REPUBLIKA SLOVENIJA DRŽAVNI ZBOR 3. seja (14. december 2018)
Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsednika Tina Heferle in Branko Simonovič. Seja se je začela ob 10.01.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje!
Začenjamo 3. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jelka Godec, Ferenc Horvat, Marijan Pojbič, Jože Tanko, mag. Marko Koprivc od 16. ure dalje, dr. Matej Tašner Vatovec, Željko Cigler od 11.30 do 14.30, Zvonko Černač od 17. ure dalje, Iva Dimic od 18. ure dalje, Franc Kramar do 12. ure, Franc Jurša od 11.30 do 15. ure, gospod Branko Simonovič od 11.30 do 15. ure, dr. Darij Krajčič do 18. ure, Lidija Divjak Mirnik do 19. ure, Žan Mahnič od 19.30 ure dalje, Alenka Jeraj od 14. ure dalje in mag. Karmen Furman od 16. ure dalje.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Državnega sveta k 6. točki dnevnega reda, predsednika Vlade in kandidata za ministra dr. Iztoka Puriča k 24. točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije ter predstavnika Sodnega sveta k 27. točki dnevnega reda, ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.
Vse prisotne lepo pozdravljam!
Prehajamo na določitev dnevnega reda 3. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 7. decembra 2018, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora.
Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.
S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav.
Glasujemo. Navzočih je 62 poslank in poslancev, za je glasovalo 62, nihče proti.
(Za je glasovalo 62.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red 3. seje Državnega zbora določen.
Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSTOPNEM ZAPIRANJU RUDNIKA TRBOVLJE-HRASTNIK IN RAZVOJNEM PRESTRUKTURIRANJU REGIJE PO NUJNEM POSTOPKU.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo mag. Bojanu Kumerju, državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo.
Izvolite.
MAG. BOJAN KUMER: Hvala lepa, gospod predsednik! Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Predlog novele zakona smo pripravili z namenom dokončanja vseh zapiralnih del ter podaljšanja roka za izvedbo postopkov za popolno in trajno opustitev rudarskih del, ki morajo biti zaključena do konca leta 2019, in izvajanje hkratnih aktivnosti za izvedbo postopka likvidacije do konca leta 2020.
V obdobju podaljšanja bo do konca leta 2020 v celoti realiziran program zapiralnih del po posameznih programskih sklopih. Izvršena bodo dokončna ekološko-prostorska sanacija ter postopki za zapustitev rudnika, skladno z zakonom, ki ureja rudarstvo. Na območjih, kjer posledic ni mogoče v celoti sanirati oziroma odpraviti, pa bodo izvedeni ukrepi zavarovanja, da se zaključi nevarnost za zdravje ali življenje ljudi in živali ter možni povzročitelji onesnaževanja okolja oziroma predvidljive škode na objektih in okolju.
Za dokončanje navedenih aktivnosti in izvedbo postopkov bo družbi RTH, d. o. o., zagotovljeno tudi proračunsko financiranje in sicer v višini cca 3,1 milijona evrov. Navedena višina sredstev je preostali del sredstev, ki so bila za obdobje od leta 2010 do leta 2018 potrjena s sklepom o državnih pomočeh za zapiralne ukrepe, ki pa niso bila porabljena v celoti. Financiranje vseh postopkov za izvedbo popolne in trajne opustitve rudarskih del kot tudi postopek redne likvidacije družbe se bo po porabi sredstev v višini 3,1 milijona evrov zagotovil iz prodaje lastnega premoženja družbe RTH in unovčevanja likvidacijske mase.
V predlogu zakona smo upoštevali tudi okoliščino, da družbi dne 31. decembra 2018 ugasne rudarska pravica. Rudarske pravice namreč ni mogoče podaljšati glede na določbe zakona, prav tako pa podaljšanje ni možno v skladu z določbami Zakona o rudarstvu, saj za to niso izpolnjeni predpisani pogoji. S predlagano spremembo zakona se RTH omogoči, da opravi vsa dejanja po določbah zakona ZRud-1, in sicer tako, da lahko te postopke izpelje ne glede na to, da mu s 1. januarjem 2019 ugasne rudarska pravica.
Z določitvijo datuma za izvedbo potrebnih postopkov, tako zaključnih sanacijskih del kot aktivnosti za prenehanje družbe kot pravne osebe, se želi doseči hkratno izvajanje nekaterih aktivnosti, zlasti da se pravočasno začnejo potrebne aktivnosti za pridobitev statusa družbe v likvidacije.
Predlagamo podporo zakona, saj lahko le tako zagotovimo zakonsko podlago za izvedbo postopkov za zapustitev rudnika, skladno z določbami zakona, ki ureja rudarstvo, ter posledično vseh postopkov, potrebnih za likvidacijo in izbris družbe kot pravne osebe iz sodnega registra. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod državni sekretar!
Besedo dajem predsedniku Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, ki je matično delovno telo, gospodu Edvardu Pauliču.
Izvolite.
EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi!
Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 2. nujni seji z dne 4. decembra 2018 kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada.
Dopolnilno obrazložitev je v imenu predlagatelja podal državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo mag. Bojan Kumer. Podobno kot danes so bile podrobneje predstavljene glavne rešitve in cilji, ki jih predlog zakona zasleduje. Predstavnica Zakonodajnopravne službe je izpostavila, da vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin v večji meri ustrezno upoštevajo njihove pripombe, je pa opozorila na nedoločnost natančne višine proračunskih sredstev za leti 2019 in 2020, ki so bila odobrena za izvedbo programa zapiranja rudnika.
Predstavnik Državnega sveta je v predstavitvi mnenja dejal, da predlog zakona podpirajo. Meni, da sredstva v višini že odobrene državne pomoči, ki jih bo lahko družba počrpala v letu 2019, in sredstva iz naslova prodaje lastnega premoženja ter unovčenja likvidacijske mase ne bodo zadoščala za ekološko sanacijo degradiranega območja. Posledično bo treba zagotoviti dodatna proračunska sredstva.
V razpravi so se poslanci v večinski meri strinjali s podaljšanjem roka za zaključek zapiralnih del na konec leta 2020. S strani koalicijskih poslanskih skupin je bila izražena podpora predlogu zakona, med drugim pa tudi opozorjeno, da v njem ni časovnice glede okoljevarstvenega nadzora. Podarili so, da bo treba s strani odgovornih državnih deležnikov skleniti dogovor o načinu izvajanja okoljevarstvenega nadzora in tudi zagotovitvi sredstev za ta namen. Izraženo je bilo mnenje, da bi bilo smiselno ubrati pristop, po katerem bi se okoljevarstveni nadzor izvedel na ravni celotne države in za vse rudnike. S strani
Poslanske skupine Levica pa je bilo opozorjeno, da pri predlogu zakona ne gre zgolj za zapiranje rudnika, temveč tudi za vsebinsko programsko delo na prestrukturiranju celotne regije. Poudarili so, da je treba ustrezno spremeniti namembnost infrastrukture v lasti družbe, ki bo po njenem zaprtju prešla v uporabo lokalnih skupnosti. Poslanska skupina SDS je izpostavila zlasti pomisleke glede razlogov za podaljševanje rokov za izvedbo postopkov opustitve rudarskih del in sanacijo degradiranega območja. Izpostavljeno je bilo vprašanje odgovornosti za dolgotrajnost postopkov in izražen dvom, da bodo preostali trije milijoni evrov zadostovali za njihovo dokončanje. Poleg tega so izpostavili vprašanje o smotrnosti do sedaj porabljenih sredstev.
Državni sekretar je pojasnil, da je bilo v obdobju od sprejetja zakona zamenjano večje število poslovodstev, zato je težko določiti, kdo je za podaljšanje postopkov zapiranja rudnika bolj ali manj odgovoren. V zvezi z nadzorom nad postopkom zapiranja je pojasnil, da obstaja več ravni oziroma mehanizmov nadzora. Tako so bila vsakokratna poslovodstva dolžna pripraviti program za zapiranje ter izvedbo vseh del in aktivnosti, ves čas pa je družba tudi pod stalnim poslovnim nadzorom, ki ga izvaja tričlanski nadzorni svet. Glede dvoma, ali bodo trije milijoni evrov zadostovali za dokončanje postopkov, pa je spomnil, da družba še vedno razpolaga z določenim premoženjem, zato verjame, da bo odgovorna ravnala pri njegovi prodaji ter tudi s pomočjo teh sredstev izvedla najnujnejša dela za zaprtje ter likvidacijo družbe.
Po opravljeni razpravi je odbor sprejel pet amandmajev koalicijskih poslanskih skupin in v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval še o vseh členih predloga zakona skupaj ter jih sprejel.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Gospod Aleksander Reberšek, besedo imate v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.
Izvolite.
ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovani predsednik, predstavniki Vlade, spoštovane poslanke in poslanci!
Pred seboj imamo predlog drugega podaljšanja roka za zaključek zapiralnih del Rudnika Trbovlje-Hrastnik. V zapiralnem načrtu je bil kot skrajni rok za zaprtje rudnika določen 31. 12. 2015, vendar je bil marca 2014 rok podaljšan do 31. decembra letos. Smo tik pred iztekom leta in tudi sedanja vlada na žalost pet pred dvanajsto ugotavlja, da bo morala rok ponovno podaljšati. Ponovni dokaz, da je država slab lastnik in upravljavec svojega premoženja.
V Novi Sloveniji smo podaljšanje roka do 31. 12. 2018 podprli le zaradi takratne težke socialne ogroženosti zaposlenih, ki bi lahko povzročila pravo socialno bombo v Zasavju. Takrat se je Vlada zganila šele, ko je postalo jasno, da državna pomoč, ki jo je potrdila Evropska komisija leta 2011 za zapiranje jam, ekološko prostorsko sanacijo površin in za kadrovsko socialni program ne bo zadoščala za zaprtje rudnika do konca leta 2015. Dodatno je država za podaljšanje zapiralnega roka in dokončno sanacijo rudnika v letih 2016 do 2018 namenila 45 milijonov 730 tisoč evrov ter za reševanje poklicnih pokojnin za težko zaposljive starejše delavce še dodatno okoli 10 milijonov evrov. S temi dodatnimi finančnimi injekcijami je takratna vlada prepričevala državni zbor, da bo do novega roka 31. 12. 2018 rudnik zagotovo zaprla. Sedanja vlada se je zganila še pozneje, mesec dni pred iztekom roka. Zagotavlja enako kot prejšnja, da bodo konca leta 2020 končala vse postopke za popolno in trajno opustitev izvajanja rudarskih del ter postopek likvidacije in bo družba kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. Zagotavlja, da bodo neporabljena sredstva v višini 3,1 milijon evrov v tem času porabljena v celoti. Malo verjetno. Zakaj niso bila porabljena do danes? Jasno tudi ni, koliko denarja od tega bo dejansko namenjeno razvojnemu prestrukturiranju regije. Tako kot doslej se bodo tudi v tem podaljšanem obdobju pojavila nepredvidena dela, ki jih bo treba opraviti. In še nekaj bode v oči. Konec decembra bodo pogodbe o zaposlitvi vsem še zaposlenim prenehale, delo bo opravljal le še direktor, ki bo skrbel za dokončanje postopka likvidacije.
V Novi Sloveniji se bojimo, da se bo država leta 2020, ko bo moral biti v skladu s predlogom novele zakona rudnik zaprt ali pa že prej, srečala z enakim problemom kot danes. Na mestu je vprašanje, ki ga danes niče ne postavlja: kdo je odgovoren za vsa podaljševanja rokov zaprtja in za neuspešno delo poslovodstev predvsem v času med leti 2013 in 2018? Danes bi morali razpravljati o tem vprašanju, spoštovana vlada in koalicija.
Predlogu zakona bomo v Poslanski skupini Nove Slovenije nasprotovali.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Mag. Andrej Rajh, besedo imate v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.
MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Spoštovani gospod predsednik, poslanke, poslanci!
V Stranki Alenke Bratušek bomo predlagano spremembo zakona podprli. Preden grem na razloge za našo podporo zakonu, pa se bom najprej vrnil v leto 2014. Takrat se je že vedelo, da bomo rudnik Trbovlje-Hrastnik zaprli. Načrtovano je bilo, da bo prenehal delovati konec leta 2015. Še preden se je to zgodilo, pa je podjetje RTH ostalo z blokiranim računom in rudarjem ni moglo izplačati plač in odpravnin. Takrat, konec februarja 2014 so se rudarji odločili za stavko v jami, ki so jo kasneje, ker najprej niso bile uresničene njihove strokovne zahteve, tudi izvedli. 10. marca so odšli v jamo in od države, ki je lastnica podjetja in rudnika, zahtevali več stvari, najprej zagotovitev izplačila plač in poravnave odpravnin. Hoteli pa so tudi, da Vlada, ki jo je takrat vodila Alenka Bratušek, preveri možnosti, da se rudarji prezaposlijo v drugih državnih podjetjih ali upokojijo po rednih in izrednih pogojih. Že naslednji dan okoli 11 zvečer in kmalu po tem, ko so rudarje v jami obiskali prvi predstavniki sindikatov, je na pogovor z vodstvom stavkovnega odbora prišla tudi predsednica Vlade. Ker tako se dela. Ko je pred tabo problem, se moraš z njim soočiti tudi tako, da greš sredi noči v jamo k jeznim in razočaranim rudarjem. Njeno zavzemanje za hrastniške in trboveljske rudarje se je s tem šele zares začelo. Sestanki strokovnega odbora z Alenko Bratušek so se nadaljevali v marcu in aprilu. Na njeno pobudo pa so se za rudarje pozitivno razpletle tudi nefinančne zahteve. Maja 2014 je Vlada predlagala, v Državnem zboru pa smo nato junija sprejeli zakon o predčasni upokojitvi zaposlenih v rudniku Trbovlje-Hrastnik. Vse stavkovne zahteve rudarjev so tako bile izpolnjene.
Zgodba naše predsednice z RTH pa s tem še ni bila končana. Proti koncu gre šele letos, ko vodi Ministrstvo za infrastrukturo, med drugim pristojno za rudarstvo. Ponovno je pokazala občutek za to, kaj je zares pomembno, zato smo v SAB na to ponosni in jo podpiramo. Prav zaradi poznavanja problematike se je že takoj ob prevzemu vodenja ministrstva s sodelavci temeljito pogovorila, kaj lahko naredijo, da podjetje RTH ne bi izgubilo podlage za delovanje in bi lahko rudnik zaprli in sanirali tako, kot je treba. Pripravili so novelo zakona, ki jo obravnavamo danes in ki bo rudniku omogočila delovanje še naslednji dve leti, tako da bo lahko primerno zaprt. Ponovno sta do izraza prišli izkušenost in odločnost, saj bi kak drug politik, neizkušen minister lahko rok za podaljšanje delovanja RTH preprosto zamudil, to pa bi bilo izključno v škodo države in lokalnega prebivalstva.
Posebej zato v SAB podpiramo predlagano rešitev. Dobra je za ljudi, ki so in ki še bodo živeli z rudnikom tudi zdaj, ko se v njem rudarska dejavnost opušča, rudniški rovi pa namenjajo razvoju turizma. Eden takih inovativnih primerov športnega turizma je tudi jamski tek, imenovan jamatlon. V SAB predlagano podaljšanje roka za izvedbo popolne in trajne opustitve rudarskih del pozdravljamo, saj je to nujno, če želimo, kolikor je mogoče, izključiti nevarnosti za zdravje in življenje ljudi in živali in preprečiti možnost onesnaženja okolja oziroma predvidljive škode na njenih objektih in okolju. V noveli zakona, ki jo bomo v SAB danes podprli, je urejeno, da bomo do konca leta 2020 poleg dokončne opustitve rudarskih del, kolikor je mogoče, odpravili tudi posledice, ki so nastale pri izvajanju teh del, ob čemer je treba poudariti, da so sredstva za to bila zagotovljena že zdavnaj, kar pomeni, da nepredvidenih posledic za proračun ne bo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Ivan Hršak v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Izvolite.
IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani minister s sodelavko, spoštovane kolegice in kolegi!
Pred nami je obravnava novele Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki bi se sicer morala izpeljati že konec prejšnjega mandata, vendar zaradi predčasnega odstopa vlade in stihijskega vlaganja predlogov novel po nujnem postopku takrat te obravnave ni bilo mogoče izpeljati. Takrat smo se v naši poslanski skupini zavezali, da bo sprejetje te novele naša prioriteta takoj ob začetku tega mandata. Skupaj s poslanci ostalih poslanskih skupin, ki prihajajo s širšega zasavskega področja, smo se pri pristojni ministrici zavzeli za pripravo novele in tako je ta predlog danes tudi pred nami. Zakon ne prinaša ničesar drugega kot podaljšanje roka za zapiralna dela do konca leta 2020, kar bo omogočilo porabo preostanka, to je nekaj več kot 3 milijone evrov, ki so ostali neporabljeni od skupnega zneska državne pomoči, ki je bila v višini cca 90 milijonov evrov priglašena za obdobje od leta 2010 do 2015 kot državna pomoč, ki jo je potrdila tudi Evropska komisija. Zaradi različnih vzrokov je bilo treba že enkrat prej podaljšati rok za izvedbo zapiralnih del do konca leta 2018, vendar se je tudi to pokazalo kot prekratko obdobje, zato smo torej priča še enemu podaljšanju zapiralnega roka. Ob tej noveli lahko potegnemo vzporednico z nekaterimi drugimi zakoni, kjer je bilo treba podaljševati rok za izvedbo nekaterih del, kot na primer zakon o izkoriščanju energetskega potenciala Spodnje Save, kjer smo rok za dokončanje del prestavljali kar nekajkrat. Torej pri noveli Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik ne gre za noben precedens ali anomalijo, kot je bilo slišati v nekaterih razpravah na matičnem delovnem telesu.
Kot je pričakovati, bomo v Poslanski skupini Desus predlog novele zakona, ki je pred nami, soglasno podprli. Obenem pa pričakujemo s strani pristojnega ministrstva, da bo, vsaj tako smo se dogovorili z ministrico, pripravilo monitoring degradiranih površin od 1. 1. 2021 dalje, ki so posledica tega rudarjenja, in bo urejal spremljanje dogajanja na opuščenih rudarskih področjih na nivoju celotne države Slovenije, ne samo v Zasavju, kar je po naši oceni nujno za varnost ljudi in infrastrukture, kjer se nahajajo ljudje v bližini takšnih površin. Najlepša hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Dušan Šiško v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.
DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Predsednik, hvala za besedo. Spoštovani gosti, kolegice in kolegi!
Po mnenju Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke se je obravnavani zakon nerazumno velikokrat noveliral, dopolnjeval in spreminjal. Po sprejetju prvotnega zakona se je začel rudnik postopno zapirati že leta 2000. Zapiranje pa je potekalo v več fazah. Doslej veljavni rok za izvedbo zapiralnih del je do 31. 12. 2018, višina neporabljenih sredstev pa znaša nekaj več kot 3 milijone evrov. S predlaganim zakonom se podaljšuje rok za zaključek zapiralnih del na konec leta 2020. V predlaganem obdobju podaljšanja naj bi družba dokončala postopke za popolno in trajno opustitev rudarskih del ter postopek likvidacije.
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke smo predlog zakona sicer podprli že na odboru za infrastrukturo in podprli ga bomo tudi danes, vendar moramo ob tem opozoriti na nekaj pomanjkljivosti. V prvi vrsti se nam zdi sporno, da k predlogu zakona ni predložen zapiralni načrt. Slednje lahko pomeni, da bomo čez dve leti ponovno sedeli skupaj in datum preložili na leto 2022 oziroma kasneje. Pri tem nas močno moti, da ni bilo natančno navedeno, zakaj predvidenih del ni bilo mogoče izpeljati in kdo je za to odgovoren. Opozoril bi še na eno zadevo, ki jo nekoliko bolj poznam. Prihajam iz Posavja iz Krškega. Gre namreč za primer zapiranja rudnika Senovo, ki je formalno trajalo okoli 14 let in je bilo zanj porabljenih 40 milijonov evrov. Kljub temu pa je po meni znanih podatkih ostalo neporavnanih kar nekaj dolgov oziroma upnikov. Vsekakor po poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke pričakujemo oziroma zahtevamo, da vodstvo družbe najkasneje v roku treh mesecev po sprejetju tega zakona Odboru za infrastrukturo predloži podroben pregled načrtovanih del in aktivnosti, ki bodo izvedene z zagotovljenim denarjem. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Bojan Podkrajšek, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.
BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Spoštovani predsednik, predstavniki Vlade, kolegice in kolegi, lep pozdrav tudi v imenu naše poslanske skupine!
Pred nami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije. Spoštovane kolegice in kolegi in vsi tisti, ki nas poslušajo iz zasavske regije, vso spoštovanje do te cenjene regije, ampak ko danes govorimo o nujnem postopku tega zakona, večkrat smo slišali v teh dneh, da je to praksa že nekih ostalih zakonov. Mislim, da to ni prav. Država, Vlada, Državni zbor se mora vedno odzvati, ko neka regija potrebuje finančno pomoč. Je pa tudi velika odgovornost Vlade, ko daje sredstva za pomoč na takšen ali drugačen način, da bedi nad temi sredstvi, kako so porabljena in kaj se izvaja v tistem projektu. Velika odgovornost je tudi vseh tistih, ki v tisti regiji ta sredstva pridobivajo. Naša poslanska skupina mora omeniti tri leta: 2013, 2014 in 2015. Prav gotovo na ta leta v tej zasavski regiji s temi sredstvi, ki jih je dala Vlada, ne moremo biti v državi ponosni. Kaj je bilo takrat vse narobe, bodo presodili tisti, ki so zadolženi za te stvari v naši državi. Moramo se zavedati, da tisti, ki so takrat dali ta sredstva, da smo imeli predsednico Vlade, da smo imeli ministra, da so bili tudi poslanke in poslanci soodgovorni, ki so to potrdili in bi morali bedeti nad temi sredstvi.
Na odboru smo poslušali predstavnika Rudnika Trbovlje, ki vodi to institucijo zadnja tri leta. Argumenti, ki jih je podal, da so bila ta sredstva, dobre 3 milijone evrov, neporabljena, in da je treba še eno leto, da se dokonča sanacija območja Rudnika Trbovlje in da se do konca leta 2020 likvidira tudi podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik, so argumenti, za katere v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne bomo nasprotovali temu zakonu. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa Nina Maurovič v imenu Poslanske skupine Lista Marjana Šarca, izvolite.
NINA MAUROVIČ (PS LMŠ): Spoštovane in spoštovani!
Danes odločamo o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki ga je predložila Vlada Republike Slovenije. S predlaganim zakonom Vlada Republike Slovenije podaljšuje rok za zaključek vsem potrebnih postopkov za zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik na konec leta 2020.
Trenutni zakonsko določeni rok za zaprtje Rudnika Trbovlje-Hrastnik se izteče 31. decembra letos. Žal območje nekdanjega rudarjenja še ni sanirano do konca. Nujno je poudariti, da je zmanjkalo časa in ne denarja. Finančna sredstva, ki so bila namenjena za realiziranje postopkov likvidacije rudnika, še niso v celoti porabljena in predlagani zakon daje tako le zakonski okvir za črpanje neporabljenih sredstev, ki bodo zagotovljena znotraj proračunskih postavk Ministrstva za infrastrukturo. Se pa verjetno vsi, pa tudi Zasavci upravičeno sprašujemo, zakaj zapiranje rudnika in sanacija površin rudarjenja traja tako dolgo.
Vrnimo se v zgodovino. Te dni mineva 214 let, odkar je trboveljski rudnik pridobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje premoga. Zasavski kraji so in za vedno bodo močno zaznamovani z rudarjenjem. In tu ne mislim na pregovorno robatost ljudi, ki izhajamo iz Zasavja, na kameratstvo, sočno govorico, legende o Perkmandeljcu in kulinariko z zanimivimi imeni, kot so funšterc, bunkovc, granadirmarš. Še mi domačini, tudi jaz kot Hrastničanka, kaj šele ostali Slovenci, si težko predstavljamo enormne količine rude, ki je bila v 200 letih izkopana in odpeljana iz rovov, ki se v gosti mreži razprostirajo točno pod našimi domovi. Vse skupaj je bilo izkopanih čez tisoč kilometrov rovov. To je več, kot ima Slovenija avtocest in hitrih cest skupaj. Pridne roke zasavskih rudarjev so v 200 letih izkopale tunel, ki bi lahko povezal Ljubljano s Parizom. Iz rovov izpod naših domov je bilo izkopanih in odpeljanih preko 100 milijonov ton premoga.
To je kopica materiala, ki je velika približno kot Šmarna gora. Tako zelo naluknjana in krhka so tla pod domovi Zasavcev. So v sklepni fazi zapiranja, ko se sanirajo plazovi, posedanja, podori in škoda, ki jo povzroča podtalnica, ki si ponovno išče pot na površino. Ko je pod zemljo toliko rovov, lahko prebivalci ne glede na sanacijo pričakujemo nepričakovano.
Poskusite si predstavljati, kako je živeti z mislijo, da vam lahko plaz odnese hišo, ker sanacija degradiranih površin ne bi bila ustrezno izpeljana do konca. Tak plaz smo namreč Zasavci že doživeli leta 1987, ko je v Zagorju odnesel več stanovanjskih hiš in, verjemite, močno se nam je zasidral v spomin. Tudi zato je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije za Zasavje izjemno pomemben. Zaslužimo si, da se dostojno, korektno in dokončno odpravijo posledice 200-letnega rudarjenja.
Ob koncu bi želela opozoriti še na obdobje po letu 2020. Zasavce skrbi, kdo in na kakšen način bo po zaprtju rudnika izvajal monitoring in sistemski nadzor nad rudnikom. Strokovnjaki so si enotni, da se bodo v prihodnosti na in pod površino še vedno dogajali premiki. Kdo bo sistemski nadzor financiral in čigavo finančno breme bodo bodoče sanacije? Vsekakor ne morejo postati breme lokalne skupnosti.
Najprej pa moramo sprejeti zakon, ki je danes na mizi in katerega bomo v Poslanski skupini Lista Marjana Šarca vsekakor podprli. Zakon uvaja spremembe in dopolnitve, ki bodo omogočale, da se v naslednjih dveh letih izvede dokončanje postopkov za popolno in trajno opustitev rudarskih del, odpravijo posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del ter izvedejo ukrepi, ki bodo izključili nevarnost za zdravje in življenje ljudi in živali ter predvidljive škode na objektih in okolju. V tem obdobju se bo izvedla tudi likvidacija in izbris družbe Rudnik Trbovlje-Hrastnik iz sodnega registra. Zgodba rudarjenja v Zasavju bo tako za vedno končana.
Ob koncu pa mi kot Hrastničanki dovolite še trenutek sentimentalnosti. Zasavski Orleki pojejo takole: »Samo nekaj let je še ostalo in gverk se bo zaprl, za njim ostal bo spomenik na trgu in ob njem zarustan hunt … Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo, 200 let je rod za rodom preklinjal to zemljo.« Adijo knapi!
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod Soniboj Knežak v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite.
SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, spoštovani predsednik. Kolegice in kolegi!
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije je predlog, s katerim bomo rudniku in zasavski regiji omogočili, da bodo dokončno počrpali vsa sredstva, ki so že bila namenjena za postopno zapiranje in prestrukturiranje regije. Sredstva, ki so bila s sklepom o državnih pomočeh potrjena za obdobje od leta 2010 do leta 2018, niso bila v celoti porabljena. 3 milijone 100 tisoč evrov je višina teh neporabljenih sredstev, ki pa bodo s tem zakonom namenjena za dokončanje postopkov za popolno in trajno opustitev izvajanja rudarskih del ter postopka likvidacije. Predlog zakona, ki ga bomo v Poslanski skupini Socialnih demokratov podprli, je zgolj zagotovitev zakonskega okvira za izvedbo postopkov, potrebnih za likvidacijo in izbris družbe kot pravne osebe iz sodnega registra. S potrditvijo tega zakona bo družbi dana možnost, da v celoti realizira program zapiranja in izvede postopke za opustitev rudnika skladno z zakonom, ki ureja rudarstvo. Konec leta 2020 bo v celoti realiziran program zapiralnih del oziroma bo izvršena dokončna ekološka prostorska sanacija degradiranega območja. Kjer pa se posledic ne bo dalo sanirati v celoti, bodo deležni ukrepov zavarovanja, kjer se bo izključila nevarnost za zdravje ali življenje ljudi in živali. S predlaganim zakonom in dopolnitvijo zakona ne bo nepredvidenih posledic za proračun, družba Rudnik Trbovlje-Hrastnik pa bo lahko opravila vsa dejanja, potrebna za namen dokončanja postopkov za opustitev rudnika po zakonu, ki ureja rudarstvo, do izdaje vseh odločb o prenehanju pravic in obveznosti, a najdlje do konca leta 2020.
Spoštovani kolegice in kolegi! Zasavska regija je z dokončanjem proizvodnje Rudnika Trbovlje-Hrastnik izgubila v preteklih letih več tisoč delovnih mest. Kolegica pred menoj je čudovito opisala, skozi kaj vse smo šli kot regija. Trdno pa sem prepričan, da z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik se bomo v bodoče še srečali. Tisto, kar je bilo danes tudi že večkrat omenjeno, je stvar, ki jo bomo Zasavci definitivno zahtevali, to pa je, da se izvede učinkovit monitoring in zagotovijo sredstva za degradacijo površin, ki bodo sigurno nastala. Zakaj podaljšanje zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik? Zato ker to ni zapiranje tovarne, kjer odklopiš elektriko, zapreš vrata, odprodaš premoženje pa je stvar gotova. Več sto kilometrov rovov smo z raznimi zasipnimi materiali, v glavnem pa z vodo zasuli. Se pravi, celo Zasavje je nekako na tem bazenu. V lanskem, predlanskem letu so se začeli pojavljati udori vode v stanovanjske hiše, podori zemlje, plazovi. Kolegica Nina je pozabila omeniti, da sama živi pod plazom, ki se je ustavil nekaj metrov pred njihovo hišo. Skratka, želim povedati to, da sem trdno prepričan, da bodo s temi sredstvi lahko zaprli rudnik. Sama zapiralna dela v rudniki so že končana. Gre pa za dokončanje tistega na površini, kar je bila obveza rudnika in države do lokalnih skupnosti, nekaj še na področju Trbovelj, nekaj pa na področju Hrastnika.
Kot sem rekel, v Hrastniku poleg zapiranja rudnika ostane še kar nekaj odprtih ekoloških zadev. Da ne omenim, da imamo poleg Termoelektrarne Trbovlje, najvišjega dimnika, tudi najvišjo kopico smeti. Več tisoč ton elektrofilterskega pepela, ki je ostal, ki je tudi posledica rudarjenja. Želim samo poudariti to, da glede na to temo, da bomo pri temi varnosti zdravja ljudi, živali in pa premoženja zelo trdi pogajalci. Jaz računam na prve dogovore tudi z resornimi ministrstvi, sem optimist, da se tudi država zaveda, da bo treba te zadeva ustrezno urediti. Vidimo, da nimajo ustrezno urejeno tudi za področje ostalih rudnikov in podpiramo razmišljanja v smeri ustanovitve družbe, ki bo urejala ta monitoring za področje cele države. Me pa veseli, da tudi pri nas končno zaključujemo s to zgodbo rudarjenja, z bogato tradicijo, ki bo ostala in na katero smo tudi v Zasavju ponosni. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa Janja Sluga v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite.
JANJA SLUGA (PS SMC): Začetek rudarske dejavnosti v Zasavju sega 212 let nazaj in je za tamkajšnje prebivalce vedno imela zelo velik pomen. Zasavje se je ekonomsko in industrijsko razvijalo prav ob rudnikih in v povezavi z rudniki. Gradila se je infrastruktura za dobrobit zasavskega prebivalstva. Seveda pa je bilo iz tega naslova tudi širše slovensko področje oskrbovano s premogom za ogrevanje pa tudi z električno energijo. Vse to je pustilo močno sled v Zasavju, tako na ljudeh kot tudi na okolju.
Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije je bil sprejet leta 2000. Izvaja se od leta 2001, veljavni rok za zaprtje pa je bil že podaljšan do konca letošnjega leta. Z novelo zakona, ki jo obravnavamo danes, se rok za zaprtje podaljšuje na leto 2020. S tem bi družbi Rudnik Trbovlje-Hrastnik omogočili, da v celoti realizira program zapiranja in izvede postopke za zapustitev rudnika, tako kot to določa Zakon o rudarstvu.
Ob upoštevanju dejavnosti, ki so bile dejansko izvedene v letu 2017, je družba RTH na področju izvajanja zapiralnih del glede na spremenjeni srednjeročni program postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik za obdobje 2013–2018 pravzaprav izničila zamudo, ki je začela nastajati in se je valila še iz prejšnjih programskih obdobij. Z današnjo novelo bo tako omogočeno koriščenje tistih proračunskih sredstev, ki so bila za obdobje od leta 2010 do 2018 potrjena s sklepom o državnih pomočeh, niso pa bila porabljena
Ko se bodo zapiralna dela končala, se bodo dokončno odpravile posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del, hkrati pa se bodo izvedli ukrepi zavarovanja za tisto, kar je najbolj pomembno – da se izključi nevarnost za zdravje in življenje ljudi in živali. V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo si že v prejšnjem mandatu močno prizadevali, da se ta problematika reši na način, da bodo največjo korist od tega imeli prav prebivalci Zasavja, pa do sprejetja zakona žal ni prišlo.
V Poslanski skupini SMC bomo predlog zakona podprli, saj se zavedamo odgovornosti, ki jo pri tem nosimo poslanci, ni pa naša naloga, da bi presojali, kaj je bilo v procesu zapiranja rudnika strokovno ustrezno in kaj ne. Po vsej verjetnosti je bilo marsikaj narobe, ampak za to obstajajo drugi organi. Naša naloga je, da zagotovimo, da se ne bo več povzročala škoda okolju in da ne bodo ogrožena življenja ljudi. Prav je, da omogočimo dokončno izvedbo zapiralnih del, da z današnjo novelo omogočimo črpanje še neporabljenih proračunskih sredstev, seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da je narava živa in da bo v prihodnosti treba izvesti tudi monitoring, s katerim se bo spremljalo stanje in morebitni dodatni ukrepi.
V Poslanski skupini SMC bomo predlog zakona soglasno podprli.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Kot zadnji ima besedo gospod Primož Siter, Poslanska skupina Levica.
Izvolite.
PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, spoštovani tovariš predsednik! Spoštovani poslanke in poslanci, Zasavčanke in Zasavčani!
V Zasavju so stoletja rudarjenja in težke industrije za seboj pustila sicer ponosno in pokončno kulturno dediščino delavstva in razrednega boja, a so za seboj pustila tudi okoljsko opustošenje. In kot da to še samo po sebi ni dovolj dramatično, je za izčrpavanjem surovin in ljudi večino časa stala močna in neizprosna roka kapitala, ki je poskrbela, da regija ni bila izčrpana samo okoljsko, ampak tudi in še bolj učinkovito – socialno. Zasavje je od časa norih privatizacij podjetij od osamosvojitve naprej vedno končalo na dnu s statistiko kakovosti življenja, bivanja in zaposlovanja.
Zakon, o katerem odločamo danes, ponuja dve rešitvi. Družbi omogoča likvidacijo v skladu s pravnoformalnimi predpisi na eni strani in na drugi strani, kar v luči okoljskih in socialnih izzivov igra bistveno bolj pomembno vlogo, degradirani regiji ponuja priložnost za prenovo. Zakon predvideva spremembo namembnosti infrastrukture, ki jo je družba v preteklosti uporabljala v svoj prvotni namen ali pa jo je souporabljala z lokalno skupnostjo. Prenos infrastrukture na lokalno skupnost in sprememba njene namembnosti v kulturne, umetniške, kmetijske, turistične, gospodarske in druge dejavnosti, bo služil kot nov zagon za regijo in priložnost za umestitev mnogih že danes uspešnih pobud v prostor ter za zadružno in druge napredne oblike družbenega povezovanja. Pomembna točka zakona, ki ga potrjujemo danes, je odgovornost družbe RTH za izvajanje okoljevarstvenega nadzora na degradiranih površinah do likvidacije družbe. Okoljski problem ostaja in s sprejetjem tega zakona ne bo izginil. Degradirane in gosto poseljene površine za Trboveljčane in Hrastničane niso niti zdrave niti varne. Z njimi je treba upravljati vestno, strokovno, v skladu z najvišjimi standardi in z jasnim ciljem zagotavljanja varnosti in zdravja prebivalk in prebivalcev. Česar pa zakon ne opredeljuje, je okoljevarstveni nadzor na degradiranih površinah po njegovem preteku. Za izčrpane ter za zdravje in bivanje nevarne dele obeh mest bo moralo poskrbeti pristojno ministrstvo, na čemer bomo v Levici budno bdeli. Potrditev zakona bo poslala pomembno sporočilo socialno in okoljsko obubožani regiji. Če jo je že kapital neusmiljeno pribijal na križ leta in leta, vsaj država ne bo metala polen pod noge, ko se bo regija sama pobirala s tal, da ne bo vedno obsojena na hlapčevsko tlako do onemoglosti.
Kot rečeno, v Levici bomo zakon podprli, a vztrajali pri doslednem okoljevarstvenem nadzoru na degradiranih območjih in smiselni spremembi namembnosti rudniške infrastrukture, da bo ta služila blaginji revirskega delavca, upokojenca, prekarca in mladine.
Srečno!
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
S tem smo, spoštovane gospe, spoštovani gospodje, poslanke in poslanci, končali s predstavitvijo stališč poslanski skupin. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.
Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 13. točki dnevnega reda.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVI ZAKONA O SISTEMU PLAČ V JAVNEM SEKTORJU PO NUJNEM POSTOPKU.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.
Besedo dajem državni sekretarki Mojci Ramšak Pešec z Ministrstva za javno upravo.
Izvolite.
MOJCA RAMŠAK PEŠEC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci!
Obravnavi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju je Vlada Republike Slovenije vložila v zakonodajni postopek za uveljavitev enega izmed ukrepov na področju plač in drugih prejemkov zaposlenih v javnem sektorju, ki so bili na podlagi pogajanj dogovorjeni z nedavno sklenjenim dogovorom s sindikati javnega sektorja. Večina dogovorjenih ukrepov je bila sicer uveljavljena s sklenjenimi aneksi h kolektivnim pogodbam in vladnimi uredbami, začasni ukrep na področju delovne uspešnosti pa z včeraj obravnavano novelo Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Obravnavana sprememba zakona tako uveljavlja spremembo na področju napredovanja javnih uslužbencev in funkcionarjev v plačne razrede in napredovanja v naziv oziroma višji naziv. Pri tem je treba poudariti, da se sami postopki in pogoji za napredovanja javnih uslužbencev in funkcionarjev tako v plačne razrede kakor tudi v nazive ali višje nazive ne spreminjajo. Ti postopki in pogoji napredovanja ostajajo enaki kot do sedaj. Javni uslužbenci in funkcionarji bodo napredovali, kot je to urejeno v veljavnih predpisih. S spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju se določa le enotni datum pridobitve pravice do višje plače glede na napredovanje v plačni razred ali napredovanje v naziv oziroma višji naziv. Tako javni uslužbenci in funkcionarji ne bodo pridobili višje plače takoj ob napredovanju, temveč naj bi pridobili pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom oziroma pridobljenim nazivom ali višjim nazivom 1. decembra leta, v katerem so izpolnjeni pogoji za napredovanje, torej 1. decembra leta, v katerem so napredovali. Zamik pravice do plače glede na višji plačni razred, ki so ga javni uslužbenci in funkcionarji dosegli z napredovanjem v plačne razrede ali z napredovanjem v naziv ali višji naziv na 1. december, je bil v javnem sektorju uveljavljen že od leta 2015, vendar pa je bil to začasen ukrep, dogovorjen s sindikati in uveljavljen za posamezno leto oziroma za največ dve leti. S predlagano spremembo zakona se datum pridobitve pravice do plače glede na pridobljen višji plačni razred zaradi napredovanja v plačni razred ali napredovanje v naziv oziroma v višji naziv ureja kot trajna sistemska ureditev, in sicer je to 1. december za vsa napredovanja, ki so bila izvedena v tekočem letu. Predlagana ureditev pridobitve pravice do plače glede na izvedena napredovanja v plačne razrede in nazive, ki predstavlja zamik pravice do plače glede na izvedeno napredovanje, pomeni letni prihranek sredstev za plače v javnem sektorju približno 50 milijonov evrov. S tem ukrepom pa se je tako dosegel javni finančni prostor za izpogajanje višje uvrstitve posameznih delovnih mest in nazivov v javnem sektorju, torej višja vrednotenja posameznih delovnih mest. Gre za višje vrednotenje delovnih mest, za katere se je v okviru pogajanj s sindikati javnega sektorja ugotovilo, da predstavljajo anomalijo pri vrednotenju delovnih mest v javnem sektorju, da so torej podvrednotena.
V okviru pogajanj s sindikati javnega sektorja so se tako v velikem delu odpravile ugotovljene anomalije pri vrednotenju posameznih delovnih mest in nazivov in so posamezna delovna mesta in nazivi v javnem sektorju bolje vrednotena.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa državna sekretarka.
Gospod Zvonko Černač dobi besedo kot predsednik Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je matično delovno telo.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala lepa. Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovana državna sekretarka, vsi ostali prisotni!
Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je na 6. nujni seji 6. decembra letos kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada.
V poslovniškem roku so bili vloženi tudi amandmaji, in sicer so amandmaje vložile poslanske skupine LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB. Predstavnica predlagatelja, državna sekretarka gospa Mojca Ramšak Pešec, je podala dopolnilno obrazložitev k členom predloga zakona, ki je del svežnja normativnih podlag za realizacijo letos dogovorjenih ukrepov s sindikati javnega sektorja v okviru sklenjenega dogovora o plačah in drugih prejemkih v javnem sektorju. Zaradi tega sedaj sistemsko urejenega zamika v letu, ko se bodo ti do sedaj interventni ukrepi sprostili, ne bo takojšnjega javnofinančnega učinka, v tem istem letu pa bo nastal prihranek sredstev za plače v javnem sektorju v višini približno 50 milijonov evrov.
Predstavnik Državnega sveta, državni svetnik gospod Rajko Fajt je predstavil nekatere izražene dileme in mnenja razpravljavcev v obravnavi predloga zakona na seji Komisije Državnega sveta za državno ureditev ter poudaril, da komisija predlog zakona podpira. V razpravi so poslanke in poslanci opozicije najprej poudarili, da dejstvo, da so rešitve predloga zakona usklajene s pristojnimi sindikati zaposlenih v javnem sektorju samo po sebi še ne pomeni, da je ta dogovor po svoji naravi dober. S predlaganimi rešitvami se namreč dosedanji začasni zakonski ukrep pretvarja v trajnega, pri tem pa se opušča njihova prej veljavna vezanost na dosežene javnofinančne okoliščine, to je doseženo stopnjo gospodarske rasti. Nekoč pridobljene pravice bodo sedaj zaradi varčevanja izgubljene, pravzaprav celo pozabljene. Menijo, da je že skrajni čas, da se dokončno v celoti odpravijo prav vsi varčevalni ukrepi, ki so bili uveljavljeni z Zakonom o uravnoteženju javnih financ. Dvomijo tudi, da gre pri predlagani ureditvi res za sistemske rešitve, saj gre po vsebini zgolj in samo za zamik izplačil v naslednje leto. V letu 2019 se utegne najti spet nov razlog, ki utegne to izplačilo še dodatno zamaknili. Sprašujejo se tudi, kje je ostala v koalicijskem sporazumu zapisana celovita prenovitev plačnega sistema javnih uslužbencev na način, ki bo omogočala nagrajevanje javnih uslužbencev na podlagi učinkovitosti in uspešnosti. Poudarili so, da ni res, da so sporazum z Vlado podpisali vsi sindikati v javnem sektorju. Šlo je k večjemu za določen delež, med njimi pa zagotovi ni sindikalnih predstavnikov, zaposlenih v Slovenski vojski in v Policiji, kjer se beleži tudi največji kadrovski izpad med zaposlenimi v javnem sektorju. Opozorili so še na dejstvo, da je v obrazložitvi amandmaja k 1. členu navedeno, da je k predlogu zakona priložena tudi izjava o stopnji usklajenosti z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, ki pa je med gradivom k tej točki dnevnega reda ni bilo moč zaslediti in je bila posredovana članom odbora naknadno.
Poslanke in poslanci iz vrst poslanskih skupin koalicije so po drugi strani poudarjali, da je treba spoštovati socialni dialog, predvsem na tej podlagi sprejete dogovore med socialnimi partnerji. Poudarili so tudi ,da je kljub občutno boljšem stanju in prognozi javnih financ v Republiki Sloveniji glede na obdobje med zadnjo gospodarsko krizo vseeno treba skrbeti za njihovo vzdržnost.
Predstavnica predlagatelja, državna sekretarka, je pritrdila dejstvu, da gre pri rešitvah v okviru predloga zakona pravzaprav za ukrep, ki je bil dosežen v okviru pogajanj o stavkovnih zahtevah sindikatov javnega sektorja in na za sistemsko rešitev v okviru normativne ureditve sistema plač v javnem sektorju. Na vprašanje, koliko znaša celotna dodatna finančna obremenitev za leto 2019, ki je posledica sklenjenega sporazuma s sindikati javnega sektorja, je odgovorila, da bo finančni učinek s sindikati dogovorjenih ukrepov v javnem sektorju v letu 2019 znašal 229 milijonov evrov. Če pa do dogovora s sindikati ne bi prišlo, bi v letu 2019 prenehali veljavi vsi interventni ukrepi tako glede delovne uspešnosti kot tudi glede napredovanj v javnem sektorju, kar bi pomenilo dodatno povečanje mase plač za približno 240 milijonov evrov. Pritrdila je tudi dejstvu, da pogajanja s sindikati v Policiji in Slovenski vojski še vedno potekajo.
V nadaljevanju je odbor sprejel amandmaje poslanskih skupin Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov, Stranke modernega centra, Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Stranke Alenke Bratušek k 1. in 2. in 3. členu.
Ob zaključku je odbor v skladu s 128 členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o členih predloga zakona in jih sprejel.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala gospod poslanec.
Gospod Andrej Šušmelj ima besedo v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.
ANDREJ ŠUŠMELJ (PS SAB): Spoštovani predsednik, državna sekretarka, spoštovane kolegice in kolegi!
Predlog zakona, o katerem danes odločamo, predstavlja rešitev, ki je do sedaj sicer že veljala, vendar kot začasen ukrep, na zadnje je bila določena v Zakonu o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela iz leta 2017. Predlagatelj želi s spremembo zakona to določiti kot trajen ukrep. Gre za predlog, po katerem bi vsi javni uslužbenci in funkcionarji v letu, ko izpolnijo pogoje za napredovanje, pridobili pravico do izplačila v skladu z višjim plačnim razredom zaradi napredovanja s 1. decembrom. Tako bo vzpostavljena enotna sistemska ureditev časovnice izplačevanja pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom. Vlada je v svojem predlogu tudi poudarila, da predlog zakona ne bo imel posledic za državni proračun, se bo pa z njim preprečilo povečanje javnofinančnih odhodkov za okoli 50 milijonov v letu 2019.
Ker je predlagana sprememba Zakona o sistemu plač v javnem sektorju rezultat socialnega dialoga in je večina sindikatov podala svoje soglasje, se tudi v poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek z omenjeno spremembo strinjamo in bomo zakon podprli. Naše stališče je, da je treba dogovore s sindikati spoštovati in si tudi v prihodnje prizadevati, da jih bo čim več. Hkrati pa si moramo še vedno prizadevati za vzdržnost javnih financ, kljub temu da je stanje javnih financ naše države bistveno boljše kot pred nekaj leti. Je pa ta zakon nekakšno gašenje požara, ki je povzročal preglavice že od začetka tega leta in kljub temu zakonu se moramo zavedati, da so težave še ostale drugje. Temeljna pomanjkljivost namreč tiči v dejstvu, da poskuša sedaj veljavni plačni sistem na skupni imenovalec spraviti okoli 160 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. Vsi so na istem: policisti, gledališki igralci, gozdarski inženir, kirurg, varuška v vrtcu, uradnik na upravni enoti, raziskovalec na Inštitutu Jožefa Štefana, računovodkinja mariborske bolnišnice in tajnica občine Puconci. Za vse velja isti sistem določitve osnovne plače, isti sistem ocenjevanja delovne uspešnosti, isti sistem določanja dodatkov. In tega se moramo lotiti tako, da se sistem debirokratizira, pridobi več prožnosti, omogoča ustrezno nagrajevanje dobrih uslužbencev in tudi ustrezno sankcioniranje slabih.
V Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek bomo predlog zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju podprli ob zavedanju, da nas na tem področju čaka še veliko dela. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Robert Polnar v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Izvolite.
ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Določitev trajnega zamika izplačila pravice iz naslova napredovanja v višji plačni razred oziroma napredovanja v naziv ali višji naziv za vse javne uslužbence in funkcionarje je glavni namen predlagane zakonske spremembe. Sprememba je potrebna zaradi vzpostavitve enotne ureditve časovne dinamike izplačevanja pravice do plače, ko se izpolnjeni pogoji za napredovanje.
Tako se ureditev, ki sicer velja kot interventni ukrep že od leta 2015, prenaša v sistemski zakon. Glede na to, da bi interventni ukrepi prenehali veljati konec letošnjega leta, in bi kot posledica javni uslužbenci pridobili pravice do višjih plač s 1. aprilom oziroma 1. majem, je nujno treba sprejeti to novelo, če želimo preprečiti, da bi se javnofinančni odhodki v naslednjem letu povečali za približno 50 milijonov evrov.
V Poslanski skupini Desus se zavedamo, da so prihodkovne zmožnosti državnega proračuna omejene. O tem nas najbolj nedvoumno prepričuje zaključni račun proračuna države za leto 2017, ki izkazuje podatek, da se je proračun države v tem letu še dodatno zadolžil, glede na preteklo leto, za 1,6 milijarde evrov, da država sploh lahko funkcionira. Skrb za vzdržnost javnih financ v takih okoliščinah ne more biti samo puhla fraza. Zato podpiramo predlog zamika izplačevanja višjih plač. Prav tako podpiramo dopolnilo, ki smo ga sprejeli na odboru in s katerim smo določili izjemo za primere, ko je naziv pogoj, da javni uslužbenec na novem delovnem mestu sploh lahko začne delati. V takem primeru je seveda treba določiti, da se glede na pridobljeni naziv tudi višja plača pridobi z začetkom dela na tem delovnem mestu in ne šele s 1. decembrom.
Najbolj pomembno pri tej zadevi pa je, da se z uveljavitvijo enotne sistemske ureditve časovne dinamike izplačevanja pravice do plače v skladu z napredovanji strinja tudi večina sindikatov javnega sektorja. Ne vsi sindikati. To je treba poudariti. Sindikati policije, vojske in pravosodja niso podpisali sporazuma z Vlado. S sklenjenim dogovorom med socialnimi partnerji oziroma s sprejetjem te novele zakona se bosta dosegla dva cilja. Odhodki proračuna bodo po oceni nižji za 50 milijonov evrov. Dogovor pa je sestavni del širšega sporazuma, s katerim so bili odpravljeni vzroki za morebitni stavkovni val zaposlenih v javnem sektorju. In to je bistveno.
Gre za ukrep, ki je usklajen med Vlado in sindikati javnega sektorja, zato bomo v Poslanski skupini Desus predlog zakona podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Dušan Šiško v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.
DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Predsednik, hvala za besedo! Spoštovani kolegice in kolegi!
Razlog predlagane enotne ureditve je določiti trajni zamik izplačila pravice iz naslova napredovanja v višji plačilni razred oziroma napredovanje v naziv oziroma višji naziv za vse javne uslužbence in funkcionarje, ne glede na to, v katerem delu javnega sektorja opravljajo svoje delo, in ne glede na to, na podlagi katerih predpisov so izpolnili pogoje za napredovanje, saj gre pri pravici do izplačila plače iz naslova napredovanja za pravilo enotnega plačnega sistema. Predlog zakona nima finančnih posledic za državni proračun in na druga javnofinančna sredstva.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke se strinja s predlaganim zakonom, saj se stanje od 19. januarja 2019 dalje ureja na sistemski ravni enotno za vse javne uslužbence in funkcionarje, in sicer vprašanje pravice do plače na osnovi plačilnega razreda, pridobljenega z napredovanjem javnih uslužbencev in funkcionarjev v višji plačilni razred, naziv in višji naziv. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec!
Gospa Anja Bah Žibert ima besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.
ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči, kolegice in kolegi! Še poseben pozdrav gostom na balkonu!
Jaz ne bom pesniško navdahnjena, tako kot je bila kolegica pri prejšnjem zakonu. Tudi ne nameravam ponavljati tistega, kar piše v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ker ste to danes že slišali, verjetno pa boste to še slišali v nekaterih drugih stališčih poslanskih skupin.
Je pa, spoštovani, ta sprememba pomembnejša, kot si v Državnem zboru nekateri predstavljate. Njen vpliv je širši in je tudi v nasprotju z vašimi obljubami, koalicija, ki ste jih zapisali v koalicijski pogodbi in tudi z besedami vašega ministra, da je potrebno javne uslužbence, ki izkazujejo svojo učinkovitost in sposobnost, primerno nagraditi. Gre za vprašanje, ali želimo učinkovito javno upravo in motivirane ljudi, ki znotraj nje delujejo.
Zakaj pravzaprav pri tem predlogu zakona gre? S 1. januarjem 2019 bi morala v veljavo ponovno stopiti uredba, po kateri bi bili javni uslužbenci upravičeni do polnega izplačila povišane plače, v skladu z doseženim napredovanjem v višji plačilni razred. To pa se ne bo zgodilo.
Danes se začasni ukrep, v katerega smo bili prisiljeni v času gospodarske krize in nujnega varčevanja, pretvarja v trajnega. Pri tem se opušča prej veljavna vezanost, da ukrep velja do dosega javnofinančnih okoliščin oziroma dosežene stopnje gospodarske rasti. Kljub temu da danes javnofinančna slika to omogoča, ne nazadnje se vlada, kadar je le mogoče, pohvali, da beležimo visoko gospodarsko rast in da je državnofinančna kašča polna, pa javni uslužbenci, razen izjem, ki ste si jih zamislili, ne bodo mogli napredovati in pridobiti tistega, kar si zaslužijo in je bilo tudi obljubljenega.
Argument, da je bil podpisan sporazum s sindikati, še ne pomeni, da gre za dobro ali pametno rešitev. Ne nazadnje sporazuma niso podpisali prav vsi sindikati, predvsem tisti ne, ki predstavljajo zaposlene na področjih, kjer kadrovska slika ni le slaba, temveč zaskrbljujoča.
S to spremembo zakona oziroma s predlaganim ukrepom, da izplačil iz naslova v napredovanja ne bo, naj bi prihranili okoli 50 milijonov evrov. Prepričana sem, da v korist učinkovite in motivirane javne uprave vlada varčuje na napačni strani. Sposobni pogajalci bi lahko ta sredstva zagotovili že znotraj sporazuma z sindikati, ki je težak okoli 229 milijonov evrov. In ne nazadnje, če vemo, da država na primer zaradi neimplementacije direktive Evropske unije v en sam zakon – bog ve, koliko takšnih zakonov še imamo – plačuje že več kot leto dni kazen, na dan okoli 8 tisoč evrov, 8 tisoč evrov na dan ali pa še več, spoštovani, da smo zaradi neustreznega načina in prepozne prodaje NLB izgubili kar 400 milijonov evrov, so tovrstna varčevanja v posmeh predvsem tistim, ki so z novim letom pričakovali, da se obljubljeno izpolni.
In na koncu v odgovor in poduk vsem tistim poslankam in poslancem, ki ob zakonskih predlogih Slovenske demokratske stranke kot mantro ponavljate, da so naši predlogi zakonov slabi, neceloviti in nesistemski. Pa poglejmo. Ta predmetni zakon sprejemamo kar po nujnem postopku, čeprav gre za zelo pomembno vprašanje. Zakon enkrat je sistemski, drugič ni sistemski. Naslednjič, pri vašem vloženem amandmaju ste navedli, da je k predlogu zakona priložena izjava stopnje o stopnji usklajenosti, pa te sploh ni bilo. Ker lastnih amandmajev sploh ne berete, tega niste niti opazili in sem vas na to morala opozoriti jaz. Izjavo smo potem kasneje pridobili. V zadregi, ki ste jo ob tem občutili, ko ste priznali, da vam amandmaje, pod katerimi ste podpisani vi koalicijski poslanci, piše kar Vlada sama. Kdo bo že plačal tega uslužbenca?
Toliko, spoštovani, o vaših predlogih, pristopu in delovanju. Toliko o drugačni politiki, ki ste jo obljubljali.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospa Tina Heferle, Poslanska skupina Liste Marjana Šarca, ima besedo.
Izvolite.
TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala za besedo, gospod predsednik.
Prvič po letu 2011 se bo področje napredovanj pri javnih uslužbencih rešilo interventne zakonodaje. Po uspešno končanih pogajanjih glede višine plač v javnem sektorju izplačila višine plače zopet ureja sistemska zakonodaja, torej Zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Ker pa so zakonski roki, določeni za napredovanje v plačne razrede in nazive, za različne skupine javnih uslužbencev trenutno različno urejeni, je današnja predlagana sprememba zakona zagotovo smiselna. Kot smo lahko slišali že v predhodnih predstavljenih stališčih poslanskih skupin, je tako pred nami Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim bomo poenotili režim izplačevanja plač v javnem sektorju glede na napredovanja v višji plačni razred, v naziv ali v višji naziv. Novela tako ob tem, da zopet uresničuje načelo enotnega plačnega sistema, še vedno zasleduje tudi ostali dve temeljni načeli, to sta načelo zakonitosti in načelo ekonomičnosti oziroma smotrne porabe javnih sredstev. Ali povedano drugače, pravico do plače v skladu z doseženim napredovanjem bodo vsi javni uslužbenci pridobili istočasno, to je s 1. decembrom v letu, v katerem bodo izpolnili pogoje za napredovanje.
Ker se z današnjo spremembo zakona vzpostavlja enotna sistemska ureditev časovne dinamike izplačevanja pravice do plače v skladu z višjim plačnih razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom, bomo v Poslanski skupini LMŠ predlagano spremembo podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Mag. Bojana Muršič ima besedo v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite.
MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Res je, veliko smo že danes slišali tudi v mnenju Vlade, tudi s strani poslanskih skupin, a kljub temu mi dovolite, da podam še stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepov na področju plač preneha veljati decembra 2018. Po prenehanju veljavnosti navedenega zakona bi javni uslužbenci pridobili pravico iz naslova napredovanja v višji plačni razred oziroma v naziv, in sicer že s 1. aprilom oziroma 1. majem naslednjega leta. Osebno si sicer meni zdi, da bi bilo to tudi pravilno, a ob tem je treba poudariti, da bi javnofinančni odhodki zaradi napredovanja javnih uslužbencev znašali približno 50 milijonov evrov več.
Novela, ki jo danes obravnavamo, je usklajena z večino sindikatov javnega sektorja. Z njo pa se uveljavlja enovita sistemska ureditev časovne dinamike izplačevanja pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom. S tem se na sistemski ravni rešuje pridobitev pravice do napredovanja in posledično pravice do višje plače za vse javne uslužbence in funkcionarje, ki lahko napredujejo s 1. decembrom v letu, ko izpolnijo pogoje za napredovanje. Javni uslužbenci in funkcionarji bodo po noveli napredovali 1. decembra v letu, ko izpolnijo pogoje za napredovanje. In ni res, da napredovanja ne bo.
Socialni demokrati bomo takšen predlog novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju podprli predvsem iz razloga, ker je predlog novele zakona usklajen s sindikati in je vezan na zaključena pogajanja o razrešitvi stavkovnih zahtev. In kar je za nas tudi zelo pomembno, je, da gre za rešitev za daljše časovno obdobje. Socialni demokrati ob tem upamo, da bo ta napoved o daljšem obdobju veljavnosti te določbe tudi zdržala, kajti tudi javni uslužbenec mora vedeti, kdaj lahko računa na napredovanje. Seveda ob izpolnjevanju pogojev. Ne pa, da se jim ta možnost nenehno prelaga v neko nedorečeno prihodnost. Jasno načrtovanje njegove kariere zagotovo vpliva na njegovo delovno zagnanost, zanimanje za dodatna izobraževanja in ne nazadnje tudi možnost pridobitve višje plače. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod Jani Möderndorfer ima besedo v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite.
JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Sem mislil, da bomo vsaj pri predstavitvah stališč imeli razčiščene pojme, pa vidim, da tudi tu ne bomo odnehali z mantro, ki smo jo začeli in, upal sem, zaključili na odboru.
Dejstvo je, da v času preteklih vlad, ne glede na ideološki predznak teh vlad, je veljalo vsaj eno pravilo: če se socialni partnerji nekaj dogovorijo, se poslanci in Državni zbor v to ne vmešava, in je to spoštovano brez diskusije. To je veljalo v Janševih vladah, to je veljalo v Drnovškovih vladah, Pahorjevih vladah, nikakor pa ne morem reči, da to velja v tem sklicu državnega zbora. Še posebej, ko eni in isti, ki danes razpravljajo in predstavljajo svoja stališča, razpravljajo v duhu, češ, gre za slabe odločitve, s figo v žepu, gre za nesistemski ukrep. Skratka, ponavljajo stvari, ki bi jih, če bi sami vodili vlado, z veseljem sprejeli, zato da bi lahko zaprli določeno zgodbo. Še več. Celo nagovarjajo in prepričujejo vse, odprimo denarnice, denarja je dovolj, malhe so polne, dajmo potrošiti vse, kar se da. Kdo je govoril v času krize, da pravzaprav takrat, ko imaš, moraš šparati? Jaz se spomnim samo predsednika vlade Janeza Janše, ki je to najbolj ponavljal. Sedaj pa njegova stranka v parlamentu govori popolnoma nasprotno, ker bi rada bila všečna.
Druga stvar, ki se mi zdi ključna, pa je, da bi morali v prihodnosti zelo jasno potegniti črto ne glede na ideološko pripadnost, nazor in pogled, ki ga ima posamezna poslanska skupina. Poslanci nimamo pravice posegati v dogovorjeno med socialnimi partnerji. Gre za pridobljen demokratičen institut, ko se lahko dve strani dogovorita, kako bosta spoštovali, kajti edino oni dve bosta morali spoštovati ta dogovor, ne poslanci. To je ta bistvena razlika in ta dosežek, ki ga pravzaprav imamo. Seveda to ne pomeni, da poslanci ne moremo posegati v to materijo. Lahko. Vendar takrat, kadar se ne dogovorijo. To je bistvena razlika. Marsikdo bi rekel – kaj pa pri minimalni plači, a smo to spoštovali? Tam do resnega dogovora sploh še prišlo ni. In upam, da bo to veljalo za vse.
Naj na koncu rečem, da v SMC nikoli ne bomo pristali na takšen način delovanja. Zakon bomo podprli. Po domače povedano, tisti, ki poslušajo te znamenite naslove in stavke, ki jih veliko ljudi niti ne razume, kaj pravzaprav pomenijo, zelo po domače poenostavljeno povedano, namesto meseca aprila, ali meseca maja, ali meseca septembra je vse skupaj postavljeno na skupni imenovalec 1. december. Kar pomeni, da se bo vse zgodilo v istem letu. Seveda nekateri pravijo, zakaj pa ne postavimo, če je temu res tako, na september ali na maj. Zato ker bi se potem del teh obremenitev prenesel v naslednje leto. Gre za besedno igro in sprenevedanje posameznikov, ki tega zakona ne podpirajo. Slišali jih boste, da bodo rekl: »Mi podpiramo socialni dogovor, če je dober.« Torej, oni so meritorni, da odločajo, kaj je dobro in kaj ne. In drugič, da spoštujejo dogovor, bodo rekli, in potem ne bodo glasovali za, ampak se bodo celo vzdržali. Toliko o njihovi iskrenosti.
V SMC bomo to podprli.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Boštjan Koražija ima besedo v imenu Poslanske skupine Levica.
Izvolite.
BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Hvala. Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani prisotni in spoštovani vsi pred malimi ekrani!
Spremembe zakona v sitemu plač v javnem sektorju so posledica dogovora, ki je bil sklenjen med Vlado in sindikati javnega sektorja. Razumemo, da gre za dogovor in kompromis ter da mu je zaradi tega težko nasprotovati. A četudi gre za rešitev, ki je posledica dogovora, to še ne pomeni, da je rešitev dobra.
Kaj je pravzaprav cilj in namen tega zakona? Ukrep, ki je bil uveden kot interventni varčevalni ukrep, se spremeni v trajnega. Kljub temu da ni več razlogov za zategovanje pasu. torej ne odpravljamo varčevalnih ukrepov, ampak jih spreminjamo v trajne. Zamik izplačila višje plače, ki jo javni uslužbenci pridobijo zaradi napredovanja in kjer na letni ravni država prihrani 50 milijonov evrov, bo postal trajna rešitev. Kot smo že videli v preteklosti, se o varčevalnih ukrepih, ko enkrat postanejo trajne rešitve, praktično nikoli več ne govori. Pri naslednjih pogajanjih to avtomatsko pomeni šibkejše pogajalska izhodišča na strani delavcev. Če smo do sedaj v zakonih o interventnih ukrepih vedno prebrali, da gre za varčevalni ukrep, ki prinese 50 milijonov na leto, drugo leto o tem podatku ne bo več ne duha ne sluha. Enako se je zgodilo na primer z dvigom razdalje od delovnega mesta, nad katero je delavec upravičen do povračila potnih stroškov, ali pa z znižanjem regresa za malico. Zujf je oba predvidel kot trajno rešitev. Kljub temu da je bilo od sprejetja Zujfa pa do danes na ta račun privarčevanih 350 milijonov evrov, se o tem privarčevanem znesku preprosto ne govori več, niti o njuni odpravi. Enako se bo zgodilo tudi z zamikom izplačila višje plače. Da se na ta način varčuje na račun javnih uslužbencev, bo Vlada preprosto pozabila. Drug problem pa je v samem izhodišču. Kljub izredno pozitivni finančni sliki Vlada nadaljuje z varčevalnimi ukrepi. Začasni ukrep, ki ga bomo danes večino spremenili v trajnega, je na letni ravni vreden 50 milijonov evrov. Stroški za nakup oklepnikov 4x4 za potrebe Nata so se samo v zadnjem mesecu zvišali s 15,5 milijona evrov na 32 milijonov evrov. Pa še to ni končna cena. Kaj se bo šele zgodilo s celotnih 1,2 milijarde evrov, ki jih bo Vlada skupaj namenila za dodatno oboroževanje?! Takšna politika je preprosto nedopustna. Na eni strani se jemlje ljudem, na drugi strani pa radodarno namenja denar za netenje konfliktov v bližnji in daljni okolici.
V Levici noveli zakona o sistemu plač v javnem sektorju sicer ne bomo nasprotovali. Težko je namreč nasprotovati zakonu, ki je rezultat že doseženega dogovora s sindikati javnega sektorja. A tudi podpreti ga ne moremo, saj nasprotujemo nadaljevanju varčevalnih ukrepov, še bolj pa spreminjanju interventnih začasnih varčevalnih ukrepov v trajne. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Kot zadnji v imenu poslanskih skupin ima besedo gospod Blaž Pavlin, Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.
Izvolite.
BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanke in poslanci!
Vlada si je spet kupila čas. Eno leto bo pridobila na račun javnih uslužbencev in državnih funkcionarjev, ki bodo višjo plačo iz naslova napredovanja namesto 1. aprila oziroma 1. maja dobili šele konec naslednjega leta, ne glede na to, kdaj v letu bodo izpolnili pogoje za napredovanje. Vendar pozor! Javni uslužbenci, ki bodo premeščeni na delovno mesto, kjer je pridobitev naziva ali višjega naziva pogoj za opravljanje dela, pa bodo kljub temu višjo plačo iz tega naslova dobili takoj ob premestitvi. In to ni pravično.
Naj poudarimo, da ne gre za rešitev, ki bi celovito uredila plačni sistem javnega sektorja, ki bi omogočil pravično nagrajevanje na podlagi učinkovitosti in prizadevnosti javnih uslužbencev. Današnja novela zakona prinaša le uresničitev stavkovnih zahtev sindikatov javnega sektorja, s katero pa se zelo mudi. Sistemske rešitve se ne sprejemajo po nujnem postopku, ta pride v poštev, kadar državi grozijo težko popravljive posledice.
Ali res zakonska pravica zaposlenih do napredovanja pomeni tako grožnjo? Absolutno ne. Govorimo o 50 milijonih evrih, ki bi jih morali v letu 2019 nameniti za plačilo napredovanj v višji plačilni razred. Interventni zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju namreč velja le do 31. decembra 2018. To pomeni, da nazaj v veljavo stopa ureditev, ki je veljala pred uvedbo interventnih ukrepov, po kateri so javni uslužbenci upravičeni do polnega izplačila povišanja plača zaradi napredovanja s 1. aprilom oziroma s 1. majem.
V Novi Sloveniji smo ob sprejemanju omenjenega interventnega ukrepa konec leta 2016 poudarili, da Vlada ne zmore pripraviti nobenih strukturnih reform. Ukrepa le na področju gospodarstva, tako da ga dodatno obremenjuje. Slovensko gospodarstvo je v času krize izgubilo 90 tisoč delovnih mest. Morda veste, spoštovana koalicija, koliko delovnih mest je bilo v tem času ukinjenih v javni upravi? Na prste ene roke jih lahko preštejemo. Dokler bremena med gospodarstvom in javno upravo ne bomo enakomerno in pravično porazdelili, takšni ukrepi ne morejo prinesti želenih učinkov. Dejstvo je, da smo se na področju plač tudi za leto 2017 pogovarjali le o zloglasnem Zujfu, , ki pa je edini doslej prinesel konkretne učinke za državni proračun. Krščanski demokrati smo prepričani, da bi Vlada z boljšo organizacijo in racionalizacijo delo lahko ustvarila dodatna sredstva za notranje prerazporeditve med posameznimi porabniki. Ukrepi, kot je današnji, ne bodo uravnotežili proračuna.
Sprejetje današnjega zakona tudi za občine prinaša dodatne obremenitve. Višja povprečnina ne bo zadostovala za izplačilo vseh napredovanj v vrtcih in osnovnih šolah, država pa ne bo zagotovila dodatnega financiranja. Lokalna samouprava je ena rednih stvari, ki v naši državi funkcionira, in to zelo dobro. Zakaj torej občine dodatno finančno obremenjujemo na vseh področjih in ji nalagamo več obveznosti? Medtem pa poslanci koalicijski strank brez zadržkov predlagate večje število novih državnih sekretarjev na ministrstvih, kar je žalostno. Nobenih zagotovil nimamo, da Vlada ob koncu leta 2019 ne bo ponovno iskala razlogov za zamik izplačil napredovanj.
V Novi Sloveniji predlogu zakona ne bomo nasprotovali.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, s tem smo zaključili predstavitev stališč poslanskih skupin. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.
Odločanje o predlogu bomo v skladu s časovnim potem seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 13. točki dnevnega reda.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O REVIDIRANJU PO NUJNEM POSTOPKU.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada in k besedi vabim gospoda Metoda Dragonjo, državnega sekretarja na Ministrstvu za finance.
Izvolite.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani poslanke in poslanci!
Predlog zakona, ki je pred vami, je pripravljen z namenom, da zagotovi prenos določb direktive 2014/56 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze v slovenski pravni red. Tako imenovana revizijska direktiva določa pogoje za dodelitev dovoljenj osebam, ki izvajajo obvezne revizije in njihovo registracijo, pravila o neodvisnosti, nepristranskosti in poklicni etiki, ki veljajo za te osebe, ter javni nadzor nad njimi. Revizijsko direktivo na evropski ravni dopolnjuje uredba 537/2014, ki v državah članicah deluje neposredno in določa zahteve v zvezi z izvajanjem obvezne revizije letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov subjektov javnega interesa. Delni prenos revizijske direktive je bil v delu, ki se nanaša na revizijsko poročanje in revizijsko komisijo, izveden v noveli zakona o gospodarskih družbah z avgusta 2015. Preostale določbe pa je treba urediti v zakonu, ki ureja revidiranje.
Kljub obsegu sprememb predlagana novela zakona ne spreminja koncepta osnovnega zakona. Primarni cilj novele je namreč nujna ureditev s pravnim redom EU za to področje. Revidiranje je posebna gospodarska dejavnost, ki jo izvajajo za to specializirane in usposobljene revizijske družbe oziroma posebej za to izobraženi in specializirani pooblaščeni revizorji. Vloga pooblaščenih revizorjev je potrditi računovodske izkaze podjetij, to je zagotoviti zainteresiranim stranem, kot so vlagatelji, delničarji in drugi, mnenje o pravilnosti računovodskih izkazov družb. Široka skupnost oseb in institucij se opira na kakovost revizije. Iz tega razloga obvezna revizija prispeva k pravilnemu delovanju trgov z izboljšanjem celovitosti in učinkovitosti računovodskih izkazov ter z zniževanjem tveganj.
Za boljšo zaščito vlagateljev s predlogom zakona krepimo javni nadzor nad pooblaščenimi revizorji in revizijskimi družbami, tako da se sedanji dualni nadzor s strani Slovenskega inštituta za revizijo in Agencije Republike Slovenije za javni nadzor nad revidiranjem v celoti prenese na slednjo. Agencija je bila kot neodvisen javni nadzorni organ ustanovljena v Zakonom o revidiranju iz leta 2008 in je začela delovati marca 2009. Osnovno poslanstvo agenciji je opravljanje učinkovitega javnega nadzora nad kakovostjo revidiranja in izvrševanje drugih nalog in pristojnosti, določenih z Zakonom o revidiranju, evropsko revizijsko uredbo ter drugimi zakoni in podzakonskimi akti. Rok za prenos zadevne direktive je potekel 17. junija 2016. Na žalost je prišlo do teh zamud ne kot posledica neaktivnosti Ministrstva za finance, ki je prvotno predlagalo rešitve v predlogu povsem novega zakona o revidiranju. Zaradi velikih razhajanj predvsem v delu predlaganih sprememb s področja ocenjevanja vrednosti se je pristopilo k pripravi novele zakona, ki je bil poslan v obravnavo Državnemu zboru v prejšnjem mandatu, vendar zakonodajni postopek ni bil zaključen.
Vlada Republike Slovenije je o v tem mandatu ponovno obravnavala predlog novele in ga predložila Državnemu zboru s predlogom, da se obravnava opravi po nujnem postopku. Z amandmaji, ki so bili vloženi, se izboljšuje tudi sodno varstvo, na kar je v svojem mnenju izrecno opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba. Morebitno nadaljnje odlaganje dokončnega prenosa bi lahko povzročilo težko popravljive finančne posledice za državo, saj bi bila z izrekom sodbe državi naložena denarna kazen.
Na osnovi takšnih neugodnih posledic predlagamo, da Državni zbor zakon, kot je bil predložen s strani Vlade, in amandmaje, ki so bili vloženi, podpre. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, državni sekretar.
Besedo predajam gospodu Robertu Polnarju, predsedniku Odbora za finance, ki je matično delovno telo za ta zakon.
Izvolite.
ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Odbor za finance je na 5. nujni seji 4. decembra letošnjega leta kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje predložila Vlada. Kolegij predsednika Državnega zbora je na svoji 16. seji sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Odbor je prejel naslednja dodatna gradiva: mnenje Zakonodajno-pravne službe, dopis Gospodarske zbornice Slovenije in mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance.
V skladu s 129. členom Poslovnika Državnega zbora so k predlogu zakona vložile poslanske skupine koalicije amandmaje k 26 členom zakona in Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke amandmaja k dvema členoma zakona. Seji odbora so prisostvovali predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance, Državnega sveta, Agencije za javni nadzor nad revidiranjem, Slovenskega inštituta za revizijo in Zakonodajno-pravne službe. V uvodni dopolnilni obrazložitvi je državna sekretarka na Ministrstvu za finance pojasnila ključne cilje in rešitve predloga zakona ter povedala, da je treba predlog zakona čim prej sprejeti zaradi zamude pri prenosu Direktive 2014/56 Evropske unije. V nadaljevanju je tudi podrobno pojasnila, zakaj je do zamude pri prenosu direktive prišlo. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je iz svojega pisnega mnenja opozorila na tri splošne pripombe glede obsega sprememb in dopolnitev, na njihovo preobsežnost, na uporabo nomotehnike in na problematiko pomanjkljivega sodnega varstva. Opozorila je tudi na pripombe, ki so sicer popravljene z vloženimi amandmaji, ter opozorila, da za nekatere člene opozorila še ostajajo. Predstavnik Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je predstavil pisno mnenje komisije ter povedal, da komisija predloga zakona ne podpira. Direktorica Agencije za javni nadzor nad revidiranjem je uvodoma pojasnila razloge glede nujnosti sprejetja predloga zakona. Pojasnila je vlogo agencije in problematiko neustrezne pravne podlage glede nadomestil za nadzor, ki ga agencija izvaja. Povedala je, da je Republika Slovenija edina država članica Evropske unije, ki še te direktive ni prenesla v svojo zakonodajo. Menila je, da je cilj predloga zakona izboljšanje kakovosti storitev agencije in izboljšanje zaupanja uporabnikov storitev. Direktor Slovenskega inštituta za revizijo je uvodoma prav tako pojasnil stališče do predloga zakona ter poudaril, da predlog zakona ureja tudi druga področja in da ne gre samo za prenos direktive. Omenil je pomanjkanje pravne varnosti ter opozoril na posledice, saj Slovenski inštitut za revizijo po sprejetju zakona naj ne bi imel pristojnosti glede revizij, kar naj bi imelo tudi mednarodne posledice. V razpravi je bilo s strani članov odbora opozorjeno na nedopustno zamudo pri prenosu direktive in na to vezane finančne posledice, na obsežne spremembe v noveli, na nepreglednost in neustreznost predloga zakona. Opozorili so tudi na dejstvo, da se zakon sprejema po nujnem postopku in da predlog zakona ni usklajen z vsemi deležniki. Predlog zakona po mnenju nekaterih članov odbora predvideva preobsežne spremembe za novelo in bi zato moral biti pripravljen nov zakon. Nasprotno pa so nekateri drugi člani odbora menili, da je treba predlog zakona sprejeti, saj je določene spremembe potrebno podpreti, predvsem pa, da finančna kazen, ki jo plačuje Slovenija, ni zanemarljiva. Menili so, da je to področje treba čim prej urediti. Državna sekretarka z Ministrstva za finance je v razpravi podala dodatna pojasnila in odgovarjala na vprašanja poslancev.
Odbor je v skladu z drugim odstavkom 130. člena Poslovnika Državnega zbora obravnaval vse vložene amandmaje, tako amandmaje poslanskih skupin koalicije kot amandmaja Poslanske skupine SDS in vse amandmaje sprejel.
Ob koncu razprave je odbor na predlog člana odbora, poslanca Marka Pogačnika, glasoval o predlogu sklepa, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Odbor sklepa ni sprejel z 7 glasovi za in 9 glasovi proti.
Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjeni predlog zakona je sestavni del tega poročila. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec!
Jemljem vam besedo kot predsedniku odbora in vam jo podajam kot predstavniku Desusa.
Izvolite.
ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala, gospod predsednik!
Sem že prej videl dispozicijo in sem se na tole pripravil, zato vas tudi v tem primeru ne bom pozdravil in se vam zahvalil za besedo, vseeno pa se spodobi, da lepo pozdravim gospe poslanke in gospode poslance!
Samo na prvi pogled gre za zakon, ki ima sicer res suhoparno vsebino, ima pa hudičevo pomembne finančne posledice. Torej, gospe poslanke in gospodje poslanci, uveljavitev sprememb in dopolnitev Zakona o revidiranju je potrebna in nujna. Pa to nikakor ne samo za voljo prenosa evropske direktive o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze.
Res je, da je bil rok za prenos direktive 17. junija 2016. Dve leti in pol kasneje smo v Sloveniji uspeli besedilo zakonskih sprememb pripeljati na obravnavo v parlament. O razlogih za tako nesprejemljivo zamudo bi lahko govorili po dolgem in počez, toda z ničemer ne bi mogli prikriti disfunkcionalnosti predvsem izvršne veje oblasti, delno pa tudi zakonodajne veje oblasti v tem konkretnem primeru. Vtis je, kot da so vsi dvignili roke, da sta prevladali brezbrižnost in vseenost brez resnega razmisleka o denarni škodi, ki se na ta način povzroča državi.
Gospe in gospodje, revizorji imajo v kapitalistični ekonomiji izjemno pomembno vlogo. Ne samo z nadzorom nad gibanjem denarnih in finančnih tokov ter premoženja v gospodarskih družbah, še bolj se njihov pomen izraža pri krepitvi nadzora nad upravljanjem s tveganji v finančnih inštitucijah. Pri nas imamo s tem izrazito slabe izkušnje. Revizorji so v času finančne krize znali poskrbeti za to, da je bil izražen dvom v kvaliteto njihovega dela in predvsem izražen dvom v njihovo nepristranskost. Potreba po sanaciji slovenskih bank z denarjem davkoplačevalcev je prepričljiv dokaz, da je ta dvom upravičen.
Kakovostno opravljene revizije so bistvenega pomena za gospodarsko stabilnost in zaupanje na trgih, saj zagotavljajo resničnost bilančnih izkazov in iz njih izhajajočo vsestransko poslovno in finančno trdnost ekonomskih subjektov. Zakon, kakor ga danes sprejemamo, je zato ključnega pomena za ureditev trga revizijskih storitev v Sloveniji. Okrepitev pristojnosti Agencije za javni nadzor nad revidiranjem je nujna, če hočemo odpraviti sedanjo podvojenost med zasebnim inštitutom in javno agencijo. Koncentriran nadzor na ravni državne agencije bi moral zagotoviti učinkovitejši nadzor nad revizijskimi družbami. Kdo je torej tisti, ki revidira revizorje?
Predloge zakonskih rešitev delimo v dva sklopa – tiste, ki veljajo za vse revizijske družbe, in one, ki veljajo za obvezne revizije subjektov javnega interesa. Subjekti javnega interesa so družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev – kreditne inštitucije in zavarovalnice. Subjekt javnega interesa je tudi družba, zavezana k obvezni reviziji, v kateri ima država ali občina neposredno ali posredno skupaj ali samostojno večinski lastniški delež. Za subjekte javnega interesa veljajo tudi strožja pravila glede revidiranja. Pri tem je zlasti pomembno določilo, da jih isti revizor ne more revidirati dlje kot deset let. Gre torej za vzpostavitev obvezne rotacije revizorjev. Pri predlogih razrešitev, ki veljajo za vse revizijske družbe, je treba izpostaviti, da se uvajajo strožje zahteve glede neodvisnosti revizorjev in revizijskih podjetij. Neodvisnost revizorja je namreč bistvenega pomena za opravljeno kakovost njegovega dela.
Poslanska skupina Desus bo podprla predlog tako pripravljenega zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. Zdaj vam pa res jemljem besedo. Ne dobite še tretjič možnosti.
Možnost pa dobi gospod Jani Ivanuša, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.
JANI IVANUŠA (PS SNS): Spoštovani vsi prisotni, gospod predsedujoči, gospod Metod Dragonja z osebjem, lep pozdrav!
Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru v dopisu iz 8. 11. 2018 predlaga Državnemu zboru, da predlog zakona obravnava po nujnem postopku, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, ki bi lahko nastale, če zakon ne bi bil pravočasno sprejet. Rok za prenos direktive je namreč potekel že 17. 6. 2016. Zaradi nadaljnjega odlaganja prenosa določb direktive v slovenski pravni red, bi nastale težko popravljive finančne posledice za državo, hkrati pa bi bila z izrekom sodbe državi naložena dnevna denarna kazen v višini 7 tisoč 986,60 evrov, ki se bo povečevala z vsakim dnem nadaljnjega neprenosa določbe direktive. Pozor, to ni napisala opozicija, to je napisala Vlada. Vlada Marjana Šarca, ki rešuje vlado Mira Cerarja, ki naj bi po besedah aktualne vlade s svojim delovanjem oziroma nedelovanje ogrozila Slovenijo s težko popravljivimi finančnimi posledicami za delovanje države.
Poslanska skupina Slovenska nacionalna stranka predlaga, naj Vlada pripravi tak predlog zakona, ki bi pomenil zgolj prenos direktive v naš pravni red. S tem bi se izognili finančni kazni. Vse ostale spremembe in dopolnitve zakona, ki so tudi pomembne, pa naj se predlagajo drugič. Smernice Službe za zakonodajo Vlade Republike Slovenije v 128. točki navajajo, da je ustrezneje poseči po novem zakonu namesto novele, če bi se obseg novele bližal noveliranju tretjine ali velo več obsega zakona. Predlog zakona spreminja 79 členov, 20 členov črta, dodaja 19 novih členov. To je več kot polovica, ne samo tretjina. Zakaj Vlada ne upošteva lastnih smernic, zakaj sili z novelo, čeprav bi morala pripraviti nov zakon? Zakonodajno-pravna služba je zapisala, da bi bilo v skladu s pravili nomotehnike treba pripraviti predlog novega zakona, ki ureja revidiranje. Zakaj imamo Zakonodajno-pravno službo? Ali jo bo Državni zbor upošteval ali bo zopet prezrl njene utemeljene pripombe? Zakonodajno-pravna služba je opozorila tudi na zelo pomanjkljivo sodno varstvo v predlogu novele zakona. Še več, že v naprej opozarjajo, da je 115. člen, ki določa, da sodišče v postopku sodnega varstva praviloma odloči brez glavne obravnave, v neskladju s 6. členov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zakaj torej silite z neustavnim predlogom novele zakona? Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo bo morala Slovenija zopet plačati zaradi kršitve določenih pravic? V predlogu zakona se večkrat pojavlja izraz strokovni svet agencije, ki pa v predlogu zakona sploh ni urejen, niti Zakon o javni agenciji niti predlog zakona, nikjer ne določate, da bi agencija za javni nadzor nad revidiranjem imela tak strokovni svet in ne določata njegove sestave. Vlada v predlogu zakona ni upoštevala niti 147. člen ustave, ki določa: »Država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve.« S spremembo 31. člena Zakona o revidiranju 2, ni jasno, kako se taksa oziroma nadomestilo iz tega člena določi, zlasti pa ne za katere naloge in po katerih kriterijih se določi njena višina. Poleg tega tudi ni urejeno, s kakšnim aktom se naloži posameznemu zavezancu. Za ta člen je torej že vnaprej ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo.
Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju o predlogu zakona poleg splošnih pripomb podala še dodatne pripombe k 24. členu predloga zakona. Očitno je, da je predlog zakona slabo pripravljen. Zanima me, kdo je, z imenom in priimkom, pripravljavec tega predloga zakona.
Predloga zakona ne podpira niti Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, turizem, obrt in finance.
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke predloga zakona nikakor ne bomo podprli. Hvala vam lepa za vašo pozornost.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Mag. Andrej Šircelj, v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.
MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, predsednik. Predstavnice in predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!
913 dni zamujata dve vladi, da bi sprejeli to direktivo, da bi dejansko začeli uporabljati to direktivo. Vsak dan stane 7 tisoč 986,60 evra, to seveda pomeni 7 milijonov 291 tisoč 765 evrov kazni, skoraj 7 milijonov 300 tisoč kazni, kar seveda ni majhen denar. S tem denarjem bi lahko marsikaj počeli.
In potem seveda dobimo drugič v Državni zbor zakon, ki prvič ni bil obravnavan, to je bilo marca leta 2018, se pravi tega leta, tudi zaradi tega ne, ker je Zakonodajno-pravna služba dala številne pripombe. Med drugim tudi neko temeljno pripombo, in sicer, da se spreminja 79 členov zakona od 176 členov zakona in se pravno, nomotehnično, strokovno v takšnem primeru napiše nov zakon in ne spreminja obstoječega zakona. Vendar tako vlada Mira Cerarja, prejšnja vlada, kot vlada Marjana Šarca tem strokovnim napotilom ne sledita, ena ni sledila, druga zdaj ne sledi. Res pa je, da če pogledamo tiste, ki so podpisani pod ta zakon, če spustimo ministra in državnega sekretarja, so ostale osebe dejansko iste, ki so pripravljale ta zakon v obeh vladah. Z drugimi besedami, zgodovina se ponavlja in zaradi tega dobivamo v Državni zbor slab zakon in slabo ter nepregledno zakonodajo. Vendar to ni ne namenoma, to je namenoma. Zakaj? Zaradi tega, ker je revizija še kako pomembna dejavnost v današnjem svetu. Kako pomembna je, je najbolj pokazalo dejstvo takrat, ko se je začela zadnja kriza. Začela se je v Ameriki in takrat je ena največjih revizijskih služb Arthur Andersen čez noč propadla. Zakaj je propadla? Zaradi tega, ker je dajala nestrokovna, nepravilna, morda tudi namenoma zavajajoča revizijska poročila. In tudi v Sloveniji smo plačali finančno krizo s 5 milijardami bankam, ki so bile revizijsko vse pregledane in ni bilo nekih večjih nepravilnosti. Agencija ni zaznala nekih večjih nepravilnosti, da bi nastalo nekaj takega, da bi bilo nekaj zavrnjeno, da bi banka morala nekaj popravljati, da bi morala popravljati svoje finančne izkaze in tako naprej. In zdaj se dejansko zgodovina ponavlja. Dobivamo zakon, ki je nepregleden, ki je nestrokoven, ki je neusklajen s stroko, pod pritiskom, da ga je treba sprejeti, zaradi tega, ker plačujemo kazni, ker se zamuja 913 dni, to sta dve leti in pol, gospe in gospodje, zamujata dve vladi, in zdaj je to pred poslanci kot dejstvo: Sprejmite ali ne sprejmite, vendar, če ne boste sprejeli, se zavedajte, da boste potem vi odgovorni za plačilo nadaljnje škode, ki se tukaj dela. Ne, gospe in gospodje z Vlade, vi ste odgovorni za to, da pripravite strokovni predlog zakona, vi ste odgovorni za to, da pripravite usklajen predlog zakona s stroko! In tega dejansko niste naredili.
Zaradi tega v Slovenski demokratski stranki tega zakona ne bomo podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti gospa Andreja Zabret, da predstavi stališče Poslanske skupine LMŠ.
ANDREJA ZABRET (PS LMŠ): Spoštovana podpredsednica, predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!
Revizorska panoga se je ob izbruhu krize leta 2008 znašla na udaru kritik, da je na sistemski ravni spregledala luknjo v bilancah bank in finančnih družb. Evropska unija je zato leta 2014 sprejela direktivo o revidiranju, ki bo zagotovila večjo neodvisnost in boljšo kakovost dela revizorjev v bankah, zavarovalnicah in družbah, ki trgujejo z vrednostnimi papirji. Žal je v vsem tem času še vedno nismo prenesli v naš pravni red, zato je februarja Evropska komisija vložila tožbo, v kateri je za Slovenijo zahtevala dnevno denarno kazen v višini skoraj 8 tisoč evrov od datuma razglasitve sodbe.
Ključni cilji, ki jih zasleduje predlog novele, se v primerjavi z veljavnim zakonom bistveno ne spreminja, in so: natančno pojasniti vlogo pooblaščenega revizorja, krepiti neodvisnost in strokovno skrbnost pooblaščenega revizorja, olajšati čezmejno upravljanje storitev obvezne revizije v EU, prispevati k bolj dinamičnemu revizijskemu trgu v EU ter izboljšati nadzor nad pooblaščenimi revizorji ter usklajevati revizijski nadzor s strani pristojnih organov Evropske unije. Gre torej za ukrepe, ki bodo okrepili revidiranje, ki ima po našem prepričanju pomemben vpliv na transparentno delovanje gospodarstva, na njegovo učinkovitost in stabilnost. Trenutne rešitve v noveli so namenjene čimprejšnjemu prenosu direktive, verjetno pa se bo po sprejemu predlogu novele čim prej pristopilo k preučitvi in pripravi rešitev za celovito prenovo Zakona o revidiranju, saj se je v preteklosti že pokazala potreba po tem. Seveda pa morajo biti k temu povabljeni vsi relevantni deležniki.
Zaradi naštetih razlogov bomo v Poslanski skupini Lista Marjana Šarca predlagani zakon podprli.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti Poslanska Skupina Socialnih demokratov, stališče bo predstavil gospod Soniboj Knežak.
Izvolite.
SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoča. Spoštovani!
Spremembe in dopolnitve Zakona o revidiranju danes po nujnem postopku obravnavamo zato, da bi v najkrajšem možnem času v našo zakonodajo prenesli določila evropskih uredb in direktiv, sprejetih z namenom poenotiti pravila revidiranja na enotnem evropskem trgu. Neusklajena zakonodaja in različna pravila po državah so bila namreč eden od temeljnih razlogov za izbruh finančno-gospodarske krize, ki je izbruhnila pred dobrim desetletje. Nova skupna evropska pravila so bila sprejeta v letu 2014, rok za njihov prenos v nacionalno zakonodajo pa se je iztekel z sredi leta 2016. Ta zamuda je tudi glavni razlog za sprejemanje sprememb zakona po nujnem postopku.
V prejšnjem mandatu je bil pripravljen predlog novele novega zakona, ki bi celovito uredil tako področje revidiranja kot tudi področje ocenjevanja vrednosti, kar smo v Poslanski skupini Socialnih demokratov podpirali. Žal pa zaradi številnih nasprotovanj in medresorske neusklajenosti ni prišlo do obravnave zakona. Namesto tega je bil sprejeta odločitev, da se pripravijo le nujne spremembe zakona, ki pomenijo prenos evropskih direktiv, ob tem pa se ne smejo znižati do sedaj uveljavljeni standardi, višji od določenih v sami direktivi. Na podlagi te odločitve so bile pripravljene spremembe in dopolnitve, ki jih obravnavamo danes.
Ključne spremembe, ki jih prinaša predlog zakona, so vezane predvsem na poenotenje pravil o obvezni reviziji, ki so jo dolžne izvajati velike družbe ter subjekti javnega interesa. Pomembne novosti so tudi na področju podeljevanja dovoljenj in nadzora nad revizorji, kjer Agencija za javni nadzor nad revidiranim prevzema bistveno pomembnejšo vlogo. Slovenski inštitut za revizijo, to je zasebni zavod, ki je dolga leta skrbel za izobraževanje revizorjev, podeljevanja dovoljenj ter razvoj stroke, bo imel v prihodnje manj pooblastil, saj ni dopustno podeljevati javnih pooblastil zasebnim organizacijam.
Predlog zakona prinaša zelo kompleksno materijo, s katero bo zagotovljena osnovna skladnost slovenske zakonodaje z evropsko. Slovenija pa se bo tako izognila kazni v postopku Evropske komisije. Vsekakor pa s sprejetjem zakona še ne bomo dosegli optimalne ureditve, za to bo potrebno še veliko nadaljnjih usklajevanj in potrpežljivosti. Nujno pa bo, da našo ureditev oblikujemo tako, da bo zagotovljen strog nadzor nad dejavnostma revidiranja in ocenjevanja vrednosti, saj lahko anomalije na tem področju, kot smo lahko videli v preteklem desetletju, povzročijo hude posledice za resnična življenja navadnih ljudi. Želeli bi si, da bi zato pri pripravi takšnih predlogov vložili več truda v usklajevanje in pokazali več poguma pri oblikovanju rešitev. Samo tako bomo prišli do ureditve, ki bo zagotavljala rezultate, ki jih pričakujemo.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov pa bomo soglasno podprli današnji predlog sprememb in dopolnitev Zakona o revidiranju. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala tudi vam.
Naslednja je na vrsti gospa Mateja Udovč, predstavila bo stališče Poslanske skupine SMC.
MATEJA UDOVČ (PS SMC): Spoštovani!
Novela Zakona o revidiranju je še en kamenček v mozaiku harmonizacije evropskega prava. V slovenski pravni red prinaša spremembe Direktive o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, ki so bile sprejete aprila 2014. Predlog novele obravnavamo po nujnem postopku, zato ker z njeno implementacijo v naš pravni red že krepko zamujamo. To bi morali storiti že 17. junija 2016.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra si ne želimo, da je današnja razprava osredotočena na ugotavljanje odgovornosti za zamude in ustreznosti obravnave predloga zakona po nujnem postopku. Odgovornost za zamudo si delita namreč tako Državni zbor kot Vlada. Zavedamo se, da bi bilo glede na obseg sprememb smotrnejše pripraviti nov zakon, vendar pa se je Vlada zaradi sprožitve postopka Evropske komisije letos poleti pred Sodiščem Evropske unije odločila za noveliranje obstoječega zakona.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra želimo opozoriti, da je sprejetje zakona nujno, ne zgolj zaradi samega prenosa direktive in kazni, ki nam grozi, temveč predvsem zaradi izboljšanja kakovosti revizij, nadzora nad revizorji in povrnitve zaupanja vlagateljev vanje. Vse to je izjemnega pomena glede na težo, ki jo ima revidiranje računovodskih izkazov v tržnem gospodarstvu. Nove revizijske smernice so posledica nezaupanja in dvomov o verodostojnosti in zanesljivosti revidiranih računovodskih izkazov ter afer, ki so se pojavile po zadnji finančni krizi. Kot tveganje se je izpostavila tudi prevelika prevlada velikih revizijskih družb na trgu. V zvezi s tem želimo opozoriti na nedavno afero stečaja drugega največjega gradbenega podjetja v Veliki Britaniji, ki je za državo gradilo številne pomembne zgradbe in infrastrukturne gradbene projekte. Britanski parlament je zaradi stečaja celo sprožil parlamentarno preiskavo. Preiskovalna komisija, ki je proučevala vzroke za stečaj, je ugotovila, da je do njega prišlo tudi zato, ker so revizijske družbe slabo opravile svoje delo. V Veliki Britaniji še vedno teče javna razprava, kako bi bilo mogoče reorganizirati delovanje velike revizijske četverice, zlasti zato, ker je v interesu vseh, da so revizijske storitve poštene. Tudi v Sloveniji smo bili v preteklosti priča kar nekaj aferam glede revizijskih družb, ki so opravile revizijo v velikih slovenskih podjetjih. Se še spomnite revizije Merkurja, Save, SCT, Vegrada in drugih, ko so se kasneje revizorji zaposlovali v teh družbah, izgubljali spomin ali pa se je izkazalo, da so bila revizijska poročila popolnoma enaka, spreminjalo pa se je le ime revidiranca, ali pa so svoje revizije preklicevali in še bi lahko naštevala.
Na podlagi navedenih dejstev v poslanski skupini podpiramo predlagano krepitev vloge Agencije za revidiranje kot nadzornega in regulatornega organa. Agencija bo prevzela tudi del dosedanjih nalog Inštituta za revidiranje, saj se je izkazalo, da je samoregulacija nezadostna. V luči krepitve nadzora nad revidiranjem smo tudi podprli dopolnila opozicijske stranke SDS, s katerim se širi krog subjektov javnega interesa, za katere so predvidena strožja pravila kot za ostale subjekte. Prav tako smo podprli dopolnila iste opozicijske stranke za podaljšanje obdobja, v katerem morajo revizijske družbe hraniti revizijsko dokumentacijo, iz šestih let na deset let.
V Poslanski skupini Stranke Modernega centra smo prepričani, da je uvedba strožjih zahtev glede zagotavljanja neodvisnosti, strokovne skrbnosti in odgovornosti pooblaščenih revizorjev in revizijskih družb, okrepitev pristojnosti in pooblastil agencij za javni nadzor nad revidiranjem, javni nadzor nad revizijsko stroko ter prenova režima sankcioniranja potrebna in nujna.
Zato bomo v Poslanski skupini Stranke Modernega centra predlog zakona podprli.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo predstavil stališče poslanske skupine Levica gospod Primož Siter.
Izvolite.
PRIMOŽ SITER (PS Levica): Najlepša hvala in lep pozdrav.
V Levici podpiramo osnovno namero novele Zakona o revidiranju, ki si prizadeva za regulacijo delovanja revizijskih hiš, katerih kredibilnost je bila v času nedavne krize povsod po svetu postavljena pod vprašaj. Ko so od leta 2007 dalje v Evropi banke razkrile ogromne izgube na svojih bilancah, so se poročila revizijskih hiš, ki so bankam predlagala pozitivna določila, izkazala za povsem neverodostojna. Iz tega razloga je novela, ki opredeljuje vsaj nekatere minimalne standarde o strokovnosti, neodvisnosti in kadrovski usposobljenosti revizijskih hiš, seveda dobrodošla.
Prvotni predlog novele, ki ga je predložila Vlada, je bil za nas nesprejemljiv, saj je podal zelo ozko definicijo subjektov javnega interesa – SJI, ki je vključevala le subjekte, ki trgujejo z vrednostnimi papirji na reguliranem trgu, kreditne institucije in zavarovalnice. Definicija subjektov javnega interesa je posebej pomembna, ker opredeljuje tiste subjekte, ki so podvrženi obveznim revizijam, pri katerih morajo revizijske hiše izpolnjevati strožje kriterije strokovnosti in neodvisnosti, na primer obvezna rotacija revizorjev, omejitve pristojbin za revizorje, širša revizijska poročila, določitev seznama prepovedanih revizijskih storitev, ki jih revizorji nudijo revidiranim subjektom in tako naprej. Iz prvotne definicije SJI so bile izključene družbe v državni lasti, naložbe v SDH in naložbe v upravljanje terjatev v DUTB. Z amandmajem k dopolnjenemu 2. členu je koalicija na zadnje določila razumen obseg SJI, ki vključuje delniške družbe, kreditne institucije, zavarovalnice, pokojninske družbe in družbe, v katerih ima država posredno ali neposredno večinski delež.
V Levici bomo novelo podprli, ker uvaja strožji nadzor nad revidiranjem omenjenih družb. Kljub temu je treba opozoriti, da novela ne uvaja zadovoljive regulacije trga revizijskih hiš in ne posega v tisti segment delovanja revizijskih hiš, ki se je v nedavni preteklosti tako v Sloveniji kot drugod po svetu izkazal za najbolj problematičnega, namreč ocenjevanje vrednosti. Spomnimo se pavšalnih ocen luknje v slovenskem bančnem sistemu, ki sta jih leta 2013 rokohitrsko proizvedli domnevno ugledi mednarodni revizijski hiši Oliver Wyman in Roland Berger. Da je bilo z njunim pristopom v ocenjevanju kapitalske luknje osmih slovenskih bank nekaj narobe, nakazuje že samo dejstvo, da sta se njuni oceni razlikovali za kar milijardo evrov in pol. Na podlagi njunih pavšalnih ocen je Slovenija v bančni sistem zmetala milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Predlog zakona takšnih škandalov zaradi neposeganja v sam proces ocenjevanja vrednosti revizorjev ne preprečuje. Mednarodne revizorske hiše kot je Oliver Wyman lahko z minimalnimi reorganizacijskimi ukrepi zlahka zadostijo formalnim kriterijem, ki jih predpisuje predlog zakona, vendar jim to ne bo preprečilo škodljivega delovanja, kakršnemu smo bili priče leta 2013. V prihodnosti bo zato na področju regulacije delovanje revizijskih hiš potrebna še veliko dela. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnji bo stališče poslanske skupine NSi predstavil gospod Aleksander Reberšek.
Izvolite.
ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovana podpredsednica, predstavniki Vlade, spoštovani poslanke in poslanci!
Novela zakona o revidiranju, ki jo danes obravnavamo, ima precej dolgo brado. Podoben predlog smo obravnavali že v zadnjih mesecih prejšnjega mandata. 6 marca letošnjega leta je Odbor za finance in monetarno politiko na predlog Nove Slovenije zaradi številnih nejasnosti v noveli zakona z glasovanjem 9 proti 4, prekinil obravnavo zakona. Zakonodajni postopek je bil s tem de facto zaključen.
Predlog, ki je danes pred nami, je v veliki meri identičen tistemu iz prejšnjega mandata. Opozarjamo na definicijo o obveznosti revizije, ki še vedno vključuje tudi prostovoljno, vsaj 14. točka 3. člena določa: »»Obvezna revizija« je revizija posamičnih ali konsolidarnih računovodskih izkazov, če jo zahteva zakonodaja in revizija, izvedena na zahtevo podjetij, ki niso zavezana k obvezni reviziji.« Menimo, da je popolnoma nerazumno enačiti neobvezno in prostovoljno revizijo.
Kot nerazumno vidim tudi predpisovanje delovnega časa za delo revizijskih partnerjev, ki morajo biti udeleženi pri revidiranju skupno z najmanj 15 % delovnega časa. Število delovnih ur osebja z manj kot dvema letoma delovnih izkušenj pri revidiranju v revizijski skupini pa je lahko največ 25 % od delovnega časa. Ocenjujemo, da takšna regulacija delovnega časa prinaša več težav kot koristi.
Neutemeljena se nam zdi tudi časovna širitev prepovedi opravljanja storitev, ki bi lahko ogrozile neodvisnost in nepristranskost revidiranja, tudi na obdobje enega leta pred začetkom revizije. Direktiva namreč neodvisnost zahteva v obdobju, ki ga zajemajo računovodski izkazi, ki se revidirajo, ter v obdobju, v katerem se izvaja obvezna revizija. Poleg navedenega tudi uredba prepoveduje opravljanje določenih nerevizijskih storitev samo v obdobju med začetkom revidiranega obdobja in izdajo revizijskega poročila.
Vprašljiva se nam zdijo tudi določila, ki pravijo, da se lahko nadzor nad revizijskimi družbami in pooblaščenimi revizorji izvaja tudi v poslovnih prostorih naročnika. Glede na to, da je vso revizijsko dokumentacijo dolžna hraniti revizijska družba, menimo, da je opravljanje nadzora v poslovnih prostorih naročnika nesorazmeren ukrep.
Zakon o revidiranju vsebuje 176 členov, novela tega istega zakona pa vsebuje kar 111 členov, kar pomeni, da se z novelo spreminja velika večina obstoječega zakona. Seveda se vsak ob tem vpraša, ali ne bi bilo bolj pregledno in bolj primerno, da bi se normativnih sprememb na področju zakonske regulacije revidiranja lotili z zakonom, ki bi ga predpisali popolnoma na novo. Zakonodajno-pravna služba je pri obravnavi na matičnem delovnem telesu izpostavila, da nekateri amandmaji koalicije sledijo njenim pripombam, ostaja pa, med drugim, nerešena pripomba glede omejitve pravice do pritožbe, kar je po našem mnenju zaskrbljujoče.
Glede na navedeno bomo v Poslanski skupini Nove Slovenije glasovali proti predlogu novele Zakona o revidiranju.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa!
S tem smo zaključili s predstavitvijo stališč poslanskih skupin in prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih. V razpravo dajem 2. člen ter amandma poslanskih skupin LMŠ, SMC, Desus in SAB.
Sprašujem če želi kdo razpravljati? Ja. Odpiram za to razpravo in prosim za prijavo. Prijavljen en razpravljavec.
Gospod mag. Andrej Šircelj, izvolite.
MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica, za besedo!
Dejansko je predlagan en amandma koalicije. Ta amandma koalicije se nanaša na amandma Slovenske demokratske stranke, ki je bil sprejet na odboru. Amandma Slovenske demokratske stranke je bil, da se obvezna revizija razširi tudi na tiste gospodarske javne službe, se pravi, da jo je obvezno imet, kjer je država ali občina neposredno ali posredno lastnik. To je prvi del amandmaja, da tako rečem, vsebinsko gledano. In potem še en amandma, in sicer da naj to začne veljati na dan uveljavitve zakona oziroma ko bo zakon dejansko začel veljati, naj se to zgodi. Praviloma naj bi to bil 1. januar leta 2019, se pravi naslednje leto.
Kaj naredi koalicija s tem svojim amandmajem? Sicer se v stališčih poslanskih skupin tudi pohvali, da je nek opozicijski amandma sprejela, zožuje to določbo, zožuje določbo, da so to dolžne narediti samo tiste družbe, kjer je večinski lastnik država ali lokalne skupnosti ali občine. Večinski, z drugimi besedami več kot 50 %, poglejte si ta amandma. Kar pomeni, da ni v interesu tej koaliciji in tej vladi, da bi dejansko tudi ostale družbe, da bi to revizijo razširili in tako naprej in tako naprej. Gospe in gospodje to ni tisto, ne morete zdaj govoriti, da ste podprli predlog Slovenske demokratske stranke in amandma Slovenske demokratske stranke, ki ga zdaj anulirate s tem, da dejansko zmanjšujete pomen te obvezne revizije in spravljate to samo družbeno večinski delež države oziroma lokalne skupnosti, spoštovana Vlada. Še več, še več, vi tudi predlagate, da ta rešitev ne velja s 1. januarjem 2019, ampak s 1. januarjem – pazite to dikcijo, kako malo prefrigana dikcija – leta, ki sledijo v uveljavitvi tega zakona. Sprememba 103a. člena 1. Odstavek. Prefrigano. To ni 1. januar 2019, gospe in gospodje, to je 1. januar 2020. Komu ni v interesu? Kdo se mora pripraviti, spoštovana Vlada, na to revizijo? Katere družbe so tiste, ki se morajo pripraviti? Katere družbe so zahtevale čas? Agencija, katere družbe so zahtevale čas? Glejte, to je enostavno sprenevedanje. In če jim ne bo všeč, da to začne veljati s 1. januarjem 2020, bodo spet prišli z nekim nujnim postopkom, da bo država gorela, če se ne bo to spremenilo. In bodo prestavili ta datum mogoče še malo na več, pa mogoče namesto večinski delež, bodo dali 75 % pa tako naprej. Glejte, to ni fer, da tukaj govorite, spoštovana koalicija, kako podpirate amandma Slovenske demokratske stranke, da bo revizija pogostejša, da bo se razširila, da bo to za več družb, da bo to bolj varna družba, da bo bolj varna družba, da bo bolj varna družba kot celota na sploh, zaradi tega, ker bodo pregledane določene družbe, ki so v lastništvu države in lokalnih skupnosti, na drugi strani pa enostavno to spreminjate z amandmajem.
Gospe in gospodje, zdaj vas sprašujem, spoštovana koalicija, tukaj ste podpisani, tukaj ste podpisani Poslanska skupina Lista Marjana Šarca, Poslanska skupina Stranka modernega centra, Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, Poslanska skupina Stranka Alenke Bratušek: Vi zagovarjate vse to? Vas sprašujem, poslanci in poslanke, kolegi in kolegice, tukaj ste vi napisani, vaši podpisi. Branite, povejte mi, spoštovani kolegi, zakaj to delate. Zakaj to delate? Kdo vam je to naročil? Povejte mi razloge, zakaj to delate, lepo prosim. In ne potem nekaj govoriti, da nekaj podpirate, če isti rok podaljšujete in spreminjate. Tako da, glejte, s to zakonodajo glede revizij se je marsikaj dogajalo zadnji dve leti in pol. Zaradi tega plačujemo, kot sem že prej rekel, več kot 7 milijonov. Odgovorni so ljudje tukaj z imeni in priimki. Odgovorni so. Ti gospe in gospodje so več ali manj eni in isti zadnje dve leti in pol, malo se menjajo iz stola na stol in tako naprej, drugače pa eno in isto.
Poslanska skupina se je strinjala pred enim tednom, nekaj deset dni nazaj, z amandmajem Slovenske demokratske stranke, danes se kar na enkrat ne strinja več, vse te poslanske, ta koalicija. Zakaj ne? Kaj se je zgodilo v teh desetih dneh? Ali ste prijavili kakšna srečanja z lobisti glede tega? Ste na Vladi, ministrstvu, na agenciji prijavili kakšna srečanja z lobisti v tem času, da se je to spremenilo, da je državna sekretarka na Odboru za financ rekla: »Ja, podpiramo stališče Slovenske demokratske stranke, podpiramo amandmaje, Vlada podpira …« In potem je koalicija podprla. Zdaj je drug državni sekretar tu prisoten, se pa ne podpira. Mislim, vsaj neko obrazložitev dajte, vsebinsko, ampak tako, ki bo na nekih temeljih, kjer se bo ugotovilo, ali gre za to, da ne morejo nekateri narediti – takrat ni bilo rečeno, da kdo ne more. Kaj je razlog? Če bo to Vlada naredila ali boste vi, poslanke in poslanci, kolegice in kolegi, to naredili, vi ste podpisani pod ta amandma. Glejte, dajmo vsaj fer igro igrati tukaj, no.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je prijavil gospod državni sekretar Dragonja.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospa predsedujoča. Spoštovani poslanke in poslanci!
Vezano na diskusije in kritike, ki so bile izrečene k noveli zakona, in na vprašanja, ki so bila postavljena glede vloženih amandmajev, bi želel najprej poudariti sledeče, da se Vlada zaveda velikih zamud, ki so prisotne pri prenosu evropske direktive v slovenski pravni red, da so te zamude nesprejemljive, in treba je tudi reči, da je te zamude v veliki meri obstoječa vlada podedovala od predhodne vlade. V uvodni besedi sem poudaril, da je bilo Ministrstvo za finance vse obdobje, ko so začeli teči roki za prenos direktive, zelo aktivno pri tej tematiki, vendar je naša ocena danes, da si je ministrstvo postavilo previsoke cilje, preveč ambiciozne cilje, ker je pristopilo k pripravi novega zakona in je poseglo tudi v področja, ki jih prenos evropske direktive ne zahteva, predvsem je to področje, ki se ne nanaša samo na revizijo, ampak tudi na ocenjevanje vrednosti. In zaradi vrste profesionalnih in drugih interesov, ki so povezani s temi licencami, z javnimi pooblastili, s podeljevanjem teh licenc, koncept kompletne prenove področja revizije in področja ocenjevanja vrednosti, kljub temu, da je bil potrjen s strani prejšnje vlade, ni bil deležen ustrezne politične podpore in poenotenja v prejšnji zasedbi parlamenta. Zelo dobro smo slišali, da je Vlada vložila premalo naporov v to, da bi te različne interese uskladila. Ministrstvo in strokovna ekipa, ki je delala na tem, je vložila zelo veliko naporov v to, ampak teh interesov se enostavno ni dalo uskladiti. Na koncu je predsednica matičnega delovnega telesa v prejšnji zasedbi parlamenta enostavno odločila, da v iztekajočem obdobju mandata Državnega zbora zaradi tako kompleksne in tako zahtevne problematike ni možno uspešno zaključiti postopka o tej problematiki. In prišlo je do tega, da je s potekom mandata Državnega zbora zakonodajni postopek bil prekinjen. Nova vlada je pristopila potem k ožjemu konceptu, se pravi, samo k noveli zakona, ki res nekoliko presega nomotehnične standarde, vendar je to preseganje v glavnem tudi na osnovi tega, ker je iz tega zakona v celoti izključila segment ocenjevanja vrednosti. To se pravi, če seštejemo tudi črtane člene, potem presežemo, če pa črtanih členov ne štejemo, pa do tega ni prišlo. Ta pojasnila je treba dati. Problematika je dejansko zahtevna. Veliko je zainteresiranih inštitucij, oseb, ki deluje, imajo svoje ekonomske interese, imajo svoje profesionalne interese, imajo javna pooblastila, ki se deloma tudi zamejujejo. Bilo je veliko lobističnih stikov, ki so bili prijavljeni s strani vladnih služb in ministrstva. Eden prvih lobističnih stikov, ki ga je prijavil predsednik Vlade gospod Šarec takoj po nastopu mandata, je bil eden od lobističnih stikov na to temo. To samo demonstrira, kako je pravzaprav na eni strani zahtevna problematika in kako pomembne so pri iskanju ustrezne rešitve pa predvsem formule, da lahko učinkovito prenesemo določila evropske regulative v slovenski pravni red, kaj vse je bilo treba zagotoviti.
Novela, ki je predložena danes, zagotavlja vse ključne cilje, ki jih evropska direktiva zahteva. Uvaja ustrezno regulativo, nad dejavnostjo postavlja standarde, strog nadzor, opredeljuje načine podeljevanja licenc, daje tudi sodno varstvo v primeru sporov, daje možnost, da Agencija licence odvzame, možnost glede tega tudi potem naprej v sodnih postopkih. V glavnem se krepi vloga agencije in regulacije, ker samoregulacija, tako kot je bila v tem dualnem sistemu postavljena, je po oceni Vlade in ministrstva povzročala neka dodatna tveganja na tem področju. To je bil več ali manj tudi zaključek vsakoletnih predstavitev dejavnosti in pa rezultatov del, tako Agencije za revidiranje kot tudi Slovenske inštituta za revizijo v Državnem zboru na matičnih delovnih telesih. Ta samoregulacija pravzaprav ni ustrezna, ampak v segmentu revidiranja, dobro, je zdaj tukaj ta krepitev vloge agencije zagotovljena, moram pa še enkrat poudariti, da kar pa se tiče cenilcev vrednosti in tega segmenta poslovanja, ki pa je v veliki meri bila podlaga tudi za tveganja v bančnem sistemu pri ocenjevanju vrednosti njihovega premoženja, ta del pa ni urejen, zato ker enostavno kljub temu, da je Ministrstvo za finance uskladilo pogoje za podelitev licenc pooblaščenim cenilcem vrednosti z Ministrstvom za pravosodje, v tem segmentu ni bilo možno doseči zadostnega poenotenja mnenj, da bi bile te rešitve lahko v zakonu pokrite. To področje ostaja bistveno manj regulirano kot so bile prvotne ambicije Ministrstva za finance.
Kar se tiče vloženih amandmajev in opredelitve subjekta javnega interesa, Vlada podpira vložene amandmaje. Amandma SDS, kot je na matičnem delovnem telesu podala stališče kolegica državna sekretarka, je dober v svoji osnovi. Ministrstvo je naročilo Agenciji za javni nadzor, da opravi analizo učinkov širitve subjektov javnega interesa skozi delovanje Agencije in skozi delovanje celotnega sistema revizorjev. Na osnovi te analize je bilo ocenjeno in skrbno pretehtano, da nima smisla v vsakem posameznem javnem podjetju, v majhnih občinah definirati status javnega interesa, kot so to tudi deooji z majhnim številom zaposlenih. Ta ureditev za subjekte javnega interesa ne zahteva samo bolj poglobljeno delo revizorjev, zahteva na drugi strani tudi revizijske komisije v teh inštitucijah, bistveno bolj zahtevne pristope. In pravzaprav je na osnovi neodvisne analize, ki jo je napravila agencija kot regulator na tem področju, predlagan amandma, ki na nek način v realnosti časa in prostora, v katerem živimo, uravnoteži zahteve, ki jih je predlagatelj predložil. In s tega vidika smatramo, da je takšen pristop, da se ta status nekoliko zameji, ni problematična. Vsi tisti subjekti, ki so neki večji subjekti, gospodarski, praktično iz teh kriterijev ne izpadejo. Kriterij večinskega lastništva države je bil dodan v primerih nekih mešanih oblik lastnine, ko je prisotna tudi privatna lastnina, smo ocenili, da privatna lastnina bo zagotovila ustrezno ravnotežje s prisotnostjo države, bodisi države ali pa lokalne skupnosti kot lastnice, zato je prišlo do predloga, da se tako vloženi amandma še nekoliko nadgradi.
Tudi kar se tiče roka uveljavitve v prehodnih določbah za ta zakon, je treba izhajati iz možnosti, da se družbe, se pravi revidiranci, na to pripravijo, da zagotovijo potrebne resurse in da se tudi revizijske hiše na to pripravijo. Vemo vsi, da revizije potekajo tako, ne 1. januarja in v dveh mesecih, opravlja se celo vrsto predrevizijskih dejanj, revizija za tekoče poslovno leto se začne najkasneje sredi poslovnega leta, zato da revizor lahko izda revizijsko poročilo v rokih, ki jih predpisuje ZGD, tam nekje ob koncu prvega kvartala. In popolnoma nerealno bi bilo te zahteve naložiti tem subjektom že za poslovno leto 2018 in objavo takšnih rezultatov v letu 2019. Mislimo, da je to razumno in da bo prispevalo k temu, da se bodo lahko gospodarske družbe, ki v ta razširjen spisek padejo, ustrezno na to pripravile. Zakon pa sam določa, da register subjektov javnega interesa, ki bodo zavezani tem posebnim določbam, vodi Agencija za javni nadzor nad revidiranjem, in bo popolnoma transparentno in jasno, katere družbe bodo te pogoje morale izpolniti. In če bodo kakršnekoli nejasnosti glede tega, se vedno lahko tudi postavi zahteva agencije, da kakšno družbo dodatno vpiše v ta spisek oziroma ta register. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? Odpiram prijave.
Prvi prijavljeni je gospod mag. Andrej Šircelj.
MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica.
Glede na to, da smo dobili obrazložitev državnega sekretarja gospoda Dragonje, da je agencija proučila naš amandma in tako naprej, me zanima, koliko družb bi bilo predmet revizije po našem predlogu in koliko družb je zdaj po tem predlogu, ki ga je predlagala ta koalicija oziroma zdaj ne vem, ali Vlada ali koalicija. Ker se mi zdi malo čudno, da zakonodajno telo, se pravi, to koalicijo, parlament in amandma tega zakonodajnega telesa, poslank in poslancev, zagovarja izvršilna oblast. Glejte, to je zdaj malo zmešano. Glede na ustavo ločimo zakonodajno oblast, izvršilno oblast in sodno oblast. In zdaj ta amandma, ki so ga dali poslanci, ki so zakonodajna oblast, zagovarja izvršilna oblast. Kolegice in kolegi, prosim, jaz pričakujem od vas, da boste povedali. Ampak še enkrat, bom pa zdaj izvršilno oblast vprašal, ker zgleda, da je to amandma izvršilne oblasti, da pove, koliko je teh družb tako in drugače. In še, glejte, to, da ste prestavili zadevo za eno leto, gospe in gospodje, to seveda pomeni, da vi ne želite, da zdaj pride nekdo oziroma revizor, da bo pregledal te družbe, ampak ste dali enostavno družbam čas, da se pripravijo, da malo počistijo, da malo počistijo, kajti leto 2020, 1. januar bo ravno tako problematično s tega revizijskega postopka, ravno tako, zdaj bodo pa malo počistili tisto, česar revizorju ni treba videti. To je lahko eden izmed razlogov, da ste dali ta amandma. Me pa zanima, res, ali ste tem družbam dali možnost, da to počistijo in jim daste ta čas?
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jožef Hrovat.
Izvolite.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani predstavniki Vlade, dragi kolegice in kolegi!
Ker je nujni postopek, mi gotovo gospa podpredsednica ne bo vzela besede, če bom nekoliko širše, kot je tudi parlamentarna praksa, orisal sprejemanje tega zakona. Strinjam se z gospodom Dragonjo, državnim sekretarjem, ki pravi: »Zamuda je nesprejemljiva«. Tukaj bi jaz zdaj naprej razvijal razpravo, kdo je za to zamudo odgovoren. Ne govorimo zdaj samo o časovni zamudi, o neki škodi, ki se je zgodila in se bo zgodila, gre tudi za finančna sredstva. Res je, mi smo se tako kot za vsak zakon v naši poslanski skupini Nove Slovenije poglobili v ta zakon, ko je prišel letos pomladi v parlamentarno proceduro, in je potem na naš predlog, na predlog Nove Slovenije, predsednica Odbora za finance dejansko zakon umaknila iz parlamentarne procedure. Predsednica gospa Urška Ban je revizorka in je toliko bolj razumela, o kakšni materiji govorimo. Danes najbrž državljanom pa tudi nam nič ne koristi, če analiziramo, zakaj je menda, menda Ministrstvo za finance želelo novi zakon pa menda koalicija tega ni želela ni je rekla naj bo novela. Lahko dam za vse te peripetije, za ves ta proces okrog tega zakona, ki je šolski primer, kako se ne sme, kako se ne sme zakona sprejemati. Lahko damo odpustek tej vladi, res je, zadevo je podedovala. Lahko damo odpustek, če nam tukaj državni sekretar da zavezo, da bo ta vlada šla takoj po sprejemu, danes bo zakon sprejet, v novi zakon, v novi zakon, ne noveliranje novele, ampak v novi zakon. Kako vendarle naj uporabniki, ki bodo uveljavljali ta zakon, kako naj ga absorbirajo, kako naj ga spravijo v prakso? Zelo težko. In mi poslanci se na terenu srečujemo z uslužbenci na upravnih enotah, seveda tudi z revizorji in tako dalje, saj zato tudi tam, kjer je treba, v skladu z zakonom prijavimo lobistični kontakt in nam ljudje povejo: »Za božjo voljo, zdaj pa enkrat že nehajte s sprejemanjem zakonov, ki niso izvedljivi. Pomagajte nam, sprejmite zakone, ki jih bomo v življenju lahko razumeli in tudi udejanjali.« Kdaj se bo to začelo, ne vem. Ne vem tudi, zakaj je zdaj kar naenkrat prišlo do spremembe stališča vlade na odboru – res je, takrat smo podprli, tudi Vlada, amandma k 2. členu kolegic in kolegov iz Slovenske demokratske stranke. Zdaj pa dejansko kar naenkrat, v nekaj dneh, v nekaj dneh drugačno stališče. To je neverjetno. In na odboru smo s strani vlade poslušali, berem magnetogram: »Zaradi vložene tožbe Evropske komisije proti Republiki Sloveniji na sodišču Evropske unije zaradi neprenosa revizijske direktive bi morebitno nadaljnje odlaganje dokončnega prenosa lahko povzročilo težko popravljive finančne posledice za državo, saj je bila z izrekom sodbe državi naložena dnevna denarna kazen, ki se bo povečala z vsakim dnem nadaljnjega neprenosa določb revizijske direktive. Glede na koeficient resnosti kršitev za Slovenijo je trenutno predlagana dnevna denarna kazen v višini 7 tisoč 986,6 evra, šteto od dneva razglasitve«. Konec navedbe iz magnetograma. Torej približno 8 tisoč evrov na dan. In nihče ni in nihče ne bo odgovarjal.
Ali smo sposobni, kolegice in kolegi, mi, parlamentarci, pred kratkim izvoljeni, enkrat narediti takšnim postopkom, takšni neodgovornosti konec? Vsi mi smo obljubljali, še posebej nove liste, nove stranke, da bo pa odslej vse drugače. Spomnim se gospoda Marjana Šarca in sem imel neko upanje, da bo odslej vse drugače. Ja, res je, to je zdaj neka dediščina. Ampak če bo odslej vse drugače, potem to pomeni, da mi hočemo vedeti imena in priimke odgovornih. Ta nesprejemljiva zamuda ima ime in priimek. In potem se mi tukaj borimo za to, da bi upokojencem dali kepico sladoleda več na mesec, da bi minimalno plačo majčkeno dvignili, da bi morda otroški dodatek za 2 centa, karikiram, dvignili in tako dalje. Tukaj gredo milijoni, pa to ni prvi zakon. Res bom od Vlade zahteval, da nam, recimo, za zadnje obdobje 5, 6, 7 let poslancem postreže z natančnimi podatki, koliko denarja, koliko evrov je Slovenija že plačala kazni v nekaj letnem zadnjem obdobju, zaradi tega, ker nihče oziroma nekdo na vladi, na ministrstvih ni opravil svoje domače naloge, pobasal je pa plačo. Seveda ta moja razprava ni popularna, ni populistična. Marsikdo me zdaj gleda grdo. Ampak čas je, gospe in gospodje, da začnemo delat tisto, kar je prav, in ne tisto, kar je populistično.
Seveda smo se pogovarjali tudi s predstavniki stroke. To se vidi tudi iz prijav naših kontaktnih podatkov KPK, ker se držimo zakona. Ta stroka nam pravi, da enostavno ni bila slišana, da o ničemer ni bila poslušana. Ne vem, zakaj so se lahko Nemci glede te tako imenovane revizijske direktive uskladili z besedilom sprememb zakona, njihovega, nemškega, ki ni obsegal več kot dve strani. Dve strani. Ne vem, jaz, samo sprašujem. Jaz ne poznam nemške zakonodaje, ampak predlagatelj tega zakona jo pa mora poznati, saj je v zakonu dal tudi mednarodno primerjavo. In kako se zdaj mi počutimo, parlamentarci, ko izvršila veja oblasti na nas pritiska in kot sem prebral, na odboru nam maha z 8 tisoč evri kazni na dan, če ne bomo tega zakona sprejeli po nujnem postopku. Per takoj, danes, ta petek. To je, gospe in gospodje, začetek konca parlamentarne demokracije. Vlada ima nas na špagi in Vlada dejansko dirigira temu Državnemu zboru, poslancem ljudstva, kaj in kako naj delajo. To je narobe svet. Začnimo, če ne danes, pa vsaj z novim letom drugače.
Mi seveda tega amandmaja ne bomo sprejeli, hvala lepa. Zakona pa tudi ne.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa!
Ker je še interes za razpravo, odpiram nov krog prijav, tako da prosim, da se prijavite. Prvi je prijavljen gospod Zmago Jelinčič Plemeniti, kot drugi dr. Anže Logar, ki ga opozarjam, da ima zelo zelo malo časa na voljo.
Izvolite, gospod Plemeniti.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa!
Pred seboj imamo še eno svinjarijo, ki jo je zakuhala Cerarjeva Vlada. 8 tisoč evrov na dan, to je tak denar, ki bi marsikomu v Sloveniji hudičevo prav prišlo, tudi če bi ga razdelil, že samo po en jih je 8 tisoč evrov. Rok za to direktivo za sprejem je potekel 17. 6. 2016. Pa je šel mimo 17. 6. 2017, pa je šel mimo 17. 6. 2018 in zdaj bo vsak čas 2019. In nikomur nič. Cerarju se je fučkalo za vse skupaj in njegovi vladi, kaj se dogaja z našim denarjem. To je naš denar. Denar vseh državljanov Slovenije, tistih seveda, ki delajo, ne tistih, ki dobivajo socialne podpore ali pa migrantov ali pa ne vem koga. Naš denar – tistih ki delamo. Izračunajte, 8 tisoč krat 365 pa še enkrat 365, pa še pol leta zraven. Koliko je to denarja? In nikomur nič. Namesto da bi tistim, ki so to naredili in katerih nedelo je posledica to, da bi jim pobrali vse, kar imajo, enkrat samkrat naj bo nekdo kaznovan za svinjarije, ne pa, da je nagrajen s tem, da je potem zunanji minister in še cela kopica tistih ljudi, ki so sodelovali pri tej grozljivi svinjski kraji in zločinu nad slovenskimi, tistimi delovnimi ljudmi. Pa porkafiks, kaj se gremo v tej državi?! In koliko časa bomo še trpeli, da so vsi tisti, ki so počenjali take zadeve, enostavno privilegirani? Nihče jim ne sme nič reči in že to, kar jaz danes govorim, bo sigurno kdo obtožil, da je to sovražni govor, ker govorim resnico. Kaj se gremo tukaj? Kaj se gremo? Ali hočete imeti Francijo tukaj zunaj? Bodite veseli, da je slovenski narod preveč posran, da bi se upal iti na cesto, ampak ko mu bo pa enkrat pregorelo, bo šel pa na cesto hujše, kakor so šli Francozi. In upam, da takrat tudi ne bodo policaji proti ljudem delali, ampak da bodo šli na stran tistih ljudi, ki plačujejo, ki delajo in ki nimajo kaj za preživeti. Predstavljajte si, koliko mesecev bi lahko nekdo preživel s to enodnevno kaznijo od tistih, ki imajo recimo 400 evrov penzije ali pa še manj, ker ne more živeti od tega. Tukaj pa, levo, desno, denarji letijo kamorkoli. Sramota! Sramota! In ti ljudje še zmeraj pokonci hodijo po Sloveniji pa po svetu se ne vem kaj hvalijo z ne vem čem. Mislim, človek enostavno ne more imeti besede, da pove, kakšna svinjarija je to. Vsakega normalnega Slovenca mora to prizadeti. Kaj takšnega v Nemčiji ne bi bilo mogoče, tudi v Avstriji ne, v Avstriji ne in ne na Madžarskem, ne v Italiji. Mogoče je samo pri nas, zaradi tega, ker neka kvazilevičarska, kvazikomunistična klika vse skupaj štrika tukajle gore in ne pusti, da bi kdo kaj rekel. Če hoče kdo povedati, kaj je narobe – sovražni govor. Pa dajte, nehajte že enkrat. Nehajte že enkrat, dajte ljudem svobodo, dajte jim priliko, da bodo delali in zaprite tiste, ki so jim kradli.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod Jelinčič.
Naslednji ima besedo dr. Anže Logar.
DR. ANŽE LOGAR (PS SDS): Hvala, predsedujoča.
S tem amandmajem, ki ste ga vložili, uničujete vse, kar je prejšnja rešitev prinesla dobro v to revizijo. Metod Dragonja je očitno podlegel revizorskemu lobiju, da bodo lahko še naslednjih šest let ribarili v kalnem. Prosim poslanci, ne podležite temu lobiju in zavrnite… / izklop mikrofona/
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod Logar.
Sprašujem, če je morda še interes po razpravi k temu členu. Gospod državni sekretar želi besedo.
Izvolite.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa za besedo.
Najprej bi želel reči, da jaz osebno nisem nobenemu interesu podlegel, ker na tem zakonu nisem delal, nisem strokovnih rešitev delal. V tem delu samo pojasnilo.
Kar pa se tiče vprašanja gospoda mag. Širclja, pa sledeče. Ocena, ki je bila narejena na osnovi vloženega amandmaja SDS, je sledeča. Obstoječih subjektov javnega interesa v registru agencije je 68. Po kriterijih in po definiciji, po besedilu, ki je bil v prvotnem amandmaju vložen, bi to število naraslo na preko 300 zavezancev, med drugim tudi na mikro družbe. To oceno je treba vzeti z določeno rezervo, ker je agencija ocenjevala podjetja z večinsko lastniško udeležbo občin, vendar možno, da jih je celo nekaj več, ampak to, kar je agencija ocenila, je to. Po ureditvi amandmiranega amandmaja pa bi v ta režim subjekt javnega interesa skupaj, tudi preliminarna ocena, okvirna ocena, zapadlo 154 gospodarskih subjektov. Od tega se obstoječa številka 68 poveča za 46 družb v večinski lasti države in pa najmanj 40 družb še v večinski lasti občin.
Na diskusijo gospoda Jelinčiča Plemenitega pa vseeno, da bo mogoče nekoliko olajšanje, je treba poudariti, da v primeru tega zakona velja sistem kazni še po tako imenovanem starem režimu. Kar pomeni, da bo začetek obveznosti za plačilo denarne kazni začel teči z dnem izreka sodbe Evropskega sodišča. Ne glede na to zamudo, kazni še ne bo treba plačevati, če bo zakonodaja uveljavljena do izreka sodbe. Zato je nujno, da se določbe evropskega direktive prenesejo. Tako dramatičnih posledic, kot ste jih pa vi gospod poslanec predstavili, pa v primeru tega zakona ne bo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Proceduralno ima gospod Logar.
DR. ANŽE LOGAR (PS SDS): Hvala, predsedujoča.
Prosim, da državnega sekretarja gospoda Dragonjo opozorite, naj ne zavaja slovenske javnosti in poslancev, ko govori o tem, da naj bi pod obvezno revizijo zapadle tudi mikro družbe. Ne drži. Mikro družbe niso zavezane obvezni reviziji in ne bi zapadle pod ta seznam. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Gospod Logar, proceduralni predlog je namenjen postopkovnim predlogom v zvezi s poslovnikom. Vsebinsko se pa ne bom spuščala v razpravo gospoda sekretarja.
Morda še kakšen interes za razpravo? Samo gospod Horvat.
Izvolite, imate besedo.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica.
Slovenska javnost vseeno mora vedeti, o kakšnih časovnih dimenzijah se pogovarjamo. Ta tako imenovana revizijska direktiva je bila sprejeta pred približno 4 leti, pred približno 4 leti. In zato smo si tukaj enotni z gospodom državnim sekretarjem, da so te zamude nesprejemljive. Res je, da bi jo morali implementirati tam nekje do sredine leta 2016, torej zamuda je dobri 2 leti.
Tukaj bi zdaj imel zelo konkretno vprašanje za gospoda državnega sekretarja. Gospod Dragonja, vi ste pomemben funkcionar na Ministrstvu za finance. Ministrstvo za finance, ki naj bi v prejšnjem mandatu razmišljalo o novem zakonu, pa bi naj menda koalicija rekla ne, da naj bo novela. Ali na ministrstvu razmišljate, da bi vendarle začeli zdaj takoj s pisanjem novega zakona, da bi vključili tudi stroko? Ko pa govorimo o stroki, pa vas tudi prosim, da mi odgovorite v zvezi s statusom Slovenskega inštituta za revizijo, ta je bil ustanovljen davnega leta 1993. S tem zakonom praktično izgublja vsa pooblastila, je pa tudi član Evropskega združenja revizorjev. Kako zdaj, a mi zdaj tam ne bomo imeli člana? Kako bo s tem? Kakšen bo zdaj po vaše status Slovenskega inštituta za Revizijo? Prosim za odgovore.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod Horvat.
K besedi se je javil gospod državni sekretar.
Izvolite.
METOD DRAGONJA: Najlepša hvala za besedo še enkrat.
V odgovor na to zadnje vprašanje. Stroka je bila vseskozi vključena na vsako pisno pobudo oziroma na strokovne predloge, ki so prišli na Ministrstvo za finance, so bili bodisi organizirani sestanki ali pa so bili dani pisni odgovori, zakaj so določene zadeve sprejemljive, kaj je možno, kaj pa ni možno sprejeti v takšnem konceptu zakona. Prejšnja vlada, ki je naredila v bistvu bolj obsežen, kompleksen zakon, Ministrstvo za finance je pravzaprav ta zakon dalo v koalicijsko usklajevanje, vendar zakon zaradi različnih pogledov tudi v prejšnji koaliciji potem ni bil deležen podpore, zato tudi zakon ni bil vložen v parlamentarni postopek niti ni bil predložen v obravnavo na Vladi. Ali to drži? Ja, kolegice mi potrjujejo.
Kar se tiče vloge Slovenskega inštituta za revizijo, s tem zakonom ne zgublja pooblastil, se mu pa jemljejo določene pristojnosti, ki jih je imel po sedanji ureditvi, in se jih prenaša na agencijo v skladu z načeli, ki jih je uvedla Evropska direktiva. To se pravi, da je ta delni prenos pristojnosti nujen zato, da se lahko določbe direktive učinkovito izvajajo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Havla lepa.
Če ni več interesa za razpravo, zaključujemo razpravo in dajem v razpravo amandma poslanskih skupin LMŠ, SMC, DeSUS in SAB za novi 103.a člen. Želi kdo razpravljati?
Če ne, zaključujemo tudi to razpravo. O amandmajih bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, to je pol ure po prekinjeni 13. točki dnevnega reda.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 15. TOČKO DNEVNEGA REDA – PRVA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI GRADBENEGA ZAKONA. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 22 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem.
V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 24 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem zato besedo predstavniku predlagatelja Zvonku Černaču.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Še enkrat lep pozdrav! Spoštovani vsi prisotni!
Sistem graditve objektov je z vidika pravne ureditve in izvajanja v naši državi izjemno kompleksen in dolgotrajen. Zakonodaja se je od sprejetja večkrat korenito spreminjala, na zadnje s sprejetjem Gradbenega zakona, ki je začel veljati 1 junija letos. Kljub nekaterim dobrim rešitvam, ki jih je ta novela prinesla, pa je žal prinesla tudi nove administrativne zahteve, ki so bile v preteklosti že odpravljene. Kazalniki svetovne banke kažejo, da zadnje spremembe niso šle v smeri poenostavitve in skrajševanja postopkov, odprave administrativnih ovir in zagotavljanja javnosti strank v postopkih. Če upoštevamo uvrstitev Slovenije na lestvici Svetovne banke v okviru poročil Doing Business na področju pridobivanja ustreznih dovoljenj za graditev objektov, ugotovimo znaten padec na tej lestvici, poslabšanja stanja torej. V poročilu Doing Business 2012 je bila Slovenija uvrščena na 81. mesto med 183. državami sveta, v enakovrednem poročilu, ki ima letnico 2019, pa je nazadovala na 120. mesto med upoštevanimi 190. državami.
Število postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za graditev objektov je ocenjeno na skupaj 17. Povprečen čas za pridobitev vseh dovoljenj pa znaša 247 dni.
Predlagatelji ugotavljamo, da obstoječi Gradbeni zakon v praksi uvaja številne nove birokratske ovire in nekatere nepotrebne postopke. Vseh seveda ta novela ne odpravlja. Eden od takih nepotrebnih postopkov je tudi pridobitev uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe. Če upoštevamo specifiko slovenskih enostanovanjskih gradenj, vidimo, da je pri nas jasna tradicija samogradnje. Kaj to pomeni? V tem primeru je prilagojena tudi shema financiranja. Ljudje pač gradijo v skladu s finančnimi sredstvi, ki jih imajo na voljo, gradnja poteka počasi. Iz tega razloga je zahteva za pridobitev uporabnega dovoljenja pred vselitvijo v enostanovanjski objekt za lastno rabo neživljenjska. Še posebej, če uporabnega dovoljenja ni mogoče pridobiti brez izvede fasade objekta, kot smo brali v zadnjih mesecih, in tako ravnajo tudi upravni organi. Tega stroška si pač večinoma samograditelji ne privoščijo med gradnjo, ampak ga odlagajo za konec, ko so večinoma v objektu že vseljeni. Ne le na desetine, na tisoče gradenj je v Sloveniji, kjer ljudje leta in leta prebivajo v objektih brez fasade. Objekt se normalno uporablja, zagotavlja streho nad glavo številnim družinam, ko pa prihranki omogočajo tudi izvedbo fasado, se le-ta tudi izvede. Glede na te zaplete je minister pred kratkim izdal navodilo, obvezno navodilo inšpekcijskim službam, naj za enodružinske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajo zgolj opozorilo brez odločb o izvršbah. A ta ukrep je zgolj začasno omilil neživljenjskost zakona, pomeni dodatno administrativno breme za državo, nalaga neko dodatno delo, dodatne aktivnosti, ki niso potrebne, predvsem pa ohranja administrativno breme za investitorje. Najpomembnejši načeli predloga zakona sta namreč načeli administrativne razbremenitve in življenjskost zakonodaje, naše novele namreč. Dosedanja ureditev, ki preprečuje vselitev v enostanovanjsko stavbo brez uporabnega dovoljenja, je ob upoštevanju pogostosti samogradnje v Republiki Sloveniji neživljenjska.
Z novelo torej odpravljamo obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe. Predlagamo rešitev, ki je v naši državi veljala med letoma 2012 in 31. majem 2018. Zavedamo se seveda, da je Gradbeni zakon potreben še drugih sprememb, saj številne določbe še vedno administrativno in brez vsebinskih razlogov otežujejo ter ovirajo pravne postopke pridobivanja dovoljenj.
Glede na mnenje Vlade, ki smo ga danes dobili, pa zakon verjetno ne bo dobil zelene luči ob današnjem glasovanju, tako da bo, žal, kot kaže zakonodajni postopek zaključen. V tem mnenju beremo, da poročilo Doing Business ni ravno verodostojno, ker ne rangira enostanovanjskih stavb, pač pa se osredotoča na analizo pogojev za gradnjo točno določenega objekta, to je srednje velik poslovni objekt, 150 kvadratnih metrov veliko dvonadstropno skladišče, in zaradi tega naj ne bi bile te primerjave ustrezne. So. Če bi vzeli primerjavo enostanovanjske stavbe v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, kar bom povedal kasneje, bi šele videli, na kako nizko mesto bi Slovenija v tem primeru padla.
Glede ostalega pa v dodatni obrazložitvi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade gospodu državnemu sekretarju Ministrstva za okolje in prostor Alešu Prijonu.
Izvolite.
ALEŠ PRIJON: Lepo pozdravljeni! Spoštovana gospa podpredsednica, spoštovani poslanke in poslanci Državnega zbora!
Pred vami je Predlog sprememb Gradbenega zakona, ki ga je Državnemu zboru Republik Slovenije predložila skupina poslancev in poslank s prvopodpisanim Danijelom Krivicem.
Predlagana sprememba zakona s ciljem zmanjšanja nepotrebnih stroškov investitorjem in odprave administrativnih ovir predvideva ponovno ukinitev zahteve po pridobivanju uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe, ki jo sicer po šestih letih odsotnosti te normativne zahteve uzakonil Gradbeni zakon.
Mnenje Vlade Republike Slovenije do navedenega predloga je odklonilno iz več razlogov. Namen Gradbenega zakona je, da ščiti javni interes, ki je predvsem v zagotavljanju zdravja in življenja ljudi ter varnosti in zanesljivosti objektov in njihove energetske učinkovitosti pa tudi njihove skladnosti z urbanističnimi pravili, ki so prav tako namenjena zagotavljanju kakovostnih življenjskih razmer in varstva okolja. Zahteve po pridobitvi uporabnega dovoljenja tudi za enostanovanjske stavbe je bila zgodovinsko gledano ves čas del naše gradbene zakonodaje. Tudi primerjalno gledano obstaja v skoraj vseh evropskih državah za tovrstne objekte določena oblika administrativnih zahtev v zvezi s preverjanjem ustreznosti in skladnosti tudi enostanovanjskih stavb. Iz medijskega poročanja in poročil varuhinje človekovih pravic izhaja, da se je v zadnjih šestih letih, ko se uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe ni zahtevalo, pojavljalo večje število zlorab, predvsem v smislu spreminjanja namembnosti takšnih stavb. Obenem pa je strokovna javnost opozarjala na pojav številnih neskladnih gradenj, kar vse je zakonodajalca vodilo k sprejetju odločitve, da je treba v Gradbenem zakonu ponovno uzakoniti zahtevo po pridobiti uporabnega dovoljenja pred začetkom uporabe enostanovanjskih stavb.
V novem Gradbenem zakonu je postopek pridobivanja uporabnega dovoljenja za večino objektov, tudi za enostanovanjske stavbe, poenostavljeno, saj se izda brez tehničnega pregleda, na podlagi same dokumentacije in izjav, ki jih izdelajo in potrdijo pooblaščeni strokovnjaki. Po svoji vsebini gre torej zgolj za notifikacijo dokončanja gradnje in predložitev zahtevanih dokumentov. In ne nazadnje, ker stanovanjske stavbe v Sloveniji predstavljajo velik del gradenj, se lahko z zahtevo po pridobitvi uporabnega dovoljenja pred začetkom njihove uporabe v velikem deležu odpravi pojav neskladnih gradenj, obenem pa zagotavlja tudi izpolnjevanje zahteve po energetski učinkovitosti stavb, ki jo je Slovenija zavezana ustrezno implementirati iz evropske zakonodaje in izpolnjevanje drugih bistvenih zahtev, ki so v javnem interesu, to so mehanska odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska in zdravstvena zaščita ter zaščita okolja, varnost pri uporabi, univerzalna graditev in raba objektov ter trajnostna raba naravnih virov.
Nedvomno je področje graditve eno tistih, kjer je treba biti pri normativnih rešitvah in posegih še posebej pazljiv. Materije ne gre gledati skozi prizmo, po kateri sta javni in zasebni interes na nasprotnih bregovih. Za slednjega je ključno, da je v upravnih postopkih preverjanj čim manj in da so ti vsebinsko čim bolj izvotleni. Javni interes na tem področju je dejansko interes vseh nas kot posameznikov, da ustvarjamo in ohranimo urejeno življenjsko okolje, da so naši objekti varni za bivanje, delo in ostale namene in da smo, ko so ti objekti predmet naših investicij, pa naj je to gradnja ali pa pravni promet z njimi, varni in v zavedanju, da so objekti pravno in dejansko urejeni. Ne pozabimo, da za vsakega posameznika, praviloma pa tudi pravne osebe, gradnja predstavlja eno največjih investicij v življenju. Neprimerno je, da bi ob tako pomembnih odločitvah in posledicah standarde dejanske in pravne varnosti zniževali pod tistega, ki ga pravni red zahteva tudi za dosti manjše vidike našega življenja in dela. Po drugi strani pa to Vlade in uprave nikakor ne odveže obveznosti, da pri skrbi za javni interes išče rešitve, ki so čim bolj življenjske, racionalne in sorazmerne ciljem, ki jih pri tem zasledujemo. V tej luči pravzaprav vidimo tudi predlog, ki ga danes obravnavate, spoštovani poslanke in poslanci, in s tem namenom tudi sprotno motrimo in ocenjujemo učinke zakonodaje, tako da bomo lahko izvajali potrebne prilagoditve. Ravno vprašanje regulacije enostanovanjskih stavb kot najbolj številnih gradenj, je tu še posebnega pomena in na podlagi evalvacije zakonodaje, ki je trenutno v teku, se že nakazujejo določene rešitve, ki bi lahko ob zagotavljanju javnega interesa še nekoliko olajšale obveznosti in bremena investitorjev.
Vsekakor pa bo te rešitve pred kakršnokoli zakonsko spremembo treba tudi ustrezno strokovno vrednotiti in uskladiti z vsemi udeleženci v postopkih graditve. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Prvi ima besedo gospod Dušan Šiško v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.
DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovana podpredsednica, hvala za besedo. Spoštovani gostje, kolegice in kolegi!
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke smo se odločili, da bomo podprli Predlog zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona, in sicer iz razloga, ker se s predlagano spremembo Gradbenega zakona investitorju za enostanovanjske stavbe zmanjšujejo nepotrebni stroški, kar pa je dobro za državljane, spoštovani kolegi z Vlade. Hkrati s tem se pa tudi odpravlja administrativna ovira pri pridobivanju uporabnega dovoljenja. Kot vemo, je sistem gradnje objektov z aspekta pravne ureditve in izvajanja v Sloveniji zelo kompleksne narave in tudi dolgotrajen proces, ki mu ni ne konca ne kraja. Poleg tega smo tudi mnenja, da je treba celotni Gradbeni zakon malce prevetriti. To pomeni, da ne poslušamo samo gradbincev in arhitektov, ki se s tem profesionalno ukvarjajo. Vemo namreč, da delajo samo za lastno korist. Zato je treba prisluhniti strokovnjakom, ki jih imamo v Sloveniji dovolj, da bi ta zakon celostno uredili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Franci Kepa v imenu Slovenske demokratske stranke.
FRANCI KEPA (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednica. Vsem lep pozdrav!
V Slovenski demokratski stranki menimo, da je Predlog zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona, ki uvaja izdajo uporabnega dovoljenja zgolj na željo investitorja enostanovanjske stavbe, njegova pridobitev pa ni več pogoj za vselitev vanjo, dober in primeren.
Ocenjujemo, da je sedanja oblika zakona, v kateri se zahteva uporabno dovoljenje tudi za enostanovanjske stavbe, neživljenjska, hkrati pa investitorje bremeni z dodatnimi nepotrebnimi stroški in administrativnimi ovirami. Dejstvo je, da je v Sloveniji jasna tradicija samogradnje in da gradnja običajno poteka v skladu s finančnimi zmožnostmi investitorja. Zato onemogočati vselitev družinam, ki so postopno in z odrekanjem zgradile dom za lastno uporabo, ker na primer v danem trenutku ne morejo poskrbeti za fasado stavbe, ni življenjsko. Tudi obvezno navodilo ministra inšpekcijskim službam, naj za enodružinske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajajo zgolj opozorila brez odločb o izvršbah, neživljenjskosti ne odpravlja, temveč jo zgolj odloži za določen čas.
Če primerjalno pogledamo ureditve ponekod drugod po Evropi, ugotovim, da je slovenska gradbena zakonodaja precej manj naklonjena družinskim gradnjam. Redkokje se za enostanovanjske gradnje oziroma družinske hiše zahteva tako gradbeno kot uporabno dovoljenje. Na primer Avstrija tako pozna koncept manjše hiše, to je hiša, ki služi izključno za bivanje, s skupno površino do 600 kvadratnih metrov in ne več kot 3 nadzemnimi etažami, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja, zgolj priglasitev del. Zahteve po uporabnem dovoljenju se nato razlikujejo glede na dežele. Tudi Češka za primerljive stavbe zahteva zgolj priglasitev gradbenih del in ne predvideva uporabnega soglasja. Tudi nemška zakonodaja ne predpisuje uporabnega dovoljenja. Na Poljskem se za gradnjo samostojne enodružinske hiše poda zgolj vlogo za priglasitev gradbenih del, po zaključku del pa se o tem zgolj obvesti pristojni nadzorni organ. Dobre prakse, ki grejo v prid družinskim gradnjam, je torej veliko. Prav bi bilo, da bi v Sloveniji temu sledili. Hvala za besedo.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo predstavil stališče Poslanske skupine LMŠ gospod Edvard Paulič.
Izvolite.
EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Spoštovana predsedujoča, kolegice in kolegi!
Namen Gradbenega zakona je predvsem v zagotavljanju zdravja in življenja ljudi ter varnosti in zanesljivosti objektov pa tudi njihove skladnosti z urbanističnimi pravili. Zahteva po pridobitvi uporabnega dovoljenja je bila del gradbene zakonodaje ves čas, izjema je le obdobje 2012–2018, ko je bila ta zahteva za enostanovanjske stavbe ukinjena. Takšna ureditev se je v praksi izkazala za neprimerno, saj je bila zaradi potencialno neustrezne gradnje lahko ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Ugotovljeni so bili primeri gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Kot primer naj navedem gradnjo večstanovanjskega objekta, kljub temu, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za enostanovanjski objekt. Ker uporabno dovoljenje ni bilo predpisano, so se takšni primeri praviloma odkrili šele tedaj, ko so težave zaradi nedovoljene gradnje občutili kupci nepremičnine. Na to pomanjkljivost v zakonodaji je opozarjala tako strokovna javnost kot tudi Varuh človekovih pravic. Gradbeni zakon, ki velja od junija 2018, poenostavlja postopke pridobitve uporabnega dovoljenja na način, da se le to izda na podlagi potrebne dokumentacije in izjav pooblaščenih strokovnjakov, kot primer izjava projektanta, izjava odgovorne nadzorne osebe. Takšna ureditev nadomešča tehnični pregled in ugotovitveni postopek, ki sta bila po prejšnji zakonodaji obvezna. Prav tako rešuje težave za primer, ko manjkajoče dokumentacije ni možno izdelati za nazaj. Manjkajočo dokumentacijo lahko v teh primerih v celoti nadomestijo izjave pooblaščenih strokovnjakov.
V zvezi z očitki predlagatelja, da je Slovenija na lestvici Svetovne banke Doing Business na področju pridobivanja ustreznih dovoljenj za gradnjo objektov nazadovala, pa naj omenim, da učinki nove gradbene zakonodaje še niso bili vključeni v zadnjo analizo. Prav tako merila za rangiranje držav na lestvico ne zajemajo postopkov pri gradnji enostanovanjski stavb, torej področja, katerega se predlog SDS dotika.
Glede na navedeno v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca predloga predlagatelja ne moremo podpreti.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo predstavil stališče gospod Soniboj Knežak v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite.
SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoča. Spoštovani!
Predlog zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona, ki so ga vložili poslanci in poslanke SDS predstavlja že drugi poizkus parcialnega spreminjanja obstoječega zakona. Spomnimo se, da smo predlog podobnega spreminjanja Gradbenega zakona že obravnavali, in sicer na prejšnji seji pred slabim mesecem dni, takrat sicer na predlog Državnega sveta.
Predlagatelji zakona ocenjujejo, da je obstoječi zakon treba spremeniti, ker naj bi novi gradbeni zakon ne prinesel poenostavitev iz skrajšanja postopkov, odprave administrativnih ovir ter zagotavljanje varnosti strank v postopkih. Ocenjujejo, da obstoječi gradbeni zakon v praksi uvaja številne nove birokratske ovire, nepotrebne postopke, med temi postopki je tudi pridobitev uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe. Predlagatelji naj bi s to dopolnitvijo zmanjšali nepotrebne stroške investitorjem in odpravili administrativne ovire pri pridobivanju uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov se strinjamo s predlogi, ki bi doprinesli k večji zaščiti strank in odpravi nepotrebnih stroškov ter administrativnih ovir. Vendar se moramo tudi zavedati, da je vsakršno parcialno spreminjanje zakona brez predhodno opravljenih evalvacij obstoječega zakona lahko površno in neodgovorno. Na pristojnem Ministrstvu za okolje in prostor namreč že poteka proces evalvacije sprejete gradbene oziroma prostorske zakonodaje, katere cilj je, da v praksi zaživi ureditev, ki bo sicer skladna z najvišjimi strokovnimi standardi, a bi bila hkrati življenjska in ljudem prijazna.
Zavedati se je treba, da je namen Gradbenega zakona, da ščiti javni interes, ki predvsem v zagotavljanju zdravja in življenja ljudi ter varnosti in zanesljivosti objektov pa tudi njihove skladnosti z urbanističnimi pravili, ki so usmerjana k zagotavljanju kakovosti življenjskih razmer in varstvu okolja. Uporabno dovoljenje se namreč pridobi, če so izpolnjene predpisane bistvene zahteve in če je objekt skladen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Velja poudariti, da je zahteva po pridobitvi uporabnega dovoljenja tudi za enostanovanjske stavbe bila veš čas del gradbene zakonodaje in da ima večina evropskih držav za tovrstne objekte določene administrativne zahteve v zvezi s preverjanjem ustreznosti in skladnosti stavb, tudi enostanovanjskih stavb.
Kot rečeno, Socialni demokrati pričakujemo, da bo pristojno ministrstvo v doglednem času opravilo celovito evalvacijo izvajanja gradbenega zakona ter na izsledkih le-te pripravilo predlog sprememb in dopolnitev, ki bo na ustrezen način saniral morebitne pomanjkljivosti zakona.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov zato ocenjujemo, da Predloga zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Gregor Perič, predstavil bo stališče Poslanske skupine SMC.
GREGOR PERIČ(PS SMC): Hvala lepa in lep pozdrav vsem!
Naj takoj v startu povem, da v SMC predloga zakona ne bomo podprli.
Pred približno 3 meseci so mediji poročali o družini, ki se zaradi nedokončane fasade ni smela vseliti v nedokončano hišo, to smo danes že večkrat slišali. Družina je v prvem planu imela načrt, da se vseli v hišo brez fasade. Ker pa fasada predstavlja kar velik finančni zalogaj, so se odločili, da jo naredijo kasneje. Na tej točki se je potem tudi zataknilo, saj po novem gradbenem zakonu, ki je stopil v veljavo 1. julija letos, mora investitor uporabno dovoljenje pridobiti tudi za enostanovanjski objekt. Uporabno dovoljenje pa se lahko izda le za dokončan objekt. Uporabno dovoljenje namreč uporabniku zagotavlja, da je objekt varen in da ne predstavlja tveganja za zdravje in življenje njegovih uporabnikov in okolice. Objekt brez fasade pa se po veljavnem zakonu ne more šteti za dokončanega. Namreč, če se objekt uporablja brez fasadne izolacije, to predstavlja tveganje za pojav vlage v objektu, vprašljiva je zvočna zaščita in ni zagotovljeno varčevanje z energijo oziroma ohranjanje toplote. Zaradi nezaščitenega objekta pa se lahko zardi vdora vlage in vode v konstrukcijske dele objekta pojavi tudi tveganje za nosilno konstrukcijo. To govorimo seveda dolgoročno.
S tem razlogom danes obravnavamo, kot smo tudi danes že slišali, že drugo novelo Gradbenega zakona v tem mandatu, če smo bolj natančni, od obravnave zadnje novele ni minil niti mesec dni. Kot se rado reče v našem hramu demokracije, želi se popraviti oziroma odpraviti krivice, ki so se zgodile, predlagatelji pa nam z današnjo novelo predlagajo, da se enostanovanjske stavbe izvzame iz procesa pridobivanja uporabnega dovoljenja pred začetkom uporabe objekta, le-to pa se lahko izda na zahtevo investitorja.
Na tej točki želim poudariti poglavitno stvar, in sicer to, da je minister za okolje Jure Leben v trenutku, ko je izvedel za primer te družine, inšpekciji izdal obvezno navodilo, s katerim se zasleduje načelo sorazmernosti z namenom lažjega prehoda na nove zakonske pogoje, ki jih tudi Gradbeni zakon določa. Skladno s tem obveznim navodilom bo Gradbena inšpekcija v primeru, ko odkrije nepravilnost, v tem primeru uporaba objekta brez uporabnega dovoljenja, najprej izdala ustno opozorilo, nato pa določila primeren rok za odpravo teh nepravilnosti. Rok za odpravo nepravilnosti je priporočen, v trajanju enega leta, v primeru obstoja izjemnih socialnih okoliščin, se ta rok lahko podaljša.
Že v obravnavi prejšnje novele Gradbenega zakona je Ministrstvo za okolje in prostor napovedala sistemske spremembe gradbene zakonodaje, zato v SMC menimo, da nima smisla sprejemati parcialnih rešitev. Pri tem želim predvsem izpostaviti, da je pristojno ministrstvo, na čelu katerega je minister Leben, že naredilo konkretne korake na poti do boljše gradbene zakonodaje. Minister je namreč takoj, ko je bil seznanjen s težko situacijo, ukrepal in preprečil hujše posledice, ki bi lahko nastale, še več, napovedal in potem tudi izvedel je evalvacijo gradbene zakonodaje v obliki ankete. Trenutno smo v fazi pričakovanja izsledkov analize, s pomočjo katere se bo na strani Vlade pripravila celostna prenova gradbene zakonodaje. Glede na to, da je minister do sedaj pokazal veliko angažmaja in se lotil reševanja stvari, ki so pred njegovim prihodom ostajale nerešene tudi po več let, tudi daljše obdobje, ne dvomimo, da bodo spremembe gradbene zakonodaje prišle v Državni zbor v najkrajšem možnem času in predvsem, da bodo pripravljene po meri državljana.
Zato v Poslanski skupini SMC menimo, da trenutno ni potrebe po nekem parcialnem spreminjanju zakonodaje. Ker pa si želimo celostne prenove gradbene zakonodaje, se nam zdi smiselno, da počakamo na vladni predlog. V času do sprejetja izboljšav pa za uvodoma izpostavljeni problem ne bo prišlo do posledic, ki bi bile za ljudi škodljive, zato zakona, ki ga imamo danes na mizi, kot sem že uvodoma poudaril, ne bomo podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica, bo predstavil gospod Željko Cigler.
Izvolite.
ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Spoštovani prisotni!
S predlogom sprememb Gradbenega zakona se ukinja obveza pridobitve uporabnega dovoljena za enostanovanjske hiše. Po besedah SDS, enega od predlagateljev, naj bi bila zahteva za pridobitev uporabnega dovoljenja pred vselitvijo v enostanovanjski objekt za lastno rabo neživljenjska. S tem predlogom SDS bi se odpravljalo administrative ovire, kot smo danes že vsi izpostavili. Predlagatelji sicer vedo, da ste dali navodila inšpekcijskim službam, da za enodružinske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajo zgolj opozorila brez odločb o izvršitvi. To v praksi pomeni, da se nekdo, ki je zgradil novo hišo pa sicer nima primernega bivališča, vanjo lahko vseli in potem pridobi uporabno dovoljenje in zaradi tega ne plača nobene kazni, kar je že pred mano govornik povedal.
Pridobitev uporabnega dovoljenja je relativno enostavna, in to je bistveno. Pri vseh gradnjah, razen pri zahtevnih objektih in objektih z vplivom na okolje, je po novem zakonu mogoče uporabno dovoljenje pridobiti brez posebnega ugotovitvenega postopka in opravljanja tehničnega pregleda. Investitor mora v postopku za pridobitev uporabnega dovoljenja med drugim predložiti izjave projektanta, nadzornika in izvajalca, da so dela dokončana skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem in da so izpolnjene bistvene zahteve gradnje. Vsi omenjeni za resničnost svojih izjav kazensko in odškodninsko, jasno, odgovarjajo.
Predlagatelji navajajo, da je pridobitev uporabnega dovoljenja nesorazmerno velika administrativna obremenitev predvsem v smislu starejših gradenj. Ta navedba ne drži. Lastniki obstoječih enostanovanjskih nepremičnin po novem zakonu niso vezani pridobiti uporabnega dovoljenja, razen če zaradi neskladne uporabe objekta uporabnega dovoljenja tako ni mogoče izdati, ukrepa gradbeni inšpektor. Ta predlaga vpis inšpekcijskega ukrepa v zemljiško knjigo oziroma zaznambo na nepremičnino. Skratka, če imaš črno gradnjo, ga ne moreš dobiti. Pa še tu je treba opozorit na več možnosti legalizacije neskladnih in nelegaliziranih ukrepov, ki jih je v naslednjih petih letih možno po Gradbenem zakonu pridobiti, pri čemer je postopek legalizacije objektov starejših od 20 let še posebej enostaven.
Skratka, z uporabnim dovoljenjem država na nek način potrjuje, da so stavbe varne. To je pomembno tudi pri enostanovanjskih hišah, zlasti pri tistih, ki jih ne gradijo ljudje zato, da bi v njih sami živeli, ampak za tiste, ki jih gradijo investitorji za prodajo na trgu. Ljudje se za nakup nepremičnine praviloma ne odločamo več kot enkrat v življenju. To, da ima hiša uporabno dovoljenje, je v bistvu garant za tistega, ki hišo kupuje in bo v njej živel, da je skladna z gradbenim dovoljenjem in vsemi varnostnimi predpisi. In ukinitev obveze pridobitve uporabnega dovoljenja, za katerega je postopek izdaje pri enostanovanjskih hišah, kot sem že prej opisal, razmeroma enostaven, obenem pa se za tiste, ki gradijo hišo za lastne potrebe, ne izdaja inšpekcijske odločbe z izvršbami, pomeni nevarno deregulacijo gradnje objektov, ki ima lahko zelo negativne posledice za ljudi, torej, ta ukinitev pridobitve gradbenega dovoljenja. Ni pa to problematično za investitorje, ki ne gradijo hiš zato, da v njih živijo, ampak zato, da jih prodajajo na trgu.
To je bistvo problema, ki ga želimo v Levici izpostaviti. SDSS Lapsus linguae. SDSS namesto SDS, na kar se v nadaljevanju odzove poslanka Anja Bah Žibert. ne predlaga zakona, ki bi ljudem bistveno olajšal življenje in jih razbremenil administrativnih ovir. Predlagani zakon bo razbremenil administrativnih ovir kapital, in to tistih ovir, ki so v bistvu garant kupcem enostanovanjskih hiš, da je v teh hišah varno živeti.
Zato v Levici predloga spremembe zakona ne bomo podprli.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa!
Proceduralno ima najprej gospa Anja Bah Žibert.
Izvolite.
ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Predsedujoča, da ne boste rekli, da govorim o vsebini, to je del procedure, predvsem to, da poimenujemo pravilno stranke v tem Državnem zboru. Namreč, gre za to, da nas poslušajo tudi državljanke in državljani in je zelo pomembno, da smo pri tem natančni. Če nekdo, ki bere stališče, ne zna brati kratic, potem v Slovenski demokratski stranki, stranki SDS, predlagamo, da bere stvari z celo besedo in nas poimenuje z imenom, kot ga imamo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospa poslanka, za vaš proceduralni predlog, ki to po mojem mnenju ni bil, pa vendar.
Sedaj ima besedo gospod Aleksander Reberšek, da predstavi stališče Poslanske skupine NSi.
ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovana podpredsednica, spoštovani kolegice poslanke in poslanci!
V Novi Sloveniji smo imeli ob sprejemanju Gradbenega zakona številne pomisleke. Danes, po komaj 6 mesecih, odkar se je zakon začel uporabljati, se v praksi srečujemo z neživljenjskimi in togimi določbami, ki ne pomenijo poenostavitev postopkov, obratno, nalagajo številne nove obveznosti investitorjem ter posameznim zavezancem, ki vodijo postopke po tem zakonu. To smo povedali tudi v predlogu Državnega sveta, ki je prejšnji mesec poskušal odpreti oči vladni koaliciji, ji dopovedati, da je zakon ponekod popolnoma zgrešen. Takšna je tudi določba, da je treba pred selitvijo v enostanovanjsko hišo, pridobiti uporabno dovoljenje. Tega ni mogoče dobiti, če objekt nima dokončane fasadne zaščite. Lastnik oziroma uporabnik stanovanjskega objekta tako ne more pridobiti hišne številke in se prijaviti na naslov objekta, dokler ne pridobi uporabnega dovoljenja. S tem lastniku onemogočamo vselitev v sicer dokončano stanovanjsko hišo, ki še nima zunanje fasade, izpolnjuje pa vse ostale zahteve, skladno z gradbenim dovoljenjem. Res je, da uporabno dovoljenje uporabniku stanovanjske hiše zagotavlja, da je objekt varen in da ne bo predstavljal tveganja za njegovo zdravje in življenje, pa tudi ne tveganja za okolico.
Pa vendar se v Novi Sloveniji sprašujemo, ali je res potrebna takšna določba v zakonu. Vemo, da marsikdo hiti z gradnjo zaradi stanovanjske stiske in nemogočih bivanjskih pogojev, ima pa en sam cilj, to je čim hitrejša vselitev, pa čeprav brez zunanje ureditve fasade in okolice. Z vselitvijo in prijavo stalnega prebivališča, prevzame tudi določene obveznosti, ki jih kot graditelj ni imel.
Ministrstvo za okolje in prostor je z obveznim navodilom za izvajanje inšpekcijskega nadzora sicer pozvalo gradbeno inšpekcijo, da v primeru odkrite nepravilnosti najprej izreče ustno opozorilo ter določi ustrezen rok za njihovo odpravo. To pomeni, da nekako priznava, da je zakon dal prevelik poudarek obveznemu uporabnemu dovoljenju enostanovanjskih objektov. Kljub temu pa je minister na naše poslansko vprašanje, ki smo ga prejšnji mesec postavili na to temo pojasnil, da država predpisuje le bistvene zahteve, kot so mehansko odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, varnost pri uporabi, zaščita pred hrupom ter varčevanje z energijo in ohranjanje toplote. Res nedokončana fasada ne izpolnjuje bistvenega pogoja – varčevanje z energijo in ohranjanja toplote, s tem naj bi kršila tudi evropske zveze za čim manjšo rabo energije. Stavbe brez fasade naj bi bile razlog, da Slovenija svojih okoljskih zavez ne bo dosegla. Takšnega argumenta ministrstva v Novi Sloveniji ne moremo sprejeti. Ob vseh besedah in obljubah, kako bo Vlada poenostavila postopke in zmanjšala birokratske ovire, takšnemu stališču ne moremo pritrditi. Sploh pa neizdelana zunanja fasada ne more biti bistvena zahteva za pridobitev uporabnega dovoljenja v trenutku vselitve v hišo, saj to ne pomeni, da je lastnik ne bo naredil takoj, ko mu bo to dopuščala denarnica.
Predlog dopolnitve Gradbenega zakona bomo podprli.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo predstavil mag. Andrej Rajh.
Izvolite.
MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Spoštovana predsedujoča, kolegice poslanke in poslanci!
Tako kot na prejšnji redni seji se tudi tokrat ukvarjamo s predlogom zakona, ki želi poseči v Gradbeni zakon. Tako kot takrat, moram tudi danes poudariti, da v Stranki Alenke Bratušek ne podpiramo parcialnih rešitev in da se je treba zakonov, ki kličejo po prenovi iz več vidikov, lotiti celovito. In glede na dogajanje v zvezi s tem zakonom si moramo priznati, da je to eden takih.
Prejšnjikrat smo tako obravnavali predlog zakona, ki je skušal odpraviti problematičnost nekaterih določb, na katero so opozorili notarji. Tudi strokovna javnost je tista, ki zakonodajalcu očita, da zakonodajo iz področja graditve prevečkrat spreminja, tako namesto večje preglednosti vnaša zmedo. Težko torej spregledamo, da je kritikov veliko, toda tak način spreminjanja košček ali člen na enkrat nima smisla. Počakati bo treba evalvacijo gradbene zakonodaje, ki jo ministrstvo že pripravlja in v okviru katere bo dopolnilo in spremenilo zakon. Vsi vemo, da je v novembru prav na to temo opravilo spletno anketo. Upamo tudi, da bo ta anketa podala jasne odgovore na to, kje uporabnike zakona v praksi čevelj najbolj žuli, in tako ponudila dobre iztočnice za prenovo zakona.
Naj pa se dotaknem še samega predloga zakona, o katerem tokrat razpravljamo. Predlagatelj podaja oceno stanja na podlagi poročila Svetovne banke. Pri tem zavaja pri navajanju podatkov, saj primerja dolžino trajanja pridobivanja gradbenega dovoljenja za dva popolnoma neprimerljiva objekta. Poročilo navaja podatek dolžino trajanja postopka 247 dni za gradnjo warehouse, torej skladišča knjig. Po mojih podatkih celo dvonadstropnega objekta površine tisoč 300 kvadratnih metrov. Objekt je tako požarno ogrožen. Tako skladišče v predlogu predlagatelja po nobenem kriteriju ni enostaven objekt in v nobenem pogledu ni primerljiv enodružinski hiši. Določba, o kateri pa teče beseda, je do določene mere na prvi pogled morda res neživljenjska in verjetno lahko vsi sočustvujemo s tistimi, ki jim finančno stanje resnično ne omogoča dokončanja hiše, bi se pa vanjo sicer lahko vselili. Neživljenjskosti določbe deloma pritrjuje tudi dejstvo, da je minister inšpekcijskim službam naročil, naj za enodružinske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajajo zgolj opozorila, ne pa odločb o izvršbah, torej odločb o prenehanju uporabe. S slednjim se popolnoma strinjam. Sprašujem pa se hkrati, le kako bi reagirali javnost in mediji, če bi lokalne skupnosti po tekočem traku gradile nedokončane stanovanjske objekte, na primer brez izolacije, in v njih vselile družine. Kdo bi odgovarjal v primeru požara, vlage, pljučnih bolezni? Ali je pošteno, da je lahko tak objekt v prometu na enak način kot vsak drugi, ki ima izpeljane vse postopke skladno z dognanji stroke, ne da bi kupec za to vedel? Predlog SDS odpravlja zadnji dokument gradnje, ki vsakokratnemu lastniku zagotavlja prav to – dokazilo, da je objekt zgrajen skladno s predpisi. Prav tako je zavajajoč prikaz ureditev v drugih pravnih sistemih, na primer v Avstriji in Nemčiji, ter sklicevanje na delovanje inšpekcijskih služb. V teh državah črnograditeljstva, neskladne gradnje praktično ni ravno zaradi delovanja inšpekcijskih služb.
Zaradi vsega naštetega bi se bilo treba morebitnega spreminjanja ureditve lotiti zelo previdno. Gradbeni zakon konec koncev ni sam sebi namen, temveč ščiti javni interes in v skladu s tem zagotavlja varnost in zanesljivost objektov, ki morajo biti skladni s pravili stroke. In tudi ta ne obstaja le zato, da bi imeli samo še en dodaten snop pravil več. Že dejstvo, da nedokončane stavbe kazijo krajino, motijo sosede, je težko spregledati. Toliko bolj nemogoče pa je prezreti dejstvo, da ogrožajo varnost zdravja, življenje ljudi in so energetsko neučinkovite.
Kot rečeno, predloga zakona v Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek ne bomo podprli, smo pa prepričani, da si bo pristojno ministrstvo današnjo razpravo vzelo na znanje in bo konstruktivne predloge upoštevalo pri spremembah novega zakona. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnji bo stališče predstavil gospod Ivan Hršak v imenu Poslanske skupine Desus.
Izvolite.
IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani državni sekretar s sodelavcema, spoštovane kolegice in kolegi!
Nov Gradbeni zakon je začel veljati s 1. junijem letos. Pripravljavci zakona so imeli s prenovo gradbene zakonodaje in pripravo tako imenovanega gradbenega trojčka med drugim namen investitorje razbremeniti administrativnih bremen in omogočiti hitrejšo in krajšo pot do začetka gradnje. Ministrstvo je že ob prejšnjem predlogu novele Gradbenega zakona pojasnilo, da pripravljajo evalvacijo učinkov prenovljene gradbene zakonodaje, kar nas seveda veseli, in že nestrpno pričakujemo, kaj bo ta evalvacija pokazala, kajti po končani evalvaciji naj bi se predlagale spremembe Gradbenega zakona, kar je lepo in prav. Vseeno pa v tem času, ko bomo čakali na rezultate evalvacije in vladno novelo Gradbenega zakona, investitorji ne čakajo in seveda gradijo naprej. Poslanci pa se ta čas soočamo s poskusi delnih sprememb veljavnega zakona, ki so bolj ali manj upravičeni.
Ta novela Gradbenega zakona, ki je danes pred nami, je ena tistih, pri kateri se v naši poslanski skupini nagibamo k njeni podpori. O tem, ali bomo predlog podprli kot primeren za nadaljnjo obravnavo, se bomo odločili po končani razpravi, ko bomo prisluhnili soočenju argumentov predlagateljev in pristojnega ministrstva za ali proti predlagani rešitvi. Gre torej za predlog, da se enostanovanjske stavbe izvzamejo iz določbe o obvezni pridobitvi uporabnega dovoljenja. Veljavna zakonodaja namreč iz te obveze izvzema samo enostavne gradnje, enostanovanjska stavba pa ne spada več med enostavne gradnje. To pomeni, da je za bivanje v njej treba pridobiti uporabno dovoljenje. Pa poglejmo. Neka družina si je sama ali s pomočjo strokovnjakov postavila hišo zase, za svoje življenje. V to hišo je investirala ogromno denarja, časa in tudi živcev. Ko bi se končno lahko veselili življenja v njej, pa za to rabijo privolitev v obliki uporabnega dovoljenja, kar bo to družino še dodatno finančno obremenilo.
Res je, uporabno dovoljenje za enostanovanjske stavbe ni nobena novost v naši zakonodaji. Je pa res, da se tega dovoljenja zadnjih 6 let ni zahtevalo. Če imamo prave informacije, imajo menda tudi dandanes inšpektorji obvezno navodilo ministra, da naj za enostanovanjske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajajo zgolj opozorila brez odločb o izvršbah. Vseeno pa se moramo zavedati, da je namen gradbenega zakona, da zagotavlja varnost in zanesljivost objektov, da so le-ti energetsko učinkoviti in da so skladni z urbanističnimi pravili. In ko poslušamo opozorila iz medijev in celo varuhinje človekovih pravic, lahko vidimo, da se je v zadnjih 6 letih, ko se uporabno dovoljenje za enostanovanjske stavbe ni zahtevalo, pojavljalo večje število zlorab, predvsem v smislu spreminjanja namembnosti takšnih stavb. Obenem pa je strokovna javnost opozarjala na pojav številnih neskladnih gradenj, kar je zakonodajalca vodilo k sprejetju odločitve, da je treba v Gradbenem zakonu ponovno uzakoniti zahtevo po pridobitvi uporabnega dovoljenja pred začetkom uporabe enostanovanjskih stavb.
V naši poslanski skupni smo se torej znašli pred dilemo, kako ravnati. Nekako se bolj nagibamo k temu, da bi predlog novele, ki je danes pred nami, v prvi obravnavi podprli ob zagotovilu tako predlagatelja kot tudi Vlade, da se bo v drugi obravnavi predlog zakona dopolnil na način, da bi se v določbo 6. člena dodala obveza, da je treba uporabno dovoljenje za enostanovanjsko stavbo pridobiti, preden gre objekt na trg. Torej, preden gre v prodajo. Na tak način bomo zaščitili tudi tiste, ki bi se odločili za nakup take enostanovanjske hiše, pred tem, da bi kupili nevarno gradnjo in s tem ogrozili svoje zdravje, varnosti in življenje. Hkrati pa bodo k pridobitvi uporabnega dovoljenja prisiljeni tudi špekulanti, ki gradijo hiše kot po tekočem traku, pogosto zelo nekvalitetno, saj jim je edini cilj čim višji dobiček ob prodaji nepremičnine.
Kot sem že omenil na začetku, se bomo v Poslanski skupini Desus šele po končani razpravi odločili, ali bomo predlog zakona podprli kot primernega za nadaljnjo obravnavo ali ne. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Najprej dajem besedo predlagatelju gospodu Zvonku Černaču.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala za vse te prispevke.
Mislim, da je treba najprej razčistiti eno dilemo, ker mislim, da mnogi živite v zmoti. Danes je bilo večkrat rečeno, da gre v primeru uporabnega dovoljenja za upravni akt, s katerim država potrjuje, da so stavbe varne in da ni tveganja za zdravje in življenje ljudi. To ne drži. Tega uporabno dovoljenje ne potrjuje. Uporabno dovoljenje potrjuje, da je stavba zgrajena s projekti, tako kot je bila projektirana in priglašena za gradnjo. Samo to in nič več. In da so bili standardi, ki so bili priglašeni takrat, upoštevani. To je upravni akt. Sami s seboj ste v nasprotju, tudi državni sekretar, ko v isti sapi pove, da tako in tako ne gre za nič drugega kot za notifikacijo dokončanja gradnje in predložitev zahtevanih dokumentov, ki so že bili predloženo ob začetku gradnje ob pridobitvi gradbenega dovoljenja, in potem samo izjave tistih, ki so v tem postopku sodelovali. Se pravi, gre za birokracijo. Gre za administrativni akti, ki, oprostite, ne varuje nikogar. Kajti drugače mi povejte, koga je varoval objekt Kemis. Vsa uporabna okoljevarstvena dovoljenja je imel. Ne samo uporabna, tudi okoljevarstvena. Pa se nam je zgodil Kemis. Ob vseh teh papirjih – se nam je. Koliko enodružinskih stanovanjskih hiš je bilo deležnih česa podobnega? Kakšna je zgorela zaradi neprimerne kurjave, inštalacij, ampak to se dogaja. Verjetno tista, ki je imela v preteklosti pridobljeno uporabno dovoljenje, ker so se standardi pač v zadnjih dvajsetih letih dvignili in spremenili in se gradi bolje in bolj kvalitetno.
Torej če razčistimo to dilemo, potem se lažje pogovarjamo tudi o vsebini. Gre za eno majhno, relativno majhno spremembo zakona, ki pa je za ljudi zelo pomembna. Ki pa je za ljudi zelo pomembna, ker odpravlja nek akt, ki tudi stroškovno pomeni bistveno obremenitev. Ta začasna zamrznitev, obvezno navodilo ministra inšpekcijam, ne pomeni za ljudi popolnoma nič. Oni bodo morali tako in tako pridobiti uporabno dovoljenje. Brez uporabnega dovoljenja ne morejo dobiti hišne številke, brez hišne številke se ne morejo prijaviti na naslovu, kjer živijo. Torej to obvezno navodilo ne rešuje popolnoma ničesar. Odlaga samo nek inšpekcijski postopek za neko nedoločeno obdobje in obremenjuje inšpekcijske službe tam, kjer bi morale energijo uporabiti za to, da sankcionirajo tisto, na kar je bilo opozorjeno, češ, novela 2012 je pa povzročila, da so lumpi to izkoristili in so pod gradbenim dovoljenjem za enostanovanjsko stavbo gradili večstanovanjske stavbe. Ni tega povzročila novela 2012. Enako se je dogajalo prej in enako se bo dogajalo v prihodnje. Če bi gradbena inšpekcija, kjer je na desetine zaposlenih, opravljala svoje delo na tem področju, in ne na teh nepotrebnih administrativnih postopkih, ki ne služijo ničemur, potem teh primerov ne bi bilo. Potem teh primerov ne bi bilo. Ta vaša navedba v mnenju Vlade govori o tem, da gradbena inšpekcija ne deluje. Ne deluje. Ne deluje tudi zaradi tega, ker se v veliki meri ukvarja z administrativno nepotrebnimi stvarmi. To ni problem te določbe.
Zgodovinsko gledano, smo videli v tem pregledu, manjka točka 10, obdobje 2012–2018, ko je bila ta stvar odpravljena, in po moji oceni je povzročila administrativno razbremenitev, seveda pa tudi omogočila posameznim špekulantom, da so mogoče to stvar izkoristili – ampak zato pa imamo inšpekcijske službe. Vi pa razpravljate na ta način, da bi zaradi enega špekulanta tisoč ljudi obremenili po nepotrebnem. Ker ne morem razumeti tega drugače. Če pogledam primerljivo ureditev v državah okrog nas, predvsem severno od nas, pa tudi zahodno, potem lahko ugotovim, da očitno vsi ti ljudje tam v Avstriji, na Poljskem, Češkem, v Italiji živijo v nevarnih objektih in jim grozno velika nevarnost preti, da se jim ne bo vse skupaj sesulo na glavo. Kajti Avstrija, ki ima to ureditev, kar se gradbene zakonodaje tiče, različno glede na posamezne dežele, ima recimo na avstrijskem Štajerskem priglasitev enostanovanjske novogradnje – oni imajo pojem majhna hiša – do 600 kvadratnih metrov površine in tri etaže ter priglasitev uporabe objekta, potem ko je ta objekt končan, in je zagotovljena pravna varnost, na drugi strani pa preprečena nepotrebna administracija v startu. Čehi nimajo gradbenega dovoljena za enostanovanjske hiše. Nimajo ga. In nimajo več uporabnega soglasja, samo priglasitve. V obeh primerih samo priglasitve. Italija, ki je ena izmed najbolj znanih administrativno-birokratskih držav, še posebej kar se tiče teh postopkov, je zakonodajo novelirala leta 2016, ko je uveljavila prijavo zaključka gradnje. Prijavo, notifikacijo. Se pravi, investitor priglasi, da je končal, s tem je zagotovljena pravna varnost investitorja in na drugi strani omogočen vpogled državi, da pogleda, kaj je počel tam, ali je naredil tako, kot je imel prijavljeno, ali ne. Nobenih številnih postopkov pred začetkom in po zaključku gradnje in predvsem nobenih silnih stroškov, ki seveda sledijo tem administrativnim postopkom.
Kajti morate se zavedati, da vse te določbe v zakonodaji niso problematične samo zaradi nepotrebne administracije, predvsem zaradi tega so problematične, predvsem zaradi tega, ker po nepotrebnem dražijo gradnje. In dražijo gradnje predvsem tistim ljudem, ki si pač na nek način pomagajo sami in gradijo počasi, tako kot jim sredstva pritekajo in kot si lahko pomagajo. Tisti vsi gradijo postopno, in ko pridejo do zaključka – poglejte, jaz sem prepričan, da bi vsi rade volje najprej fasado naredili, ko bi bajto postavili, predno inštalacije, predno omete, predno tlake, pa tega ne naredijo, ker se želijo nekateri iz takih ali drugačnih razlogov čim prej vseliti v objekt, ali da spraznijo stanovanje, ki so ga prodali zaradi tega, da so lahko sploh gradili, ali iz drugih razlogov.
Tako da … Kako bi rekel? Malo več te empatije bi bilo treba pri razmišljanju o predlagani spremembi, malo več človeškosti, malo več izhajanja iz realnosti, ne iz virtualnosti. Ne živijo vsi v virtualnem svetu. Ljudje živijo realno na teh z obema nogama in tako tudi urejajo svoje življenje in jih vsaka taka stvar seveda dodatno prizadene. Še posebej, če ni argumentov v tem, na kar se sklicujejo nekateri, v tehnični brezhibnosti, v zagotavljanju varnosti prebivanja in tako naprej. Nemčija, ki ima tudi to pristojnost, kar se gradbene zakonodaje tiče, prepuščeno posameznim deželam, ima v eni izmed teh dežel predvideno, da uporabnega dovoljenja ni. Poljska je nekaj podobnega kot Češka, ni gradbenega dovoljenja za enostanovanjske hiše in ni uporabnega dovoljenja, so priglasitve. Se pravi, vse te države verjamem, da izhajajo iz tega, da pri zakonodaji, pri regulativi predpišejo tisto, kar zagotavlja neke minimalne standarde na tem področju, in da po nepotrebnem ne otežujejo življenja ljudem in da po nepotrebnem ne povzročajo stroška ljudem. Verjetno da če so vsi ti, ki imajo dolgoletno tradicijo na tem področju, pa še na številnih drugih, uspeli urediti zakonodajo na tak način, da je uporabna in da na drugi strani zagotavlja varnostne standarde, potem mislim, da bi morali biti sposobni tudi mi to narediti. Ne nazadnje tudi zaradi tega, ker smo tako ureditev do 31. 5. že imeli.
Potem je pa zanimiva ta trditev, da je novi minister že kmalu po nastopu naročil evalvacijo nove zakonodaje. 1. junija je začela veljati, ljudje božji – in že evalvacija. Ampak to še razumem. Ampak potem nadaljevanje večine vas: in na osnovi te evalvacije bodo predlagane potrebne spremembe. Kako pa vemo, da je zakonodaja potrebna sprememb, če je dobra? Če trdite, da je okej? Bila je sprejeta nedavno, s 1. 6. je začela veljati, zdaj se dela evalvacija in že vnaprej vemo, da jo bomo morali spremeniti. Spremenili jo bomo verjetno, če ni dobra. Če je dobra, je verjetno ne bomo spreminjali – ali je temu tako? Uvodoma sem v stališču korektno povedal, da so nekatere rešitve v zakonodaji, o Gradbenem zakonu zdaj govorimo, ki je začel veljati 1. junija, dobre. Recimo priglasitev je dobra rešitev, da se omogoča večja kontrola. So pa tudi slabe. In ena izmed teh slabih je ravno ta, kjer v vsebinskem smislu zagotavljanje večje pravne varnosti graditelja, investitorja ne pomeni ničesar, pomeni samo dodatne stroške, zagotavlja dodatno delo nekim projektantom, inženirjem in še komu in pomeni za državo dodatno breme, in za njene uslužbence. Tako da me ti argumenti, da nismo za parcialne spremembe, smo za sistemsko spremembo, ne prepričajo, ker če je težava že pri eni taki minorni zadevi, koliko več težav bo takrat, ko bo treba spremeniti bistveno več stvari.
Z našo novelo – to je ta mantra levice, ki jo stalno ponavljate pri vsakem zakonu, na eni strani ste govorili o tem, »ne podpiramo prodaje Nove LB«, zdaj podpirate Vlado, ki to prodajo izvaja. Pa je prav, da se prodaja izvaja, da se ne bomo narobe razumeli, ampak vi ste bili tisti, ki ste podpirali tajkunsko banko, češ da je to katastrofa za ljudi. Ni. Bila je katastrofa, da se je toliko rabot zgodilo v njej. Mantra o tem, da zdaj s to novelo pa mi razbremenjujemo kapital, se pravi predvsem tiste, ki gradijo za trg – lepo vas prosim. Če je tu problem, potem naj tukaj odgovorim tudi predstavniku Poslanske skupine Desus, ki je omenil, da so v nadaljevanju, če bo zelena luč za ta zakon, pripravljeni razmisliti o podpori. Naj mu povem, da nimamo nobenih problemov s tem, da se ohrani uporabno dovoljenje v primeru, ko gre za gradnjo za trg. Ker že zdaj piše, da investitor pa lahko dobi uporabno dovoljenje, če ga sam zahteva. In to je en tak primer. Verjamem, da bo v takem primeru investitor, ki gradi za trg, to dovoljenje zahteval, ker bo od njega to zahtevala, predpostavljam, banka, da bo lahko servisiral to gradnjo do konca in potem sprostil do konca kreditno linijo. Ampak ni noben problem tega zapisati– če je tu problem. Ne. Ne govorimo o nobenem kapitalu, nobenih špekulantih, o nobenem tem, govorimo o teh primerih, o katerih je bilo poročano jeseni letos. Družina se ne more vseliti. Prodala je stanovanje, ne more se vseliti, ker nima uporabnega dovoljenja. O teh primerih govorimo. Pa o tem: zaradi novega zakona se je prodaja nekaterih nepremičnin ustavila. Se pravi, dela se škoda. O teh primerih govorimo.
Te zadeve mislim, da je prav, da jih čim prej uredimo. Tako da glede tega predloga, še enkrat, nimamo problemov. Če bo zakon prestal to obravnavo – kar dvomim glede na stališča, ki so bila izražena danes – potem nimamo problema dopolniti v tem smislu, da je v primeru gradnje enostanovanjskih objektov za trg ta priglasitev zaključka gradnje, uporabno dovoljenje, potrebna. Naj spomnim Poslansko skupino Desus, da so 2012 novelo tega zakona podprli, in v tej noveli 2012 je bila ta določba točno enaka, kot jo obravnavamo danes. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa predlagatelju.
S tem smo tudi začeli splošno razpravo poslank in poslancev o predlogu zakona. Prvi se je k besedi prijavil predstavnik Vlade gospod Prijon.
Izvolite.
ALEŠ PRIJON: Spoštovane poslanke in poslanci!
Rad bi mogoče samo pojasnil nekaj dilem oziroma vprašanj, ki so bili izpostavljeni v teh začetnih predstavitvah. Gospod Černač iz Slovenske demokratske stranke je omenil kazalnike Svetovne banke. Na to so se že drugi razpravljavci odzvali in pojasnili, da se zadeva nanaša na drugo obdobje in drug tip objekta, zato tukaj ne bi nič več dodajal. Opozoril je, da gre za dodatno administrativno oviro plus stroške pri teh uporabnih dovoljenjih. Tukaj bi moral pač opozoriti na to, da se s tem novim zakonom, ki je začel veljati 1. 6., ravno te administrativne ovire in stroški zelo manjšajo tudi za enostanovanjske hiše, zato ker je edina zahteva pri uporabnem dovoljenju, da po končani gradnji investitor dostavi upravni enoti to dokumentacijo z izjavami odgovornega nadzornika in odgovornega vodje projekta, kar je itak že pri sami gradnji moral narediti. Ker brez projekta za izvedbo ni mogel graditi in seveda nekdo mora tudi kvaliteto te gradnje nadzirati. Tako da to je bilo že pri sami gradnji vse izvedeno in potem je dolžen samo še to dostaviti upravni enoti in upravna enota tukaj izda uporabno dovoljenje brez dodatnih stroškov in brez tehničnega pregleda, ki je bil tudi za te objekte s tem novim zakonom ukinjen.
Pri tem bi opozoril na to, da gre pri tej zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja predvsem za varnost. Gre seveda tudi za uporabnost samega objekta, ampak predvsem za varnost, zato ker uporabno dovoljenje zagotavlja, da je bil objekt res narejen skladno z načrti. Gradbeno dovoljenje samo po sebi tega še ne zagotavlja. Gradbeno dovoljenje – vemo, da je z novim zakonom gradbeno dovoljenje vsebinsko nekaj podobnega, kot je bilo prej lokacijsko dovoljenje, to pomeni, ukvarja se samo z lokacijskimi pogoji gradnje. Izdaja gradbenega dovoljenja pomeni samo to, da vi lahko na tisti parceli gradite približno tak in tak objekt. Tega, da ga boste res zgradili in da bo tudi res zgrajen tako, kot mora biti, pa gradbeno dovoljenje ne zagotavlja. To zagotavlja šele uporabno dovoljenje. Ker zato da objekt sploh zgradite, je treba narediti projekt za izvedbo. V projektu za izvedbo pa je treba upoštevati vse tiste temeljne zahteve projektirane gradnje, kot jih predvideva zakon, in to so vse zahteve o sami uporabnosti in tudi varnosti objekta. To je zelo pomembno, ker gospod Černač je rekel, da je uporabno dovoljenje samo upravni akt, da ne potrjuje, da je objekt, da so stavbe res varne. V resnici uporabno dovoljenje to potrjuje, ker samo gradbeno dovoljenje seveda ni dovolj.
Potem je bilo v razpravi navedenih nekaj primerov v smislu, da v Evropski uniji obstaja drugačna praksa, da uporabno dovoljenje ni potrebno. Tukaj bi rad opozoril, da se v vseh teh primerih, ki so bili navedeni, to pomeni Poljska s priglasitvijo del, Avstrija s priglasitvijo, Italija s prijavo zaključka gradnje in tako naprej, zadeve imenujejo drugače, ampak v resnici gre za isto zadevo, kot je pri nas uporabno dovoljenje. Oni morajo po končani gradnji ravno tako priložiti vso dokumentacijo in vsa dokazila, da je objekt res zgrajen skladno z vsemi predpisi, in to nekako dovoli uporabo tega objekta. Tako da je sam postopek praktično enak kot pri nas, samo imenuje se drugače. Dve državi v Evropi, ena niti ni v Evropski uniji, to pomeni Švica in Nemčija, imata pa res drugačen sistem, zaradi tega ker je tam zelo razvita inšpekcija in oni smatrajo, da ljudem na kraj pameti ne pride, da bi gradili kakorkoli drugače, kot je s predpisi in z dokumentacijo predpisano. Tako da oni so edini v Evropski uniji, ki imajo tukaj drugačen način. To pomeni, ne zahtevajo uporabnih dovoljenj, ampak naj bi to funkcijo nadzora opravljala inšpekcija.
Tukaj bi se zdaj mogoče samo še referiral na to: obvezno navodila inšpekciji, ki ga je izdal minister za okolje in prostor. To obvezno navodilo je bilo namenjeno zgolj situaciji, ko ni bila zaključena fasada, ne pa če recimo ne bi bile še kakšne druge bistvene zahteve izpolnjene v smislu varnosti objekta. Zato ker to, da objekt nima fasade, seveda ne pomeni, da objekt ni varen, ne izpolnjuje določenih zahtev, ki bi jih moral izpolnjevati, ampak samo zaradi tega dejstva postane lahko šele čez čas nevaren, ko pride pač do nekih poškodb recimo te nosilne konstrukcije. To navodilo je imelo izključno namen, da se olajšajo neke socialne stiske ljudi, ki v konkretnih primerih pač ne morejo sestaviti te svoje finančne zgodbe, da bi v normalnem roku to stavbo lahko zaključili. Se pa seveda smatra in se tudi od njih pričakuje, da bodo to, čim bodo zmožni, tudi naredili. Tako da to navodilo se nanaša izključno na fasadno oblogo, ne pa na vse ostale zahteve, ki jih mora objekt tudi izpolnjevati, in to so predvsem zahteve, ki se nanašajo na varnost. Ker vedeti je treba, da če elektroinštalacije niso pravilno izvedene, lahko nekdo zaradi tega umre, če niso strojne inštalacije izvedene pravilno, lahko nekdo umre. Imeli smo primer v Sloveniji, ko so ljudje umirali zaradi ogljikovega monoksida. Tega si ne smemo dovoliti in tukaj je seveda dolžnost države, da te situacije prepreči. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je ponovno prijavil predlagatelj gospod Zvonko Černač.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Mislim, da ste mi v bistvenih zadevah pritrdili, glede tistih, kjer ste pa sami s sabo v nasprotju, pa mi dovolite, da vam preberem mnenje Vade. Domnevam, da je bilo v vaših službah pisano. Tukaj v tem mnenju piše takole: »Medtem ko je bil do sedaj obvezen tehnični pregled in ugotovitveni postopek, novi Gradbeni zakon postopek pridobitve uporabnega dovoljenja poenostavlja tako, da se v primeru vseh objektov, razen zahtevnih objektov in objektov z vplivi na okolje, uporabno dovoljenje izda na podlagi same dokumentacije. Po svoji vsebini gre torej pri izdaji uporabnega dovoljenja zgolj za notifikacijo dokončanja gradnje in predložitev zahtevanih dokumentov«. Kje je tukaj vsebina?
Glede držav okrog nas … Poljska: »Uporabnega dovoljenja ni treba pridobiti za vse objekte, temveč samo za tiste, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in so posebej našteti.« V zakonu stanovanjske hiše ne spadajo med te objekte. »Obvestilo je treba pri pristojnem nadzornem organu s področja gradbeništva vložiti najmanj 14 dni pred nameravanim začetkom uporabe. V tem času lahko navedeni organ ugotovi, da obstajajo ovire za uporabo zgradbe, in izda ustrezen akt. Če pa tega ne stori, velja tiha privolitev«. Torej, zgodba je obrnjena. Ljudje niso po nepotrebnem obremenjeni, ne vsi. Ne vsi. Pri nas je pa zgodba ravno obratna – obremenjujemo vse tiste, ki so, in teh je 90 % ali pa 98, zgradili vse tako, kot je treba, zaradi tega ker iščemo tista 2 % ali 3 %. Nemčija, ste povedali sami – uporabnega dovoljenja nemška gradbena zakonodaja ne predpisuje. Preverjanje skladnosti vršijo pristojni lokalni organi in pooblaščeni nadzorniki. In tako je prav. Tako je prav. Ne da se ljudi po nepotrebnem obremenjuje z nepotrebnimi administrativnimi postopki in se jim preprečuje normalna raba objektov, za katero so se nekateri odrekali celo življenje.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sedaj pa nadaljujemo s splošno razpravo.
Prvi ima besedo gospod Robert Pavšič, pripravi pa naj se Jožef Horvat.
Izvolite.
ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Hvala, predsedujoča, za besedo.
Pri tem predlogu bo zdajle težko tehtati, kaj bi prinesel dobrega, kaj bi prinesel slabega. Dejansko je ovira, da se nekdo vseli v stanovanje oziroma v hišo, ki si jo je težko prigradil, uporabno dovoljenje pa ga ovira pri tem, ker nima fasade, mogoče malce neživljenjska. Po drugi strani pa ravno to preprečuje razne malverzacije na nepremičninskem trgu. Dejansko uporabno dovoljenje ne zagotavlja, da je stavba varna, zagotavlja pa neko pravno varnost, pravno varnost za investitorja. Če je to vse v isti osebi, da je izvajalec, investitor ena oseba, potem dejansko teh zagotovil ne potrebuje. Velikokrat pa ljudje ne znajo sami narediti cele hiše, takrat pa rabijo – dejansko rabijo v vsakem primeru – projektanta, ki pripravi vso dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, in potrebujejo tudi izvajalca. Če sem jaz pravilno razumel ta zakon, morajo za pridobitev uporabnega dovoljenja vsi trije dati izjave na upravno enoto in za te izjave in te podpise jamčijo tako kazensko kot tudi odškodninsko. To pa je pravna varnost za nekoga, ki je svoje življenjske prihranke dal v izgradnjo svoje hiše.
Lahko je to poimenovano tudi kot birokratska ovira, ampak ta ovira po mojem prinese več, kot odnese. Mogoče bi bilo smiselno razmišljati v kakšni drugi smeri pa kakšno izjemo zagotoviti ne samo za prodajo, kot ste prejle omenili, kolega, ampak tudi v kakšnih drugih primerih, da bi čim več teh anomalij lahko preprečili. Saj pravim, verjamem, da je veliko takšnih, ki jim takšen postopek prinese stisko. Po drugi strani pa ravno ta varovalka prinese veliko tistim, ki stanovanjske hiše kupujejo na trgu ali pa jo dajo nekomu, da jim izvede, v zaupanju v ta sistem. Saj sami vemo, da na nepremičninskem področju v Sloveniji nismo ravno perle, imamo črnih gradenj ogromno, inšpektorjev je premalo, inšpekcije so velikokrat tudi neučinkovite. Zato bi bilo treba prevetriti ne samo zakon o gradnji, ampak celoten sistem. In mislim, da se minister – kar smo bili, odbor za infrastrukturo je bil nazadnje pri njem na obisku na predstavitvi – teh zadev in teh vprašanj dobro zaveda, tudi je navedel, da so čas za pridobitev gradbenega dovoljenja skrajšali z 220 oziroma 217 na 90 dni, tako da ta birokracija se zmanjšuje. Zdaj če je ovira do uporabnega dovoljenja samo teh nekaj izjav, je to zame vsekakor premalo. Premalo zato, ker prinese več nevarnosti, kot bi prineslo koristi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima najprej predlagatelj, potem pa gospod Horvat.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Najprej glede tega, da je varnost za investitorja večja, če je neprimerne izvajalce izbral. Ta argument ne vzdrži, ker ti isti bodo podpisali izjavo, da je vse okej, enako nadzorniki. Tako da tukaj varnost ni nič večja. Kar se pa drugega dela tiče, zdaj Lista Marjana Šarca ne podpira tega zakona, tako da ne bo dobil zelene luči, če pa bi dobil zeleno luč, če bi bilo stališče podobno, kot je stališče Desusa, potem sem pa jaz javno povedal danes že dvakrat, in povem še enkrat, da v takem primeru pa razumemo te pomisleke in jih sprejemamo in predlagamo, da se ta člen spremeni tako, da ostane, da ni potrebna pridobitev uporabnega dovoljenja v primerih, ko investitor uporablja hišo za lastne potrebe.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sedaj pa ima res besedo gospod Horvat, pripravi pa naj se gospod Boris Doblekar.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovani gospod državni sekretar, drage kolegice in kolegi!
Mislim, da po eni konstruktivni, razumljivi razpravi bi mi lahko prišli do nekih zbliževanj, da bi zakon v prvem branju spustili v drugo branje in potem tam poskušali poiskati nek skupni imenovalec. Danes reči ne temu predlogu zakona, ker je parcialna rešitev, okej, razumem, seveda je parcialna, ampak danes reči ne življenjski rešitvi, ki jo imamo na mizi, tega pa ne razumem. In tisti, ki hodimo po terenu, ki smo terenski med vikendom, takrat ko smo pač doma, se seveda srečujemo z natančno temi problemi. Ljudje prihajajo k nam, še več, zaposleni na upravnih enotah prihajajo k nam in nas prosijo za razlago. Mi razlage ne znamo, ne vemo dati, ker je tako komplicirana. Res je, okej, zakon velja pol leta, približno, ampak problemi so tukaj.
O tem pišejo tudi mediji, vsaj tisti, ki jih jaz še posebej spremljam na vzhodnem delu Slovenije, pa zdaj žal ne smem delati reklame za nobenega – jih je pa nekaj. Jih je pa nekaj. Eden takšnih naslovov septembra: »Neživljenjski Gradbeni zakon: Vselitev v hišo šele, ko ima fasado. Po novi gradbeni zakonodaji vselitev v nedokončano hišo brez fasade ni dovoljena. Družina …« Zdaj pa se moramo postaviti in si odgovoriti na vprašanje, za koga mi pišemo in sprejemamo zakonodajo. Za ljudi? Ja, za ljudi. In tukaj zdaj: »Družina, ki se je želela seliti v svojo nedokončano hišo, je naletela na nepričakovano oviro, ki ji to preprečuje in zaradi katere se je zdaj znašla v veliki stiski,« v stiski se je znašla, »saj se mora izseliti iz prodanega stanovanja.« Ja seveda, saj so tudi finance izjemno ali pa najpomembnejše vprašanje, ko začneš graditi hišo, ali ne? Ne vem, kdo ima v Sloveniji pol milijona v žepu ali pa 300 tisoč, recimo, za neko enodružinsko hišo na podeželju in da se pogodi na ključ, vmes pa mu recimo otroci ravno morajo iti v šolo, v nek seveda drug šolski okoliš. Ali si predstavljate, kaj vse to za sabo potegne? »Po novi gradbeni zakonodaji vselitev v nedokončano hišo brez fasade ni dovoljena, a zanjo zdaj nimajo denarja.« Ali vam je to kaj znano? Se vseliš, komaj čakaš, da se vseliš, prodaš stanovanje, da pokriješ novogradnjo, in se vseliš, pa rečeš: »Ja, okej, saj bom malo več kurjave pokuril, ker pač ni fasade, je toplotna izolacija s tem nekoliko slabša,« ampak se vseliš, ker je to tvoj življenjski cilj. Človek gradi enkrat ali pa nobenkrat, običajno.
»Gradbeni zakon, ki se je začel uporabljati s 1. junijem letos, sicer nikjer ne govori o fasadi, določa pa, da je treba uporabno dovoljenje zdaj pridobiti tudi za enostanovanjski objekt.« Nimam nič s tem težav, da je treba dobiti uporabno dovoljenje. In to, da ne pozabim, jaz vseeno kot opoziciji poslanec gojim veliko upanja do Ministrstva za okolje in prostor, ne nazadnje je bil prav državni sekretar gospod Aleš Prijon, če se ne motim, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, kar pomeni, da ima veliko izkušenj s tem, o čemer govorimo, in želim, pričakujem, da bo te izkušnje prelil v novelo Gradbenega zakona, ki je krvavo potrebna. »Gradbeni zakon, ki se je začel uporabljati s 1. junijem letos, sicer nikjer ne govori o fasadi, določa pa, da je treba uporabno dovoljenje zdaj pridobiti tudi za enostanovanjski objekt,« zelo pomembno, zato sem to ponovil. »A tega upravna enota ne more izdati za nedokončani objekt.« Citiram navedbo ene od upravnih enot, je ne bom izdal, ker veste, sankcije so hitro tukaj: »Če objekt nima izvedene fasade, ne moremo šteti, da so dela na objektu končana, saj v tem primeru niso izpolnjene vse bistvene zahteve (15. člen Gradbenega zakona), predvsem zaščita pred hrupom ter varčevanje z energijo, ohranjanje toplote in raba obnovljivih virov energije.« Tako so povedali na eni od upravnih enot.
»Brez hišne številke ni prebivališča,« in to je zdaj vezano seveda tudi na vpis otrok v neko osnovno šolo. »Brez uporabnega dovoljenja pa tudi ni mogoče dobiti hišne številke, kar spet pomeni, da na neobstoječem naslovu ni možna prijava prebivališča in ne urejanje komunalnih zadev. Na prvi pogled pametna zahteva zakona glede varčevanja z energijo se torej v veriženju zahtev sprevrže v neživljenjskost,« gospe in gospodje, neživljenjskost, »zaradi katere je zdaj marsikdo potisnjen v kot.« Torej mi poslanci, tisti, ki so pritisnili za zakon, pa itak na splošno zakonodajalec Državni zbor je marsikoga potisnil v kot. Ali je to naš cilj? Še posebej v okolju, kjer se je izvedba fasade običajno puščala za čas, ko si družina nekoliko finančno opomore od gradnje. Ali se vam to sliši življenjsko? Ja, zelo življenjsko. Sam lahko na dolgo o tem govorim. »Reševanje z iskanjem špranj v zakonu je zdaj marsikomu edina možnost, in ena takšnih je, izda…« uh, to pa ne vem, če lahko govorim, ampak najbrž ja, »ena takšnih je izdaja uporabnega dovoljenja samo za del objekta, če ta predstavlja funkcionalno celoto.«
In še in še, gospe in gospodje, pa mi je zmanjkalo časa. Dajmo, odprimo vrata tej življenjski rešitvi in ne glejmo, ali je zdaj to parcialna ali sistemska rešitev, gotovo je življenjska.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Boris Doblekar, pripravi naj se dr. Franc Trček.
Izvolite.
BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa za besedo, spoštovana predsedujoča. Lep pozdrav vsem skupaj!
Pred nami je torej sprememba Gradbenega zakona, ki je sicer v veljavi od junija meseca letošnjega leta. V Slovenski demokratski stranki smo ocenili na željo, na pobude ljudi, na željo terena, na željo tistih, ki gradijo hiše, in tistih, ki so jih že gradili in imajo in bodo imeli tudi v bodoče težave zaradi pridobivanja uporabnega dovoljenja … Predlagali smo oziroma bomo verjetno še tudi v bodoče, čeprav je naša opozicijska vloga bolj kot ne zgolj nadzor, ampak kljub temu se trudimo in želimo po vseh svojih močeh pomagati državljankam in državljanom. Po našem mislimo tudi, da lahko pomagamo tudi koaliciji, Vladi, skratka naša pomoč je bržkone dobrodošla, ampak vedno znova naletimo na odpor in vsak naš predlog, ki je predlagan, pa naj bo še tako dober, nekako naleti na odpor in na to, da ne dobi podpore v Državnem zboru med vami, spoštovane poslanke in poslanci. Seveda ste predlagali in smo dvignili minimalne plače pa socialne prejemke pa tako naprej, skratka, veliko je polnih ust tega, da moramo pomagati manj plačanim delavcem, da moramo dvigniti različne stvari zaradi pomanjkanja denarja, po drugi strani pa, ko mi predlagamo kakšno spremembo zakonodaje, ki bi pocenila življenje tem ljudem, predvsem malim ljudem, pa naletimo na odpor. Kaj ti pomaga dvig minimalne plače in raznoraznih transferjev in socialnih prejemkov, če po drugi strani ožemamo ljudi na vsakem koraku?
Pri tej spremembi Gradbenega zakona, ki je po našem mnenju zelo potrebna sprememba in tudi zelo življenjska in si jo ljudje tudi želijo, gre torej za spremembo za pridobivanje uporabnega dovoljenja. Ljudje se trudijo in gradijo enostanovanjske stavbe, ki niso poceni. Ne morejo si vsi privoščiti graditi dragih stavb z dragimi izvajalci in tako naprej, in hiše, narejene na ključ, ampak se tukaj gradi postopoma. Hiša se začne postopoma graditi, ljudje imajo neke prihranke, večina se jih tudi zakreditira in gredo postopoma v to gradnjo in komaj čakajo, da pridejo do neke faze pri tej gradnji, ko se lahko vselijo; predvsem mlade družine. Predvsem gre za mlade družine. Želijo si čimprejšnje vselitve v svojo hišo. Dostikrat je slišati, da pa ljudje ne znajo graditi, da ne vedo, kako se gradi, in tako naprej, da ne upoštevajo, torej ne gradijo v skladu z gradbenim dovoljenjem in tako naprej. Mislim, da so to neke pavšalne ocene, leta in leta, desetletja, stoletja, tisočletja se gradijo stanovanja in hiše in jaz mislim, da je tukaj tako malo ponižujoče, da bi lahko rekli, da pa ljudje ne znajo graditi hiš in da moramo zato uvajati neke restriktivne ukrepe in nonstop spreminjati neko zakonodajo, ki ni drugega kot dodatna birokratizacija in administrativne ovire.
Že tako imajo ljudje, predvsem mlade družine, veliko težav sploh pri samem začetku, kadar bi želeli graditi doma, predvsem po podeželju, na kmetijah, na svojih domačijah, kjer so zrasli gor, da ne gremo s tistim tempom oziroma s tistim načinom v bivši Jugi, ko smo selili oziroma nekako prisilili ali pa bi rekel skorajda nasilno ljudi spravljali v mesta – ljudje bi ostali doma na podeželju in doma tudi gradili. In mnogo mnogo zapletov imajo, da sploh pridejo do površin, ki bodo zazidljive. Tukaj so dolgotrajni postopki pri sprejemanju občinskih prostorskih načrtov in potem z dejanjem soglasodajalcev in tako naprej. Vemo tudi, da imamo 17 postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za graditev objektov. 17 postopkov. In pa da je povprečen čas za pridobitev vseh dovoljenj 247 dni. To je zelo pomemben podatek.
Kar se tiče te samogradnje in vselitve čim prej, mislim, da je ta pridobitev uporabnega dovoljenja velika ovira in s tem seveda ljudem ne pomagamo. Zdaj bodo ljudje do zadnje podrobnosti, zadnje malenkosti zgradili tista svoja stanovanja na kredit in čakali, da se bodo lahko vselili, da jim bo lahko nekdo izdal to uporabno dovoljenje. Poznam nekaj primerov še od prej. Tukaj ste tudi, je Vlada navedla v svojem odgovoru v obrazložitvi celo zgodovino, kako so ti postopki potekali, kako je bila urejena zakonodaja. In ste začeli tam daleč oziroma nekje v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in šli skozi Socialistično republiko Slovenijo in tako naprej in prišli do današnjih dni. Mislim, da bi se morali bolj opreti na prihodnost pa biti bolj življenjski, ne, kaj je bilo pa kako je bilo, to nas, mislim da, več ne zanima. Dajmo delati sodobne zakone, zakone po meri ljudi, predvsem po meri malih ljudi in tistih, ki si zelo težko sploh privoščijo kakršnokoli gradnjo.
V pojasnilu navajate, zakaj Vlada tega ne bo podprla, čeprav moram reči, kot so že tudi nekateri omenili, da se minister Leben trudi na vse načine, da bi pripravil dobro zakonodajo na različnih področjih, med drugim tudi na tem gradbenem, za kar ga je treba tudi pohvaliti, mu izrekam tudi s tega mesta pohvalo. Ampak kljub temu, ta zakon je bil sprejet sicer junija in potreben je že mnogih popravkov, tudi sami ste rekli, da ga bo treba popravljati, da ni v redu. Predvsem bi se naslonil tudi na to razlago Vlade, da je s tem, ko je bilo leta 2012 ukinjeno uporabno dovoljenje, ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Mislim, jaz ne poznam nobenega primera ali pa ga nisem slišal, da bi zaradi tega bilo ogroženo zdravje in življenje ljudi oziroma ne vem, kako, kateri so ti primeri. Ljudje zgradijo, se vselijo in živijo. In tudi sami odgovarjajo. In primer iz ostalih držav po Evropi, ki ga je že tudi v imenu predlagatelja kolega Černač povedal, predvsem je povedal tudi državni sekretar, navedel primer Švice in Nemčije in dejal, da pač graditeljem na kraj pameti ne pride, da bi delali v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, da bi bilo neskladno. Seveda imajo inšpekcijske službe, tudi mi jih imamo, pa pojdimo po tej poti. Zakaj bi morali zaradi tistega procenta, dveh, treh procentov ljudi, ki so že do zdaj morda izkoriščali in gradili na črno oziroma v neskladju z zakonodajo, z gradbenim dovoljenjem, vsi trpeti? Mislim, da ta sistem čebovanja iz bivše Juge, ko so bili vsi štrafani, cela četa zaradi enega – mislim, da to ni potrebno v letu 2018.
Morda bi tukaj omenil še to, da če država, ministrstvo, Vlada želi, da ljudje gradijo v skladu z … Oziroma to vsi želimo, ampak če želite to še oplemenititi, še bolj poudariti in ljudi nekako navaditi, prepričati – ker so mnogi še iz prejšnjih časov navajeni, da so lahko gradili malo tako, malo tako, pa smo malo počakali, pa je bilo na črno narejeno pa še zdaj notri živijo, mogoče 10, 15, 20, 30 let v teh stavbah, zgradbah, prizidkih, garažah, ne vem, kje – dajte o tem javno tudi obveščati ljudi, državljanke, državljane. Ne vem, po televiziji gledamo reklame o rdečem mesu, o prepovedi pitja alkoholnih pijač, o škodljivosti sladkih pijač in tako naprej, vse to financira Vlada oziroma vse te reklame gredo iz državnega proračuna, pa dajmo še malo oglaševati pa osveščati, ozaveščati ljudi, da je treba graditi v skladu z gradbenim dovoljenjem pa bo mogoče tudi to kaj pripomoglo k temu, da bo vse bolj štimalo. Ne da enostavno ni tako, kot bi moralo biti. In potem seveda s temi zakoni, ki niso življenjski, obremenjujemo ljudi, ki si zelo težko privoščijo sploh karkoli graditi.
Samo še navedel bom en primer oziroma jaz poznam celo več takih primerov še iz prejšnjih časov, ko so morale različne inštitucije pa občinske komisije in tako naprej, raznorazne sestave komisij sodelovati pri pridobivanju tega uporabnega dovoljenja. Hiša je bila, če ni bil ta pravi človek, narejena dobesedno napol, pa ni bil problem pridobiti uporabnega dovoljenja. So bile pa nekatere, ki so bile, bi rekel, v piko zrihtane, pa se je zakompliciralo pri kakšni majčkeni zadevi. Te komisije in to pridobivanje uporabnega dovoljenja je bilo tako tako – sicer vse lepo zapisano, vse bi moralo biti, kot bi moralo biti, ampak na terenu dejansko med ljudmi se sliši in tudi vidi, če se gre gledat za nazaj, da to ni bilo tako, kot si je kdo zamislil. Skratka, mislim, da je ta predlagana sprememba zakona zelo na mestu, je zelo majhna sprememba, ki bo imela velike posledice, in to bodo občutili ljudje, predvsem tisti z minimalnimi plačami in tisti, ki si težko privoščijo kaj več kot to, da sami s tistimi majhnimi prihranki in krediti gradijo svoj dom. Upam, da nam bo uspelo to spremembo v tem državnem zboru spraviti skozi, da bo šla v življenje, čeprav iz razprav v stališčih različnih poslanskih skupin, predvsem koalicije, tega ni bilo razbrati.
Kljub temu še enkrat polagam na srce vsem, da glede na to, da imamo pri povečanjih minimalnih plač, pri socialnih transferjih in tako naprej srce in posluh, ga imejmo tudi pri takih spremembah, majhnih spremembah, ki jih predlagamo v Slovenski demokratski stranki ali pa v katerikoli drugi opozicijski stranki. Imejmo posluh in sprejmimo take zadeve in bomo, ko boste vi predlagali spremembe – dostikrat je rečeno, bomo kasneje, bomo potem, bomo poskušali kasneje, sicer na nek način isti kot mi – tudi mi takrat to podprli in nihče ne bo rekel, da tega ne bo podprl. Ampak predolgo se čaka in mislim, da je zdaj pravi čas, da se takoj te spremembe tudi uveljavijo, kar bo dobro za vse državljanke in državljane te naše lepe, ljube Slovenije. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo dr. Franc Trček, pripravi pa naj se Tomaž Lisec.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala lepa za besedo.
Nimam kaj dosti časa, zato bom kar hitel. Pa se dajmo dotakniti teh fasad. Veste, jaz sem prostorski sociolog. Ko pridem v neko državo – kako zelo hitro vidim, da so napačni ljudje v politiki? Bajte so brez fasad, vlaki zamujajo. Tudi če greste gledat med regionalne razlike, lahko grem v sosednjo državo, ker mi živi del familije na Hrvaškem, boste zelo hitro videli, v katerih regijah jim gre boljše, v katerih jim gre slabše. Slabše jim gre tam, kjer imajo po navadi bajte brez fasad. Če bi ta populizem malo razgradili, ki se ga predlagatelj v glavnem gre, pa Desus tudi, pa se vprašali, zakaj je temu tako – ja zato, ker je četrt stoletja nekdo napačen sedel v tej politiki. Zato si človek ne more fasade narediti. Moja generacija staršev je v nekem starem sistemu, pa nisem tako obseden kot SDS z njim, gradila bajte, da se jim mogoče ne bi po demokraciji kravžali. Zelo dobro vem, kaj je to. Če bi se resno pogovarjali, bi se mi morali pogovarjati: v tem stanju smo zaradi tega, klinec, ker se politika več kot četrt stoletja ni ukvarjala ne s stanovanjsko politiko ne s politiko javnega potniškega prometa.
Pa zdaj nekako na dušo pihati, minimalne plače … Nekdo z minimalno plačo si bajte ne more zgraditi. Večina ljudi v Sloveniji si bajte ne more zgraditi, če se cela familija ne rukne skupaj. Tukaj smo imeli začetek prejšnjega mandata gospoda, ki je tukaj sedel, univerzitetni profesor, pa je v tistem trenutku imel bajto brez fasade. In vi, ki tukaj sedite že 20 let, ste razlog za to, pa se zdaj greste populizem. Veste, to je bistvo. In ko mi prekmurski kolega govori o bajti za 300 tisoč – jaz si je nikoli ne bom zgradil za 300 tisoč. Strinjam se z Doblekarjem pred mano, ja, potrebujemo izobraževanje, potrebujemo zakon o arhitekturi in urbanizmu. Ali pa berem v Delu: bodo gradili stanovanjsko zadrugo, bodo gradili stanovanja na Barju, kjer bo kvadratni meter 2 jurja 800. Imamo Stanovanjski sklad, ki gradi stanovanja v Ljubljani, kvadratni meter 3 jurje. Predsednik države si lahko kupi 1 kvadratni meter, pa mu bo za selfije zmanjkalo časa, veste. Ni smešno, tragično je! To je v osnovi problem. Pa če se že zgledujemo po Švici, Avstriji, Nemčiji, pa ne rabimo iti v rdeči Dunaj, kot se to strokovno imenuje, ker boste padli v nezavest v SDS, kaj je ustrezna stanovanjska politika, lahko gremo že, ne vem, v prvo koroško vas, lahko kolega iz Koroške pove. Mi bi potrebovali regionalno prostorsko načrtovanje, tudi umeščanje v prostor, včasih imaš neke te težave. Evo, name se tudi obrne kdo s terena, Hoče, kjer imaš logično neko nadaljevanje kraja, pa tam zapenjajo s spremembo namembnosti, da bi se nekaj gradilo. Tudi na podeželju bi lahko skozi stanovanjske zadruge to reševali, pa je takrat bil Čuš še vaš član v predhodnem mandatu pa je tulil, da je to socializem. Švica ima čez 5 tisoč stanovanjskih zadrug – potem je večji socializem kot Venezuela. Dajmo se po tem zgledovati.
Res je, trojček bo treba spraviti še v red. Takrat je bila velika, vehementna SMC pa smo skupaj tulili, in Danijel in edini od vas iz prejšnjega mandata, ki ni prišel notri, Ljubo, in kolega Lah, ki ga pogrešam, njega in njegove zidanice, in jaz, in tudi Lisec se je oglašal in še kdo. To je res, to bo treba uštimati. Ampak dejansko, veste, če se mi hočemo resno pogovarjati, kje je pa srčika problema, tukaj se potem začne politika. Onkraj lastnega nosu. Ogromno je resnice tudi v tem, kar je kolega Rajh rekel. Če bi kot natančni inšpektor, ki ima licenco, prišel h kolegu Černaču, bi verjetno našel kaj, da je to črna gradnja. Mi res potrebujemo izobraževanje. Mi se moramo tudi zavedati, da je prostor redka dobrina in da zasebna lastnina ni svetinja v tistem smislu, veste, »na svojem lahko delam karkoli hočem«. Tukaj se strinjam s kolegom Doblekarjem, da potrebujemo neko izdatno izobraževanje. V osnovni šoli mogoče kakšno projektno nalogo o tem, ne pa o čem drugem. Pa dajmo iti gledat v Avstrijo v Vorarlberg, kako oni izkoriščajo svojo lesno predelovalno verigo. Problem tega, da je na podeželju težje zidati bajto – tam si lahko še nekako privoščijo, so sosedje pa parcela je cenejša pa to – je tudi za tem, pa nisem nostalgičen za starim sistemom, da se je takrat malo mislilo, da se tudi generira delovna mesta, da se ne bomo vsi vozili v Ljubljano. To so zadeve, na katere je treba misliti, če se hočemo resno te zadeve iti, drugače je to samo populistično nabijanje.
Kolega Černač, kar zadeva pa Kemis, 2012, zakon o varstvu pred požarom: »Glede na navedene izkušnje je smotrno, da se izdaja soglasij za področje varstva pred požarom h gradbenim dovoljenjem in uporabnim dovoljenjem v celoti ukine,« SDS. To je bolj ta zgodba. O bankah pa bolje, da molčiva; ker jaz sem iz Maribora in vem, kateri vaši, upam si celo reči, paravomovci so tam po tistih bankah delali, kar so delali, sem sedel v komisiji. Ampak če se hočemo resno teh zadev lotiti, se bo seveda treba lotiti tudi komunikacije ne na način, kot vam je Vojko zadnjič bral übungo. Ampak dejansko – zakaj ljudje ne morejo fasade narediti? Ker se je preveč pokradlo v 25 letih. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagatelj ima besedo.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Populizem. Če bi obstajalo svetovno tekmovanje ali pa prvenstvo v populizmu, ne dvomim, da bi bil kolega Trček svetovni prvak. / smeh v dvorani/ Vlada, katera vlada nam vlada? Gledali ste sem. Ta vlada nam vlada, tja glejte drugič. In vi ste nad vlado, dobro veste. Ko je vladala neka druga vlada glede energetske prenove stavb, je bilo preko 150 milijonov evrov evropskega denarja – to je bilo v letu 2012 in se je potem seveda odvijala še v 2013, 2014, 2015 – s katerim se je predvsem SMC hvalila potem, da so energetsko sanirali preko 200 šol, vrtcev in vsega ostalega. Tista vlada je znala potegniti evropski denar za energetsko sanacijo javnih stavb tako na lokalni kot na državni ravni. Lokalni nivo – bil sem dolga leta zadolžen za stanovanjsko področje v občini, iz katere izhajam. Ko sem bil jaz za to področje zadolžen, se je vsako leto gradilo nova stanovanja, po 950 evrov z DDV kvadratni meter. Zdaj se jih že zadnjih osem let več ne.
Glede javnega prevoza. 2012 je bila uvedena enotna vozovnica za dijake in študente kot nastavek za enotno vozovnico, cenejšo, po enakem vzoru, kot jo zdaj imajo dijaki in študenti, za vse. Letos se piše leto 2018 – jo imajo vsi prebivalci te države? Lahko bi jo imeli že leta 2014.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Postopkovni predlog ima gospod Trček.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Moj postopkovni predlog bi zgolj bil, da opozorite kolega, naj uporablja ušesa, ker jaz sem kritiziral vmes Cerarjevo vlado, ampak tega Černač ni slišal. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala za tak postopkovni predlog, verjamem, da ga je gospod Černač slišal.
Nadaljujemo z razpravo. Naslednji ima besedo gospod Tomaž Lisec, pripravi pa naj se Gregor Perič.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, podpredsednica, za dano besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, kolegi, kolegice, vsem skupaj lep pozdrav!
Moram reči, da sem v prvi fazi razočaran nad stališči večine poslanskih skupin teh dveh tretjin, za katere imam občutek, da ali niso še nikoli bili v gradnji hiše ali pa so že tako dolgo časa nazaj gradili, da spet nimajo pojma, kaj vse je bilo potrebno, da so prišli do svojega raja, ki se imenuje hiša. Zakaj lažje govorim danes pri tej razpravi? Zato ker sem sam v fazi gradnje in sem tudi, ja, tako kot je rekel kolega Trček, aktivno sodeloval oziroma predvsem nasprotoval vsem neumnostim, ki jih je bivša ministrica spravila v Gradbeni zakon in pa Zakon o urejanju prostora. Eno izmed zadnjih mojih poslanskih vprašanj v prejšnjem mandatu je bilo na podlagi ljudi, ki jih poznam iz lastne upravne enote v Sevnici, na podlagi kolegov, ki se ukvarjajo z arhitekturo, ali so nadzorniki ali pa so cenilci, kje so podzakonski akti. Mislim, da je bilo potrebnih samo zaradi Gradbenega zakona 11 podzakonskih aktov. Pol leta, so rekli na Vladi, bomo rabili časa pa bomo sprejeli, odgovor konec junija oziroma konec maja je bil, sem ga dobil v Državni zbor: enega smo že uveljavili, ostali pa bodo slej ko prej sprejeti. Toliko o resnosti prejšnje vlade, ki sedaj v reciklirani obliki nasprotuje zakonu. Sami niste sposobni sprejeti pametnega zakona, niste niti sposobni sprejeti podzakonskih aktov, nasprotujete pa že tistim neumnostim, ki so se izkazale tekom izvajanja novega zakona.
Zdaj pa gremo po vrsti. Kot sem že rekel, sam sem v fazi gradnje, upam, da še tri mesece pa bom slej ko prej pod svojim koščkom neba, ki se mu reče hiša. Vsi tisti, ki imamo srečo, da prebrodimo pojme, kot so občinski prostorski načrt, občinski podrobni prostorski načrt, nakup parcele, boj z občinskimi uradniki, zakaj pa občinski prostorski načrt tam ne dovoljuje gradnje, zakaj tam dovoljuje samo navadno hišo, bog ne daj kakšne enokapnice, bog ne daj kakšne druge faze izvedbe, potem ko prideš do svojega koščka, ko težko prepričaš občinske uradnike, da kdo bi jo rad pa imel, zaradi tega ker je pri nas zemlja skoraj 50-krat cenejša kot v Ljubljani, zakaj bi raje imel tisoč kvadratov, ne pa 500 kvadratov, da bodo lahko moji otroci okoli hiše tekali, ne da se zaletijo v toplotno črpalko od soseda, potem ko prideš do tega, prideš pa v kolesje, ki se imenuje država. Pa prideš na upravno enoto, pa prideš na Gurs, pa prideš k notarjem, pa prideš k električarjem, pa prideš h komunalnemu podjetju, pa k nadzorniku, in na koncu – pa vseskozi vmes tudi – k izvajalcu ali pa izvajalcem. Pa pustimo tukaj ob strani banko, ki je včasih največji faktor, zakaj se ljudje ne odločijo česarkoli graditi na nepremičninskem delu.
In potem ko danes poslušam, kako je vse to enostavno, kako to nič ne stane, da ni nobene nove birokracije z novim zakonom, da ni nobenih finančnih posledic, dovolite za začetek eno konkretno ponudbo: izdelava projektne dokumentacije PID (to je projekt izvedenih del za enostanovanjsko hišo), v ceno je vključena tudi dokumentacija DZO (dokazilo zanesljivosti objekta), ki je potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja objekta, neto kvadratura objekta 140 kvadratov, kar mislim, da ni neka tista famozna številka, ki si jo ena štiričlanska družina želi ali pa ji celo finance to omogočajo, vodilna mapa 285 evrov, arhitektura 498 evrov, gradbene konstrukcije 488 evrov, elektroinštalacije 493 evrov, stojne inštalacije, osnovno, 492 evrov. Skupaj 2 tisoč 260 evrov. Uporabno dovoljenje 692 evrov. Opomba: geodetski posnetek, po dogovoru ga uredimo tudi pri nas. Cena baje 600 evrov. Kje ste vsi tisti, ki pravite: »Ah, uporabno dovoljenje nič ne stane.« Še enkrat, 3 tisoč 85 evrov, kolega mi je prejle poslal, ker sem ga prosil, ker vem, da je čez vikend kričal, če smo zmešani v tej naši državi, in ker sem rekel, ali mi lahko pošlje, da bom posredoval slovenski javnosti, kakšne neumnosti pišejo v mnenju Vlade, torej da je ta obstoječi zakon dober, kar pa mi predlagamo, pa ni nič dobrega. Kolega bi privarčeval 3 tisoč evrov, pa je rekel: »Poleg tega moram iti na Gurs. Moram iti še dvakrat na upravno enoto. Moram iti še dvakrat na Elektro Celje, da dobim vse podatke.« Rekel je: »Vse skupaj me bo stalo cirka 4 tisoč 200 evrov pa kakšne 3 mesece se bom s tem ukvarjal, potem ko sem dal celotno fazo skozi,« še enkrat, OPN, OPPN in tako naprej.
Če je to smisel življenja birokratov na ministrstvih in tistih poslancev, ki pravijo: »Ah, nobene nove birokracije ni, nobenih novih financ ni potrebnih,« če je to smisel, to povejte mojemu kolegu. Lahko pridete potem do mene, vam bom dal njegov kontakt, z veseljem vam bo ponudil verjetno pivo, ampak verjemite, da boste šli slabe volje od njega, ko boste videli, kakšno kalvarijo mladi investitorji trpijo zaradi neumnosti uradnikov na ministrstvu, kar si drznem reči po tem, ko že od leta 2005 spremljam področje okolja in prostora. Ko vem, kaj je počel tam gospod Janez Podobnik, ko mu je državna sekretarka rekla, da bodo v roku enega leta imele vse občine občinske prostorske načrte. To je bilo junija 2005. Ko sem dal poslansko vprašanje leta 2015, koliko občin ga še nima, še 50 občin ni imelo občinskega prostorskega načrta. To je ta tehnokracija, ki ji predvsem novi poslanci kimajo in rečejo: »Ja, uradniki imajo prav.« Ljudje prihajajo pa k vam pa k nam – upam, da – v poslanske pisarne in govorijo, če smo na glavo padli, kakšne neumnosti sprejemamo, zato ker se nekdo podpiše, sicer minister, pod mnenje Vlade, da nasprotuje zakonu, pripravijo ga pa uradniki, ki imajo predvsem na tem področju, ki se mu reče okoljska problematika, ogromno svojih vrtičkov. Tako da glede financ – to ne drži.
Še enkrat, glede birokracije sem vam verjetno že povedal, vam povem današnji svoj primer – postopek priključitve za gospodinjstva, za elektriko. V fazi gradnje sem bil, mislim da, vsaj šestkrat, sedemkrat na Elektru Celje. Včeraj sem šel, so rekli: »Joj, gospod Lisec, rabite še,« kaj sem že rabil, »soglasje k projektnim rešitvam.« Pridem danes, prinesem, reče: »Joj, gospod, glejte, da se ne bomo še enkrat šli slepih miši,« list A4, kjer je točno pisalo 11 zadev, ki jih moram imeti k priključitvi, »poleg tistih, ki ste jih danes prinesli, še dve novi zadevi, ampak ena od teh mora biti fizično s strani Gursa, ena mora biti celo na cedeju.« Sem vprašal, ali je lahko na devedeju, je rekel: »Ne, ne, kar na cedeju prinesite.« Za eno so pa pozabili povedati, da imajo sami. Skratka, en mlad ali pa starejši, ki ima pogum pa vsaj malo financ, sam ali pa s pomočjo prijateljev, družine ali pa staršev, ki želi zgraditi hišo, ima milijon birokratskih ovir, od tega vsaj polovico, si drznem trditi, zagotovo popolnoma neumnih in ogromno finančnih ovir. 4 tisoč evrov za uporabno dovoljenje in za priključitev, da dobi hišno številko, da bo lahko kolega vedel, kje sploh živi, da bo potem lahko zamenjal osebni dokument, potni list pa vse ostalo, kjer bo pisalo, karikiram: Franci Novak, Boštanj toliko pa toliko.
To je ta nesmisel, ki mu mi tukaj očitno vsaj večinsko prikimavamo, ker poslušamo birokratske mline, ki jim tisti, gospod Trček, vladajo v Sloveniji 25 let. Večinska politika le sledi uradnikom, pa ne tistim prvovrstnim, ampak tistim drugovrstnim, ki nam … / oglašanje iz dvorane/ Ja, kolega Trček, če hočeš pa enega uradnika zamenjati, je pa približno tako, da se prej ločiš pa prej tri firme zapraviš, kot pa da se znebiš enega slabega uradnika na ministrstvu. Tukaj se pa verjetno vsaj Socialni demokrati pa Desus s tem strinjajo, ki so že imeli pogum iti v kakšno vlado, pa upam, da bodo ta pogum slej ko prej doživeli tudi poslanci SMC in pa LMŠ, da ne bodo samo kimali uradnikom. Zato me zelo moti, ko piše, da je uporabno dovoljenje v javnem interesu in da je bila s tem, ko smo ukinili uporabno dovoljenje, ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Zato ker nekdo nima fasade, sta ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Zdaj bo pa nekdo dal 10 tisoč evrov za fasado, da bo dobil uporabno dovoljenje, potem pa bo ogroženo njegovo zdravje in življenje, ker bo gledal, kaj bo kuril in kaj bodo njegovi otroci jedli, če sem malo populističen. To pa je ogrožanje varnosti zdravja in življenja ljudi. Ampak ne, najprej mora biti bela fasada, jejte pašteto, pa kurite, ne vem, smeti, da boste preživeli. Spet malo karikiram, ampak očitno nekateri rabijo malo karikiranja, da bodo enkrat poslušali.
Spoštovani gospod državni sekretar – pa bom pustil, ko sem zdaj slišal, kaj ste v življenju počeli – ko ste rekli, da so gradnje v nasprotju s PGD problem – saj PGD sploh ni problem. Tri izvode PZI sem dobil, saj veste, to so tiste mape, ki so v Avstriji toliko debele / pokaže z gesto/, pri nas pa takšne tri fascikle dobiš s strani izvajalca hiše, ki jih potem nosiš v vsakem avtu enega, ker nikoli ne veš, ali bo morala žena iti k notarju ali bom jaz moral iti k električarju ali pa h komu drugemu. PZI je ključen in ne uporabno dovoljenje. PZI pa inšpektorji. Samo temeljno plato sem postavil, še pred sprejetjem zakona, ne boste verjeli, kdo je prvi prišel, razen mojih sorodnikov in mojih dveh prijateljev, na parcelo – inšpektor. Najprej sem ga sicer vprašal, kdo ga je poslal, pa je rekel, da je prišel po službeni dolžnosti. In sem si rekel, evo, kapo dol, gospod opravlja svoje delo. In če je problem s tem, da – kot ste rekli – ljudje dobijo PGD za nek objekt, potem delajo pa ne vem kakšne neke velike objekte, to ni problem uporabnega dovoljenja. To je problem nadzornih služb. Tudi znotraj lastnega ministrstva, kjer jih imate kar nekaj. Če je problem še koga zaposliti na terenu – ni problema. Mislim, da tukaj ne bo nobenega problema, ker če bo dober inšpektor, bo svojo plačo v enem tednu zaslužil vsaj dvakratno, ker bo ugotavljal, po vašem mnenju, ogromno številno nepravilnosti, ki se zgodijo.
Občutek imam, da smo vsi skupaj ujetniki tretjega, četrtega ranga državnih uradnikov, ki mu glede na koalicijo, opozicijo kimamo. Tukaj nam vladajo uradniki, ki niti ne sprejmejo podzakonskih aktov, krivi pa smo mi poslanci. Ti javni uradniki oziroma državni uradniki se skrivajo za pojmi, kot so ogrožanje zdravja in pa javni interes, ampak s svojim delovanjem delajo ravno to – ogrožajo javni interes, ogrožajo zdravje in življenje ljudi. In zato je takšna parcialna sprememba nujno potrebna, ker verjamem, da boste v roku pol leta sami ugotovili, kakšno neumnost ste predlagali na Ministrstvu za okolje in prostor in kakšno neumnost je prejšnja koalicija, ki je podobna sedanji reciklirani koaliciji, sprejela. In tukaj vsaj kapo dol Desusu, da pa očitno tu in tam ne dobijo koalicijskega listka za, proti, ampak da razmišljajo, da ugotavljajo, kaj so leta 2012 potrdili, in se vsaj pri takšnem ali drugačnem vprašanju držijo svoje načelnosti. In kot je prej rekel eden izmed predhodnikov, če se je pri takšnem vprašanju treba iti koalicijo in opozicijo, potem imamo mi velik problem, ki se imenuje življenje v praksi in pa diktat državnih uradnikov.
Zato sam podpiram takšno rešitev, ki bi marsikateremu, tudi mojemu prijatelju, direktno povem, prihranila 4 tisoč evrov, pa, mislim da, nekaj kilometrov cestnih poti pa en takle pok / pokaže z gesto/ novih obrazcev, ki se imenujejo samo uporabno dovoljenje in dovoljenje za to, da dobi hišno številko. Počasi bo dovolj teh birokratskih neumnosti, ki se jih gredo uradniki, nekateri pa jih brez pravih argumentov potrjujejo. Hvala.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Preden dobi besedo gospod Perič, ima besedo gospod državni sekretar.
Izvolite.
ALEŠ PRIJON: Lepo pozdravljeni!
Samo eno pojasnilo bi rad dal tukaj. Gospod poslanec Lisec je omenil, da se mu je njegov prijatelj pritožil, da je moral za projekt izvedenih del in dokumentacije za obratovanje plačati 4 tisoč evrov. Tukaj bi vseeno rad malo pojasnil, ker mislim, da gre za eno precejšnje nerazumevanje tega postopka. Gradbeno dovoljenje se izda na nivoju umestitve objekta v prostor. To so zelo splošni podatki, ki govorijo samo o tem, ali je predviden objekt skladen z izvedbenim aktov, kje leži njegova pozicija, kakšen je gabarit in kakšna je velikost in tako naprej. To pomeni odnos investitorja do države, ali namerava zgraditi nekaj takega, kar je na tem zemljišču dovoljeno, ali ne. Da sploh gradi, potrebuje projekt za izvedbo. Tukaj notri se pa definirajo vse tehnične lastnosti tega, in te gradnje in tega končnega objekta. Projekt izvedenih del sploh ni potreben, če investitor gradi po projektu za izvedbo, če pa ne gradi po projektu za izvedbo, se pa v projektu izvedenih del samo dokumentirajo tiste spremembe, ki so še vedno skladne z gradbenim dovoljenjem, to pomeni, da niso v neskladju s predpisi. Te dokumentacije za obratovanje pa za individualne hiše itak niso potrebne, tako da ne vem, zakaj je on to naročil.
Kaj to pomeni? Če ta gospod ocenjuje, da mora za pridobitev uporabnega dovoljenja plačati 4 tisoč evrov, to lahko pomeni samo dvoje: ali je gradil absolutno brez dokumentacije, to pomeni brez projekta za izvedbo, zaradi česar se lahko res vprašamo, kako je bila ta gradnja izvajana, ali pa so odstopanja od tistega, kar bi moral zgraditi, do tega, kar je v resnici zgradil, tako velika, da so sem – na pamet bom rekel – inženirji različnih strok noter vložili 200 ur, da so vsa ta odstopanja detektirali, kar pomeni, da je bila verjetno res ta njegova gradnja problematična v tem smislu in da – se verjetno lahko tukaj strinjamo – potrebuje neko garancijo, da je ta objekt res varen.
Samo toliko sem želel pojasniti ta postopek različnih dokumentacij, v kateri fazi katero dokumentacijo potrebuješ. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Tomaž Lisec.
Izvolite.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Ker poznam tega svojega kolega, ki je gradil tipsko hišo enega največjih slovenskih proizvajalcev montažnih hiš, bom označil vaše besedičenje za norčevanje iz ljudi. Vse je bilo v okej, odseliti se je hotel in je šel na upravno enoto, kaj mora storiti, da pride do hišne številke, in je dobil mušter, kaj vse mora dobiti. Uporabno dovoljenje in vse tole, izdelava projektne dokumentacije. In na podlagi tega, ko je on že imel primopredajo, je dobil tole ponudbo, 3 tisoč evrov plus vse ostalo, kar mora še narediti. Tako da resnično, ali nimate pojma – z vsem spoštovanjem to govorim – ali pa je nekaj narobe s celotnim sistemom, ki se mu reče Ministrstvo za okolje in prostor.
Še enkrat, tipska hiša, na ključ, vse je bilo narejeno, samo vprašat je šel na upravno enoto, kaj mora storiti, da dobi hišno številko, da bo lahko zaživel, da si bo lahko vse dokumente uredil, pa je dobil seznam, in ko je dobil eno tole ponudbo, je znašala, kolikor sem jaz povedal. Tako da, resnično, če je takšna miselnost uradnikov oziroma celo funkcionarjev na Ministrstvu za okolje in prostor, kako je bila neka hiša na fouš narejena, potem nam pa res tam ni pomoči. Ugasnimo luč pa lep vikend vsem skupaj.
PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Ker je prijavljenih razpravljavcev še zelo malo, bom prebrala vse po vrsti. Najprej dobi besedo Gregor Perič, potem pa Bojan Podkrajšek, Alenka Jeraj in pa Igor Zorčič.
Izvolite, gospod poslanec.
GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav še enkrat vsem!
Kot je značilno, smo se uspeli skregati tudi okoli fasade. Verjetno se nam kdo tudi smeji na račun tega, ampak nič novega. Če se malo vrnemo spet na samo debato. Danes se pogovarjamo o tem, ali je smiselno ali ni smiselno, da moramo za enostanovanjske objekte, torej za hiše, pridobiti uporabno dovoljenje, predno se vanje vselimo, in ga na nek primeren način uporabljamo tudi v pravnem prometu, ne samo da živimo notri ali ne. Slišali smo veliko različnih primerjav danes, kako je urejeno v naši neposredni ali pa daljni okolici, bolj daljni kot neposredni okolici. Zdaj, tako – v naši soseščini, recimo v Italiji, že kar nekaj časa velja taka ureditev, da nekdo, ki gradi hišo, pa je verjetno v kratkem obdobju ne bo uspel urediti, uredi najprej fasado, da ta objekt ne kazi okolice, da ni grdo, da ni tako, da potem moti sosesko in ji znižuje vrednost, in potem sukcesivno vgradi okna in se loti tudi urejanja notranjosti. To je stvar nekih pogledov in tukaj se strinjam tudi s tistim, kar je dr. Trček povedal, je tudi stvar naših tradicij ali pa naše kulture na tem področju.
Že na odboru, ko smo se pogovarjali o teh vprašanjih, je bilo večkrat izpostavljeno, da kultura na našem področju z vidika gradnje, z vidika posegov v prostor, z vidika razvoja prostorske zakonodaje ni ravno najboljša. Imamo še veliko neke rezerve, ki je nismo izkoristili, in zagotovo neke hitre spremembe, neko hitro spreminjanje sistemske zakonodaje na tem področju k temu niso pripomogli. Še v prejšnji službi, torej na občini, ko sem to področje sicer bolj oddaljeno spremljal, sem videl, da je bilo tudi na strani zaposlenih, ki se s tem sektorjem ukvarjajo že desetletja, veliko nekih težav, ker prihaja konstantno do nekih sprememb zakonodaje, in to vnaša v prostor številne težave, številne probleme tako v upravnem smislu kot tudi v smislu izvajanja vseh teh določil v praksi. Torej tudi tisti, ki gradijo, dejansko ne vedo, enkrat nek dokument rabijo, drugič pa spet ne rabijo, stroški, ali bodo takšni ali bodo drugačni, investitor ne ve, v kolikšnem času bo prišel do neke realizacije nekega objekta.
Ravno zaradi tega se danes pogovarjamo o nečem zelo konkretnem. Zaznala se je torej neka zelo specifična težava, minister je takoj, ko je do te težave prišlo, ekspresno reagiral, izdal neko navodilo, in interpretacija te zakonske določbe je v tem trenutku taka, da tisti, ki bi morebiti lahko bili zaradi tega prizadeti, niso prizadeti. Istočasno, kot smo danes že večkrat omenili, in ne gre za noben konec sveta, se analizira obstoječa zakonodaja tega gradbenega trojčka, torej Zakona o urejanju prostora, Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti in Gradbenega zakona. Evalvacija je bila narejena, v, predvidevam, zelo kratkem času bomo dobili tudi neke izsledke, neka napotila in se bomo o tem tudi zelo konkretno pogovarjali v Državnem zboru. Tako da ni prav nobenega razloga za nobeno paniko, za nobeno strašenje in mislim, da tudi ne za neke ideološke spopade, za vpletanje takih in drugačnih recikliranj, od vlad pa do minimalne plače.
Ker jaz se tu strinjam, na žalost minimalna plača v Sloveniji ni taka, da omogoča nekomu, da se poda v gradnjo nekega enostanovanjskega objekta, ampak imamo še številne druge večje probleme, kot je »ena fasada«. Ker mi se soočamo s to težavo, da vse gravitira v Ljubljano oziroma v večje centre, kjer je veliko pomanjkanje stanovanj, na drugi strani pa imamo naše podeželje, ki je posejano z velikimi, upam si trditi, ogromnimi enostanovanjskimi hišami, ki so pa – naj ne izpadem zdaj pesimist – napol prazne oziroma zelo prazne. Nekaj ljudi morda živi notri, ena ali dve, ampak je pa bilo mišljeno za neko razširjeno družino, kjer bosta živeli dve ali tri generacije. Tudi projektirano je bilo tako, da ne moreš imeti dveh, treh stanovanj notri. Tudi z vidika dokumentacije predstavlja to nek izziv, neko težavo. To so tisti realni problemi in o tem bi si želel več debate tudi v tej hiši, da iščemo neke rešitve, ki jih bomo danes spravili v prakso in bodo dobre za naslednjih dvajset, trideset let.
Če gremo čisto primerjalno, Združeno kraljestvo pozna institut uporabnega dovoljenja oziroma tako imenovanega certifikata, neskladne gradnje pa beleži v posebnem javnem registru, v katerega ima vpogled vsak državljan, zlasti pa se to priporoča pred vsakim nakupom objekta. Tu spet trčimo ob tisto, kar sem prej omenjal, veliki objekti na podeželju, ki so potem v nekem trenutku predmet neke dedne razprave, to se razdeli, prodaja naprej in potem nastanejo take pravne situacije, da marsikoga pošteno boli glava. Nemčija, uporabnega dovoljenja, to smo tudi slišali, nemška gradbena zakonodaja ne predpisuje, ima pa zelo intenzivno in na terenu aktivno inšpekcijsko službo. Danes smo slišali, da tudi naši inšpektorji, kljub temu da rečemo, da se ukvarjajo samo z birokracijo, pridejo na teren in preverijo. Skratka, nemška inšpekcijska služba ima obsežna pooblastila in verjamem, da so pri svojem delu neizprosni in zagotavljajo red na terenu. Hrvaška, tudi na Hrvaškem poznajo institut uporabnega dovoljenja, tako da tudi Hrvati sodijo med tiste, ki uporabno dovoljenje uporabljajo, kljub temu da so svojo zakonodajo pred kratkim spremenili. Avstrija tudi pozna uporabo dovoljenje, sicer pozna neke izjeme za tiste objekte, ki so enostavnejši, ampak tudi tam poznajo ta institut.
Še eno zadevo bi rad izpostavil, na to nas je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba. Ustavno sodišče je v eni odločbi že leta 2005 dejalo, da mora imeti zakonodajalec, ko spreminja neko določeno področje zakonske ureditve v relativno kratkem času, na svoji strani take zelo močne in razumne razloge. Če bomo mi neko področje na nekaj mesecev ali pa enkrat na leto spreminjali in spreminjali in spreminjali, to sigurno ni dobro za nikogar. Posledice takega dela na prostorskem urejanju čutimo praktično vsak dan. V končni fazi pa so tudi sami predlogi, ki jih imamo na mizi, verjamem, v svojem namenu dobri. Ker pa je – in k temu pritrjuje tudi sam predlagatelj, če ste pozorno poslušali na začetku – teh zaznanih anomalij na področju te zelo obsežne in kompleksne zakonodaje več, je torej tista ocena, ki jo bomo dobili glede obstoječega trojčka z MOP, tisto, kar nas bo pripeljalo korak naprej, predvsem pa se bomo v tistem trenutku celovito lotili iskanja nekih rešitev, ki bodo koristne in, upam, učinkovite še za nadaljnjih nekaj desetletij.
Zato v SMC menimo, da neko parcialno spreminjanje v tem primeru, ko vemo, da je še nekaj takih vprašanj, ki jih je obvezno treba urediti, ni smiselno. Se pa vseeno veselimo konstruktivne razprave tudi v prihodnje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Bojan Podkrajšek, pripravi naj se Alenka Jeraj.
Izvolite.
BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Spoštovani podpredsednik, hvala za dano besedo. Spoštovani državni sekretar s sodelavcem, cenjene kolegice in kolegi!
Moj predhodnik je uvodoma rekel, da razume, da se kregamo o fasadah na objektih v Sloveniji. Mislim, da to ne drži. Ko govorimo o tem predlogu za dopolnitev Gradbenega zakona, mislim, da je kolega Zvone Černač že prej pred govornico pa tudi zdaj v poslanski klopi zelo nazorno in jasno predstavil, kje so težave. Pa naj spomnim, kako je bilo, tiste kolegice in kolege, ki niso v prejšnjem mandatu sedeli v Državnem zboru. Kolega Lisec je prej veliko govoril o birokratih, jaz vseh ne bi metal v isti koš, imamo tudi zelo pozitivne, delavne, ki veliko naredijo za to državo, imamo pa tudi tiste, ki škodijo predvsem takrat, ko se sprejema zakon.
Naj spomnim. Če sem bil katerega zakona vesel kot poslanec Državnega zbora prejšnjega sklica, je bilo, ko je prišel v obravnavo Gradbeni zakon. Vsi smo vedeli, da so na tem področju neke težave, da ga je treba dodelati, ga na novo zgraditi, ga poslati v Državni zbor in ga seveda tudi sprejeti, da bo lažje vsem tistim, ki se ukvarjajo z gradnjo ali stanovanjskih hiš ali pa večjih objektov. Zakaj sem bil vesel? Ker je bila ministrica takrat Irena Majcen, ki je bila 2 mandata županja in tista, ki je izdajala gradbena dovoljenja na Občini Slovenska Bistrica. Za kanček nisem imel pomisleka, da lahko birokrati nastopijo svojo funkcijo. In ona je sedela, se spomnim, veliko ur, seveda malo desno, kot vi danes sedite, niti za kanček se ni dala premakniti. Moji kolegi so – seveda še tudi kdo drug – dejansko vpil, da je treba neke zadeve spremeniti. Ona je vztrajala in tu se mi veliko vprašanje postavlja, zakaj je na tem vztrajala. Ni minilo pol leta, pa ni bilo mesec po tem 1. juniju, ko je zakon začel veljati, in so težave. Jaz bom potem tudi dva konkretna primera povedal.
To se mi tako zdi, kot da doma pri hiši, ker govorimo o gradnji, delamo stopnice in nam vsi sosedje pravijo, da niso prav zastavljene, da se ne bo dalo hoditi, mi vztrajamo, jih, po domače rečeno, ker sem iz Štajerske, zabetoniramo, potem pa ugotovimo, da vsak drugi pade na stopnici. Tako da kolegi mogoče malo težje razumejo danes, o čem mi govorimo – ne govorimo o fasadi. Fasade – če bi bil drug standard v Sloveniji, bi na vseh hišah bile fasade. Ali ste sploh razmišljali danes skozi to točko dnevnega reda, koliko stane fasada, ki meri, ne vem, 180 ali pa 200 kvadratov površine? Fasada, ki ima seveda izolacijo z vsemi standardi. In kdaj si jo lahko privošči nekdo, ki zasluži 600 evrov ali pa 700 pa ima dva ali pa tri otroke? Si znate izračunati, kdaj lahko privarčuje za to fasado, da bo na koncu dobil hišno številko? V moji občini je objekt, ki je prazen že 15, 20 let, v njem rastejo koprive, vanj zahajajo mačke, ki nimajo lastnikov, in v tistem objektu je na upravni enoti prijavljenih 35 tujcev. Naš državljan Republike Slovenije, ki pa hodi v službo, odvaja davke, dela za našo državo, ima družino, ker si ne more privoščit fasade, pa žal ne more dobiti hišne številke. Še en primer, ker sem s podeželja, v prejšnjem mandatu smo izračunali, smo dobili podatke, da v Sloveniji propade približno 1,7 kmetije na dan. Se pravi tiste kmetije, ki so velike, ne vem, 4, 5 ali pa 6 hektarjev. Moram priznati, da je ministrstvu uspelo dobiti denar za razpise, da bi mogoče neke hleve lahko ti kmetje obnavljali. Ti hlevi so stali 20, 30 ali pa 40 let. Ampak glej ga, zlobca, denar smo dobili v Bruslju, in ko se hoče ta kmet prijaviti na ta razpis, mu svetovalka pove, da je ključno, da dobi uporabno dovoljenje. Zdaj pa jaz mislim, da se vsi toliko spoznamo na gradnjo, da vemo, koliko stane uporabno dovoljenje za hlev, ki je star 30 let. Dela pa stojišča za živali.
Se bom vrnil še nazaj, zopet 6 ali pa 8 mesecev nazaj. Veliko smo se med sabo pogovarjali. Na mnogih segmentih pred tem zakonom nismo bili slišani. Polagam vam na srce, kolegice in kolegi in tisti, ki delate na ministrstvu, minister je dal pozitivne neke signale –veste, tista stopnica, ki sem jo prej omenjal – da pride novi minister na ministrstvo in že da poizvedbo po vseh upravnih enotah, kako ta zadeva teče … Ko bodo te ugotovitve, se bojim, da vam bo, tistim, ki ste to sprejeli, nerodno. Danes, še enkrat ponavljam, se ne pogovarjamo o eni fasadi. Pogovarjamo se o neživljenjskem zakonu, ki je potreboval spremembo, ki ima mnogo pozitivnega notri, ima pa točke, ki bremenijo naše državljanke in državljane. Nedavno sem bil pri eni družini, ki niti ne more iti v najemniško stanovanje in je družina z otroki in brez kopalnice. Najprej ena soba pa še ena soba, kdaj bo kopalnica, še ne vedo. Ko nas tisti poslušajo … Saj mi rečemo, glejte, to bo že, saj to teče – ni problema, tudi ni problema na izlet iti ali pa na potovanje, če imaš denarja dovolj. Tisti ljudje, ki vsak dan računajo, kako bodo preživeli mesec, si ne morejo privoščiti, da bodo na upravni enoti dali tisoč ali pa 2 tisoč evrov, se tega bojijo. Koliko otrok danes živi po dva ali pa trije v eni sobi! Eni imajo pa seveda v Sloveniji hišo, kjer ima vsak otrok svojo etažo. Te točke, ki jih je kolega Černač, mislim da, predstavil tako, da jih lahko vsi mi razumemo in tudi tisti, ki nas spremljajo preko televizije, je treba spremeniti. To je prva obravnava, jaz vas povabim, ker sem se že v prejšnjem mandatu mučil s tem, da sodelujete, pa ne v dobrobit nas, v dobrobit tistih, ki so nas izvolili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Alenka Jeraj, pripravi naj se Igor Zorčič.
Izvolite.
ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Zelo enostavno, Gradbeni zakon, ki velja, vsebuje tudi nekaj anomalij, in če je malo dobre volje, se lahko te odpravijo. Naš predlog je pred vami, da odpravimo pridobitev uporabnega dovoljenja za enostanovanjske stavbe. Da je problem, kaže tudi to, da je minister izdal neko navodilo inšpekcijskim službam, naj za enodružinske hiše brez uporabnega dovoljenja izdajo samo opozorilo. Torej se zaveda, da je to problem in da kompliciramo tam, kjer ne bi bilo treba komplicirati. Kolega Trček je prej govoril, da če ne bo to veljalo, bodo potem pa po celi Sloveniji hiše brez fasad. Poglejte, potem pa zelo slabo poznate Slovence. / oglašanje iz dvorane/ Boste popravili, če sem kaj narobe razumela. Slovenci so malo preveč redoljubni, da bi dolga leta ostali brez fasade. Pa ne samo to, tudi skrbni so, in zato da bodo porabili manj za kurjavo, bodo slej ko prej naredili fasado, in zelo hitro se naredi tudi fasada na objektu. Je pa res, da se vselijo prej, bi se vselili prej, kot imajo pogoje.
Tudi jaz imam en primer zdajle. Zidajo hišo, januarja bi se vselili, ampak bo problem, ker fasade pa še ne bo, imajo pa prodano stanovanje, v katerem zdaj živijo. In zato gradijo hišo, da bodo šli tja, napraskali so vse prihranke, kredite in tako naprej, in seveda imajo zdaj težavo, ker če ne bodo imeli fasade, se v principu po zakonu ne smejo vseliti. Vlada potem še napiše v svojem mnenju, da je tak predpis zato, ker bi bila s tem ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Nekaj o tem je že povedal moj kolega Tomaž, ampak pomembno je tisto, kar naprej zapiše: da je bila posledica take zakonodaje med drugim tudi ta, da so investitorji z gradbenim dovoljenjem za enostanovanjski objekt zgradili večstanovanjski objekt, pri čemer ni nihče tega preverjal, ker uporabno dovoljenje ni bilo predpisano. Halo?! Zdaj bomo kaznovali tiste, ki naredijo enostanovanjsko hišo, zato ker je nekaj investitorjev, ki na podlagi gradbenega dovoljenja za enostanovanjsko hišo naredijo več. Saj imamo inšpekcijo, inšpekcija mora to ugotoviti! Občine vedo, kaj se jim dogaja. Ne, mi bomo, zato ker eni kršijo, raje kaznovali tiste, ki so recimo naredili stvari čisto v redu. In spet, minister ve, da so naredili čisto v redu, zato je rekel, ne jim dati izvršbe, ampak jim dajte opomin oziroma opozorilo. Torej ve, da je to problem.
Kaj so delale inšpekcije, da se zgodi to, da investitor z gradbenim dovoljenjem za enostanovanjsko zgradbo naredi večstanovanjski objekt? Kje je inšpektor? K Tomažu Liscu pride na dvorišče po uradni dolžnosti, tegale pa ne bo šel pogledat. To je problem. To je problem – da stvari nadzorujemo slabo in potem kaznujemo vse tiste, ki delajo približno v redu, zato ker pač eni kršijo. Ampak taki, ki kršijo, bodo vedno, saj zato pa imamo inšpekcije in naj opravljajo svoje delo. Kolega Perič je rekel, da je najprej treba narediti fasado, potem pa noter dajati okna in ostalo. Halo?! Jaz sicer še nisem hiše gradila, ampak – a potem bomo pa popravljali fasado, ko bomo okna montirali? Pa bo malo večje pa bo okrog oken tisto za … Mislim, dajmo biti malo realni. Mogoče bo on tako gradil pa bo najprej fasado naredil, ampak jaz mislim, da ljudje tako ne delajo.
Ne morem več slišati besede celovito. Vi boste vse uredili celovito. Zdaj smo bili na enem odboru, ko smo se pogovarjali, zakaj moramo spet po nujnem postopku sprejeti en zakon. Zato ker smo ga želeli urediti celovito in smo noter navlekli sto in eno stvar in potem je Zakonodajno-pravna služba rekla, da to ni v redu. In je prejšnja koalicija, SMC, Desus in SD, umaknila ta zakon, zato ker so ga hoteli urediti celovito. Ne rabimo mi odpreti celega zakona zaradi ene take anomalije, kot je tole, o čemer danes govorimo. Ampak se odpravi to, ne bo se porušilo vse ostalo zraven. To, da pa stalno ne podpiramo vašega predloga, ker ne ureja celovito – veste, celovito pomeni vsakič odpreti cel zakon od A do Ž. Potem ne bi imeli spremembe zakona, potem moramo vsakič odpreti cel zakon pa bo celovito, potem gremo od A do Ž pogledat, kaj je treba narediti. Neumnosti se da odpraviti zelo hitro, če je malo volje in malo razumevanja.
Dajte nam z ministrstva – v tem vašem mnenju Vlade niste nič napisali, koliko je takih primerov, s kolikimi se ukvarjamo, kolikim je minister, torej inšpekcijska služba dala zgolj opozorilo. Dajte nam te podatke, da bomo vedeli, o čem se sploh pogovarjamo in koliko ljudem grenimo življenje brez zveze. Ali mislite, da ima tisti, ki si gradi hišo, idejo, da ne bo nikoli fasade naredil? Halo?! Vsak ima idejo, da jo bo naredil in da bo imel lepo hišo in okolico in tako naprej, vsaj za Slovence to velja. Ne bom za koga drugega mogoče govorila, ampak jaz ne poznam nikogar, ki nima v načrtu narediti tudi fasade slej ko prej. Je pa res, da rešuje mogoče prvi stanovanjski problem in si želi čim prej nekaj ustvariti, da se lahko tja vseli in potem pač dokonča hišo s fasado in z vsem ostalim in vrtom in okolico.
Naš predlog podpiram in apeliram, da malo razmislite o tem, kar govorimo mi. Ministrstvo tudi, poglejte primere, ki jih imate, saj vam ljudje najbrž pišejo in vas sprašujejo, od kod zdaj take, ne bom rekla neumnosti, anomalije, ki jih ne bi bilo treba. To se da zelo hitro odpraviti, nobenega ne bo zato nič bolelo, ljudem bomo pa marsikaj olajšali.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Izvolite postopkovno, dr. Trček.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala za besedo.
So takšni in drugačni populizmi, so pa populizmi, ki prestopijo v laž. Gospa Jeraj je izkušena v politiki, vidna članica in je debelo lagala, da sem jaz nekaj ubesedoval. Dovolj razumno govorim, da bi me lahko razumela. Tudi, če hočete, iz kakšnih družinskih zgodb svojih staršev se zavedam, kaj pomeni narediti fasado, ampak ne bomo mi zdaj tu doktorata iz fasad delali. Navsezadnje smo državljanke in državljani Slovenije ne le Slovenci, tudi Slovenke, tudi marsikaj drugega, verjetno tudi jaz ali pa tudi Grims, čigar prababica je prišla z otoka, si je želel narediti fasado, to je ustavna materija.
Pričakujem, da se mi gospa Jeraj opraviči. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. Kakšen je pa vaš postopkovni predlog zdaj? / nemir v dvorani/
Besedo ima predlagatelj gospod Zvonko Černač.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Samo spomnil bi kolega Trčka, kaj je dejal – da je Slovenija ena izmed tistih držav, za katero vemo, kam pademo, ker je znana po objektih brez fasad in po vlakih, ki zamujajo.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Izvolite postopkovno, dr. Trček.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Predlagam prekinitev seje in da se gre prebrat. Jaz sem rekel, da je to indikator, ko vidiš, da je napačna politika. Poslušaj, kolega. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlagatelj, izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): To je indikator, tudi kar se oblasti tiče.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlagam, da gremo naprej. Besedo ima Igor Zorčič.
Izvolite.
IGOR ZORČIČ (PS SMC): Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Kolegice, kolegi!
Debata, imam občutek, se je sprevrgla v nekakšno obračunavanje. Je pa tema, ki jo obravnavamo, precej zanimiva. Spomnim se, da smo jo enkrat v tem letu že obravnavali, to je pri sprejemanju tega zakona. Mislim, da se tu v mnogočem zavaja. Lepo je slišati to, da se želi s predlogom zakona situacija pri uporabi objekta debirokratizirati, ampak nečesa se moramo zavedati, uporabno dovoljenje ni bilo izmišljeno v Sloveniji. mislim, da ga imajo v mnogih državah, ga imajo, imenujejo ga z različnimi besedami. Ponekod je bilo slišati, da dajejo kot nekakšno priglasitev dokončanja del in podobno v Italiji, ne vem, kakšni so vsi ti prevodi, pa vendarle gre vsebinsko pravzaprav za ene in iste stvari. Ne nazadnje tudi naša zakonodaja določa, da ta vloga, ki je potrebna za izdajo uporabnega dovoljenja, mora vsebovati izjavo projektanta, nadzornika in izvajalca, da so dela dokončana skladna z gradbenim dovoljenjem in da so izpolnjene predpisane bistvene zahteve. Torej, vsebinsko enako zahtevo vsebujejo tudi zakonodaje drugih držav in mislim, da je ta zahteva povsem razumljiva.
Ne strinjam se s to razpravo v smislu, da je to samo še en birokratski dosežek, ki onemogoča mladim družinam, da se odselijo v svoje hiše. Se strinjam s tem navajanjem tega primera kot zelo neživljenjskega, ko je zaradi neizgradnje neke fasade bilo nemogoče dobiti uporabno dovoljenje. Se strinjam tudi potem z akcijo ministra, da je dal navodilo inšpektorjem, da se to ne sankcionira in da je to treba na koncu koncev rešiti, ne strinjam se pa s tem, da je treba zakonodajo rešiti na ta način, da ni potrebna več nikakršna preverba objekta, ki je bil na novo zgrajen.
Spomnimo se nekih zgodovinskih dogodkov v Sloveniji, v sosednjih državah, predvsem mislim na raznorazne naravne nesreče, najbolj na potrese – pri nas dva velika potresa v Zgornjem Posočju leta 1998, poškodovanih 4 tisoč 55 različnih objektov, leta 2004 poškodovanih okoli tisoč 800 objektov. Ne bi si upal kot nekdo, ki odloča o tem, ali potrebujemo določene normative pri izgradnji objektov, reči, da so nepotrebni, da so izraz neke nepotrebne birokracije. Nasprotno, mislim, da je pravzaprav prav ta gradnja v preteklosti skozi stoletja pokazala, da je birokracija še kako potrebna pri določanju nekakšnih standardov, ki zagotavljajo varnost vsem državljanom. Tu ne gre samo za mlade družine, za tiste, ki imajo manj denarja, ki imajo več denarja, enostavno gre za skupen javni interes.
Leta 2016 je bil v osrednji Italiji hud potres z magnitudo 6,2 in naši strokovnjaki so zapisali tako: Takšen potres bi v Ljubljani zrušil 2 tisoč 750 stavb, v katerih živi 43 tisoč ljudi, 40 tisoč stavb bi bilo zmerno poškodovanih, začasno namestitev bi potrebovalo 135 tisoč ljudi. Mi govorimo o tem, mi govorimo o varnosti, torej o dokumentih, ki narekujejo varno gradnjo in ne o kakršnihkoli nepotrebni birokraciji.
Če je priloga vloge za izdajo uporabnega dovoljenja izjava projektanta, nadzornika in izvajalca, da so dela dokončana in skladna z gradbenim dovoljenjem, potem sem prepričan, da vsaj v nekih osnovnih ali pa vsaj v nekih osnovnih gabaritih zadovoljimo našemu javnemu interesu po tem, da gradimo varno. In si ne upam reči komurkoli: »Pa, glejte, mi teh papirjev ne potrebujemo, vse to je odveč, ker so včasih super in fino gradili doma.« Če je ta stavba nekje na samem – pustimo tiste primere, ko so stavbe celo v kakšnih dvojčkih ali vrstnih hišah, ko lahko slaba gradnja enega dela vrstnih ali pa ene stavbe v sklopu vrstnih stavb poruši morda celo sosednjo –, če rečemo, da je stavba sama in ne ogroža nobenega drugega objekta. Mislim, da se tudi tam ne moremo zadovoljiti s tem, da je ta stavba izven nekih osnovnih smernic, ki narekujejo varno gradnjo. Zaradi tega, ker kot sem omenil, se dogajajo naravne nesreče, druge podobne zadeve in ne nazadnje – priča smo v marsikateri državi, ki ima bistveno manj urejeno zakonodajno področje gradnje, da se objekti tudi rušijo.
Skratka, tu, v tej zakonodaji vidim temeljni javni interes. Mislim, da gradnja stavbe, ne glede na to, da sem pristaš tega, da ostane tudi v nekako v domeni posameznikov, da si imajo možnost zgraditi svoj dom, da pa vendarle moramo zasledovati nek skupen interes, ki je najprej, v osnovi v tem, da so te zgradbe statično varne tudi v primeru potresov. Potem pa še kot nadgradnja, da so kolikor toliko, recimo temu, ekološko sprejemljive z ustreznimi fasadami. Ampak za neko osnovno bivanje je verjetno res dovolj, če ima zgradba vse te osnovne elemente pa morda kdaj kasneje kakšno fasado.
Skratka, strinjam se s stališčem ministrstva, da je zakonodaja relativno sveža, da potrebuje svojo oceno, potem ko bodo dobili nekakšne informacije s terena, v katerih delih je zakonodaja slaba, in da je prav, da se zakonodaja potem spreminja skozi cel zakon. Ne nazadnje, velikokrat je slišati to, da imamo poplavo zakonov –mislim, da v poplavo zakonov lahko štejemo tudi takšne zelo parcialne zakone, kjer se ureja samo en člen. Mislim, da je prav, da če se bo pokazalo, da je ta zakonodaja problematična, da se rešuje skozi celoten zakon, ne pa, da danes rešimo en člen – in to po možnosti na način, da kar izključimo vse zahteve po preverjanju gradbene zakonodaje –, potem čez en mesec pa naslednji člen. Mislim, da to ne zagotavlja neke pravne varnosti.
Debata je bila tudi okoli tega, ali naj ta zakon potrdimo v prvem branju pa ga potem spreminjamo na odboru. Prepričan sem, da tako pomembne tematike ni mogoče spremeniti na odboru – glede na to, da imamo odprt samo, če se ne motim, 6. člen –, ker bi bilo pač treba, če želimo ohraniti tisti osnovni namen uporabnega dovoljenja, odpreti tudi ostale člene in pač povedati, kdaj se izda; torej, kaj je tisto, kar se šteje kot zgradba, ki je že primerna za bivanje. Torej, ali je to samo zgradba, ki ima pač streho, okna, ali je treba še notri kaj narediti, ali mora biti fasada ali ne. Verjetno bomo na koncu šli zelo v detajle, ne vem, detajlen tehnični pregled vsakega objekta. Ampak mislim, da je prav, da nam da nek predlog, rešitev ministrstvo, ki dobiva vse podatke s terena, z upravnih enot, od inšpekcij, zato da bomo potem imeli tudi neko rešitev, ki bo kolikor toliko dolgoročna.
Tako zaenkrat pa iz opisanih razlogov tega zakona ne moremo podpreti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prihajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik Vlade in predstavnik predlagatelja. Besedo ima predstavnik Vlade, gospod Aleš Prijon, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor.
Izvolite.
ALEŠ PRIJON: Hvala lepa.
Mogoče bi vsej tej razpravi dodal samo to, da ta gradbeni trojček, kot ga imenujejo, to pomeni Zakon o graditvi objektov, Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti in Zakon o urejanju prostora, je precej svež in obenem so bili tudi relativno radikalen – je spremenil obstoječo ureditev. Zaradi tega je seveda potrebno in pravilno, tako kot se je odločil minister, da takoj na začetku naredimo neko evalvacijo, ocenimo, katere rešitve so dobre, katere so manj dobre in kaj bi lahko tukaj še izboljšali. Pridobili smo že precej odzivov s strani tako uporabnikov, državljanov, projektantov, raznih institucij in jih smo precej že analizirali. Določene sugestije so zelo dobre, tako da bomo to delo resno opravili. Seveda se zahvaljujem tudi vsem današnjim razpravljavcem za te koristne sugestije, ki jih bomo tudi upoštevali in nekako vgradili v te izboljšave te zakonodaje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnik predlagatelja Zvonko Černač.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Najprej nekaj besed glede predzadnjega razpravljavca. Gospod Zorčič je razpravljal o stvareh, ki niso predmet te novele zakona.
Mi ne spreminjamo gradbenih standardov, mi ne spreminjamo uzanc, mi ne odpravljamo gradbenega dovoljenja, čeprav bi lahko po vzoru številni držav, kot sem jih prej navedel, veljala samo priglasitev, v tem primeru za enostanovanjske stavbe. Nič od tega se ne spreminja, zaradi tega govorjenja o tem, da se bodo stavbe, če ne bo uporabnega dovoljenja, začele rušiti – ne vem, je neresno. Ali pa mislite mogoče, da bo uradnik preverjal izjavo, ki jo bo podpisal projektant o tem, koliko armature je bilo vgrajene v ploščo. Verjetno ne bo noben tega preverjal, tako da to, o čemer ste vi razpravljali, nima prav popolnoma nobene povezave s to spremembo, ki je sprememba samo v tem, da se odpravlja ena administrativna obremenitev, ki je popolnoma sama sebi namen in nepotrebna.
Glede 6 člena. Uvodoma sem povedal, da glede na stališče Poslanske skupine Desus, kjer je bilo izraženo mnenje, da bi bilo mogoče ta zakon podpreti, če se v nadaljnji obravnavi tako spremeni, da ostane uporabno dovoljenje v primerih gradnje za trg tudi za enostanovanjske objekte, da s tem mi nimamo problemov, da pa olajšujemo položaj vsem tistim, ki gradijo za lastne potrebe. Glede tega nimamo mi nobenih težav.
Pod črto. Mislim, da najbolj plastično predstavo o tem, kako neprimerna je ta zakonodaja, ne samo v tem členu, ampak na splošno in v kakšni čudni državi – tudi nepravni – živimo, je dal kolega Bojan Podkrajšek. Ne vem, če ste ga slišali, kaj je povedal, bom ponovil približno tako, kot je povedal. Imamo ruševino, ki ima hišno številko, v kateri je prijavljenih na desetine oseb, in na drugi strani imamo novogradnjo, ki je bila zgrajena z vsemi standardi in nima hišne številke, ker še nima narejene fasade in vanjo se ne more prijaviti družina, ki je predhodno, zato da je lahko to hišo zgradila, prodala stanovanje in se mora iz njega izseliti. V taki državi živimo! A je to taka država, v kakršni želimo živeti? A smo ponosni na to, da živimo v taki državi? A je prav, da take zakone sprejemamo in kreiramo? Ali je prav, da te anomalije odpravimo? In ta, ponavljam, je samo ena od majhnih. Na desetine jih je; na desetine, ki ljudem grenijo vsakodnevno življenje in ki nič ne pripomorejo, v konkretnem primeru, k večji varnosti.
Bilo je rečeno, da uporabno dovoljenje je zaradi tega, ker bi sicer bila ogrožena varnost zdravja in življenja ljudi. Se pravi, če uporabnega dovoljenja za neko hiško ni, bodo ljudje, ki bodo v njej prebivali, ogroženi, ogroženo bo njihovo zdravje in življenje.
Spomnimo se, spoštovane kolegice in kolegi, urgence Šempeter pri Gorici. Je imela uporabno dovoljenje? Ga je imela? Je imela vse podpisane izjave? Je imela? So bila življenja ljudi, ki so se prišli zdravit na to urgenco, res varna? Ali so nekoga odpeljali iz te urgence na pokopališče? Pa verjetno ne samo enega. Pa so bila vsa uporabna dovoljenja. Vsi papirji. Tako da prosim, take primerjave, mislim, da niso primerne in da ne pripomorejo k temu, da bi se slabe rešitve odpravile.
Uvodoma sem povedal in še enkrat ponovim, da je v tej noveli, ki je začela veljati 1. junija, tudi nekaj dobrih rešitev. Ena izmed tistih, kjer pa se ne sprašujete o varnosti, pa verjamem, da še nekaj let nazaj bi se, je odprav gradbenega dovoljenja za rušitev objekta. A ni to nevarno? Toliko let je bilo to nevarno in je bilo treba gradbeno dovoljenje pridobiti, če si hotel star objekt porušiti. Zdaj ga več ni treba! Zakaj? Zaradi tega, ker je nekdo od uradnikov očitno malo, bi rekel, gledal naprej, in je ugotovil, da je to papir, ki je nepotreben. Ki je nepotreben. Ko govorimo o uporabnem dovoljenju za družinske hiše, za enostanovanjske objekte, kjer gre v glavnem za pritlične stavbe, pritlične stavbe z mansardo ali enonadstropne stavbe, je nekaj podobnega.
Bilo je omenjeno, da je minister rešil zadevo z nekim obveznim navodilom. Glejte, še enkrat ponovim, da nič ni rešil. Odložil je problem. Pa dodatno delo ima birokracija, v tem primeru inšpekcija. Pa ljudje imajo še vedno težavo, ker tako in tako morajo zadevo urediti, ker jim ta zadeva z odložnim pogojem visi nad glavo, imajo nek postopek nad sabo. Čemu? S tem, ko je posegel, je priznal, da problem obstaja in da bi ga bilo treba urediti. Niste ga pripravljeni urediti samo zaradi tega, ker ga je predlagala opozicija; samo zaradi tega, bodimo pošteni. V tem pregledu te naše zakonodaje, kjer je Vlada posegla zelo daleč nazaj v bivšo državo – ne vem, čemu –, pozabila pa je seveda zadnjo novelo iz leta 2012, manjka ureditev – če ste že šli tako daleč nazaj.
Glede na to, da ste napovedali, da bo na podlagi evalvacije, ki jo dela ministrstvo, te nove zakonodaje potrebna sprememba. To pomeni, da zakon ni v celoti okej, kar torej priznavate. Glede na to, da bo ta sprememba potrebna, bi se bilo dobro zgledovati po ureditvah, ki so v tej državi zelo, zelo dolgo nazaj že veljale. Zelo dolgo nazaj. Na tem ozemlju je bila nekoč Avstro-Ogrska. Stavbe, ki so bile takrat zgrajene, so še danes vzor arhitekture, statične stabilnosti, kvalitetne gradnje, da ne govorimo o tem, da so bile tudi urbanistično v ustreznem pomenu postavljene v prostor. Se pravi ta država Avstro-Ogrska, del katere smo bili tudi mi, je imela očitno to področje zelo dobro urejeno. Kljub temu da je zdaj že skoraj 150 let od tega obdobja, mislim, da ko boste pisali novelo tega zakona, bi bilo dobro, da si – spoštovani državni sekretar in minister, ki ga danes ni tukaj, pa predlagam, da mu te moje besede prenesete –, pogledate ureditev, ki je takrat veljala. Ker je bila zelo enostavna in vsak jo je razumel. Tukaj pred sabo imam Bauordnung, Stavbni red Vojvodine Kranjske, 25. oktober 1875 je datiran, je v slovenščini, tako da ne bo težav, sicer taki, kot so jo poznali takrat, ampak dovolj razumljivi, da se jo da prevesti v ustrezno sedanjo birokratsko slovenščino. 98 paragrafov vsebuje in v tem dokumentu je vse na zelo enostaven način popisano. In še enkrat povem, če takrat v času Avstro-Ogrske so bile stvari urejene, niso imeli nobenih programov, bil je red, prostor je bil varovan, objekti so bili postavljeni v linijah, mesta so imela drevorede, javne površine in tako naprej, ljudje so lahko normalno gradili, potem zakaj bi se trudili.
Glede na to, da zaključujemo razpravo, spoštovani državni sekretar, vam bom ta dokument predal. Še posebej mi je všeč paragraf 93, v katerem piše: »Pospešeno rešenje o stavbnih zadevah. Stavbnim oblastnijam je dolžnost vse stavbne zadeve rešiti s pospešenjem.« Pa ni bilo nobenih dni, pa nobenih rokov, pa nobenih tolmačenj, ali je 15 dni 15 delovnih dni ali 15 koledarskih dni, ali je 30 dni lahko enkrat ali je 30 dni lahko dvakrat, ali vsak upravni organ lahko da samo enkrat dopolnitev ali lahko da dopolnitev dvakrat. V enem stavku je bilo vse napisano in seveda organi, ki so to nadzirali. Zaradi tega ureditev, ki jo poznajo v nekaterih državah okrog nas, ko ljudi razbremenjujejo administrativnih postopkov pri priglasitvah manjših gradenj, in na drugi strani imajo uspešno kontrolo, vsebinsko kontrolo, so dobre ureditve. Se pravi, na eni strani priglasitev gradnje, ve se, kdaj se bo začelo in kje, ustrezna inšpekcija, ki te postopke nadzira, in na koncu priglasitev zaključka. In ljudje nimajo več vseh teh težav z dovoljenji, enimi, drugimi, desetimi. Samo v primeru, da upravni organ ugotovi, da gre za odstopanja, potem pač imajo težave in prav, da jih imajo. Tako kot imamo pa mi sedaj te stvari predpisane, pa vse ljudi obremenjujemo s temi postopki zaradi nekaj odstotkov tistih, ki se teh postopkov ne držijo, kar je narobe svet. Se pravi, zgodbo je treba obrniti na glavo, v obratno smer in nekaj od tega je tudi v tem stavbnem redu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Čas za razpravo še ni potekel in interes za delitev časa je bil izkazan, zato naj povem, da, če želite razpravljati tudi predstavnik predlagatelja, Zvonko Černač, ter predstavnik Vlade, prosim, da se prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. V tem primeru dobita besedo kot zadnja, in sicer, najprej predstavnik Vlade in nato predstavnik predlagatelja.
Prosim za prijavo. Vsak razpravljavec ima na voljo 5 minut časa.
Prvi je na vrsti Franci Kepa.
Izvolite.
FRANCI KEPA (PS SDS): Hvala za besedo!
Kakor je predhodnik dejal, gospod Černač, so bili postopki v preteklosti veliko enostavnejši in to uporabno dovoljenje je samo eno od stvari, katere bi morali poenostaviti. Projekti tudi v sosednjih državah so veliko tanjši kot pri Sloveniji. Imam nekje izkušnje s Hrvaško, v Avstriji so, trikrat, štirikrat tanjši kot pri nas. Ne vem, zakaj morajo biti pri nas notri neki nepotrebni elaborati, prav tako to uporabno dovoljenje za enostavni objekt – to so hiše, enostavni objekti po kriteriju – in ne bi bilo treba, da se je ponovno uvedlo nazaj uporabno dovoljenje. Nekaj časa ga ni bilo in je bilo prav tako, zdaj to ljudi samo obremenjuje, kakor so predhodniki dejali.
Fasada, to je zelo velik kiks, kdor je predlagal ta problem, in bi ga bilo potrebno izločiti, pa ne za eno leto, zaradi izvršbe, da ljudje ne morejo iti v narejeno stanovanjsko hišo, ker verjetno noben, kakor so predhodniki dejali, nalašč nima fasade narejene, ampak verjetno zaradi tega, ker je finančno izčrpan. Če je nekdo hišo naredil, verjetno bi jo na koncu vsak rad naredil, preden bi šel noter in bi bilo treba to dati ven ali pa ta rok podaljšati – ne za eno leto, ampak za deset let mogoče.
Kakor je bilo rečeno, v samogradnji ali pa v gradnji za trg, povsod je potrebna kontrola in glavna kontrola je nadzornik, ki je bil mogoče v preteklosti tukaj premalo omenjen. Glavni trije so: izvajalec, nadzornik in investitor. Nadzornik mora kontrolirati gradnjo, zraven pa inšpekcija. Inšpekcija pride ali ne pride. Glavni, ki kontrolira gradnjo po gradbenem dovoljenju, je nadzornik gradnje in on odgovarja, da se dela po pravilih, da se vgradi pravilni material, da se vgradi armatura, da se pravilno gradi.
Dotaknil bi se še, sem že prej rekel, da bi se poenostavila tudi gradbena dokumentacija. To predelajte, ker za enostavne objekte je nepotrebno, da je taka dokumentacija, da je to, po domače povedano špeh, debel pet centimetrov, za neko zidanico, gospodarsko poslopje pa tudi za hišo. To ni potrebno. Tako je bilo rečeno 100 let nazaj, v Avstro-Ogrski so projekti bili narisani na dveh risbah A3, zraven neka statična presoja, statični izračun pa neka dovoljenja za prekope, za dostavo do objekta. Vse je bilo zelo poenostavljeno, zelo enostavno narejeno. Tako bi lahko tudi pri nas bilo. Tako imajo tudi sosednje države urejeno.
To je samo en delček od tega, tudi druge stvari bi bilo treba poenostaviti. Toliko, hvala za besedo.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Igor Zorčič.
Izvolite.
IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo.
Kolega Černač, to, da se danes ne pogovarjamo o gradbenem dovoljenju, to ne drži. Če je namen uporabnega dovoljenja to, da se preveri skozi nek upravni postopek, skozi izjavo projektanta, nadzornika in izvajalca, da so dela končana in skladna z gradbenim dovoljenjem in da so izpolnjene bistvene zahteve, potem se pogovarjamo o gradbenem dovoljenju. Zdaj, ali se zadovoljimo s tem, da je gradbeno dovoljenje izdano, pa se hiša zgradi takšna, kot je je – pa vsi vemo, kako se gradi pri nas, še pol metra gor pa še nek dodaten prizidek pa tisto, drugo in tretje, pa smo s tem zadovoljni ali pa ne. In ko pravite, kolega, da kje je pa inšpekcijski postopek. Saj to je neka vrsta administrativne preverbe, če dajo projektant, nadzornik in izvajalec dokument gor, da je to narejeno in da je skladno s predpisi, podobne vrste, kot je inšpekcijski nadzor. Pač, ni treba, da gre nekdo iz državne uprave, inšpektor, na teren, ampak se to v pisarni preveri in se izda to uporabno dovoljenje. Se pa strinjam, da to včasih – morda tudi v teh primerih, to bo ministrstvo ocenilo –,traja predolgo, preveč dokumentov, prevelik strošek in podobno, o tem se pa seveda vedno lahko pogovarjamo in naredimo situacijo, da je kar se da prijazna za vse državljane.
Ne strinjam se pa s to debato, da je bilo pa v Avstro-Ogrski vse fino, nič ni bilo treba. Ta Avstro-Ogrska je bila Avstro-Ogrska pač toliko časa nazaj, verjetno tudi ni bilo ne vem takšnih gradbenih firm, kot so danes, pa ni bilo takšnega načina gradnje, pa ni bilo treba graditi protipotresno in podobno. Danes pa pač imamo vse te zahteve, poseljenost je danes drugačna, število ljudi, ki živijo na kvadratni kilometer, je večje, večje so posledice naravnih nesreč. Jaz sem pristaš tega, da država pri svojem prostorskem načrtovanju in pri zagotavljanju nekih standardov gradnje vse to upošteva. Zdaj pa, če država to upošteva, potem mora tudi nadzirati ali – tisti, ki je zgradil objekt – takšen objekt tudi zadovolji vsem tem predpisom in standardom. In samo o tem se tukaj pogovarjamo, ali smo za to, da imamo kolikor toliko varno gradnjo. Saj se strinjam z vsakim, če si nekdo gradi v lastni režiji pa potem notri živi, si je sam kriv, če se karkoli zgodi s tem objektom, ampak objekti so na trgu, se potem prodajo naprej in prav je, da skozi te neke standarde, ki veljajo za vse enako, zadovoljimo ta skupni interes. Mislim, da je tukaj pomembno razpravljati o situacijah, ki je bila opisana prej, o naravnih nesrečah pri nas, v tujini, da so to neke izkušnje, iz katerih se moramo učiti in iz katerih moramo potegniti zaključek, kaj je naš skupni interes, ko gradimo objekte. Ali je zdaj interes ta, da se to kar se da simpel zgradi, ali je interes tudi ta, da je to kolikor toliko varno, najprej za tistega, ki živi notri, in potem za vse ostale in za tiste, ki bivajo blizu, ali pa, ki se samo sprehodijo mimo takšnega objekta.
Tako je to debata, ki je na mestu ob vsej tej birokraciji in ki jo bomo verjetno deležni tudi v prihodnje, ampak zaradi tega, ker je ta rešitev preveč enostavna, enostavno ne rešuje tistega, kar naj bi reševala, samo izključuje en pomemben del nekega nadzora pri gradnji objektov, ne da bi se osredotočila na zelo konkretne primere, ki so lahko zelo problematični. Zaradi tega tega zakona ne morem podpreti. Če bi notri pisalo, ampak ne more v tem zakonu pisati, tudi če ga damo še skozi odbor, da je zadeva, ki smo ji bili priča v medijih s fasado, res nepotrebna, potem nimam nobenih zadržkov, da takšen zakon sprejmemo. Ampak tega se ne da tu rešiti. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima dr. Franc Trček.
Izvolite.
DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala za besedo.
Prvič, mi v glavnem nismo strokovnjaki za fasade, pa tudi za zgodovino Avstro-Ogrske ne, za to je kolega Rajh strokovnjak. Meni se sedaj očita populizem, ampak tu smo sedaj vse živo slišali, do italijanskega potresa in tako naprej.
Najprej se dotaknimo fasad. Ja, ljudje pač bajte ne zgradijo do konca na tak način, ker jim zmanjka penez. Prej je nekdo omenjal banke, kolega Černač. Če bi slovenska politika resno mislila, bi imeli kakšno banko v državni lasti in kreditno linijo za financiranje – pa ne na način, kot ste mojo generacijo s švicarskimi franki zasuli – in bi si ti ljudje lahko zgradili fasade. Prva zgodba.
Druga zgodba: korenček-palica. Očitno imate vsi radi inšpekcije, mogoče bi bili radi inšpektorji. Nikoli ne bo nobenih inšpekcij dovolj, če mi ne bomo imeli neke osnovne kulture. Tudi glede gradnje. Te kulture ravno nimamo. Seveda smo neka družba, včasih v šali rečem, da najkrajša definicija Slovenije je »ne pretirano velika disfunkcionalna familija«. Potem vedno nekdo nekomu nekaj zrihta, eni tretjini se zrihta, na eno tretjino ne bomo gledali, ena tretjina pa potegne kratko. Kolega Breznik bo za menoj govoril, bogate izkušnje ima, pa se ne hecam, iz nemškega predela. Tam se zelo jasno ve; da če boš ti z gabaritom nekam štrlel ven, pa če boš streho naredil drugače, kot bi morala biti, te bo, po domače povedano, štrafalo.
Če se pogovarjamo o stroških in o administracijah, to je tudi SMC rad tulil, bomo debirokratiziral, gor, dol. To, o čemer je kolega Lisec govoril, to drži in to podpišem. To je žal res. In mi se moramo vprašati katero administracijo potrebujemo, da bo varno, in se tudi moramo vprašati, kje so mogoče stroški previsoki. Saj ko smo ta trojček spreminjali, pa sem skupaj tulil s SDS takrat, da je to napol defektno rojen otrok, kar sicer žal je, je bil SMC zelo tak, pa je bilo ogromno lobiranja, zlasti arhitektov in tako naprej. Mi seveda nujno potrebujemo tudi neke vrste svetovalnih pisarn, kot jih imamo za energetsko prenovo pri gradnji. Veste, vse te zadeve, vse to so politike, ki jih niste naredili. In potem sklicevati se na Avstro-Ogrsko, lahko bi gledali, še preden se je razdelil imperij na Avstro-Ogrsko. V desnici se radi pohvalite, evo, tu je gospod Janša, takrat ste predsedovali EU, pa se ne spomnim, da bi takrat tulila Slovenija, preveč je zakomplicirana zakonodaja, kar je pogosto res, nazaj se zgledujmo po Avstro-Ogrski.
Ena zadeva, na katero se pri nas pozablja, pa sem večkrat opozarjal, mi imamo izredno razpršeno poselitev. Če k temu dodaš še razpršeno gradnjo, če temu dodaš še, da nimamo reformo lokalne samouprave, je to hitro predrago. Tudi na vasi bo treba graditi bolj skupaj. Včasih so to, recimo, v istrskem predelu ali na Obali bolj razumeli, ker so morali pridelovalno zemljo ščititi. Veste, mi bi se morali tudi o teh zadevah začeti pogovarjati.
Pa ste omenjali Avstrija gor, dol, mi bi se morati o tem začeti pogovarjati. Vedno rečem, da bi bil najbolj srečen človek v vesolju, če nikoli ne bi rabil biti lastnik nepremičnine, pa prevoznega sredstva, dražjega kot kakšnega bicilka za 200, 300 evrov. Boste rekli, a Slovenci pa nismo taki, pa niso. Ja, nismo, ker vi to politično niste omogočili! Tudi na vasi bi se lahko gradilo na način stanovanjskih zadrug.
Veliko je odvisno, seveda, tudi od birokratov. Verjamem, da je kolega Černač bil dober birokrat na občini. Nimam problema tudi pohvaliti dobrih SDS-ovskih županov. Navsezadnje imam eno luknjico v Ivančni Gorici, se v glavnem mimo, žal, ne peljem med tednom, kar pogosto tja dejansko spat. Tam je vsa ta kvadratura kroga. Ključni problem vas v SDS pa je tudi, ko imate dober predlog, da potem tako tulite, da smo mi vsi totalni idioti, in potem tudi, če bi mi nekaj podprli, si mislimo: Idite vi nekam! Malo se tudi glede tega prej izprašajte. Saj to vam je kolega Vojko že razlagal na neki zadnji seji – sedaj nisem v tem odboru –, ne vem, zakaj na odboru niste sprejeli tega, da ne velja za neke gradnje, ki gredo na trg, in bi z lahkoto to sedaj požegnali in ne bi imel nobene težave s tem. Od izvršilne oblasti, če pride na sejo, pa bolj jasno pričakujem, da mi odgovori, ali je treba to menjati ali trenutno še ni treba menjati, da tega problema ni. Tega odgovora pa tudi nisem dovolj razločno slišal. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Franc Breznik.
Izvolite.
FRANC BREZNIK (PS SDS): Najlepša hvala.
Če sem kdajkoli tulil tu nakakršnegakoli kolega, se opravičujem. Mislim, da tega posnetka ne boste našli, kolega Trček, lahko pa prosim, v okviru, bi lahko rekel državljanov, v okviru mladih družin, v okviru ljudi, ki so stežka prišli do neke hiše, pa je morda zmanjkalo nekaj denarja za tisto fasado. Hvala, da ste me pohvalili, kar se tiče izkušenj, ampak glejte, v tujini, v Avstriji recimo – seveda od dežele do dežele različno,– to ureja mogoče davek na nepremičnine. Nekdo, ki nima fasade, ne vem, v Sloveniji, bi lahko plačal 10 evrov na leto ali pa 20 evrov več do tistega trenutka, ko te fasade ne bo naredil. Glejte, v desetih ali pa petih letih, če te fasade ne bo končal, ta hiša zaradi tega ne bo statično vprašljiva.
Kot je rekel danes kolega Černač, mi vlagamo zakon, ali pa dopolnila zakona, ali pa novelacije ravno v smeri debirokratizacije. Meni ta beseda gre zelo zlahka iz ust, ker na birokracijo imam dobesedno alergijo. In na birokratsko razmišljanje. Ko danes poslušam – pa se spet opravičujem – glejte, velik del kolegov in kolegic tu živi v neki škatli, neka birokratska razmišljanja, nobene logike, mimo življenjskih razmer, ki so na terenu, in vsega tistega, kar je danes sledilo. Torej, mi ne spreminjamo gradbenih standardov, mi ne spreminjamo gradbenega dovoljenja, mi spreminjamo nekoga, ki na koncu … Torej spet rešitev, ki prihaja iz ljudi, ki delajo na upravnih enotah – primer točno tega, kar smo vlagali, je bil primer kar nekaj ljudi. Lahko vam povem, znanec pride po 15 letih, ko živi v svoji hiši, ki je perfektno narejena z vsemi standardi, da hoče sedaj priti do uporabnega dovoljenja. A veste, kaj mu je rekel človek, dobesedno, upravne enote – lahko kar povem – v Lenartu? Veste, kaj mu je rekel? Je rekel, počakajte malo, saj to je nenormalno! Počakajte malo. Je rekel, glejte k projektantu boste šli, poklicati ga boste morali, to bo stalo tisoč evrov, ker si bodo zdaj projektanti lahko prostoročno določali cene za 15 let nazaj. Rekel bi, ja če pa to želite, potem pa po 15 letih bom to poiskal, pripravil, bomo to pogledali in tako naprej.
Glede varnosti, nadaljevanje – varnost. Prej ste državni sekretar omenili, mislim da, tisti primer z Rogle izpred leta 2012 nesrečnih treh mladih ljudi, ki so umrli v tistem vikendu ali planinski hiši. Tam je tipičen primer, da nekdo ni nadzoroval teh dimniških sistemov. Torej, smrt je nastopila zaradi povečane koncentracije ogljikovega monoksida. Bilo je dokazano, da sta delovala na eni strani plinska peč, na drugi strani kamin, ki je bil naknadno vgrajen. Oba sta imela neko koncentracijo zvišanega monoksida in to je vplivalo v tisti dolgi noči na smrt teh treh ljudi. To nima zveze z uporabnim dovoljenjem.
Uporabno dovoljenje v potresnih situacijah. Glejte, kolega Zorčič zna super obrazložiti, kako birokrati razmišljajo – to je tipičen primer birokratskega razmišljanja. Njegove razprave okrog tiste registracije koles s pomožnim motorjem so, mislim da, svetovni fenomen, so znane. Danes in včeraj – žalostna zgodba – sem se pogovarjal s slovenskimi kmeticami. Rotile so me, dobesedno jokale glede vaših blagajn na kmetih. Zdaj, ko hodijo na te tržnice pri minus 10, v dežju, v megli, stiskajo na tiste blagajne po 500, 600 evrov; ženske, ki prodajajo nekaj korenčkov, nekaj solat in tako naprej. To je tipično neživljenjsko, totalno birokratsko razmišljanje ljudi, ki v življenju niso počeli nič pametnega v praksi. Glejte, bom uporabil nov termin, kolega Zorčič – v Sloveniji ne rabimo več in imam tudi tukaj predsednika stranke, podpredsednika, mi več ne bomo uporabljali v SDS debirokratizacije, ker vidim, da ta pojem ne zaleže. Morda pa si bodo ljudje zapomnili nov izraz, nov termin »dezorčizacija«. To bi bil pa super izraz ravno proti tej miselnosti, ki poteka tukaj.
Uporabno dovoljenje ne bo zmanjšalo nobene nevarnosti, ker če bomo tako nadaljevali, spoštovani kolegice in kolegi, potem bomo počasi rabili poseben tehnični pregled za kadi – marsikateri posameznik, državljan pade v kadi in se ubije. Imamo celo vrsto smrtnih nesreč, ko ljudje padajo v maju, juniju s češenj v Sloveniji. Tudi mislim, da bi rabili tehnične preglede in tudi uporabna dovoljenja za češnje. Lahko padejo tudi po stopnicah v lastnih hišah. Priporočal bi, da poleg uporabnega dovoljenja naredimo poseben tehnični pregled in pogledamo standarde tudi teh stopnic in tako naprej in tako naprej, in potem na koncu se bodo vsi odselili. Tukaj bodo ostali samo birokrati, ki se bodo ukvarjali z drugimi birokrati in tako naprej in ta birokracija bo dosegla ta svoj vrhunec, ta svoj zenit.
V Slovenski demokratki stranki smo stranka, ki prihaja iz ljudstva, ukvarja se z realnimi problemi ljudi in, glejte, danes je tipičen primer zelo enostavne rešitve. Torej govorimo o enostavnih objektih in govorimo o enostanovanjskih objektih in za te objekte mislim, da ne potrebujemo uporabnega dovoljenja in državljani in državljanke ne potrebujejo novih stroškov. Naj te stroške dajo v tem času za božična darila ali pa naj grejo s svojimi otroki na nek zaslužen dopust. Najlepša hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Izvolite proceduralno, gospod Zorčič.
IGOR ZORČIČ (PS SMC): Spoštovani podpredsednik.
Kolega Breznik mi je nekoč zaupal, da je poln nepomembnih informacij, vidim, da jih tu vztrajno plasira, hkrati je pa še žaljiv.
Prosil bi, da v teh njegovih ekspozejih, da ne rečem idiotskih, da ga malo umirite in da ne dovolite, da se spušča na kakršenkoli osebni nivo. Tudi jaz se nisem na njegov, pa vam povem, da bi lahko zdaj tukaj deset minut o tem govoril. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa, vendar tukaj nisem ugotovil nekega postopkovnega predloga.
Gospa Ljudmila Novak, izvolite.
LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo.
Tudi jaz moram reči, da sem prisluhnila kolegu Zorčiču, ko je govoril o tem, kako se hiše lahko podrejo, nekaj v tem smislu, ampak sem se spraševala, ali je mogoče, da se hiša podre, če nima fasade. Potem je pa res slabo grajena, če se zaradi tega lahko podre.
Danes smo slišali veliko življenjskih zgodb in ko to slišimo, kaj se ljudem dogaja zaradi takega neživljenjskega zakona, nas ne bi smelo več zanimati, kdo je to predlagal, ampak kaj je predlagal in zakaj je to predlagal.
Poročila OECD iz novembra pravi, da je Slovenija na drugem mestu glede na to, kdaj se mladi odselijo o doma. Vsi vemo, da je to problem, ker nimajo služb, nimajo stanovanj, stanovanja so draga, vemo, da v Ljubljani gredo cene v nebo pa še tudi kje drugje, in enostavno nizke plače, nimajo dovolj denarja. Če že imajo neko stanovanje, ga čim prej prodajo in kupijo hišo ali zgradijo hišo, v katero se bodo čim prej vselili. Zato da lahko živijo v hiši, fasada ni pogoj oziroma najpomembnejša. Pa tudi jaz rada pogledam lepo hišo z lepo fasado pa vem, da je bolj topla, če ima fasado – saj to vsi vemo. Verjetno bi si tudi vsak želel, da bi kupil hišo na ključ, s fasado, z urejenim vrtom, s travico in se vselil. Pa vem, da živimo v razmerah in mnogi tega, ali pa večina ljudi, pa tega denarja nima. Želijo pa čim prej stanovati v svoji hiši, da ne bo treba plačevati stanarine, odplačevati še kredita in tako naprej; namesto stanarine odplačujejo potem kredit. To so takšne življenjske stvari, ki bi jih morali razumeti in poslanci nismo v službi vlade, ampak smo v službi ljudi. Če je to prva obravnava, mislim, da imamo vso možnost, da sprejmemo zakon v prvem branju, ga dopolnimo z vsemi tistimi stvarmi, za katere mislimo, da bi jih bilo treba dopolniti in dejansko nekaj konkretnega naredimo za ljudi.
Prej, ko sem navajala poročilo OECD, kar 76,4 odstotka mladih med 15. in 29. letom še živi doma, samo Italija ima višji odstotek, ima preko 80 odstotkov, v Kanadi in skandinavskih državah pa med 30 in 40 odstotki mladih v tej starosti še živi doma. Glavni razlog pa je ta, ker si ne morejo privoščiti stanovanja, svoje hiše in tako naprej. Če mi zavlačujemo s tem, da se lahko vselijo v hišo, ki so jo verjetno težko zgradili, potem pač delamo slabo za ljudi oziroma jih ne slišimo. Jih ne slišimo v njihovih problemih.
Pa morda še nekaj o birokraciji, o kateri smo danes že veliko govorili. Ko smo na začetku zasedanja govorili o Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju – kje je bil glavni prihranek Vlade? Da smo ukinili delovno uspešnost oziroma zamrznili! In potem imamo birokrate; eni so bolj pridni, eni manj, eni bolj delajo, drugi manj delajo – pa zakaj bi se pa trudili, če smo pa vsi enako plačani!? Mislim, da je to napaka. Morda se je ta institut zlorabljal pa se te delovne uspešnosti niso prav delile, ampak mislim, da bi bile nujne in potrebne. Prav je, da tisti, ki delajo dobro, učinkovito, ki prevzemajo odgovornost, so dobro plačani. Tisti, ki hodijo le v službo, naj bodo tudi temu primerno plačani. Potem pa bomo imeli tudi hitreje izdana dovoljenja in razna soglasja in tako naprej.
Tako se mi zdi smiselno, da pri tem zakonu ne gledamo na to, kdo ga je predlagal, ampak kakšen je namen tega zakona, vzrok, predvsem pa, da bomo s tem pomagali ljudem.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Aleš Prijon, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor.
Izvolite.
ALEŠ PRIJON: Hvala lepa.
Uporabno dovoljenje je potrebno predvsem, ker zagotavlja varnost uporabnikom. Na Ministrstvu za okolje in prostor razmišljamo o rešitvi problema, kot ga je zastavil predlagatelj, v smislu življenjskosti in zmanjševanja administrativnih ovir. Vendar pa je treba ob tem urediti še več vprašanj. Predvsem gre tukaj za olajšave le za enostanovanjske gradnje v lasti investitorjev, ki niso namenjene trgu, omogočiti uporabo v prehodnem obdobju do končnega stanja in tako naprej. Zaradi tega je treba odpreti več členov zakona.
Zato predlagamo, da Državni zbor zakon, kot je danes predlagan, zavrne, in se vprašanje celovito reši, tudi v smislu rešitve vprašanja enakosti pred zakonom, upoštevaje socialni vidik ter predvsem varnosti objektov. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnik predlagatelja, gospod Zvonko Černač.
Izvolite.
ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala lepa.
Nekateri, vidim, da ste primer Avstro-Ogrske preveč dobesedno vzeli. Imamo seveda bolj sveže primere v naši neposredni okoliščini, ker verjamem, da je ta zakonodaja tudi prevedena in se jo da uporabiti in ni treba izumljati tople vode.
V prejšnji predstavitvi sem povedal, da je recimo, primer – ker imajo Avstrijci to urejeno po deželah – primer avstrijske Štajerske dober primer. Lahko bi se zgledovali po tem primeru. Povedal sem, da v primeru avstrijske Štajerske celo pri objektih, ki so v treh etažah in do 600 kvadratnih metrov površine, gre za priglasitev, ne za gradbeno dovoljenje in tako naprej. Podoben primer ima Republika Češka in še številne druge države. Primerov okrog nas je ogromno. Treba jih je uporabiti, ker mislim, da so to dobri primeri; dobri primeri tako za ljudi kot na drugi strani za uradništvo, ker pomenijo neko razbremenitev, olajšajo pot in postopke do pridobitve uporabnih dovoljen, gradbenega dovoljenja in vsega ostalega in na drugi strani zagotavljajo tudi pravno varnost, ker v vseh teh državah dajejo velik poudarek nadzoru. Ampak je to breme obrnjeno in ni prevaljeno na investitorja oziroma posameznika.
Sicer pa je Avstro-Ogrska bila znana po kvalitetnih gradnjah. Tudi na Slovenskem so še številni objekti, ki so stari več kot 100 let, pa še vedno delujejo. Šole so v glavnem v njih, osnovne, srednje. Na drugi strani pa vemo, da marsikateri objekt, ki je bil zgrajen pred 50 ali pa 70 leti v naši državi, ne stoji več. Ne stoji več. Tako mislim, da se iz te njihove stavbne politike ni treba delati norca. Mislim, da so vedeli, kako in kaj početi. Ne nazadnje so tudi progo od Dunaja do Trsta zgradili prej, kot bo Republika Slovenija prišla do gradbenega dovoljenja za 27 kilometrov enotirne proge, ki ne bo rešila ničesar, med Divačo in Koprom.
Glede gospoda Trčka. Kolega Trčka. Naj mu povem, ker je rekel, da verjame, da je bil Černač dober birokrat na občini – Černač nikoli ni bil birokrat. Lahko pa kolegu Trčku povem, da ta predlog, ki ga je on danes tukaj podal, da naj bi preko nekih kreditnih linij omogočali ljudem, da bi si izboljšali stavbne pogoje preko obnove fasad, ne pije vode. Poznamo primere dobre prakse, imamo celo inštitucijo v tej državi – ker je bilo že o fasadah govora, čeprav ni glavna tema to danes –, ki bi lahko bistveno več naredila in ljudem pomagala, da bi se te stvari uredile. To je Eko sklad. Žal je preveč zbirokratiziran. Do obisti je zbirokratiziran. S postopki, s papirji, s proceduro.
Povem pa lahko primer iz te svoje konkretne prakse, če želite, ker ste me izzvali. V petih letih sta se v občini, kjer sem jaz delal, obnovili obe stanovanjski glavni soseski, ki sta bili zgrajeni v 70. in 80. letih, energetsko sanirale večstanovanjske stavbe, ne zaradi kreditnih linij pač pa zaradi tega, ker je občina zaznala, da je treba dati neko spodbudo in je približno 20 % teh stroškov povrnila. S tem je spodbudila ljudi, da so to počeli in so počeli. Postojna je v 5 letih dobila popolnoma drugačno podobo in nekaj podobnega velja tudi za staro mestno jedro Majlont, kjer so bile na podoben način preko odloka dane spodbude, proračunsko gledano ne visoke, vsebinsko gledano pa znatne zaradi tega, ker na eni strani se je izboljšala podoba, dvignila se je kvaliteta bivanja, tudi energetska bilanca, o kateri ste govorili, se je izboljšala. Nekaj podobnega smo počeli tudi takrat, ko smo imeli to možnost v letu 2012, ko je bilo preko 200 šol, vrtcev in ostalih javnih objektov energetsko saniranih in obnovljenih iz evropskega denarja.
Uporabno dovoljenje, tako kot je zdaj predvideno v zakonu, za enostanovanjske stavbe ni potrebno, 6 let ga ni bilo, med letom 2012 in 2018 to dovoljenje ni bilo potrebno. Ekscesi, ki so se dogajali, so stvar neprimernega delovanja inšpekcijskih služb. One so tiste, ki bi morale poskrbeti za to, da se ti ekscesi ne bi dogajali, ne pa, da zdaj breme tega, ker se je pač dogajalo, nosijo vsi tisti, ki gradijo v skladu z gradbenim dovoljenjem in ki jim ta končni akt predstavlja zdaj neko veliko, veliko težavo, ker je ogromno ljudi, ki se dejansko v stanovanjsko hišo vselijo, potem pa to fasado zaključijo čez leto ali pa dve. In zdaj tega ne morejo narediti, brez da so sankcionirani, ker pač teče potem inšpekcijski postopek, ki bo zdaj začasno, kot vidimo na podlagi navodila ministra, zamrznjen, ampak breme ostaja. Izpostavljati ljudi nepotrebnim bremenom, nepotrebnim administrativnim postopkom, temu, da imajo nad glavo nek inšpekcijski postopek z nekimi globami, je neprimerno. Rešitev, ki smo jo predlagali, je enostavna, kratka, jedrnata, brez velikih naporov bi jo bilo mogoče uveljaviti. In ne verjamem, da boste z neko sistemsko rešitvijo prišli v Državni zbor prej kot v letu dni, vprašanje je pa tudi, kakšna bo, in vprašanje, ali bo dejansko naslavljala tiste probleme, ki bi jih bilo treba odpraviti.
Tako predlagam, da vseeno se premislite in da to novelo v prvem branju potrdite.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 13. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 13. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O DAVKU OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina sedmih poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožefom Horvatom. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 11 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožefom Horvatom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnitev obrazložitve predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja, mag. Mateju Toninu.
Izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Dragi poslanke in poslanci!
Moram začeti z zelo dobro vestjo. Pred kakšno uro oziroma dvema so naši slovenski hokejisti v skupini U20, v diviziji 1B postali prvaki, za kar jim seveda iskreno čestitamo in želimo vse dobro.
Prav današnji popravek Zakona o dohodku pravnih oseb govori o tem, kako vzpostaviti zanimivo davčno okolje, da bodo podjetja lahko bolj intenzivna, bolj izdatno donirala in podpirala slovenske športne panoge. Prepričani smo, da šport potrebuje sredstva, da različne športne panoge potrebujejo sredstva za to, da se lahko razvijajo, da se gradi infrastruktura in da se s tem uspešnim športnikom omogoči napredovanje in zasledovanje njihovih ciljev. Imamo vsekakor izjemne športnike. Če primerjamo po tem, koliko nosilcev medalj imamo na število prebivalcev, smo zagotovo v vrhu. V času gospodarske krize zagotovo obstajajo podjetja, ki si podporo v športu lahko privoščijo. Seveda pa mora biti ta davčni sistem takšen, da je tudi za podjetja zanimivo.
Kaj konkretno Nova Slovenija predlaga s to spremembo zakona? Predlagamo, da donacije, ki jih podjetja dajejo posameznim športnim društvom in klubom, predstavljajo znesek, ki ga pomnožimo z dve in za ta znesek se zniža davčno olajšavo. Če povem nekoliko bolj po domače, pregledno, bi rekel naslednje: če neko podjetje športnemu klubu ali društvu donira tisoč evrov, se mu 2 tisoč evrov šteje v stroške oziroma, če povem konkreten primer, kaj to pomeni za podjetje, ki ima 10 tisoč evrov prikazanega dobička in če od teh 10 tisoč evrov donira natančno tisoč evrov športnemu klubu ali društvu, to pomeni, da država zgubi 380 evrov davkov, ampak hkrati, na drugi strani športni klub pridobi tisoč evrov.
Torej, prihajamo s konkretno formulo, kjer bi se država 380 evrom davka odpovedala, na drugi strani bi športni klubi in društva pridobili dodatnih tisoč evrov. Gre vsekakor za multiplikativne učinke.
O varovalkah. Zakaj govorimo samo o donacijah, ne pa tudi o sponzorskih pogodbah? Sponzorske pogodbe se že danes štejejo med stroške in športniki in športne panoge, ki imajo sponzorske pogodbe, so seveda tržno izjemno zanimive in do tega sponzorskega denarja tudi lahko prihajajo. Zato mi izključno govorimo o donacijah; o donacijah, zlasti v klube in športna društva, ki še danes niso tako tržno zanimiva, da bi z nekim nošenjem reklame lahko to pomenil velik dodatek pri nekih podjetjih, zato govorimo o donacijah, ne o sponzorskih pogodbah.
Prav tako v zakonu predvidevamo, da se te donacije lahko izključno namensko uporabljajo. To pomeni, da denar, ki ga podjetje da športu in športnim klubom, se lahko uporablja zgolj za organizacijo športnih prireditev in za izgradnjo infrastrukture. Po domače povedano, za organizacijo državnih, občinskih, tudi evropskih tekmovanj in hkrati za izgradnjo igrišč in druge športne infrastrukture. S tem pomembno prispevamo k temu, da mladim omogočimo, da se ukvarjajo s športom. Hkrati onemogočamo tudi manipulacije, ker določamo, da se te donacije lahko dajejo samo klubom, ki izvajajo letni program športa na lokalni ali državni ravni, ki izvajajo letni program športa Fundacije za šport ali pa ki delujejo v javnem interesu, zato da ne bi kdo očital, da si je neko podjetje ustanovilo svoje društvo, da bi se davčno optimiziralo.
Na takšen način, s takšnim pozitivnim davčnim pristopom, lahko pomembno pomagamo slovenskemu športu, slovenskim mladim športnikom, in to na davčno učinkovit način. Država se delu davkov odpove, gospodarstvo pa bistveno prispeva k temu, da šport še naprej uspeva.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa!
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade Nataliji Kovač Jereb, državni sekretarki na Ministrstvu za finance.
Izvolite.
NATALIJA KOVAČ JEREB: Hvala, spoštovani podpredsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb določa novo davčno olajšavo. Predlagana je olajšava za donacije društvom, ki delujejo v javnem interesu, na področju športa. Zavezanec, ki nameni donacijo takemu društvu, je po predlogu predlagateljev pod določenimi pogoji upravičen do znižanja davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije, če to društvo donacijo uporabi za organizacijo ali sodelovanje na športnih prireditvah ali za investiranje v osnovna sredstva in opremo, ki jo društvo potrebuje za svoje delovanje.
Vlada se zaveda pozitivnih učinkov športa, zato je treba opozoriti na ukrepe različnih politik, ki se že izvajajo. V pripravi so zakonodajni akti in druge aktivnosti, pomembne za zagotavljanje ugodnega okvira za področje športa. Z davčnimi ukrepi se lahko zasledujejo usmerjeni cilji, vendar ob hkratnem zagotavljanju poštenega in učinkovitega obdavčenja. Vse navedeno pomeni, da je treba na posamezne predloge gledati celovito, ne samo z vidika enega ukrepa, ene skupine in enega področja. V veljavnem Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb je že določena olajšava za donacije, za tako imenovane nepridobitne namene, tudi za športne. Zaradi zagotavljanja skladnosti z zakonodajo Evropske unije, se lahko uveljavlja tudi za donacije za države članice v Evropski uniji in za evropski gospodarski prostor. Po podatkih obračuna za davek od dohodka pravnih oseb za leto 2017 je to olajšavo uveljavilo 10 tisoč 338 davčnih zavezancev, se pravi, 9,9 % vseh zavezancev za davek od dohodkov pravnih oseb, pri čemer ni mogoče izločiti zavezancev, ki so uveljavili le olajšavo za donacije za športne namene, temveč je to podatek za vse nepridobitne namene. Z olajšavo za donacije so zavezanci zmanjšali davčno osnovo za 23 milijonov evrov, kar pomeni znižanje prihodkov iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb približno za 4 milijone evrov. Če bi navedeni zavezanci izkoristili to olajšavo v celoti, bi lahko zmanjšali davčno osnovo za približno 196 milijonov evrov. Olajšavo za donacije ima tudi Zakon o dohodnini, se pravi, za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Dodatno je v Zakonu o dohodnini za namene financiranja splošnih koristi in namenov za šport določen tudi institut dela dohodnine do višini 0,5 %. Vlada poudarja, da ti ukrepi niso izkoriščeni v celoti, opozarja pa tudi na druge ukrepe, ki za zavezance pomenijo ugodno davčno obravnavo. Tako na primer Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb določa možnost prenašanja izgub ter druge splošne olajšave, vključno z ugodno davčno stopnjo. Za davčne zavezance, ki opravljajo nepridobitno dejavnost, določajo tudi oprostitev davka za dohodke iz upravljanja te dejavnosti. Davčne olajšave morajo biti določene tako, da je njihovo uveljavljanje enostavno. Dodatni pogoji, kot na primer, da se donacije pri športnem društvu porabijo le za točno določena vlaganja oziroma za organizacijo in sodelovanje na športnih prireditvah, nadalje navezovanje na javni interes in podobno, terjajo tudi posebno preverjanje in dokazovanje, kar je povezano s stroški, z administrativno obremenitvijo in pravno varnostjo.
Predlog zakona ni oblikovan tako, da bi jasno in nedvoumno določil razmejevanje do veljavne davčne olajšave za donacije, z vidika višine pa je nesorazmeren v primerjavi s splošno olajšavo za donacije. Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da zanemarja druge nepridobitne cilje, kot so splošno koristni, dobrodelni, religiozni, invalidski, humanitarni in drugi.
Vlada meni, da lahko le kombinacija ustreznih ukrepov na davčnem področju in hkrati zagotavljanje premišljene postopne javnofinančne konsolidacije vodi do trajnega in primernega okolja tudi za delovanje in razvoj športa. Predlog navedenega zakona tega cilja ne zasleduje. Glede na vse navedeno Vlada predloga zakona ne podpira. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Besedo ima mag. Marko Pogačnik, ki bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.
MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Spoštovani predsedujoči, hvala za dano besedo. Spoštovana državna sekretarka, kolegice, kolegi!
Pred nami je Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o davku od dohodka pravnih oseb. Poglavitni cilj tega zakona, ki ga je predlagala Poslanska skupina Nove Slovenije, zasleduje spodbujanje financiranje društev, ki delujejo v javnem interesu na področju športa in športnih društev in ki so izbrana na izvajanju letnega programa za šport. Ključne rešitve tega zakona so predvsem, da uvaja novo olajšavo za donacijo športnim društvom, ki delujejo v javnem interesu. Zavezanec, ki nameni donacijo društvu, ki spada v navedene kategorije, je upravičen do znižanja davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije. V Slovenski demokratski stranki smo prepričani, da športniki in športni klubi so najboljši promotorji za Slovenijo.
V Slovenski demokratski stranki smo prepričani, da predlog, ki ga predlaga Poslanska skupina Nove Slovenije, omogoča nadaljnjo rast in nadaljnji razvoj športa na področju Republike Slovenije. Predvsem pa bi predlagana rešitev omogočala višji razvoj predvsem v mlajših kategorijah športnih klubov, ki pa so seveda zelo pomembni za prihodnost delovanja športnih klubov v Sloveniji.
Glede na to, da gre za prvo branje, bomo v Slovenski demokratski stranki predlog zakona podprli. Vsekakor pa pričakujemo podporo tudi pri ostalih poslanskih skupinah. Prepričani smo, da se lahko v nadaljnjem zakonodajnem postopku ta zakon vsekakor še tudi izboljša.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Lista Marjana Šarca bo predstavil Jože Lenart.
Izvolite.
JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala za besedo. Podpredsednik, spoštovana sekretarka, kolegice in kolegi!
Predlagatelj v podanem Predlogu zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb predlaga novo olajšavo za donacije z namenom investiranje v društva, ki delujejo v javnem interesu na področju športa. S predlogom, ki je bil v preteklosti že vložen in zavrnjen v Državnem zboru, bi radi spodbudili financiranje društev, ki delujejo v javnem interesu na področju športa in ustvarjali povezavo med gospodarskimi subjekti in športnimi društvi z namenom pozitivnih posledic za obe strani. Olajšava bi donatorju za društva omogočila opravičenje do znižanje davčne osnove za dvakraten znesek namenjene donacije.
Spoštovani! Lepo se sliši tako predlagana nova olajšava, vendar obstoječi Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb ima široko odprta vrata za različne olajšave. znižanje davčne osnove s področje investicijskih vlaganj, za vlaganje v raziskave in razvoj, za zaposlovanje in seveda za olajšave za donacije, ki jih urejata 142. člen Zakona o dohodnini in 59. člen današnjega omenjenega zakona. Uveljavlja se lahko do višine 0,3 % obdavčenje dohodka in dodatno po drugem odstavku za 0,2 %, če je namen delovanja v javnem interesu. S tako postavljenimi olajšavami so v Sloveniji številna podjetja, ki praktično tudi več let ne plačajo davka od davčne osnove oziroma je v Sloveniji efektivna davčna stopnja za davek od dohodka pravnih oseb med najnižjimi v Evropski uniji.
Drugo dejstvo temelji na analizi, ki opozarja na presenetljivo nizko koriščenje olajšav pravnih oseb za področje donacij. Pred tem moramo opozoriti, da so donacije darila, ki so podarjena brez povratnih ugodnosti in se ne obravnavajo kot davčno priznan odhodek in se lahko donirana sredstva upoštevajo le kot davčna olajšava. Podrobnejša analiza kaže, da so bile v letu 2017 s strani pravnih oseb uveljavljene olajšave za celotno področje nevladnih organizacij, če so bile dane kot donacije za humanitarne, invalidske, socialnovarstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene in seveda športne kot tudi kulturne, ekološke in religiozne namene, samo v višini nekoliko manj kot 10 %. Iz tega sledi, da imajo nevladne organizacije kot seveda športna društva na tem področju še veliko prostora, ki ga lahko izkoristijo.
Vlada si je s koalicijsko področju spodbujanja in razvoja športa zadala konkretne cilje. Želimo, da bi šport v Sloveniji še naprej ostal kakovostno gibalo vseh generacij in spodbuda za kakovostno življenje slehernega posameznika. Zavedamo se, da potrebujemo regijsko enakomerno razporejeno in sodobno športno infrastrukturo in večja vlaganja v šport.
Prav tako smo si na področju davčnih olajšav zastavili konkretne naloge, ki jih bomo s spremembami in dopolnitvami zakonodaje sistemsko uredili z upoštevanjem finančne vzdržnosti proračuna Republike Slovenije. Pri tem pa bomo sledili učinkovitim praksam v svetu, ki so se pokazale kot učinkovite in predvsem vračajo dolgoročne pozitivne učinke preko bolj zdrave populacije vseh državljanov Slovenije.
Nacionalni inštitut za javno zdravje nas stalno opozarja na poslabšanje življenjskega sloga sedanje celotno populacije, predvsem pa otrok, ki se skozi epidemijo prekomerne telesne teže in debelosti pri otrocih in mladostnikih kaže v nepopravljivih posledicah za zdravje. V kasnejših letih zaradi tega prihaja do številnih kroničnih bolezni, kot so diabetes, srčno-žilne bolezni in številni hudi zapleti, ki izhajajo iz tega. NIJZ opozarja, da gre za nove oblike debelosti in posledično poslabšanje zdravja, ki izhaja iz nezdravega sloga življenja – predvsem premalo gibanja.
Tu pa moramo opozoriti na problem področja zdravstva oziroma enormnega dviga stroškov na področju zdravljenja. Torej, spoštovani, gre za pristop k preventivnemu delovanju, ki bo s takojšnjimi pravilno zastavljenimi ukrepi zagotovil medresorska neslutene prihranke in izboljšanje kvalitete življenja. Če ne ukrepamo preventivno pravilno, izgubljamo kilometre in potem po milimetrih in z velikimi napori in seveda stroški rešujemo nastalo situacijo. Zato bo treba takoj pristopiti k dodatnim ukrepom za izboljšanje življenjskega sloga, predvsem v šolah, kar je sigurno dobro seme za bodoče navade v vseh življenjskih obdobjih nas, prebivalcev na tem planetu.
Zato v NIJZ zagovarjajo implementacijo sistemskih ukrepov različnih sektorjev, vpisanih v Resoluciji o nacionalnem programu prehrana in telesne dejavnosti v obdobju 2015–2025, ki je bila sprejeta, ki otrokom omogoča življenje v okoljih, v katerih bodo lahko razvijali zdrave prehranske in seveda gibalne navade. Torej več športa v predšolsko vzgojo, v osnovnošolsko vzgojo, v srednje šole, v visokošolske programe, na delovna mesta, kot v tretje življenjsko obdobje. Takšni pristopi se nam bodo vračali preko dviga produktivnosti, znižanja stroškov zdravljenja in priznajmo, tudi skozi pozitivni odnos do življenja in odnosov med nami.
Z navedenim pristopom v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca želimo obrazložiti, zakaj ne podpiramo predloga predlagatelja, ki ne rešuje navedenih pristopov.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Jani Prednik.
Izvolite.
JANI PREDNIK (PS SD): Podpredsednik, hvala. Gospa državna sekretarka, poslanci in poslanke!
Znova je pred nami predlog zakona, katerega namen je zagotoviti večje financiranje šport in športnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Njegova ključna rešitev sloni na predlogu uvedbe davčne olajšave za podjetja in organizacije, ki vlagajo v športne dejavnosti in organizacije.
Konkretno je predlagano, da bi donacija, dana športnemu društvu, ki deluje v javnem interesu ali je izvajalec letnih programov športa, za dvakratnik svojega zneska povečala davčno olajšavo donatorja. Podjetje, ki bi na primer doniralo petsto evrov, bi svojo davčno osnovo lahko znižalo za tisoč evrov. Vsekakor je treba pozdraviti prizadevanja, ki bi zagotovila bolj stabilno financiranje športnih, pa tudi drugih programov v javnem interesu. Spodbude, ki bi zagotavljale večji pretok tudi zasebnih sredstev, bi lahko bile dober dodaten način financiranja takih programov.
Ne glede na dober namen pa se znova sprašujemo, ali so tako zastavljene rešitve tudi dobre in izvedljive. Postavlja se namreč precej vprašanj, javnofinančne posledice pa so le ena izmed njih. Opozoriti moramo namreč, da predlagatelji niso natančno opredelili negativnih finančnih posledic. Lani so se tem vprašanjem izognili tako, da so v predlogu datum začetka veljavnosti zakona zamaknili za eno leto. Letos, dragi predlagatelji, se niste potrudili niti toliko. Predlog predvideva uveljavitev s 1. januarjem 2019. 1. januar 2019! V obrazložitvi pa navajate, da bo to dalo Vladi dovolj časa za pripravo. Ne lani ne sedaj to ni bila dobra popotnica dobronamernemu predlogu. Prav tako ni jasno, ali bi tovrstne donacije bilo treba na kakršenkoli način omejiti, na primer s skupno višino, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do zlorab in umetnega prelivanja sredstev, da bi se izognili davčnim obveznostim.
Poleg izpostavljenega se porajajo še druga vprašanja, povezana s takim modelom financiranja športa. Omeniti je treba zlasti preverjanje porabe sredstev in preprečevanje zlorab, saj zakon ne predvideva načinov za njihovo odkrivanje. V primeru nenamenske porabe sredstev bi bilo treba ta vrniti, prav tako pa bi moral donator doplačati davčne obveznosti, saj bi že dodeljeno olajšavo izgubil. V Poslanski skupini Socialnih demokratov nas skrbi, da ta del zakona ni dodelan, in menimo, da bi ga bilo v tem delu težko dopolniti tako, da bi bil izvedljiv tudi v praksi.
V zvezi z namensko porabo se postavlja še dodatno vprašanje, in sicer v kolikšni meri lahko donator zahteva in preverja, kako so bila porabljena sredstva. Donacija po navadi pomeni prispevek brez pričakovanja konkretne koristi ali dejanja, zato bi bilo pri obravnavi zakona nujno preveriti tudi ustavno skladnost predlagane ureditve. Ob tem naj poudarimo, da so za Socialne demokrate zasebna sredstva v športu in drugih dejavnostih v javnem interesu seveda zaželena, ne more pa to postati zamenjava za nujno vlogo javnih sredstev, ki so nepogrešljiva predvsem v programih za dostopnost športa, spodbujanje zdravega in aktivnega življenjskega sloga ter vzgoje otrok in mladine. Ta del športa bo vedno ostal v javnem interesu in torej tudi pomembna odgovornost države in občin. Samo stabilna javna sredstva lahko zagotovijo, da bodo programi izvajani kakovostno in bodo ostali dostopni vsem.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov ugotavljamo, da smo vsa ta vprašanja izpostavili že ob prejšnjih obravnavah tega predloga zakona. Nanje nismo prejeli zadovoljivih odgovorov, pa tudi predlagatelj svojega predloga ni z ničemer izboljšal. Zato bomo poslanke in poslanci Socialnih demokratov soglasno nasprotovali predlogu sklepa, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Poslanska skupina Stranke modernega centra, Mateja Udovč.
Izvolite.
MATEJA UDOVČ (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci!
Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je vložila Poslanska skupina Nova Slovenija.
Predlog predvideva uveljavitve nove olajšave za donacije društvom, ki delujejo v javnem interesu na področju športa, in športnim društvom, ki so izbrana za izvajanje letnega programa športa na državni ali lokalni ravni. Enako pa naj bi veljalo tudi za društva, izbrana za izvajanje letnega programa Fundacije za šport. Zavezanec, ki nameni donacijo takemu društvu, je po predlogu upravičen do znižanja davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije. Ta sredstva pa bi bila lahko namenjena le za organizacijo ali sodelovanje na športnih prireditvah ali vlaganje v osnova sredstva in opremo za delovanje društev.
Glede omenjenega predloga zakona bi najprej omenila, da je olajšava za donacije za športne namene že določena v 66. členu Zakona o dohodnini in 59. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Po teh določilih lahko zavezanec uveljavlja znižanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za športne, humanitarne, socialnovarstvene, dobrodelne, kulturne ali druge splošne koristne namene.
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb v 9. členu določa oprostitev davka za dohodke iz nepridobitne dejavnosti tako imenovanih nepridobitnih organizacij, tudi društev. Donacije predstavljajo za društva dohodek iz opravljanja nepridobitne dejavnosti in se ne vključujejo v njihovo davčno osnovo. V navedeni 9. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb spadajo tudi športna društva. Vsekakor razumem namen predlagatelja, da se povečajo sredstva na področju športa, vendar povečanje olajšav oziroma dodatne olajšave za donacije na področju športa še ne pomenijo, da bi bilo več donacij za področje športe. Ukrepe na področju športa je treba gledati celovito. Podatki kažejo, da olajšave za donacije uveljavlja le malo davčnih zavezancev in celo tega ne izrabijo v celoti. Vsekakor ne moremo sklepati, da je glavna motivacija za donacije davčna olajšava. Treba je pogledati spodbujanje športne dejavnosti tudi z vidika ukrepov državnega proračuna. V letu 2018 znašajo sredstva za šport 20,5 milijonov evrov, od tega za športno infrastrukturo 2,8 milijona evrov. Glede na leto 2017 so se sredstva povečala za slabih 27 %, in sicer predvsem na račun integriranih sredstev. Tako bo Vlada s proračunskimi sredstvi v letih 2018 in 2019 podpirala razvoj vrhunskega športa preko sofinanciranja priprav ekip in posameznikov na največjih mednarodnih tekmovanjih. Spodbujala bo šport otrok in mladine ter športno rekreacijo, sofinancirala bo tudi razvojne in strokovne naloge športa ter različne športne programe za krepitev zdravja in dobrega počutja.
Pomembno za šport je, da sta se v času mandata vlade dr. Mira Cerarja odprla tudi dva vrhunska športna objekta, to je Nordijski center Planica in Gimnastični center Ljubljana. Prav tako je treba omeniti, da je bil maja 2017 sprejet Zakon o športu, ki pomembno vpliva na razvoj športa. Zakon zagotavlja pogoje, da se prebivalci Slovenije več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom in gibalnimi dejavnostmi za ohranjanje zdravja. Z zakonom se povečuje dostopnost do športa in gibalnih dejavnosti ter večja je kakovost strokovnega dela. Hkrati zakon omogoča svobodno udejstvovanje v tekmovalnem športu vsem amaterskim športnikom. Zakon prinaša tudi številne druge celovite ukrepe na področju športa.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra podpiramo tovrstne celovite ukrepe, ki bodo spodbujali športno dejavnosti. Pri obravnavanem Predlogu zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb pa bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra zaradi vseh navedenih dejstev glasovali proti temu, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil Primož Siter.
Izvolite.
PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Kolegice in kolegi, še enkrat lep pozdrav!
Arbitrarno poseganje v davčno politiko ni cilj, ki ga zasledujemo. Ta predlog ima več skupnega z računovodskimi knjigami kot s hokejem ali košarko, kar uvodoma priznava tudi predlagatelj. Področje donacij že imamo dobro urejeno. Ne govorimo o celostnem financiranju zdravju koristnih prostočasnih aktivnosti, temveč o namenjanju dela dohodnine dejavnostim, ki so družbeno koristne. Sistem obstaja, vsako leto pa se ga poslužuje približno 10 tisoč oziroma 10 % vseh davčnih zavezancev. Olajšava za donacije izbranih področij, tudi športa, ne diskriminira med različnimi panogami in interesi, prav tako ne stremi k izrabljanju sistema za davčne odpustke. Tega pa žal ne moremo trditi za predlog, ki ga imamo spet pred seboj. Ta namreč predlaga znižanje davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije, po drugi strani pa je v pokroviteljskem razmerju do športa kot poljubne dejavnosti, preko katere se lahko niža davčno osnovo. Krog med zagotavljanjem medsebojne koristi med športnim društvom in donatorjem je dejansko sklenjen preozko, kar bi v praksi lahko pomenilo neposredno izvajanje pritiska in favoriziranje določenih športnih društev ali aktivnosti. Za primer, nikjer ni niti omenjena zgornja meja donacij, ki jih športno društvo lahko prejme, zato bi bila ta društva lahko postavljena v izrazito neenake položaje glede podjetij odrešenikov ali rabljev. Možnosti nadzora so omejene, če že ne ničelne, ker odpira jez možnih zlorab in nepravičnih davčnih praks pravnih oseb in društev. Še več, drobljenje davčne politike, v katero ta predlog hkrati spada in ne spada – kot Schrödingerjeva mačka –, ustvarja nevaren precedens za preferenčno obravnavanje določenih področij, ki so ali nekomu ta trenutek ljuba ali pač večno javno čislana. Ravno idoliziranje športa in hkratna ignoranca do prekarizacije športnikov izkazujeta večno prisotno hinavsko držo na tem področju. Za športno udejstvovanje v organizirani ali prosti, rekreativni ali profesionalni obliki seveda glasno navijamo, toda v končni fazi si ta predlog jemlje avtoriteto, da jemlje drugod. Primanjkljaj v javnem proračunu, ki je po eni strani nepredvidljiv, po drugi pa nesmiseln, v vsakem primeru pomeni manj za kulturo, manj za zdravstvo, manj za izobraževanje, manj za socialo in za manj izstopajoče športne aktivnosti.
Tega predloga nismo podprli v preteklosti in ga tudi tokrat ne bomo. Hvala.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati bo predstavil Jožef Horvat.
Izvolite.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovana državna sekretarka, drage kolegice in kolegi, športnice in športniki, navijačice in navijači! To smo itak vsi.
Pri tej točki dnevnega reda obravnavamo predlog zakona Nove Slovenije, ki po svoji formi spada na področje financ, po svoji vsebini oziroma problematiki, ki jo rešuje, pa zakon spada na področje športa. Izvajanje športnih aktivnosti je pogosto povezano z visokimi stroški. Ob nesporno ugotovljenih pozitivnih učinkih športa na najrazličnejših področjih v Novi Sloveniji opozarjamo, da potrebujemo okrepitev spodbude za financiranje društev, ki v naši družbi v veliki meri skrbijo za izvajanje športnih dejavnosti in razvoj kulture športa. Prav davčne olajšave za donacije v športu so gotovo dober način za izboljšanje njihovih finančnih zmožnosti ter posledično za krepitev pozitivne vloge športa v slovenski družbi. V Novi Sloveniji s predlogom teh rešitev sledimo nacionalnemu programu športa, ki določa, da, citiram, »država uresničuje javni interes z vodenjem spodbudne davčne politike za razvoj športa«. Konec citata.
Predlog zakona uveljavlja novo olajšavo za podjetja, ki donirajo športnim društvom. Podjetje, ki nameni donacijo društvu, je upravičeno do znižanja davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije. Da bi preprečili zlorabe z ustanavljam, recimo, novih fiktivnih športnih društev, je mogoče olajšavo uveljaviti le za društva, ki – prvič – delujejo v javnem interesu na področju športa, – drugič – so izbrana za izvajanje letnega programa športa tako na državni kot na lokalni ravni ali – tretjič – so izbrana za izvajanje letnega programa športa Fundacije za šport. Za preprečitev zlorab je določena tudi namenskost donacije. Donacija je lahko namenjena le za organizacijo ali sodelovanje na športnih prireditvah ali vlaganje v osnovna sredstva in opremo, ki jo društvo potrebuje za svoje delovanje.
Predlog zakona z novimi olajšavami vnaša sistem simbioze med gospodarskimi subjekti in opredeljenimi športnimi društvi, kar ima pozitivne posledice tako na področju gospodarstva kot na področju športa. Mehanizmi, ki jih prinašata predloga zakona, krepijo načelo subsidiarnosti pri financiranju športnih dejavnosti. To pomeni, da s predlogom zakonskih rešitev omogočimo, da se financiranje športnih aktivnosti v čim večji meri samodejno opravi v civilni sferi z omejitvijo vpletanja državne oblasti v poteh teh procesov. Verjamemo, da tako podjetniki kot opredeljena športna društva predstavljajo družbene subjekte, ki lahko z medsebojnim sodelovanjem in s spodbudo davčnih olajšav dosežejo pomembne premike na področju razvoja slovenskega športa.
Za nekoliko bolj plastično predstavo o tem, kaj naš predlog prinaša, si lahko ogledamo primer konkretnega podjetja. Ponavljam to, kar je pravzaprav že predstavil mag. Tonin kot predlagatelj, ampak ponavljanje je mati učenja, je mati znanja – »Repetitio est mater studiorum«. Če bi družba z dobičkom 10 tisoč evrov športnemu društvu namenila tisoč evrov, bi se takemu podjetju davčna obveznost znižala za 380 evrov. Če bi družba z dobičkom 10 tisoč evrov športnemu društvu namenila 2 tisoč evrov, bi se takemu podjetju davčna obveznost znižala za 760 evrov. Torej, v primeru donacije v višini tisoč evrov bi se država odpovedala 380 evrom davka, vendar pa bi slovenski šport ob tem pridobil kar tisoč evrov podpore. Je to, upam da, vsem jasno?
Krščanski demokrati smo prepričani, da državljani od parlamenta pričakujejo, da prisluhnemo težavam in potrebam športa ter društvom pri pridobivanju sredstev, ki so nujna za njihovo delovanje, omogočimo uporabo novih instrumentov v obliki davčnih olajšav. Ker v Novi Sloveniji slovenskemu športu privoščimo izboljšanje pogojev za njihovo delovanje, bomo seveda predlog zakona podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo prestavil Franc Kramar.
Izvolite.
FRANC KRAMAR (PS SAB): Predsedujoči, hvala lepa. Spoštovani kolegice in kolegi!
Na prvi pogled je Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb precej všečen. Poglavitna rešitev je namreč uveljavitev nove olajšave za donacije društvom, ki delujejo v javnem interesu, in to na področju športa. Tako bi zavezanec, ki bi namenil donacijo športnim društvom, ki delujejo v javnem interesu, bil upravičen do znižanja davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije.
Vsi se zavedamo, da je šport eden izmed pomembnejših segmentov zdravega načina življenja in da je treba tudi v okviru zakonodaje in davčne politike strmeti k ustvarjanju boljših pogojev za delovanje društev na tem področju. Ne moremo pa spregledati dejstva, da gre pri predlagani noveli za parcialno ureditev, šport je namreč le eno izmed področij tako imenovanega neprofitnega sektorja. Ta zajema tudi področja kulture, izobraževanja in podobno. Vsak takšen predlog pa pomeni drobljenje enotne davčne obravnave – na to očitno predlagatelj pozablja.
Poudariti je treba, da že sedaj veljavna zakonodaja omogoča uveljavljanje olajšave za donacije športnim društvom. To je namreč že določeno v 59. členu Zakona o davku od dohodka pravnih oseb ter v Zakonu o dohodnini. Tako je omogočeno zavezancem, da si z donacijo v te namene za določen znesek znižajo davčno osnovo. Poleg tega veljavna ureditev določa uveljavljanje olajšave tudi za izplačila v druge države članice Evropske unije in evropskega gospodarskega prostora, česar pa predlog zakona ne predvideva. Pravzaprav je predlagateljev pogoj registracija društva oziroma zveze v Republiki Sloveniji v nasprotju z evropsko zakonodajo.
Vlada je izpostavila tudi problem nadzora nad porabo donacij. Predlog namreč določa pogoje, da mora društvo donacije porabiti za točno določene namene, ne opredeljuje pa samega nadzora nad to porabo ter organa, ki bi ga izvajal.
Zato se v Stranki Alenke Bratušek strinjamo s stališčem Vlade in predloga zakona ne bomo podprli.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vašo stališče.
Gospod Robert Polnar, Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Gospod poslanec, beseda je vaša.
ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospod predsednik, hvala za besedo. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Namen davčne olajšave, ki je predlagana z dopolnitvijo Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, je spodbuditi financiranje društev, ki delujejo v javnem interesu na področju športa. Davčna osnova bi se donatorju znižala za dvakratni znesek plačane donacije športnemu društvu, ki je zavezano denar porabiti za točno določene namene.
Bistveno vprašanje, ki se nam v tej zadevi zastavlja, je, ali je z modifikacijo davčne zakonodaje mogoče stimulirati okrepljeno sofinanciranje športnih dejavnosti. V zvezi z davčnimi olajšavami je namreč treba povedati, da Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb že omogoča v svojem 59. členu, da lahko zavezanec uveljavlja znižanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju ali v naravi za humanitarne, invalidske, socialnovarstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene do zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem letu. Zelo majhno je število gospodarskih subjektov, ki se odločajo za uporabo teh olajšav. Kaj je temu vzrok oziroma kateri so vzroki za takšno stanje, je pravzaprav nam težko odgovoriti. Najbolj verodostojne odgovore bi lahko dali ključni odločevalci v podjetjih. Predpostavka, da je poglavitni vzrok v neustrezni davčni zakonodaji, je po mnenju Poslanske skupine Desus pretirana. Prepričani smo, da je predvsem treba spodbujati donacije na vseh področjih, ki jih obsega omenjena olajšava. Ob tem pa ne gre spregledati tudi možnosti, da se zagotovijo sredstva za splošno koristne namene z namenom pol odstotka dohodnine na podlagi Zakona o dohodnini. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb omogoča tudi oprostitev davka za dohodke iz nepridobitne dejavnosti za vsa društva, tudi športna. Tako se donacije društvom, ki jih prejme, ne vključujejo v davčno osnovo. Tu sem sedaj naštel tri potencialne davčne olajšave, ki jih morebitni donatorji v šport lahko koristijo. Vendar jih očitno v zadostni količini ne koristijo, kar je tudi ponazorila s številčnimi vrednostmi državna sekretarka.
V Poslanski skupini Desus ocenjujemo, da obstoječe davčne olajšave lahko v zadostni meri spodbujajo donacije v športne namene, zato predlagane dopolnitve zakona ne bomo podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Jani Ivanuša v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.
JANI IVANUŠA (PS SNS): Še enkrat lep pozdrav vsem prisotnim. Predsedujočemu, gospe državni sekretarki, vsem ostalim prisotnim!
Z novim zakonom z 59. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb se še dodatno spodbudi vlaganje v šport. Na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o dohodku pravnih oseb lahko davčni zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialnovarstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene, in sicer le za takšna izplačila rezidentom Slovenije in rezidentom države članice EU, ki ni Slovenija, razen poslovnim enotam rezidentom države članice EU, ki se nahaja izven države članice EU, če so po posebnih predpisih ustanovljene za opravljanje navedenih dejavnosti kot nepridobitne dejavnosti do zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka davčnega obdobja zavezance, vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja. Novi 59.a člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb pa določa, da lahko zavezanec za donacijo športnemu društvu, ki deluje v javnem interesu na področju športa, uveljavlja znižanje davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije. Verjamemo, da se bosta zaradi dodatne davčne ugodnosti število in višina donacij društvom, ki delujejo v javnem interesu, na tem področju športa še višja. Upamo, da bo, v kolikor bo dopolnitev zakona sprejeta, dovolj časa za prilagoditev spremembe davčnih obračunov, določitev nadzora na porabo doniranih sredstev, saj je predlagano, da zakon začne veljati s 1. 1. 2019. Želimo si tudi, da finančna uprava s svojimi nadzor športnim društvom ne bo povzročala več administrativnih stroškov v zvezi s sprejeto donacijo, kot pa bodo imela društva koristi od donacije. Da ne bi prihajalo do zlorab, na primer pranja denarja, bi morale biti vse donacije nakazane s slovenskega računa na slovenski račun. Nakazila tujim društvom, se pravi tistim, ki nimajo sedeža v Sloveniji, bi morala biti prepovedana. Kolikor sem slišal iz stališč poslanskih skupin iz koalicije, je dejstvo, da imamo športnike v Sloveniji samo še v strankah opozicije.
V naši Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke bomo predlog zakona seveda podprli. Hvala lepa za vašo pozornost.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
S tem smo končali s predstavijo stališč poslanskih skupin.
Besedo dobi predlagatelj, gospod Matej Tonin.
Izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Sam se iskreno in resnično veselim današnjega – naših mladih hokejistov, kar je seveda še en razlog več za to, da v tej hiši storimo čim več, da se bodo mladi športniki lahko razvijali in tudi v članskih kategorijah dosegali velike uspehe.
Imel sem občutek, ko sem poslušal stališča poslanskih skupin, saj češ, denarja je dovolj, država ogromno namenja za šport, potem da obstoječe olajšave niso v celoti izkoriščene in podobne stvari. Ampak kdorkoli, jaz sem imel to priliko voditi neko lokalno športno društvo, zagotovo je v tej hiši tudi še kdo, ki je vodil kakšno lokalno športno društvo ali klub, in vedno ena in ista zgodba – fehtanje za denar. Vedno pisanje prošenj, donatorskih in drugih, če lahko podjetja in drugi dobrotniki prispevajo denar za to, da se organizirajo športne prireditve in tekmovanja, niti ne za gradnjo infrastrukture. Marsikdo bo lahko rekel, da morda je gradnja infrastrukture v Sloveniji kar dobro urejena, ker to delajo občine. Se celo morda strinjam s tem.
Imajo pa društva težek problem, kako to stvar financirati, in tisti, ki govorite, da je denarja dovolj, enostavno nimate stika z realnostjo. Pojdite si malo pogledat na teren, vprašajte nekaj društev. Morda samo na naše naslove prihajajo prošnje za donacije različnim društvom ob organizaciji različnih tekmovanj. To so dejstva.
Nekateri športi so zelo dragi. Slovenija je bila nekoč zelo dobra v zimskih športih, pa vprašajte starše, kako drago je danes, da nekdo tekmuje v alpskih disciplinah. Vprašajte jih. So nekateri športi, kot je hokej, kjer smo bili v preteklosti in smo še danes zelo dobri, pa so prav tako zelo zahtevni z infrastrukturnega vidika, ker zahtevajo ledene dvorane in podobne stvari.
Meni in vsem v Novi Sloveniji je jasno, da država nima denarja, da vsem, tako, deli denar in ga daje. Ko smo večkrat s tiste leve strani obtoženi, češ da dajemo predloge, zakonske, ki naj bi imeli velike finančne posledice; danes prihajamo z zakonom, kjer dobesedno pričakujemo od gospodarstva, da nekaj da športu; in to želimo narediti na davčno zanimiv način, pa je spet problem, so spet težave. Mi si želimo, da ustvarimo pogoje, da bo resnično gospodarstvo lahko doniralo in podpiralo šport. Športne panoge in športniki, ki so vseslovensko prepoznavni, nimajo večjih težav, ker dobivajo kar v redu sponzorske pogodbe, vsaj nekateri. Problem pa je z manjšimi športnimi klubi v drugi, tretji in četrti in še kateri ligi; problem je s športnimi kategorijami in panogami, ki niso medijsko vsesplošno zanimive, in to so področja, ki krvavo potrebujejo denar. Tem področjem želimo zagotoviti denar, ne od države, od gospodarstva.
Tisto, kar je govorilo Ministrstvo za finance, da koliko že oni so rekli, da 14 % davčnih zavezancev zgolj koristi sedanje davčne olajšave. Spet tisto, kar govorijo gospodarstveniki in podjetniki na terenu. Oni na ministrstvu tolmačijo to tako, češ, saj 80 % vseh podjetij te davčne olajšave sploh ne koristi. Ali veste, koliko gospodarstvenikov in podjetij je reklo, če bi se nam splačalo v te stvari vlagati, bi vlagali, če le lahko. Tako je pa zakonodaja z vidika donacij tako nespodbudna, da se nam enostavno te stvari ne splača početi.
Zdaj bom prišel na eno zelo tako stvar, kjer je treba uporabljati malo zdravo kmečko pamet. Kdo lahko donira in pomaga športu od gospodarstva? Ja tisti, ki imajo denar, tisti, ki imajo nek dobiček. In jasno je, da bojo oni izbrali komu bodo dali denar. Ne vem, kaj to moti Levico, da bo potem se podjetje samo lahko odločalo, komu bo doniralo denar. Tisti, ki imajo nekoliko več družbene zavesti, to počnejo že sedaj. Obstajajo pa tudi taki, ki bi počeli, pa potrebujejo nekoliko več davčne spodbude. Zdi se mi, koalicija, če bi vsaj to poslušali, eno tudi pomembno zadevo pri tem predlogu, da bi na takšen način s tem zakonom slovenskim podjetjem, ki imajo denar za pomoč športu, omogočili, da bi se davčno optimizirali na način, da bi bilo to koristno za to našo družbo in za šport. Danes se slovenska podjetja hodijo davčno optimizirat na Ciper, v Luksemburg in še v nekatere druge države, kjer je davčna zakonodaja mnogo bolj ugodna. Zato da plačajo manj davka. Nihče jim tega ne more zameriti. Poskušajo se davčno optimizirati.
Ta naš predlog gre v smeri, da podjetjem ne bi bilo treba početi nekih težkih kolobicij in seliti svojih podjetij ali pa izpostav v Luksemburg, na Ciper in še kam drugam, ampak bi enostavno s tem, da pomagajo slovenskemu športu, da pomagajo mladim slovenskih športnikom – na takšen način bi se lahko davčno optimizirali. Ali ni to pametno s koristnim? Da če že imamo podjetja, ki se selijo ven, zato da plačajo manj davka, ali ne bi bilo bolj pametno uporabljati zdravo kmečko pamet in reči, da bomo mi v Sloveniji naredili takšen sistem tukaj, da se boste lahko davčno optimizirali, ampak bo to koristno za našo družbo, za Slovenijo. Ne za Ciper, ne za Luksemburg, ampak za naše mlade slovenske športnike. Torej, od države zahtevamo zelo majhen napor. Od države zahtevamo zgolj to, da se delu davka odpove v zameno, da šport mnogo več dobi.
Mogoče je treba stvari zelo konkretno in v številkah razložiti, da se bojo stvari zelo jasno razumele. Denimo, da ima neko uspešno podjetje danes v Sloveniji 10 tisoč evrov dobička. Od teh 10 tisoč evrov dobička bodo plačali 19-odstotni davek na dobiček. Pri 10 tisoč evrov to znese tisoč 900 evrov davka državi. Če uporabimo naš zakon, to pomeni, da če bi to podjetje, ki ima 10 tisoč evrov dobička, tisoč evrov dalo športnemu klubu, bi ta športni klub dobil tisoč evrov. Pri davčnem obračunu bi pa zaradi tega se podvojil znesek, s katerim se mu zmanjša davčna osnova. To pomeni, da bi s teh 10 tisoč evrov, ki se obdavčuje, zaradi tega, ker je dal tisoč evrov, šli dva tisoč evrov navzdol in bi bil dobiček, ki bi bil obdavčen, 8 tisoč. Od teh 8 tisoč dobička bi plačal 19-odstotni davek in to znese tisoč 520. Razlika med prejšnjim tisoč 900 in tem tisoč 520 je, reci in piši, 380 evrov. Torej mi govorimo zelo konkretno, da če bi se država odpovedala 380 evrom davka, bi na drugi strani šport dobil tisoč evrov.
Upam, da tukaj vsi razumemo multiplikativne in pozitivne učinke. Namesto da država da tisoč evrov, je za njo mnogo ceneje in bolje, da reče: Okej, ne vzamem 380 evrov davka, zato da bo nek športni klub dobil tisoč evrov. To je neka poanta sodelovanja med gospodarstvom in med državo, ki državi ne povzroča velikih stroškov, lahko pa bistveno pripomore športu. Na takšen način naj pomirim tiste, ki vas skrbijo te finančne posledice te naše zakonodaje. Verjemite mi, da bi s tem, ko bi se nateklo mnogo več denarja v športne klube, to tudi na nek način povečalo potrošnjo, hkrati bi pa bile tudi zahteve športnih klubov do države manjše.
Eno stvar moram še pokomentirati. Nekateri očitate, zakaj samo šport, zakaj ne druga področja. Zato, ker smo ocenili, da je šport ena od panog, ki potrebuje posebno pozornost in pomoč, in še enkrat, ker tega ne moreš vsesplošno uveljavljati, ampak moraš po panogah, ker moraš uvesti varovalke. Ker če bi mi to vsesplošno predlagali, potem bi nam lahko kdo upravičeno očital, da bi si neko podjetje, ki bi se želelo davčno optimizirati, enostavno ustanovilo nek športni kljub, kamor bi prenakazovalo denar, da bi si svoje davke zmanjševalo. Mi si tega ne želimo. Zato smo v zakonu napisali zelo jasne varovalke, katerim športnim klubom in društvom gre lahko ta denar. Tistim, ki delujejo v javnem interesu, ki izvajajo javni ali državni program športa ali pa program športa Fundacije za šport. In še to, ta denar ne more biti uporabljen za plače športnih funkcionarjev, ampak za to, da se gradijo igrišča ali športna infrastruktura; in na drugi strani za organizacijo športnih prireditev, ki so včasih zelo drage, zlasti če gre za evropski ali celo svetovni rang. Zato smo se lotili samo športa, ker smo zelo jasno tudi v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije predvideli vse varovalke, da se tega zakona ne bi zlorabljalo. Absolutno bo pa Nova Slovenija podprla tudi s strani koalicije ali kogarkoli drugega predlagan zakon, ki bo to isto počel na kakšnem drugem področju, in bomo podobne varovalke uvedli, da se to ne bo zlorabljalo. Vsekakor podpiramo pristop, kjer se država manjšemu deležu denarja odpove zaradi tega, da ljudje, društva in podobne organizacije dobijo denar, da lahko delujejo. Torej nimamo pristopa kot Levica, kjer je treba vse na polno obdavčiti, da potem vsem lahko iz proračuna delimo; ampak obratno, bolje je, da se kakšni stvari država odpove, da lahko gospodarstvo tudi tem področjem denar da.
Tisti, ki te seje spremljajo, si verjetno mislijo, da je to neverjetno, kako koalicija šestih strank išče razloge, da ne podpre opozicijskih zakonov. Stvari so res neverjetne. Mislim, da bi bili do nas in tudi do ljudi bolj pošteni, če bi eden v imenu vaše koalicije šestih prišel za govornico in rekel: Imamo samo en problem, ta problem je, da je predlagatelj opozicija. Dokler bo predlagatelj opozicija, zakon nima podpre. Pika. V petnajstih sekundah vsi vemo, koliko je ura in kakšna je situacija; zadeva bi bila rešena. In je včasih smešno poslušati vse vaše razloge, zakaj vse temu zakonu nasprotujete. Ljudje tega ne vedo, da imate vi kot koalicija možnost v nadaljnjih obravnavah te zakone prilagoditi z amandmaji po vaših željah, po vaših okvirih, ga dopolniti; ampak nočete tega, si ne želite nekega resnega dialoga. Če je predlagatelj opozicija, je to za vas problem. Socialni demokrati pravijo, da ni dodelan ta zakon. Se ga lahko dodela z amandmaji, brez problema. Opozarjajo na napako, da je predvidena veljavnost s 1. 1. 2019. To je najbolj enostaven in najlažji amandma, da se ta napaka odpravi, ki jo priznavamo, da smo jo storili. Nimam problema s tem, da napake priznam. Levica pravi, da bomo arbitrarno posegali v nek davčni sistem. Prosim vas. Arbitrarno bomo posegali. Ko oni arbitrarno posegajo v številna druga področja, je pa to v redu. Tukaj bi pa res pričakoval malo več intelektualne konsistentnosti in pravičnosti pri takih obrazložitvah. Potem jih skrbi zgornja meja donacije. Vsako podjetje bo doniralo toliko, kolikor zmore. Toliko, kolikor ima denarja na razpolago. Najverjetneje se pa pogovarjamo o količini dobička, ki ga ima. Najverjetneje ne bo doniralo nekaj, kar bi povzročalo minus v podjetju, ampak če se ustvari nek dobiček, ki ga lahko družbenokoristno porabi, bo to stvar doniralo.
Preferenčna obravnava športnih panog – logično. Če sem jaz podjetnik, če imam jaz 10 tisoč evrov dobička in če želim nekomu dati 2 tisoč evrov, bom seveda jaz odločil, komu bom to dal. Meni se zdi to neka zdrava kmečka logika. In težko razumem, da je to sploh problem. Želim si – pa najbrž so to sanje, ki jih lahko pišem Božičku –, da bi v tej dvorani včasih drug drugega poslušali in našli neke kompromisne, skupne rešitve, da se stvari premaknejo naprej. Ker resnično težko je poslušati argumentacijo, ki nima nobene zveze z realnim življenjem. Kot sem rekel, kdorkoli je vodil društva, pozna situacijo, ve, kakšne so razmere v športu. In da na takšen način lahko najlaže, najbolj obremenjujoče podpiramo šport. In tukaj bi bilo nekaj konkretnega narejenega za to, da nas bodo naši športniki v prihodnosti še naprej razveseljevali, nas povezovali in tudi na nek način promovirali Slovenijo.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
S tem prehajamo na splošno razpravo poslank in poslancev.
Prva ima besedo gospa Ljudmila Novak.
Izvolite.
LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Jaz se bom za trenutek vrnila k razpravi o prejšnjem zakonu.
Na dolgo in široko smo govorili o Gradbenem zakonu, ki je pač predočil vrsto problemov v zvezi s fasadami, ki so potrebne za pridobitev uporabnega dovoljenja. In tisti zakon ni imel finančnih posledic. Samo reševal je probleme ljudi. Pa ste se odločili, da ga boste zavrnili. Pri tem zakonu so problem finančne posledice. In potem se res človek vpraša, ali res samo iščete, na kakšen način bi se izognili podpori nekega zakona, ki ga predlaga opozicija. Vsi vemo, da je šport koristen. Vsi vemo, da se otroci premalo ukvarjajo s športom, z rekreacijo, zato imamo v državi tudi problem prevelike teže že pri otrocih. Če želimo imeti uspešne športnike, mora biti neka masa športnikov, mladih, ki se ukvarjajo z nekim športom, da lahko res potem pridejo najboljši iz tega, vsaj nekaj najboljših. Tina Maze ne nastane kar tako, tudi Peter Prevc ne. Ali Ilka Štuhec. Ali Dončić. Ali ne vem, kdo. Vemo, da na začetku starši ogromno financirajo, jih vozijo na treninge, podpirajo, da je največ na ramenih staršev, ki vztrajajo s tistim otrokom, mladostnikom, da se na koncu lahko veselimo mi. In smo ponosni na neke dosežke in se hvalimo, kako uspešna športna država je Slovenija. Hvala bogu, da jih imamo. In se spomnim lansko leto, ko je Slovenija postala evropski prvak v košarki, kako smo vsi noreli, se veselili, navijali, bili zadovoljni. Ko sem morala iti na televizijo, sem šla spotoma na sprejem, ki je bil na Kongresnem trgu. Na tem sprejemu, za katerega ne vem, kdo ga je organiziral, je bila tudi takratna ministrica za izobraževanje in šport. In veste, kaj se je zgodilo, ko so jo napovedali? Izžvižgali so jo ljudje. In kaj očitajo nam, politikom? Želite se z nami fotografirati, ne zagotovite pa dovolj sredstev, da bomo mi lahko trenirali, da bodo slovenski športniki bolj uspešni.
In tudi na podlagi takih očitkov je nastal ta zakon, ker želimo pomagati slovenskemu športu in slovenskim športnikom. In če se veselimo medalj in uspehov, potem je tudi naša dolžnost, da po svojih poslanskih močeh pač k temu tudi pripomoremo. Seveda pa nekdo mora biti tudi motiviran, da nameni sredstva v takšne namene. In če nekdo ima dobiček, mora dati državi od tega dobička davek. Ali ni prav, da pa lahko odloči tudi po svoji volji in namenu in da nekomu, torej športnemu društvu, tistemu, ki ga je sam izbral. Seveda mora biti neka motivacija za to. Motivacija je lahko recimo, da pač tako podpiram, ker sem goreč, zavzet navijač ali ker morda moji otroci sodelujejo tam, če pa je še davčna spodbuda, pa mislim, da je to tudi motivacija s strani države, ki se sama odreče nekemu prihodku, da bo še več prihodka imelo neko društvo in bo lahko še več mladih dosegalo odlične športne rezultate. Zato ne glejmo tukaj samo na finančne posledice, ki jih bo imela država, ker bo izgubila nekaj denarja; ampak ogromno lahko naredimo za zdravje ljudi, tudi na ta način, da podpiramo društva, da društva vključujejo širok krog ljudi, iz katerih potem pride peščica zelo uspešnih športnikov, in da tudi nekaj naredimo za naše zdravje.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Vidim prisotnega gospoda Jožefa Horvata.
Pripravi pa se gospa Monika Gregorčič.
Izvolite.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Tudi jaz se bom za trenutek vrnil na prejšnjo točko dnevnega reda, ko smo govorili o fasadi. Neka družina, ki je zgradila svojo hišo in nima denarja, nima pa tudi stanovanja, ker ga je prodala, ker je zgradila hišo, zdaj ne more v to hišo, ker ta hiša nima fasade. Takšna je ureditev. Ampak ta fasada je zelo dobra prispodoba. Vi ste, kolegice in kolegi, vsaj tisti, ki ste povedali, da tega ne boste podprli, ta trenutek in ta večer pokazali svojo fasado – rdeče barve je, rdeče. Normalno, da je rdeče, normalno, da zardevaš, če ne podpiraš slovenskega športa, povsem normalno. Gotovo je tudi ministrica, ki se mi je prav zasmilila, zardela, ko je bila izžvižgana na Kongresnem trgu, kar je povedala že kolegica Ljudmila. Mi samo sledimo, gospe in gospodje, Nacionalnemu programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023, ki ga je Državni zbor sprejel na svoji seji 2. aprila, ne 1., 2. aprila 2014. Mi mu nismo nasprotovali, takratna koalicija ga je podprla in prav je, da ga je podprla. Kdo je že bil takrat v koaliciji? Kaj pa piše med drugim tudi v poglavju Financiranje? Vem, da tega ni nihče prebral razen Nove Slovenije. Piše med drugim v poglavju Financiranje zelo dober tekst, predlagam, da si ga preberete, na 60. strani, da ne boste vsega brali: »Poleg lokalnih skupnosti, ministrstva, pristojnega za šport, ter Fundacije za šport bodo za izpeljavo programa športa,« tega namreč, »potrebna še proračunska sredstva za izvajanje ukrepov, katerih nosilci so druga področna ministrstva ter zasebni viri.« Zasebni viri. O tem se danes pogovarjamo. Kako naj stimuliramo mi, Državni zbor, kako naj stimuliramo gospodarske subjekte, pravne osebe, da bodo več dale za slovenski šport.
Nekateri, verjamem, imate težavo s tem, kdo je prvopodpisani. To, da sem jaz prvopodpisani, je fake news. Prvopodpisani je eden od vodij poslanske skupine koalicije. Fake news. Nekako ste se zasidrali v svojih stališčih v 59. člen, ki da že vse to omogoča in tako dalje. Na žalost ta člen ne deluje, na žalost. Govorili ste tudi o številkah, koliko davčnih zavezancev se poslužuje davčne olajšave iz naslova 59. člena. Ne poveste pa, koliko je donatorjev za šport. Saj deooji in tudi druge pravne osebe donirajo športnim društvom, ampak velikokrat je to tudi tako, da direktor ali lastnik deooja odpre denarnico pa da predsedniku društva, le-ta pa njemu da blagajniški prejemek in tako dalje. A je res takšen problem, da se država odpove 380 evrom, če nekdo, nek d. o. o. da tisoč evrov nekemu športnemu društvu. In vi pravite, da bodo zlorabe. Kakšne zlorabe? Natančno napišemo, katera društva so upravičena, katera društva so na seznamu, ki lahko dobijo teh tisoč evrov. Če smo premalo natančno napisali, dajmo v drugi obravnavi te kriterije zaostriti. Poleg tega, kolegice in kolegi, ali ste bili kakšni ali pa ste kakšni predsedniki društev? Upam, da bomo v prihodnje imeli še kakšnega državljana, državljanko, ki bo sploh želel postati ali hotel postati predsednik kakšnega društva, ki deluje po Zakonu o društvih. V 6. členu Zakona o društvih je zelo resna določba. Za kakršnekoli barabije, oprostite izrazu, odgovarja, da poenostavim, predsednik društva z vsem svojim premoženjem, z vsem svojim premoženjem. Torej ne kar tako reči, da društva bodo ne vem kako s tem denarjem. Približno vem, kako, vsaj na podeželju, športna društva delujejo; zelo pošteno. In zdaj bodo spet prišli s koledarji in na ta način, tako kot gasilci zbirajo denar. Saj tudi to je okej. Ampak to, da gospodarstvu ne povemo, da dajte več denarja. Včasih smo rekli tudi družbeno odgovorno podjetje. Dajmo ga stimulirati, da bo še bolj družbeno odgovorno. Jaz se bojim za takšno državo, ki se ne more odpovedati 380 evrom, če donator da tisoč evrov za neko športno društvo.
Seveda je lepo slišati, da je predsednik Vlade dr. Miro Cerar odprl Nordijski center Planica. Super, čestitam njemu, morda pa še bolj tistim, ki so začeli z izgradnjo tega nordijskega centra. Malo spomina je pa tukaj tudi treba imeti. Saj navadno je res tako, da tista vlada, ki neko investicijo začne, ker volitve niso zahvalni dan, zato ni nagrajena. In potem pride neka druga ali pa celo že tretja, četrta vlada, da prereže trak. Jaz sem zaznal, dragi kolegice in kolegi, da ste po stališčih nekako stiskali zobe in počasi eden za drugim zapuščali to dvorano. Verjamem, da vam ni lahko reči, da je ta zakon napačen, da ta zakon škoduje slovenskemu športu in da ta zakon škoduje slovenski državi. To je bilo sporočilo. To je bil nek skupen message, ki smo ga slišali s strani koalicije. Rekli ste, zakaj pa ne kultura. Dajte no. Če mi rečemo šport, vi rečete, zakaj ne še kultura. Če mi rečemo kultura, vi rečete, zakaj ne še šport. Tukaj smo se fokusirali samo na šport. Sem pa globoko razočaran, da ta ministrski aparat ali vladni aparat ni bil pri svojem mnenju bolj inovativen. To pa je fantastična neinovativnost, ki smo jo lahko slišali. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospa Monika Gregorčič.
Pripravi naj se mag. Andrej Šircelj.
Izvolite.
MONIKA GREGORČIČ (PS SMC): Hvala lepa.
Jaz bi za začetek te razprave izpostavila najprej celotno veljavno zakonsko ureditev davka od dobička pravnih oseb. Gre za enega ključnih sistemskih zakonov, ki ureja obdavčitev kapitala in kot tak bistveno vpliva na strateške odločitve podjetij na privabljanje novih domačih in tujih investicij. Veljavni zakon je v uporabi od leta 2007 in do danes, to je v 12 letih uporabe, je bil kar 15-krat noveliran. Že to dejstvo veliko pove o stabilnosti in predvidljivosti našega poslovnega okolja. Kar se tiče dodatnega financiranja športa, ki ste ga naslovili kolegi poslanci iz Nove Slovenije, vsekakor se strinjam, da je to zelo pomembno družbeno področje in potrebuje dodatna finančna sredstva. Šport pozitivno vpliva na psihično, fizično in umsko kondicijo ter zdravje ljudi, pa tudi dosežki naših vrhunskih športnikov nas navdajajo s ponosom, ko spremljamo njihove res dobre rezultate, ko na ta način promovirajo našo domovino. Zato je športni panogi tudi vlada v preteklem mandatnem obdobju po večletnem kriznem obdobju namenila več pozornosti pa tudi več finančnih sredstev. Kolegi poslanci so v stališčih poslanskih skupin skorajda vsi po vrsti izpostavljali veljavni 59. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki že omogoča financiranje športne dejavnosti in tudi humanitarnih, invalidskih, znanstvenih, kulturnih organizacij. So pa olajšave, ki jih ta člen omogoča, omejene. Omejene so pač do višine 0,3 % celotnega letnega prometa podjetja. Se strinjam, da je to neka nizko postavljena meja, pa vendar neka meja mora biti, da se preprečijo morebitne zlorabe, slabe prakse, prelivanje dobičkov, morebitno celo pranje denarja.
Kolegi v Novi Sloveniji ste se osredotočili predvsem na športno področje. Zanima me, zakaj in kateri kriteriji so vas pri tem vodili, kajti ravno tako humanitarne organizacije, vzgojno-izobraževalne dejavnosti, kulturne organizacije, vsi potrebujejo dodatna sredstva. Težko je reči, da ima šport prednost pred potrebami ljudi, ki se borijo za eksistenco; pred humanitarnimi dejavnostmi. Ta zakon, ki ste ga predlagali, ima tudi vpliv na proračun. Zaradi predlaganih višjih davčnih olajšav bodo davčni prilivi v proračun manjši. Niste pa niti ocenili višine teh finančnih posledic, niti niste predlagali morebitnih kompenzacijskih ukrepov, bi rekla, da niste predlagali niti ukinitve kakšne druge, morda manj potrebne olajšave. Zaradi tako izrazito parcialnega pristopa tega zakona pač žal ne moremo podpreti; in ne zato, ker bi ga predlagali vi, kolegi iz Nove Slovenije. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Mag. Matej Tonin, izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Najprej, zakaj športno področje?
Zaradi tega, ker športno področje potrebuje denar. Mi ne govorimo, da ostala področja tega ne potrebujejo, je pa treba stvari reševati po segmentih ravno zaradi tega, da ne prihaja do zlorab sistema, ker je vsako področje po svoje posebno. Zato razlog, zakaj šport; in ker ima šport v zadnjem času izrazite težave pri pridobivanju ustreznih sredstev. Glede izpada iz proračuna, ta stvar je pa zelo neoprijemljiva, ker ne jaz ne vi ne veste, koliko bo nek podjetnik, koliko bo gospodarstvo doniralo športu. Lahko, da bo; lahko, da ne bo. Jaz sem prepričan, da bo mnogo bolj kot danes, ker bo davčno precej bolj zanimivo. Predstavljam si tudi, da ne bo to povzročilo nobene javnofinančne in proračunske krize, vsaj iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, ker bi številna podjetja, ki so dobro stoječa in imajo dovolj denarja, ta zakon spodbudil, da se davčno optimizirajo v Sloveniji, ne v tujini. To je zelo pomembna stvar, ki jo marsikdo spregleda. Druga ključna stvar je, da tudi številni podjetniki iščejo inovativne rešitve pri tem, kako se davčno optimizirati v Sloveniji. S tem zakonom bi enostavno te inovativne rešitve opustili in bi se poslužili tega zakona, ker bi na popolnoma lep način prišli do znižanja davčne osnove in hkrati naredili nekaj dobrega za skupnost.
In še glede sedanjega zakona. Vsi poudarjate, da sedanji zakon že predvideva davčne olajšave, ampak te olajšave so mizerne. Če meni ne verjamete, vprašajte obrtnike, podjetnike, gospodarstvenike, ki se ukvarjajo s temi stvarmi; in vam bodo vsi povedali isto. Glede na to, kako je to birokratsko pa tehnično zapleteno, rajši dajo iz svojega žepa in je zahteva zaključena. Ta sistem, ki ga pa mi predlagamo, bi bil pa davčno zanimiv, to je bistvena razlika. Danes imamo za donacije davčno nezanimiv sistem, po tem zakonu bi imeli davčno zanimiv sistem; in to je bistvena razlika. In še enkrat, ta denar ne bi odhajal v davčne oaze, ampak bi se porabljal tukaj, za našo mladino, za naše športnike, za to športno infrastrukturo, ki bi ostala v Sloveniji, se ne bi selila na Ciper. To so glavne lastnosti in poante tega zakona.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala za vaše stališče.
Sedaj ima besedo mag. Andrej Šircelj.
Pripravi pa naj se gospod Blaž Pavlin.
MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, predsednik. Kolegi in kolegice, državna sekretarka!
Pri tej razpravi o spremembi enega člena enega davčnega zakona lahko govorimo z različnih zornih kotov. Eni lahko govorite o neki računovodski zadevi, o neki minorni finančni zadevi, drugi tudi o tem, kako bo imelo to velike fiskalne učinke na državni proračun, skoraj se bo zaradi tega država zrušila in tako naprej. Ni tukaj nič jasnega, koliko se bo to dalo, tretji o efektivni davčni stopnji in tako naprej. Lahko se pa reče tudi drugače. Ta stališča poslanskih skupin dejansko predstavljajo odnos poslanskih skupin do športa in urejanja športa. Odnos predvsem do tega, ali naj šport ureja predvsem država, ali naj šport ureja tudi zasebni sektor, gospodarstvo in tako naprej. Ja, tudi v gospodarstvu so državna podjetja, vem to, ampak vsekakor bi s tem dajali večjo moč, večjo vlogo zasebnemu sektorju, da se najde povezava med zasebnim sektorjem gospodarstva in športom. Jaz ne morem zelo veliko govoriti o tem, kakšne multiplikativne učinke ima to lahko za državo, kajti športniki so tisti, ki dejansko predstavljajo državo, ki so promotor države in so lahko tudi promotor gospodarstva. In tukaj se kaže, gospe in gospodje, temeljni odnos koalicije do urejanja športa, ki je bil vedno zelo pomembna zgodba v zgodovini. Tukaj imamo različne načine financiranja športa danes v svetu. En temelji bolj na zasebnih odnosih, da zasebniki dajejo v šport, predvsem je to v kapitalističnih gospodarstvih, če pa pogledate malo zgodovino, boste pa videli, da je v najbolj trdnih socialističnih družbah vedno država skrbela za šport in mladino. In v večini teh stališč je bilo dejansko rečeno: Ne, ni treba, da delajo to zasebniki, saj bo država uredila. Imamo Zakon o športu, imamo ministrstvo in tam je 20 milijonov rezerviranih za šport in država že ve, komu, kako in zakaj in kaj naj da športu. Država je tista, ki naj vse ureja, do zadnje podrobnosti. Na tem temelji filozofija vseh teh mnenj, ki temeljijo na tem, naj se krepi državni intervencionizem tudi v športu. Tukaj gre za državni intervencionizem in se enostavno preprečuje to, da bi zasebni sektor s svojo podjetniško vlogo, podjetniško inspiracijo dejansko omogočil večje financiranje športa ter da bi bila gospodarstvo in šport bolj povezana.
In vsi boste govorili, naj bosta gospodarstvo in šport povezana, gospodarstvo in znanost, gospodarstvo in kultura in tako naprej. Vendar ko gre za minorno, računovodsko finančno zadevo v nekem členu zakona; tukaj pa ne. Ampak filozofija je: Ne, mi bomo vedeli, država je tista, ki najbolj ve, koga naj financira in kako naj financira. Oprostite, gospe in gospodje, vaša stališča dejansko kažejo na to filozofijo. Ampak zgodovina je povozila to filozofijo. Zgodovina je zavrgla, na smetišče je dala tovrstno filozofijo in vlogo države v športu. Ta stališča se mi zdijo morda malo podobna, kot da bi jih bral pred 50 leti. S tega zornega kota je res malo vprašljivo, ali boste dali malo večji pomen zasebni iniciativi ali ne. Za to gre tukaj, za takšno vprašanje. V več stališčih poslanske skupine je bilo rečeno: Sistemsko bomo to uredili. Kdo mi? Ja, spet bo država tista, ki bo nekaj sistemsko urejala po nekih merili in zadušila zasebno spodbudo, kajti država je spet vsemogočna. Čim bolj jo je treba krepiti in naj poseže tudi do zadnjega športnega društva, kaj in kako in kdo naj tam dejansko denar dobi. Za to filozofijo gre tukaj. Oprostite, ampak zgodovina je povozila to filozofijo, mislim, da je to malo arhaično gledano, milo rečeno arhaično. Druga zadeva, ki je tukaj pomembna, kako bo to vplivalo na fiskus. Gospe in gospodje, naše finance so takšne, da ne bo to nič vplivalo na fiskus. Nič, niti promilsko ne bo vplivalo na fiskus. In multiplikativnost tovrstnih rešitev je lahko veliko večja. Kakorkoli že, ne misliti, da ima država vedno »najboljši« nos, da ve, koga spodbujati v športu. Tudi danes verjetno kaže na to, da če bi država financirala Tino Maze, verjetno ne bi bilo toliko zlatih, srebrnih in olimpijskih medalj. Tipičen primer, pa še marsikdo. Ampak ne, to je treba zadušiti, tega ni treba spodbujati. Tega ni treba spodbujati, ker država je tista, ki najbolj to ve. In glede finančnih učinkov, gospe in gospodje, javne finance se zaradi tega ne bodo popolnoma nič zrušile in nič se ne bo dejansko zgodilo.
Tukaj nisem nobene poslanske skupine posebej omenjal, ampak ena je rekla, da je to treba dati celo na ustavno presojo. Bodite resni. Zato, ker bo nekdo dal donacije, je to treba dati na ustavno presojo. Če bo razprava, bom povedal, katera poslanska skupina je to rekla. To, kar berete, dajte malo racionalno, malo preberite prej, ni vse, kar nekdo napiše, tudi res. Naslednja zadeva, o kateri bi rad še povedal, so zlorabe. Ni organa, ki bo nadzoroval vse možne in nemožne zlorabe. Tukaj gre spet za osnovno filozofijo vse te koalicije, ki je, da bo zasebni sektor vsako zadevo zlorabljal in da je podjetnik tisti, ki je sovražnik te družbe, te države in bo zlorabljal na vsakem momentu, kar se bo dalo kjerkoli dejansko narediti. Gospe in gospodje, zaradi podjetnikov imamo danes zaposljivost, zaradi podjetnikov imamo danes ljudi, ki delajo. In ni obratno. In tisto, kar me najbolj skrbi; tukaj bi pa dejansko prosil gospo državno sekretarko, da nekoliko razloži naslednje. Mnenje Vlade med drugim pravi – mnenje ni označeno po straneh, drugič bi prosil, če Vlada lahko tudi strani napiše, da se bomo lažje sporazumevali –, na koncu četrte strani je stavek, ki piše: »To preverjanje,« se pravi preverjanje glede te donacije, »ne sodi na področje nadzora davčnega organa, sam pogoj pa ne sodi v davčno zakonodajo. Prav tako ni določena sankcija za kršenje kateregakoli od zahtevanih pogojev.« To pomeni pogojev, da se denar drugače uporabi. Spoštovana gospa državna sekretarka, ta zakon ne določa sankcij, ker je to davčno-materialni zakon. Imamo pa tudi postopkovni zakon, če vam lahko povem, recimo Zakon o davčnem postopku. Verjetno veste ali pa ne veste, zato vam razlagam, če ne veste, da imamo tudi Zakon o davčnem postopku; pokrivate davčno področje na Ministrstvu za finance. Poleg tega imamo tudi Zakon o davčni službi, ki ima v 23. členu določbo, ki se nanaša na davčni postopek. In zdaj mi povejte, kako in na podlagi katerih določb, vsebinsko, ni treba členov, bo davčni organ v skladu z Zakonom o davčnem postopku nadzoroval ta zakon. Oziroma z drugimi besedami, ali ta zakon in določbe tega zakona ne spadajo pod Zakon o davčnem postopku? Ker če vi rečete, da ne spadajo, potem vas sprašujem naslednje. V tem Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb imamo 100-odstotno olajšavo za raziskave in razvoj. In vzamem primer, da podjetje X uveljavlja 100-odstotno olajšavo za raziskave in razvoj, tako da naroči narediti en patentni izdelek Institutu Jožef Stefan.Ali davčni organ lahko preverja to ali ne? Ker vi s tem, ko rečete, da davčni organ ni pristojen za to zadevo, poveste tudi, da ni pristojen, da nadzoruje denar, ki ga namenjajo in za katerega podjetja uveljavljajo olajšave za raziskave in razvoj. V tem primeru, ko sem vam rekel, da naroči inštitutu izdelavo patenta. Če vi to govorite, spoštovana Vlada, potem jaz ne vem, kaj so vse tiste določbe, ki so izredno agresivne do davčnih zavezancev, na podlagi katerih, mimogrede, plačujejo davčni zavezanci kazni v tisočih evrov, ker prodajajo gobe ob cesti ali peteršilj na tržnici. Kaj potem velja v tej državi, če Vlada oziroma Ministrstvo za finance pravi, da to ne velja. In jaz vam zagotavljam, da po Zakonu o davčnem postopku ima davčni organ vse pristojnosti, da to lahko gleda. Ne govorim zdaj o tem, ali je to ekonomično ali ne, govorim, ali ima pristojnost ali ne. Ker vi pravite v svojem mnenju, da nima. Potem nima še marsikaj drugega, da dela. Zakaj potem predpisuje tako zahtevne administrativne pogoje za uveljavljanje olajšave za raziskave in razvoj? Saj nima pravice, da gleda, kam je davčni zavezanec dal ta denar, ali je res dal za olajšave in razvoj.
Tole skrbi tukaj, jaz upam, da gre tukaj za enostavno napako, neko tipkarsko napako ali kakorkoli. Gospe, gospodje, mislim, da gre tukaj za temeljni odnos, prvič, do tega, kako naj bi delovala država do športa, in, drugič, do tega, da sta Vlada in Ministrstvo za finance rekla: Ne, tega ne bomo mi naredili. To je nesistemsko in mi bomo to sistemsko urejali. Gospe in gospodje, take stvari se ne urejajo sistemsko, kakorkoli že želite. Tukaj gre za to, ali vi želite nekaj narediti. In če boste želeli nekaj narediti, boste imeli za to motiv. In ker boste imeli motiv, se bo to lahko potem tudi naredilo. Ali pa boste rekli: Mi tega nočemo. In res povejte: Mi tega ne bomo naredili. Pa brez teh argumentov, ker s temi argumenti, ki dejansko ne držijo, daste samo opoziciji neke možnosti, da razpravlja. Ker vse skupaj, večina zadev tukaj, ki ste jih povedali, zakaj ne boste tega podprli, je malo za lase privlečena. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Izzvali ste predstavnico Vlade. Bo zanimivo.
Izvolite.
NATALIJA KOVAČ JEREB: Hvala za vprašanja.
Najprej bi želela odgovoriti glede prekrškovnega postopka pa nadzora, kadar društva ali pravne osebe pa davčni zavezanci investirajo ali vlagajo del svojega dobička v olajšave. Prekrškovni postopek vodi davčni organ po davčnem postopku. Popolnoma jasne določbe so. Določbe so zapisane v davčnem postopku in to je jasna določba. Tukaj ni kakšnih drugih določb.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala za vaše stališče.
Besedo ima gospod Blaž Pavlin.
Pripravi pa se gospod Aleksander Reberšek.
Izvolite.
BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci.
Ena redkih stvari, pri katerih smo Slovenci enotni, je vsekakor šport. Pri uspehih naših športnikov pozabimo na ideološke in politične delitve, saj so športniki naši najboljši ambasadorji. S ponosom in slovensko zastavo navijamo zanje. Pa država dovolj pripomore k razvoju športa? Se uspešnim športnikom primerno oddolžimo za njihove uspehe? Po mojem mnenju ne. Hitro pozabimo na obljube, izrečene ob uspehih naših športnikov. Pa tukaj ne mislim na najbolj uspešne športnike in velike klube, ki imajo v veliki meri ustrezno infrastrukturo, dovolj sponzorjev; ampak mislim predvsem na manjša društva, klube in posameznike, ki izhajajo iz manjših sredin in predstavljajo bazo za vrhunske športne uspehe. Več je treba vlagati v rekreativni šport, več je treba narediti za boljše pogoje mlajših selekcij. S potrditvijo predloga Nove Slovenije, ki ga danes obravnavamo, bi spodbudili lokalne podjetnike in obrtnike, da bi imeli večji interes za vlaganje denarja v lokalna društva in klube ter predvsem v lokalno športno infrastrukturo. V Novi Sloveniji smo prepričani, da bi sprejetje našega zakona pomembno doprineslo k razvoju športa pri nas. Slovenski športniki si to gotovo zaslužijo.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima poslanec Aleksander Reberšek.
Pripravi naj se gospod Jernej Vrtovec.
Izvolite.
ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo. Spoštovani!
Jaz sem vedno mislil, da je šport ena redkih stvari, ki nas združuje, pa danes vidim, da očitno temu ni tako. Podpiram namreč prizadevanja vseh športnih društev, da se čim več ljudi ukvarja s športom, poleg tega pa predvsem podpiram, da se otroci čim bolj vključujejo v različna športna društva. Ko sem danes poslušal vse vaše razloge, da našega predloga ne boste podprli, sem se jaz pogovarjal s trenerjem športnega kluba, ki je v četrti ligi, in vam lahko povem tudi konkretne podatke. In najbolj zaskrbljujoče je to, da klub v četrti ligi brez sponzorjev in donatorjev ne more preživeti, medtem ko večino denarja zbere iz lokalne skupnosti in iz vadnin, ki jih plačujejo starši otrok v teh društvih. Večina odhodkov je namenjena zvezi in za najem dvorane, potne stroške, materialne stroške za drese, žoge in nekaj malega tudi za poplačilo stroškov trenerjev. Ravno zaradi tega razloga smo v Novi Sloveniji predlagali predlog zakona, ki uveljavlja novo olajšavo za podjetja, ki donirajo vsem tem športnim društvom. Ponuja namreč znižanje davčne osnove za dvakratni znesek plačane donacije. Takšen predlog zakona, ki je pred nami, pomaga tem društvom, da bodo z zbranim denarjem še naprej trenirali in vzgajali otroke v športnem duhu. In kar je najpomembneje, da otroke navadijo delovnih navad in da jih potegnejo z ulice. Želim si, da ne bomo samo narod, ki bo na kavču navijal, ki bo na Facebooku všečkal objave naših športnikov in se upravičeno tudi veselil naših dobrih rezultatov; ampak želim, da bi se naši otroci in čim več naših državljanov ukvarjalo s športom – zdrav duh v zdravem telesu.
Me pa preseneča, kakšen predlog zakona bi morali pripraviti, da bi ga koalicijski poslanci podprli. Kaj bi bilo v redu? Problem je spet in samo v eni črki – v črki M in v črki V, o tem sem že govoril. Če bi to predlagali vi, bi ga podprli; ker smo ga pa mi, ga pa ne boste. Povejte vsem našim državljanom, da koalicijski poslanci ne podpirajo športa v naši državi. In prav je, da to narod ve. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Jernej Vrtovec.
Pripravi pa naj se gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.
Izvolite.
JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Lep dober večer vsem skupaj!
Gospe in gospodje, v Novi Sloveniji imamo radi šport, radi se športno udejstvujemo in radi bi, da bi tako tudi ostalo, da ne bi hodili na Prešernov trg, na Zlato lisico v Kranjsko Goro, v Stožice ali pa v Ljudski vrt samo takrat, ko žanjejo naši športniki uspehe, ampak da lahko kot politika nekaj konkretno naredimo. In če kdaj, potem je danes ta priložnost. Mene Ministrstvo za finance z argumenti, da je treba ta zakon zavrniti, v nobenem primeru ni prepričalo, v nobenem. In tudi vsi argumenti koalicije, zakaj ta zakon ni primeren, ne prepričajo. Torej gre za odnos do športa, koliko smo pripravljeni kot država, da naš šport napreduje. Pa ne samo to. Vsi si želimo – verjamem, kot narod – močnega, uspešnega športa, uspehov, medalj, pokalov, vsi se ob tem veselimo. Ampak ob vsem tem je, preden pride do uspehov, ena ključna doba. To bo gospod Gregor Židan zelo dobro vedel. Lepo je igrati za Maribor, ker si virtuoz in imaš Zavarovalnico Maribor za sponzorja, igraš v ligi prvakov, si v reprezentanci, si dober in od tega lahko tudi dobro živiš. Ampak preden to postaneš, moraš pa dati en kup selekcij, kajne, gospod Židan.? En kup selekcij, od mlajših dečkov, starejših dečkov, kadetov, mladincev, pa te ob tem nihče ne sponzorira, razen tvojih staršev. Pri nogometu, gospod Židan, je to poceni, ker rabiš kopačke, kratke hlače in kratko majico; pri smučanju je to drugače. Tam, ko potrebujemo zahtevnejše infrastrukture, dražje, je to še bolj drugače, ko morajo starši vlagati velika finančna sredstva v to, da se njihovi otroci rekreirajo; ne pa da so zaležani za televizijo ali pa igrajo računalniške igrice. In zdaj smo že pri tem, ali želimo kot perspektivo imeti to, da otroci trenirajo, da so uspešni športniki; ali pa to, da so pred televizijo. In če kdo, bo gospod Židan danes tisti, ki bo pritisnil na gumb, da ta zakon, ki ga predlaga Nova Slovenija, podpremo, ker želimo podpirati tudi to, da se naši najmlajši športno udejstvujejo, da napredujejo, da se razvijejo. In kaj predlaga Nova Slovenija? Zaradi finančne podhranjenosti je slovenski šport zagotovo danes v velikem krču. Tudi po tem, ko podelimo nagrade, ko naredimo sprejeme, spomnite se problemov Tine Maze, Ilke Štuhec malce manj, spomnite se problemov z vsemi sponzorstvi, kako se športniki, ki so uspešni, borijo za lastno preživetje; da ne govorimo o mlajših selekcijah ali pa tistih, ki nikoli ne bodo uspešni. Šport je finančno zelo podhranjen in dejansko v zelo velikem krču in po našem predlogu bi podjetja, ki bi donirala športnim društvom, športnim institucijam, dobila tako rekoč davčno olajšavo. S to davčno olajšavo bi spodbudili, da podjetja donirajo več denarja športu. Pa še en pomemben element je tukaj, imamo v zakonu jasna pravila, komu in kako. S strani Levice je bilo omenjeno, da nimamo navzgor omejeno, koliko. Lepo vas prosim, toliko, kot podjetje zmore. Ampak tukaj gre tudi za eno bistveno razliko. Na eni strani, če jaz prav razumem vlado, želite sami urejati, kako naj se deli, podjetja dajo ven denar in vi bi radi na različnih razpisih nadaljevali, kar pomeni, da je država še vedno regulator.
Zakaj pa ne bi dopustili podjetnikom, podjetjem, družbam, da bi sami določevali, komu, koliko in kako? In tukaj je ta razlika v naših konceptih. Mi želimo vpliv države na donacije tukaj omejiti in država bi pobrala manj davkov, športu pa bi po našem predlogu ostalo več. Kolikokrat več? Trikrat več. Že večkrat smo omenili, kako bi šel ta sistem, če bi družba z dobičkom 10 tisoč evrov športnemu društvu donirala tisoč evrov, bi se takemu podjetju davčna obveznost znižala za 360 evrov. Država bi se odpovedala 360 evrom davka, slovenski šport pa bi ob tem pridobil kar tisoč evrov dodatne podpore. Ali je vam vseeno, ko primerjamo te cifre? Verjemite da je za NK Vipava tisoč evrov zelo veliko denarja. Kajne, Matjaž Nemec? Za NK Bilje je tisoč evrov, gospod podpredsednik, veliko denarja. In zakaj bi mi to omejevali, zakaj država potrebuje ta denar? Jaz ne vidim razloga, zaradi tega pričakujem odgovornost za prihodnost slovenskega športa s strani vladajoče koalicije. V Novi Sloveniji smo prepričani, da bi z vnosom takega mehanizma v slovensko davčno ureditev pomembno doprinesli k razvoju športa pri nas, zlasti pa da bi razbremenili starše, da bi najmlajše, za katere sponzorska podjetja nimajo nobenega interesa, da oglašujejo na njihovih dresih, spodbudili, da bi to počeli tudi naprej. Da gremo vsaj malce nasproti podjetjem, ki dajejo donacije majhnim klubom po vaseh, ter jim tako omogočimo, da tam še vedno delujejo in da se imajo mlajše selekcije možnost na tak način tudi športno udejstvovati. Pred veliko sliko športnih uspehov je vedno tudi ozadje, to pa je udejstvovanje mlajših ljudi, ko se vzpenjajo po lestvici in nekoč postanejo Tina Maze 2, Ilka Štuhec ali pa NK Maribor. Najlepša hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Predvidevam, da ste govorili o tistem Židanu, ki goji nogomet; in ne o tistem drugem, ki goji nordijsko hojo.
Gospod Tonin, beseda je vaša.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Upam, da bo čim več takih židanov v Sloveniji, ki bodo gojili takšen ali drugačen šport.
Seveda pa bo to predvsem odvisno tudi od nas tukaj, kakšno davčno okolje bomo vzpostavili, da bo ta šport preživel. Nordijska hoja je finančno manj zahtevna kot recimo kakšen hokej, curling ali kakšne druge športne panoge, pa o nobeni športni panogi nič slabega. Mimogrede, med to razpravo, ki jo danes spremljajo nekateri predstavniki raznih športnih zvez, sem dobil zelo zanimiv mail, ki pravi o tem – ko so se nekateri bali, da bi bile možne zlorabe po našem zakonu – naslednje: Iz predstavitev poslanskih skupin je razvidno, da jim niso točno poznani ti elementi, ki jih izpostavljate. Ne vedo, kako društva pridobijo status delovanja v javnem interesu, ne poznajo, kako in katera društva lahko sodelujejo na razpisih sofinanciranja, ki jih razpisujejo lokalne skupnosti, torej občine, ne poznajo razpisov Fundacije za šport in katere pogoje morajo izpolnjevati društva, da so uspešna pri pridobivanju sredstev. In zato ne razumejo, da so zlorabe praktično nemogoče.
Tega vam nisem povedal jaz, to je povedal nekdo, ki v športu dela že dolga leta in stvari natančno pozna. To je ključen razlog, da smo zakon zastavili tako, da resnično ne bi bil ta zakon uporabljen za napačne cilje. Če imate težavo z našimi predlogi, potem vas sprašujem, kakšna je vaša sistemska rešitev. Kako naj šport pride do več denarja, če ne želite omogočiti športu, da bi prišel vsaj do tistega, kar lahko? V času, ko je nekaj gospodarske rasti, ko je konjunktura, bi lahko podjetja donirala, seveda ob ustreznih davčnih okvirjih. In še enkrat, upam, da vsi razumemo, kakšen je naš predlog, ga bom povedal še enkrat po domače. Če podjetje donira tisoč evrov donacije, se to podjetju šteje 2 tisoč evrov v stroške. Mislim, da vsakdo razume, kako stvari potekajo. Bolj preprosto se ne da povedati.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Besedo ima gospod Zmago Jelinčič.
Kot zadnji naj se pripravi gospod Franc Kramar.
Izvolite.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa. Zakon je pripravljen za pomoč mladim in majhnim športnim društvom ter amaterskim športnikom. Slovenska mlada populacija je v izredno slabem fizičnem stanju. Ogromno je debelosti, zmanjšana je gibalna sposobnost, nižja je stopnja mišičnega razvoja, nižja stopnja telesne rezistence, odpornosti proti boleznim, posledično tudi oslabljen mentalni razvoj. In proti temuhoče delovati koalicija. Zgleda, da je koaliciji vseeno, kaj bo z našim mladim rodom; konec koncev tukaj ne gre za državni denar. Država hoče pobrati vsak stotin; pa čeprav na račun otrok in mladine. Furs je tukaj zelo krut in v bistvu izvaja davčni terorizem v Sloveniji. Ampak vsaj pri otrocih naj bo drugače. Naj bo tudi malo manj fovšije pri nekaterih koalicijskih partnerjih, ki jim je vseeno, kaj bo z otroki, samo da bo v davčni blagajni, v njihovi malhi nekaj več denarja, da bodo lahko po dolgem in počez delili svojim novim državnim sekretarjem, ki izvirajo tudi iz športnih krogov. Mislim, da je skrajni čas, da ljudje spregledajo, kaj hoče ta koalicija ter kako težko je tej koaliciji zagotoviti otrokom in mladini normalen razvoj.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Franc Kramar, vaša je zadnja.
Izvolite.
FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala lepa, predsednik.
V današnji razpravi glede športa je bilo po moji oceni ogromno demagogije, ogromno populizma; in tega pač ne gre sprejeti. Dejstvo je, da je stvar resna, da gre za neko davčno olajšavo na področju športa in da je o tem treba spregovoriti. Preveč pozabljamo na to, da v Sloveniji velikih sponzorjev ni veliko. Lahko bi jih naštel mogoče na prste dveh rok. Večina bazira na zveze, ne na društva ali klube. Iz svojih izkušenj vem, kako težko je športnim društvom na periferij, ki so ozko vezana le na dotacije občin, dobro nekateri so srečnejši, imajo tudi dotacije Fundacije za šport. Če se osredotočim na Hokejski klub Jesenice, to je klub z eno najdaljših tradicij v Sloveniji, klub z vrsto državnih naslovov. Ne glede na to, da naj bi Gorenjska bila razvita, naj bi podjetništvo bilo močnejše kot v drugih predelih Slovenije, se ta klub vsako leto bori s tem, da je na tem, ali bo sodeloval, ali ne bo sodeloval, ali bo preživel, ali ne bo preživel. V preteklosti je bilo to precej drugače. Bila je Železarna Jesenice, ki je bila glavni sponzor in je veliko pripomogla k temu, da je ta klub dobro živel. Kakorkoli je bil dober namen predlagatelja, da se pomaga sponzorjem, pa osebno mislim, da bi podprl predlog, če bi predlagatelj prišel z idejo o tem, da se celotna donacija upošteva kot strošek firme, se ji prizna in ni dodatno obdavčena. To je mogoče ena od stvari, o kateri je treba razmisliti v prihodnosti in se do tega tudi opredeliti.
Vsi smo za šport, vsi poznamo uspehe športa, Slovenija je po svojih uspehih na 3. mestu, kar se tiče števila prebivalcev in dobitnikov olimpijskih medalj. To je res izjemno. In taki rezultati kažejo na to, da je šport treba obravnavati, moj rojak Bučar bi rekel, s tresočo roko; pa ne samo šport, kaj pa kultura. Kje so pa sponzorji za kulturne dejavnosti in druge dejavnosti, ki so v tej državi? Zdi se mi, da se je tukaj favoriziral šport kot tisti, ki je najbolj popularen, doseže največ ljudi v Sloveniji, se jih največ dotakne. Mislim, da se bomo v prihodnosti o športu še pogovarjali. In sem prepričan, da nam bo takrat neko skupno vodilo to, da skušamo najti način, s katerim bi sponzorje; čeprav še enkrat poudarjam, velikih sponzorjev je v Sloveniji relativno malo, na periferiji jih ni, ker se vsak oklepa tega. Pa tudi če bo davčna olajšava na način, kot jo predlaga predlagatelj, ne bo stanje nič boljše, kajti če si naklonjen športu, boš prispeval ob takih davčnih pogojih; tudi če se spremenijo, ne boš prispeval, če pod prejšnjimi pogoji nisi prispeval. Mislim, da bo razprava o športu še tekla. Mislim, da vsi podpiramo šport, da strmimo k temu. Na koncu pa samo še ena primerjava, ki jo je izrekel gospod Horvat, mislim, da je »rdeča fasada« kompliment in hvala za njega.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vašo besedo.
Mag. Tonin, izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Poslanec Kramar, cenim, da ste se danes v razpravi oglasili in da ste razpravljali, ker številni vaši koalicijski kolegi tega poguma niso zmogli, pač sedijo in se nam malo smejijo. Zato cenim, da ste se javili k razpravi.
Žal pa moram ugotoviti, da zakona niste prebrali. Pa nič hudega, vam lahko še enkrat bistvene stvari razložim. Vi ste dejali, da bi ta zakon podprli, če bi se ta donacija že štela v osnovne stroške podjetja. Saj točno to piše v zakonu, v 59.a členu, ki ga popravljamo, piše, da se to, kar podjetje donira, šteje za znižano davčno osnovo, po domače povedano, to se šteje v strošek, v tem podjetniškem jeziku. In ker se to šteje v strošek, bo na koncu plačal tudi manj davka od dobička. Tisto, kar ste vi rekli, da bi podprli, če bi to bilo, točno to je v zakonu zapisano. To je ena stvar. Druga zadeva. Strinjam se z vami, ko pravite, da ni velikih sponzorjev. Veliki sponzorji so ta velika državna podjetja, na primer Zavarovalnica Triglav, Petrol, ki ni v celoti v državni lasti, in še nekatera velika slovenska podjetja. Ampak ta velika slovenska podjetja sponzorirajo predvsem prepoznavne slovenske športnike in uspešne slovenske športne panoge. In sponzorirajo jih preko sponzorske pogodbe, ki se podjetjem tako ali tako šteje v stroške, po domače povedano. Mi pa v tem zakonu govorimo o donacijah. O donacijah. To pomeni, da podjetje v zameno za to, da donira, nič ne pričakuje v zameno, razen tega davčnega odbitka. To je tista bistvena sprememba.
In s temi donacijami bi predvsem podprli športne klube, društva, ki si zaradi svoje manjše prepoznavnosti, tudi zaradi svoje komercialne neatraktivnosti ne morejo privoščiti, da dobijo denar od velikih podjetij; da na takšen način lahko pridejo tudi do donacij malih lokalnih podjetnikov, tistih, ki ne donirajo 100 tisoč evrov, ampak donirajo 500 evrov, tisoč evrov, 2 tisoč evrov. Verjemite mi, če bi se to, kar ste, gospod poslanec Kramar, trdili, v praksi udejanjilo – in to se bi z našim zakonom udejanjilo, da če bi nek podjetnik doniral športnemu klubu, nogometnemu, tisoč evrov in bi se mu to štelo 2 tisoč evrov v strošek, bi bilo to zanj izjemno zanimivo. In spet se vrnemo na tisti del, o katerem sem vam prej govoril, da bi s tem našim zakonom omogočali, da se slovenska podjetja davčno optimizirajo na slovenskih tleh in v skupno družbeno korist. Meni se zdi to nekaj fantastičnega in zelo dobrega, ne da letajo na Ciper in druge davčne oaze. In zato je naš zakon absolutno v podporo športu, predvsem pa v smislu ustvarjanja nekega konteksta, kjer se bodo donacije dogajale. Ker so danes donacije davčno nezanimive, vsi vemo, kaj se dogaja. Ko prosjačiš za razna lokalna športna društva, greš do tistih podjetnikov, ki jih poznaš. In on donira ta denar za športni klub ali za društvo ne zato, ker pričakuje kakršnekoli koristi od tega, ampak zato, ker te morda pozna, ker želi pomagati športnemu klubu in društvu. In verjemite mi, da bi bila s tem zakonom pripravljenost mnogo večja. In v tem je poanta. Ne iz državnega proračuna, ampak iz računov uspešnih podjetij, ki si to lahko privoščijo. Država bi jim šla nasproti zgolj v tistem delu, da bi se bila pripravljena odpovedati delu davkov. Ne v celoti, delu davkov.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Ker ste bili omenjeni, imate pravico do replike.
Izvolite.
FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala lepa.
Mislim, da se očitno nisva razumela z gospodom Toninom. Govorim o tem, kar smo govorili celo razpravo, da se iz profita firme podjetnik odloči, da bo dal tisoč evrov donacije. In to se mu potem upošteva. Jaz sem pa govoril o tem, da iz svoje dejavnosti, ki jo opravlja, prispeva donatorstvo; in je to strošek, ki ga uveljavlja kot stroške firme. In tukaj je razlika, ker do sedaj to ni tako priznano. Obdavčeno je. Če pa bi se to upoštevalo kot prihodek firme, če sem izrazit, potem bi bil dobiček firme manjši za donacijo, ampak ta donacija ne imela davčne obremenitve, kot ima zdaj.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Mag. Tonin, izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Poslanec Kramar, jaz si res ne znam predstavljati podjetja, ki bi doniralo v svojo izgubo oziroma v svojo škodo. Meni se zdi logično in normalno, da mora podjetje najprej ustvariti nek dobiček, da ta dobiček potem lahko preko donacij deli naprej. Jaz si drugega ne znam predstavljati.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Najlepša hvala za vaše stališče.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, v prvem krogu, ko še ni delitve časa, smo zaključili listo.
Besedo ima predstavnica Vlade.
Izvolite.
NATALIJA KOVAČ JEREB: Najlepša hvala za besedo.
Jaz bi rada še enkrat poudarila, da so davčni zavezanci v letu 2017 napovedali za 65 milijonov 248 tisoč evrov prihodkov. Od tega so črpali 0,3 % olajšave le v vrednosti 23 milijonov; lahko pa bi črpali za 196 milijonov. Zavezanci niti te olajšave ne koristijo v popolnem obsegu. Mi smo potem delali analizo še za tri leta. In to analizo za tri leta za prvi odstavek 59. člena. Delež olajšave v razmerju do celotnega zmanjšanja davčne osnove in davčnih olajšav v zadnjih treh letih predstavlja komaj 1,3 % po prvem odstavku 59. člena. Davčni zavezanci sploh ne koristijo te olajšave, ali pa jo koristijo v tako malem obsegu. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa državna sekretarka.
Besedo ima mag. Tonin kot predstavnik predlagatelja.
Izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Državna sekretarka, samo eno stvar. Trenutna olajšava je neizkoriščena zaradi tega, ker je za podjetja enostavno nezanimiva. Nezanimiva pa je zaradi tega, ker je absolutno prenizka olajšava, da bi se s temi stvarmi ukvarjali.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi, ki ste želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Da. Potem gremo na delitev časa. Najlepša hvala. Imamo sedem prijavljenih.
Prvi ima besedo Boštjan Koražija.
Izvolite.
BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani! Najlepša hvala za besedo.
Predstava, ki nam jo danes ponuja NSi, je pa res pod nivojem, se opravičujem. Jaz prihajam s periferije, igram nogomet celo življenje v malih klubih po vaseh. To, kar ste nam vi danes predstavili, je vse prej kot to, kar bi nam tam pomagalo. Brez besed sem. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Vi ste en redkih razpravljavcev, ki uradno ugotovite, da ste brez besed. Najlepša hvala.
Besedo ima gospod Gregor Židan.
Izvolite.
GREGOR ŽIDAN (PS SMC): Lep pozdrav!
Končno se je tudi fusbaler oglasil. Jaz bom danes uporabil vašo foro pa bom rekel, da ne bom glasoval proti. Vem, da je v redu, ampak ni pa moralno. Jaz bi moral podpreti ta zakon, ampak delamo diskriminacijo med malimi in velikimi klubi. Oprostite, Maribor in Olimpija delata največjo propagando v nogometu v Sloveniji. Je res? To se pravi, da je treba tudi njih sponzorirani, donirati in tudi tem podjetnikom omogočiti nek profit od tega. Naslednja zadeva. Bil sem poleg nogometaša tudi manjši sponzor Mateju Ferjanu, žal pokojnemu spidvejistu. Naredil sem to s srcem. Enostavno zato, ker sem to hotel, nisem hotel nobene bonifikacije v svoji firmi. Naslednje, da se zavedamo, največji sponzorji v klubih so starši. Včasih tega ni bilo. V mojih časih, ko sem jaz rastel, je država vse plačala – trenerje, potovanja in drese. In so bili sponzorji samo posladek oziroma donatorji, kakor jih že hočete imenovati. Še ena stvar me zelo moti, po vašem veliki ambasadorji ne bodo mogli biti financirani po tem vašem zakonu. To je cilj Slovenije, da financiramo tudi Petra Prevca. Včasih Matejo Svet, NK Maribor, NK Olimpijo. Imamo Domžale, imamo Krško. Saj so tudi ostali klubi, tudi košarka, ostali športi, Jesenice. In zaradi tega bom proti, ker niso vsi klubi enako … Zavedamo se, da delamo prihodnost z mladimi, ampak danes živimo v današnjem svetu in je treba tudi tem, ki dajejo ambasadorjem, nekaj dati. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Tomaž Lisec.
Izvolite.
TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, predsednik, za besedo.
Ravno sem pri predlagateljih preverjal, ali beremo isti zakon glede malih in velikih klubov ter očitno tudi malih in velikih sponzorjev. Pa nisem zasledil te razlike. Dovolite, da vsem tistim iz koalicije, ki boste nasprotovali temu zakonu, preberem vašo koalicijsko pogodbo, ki jo očitno prevečkrat vržete v smeti. Izziv: zagotavljanje stabilnega in razvojno usmerjenega financiranja športa, primerljivega z drugimi državami. Ukrepi: ustvarili bomo ugodnejše davčno okolje za vlaganje v šport. In danes imamo pred seboj predlog Poslanske skupine Nove Slovenije, ki govori: Ustvarili bomo ugodnejše davčno okolje za vlaganje v šport. In taista koalicija je sedaj proti. Leta 2020 pa se boste verjetno še kar hvalili, kako je bila prejšnja vlada tista, ki je dokončno ustanovila Nordijski center Planica. Priznam pa, da sem pričakoval, da bo koalicija proti. Ne samo zaradi tega, ker so ponavadi ljudje z Ministrstva za finance proti temu, da se njim vzame denar in se komu drugemu da; ampak tudi zaradi tega, ker doživljamo mantro iz prejšnjega in tudi sedanjega mandata; ko opozicija predlaga, koalicija niti ne razmišlja, niti ne govori, ampak je avtomatsko proti.
Ampak poglejte, kaj je ta koalicija v prejšnjem mandatu pa reciklirana koalicija v sedanjem mandatu naredila slabega za slovenski šport. Sprejeli ste Zakon o športu, ki se mu napovedujeta vsaj dve ustavni pritožbi, ker je neustaven in je v minus slovenskemu športu ter slovenskim športnikov. Zmanjšali ste sredstva Fundaciji za šport. Za športno infrastrukturo niste naredili nič. Nobenega amandmaja oziroma celo enega mojega ste sprejeli za 2 milijona, vse ostalo niste naredili nič. Zakon o igrah na srečo, ki ga je vložil nekdanji poslanec SMC, ste pod diktaturo sedanjega ministra za zunanje zadeve v ponovnem glasovanju vrgli v koš. Čeprav pravite, da nimate nič s tem, SDH je naredil priporočilo – omejitev sponzorstva in donacij, kjer lahko letni znesek državnih podjetij lahko znaša samo 0,1 % njihovega dobička v preteklem letu za šport. Vem, kaj govorim, ker poznam ljudi tudi v državnih podjetjih. In sedaj, da gremo na to – veliki ali mali klubi. Jaz prihajam iz občine, kjer imamo klube v prvi in drugi ligi, rokomet, nogomet, imamo pa tudi klube v medobčinski rekreativni ligi, kar ostaja v malem in velikem nogometu in v košarki.
In sem tudi občinski svetnik s tega področja, kjer vsako leto predlagam dvig vsaj za 10 tisoč evrov več vlaganja v šport. V občini Sevnica mora zato, ker država ne podpira gospodarstva, da bi več dalo športu, občina, torej občani in občanke, več prispevati za šport, poleg staršev. Ampak občine očitno še sledijo temu tempu, gospodarstvo ne sledi več temu tempu, po potrebah po več vložkih v šport, ker država ne podpira športa in država ne podpira gospodarstvenikov. Zakaj sem se oglasil? Prejšnji teden sem sedel s štirimi športnimi lokalnimi funkcionarji, ki so me prosili, ali lahko najdem kakšno pot do manjših sponzorjev, tudi 300 evrov, za organizacijo nogometne tekme v prvi državni ligi, prvi državni ligi, bi jim bila zelo všeč; do tistih, ki prosijo, če bi morda našel kakšnega sponzorja za tisoč ali 2 tisoč evrov na letni ravni, o katerih smo govorili. Nisem tako močen kot nekateri posamezniki, politiki, tudi v tej dvorani, ki z lahkoto kakšnemu športnemu klubu oziroma društvu zagotovijo 200 tisoč evrov z enim klicem, to, kar po novem storijo tudi kakšni župani, predvsem največjih mest; ampak tisti se lahko veselijo 200 tisoč evrov. Žalostno pa je, da govorimo o pomoči športu v zneskih, kot je tisoč, 2 tisoč, 5 tisoč evrov. Če je vsaj malo interesa, da damo vsaj malo za spodbudo slovenskemu športu, bi morali podpreti predlog Poslanske skupine Nove Slovenije. Ne gre za nobene zadeve pod pasom, kot je rekel predstavnik levice, ki igra nogomet, ampak gre za zelo resne zadeve v pomoč slovenskemu športu.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Imate postopkovno, gospod Židan.
GREGOR ŽIDAN (PS SMC): Jaz bi samo opozoril, da tisoč evrov tudi NK Olimpija pa NK Mariboru veliko pomeni, ker delajo tudi oni z otroki.
Hvala.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Kje je tukaj postopkovni predlog?
Opozarjam vas ter tudi ostale poslance, da ne kršijo poslovnika.
Besedo ima gospod Žan Mahnič.
ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo.
Predsednik, kolegice in kolegi, sam bom zakon podprl, ker menim, da omogoča več finančnih sredstev za društva na lokalni ravni. Vemo, da so se tudi vsi vrhunski športniki, ki jih danes poznamo, praviloma na začetku kalili predvsem v teh društvih. Podprl ga bom tudi zato, ker vem, kako težko društva nabirajo finančna sredstva, zdaj sem tretji mandat občinski svetnik, vedno do sedaj sem bil v Odboru za izobraževanje, kulturo, šolstvo in šport, kjer smo dodeljevali finančna sredstva, ki so bila v proračunu občine za aktualno leto dodeljena. Vem, da glavnina finančnih sredstev, ki jih društva dobijo in jih potem uporabijo za svoje dejavnosti, še vedno pride s strani donacij, s strani prostovoljnih prispevkov, s strani lastnih finančnih sredstev članov in tudi z raznoraznimi aktivnostmi, ki jih člani društva počnejo, od redarstva do posojanja kakšnih klopi, opreme. V sami komisiji za šport znotraj tega odbora smo imeli vedno tudi probleme, kako razporediti sredstva glede na letni program športa, ki ga more vsaka občina vsako leto naprej sprejeti in ki je podlaga potem za dodeljevanje finančnih sredstev po jasnih kriterijih, kajti v tem letnem programu športa je več postavk oziroma je več namenskih sredstev, več kategorij. Nekateri bi več dali v prostočasno športno vzgojo otrok in mladine, drugi bi več sredstev namenili za kakovostni šport, spet nekateri za vrhunski šport, potem imamo notri tudi področje za športno rekreacijo, kjer so nekateri mnenja, da se za rekreacijo naj ne daje toliko denarja, ker občina oziroma država nista zadolženi za to, da bi financirali prostočasne aktivnosti državljanov oziroma v tem primeru občanov. Vedno moramo najti nek kompromis, kam bomo finančna sredstva usmerili. In lahko rečem, da smo kar zadovoljni. Recimo konkreten primer, v Poljanski dolini imamo dve najboljši smučarski skakalki v Sloveniji, to sta Ema Klinec in Nika Križnar. Zagotovo bi tema dvema gospodičnama tudi s tem zakonom lahko pomagali, kajti vsi vemo, kako se finančna sponzorska sredstva nabira na podeželju.
V podeželski občini, kjer nas je 7 tisoč 600, se med seboj praktično vsi poznamo, tisti, ki so v klubih, so sorodniki lokalnih podjetnikov, so znanci lokalnih podjetnikov. Podjetja, ki so družbeno odgovorna – oziroma če ne uporabim vaš jezik, jezik nekaterih: ki so v nacionalnem interesu –, sama po sebi financirajo tudi te društvene aktivnosti športnih in tudi drugih društev; in prav je tako. Vendar če lahko poslanci pripomoremo, da bi bilo tega še več, ne vem, zakaj tega ne bi storili. Danes imamo odlično priložnost, da to storimo, ker mislim, da ljudje politikom ne zamerijo toliko tega, da se želimo, želite slikati s športniki, kot pa to, da se nič ne naredi, da bi potem lahko upravičeno tam tudi stali. Nagrade, ki so jih dobili naši olimpijci, so glede na ves trud in glede na vsa finančna sredstva, ki so bila v preteklih letih vložena, da lahko prideš do takega rezultata, na nek način bizarne. Kar se tiče športa, se je v prejšnjem mandatu tudi dobro pokazalo, sofinanciranje izgradnje in obnove športne infrastrukture. V štirih letih je bilo za to področje namenjenih samo 5 milijonov evrov. V Gorenji vasi trenutno zaključujemo gradnjo telovadnice, ki bo stala malo manj kot 4 milijone evrov. Evra nismo dobili od razpisa. Pol milijona je prišlo iz Eko sklada, približno 200 tisoč evrov s Fundacije za šport, vse ostalo je bilo treba zagotoviti iz približno 10 milijonov evrov vrednega proračuna, kar je za občino s 7 tisoč 600 prebivalci kar lep znesek. Jaz bom ta zakon podprl; ne morem pa pristajati na to … / izklop mikrofona/
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Samo trenutek. Prišlo je do neke napake. Šteje že drugih pet minut.
ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Še pol minute je ostalo.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Ne, ni. Pol minute. Kako vam je pa uspelo šteti na novo?
ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Mikrofon se je izklopil.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Potem morate tudi strokovne službe to naučiti.
ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Mikrofon se je izklopil, mislim, da je bila napaka na vaši strani.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštujem vsako inovativnost, na razpolago še imate 30 sekund.
Izvolite.
ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Samo to bom zaključil, da ne pristajam na te argumente, zakaj samo športu. V prejšnjem mandatu je bil predlog za kulturni evro in lahko potem vrnem z vprašanjem, zakaj kulturni evro, zakaj ne športni evro, zakaj ne humanitarni evro. Skratka, jaz bom to podprl.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Najlepša hvala.
Besedo ima gospod Jože Lenart.
JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsednik.
Prej sem pomotoma izpadel iz razprave, ampak nič hudega, je še dovolj časa ostalo. Sam osebno sem dolgoletni športni delavec pa tudi športnik. Poleg tega sem bil tudi finančnik, računovodja in današnja tema je meni zelo blizu. Ni se treba smejati, ampak odkrito povem. Zelo preprosto bom danes nekaj zadev povedal. Stališče sem prej podal, zdaj pa lahko bolj osebno. Zagotavljam vam, da ni problem v predlogu opozicije, vašemu predlogu, ampak problemi so drugje, vsaj po mojem mnenju. V prvi vrsti smo sledili strokovnemu mnenju Vlade, ministrstva, ki je danes tudi podalo svoje stališče; in kot finančnik, kot računovodja, kot analitik dam veliko na to mnenje. Strokovna delitev denarja za društva, predvsem za društva, ker danes je tu velik pomen – za šport, se deli na lokalni ravni, in to strokovno, na podlagi njihovih dobrih programov, na podlagi dela. Kot dolgoletnemu športnemu delavcu se mi zdi to zelo pomembno in prav, to je tista strokovna delitev, kako kdo dela, kakšna je množičnost, s teh vidikov, da ne bi tu zdaj na dolgo razlagal. Sam sem veliko delal na tem fehtanju, verjemite mi, v 40 letih, ko delam na tem področju, in mi je zelo jasno. To, kar se danes pogovarjate, smo se mi tudi s podjetniki pogovarjali, kakšni bi bili učinki, če bi bile te olajšave večje. Verjemite mi, veliko sem na tem delal, so rekli, da skoraj nič. Zato sem jaz prej v stališču to mnenje podajal tako, kot sem ga. In kot je bilo že danes rečeno, bolj od davčne olajšave je merilo ta pripadnost, to se pravi prispevki staršev in prodornost športnih delavcev, da ta sredstva pridobijo. To so tista glavna dejstva, ker govorimo zdaj o olajšavah na donacijah, na darilih; ne pa o drugih zadevah.
Tisti veliki denarji se pa delijo oziroma obračajo v teh športnih klubih, v teh večjih zadevah, v profesionalnem športu. Tu so tisti sponzorji, ki pa imajo tudi svojo obliko dela, to se pravi, da sponzorirajo. Se spomnim kar na primeru Mercatorja pa tudi drugih, vseh ne bom omenjal, ki potem z drobnim tiskom v svojih pogodbah od dobaviteljev zahtevajo, da je cela veriga dobaviteljev, ki obvezno morajo biti potem donatorji. To so pa tista velika sredstva. Danes se pa pogovarjamo o tistem zelo malem delu. Zagotavljam vam, da praktično skoraj nulti učinek bi bil iz vsega tega, čisto iz prakse vam govorim. A mi verjamete ali ne, je vaše področje. Danes pa sem v stališču želel, če se kdo spomni, kaj sem govoril, opozoriti na širši pomen športa, rekreacije, te aktivne dejavnosti, ko sem govoril o otrocih, zdravju, debelosti in kaj iz tega prihaja. To področje je pa tisto, ki v velikih stroških vpliva na zdravje, to nezdravo življenje od otrok naprej. Tu so hude zadeve in če se jih ne bomo lotili takoj, nas bo še hudo bolela glava. Delati preventivno, tu izgubljamo kilometre, da potem z velikimi napori in z veliko sredstvi pridobivamo nazaj kilometre. Taka razprava, kot je danes, bi morala iti v to smer. Še enkrat, jaz osebno ne verjamem, ta učinek, o katerem ste danes govorili, pa vse priznanje, da želimo dobro športu, to ni tista prava oblika. To mi verjemite. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Jožef Horvat.
Izvolite.
JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik.
Spoštovani in cenjeni kolega Jože, izjemno vas cenim. Če to ni prava rešitev, katera pa je? Če pravite, da bi vi sicer ta zakon podprli, da vas ne zanima, če je opozicija predlagatelj. Čakajte, koliko opozicijskih predlogov je koalicija že sprejela? Nič, okej. Mi samo sledimo temu, kar ste vi napisali v koalicijskem sporazumu in kar je Državni zbor sprejel 2., ne 1., 2. aprila 2014, in to je Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014–2023, ki pravi, da bo treba davčno politiko spremeniti nekako v tem smislu, da bo stimulirala zasebni sektor za financiranje športa. Ampak po tej razpravi imam občutek, da zasebni denar tudi ni dober, če gre v športno sfero. Kdo že sponzorira, pa sedaj ne govorimo o sponzorjih, ali pa kdo že je financiral v glavnem naše najboljše športnike, Tino Maze in tako naprej? Zasebni denar ali državni? Zato sem govoril o rdeči fasadi, pa ne o rdeči politično gledano, ampak zaradi zardevanja. Normalno, saj se mi je smilila ministrica, ko je bila tukaj izžvižgana. Obžalujem, res obžalujem, da poslanci, ko tukaj razpravljate, ne preberete zakonov. Mislim, da je bilo vsaj približno polovico govora o sponzorstvu in o donatorstvu. Zakon ne govori o sponzorstvu, to je nekaj čisto drugega. Če govorimo o sponzorstvu, govorimo o sponzorski pogodbi. Če govorimo o donatorstvu, ni pogodbe. In res to obžalujem. Kolega Kramarja sedaj ni tukaj, zato mu niti ne bom odgovarjal. Če je problem, najbrž je res problem, ker smo predlagali, da zakon velja pač s 1. 1. 2019. V drugem branju ga je treba enostavno popraviti in reči, da velja 15. dan po objavi v Uradnem listu. Pa če je sedaj ta dvakratnik premalo ali preveč, napišimo, da je trikratnik. Če je to preveč, napišimo da je 1,5-kratnik.
Mislim pa, da je imel odlično razpravo mag. Šircelj, ki se je dotaknil enega zelo kompleksnega vprašanja, ki nekako lebdi nad to državo. Ali želimo, da država ureja vse, tudi šport, tudi nekoč to, kako se bomo oblekli, kaj bomo jedli, da bomo družba enakih krožnikov in tako naprej? Ali pa bomo morda dovolili, gospe in gospodje, več svobode? Spet smo zdrsnili za dve mesti, kar se tiče svobode državljank in državljanov. Berite medije. Nočem govoriti o ekonomski svobodi, ampak ko pogledam lestvico ekonomske svobode za letošnje leto, smo mi na 146. mestu od 162 držav, kar zadeva prisotnost države oziroma paradržave. Se pravi, da smo na svetovnem repu. Zakaj? Ker imamo preveč države v ekonomiji in seveda tudi širše. In tu smo res želeli slovenskemu športu iskreno dobro ter angažirati več zasebnega kapitala. Poglejte, to bo morala biti stalnica. Tudi v zdravstvu bo moralo biti več zasebnega kapitala, tudi v šolstvu, ker enostavno državni proračun ne bo zmogel zaradi demografije in tako naprej, ne bom sedaj razlagal, ker je to spet druga tema. Ampak kako pa angažirati zasebni kapital? Tako, da ga davčno stimuliraš. Piše v dokumentih, ki jih je sprejel Državni zbor ter pripravila ta, prejšnja ali katerakoli vlada. Potrebni bodo viri, če želimo več športa. In se strinjam, naše življenje se spreminja. Naši mladi preveč sedijo, preveč so za računalniki, ne športajo. In na kmetih ni več dela, kjer bi se mladi gibali. Tu pa mora imeti država posluh in preko davčnih stimulacij aktivirati več zasebnega kapitala, spodbujati šport, na nek način nagrajevati tiste, ki bodo vlagali svoj denar v šport. Ali pa očitno raje vidite, da ga bodo odnesli v davčne oaze?! Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Mag. Matej Tonin, izvolite.
MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Opazujem neformalnega šefa koalicije gospoda Hana, ki se nam malo posmehuje, vmes še malo komentira, češ vi se kar trudite, kar govorite; mi smo se sicer na koaliciji že dogovorili, da bomo temu zakonu nasprotovali.
Takšna je pač procedura in delo te koalicije. Zakaj to stvar izpostavljam? Samo zaradi tega, ker ste vi ves čas pred volitvami govorili, kako boste v ta prostor vnašali novo politiko, novo sodelovanje in nov dialog. Vse to je ostalo zgolj mrtva črka na papirju. O tem pa govorijo tudi rezultati. Nič, niti en opozicijski zakon ni bil sprejet. Niti poskus dialoga, da bi ga poskušali v drugem zakonu uskladiti. Toliko o vaši resnicoljubnosti. Zakon, ki smo ga predlagali, ima dva člena in šest odstavkov. Verjamem, da je nekaterim težko iskati razloge, zakaj temu zakonu nasprotujejo. Niso se ne potrudili, da bi ta zakon prebrali, in potem so njihovi argumenti na trhlih tleh. Verjamem, da je tudi poslancu Židanu, nekdanjemu nogometašu, težko. V prejšnjih mandatih je bil nekdanji športnik Vilfan še vedno pripadnik športnikom, da je, ko je bilo glasovanje, vsaj zapustil to dvorano, da ni glasoval proti športu. Jaz vas spoštujem, poslanec Židan, da ste vi donirali in da ste to počeli s srcem – hvalevredno, vsekakor. Verjamem, da je bilo tudi v preteklosti tako, da je država za vse poskrbela. Ampak stvari so se danes bistveno spremenile. Žal. Nismo krivi ne mi, ne vi, nihče ni kriv. Tako pač je. In na te nove okoliščine se je treba prilagoditi. Zagotovo obstajajo še podjetniki in obrtniki, ki dajejo iz srca in so družbeno odgovorni. Obstajajo pa tudi taki, ki bi lahko dajali, če bi se jim to splačalo. In mi želimo ta denar zaobjeti, da dobimo denar od tistih, ki bi lahko vlagali, da vlagajo v šport, ne pa v davčne oaze. To je ključna poanta. Preberite si, poslanec Židan, 59.a člen, šesti odstavek, ker ste rekli, da imate probleme s tem, ker razlikujemo med donatorji; ni nobenih razlik, kdorkoli si lahko to privošči, lahko donira. Da razlikujemo med velikimi in malimi klubi; nobenih razlik ni med velikimi in malimi klubi, nobenega kriterija, da če je klub takšen ali drugačen, te donacije sme prejemati ali ne sme prejemati. Za male in velike veljajo enaka pravila, to pa je, da mora biti športno društvo, športna zveza ali pa klub registriran v Republiki Sloveniji in da mora biti izbran za izvajanje letnega programa športa na državni ali lokalni ravni ali pa za izvajanje letnega programa športa fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Gre samo za to, da ni nobene razlike med malimi in velikimi, se pa s temi določili prepreči to, da bi se ta zakon zlorabljal za nepošteno davčno optimizacijo, da bi si nek podjetnik sam naredil nek športni klub in tja denar prenakazoval, da bi si znižal svojo davčno osnovo. To smo želeli preprečiti. Ni pa nobenih razlik. In vi najverjetneje bolje veste kot jaz, ali sta Olimpija in Maribor del tega, da izvajata lokalni, občinski letni program športa in če izvajata letni program športa fundacije za financiranje športnih organizacij. To vi bolje veste. In tudi če ne veste, verjamem, da sta Maribor in Olimpija tako uspešna, da si lahko na trgu lažje najdeta donatorje in sponzorje kot pa neki majhni lokalni klubi in društva, ki so s komercialnega vidika nezanimivi. Verjamem, da imata tudi Olimpija pa Maribor svoje težave, ampak zdi pa se mi pomembno, da gledamo tudi na tista majhna društva, ki pa si niti tega ne morejo privoščiti. In s tem zakonom bi lahko prišli vsaj do nekaj tisoč evrov tistih, ki si še vedno lahko privoščijo, da donirajo športu. In če bi bila neka iskrena pripravljenost na vaši strani, potem bi ta zakon spustili naprej, se o njem resno pogovorili; ne pa s tem, da zakaj samo šport. V preteklosti je bil sprejet nek zakon, v katerega se je pisalo, koliko umetniških del mora imeti nek javni zavod, kulturni center in tako naprej. Veliko je tega.
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, mag. Tonin.
S tem, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, zaključujem splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom zbora odločali čez pol ure v okviru glasovanj.
Prekinjam to točko dnevnega reda Državnega zbora, ki jo bomo z glasovanjem nadaljevali ob 19.30, torej čez pol ure.
(Seja je bila prekinjena ob 19. uri in se je nadaljevala ob 19.30)
PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje, nadaljujemo s prekinjeno sejo Državnega zbora.
Prehajamo na glasovanje o predlogih odločitev, pri čemer bo zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu: 3., 5., 2., 15. in 13. točka dnevnega reda. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.
Nadaljujemo s prekinjeno 3. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije,nujni postopek. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 53, proti 6.
(Za je glasovalo 53.) (Proti 6.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Nadaljujemo s prekinjeno 5. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju,nujni postopek.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na trejo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti nihče.
(Za je glasovalo 43.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Nadaljujemo s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju,nujni postopek.
Nadaljujemo z drugo obravnavo, to je z odločanjem o vloženih amandmajih, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajem z dne 14. 12. 2018, objavljenim na e-klopi.
Prehajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SMC, Desus in SAB k 2. členu.
Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 19.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 19.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SMC, Desus in SAB za novi 103.a člen.
Glasujemo, navzočih je 73 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 19.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 19.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Končali smo z glasovanjem o amandmajih in z drugo obravnavo predloga zakona v okviru nujnega postopka. Ugotavljam, da je zbor v drugi obravnavi sprejel amandmaja k 2. členu in za novi 103.a člen dopolnjenega predloga zakona.
Sprašujem kvalificirane predlagatelje, ali nameravajo k temu členu vložiti amandmaje. Prosim, imate besedo. Ne.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona.
Ugotavljam, da k predlogu zakona za tretjo obravnavo ni bilo vloženih amandmajev. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista obvestili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih v drugi obravnavi, predlog zakona neusklajen. Prehajamo na odločanje o predlogu zakona.
Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, proti 25.
(Za je glasovalo 48.) (Proti 25.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Nadaljujemo s prekinjeno 15. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o dopolnitvi Gradbenega zakona je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Navzočih je 75 poslank in poslancev, za je glasovalo 26, proti 48.
(Za je glasovalo 26.) (Proti 48.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Nadaljujemo s prekinjeno 13. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Prisotnih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 25, proti 49.
(Za je glasovalo 25.) (Proti 49.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Zaključujem 3. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali v ponedeljek, 17. decembra, ob 12. uri.
Nasvidenje!
(SEJA JE BILA PREKINJENA 14. DECEMBRA 2018 OB 19.39.)