Gregorčičeva 20–25, Sl-1001 Ljubljana T: +386 1 478 1000
F: +386 1 478 1607
E: gp.gs@gov.si
http://www.vlada.si/


EVA: 2008-2611-0103
Številka: 00711-3/2011/7
Ljubljana, 17. 3. 2011


Vlada Republike Slovenije je na 125. redni seji dne 17. 3. 2011 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:

- dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve,
- dr. Anja Mrak Kopač, državna sekretarka, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
- Peter Pogačar, generalni direktor, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
- Tatjana Petriček, sekretarka, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Mag. Helena KAMNAR
GENERALNA SEKRETARKA

Gregorčičeva 20–25, Sl-1001 Ljubljana T: +386 1 478 1000
F: +386 1 478 1607
E: gp.gs@gov.si
http://www.vlada.si/

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA

- ocena stanja na področju urejanja

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; v nadaljnjem besedilu: ZVZD) je začel veljati 28. julija 1999 in se do danes ni spreminjal. ZVZD je določil pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev glede zagotavljanja varnega in zdravega dela ter ukrepe, ki jih mora s tem v zvezi izvesti delodajalec.

Stvarna in personalna veljavnost zakona

ZVZD opredeljuje stvarno in personalno veljavnost zakona, ko določa, da se uporablja za vse osebe, ki so obvezno zavarovane za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ter v vseh dejavnostih, gospodarskih in negospodarskih, razen v tistih, v katerih sta varnost in zdravje pri delu urejena s posebnimi predpisi. V slovenski pravni ureditvi sta tako npr. varnost in zdravje pri delu v rudarstvu v celoti urejena s predpisi, ki urejajo rudarsko dejavnost.

Komisija ekspertov pri Evropski komisiji je ob pregledu skladnosti slovenskih predpisov na področju varnosti in zdravja pri delu z evropskimi direktivami aprila 2004 ugotovila, da je takšna ureditev izjem v ZVZD preširoka. Okvirna direktiva namreč določa, da se direktiva »ne uporablja, ko gre za posebnosti, ki so svojske določenim opravilom posebnih državnih služb, kot npr. oborožene sile, policija ali določena opravila civilne zaščite, ter so le-te v nasprotju z načeli te direktive«.

Dopolnitve opredelitve pojma delodajalec v novem zakonu so potrebne tudi zaradi sprememb v delovnopravni zakonodaji, ki je uvedla institut zagotavljanja dela drugemu delodajalcu.

Temeljna načela

ZVZD temelji na tem, da so nevarnosti, ki pretijo delavcem pri delu, predvidljive in da se je poškodbam, zdravstvenim okvaram in poklicnim boleznim mogoče izogniti ali jih vsaj zmanjšati.

Delodajalec je tisti, ki je po zakonu odgovoren za varno in zdravo delo delavcev. Odgovornosti se ne more razbremeniti na način, da izvedbo strokovnih nalog prepusti strokovnemu delavcu ali pooblaščenemu zdravniku, ampak je delodajalec sam odgovoren za izbiro ukrepov, ustrezno organiziranost in zagotovitev materialnih sredstev. Uresničevanje načela delodajalčeve vrhovne odgovornosti za varnost in zdravje delavcev vključuje tudi načelo, da zagotavljanje te pravice delavcem ne sme povzročati nobenih finančnih bremen.

ZVZD je določil nekatera doktrinarna načela, ki jih je razvrstil glede na njihovo pomembnost. Gre za načela dajanja prednosti kolektivnim varnostnim ukrepom pred individualnimi, splošnim ukrepom pred posamičnimi, za načelo obvladovanja tveganja pri viru itd.

Komisija ekspertov pri Evropski komisiji je ob pregledu skladnosti slovenskih predpisov ugotovila, da okvirna direktiva širše kakor ZVZD opredeljuje obveznost delodajalca, da prilagaja svoje ukrepe spremenjenim okoliščinam in stremi za tem, da stalno izboljšuje obstoječe stanje. ZVZD pa obvezuje delodajalca samo k temu, da sledi tehničnemu napredku. Kar zadeva načelo prilagajanja dela posamezniku, bi bilo treba po ugotovitvah te komisije, ob morebitnih spremembah in dopolnitvah zakona, dopolniti določbo tudi z načelom prilagajanja dela posamezniku, ki opravlja monotono delo oziroma mu je vsiljen ritem dela.

ZVZD je med temeljnimi načeli določil tudi obveznost sodelovanja na področju varnega in zdravega dela med delodajalci in njihovimi združenji, nosilci socialnega zavarovanja, univerzo in drugimi izobraževalnimi institucijami, zavodi za varstvo pri delu, inštituti itd. Določilo naj bi dalo podlago uvedbi posebnega prispevka za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnim zakonom, ki bi določil krog zavezancev za prispevek in višino slednjega. Uvedba obveznega zavarovanja za varnost in zdravje pri delu, ki bi bilo ločeno od obveznega zdravstvenega zavarovanja in ki ga je predvidela Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu, ni bila uresničena.

Obveznost delodajalca, da mora delavce, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določenih letih starosti ni mogoče več poklicno opravljati, obvezno poklicno zavarovati v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je bila pomembna novost v pravni ureditvi varnosti in zdravja pri delu. Z uvedbo obveznega dodatnega zavarovanja na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, se je začela postopna odprava instituta štetja zavarovalne dobe s povečanjem. Pojem obveznega dodatnega zavarovanja po ZPIZ-1 vsebuje enako opredelitev kategorije zavarovancev, kakršna je bila določena v 208. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) za štetje zavarovalne dobe s povečanjem. Po določbah ZPIZ-1 obvezno dodatno zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS (SODPZ), ki je pozneje postal del Kapitalske družbe, d. d. (KAD).

ZVZD je določil, da delodajalci plačujejo prispevke za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, katerih višina je odvisna od stopnje varnosti in zdravja pri delu. To načelo je bilo izpeljano v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Z vsakokratnimi prehodnimi določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bilo obračunavanje prispevkov zavarovancev in delodajalcev ob poškodbi pri delu in poklicni bolezni po posebnih diferenciranih prispevnih stopnjah odloženo.

Izjava o varnosti z oceno tveganja

Sprejetje izjave o varnosti, zlasti pa ocenjevanje tveganja je osrednji institut varnosti in zdravja pri delu, ki ga je opredelil ZVZD. Obrtna zbornica Slovenije si je ob obravnavi zakona in po njegovem sprejetju prizadevala, da bi predvidel izjemo za samostojne podjetnike posameznike. Pobuda, na podlagi katere samostojnim podjetnikom posameznikom in kmetom, ki sami ali s člani svojih gospodinjstev opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic in ne zaposlujejo delavcev, ne bi bilo treba sprejeti izjave o varnosti in oceniti tveganja, je bila v Državnem zboru RS zavrnjena, vendar pa je bil za eno leto podaljšan rok za uveljavitev zakona.

V okviru Programa odprave administrativnih ovir, ki ga je vodilo Ministrstvo za javno upravo, je Obrtna zbornica Slovenije ponovno predlagala spremembo te določbe zakona, tako da nekaterim delodajalcem ne bi bilo treba sprejeti izjave o varnosti in oceniti tveganja.

Projekt odprave administrativnih ovir teče tudi na ravni EU, varnost in zdravje pri delu pa je pri tem projektu ena od prednostnih področij. Vsi dokumenti EU o varnosti in zdravja pri delu se sklicujejo na skrb, ki naj bi jo nacionalna zakonodaja posvetila vprašanju odstranitve administrativnih ovir za male delodajalce, vendar se nobeno gradivo oziroma dokument doslej ne sklicuje na »zmanjšanje obveznosti za podjetja«. Vsa razmišljanja Komisije in držav članic gredo predvsem v poenostavitev zakonodaje, da bi postala razumljivejša, ter v sprejetje neobvezujočih smernic in navodil, torej v promocijske akcije in ukrepe.

Novi zakon naj bi poenostavil obveznost ocenjevanja tveganja in zmanjšal stroške predvsem malim delodajalcem. Delodajalci bi to obveznost s praktičnimi smernicami lahko izpolnili sami, brez pomoči zunanjih strokovnjakov, pri tem pa bi bili neposredneje vključeni v zagotavljanje varnega in zdravega dela.

Ureditev prve pomoči in evakuacije

ZVZD je v tretji alineji 15. člena določal dolžnost delodajalca, da sprejme ukrepe za zagotavljanje prve pomoči in evakuacije v primeru ogroženosti. V zvezi s to določbo je Evropska komisija na tehničnem sestanku o prevzemu pravnega reda o varnosti in zdravju pri delu v slovensko zakonodajo priporočila dopolnitev, da se izboljša pravna varnost. Komisija je tako priporočila dosledno vključitev dikcije iz 8. člena okvirne direktive v ZVZD, z opredelitvijo obveznosti delodajalca, da poskrbi za usposabljanje delavcev iz prve pomoči in požarnega varstva. Navedeni člen izrecno določa, da mora delodajalec sprejeti potrebne ukrepe za prvo pomoč, gašenje požarov in evakuacijo delavcev, ki so prilagojeni naravi dejavnosti in velikosti podjetja in/ali obrata, pri tem pa upoštevati druge navzoče osebe in navezati potrebne stike z zunanjimi službami, še posebno za prvo pomoč, za nujno zdravstveno oskrbo ter za reševanje in gašenje požarov.

Novi zakon naj bi dosledneje prenesel zahteve okvirne direktive ob upoštevanju veljavne ureditve nujne medicinske pomoči v zdravstvenih predpisih.

Zagotavljanje varnosti pri delu

Evropska komisija je 5. februarja 2004 poslala sporočilo COM (2004) 62 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij v zvezi z izvajanjem direktiv, ki določajo zahteve glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. V tem sporočilu je med drugim opozorila na nekatere probleme v zvezi z izvajanjem določb okvirne direktive, ki se nanašajo na organiziranost obravnavanega področja. Gre predvsem za njen 7. člen, ki med drugim predpisuje, da mora delodajalec določiti enega ali več delavcev za izvajanje strokovnih nalog varnosti pri delu. Sporočilo Evropske komisije se v zvezi s tem sklicuje na dva primera Evropskega sodišča, in sicer C-441/01 (Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski) in C-49/00 (Evropska komisija proti Italiji).

V zvezi z zahtevami in načeli direktiv Evropskih skupnosti, sporočilom Evropske komisije in sodbami Sodišča, ki poskušajo uveljaviti preventivno ukrepanje glede varnosti in zdravja pri delu ter poudarjajo odgovornost in ozaveščenost delodajalca, je treba opozoriti na tretji odstavek 7. člena okvirne direktive, ki le izjemoma dopušča zagotavljanje nalog varnosti pri delu z zunanjimi izvajalci.

ZVZD je določil, da mora delodajalec zgotoviti izvajanje strokovnih nalog varnosti pri delu, sam pa se je odločal, kako jih bo organiziral. Lahko se je odločil, da bo izvajanje vseh ali posameznih nalog zagotovil z lastnimi strokovnimi delavci, ali pa je najel zunanje službe.

Sprememba zakona naj bi omogočila in spodbudila delodajalce, da v večjem obsegu kakor doslej opravljajo strokovne naloge varnosti pri delu s svojim osebjem oziroma sami, kakor to določa okvirna direktiva. Glede na priporočila konzorcija bi ta načelna zakonska opredelitev pripomogla tudi k manj administrativnim stroškom v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.

Zagotavljanje zdravstvenega nadzora

Z 20. členom ZVZD je bila v slovenski pravni red prenesena določba prvega odstavka 14. člena okvirne direktive, da se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso vpeljati ukrepi za zagotovitev primernega zdravstvenega nadzora, ki ustrezajo zdravstvenemu in varnostnemu tveganju, s katerim se delavci srečujejo pri delu.

ZVZD je določal, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja pooblaščeni zdravnik. Njegove naloge so bile vsebinsko povzete po nalogah služb medicine dela, ki jih opredeljuje 5. člen Konvencije MOD¹ št. 161 o službah medicine dela. Obseg nalog pa je bil praviloma odvisen od vrste dejavnosti delodajalca ter vrste in stopnje tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar delavcev.
_______________
¹ Mednarodna organizacija dela.

ZVZD je predpisal obvezne zdravstvene preglede delavcev, s čimer je bil strožji od okvirne direktive. Prav tako je bila v ZVZD strožje izpeljana določba drugega odstavka 14. člena okvirne direktive, po kateri morajo biti ukrepi za zagotovitev primernega zdravstvenega nadzora taki, da je vsak delavec, če želi, deležen rednega zdravstvenega nadzora. Določba 36. člena ZVZD je namreč določala obveznost delavcev, da se odzovejo na zdravstveni pregled. Kršitve navedenih dolžnosti delodajalcev in delavcev so bile opredeljene in sankcionirane kot prekršek, delavcu pa je, če se ni odzval na zdravstveni pregled, lahko prenehalo celo delovno razmerje.

Spremenjena ureditev preventivnih zdravstvenih pregledov in celovitega zdravstvenega nadzora delavcev naj bi prispevala k učinkovitejšemu varovanju zdravja in delovne zmožnosti ter k preprečevanju poškodb pri delu in poklicnih bolezni. Zmanjšala naj bi tudi finančne obveznosti delodajalca in pripomogla k ustreznejšemu zdravstvenemu nadzoru delavcev na delovnih mestih z večjim zdravstvenim in varnostnim tveganjem.

Posvetovanje z delavci in njihovimi predstavniki

ZVZD je določal, da mora delodajalec delavcem in njihovim predstavnikom omogočiti sodelovanje pri obravnavi vprašanj, ki zadevajo zagotavljanje varnega in zdravega dela. Pri delodajalcu, pri katerem ni organiziranega sveta delavcev, opravlja naloge slednjega delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu.

Inšpektorat RS za delo pri svojem nadzoru ni ugotovil večjih nepravilnosti na tem področju. Tako je bilo ugotovljeno, da poteka komuniciranje med delodajalcem in delavci pri manjših delodajalcih neposredno. Pri večjih delodajalcih prevzamejo povezovalno vlogo med delavci in delodajalcem zaupniki za varnost in zdravje pri delu, predstavniki sveta delavcev in predstavniki različnih sindikatov. Ker svet delavcev po določilih zakona ni obvezen, je ZVZD omogočil, da so delavci izvolili svojega delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. ZVZD je za izvolitev odkazoval na določbe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, kar pomeni, da delavci, zaposleni pri različnih delodajalcih, ne morejo izvoliti skupnega delavskega zaupnika. Sprememba zakonodaje bi uredila način sodelovanja delavcev pri obravnavi vprašanj o zagotavljanju varnega in zdravega dela ter delodajalčeve dolžnosti v zvezi s tem tudi, kadar delavci nimajo izvoljenih delavskih predstavnikov.

Prijave, evidence in poročila

Delodajalci morajo Inšpektorat RS za delo obvestiti najmanj petnajst dni pred začetkom delovnega procesa, pri katerem obstaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare. Inšpektoratu morajo prijaviti tudi vsako nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec odsoten več kot tri zaporedne delovne dni, ter kolektivno nezgodo in smrtno poškodbo. Prav tako morajo delodajalci prijaviti vsak nevaren pojav.

Podatke o nezgodah pri delu oziroma o poškodbah pri delu zbirata Inšpektorat RS za delo in Inštitut za varovanje zdravja RS. Ker sta njuna metodologija in način zbiranja podatkov različna, so razlike tudi v podatkih o nezgodah pri delu oziroma o poškodbah pri delu, ki jih objavljata. Na podlagi Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva je upravljavec registra poklicnih bolezni Inštitut za varovanje zdravja RS.

ZVZD je določal devet evidenc, ki jih vodi delodajalec ter se po vsebini nanašajo na njegove glavne obveznosti pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. Namen te zakonske obveznosti je omogočiti delodajalcu, da spremlja stanje varnosti in zdravja pri delu ter na tej podlagi načrtuje varnostne ukrepe, hkrati pa omogočiti delavcem in delodajalcu, da dokazujejo nekatera dejstva v zvezi z zdravstvenim stanjem delavcev ali delovnimi razmerami v različnih postopkih, na primer pred invalidskimi komisijami, zavarovalnicami in v civilnih postopkih, zaradi ugotavljanja krivde ali odmere odškodnin.

Institucionalni okvir

Zbornica varnosti in zdravja pri delu

Zbornica varnosti in zdravja pri delu je bila ustanovljena na podlagi 49. člena ZVZD konec leta 2000. To je samostojno poklicno združenje varnostnih inženirjev in drugih strokovnih delavcev s področja varnosti pri delu ter pooblaščenih zdravnikov oziroma specialistov medicine dela, ki opravljajo strokovne naloge varnosti pri delu, zdravstvenega varstva in varstva delovnega okolja. Članstvo v zbornici je neobvezno in temelji na prostovoljni odločitvi posameznika oziroma organizacije. ZVZD je v 50. členu določil, da zbornica spremlja in nadzoruje delo članov v skladu z zborničnimi pravili, sprejema kodeks poklicne etike in vodi evidenco članov.

Pravna teorija opredeljuje zbornice kot pravne osebe korporativnega prava, v katere se neprofitno združujejo bodisi gospodarski subjekti bodisi posamezniki, ki opravljajo določen poklic. Pravna teorija deli zbornice tudi glede na način ustanovitve, in sicer na javnopravne, ki jih ustanovi država in v katerih je članstvo za določene subjekte obvezno, in zasebnopravne zbornice. Člani prvih opravljajo naloge (pretežno izvajanje javnih pooblastil) v javnem interesu, financirajo se iz javnih sredstev ter so v tem delu pod neposrednim strokovnim in finančnim nadzorom države. V zasebnopravne zbornice pa se prostovoljno vključujejo pravne osebe in posamezniki zaradi zadovoljevanja svojih interesov.

Iz podrobnejše analize zakonskih in zborničnih statutarnih določb je mogoče ugotoviti, da Zbornice varnosti in zdravja pri delu glede na ustanovitev, organiziranost in naloge ni mogoče uvrstiti v nobenega od opisanih modelov, toda prevladujejo elementi, ki kažejo, da je bila zasnovana kot poklicna zasebnopravna zbornica. S svojim delovanjem vse od ustanovitve pa tako zasnovane vloge ni odigrala, saj je vedno bolj preraščala v zbornico, v katero se združujejo podjetja z dovoljenjem za delo, torej se je prej kot stanovska organizacija, v katero naj bi se združevali strokovni delavci in pooblaščeni zdravniki zaradi zadovoljevanja skupnih interesov, neformalno oblikovala v poslovno združenje. Zaradi prostovoljnega včlanjevanja in ker ni pridobila javnih pooblastil, zbornica ni sprejela, da bi prednostno opravljala nadzor nad svojimi člani, razen z opozarjanjem na kakovost izvajanja strokovnih nalog in s sprejetjem priporočenih cen.

Svet za varnost in zdravje pri delu

Pri Vladi Republike Slovenije je bil v septembru leta 2000 kot strokovno posvetovalno telo ustanovljen Svet za varnost in zdravje pri delu. Svet, ki ga sestavljajo predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstva za zdravje za zdravje, predstavniki strok in socialnih partnerjev, se je od ustanovitve kar nekajkrat ukvarjal z vprašanji o svoji pristojnosti. Njegov prenos z Vlade RS na ministrstvo, pristojno za delo, bi pripomogel k večji povezanosti njegovih članov in učinkovitejšemu opravljanju njegovih nalog.

Urad RS za varnost in zdravje pri delu

Na podlagi Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) je v letu 1995 začel delovati Urad RS za varnost in zdravje pri delu kot organ v sestavi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V navedenem zakonu so bile uradu okvirno določene naloge, ki jih je podrobneje uredil ZVZD. Njegova temeljna naloga je bila spremljanje in ocenjevanje stanja varnosti in zdravja pri delu ter pripravljanje rešitev za enotno ureditev tega področja, ustanovljen pa je bil predvsem zaradi zagotavljanja usklajevanja med posameznimi organi in resorji, pristojnimi za varnost in zdravje pri delu.

Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 83/03) in izvedbena Uredba o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 58/03) sta glede na merila, ki jih je prvi opredelil za ustanovitev oziroma delovanje organov v sestavi ministrstev, določila, da se Urad RS za varnost in zdravje pri delu preoblikuje v notranjo organizacijsko enoto Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tako so decembra 2003 delavci z urada prešli v sestav ministrstva, večinoma v Sektor za varnost in zdravje pri delu, ki je prevzel tudi večino nalog urada.

Dovoljenje za delo

ZVZD je določil štiri sklope zahtevnejših strokovnih nalog varnosti pri delu, ki jih lahko opravljajo pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, izpolnjujoči predpisane kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje. Te strokovne naloge obsegajo:
– opravljanje periodičnih preiskav kemijske, fizikalne in biološke škodljivosti v delovnem okolju,
– opravljanje periodičnih pregledov in preizkusov delovne opreme,
– izdelovanje strokovnih podlag za izjavo o varnosti in/ali
– pripravljanje in izvajanje usposabljanja delavcev za varno delo.

Ob izvajanju zakona se je izkazalo, da so vsi štirje sklopi strokovnih nalog varnosti pri delu, za katere je treba pridobiti dovoljenje za delo, vsebinsko ustrezno opredeljeni, razen opravljanja periodičnih preiskav biološke škodljivosti, ki se v praksi ne izvajajo, kar je razvidno tudi iz letnih poročil. Preiskave škodljivosti v delovnem okolju imajo namen ugotoviti preseganje njenih dovoljenjih mejnih vrednosti, kar pa ne velja za biološko škodljivost, ki je v delovnem okolju praviloma ne sme biti in za katero mejne vrednosti niso predpisane. Periodično preiskovanje biološke škodljivosti zato nima prave utemeljitve, saj se predpostavlja, da je v delovnem okolju ne sme biti. Delodajalec pa mora vnaprej za delovna mesta, na katerih obstaja nevarnost za izpostavljenost biološkim dejavnikom, v oceni tveganja s primernimi ukrepi zagotoviti varnost in zdravje delavcev. Navedeno dejstvo je razlog za ustrezno spremembo zakona v tem delu.

Po uveljavitvi ZVZD je veliko delodajalcev zaradi racionalizacije poslovanja ukinilo dotedanje notranje službe varnosti pri delu, kar je pripomoglo k razmahu novonastalih pravnih oseb oziroma samostojnih podjetnikov posameznikov, ki so zaprosili in pridobili dovoljenje za delo opravljanje nalog varnosti pri delu.

Za izboljšanje ugotovljenih razmer in dvig kakovosti opravljanja storitev varnosti pri delu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v letu 2003 sprejelo nov Pravilnik o pogojih in postopku za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, s katerim je zaostrilo tehnične in kadrovske pogoje za pridobitev dovoljenja ter predpisalo obvezno predložitev dokumentiranih postopkov in metod pregledovanja in preizkušanja delovne opreme in delovnega okolja, pa tudi ocenjevanja tveganja ter programov teoretičnega in praktičnega usposabljanja delavcev za varno delo.

K višji kakovosti opravljenih storitev bi prav tako lahko pripomogli sami delodajalci, vendar se žal še vedno večinoma odločajo o izbiri izvajalca le glede na ceno ponujene storitve. V skladu z zakonskim pooblastilom bi nadzor morala opravljati tudi Zbornica varnosti in zdravja pri delu, katere prva naloga je nadzor nad delom članov, med katerimi jih več kot polovica opravlja tudi strokovne naloge varnosti pri delu.

Nadzorstvo

Inšpektorat RS za delo je eden od organov, pristojnih za nadzor nad izvajanjem ZVZD in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu.

Organizacijo, postopek in pristojnosti Inšpektorata RS za delo ureja Zakon o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94, 32/97 in 36/00), medtem ko ZVZD ureja le nekatera pomembnejša vprašanja, ki so povezana z uresničevanjem pravic in dolžnosti delodajalcev glede varnosti in zdravja pri delu, vsebuje pa tudi pooblastilne določbe, s katerimi prenaša nadzorstvene funkcije na nekatere druge inšpekcijske službe.

Inšpektorat RS za delo je organ v sestavi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki od 1. januarja 2005 deluje tudi kot prekrškovni organ prve stopnje.

V zadnjih letih Inšpektorat RS za delo nadzoruje in spremlja stanje varnosti in zdravja pri delu tudi na podlagi reprezentativnega vzorca vseh pravnih subjektov v Sloveniji. Ocenjujejo se parametri, kakršni so vodenje evidenc, osebna varovalna oprema, usposabljanje delavcev, preventivni zdravstveni pregledi, izjava o varnosti z oceno tveganja, obveščanje inšpekcije, preiskave delovnega okolja, obveščanje delavcev, pregledi in preizkusi delovne opreme ter soodločanje delavcev pri urejanju zadev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. Izsledki so eden od pomembnejših kazalnikov stanja na tem področju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, iz katerega je razvidno, koliko in kako kakovostno delodajalci izpolnjujejo predpisane zahteve in ukrepe na daljši rok. Delo inšpektorjev je usmerjeno tudi v svetovanje in pomoč delavcem in delodajalcem.

Iz poročil Inšpektorata za delo izhaja, da se je močno povečalo število izrednih inšpekcijskih nadzorov, saj jih je bilo v letu 2007 že skoraj trikrat več kakor rednih. Razlog pa je, da se vedno več inšpekcijskih nadzorov izvaja na podlagi predhodno pripravljenih usmerjenih akcij, ki se načrtujejo glede na predvidene ali predhodno ugotovljene neustreznosti s področja varnosti in zdravja pri delu v posameznih dejavnostih ali glede na posamezne dejavnike, ki vplivajo na to področje.

V skladu z določbami ZVZD o nadzorstvu Inšpektorat RS za energetiko in rudarstvo izvaja nadzor nad rudarskimi in podzemnimi gradbenimi deli, ki se opravljajo z rudarskimi metodami dela, v skladu z Zakonom o rudarstvu in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

Nadzor nad varnostjo in zdravjem pri delu na ladjah in čolnih za gospodarske namene je na podlagi ZVZD prenesen na Upravo Republike Slovenije za pomorstvo, nadzor v zvezi z izvajanjem zakona in drugih predpisov ter ukrepov varnosti in zdravja pri delu članov posadk zračnih plovil pa na inšpekcijo za zračno plovbo.


Kazenske in prehodne določbe

S kazenskimi določbami so kot prekršek sankcionirane kršitve delodajalcev, zaradi katerih sta ogrožana varnost in zdravje delavcev. Ker tudi delavci s svojim ravnanjem ali opustitvijo dejanj lahko ogrozijo svojo varnost in zdravje ali varnost in zdravje drugih delavcev, je ZVZD v kazenskih določbah sankcioniral kot prekršek tudi takšno ravnanje.

Inšpektorat RS za delo je v letu 2005 poleg temeljne naloge, to je izvajanje inšpekcijskega nadzora na svojem delovnem področju, prevzel še vlogo prekrškovnega organa. Inšpektorji za delo, ki opravljajo redne naloge inšpekcijskega nadzora, ob ugotovljenih prekrških hkrati vodijo postopek o prekršku in odločajo o njih.

S prehodnimi in končnimi določbami je ZVZD med drugim določil roke za izvedbo zakona in izdajo podzakonskih predpisov ter določil podzakonske predpise, ki so ostali v uporabi do izdaje novih.

ZVZD je določil, da morajo vsi delodajalci v dveh letih od dneva uveljavitve zakona urediti varnost in zdravje pri delu v skladu z zakonskimi določbami. S spremembo zakona (Uradni list RS, št. 64/01 – ZVZD-A) pa je bil rok za uskladitev podaljšan, in sicer za vse delodajalce do konca leta 2001, za kmete in fizične osebe, ki sami oziroma s člani svojih gospodarstev ali družinskimi člani opravljajo kmetijsko ali drugo dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa je bil ta rok prestavljen na konec leta 2002.

Resolucija o nacionalnem programu in praktične smernice

Na podlagi ZVZD je Državni zbor RS 26. novembra 2003 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 126/03), katera upošteva smernice in priporočila, ki jih določajo mednarodnopravni akti.

V pomoč delodajalcem in delavcem na posameznih področjih varnosti in zdravja pri delu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdajalo neobvezujoče praktične smernice v obliki priročnikov oziroma objavah v Uradnem listu RS, katerih namen je bil poenostavljeno predstaviti posamezno področje predvsem manjšim oziroma srednje velikim gospodarskim družbam ali posebnim kategorijam delodajalcev oziroma delavcev.

- navedba predpisov, ki urejajo to področje

Zakonski in podzakonski predpisi

Organizacijski vidik zdravja pri delu je bil urejen z zdravstvenimi predpisi, in sicer z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, Zakonom o zdravniški službi ter z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Vrste, obseg in vsebino preventivnih zdravstvenih pregledov pa je določil Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev.

Invalidsko zavarovanje delavcev in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se navezujeta na varnost in zdravje pri delu, je bilo urejeno v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Načelo bonus-malus, po katerem se obveznosti delodajalca za obvezno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje) razlikujejo glede na stopnjo zagotavljanja varnega in zdravega dela, je bilo normativno izpeljano v predpisih o zdravstvenem zavarovanju ter pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/2007 – UPB1, in 51/2009) je opredelil poklicne bolezni delavcev zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest, pogoje in postopek za njihovo ugotavljanje, odmero in izplačilo odškodnine ter pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

Delovni pogoji, kakršni so odmori delavcev, počitek, nočno delo, delo preko polnega delovnega časa in posebno varstvo nekaterih kategorij delavcev, so bili urejeni v Zakonu o delovnih razmerjih in na njegovi podlagi izdanih dveh podzakonskih predpisih. Pravilnik o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile, ter doječih delavk (Uradni list RS, št. 82/03) je določil ukrepe in aktivnosti za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu teh delavk. Namen Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok, mladostnikov in mladih oseb (Uradni list RS, št. 82/03) pa je varovanje zdravja ter telesnega in duševnega razvoja teh oseb pri delu in v zvezi z njim.

ZVZD je za izvolitev delavskega zaupnika za varnost in zdravje odkazal na uporabo določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Področje varnosti in zdravja pri delu je urejeno še z vrsto podzakonskih aktov ZVZD. ZVZD je v prehodnih določbah obdržal v uporabi podzakonske predpise, ki so imeli podlago še v stari zakonski ureditvi. Zaradi uskladitve slovenskega pravnega reda z obstoječimi, novimi ali spremenjenimi evropskimi direktivami so bili sprejeti podzakonski predpisi, ki so v slovenski pravni red prenesli vse posamične direktive, izhajajoče iz okvirne direktive. Podzakonski predpisi, ki jih je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo po uveljavitvi zakona, so v celoti sledili direktivam EU o varnosti in zdravju pri delu, kar je potrdila tudi komisija ekspertov pri Evropski komisiji pred vstopom Slovenije v EU.

Do konca leta 2006 so bili sprejeti še drugi predpisi, ki nimajo neposredne podlage v evropskem pravnem redu, a so bili potrebni za izvajanje ZVZD (Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja, Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, Pravilnik o pogojih in postopku za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, Pravilnik o opravljanju strokovnega izpita iz varnosti in zdravja pri delu ter Pravilnik o stalnem strokovnem usposabljanju in izpopolnjevanju strokovnih delavcev, ki opravljajo naloge varnosti pri delu).

Sprememba zakona odpira tudi priložnost za revizijo še vedno veljavnih podzakonskih predpisov, ki vse od uveljavitve ZVZD niso bili nadomeščeni ali odpravljeni z novimi, in presojo o tem, katera področja je treba urediti s podzakonskimi akti in katera so primernejša za urejanje s praktičnimi smernicami. Na posameznih področjih varnosti in zdravja pri delu je ministrstvo, pristojno za delo, doslej že izdajalo neobvezujoče praktične smernice v obliki priročnikov oziroma objave v Uradnem listu RS.

- podatki o rezultatih spremljanja izvajanja obstoječega predpisa (predstavitev ciljev, ki jih je predpis zasledoval, ocena doseženih ciljev, metode oziroma merila, po katerih je narejena ocena doseženih ciljev, vzroki, zakaj cilji niso bili ali niso bili v celoti doseženi)

Podatki o rezultatih spremljanja izvajanja obstoječega predpisa so zajeti v Analizi izvajanja Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Analizi izvajanja Nacionalnega programa varnosti in zdravja pri delu ter poročilih o delu Inšpektorata za delo.

- poglavitni problemi oziroma vprašanja na področju urejanja (jasna opredelitev, velikost in obseg, vzrok za nastanek problema) in način ugotovljenih problemov

Stvarna in personalna veljavnost zakona

Analiza izvajanja nacionalnega programa in analiza ZVZD sta pokazali na pomanjkljivosti pri opredelitvi pojma delodajalca kmeta. Opredelitev kmeta, ki je bila uporabljena v ZVZD, je bila povzeta po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pri čemer ni bilo upoštevano, da je namen ureditve v teh dveh zakonih specifičen. Pri pokojninskem, invalidskem in zdravstvenem zavarovanju se je bilo namreč treba izogniti temu, da bi bili posamezniki hkrati zavarovani iz dveh naslovov, tj. iz delovnega razmerja in iz kmetijske dejavnosti. Takšna opredelitev delodajalca kmeta pa ne vključuje oseb, ki so v delovnem razmerju in hkrati kmetujejo (same ali s pomočjo najetih delavcev), torej ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu vsem osebam, ki opravljajo kmetijsko dejavnost. Zaradi neustrezne opredelitve pojma kmet ZVZD ne zavezuje k izdelavi izjave o varnosti z oceno tveganja tistih oseb, ki so v delovnem razmerju in hkrati kmetujejo (same ali s pomočjo najetih delavcev).

Kritike, predvsem predstavnikov malih delodajalcev, glede ureditve v ZVZD, ki je med delodajalce vključevala tudi t. i. samozaposlene, narekujejo spremembo zakona pri opredelitvi pojma delodajalec tudi s tega vidika. Novi zakon naj bi uredil, da se samozaposleni delavci, ki ne zaposlujejo drugih oseb, ne bi šteli za delodajalce. Kljub temu pa je samozaposleni delavec odgovoren za varovanje sebe in svojega zdravja, prav tako pa drugih oseb v svojem delovnem okolju. Ker lahko delavec pravice in dolžnosti iz zakona uresničuje samo ob dejavni vlogi delodajalca, je treba ta posebni položaj samozaposlenega v zakonu urediti posebej.

Temeljna načela

Komisija ekspertov pri Evropski komisiji je ob pregledu usklajenosti predpisov o varnosti in zdravju pri delu z direktivami na tem področju opozorila, da je načelo prevencije najpomembnejše načelo v okvirni direktivi, ki velja za delodajalce in za delavce. Okvirna direktiva v tem delu, po mnenju komisije ekspertov, ni ustrezno prenesena v ZVZD, saj to načelo ni bilo opredeljeno v osnovnih pojmih niti ni bilo izrecno zapisano v temeljnih določbah, zato so potrebne ustrezne dopolnitve temeljnih določb in opredelitev pojmov.

Izjava o varnosti z oceno tveganja

Inšpektorat RS za delo v letnih poročilih ugotavlja, da so redke izjeme delodajalci, registrirani kot gospodarski subjekti, ki niso sprejeli izjave o varnosti z oceno tveganja. Žal so ti dokumenti pogosto pomanjkljivi predvsem zato, ker so ocene tveganja v njih zelo obsežne in pogosto nerazumljive oziroma nejasne, najpomembnejši del, ki bi se moral nanašati na določitev ustreznih ukrepov in njihovo izvajanje, pa je neustrezen ali ga sploh ni. To kaže, da delodajalci ne razumejo smisla in pomena izjave o varnosti in jo jemljejo za obveznost, ki jo morajo izpolniti, sicer bodo kaznovani. Navedeno velja zlasti za kmete in samozaposlene ter mnoge manjše delodajalce, pri katerih je skrb za varnost pri delu praviloma manjša. Poseben problem pri vseh vrstah delodajalcev je tudi, da v sprejeto izjavo o varnosti praviloma niso zajete osebe, ki delajo pri njih na podlagi napotnic študentskih servisov, delavci, napoteni iz agencij za zaposlovanje, in kooperanti ali delavci svobodnih poklicev. Ker je velika večina delodajalcev, zaradi predpisanih zahtev v ZVZD, izdelavo ocene tveganja oddala zunanjim strokovnim službam, so bili sami pomanjkljivo seznanjeni z dejanskim stanjem varnosti in zdravja pri delu ter pomenom varnostnih ukrepov.

Pri projektu zmanjševanja administrativnih bremen na ravni EU je konzorcij svetovalnih podjetij, ki ga je k izdelavi priporočil pritegnila Evropska komisija, ugotovil, da okoli 92 % izmerjenih stroškov nastane v mikro in malih podjetjih. Ocena tveganja in nadzor nad njim sta za ta podjetja predstavljala velik problem. Delodajalci niso dovolj seznanjeni s svojimi obveznostmi, kar povzroča dve vrsti odziva: ravnodušnost in izvajanje nepotrebnih ukrepov. Priprava uporabniku prijaznega e-orodja, npr. elektronskih obrazcev ocenjevanja tveganja, ki so lahko že delno izpolnjeni, po mnenju konzorcija omogoča lažje in enostavnejše ocenjevanje tveganja ter zmanjšuje administrativna bremena za mikro in mala podjetja. Zato konzorcij svetovalnih podjetij namesto odprave obveznosti ocenjevanja tveganja za posamezne kategorije delodajalcev predlaga zagotovitev več in bolj ciljanih praktičnih informacij ter zagotovitev rešitev E-Gov glede ocene tveganja (priporočili št. 102 in 103). Konzorcij priporoča tudi zmanjšanje uporabe zunanjih storitev (priporočilo št. 104), ker ugotavlja, da so nekateri delodajalci na podlagi svetovanja pri izdelavi ocene tveganja sprejeli nepotrebne ukrepe.
Zagotavljanje varnosti pri delu

Iz analize ZVZD izhaja, da predvsem samozaposlene osebe in mala podjetja praviloma nimajo lastne službe za varnost pri delu in so brez delavcev, ki bi imeli opravljen strokovni izpit iz varnosti pri delu in izpolnjevali druge predpisane pogoje. Naloge varnosti pri delu največkrat opravljajo zunanji izvajalci z dovoljenjem za delo. Za takšno rešitev se odločajo tudi večji delodajalci, razen tistih z nekaj sto in več zaposlenimi. Ob presoji skladnosti slovenske zakonodaje na vprašanje zunanjih strokovnih služb sicer ni bilo posebej opozorjeno, vendar je analiza ZVZD pokazala, da bi bilo ob spremembi in dopolnitvi zakona smiselno upoštevati zgoraj navedeno presojo.

Zagotavljanje zdravstvenega nadzora

Ob uveljavitvi ZVZD so inšpektorji za delo ugotavljali, da se je obveznost zagotavljanja zdravstvenih pregledov izvajala pomanjkljivo, veliko je bilo delodajalcev, ki delavcev niso pošiljali na preglede ali pa tega niso storili v predpisanih rokih. Med vzroki za tako stanje so delodajalci navajali visoke cene zdravstvenih pregledov ob slabem finančnem stanju podjetij, pa tudi preobremenjenost oziroma pomanjkanje zdravnikov specialistov medicine dela. Ugotovljeno je bilo, da se obdobni zdravstveni pregledi ne opravijo, če delavci preidejo na drugo delovno mesto z drugačnimi zdravstvenimi zahtevami. V mnogih primerih so jih opravili kar zdravniki splošne medicine, vsebina in obseg pregleda pa nista ustrezala zahtevam delovnega mesta.

Tudi po uveljavitvi Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev v letu 2002 je redno zagotavljanje teh pregledov odvisno predvsem od ozaveščenosti delodajalca in finančnega stanja podjetja. Vrsto, obseg, vsebino in roke zdravstvenih pregledov predlaga delodajalcu pooblaščeni zdravnik, pri čemer je bila praksa pooblaščenih zdravnikov pri določanju rokov dokaj neenotna. Obseg prav tako pogosto ni ustrezal zdravstvenim zahtevam delovnega mesta zaradi pomanjkljivih strokovnih zdravstvenih ocen slednjega. Izsledki zdravstvenih pregledov pa niso pripomogli k odkrivanju in diagnosticiranju poklicnih bolezni oziroma bolezni, povezanih z delom.

Prijave, evidence in poročila

Zaradi zahtev po vpeljavi metodologij ESAW² in EODS European Occupational Diseases Statistics., ki ju je za statistično spremljanje poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v državah članicah predpisal EUROSTAT, je Inšpektorat RS za delo že prilagodil obrazce za poročanje delodajalcev, vendar za te obrazce ni podlage v ZVZD.
__________________
² European Statistics of Accidents at Work.

Prav tako Inšpektorat RS za delo na podlagi ZVZD ni upravljavec zbirke podatkov o poškodbah pri delu in poklicnih boleznih. Sprememba zakona naj bi dala podlago za določitev tega upravljavca, njegovih pristojnosti ter obsega in namena zbiranja podatkov.

Dovoljenje za delo

Inšpekcijski nadzor nad opravljanjem strokovnih nalog varnosti pri delu je pokazal, da zunanje službe, ki so pridobile delovno dovoljenje, opravljajo zgolj osnovne naloge, ki so naložene delodajalcem, za poglobljeno sodelovanje ter npr. svetovalno delo, izvajanje nadzora in spremljanje stanja na tem področju pa ni ne denarja ne pravega zanimanja. Zunanji strokovni delavci so vse premalo prisotni pri posameznem delodajalcu, predvsem v zvezi z notranjim nadzorom. Usposabljanje delavcev za varno delo se izvaja po preveč splošnih in delovnim mestom neprilagojenih programih, delodajalci pa se zadovoljijo z izdanimi potrdili ne glede na kakovost storitve. Strokovne podlage za izjavo o varnosti, ki so jih pripravljali za delodajalce, so inšpektorji za delo večkrat ocenili za nepopolne, nepregledne, preobsežne in neskladne z dejanskimi razmerami na delovnih mestih.

Ministrstvo, pristojno za delo, je ugotovilo, da mnoge organizacije z dovoljenji za delo ne izpolnijo predpisane dolžnosti obveščanja o vsaki spremembi, ki vpliva na opravljanje strokovnih nalog, in predpisane predložitve letnih poročil o opravljenem delu. Navedene opustitve je zato treba vključiti med zakonsko predpisane razloge za odvzem dovoljenja za delo.

Kazenske določbe

Iz poročil o delu Inšpektorata RS za delo izhaja, da delodajalci še vedno najbolj kršijo temeljne zahteve varnosti in zdravja pri delu, ki predstavljajo osnovo varnega in zdravega dela delavcev. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da se jih veliko še vedno ne zaveda pomena varnosti in zdravja pri delu ter jima ni pripravljeno namenjati večje pozornosti, zaradi česar so prisilni ukrepi inšpekcije za delo nujni.

- predpisi Evropske unije, ki vplivajo na področje urejanja

Področje urejajo naslednji predpisi EU:
1. Direktiva Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL L, št. 183 z dne 29.06.1989, stran 1);
2. Uredba (ES) št. 1137/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek, določen v členu 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – prvi del (UL L št. 311 z dne 21. 11. 2008, str. 1), ki je spremenila direktivo iz točke 1;
3. delno Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L, št. 376 z dne 27. 12. 2006, stran 36).

- mednarodni sporazumi, ki vplivajo na področje urejanja

Konvencije mednarodne organizacije dela

Konvencija MOD št. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju med drugim definira osnovne pojme, kot npr. delavec, delovno mesto, zdravje. Konvencija določa obveznost države članice, da po posvetovanju s socialnimi partnerji oblikuje, sprejme in občasno revidira politiko na področju varnosti pri delu, predvsem kar zadeva obveznost in odgovornost glavnih nosilcev aktivnosti – države, delodajalcev in delojemalcev. Konvencija nadalje določa obveznost države, da zakonsko predvidi ustrezen sistem inšpekcijskega nadzora in učinkovit sistem kaznovanja za kršitve. Država mora, skladno z zahtevami konvencije, zagotoviti navodila delodajalcem in delojemalcem, ki bodo služila kot pripomoček za uveljavitev predpisov. Prav tako morajo pristojni organi zagotoviti opravljanje nekaterih nalog, ki jih našteva konvencija. Konvencija tudi določa nekatere aktivnosti na ravni delodajalca – podjetja, predvsem glede obvladovanja dejavnikov tveganja ter glede osebne varovalne opreme ter ukrepov prve pomoči. Določa tudi obveznost delavcev, da glede svoje varnosti in zdravja sodelujejo z delodajalcem in delavskimi predstavniki.

Konvencija MOD št. 161 o službah medicine dela definira izraz »služba medicine dela«, obvezuje državo članico, da po posvetovanju s socialnimi partnerji določi in občasno revidira državno politiko na področju služb medicine dela, predpisuje naloge služb medicine dela na področju zagotavljanja zdravja pri delu, določa možne organizacijske oblike v skladu z nacionalno zakonodajo in pogoje za delovanje teh služb, v prvi vrsti pa multidisciplinarno kadrovsko sestavo.

Konvencija opredeljuje le nekatera temeljna načela za delovanje služb, kot npr. načelo brezplačnosti za delavce, dolžnost seznanjati delavce o nevarnostih za zdravje pri delu in o dejavnikih tveganja.

Področje nadzora urejata dve konvenciji MOD in sicer konvencija št. 81 o inšpekciji dela v industriji in trgovini in konvencija št. 129 o inšpekciji dela v kmetijstvu.

Revidirana Evropska socialna listina

Z vidika ratificiranih mednarodno pravnih instrumentov je za področje varnosti in zdravja pri delu zelo pomembna Revidirana Evropska socialna listina, ki v 3. členu določa pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev.Ta člen obvezuje članice, da določijo in periodično revidirajo politiko varnosti in zdravja pri delu. Določba 3. člena obvezuje članice tudi, da pospešujejo razvoj služb medicine dela, ki bodo naravnane predvsem preventivno in svetovalno.

- odločbe Ustavnega sodišča, ki obravnavajo področje urejanja oziroma primerljivo ureditev

/

- odločbe Sodišča Evropske unije, ki obravnavajo področje urejanja oziroma primerljivo ureditev

1. C-441/01 (Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski)
2. C-49/00 (Evropska komisija proti Italiji)

Med ocenjevanjem skladnosti slovenskih predpisov z direktivami, ki je potekalo pred vstopom Republike Slovenije v EU, je Komisija ekspertov pri Evropski komisiji preverjala tudi skladnost ZVZD z okvirno direktivo. Ugotovila je nekatere neskladnosti ali pomanjkljivosti, ki naj bi jih Republika Slovenija uskladila oziroma odpravila, ko bo prvič spreminjala ali dopolnjevala zakonsko besedilo.

Republika Slovenija se je kot država članica EU lotila analize zakonodaje, da bi odstranila administrativne ovire, pri čemer je področje varnosti in zdravja pri delu še posebej poudarjeno. Tudi v ta namen je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v letu 2009 pripravilo analizo ZVZD, s katero je želelo ugotoviti, katere njegove določbe predstavljajo administrativno oviro, ki lahko vpliva na nadaljnji gospodarski razvoj. Analizo je narekoval tudi projekt odstranitve administrativnih ovir na področju varnosti in zdravja pri delu in s tem povezanih stroškov, ki ga je vodilo Ministrstvo za javno upravo ob sodelovanju delodajalskih združenj.

Tudi pobude nekaterih pravnih oseb civilnega prava za prenos javnih pooblastil glede varnosti in zdravja pri delu nanje so bile razlog, da se uspešnost izvajanja zakona na tem področju posebej oceni in ugotovi, ali bi se nekatere naloge ministrstva bolje, učinkoviteje in ceneje izvajale na podlagi javnega pooblastila.

Analiza izvajanja nacionalnega programa, analiza ZVZD in pripombe komisije ekspertov pri Evropski komisiji so bile podlaga za oceno, v kolikšnem obsegu in kako bi bilo treba spremeniti in dopolniti ZVZD.

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1 Cilji predloga zakona

Osnovni cilj zakona je priprava boljših rešitev od teh, ki za varnost in zdravje pri delu veljajo vse od sprejetja zakona julija 1999, z upoštevanjem načela racionalizacije postopkov in hkrati načela, da se raven varnosti in zdravja delavcev v Sloveniji zaradi uveljavitve novih zakonskih zahtev ne sme spustiti pod že doseženo raven, ki so je deležni delavci pri delu na temelju veljavnih predpisov. Zakon je namenjen spodbujanju varnostne kulture, usmerjene v preprečevanje tveganja pri delu, in skrbi, da so predpisani ukrepi stvarni in učinkoviti ter da omogočajo dejansko in ne samo birokratsko uskladitev s predpisi.

Drugi predlagateljev cilj pa je revizija zakonskih določb zaradi odprave administrativnih bremen in z njimi povezanih stroškov zlasti za delodajalce, ki zaposlujejo majhno število delavcev. V ta namen so na novo opredeljene obveznosti samozaposlenih v zvezi z zagotavljanjem lastne varnosti in zdravja.

Zaradi doseganja zgoraj navedenih ciljev se s predlaganim zakonom preverja delovanje osnovnih institutov glede varnosti in zdravja pri delu, kakršni so informiranost in usposabljanje delavcev za varno in zdravo delo, delavska udeležba pri upravljanju varnosti in zdravja pri delu, zdravstveni nadzor, predvsem pa se preverjajo delovanje in učinki izjave o varnosti ter ocenjevanja tveganja.
Zaradi priprave boljših rešitev se s posameznimi določbami predlaganega zakona usklajujejo tudi določbe okvirne direktive. Prav tako se zaradi uresničitve osnovnega cilja zakona usklajujejo nekatere določbe, pri katerih so inšpektorji za delo in strokovnjaki za varnost in zdravje pri delu zaznali nedodelanost ali nedoslednosti, ki tako zelo ovirajo izvajanje zakona, da je bilo te določbe treba spremeniti ali dopolniti.

2.2 Načela predloga zakona

Osnovno načelo glede pravic in obveznosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom, po katerem se predlog zakona ravna, je, da je delodajalec tisti, ki je odgovoren za varno in zdravo delo delavcev. Četudi strokovne naloge v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu prepusti strokovnim delavcem, ga to ne razbremeni odgovornosti. Načelo zakona je še, da so vse obveznosti delodajalca glede varnega in zdravega dela delavcev hkrati pravice slednjih, čeprav imajo tudi delavci po predlogu zakona dolžnost skrbeti za lastno varnost in zdravje ter za varnost in zdravje sodelavcev. Zakon opredeljuje še načelo obvezne udeležbe delavcev pri upravljanju varnosti in zdravja pri delu.

Zelo pomembno načelo je načelo t. i. predhodnega varstva, ki od delodajalca zahteva, da pri načrtovanju delovnega okolja in postopkov zagotovi upoštevanje vseh vplivov na varno in zdravo delo delavcev, pri načrtovanju dela pa upošteva njihove duševne in telesne sposobnosti ter preprečuje in zmanjšuje tveganje zaradi delovnih obremenitev, od katerih sta odvisna njihova varnost in zdravje.

Načelo preventive, opredeljeno med temeljnimi načeli, je izpeljano v obligacijskem delu zakona, in sicer, ko določa obveznosti delodajalca pri zagotavljanju varnosti pri delu (ocena tveganja, informiranje in usposabljanje delavcev) in zdravja pri delu (promocija zdravja na delovnem mestu, zdravstveni pregledi).

Pomembno načelo, ki je izpeljava načela delodajalčeve vrhovne odgovornosti za varnost in zdravje delavcev, je, da stroški za izvajanje preventivnih ukrepov nikoli ne smejo bremeniti delavca oziroma mu povzročati kakršnih koli finančnih obveznosti.

Zakon opredeljuje tudi načelo medsebojnega sodelovanja vseh ključnih deležnikov na področju varnosti in zdravja pri delu, to je socialnih partnerjev, univerz in zavarovalnic.

Zadnje načelo zakona je načelo vpeljave varnosti in zdravja pri delu v programe izobraževanja in usposabljanja vseh vrst in vseh smeri kot bistvenih elementov za graditev varnostne kulture ter za uveljavljanje varnosti in zdravja pri delu vse od najzgodnejše dobe.

2.3 Poglavitne rešitve

a) Predstavitev predlaganih rešitev

- konkreten opis predlaganih rešitev

V splošnih določbah predlog natančneje določa veljavnost zakona, tako da v smislu okvirne direktive in glede na veljavno ureditev, oži derogacijo zakonskih določb samo na dele dejavnosti posameznih služb in rudarstva, pri katerih so zaradi posebnih značilnosti teh dejavnosti posamezna vprašanja varnosti in zdravja pri delu urejena s posebnimi predpisi. Predlog zakona vsebuje samo najpomembnejše opredelitve pojmov, in sicer tiste, na katerih sloni ureditev varnosti in zdravja pri delu in ki niso opredeljeni v drugih predpisih, v katere so prenesene zahteve posamičnih direktiv.

V splošnih določbah predlog zakona podrobneje opredeli dolžnost preventivnega delovanja delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti (t. i. predhodna varnost) in z zagotavljanjem zdravja pri delu ( promocija zdravja na delovnem mestu).
Predlog zakona nekoliko podrobneje določa doktrinarna načela pri izvajanju ukrepov delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.

V splošnih določbah predlog zakona še naprej vzdržuje soodvisnost obveznosti delodajalca in pravic delavca v zvezi z delom.

S predlagano ureditvijo nosilnega instituta na področju varnosti in zdravja pri delu, to je izjave o varnosti z oceno tveganja, se odpravlja potreba po podzakonskem aktu, saj že predlog zakona določa minimalne postopkovne zahteve glede ocene tveganja ter obličnost in vsebino izjave o varnosti. Novost predloga zakona je tudi določba, ki zagotavlja obveščenost delavcev in drugih navzočih v delovnem procesu o tveganju ter pravico vpogleda v aktualno izjavo o varnosti in oceno tveganja.

V poglavju o obveznostih delodajalca predlog zakona podrobneje ureja zagotovitev prve pomoči delavcem in drugim osebam, navzočim v delovnem procesu, ter ukrepe za zagotovitev varstva pred požarom, in sicer to obveznost postavlja in ureja glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja konkretni delodajalec, in na število pri njem zaposlenih delavcev in drugih oseb, navzočih v delovnem procesu.

Novost v tem poglavju so vse določbe o obveznostih delodajalca glede delavcev, ki delajo na takih delovnih mestih, na katerih je večja nevarnost za fizično nasilje tretjih oseb, in obveznostih delodajalca v primerih trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja.

Nove so določbe predloga zakona v zvezi z zagotavljanjem t. i. predhodnega varstva. Delodajalec mora namreč, preden da delavcem v uporabo objekt, delovno opremo, sredstva za delo ali nevarne snovi, pridobiti vso potrebno dokumentacijo, v kateri so navedeni varnostno-tehnični podatki, potrebni za ocenjevanje tveganja in za predpisovanje varnostnih ukrepov. Te določbe naj bi po predlogu zakona prispevale, da bi načrtovalci, proizvajalci in dobavitelji upoštevali že med projektiranjem vse varnostne zahteve, ne pa šele delodajalec, ko je mnogokrat za učinkovito zagotovitev varnosti delavcev že prepozno.

Novost je tudi določba predloga zakona, da morajo zdravstveni pregledi delavcev ustrezati varnostnemu in zdravstvenemu tveganju, opredeljenemu v oceni tveganja.

Predlog zakona določa možnost, da delodajalec le izjemoma prepusti opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu zunanji strokovni službi oziroma le takrat, ko sam nima usposobljenega strokovnega delavca. Ta določba je namenjena doslednejšemu izvajanju okvirne direktive s področja varnosti in zdravja pri delu v slovenski pravni red. Direktiva namreč pri urejanju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu sloni na tem, da delodajalec in pri njem zaposleni delavci najbolj temeljito poznajo posebnosti delovnega procesa, ki lahko vplivajo na varnostno in zdravstveno tveganje.

V predlogu zakona je nova določba, da je Inšpektorat RS za delo upravljavec evidenc o nezgodah s smrtnim izidom, nezgodah, zaradi katerih je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivnih nezgodah, nevarnih pojavih, ugotovljenih poklicnih boleznih, pa tudi nove določbe o načinu zbiranja osebnih podatkov in ravnanju z njimi. Upravljanje podatkov iz navedenih evidenc bo inšpektoratu omogočilo spremljanje in analiziranje vzrokov nezgod ter služilo načrtovanju politike preprečevanja le-teh in bolezni pri delu.

V poglavju o pravicah in obveznostih delavcev je dodana nova določba, ki delavcu prepoveduje delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc pod vplivom zdravil, ki bi lahko vplivala na njegove psihofizične zmožnosti, pa, če je za,konkretna delovna mesta tako določeno v izjavi o varnosti z oceno tveganja.

Predlog zakona v novem poglavju o dolžnostih samozaposlenih delavcev najprej opredeljuje samozaposlenega delavca in njegove temeljne obveznosti glede varovanja lastnega zdravja, pri čemer upošteva načelo zmanjševanja administrativnih bremen in z njimi povezanih stroškov.

Svet za varnost in zdravje pri delu naj bi se preoblikoval v strokovno posvetovalno telo ministra, pristojnega za delo, predlog pa ne posega v vsebino in obseg nalog sveta, tako kakor so bile opredeljene doslej.

V poglavju o dovoljenju za delo predlog zakona oži področje nalog, za katero se dovoljenje podeljuje, in veljavnost dovoljenja veže na sedem let. V tem obdobju se bodo morali strokovni delavci stalno usposabljati in obnavljati svoje znanje, kar bo na novo urejeno s podzakonskim aktom. Dopolnjena je tudi določba o razlogih za odvzem dovoljenja za delo. S temi dopolnitvami želi predlagatelj odgovoriti na številne pripombe v javnosti glede števila podeljenih dovoljenj, cenovnega dampinga ter kakovosti opravljenih storitev licenciranih pravnih oseb in posameznikov.

Predlog zakona določa tudi možnost, da za dovoljenje za čezmejno opravljanje strokovnih nalog zaprosijo tudi tuje pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki. O njihovi vlogi se odloča, če izpolnjujejo enake pogoje, kakor domači ponudniki teh storitev in po enakem postopku.

Prav tako predlog zakona zaostruje kaznovalno politiko za prekrške in daje mandat inšpekciji, ki opravlja nadzorstvo, da izreče globo v kateri koli višini predpisanega razpona, pri čemer upošteva težo in okoliščine prekrška.
V poglavju o prehodnih določbah predlog zakona ohranja v uporabi dva predpisa, ki sta bila izdana na podlagi zveznega, jugoslovanskega zakona ter ohranja v veljavi nekatere podzakonske predpise, ki so bili izdani na podlagi starega zakona o varstvu pri delu, vendar se uporabljajo ali veljajo le, če niso v nasprotju s predlaganim zakonom. Gre za podzakonske predpise, za katere je predlagatelj po posvetu s strokovnimi združenji in posamezniki ocenil, da še vedno ustrezno urejajo posamezna vprašanja varnosti in zdravja pri delu. To so tudi podzakonski akti, ki v slovenski pravni red prenašajo zahteve posameznih direktiv, izhajajočih iz 16. člena okvirne direktive. In nazadnje ostanejo v veljavi tudi nekateri podzakonski akti, ki urejajo varno delo v nekaterih posebnih dejavnostih oziroma pri delih, ki niso ustrezno pokrita z določbami direktiv. Predlog zakona določa nadalje prenehanje uporabe nekaterih starih jugoslovanskih predpisov, ki so bili izdani na podlagi zveznih zakonov ter razveljavlja slovenske podzakonske predpise, ki vprašanj varnosti in zdravja pri delu ne urejajo več na ustrezen način. Gre za predpise, ki so nastajali vse od leta 1947, na podlagi različnih zakonov in v drugačnih družbeno-gospodarskih okvirih. Povečini so to tehnični predpisi in po vsebini navodila za varno delo. Nekatere še uporabne določbe bodo prenesene v ustrezne podzakonske predpise iz 82. člena, nekateri podzakonski akti, ki so pravzaprav navodila, pa bodo preoblikovani v neobvezujoče praktične smernice.

- variantne rešitve, ki so bile preučevane, in argumenti za predlagano rešitev

/

b) Način reševanja

– vprašanja, ki se bodo reševala s predlaganim zakonom

Z noveliranim Zakonom o varnosti in zdravju pri delu se bodo določile pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom, ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter organi, pristojni za varnost in zdravje pri delu.

– vprašanja, ki jih bodo urejali izvršilni predpisi, in seznam izvršilnih predpisov, ki bodo prenehali veljati

S Pravilnikom o zdravstvenih pregledih delavcev bodo predpisani vrste, način, obseg in roki opravljanja pregledov. Pogoji, način in program za opravljanje strokovnega izpita iz varnosti in zdravja pri delu bodo predpisani s pravilnikom. Prav tako bo s pravilnikom urejena obveznost stalnega usposabljanja strokovnih delavcev, ki opravljajo naloge varnosti pri delu. Minister, pristojen za delo, bo s pravilnikom določil kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih bodo morale izpolnjevati pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki za pridobitev ali obnovo dovoljenja za delo, sestavo komisije in vodenje vpisnika imetnikov dovoljenja. Pravilnik bo predpisal vsebino evidenc, način vodenja in hrambe dokumentacije ter roke za sestavo evidenc. Poleg navedenih pravilnikov, ki bodo podpirali uveljavitev zakona, bo minister s podzakonskimi akti uredil minimalne zahteve glede varnosti in zdravja pri delu, ki imajo svojo podlago v posamičnih direktivah Evropskih skupnosti na področju varnosti in zdravja pri delu.

– vprašanja, ki se bodo reševala na drug način in kako (npr. kolektivne pogodbe)

/

– vprašanja, na katera ni mogoče poseči s predpisi

/

– vprašanja, ki naj bi bila deregulirana (ni več potrebe regulaciji)

/

– vprašanja, ki se bodo reševala s predpisi, za katera je bilo poprej opravljeno eksperimentiranje in testiranje zaradi ugotovitve primernosti ukrepanja

/

c) Normativna usklajenost predloga zakona

– z obstoječim pravnim redom (veljavno zakonodajo)

DA

– s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo

DA

– s predpisi, ki jih je tudi treba sprejeti oziroma spremeniti in »paketno« obravnavati

NE (ni paketna zakonodaja)

č) Usklajenost predloga predpisa

– s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi

/

– s civilno družbo oziroma ciljnimi skupinami, na katere se predlog zakona nanaša (navedba nerešenih vprašanj):

Za pripravo novele zakona sta bili oblikovani usmerjevalna in delovna skupina, v kateri so bili poleg predstavnikov ministrstev za delo in za zdravje vključeni strokovnjaki, ki se združujejo v Zbornico varnosti in zdravja pri delu ter v društva varnostnih inženirjev, to je temeljnih zvez strokovnjakov, ki delajo na področju varnosti in zdravja pri delu. Obe skupini sta se sestali vsega skupaj desetkrat. Na podlagi zaključkov obeh je strokovna služba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve oblikovala besedilo zakona ter ga ponudila v obravnavo socialnim partnerjem. Ti so se v zvezi z novelo zakona sestali osemnajstkrat. Zakon je bil v javni obravnavi od 9. julija 2010 do 9. septembra 2010 in je bil v tem času objavljen na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (http://www.mddsz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predpisi_v_pripravi/), predstavniki ministrstva pa so med javno obravnavo in po njej dejavno predstavljali zakon ter odgovarjali na vprašanja tudi na tiskovnih konferencah, posvetih in delavnicah, ki so jih organizirali in izvedli različni deležniki na področju varnosti in zdravja pri delu.

V razpravo so bili torej vključeni:
– nevladne organizacije,
– predstavniki zainteresirane javnosti,
– predstavniki strokovne javnosti.

Pisna mnenja, predloge, pripombe in vprašanja so dali:
– Zbornica varnosti in zdravja pri delu,
– Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije,
– Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije,
– Statistični urad Republike Slovenije in
– Obrtno-podjetniška zbornica Slovenje.

Prejeli smo tudi stališča, predloge, mnenja in pripombe posameznikov ter nekaterih gospodarskih družb (Zavod za varstvo pri delu, d. d., Gorenje, d. d., in Kova, d. o. o.).

Vseh pripomb in predlogov, ki so bili predloženi v okviru javne razprave, ni bilo mogoče upoštevati, saj so si zaradi različnih interesov ciljnih skupin, ki jih zakon obravnava, med seboj precej nasprotujoči in celo izključujoči.
Glavne pripombe in predlogi iz javne razprave so se nanašali na:
– ureditev t. i. predhodnega varstva,
– opredelitev obveznosti delodajalca glede ocenjevanja tveganja in izdelave izjave o varnosti,
– zagotavljanje zdravja pri delu (promocija na delovnem mestu, zdravstveni pregledi delavcev),
– možnosti, da strokovne naloge prevzamejo delodajalci sami, in s tem povezano usposobljenost delodajalcev,
– vlogo in naloge strokovnega delavca in izvajalca medicine dela,
– umeščenost in vlogo strokovnega sveta,
– pogoje in obseg dovoljenj za delo,
– ureditev možnosti za prenos javnih pooblastil.

Predstavniki Delovne in Usmerjevalne skupine, Delovne skupine socialnih partnerjev, skupna usklajevalna skupina sestavljena iz socialnih partnerjev, strokovne javnosti in predstavnikov Ministrstva za zdravje in Ministrstva za javno upravo.

d) Povzetek Poročila o sodelovanju javnosti pri pripravi predloga zakona:

Glej drugo alinejo č. točke.

- spletni naslov, na katerem je bil predpis objavljen

Spletna stran Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
(http://www.mddsz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predpisi_v_pripravi/)

- čas trajanja javne predstavitve, v katerem je bilo mogoče posredovati stališča, predloge, mnenja in pripombe

9. julija 2010 do 9. septembra 2010

- datum in kraj morebitne javne obravnave ali druge oblike sodelovanja

September, 2010, Planet tuš Kranj

- seznam subjektov, ki so sodelovali

– Zbornica varnosti in zdravja pri delu,
– Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije,
– Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije,
– Statistični urad Republike Slovenije,
– Obrtno-podjetniška zbornica Slovenje.
– Zavod za varstvo pri delu, d. d.,
– Gorenje, d. d.,
– Kova, d. o. o. in
– posamezniki.

- bistvena stališča, predlogi, mnenja in pripombe javnosti

– ureditev obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja in uvedba diferencirane prispevne stopnje;
– število strokovnih nalog, za katere se podeljujejo dovoljenja za delo ter določitev stopnje in smeri strokovne izobrazbe za izvajanje strokovnih nalog usposabljanja za varno delo in izdelave strokovnih podlag za izjavo o varnosti;
– opredelitev Zbornice za varnost in zdravje pri delu v zakonu-prenos javnih pooblastil;
– nadomestitev nekaterih obvezujočih podzakonskih predpisov z neobvezujočimi smernicami.

- bistvena stališča, predlogi, mnenja in pripombe javnosti, ki niso bili upoštevani in zakaj

– ureditev obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja in uvedba diferencirane prispevne stopnje, bo urejeno s posebnim zavarovalnim zakonom;
– predlog opredelitve Zbornice za varnost in zdravje pri delu v zakonu-prenos javnih pooblastil ni bil upoštevan, ker niso izpolnjeni in izkazani pogoji za prenos javnih pooblastil iz 15. člena ZDU (Uradni list RS, št. 113/05-uradno prečiščeno besedilo, 126/07-ZUP-E, 48/09).

- ocena finančnih sredstev za državni proračun

Predlog zakona nima finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva.

4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET

Za izvajanje zakona sredstev v državnem proračunu ni potrebno zagotoviti.

5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

- prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

DANSKA
Varnost in zdravje delavcev pri delu je na Danskem urejeno z Zakonom o delovnem okolju, ki je bil sprejet leta 1999 ter nazadnje spremenjen in dopolnjen v letu 2004 kot odgovor na reformo, ki jo je danski parlament sprejel maja leta 2004. Z njo je bil uveden obvezen nadzor vseh danskih delodajalcev najmanj enkrat v sedmih letih in shema »Smeško«, ki kaže stanje varnosti in zdravja pri delu pri posameznem delodajalcu (rdeči, rumeni in zeleni Smeško). Danski zakon o delovnem okolju je krovni predpis, ki opredeljuje splošne cilje in zahteve glede delovnega okolja ter katerega namen je preprečevati nezgode pri delu in bolezni. Zakon poudarja, da morajo biti posamezna delovna mesta načrtovana, tako da delo ne povzroča izčrpanosti in stresa delavcev na teh mestih ter prezgodnjega odhoda s trga delovne sile. Dolžnost delodajalca je torej zagotoviti, da so delovne razmere in pogoji varni ter da zagotavljajo zdravje v vseh pogledih. Delodajalec ima v zvezi s tem vrsto obveznosti.

Zakon zelo natančno predpisuje organizacijo zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu glede na velikost delodajalca, tako da določa za delodajalce z enim do devetimi zaposlenimi delavci osebni stik med delodajalcem, poslovodji, če jih ima, in delavci, delodajalcem, ki imajo deset do dvajset zaposlenih, pa zakon obveznost ustanovitve skupine za varnost, ki jo sestavljajo poslovodje in delavski predstavniki za varnost pri delu po posameznih oddelkih. Zakon predpisuje odbor za varnost pri delodajalcih, ki imajo več kot dvajset zaposlenih delavcev. Novela zakona, ki je v tem trenutku v pripravi, bo med drugim uredila ohlapnejši in prilagodljivejši organizacijski prijem glede nalog varnosti in zdravja pri delu pri posameznih delodajalcih.

Zakon določa obveznost delodajalca, da zagotovi pisno oceno tveganja, ki jo mora obnavljati glede na bistvene spremembe, vendar ne v obdobju, daljšem od treh let. Delodajalec se sam odloči o metodi za ocenjevanje tveganja. Če pa nima potrebnega znanja o njej, lahko to nalogo prepusti medicini dela ali drugim strokovnjakom.

V zvezi z zagotavljanjem zdravega delovnega okolja danski zakon določa, da delodajalec zagotovi tako okolje, v katerem ni nevarnosti telesne ali duševne okvare zaradi trpinčenja in spolnega nadlegovanja.

Zakon opredeljuje obveznost dobavitelja in projektanta, da zagotovita tako delovno opremo, ki je varna, če se pravilno uporablja, ter ima vse potrebne listine in navodila za varno uporabo.

NEMČIJA
Okvirno direktivo prenašata v nemški pravni red dva zvezna zakona, in sicer zakon o izvajanju varnosti in zdravja pri delu ter ukrepih za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu iz leta 1996 ter zakon o zdravnikih medicine dela, varnostnih inženirjih in drugih strokovnjakih za varnost pri delu iz leta 1973.

Zakon o izvajanju varnosti in zdravja pri delu dosledno sledi določbam okvirne direktive, kar zadeva ocenjevanje tveganja, pa določa, da mora delodajalec imeti dokumentacijo, ki odvisno od narave dejavnosti in števila delavcev odseva ocenjeno tveganje, sprejete in izvedene ukrepe in opravljeno revizijo. Če drugi predpisi ne določajo drugače, dokumentacija ni potrebna pri tistih delodajalcih, ki imajo deset ali manj delavcev. Vendar pa sme pristojni organ zahtevati dokumentirano oceno tveganja, kadar pri delodajalcu obstaja posebna nevarnost oziroma tveganje. Ob tej izjemi zakon določa številčna merila, kako se obravnavajo delavci z delno zaposlitvijo.

Zakon o zdravnikih medicine dela, varnostnih inženirjih in drugih strokovnjakih za varnost pri delu določa, da mora delodajalec pisno določiti zdravnika medicine dela in njegove naloge, ki so odvisne od narave dejavnosti, vrste nevarnosti in števila delavcev. Delodajalec sme za zdravnika imenovati le zdravnika z licenco in zadostnimi izkušnjami.

Navedeni zakon določa še, da mora delodajalec pisno imenovati strokovnjake za varnost pri delu, ki so lahko inženirji, tehniki ali visokokvalificirani mojstri, glede na velikost podjetja, vrsto dejavnosti in nevarnosti. Varnostni inženir mora imeti inženirsko izobrazbo in znanje o varnostni tehnologiji, ki mu omogoča kakovostno opravljanje nalog, za katere je odgovoren. Naloge strokovnjakov za varnost so natančno določene z zakonom. Ta predpisuje še način sodelovanja s svetom delavcev ter odborom za varnost in zdravje pri delu. Slednji je obvezen pri delodajalcih, ki imajo več kot dvajset delavcev. Predpisana sta ključ, kako šteti delavce, ki delajo manj kakor za polni delovni čas, in sestava odborov.

Delodajalec lahko za opravljanje nalog zdravnika medicine dela in strokovnjaka za varnost pri delu imenuje tudi zunanjo službo.

NIZOZEMSKA
Varnost in zdravje pri delu ureja zakon iz leta 1999 (zakon o delovnih pogojih), ki je bil temeljito prenovljen v začetku leta 2007. Z novelo tega zakona se želijo odpraviti presplošni predpisi in dati delodajalcem možnost, da uvedejo posebno ureditev, ki bo enostavnejša in primernejša za učinkovito izvajanje. Temelji na varnostni politiki pri konkretnem delodajalcu, s čimer naj bi se spodbujala enakopravna delitev odgovornosti za varnost pri delu med delodajalce in delavce, vse pa s tesnim sodelovanjem z delavskimi predstavniki – odbori za varnost in zdravje pri delu. Z manj podrobnim predpisovanjem so se spremenile naloge in vloga organov nadzora, delodajalci pa naj bi bili razbremenjeni nekaterih administrativnih nalog oziroma bremen.

Skladno z novelo zakona lahko delodajalec sam prevzame naloge strokovnega delavca za preventivo kadar ne zaposluje več kot 25 delavcev (prej je bila meja 15 delavcev). Nekoliko širše je v noveli zakona opredeljen pojem psihosocialnih obremenitev, ki po novem poleg zastraševanja, napada in nasilja obsegajo še nadlegovanje in delovni pritisk. Delodajalec mora oblikovati politiko preprečevanja teh obremenitev.

Podjetja, ki zaposlujejo do 25 delavcev, lahko za ocenjevanje tveganja uporabijo spletno aplikacijo, če so se socialni partnerji za to dogovorili v kolektivni pogodbi ter je aplikacijo preizkusil in ocenil kot primerno vsaj en strokovnjak za varnost in zdravje pri delu.

Novost je tudi, da delodajalci in delavci (npr. v panogi) lahko oblikujejo t. i. kataloge delovnih pogojev, ki vsebujejo opise različnih metodologij in rešitev (dobrih praks, standardov, praktičnih navodil) za izpolnitev zahtev iz obvezujočih predpisov. Ti katalogi, skupaj z obvezujočimi predpisi, so osnova za inšpekcijski nadzor. Inšpekcijski ukrepi proti kršiteljem predpisov so strožji, kazni pa so se po višini z novelo podvojile.

FINSKA
Finski zakon o varnosti in zdravju pri delu je bil sprejet januarja 2003. Njegov namen je izboljšati delovno okolje in delovne pogoje, da bi zagotovili in vzdrževali delovno zmožnost delavcev, preprečevali nezgode pri delu in bolezni, pa tudi drugo tveganje za telesno ali duševno zdravje delavcev pri delu in v delovnem okolju.

Posebnost tega zakona je opredelitev dolžnosti delodajalca, da oblikuje politiko in ukrepe za promocijo varnosti in zdravja pri delu ter za ohranjanje sposobnosti za delo. Delodajalec mora imeti izdelano analizo ter opredelitev nevarnosti in tveganja pri delu. Bistvena vsebina in oblika analize in ocene, glede na vrsto njegove dejavnosti in velikost, se lahko predpiše z uredbo vlade. Če delodajalec nima dovolj lastnega znanja in izkušenj, potrebnih za to nalogo, jo lahko prepusti zunanjim strokovnjakom.

Zakon še določa, da morajo delodajalci pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, proizvodnega procesa, tehnologije, delovne opreme in nevarnih snovi upoštevati namensko uporabo le-teh ter vse vplive na varnost in zdravje pri delu, še zlasti pa morajo upoštevati potrebe invalidov in drugih oseb z zmanjšano delovno zmožnostjo. Pri načrtovanju dela morajo delodajalci upoštevati telesne in duševne sposobnosti delavcev, zato da se tveganje glede delovnih obremenitev zmanjša.

Delodajalec lahko za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu imenuje svojega namestnika, kateremu mora glede na vrsto dejavnosti in število delavcev natančno določiti naloge.

Zakon delodajalcu med drugim določa obveznost upoštevanja ergonomskih načel ter možnost prilagoditve pri oblikovanju delovnega mesta in delovne opreme. Prav tako določa, da mora posebej urediti delovna mesta, ki so lahko izpostavljena fizičnemu nasilju, tako da se s tehnično opremo pokliče pomoč in prepreči neposreden stik z delavcem. Situacije in postopki na takih delovnih mestih morajo biti vnaprej predvideni.

Poleg navedenega zakona je z zakonom iz leta 2001 urejena medicina dela. Delodajalec mora poskrbeti za zdravje pri delu v skladu s tem zakonom in dobro prakso medicine dela ter v zadostnem obsegu glede na zahteve dela, delovnega procesa, delavce in splošne razmere v delovnem okolju. Obveznosti službe medicine dela se določijo s pisnim sporazumom, ki ga skleneta delodajalec in ta služba. Možne in dopustne so različne organizacijske oblike delovanja slednje. Delavec mora po zakonu opraviti zdravstveni pregled, s katerim se ugotavlja njegovo zdravstveno stanje pri opravljanju dela ali v delovnem okolju s posebnim tveganjem za nastanek bolezni in s katerim se ugotavlja njegova sposobnost za delo in funkcijske sposobnosti v zvezi z zdravstvenimi zahtevami, povezanimi z njegovim delom.

Zakon vsebuje še določbe v zvezi z dolžnostmi delodajalca in delavca glede posredovanja vseh pomembnih informacij o delu in delovnem okolju, varovanju osebnih podatkov, svetovanju ter sporočanju podatkov in hrambi dokumentacije.

LITVA
Varnost in zdravje pri delu sta v Litvi urejena z zakonom, ki je bil sprejet leta 2003 ter nazadnje spremenjen in dopolnjen junija 2007. Opredeljuje organe, ki delujejo na tem področju, in ustanovitev tristranske komisije za varnost in zdravje pri delu na ravni države, okrajev in občin ter komisije za posebne gospodarske panoge.

Zakon določa še, da lahko kot strokovnjaki za varnost in zdravje pri delu v podjetjih delajo samo tisti, ki so končali višješolsko izobrazbo, oz. tisti z višješolsko univerzitetno ali neuniverzitetno šolo po programih, ki jim omogočajo, da delajo v nekaterih gospodarskih panogah. Posebna izobrazba je predpisana tudi za izvajalce medicine dela, ki niso samo zdravniki specialisti. Delodajalec mora skladno z zakonom imenovati zadosti usposobljenih strokovnjakov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ti pa so lahko zaposleni tudi v licenciranih zunanjih službah. Zakon še določa, da morajo imeti delavski predstavniki, odgovorni za varnost in zdravje pri delu, opravljen preizkus usposobljenosti za te naloge.

Zakon predpisuje kadrovske, tehnične in druge pogoje, pod katerimi pravna ali fizična oseba lahko za neomejen čas pridobi licenco za izvajanje strokovnih nalog, ter postopek za podelitev, suspenz in odvzem licence.

Interni nadzor nad stanjem varnosti in zdravja pri delu je glavna naloga strokovnega delavca po zakonu. Stanje, ki vključuje oceno tveganja, se opiše v posebni listini – izkaznici. Njena oblika in vsebina sta predpisani.

Po zakonu je zdravstveni nadzor delavcev, ki so določeni z zakonom o delovnih razmerjih, za slednje obvezen. Delodajalec jim predpiše roke in vsebino zdravstvenega nadzora.

Zakon določa obvezen preizkus znanja za strokovne delavce na področju varnosti in zdravja pri delu in za tiste delodajalce, ki sami opravljajo strokovne naloge varnosti in zdravja pri delu. Ob raziskavi težje nezgode pri delu ali nezgode s smrtno poškodbo delavca lahko inšpektor z odločbo naloži strokovnemu delavcu ali delodajalcu usposabljanje ter obvezen preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Posebna poglavja zakona so namenjena ureditvi ocene tveganja, nezgod pri delu in poklicnih bolezni.

IRSKA
Irski zakon o varnosti, zdravju in blaginji pri delu je bil sprejet junija leta 2005. Poleg določb, ki prenašajo v notranji pravni red določbe okvirne direktive, ta zakon ob zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu vključuje odgovornost delodajalca za blaginjo pri delu. To pa je področje, ki ni posebej razdelano. Na več mestih zakon poudarja obveznosti, ki jih ima delodajalec pri zagotavljanju varnosti, zdravja in blaginje za delavce v delovnih razmerjih za določen čas, ter dolžnost delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje drugih oseb, ki niso delavci in ki bi bili lahko prizadeti v delovnem procesu. Zakon opredeljuje dolžnosti projektantov, proizvajalcev, uvoznikov in dobaviteljev glede varnosti in zdravja pri delu z njihovimi proizvodi, predvsem pa obveznost preizkušanja in pregledovanja teh izdelkov oziroma snovi.

Zakon predpisuje, da mora delodajalec med svojimi zaposlenimi določiti osebo, ki ji naloži strokovne naloge varnosti pri delu; šele če nima za to usposobljenih in izkušenih delavcev, lahko določi zunanjega strokovnjaka. Predpisana je tudi pisna ocena tveganja, s katero mora delodajalec vsaj enkrat na leto seznaniti svoje zaposlene, vse novozaposlene in druge navzoče pri delu.

Določena je tudi zagotovitev zdravstvenega nadzora, ki je odvisen od vrste dejavnosti in s tem povezanega tveganja. Delodajalec lahko zahteva, da se z zdravstvenim pregledom delavca ali skupine delavcev ugotovi njihova sposobnost za delo na delovnem mestu. Zdravstveni pregled izvede zdravnik, ki ga imenuje delodajalec.

Posebnost irskega zakona je, da ponuja možnost sklepanja skupnih kolektivnih sporazumov za varnost in zdravje. Če jih odobri pristojni organ (HSA), za čas, ko veljajo in so bili na predpisani način objavljeni, nadomestijo obvezujoče državne predpise, če z njimi niso v nasprotju. Tak sporazum je med svojo veljavnostjo obvezujoč tudi za delodajalce in delavce, ki niso bili stranke tega sporazuma.

Zakon zelo natančno določa vlogo in naloge delavskega predstavnika za varnost in zdravje pri delu, pa tudi pritožbeni postopek pri posebnem organu – komisarju za pravice.

- prikaz ureditve v pravnem redu EU

Direktiva Sveta 89/391 EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za vzpodbujanje izboljšav varnosti in zdravja pri delu.

Cilj te direktive je uvedba ukrepov, ki bodo spodbudili dvigovanje ravni varnosti in zdravja pri delu v državah članicah, ob ohranjanju že dosežene višje ravni v posameznih državah. Zato direktiva opredeljuje splošna načela za varovanje delavcev pred poklicnimi riziki, splošna načela za varovanje in ohranjanje zdravja pri delu, odpravljanje tveganj za nezgode , ureja obveščanje in usposabljanje delavcev ter njihovo sodelovanje pri upravljanju področja varnosti in zdravja pri delu.
Direktiva se uporablja v vseh dejavnostih, gospodarskih in negospodarskih in velja tudi za državne organe z izjemo tistih delov državne uprave (oborožena vojska in uniformirana policija), kjer določbe varnosti pri delu pokrivajo pravila, specifična za te organe.
Direktiva precej široko definira položaj delavca, definicija zajema tudi vajence , izključuje pa služabnike v gospodinjstvih.
Splošno načelo direktive je, da je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti varno in zdravo delo delavcev. Te svoje odgovornosti se ne more razbremeniti, če za opravljanje strokovnih nalog angažira zunanje strokovne službe ali posameznike. Prav tako ga odgovornosti za varno delo delavcev ne razbremeni dejstvo, da so tudi delavci odgovorni za lastno varnost in zdravje.
Direktiva določa, da se mora delodajalec izogibati tveganjem pri delu, ocenjevati tveganje za varnost in zdravje pri delu in jih obvladovati z ukrepi. Prilagajati mora delo delavcu, slediti tehničnemu napredku in posodabljati tehnologijo. Vsi ukrepi, ki so namenjeni zagotovitvi varnosti in zdravja delavcev pri delu morajo biti po direktivi za delavce brezplačni.
Skladno z direktivo mora delodajalec zagotoviti obveščenost delavcev glede nevarnosti in tveganj za varnost in zdravje pri delu, glede preventivnih ukrepov za preprečevanje tveganj, prve pomoči ter požarnega varstva.

Delodajalec mora zagotoviti usposobitev delavcev za delo. Usposabljanje mora biti prilagojeno delavčevim sposobnostim in zahtevam delovnega mesta.
Delodajalec se mora posvetovati z delavci in njihovimi predstavniki in jim omogočiti sodelovanje pri obravnavi vprašanj varnosti in zdravja pri delu, v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso.

Delavec mora, skladno z direktivo, skrbeti za lastno varnost in zdravje ter pravilno in v skladu z navodili ravnati z delovno opremo, nevarnimi snovmi , osebno varovalno opremo, in podobno.
Direktiva določa obvezen zdravstveni nadzor, ki naj poteka v obsegu in na način, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo.

Direktiva daje v svojem 16. členu podlago za sprejem posamičnih direktiv, v dodatku pa so navedena področja, ki naj bi bila z njimi urejena.

Direktiva Sveta 89/391 EGS je bila v slovenski pravni red v celoti in popolno prenesena z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01). Predlagani zakon odpravlja le nekatere nedoslednosti in pomanjkljivosti v skladu z napotili komisije izvedencev ob pregledu slovenske zakonodaje s področja varnosti in zdravja pri delu aprila 2004.

6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMELO SPREJETJE ZAKONA

6.1 Administrativne in druge posledice

a) v postopkih oziroma poslovanju javne uprave ali pravosodnih organov:

- razlogi za uvedbo novega postopka ali administrativnih bremen in javni interes, ki naj

bi se s tem dosegel

Inšpektorat RS za delo bo na podlagi predloga zakona dobil pooblastilo za upravljanje evidenc zbranih podatkov, ki jih delodajalci sporočajo inšpekciji dela, in pooblastilo, da podatke, ki jih ni pridobil s prijavo delodajalca in se nanašajo na vrsto poškodbe, vrsto bolezni ter vrsto in trajanje odsotnosti z dela, pridobiva tudi od upravljavcev zbirk podatkov zdravstvenega varstva.

- ukinitev postopka ali odprava administrativnih bremen

/

- spoštovanje načela »vse na enem mestu« ter organ in kraj izvajanja dejavnosti oziroma obveznosti

/

- podatki oziroma dokumenti, potrebni za izvedbo postopka, ki jih bo organ pridobil po uradni dolžnosti in način pridobivanja

/

- ustanovitev novih organov, reorganizacija ali ukinitev obstoječih organov

S predlaganim zakonom se razpusti Svet za varnost in zdravje pri delu pri Vladi Republike Slovenije, ki je bil ustanovljen v septembru leta 2000, s čimer se odpravlja podvajanje funkcij tega sveta in Ekonomsko-socialnega sveta pri sprejemanju mnenj in stališč na vladni ravni. Namesto njega se ustanavlja strokovno posvetovalno telo ministra, pristojnega za delo, katerega naloge ostajajo enake, kakor so bile naloge posvetovalnega telesa pri Vladi RS.

- ali bo izvajanje postopkov in dejavnosti zahtevalo nove kadre, ali so izvajalci primerno usposobljeni ali bo potrebno dodatno usposabljanje ter finančna in materialna sredstva

/

- ali bo ukinitev postopkov in dejavnosti imela za posledico zmanjšanje kadrov ter finančnih in materialnih sredstev

/

b) pri obveznostih strank do javne uprave ali pravosodnih organov:

- dokumentacija, ki jo je stranka dolžna predložiti, povečanje ali zmanjšanje obsega dokumentacije z navedbo razlogov

Obveznost delodajalca, da o začetku del, pri katerih obstaja večja nevarnost za nezgode in zdravstvene okvare, predhodno obvesti inšpekcijo dela, je določena že v veljavni ureditvi. Inšpektor za delo se na podlagi prijave delodajalca odloči za inšpekcijski pregled, pri katerem preveri ugotovitve, ki izhajajo iz ocene tveganja za delo oziroma delovni proces, ter izpolnjevanje sprejetih ukrepov za varno in zdravo delo. Po predlogu zakona pa ni več roka, v katerem morajo delodajalci o začetku navedenih del obvestiti inšpekcijo dela, temveč le, da mora biti obvestilo predloženo pred začetkom delovnega procesa.

Imetniki delovnih dovoljenj za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu morajo po predlogu zakona v 15 dneh obvestiti ministrstvo, pristojno za delo, o vsaki spremembi, ki lahko vpliva na opravljanje teh nalog, zlasti pa spremembe v zvezi s tehnično opremo in strokovnimi delavci. Poleg tega mu morajo dajati letna poročila o nalogah, ki jih opravljajo, najpozneje do konca februarja za preteklo leto. Navedeni obveznosti zanje nista novi in ne povečujeta obveznosti, vendar se zdaj urejata v zakonu in ne več v podzakonskem aktu, s čimer je omogočeno tudi sankcioniranje opustitve navedenih dolžnosti.

- stroški, ki jih bo imela stranka ali razbremenitev stranke

/

- čas, v katerem bo stranka lahko uredila zadevo

/

6.2 Presoja posledic na okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike

- posledice na kakovost zraka

/

- posledice na cilje upravljanja voda

/

- posledice na kakovost ali vire prsti

/

- posledice na podnebne spremembe

/

- posledice na biotsko raznovrstnost, varovana območja in zavarovana območja

/

- posledice na nastajanje in ravnanje z odpadki

/

- posledice na verjetnost ali stopnjo tveganj za okolje

/

- posledice aktivnosti podjetij na okolje

/

- posledice za organizacijo dejavnosti v prostoru in rabo prostora

/

- posledice na prostorsko identiteto

/

- posledice na varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami:

- preprečevanje nastanka oziroma zmanjšanja posledic naravnih in drugih nesreč

/

- zaščita, reševanje in pomoč ob nesreči

/

- posledice na poslovne stroške in poslovanje

Predlog zakona uvaja možnost, da delodajalci naloge varnosti pri delu opravljajo sami. Namen takšne ureditve je omogočiti predvsem malim delodajalcem z manj nevarnimi dejavnostmi, ki ne predstavljajo večjega tveganja za poškodbe in zdravje delavcev in katerih obvladovanje ni strokovno zahtevno, da sami ocenijo tveganje, po potrebi sprejmejo ukrepe, sami skrbijo za usposabljanje delavcev za varno delo, izdajajo ustrezna navodila ter opravljajo še druge naloge zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. V skladu z okvirno direktivo mora biti delodajalec za prevzem teh nalog ustrezno usposobljen. Zato predlog zakona predpisuje usposobitev in pridobitev znanja s tega področja pri splošnem delu izpita iz varnosti in zdravja pri delu ali pa usposabljanja za ta namen, kar bo podrobneje urejeno v podzakonskih predpisih. Delodajalci, ki bodo na ta način sami prevzeli organizacijo in izvajanje nalog varnosti pri delu, bodo dolgoročno znižali stroške za te obveznosti, ki jih morajo po obstoječi ureditvi praviloma opravljati zanje zunanji strokovni delavci v organizacijah z dovoljenji za delo.

Delodajalci morajo zagotavljati delavcem zdravstveni pregled. V primerjavi z dosedanjo ureditvijo predlog zakona te preglede izrecno navezuje na varnostno in zdravstveno tveganje, ki je za posamezno delovno mesto opredeljeno v izjavi o varnosti z oceno tveganja. To pomeni, da bodo morali delodajalci delavcem omogočiti bolj usmerjene zdravstvene preglede in v obsegu, v kakršnem bodo ti utemeljeni glede na ugotovljeno tveganje na delovnem mestu. Predvsem delodajalci, ki opravljajo dejavnosti, pri katerih ne bo ugotovljenega varnostnega in zdravstvenega tveganja delavcev, bodo po predlagani ureditvi znižali administrativna bremena in stroške, povezane z zdravstvenimi pregledi delavcev.

Predlog zakona v posebnem poglavju ureja dolžnosti samozaposlenih delavcev, ki v svoj delovni proces ne vključujejo drugih delavcev in se po opredelitvi predloga zakona ne štejejo za delodajalce niti za delavce. Njihove dolžnosti je bilo treba urediti posebej, saj se sicer ta kategorija delavcev po veljavnem zakonu šteje med delodajalce, z vsemi obveznostmi in dolžnostmi vred. Dolžnosti samozaposlenih so v predlogu zakona določene, upoštevaje načelo, da je tudi samozaposleni delavec odgovoren za svojo varnost in zdravje ter za varnost in zdravje drugih oseb, na katere njegova dejanja in opustitve vplivajo. Predlagana ureditev bo predvsem pri obveznostih v zvezi s sprejetjem pisne izjave z oceno tveganja stroškovno razbremenila samozaposlene in odpravila njihova administrativna bremena.

- posledice na premoženjske pravice

/

- posledice na inovacije in raziskave

/

- posledice na potrošnike in gospodinjstva

/

- posledice na določene regije in sektorje

/

- posledice na druge države in mednarodne odnose

/

- posledice na makroekonomsko okolje

/

- presoja posledic na mala in srednja podjetja:

- število podjetij in njihova velikost

/

- število podjetij in delovnih mest, na katere se nanaša predlagani predpis

/

- pomen različnih kategorij malih in srednjih podjetij v panogah

/

- povezanost z drugimi panogami in možni vplivi na podizvajalce

/

- omejevanje dobaviteljem dostopa na trg

/

- omejevanje konkurenčnosti dobaviteljev

/

- zmanjševanje spodbud dobaviteljem za učinkovito konkurenčnost

/

- posledice na zaposlenost in trg dela

/

- posledice na standarde in pravice v zvezi s kakovostjo dela

/

- posledice na socialno vključenost in zaščito določenih skupin

/

- posledice na pravice iz starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na družinska razmerja

/

- posledice na enakost spolov

/

- posledice na enako obravnavo družbenih skupin glede na različne osebne okoliščine (nediskriminacija)

/

- posledice na sodno varstvo in učinkovito sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin

/

- posledice na upravljanje, udeležbo, dobro asimilacijo, dostop do sodišč, medije in etiko

/

- posledice na javno zdravje

/

- posledice na zdravstveno varstvo

/

6.5 Presoja posledic na dokumente razvojnega načrtovanja

- posledice na nacionalne dokumente razvojnega načrtovanja

/

- posledice na razvojne politike na ravni programov po strukturi razvojne klasifikacije programskega proračuna

/

- posledice na razvojne dokumente Evropske unije in mednarodnih organizacij

/

6.6 Izvajanje sprejetega predpisa

a) Predstavitev sprejetega zakona

- ciljnim skupinam (seminarji, delavnice) in širši javnosti (mediji, javne predstavitve, spletne predstavitve)

Sprejeti zakon bo objavljen na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter spletnem portalu Slovenske informacijske mreže za varnost in zdravje pri delu. Predstavniki ministrstva bodo sodelovali pri predstavitvah zakona v medijih in drugih javnih prireditvah, pa tudi na tematskih seminarjih in delavnicah ter prireditvah v okviru vodenih kampanj in uveljavljanja varnosti in zdravja pri delu.

b)
c) Spremljanje izvajanja sprejetega predpisa

- zagotovitev spremljanja izvajanja predpisa

Izvajanje zakona bodo spremljali inšpekcijski organi z opravljanjem nadzorstvene funkcije, zbiranjem in obdelovanjem evidenc in poročil ter obdelavo podatkov v letnih inšpekcijskih poročilih. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa ga bo spremljalo z delovanjem Sveta za varnost in zdravje pri delu, z zbiranjem in obdelavo letnih poročil organizacij z dovoljenji za delo ter s sodelovanjem s strokovno javnostjo in socialnimi partnerji.

- organi, civilna družba

/

- metode za spremljanje doseganja ciljev

/

- merila za ugotavljanje doseganja ciljev

/

- časovni okvir spremljanja za pripravo poročil

/

- roki za pripravo poročil o izvajanju zakona, doseženih ciljih in nadaljnjih ukrepih

/

6.7 Druge pomembne okoliščine v zvezi z vprašanji, ki jih ureja predlog zakona

/

II. BESEDILO ČLENOV

IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

/

Zadnja sprememba: 03/23/2011

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov