Zbirke Državnega zbora RS - predlogi aktov |
EVIDENČNI PODATKI
EVA: 2006-1516-0001
Številka: 09500-1/2006/19
Ljubljana, 19.07.2007
PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE
L J U B L J A N A
Vlada Republike Slovenije je na 131. redni seji dne 19.07.2007 določila besedilo:
- PREDLOGA RESOLUCIJE O POLOŽAJU ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI,
ki vam ga pošiljamo na podlagi 109. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bosta kot njena predstavnika na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovala:
- dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo,
- mag. Stanko Baluh, direktor Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti.
Dušan Hočevar
NAMESTNIK GENERALNEGA SEKRETARJA
PRILOGA: 1
PREDLOG
EVA: 2006-1516-0001
Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 109. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) na seji dne ………2007 sprejel
Resolucijo o položaju italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji
I. UVOD
Evropska zgodovina je skozi stoletja, predvsem pa od prejšnjega stoletja, pokazala, da je varstvo narodnih manjšin bistvenega pomena za stabilnost, demokratično varnost in mir na celotnem ozemlju te celine. Pluralistična in resnično demokratična družba mora ne le spoštovati etnično, kulturno, jezikovno in versko identiteto vsakega pripadnika narodne manjšine, ampak tudi ustvariti primerne razmere, ki pripadnikom narodnih manjšin omogočajo, da izražajo, ohranjajo in razvijajo identiteto, ter z ustvarjanjem ozračja strpnosti in dialoga omogočati, da kulturna raznolikost ni vir in dejavnik razdvajanja, ampak bogatenja vsake družbe.
Evropa je celina z različnimi narodi in jeziki. Državne strukture so se razvijale v zadnjih tisočletjih pogosto drugače, kot pa so potekale etnične in jezikovne razmejitve. Šele v 19. stoletju je ta problematika postopno prišla v zavest narodov in dobila politični pomen v okviru nacionalnega prebujenja. Evropa tudi v svojih posameznih delih nikoli ni postala talilni lonec, v katerem bi se posamezni narodi stopili med seboj (kot se je to zgodilo v Severni Ameriki, katere cilj je bil iz avtohtonih prebivalcev in priseljencev iz različnih narodov narediti novo nacijo). Moč Evrope je prav v raznolikosti njenih kultur in jezikov, ki dajejo pečat posameznim državam in regijam. Z odprtimi mejami prihaja to vedno bolj v zavest številnim delom evropskega prebivalstva, ki se je naučilo spoštovati drugačnost sosedov in jo navsezadnje tudi sprejema.
Varstvo narodnih manjšin kot del varovanja človekovih pravic je tako naloga prihodnosti za miroljubno Evropo. Toda varovanje ni samo pravno varstvo oziroma pravna pomoč, temveč predvsem praktična pomoč za ohranjanje tradicionalne identitete, jezika in kulture, kar je pravzaprav prispevek k bogastvu vsake države.
Danes govorimo o varstvu narodnih manjšin in tradicionalnih narodnih skupnostih, torej o ljudeh, ki živijo kot domačini v državi z drugim jezikom. Za to varstvo so posebej pomembna štiri področja: pravni predpisi – pravna ureditev za zagotovitev enakosti pred zakonom in za zagotovitev prepovedi diskriminacije; varstvo za ohranitev jezika manjšine ter ukrepi za pouk jezika manjšine in za prosto uporabo tega jezika v javnosti; svoboda manjšine, da ohranja lastno kulturo, lastno vero in svoje prevzete tradicije, da vse to izvaja in da je deležna učinkovite pomoči države; učinkovita možnost za sodelovanje manjšine v družbi.
Ta Resolucija o položaju italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji je strateški dokument, ki določa cilje, usmeritve in načela za uspešno uresničevanje posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji.
II. RAZLOGI ZA SPREJETJE RESOLUCIJE IN NJENO NASTAJANJE
1. RAZLOGI ZA SPREJETJE RESOLUCIJE
Ena od temeljnih zahtev demokratičnega političnega sistema je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustvarjanje jamstva za njihovo uresničevanje. Med temi pravicami enakost pred zakonom, izražanje narodne pripadnosti, pravica do uporabe svojega jezika in pisave, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni in pa posebne pravice manjšin izražajo pluralizem v družbi ter polagajo temelje medsebojni strpnosti in razumevanju med ljudmi.
Ozemlje, na katerem je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nastala samostojna država Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. Število narodnih manjšin, njihov obseg ter njihova realna gospodarska in politična moč so se v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjali skladno s spreminjanjem političnih meja. Zadnje spreminjanje državnih meja leta 1991 je na območju Republike Slovenije pustilo raznoliko zbirko pripadnikov neslovenskih narodnih skupin.1 Italijanska in madžarska narodna skupnost v Republiki Sloveniji sodita v skupino tako imenovanih zgodovinskih narodnih skupnosti, gre za dve skupnosti, ki sta se v bolj ali manj strnjeni obliki ohranili na svojem avtohtonem poselitvenem ozemlju skozi daljše zgodovinsko obdobje. Tej vrsti manjšin ustreza tudi določen model manjšinske zaščite s strani države – gre za relativno celovito pravno zaščito zgodovinskih narodnih skupnosti, ki poleg ustavnih določb obsega še krovni oziroma temeljni zakon za obe narodni skupnosti, Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih,2 dodatno pa je njihov položaj opredeljen še v čez 60 področnih zakonih, v drugih predpisih, odlokih in statutih občin na narodnostno mešanih območjih, v drugih pravnih aktih, v meddržavnih pogodbah ali sporazumih ter v mednarodnih konvencijah, ki jih je ratificirala Republika Slovenija.
________________________
1 Miran Komac, Varstvo narodnih manjšin, v: Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Inštitut za narodnostna vprašanja, Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, Ljubljana, 2002, str. 13–62.
2 Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih (Uradni list RS, št. 65/94).
Republika Slovenija v skladu z vsemi mednarodnimi pogodbami, ki jo obvezujejo, zagotavlja v primerjavi z drugimi evropskimi državami ustrezno raven zaščite pravic vseh pripadnikov manjšin oziroma etničnih skupnosti na svojem ozemlju. Zaradi zgodovinskih okoliščin pa dodatne pravice zagotavlja pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti ter Romom.
Izhodišče varstva zgodovinskih narodnih manjšin (narodnosti) v Republiki Sloveniji predstavljata pojma narodnostno mešano ozemlje in sistem kolektivnih pravic, ki jih država »podeljuje« pripadnikom narodnih skupnosti ne glede na število manjšinskega prebivalstva na narodnostno mešanem ozemlju. Narodnostno mešano ozemlje je sestavljeno iz območij naselij v posameznih občinah, v katerih pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti živijo že stoletja. Območja narodnostno mešanih ozemelj so natančno določena v statutih občin. V skladu z 11. členom Ustave Republike Slovenije je na teh območjih, poleg slovenskega jezika, jezik narodne skupnosti uradni jezik. Za tak model manjšinskega varstva je treba najprej uveljaviti spoznanje, da je kulturna in duhovna dediščina narodnostno mešanega ozemlja skupna lastnina vseh njegovih prebivalcev, ne glede na njihovo narodnostno pripadnost in socialni status, ki so ga imeli v različnih zgodovinskih obdobjih, ter da je treba določiti tiste pravice, ki jih pripadniki narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj narodnostno mešanih območij. Med te pravice je Republika Slovenija uvrstila pravico pripadnikov narodnih skupnosti do vpisa v posebni volilni imenik narodnosti za izvolitev poslanca narodnosti v državni zbor, tudi če ne živijo na narodnostno mešanem ozemlju, in pravico do učenja jezika narodnih skupnosti tudi zunaj narodnostno mešanega ozemlja. V zadnjem času pa so se te pravice še razširile, in sicer marca 2005 je začela veljati Uredba o upravnem poslovanju,3 ki je nadomestila Uredbo o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom4 ter še nekatere druge podzakonske akte. Z novo uredbo Republika Slovenija na določen način razširja območje uporabe jezika narodnih skupnosti zunaj narodnostno mešanega območja ter s tem pospešuje uporabo jezikov italijanske in madžarske narodne skupnosti. Tako morajo biti v skladu z uredbo vsi življenjski dogodki na državnem portalu e-uprave izpisani tudi v italijanskem in madžarskem jeziku, enako velja tudi za osnovne informacije o portalu. V italijanskem in madžarskem jeziku morajo biti pripravljeni tudi elektronski obrazci za oddajo vlog po spletu in na spletu objavljeni podatki o upravnih storitvah organa.
V slovenskem modelu varstva narodnih skupnosti je treba omeniti še eno pomembno posebnost: varstvo narodnih skupnosti se neposredno nanaša tudi na pripadnike večinskega naroda. Na primer, tudi pripadniki večinskega naroda so dolžni imeti dvojezične dokumente, se v javnih šolah učiti jezika in kulture manjšin, v svojem lokalnem okolju živeti z dvojezično toponomastiko itd.
_________________________
3 Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06, 86/06, 32/07),
X. POSLOVANJE V JEZIKIH NARODNIH SKUPNOSTI
223. člen (Poslovanje v jezikih italijanske in madžarske narodne skupnosti)
(1) Na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, so vsi obrazci, prejemne štampiljke, žigi ter dokumenti iz uradnih evidenc sestavljeni in izpisani tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.
(2) Vse sestavine uradnega dokumenta morajo biti natisnjene tudi v italijanskem in madžarskem jeziku, če se uporabljajo na območjih, na katerih živi italijanska oziroma madžarska narodna skupnost.
(3) Vsi življenjski dogodki na državnem portalu e-uprava morajo biti izpisani tudi v italijanskem in madžarskem jeziku, enako velja za osnovne informacije o portalu.
(4) V italijanskem in madžarskem jeziku morajo biti pripravljeni tudi elektronski obrazci za oddajo vlog preko spleta in na spletu objavljeni podatki o upravnih storitvah organa.
4 Uredba o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom (Uradni list RS, št. 91/01).
Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imajo ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostma in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in svojima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic. Na območjih, na katerih ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti. Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.
Slovenijo zavezujejo k varstvu manjšin tako dvostranski kot multilateralni dokumenti. Dvostranske sporazume ima Republika Slovenija sklenjene z Italijo in Madžarsko. K varstvu italijanske narodne skupnosti jo zavezuje Osimska pogodba v tistem delu, ki govori o tem, da bo vsaka stran ohranila v veljavi notranje ukrepe, ki jih je sprejela pri izvajanju omenjenega statuta (Posebni statut Memoranduma o Soglasju iz leta 1954), in da bo v okviru svojega notranjega prava zagotovila pripadnikom zadevnih manjšin enako raven varstva, kot jo je določal specialni statut, ki je prenehal veljati. Italija je ob razpadu Jugoslavije priznala Slovenijo kot eno izmed držav naslednic. Osimski sporazum pa je na seznamu sporazumov, ki jih je Slovenija nasledila po razpadli jugoslovanski državi.5
Varstvo madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji (in slovenske narodne manjšine na Madžarskem) opredeljuje poleg Pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko6 še posebna dvostranska pogodba med državama iz leta 1992.7
________________________________
5 Akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, med katerimi je tudi Osimska pogodba, ki je objavljen v Uradnem listu RS, št. 40/92.
6 Pogodba o prijateljstvu in sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko (Uradni list RS, MP, št. 6/93).
7 Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, MP, št. 6/93).
Na tem mestu je treba omeniti tudi multilateralne pogodbe, katerih podpisnica je Republika Slovenija. To sta dva temeljna dokumenta Sveta Evrope: Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin in Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Republika Slovenija je Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin podpisala 1. februarja 1995, ratificirala 23. marca 1998, v Sloveniji velja od 1. julija 1998. Ob deponiranju ratifikacijskih listin (28. marca 1998) je v posebni deklaraciji zapisala: »Glede na to, da Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin ne vsebuje definicije pojma narodne manjšine in je zato vsaki članici podpisnici prepuščeno, da določi skupine, ki jih bo obravnavala kot narodne manjšine, Vlada Republike Slovenije v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo izjavlja, da sta to avtohtona italijanska in madžarska narodna manjšina. V skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo Republike Slovenije se bodo določila Okvirne konvencije nanašala tudi na pripadnike romske skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji.«
Slovenija je Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih podpisala 3. julija 1997, ratificirala 19. julija 2000, v Uradnem listu je bila objavljena 4. avgusta 2000. Ob deponiranju ratifikacijskih listin 4. oktobra 2000 je Slovenija izjavila, da bodo sprejeta določila veljala od 1. januarja 2001. Republika Slovenija je ob deponiranju listine o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih generalnemu sekretarju Sveta Evrope sporočila, da sta na ozemlju Republike Slovenije regionalna ali manjšinska jezika italijanski in madžarski jezik.
Dne 22. maja 2007 je začel veljati Zakon o spremembi Zakona o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih. V spremembi je upoštevan amandma obeh narodnostnih poslancev k Predlogu Zakona o spremembi Zakona o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, saj se je besedilo odstavka 3. b 10. člena nadomestilo z besedilom odstavka 3. a istega člena.
Glede javnih storitev, ki jih zagotavljajo upravni organi ali druge osebe v njihovem imenu, se Republika Slovenija obvezuje, da na ozemlju, na katerem se uporabljajo regionalni ali manjšinski jeziki, in v skladu s položajem posameznega jezika ter če je to mogoče, zagotovi, da se regionalni ali manjšinski jeziki uporabljajo pri opravljanju storitev.
Na državnem ozemlju Republike Slovenije torej tradicionalno, zgodovinsko živita italijanska in madžarska nacionalna manjšina (ustavni termin: narodna skupnost).
Republika Slovenija je omenjenima narodnima skupnostma (italijanski in madžarski narodni skupnosti), ki na državnem ozemlju Republike Slovenije živita tradicionalno, zgodovinsko, posebno pozornost nakazala že s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki med drugim določa: »... varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami,8« ter kasneje s 64.9 ter tudi z 61. členom Ustave Republike Slovenije.
Republika Slovenija je zaščito ustavno priznanih manjšin, tj. italijanske in madžarske narodne skupnosti, uredila tudi z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,10 s katerim se je obvezala k spoštovanju mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo.
_________________________
8 Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
(Uradni list RS, št. 1/1991-I (19/1991 – popr.)):
»Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.
Italijanski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji in njunim pripadnikom so zagotovljene vse pravice iz ustave Republike Slovenije in veljavnih mednarodnih pogodb.«
9 Ustava Republike Slovenije
(Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04, 68/06):
64. člen
(posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji)
»Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic.
Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.«
10 Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
(Uradni list RS, št. 1I/1991-I, 45I/1994):
3. člen
»Na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo.«
Omeniti kaže tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ju je Republika Slovenija nasledila od nekdanje skupne države Jugoslavije. Pakta je ratificirala leta 1971,11 Republika Slovenija pa jima je postala zavezana z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo.12 Slovenija je v letu 2004 oddala Odboru OZN za človekove pravice že drugo poročilo o izvajanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v Republiki Sloveniji, ki ga je julija 2005 v Ženevi tudi zagovarjala. Novembra istega leta pa je zagovarjala tudi Začetno poročilo Republike Slovenije o izvajanju določb Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.
Prav tako je treba izpostaviti Listino o temeljnih pravicah Evropske unije.13 Prepovedana je vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostne pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, gmotnega stanja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti (21. člen). Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost (22. člen).
Republika Slovenija se je, tako kot druge evropske države, odločila, da se bodo podpisani mednarodni dokumenti uporabljali za tako imenovane klasične manjšine, ki so zgodovinsko, tradicionalno vezane na določeno poselitveno ozemlje.
_____________________________
11 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/1971), Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/1971).
12 Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS-MP, št. 9/92 (3/93 – popr.), 9/93, 5/99).
13 Listina o temeljnih pravicah Evropske unije (2000/C 364/01), ki so jo v Nici 7. 12. 2000 razglasili Evropski parlament, Svet Evropske unije ter Evropska komisija.
Zahteve italijanske in madžarske narodne skupnosti po pripravi ustrezne resolucije glede uresničevanja posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji segajo v leto 2003, ko sta se obe narodni skupnosti seznanili z rezultati popisa prebivalstva (popis prebivalstva iz leta 2002); ti so pokazali, da je število pripadnikov italijanske narodnosti od zadnjega popisa leta 1991 upadlo za 23,7 odstotka in število pripadnikov madžarske narodnosti za 22,0 odstotka. Komisija Državnega zbora za narodni skupnosti je takrat pozvala Vlado Republika Slovenije k pripravi ustreznega programa ukrepov, s katerim bi nato seznanila državni zbor.14 Nato je 24. junija 2003 zasedala Komisija Vlade Republike Slovenije za narodne skupnosti in sprejela sklepe o pripravi celovite analize ter ustreznih ukrepov na podlagi rezultatov popisa prebivalstva 2002 ter problemov glede uresničevanja posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki naj bi jih v pisni obliki opredelili obe narodni skupnosti.15
Po pridobitvi pisnih stališč obeh narodnih skupnosti ter izpostavitvi problemov glede neuresničevanja posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti je Vlada Republike Slovenije prek svojega Urada za narodnosti ter s sodelovanjem vseh pristojnih resornih organov pristopila k pripravi celovite analize omenjenih problemov. Tako je bila dne 29. julija 2004 na Vladi Republike Slovenije sprejeta celovita Analiza o položaju in uresničevanju posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji v luči izvajanja zakonskih, podzakonskih in drugih predpisov ter opredelitev možnih ukrepov za njuno ohranitev, podpiranje in nadaljnji razvoj,16 ki je bila posredovana v potrditev in sprejem Komisiji DZ za narodni skupnosti, vendar ta omenjene analize nikoli ni obravnavala.
Po volitvah v Državni zbor leta 2004 so bile težnje poslancev narodnih skupnosti po oblikovanju poglobljene resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti vse večje. Tako naj bi Vlada Republike Slovenije pripravila osnutek resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti ter jo nato po usklajevanju z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo predložila državnemu zboru. Konstantna in vse bolj poglobljena zaskrbljenost pripadnikov narodnih skupnosti v zvezi z dejanskim uresničevanjem pravic narodnih skupnosti v skladu z Ustavo RS in več kot 60 področnimi zakoni je glavni in najpomembnejši razlog za pripravo sistematične in celovite resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji ter o učinkovitih programih ukrepov, ki bodo pripomogli k ustvarjanju ustreznih pogojev za ohranjanje in razvoj narodnih skupnosti v smeri, da bosta ti dejansko postali polnopravni element, element razvoja in element sožitja na narodnostno mešanih območjih, kjer živita.
__________________________
14 Na 2. nujni seji Komisije Državnega zbora za narodni skupnosti (tema: REZULTATI POPISA PREBIVALSTVA 2002) je bil k 1. točki dnevnega reda sprejet sklep:
»Komisija za narodni skupnosti z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je pri popisu prebivalstva v letu 2002 prišlo do drastičnega upada števila pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Komisija za narodni skupnosti zato poziva Vlado Republike Slovenije, da v okviru svojih pristojnosti sprejme program ukrepov glede na nastalo stanje ter da o njih v najkrajšem možnem času seznani državni zbor.
Komisija za narodni skupnosti bo do konca leta 2003 v skladu s 109. členom poslovnika državnega zbora pripravila predlog resolucije o politiki do narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji. Pri tem komisija prosi za sodelovanje narodni skupnosti, Vlado Republike Slovenije, lokalne skupnosti narodno mešanih območij ter ostale pristojne institucije in dejavnike v Republiki Sloveniji.«
15 Na 3. seji Komisije Vlade Republike Slovenije za narodni skupnosti dne 24. 6. 2003 – pri 2. točki dnevnega reda (Poročilo o uresničevanju posebnih pravic in položaja italijanske in madžarske narodne skupnosti za obdobje 2000–2003) je bil sprejet sklep:
»Italijanska in madžarska narodna skupnost, živeča v Republike Slovenije, naj s strani obeh krovnih organizacij (Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti in Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost) natančno pisno opredelita in opozorita na vse pomanjkljivosti glede izvajanja zakonskih in drugih predpisov, ki se nanašajo na posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti (64. člen Ustave Republike Slovenije). Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti bo na temelju navedb iz prvega odstavka tega sklepa terjal ustrezna pojasnila od pristojnih državnih organov in o tem obvestil Vlado Republike Slovenije v smeri učinkovitega reševanja teh vprašanj.«
K 4. točki dnevnega reda (Ocena rezultata popisa prebivalstva (april 2002) glede pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti) pa je bil sprejet sklep:
»Komisija Vlade Republike Slovenije za narodni skupnosti, kot vladni posvetovalni organ, ugotavlja, da je pri popisu prebivalstva v letu 2002 prišlo do občutnega zmanjšanja števila pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, zato Vladi Republike Slovenije predlaga pripravo ustrezne analize in sprejem potrebnih ukrepov.«
16 Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 018-02/2001-2 z dne 29. 7. 2004.
Na 79. redni seji Vlade Republike Slovenije, dne 22. junija 2006, je bila imenovana delovna skupina za pripravo Resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti,17 ki se je prvič sestala 26. julija 2006. Urad Vlade RS za narodnosti je 23. in 26. junija 2006 resorne organe, katerih področje dejavnosti se dotika tudi varstva manjšin, prav tako tudi Javni zavod RTV Slovenija ter Javni sklad RS za regionalni razvoj, v dopisu zaprosil za posredovanje vsebinskega prispevka.
Na podlagi enega izmed sklepov sestanka delovne skupine 26. julija 2006 je Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti obe narodni skupnosti, občine na narodnostno mešanem območju in poslanca narodnih skupnosti zaprosil za njihova stališča glede izvedbe zakonskih določil, ki se nanašajo na uresničevanje manjšinskih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti sta bila povabljena tudi na tretji sestanek delovne skupine, ki je potekal 15. decembra 2006.
Dne 20. decembra 2006 je potekal tudi usklajevalni sestanek med poslancem narodnih skupnosti in predstavnikoma Urada za narodnosti.
Osnutek Resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji, ki ga je pripravila delovna skupina za pripravo Resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti, je obravnavala Komisija Vlade Republike Slovenije za narodni skupnosti na svoji prvi seji, dne 19. februarja 2007.
Sprejet je bil sklep, da narodni skupnosti do 20. marca 2007 Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti posredujeta pisna mnenja oziroma pripombe, ki jih bo mogoče vključiti v osnutek Resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti. Dne 20. aprila 2007 je prišlo do usklajevalnega sestanka delovne skupine za pripravo Resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti s predstavniki obeh skupnosti.
III. CILJI IN NAČELA RESOLUCIJE
Interes Republike Slovenije kot demokratične, pravne in socialne države, države, ki temelji na varstvu človekovih pravic in svoboščin, je ohranjanje, krepitev in razvoj narodnih skupnosti, saj prav te pripomorejo k bogastvu in pestrosti slovenske države. Naloga države je zato zagotavljanje takega družbenega okolja in vzdušja ter pogojev, ki bodo omogočali svobodno opredeljevanje na podlagi narodne, rasne, verske ali druge pripadnosti, poleg tega pa tudi ustvarjanje takih razmer, ki med večinskim, slovenskim prebivalstvom ne prispevajo k narodnim, rasnim, verskim ali drugim nestrpnostim, predsodkom ali sovraštvu.
_______________________
17 Sklep Vlade RS, št. 09500-2/2006/5 z dne 22. 6. 2006.
Država bo z afirmativnimi akcijami in politikami skrbela za ohranjanje in promocijo elementov narodne identitete, skrbela bo za ohranjanje jezika in kulture kot vrednot prostora. Kulturna dediščina narodno mešanih prostorov je v solastništvu narodnih manjšin, saj so jo pretekle generacije pripadnikov manjšin tudi soustvarjale.
Cilji resolucije so naslednji:
1. omogočiti preglednost dela državnih organov, ki v svojem poslovanju kakor koli prihajajo v stik z obema narodnima skupnostma;
2. zagotoviti dosledno uresničevanje opredeljenih posebnih ustavnih pravic narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji;
3. podati pregled obstoječih mehanizmov, ki omogočajo izvajanje posebnih pravic narodnih skupnosti, in njihovo uresničevanje;
4. ovrednotiti pomen prispevka narodnih skupnosti h kulturni raznolikosti na območju Republike Slovenije;
5. poglobiti sodelovanje med narodnimi skupnostmi in državo v smeri učinkovitejšega črpanja finančnih sredstev iz evropskih skladov;
6. prizadevati si za kakovostno vključevanje narodnih skupnosti v družbeno življenje na območju Slovenije ob ohranjanju njihovih posebnosti;
7. spodbujati medkulturni dialog v prostoru, v katerem živijo in delujejo pripadniki narodnih skupnosti;
8. pri postopku ustanovitve pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave predlagati zastopstvo narodnih skupnosti v predstavniškem telesu pokrajine;
9. vzpostaviti partnerski odnos med državo, lokalnimi skupnostmi in narodnima skupnostma zaradi uresničitve prioritetnih projektov.
2.NAČELA RESOLUCIJE
Resolucija o položaju italijanske in madžarske narodne skupnosti izhaja iz temeljnih načel, ki jih določajo že Ustava Republike Slovenije in tudi vsi mednarodnopravni dokumenti, katerih podpisnica je Republika Slovenija. Nanašajo se na dve kategoriji upravičenj. Prva kategorija predstavlja splošna načela s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so pomembna za vse državljane Republike Slovenije (torej sklop individualnih pravic) in zajemajo načelo demokratičnosti, načelo enakosti pred zakonom oziroma pravice do enakopravnega obravnavanja ter načelo enakih možnosti, načelo spoštovanja različnosti in identitete, načelo prepovedi diskriminacije, načelo pravice do izražanja narodne pripadnosti, načelo pravice do uporabe svojega jezika in pisave. Druga kategorija se nanaša na tako imenovane posebne pravice, ki so jih posebej deležni pripadniki narodnostnih, etničnih, socialnih in poklicnih manjšin, in temelji na načelu tako imenovane pozitivne diskriminacije, to je zagotavljanju posebnega varstva, ki ni omejeno z načelom enakosti, ki sicer pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, temelječo na njegovih osebnih okoliščinah, kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine.
2.1.Splošna načela s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Načelo demokratičnosti je v Ustavo Republike Slovenije vključeno že v prvem členu, ki pravi, da je Republika Slovenija demokratična država. Načelo demokratičnosti je prav tako eno temeljnih načel Evropske unije. Z njim v povezavi so pomembna seveda še nekatera druga načela, kot na primer načelo spoštovanja prava, načelo spoštovanja človekovih pravic, načelo socialne pravičnosti, načelo kulturnega pluralizma in načelo subsidiarnosti.
Demokratičnost se predvsem kaže v razmerju med državo in družbo. Ustava omogoča državljanom vpliv na delovanje državne organizacije ter nadzor nad njo. Predvsem sta v ospredju možnost referendumskega odločanja in ljudske iniciative ter na drugi strani parlamentarni sistem. Demokratičnost države se najbolj kaže v zagotavljanju in uresničevanju človekovih pravic in svoboščin. Ne nazadnje se demokratičnost kaže tudi v izvoljenem predsedniku države (volja ljudstva), na drugi strani pa so njegove kompetence omejene z ustavo in zakoni ter je predsednik tudi pravno odgovoren. Težnja po človekovem dostojanstvu in enakopravnosti vseh ljudi v vsaki državi predpostavlja demokratično ureditev v državi. Predpogoj za demokratično ureditev neke države pa je enakost vseh ljudi. Ta se kaže v demokratično urejeni državi na ta način, da ima vsak državljan možnost soodločanja pri družbenih in drugih življenjskih zadevah, ki jih je glede na potrebe mogoče spreminjati.
Načelo enakosti (načelo enakosti pred zakonom oziroma pravice do enakopravnega obravnavanja ter načelo enakih možnosti) je zapisano v 14. členu Ustave Republike Slovenije, ki v drugem odstavku pravi, da so v Sloveniji pred zakonom vsi enaki. Načelo enakosti pomeni eno temeljnih ustavnih norm. Pomeni enakost v zakonu in pred njim. Z načelom pravne države enakost udejanja načelo pravičnosti v ustavi kot v najvišjem veljavnem predpisu pozitivnega prava.
Načelo spoštovanja različnosti in identitete je eno temeljnih načel, ki je danes prisotno v evropskem prostoru (predvsem ob širitvi Evropske unije). Nekajstoletno življenje v multietničnih in multikuturnih skupnostih izpostavljamo kot slovensko izkušnjo, ki odmerja in bogati naše razumevanje sobivanja in strpnosti, razgled po burnih preteklih dogajanjih pa nas utrjuje v prepričanju, da je spoštovanje različnosti in raznovrstnosti identitet temeljni pogoj za življenje v skupnosti.
Načelo prepovedi diskriminacije je zajeto v prvem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije, kjer piše, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Določbe o enakosti in nediskriminaciji vsebujejo vsi pomembnejši inštrumenti na področju človekovih pravic, tako na univerzalni kot tudi na regionalni (evropski) ravni: 2. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. in 26. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 2. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 1. člen Ameriške konvencije o človekovih pravicah, 2. člen Afriške listine o pravicah človeka in narodov ter 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, v okviru Združenih narodov pa je najpomembnejša Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.18
_________________________
18 Silvo Devetak, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi, Maribor, 1999, str. 70.
Načelo pravice do izražanja narodne pripadnosti je še posebej pomembno za pripadnike različnih narodnih in etničnih skupnosti in je zajeto v 61. členu Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo.
Načelo pravice do uporabe svojega jezika in pisave je zajeto v 62. členu Ustave Republike Slovenije in pomeni, da ima vsakdo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, pravico do uporabe svojega jezika in pisave na način, ki ga določa zakon.
Vsa zgoraj omenjena načela predstavljajo sklop individualnih pravic, ki jih uživajo vsi državljani Republike Slovenije, med njimi tudi pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Dodatno k temu pa pravni red na podlagi ustavnega pooblastila italijanski in madžarski narodni skupnosti zagotavlja še tako imenovane posebne pravice.
2.2. Načela tako imenovanih posebnih pravic
»Posebne« pravice manjšin so nastale zato, da bi zagotovile enakopravnost in enakost možnosti za pripadnike manjšinskih skupnosti, ki so zaradi različnih objektivnih okoliščin postavljeni v manj ugoden položaj v nekem okolju. Torej je temeljni namen posebnih pravic, da posameznikom omogočajo enakopravno uresničevanje njihovih ustavnih in drugih pravic ter – vsaj do določene mere – enakopraven izhodiščni položaj. Čeprav so večinoma opredeljene kot individualne pravice (pravice posameznikov), pa se vsaj pri njihovem uresničevanju pogosto uveljavi tudi njihov kolektivni značaj; njihova funkcija ni le zaščita posameznika, ampak tudi zaščita določenih manjšinskih skupnosti, ki jim ti posamezniki pripadajo. Iz tega sledi, da imajo manjšinske pravice torej dvojno naravo – so hkrati individualne pravice posameznikov, ki pripadajo določenim manjšinskim skupnostim, kot tudi kolektivne pravice teh skupnosti.19
Čeprav postajajo kolektivne pravice vse bolj sprejemljive in jih zagovarjajo tudi različni forumi, pa večina politikov in mednarodnih dokumentov manjšinske pravice še vedno opredeljuje zgolj kot individualne pravice posameznikov, ki pripadajo določenim manjšinskim skupnostim. Le redki so tisti dokumenti, ki manjšinske pravice izrecno opredelijo tudi kot kolektivne pravice manjšinskih skupnosti.20
Načelo pozitivne diskriminacije je zajeto v Mednarodni konvenciji Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, kjer je za varstvo manjšin najpomembnejši drugi odstavek 2. člena; ta uvaja dve posebnosti, ki predstavljata bistven napredek v mednarodnopravnem varstvu manjšin. Od držav pogodbenic Konvencije se namreč zahteva sprejetje pozitivnih »posebnih in konkretnih ukrepov« (ne samo zagotavljanje enakosti pripadnikov manjšin z ostalim prebivalstvom) na socialnem, gospodarskem, kulturnem in drugih področjih, in to vedno, kadar okoliščine to zahtevajo. Ta obveznost se ne nanaša samo na posameznike, temveč tudi na skupine, se pravi, da so kolektivne pravice pripadnikov skupine.21
__________________________
19 Mitja Žagar, Nekateri novejši trendi razvoja varstva manjšin in (posebnih) pravic narodnih in drugih manjšin: evropski kontekst, v: Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Inštitut za narodnostna vprašanja, Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, Ljubljana, 2002, str. 71–81.
20 Mitja Žagar, Nekateri novejši trendi razvoja varstva manjšin in (posebnih) pravic narodnih in drugih manjšin: evropski kontekst, v: Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Inštitut za narodnostna vprašanja, Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, Ljubljana, 2002, str. 71–81.
21 Silvo Devetak, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi, Maribor, 1999, str. 80.
Posebne pravice izhajajo iz ravni zgodovinsko pridobljenih posebnih pravic, ki so zagotovljene na podlagi avtohtone poselitve teh skupnosti v skladu s teritorialnim načelom, ne glede na število pripadnikov. Te pravice uresničujejo pripadniki teh skupnosti individualno in v skupnosti z drugimi člani skupine.
V primeru italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji pozitivna diskriminacija pomeni, da pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic obeh narodnih skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, temelječo na njegovih osebnih okoliščinah, kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine (kar je določeno v prvem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije).
Ustavno pooblastilo iz 64. člena dovoljuje zakonodajalcu, da italijanski in madžarski narodni skupnosti in njenim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo, ki je v teoriji prava znano kot tako imenovana »pozitivna diskriminacija« ali pozitivno varstvo.
Pozitivno varstvo, ki ga večinska populacija priznava narodnim, etničnim, jezikovnim in drugim skupnostim (manjšinam), izraža pripravljenost države za pospeševanje in uresničevanje pravic navedenih skupnosti kot sestavnega dela demokratičnega razvoja celotne družbe (države). Na to posebej opozarja Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela leta 1992 kot formalnopravno neobvezujoč dokument. Deklaracija v 1. členu določa, da države varujejo obstoj ter narodno, etnično, kulturno, versko in jezikovno identiteto manjšin znotraj svojih ozemelj in spodbujajo razmere za podpiranje te identitete. V 3. točki 2. člena določa, da imajo pripadniki manjšin pravico, da na državni ravni in – kjer je to primerno – na regionalni ravni učinkovito sodelujejo pri odločitvah v zvezi z manjšino, ki ji pripadajo, ali pri odločitvah v zvezi z regijami, v katerih živijo, in to na način, ki ni nezdružljiv z državno zakonodajo. V 3. točki 8. člena je posebej določeno, da ukrepi držav za zagotavljanje učinkovitega uživanja pravic iz te deklaracije ne smejo prima facie veljati za nasprotne načelu enakosti, ki je vsebovano v Splošni deklaraciji človekovih pravic. V okviru Sveta Evrope je v zvezi s položajem italijanske in madžarske narodne skupnosti pravno relevantna tudi Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98), glede na to, da izrecno ne vsebuje definicije narodne manjšine, vendar je Republika Slovenija ob deponiranju ratifikacijskih listin (28. marca 1998) v posebni deklaraciji zapisala: »Glede na to, da Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin ne vsebuje definicije pojma narodne manjšine in je zato vsaki članici podpisnici prepuščeno, da določi skupine, ki jih bo obravnavala kot narodne manjšine, Vlada Republike Slovenije v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo izjavlja, da sta to avtohtona italijanska in madžarska narodna manjšina. V skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo Republike Slovenije se bodo določila Okvirne konvencije nanašala tudi na pripadnike romske skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji.«
V zvezi s posebnimi pravicami italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji lahko izpostavimo naslednja načela: načelo pravice do lastnega kulturnega razvoja in informiranja (pomeni, da je Republika Slovenija informiranje, kulturno dediščino in sodobno kulturno ustvarjalnost italijanske in madžarske narodne skupnosti vključila v skupno dediščino slovenske države in jo varuje na podoben način kot kulturno produkcijo večinskega naroda, kar je razvidno iz Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture),22 načelo pravice do ohranjanja in spoštovanja italijanskega in madžarskega jezika (predstavlja magistralno pravico pripadnikov skupnosti; pomeni, da imajo pripadniki skupnosti pravico, da svobodno in brez kakršne koli omejitve uporabljajo lasten jezik v privatnem in javnem življenju),23 načelo pravice do vzgoje in izobraževanja (pomeni pravico do zagotavljanja vzgoje in izobraževanja, ki omogočata doseganje ciljev oziroma standardov znanja),24 načelo pravice do svobodnih stikov (pomeni, da imajo pripadniki skupnosti pravico do vzpostavljanja in vzdrževanja stikov med pripadniki te skupine na celotnem ozemlju države, v kateri živijo, prav tako pa se ta pravica nanaša tudi na vzdrževanje čezmejnih stikov z državljani tistih držav, s katerimi jih družijo skupne etnične ali narodnostne karakteristike oziroma skupna kulturna dediščina; to je po 1. maju 2004 v skupni Evropski uniji še lažje)25 ter načelo pravice do politične participacije pripadnikov te skupnosti.
Načelo pravice do politične participacije ima poseben pomen, saj s tem uvajamo pojem »dvojnih političnih osebnosti«, kar pomeni, da pripadniki narodnih in etničnih skupnosti nastopajo v politiki enkrat kot »navadni« državljani in drugič kot državljani s posebnimi atributi (dvojna volilna pravica). V primeru italijanske in madžarske narodne skupnosti je dvojna volilna pravica določena za izvolitev predstavnikov te skupnosti v občinske svete, kot tudi za izvolitev po enega predstavnika vsake od obeh narodnih skupnosti za poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije (kar določa v tretjem odstavku 80. člena že Ustava RS).26
Ob sprejetju Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93) je bilo v 39. členu zapisano, da imata na narodnostno mešanih območjih, določenih z zakonom, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, obe narodni skupnosti v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika, s statutom občine pa se določi neposredna zastopanost narodnih skupnosti tudi v drugih organih občine. 39. člen Zakona o lokalni samoupravi je v celoti posvečen narodnim skupnostim, saj poleg zastopstva v občinskih svetih obravnava tudi uresničevanje pravic in financiranje narodnih skupnosti v občini, sodelovanje narodnih skupnosti pri odločanju v občini ter ustanovitev komisije za narodnostna vprašanja.
____________________________
22 Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 50–54.
23 Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 40–45.
24 Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 46–49.
25 Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 54–55.
26 Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 57–64.
IV. USMERITVE NA PODROČJU URESNIČEVANJA POSEBNIH PRAVIC NARODNIH SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI
1. USMERITVE27 GLEDE URESNIČEVANJA UKREPOV, KI SE NANAŠAJO NA OBE NARODNI SKUPNOSTI
V prihodnje je nujno treba dosledno izvajati zakonske in podzakonske predpise (ob upoštevanju, ugotovitvah ter presoji njihovega dejanskega izvajanja jih tudi ustrezno dopolnjevati). Vsi državni organi in organi lokalne samouprave ter drugih institucij in organizacij morajo dosledno izvajati ustavna določila in mednarodne konvencije, ki so sestavni del pravnega reda Republike Slovenije in ki se nanašajo na obe avtohtoni ustavno zavarovani narodni skupnosti, italijansko in madžarsko, ter so jih ti organi dolžni, v skladu z veljavno zakonodajo, upoštevati.
Republika Slovenija bo tudi v prihodnje zagotavljala izvajanje z mednarodnimi dokumenti in domačo zakonodajo opredeljene pravice narodnih skupnosti. Tako bo tudi pri izvedbi decentralizacije oziroma ob ustanovitvi pokrajin poskrbela, da bodo predstavniki narodnih skupnosti na območjih, kjer ti živijo, tako kot doslej v občinah tudi v pokrajinskih organih sodelovali pri odločanju o javnih zadevah.
Republika Slovenija bo morala posvečati še več pozornosti doslednemu izvajanju dvojezičnosti na vseh področjih v skladu z Ustavo Republike Slovenije in pozitivno zakonodajo, saj obe narodni skupnosti tvorno prispevata k bogatenju in kvaliteti dediščine slovenske države ter k širjenju zavesti vseh prebivalcev te države.
Pomembno je dosledno izvajati drugi odstavek 15. člena Zakona o samoupravnih narodnih skupnostih (Uradni list RS, št. 65/94) in podrobno navodilo generalnega sekretarja Vlade RS (štev. 023-12/2001 z dne 3. marca 2003), ki se nanaša na pripravo zakonskih, podzakonskih in drugih aktov.
Za obe narodni skupnosti bi bilo nujno potrebno, da država spodbuja gospodarsko osnovo v smeri dokapitalizacije Javnega sklada RS za regionalni razvoj, kjer sta v ustreznem odboru že zdaj zastopani obe narodni skupnosti s po dvema članoma, oziroma v smeri iskanja drugih, za obe narodni skupnosti ustreznejših rešitev.
Predvsem bi si država morala v prihodnje povsod, kjer ima pristojnosti, prizadevati za evropski model sožitja.28
____________________________
27 Usmeritve so skladne z utemeljenimi potrebami narodnih skupnosti in veljavno slovensko zakonodajo.
28 Gre pa za terminološki standard, ki se uporablja v novejši strokovni literaturi s področja antropologije. Nanaša se na multikulturnost, večetničnost, enakost (enakopravnost) v različnosti, institucionalno (in ne kakšno drugačno) reševanje odprtih vprašanj, s tem da določitev vsebine tega pojma ni zaprta. Lahko da bo Slovenija s svojim delovanjem na področju nacionalnih manjšin ta pojem še dodatno napolnila.
Pri tem je mogoče izhajati iz duha besed Romana Prodija, predsednika Evropske komisije, zapisanih v »Economist«: da je Evropa hiša različnosti, ki bogati v smeri prokreacijske možnosti človeka; če iz te hiše različnosti odvzamemo eno različnost (en člen te združbe, imenovane EU, ali na primer državna skupnost RS), izgubi vsa skupnost; mogoče pa je tudi izhajati iz njegove misli »obvladovanje življenja na različne načine«.
Obe narodni skupnosti pa bi v prihodnje morali zaradi kar največjega možnega sožitja med obema narodnima skupnostma na eni in večinskim prebivalstvom na drugi strani, z namenom, da bosta narodni skupnosti še bolj kot doslej konstitutivni element Republike Slovenije, dopolniti strategijo za lastno ohranitev in razvoj ter uporabiti vse pravne možnosti pri izvajanju pripadajočih pravic. S tem bi veliko pripomogli k osveščanju večine na lokalnem in državnem nivoju o položaju narodnih skupnosti.
Vsi organi bi morali dosledno izvajati zakonske in podzakonske predpise, ki sodijo v delovno področje Ministrstva za notranje zadeve in se nanašajo na obe avtohtoni ustavno zavarovani narodni skupnosti, italijansko in madžarsko.
Treba bi bilo dosledno izvajati določbe o dvojezičnih dokumentih in drugih listinah, ki se v skladu z veljavno zakonodajo izdajajo na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, tudi v italijanščini ali madžarščini.
Predstavniki narodnih skupnosti morajo neposredno sodelovati pri pripravi ustreznih predpisov oziroma njihovem dopolnjevanju ali spremembah, ki se nanašajo na njihov položaj oziroma neposredno uresničevanje njihovih pravic.
Treba bi bilo redno spremljati in ocenjevati stanje na področju zagotavljanja vseh pravic predstavnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti ter oblikovati predloge za ohranitev ali izboljšanje sedanjega standarda dostopnosti upravnih storitev.
Na področju pristojnosti Ministrstva za kulturo je predviden naslednji program ukrepov:
Na ravni pogojev, ki jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo:
Sektor Ministrstva za kulturo za kulturne pravice manjšin in razvoj kulturne raznolikosti si bo tudi nadalje prizadeval, da bi se ustavne in zakonske določbe, ki se nanašajo na narodni skupnosti, dosledno izvajale na vseh področjih, ki sodijo v pristojnost Ministrstva za kulturo. V ta namen se bodo redno izvajali usklajevalni sestanki z osrednjima organizacijama narodnih skupnosti za opredelitev prioritet (te so predvsem: kulturni razvoj, programi za mlade in promocija kulturnih posebnosti narodnih skupnosti ne le na narodnostno mešanem območju, ampak tudi širše) ter za opredelitev obsega posebnega programa skladno s finančnimi možnostmi Ministrstva za kulturo, ki naj bodo stabilne (brez realnega zmanjševanja finančnih sredstev). Finančne možnosti za narodni skupnosti naj bi se do leta 2013 celo povečevale, zahvaljujoč novemu finančnemu viru: Evropskemu socialnemu skladu. Sektor se bo še bolj kot doslej povezal z drugimi organizacijskimi enotami Ministrstva za kulturo in izvajali se bodo redni usklajevalni sestanki ob prisotnosti predstavnikov narodnih skupnosti tudi zaradi integracijskega programa in programa omenjenega evropskega sklada. Vsi trije programi, posebni, integracijski in evropski, naj bi bili komplementarni in skladni s potrebami narodnih skupnosti ter opredeljeni s prioritetami. Oktobra vsako leto se bo ugotavljalo, kako se je udejanjalo načelo podpore kulturni raznolikosti oziroma kakšna je bila vključenost tematik narodnih skupnosti v redne programe Ministrstva za kulturo (obseg integracije), sproti pa se bo preverjalo izvajanje posebnega in evropskega programa. Tako kot doslej se bodo tudi v prihodnje predhodno ugotavljale kulturne potrebe in obseg sredstev, ki je potreben za njihovo zadovoljitev, ter zadovoljstvo narodnih skupnosti s sistemom financiranja ter s storitvami Ministrstva za kulturo nasploh. V poročilih o realizaciji kulturnega programa Obalne italijanske narodne skupnosti za leti 2005 in 2006 je zapisano zadovoljstvo zaradi pravočasnosti pogodbe o financiranju, kar pomeni izboljšanje sistema financiranja glede na pretekla leta. Kar zadeva evropski program, bo zagotovljena transparentnost prikaza financiranja tudi za narodni skupnosti. Obalna italijanska narodna skupnost pa še ni zadovoljna z obsegom sredstev, ki jih Ministrstvo za kulturo namenja za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb.
Ustvarjeni bodo pogoji za še aktivnejše sodelovanje Ministrstva za kulturo in obeh narodnih skupnostih pri pripravi predpisov ter pri spremembah in dopolnitvah vseh pravnih aktov, v katerih so opredeljene pravice narodnih skupnosti in obveznosti do njih na področju kulture. S tem bi lahko zagotovili boljše uresničevanje pravnih norm in boljšo, ne zgolj normativno, ampak tudi praktično (izvedbeno) urejenost na tem področju. Še naprej se bo izvajalo pravno svetovanje in po potrebi tudi mediacije. Preveriti je treba možnost in potrebnost izboljšanja postopkovnih pravil in podzakonskih aktov na področju knjižničarstva za potrebe narodnih skupnosti z namenom, da bi se izognili razlikam v tolmačenju istih pravnih aktov.
Ker je bila posebej izpostavljena potreba madžarske narodne skupnosti, da se knjižnična dejavnost za potrebe narodne skupnosti v celoti izvaja na narodnostno mešanem območju, bo potreben razmislek (z distanco časa od sprejema zakona in ob upoštevanju dosedanjega izvajanja) o določbah Zakona o knjižničarstvu, ki se nanašajo na narodni skupnosti. Do takrat pa je pomembno, da se dosledno izvajajo 25. člen Zakona o knjižničarstvu in vsi potrebni postopki do pridobitve soglasja narodnih skupnosti k programom knjižnic, ki so namenjeni narodnim skupnostim.
Galerija Muzej Lendava si že nekaj let prizadeva za ureditev posebnega statusa muzeja v mreži muzejev Slovenije (za kakovostno integracijo, táko, ki bo omogočila primerno zadovoljevanje potreb narodne skupnosti na galerijskem in muzejskem področju in hkrati strokovno primerljive pogoje za delo) ter za redno in stabilno financiranje, ki bo zagotovilo profesionalno delovanje te institucije ter zaposlitev primernega strokovnega kadra. O pravni podlagi za to bo treba razmisliti v okviru novega zakona na področju varstva kulturne dediščine, o financiranju projektov na tem področju za potrebe narodne skupnosti pa tudi v okviru programa Evropskega socialnega sklada.
Ministrstvo za kulturo si bo še naprej prizadevalo za usklajenost pristopa države in lokalnih skupnosti pri financiranju kulturnih programov narodnih skupnosti. S tem bi organizacijam narodnih skupnosti olajšali pripravo programov in njihovo financiranje, hkrati pa bi dosegli večjo transparentnost javne podpore. Ministrstvo za kulturo je pripravljeno sodelovati pri pripravi kriterijev za deljeno financiranje (država – lokalne skupnosti) kulturnih programov narodnih skupnosti. V sodelovanju z lokalnimi skupnostmi bo treba rešiti tudi problem rednega financiranja Zavoda za kulturo in promocijo Lendava v Kulturnem domu Lendava, ki je pomembna kulturna naložba na tamkajšnjem območju, zato si zasluži stalno skrb za normalno delovanje in program, ki bo namenjen tako narodni skupnosti kot tudi večinskemu prebivalstvu. Tak dom lahko ljudi na tem območju povezuje in združuje v prizadevanjih za bogatejše kulturno življenje. Na Ministrstvu za kulturo se že iščejo pravne in druge možnosti za ureditev statusa in financiranja Kulturnega doma Lendava.
Na založniškem področju bodo potrebne posebne spodbude (finančne in druge) glede recenzij in avtorskih honorarjev, s katerimi bi bolj spodbudili ustvarjanje in delovanje avtorjev narodnih skupnosti, kar je pomembno za kulturni razvoj.
Na področju dejavnosti kulturnih skupin se pojavlja potreba po ustrezno usposobljenih lastnih kadrih za vodenje teh skupin (mentorji), saj so sedaj še preveč odvisni od mentorjev, ki prihajajo iz države matičnega naroda. Temu bo treba v prihodnje posvetiti še dodatno pozornost. Skrb za izobraževanje strokovnjakov na področju kulture iz vrst pripadnikov narodnih skupnosti mora biti stalna naloga Ministrstva za kulturo.
Izkazana je bila potreba narodnih skupnosti po podpori raziskovanju na različnih področjih delovanja narodnih skupnostih:
medetnični odnosi na narodnostno mešanem območju,
etnologija,
lokalna zgodovina,
jezik.
Pri opredeljevanju prioritet za financiranje raziskav bo omenjeno Ministrstvo za kulturo upoštevalo.
Zaradi pomena Zavoda za kulturo madžarske narodnosti kot manjšinske ustanove javnega značaja, ki s svojo vlogo in kvaliteto dejavnosti predstavlja specifiko v kvalitativnem in organizacijskem smislu, širša družbena skupnost – v skladu z realnimi in usklajenimi potrebami madžarske narodnostne skupnosti – zagotavlja konstantno podporo in kontinuirano financiranje njegove dejavnosti. V okviru dejavnosti zavoda je pomembna izvirnost negovanja, ohranjanja in razvijanja madžarskih kulturnih vrednot ter njegova splošna posredovalna funkcija madžarske kulture v slovenski kulturni prostor (slednji kot element pestrega dvostranskega kulturnega sodelovanja med slovenskim in madžarskim narodom oziroma državama).
Na ravni izvajanja programov, ki jih podpira Ministrstvo za kulturo:
Glede na obstoj profesionalnih kulturnih institucij pri obeh narodnih skupnostih, bi veljalo razmišljati, da bi osrednje organizacije narodnih skupnosti na področju kulturnih programov tem zavodom podelile večje pristojnosti. S tem bi lahko časovno in drugače racionalizirali izvajanje kulturnih programov in primerno upoštevali obremenjenost osrednjih organizacij na različnih področjih delovanja narodnih skupnosti.
Še bolj kot doslej si bo treba prizadevati, da bodo predlagateljice kulturnih programov pravočasno izvajale pogodbe (pravočasno pošiljanje zahtevkov za izplačila ter poročil o realizaciji programov). Sektor bo še naprej izvajal strokovno pomoč oziroma svetovanje z namenom, da bi bili kulturni programi čim bolje realizirani.
Pomembno je, da narodna skupnost pravočasno opredeli in pojasni svoje razvojne in letne prioritete, da bi bil omogočen skupen razmislek o finančnih virih zanje, ker bodo na Ministrstvo za kulturo odslej vzpostavljeni trije programi: posebni za udejanjanje posebnih pravic, integracijski za kakovostno integracijo, če je le mogoče z opredeljeno pravno podlago (na primer Zakon o knjižničarstvu), in program financiranja iz Evropskega socialnega sklada, zlasti za razvojne projekte. Novost bo Operativni program za kulturo za obdobje 2007–2013 kot sestavni del Državnega razvojnega programa. Za izvajanje Operativnega programa bo potrebno aktivno sodelovanje narodnih skupnosti pri pripravi razvojno naravnanih kulturnih projektov, ki bodo podlaga za pridobitev EU-sredstev. Sektor in narodni skupnosti se bodo morali pravočasno medsebojno obveščati o vseh dejavnostih na področju izvajanja Operativnega programa ter strokovno sodelovati zaradi pridobitve EU-sredstev, ki pomenijo nove možnosti za delovanje narodnih skupnosti na kulturnem področju.
Na ravni uporabnikov programov in storitev Ministrstvo za kulturo (pripadnikov narodnih skupnosti in večinskega prebivalstva – ozaveščanje o pravicah manjšin in pomenu varovanja kulturne raznolikosti kot bogastva kulturnega življenja):
Na Ministrstvu za kulturo bo še naprej za pripadnike narodnih skupnosti in druge uporabnike storitev Ministrstva za kulturo organizirano pravno in strokovno svetovanje o kulturnih pravicah manjšin, na Upravni akademiji pa je že na voljo poseben seminar o pravicah manjšin, ki je namenjen predvsem javnim uslužbencem na območjih, kjer živita narodni skupnosti. Na različne načine bo treba spodbujati širitev zavedanja o pravicah narodnih skupnostih in o kompleksni odgovornosti za njihovo uresničevanje, ker je to pomembno za sobivanje v različnosti.
V INDOK centru na Metelkovi ulici 4 se bodo še naprej shranjevala in strokovno obdelovala vsa dela narodnih skupnosti, ki jih financira Ministrstvo za kulturo. Tako kot doslej bodo dostopna tudi po COBBISSU. Z njimi se lahko seznanjajo študenti, učitelji in drugi uporabniki ter tako pridobijo konkretne informacije o kulturni raznolikosti na območju Republike Slovenije.
Če bo raziskava Inštituta za narodnostna vprašanja Percepcija slovenske integracijske politike nadgrajena tudi z zajetjem percepcij na narodnostno mešanem območju, kjer živita narodni skupnosti, bi se lahko na sistematičen način ugotovili stanje medetničnih odnosov in problemi, ki bi jih bilo treba še rešiti, da bi bila kakovost sobivanja nosilcev različnih identitet čim boljša. Sektor je že predlagal nadaljevanje omenjene študije v tem smislu.
Ministrstvo za šolstvo in šport se bo še naprej dosledno trudilo za izvajanje s predpisi določenih nalog na področju vzgoje in izobraževanja na narodnostno mešanih območjih in uresničevanja pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti na naslednjih področjih: javna mreža vrtcev in šol, učni jezik, razvojno in svetovalno delo, prilagajanje javno veljavnih programov, posebni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v vrtcih in šolah, financiranje in investicije, normativi in standardi.
Ministrstvo bo ohranjalo obstoječo mrežo teh vrtcev in šol, ob izkazani potrebi narodnih skupnosti tudi tistih, ki jih trenutno ne obiskuje noben otrok.
Ministrstvo bo pri določanju normativov in standardov tudi v prihodnje čim bolj upoštevalo želje obeh narodnih skupnosti, ob upoštevanju realnega stanja na območju celotne Slovenije.
Ministrstvo želi, da narodni skupnosti aktivno sodelujeta pri zagotavljanju ustrezno usposobljenih kadrov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na dvojezičnem območju ter pri zagotavljanju ustreznega gostujočega svetovalca za italijanski oziroma madžarski jezik.
Ministrstvo želi, da se obe skupnosti še naprej aktivno vključujeta v iskanje ustreznih rešitev pri zagotavljanju učbenikov.
Ministrstvo prav tako želi, da obe skupnosti aktivno sodelujeta s slovenskima skupnostma v Italiji na področju krepitve manjšinskih jezikov na obeh območjih in vključevanju obeh slovenskih manjšinskih skupnosti v pripravo čezmejnih projektov.
Ministrstvo za zunanje zadeve bo v okviru svojih pristojnosti tudi v prihodnje spremljalo položaj narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji in ga s pozornostjo obravnavalo v dvostranskih odnosih.
V okviru slovenskega predsedovanja Svetu EU leta 2008 bo posebna pozornost namenjena spodbujanju medkulturnega dialoga z namenom, da se spodbudi medsebojno razumevanje med ljudmi iz različnih okolij in kultur, še posebej pa spodbujanju multikulturalizma in povezovanja v okviru ukrepov EU na področju izobraževanja ter večjezičnosti pri spodbujanju multikulturalnega razumevanja in komuniciranja. Leto 2008 bo razglašeno za leto medkulturnega dialoga.
V okviru dejavnosti slovenskega predsedovanja Svetu EU bo Urad za narodnosti v zvezi z enim od prednostnih področij, tj. področjem medkulturnega dialoga, povabil resorne organe, da v svoje dejavnosti vključujejo tudi italijansko in madžarsko narodno skupnost.
2. USMERITVE GLEDE URESNIČEVANJA UKREPOV, KI SE NANAŠAJO PREDVSEM NA ITALIJANSKO NARODNO SKUPNOST
V prihodnje bi Republika Slovenija morala urediti ustrezno sofinanciranje informativne in kulturne dejavnosti v smeri od ljubiteljske k profesionalni dejavnosti.
Na področju oddajanja italijanskih radijskih in televizijskih programov bi bilo v prihodnje nujno treba poskrbeti za ohranitev trenutne razsežnosti oddajanja teh programov v okviru RTV Slovenija, Regionalni RTV center Koper – Capodistria, kot tudi za ohranitev lastne produkcije teh programov, vse ob ustrezni finančni podpori javne televizije in države v skladu s 30. členom Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05-ZDavP in 105/06).
Zaradi potrebe po nenehni skrbi za kakovostno integracijo ob ohranjanju posebnosti in seznanitve večinskega prebivalstva tudi zunaj narodnostno mešanega območja s specifikami življenja italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji bi bilo treba razmisliti o prevajanju italijanskih televizijskih programov v slovenščino.
Več napora bi bilo treba vložiti v razvijanje programov v italijanskem jeziku ter hkrati tudi programov v slovenskem jeziku za čezmejno televizijo.
Za celotno ozemeljsko območje zgodovinske poselitve italijanske narodne skupnosti, ki je pod državno jurisdikcijo Republike Slovenije, bi bilo v prihodnje treba poskrbeti za okrepitev TV-signala ter razširitev signala na celotno ozemlje zgodovinske poselitve.
V prihodnje bi na predlog krovne organizacije italijanske narodne skupnosti Republika Slovenija morala vsako leto pregledati vse sprejete ukrepe, novosti in prizadevanje različnih resornih organov na tem področju ter o njih razpravljati. Za to bi morala poskrbeti Komisija Vlade Republike Slovenije za narodni skupnosti in o tem kot delovna skupina Vlade Republike Slovenije zaradi morebitnega sprejetja ustreznih dodatnih ukrepov o tem poročati Vladi Republike Slovenije.
Na področju prometa bi bilo treba preučiti možnost uvedbe trojezičnih napisov (v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku) na Letališču Portorož.
3. USMERITVE GLEDE URESNIČEVANJA UKREPOV, KI SE NANAŠAJO PREDVSEM NA MADŽARSKO NARODNO SKUPNOST
V prihodnje bi si Republika Slovenija nujno morala prizadevati za ohranitev gospodarskih dejavnosti regije v smeri odpravljanja gospodarske zaostalosti in predvsem vzpostavljanja pogojev in možnosti za večje zaposlovanje; sem sodi tudi narodnostno mešano območje v občinah Lendava, Dobrovnik, Moravske Toplice, Šalovci in Hodoš oziroma celotno območje ob madžarsko-slovenski meji.29
Republika Slovenija bi morala tudi s pomočjo državnih sredstev še naprej pomagati preprečevati ugašanje delovnih mest na narodnostno mešanem območju (Nafta Lendava, Mura …).
Republika Slovenija bi v prihodnje morala na področju kmetijstva, ki na celotnem območju prekmurske regije, predvsem pa na narodnostno mešanem območju ob slovensko-madžarski meji, nazaduje, nameniti ustrezne davčne spodbude in nepovratna sredstva.
Velik problem predstavlja tudi zapiranje določenih državnih ustanov na narodnostno mešanem območju in njihovo premeščanje od tam, zato bi bilo v prihodnje nujno treba ohranjati take ustanove, da bi se še naprej zagotovil sedanji standard dostopnosti upravnih storitev v povezavi s principi nove organiziranosti uprave na lokalni ravni.
V prihodnje bi na predlog krovne organizacije madžarske narodne skupnosti Republika Slovenija morala vsako leto pregledati vse sprejete ukrepe, novosti in prizadevanje različnih resornih organov na tem področju ter o njih razpravljati. Za to bi morala poskrbeti Komisija Vlade Republike Slovenije za narodni skupnosti in o tem kot delovna skupina Vlade Republike Slovenije zaradi morebitnega sprejetja ustreznih dodatnih ukrepov o tem poročati Vladi Republike Slovenije.
V Operativni program Slovenija-Madžarska 2007–2013 je vključeno tudi sodelovanje na področju ustanavljanja mrež lokalnih medijev, ki delujejo v javnem interesu, predvsem z namenom boljšega razumevanja kulturnih razlik in podobnosti v programskem območju.
___________________________
29 S tem se bo ustavilo odseljevanje zlasti mlajših prebivalcev madžarske narodne skupnosti na območja, ki niso narodnostno mešana in kjer ne veljajo posebni predpisi za madžarsko narodno skupnost, kar povzroča samodejno asimilacijo.
V. URESNIČEVANJE RESOLUCIJE
Resolucija temelji na oceni stanja položaja italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji in opredeljuje splošna načela, cilje in usmeritve, ki si jih bo Republika Slovenija, konkretno Vlada Republike Slovenije, morala prizadevati doseči, da bo stanje na tem področju zadovoljivo oziroma da bomo dosegli ustrezno raven ustavnih določb, zakonskih, podzakonskih in drugih predpisov; ti so predvsem v teoriji zelo dobri, potreben bo le ustrezen in poostren pregled izvajanja teh predpisov v praksi in nadzor nad njim.
Za aktivno spremljanje uresničevanja resolucije so odgovorni vsi državni organi, v ožjem smislu pa predvsem ministrstva, vsako na svojem področju, medtem ko ima Urad Vlade RS za narodnosti koordinativno vlogo ter nekatere originarne pristojnosti v skladu s Sklepom Vlade RS o organizaciji in delovnem področju Urada za narodnosti (Uradni list RS, št. 75/02). Prav tako so za izvajanje resolucije odgovorni tudi drugi državni organi in institucije, ki se pri svojem delu srečujejo s pravicami narodnih skupnosti, nevladne organizacije in civilna družba ter državljani sami.
Za spremljanje izvajanja resolucije v okviru Vlade Republike Slovenije se zadolži že obstoječa delovna skupina vlade, Komisija Vlade RS za narodni skupnosti, ki je sestavljena iz predstavnikov tistih državnih organov, ki se na svojem področju najpogosteje srečujejo s tematiko narodnih skupnosti, iz predstavnikov lokalnih oblasti in predvsem predstavnikov obeh narodnih skupnosti. Poleg Komisije spremlja izvajanje resolucije tudi Urad Vlade RS za narodnosti kot koordinativni organ.
Na ravni Državnega zbora Republike Slovenije delo v zvezi z resolucijo spremlja matično delovno telo – Komisija DZ za narodni skupnosti.
Po sprejetju resolucije v Državnem zboru Republike Slovenije mora Vlada Republike Slovenije enkrat letno na podlagi poročil krovnih organizacij narodnih skupnosti o uresničevanju resolucije na terenu poročati Državnemu zboru o njenem uresničevanju.
VI. ZAČETEK VELJAVNOSTI RESOLUCIJE
Resolucija začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
| Zadnja sprememba: 12/17/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi aktov |