58. člen ZMed določa, da za pridobitev dvajset ali več odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega ali televizijskega programa potrebno soglasje Ministrstva za kulturo, ki ga izda po predhodnem soglasju APEK. Skladno s 5. točko 1. odstavka 100. člena, Svet sprejme odločitev za predhodno mnenje APEK.

APEK je Svetu v odločitev poslala 18 vlog za predhodno mnenje. Svet je o njih odločal in sprejel pozitivno mnenje za pridobitve lastninskega oziroma upravljavskega deleža naslednjih vložnikov:

1. Družbe Infonet media, d.d., Cesta na Brdo 27, 1000 Ljubljana, v premoženju naslednjih družb:
- Quadrum, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Val
- Santi, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Max
- Radio Belvi, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Belvi
- Interteh, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Orion
- Radio Antena, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Antena 1
- Optimedia, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Šport
- Biroteh, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Belvi Gorenjska
2. IVR, d.o.o., Ulica arhitekta Novaka 13, 9000 Murska Sobota, v premoženju družbe Podjetje za informiranje Murska Sobota, d.d., izdajatelju programa Radio Murski Val.
3. Beloglavec Draga, Cankarjeva 9, 9000 Murska Sobota, v premoženju družbe Podjetje za informiranje Murska Sobota, d.d., izdajatelju programa Radio Murski Val.
4. Farkaš Geze, Mladinska 7, 9000 Murska Sobota, v premoženju družbe Podjetje za informiranje Murska Sobota, d.d., izdajatelju programa Radio Murski Val.
5. Kurbus Janeza, Kumen 73, 2344 Lovrenc na Pohorju, v premoženju družbe Midi – Radio Goldi Savinjski val, d.o.o., izdajatelju radijskega programa Radio Goldi – Savinjski val, (pod pogojem, da se programa Radio Slovenske gorice in Radio Goldi – Savinjski val ne spremenita, oziroma da ostaneta programski zasnovi zadevnih programov nespremenjeni).
6. Naš Čas, d.o.o., Kidričeva 2a, 3320 Velenje, v premoženju družbe Radio Alfa, d.o.o., izdajatelja radijskega programa Radio Alfa.
7. Roberta Markoviča, Cezanjevci 20 d, Ljutomer, v premoženju družbe M.A.S., d.o.o., izdajatelja radijskega programa Radio Viva.
8. Infonet Media, d.d., Cesta na Brdo 27, 1000 Ljubljana, v premoženju družbe Radio Urban, d.o.o., izdajatelja radijskega programa Radio Urban.
9. Brigite Vrbanjščak, Trubarjeva 9, 9252 Radenci, v premoženju družbe Radio Ton, d.o.o., izdajatelja radijskega programa Radio Plus Slovenska Bistrica.
10. Infonet Media, d.d., Cesta na Brdo 27, 1000 Ljubljana, v premoženju družbe Koroški radio, d.o.o., izdajatelja radijskega programa Koroški radio.
11. Janeza Štimca, Mirke 15 b, 1360 Vrhnika, v premoženju družbe Radio Gorenc, d.o.o., izdajatelja radijskega programa Radio Gorenc.

Glede pridobitve sto (100) odstotnega lastniškega ali upravljalskega deleža družbe Infonet media, d.d., Cesta na Brdo 17, 1000 Ljubljana v premoženju naslednjih družb:
- Enimar, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Portorož
- Radio Morje, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Radio Morje
- SPK, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Slovenski poslovni kanal
- Audio, d.o.o., izdajatelj radijskega programa Poslovni val
- Mediainvest Kocmut in drugi, k.d., izdajatelj radijskega programa Radio Klasik
Svet za radiodifuzijo v okviru postavljenega zahtevka ne more odločati, ker je glede zgoraj navedenih družb v predhodnih postopkih že odločil o spremembah izdajateljev navedenih družb.

Svet se o vlogah družb:
- Kolmar, d.o.o.
- Naš čas, d.o.o.

ne opredeljuje, ker smatra vloge za nepopolne in ker se na podlagi podatkov iz vloge ne more odločiti.

Svet je na svoji 29. seji predlagal delovni sestanek s predstavniki Ministrstva za kulturo in s predstavniki Agencije, v zvezi z definiranjem virov podatkov in načinov pridobivanja podatkov, potrebnih za ugotavljanje izpolnjevanja oziroma neizpolnjevanja pogojev po 1. in 2. alineji tretjega odstavka 58. člena Zakona o medijih. Na sestanku dne 16.09.2004 so bili sprejeti naslednji sklepi:

1. Ministrstvo za kulturo z dopisom Svetu razloži metodologijo pridobivanja podatkov za odločanje po 58. členu ZMed, z navedbo kateri so relevantni viri pridobivanja podatkov o deležu prodaje oglaševalskega prostora v republiki Sloveniji v posameznem radijskem ali TV programu.

2. Vlogo za izdajo soglasja za pridobitev dvajset ali več odstotkov lastninskega ali upravljalskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega programa, Ministrstvo za kulturo pošlje Agenciji. Agencija pred posredovanjem Svetu vlogo dopolni s podatki o pokritosti Republike Slovenije z analognimi prizemeljskimi radijskimi ali TV programi, glede na sedanje besedilo ZMed in tudi glede na pričakovano spremembo besedila ZMed.

3. Ministrstvo za kulturo v vsaki vlogi po 58. členu ZMed določi delež oglaševanja skupaj z razlago izračunanega odstotka.

Drugi pomembnejši sklepi

Poročilo o postopku izbire ponudnika na javnem razpisu leta 1999 za oddajno točko Krško na frekvenci 93,4MHZ (26., 29. in 30. seja)

Svet je na 26. seji dne 17.05.2004 imenoval komisijo v sestavi Majda Markočič Trtnik, Sandra Bašič Hrvatin in Jože Zrimšek, da pregleda gradivo, ki se nanaša na to točko in poda poročilo. Sestali so se 29.06.2004, predtem so pregledali gradivo in na 29. seji podali poročilo. Kriterij za odločanje je bil 52. člen Zakona o javnih glasilih (ZJG). Prilogi poročilu sta obrazec Analiza vlog vlagatelja in 52. člen ZJG.

Svet je na 29. seji soglasno sprejel Poročilo o postopku izbire ponudnika na javnem razpisu leta 1999 za oddajno točko Krško na frekvenci 93,4MHZ in sprejel dodatni sklep, da član Sveta Jože Zrimšek na podlagi obravnavanega poročila pripravi dodatno obrazložitev kriterijev iz 52. člena ZJG, o katerih bo Svet naknadno odločal.

Svet je na svoji 30. seji sprejel:
Dopolnitev obrazložitve sklepa sveta za radiodifuzijo
št. PRRA 73-03/99-246 z dne 17 9.1999 in njegove dopolnitve
št. PPRRA73obr. – 06/99 z dne 20.11.1999 za dodelitev frekvence 93, 4 MHz na oddajni točki Krško družbi Puntar d.o.o. s programom Radio Krško

»OBRAZEC«: Program – pogoji in zahteve

Svet je na svoji 28. seji potrdil vsebino obrazca o programskih pogojih in zahtevah, ki ga je skladno z zahtevami novega zakona o elektronskih komunikacijah pripravila APEK in ki bo del odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

Financiranje sveta za radiodifuzijo RS

Z novo sprejetim Zakonom o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04) se je spremenila obstoječa ureditev financiranja Agencije. S 1. januarjem 2005 bo sklad za telekomunikacije v okviru državnega proračuna ukinjen, Agencija pa se bo financirala s prihodki od plačil, ki se bodo zbirala neposredno na računu Agencije.
Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 35/01, 62/03, 113/03 – odl. US in 16/04 – odl. US; v nadaljevanju Zmed) v prvem odstavku 103. člena določa, da se sredstva za delo Sveta za radiodifuzijo zagotovijo iz državnega proračuna, na predlog Agencije. S sredstvi po nalogu SRDF upravlja Agencija.

Na sestanku v zvezi s financiranjem Sveta za radiodifuzijo RS dne 19.07.2004 na Ministrstvu za kulturo, so bili sprejeti naslednji sklepi:

1. S spremembo zakonodaje se postavlja vprašanje nadaljnjega financiranja SRDF in zagotavljanja njegove avtonomije.
2. Proračunska sredstva bi bilo najprimerneje zagotoviti v okviru Državnega zbora RS.
3. Zaradi vprašljivega sprejema rebalansa proračuna bo dodatna sredstva za leto 2005 težko predvideti.
4. Ministrstvo za kulturo kot resorni organ bo s pomočjo Ministrstva za finance poskušalo poiskati nadomestne možnosti financiranja za leto 2005.
5. Državni zbor bo sporočil, ali bi bilo možno izplačati namenska sredstva s katere od njihovih postavk.


IV. STANJE NA PODROČJU RADIODIFUZIJE in SMERNICE razvoja

V razvid medijev pri ministrstvu za kulturo je septembra 2004 bilo vpisanih skupaj 872 medijev, od tega 97 radijskih, 54 televizijskih, 18 elektronskih ter 702 tiskanih (od tega jih 43 izhaja samo v elektronski obliki). Po podatkih Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju Agencija) se v Sloveniji prek radiodifuznih kanalov za zvokovne difuzne radijske postaje razširja devetinsedemdeset (79) radijskih programov, katerih izdajatelji razpolagajo z veljavno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. Dva (2) radijska programa, katerih izdajatelja sta pridobila dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti brez uporabe radijskih frekvenc, se razširjata izključno prek kabelskih sistemov in interneta. V razvidu medijev pri Ministrstvu za kulturo pa je prijavljenih še deset (10) radijskih programov, ki ne razpolagajo niti z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc niti z dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, kadar dejavnost izdajatelja ni vezana na uporabo frekvenc.
Izdajatelj ne sme razširjati programskih vsebin prek medija, ki ni vpisan v razvid. Če izdajatelj v 24 mesecih od vpisa v razvid medijev ne pridobi dovoljenja za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti, to je bodisi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ali dovoljenja za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti brez uporabe radijskih frekvenc, ga ministrstvo za kulturo izbriše iz razvida.

Enaindvajset (21) televizijskih programov je v Sloveniji mogoče sprejemati prek radiodifuznih kanalov za televizijske difuzne radijske postaje, za katere so njihovi izdajatelji pridobili odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Sedem (7) televizijskih programov pa razpolaga z dovoljenjem za izvajanje televizijske dejavnosti, ko dejavnost izdajatelja ni vezana na uporabo frekvenc, in se razširjajo samo v kabelskih sistemih. V razvidu medijev je vpisanih še devetnajst (19) televizijskih programov, ki nimajo ne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ne dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti brez uporabe radijskih frekvenc. V svojem poročilu za leto 2003 je Svet že opozoril, da obstaja možnost, da se nekateri od teh programov razširjajo v kabelskih sistemih, čeprav niso pridobili dovoljenja.

Zakon o medijih (v nadaljevanju Zmed) v 105. členu določa, da kadar dejavnost izdajatelja radijskega ali televizijskega programa ni vezana na uporabo frekvenc, Agencija izda dovoljenje za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti (v nadaljevanju dovoljenje) brez javnega razpisa na podlagi odločbe o vpisu v razvid medijev. Agencija izda dovoljenje v petnajstih (15) dneh od prejema popolne vloge. Svet ugotavlja, da obstoječa zakonodaja omogoča obstoj »dualnega« sistema postopkov pridobivanja dovoljenj: postopek javnega razpisa, ki ga vodi in opravi Agencija na podlagi obvezujočega predloga Sveta (Zmed, 104. člen) in postopek, ki ga vodi ministrstvo za kulturo (vpis v razvid) in Agencija (izdaja dovoljenja). »Dvojnost« je deloma posledica obstoječega sistema razpisovanja posameznih prostih frekvenc, ki novim izdajateljem ne omogočajo doseganje širšega področja vidnosti, deloma pa možnosti, da se brez upoštevanja meril javnega razpisa pridobi večja pokritost z razširjanjem prek kabelsko distribucijskih ali kabelsko komunikacijskih sistemov. Zahteve Zmed, ki se nanašajo na jurisdikcijo RS, programske deleže, oglaševanje, zaščito otrok in mladostnikov ter pravico do odgovora in pravico do popravka pa veljajo enako za vse izdajatelje televizijskih programov, ne glede na to kako so pridobili dovoljenje in ne glede na način razširjanja programskih vsebin. Namreč, omenjene zahteve iz Zmed so identične tistim v Evropski Konvenciji o čezmejni televiziji in Protokola, ki spreminja Konvencijo o čezmejni televiziji (MEKCT), ki jih je RS ratificirala leta 1999 ter evropski Direktivi o čezmejni televiziji (TWF Directive 89/552/EEC in 97/36/EC). MEKCT v 2. členu (Direktiva o čezmejni televiziji, 1. člen) definira izraz »prenos« (transmisija) kot »začetno oddajanje kakršnih koli televizijskih programov po zemeljskem oddajniku, kablu ali satelitu v kodirani ali nekodirani obliki, namenjenih širši javnosti«.

V desetletju med letom 1991 – 2001 je število radijskih programov nenehno raslo. Največji porast je bil zabeležen v letih 1996 in 1997 ko je Svet predlagal dodelitev radijskih dovoljenj za 15 novih radijskih programov, z lokalnim pokrivanjem. V vseh primerih je bila za odločitev Sveta bistvena ocena, da program pomeni vsebinsko dopolnitev oz. bogatitev obstoječe programske ponudbe na razpisanem območju, predvsem z lokalnimi vsebinami ( glej Poročilo o delu Sveta za radiodifuzijo RS v letu 1998). Dokončna ustalitev porasta novih radijskih postaj je bila opazna šele v letu 2001 ko sta bila sprejeta novi Zakon o medijih in Zakon o telekomunikacijah (leta 2004 je bil sprejet novi zakon, ki ureja področje elektronskih komunikacij – Zakon o elektronskih komunikacijah – ZEKom). Od spremembe področne zakonodaje je Agencija izvedla dva javna razpisa. Na razpisu leta 2004 je Agencija razpisala 18 prostih frekvenc za radijsko in televizijsko oddajanje.

Število televizijskih programov se kljub podatkom, ki se razlikujejo od tistih, s katerimi je razpolagal Svet pred spremembami zakonodaje, bistveno ne spreminja. Velik del delujočih televizijskih programov (z dovoljenjem ali brez) namreč predstavljajo programi kabelskih operaterjev, ki služijo obveščanju naročnikov o programski ponudbi in drugih zadevah s področja njihove dejavnosti, predvajanju oglasnih videostrani in deloma tudi oddaj, ki jih je po ZMed mogoče obravnavati kot programske vsebine, nastale v lastni produkciji. Število televizij, ki prek prizemeljskih omrežij pokrivajo lokalna območja, je skoraj desetletje nespremenjeno.

Eden od pokazateljev sedanjega razvoja radiodifuzije je razmerje med številom prebivalcev in številom radijskih oz. televizijskih programov po statističnih regijah. Po podatkih APEK v Sloveniji deluje 80 radijskih programov kar predstavlja 4,07 programa na 100.000 prebivalcev oz. en radijski program na 24.550 prebivalcev.

Statistična regija	Št. prebivalcev	Število radijskih programov s sedežem na tem območju	Število radijskih programov na 100.000 prebivalcev
Pomurska	129.000	4	3,10
Podravska	322.000	13	4,04
Koroška	74.000	3	4,05
Savinjska	257.000	11	4,28
Zasavska	52.000	2	3,85
Spodnjeposavska	70.000	3	4,29
Jugovzhodna Slovenija	138.000	5	3,62
Osrednjeslovenska	484.000	19	3,93
Gorenjska	50.000	6	12,00
Notranjsko-kraška	196.000	1	0,51
Goriška	118.000	4	2,04
Obalno-kraška	102.000	9	8,82
Slovenija	1.964.000	80	4,07

Med radijskimi programi pokrivajo območje cele Slovenije kakovostno le trije nacionalni programi RTV Slovenija: Program A1, Val 202 in program Ars. Po podatkih APEK, največje število prebivalcev na območju slišnosti (če izvzamemo programe RTV Slovenija) ima Radio Ognjišče (1.298.644) najmanjšo pa Studio ZOS/Radio Snoopy (8.946). Trinajst (13) radijskih postaj s svojim programom doseže več kot 300.000 prebivalcev (Radio Ognjišče, RGL, Radio Gamma MM, Poslovni val, SPK, Radio Dur, Radio Trbovlje, Radio Salomon, Radio Antena 1, Radio Šport, Radio Hit, Radio Murski val in Radio Veseljak). Med 100.000 in 200.000 prebivalcev pokriva 23 radijskih postaj, 34 radijskih postaj pa »sliši« manj kot 100.000 ljudi. Manj kot 20.000 prebivalcev pokriva 7 radijskih postaj med katerimi so tudi dva lokalna radijska programa posebnega pomena – Radio Odmev in Alpski val.

V letu 2004 je status radijskega programa posebnega pomena imelo 18 izdajateljev od tega pet lokalnega radijskega programa posebnega pomena (Radio Gorenc, Radio Odmev, Radio Robin, Radio Univox in Radio Alpski val), 11 status regionalnega programa posebnega pomena (Radio Štajerski val, Radio Celje, Radio Murski val, Koroški radio, Radio Ptuj, Radio Trbovlje/Radio Kum, Radio Triglav, Radio Sora, Studio D, Radio Kranj-Gorenjski megasrček in Radio Slovenske Gorice), en status študentskega programa posebnega pomena (Mariborski radio Študent – Marš) in en status nepridobitnega programa (Radio Ognjišče). Izdajatelji radijskih programov posebnega pomena pokrivajo večino od 12 statističnih regij razen notranjsko-kraške in obalno-kraške. V šestih statističnih regijah imata sedež po dva izdajatelja radijskih programov posebnega pomena (Pomurska, Podravska, Savinjska, Spodnjeposavska, Osrednjeslovenska in Goriška), v eni (Gorenjska) pa pet izdajateljev (Radio Sora, Radio Kranj, Radio Gorenc, Radio Odmev in Radio Triglav). Na območju gorenjske statistične regije, ki ima 50.000 prebivalcev ima sedež šest izdajateljev od katerih štirje imajo status programa posebnega pomena, ostala dva (Radio Belvi in Radio Belvi Gorenjska/Radio Top) pa sta del nacionalne radijske mreže Infonet. Gorenjska statistična regija je obenem regija, ki ima najvišje število radijskih programov na 100.000 prebivalcev (12). Posebej bi izpostavili še notranjsko kraško statistično regijo kjer je pokritost s radijskimi programi najnižja ter obalno-kraško, kjer ima sedež devet izdajateljev radijskih programov. Če iz tega števila izvzamemo radijske programe, ki jih v skladu z zahtevami Zakona o RTVS in Zakona o medijih ustvarja javni zavod RTV Slovenija ter neprofitni program posebnega pomena (Radio Ognjišče) ima v obalno-kraški regiji sedež še pet izdajateljev radijskih programov: Informativni val, Radio Morje, Radio Portorož, Radio Tartini in Radio Val. Od petih omenjenih radijskih programov so štirje lastninsko ali programsko povezani.
Ugotavljamo, da se je večina novih programov nastalih po letu 1990 skoncentrirala na območjih urbanih središč, zlasti v Ljubljani, Mariboru in Celju, kjer je bil interes za pridobivanje frekvenc največji. Deloma je to tudi rezultat močnejšega »ekonomskega« zaledja, ki omogoča delovanje večjega števila radijskih postaj oz. njihovo konkurenco na trgu. Problematična so predvsem tista območja, ki so gospodarsko nerazvita in kjer večje število radijskih postaj tekmuje za izjemno omejeni delež oglaševalskih prihodkov. Svet meni, da je prav na teh območjih potrebno podpirati programske vsebine namenjene lokalnem prebivalstvu ker jih zaradi visokih stroškov produkcije izdajatelji ne bodo mogli zagotavljati.
Stroški programske produkcije so visoki, kar še posebej velja za produkcijo informativnih vsebin in avdiovizualnih del. Slednja je praktično zanemarljiva, saj si jo lahko privoščijo le največje televizije. Ob njej pa upada tudi število izdajateljev, ki pripravljajo lasten informativni program. Zakon o medijih je v primerjavi s prej veljavnim zakonom o javnih glasilih zaostril predpise, ki določajo obvezen delež programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času radijskih in televizijskih programov, in tudi merila za opredelitev programskih vsebin, ki jih je mogoče vštevati v ta delež. Namesto prej obveznih deset (10) odstotkov programov lastne produkcije dnevno morajo po zakonu o medijih televizijski programi v dnevnem oddajnem času vsebovati najmanj dvajset (20) odstotkov programskih vsebin lastne produkcije (od tega najmanj eno uro med 18. in 22. uro), programske vsebine radijskih programov pa morajo obsegati najmanj trideset (30) odstotkov dnevnega oddajnega časa.

Svet meni, da mora država aktivno podpirati pluralnost medijskega prostora predvsem tako, da subvencionira tiste programske vsebine, ki jih določi kot vsebine javnega interesa. Namesto javnih razpisov na katerih izdajatelji prijavljajo konkretne vsebine predlagamo, da se na osnovi izračuna ekonomske cene minute programa določi potrebna vsota sredstev namenjena izključno podpori lokalnih vsebin javnega značaja. Porabo teh sredstev je potrebno skrbno nadzorovati in preprečiti njihovo »prelivanje« v komercialne namene. V skladu s tem je potrebno premisliti kolikor izdajateljev radijskih in televizijskih programov lahko pridobi status programa posebnega pomena. Odločitev naj ne bi temeljila na merilu – ena statistična regija – en program posebnega pomena temveč na analizi obstoječe programske ponudbe, zagotavljanja pluralnosti in omogočanja nastanka lokalnega skupnostnega radia in televizije, ki bi bil namenjen izključno potrebam lokalnega prebivalstva. Zmed, sicer že zdaj ponuja vire za subvencioniranje določenih programskih vsebin javnega interesa, menimo pa da je zaradi boljše preglednosti načina podeljevanja sredstev in uresničevanja zastavljenih ciljev, potrebno ustanoviti poseben sklad. Sklad naj bi bil ustanovljen in financiran v skladu s pravili EU glede državnih pomoči, kar pomeni da finančna sredstva države ne bi posegala v delovanje radiodifuznega trga razen v tistem delu za katerega obstaja posebej definiran javni interes.

Število radijskih programov na število prebivalcev je samo eden od pokazateljev stopnje razvitosti radijskega trga. Število izdajateljev oz. število programov je potrebno dodatno razčleniti glede na različnost programske ponudbe, ki je dostopna državljanom. V Beli knjigi o storitvah splošnega pomena (COM(2004)374), ki jo je leta 2004 sprejela Evropska Komisija je zapisano da, »kar zadeva radiodifuzijo, je potrebno upoštevati pomembnost radiodifuzije za demokratične, družbene in kulturne potrebe vsake družbe«. S tem je Komisija, razen podpore javni radiodifuziji določila tudi, da države članice same zagotovijo pluralnost svojega nacionalnega medijskega prostora.
Izdajatelji radijskih programov so pri vpisu v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, priglasili tudi programske zasnove, ki so v skladu s zahtevami Zakona o medijih. Pri vpisu v razvid pa Ministrstvo za kulturo ni preverjalo ali so priglašene programske zasnove dejansko tiste, ki so jih izdajatelji predložili na javnih razpisih na katerih je Svet izbiral najboljšega ponudnika. Ugotavljanje dejanske raznovrstnosti programskih vsebin in posledično dejanske pluralnosti na področju radiodifuzije pa je ena od ključnih nalog Sveta in APEK-a.
Pridobljene ugotovitve pa bodo osnova za izvajanje novih javnih razpisov. Sistem podeljevanja prostih frekvenc se kljub spremembam zakonodaje (1994 in 2001) ni bistveno spremenil. Ohranil se je način razpisovanja posameznih prostih frekvenc katerega cilj je predvsem pokrivanje določenega območja. Kot je Svet že ugotavljal, je zaradi takšnega sistema razpisovanja prek javnih razpisov izjemno težko pridobiti sistem prostih frekvenc, ki bi omogočil pokrivanje večjega (regionalnega oz. nacionalnega) območja. Namesto podeljevanja posameznih prostih frekvenc na javnih razpisih bi Svet moral predvsem razpisati zahtevane programske vsebine, ki naj bi jih izdajatelji ponujali na določenem območju. Na ta način bi Svet varoval pluralnost medijskega prostora, spoštoval učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in omogočil večjo slišnost določenim radijskim programom, ki zaradi dosedanjega sistema podeljevanja prostih frekvenc nimajo možnosti širitve. Spremenjen način podeljevanja prostih radiodifuznih kanalov naj bi bil upoštevan pri pripravi Strategije digitalne radijske in televizijske radiodifuzije. Razen sprememb na področju tehnologije bo digitalno oddajanje prineslo tudi spremembe na področju programskih vsebin in načinu njihove uporabe. Podeljevanje koncesije za oddajanje digitalne radijske in televizijske radiodifuzije mora predvsem upoštevati potrebe državljanov oz. javni interes.

Večina radijskih postaj pridobiva svoje prihodke iz oglaševanja. Lahko rečemo, da radijski programi nastopajo istočasno na dveh trgih: trgu poslušalcev in trgu oglaševalcev. Trg poslušalcev je možno ugotoviti glede na ponujene programske vsebine, ki jih poslušalci ocenjujejo kot nadomestne, trg oglaševalcev pa glede na višino razpoložljivega oglaševalskega denarja namenjenega radijskim programom. Po podatkih, ki jih je objavil Marketing magazin (št.285, januar 2005, str. 14-15) je leta 2004 skupni oglasni promet medijev znašal 34,334 milijarde tolarjev od tega je osem odstotkov bilo porabljeno za radijsko oglaševanje. Trinajst spremljanih radijskih postaj je po podatkih in oceni MM zabeležilo za 8,9 odstotka večji promet kot leta 2003, radio pa je tudi v skupnem kolaču zabeležil zmerni padec, od 8,6 odstotkov iz leta 2003 na 8,4 leta 2004. Skupno so radijske postaje zaslužile 2,886 milijarde tolarjev. Največji promet je imel Radio Slovenija, po oceni marketing magazina, približno 1,1 milijarde tolarjev kar je skoraj 40 odstotkov celotnega radijskega oglaševanja oz. skorajda enak delež ostalih 12 spremljanih radijskih postaj. Po oceni Marketing magazina so vse ostale radijske postaje (približno 50) ustvarile skupen oglaševalski prihodek v višini 500 milijonov tolarjev. Glede na obseg oglaševalskih prihodkov (opazen je trend upada), števila radijskih programov in predvsem njihove koncentracije v določenih statističnih regijah (na območju osrednjeslovenske regije ima sedež 19 izdajateljev radijskih programov) lahko sklepamo, da bo zaradi ekonomske situacije (vsi izdajatelji, ne glede na območje slišnosti oz. število prebivalcev, vključno z radijskimi programi RTV Slovenija) večina izdajateljev poiskala različne oblike medsebojnega povezovanja in sodelovanja. Zakon o medijih v 83. členu omogoča izdajateljem radijskih in televizijskih programov, razen izdajateljev s statusom programa posebnega pomena, programsko povezovanje v širše regionalne ali nacionalne mreže pod posebnimi pogoji. Trenutno v Sloveniji delujeta dve radijski mreži, ki sta vpisani v razvid medijev: nacionalna radijska mreža Infonet (14 izdajateljev) in regionalna radijska mreža Krpan (2 izdajatelja).
Radijski programi vključeni v mreže še naprej (zunaj »skupnega mrežnega oddajnega časa«) oddajajo tudi lastni program. Razen programskega povezovanja poteka še lastninsko povezovanje ter povezovanje zaradi skupnega trženja programskega časa.

Glede na podatke o čistih prihodkih (vir IBON 2003) lahko ugotovimo, da ima večina (58) radijskih postaj manj kot 100.000 tolarjev čistega prihodka. Več kot 300.000 tolarjev prihodkov imajo 3 radijske postaje, med 100 in 200.000 tolarjev prihodkov ima 15 radijskih postaj, med 50.000 in 100.000 tolarjev 17 radijskih postaj, manj kot 20.000 tolarjev prihodkov pa ima 20 radijskih postaj. Dve radijski postaji, ki po podatkih APEK sodita med pet »najbolj slišnih« radijskih postaj v Sloveniji nista imeli nobenega prihodka in nobenega zaposlenega.
Vse radijske postaje so po pogodbi o zaposlitvi imele 328 zaposlenih (IBON 2003). Izdajatelji radijskih programov posebnega pomena (17) imajo več kot polovico zaposlenih. Manj kot pet zaposlenih ima 41 izdajateljev od tega 10 izdajateljev samo enega zaposlenega in 17 nobenega. Več kot 10 zaposlenih ima deset izdajateljev med katerimi so: Radio Ognjišče, Radio hit, Radio Štajerski val, Radio Murski val (samo radijski del), Radio Celje (samo radijski del), RGL, Koroški radio, Radio Brežice, Radio City Maribor in Studio D.

Svet ugotavlja, da se bo v prihodnosti nadaljeval trend lastniškega in programskega povezovanja na radijskem področju. Naloga pristojnih institucij je zaščititi pluralnost in raznovrstnost medijev (omejevanje koncentracije) predvsem pa omogočiti enakopraven in enakomeren razvoj radijskega sektorja v državi. Glede na to, da je analogni radiofrekvenčni spekter skorajda popolnoma »izčrpan«, je v obdobju do prehoda na digitalno radijsko oddajanje in dokončnega preklopa, potrebno zagotoviti reden nadzor vseh delujočih radijskih programov. Radiofrekvenčni spekter je javno dobro in kot tak »last« vseh državljanov in državljank. Njegova uporaba pa mora biti tehnološko, ekonomsko in programsko učinkovita in raznovrstna. Svet predlaga, da se pri sprejemanju strategije razvoja digitalne radijske in televizijske radiodifuzije opravi široka javna razprava v kateri bo sodelovala vsa zainteresirana javnost, od predstavnikov medijske industrije, civilno družbenih iniciativ in posameznih državljanov in državljank.

Če je za radijsko področje značilna velika razdrobljenost oz. veliko število izdajateljev (njihovo število se je od začetka 90. let skoraj podvojilo) je za televizijsko področje značilna umirjena rast. Razen televizijskih programov, ki jih ustvarja javni zavod RTV Slovenija so v Sloveniji prisotni še trije programi z nacionalno pokritostjo: POP TV, Kanal A in Prva TV. Opozorili smo, da od leta 2001 narašča število televizijskih programov, ki svoje programe razširjajo izključno po kabelskem sistemu. Glede na kapitalsko povezovanje med kabelskimi operaterji lahko predpostavljamo, da nekateri od teh programov dosegajo nacionalno pokritost.

V letu 2004 je status televizijskega programa posebnega pomena imelo sedem programov. Status regionalnega TV programa posebnega pomena imajo Vaš Kanal, Vaša televizija (VTV) in RTS, status lokalnega programa posebnega pomena pa ATV Signal, Kanal 10, Gorenjska televizija GTV in TV Primorka. Razen Koroške, jugovzhodne Slovenije, notranjsko-kraške in obalno-goriške statistične regije, imajo vse ostale imajo en televizijski program posebnega pomena.
Glede na podatke o finančnem poslovanju za leto 2003 (vir IBON) vidimo ,da so skupni prihodki sedmih tv programov posebnega pomena znašali 1,1 milijarde tolarjev, čisti dobiček je bil 32,4 milijona tolarjev in izguba nekaj več kot 10 milijonov tolarjev. Skupno število zaposlenih pri vseh sedmih izdajateljih je 57, s tem, da pri nekaterih izdajateljih nimajo niti enega redno zaposlenega. Največ zaposlenih novinarjev (redno zaposlenih in tistih, ki imajo status samostojnega novinarja vpisanega v razvid) je zaposlenih pri RTV Slovenija, POP TV in na Kanalu A.

Statistična regijaŠt. prebivalcevŠt. televizijskih programov s sedežem na tem območjuŠt. televizijskih programov na 100.000 prebivalcev

Statistična regija	Št. prebivalcev	Št. televizijskih programov s sedežem na tem območju	Št. televizijskih programov na 100.000 prebivalcev
Pomurska	129.000	2	1,55
Podravska	322.000	4	1,24
Koroška	74.000	0	0
Savinjska	257.000	2	0,78
Zasavska	52.000	1	1,92
Spodnjeposavska	70.000	0	0
Jugovzhodna Slovenija	138.000	1	0,73
Osrednjeslovenska	484.000	11	2,27
Gorenjska	50.000	3	6,00
Notranjsko-kraška	196.000	1	0,51
Goriška	118.000	1	0,85
Obalno-kraška	102.000	3	2,94
Slovenija	1.964.000	29	1,48

V letu 2004 so po podatkih in oceni Marketing magazina televizijske postaje skupno zaslužile 11,885 milijarde tolarjev prihodka, za 14,3 odstotka več kot leta 2003. Za razliko od radijskega oglaševalskega trga za katerega je značilen trend upadanja, za televizijski trg še vedno velja, da počasi narašča. Največji oglaševalski promet je imel Pro Plus, ki trži POP TV in Kanal A v višini 7 milijard tolarjev (58,9%), sledi mu TV Slovenija z 4,5 milijarde tolarjev (37,9%) ter TV Paprika (150 milijonov), TV Pika (135 milijonov) in Prva TV (100 milijonov).

Svet ugotavlja, da veliko število televizijskih programov na omejenem oglaševalskem trgu dolgoročno nima možnosti razvoja in preživetja. Za razliko od radijskega trga je na televizijskem trgu vstopni prag za nove izdajatelje izjemno visok. V posebej težavnem položaju so programi posebnega pomena, ki bodo morali poiskati bolj stabilne vire financiranja kot je trg.

Digitalna radijska in televizijska radiodifuzija

Obdobje zadnjega desetletja so zaznamovale razprave in ugibanja o usodi tradicionalnih elektronskih medijev (zlasti radia in televizije) in njihovega prihodnjega razvoja v t.i. obdobju konvergence za katerega naj bi bilo značilno zlitje medijev in skorajda neomejena personalizacija programske ponudbe. Stanje v večini evropskih držav kaže, da so pričakovanja o hitrosti in smeri sprememb bila preveč optimistična. Tehnološka konvergenca računalniške in avdiovizualne (radijske in televizijske) industrije ne bo nujno pripeljala tudi do konvergence uporabnikovega (potrošnikovega) obnašanja kar pomeni, da tradicionalni načini uporabe radijskega in televizijskega sprejemnika ne bodo samo »preslikava« uporabe računalnika in interneta.

Dolgoletna razprava o konvergenci znotraj EU se je končala s sprejetjem Direktive o skupnem regulatornem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) leta 2002 (Directive 2002/21/EC). Okvirna direktiva izrecno poudarja, da se ne nanaša na vsebine (npr. radijske in televizijske programe), ki jih elektronske komunikacijske mreže prenašajo, temveč na področju radiodifuzije ureja samo prenosne poti. V povezavi z digitalno oz. interaktivno televizijo Okvirna direktiva kot enega izmed ciljev bodoče regulacije na tem področju izpostavlja medijski pluralizem in kulturno raznolikost v povezavi z regulacijo sistemov za pogojni dostop. Države članice naj bi za dosego teh ciljev spodbujale uporabo odprtega vmesnika aplikacijskih programov (API) za digitalno televizijo, pred morebitno zakonsko določitvijo standardov pa naj bi izvedle javno posvetovanje. Za področje radiodifuzije je posebej pomembno upoštevati določila Direktive o dostopu (Directive 2002/19/EC), ki v Dodatku I posebej obravnava vprašanje sistemov za pogojni dostop, ki bodo v prihodnosti postali tudi ključno vprašanje zagotavljanja medijskega pluralizma. Splošne določbe Direktive o dostopu povzema tudi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) v 113 in 114 členu, ki nalaga APEK, da s splošnim aktom predpiše zahteve za medsebojno delovanje digitalne televizijske opreme, ki jo uporabljajo potrošniki (ZEKom, 113. člen), obenem pa APEK v okviru svojih pooblastil nadzira izvajanje določb o sistemih s pogojnim dostopom (ZEKom, 114. člen). Direktiva o dostopu zahteva, da licence proizvajalcem potrošniške opreme podelijo pod »pravičnimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji« (člen 6) in jim prepoveduje, da bi licence podeljevali pod pogoji, ki onemogočajo povezave z drugim sistemom za pogojni dostop. Ta pravila se nanašajo tudi na vmesnike aplikacijskih programov (API) in elektronske programske vodnike (EPG), glede »prezentacijskih vidikov« elektronskih programskih vodnikov (npr. kolikšen delež uvodnega portala mora biti namenjen določenim vrstam vsebine, zlasti vsebinam, ki jih ponujajo javni mediji) pa Direktiva državam članicam dovoljuje, da sprejmejo svoja pravila. Prav na tej točki je naloga SRDF, da APEK predlaga katere programske vsebine so tiste, ki naj bi bile zagotovljene vsem uporabnikom. Vprašanje, ki ga Direktiva o dostopu in tudi ZEKom posebej ne omenjata, je pa ključno za zagotavljanje pluralnega medijskega prostora, je vprašanje pakiranja programskih vsebin. Menimo, da to vprašanje ne more biti prepuščeno izključno odločitvi ponudnikov paketa, ampak mora biti zagotovljena pravica državljanov do čim večjega števila različnih programskih vsebin.

Digitalizacija prinaša troje »ozkih grl«, ki so tesno medsebojno povezana: vmesniki aplikacijskega programa, ki ga lahko opišemo kot operacijski sistem komunikatorja, sistemi s pogojnim dostopom, ki so osnova za zaračunavanje storitev plačljive televizije (naročniški kanali ali paketi, video na zahtevo ali vsebine po načelu plačaj za ogled) ter elektronski programski vodniki, ki so potrošnikova odskočna deska za dostop do izbrane/želene (ponujene) vsebine.

Vmesnik aplikacijskega programa vgrajen v TV-komunikator ali v digitalen televizijski sprejemnik, je ključna lastnost digitalne televizijske naprave. Tudi najosnovnejše interaktivne storitve, kakršen je teletekst, ne morejo delovati, če se ne morejo »sporazumevati« z vmesnikom. Sistemi s pogojnim dostopom delujejo kot elektronska »vrtljiva vrata«: s pomočjo kodiranja programov pri oddajanju in njihovega dekodiranja pri uporabniku zagotavljajo, da plačljive TV-storitev lahko gledajo le tisti, ki so za to plačali. Sistemi pogojnega dostopa so neke vrste portal, vstop do izbire, ki »združuje vlogi izjemno močnega tržnega orodja in programske veleblagovnice«. Temeljna vloga TV portalov bo v združevanju televizijskih vsebin, interaktivnih aplikacij in storitev.
Lahko predvidevamo, da bodo prav TV portali postali glavna »konkurenčna ponudba« s katero bodo digitalne televizije tekmovale med novimi uporabniki.

Ponudniki dostopa in upravljalci mrež bodo, če se televizija »interaktivizira«, lastniki ali nadzorniki TV-komunikatorja, kar jim bo omogočalo tudi nadzorovanje in zbiranje podatkov o potrošnikih. Mrežni operaterji kot »čuvaji informacij o potrošnikih (oz. nadzorniki poti do potrošnikov)« bodo lahko ponujene vsebine opremili z demografsko ciljanim oglaševanjem ( zaradi ciljnosti oglaševanja bo cena oglasnega prostora postala višja kot je zdaj). Mrežni operaterji bodo tudi lahko prodajali oglaševalski prostor na interaktivnih aplikacijah, tako da bodo oglasi vidni med prenosi ali iskanjem informacij. Ponudniki telefonije, interneta ali kabelske televizije so tudi v dobrem položaju, da obstoječim naročnikom poleg sedanjih storitev ponudijo še interaktivne storitve. Mogoče je pričakovati, da bodo potrošniki le neradi zamenjali operaterja novih interaktivnih storitev, saj bodo vse storitve lahko plačali le z enim računom. Po drugi strani pa omrežne operaterje in ponudnike dostopa čakajo velika vlaganja v izgradnjo infrastrukture, ki bo omogočila zagon interaktivne televizije.

Zaradi obilja ponujenih kanalov in storitev bodo uporabniki postajali vse bolj odvisni od navigacijskih sistemov oz. programskih vodnikov (EPG), ki bodo vključeni v sisteme pogojnega dostopa. Ne glede na to, kakšna bo dejanska potrošnja ponujenih kanalov, programskih vsebin ali storitev bo več možnosti za vplivanje na potrošnikovo izbiro ter veliko več možnosti za zbiranje informacij o potrošnikovih gledalskih in nakupnih navadah, ki bodo ekonomsko zanimive za oglaševalce.

Večina držav članic EU ima samo enega operaterja digitalne platforme kar vpliva na nastajanje ozkih grl. Razvoj na tem področju pa kaže, da se med največjimi ponudniki digitalnih storitev ne pojavljajo samo radiodifuzna podjetja temveč ponudniki internetnih storitev, založniške hiše, operaterji mobilne telefonije, proizvajalci računalniških in video igric in filmski studii. Kot rezultat konvergence se medijski trgi soočajo z novimi oblikami strateških povezovanj podjetij na različnih ravneh distribucijske verige.

Eden od ključnih argumentov v korist digitalnega oddajanja je bolj učinkovita izraba radiofrekvenčnega spektra. Razvoj telekomunikacijskega področja in naraščanje števila radijskih in televizijskih programov nujno potrebuje frekvence, ki so omejena javna dobrina. Načeloma lahko rečemo, da digitalizacija poleg večjega izkoristka radiofrekvenčnega spektra omogoča tudi lažji vstop novih ponudnikov na trg. Obenem pa digitalizacija omogoča tudi uporabniku dostop do večjega števila različnih radijskih in televizijskih programov in večjo možnost interaktivnosti. Potrebno je poudariti, da se koncepta interaktivnosti in digitalizacije ne pokrivata v celoti. Omejena interaktivnost je mogoča že pri analognem oddajanju. Digitalizacija prinaša interaktivnost kot »nadgradnjo« kar pomeni, da je interaktivnost več kot preklapljanje med dostopnimi televizijskimi programi. Digitalizacija torej ne pomeni samo dostopnost (večje število) televizijskih programov temveč različnost (večje število) ponujenih interaktivnih storitev. Te storitve so sicer zelo podobne storitvam, ki jih že omogoča internet in/ali analogni teletekst. Interaktivnost v pravem pomenu besede pomeni možnost uporabnika, da preko povratnega kanala vpliva na čas in način gledanja izbranih televizijskih vsebin. Poleg povratnega kanala, ki omogoča uporabniku, da zahteva določeno vsebino je potrebno ponuditi še možnost shranjevanja vsebin.
Prihodnost digitalne radiodifuzije v Sloveniji mora temeljiti predvsem na usklajenem razvoju ponudbe in povpraševanja. Za razliko od analogne (»tradicionalne«) radiodifuzije bo nova digitalna morala upoštevati želje in potrebe uporabnikov. V začetni fazi ponudbe lahko pričakujemo, da bo večina povpraševanja (in uporabe) bila povezana s ponudbo televizijskih programov. Razen storitev povezanih s televizijskim programom, ki bodo prevladovale na začetku, se bodo predvsem razvijale programsko nepovezane storitve kot so: »pravi« video na zahtevo, dostop do interneta, igre za več igralcev, »ograjeni vrt«, bančno poslovanje in storitve, pri katerih uporabnik sam ustvarja svojo vsebino (forumi, klepetalnice, takojšnje sporočanje).

S stališča uporabnika bo največji preskok pri digitalni televiziji nastal z zamenjavo koncepta »izbire televizijskih programov« s konceptom »izbire oddaj oz. vsebin«. Nova paradigma temelji na možnosti individualnega definiranja časa uporabe: s shranjevanjem vsebin (bodisi lokalno ali pa centralno) uporabnik ne bo več odvisen od programske sheme (časovno definirane ponudbe) ponudnika temveč bo ustvarjal popolnoma »sebi prilagojeno« programsko shemo. Personalizacijo programa pa bo morala nujno spremljati tudi personalizacija oglaševanja. Dosedanje umeščanje oglasov znotraj programskih vsebin bo v individualizirani uporabi storitev moralo spremljati nov način oglaševanja (oz. na strani ponudnika nov način financiranja). Dolgoročno gledano: individualna uporaba bo temeljila na individualnem plačevanju uporabljenih storitev.

Televizijski izdajatelji »vlagajo« v digitalizacijo predvsem zaradi predpostavke, da bodo uporabniki plačevali več za dostopne televizijske vsebine oz. da bo prek televizijskih sprejemnikov opravljenih več transakcij. Potrebno je opozoriti, da bodo prav vmesniki aplikacijskih programov, sistemi s pogojnim dostopom in programski vodniki za bodočo regulacijo imeli ključen pomen, ker jih njihovi lastniki ne bodo kar tako izpustili izpod svojega nadzora. »Analogni« odnos med ponudbo in povpraševanjem televizijskih vsebin se bistveno razlikuje od »digitalnega«. V analognem svetu izdajatelji televizijskih programov tekmujejo z svojimi programskimi vsebinami za čim večji delež celotnega občinstva, kar pomeni, da se enake programske vsebine ponujajo vsem gledalcem hkrati. Čim več gledalcev uporablja (gleda) posamezni televizijski program je cena oglaševalskega časa višja. V analognem svetu gledalec sam izbira med ponujenimi vsebinami (izbira temelji na poznavanju celotne ponudbe), v digitalnem pa »nekdo drug« (upravljalec/lastnik navigacijskega sistema) opravi izbiro že vnaprej, s tem da uporabnik nima pregleda nad tem kakšna je celotna ponudba. V digitalnem televizijskem svetu bo manjši delež programskih vsebin in storitev ponujen vsem gledalcem za enako ceno, večji delež pa bo na razpolago vsakemu posameznemu uporabniku posebej – glede na njegovo izbiro, zahtevo, željo oz. možnost plačila. Regulacija digitalne televizije bo morala temeljiti na dveh predpostavkah:

- da je določeno število programskih vsebin (»programske vsebine javnega interesa«) dostopno vsem gledalcem, pod enakimi pogoji za enako ceno;
- da ne obstaja monopol nad sistemi pogojnega dostopa, ki posledično lahko omejujejo potrošnikovo izbiro.

Regulacija digitalne radiodifuzije bo morala zagotoviti izvajanje javnega interesa (natančno definirani pogoji za podelitev »koncesije« kjer je potrebno dati prednost izdajateljem javnih radijskih in televizijskih programov), dosledno spoštovanje konkurenčne zakonodaje (prepoved koncentracije in monopola posebej v primeru novih »ozkih grl«) in jasno definiranih zahtev »obveznega vključevanja in prenosa« določenih programskih vsebin.

Konvergenca razen večjih možnosti vključitve proizvaja tudi izključitve. Socialno dimenzijo izključenosti (ločevanje med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo) glede digitalne televizije lahko pričakujemo na več ravneh. Onkraj digitalne ločnice bodo najprej ostali tisti, ki jih digitalni signal ne bo dosegel. Rešitev tega problema je vprašanje časa, saj bo v interesu tako države kot podjetij in izdajateljev, da digitalni signal doseže čimveč ljudi. Vstop v svet digitalne radiodifuzije bo onemogočen tistim, ki si ne bodo mogli privoščiti stroška nakupa začetne opreme. Položaj te skupine bo posebno težaven po morebitnem odklopu analogne radiodifuzije. Stroški za nakup potrebne tehnologije so samo začetek. Digitalna televizija, ki temelji na principu individualni gledalec – individualno plačilo, bo še bolj poglobila ločevanje med tistimi, ki bodo imeli neomejen možnosti dostopa do različnih vsebin (edina omejitev bo plačilna) in tistimi, ki si tega ne bodo mogli privoščiti. Dobički bodo največji prav pri najboljših vsebinah, ki so bile do tedaj »brezplačne«. Večina ponudnikov plačljivih digitalnih vsebin zato od potrošnika pričakuje, da bo plačal mesečno naročnino, za povrh pa še posebej, po načelu plačaj za ogled ali video na zahtevo, za posamezne najboljše vsebine (zlasti za šport in filmske premiere, ki so poleg pornografije tri osnovne vabe za prodajo digitalnih paketov).

Konvergenco tehnologij ne spremljajo le potrošnikove navade in povečana ponudba storitev, temveč tudi razmerja znotraj avdiovizualnega sektorja. Kot največje morebitne »zmagovalce« bi lahko opisali ponudnike dostopa, kot največje morebitne »poražence« pa lastnike pravic. Verjetno pa največje spremembe lahko pričakujemo pri delovanju komercialnih nekodiranih programov.

Velik pomen programskih vodnikov lahko pomembno spremeni moč ponudnikov dostopa in mrežnih operaterjev, saj so v najboljšem izhodiščnem položaju, da svojo osnovno dejavnost – ki jim zagotavlja fizično prisotnost v potrošnikovem domu – razširijo na ponujanje programskih vodnikov, ki so v povezavi z vmesniki aplikacijskih sistemov in sistemi s pogojnim dostopom »nepremagljiva kombinacija«. Glavna vloga teh TV-portalov bo združevanje televizijskih vsebin, interaktivnih aplikacij in storitev, ki bodo postali najpomembnejše sredstvo za pridobivanje pozornosti gledalcev. Naloga t. i. agregatorjev pri »tradicionalnem« televizijskem oddajanju je ponujanje in trženje različnih programskih paketov (TV kanalov) za katere imajo pridobljene pravice. V tem primeru so »agregatorji« večinoma tudi ponudniki dostopa. Trenutno ločevanje vlog agregatorjev od ponudnikov dostopa je rezultat ne doseganja konsenza na evropski ravni o skupnem standardu digitalne potrošnikove opreme. V trenutku ko bo do tega soglasja prišlo agregacija lahko postane tudi samostojna dejavnost.

V prihodnosti lahko pričakujemo tudi spremembe pri dosedanjem načinu financiranja, zlasti tistih programov, ki se financirajo izključno z oglaševanjem in jih gledalci sprejemajo kot »brezplačne« programe. Nova tehnologija lahko pomeni konec »brezplačne« televizije, ki temelji na prodajanju pozornosti potrošnikov oglaševalcem/podjetjem – saj bodo gledalci lahko vsebine sistematično snemali in nato preskakovali oglase. To je dodaten razlog zaradi katerega bodo »najboljše« (in tudi najdražje) vsebine v prihodnosti postale dostopne izključno prek kodiranih načinov prenosa.

Morebitnim velikim spremembam na področju oglaševanja se bodo morali prilagoditi tudi ponudniki TV-programov, ki so za uporabnika »brezplačni«. Poudarjamo, da v nobenem primeru ne gre ( s stališča uporabnika/gledalca) za brezplačne televizijske programe. Pri javnih servisih gledalci plačujejo mesečno pristojbino , ki je enaka za vse in v zameno vsi dobijo enake vsebine. Komercialni programi se pa financirajo iz oglaševanja kar pomeni, da oglaševalec plačuje programske vsebine. Cena oglasa za posamezne izdelke ali storitve pa je vključena v ceno izdelka/storitve, ki jo kot potrošniki kupimo na trgu.

»Brezplačni« komercialni TV-programi sodijo med t. i. programske pakete, ki imajo trojno vlogo. Odgovorni so za izbor posameznih oddaj, za sestavljanje TV-sporeda (tako da le-ta spodbuja tok občinstva z enega programa na drugega) in za prodajo časa oglaševalcem za financiranje sporeda. V okolju interaktivne/personalizirane televizije bodo nekatere vloge programskih paketov ogrožene. Dodana vrednost sporeda se zmanjša, če gledalci svoj čas pred TV-sprejemnikom razdelijo med interaktivnimi storitvami in tradicionalnim gledanjem televizije. Tradicionalni način zbiranja prihodkov od programskih paketov je tako v nevarnosti, zato bodo morali najti druge poti za pritegnitev občinstva in prihodkov. Ponudniki paketov se lahko na spremenjene razmere odzovejo na dva načina: lahko začnejo ponujati s programom povezane interaktivne storitve ali pa prevzamejo vlogo agregatorjev. Ključni faktor pri tem procesu bo vrednost močnih blagovnih znamk, zato se v ponujanje TV-portalov lahko vključijo tudi sedanji ponudniki internetnih portalov. Ponujanje programskih paketov oz. TV-portalov bo verjetno postala samostojna dejavnost. Vlogo ponudnika programskih paketov (t. i. agregatorjev) so doslej večinoma imeli ponudniki dostopa. Tržna moč TV-portalov oz. agregatorjev se bo postopno povečevala: preko njih bo prehajala naročnina, provizija za transakcije in vse večji delež oglaševalskih prihodkov.


V. NALOGE SVETA V LETU 2005

V letu 2005 bodo naloge Sveta predvsem:

- javna razprava o strategiji razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji,

- sprememba Pravilnika o programih posebnega pomena v delu, ki se nanaša na kriterije povezanih s potrebnimi programskimi vsebinami za pridobitev statusa programa posebnega pomena,

- v sodelovanju z APEK priprava ustrezne metodologije nadzora spoštovanja programskih zahtev v skladu s pogoji za pridobitev statusa programa posebnega pomena,

- obravnava vlog za radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije,

- priprava ustreznih kriterijev za izvajanje rednega programskega nadzora radijskih in televizijskih programov,

- priprava natančnih kriterijev za odločanje v primeru 58. člena Zmed, v sodelovanju z vsemi pristojnimi institucijami (Ministrstvo za kulturo, APEK, Urad za varstvo konkurence in Agencija za trg vrednostnih papirjev).


VI. PREDLOGI DRŽAVNEMU ZBORU RS

Na podlagi ugotovitev in ocen stanja iz pričujočega poročila Svet predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da

- v skladu s 103. členom Zmed zagotovi iz državnega proračuna potrebna sredstva za neodvisno delovanje Sveta in določi status Sveta v novih pogojih financiranja APEK,

- pozove Ministrstvo za kulturo, da oceni dosedanje učinke izvajanja Zmed in pripravi potrebne spremembe,

- da v ZMed sistemsko uredi položaj, financiranje in plačilo stroškov prenosa signala radijskih in televizijskih programov posebnega pomena. Programi posebnega pomena s svojo programsko ponudbo zagotavljajo pluralizem vsebin, neposredno vplivajo na demokratičen in enakovreden razvoj slovenske radiodifuzije, izboljšujejo obveščenost državljanov in državljank
na lokalni in regionalni ravni, ter pomembno prispevajo k uresničevanju ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja
in pravice do obveščenosti,

- sprejme Poročilo Sveta za radiodifuzijo za leto 2004.



dr. Sandra Bašič Hrvatin
predsednica

Zadnja sprememba: 04/08/2005

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi aktov