1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Varstvo kulturne dediščine ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99, 110/0 2 in 126/03 – v nadaljevanju: ZVKD). V času njegovega izvajanja so se pokazale nekatere pomanjkljivosti, ki onemogočajo kakovostno, dosledno in učinkovito varstvo kulturne dediščine.

- varstvo območij dediščine: ZVKD izhaja iz točkovnega varstva posameznih enot dediščine in ni prilagojen varstvu dediščinskih območij (mestna in vaška jedra, kulturna krajina itn.);
- upravljanje dediščine: ZVKD ne vsebuje določb o upravljanju in ne definira obveznosti upravljavcev;
- celostno ohranjanje dediščine. ZVKD ne omogoča celovitega varstva vseh kulturnih vrednot v isti dediščinski celoti, še manj skupnega ohranjanja kulturne dediščine in naravnih vrednot, ki soobstajajo na istem območju, predvsem pa ne povezovanja politike varstva s politikami na drugih področjih, ki neposredno vplivajo na izvedbo varstva;
- ZVKD ne daje pooblastil za izvajanje preventivnega varstva dediščine (predvsem arheoloških ostalin);
- ZVKD ne daje pravne podlage za varstvo nematerialne (tako imenovane »žive«) dediščine ;
- varstvo nepremične dediščine prek prostorskih aktov je v ZVKD preohlapno urejeno, v celoti je izpuščeno uresničevanje interesov varstva dediščine v razvojnem načrtovanju in drugih splošnih aktih, ki imajo vpliv na ohranjanje dediščine;
- enoten register dediščine: ZVKD ni zadostna podlaga za vzpostavitev enotnega registra (premične, nepremične in nematerialne, tako imenovane »žive«) dediščine ter sistema registriranja premične dediščine in vključevanja registriranih enot v enotni register kulturne dediščine;
- viri za financiranje dediščine: ZVKD ne vsebuje jasnih določb o financiranju varstva dediščine in ne omogoča finančnih spodbud za izvajanje varstva,
- celotno breme financiranja arheoloških raziskav je v primerih, ko se med gradnjo odkrijejo arheološke ostaline, prepuščeno investitorjem posega, kar je nevzdržno predvsem za manjše investitorje, medtem ko je večjim, ki zmorejo plačilo stroškov načrtovanega uničenja arheološke dediščine, omogočeno, da zasebni interes po gradnji na znanem arheološkem najdišču prevlada nad javnim interesom ohranjanja dediščine.

- postopek razglašanja kulturnih spomenikov po eni strani ni dovolj podrobno normiran, predvsem kar se tiče sodelovanja zainteresirane javnosti in lastnikov, po drugi pa predvideva instrumente, ki v praksi niso zaživeli, npr. sprejem upravne odločbe na podlagi akta o razglasitvi;
- absolutna prepoved prodaje kulturnih spomenikov, ki so v javni lasti, ni vedno najboljša rešitev; včasih je celovito ohranitev spomenika lažje zagotoviti, kadar je ta v lasti zasebnega subjekta;
- bolj natančno je potrebno razdelati, kdaj in po kakšnem postopku se izdajajo soglasja za posege v dediščino;
- predkupna pravica in razlastitev sta v ZVKD urejeni pomanjkljivo, zato se zaradi pravnih praznin ta instrumenta v praksi skoraj ne izvajata,
- pomanjkljivo so določene pristojnosti inšpekcije in inšpekcijski ukrepi.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Cilj zakona

Pravni in institucionalni sistem varstva kulturne dediščine, ki je bil vzpostavljen na podlagi veljavnega ZVKD in na podlagi zakonov o varstvu dediščine, ki so veljali pred njim, je utečen in novi zakon vanj v večji meri ne bo posegal. Namen sprejetja novega zakona o varstvu kulturne dediščine je predvsem dograjevanje in posodabljanje obstoječega sistema varstva dediščine z odpravo pomanjkljivosti veljavnega zakona (gl. zgoraj, točka 1).

Cilj novega zakona je vzpostavitev učinkovitega sistema varstva dediščine, ki bo omogočal celovito ohranjanje dediščine. Celovito ohranjanje dediščine pomeni zagotovitev nadaljnjega obstoja dediščine, njeno obogatitev, vzdrževanje, obnovo, prenovo, uporabo in oživljanje. Dediščino je potrebno ohraniti za prihodnje rodove ob upoštevanju njenih vrednot, pri čemer morajo varstvene usmeritve omogočati spremembe, ki jih zahteva vključevanje dediščine v sodobno življenje, in ne preprečevati uveljavljanja razvojnega potenciala dediščine. Dediščina mora biti aktivno vključevana v razvoj na vseh področjih: zakon mora omogočiti njeno rabo, vzdrževanje ter posodobitev ob hkratni zagotovitvi njenega varstva.

Namen zakona je odpraviti ključne probleme, ki jih veljavni ZVKD ni uspel rešiti oziroma je bil celo njihov generator, in to predvsem:

Temeljno načelo, ki ga je predlagatelj upošteval pri pripravi zakona, je načelo pravne jasnosti predpisov ter z njim povezani načeli predvidljivosti predpisov in pravne varnosti njihovih naslovnikov. Za uresničitev tega načela je predlagatelj jasno in na enem samem mestu opredelil vse ključne pojme, uporabljene v zakonu, ter natančno definiral instrumente varstva dediščine tako, da je upošteval predvsem njihovo jasnost in dostopnost za državljane, ki prihajajo v stik z zadevami varstva.

Zato je predlagatelj, kolikor je to bilo mogoče, zakon vsebinsko razdelil na dva ločena dela, ki se med seboj čim manj mešata: tisti del, ki govori o pravilih ravnanja z dediščino in ki je namenjen predvsem lastnikom in uporabnikom dediščine, in del, ki ureja organizacijo subjektov varstva dediščine in njihova pooblastila. Zakon o varstvu kulturne dediščine ima dve temeljni skupini naslovnikov: lastnike in uporabnike dediščine na eni strani ter organe države in lokalnih skupnosti ter druge pristojne subjekte varstva na drugi strani. Prvim mora zakon na jasen način predstaviti njihove pravice in obveznosti v zvezi z njihovo dediščino, drugim pa dati čim bolj jasne napotke in pooblastila za njihovo delo na področju varstva dediščine. Sprememba filozofije pri pripravi zakona, ki je osredotočen predvsem na uporabnike, in s tem povezana jasnejša in preglednejša struktura zakona sta tudi eden od razlogov za odločitev za sprejetju novega zakona in ne zgolj za spremembe in dopolnitve veljavnega ZVKD.


Načela varstva dediščine

Varstvo dediščine temelji na načelih:

- celostnega ohranjanja dediščine, (gl. zgoraj 2.1. Cilj zakona) kar pomeni nedeljivosti dediščinskih celot, ne glede na to, da jih sestavljajo posamezne zvrsti kulturne dediščine (premična – nepremična, arheološka – nepremična, materialna-nematerialna, to je »živa dediščina«) in ki jih mora tudi javna služba obravnavati interdisciplinarno, in za katere so s strategijo varstva določeni načini za vključevanje v politike na drugih področjih ;
- demokratičnosti varstva dediščine, kar pomeni, da je treba razširiti odgovornost za ohranjanje dediščine na vsa področja državne uprave in lokalne samouprave, k ohranjanju pritegniti gospodarstvo in civilno družbo in vsakomur zagotoviti pravico do dostopa do dediščine (v smislu dostopa do vedenja o dediščini in njenih vrednotah, in pod določenimi pogoji tudi fizičnega dostopa, kadar je takšen dostop ob upoštevanju pravic lastnikov mogoč);
- spoštovanja pravic lastnikov: lastninska pravica posameznika in druge pravice, ki izhajajo iz lastnine oz. posesti, se lahko omejijo le v javno korist in le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje javne koristi varstva;
- uveljavljanja pravice do dediščine in to predvsem v obliki pravice do dostopa do dediščine, do avtentičnosti dediščine, do smotrne in primerne rabe dediščine, do sodelovanja v javnih razpravah in pri odločitvah, ki se nanašajo na kulturno dediščino, do informacij o dediščini;
- in še posebej sodelovanja javnosti v zadevah varstva kulturne dediščine.

Predstavljene so najpomembnejše novosti, ki jih prinaša predlog novega zakona glede na veljavni ZVKD.

Splošni ukrepi:

- Predlog novega zakona bolj od veljavnega ZVKD ščiti lastnike in uporabnike dediščine: pri vseh varstvenih ukrepih je potrebno upoštevati pravice lastnikov dediščine in uporabljati tiste ukrepe, ki najmanj posegajo v lastniška upravičenja. Pristojne organizacije lastnikom dediščine ne morejo zapovedovati nesorazmerno težkih finančnih in fizičnih obveznosti pri varstvu dediščine. Če so takšni ukrepi potrebni in jih lastniku ni mogoče naložiti, mora zanje v ustreznem obsegu poskrbeti pristojna organizacija.
- Predlog natančneje določa pravice javnosti pri razglašanju spomenikov in nasploh v postopkih varstva dediščine.
- Natančneje sta definirana predkupna pravica in razlastitev dediščine.
- Predlog vzpostavlja enotni register dediščine, v katerega se vpisuje nepremična, premična in nematerialna, to je »živa dediščina«. Postopek vpisa je glede na veljavni ZVKD precej hitrejši in bolj enostaven. Predlog zakona ureja vlogo posameznikov in nevladnih oziroma splošno koristnih organizacij , kot so cerkve in druge verske skupnosti, pri varstvu dediščine.

- jasneje opredeljuje razlike v varstvu nepremične dediščine in kulturnih spomenikov,
- poenostavlja razglašanje spomenikov (ne predvideva več upravnih odločb lastnikom) ob večji obveščenosti in udeležbi javnosti,
- jasneje definira soglasja za posege v dediščino – tudi za posege, ki se ne štejejo za gradnjo po zakonu o graditvi objektov,
- vključuje zahteve evropskega pravnega reda glede presoje vplivov na okolje v sistem varstva dediščine,
- dopušča možnost za celovito varstvo naravnih vrednot in kulturne dediščine z razglašanjem območij varstva, ki so hkrati kulturni spomeniki in zavarovana območja narave,
- omogoča tako imenovano pogodbeno varstvo območij dediščine (s posebno, časovno omejeno pogodbo pred razglasitvijo takšnih območij med državo in lokalno skupnostjo),
- spreminja vlogo registra nepremične dediščine tako, da register postane strokovna evidenca in informacijska podpora za vse faze izvajanja varstva in vključevanje dediščine v razvoj. Vpis enote dediščine v register nima več neposrednih pravnih posledic.
- vzpostavlja mehanizme za upravljanje nepremične dediščine, še posebej območij dediščine,
- določa obseg in organizacijo državne javne službe na področju konservatorstva-restavratorstva,
- premika poudarek varovanja s faze posegov v fazo načrtovanja, s ciljem odvračanja posegov v arheološko dediščino in s tem povezanimi stroški in podaljšanjem postopkov v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu arheološke dediščine (Malteško konvencijo),
- ustvarja zakonsko podlago za ohranjanje in varovanje še ne določenih in posledično neregistriranih arheoloških ostalin (najdišč, sledov aktivnosti, najdb),
- znotraj javne službe ločuje pristojnosti za predhodne arheološke raziskave (katerih cilj je valorizacija dediščine) od pristojnosti za delovno intenzivna in obsežna arheološka izvedbena opravila (arheološka izkopavanja),
- jasno in natančno določa pristojnosti inšpekcije in inšpekcijske ukrepe.

- jasno definira državno javno službo na področju varstva premične dediščine in načine za izvajanje te službe v državnih in drugih muzejih,
- predvideva vzpostavitev razvida muzejev - vanj morajo biti vpisani vsi muzeji, ki opravljajo državno javno službo oziroma katerih projekti so financirani iz državnega proračuna,
- krepi strokovno, podporno in svetovalno službo za podporo muzejev (služba za muzeje in premično dediščino),
- vzpostavlja sistem registriranja premične dediščine in vključevanja registriranih enot v enotni register kulturne dediščine, s tem do neke mere poenoti sistem varstva premične in nepremične dediščine (zrcaljenje postopkov prepoznavanja dediščine in varstva) in predvsem omogoča enoten dostop do podatkov o dediščini, ki jih je šele tako urejene uporabiti na področjih izobraževanja, promocije, turističnega gospodarstva in kreativnih industrij.

3. Prikaz mednarodnih pravnih standardov in ureditve v drugih pravnih sistemih

Konvencije s področja varstva kulturne dediščine

Predlagatelj je v celoti upošteval konvencije, katerih podpisnica je Republika Slovenija in ki določajo pravne standarde na področju varstva kulturne dediščine. Te konvencije so:

Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (Haaška konvencija), s Pravilnikom za njeno izvajanje (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/56),
Protokol k Haaški konvenciji (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/56),
Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 50/73),
Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Uradni list SFRJ št. 56/74) ¹,
Konvencija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/91), (Granadska konvencija)²,
Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, spremenjena (Malteška konvencija), (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/99 (Uradni list RS, št. 24/99),
Konvencija Unidroit o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, (Ur.l. RS-MP, št. 6/2004)
Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 15/92 (Uradni list RS, št. 54/92),
Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Sveta Evrope, Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitve, za katere so depozitariji tri glavne jedrske sile, Uradni list RS, št. 14/92,
Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov /MKRKI/ (Ur.l. RS-MP, št. 22/2006).

Pri pripravi osnutka zakona je predlagatelj podrobneje pregledal zakone o varstvu kulturne dediščine v štirinajstih pravnih redih sedmih evropskih držav: Avstriji, Hrvaški, Češki, Slovaški, Švici, Madžarski in v osmih zveznih deželah v ZRN. Pri tem je izbral države, ki imajo s Slovenijo primerljiv pravni red, primerljiv sistem organizacije državne uprave in pravosodja in ki pripadajo istemu srednjeevropskemu zgodovinskemu in kulturnemu območju. Ob tem se je predlagatelj seznanil tudi z rešitvami nekaterih drugih sistemov varstva dediščine, ki pa so zaradi razlik v organizaciji države, uprave in sodstva za naše razmere manj uporabni: Italija, Francija, Združeno kraljestvo, Irska, ZDA ...

Glede na to, da je na področju varstva dediščine sprejeto več mednarodnih konvencij, ki urejajo temeljna načela varstva dediščine, ni presenetljivo, da so temeljni pojmi v vseh pregledanih zakonih dokaj podobni. Po drugi strani je očitno tudi dejstvo, da varstvo kulturne dediščine na ravni EU (z izjemo vnosa in iznosa dediščine) ni normirano, in da so zato tudi nacionalni predpisi držav članic med seboj zelo različni in to po obsegu in tudi po vsebini.
_____________________
¹ Glej Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO
² Glej Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij SE.




Vzpostavitev varstva dediščine

Eden od najpomembnejših podatkov v zvezi z varstvom dediščine je, na kakšen način in kdaj se vzpostavi varstvo nad določenim predmetom. Gre za vprašanje, ali obstaja javni interes za zavarovanje dediščine na podlagi zakona samega ali pa je za to potrebno kakšen oblasten akt ali dejanje (vpis v register, upravna odločba ali celo predpis). Med pregledanimi državami najdemo različne rešitve, od tistih, kjer je vsa dediščina varovana že na podlagi zakona (npr. Bavarska), prek mešanih sistemov (Avstrija), sistemov, kjer se varstvo dediščine vzpostavi z upravno odločbo (večina nemških dežel, Hrvaška), pa do sistemov, ko se varstvo vzpostavi s sprejetjem predpisa (nekaj nemških dežel). V nadaljevanju predstavljamo nekaj značilnih sistemov vzpostavitve varstva dediščine:

Na Bavarskem se dediščina varuje na podlagi zakona; za vzpostavitev varstva ni potrebno nobeno dejanje ali akt pristojne organizacije. Za obstoj dediščine tudi ni potrebno, da bi bila vpisana v register ali kako drugače razglašena za spomenik.

Avstrija pozna mešani sistem. Na podlagi zakonske domneve se varujejo vse stavbe v državni lasti, starejše od 100 let – razen če se za konkretno stavbo ne dokaže, da ne ustreza definiciji spomenika. Za vse druge stavbe in predmete pa se varstvo vzpostavi z upravno odločbo zveznega urada za spomenike. Soglasje lastnikov ni potrebno, vendar se ti lahko zoper odločbo pritožijo na ministra za vzgojo in kulturne zadeve.

Na Hrvaškem se varstvo dediščine vzpostavi z vpisom v register dediščine. Vpis se izvede z upravno odločbo ministrstva za kulturo.

Z vpisom v register (Listed Buildings) se vzpostavi zavarovanje stavbne dediščine tudi v Angliji kot delu Združenega kraljestva. Vpis izvede minister za državno dediščino. Zanimivo je, da kljub velikim posledicam, ki jih ima vpis v register za lastnika stavbe, sam vpis nima narave upravnega akta in da zoper njega ni mogoča pritožba – o vpisu se lastnika le obvesti.

Zavarovanje določene stavbe ali predmeta lahko za njegovega lastnika pomeni precejšnjo omejitev v svobodi razpolaganja z njim. Nalaga mu breme vzdrževanja, ustrezne rabe, dostopnosti za raziskave, morebiti celo obveznost javnega dostopa do njegovega zemljišča ali stavbe. Glede na to ni presenetljivo, da se zavarovanje dediščine v vseh pregledanih sistemih (razen v angleškem) vzpostavi z oblastnim aktom, bodisi z zakonom (kar bi bilo vsaj pri nas morda sporno z vidika predvidljivosti in s tem pravne varnosti), ali pa z upravno odločbo oziroma posebnim predpisom o zavarovanju določene dediščine.

Od vzpostavitve varstva je potrebno ločiti tista dejanja, ki ne pomenijo dejanskega zavarovanja dediščine: npr. vpis v register, kadar ima ta le deklaratorni učinek brez dejanskih posledic za lastnike dediščine. V takšnih primerih povečini ni predpisan poseben postopek vpisa.

Francija je leta 2001 sprejela zakon o tako imenovani preventivni arheologiji. Z njim je uvedla obveznost plačevanja nadomestila za arheološke raziskave, h katerem so zavezani vsi investitorji posegov v prostor, ki gradijo v območjih arheoloških najdišč. Prispevek znaša okvirno 0,3% vrednosti investicije in se kot namenski proračunski vir, skupaj z neposrednimi subvencijami države, uporablja za financiranje arheološkega raziskovanja v okviru načrtovanja posegov v prostor (diagnosticiranje in pregledi, priprava državne arheološke karte), kar prispeva k večji predvidljivosti arheoloških najdb in k odvračanju neposrednih posegov v arheološka najdišča. Iz prispevka se financira tudi »klasični« del arheoloških raziskav, to je arheološka izkopavanja, in stroški poizkopovalnih del (objava arhivov najdišč, konserviranje in prezentacija najdb) in odškodnine lastnikom zemljišč za arheološke najdbe, ki s tem postanejo državna last.

Temeljni instrumenti varstva

Kljub njihovi različnosti je iz pregledanih zakonov mogoče izluščiti tiste mehanizme varstva, ki se pojavljajo v vseh predpisih, in ki so nekakšen železni repertoar varstva dediščine:

- registracija dediščine,
- zapoved takšne uporabe dediščine, ki omogoča njeno ohranitev,
- obveznost pridobitve soglasja za spremembe oziroma uničenje dediščine,
- obveznost prijave najdbe dediščine,
- postopek za zavarovanje in valorizacijo najdene dediščine,
- raziskave dediščine in pooblastila pristojnih organov pri raziskavah,
- razlastitev in predkupna pravica dediščine,
- iznos in vnos dediščine prek državne meje,
- vračanje protipravno odstranjene dediščine.

Če so temeljni instrumenti varstva dediščine v vseh predpisih dokaj podobni, pa so večje razlike v samem obsegu varstva: nekateri zakoni se posvečajo skoraj izključno varstvu nepremične in arheološke dediščine (npr. večina zakonov nemških zveznih dežel). Le redki od zakonov vsebujejo večje število določb o premični dediščini. Še bolj so redki tisti predpisi, ki bi urejali tudi varstvo nematerialne dediščine (Hrvaška). Ugotovimo lahko, da je predlog slovenskega zakona v tem pogledu izjema, saj veliko pozornost posveča tako premični in nematerialni, tako imenovani »živi dediščini« in tudi organizaciji varstva teh zvrsti dediščine.

Za razliko od slovenskega sistema varstva dediščina, ki pozna stopnjevanost varstva (registrirana dediščina in spomeniki), uveljavlja stopnjevanost varstva majhno število pregledanih tujih zakonov (npr. Francija, nekaj nemških dežel, Anglija, Irska). Kot primer lahko navedemo Baden – Würtenberg, ki je ena redkih nemških dežel, ki pozna stopnjevano varstvo dediščine. Spomeniki se v tej zvezni deželi delijo v dve kategoriji:

- na spomenike, katerih ohranitev je v javnem interesu. Spomeniki, katerih ohranitev je v javnem interesu ne nastanejo z vpisom, odločbo ali drugim aktom pristojnega organa, pač pa imajo to lastnost na podlagi zakona. Dežela ščiti te spomenike s sistemom obveznih soglasij za posege v spomenike (na primer soglasja za odstranitev, za spremembo videza spomenika in okolice itn);
- na spomenike, katerih ohranitev je v "posebnem" javnem interesu, t.i. vpisane oziroma registrirane spomenike. Spomeniki postanejo "vpisani" z vnosom v knjigo spomenikov. Knjiga spomenikov in vpis vanjo torej nista identična našemu vpisu v register, temveč gre za instrument strožjega varstva, podoben naši razglasitvi za spomenik z uredbo vlade ali občinskim odlokom. Za razliko od nevpisanih spomenikov se lahko vpisane spomenike tudi aktivno varuje, v skrajni posledici tudi z razlastitvijo.

4. Usklajenost s pravnim redom EU

Predlog zakona je usklajen z Uredbo Sveta (EGS) št. 3911/925 z dne 9. decembra 1992 o izvozu predmetov kulturne dediščine. Tako opredeljuje, kaj se šteje za nacionalno bogastvo, in določa globe za prekrške v zvezi s neupoštevanjem določb o izvozu teh dobrin.

Pravo EU se dotika področja varstva kulturne dediščine v delu, ki se nanaša na iznos in vnos predmetov dediščine prek notranjih in zunanjih meja držav članic EU. Tako kot pretok drugih dobrin med državami članicami je tudi pretok predmetov kulturne dediščine v okviru EU prost, vendar pa 30. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti omogoča državam članicam, da določijo izjeme od tega pravila za nacionalno bogastvo umetniške, zgodovinske ali kulturne vrednosti. Direktiva 93/7 določa, da lahko države članice določene predmete kulturne dediščine razglasijo za nacionalno bogastvo, katerih ohranitev na ozemlju države je v javnem interesu. Direktiva nadalje določa obveznost držav članic, da vrnejo drugim državam članicam nacionalno bogastvo, ki je bilo protipravno odstranjeno z njihovega ozemlja. Postopek in način vračanja protipravno odstranjenih predmetov dediščine v skladu z direktivo ni predmet novega ZVKD, temveč je urejen v Zakonu o vračanju protipravno odstranjenih predmetov kulturne dediščine (ZVPOPKD, Uradni list RS, št. 126/2003). Novi ZVKD je iz slednjega zakona prevzel le določbo, ki opredeljuje nacionalno bogastvo.

Pretok predmetov kulturne dediščine, ki niso nacionalno bogastvo, je torej znotraj prostega trga EU prost. Vendar to ne pomeni, da države ne morejo regulirati izvoza teh predmetov prek meja EU, torej v države, ki niso članice EU. Ker se nadzor nad izvozom ne vrši več na mejah držav članic, pač pa na izstopnih točkah v tretje države (zunanje meje EU, letališča, pristanišča itn.), je z navedenima uredbama predpisana enoten nadzor nad izvozom predmetov kulturne dediščine na zunanjih mejah skupnosti (enotno izvozno dovoljenje itn.). Navedeni uredbi sta za razliko od Direktive 93/7 neposredno izvršljivi in nista predpisa, za katerih izvajanje bi morale poskrbeti države članice s svojimi predpisi.

Direktive EU, ki določajo presojo vplivov na okolje, so vgrajene v predpise o varstvu okolja RS. Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine je z njimi v celoti usklajen.

5. Finančne posledice sprejetja zakona za državni proračun in za druga javna finančna sredstva

V delu, ki zadeva javno službo, finančnih posledic za državni proračun ne bo, ker bo zakon omogočil racionalizacijo javne službe varstva tako v delu, ki je namenjen javni službi nepremične dediščine in tudi v javni muzejski službi. Služba za premično dediščino in muzeje bo umeščena v enega od obstoječih državnih muzejev in kadrovsko sestavljena iz javnih uslužbencev, ki jih že plačuje državni proračun. Javna služba varstva nematerialne, tako imenovane »žive dediščine« bo na podlagi posebnih dogovorov prenesena na eno od obstoječih institucij ali iz kroga muzejev, raziskovalnih ali visokošolskih ustanov. Financirala se bo iz rednih proračunskih sredstev Ministrstva za kulturo.

Zakon postavlja temelje za transparentno in hkrati dovolj prožno financiranje muzejske dejavnosti v delu, v katerem gre za državno javno službo, in s tem ukinja dosedanje nesistemsko financiranje muzejev.

Ocenjujemo, da bi za redno financiranje iz državnega proračuna za tri do pet muzejev, ki po oceni ministrstva izpolnjujejo zahteve za izvajanje državne javne službe in ki zaenkrat niso del tako imenovane muzejske mreže, na letni ravni potrebovali približno 400 tisoč EUR. Vendar takšni dodatni stroški ne bodo nastali neposredno s sprejemom zakona, temveč bo Vlada o vsakem primeru sklepala posebej, v okviru morebitnih predlogov za podelitev statusa pooblaščenih muzejev, to je muzejev, katerih ustanovitelj ni država, vendar jih lahko vlada pooblasti za opravljanja državne javne službe.

Zaradi novih pooblastil, ki jih bo pri izvajanju inšpekcijskega nadzora dobil Inšpektorat RS za kulturo in medije kot organ v sestavi Ministrstva za kulturo, bo treba okrepiti kadrovsko sestavo tega inšpektorata in sicer za tri zaposlene. Sedaj področje varstva kulturne dediščine pokrivata le dva inšpektorja in še to v kombinaciji z nadzorom nad izvajanjem zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivov. Dejansko bo izvajanje zakona pomenilo prenos dela pristojnosti pri nadzoru nad posegi v objekte in zemljišča, ki so zavarovana po predpisih o varstvu kulturne dediščine, na IRSKM, kar je doslej bilo v pristojnosti Inšpektorat RS za okolje in prostor kot organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor.

Zaradi prevzema financiranja dela predhodnih raziskav, sofinanciranja programov obnove spomenikov lokalnih skupnosti in izvajanja sistema nadomestil za poslabšanje pogojev za gospodarsko izrabo spomenikov bodo finančne posledice sprejetja zakona za državni proračun znašale 4 milijone evrov.

Na podlagi analize stroškov arheoloških izkopavanj, ki so jih v letih 2003 do 2005 financirali investitorji gradenj in drugih posegov v prostor, lahko ocenimo, da bo financiranje predhodnih arheoloških raziskav na podlagi 34. člena zakona državni proračun na letni ravni obremenilo za 5.591.500 EUR. Vendar je treba upoštevati, da doslej državni proračun preko Darsa plačuje arheološke raziskave pri gradnji avtocest v višini nekaj manj od 5 milijonov evrov, kar pomeni, da bodo nove obveznosti znašale le slabih 600 tisoč evrov več. Računamo, da bo mogoče s temi sredstvi pokriti stroške raziskav drugim investitorjem in izvesti preventivne arheološke raziskave že v postopkih sprejemanja prostorskih aktov, kar bo povečalo možnosti, da se z ukrepi prostorskega načrtovanja odvrne posege v arheološka najdišča in posledično stroške za arheološke raziskave v primeru posegov vanje.

Stroški arheoloških izkopavanj

MALI ZASEBNI INVESTITORJI

v EUR

	2003	2004	2005
pregledi	1.166,48	4.512,62	0,00
izkopavanja	601,08	24.859,98	17.985,14
nadzor	90,25	9.605,43	1.820,16
skupaj	1.857,81	38.978,02	19.805,30

v EUR

	2003	2004	2005
pregledi	50.078,37	116.920,89	31.667,07
izkopavanja	107.163,20	340.244,60	634.805,35
nadzor	61.653,00	36.791,07	52.093,59
skupaj	218.894,57	493.956,56	718.566,02

v EUR

	2003	2004	2005
pregledi	17.949,18	40.752,75	67.277,96
izkopavanja	4.031.983,20	1.698.891,85	4.299.381,01
nadzor	81.151,13	10.699,76	135.538,25
skupaj	4.131.083,51	1.750.344,36	4.502.197,22

SKUPAJ
v EUR

	2003	2004	2005
mali zasebni in.	1.857,81	38.978,02	718.566,02
inv.-podjetja	218.894,57	493.956,56	718.566,02
DARS	4.131.083,51	1.750.344,36	4.502.197,22
skupaj	4.351.844,26	2.283.287,30	5.939.337,62

namen	Stroški v EUR	Prihranki v EUR	Razlika – dejanski stroški
Predhodne raziskave, 34. člen	5.591.489	4.502.197	1.089.292
Sofinanciranje programov, 35. člen	3.430.249	1.715.124	1.715.125
Nadomestila, 39. člen	1.200.000		1.200.000
skupaj	10.221.738	6.217.321	4.004.417

- prvi del (poglavja 1 do 4) opredeljuje vrste dediščine, ukrepe varstva dediščine ter pravice in dolžnosti lastnikov, posestnikov in drugih uporabnikov dediščine,
- drugi del (poglavja 5-14) vsebuje naloge varstva dediščine, ki jih izvajajo država, občine, izvajalci javnih služb in drugi institucionalni varuhi dediščine, organiziranost subjektov varstva dediščine in njihove pristojnosti.

- z vpisom v register (registrirana dediščina)
- z uvrstitvijo v nacionalno bogastvo (nacionalno bogastvo)
- z pridobitvijo statusa spomenika (spomeniki)
- z določitvijo varstvenega območja dediščine
- z izdajo odločbe o arheološkem najdišču (arheološko najdišče).

Vpis posamezne stvari v register ni neposredna podlaga za omejitev lastninske pravice na njej, temveč pomeni le izvajanje javne koristi v smisli identificiranja in dokumentiranja dediščine, omogočanje dostopa do informacij o dediščini, razvijanja zavesti o njej, še posebej z njenim vključevanjem v vzgojo, izobraževanje in vseživljenjsko učenje.

V drugem poglavju je za vsakega od navedenih petih kategorij dediščine določeno, kakšne lastnosti mora vsebovati premičnina, nepremičnina ali vrednota, da se lahko uvrsti v določeno kategorijo.

Od vzpostavitve varstva in kategorije dediščina (bodisi registrirana dediščina, nacionalno bogastvo, spomenik ali arheološko najdišče), so odvisni ukrepi varstva. Ti so določeni v nadaljnjih poglavjih – predvsem v 3. in 4. poglavju.

Na splošno zakon določa, da je registrirana dediščina (9. člen), ki nima statusa spomenika, varovana le posredno. Registracija nima nobenega neposrednega učinka za lastnika registrirane dediščine, pač pa je zgolj podlaga za pripravo prostorskih aktov in drugih planov, ki vplivajo na dediščino. Varstvo registrirane dediščine se izvaja le prek nadzora posegov vanjo, kadar prostorski akt določa obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za posege v dediščino (glej 3. poglavje). Zakon ne predvideva nobenih aktivnih ukrepov varstva registrirane dediščine (npr. zapovedi ravnanja, državnega sofinanciranja obnove dediščine itn.)

Ker registracija ne vzpostavlja pravnih režimov za lastnika, je sam postopek vpisa v register v primerjavi z veljavnim ZVKD manj formalen. V register se za razliko od veljavnega ZVKD poleg nepremičnin vpisujejo tudi premičnine z lastnostjo dediščine ter vrednote (nematerialna, to je tako imenovana »živa dediščina«).

Nacionalno bogastvo (10. člen) so premični spomeniki in druge premičnine, ki so tolikšnega pomena, da država nadzira njihov iznos in vnos prek državnih meja, trgovanje z njimi in njihovo hranjenje. Režim varstva nacionalnega bogastva se skoraj ne razlikuje od tistega po Zakonu o vračanju protipravno odstranjenih predmetov kulturne dediščine (ZVPOPKD) in je v dobršni meri odvisen od upoštevanja mednarodnih pogodb in evropske zakonodaje s tega področja.

Najvišjo stopnjo varstva po zakonu uživajo kulturni spomeniki. Za razliko od registrirane dediščine brez statusa spomenika se spomeniki lahko varujejo neposredno in aktivno. Pridobitev statusa spomenika pomeni vzpostavitev pravnega režima, ki neposredno vpliva tudi na lastninsko pravico in druge pravice lastnikov, posestnikov in uporabnikov dediščine. Država in lokalne skupnosti lahko za razliko od dediščine, ki nima status spomenika, tudi aktivno posegajo v spomenike: s sprejemanjem ukrepov varstva, s sofinanciranjem obnove itn. Zaradi velikih potencialnih posledic, ki jih ima lahko pridobitev statusa spomenika za lastnike in druge upravičence, zakon bolj natančno od ZVKD določa način pridobitve statusa spomenika, vključno z večjimi pravicami lastnikov in javnosti do obveščenosti in sodelovanja v tem postopku (poglavja 2.2. do 2.4.).

Status spomenika lahko pridobijo nepremičnine, premičnine ali vrednote. Merila za razglasitev nepremičnega spomenika določa 11. člen. Zakon za razliko od veljavne ureditve daje večji poudarek spomeniškim območjem: spomeniki niso le posamezne stavbe ali njihovi deli, pač pa so lahko spomeniki tudi širša območja. Nepremičnina postane spomenik s sprejemom splošnega akta o razglasitvi spomenika (12. člen). 13. člen določa vsebino akta o razglasitvi nepremičnega spomenika. Gre za splošni akt, ki ga sprejmeta vlada (za spomenike državnega pomena) oziroma predstavniški organ pokrajine ali občine (za spomenike lokalnega pomena).

14. člen kot novost uvaja možnost sporazuma države in lokalnih skupnosti o zavarovanju spomenika. Sporazum že pred samo razglasitvijo opredeli obveznosti države in občin pri izvajanju varstva bodočega spomenika. Gre za sporazumno in na določen rok vezano zavarovanje, ki predstavlja fleksibilen mehanizem za skupno reševanje razvojnih in varstvenih nalog posameznih območij z razvojnimi problemi, ki ga bo mogoče s pridom uporabiti pri pridobivanju evropskih in drugih mednarodnih projektov.

Novost je tudi možnost enotnega zavarovanja kulturne dediščine in narave (15. člen). Ta način varstva pride v poštev tedaj, ko vsebuje določeno območje spomenika državnega pomena tudi lastnosti, zaradi katerih je primerno za vzpostavitev širšega zavarovanega območja na podlagi zakona o ohranjanju narave. Zakon predvideva, da se takšno območje z enim in istim aktom vlade zavaruje kot spomenik po tem zakonu in kot širše zavarovano območje. Zakon omogoča, da se takšno območje namesto dosedanje prakse ločenega varstva po predpisih o varstvu kulturne dediščine in ohranjanju narave varuje integralno: z enim samim aktom o razglasitvi, z enotnim režimom varstva ter z enotnim upravljanjem območja. Zakon ne predpisuje enotnega zavarovanja, pač pa le dopušča njegovo možnost, kadar je to z vidika varstva dediščine in ohranjanja narave primerno in seveda kadar obstaja interes za enovito varstvo tako pri pristojnih organih za varstvo kulturne dediščine kot tudi naravnih vrednot.

16. člen ureja usklajevanje pristojnih resorjev pri sprejemanju aktov o razglasitvi spomenikov, ki se nanašajo na območje, varovano ali zavarovano po predpisih s področja ohranjanja narave. V takem primeru se meje spomenika in varstveni režim v aktu o razglasitvi določijo na podlagi usklajenega predloga ministra in z ministra, pristojnega za ohranjanje narave

17. člen določa merila za nastanek premičnega spomenika in načine njegovega nastanka. Premičnina pridobi status premičnega spomenika na enega od dveh načinov:

- z vpisom v inventarno knjigo muzeja (18. člen)
- ali z razglasitvijo po postopku, ki je enak postopku za razglasitev nepremičnega spomenika (s pomembno razliko, da je za razglasitev vedno potrebno soglasje njegovega lastnika) (19. člen).

- dostopnost javnosti do spomenika (54. člen)
- pravica dostopa do dediščine oziroma do zemljišč, na katerih je dediščina ali kjer se predvideva obstoj arheoloških ostalin, za potrebe dokumentiranja in raziskovanja - torej pravico dostopa, ki jo ima oseba, pooblaščena za varstvo dediščine. Enako pravilo velja pri dokumentiranju in raziskovanju spomenikov (55. člen).
- dolžnost, da lastnik obvešča pristojne organizacije in kupce o podatkih, pomembnih za izvedbo varstva (56. člen).

64. člen daje podlago za proračunsko zagotavljanje sredstev za kritje stroškov predhodnih raziskav, sofinanciranje programov obnove spomenikov, nadomestil zaradi poslabšanja pogojev za gospodarsko izkoriščanje spomenika, vlaganj javnih sredstev za vzdrževanje in oživljanje spomenikov in za kritje stroškov izvajanja predkupne pravice.

7. Register in dokumentiranje (členi 65 do 72)

Vloga registra dediščine je v novem zakonu v primerjavi z njegovo vlogo po veljavnem ZVKD precej spremenjena. Veljavni register je predvsem le register nepremične dediščine. Vpis v register je po veljavnem zakonu močno formaliziran, kar ni nenavadno glede na dejstvo, da ima vpis nepremičnine v register za lastnika tudi neposredne posledice: na primer obveznost pridobivanja kulturnovarstvenih pogojev in soglasij.

Namen registra po novem zakonu je informacijska podpora izvajanju varstva dediščine (65. člen). Glede na to, da registracija po novem zakonu nima več neposrednih posledic za lastnike registrirane dediščine, je vpis v register mnogo manj formalen (67. člen). Register po novem zakonu bo mnogo obsežnejši od obstoječega: vanj se bodo poleg nepremičnin vpisovale tudi premičnine z lastnostmi dediščine ter živa dediščina. Zaradi mnogo večjega obsega vpisovanja ter hitrosti ter s tem večje ažurnosti vpisov bo register postal osrednji instrument informacijske podpore varstvu dediščine (66. člen).

Z zmanjševanjem formalnih ovir za vpisovanje dediščine v register in z večkratnim povečanjem števila vpisanih enot dediščine (vpisani bodo npr. vsi inventarji državnih in pooblaščenih muzejev), pa bo postalo mnogo pomembnejše dokumentiranje dediščine in njena priprava za vpis v register (69. člen). Vpis v register je pravzaprav le ena od faz postopka dokumentiranja določene dediščine. Člen 68 ureja dostop pravice pristojnih organov za varstvo dediščine do dostopa do podatkov, ki jih potrebujejo pri vodenju registra, dokumentiranju, izvajanju javne službe varstva dediščine itn.

Eden od najpomembnejših rezultatov informacijskega sistema varstva dediščine sta enoten prikaz javnega digitalnega gradiva o dediščini na spletu, in prikaz vrednotenja dediščine v prostoru (71. člen). Prikaz vrednotenja dediščine v prostoru je temeljni vhodni podatek s področja varstva dediščine, ki mora biti na voljo pripravljavcu plana. Prikaz stanja dediščine je lahko učinkovita in pravočasna strokovna podlaga predvsem takrat, ko je pripravljen vnaprej oziroma »na zalogo«, in ne šele tedaj, ko se začne pripravljati določen plan. To ne pomeni, da ne gre za statičen akt: prikaz stanja dediščine se stalno posodablja. 72. člen daje okvir za sprejem podzakonskega akta ministra v zvezi s tem poglavjem.


8. Varstvo dediščine v razvojnih načrtih in planih (členi 73 do 80)

Varstvo dediščine je uspešno le, če so vanj vključeni poleg ukrepov varstva v ožjem smislu tudi ukrepi na različnih področjih oziroma ukrepi različnih resorjev, od urejanja prostora, varstva okolja in ohranjanja narave, fiskalnih ukrepov, graditve, turizma, izobraževalnega sistema itn. Strategija varstva dediščine (73. člen) je namenjena usklajevanju ravnanja posameznih državnih organov z različnih področij pri varstvu dediščine. Strategija opredeli cilje, usmeritve in ukrepe za celostno ohranjanje dediščine. Strategija je lahko del nacionalnega programa za kulturo ali samostojen razvojni dokument vlade. Predstavlja tudi izhodišče za uveljavljanje interesov varstva dediščine v drugih strateških dokumentih države in lokalnih skupnosti in posredno celostnega ohranjanja na različnih področjih delovanja. Pri tem je pomembno razlikovanje med področjem vzgoje in izobraževanja in usposabljanja kot neformalnih oblik učenja.

Prostorski akti in drugi načrti, plani in programi so pomemben dejavnik na področju varstva dediščine, in to tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Ustrezno obravnavanje dediščine v planih je lahko eden od najpomembnejših mehanizmov varovanja dediščine; po drugi strani pa lahko neskladje planskih dokumentov z zahtevami dediščine oteži ali onemogoči njeno varstvo. Zato je potrebno zagotoviti pravočasno in zadostno vključevanje dediščine v plane (74. člen):

- z zagotavljanjem podatkov o dediščini v postopku planiranja,
- s presojo vplivov planov oziroma posameznih projektov na dediščino,
- in z upoštevanjem aktov o razglasitvi nepremičnih spomenikov, registriranih arheoloških najdišč in aktov o varstvenih območjih dediščine.

- muzeji, ki opravljajo državno javno službo muzejev (državni muzeji in pooblaščeni muzeji – gl. spodaj)
- vsi drugi javni in zasebni muzeji, ki sicer ne opravljajo državne javne službe, pač pa bodo hoteli konkurirati za državna sredstva za posamezne projekte s področja muzejske dejavnosti.

- z ustanavljanjem državnih muzejev
- s podpiranjem muzejske dejavnosti v drugih muzejih, ki izpolnjujejo pogoje (pooblaščeni muzeji).

- identificiranje, dokumentiranja, preučevanje in interpretiranje premične in žive dediščine in njuno vrednotenje,
- zbiranje, akcesija in inventariziranje premične in žive dediščine,
- varovanje in hranjenje muzejskih zbirk državnega pomena,
- sodelovanje v upravnih postopkih, ki jih vodi ministrstvo,
- svetovanje lastnikom zbirk premične dediščine glede vodenja inventarnih knjig,
- priprava in izvedba konservatorsko-restavratorskih postopkov na premični dediščini državnega pomena ter
- izvajanje programov pripravništva in izpopolnjevanja.

Muzeji, ki opravljajo lokalno javno službo, lahko ob izpolnjevanju pogojev pridobijo tudi status pooblaščenega muzeja za opravljanje državne javne službe muzejev (101. člen). Zakon v prehodnih določbah ureja način financiranja obstoječih muzejev, katerih ustanovitelji so lokalne skupnosti: muzeji in galerije iz priloge Uredbe o vzpostavitvi muzejske mreže za izvajanje javne službe na področju varstva premične kulturne dediščine in določitve državnih muzejev (Uradni list RS, št. 97/2000, 105/01), razen državnih muzejev, so financirani iz državnega proračuna na način, ki je uveljavljen na dan pred uveljavitvijo tega zakona, do 1. januarja 2009. Ti muzeji oziroma galerije se lahko v tem roku registrirajo in zaprosijo za pridobitev statusa pooblaščenega muzeja, pri čemer imajo ob enakem izpolnjevanju pogojev prednost pred drugimi muzeji (140. člen).

9.6 Prostovoljci v javni službi (102. člen)

Zakon dopušča možnost, da v subjektih, ki opravljajo javno službo, delajo tudi prostovoljci, med drugim kot volonterji pripravniki. Po zaključku prostovoljnega dela lahko pridobijo strokovni naziv ali potrdilo o pridobitvi delovnih izkušenj in kvalifikacij, razen če zakon ne določa drugače. (102. člen).

Izvajanje dejavnosti javne službe se lahko opira tudi na delo prostovoljcev - zaupnikov. Njihova naloga je razvijanje zavesti javnosti o dediščini, informiranje in neformalni nadzor nad stanjem varstva na terenu, torej v njihovem domačem okolju, v katerem bivajo in ga poznajo, in na katerem lahko spremljajo stanje mnogo bolj učinkovito od inšpektorjev ali drugih oblik nadzora.


10. Izvajanje dejavnosti varstva na podlagi nazivov, in pogodb ter opravljanje specializiranih dejavnosti varstva (členi 103 do 106)

To poglavje ureja strokovne nazive za opravljanje strokovnih del na področju varstva, strokovno izpopolnjevanje na področju varstva in izvajanje specializiranih nalog varstva zunaj javne službe.

Fizična oseba ki opravlja strokovno delo na področju varstva, za katerega je potrebna srednja, višja ali visoka strokovna izobrazba ali se pripravlja nanj, mora izpolnjevati predpisane zahteve. Njihovo izpolnjevanje se preveri z opravljanjem izpita (103. člen). Oseba, ki opravlja strokovno delo na področju varstva, se mora pri svojem delu strokovno izpopolnjevati (104. člen).

Novost v primerjavi z veljavnim ZVKD, ki določa dovoljenja za izvajanje posameznih nalog varstva, je ureditev, po kateri se spodbuja, da se osebe, ki opravljajo dejavnost, ki pomeni poseg v dediščino ali ki je naloga javne službe varstva, vpišejo na seznam usposobljenih izvajalcev specializiranih dejavnosti varstva, saj je treba zagotoviti stalno strokovno usposabljanje, preverjanje znanja (tudi z pridobitvijo strokovnih nazivov) takšnih oseb, ki delujejo na trgu, in jih obenem spodbujati, da uporabljajo sodobne tehnike varstva. Pravne in fizične osebe se vpisujejo v seznam, ki je javno dostopen na svetovnem spletu. Uvedba seznama strokovno usposobljenih izvajalcev specializiranih dejavnosti varstva in njegova javna objava, ki je tako na voljo širšemu krogu naročnikov, bodo bistveno prispevali k dvigu kakovosti varstva (105. člen).

Zakon dopušča, da lastniki velikega števila spomenikov, npr. cerkve, druge verske skupnosti ali gospodarske družbe, sami organizirajo dejavnost inventariziranja, varovanja, hranjenja, raziskovanja in predstavljanja dediščine javnosti (torej dejavnosti, ki se sicer opravljajo kot javna služba). Vlada s takšno osebo sklene pogodbo, v katerem se opredelijo zahteve za opravljanje takšne dejavnosti. (106. člen)


11. Nevladne organizacije na področju varstva (člena 107 in 108)

Nevladne organizacije so lahko pomemben dejavnik varstva dediščine. Zakon omogoča nevladnim organizacijam, ki s svojim delovanjem pomembno prispevajo k ohranjanju, k razvijanju zavesti o dediščini, širitvi znanja in spretnosti, povezanih z dediščino ter k izpopolnjevanju in vseživljenjskem učenju, možnost pridobitve statusa nevladne organizacije, ki deluje v javno korist (107. člen). Pod enakimi pogoji lahko tak status pridobi tudi cerkev ali druga verska skupnost, ki ima na podlagi zakona o verski svobodi status splošno koristne organizacije. Cerkve in druge verske skupnosti so v tem primeru izenačene z nevladnimi organizacijami.

Nevladna organizacija s statusom ima pravico dajanja mnenj in predlogov in sodelovanja v posvetovalnih telesih ministrstva in lokalnih skupnosti, predvsem pa tudi sodelovanja v postopkih priprave strategije iz 73. člena in drugih strateških dokumentov države in lokalnih skupnosti, ki zadevajo varstvo in ohranitev dediščine (108. člen). Sodelovanja nevladne organizacije v javnih zadevah varstva je izključeno v primeru, če je nevladna organizacija hkrati lastnik določene dediščine, v zadevi katere je kot nevladna organizacija pozvana, da poda svoje mnenje. Določba je potrebna zato, da se prepreči morebiten konflikt interesov med vlogo nevladne organizacije kot lastnika konkretne dediščine (za lastnike je običajno, da si prizadevajo uresničiti poseben, zaseben interes) in kot zagovornika javne koristi varstva.


12. Nadzorstvo (členi od 109 do 124)

12.1 Splošne določbe glede nadzorstva (členi od 109 do 113)

Poglavje o nadzorstvu določa pogoje za opravljanje nalog inšpektorja, inšpekcijske ukrepe in izvajanje inšpekcijskega nadzora. Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona, njegovih podzakonskih aktov ter drugih aktov, ki se nanašajo na varstvo dediščine opravljajo inšpektorji, pristojni za področje kulturne dediščine (109. člen). Zakon v tem podpoglavju določa tudi posebna pooblastila inšpektorja, ki jih ima ta poleg tistih iz zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor (110. člen), pravico inšpektorja, da zahteva sodelovanje državnih in lokalnih organov (113. člen) in definira, kdo je zavezanec v inšpekcijskem postopku (112. člen).

12.2. Inšpekcijski ukrepi (členi 114 do 121)

To podpoglavje ureja posebne inšpekcijske ukrepe, ki jih lahko inšpektor izvaja poleg tistih, določenih z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor (114. člen). Največ določb v poglavju o nadzorstvu je namenjeno določitvi inšpekcijskih ukrepov v primeru nedovoljenih posegov v dediščino ali spomenik (115. člen), v primeru povzročanja škode (116. člen), opustitve dolžnega ravnanja iz 36. člena tega zakona (118. člen) ali drugega škodljivega ravnanja s spomenikom in v primeru uporabe podobe spomenika brez soglasja lastnika (118. člen). Inšpektor nadzoruje tudi zakonitost opravljanja dejavnosti varstva dediščine v nasprotju s predpisi (119. člen):, hranjenje v nasprotju s pravili hranjenja dediščine, trgovanje v nasprotju s predpisi o trgovanju s premično dediščino) in lahko take nezakonite dejavnosti tudi prepove. Člena 120 in 121 urejata pravico zadržanja in pogoje skladiščenja premične dediščine, ki se uvaža ali izvaža v nasprotju s tem zakonom.

12.3. Izvajanje inšpekcijskega nadzora (člen 122 do 124)

Tretje podpoglavje zakona določa dodatne ukrepe za povečanje učinkovitosti inšpekcijskega nadzora in izvrševanja izrečenih inšpekcijskih ukrepov, oziroma sredstva, ki jih inšpektor lahko dodatno uporabi pri izvajanju ukrepov iz drugega podpoglavja: izvršba z denarno prisilitvijo zavezanca k opravi naloženega dejanja (122. člen), obveščanje (123. člen) ter zaseg dokumentacije ali predmetov v zavarovanje dokazov (124. člen).


13. Kazenske določbe (členi 125 do 129)

To poglavje določa prekrške in višino glob, ki jih inšpektor, oziroma prekrškovni organ, lahko izreče za kršitve posameznih določb tega zakona. 125., 126. člen in 127. člen predpisujejo prekrške posameznikov, pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov, državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter njihovih odgovornih oseb. Člen 128 pa predpisuje prekrške izvajalcev javne službe varstva kulturne dediščine.

Kot stransko sankcijo predpisuje tudi odvzem tehničnih sredstev in opreme, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek (127. člen).


14. Prehodne in končna določba (členi 130 do 147)

Prehode določbe so razdeljene na:

- določbe o statusu dediščine in spomenikov, ki je varovana na podlagi veljavnega ZVKD (členi 130 do 134),
- določbo o možnosti prijave arheoloških najdb v prehodnem obdobju (135. člen)
- določbe o statusu, pravicah in dolžnostih obstoječih subjektov na področju varstva dediščine in prevzemanju opravljanja nalog po novem zakonu (členi od 136 do 140),
- druge določbe (dokončanje postopkov, roki za sprejem izvršilnih predpisov itn.