Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

Hide details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI

Predlog zakona
Naslov zakona:Kazenski zakonik
Klasifikacijska številka:713-01 / 89 - 0003 / 0084
EPA:1866 - IV
Kratica:KZ-1
Predlagatelj:V - Vlada Republike Slovenije
Dodelitev - MDT:17 - Odbor za notranjo politiko javno upravo in pravosodje
Dodelitev - ostali:22 - Zakonodajno-pravna služba
Datum prejema v DZ:03/28/2008
Vrsta postopka:redni
Faza:druga obravnava - MDT
Objava v Poročevalcu:54/2008 z dne 14.04.2008 - Poročilo MDT


EVA: 2007-2011-0012
Številka: 00720-34/2007/22
Ljubljana, 17.01.2008




PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE

L J U B L J A N A



Vlada Republike Slovenije je na 154. redni seji dne 17.01.2008 določila besedilo:

- PREDLOGA KAZENSKEGA ZAKONIKA,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bosta kot njena predstavnika na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles sodelovala:

– dr. Lovro Šturm, minister za pravosodje,
– Robert Marolt, državni sekretar, Ministrstvo za pravosodje.




mag. Božo Predalič
GENERALNI SEKRETAR



PRILOGA: 1



ČISTOPIS
EVA: 2007-2011-0012



PREDLOG KAZENSKEGA ZAKONIKA (KZ-1)



I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakonika

S predlaganim novim Kazenskim zakonikom (v nadaljevanju KZ-1) se nadaljuje graditev slovenske samostojne kazenske zakonodaje kot pomembnega stebra pravnega sistema države.

Ob osamosvojitvi 1991. leta v Sloveniji celovite take zakonodaje sploh še nismo imeli, ampak se je ob obstoječem slovenskem kazenskem zakonu še vedno uporabljal Kazenski zakon SFRJ na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I, z dne 25.6.1991). Ta določba je dovoljevala, da se, če ni drugače določeno, pri izdaji ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. S tem, da se je ta nekdanji zvezni zakon smel uporabljati enako kot republiški zakon, pa ta še ni mogel postati enakovreden sestavni del slovenske kazenske zakonodaje, saj ni nastal zaradi varstva pravnih vrednot nove slovenske države. Ta nekdanji zvezni kazenski zakon že od začetka ni bil v celoti skladen s pravnim redom Republike Slovenije (npr. glede predpisovanja smrtne kazni, glede inkriminiranja pravice do odcepitve itd.), neskladnosti pa so se še poglobile s sprejetjem Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, z dne 28.12.1991). Pravzaprav je ostajalo nasprotje v samih splošnih izhodiščih, ko Ustava po eni strani razglaša Republiko Slovenijo za pravno državo, v kateri se more posameznik kaznovati le na temelju krivde, sicer pa velja za nedolžnega, omenjeni nekdanji zvezni kazenski zakon pa v svoji definiciji kaznivega dejanja ni poznal elementa protipravnosti, ki povezuje kazensko pravo s celovitim pravnim sistemom, enako pa tudi ni izoblikoval instituta krivde. Najbolj nevzdržno pa je bilo, da je ta, z vidika nove ustavne ureditve sporen zvezni kazenski zakon vseboval ves splošni del, zaradi česar bi se uporaba vseh prej in tudi kasneje v Republiki Sloveniji sprejetih kazenskih zakonov morala njemu podrejati. Bilo je torej dovolj razlogov za to, da je novi, celoviti Kazenski zakonik (objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/94, z dne 13.10.1994, veljati pa je začel 1.1.1995 – v nadaljnjem besedilu KZ) bil sprejet že v štirih letih po osamosvojitvi, torej znatno prej, kot se sicer pripravljajo reforme kazenskega prava. Naknadno se je pokazal pozitivni učinek hitrega sprejetja novega KZ po tej plati, da je v času, ko se je Slovenija odločila vključiti se v Evropsko unijo in sodelovati v širših globalizacijskih procesih in s tem v zvezi tudi privolila v prilagajanje svojega pravnega reda evropskemu pravnemu redu, že imela izdelano celovito stališče tudi glede svoje kazenskopravne ureditve. Če tega ne bi bilo, bi seveda namesto plašča, izdelanega po lastni meri, začeli takoj po odloženem enem tujem izdelku pomerjati drugega. Žal pa se je pri notranji uporabi prvega KZ pokazala tudi slaba stran njegovega pospešenega sprejemanja, saj z njim ni bila opravljena dovolj temeljita reforma kazenskega prava. KZ je namreč kot svojo podlago upošteval predvsem prejšnjo ureditev, v kateri so se spreminjale, dopolnjevale ali črtale le določbe, ki po uporabljenih izrazih niso bile več v soglasju z novo ustavno ureditvijo in pravnim redom države. Sicer pa ta prevetritev prejšnjih določb ni bila dovolj korenita v tem pogledu, da bi se iz kazenskega prava odpravile sledi prejšnjih teoretičnih, pogosto sociološko in tudi ideološko obarvanih izhodišč o kazenskem pravu kot prisilnem sredstvu naddržavne organiziranosti družbe. Ena takih sledi se kaže v določbi o dejanju majhnega pomena, ki naj bi imela enak učinek kakor prejšnja določba o neznatni družbeni nevarnosti, po kateri se je štelo, da dejanje, kljub temu, da ga zakon določa kot kaznivo dejanje, po oceni objektivnih in subjektivnih okoliščin danega primera ni treba upoštevati kot kaznivo dejanje. V praksi je določba o neznatnem pomenu dejanja še naprej omogočala oportunitetno opuščanje kazenskega pregona za bagatelne delikte, vendar pa s samim svojim obstojem v materialnem kazenskem pravu tudi širše negativno vplivala na uporabo KZ, ker so se dejanja opredeljevala ne zgolj po zakonskih znakih, ampak tudi po zunajpravnih ocenah družbene nevarnosti. Negativen vpliv je bilo tudi čutiti v uporabi določb o kaznih, ko so sodišča, kakor je razbrati iz javnih sporočil, ne samo varnostne ukrepe, ampak tudi kazni, utemeljevala s svojimi sklepanji o družbeni nevarnosti storilca, namesto da bi, kakor se zahteva po evropskih razlagah načela zakonitosti v kazenskem pravu, izrekala kazen v sorazmerju s kaznivim dejanjem (tretji odstavek II. - 109. člena Pogodbe o ustavi za Evropo). KZ je bil tudi nedosleden, ko je ob priznanju protipravnosti kot splošnega elementa kaznivega dejanja, po katerem se kazensko pravo vključuje v celoviti pravni sistem države, uvedel tudi pojem krivde (ki se v pravni teoriji označuje tudi kot subjektivna protipravnost), vendar pa je pri tem še obdržal pojem kazenske odgovornosti, ki je v prejšnjem pravu neustrezno nadomeščal pojem krivde. Če se upošteva, da prištevnost sama zase ne more biti vzrok za kaznovanje, potem se besedilo prvega odstavka 15. člena KZ „Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in kriv.“ ne more razumeti drugače kot vsebinsko izenačenje dveh pojmov. Glede na to, da je v vseh drugih določbah, zlasti pa še v določbah o ekskulpacijskih razlogih (npr. o dejanski zmoti) v zakonu še vedno naveden samo izraz kazenska odgovornost, je to pri uporabi KZ vzbujalo dvome, ali ni morda izraz krivda napačno uporabljen. Tujci pri prevajanju slovenskih sodb tudi niso mogli dobro razumeti, zakaj se nejasno razlikovanje med pojmoma ponavlja tudi v procesnem kazenskem pravu, ko se obtoženec obsodi, ker je kriv, oprosti pa se, ker ni kazensko odgovoren (358. in 359. člen ZKP). Napačno je torej to, da KZ še naprej pojem kazenske odgovornosti omejuje zgolj na subjektivne sestavine storilčevega ravnanja, namesto da bi ga razlagal enako kot se uporablja sicer v pravu, med drugim tudi v določbah ustave (ni si mogoče zamisliti, kako bi se lahko v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena korektno razložilo besedilo iz prvega odstavka 83. člena Ustave, da „poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas ....“). Za prejšnje kazensko pravo je še razumljivo, da se je v težnji po večji podružbljenosti kazenskega prava na račun njegove pravne doslednosti ob opuščanju elementa protipravnosti v pojmu kaznivega dejanja tudi izogibalo splošnemu širšemu razumevanju pojma kazenske odgovornosti kot posebne vrste pravnega odzivanja na protipravna ravnanja, za novo slovensko kazensko pravo pa se lahko reče, da z nadaljnjim izogibanjem samo kaže, da še vedno ni prav trdno prepričano o svojem potrebnem podrejanju pravni državi. KZ je tudi nekritično prevzemal iz prejšnjega zveznega kazenskega zakona arhaično kaskadno odgovornost za medijske delikte (uvedle so jo nekatere evropske države v prvi polovici 19. stoletja, ko so ob ustavnopravni odpravi državne cenzure tiska hotele prisiliti ta medij k izvajanju notranje cenzure, zlasti za zaščito pred političnimi delikti), katero je jugoslovanska zvezna država, ko republike niso pokazale pripravljenosti, da bi v okviru svoje pristojnosti za urejanje tiska in medijev nasploh uvajale tudi takšno „parakazensko“ odgovornost (- z dovoljevanjem kaznovanja odgovornih urednikov in drugih strokovnih vodij medijev za tuja dejanja po načelu objektivne odgovornosti -), potegnila iz arhiva, (to je iz bivšega Zakona o tisku) in jo vnesla v splošni del kazenskega zakona ter si tako znova zopet zagotovila nadzor nad tiskom. Ne glede na to, da so že ob sprejemanju KZ bili izraženi dvomi o ustavni podlagi za kaskadno kazensko odgovornost (- če bi ta obstajala, bi se zagotovo zahtevala razširitev zaradi preprečevanja aktualne kriminalitete iz okrilja elektronskega komuniciranja -), se je v času njegove dosedanje veljave pokazalo, da ta odgovornost pravzaprav ni potrebna, ker se ustrezno varstvo pravnih vrednot dosega tudi z uporabo splošno veljavnih kazenskopravnih določb.

Za celoten splošni del, pri čemer so mišljene tako določbe o kaznivem dejanju, kakor tudi določbe o kazenskih sankcijah, je težko reči, da KZ pomeni reformirano kazensko pravo. O reformiranosti je težko govoriti zato, ker je KZ zgolj spreminjal in dopolnjeval prejšnje jugoslovansko kazensko pravo, ki je nastalo že leta 1951 z nekakšno združitvijo zasnove o družbeni nevarnosti in tradicionalnih dogem iz splošnih delov starejših kazenskih zakonov, navdahnjeni s stališči tako imenovane eklektične šole kazenskega prava. Ker je prejšnje jugoslovansko kazensko pravo, po omenjenem svojem nastanku ostalo zaprto v nekakšno lupino in ni kontaktiralo z drugimi pravnimi sistemi KZ ob edinem svojem opiranju na to kazensko pravo tudi ni posredno zajel nobenih reformnih dosežkov iz širšega evropskega okolja. S tem v zvezi je pomembno omeniti zlasti reformo kazenskega prava, opravljeno v več etapah v letih od 1969 do 1975 v takratni Zahodni Nemčiji, kjer so po daljših (15-letnih) temeljitih teoretičnih raziskavah načrtno razgradili splošni del že 100 let veljavnega starega Kazenskega zakonika (- v veljavi je bil celo v obdobju nacionalsocializma -) in nato postavili na njegovo mesto novo zakonsko konstrukcijo, katere temelji so demokratična pravna država (- načelo zakonitosti v kazenskem pravu imenujejo na kratko – „Rechtstaatsprinzip„) in enako varstvo temeljnih človekovih pravnih vrednot, vse, kar je na njih oprto, pa se mora do podrobnosti ujemati in delovati kot stabilna celota. Po tej reformi splošnega dela je sledila še reforma posebnega dela, ki pa še kar naprej poteka, zlasti v zvezi s homogenizacijo s kazenskim pravom drugih držav Evropske unije. Prav zaradi te svoje temeljitosti in evropske utemeljenosti je bilo kazensko pravo zgled reformam kazenskih zakonov v drugih evropskih državah (Avstrija, Španija, Finska ...) in tudi številnih zunajevropskih državah. Žal prvi KZ vseh teh evropskih izkušenj, razen vrnitve kazenskega prava k temeljem pravne države (povezava s celotnim pravnim sistemom na podlagi protipravnosti kot elementa kaznivega dejanja, pogojenost kaznovanja s krivdo, kaznovanje storilcev v sorazmernosti z dejanjem), ni upošteval, kar pomeni, da je nadaljnje reformiranje bilo preloženo na kasnejši čas. Ob pripravah KZ je bila tudi izrecno zavrnjena zamisel, da bi se ta zakonik po vzoru drugih evropskih držav sestavil kot osrednji del sklenjenega sistema kazenskega prava, v katerem naj se vsako potrebno širše urejanje posameznih delov tega pravnega področja, glede na posebnosti subjektov ali pa dejanj, zaradi katerih bi urejenost v enovitem zakonskem aktu delovala kot dejavnik neuravnoteženosti in slabše preglednosti, uredi v drugih posebnih kazenskih zakonih, ki pa ostajajo vezani na skupne veljavne določbe v KZ. Zamisel o sistemskem urejanju kazenskega prava je bila zavrnjena z drugačnim konceptom, po katerem naj bi bila najidealnejša tista ureditev, ki je veljala četrt stoletja po letu 1951, ko so bile vse kazenskopravne določbe združene v enem samem jugoslovanskem Kazenskem zakoniku. Sicer pa že sam ta koncept o enem samem zakonodajnem aktu ni bil dosledno izpeljan, ker je bilo določanje odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja po 33. členu KZ izrecno prepuščeno drugim zakonom, po drugi strani pa se ob strogi oprtosti kaznovanja zgolj na krivdi ne bi smeli več zgledovati po starejšem prejšnjem zakonodajnem aktu glede tega, da je v njem bilo določeno tudi ukrepanje zoper osebe (mladoletnike, neprištevne), ki se ne kaznujejo in se zato kazensko pravo zanje v celoti ali vsaj deloma ne uporabi. Ob uporabi KZ se je tako pokazalo, da s samimi spremembami in dopolnitvami prejšnjega kazenskega prava novo slovensko kazensko pravo po vsebini še vedno ni bilo reformirano v evropskem pomenu in zato tudi obstajajo težave v sodelovanju z drugimi evropskimi državami. V zvezi s tem sodelovanjem je treba upoštevati, da mora potekati na več ravneh, pri čemer za raven odkrivanja in pregona kaznivih dejanj zadošča že usklajenost pogledov na pojem kaznivega dejanja, za raven sojenja pa je treba doseči usklajenost tudi glede veljavnega sistema kazni (- le-ta se nanaša ne samo na vrste in mere kazni, ampak tudi na urejanje njihove sorazmernosti s kaznivimi dejanji, pogoje za izključitev kaznivosti ali odpustitev kazni, zastaranje kazni, način njene izvršitve in rehabilitacijo storilcev -), kar pa v KZ še zdaleč ni bilo normirano tako, da bi lahko sodba slovenskega sodišča enako kot sodbe sodišč drugih držav članic Evropske unije, imele ne samo formalno, ampak tudi po vsebini enako veljavo v Republiki Sloveniji in povsod drugod v Evropski uniji.

Glede reforme kazenskega prava je treba še opozoriti, da je ta potekala glede posebnega dela drugače kakor glede splošnega dela. Posebni del je bil pravzaprav reformiran že pred sprejetjem KZ s Kazenskim zakonom Republike Slovenije, ki je začel veljati 1977. leta in z zakonodajnim vplivanjem Republike Slovenije na posebni del v takratnem zveznem Kazenskem zakonu, kar pomeni, da se je z novim KZ ta reforma, ki je že takrat dohitevala reformna prizadevanja drugod po Evropi, samo dopolnjevala. Pravzaprav se v sodobnih procesih globalizacije posebni deli ne samo v Republiki Sloveniji ampak tudi drugod po Evropi in po svetu v kazenskih zakonih kontinuirano spreminjajo in dopolnjujejo zaradi potrebne homogenizacije kazenskega prava kot nujnega pogoja za sodelovanje med državami. Tako je bil KZ doslej že v posebnem delu dvakrat noveliran (Uradni list RS, št. 23 – 1035/99 – KZ-A z dne 8. aprila 1999 in št. 40 – 1662/2004 – KZ-B z dne 20. aprila 2004) zaradi potrebnega prenašanja sprejetega mednarodnega kazenskega prava v notranje kazensko pravo, ki pa so žal oporečne, ker se ne skladajo z že sprejetim notranjim pravom, hkrati pa se je pri njih tudi pozabilo, da se mora tako imenovana dirigirana homogenizacija ujemati s spontano homogenizacijo, to je z upoštevanjem potrebnih enakih rešitev v pravu drugih držav Evropske unije (npr. drugod po Evropi bi očitno sprejeli kot pravne nesmisle take določbe, da se inkriminira dejanje v spravljanja listin v obtok, saj vendar listine niso v obtoku kot denar, da se nasilno izterjevanje označuje kot izsiljevanje, ki sicer pomeni nedovoljen način pridobivanja protipravne premoženjske koristi, da se nekaterim storilcem obvezno mora kazen odpustiti in podobno). Take vrste novel same po sebi postajajo nato nepotreben vzrok za nove novele. Zaradi njih bi moral zakonodajalec reformirati pravzaprav svoj postopek pripravljanja kazenskih zakonov v tem pomenu, da bi se zagotovil enak standard strokovne kvalitete tega za pravno državo izjemno pomembnega pravnega področja kot velja v drugih državah, ki hočejo delovati kot pravne države.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve

- Cilji predlaganega Kazenskega zakonika so:

1. nova koncepcija kazenskega prava, ki je usmerjena v evropsko okolje in prekinja s preteklostjo. Reforma kazenskega prava v Republiki Sloveniji kot članici Evropske unije se mora nadaljevati; to, kar je storil KZ, da je spojil prejšnji zvezni in republiški zakon z nekaj nujnimi spremembami in dopolnitvami, je komaj priprava na reformo kazenskega prava. Šele ta KZ-1 bo reformo povedel naprej v takšno odločilno fazo, da uporaba kazenskega prava ne bo več odvisna od tega, koliko kdo pozna posebnosti prejšnjega prava. To se da doseči le z izdajo novega zakona.
2. uskladitev z obveznostmi Republike Slovenije v okviru Evropske Unije in mednarodne skupnosti. Na novo in natančno so bile pregledane vse, v okviru Evropske unije in v mednarodnem pravu, sprejete obveznosti držav o enotnem urejanju kazenskopravne tematike, nato pa po opravljeni temeljiti analizi tudi vnešene v notranje pravo tako, da tvorijo v njem skladno celoto. Mednarodno in tudi evropsko pravo pozna na kazenskem področju le po več posameznih, povečini imperfektnih pravnih pravil (delna izjema je t. i. Rimski statut), ki so povečini nastajala separatno brez teženj po vsebinski uskladitvi in spoštovanju normativne hierarhije, zato se uskladitev teh pravil opravi šele z njihovim prevzetjem v nacionalno pravo, kar pomeni, da je evropsko kazensko pravo predstavljeno skozi nacionalno kazensko pravo vseh evropskih držav, tudi Slovenije.

- Načela in poglavitne rešitve:

1. večja sistematičnost predlaganega zakona: novi Kazenski zakonik še naprej upošteva delitev na splošni in posebni del, pri tem pa postavlja pred normativno vsebino obeh delov tiste določbe, ki še ne pomenijo določanje kazenskega prava, to so temeljne določbe in veljavnost kazenskega zakona. Novi Kazenski zakonik še pred krajevno veljavnostjo določa osebno veljavnost, ki je bila doslej nepregledno razpršena po vsem kazenskem zakonu, in časovno veljavnost, glede katere se je reševanje posebnih problemov prepuščalo sodni praksi, ki pa je nato za svoja načelna stališča morala iskati oporo v popolneje izdelanih drugih evropskih zakonih.

2. jasnejša določitev temeljnih določb: V nasprotju z večino zakonov, ki splošno razlago kaznivega dejanja prepuščajo pravni teoriji, ta zakon še naprej ohranja splošno definicijo kaznivega dejanja. Te definicije ni mogoče razumeti kot izključevanje teoretičnih razlag, ampak kot zakonodajalčev zapis za kreiranje kazenskega prava. Z delnim preoblikovanjem se več ne uporabljajo izrazi, ki bi lahko vzbujali spomine na družbeno nevarnost kot nekdanjo zunajpravno sestavino kaznivega dejanja. Hkrati navaja, da se protipravno dejanje določa kot kaznivo dejanje zaradi nujnega varstva pravnih vrednot.

3. sorazmernost: načelo sorazmernosti je ustavnopravno priznani standard za vsebinsko ocenjevanje prava v pravni državi. V novem Kazenskem zakoniku je načelu sorazmernosti ob upoštevanju ustavnopravnih garancij zagotovljeno pomembno mesto.

4. drugačno opredeljevanje malomarnosti: zaradi težav kazenskega pravosodja glede razlikovanja med malomarnostjo in eventualnim naklepom na eni strani ter malomarnostjo in naključjem na drugi strani, zakon skuša dajati jasnejše usmeritve za ugotavljanje vseh sestavin krivde. Zakon tudi izrecno odklanja take razlage, da bi pri isti povzročeni prepovedani posledici moral biti storilec enako kaznovan ne glede na to, ali je šlo za povzročitev z naklepom ali iz malomarnosti.

5. prištevnost: po novem zakonu ni več navedena prištevnost kot pogoj, ki bi ga bilo treba pri vsakomer posebej ugotavljati, ampak se kot pravno pomembna okoliščina navaja le neprištevnost.

6. natančnejša opredelitev udeležbe: je natančneje opredeljena po zaslugi novih določb o storilstvu, po katerih se sedaj jasno razlikuje, kdo je storilec, kdo je pomagač in kdo je napeljevalec.

7. ukinitev kaskadne odgovornosti: prejšnje določbe iz KZ, ki so bile uvrščene za določbami o udeležbi, nanašale pa so se na kaskadno kaznivost za medijske delikte, v predlogu Kazenskega zakonika niso prevzete zaradi svoje parakazenskopravne narave, saj so odstopale ne samo od splošno sprejetega nauka o udeležbi, ampak tudi od nauka o kaznovanju in odgovornosti storilca za osebno storjena kazniva dejanja in končno tudi o potrebni utemeljitvi odgovornosti na individualni krivdi.

8. kazen dosmrtnega zapora: predlog Kazenskega zakonika predvideva tudi uvedbo kazni dosmrtnega zapora, vendar v bistveno ožji obliki kot večina držav v Evropski uniji. Republika Slovenija je Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča (statut) podpisala 7. oktobra 1998 in ratificirala 22. novembra 2001. Iz preambule statuta izhaja dolžnost vsake države, da izvaja svojo kazensko jurisdikcijo zoper odgovorne za mednarodna hudodelstva, Mednarodno kazensko sodišče (Sodišče) pa dopolnjuje kazenske jurisdikcije držav. Slednje je še posebej poudarjeno v 1. členu statuta. S tem statutom je ustavljeno Mednarodno kazensko sodišče kot trajna mednarodna institucija. Po 120. členu k temu statutu niso dovoljeni nobeni pridržki. 9. pogojna obsodba: med novostmi KZ-1 je tudi povečan nabor navodil, ki jih sodišče lahko izreče obsojencu pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. Novost je tudi to, da sodišče lahko postavi pod varstveno nadzorstvo tudi pogojno odpuščenega in mu določi enaka navodila kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. Predvideno je, da bo varstveno nadzorstvo izvrševal svetovalec, ki ga bo določilo sodišče.

10. prilagajanje sankcij: s KZ-1 bo podana večja možnost prilagajanja sankcij storilcem kaznivih dejanj in bo tako podan tudi ugodnejši položaj za obsojence:

11. zastaranje: Predlog novega KZ predvideva novost tudi v zvezi z zastaranjem. Ohranja delitev na zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazenskih sankcij, opušča pa razlikovanje med relativnim in absolutnim zastaranjem, ki je v praksi v določenih primerih povzročalo nejasnosti in težave. 12. Kazniva dejanja zoper življenje in telo: v tem poglavju sta dve obliki kaznivega dejanja naklepnega odvzema življenja. Tako kot v primerjalnih kazenskih zakonikih, v avstrijskem v paragrafu 75 in 76 in v nemškem v paragrafu 211 in 212, sta bili oblikovani dve kaznivi dejanji, ki tudi semantično odražata razliko pri protipravnem odvzemu življenja. Tako je v to poglavje uvedeno kaznivo dejanje uboja in kaznivo dejanje umora.

13. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime: bistvena novost v okviru kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime je povezana s splošnim delom kazenskega zakonika, v katerem so opuščene posebne določbe o kaznivosti za kazniva dejanja, storjena po javnih občilih. Takšne določbe so namreč pomenile tako imenovano „kaskadno odgovornost“, ki je zastarel pravni institut in so ga v državah Zahodne Evrope že opustili. Odgovorni urednik, izdajatelj, tiskar in izdelovalec so bili namreč predvideni za kaznivost le v primeru, če so bile podane stvarne ali pravne ovire za pregon avtorja. S posebnim kaznivim dejanjem javne objave kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime je v kazenskem zakoniku uvedena tudi odgovornost odgovornega urednika in ostalih navedenih, ki naklepno javno objavijo prispevek, ki pomeni kaznivo dejanje.

14. Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost: v tem poglavju je prišlo do jasnejše razmejitve med kaznivim dejanjem posilstva in kaznivim dejanjem spolnega nasilja, kar je v praksi pogosto povzročalo različne pravne opredelitve. Pod kaznivo dejanje posilstva je sedaj uvrščeno vaginalno spolno občevanje moškega in ženske ter s tem izenačeno še analno občevanje moškega z žensko ali dveh moških. Vse ostalo sodi v kaznivo dejanje spolnega nasilja. Pri obeh kaznivih dejanjih je posebej opredeljena tudi hujša oblika, ko gre za oškodovance, ki so na prestajanju kazni zapora ali nad drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost. Pri obeh kaznivih dejanjih je predpisana kazen ustrezna.
15. Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost: v Kazenskem zakoniku je bilo posebno poudarjeno varstvo pravic delavcev. Tako je že v uvodnem členu iz tega poglavja pri kršitvi temeljnih pravic delavcev dodana tudi oblika, ko delodajalec ne plačuje predpisanih prispevkov. Hujša oblika kaznivega dejanja je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, neopravičenega neizplačila treh zaporednih plač ali izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Nadaljnja hujša oblika kaznivega dejanja pa predstavlja posebno obliko kršitve pravic delavk, ki jim delodajalci preprečujejo, da bi v času zaposlitve zanosile ali rodile otroka. Za ohranitev delovnega mesta delavke pristajajo na takšne nezakonite pogoje in izsiljevanja.
16. Kazniva dejanja zoper gospodarstvo: poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je bilo potrebno preurediti, saj to terjajo predpisi Evropske unije, kot tudi naša zakonodaja, usklajena s temi predpisi. Delno so dopolnjena tudi tako imenovana korupcijska kazniva dejanja. S tem bodo v celoti izpolnjene tudi pripombe Predstavnikov skupine držav proti korupciji Sveta Evrope (Greco), ki je izvedla tretjo fazo ocenjevanja naše države. Hkrati bo s tem omogočena tudi ratifikacija Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki je naša država še ni ratificirala. Posledično bo to pomenilo tudi odpravljanje vseh dilem pri vstopu naše države v OECD
17. Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila: v tem poglavju je enotno urejena problematika tajnih podatkov. Vse oblike tajnosti, ki so bile do sedaj poimenovane kot uradna, državna in vojaška tajnost, so z novim Zakonom o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/2006) dobile novo definicijo. To je upoštevano tudi v 260. členu tega zakonika, pri katerem je oblikovano enotno kaznivo dejanje za vse vrste zlorabe tajnih podatkov.

18. Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine: varstvo okolja zahteva tako ustrezno zakonodajo kot tudi kazenskopravno varstvo. Prav slednje je upoštevano pri kaznivih dejanjih zoper okolje. Uvodno kaznivo dejanje v tem poglavju, obremenjevanje in uničevanje okolja je usklajeno z Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/2006, ZVO-1-UPB1), pri katerem je v naš pravni red prenešeno devet Direktiv EU. Posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja so še posebej prilagojene predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja z dne 14.2.2007, 6297/07. Poleg tega je dodana še splošna škodljiva oblika čezmernega obremenjevanja okolja, ki pomeni kakršenkoli nezakonit poseg v okolje kot kršitev Zakona o varstvu okolja in podzakonskih predpisov. 19. Ostale novosti posebnega dela: poudarjene so le spremembe večjega obsega v posameznih kaznivih dejanjih, poleg tega pa je v novem kazenskem zakoniku prišlo še do več novih kaznivih dejanj, sprememb kaznivih dejanj in opustitev nekaterih kaznivih dejanj. Pri tem pa je potrebno poudariti, da večina kaznivih dejanj iz sedanjega kazenskega zakonika ni bila spornih, saj gre večinoma za tradicionalna kazniva dejanja, ki tako po svoji obliki, izvršitvenih dejanjih in kaznih niso povzročala dilem v praksi in teoriji. Vsa ta kazniva dejanja so ohranjena tudi v novem Kazenskem zakoniku.


3. Ocena finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva

Novi kazenski zakonik ne bo povzročil finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva.

Kazenski zakonik (KZ-1) pomeni tako v splošnem kot posebnem delu novo, poenostavljeno obliko, usklajeno s pravom EU in mednarodnimi akti, ki ne bo povzročala dodatnega dela organom odkrivanja, pregona in sojenja. Lahko celo trdimo, da bo to delo olajšano ter bo po ustreznem izobraževanju v navedenih državnih organih in sodstvu lahko celo pospešilo kazenske postopke ter s tem povzročilo bolj smotrno porabo finančnih sredstev.

4. Prilagoditev pravu Evropske unije

Od zadnje spremembe sedanjega Kazenskega zakonika (KZ-B) v letu 2004 je prišlo do uveljavitve novih direktiv, uredb in sklepov, ki so v novem Kazenskem zakoniku upoštevane. Upoštevane so tudi mednarodne konvencije in mednarodne pogodbe, ki so bile v tem času ratificirane ali čakajo na ratifikacijo.

Nov Kazenski zakonik terjajo tudi spremembe po letu 2004, ki so nas z vstopom v Evropsko unijo umestile v novo pravno okolje, prav tako pa so določene spremembe potrebne zaradi vstopa v NATO, uvedba eura in bližnja vzpostavitev Schengenske meje.

Posamezni akti Evropske unije so bili delno našteti že pod tč. 2., pri ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah.

Pri uporabi prava Evropske unije glede kazenske zakonodaje je potrebno opozoriti, da pri vseh tako imenovanih blanketnih kaznivih dejanjih, torej tistih, ki se sklicujejo na kršitev predpisov, moramo uporabljati v skladu s 3.a členom Ustave Republike Slovenije poleg domačih zakonov in drugih podzakonskih predpisov tudi vse predpise Evropske unije.

Med predpisi Evropske unije in mednarodnimi konvencijami naj zato poudarimo le najpomembnejše, ki so bili sicer že omenjeni ter so bili upoštevani pri oblikovanju kaznivih dejanj.

Upoštevani sta bili podpisani Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju terorizma iz maja 2006 in Konvencija o preprečevanju dejanj jedrskega terorizma iz leta 2005, ki še nista ratificirani. V Kazenski zakonik sta že uvrščeni kaznivi dejanji spodbujanja in opravičevanja terorizma ter novačenja za teroristične organizacije. V skladu s Konvencijo o preprečevanju dejanj jedrskega terorizma pa je pri kaznivem dejanju terorizma natančnejše opredeljeno kaznivo dejanje jedrskega terorizma. V celoti je implementiran v Kazenskem zakoniku tudi Okvirni sklep Sveta Evropske unije o boju proti terorizmu z dne 13. junija 2002.

Kljub ratifikaciji Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, MP, št. 7 z dne 14. maja 1993) do sedaj še ni bilo inkriminirano kaznivo dejanje mučenja, tako da je šele s tem zakonikom uvedeno to kaznivo dejanje.

Kaznivo dejanje zlorabe monopolnega položaja temelji na Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence, ter na prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, določene z 82. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (OJ 2002 C325/1).

Uvedeno je bilo posebno kaznivo dejanje goljufije na škodo finančnih interesov Evropske unije, predvideno s Konvencijo EU (konvencija je že bila ratificirana, Uradni list RS, MP, št. 4/2007).

Glede okoljskih kaznivih dejanj je bil upoštevan predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja z dne 14.2.2007, 6297/07, ki je uvrščeno v prvi steber in torej obvezno za implementacijo v nacionalno zakonodajo.

Pred Sodiščem evropskih skupnosti teče še postopek glede Okvirnega sklepa o onesnaževanju morja z ladij, ki določa kazenske sankcije, tako da bo tudi v tem primeru sprejeta Direktiva o onesnaževanju morja z ladij, če bo sodišče presodilo, da okvirni sklep ne zadostuje. Kljub temu je v Kazenskem zakoniku tovrstno kaznivo dejanje že predvideno.

Mobbing kot kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je upošteval spremenjeno Evropsko socialno listino (Uradni list RS, MP, št. 7/1999).

Pri kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva je bila upoštevana obveznost ratificiranega Protokola o nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva in trgovine z njimi (Uradni list RS, št. 48/2004).

Pri kaznivem dejanju družinskega nasilja je bila upoštevana Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1512 iz leta 2006.

Pri kaznivem dejanju nasilništva je bila upoštevana ratificirana Evropska konvencija o nasilju in nedostojnem vedenju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti nogometnih tekmah (Uradni list RS, št. 14/1992).

Ob omenjenih neposrednih implementacijah prava Evropske unije, ki sedaj obsega že okrog 100.000 strani, je treba upoštevati, da posamezna kazniva dejanja temeljijo na zakonih Republike Slovenije, ki so bili v času po vstopu v Evropsko unijo po 1.5.2004 pretežno tudi usklajeni s pravom Evropske unije in se prek teh zakonov tudi Kazenski zakonik v celoti usklajuje in prilagaja pravu Evropske unije.

5. Primerjalnopravna ureditev v državah članicah Evropske unije

Za primerjavo so bili izbrani kazenski zakonik Avstrije, Finske in Nemčije. Kazenski zakonik Finske je bil izbran za primerjavo kot eden od sodobnejših kazenskih zakonikov demokratične skandinavske države, članice EU, kazenska zakonika Avstrije in Nemčije pa zaradi tega, ker Republika Slovenija že tradicionalno pripada germanskemu pravnemu kulturnemu krogu.

Glede na to, da v kratki obrazložitvi ni mogoče izčrpno predstaviti kazenskih zakonikov treh evropskih držav, se je bilo potrebno omejiti na prikaz nekaterih institutov. Za primerjavo je bila izbrana ureditev kazni, zastaranja in obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj.

Primerjalnopravni pregled pokaže, da vse za primerjavo izbrane države, obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj ne urejajo s splošnim kazenskim zakonikom, temveč imajo poseben kazenski zakon, ki ureja ta vprašanja. Takšna rešitev je sprejeta tudi v predlogu slovenskega kazenskega zakonika.

Kazni:

Avstrijski kazenski zakonik pozna dve vrsti kazni: prostostne, ki so lahko dosmrtne ali časovno določene v trajanju najmanj enega dne in največ dvajsetih let, ter denarne, ki se izrekajo v dnevnih zneskih in sicer najmanj dva dnevna zneska. Zgornja mera dnevnih zneskov ni določena, je pa omejena njihova višina od najmanj 2 EUR do največ 327 EUR. V primeru neplačevitosti se denarna kazen nadomesti z nadomestnim odvzemom prostosti in sicer po en dan odvzema prostosti za dva dnevna zneska denarne kazni, zgornja meja nadomestne kazni pa ni določena.

Finski KZ pozna splošne kazni, posebne kazni za državne uradnike in disciplinske kazni za vojake in druge osebe, navedene v 45. poglavju KZ. Splošne kazni, ki jih pozna finski KZ so: zapor, delo v korist skupnosti, denarna kazen in blažja denarna kazen (globa). Zapor se izreče za določeno dobo ali dosmrtno.

Nemški KZ pozna naslednje kazni: zapor, denarno kazen, denarno kazen, ki je odvisna od storilčevega premoženja, stransko kaznovanje in stranske posledice. Zapor se izreče za določeno dobo, če zakon ne predvideva dosmrtnega zapora.

Vsekakor ni odveč opozoriti, da vsi trije za primerjavo izbrani kazenski zakoniki poznajo možnost izreka kazni dosmrtnega zapora.

Zastaranje:

Po avstrijskem kazenskem zakoniku ne zastara pregon za kazniva dejanja, za katera je predpisan dosmrtni zapor ali prostostna kazen od 10 do 20 let. Dosmrtni zapor se po 20 letih spremeni v zagroženo kazen od 10 do 20 let. Za ostala kazniva dejanja pregon zastara v roku
-10 let za kazniva dejanja, za katera je zagrožena prostostna kazen nad 5 do 10 let;
-5 let za kazniva dejanja, za katera je zagrožena prostostna kazen nad 1 leto do 5 let;
-3 leta za kazniva dejanja, za katera je zagrožena prostostna kazen nad 6 mesecev do enega leta;
-1 leta za kazniva dejanja, za katera je zagrožena prostostna kazen do šestih mesecev zapora ali denarna kazen.
Predpisani zastaralni roki za pregon se lahko tudi podaljšajo tako, da se zaradi posebej določenih okoliščin namesto od končanega storilčevega delovanja ali od časa, ko se je izvedelo za dejanje, začnejo šteti od kasnejših dogodkov (npr. nastanek materialne posledice ipd.). Med drugim je tako za kazniva dejanja, storjena na škodo mladoletnikov, posebej določeno, da začnejo zastaralni roki teči z dnem oškodovančeve polnoletnosti.

Tudi glede izvršitve kazni je določena nezastarljivost za izrečeno doživljenjsko prostostno kazen ali za izrečeno prostostno kazen nad 10 let. Izvršitev ostalih kazni zastara v roku
-15 let pri izrečeni prostostni kazni nad 1 do 10 let;
-10 let pri izrečeni prostostni kazni nad 3 mesece do 1 leta ali pri denarni kazni z možno nadomestno prostostno kaznijo nad 3 mesece;
-5 let v vseh ostalih primerih.
Zastaralni rok za izvršitev kazni se lahko podaljša tako, da se v posebej določenih primerih (med drugim ob zadrževanju obsojenca v tujini) čas, ko obsojenec ne prestaja kazni, ne šteje v ta rok. Z izvrševanjem kazni se zastaranje prekine. Če prekinitev preneha še pred dokončanim odpustom obsojenca s prestajanja kazni (npr. zaradi bega, pogojnega odpusta...), začne teči rok za zastaranje izvršitve kazni znova.

Finski KZ pozna zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni.
Sodba ne sme biti izrečena, če obtožba ni bila vložena v roku:
- 20 let, če je najhujša zagrožena kazen za kazniva dejanja časovno določen zapor več kot osem let;
- 10 let, če je najhujša zagrožena kazen za kazniva dejanja zapor več kot dve leti in največ osem let;
- 5 let, če je najhujša zagrožena kazen za kazniva dejanja zapor več kot eno leto in ne več kot dve leti;
-2 let, če je najhujša zagrožena kazen za kazniva dejanja zapor do enega leta ali denarna kazen.
Kazenski pregon ne zastara, če je za kaznivo dejanje predvidena kazen dosmrtnega zapora.

Izvršitev kazni zapora zastara, če se njena izvršitev ni začela v spodaj naštetih rokih, šteto od pravnomočnosti sodbe v roku:
- 20 let, če je kazen časovno določen zapor več kot osem let;
- 15 let, če je izrečena kazen več kot štiri leta in ne več kot osem let;
- 10 let, če je izrečena kazen več kot eno leto in ne več kot štiri leta;
- 5 let, če je izrečena zaporna kazen do enega leta.
Izvršitev dosmrtnega zapora ne zastara.

Nemški KZ pozna zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni. Izrek kazni in odreditev ukrepov ni več dopusten, ko potečejo zastaralni roki. Huda kazniva dejanja po členu 220a (genocid) in 211 (umor) ne zastarajo.

Kazenski pregon zastara v roku:
-30 letih, če gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožen dosmrtni zapor;
-20 letih, v primeru kazniva dejana, za katera je zagrožena zaporna kazen več kot deset let;
-10 letih, v primeru kaznivih dejanj, za katera je zagrožena zaporna kazen več kot pet let, a ne več kot 10 let;
-5 letih, v primeru kaznivih dejanj, za katera je zagrožena zaporna kazen več kot eno leto, a ne več kot pet let;
-3 letih v primeru drugih kaznivih dejanj.

Nemški KZ pozna pretrganje zastaranja (paragraf 78c). Po vsakem pretrganju zastaranja zastaralni rok začne teči znova. Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, ko poteče dvakrat toliko časa, kot ga zakon predvideva za zastaranje. Pravnomočno izrečena kazen ali ukrep se ne more izvršiti, ko nastopi zastaranje izvršitve.

Izvršitev kazni za genocid in za kazen dosmrtnega zapora ne zastara. Zastaralni roki so:
- 25 let, če je izrečena zaporna kazen več kot deset let;
- 20 let, če je izrečena zaporna kazen več kot pet let, a ne več kot deset let zapora;
- 10 let, če je izrečena zaporna kazen več kot eno leto, a ne več kot pet let;
- 5 let, če je izrečena zaporna kazen do enega leta ali denarna kazen več kot 30 dnevnih zneskov;
- 3 leta za denarne kazni, ki ne presegajo 30 dnevnih zneskov.

Pomembna je določba 79.b člena nemškega KZ, ki omogoča, da sodišče lahko na prošnjo izvršilne oblasti podaljša zastaralni rok pred potekom za polovico, če se obsojena oseba nahaja na ozemlju, iz katerega ni mogoče zagotoviti izročitve ali deportacije.

6. Druge posledice zakona

V zvezi z novim Kazenskim zakonikom bo na več področjih potrebna sprememba drugih zakonov in nekaterih podzakonskih predpisov.

KZ-1 ohranja institut predlagalnih deliktov. Število predlagalnih deliktov bo delno zmanjšano, nekateri bodo spremenjeni v zasebne tožbe, nekateri v uradno pregonljive delikte. Eden od kriterijev je možnost oškodovanca, da sam identificira ali odkrije storilca, če te možnosti nima, mu država mora to omogočiti prek predlagalnega delikta. V praksi je bilo ugotovljeno, da oškodovanci pogosto povzročajo dolge postopke s tem, da na koncu umikajo predloge za kazenski pregon. Iz tega razloga bi bilo ustrezno, kljub ohranitvi predlagalnih deliktov, da se v Zakonu o kazenskem postopku predlagalni delikti uredijo tako, da ima oškodovanec pravico do umika predloga za kazenski pregon le do začetka kazenskega postopka, potem pa se vodi postopek po uradni dolžnosti in ga z umikom predloga oškodovanec ne more ustaviti. Umik predloga seveda državni tožilec lahko upošteva z umikom obtožbe, vendar o tem odloča po svoji presoji. Podobno je že sedaj urejeno pri subsidiarnem pregonu oškodovanca, ko v postopku subsidiarno obtožbo prevzame državni tožilec in je potem oškodovanec ne more umakniti.

V novem KZ-1 ne bo več določbe o dejanju majhnega pomena iz 14. člena KZ. Takšne določbe namreč nimajo kazenski zakoni Zahodne Evrope. V našem KZ je ostala kot naslednica instituta neznatne družbene nevarnosti, ki ga novi KZ-1 iz teh razlogov ni povzel. V okviru določb ZKP so za državnega tožilca že sedaj podani podobni razlogi za postopek poravnavanja (161.a člen), odložitve kazenskega pregona (162. člen) ali opustitev kazenskega pregona oziroma odstopa od pregona (163. člen). V prehodnih določbah KZ-1 je določeno, da smejo sodišča in državna tožilstva izključiti kazenski pregon zoper storilca kaznivega dejanja ob smiselni uporabi razlogov o dejanju majhnega pomena iz 14. člena KZ, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. V Zakonu o kazenskem postopku bo potrebno urediti določanje pogojev za opustitev kazenskega pregona z možnostjo, da se kazenski pregon zoper storilca kaznivega dejanja izključi, kar bi bilo v pristojnosti tako državnih tožilstev kot sodišč. Prehodna rešitev je vsebovana v prehodni določbi KZ-1.

V Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij bo potrebno urediti obseg in postopek dajanja podatkov iz kazenske evidence. Uvesti bo potrebno tudi posebno evidenco za tako imenovana „pedofilska“ kazniva dejanja, ko bo pod posebnimi pogoji možnost dajanja podatkov tudi za izbrisane sodbe. S tem zakonom bo potrebno določiti tudi postopek imenovanja in določanja nadzornika pri posameznih primerih pogojnega odpusta.

Po sprejemu KZ-1 bo potrebno sprejeti poseben kazenski zakon za mladoletnike.

Ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih storilcev kaznivih dejanj bodo prav tako morali biti urejeni v zakonu.
Novi KZ-1 bo nedvomno vplival tudi na delo organov odkrivanja, pregona in sojenja, kot tudi na delo odvetnikov kot zagovornikov. Iz teh razlogov bo potrebno ustrezno organizirati izobraževanje sodnikov, državnih tožilcev, policistov in odvetnikov. Nedvomno bo nova kazenska zakonodaja imela vpliv tudi na oblikovanja vsebin predmetov kazenskega prava in samem poučevanju na pravnih fakultetah.

Pozitivne posledice KZ-1 bodo seveda vidne pri naših mednarodnih obveznostih, saj bo omogočen podpis in ratifikacija nekaterih konvencij, zadoščeno bo obveznostim iz prava Evropske unije.


II. BESEDILO ČLENOV

SPLOŠNI DEL


Prvo poglavje


TEMELJNE DOLOČBE


Uveljavljanje kazenske odgovornosti


1. člen


(1) Kazenska odgovornost v Republiki Sloveniji se sme uveljavljati na spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v demokratični ureditvi ter na načelih pravne države.

(2) Po tem zakoniku se kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde.

Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona


2. člen


Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija.

Sistem zakonitih kazenskih sankcij


3. člen


(1) Kazenske sankcije so: kazni, opozorilne sankcije in varnostni ukrepi.

(2) Za kaznivo dejanje je v zakonu vedno predpisana kazen, ki se izreče storilki oziroma storilcu (v nadaljnjem besedilu: storilec) v sorazmerju s težo dejanja in njegovo krivdo. Ob pogojih, določenih v splošnem delu tega zakonika, se storilcu smejo izreči namesto kazni opozorilne sankcije in poleg kazni ali opozorilne sankcije še varnostni ukrepi.

(3) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se proti storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja izrečeta tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.

(4) Kadar predpisi določajo, naj se zaradi same obsodbe za kaznivo dejanje obsojenki oziroma obsojencu (v nadaljnjem besedilu: obsojenec) poleg izrečenih kazenskih sankcij odvzamejo ali omejijo kakšne pravice, velja tudi za take pravne posledice prepoved iz prejšnjega člena.

Drugo poglavje


VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONIKA


1. Osebna veljavnost


Enaka veljavnost kazenskega zakona


4. člen


(1) Če v tem zakoniku ni izjemoma drugače določeno, velja kazenski zakonik enako za vse polnoletne osebe, ne glede na to, ali so državljanke oziroma državljani (v nadaljnjem besedilu: državljan) Republike Slovenije ali tujke oziroma tujci (v nadaljnjem besedilu: tujec).

(2) Kazenskopravna določba, ki se izjemoma nanaša le na državljane Republike Slovenije, se ne uporabi za državljane drugih držav članic Evropske unije in druge tujce.

(3) Če kazenskopravna določba izjemoma velja samo za tujce, je v njej tudi lahko določeno, kdaj se kot tujci ne štejejo za državljane drugih držav Evropske unije.

Posebna osebna veljavnost


5. člen


(1) Če je v zakonu določeno, da se za kaznivo dejanje kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem, velja kazenski zakon enako za vse te osebe.

(2) Posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnic oziroma mladoletnikov (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik) in pravnih oseb.

(3) V posebnem zakonu, ki določa kazensko odgovornost mladoletnikov, je lahko tudi določeno, da se osebam, ki so bile ob storitvi kaznivega dejanja že polnoletne, vendar še niso bile stare enaindvajset let (mlajše polnoletnice oziroma mlajši polnoletniki), smejo namesto kazni glede na njihovo osebnostno razvitost izreči kazenske sankcije za mladoletnike.

Izključitev osebne veljavnosti


6. člen


(1) Kazenski zakon se ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava.

(2) Kadar je v zakonu določeno, da se storilec preganja za kaznivo dejanje na predlog ali na zasebno tožbo, se taka določba ne uporabi proti osebi, zoper katero oškodovanka oziroma oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) ni dal predloga ali ni vložil zasebne tožbe ali jo je umaknil.

2. Časovna veljavnost


Uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona


7. člen


(1) Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

(2) Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

(3) Prvi in drugi odstavek tega člena se uporabita tudi v zvezi s časovno veljavnostjo predpisov, na katere se sklicuje kazenski zakon. Če je zaradi spremembe takega predpisa kaznivo dejanje ne le drugače določeno, ampak pomeni drugo protipravno dejanje, je s tem spremenjen tudi kazenski zakon, ki se uporabi kot milejši za storilca, ker se njegovo dejanje ne določa kot kaznivo dejanje.

Časovno omejeni zakoni


8. člen


Kazenski zakon ali drug predpis, na katerega se kazenski zakon sklicuje, ki naj bi veljal le za določen čas, se sme uporabiti, če ni drugače določeno, tudi po poteku tega časa, če je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je kazenski zakon ali predpis še veljal.

Sočasna veljavnost splošnega dela tega zakonika in drugih kazenskih zakonov


9. člen


(1) Določbe splošnega dela tega zakonika se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, določena z drugimi zakoni ali ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami ali akti Evropske unije, razen če s temi akti ni določeno drugače.

(2) Če zakoni, ki določajo kazensko odgovornost za mladoletnike, pravne osebe ali druge posebne vrste storilcev ali dejanj (posebni kazenski zakoni), v splošnih določbah omenjajo sočasno uporabo splošnega dela tega zakonika, se uporabi zadnji veljavni zakonik.

3. Krajevna veljavnost


Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju


10. člen


(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domači ladji, ne glede na to, kje je bila ladja ob storitvi dejanja.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domačem civilnem zrakoplovu med poletom ali na državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje je bilo letalo ob storitvi dejanja.

Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za nekatera kazniva dejanja, storjena v tujini


11. člen


Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori v tujini
Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za državljana Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini


12. člen


Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu.

Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini


13. člen


(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali njenemu državljanu kaznivo dejanje, čeprav to niso kazniva dejanja iz 11. člena tega zakonika.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi. V takem primeru sodišče ne sme izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Posebni pogoji za pregon


14. člen


(1) Če se je v primerih iz 10. člena in prve alineje 11. člena tega zakonika kazenski postopek začel ali se je končal v tujini, se storilec preganja v Republiki Sloveniji z dovoljenjem ministrice oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: minister) za pravosodje z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi.

(2) V primerih iz 12. in 13. člena tega zakonika se storilec ne preganja:
1) če je kazen, za katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
2) če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena ali je izvršitev zastarala;
3) če se za kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, taka zahteva pa ni bila vložena.

(3) V primerih iz 12. in 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

(4) Če v primeru iz 12. člena tega zakonika dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, je pa to dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji ali njenemu državljanu, se sme storilec preganjati samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(5) V vseh drugih primerih razen primerov iz druge alineje 11. člena in četrtega odstavka tega člena tega zakonika, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se storilec sme preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost.

(6) V primeru iz 10. člena tega zakonika se sme ob pogojih, določenih z zakonom, pregon tujca odstopiti tuji državi.

Vštevanje odvzete prostosti v tujini


15. člen


V tujini odrejeni pripor in vsak odvzem prostosti med izročitvenim postopkom se vštejeta v kazen iz obsodbe pred domačim sodiščem, enako pa se vanjo všteje tudi že prestana kazen iz sodbe tujega sodišča, če se zanjo izve pozneje. Če kazni nista iste vrste, sodišče presodi, kako naj se prišteje. Če je prestal obsojenec skupaj več kazni, kot mu jih je bilo izrečenih v obsodbi pred domačim sodiščem, se v presežku šteje za neupravičeno obsojenega.




Tretje poglavje


SPLOŠNE DOLOČBE O KAZNIVEM DEJANJU


1. Kaznivo dejanje in storilec


Kaznivo dejanje


16. člen


Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.

Način storitve kaznivega dejanja


17. člen


(1) Kaznivo dejanje je lahko storjeno s storitvijo ali opustitvijo.

(2) Kaznivo dejanje je lahko storjeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.

(3) Z opustitvijo je lahko storjeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je moral preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek take posledice enakega pomena kot storitev.

Čas storitve kaznivega dejanja


18. člen


Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica.

Kraj storitve kaznivega dejanja


19. člen


(1) Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica.

(2) Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bilo storjeno na kraju, na katerem je storilec delal, kakor tudi na kraju, na katerem naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica.

Storilec in sostorilec


20. člen


(1) Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec).

(2) Storilec kaznivega dejanja je tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilka oziroma sostorilec (v nadaljnjem besedilu: sostorilec)).

Omejitve kazenske odgovornosti glede na starost storilcev


21. člen


(1) Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.

Silobran


22. člen


(1) Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni kaznivo dejanje..

(2) Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

(3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.

Prisiljenost


23. člen


Dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, ni kaznivo dejanje.

2. Krivda in kaznivost storilcev


Krivda


24. člen


(1) Kazenska odgovornost se uveljavi zoper osebo s sodbo sodišča, s katero se ji očita, da je kriva za storitev ali opustitev, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje, in ji zaradi tega izreče zakonito kazensko sankcijo ali odpusti kazen.

(2) Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom.

Naklep


25. člen


Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da taka posledica nastane.

Malomarnost


26. člen


(1) Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ne ravna s potrebno pazljivostjo, s katero po okoliščinah in osebnih lastnostih mora in je zmožen kaj storiti ali opustiti.

(2) Kaznivo dejanje ni storjeno z naklepom, ampak iz malomarnosti, kadar lahko storilec pričakuje prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nato nastane, ker je iz lahkomiselnosti pravočasno ne odvrne.

(3) Kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja.

Kaznivost malomarnosti


27. člen


(1) Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje samo, če zakon tako določa.

(2) Nobene določbe kazenskega zakona ni mogoče uporabiti tako, da storilec, ki stori kaznivo dejanje iz malomarnosti, ne bi bil kaznovan mileje kot za storitev enakega dejanja z naklepom.

(3) Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takem primeru očitno ne bi bil upravičen.

Odgovornost za hujšo posledico


28. člen


Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.

Neprištevnost


29. člen


(1) Kdor ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv.

(2) Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

(3) Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati.

(4) Kazensko je odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje ugotovljena njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.

Dejanska zmota


30. člen


(1) Kdor v dejanski zmoti stori dejanje, ki ga zakon določa kot naklepno kaznivo dejanje, ni kriv.

(2) Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno ali nekaznivo.

(3) Za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati.

Pravna zmota


31. člen


(1) Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.

(2) Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

(3) Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje.

Skrajna sila


32. člen


(1) Kdor stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, zato da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, ni kriv, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati.

(2) Kdor stori kaznivo dejanje v skrajni sili pod pogoji iz prvega odstavka tega člena zaradi odvračanja nevarnosti za druge pravno priznane vrednote, se ne kaznuje, če je s kaznivim dejanjem prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo.

(3) Če je v primerih iz prvega ali drugega odstavka tega člena storilec sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali je prekoračil meje skrajne sile, se sme kaznovati mileje, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen odpustiti.

Meje kaznivosti


33. člen


(1) Če je v zakonu določeno, da dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, zaradi posebnih okoliščin, razmerij ali lastnosti storilca ni kaznivo, se storilec zaradi takega kaznivega dejanja ne preganja.

(2) Če zaradi izključitve kaznivosti po prvem odstavku tega člena storilec ni kazensko odgovoren, to ni ovira, da se za storjeno protipravno dejanje zoper njega ne uveljavi drugačna pravna odgovornost.

3. Poskus kaznivega dejanja


Poskus


34. člen


(1) Kdor je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.

(2) Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.

Neprimeren poskus


35. člen


Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.

Prostovoljni odstop


36. člen


(1) Storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve, se sme odpustiti kazen.

(2) Če storilec prostovoljno odstopi od storitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.

4. Udeležba pri kaznivem dejanju


Napeljevanje


37. člen


(1) Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam.

(2) Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja.

Pomoč


38. člen


(1) Kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.

(2) Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus


39. člen


Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalka oziroma napeljevalec (v nadaljnjem besedilu: napeljevalec) in pomagačka oziroma pomagač (v nadaljnjem besedilu: pomagač) kaznujeta kakor za poskus.

Meje kaznivosti udeležencev


40. člen


(1) Storilec, napeljevalec in pomagač se kaznujejo za kazniva dejanja v mejah naklepa.

(2) Napeljevalcu ali pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.

(3) Osebna razmerja, lastnosti in okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeleženki oziroma udeležencu (v nadaljnjem besedilu: udeleženec), pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene.

Odgovornost članov in vodij hudodelske združbe


41. člen


(1) Za naklepno kaznivo dejanje s predpisano kaznijo več kot tri leta zapora se v zakonu sme predpisati hujša kazen, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi.

(2) S hujšo kaznijo po prvem odstavku tega člena se kaznuje članica oziroma član (v nadaljnjem besedilu: član) združbe najmanj treh oseb, če stori kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.

(3) V primeru iz drugega odstavka tega člena se enako kot storilec kaznuje tudi vodja združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta ali razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja, izhajajočega iz tega hudodelskega načrta, ne glede na to, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec po 20. ali 37. in 38. členu tega zakonika.

5. Kaznivost pravnih oseb


Kazenska odgovornost pravnih oseb


42. člen


(1) Pravna oseba je kazensko odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja navedeno, da je pravna oseba zanj odgovorna.

(2) Kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju.

(3) Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije in varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.

Četrto poglavje


KAZNI


1. Vrste kazni in pogoji za njihovo izrekanje


Vrste kazni


43. člen


Za kazniva dejanja se smejo krivim storilcem izreči te kazni:
Glavne in stranske kazni


44. člen


(1) Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.

(2) Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.

(3) Prepoved vožnje motornega vozila se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.

(4) Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni.

Zakonitost pri izrekanju kazni


45. člen



(1) Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša ali strožja kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.

(2) Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.


Zapor


46. člen


(1) Zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od tridesetih let.

(2) Za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človeštvo, vojnega hudodelstva in agresijo (kazniva dejanja iz 5. člena v zvezi s točko b prvega odstavka 77. člena Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča) ter pod pogoji iz 1. točke drugega odstavka 53. člena tega zakonika za dve ali več kaznivih dejanj naklepnega odvzema življenja, za katera je za vsako predpisana kazen do tridesetih let zapora, se sme izreči kazen dosmrtnega zapora.

(3) Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora do tridesetih let, je najnižja kazen petnajst let zapora.

(4) Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najnižje mere te kazni.

(5) Zapor se izreka za cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.

Denarna kazen


47. člen


(1) Denarna kazen se izreka v dnevnih zneskih in lahko znaša najmanj trideset, največ pa tristo šestdeset dnevnih zneskov, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa največ tisoč petsto dnevnih zneskov.

(2) Število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni. Višino dnevnega zneska določi sodišče tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na uradne podatke davčnega organa. Pri določanju višine zneska se sodišče opre na podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot šest mesecev.

(3) Če sodišče podatkov o storilčevem dnevnem zaslužku po prejšnjem odstavku ne more dobiti, se kot dnevni znesek denarne kazni vzame tridesetina zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.

(4) V sodbi določi sodišče rok za plačilo denarne kazni. Ta rok ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.

Prepoved vožnje motornega vozila


48. člen


(1) Storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje kot voznica oziroma voznik (v nadaljnjem besedilu: voznik) motornega vozila, sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

(2) Sodišče določi čas trajanja kazni iz prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe. Čas, prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.


(3) Če je kazen iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, vključuje ta kazen prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

2. Odmera kazni


Splošna pravila za odmero kazni


49. člen



(1) Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

(2) Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.

(3) Pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je poteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni.


Omilitev kazni


50. člen



Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni:
– če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati;
– če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.


Meje omilitve kazni zapora


51. člen


Kadar so dani pogoji za omilitev kazni iz prejšnjega člena, jo sodišče omili v teh mejah:
1) če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih petnajst let zapora, jo sme omiliti do deset let zapora;

2) če so za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisana tri ali več let zapora, jo sme omiliti do enega leta zapora;
3) če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano eno leto zapora, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
4) če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano manj kot eno leto zapora, jo sme omiliti do petnajst dni zapora;
5) če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni določena najnižja kazen, sme namesto zapora izreči denarno kazen;
6) če je denarna kazen izrečena kot glavna kazen, se sme omiliti do petnajst dnevnih zneskov.

Odpustitev kazni


52. člen



(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, kadar to zakon posebej določa.

(2) Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.


Stek kaznivih dejanj


53. člen


(1) Če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen.

(2) Enotno kazen izreče sodišče po naslednjih pravilih:
1) če je za dve ali več kaznivih dejanj iz drugega odstavka 46. člena tega zakonika v steku določilo kazen zapora tridesetih let, izreče enotno kazen dosmrtnega zapora;
2) če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora;

3) če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, enotna kazen ne sme biti večja od osmih let zapora;
4) če je za kazniva dejanja v steku določilo le denarne kazni, zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči seštevka določenih denarnih kazni in ne tristo šestdeset dnevnih zneskov oziroma 15.000,00 eurov, če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti, pa ne sme presegati tisoč petsto dnevnih zneskov oziroma 50.000,00 eurov;
5) če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen po 2., 3. in 4. točki tega odstavka;
6) če je za kazniva dejanja v steku določilo več istovrstnih stranskih kazni, izreče enotno stransko kazen tako, da ne sme doseči njihovega seštevka in ne preseči najvišje splošne meje kazni.


(3) Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo za najmanj tri kazniva dejanja kazen nad deset let zapora, sme izreči kazen tridesetih let zapora.


(4) Stransko kazen izreče sodišče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje v steku; če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po 4. točki drugega odstavka tega člena.

Nadaljevano kaznivo dejanje


54. člen


(1) Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.

(2) Za nadaljevano kaznivo dejanje se ne uporabijo določbe o steku iz prejšnjega člena tega zakonika, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje, pri čemer se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen.

(3) Storilcu, ki si z dejavnostjo po prvem odstavku tega člena skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo, zaradi katere je za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, se po drugem odstavku tega člena določi ta hujša kazen, če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo.

Odmera kazni obsojencu


55. člen


(1) Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

(2) Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče sodišče storilcu kazen ne glede na prej izrečene kazni, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni pri uporabi določb 53. člena nesorazmerno majhen.

(3) Obsojenec, ki je storil v zaporu med prestajanjem kazni zapora kaznivo dejanje, za katero predpisuje zakon denarno kazen ali zapor do enega leta, se kaznuje disciplinsko.

Vštevanje pripora in prejšnje kazni


56. člen



(1) Čas, prestan v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, se všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen.

(2) Če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, se čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen za kaznivo dejanje, za katero je obdolženka oziroma obdolženec (v nadaljnjem besedilu: obdolženec) obsojen.

(3) Zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline.

(4) Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni so pri vsakem vštevanju izenačeni.


Peto poglavje


OPOZORILNE SANKCIJE


1. Pogojna obsodba


Splošne določbe o pogojni obsodbi


57. člen


(1) Sodišče sme ob pogojih, ki so določeni s tem zakonikom, izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni.

(2) S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti manj kot eno leto in ne več kot pet let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja.

(3) V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.


(4) Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se izvršijo.

Izrek pogojne obsodbe


58. člen


(1) Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.

(2) Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

(3) Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

(4) Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.

Preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja


59. člen


(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen.

(2) Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dveh let zapora (prvi odstavek prejšnjega člena).


(3) Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 53. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje; pri tem upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena.


(4) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določi po 53. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.

Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja


60. člen


(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V takem primeru ravna po tretjem odstavku prejšnjega člena.

(2) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, ravna po četrtem odstavku prejšnjega člena.

Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti


61. člen



Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.

Roki za preklic pogojne obsodbe


62. člen


(1) Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.

(2) Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 50. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

2. Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom


Varstveno nadzorstvo


63. člen



(1) Ob pogojih, določenih v tem zakoniku, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, za določen čas med preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom.

(2) Varstveno nadzorstvo vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo.


Pogoji za izrek varstvenega nadzorstva


64. člen



(1) Sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek prejšnjega člena). Ta ukrep izreče sodišče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo.

(2) Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe.


Izbira navodil


65. člen


(1) Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec.

(2) Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe, iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine, v katerih je storil dejanje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav.


(3) Navodila sodišča smejo vključevati te naloge:
4) poraba dohodkov v skladu s preživninskimi dolžnostmi;
5) prepoved druženja z nekaterimi osebami;
6) prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi oseb;
7) prepoved dostopa na posamezne kraje.

(4) Med preizkusno dobo sme sodišče na predlog svetovalke oziroma svetovalca (v nadaljnjem besedilu: svetovalec) ali obsojenca spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti.

Dejavnost svetovalca


66. člen



(1) Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi sodišče.

(2) Svetovalec pomaga obsojencu in nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu. Pri tem mora svetovalec:
1) s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za uresničevanje navodil sodišča prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega kaznivega dejanja;
2) opravljati dolžnost iz prejšnje točke in vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter tako, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen neprijetnostim,
3) občasno poročati sodišču o opravljanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.


Posledice neizpolnjevanja navodil


67. člen



Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.

3. Sodni opomin


Pogoji za izrek sodnega opomina


68. člen


(1) Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.

(2) Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let.


(3) Sodni opomin sme sodišče izreči za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, če so za vsako od teh dejanj dani pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

(4) Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

Šesto poglavje


VARNOSTNI UKREPI


Vrste varnostnih ukrepov


69. člen


Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati ti varnostni ukrepi:
– prepoved opravljanja poklica;
– odvzem vozniškega dovoljenja;
– odvzem predmetov.

Izrekanje varnostnih ukrepov


70. člen


(1) Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje dani s tem zakonikom določeni pogoji.

(2) Odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se smeta izreči, če so bili storilcu izrečeni kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.

(3) Prepoved opravljanja poklica se sme izreči, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.

Prepoved opravljanja poklica


71. člen


(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.

(2) Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(3) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.


(4) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Odvzem vozniškega dovoljenja


72. člen


(1) Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.

(2) Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

(3) Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(4) Po poteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najnižje in najvišje kazni tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.


(5) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Odvzem predmetov


73. člen


(1) Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.

(2) Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta.

(3) Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last.

Sedmo poglavje


ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE
S KAZNIVIM DEJANJEM



Razlog za odvzem premoženjske koristi


74. člen


(1) Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(2) Korist iz prejšnjega odstavka tega člena se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje.

Način odvzema premoženjske koristi


75. člen


(1) Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi.

(2) Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se lahko denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let.


(3) Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(4) Če je bila premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, prenesena na bližnje sorodnike storilca kaznivega dejanja (razmerja iz 224. člena tega zakonika), ali če je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi po prvem odstavku tega člena na te osebe preneseno kakšno drugo njegovo premoženje, se jim odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost.

Varstvo oškodovanca


76. člen


(1) Če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi, kadar presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek.

(2) Oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek.

(3) Oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

Odvzem premoženjske koristi pravni osebi


77. člen



Če je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist pravni osebi, se ji taka korist odvzame. Pravni osebi se odvzame tudi premoženjska korist ali premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, če ga osebe, navedene v prvem odstavku 75. člena tega zakonika, prenesejo nanjo brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti.

Osmo poglavje


PRAVNE POSLEDICE OBSODBE


Nastanek pravnih posledic obsodbe


78. člen


(1) Obsodbe za posamezna kazniva dejanja ali posamezne kazni imajo lahko za pravno posledico prenehanje oziroma izgubo posameznih pravic ali prepoved pridobitve posameznih pravic.

(2) Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.


(3) Pravne posledice obsodbe se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane.


(4) Za storilca se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi kaznivega dejanja.

Vrste pravnih posledic obsodbe


79. člen


(1) Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo posameznih pravic, je prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji.

(2) Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, so:

Začetek in trajanje pravnih posledic obsodbe


80. člen


(1) Pravne posledice učinkujejo od dne pravnomočnosti obsodbe.

(2) Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, smejo trajati največ pet let od dne, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši ali daljši rok.

(3) Po poteku dveh let od dne, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve posamezne pravice.

(4) Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, in tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno.

(5) S prenehanjem pravnih posledic obsodbe niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.


(6) Z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice.

Deveto poglavje


REHABILITACIJA, IZBRIS OBSODBE IN POGOJI
ZA DAJANJE PODATKOV IZ KAZENSKE EVIDENCE



Pravni položaj obsojenca po prestani kazni


81. člen


(1) Po prestani, odpuščeni ali zastarani kazni zapora imajo obsojenci vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe.

(2) Prejšnji odstavek velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu.

Zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe


82. člen


(1) Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.

(2) Za obsodbo velja pravnomočna odločba kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo.

(3) Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.


(4) Roki iz prejšnjega odstavka so:
(5) Obsodba na kazen zapora nad petnajst let se ne izbriše.

(6) Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence, dokler trajajo varnostni ukrepi.

Sodna rehabilitacija


83. člen



Sodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

Dajanje podatkov pred izbrisom iz kazenske evidence


84. člen


(1) Podatki o izrečenih sodbah in vzgojnih ukrepih se vodijo v kazenski evidenci. Z zakonom se določita obseg podatkov in dajanje podatkov iz kazenske evidence pred izbrisom iz kazenske evidence.

(2) Na upravičeno z zakonom določeno zahtevo ustanov ali društev, ki so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se dajo podatki iz kazenske evidence tudi za izbrisane obsodbe za kazniva dejanja po 173. členu, po drugem odstavku 174. člena, po drugem odstavku 175. člena, storjenega proti mladoletni osebi, in po 176. členu tega zakonika.

(3) Z zakonom se določi, da se obsodbe za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka vpišejo v posebno evidenco in se predpišejo pogoji, omejitve in postopek za dajanje podatkov o takih obsodbah; v primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se obsodba kljub ohranitvi v posebni evidenci šteje za izbrisano (prvi odstavek tega člena).

Deseto poglavje


TEMELJNE DOLOČBE O IZVRŠEVANJU KAZENSKIH SANKCIJ


Položaj obsojenca na prestajanju kazni zapora


85. člen


(1) Z ustavo in zakoni zajamčene pravice tistih, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije, se smejo v skladu z zakonom odvzeti ali omejiti samo kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija.

(2) Oseba, proti kateri se izvršuje kazenska sankcija, ne sme biti mučena in se z njo tudi na drug način ne sme okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnati. Če se je z njo ravnalo tako, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo.

(3) Z obsojenci je treba ravnati človeško, spoštovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno celovitost.

(4) Obsojencem je treba zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo, z njihovim soglasjem tudi z zdravljenjem odvisnosti od alkohola ali drog.

Prestajanje kazni zapora


86. člen


(1) Obsojenci prestajajo kazen zapora v zaporih, ki jih določa zakon.

(2) Obsojenci se razvrščajo v te zapore glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.

(3) Kazen zapora do šestih mesecev se lahko nadomesti s hišnim zaporom. O nadomestnem hišnem zaporu odloči sodišče s sklepom, s katerim določi, da se obsojenec, ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo. Sodišče lahko obsojencu izjemoma dovoli, da se za določen čas oddalji iz prostorov , kjer se izvaja hišni zapor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, kjer se izvaja hišni zapor, ali pa to stori izven dovoljenega časa, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši.

(4) Kazen zapora do enega leta se lahko izvrši tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju najmanj enega leta delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti najmanj osemdeset ali največ dvesto štirideset ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevih obveznosti iz delovnega razmerja. O obliki take izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši.

Način izvršitve denarne kazni


87. člen


(1) Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

(2) Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

(3) Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.

Pogojni odpust


88. člen


(1) Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.

(2) Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni.

(3) Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen dosmrtnega zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal petindvajset let zapora.

(4) Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu določa zakon.


(5) Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

(6) Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.


(7) Obsojenca, ki bo pogojno odpuščen, lahko na predlog organa, ki odloča o pogojnem odpustu, postavi sodišče pod varstveno nadzorstvo. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ima enake naloge kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom.

(8) Obsojencu, ki je pogojno odpuščen, lahko sodišče naloži te naloge:
Preklic pogojnega odpusta


89. člen


(1) Sodišče prekliče pogojni odpust, če obsojenec na pogojnem odpustu stori eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto.

(2) Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori pogojno odpuščeni eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora do enega leta. Pri presoji, ali naj prekliče pogojni odpust, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen, nagibe, iz katerih so bila storjena, in druge okoliščine, ki kažejo, da je preklic pogojnega odpusta utemeljen. Sodišče lahko prekliče pogojni odpust tudi, če pogojno odpuščeni ne opravlja nalog, ki mu jih je naložil organ, ki odloča o pogojnem odpustu.


(3) Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena tega zakonika; pri tem vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal.


(4) Prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se uporabljajo tudi, kadar sodišče pogojno odpuščenega obsodi za dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno odpuščen.


(5) Če je pogojno odpuščeni obsojen na kazen zapora do enega leta in sodišče ne prekliče pogojnega odpusta, se pogojni odpust podaljša za čas, ko je obsojenec prestajal kazen zapora.


(6) Če stori obsojenec med pogojnim odpustom kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem poteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu od takrat, ko je čas pogojnega odpusta potekel.

Enajsto poglavje


ZASTARANJE


Zastaranje kazenskega pregona


90. člen


(1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo:
1) petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;

2) trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let;
3) dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
4) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;
5) šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

(2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca.

Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona


91. člen


(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.


(3) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

(4) Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

Zastaranje izvršitve kazni


92. člen


Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo:
1) petindvajset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
2) petnajst let od obsodbe na zapor nad deset let;
3) deset let od obsodbe na zapor nad pet let;
4) pet let od obsodbe na zapor nad eno leto;
5) tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.

Zastaranje izvršitve stranskih kazni in varnostnih ukrepov


93. člen


(1) Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.

(2) Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen.

(3) Izvršitev varnostnih ukrepov odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko potečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero sta bila ta dva ukrepa izrečena.


(4) Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.

Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni


94. člen


(1) Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna; če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu.

(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.


(3) Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara.

(4) Drugi odstavek tega člena velja tudi za zastaranje varnostnih ukrepov.

Nezastarljivost kaznivih dejanj

95. člen

(1) Kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika pa tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.

(2) Izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara.

Dvanajsto poglavje


AMNESTIJA IN POMILOSTITEV


Amnestija


96. člen



Z amnestijo se osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi pravna posledica obsodbe.

Pomilostitev


97. člen



S pomilostitvijo se po imenu posamezni osebi odpusti pregon ali popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba ali odpravi oziroma skrajša trajanje pravne posledice obsodbe.

Uporaba splošnega dela pri amnestiji in pomilostitvi


98. člen

(1) Če se z amnestijo ali pomilostitvijo spremeni določba o kazenski sankciji, se uporablja splošni del tega zakonika.

(2) Če je izrečena kazen dosmrtnega zapora, se s pomilostitvijo ali na podlagi amnestije izreče kazen zapora od petindvajset do trideset let.

(3) Z amnestijo ali pomilostitvijo niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.

Trinajsto poglavje


Pomen izrazov v tem zakoniku


99. člen


(1) Uradna oseba po tem zakoniku je lahko:
1) poslanec državnega zbora, član državnega sveta in član lokalnega ali pokrajinskega predstavniškega telesa;
2) sodnik ustavnega sodišča, sodnik, sodnik porotnik, državni tožilec ali državni pravobranilec;

3) oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi;
4) druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži;
5) vojaška oseba, ki je kot taka določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost;
6) oseba, ki v tuji državi na kateri koli ravni opravlja zakonodajno, izvršilno ali sodno nalogo oziroma drugo uradno dolžnost in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
7) oseba, ki ji mednarodna javna organizacija daje položaj uradne osebe in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
8) oseba, ki pri mednarodnem sodišču opravlja sodniško, tožilsko ali drugo uradno dolžnost ali nalogo.


(2) Za vojaško osebo po tem zakoniku se štejejo: vojak, častnik, podčastnik in vojaški uslužbenec, ki poklicno opravlja vojaško službo, vojak na obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka ter obveznik obvezne ali pogodbene rezerve, ko opravlja vojaško službo.


(3) Za volitve in glasovanje po tem zakoniku se štejejo volitve predsednika republike, poslancev državnega zbora, članov državnega sveta, poslancev evropskega parlamenta, lokalne ali pokrajinske volitve ter zakonodajni referendum in drugi z ustavo predpisani referendumi.


(4) Za zunajzakonsko skupnost po tem zakoniku se šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze.


(5) Listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.


(6) Za premično stvar po tem zakoniku se šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo. Protipravna ravnanja s stvarmi po tej določbi ali z nepremičnim premoženjem ali deli tega premoženja se ne štejejo za kazniva dejanja, če je z njimi nastala neznatna premoženjska škoda.

(7) Za silo se šteje tudi uporaba hipnoze, drog ali drugih posebnih sredstev za to, da nekdo proti svoji volji postane nezavesten ali onesposobljen za odpor.


(8) Za motorno vozilo se šteje vsako prometno sredstvo na motorni pogon v kopnem, vodnem in zračnem prometu.


(9) Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki

1) pri majhni ne presega 500 eurov;
2) pri večji presega 5000 eurov;
3) pri veliki presega 50.000 eurov.

POSEBNI DEL


Štirinajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEČNOST


Genocid


100. člen


(1) Kdor ukaže ali stori z namenom, da bi v celoti ali delno uničil neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, naslednja dejanja:

- pobijanje pripadnikov takšne skupine,

- povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom takšne skupine,

- naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,

- izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v takšni skupini,

- prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino,

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni socialni ali politični skupini.

Hudodelstva zoper človečnost


101. člen


Kdor ukaže ali stori dejanja, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo:

– umor;

– iztrebljanje, ki pomeni ustvarjanje takih življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva;

– zasužnjevanje, ki pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki;

– deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, ki pomeni prisilno odstranitev oseb z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;

– zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava;

– mučenje, ki pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal, pri čemer mučenje ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi povezano;

– posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja;

– preganjanje, ki pomeni naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer kakšne prepoznavne skupine ali skupnosti zaradi političnih rasnih, narodnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni, če je tako preganjanje povezano z drugim kaznivim dejanjem;

– prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas;

– apartheid, ki pomeni nečloveška dejanja, podobna navedenim v tem členu, storjena v okviru institucializiranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim,

­ druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Vojna hudodelstva


102. člen


Kdor ukaže ali stori vojna hudodelstva, zlasti če so storjena kot sestavni del načrta ali politike ali kot del obsežnega izvrševanja takih hudodelstev, ki so:

1) hude kršitve ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949, in sicer katero koli navedeno dejanje zoper osebe ali premoženje, ki jih varujejo ustrezne ženevske konvencije:

2) druge kršitve zakonov in običajev, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po veljavnem mednarodnem pravu, in sicer katero koli navedeno dejanje:

3) v oboroženem spopadu, ki ni mednaroden, vendar ne pomeni notranjih nemirov in napetosti, kot so neredi, posamična in občasna dejanja nasilja ali druga podobna dejanja, ob hudih kršitvah 3. člena, skupnega štirim ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, in sicer katero koli od navedenih dejanj, storjenih zoper osebe, ki pri sovražnostih ne sodelujejo dejavno, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so odložili orožje, in tistimi, ki ne morejo sodelovati v boju zaradi bolezni, ran, pridržanja ali drugega vzroka:

4) druge hude kršitve zakonov in običajev, ki se po veljavnem mednarodnem pravu uporabljajo v oboroženih spopadih, ki niso mednarodni, in sicer katero koli navedeno dejanje:

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Agresija


103. člen



Kdor stori dejanje agresije, opredeljeno v skladu z mednarodnim pravom, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih


104. člen


(1) Vojaški poveljnik se za kazniva dejanja iz 100. do 103. člena tega zakonika, ki so jih storile enote pod njegovim dejanskim poveljstvom in nadzorom, in ni pravilno opravljal nadzora nad temi enotami in ni izvedel vseh primernih in potrebnih ukrepov v okviru svojih pooblastil za preprečitev ali ustavitev teh kaznivih dejanj ali za predložitev zadeve pristojnim organom v preiskavo in pregon, čeprav je vedel, da so njegove enote storile ali da bi v danih okoliščinah lahko storile taka kazniva dejanja, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Za dejanja iz prejšnjega odstavka se enako kaznuje oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik.

(3) Za dejanja iz prejšnjih odstavkov se vojaški poveljnik ali oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ki bi moral ali mogel vedeti, da so njegove enote storile ali bi v danih okoliščinah lahko storile kazniva dejanja iz 100. do 103. člena tega zakonika, kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji


105. člen



(1) Kdor ustanovi hudodelsko združbo za izvrševanje kaznivih dejanj in 100. do 103. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor postane član združbe iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Storilec kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prepreči storitev kaznivih dejanj, določenih v prvem odstavku ali jih pravočasno naznani, se kaznuje z zaporom do treh let, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.

(4) Kdor poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 100. do 103. člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


Novačenje vojaških najemnikov in oseb, mlajših od osemnajst let


106. člen



(1)Kdor med vojno, oboroženim spopadom ali zasedbo ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije kot del velikega sistematičnega napada ukaže novačenje ali novači osebe, ki še niso stare osemnajst let, v državne ali druge oborožene sile in njihovo izrabljanje za dejavno sodelovanje pri sovražnostih, se kaznuje za zaporom od desetih do petnajstih let.

(2) Kdor novači, uri ali financira urjenje vojaških najemnikov, se kaznuje z zaporno kaznijo do treh let.


Neupravičena odložitev repatriacije vojnih ujetnikov


107. člen



Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava po končani vojni ali oboroženem spopadu ukaže odložiti ali sam odloži repatriacijo vojnih ujetnikov ali civilnih oseb, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Terorizem


108. člen


(1) Kdor z namenom, da bi uničil ali hudo ogrozil ustavne, gospodarske, socialne ali politične temelje Republike Slovenije ali druge države ali mednarodne organizacije, da bi hudo zastrašil prebivalstvo, da bi prisilil vlado Republike Slovenije ali druge države ali mednarodno organizacijo, da ukrepa ali ne ukrepa, stori ali grozi, da bo storil kaznivo dejanje iz 134., 351. do 356., 358., 370. do 373. člena z naslednjimi dejanji:
(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s tem, da uporabi ali grozi z uporabo jedrske ali druge radioaktivne snovi ali naprave, s poškodovanjem jedrskega objekta, tako da izpušča radioaktivno snov ali omogoča njen izpust, z grožnjo ali uporabo sile zahteva jedrsko ali drugo radioaktivno snov, napravo ali jedrsko objekt, se kaznuje z zaporom do petnajstih let.

(3) Kdor pripravlja ali pomaga pri pripravljanju kaznivih dejanjih iz prejšnjih odstavkov, tako da protipravno pridobi za storitev teh kaznivih dejanj potrebna sredstva ali prisili drugega, da pri teh kaznivih dejanjih sodeluje, ali ponaredi uradne ali javne listine, potrebne pri storitvi teh kaznivih dejanj, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od osmih do petnajstih let.

(5) Če storilec pri storitvi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(6) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi ali skupini za izvrševanje terorističnih kaznivih dejanj, se kaznuje z zaporom od osmih do petnajstih let.

Financiranje terorizma


109. člen


(1) Kdor zagotovi ali zbere denar ali premoženje z namenom, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev dejanj iz 108. člena tega zakonika ali v prvem odstavku istega člena navedenih kaznivih dejanj, katerih cilj je rušenje ustavnega reda in varnosti Republike Slovenije ali škodovanje drugi državi ali mednarodni organizaciji, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje storilec dejanja iz prejšnjega odstavka tudi, če z namenom zagotovljen ali zbran denar ali premoženje ni bil dejansko uporabljen za storitev v prejšnjem odstavku navedenih kaznivih dejanj.

(3) Če je bilo dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(4) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.

Ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj


110. člen


(1) Kdor ščuva k storitvi kaznivih dejanj iz 108. člena tega zakonika ali v prvem odstavku istega člena navedenih kaznivih dejanj, katerega cilj je rušenje ustavnega reda in varnosti Republike Slovenije ali škodovanje drugi državi ali mednarodni organizaciji, s tem da razširja sporočila ali jih daje na razpolago drugim osebam na kakšen drug način z namenom spodbujati teroristična kazniva dejanja ali povzroči nevarnost za izvršitev enega ali več takih kaznivih dejanj, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(2) Enako se kaznuje, kdor neposredno ali posredno javno poveličuje ali zagovarja kazniva dejanja iz 108. člena ali v prvem odstavku istega člena navedena kazniva dejanja ali kaznivo dejanje iz prejšnjega odstavka s tem, da s ciljem iz prejšnjega odstavka razširja sporočila ali jih daje na razpolago javnosti in s tem povzroči nevarnost za izvršitev enega ali več takih dejanj.

(3) Pregon za kazniva dejanja iz prejšnjih odstavkov se začne z dovoljenjem ministra za pravosodje

Novačenje in usposabljanje za terorizem


111. člen


(1) Kdor novači za terorizem s tem, da spodbuja drugo osebo k storitvi kaznivih dejanj iz 108. člena tega zakonika ali v prvem odstavku istega člena navedenih kaznivih dejanj ali sodelovanja pri naročilu takega terorističnega kaznivega dejanja ali k priključitvi k hudodelski združbi ali skupini zaradi izvedbe enega ali več kaznivih dejanj, ki jih stori ta hudodelska združba ali skupina, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor usposablja druge za teroristična kazniva dejanja iz 108. člena tega zakonika s tem, da priskrbi navodila za izdelavo in uporabo razstreliva, strelno ali drugo orožje, škodljive ali nevarne snovi, jih usposablja za druge posebne metode ali tehnologijo za izvedbo ali sodelovanje pri terorističnem dejanju.

Spravljanje v suženjsko razmerje


112. člen



(1) Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava spravi drugega v suženjsko ali njemu podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe ali ščuva drugega, naj proda svojo svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor prevaža osebe v suženjskem ali njemu podobnem razmerju iz ene države v drugo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena proti mladoletniku, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.


Trgovina z ljudmi


113. člen



(1) Kdor zaradi izkoriščanja prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva ali trgovine z organi, človeškimi tkivi ali krvjo drugo osebo kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči oziroma z njo kako drugače razpolaga ali pri teh ravnanjih posreduje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletniku ali pa s silo, grožnjo, preslepitvijo, ugrabitvijo ali zlorabo podrejenega ali odvisnega položaja ali z namenom prisiljevanja k nosečnosti ali umetni oploditvi, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj ali če je bila s tem dejanjem pridobljena velika premoženjska korist.


Prepovedana tvorba živih bitij


114. člen


(1) Kdor izdeluje ali sodeluje pri izdelovanju ali poskusih izdelovanja ali križanja človeka ali drugih vrst, kar je za človeštvo škodljivo in prepovedano po mednarodnem pravu,
se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

(2) Če gre pri dejanjih iz prejšnjega odstavka za ustvaritev človeškega bitja, ki je genetsko istovetno z drugim živim ali mrtvim človeškim bitjem, za ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne, industrijske ali komercialne namene ali za zamenjevanje pomembnih človeških delov telesa ali organov, kar po mednarodnem pravu ni dovoljeno, se storilec kaznuje z zaporom od desetih do petnajstih let.

(3) Kdor opravlja genetske preiskave, ki lahko napovejo dedne bolezni ali omogočajo določitev nosilstva gena, odgovornega za bolezen, ali odkrijejo genetsko nagnjenost ali dovzetnost za bolezen, vendar se te preiskave ne opravljajo izključno v zdravstvene namene ali kot zdravstvene raziskave v zdravstvene namene, ali kdor pri opravljanju preiskav opusti ustrezno genetsko svetovanje ali s kršitvijo predpisov izvaja znanstvene preiskave na področju biologije in medicine, ki so izrecno prepovedane po mednarodnem pravu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(4) Enako se kaznuje, kdor pri raziskovanju na človeških zarodkih ogrozi integriteto ali življenje človeškega zarodka.

(5) Kdor pripravlja dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena s financiranjem, s tem, da daje na razpolago objekte, pripomočke ali tvarine za izdelavo živih bitij ali njihovo križanje, s pridobivanjem sodelavcev ali z drugačnim organiziranjem izdelave,
se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.

Petnajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO


Uboj


115. člen


(1) Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi izvršile uboj, se storilec kaznuje s kaznijo od desetih do petnajstih let.

Umor


116. člen


Kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje
1) na grozovit ali zahrbten način;
2) zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku ali zaradi odločitev državnih tožilcev ali zaradi postopka in odločitev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pričanja v sodnem postopku;
3) zaradi nestrpnosti do druge narodnosti, rase, spola, jezika ali vere ali do političnega ali drugačnega prepričanja;
4) iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov;
5) z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Uboj na mah


117. člen



Kdor koga ubije na mah, ker ga je brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Povzročitev smrti iz malomarnosti


118. člen



Kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Detomor


119. člen



Mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po njem, dokler je še pod njegovim vplivom, se kaznuje z zaporom do treh let.

Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru


120. člen



(1) Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem in ga ta stori, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi, ki je že stara štirinajst let, ali proti osebi, katere sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti mladoletni osebi, ki še ni stara štirinajst let, ali proti osebi, ki ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, se storilec kaznuje kot za umor.

(4) Kdor surovo ali nečloveško ravna s kom, ki mu je podrejen ali od njega odvisen in zaradi takega ravnanja stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(5) Kdor komu pomaga pri samomoru in ga ta stori, pa so pri tem dane posebne olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let.

(6) Če je kdo zaradi kakšnega dejanja iz prejšnjih odstavkov samomor samo poskušal, sme sodišče storilca kaznovati mileje.


Nedovoljen poseg v nosečnost


121. člen


(1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Kdor z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če naj bi se s tem izognilo hudi dedni bolezni, vezani na spol, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Enako se kaznuje, kdor protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva.

(5) Enako se kaznuje, kdor trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi človeškimi zarodki.

(6) Če ima dejanje iz prejšnjih odstavkov za posledico posebno hudo telesno poškodbo noseče ženske, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(7) Če noseča ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

Lahka telesna poškodba


122. člen


(1) Kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če je poškodba iz prejšnjega odstavka prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Sodišče sme storilcu dejanja iz prejšnjega odstavka izreči sodni opomin, zlasti če je bil storilec izzvan z nedostojnim ali surovim obnašanjem poškodovanca.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.


Huda telesna poškodba



123. člen



(1) Kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če poškodovani zaradi poškodbe iz prejšnjega odstavka umre, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Če je storilec dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom do treh let.


Posebno huda telesna poškodba


124. člen


(1) Kdor koga tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in zelo oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo ali je ostal skažen ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če poškodovani zaradi poškodbe iz prejšnjega odstavka umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.


(3) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.


(4) Če je storilec dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.



Izključitev kaznivega dejanja pri telesnem poškodovanju s soglasjem poškodovanca

125. člen


(1) Povzročitev lahke telesne poškodbe (122. člen) ni protipravna, če je poškodovanec privolil vanjo. V tem primeru se pri mladoletni ali slabotni osebi upošteva privolitev, če jo v skladu z zakonom v skrbi za njuno zdravje da tisti, ki zastopa take osebe.

(2) Naklepna povzročitev hude (123. člen) ali posebno hude (124. člen) telesne poškodbe ni protipravna, če je poškodovanec privolil vanjo in pri tem niso bile prizadete koristi koga drugega ali ogrožena kakšna skupna pravna vrednota.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek naklepna povzročitev hude ali posebno hude telesne poškodbe pri zdravljenju ali zdravilski dejavnosti ni protipravna, če je bila privolitev dana v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon.

(4) Če je poškodovanec med storitvijo kaznivega dejanja hude ali posebno hude telesne poškodbe prej dano privolitev preklical, to na izključitev protipravnosti dejanj po prejšnjem odstavku ne vpliva, v drugih primerih po drugem odstavku tega člena pa se storilec, ki začetega dejanja po preklicu ni dokončal, ne kaznuje za njegov poskus oziroma se ne kaznuje za dokončano lažje dejanje, zajeto v poskusu hujšega kaznivega dejanja.

Sodelovanje pri pretepu


126. člen



Kdor sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do enega leta.

Ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru


127. člen



(1) Kdor pri pretepu ali prepiru seže po orožju, nevarnem orodju ali kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Pregon se začne na predlog.


Povzročitev nevarnosti


128. člen



Kdor pusti koga brez pomoči v smrtni nevarnosti, ki jo je sam povzročil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Zapustitev slabotne osebe


129. člen



Kdor pusti osebo, ki mu je bila zaupana ali za katero sicer mora skrbeti, brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za življenje ali zdravje, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Opustitev pomoči


130. člen



Kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Šestnajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEKOVE PRAVICE IN SVOBOŠČINE


Kršitev enakopravnosti


131. člen


(1) Kdor zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, gmotnem stanju, rojstvu, genetski dediščini, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, ali mu takšno pravico ali svoboščino omeji, ali kdor na podlagi takšnega razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor preganja posameznika ali organizacijo zaradi zavzemanja za enakopravnost ljudi.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.


Prisiljenje


132. člen



(1) Kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Pregon se začne na predlog.


Protipraven odvzem prostosti


133. člen



(1) Kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo svojega položaja ali svojih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Kdor komu protipravno odvzame prostost za več kot teden dni ali če to stori na grozovit način, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.


Ugrabitev


134. člen


(1) Kdor koga ugrabi z namenom, da njega ali koga drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, ali kdor v zvezi z ugrabitvijo prisili ugrabljeno osebo ali koga drugega, da nekaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi ali zagrozi z umorom ali s hudo telesno poškodbo ugrabljene osebe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Storilec dejanj iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prostovoljno spusti na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, se sme kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti.


Ogrožanje varnosti



135. člen



(1) Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Pregon se začne na predlog.


Neupravičena osebna preiskava


136. člen



(1) Kdor neupravičeno preišče drugega ali stvari, ki jih ima ta na sebi ali s seboj, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Poskus dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena je kazniv.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.


Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje


137. člen



(1) Kdor neupravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu ni namenjena ali jo zvočno snema, ali kdor tak pogovor ali tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegovega soglasja z namenom, da bi tako izjavo zlorabil, ali kdor tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ali poskusi to storiti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog, za dejanje iz drugega odstavka pa na zasebno tožbo.


Neupravičeno slikovno snemanje


138. člen


(1) Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ali poskusi to storiti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.


(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.

Kršitev tajnosti občil


139. člen


(1) Kdor neupravičeno odpre tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tuje zaprto pisanje ali pošiljko, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(2) Z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta se kaznuje:
1) kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino;
2) kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom;
3) kdor neupravičeno odpre zaprt predmet, ki varuje sporočilo, in se neupravičeno seznani s sporočilom v njem.


(3) Enako se kaznuje, kdor s katerim od dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.

(4) Kdor neupravičeno obdrži, skrije, uniči ali komu drugemu izroči tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo pošiljko, preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(5) Če stori dejanje iz prejšnjih odstavkov tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, poštni ali drug delavec, ki mu je zaupano prevzemanje, prenos ali predaja tujih pisem, tujih brzojavk ali kakšnih drugih pisanj ali pošiljk, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(6) Pregon za dejanja iz prvega do četrtega odstavka tega člena se začne na predlog.

Nedovoljena objava zasebnih pisanj


140. člen



(1) Kdor brez dovoljenja pooblaščene osebe, kadar je tako dovoljenje potrebno, objavi dnevnik, pismo ali kakšno drugo zasebno pisanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


(2) Pregon se začne na zasebno tožbo.


Kršitev nedotakljivosti stanovanja


141. člen


(1) Kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor neupravičeno preišče stanovanje ali prostore iz prvega odstavka tega člena.


(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.


(4) Poskus dejanj iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena je kazniv.


(5) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora v določenem roku izprazniti stanovanje ali prostore.


(6) Pregon za dejanji iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.

Neupravičena izdaja poklicne skrivnosti


142. člen



(1) Kdor neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel kot zagovornik, odvetnik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega poklica, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Za dejanje iz prejšnjega odstavka se ne kaznuje, kdor izda skrivnost zaradi splošne koristi ali upravičenega interesa javnosti ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakor ohranitev skrivnosti ali če je z zakonom določena odveza dolžnosti varovanja skrivnosti.

(3) Pregon se začne na zasebno tožbo.


Zloraba osebnih podatkov


143. člen


(1) Kdor uporabi osebne podatke, ki se vodijo na podlagi zakona, v nasprotju z namenom njihovega zbiranja ali brez soglasja osebe, na katero se osebni podatki nanašajo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor vdre ali nepooblaščeno vstopi v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek.

(3) Kdor prevzame identiteto druge osebe in pod njenim imenom izkorišča njene pravice, si na njen račun pridobiva premoženjsko korist ali prizadene njeno osebno dostojanstvo, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let.

(4) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Kršitev pravice do pritožbe


144. člen



(1) Kdor pri opravljanju svojega dela prepreči drugemu, da bi uporabil svojo pravico do pritožbe, ugovora ali kakšnega drugega pravnega sredstva, do vloge ali predloga, ali da bi dal politične ali druge pobude splošnega pomena, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo svojega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Preprečitev ali oviranje javnega shoda


145. člen



(1) Kdor s silo, resno grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače protipravno prepreči ali ovira sklicanje ali potek mirnega javnega shoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Preprečitev tiskanja in oddajanja


146. člen



Kdor protipravno prepreči tiskanje, prodajo ali razširjanje časopisa, knjige ali druge tiskane stvari ali oddajanje radijskega ali televizijskega programa, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Kršitev avtorske pravice


147. člen



(1) Kdor s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(3) Pregon se začne na predlog.


Neupravičena uporaba avtorskega dela


148. člen



(1) Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če tržna cena avtorskih del iz prejšnjega odstavka pomeni veliko premoženjsko vrednost, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Primerki avtorskih del in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.


Kršitev avtorski sorodnih pravic


149. člen



(1) Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, rtv-oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, rtv-oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni veliko premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Primerki izvedb, fonogramov, videogramov, rtv-oddaj ali podatkovnih zbirk in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.


Sedemnajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER VOLILNO PRAVICO IN VOLITVE


Kršitev volilne pravice


150. člen



Uradna oseba, ki koga z namenom, da bi mu onemogočila uresničevanje volilne pravice, nezakonito ne vpiše v volilni imenik ali ga črta iz njega, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Kršitev proste odločitve volivcev


151.člen



(1) Kdor koga s silo, resno grožnjo, podkupovanjem, preslepitvijo ali na drug nedovoljen način prisili ali nanj vpliva, da pri volitvah ali glasovanju glasuje ali ne glasuje ali da ne glasuje veljavno ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svoje dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Dana podkupnina se vzame.


Zloraba volilne pravice


152. člen



Kdor pri volitvah ali glasovanju glasuje namesto drugega pod njegovim imenom ali več kot enkrat glasuje pri istem glasovanju, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Kršitev svobodne opredelitve


153. člen



Kdor pokliče glasovalca pri volitvah ali glasovanju na odgovor zaradi glasovanja ali od njega zahteva, naj pove, kako je glasoval ali zakaj ni glasoval, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Uničenje ali ponareditev volilnih listin


154. člen



(1) Kdor pri volitvah ali glasovanju uniči, poškoduje, prikrije ali ponaredi kakšno listino o volitvah ali glasovanju ali kakršen koli predmet, ki je dokaz za ugotavljanje izida volitev ali glasovanja, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svoje dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Ponareditev volilnih izidov


155. člen



Uradna oseba, ki pri volitvah ali glasovanju spremeni število oddanih glasov z dodajanjem ali odvzemanjem glasovnic ali glasov pri štetju ali objavi izid volitev ali glasovanja, ki se ne ujema z opravljenim glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Kršitev tajnosti glasovanja


156. člen



(1) Kdor kakor koli prekrši tajnost glasovanja pri volitvah ali glasovanju, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svojih dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Sprejemanje podkupnine pri volitvah


157. člen



(1) Kdor zato, da pri volitvah ali glasovanju ne glasuje ali da glasuje za določen predlog ali proti njemu ali da ne glasuje veljavno, zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo premoženjsko ali nepremoženjsko korist zase ali za koga drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


(2) Sprejeta nagrada, darilo ali druga premoženjska korist se vzamejo.


Osemnajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME


Razžalitev


158. člen



(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.


Obrekovanje


159. člen



(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.


Žaljiva obdolžitev


160. člen



(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(3) Če je tisto, kar se trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(4) Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen).

(5) Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le, če pregon ali sojenje ni mogoče ali ni dovoljeno.

(6) Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.


Opravljanje


161. člen



(1) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(3) Če je tisto, kar kdo trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(4) Resničnosti ali neresničnosti tistega, kar se trdi ali raznaša iz osebnega ali družinskega življenja koga drugega, ni mogoče dokazovati, razen v primerih iz petega odstavka tega člena.

(5) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri opravljanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, se ne kaznuje, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.


Očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja


162. člen



(1) Kdor z namenom zaničevanja komu očita, da je storil kaznivo dejanje ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ali to z istim namenom komu pove, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.


Sramotitev Republike Slovenije


163. člen



(1) Kdor javno stori dejanje iz 158. do 162. člena tega zakonika proti Republiki Sloveniji ali predsedniku republike v zvezi z opravljanjem njegovih nalog, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno Republike Slovenije.


Sramotitev tuje države ali mednarodne organizacije


164. člen



(1) Kdor javno stori dejanje iz 158. do 162. člena tega zakonika proti tuji državi, voditelju tuje države ali diplomatskemu predstavniku tuje države v Republiki Sloveniji ali kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno tuje države, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mednarodni organizaciji, ki jo priznava Republika Slovenija, ali proti njenemu predstavniku ali njenim simbolom.


Sramotitev slovenskega naroda ali narodnih skupnosti


165. člen



Kdor javno stori dejanje iz 158. do 160. člena tega zakonika proti slovenskemu narodu ali proti italijanski ali madžarski narodni skupnosti, ki živita v Republiki Sloveniji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime

166. člen


(1) Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se za kazniva dejanja iz 158. do 165. člena zakonika, ki so storjena z javno objavo teh dejanj v časopisih in revijah, radijskih in televizijskih programih, elektronskih publikacijah, na teletekstu ali v drugih oblikah dnevnih ali periodičnih publikacij ali na spletnih straneh, kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in teh dejanj ni mogel preprečiti.

(2) Enako se kaznuje izdajatelj ali tiskar, če je bila javna objava kaznivih dejanj iz 158. do 165. člena tega zakonika storjena po neperiodični tiskani publikaciji, in izdelovalec, če je bila storjena po gramofonski plošči, na zgoščenki, filmu, DVD-ju in drugih videosredstvih, zvočnih ali podobnih sredstvih, ki so namenjene širšemu krogu ljudi.

Odpustitev kazni za kazniva dejanja iz 158. do 162. člena


167. člen



Če je bil storilec kaznivega dejanja iz 158. do 162. in 166. člena tega zakonika izzvan z nedostojnim ali surovim ravnanjem oškodovanca ali se pred sodiščem opraviči oškodovancu ali pred sodiščem prekliče tisto, kar je trdil ali raznašal, mu sme sodišče kazen odpustiti.

Posebne določbe o pregonu


168. člen


(1) Pregon zaradi kaznivih dejanj iz 158. do 162. in 166. člena tega zakonika se začne na zasebno tožbo.

(2) Če so dejanja iz 158. do 162. in 166. člena tega zakonika storjena proti državnemu organu ali občinskemu ali pokrajinskemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se pregon začne na predlog.


(3) Pregon za kaznivo dejanje iz 110. in 164. člena tega zakonika se začne z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(4) Če so dejanja iz 158. do 162. in 166. člena tega zakonika storjena proti pokojni osebi, se začne pregon na zasebno tožbo zakonca, osebe, s katero je pokojnik živel v zunajzakonski skupnosti, njegovih otrok ali posvojencev, staršev ali posvojiteljev, bratov ali sester.

Objava sodbe


169. člen



Pri obsodbi za kazniva dejanja iz 158. do 165. člena tega zakonika, storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, sme sodišče na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na stroške obsojenca objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno, v celoti ali izvlečku.

Devetnajsto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST


Posilstvo


170. člen



(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali z njim izenačenem spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se pregon začne na predlog.


Spolno nasilje


171. člen



(1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, se pregon začne na predlog.


Spolna zloraba slabotne osebe


172. člen



(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


(2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z zaporom do petih let.


Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let


173. člen



(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka z osebo, ki še ni stara deset let, ali s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let.


Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja


174. člen



(1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.



Zloraba prostitucije


175. člen



(1) Kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletni osebi ali proti več osebam ali v okviru hudodelske združbe, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.


Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva


176. člen





(1) Kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji pokaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.


(2) Kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, jo uporabi za pornografsko ali drugačno seksualno predstavo ali taki predstavi vedoma prisostvuje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


(3) Enako se kaznuje, kdor proizvede, razširi, proda, uvozi, izvozi ali drugače ponudi pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe ali njihove realistične podobe, ali kdor poseduje tako gradivo, ali razkriva identiteto mladoletne osebe v takem gradivu.


(4) Če je bilo dejanje iz drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi za izvrševanje takih kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


(5) Pornografsko ali drugačno seksualno gradivo iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena se vzame ali njegova uporaba ustrezno onemogoči.



Dvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEKOVO ZDRAVJE


Prenašanje nalezljivih bolezni


177. člen



(1) Kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organi določijo ukrepe za zatiranje ali preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki se lahko prenesejo na ljudi, in s tem povzroči, da se kužna bolezen prenese na ljudi.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanja iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.


Opustitev zdravstvene pomoči


178. člen



Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti


179. člen


(1) Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje
(3) Če zaradi dejanja iz prvega ali drugega odstavka kdo umre, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

Mazaštvo


180. člen


(1) Kdor se ukvarja z zdravljenjem ali opravljanjem zdravilske dejavnosti, čeprav nima predpisane kvalifikacije, in pri tem odvrne pacienta od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki povzroči pomembno škodo na zdravju osebe, ki v postopke zdravljenja ni privolila ali ni bila sposobna privoliti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka za posledico smrt bolnika, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Pripomočki, namenjeni ali uporabljeni za zdravljenje po prvem odstavku tega člena, se odvzamejo.

Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma


181. člen


(1) Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali komu presadi del telesa, čeprav je jemanje ali presaditev dela telesa po pravilih zdravniške znanosti in stroke neupravičeno, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Enako se kaznuje zdravnik, ki z namenom presaditve vzame del človeškega telesa, preden je na predpisan način ugotovljena smrt.

(3) S kaznijo iz prvega odstavka se kaznuje zdravnik, ki komu protipravno odvzame spolne celice, nedovoljeno ravna z njimi ali krši anonimnost dajalca spolnih celic.

(4) Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa, ne da bi si poprej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih zastopnikov ali kadar v nasprotju s predpisanimi postopki odvzeti del človeškega telesa hrani ali uporabi za drug namen, kot je bil odvzet, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(5) Kdor poskuša ali izvede poseg, katerega namen je spremeniti človeški genom in se ne opravlja za preventivne, diagnostične ali terapevtske namene, ali je njegov cilj uvesti spremembe v genom potomcev, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Enako se kaznuje, kdor vzame ali pridobi odvzeti del človeškega telesa, za katerega darovalec prejme plačilo, kdor nezakonito razpolaga z odvzetim delom človeškega telesa, kdor uporabi ali poskusi uporabiti človeško telo ali njegove dele z namenom pridobivanja premoženjske koristi ali kdor neupravičeno in proti plačilu posreduje pri dajanju delov telesa žive ali umrle osebe za presaditev.

Malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti


182. člen



Lekarnar ali druga oseba, pooblaščena za izdajanje zdravil, ki iz malomarnosti ne pripravi zdravila v predpisanem razmerju ali količini ali izda namesto predpisanega ali zahtevanega zdravila drugo zdravilo ali snov ali pri pripravljanju ali izdajanju zdravil kako drugače ravna v nasprotju s pravili znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje


183. člen



(1) Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje, se kaznuje z zaporom do osmih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor pridobiva, predeluje ali razpečava okuženo kri ali drugo tkivo ali iz tega izdelano snov za zdravljenje.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo ali posebno hudo telesno poškodbo ali temu ustrezno okvaro zdravja ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do desetih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom od enega do petnajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do desetih let.


Proizvodnja in promet zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov


184. člen



(1) Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet živila, ki so škodljivi za zdravje ljudi, in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet sredstva za osebno nego, otroške igrače ali podobne izdelke za množično potrošnjo, ki so škodljivi za zdravje.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo ali posebno hudo telesno poškodbo ali temu ustrezno okvaro zdravja ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(6) Škodljiva živila in drugi izdelki se vzamejo.


Nevestno pregledovanje mesa za prehrano


185. člen


(1) Veterinar ali druga pooblaščena oseba, ki pri pregledu klavnih živali ali mesa, ki je namenjeno za prehrano, nevestno ravna ali kljub predpisom ne opravi pregleda in s tem omogoči, da pride v promet meso, ki je škodljivo za človekovo zdravje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.


Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog


186. člen


(1) Kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje ali izvaja nedovoljene strateške dejavnosti, pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor prodaja, ponuja na prodaj ali brezplačno deli prepovedano drogo ali predhodno sestavino za izdelavo prepovedanih drog mladoletni osebi, duševno bolni osebi, osebi z začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalostjo ali osebi, ki je v postopku odvajanja od odvisnosti ali rehabilitacije ali če stori dejanje v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah, ali stori dejanje iz prvega odstavka javni uslužbenec, duhovnik, zdravnik, socialni delavec, učitelj ali vzgojitelj in pri tem izkorišča svoj položaj ali kdor za izvrševanje omenjenega dejanja uporablja mladoletne osebe se kaznuje z zaporom od treh do petnajst let.

(3) Če je dejanje iz prvega in drugega odstavka storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

(4) Kdor brez pooblastila izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, snovi ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za izdelavo prepovedanih drog, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


(5) Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje ter prevozna sredstva uporabljena za prevoz in hrambo drog se vzamejo.

Omogočanje uživanja prepovedanih drog


187. člen



(1) Kdor napelje drugega k uživanju prepovedanih drog ali mu jih da, da jih uživa on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa prepovedane droge, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka proti več osebam, proti mladoletni osebi, duševno bolni osebi, osebi z začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalostjo ali osebi, ki je v postopku odvajanja od odvisnosti ali rehabilitacije ali če stori dejanje v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah, ali stori dejanje iz prvega odstavka javni uslužbenec, duhovnik, zdravnik, socialni delavec, učitelj ali vzgojitelj in pri tem izkorišča svoj položaj se kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let.

(3) Prepovedane droge in pripomočki za njihovo uživanje se vzamejo.


Enaindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE


Dvojna zakonska zveza


188. člen



(1) Kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da je poročena.

(3) Če je prejšnja zakonska zveza prenehala ali je bila razveljavljena, se pregon ne začne, če pa se je začel, se ustavi.


Sprememba rodbinskega stanja


189. člen



(1) Kdor podtakne ali zamenja otroka ali kako drugače spremeni njegovo rodbinsko stanje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Poskus je kazniv.


Odvzem mladoletne osebe


190. člen



(1) Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) V primeru, da je dejanje povzročilo poslabšanje duševnega ali telesnega zdravja otroka ali da je ogrozilo njegov razvoj, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(3) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe.

(4) Če je storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, se mu kazen lahko odpusti.


Nasilje v družini


191. člen

Zanemarjanje otroka in surovo ravnanje


192. člen



(1) Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Roditelj, posvojitelj, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, se kaznuje z zaporom do petih let.


Kršitev družinskih obveznosti


193. člen



(1) Kdor hudo zanemarja družinske obveznosti, ki jih ima po zakonu, in tako pusti v težkem položaju družinskega člana, ki ne more sam skrbeti zase, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če sodišče izreče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora redno izpolnjevati svoje dolžnosti skrbi, vzgoje in preživljanja.


Neplačevanje preživnine


194. člen



(1) Kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo odločbo, čeprav bi to zmogel, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo preživljanje upravičenca ali če se storilec izmika dajati preživnino, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Če sodišče izreče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, da mora redno plačevati preživnino, lahko pa tudi, da mora poravnati zaostalo preživnino ali druge prisojene obveznosti, nastale s preživljanjem.


Krvoskrunstvo


195. člen



Polnoletna oseba, ki spolno občuje z mladoletnim krvnim sorodnikom v ravni črti ali z mladoletnim bratom oziroma sestro, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Dvaindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER DELOVNO RAZMERJE
IN SOCIALNO VARNOST



Kršitev temeljnih pravic delavcev

196. člen


(1) Kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor pogojuje sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tem, da delavka med zaposlitvijo ne bo zanosila ali rodila otroka ali od delavke med zaposlitvijo zahteva izjavo, da bo v takem primeru dala odpoved delovnega razmerja ali sprejela sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

Šikaniranje na delovnem mestu


197. člen


(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti


198. člen



(1) Kdor komu odreče ali omeji pravico do svobodne zaposlitve pod takimi pogoji, kot so določeni s predpisi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor zavestno ne ravna po predpisih o pravicah brezposelnih oseb in tako brezposelno osebo prikrajša za pravico, ki ji pripada ali ji jo omeji.


Zaposlovanje na črno


199. člen


(1) Kdor v nasprotju s predpisi zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ali zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj za delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno z zaposlitvijo delavcev, ki niso usposobljeni za izvajanje del s posebnimi pooblastili ali s pravico poseganja v telesno ali duševno celovitost posameznika, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Kršitev pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitev sindikalnih pravic


200. člen



(1) Kdor s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem uresničevanje pravic do sodelovanja pri upravljanju ali te pravice zlorabi ali ovira njihovo uresničevanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem svobodno združevanje in sindikalne dejavnosti ali ovira uresničevanje sindikalnih pravic ali prevzame sindikat.


Ogrožanje varnosti pri delu


201. člen



(1) Kdor v rudniku, tovarni, na gradbišču ali kakšnem drugem delovnem kraju uniči, poškoduje ali odstrani varnostne naprave in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali drugih delovnih krajih in ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega ali drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.


Kršitev pravic iz socialnega zavarovanja


202. člen



Kdor zavestno ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Zloraba pravic iz socialnega zavarovanja


203. člen



(1) Kdor hlini ali si povzroči bolezen ali delovno nezmožnost in s tem doseže, da se mu na podlagi socialnega zavarovanja prizna pravica, ki mu ne bi pripadala, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Kdor pristojnemu organu predloži lažne listine ali da lažno izjavo in ga s tem preslepi, da izda odločbo o pokojnini, invalidnini ali denarnem socialnem dodatku, čeprav niso dani pogoji za izdajo take odločbe, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Triindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER PREMOŽENJE


Tatvina


204. člen



(1) Kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Pregon za dejanje iz prejšnjega odstavka se začne na predlog.

(4) Če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, se mu sme kazen odpustiti.


Velika tatvina


205. člen


(1) Storilec tatvine iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznuje z zaporom do petih let:
1) če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore;

2) če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle;
3) če je storil tatvino na posebno predrzen način;
4) če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo;
5) če je storil tatvino ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči;
6) če je storil tatvino tako, da je izrabil nemoč ali nesrečo drugega.

(2) Enako se kaznuje storilec tatvine, če je ukradena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je ukradena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega odstavka tega člena pridobljena stvar posebnega kulturnega pomena ali stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti ali če je bilo dejanje iz drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Rop


206. člen


(1) Kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če sta storili rop dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale, ali če je vrednost ukradene stvari velika in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) Če je bilo dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

Roparska tatvina


207. člen



(1) Kdor je zaloten pri tatvini, pa zato da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je vrednost ukradene stvari velika in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.


Zatajitev


208. člen



(1) Kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če je vrednost zatajene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(3) Če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena skrbnik, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če je zatajena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je zatajena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(5) Kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki jo je našel ali je do nje po naključju prišel, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(6) Pregon za dejanje iz prvega, drugega in petega odstavka tega člena se začne na predlog.


Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja


209. člen



(1) Kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega člena uradna oseba proti tujemu premoženju, ki ji je dosegljivo ob preiskavi stanovanja, prostorov ali oseb, ob izvršbi v sodnem ali upravnem postopku ali v zvezi z nalogami varovanja oseb ali premoženja, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če gre pri dejanju iz prvega odstavka tega člena za premoženje majhne vrednosti, pa si je storilec hotel prilastiti tako vrednost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(4) Če gre pri dejanju iz prvega ali drugega odstavka tega člena za premoženje velike vrednosti in si je storilec hotel pridobiti tako premoženjsko korist, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(5) Če storilec zaupane ali dosegljive stvari iz prvega ali drugega odstavka tega člena neupravičeno uporabi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.


Odvzem motornega vozila


210. člen



(1) Kdor vzame tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Če storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena motorno vozilo uniči, ga napravi nerabnega, ali ga zapusti na neznanem kraju, se kaznuje z zaporom do treh let.


Goljufija


211. člen



(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če sta goljufijo storili dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale, ali če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzročil veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je bilo dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Če je z dejanjem iz prvega odstavka tega člena povzročena majhna premoženjska škoda in je storilec hotel pridobiti majhno premoženjsko korist, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(5) Kdor, zato da bi drugega oškodoval, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(6) Pregon za dejanje iz tretjega in četrtega odstavka tega člena se začne na predlog.


Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo


212. člen



(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju ali izvajanju denarnih verig, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske organizatorjem ali drugim udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v tako igro ali dejavnost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, v nasprotju s predpisi organizira, sodeluje ali pomaga pri prirejanju klasičnih ali posebnih iger na srečo, iger na srečo preko svetovnega spleta ali drugih telekomunikacijskih sredstvih, za katere ni bilo izdano dovoljenje ali koncesija pristojnega organa.

(3) Če si je z dejanji iz prejšnjih odstavkov sam ali kdo drug pridobil veliko premoženjsko korist ali povzročil drugemu veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Izsiljevanje


213. člen



(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

(3) Če dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storita dve ali več oseb ali če je storjeno z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Oderuštvo


214. člen



Kdor sprejme ali si za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega zagotovi očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.

Izneverjenje


215. člen


(1) Kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2)Če storilec ob storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka izrabi pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Če stori dejanje iz drugega odstavka tega člena odvetnik, notar, skrbnik, izvršitelj ali stečajni upravitelj ali če si storilec pridobi veliko premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do petih let.

Zloraba izvršbe


216. člen


(1) Kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor v izvršbi izigra upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe.

(3) Poskus je kazniv.

Prikrivanje


217. člen


(1) Kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa bi moral in mogel vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Če sta dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storili dve ali več oseb, ki so se združile zaradi prikrivanja ali je vrednost stvari iz prvega ali drugega odstavka tega člena večja ali je stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do treh let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do dveh let.

(4) Če je bila prikrita stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo ali predlog, se storilec dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena preganja na zasebno tožbo oziroma na predlog.


(5) Če je bilo dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi za izvedbo kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

Nedovoljen izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega pomena, ali naravne vrednote


218. člen



(1) Kdor brez dovoljenja pristojnega organa odnese v tujino ali kdor iz nje v nasprotju z mednarodnim pravom prinese stvar, ki je posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je stvar iz prejšnjega odstavka velikega ali izjemnega kulturnega pomena, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.


Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote


219. člen



(1) Kdor protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega pomena, naravno vrednoto ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je poškodovana ali uničena stvar kulturni spomenik ali naravna vrednota velikega ali izjemnega pomena za Republiko Slovenijo ali če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let.


Poškodovanje tuje stvari


220. člen



(1) Kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.


Napad na informacijski sistem


221. člen



(1) Kdor vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Kdor podatke v informacijskem sistemu neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem neupravičeno vnese kakšen podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema, se kaznuje za zaporom do dveh let.

(3) Poskus dejanja iz prejšnjega odstavka je kazniv.

(4) Če je z dejanjem iz drugega odstavka tega člena povzročena velika škoda, se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(5) Kdor z namenom, da se izvrši dejanje iz prejšnjih odstavkov, poseduje, daje v uporabo, uvaža, izvaža ali drugače zagotavlja posebne pripomočke za vdor v informacijski sistem, ki niso sestavni del dovoljenih računalniških programov, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih let.


Požig


222. člen



(1) Kdor požge tujo hišo ali drugo stavbo, namenjeno za prebivanje, gospodarsko poslopje ali poslovno stavbo, stavbo ali drugo nepremičnino, ki je v javni rabi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Če so požgane stvari iz prejšnjega odstavka last tistega, ki je požgal, ravnal pa je iz zlobnih ali drugih nizkotnih nagibov, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če sta dejanje iz prvega odstavka tega člena storili dve ali več oseb ali če je požgana stvar posebnega kulturnega pomena, naravna vrednota ali velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.


Oškodovanje tujih pravic


223. člen



(1) Kdor, zato da bi komu preprečil uveljavitev stvarne pravice, odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar, na kateri ima zastavno pravico ali pravico užitka, in ga s tem oškoduje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje.

(3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.


Pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem


224. člen



Za kaznivo dejanje iz 204., 205., prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 208., 210., 211., prvega in drugega odstavka 215. in 220. člena tega zakonika, ki so bila storjena proti zakoncu, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, bratu ali sestri ali drugemu krvnemu sorodniku v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu ali proti drugim osebam, s katerimi živi storilec v skupnem gospodinjstvu, se pregon začne na zasebno tožbo.

Štiriindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER GOSPODARSTVO


Zloraba monopolnega položaja


225. člen


Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zaradi protipravnega omejevanja konkurence zlorabi prevladujoči položaj na trgu tako, da v nasprotju s predpisi sklene enega ali več omejevalnih sporazumov z gospodarskimi družbami o pogojih poslovanja na trgu ali izkoristi svoj prevladujoči položaj na trgu ali ustvari prepovedano kopičenje podjetij, s tem da:
1) neposredno ali posredno določi nepoštene nakupne ali prodajne cene ali druge nepoštene poslovne pogoje;
2) neupravičeno zvišuje ali znižuje cene;
3) omejuje ali nadzira proizvodnjo, prodajo, tehnični razvoj ali naložbe;
4) v razmerju z drugimi sopogodbeniki določi neenake pogoje za enakovrstne izpolnitve, s čimer je sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
5) pogojuje sklenitev pogodbe s sprejetjem dodatnih izpolnitev za sopogodbenike, ki po svoji naravi ali trgovskih običajih niso povezane z vsebino teh pogodb;
6) razdeli trg ali vire nabave med udeleženci;
7) prikrito brez ustrezne prijave ustvari kopičenje gospodarskih družb, ki povečajo moč ene ali več družb posamično ali skupno, pri tem pa bistveno zmanjšujejo ali onemogočajo učinkovito konkurenco na trgu,
kar ima za posledico preprečitev ali pomembno in trajnejšo oviranje ali izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji, na trgu Evropske unije ali njenem pomembnem delu, pomembnejšim vplivom na trgovino med državami članicami, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Lažni stečaj


226. člen



(1) Kdor, zato da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika in s tem povzroči stečaj, tako da:
1) premoženje ali njegov del, ki spada v stečajno maso, navidezno proda, brezplačno odstopi, odtuji za izredno nizko ceno ali uniči;
2) sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnične terjatve;
3) prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige ali listine, da se iz njih ne more ugotoviti dejansko premoženjsko stanje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor povzroči stečaj z namenom, da bi oškodoval upnike, s tem da sebe ali drugega spravi v položaj plačilno nesposobnega tako, da nesmotrno troši sredstva, se čezmerno zadolžuje, pravočasno ne izterja dolgov, sklepa škodljive pogodbe, neodplačno ali navidezno prenaša premoženje na druge osebe ali na drug način zmanjšuje vrednost premoženja, ki ga upravlja.

(3) Če je zaradi dejanj iz prejšnjih odstavkov nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Oškodovanje upnikov


227. člen



(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom.


Poslovna goljufija


228. člen


(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Če je zaradi dejanja iz prvega odstavka tega člena pridobljena majhna premoženjska korist ali nastala majhna premoženjska škoda, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Goljufija na škodo Evropskih skupnosti


229. člen


(1) Kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor pridobi sredstva z dejanji in iz proračunov iz prejšnjega odstavka.

(3) Če je bila z dejanjem iz prejšnjih odstavkov pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) S kaznimi iz prejšnjih odstavkov tega člena se kaznujejo vodje podjetij ali druge osebe, ki so pooblaščene za sprejemanje odločitev ali nadzor v podjetjih, če omogočijo ali ne preprečijo kaznivih dejanj storilcem iz prejšnjih odstavkov, ki so jim podrejeni in delujejo v imenu podjetja.

Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti


230. člen



(1) Kdor zase ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.


(2) Če je bilo posojilo ali druga ugodnost uporabljena v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev take ugodnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


Preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji


231. člen



(1) Kdor pri trgovanju z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali drugimi finančnimi instrumenti lažno prikaže premoženjsko stanje, podatke o dobičku ali izgubi ali druge podatke v prospektu, ki pomembno vplivajo na njihovo vrednost, in s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo ali prodajo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če je šlo pri dejanju iz prejšnjega odstavka za vrednostne papirje ali druge finančne instrumente velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.


Preslepitev kupcev


232. člen



(1) Kdor, zato da bi preslepil kupce, v večjem obsegu razpečava izdelke z oznako, v kateri so podatki, ki ne ustrezajo vsebini, vrsti, izvoru ali kakovosti blaga, ali razpečava izdelke, ki niso toliko težki ali take kakovosti, kot se pri njih navadno domneva, ali razpečava izdelke brez oznake o vsebini, vrsti, izvoru, kakovosti ali trajanju izdelka, če je taka oznaka predpisana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor sklepa pogodbe z lažnimi navedbami o dobavnem roku ali načinu izpolnitve obveznosti kot bistvenem sestavnem delu pogodbe.

(3) Kdor, zato da bi preslepil kupce ali uporabnike storitev, lažno objavi, da je znižana cena blaga ali da se blago razprodaja ali da se bodo cene zvišale ali uporablja kakšen drug lažen oglas, se kaznuje z denarno kaznijo.


Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela


233. člen



(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tujo firmo, žig, znamko, oznako o geografskem poreklu ali drugo posebno oznako za blago ali storitev ali uporabi bistveni del te oznake kot svojo firmo, žig, znamko ali drug znak za označevanje blaga ali storitev, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tuji model.

(3) Predmeti iz prvega in drugega odstavka tega člena ter orodja in naprave, ki se uporabljajo za njihovo izdelovanje, se vzamejo.


Neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije


234. člen



(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tuji izum, zavarovan s patentom ali dodatnim varstvenim certifikatom, ali registrirano topografijo polprevodniškega vezja, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Proizvodi, izdelani na podlagi neupravičene uporabe iz prejšnjega odstavka, se vzamejo.


Ponareditev ali uničenje poslovnih listin


235. člen



(1) Kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prejšnjega odstavka.

(3) Poskus dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena je kazniv.


Izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti


236. člen



(1) Kdor neupravičeno v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, protipravno pride do podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost.

(3) Če so podatki iz prvega ali drugega odstavka tega člena posebno pomembni, če kdo izroči take podatke zato, da jih kdo odnese v tujino, ali je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če je dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.


Vdor v poslovni informacijski sistem

237. člen



(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakšen svoj podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.


Zloraba notranje informacije


238. člen


(1) Kdor notranjo informacijo, ki bi lahko pomembno vplivala na ceno vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta, uvrščene na organiziran trg v Republiki Sloveniji ali v vsaj eni državi članici Evropske unije ali za katero je bil vložen predlog za uvrstitev na tak trg, ne glede na to, ali se z njim trguje na tem trgu ali ne, pridobi v zvezi s svojim položajem pri izdajatelju vrednostnega papirja, lastniškim deležem v kapitalu izdajatelja vrednostnega papirja, svojo zaposlitvijo ali pri opravljanju dejavnosti in jo izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega posredno ali neposredno, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki notranjo informacijo sporoči nepoklicani osebi ali na podlagi notranje informacije priporoči tretji osebi nakup ali prodajo vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta.

(3) Enako se kaznuje oseba, ki nepooblaščeno pride do notranje informacije in jo posredno ali neposredno izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega .

(4) Če je pri dejanjih iz prejšnjih odstavkov šlo za vrednostne papirje ali druge finančne instrumente velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

Zloraba trga



239. člen


(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s prepovedanim ravnanjem zlorabi trg tako, da:

1) sklene posel ali izda naročilo za trgovanje, ki udeležencem trga da napačno ali zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja ali cene finančnega instrumenta, ali s tem ena ali več povezanih oseb zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni;

2) pri sklenitvi posla ali izdaji naročila za trgovanje uporabi fiktivna sredstva ali druge oblike goljufivega ravnanja;

3) razširja napačne ali zavajajoče informacije o finančnih instrumentih, z istim ciljem razširja govorice ter napačne in zavajajoče novice po medijih, svetovnem spletu ali na drug podoben način,

se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.

Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti


240. člen


(1) Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je bilo dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno zato, da storilec sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

Nedovoljeno sprejemanje daril


241. člen



(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi, se kaznuje za zaporom od treh mesecev do petih let.

(3) Storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena, ki po sklenitvi posla ali opravljeni storitvi zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.


Nedovoljeno dajanje daril


242. člen



(1) Kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega kot protiuslugo za pridobitev ali ohranitev posla ali druge koristi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Storilcu iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primeru iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal.


Ponarejanje denarja


243. člen


(1) Kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor si preskrbi ponarejen denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega.


(3) Če gre pri dejanju iz prvega ali drugega odstavka tega člena za veliko količino ponarejenega denarja, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.


(4) Kdor da v obtok ponarejen denar, ki ga je prejel kot pravega, ali kdor ve, da je bil denar ponarejen ali da je bil tak denar spravljen v obtok, pa tega ne naznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(5) Ponarejeni denar se vzame.

(6) Denar je kovan ali papirnat denar, ki je na podlagi zakona v obtoku v Republiki Sloveniji ali drugi državi.

Ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev


244. člen



(1) Kdor ponaredi kolke ali poštne znamke ali druge vrednotnice ali kdor spremeni kakšno tako pravo vrednotnico, da bi jo uporabil kot pravo ali jo dal v uporabo komu drugemu, ali kdor ponarejene vrednotnice uporabi kot prave ali si jih s tem namenom pridobi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor ponaredi vrednostne papirje ali kdor spremeni kakšen tak pravi vrednostni papir, da bi ga uporabil kot pravega ali ga dal v uporabo komu drugemu, ali kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali jih s tem namenom pridobi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če gre pri dejanju iz prejšnjih odstavkov za veliko količino vrednotnic ali vrednostnih papirjev, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Kdor odstrani žig, s katerim se vrednotnice iz prvega odstavka tega člena uničujejo, ali kdor si kako drugače prizadeva napraviti te vrednotnice, kakor da ne bi bile uporabljene, ali kdor že uporabljene take vrednotnice znova uporabi ali proda, kakor da bi bile veljavne, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(5) Ponarejene vrednotnice in ponarejeni vrednostni papirji se vzamejo.

(6) Za vrednotnice po tem zakoniku se štejejo kolki in druge vrednotnice, izdane in v obtoku na podlagi zakona Republike Slovenije, ter tuje vrednotnice.


Pranje denarja


245. člen



(1) Kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka.

(3) Če je denar ali premoženje iz prvega ali drugega odstavka tega člena velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in denarno kaznijo.

(4) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let in denarno kaznijo.

(5) Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(6) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.


Izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice


246. člen



(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izda ali da v promet ček, za katerega ve, da ni krit in tako pridobi premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi bančno kartico na bančnem avtomatu za dvig gotovine, čeprav ve, da nima kritja na tekočem računu, ali uporabi kreditno kartico, čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja, in si tako pridobi premoženjsko korist.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika premoženjska korist, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice


247. člen


(1) Kdor namesti na bančni avtomat ali aparat za vplačila s kartico napravo za preslikavanje magnetnega zapisa bančnih ali kreditnih kartic ali njeno prepoznavo pridobi preko plačila na svetovnem spletu ali jo ponaredi na kakšen drug način ali kdor tako ponarejeno bančno ali kreditno kartico uporabi in si pridobi premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ponaredi ali uporabi ponarejeno drugo kartico, s katero je mogoče pridobiti premoženjsko korist s pomočjo tehničnih naprav za prepoznavo kartice.

(3)Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika premoženjska korist, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(4)

Izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov
za ponarejanje



248. člen



(1) Kdor izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za ponarejanje denarja, vrednotnic, vrednostnih papirjev ali napravo za preslikavanje magnetnega zapisa bančne ali kreditne kartice, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Pripomočki za ponarejanje se vzamejo.


Davčna zatajitev


249. člen



(1) Kdor da, zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske Unije, lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih prepisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist.

(3) Kdor z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa ne daje podatkov, ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor, se kaznuje z zaporom od enega do dveh let.

(4) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena dosežena velika premoženjska korist in je storilec hotel doseči tako premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(5) Če je bilo dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od treh do dvanajstih let.


Tihotapstvo


250. člen



(1) Kdor prenese, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto Evropske skupnosti blago velike premoženjske vrednosti, ali ga prenese z uporabo sile ali grožnje, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo.

(2) Kdor se ukvarja s prenašanjem blaga velike premoženjske vrednosti na carinsko območje Evropske skupnosti in se pri tem izogiba ukrepom carinskega nadzorstva, ga po njem prevaža, nudi skrivališča ali skladišča, ga ponuja ali doseže prodajo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let zapora in denarno kaznijo.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje uradna oseba, ki z zlorabo uradnega položaja ali pravic omogoči tihotapstvo blaga na carinsko območje Evropske skupnosti ali prevoz po njem.

(4) Če storilec z dejanji iz drugega ali tretjega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali podpira teroristično dejavnost ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let in z denarno kaznijo.

(5) Kdor pridobiva ali zbira tihotapsko blago velike premoženjske vrednosti za prenos na carinsko območje Evropske skupnosti, preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz na in po carinskem območju Evropske skupnosti ali kako drugače organizira skrivanje, skladiščenje ali prodajo tihotapskega blaga, se kaznuje z zaporom od treh do dvanajstih let in denarno kaznijo.

(6) Prejšnji odstavki se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, storjena v tujini, če je država, v kateri so bila storjena, enako kot Republika Slovenija sprejela skupno mednarodnopravno obveznost preprečevati taka kazniva dejanja, ne glede na to, kje so storjena, ter je dejanja v svojem zakonu ustrezno enako določila kot kazniva dejanja.

(7) Tihotapsko blago se vzame.


Petindvajseto poglavje

KAZNIVA DEJANJA ZOPER PRAVNI PROMET


Ponarejanje listin


251. člen



(1) Kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako krivo ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do treh let.


Posebni primeri ponarejanja listin


252. člen



(1) Za ponarejanje listin se kaznuje po prejšnjem členu:
1) kdor kakšen papir, golico ali kakšno drugo listino, ki jo je kdo podpisal, neupravičeno izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja;
2) kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino;
3) kdor izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni;
4) kdor kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja ali naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine;
5) kdor napravi listino tako, da neupravičeno uporabi pravi pečat ali znamenje.

(2) Enako se kaznuje, kdor kot tržno blago napravi za drugega doktorsko disertacijo, magistrsko, diplomsko, izpitno, maturitetno ali seminarsko nalogo ali sestavi za drugega kakšno drugo pisno nalogo, potrebno za pridobitev izobrazbe, ali kdor tako nalogo uporabi kot svojo.


Overitev lažne vsebine


253. člen



(1) Kdor spravi pristojni organ v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor uporabi javno listino, zapisnik, knjigo ali poslovno listino iz prejšnjega odstavka, čeprav ve, da je lažna.


Zakotno pisaštvo


254. člen


(1) Kdor se brez ustrezne izobrazbe ali brez ustreznih izpolnjenih pogojev za plačilo ukvarja s tem, da v sodnih ali upravnih postopkih daje pravno pomoč, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Pridobljena premoženjska korist se vzame.

Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala


255. člen



(1) Zdravnik, ki zavestno izda lažno zdravniško spričevalo ali drugo zdravniško potrdilo, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor zavestno uporabi zdravniško spričevalo ali potrdilo iz prejšnjega odstavka.

(3) Veterinar, ki zavestno izda lažno veterinarsko spričevalo, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Enako se kaznuje, kdor zavestno uporabi spričevalo iz prejšnjega odstavka.


Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži


256. člen



(1) Kdor, zato da bi jih uporabil kot prave, ponaredi znamenja za zaznamovanje domačega ali tujega blaga, kot so pečati, žigi, znamke ali druge predpisane oznake, s katerimi se zaznamujejo zlato, srebro, živina, les ali kakšno drugo blago, ali prava taka znamenja spremeni ali odstrani ali uporabi ponarejena znamenja kot prava, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ponaredi mere ali uteži ali kdor jih uporabi pri merjenju kot prave.

(3) Kdor neupravičeno izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za izdelovanje znamenj za zaznamovanje ali označevanje blaga kakor tudi ponarejene mere in uteži, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Ponarejena znamenja, mere in uteži kakor tudi pripomočki za njihovo ponarejanje se vzamejo.


Šestindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER URADNO DOLŽNOST
IN JAVNA POOBLASTILA



Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic


257. člen



(1) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzroči večjo škodo ali huje prekrši pravice drugega, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(4) Enako se kaznuje storilec iz prejšnjega odstavka, ki izkoristi svoj položaj ali vpliv za nezakonito povečanje lastnega premoženja v večji vrednosti.“

(5) Če je storilec z dejanjem iz tretjega in četrtega odstavka pridobil sebi ali komu drugemu veliko protipravno premoženjsko korist in je hotel pridobiti tako korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Nevestno delo v službi


258. člen



Uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa


259. člen



(1) Uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do treh let.


(2) Enako se kaznuje tudi uradna oseba, ki uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino uporabi v službi kot resnične ali ki uradno listino, knjigo ali spis uniči, skrije, jih precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne.


Izdaja tajnih podatkov


260. člen


(1) Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz koristoljubnosti ali zaradi objave ali uporabe podatkov v tujini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.


Jemanje podkupnine


261. člen



(1) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti ali kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju uradne osebe, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo.

(2) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti ali kako drugače uporabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju uradne osebe, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(3) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, potem ko opravi oziroma ne opravi uradnega dejanja iz prejšnjih odstavkov, zahteva ali sprejme v zvezi s tem nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo in kakšna druga korist se vzamejo.


Dajanje podkupnine


262. člen



(1) Kdor uradni osebi ali javnemu uslužbencu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti ali da bi kako drugače zlorabila svoj položaj, se kaznuje za zaporom od enega do petih let in denarno kaznijo.

(2) Kdor uradni osebi ali javnemu uslužbencu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi v mejah svojih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti ali da bi kako drugače uporabila svoj položaj, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo uradne osebe ali javnega uslužbenca, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primerih iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod pogoji skrajne sile.


Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje


263. člen



(1) Kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.


(2) Enako se kaznuje, kdor izrabi svoj položaj ali vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti.

(3) Če storilec za posredovanje iz prejšnjega odstavka pred posredovanjem ali po njem zase ali za koga drugega sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.


Dajanje daril za nezakonito posredovanje


264. člen



(1) Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo osebe, ki je nezakonito posredovala, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primeru iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v skrajni sili.


Mučenje


265. člen



(1) Kdor komu namenoma povzroči hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da si od njega ali tretje osebe pridobi informacijo oziroma priznanje, ga kaznuje za dejanje, ki ga je storil on ali tretja oseba ali je za to dejanje osumljen on ali tretja oseba, da bi ga ustrahoval ali nanj izvajal pritisk ali da bi ustrahoval tretjo osebo ali nanjo izvajal pritisk, ali iz katerega drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki diskriminacije, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če bolečino ali trpljenje iz prejšnjega odstavka tega člena povzroči ali prizadene uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali molče, se kaznuje z zaporno kaznijo od treh do dvanajstih let.


Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic


266. člen



Uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.

Izsiljevanje izjave


267. člen



(1) Uradna oseba, ki pri opravljanju službe ali javnih pooblastil uporabi silo, grožnjo ali kakšno drugo nedovoljeno sredstvo ali nedovoljen način, da bi od obdolženca, priče, izvedenca ali koga drugega izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Če je bilo dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s hudim nasiljem ali če storilec z izsiljevanjem izpovedbe povzroči hude posledice za obdolženca v kazenskem postopku, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Protipravna prilastitev stvari ob preiskavi ali izvršbi


268. člen



(1) Uradna oseba, ki ob preiskavi stanovanja, prostorov ali oseb ali ob izvršbi v sodnem ali upravnem postopku vzame stvar zato, da si jo protipravno prilasti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če gre za stvar velike vrednosti in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.


Sedemindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER VOJAŠKO SLUŽBO


Neizpolnitev ukaza in odrekanje poslušnosti


269. člen



(1) Vojaška oseba, ki ne izpolni ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali mu odreče poslušnost, pa zaradi tega nastane nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Vojaška oseba, ki se upira stražarju, straži, patrulji, dežurnemu ali drugi vojaški osebi, ko pri opravljanju svoje vojaške dolžnosti skrbi za varnost in red v vojaški enoti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


Upiranje nadrejenemu


270. člen



(1) Vojaška oseba, ki se skupaj z drugimi vojaškimi osebami upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ga noče izpolniti ali mu odreče, da bi storila svojo dolžnost, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Vojaška oseba, ki pri storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka uporabi orožje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor je organiziral dejanje iz prvega odstavka tega člena, kakor tudi vojaški starešina, ki je sodeloval pri takem dejanju.


Odklonitev sprejema ali uporabe orožja


271. člen



Vojaška oseba, ki v nasprotju s predpisi in brez upravičenega razloga noče sprejeti orožja ali ga noče uporabiti po ukazu ali pravilih službe, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Lažna ustna poročanja in lažna poročila


272. člen



Vojaška oseba, ki pri opravljanju službe lažno ustno poroča ali da lažno poročilo ali v njem zamolči kakšno dejstvo, ki ga ne bi smela zamolčati, in s tem spravi v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Samovoljna odstranitev in beg iz vojske


273. člen



(1) Vojaška oseba, ki samovoljno zapusti svojo enoto ali službo med opravljanjem pomembne naloge ali med večjo bojno pripravljenostjo enote, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje vojaška oseba, ki ve za okoliščine iz prvega odstavka tega člena, pa se samovoljno ne vrne z dovoljenega izostanka iz enote ali službe, in vojaška oseba, ki samovoljno zapusti svojo enoto ali službo za več kot deset dni.

(3) Vojaška oseba, ki se skriva, da bi se izognila službi v vojski, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje vojaška oseba, ki odide iz države in ostane v tujini, da bi se izognila službi v vojski.


Grdo ravnanje s podrejenim


274. člen



(1) Nadrejeni, ki v službi ali v zvezi s službo grdo ravna s podrejenim, ali ravna z njim tako, da žali njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če nadrejeni stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti več osebam, se kaznuje z zaporom do petih let.


Kršitev predpisov o straženju


275. člen


(1) Vojaška oseba, ki ne ravna v skladu s predpisi o straženju, patrulji, dežurni ali drugi službi za vzdrževanje varnosti in reda v vojaški enoti, poveljstvu ali zavodu ali za vojaško zaščito objektov ali območij in s tem povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.


(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.


Opustitev ukrepov za varnost ljudi in premoženja v vojaški enoti


276. člen



(1) Poveljujoča vojaška oseba, ki ne stori predpisanih ali ukazanih ukrepov za varnost življenja in zdravja zaupanih mu ljudi, zavarovanje in dobro vzdrževanje objektov, predmetov in sredstev za bojno pripravljenost, nujno oskrbo zaupane mu enote s hrano, opremo ali sredstvi, ali ne ukrene, kar mora ukreniti, da so zavarovalna dela pravočasno in v redu opravljena in spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.


Opustitev zavarovanja pri vojaških vajah


277. člen



(1) Vojaška oseba, ki pri vaji, pouku ali poskusih ne stori predpisanih ali ukazanih varnostnih ali previdnostnih ukrepov in spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.


Odgovornost za kaznivo dejanje, storjeno na ukaz nadrejenega


278. člen



Podrejeni se ne kaznuje, če stori kaznivo dejanje na ukaz ali povelje nadrejenega in se ta ukaz ali povelje nanaša na vojaško dolžnost, razen če ne gre za vojno hudodelstvo ali kakšno drugo hudo kaznivo dejanje, ali če je vedel, da pomeni izvršitev ukaza ali povelja kaznivo dejanje.

Milejše kaznovanje zaradi izzvanosti


279. člen



Če je bil storilec kaznivega dejanja iz 269. člena, prvega odstavka 270. člena ali prvega odstavka 273. člena tega zakonika izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem vojaške osebe, se sme kaznovati mileje ali se mu sme odpustiti kazen.

Osemindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER PRAVOSODJE


Opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje


280. člen



(1) Kdor ve, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, pa ga v času, ko se je dalo še preprečiti, ne naznani in je bilo dejanje poskušeno ali dokončano, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je šlo pri dejanju iz prejšnjega odstavka za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajst let zapora ali dosmrtni zapor, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Kdor ne naznani, da se pripravlja kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega člena, se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Če se katera od oseb, navedenih v tem odstavku, ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.


Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca


281. člen



(1) Kdor ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Kdor opusti ovadbo, se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Ker se katera od oseb iz tega odstavka razen zagovornika, zdravnika ali spovednika ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec niti oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.


Pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja


282. člen



(1) Kdor skriva storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali kdor skriva obsojenca ali stori kaj drugega, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep ali da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če gre za pomoč storilcu kaznivega dejanja po prejšnjem odstavku, za katero je predpisana kazen zapora najmanj petnajstih let ali dosmrtnega zapora, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Kazen za dejanje iz prvega odstavka tega člena ne sme biti ne po vrsti ne po višini hujša od kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje osebe, ki ji je storilec pomagal.

(4) Za dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena se ne kaznuje zakonec storilca, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ali krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Ker se katera od oseb iz tega odstavka ne kaznuje za kaznivo dejanje iz prvega ali drugega odstavka, se za pomoč storilcu pri storitvi kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena ne kaznuje niti njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.

(5) Če se pregon storilca kaznivega dejanja začne na predlog, se tudi storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena preganja na predlog.


Kriva ovadba


283. člen


(1) Kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor podtakne sledove kaznivega dejanja ali kako drugače povzroči, da se uvede kazenski postopek za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zoper nekoga, za katerega ve, da ga ni storil.

(3) Kdor se sam naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ga ni storil, se kaznuje z denarno kaznijo.

(4) Enako se kaznuje tudi, kdor naznani, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ve, da tako dejanje ni bilo storjeno, in s tem povzroči, da državni organi začnejo ukrepati.


(5) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja, se kaznuje z zaporom do treh let.

Kriva izpovedba


284. člen



(1) Priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku.

(3) Za krivo izpovedbo v kazenskem postopku se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka posebno hude posledice za obdolženca, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(5) Če storilec prostovoljno prekliče svojo krivo izpovedbo, preden se izda dokončna odločba, se kaznuje z denarno kaznijo, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.


Preprečitev dokazovanja


285. člen



(1) Kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje, skrije, uniči ali poškoduje tujo listino ali drugo stvar, predlagano za dokazovanje, ali jo napravi delno ali popolnoma neuporabno, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka odstrani, uniči, pokvari, premakne ali prestavi mejnik, zemljemersko znamenje ali sploh kakšno znamenje o lastninski pravici na nepremičnini ali pravici do uporabe vode ali kdor z enakim namenom tako znamenje postavi napačno.

(3) Kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni, se kaznuje z zaporom do petih let.


Oviranje pravosodja


286. člen


(1) Kdor z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave vplival na pričanje ali izvajanje dokazov, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da bi vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom, uporabi zoper uradno osebo fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje.

Kršitev tajnosti postopka


287. člen



(1) Kdor neupravičeno izda, kar je izvedel v postopku pred glavno obravnavo ali na obravnavi pred sodiščem, na ustni obravnavi v upravnem postopku ali postopku o prekršku ali postopku parlamentarne preiskave, za kar je z zakonom določeno, da se ne sme objaviti, ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajno, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let.

(3) Kdor razkrije identiteto zaščitene priče, ogrožene osebe ali osebe s prirejeno identiteto, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna osebe, se kaznuje z zaporom do petih let.


Protizakonito, pristransko in krivično sojenje


288. člen


(1) Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali popači pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prejšnjega odstavka tega člena opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.

Preprečitev vrnitve na delo


289. člen



Kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Kršitev prepovedi opravljanja poklica


290. člen



Kdor omogoči drugemu opravljanje poklica, dejavnosti ali dolžnosti, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno sodno odločbo izrečen varnostni ali varstveni ukrep prepovedi opravljanja poklica ali da je taka prepoved nastala kot pravna posledica obsodbe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Beg osebe, ki ji je vzeta prostost


291. člen



Kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno napadel življenje ali telo, pobegne iz zapora ali pripora, se kaznuje z zaporom do treh let.

Upor oseb, ki jim je vzeta prostost


292. člen



(1) Kdor sodeluje v skupini oseb, ki jim je vzeta prostost in so se zbrale, da bi se s silo osvobodile ali da bi združeno napadle osebe, katerih nadzorstvu so zaupane, ali da bi jih s silo ali grožnjo, da bodo neposredno uporabile silo, prisilile, da kaj storijo ali opustijo, kar je proti njihovi dolžnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki je uporabil silo ali grožnjo, se kaznuje z zaporom do treh let.


Omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost


293. člen



(1) Kdor s silo, grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače omogoči beg komu, ki prestaja kazen v zaporu, ali komu, ki je priprt ali prestaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ali mladoletniku, ki je v prevzgojnem domu, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno v organizirani skupini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.


Devetindvajseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER JAVNI RED IN MIR


Hudodelsko združevanje


294. člen



(1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot treh let zapora ali dosmrtnega zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki prepreči nadaljnje opravljanje teh dejanj, ali razkrije podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj, se kazen za ta dejanja omili v skladu z 51. členom tega zakonika.


Dogovor za kaznivo dejanje


295. člen



Kdor se s kom dogovori, da bosta storila kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Nasilništvo


296. člen


(1) Kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če dejanje iz prejšnjega odstavka storita dve ali več oseb ali če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Enako se kaznuje, kdor povzroča nasilje ali ogroža varnost drugih na športnih prireditvah ali v zvezi s temi prireditvami.

Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti


297. člen



(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.

(4) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5)Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.


Sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje


298. člen



(1) Kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem stori kakšno nasilje proti ljudem, uniči ali poškoduje premoženje večje vrednosti ali poskusi storiti tako kaznivo dejanje, se kaznuje za samo sodelovanje z zaporom do dveh let.

(2) Če je bil pri delovanju skupine iz prejšnjega odstavka kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se udeleženec skupine za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Vodja skupine, ki je storila dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi


299. člen



(1) Kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let.

(2) Če storilec ob storitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena razžali uradno osebo, grdo ravna z njo ali ji prizadene lahko telesno poškodbo ali pa ji grozi z uporabo orožja ali nevarnega predmeta ali sredstva, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost ali opravlja dejanja kazenskega pregona, dejanja upravnega inšpekcijskega nadzora, vodi preiskavo ali sodi v kazenskem postopku, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(4) Enako se kaznuje, kdor se uradni osebi, ki opravlja ali je opravljala dejanja v postopku o prekršku ali kazenskem pregonu, naloge policije, dejanja upravnega inšpekcijskega nadzora, vodi ali je vodila preiskavo, ali sodi ali je sodila v kazenskem postopku, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic, tako da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov.

(5) Če je storilec dejanja iz prvega do četrtega odstavka tega člena izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, sme pa se mu kazen odpustiti.


Napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti


300. člen



(1) Kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti ali varuje javni red, ali osebo, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let.

(2) Če storilec ob storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka uradni osebi ali drugi osebi, za katero ve, da ji pomaga, grozi z orožjem ali nevarnim predmetom ali sredstvom ali z njo grdo ravna ali jo lahko telesno poškoduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesec do petih let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena proti dvema ali več osebam.


Sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje


301. člen



(1) Kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje, se kaznuje za samo sodelovanje z zaporom od treh mesecev do dveh let.

(2) Vodja skupine, ki je storila dejanje iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesec do treh let.


Hujskanje k upiranju


302. člen



(1) Kdor druge hujska k nasilnemu upiranju zakonitim odločbam ali ukrepom državnih organov ali proti uradni osebi, ki opravlja uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka odločba ali ukrep državnega organa ni bil izveden ali je bila izvedba zelo otežena ali je to dejanje storil vodja skupine, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.


Odstranitev ali poškodovanje uradnega pečata ali znamenja


303. člen



Kdor odstrani ali poškoduje uradni pečat ali znamenje, ki ga je upravičena uradna oseba uporabila za to, da zavaruje predmete ali prostore, ali kdor brez odstranitve ali poškodbe pečata ali znamenja vstopi v tak prostor, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

Odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov


304. člen



(1) Kdor protipravno vzame, skrije, uniči ali poškoduje ali kako drugače napravi neuporaben uradni pečat, uradno knjigo, spis ali listino, ki pripada ali je pri državnemu organu, gospodarski družbi, drugi pravni osebi ali posamezniku, ki izvaja javna pooblastila, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.


Lažno izdajanje za uradno ali vojaško osebo


305. člen



(1) Kdor se, zato da bi sebi ali drugemu pridobil kakšno korist ali da bi komu prizadejal škodo, lažno izdaja za uradno ali vojaško osebo ali neupravičeno nosi oznake uradne ali vojaške osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor opravi kakšno dejanje, ki ga je upravičena opraviti samo uradna ali vojaška oseba.


Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje


306. člen



(1) Kdor orožje, razstrelilne snovi ali pripomočke, s katerimi se lahko napravijo, ali strupe, za katere ve, da so namenjeni za kaznivo dejanje, izdela ali si jih pridobi ali jih hrani ali komu omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor napravi ali komu odstopi ponarejen ključ, odpirač ali kakšen drug pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Enako se kaznuje, kdor z namenom storitve kaznivega dejanja poseduje, izdeluje, prodaja, daje v uporabo, uvaža, izvaža ali kako drugače zagotavlja pripomočke za vdor ali neupravičen vstop v informacijski sistem.


Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva


307. člen


(1) Kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, spravlja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za orožje, strelivo ali eksplozivne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.


(3) Če gre pri dejanju iz prvega odstavka tega člena za posamezno strelno orožje ali manjšo količino streliva za tako orožje, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Enako se kaznuje, kdor ponareja ali nedovoljeno uničuje, odstranjuje ali spreminja oznake na strelnem orožju.

(5) Kdor protipravno izdela, pridobi, hrani, proda, menja, vnese v državo ali iznese iz nje sestavne oziroma rezervne dele orožja, streliva, eksploziva ali vojaškega orožja in vojaške opreme, snov ali sestavine, za katere ve, da bodo uporabljene za proizvodnjo ali delovanje predmetov iz prejšnjih odstavkov, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom do petih let.

Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države


308. člen



(1) Kdor nasilno prekorači državno mejo Republike Slovenije ali oborožen nezakonito vstopi na njeno ozemlje, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let ali z denarno kaznijo.

(2) Enako se kaznuje tujec, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če se na način iz prejšnjega odstavka zadržuje na njenem ozemlju ali se upre zakoniti odstranitvi z njega.

(3) Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor skupino dveh ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo.

(4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje uradna oseba, ki z zlorabo uradnega položaja ali pravic omogoči tujcu nezakonit vstop na ozemlje Republike Slovenije ali nezakonito prebivanje na njem.

(5) Če storilec z dejanji iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali podpira teroristično dejavnost ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo.

(6) Kdor pridobiva ali zbira ljudi za nezakonito preseljevanje, jim preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz ali kako drugače organizira nezakonito preseljevanje, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo.

(7) Prejšnji odstavki se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, storjena v tujini, če je država, v kateri so bila storjena, enako kot Republika Slovenija sprejela skupno mednarodnopravno obveznost preprečevati taka kazniva dejanja, ne glede na to, kje so storjena, ter je dejanja v svojem zakonu ustrezno enako določila kot kazniva dejanja. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Evropske unije, se državljani njenih članic pri uporabi drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena ne štejejo za tujce.


Zloraba znamenj za pomoč in nevarnost


309. člen



(1) Kdor zlorabi znamenje za pomoč ali znamenje za nevarnost ali neutemeljeno kliče na pomoč ali lažno sporoči, da grozi nevarnost in s tem povzroči, da so državni organi ali druge pristojne organizacije ukrepale brez potrebe ali neupravičeno uporabile sredstva sistema zaščite, reševanja in pomoči, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je bilo z dejanjem iz prejšnjega odstavka preprečeno ali ovirano delo pravosodnih ali drugih državnih organov in je bila s tem preprečena storitev uradnega dejanja ali povzročena večja premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.


Samovoljnost


310. člen



(1) Kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(2) Kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka za drugega.

(4) Kdor zase ali koga drugega z dejanjem iz drugega odstavka tega člena izterja dolg, se kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na zasebno tožbo, za dejanji iz drugega in tretjega odstavka pa na predlog.


Oviranje verskih obredov


311. člen



Kdor ovira, prepreči ali moti verski obred ali kdor se na kraju, ki je temu namenjen žaljivo obnaša, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Oviranje pogreba in skrunitev groba


312. člen



(1) Kdor ovira, prepreči ali moti pogreb, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor neupravičeno prekoplje ali razdere kakšen drug kraj, na katerem so pokopani umrli, ali ga sicer hudo oskruni.

(3) Če dejanja iz prejšnjih odstavkov storita dve ali več oseb ali če sta bila oskrunjena dva ali več grobov, se kaznujeta z zaporom do treh let.

Skrunitev trupla


313. člen



Kdor neupravičeno skrije, odnese, poškoduje, uniči ali kako drugače oskruni truplo, del trupla ali posmrtne ostanke, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Trideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPLOŠNO VARNOST LJUDI IN PREMOŽENJA


Povzročitev splošne nevarnosti


314. člen





(1) Kdor s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let.


(2) Kdor z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem in sredstvom, z namenom izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja k storitvi ali opustitvi nekega drugega dejanja, maščevanja ali pridobitve premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu, načrtuje, poskusi ali izvede nevarno dejanje, pri katerem je ali bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženja večje vrednosti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let


(3) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega in drugega odstavka z zaporom do desetih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.


(5) Če ima dejanje iz prvega ali drugega in tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petnajst let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom najmanj petnajstih let.



Povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti


315. člen



(1) Oseba, ki je odgovorna za načrtovanje ali nadzor načrtov za pripravo ali vodenje zidave ali gradbenih del, pa pri tem ravna v nasprotju s predpisi ali splošno priznanimi tehničnimi pravili in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do osmih let.


Povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi


316. člen



(1) Kdor poseduje, uporablja, odloži, prevaža ali kako drugače razpolaga z jedrskimi snovmi, pri tem pa ravna v nasprotju s predpisi ali tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Kdor protipravno pridobi jedrske snovi in jih poseduje, odloži, uporablja, prevaža, izroči komu drugemu ali drugemu omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka z zaporom do treh let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka z zaporom od enega do osmih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od treh do petnajstih let.


Ogrožanje okolja s hrupom ali svetlobo


317. člen


(1) Kdor s kršitvijo predpisov povzroča čezmeren hrup ali premočno osvetlitev, s katero se lahko povzročijo hujše okvare zdravja ljudi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Poškodovanje ali uničenje javnih naprav


318. člen



(1) Kdor uniči, poškoduje ali odstrani električne vode, plinovode, vodovode, toplovode, naftovode, telekomunikacijske naprave, podmorske kable, kanalizacijske naprave in naprave za varstvo okolja ali druge podobne javne naprave in tako povzroči motnje v preskrbi prebivalstva ali gospodarstva, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.


Prevažanje ali prenašanje razstreliva ali nevarnih snovi v nasprotju s predpisi


319. člen



Kdor v nasprotju s predpisi o prometu z razstrelivom ali lahko vnetljivimi snovmi ali z drugimi nevarnimi snovmi ali nevarnimi odpadki prevaža, odda za prevoz z javnim prometnim sredstvom take snovi ali jih sam prenaša, ko uporablja javno prevozno sredstvo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Zloraba telekomunikacijskih znamenj


320. člen



Kdor zavestno brez potrebe odda mednarodno dogovorjeno znamenje klica na pomoč ali znamenje, da mu grozi nevarnost, ali kdor s telekomunikacijskim znamenjem preslepi, da je dana varnost, ali kdor kako drugače zlorabi mednarodno dogovorjeno telekomunikacijsko znamenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Neodvrnitev nevarnosti


321. člen



(1) Kdor ne naznani pravočasno pristojnemu organu ali organizaciji ali sicer ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča ali kakšna druga nevarnost za življenje ljudi ali čezmerno obremenitev okolja ali premoženje večje vrednosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Kdor komu s silo, grožnjo ali preslepitvijo prepreči, da bi storil, kar je potrebno, da se odvrne nevarnost za življenje ljudi, okolje ali premoženje večje vrednosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.


Odklonitev sodelovanja pri odvračanju splošne nevarnosti


322. člen



Kdor v nasprotju z odredbo pristojnega organa ali organizacije brez upravičenega razloga ne sodeluje pri odvračanju splošne nevarnosti ali odpravljanju posledic, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

Enaintrideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER VARNOST JAVNEGA PROMETA


Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti


323. člen



(1) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.


Predrzna vožnja v cestnem prometu


324. člen


(1) Voznik motornega vozila, ki s predrzno vožnjo v cestnem prometu ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa s tem, da prekorači hitrost za enkrat več od dovoljene na cesti, v naselju, v območju za pešce, v območju umirjenega prometa ali v območju omejene hitrosti, ali vozi pod vplivom alkohola z več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ali vozi pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in pri tem
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila. (3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa


325. člen



(1) Kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali javnem prevozu potnikov v cestnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči nesrečo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico hudo telesno poškodbo kakšne osebe, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.


Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem
ali sredstvom



326. člen



(1) Kdor uniči ali poškoduje prometne naprave, prometna sredstva, prometne znake in naprave za signalizacijo, prometne varnostne naprave, daje napačne signale ali znamenja, postavlja ovire na prometnih poteh ali ravna na drug podoben način in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do osmih let.


Opustitev nadzorstva v javnem prometu


327. člen



(1) Oseba, ki ji je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali javnim prometom ali vodstvo ali usmerjanje vožnje, pa s kršitvijo svoje dolžnosti povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki da nalog za vožnjo, čeprav ve, da voznik zaradi utrujenosti ali iz kakšnega drugega vzroka ni zmožen voziti vozila ali da prevozno sredstvo ni brezhibno, in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do osmih let.


Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči


328. člen



(1) Voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(2) Če ima opustitev pomoči za posledico hudo telesno poškodbo ali smrt poškodovanega, se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.


Ugrabitev zrakoplova ali ladje


329. člen



Kdor s silo ali resno grožnjo, da bo uporabil silo, prevzame nadzor nad zrakoplovom, ki leti, ali nad ladjo, ki pluje, se kaznuje z zaporom od enega do petnajstih let.

Napad na varnost zračnega prometa


330. člen



(1) Kdor spravi v nevarnost let zrakoplova, tako da položi ali prinese v zrakoplov razstrelivo ali druge podobne naprave ali snovi, uniči ali poškoduje navigacijske naprave na zrakoplovu ali napravi na njem kakšno drugo škodo ali daje napačna obvestila v zvezi z letom ali z napadom na posadko civilnega zrakoplova omejuje ali zmanjšuje sposobnost opravljanja dolžnosti članov posadke, ali s kršitvijo varnostnih navodil, ki so vidno označena ali jih potnikom posreduje vodja zrakoplova ali ostali člani posadke, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ogrozi varnost na letališču tako, da s silo ali grožnjo z uporabo sile prisili osebje letališča, da prekine poslovanje v zvezi s poleti zrakoplovov, ali z razstrelivom ali drugo podobno napravo ali snovjo uniči ali poškoduje zrakoplov ali naprave, namenjene za varnost zračnega prometa.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb ali uničenje zrakoplova ali letališča, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.


Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa


331. člen



Kdor uniči, poškoduje ali odstrani znamenje, ki je namenjeno za varnost zračnega prometa, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Dvaintrideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER OKOLJE, PROSTOR IN NARAVNE DOBRINE


332. člen


Obremenjevanje in uničevanje okolja



(1) Kdor spravi v nevarnost življenje ali zdravje veliko ljudi ali povzroči delno ali popolno poškodbo okolja ali njegovo uničenje ali povzroči nevarnost za tako poškodbo ali uničenje, s tem da s kršitvijo predpisov

1) ali z drugim splošno nevarnim ravnanjem izpusti ali vnese nevarne snovi ali ionizirajoče sevanje v zrak, zemljo ali vodo;
2) obdeluje, vključno z odstranjevanjem, skladiščenjem, prevozom, izvaža ali uvaža odpadke, nevarne odpadke ali druge nevarne snovi, ter jih nezakonito pošilja zaradi dobička;
3) upravlja obrat, v katerem se opravlja nevarna dejavnost ali se v njem skladiščijo nevarne snovi ali pripravki, kar pomeni nevarnost zunaj obrata;
4) bistveno poslabša zaščiten habitat;
5) trguje s snovmi ali uporablja snovi, ki tanjšajo ozonski plašč;
6) čezmerno onesnaži okolje, razvrednoti okolje ali čezmerno izkorišča naravne dobrine,
se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico poslabšanje zdravja večjega števila ljudi, delno ali popolno uničenje živalskega ali rastlinskega sveta ali zajetje pitne vode ali drugo poškodbo okolja s hujšimi posledicami, ponavljajočo se kritično onesnaženost ali kritično razvrednotenje okolja, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico nepopravljivo poškodbo ali uničenje okolja ali zavarovanega naravnega bogastva, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom do desetih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka tega člena z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z zaporom od enega do osmih let.

(6) Storilec se kaznuje z enakima kaznima kot v prejšnjem odstavku, če so dejanja iz prejšnjih odstavkov storjena v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj.

Onesnaženje morja in voda z ladij


333. člen


(1) Kdor s kršitvijo predpisov z ladje ali drugih plovil izpusti ali odredi izpustitev nafte, kemikalij ali drugih onesnaževal v morje, jezerske ali rečne vode in s tem onesnaži morje, vode ali obale, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico poslabšanje zdravja ljudi ali nepopravljivo poškodbo ali uničenje voda ali obale, živalskega ali rastlinskega sveta, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do desetih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka tega člena z zaporom od treh do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z zaporom od enega do osmih let.

Uvoz in izvoz radioaktivnih snovi


334. člen


(1) Kdor v nasprotju s predpisi uvozi v državo ali izvozi iz nje jedrske ali druge nevarne radioaktivne snovi ali odpadke, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Kdor z zlorabo svojega položaja ali pooblastila v nasprotju s predpisi omogoči, da se v državo vnesejo snovi ali odpadki iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Protipravna pridobitev ali uporaba radioaktivnih ali drugih nevarnih snovi


335. člen


(1) Kdor v nasprotju s predpisi izdeluje, sprejema, ima v posesti, obdeluje, skladišči, uporablja ali prevaža, odloži ali zavrže radioaktivne ali druge za zdravje ali življenje ljudi ali okolje nevarne snovi, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali povzroči hudo škodo kakovosti zraka, zemlje, vode, živalim ali rastlinam, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Kdor pridobi jedrske snovi s tatvino, ropom, zatajitvijo, goljufijo, grožnjo ali uporabo sile ali drugim načinom ustrahovanja, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(5) Kdor z dejanjem, ki je usmerjeno proti jedrskemu objektu ali posega v delovanje jedrskega objekta, povzroči zaradi izpostavljenosti sevanju ali sproščanju radioaktivnih snovi hudo telesno poškodbo ali smrt ene ali več oseb, veliko premoženjsko ali okoljsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do petnajstih let.

(6) Enako se kaznuje, če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj.

Onesnaženje pitne vode


336. člen



(1) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži vodo, ki jo ljudje uporabljajo kot pitno vodo in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži vodo, ki je namenjena za napajanje živali in tako povzroči nevarnost za življenje in zdravje živali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(6) Če ima dejanje iz petega odstavka za posledico pogin živali večje vrednosti ali večjega števila živali, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.


Onesnaženje živil ali krme


337. člen



(1) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži živila in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži živalsko krmo ali druga krmila, ki so namenjena za prehrano živali in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje živali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(6) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico pogin živali večje vrednosti ali večjega števila živali, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.


Protipravno zavzetje nepremičnine


338. člen



(1) Kdor zavzame tuje zemljišče, ki je po predpisih določeno za zavarovano zemljišče ali območje, naravno vrednoto ali javno dobro, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor zavzame tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo.


Uničenje nasadov s škodljivo snovjo


339. člen



Kdor s škodljivo snovjo povzroči uničenje tujih rastlin, sadnih dreves ali drugih nasadov in s tem povzroči večjo škodo na teh nasadih, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

Uničevanje gozdov


340. člen



(1) Kdor zavestno v nasprotju s predpisi ali odredbami pristojnih organov v večjem obsegu krči ali seka na golo gozd ali ga kako drugače uničuje, pa pri tem niso dani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v varovalnem gozdu ali gozdu, ki ima poseben namen, se kaznuje z zaporom do treh let.


Mučenje živali


341. člen



Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

Nezakonit lov


342. člen



(1) Kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za divjad večje vrednosti ali divjad, pomembno po predpisih o lovstvu, ali je dejanje storjeno med varstveno dobo ali v skupini, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(3) Kdor lovi ogrožene ali zredčene vrste divjadi, katerih lov je prepovedan, kdor lovi brez posebnega dovoljenja divjad posamezne vrste, za katero je potrebno tako dovoljenje, kdor lovi na način ali s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje ali kdor lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.


Nezakoniti ribolov


343. člen



Kdor lovi ribe z razstrelivom, elektriko, strupom, omamnim sredstvom, pa pri tem povzroči pogin rib, ali lovi na način, ki je škodljiv za njihovo razmnoževanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami


344. člen



(1) Kdor nezakonito poseduje, odvzame, poškoduje, usmrti, izvaža, uvaža ali trguje z zaščitenimi divjimi živalskimi ali rastlinskimi vrstami, zaščitenimi živalmi ali rastlinami ali njihovimi deli ali iz njih izdelanimi izdelki, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je stvar iz prejšnjega odstavka velikega ali izjemnega naravovarstvenega pomena ali če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.

Prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah


345. člen



(1) Kdor med epidemijo kakšne živalske kužne bolezni, ki lahko spravi v nevarnost rejo živali na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor med trajanjem nevarnosti za bolezen ali škodljivce, ki lahko spravijo v nevarnost rastlinski svet na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni ali škodljivcev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico razširitev kužne bolezni ali škodljivcev v večjem obsegu, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Če je dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.


Izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali


346. člen



(1) Kdor izdela za prodajo ali razpečava snovi kot zdravila za zdravljenje ali preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki so nevarna za njihovo življenje ali zdravje, pa so zaradi tega poginile živali večje vrednosti ali več živali ali so se razširile kužne bolezni, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Snovi iz prejšnjega odstavka tega člena se vzamejo.


Nevestna veterinarska pomoč


347. člen



Veterinar ali drug veterinarski delavec, ki pri opravljanju veterinarske dejavnosti iz malomarnosti ravna v očitnem nasprotju s pravili veterinarske znanosti in stroke in tako povzroči pogin živali večje vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Triintrideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER SUVERENOST REPUBLIKE SLOVENIJE IN NJENO DEMOKRATIČNO USTAVNO UREDITEV


Veleizdaja


348. člen



Kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Napad na ozemeljsko celovitost


349. člen



Kdor poskuša s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, odcepiti del ozemlja Republike Slovenije ali del tega ozemlja pripojiti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Napad na neodvisnost države


350. člen



Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Kršitev ozemeljske nedotakljivosti


351. člen



Kdor vdre na ozemlje Republike Slovenije zaradi kršitve njene ozemeljske nedotakljivosti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Umor najvišjega predstavnika države


352. člen



Kdor, zato da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, povzroči smrt predsednika Republike Slovenije ali tistega, ki ga nadomešča, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Nasilje zoper najvišje predstavnike države


353. člen



Kdor, zato da bi ogrozil opravljanje nalog v demokratični ureditvi ali varnost Republike Slovenije, ugrabi koga od najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali stori zoper njega ali njegovega bližnjega kakšno drugo nasilje ali napade njegove uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Nasilje zoper predstavnike tujih držav ali mednarodnih organizacij


354. člen


Kdor, zato da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije ali škodoval tuji državi, ugrabi predstavnika tuje države ali mednarodne organizacije ali stori zoper njega ali njegovega bližnjega kakšno drugo nasilje ali napade njegove uradne prostore, stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

Oborožen upor


355. člen



(1) Kdor organizira ali vodi oborožen upor, da bi ogrozil obstoj Republike Slovenije, spremenil njeno ustavno ureditev ali strmoglavil njene najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.


(2) Kdor sodeluje v oboroženem uporu iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom do petih let.


Diverzija


356. člen



Kdor, zato da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poruši, zažge ali kako drugače uniči ali poškoduje kakšen gospodarski objekt, prometno sredstvo ali prometno napravo, napravo, namenjeno sistemu zvez, javno napravo za vodo ali prenos energije ali kakšen drug objekt, pomemben za varnost ljudi, preskrbo prebivalstva ali gospodarstvo, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

Sabotaža


357. člen



(1) Kdor, zato da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, prikrito, zahrbtno ali na drug podoben način povzroči pri opravljanju svoje delovne obveznosti veliko škodo državnemu organu ali organizaciji, v kateri dela, ali drugemu državnemu organu ali organizaciji, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno na jedrskem objektu, se storilec kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let.


Vohunstvo


358. člen



(1) Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente ali ji jih sporoči ali izroči ali ji omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo državo ali tujo organizacijo obveščevalno službo ali jo vodi, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(3) Kdor se vključi v tujo obveščevalno službo iz prejšnjega odstavka ali podpira njeno delo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve


359. člen



(1) Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka z gmotno ali kako drugo pomočjo iz tujine, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor izdeluje ali razmnožuje gradivo, s katerim se poziva ali ščuva k storitvi kaznivih dejanj iz prvega odstavka tega člena, zato da bi ga sam ali kdo drug razširjal, ali kdor z enakim namenom hrani večjo količino takega gradiva ali ga razširja, se kaznuje z zaporom do treh let.


Kaznovanje za najhujše oblike kaznivih dejanj


360. člen



(1) Za kaznivo dejanje iz 348. do 351. člena in 353. do 357. člena tega zakonika, ki ima za posledico smrt ene ali več oseb, hudo nasilje ali veliko razdejanje, se storilec kaznuje z zaporom od desetih do petnajstih let.

(2) Če storilec pri storitvi dejanj iz prejšnjega odstavka naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.


Štiriintrideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER OBRAMBNO MOČ DRŽAVE


Izmikanje obrambnim dolžnostim


361. člen


(1) Kdor se, ko je uradno razglašeno izredno ali vojno stanje, povečana nevarnost napada na državo ali neposredna vojna nevarnost, skriva ali se ne odzove na poziv za izpolnitev obrambne dolžnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(2) Kdor, zato da bi se v času uradno razglašenega izrednega ali vojnega stanja, povečane nevarnosti napada na državo ali neposredne vojne nevarnosti, izognil obrambni dolžnosti kot nezmožen za tako dolžnost, hlini bolezen, uporabi ponarejeno listino ali kako drugače preslepi pristojni organ, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, s tem da se sam ali s pomočjo drugega poškoduje ali kako drugače napravi za nezmožnega za obrambno dolžnost.


Izmikanje obrambnim obveznostim s preslepitvijo


362. člen



(1) Kdor, ko je uradno razglašeno izredno ali vojno stanje, povečana nevarnost napada na državo ali neposredna vojna nevarnost, hlini bolezen, da bi se izognil vojaški službi ali drugi obrambni dolžnosti, uporabi ponarejeno listino ali kako drugače preslepi pristojni organ in ga tako zapelje, da ga ta razglasi za nezmožnega za opravljanje vojaške službe ali vojaške dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor, da bi se izognil službi ali obveznosti iz prejšnjega odstavka ali da bi bil določen za lažjo službo ali obveznost, samega sebe poškoduje ali kako drugače napravi nezmožnega ali dovoli drugemu, da ga napravi nezmožnega.

(3) Kdor drugega z njegovim dovoljenjem ali brez njegovega dovoljenja telesno poškoduje ali ga kako drugače napravi nezmožnega, da bi se izognil vojaški službi ali drugi vojaški obveznosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.


Sila proti vojaški osebi pri opravljanju vojaške dolžnosti


363. člen



(1) Kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči vojaški osebi opravljati vojaško dolžnost ali jo na enak način prisili opravljati vojaško dolžnost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Če storilec ob storitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena razžali vojaško osebo, grdo ravna z njo ali ji prizadene lahko telesno poškodbo ali ji grozi z uporabo orožja, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če je bil storilec dejanja iz prvega do tretjega odstavka tega člena izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem vojaške osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.


Napad na vojaško osebo, ki opravlja službo


364. člen



(1) Kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel vojaško osebo, ki opravlja službo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če storilec pri dejanju iz prejšnjega odstavka vojaški osebi grozi z orožjem, z njo grdo ravna ali jo lahko telesno poškoduje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena proti dvema ali več vojaškim osebam.


Nevestno ravnanje s sredstvi za obrambo


365. člen



Kdor ravna v nasprotju s predpisi z orožjem, strelivom, razstrelivom, bojnimi napravami ali drugimi sredstvi, namenjenimi za obrambo države, ki so mu zaupana v hrambo, popravilo, oskrbo ali uporabo, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvideti, da se sredstva lahko izgubijo, uničijo ali poškodujejo, pa zaradi tega nastane velika premoženjska škoda, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Izpodkopavanje obrambnih ukrepov


366. člen



Kdor uniči obrambne naprave, obrambne objekte, položaje, orožje ali druga obrambna sredstva, jih napravi neuporabna ali kako drugače ovira ali opušča obrambne ukrepe države, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Preprečevanje boja proti sovražniku


367. člen



Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom preprečuje državljanom Republike Slovenije ali državljanom njenih zaveznikov boj proti sovražniku, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Služba v sovražnikovi vojski


368. člen



Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.

Novačenje za tujo vojsko


369. člen



Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Pomoč sovražniku


370. člen



(1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.


Petintrideseto poglavje


KAZNIVA DEJANJA ZOPER MEDNARODNO PRAVO


Ogrožanje oseb pod mednarodnim varstvom


371. člen



(1) Kdor ogrozi varnost osebe, ki je pod mednarodnim pravnim varstvom, z resno grožnjo, da bo napadel njo, njene uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor osebo, ki je pod mednarodnim pravnim varstvom, ugrabi ali stori zoper njo kakšno drugo nasilje ali napade njene uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

(4) Če storilec pri storitvi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.


Kršitev parlamentarčeve pravice


372. člen



Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom žali parlamentarca ali njegovo spremstvo, grdo ravna z njimi, jih zadrži ali jim prepreči vrnitev ali kako drugače prekrši njihovo nedotakljivost, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Jemanje talcev


373. člen



(1) Kdor ugrabi kakšno osebo in grozi, da jo bo ubil, poškodoval ali zadržal kot talca, da bi prisilil kakšno državo ali mednarodno organizacijo, da nekaj stori ali ne stori kot izrecen ali molčeč pogoj za izpustitev talca, se kaznuje z zaporom od enega do petnajstih let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

(3) Če storilec pri storitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.


Piratstvo


374. člen


(1) Kdor s silo ali z resno grožnjo, da bo uporabil silo, s kršitvijo pravil mednarodnega prava prevzame oblast nad zrakoplovom ali nad ladjo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje tudi član posadke zrakoplova ali ladje, ki se upre in prevzame oblast nad zrakoplovom ali ladjo.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

Šestintrideseto poglavje


PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE


375. člen


Do sprejema kazenskega zakona za mladoletnike se uporabljajo določbe šestega poglavja Kazenskega zakonika ( Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04, 95/04), Vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike, od 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena.

376. člen

Do sprejema zakona o ukrepih obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih storilcev kaznivih dejanj se uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04 in 95/04).

377. člen

Določba 392. člena Kazenskega zakonika ( Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04 in 95/04) se uporablja le za kaznivi dejanji po 130. in 132. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije ( Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84,47/88, 33/89 in 5/90 ).

378. člen

Do določitve pogojev za opustitev kazenskega pregona v zakonu o kazenskem postopku smejo sodišča in državna tožilstva odločiti, da se kazenski pregon zoper storilca kaznivega dejanja ob smiselni uporabi razlogov o dejanju majhnega pomena iz 14. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99-KZ-A, 40/04 in 95/04) izključi, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

379. člen

Če je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države po 40. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04 in 95/04) pred uveljavitvijo tega zakonika, se ta kazen zoper obsojenca izvrši tudi po začetku veljavnosti tega zakonika.

380. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakonik, preneha veljati Kazenski zakonik ( Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04 in 95/04), kolikor ni s tem zakonikom drugače določeno.

381. člen

Ta zakonik začne veljati 1. novembra 2008.



III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV

K 1. členu (Uveljavljanje kazenske odgovornosti):

V novem prvem členu KZ-1 izrecno omejuje svoj smoter na uveljavljanje kazenske odgovornosti kot vsote pravno predvidenih pogojev za kaznovanje ljudi zaradi njihovih protipravnih dejanj. Pojem kazenske odgovornosti je v prvem odstavku tega člena še globlje vsebinsko povezan z ustavnimi izhodišči s sklicevanjem na potrebno varstvo človekovih pravic v okrilju demokratično urejene pravne države. S sočasno navedbo teh pojmov se predvsem razglaša, da je z demokratično pravno državo nezdružljivo enako uveljavljanje kazenske odgovornosti kot v policijski državi, kjer oblast uporablja kaznovanje tudi kot prisilo za vladanje nad podaniki. Iz vseh navedenih pojmov se tako končno povzame značilnost kazenskega prava, da lahko potrjuje lastnost pravne države le toliko, kolikor je predpisano in uporabljeno odmerjeno kot nujno sredstvo, če v pravno urejenih razmerjih med ljudmi kršitev ali ogrožanja pravic drugih in enakosti v pravnih vrednotah ni mogoče drugače odvračati.
Po drugem odstavku te določbe se kazenska odgovornost uveljavlja izključno kot individualna odgovornost za polnoletne osebe kot pravno sposobne subjekte in to zgolj zaradi storjenega kaznivega dejanja ob izraženi njihovi krivdi.

K 2. členu (Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona):

V tem členu je enako kot v KZ povzeta določba prvega odstavka 29. člena Ustave, ki razglaša načelo zakonitosti kot vrhovno načelo za predpisovanje in uporabo kazenskega prava. Ustavno besedilo je tukaj toliko dopolnjeno, da se z njim garancijska funkcija načela zakonitosti v kazenskem pravu nanaša ne samo strogo na kazen, ampak tudi na vse njene dovoljene nadomestitve ali dopolnitve, označene s širšim izrazom kazenske sankcije.

K 3. členu (Sistem kazenskih sankcij):

V sodobnem kazenskem pravu se z načelom zakonitosti samovolja v kaznovanju lahko odvrača le s popolno vnaprejšnjo določenostjo sistema kazenskih sankcij, ki ob izbranih njihovih vrstah predvideva tudi potrebne omejitve za predpisovanje, izrekanje in izvrševanje. Ta zakon razširja veljavo načela zakonitosti tudi na t. i. primarne sankcije, ki se za dejanja, določena kot kazniva dejanja, uporabijo zoper storilce poleg kazenskih sankcij zaradi sočasnega uveljavljanja civilne pravne odgovornosti (odvzem premoženjske koristi, objava sodbe), ter tudi na predpisane dodatne omejitve pravic po obsodbi za kaznivo dejanje (pravne posledice obsodbe).

K 4. členu (Enaka veljava kazenskega zakona):

V tem členu je kot izhodišče za osebno veljavnost kazenskega zakona poudarjena enaka veljava za vse ne glede na državljanstvo, ki pa v primerih s t. i. eksternim elementom nujno mora dopuščati odstopanja glede na razlike v subdiciji storilcev. Za ta namen so določena nadaljnja pravila, da je v primerih, ko se zakon izrecno nanaša le na državljane Republike Slovenije, izključena njegova veljava za tujce, v možnih izjemnih primerih, ko naj bi se kazenskopravne določbe nanašale le na tujce, pa se lahko še posebej določi, da se med vsemi, ki niso državljani Republike Slovenije, za tujce ne štejejo državljani drugih držav članic EU.

K 5. členu (Posebna osebna veljavnost):

Določbo prvega odstavka tega člena je treba razumeti tako, da ta zakonik ne more veljati neposredno za subjekte, ki se ne prištevajo k polnoletnim osebam, to je za mladoletnike in pravne osebe, marveč je za njih treba sprejeti posebne zakone. Z drugim odstavkom pa se dovoljuje, da se v kazenskem zakonu predvidi tudi diferencirana osebna veljava glede na razlikovanje oseb po lastnostih, pravicah ali položaju, vendar vedno tako, da velja enako za vse osebe.

K 6. členu (Izključitev osebne veljavnosti):

V prvem odstavku tega člena je določeno, da se pri zakonsko določeni enaki veljavi kazenskopravnih določb za vse ne uveljavi kazenska odgovornost za posamezne osebe le v primeru nadzakonskih določb (Ustava ali mednarodno pravo) o imuniteti.
V določbi drugega odstavka tega člena je upoštevano, da pravna država s kazenskim pravom ne varuje svojih višjih interesov, ampak zagotavlja varstvo posamezniku pri urejanju odnosov z drugimi v skladu s pravno priznanimi interesi. V določbi drugega odstavka tega člena je ta misel upoštevana tako, da zakon lahko pri posameznih kaznivih dejanjih pregon storilca dovoljuje le po predlogu ali na zasebno tožbo oškodovanca, kar pomeni, da v kazenskem pravu dovoljuje izvzemanje od splošne osebne veljave kazenskega zakona v skladu z interesi oškodovanca oziroma da kazensko pravo ob tem vprašanju učinkuje podobno kot zasebno pravo.

K 7. členu (Uporaba kasnejšega, za storilca milejšega zakona):

Pri časovni veljavnosti se kot izhodišče v prvem odstavku tega člena navaja stališče, izhajajoče iz načela zakonitosti, da se pri spremembah uporabi kasnejši zakon, če je za storilca milejši. Določba drugega odstavka 28. člena Ustave je v tej določbi podrobneje konkretizirana tako, da se kot milejši mora upoštevati vsak zakon, sprejet v času od storitve kaznivega dejanja pa do odločanja o njem (tudi t. i. interimni zakon).
V drugem odstavku tega člena je isto pravilo uporabljeno tudi za dopolnilne predpise, na katere se kazenskopravna norma blanketno sklicuje. Glede teh predpisov je tako teorija kot tudi praksa velikokrat sprejemala nasprotna stališča, da je zaradi spremembe dopolnilnega predpisa derogirana tudi prejšnja blanketna kazenskopravna določba, ki je zato, ker ne določa več istega kaznivega dejanja, milejša ali pa, da sprememba dopolnilnega predpisa ne more vplivati na samo veljavo kazenskopravnega pravila. Glede na to, da je pravilna rešitev odvisna tudi od obsega sklicevanja v blanketni kazenskopravni določbi in podrobnosti kazenskopravnega pravila, ta zakon v drugem odstavku tega člena navaja samo splošno napotilo, da se blanketna kazenskopravna določba zaradi spremembe dopolnilnega predpisa šteje za spremenjeno, če se zaradi sprememb določeno protipravno dejanje lahko vrednoti v celoti kot drugo, ne pa samo kot drugačno. Lahko bi se reklo, da se tukaj uporablja enako merilo, kakor je upoštevano pri razlikovanju med ekstenzivno razlago iste protipravnosti, ki je še dovoljena, in analogijo, ki po načelu zakonitosti ni dovoljena. Omenjeni širši razlagi se ne bo mogoče odreči takrat, kadar se bo že iz samega načina sklicevanja v blanketni kazenskopravni normi videlo, da se z njo napotuje na upoštevanje vsakokratne ureditve iz dopolnilnega predpisa.

K 8. členu (Časovno omejeni zakoni):

V našem kazenskem pravu se kazniva dejanja po tradiciji redko predpisujejo s časovno omejenimi zakoni, ni pa izključeno, da blanketne kazenskopravne določbe delujejo kot časovno omejeni zakoni zaradi sklicevanja na predpise, za katere je že ob njihovem sprejemanju vnaprej določena njihova časovno omejena veljavnost. Glede vprašanja, ali se storilec, ki je storil kaznivo dejanje sicer v času veljavnosti takega časovno omejenega zakona, sodi pa se mu šele po prenehanju veljavnosti, lahko obsodi za takšno kaznivo dejanje, se je v sodni praksi reševalo različno v zvezi s posamičnimi primeri, tuje pravo pa ima o tem pravila v splošnem delu kazenskega prava. Po vzoru takih pravil je sedaj v tem členu tudi določeno, da se storilec, če ni drugače določeno, sme tudi po pretečeni veljavi časovno omejenega zakona obsoditi za kaznivo dejanje, če je bilo storjeno v času njegove veljave.

K 9. členu (Sočasna veljava splošnega dela zakonika in drugih kazenskih zakonov):

Določba šestega člena KZ, po kateri določbe splošnega dela Kazenskega zakonika veljajo za vse kazenskopravne določbe v zakonih Republike Slovenije, se s tem členom razširja tako, da taka veljavnost splošnega dela obsega po novem tudi določbe o kaznivih dejanjih iz ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb ali aktov EU, razen če s temi akti ni drugače določeno. Pri tem je pa treba opozoriti še na eno podrobnost, da ta zakon skuša z nekoliko spremenjenim besedilom že odgovoriti na vprašanje časovne veljavnosti takega spoja normativnih aktov. Pri tem odgovoru je treba izhajati iz stališča, da je glede tega, kateri zakon je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, mogoče upoštevati seveda samo časovno veljavnost kazenskopravne določbe, ki določa kaznivo dejanje. Kar zadeva pa splošni del, pa ga je treba vrednotiti kot vsakokratno dopolnjevanje tega zakona, ki pa ne posega v presojo, kateri zakon je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Se pravi, da se z nespremenjeno določbo o kaznivem dejanju vedno uporabi veljavni splošni del kazenskega zakona, enako pa se pri spremembi posamezne kazenskopravne določbe presoja, kateri zakon je milejši po skupni uporabi prejšnje ali kasnejše kazenskopravne določbe z istimi veljavnimi določbami splošnega dela kazenskega zakona.
Na enak poenostavljen način pa je nujno treba upoštevati tudi primere, ko se določbe splošnega dela tega zakona uporabijo skupaj s splošnim delom posebnega zakona in hkrati še skupaj z določbami o posameznih inkriminiranih dejanjih (na primer določbe splošnega dela tega Kazenskega zakonika se uporabljajo hkrati z zakonom o prekrških in predpisom o prekršku, pri čemer so vsi ti deli skupne normativne tvarine lahko bili sprejeti in spreminjani v različnih časih). Po določbi drugega odstavka tega člena naj bi se težave pri ugotavljanju skupne časovne veljavnosti premostile v tej smeri, da se za določbe splošnega dela tega in posebnega zakona šteje, da so začele veljati sočasno, se pravi, da so v veljavi odkar je predvidena njihova skupna uporaba.

K 10. členu (Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju):

V tem členu je prepisana določba 120. člena KZ o krajevni veljavnosti Kazenskega zakonika Republike Slovenije, določeni po t. i. teritorialnem načelu.

K 11. členu (Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za določena kazniva dejanja, storjena v tujini):

V tem členu je povzeta določba o krajevni veljavnosti Kazenskega zakonika Republike Slovenije, določeni po t. i. realnem načelu, vendar je pri tem besedilo spremenjeno glede naštevanja kaznivih dejanj, ki so obsežena z omenjenim načelom. V prejšnjem jugoslovanskem kazenskem pravu se je poudarjal pomen tega načela, (imenovanega tudi kot zaščitnega), da omogoča izključno uporabo domačega kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini po komerkoli, s katerimi so ogroženi najpomembnejši interesi države. Zaradi take izredne pomembnosti se je to načelo določalo brez pogojev t. i. identitete norme in prepovedi ne bis in idem. Glede na to, da omenjena prepoved sedaj po mednarodnem pravu (7. tč. 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah)velja brezpogojno za vsako sojenje pred sodišči katerekoli države, se seveda krog kaznivih dejanj, zajetih s tem načelom, mora nujno skrčiti. Z vidika omenjene prepovedi tako ne morejo biti problematična edino čista politična kazniva dejanja zoper Republiko Slovenijo, za katera po mednarodnem pravu storilci celo uživajo v tujini pravico do pribežališča (1. in 2. odst. 14. člena Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah), zato je tudi izključeno, da bi se v tuji državi zanje komu lahko sodilo. Po drugi strani pa nekatere evropske države v to načelo vključujejo tudi kazniva dejanja, ki jih kdorkoli stori v tujini na škodo kogarkoli, so pa takšne narave, da se po mednarodnem pravu morajo storilci zanje preganjati v katerikoli državi brez pogoja o identiteti norme. Pomislek, da za takšna kazniva dejanja zadošča že univerzalno načelo, povzeto v drugem odstavku 13. člena tega zakona, ni sprejemljivo, ker slednje načelo velja le subsidiarno v primeru neizročitve, hkrati pa pri njem tudi ne pride v poštev z mednarodnim pravom predvidena možnost spregleda identitete norme. KZ-1 sedaj z navajanjem dveh alinej določa, da se omenjeno realno načelo uporabi za kaznivo dejanje iz 243. člena tega zakonika ali kakšno drugo kaznivo dejanje, katero se po mednarodni pogodbi mora preganjati v vseh državah podpisnicah, ne glede na to, kje je storjeno, ter za kazniva dejanja iz 152. in 348. do 360. člena tega zakonika, torej za čista politična kazniva dejanja. Vprašanje, zakaj se v omenjeni prvi skupni posebej še vedno citira najprej kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 243. členu, se lahko pojasni z zgodovinskim razlogom, da je to eno prvih mednarodnih kaznivih dejanj, za katero so se države z Ženevsko konvencijo iz 1929. leta obvezale, da ga bodo v enakem besedilu določale v kazenskih zakonih in tudi organizirano sodelovale pri njegovem odkrivanju in pregonu, hkrati pa je to v zgodovini Slovencev bilo tudi prvo kaznivo dejanje, na katero se je Kazenski zakonik, ki je veljal na ozemlju Slovenije (KZ Kraljevine SHS iz leta 1929), skliceval v zvezi z realnim načelom in je tako ostalo v zakonih do danes.

K 12. členu (Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za državljana Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini):

V tem členu je povzeta določba iz 122. člena KZ o veljavnosti kazenskega zakona Republike Slovenije po t. i. aktivnem personalitetnem načelu, vendar v nekoliko spremenjenem besedilu. Izpuščen je namreč – danes pravzaprav nepotreben pogoj za uporabo domačega zakona, da se krajevna veljavnost po omenjenem načelu upošteva le, če se storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini zaloti v Republiki Sloveniji ali se ji izroči. S črtanjem navedbe se bo predvsem omogočilo, da bodo pristojni organi lahko proti slovenskemu vojaku, ki stori v tujini kaznivo dejanje, lahko ukrepal z opiranjem na slovensko kazensko pravo tudi ob zadrževanju v tuji državi.

K 13. členu (Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini):

V prvem odstavku tega člena je prevzeta določba o krajevni veljavnosti kazenskega zakona Republike Slovenije po t. i. pasivnem personalitetnem načelu iz prvega odstavka 123. člena KZ, vendar z enako manjšo spremembo s črtanjem istega pogoja kot je naveden pri prejšnjem členu.
V drugem odstavku tega člena je prepisana določba o veljavnosti kazenskega zakona Republike Slovenije po t. i. univerzalnem načelu iz določbe drugega odstavka 123. člena KZ.

K 14. členu (Posebni pogoji za pregon):

V prvem odstavku tega člena je povzeta določba prvega odstavka 124. člena KZ z dvema dopolnitvama. Prva dopolnitev je v tem, da se v primerih, ko se je kazenski postopek začel ali končal v tujini, za storilčev pregon v Republiki Sloveniji zahteva dovoljenje ministra za pravosodje ne samo v zvezi z veljavnostjo po teritorialnem načelu iz 10. člena, ampak tudi v zvezi z veljavnostjo po realnem načelu iz prve alineje 11. člena tega zakonika. Druga dopolnitev pa se kaže v tem, da mora minister za pravosodje svojemu danemu dovoljenju dodati opozorilo, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi. Ta dopolnitev je umestna, če se pomisli, da se v dinamiki postopka v tujini, o kateri je minister za pravosodje pač lahko najbolje seznanjen, pogoji za upoštevanje prepovedi ne bis in idem spreminjajo in zato dano dovoljenje samo po sebi tudi ne odvezuje organov pregona in sojenja, da preprečijo kršitve navedene prepovedi. Določbe drugega do šestega odstavka tega člena so v celoti povzete po 124. členu KZ z edino spremembo v besedilu, da se spremenijo označbe določb, na katerih uporabo se napotuje.

K 15. členu (Vštevanje odvzete prostosti v tujini):

Ni dvoma, da je treba v obsodbo pred domačim sodiščem všteti pripor in vsak odvzem prostosti, ne glede na to, ali je bil odrejen po izročitvenem postopku pred domačim sodiščem ali še med tem postopkom v tujini. Glede na to, da je ponovno sojenje tudi po mednarodnem pravu prepovedano, pa so se v mejah prejšnje določbe 125. člena KZ porajali dvomi, ali je sploh še potrebno zapovedati vštetje že prestane kazni iz sodbe tujega sodišča v kazen iz obsodbe pred domačim sodiščem. Upoštevati je predvsem treba realno možnost, da kljub prepovedi pride do ponovnega sojenja ne samo v okviru notranje jurisdikcije, ampak tudi v mednarodnih okvirih, ker se preprosto ne ve za izveden kazenski postopek pred drugim domačim ali tujim sodiščem zaradi slabe obveščenosti (ki jo lahko povzroči tudi sam obsojenec s skrivanjem za različnimi imeni). Ni tudi izključena možnost, da je kdo, ki je bil s sodbo domačega sodišča obsojen, pa kazen še ni bila izvršena, ponovno obsojen za isto kaznivo dejanje pred tujim sodiščem in se tamkaj kazen tudi izvrši, nakar se ponovno vrne v državo. Glede na to, da velja prepoved ne bis in idem po ustavi in mednarodnem pravu za človekovo temeljno pravico, mora vsaka država, katere zakon je bil pred njenim sodiščem uporabljen pri dvakratnem sojenju, odpraviti omenjeno kršitev z vštetjem že prestane kazni iz obsodbe pred katerimkoli sodiščem. V tem členu je torej ob povzetju celotne vsebine prejšnjega KZ kot logična posledica zahteve po vštevanju tudi dodatno določeno, da se obsojenec, ki je skupaj prestal več kazni, kot mu je bila izrečena v obsodbi pred domačim sodiščem, v presežku šteje za neupravičeno obsojenega (6. tč. 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah).

K 16. členu (Kaznivo dejanje):

V tem členu je ponovljena splošna definicija kaznivega dejanja iz 7. člena KZ z nekaterimi spremembami in dopolnitvami. O definiciji je treba govoriti zato, ker ne povzroča neposredno nobenih pravnih učinkov, ampak se uporabi samo kot pomagalo za enotno razlago določb o kaznivih dejanjih. Čeprav ni dvoma, da je samo človek podrejen pravu, ki ga je tudi sam ustvaril, se kljub temu v tej definiciji kaznivega dejanja v KZ-1 dodatno poudarija, da gre pri kaznivem dejanju za človekovo protipravno dejanje in to zaradi upoštevane nove kazenske odgovornosti pravnih oseb, pri kateri pa se ob pripisovanju protipravne dejavnosti pravnim osebam vendarle kot storilec kaznivega dejanja more označiti samo fizična oseba. Besedilo defnicije pa je spremenjeno tudi glede tega, da se namesto besed »zakon zaradi njegove nevarnosti določa« navedejo besede »zakon zaradi nujno potrebnega varstva pravnih vrednot določa«. Vsekakor je izraz nevarnost treba izključiti zaradi tega, da se ne bi še naprej t. i. materialna protipravnost razlagala kot drugo ime za družbeno nevarnost, ki se je po prejšnjem jugoslovanskem kazenskem pravu dokončno mogla prepoznati le iz konkretne človekove aktivnosti in njenih posledic, torej ex post facto. S spremenjenim besedilom se hoče izraziti, da ima t. i. materialna protipravnost svoj izvor v zakonodajalčevem pravnem vrednotenju, ko najprej jasno opredeli pomen pravne vrednote, nato pa se oceni, pred kakšnimi hipotetično zamišljenimi človekovimi dejanji (- zares je opis kaznivega dejanja v kazenskopravni določbi lahko samo hipoteza, ne pa, kot včasih navaja kazenskopravna teorija, dispozicija pravnega pravila) se ne morejo pravno varovati drugače kot z zagrozitvijo s kaznovanjem, oziroma, če še to ne zadošča, z uresničenjem grožnje. Nova definicija naj bi tudi preprečevala, da se kazensko pravo ne zlorabi za doseganje namenov, ki nimajo opore v pravno oblikovanih vrednotah v ustavi in splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.

K 17. členu (Način izvršitve kaznivega dejanja), 18. členu (Čas izvršitve kaznivega dejanja) in 19. členu (Kraj izvršitve kaznivega dejanja):

V 17. – 19. členu so prepisane določbe iz 8. – 10. člena KZ o načinu, času in kraju izvršitve kaznivega dejanja kot t. i. splošnih modalitetah kaznivega dejanja.

K 20. členu (Storilec in sostorilec):

Kot splošno pomanjkljivost vsega prejšnjega kazenskega prava prava, ki je veljalo na ozemlju Republike Slovenije od prve polovice prejšnjega stoletja dalje, je treba predvsem navesti, da ob takem ali drugačnem opredeljevanju pojma kaznivega dejanja ni hkrati tudi opredeljevalo njegovega storilca. Storilec je ostajal nepopolno opredeljen tudi v primerjavi z natančnim določanjem, kdo je udeleženec v okviru t. i. akcesorne udeležbe, pri kateri gre za kaznovanje raznih možnih oblik pridruževanja k tujemu kaznivemu dejanju. Enako kot že zdavnaj velja v drugih evropskih kazenskih zakonih, je sedaj tudi v določbi prvega odstavka tega člena poudarjeno, da je storilec kaznivega dejanja predvsem vsak, ki stori kaznivo dejanje osebno ali pa kot posredni storilec z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. V drugi odstavek tega člena je prenesena določba iz 25. člena KZ o sostorilstvu, vendar s takim dopolnjenim besedilom, da se sedaj zahteva zavestno sodelovanje sostorilcev. V skladu s tem v KZ-1 tudi ni več določeno, da je sostorilstvo mogoče tako pri naklepnih kot tudi pri malomarnostnih kaznivih dejanjih, s čimer je izključeno nesmiselno sklepanje, da naj bi bilo po samem zakonu sostorilstvo možno tudi pri storitvi kaznivega dejanja iz nezavestne malomarnosti.

K 21. členu (Omejitev kazenske odgovornosti glede na starost storilcev):

V tem členu je predvsem navedeno, da se sploh ne more šteti za storilca kaznivega dejanja otrok do 14. leta starosti. Ob tesni povezanosti pojma storilca s pojmom kaznivega dejanja se pravilno sme dejanje takega otroka ocenjevati kvečjemu kot (objektivno) protipravno, brez poudarjanja, da gre za kaznivo dejanje.
Kazenska odgovornost je enako kot v KZ (94. člen) lahko omejena pri mlajših polnoletnikih, ki ob storitvi kaznivega dejanja še niso bili stari enaindvajset let, in sicer tako, da se dovoljuje posebnemu zakonu predpisovanje pogojev, kdaj se namesto kaznovanja lahko zoper njih ukrepa na enak način, kakor zoper mladoletne storilce.

K 22. členu (Silobran):

V tem členu je brez vsakih sprememb v besedilu sprejeta določba 11. člena KZ.

K 23. členu (Prisiljenost):

V primerjavi s prejšnjo določbo 13. člena KZ o sili in grožnji je v tem členu kot razlog za izključitev kaznivega dejanja navedena samo sila v pomenu vis absoluta. Sam naslov poudarja prisiljenost kot lastnost dejanja, nasprotno svobodnosti, ki je splošni pogoj, da se človekovo dejanje lahko šteje za kaznivo dejanje.

K 24. členu (Krivda):

Krivda, ki je bila sicer določena v 15. členu KZ, je sedaj v tem členu opredeljena na določnejši, pravno razumljivejši način. Predvsem je v samem naslovu izpuščen izraz kazenska odgovornost, ki ima po tem zakonu sedaj širši pomen, prav tako pa je izpuščen v določbi 1. odstavka, po kateri naj bi ta izraz in izraz krivda imela enako vsebino.
V prvem odstavku tega člena je določneje kot v prejšnjem drugem odstavku 15. člena predstavljena t. i. krivda v pravnem pomenu. Iz nove opredelitve je mogoče razbrati vsaj štiri temeljne pravne vidike krivde v kazenskem pravu:
1. krivda se nanaša na storilčevo pravno vrednotenje lastnega dejanja, pri čemer je izraz prepovedanost tukaj nadomeščen s širšim izrazom nasprotje s pravom, kar se nanaša tako na formalno kot tudi na materialno protipravnost;
2. krivda se prepoznava po pravno vnaprej določenih subjektivnih elementih: naklep ali malomarnost, zavest ali možnost zavedanja o nasprotju s pravom;
3. krivda mora biti s pomočjo njenih v zakonu določenih znakov ugotovljena, kar pomeni, da je ni dovoljeno pri storjenem kaznivem dejanju zgolj domnevati;
4. enako kot storjeno kaznivo dejanje je tudi krivda storilca podana le, če je izražena v obliki očitka sodišča storilcu v sodbi.
Tako je sedaj krivda v prvem odstavku tega člena opredeljena v skladu z zahtevo, izhajajočo iz 27. člena Ustave, da mora biti krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. V drugem odstavku tega člena so navedeni t. i. zakonski znaki krivde, katere pa je sicer že poznala prejšnja določba.

K 25. členu (Naklep):

V tem členu je prepisana določba 17. člena KZ o naklepu.

K 26. členu (Malomarnost):

V primerjavi s prejšnjo določbo 18. člena KZ je sedanja določba o malomarnosti bistveno spremenjena. V prvem odstavku tega člena je malomarnost navedena v formulaciji, kakršna je bila na mednarodnem strokovnem posvetu o predvidenih reformah splošnega dela finskega kazenskega zakona v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ocenjena kot optimalna, in sicer kot ravnanje storilca brez potrebne pazljivosti, s katero je po okoliščinah in po osebnih lastnostih dolžan in zmožen kaj storiti ali opustiti. S to novo formulacijo je predvsem odpravljena slabost prejšnje definicije, v kateri je bila malomarnost predstavljena kot odnos storilca do povzročene posledice, ne pa do samega ravnanja, ki povzroča posledico. V skladu z izraženimi opozorili ob omenjeni optimalni formulaciji, da je pa prejšnja definicija vendarle bila pomembna toliko, kolikor je opozarjala na razliko od naklepa in od nekrivde, pa je v tej določb še vedno obdržana tudi navedba o zavestni in nezavestni malomarnosti kot skrajnih mejah malomarnostne krivde. Tako je v drugem odstavku navedena t. i. zavestna malomarnost kot izključitev eventualnega naklepa, v drugem odstavku pa je navedeno naključje kot izključitev vsake malomarnosti, tudi nezavestne.

K 27. členu (Kaznivost malomarnosti):

V tem členu so združene vse določbe o zakonitem kaznovanju za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti. V prvem odstavku je prepisana določba tretjega odstavka 15. člena KZ, po kateri se za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti storilec kaznuje samo, če zakon tako določa. V drugem odstavku tega člena je zapovedana taka uporaba zakona, da tudi takrat, ko bi se za isto povzročeno posledico po zakonu storilec lahko kaznoval enako tako za naklepno, kakor tudi za malomarnostno storitev, sodišče mora kaznovati storilca mileje kakor za naklepno dejanje. To pomeni, da bo sodišče v vsakem takem primeru moralo obvezno tudi razložiti, da se pri isti povzročeni posledici za povzročitev iz malomarnosti ne more izrekati enaka kazen kakor za storitev z naklepom. Določba je potrebna, če se želi preprečiti, da bi se izrekanje kazni ne izenačevalo s civilno pravno odgovornostjo za povzročitev škode, kjer se določa enaka odškodnina ne glede na to, ali je škoda povzročena z naklepom ali iz malomarnosti. V tretjem odstavku tega člena je naveden poseben razlog za odpustitev kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, ki je bil z določbo 45. člena KZ neustrezno uvrščen med tvarino splošnega dela o odmeri kazni.

K 28. členu (Odgovornost za hujšo posledico):

V tem členu je prepisana določba 19. člena KZ o odgovornosti za hujšo posledico.

K 29. členu (Neprištevnost):

V tem členu je delno povzeta vsebina 16. člena KZ, vendar s pomembno spremembo, da se niti v naslovu niti v besedilu ne navaja prištevnost kot normalno stanje, ki se tako rekoč pri vsakem domneva, ampak samo neprištevnost kot izjema od takega stanja. V zvezi s to spremembo je naprej določen prvi novi odstavek, v katerem je naveden osnovni učinek neprištevnosti, da tisti, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv. V drugem odstavku je uporabljen splošno sprejet izraz "duševna motnja in duševna manjrazvitost", ki se uporablja v besedilih Sveta Evrope, priporoča pa ga tudi Komisija za medicinsko etiko. Glede na stališča izvedencev, da razne take motenosti, ki niso organskega izvora, pravzaprav lahko zmanjšujejo prištevnost, ne dajejo pa podlage za neprištevnost ter glede na splošno stališče prava, da razna privzgojena asocialna reagiranja, škodljive razvade in neobrzdano izražanje instinktov ali afektov ne more izključiti pravne odgovornosti za svoja ravnanja, se v tem členu trajne in hude duševne motenosti navajajo le kot razlog za bistveno zmanjšano prištevnost, ki po tretjem odstavku dovoljuje kvečjemu milejše kaznovanje. V četrtem odstavku je ponovljena določba prejšnjega tretjega odstavka 16. člena KZ o razlagi t. i. actiones liberae in causa.

K 30. členu (Dejanska zmota):

S tem členom sama vsebina dejanske zmote iz 20. člena KZ vsebinsko ni spremenjena, je pa spremenjeno navajanje njenih učinkov. V prvem odstavku tega člena je na novo izrecno povedano, da dejanska zmota izključuje krivdo in to samo pri naklepnih kaznivih dejanjih. V drugem odstavku je zadržan tradicionalen opis dejanske zmote, ki omogoča njeno delitev na zmoto v ožjem pomenu (glede znakov kaznivega dejanja) in v širšem pomenu (glede okoliščin zunaj opisa kaznivega dejanja). Glede zmote v širšem pomenu je sedaj določba dopolnjena tako, da se ne nanaša samo na okoliščine, ki kažejo na dopustnost dejanja (izključitev kaznivega dejanja ali krivde), marveč tudi na nekaznivnost dejanja (zastaranje, imuniteta ipd.). Čeprav ob omejitvi na upoštevanje dejanske zmote pri naklepnih kaznivih dejanjih omenjanje kaznivih dejanj iz malomarnosti, zakon v tretjem odstavku zadržuje dosedanjo definicijo o pravni irelevantnosti t. i. izogibne zmote, vendar pa tukaj pri omenjanju malomarnosti opozarja na njeno spremenjeno vsebino glede upoštevanja potrebne pazljivosti. Ni izključeno, da bo pravna teorija pri nadaljnjem preučevanju na novo opredeljene malomarnosti v zvezi z dejansko zmoto našla možnosti, da se pri tistemu, ki je ravnal brez potrebne pazljivosti, lahko v zvezi z nekaterimi okoliščinami (npr. glede možnega nastanka hujših posledic), tudi krivda iz malomarnosti, če že ne izključi, pa vsaj zmanjša in tako dovoljuje milejše kaznovanje.

K 31. členu (Pravna zmota):

Glede na to, da so evropske države uvajale pravni pojem krivde sočasno s pravno zmoto kot temeljnim razlogom za izključitev take krivde, je nerazumljvo, čemu je KZ tudi tukaj vztrajal še vedno pri izključitvi kazenske odgovornosti, čeprav je na dlani, da pravna zmota kakšnih drugih zatrjevanih sestavin kazenske odgovornosti iz prvega odstavka 15. člena ne zadeva (npr. prištevnosti). V prvem odstavku tega člena je ob poudarjanju, da storilec, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. V tem besedilu je tudi izraz nasprotje s pravom zamenjalo prejšnji izraz prepovedanost dejanja, ker bi kdo lahko takšno zmoto razlagal le pri formalni, ne pa tudi pri materialni protipravnosti. V novi določbi drugega odstavka tega člena zakon skuša nekoliko konkretizirati primere pravne zmote s tem, da navede dve vrsti pravil s takimi značilnostmi, da pri njih zmota nikogar ne more biti opravičljiva. V tretjem odstavku tega člena je povzeta vsebina drugega odstavka 21. člena o milejšem kaznovanju za izogibno pravno zmoto.

K 32. členu (Skrajna sila):

Ob okoliščinah skrajne sile, ki v primerjavi z besedilom 22. člena KZ v tem členu ostajajo takorekoč nespremenjene, se določba mora predvsem spremeniti glede na predvidene učinke skrajne sile. KZ namreč predvideva skrajno silo kot razlog za izključitev kaznivega dejanja, kar pa je najmanj sprejemljiva rešitev glede na to, da okoliščine skrajne sile ne ustvarjajo nobene podlage za trditev, da storjeno dejanje proti drugemu naj ne bi bilo protipravno in zato naj tudi ne bi bilo kaznivo dejanje po določbah materialnega zakona. Ta zakon bo upošteval, da skrajna sila lahko izključuje edino le krivdo ali pa izključuje kaznovanje za dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, vključno s tem, da je zanj sicer predpisana kazen. V tem členu sta navedena oba možna razloga, zaradi katerih se kazenska odgovornost zoper storilca ne uveljavi, in sicer v prvem odstavku je to izključitev krivde, v drugem odstavku pa je to izključitev kaznivosti v procesnopravnem pomenu. Za izključitev krivde gre le pri odvračanju nevarnosti za elementarne človekove dobrine, kot so življenje, telesna celovitost, osebna svoboda ali premoženje, nujno za preživetje, ko se od storilca ne zahteva nobeno vzpostavljanje sorazmerja med grozečim in povzročenim zlom, ker bi taka zahteva pač bila v nasprotju z izključitvijo krivde. Tveganje, da bi izključevanje krivde delovalo preveč liberalno glede na možno povzročanje zla s kaznivim dejanjem pri odvračanju nevarnosti, je treba omejevati predvsem s strožjo presojo vseh pogojev, še zlasti pa tega, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače in to v tej smeri, da se ta pogoj mora ocenjevati objektivizirano in s primerjanjem intenzitete nevarnosti in načina odvračanja ter z upoštevanjem splošnih pravil o možnem odvračanju (na primer kirurg, ki komu brez njegove privolitve vzame polovico zdravega parnega organa zaradi presaditve svojemu znancu, ki mu tak organ v celoti odpoveduje, ne ravna tako, da bi se v skladu s pravili medicinske znanosti moglo reči, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače). V primerih iz drugega odstavka, ko se zaradi odvračanja nevarnosti za druge človekove dobrine v skrajni sili dovoljuje izključitev kaznivosti, pa zakon predvideva, da mora biti s kaznivim dejanjem prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo. Prav s tem, ko z dejanjem storilca ni prenešeno vso grozeče zlo na drugega, storilec predvsem pokaže, da njegovo dejanje ni bilo storjeno zaradi napadanja tujih vrednot, ampak da je do njega prišlo samo zaradi skrbi za lastno varnost.
Če krivda ali kaznivost nista izključeni, lahko zaradi obstoja okoliščin skrajne sile pride do milejšega kaznovanja ali celo odpustitve kazni v enakih primerih kot je že bilo določeno v tretjem odstavku 12. člena KZ.

K 33. členu (Meje kaznivosti):

V prvem odstavku tega člena je opisan pravni pomen večkrat uporabljenega izraza v kazenskem zakonu, da storilec za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ni kazniv. V tem primeru se iz sprejete kazenskopravne določbe ne izključuje nobena njena sestavina niti glede opisa kaznivega dejanja niti glede predpisane kazni zanj, umika se samo ukaz o pregonu storilca. V drugem odstavku tega člena pa je še posebej poudarjeno, da v takem primeru, ko je kazenska odgovornost izključena zaradi kaznivosti, ni ovir, da se za storjeno protipravno dejanje zoper storilca uveljavi kakšna drugačna pravna odgovornost.

K 34. členu (Poskus), 35. členu (Neprimeren poskus) in 36. členu (Prostovoljni odstop):

V 34. – 36. členu so prepisane določbe iz 22. – 24. člena KZ o poskusu, neprimernem poskusu in prostovoljnem odstopu.

K 37. členu (Napeljevanje):

V tem členu je brez vsakih sprememb v besedilu sprejeta določba 26. člena KZ o napeljevanju.

K 38. členu (Pomoč):

V prvem odstavku tega člena je določba prvega odstavka 27. člena KZ dopolnjena toliko, da se pomoč omejuje le na udeležbo pri naklepnem kaznivem dejanju. S tem je ta določba v celoti izenačena z navajanjem udeležbe v obliki napeljevanje v prvem odstavku prejšnjega člena. Če kdo naklepoma kaj prispeva k storilci kaznivega dejanja druge osebe iz malomarnosti, je to že posredno storilstvo, ne pa zgolj akcesornost udeležbe. V drugem odstavku tega člena je brez sprememb ponovljena določba drugega odstavka 27. člena KZ.

K 39. členu (Kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus):

V tem členu je prepisana določba 28. člena KZ o kaznovanju napeljevalca in pomagača za poskus.

K 40. členu (Meje kaznivosti udeležencev):

KZ-1 sostorilca ne obravnava več kot t. i. udeležbo v širšem pomenu, ampak ga vključuje v pojem storilstva, zato je v vseh treh odstavkih tega člena izpuščena navedba sostorilcev. Po navedbah v predhodnih členih, da se napeljevalec in pomagač kaznujeta enako kot storilec oziroma da se pomagač lahko kaznuje tudi mileje, je v prvem odstavku tega člena še pojasnjeno, da se vsi – storilec, napeljevalec in pomagač kaznujejo vsak v mejah svojega naklepa. V drugem in tretjem odstavku tega člena se razen spremembe, nanašajoče se na izpuščeno navedbo o sostorilcu, v vsem ostalem povzema besedilo drugega in tretjega odstavka 29. člena KZ.

K 41. členu (Odgovornost članov in vodij hudodelskih združb):

Določba tega člena ne uvaja nove splošne oblike udeležbe, ampak samo določa poseben primer storilstva in udeležbe v povezavi s storitvijo kaznivega dejanja v hudodelski združbi. V prvem odstavku tega člena je najprej pojasnjeno, da storitev v hudodelski združbi lahko pomeni hujšo obliko naklepnega kaznivega dejanja s predpisano hujšo kaznijo pri kaznivih dejanjih, za katerih temeljne oblike je predpisana kazen več kot tri let zapora. V drugem odstavku tega člena je naprej pojasnjeno, da gre pri hudodelski združbi za združbo najmanj treh oseb z izdelanim hudodelskim načrtom, storitev kaznivega dejanja pa pomeni, če član združbe stori pri izvrševanju hudodelskega načrta kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. V tretjem odstavku tega člena pa je navedeno, kdaj in kako se kaznuje za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, vodja take združbe. Njegova odgovornost je določena kot nekakšen poseben primer posrednega storilca, ki se kaznuje zaradi svoje dominacije nad dejanji drugih, čeprav pri njih ni osebno sodeloval. Pogoj pa je, da gre za kaznivo dejanje iz hudodelskega načrta združbe in da je njegov vodja vodil to izvrševanje ali pa razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja.

K 42. členu (Kazenska odgovornost pravnih oseb)

V 42. členu je opredeljena kazenska odgovornost pravnih oseb, ki je bila sprejeta že v Kazenskem zakoniku in začela veljati s 1.1.1995. Čeprav je bil Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja sprejet nato šele leta 1999, se pravno šteje, da je bila takšna odgovornost uvedene že s sprejemom Kazenskega zakonika. V KZ-1 je bolj natančno opredeljena kot kazenska odgovornost pravnih oseb, kajti ta termin uporabljajo akti Evropske unije in kazenski zakoni držav članic Evropske unije, uporabljen pa je tudi v pripravljenem strokovnem delu Corpus iuris. Poudarek je torej na posebni obliki kazenske odgovornosti pravne osebe tudi pri njenem avtonomnem ravnanju. Prav drugi odstavek tega člena namreč napotuje na takšno rešitev, ker ob kazenski odgovornosti pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb pri istem kaznivem dejanju. Kazenska odgovornost pravnih oseb je povezana z Zakonom o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, zato mora ta medsebojna povezava biti izražena tudi z določbo v splošnem delu Kazenskega zakonika. Opredelitev kazenske odgovornosti pravnih oseb, ki napotuje na omenjeni zakon, ne more hkrati določati povezave z Zakonom o kazenskem postopku, zato bo v tem zakonu morala biti določba, ki bo postopkovno povezovala oba zakona.

K 43. členu (Vrste kazni):

V tem členu so naštete vrste kazni. KZ-1 predvideva naslednje kazni: zapor, denarno kazen in prepoved vožnje motornega vozila.

K 44. členu (Glavne in stranske kazni):

V tem členu so opredeljene glavne in stranske kazni. Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen. Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen. Prepoved vožnje motornega vozila se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi. Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni.

K 45. členu (Zakonitost pri izrekanju kazni):

V tem členu je opredeljena zakonitost pri izrekanju kazni. Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje. Milejšo ali strožjo kazen od predpisane sme sodišče izreči samo ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.
Ta določba je pomembna, ker zakonik pri izrekanju kazni ne dovoljuje nobene samovolje.

K 46. členu (Zapor):

V tem členu je opredeljena kazen zapora. KZ-1 prinaša dve pomembni novosti. Za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresijo (kazniva dejanja iz 5. člena v zvezi s točko 1 (b) 77. člena Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča) ter pod pogoji iz 1. točke prvega odstavka 53. člena tega zakonika za dve ali več kaznivih dejanj naklepnega odvzema življenja, za katera je za vsako od njih predpisana kazen do tridesetih let zapora, se sme izreči kazen dosmrtnega zapora. Republika Slovenija s to določbo usklajuje svojo kazensko zakonodajo z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča.

Druga pomembna novost je ta, da KZ-1 omogoča izrek kazni od splošnega minimuma petnajstih dni do splošnega maksimuma tridesetih let. Ta novost je nedvomno v korist obdolžencev, saj bo sodišče lahko izreklo kazen zapora tudi v pasu med dvajset in trideset let, kar po KZ ni mogoče.

K 47. členu (Denarna kazen):

V tem členu je urejena denarna kazen. Denarna kazen se izreka v dnevnih zneskih in lahko znaša najmanj pet, največ pa tristo šestdeset dnevnih zneskov, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa največ tisoč petsto dnevnih zneskov.

Ker je ugotavljanje višine dnevnih zneskov po KZ sodni praksi povzročalo težave in so se sodišča izogibala izrekanju denarnih kazni, KZ-1 predvideva bolj poenostavljeno določanje višine dnevnega zneska. Višino dnevnega zneska določi sodišče tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na uradne podatke davčnega organa. Pri določanju višine zneska se sodišče opre na podatke, ki v času izrekanja kazni niso stari več kot šest mesecev.


K 48. členu (Prepoved vožnje motornega vozila):

V tem členu je urejena stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje kot voznik motornega vozila, izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije. Ta kazen se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.

K 49. členu (Splošna pravila za odmero kazni):

V tem členu so urejena splošna pravila za odmero kazni. Sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

V drugem odstavku zakonik primeroma navaja okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (olajševalne in obteževalne okoliščine), v tretjem odstavku pa ureja odmero kazni pri povratku.


K 50. členu (Omilitev kazni):

V tem členu je urejena omilitev kazni. Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.


K 51. členu (Meje omilitve kazni zapora):

V tem členu so opredeljene meje omilitve kazni.

K 52. členu (Odpustitev kazni):

V tem členu je urejena odpustitev kazni. Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, kadar to zakon posebej določa. Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.

K 53. členu (Stek kaznivih dejanj):

V tem členu so urejena pravila za izrek kazni storilcu, ki mu sodišče istočasno sodi za dvoje ali več kaznivih dejanj. Sodišče najprej določi kazen za vsako posamezno dejanje, nato pa za vsa dejanja v steku izreče enotno kazen po pravilih, ki so opredeljena v drugem, tretjem in četrtem odstavku.

K 54. členu (Nadaljevano kaznivo dejanje):

V tem členu je urejen institut nadaljevanega kaznivega dejanja, kar predstavlja novost, saj KZ tega instituta ne ureja. Dejstvo je, da sodna praksa ta institut pogosto uporablja, čeprav v KZ sploh ni urejen. Neurejenost instituta v KZ je eden od razlogov za neenotno uporabo v sodni praksi. Ureditev instituta in pogojev za uporabo v KZ-1 bo prispevala k poenotenju sodne prakse in s tem tudi do bolj usklajenega obravnavanja obdolžencev.


K 55. členu (Odmera kazni obsojencu):

V tem členu je urejena odmera kazni obsojencu. Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1. Pri tem sodišče upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

K 56. členu (Vštevanje pripora in prejšnje kazni):

V tem členu je urejeno vštevanje pripora in prejšnje kazni. Čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, se všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen. Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni oziroma 50 eurov, če je bila denarna kazen izrečena v določenem znesku, so pri vsakem vštevanju izenačeni.

K 57. členu (Splošne določbe o pogojni obsodbi):

Pogojna obsodba ostaja nespremenjena napram določbam 50. do 55. člena KZ. Pogojna obsodba je sicer tradicionalna opozorilna sankcija.


K 58. členu (Izrek pogojne obsodbe):

V tem členu sta dve omejitvi za izrek pogojne obsodbe. Lahko je izrečena le ob določeni kazni do dveh let zapora ali denarni kazni, v nobenem primeru pa ni možna, če je za kaznivo dejanje predpisan minimum treh let zapora.


K 59. členu (Preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja):

Pogoji in postopek za preklic pogojne obsodbe so določeni v tem členu.


K 60. členu (Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja):

Določba tega člena pomeni posebno obliko preklica pogojne obsodbe.


K 61. členu (Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti):

Tudi v tem členu gre za posebno možnost preklica pogojne obsodbe, če obsojenec ne izpolni v pogojni obsodbi določenih obveznosti.


K 62. členu (Roki za preklic pogojne obsodbe):

V tem členu so določeni roki, v katerih lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče.


K 63. členu (Varstveno nadzorstvo):

Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom je tako imenovan probacijski sistem pogojne odložitve kazni.


K 64. členu: (Pogoji za izrek varstvenega nadzorstva)

Varstveno nadzorstvo je temeljni ukrep pri tej vrsti pogojne obsodbe.


K 65. členu (Izbira navodil):

Navodila pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom so poleg zahteve za določeno aktivnost obsojenca ( točke 1 - 4 v tretjem odstavku tega člena ) dopolnjene še z določenimi prepovedmi ( točke 5 -7 ). Z uvedbo teh prepovedi je ureditev izenačena z večino držav Evropske unije.

V 1. točki tretjega odstavka tega člena je tudi posebno navodilo, da se obsojenec prostovoljno zdravi od odvisnosti od alkohola ali drog, kajti tega na prisilen način ni mogoče izvesti.


K 66. členu (Dejavnost svetovalca):

Svetovalca določi sodišče. V praksi bo potrebno pri tem več organiziranosti, ker sistem še ni dovolj zaživel.


K 67. členu (Posledice neizpolnjevanja navodil):

Smisel varstvenega nadzorstva je tudi v sankcijah zaradi neizpolnitve navodil. Sankcija pa ni absolutna s preklicem pogojne obsodbe, lahko so uporabljeni tudi milejši ukrepi.


K 68. členu (Pogoji za izrek sodnega opomina):

Sodni opomin ostaja v KZ - 1 v isti obliki kot v 61. členu KZ.


K 69. členu (Vrste varnostnih ukrepov):

Varnostni ukrepi so omejeni na tri oblike, določene v tem členu. Uvodoma je pojasnjeno, zakaj ni več psihiatričnih ukrepov in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov kot varnostnih ukrepov, ki so v KZ-1 urejeni na drug način. Prehodna uporaba psihiatričnih ukrepov kot varnostnih ukrepov je določena v prehodni določbi 376. člena tega zakonika. Pri navodilih ob pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom (1. točka tretjega odstavka 65. člena) in pri pogojnem odpustu (1. točka osmega odstavka 88. člena) je prostovoljno odvajanje od alkohola in drog posebej predvideno, prav tako tudi med prestajanjem kazni zapora (četrti odstavek 85. člena), kjer je sicer z ustreznim nadzorom uživanje alkohola in drog seveda možno tudi preprečiti.


K 70. členu (Izrekanje varnostnih ukrepov):

V tem členu je določen temeljni okvir za izrekanje varnostnih ukrepov.


K 71. členu (Prepoved opravljanja poklica):

Prepoved opravljanja poklica je varnostni ukrep, ki je prilagojen storitvi kaznivega dejanja. Poudariti je treba, da se v okvir takšne prepovedi lahko uvrsti tudi takoimenovana pedofilska kazniva dejanja.


K 72. členu (Odvzem vozniškega dovoljenja):

Odvzem vozniškega dovoljenja je varnostni ukrep, ki na drugačen način kot stranska kazen v 48. členu tega zakonika obsega primere nevarnih voznikov.


K 73. členu (Odvzem predmetov):

Ta člen predstavlja tradicionalno določbo po kateri se odvzamejo predmeti kaznivega dejanja.


K 74. členu (Razlog za odvzem premoženjske koristi):

Ta določba izhaja iz temeljnega načela, da storilec ne more ostati obogaten s kaznivim dejanjem.


K 75. členu (Način odvzema premoženjske koristi):

V tem členu je urejen postopek za odvzem premoženjske koristi.


K 76. členu (Varstvo oškodovanca):

Oškodovanec mora biti pri odvzemu premoženjske koristi obsojencu zaščiten. S to določbo so opredeljene njegove pravice.


K 77. členu (Odvzem premoženjske koristi pravni osebi):

Kadar je s kaznivim dejanjem okoriščena pravna oseba, je s to določbo opredeljen tudi odvzem njene premoženjske koristi.


K 78. členu (Nastanek pravnih posledic obsodbe):

Glede pravnih posledic obsodbe je ohranjena ureditev iz KZ v določbah od 99 do 101. člena z dopolnitvijo v 79. členu KZ-1.


K 79. členu (Vrste pravnih posledic obsodbe):

Poleg pravnih posledic, povezanih z javnimi funkcijami in pooblastili, je v KZ-1 dodana še izguba pravice obsojenca do prebivanja v Republiki Sloveniji. To področje je sicer urejeno tudi z upravnimi postopki, do uveljavitve KZ-1 pa bodo po prehodni določbi 379. člena ostale v veljavi do tedaj izrečene stranske kazni izgona tujca iz države po 40. členu KZ. Dopolnitev se nanaša tudi na prenehanje delovnega razmerja in na prepoved sklenitve pogodbe o delu, če zakon tako določa (na primer 88. člen Zakona o obrambi).


K 80. členu (Začetek in trajanje pravnih posledic obsodbe):

V tem členu so določeni roki učinkovanja pravnih posledic obsodbe.


K 81. členu (Pravni položaj obsojenca po prestani kazni):

Pravni položaj obsojenca, ki je prestal kazen, ali je na pogojnem odpustu, je izenačen z ostalimi državljani, razen v tistem delu, ko še trajajo varnostni ukrepi ali pravne posledice obsodbe.


K 82. členu (Zakonska rehabilitacija in izbris sodbe):

Po petem odstavku 82. člena KZ-1 se obsodba na kazen zapora nad petnajst let ne izbriše, vendar bi takšna kazen za t.i. pedofilska kazniva dejanja prišla v poštev le pri steku kaznivih dejanj. Iz tega razloga je v petem odstavku tega člena predvidena možnost dajanja podatkov o izbrisanih sodbah tudi tistim ustanovam, društvom ali siceršnjem združenju ljudi, ki se ukvarjajo z učenjem, vzgojo, varstvom ali oskrbo otrok in mladoletnikov. Te obsodbe so torej izbrisane le v omejenem obsegu glede na upravičence, ki lahko dobijo podatke o sodbah. Tako omejeno izbrisane sodbe se nanašajo na kazniva dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zlorabo prostitucije ali na prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva.

Ureditev kazenske evidence za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok in mladoletnikov sledi Okvirnemu sklepu Sveta EU 2004/68/JHA z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (Podrobneje v raziskovalni nalogi J. Blažiča z dne 5.5.2006, Državni zbor RS, Raziskovalni-dokumentacijski sektor, Raziskovalni oddelek). Z ureditvijo v petem in šestem odstavku tega člena pa hkrati niso odvzete pravice obsojenca do zakonske rehabilitacije v vseh tistih primerih, ko njegova zaposlitev ali delo ni v ničemer povezano z mladoletniki. V teh primerih se izbris obsodbe upošteva.

Z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij bo potrebno urediti posebno evidenco teh izbrisanih sodb ter pogoje, omejitve in postopek za dajanje podatkov o teh izbrisanih sodbah.


K 83. členu (Sodna rehabilitacija):

Poleg zakonske je možna tudi sodna rehabilitacija obsojenca pred iztekom roka za izbris sodbe. To pomeni, da v uradnem postopku ne velja za kaznovanega. Kljub sodnemu izbrisu sodbe pa določbi drugega in tretjega odstavka 84. člena tega zakonika s tem nista izključeni.


K 84. členu (Dajanje podatkov pred izbrisom iz kazenske evidence):

To je temeljna določba za dajanje podatkov pred izbrisom sodbe. Z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij bo potrebno urediti obseg podatkov in postopek, saj so to določbe procesne in upravne narave in ne sodijo v ta zakonik.


K 85. členu (Položaj obsojenca na prestajanju kazni zapora):

Ta določba temelji na 18. in 21. členu Ustave Republike Slovenije. V tretjem odstavku tega člena je predvidena možnost zdravljenja odvisnosti od alkohola ali drog s soglasjem obsojenca. Brez takšne obsojenčeve privolitve tudi zdravljenje ne bi bilo učinkovito.


K 86. členu (Prestajanje kazni zapora):

Zapore določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij.

Možnost prestajanja kazni zapora na prostosti z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti je v KZ-1 razširjen na izrečene kazni do enega leta zapora (v KZ le do treh mesecev zapora). Sodišče ima možnost, da kazen zapora do šestih mesecev nadomesti s hišnim zaporom. Za kršitev hišnega zapora je predvidena možna sankcija, namreč izvršitev kazni zapora.

Nadomestitev zaporne kazni z ukrepom dela v splošno korist poznajo tudi druge države, tako na primer Malta pri predpisani kazni globe ali zapora pod sedem let, Finska namesto kazni zapora do osem mesecev, Švedska kot ekvivalent zaporne kazni do enega leta, Francija kot nadomestilo zaporni kazni, kot obveznost pri pogojni obsodbi ali kot dopolnilna kazen pri prometnih deliktih z delom v osemnajstih mesecih, Švica kot nadomestilo zaporne kazni do devetdesetih dni, Nizozemska namesto nepogojne kazni do šest mesecev, Anglija z delom do enega leta, enako Irska.

K 87. členu (Način izvršitve denarne kazni):

Določba o izvršitvi denarne kazni je uvrščena v to poglavje zakonika, ker sodi med izvrševane kazenskih sankcij.

Za en dan zapora se štejeta dva dnevna zneska denarne kazni, omejitev takšnega zapora pa je s šestimi meseci.

K 88. členu (Pogojni odpust):

Pri pogojnem odpustu KZ-1 uvaja sistem probacije, tako kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. V posameznih primerih je za pogojno odpuščenega obsojenca nujno, da ga spremlja svetovalec. Sodišče ga bo določilo na predlog komisije za pogojne odpuste, v kateri so predstavniki Ministrstva za pravosodje, Vrhovnega sodišča in Vrhovnega državnega tožilstva. Svetovalec bo po naloženih nalogah obsojencu izvajal varstveno nadzorstvo in o tem obveščal probacijskega sodnika, postopek pa bo urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij.

K 89. členu (Preklic pogojnega odpusta):

Preklic pogojnega odpusta je urejen enako kot v 110. členu KZ. V prvem odstavku je določen obvezen preklic pogojnega odpusta, v drugem pa fakultativen. Preklic pogojnega odpusta pomeni po svoji vsebini kot poseben primer odmere kazni obsojencu.

K 90. členu (Zastaranje kazenskega pregona):

Za zastaranje kazenskega pregona so določeni le tako imenovani absolutni roki, kot so v primerjalnih kazenskih zakonodajah.


K 91. členu (Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona):

V drugem odstavku tega člena je rešeno vprašanje zastaralnega roka, kadar je v postopku izrednega pravnega sredstva pravnomočna sodba razveljavljena. To je v sodni praksi ustvarjalo probleme, zato je sedaj določen enoten dvoletni zastaralni rok.

Pomembna je tudi določba tretjega odstavka tega člena, da zastaralni rok ne teče ob določenih pravnih ovirah ali ko je storilec nedosegljiv državnim organom, največkrat ob begu.


K 92. členu (Zastaranje izvršitve kazni):

Tako kot pri zastaranju kazenskega pregona je tudi zastaranje izvršitve kazni urejeno z enotnimi absolutnimi zastaralnimi roki.


K 93. členu (Zastaranje izvršitve stranskih kazni in varnostnih ukrepov):

Ta člen ureja zastaranje stranskih kazni in varnostnih ukrepov.


K 94. členu (Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni):

V tem členu je jasno določeno, da z dnem nastopa kazni zapora preneha teči zastaranje izvršitve kazni. Prav tako izvršitev preostanka kazni zapora ne zastara, če obsojenec pobegne s prestajanja kazni.


K 95. členu (Nezastarljivost kaznivih dejanj):

V ta člen so uvrščena nezastarljiva kazniva dejanja. Posebej so navedena najhujša kazniva dejanja zoper človečnost (nezastarljiva tudi po Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča) ter kaznivi dejanji umora in terorizma.


K 96. členu (Amnestija):

Ta člen pomeni temeljno določbo o amnestiji, ki jo z zakonom razglasi Državni zbor Republike Slovenije.


K 97. členu (Pomilostitev):

S to določbo je opredeljena pomilostitev, ki jo izreče predsednik Republike Slovenije.


K 98. členu (Uporaba splošnega dela pri amnestiji in pomilostitvi):

Amnestija in pomilostitev mora biti skladna s splošnim delom tega zakonika.

Pri kazni dosmrtnega zapora se sme po drugem odstavku tega člena izreči le kazen zapora v razponu od petindvajset do trideset let.

K 99. členu (Pomen izrazov v tem zakoniku):

Kazenski zakoni evropskih držav v določbah splošnega dela navajajo pravni pomen zelo različnih izrazov. Popolne enotnosti o tem sploh ni mogoče pričakovati, saj je presoja, kateremu izrazu naj se določi njegov pravni pomen, odvisna od pomena besed v posameznih jezikih, razvitosti pravne kulture, načina normativnega komuniciranja in posebnosti celovite pravne ureditve, ki se s kazenskim pravom varuje. Kljub vsemu pa pri vsakem kazenskem zakonu lahko naletimo na nekakšno »skupno jedro« okrog pet do deset tovrstnih izrazov s takorekoč enako opredelitvijo. To skupno jedro ni mogoče pripisati nekemu zakonodajnemu prepisovanju določb o pomenu izrazov, ampak gre najbrž že za posledico homogenizacije – dirigirane ali spontane – evropskega kazenskega prava glede pomembnejših določb iz posebnega dela. Do istega jedra pridemo tudi z določbo 99. člena KZ-1, če iz poglavja o pomenu izrazov izločili tiste izraze, ki po prej navedenih merilih ne sodijo v splošni del kazenskega zakonika.

Ob izključitvah nekaterih izrazov iz kazenskega prava nasploh ali pa le iz njegovega splošnega dela in premestitvah v posebni del bi tako skupaj v 99. členu KZ-1 upravičeno lahko ostalo skupaj sedem izrazov, ki se največkrat pojavljajo tudi v splošnem delu tujih kazenskih zakonov.

Gotovo je beseda uradna oseba tista, katere pomen je razložen takorekoč posebej v vseh kazenskih zakonih, pač zato, da se s tem označi krog možnih storilcev delicta propria ali pa možnih oškodovancev, ki se jim namenja posebno kazenskopravno varstvo. Pojem uradne osebe je v veljavnem kazenskem zakonu ustrezno razširjen tako, da poleg tistih, ki spadajo med uradne osebe po nacionalnem pravu, upošteva tudi tiste, ki so uradne osebe po mednarodnem pravu ali po zakonih drugih držav.

Izraz vojaška oseba je v posebnem delu KZ-1 naveden v opisih kaznivih dejanj v več poglavjih: zoper vojaško dolžnost, zoper javni red in mir in zoper obrambno moč države. Ni torej nobenih zadržkov, da se poleg izraza uradna oseba tudi še naprej v 99. členu KZ-1 zadrži naveden pomen izraza vojaška oseba – seveda s primerno prilagoditvijo novi strukturi osebja v Slovenski vojski.

Izraz zunajzakonska skupnost je pojasnjen v splošnem delu KZ-1 glede na to, da je naveden v kazenskopravnih določbah iz več poglavij posebnega dela: zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost in zoper pravosodje .

Pri določbah o ponarejanju listin, navedenih med kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo, zoper pravni promet in zoper uradno dolžnost, bi bilo nemogoče ustrezno razločevati t. i. materialno in intelektualno falsifikacijo brez upoštevanja enotnega pojma listine v petem odstavku 99.členu KZ.-1 Nemogoče si je zamišljati, da bi enak pomen izraza listine ne bil upoštevan tudi pri uporabi procesnopravnih določb oziroma kateregakoli predpisa, ki pri določanju pravnih razmerij predvideva listinsko obliko. Mnenje, da bi se enako kot listina po tej določbi morali s kaznivimi dejanji varovati tudi podatki v računalnikih, zaenkrat ne more biti sprejemljivo. Namreč, pri teh podatkih sta njihova pristnost in verodostojnost negotova in se jim zato tudi v pravnem prometu na splošno še ne priznava enak pomen kot listinam glede na njihovo primernost in namenjenost za dokazovanje pravnih razmerij. Tudi če se v kakšnem predpisu ali mednarodnem aktu želi dati računalniškemu zapisu enak pomen kakor ga ima listina po tej določbi splošnega dela KZ-1, se naj kazenskopravno varstvo neokrnjenosti takih zapisov zagotavlja z določanjem »delicta sui generis«.

Tako kot je v pomenu izrazov omejen pojem listine, se tudi pojem premičnih in nepremičnih stvari omejuje. V pojem teh stvari se v kazenskopravnem smislu ne uvrščajo tiste stvari, pri katerih ob protipravnem ravnanju nastane zgolj neznatna premoženjska škoda. Ta škoda bo po logičnem sklepanju manjša od majhne škode po 1. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, torej ne bi presegala 500 eurov. Koliko pod tem zneskov bo povzročen škoda segala za oceno zanemarljive škode, bo seveda potrebno presoditi v vsakem konkretnem primeru.

Izraz sila v sedmem odstavku tega člena označuje splošno obliko storitve kaznivega dejanja, ki pomeni napad na človekove individualne vrednote, pa tudi zoper splošne vrednote , poleg tega pa je tudi že v samem splošnem delu opredeljen kot način delovanja na storilca, ki njegovemu dejanju odvzema naravo kaznivega dejanja. Kar zadeva vsebino pomena izraza sile, pa se danes lahko pojavljajo tehtni pomisleki, ali je za današnje razmere še dovolj ustrezen. Namreč, v tej določbi se namreč ne opredeljuje sila v njenem standardnem pomenu, da gre za telesno delovanje na drugega zaradi vplivanja na njegovo odločanje, kar se enako upošteva povsod že od rimskega prava dalje, ampak se samo pripisuje enak pomen tudi netelesnemu delovanju na drugega z uporabo mamil ali hipnoze.

Izraz motorno vozilo mora biti v tudi v KZ-1 posebej določen predvsem zato, ker se ta izraz sicer pojavlja v ožjih ali širših pomenih v raznih drugih predpisih, na katere se včasih KZ-1 celo blanketno sklicuje. Glede na to, da se izraz pojavlja tako pri kaznivih dejanjih zoper premoženje, zoper varnost javnega prometa in zoper okolje, prostor in naravne dobrine, poleg tega pa tudi v splošnem delu v zvezi z opredeljevanjem kazni in varnostnih ukrepov, ne more biti tudi nobenih pomislekov o primernosti njegovega lociranja v splošnem delu.

Pomen izrazov v prvi do tretji točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 se nanaša na materialno vrednotenje razlik med majhno, večjo in veliko premoženjsko koristjo, škodo ali vrednostjo, kar vse se takorekoč v vseh poglavjih posebnega dela, kjer je pač to mogoče, upošteva kot kriterij za razlikovanje med temeljnimi, kvalificiranimi in privilegiranimi oblikami kaznivih dejanj.

K 100. členu (Genocid):

Pojem genocida temelji na Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Genocid sicer pomeni načrtno, sistematično in organizirano delovanje, katerega namen je fizično ali biološko popolnoma ali delno uničiti kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino. V drugem odstavku tega člena je pojem genocida razširjen tudi na socialne ali politične skupine, kar je bilo pri sprejemanju navedene konvencije izpuščeno zaradi težav, ki bi nastale pri sprejemu konvencije, kar pa seveda ni ovira, da je kot kaznivo dejanje uvrščeno v ta člen, ki je v tem pogledu to inkriminacijo povzel že iz sedanjega KZ. Samo kaznivo dejanje je sicer skladno z določbo 6. člena ratificirane mednarodne pogodbe, Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.

K 101. členu (Hudodelstva zoper človečnost):

Hudodelstvo zoper človečnost je povezano s kršitvijo pravil mednarodnega prava, ki se nanašajo na mednarodno vojno in humanitarno pravo. Predvsem so to štiri ženevske humanitarne konvencije iz leta 1949 in dva dopolnilna protokola k tem konvencijam. To kaznivo dejanje je hkrati povsem skladno z določbo 7. člena Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.

K 102. členu (Vojna hudodelstva):

Tudi kaznivo dejanje vojnega hudodelstva sledi določbi 8. člena Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. To kaznivo dejanje pomeni hude kršitve ženevskih konvencij iz leta 1949. V skladu z navedenim mednarodnim statutom obsega vojno hudodelstvo poleg mednarodnega oboroženega spopada tudi tako imenovani nemednaroden oborožen spopad.
Kaznivo dejanje vojnega hudodelstva obsega tudi primere protipravnega pobijanja in povzročanja ran, temelječih na Haaški konvenciji o zakonih in običajih v vojni iz leta 1907, z dvema protokoloma in pravilnikom, vojnim hudodelstvom zoper vojne ujetnike, temelječim na III. Ženevski konvenciji z dvema protokoloma, vojna hudodelstva z uporabo nedovoljenih bojnih sredstev, prepovedanih zs Petrograjsko deklaracijo iz leta 1868, Haaško deklaracijo iz leta 1899, Haaški konvenciji in pravilniku iz leta 1907, Ženevskem protokolu iz leta 1925, Resoluciji Generalne skupščine OZN iz let 1971, 1972 in 1974. Protipravno jemanje stvari ubitim in ranjenim na bojišču pomeni kršitev Ženevske konvencije o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov iz leta 1949, surovo ravnanje z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki pa na ženevskih humanitarnih konvencijah iz leta 1949 in dopolnilnih protokolih. Uničevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti je prepovedano s haaško konvencijo iz leta 1954 in s pariško konvencijo iz leta 1972. Zloraba mednarodnih znamenj pomeni kršitev haaške konvencije iz leta 1907 in ženevskih konvencij iz leta 1949. Kršitev pravic parlamentarcev urejata haaška konvencija in pravilnik iz let 1907, jemanje talcev pa prepoveduje Mednarodna konvencija proti jemanju talcev iz leta 1963.

K 103. členu (Agresija):

Kaznivo dejanje agresije pomeni objavljeno ali neobjavljeno napadalno vojno, ki je predvidena kot kaznivo dejanje tudi v 5. členu v tč. 1d Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Natančno ni določena v tej mednarodni pogodbi, vendar je v KZ-1 opredeljena ter je skladna z ustreznimi določbami Ustanovne listine Združenih narodov in sicer v sedmem poglavju, ki govori o ogrožanju miru, kršitvi miru in agresivnih dejanjih. Kaznivo dejanje je določeno na najbolj splošen način. Kolikor bi se v prihodnosti definicija agresije v okviru OZN bistveno spremenila ali pa bi bila oblikovana v okviru dopolnitve Rimskega statuta, bi bila potrebna ocena o preoblikovanju 103. člena.

K 104. členu (Odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih):

V KZ-1 je dosledno upoštevana obveznost iz ratificirane mednarodne pogodbe, Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki v 28. členu zahteva inkriminacijo glede odgovornosti poveljnikov in drugih nadrejenih. V tem členu je ta odgovornost opredeljena tako, da ustreza kriterijem, ki so vsebovani v splošnem delu tega zakonika.

K 105. členu (Združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji):

Kaznivo dejanje temelji na določbah Statuta Mednarodnega vojaškega sodišča o odgovornosti voditeljev, organizatorjev, napeljevalcev in udeležencev, ki so sodelovali pri izdelavi ali pri izvršitvi načrtov za storitev kakšnega mednarodnega kaznivega dejanja, za vsa dejanja, ki jih je storil kdorkoli pri izvajanju takšnega načrta (statut je potrdila Generalna skupščina OZN z resolucijo iz leta 1946).

K 106. členu (Novačenje vojaških najemnikov in oseb, mlajših od osemnajst let):

Novačenje mladoletnikov, torej oseb, mlajših od 18 let, je pri tem kaznivem dejanju skladno z Mednarodno konvencijo proti novačenju, financiranju in urjenju vojaških najemnikov. Glede na vsebino že podpisane Mednarodne konvencije proti novačenju, uporabi, financiranju in urjenju vojaških najemnikov (OZN, 1989), je potrebno v KZ umestiti še druge znake kaznivega dejanja, t.j. samostojno kaznivo dejanje novačenja vojaških najemnikov.

K 107. členu (Neupravičena odložitev repatriacije vojnih ujetnikov):

Glede vojnih ujetnikov velja Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949, glede civilnih oseb pa Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne, prav tako iz leta 1949.

K 108. členu (Terorizem):

Kaznivo dejanje terorizma je oblikovano kot enotno kaznivo dejanje, ne glede na to, ali se s terorizmom ogroža Republika Slovenija ali pa gre za mednarodni terorizem, torej za ogrožanje drugih držav pri Mednarodni organizaciji.

Terorizem je opredeljen z različnimi mednarodnimi akti. Generalna skupščina Združenih narodov je sprejela številne resolucije, s katerimi je obsodila terorizem, npr. leta 1985 Resolucijo za preprečevanje mednarodnega terorizma, leta 1994 Resolucijo o načinih za odpravo mednarodnega terorizma in leta 1999 Resolucijo o ukrepih za odpravo terorizma. Po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001 je Varnostni svet organizacije Združenih narodov 28. septembra 2001 sprejel resolucijo, v preambuli katere izjavlja, da dejanja mednarodnega terorizma ogrožajo svetovni mir in varnost ter da imajo države neodtujljivo pravico do individualne in kolektivne samoobrambe v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov. Članice Sveta Evrope so leta 1977 sprejele Evropsko konvencijo za zatiranje terorizma, ki sicer pomeni ekstradicijsko konvencijo, vendar pa na generičen način opredeljuje pojem terorističnega dejanja kot kazniva dejanja nezakonite ugrabitve zrakoplova, nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva, huda kazniva dejanja napada na življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo mednarodno varovanih oseb, vključno z diplomatskimi predstavniki, kazniva dejanja uporabe bomb, granat, raket, avtomatskega orožja ali bomb v pismih ali paketih, če takšna uporaba ogroža ljudi.

Ob upoštevanju vseh navedenih mednarodnih aktov je za oblikovanje kaznivega dejanja terorizma služil predvsem Okvirni sklep Sveta EU o boju proti terorizmu z dne 13. junija 2002. Ta Okvirni sklep je sicer skladen z vsemi navedenimi mednarodnimi akti ter je zajet v prvem odstavku tega člena.

V drugem odstavku je kot hujše kaznivo dejanje predvideni tako imenovani jedrski terorizem, ki je oblikovan skladno z Mednarodno konvencijo o zatiranju dejanj jedrskega terorizma.

V tretjem odstavku tega člena so kazniva dejanja pomoči opredeljena kot samostojno kaznivo dejanje, ki je povezano s terorističnimi dejavnostmi iz prvega odstavka tega člena. Tudi v tem delu je izpolnjena obveznost iz Okvirnega sklepa Sveta.

Pri kaznivem dejanju terorizma je predvideno tudi kaznivo dejanje, ki je storjeno v hudodelski združbi ali skupini (šesti odstavek tega člena).

Vsebina tega kaznivega dejanja je takšna, da nam omogoča ratifikacijo Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma iz maja 2006 in Resolucijo Varnostnega sveta OZN 1624 iz leta 2005.

K 109. členu (Financiranje terorizma):

Kaznivo dejanje temelji na ratificirani Mednarodni konvenciji o zatiranju financiranja terorizma (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/2004), prav tako pa je skladen s Konvencijo Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in o financiranju terorizma.

K 110. členu (Ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj):

Tudi v tem členu sta upoštevani Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in Resolucija Varnostnega sveta OZN, iz katerih izhaja dolžnost, da se kot kaznivo dejanje opredeli tudi javno ščuvanje k terorističnim dejanjem. Kaznivo dejanje je skladno tudi z drugimi mednarodnimi akti ter akti Evropske unije. Zaradi narave tega kaznivega dejanja je v tretjem odstavku predvideno dovoljenje ministra za pravosodje za kazenski pregon

K 111. členu (Novačenje in usposabljanje za terorizem):

Novačenje in usposabljanje za terorizem ima pravno podlago v navedenih mednarodnih aktih, ki so navedeni v prejšnjem členu.

K 112. členu (Spravljanje v suženjsko razmerje):

Suženjska razmerja ureja Dopolnilna konvencija o odpravi suženjstva, trgovine s sužnji ustanov in prakse, podobne suženjstvu, iz leta 1956. Suženjstvo je opredeljeno kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice, suženj pa je oseba, ki ima tak status in položaj.

K 113. členu (Trgovina z ljudmi):

Kaznivo dejanje temelji na Protokolu o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovanja z ljudmi za namene, kot so prostitucija, suženjstvo, prisilno delo itd.


K 114. členu (Prepovedana tvorba živih bitij):

Kaznivo dejanje izhaja iz obveznosti, ki jo določa Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine. Izvršitvene oblike kaznivega dejanja torej temeljijo na mednarodnem pravu, potrebno pa bo določbe konvencije tudi implementirati v nacionalno materijalno zakonodajo, predvsem na področju kloniranja. Delno je to področje urejeno z Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ( Uradni list RS, št. 70/2000).

V tretjem odstavku tega člena so v skladu z navedeno konvencijo opredeljene kot kaznivo dejanje tudi nedovoljene genetske preiskave in nedovoljene znanstvene raziskave na področju biologije in medicine.

K 115. členu (Uboj):

Kaznivo dejanje uboja predstavlja temeljno obliko odvzema življenja. Zasnovana je tako kot v avstrijskem Kazenskem zakonu (paragraf 76) in nemškem Kazenskem zakonu (paragraf 212).

K 116. členu (Umor):

Hujša oblika uboja preide v kaznivo dejanje umora ob posebnih okoliščinah iz 1. - 4. točke tega člena, ali v primeru, če stori umor hudodelska združba, ustanovljena za izvrševanje takih kvalificiranih kaznivih dejanj.

Opredelitev hujšega kaznivega dejanja umora sledi pravnim izhodiščem v avstrijskem Kazenskem zakonu (paragraf 75) in v nemškem (paragraf 211).

V 2. točki tega člena gre za motiv storilca zaradi ravnanja policije, državnega tožilstva ali sodišč oziroma za odstranitev osebe, ki poda ovadbo ali priča v sodnem postopku.

Pomembno je dodati, da v 3. točki tega odstavka pride do posebnega nagiba storilca, ki je povezan med drugim tudi s političnim prepričanjem. To pomeni, da so v okviru takšnega nagiba kot oškodovanci predstavniki izvršne in zakonodajne oblasti, torej poslanci, državni svetniki, ministri itd.. Razlika med organi odkrivanja in pravosodnimi organi ter člani vlade, državnega zbora in državnega sveta je prav v tem, da gre v primeru kaznivih dejanj po 2. točki tega člena za konkretne odločitve proti posamezniku, medtem ko umor iz političnih razlogov obsega delovanje zakonodajne in izvršne oblasti, ki po svojem delovanju obsega splošne odločitve.

K 117. členu (Uboj na mah):

Uboj na mah je milejša oblika kaznivega dejanja uboja, ki ga stori tisti, ki drugemu vzame življenje v posebnih olajševalnih okoliščinah, predvidenih v tem členu.

K 118. členu (Povzročitev smrti iz malomarnosti):

To kaznivo dejanje se lahko stori le z malomarnostjo, s storitvijo ali opustitvijo, lahko gre za opuščanje dolžnih ukrepov.

K 119. členu (Detomor):

Tudi to kaznivo dejanje je milejša oblika kaznivega dejanja uboja. Storilka tega kaznivega dejanja je lahko le mati otroka, ki dejanje stori v posebnih okoliščinah med porodom ali takoj po porodu.

K 120. členu (Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru):

To kaznivo dejanje pomeni posebne primere napeljevanja in pomoči, ki so opredeljeni kot samostojno kaznivo dejanje.

K 121. členu (Nedovoljen poseg v nosečnost):

Poleg nedovoljene prekinitve nosečnost je kot kaznivo dejanje predvidena tudi prepovedana izbira spola za bodočega novorojenčka. Ta prepoved izhaja iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine.

Pri kaznivem dejanju sta predvideni tudi hujši obliki, ko pride do hude telesne poškodbe ali smrti nosečnice.

K 122. členu (Lahka telesna poškodba):

Kaznivo dejanje predstavlja naklepno povzročitev lahke telesne poškodbe, ki pa je le tista, ki izpolnjuje pogoje, predvidene v prvem odstavku tega člena.

K 123. členu (Huda telesna poškodba):

Za hudo telesno poškodbo se šteje le tista, ki izpolnjuje pogoje za takšno opredelitev, naštetih v prvem odstavku tega člena.

K 124. členu (Posebno huda telesna poškodba):

To kaznivo dejanje pomeni napad na človeka v vsej njegovi telesni, duševni in zdravstveni celovitosti. To vrsto telesne poškodbe imenujemo tudi smrtno nevarno.

K 125. členu (Izključitev kaznivega dejanja pri telesnem poškodovanju s privolitvijo poškodovanca):

S to določbo je urejeno sporno vprašanje protipravnosti v primerih povzročitve telesnih poškodb, ko oškodovanec vanje privoli. Pri lahki telesni poškodbi je v tem primeru izključitev protipravnosti podana, pri hudi ali posebno hudi telesni poškodbi pa morajo biti izpolnjeni še pogoji iz drugega odstavka tega člena. Privolitev poškodovanca bo upoštevna le tedaj, ko je podana ob polni zavesti in izražena kot njegova prava volja.

V prvem odstavku tega člena so predvideni primeri, praviloma prisotni pri zdravstvenih posegih, kjer je potrebna privolitev, ki jo za mladoletnega pacienta ali slabotno osebo lahko da le zakoniti zastopnik. Zdravniški poseg ima pogosto za posledico lahko telesno poškodbo, na primer izpulitev zoba, vnetje po injekciji in podobno, kar pa ob privolitvi ni protipravno.

V drugem odstavku se predvideni zdravniški posegi, kjer pacient ne da privolitve.

Tudi drugi zahtevnejši zdravniški posegi lahko pomenijo tveganje, vendar objektivno povzročijo hudo ali posebno hudo telesno poškodbo, ki se ji ob takem posegu ni mogoče izogniti. To so primeri amputacij, transplantacij, lepotnih , očesnih, srčnih operacij ter drugih tveganih operacij. Zlasti ni mogoče izključiti operacij, ki edine lahko preprečijo smrt pacienta, so pa seveda tvegane. Strinjanje pacienta, po tretjem odstavku seveda v zakonsko predvideni obliki, izključi protipravnost, pogoj pa je, da se ne poseže v pravice drugega in da dejanje ni v nasprotju s splošno priznanimi pravnimi vrednotami (na primer posegi v telo v posameznih verskih sektah, odstranjevanju prstnih blazinic za onemogočanje prstnih odtisov, operacije obraza za spremembo identitete in podobno).

K 126. členu (Sodelovanje pri pretepu):

Izvršitveno dejanje je sodelovanje v pretepu, za sodelujoče v pretepu pa se štejejo tisti, ki konstruktivno sodelujejo v pretepu, bodisi fizično, bodisi z bodrenjem ali s podpihovanjem pretepa. Udeleženec v pretepu ni tisti, ki je v pretep vključen brez svoje krivde, tisti, ki se brani, in tisti, ki razdvaja druge udeležence pretepa.

K 127. členu (Ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru):

Pri tem kaznivem dejanju mora storilec ustvariti konkretno nevarnost za telesno integriteto druge osebe.

K 128. členu (Povzročitev nevarnosti):

Gre za dvoaktno pravo opustitveno kaznivo dejanje. Sestavljeno je iz povzročitve smrtne nevarnosti za drugega in iz opustitve pomoči.

K 129. členu (Zapustitev slabotne osebe):

To kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje, storilec pa je lahko le tista oseba, ki mu je slabotna oseba zaupana ali za katero je zavezan skrbeti.

K 130. členu (Opustitev pomoči):

To kaznivo dejanje je splošno kaznivo dejanje opuščanja pomoči. Temelj za to kaznivo dejanje je dolžnost vsakogar, da priskoči na pomoč drugemu, ki je v nevarnosti.

K 131. členu (Kršitev enakopravnosti):

To kaznivo dejanje temelji na mednarodnem Paktu o državljanskih in političnih pravicah in na 14. členu Ustave Republike Slovenije. V prvem odstavku tega člena je uvrščena tudi prepoved diskriminacije na podlagi genetske dediščine, določena v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine.

K 132. členu (Prisiljenje):

V tem členu je opredeljeno splošno kaznivo dejanje prisiljenja, ki se zaradi subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov tudi pri drugih kaznivih dejanjih.

K 133. členu (Protipraven odvzem prostosti):

S tem kaznivim dejanjem je napadena svoboda gibanja, ki jo opredeljuje že Ustava Republike Slovenije v 19., 20. in 32. členu.

K 134. členu (Ugrabitev):

To kaznivo dejanje obsega posebne primere prisiljenja in protipravnega odvzema prostosti z namenom izsiljevanja. Storilec tega kaznivega dejanja je tisti, ki s takšnim namenom ugrabi drugo osebo, prav tako pa lahko kot storilec nastopi druga oseba, ki samo ugrabitev izkoristi za izsiljevanje.

K 135. členu (Ogrožanje varnosti):

To kaznivo dejanje je ogroževalno kaznivo dejanje, usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti druge osebe.

K 136. členu (Neupravičena osebna preiskava):

Kaznivo dejanje po tem členu določa le neupravičeno osebno preiskavo, ne pa preiskave prostorov. Varstvo pravic zasebnosti kot osebnostnih pravic varuje že Ustava Republike Slovenije v 35. členu.

K 137. členu (Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje):

S tem kaznivim dejanjem so obseženi napadi na ustavno zajamčeno varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu in varstvo tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu Ustave Republike Slovenije.

K 138. členu (Neupravičeno slikovno snemanje):

To kaznivo dejanje temelji na ustavno zajamčenem varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave Republike Slovenije.

K 139. členu (Kršitev tajnosti občil):

To kaznivo dejanje temelji na določbi 37. člena Ustave Republike Slovenije. Iz te ustavne določbe izhaja, da je tajnost pisem in drugih občil neprekršljiva. Le v primeru, da je nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, se lahko na zakonski podlagi odstopi od tega načela neprekršljivosti tajnosti teh občil.

K 140. členu (Nedovoljena objava zasebnih pisanj):

To kaznivo dejanje temelji na 35. členu Ustave Republike Slovenije. S temi ustavnimi določili se namreč varuje nedotakljivost vseh osebnostnih pravic.

K 141. členu (Kršitev nedotakljivosti stanovanja):

Temelj tega kaznivega dejanja je v ustavnih določilih o nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije). Iz teh določil izhaja, da je vsak protipraven vstop v tuje stanovanje in druge prostore ter njihovo preiskovanje prepovedano in kaznivo. Kaznivo dejanje je podano tudi v primeru drugega načina, ko storilec onemogoči uporabo stanovanja, ko se torej vanj naseli in s tem onemogoči uporabo upravičencu.

K 142. členu (Neupravičena izdaja poklicne skrivnosti):

To kaznivo dejanje pomeni kršitev poklicne molčečnosti. Storilci so lahko le osebe, ki so naštete v prvem odstavku tega člena.

K 143. členu (Zloraba osebnih podatkov):

Kaznivo dejanje po tem členu temelji na določilu 38. člena Ustave Republike Slovenije. S tem kaznivim dejanjem je zagotovljeno kazenskopravno varstvo osebnih podatkov ob njihovi zlorabi ter je usklajeno tudi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov.

V tretjem odstavku tega člena je oblikovana posebna oblika, ko gre za tako imenovano krajo identitete druge osebe.

K 144. členu (Kršitev pravice do pritožbe):

S tem kaznivim dejanjem je vzpostavljeno kazenskopravno varstvo ustavnih pravic do pravnega sredstva in peticije. Takšne pravice izhajajo iz določil 25. in 45. člena Ustave Republike Slovenije.

K 145. členu (Preprečitev ali oviranje javnega shoda):

V tem členu je dano kazenskopravno varstvo pravice do zbiranja in združevanja, ki je določena v 42. členu Ustave Republike Slovenije. S to ustavno določbo je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.

K 146. členu (Preprečitev tiskanja in oddajanja):

Temelj za to kaznivo dejanje je v 39. členu Ustave Republike Slovenije. V tem ustavnem določilu je zajamčena svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

K 147. členu (Kršitev avtorske pravice):

Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena je tako imenovani plagiat tujega avtorskega dela. V drugem odstavku je posebno milejše kaznivo dejanje, ko ostane avtor še vedno naveden, storilec pa v avtorsko delo neupravičeno poseže.

K 148. členu (Neupravičena uporaba avtorskega dela):

Kaznivo dejanje po tem členu lahko stori vsakdo, ki ni imetnik avtorske pravice oziroma gre za tako imenovano avtorsko piratstvo.

K 149. členu (Kršitev avtorski sorodnih pravic):

Storilec tega kaznivega dejanja nima dovoljenja izvajalca in krši njegove pravice v obliki v tem členu navedenih izvršitvenih dejanj.


K 150. členu (Kršitev volilne pravice):

Temeljne določbe o volilni pravici so v 43. členu ustave Republike Slovenije. Iz teh ustavnih določil izhaja, da je volilna pravica splošna in enaka ter da ima pravico voliti vsak občan, ki je dopolnil 18 let, in je hkrati lahko voljen.

K 151. členu (Kršitev proste odločitve volivcev):

S tem kaznivim dejanjem je napadena pravica do proste odločitve volivcev in sicer pri volitvah ali glasovanju.

K 152. členu (Zloraba volilne pravice):

Kaznivo dejanje je lahko storjeno le pri volitvah in glasovanju, ki so navedena v tretjem odstavku 99. člena tega zakonika.

K 153. členu (Kršitev svobodne opredelitve):

To kaznivo dejanje pomeni napad na pravico do svobodne opredelitve pri volitvah in glasovanju.

K 154. členu (Uničenje ali ponareditev volilnih listin):

Tudi pri tem kaznivem dejanju, ko gre za uničenje ali ponareditev volilnih listin, gre za tiste volitve in glasovanja, kot so določene v tretjem odstavku 99. člena tega zakonika pri pomenu izrazov.

K 155. členu (Ponareditev volilnih rezultatov):

Kaznivo dejanje stori lahko le uradna oseba in sicer po končanih volitvah ali glasovanju.

K 156. členu (Kršitev tajnosti glasovanja):

S tem kaznivim dejanjem je kazenskopravno zavarovana tajnost glasovanja.

K 157. členu (Sprejemanje podkupnine pri volitvah):

To kaznivo dejanje je pasivno podkupovanje volivcev in sicer tako imenovano vnaprejšnje pasivno podkupovanje.

K 158. členu (Razžalitev):

To kaznivo dejanje je splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime in je glede na druga kazniva dejanja zoper čast in dobro ime subsidiarne narave.

K 159. členu (Obrekovanje):

Izvršitveno dejanje po tem členu pomeni trditve ali raznašanja (ustna, pisna ali na drug način) neresničnih dejstev.

K 160. členu (Žaljiva obdolžitev):

Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena obsega tri situacije: očitek neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitek objektivno neresničnega dejstva, o katerem storilec misli, da je resnično, očitek žaljivega dejstva, katerega resničnosti storilec ne more dokazati.

K 161. členu (Opravljanje):

V 35. členu ustave Republike Slovenije je zagotovljena nedotakljivost zasebnosti in osebnostnih pravic. S tem kaznivim dejanjem se napada prav zasebnost osebnega in družinskega življenja.

K 162. členu (Očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja):

Izvršitveno dejanje po tem členu je v očitanju kaznivega dejanja drugemu, ali v tem, da se to pove tretji osebi. Storilec lahko dejanje stori na vse mogoče načine, ustno ali pisno.

K 163. členu (Sramotitev Republike Slovenije):

Izvršitveno dejanje je v sramotitvi Republike Slovenije. To so vse oblike razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljanja ali očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, ki so sposobne, da zmanjšajo ugled Republike Slovenije ali predsednika Republike oziroma zastavo, grb ali himno.

K 164. členu (Sramotitev tuje države ali mednarodne organizacije):

Tako kot pri kaznivem dejanju po prejšnjem členu, je lahko storjeno tudi sramotenje tuje države ali mednarodne organizacije.

K 165. členu (Sramotitev slovenskega naroda ali narodnih skupnosti):

S tem kaznivim dejanjem sta proti določenim kaznivim dejanjem zoper čast in dobro ime zavarovani slovenski narod ter obe manjšini, italijanska in madžarska.

K 166. členu (Javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime):

V KZ-1 ni več tako imenovane kaskadne odgovornosti, odgovorni urednik ali njegov namestnik, v določenih primerih pa tudi izdajatelj, tiskar ali izdelovalec kazensko odgovarjajo zaradi javne objave kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. To pomeni, da bodo navedeni ob naklepni javni objavi v medijih ali drugih publikacijah oziroma sredstvih storili kaznivo dejanje poleg samega avtorja, ki je storil eno od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

K 167. členu (Odpustitev kazni za kazniva dejanja iz členov 158 do 162):

Odpustitev kazni je določena ob posebnih okoliščinah le za taksativno našteta kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Odpustitev kazni je v tem primeru fakultativna.

K 168. členu (Posebne določbe o pregonu):

V tem členu so posebne določbe o pregonu za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. V drugem odstavku tega člena je predviden predlagalni delikt, če so kazniva dejanja storjena proti državnemu, pokrajinskemu ali občinskemu organu ali uradnim osebam v teh organih.

K 169. členu (Objava sodbe):

Objava sodbe je oblika nekazenskopravne sankcije. Sodišče objavi sodbo v tisku oziroma po radiu ali televiziji v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 3597. člena Zakona o kazenskem postopku.

K 170. členu (Posilstvo):

Storilec klasičnega kaznivega dejanja posilstva je lahko vsakdo, tako moški kot ženska. Zaradi težav pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja v praksi je sedaj v prvem odstavku jasno poudarjeno, da gre pri spolnem občevanju za vaginalno občevanje moškega in ženske, s tem pa je izenačeno še analno občevanje moškega in ženske ali analno občevanje dveh moških.

Med kvalificiranimi oblikami kaznivega dejanja po drugem odstavku se uvrščajo vsi oškodovanci, ki jim je vzeta prostost.

K 171. členu (Spolno nasilje):

Tudi kaznivo dejanje spolnega nasilja lahko stori tako moška kot ženska oseba. Spolno nasilje obsega vsa nasilna spolna ravnanja, ki niso obsežena v kaznivem dejanju posilstva po 170. členu tega zakonika. Tudi pri tem kaznivem dejanju je hujša oblika, ko so oškodovanci tisti, ki jim je vzeta prostost.

K 172. členu (Spolna zloraba slabotne osebe):

Pri tem kaznivem dejanju so obsežene vse spolne oblike, torej spolno občevanje in druga spolna dejanja. Predstavlja spolno zlorabljanje slabosti druge osebe, storilec pa je lahko moški ali ženska napram osebi istega ali drugega spola.

K 173. členu (Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let):

Pri tem kaznivem dejanju je v celoti upoštevan okvirni sklep Sveta Evropske unije o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (Sklep št. 2004/68/PNZ z dne 22. decembra 2003).

K 174. členu (Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko moška ali ženska oseba, ki je nadrejena oškodovancu, po drugem odstavku tega člena pa ima še posebno lastnost.

K 175. členu (Zloraba prostitucije):

V tem členu je prostitucija v posebnih okoliščinah, ko gre za izkoriščanje, uporabo sile, grožnje ali preslepitve, kazniva.

Hujša oblika tega kaznivega dejanja je med drugim podana tudi v primeru, če je storjena proti mladoletni osebi. Ta oblika kaznivega dejanja je povezana z izbirnim protokolom h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije ter otroške pornografije, kot tudi z okvirnim sklepom Sveta Evropske unije o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji.

K 176. členu (Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva):

Tudi manipuliranje s pornografskim gradivom pomeni tako imenovana kazniva dejanja otroške pornografije, posebej opredeljene v okvirnem sklepu Sveta Evropske unije o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji. Poleg uskladitve s tem okvirnim sklepom je upoštevan tudi izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije ter otroške pornografije.

K 177. členu (Prenašanje nalezljivih bolezni):

Storilec tega kaznivega dejanja je sicer lahko vsakdo, predvsem pa bo to pooblaščena oseba v gospodarski družbi, državnem organu ali drugi organizaciji, ki izvaja predpisane in odrejene ukrepe za varstvo pred nalezljivimi boleznimi, v zdravstveni ali veterinarski organizaciji, zdravstveni ali veterinarski delavec.

K 178. členu (Opustitev zdravstvene pomoči):

To kaznivo dejanje stori lahko zdravnik ali drug zdravstveni delavec v obliki pravega opustitvenega dejanja. Poklicne dolžnosti zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev namreč narekujejo pomoč bolnikom v neposredni smrtni nevarnosti ali drugim osebam, ki so v takšni nevarnosti.

K 179. členu (Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti):

Malomarno zdravljenje pomeni tako imenovano malomarnostno kaznivo dejanje, ki se lahko stori le iz malomarnosti. V okvir tega kaznivega dejanja je kot storilec uvrščen tudi zdravilec.

K 180. členu (Mazaštvo):

V KZ-1 je uvrščeno tudi mazaštvo, ki pomeni ukvarjanje z zdravljenjem brez ustrezne izobrazbe. Posledica takšnega ravnanja je lahko odvrnitev bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči, v hujši obliki pa ima dejanje za posledico smrt bolnika.

K 181. členu (Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma):

Kaznivo dejanje je možno v dveh oblikah, kot odvzem dela telesa zaradi presaditve ali pa za presaditev dela telesa na drugo osebo. Dejanje mora biti protipravno, torej v nasprotju z ustreznimi zakoni, ki urejajo to področje. V četrtem odstavku tega člena je kot kazniv določen tudi nedovoljen poseg na človeškem genomu. Inkriminacija je skladna s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine.

V primerih zlorabljanja delov človeškega telesa in trgovanja za pridobivanje premoženjske koristi je predvidena hujša oblika kaznivega dejanja v petem odstavku tega člena.

K 182. členu (Malomarno opravljanje lekarnarske dejavnosti):

To dejanje pomeni malomarno opravljanje lekarnarske dejavnosti, ki ima za posledico občutno poslabšanje zdravja. Tudi to kaznivo dejanje mora biti v nasprotju z zakoni s tega področja.

K 183. členu (Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje):

To kaznivo dejanje lahko stori vsakdo in sicer tisti, ki je pooblaščen za proizvodno prodajo ali kakšno razpolaganje z zdravili oziroma drugimi sredstvi za zdravljenje, ali pa tudi oseba, ki dejanje stori brez teh pooblastil.

K 184. členu (Proizvodnja in promet zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov):

Čeprav se kršitev ustreznih predpisov za storitev tega kaznivega dejanja izrecno ne zahteva, pa bo praviloma šlo pri izvršitvenem dejanju tudi za kršitev ustreznih predpisov o proizvodnji in prometu živil.

K 185. členu (Nevestno pregledovanje mesa za prehrano):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le veterinar ali druga pooblaščena oseba pri pregledu klavnih živil ali mesa, namenjenega za prehrano. Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo.

K 186. členu (Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog):

To kaznivo dejanje temelji na vrsti mednarodnih aktov, kot so enotna Konvencija o mamilih iz leta 1961, Konvencija o psihotropnih substancah iz leta 1971 in Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988. Droge kot predmet tega kaznivega dejanja morajo biti prepovedane, torej tiste substance ali preparati, ki so kot prepovedani določeni z zakonom in uvrščeni v seznam prepovedanih drog. Pri proizvodnji je inkriminirana tudi oprema, material ali predhodne sestavine.

V tem členu je posebej opredeljeno hujše kaznivo dejanje, če je storjeno napram mladoletni osebi ali če je storjeno v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah. Poleg mladoletnikov je potrebno ščititi tudi integriteto duševno bolnih oseb in oseb, ki so vključene v programe zdravljenja odvisnosti.
Glede na določbo 5. odstavka je normativno potrebno urediti odvzem vseh vozil za prevoz drog.

K 187. členu (Omogočanje uživanja prepovedanih drog):

Storitev tega kaznivega dejanja je predvidena v več alternativnih oblikah. Storjeno je lahko v obliki napeljevanja ali pomoči kot samostojno kaznivo dejanje. Drugi odstavek je oblikovan v skladu z mednarodnimi pravnimi viri, ki opredeljujejo boj proti prepovedanim drogam, še zlasti z že sprejetimi konvencijami, kot tudi strategijo EU na področju drog za obdobje od leta 2005 do leta 2012, Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog za obdobje od leta 2004 do leta 2009, Konvencijo o otrokovih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Po navedenem predlogu se ščiti integriteta določenih specifičnih oseb (poleg mladoletnikov je nujno potrebno varstvo tudi duševno bolnih oseb ali oseb, ki so vključene v program zdravljenja odvisnosti), opredeljena pa je tudi hujša oblika kaznivega dejanja (glede na storilca, ki je v določenem razmerju do osebe, proti kateri je kaznivo dejanje izvršeno).

K 188. členu (Dvojna zakonska zveza):

S tem kaznivim dejanjem je kazenskopravno zavarovan tako imenovani monogamni zakon.

K 189. členu (Sprememba rodbinskega stanja):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, moški ali ženska, gre pa lahko za podtaknitev otroka, zamenjavo otroka ali drug način spremembe rodbinskega stanja, kot je zamenjava otrokovih dokumentov, vpis nezakonskega otroka kot zakonskega ipd.. Lažno priznanje nezakonskega očetovstva ne pomeni tega kaznivega dejanja.

K 190. členu (Odvzem mladoletne osebe):

Kaznivo dejanje po tem členu lahko stori vsakdo, torej tudi roditelj. Dosedanja opredelitev odvzema otroka predvideva tako ravnanje kot blago, otroku neškodljivo ravnanje. Otrok je le objekt, bistvo kršitve je nespoštovanje odločbe o dodelitvi oz. pravica z odločbo upravičene osebe do »posedovanja« konkretnega otroka. Predlagana opredelitev kot žrtev protipravnega ravnanja obravnava otroka in njegovo pravico do primerne skrbi in razvoja, ki je zagotovo kršena s storitvijo tega dejanja. Neredki primeri tudi v naši praksi hudo oškodujejo otroka in mu povzročijo veliko škodo tako v doživljanju kot v telesnem in duševnem razvoju.

Zaradi nizke kazni, ki ni sorazmerna v primeru hujše oblike storitve oz. hujših posledic, je bilo dosedaj onemogočeno tudi učinkovito preiskovanje in ukrepanje v primerih takih kaznivih dejanj. Z dodatno sankcijo za hujše oblike storitve in s tem višjo zagroženo kaznijo bi bilo mogoče pri preiskovanju dejanja uporabiti ukrepa po Zakonu o kazenskem postopku, ki jih sedaj zaradi nizke zagrožene kazni ni mogoče (razpis tiralice, uporaba posebnih metod in sredstev, pripor). To je nujno v primerih, ko je otrok, ali se utemeljeno predpostavlja da je, v nevarnosti v času odvzema ali trpi oz. bo utrpel večjo škodo.

K 191. členu (Nasilje v družini):

Kaznivo dejanje je preneseno iz kaznivega dejanja nasilništva po 296. člena, ker ne sodi med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Državni zbor je v zvezi z nasiljem v družini že 22. februarja 2005 sprejel Priporočilo glede preprečevanja nasilja v družini (Uradni list RS, št. 19/2005). V pripravi je tudi novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

S tem kaznivim dejanjem bo ustrezno tudi v KZ-1 urejena kaznivost takšnega nasilja.

K 192. členu (Zanemarjanje otroka in surovo ravnanje):

Storilca kaznivega dejanja sta lahko tako oče kot mati, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki mora skrbeti za otroka. Kaznivo dejanje je storjeno z zanemarjanjem otroka s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje.

K 193. členu (Kršitev družinskih obveznosti):

Storilec kaznivega dejanja po tem členu je lahko vsakdo, ki ima z zakonom določene družinske obveznosti. Kaznivo dejanje je podano ob hudem zanemarjanju družinskih obveznosti.

K 194. členu (Neplačevanje preživnine):

Kaznivo dejanje je podano v primeru, ko je plačevanje preživnine določeno z izvršljivo sodno odločbo, sodno poravnavo ali z izvršljivim dogovorom, sklenjenim pred drugim organom.

K 195. členu (Krvoskrunstvo):

Krvoskrunstvo je kaznivo le za polnoletno moško ali žensko osebo, ki je oče, mati, ded, babica (drugi krvni sorodniki zaradi razlike v letih navadno ne pridejo v poštev) mladoletne osebe oziroma njen brat ali sestra.

K 196. členu (Kršitev temeljnih pravic delavcev):

Kršitev temeljnih pravic delavcev je kot kaznivo dejanje s KZ-1 razširjeno. Oškodovanec je lahko tako delavec kot tudi iskalec zaposlitve, saj mu je v primeru nezakonito odvzete pravice le-ta kršena kot ustavna pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije.

Hujša oblika v drugem odstavku tega člena je podana v primeru, ko gre za nezakonito prenehanje razmerja ali četrtletne neizplačane plače brez opravičenega razloga, ali pa za izgubo pravic, ki izvira iz neplačanih prispevkov.

V tretjem odstavku je kvalificirana oblika pravic delavk, ki jim delodajalci preprečujejo, da bi v času zaposlitve rojevale. Za ohranitev delovnega mesta delavke pristajajo na takšne nezakonite pogoje.

K 197. členu (Nasilje na delovnem mestu):

Skupni izraz za nasilje, nadlegovanje, izsiljevanje na delovnem mestu je „šikaniranje“ kot logičen prevod mednarodnega izraza „mobbing“. Spremenjena Evropska socialna listina je bila ratificirana (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/1999), po 26. členu te listine pa je potrebno uveljaviti pravico do dostojanstva pri delu z zaščito pred spolnim nadlegovanjem in pred ponavljajočimi graje vrednimi ali očitno negativnimi in žaljivimi dejanji. V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih je prepoved takšnih ravnanj predvidena.

Do sedaj so že štiri evropske države uvedle mobbing kot kaznivo dejanje in sicer Francija, Italija, Švica in Švedska.

Po raziskavi Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih razmer in delovnih razmer iz Dublina o delovnih razmerah v Evropi je Slovenija zasedla 10. mesto v EU glede ustrahovanja in nadlegovanja na delovnem mestu.

Kaznivo dejanje je opredeljeno z ustreznimi izvršitvenimi oblikami ter posledicami kaznivega dejanja, tako da izpolnjuje pogoje za inkriminacijo kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju predvidene posledice morajo biti objektivno ugotovljene (ne le kot preobčutljivost posameznika) ter v vzročni zvezi z ravnanjem storilca.

Mobbing na delovnem mestu se pojavlja v različnih oblikah, delavec pogosto postane žrtev, ne da bi se sploh zavedal. Sodelavci, nadrejeni ali celo podrejeni takšno žrtev nadlegujejo, žalijo, ponižujejo, jo izločijo iz delovnega okolja, ji naložijo ponižujoče in žaljive delovne naloge, ji jih odvzemajo ali odvzemajo vse pristojnosti, jo prerazporejajo na neustrezno delovno mesto itd..

Spolno nadlegovanje se loči od posilstva, spolnega nasilja in spolnih zlorab in drugih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost glede na nižjo intenziteto dejanj.

K 198. členu (Kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti):

To kaznivo dejanje temelji na ustavno zagotovljeni pravici do svobode dela po 49. členu in pravice do socialne varnosti po 50. členu Ustave Republike Slovenije.

K 199. členu (Zaposlovanje na črno):

Kaznivo dejanje temelji na Zakonu o delu in zaposlovanju na črno (Uradni list RS, št. 12/2007) in sicer na določbi 1. in 2. alineje 5. člena zakona. Kaznivo dejanje obsega le hujše primere zaposlovanja na črno, namreč zaposlovanje dveh ali več oseb, ki jih storilec ne prijavi v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zato za njih ne plačuje predpisanih prispevkov. Druga izvršitvena oblika kaznivega dejanja se nanaša na ilegalne priseljence, ki nimajo dovoljenj za delo v Republiki Sloveniji.

V drugem odstavku tega člena je hujša oblika zaposlovanja na črno. Nanaša se na tiste nezakonito zaposlene delavce, ki niso dovolj usposobljeni za delo in sploh ne bi mogli biti legalno zaposleni. Na črno opravljajo delo, ki pomeni uporabo določenih pooblastil ali posege v telesno ali duševno celovitost posameznikov. Taka dela se pojavljajo na primer pri zaposlitvi varnostnikov, redarjev, detektivov, zdravstvenega osebja, gasilcev, reševalcev itd.

S tem kaznivim dejanjem Republika Slovenija izpolnjuje tudi zahteve Evropske unije pred ilegalnim bivanjem in zaposlovanjem oseb, ki na nedovoljen način pridejo v Evropsko unijo. Tudi Republika Avstrija ima podobno kazensko določbo (kaznivo dejanje organiziranega dela na črno po paragrafu 153e Kazenskega zakona).

K 200. členu (Kršitev pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitev sindikalnih pravic):

S tem kaznivim dejanjem je dano kazenskopravno varstvo, ki izvira iz 75. in 76. člena Ustave Republike Slovenije glede soodločanja in sindikalne svobode, pa tudi iz 42. člena, ki pomeni pravico do zbiranja in združevanja. Glede sodelovanja pri upravljanju je kaznivo dejanje podano ob kršitvi Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB1).

K 201. členu (Ogrožanje varnosti pri delu):

S tem kaznivim dejanjem je uveljavljeno kazenskopravno varstvo dela, ki izhaja iz 52. člena Ustave Republike Slovenije. Varstvo pri delu je določeno tudi v nekaterih konvencijah Mednarodne organizacije dela, kot npr. s Konvencijo št. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju.

K 202. členu (Kršitev pravic iz socialnega zavarovanja):

Kaznivo dejanje se kaže ob kršitvi predpisov, ki urejajo posamezna področja s socialnega varstva in zavarovanja. Pod pojem socialnih pravic uvrščamo vse oblike pokojnin, invalidnin, boleznin, zdravstvenega varstva ter vseh drugih pravic iz socialnega zavarovanja. V tej zvezi imamo več ratificiranih konvencij Mednarodne organizacije dela, kot npr. Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov.

K 203. členu (Zloraba pravic iz socialnega zavarovanja):

Storilci tega kaznivega dejanja so lahko tisti, ki bi lahko imeli pravice iz socialnega zavarovanja, vendar te pravice dosežejo s preslepitvijo. V drugem odstavku tega člena je predvidena posebna oblika goljufije, ko storilec pristojnemu organu predloži lažne listine ali poda lažno izjavo in na tej podlagi pridobi odločbo o pokojnini, invalidnini ali denarnem socialnem dodatku, čeprav do tega nima pravice.

K 204. členu (Tatvina):

Gre za klasično kaznivo dejanje, tatvina pomeni odvzem tuje premične stvari.

K 205. členu (Velika tatvina):

Tudi pri veliki tatvini gre za klasični vlomni ali vdorni tatvini. Pri tem kaznivem dejanju je predvideno tudi hujše kaznivo dejanje, če je storjeno v hudodelski združbi.

K 206. členu (Rop):

Kaznivo dejanje ropa je sestavljeno iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine.

K 207. členu (Roparska tatvina):

Tudi roparska tatvina je sestavljeno kaznivo dejanje iz tatvine in prisiljenja, pri čemer sta sila ali grožnja usmerjena na obdržanje ukradene stvari.

K 208. členu (Zatajitev):

Kaznivo dejanje zatajitve je podano v primeru, ko si storilec zaupano stvar prilasti tako, da jo obdrži kot svojo lastnino. To mora biti izraženo z nekim dejanjem, z ustnim oziroma pisnim izrazom zaznavna zatajitev.

K 209. členu (Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja):

Poneverba je uvrščena med premoženjska kazniva dejanja, ker je bila v KZ uvrščena med gospodarska kazniva dejanja le zaradi prilaščanja družbene lastnine. Od kaznivega dejanja zatajitve se loči, ker gre pri poneverbi za zaupanost tujega premoženja v zvezi z zaposlitvijo, pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali pa kot zaupanost uradni osebi v službi. Milejša oblika tega kaznivega dejanja je tedaj, če se zaupane ali dosegljive stvari le neupravičeno uporabijo.

K 210. členu (Odvzem motornega vozila):

S tem kaznivim dejanjem je določena kaznivost same uporabe motornega vozila.

K 211. členu (Goljufija):

Goljufija predstavlja tradicionalno kaznivo dejanje. Izvršitveno dejanje je ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v takšni zmoti. Goljufiv namen storilca mora biti podan že ob sklenitvi posla.

K 212. členu (Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo):

To kaznivo dejanje je sestavljeno iz dveh različnih oblik kaznivega dejanja. Organiziranje denarnih verig je oblikovano kot premoženjsko kaznivo dejanje z značilno izvršitveno obliko, ki se sicer pojavlja v mnogih državah Evrope.
Nedovoljene igre na srečo obsegajo več možnih oblik, ki so v nasprotju s predpisi oziroma za katere storilec nima dovoljenja ali koncesije. V to kaznivo dejanje je vključena tudi nedovoljena igra na srečo, ki je izvedena preko spleta.
Organiziranje vseh oblik denarnih verig je prepovedano s 7. členom Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS št. 134/2003).

K 213. členu (Izsiljevanje):

To je posebno kaznivo dejanje prisiljenja. Storilec ima pri tem dejanju namreč namen, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist.

K 214. členu (Oderuštvo):

Kaznivo dejanje oderuštva je storjeno v primerih, ko storilec izkorišča posebne okoliščine na strani oškodovanca, ki so navedene v tem členu.

K 215. členu (Izneverjenje):

Pri tem kaznivem dejanju gre za zlorabo zaupanja s strani osebe, ki zastopa ali oskrbuje tuje premoženje. Hujša oblika kaznivega dejanja je v primeru, ko to stori odvetnik, notar ali stečajni upravitelj.

K 216. členu (Zloraba izvršbe):

Zlorabe pri izvršbi se pojavljajo, vendar do sedaj nismo imeli ustrezne kazenskopravne zaščite oškodovancev. V drugem odstavku so določene kot izvršitvene oblike zlorabe na strani udeležencev na dražbi, kar je sicer urejeno z določbami 92. do 95. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 44/2006).

K 217. členu (Prikrivanje):

Kaznivo dejanje prikrivanja je akcesorne narave, predpostavlja namreč obstoj drugega kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, razen storilca ali sostorilca temeljnega kaznivega dejanja, pomagača ali napeljevalca k temu kaznivemu dejanju oziroma organizatorja hudodelskega združenja, iz katerega delovanja izvira temeljno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje je v različnih oblikah prikrivanja, vendar v takšni obliki, ki jo loči od kaznivega dejanja pranja denarja.

K 218. členu (Nedovoljen izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote):

Kaznivo dejanje po tem členu pomeni nedovoljen izvoz in uvoz stvari posebnega kulturnega pomena ali naravno vrednoto. Poleg formalne oblike izvoza in uvoza je kazniv tudi kakršenkoli drug prenos teh stvari brez dovoljenja pristojnega organa, če je ta potreben, ali pa vnos v nasprotju z mednarodnim pravom.

K 219. členu (Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote):

Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote, je kaznivo v primeru protipravnosti, torej tedaj, ko je v nasprotju z veljavnimi predpisi.

K 220. členu (Poškodovanje tuje stvari):

To kaznivo dejanje je splošno kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Storjeno je lahko v treh oblikah, tako da se stvar poškoduje, da se uniči ali da se napravi nerabno.

K 221. členu (Napad na informacijski sistem):

Pri tem kaznivem dejanju pomeni izvršitveno dejanje že vsak neupravičen vstop v tujo zaščiteno računalniško bazo podatkov, hujša oblika pa je v manipulaciji s podatki v informacijskem sistemu.

K 222. členu (Požig):

Požig pomeni poškodovanje ali uničenje hiše ali katerekoli druge tuje stavbe z ognjem. Če storilec ravna iz zlobnih ali drugih nizkotnih nagibov, je kazniv tudi požig lastne hiše.

K 223. členu (Oškodovanje tujih pravic):

To kaznivo dejanje je podano, ko storilec izve, da je na njegovi stvari zastavna pravica ali pravica užitka oziroma da zoper njega teče izvršilni postopek.

K 224. členu (Pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem):

V tem členu je določeno, da v primeru, ko je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem, ni pregona po uradni dolžnosti, temveč se pregon začne na zasebno tožbo.

K 225. členu (Zloraba monopolnega položaja):

V KZ je bilo do sedaj inkriminirano ustvarjanje monopolnega položaja, temelječe na stari zakonodaji o nelojalni konkurenci, kar pa z veljavno zakonodajo sploh ni več kaznivo. Novo kaznivo dejanje predvideva le kaznivost zlorabe monopolnega položaja ter je usklajeno z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 99/2004, 40/2007) ter s pravom EU. Kaznivo dejanje obsega hujše oblike omejevanja konkurence s sporazumi, zlorabe prevladujočega položaja in prepovedane koncentracije podjetij, navedene v 5., 10. in 11. členu navedenega zakona. Vsebinsko enaka prepoved zlorabe prevladujočega položaja je urejena v 82. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (OJ 2002 C 325/1).
Z blanketno določbo se torej kaznivo dejanje naslanja na našo zakonodajo in pravo Evropske unije. V teh predpisih so tudi določbe o omejitvah majhnega pomena, skupinskih izjemah, definicijah prevladujočega položaja in primeri, ki koncentracije ne štejejo za nedovoljene. S tem je podana ločnica med kaznivimi in nekaznivimi ravnanji. S predvideno posledico, preprečitvijo ali pomembno oviro konkurence na našem trgu ali trgu EU, je kot objektivni pogoj kaznivosti podana tudi ločnica med kaznivimi dejanji in prekrški.

K 226. členu (Lažni stečaj):

Lažni stečaj je podan, ko storilec ravna z namenom, da upnikom obveznosti ne bi plačal ter zato sam naklepno povzroči stečaj. Za to kaznivo dejanje je pogoj, da se sproži stečajni postopek in se konča s sklepom pristojnega sodišča o stečaju tožnika.

K 227. členu (Oškodovanje upnikov):

Kaznivo dejanje se lahko stori le z zavestjo storilca, da je gospodarska družba ali druga pravna oseba postala neplačevita, storilec pa ima namen dajati prednost upnikom, ali jih želi izigrati oziroma oškodovati.

K 228. členu (Poslovna goljufija):

Poslovna goljufija je posebna oblika goljufije, ki jo je mogoče storiti pri opravljanju gospodarske dejavnosti tako ob sklepanju posla, kot tudi kasneje, ob njegovem izvajanju. Kaznivo dejanje pa sicer vsebuje klasične prvine goljufije, to je namen pridobitve premoženjske koristi.

K 229. členu (Goljufija na škodo Evropskih skupnosti):

S tem kaznivim dejanjem Republika Slovenija v celoti izpolnjuje obveznosti iz Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti in dveh protokolov (Uradni list RS, MP, št. 4/2007).
V prvem in drugem odstavku sta zajeti kaznivi dejanji iz 1. člena Konvencije, tč. 1.a in 1.b, v tretjem odstavku je hujša oblika (2. člen, tč. 1). V tretjem odstavku je povzeta določba 3. člena Konvencije o kazenski odgovornosti vodij podjetij.

K 230. členu: (Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti)

Pri tem kaznivem dejanju je namen storilca pridobitev premoženjske ali nepremoženjske koristi. Vse ugodnosti, navedene v tem členu, so sicer zakonite, le da jih storilec pridobi protipravno.

K 231. členu (Preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji):

Izvršitveno dejanje po tem členu je podano, ko se vrednostni papirji pri trgovanju opremijo z lažnimi podatki, to je kot lažno prikazovanje premoženjskega stanja, podatkov o dobičku ali izgubi in drugih pomembnih podatkov, ki vplivajo na vrednost, in se hkrati s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo ali prodajo.

K 232. členu (Preslepitev kupcev):

To kaznivo dejanje pomeni posebno vrsto nelojalne konkurence. Z njim se krši poslovna morala in je izigrano javno zaupanje v trgovino in proizvajalce.

K 233. členu (Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela):

Neupravičena uporaba tuje firme, vzorca ali modela izhaja že iz številnih mednarodnih aktov ter iz veljavnih zakonov. Izvršitveno dejanje je v obliki preslepitve kupca ali uporabnika storitve.

K 234. členu (Neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije):

Področje izumov ureja vrsta mednarodnih aktov, prav tako pa so izumi in patenti ter topografije polprevodniških vezij urejeni v naših zakonih in številnih podzakonskih predpisih. Izvršitveno dejanje je storjeno z neupravičeno uporabo tujega izuma, ki je zavarovan, ali z registrirano topografijo polprevodniškega vezja.

K 235. členu (Ponareditev ali uničenje poslovnih listin):

Pri tem kaznivem dejanju gre za intelektualno ponareditev listin v poslovnem prometu. Gre za oblike vpisovanja lažnih podatkov ali opustitev vpisa pomembnih podatkov. Predmet tega kaznivega dejanja so poslovne listine, ki morajo izpolnjevati dva pogoja, da se namreč vodijo na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov ter da so hkrati pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ali pa so v gospodarski družbi namenjeni za odločitev organov upravljanja. Za poslovne listine se štejejo tudi tiste listine in evidence, ki se vodijo na podlagi zakonov o obdavčenju ter so podlaga za izvajanje davčnega nadzora nad pravnimi osebami.

K 236. členu (Izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti):

Izdaja poslovne skrivnosti je kazniva, če jo storilec stori v okviru svojega dela in nalog. Druga oblika tega kaznivega dejanja je podana v primeru protipravnega načina pridobitve podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost.
Poslovna skrivnost je definirana v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006). Po tem zakonskem določilu se za poslovno skrivnost štejejo podatki, ki jih s pisnim sklepom določi družba, pa tudi če ni sklepa, so to podatki, za katere je očitno, da bi nastala očitna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Za poslovno skrivnost pa se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Nekateri zakoni še posebej določajo, kaj je poslovna skrivnost, npr. 51. člen Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 31/2006).

K 237. členu (Vdor v poslovni informacijski sistem):

Vdor v informacijski sistem je podan v primeru pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode drugemu. Kaznivo dejanje predstavlja tako imenovano gospodarsko špijonažo.

K 238. členu (Zloraba notranje informacije):

Kaznivo dejanje temelji na Konvenciji Sveta Evrope št. 130 o okoriščanju z zaupnimi podatki iz leta 1989. Kazniva je zloraba notranje informacije, storjena na organiziranem ali na neorganiziranem trgu vrednostnih papirjev.

K 239. členu (Zloraba trga):

S tem kaznivim dejanjem so inkriminirane različne oblike zlorab na trgu, ki so predvidene v določbah 372. do 375. člena Zakona o trgu finančnih instumentov ( Uradni list RS št. 67/2007). S tem zakonom je v naš pravni red implementirano trinajst direktiv in dve uredbi Evropske unije.

K 240. členu (Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti):

To kaznivo dejanje je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje (v KZ je bilo v 244. členu določeno kot subsidiarno kaznivo dejanje).
Izvršitveno dejanje pri tem kaznivem dejanju se pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja, storilec namreč lahko izrazi svoj položaj ali dano zaupanje, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Z izvršitveno obliko tako imenovane nezvestobe pri razpolaganju s tujim premoženjem je v kaznivo dejanje dodana takšna oblika, kot jo poznata avstrijski Kazenski zakon v paragrafu 153 in nemški v paragrafu 266.

K 241. členu (Nedovoljeno sprejemanje daril):

To kaznivo dejanje pomeni posebno obliko pasivnega podkupovanja v poslovnem prometu.

K 242. členu (Nedovoljeno dajanje daril):

V tem členu je kot kaznivo dejanje opredeljeno aktivno podkupovanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost ter je iz nasprotne strani povezano s kaznivim dejanjem nedovoljenega sprejemanja daril.

K 243. členu (Ponarejanje denarja):

To kaznivo dejanje temelji na Ženevski konvenciji o zatiranju ponarejanja denarja iz leta 1929. V šestem odstavku je definicija kovanega ali papirnatega denarja. Ta je lahko v obtoku v naši državi, kot je zakoniti uveden od 1. januarja 2007 euro, ali pa vsak zakonit denar druge države.

K 244. členu (Ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev):

To kaznivo dejanje pomeni ponarejanje vrednotnic in vrednostnih papirjev v obliki materialne ponareditve ter uporabo takšnih vrednotnic in vrednostnih papirjev. Za vrednotnice po tem zakoniku se štejejo kolki in druge vrednotnice, izdane in v obtoku na podlagi zakona Republike Slovenije ter tuje vrednotnice.

K 245. členu (Pranje denarja):

To kaznivo dejanje temelji na Konvenciji Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma iz leta 2006 ter na Zakonu o preprečevanju pranja denarja. Sedanja ureditev absolutne dvojne kaznivosti storilca predhodnega kaznivega dejanja in hkrati kaznivega dejanja pranja denarja v drugem odstavku 252. člena KZ je bila pravno sporna in nelogična. Glede na novo konvencijo, ki v 9. členu, tč. 2.b predvideva, da država podpisnica konvencije lahko določi, da se kazniva dejanja pranja denarja ne nanašajo na osebe, ki so storile predhodno kaznivo dejanje. Dvojna kaznivost je v drugem odstavku obdržana.

K 246. členu (Izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice):

V prvem odstavku tega člena je tako imenovana čekovna goljufija.
V drugem odstavku tega člena je primer zlorabe bančne ali kreditne kartice, ki jo storilec sicer zakonito poseduje, jo pa zlorabi na bančnem avtomatu.

K 247. členu (Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice):

V tem novem kaznivem dejanju se zloraba bančne ali kreditne kartice dopolnjuje z novimi izvršitvenimi oblikami. Nanašajo se na kopiranje teh kartic s posebnimi napravami kot posebno kaznivo dejanje, nezakonita pridobitev identifikacije s spleta, hkrati pa tudi uporaba vseh oblik ponarejenih kartic. V drugem odstavku tega člena so zajete še druge kartice, ki se lahko zlorabijo zaradi pridobitve premoženjske koristi. To so lahko zdravstvene kartice, kartice trgovskih podjetij itd., ki se tudi preverjajo na POS terminalih ali drugih tehničnih napravah.

K 248. členu (Izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje):

V tem členu gre za inkriminacijo tako imenovanih pripravljalnih dejanj. Poleg pripomočkov za ponarejanje denarja, vrednotnic, vrednostnih papirjev je v to kaznivo dejanje vključena tudi naprava za preslikavanje magnetnega zapisa bančne ali kreditne kartice.

K 249. členu (Davčna zatajitev):

Naslov kaznivega dejanja se povezuje s splošnim izrazoslovjem glede davčne zakonodaje. V prvem odstavku je temeljna oblika kaznivega dejanja, pri kateri je obsežen tudi poskus kaznivega dejanja davčne zatajitve. Izvršitveno dejanje obsega tudi neutemeljeno zahtevo za vračilo vstopnega davka na dodano vrednost, zatajitev obveznosti, ki nastanejo na podlagi Zakona o trošarinah, kot tudi nezakonito pridobljeni dohodki, ki vplivajo na ugotovitev davkov prispevkov in drugih predpisanih obveznosti. Republika Slovenija sledi tudi članicam Evropske unije, ki uvajajo v kazensko zakonodajo pregon davčnih goljufij, ki imajo posledico v drugih državah članicah, kot so to že storile Nemčija, Nizozemska in Združeno kraljestvo.

K 250. členu (Tihotapstvo):

Tihotapstvo je staro in tradicionalno kaznivo dejanje. Prilagojeno je vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo in bližnjemu vstopu v carinsko območje Evropske skupnosti. Kaznivo dejanje je torej mogoče storiti le na meji z Republiko Hrvaško. Kaznivo dejanje se nanaša na carinsko območje Skupnosti, kar pomeni uskladitev z Uredbo Sveta štev. 2913/92 z dne 12.10.1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, ki v 3. členu opredeljuje navedeno območje. Tihotapstvo je lahko storjeno na katerikoli meji med Skupnostjo in tretjimi državami.

K 251. členu (Ponarejanje listin):

To kaznivo dejanje pomeni materialno ponareditev listine.

K 252. členu (Posebni primeri ponarejanja listin):

To kaznivo dejanje pomeni le posebne oblike storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. V drugem odstavku je med ponarejanjem listin uvrščen tudi primer, ko se za plačilo za drugega napravi nalogo, ki služi za pridobitev izobrazbe. To je možno storiti že preko spleta, ali pa na kakršenkoli drug način, tudi z opravljanjem naloge s predstavljanjem za drugo osebo. Storilec je lahko tudi tisti, ki takšno nalogo uporabi kot lastno.

K 253. členu (Overitev lažne vsebine):

To kaznivo dejanje pomeni posebno obliko intelektualne falsifikacije. Gre za izdelavo prave listine, saj listino v tem primeru izda pravi izdajatelj, ki je na listini kot tak tudi označen ter je pooblaščen za izdajo listine, toda vsebina izdane listine je lažna. Storilec s tem spravi v zmoto pristojni organ, ki tako listino potrdi.

K 254. členu (Zakotno pisaštvo):

Kaznivo dejanje zakotnega pisaštva je podano v primeru, ko nekdo daje pravno pomoč v sodnih ali upravnih postopkih obrtoma za plačilo. Storilec je v tem primeru brez ustrezne pravne izobrazbe, če pa jo ima, ne izpolnjuje ostalih pogojev, da bi lahko pridobil pooblastilo za dajanje pravne pomoči.

K 255. členu (Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala):

To kaznivo dejanje je milejša oblika intelektualne falsifikacije, ko je listina formalno prava in izhaja od označenega izdajatelja, vendar pa je njena vsebina lažna. Poleg izdaje zdravniških spričeval ali potrdil je kazniva tudi uporaba teh potrdil, prav tako kot izdaja veterinarskih spričeval in njihova uporaba.

K 256. členu (Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži):

Izdelava krivih znamenj za zaznamovanje blaga se nanaša le na predpisana znamenja, ki se naredijo tako, da so podobna pravim, in se ponareditve ne ločijo od pravega znamenja.

K 257. členu (Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba. Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo (izrabljanje uradnega položaja, prestopitev meja uradnih pravic) ali z opustitvijo (z neopravljanjem uradne dolžnosti).

K 258. členu (Nevestno delo v službi):

To kaznivo dejanje stori uradna oseba naklepno, z zavestjo, da krši zakone ali druge predpise, opušča dolžnosti ali nevestno ravna v službi.

K 259. členu (Ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa):

To kaznivo dejanje je primer kaznivosti intelektualne falsifikacije listine. V formalnem pomenu torej uradna listina, knjiga ali spis ni važna (izdajatelj je tisti, ki je kot tak označen), lažna pa je njena vsebina.

K 260. členu ( Izdaja tajnih podatkov):

V pravnem redu Republike Slovenije zakonsko ni več določene uradne in državne tajnosti. Z Zakonom o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/2006 – UPB) so določeni tajni podatki, ki se nanašajo na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov Republike Slovenije, oziroma na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (5. člen zakona). Podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen podatek (6. člen zakona).

K 261. členu (Jemanje podkupnine):

To kaznivo dejanje pomeni klasično pasivno podkupovanje uradnih oseb in javnih uslužbencev.
Kaznivo dejanje je oblikovano tako, da v celoti izpolnjuje zahteve iz Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki je sicer naša država še ni ratificirala. Prav tako je upoštevan Model kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope in Kazenskopravna konvencija o korupciji.

K 262. členu (Dajanje podkupnine):

To kaznivo dejanje obsega primere aktivnega podkupovanja ter je nasprotno kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po 261. členu tega zakonika.
Tudi pri tem kaznivem dejanju so upoštevani mednarodni akti, navedeni že pri prejšnjem členu.
V 3. členu so podane posebne okoliščine, ko se lahko storilcu kazen odpusti, medtem ko se mu dana podkupnina vrne le, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod pogoji skrajne sile.

K 263. členu (Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje):

V okviru korupcijskih kaznivih dejanj je kaznivo tudi sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje. Storilec je tisti, ki ima določen položaj ali vpliv pri opravljanju uradnega dejanja.

K 264. členu (Dajanje daril za nezakonito posredovanje):

To kaznivo dejanje je na drugi strani prejšnjega kaznivega dejanja, ko namreč storilec daje darila osebi, ki naj bi izkoristila svoj položaj ali vpliv. Po četrtem odstavku tega člena se darilo lahko vrne, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod pogoji skrajne sile.

K 265. členu (Mučenje):

Kaznivo dejanje mučenja temelji na ratificirani Konvenciji proti mučenju in drugim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, MP, št. 7/1993). Ta ratificirana konvencija zahteva od države podpisnice, da 1. točko 1. člena implementira v svojo kazensko zakonodajo. Takšna obveznost izhaja tudi iz 18. člena Ustave Republike Slovenije o prepovedi mučenja.

K 266. členu (Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic):

Z 18., 21. in 35. členom Ustave Republike Slovenije je prepovedano mučenje in dano varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Na teh določbah temelji tudi kaznivo dejanje uradne osebe, ko opravlja v okviru službe neko dejanje iz okvira svojih pooblastil, pri tem pa grdo ravna z drugimi, čeprav mu tega ne dovoljujejo pravila službe.

K 267. členu (Izsiljevanje izjave):

Uradna oseba stori to kaznivo dejanje le, ko v okviru službe oziroma javnih pooblastil opravlja zaslišanje.

K 268. členu (Protipravna prilastitev stvari ob preiskavi ali izvršbi):

To kaznivo dejanje je posebna oblika kaznivega dejanja tatvine. Prilastitev stvari mora biti v tem protipravna, torej ni podano kaznivo dejanje, ko uradna oseba zaseže stvar, npr. kot dokazno gradivo.

K 269. členu (Neizpolnitev ukaza in odrekanje poslušnosti):

V Zakonu o obrambi (Uradni list RS, št. 103/2004) so določbe o vodenju in poveljevanju vojske, to kaznivo dejanje pa je podano ob neizpolnitvi ukaza ali ob odrekanju poslušnosti.

K 270. členu (Upiranje nadrejenemu):

Izvršitveno dejanje pomeni skupno nasprotovanje več vojaških oseb, najmanj treh, pri čemer je potrebno skupno nasprotovanje ukazu.

K 271. členu (Odklonitev sprejema ali uporabe orožja):

V zvezi s tem kaznivim dejanjem je pomembno poudariti, da Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 123. člena določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.

K 272. členu (Lažni raporti in lažna poročila):

Lažni raport ali poročilo, kot tudi zamolčanje dejstva mora biti pomembno, sicer ne bo podano to kaznivo dejanje. To kaznivo dejanje predstavlja samovoljno odstranitev in beg iz obrambnih sil oziroma tako imenovano dezerterstvo.

K 273. členu (Samovoljna odstranitev in beg iz vojske):

To kaznivo dejanje se nanaša zgolj na vojaške osebe, ki se kljub svojemu statusu izogibajo služenju v vojski, samovoljno zapustijo svojo enoto med opravljanjem pomembne naloge oziroma v času večje bojne pripravljenosti oziroma se skrivajo z namenom izogibanja službovanju v vojski. Storilec navedenega kaznivega dejanja je lahko zgolj vojaška oseba.


K 274. členu (Grdo ravnanje s podrejenim):

Kaznivo dejanje po tem členu je podano le, če je takšno grdo ravnanje nadrejenega s podrejenim povezano s službo.

K 275. členu (Kršitev predpisov o straženju):

Kaznivo dejanje pomeni kršitev predpisov o straženju oziroma drugih službah za vzdrževanje varnosti in reda. To je torej blanketna določba, ki se nanaša na ustrezne predpise, ki veljajo za Slovensko vojsko.

K 276. členu (Opustitev ukrepov za varnost ljudi in premoženja v vojaški enoti):

Poveljujoča vojaška oseba stori to kaznivo dejanje le, če so mu ukrepi za varnost ljudi in premoženja v vojaški enoti zaupani. Izvršitveno dejanje se kaže v opustitvi posameznih ukrepov oziroma dolžnosti.

K 277. členu (Opustitev zavarovanja pri vojaških vajah):

Kaznivo dejanje stori vojaška oseba, ki opusti zavarovanja pri vojaških vajah, to je pri vaji, pouku ali poskusih.

K 278. členu (Odgovornost za kaznivo dejanje, storjeno na ukaz nadrejenega):

Določba o nekaznivosti za podrejenega se nanaša na kazniva dejanja, povezana z vojaško dolžnostjo podrejenega, ki mora storiti kaznivo dejanje na ukaz ali povelje nadrejenega.

K 279. členu (Milejše kaznovanje zaradi izzvanosti):

V tem členu je pravna podlaga za milejše kaznovanje ali odpustitev kazni. To bo podano v primeru, če je storilec izzvan z nezakonitim ravnanjem vojaške osebe, ki krši predpise, ali pa z njenim surovim ravnanjem.

K 280. členu (Opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje):

Kaznivo dejanje opustitve ovadbe je lahko storjeno le v času, ko se pripravljanje kaznivega dejanja še lahko odkrije, pa do trenutka, ko bi se kaznivo dejanje z ukrepom pristojnega organa še lahko preprečilo. Pri temeljni obliki gre za kazniva dejanja, kjer se lahko izreče kazen treh ali več let zapora, toda manj od 15 let zapora. Takšna hujša kazniva dejanja, kjer se lahko izreče kazen 15 let do 30 let ali kazen dosmrtnega zapora, pomenijo pri opustitvi ovadbe hujšo obliko kaznivega dejanja.

K 281. členu (Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca):

To kaznivo dejanje pomeni pravo opustitveno kaznivo dejanje, storjeno z opustitvijo določene ovadbe za kaznivo dejanje.

K 282. členu (Pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, razen samega storilca predhodno storjenega kaznivega dejanja, sostorilca ali udeleženca pri tem kaznivem dejanju ter oseb, naštetih v četrtem odstavku tega člena. Storilec ima pri tem namen, da se storilec predhodno storjenega kaznivega dejanja ne odkrije ali da se prepreči izvršitev sankcije.

K 283. členu (Kriva ovadba):

V tem kaznivem dejanju so predvideni štirje primeri kaznivosti krivih ovadb, navedenih od prvega do četrtega odstavka tega člena.

K 284. členu (Kriva izpovedba):

Izpovedba je kriva tedaj, ko se v njej navaja kaj neresničnega, torej neki dogodek, ki se sploh ni pripetil ali pa se je pripetil drugače. Storilci kaznivega dejanja so lahko po prvem odstavku priče, izvedenci, cenilci, prevajalci ali tolmači, po drugem odstavku stranke, po tretjem in četrtem odstavku pa le priče. Kazni za kazniva dejanja krive izpovedbe so zaostrene.

K 285. členu (Preprečitev dokazovanja):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, lahko je stranka v postopku ali pa kdo drug. Dejanje je storjeno z naklepom, storilec ima namreč namen, da z dejanjem prepreči dokazovanje. Kazni pri preprečitvi dokazovanja so zaostrene.

K 286. členu (Oviranje pravosodja):

Kaznivo dejanje po tem členu sledi določbi 25. člena Konvencije Združenih narodov proti korupciji. Pri tem ni povzeta omejitev na kazniva dejanja iz konvencije, temveč se oviranje pravosodja nanaša na vse kazenske postopke. To kaznivo dejanje je posebno kaznivo dejanje, tako da ne bo prišlo do steka z nekaterimi drugimi kaznivimi dejanji zoper posameznike ali uradne osebe.

K 287. členu (Kršitev tajnosti postopka):

To kaznivo dejanje stori lahko vsak udeleženec v postopku. Izdaja stvari iz postopka pomeni kakršnokoli obvestilo o tajnosti, obravnavani v postopku, in sicer pisno ali ustno posredovanje tajnosti širšemu ali ožjemu krogu ljudi ali posameznikom.

Predlog sledi priporočilu, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na seji 22. novembra 2007 ob obravnavi dvanajstega rednega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2006. Priporočilo v I. točki pod naslovom »Ustavne pravice« določa, naj se pri pripravi sprememb Kazenskega zakonika na ustrezen način uredijo sankcije za tiste, ki zavestno in grobo kršijo pravice posameznikov do spoštovanja zasebnosti in osebnostnih pravic zlasti ob senzacionalističnem zlorabljanju otrok.

Ugotavljamo, da nekateri mediji vse bolj pogosto poročajo o otrocih, ki so bodisi žrtve nasilja ali so zaradi družinskih razmer obravnavani v sodnih, upravnih in drugi postopkih. Takšno ravnanje medijev je za otroka škodljivo, ker mu povzroča še dodatne psihološke travme, ki imajo nedvomno dodatne negativne posledice na njegov duševni in socialni razvoj. Hkrati pa gre za kršitev ustavne pravice do zasebnosti, zlasti ko je otrok izpostavljen medijskemu poročanju na zahtevo ali s privolitvijo staršev, ki na tak način preko njega rešujejo svoje medsebojne spore. Zašita otrokove koristi je v družinski zakonodaji glavno vodilo v vseh postopkih in dejavnostih v zvezi z otroki. Medijsko izpostavljanje otrok se šteje kot nasilje nad otrokom, zaradi česar sankcija zapora treh let sledi sankciji, ki je predvidena za kaznivo dejanje družinskega nasilja.

K 288. členu (Protizakonito, pristransko in krivično sojenje):

Kaznivo dejanje, ki pomeni sodnikovo prekršitev zakona je tradicionalno kaznivo dejanje. Takšno kaznivo dejanje je tudi v kazenskih zakonih drugih evropskih držav, kot na primer v kazenskih zakonikih Nemčije, Danske, Španije itd.

K 289. členu (Preprečitev vrnitve na delo):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le tista oseba, ki je zavezana delavca sprejeti na delo oziroma odrediti, kakšna dela in naloge naj prevzame.

K 290. členu (Kršitev prepovedi opravljanja poklica):

To kaznivo dejanje lahko stori vsaka oseba, ki v gospodarski družbi ali v državnem organu odloča o opravljanju poklica, dejavnosti ali dolžnosti. Storilec se pri tem zaveda, da je določeni osebi prepovedano opravljanje poklica, dejavnosti ali dolžnosti.

K 291. členu (Beg osebe, ki ji je vzeta prostost):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko obsojenec na prestajanju zaporne kazni ali pa oseba v priporu. Pobeg pomeni vsako zapustitev zapora ali pripora brez dovoljenja pristojnega organa in sicer z namenom trajne zapustitve.

K 292. členu (Upor oseb, ki jim je vzeta prostost):

Storilci tega kaznivega dejanja so lahko le osebe, ki kot obsojenci prestajajo kazen zapora, ali pa priprte osebe. Dejanje lahko stori le več oseb, najmanj pet.

K 293. členu (Omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost):

Pri tem kaznivem dejanju zaprti ne pobegne sam, ampak se mu beg omogoči na način, ki je predviden v tem členu.

K 294. členu (Hudodelsko združevanje):

To kaznivo dejanje pomeni pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje.
V tretjem odstavku tega člena so predvideni pogoji, ko se kazen lahko omili, če je storilec preprečil nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj ali razkril podatke o storjenih kaznivih dejanjih.

K 295. členu (Dogovor za kaznivo dejanje):

To kaznivo dejanje je pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje, ki ga obsega dogovor, mora biti zagrožena kazen zapora 5 let ali hujša kazen.

K 296. členu (Nasilništvo):

To kaznivo dejanje opredeljuje tako imenovano huligansko delovanje. V tretjem odstavku je opredeljeno nasilje na športnih prireditvah, zlasti na mednarodnih nogometnih tekmah. Resolucija Sveta Evropske unije o priročniku za mednarodno policijsko sodelovanje ter ukrepe za preprečevanja in boj proti nasilju in neredom v zvezi z mednarodnimi nogometnimi tekmami izhaja iz nogometnega huliganstva na podlagi izkušenj z Evropskega nogometnega prvenstva leta 1996 ter Svetovnega nogometnega prvenstva leta 1998. Huliganstvo na športnih prireditvah v navedeni določbi obsega seveda poleg nogometnih tudi druge športne prireditve.

K 297. členu (Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti):

To kaznivo dejanje temelji na prvem odstavku 63. člena Ustave Republike Slovenije ter na številnih mednarodnih konvencijah in paktih, kot so npr. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1966, Mednarodna konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida iz leta 1973, kot tudi priprava najnovejših okvirnih sklepov Evropske unije.

K 298. členu (Sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje):

Kaznivo dejanje po tem členu stori vsak udeleženec skupine, ki je s svojim ravnanjem in zavestjo sodeloval pri skupnem delovanju skupine, pri čemer ni pomemben njegov prispevek k posledici.

K 299. členu (Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi):

Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja je v dveh oblikah, kot preprečitev uradnega dejanja ali kot prisiljenje k uresničitvi uradnega dejanja.

K 300. členu (Napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti):

Pri tem kaznivem dejanju je v zavesti storilca, da uradna oseba opravlja uradne naloge oziroma, da druga oseba tej uradni osebi pri tem pomaga.

K 301. členu (Sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje):

Kaznivo dejanje po tem členu lahko stori vsak, ki se pojavi kot udeleženec v skupini. Skupno delovanje skupine se odraža v uporabi sile ali grožnje, da bo uporabljena sila.

K 302. členu (Hujskanje k upiranju):

Hujskanje k uporu je podobno napeljevanju ter obsega vse oblike napeljevanja, le da ni usmerjeno proti posamezniku, temveč proti nedoločenemu številu ljudi.

K 303. členu (Odstranitev ali poškodovanje uradnega pečata ali znamenja):

Kaznivo dejanje po tem členu se lahko stori v dveh oblikah, z odstranitvijo oziroma poškodovanjem pečata ali znamenja na predmetih ali na vhodu v prostore, ali pa z vstopom v tako zaprt prostor.

K 304. členu (Odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov):

Odvzem uradnega pečata ali uradnih spisov se obravnava enako kot odvzem tuje premične stvari pri kaznivem dejanju tatvine.

K 305. členu (Lažno izdajanje za uradno ali vojaško osebo):

Lažno izdajanje za uradno ali vojaško osebo pomeni, da se storilec napram drugemu izrecno ali pa z dejanji prikaže, kot da je uradna ali vojaška oseba.

K 306. členu (Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje)

Po vsebini je to kaznivo dejanje pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje.

K 307. členu (Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva):

Kaznivo dejanje temelji na ratificirani Konvenciji Združenih narodov o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenju zalog in uporabi kemičnega orožja ter o njegovem uničenju, kot tudi na Konvenciji o fizičnem varovanju jedrskega materiala. Naši zakonski in podzakonski akti so s temi konvencijami usklajeni.

K 308. členu (Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države):

To kaznivo dejanje pomeni ne samo prepovedan vstop v Republiko Slovenijo, temveč hkrati vstop v Evropsko unijo. Kaznivo dejanje temelji tudi na prepovedanem ilegalnem bivanju tujcev v naši državi in hkrati v Evropski uniji.

K 309. členu (Zloraba znamenj za pomoč in za nevarnost):

Znamenja za pomoč in nevarnost so tista, ki se po veljavnih predpisih štejejo za takšna. To so npr. znaki „SOS“, izstreljene rakete z ladij ipd.. Poleg tega se šteje za sprožitev ukrepanja tudi vsak klic na pomoč, sporočen običajno prek telefona, ki neutemeljeno aktivira policijo, gasilce, reševalno postajo ipd. Kot hujša oblika tega kaznivega dejanja je predvidena v primeru preprečitve ali oviranja dela pravosodnih ali drugih državnih organov, ki ima resno posledico.

K 310. členu (Samovoljnost):

Samovoljnost stori tisti storilec, ki ima v zavesti, da jemlje svojo resnično ali domnevno pravico. Posebna oblika v četrtem odstavku tega člena predvideva izterjavo dolga, kar stori lahko tako sam upnik, kot tudi kdo drug.

K 311. členu (Oviranje verskih obredov):

Glede na določilo 7. člena Ustave Republike Slovenije in glede na pravni položaj verskih skupnosti, urejen s predpisi, so temelj za to kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje se lahko stori proti tistemu, ki opravlja verski obred, ali proti ljudem, ki verskim obredom prisostvujejo.

K 312. členu (Oviranje pogreba in skrunitev groba):

Skrunitev groba pomeni prekopavanje groba, podiranje npr. delov groba, kot so spomenik, križ itd. oziroma drugačno poškodovanje (okrušenje spomenika, vaz, potrganje cvetja na grobu itd.). Siceršnje hude oskrunitve groba so tiste, ki grobo žalijo pieteto umrlega, npr. skakanje po grobu, kurjenje ognja ali pijančevanje na grobu itd. Različna oviranja pogreba so po prvem odstavku tega člena kazniva. Pod pojem pogreba sodijo tako verski kot civilni pogrebi, ki vključujejo pogrebne svečanosti, obrede, pogrebne povorke in sam pokop.

K 313. členu (Skrunitev trupla):

Oblike storitve tega kaznivega dejanja so vsa dejanja, ki pomenijo skrunitev trupla. S skrunitvijo trupla so izenačeni posmrtni ostanki, to so okostja ali deli okostja umrlih, kot tudi pepel po upepelitvi.

K 314. členu (Povzročitev splošne nevarnosti):

Splošno nevarna dejanja so tista, s katerimi storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obdržati pod svojim nadzorom oziroma jih ne more več obvladovati. Kazni za to kaznivo dejanje so zvišane zaradi velikih škod in ogrožanja človeških življenj s povzročanjem požarov, eksplozijami in podobnimi nevarnimi dejanji.

K 315. členu (Povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti):

Kaznivo dejanje po tem členu lahko stori le oseba, ki odgovarja za načrtovani nadzor načrtov, pripravo, zidavo in gradbena dela. Izvršitveno dejanje se kaže kot kršitev ustreznih predpisov v gradbeništvu ali kršitev splošno priznanih tehničnih pravil.

K 316. členu (Povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi):

To kaznivo dejanje temelji na Konvenciji o fizičnem varovanju jedrskega materiala iz leta 1979 ter ostalih mednarodnih aktih ter zakonih in podzakonskih predpisih naše države. Enakovredno kršitvi predpisov je tudi ravnanje v nasprotju s tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih, torej takšno ravnanje, ki ne ustreza tehničnim navodilom za ravnanje z jedrskimi snovmi.

K 317. členu (Ogrožanje okolja s hrupom ali s svetlobo):

V tem členu so predvidena resna ogrožanja zdravja ljudi, ki nastanejo s kršitvijo predpisov glede hrupa ali svetlobe.

K 318. členu (Poškodovanje ali uničenje javnih naprav):

Posledica tega kaznivega dejanja je povzročitev motnje v preskrbi prebivalstva ali motnje gospodarstva. Motnja pomeni, da zaradi nedelovanja javnih naprav nastanejo težave prebivalstvu, npr. zaradi izpada električne energije, ogrevanja itd., ali v gospodarstvu zaradi izpada proizvodnje ipd..

K 319. členu (Prevažanje ali prenašanje razstreliva ali nevarnih snovi proti predpisom):

To kaznivo dejanje temelji na nekaterih mednarodnih aktih, tako na Evropskem sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga in Protokolu o podpisu Evropskega sporazuma o mednarodnem cestnem prevozu blaga iz leta 1957, Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju iz leta 1974 in drugih aktih. To področje urejajo tudi zakoni in podzakonski predpisi v naši državi.

K 320. členu (Zloraba telekomunikacijskih znamenj):

To kaznivo dejanje temelji na več mednarodnih aktih, tako Mednarodni konvenciji o telekomunikacijah iz leta 1982, Konvenciji o zatiranju nezakonitih aktov zoper varnost civilnega zrakoplovstva iz leta 1971 in Konvenciji o mednarodnih pravilih za izogibanje trčenju na morju iz leta 1972.

K 321. členu (Neodvrnitev nevarnosti):

Kaznivo dejanje po tem členu pomeni pravo opustitveno kaznivo dejanje izvršitveno dejanje opustitev naznanitve nevarnosti ali opustitev drugih potrebnih ukrepov.

K 322. členu (Odklonitev sodelovanja pri odvračanju splošne nevarnosti):

Tudi to kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje predpostavlja odredbo pristojnega organa ali organizacije in sicer za delo pri odvračanju splošne nevarnosti ali pri odpravljanju posledic, npr. naravnih nesreč ali zakrivljenih nesreč.

K 323. členu (Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti):

Kaznivo dejanje po tem členu je tako imenovano malomarnostno kaznivo dejanje. Zaradi posledic kaznivega dejanja se uvršča tudi med poškodbene delikte.
Kaznivo dejanje lahko stori le udeleženec v prometu. Kršitve predpisov se nanašajo na zakonske in podzakonske predpise s področja varnosti cestnega prometa.

K 324. členu (Predrzna vožnja v cestnem prometu):

Poleg čistega posledičnega prometnega delikta, ki je sedaj opredeljen v 323. členu KZ-1, v KZ ni bilo ustreznega kaznivega dejanja, ki bi inkriminiral ogrožanje v cestnem prometu. Takšna rešitev je bila nelogična, ker se različne oblike povzročanja splošne in posebnih oblik ogrožanja sicer določena kot kazniva dejanja. Nevarnost ogrožanja v cestnem prometu pa je zaradi svoje pojavnosti in pogostnosti nedvomno še bolj nevarna.

Z novim kaznivim dejanjem so določene oblike predrzne vožnje, vožnje v hudo alkoholiziranem stanju, pod vplivom mamil ali drugih psihoaktivnih snovi. Podobna kazniva dejanja so tudi v nemškem kazenskem zakonu.

Opis kaznivega dejanja predstavlja tudi jasno razmejitev s prekrški. S kršitvami, navedenimi v prvem odstavku bo namreč storilec uresničil tudi znake prekrškov, kaznivo dejanje pa bo nastalo šele z nastopom konkretne nevarnosti v kazenskopravnem pomenu za sopotnike ali za vse ostale udeležence, torej za voznike in sopotnike drugih vozil, kolesarje in pešce. Ta konkretna nevarnost se bo izrazila v prometni nesreči s premoženjsko škodo, lahkimi telesnimi poškodbami ali izognitvijo nesrečam zgolj zaradi pravočasnega ukrepanja drugih udeležencev. Le če bodo ugotovljene take okoliščine, bo podano kaznivo dejanje, sicer pa bo dejanje ostalo pri prekršku. Prekrški bodo v tem primeru konzumirani v kaznivem dejanju, policisti pa bodo ob obravnavanju prometne nesreče imeli seveda vsa pooblastila kot pri obravnavanju prekrška, ob ugotovi posebnih okoliščin iz 324. člena KZ-1 bo lahko sledila kazenska ovadba.

K 325. členu (Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa):

Tudi to kaznivo dejanje je tako imenovano malomarnostno kaznivo dejanje. Nanaša se na varnost javnega prometa, ki je naštet v prvem odstavku tega člena. Izvršitveno dejanje se kaže kot kršitev ustreznih predpisov, ki urejajo omenjene vrste prometa.

K 326. členu (Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom):

Kaznivo dejanje po tem členu se lahko stori naklepno ali iz malomarnosti. Pomeni napad na varnost prometa poleg primerov, ki so predvideni pri kaznivih dejanjih povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in ogrožanja posebnih vrst javnega prometa. Gre za ogroževalno kaznivo dejanje, ki je dokončano z nastopom konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti.

K 327. členu (Opustitev nadzorstva v javnem prometu):

Kaznivo dejanje po tem členu stori oseba, ki ji je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi, javnim prometom, vodstvom vožnje, ali oseba, ki ji je zaupano odrejanje vožnje.

K 328. členu (Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči):

Pri tem kaznivem dejanju je v storilčevi zavesti, da je bil nekdo s prevoznim sredstvom, ki ga upravlja, ali zaradi tega sredstva, poškodovan ter da potrebuje pomoč. Izvršitveno dejanje je v storilčevi opustitvi pomoči.

K 329. členu (Ugrabitev letala ali zrakoplova):

Kaznivo dejanje po tem členu temelji na več mednarodnih konvencijah. V zvezi z ugrabitvijo letala tako veljajo Konvencija o kaznivih dejanjih in nekih drugih aktih, storjenih na letalih iz leta 1963, Konvencija o zatiranju nezakonitih aktov zoper varnost civilnega zrakoplovstva iz leta 1971 in Konvencija o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplova iz leta 1970. Glede kaznivosti ugrabitve ladje je pomembna Konvencija o odprtem morju iz leta 1958.

K 330. členu (Napad na varnost zračnega prometa):

Tudi to kaznivo dejanje temelji na mednarodnih aktih. Pomembna je Konvencija o zatiranju nezakonitih aktov zoper varnost civilnega zrakoplovstva iz leta 1971.

K 331. členu (Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa):

Znamenja, ki so namenjena za varnost zračnega prometa, so predvsem predpisana signalna znamenja na letališčih. Storilec s tem kaznivim dejanjem povzroči abstraktno nevarnost za zračni promet.

K 332. členu (Obremenjevanje in uničenje okolja):

Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja je usklajeno z Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/2006 – UPB1), pri katerem je v naš pravni red prenešeno devet direktiv Evropske unije. Posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja so še posebej prilagojene predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja z dne 14. februarja 2007, 6297/07. Povzeta so dejanja, ki so v predlogu direktive navedena kot kazniva dejanja v 3. členu, tč. (a) – (e) ter (h) in (i).
V 6. točki prvega odstavka je dodana še splošna škodljiva oblika čezmernega obremenjevanja okolja, ki pomeni kakršenkoli nezakoniti poseg v okolje kot kršitev Zakona o varstvu okolja in podzakonskih predpisov.

K 333. členu (Onesnaženje morja in voda z ladij):

Kaznivo dejanje je usklajeno z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/35/ES z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve. V tej direktivi so tudi natančne razmejitve med kaznivim dejanjem in še dopustnimi izlivi z ladij.
Poleg uskladitve z direktivo je kaznivo dejanje razširjeno še s kazenskopravno zaščito jezer in rek zaradi izpustov onesnaževalnih snovi s plovil.

K 334. členu (Uvoz in izvoz radioaktivnih snovi):

S tem kaznivim dejanjem je izpolnjena oblika kaznivega dejanja iz tč. (f) 3. člena Predloga Direktive evropskega parlamenta Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja 6297/07 ter tč. (d) 9. člena spremembe Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala.

K 335. členu (Protipravna pridobitev ali uporaba radioaktivnih ali drugih nevarnih snovi):

Izvršitvene oblike kaznivega dejanja so oblikovane v skladu s spremembami Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala iz leta 1979 in sicer glede na spremembo prvega odstavka 7. člena konvencije. Upoštevana so kazniva dejanja točk (a) do (c) in od (e) do (i).

K 336. členu (Onesnaženje pitne vode):

Kaznivo dejanje se lahko stori z naklepom ali iz malomarnosti. Kaznivo dejanje se kaže v onesnaženju pitne vode za ljudi. Dokončano je s povzročitvijo konkretne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi.

K 337. členu (Onesnaženje živil ali krme):

Kaznivo dejanje po tem členu se kaže kot onesnaženje živil, torej vseh vrst prehrambenih sredstev za ljudi, ali pa za onesnaženje živalske krme in drugih krmil za domače živali.

K 338. členu (Protipravno zavzetje nepremičnine):

Izvršitveno dejanje je v protipravnem zavzetju celotnega ali dela tujega zemljišča. Kaznivo dejanje po drugem odstavku tega člena je podano, če storilec zavzame tuje zemljišče zaradi nameravane gradnje.

K 339. členu (Uničenje nasadov s škodljivo snovjo):

Izvršitveno dejanje je v povzročanju uničenja nasadov s škodljivo snovjo, to so lahko sredstva, ki delujejo kemično, bakteriološko, fizično. Uničenje se nanaša le na nasade, torej ne na posamezno rastlino ali sadno drevo.

K 340. členu (Uničevanje gozdov):

Izvršitveno dejanje je predvideno v treh oblikah: krčenje gozda, sekanje na golo ali kakšno drugačno uničevanje.

K 341. členu (Mučenje živali):

Izvršitveno dejanje je mogoče v dveh oblikah, s surovim ravnanjem z živaljo ali pa z nepotrebnim povzročanjem trpljenja.

K 342. členu (Nezakonit lov):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, torej krivolovec, pa tudi lovec, ko lovi neupravičeno ali brez posebnega dovoljenja, če je to potrebno. To kaznivo dejanje je posebna tako imenovana lovska tatvina.

K 343. členu (Nezakonit ribolov):

To kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, torej tudi ribič. Sladkovodno ribištvo obsega lov rib, ribjih iker, rakov, žab, školjk in drugih vodnih živali, morski ribolov pa obsega lov rib, rakov in mehkužcev.

K 344. členu (Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami):

S tem kaznivim dejanjem je prevzeto kaznivo dejanje iz tč. (g) 3. člena predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja 6297/07.

K 345. členu (Prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah):

To kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, vendar bo kot storilec praviloma prišel v poštev lastnik živali, lahko pa tudi veterinar.

K 346. členu (Izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali):

Izvršitveno dejanje je v izdelovanju škodljivih snovi v obliki zdravil za zdravljenje živali z namenom njihove prodaje ali razpečevanja takšnih zdravil.

K 347. členu (Nevestna veterinarska pomoč):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le veterinar ali drug veterinarski delavec pri opravljanju veterinarske dejavnosti. Izvršitveno dejanje je v predpisovanju ali uporabi očitno neprimernih sredstev, očitno nepravilnem načinu zdravljenja ali sicer nevestnem ravnanju pri zdravljenju živali. Gola odklonitev veterinarske pomoči ne pomeni kaznivega dejanja.

K 348. členu (Veleizdaja):

Kaznivo dejanje veleizdaje pomeni že poskus nasilne spremembe države, bodisi da se ogrozi njen obstoj, ustavna ureditev ali vodstvo države. Izvršitveno dejanje je oblikovano tako, da je izključena kaznivost pripravljalnih dejanj, kazniv pa je že poskus, ki je izenačen z dokončanim kaznivim dejanjem.

K 349. členu (Napad na ozemeljsko celovitost):

To kaznivo dejanje je posebna oblika veleizdaje. Napad na ozemeljsko celovitost pomeni odcepitev dela ozemlja Republike Slovenije, iz česar sledi, da bi takšen del ozemlja postal avtonomen zunaj našega državnega ozemlja. Druga oblika je pripojitev dela ozemlja drugi državi, torej da ne bi bil več v okviru naše države, ampak sestavni del druge države. Storilec bi s svojim ravnanjem kršil določbo 4. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država.

K 350. členu (Napad na neodvisnost države):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le državljan Republike Slovenije. Izvršitveno dejanje je vsak način protiustavnega ali nezakonitega načina, s katerim storilec poskuša državo spraviti v podrejen ali odvisen položaj nasproti drugi državi. To se lahko stori s fizičnimi realnimi dejanji, ki še ne pomenijo vojne ali oboroženega spopada, lahko pa tudi z nezakonitimi ravnanji pooblaščenih oseb v vodstvu države.

K 351. členu (Kršitev ozemeljske nedotakljivosti):

S kršitvijo ozemeljske nedotakljivosti je hkrati kršen 4. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država. To kaznivo dejanje hkrati pomeni kršenje pravil mednarodnega prava. Z Listino Združenih narodov iz leta 1945 je določeno, da vse članice Organizacije združenih narodov spoštujejo teritorialno suverenost drugih držav, tako da je kršitev ozemeljske nedotakljivosti naše države kršenje notranjega in mednarodnega prava.

K 352. členu (Umor najvišjega predstavnika države):

To kaznivo dejanje predstavlja tako imenovani politični umor ali politični atentat. Nanaša se le na predsednika Republike Slovenije ali tistega, ki ga nadomešča (predsednik Državnega zbora Republike Slovenije ali predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije). Ostali najvišji predstavniki države so pri političnem umoru zaščiteni s kaznivim dejanjem umora z isto zagroženo kaznijo.

K 353. členu (Nasilje zoper najvišje predstavnike države):

Pri tem kaznivem dejanju gre za namen storilca, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost naše države. Zaščiteni subjekti pa so posebej našteti pri tem kaznivem dejanju.

K 354. členu (Nasilje zoper predstavnike tujih držav ali mednarodnih organizacij):

Storilec ima pri tem kaznivem dejanju namen ogrožanja ustavne ureditve ali varnosti Republike Slovenije ali pa škodovanje tuji državi.

K 355. členu (Oborožen upor):

Izvršitveno dejanje je v obliki organiziranja ali vodenja oboroženega upora, da bi se ogrozil obstoj Republike Slovenije, spremenila njena ustavna ureditev ali strmoglavili njeni najvišji državni organi.

K 356. členu (Diverzija):

Izvršitveno dejanje je uničenje pomembnih objektov. To je poškodbeno kaznivo dejanje, ki je dokončano z uničenjem ali poškodovanjem pomembnih objektov, ki so v tem členu našteti.

K 357. členu (Sabotaža):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsaka oseba, ki opravlja delovne obveznosti v državnem organu ali določeni organizaciji. Kaznivo dejanje je dokončano s povzročitvijo škode, ki se kaže v različnih oblikah, lahko se poškodujejo stroji, proizvodi, blago ipd..

K 358. členu (Vohunstvo):

Vohunstvo je zbiranje, sporočanje in izročanje zaupnih vojaških, gospodarskih podatkov oziroma dokumentov tuji državi ali tuji organizaciji oziroma agentu, kot tudi ustvarjanja obveščevalnih služb, ki delajo za tuje države oziroma organizacije in vstopanje v takšne službe ter pomoč pri njihovem delu. S tem kaznivim dejanjem je opredeljeno vohunstvo kot kaznivo dejanje na škodo Republike Slovenije.

K 359. členu (Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve):

Kaznivo dejanje po tem členu je napeljevanje in pripravljalno dejanje kot samostojno kaznivo dejanje.

K 360. členu (Kaznovanje za najhujše oblike kaznivih dejanj):

Ta člen pomeni kaznovalno določbo za posebej navedena kazniva dejanja iz tega poglavja.

K 361. členu (Izmikanje obrambnim dolžnostim):

Kaznivo dejanje izmikanja obrambnim dolžnostim se nanaša le na določen čas, ko bi Državni zbor razglasil izredno ali vojno stanje (92. člen Ustave Republike Slovenije). Po 4. tč. 5. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/2004) se izredno stanje proglasi, če grozi povečana nevarnost napada na državo ali neposredna vojna nevarnost za Republiko Slovenijo, ali države, s katerimi je v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb. Po 5. tč. 5. člena tega zakona se vojno stanje razglasi ob vojaškem napadu na našo državo ali državo v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb.

K 362. členu (Izmikanje obrambnim obveznostim s preslepitvijo):

Tudi to kaznivo dejanje se lahko stori le v času uradno razglašenega izrednega ali vojnega stanja, tako kot pri prejšnjem členu.

K 363. členu (Sila proti vojaški osebi pri opravljanju vojaške dolžnosti):

Kaznivo dejanje ima dve izvršitveni obliki, v preprečitvi opravljanja vojaške dolžnosti ali pa k prisilitvi k opravljanju vojaške dolžnosti.

K 364. členu (Napad na vojaško osebo, ki opravlja službo):

V tem členu je predviden napad na vojaško osebo ali resna grožnja, da bo napadena. V času napada oziroma resne grožnje mora vojaška oseba opravljati svojo službo, sicer bi šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje.

K 365. členu (Nevestno ravnanje s sredstvi za obrambo):

Izvršitveno dejanje je blanketno, storilec pri nevestnem ravnanju krši ustrezne predpise glede sredstev za obrambo.

K 366. členu (Izpodkopavanje obrambnih ukrepov):

Izvršitveno dejanje se nanaša na uničenje obrambnih naprav, obrambnih objektov, položajev, orožja ali drugih obrambnih sredstev.

K 367. členu (Preprečevanje boja proti sovražniku):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le državljan Republike Slovenije. Kaznivo dejanje je posebna oblika izdaje domovine. Ustava Republike Slovenije v 123. členu določa dolžnost sodelovanja pri obrambi države, to kaznivo dejanje pa je usmerjeno prav k nasprotnemu cilju.

K 368. členu (Služba v sovražnikovi vojski):

Kaznivo dejanje po tem členu pomeni izdajo domovine v obliki vojnega izdajalstva. Kaznivo dejanje je lahko storjeno le med vojno ali oboroženim spopadom. Izvršitveno dejanje je služba v sovražnikovi vojski oziroma v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah. Kaznivo dejanje je dokončano že s samim vstopom v sovražnikovo vojsko.

K 369. členu (Novačenje za tujo vojsko):

Kaznivo dejanje se nanaša tako na novačenje državljanov Republike Slovenije kot tudi državljanov drugih držav ali osebe brez državljanstva. To novačenje je usmerjeno za službo v tuji vojski ali v drugih oboroženih formacijah bodisi tuje države bodisi tuje sile.

K 370. členu (Pomoč sovražniku):

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le državljan Republike Slovenije. Kaznivo dejanje po tem členu predstavlja vojno kolaboracijo, ki se izraža kot pomoč sovražniku, politično ali gospodarsko sodelovanje s sovražnikom.

K 371. členu (Ogrožanje oseb pod mednarodnim varstvom):

To kaznivo dejanje temelji na Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih iz leta 1961, v kateri je določeno, da so prostori diplomatske misije in diplomatski nedotakljivi. Konvencija o preprečevanju kaznovanja kaznivih dejanj zoper osebe pod mednarodno zaščito iz leta 1973 prav tako ureja to področje.

K 372. členu (Kršitev parlamentarčeve pravice):

Upoštevanje nedotakljivosti parlamentarca in njegovega spremstva je sestavni del mednarodnega vojnega prava, določenega s Haaško konvencijo in Haaškim pravilnikom iz leta 1907.

K 373. členu (Jemanje talcev):

Temelj za to kaznivo dejanje je Mednarodna konvencija proti jemanju talcev iz leta 1979.

K 374. členu (Piratstvo):

Kaznivo dejanje temelji na kršitvi pravil mednarodnega prava in sicer na Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, Konvenciji o odprtem morju iz leta 1958 in Konvenciji o kaznivih dejanjih in nekih drugih aktih, storjenih na letalih iz leta 1963.

Obrazložitev Prehodnih in končnih določb

K 375. členu

V splošnem delu KZ-1 so izločene določbe o mladoletnikih, ker je predvideno, da bo sprejet poseben Kazenski zakon za mladoletnike. Do sprejema tega zakona pa bodo sodišča še vedno uporabljala vse določbe za mladoletnike, ki so vsebovane v KZ. Prav tako bo to veljalo za mlajše polnoletnike, ki so storili kaznivo dejanje kot mladoletniki oziroma za možnost izreka mladoletniškega zapora za mlajšega polnoletnika.

K 376. členu

Področje psihiatričnega zdravljenja neprištevnih storilcev kaznivih dejanj ne sodi v kazenski zakonik, zato so v splošnem delu KZ-1 določbe o varnostnih ukrepih o takšnem obveznem psihiatričnem zdravljenju izločene. Ti ukrepi bodo morali biti določeni z ustreznim zakonom, do sprejema takšnega zakona pa bodo sodišča še vedno lahko uporabljala varnostne ukrepe po 64. in 65. členu KZ.

K 377. členu

KZ je v prehodnih in končnih določbah vseboval v 392. členu uporabo nekaterih kaznivih dejanj še iz prejšnjega Kazenskega zakona Republike Slovenije, če so bila storjena pri upravljanju družbenih sredstev ali na škodo družbenega premoženja ali kapitala. Večina v tem členu navedenih kaznivih dejanj je s takšno predpisano kaznijo, da so že absolutno zastarala. Iz tega razloga sta v 377. členu KZ-1 obdržani le dve kaznivi dejanji iz Kazenskega zakona Republike Slovenije, in sicer kaznivo dejanje zlorabe pooblastil in kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe, za kateri je teoretično še možno, da nista zastarali.

K 378. členu

Kot je bilo že v uvodu pojasnjeno, določilo o dejanju majhnega pomena v 14. členu KZ ni sprejemljivo, zato je iz splošnega dela tudi izločeno. Vsako dejanje z znaki kaznivega dejanja namreč ostane kaznivo dejanje, možno pa je seveda izključiti kazenski pregon ob določenih pogojih. Prav to je omogočeno z določbo 378. člena in sicer tako za sodišča in državna tožilstva. Pri tem se določba 14. člena KZ uporablja lahko le smiselno, poudarek pa je pri presoji o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja na eni strani ter posledicami, ki bi jih storilcu povzročil kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje, ki je ocenjeno kot manj pomembno.

K 379. členu

Stranska kazen izgona tujca iz države po 40. členu KZ, ki jo je sodišče izreklo pred uveljavitvijo KZ-1, se izvrši tudi po začetku veljavnosti KZ-1.

K 380. členu

Določba 380. člena KZ-1 je končna določba, s katero se določa prenehanje uporabe prejšnjega Kazenskega zakonika. V KZ-1 je v prehodnih določbah 375., 376. in 377. člena določeno, katere določbe prejšnjega KZ se bodo še naprej uporabljale.

K 381. členu

V tem členu je določen začetek veljavnosti zakonika. Čas od sprejema KZ-1 v Državnem zboru Republike Slovenije ter objava v Uradnem listu Republike Slovenije in čas uveljavitve zakonika pomeni tako imenovani vacatio legis. To pomeni čas, ko se tako ljudje kot pravosodni in drugi državni organi pripravijo na uporabo novega zakonika.

Zadnja sprememba: 04/15/2008
Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov