med čutom za človečnost.
Prej sem zasledil v razpravi tudi omembo tega, da nimajo vse evropske države minimalne plače. Ko sem malo pobrskal po tem, sem ugotovil, da to sploh ni res. Praktično vse evropske države imajo določeno minimalno plačo, ki je vedno konsenz, ni pa nujno, da je vedno to konsenz z vlado. Tak tipičen primer je Skandinavija. V Skandinaviji se ne ukvarja s tem parlament katere od skandinavskih držav, ampak je pri njih tako močan socialni čut, tako je močno sindikalno gibanje, da se praktično nihče ne more zaposliti v takih izkoriščevalskih pogojih mimo vednosti sindikatov. Minimalna plača v skandinavskih državah, pobrskal sem in si pogledal Švedsko, je vedno konsenz, kolektivna pogodba med sindikati in delodajalci. Vlada se v to ne vmešava. Ko je bila omenjena Avstrija, kjer tudi ni minimalne plače, sem tudi zasledil na spletu zelo svežo novico. V začetku leta 2017 se je v Avstriji začela razprava in avstrijska vlada je naložila sindikatom, naj sprejmemo kolektivno pogodbo, in zagrozila – če ne boste vi sprejeli z delodajalci kolektivne pogodbe z minimalno plačo, jo bomo uvedli mi, avstrijska vlada. Italije pa ne bi komentiral, ker je to država velikih razlik. Tudi v Italiji se ta minimalna plača ureja s kolektivno pogodbo. Razumeti pa morate, na primer Milano ali pa Kalabrija, da je nemogoče uvesti en nacionalni sporazum, ki bo veljal za celotno ozemlje Italije. Pa še Švica … / izklop mikrofona/
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod poslanec, čas vam je potekel.
S tem zaključujemo splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, petnajst minut po prekinjeni 2. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem.
V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Zato za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja gospodu Tomažu Liscu.
Izvolite.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, podpredsednica, za dano besedo. Spoštovani državni sekretar, kolegice in kolegi, vsem skupaj en lep pozdrav!
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo že v preteklem mandatu opazili dve zelo nepravični oziroma diskriminatorni situaciji, ki vplivata na nižje pokojnine in ki ju s predlogom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju želimo popraviti. Prvi cilj predloga novele je odprava diskriminatornosti, ki se je pojavila pri izenačitvi dobe iz prostovoljnega zavarovanja s pokojninsko dobo brez dokupa. In drugi cilj predloga novele je odprava diskriminatornosti različnega obsega pravic za isti obseg plačila pri nekdanjih zavarovancih iz kmetijske dejavnosti. Novela tako predlaga rešitve za dve skupini zavarovancev oziroma upravičencev do pokojnine. Kot rečeno, prva skupina so zavarovanci ali upravičenci, ki so pokojninsko dobo dokupili po veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter so v neenakem položaju s tistimi, katerim se je doba prostovoljnega zavarovanja priznala kot pokojninska doba brez dokupa. Druga skupina pa so kmečki zavarovanci, ki so v preteklosti plačevali višino zavarovanja za polni obseg pravic, priznalo pa se jim je zavarovanje za ožji obseg pravic in s tem manjšo odmero pokojnine, ko so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine. Z zakonom se predlaga ureditev izjeme od dokupljene dobe po ZPIZ-2, in sicer tako, da se ta dokupljena doba pred 31. 12. 2012 obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa in kot doba prostovoljnega zavarovanja ob pogoju plačila prispevkov. Prav tako se predlaga rešitev, da se uživalcem pokojnine, ki jim je bila odmerjena nižja pokojnina zaradi upoštevanja zgolj pokojninske dobe brez dokupa, na novo odmeri pokojnina na podlagi njihove zahteve. Po predlogu zakona Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje o tej pravici upravičenca obvesti v roku 30 dni od uveljavitve zakona.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke prav tako predlagamo, da se v zakonu doda nov člen, ki bo izenačil obseg pravic nekdanjih zavarovancev iz kmetijske dejavnosti glede na višino plačanih prispevkov. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po predlogu zakona izda odločbo o uskladitvi v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti. Spoštovani, spoštovane, ker je pet minut premalo časa za pravo predstavitev obeh rešitev, dovolite le še nekaj dejstev. Danes smo skoraj pet ur razpravljali o pojmih, kot so diskriminacija, krivica in pravica. V tem zakonu imamo možnost odpraviti dve krivični rešitvi, ki sta nastali skozi zgodovino sprejemanja zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Drugič, danes je bilo veliko govora, da ne glede na to, koliko stane, se morajo zagotoviti pravice tistim najšibkejšim v naši družbi. Tukaj z enim zakonom rešujemo dve skupini. Tretjič, upamo, da bo razprava o tem predlogu zakona šla v smeri, kdo je za rešitev oziroma kdo je za novo pravico; in ne da bomo razpravljali, kdo je za predlagatelja in kdo je proti predlagatelju. Podoben zakon smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke predlagali že konec leta 2017, ampak ker je tedanji predsednik Vlade Miro Cerar predčasno odstopil, ni prišlo do obravnave v Državnem zboru. Je pa res, da je v predvolilnem času pa tudi sedaj po volitvah veliko govora o izboljšanju statusa upokojencev. V Državnem zboru imamo stranko, ki ima v imenu ime upokojenci. Imamo neko novo stranko, ki je v predvolilnem času želela prevzeti primat glede želje po zagotavljanju boljših rešitev za upokojence. Imamo stranko, ki se vedno, vsaj v besedah, zavzema za socialno šibke. Imamo stranko, ki bi morala v preteklih treh mandatih kot socialna stranka reševati te težave, pa jih ni reševala. Zatorej, spoštovani, ne glede na to, ali ste levo, sredinsko ali desno krilo tega državnega zbora, danes v naslednjih urah imamo čas, kraj in prostor, da rešimo dve diskriminatorni in krivični rešitvi, ki jih imajo slovenski upokojenci. Zato prosimo za vašo podporo. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade mag. Tilnu Božiču, državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Izvolite.
TILEN BOŽIČ: Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ponovno lepo pozdravljeni! Naj že uvodoma povem, da Vlada Republike Slovenije vsebine Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev, prvopodpisani Danijel Krivec, ne podpira. Glede predloga za drugačno ureditev pokojninske dobe brez dokupa na način, da bi se vanjo vštevala tudi dokupljena doba, pojasnjujemo, da ZPIZ-2 kot primarni oziroma osnovni pogoj upokojitve določa 65 let starosti in 15 let zavarovalne dobe. Starostno se pri nižji starosti lahko upokojijo zgolj posamezniki, ki so efektivno delali 40 let in več, kar je zajeto v pojmu pokojninska doba brez dokupa. Ureditev, da se obdobja prostovoljnega vstopa in dokupa ne upošteva v pokojninsko dobo brez dokupa, je bila usklajena s socialnimi partnerji, torej teh 40 let dela je dovolj. Predlagatelj se v predlogu sklicuje na novelo ZPIZ-2, sprejeto v letu 2017, to je bil ZPIZ-2E, če se spomnite, ki je posameznikom, prostovoljno vključenim v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, to obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje za nazaj upoštevala kot pokojninsko dobo brez dokupa. Poudarjamo, da gre med obema primeroma za bistveno razliko. Medtem ko se je doba prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje skupaj z obdobjem obveznega zavarovanja že v skladu s preteklo zakonodajo upoštevala kot tako imenovana delovna doba, se dokupljena doba tudi že po predhodno veljavni zakonodaji nikoli ni štela v delovno dobo. Predlagana ureditev bi torej predstavljala ugodnejše pogoje upokojitve, kot so veljali tudi po ZPIZ-1, torej predhodno veljavnem zakonu, in hkrati ugodnejše, kot so bili dogovorjeni med socialnimi partnerji, kot že omenjeno, v letu 2012.
Prostovoljni vstop in dokup dobe sta torej dva različna instituta, ki temeljita na različnih podlagah ter predpostavkah, poleg tega pa nista bila enako urejena niti po predhodno veljavni zakonodaji, zato menimo, da je trenutna ureditev primerna. Potrdilo jo je tudi Ustavno sodišče. Vlada Republike Slovenije nasprotuje tudi predlogu za izenačitev obsega pravic iz zavarovanja kmetov in ostalih zavarovancev po ZPIZ-u iz leta 1983, ki je kmete razvrstil v 2 kategoriji, in sicer v združene kmete in druge kmete; in oblikoval dve različni možnosti pokojninskega zavarovanja kmetov. Vlada meni, da v navedenem primeru ni šlo za neenako obravnavo, saj je zakonodajalec imel utemeljene razloge za drugačno ureditev. Obveznosti združenih kmetov niso bile primerljive z drugimi kmeti, zato je zakonodajalec upravičeno z različnim obsegom pravic to kategorijo zavarovancev ločil od drugih zavarovancev. Združeni kmetje so z ostalimi člani združevali osebno delo, kmetijska zemljišča, delovna sredstva, na drugi strani pa ostalim kmetom tega ni bilo treba storiti. Omenjeni kategoriji kmetov torej v praksi nista bili enaki. Tudi zato vlada meni, da ni treba spreminjati ureditve, ki se je iztekla že s prvim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil sprejet v samostojni državi, to je ZPIZ iz leta 1992. Za dodatna pojasnila sem vam kot običajno na razpolago. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek, v njenem imenu Vojko Starović.
Izvolite.
VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala lepa za besedo. Spoštovani!
Predlagatelj s predlogom zakona, ki je pred nami, naslavlja dve področji iz naslova pokojninskega zavarovanja, način obravnave dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012 in pravice nekdanjih zavarovancev iz kmetijske dejavnosti. Predlagatelj tako predlaga ureditev izjeme dokupljene dobe po ZPIZ-2 na način, da se dokupljena doba pred 31. 12. 2012 obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa in kot doba prostovoljnega zavarovanja ob pogoju plačila prispevkov. Prav tako pa želi izenačiti obseg pravic nekdanjih zavarovancev iz kmetijske dejavnosti glede na višino plačanih prispevkov. Obravnavana tematika vsekakor izpostavlja izzive staranja prebivalstva, ki jih bo, če se jih ne bomo ustrezno lotili, vedno več. Zavedati se moramo, da se doba prostovoljne vključitve v pokojninsko zavarovanje zavarovancu še vedno upošteva. Res pa je, da te dobe ni mogoče enačiti s čisto delovno dobo, kar nekateri razumejo kot prikrajšanje in poseg v pridobljene pravice. To problematiko je presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, pri tem je ugotovilo, da ureditev, ki jo problematizira predlagatelj, ni v neskladju z Ustavo. Prav tako so posamezniki dobo dokupili tudi kar nekaj časa pred morebitno izpolnitvijo pogojev za pridobitev starostne pokojnine. To vključuje tudi riziko, da se bodo ti pogoji v času spreminjali in zato mogoče ne bodo tako ugodni kot v času, ko so se odločili za dokup. Ugotavljanje pogojev za uveljavitev posamezne pravice je namreč odvisna od zakonodaje, ki je veljavna v času njene uveljavitve in ne v času njenega nastajanja.
Glede pravic nekdanjih zavarovancev iz kmetijske dejavnosti bom izpostavil sledeče: možnost zavarovanja, bodisi za ožji bodisi širši obseg pravic, je izhajala iz različnega obsega obveznosti, ki so jih imeli združeni kmetje in drugi kmetje. Vsak je tako imel priložnost in možnost odločitve za širši ali ožji obseg pravic. Definitivno se lahko strinjam, da je bila ta možnost odločanja ena večjih pomanjkljivosti takratnega sistema, ki je bila odpravljena oziroma prekinjena šele v letu 2013. Hkrati pa se strinjajmo tudi z vlado, da predlog zakona področja ne ureja dovolj celovito, kajti problem ni samo v nizkih kmečkih pokojninah, problem je v nizkih pokojninah na sploh. In situacijo, do katere smo prišli, bomo morali reševati na drugačen način. Morda s celovito spremembo pokojninskega zakona ali z zakonom o demografskem skladu, dolgotrajni oskrbi in podobno. Vlada je obljubila, da bo odprla razpravo o zakonu in spremembe zakona o pokojninskem zavarovanju.
V Stranki Alenke Bratušek tako menimo, da je pravi način reševanja sistemski pristop k problematiki, zato predlagane novele v tej fazi ne moremo podpreti. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil poslanec Jurij Lep.
Izvolite.
JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod predsednik; ministrstvo.
Tokratni predlog za spremembo pokojninskega zakona, ki ga je v proceduro vložila Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, se nanaša na dvoje, in sicer na dokup dobe in pravice kmetov. Glede na množično vlaganje posameznih vsebinskih novel v Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bi predlagatelj lahko pripravil kar celovito reformo pokojninskega sistema. Slovenska demokratska stranka je leta 2012 kot vodilna vladajoča stranka reformirala pokojninski sistem, kar je bil vsekakor uspešen projekt, ampak nič od tega, kar je v preteklem in tem mandatu predlagala, da se naj spremeni, takrat ni poskušala popraviti. Pa so domnevne krivice, ki naj bi jih zdaj poskušala popraviti, glede dokupa dobe in tudi glede pravic kmetov, zavarovanih za ožji obseg pravic, obstajale že takrat. Na splošno o pokojninskem sistemu vsi vemo, da se z vsakokratno reformo stremi k temu, da se zaostrujejo upokojitveni pogoji. Na nek način v normalnih ter postopnih korakih je to tudi nujno, saj se prebivalstvo stara, delovni pogoji pa se od vseh novosti v tehnoloških procesih tudi izboljšujejo. Zato je nekako logično, da ljudje delamo dlje. In temu sta sledili pokojninski reformi leta 2000 in leta 2012, saj sta za razliko od zakona iz leta 2000 oziroma 1992 bolj razdelili dobe, ki se upoštevajo za polne upokojitvene pogoje. Tako se dokup dobe že od leta 2000 ne všteva več med zahtevano polno starostno pokojnino, torej po domače povedano – ni se štela v delovno aktivno dobo, je pa prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje to lastnost imela. Argumentacija, zakaj je spremenljivo razlikovanje med dokupom dobe in prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko zavarovanje, je v dejstvu, da so zavarovanci, ki so vključeni v prostovoljno zavarovanje, zavarovani, medtem ko posamezniki, ki so dobo dokupili, v zavarovanje niso vključeni in tako niso redno prevzemali tveganja zavarovanja, ampak so za izpolnitev pogojev ali za boljšo odmero pokojnine leta dokupili. To so večinoma storili po tem, ko so preračunali, kaj je v njihovem primeru ugodneje. Pri tem je seveda jasno tudi to, da kupovanje dobe ni bilo vsem enako dosegljivo iz ekonomskih razlogov.
Da smo v Poslanski skupni Desus zavzeli do danes obravnavanega predloga negativno stališče, nas je prepričala tudi odločba Ustavnega sodišča, ki protiustavnosti take ureditve razlikovanja med tema dobama ni ugotovilo. Ustavno sodišče je odločilo, da z uveljavitvijo ZPIZ-2 ni prišlo do poslabšanja položaja tistih, ki so dobo dokupili. Ocenilo je, da so pričakovanja zavarovancev, da se njihov položaj ne glede na morebitne spremembe zakonov v več kot desetletju ne bo v ničemer spremenil, nerealna in neutemeljena. Ravno tako je Ustavno sodišče izpostavilo, da dejstvo, da so ti posamezniki dobo dokupili tudi precej časa pred morebitno izpolnitvijo pogojev za pridobitev starostne pogoje, vključuje tudi riziko, da se bodo ti pogoji v času spreminjali in da zato mogoče ne bodo tako ugodni kot v času, ko so se odločili za dokup. Seveda pa to še ne pomeni, da je v tem njihova tako pridobljena pokojninska doba razvrednotila oziroma da je s tem poseženo v njihovo pravico do zasebne lastnine, saj imajo iz naslova dokupa vendarle še vedno določene pravice. V javnosti je namreč večkrat napačno interpretirano, da je ta doba zavarovancem šla v nič. To torej ne drži, saj se jim vplačana sredstva upoštevajo pri ugotavljanju oziroma določanju višine pokojnine.
Tudi glede drugega predloga izenačitve obsega pravic iz zavarovanja kmetov in ostalih zavarovancev glede na višino vplačanih prispevkov ne glede na administrativno kategorijo zavarovanca je stališče Desusa ravno tako negativno. Različen nabor pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja med različnimi kategorijami kmetov, ki je veljal sicer neko kratko časovno obdobje, je po našem mnenju upravičen. Zakonodajalec je z zakonom iz leta 1983 kmete razvrstil v dve kategoriji, in sicer v združene kmete in druge kmete, ter na podlagi njihovega statusa in spremljajočih obveznosti oblikoval dve različni možnosti pokojninskega zavarovanja kmetov. Ključno v zvezi s tem je bilo, da se je zavarovanec lahko sam odločil za združevanje v kmetijske organizacije in posledično se je odločil tudi za način oziroma obseg zavarovanja. Kmetje, ki so se odločili za zadružniško sodelovanje, ki je bilo vzpostavljeno z namenom vzpodbujanja razvoja kmetijstva, so bili tako spodbujeni z možnostjo večjega obsega pravic, saj so bili z ostalimi člani združene organizacije zavezani združevati svoje osebno delo, kmetijska in druga zemljišča, delovna sredstva in opremo ter denarna in druga sredstva. Ker je zadružništvo terjalo od te skupine kmetov določene obveznosti, je po oceni Poslanske skupine Desus razumljivo, da jim je zakonodajalec dal v okviru pokojninskega sistema več manevrskega prostora kot tistim, ki se za tako obliko kmetovanja niso odločili. Po pojasnilu ministrstva oziroma Vlade taka ureditev ni bila nikoli sporna, niti z vidika Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije niti z vidika sodne prakse, zato je to še en razlog več, da se s predlogom zakona v Poslanski skupini Desus tudi v tem delu ne strinjamo.
Poslanci Desusa torej ne bomo podprli predloga zakona oziroma bomo glasovali proti sklepu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, v njenem imenu Marijan Pojbič.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke bo Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki smo ga vložili v parlamentarno proceduro, seveda podprla.
Zakon predlaga rešitve za dve skupini zavarovancev oziroma upravičencev do pokojnine. Prva skupina so zavarovanci ali upravičenci, ki so pokojninsko dobo dokupili po veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ti zavarovanci in upravičenci do pokojnine so pokojninsko dobo dokupili v prepričanju, da se jim bo štela kot polna pokojninska doba. Ker smo v Državnem zboru Republike Slovenije soglasno spremenili pokojninsko zakonodajo tako, da se je doba prostovoljnega zavarovanja priznala kot pokojninska doba brez dokupa, so sedaj osebe z dokupljeno pokojninsko dobo v neenakem položaju. Namen zakona je torej odpraviti različno obravnavo med dokupljeno dobo in dobo, pridobljeno na podlagi prostovoljnega zavarovanja, saj sta obe skupini zavarovancev imeli upravičeno pričakovanje, da se bo odkup in prostovoljno zavarovanje štelo v pogoje za upokojitev, kot je določal takrat veljavni zakon. Z zakonom se predlaga ureditev izjeme od dokupljene dobe po ZPIZ-2, in sicer tako, da se ta dokupljena doba pred 31. 12. 2012 obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa in kot doba prostovoljnega zavarovanja ob pogoju plačila prispevkov. Prav tako se predlaga rešitev, da se uživalcem pokojnine, ki jim je bila odmerjena nižja pokojnina zaradi upoštevanja zgolj pokojninske dobe brez dokupa, na novo odmeri pokojnina na podlagi njihove zahteve. Druga skupina pa so nekdanji kmečki zavarovanci, ki so v preteklosti plačevali višino zavarovanja za polni obseg pravic, priznalo pa se jim je zavarovanje za ožji obseg pravic; in s tem manjša odmera pokojnine, ko so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine. Na podlagi takratne diskriminatorne zakonodaje, ki je veljala vse do konca 80. let prejšnjega stoletja, se niso mogli zavarovati za polni obseg pravic zgolj zato, ker niso bili združeni kmetje, torej kmetje, ki so se povezovali v zadruge. In to kljub temu, da so nekatere skupine zavarovancev vplačevale isto višino, kot če bi bile zavarovane za polni obseg pravic. V tem primeru Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o uskladitvi v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti. Zakon zasleduje načelo zaupanja v pravo, načelo varstva pričakovanih pravic, zavarovalno načelo, načelo zagovarjanja socialne varnosti in načelo enakosti.
Kot sem povedal uvodoma, bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke predlagani zakon podprli in smo v nadaljevanju pripravljeni sodelovati z vsemi poslanskimi skupinami, da bi zakon še v postopku izboljšali. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca, v njenem imenu poslanec Aljaž Kovačič.
Izvolite.
ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Kolegice in kolegi, predstavniki Vlade!
Pred nami je novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki izpostavlja dve skupini zavarovancev. Predlagana je drugačna ureditev pokojninske dobe brez dokupa in izpostavljeno neenako obravnavanje posameznikov, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter posameznikov, ki so do istega datuma dokupili pokojninsko dobo. Predlagatelji menijo, da sta bili obe kategoriji zavarovancev v enakem položaju, iz česar bi bilo treba izhajati tudi pri novi ureditvi in obe kategoriji urediti enako. Zato predlagajo spremembe pojma dokupljene dobe. Prav tako za ureditev položaja kmetov predlagajo dopolnitev predhodnih določb ZPIZ-2, in sicer na način, da se izenači obseg pravic tistih, ki so bili zavarovani za ožji obseg pravic, s tistimi, ki so bili zavarovani za širši obseg pravic. Pokojninski sistem in vse njegove posebnosti je včasih težko razumeti. Prav tako je težko sprejeti obširnejšo novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju brez tega, da ne bi pri tem nehote ali hote ustvarjali kakšno normativno anomalijo ali morebiti nepravičen položaj nekaj posameznikov. Da bi popravili krivice, ki jih je pri prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko zavarovanje povzročil ZPIZ-2, so poslanci konec leta 2017 vložili in sprejeli novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. S slednjo se za tiste ljudi, ki so pridobili dobo s prostovoljnim vplačevanjem prispevkov in se je po starem zakonu ta upoštevala kot delovna doba, pri izpolnjevanju upokojitvenih pogojev le-ta šteje v pokojninsko dobo brez dokupa. S tem so rešili tiste, ki so vplačevali po starem zakonu, saj se po novem zakonu ta doba ne šteje v pogoj za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, ki omogoča upokojitve pri nižji starosti brez znižanja. Torej brez malusov.
Osnovno pravilo pokojninskega sistema je, da se pravice zavarovancev uveljavljajo v času, ko nastane zavarovalni primer, oziroma po domače – ko se zavarovanec upokoji. Sistem ostaja skozi leta enak. Spreminjajo pa se pogoji za upokojitev, saj se spreminja demografija, gibanje na trgu dela in posledično višina sredstev, ki so na voljo v pokojninski blagajni in tako dalje. Tudi Ustavno sodišče je odločilo, da drugačna zakonodajna ureditev tekom let ni sporna, zato tudi danes mladi ne moremo vedeti, kakšni bodo pogoji, ko se bomo čez 40 ali 30 let upokojevali. Vemo pa, da se nam bo pridobljena pokojninska doba zagotovo upoštevala in ne bo šla v nič. Poudariti je treba tudi to, da se dokupljena doba po novem zakonu upošteva v pokojninsko dobo in zavarovanci na tej podlagi iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobijo pravice. Lahko se strinjamo, da posamezniki v preteklosti z dokupom pokojninske dobe niso pridobili pravice, temveč zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, ki je eden od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Poleg tega pa ni razlog, da bi ta obdobja upoštevali oziroma obravnavali drugače kot druga obdobja, ki delijo isto usodo, še posebno, ker bi to pomenilo ugodnejšo obravnavo glede na prejšnjo ureditev. Tudi v primeru zavarovancev iz kmetijske dejavnosti ni šlo za neenako obravnavo, saj je zakonodajalec imel utemeljene razloge za različno ureditev, ki so izhajali iz različnega obsega obveznosti, ki so jih imeli združeni kmetje in drugi kmetje.
Na podlagi izrečenega v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca ne podpiramo predloga novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, v njenem imenu poslanec Soniboj Knežak.
Izvolite.
SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoči. Spoštovani!
Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke ugotavlja, da je leta 2012 sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, med ljudmi bolj znan kot zadnja pokojninska reforma, povzročil določene krivice, zaradi katerih nekaterim niso bile priznane pravice na podlagi vplačanih prispevkov, medtem ko so bile te pravice priznane drugim osebam, zavarovanim po drugačnih pokojninskih osnovah. Menijo, da spremembe tega zakona, sprejete v preteklem letu, teh krivic niso popravile v zadostni meri. Prav tako pa ugotavljajo, da se nekdanjim kmečkim zavarovancem priznava različen obseg pravic ne glede na dejansko plačane prispevke, temveč glede na različne zavarovalne osnove, ki so bile nekoč v veljavi za nosilce kmečkih gospodarstev in njihove družinske člane. Zaradi teh razlogov predlagajo spremembe in dopolnitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki bi priznale pokojninsko dobo tudi zavarovancem, ki so jo dokupili pred decembrom 2012. Hkrati pri kmečkih zavarovancih bi želeli spremeniti ureditev tako, da bi jim pri obračunu pokojnine upoštevali dejansko plačane prispevke ne glede na tip pokojninskega zavarovanja, v katerega so bili vključeni. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi vsem tem zavarovancem po uveljavitvi zakona obračunal novo višino pokojnine.
Spoštovani kolegice in kolegi, poprava krivic, ustvarjenih skozi vrsto pokojninskih reform, je vsekakor potrebna. Naš pokojninski sistem je kljub vsem popravkom še vedno izjemno kompleksen in nepregleden. Že zaradi tega marsikdo pogosto dobi občutek, da je zato sistem nepošten, posameznik pa nepravično obravnavan. Zaradi kratke povprečne pokojninske dobe, ki je posledica hitrega upokojevanja, nizkih plač pa tudi zgodovine iskanja načinov, kako se izogniti plačilu prispevkov za socialno varnost, so pokojnine pri nas nizke. Tako stanje je nastajalo več desetletij. Poprava krivic za nazaj je zato izjemno občutljivo področje, hitro namreč lahko povzročimo nove, pri tem pa se moramo še zavedati, da je treba vse dodatno priznane pravice, četudi so obračunane na podlagi že vplačanih prispevkov, izplačati iz tekočih skupnih sredstev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zajedanje v ta sredstva znižuje pokojnine vsem ali pa poglablja primanjkljaj pokojninske blagajne. Zato je poleg pravičnosti pomembno tudi, da spremembo utemeljimo na jasnih izračunih in ocenah finančnih posledic. Samo tako je mogoče uveljaviti spremembe brez novih krivic in finančnih lukenj. Vemo, da se vsega povedanega zavedajo tudi predlagatelji, tudi ali predvsem zato bi pričakovali, da bodo natančno opredelili spremembe, ki jih predlagajo. Žal ta del predloga zakona manjka. Finančne posledice niso ocenjene oziroma so ocenjene izjemno pavšalno, zato iz njih ni razvidno, koliko je upravičencev, kolikšen dvig pokojnine bi lahko pričakovali in finančnih posledic za pokojninsko blagajno. Vse, kar lahko razberemo, je splošna trditev predlagateljev, da skupni letni stroški ne bi presegli 20 milijonov. S takimi pavšalnimi ocenami pa ni mogoče utemeljevati sprememb pokojninske zakonodaje. V Poslanski skupini Socialnih demokratov podpiramo popravo krivic, tudi tistih, ki jih je druga vlada Janeza Janše povzročila z zadnjo pokojninsko reformo in zloglasnim ZUJF-om, vendar pa je to treba početi premišljeno, na podlagi izračunov, v dialogu z vlado in pokojninskim zavodom. Vsekakor pričakujemo od vlade, da bo priprava argumentirana in utemeljen predlog za popravo pokojninskih krivic.
Podpori temu predlogu, ki ne vsebuje finančnih posledic, pa v Poslanski skupini Socialnih demokratov nismo naklonjeni. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, v njenem imenu poslanka Mojca Žnidarič.
Izvolite.
MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Spoštovani in spoštovane!
Današnja razprava k tej točki dnevnega reda bo še ena ponovitev že videnih in že slišanih debat, ki bo pokazala, da se v vseh prejšnjih obravnavah o sorodni tematiki nismo oziroma niste dovolj dobro poslušali ali pa se želeli slišati. Pa vendar je prav, da vsi skupaj še enkrat izrazimo svoja stališča do predlaganih rešitev. Najprej nekaj besed o rešitvi, s katero želijo predlagatelji dopolniti prehodno določbo 401. člena veljavnega pokojninskega zakona na način, da se izenači obseg pravic iz zavarovanja kmetov in ostalih zavarovancev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983 glede na višino vplačanih prispevkov. Govorimo o dveh kategorijah, o združenih kmetih in drugih kmetih. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke ocenjuje, da je veljavna ureditev diskriminatorna, saj sta dve različni administrativni kategoriji zavarovancev – kmetov dobili za isti prispevek različen obseg pravic, v korist tako imenovanih združenih kmetov. Vendar zgodba, kot vedno, ni enoznačna. Pregled zakonodajnega historiata zelo hitro pokaže, da so skoraj vsi zakoni, ki urejajo to področje od leta 1972 do leta 1992, kmete ločili na dve kategoriji znotraj posamezne ureditve in jim v skladu s tem tudi omogočili različne pravice in ugodnosti. Bistvena pa je ugotovitev, da je že razprava v letu 2015, ko so predlagatelji to rešitev predlagali prvič, jasno pokazala, da načelo enakosti pomeni enakopravnost pri obravnavanju enakovrednih dejanskih stanj, ne pa različnih situacij, čemur smo v konkretnem primeru priča. Govorimo o krivici, ki to pravzaprav ni, saj ne govorimo o dveh različnih kategorijah, ki bi bili v neenakem položaju že od samega začetka, temveč o dveh kategorijah, ki sta bili v različnem položaju na podlagi lastne in predvsem prostovoljne odločitve.
Vsaka svoboda izbire pomeni določeno vrsto posledic, zavarovanec se je namreč sam odločil za združevanje v kmetijske organizacije in posledično tudi o načinu zavarovanja. Obveznosti združenih kmetov so bile tako velike, da je zakonodajalec tudi z različnim obsegom pravic v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja to kategorijo ločil od tistih zavarovancev, ki so sicer opravljali enako dejavnost, vendar teh obveznosti niso bili pripravljeni sprejeti. Zanimivo je dejstvo, da veljavna ureditev do sedaj ni bila uspešno izpodbijana po sodni poti ali pred Ustavnim sodiščem. Spremembe takšne ureditve vse do prvega poskusa v prejšnjem mandatu prav tako niso bile predlagane v Državnem zboru, tudi ne v času vlade, ko so jo vodili predlagatelji današnje novele, čeprav je bilo priložnosti za popravo zatrjevanih krivic kar nekaj. V ihti lanskoletne novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je drugače uredila obdobje prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 31. 12. 2012, se tudi tokrat soočamo z novimi poskusi drugačne ureditve dokupa pokojninske dobe predvsem tistih posameznikov, ki so dobo dokupili do istega presečnega datuma. Tukaj se sicer moramo strinjati s predlagatelji, da je v prosti presoji zakonodajalca, da določeno ureditev spremeni, četudi Ustavno sodišče njene morebitne protiustavnosti ni ugotovilo. Zato je predlagana rešitev glede dokupa dobe študija in vojaščine sicer povsem legitimna, a po naši oceni ne vzdrži resnejše strokovne presoje. To je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Posamezniki, ki so bili določeno obdobje do konca leta 2012 vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter posamezniki, ki so določeno obdobje do tega datuma dokupili, žal niso v enakem položaju, zato tudi ni pravilna enaka ureditev te problematike.
Prvo dejstvo je, da se že s starim pokojninskim zakonom, torej ZPIZ-1, dokupljena doba ni štela v delovno dobo, se je pa štela v zavarovalno dobo. Gre za nezanemarljivo razliko, na podlagi katere so različne dobe imele različen vpliv na višino pokojnine in jih imajo še danes. Drugo pomembno dejstvo je, da s sprejetjem predlagane rešitve posameznikom ne bi zagotavljali enake obravnave, temveč bi določili ugodnejšo obravnavo obdobja dokupa. Pogoji za upokojitev bi tako danes bili blažji, kot so bili po stari zakonodaji. Priznane pravice pa bi bile višje. In ne pozabimo, da so bili zavarovanci, ki so prostovoljno stopili v obvezno zavarovanje, vanj tudi dejansko vključeni. Posamezniki, ki so določeno dobo dokupili, pa ne, in tako niso redno prevzemali tvegaj zavarovanja. Na koncu žal ne moremo tudi mimo dejstva, da so finančne posledice predlaganega zakona nerealno ocenjene. Treba je poudariti, da bo z vsakim povečanjem že priznanih ali pa prihodnjih pokojnin neposredno bolj obremenjena pokojninska blagajna, posredno pa neizbežno tudi proračun.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra predloga zakona ne bomo podprli, saj ocenjujemo, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
In kot zadnja ima besedo še Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanskih demokratov, v njenem imenu poslanec Aleksander Reberšek.
Izvolite.
ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovani podpredsednik, predstavniki Vlade, spoštovani kolegice poslanke in poslanci!
Na veliko področjih v naši državi imamo še vedno prvo in drugorazredne državljane. Takšne krivice se največkrat vlečejo še iz prejšnjega sistema, ko so bile nekatere družbene skupine, kot so samostojni podjetniki in drugi, nezaželene. Med njimi so bili tudi kmetje. Predlagatelji, kolegi iz Slovenske demokratske stranke, so s to novelo na to ponovno opozorili. Pravna ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v preteklosti omogočala vključevanje kmetov na različnih temeljih in o plačilu različne višine prispevkov. Drugi kmetje so lahko vplačevali enako visoke prispevke kot združeni kmetje, priznalo pa se jim je zgolj zavarovanje za ožji obseg pravic. Tako se jim kljub enaki višini plačanih prispevkov priznavajo različni obsegi pravic v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Krščanski demokrati se strinjamo s predlagatelji, da je takšno razlikovanje tistih, ki so bili v enakem položaju, nesprejemljivo in ga je treba nemudoma odpraviti. V Novi Sloveniji podpiramo tudi predlog ureditve izjeme od dokupljene dobe po ZPIZ-2 tako, da se dokupljena doba pred 31. 12. 2012 obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa in kot doba prostovoljnega zavarovanja ob pogoju plačila prispevkov. Država je dolžna ustvarjati enake pogoje vsem državljanom. Krščanski demokrati se za to nenehno trudimo.
Zaradi tega bomo obravnavano novelo podprli. Menimo, da je primerna za nadaljnjo obravnavo.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo poslanskih skupin.
Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona.
Ker je precej sprememb oziroma tudi odjav, bi samo opozoril, da je prva za razpravo na vrsti poslanka Jelka Godec, za njo poslanec Jani Möderndorfer.
Sedaj pa dajem najprej besedo predstavniku predlagatelja Tomažu Liscu.
Izvolite.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, podpredsednik, za dano besedo.
Očitno koalicija ne verjame svoji koalicijski pogodbi. To je prva ugotovitev po predstavitvi stališč poslanskih skupin. Predvsem spoštovane predstavnike koalicije, ki nasprotujejo temu zakonu, bi spomnil na določene določbe vaše koalicijske pogodbe. Šest strank, poslušajte! »Pokojnine morajo zagotavljati dostojno življenje upokojenk in upokojencev. Država si mora prizadevati zagotoviti sredstva za to raven odhodkov.« Nadalje, »zagotovitev dostojne pokojnine za vse, preprečevanje revščine med prejemniki pokojnin«. Samo nekaj glavnih stavkov sem vam povedal, spoštovani in spoštovane. Sedaj pa dovolite, ker sem rekel, da v uvodu ni bilo dovolj časa za natančno predstavitev, kaj sploh želimo z obema zadevama, da jih povem malo bolj na široko. Kar se tiče tega dokupa, danes je bilo nekajkrat rečeno, da je ZPIZ leta 2012 vse pokvaril. Spoštovani, pa si bom drznil – 23. izredna seja, 4. 12. 2012, glasovanje o Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, glasovanje o zakonu v celoti: kvorum – 76 poslancev, za 76, proti nihče. Soglasna odločitev tiste sestave Državnega zbora. Zato prosim, da ne govorite več o tem, kako je Janšev ZPIZ naredil škodo. Vsi v tedanjem sestavu, tudi poslanci strank SD, Desus so glasovali za tisti zakon. In zakaj smo soglasno glasovali za tisti zakon. Jaz sem eden od tistih, ki sem potrdil tipko »za«, ker sem potrdil zakon v dobri veri, da sprejemamo dobre rešitve, ki so bile predhodno usklajene med predstavniki ministrstva, torej večine ljudi na Ministrstvu za finance, predvsem pa na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kjer so sedaj isti uradniki ali funkcionarji. Za zakon so bili Zveza društev upokojencev Slovenije, sindikat, eden in drugi, delodajalci. Mislim, da jih je bilo 5, 6, različnih organizacij, kolektivov, ki so rekli, da je ZPIZ usklajen. Kakršnokoli odstopanje v času med parlamentarno razpravo – razen s pripombami Zakonodajno-pravne službe – bomo šteli kot odmik od usklajenega predloga in zakon pade. Zato se lahko samo sam ali pa v imenu tistih poslancev tedanjega sklica, v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke opravičim vsem tistim, ki jih je tedanji ZPIZ prizadel. Ampak še enkrat, glasovali smo v dobri veri, da je zakon usklajen in da bo dober in predvsem enak, pravičen in nediskriminatoren do vseh. Ker smo zaupali funkcionarjem na Ministrstvu za finance, funkcionarjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, uradniškim ljudem na tistih ministrstvih, upokojenskim združenjem, sindikatom, delodajalcem pa še komu. Zato smo soglasno sprejeli tisti zakon.
Ampak ker smo kmalu ugotovili, da zakon le ni čisto pravičen, torej da so nas uradniki in funkcionarji peljali malo žejne čez vodo, je bilo kar nekaj poskusov sprememb pokojninskega zakona. Eden je bil uspešen. Mislim, da januarja letošnjega leta oziroma lanskega novembra je v proceduro prišel tako imenovan, si bom drznil reči, Hanov zakon – Matjaž Han je bil prvopodpisani –, ki je pri tem dokupu naredil neko spremembo. Ampak dokupa pred letom 2012 sploh ni bilo, tako upoštevanega. In zato danes razumem predstavnike Ministrstva za finance, ki rečejo, da je prej bilo drugače. Seveda, malo se terminologija spremeni pa rečejo – Joj, prej je bila drugačna terminologija, mi vam ne moremo pomagati. Ampak tisti zakon, ki je bil sprejet januarja, je bil prav tako potrjen soglasno. Ampak tisti zakon je reševal samo tisoč izbranih ljudi, pozabil pa je na 55 tisoč ostalih drugih ljudi, ki so se srečevali s pojmom dokupa. In verjemite, da sam osebno zelo dobro poznam zgodbo. Prihajam iz občine, kjer je bil včasih sedež tekstilne industrije v Sloveniji – Sevnica. Jutranjka, Lisca. Okoli tri, štiri mesece je trajalo, da so ljudje videli, kaj smo sprejeli. Ker sem bil poslanec, sem imel vrstni red pred svojo poslansko pisarno, ko so zgrožene gospe pa tudi gospodje, ki so želeli dokupiti ali pa so dokupili delovno oziroma vojaško dobo ali pa študentska leta, da bi šli prej v penzijo, ugotovili, da je zakon krivičen. Tedaj je bila moja obljuba, da slej kot prej bomo krivice popravili. Ampak potem ne drži ugotovitev poslanke SMC, da predlagatelji ste imeli čas. Samo v letu 2012 je bila tako imenovana druga Janševa vlada, pa smo poskušali v letu 2014, 2015, 2017 in poskušamo v letu 2018 popraviti tisto, kar se je med izvajanjem zakona ugotovilo, da ni tako super, kot smo v dobri veri sprejemali.
Skratka, če je bila politična volja januarja 2018, da popravimo krivice za tisoč ljudi, zakaj ni sedaj volje, da popravimo krivice še ostalim ljudem. Teh upravičencev naj bi bilo 55 tisoč. Ampak niso vsi tisti, ki bi to dopolnilo tega zakona tudi izkoristili. Pa dovolite, da citiram gospoda Papeža z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je bil na oddaji Odmevi, RTV Slovenija, 5. januarja 2018, kjer je dal kar nekaj pomembnih informacij. Prvič, gospod Papež je v oddaji navedel, da je že 90 % tistih, ki so dokupili dobo, torej od teh 65 tisoč, že v pokoju. Potemtakem ni v pokoju le še 5 tisoč 600 zavarovancev, ki so dokupili dobo do 31. 12. 2012, in tej številki je treba prišteti le še število upokojenih v letih 2013–2017, ki so dokupili dobo. In če se je takih upokojilo približno tisoč, kar je bilo rečeno, bi to pomenilo, da bi imel ta zakon finančne posledice z okoli 10 tisoč 600 zavarovanci, ki so dokupili dobo do 31. 12. 2012, kar je veliko manj, kot se navaja v medijih. Nadalje, gospod Papež, vi ste v oddaji povedali, in to je to, v čemer se tudi danes razlikujemo, da je bil dokup dobe mnogo dražji kot prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje. Danes poslušamo, da tisti, ki so dokupili, niso tvegali in so bili na boljšem. Kar poglejte okoli sebe tiste ljudi, ki so se v zadnjem času upokojili in so razmišljali o nakupu, kakšne zneske so dali v upanju, da grejo čim prej v penzijo, da spet ne bo kak zakon, nesreča in jim naredi morda novo diskriminacijo, novo krivico, kot smo jo še enkrat nehote naredili leta 2012.
Kar se tiče tega, kar ste večinoma danes ponavljali, prvič, saj Ustavno sodišče je reklo, da ni nič neustavnega. Ali to pomeni, da bomo zdaj v tem mandatu reševali samo tiste zakone, ki so neustavni? Tudi gospod državni sekretar je rekel, da ni treba spreminjati zakona. Lahko pa ga, le bi bila volja nas 90. Prej smo sprejemali zakon, ko je vlada rekla – hop, fantje, ne tako, kot ste vi vložili Zakon o minimalni plači; bolj počasi. Da se spremeniti. Sedaj pa smo poslušali mnenja koalicijskih poslanskih skupin, ki so temeljila na tem odgovoru vlade, češ, sedanje stanje ni protiustavno, zato zakona ni treba spreminjati. Lahko ga. Če bo želja danes pri prvi obravnavi, da zakon spustimo čez; in potem prav tako kot Zakon o minimalni plači, katerega smo obravnavali danes tekom druge obravnave na matičnem delovnem telesu, ali potem v drugi, morebiti celo tretji obravnavi v Državnem zboru spustimo takšnega čez, da bo ustrezal vsem tem, ki smo jim naredili krivico. Seveda ob zavedanju, še enkrat, da ne bomo naredili nove krivice. Druga stvar – glede kmečkih pokojnin. Ne drži, da so se ljudje lahko sami odločali, lepo vas prosim. Zakon iz leta 1983 je po mojem mnenju celo načrtno razlikoval med prvorazrednimi kmeti in drugorazrednimi kmeti in celo razlikoval med moškim članom družine, ki je bil član zadruge, in med gospo, ženo, ki na žalost ni bila članica zadruge, ker je bil tak sistem. Zato danes govorimo pri teh kmečkih pokojninah večinoma o ženskih pripadnicah. In torej še enkrat, ne pristajamo, SDS je imel možnost urediti, pa vam povem, kako smo predlagali: »Zahteva za sklic skupne nujne seje odbora za delo in odbora za kmetijstvo. Problematika socialnega položaja starejšega kmečkega prebivalstva. Predlog sklepa: odbora predlagata Vladi Republike Slovenije, da v roku enega meseca opravi analizo socialnega in zdravstvenega položaja kmečkih zavarovancev in pripravi konkretne zakonske predloge za izboljšanje njihovega položaja, ki jih bo lahko Državni zbor sprejel do konca leta 2018.« Koalicija – SD, Desus, SMC – je bila proti temu sklepu. In prišli smo s predlogom zakona še v letu 2018, SDS. Podoben zakon smo vložili že konec leta 2017, pa ni prišel v proceduro. Napovedali smo podoben zakon že pri tako imenovanem Hanovem zakonu, ko smo predlagali amandma, ki bi rešil to glede dokupa, pa so bili izgovori: Joj, niste čisto pravega člena dali, ampak ko boste dali pa v pravi člen, bomo pa seveda podprli. Celo poslanci iz Desusa so rekli: Pripeljite zakon, podprli ga bomo. Poslanci Levice so bili takrat za, da jih spomnim, kako bodo danes glasovali. Dva poslanca SMC sta glasovala proti zakonu, ker sta rekla, da je krivičen, ker samo tisoč ljudem daje nekaj boljšega, 55 tisoč ljudi pa še vedno ostaja na slabšem. Ampak očitno se je nekaj spremenilo in danes ne boste podprli tega zakona. Nikakor ne pristajam na določene pavšalne zadeve, kot so: Saj zakon ni proti ustaven, ljudje so plačevali manj in tako naprej. Ne drži.
In glede finančnih učinkov. Bilo je rečeno, odprava krivic za nazaj je lahko problematična, lahko naredimo nove krivice. Bodite pošteni, z Zakonom o minimalni plači se bodo naredile nove krivice, ker bo zdaj obstajala neka nova skupina, ki je imela zdaj več kot minimalno plačo, pa bodo zdaj imeli minimalno plačo. Spet boste ta razpon skrčili na škodo nekoga, tukaj pa imamo možnost prve obravnave, druge obravnave na odboru in potem na seji Državnega zbora rešiti. In da finančne posledice ne bodo …, nimamo podatkov in zato pričakujemo, da zakon prej pripeljemo na matično delovno telo in potem skupaj z ljudmi iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dobimo natančne številke. Saj veste, mi lahko postavimo poslansko vprašanje pa dobiš malo čudne odgovore. Z ministrstva pa rečejo, obrnite se na Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. In pričakujemo, mislim, da bo treba terjati v primeru, če se boste do glasovanja premislili, da dobimo vse podatke, koliko je teh ljudi, ki imajo možnost dokupiti, in koliko je teh kmečkih upravičencev, ki so še vedno plačevali več, kot je bila osnova, pa jih je sistem naredil za drugorazredne in imajo nižji obseg pokojnine. In danes je bilo govora o številkah: 600 – toliko je minimalna, 600 – toliko so minimalni pogoji za normalno preživetje. Spoštovani, sploh veste, o kakšnih pokojninah se pogovarjate? Jaz upam, da ne boste rekli, da so ti ubogi kmetje, predvsem pa starejše kmetice kot neki grdi kapitalisti, ki delajo nekaj hudega na tem svetu. Za uživalce pokojnin, ki so jim bile priznane izključno na podlagi pokojninske dobe iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, znašajo povprečne višine pokojnin,,tabela: dve tretjini jih ima pokojnino od 150 do 300 evrov. Kje ste zdaj tisti zagovorniki, kako mora biti minimalna plača 700 evrov, kako mora biti minimalni znesek za preživetje 680 in še nekaj evrov. Tukaj imamo več kot dve tretjini. Oziroma nad 600 evrov – ena, dva, trije prejemniki od skoraj 2 tisočih kmečkih uživalcev. Kje ste sedaj zagovorniki? Pred eno pa do šest ur nazaj ste bili vsi – sociala, pravica, odprava diskriminatornosti, ubogi reveži, nov zakon, napačen predlagatelj, pozabimo na socialo, gremo v nove krivice, gremo v novo diskriminacijo, ker – še enkrat – je napačen zakon. Pa toliko je bilo spet v tem predvolilnem času junija govora – drugačna politika, politika konsenza, politika za državljane. Danes imate pri tem glasovanju možnost pritisniti tipko »za« in narediti en korak v tem, kar ste govorili v predvolilnem času in tudi sedaj, ko se posamezni predsedniki koalicijskih poslanskih skupin trkajo, kdo bo več naredil za upokojence. Veliko besed, napačna dejanja, to je očitno vodilo te politike, več pa še v nadaljevanju.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Jelka Godec.
Izvolite.
JELKA GODEC (PS SDS): Kolega Lisec je spraševal, kje so zdaj borci za odpravo krivic. Ni jih. Ni jih zato, ker so omagali, sploh na levi strani, omagali v prejšnji točki, ko so se borili za politične točke. Ker če bi se borili za odpravo socialnih razlik, odpravo diskriminatornih zadev v našem pokojninskem sistemu in nasploh v družbi, bi danes tukaj sedeli. Zdajle bi še tukaj sedeli, ampak so omagali. Očitno je ura takšna, da ne zdržijo več. Kolega, vsa čast, da sedite še zdaj tukaj. Vladi pa predlagam nekaj, naredite dva vzorca mnenja Vlade. V prvem vzorcu napišite – zakon ni sistemski, zakon ima pavšalno oceno o finančnih posledicah in zakon ni usklajen s socialnimi partnerji, zato ga ne bomo podprli. V drugi vzorec napišite – zakon ni sistemski, lahko bi reševali bolje, zakon ima pavšalno ali pa sploh nima ocene finančnih posledic in ni usklajen s socialnimi partnerji, vendar ga podpiramo. Če je vlagatelj SDS, Nova Slovenija ali SNS, je prvi vzorec, razumete. Če pa so predlagatelji iz koalicije, potem pa je drugi vzorec. Ker to, kar beremo, ko dobimo mnenje Vlade za naše zakone, je eno in isto. Prejšnji Zakon o minimalni plači ima oceno finančnih posledic nula. Nula. Pa vendar ugotavljate, da je zelo veliko, več kot 7 tisoč oseb na minimalcu v javnem sektorju, ampak posledica bo pa nula. Ja, to je v zakonu napisano. Zdaj pa danes nam očitajo, da ta naš zakon ima pavšalno oceno, pa ima oceno, ampak je pavšalna; in zato se tega zakona ne more podpreti. Vlada, lepo vas prosim, če želite biti inovativni, ker imate eno stranko novo zraven, naredite takšne vzorce pa potem dodajte tisti tekst, ker tako nihče ne … Ker vzorec za koalicijo, tisti, ki ga podpirate, koalicijski poslanci preberejo pa je isto. Bodite enaki za vse, ker niste, ne delujete diskriminatorno do političnih strank, ki nekaj predlagajo.
Kar se pa tiče samega predloga zakona, najboljša izjava je ta, ko Desus reče, da je imel SDS priliko ne vem kolikokrat popraviti te krivice. Saj oni so v vladi že ne vem od katerega leta in oni so tisti, ki se borijo za odpravo krivic upokojencev, torej tudi kmečkih upokojencev. Kolega je povedal tudi, da je bilo na odboru zavrnjeno s strani koalicijskih strank, da bodo odpravili te krivice; in potem nam očitajo, da se gremo nekaj, da ponavljamo. To je ena stvar. Druga stvar. Danes ste vsi lepo povedali, kako je bil prejšnji sistem krivičen. Ampak niste tega povedali z besedami, povedali pa ste, ko ste obrazložili, da so bili eni prvorazredni kmetje, ostali pa drugorazredni. Zakaj? Eni so bili združeni kmetje, drugi so bili pa ostali kmetje. In še nekaj, kmetje so imeli zelene zdravstvene knjižice. Ko so prišli k zdravniku, je zdravnik točno vedel, kam spadajo in koliko ga lahko obravnavajo in katere storitve jim lahko dajo. Toliko je bil prejšnji sistem pravičen. In ne govoriti, da so se lahko samostojno odločali. Leta 1983 se je marsikdo odločil za zadružništvo, ker je bil v bistvu nekako nagrajen in so ga pustili pri miru. Lepo ste povedali. Tisti, ki pa ni bil zadružni in se za to ni odločil, je bil pa kaznovan, danes je kaznovan z nižjo pokojnino. In teh krivic ne želite odpraviti. Pa še nekaj je, tako kot je rekel kolega. To so bile ženske, žene kmetov, ki so bili nosilci dejavnosti in so bili združeni kmetje. Ženska pa je plačevala lahko isto kot on, vendar ji ni bil priznan isti obseg pravic, torej manjši obseg pravic. Tako kot je povedal kolega, največje krivice so se dogajale ženskam in se še danes. In potem pride gospa, ki prodaja na tržnici. Vprašajte jih, koliko imajo pokojnine. 275 evrov, pokažejo izpis. Pravi – vplačevala sem isto kot mož, isto, zakaj imam tako nizko pokojnino. Verjamem, da v koaliciji imate odgovor na to, da tem ženskam, ki bojo prihajale v vaše poslanske pisarne, boste znali odgovoriti, ker boste rekli – zato ker je bil prejšnji režim pravičen, mi smo še bolj pravični in mislimo, da je to tako prav. 275 evrov. Gospod in gospa iz mojega okraja, ne bom povedala točno kje. On ima 325 evrov pokojnine, kmet, ona 275. In potem reče – Jelka, kako naj preživiva? Socialna pomoč je pa 395. A je to pravica na tem svetu? V prejšnjem režimu so nas udarili s tem, da smo plačevali jaz in ona isto, njej so priznavali manjše pravice, zdaj pa teh krivic nočejo popraviti. Še celo to moram gledati, moj sin je na socialki, to mi pove, pa ima več kot jaz. Kaj ima veze to? O, veliko veze ima. In prihajalo je tudi do napak, da so nekateri plačevali kot polno, pa so jih zavedli kot ostale kmete, ne kot zadružne. Še enkrat, vsi ste danes povedali, kako je prejšnji režim diskriminatorno delal s kmeti, da ne govorim do ostalega prebivalstva, pa danes tega ne želite popraviti. In ljudje so plačevali v pokojninsko blagajno. Prej sem videla vmes, ko je kolega Tomaž razlagal stvari, da so nekateri na sredini prikimavali. Mislim, da so se s tem prikimavanjem strinjali. Me zanima, kakšno bo glasovanje. Ali imamo spet stranke, ki so nekako …, mislijo s svojo glavo ljudje. Jaz upam, da ja. Kimajo in vidijo, da so se zgodile krivice; vendar ne, ker je treba glasovati tako, kot se jim reče. Leta 2010 je Svetlikov zakon, ki je bil sprejet 2010, začel pa veljati 2012, ukinil državne pokojnine, ki so vsaj malo popravile to krivico oziroma je imelo vsaj nekaj ljudi te državne pokojnine. Potem je Svetlik iz najbolj socialne stranke to ukinil. In spet danes slišimo – ne, to ni nobena krivica, tako je bilo, imeli so ožji obseg pravic in naj tako bo. Jaz upam, še enkrat, da imate vsaj kanček vesti in da veste, da je šlo za napake; in da boste vi prišli, vlada, s sistemskim zakonom, ker mi očitno ne znamo napisati nič. S sistemskim zakonom, z realno finančno oceno, usklajeno z vsemi socialnimi partnerji, pa skupaj z Desusom, naj bojo oni predlagatelji za nov pokojninski zakon, in da boste vse to popravili, in to še v tem mandatu, vse to. Pričakujemo to od vas, ker če očitno opozicija tega ni sposobna, ker ste toliko pametni na vladi vsi, da boste to naredili, ker govorite to, vsaj kolikor sem jaz v tem, od 2014, ko je bil prvi mandat. Do danes eno in isto lajnate: Mi bomo naredili bolj sistemskega. Zdaj ga pa že naredite, saj ste se samo malo porotirali po ministrstvih in znate te zadeve narediti. Jaz se ne bom osredotočala še na tiste, ki so doplačevali, pa se danes ne morejo upokojiti tako kot so mislili, da se bodo; ker so plačevali, dali so denar v pokojninsko blagajno, danes se jim ne priznavajo iste pravice kot ostalim. Veste, kaj rečejo ljudje? Potem mi naj dajo pa tisti denar nazaj. Kam ste pa dali tisti denar, mi rečejo. Ste ga pojedli v Državnem zboru? Ne, nismo ga; ker nekateri ne želijo teh krivic odpraviti. Ja, leto 2012 je bilo. In sedaj, ko mi želimo krivice popraviti, se nam očita, niste že 2012, ne vem, kaj vse. Ko pa pride ministrica za delo s popravo zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki ste ga sprejeli v prejšnjem mandatu, in ga popravlja in danes na tem področju zamujajo državne štipendije, otroški dodatki, plačila vrtca; potem je pa vse v redu. Borci za odpravo diskriminacij, socialne revščine in tako naprej. Ti kmetje, ti ljudje živijo pod pragom revščine. Včeraj smo poslušali, kako se borite, danes smo poslušali ne vem koliko ur, da so tamle vsi omagali, sedaj pa ni več nikjer nikogar in vsi boste glasovali proti – samo z enim razlogom, ker je to predlog opozicije. In nikoli več ne recite v koaliciji: stopimo skupaj pa nekaj naredimo.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti mag. Matej Tonin.
Izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Dragi poslanke in poslanci, dober večer!
Današnja razprava kaže na dve značilnosti, ki sta se oblikovali v tem novem mandatu. Prva značilnost je, če nek zakon prihaja s strani opozicije, potem enostavno koalicijo ne zanima in je vnaprej dogovorjeno, da tega ne podpre, niti ne posluša niti jo ne zanimajo argumenti. To je prva ugotovitev. In kot sem rekel, moje veliko razočaranje, ker sem vendarle od teh novih strank pričakoval drugačno, novo politiko, da bo dialog pomembnejša stvar, da se bomo lahko kakšno stvar dogovorili in tudi pogovorili ter na koncu skupaj speljali kakšno stvar. Celo na nekih plakatih se je pojavljalo: država, skupnost, človek. To bi veljalo prenesti tudi v prakso pri delovanju v parlamentu. To je ena ugotovitev. Druga ugotovitev je zelo zanimiva, da ko desni del političnega prostora ugotovi napako, jo prizna in jo poskuša odpraviti. Na drugi strani te želje ne čutim. Vem, da je včasih težko izreči besedico oprosti, naredili smo napako; ampak ta parlament bi imel mnogo bolj človeški izraz in obraz, če bi to besedico oprosti, naredili smo napako, večkrat uporabljali in se jo tudi posluževali. Kaj današnji predlog zakon ponuja, o čem govori? Gre za odpravo nekih krivic še iz časa socializma. Danes v jugonostalgiji marsikdo pravi, kako je bil socializem super, ampak potem pa na takih primerih vidite, da morda ni bilo vse tako rožnato, da so bili eni bolj enaki od drugih in podobno. In danes imamo pred seboj primer, ko gre za kmete, ki so si plačevali za pokojnino oziroma recimo v pokojninsko blagajno. In socializem je, zanimivo, naredil razliko med tistimi, ki so bili naši pa malo manj naši. Sistem je bil takšen, da sta lahko dva kmeta plačevala isti znesek za pokojnino, ampak tisti, ki je bil nekoliko bolj naš, govorim režimski, je imel večje pravice iz naslova tega vplačevanja v pokojninski sistem. Za isto plačilo različne pravice. To je veljalo v socializmu oziroma kot so oni temu rekli – združeni kmetje in drugi kmetje. Toliko o tem, kako smo vsi enakopravni in vsi srečni, ali pa naj bi bili vsi srečni v bivšem režimu. To je bila napaka. Mislim, da je bila to ideološko pogojena sistemska napaka, ki je povzročila ogromno krivic – za isto plačilo različne pravice.
In kje je bila zdaj napaka desnice oziroma vlade, v kateri smo sodelovali tudi v Novi Sloveniji? Ko se je leta 2012 sprejemala druga pokojninska reforma, nam je ta poprava krivice enostavno ušla. Nismo je ustrezno uredili v takratni pokojninski reformi. Danes to napako priznavamo. Prišel je zakon, ki bi to napako odpravil. Gre za jasno, pregledno, pravično stvar, da bi moral dobiti za enako vplačilo tudi enake pravice. Zelo preprosto, enako plačilo – enake pravice. To je predlog zakona, koalicija pravi ne. in zato se ob koncu vračam na tisto, s čemer sem začel, da je škoda, da smo na začetku mandata začeli na takšen način, da vse, kar je opozicijskega, je treba po definiciji zavračati, čeprav se opozicija poslužuje rednih postopkov, čeprav opozicija omogoča vladni koaliciji, da s svojimi pripombami in predlogi lahko naše zakone prilagodijo, popravijo, jih dopolnijo, ker opozicija nima večine, koalicija jo ima. Postopek sprejemanja zakonov v Državnem zboru je takšen, da opozicija najverjetneje vedno ali pa vedno pride s prvo obravnavo, ki je splošna, kjer se pogovarjamo o načelih; in potem sledi, če je zakon v prvi obravnavi sprejet, druga obravnava, kjer se konkretno pogovarjamo o členih in kjer bi bil prispevek koalicije ključen, da bi dobili takšen sistemski zakon, kot si ga vi želite. Ampak problem je samo v tem, da potem, ti šment, ko bi bil ta zakon sprejet, bi morda nekdo rekel, da ga je predlagala opozicija ali pa da je prišel s strani opozicije. In to je tisti ključni element, kar koalicijo moti, da ni pripravljena na dialog. Jaz nimam nobenega problema in nobenih težav, če bi s strani koalicije slišali, da je to, kar predlagate, problem, s tem se ne strinjamo, ministrstvo vam lahko navede cel seznam problemov, ki jih imate. Ampak ker pa smo odprti za dialog, ker se želimo pogovarjati in priti do skupnih rešitev, se bomo med prvo in drugo obravnavo tega zakona usedli za isto mizo in poskušali najti čim več skupnih imenovalcev. Na koncu ima tako ali tako odločilno besedo koalicija, ki ima večino. To bi bil nek vključujoč pristop, pristop, ki bi temeljil na dialogu. Ampak danes smo daleč od tega in najverjetneje tisti, ki opozarjamo na te zadeve, smo osamljeni, kličoči v puščavi, ker nas praktično nihče ne sliši, koalicija se je odločila in zadeve gredo naprej. Zdi se mi slabo to za politično kulturo, zdi se mi slabo za politični sistem in na splošno tudi za prihodnost Slovenije, ker če politika ne bo temeljila na dialogu, ampak samo na argumentu moči, potem žal ne bomo prišli daleč.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Karmen Furman.
MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovani kolegice in kolegi!
Sedanja veljavna ureditev je nepravična in diskriminatorna; in to je eden in edini razlog, zakaj v Slovenski demokratski stranki vlagamo spremembo zakona. V predstavljenih stališčih koalicijskih strank ste se dotaknili odločbe Ustavnega sodišča, ki domnevno dovoljuje drugačno pravno ureditev in da Ustavno sodišče v takšni ureditvi ne vidi protiustavnosti. Ampak tukaj ne pozabimo, da je Ustavno sodišče v svoji odločbi pri odmeri pokojnin zavzelo tudi stališče, da se mora načelo enakosti uporabljati tudi pri priznanju in odmeri pokojnin, da je priznanje ter odmera pokojnin v bistvenem odvisna predvsem od vplačanih prispevkov. Tukaj govorim o načelu enakosti, da se obseg pravic določi glede na višino vplačanih prispevkov posameznika in ne zgolj na neko administrativno kategorijo posameznega zavarovanca. In tukaj je veljavna zakonodaja zagotovo v neskladju z načelom enakosti. To si pa vendarle morate priznati, saj enake primere obravnava različno. Po veljavni zakonodaji se pri odmeri pokojnine tako različno obravnava zavarovance ne glede ne to, da so vplačevali v znesku enake oziroma iste prispevke, danes pa se jim tako priznava različen obseg pravic. In to je tista krivična ureditev po zakonodaji, ki jo želimo v Slovenski demokratski stranki popraviti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Naslednji na vrsti je poslanec Franc Kramar.
FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani kolegice in kolegi!
Upokojenci so vedno nek del populacije, ki je za vse politične stranke zanimiv, predvsem pred volitvami. Vemo, da je 600 tisoč upokojencev v Sloveniji. Dejstvo je, da smo v Stranki Alenke Bratušek zagovarjali stališče, da je treba – in da je to zapisano v koalicijski pogodbi – urediti regres in odmerni odstotek. Dejstvo je, da nam to v celoti zaradi takih ali drugačnih dejstev ni uspelo in da je bil regres izplačan drugače, kot smo predlagali mi. Danes se pogovarjamo o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki zajema dva segmenta te upokojenske populacije. Po moji oceni je sicer tudi to področje treba urediti, dejstvo pa je, da je naše stališče, da bi bilo te zadeve treba urediti sistemsko, v celoti, kajti favoriziranje enega dela populacije upokojencev ne prinaša globalne rešitev, ta pa je, da se je treba o tem pogovarjati kot celota, za vse upokojence enako. Prepričan sem, da bo v prihodnosti vložen zakon. Želim si, da bi to bil noveliran Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer bi se vse želje, če so to finančno realne želje, vneslo v ta zakon in bi dejansko rešili problematiko, ki se mi zdi s to spremembo in dopolnitvijo res zelo parcialna. Favorizirati eno strukturo upokojencev ni vmesno in zato jaz osebno ne bom podprl te spremembe in dopolnitve.
Apel pa še enkrat mogoče vladi, da se začne priprava Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki bo reševal zadeve v celoti in bo prinesel boljši položaj upokojencev v Sloveniji, kajti trenutno pokojnine po moji oceni zaostajajo. Velik del pokojnin je pod nivojem stopnje normalnega življenja in je ta boj upokojencev s kruto realnostjo težek. Zato jaz še enkrat poudarjam, da tega zakona ne bom podprl, bom pa bedel in tudi skupaj s Poslansko skupino Stranke Alenke Bratušek bomo težili k temu, da pridemo do novega, modernega zakona, ki bo obravnaval vse upokojence enakopravno in bo šel v njihovo dobrobit. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Jože Tanko.
Izvolite.
JOŽE TANKO (PS SDS): Hvala lepa za besedo in za priložnost, da tudi kaj spregovorim o tej temi pa tudi na splošno o vseh teh socialnih trendih, ki so se dogodili in se dogajajo v tem mandatu.
Najprej vsem tistim, ki pravite, da zakon nima finančnih posledic ali pa da niso dovolj dobre. Predsednik Državnega zbora je tisti, ki določi, ali je zakon primeren za vložitev v postopek ali ne. In če predsednik Državnega zbora to opredelil kot primeren zakon, potem ga imamo danes brez kakršnihkoli zadržkov na mizi in ga obravnavamo kot takega. To je pravilo v tem državnem zboru. Vsak zakon, ki ne izpolnjuje pogojev, se v tej fazi vlaganja zavrne, gre na dopolnitev in od tam naprej se potem ponovno vlaga. To se v tem primeru ni zgodilo. In vse tiste kritike, ko pravite, da je zakon nepopoln, da nima finančnih posledic, so deplasirane. In za naprej je pravi naslov tisti, ki podpiše zakon za vložitev v GP, tako kot rečemo. Drugo, mislim, da je tudi izjemno problematično, da se spotikate v premalo definirane ali opredeljene finančne posledice. Vi ste sprejemali zakone že v tem mandatu, ki so bili slabše opredeljeni po vsebini, slabše opredeljeni po finančnih posledicah, slabše rešitve so prinašala; pa niste imeli popolnoma nobenih zadržkov. Nobenih. Ne koalicijske stranke ne tisti, ki kroji usodo koalicijskih strank, nihče. Rad bi vas pa spomnil, da sem začuden, da toliko časa, že od leta 2012 ali 2013 naprej traja ta a priori politika zavračanja kateregakoli predloga Slovenske demokratske stranke. Tu ne gre za vsebinske probleme. Tu ne gre zdaj za ne vem kakršnekoli zadeve. Ampak tisti hip, ko se pojavi vložen zakon z oznako SDS, se ga a priori v koaliciji zavrne. To se je zgodilo pri Bratuškovi, to se je zgodilo pri Cerarju in to se dogaja v tem mandatu pri Šarcu. A priori. Niti eden od vas tam ne zna pametno obrazložiti, zakaj se to dogaja, ali pa obrazložiti, zakaj boste zakon zavrnili, ampak se to zgodi a priori. In vsi se sklicujete na zadnji ali predzadnji odstavek mnenja Vlade in potem nekaj okrancljate in o tem govorite. Nič drugače ne poteka to, kot je do sedaj.
Rad bi vas spomnil, da ste nekaj dni nazaj potrdili zakon o tako imenovani pomoči za brezposelne ali pa kakorkoli temu rečemo. V višini 392,75 evra. Tisti hip, ko ste to rešitev sprejeli, je padlo 75 tisoč 592 upokojencev pod ta prag. 75 tisoč 592 upokojencev ima nižjo pokojnino od vašega socialnega prejemka 392,75 evra. To je podatek Vlade, odgovor na poslanska vprašanja. Zdaj vas pa sprašujem, ali je to bila primerna rešitev. Ker je v tem delu, ko je relacija med brezposelnostjo in plačano pokojnino izpostavila tako napako in tako razliko. Ppomagali ste 50 tisoč brezposelnim, naredili pa krivico 75 tisoč upokojencem. Niste obravnavali vseh socialnih skupin sorazmerno in primerno. Kadar gre za upokojence, se pogovarjate o decimalkah in o 1 % uskladitve, pri tistem ukrepu za brezposelnost ste pa mahnili in dali 95 evrov mesečno več. Pri 1- ali dvoprocentni uskladitvi pokojnin, spoštovani gospodje, ne pride na letni ravni 30 evrov. Vi ste s tem nadomestilom, ki ste ga sprejeli pred nekaj dnevi, ste za 95 evrov mesečno dvignili to razliko, ne da bi kakorkoli posegli v upokojensko strukturo. In ste jo postavili v bistveno slabši položaj, čeprav se tudi iz tistega dela, ko so upokojenci ustvarjali dodano vrednost, plačujejo socialni transferji. Tisti, ki so avansirali, vsi mi, ki plačujemo prispevke, v bistvu plačujemo avanse v pokojninsko blagajno, da bomo nekoč koristili te zadeve. In ti ljudje so v slabšem položaju kot tisti, ki so brezposelni, plačali so pa popolnoma vse prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Toliko bi rekel o tem dejanju.
Naslednja stvar, ki jo ureja naš zakon, je poprava krivic iz obdobja pred osamosvojitvijo pri kmečkih zavarovancih. Kolegi so prej zelo lepo razložili, v čem je problem. Ni kaj dodati. Dvojna merila socializma, dvojna merila socializma celo pri istih kategorijah zavarovancev. Pri kmetih, ki so bili v zadrugah, en kriterij, pri kmetih, ki niso bili v zadrugah, drug kriterij. Pri tistih, ki so bili v zadrugah, za enega člana družine en kriterij, za tistega, ki ni bil v zadrugi, pa je član iste družine, drug kriterij. Povedali so, da je v glavnem šlo za ženske, ker nosilci kmetijske dejavnosti so bili moški in so praviloma moški. In čeprav smo na to napako opozorili že večkrat, tudi sedaj, ni popolnoma nobenega posluha za odpravo te diskriminacije, popolnoma nobenega posluha za odpravo te diskriminacije. Moram pošteno povedati, pogrešam tudi odziv ministra za kmetijstvo, sedanje ministrice za kmetijstvo in tudi prejšnjega ministra za kmetijstvo, ki trenutno sedaj vodi sejo. Niti enkrat se nihče ni postavil za te krivice, ki so bile storjene kmečkim zavarovancem, niti enkrat, v tem državnem zboru ne. In tu si tega ni mogoče drugače razlagati, kot da gre za nadaljevanje tega ideološkega boja med kulaki in proletarci. Ne moreš tega drugače razložiti. Povprečna slovenska kmetija ima okoli 3 in pol hektarja, tisoč 500 na leto jih propade ali pa 3 tisoč, zdaj ne vem točno, kakšen je podatek; ampak zagotovo propadajo. In ni v tej državi nekoga, ki bi se potrudil, da bi vzpostavil neko ustrezno politiko in popravil krivice, ki so bile zavestno storjene v prejšnjem mandatu; pa ne mandatu, tudi v obdobju socializma v prejšnji državi. Ga ni.
In zdaj sprašujem vse tiste, ki pravite, da ne pripada, se ne sme in tako naprej, zakaj to ni mogoče. Prej je bil omenjen Svetlikov zakon, čas Pahorjeve vlade in ukinitev državnih pokojnin, velik del teh državnih pokojnin je prizadel izključno kmete. Ali veste, kam je šel denar iz teh ukinjenih državnih pokojnin? Za vdovski del po zavarovancih JLA. To je Potrč predlagal tukaj. Za to je šlo, za poplačilo pravic in spremembe pri vdovskem delu po oficirjih JLA. To se je zgodilo, to je dejstvo, to lahko pogledate, lahko preverite. In zdaj meni nekdo tukaj govori o pravici, sociali in pravičnosti. Nič čudno, da ni nikogar tukaj na drugi strani, ni SD, ni Levice, vsi so tiho in ne govorijo nič o tem. Kako imate lahko v sebi to, da evidentnih kršitev,,evidentnih nepravilnosti ne popravite? Kako ste lahko taki? Tukaj je bilo prej povedano, koliko znaša kmečka pokojnina, Jelka je rekla 270 evrov, mož 300. Vsi ti kmečki zavarovanci imajo bistveno nižjo pokojnino, pa so plačevali nekaj v pokojninsko blagajno, kot je ta pomoč, ki ste jo zdaj uzakonili – 392,75 evra. Se vam to zdi kaj čudno? Ali vam klikerji ne odreagirajo, da to ne gre? Da nekdo, ki morebiti ni še nič vplačal v pokojninsko blagajno, dobi več kot tisti, ki je redno vplačeval v pokojninsko blagajno. Se vam ne zdi, da tukaj nekaj ne funkcionira? Ste tam diplomanti, kot smo mi, ste magistri, imate še druge akademske nazive, pa vam to ne potegne. Ampak če vam potegne, potem pa ne ukrepate in tega ne naredite in ne popravite iz zlobe do teh zavarovancev, drugače si tega ni mogoče razložiti. Ker tolikokrat je bila ta tema v Državnem zboru, da bi nekdo, ki ima zdravo pamet, moral odreagirati.
Še vprašanje, tukaj imamo te zavarovance, ki so vplačevali za večji in manjši obseg pravic, so vplačevali. Nimajo najbrž vseh pravic ne tisti, ki so plačevali po večjem obsegu pravic, ne tisti, ki so plačevali po manjšem obsegu pravic. Ni jim najbrž tudi ustrezno izračunana pokojnina. Ali ste pripravljeni tem ljudem, kar so vplačali pa niso dobili, vrniti denar – z valorizacijo, z zamudnimi obrestmi in tako naprej? To je pa naslednje vprašanje. Če že niso dobili pravic pri pokojninah, pri tistem, kar so pričakovali, zakaj se jim to ne vrne potem? Poplačevali smo mnoge krivice, mislim, da bi bilo to pošteno, odgovorno do odgovorne države in odgovorne oblasti. Tega ne naredite in enostavno pravite, da je zakon nesistemski. Sistemski zakon imamo sprejet, popravljamo anomalije sistemskega zakona s temi rešitvami. In nekaj najbolj normalnega je, če se to ugotovi, da se stvar odpravi. Če najdete 6 milijonov evrov, v ZIPRS imate zdaj notri za razvoj civilne družbe, dajte 2, 3 milijone za popravo krivic kmečkim zavarovancem, tistim, ki jim že desetletja odrekate pravice do poštene pokojnine. Če se bo ta kmečki zavarovanec slučajno prijavil za razliko, da bo zahteval socialno varstveni prejemek, boste vpisali hipoteko na premoženje. Ali boste tudi vsem ostalim to naredili? Tistim, katerim ste predlagali 392,75 evra za brezposelne, je tudi tam hipoteka? Zakaj vodimo ideološko vodeno, nesramno socialno politiko? Ni problema za neke socialne skupine, ki so v interesu neke leve sfere, ali pa za razvoj civilne družbe, ki je v interesu neke leve sfere, pri kateri mnogi, tudi iz Levice, participirajo še s petinskim delom kot poslanci, samo zato se ti denarji tam nabirajo, da lahko še dodaten denar poberejo. Tam, kjer je pa res problem, pa enostavno ne najdete vira moči, volje in tiščite glavo v pesek, vzpostavljate in držite te krivice še naprej. V čem je tu smisel? Sprašujem vas tukaj vse.
Imamo še drugo rešitev, kjer se predlaga, da se tistim, ki so vplačali in dokupovali določene zadeve pred 31. decembrom 2012, da se jim tudi tam popravi krivica. Tukaj je celo opredeljeno, koliko je teh ljudi in za koliko denarja gre. Pred 31. 12. 2012 se ni skoraj 56 tisoč ljudem upoštevalo teh dodatno vplačanih zneskov. Ni se jih upoštevalo. Zakaj se jih ni upoštevalo? To vemo vsi. Ni se jih upoštevalo in ko zdaj predlagamo, da se tudi tem ljudem, tem 56 tisoč ljudem popravi ta zadeva in se jim to upošteva, ste a priori proti, ponovno. Kakšen je razlog? Je to skupina, ki si tega ne zasluži? Ta skupina je plačevala in plačala in odkupila po visokih zneskih to, kar je bilo ponujeno, študentska in vojaška leta. In ko so šli v penzijo ali pa prej, tega niso mogli uveljaviti. Ste jim pripravljeni zagotoviti vračilo teh plačanih odkupljenih let, vojaških pa študentskih, z valorizacijo in ustreznimi zamudnimi obrestmi, ker to je pa naslednji korak. To je smiselno. Ker če greste v trgovino, pa nekaj plačate, kar ni v redu, reklamirate zadevo. Velja to za kmečke zavarovance, velja to tudi za te zavarovance. Plačevali so eni in drugi v pokojninsko blagajno, storitve niso dobili, nadomestila niso dobili za to. Avans je šel. To je avans. To, kar plačujemo v pokojninsko blagajno, je avans. Celo življenje plačuješ avans, da boš potem nekaj na koncu koristil. Očitno so nekatere skupine, ki so jih zakonodajalci in izvrševalci zakonov nabrisali in jim niso zdaj pripravljeni tega niti priznati, da so jih nabrisali; niti jim niso pripravljeni tega vrniti. To je ta situacija, o kateri zdaj govorimo.
Spoštovani, v tem primeru ne govorimo o tem, da bomo nekaj socialnih transferjev nekomu dali, ampak da bomo popravili tisto, kar so vplačali, pa niso dobili ustrezno obračunano takrat, ko so šli v penzijo. Samo za to se gre. Tukaj ne govorimo, da bomo nekomu nekaj bianko dali kot za razvoj civilne družbe, ko imate zdajle 6 milijonov v zakonu o izvrševanju proračuna. Tu ne dajemo nič, tam bomo dali, pa vprašanje je, kaj bo ven prišlo, tri ali petnajst revolucionarnih društev, kjer boste poslanci izvajali in črpali ven denar s petinskim delom. To je tam, to ni problem. Ta zakon o izvrševanju proračuna ste potrdili po nujnem postopku, ker sicer se bo sesul sistem v naslednjem letu, ampak teh 6 milijonov za razvoj civilne družbe pa mora biti notri. Ne bo pa denarja in poprave krivic za te ljudi, ki so plačevali, ki so svoj denar dali za svoje zavarovanje, bodisi kot kmetje bodisi kot tisti, ki so dokupovali zadeve. To je perverzno, kar počnete. Odrekate ljudem tisto, kar so plačali, in nekatere nagrajujete zato, da bodo lahko nekateri, ki so blizu raznim civilnim družbam, tam dobivali strokovno …, črpali ven kot strokovnjaki, svetovalci in ne vem kaj še petinsko delo. Sprijeno do kraja. Demagoško do kraja. Govorite o minimalnih zneskih za preživetje, tukaj pa dobi nekdo 275 evrov, ker je celo pokojnino plačeval, morda celo 40 let. Si predstavljate, kaj je to. Nekomu, ki pa ni še nič vplačal v ta sistem, pa vem, da mu je treba pomagati, ker ne more dobiti službe ali je kako drugače ogrožen, mu je treba pomagati, dobi pa več kot ta, ki je plačeval. Da ne bo nesporazuma, nisem proti socialnim pomočem, daleč od tega, sem pa proti temu, da so tisti, ki so plačevali 40 let v nek sistem, na slabšem kot tisti, ki niso še nič plačevali.
Če bi nekaj dni nazaj sprejemali, ko se je sprejemalo ta zakon, še za 70 evrov dvignili vse pokojnine, bi bilo sprejemljivo, ampak jih niste. In ker tega niste storili, imamo sedaj 75 tisoč upokojencev, ki so na slabšem kot tisti, ki bodo sprejemali od 1. 1. naprej denarno nadomestilo, ker so brezposelni. To je pravičen ukrep. Dajte še tem upokojencem, o katerih danes govorimo, popraviti na tisto, kar je minimum. Vse lahko zajamete notri, pa še tistim 75 tisoč, ki so sedaj padli pod mejo, popravite pokojnine za 95 evrov na mesec. To so ukrepi, ki so sorazmerni, ker na račun ene skupine ne potopimo druge skupine. Ker zato, ker ste rešili enega, ker ste rešili 30 ali 50 tisoč brezposelnih, ste 75 tisoč drugih potunkali. To ni socialna politika in to ni nobena politika. To je šlamastika, šušmarstvo. In ker to na financah kar tolerirajo, potem so tudi tam šušmarji. Na tak način ne moremo voditi nobene socialne politike in ne boste izpeljali nobene reforme, ker je nemogoče tako reformo, ker je niste sposobni narediti; in zato jih ni. Šest let že ni nobene reforme. Zato jih ni, ker jih na tak ne delate. Zadnje resne reforme so bile leta 2006, 2007, ki so pomenile reformo sistemov. Od takrat naprej se dela kot v pekarni, eno se dela, drugo govori, sistemskega pa nič. In se dela samo nova nesorazmerja. Jaz predlagam, spoštovani kolegi, da ta zakon podprete. Če bo zakon sedaj sprejet, bo šele januarja na naslednji obravnavi, to je treba vedeti, ker decembra ne bo na obravnavi. Do takrat naj se pripravijo vsi relevantni kriteriji in podatki, ki so potrebni za izvedbo tega zakona, vključno s primerjavo z vsemi temi zakoni, ki ste jih sedaj sprejemali, ker je nedopustno, da imajo kmetje, 270, 275 evrov pokojnine, socialna pomoč za brezposelnega je pa 395 evrov. 120 evrov dobi manj. Že prej je dobil manj ta kmet, sedaj dobi pa 120 evrov manj na mesec. In te anomalije, ljudje božji, je treba popraviti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod poslanec Trček, vi pa imate besedo, postopkovno.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala lepa za besedo.
Tudi ko ne sedim tukaj, imam to boniteto kot predsednik enega odbora, da imam televizor pa lahko poslušam, kaj se govori. To je perverzno, kar počnete. Strinjam se z govorcem pred menoj. Perverzno je zaradi dveh zadev. Definitivno je treba to problematiko urediti, ampak ne na način blokiranja izvajanja proračuna, ZIPRS in ne na način žalitev civilne družbe, ki je dejansko ogledalo politike v ožjem smislu. In del te civilne družbe je tudi tista civilna družba, ki je prepogosto izključujoče domoljubna.
Moj postopkovni predlog je, da se nam gospod Tanko opraviči in da se tudi opraviči civilni družbi kot celoti. In nekdo, ki je 18 let v Državnem zboru, se ne bi smel tako dvolično vesti, zlasti če je gospod Tanko podpredsednik Državnega zbora. Hvala za besedo.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Predlagali ste, da se gospod Tanko opraviči. Gospod Tanko gre naprej vodit sejo. Bo imel besedo, tako da bosta lahko nadaljevala dialog.
Ali se predstavnik Vlade želi odzvati na vprašanje?
Izvolite, gospod državni sekretar.
TILEN BOŽIČ: Hvala za besedo.
Ta razprava, ki je bila sedaj na zadnje, je šla znatno širše od tistega, kar je danes kot predlog na mizi. Malo težko je vse komentirati, ampak na nekaj osnovnih zadev vseeno velja opozoriti. Kmetje so posebna družbena skupina in ta država ter družba jim priznava poseben status, poseben režim in posebne pravice. Za njih, tako kot za ostale, tudi velja socialna država, sistem socialne varnosti in mreža, ki je tudi s tem v zvezi predvidena. Je pa sočasno treba tudi pogledati na to, če se že pogovarjamo o pokojninskem sistemu, naš pokojninski sistem temelji na aktuarski logiki, odvisno od tega, kolikor prispevaš v ta sistem, toliko na koncu tudi črpaš ven. Preko socialnih korektivov se potem to izboljša, če je tega premalo. Če pogledamo trenutno stanje, kako je pri upokojencih, za ožji obseg pravic plača približno 40 evrov na mesec, za širši obseg pravic skoraj 80 evrov na mesec. Če malo preračunamo, kaj se zgodi v 40 letih, pa uporabimo isti znesek, koliko bo zbral, pri nižjem obsegu bi to bilo okoli 19 tisoč evrov, pri širšem obsegu okoli 38 tisoč evrov. Upoštevati je treba, da je približno 17 let doba v pokoju, to v relaciji pomeni, da črpa iz sistema okoli 40–50 tisoč evrov, odvisno od razpona, odvisno od pokojnine, ki jo ima; kar pomeni, da nek korektiv je tudi tukaj že vgrajen. Nobena druga družbena skupina, tudi če pogledamo espeje ali zaposlene, nima predvidenih takšnih prispevkov, da lahko na koncu, po 40 letih pride lahko tudi do polnih pravic oziroma do tistih pravic, ki jih lahko nekako doseže tudi zaposlen.
Če pogledamo kakšno številko od navedenih, recimo če ste zavarovani za širši obseg in ste delali 40 let, trenutno razpolagam s podatkom, da ima kmet približno 450, oziroma kakšen tudi več, evrov pokojnine, ki je bila predvidena s tistim korektivom, se pravi tistih 515 evrov na mesec. Pri čemer je bilo njihovo vplačilo v sistem nesorazmerno nižje kot recimo pri nekom, kot rečeno, ki je bil espe, zaposlen ali kakorkoli drugače. Ta poseben status in družbeni pomen kmetov za obdelovanje, za samopreskrbo države se odraža v različnih plasteh. Govorimo tudi, kako imajo vzpostavljen recimo davčni režim z vidika zakona, ki ureja katastrski dohodek, nekatere rešitve so bile tudi v prejšnjem mandatu, ki so pripeljale do tega, da se določene intenzivne pridelave štejejo tudi v pavšalno obdavčitev. Omenil sem že prispevke. Seveda so deležni tudi v okviru sistema socialne varnosti določenih transferjev in od tu naprej tudi, kar je nezanemarljivo, verjetno poznate vsi zelo dobro tudi moč oziroma težo, ki jo predstavlja evropska politika na področju kmetijstva in sklad, ki je za to predviden. In tam je tudi kar veliko razpoložljivih sredstev. Iz tega tudi Slovenija relativno uspešno črpa in vzpostavlja določene programe, ki kmetom olajša življenje, kar se tiče prevzemnikov kmetij, to je glede nabave sredstev in tako naprej. Gre za celovit vidik. Zaradi tega pravim, da ko je na mizi, govorimo zgolj o enem parcialnem predlogu, ampak je treba vedno vzeti, po mojem mnenju, v obzir položaj kmeta nasploh, kateri so še tudi drugi ukrepi in rešitve, ki jih naša zakonodaja z vidika celotnega sistema zagotavlja.
Tu bi tudi povedal, da tudi pri kmetih obstajajo ostale možnosti z vidika nekih rešitev, ki jih imamo že z vidika dvojnega statusa, ter tudi tiste rešitve, ki omogočajo delno črpanje pokojnine ob izpolnitvi pogojev; čeprav se strinjam, da pokojnine so v tem primeru nizke. Še to zadevo bi omenil. Pri 40 letih te dobe, ki je vplačana, bi rekel tako – v zakonu je tudi rešitev, da če je nekdo vplačeval od teh 40 let 20 let in 1 dan polni obseg pravic, preostali čas pa za zmanjšan obseg pravic, se mu prizna za polni obseg pravic, kar pomeni, da je tudi tukaj nek korekcijski faktor predviden. Od tu naprej morda pa samo še kakšno reč. Prej ste omenili glede upokojencev pa denarne socialne pomoči. Dvig denarne socialne pomoči posredno vpliva tudi na nekatere druge transfere, recimo varstveni dodatek, ki se s tem prilagodi. Tu je treba tudi poudariti, da je bilo s spremembo višine denarne socialne pomoči tudi s strani vlade že vzeto v obzir, da so se nekatera razmerja spremenila, in to bistveno. In to bo vlada tudi v prihodnje naslavljala, zaradi tega da bodo družbeni konsenz in neka razmerja spoštovana. Ena od zadev je bila tudi danes na mizi, to je Zakon o minimalni plači, ki se ukvarja ravno s tem, kakšno je razmerje, poleg ostalega seveda, med denarno socialno pomočjo in tistim minimalnim dohodkom, ki ga naj nekdo prejme za polni delovni čas. V prihodnjem letu, kar se tiče upokojencev, v vaši hiši je že ZIPRS, to je nek spremni dokument, ponavadi k proračunu, ki predvideva določene, v prihodnjem letu z vidika dodatka in z vidika dviga, če gledamo tako. Poleg tega je še redna uskladitev, ki je težka okoli 3 %, na drugi strani izredna, predvidena sicer šele v decembru – 1,5 %. Bi pa pri tem poudaril, da ko govorimo o odstotkih v povezavi s pokojninsko blagajno, je 1 % težek približno 50 milijonov evrov. Ker je res upokojencev zdaj že skoraj 620 tisoč, se vsaka številka, ki jo tam omenimo, ali pa vsak evro, ki ga dodamo zraven, tolikokrat multiplicira. Je pa dejstvo, da bodo te spremembe vplivale dejansko na vse pokojnine, tako da se povsod po malo izboljšuje in pozna to, kar se dejansko dogaja tudi v našem gospodarstvu oziroma v državi, da počasi prihajamo na zeleno vejo. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Repliko ima Jelka Godec.
Za njo je pa prijavljen samo še Marijan Pojbič.
Izvoli.
JELKA GODEC (PS SDS): Hvala.
Državni sekretar Božič, ste vi prebrali predlog zakona? Tole, kar ste zdaj vi povedali – kmetje v Sloveniji morajo biti srečni in zadovoljni, da imajo tako državo, ker ta država jim omogoča ne vem kakšne pravice, evropska sredstva, ne vem kaj vse. Ali ste vi prebrali, katere krivice ta zakon odpravlja? Ne za tiste, ki so plačevali polno in se jim priznava polno obseg pravic; ampak za tiste, ki so plačevali polno, pa se jim je obseg pravic zmanjšal. Zakaj je prihajalo do tega? Saj ste še mladi, saj še ne veste tega. Jaz sem tudi bila mlada, ampak so mi stari starši govorili in šele zdaj mi je jasno, o čem so mi govorili, o čem govori stara mama ali pa tista na tržnici. Zdaj mi je jasno. Mož kmet je vodil dejavnost, je bil nosilec dejavnosti in je plačeval polno. In se mu je priznaval polni obseg pravic. Žena ni mogla biti nosilec dejavnosti, ni mogla biti združeni kmet, pa je plačevala polno, isto kot mož; vendar se ji je priznaval nižji obseg pravic, zato ima danes nižjo pokojnino, čeprav je plačevala isto kot mož. To je bila ena zadeva. Druga zadeva, prihajalo je do administrativnih napak, kar se zgodi, ja. Že danes v informacijski dobi se zgodi, da enega narobe zavedeš, kaj šele takrat. In nekateri so plačevali polno, pa so jih zavedli kot ostale kmete, ne kot združene kmete. Te krivice želimo popraviti; ne tistih, ki so plačevali polno in imajo zdaj nizke pokojnine in ne vem kaj vse. To je zdaj razlika med tem, kar ste vi zdaj razlagali, pa kar mi odpravljamo. Zdaj mi pa razložite, kako boste popravili krivice tistih, ki so plačevali polno, pa so jim priznavali manjši obseg pravic in imajo zato zdaj nižje pokojnine. Zdaj mi pa to razložite. Ali vi sploh veste, da je prihajalo do teh krivic? Ali niti tega ne priznavate, da je prihajalo do teh napak? Ker če tega ne priznavate, potem je jasno, da tudi tega odpravljali ne boste. Če pa priznavate, da je prihajalo do teh napak oziroma imate to nekje zavedeno, potem pa me zanima, kako boste te krivice odpravili. In ne mi zdaj razlagati spet o tistih, ki so polno plačevali. Ampak tisti, ki so polno plačevali in se jim ni priznaval polni obseg pravic. Hvala.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Naš zadnji razpravljavec je poslanec Marijan Pojbič.
Izvolite.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik.
Temu, kar je bilo v tem času povedano tukaj od mojih kolegov, je težko karkoli dodati. Mislim, da je bilo v zvezi s tem zakonom opozorjeno na vse tisto, kar želimo s tem zakonom popraviti, ki smo ga vložili v parlamentarno proceduro. Bi pa rad izpostavil nekaj vprašanj, ki so bila sedaj izpostavljena kot dileme nekaterih poslanskih skupin. Prvič, sem prepričan, da ta zakon ne bo šel skozi samo zaradi tega, to je že znano v Državnem zboru, ker ga je predlagala Slovenska demokratska stranka ali pa Nova Slovenija; ne glede na vsebino zakona. In danes je bilo veliko izgovorov, zakaj tega zakona ne podpreti. Zelo malo sem pa slišal argumentiranih razlogov, ki bi bili podani kot argumenti, zakaj ta zakon ne gre v nadaljnjo parlamentarno proceduro. Med drugim je bilo rečeno, da je poprava krivic za nazaj lahko problematična. To je en argument, ki po moji oceni ne zdrži. Krivice so bile storjene in če želimo to družbo peljati po nekih demokratičnih pravilih, morajo biti tudi popravljene. Za to smo vsi politiki odgovorni in vedno se najde pot, če želimo krivice popraviti. Vedno se najde pot. Samo moramo si to želeti, stopiti skupaj, strniti vrste in rezultati so sigurno na dlani.
Jaz sem prepričan, da so te krivice, ki so bile storjene, storili pravi, to pa je tisto, kar me strašno moti. In če pravi storijo krivice, ni nobenega problema. Potem ta nomenklatura, ki obvladuje državo, teh krivic ne bo nikoli popravila. To je neizpodbitno dejstvo in to mene strašno žalosti in tudi strašno moti. Kako je mogoče, da kdo v tem trenutku, v tem času še vedno živi v ideološkem prepričanju. Kdaj so bile krivice storjene, je jasno. V zakonu je vse zapisano, točno opredeljeno in ta zakon smo vložili že četrtič ali petič ravno zaradi tega, ker smo prepričani, da so bile te krivice storjene ravno najbolj šibkim. Ravno najbolj tistim šibkim, ki živijo na obrobju naše države. In bilo je danes rečeno, s kakšnimi denarji se ti ljudje preživljajo; in na drugi strani kaj vse delamo zato, da bi govorili o tem, da smo socialna država. In če tem najbolj ranljivim skupinam ne pomagamo, privilegiramo pa ozko skupino ljudi, potem je s politiko te države nekaj zelo narobe, nekaj zelo narobe v temelju. In jaz si želim, pričakujem in verjamem v to, da smo sposobni preseči to ideološko bitko.
Danes je med drugim bilo rečeno tudi, da gre za razredni boj. A veste, kaj to pomeni? Upam, da tisti, ki govorijo o tem, vedo, kaj to pomeni. To je neverjetno v sedanjem času, v tem trenutku in ko govorimo o demokratični državi. To je neverjetno. In potem tretja stvar, trditev, da bo takšna rešitev krivic obremenila pokojninsko blagajno oziroma proračun. Če lahko to pretehta krivico in to nekdo vzame za argument, potem resnično žalostna zgodba sedanje oblasti. Resnično žalostna zgodba. Potem si je nekdo danes privoščil tukaj reči – pa naj opozicija ali SDS pripravi celovito pokojninsko reformo. Lepo vas prosim, koalicija, povejte, zakaj sedite v tem parlamentu; in vlada. Zakaj sedite tukaj? Ne hodite v parlament, ne porabljajte davkoplačevalskega denarja. Saj ste zato tukaj. V opoziciji vam bomo pa pomagali. Če bodo pripravljene dobre rešitve, dobra pokojninska reforma, kot je bilo to v preteklosti, ko je bilo soglasje vseh socialnih partnerjev, celotne politike, da smo sprejeli pokojninsko reformo. In kdo jo je predlagal in v kolikšnem času, veste sami. In take nedopustne stavke izgovarjati tukaj s strani koalicije in koalicijskih poslancev, ker bo vsak videl, si bo prebral, kateri poslanec je to govoril, je nedopustno. Zato ste koalicija in vlada tukaj, da pripravite rešitve, rešitve so potrebne. Ne prejšnja vlada ne ta vlada ni pripravila nobene pomembne rešitve za prihodnost Slovenije, niti ene same, je ne morem našteti na to roko zadnjih pet let. To je neverjetno in država tone, iz dneva v dan, davek se povečuje ali pa ostane na istem. In plačujemo velike obresti, namesto da bi ta denar vlagali v razvoj, da bi ta država lahko šla kakšen korak dalje. In nič ne naredimo tam, kjer so ključna vprašanja.
Potem je danes nekdo iz Stranke Alenke Bratušek govoril, da so upokojenci zanimivi za vse pred volitvami. Ali je pred nami v tem trenutku volilna kampanja? Po nekaj mesecih, ko ima ta koalicija oblast, že govori o volilni kampanji; in to govori nekdo iz Stranke Alenke Bratušek, ki so okrog prinesli večino volilnega telesa upokojencev in na tak način prišli v Državni zbor. In si dovolijo dajati takšne izjave. To je pa resnično žalostno. Tisti režiserji zadaj, ki so zrežirali to, da je Stranka Alenke Bratušek prišla v Državni zbor skupaj in dobijo na svojo stran volilno bazo, ki je šla po nekem ključu, ki v tej državi obvladuje večino upokojencev. In veste točno, katera organizacija, ker so padala navodila, da morajo glasovati za Stranko Alenke Bratušek; in zato je Stranka Alenke Bratušek danes v Državnem zboru. In je prav, da to slovenska javnost ve, nič narobe. So bili izkoriščeni in taki govorijo o tem, da so upokojenci zanimivi za vse. Ne da so upokojenci zanimivi za vse, dolžni smo skrbeti za to, da bodo upokojenci lahko v tej družbi, v tej državi dostojno živeli, to je naša naloga, saj so vplačevali, saj jim nismo nič dali, nič podarili, dolžni smo skrbeti za to, da bodo lahko normalno preživeli iz meseca v mesec. To je naša absolutno primarna naloga. Zelo nepravično in nepošteno pa je, da kdo upokojence zlorabi na tak način, da skozi neko zgodbo pelje neko novo stranko v Državni zbor, to pa je skrajno neprimerno. Počasi bom zaključil, ker so moji kolegi v glavnem povedali vse, resnično kvalitetno argumentirali, zakaj smo mi ta zakon vložili in kakšne krivice želimo popraviti. Zato bom tudi sam ta zakon z veseljem podprl, verjamem in prosim, tudi v stališču poslanske skupine sem vam dal zelo jasno sporočilo, da vas prosim, da se skupaj dogovorimo in najdemo ustrezno rešitev. Predlog je tukaj, lahko ga v naslednjem branju dodelamo tako, da bomo na koncu vsi zadovoljni, predvsem pa tisti, ki so jim bile storjene krivice. To pa je naša naloga in naša odgovornost.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Postopkovno, Maša Kociper, izvolite.
MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči.
Lepo prosim, imam proceduralni predlog, in sicer bi prosila, da poslanca podučite, da danes razpravljamo o Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in da naj svoje razprave pod to točko ne zlorablja za obračunavanje z drugimi strankami, ki v tej debati niso imele mesta. Poleg tega pa zahtevam, da poslanec pojasni, kdo v tej dvorani, jaz sem bila namreč večinoma prisotna, je pri tej točki rekel, da gre za razredni boj. Ker če to ni res, potem poslanec namerno zavaja. In dajem naslednji proceduralni predlog, da se zahteva od poslancev, da ne zlorabljajo razprav z lažnimi trditvami. Lepo prosim, da pojasni, kdo je rekel, da gre za razredni boj pri tej točki razprave. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod Pojbič, imate postopkovno?
Izvolite.
MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Prvo moram reči, da to ni res. Nisem rekel pri tej točki. In druga stvar, da sem razpravljal tako kot sem, je bil to povod s strani enega od poslancev Stranke Alenke Bratušek.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Izvolite, gospod Trček, postopkovno.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Da nekaj razjasnimo. Warren Buffett, najbolj znani mešetar z nepremičninami v ZDA, je rekel: Gre za razredni boj in moj razred zmaguje. Malo sem zlorabil, ampak da kolegica ve. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v kateri dobita besedo še predstavnik Vlade in predstavnik predlagatelja.
V imenu Vlade državni sekretar Tilen Božič.
Izvolite.
TILEN BOŽIČ: Bi se javil pred sklepno besedo še enkrat, ampak izgleda, da smo že tam. Dobro.
Prva stvar, dal bi samo nekaj malega odziva. Govorimo o obdobju 1983–1993, to je deset let. Še enkrat ponavljam, to je deset let. Da pride do tega, da ima nekdo potem težave, vezane na nižji obseg pravic, pomeni, da je moral tudi kasneje plačevati za nižji obseg pravic. Ker po nižjem obsegu imate pravico do starostne pokojnine, ampak še je vedno tista rešitev, če imaš več let zavarovano za višji obseg pravic, te prevladajo. In če si imel deset let po nižjem obsegu, lahko v tem primeru po višjem obsegu, ampak če si potem še deset let in en dan plačal po višjem obsegu, ti pripada višji obseg. To je ena stvar. Druga stvar, ki bi jo še enkrat poudaril, pa morda prej nisem bil dovolj jasen. Prispevki, ki so bili plačani, nikoli niso bili polni, ampak so bili plačani neki prispevki, ki so bili predvideni za to skupino. Je pa res, da potem operiramo s têrmini na drugi strani, kjer so pravice, kjer govorimo o plačevanju za polni obseg pravic ali pa za ožji obseg pravic, ampak če primerjamo mi z zaposlenim ali pa primerjamo s podjetniki, ni ta niti približno znesek enak, je bistveno nižji. In to je treba vzeti v obzir, ker tukaj se pogovarjamo o tej tematiki z vidika Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ima v svojem jedru ta odnos, koliko je bilo plačano in koliko je na drugi strani pravic.
In ker sem dobil tudi sočasno že sklepno besedo, bi povedal tako glede zaključka. Pod prvo stališče Vlade glede dokupa. Trenutna ureditev upoštevanja dokupljene dobe je primerna in to je potrdilo tudi Ustavno sodišče. Prostovoljni vstop v zavarovanje in dokup dobe sta dva različna instituta, ki temeljita na različnih podlagah ter predpostavkah, in tudi po predhodno veljavni zakonodaji nista bila enako urejena. Je pa res, da se pogosto mešata tudi v javnih debatah. Drugič, Vlada meni, da ni treba spremeniti ureditve obsega pravic iz zavarovanja kmetov in ostalih zavarovancev po ZPIZ iz leta 1983, saj se je le-ta iztekla že z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. ZPIZ iz leta 1983 je iz utemeljenih razlogov oblikoval dve različni možnosti pokojninskega zavarovanja kmetov, pri čemer ni šlo za neenako obravnavo, saj je razlika v pravicah izhajala iz bistvene razlike tudi v obveznostih in dolžnostih med omenjenima skupinama. Iz navedenih razlogov Vlada tega predloga, kot že večkrat omenjeno, ne podpira. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo dobi predstavnik predlagatelja Tomaž Lisec.
Izvolite.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala.
Če sem prav razumel gospoda državnega sekretarja, ki se mu zahvaljujem, ker je za razliko od marsikaterega ministra in državnega sekretarja aktiven pri razpravah, krivice med letom 1983 in 1992 ni bilo in je potem posledično ni treba popraviti. Super, da vemo za naprej, ko bo kakšna razprava o krivicah in o pravicah. Jaz se bom zahvalil tudi gospodu Kramarju, ki je edini iz koalicije imel pogum, da je razpravljal. Me je pa današnja nerazprava poslancev koalicije spomnila na tisto dejstvo – novi obrazi, stari vzorci. Kot strokovni sodelavec v mandatu 2004–2008 Janševe prve vlade moram reči, da včasih pogrešam v teh klopeh gospoda Mirana Potrča, ki je veljal sicer za trdo levo jedro, ampak je bil gospod, ki se je oglašal, ki je kaj prebral in je celo kaj spregovoril. Velikokrat sem kot strokovni sodelavec takrat letel k njemu, ko smo imeli partnerstvo za razvoj, pa je rekel: Mladi kolega, zakon ima samo 5 členov, kar malo počakajte, bom jaz pogledal, pa boste dobili eno kavico vmes. Ali pa je rekel: Joj, pojdite k gospodu Tanku kot vodji poslanske skupine pa pridite čez tri ure nazaj. Skratka, imel je pogum se soočiti in imel je predvsem pogum sodelovati. Od takrat naprej je vsak mandat slabše. Novi obrazi, nova politika, pa bolj v trdem jedru socializma se očitno nahajamo. Če prav razumem predstavnike koalicije, predvsem pa predstavnika Ministrstva za finance, ki je rekel – Kaj hočemo zdaj, Ustavno sodišče je reklo, da ta zakon ni protiustaven, in gremo dalje. Spoštovani gospod Tilen Božič, ne boste verjeli, preden je varuhinja človekovih pravic potrebovala dve leti, da se je zganila, je bilo na Ustavnem sodišču deset pobud glede diskriminatornosti glede dokupa. Eno od ustavnih pritožb je napisal moj brat, tako da smo imeli včasih doma debate, jaz kot grdi raček, ki sem sprejemal ZPIZ leta 2012, in na drugi strani moj brat, ki je za, kot sem rekel, gospe, ki so šle iz Jutranjke ali pa še iz katerega podjetja v penzijo. Tukaj si ne dovolim, da mi kdo reče, da nimam pojma, o čem govorim. Jaz razumem, da zakon ni protiustaven, je pa zakon še vedno krivičen in diskriminatoren. In da je zakon diskriminatoren in krivičen, ste sami ugotovili januarja leta 2018, ko ste vložili, koalicija, in tudi smo soglasno potrdili delček spremembe tega ZPIZ-2. Ampak samo za tisoč očitno pravih ljudi. Tudi za njih ni bilo ugotovljeno, da je zakon v neskladju z zakonom, smo pa ugotovili, da je zakon krivičen in diskriminatoren. Pa za tisoč ljudi se je našla politična volja, za vse ostale pa očitno krivice ni ali pa ni želje po popravi, ker je napačen predlagatelj.
Naslednja stvar so sistemske rešitve. Še enkrat, ZPIZ, prvopodpisani Han Matjaž, ni bila sistemska rešitev zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pa ste imeli v prejšnjem mandatu željo in ste ga popravili. Pa smo celoten prejšnji mandat poslušali – Ne, predlogi Slovenske demokratske stranke pa tudi predlogi Nove Slovenije, ki so bili tudi aktivni pri vlaganju zakonov, so nesistemska rešitev; predlagali bomo sistemske rešitve. Dajmo, prej ste bile tri stranke, sedaj je šest strank nastalo iz tega, dajmo sistemske rešitve. Pa ne govoriti, da rabite čas, če so ljudje, ministri ali državni sekretarji, predvsem pa uradniki na ministrstvih, isti. 85 % ljudi je istih pa še 10 % dodatno zaposlenih v zadnjih petih letih, po uradnih podatkih. Znanja upam, je dovolj; če ni politične volje, povejte. Če bi bila politična volja, bi danes natančno s strani predstavnika ministrstva za finance, ki ima veliko lažji doseg, da skupaj s kolegi z ministrstva za kmetijstvo, z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in s pomočjo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dobi številke, toliko so jih dokupili prej, toliko sedaj, toliko bi stalo. In stalo bi od uveljavitve zakona naprej nič retroaktivno, da ne bi nekateri imeli kakšnih protiustavnih problemov; ampak ni sistemska rešitev, finance niso znane, ker je nepravi predlagatelj in tako naprej. To je ta podoba nove politike novih obrazov, da ne govorim o tem, da so določene stranke v tem parlamentu ena nova oblast in da od leta 1996 druge, od leta 1992, samo 5 let jih ni bilo. Eni so že 8 let v parlamentu, ampak še vedno so isti borci za pravice, ki glasujejo za krivice, če je predlagatelj Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke. Še enkrat, kaj ni nekomu jasno pri tem zakonu glede dokupa. Ljudje so plačali več kot tisti, ki so se zavarovali. Gospod direktor ZPIZ-a je to sam povedal, ampak dobili bojo manj.
Na drugi strani kmečke penzije, plačevali so enako, pa ima določen del teh kmetov, predvsem gospe kmetice imajo manj, ker samo eden pri hiši se je lahko zavaroval za širši obseg, drugi pa za ožjega. Da ne govorimo celo o teh administrativnih problemih, ko si kmetje niso upali ali pa so koga za nalašč izpustili. Poznamo zgodbe z terena tisti, ki malo hodimo, pa čeprav smo malo mlajši, ampak eni imamo starše pa smo imeli stare starše, ki so govorili, kako je bilo s tem – vsi enaki kmetje. In pri tem zakonu iz leta 1983 se je točno pokazalo, da določen del kmetov je pravi, velika večina kmetov je pa nepravih, so pa tisti razredni sovražnik, ki naj bi imel poseben status in posebne pravice. Ampak samo pri tem zakonu, če pustimo ostalo zakonodajo pri miru, ugotovimo, kakšen je ta poseben status in kakšne so te posebne pravice – slabše, krivične, diskriminatorne. Ampak napačen predlagatelj, diskriminacija in krivice bodo ostale. Kar je še najbolj, pa sem se zadrževal, da tega ne bom danes omenil – ja, malo manj so plačevali, pa niso malo več plačevali, pa oni, ko so dokupili, so nekaj dali v pokojninsko blagajno, ampak nič. Ali veste, koliko na leto dajemo za pravice upokojencev, ki so plačali toliko prispevkov – nič, pa »nikome ništa«. Nič, imajo posebne pravice, dobili so poseben status. Se spomnite morda nekateri, ki imate EMŠO malo večji kot jaz, prvega mandata prvih poslancev? Sami so si izpogojevali najboljši zakon na svetu za upokojitev – 2 mandata v Državnem zboru, uvozijo penzijo, super penzija. Si predstavljate zdajle nas 90, da to predlagamo? Kaj ljudje z nami naredijo? Sicer verjetno bi eni ploskali – čim prej pojdite, ampak se zavejo, da bojo prišli z novimi obrazi še veliko slabši poslanci, kot prihajajo v Državni zbor.
Skratka, imamo upokojence brez plačanih prispevkov, ki imajo vrhunske penzije, in tukaj imamo 2 predloga za ukinitev krivic in diskriminacije za ljudi, ki so plačali ali v enkratnem znesku ali pa v širšem obsegu, pa ne bodo dobili tistega, kar bi si zaslužili. Naj končam, ker vidim, da so borci za pravico danes pred težko nalogo, ker bodo zopet nadaljevali s krivicami z upokojenci. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke se še enkrat opravičujemo vsem tistim, ki smo jih z ZPIZ-om soglasno v tem državnem zboru diskriminirali, še enkrat, nenačrtno. Prišel je usklajen zakon, kjer je bilo rečeno, da ga lahko samo ZPS redakcijsko popravi, vse ostalo pustite pri miru. Bil sem sam prisoten na dveh koalicijskih sestankih in na seji matičnega delovnega telesa, pa je bilo to rečeno. Z naše strani smo sprejeli zakon v dobri veri, da ne bomo naredili krivic, ampak ne samo da smo naredili ene krivice glede tega dokupa, pozabili smo, ker smo verjeli, da so se predstavniki vseh ministrstev, tudi združenje upokojencev, sindikati, delodajalci spomnili na te kmečke ženske, ki so vplačevale enako, ampak so dobile ožji obseg pravic; pozabili smo na njih. Ampak mi imamo ponos se opravičiti in danes predlagati popravo te krivice. Ker vemo, da sistemske rešitve ne bo, vas prosimo, da danes pri glasovanju podprete zakon v prvi obravnavi in ga potem preko druge obravnave na matičnem delovnem telesu in tudi preko druge obravnave v Državnem zboru dodelamo tako, da popravimo krivice in diskriminacijo, ki so očitne. Niso protiustavne krivice, so pa krivice. In zaključil bom z besedami ene od nekdanjih poslank Desusa: Ko govorimo o krivicah, cena ni pomembna. Danes očitno tega ne bomo dočakali. Škoda.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati? Želi. K razpravi se lahko prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. Če želita razpravljati tudi predstavnik predlagatelja predloga zakona Tomaž Lisec ter predstavnik Vlade, prosim, da se prav tako prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. Prosim za prijavo. Hvala lepa. Vsak razpravljavec ima 5 minut na voljo.
Prva dobi besedo Anja Bah Žibert.
Izvolite.
ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
V tako imenovani redni razpravi nisem bila prijavljena, sem se pa prijavila tokrat, ker so me nekatere stvari zares zabolele. Bom povedala kar konkretno. Sicer sem vesela, da je državni sekretar Tilen Božič danes dejansko pri prvem zakonu, ki smo ga obravnavali prej, in tudi pri tem, ki smo ga vložili v Slovenski demokratski stranki, odgovarjal na vprašanja. Ampak naj napotim to ne samo na njega, ampak na celotno vlado. Poglejte to razliko, prej, ko smo govorili zakonu o minimalni plači, je bilo govora, da stvar še ni popolna, da bo treba stvari še pogledati, videti, na kak način je možno zadevo rešiti; in potem se bo v drugem branju zagotovo našla boljša rešitev, tako je bilo povedano. V našem predlogu zakona pa – zakon ni primeren; in se išče izgovore, zakaj se ga ne bi spustilo v drugo branje. Se pravi, kako smo dvolični. Ko gre za predlog, ki ga je podala ena od koalicijskih strank, jaz mislim, da najmočnejša, kajti Levica je tista, ki diktira tempo te vlade; takrat bomo iskali rešitve, čeprav stvar ni popolna. Ko pa pri Slovenski demokratski stranki predlagamo stvari, ko gre za odpravo krivic, prav tako krivic, prav tako bolečih zgodb, kot je prej poslanka Liste Marjana Šarca govorila o hudih zgodbah, o bolečih zgodbah, tudi tukaj so boleče zgodbe. Saj smo lahko vsi zelo čustveni in najdemo ogromno zgodb, ampak tukaj je stvar pa neprimerna, in jaz tega ne morem sprejeti.
In v prejšnji razpravi, ko smo govorili o minimalni plači, ste nekateri dejali: Pa kakšno pokojnino bodo imeli ti ljudje, če jim ne bodo zdaj dvignili teh 20 evrov? Kakšno pokojnino bojo imeli? Tukaj pa imamo ljudi, ki so plačevali, pa imajo 275 evrov pokojnine. Danes, spoštovani! Ne ukvarjamo se s tem, kaj bo s pokojninami jutri, ampak danes tako živijo. In niste pripravljeni tega zakona podpreti in ga spustiti v naslednje branje. Kaj lahko rečem o takšni politiki? Pa je vam res samo za delitve? Ali ste kdaj sposobni res narediti nekaj dobrega in reči: Bila je storjena krivica. Ni pomembno, kdo je predlagatelj, ampak odpravimo jo. In bilo je rečeno, kako nizko podporo imamo politične stranke oziroma politiki v Državnem zboru. Ni čudno, kaj si pa mislijo. Nobena stvar s strani opozicije v tem Državnem zboru ne gre nikoli naprej. Jaz mislim, da smo celo unikum. Vse, kar predlagamo, ni v redu, tudi če gre za popravo krivic pa če gre za dobre rešitve – ne. Ker je pač predlagatelj Slovenska demokratska stranka. Tukaj gre za odpravo krivic. Tukaj gre za ljudi, ki so plačevali, pa morajo danes živeti z 275 evri. Kje je tukaj leva politika? Kje je tukaj glas v nebo vpijajočih in ubogih? Ne, ne bomo spustili naprej, kajti to predlaga Slovenska demokratska stranka. Zdaj pa upam, da se v prihodnje ne bo nihče več sprenevedal in govoril, kako je tukaj nek desni tabor, prej sem slišala desni pol. Ne, tukaj je pol, ki mu je do teh ljudi, ki jim je do odprave krivic. To je ta pol. In ni važno, kje sedimo v tem državnem zboru, pomembno bi bilo, da bi se slišali. Ne poslušali, ampak slišali. In mi se ne slišimo. Kajti ko gre za največjo ali pa najmočnejšo politično stranko v tej vladi, to je Levica, takrat je vse v redu; ko gre za predloge stranke, ki je dobila največjo podporo na državnozborskih volitvah, največjo podporo, takrat pa – ne bomo. Ne bomo! In ni važno, da ljudje trpijo. Ni važno, da se jim je zgodila krivica. Ampak za to gre. In tukaj se pa naša politika še zelo oddaljuje od tistega, kar bi morala biti.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Franc Breznik.
Izvolite.
FRANC BREZNIK (PS SDS): Hvala, podpredsednik.
Tisti, ki ste ostali, ki ste vsaj pripravljeni poslušati, če že niste aktivno sodelovali v današnji razpravi, kaj je pripravil SDS? Pripravili smo že drugi zakon v tem tednu, čeprav je prišel na to izredno sejo. Kot predsednik Odbora za kmetijstvo moram predvsem poudariti, da želimo s temi zakoni, ki grejo v prid slovenskemu kmetijstvu, dati signale na trg v teh odločilnih mesecih, ko se pripravljamo na novo kmetijsko perspektivo, je pred nami, so velike spremembe. Po eni strani gre za generacijske spremembe, generacijsko prenovo slovenskega kmetijstva; in preden naredimo to generacijsko prenovo, moramo dati signal mladim. Prvič, da se kmetovanje izplača, da je kmet pomemben dejavnik v slovenski družbi, da kmeta cenimo. O teh kategorijah ljudi danes, ko razlagamo, podajamo jasne signale, vsak, ki je bil priden v tej družbi. V predlogu našega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za dve skupini ljudi predlagamo. Prvi, ki so si doplačevali tiste, ki so si izplačali ali pa doplačali, so v neenakem položaju, predvsem pri drugi kategoriji, kjer pa govorimo o kmečkih zavarovancih, pa bi rad povedal vsaj nekaj te kronologije. Prvič, danes ste govorili, kaj se je dogajalo samo od leta 1983 do leta 1993. Ni nam treba ugotavljati, da je šlo za razredni boj. Šlo je za razredni boj od leta 1945 do leta 1983. Prej se pa sploh niso mogli zavarovati. Leta 1945, poboji večjih kmetov, razkosanje zemlje, kraje in tako naprej. Potem tisti, ki so preživeli, obvezne oddaje, lakota, zapiranje ljudi, ki so karkoli skrili, kokoš ali svinjo, bog ne daj, še kak kos mesa. O tem je bil celo en film, lahko ste si to pogledali, ta realsocializem, predvsem na podeželju. Ko pa je kasneje prišla ta kriza, jaz sem se pogovarjal ravno o tem z enim od največjih političnih, komunističnih funkcionarjev, ki je povedal – leta 1983 smo se bali, država je začela že propadati, denarja ni bilo, bile so redukcije elektrike. In smo rekli – dajmo še kmetom nekaj pobrati. Dajmo jim vsaj to omogočiti pa bomo imeli malo več denarja. Še v takratno zakonodajo leta 1983 so šli s figo v žepu. Mislim, da so danes kolegi lepo obrazložili, kolegica Godec, Pojbič, vsi ostali, Lisec, kolegica Bah, kaj je bilo. Šlo je za popolno diskriminacijo. Kaj je želela takratna partija? Želeli so popolni nadzor nad zdravorazumskim kmetom na podeželju, da ga vsaj spravijo v zadrugo, ker tam ga bo že en politični funkcionar lahko indoktriniral. Ali pa da ga uničijo, da pride živeti v mesto, v nek blok, kjer mu bo lokalni udbovec in politični vodja pral možgane in ga pripravljal, da bo postal komunist. Samo za to gre. Samo za to je šlo. Zaradi tega tisti zdravorazumski samostojni kmet ni smel imeti pravice. I naj nadaljujem, imeli so zelene zdravstvene knjižice, medtem ko smo vsi ostali, otroci ali pa starejši, imele oranžne. Bili so diskriminirani že, ko so prišli do zdravnika. Ali si vi predstavljate?! In zdaj teče komaj debata, ali je šlo za razredni boj ali diskriminacijo teh ljudi. O tem se nam ni treba pogovarjati, ker so kolegi leta 1993 v okviru poprave krivic sprejeli državne pokojnine. Spoštovane kolegice in kolegi, to je že bilo ugotovljeno, o tem se nam sploh ni treba pogovarjati. Zdaj je samo vprašanje vaše humanosti. Jožeki, Pepeki in Jožice po teh bregih – ki so danes stari 80 let, zgarani, 60 let so delali, nikoli niso videli morja, nikoli niso blizu bili Gradca, Dunaja, Londona, kamor lahko danes vi potujete, ki so delali, ohranjali podeželje, vinograde, poskušali, da ohranijo svojo kmetijo, svoj dom, svojo postavo, kar so že sto let imeli njihovi predniki – nimajo danes 270, ampak imajo 190 evrov penzije, umirajo ponosnih, zgubanih lic na svojih domovih. Eni nimajo niti vode, nimajo elektrike. Danes vi govorite v tem času, da si tega ne zaslužijo, podpirate ljudi, ki v življenju še niso nič delali, ki izkoriščajo slovenski socialni sistem; in se greste neko lažno solidarnost. To je družba, ki vodi v prepad, spoštovani kolegi. Tu danes je spet test. Še tem ljudem, ki imajo prevozno sredstvo, ste registrirali še tista kolesa s pomožnim motorjem, s katerim sploh lahko pridejo do prve trgovine ali pošte. Če sem takrat rekel, da je bil test v katastrskem dohodku idioten test, je danes test vaše humanosti. Ali ste na joysticku iz Murgel, ker samo kimate; ali imate še malo svoje zdrave pameti; ali pa nimate čisto nič več humanosti; ali pa se greste naprej ta ideološki in razredni boj do te skupine ljudi. To so zdravorazumski Slovenci, ponosni in delovni ljudje, pridnih rok. Zato vas prosim, podprite vsaj ta zakon za te ljudi, ki že jutra ne bodo dočakali, vsak dan umirajo novi in novi. Prosim vas.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Vojko Starović.
Izvolite.
VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo.
Danes smo nekajkrat slišali ponujeno roko sodelovanja, da bi lahko ta zakon podprli, ker je pravi. Moram povedati, ko sem bil izbran za poslanca, mi je mama, ki ima 91 let, rekla – bodi oblečen lepo, solidno, primerno in obnašaj se primerno, ko boš poslanec. In jaz se mislim tudi tako obnašati naprej. Ponujeno roko sprejemam in da bomo sodelovali, ne sprejemam pa vseh teh žalitev, vse, kar ste meni in kolegom obesili. Sem nov tukaj, ne vem za nazaj; smo šlamastika, smo nesposobni, smo perverzni in še marsikatere besede. Ali mislite, da je to, razmišljam normalno, če enemu to rečete, ko se spoznate, ko ste z njim, ko se pogovarjate, da je to način dialoga?! Mislim, da to ne pelje v dialog. Jaz sem povedal jasno v svojem začetnem govoru, da zadeve ne moremo sprejeti na ta način. Zdaj imamo 15. izredno sejo. Od samega začetka, ko so bile te izredne seje, poslušam žalitve in se poskušam zadržati. In se bom zadržal, obljubim, se bom vedel korektno in bom spoštoval vsakega poslanca posebej in ne bom šel na ta nivo. In smo bili pripravljeni, smo povedali na ministrstvu, ko smo se šli pogovarjat, da zakon podpremo sistemsko in naj začnejo delati. Prosili smo tudi mi njih, naj začnejo, ampak da tudi pristopimo tako, da ne bomo delali parcialno in bomo delali nove krivice. Sprejemam vašo ponudbo, bomo podprli, samo pustite tej vladi, da malo pristopi. Malo več kot 60 dni komaj obstaja in jo že uničujemo. Z državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo Tilnom Božičem je se srečujemo dnevno, ker moramo imeti odbore. Vam povem, da ustvarjate nemogoče pogoje za delo. Meni pripisujete, vse veste o meni, kdo mi pove, kaj naj glasujem, kam naj se obrnem, kaj bo jutri, vse veste. Ne gre. Jaz bom pa rekel čisto enostavno, direktor sem bil celo življenje, sem moral stvari delati, narediti in nikoli, niti s partnerji niti s sodelavci, nisem šel v ta način – ne veste, ne znate, ste perverzni. Na tak način ne moremo voditi dialoga, zato bi vas prosil, da poskusimo res voditi dialog, dialektični, pravi, ne pa eristični. Kot sem že poudaril, po Platonu to že obstaja od grške demokracije naprej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Zaključujem splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali čez 15 minut v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 15. izredno sejo Državnega zbora, ki jo bomo z glasovanjem nadaljevali ob 19.50.
Hvala lepa.
(Seja je bila prekinjena ob 19.37 in se je nadaljevala ob 19.50.)
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, nadaljujem s prekinjeno sejo Državnega zbora.
Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev.
Prosim vas, da preverite glasovalne naprave.
Nadaljujemo s prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah Zakona o minimalni plači.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah Zakona o minimalni plači je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Imamo prijavo. Gospod Mesec v imenu poslanske skupine.
Izvolite.
LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo še zadnjič danes.
Še enkrat hvala vsem za konstruktivno razpravo popoldne. Se veselim tudi druge obravnave, za katero zdaj lahko že zanesljivo rečemo, da bo, da bo zakon danes potrjen kot primeren za nadaljnjo obravnavo. To je po mojem mnenju prvi korak k temu, da v Sloveniji gospodarsko okrevanje končno zaslužijo tudi vsi tisti, ki k njemu najbolj prispevajo, to so delavke in delavci. Kot smo se popoldan pogovarjali, imamo že pet let stabilno gospodarsko rast, profiti skokovito rastejo, lani jih je bilo že 3,6 milijarde evrov v zasebnem sektorju; pa vendar se na žepih delavk in delavcev, sploh tistih najmanj plačanih, ta statistika ne pozna. Dvig minimalne plače je zato nujen popravek zatečenega stanja, ki bo že 1. januarja 2019 izboljšal plače več kot 70 tisoč ljudem, ki delajo za manj kot 667 evrov na mesec; 1. januarja 2020 pa več kot 120 tisoč ljudem v tej državi, ki še vedno zaslužijo manj kot 700 evrov na mesec. Poleg tega bo postavljena leta 2021 formula, po kateri minimalna plača ne bo nikoli več zdrsnila na manj kot 20 % nad minimalnimi življenjskimi stroški, kar je ultimativno zagotovilo, da se bo delo v tej državi splačalo in da bo dostojno delo tudi dostojno plačano. V Poslanski skupini Levica bomo seveda predlog podprli. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Glasujemo. Prisotnih je 66 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti nihče.
(Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Nadaljujemo s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Prehajamo na glasovanje.
Glasujemo. Prisotnih je 67 poslank in poslancev, za je glasovalo 19, proti 38.
(Za je glasovalo 19.) (Proti 38.)
S tem ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko.
Zaključujem 15. izredno sejo Državnega zbora.
Lahko noč želim!