Predlog zakona

Zbirke Državnega zbora RS - predlogi aktov

EVIDENČNI PODATKI
DRŽAVNI ZBOR
REPUBLIKE SLOVENIJE
skupina poslank in poslancev (prvopodpisana Cveta Zalokar Oražem)

Ljubljana, 11. 10. 2006

DRŽAVNI ZBOR
REPUBLIKE SLOVENIJE
g. France Cukjati, predsednik

Na podlagi 118. člena Ustave Republike Slovenije in 250. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/02) podpisane poslanke in poslanci vlagamo

INTERPELACIJO

O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA ZDRAVJE
MAG. ANDREJA BRUČANA

1. ker izvaja divjo in nenačrtno privatizacijo, s katero povzroča razgradnjo zdravstvenih domov; ker dopušča nenadzorovano in nezakonito podeljevanje koncesij na področju primarnega in sekundarnega zdravstvenega varstva in lekarniške dejavnosti ter zaradi izostanka ustrezne strategije, analize in nadzora;

2. ker ni pripravil nacionalnega plana in strategije zdravstvenega varstva za obdobje 2005 - 2012 in ker ni pripravil nujnih zakonskih predpisov, katerih nesprejetje pomeni veliko škodo za bolnike;

3. ker ne izvaja zakonov na področju zavarovalništva;

4. ker manipulira s podatki o čakalnih dobah, zaradi odsotnosti strategije za odpravo čakalnih dob in ker ni uvedel nacionalne čakalne liste;

5. ker povzroča milijardno škodo, ki nastaja zaradi previsokih cen zdravil in ker dopušča okoriščanja in opušča nadzor na področju preskušanja zdravil;

6. ker dopušča in podpira klientelizem pri nabavah in pri privatizaciji zdravstvenega varstva;

7. zaradi neurejenega stanja in neučinkovite kontrole na področju citopatologije.

1. NENAČRTNA IN NEZADOSTNO REGULIRANA (DIVJA) PRIVATIZACIJA NA PODROČJU IZVAJANJA ZDRAVSTVENIH STORITEV

Minister Bručan je odgovoren za:

razgradnjo javnega osnovnega zdravstva, ki ga predstavljajo zdravstveni domovi, in za popolnoma nestrokoven, zastarel in škodljiv pogled na položaj, vlogo in funkcijo zdravstvenih domov kot nosilcev osnovnega zdravstvenega varstva v lokalnih skupnostih;

divjo privatizacijo, le-ta poteka brez razgrnjene vizije in strategije, brez analize prednosti in slabosti, brez finančnih ocen, brez primerjav in analiz tujih izkušenj, brez predhodne ali vsaj sprotne regulacije novo nastalih razmer in v popolni odsotnosti dialoga z državljani;

dopuščanje nenadzorovanega in nezakonitega podeljevanja koncesij osnovnega zdravstvenega varstva ter spodbujanje in pospeševanje škodljive privatizacije in komercializacije zdravstva, brez upoštevanja stroke in brez vključevanja mnenja javnosti;

nesprejem mreže javne zdravstvene službe, kar ob istočasni pospešeni privatizaciji in podeljevanju koncesij ter izostanku ustreznega nadzora in osnovnih standardov na osnovni zdravstveni ravni povzroča razpad sistema in s tem neposredno ogroža zdravje ljudi, ukinja načelo solidarnosti in zmanjšuje učinkovitost zdravstvenega varstva;

odvzemanje pristojnosti in ogrožanje premoženja in lastnine občin na področju osnovnega zdravstva, saj zagovarja, načrtuje in tudi nekontrolirano dopušča prehod zasebno–javnega zdravstvenega sistema v čisti zasebni javni sistem na področju osnovnega zdravstvenega varstva, brez analiz in nadzora, brez potrebne skrbi in zaščite občinskega premoženja in lastnine; tega občutljivega področja se loteva s političnimi akcijami brez sodelovanja in dogovora s socialnimi partnerji in tako rekoč preko noči;

divjo privatizacijo zdravstva, v kateri sodelujejo posamezniki na podlagi prijateljskih zvez z ministrom.

1.1. Zakaj trdimo, da gre za divjo privatizacijo?

Minister Bručan je ob nastopu svojega mandata napovedal obsežno privatizacijo na področju izvajanja zdravstvenih storitev in večkrat slabšalno in podcenjujoče govoril o zdravstvenih domovih kot o preživelih ustanovah, s čimer je povzročil nemir med zdravstvenimi delavci in pomembno vplival na njihova pričakovanja in obnašanje. Večkrat je izjavil, da bi v osnovnem zdravstvenem varstvu rad čim prej dosegel 100 odstotni prehod zdravnikov med zasebnike-koncesionarje. Na področju sekundarnega zdravstvenega varstva sicer javno ni napovedoval nameravanega obsega privatizacije, vendar brez zadržkov podeljuje koncesije in vzpodbuja odhajanje zdravnikov iz bolnišnic – tudi terciarnih – med zasebnike.

Minister Bručan trdi, da podeljevanje koncesij ni prava privatizacija, saj bo financiranje zasebnikov s koncesijo ostalo javno. Podeljevanje koncesij ne spremljata ustrezna regulacija in nadzor, pri čemer je njegov glavni argument ta, da je nadzor tudi pri javnih zavodih slab. To ne drži, saj imajo javni zavodi zgrajen obsežen sistem notranjega in zunanjega nadzora, ki ima svoj vrh prav v ministrstvu za zdravje, zasebni izvajalci pa so deležni le nadzora svoje stanovske organizacije, Zdravniške zbornice, ki je glavni zagovornik privatizacije, in to letno manj kot 1% vseh zasebnih izvajalcev. Izkušnje drugih držav kažejo, da morajo imeti zasebni izvajalci v javni zdravstveni mreži še več regulacije in nadzora, saj njihov motiv – dobiček – neredko vodi v neoptimalne rešitve za uporabnike.

Analiza plačila davkov in dajatev, ki jih vplačajo zdravniki v javnem sektorju v primerjavi s koncesionarji, kaže, da od javnega zdravnika država zaradi transparentnosti njegovih dohodkov dobi kar 1,266 milijona tolarjev več sredstev. Ta razlika, ki jo zasebnik ustvarja s prikazovanjem (pre)majhne plače, mu ostane kot dobiček. Prav tako je dejstvo, da koncesionarji varčujejo z dodeljenimi sredstvi v svoj prid tudi z manj pošiljanja na diagnostične preiskave, z manjšim obsegom zdravljenja na domu in patronažnih storitev in s prelaganjem stroškov na sekundarno in terciarno raven. Od tega »varčevanja« plačnik in javni zdravstveni sistem nimata koristi, temveč škodo, javni denar, ki je namenjen uporabnikom, pa se preliva v žep zasebnih izvajalcev.

Za dejavnost ministra Bručana na področju privatizacije izvajanja zdravstvenega varstva je značilno, da poteka brez razgrnjene vizije in strategije, brez analize prednosti in slabosti, brez finančnih ocen, brez primerjav in analiz tujih izkušenj, brez predhodne ali vsaj sprotne regulacije novo nastalih razmer in v popolni odsotnosti dialoga z državljani, ki so plačniki in uporabniki zdravstvenih storitev. Tako pomembnega in občutljivega vprašanja, kot je privatizacija zdravstvenega sistema, ki se poleg več kot trideset tisoč zaposlenih dotika tudi slehernega državljana, se minister Bručan loteva z netransparentnimi posamičnimi ukrepi, namesto da bi svojo vizijo razgrnil pred Državnim zborom in širšo slovensko javnostjo. Minister se kljub svojim nenehnim kritikam javnih zavodov v dveh letih svojega mandata ni ukvarjal z vprašanji, kako bi prispeval k njihovi večji učinkovitosti, čeprav je kot varuh javnega sistema za to najbolj odgovoren, temveč jih s podeljevanjem koncesij postopoma razgrajuje, s čimer sporoča, da vse rešitve vidi v privatizaciji izvajanja. Pa še na tem področju je nedosleden, saj se pretežno ukvarja z zdravniki, ne rešuje pa problematike drugih zdravstvenih delavcev, ki se z enostranskim obravnavanjem zdravnikov le še povečuje. To vzpodbuja še druge pojave privatizacije, ki nimajo nobene zakonske podlage in ki gredo v škodo posameznikov in javnega zdravstvenega zavarovanja.

Dodatna velika slabost je, da so koncesijske pogodbe pravno pomanjkljive in ne zagotavljajo, da bi bodoči zasebnik tudi pri delitvi dela in ne le pri financiranju ostal v javni zdravstveni mreži. Direktorji usihajočih zdravstvenih domov nimajo zakonitih pooblastil, da bi usklajevali delo javnih in zasebnih zdravnikov, tako da to poteka praviloma zgolj na podlagi neformalnih dogovorov, pa še to v primeru, ko so skupne aktivnosti res neizogibne (na primer organizacija 24 urnega zdravstvenega varstva). Celo v primeru, ko zasebniki delajo še naprej v zdravstvenem domu, se prekinjajo stiki in opuščajo skupni sestanki, skupno načrtovanje programov dela in analiza napak. Preventivna dejavnost zdravstvenih domov kot ena od njihovih ključnih aktivnosti usiha in je ponekod zamrla, prav tako to velja za zdravljenje na domu. Zasebni zdravniki se tako kot drugod v svetu usmerjajo predvsem v kurativno dejavnost, ki jo je lažje meriti (in zaračunati).

Podeljevanje koncesij poteka brez javnih razpisov in je – odkar je Slovenija članica EU – nezakonito. To potrjuje tudi mnenje pravobranilke EU, ge. Stix-Hackl, sodba evropskega sodišča C-507/03 z dne 14. 09. 2006, s katero predlaga, naj sodišče razveljavi koncesijsko pogodbo na Irskem, ker je bila sklenjena brez predhodnega javnega razpisa. Vsaj v nekaterih primerih gre tudi za očiten klientelizem – bodisi na ravni ministrstva za zdravje bodisi na ravni občin, ki podeljujejo koncesije. Nekatere najbolj sporne primere bomo opisali v nadaljevanju.

V odsotnosti strategije pomeni odhajanje zdravnikov iz zdravstvenih domov njihovo razpadanje – in to kljub izjavam ministra, da koncesionarji ostajajo v javni mreži in da se nič ne spreminja. Dejstvo, da koncesionarji res dobivajo denar iz javne blagajne, namreč še ne zagotavlja, da javna mreža deluje, kaj šele, da deluje bolje, kot trdi minister. V nadaljevanju besedila bomo prikazali, kaj se je zgodilo z do nedavno nadvse uspešnim zdravstvenim domom v Slovenski Bistrici. Odhajanje zdravnikov iz bolnišnic, zlasti vrhunskih strokovnjakov, ogroža strokovni razvoj teh ustanov ter pedagoško in raziskovalno delo, saj njihovega prispevka ob ozkem strokovnem vrhu ni mogoče nadomestiti čez noč, sami pa vse svoje raznolike dejavnosti zanesljivo ne morejo izvajati kot zasebniki.

Zastavlja pa se tudi resno vprašanje oškodovanja zaposlenih v zdravstvenih zavodih in privatizacije premoženja, ki smo ga v številnih primerih zdravstvenih domov in bolnišnic ustvarili občani s samoprispevki.

To ni zdravstvena politika, temveč nepolitika. Upravičeno trdimo, da privatizacija brez strategije, brez razprave z uporabniki in njihovega soglasja, brez regulacije in nadzora, ob popolni brezbrižnosti do naraščajočih težav javnih zavodov, ob brezbrižnosti do javnih financ in ob brezplačnem prehajanju javne lastnine v zasebne roke pomeni v pravem pomenu besede kaotično, divjo privatizacijo. Minister ne nastopa kot varuh javnega interesa, temveč kot nosilec parcialnih interesov posameznih izvajalcev.

1.2. Dosedanja organiziranost zdravstvenega varstva v Sloveniji

V deklaraciji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o primarnem zdravstvenem varstvu je zapisano: »Primarno zdravstveno varstvo je varstvo posameznika, družine in skupnosti na območju, kjer ljudje živijo in delajo ter ga izvajajo zdravstvene dejavnosti in vsi drugi družbeni dejavniki izven zdravstva na tem območju; poudarek je na promociji in ohranjanju zdravja, preprečevanju bolezni, zdravljenju in rehabilitaciji, na vključevanju posameznikov, družin in lokalne skupnosti v skrbi za lastno zdravje kot dolžnosti in ne le kot pravici, na multidisciplinarnem in multisektorskem sodelovanju ter mednarodnem sodelovanju.«
Ta dokument določa temelje, ki so podlaga več kot pol stoletne organiziranosti osnovnega zdravstvenega varstva v Sloveniji, katerega nosilci so zdravstveni domovi. Le-ti s svojimi razvejanimi metodami dela pokrivajo 85% potreb državljanov po zdravstvenem varstvu. Trendi in analize v svetu kažejo, da se bo ta delež v prihodnosti še povečeval, delež bolnišnic pa zmanjševal, saj so bolnišnice bistveno dražja oblika izvajanja zdravstvenega varstva, poleg tega pa ljudje želijo ostajati v domačem okolju in se zdraviti, kadar je le mogoče, na ambulanten način. Zato so strateške rešitve, ki jih sprejme država na tem področju, usodnega pomena za učinkovito zdravstveno varstvo. Domala v vseh razvitih državah, kjer je osnovno zdravstveno varstvo zgodovinsko temeljilo na individualnem delu zdravnika, vzpodbujajo povezave zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev v različne organizacijske oblike in pri tem posnemajo rešitve, ki jih pri nas poznamo že več desetletij. Zasebni zdravniki se združujejo v skupinske prakse, saj lahko le na ta način ekonomizirajo in racionalizirajo svoje poslovanje, si strokovno pomagajo in izobražujejo, delijo zadolžitve na področju skupinskega dela - zlasti preventive, zagotavljajo neprekinjeno zdravstveno oskrbo in z medsebojnim nadomeščanjem pokrivajo izpade v času bolezenskih ali rednih dopustov ter izobraževanja. Skandinavske države so se pred tremi desetletji zgledovale prav pri naši nekdanji državi. V primerih, kjer zdravniki še ostajajo posamični izvajalci, pa plačniki, lokalna skupnost ali lokalna skupnost v povezavi z plačnikom, ustvarjajo močna lokalna zdravstvena telesa, ki z regulacijo, nadzorom in finančnimi vzpodbudami povezujejo zdravstvene delavce v osnovnem zdravstvu v vse bolj prepletene mreže, v katerih je potrebno tesno sodelovanje vseh udeležencev.

Prednosti zdravstvenih domov pred posamičnimi nepovezanimi zdravniki so naslednje:

· zagotavljajo enako dostopnost za vse zavarovance oz. socialne skupine,

· imajo vse dejavnosti, vključno z diagnostičnimi metodami, organizirane in dostopne na enem mestu,

· preko dispanzerskih metod dela združujejo preventivno, kurativno in socialno medicino,

· opravljajo celovito preventivno dejavnost,

· zagotavljajo neprekinjeno zdravstveno varstvo,

· zagotavljajo boljše pogoje za laboratorijsko diagnostiko,

· so učna baza dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja,

· opravljajo znanstveno-raziskovalno dejavnost,

· omogočajo timsko delo različnih strokovnjakov,

· z nadomestnimi zaposlitvami ohranjajo oz. izboljšujejo ustrezno strokovno strukturo zdravstvenega kadra,

· zagotavljajo stabilnost delovanja javne mreže,

· zavarovanci imajo neposreden vpliv na opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti preko svetov zavoda,

· so nosilci obrambnih priprav in ukrepov v primeru masovnih nesreč in izrednih stanj.

Dejstvo je, da so rezultati obstoječega sistema v Sloveniji na zdravju populacije pokazali, da je ta, kljub nižjemu standardu in zato dva- do trikrat nižji porabi sredstev na glavo prebivalca, dober in primerljiv z najbolj razvitimi državami, v nekaterih primerih pa je med najboljšimi. Strokovnjaki SZO so pozitivno ocenili naše naglo odzivanje na potrebe in varstvo zdravja prebivalcev ter mnogokrat prav naš sistem primarnega zdravstva celo dajali za zgled mnogim razvitejšim sistemom pri njihovem iskanju boljših in primernejših rešitev.

1.3. Mednarodne primerjave zdravstvenih sistemov

Kako učinkovito, kakovostno in enako za vse državljane je zdravstveno varstvo v posamezni državi, lahko pokažejo primerjave med njimi. Prvi poskus je naredila Svetovna zdravstvena organizacija leta 2000: s pomočjo številnih kazalcev je razvrstila 191 držav sveta. Takrat se je na prvo mesto uvrstila Francija. Slovenija se je uvrstila na 38. mesto, med državami EU pa je bila osemnajsta. Boljše mesto nam je onemogočila skupina kazalcev, ki je ocenjevala pravičnost zdravstvenega sistema: zaradi uvedbe doplačil, prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in velike finančne obremenitve posamezne družine s plačilom iz žepa je Slovenija nazadovala za lepo število mest.

Junija 2006 je ugledna ustanova Health Consumer Powerhouse iz Stockholma objavila raziskavo o kakovosti zdravstvenih sistemov 25 držav EU in Švice z nazivom Euro Health Consumer Index. Kazalci, vsega skupaj osemindvajset, so skušali odgovoriti na vprašanje, kako učinkoviti in prijazni so evropski zdravstveni sistemi s svojimi uporabniki. Zajemali so pet področij: pravice in obveščenost bolnikov, čakalne dobe na zdravljenje, izide zdravljenja, obseg preskrbe in dostopnost do zdravil. Tudi v tem poročilu je prvo mesto zasedla Francija, ki je od 750 možnih zbrala 576 točk, Slovenija je s 466 točkami enajsta (ob upoštevanju Švice dvanajsta), zadnja pa je Irska s 359 točkami. Za Slovenijo niso zaostale samo vse države, ki so k EU skupaj z njo pristopile v zadnjem krogu, temveč tudi države »razvite petnajsterice«: Grčija, Irska, Portugalska, Španija in Velika Britanija. Ne tako daleč pred Slovenijo so Italija (471), Danska (473), Finska (496) in Avstrija (498). Poročilo celo izrecno navaja, da je slovenski zdravstveni sistem s stališča uporabnika podoben avstrijskemu.

Avtorji študije so se zavedali, da na marsikateri kazalec vpliva količina denarja, ki ga posamezna država namenja zdravstvu: od 500 dolarjev na prebivalca na Poljskem do 3500 v Luksemburgu. Zato so izdelali matematični model, ki skuša odpraviti to neenakost med državami in dati odgovor na vprašanje, kateri zdravstveni sistem je najučinkovitejši glede na vložena sredstva. Značilno je, da bogatejše države izgubijo po nekaj mest: Francija je na primer šele sedma. Na prvo mesto po tej oceni se je uvrstila Slovenija.

Minister Bručan je sporočil, da je ta uspeh rezultat dobrega dela njegovega ministrstva v letu 2005, ko je raziskava potekala. Tudi če zanemarimo okoliščino, ki je navedena v raziskavi, da je večina virov, iz katerih so zajemali podatke, starih nekaj let, pa že izbrani kazalci sami zase skupaj s komentarjem raziskovalcev kažejo na veliko ali neznanje ali samovšečnost ministra: za uspeh so potrebni dolgotrajni procesi in udeležba vseh segmentov družbe - od zakonodaje, zdravstvene politike, pravilnega izbiranja prioritet in razporejanja denarja, infrastrukture, organizacije, ki omogoča, da so pravic deležni vsi državljani, do timskega dela zdravstvenih delavcev. (Ali je na primer eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu mogoče doseči v prvih mesecih mandata nekega posameznika?) Izvajalci raziskave so zapisali, da uvrstitev držav na določeno mesto bolj odraža nacionalno in organizacijsko kulturo in vrednote na področju zdravstvenega varstva kot pa razpoložljiva sredstva, in da se stvari s tako globokimi zgodovinskimi koreninami ne morejo spremeniti čez noč, temveč v desetletjih. Uvrstitev Slovenije na prvo mesto je torej odraz kulture in vrednot njenega sistema zdravstvenega varstva, ki smo ga Slovenci gradili dolga desetletja. Minister se je znašel v zagati, kako uskladiti svoje trditve, da je naš zdravstveni sistem preživet, neučinkovit in ga je treba radikalno spremeniti, in rezultate tuje neodvisne analize, da je naš sistem najučinkovitejši v Evropi. Dobrega sistema ne menjaš, temveč ga dograjuješ in izboljšuješ, pri čemer skrbno paziš, da ne bi česa pokvaril.

1.4. Dejavnost ministra Bručana na področju osnovnega zdravstvenega varstva

Minister za zdravje sicer ne podeljuje koncesij v osnovnem zdravstvenem varstvu (čeprav po predlogu Zakona o podeljevanju koncesij, ki je prišel v javnost, namerava v bodoče to pooblastilo odvzeti občinam!), vendar je s svojimi javno izraženimi stališči, razglašanjem zdravstvenih domov za preživete ustanove, z osebnimi prepričevanji zdravnikov in pritiski na vodstva zdravstvenih domov in občin (glej primer zdravstvenega doma v Slovenski Bistrici) povzročil povečano vlaganje koncesijskih vlog. K temu je prispevala tudi njegova zmotna interpretacija, da je koncesija pravica, ki jo je zdravniku skoraj nemogoče odreči, in ne možnost ustanovitelja, da v utemeljenih okoliščinah del izvajanja javne službe preda v izvajanje zasebniku.

Minister Bručan je dal soglasje k vsem koncesijam, ki so jih podelile občine, in v nobenem primeru ni zahteval strokovne, finančne, kadrovske ali drugačne analize, ki bi utemeljile potrebo po takih ukrepih in posledice za javne zavode ter uporabnike. Niti v enem primeru ga ni zanimala usoda drugih zaposlenih v javnem zavodu in strokovne ter finančne posledice.

V prvem letu njegovega mandata je bilo na osnovni ravni podeljenih 75 koncesij in 24 na sekundarni ravni. V letu 2006 je bilo doslej podeljenih 111 koncesij na osnovni ravni, na sekundarni ravni pa 14. Na odobritev čaka še 81 vlog. Za primerjavo povejmo, da je bilo v letu 2004 podeljenih 24 koncesij na osnovni ravni in 4 na sekundarni ravni. (Vir: podatki ministrstva za zdravje, Delo, 5. 10. 2006)

Z ugodnostmi, ki jih koncesionarjem prinaša predlog Zakona o podeljevanju koncesij in ki so izrazito pristranske v razmerju do javnih zdravnikov, pa zdravnikom, ki delajo v zdravstvenih domovih, pravzaprav ne bo ostala nobena druga možnost, kot da tudi sami zaprosijo za koncesijo.

1.5. Primer zdravstvenega doma v Slovenski Bistrici

Zdravstveni dom Slovenska Bistrica je bil v sedanji organiziranosti (prej del ZD Maribor) ustanovljen leta 1991. Bil je vzorno urejen in je v letu 2005 kot tretji izmed zdravstvenih domov pridobil ISO standard 9001-2000 in obenem prvi, ki ga ni dobil le za dele svoje dejavnosti, temveč za celoto.

Poleg dobrega dela na področju »tradicionalnih aktivnosti« so zdravstveni delavci tega doma orali ledino in bili vzorčni zavod pri uvajanju preventivnih delavnic za borbo proti dejavnikom tveganja, ki jih je vzpostavilo Ministrstvo za zdravje v letu 2001. Gre za obsežen program odkrivanja dejavnikov tveganja za bolezni srca in žilja (kajenje, debelost, zvišan holesterol, zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, telesna neaktivnost), zaradi katerih so nekateri posamezniki izrazito ogroženi, tako da imajo 20 in več odstotno možnost, da bodo v prihodnjih 10 letih umrli ali doživeli srčni infarkt ali drugo bolezen ožilja. Obsežne domače raziskave so pokazale, da je takih posameznikov v Sloveniji več kot 200 tisoč. To so ljudje, ki se počutijo zdrave in ne hodijo k zdravniku, zato jih je potrebno aktivno iskati, nato pa z različnimi ukrepi - od vzpodbujanja zdravega načina življenja pa vse do zdravil - zmanjšati njihovo ogroženost. Strokovnjaki so si enotni v oceni, da bi ukrepi na tem področju podaljšali življenjsko dobo prebivalcev, še zlasti življenje brez bolezni, in s tem poleg kakovosti življenja vsakega posameznika tudi zmanjšali stroške za zdravstveno varstvo in posledice absentizma. Seveda pa gre za tipično dejavnost, za katero kurativno naravnani zasebni zdravniki nikjer v svetu niso posebej motivirani.

Zdravstveni delavci ZD Slovenska Bistrica - zdravniki in medicinske sestre - so se povezali z lokalno skupnostjo in preventivno dejavnost iz zdravstvenega doma s pomočjo županov, učiteljev in drugih motiviranih članov lokalne skupnosti prenesli tudi v druge kraje svoje občine. Organizirali so delavnice za ogrožene in tudi zdrave posameznike o hujšanju, zdravi prehrani, opuščanju kajenja in telesni aktivnosti, ocenjevali so telesno aktivnost, organizirali tečaje zdravega kuhanja in različne oblike športne aktivnosti.

V prvem valu podeljevanja koncesij od leta 1993 do 1999 je občina podelila zdravstvenim delavcem v ZD Slovenska Bistrica 16 koncesij, od tega 6 zdravnikom, 7 zobozdravnikom in 3 patronažnim sestram. Prejšnji župan, sedanji minister dr. Ivan Žagar, je leta 2000 s sklepom občinskega sveta prenehal podeljevati koncesije, dokler ne bi bila na državni ravni sprejeta ustrezna strategija. Zavedal se je, da bi nadaljnje odhajanje zdravnikov ogrozilo delovanje ali celo obstoj zdravstvenega doma.

Minister Bručan je takoj na začetku svojega mandata obiskal Slovensko Bistrico. Prisotni se spominjajo njegovih očitkov, da je zdravstveni dom prevelik, ker bodo zdravniki odšli v zasebno prakso. Pozval je prisotno županjo, naj obnovi podeljevanje koncesij, saj imajo zdravniki do njih pravico, županja pa nima zakonite osnove, da jim je ne podeli. Ob svojem drugem obisku novembra istega leta je bil lahko bolj zadovoljen: županja je postala tako vneta podeljevalka koncesij, da so jo morali podučiti, da jih brez dodatnega javnega programa ne more podeljevati tudi tistim zdravnikom, ki sploh niso zaposleni v zdravstvenem domu, kar je sicer nameravala. Niti enkrat se ni posvetovala z vodstvom zdravstvenega doma in koncesije je podelila brez javnega razpisa. Rezultat: podelila je 18 koncesij, od tega 5 zdravnikom, 10 zobozdravnikom in 3 patronažnim sestram. Danes je v zdravstvenem domu - od nekdanjih 34 zdravnikov in zobozdravnikov - skupaj z direktorico ostalo le še 6 zdravnikov, od tega le dva splošna zdravnika.

Danes zdravstveni dom deluje z eno petino zdravnikov. Sodelovanje med javnimi in zasebnimi zdravniki skoraj ne obstaja, delo direktorice je omejeno na pripravo seznamov dežurstev, vendar nima pooblastil nad zasebnimi zdravniki. Najbolj izstopajoče nepravilnosti in slabosti so naslednje:

Preventivno delo je zamrlo

, delavnic ni več, saj je zdravnica, ki je bila prej na tem področju zelo aktivna, odšla med zasebnike in takoj naznanila, da se z delom v preventivnih delavnicah ne bo več ukvarjala. Tudi medicinske sestre ne morejo več izvajati preventivnega dela, ker so koncesionarji odnesli kartoteke svojih bolnikov, v katerih so prej iskale ogrožene bolnike, sami pa teh bolnikov ne iščejo. Eden od koncesionarjev je zabrusil sestri, ki ga je opozorila na ta problem, naj se preneha ukvarjati z neumnostmi, kot je skrb za debeluhe in pijance, saj je vendar škoda. Z iskanjem ogroženih posameznikov, od katerih bo ena petina v prihodnjih desetih letih hudo bolna ali mrtva, se ne ukvarja nihče več!

Koncesionarji ne upoštevajo kadrovskih normativov

po Področnem dogovoru, saj v dispanzerjih zaposlujejo le zdravstvenega tehnika, ki mora prevzeti in opravljati specialna dela, za katera ni usposobljen in tudi ni plačan, zanje pa odgovarja.

· Koncesionarji so se registrirali kot s. p. ali d. o. o., zraven zdravstvene dejavnosti pa imajo registrirane še druge storitve, na primer posredništvo, trgovina in gostinstvo, arheologija itd. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj javnosti niso znana letna poročila o poslovanju, ki bi morala vključevati prikaz sredstev, ki so bila porabljena za bolnike (pregledi, laboratorij, zdravila, obvezilni material …), in obseg sredstev, ki se vračajo v državno blagajno kot zdravstveni in pokojninski prispevki ter davek na dohodke. Računsko sodišče RS ni še niti v enem primeru zdravnika koncesionarja v Sloveniji opravilo nadzora.

· Ob prehodu v zasebništvo koncesionarji niso želeli odkupiti medicinske opreme, ki so jo poprej, ko so še delali v zdravstvenem domu, nujno potrebovali (defibrilator, pulzni oksimeter, aparat za ultrazvočne preiskave itd.) z utemeljitvijo, da lahko shajajo tudi brez njih.

Zdravstveni dom jim je dal v brezplačno uporabo

defibrilatorje, da ne bi bili ogroženi bolniki. Ko se aparati okvarijo, koncesionarji pričakujejo popravilo na stroške zdravstvenega doma. Iz reševalnega vozila je bil ukraden pulzni oksimeter in prenosni čitalec.

· Patronažne medicinske sestre so ob prehodu v zasebništvo zaprosile za prenos vse zdravstvene dokumentacije z zaupno vsebino o varovancih na svojem terenu.

Kartoteke varovancev so odnesene na njihove domove

, saj za svojo dejavnost nimajo poslovnih prostorov. S tem zaupna dokumentacija ni primerno varovana in ne zaščitena pred vpogledom nepoklicanih oseb.

Nadomeščanje med zdravniki ne teče

tako, kot je dogovorjeno. Primer: 14. 8. 2006 je od 12 zasebnih ambulant delala le ena. Pacienti se pritožujejo in iščejo pomoč, tudi ko ne gre za nujne primere, v zdravstvenem domu, ker so jim edino tam vrata vedno odprta. Zasebniki na svoja zaprta vrata celo napišejo

naj gredo bolniki v zdravstveni dom. Polovica zasebnih zdravnikov sploh ne dežura, veliko dežurnega dela pa je prevzel ginekolog, ki sicer s tem zasluži še eno plačo, vendar ni specialist splošne medicine in je njegovo dežuranje najmanj strokovno sporno.

Primer je drastičen dokaz, da zasebniki kot posamezniki, ki sicer nedvomno prav tako dobro skrbijo za svoje bolnike kot javni zdravniki, ne zagotavljajo izvajanja celovitega programa osnovnega zdravstvenega varstva, ki ga omogoča delitev dela v zdravstvenem domu. Minister s svojimi izjavami in ravnanjem dokazuje, da ne razume bistvene dodatne vrednosti zdravstvenega doma in je neposredno odgovoren za katastrofalno poslabšanje osnovnega zdravstva v Slovenski Bistrici, ki nedvomno povečuje zdravstveno ogroženost njenih prebivalcev.

1.6. Primer zdravstvenega doma v Novem mestu

Občina Novo mesto je ob soglasju ministra za zdravje s 1. oktobrom 2006 podelila trinajst koncesij zasebnim nosilcem primarnega zdravstvenega varstva v Novem mestu. Podobno kot v drugih primerih je tudi pri tem prišlo do vrste napak in nezakonitosti.

Občina Novo mesto je ustanoviteljica in lastnica javnega zavoda Zdravstveni dom Novo mesto, kar ji nalaga tudi ustrezne obveznosti. Kot osnovna nosilka skrbi za osnovno zdravstvo bi morala sprejeti svojo strategijo razvoja primarnega zdravstva v skladu z Nacionalnim programom zdravstvenega varstva in v okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti. Tega občina ni storila.

Če se lastnik ali ustanovitelj javnega zavoda odloči, da bo del dejavnosti, ki jo izvaja javni zavod, s koncesijo prenesel na zasebnika, lahko to stori samo na podlagi argumentirane presoje, da bo ta odločitev izboljšala dostopnost, kakovost ali stroškovno učinkovitost zdravstvenega varstva, obenem pa bo vsaj tako celovita kot je tista, ki jo zagotavlja sedanja ureditev primarnega javnega zdravstva. Občina bi pri tem morala pridobiti soglasje zavoda, ki mu je s svojo odločitvijo odvzela program v vrednosti več kot pol milijarde tolarjev letno in pomembno vplivala na poklicno in socialno usodo zaposlenih, ki ostajajo v zavodu, vendar tega ni storila. K temu bi jo morali navesti tudi strokovni razlogi, saj občine med svojimi kadri praviloma nimajo potrebnega strokovnega znanja na zdravstvenem področju. Minister je že večkrat izjavil, da bo podeljeval koncesije ali soglašal z njimi samo ob soglasju zavoda, ki bo z njimi izgubil del svojega programa. Tega tudi v primeru Novega mesta ni storil.

Vodstvo zavoda je bilo o podelitvi koncesij obveščeno naknadno in jim je nasprotovalo, vendar to ni spremenilo odločitve župana občine Novo mesto. Minister je izdal soglasje k tej odločitvi.

Občina bi bila dolžna objaviti javni razpis za koncesijo, saj gre za dejavnost, ki se krije iz javnih sredstev. Občina Novo mesto tega ni storila. S tem je kršila evropski pravni red, k spoštovanju katerega se je Slovenija zavezala ob vstopu v Evropsko unijo.

Podeljevanje koncesij brez razpisa in brez dokazov, da gre za javni interes, je značilen primer divje privatizacije in klientelizma na občinski ravni, ki ju vzpodbuja Ministrstvo za zdravje.

1.7. Dejavnost ministra Bručana na področju bolnišničnega zdravstvenega varstva

Minister Bručan je leta 2005, v prvem letu svojega mandata, podelil koncesije 32 novim zasebnim izvajalcem na sekundarni ravni. Pred tem je bilo od leta 1992 do leta 2004 podeljenih 152 koncesij. V zadnjih treh letih mandata prejšnjega ministra je bilo na sekundarni ravni podeljenih leta 2002 7 koncesij, leta 2003 10 koncesij in leta 2004 5 novih koncesij. Pri tem je potrebno upoštevati, da je število zdravnikov omejeno in da bi bilo naravno pričakovati, da bo koncesij iz leta v leto manj. Minister bolnišnične zdravnike na srečanjih z njimi vzpodbuja k prehajanju v zasebno delo. V letu 2006 je bilo doslej podeljenih 14 koncesij, nanje pa po podatkih ministrstva čaka 81 zdravnikov - tik pred podelitvijo so bile odložene do konca leta; domnevno zaradi njihovega slabega vpliva na lokalne volitve. To število ustreza srednje veliki bolnišnici!

Odhajanje zdravnikov iz bolnišnic je prav tako sporno kot odhajanje na primarni ravni. Delo zdravnika v bolnišnici je izredno raznoliko in timsko, odvisno je od zahtevne opreme in prostorov. Odhod vrhunskega strokovnjaka pomeni škodo za vse zdravstvo, saj kot zasebnik nikakor ne more izvajati vse svoje raznolike strokovne dejavnosti in ni zainteresiran za prenos svojega znanja na druge ter za raziskovalno delo. Izrecne ministrove zahteve, da je določeno koncesijo potrebno podeliti, prinašajo netransparentne in ad hoc rešitve v obliki istočasnega dela v javnem in zasebnem sektorju, mešanje javnih sredstev z zasebnimi (uporaba javnih prostorov, opreme, kadra, zdravil in sredstev za zdravljenje) in s tem prelivanje javnih v zasebna sredstva, dvojno zaračunavanje bolnikom, preskakovanje čakalnih seznamov, z ovinkom preko zasebnika, ki istočasno dela v javnem zavodu, itd. Zdravstveni zavodi praviloma niso vprašani za soglasje ali pa ga pod pritiskom ministra dajejo za nazaj. Takšna privatizacija je v tujini celo prepovedana ali kazniva, še najmanj pa je v skladu z javnim interesom, katerega prvi zagovornik in zaščitnik bi moral biti prav minister Bručan.

1.8. Primer podelitve koncesije dr. Marku Bitencu

Postopek podelitve koncesije dr. Marku Bitencu leta 2005 za izvajanje specialistično ambulantne dejavnosti s področja kirurgije, endoskopske diagnostike in akutne bolnišnične obravnave je pomenil velik korak nazaj od standardov, ki so bili za takšne primere vzpostavljeni v prejšnjem mandatu s podelitvijo koncesije družbi Medicor MC za izvajanje operacij na odprtem srcu in srčno žilne diagnostike. Koncesija Medicor MC je bila podeljena na podlagi javnega razpisa, na katerega sta se prijavila dva zainteresirana izvajalca (poleg Medicor MC še dr. Tomislav Klokočovnik), v komisiji za izbor pa so sodelovali tudi strokovnjaki iz tujine. Program, ki je bil podeljen na tem razpisu, je bil nov program, namenjen krajšanju čakalnih dob, obstoječi izvajalci pa so svoj program obdržali. Pred tem je bilo v Kliničnem centru in SB Maribor preverjeno, če bi bili ti dve instituciji zainteresirani za izvajanje dodatnega programa za skrajševanje čakalnih dob. Obe instituciji sta izjavili, da z obstoječimi kapacitetami ne moreta prevzeti dodatnega programa.

Za razliko od tega postopka, ki bi lahko služil za vzpostavitev standardov na tem področju, je minister Bručan podelil koncesijo dr. Marku Bitencu brez javnega razpisa, kar je v nasprotju z zakonodajo EU in je torej nezakonito.

Program 200 operacij je bil odvzet Kliničnemu centru, kljub temu pa je minister še nekaj časa po tem, ko je že izdal sklep o podelitvi koncesije in podpisal koncesijsko pogodbo, javnost zavajal, da Klinični center ne bo izgubil programa in da je program dr. Bitenca namenjen skrajševanju čakalnih vrst (Minister Bručan: "Moram pa povedati, da seveda ni nobene možnosti, da bi kdo od koncesionarjev lahko odnesel kakršenkoli del programa iz zavoda, ne da bi prišlo prej do dogovora z vodstvom zavoda," TV SLO 1, TV Dnevnik, 13. 03. 2006). Klinični center je sprva v javnosti ostro nasprotoval temu, da se mu odvzame program; prav nasprotno, bil je zelo zainteresiran, da se njegov program teh operacij še poveča. (Markovič: "Ne, zaenkrat je status Kliničnega centra takšen, da ne bomo dajali programa zaradi tega, ker je celotna infrastruktura narejena na takšnem programu kot trenutno je...," POP TV, 13. 03. 2006). Minister je torej deloval v nasprotju z interesi javne ustanove, čeprav je odgovoren za njeno delovanje, in v prid interesa zasebnika, ki je povrhu še njegov svetovalec. Posledice takšnega ravnanja ministra Bručana niso izostale: v letu 2005 je bilo opravljenih manj operacij golše kot v letu 2004 (-4%), čakalna doba pa se je podaljšala za dva meseca in pol (glej Tabelo 4.2.1: Realizirano število primerov in povprečne čakalne dobe v letu 2005 in 2004 po podatkih izvajalcev- analiza ZZZS, str. 29).

S podelitvijo koncesije, z argumentacijo, da bo koncesionar svoje zasebno delo opravljal v javnem zavodu, je minister Bručan pokazal, da sploh ne pozna in ne razume smisla koncesij. Koncesija je namreč dokument, ki zasebnika vključuje v mrežo javne zdravstvene službe in mu dovoljuje opravljati dejavnost z zasebnim delom na račun javnih sredstev. Ker naj bi dr. Bitenc delal za navedeni bolnišnici, ne bi opravljal zasebnega dela neposredno na račun javnih sredstev, ampak na račun bolnišnic, za katere bi delal na podlagi pogodbe. V takem primeru pa ni potrebna pogodba z ministrstvom, ampak podjemna pogodba z vodstvom bolnišnic. Podobno je že urejeno z nekaterimi izvajalci, ki so prevzeli opravljanje posameznih del za zdravstvene zavode in so v pogodbenih odnosih s temi zavodi. Stvari pa v primeru dr. Bitenca tečejo drugače, saj je na zahtevo ministrstva ZZZS moral skleniti posebno pogodbo z dr. Bitencem in mu plačati obračunane storitve.
Ob podelitvi koncesije je bilo javnosti sporočeno, da bo novi koncesionar delal za dve bolnišnici hkrati: za Klinični center in za SB Izola. Pogoj za pridobitev koncesije je namreč tudi dokaz, da bodoči koncesionar razpolaga z ustreznimi prostori in osebjem. Šlo je zgolj za neresnično dokazovanje, da dr. Bitenc izpolnjuje ta pogoj. V primeru dela v javnem zavodu koncesija sploh ne bi bila potrebna, saj gre za izvajanje programa v ustanovi, ki je že v mreži javne zdravstvene službe. Dr. Bitenc bi bil lahko pogodbeni partner obeh bolnišnic in bi delal na podlagi podjemne pogodbe, seveda pod pogojem, da bi bili bolnišnici zainteresirani za tako sodelovanje. S podelitvijo koncesije, odvzemom programa javnemu zavodu in njegovo podelitvijo zasebnemu izvajalcu, pa je minister Bručan okrnil delo javnega zavoda in ga postavil v zasebniku podrejen položaj. Bolnišnica Izola je zgolj ovinek, ki naj bi prikril nesprejemljivost takega ravnanja. Minister Bručan bi namreč lahko dopustil (seveda enako nesprejemljivo), da bi dr. Bitenc svoje delo kot koncesionar nadaljeval v Kliničnem centru, pri čemer bi izpolnjevanje pogojev za pridobitev koncesije dokazoval kar z opremo in osebjem Kliničnega centra. Če vzamemo ta postopek kot precedens, se je začel proces, ko bodo tudi številni drugi zdravniki v slovenskih bolnišnicah dobili koncesije in dele programov teh bolnišnic, nato pa bodo svojo primernost za izpolnjevanje pogojev dokazovali z uporabo opreme teh bolnišnic in njihovega kadra.

Primer podelitve koncesije dr. Marku Bitencu je eklatanten primer, kako minister podreja javni in interes vrhunske javne ustanove interesu posameznika, ter dokaz razgrajevanja javnih bolnišnic. Da se je to zgodilo v Kliničnem centru kot ustanovi nacionalnega pomena, je še posebej obsojanja vredno.

1.9. Primer nezakonite podelitve koncesije na področju lekarništva

21. člen Zakona o lekarniški dejavnosti (Ur. l. RS št. 36/2004, ZLD-UPB1 - uradno prečiščeno besedilo) določa, da se zavodu, ki opravlja lekarniško dejavnost, in lekarnarju lahko izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne v kraju, v katerem ni lekarne, če je ugotovljena potreba za izdajo zdravil. Minister Bručan ne reagira in ne ukrepa ter dopušča nezakonito poslovanje in delovanje podružnice lekarne v Štorah in to kljub temu, da je Lekarniška zbornica izdala negativno mnenje (glej prilogo). V Štorah namreč že deluje lekarna, ki sodi v mrežo javne lekarniške službe. Odprtje podružnične lekarne v smislu 23. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (ta določa, da se dovoljenje za poslovanje podružnične lekarne odvzame, če se za to območje ustanovi javni zavod ali se izda koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti) ni mogoče in je nezakonito, saj za to niso izpolnjeni pogoji. Jasno je torej, da, glede na to, da v Štorah deluje podružnična lekarna, ni pa bila organizirana tako, kot določa zakon (torej kot javni zavod ali pa preko izdane koncesije), ta deluje nezakonito. Minister Bručan to stanje kljub številnim opozorilom dopušča in ne ukrepa.

1.10. Zaključek

Podeljevanje koncesij v osnovnem in bolnišničnem zdravstvenem varstvu mora temeljiti na sprejeti strategiji in mora potekati počasi in premišljeno, pri čemer je potrebno z ustrezno regulacijo in nadzorom poskrbeti za ravnotežje med javnimi in zasebnimi izvajalci, za izkoriščanje prednosti obeh modelov in za preprečevanje njunih slabosti ter za pregledno porabo javnega denarja. Zdravstveni domovi morajo ostati temeljni nosilci osnovne zdravstvene dejavnosti in morajo dobiti zadostna pooblastila, da prevzamejo vlogo koordinatorja med posameznimi ravnmi zdravstvenega varstva, med javnimi in zasebnimi izvajalci zdravstvenega varstva ter med zdravstvenimi in ostalimi sektorji.

Ministru Bručanu očitamo privatizacijo izvajanja zdravstvenega varstva brez strategije, brez razprave z uporabniki in njihovega soglasja, brez regulacije in nadzora, ob prelivanju davkoplačevalskega denarja in osnovnih sredstev zdravstvenih zavodov v zasebne roke in ob popolni brezbrižnosti do naraščajočih težav javnih zavodov. Gre za kaotično, divjo privatizacijo, v kateri minister ne varuje javnega interesa, temveč je nosilec parcialnih interesov zasebnih izvajalcev.

2. ZAMUJANJE PRI PRIPRAVI NACIONALNEGA PROGRAMA IN STRATEGIJE ZDRAVSTVENEGA VARSTVA IN NUJNIH ZAKONSKIH PREDPISOV

Minister Bručan je odgovoren za slabo in neučinkovito ter dolgotrajno pripravljanje:
· nacionalnega programa in strategije zdravstvenega varstva za obdobje 2005 - 2012;
· sprememb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju;
· Zakona o pravicah pacientov;
· Zakona o zdravilstvu;
· Zakona o duševnem zdravju;

zaradi česar je številnim pacientom in bolnikom povzročena velika in nepopravljiva škoda. Pri pripravi osnutkov zakonov minister ne vključuje strokovne in druge zainteresirane javnosti.

2.1. Terminski načrt priprave in sprejemanja zakonov

Minister je že ob nastopu svojega mandata napovedal spremembe zakonodaje. Terminski načrti in obljube, dane na sejah delovnih teles in sejah DZ, so predvideli naslednje roke sprejema: Zakon o pravicah pacientov (predviden rok sprejema 31. 12. 2005); Zakon o zdravilstvu (predviden rok sprejema 31. 12. 2005); Zakon o duševnem zdravju (novi predvideni rok za sprejem predpisa 31. 12. 2005); Nacionalni program zdravstvenega varstva za obdobje 2005 - 2012 (predviden rok sprejema je 31. 12. 2005).

Ministru Bručanu očitamo odsotnost dolgoročnega načrtovanja, ki se kaže tudi v zakonodajni dejavnosti Ministrstva za zdravje. Kljub temu, da traja njegov mandat že skoraj dve leti, doslej na tem področju ni pripravil praktično nobenega zakona, ki bi reševal najbolj pereče probleme zdravstvenega varstva in zavarovanja. Nobenega od teh zakonov še ni vložil niti v postopek sprejema na vladi, kaj šele, da bi bili v postopku sprejemanja v državnem zboru. Izjemo predstavlja le novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katero je spremenjeno področje izvajanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pa še tega zakona minister ne izvaja. Minister Bručan si tudi na tem področju ni zastavil prednostne liste nalog ter priprave zakonov in drugih aktov. V dneh pred vložitvijo interpelacije smo sicer na spletni strani Ministrstva za zdravje opazili napoved in najavo predlogov številnih novih zakonov, vendar je spletna stran zgolj v pripravi.

2.2. Plan zdravstvenega varstva za obdobje 2005 – 2012

Minister Bručan je odgovoren, ker Republika Slovenija kljub jasnim določilom zakonodaje nima plana zdravstvenega varstva. Minister Bručan s tem krši 6. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 72/2006, ZZVZZ-UPB3 - uradno prečiščeno besedilo).

6. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da mora Vlada Republike Slovenije pripraviti predlog plana zdravstvenega varstva Republike Slovenije, ki ga sprejme Državni zbor RS (leta 1992 še Skupščina RS). Pri pripravi plana, skladno z zakonom, sodelujejo Zdravstveni svet, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Svet za zdravje.

Državni zbor je leta 2000 sicer sprejel Plan zdravstvenega varstva Republike Slovenije za obdobje 2000 – 2004. Vendar se je ta plan s koncem leta 2004 iztekel in vlada bi morala državnemu zboru v obravnavo predložiti nov plan zdravstvenega varstva. Minister Bručan je mandat prevzel decembra 2004 in pričakovati je bilo, da bo predlagal v sprejem nov plan zdravstvenega varstva na podlagi Bele knjige zdravstvene reforme, ki je že bila v najširši javni razpravi, ali pa, da se bo prioritetno lotil priprave novega plana zdravstvenega varstva, ki bi temeljil na viziji nove vladne koalicije in ga čim prej predložil v obravnavo institucijam, ki jih navaja 6. člen ZZVZZ.

Priprava plana zdravstvenega varstva bi morala temeljiti na ugotovljenih potrebah slovenskega prebivalstva in pričakovanih spremembah v njegovem zdravstvenem stanju ter na demografskih spremembah in na finančnih zmožnostih Slovenije. Vendar se to po dveh letih mandata ministra Bručana še ni zgodilo. Namesto tega minister pristaja na stihijske širitve nekaterih dejavnosti brez kakršnekoli tehtne in realne ocene potreb in finančnih zmožnosti ter ocene ustreznosti kadrovskih virov. Istočasno vzdržuje nekatere zmogljivosti, ki bi jih lahko brez vsake škode za zdravstveno varnost ljudi zaprli oziroma jih preusmerili v druge zdravstvene dejavnosti ali za druge namene.

Ta trenutek je Republika Slovenija med redkimi državami, ki razvoj zdravstvenega varstva usmerja brez nacionalnega plana in po občutku ministra in njegovih svetovalcev.

2.3. Odsotnost strategije razvoja zdravstvenega varstva in zdravstvene dejavnosti

Glede na navedeno v predhodnih točkah bi pričakovali, da bi minister Bručan pripravil vsaj kakšen drug dokument, ki bi bil dostopen javnosti in ki bi orisal strategijo ukrepanja ministra na področju zdravstvenega varstva in zdravstvene dejavnosti. Vendar minister Bručan ni objavil niti enega takega dokumenta.

Posledica pomanjkanja plana in strategije razvoja je dejstvo, da celotna zdravstvena dejavnost deluje po inerciji in brez usklajenih aktivnosti za obvladovanje najresnejših kroničnih obolenj. Zdravstvena dejavnost nima postavljenih ciljev in nalog, niso definirane prednostne naloge ipd.

Javno zdravje, kot skupek družbenih ukrepov za obvladovanje najresnejših obolenj (srčno-žilna, rak idr.) in zdravstvenih tveganj ne obstoja. Nikjer ni določena razvojna strategija javnega zdravja ter obvladovanja najresnejših in najpogostejših kroničnih obolenj ter izboljšanja zdravja prebivalstva. Vse to resno ogroža javno zdravje državljanov Republike Slovenije.

Ni določena delitev dela med osnovno in drugimi zdravstvenimi dejavnostmi, kar ugotavljajo celo zdravniki sami. Navajajo na primer, da je zaradi tega Klinični center preobremenjen s pacienti, ki bi jih lahko oskrbeli na primarni ravni. Število napotitev naj bi se v zadnjih letih povečalo za nekaj 100% (članki dr. Fortune v Delu). Podobno stanje je tudi v drugih bolnišnicah. Takšno stanje povečuje stroške zdravstvenega varstva, na sekundarni in terciarni ravni pa vpliva na podaljševanje čakalnih dob in na neracionalno koriščenje razpoložljivih virov. Glede na razpoložljiva javna sredstva za zdravstveno varstvo in zavarovanje je to nesprejemljivo in kaže na slabo gospodarjenje in nepoznavanje načel zdravstvene ekonomike, ki pa vpliva tudi na dostopnost do zdravstvenih storitev in na možnosti zadovoljevanja potreb.

Kljub napovedim ministra Bručana na začetku mandata še vedno ni izdelana in sprejeta mreža javne zdravstvene službe (minister Bručan se je hvalil, da je predlog mreže pripravil že leta 2000), kar omogoča stihijski in neracionalen razvoj zdravstvenih zmogljivosti. Ne ve se, kje se bodo razvijali posamezni oddelki ali dejavnosti in kje in pod kakšnimi pogoji se bo uvajalo najdražjo in najzahtevnejšo medicinsko tehnologijo ter koliko naj bi bila ta minimalno izkoriščena. Določene nove dejavnosti se pri posameznih izvajalcih pojavljajo stihijsko in skladno z ambicijami posameznikov, ne pa na podlagi potreb prebivalstva in ocen o strokovni in ekonomski upravičenosti.

Odsotnost dolgoročnega načrtovanja se kaže tudi v zakonodajni dejavnosti Ministrstva za zdravje, kar smo navedli že v prejšnjih točkah. Kljub temu, da traja mandat ministra Bručana že skoraj dve leti, doslej na tem področju ni pripravil praktično nobenega zakona, ki bi reševal najbolj pereče probleme zdravstvenega varstva in zavarovanja. Izjemo predstavlja le novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katero je spremenjeno področje izvajanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pa še tega zakona minister ne izvaja. Minister si tudi na tem področju ni zastavil prednostne liste nalog ter priprave zakonov in drugih aktov. Zakoni, ki so v pripravi, zamujajo. Spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so bile obljubljene že pred enim letom, vendar še vedno niso pripravljene. Prav tako niso pripravljene spremembe ali nov zakon o zdravstveni dejavnosti, ki bi bila še najbolj potrebna novih rešitev. Zakon, ki velja že od leta 1992, je zastarel in neprimeren, a se kljub temu ne pripravljajo potrebne spremembe, čeprav bi bila reforma na tem področju najbolj in najprej potrebna in bi že ta lahko občutno izboljšala razmere v sistemu zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji.

Vse to niti ni presenetljivo, glede na to, s kakšnimi svetovalci se je obdal minister. Zbral je ljudi, ki so politično in strankarsko ustrezno opredeljeni, a nimajo niti izkušenj niti zadostnega znanja na področju zakonodaje in področju urejanja sistema zdravstvenega varstva, v ospredje pa postavljajo svoje osebne, prestižne ali materialne interese. Ne moti ga, če so njegovi svetovalci izpeljali nabavo operacijskih miz v Kliničnem centru leta 2003, s katero je bil zdravstveni sistem oškodovan za pol milijarde slovenskih tolarjev. Ne moti ga, če so njegovi svetovalci, ki so kot vodilni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ustvarili 12 milijard izgube letno, še leta 2002 pred slovensko javnostjo prisegali na avtonomijo obveznega zdravstvenega zavarovanja, sedaj pa sami predlagajo in zagovarjajo zakonske rešitve, s katerimi se ta avtonomija ukinja. Zato mu ne morejo svetovati pravih rešitev niti pripraviti nujno potrebne reforme področja.

2.4. Zakon o pravicah bolnikov

Zdravstvena zakonodaja, ki je bila uveljavljena v začetku leta 1992, je opredelila tudi pravice bolnikov, pri čemer so posebej določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki pripadajo le zavarovanim osebam, posebej pa pravice, ki jih ima vsakdo pod enakimi pogoji. V dosedanji praksi pa se je izkazalo, da je bolj kot vsebina posameznih pravic problematičen način njihovega uresničevanja, saj so postopki precej zapleteni, nekateri postopki pa se celo prekrivajo, saj so določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja istočasno tudi splošne pravice bolnikov. Prav pomanjkanje natančnejše definicije posameznih pravic in formaliziranega postopka uresničevanja pacientovih pravic še vedno predstavlja problem, saj bolniki ne vedo vnaprej, kaj smejo uveljavljati in kakšne so možne pritožbene poti v primeru kršitve njihovih pravic. Pritožbene poti so v praksi prepuščene posameznim zdravstvenim zavodom in njihovim vodstvenim ekipam. Kljub obljubam pristojnega ministra, da bo pripravil osnutek zakona, ki bo urejal to področje, do konca leta 2005, zakona v zakonodajni proceduri še ni, zato smo poslanke in poslanci LDS julija 2006 v zakonodajno proceduro vložili navedeni predlog zakona. Zaradi znanih dogodkov v zdravstvu (preskušanje zdravil, operacijske mize, citopatološke preiskave, neustrezno hranjenje dokumentacije ...) ter vsakoletnih opozoril varuha človekovih pravic in varuhinje bolnikovih pravic smo se v Poslanskem klubu Liberalne demokracije Slovenije odločili, da je bolnikom potrebno zagotoviti večje varstvo njihovih pravic.

2.5. Zakon o zdravilstvu

Opozorila strokovnjakov o veliki škodi, ki nastaja zaradi izostanka zakonske ureditve tega področja, so znana že dolgo časa. V istem košu so se znašli vsi zdravilci: tisti, ki delujejo korektno, in tisti, ki so zgolj izkoriščali stisko številnih bolnikov, večinoma zelo hudo in neozdravljivo bolnih, in so bili mnogokrat prepuščeni šarlatanom in zaslužkarjem. Vsekakor bi bilo potrebno, da bi tudi v Sloveniji vzpostavili dialog in sodelovanje med uradno medicino in tako imenovano komplementarno in alternativno medicino. Znano je, da so takšen sistem vzpostavili tudi mnogi drugi zdravstveni sistemi v razvitih državah in da so rezultati takšnega sodelovanja za paciente pozitivni. Žal osnutek zakona ne sledi takšnim trendom, pač pa to ostro ločuje. To dokazuje predlog, da se morajo zdravniki, ki bi se ukvarjali npr. s homeopatijo, odpovedati zdravniški licenci. Zakon o zdravilstvu je bil pred nekaj dnevi končno dan na ogled javnosti, v bistveno prekratko 14 dnevno javno obravnavo, očitno pod težo očitkov o dolgotrajnosti priprave. Minister si je za pripravo osnutka vzel več kot leto dni, širša javnost pa bo za to imela le nekaj dni časa. Kritike letijo tudi na rešitve, ki bodo zgolj podražile storitve in jih nepotrebno zbirokratizirale. Kot je znano, pa so zdravilci v znak nestrinjanja z zakonom že vložili peticijo za umik osnutka zakona iz javne obravnave.

Vsekakor pa je potrebno s spremembami zakonodaje preprečiti zlorabe na tem področju.

2.6. Zakon o duševnem zdravju

Ministrstvo prav tako zaostaja pri pripravi predloga Zakona o duševnem zdravju. Ministrstvo ni podalo strategije, kjer bi bilo razvidno, kakšna naj bi bila strategija države na tem področju, kdo naj bi bili subjekti mreže izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, kakšen naj bi bil akcijski načrt, ki bi določal oblike, načine, postopke napotitve, sprejema in odpustitve oseb s težavami v duševnem zdravju v tej mreži.

2.7. Spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Minister Bručan je že v prvi polovici leta 2005 pripravil predlog sprememb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katerim je želel krčiti pravice državljanov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Najbolj sporna vsebina v starem zakonu je za ministra očitno pravica do nadomestila v času bolniške odsotnosti nad 30 dni.

Kot predpriprava na znižanje boleznin je bila slovenska javnost s strani ministra in njegovih svetovalcev v tem in predhodnem letu zasuta z informacijami o vse večji množici zaposlenih, ki da se izogiba delu, neupravičeno koristi bolniške odsotnosti in hlini bolezen, hkrati pa se med bolniškimi odsotnostmi ukvarja s pridobitnimi dejavnostmi, s čimer povzroča zdravstveni blagajni in gospodarstvu ogromno škodo. Pri tem minister vso krivdo vali le na bolnike, ne vzpostavlja pa odgovornosti za takšno stanje tudi pri drugih udeležencih: zdravnikih, ki bolniško odsotnost predpisujejo, nadzornih organih, ki bi morali vršiti nadzor in poiskati kršitelje in delodajalcih, ki morda preslabo skrbijo za zdravstveno stanje svojih delavcev.

Slovenija po bolniških odsotnostih od dela ne odstopa od povprečja evropskih držav, obenem pa so se odsotnosti od dela zaradi bolezni in poškodb od leta 1990 do leta 2003 zmanjšale na zaposlenega v posameznem koledarskem letu od 17,1 na 13,6 delovnih dni (tj. za približno 20 odstotkov).

Na absentizem vplivajo tudi slabo delovno okolje, ekonomski položaj zaposlenih, porušeni medčloveški odnosi, slaba motiviranost delavcev za delo in odsotnost poklicne kulture, ki bi krepila občutek pripadnosti delavcev podjetju. K temu je potrebno dodati še propadanje podjetij, stečaje in negotovo stanje v številnih podjetjih ter brezposelnost. Z absentizmom se je zato potrebno boriti zlasti pri vzrokih. Velja omeniti tudi dejstvo, da je absentizem v znatni meri tudi odslikava stanja delovne organizacije, kjer posameznik dela.

Izhodiščni predlog ministra Bručana zmanjšuje boleznine za 10 do 30 odstotkov pri tistih, ki so v staležu dlje kot en mesec, torej pri tistih, med katerimi je morebitnih zlorab zanesljivo najmanj. V nobeni od držav evropske petnajsterice se boleznine ne znižujejo s trajanjem bolezni, saj podaljševanje vedno bolj dokazuje resnost bolezni in socialno ogroženost posameznika. V nekaterih državah se boleznina pri dolgotrajnem stanju celo zviša. Poleg tega več držav priznava dodatek k boleznini, ki je odvisen od števila nepreskrbljenih družinskih članov, medtem ko predlog zakona celo dodatno zmanjšuje boleznino za čas, ko je posameznik v bolnišnici.

Razlaga, da je zakonski predlog naravnan na zmanjševanje boleznin, je popolno sprenevedanje. V Sloveniji je bilo v zadnjem letu v kratkotrajnem bolniškem staležu približno 820.000 ljudi, v staležu, ki traja dlje kot en mesec, pa 110.000 ljudi. Zakon kaznuje drugo skupino, v kateri prevladujejo težji bolniki. Edini razlog za tak ukrep je dejstvo, da za prvi mesec odsotnosti stroške plačujejo delodajalci in bi znižanje boleznine koristilo njim, medtem ko bo zdravstvena zavarovalnica privarčevala šele pri drugi, malo številčni skupini.

Poleg boleznin se je minister Bručan med pogajanji o spremembah zakona s predstavniki zavarovancev vkopal tudi pri spremembah, ki močno omejujejo dosedanjo avtonomijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in ga poskušajo spremeniti v podaljšano roko ministrstva oziroma državno agencijo za razdeljevanje denarja med izvajalce zdravstvenih storitev. To se kaže v predlagani spremembi sestave skupščine ZZZS. Predlog predvideva, da bi zbor delodajalcev številčno ostal enak kot doslej (20 članov), zbor zavarovancev pa bi se zmanjšal s sedanjih 25 na le 17 članov, kljub temu, da zavarovanci plačujejo večji delež prispevkov kot delodajalci. Predlog predvideva tudi močno povečanje števila predstavnikov vlade, ki naj bi poleg tega imeli še posebna pooblastila. Po predlogu zakona namreč ne bi bila sprejeta nobena pomembna odločitev, če ne bi zanjo glasovala večina predstavnikov vlade. Torej bi ti imeli večja pooblastila kot predstavniki zavarovancev in delodajalcev skupaj (oboji predstavljajo plačnike prispevkov). To je krepak odmik od sedanje prakse demokratičnega odločanja o zadevah zdravstvenega zavarovanja s strani tistih, ki plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje. Takšnega načina upravljanja ne poznajo v nobeni državi z razvitim sistemom socialnega zdravstvenega zavarovanja in je korak nazaj v prizadevanjih, da bi o sredstvih, ki jih državljani plačujejo za svoje zavarovanje, ti odločali po svojih predstavnikih sami. Gre za rušenje tradicije pri upravljanju zdravstvenega zavarovanja, ki je bilo v Sloveniji prisotno že od samega začetka zdravstvenega zavarovanja, torej skoraj 120 let. Razlogov za takšno ravnanje ni mogoče razložiti drugače, kot z željo ministra Bručana in vlade, da podržavi in si podredi tudi to področje ter ga prilagodi po svojem okusu, mimo interesov plačnikov prispevkov, torej zavarovancev in delodajalcev. Na takšnih stališčih minister Bručan trmasto vztraja, kljub temu, da se predstavniki zavarovancev in delodajalcev na pogajanjih večkrat odločno niso strinjali s takšno ureditvijo. Za tak predlog nima nikakršne utemeljitve ali obrazložitve, kakšne bi bile posledice za zavarovance ali za sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Zato lahko sklepamo, da gre za ambicijo, da bi minister ali vlada sredstva za zdravstveno zavarovanje delila po svoje na podlagi političnih opredelitev in interesov.

Poleg tega minister Bručan na neprimeren način izvaja kadrovsko politiko, saj predlog zakona predvideva zamenjave na čelu vodstva ZZZS. Z zakonom želi minister Bručan s svojimi svetovalci razrešiti uspešno vodstveno ekipo ZZZS (generalnega direktorja in direktorje območnih enot), ki je zavod sanirala in katere delo so pozitivno ocenili tako člani Komisije DZ za nadzor proračuna in drugih javnih financ, kot tudi Računsko sodišče RS, ki je dalo pozitivno mnenje o poslovanju ZZZS za leti 2003 in 2004. Pri tem je zanimivo, da je doslej edini znani kandidat, ki se je prijavil na mesto direktorja ZZZS, vidni član stranke SDS, ki ji pripada tudi minister Bručan. Zanimiva pri zamenjavah vodstvene ekipe je nedoslednost ministra Bručana, saj zakon ne posega v zamenjave direktorjev področij, ki so v vsebinski hierarhiji ZZZS nadrejeni direktorjem OE. Po besedah dr. Pirnata v medijih gre pri tem predlogu hkrati za poseg v delovno razmerje za nedoločen čas, zato takšno določilo ni v skladu z ustavo, če se hkrati ne izkaže nujna javna korist za tak poseg, pri čemer pa bi moral biti ta poseg sorazmeren s to nujno javno koristjo. Če bo vladajoča koalicija uveljavila tak način poseganja v delovna razmerja javnih uslužbencev, lahko pričakujemo, da bo vlada tudi z drugimi zakoni posegla v vsa druga delovna razmerja za nedoločen čas v javnem sektorju.

Tudi sicer vsebuje predlog zakona vrsto strokovnih in pravnih pomanjkljivosti, na katere so bili minister in njegovi svetovalci opozorjeni, a jih niso bili pripravljeni upoštevati. V izhodišču naj bi bila ta novela namenjena reševanju le nekaterih najbolj resnih problemov oziroma naj bi omogočila povečevanje prihodkov in zmanjševanje odhodkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar je predlog novele pravo nasprotje temu namenu. Stil dela ministrstva in ministra samega najbolj kaže dejstvo, da nekaterim socialno najbolj ogroženim skupinam prebivalstva obljublja vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje brez doplačil, pri tem pa tik pred vložitvijo zakona v vladno in parlamentarno razpravo še ne ve, kje bo dobil za to potrebno finančno kritje. Tak način dela in razmišljanja velja za celotno novelo zakona, saj ji ne sledijo ustrezne finančne konstrukcije za nove rešitve.

2.8. Zaključek

Minister Bručan očitno ni sposoben organizirati obsežnega in strokovno zahtevnega dela v zvezi s pripravo zakonov in plana zdravstvenega varstva, mreže javne zdravstvene službe, potrebnih normativov in standardov ter različnih zakonov in pri tem uporabiti znanje kompetentnih institucij in posameznikov, ki jih v Sloveniji sicer ni malo.

Minister bi moral vsako nameravano spremembo v zdravstveni politiki državljanom predstaviti v ustreznih dokumentih, ki bi omogočili široko javno razpravo, ne pa da jih z večino osnutkov zakonov že postavlja pred izvršena dejstva. Minister javno razpravo in poziv zainteresirane javnosti razume le kot objavo predloga na spletnih straneh pristojnega ministrstva oziroma, kot je to v primeru sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, se o spremembah pogaja le, če so zavarovanci in delodajalci pripravljeni sprejeti njegove predloge.

Pri tem omenimo postopke v zvezi z uvajanjem primerljivih zdravil. Sprva jih je minister popolnoma brez razprave hotel vključiti kar v spremembe zakona o zdravilih (Ur. l. RS št. 31/2006). Pri tem nedopustnem dejanju na srečo ni bil uspešen, saj so poslanke in poslanci to določilo umaknili iz zakona po glasnih opozorilih številnih društev bolnikov, ki so že večkrat protestirali tudi zaradi ignorance in nevključevanja v zakonodajne postopke in razprave.

3. NEIZVAJANJE ZAKONOV NA PODROČJU ZAVAROVALNIŠTVA

Minister Bručan je odgovoren, ker:

ne ukrepa, kljub temu da se je zakonski rok za preoblikovanje organov upravljanja Vzajemne d. v. z. že iztekel, organi pa se še vedno niso preoblikovali skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju;

s svojim ravnanjem omogoča divjo privatizacijo Vzajemne d. v. z.;

je s svojim ravnanjem preko marketinških aktivnosti zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, omogočil največje »zapravljanje zdravstvenega denarja« v slovenski zgodovini.

3.1. Primer Vzajemna

Težave na področju dopolnilnega zavarovanja so se nakazovale že v prejšnjem mandatu, zato je bil pripravljen predlog zdravstvene reforme, s katerim bi solidarnost dopolnilnega zavarovanja okrepili z uvedbo premij, ki bi bile odvisne od dohodka zavarovancev. Minister Bručan ni sledil tej usmeritvi, pač pa je začel izvajati napovedano politiko pospešene privatizacije tudi na področju zavarovalništva.

Na velik pritisk javnosti in opozicije je bil julija 2005 s soglasjem vseh političnih strank v državnem zboru, sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS 76/05, ZZVZZ-H). V prvem odstavku 14. člena je zakon določil, da morajo družbe za vzajemno zavarovanje, ki že izvajajo dopolnilno zavarovanje, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladiti statute z določbami tega zakona, ki urejajo sestavo in delovanje skupščine družbe. Zakon je začel veljati 1. septembra 2005. To pomeni, da bi Vzajemna d. v. z. morala imeti statut, ki bi bil usklajen z zakonom, sprejet do 1. marca 2006. To se skoraj pol leta kasneje še ni zgodilo, minister Bručan pa ni ukrepal, niti ni nakazal, da bi v tem primeru želel ali imel voljo ukrepati.

Minister Bručan očitno prepušča Vzajemno d. v. z. divji privatizaciji.

Sedanji dogodki, ko peščica pohlepnih in brezobzirnih članov uprave Vzajemne pravim lastnikom – zavarovancem - želi odvzeti njihovo zavarovalnico, so posledica neznanja, dvoličnosti in pasivnosti oblasti oziroma ministra Bručana, ki ne opravlja svojih nalog.

V primeru Vzajemne d. v. z. se vsem na očeh odigrava privatizacija, ki bo oropala milijon državljanov in o kateri nihče več ne dvomi, da je nelegitimna in nezakonita, minister Bručan pa se skupaj z vlado in direktorjem Agencije za zavarovalni nadzor izgovarja, da oblast v rokah nima dovolj vzvodov, da bi to preprečila.

Minister Bručan ne razume, da je dopolnilno zavarovanje v posebnem javnem interesu, čeprav je tako besedilo sam uveljavil v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Pri tem spregleduje dejstvo, da je dopolnilno zavarovanje namenjeno doplačilu storitev, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje in do katerih imajo pravico vsi zavarovanci. Ne razume, da to zavarovanje - za razliko od drugih zasebnih zdravstvenih zavarovanj - ne sme biti profitno ali vsaj ne prevladujoče profitno, saj bi to pomenilo, da posamezniki kujejo dobiček tudi iz zagotovljenih zdravstvenih pravic.

Minister Bručan je že v preteklem letu ob nameravani divji privatizaciji Vzajemne, ki se odigrava pred milijonskim avditorijem, državljane mesece puščal v negotovosti, kaj naj storijo glede zamenjave ali nezamenjave zavarovalnic do 31. 12. 2005. Odzval se je šele na dolgotrajni pritisk medijev in javnosti, pa še to nezadostno. S tem je omogočil tudi največje zapravljanje zdravstvenega denarja v zgodovini, saj bi s sredstvi za reklamno kampanjo zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, lahko nabavili kar nekaj prepotrebne opreme ali pa bi ta sredstva namenili za skrajševanje čakalnih dob.

Ker minister Bručan v primeru Vzajemne d. v. z. ne ukrepa, se večini slovenskih zavarovancev obeta še en finančni problem. Vzajemna d. v. z. je v letu 2004 poročala o 1,7 milijarde tolarjev izgube, v letu 2005 pa celo o 2,6 milijardah tolarjev izgube. Kolikšna je ta izguba v resnici, ne ve nihče. Ko bo na podlagi določil zakona Vzajemna morala začeti vračati zavarovancem še starostne rezervacije, se bosta pred očmi državljanov odigrali dve posledici ministrove neaktivnosti: Vzajemna bo postala nelikvidna in izvajalcem zdravstvenih storitev ne bo več poravnavala računov, v drugem delu pa bo na svojem nadzornem svetu in na svoji skupščini (katere člani so kar nekateri zaposleni na Vzajemni, celo sam direktor) sprejela sklep o visokem povečanju premij. Seveda se bo to zgodilo brez dragih reklamnih akcij.

Očitno se minister Bručan ne zaveda svoje odgovornosti in dolžnosti ukrepanja v zvezi z dogajanji na Vzajemni, ki jo ima po uveljavitvi novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je področje dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj opredelila kot javni interes Republike Slovenije. Ob vseh kršitvah zakona (sprejem statuta, izvolitev nove skupščine) minister Bručan ni menil, da je potrebno vsaj to, da bi upravo in nadzorni svet Vzajemne opozoril na nespoštovanje zakona, kaj šele, da bi sprejel ukrepe za uskladitev njenega delovanja z zakonom, za kar ima vsa potrebna zakonska pooblastila. S tem pristaja na nespoštovanje zakona, ki ga je sam predlagal. Očitno v ta zakon že takrat ni verjel ali pa ga ne razume oziroma mu je vseeno kaj bo z milijonom zavarovancev pri Vzajemni. Kot da to niso slovenski zavarovanci, vredni in upravičeni do vse zaščite pred možnimi posledicami poslovanja Vzajemne. Minister Bručan se ne zaveda, da so ti zavarovanci, po uveljavitvi novele zakona, upravičeni do enake obravnave in zaščite kot zavarovanci v javnem zavarovanju. Takšnemu ministru je težko zaupati, kar je dodaten razlog za zamenjavo.

3.2. Primer Prve zdravstvene asistence

Ob vsej tej nepreglednosti procesa privatizacije, ki ga izvaja minister Bručan, se dodatno pojavljajo tudi razne oblike privatizacije, ki imajo naravo uvajanja posebnih oblik prostovoljnega zavarovanja, mimo vseh uradnih institucij sistema in v nasprotju z veljavno zakonodajo. Tak je primer Prve zdravstvene asistence d. o. o., ki ji je minister Bručan celo dal dovoljene za delo, ki pa ni ustrezno. Pravniki, kot je dr. Lojze Ude (pa tudi pravniki iz ministrstva, kot je bilo razvidno iz medijev), so ugotovili, da gre pri Prvi zdravstveni asistenci nesporno za vzporedno zdravstveno zavarovanje, ki je po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju dejavnost javnega pomena. Storitve, ki jih opravlja Prva zdravstvena asistenca, so storitve, ki so jih dolžni zagotavljati izvajalci v okviru javne zdravstvene mreže. Za te storitve smo vsi državljani že zavarovani in plačujemo zdravstvene prispevke. Vse kar ponuja Prva zdravstvena asistenca je le lažja dostopnost do teh storitev in preskakovanje morebitne čakalne dobe. Zato je dejavnost Prve zdravstvene asistence, kot je trenutno organizirana, nesporno kršenje zakona. Kljub opozorilom pravnikov in drugih strokovnjakov minister te dejavnosti ni prepovedal, ampak je prijateljem dovolil, da z njo nadaljujejo in to na škodo javnih sredstev. Tudi v zvezi s to dejavnostjo se namreč pojavlja ime dr. Marka Bitenca, kar ponovno kaže na klientelistično delovanje ministra Bručana. S tem ni bila kršena le zakonodaja, ki regulira zdravstvena zavarovanja (Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), pač pa tudi zakonodaja, ki regulira konflikt interesov javnih uslužbencev in njihovo ravnanje v zvezi s tem (Zakon o javnih uslužbencih). Za vse to je neposredno odgovoren minister Bručan, ki tega ne preprečuje ampak celo omogoča.

Po napovedi ministra Bručana v medijih, da bodo zadevo proučili, se ni zgodilo nič. Celo nasprotno: Prva zdravstvena asistenca širi svojo dejavnost tudi na druga področja in pri tem v določenem delu še vedno ponuja tudi storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, npr. pregledi pri posameznih specialistih, ki pri Prvi zdravstveni asistenci in njenih partnerjih sploh niso redno ali občasno zaposleni. Takšno dejavnost lahko zagotavljajo le s kadri, ki so verjetno polno zaposleni v okviru javne zdravstvene mreže in to celo v času, ko imajo le-ti svoje redne delovne obveznost. Pri tem gre ponovno za mešanje javne in zasebne dejavnosti in sredstev na škodo javne zdravstvene službe in zavarovanja ter omogoča neracionalno pridobivanje sredstev iz sistema in okoriščanje zasebnikov, ki to počnejo. Vse to minister Bručan ve, oziroma bi moral vedeti in ukrepati. Namesto tega dovoljuje nadaljnje širjenje takšne prakse na druge zdravnike, ki zahtevajo plačila za določene storitve svetovanja po telefonu ali druge storitve, ki v sistemu niso predvidene. S širitvijo takšnih pojavov in drugih primerov divje privatizacije se zmanjšuje zaupanje prebivalstva v sistem javnega zdravstvenega zavarovanja.

3.3. Drugi primeri

Ob vsej tej stihiji na področju zdravstvenega zavarovalništva se pojavljajo nove oblike zavarovanj, nad katerimi država nima nikakršnega nadzora, kljub zahtevam Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, minister Bručan pa pri tem stoji križem rok in ne ukrepa. Nekateri zdravniki tako svojim pacientom ponujajo vstop v klub, ki ga morajo seveda plačati, v zameno pa dobijo svetovanje po telefonu izven ordinacijskega časa zdravnika. Še bolj sporna pa je ponudba Prve zdravstvene asistence, ki za članarino ponuja storitve, ki državljanom sicer pripadajo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pri Prvi zdravstveni asistenci se spet pojavlja ime dr. Marka Bitenca, sodelavca Odbora za zdravstvo Strokovnega sveta SDS pred volitvami leta 2004 in člana Strateškega sveta ministra Bručana za zdravstvene reforme v letu 2005. Tudi ta primer kaže dodatno odgovornost ministra Bručana za razraščanje klientelizma v slovenskem zdravstvu.

4. MANIPULACIJA S ČAKALNIMI DOBAMI

Minister Bručan:

je zavlačeval s porabo sredstev za dodatne programe za odpravljanje čakalnih dob v letu 2005 in s tem povzročil neocenljivo škodo čakajočim bolnikom;

zavaja slovensko javnost s čakalnimi dobami za nekatere preiskave in posege;

nima strategije za odpravljanje čakalnih dob.

4.1. Zavlačevanje s porabo sredstev za dodatne programe

Vlada RS je še v prejšnjem mandatu s spremembo Zakona o davčnem postopku omogočila, da se je zaradi spremenjene obveznosti poslovnih in javnih subjektov, ki plačujejo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, v januarju 2005 enkratno pojavilo za dobrih pet milijard tolarjev več prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Na skupščini ZZZS je bil takoj v začetku leta v dogovoru z ministrom Bručanom sprejet rebalans finančnega načrta, s katerim je bila predvidena poraba teh sredstev za programe z dolgimi čakalnimi dobami, s čemer bi se čakalne dobe skrajšale. Kljub jasni podpori predstavnikov zavarovancev in delodajalcev v skupščini ZZZS ter pripravljenosti izvajalcev zdravstvenih storitev za izvedbo tega projekta, je minister Bručan nerazumno dolgo blokiral porabo teh sredstev, ki so čakala na računu ZZZS oziroma na računu zakladnice Ministrstva za finance. Začetek porabe teh sredstev je sprostil šele oktobra 2005. Sredstva še do danes niso v celoti porabljena (v juliju 2006 še 17% programa ni bilo realiziranega) kljub temu, da se je za njih vedelo že od oktobra 2004. S tem je bila državljanom povzročena neocenljiva škoda, saj bi lahko sredstva veliko prej prispevala k skrajševanju čakalnih dob.

4.2. Manipuliranje s podatki o čakalnih dobah

Posebno pozornost pa si zasluži manipulacija ministra Bručana s čakalnimi dobami. Že na polovici leta 2005 je minister napovedal občutno znižanje čakalnih dob v zdravstvu do konca leta. Napovedal je, da se bodo čakanja na preiskave in operacije (z izjemo ortopedije) skrajšale na manj kot mesec dni. Strokovna javnost je opozarjala, da kaj takega ni mogoče, saj je treba za znatnejše skrajšanje čakalnih dob občutno povečati število posameznih diagnostičnih oziroma terapevtskih storitev, za kar pa so potrebna znatna sredstva. Tak ukrep tudi ni mogoče izvesti v nekaj mesecih, saj je potrebna tudi organizacijska prilagoditev izvajalcev.

Ko so podatki konec oktobra 2005 (gradivo za UO ZZZS) pokazali, da se čakalne dobe ne skrajšujejo, je minister Bručan javno te podatke razglasil za nepravilne in začel z izvrševanjem pritiska na izvajalce zdravstvenih storitev, da morajo na vsak način skrajšati čakalne dobe. Izvajalci (ob dejstvu, da ima minister Bručan na direktorje zavodov neposreden vpliv, saj jih lahko z večino, ki jo ima v svetih bolnišnic, preprosto odstavi) so v anketi o čakalnih dobah dva meseca kasneje - 31. 12. 2005 – poročali o občutno krajših čakalnih dobah, kljub dejstvu, da se število teh storitev v zadnjih dveh mesecih ni bistveno povečalo.

V podkrepitev te trditve prikazujemo Tabelo 4.2.1, ki navaja nekatere podatke o številu realiziranih primerov in čakalnih dobah za leti 2004 in 2005, kot so jih prikazali izvajalci. Podatki so bili obakrat obravnavani na upravnem odboru in skupščini ZZZS.

Kot zelo poenostavljen uvod v razlago tabele navajamo, da se čakalne dobe lahko skrajšajo bodisi:

a) ker se realno zmanjša letni priliv novih bolnikov, število storitev pa ostane nespremenjeno. Za vse prikazane posege in preiskave v Sloveniji velja, da se potrebe iz leta v leto povečujejo, zato s tem ne moremo razložiti nobenega od primerov skrajšanja čakalnih dob.

b) ker se priliv novih bolnikov zmanjša z manipulacijo, ker se ali zaostrijo indikacije za storitev ali pa izvajalci odlagajo prijave novih bolnikov. Slednje je postala praksa v številnih zavodih. Ker se čakalna doba šteje od dne, ko bolniku »dovolijo« prijavo, je jasno, da gre za manipulacijo. Primeri take prakse so bili zabeleženi pri čakanju na pregled pri okulistu v Škofji Loki (kjer se bolnikom ni mogoče vpisati niti na čakanje v letu 2007!), pri preiskavah z magnetno resonanco v Kliničnem centru (kar je bilo v praksi dobršen del leta 2005) itd.

c) ker se realno poveča število opravljenih storitev v določenem letu. Pri tem preprost izračun pove, da se zaradi čakajočih bolnikov prejšnjih let čakalna doba v prvem letu skrajša bistveno manj kot pa se poveča odstotek opravljenih posegov.

Primerjava med letoma 2004 in 2005 pokaže, da se je v večini primerov povečalo število storitev (kar se je dogajalo tudi vse prejšnje obdobje, v posameznih primerih tudi v večjem obsegu), čakalne dobe pa so se skrajšale v večini primerov bistveno bolj, kolikor bi bilo to mogoče pričakovati iz porasta števila posegov. Najbolj drastičen je primer operacij na odprtem srcu, ki jih je bilo leta 2005 izvedenih celo manj kot leta 2004, čakalna doba pa naj bi se za operacije na odprtem srcu skrajšala s šest mesecev leta 2004 na le mesec in pol v letu 2005, torej kar za štirikrat. Število preiskav z magnetno resonanco se je povečalo samo za 14%, čakalna doba pa se je zmanjšala na polovico (za 47%), kar je nedvomno neresničen podatek. K njemu je gotovo prispevalo prenehanje naročanja bolnikov v letu 2005, vendar račun pove, da tudi ob popolnem prenehanju naročanja ni mogoče doseči takšnega skrajšanja čakalne dobe ob tako minimalnem povečanju števila storitev. Tudi na področju ortopedije gre v dveh od teh primerov za fabriciranje podatkov.

Tabela 4.2.1: Realizirano število primerov in povprečne čakalne dobe v letu 2005 in 2004 po podatkih izvajalcev

Operacije in drugi posegi

Realizirano število primerov

% *

Povprečne čakalne dobe v mesecih

% *

	1-12 2004	1-12 2005		1-12 2004	1-12 2005
operacije sive mrene	11.555	15.228	+32	12,93	5,89	- 54
operacije na ožilju	2.644	2.902	+10	12,22	10,21	- 16
operacije na odprtem srcu	1.402	1.375	- 2	6,00	1,61	- 73
endoproteza in artroplastika kolka	2.473	2.532	+2	23,11	20,28	- 12
endoproteza kolena in gležnja	736	848	+15	24,43	24,70	+1
operacije golše	275	264	- 4	10,84	13,18	+22
koronarografija	5.072	5.451	+7	9,56	8,52	- 11
op. hrbtenice in kolkov	901	668	- 26	8,14	6,04	- 26
magnetna resonanca	14.440	16.396	+14	10,34	5,47	- 47
CT	39.029	46.790	+20	2,32	1,76	- 24

*Leto 2004 predstavlja 100%.

4.3. Odsotnost strategije za odpravljanje čakalnih dob

V večini evropskih držav, kjer se srečujejo s problemom čakalnih dob, ministrstva za zdravstveno varstvo temu vprašanju posvečajo izredno pozornost, spremljajo dogajanja na tem področju in ga poskušajo čim bolj omejiti oziroma zmanjšati na minimum. Pri ministru Bručanu tega ni zaslediti. Od njega bi najprej pričakovali, da bi pripravil analizo vzrokov za čakalne dobe, s čimer bi prišel do zaključkov, kje in kako je potrebno ukrepati. Sebi in javnosti bi na ta način lahko pojasnil, ali gre za pomanjkanje kadrov, opreme, prostorov in drugih delovnih sredstev za zdravljenje ali gre le za slabo organizacijo dela in nizko produktivnost ali pa je v sistemu premalo denarja za potreben obseg storitev. Šele takšna analiza bi dala korekten odgovor, kje in v kakšnem obsegu so čakalne dobe sploh utemeljene.

Vendar pa minister Bručan na ta vprašanja nima odgovora in ga tudi ne išče. Nesistemsko vsako leto več denarja, ki ga je privarčeval ZZZS, brez posebne analize, namenja za dodatne programe na področjih, kjer so čakalne dobe. S takšnim načinom usmerjanja finančnih virov se pojavlja nevarnost vzpodbujanja izvajalcev k hiperprodukciji teh storitev in ohranjanju čakalnih dob na teh področjih, saj na ta način dobijo več denarja.

Dejstvo je, da so čakalne dobe ponekod tudi posledica slabe organizacije dela (ortopedska ambulantna dejavnost) ter nizke produktivnosti na nekaterih bolnišničnih oddelkih. Znano je, da nekateri zdravniki opravijo le eno operacijo na teden in da so nekateri oddelki v tem pogledu daleč za standardi, ki jih priporočajo in uveljavljajo v nekaterih razvitih evropskih državah. Po navedbah nekaterih vodilnih in vodstvenih zdravstvenih delavcev, zlasti v bolnišnicah, je dnevno odsotnih skoraj tretjina zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. S takšno organizacijo dela in produktivnostjo ni mogoče skrajšati čakalnih dob.

Zato pa je namesto iskanja rešitev za problem čakalnih dob, s strani ministra Bručana potrebno prikrojevanje podatkov in prikazovanje uspehov pri skrajševanju čakalnih dob, ki jih v resnici sploh ni. O objektivnem uspehu pri skrajševanju čakalnih dob je težko govoriti, dokler ne bodo uvedene nacionalne čakalne liste in sistem evidentiranja čakanj na posege in dokler se bodo podatki o tej problematiki zbirali kar po telefonu ob posameznih priložnostih. Ministra Bručana sistemski pristop k tej problematiki ne zanima, saj bi mu lahko priljubljenost med zdravniki in vodstvenimi delavci v zdravstvu padla, tega pa si nikakor ne želi. Pri tem popolnoma pozablja na to, kako čakalne dobe prenašajo posamezni bolniki, ki so v tem času lahko celo nesposobni za delo in jim kakovost življenja močno pade. Tak odnos ministra Bručana do te problematike kaže na to, da zelo slabo obvladuje zdravstveno dejavnost, da ni pripravljen odpravljati slabosti v sistemu in da zanemarja interese bolnikov. Tega si minister za zdravje ne more privoščiti.

5. ŠKODA NA PODROČJU NABAVE ZDRAVIL IN DOPUŠČANJE NEZAKONITEGA PRESKUŠANJA ZDRAVIL

Minister Bručan je odgovoren:

za nespoštovanje »Pravilnika o merilih za oblikovanje cen zdravil na debelo in o načinu obveščanja o cenah zdravil na debelo« in za več milijardno oškodovanje zdravstvene blagajne ter slovenskih zavarovancev in pacientov;

dopuščanje okoriščanja na področju preskušanja zdravil na račun javnih zavodov in opustitve nadzora.

5.1. Milijardna škoda zaradi previsokih cen zdravil

Že leta 2001 je bil sprejet Pravilnik o merilih za oblikovanje cen zdravil na debelo in o načinu obveščanja o cenah zdravil na debelo, s katerim je Ministrstvo za zdravje takrat zelo uspešno zajezilo naraščanje cen zdravil, ki se predpisujejo na recept. Po uskladitvi cen zdravil na debelo s pravilnikom je bil dosežen prihranek v višini 4 milijarde tolarjev na letni ravni. Pravilnik zavezuje proizvajalce zdravil, da cene svojih zdravil uskladijo s povprečnimi cenami v treh evropskih državah: Franciji, Italiji in Nemčiji. Originalna zdravila morajo biti skladno s pravilnikom usklajena na največ 85 odstotkov primerjalne cene v teh treh državah, generična zdravila pa na največ 95 odstotkov primerjalne cene v teh treh državah. Za izvajanje tega pravilnika je odgovoren minister za zdravje, saj je bil pravilnik sprejet na podlagi Zakona o zdravilih (oziroma takrat še Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih), ki ministru daje pooblastilo za oblikovanje cen zdravil, ki bremenijo javna sredstva (97. člen).

Kljub zgornjim določilom lahko ugotovimo, da pravilnik ne deluje, saj cene nekaterih zdravil močno presegajo cene, kakršne bi morale biti po pravilniku. Predvsem izstopajo cene statinov domačih proizvajalcev. Cena ene tablete Vasilipa 10mg, ki bi po pravilniku morala znašati 0,09 eura, je v resnici 0,37 eura. Dejanska cena torej presega ceno po pravilniku za 311 odstotkov. Podobno je tudi s cenami drugih zdravil. Tableta Vasilipa 40 mg bi morala stati 0,36 eura, dejansko pa stane 0,87 eura. Tableta Sinvacorja 10 mg bi morala po pravilniku stati 0,19 eura, dejansko pa stane 0,37 eura. Tableta Sinvacorja 80 mg bi morala stati 0,67 eura, dejansko pa stane 1,57 eura. In ne samo cene sinvastatina. Tudi cene drugih statinov dejansko močno presegajo cene, ki bi jih ta zdravila morala imeti po pravilniku. Tableta Pravastatina 10 mg, ki bi po pravilniku morala stati največ 0,19 eura, dejansko stane 0,22 eura. Tableta Sortisa 10 mg, ki bi bila lahko največ 0,63 eura, dejansko stane 0,71 eura. Ali tableta Tulipa 40 mg, ki bi po pravilniku morala stati največ 0,90 eura, dejansko pa stane 1,21 eura.

Samo pri statinih so slovenski zavarovanci v letošnjem letu preplačali zdravila za dobro milijardo tolarjev, upoštevajoč še druga zdravila pa je preplačil najmanj 2,5 milijarde SIT na letni ravni. Zato je neposredno odgovoren minister Bručan, saj je bil v preteklosti večkrat opozorjen na problematiko naraščanja cen zdravil in neupoštevanje Pravilnika o merilih za oblikovanje cen zdravil na debelo in o načinu obveščanja o cenah zdravil na debelo. Minister Bručan bi moral ukrepati in posamezne proizvajalce pozvati, da znižajo cene, ali pa z interventnim ukrepom sam znižati cene. Vendar do sedaj tega ni storil. Pred nekaj mesecih so o velikanskih preplačilih zdravil v Sloveniji pisali celo časopisi, minister Bručan pa se ni zganil. Namesto tega dopušča, da se velikanski dobički prelivajo na račune farmacevtske industrije, tako domače kot tudi tuje. Ta farmacevtska industrija se s tovrstnimi ekstra profiti celo hvali. Na drugi strani pa v okviru javne zdravstvene blagajne zmanjkuje sredstev za prepotrebna nova zdravila, na primer za biotehnološka zdravila za zdravljenje rakavih obolenj. Za takšno stanje je neposredno odgovoren minister Bručan, ki mu očitno več pomenijo visoki dobički domače in tuje farmacevtske industrije kot pa zdravje slovenskih državljanov in stabilno poslovanje javne zdravstvene blagajne.

5.2. Dopuščanje okoriščanja in opustitev nadzora na področju preskušanja zdravil

Klinično preskušanje zdravila je raziskava na zdravih in bolnih ljudeh, ki ima namen odkriti ali potrditi klinične, farmakološke ali druge farmakodinamske in farmakokinetične učinke zdravila v preskušanju ali odkriti škodljive neželene učinke ali preučiti absorpcijo, porazdelitev, presnovo in izločanje zdravila v preskušanju s ciljem dokazati njegovo varnost ali učinkovitost. Postopek kliničnega preskušanja zdravil je predpisan v Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Ur. l. RS, št. 101/99, 70/00, 7/02, 13/02, 67/02 in 47/04, v nadaljevanju ZZMP) in Pravilniku o kliničnem preskušanju zdravil (Ur. l. RS, št. 67/00 in 31/06, v nadaljevanju pravilnik). Klinična preskušanja izvajajo javni zdravstveni zavodi, ki so registrirani za opravljanje zdravstvene dejavnosti in izpolnjujejo pogoje za preskuševalca zdravila. V zavodu se raziskava lahko izvaja pod pogojem, da zavod sklene pogodbo o kliničnem preskušanju zdravil z naročnikom/sponzorjem raziskave. Raziskave brez pogodbe med zavodom in naročnikom/sponzorjem so nedopustne. Pred sklenitvijo pogodbe naročnik pridobi pozitivno mnenje Republiške komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje ter odločbo o odobritvi kliničnega preskušanja s strani Agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju agencija) ali potrdilo agencije, da se preskušanje lahko začne. Dejavnost kliničnega preskušanja zdravil se financira iz sredstev, ki jih naročniki/sponzorji plačajo zavodu kot preskuševalcu zdravila, na podlagi pogodbe o kliničnem preskušanju zdravil. Pri izvajanju raziskave lahko sodelujejo zdravniki in drugi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, ki so zaposleni v zavodu in izpolnjujejo pogoje, predpisane za delo v raziskavi. Če delavec obveznosti pri izvajanju raziskave ne izvaja v okviru nalog po pogodbi o zaposlitvi in opravlja navedene storitve izven svojega delovnega časa v organu, se za avtorsko delo pri raziskavi sklene avtorska pogodba, za ostalo delo pa podjemna pogodba v skladu z veljavnimi predpisi.

Pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja je dne 29. 12. 2005 prejela pritožbo novinarke Jasne Tepina zoper molk oziroma odločitev vodstva enega od javnih zdravstvenih zavodov - gre za Klinični center Ljubljana, ki opravljajo klinično preskušanje zdravil -, da ji ne posreduje podatkov o vseh vrstah in oblikah izplačil (avtorske in podjemne pogodbe, stimulacije ...), ki jih nekateri zdravniki dobivajo za klinično preskušanje zdravil.

Iz odločbe pooblaščenke, s katero je sicer zavrnila pritožbo novinarke, izhajajo skrb vzbujajoči sumi o morebitnih nepravilnostih pri kliničnem preskušanju zdravil. Ker gre za izjemno občutljivo področje, v katerega so vključeni javni zdravstveni zavodi, zdravniki, pacienti, predvsem pa številna domača in tuja farmacevtska podjetja, ki po njihovih podatkih v raziskave in preskušanje zdravil vlagajo izjemno visoka finančna sredstva, smo v Poslanskem klubu Liberalne demokracije Slovenije ocenili, da bi morali biti tako mi kot zakonodajalci kot tudi vsa ostala javnost seznanjena s tem, ali je v primerih, ki jih je v svoji odločbi navedla pooblaščenka, prišlo do morebitnih nepravilnosti pri kliničnem preskušanju zdravil in ali veljavna zakonodaja takšne nepravilnosti preprečuje in ustrezno sankcionira ali pa jo je treba v teh segmentih spremeniti .

Iz ugotovitev pooblaščenke je izhajalo, da obstaja možnost, da se v Kliničnem centru izvajajo številna klinična preskušanja zdravil, ki jih izvajajo zdravniki oziroma druge osebe in pri katerih s farmacevtsko družbo pogodbe ni sklenil Klinični center, temveč nekdo drug, in sicer kljub temu, da je soglasje oziroma odobritev agencije pridobil Klinični center. Slednje izhaja iz neskladja med številom odločb agencije, s katerimi je bilo dano soglasje h kliničnemu preskušanju zdravil za Klinični center, ter številom pogodb, ki jih je pooblaščenki posredoval Klinični center (razlika med številom pogodb pri Kliničnem centru in Agenciji se giblje okoli številke 35). Pri tem se seveda pojavlja vprašanje, ali je vodstvo Kliničnega centra seznanjeno z vsemi kliničnimi preskušanji zdravil, ki potekajo v njihovih prostorih, na njihovi opremi in ali so s tem seznanjeni tudi pacienti kot uporabniki storitev Kliničnega centra.

Poleg tega pooblaščenka opozarja na sum, da je bilo lahko v primerih kliničnega preskušanja zdravil s strani posamičnih zdravnikov oškodovano tudi državno premoženje oziroma premoženje Kliničnega centra. Klinični center si za vsako pogodbo, ki jo sklene s farmacevtsko družbo za klinično preskušanje zdravil, zagotovi določen delež, ki pa ne presega ene četrtine od celotne pogodbene vrednosti. Ostanek se razdeli med zdravstveno osebje, ki klinično preskušanje izvaja, torej med zdravnike in medicinske sestre. Problem je namreč v tem, da se tudi v primerih, ko obstaja možnost, da Klinični center ni bil seznanjen oz. ni sklenil pogodbe za klinično preskušanje zdravil, izkoriščajo prostori in ostala infrastruktura Kliničnega centra, ki je v lasti ustanovitelja Kliničnega centra, torej Republike Slovenije. Poleg tega bi odgovornost v primerih negativnih posledic preskušanja zdravil nosil Klinični center in ne posamezniki, ki so preskušanje opravljali brez vednosti vodstva zavoda oz. sklenjene pogodbe z zavodom.

O omenjenih morebitnih nepravilnostih je bilo obveščeno tudi Vrhovno državno tožilstvo RS v Ljubljani.

Zaradi navedenega smo v PK LDS tudi zahtevali sklic nujne seje Odbora DZ RS za zdravstvo, ki je potekala 13. in 18. 07. 2006. Z razpravo o transparentnosti in ustreznosti nadzora se ne moremo strinjati, vsi naši predlogi sklepov, ki bi omogočili postopke nadzora in poročila o dejavnostih javnih zdravstvenih zavodov, pa so bili preglasovani. Minister na tej točki ni v ničemer pripomogel, da bi se stvari razjasnile, kajti prav on je neposredno odgovoren za regulacijske mehanizme, ki bi morali biti vzpostavljeni za celotno dejavnost preskušanja zdravil. Hkrati pa je neodgovorno, da minister za zdravje brez ustreznih analiz zagotavlja, da očitanih nepravilnosti vsaj zaenkrat ni in da je za varnost pacientov poskrbljeno, kljub nekaterim tehničnim težavam.

Strokovnost kliničnega preskušanja zdravil je zakonsko zelo strogo regulirana, medtem ko je pravno-ekonomski vidik izvajanja tržne dejavnosti v javnih zdravstvenih zavodih povsem neurejen, kar pa je odgovornost ministra za zdravje, ki bi moral z jasnimi pravili določiti, ali gre za tržno dejavnost in kako jo ustrezno regulirati.
Minister Bručan je v primeru preskušanja zdravil odgovoren, ker je odklonil kakršenkoli nadzor in ukrepe, ki bi pripomogli k razreševanju te problematike.

Minister Bručan se ni zavzel in je nasprotoval predlogom sklepov ob obravnavi omenjene problematike na izredni seji odbora za zdravstvo, da bi:

- preko svojih predstavnikov v Svetu Kliničnega centra od vodstva zahteval pojasnila o tem, kako se v zavodu opravlja klinično preizkušanje zdravil in kako so s preskušanjem seznanjeni pacienti, ter ugotovil, ali je v Kliničnem centru potekalo klinično preizkušanje zdravil brez vednosti vodstva oziroma brez sklenjene pogodbe z zavodom; prav tako glede na mnoge očitke ni uvedel upravnega nadzora v javnem zavodu, s katerim bi ugotovil dejansko stanje. Zadovoljil se je zgolj z ustnimi zagotovili vodstva o pravilnosti poslovanja.

- v okviru svojih pristojnosti opravil nadzor nad zakonitostjo dela Agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke oziroma da bi ugotovil, ali je agencija odločbe (potrdila) o odobritvi kliničnega preskušanja zdravil v Kliničnemu centru izdala skladno z zakonom; prav tako je zaskrbljujoče, da agencija ni poskrbela za ustrezen nadzor nad tem področjem, saj je bil v zadnjih dveh letih izveden en sam nadzor na področju kliničnega preskušanja zdravil.

- na podlagi analize ugotovitev nadzora nad zakonitostjo dela agencije in ugotovitev o poteku kliničnega preskušanja zdravil v Kliničnem centru, ocenil, ali je za varno klinično preskušanje zdravil, ki ga mora izvajati zgolj javni zdravstveni zavod in ne posamezniki znotraj zavoda in s katerim morajo biti seznanjeni pacienti kot uporabniki, potrebna sprememba veljavne zakonodaje oziroma Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov.

- Brez odgovora in ustreznih pojasnil je ostala tudi informacija o za več kot 600 milijonov vrednih sklenjenih pogodbah o preskušanju zdravil, ki jih je sklenila Fakulteta za farmacijo, izvajajo pa jih v Kliničnem centru.

6. KLIENTELIZEM IN NEGOSPODARNOST PRI NABAVAH IN PRI PRIVATIZACIJI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA

Minister Bručan je odgovoren, ker:

je v postopku nabave linearnega pospeševalnika kljub javnim opozorilom in predstavitvi dokazov izbral ponudnika, ki je opremo ponudil za 200 milijonov tolarjev dražje, kot enaka oprema stane v tujini;

v začetku leta 2005 ni izbral najugodnejšega ponudnika v razpisu za nabavo 19 operacijskih miz s pripadajočo opremo, temveč je razpis razveljavil;

ker je v nadaljevanju postopka nabave 19 (kasneje 18) operacijskih miz dajal prednost in izbral ponudnika, ki je ponujal za 90% dražje operacijske mize kot ponudnik, čigar mize v tujini dosegajo enako ceno, kot mize prvega ponudnika;

se je v času trajanja razpisa za linearni pospeševalnik za Onkološki inštitut ter razpisa za 19 operacijskih miz s pripadajočo opremo najmanj dvakrat na štiri oči sestal z direktorjem podjetja, ki je po teh sestankih dobil posel za obe naročili;

ker sta pri drugem naročilu šele predsednik države in Komisija za preprečevanje korupcije preprečila priviligiranje določenega ponudnika;

je zaradi očitnega zavlačevanja pri izvedbi razpisa za 19 oziroma 18 operacijskih miz prišlo do neposredne škode za zdravje in življenje bolnikov;

ker je z negospodarno porabo 200 milijonov SIT ob nakupu linearnega pospeševalnika in še neocenjene, vendar nedvomno visoke škode zaradi napovedanih tožb ob razpisu za operacijske mize oškodoval zdravstveni proračun, zavleklo in morda celo poslabšalo se je stanje ali pa so bili posamezni bolniki zaradi pomanjkanja sredstev v zdravstvu prikrajšani za posamezne storitve;

podpira klientelizem pri nabavah v zdravstvu;

je brez javnega razpisa podelil koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti dr. Marku Bitencu, članu svojega Strateškega sveta in članu Odbora za zdravstvo pri SDS.

6.1. Nakup linearnega pospeševalnika

Pri dokazovanju negospodarne nabave linearnega pospeševalnika moramo poseči v leto 2004, ko je Ministrstvo za zdravje pod vodstvom prejšnjega ministra nabavljalo dva linearna pospeševalnika. Razpis za obsevalno napravo na Onkološkem inštitutu je bil potreben zaradi naraščajočih potreb slovenskih državljanov (naraščajoče obolevnosti zaradi rakavih obolenj) ter zaradi zastarevanja obstoječe opreme, ki je zaradi okvar povzročala vedno večje izpade v dejavnosti obsevanja rakavih bolnikov. Oboje je povzročilo naraščanje čakalnih dob in vedno večje stiske rakavih bolnikov in njihovih svojcev.

Ministrstvo je prvi razpis zaključilo junija 2004. Na tem razpisu sta kandidirala dva dobavitelja. Gorenje DTI, ki je posel dobil, je ponudil obsevalno napravo evropskega proizvajalca Electa za 414 milijonov SIT, Sanolabor pa je ponudil obsevalno napravo ameriškega proizvajalca Varian za 540 milijonov SIT. Sanolabor je ob naslednjem razpisu priznal, da cena za takšno napravo znaša dobrih 400 milijonov SIT, s čemer je za nazaj priznal, da v prvem razpisu ni nameraval resno konkurirati Gorenju DTI. Na voljo pa so bili tudi podatki iz dveh drugih držav, ene evropske in ene neevropske, kjer je cena take obsevalne naprave znašala med 350 in 375 milijoni SIT (v teh cenah je zaradi primerljivosti s Slovenijo upoštevan tudi 20% DDV). Zaključimo lahko, da tudi cena 414 milijonov ni bila optimalna in da bi bila lahko nižja, če bi Sanolabor resno konkuriral, namesto da je s svojo 30% dražjo ponudbo omogočil, da je Gorenje DTI dobilo posel. Vsekakor je bilo upravičeno pričakovati, da bodo ponudniki ob naslednjem razpisu cene še dodatno znižali in to še zlasti ob napovedi, da bodo sledili še novi nakupi takih naprav.

Z razpisom spomladi 2004 se je začel postopek nabave linearnega pospeševalnika z dodatno stereotaktično opremo. Pridobljeni podatki iz tujine so pokazali, da ta oprema poveča ceno v primerjavi z osnovno opremo za 25 do največ 48%. Cena linearnega pospeševalnika z dodatno stereotaktično opremo po podatkih iz dveh drugih držav ne presega 555 milijonov SIT. Na razpis sta se zopet prijavila oba ponudnika, ki sta konkurirala že v predhodnem razpisu (Gorenje DTI in Sanolabor), vendar tokrat z znatno višjimi cenami. Sanolaborjeva ponudba je znašala 757 milijonov SIT, kar za najmanj 35% presega ceno v tujini, ponudba Gorenja DTI pa je bila še za dva milijona dražja. Pri tem je posebne pozornosti vredno dejstvo, da je ponudnik Gorenje DTI, ki je zmagal na prejšnjem razpisu, tokrat na račun stereotaktične opreme ponudil kar za 84% višjo ceno, poleg tega pa je bila njegova ponudba napačna in je bil izločen že na začetku postopka. Ministrstvo za zdravje (še vedno v prejšnjem mandatu) je ocenilo, da gre za oderuško ceno in je zato sklenilo, da naročila ne odda, vendar zaradi zamenjave vlade in s tem ministra za zdravje tega sklepa ni moglo realizirati.

Kljub temu, da ga je predhodnik ob primopredaji posebej seznanil s sklepom o neoddaji naročila in razlogih zanjo, se je minister Bručan kmalu po začetku mandata na štiri oči sestal z direktorjem Sanolaborja, zatem pa oddal naročilo za dobavo linearnega pospeševalnika s stereotaktično opremo Sanolaborju. Pri tem ni upošteval argumentov niti iz predhodnega razpisa, ko je že bila dosežena znatno nižja cena, niti podatkov iz tujine, kjer je cena takšnih naprav izrazito nižja. Minister Bručan bi lahko ponovil razpis ali pa izpeljal hitri postopek s pogajanji in ob tem dosegel ugodnejšo ceno.

Minister Bručan je z odločitvijo, da linearni pospeševalnik, ki v tujini stane 555 milijonov SIT, nabavi za 757 milijonov SIT, slovensko zdravstvo, slovenske davkoplačevalce in slovenske paciente oškodoval za najmanj 200 milijonov SIT.

6.2. Nakup operacijskih miz

Podobna zgodba se je odigrala pri nakupu 19 operacijskih miz s pripadajočo opremo za pet slovenskih bolnišnic. Razpis je junija leta 2004 začelo ministrstvo pod vodstvom prejšnjega ministra z namenom, da z združitvijo nabav za več bolnišnic doseže nižje cene. Po podatkih domačih in tujih strokovnjakov je pri nabavah v zdravstvu v cenah še 10 do 30% rezerv oziroma prihrankov. Te prihranke je moč realizirati ravno z združevanjem nabav za več izvajalcev. Takšne nabave nižajo cene na račun količine (učinek ekonomije obsega), hkrati pa zaradi večje transparentnosti omogočajo boljši nadzor in zmanjšujejo možnost koruptivnih povezav med ponudniki opreme in izvajalci javnih nabav. V dveh testnih razpisih za različne materiale za nekatere zdravstvene domove in bolnišnice, ki jih je Ministrstvo za zdravje izvedlo v prejšnjem mandatu, je bil dosežen 20 do 23 odstotni povprečni prihranek glede na cene, ki so jih dosegali posamezni izvajalci pred tema razpisoma.

Dodatna vzpodbuda za združitev nabav operacijskih miz za več bolnišnic je bila nabava operacijskih miz Maquet v Kliničnem centru leta 2003, ko je bilo 38 operacijskih miz, ki jih je brez razpisa kupil Klinični center, preplačanih za več kot 500 milijonov SIT.

Ministrstvo za zdravje v prejšnjem mandatu razpisa ni uspelo pripeljati do konca zaradi zaviranja postopka s strani ponudnikov, med katerimi je prednjačil ponudnik miz Maquet. Odločitev za skupno nabavo pa se je izkazala za pravilno, ko je končno prišlo do odpiranja ponudb konec januarja 2005, torej že v mandatu ministra Bručana: pokazalo se je, da je mize, ki so tehnološko in kakovostno popolnoma primerljive z mizami Maquet, moč nabaviti za skoraj polovico ceneje (mize proizvajalca Trumpf). Ponudba podjetja Aicomed za mize Maquet je namreč znašala 673 milijonov SIT, ponudba podjetja Mollier za mize Trumpf pa 358 milijonov SIT.

Minister Bručan bi lahko takrat izbral cenejše operacijske mize enake kakovosti kot pa najdražje in morebiti z neposrednimi pogajanji dosegel še nižjo ceno, vendar je brez jasne utemeljitve ta razpis razveljavil in z objavo novega razpisa, ki je bil nekoliko spremenjen, čakal skoraj pol leta. V novem razpisu je ponudnik miz Maquet, podjetje Aicomed (ki se je kasneje preimenovalo v Medicoengineering), ponudilo mize po ceni 598 milijonov SIT, iste mize Maquet pa je za simbolična 2 milijona SIT ceneje ponudilo tudi podjetje Sanolabor, čeprav bi jih moralo kupiti od prvega ponudnika, podjetja Aicomed, ki je ekskluzivni dobavitelj miz Maquet za Slovenijo. Ponuja se podobna razlaga kot pri nakupu linearnega popeševalnika: dogovor dveh dobaviteljev, pri katerem eden minimalno zniža ceno, da vzbudi vtis konkurenčne ponudbe (2 milijona SIT predstavlja 0,3% cene). Cena pa je bila še vedno za 55% višja kot ponudba dobavitelja Mollier za mize Trumpf v višini 386 milijonov SIT.

Treba je omeniti, da je bila ponudba Aicomeda oziroma Sanolaborja podobna kot pri dobavi enakih miz Kliničnemu centru. Da je ta cena oderuška, je razkrilo že poročilo komisije, ki jo je ob aferi imenoval prejšnji minister, v mandatu sedanjega ministra pa so se s pomočjo medijev pojavljali dodatni dokazi. Tako je tednik Mladina obsežno poročal, da so kakovost, tržni delež in cene miz Maquet in Trumpf v matični državi obeh proizvajalcev, v Nemčiji, primerljivi in da ustrezajo tisti ceni, ki jo je v slovenskem razpisu ponudil dobavitelj miz Trumpf. Najbolj dramatično se je oderuška cena miz Maquet razkrila v oddaji Pod žarometom na TV Slovenija, kjer je avstrijski dobavitelj miz Maquet vsemu slovenskemu televizijskemu avditoriju sporočil, da je cena ene mize Maquet v Avstriji več kot 15 milijonov cenejša kot v ponudbi slovenskih dobaviteljev.

Razpisna komisija v okviru Ministrstva za zdravje je zaradi drobnih napak v ponudbah izločila vse cenejše ponudnike, za razliko od tega pa ni našla nobene napake v obeh najdražjih ponudbah. To je ministru Bručanu omogočilo, da je izbral ponudnika Sanolabor in se celo pohvalil, da je izbral cenejše mize (za 0,3% cenejše od ekskluzivnega uvoznika istih miz!).

Sledile so pritožbe neizbranega ponudnika Mollier, ki je v ponudbi Sanolaborja našel več kot 100 napak. Po dolgotrajnem procesu, kjer so končno protestirali zdravstveni delavci in bolniki ter sta posredovala predsednik republike in Komisija za preprečevanje korupcije, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je bila ponudba izbranega ponudnika nepravilna.

Minister je bil zato prisiljen ponovno razveljaviti razpis. V postopku z neposrednimi pogajanji je izbral najcenejšega ponudnika (Soča Oprema), ki je ponudil mize proizvajalca Sordina. Ob tem omenjamo, da je skupaj z delom stroke, ki je v prejšnjih postopkih izsiljevala mize Maquet kot edine primerne zaradi svoje kakovosti, spremenil retoriko in pričel trditi, da so pravzaprav vse mize enako dobre oziroma dovolj dobre. Ni se odločil za mize Maquet, ki sodijo v isti cenovni in kakovostni razred kot mize Trumpf, temveč za mize Sordina, ki so bile za 20 milijonov cenejše, sodijo pa v nižji kakovostni razred. To dokazuje ničnost njegovih argumentov ob prejšnjem razpisu.

V vmesnem času je vlada predlagala - in državni zbor sprejel - spremembe zakona, ki ureja javna naročila tako, da lahko naročnik v primeru, ko gre za neposredno škodo za življenje in zdravje ljudi, izvede naročilo kljub morebitnim zahtevam po revizijskih postopkih. Minister Bručan se je na to zakonsko določilo nemudoma skliceval, da je lahko izpeljal zadnjo odločitev, saj so bili ponovno vloženi zahtevki za revizijo. Na tem mestu ne bomo problematizirali dejstva, da je sprememba zakona uvedla prakso, ki je demokratične družbe ne poznajo, ker dajejo izvršilni oblasti v roke vzvode, da z javnimi sredstvi razpolaga nepregledno in negospodarno. Neverjetno pa je, da je minister Bručan uporabil ta argument, potem ko je leto in pol s pristranskimi odločitvami sam prispeval k zavlačevanju nabave operacijskim miz. Če je res, da je bilo v vmesnem obdobju neposredno ogroženo zdravje in življenje ljudi, potem se je v letu in pol, ko oprema ni bila kupljena, moralo v resnici zgoditi marsikaj nepopravljivega za zdravje ljudi in o tem terjamo natančno poročilo. Če so posledice bile, mora minister Bručan odstopiti zaradi njih, če pa posledic ni bilo, je minister zavajal vlado, da je v primeru nabave miz uporabila pretiran ukrep.

Minister Bručan bi cenovno zelo podobno, po kakovosti pa boljšo ponudbo, lahko sprejel že januarja 2005 in s tem za najmanj eno leto in pol skrajšal postopke nabave operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic. Razen tega, da s tem ne bi neposredno ogrožal zdravja in življenja slovenskih bolnikov, bi s tem preprečil škodo, ki je zaradi dolgotrajnega postopka nastala v bolnišnicah, ki naj bi dobile nove operacijske mize. Te so dale v javnost podatek, da naj bi zaradi čakanja na nove mize utrpele okrog 600 milijonov dodatnih stroškov ali izpada pričakovanega dohodka.

Minister Bručan se je v času prvega razpisa za operacijske mize in pred odločitvijo, da razpis razveljavi in ponovi, dvakrat na štiri oči sestal z direktorjem Sanolaborja. To je sovpadalo tudi s časom, ko je ministrstvo od Sanolaborja kupilo linearni pospeševalnik. Minister Bručan priznava en sam sestanek z direktorjem Sanolaborja, vendar se je knjiga obiskov, ki bi dokazala, kdo govori resnico, skrivnostno izgubila. Sestanki z dobavitelji, še posebej pa z enim samim, so v nasprotju z Zakonom o javnih naročilih (Ur. l. RS št. 2-72/2004, ZJN-1-UPB1) in omogočajo najrazličnejše sume, še zlasti, če se nato izkaže, da minister temu dobavitelju ves čas daje prednost in ga tudi dvakrat zapored izbere.

V času izbora ponudnika najdražjih miz so bili javnost in bolniki izpostavljeni intenzivni kampanji s strani dela stroke, da je treba mize dobaviti takoj in naj se neizbrani (cenejši ponudnik) ne pritožuje, saj s tem škodi bolnikom. Predstavniki ministrstva, ki izvaja gradnjo Onkološkega inštituta, so izjavljali, da bo z novimi operacijskimi mizami, če bi bile dobavljene takoj, mogoče v novih prostorih operirati že septembra ali oktobra letos. Da je šlo za zavajanje in zlorabo stiske bolnikov, priča dejstvo, da prve mize sploh niso bile montirane na Onkološkem inštitutu, temveč v mariborski bolnišnici, medtem ko se namestitev miz na Onkološkem inštitutu, kjer naj bi bilo zdravje in življenje bolnikov najbolj ogroženo, odmika v prihodnje leto. To dokazuje, da dobava miz Onkološkemu inštitutu sploh ni predstavljala kritične točke za pričetek operacij v novih prostorih.

Škodljivo ravnanje ministra Bručana se kaže tudi v dejstvu, da neizbrani ponudniki zaradi napak, ki jih je minister naredil v postopku vodenja razpisa in izbora dobavitelja, ko je izločal cenejše in izbral najdražjega dobavitelja, nato pa še to odločitev razveljavil, napovedujejo pravdne in odškodninske zahtevke po plačilu škode. To škodo bo poravnala država ali bolje rečeno davkoplačevalci, posredno pa se bo pokazala v zmanjšanju razpoložljivih sredstev za druge potrebe pri opremljanju zdravstvenih zavodov. Ocene kažejo, da bodo ti odškodninski zahtevki znašali od 60 do 100 milijonov SIT.

6.3. Koncesija dr. Marku Bitencu

Sporni postopek podelitve koncesije dr. Marku Bitencu je opisan v točki 1. 8. V pričujočem poglavju, ki govori o klientelizmu, poudarjamo zgolj podatek, da je bil dr. Bitenc v času podelitve te koncesije brez javnega razpisa član Strateškega sveta ministra Bručana za zdravstvene reforme in da je sodeloval v Odboru za zdravstvo strokovnega sveta SDS pred volitvami leta 2004.

Dr. Bitenc je tudi lastnik družbe »Prva zdravstvena asistenca«, katere spornost je opisana v točki 3. 2.
Kljub opozorilom pravnikov in drugih strokovnjakov minister Bručan te dejavnosti ni prepovedal, ampak dovoljuje, da se z njo nadaljuje.

6.4. Zaključek

Minister Bručan je v opisanih dveh primerih favoriziral istega ponudnika, kljub številnim dokazom, o katerih je bil obveščen, da so njegove cene oderuške. Škoda pri prvi nabavi znaša 200 milijonov SIT, v drugem primeru pa so škodo omejili predsednik države, mediji, državljani in Komisija za preprečevanje korupcije, saj je bil minister Bručan prisiljen razveljaviti svojo odločitev o nakupu dragih miz in je kupil kar 230 milijonov cenejše mize. Prihranek nikakor ni njegova zasluga, vanj je bil prisiljen. Zaradi napovedanih tožb in dolgotrajnega postopka pa bo škoda kljub temu znatna. K temu dodajamo še škodo za zdravje in življenje bolnikov, do katere je nedvomno prišlo v letu in pol trajajočih postopkih, če drži trditev ministra Bručana, da neuresničitev te nabave predstavlja direktno škodo za zdravje in življenje bolnikov.

Minister Bručan je brez javnega razpisa podelil koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti dr. Marku Bitencu, članu svojega Strateškega sveta in članu Odbora za zdravstvo pri SDS.

Ti primeri ravnanja ministra Bručana kažejo na klientelizem in korupcijo.

7. NEUREJANJE PODROČJA CITOPATOLOGIJE

Minister Bručan je odgovoren:

ker na področju citopatologije ni ukrepal in uredil stanja;

ker ni zagotovil učinkovite kontrole;

ni pripravil nove ali ustrezno spremenil obstoječo zakonodajo s tega področja in zagotovil, da bi dejavnost opravljalo ustrezno število laboratorijev, ki bi izpolnjevali z zakonom določene kriterije ob primernem strokovnem nadzoru.

7.1. Opis problematike in dosedanja ureditev

Rak materničnega vratu je mogoče preprečiti s pregledovanjem zdravih žensk. Pregledi in posledično zdravljenje morajo biti dostopni vsem ženskam ne glede na njihov socialno-ekonomski položaj, strokovno delo pa mora biti opravljeno kakovostno. Po podatkih Združenja za ginekološko onkologijo, koloskopijo in cervikalno patologijo zaradi raka materničnega vratu še vedno umre vsaka četrta bolnica in večina je mlajših od 55 let. Po podatkih registra raka za Slovenijo je leta 2003 v naši državi zaradi raka materničnega vratu zbolelo 208 žensk, leto pred tem pa 187. Zaradi zmernih in hudih predrakavih sprememb materničnega vratu je bilo v Sloveniji v zadnjih letih opravljenih več kot 1700 operativnih posegov na leto, kar povečuje tveganje za izid poznejše nosečnosti in tveganje za invazivnega raka materničnega vratu ter ima nezanemarljive psihične in fizične posledice na bolnice. V svetovnem merilu je rak materničnega vratu še vedno drugi najpogostejši rak, zaradi katerega vsako leto zboli skoraj pol milijona in umre četrt milijona žensk, predvsem v nerazvitih državah. Dejstvo je, da za rakom zbolevajo tudi ženske, ki redno obiskujejo ginekologa in opravljajo preglede ter so jim odvzeti brisi materničnega vratu (v nadaljevanju BMV). Tako brisi niso zaščitni faktor, kar pa bi vsekakor morali biti. Prav tako je znano dejstvo, da Slovenke zbolevajo za rakom materničnega vratu pogosteje kot pred dvajsetimi leti in da je Slovenija po razširjenosti te bolezni in umrljivosti v samem evropskem vrhu.

Leta 1996 je bil posredovan predlog državnega programa aktivnega presejanja žensk za raka materničnega vratu na Zdravstveni svet. Leta 1998 se je pričel pilotni projekt na področju ljubljanske regije in treh obalnih občin, ki je imel nalogo preveriti model organiziranosti ter pripraviti okoliščine za varno uvedbo presejalnega programa na celo državo, predvsem pa vzpostaviti kadrovske, materialne, organizacijske pogoje za program. Program je bilo potrebno integrirati v obstoječ zdravstveni sistem in sistem financiranja.

Stanje, ko je bila citopatološka dejavnost brez pravega strokovnega načrta povsem razdrobljena na majhne in med sabo nepovezane strokovne enote, ko izobraževanje presejalcev ni bilo urejeno, prav tako niso bili sprejeti in uvedeni nikakršni standardi za kakovostno delo ter nad sistemom ni bilo vzpostavljenega nikakršnega nadzora kakovosti in varnosti postopkov za ženske, se je spremenilo v letu 2002. Kmalu po sprejetju Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za pregledovanje BMV, je Ministrstvo za zdravje z anketo ugotovilo, da v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 to dejavnost opravljajo javni zdravstveni zavodi (bolnišnice in zdravstveni domovi). Žal pa so šele afere razkrile, da od leta 1994 delujoče zasebno podjetje SIZE ter ena zasebnica od leta 1998 to dejavnost opravljajo v nasprotju z veljavno zakonodajo. Dovoljenje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na področju BMV je bilo izdano na podlagi takrat uveljavljenega strokovnega stališča ministrstva, da to dejavnost lahko opravljajo tudi zasebniki. Kasneje se je ob izbruhu afere posredništva pri financiranju pregledovanja BMV Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo v Kranju, ki še ni dobila epiloga, ugotovilo, da sta obe dovoljenji v nasprotju z zakonodajo.

S sprejetjem Navodil za izvajanje preventivnih programov za varovanje reproduktivnega zdravja žensk leta 2002 (podzakonski akt) je ministrstvo uvedlo program ZORA. Po uvedbi programa ZORA je ministrstvo z anketo pozvalo vse laboratorije, ki so opravljali dejavnost, in teh je bilo spomladi 2002 okoli 21 (šteti vsi tisti, ki so delovali v javnih zavodih, kakor tudi tisti, ki so delovali v garažah in domačih kuhinjah). Laboratoriji so bili po pravilniku dolžni uskladiti svojo organiziranost, kakovost in način dela v roku 6 mesecev, kar pomeni do 1. 3. 2002. Kar 17 izvajalcev je ministrstvu odgovorilo, da nameravajo nadaljevati z dejavnostjo pregledovanja BMV, med njimi tudi oba že omenjena zasebnika. Komisija ministrstva je v letu pregledala vseh 17 laboratorijev. Iz poročila komisije iz leta 2002 je razvidno, da je pogoje za opravljanje dejavnosti takrat izpolnjevalo 7 laboratorijev.

Še vedno pa je ostal povsem odprt problem zasebnega podjetja SIZE, ki je bil po velikosti 2. največji laboratorij v državi. Znano je, kdo še pošilja stekelca v ta laboratorij. Znano je, komu to podjetje opravlja patoanatomske analize histoloških tkiv, baje tudi obdukcije dojenčkov. Podjetje je kljub negativni odločbi ministrstva še naprej delovalo z odločbo sodišča. To dejanje je postavilo stroko, pa tudi ministrstvo, v povsem novo situacijo. Namreč, ali je mogoče, da nekdo, ki ne spoštuje strokovnih pravil in normativov, opravlja tako pomembno dejavnost, kot je pregledovanje BMV. Nihče se ni vprašal, kaj je bilo s spregledanimi primeri (aspekt žensk) in kaj s strokovno varnostjo ginekologov (aspekt diagnostika oz. terapevta), ki so na osnovi takšnega stanja ženskam odrejali zdravljenje ali pa odlog pregleda čez 3 leta.

Dejstva, da so laboratoriji bili in so še strokovno povsem neurejeni in da delujejo pod različnimi strokovnimi parametri ter brez nadzora, do danes ministrstvo še ni uredilo, kljub pompoznim napovedim, da bo to storilo.

7.2. "Citopatološka afera", nujni seji Odbora DZ RS za zdravstvo in neukrepanje ministra za zdravje

Na Odboru DZ RS za zdravstvo je bila v februarju 2005 po izbruhu citopatološke afere na zahtevo poslanske skupine SDS sklicana nujna seja odbora za zdravstvo. V obrazložitvi sklica je bilo navedeno, da je potrebno zahtevati določena pojasnila, predvsem pa opraviti temeljito razpravo, da se nepravilnosti v korist dobrega zdravstvenega stanja državljank nemudoma odpravijo. Vse razprave pa so namesto v smeri ureditve področja tekle predvsem v nameri diskreditacije in odgovornosti prejšnjega zdravstvenega ministra. Naj povzamemo, da so sklicatelji nujne seje zapisali, da bo imel novi minister, na podlagi ugotovljenih dejstev, možnost za odločno ukrepanje, da se začno odpravljati nepravilnosti. Leto dni po razpravi na seji odbora je poslanski klub LDS, glede na to, da minister v letu dni svojega delovanja ni uredil ničesar, ponovno zahteval sklic nujne seje odbora. Na njej se je pokazalo, da je stanje nespremenjeno, posamezna dejstva pa so celo pokazala, da je stanje še slabše in to velja tudi danes. Minister Bručan kljub glasnim napovedim ni odločno ukrepal, še vedno ni uredil ničesar, ni sprejel ukrepov za izboljšanje stanja na področju citopatoloških preiskav, tako je stanje še vedno neurejeno, razbito na številne nosilce, dejavnost pa celo opravlja zasebni zavod, kar je v celoti v nasprotju z zakonom. Zaradi neukrepanja ministra je odbor za zdravstvo na svoji 9. nujni seji med drugim sprejel tudi sklep, da Ministrstvo za zdravje o ukrepih za povečanje kvalitete storitev in izboljšanja stanja na področju citopatoloških raziskav pripravi poročilo in ga do 1. 10. 2006 posreduje odboru za zdravstvo. Tega poročila odbor še do danes, 11. 10. 2006, ni prejel.

"Citopatološa afera" in dve nujni seji Odbora DZ RS za zdravstvo so odkrili, da na področju citopatoloških preiskav in analiz prihaja do niza strokovnih napak, finančnih nepravilnosti in celo do nezakonitosti, stanje pa se zaradi neukrepanja ministra Bručana ne izboljšuje.

Najbolj pa nas skrbi dejstvo, da se o problematiki ne govori, napovedani ukrepi niso bili izvedeni, dejavnost še vedno nezakonito opravlja zasebni laboratorij, ni vzpostavljen niti strokovni niti finančni nadzor.

Komisija za pregled laboratorijev je neaktivna oz. njeno delovanje ni poznano, eventualni nadzor ne poteka javno, ni znanih rezultatov ne za uporabnike in ne za izvajalce.

Še vedno ni odgovorov na naslednja vprašanja:

- zakaj je stanje še vedno popolnoma enako, kot je bilo na dan prve nujne seje februarja 2005;

- zakaj Ministrstvo za zdravje, ki ga vodi minister Bručan, še vedno ni sprejelo nobenega konkretnega ukrepa;

- zakaj še vedno ni spremenjen Zakon o zdravstveni dejavnosti;

- zakaj še vedno ni bil izveden strokovni nadzor (trenutno je ukrepala le tržna inšpektorica) nad laboratoriji;

- zakaj še vedno ni izveden finančni nadzor nad porabo finančnih sredstev in zagotovljena njihova transparentna poraba;

- zakaj še vedno ni zmanjšano število laboratorijev in ustanovljen napovedan referenčni laboratorij na podlagi predvidene nove zakonske ureditve;

- zakaj ni uvedena enotna cena za preiskave oz. zakaj ni utemeljitve za njene razlike;

- zakaj kljub sprejetim sklepom na Odboru DZ RS za zdravstvo še vedno ni prišlo do njihove realizacije.

Zato nas posledično skrbi dejstvo (glede na tako neurejeno stanje na tem področju), kakšne bodo aktivnosti in ukrepi Ministrstva za zdravje v zvezi z izvedbo cepljenja proti raku na materničnem vratu.

Predlagatelji interpelacije menimo, da je nedopustno dejstvo, da se je zaradi nedelovanja in organizacijskih težav na Ministrstvu za zdravje, Slovenija zaradi razširjenosti raka materničnega vratu znašla v samem evropskem vrhu, da o ogroženosti Slovenk sploh ne govorimo.

Iz navedenih razlogov na podlagi 118. člena Ustave RS in 250. člena Poslovnika Državnega zbora RS podpisane poslanke in poslanci predlagamo, da Državni zbor Republike Slovenije po končani razpravi o delu in odgovornosti ministra za zdravje Andreja Bručana sprejme naslednji

SKLEP:

mag. Andrej Bručan se razreši s funkcije ministra za zdravje.

Ime in priimek poslanke/poslanca:

- Cveta Zalokar-Oražem (prvopodpisana),
- Anton Rop,
- Ljubo Germič,
- Borut Sajovic,
- Pavel Gantar,
- Majda Širca,
- Milan Petek,
- dr. Slavko Gaber,
- Miran Jerič,
- Mitja Slavinec,
- Darja Lavtižar Bebler,
- Geza Džuban,
- Matej Lahovnik,
- Aleš Gulič,
- Lojze Posedel,
- Milan M. Cvikl,
- dr. Marko Pavliha,
- Davorin Terčon,
- Vili Trofenik,
- Tone Anderlič,
- Rudolf Moge,
- Jožef Školč,
- Matjaž Švagan.

PRILOGA:

· odgovor Lekarniške zbornice Slovenije za odprtje podružnice lekarne v Štorah
· reklamno gradivo Prve zdravstvene asistence
· magnetogram predstavitve ministrskega kandidata na seji Odbora DZ RS za zdravstvo (1. nujna seja, dne 29. novembra 2004)

***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***

Zadnja sprememba: 10/23/2006

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi aktov