- oprostitve v zvezi z dobavami blaga znotraj Skupnosti (dobave blaga v drugi državi delujočim kategorijam prejemnikov, dobave novih prevoznih sredstev in trošarinskih izdelkov ter dobava v obliki prenosa blaga v drugo državo članico so pod zakonsko določenimi pogoji oproščene plačila DDV);
- dobave blaga, za katere ne velja oprostitev (dobave blaga, ki jih opravijo mali davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom predloga zakona, dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, dobave blaga, ki so obdavčene po posebni ureditvi za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi);
- oprostitve v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti (ob zakonsko natančneje določenih pogojih velja v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti oprostitev plačila DDV, kadar bi za dobavo oziroma uvoz takega blaga veljala oprostitev oziroma bi bil pridobitelj upravičen do vračila celotnega DDV ter v primerih, ko pridobitev opravi v drugi državi identificiran zavezanec brez sedeža v Sloveniji);
- oprostitve za določene prevozne storitve (na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire in med temi otoki ter mednarodni prevoz potnikov);

Enaki ostajajo tudi pogoji za uveljavljanje vračila DDV v potniškem prometu, po katerih lahko tuja fizična oseba, ki kupi blago v Sloveniji in ga iznese v osebni prtljagi na območje izven Skupnosti, uveljavi vračilo plačanega davka na dodano vrednost.

V desetem poglavju (Obveznosti davčnih zavezancev in določenih oseb, ki niso davčni zavezanci) so obveznosti davčnih zavezancev razdeljene v sedem kategorij – obveznost plačila, identifikacija, izdajanje računov, knjigovodstvo, obračun DDV, rekapitulacijsko poročilo in obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu.

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, lahko pa je DDV dolžna plačati tudi druga oseba, kot to določa že trenutni zakon. DDV je potrebno plačati najkasneje na zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Izjeme so predpisane za pridobitev novega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, ki ni identificirana za namene DDV, ki mora plačati DDV na podlagi odločbe davčnega organa ter v primeru uvoza, ko se DDV plača kot, da bi bil uvozna dajatev oziroma se plača preko obračuna DDV, če ima dovoljenje davčnega organa.

Vsaka oseba mora davčnemu organu sama prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, ter tudi vsakršno spremembo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Ob prijavi davčni zavezanec predloži tudi zahtevek za izdajo identifikacijske številke, razen davčnega zavezanca, ki je oproščen obračunavanja DDV po posebni ureditvi za male davčne zavezance. Davčni organ mora z identifikacijsko številko za DDV identificirati vsakega davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali storitve na ozemlju Slovenije in ima pravico do odbitka vstopnega DDV oziroma vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga znotraj skupnosti, ki je predmet obdavčitve v Sloveniji. Identifikacija za namene DDV davčnemu zavezancu preneha s predložitvijo zahtevka davčnega zavezanca ali pa po uradni dolžnosti.

Vsak davčni zavezanec mora izdati račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, račun pa lahko v imenu in za račun davčnega zavezanca izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba ob predpisanih pogojih. Pri obveznih podatkih na računu v primeru oprostitve ali če mora plačati DDV kupec ali naročnik, kot tudi v primerih uporabe posebne ureditve za potovalne agencije ali uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, je dodano sklicevanje na veljavno določbo Šeste direktive, kar pomeni, da se davčnim zavezancem po novem ni več potrebno sklicevati izključno na določbo našega zakona.

Pri poenostavljenih računih, ki jih davčni zavezanec izdaja na ozemlju Slovenije drugim osebam kot so davčni zavezanci in pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, je dodan podatek o količini in vrsti blaga oziroma obsegu in vrsti storitev. Dodatni podatek ne pomeni dodatne obveznosti za davčne zavezance, saj se ti podatki na računu navajajo že z vidika varstva potrošnikov, da je potrošnikom omogočeno preverjanje pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma storitev.

V okviru posebnih določb glede izdaje računov (valuta zneska DDV in elektronski računi) je v zvezi s pošiljanjem elektronskih računov je po novem omogočeno tudi pošiljanje elektronskih računov preko elektronsko izmenjavo podatkov (EDI). Takšen način pošiljanja računov je po Šesti direktivi obvezujoč.

Davčni zavezanci bodo po novem lahko vse informacije za izračun davčne obveznosti zagotavljati v svojem knjigovodstvu. Tako jim po novem ne bo več potrebno voditi knjige izdanih računov, knjige izdanih računov za dobave blaga znotraj Skupnosti in za promet blaga v drugih državah članicah, knjige prejetih računov, knjige prejetih računov za pridobitve blaga znotraj Skupnosti in posebne evidence o vstopnem DDV pri uvozu blaga. Posebej pa bodo še naprej morali voditi evidenco o določenih prenosih blaga v drugo državo članico ter evidenco prejetega blaga od davčnega zavezanca iz druge države članice v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu.

Rok hrambe za izdane in prejete račune ostaja 10 let, za račune v zvezi z nepremičninami pa 20 let. Za kraj hrambe je predpisano ozemlje Slovenije, v primeru elektronskih računov z on-line dostopom pa je kraj hrambe lahko tudi zunaj ozemlja Slovenije. S predlogom zakona se tako ohranjajo že uveljavljena pravila glede rokov in kraja hrambe računov.

V zvezi z obračunom DDV so predpisani primeri kdaj je potrebno predložiti obračun DDV ter rok za predložitev obračuna DDV, ki je usklajen z rokom za plačilo DDV. Ureditev predložitve obračuna DDV ne odstopa od že uveljavljene ureditve v trenutnem zakonu.

Za davčno obdobje je v splošnem določen koledarski mesec. Glede na višino doseženega obdavčljivega prometa blaga in storitev je davčno obdobje lahko tudi koledarsko trimesečje. Odpravljeno je polletno davčno obdobje, kar pomeni, da bodo davčni zavezanci, ki po trenutni ureditvi izpolnjujejo obveznosti iz naslova DDV za koledarsko polletje, postali trimesečni davčni zavezanci. Zaradi predlaganega povišanja zgornjega vrednostnega limita iz 20.000.000 na cca. 50.000.000 tolarjev (210.000 evrov) pa bodo nekateri davčni zavezanci, ki po trenutni ureditvi obračunavajo DDV za koledarski mesec, po novem obračune DDV sestavljali za trimesečno obdobje. Zaradi navedenih razlogov se bo povečalo število trimesečnih davčnih zavezancev.

Davčni zavezanci, ki dobavljajo blago osebam, identificiranim za namene DDV, v drugo državo članico, morajo davčnemu organu predložiti še rekapitulacijsko poročilo, ki se v trenutnem zakonu imenuje kvartalno poročilo in se ne spreminja. Sestavi se za vsako koledarsko trimesečje, predloži pa do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju.

V tem poglavju je urejena tudi obdavčitev za blago, ki se v Slovenijo uvaža iz tretjih ozemelj oziroma izvaža iz Slovenije na eno od tretjih ozemelj. Davčni zavezanec v teh primerih vse formalnosti opravi pri pristojnem carinskem organu.

V enajstem poglavju (Posebne ureditve) so zaradi specifičnosti posameznih področij predpisane posebne ureditve (oprostitev izpolnjevanja določenih obveznosti, drugačna določitev davčne osnove, posebnosti pri odbitku vstopnega DDV in izračunu davčne obveznosti in druge posebnosti), in sicer:
- posebna ureditev za male davčne zavezance
- posebna ureditev za kmete
- posebna ureditev za potovalne agencije
- posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine
- posebna ureditev za investicijsko zlato
- posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj Skupnosti, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Po posebni ureditvi za male davčne zavezance je predpisana oprostitev obračunavanja DDV za male davčne zavezance do predlaganega praga obdavčljivega prometa v višini 25.000 evrov, kar predstavlja povišanje trenutno veljavnega praga iz zakona o davku na dodano vrednost, ki znaša približno 20.800 evrov. Na novo je določena definicija obdavčljivega prometa, ki se mora upoštevati pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca, ki je lahko oproščen obračunavanja DDV in izpolnjevanja drugih obveznosti iz naslova DDV. Definicija iz pojma obdavčljivega prometa, za razliko od veljavnega zakona o davku na dodano vrednost, izključuje vrednost oproščenega prometa, za katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Sprememba definicije prometa bo vplivala na zmanjšanje števila davčnih zavezancev, predvsem pa predlagana sprememba pomeni poenostavitev poslovanja tistim davčnim zavezancem, ki opravljajo pretežno oproščeno dejavnost, v zvezi s katero davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV (na primer. šole, vrtci, zdravstveni domovi, društva, nepridobitne organizacije).

Načelna oprostitev obračunavanja DDV je določena tudi za mete, ki dobavljajo blago in storitve v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini do višine 7.500 evrov skupnega dohodka te dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto.

S posebno ureditvijo za kmete se ureja posebna shema uveljavljanja vračila DDV za kmete, ki se uveljavlja kot pravica do pavšalnega nadomestila v višini 4%, pod pogojem, da predstavnik kmečkega gospodinjstva dobavlja blago in storitve davčnim zavezancem, ki morajo plačevati DDV po zakonu o davku na dodano vrednost. Ti davčni zavezanci morajo upravičencem do pavšalnega nadomestila dodatno priznati pavšalno nadomestilo po predpisani stopnji, ki pa si ga lahko priznajo kot odbitek DDV. Takšna ureditev velja tudi v primeru dobave blaga in storitev davčnim zavezancem v drugo državo članico z razliko, da kupec odbitek DDV uveljavlja na način vračila DDV.

Ureditev obračunavanja in plačevanja DDV za potovalne agencije je urejena v posebni ureditvi za potovalne agencije, ki delujejo v svojem imenu, pri tem pa uporabljajo blago in storitve drugih davčnih zavezancev. Vse transakcije, ki jih potovalna agencija opravi potniku, se šteje za enotno storitev potniku. Potovalne agencije DDV plačujejo od razlike v ceni, nimajo pa pravice do odbitka vstopnega DDV, niti pravice do vračila DDV.

Posebna ureditev je predvidena tudi za obdavčevanje rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin in sicer za primere, ko dobave tega blaga opravi obdavčljivi preprodajalec oziroma se to blago prodaja na javni dražbi. Preprodajalec lahko obračunava DDV od razlike v ceni, če blago kupi od točno določenih oseb, vendar pa pri nabavi nima pravice do odbitka vstopnega DDV, na izdanih računih pa ne sme posebej izkazovati DDV. Pri prodaji blaga na javni dražbi organizator prodaje obračuna DDV od razlike med ceno blago, doseženo na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega principala. Na novo pa je za organizatorja prodaje določeno, da mora v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazovati zneske, ki jih je ali jih bo prejel od kupcev blaga in zneske, ki jih je ali jih bo vrnil prodajalcem blaga.

S posebno ureditvijo za obdavčitev investicijskega zlata je pod določenimi pogoji predpisana oprostitev plačila DDV za takšno zlato, vendar imajo davčni zavezanci pravico, da se odločijo, da bodo svoje dobave obravnavali kot obdavčene dobave. V tem primeru lahko uveljavljajo tudi pravico do odbitka.

Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Skupnosti in tudi drugače ni zavezan identifikaciji za namene DDV v Skupnosti, opravi končnim potrošnikom. Obveznost za plačilo DDV nastane v državi članici potrošnje, davek pa plača davčni zavezanec, ki nima sedeža, ob predložitvi posebnega obračuna DDV na poseben račun davčnega organa, ki nato nakaže državam članicam potrošnje pripadajoče zneske DDV.

Po posebni ureditvi obračunavanja DDV po plačani realizaciji se DDV obračunava in plačuje na podlagi prejetih plačil za opravljaje dobav blaga in storitev. Uporabljajo jo lahko tisti davčni zavezanci, katerih vrednost obdavčenega prometa ne preseže 208.000 evrov (brez DDV). Iz posebne ureditve po plačani realizaciji so izvzeti uvoz in izvoz blaga ter pridobitve in dobave blaga znotraj Skupnosti in nekatere druge dobave ter računi, ki so bili izdani, preden je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na trenutek izvršitve plačila.

Uporaba posebne ureditve po plačani realizaciji je prostovoljna, prenehanje posebne ureditve pa je prostovoljno ali obvezno v posebej navedenih primerih. Pri prenehanju posebne ureditve po plačani realizaciji mora davčni zavezanec izkazati in plačati ves DDV od dobav blaga in storitev, za katere je DDV obračunaval po tej ureditvi, vendar plačila za te dobave še ni prejel, z upoštevanjem odbitka DDV.

Z vidika administrativnih obveznosti je za davčne zavezance, ki uporabljajo posebno ureditev po plačani realizaciji določena obveznost poročanja o izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta.

V dvanajstem poglavju (Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV) je določena pristojnost davčnega oziroma v nekaterih primerih carinskega organa za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in zakonom, ki ureja davčno službo.

V trinajstem poglavju (Kazenske določbe) so določene sankcije za kršitev določb iz zakona. Zneski globe se, zaradi prehoda nacionalne tolarske valute na evro, navajajo v evrih. Določajo se tudi primere sankcioniranja za t.im. hude prekrške, glede na višino povzročene škode oziroma višino pridobljene protipravne premoženjske koristi ali storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti. Zakon določa, da se sme storilca kaznovati strožje, s trikratnikom splošno zagrožene višine globe.

Za prekrške, ki so glede na višino povzročene škode storjeni v kvalificirani, hujši obliki, zakon določa rok, ki je daljši od splošnega zastaralnega roka za prekrške .


4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN UPOŠTEVANJE PRAVA EU

S sprejetjem predloga zakona se v naš pravni red nekoliko natančneje prenašajo ureditve iz Direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami, Direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) in Trinajste direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti.


A. Avstrija

Republika Avstrija je prometni davek z značilnostmi davka na dodano vrednost sprejela junija 1972, uveljavljen pa je bil s 1. januarjem 1973. Obdavčljivi dogodek so bile dobave blaga in/ali storitev, samodobave in uvoz blaga. S priključitvijo Avstrije k Evropski Uniji je v Avstriji 1. januarjem 1995 pričel veljati nov zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju avstrijski ZDDV), ki je bil prilagojen določbam Šeste direktive.

Po avstrijskem ZDDV se davčna obveznost navezuje na opredelitev določenih obdavčljivih transakcij. Za namene pripisa davčne obveznosti posameznikom je z avstrijskim ZDDV opredeljen pojem »podjetnik (entrepreneur)« in pojem »podjetje (enterprise)«, ki označuje ekonomsko dejavnost podjetnika, ki je relevantna za namene avstrijskega ZDDV. DDV so v splošnem dolžni plačevati podjetniki, od uvoza blaga v Avstrijo, ob določenih pridobitvah blaga v Skupnosti, neupravičeni izdaji računa za namene DDV pa tudi druga oseba. Pravico do odbitka vstopnega DDV ima samo podjetnik oziroma podjetje.

Za obdavčljive transakcije se štejejo:

- dobave blaga ali storitev, ki jih opravi podjetnik, ko se šteje, da je kraj dobave na ozemlju Avstrije, za plačilo, v okviru svojega podjetja;
- samodobave;
- uvoz blaga in
- intrakomunitarne pridobitve blaga.

- razdelitev glede na ekonomsko povezavo z zadevnimi dobavami;
- razdelitev glede na odstotek dobav, opravljenih brez pravice do odbitka v povezavi z drugimi dobavami, ki jih opravi podjetnik (razdelitev glede na promet);
- kombinirana metoda: presoja na podlagi ekonomske povezave do obsega, ki je možen, in razdelitev glede na promet.

- kmetov, ki imajo pravico do pavšalnega nadomestila,
- rabljenega blaga, umetniških predmetov, starin in zbirk, ki je obdavčeno po maržni ureditvi;
- majhnih podjetnikov, ki so oproščene plačevanja DDV, če letni promet ne presega 22.000 evrov;
- potovalnih agentov;
- investicijskega zlata;
- podjetnikov, rezidentov tretjih držav, ki opravljajo dobave elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci.

- kmetijsko - vključno ribiško in gozdarsko dejavnost – imajo pravico do pavšalnega nadomestila;
- rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke oz. starine;
- potovalne agencije;
- investicijsko zlato;
- mala podjetja, katerih letni obdavčljivi promet (obdavčen in DDV oproščen promet) ne presega 17,500 EUR in katerih v tekočem letu najverjetneje ne bo presegel 50,000 EUR (velja le za davčne zavezance s sedežem v Nemčiji);
- dobavitelje, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

- kmetijski in ribiški proizvodi, v zvezi s katerimi zavezanci lahko uveljavljajo pravico do pavšalnega nadomestila;
- rabljeno blago, umetniški in zbirateljski predmeti ter starine;
- mali zavezanci (podjetja);
- turistične agencije;
- investicijsko zlato;
- dobavitelji, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

a) odstop premoženjskih pravic;
b) obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali stanja;
c) opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe državnega organa.

Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in dobavi te storitve sam.

a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;
b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.

a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica;
c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.

a) dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki mora plačati DDV, in

b) če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.

a) storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;
b) storitve oglaševanja;
c) storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanje informacij;
d) storitve v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo poslovne dejavnosti;
e) bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;
f) storitve posredovanja osebja;
g) storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;
h) storitve zagotavljanja dostopa do in prevoz ali prenos po distribucijskih sistemih za zemeljski plin in električno energijo ter opravljanje drugih, s tem neposredno povezanih storitev;
i) storitve telekomunikacij;
j) storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
k) elektronsko opravljene storitve;
l) storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb, kadar za svojega naročnika posredujejo storitve iz tega odstavka,

a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;
b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in pridobljeni z njegove strani v trenutku uvoza.

(1) Plačila DDV so oproščeni:

1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;

2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;

3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;

4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;

5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč;

7. storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;

8. predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

9. zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko izobraževanje;

10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;

11. storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;

13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne institucije;

14. dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo pooblaščene osebe;

16. prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije.

(2) Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če:

– ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

– je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo
DDV.

1. zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;
2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:
– nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
– dajanja v najem parkirnih prostorov, garaž in parkirišč;
– dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
– najema sefov;
3. dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma proizvodnji katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona;
4. finančne transakcije, in sicer:
a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec;
b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;
d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani;
e) transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži;
f) upravljanje investicijskih skladov;
5. dobava kolkov in drugih podobnih znamk;
6. igre na srečo;
7. dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve;
8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;
9. dobava zlata Banki Slovenije.

c) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem plovil iz točke a) tega člena ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, vključno z ribiško opremo, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja;

d) opravljanje storitev, razen storitev iz točke c) tega člena, za neposredne potrebe plovil iz točke a) ali njihovega tovora;

e) dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na mednarodnih zračnih poteh za plačilo;

f) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem zrakoplovov iz točke e) tega člena ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja;

g) opravljanje storitev, razen storitev iz f) točke tega člena, za neposredne potrebe zrakoplovov iz e) točke tega člena ali njihovega tovora.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.

– transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
– opravljanja storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;

O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV.

(1) Znesek na računu je lahko izkazan v katerikoli valuti, s tem da mora biti znesek DDV, ki ga je treba plačati, izražen v eurih.

(2) Račun se lahko izda v papirni obliki, lahko pa tudi v elektronski obliki, če s tem soglaša kupec oziroma naročnik in če je zajamčena pristnost izvora in celovitost vsebine.

(3) Račun se lahko izda v elektronski obliki v skladu s predpisi, ki določajo elektronsko poslovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- zagotovljena mora biti avtentičnost izvirnika računa, tako da prejemnik računa lahko ugotovi, da je tak račun resnično poslal izdajatelj računa;
- iz elektronskega sporočila morata biti razvidna čas in kraj odpošiljanja in prejema računa;
- zagotovljena mora biti integriteta računa, tako da uporabljena tehnologija in postopki v zadostni meri onemogočajo spremembo podatkov na računu.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek se račun za namene DDV lahko pošlje ali je dan na razpolago na elektronski način z elektronsko izmenjavo podatkov (EDI), če je zajamčena avtentičnost izvora in integriteta vsebine.

(5) Davčni zavezanec, ki istemu prejemniku na elektronski način pošlje ali da na razpolago sveženj z več računi, lahko podatke, ki so skupni posameznim računom, navede samo enkrat, če so za vsak račun dostopne vse informacije.

(6) Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma storitev lahko zagotovijo na drug način in ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona.

(1) Obračun DDV mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

(2) Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za davčno obdobje, za katero predloži obračun, dolžan plačati DDV.

(3) Obračun DDV mora predložiti tudi:

a) oseba, ki mora v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka, drugim in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona, plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji;

b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in mora plačati DDV za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz 2. a) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona;

c) oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Skupnosti iz 2. b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona;

d) oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Skupnosti iz 2. c) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4) V primeru prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala identifikacija za namene DDV.

(5) Davčni zavezanec, nad katerim se začne likvidacijski ali stečajni postopek, je dolžan predložiti obračun v 20 dneh od dneva začetka likvidacijskega ali stečajnega postopka. Ob zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka pa je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je izdan sklep o zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka.

(6) Obračun DDV lahko davčni zavezanec predloži tudi v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(7) Obliko in vsebino davčnih obračunov predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčno obdobje je koledarski mesec, v primerih iz drugega odstavka tega člena pa koledarsko trimesečje.

(2) Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno 210.000 eurov je davčno obdobje koledarsko trimesečje.

(3) Za davčnega zavezanca, ki šele začne opravljati obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec.

(4) Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji ter za osebe iz tretjega odstavka 88. člena tega zakona je davčno obdobje koledarski mesec.

(5) Za davčnega zavezanca, nad katerim se začne likvidacijski ali stečajni postopek, se davčno obdobje zaključi z dnem začetka likvidacijskega ali stečajnega postopka. Ob zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka se davčno obdobje zaključi z datumom sklepa o zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka.

(6) Davčni zavezanec, na katerega se nanaša tretji odstavek 73. člena tega zakona in ki izpolnjuje pogoje za obračunavanje DDV v trimesečnem davčnem obdobju, se lahko odloči za obračunavanje DDV v enomesečnem davčnem obdobju. V tem primeru mora pisno obvestiti pristojni davčni organ v roku 15 dni pred prehodom na mesečni obračun DDV. Obdobje obračunavanja DDV po tem odstavku ne sme biti krajše od 12 mesecev.

(7) Promet blaga oziroma storitev iz drugega odstavka tega člena je promet, ki je izkazan v obračunu DDV za preteklo koledarsko leto.

(2) Poročilo iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju.

(3) Rekapitulacijsko poročilo lahko davčni zavezanec predloži tudi v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(4) Vsebino in obliko rekapitulacijskega poročila predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 eurov obdavčljivega prometa.

(2) Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7. 500 eurov. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se kot davčni zavezanec za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti določijo za predstavnika.

(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.

(4) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s tem členom, nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.

(5) Če povezane osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, se za namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.

(6) Iz posebne ureditve po tem členu so izvzete naslednje transakcije:

a) dobave novih prevoznih sredstev, ki so opravljene pod pogoji iz 2. točke 46. člena tega zakona;

b) dobave blaga in storitev, ki jih v Sloveniji opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.

(7) Obdavčljivi promet iz prvega odstavka tega člena obsega naslednje zneske, brez DDV:
- znesek obdavčenih dobav blaga in storitev;
- znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona;
- znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.

(8) V obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev.

(1) Davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način, določen s tem členom.

(2) Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci, ki opravijo dobave blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV v skladu s tem zakonom.

(3) Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.

(4) Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.

(5) Davčni zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga predložiti davčnemu organu do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.

(6) Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za finance.

(1) Ne glede na prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 95. člena tega zakona, pravico do pavšalnega nadomestila tudi za dobavo blaga in storitev iz prvega odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim zavezancem v drugo državo članico ali davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.

(2) Davčni zavezanci-kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.

(3) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri čemer se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila smiselno upošteva 74. člen tega zakona.

(4) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.

(1) Če potovalna agencija deluje v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovalnih zmogljivosti uporablja dobave blaga ali storitev drugih davčnih zavezancev, obračunava in plačuje DDV v skladu s tem podpoglavjem.

(2) Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki deluje le kot posrednik (v imenu in za račun potnika) in za katero se pri določanju davčne osnove uporablja točka c) šestega odstavka 36. člena tega zakona.

(3) V tem podpoglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne agencije.

(4) Transakcije v zvezi s potovanjem, ki jih opravi potovalna agencija pod pogoji iz tega člena, se obravnavajo kot enotna storitev, ki jo potovalna agencija opravi potniku.

(5) Storitev potovalne agencije je obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, iz katere je opravila storitev.

Davčna osnova in cena brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je razlika med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.

(2) Če so transakcije iz prvega odstavka tega člena opravljene tako znotraj Skupnosti kot zunaj nje, je oproščen samo tisti del storitev potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj Skupnosti.

Potovalna agencija nima v nobeni državi članici pravice do odbitka DDV niti do vračila DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci od transakcij, ki so jih nudili neposredno potniku.

(2) Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona.

Za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, se posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Skupnosti dobavila ena od naslednjih oseb:

a) oseba, ki ni davčni zavezanec;

b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona;

c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva;

d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi.

a) dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi sam;

b) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo njihovi avtorji ali njihovi pravni nasledniki;

c) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo drugi davčni zavezanci, ki niso obdavčljivi preprodajalci, če je bila dobava obdavčena po nižji stopnji DDV v skladu z drugim odstavkom 41. člena tega zakona.

(2) Obdavčljivi preprodajalec lahko kadarkoli pristojnemu davčnemu organu predloži prijavo, da bo v primerih iz tega člena, obračunaval DDV po posebni ureditvi. DDV po posebni ureditvi začne obračunavati prvega dne prvega naslednjega meseca po vložitvi prijave. Obdobje obračunavanja DDV po tem členu ne sme biti krajše od dveh koledarskih let.

(3) Obdavčljivi preprodajalec obračunava DDV po tem členu od davčne osnove, ki jo določi v skladu s 104. členom tega zakona. Od dobav umetniških predmetov, zbirk oziroma starin, ki jih je obdavčljivi preprodajalec uvozil sam, je nabavna cena, ki se mora upoštevati pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu, določeni v skladu z 38. členom tega zakona, povečani za DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.

(1) Obdavčljivi preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev za vsako dobavo, za katero velja posebna ureditev.

(2) Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu tega blaga.

(3) Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, ki mu ga dobavi avtor ali njegov pravni naslednik ali davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v zvezi z umetniškim predmetom, ki mu je bil dobavljen.

(4) Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti splošno ureditev DDV.

Kadar se dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki so predmet posebne ureditve, opravijo pod pogoji iz 52., 53., 54. ali 75. člena tega zakona, so te dobave oproščene plačila DDV.

(1) Obdavčljivi preprodajalec, ki za dobave blaga uporablja posebno ureditev, ne sme od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal:

a) za umetniške predmete, zbirke ali starine, ki jih je sam uvozil;

b) za umetniške predmete, ki so mu jih ali mu jih bodo dobavili avtorji ali njihovi pravni nasledniki;

c) za umetniške predmete, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec.

(2) Davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobave tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi posebna ureditev.

Obdavčljivi preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev in posebno ureditev, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazovati transakcije za vsako ureditev posebej.

Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno ureditev.

(2) Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona.

Ta posebna ureditev se uporabi za dobave, ki jih organizator prodaje na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih oseb:

a) osebe, ki ni davčni zavezanec;

b) drugega davčnega zavezanca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona;

c) drugega davčnega zavezanca, če dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, izpolnjuje pogoje za oprostitev za male davčne zavezance, in vključuje osnovana sredstva;

d) obdavčljivega preprodajalca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta obdavčljivi preprodajalec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, predmet DDV po posebni ureditvi.

Šteje se, da je dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator prodaje na javni dražbi, opravljena takrat, ko se blago proda na javni dražbi.

(1) Davčna osnova za vsako dobavo blaga po tej ureditvi je skupni znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu v skladu s 116. členom tega zakona, zmanjšan za:

a) neto znesek, določen v skladu z drugim odstavkom tega člena, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu principalu;

b) znesek DDV, ki ga je dolžan plačati organizator prodaje na javni dražbi od svoje provizije.

(2) Neto znesek, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu principalu, je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo pridobi ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega principala v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje.

(1) Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod pogoji iz 111. in 112. člena tega zakona, morajo v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje zneske:

a) zneske, ki so jih ali jih bodo prejeli od kupcev blaga;
b) zneske, ki so jih ali jih bodo vrnili prodajalcem blaga.

(1) Organizator prodaje na javni dražbi mora kupcu izdati račun, na katerem mora izkazati naslednje podatke:

a) ceno blaga, doseženo na dražbi;
b) davke, takse in druge dajatve;
c) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih organizator zaračuna kupcu blaga.

(1) Organizator prodaje na javni dražbi, kateremu je bilo blago izročeno po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija od prodaje na javni dražbi, mora svojemu principalu izdati obračun. Obračun mora izkazovati znesek transakcije, to je ceno blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali jo bo prejel od principala.

(2) Obračun iz prvega odstavka tega člena se prizna kot račun, ki ga mora principal, če je davčni zavezanec, izdati organizatorju prodaje na javni dražbi v skladu z 81. členom tega zakona.

(1) Po tej ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni:

a) zlato v obliki palic ali ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink, predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic ali ploščic z maso manj kot 1 g;

b) zlate kovance:

– s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink,

– skovane po letu 1800,

– ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla in

– ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80% vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.

(2) Po tej ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v zbirateljske namene.

Plačila DDV so oproščene:

– dobave, pridobitve znotraj Skupnosti in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ali s katerimi se trguje na računih za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni (swap) posli, ki vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki pripeljejo do prenosa lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom;

(1) Ne glede na 119. člen tega zakona, imajo davčni zavezanci, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v investicijsko zlato, pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu davčnemu zavezancu.

(2) Pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz točke a) prvega odstavka 118. člena tega zakona imajo tudi davčni zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene.

(3) Če se dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena odloči za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik za storitve iz druge alineje 119. člena tega zakona.

(4) Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

1. za investicijsko zlato, ki mu ga je dobavila oseba, ki je izbrala obdavčitev v skladu s 120. členom tega zakona;

2. za nabavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali za uvoz zlata, razen investicijskega zlata, ki ga pozneje sam ali druga oseba za njegov račun predela v investicijsko zlato;

3. za storitve, ki so mu bile opravljene, kamor spadajo sprememba oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim zlatom.

(2) Davčni zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali predeluje zlato v investicijsko zlato, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za nabavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali ob uvozu blaga ali za storitve v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot da bi bila poznejša dobava zlata, ki je oproščeno po tej ureditvi, obdavčena.

(1) Davčni zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj deset let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.

(2) Minister, pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega odstavka tega člena.

Po tej ureditvi imajo naslednji izrazi naslednji pomen:

– »davčni zavezanec, ki nima sedeža,« je davčni zavezanec, ki nima niti sedeža niti stalne poslovne enote znotraj Skupnosti in ki ni kakorkoli drugače zavezan k identifikaciji za namene DDV;
– »elektronske storitve« in »elektronsko opravljene storitve« so storitve iz točke k) prvega odstavka 29. člena tega zakona;
– »država članica za identifikacijo« je država članica, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža, izbere kot državo, v kateri bo prijavil, kdaj se njegova dejavnost, ki jo znotraj Skupnosti opravlja kot davčni zavezanec po določbah te ureditve, začne;
– »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se šteje, da so bile elektronske storitve v skladu s 30. členom tega zakona opravljene;
– »poseben obračun DDV« je poročilo, ki vsebuje informacije, potrebne za ugotovitev zneska davka, ki pripada posamezni državi članici potrošnje.

(1) Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona opravi osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivajo v katerikoli državi članici.

(2) Davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona uporablja to ureditev za vse elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Skupnosti.

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki kot državo članico za identifikacijo izbere Slovenijo, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec, začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati. Prijavo mora posredovati v elektronski obliki po elektronskih sredstvih na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.

(2) V prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu ob začetku opravljanja elektronskih storitev, mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z naslovi internetnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in izjavo, da ni identificiran za namene DDV znotraj Skupnosti. Davčni zavezanec, ki nima sedeža, je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.

(3) Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža, davčni organ dodeli identifikacijsko številko. O dodeljeni številki davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(4) Davčni organ vodi posebno evidenco davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža, ki jim je bila dodeljena identifikacijska številka iz prejšnjega odstavka.

Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, izključi iz posebne evidence, če:

– ga ta obvesti, da ne opravlja več elektronskih storitev, ali
– davčni organ kakorkoli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti, ali
– ne izpolnjuje več zahtev, ki morajo biti izpolnjene za uporabo posebne ureditve, ali
– krši pravila posebne ureditve.

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za elektronske storitve za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali je v tem obdobju opravljal elektronske storitve ali ne. Obračun je dolžan predložiti v 20 dneh po koncu obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV je dolžan predložiti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih na način, ki ga določi minister, pristojen za finance.

(2) V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, navesti identifikacijsko številko ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo davka, skupno vrednost elektronsko opravljenih storitev v obračunskem obdobju, brez DDV, in skupni znesek pripadajočega DDV. V posebnem obračunu DDV je davčni zavezanec, ki nima sedeža, dolžan navesti tudi uporabljene davčne stopnje in celotni znesek dolgovanega DDV.

(3) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, izkazovati zneske v eurih.

(4) Obliko posebnega obračuna DDV določi minister, pristojen za finance.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki opravlja elektronske storitve po določbah posebne ureditve, nima pravice do odbitka DDV, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.

(2) Zahtevek za vračilo DDV davčni zavezanec, ki nima sedeža, pošlje v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(3) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te ureditve, tako da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje. Davčni zavezanec mora evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.

(1) Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 208.000 eurov obdavčenega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljnjem besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji) v skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.

(2) V znesek iz prejšnjega odstavka se ne všteva prodaja osnovnih sredstev.

(3) Pri povezanih osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek iz prvega odstavka tega člena šteje znesek, ki ga vse povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih oseb.

(4) Ne glede na 33. člen tega zakona, nastane obveznost obračuna DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko prejme plačilo.

(5) Ne glede na 62. člen tega zakona, nastane pravica do odbitka DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo.

(1) Iz obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji so izključene naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga, pridobitve blaga znotraj Skupnosti in dobave blaga znotraj Skupnosti.

(2) Posebna ureditev po plačani realizaciji se tudi ne uporablja pri:

– pogodbah o finančnem najemu (leasing), pri katerem je opravljen prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka;

– pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga s pridržkom lastninske pravice;
– transakcijah na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe;
– dobavah blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju, ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa;
– dobavah blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je račun izdan, preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena.

(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 131. člena tega zakona sme začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če:

– je predložil vse obračune DDV, ki jih je bil dolžan predložiti, in je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV;

– pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ali bil kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV;
– v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve;
– v svojem knjigovodstvu zagotovi izpolnjevanje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji;
– vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji obvesti pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bo začel uporabljati to posebno ureditev.

(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati kakršna koli plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih mora ugotoviti svojo davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih računov.

(3) Davčni zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, sme uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji od dneva identifikacije za namene DDV, če:

– ni verjetno, da bo v naslednjih 12 mesecih presegel znesek, določen v 131. členu tega zakona,
– pristojni davčni urad obvesti o uporabi posebne ureditve po plačani realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV.

(4) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od plačil, ki jih prejme za dobave blaga oziroma storitve, ki jih je opravil pred identifikacijo za namene DDV, ali uveljavljati odbitka DDV za plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga in storitev, ki so mu bile opravljene pred identifikacijo za namene DDV.

(5) Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti retroaktivno.

(6) Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnemu zavezancu začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.

(7) Davčni organ mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo, s katero prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, če ugotovi, da je davčni zavezanec želel uporabiti to posebno ureditev zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da predpisani pogoji za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.

(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja, ki sledi mesecu priglasitve.

(2) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem vrednost obdavčenih dobav v zadnjih 12 mesecih preseže 208.000 eurov, brez DDV.

(3) Davčni zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če obvesti pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bo prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji.

(4) Davčni zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.

(1) Davčnemu zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če:

– je bil med uporabo te ureditve obsojen storitve kaznivega dejanja ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV,

– je uveljavljal odbitek DDV, kot da ne bi uporabljal posebne ureditve po plačani realizaciji,
– davčni organ utemeljeno sumi, da je davčni zavezanec zlorabil posebno ureditev po plačani realizaciji.

(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.

(1) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v roku iz 86. člena tega zakona hraniti račune, ki jih je plačal drugim davčnim zavezancem, in dokazila o opravljenih plačilih.

(2) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora davčnemu organu poročati o vseh izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta. Popis neplačanih računov mora davčni zavezanec predložiti pristojnemu davčnemu uradu najpozneje do 31. januarja naslednjega leta.

Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega podpoglavja in določi način izvajanja te posebne ureditve za posebne transakcije.

(1) Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo. Obračunavanje in plačevanje DDV od prevoznih storitev v mednarodnem potniškem prometu lahko nadzoruje tudi carinski organ.

(2) Pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.

(3) Nadzor nad davčnimi skladišči opravljata carinski in davčni organ.

Glede pravnih sredstev in vseh vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek, zakon, ki ureja davčno službo, in zakon, ki ureja carinsko službo.

1) Z globo od 1.200 do 41.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:

1. DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu s 33., 34. oziroma 131. členom tega zakona;

2. DDV ne obračuna od davčne osnove v skladu s 36. oziroma 37. členom tega zakona;

3. na računu ne izkaže predpisanih podatkov (82. in 83. člen);

4. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno obdobje (89., 134. in 135. člen);

5. na računih izkazuje DDV (110. in 116. člen);

6. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec, začne, spremeni ali preneha (prvi odstavek 125. člena);

7. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku posebnega obračuna DDV za elektronsko opravljene storitve oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov (127. člen);

8. ne predloži obračuna in ne plača DDV od elektronsko dobavljenih storitev v predpisanem roku in na predpisan način (127. in 128. člen);

9. davčnemu organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih oziroma popisa neplačanih računov ne predloži v zahtevanem roku (drugi odstavek 136. člena).

(2) Z globo od 200 do 4.100 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(3) Oseba iz petega odstavka 95. člena tega zakona se kaznuje za prekršek z globo od 200 do 1.200 eurov, če ne sestavi obračuna pavšalnega nadomestila in ga ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku.

(1) Z globo od 2.000 do 125.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:

1. nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti (63. do 72. člen);

2. ne plača oziroma ne plača v predpisanem roku DDV (77. člen);

3. pri davčnem organu ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali prenehanjem dejavnosti kot davčnega zavezanca oziroma pristojnemu davčnemu uradu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV (78. člen);

4. davčnemu organu ne prijavi, da pridobiva blago znotraj Skupnosti (tretji odstavek 78. člena);

5. ne zagotovi, da je izdan račun (81. člen);

6. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 85. člena tega zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;

7. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (86. in 136. člen);

8. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov (87., 88. člen);

9. ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o dobavah blaga znotraj Skupnosti (prvi odstavek 90. člena) oziroma ga ne predloži za predpisano obdobje (tretji odstavek 90. člena in drugi odstavek 91. člena);

10. v rekapitulacijskem poročilu ne izkaže predpisanih podatkov (drugi odstavek 90. člena in prvi odstavek 91. člena);

11. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija DDV v nasprotju s 94. členom tega zakona;

12. zato, da bi neupravičeno začel uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke o izpolnjevanju pogojev iz 133. člena;

13. kljub temu da ne izpolnjuje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, obračunava DDV na podlagi prejetih plačil (131. člen);

14. začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji pred začetkom davčnega obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja omenjeno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo (134. člen);

15. ne vodi evidenc o transakcijah z investicijskim zlatom oziroma ne zagotavlja hranjenja dokumentacije v predpisanem roku (122. člen);

16. ne vodi evidence o transakcijah v okviru posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve, oziroma je ta evidenca nepopolna ali nenatančna (130. člen);

17. ne zagotavlja hranjenja evidence o elektronsko opravljenih storitvah v predpisanem roku hranjenja (130. člen).

(2) Z globo od 200 do 4.100 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

V primerih, ko je narava prekrška iz 141. člena tega zakona posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se sme pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, kaznovati z globo do 375.000 eurov, njihove odgovorne osebe pa z globo do 12.300 eurov.

Globa, ki je predpisana v razponu, se lahko izreče z odločbo v hitrem postopku tudi v višjem znesku, kot je najnižja višina globe, pri čemer se takšna globa izreče v odstotku od neplačanega DDV, in sicer v višini 50% neplačanega DDV. Globa, določena v skladu s tem členom, pa ne sme preseči najvišjega zneska, določenega za posamezni prekršek v skladu s tem zakonom.

(1) Postopek o davčnih prekrških iz 141. člena tega zakona, katerih narava je, zaradi okoliščin iz 142. člena predloga zakona, posebno huda, se ne more več začeti, ko potečejo tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen.

(2) Zastaranje pretrga vsako dejanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška. Po pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopka o prekršku v nobenem primeru ni več mogoče začeti ali nadaljevati, ko poteče šest let od dneva storitve prekrška.

(1) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz tretjega odstavka 95. člena tega zakona, če se pomembneje spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremeni stopnja DDV.

(2) Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem zakonu poveča ali zmanjša za do 15%.

(1) Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti.

(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV, izda minister, pristojen za finance.

(1) Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.

(2) Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

(1) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na davčna skladišča, se začnejo uporabljati po objavi potrditev ureditve po zaključenem postopku posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta 77/388/EGS.

(2) Potrditev iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:

- Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 30/01, 103/01-ZIPRS0203, 67/02, 101/03, 45/04, 114/04, 108/05 in 21/06 – odl. US),
- Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in 10/06),
- Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu (Uradni list RS, št. 43/04),
- Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve dajatev za diplomatska predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni list RS, št. 45/04) in
- Pravilnik o izvajanju 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 53/04, 34/06).


(2) Predpis iz prve alineje prvega odstavka tega člena se uporablja do začetka uporabe tega zakona.

(1) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise za izvajanje tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.

(2) Do začetka uporabe predpisov iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo predpisi iz druge do pete alineje prvega odstavka 149. člena tega zakona.

(16) storitve javne higiene.




PRILOGA II

VRSTE BLAGA, KI JE LAHKO SKLADIŠČENO V DAVČNIH SKLADIŠČIH

Tarifna oznaka KN	Poimenovanje blaga
(1) 0701	Krompir
(2) 0711 20	Oljke
(3) 0801	Kokosovi orehi, brazilski orehi in akažu orehi
(4) 0802	Drugo lupinasto sadje
(5) 0901 11 00 0901 12 00	Kava, nepražena
(6) 0902	Čaj
(7) 1001 do 1005 1007 do 1008	Žita
(8) 1006	Oluščen nebrušen riž
(9) 1201 do 1207	Zrnje, oljni plodovi in semena (vključno s sojo v zrnu)
(10) 1507 do 1515	Olja in masti rastlinskega izvora in njihove frakcije, prečiščene ali neprečiščene, toda kemično nemodificirane
(11) 1701 11 1701 12	Surovi sladkor
(12) 1801	Kakav v zrnu, cel ali zdrobljen, surov ali pražen
(13) 2709 2710 2711 12 2711 13	Mineralna olja (vključno s propanom in butanom; tudi surova nafta in olja)
(14) Poglavji 28 in 29	Kemijski proizvodi v razsutem stanju
(15) 4001 4002	Naravni kavčuk v primarnih oblikah ali ploščah, listih ali trakovih
(16) 5101	Volna
(17) 7106	Srebro
(18) 7110 11 00 7110 21 00 7110 31 00	Platina (paladij, rodij)
(19) 7402 7403 7405 7408	Baker
(20) 7502	Nikelj
(21) 7601	Aluminij
(22) 7801	Svinec
(23) 7901	Cink
(24) 8001	Kositer
(25) ex 8112 92 ex 8112 99	Indij

PRILOGA III

UMETNIŠKI PREDMETI, ZBIRKE IN STARINE

A. "Umetniški predmeti"

1. slike, risbe in pasteli, kolaži in podobne dekorativne plošče, ki se uvrščajo v tarifno oznako 9701 kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljnjem besedilu: tarifna oznaka), če so jih avtorji izdelali v celoti ročno, razen: načrti in risbe za arhitekturo, strojegradnjo, industrijo, topografijo ali podobne namene; ročno slikani ali okrašeni izdelki; gledališke kulise in podobno iz pobarvanega ali poslikanega platna;

2. izvirna grafična dela, odtisi in litografije iz tarifne oznake 9702 00 00, če jih avtor izdela ročno v omejenem številu v črnobeli barvi ali v barvi ene ali več plošč, ne glede na postopek in material, ki je bil uporabljen, razen če je bil uporabljen mehanični ali fotomehanični postopek;

3. izvirne plastike in kipi iz kakršnegakoli materiala iz tarifne oznake 9703 00 00, če jih izdela avtor ter skulpturni odlitki, katerih izdelava je omejena na osem kopij, če jo nadzoruje avtor ali njegov naslednik;

4. tapiserije iz tarifne oznake 5805 00 00 in ročno izdelani tekstilni stenski predmeti iz tarifne oznake 6304 00 00 na podlagi izvirnega umetniškega dela pod pogojem, da ni več kot osem kopij vsakega;

5. unikatni keramični predmeti, izdelani izključno s strani avtorja in z njegovim podpisom;

6. poslikave na baker, izdelane izključno ročno, omejene na osem oštevilčenih kopij, na katerih je podpis avtorja ali studia, razen izdelkov draguljarjev (dragotine, nakit), zlatarjev in srebrarjev;

7. umetniške fotografije, ki jih posname oziroma natisne avtor, ali so posnete pod njegovim nadzorstvom, če so podpisane in oštevilčene ter omejene na 30 kopij, v vseh velikostih.

B. "Zbirke"

1. poštne znamke in kolki, priložnostni pisemski ovitki prvega dne, natisnjene frankirane pisemske pošiljke in podobno iz tarifne oznake 9704 00 00, rabljene, ali če niso rabljene, take, ki niso v obtoku oziroma niso namenjene za uporabo;

2. zbirke in zbirateljski predmeti iz tarifne oznake 9705 00 00, ki imajo zoološki, botanični, mineraloški, anatomski, zgodovinski, arheološki, paleontološki, etnografski ali numizmatični pomen.

C. "Starine"

Predmeti iz tarifne oznake 9706 00 00, ki so stari več kot 100 let, razen umetniških predmetov ali zbirk.

III. OBRAZLOŽITEV


I. Vsebina in obseg zakona

K 1. členu:
Ta člen določa, da je obveznost plačevanja davka na dodano vrednost na ozemlju Republike Slovenije v skladu s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS ter podaja temeljne definicije, ki omogočajo določitev območij oziroma ozemelj, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z davkom na dodano vrednost. Opredelitev, za katera območja veljajo ta pravila je predvsem pomembno zaradi posebnih pravil o DDV pri uvozu blaga iz tretjih držav oziroma pri pridobitvi blaga iz drugih držav članic.

V tem členu je tako podana definicija ozemlja Slovenije, ozemlja države članice, Skupnosti, tretje države in tretjega ozemlja. Pri opredelitvi ozemlja Skupnosti oziroma držav članic se zakon sklicuje na evropsko zakonodajo.

Določbe povzemajo 1. člen sedanjega zakona in vsebinsko ne spreminjajo obstoječih definicij s tem, da je v tretjem odstavku dodana določba, da se transakcije v ali iz suverenih con Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia obravnavajo kot transakcije v oziroma iz Cipra.

K 2. členu:
Ta člen določa pripadnost prihodkov iz naslova DDV. DDV je prihodek proračuna RS.
Enaka določba je v 2. členu sedanjega zakona.

K 3. členu:

S tem členom je določeno, katere transakcije so predmet DDV, kaj se šteje za prevozna sredstva in katere pogoje morajo prevozna sredstva izpolnjevati, da se štejejo za nova prevozna sredstva, ko se mora obračunati DDV pri pridobitvi znotraj Skupnosti. Podana je tudi definicija trošarinskih izdelkov, ki so predmet DDV pri pridobitvi znotraj Skupnosti.

Določbe vključujejo besedilo iz sedanjega 3., 3.a in 11.a (peti, šesti in sedmi odstavek) zakona z redakcijskimi popravki.

Predmet obdavčitve v Sloveniji so dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec dobavi oziroma opravi na ozemlju Slovenije za plačilo, pridobitve blaga znotraj Skupnosti, opravljene za plačilo in uvoz blaga. V zakonu je posebej izpostavljeno, da je predmet obdavčitve tudi pridobitev novih prevoznih sredstev, ki jih v Skupnosti pridobi katera koli oseba in pridobitev trošarinskih izdelkov, za katere nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji.

K 4. členu:
4. člen opredeljuje transakcije, ki niso predmet obdavčitve z DDV. Iz obsega obdavčitve je izvzeto blago, ki ga v Skupnosti pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bilo takšno blago oproščeno plačila DDV po 53. in 54. členu predloga zakona.. Prav tako ni predmet obdavčitve pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin znotraj Skupnosti, če je bilo blago obdavčeno po posebni ureditvi za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine ali za prodajo na javni dražbi v drugi državi članici.

Iz obdavčitve je izvzeta tudi pridobitev blaga znotraj Skupnosti, z izjemo novih prevoznih sredstev in trošarinskih izdelkov, ki jih pridobi davčni zavezanec, za katerega velja pavšalna ureditev (za namene opravljanja kmetijstva in gozdarstva), ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga in storitev brez pravice do odbitka DDV ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec. Takšno pridobivanje blaga je izvzeto iz predmeta obdavčitve pod pogojem, da skupna vrednost pridobitev znotraj Skupnosti niti v tekočem koledarskem letu niti v preteklem koledarskem letu ne preseže 10.000 evrov.

Ne glede na navedeno pa je davčnemu zavezancu in pravni osebi, ki ni davčni zavezanec omogočeno, da obračunava slovenski DDV, če se tako odloči, vendar mora na podlagi te odločitve, obračunavati DDV najmanj dve koledarski leti.


II. Davčni zavezanci

K 5. členu:
V tem členu je podana definicija davčnih zavezancev po kateri je davčni zavezanec vsak, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Kot davčni zavezanec se šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico.

Na novo je dodana določba glede pogoja neodvisne dejavnosti, ki iz definicije davčnih zavezancev izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se v zvezi s transakcijami, ki jih opravljajo kot organ oblasti, ne štejejo za davčne zavezance. Če pa bi njihovo opravljanje dejavnosti lahko pomenilo izkrivljanje konkurence, pa se v tem delu tudi te osebe štejejo za davčne zavezance.

V tem členu so vključene rešitve iz sedanjega 13. in 13.a člena zakona s tem, da je besedilo redakcijsko popravljeno.


III. Obdavčljive transakcije


K 6. členu:
V tem členu je opredeljena dobava blaga in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava blaga. Spremenjena je definicija izraza »dobava blaga«, ki povzema določbo člena 5(1) Šeste direktive po kateri dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik in ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu.

Poleg redakcijskih popravkov besedila, je iz tega člena izključenih nekaj nepotrebnih določb, in sicer 5. in 9. točka drugega odstavka 4. člena sedanjega zakona, ki pojasnjujeta, da je dobava blaga tudi razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom ter zamenjava blaga.

Bistvena pa je izključitev 4. točke drugega odstavka 4. člena sedanjega zakona, ki določa, da za dobavo blaga šteje tudi prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine. S to spremembo se bodo tovrstne transakcije obravnavale kot dobava storitev in ne več kot dobava blaga. Nadalje sta iz tega člena izključeni tudi 7. in 8. točka drugega odstavka 4. člena sedanjega zakona, saj sta posebej opredeljeni v 7. in 8. členu predloga zakona (uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca in uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti).

K 7. členu:
Ta člen določa primere, ko se uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, šteje za dobavo blaga, opravljeno za plačilo.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo), ali ga brezplačno odtuji ali pa ga uporabi za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, obračuna DDV pod pogojem, da je za to blago dana pravica do odbitka DDV.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, pa se ne šteje brezplačno dajanje poslovnih vzorcev pod določenimi pogoji ter dajanje daril manjših vrednosti, pri čemer je vrednost darila, ki se šteje za darilo manjše vrednosti iz pribl. 9,5 evrov povečana na 20 evrov.

K 8. členu:
Po tem členu se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti, ko gre za uporabo blaga za namene neobdavčljivih transakcij, ter zadržanje blaga po prenehanju opravljanja dejavnosti.

V 8. člen so vključene rešitve iz 6. člena sedanjega zakona, s tem, da je besedilo redakcijsko popravljeno. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo), obračuna DDV le v primeru, če ne bi imel pravice, da v celoti odbije DDV, če bi to blago nabavil od drugega davčnega zavezanca.

Če davčni zavezanec blago, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi za namene neobdavčljivih transakcij, ob pridobitvi pa je imel pravico do odbitka vstopnega DDV, mora obračunati DDV od uporabe tega blaga. Enako mora ravnati tudi v primeru zadržanja blaga po prenehanju opravljanja dejavnosti, da se prepreči neobdavčitev končne porabe, razen v primeru prenosa sredstev podjetja iz 10. člena predloga zakona.

K 9. členu:
V ta člen so vključene rešitve 7.a člena sedanjega zakona, ki opredeljuje, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za potrebe svoje dejavnosti v drugo državo članico, razen, če prenos blaga opravi za namene transakcij, za katere je v tem členu določeno, da se ne šteje, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico.

K 10. členu:
Ta člen določa, da se davek ne plačuje pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, saj v tem primeru ne gre za opravljeno obdavčljivo transakcijo. V okviru prenosa ni pomembno ali gre za odplačni ali neodplačni prenos, ali pa za vložek v podjetje. Pomembno pa je, da se prevzemnik podjetja šteje za pravnega naslednika prenosnika. V kolikor pa prevzemnik ta sredstva uporabi za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, mora obračunati in plačati DDV.

V tem členu so vključene rešitve iz sedanjega 7. člena zakona.

K 11. členu:
S tem členom je podana definicija pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Pridobitev blaga v Skupnosti pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje prodajalec, druga oseba za njegov račun ali pridobitelj sam iz druge države članice v Slovenijo. Definicija je popravljena podobno, kot je popravljena definicija dobave blaga in ne govori več o pridobitvi lastninske pravice, temveč o pridobitvi pravice razpolaganja.

V tem členu so povzete določbe prvega odstavka 11.a člena sedanjega zakona.

K 12. členu:
V tem členu je opredeljena pridobitev blaga za namene podjetja in sicer se kot pridobitev blaga, ki se obdavči v Sloveniji, obravnava uporaba blaga za namene podjetja davčnega zavezanca, če je bilo blago v drugi državi članici izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno ali uvoženo.

Besedilo povzema določbo prve alinee 11. b člena sedanjega zakona in je redakcijsko popravljeno.

K 13. členu:
V tem členu je opredeljena pridobitev blaga za potrebe Nato sil. Kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti se obravnava tudi blago, ki ga pridobijo oborožene sile Nato v državi članici EU in ga pripeljejo oziroma uporabljajo v Sloveniji, pa v Sloveniji ne bi mogli uveljaviti oprostitve plačila DDV od uvoza blaga.

Besedilo povzema določbo druge alineje 11.b člena sedanjega zakona in je redakcijsko popravljeno.

K 14. členu:
Ta člen opredeljuje dobavo oziroma opravljanje storitev in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava oziroma opravljanje storitev.

Besedilo je povzeto iz 8. člena sedanjega zakona in je redakcijsko popravljeno. Nadalje je iz tega člena izključena 3. točka drugega odstavka 8. člena sedanjega zakona, saj je posebej opredeljena v 15. členu predloga zakona (uporaba storitev za neposlovne namene). Črtana je tudi določba glede zamenjave storitev, ki je pojasnjevalne narave in ni potrebna.

K 15. členu:
Po tem členu se za dobavo storitev, opravljeno za plačilo, šteje tudi uporaba storitev za neposlovne namene. Zasebna raba je omejena na uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za namene, ki niso povezani s poslovanjem podjetja. Davčni zavezanec mora od uporabe storitev za neposlovne namene obračunati DDV, če je za uporabljeno blago imel pravico do odbitka vstopnega DDV. DDV pa mora obračunati tudi v primeru opravljanja storitev brezplačno za zasebne namene ali za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.

V ta člen so vključene rešitve iz 9. člena sedanjega zakona. Besedilo člena je redakcijsko popravljeno.

K 16. členu:
V tem členu je opredeljena dobava storitev v svojem imenu in za račun druge osebe, kjer so vključene rešitve iz 10. člena sedanjega zakona. V tem primeru se šteje, da davčni zavezanec prejme in dobavi te storitve sam.

K 17. členu:
V ta člen je vključena nova določba, po kateri se določbe glede prenosa podjetja nanašajo tudi na storitve. Določba je potrebna zaradi enake obravnave blaga in storitev pri prenosu sredstev podjetja.

K 18. členu:
V tem členu je podana definicija uvoz blaga, ki zajema tako vnos blaga v Skupnost iz tretjih držav kot tudi vnos blaga iz tretjih ozemelj na ozemlje Skupnosti.

Določbe tega člena vključujejo rešitve iz 11. člena sedanjega zakona.


IV. Kraj obdavčljivih transakcij


K 19. členu:
S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se ne odpošilja ali prevaža. Za kraj dobave blaga se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava.

V tem členu je povzeta določba druge alineje prvega odstavka 15. člena sedanjega zakona.

K 20. členu:
S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se odpošilja ali prevaža (dobava s prevozom). Načeloma se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga.

V primeru, kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave blaga in kraj vsakršnih kasnejših dobav v državi članici uvoza.

Pri t.im. prodajah na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom, je kraj dobave kraj, kjer se pošiljanje ali prevoz kupcu konča, če vrednost opravljenih dobav v isto državo članico preseže prag (35.000 ali 100.000 eurov), ki ga določi posamezna država članica. Dokler ta prag v posamezni državi članici ni presežen, ja kraj obdavčitve v državi članici, kjer se začne pošiljanje ali prevoz blaga. Ne glede na ta pogoj, pa se davčni zavezanec lahko odloči, da bo kraj obdavčitve namembna država članica. V tem primeru mora izbiro priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti.

Ta pravila se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV po posebni ureditvi.

V kolikor se blago odpošlje ali prevaža z namenom, da se blago instalira oz. montira, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano oz. montirano.

Ta člen povzema določbe prve alineje prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena sedanjega zakona.

K 21. členu:
S tem členom je določeno, da se za kraj dobave blaga na krovu plovila, zrakoplovov ali na vlakih med prevozom potnikov znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

Podana je tudi definicija »kraja, v katerem se prevoz potnikov začne« in »kraja, v katerem se prevoz potnikov konča«.

Ta člen povzema določbe tretje alineje prvega odstavka in drugi odstavek 15. člena sedanjega zakona.

K 22. členu:
Določba tega člena razlikuje med dobavami plina in električne energije za nadaljnjo prodajo oz. za končnega potrošnika za neposredno porabo. Pri dobavi plina ali električne energije za nadaljnjo prodajo je kraj dobave kraj,kjer ima preprodajalec sedež, medtem ko je pri dobavi blaga končnemu potrošniku kraj dobave, kjer se plin ali električna energija dejansko porabita.

Ta člen povzema določbe četrte in pete alineje prvega odstavka 15. člena sedanjega zakona. .

K 23. členu:

S tem členom so določena pravila glede določitve kraja za pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Splošno pravilo je, da se za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki je nabavila blago. V primeru, da je to blago pridobila oseba, ki je identificirana za DDV se za kraj pridobitve blaga šteje kraj na ozemlju države članice , ki je pridobitelju izdala identifikacijsko številko za DDV, razen v primeru, da pridobitelj dokaže, da bo to pridobitev uporabil za kasnejše dobave , kjer je kot plačnik DDV določen prejemnik blaga in če je izpolnil vse obveznosti za predložitev rekapitulacijskega poročila.

Ta člen povzema določbe 18.d in četrtega odstavka 21.a člena sedanjega zakona

K 24. členu:
S tem členom se določa splošno pravilo za kraj opravljanja storitev. Po splošnem pravilu se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev svoj sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Ta člen povzema prvi odstavek 17. člena sedanjega zakona.

K 25. členu:
V tem členu je določeno posebno pravilo za določitev kraja opravljanja storitev posrednikov. Pri storitvah posrednikov se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer je bila opravljena osnovna storitev. V primeru, ko je naročnik storitve posrednika identificiran za DDV v drugi državi članici, pa je kraj opravljanja storitev v državi, ki je naročniku izdala DDV identifikacijsko številko, pod katero mu je bila storitev opravljena.

Ta člen povzema tretjo alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 18. c člena sedanjega zakona.

K 26. členu:
V tem členu je določeno, da se za kraj storitev, ki so kakorkoli povezane z nepremičninami kraj, kjer se nepremičnina nahaja.

Ta člen povzema 1. točko drugega odstavka 17. člena sedanjega zakona.

K 27. členu:
V tem členu je določen kraj opravljanja storitev za primere povezane s prevozom blaga.
Splošno pravilo je, da je kraj opravljanja prevoza blaga tam, kjer se prevoz dejansko opravi, pri čemer se upošteva prevožena razdalja. Pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, pa je kraj opravljenega prevoza blaga kraj začetka prevoza, razen v primeru, ko je naročnik prevoza identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljenega prevoza šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Določen je tudi kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik v povezavi s prevozom blaga, in sicer se uporablja splošno pravilo, razen v primeru, ko je naročnik storitve identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljanja storitev šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Ta člen povzema 2. točko drugega odstavka 17. člena, 18.a člen in prvo alinejo prvega odstavka 18.c člena sedanjega zakona.

K 28. členu:
Za storitve, določene v tem členu, se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer so storitve dejansko opravljene. Gre za storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa zabavnih prireditev, pomožne prevozne storitve in storitve cenitve premičnin in delo na premičninah.

Izjema je določena za pomožne prevozne storitve in storitve pri cenitvah ali delu na premičninah ter za storitve posrednika, pri posredovanju opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, če je naročnik storitve identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljanja storitev šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Ta člen povzema 3. točko drugega odstavka 17. člena, 18. b člen, drugo alinejo prvega odstavka 18 .c in 18. d člen sedanjega zakona.

K 29. členu:
V ta člen so povzete določbe tretjega odstavka 17. člena sedanjega zakona, ki navaja storitve, pri katerih se uporabi načelo obrnjene davčne obveznosti. Besedilo je redakcijsko popravljeno.

K 30. členu:
Ta določba opredeljuje kraj opravljanja elektronskih storitev, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež oziroma prebivališče v Skupnosti. V tem primeru se šteje, da je kraj opravljene elektronske storitve kraj, kjer ima oseba, ki ni davčni zavezanec sedež ali prebivališče.


K 31. členu:
Ta člen določa, da se kot kraj uvoza šteje država članica v kateri je kraj vnosa blaga v Skupnost. V primeru, da je blago (iz tretjih držav ali tretjih ozemelj) dano v eno od carinsko dovoljenih rab ali carinski postopek (začasno hrambo, prosto cono, skladišče, tranzitni postopek, začasni uvoz s popolno oprostitvijo carinskih dajatev) se kot kraj uvoza šteje država članica na ozemlju katere se postopek konča.

Določbe tega člana vključujejo rešitve 16. člena sedanjega zakona.


V. Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV


K 32. členu:
V tem členu sta podani definiciji pojma obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV.

Obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji za nastanek obveznosti obračuna DDV.

Obveznost obračuna DDV pa nastane, ko ima davčni organ pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, ne glede na to da je plačilo lahko odloženo.

K 33. členu:
Ta člen določa nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah blaga in storitev v splošnem, v primerih, ko se izdajajo zaporedni obračuni ali izvršijo zaporedna plačila, pri predplačilih, v primerih uporabe blaga in storitev za druge namene, kot za opravljanje dejavnosti in primerih dobave oziroma prenosa blaga v drugo državo članico.

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV načeloma nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

Pri izdajanju zaporednih računov ali izvrševanju zaporednih plačil se šteje, da je dobava opravljena, ko poteče obdobje, na katerega se taki obračuni ali plačila nanašajo.

Če je plačilo opravljeno pred opravljeno dobavo, nastane obveznost obračuna DDV na dan plačila. Pri uporabi blaga in storitev za neposlovno rabo pa se DDV obračuna v tiste davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

Za dobave blaga znotraj Skupnosti nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Če je pred tem skrajnim rokom izdan račun, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V tem členu so, poleg redakcijskega popravka besedila, vključene rešitve iz 19. in četrtega in petega odstavka 19.a člena sedanjega zakona.

K 34. členu:
V tem členu je urejen obdavčljivi dogodek in nastanek obveznosti obračuna DDV od pridobitev blaga znotraj Skupnosti. Obveznost obračuna DDV nastane 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. V primeru, da je račun izdan pred potekom navedenega roka, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V tem členu so, poleg redakcijskega popravka besedila, vključene rešitve iz prvega do tretjega odstavka 19.a člena sedanjega zakona.

K 35. členu:
S tem členom je določen trenutek nastanka davčne obveznosti v primeru uvoza blaga. V načelu nastane obveznost obračuna DDV takrat, ko je blago uvoženo.

Za blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, pa nastane obveznost obračuna DDV takrat, ko nastane obdavčljivi dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.

Ta člen povzema določbe 20. člena sedanjega zakona in je redakcijsko popravljen.


VI. Davčna osnova


K 36. členu:
V tem členu je opredeljeno kaj predstavlja davčno osnovo za dobave blaga ali storitev. Določeni so tudi primeri, kaj se ne všteva v davčno osnovo.

Načeloma davčna osnova vključuje vse kar predstavlja plačilo, ki ga dobavitelj prejme od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljene dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno dobav blaga oziroma storitev. V davčno osnovo pa se vštevajo tudi trošarine, drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve ter postranski stroški, razen DDV.

Predpisani so tudi posebni primeri za določitev davčne osnove, ko davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del poslovnih sredstev podjetja, zadrži blago po prenehanju njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti oziroma zadržijo blago njegovi pravni nasledniki. V tem primeru je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena blaga.

Pri storitvah za neposlovne namene oziroma brezplačno opravljanje storitev davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

Pri dobavah blaga, ko gre za prenos blaga v drugo državo članico, je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena, določena v trenutku prenosa.

V davčno osnovo se ne vštevajo določena znižanja in popusti in zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika, če o tem zagotovi ustrezna dokazila, izdatke pa vodi na prehodnih postavkah.

V tem členu so smiselno povzete nekatere določbe 21. člena sedanjega zakona.

K 37. členu:
Ta člen določa davčno osnovo pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti. Davčna osnova pri pridobitvah blaga znotraj skupnosti se določa na enak način kot za opravljene dobave blaga in storitev na ozemlju Slovenije, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe 36. člena predloga zakona. Pri pridobitvah blaga za namene podjetja in za potrebe Nato sil je davčna osnova nabavna cena ali lastna cena, določena v trenutku dobave.

Oseba, ki pridobiva trošarinski izdelek znotraj Skupnosti, mora v davčno osnovo vključiti tudi trošarino, ki jo dolguje ali jo je plačala v drugi državi članici. V primeru, da je bila trošarina, ki je bila plačana v drugi državi članici, kupcu vrnjena, se davčna osnova zmanjša za znesek vrnjene trošarine.

V tem členu so smiselno povzete določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 21.a člena sedanjega zakona. Določba četrtega odstavka sedanjega 21.a člena zakona je v tretjem odstavku predlaganega 23. člena.

K 38. členu:
V tem členu je določena davčna osnova pri uvozu blaga, kaj je vključeno v davčno osnovi in katerih elementov davčna osnova ne vključuje ter davčno osnovo pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo na oplemenitenje.

Za določitev davčne osnove pri uvozu blaga se tudi za namene DDV upošteva carinska vrednost kot je določena s carinskimi predpisi Skupnosti. V davčno osnovo pri uvozu blaga morajo biti vključeni tudi davki, razen DDV, trošarine, prelevmani in druge dajatve ter postranski stroški, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza in pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če so ti stroški znani v času uvoza blaga. V davčno osnovo pa se ne vključujejo znižanja cen, popusti in rabati.

Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz skupnosti na oplemenitenje, je davčna osnova vrednost storitve (popravila, predelave, dodelave, obnove) v skladu s carinskimi predpisi.

K 39. členu:
V ta člen so vključene določbe glede spremembe in popravka davčne osnove zaradi vračila, preklica naročila, neplačila in znižanja cene po opravljeni dobavi ter pri uvozu blaga. S tem členom so določeni tudi menjalni tečaji, če so elementi za izračun davčne osnove pri uvozu in drugih transakcijah izraženi v tuji valuti. Člen določa še, da se v davčno osnovo ne vštevajo stroški vračljive embalaže.

V tem členu so smiselno povzeti deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 21. člena sedanjega zakona.


VII. Stopnja DDV


K 40. členu:
V tem členu je določeno, da se uporabi tista stopnja DDV, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene) ter, da se za pridobljeno blago znotraj Skupnosti uporablja enaka stopnja DDV kot bi se, če bi bilo enako blago dobavljeno na ozemlju Slovenije. V členu so tudi taksativno navedene izjeme od splošnega pravila o uporabi stopnje DDV, ko se uporabi tista, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV.

K 41. členu:
V tem členu sta določeni višini stopenj DDV, ki se uporabljata za dobave blaga in storitev. Stopnji DDV sta določeni v odstotku od davčne osnove.

Splošna stopnja DDV je predlagana v višini 20% ter nižja v višini 8,5%, ki se predlaga za kategorije blaga in storitev, navedene v Prilogi I k zakonu. Nižja stopnja DDV se v tretjem odstavku predlaga tudi za kategorije blaga in storitev, za katere je Sloveniji to odobreno v prehodnem obdobju (dobava in gradnja stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike; obnova in popravila zasebnih stanovanj).

Nižja stopnja DDV se predlaga za blago in storitve, ki so predvsem namenjeni za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb končnih uporabnikov (hrana - vključno s pripravo jedi), žive živali, semena, rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane; dobava vode; zdravila, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito; medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo; prevoz oseb in njihove osebne prtljage; knjige, časopisi in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv); vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve; avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov; dobava določenih umetniških predmetov, zbirk in starin; stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili; živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu; dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanjem prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte; uporaba športnih objektov; storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je z njimi neposredno povezan in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev; storitve javne higiene).

Predlagana ureditev povzema rešitve iz 24. in 25. člena sedanjega zakona in ne pomeni vsebinskih sprememb. Po novem so le, zaradi večje preglednosti, kategorije blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV, vključene v Prilogo k zakonu, in ne več v člen zakona.

Zaradi preglednosti je v ta člen umeščena tudi prehodna določba veljavnega zakona (70. člen), ki določa nižjo stopnjo DDV za dobave in gradnjo stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike.



VIII. Oprostitve DDV

K 42. členu:
V prvem odstavku tega člena so določene oprostitve plačila DDV za nekatere dejavnosti, ki so v javnem interesu (zdravstvo, socialno varstvo, izobraževanje, verske skupnosti, šport in športna vzgoja, kultura...).

Davčni zavezanci, ki dobavljajo blago oz. storitve v okviru dejavnosti, oproščenih DDV po tem členu, od svojih dobav ne obračunavajo DDV, istočasno pa nimajo pravice uveljavljati odbitka vstopnega DDV od navedenih dobav.

Predlagan drugi odstavek postavlja dodatne pogoje za oprostitve DDV od storitev in blaga iz 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točke prvega odstavka 41. člena in s tem preprečuje izkrivljanje konkurence. Tako oprostitve DDV niso mogoče za tiste dobave blaga in storitev, ki niso bistvene za opravljanje oproščenih dejavnosti oz. je le-te mogoče opravljati brez njih in katerih osnovni namen je pridobiti dodatni dohodek.

Predlagane oprostitve so vključene tudi v veljavnem 26. členu sedanjega zakona in vsebinsko ne spreminjajo.

K 43. členu:
V tem členu so predpisane oprostitve plačila DDV iz predlagane 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točke prvega odstavka 42. člena mogoče tudi za osebe, ki niso javni zavodi oz. za druge, z zakonom določene osebe, kadar te osebe izpolnjujejo določene pogoje.

Predlagane oprostitve so vključene v veljavnem drugem odstavku 26. člena sedanjega zakona in jih vsebinsko ne spreminjajo.

K 44. členu:
V 44. členu predloga zakona so določene »druge oproščene dejavnosti«, od katerih se ne obračunava DDV. Gre za oprostitve, ki so oproščene iz tehničnih, vsebinskih in konceptualnih razlogov in jih zakonski predlog podaja v devetih skupinah.

Prva skupina dejavnosti, ki so oproščene plačila DDV v sklopu pričujočega člena zakonskega predloga, so zavarovalne in pozavarovalne transakcije.

2. točka nadaljuje z najemom oziroma zakupom nepremičnin (vključno z leasingom) s štirimi taksativno naštetimi izjemami.

Tretja skupina oproščenih dejavnosti je dobava blaga, v celoti uporabljena za namene oproščenih dejavnosti brez pravice do odbitka DDV oziroma, pri kateri davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka davka v skladu z določno, ki ureja pravico do odbitka davka.

Četrto skupino oproščenih dejavnosti predstavljajo finančne storitve, in sicer določene transakcije povezane z dajanjem kreditov oziroma posojil v denarni obliki, kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev, v zvezi z določenimi plačilnimi instrumenti, valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo ter vrednostnimi papirji. V skladu s to točko je oproščeno tudi upravljanje investicijskih skladov.

Peta skupina oproščenih dejavnosti so transakcije, povezane s kolki in drugimi podobnimi znamkami.

Šesta skupina oproščenih dejavnosti so igre na srečo.

Sedma skupina določa kot oproščene transakcije dobavo (delov) objektov in pripadajočih zemljišč.

Skladno z 8. točko so plačila davka na dodano vrednost oproščene dobave zemljišč z izjemo stavbnih zemljišč.

Zaključna deveta točka opredeljuje dobavo zlata Banki Slovenije kot oproščeno dejavnost.

Ta člen povzema določbe 27. člena veljavnega zakona ter predstavlja delni odmik od trenutno veljavne ureditve v smislu redakcijskih popravkov ter izključitve oziroma prenosa pravice do izbire obdavčitve v primeru določenih transakcij z nepremičninami v drug člen, to je v 45. člen predloga zakona.

K 45. členu:

Ta člen določa pravico do izbire obdavčitve v primeru določenih transakcij v zvezi z nepremičninami, in sicer v primeru najema oziroma zakupa nepremičnin v skladu z 2. točko 44. člena predloga zakona, dobave objektov in pripadajočih zemljišč iz 7. točke 44. člena in dobave zemljišč iz 8. točke 44. člena. Takšna prostovoljna obdavčitev sicer oproščenih transakcije je možna le na podlagi skupne izjave, ki jo obe strani podata pristojnemu davčnemu uradu.

K 46. členu:
V tem členu so določene oprostitve plačila davka v zvezi z dobavami blaga v druge države članice.

V skladu s 1. točko so oproščene dobave blaga v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, če pridobitelj blaga deluje kot davčni zavezanec ali kot pravna oseba, ki ni davčni zavezanec v drugi državi članici.

V skladu z 2. točko tega člena so oproščene dobave novih prevoznih sredstev, ki so odposlana ali odpeljana v drugo državo članico davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec.

V skladu s 3. točko so oproščene dobave trošarinskih izdelkov, ki so odposlani ali odpeljani v drugo državo članico davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, kadar je za pošiljko izdan spremni dokument, trošarina je plačana v Sloveniji in njeno plačilo zavarovano v namembni državi članici.

V skladu s 4. točko so oproščene dobave blaga v obliki prenosa v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s tem členom, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.

K 47. členu:
V tem členu so opredeljene dobave blaga v drugo državo članico, ki so izvzete iz oprostitev DDV.

Iz oprostitev so izvzete dobave blaga, ki jih opravijo mali davčni zavezanci, (vključno z dobavami trošarinskih izdelkov) in za dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV.

V skladu s tem členom nadalje niso oproščene dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške premete, zbirke in starine, ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

K 48. členu:
Ta člen določa oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti. Plačila DDV so oproščene tiste pridobitve blaga, katerega dobave bi bile oproščene, če bi jih opravil davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV ter pri katerih bi pridobitelj blaga v vsakem primeru imel pravico do vračila celotnega DDV v skladu s 74. členom zakona.

Ta člen določa tudi oprostitev plačila DDV v primeru, ko na ozemlju Slovenije opravi pridobitev blaga davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je pa identificiran za DDV v drugi državi članici. Oprostitev v tem primeru je možna le, če je blago namenjeno nadaljnji dobavi, ki jo opravi ta davčni zavezanec v Sloveniji, če je odposlano iz države članice, ki ni tista, v kateri je pridobitelj identificiran za DDV in, če je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave, ki je plačnik DDV v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena zakona.

Gre za določbe, ki so vključene v 28.b in 28.c členu sedanjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

K 49. členu:
V tem členu, ki v prvem odstavku določa oprostitev prevoznih storitev pri pošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire ter pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki, je vključena določba 31.b člena sedanjega zakona.

Drugi odstavek izrecno določa oprostitev za mednarodni prevoz potnikov, razen v cestnem prometu.

K 50. členu:

V tem členu so določene oprostitve plačila DDV pri uvozu. Gre za redakcijsko popravljene določbe 28. člena sedanjega zakona. Iz zakona so izključene določbe, ki so izvedbene narave in bodo po potrebi vključene v pravilnik V 4. točki je povzeta določba 28.a člena sedanjega zakona.

K 51. členu:
Ta člen opredeljuje blago, ki je pri uvozu oproščeno plačila DDV v skladu z 2. točko 50. člena predloga zakona. Gre za določbe, ki so vključene v 29. členu sedanjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

K 52. členu:

Določbe tega člena predpisujejo oprostitev plačila DDV pri izvozu blaga. V tem členu so povzete 1., 2. 3., 12. in 13. točka 31. člena sedanjega zakona, in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

K 53. členu:

Ta člen, v katerem so povzete rešitve iz 4. do 9. točke 31. člena sedanjega zakona, določa oprostitve plačila DDV za transakcije v zvezi s plovili in zrakoplovi.

K 54. členu:

V tem členu, ki določa oprostitev plačila DDV v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, oprostitve za Nato ter za dobave zlata centralnim bankam, so povzete rešitve iz 10. in 11. točke 31. člena sedanjega zakona. Predlog ne pomeni vsebinskih sprememb, s tem, da so iz zakona izključene določbe, ki so izvedbene narave in bodo vključene v pravilnik.

K 55. členu:

V skladu s tem členom se DDV ne plačuje od storitev, ki jih opravijo posredniki, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del transakcij, ki so oproščene plačila DDV na podlagi 52. do 54. člena predloga zakona ali transakcij, opravljenih zunaj Skupnosti.

Oprostitev pa se ne nanaša na storitve potovalnih agentov, ki delujejo v imenu in za račun potnikov za storitve, ki se opravijo v drugih državah članicah.

Rešitve so povzete iz 14. točke 31. člena sedanjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

K 56. členu:
Ta člen določa, da je pogoj za oprostitev transakcij predvidenih v 9. podpoglavju VIII. poglavja predloga zakona (Oprostitve DDV), da blago ni namenjeno končni potrošnji ter, da je znesek dolgovanega DDV ob zaključku oproščenih transakcij enak znesku DDV, ki bi se plačal, če bi vsaka od transakcij bila posebej obdavčena.

Določba je povzeta iz tretjega odstavka 32. člena sedanjega zakona.

K 57. členu:
Ta člen določa oprostitev za dobave blaga, pa tudi storitev povezanih s temi dobavami, danega v začasno hrambo, prosto cono, postopek carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega oplemenitenja.

Rešitve so povzete iz prvega in drugega odstavka 32. člena sedanjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

K 58. členu:
Ta člen določa oprostitve za dobave določenega blaga in storitev v davčnih skladiščih ter podaja definicijo davčnih skladišč.

K 59. členu:
V tem členu so opredeljeni pogoji za delovanje davčnih skladišč. Davčna skladišča bodo delovala podobno kot carinska skladišča, z razliko, da se bo v davčnih skladiščih lahko hranilo blago, pridobljeno iz drugih držav članic EU. Z vnosom blaga v davčno skladišče se bo odložil nastanek obveznosti za obračun DDV do trenutka iznosa blaga iz davčnega skladišča. Za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča se bodo smiselno uporabljale določbe carinskih predpisov, ki opredeljujejo carinska skladišča.

K 60. členu:
Ta člen določa, da so pod enakimi pogoji, kot so predpisani za dobave blaga na ozemlju Slovenije, oproščene tudi pridobitve blaga znotraj Skupnosti


K 61. členu:
V tem členu je določen trenutek, ko mora biti obračunan DDV, to je takrat, ko se končajo postopki, ki omogočajo odlog plačila DDV in opredeljeno, kako se ugotovi znesek dolgovanega DDV.


IX. Odbitek DDV

K 62. členu:
Ta člen določa trenutek nastanka pravice do odbitka DDV. Nastanek pravice do odbitka DDV je vezan na nastanek obveznosti obračuna DDV. Davčni zavezanec si DDV lahko odbije v davčnem obdobju, ko je prejel blago oziroma mu je bila opravljena storitev, če razpolaga z računom oziroma carinsko deklaracijo za uvoženo blago.

Določba povzema prvi odstavek 40. člena sedanjega zakona.

K 63. členu:
V tem členu je opredeljen obseg pravice do odbitka DDV v primerih, ko davčni zavezanec nabavljeno blago ali storitve uporabi za namene svojih obdavčenih transakcij, v primerih iz drugega odstavka predlaganega člena pa tudi za namene določenih oproščenih transakcij.

Določbe povzemajo drugi in tretji odstavek 40. člena sedanjega zakona in se vsebinsko ne razlikuje od sedaj veljavnega zakona.

K 64. členu:
V tem členu je določeno izjemno pravilo, ki se nanaša na odbitek DDV, ki je vključen v ceni novega prevoznega sredstva in se nanaša na davčnega zavezanca, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico. Pri takšni dobavi si davčni zavezanec DDV lahko odbije do zneska, ki ne sme presegati davka, ki bi ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena plačila DDV.

Člen povzema določbe 40.a člena sedanjega zakona in je redakcijsko popravljen.

K 65. členu:
V tem členu je določena uporaba in izračun odbitnega deleža, ki ga davčni zavezanec izračunava takrat, ko hkrati opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, s katerim določi znesek DDV, ki si ga sme odbiti.

Davčni zavezanec izračuna odbitni delež na podlagi podatkov o skupnem znesku letnega prometa, ki se nanaša na transakcije, od katerih si DDV lahko odbije in na transakcije, od katerih si DDV ne sme odbiti. Določeni so tudi zneski prometa, ki ne vplivajo na izračun odbitnega deleža (dobava osnovnih sredstev, priložnostne transakcije z nepremičninami in priložnostne finančne transakcije.

Davčni zavezanec lahko določi odbitni delež za vse transakcije ali pa ločeno za vsako področje dejavnosti, če zagotavlja ustrezno knjigovodstvo in izbran način določanja odbitnega deleža priglasi davčnemu organu. Izbrani način mora uporabljati najmanj 12 mesecev.

Določbe povzemajo 41. člen sedanjega zakona.

K 66. členu:
V tem členu je za določeno blago in storitve predpisana omejitev odbitka DDV.

Davčni zavezanec si tako ne more odbiti DDV od nabav jaht, čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, zasebnih zrakoplovov in osebni avtomobilov, z določenimi izjemami ter tudi ne od storitve, ki so tesno povezane s temi prevoznimi sredstvi in od stroškov reprezentance. Po predlogu tega člena so iz omejitve odbitka DDV po novem izključena vozila, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevozov s taksiji.

Člen povzema šesti odstavek 40. člena sedanjega zakona.

K 67. členu:
Ta člen določa pogoje, ki jih mora davčni zavezanec izpolnjevati za uveljavljanje pravice do odbitka DDV v zvezi z dobavami blaga in storitvami od drugega davčnega zavezanca, transakcijami, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev, pridobitvami blaga znotraj Skupnosti, transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti, uvoza blaga oziroma v primerih, ko je dolžan plačati DDV kot naročnik ali prejemnik blaga ali storitev.

Odbitek DDV opravi tako, da od skupnega dolgovanega DDV za dano davčno obdobje odšteje skupni DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka DDV, če so izpolnjeni predpisani pogoji. Predpisano je tudi zadnje davčno obdobje, v katerem davčni zavezanec še lahko opravi odbitek DDV, če ga še ni opravil v davčnem obdobju, ko je pridobil pravico do odbitka DDV.

Ta člen povzema sedmi, osmi, deveti, deseti in enajsti odstavek 40. člena sedanjega zakona, ki je redakcijsko popravljen in se vsebinsko ne razlikuje od sedaj veljavnega zakona.

K 68. členu:
V tem členu so določeni primeri, ko mora davčni zavezanec popraviti odbitek DDV (sprememba upravičenosti do odbitka in sprememba dejavnikov, ki so merodajni za določitev zneska odbitka). V člen je vključena nova določba, ki vključuje primere, ko ni potrebno opraviti odbitka vstopnega DDV (uradno dokazanega uničenja ali izgube ter dajanje daril manjše vrednosti ali vzorcev).

Člen povzema določbe prvega odstavka 42. člena sedanjega zakona.

K 69. členu:
V tem členu je predpisan popravek odbitka DDV pri osnovnih sredstvih, ki se razporedi na obdobje 5 let, z izjemo nepremičnin, za katere se popravek razporedi na obdobje 20 let. Obdobje popravka začne teči z začetkom uporabe osnovnega sredstva, za kar se šteje davčno obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek DDV. Določeno je, da se letni popravek upošteva v višini 1/5 oziroma 1/20 zneska DDV, zaračunanega na osnovna sredstva. Popravka ni potrebno izvršiti, če je razlika manjša od 10 evrov.

Člen povzema določbe drugega do petega odstavka 42. člena sedanjega zakona.

K 70. členu:
V ta člen je na novo vključena določba glede popravek odbitka v primeru prodaje osnovnih sredstev tekom obdobja popravka.

Tako se pri prodaji osnovnih sredstev, ki so dobavljena tekom obdobja popravka, šteje kot, da se osnovno sredstvo uporablja za ekonomsko dejavnost (obdavčeno ali oproščeno) do poteka obdobja popravka.

K 71. členu:
V tem členu je določeno, da prehod iz oprostitve obračunavanja DDV na obračunavanje DDV ne pomeni spremembe pogojev, merodajnih za odbitek DDV.

K 72. členu:
Ta člen določa popravek odbitka DDV na podlagi odločitve davčnega in carinskega organa.

K 73. členu:
Ta člen določa pogoje vračila DDV na podlagi obračuna DDV v primerih, ko davčni zavezanec izkazuje presežek DDV. Presežek DDV se v načelu prenese v naslednje davčno obdobje. Na zahtevo davčnega zavezanca se lahko presežek DDV vrne v 60 dneh. Pretežnim izvoznikom oziroma davčnim zavezancem, ki pretežno dobavljajo blago znotraj Skupnosti, pa se presežek DDV vrne v 30 dneh. V primerih, da davčni organ ne vrne presežka DDV v predpisanih rokih, je davčni zavezanec upravičen do zakonskih zamudnih obresti. V kolikor pa ima davčni zavezanec davčni dolg iz naslova drugih davkov, mu davčni organ vrne presežek DDV, po poplačilu davčnega dolga.

V tem členu so povzete določbe 53. člena sedanjega zakona.

K 74. členu:
V tem členu so predpisani pogoji za vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji in se uporablja tako za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici kot za davčnega zavezanca s sedežem zunaj Skupnosti, pri čemer za slednjega velja pogoj reciprocitete. Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ima pravico do vračila DDV, ki mu je bil zaračunan v Sloveniji za dobave blaga in storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji oz. pri uvozu blaga v Slovenijo, če izpolnjuje predpisane pogoje, in sicer, ne sme opravljati dobav blaga oziroma storitev, za katerega se šteje, da je bil opravljen v Sloveniji, razen nekaterih natančno predpisanih storitev oziroma transakcij. Člen predpisuje še postopek za vračilo DDV, ki obsega predložitev zahtevka za vračilo, predpisuje priloge k zahtevku za vračilo in minimalne zneske, na katere se glasi zahtevek.

Člen povzema določbo 54. člena sedanjega zakona.

K 75. členu:
S tem členom so predpisani pogoji za uveljavljanje vračila DDV v potniškem prometu v skladu z 52. členom predloga zakona. Tuja fizična oseba, ki nima prebivališča v Skupnosti, ter kupi blago v Sloveniji in ga iznese v osebni prtljagi na območje izven Skupnosti lahko uveljavi vračilo plačanega davka na dodano vrednost. Iz pravice do vračila DDV so izvzeta mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter tobačni izdelki.



X. Obveznosti davčnih zavezancev in določenih oseb, ki niso davčni zavezanci

K 76. členu:
Ta člen določa osebe, ki so po zakonu dolžne plačati DDV. Plačnik DDV je vsak davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, lahko pa je DDV dolžna plačati tudi druga oseba. Določbe tega člena se vsebinsko ne razlikujejo od sedaj veljavnega zakona z izjemo 7. točke prvega odstavka, po kateri je plačnik DDV oseba, ki povzroči, da se za blago končajo postopki v carinskem oziroma davčnem skladišču.

V tem členu so povzete določbe 12. člena sedanjega zakona.

K 77. členu:
S tem členom so določeni plačilni pogoji in predpisan skrajni rok za plačilo DDV, ki je usklajen z rokom za predložitev obračuna DDV, to je najkasneje na zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Enak rok je predpisan za pridobitve novega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti, če le-ta niso namenjena nadaljnji prodaji ter za pridobitve trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti. Izjeme so predpisane za pridobitev novega prevoznega sredstva, če le-tega pridobi oseba, ki ni identificirana za namene DDV, saj ta oseba ne predlaga obračuna DDV, temveč plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa. V primeru uvoza blaga pa se DDV plača kot da bi bil uvozna dajatev.

V tem členu so povzete določbe 39. člena sedanjega zakona.
Dodana sta nova peti in šesti odstavek, ki sta nujno potrebna zaradi uvedbe enotnih dovoljenj v skladu s carinsko zakonodajo. Pri izdaji enotnih dovoljenj s centraliziranem načinom carinjenja, se uvozne dajatve pobirajo tam, kjer se vloži deklaracija. Ker pa je blago sproščeno v prost promet v Sloveniji, se mora vzpostaviti nov način pobiranja slovenskega davka na dodano vrednost, ki se obračuna in plačuje pri uvozu, kakor je opredeljeno v petem in šestem odstavku tega člena.

K 78. členu:
Ta člen določa obveznost prijavljanja za vsako osebo, ki začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec. Prijaviti mora tudi vsako spremembo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Obveznost prijave se nanaša tudi na davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, in opravlja pridobitve blaga znotraj Skupnosti, če skupna vrednost pridobitve blaga tekom tekočega in tekom preteklega koledarskega leta preseže znesek 10.000 evrov oziroma opravlja pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki ne izpolnjujejo pogoje za oprostitev po 53. in 54. členu predloga zakona. Navedene osebe se davčnemu organu prijavijo s predložitvijo zahtevka za izdajo identifikacijske številke.

V tem členu so povzete določbe prvega in drugega odstavka 58. člena sedanjega zakona in ne pomenijo vsebinske spremembe, razen da davčni zavezanec že ob prijavi davčnemu organu predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

K 79. členu:
Ta člen določa, katere davčne zavezance mora davčni organ identificirati z identifikacijsko številko za DDV, in sicer vsakega davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali storitve na ozemlju Slovenije in ima pravico do odbitka DDV, razen, če je kot plačnik DDV določen naročnik ali prejemnik blaga oziroma storitve. Identificirati mora tudi vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet obdavčitve v Sloveniji ali pa pridobi blago v Sloveniji za namene transakcij v zvezi ekonomskimi dejavnostmi, ki jih je opravil zunaj ozemlja Slovenije.

V tem členu so povzete določbe 59. člena sedanjega zakona.

K 80. členu:
V tem členu je določeno prenehanje identifikacije za namene DDV. O prenehanju identifikacije za namene DDV odloči davčni organ po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pa po uradni dolžnosti.

Člen povzema določbe 59.a člena sedanjega zakona.

K 81. členu:
Ta člen določa v katerih primerih je potrebno, da davčni zavezanec izda račun in pogoje, ki so predpisani v primerih, ko namesto davčnega zavezanca, ki je po zakonu dolžan izdati račun, le-tega izda kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca. Določbe glede pogojev so prenesene iz 91. člena veljavnega pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost.

Po tem členu je omogočena izdaja skupnega računa v primerih, ko davčni zavezanec opravi več posameznih dobav blaga ali storitev. Gre za primere dobav blaga ali storitev, ki se v večjih količinah dobavljajo oziroma opravljajo na redni osnovi.

Člen smiselno povzema določbe 33. člena sedanjega zakona, razen drugega odstavka, katerega vsebina je vključena 82. člen predloga zakona.

K 82. členu:
V tem členu so predpisani obvezni podatki na računu, če davčni zavezanec, identificiran za namene DDV izda račun drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana na namene DDV. Pri določbah, ki se nanašajo na oprostitev, posebne ureditve in obrnjeno davčno obveznost je dodano sklicevanje na Šesto direktivo.

Člen povzema določbe 34. člena sedanjega zakona.

K 83. členu:
Ta člen predpisuje poenostavljene račune v primerih, ko davčni zavezanec izda račun drugim osebam kot osebam navedenim v 81. členu predloga tega zakona. Predpisani so minimalni podatki, ki se zahtevajo pri izdaji računa drugim osebam. V primeru, ko davčni zavezanec izda račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, za katero je predpisana oprostitev plačila DDV, je dodano še sklicevanje na Šesto direktivo, podobno kot je to določeno v 82. členu predloga tega zakona.

V tem členu so povzete določbe 35. člena sedanjega zakona s tem, da je dodan nov podatek o količini in vrsti blaga oziroma obsegu in vrsti storitve.

K 84. členu:
Ta člen prepisuje posebne določbe glede izdaje računa in načina izdaje in pošiljanja računov v elektronski obliki. Glede na uvedbo evra s 1. januarjem 2007 mora biti znesek DDV, ki ga je treba plačati, izražen v evrih. Glede pošiljanja računov v elektronski obliki je dodan nov četrti odstavek, ki omogoča pošiljanje računov preko EDI, saj je pošiljanje oziroma sprejemanje elektronskih računov preko EDI po Šesti direktivi obvezujoč.

V tem členu so povzete določbe 35.a člena dosedanjega zakona. Dosedanji tretji odstavek 35.a člena ZDDV je prenesen v 12. točko 82. člena predloga zakona.

K 85. členu:
V tem členu so predpisane splošne obveznosti glede vodenja davčnega knjigovodstva. Davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse potrebne podatke za obračun in nadzor DDV.

Posebej pa mora davčni zavezanec voditi posebno evidenco tistega blaga, ki ga prenese v drugo državo članico za namene transakciji iz točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena predloga zakona ter zagotoviti dovolj podrobne podatke o blagu, ki ga prejme od drugega davčnega zavezanca, identificiranega za DDV v drugi državi članici, zaradi opravljanja storitev na tem blagu (cenitev nepremičnin in druge storitve na teh nepremičninah).

Ta člen smiselno povzema določbe 56. in 56.a člena sedanjega zakona, s tem, da ni več določena obveznost vodenja posebnih knjig..

K 86. členu:
V tem členu so predpisane posebne obveznosti v zvezi s hrambo računov. Davčni zavezanec mora hraniti račune, lahko jih hrani tudi zunaj ozemlja Slovenije, mora pa zagotoviti dostop do shranjenih podatkov. Rok hrambe za izdane in prejete račune ostaja 10 let, za račune, ki se nanašajo na nepremičnine pa 20 let.

Ta člen smiselno povzema določbe 57. člena sedanjega zakona.

K 87. členu:
Ta člen predpisuje vsebino obračuna DDV, ki ga mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu za davčno obdobje.
Določba prvega odstavka razširja določbo šestega odstavka 38. člena sedanjega zakona. Določba drugega odstavka je nova in predpisuje druge podatke, ki jih je potrebno izkazati v obračunu DDV, vendar pa vsebinsko ne pomenijo novih podatkov, saj se v veljavnem obračunu DDV že zagotavljajo.

K 88. členu:
V tem členu je predpisan rok za predložitev obračuna DDV, ki je usklajen s skrajnim rokom za plačilo DDV, torej najkasneje do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Predpisani so tudi drugi primeri v katerih mora davčni zavezanec ali druga oseba predložiti obračun DDV kot tudi primeri predložitve obračuna DDV ob prenehanju identifikacije za namene DDV in v primerih uvedbe likvidacijskega ali stečajnega postopka.

K 89. členu:
S tem členom se predpisano davčno obdobje, ki je v splošnem koledarski mesece, v določenih primerih glede na višino doseženega prometa blaga oziroma storitev, pa tudi koledarsko trimesečje. Zaradi uvedbe evra je prilagojen znesek vrednostnega limita za določitev trimesečnega davčnega obdobja.

Za davčne zavezance, ki šele začenjajo opravljati dejavnost, je v prvih 12 mesecih predpisano davčno obdobje koledarski mesec. Neodvisno od vrednostnih limitov se pretežni izvozniki in davčni zavezanci, ki pretežno dobavljajo blago v druge države članice, lahko odločijo za enomesečno davčno obdobje, če o tem obvestijo davčni organ. Vrednostni limit za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Sloveniji, ne velja. Zanje je v vsakem primeru predpisano davčno obdobje koledarski mesec.

K 90. členu:
V tem členu je predpisana obveznost predložitve rekapitualcijskega poročila za tiste davčne zavezance, ki dobavljajo blago osebam, identificiranim za namene DDV v drugo državo članico pod pogoji iz 1. in 4. točke 46. člena predloga zakona. Obveznost poročanja se nanaša tudi na dobave blaga osebam, identificiranim za namene DDV, če je bilo davčnemu zavezancu to blago dobavljeno na način pridobitve blaga znotraj Skupnosti v skladu s četrtim odstavkom 23. člena predloga zakona.

Predpisani so tudi obvezni podatki, ki jih mora vsebovati rekapitulacijsko poročilo. V zadnjem odstavku je na novo pojasnjeno, kdaj je določene podatke potrebno prijaviti v rekapitulacijskem poročilu.

V tem členu so povzete določbe prvega odstavka 39.a člena sedanjega zakona in tretjega odstavka 39.b člena sedanjega zakona in so redakcijsko popravljene.

K 91. členu:
V tem členu je natančneje pojasnjeno katere podatke mora davčni zavezanec navesti v rekapitulacijskem poročilu v primeru, ko dobavlja blago v drugo državo članico osebam, identificiranim za namene DDV, če je to blago pridobil iz druge države članice, ki ni namembna država članica, z namenom nadaljnje dobave tega blaga v drugo državo članico.

K 92. členu.
Ta člen določa obdobje poročanja ter rok in način predložitve rekapitulacijskega poročila. Davčni zavezanec mora sestaviti rekapitulacijsko poročilo za vsako koledarsko trimesečje in ga predložiti davčnemu organu do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju. Predložitev rekapitulacijskega poročila je predpisana le v elektronski obliki.

Člen povezama določbe drugega odstavka 39.a člena sedanjega zakona in določbe drugega, četrtega in petega odstavka 39.b člena sedanjega zakona.

K 93. členu:
V tem členu je urejena obdavčitev za blago, ki se v Slovenijo uvaža iz tretjih ozemelj oziroma izvaža iz Slovenije na eno od tretjih ozemelj. Davčni zavezanec mora izpeljati vse formalnosti v zvezi z uvozom oziroma izvozom blaga pri pristojnem carinskem organu. Ta carinski organ je pristojen, da v primeru uvoza obračuna uvozni DDV oziroma da potrdi izvozno dokumentacijo, ki davčnemu zavezancu služi kot dokazilo o tem, da je bilo blago izvoženo in da zato ni bil dolžan obračunati DDV od tega blaga.

Člen povzema določbe 32.a člena sedanjega zakona.


XI. Posebne ureditve

K 94. členu:
V tem členu je predpisana oprostitev obračunavanja DDV za male davčne zavezance in kmete pavšaliste. Prag za uveljavljanje oprostitve obračunavanja za male davčne zavezance je iz 5.000.000 tolarjev povišan na cca. 6.000.000 tolarjev (25.000 evrov).
Na novo je dodana definicija obdavčljivega prometa, ki se mora upoštevati pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca, ki je lahko oproščen izpolnjevanja obveznost v zvezi z DDV. Po novi definiciji je tako iz obdavčljivega prometa izvzeta vrednost oproščenega prometa, za katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV, z izjemo transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije pomožne transakcije. Prav tako se v obdavčljivi promet ne všteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev.

Drugi odstavek 94. člena določa načelno oprostitev obračunavanja DDV tudi za dobave blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če katastrski dohodek članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 evrov. Posebna določba, ki na drugačen način določa prag obsega dejavnosti in davčnega zavezanca, je potrebna zaradi posebne ureditve ugotavljanja dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru dohodnine in se nanaša le na fizične osebe, ki opravljajo to dejavnost v okviru kmečkega gospodinjstva, kot ga definirajo predpisi o dohodnini. Prav tako je omejena le na osnovo kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za katero se dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, saj je za tako dejavnost zlahka mogoče evidentirati dejanski promet. Določba se nanaša le na osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za katero se osnovi dohodek ugotavlja na podlagi pavšalne ocene dohodka na zemljišča (katastrski dohodek) ali na panj.

Po predpisih o dohodnini se šteje, da v okviru kmečkega gospodinjstva opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost člani gospodinjstva, ki so lastniki oziroma uporabniki kmetijskih ali gozdnih zemljišč ter čebeljih panjev. Za potrebe izvajanja DDV sistema je potrebno za dejavnost določiti enega davčnega zavezanca. Določeno je, da se kot davčni zavezanec šteje predstavnik kmečkega gospodinjstva, ki je lahko kateri koli član gospodinjstva, ki je zavezanec za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti po predpisih o dohodnini in ga drugi zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti določijo za predstavnika kmečkega gospodinjstva.

K 95. členu:
S 95. členom se ureja posebna shema uveljavljanja vračila dela DDV za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost iz drugega odstavka 94. člena tega zakona. In sicer se določa, da ima davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, torej predstavnik kmečkega gospodinjstva, v primeru dobave blaga in storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti iz drugega odstavka 94. člena, pravico do pavšalnega nadomestila, kadar dobavlja blago in storitve davčnim zavezancem, ki morajo plačevati DDV po naših predpisih. Taki kupci so upravičencem do pavšalnega nadomestila dolžni na odkupno vrednost blaga ali storitve obračunati še 4 % pavšalnega nadomestila. To dodatno plačilo pa se jim priznava kor odbitek DDV. Za pridobitev pravice do pavšalnega nadomestila mora dobavitelj pridobiti dovoljenje davčnega organa. Določba mu tudi nalaga obveznost letnega poročanja o obsegu prometa, za katerega je pridobil pavšalno nadomestilo. Za izvajanje določbe minister izda podrobnejši predpis.

K 96. členu:
Za zagotovitev enake obravnave davčnih zavezancev za DDV znotraj Evropske unije, kot zahteva enotni pravni red unije, je v 96. členu davčnim zavezancem za dobavo kmetijskih pridelkov in storitev v okviru njihove osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v Sloveniji dana možnost, da uveljavijo pravico do 4 % pavšalnega nadomestila tudi v primeru dobave blaga davčnim zavezancem v drugo državo članico ali davčnim zavezancem, ki so identificirani za namene DDV v drugih državah članicah EU. Tudi v tem primeru morajo davčni zavezanci najprej pridobiti dovoljenje davčnega organa. Prav tako so tudi za ta promet dolžni letno poročati. Kupci blaga ali storitev pa imajo v primeru takega prometa pravico do vračila pavšalnega nadomestila na način, kot se izvaja vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji. Za izvajanje določbe minister izda podrobnejši predpis.

K 97. členu:
Ta člen določa posebno ureditev obračunavanja in plačevanja DDV za potovalne agencije, ki delujejo v svojem imenu, pri tem pa uporabljajo blago ali storitve drugih davčnih zavezancev. Vse transakcije, ki jih potovalne agencije opravijo v zvezi s potovanjem, štejejo za enotno storitev potniku

Ta člen povzema rešitve iz 47. člena sedanjega zakona, razen določbe o določitvi davčne osnove, ki se zaradi preglednosti, predlaga v ločeni določbi.

K 98. členu:
Ta člen določa davčno osnovo, od katere plačujejo DDV potovalne agencije, ki obračunavajo DDV po posebni ureditvi.

DDV se plačuje od razlike v ceni (med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik in dejanskimi stroški za blago in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh transakcij potnik).

Ta člen povzema rešitve iz tretjega odstavka 47. člena sedanjega zakona.

K 99. členu:
Ta člen določa, da se od dobav blaga oz. storitev drugih davčnih zavezancev, ki so za potovalne agencije opravljene izven Skupnosti, ne plačuje DDV. V primeru, da je del teh transakcij opravljen znotraj Skupnosti, se navedena davčna oprostitev ne nanaša na ta del transakcij.

Ta člen povzema rešitve iz četrtega odstavka 47. člena sedanjega zakona.

K 100. členu:
V tem členu je določeno, da potovalne agencije, ki obračunavajo DDV po posebni ureditvi, nimajo pravice do odbitka DDV, niti do vračila DDV, ki jim ga zaračunajo drugi davčni zavezanci v zvezi z dobavami blaga in storitev, ki so v neposredno korist potnika.

Ta člen povzema rešitve iz petega odstavka 47. člena sedanjega zakona.

K 101. členu:
V tem členu so za namene posebne ureditve, ki je predvidena za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine, opredeljene definicije ”rabljenega blaga”, ”umetniških predmetov”, ”zbirk”, ”starin”, ”plemenitih kovin”, ”dragega kamenja”, ”obdavčljivega preprodajalca”, ”organizatorja prodaje na javni dražbi” in ”principala organizatorja prodaje na javni dražbi”.

Kaj šteje za umetniške predmete, zbirke in starine, je navedeno v Prilogi III predloga zakona.

Ta člen povzema rešitve iz 48. člena sedanjega zakona. Po novem so le, zaradi večje preglednosti, umetniški predmeti, na katere se nanaša posebna ureditev, vključeno v Prilogo k zakonu, in ne več v člen zakona.

K 102. členu:
V tem členu je določeno, da se od dobav rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki jih opravijo preprodajalci, obračunava DDV po posebni ureditvi, to je od ustvarjene razlike v ceni.

Iz posebne ureditve so izključene dobave novih prevoznih sredstev v drugo državo članico.
Ta člen povzema rešitve iz prvega odstavka 48. člena veljavnega zakona in tretjega odstavka 52. a člena veljavnega zakona.

K 103. členu:
Ta člen določa, od katerih oseb morajo biti umetniški predmeti, zbirke in starine pridobljeni, da se v zvezi z dobavami tega blaga obračuna DDV po posebni ureditvi.

Ta člen povzema rešitve iz sedmega odstavka 48. člena veljavnega zakona.

K 104. členu:
Ta člen določa davčno osnovo za dobave umetniških predmetov, zbirk in starin, od katerih se obračunava DDV po posebni ureditvi.

DDV se plačuje od razlike v ceni (med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago in nabavno ceno).

Ta člen povzema rešitve iz 49. člena veljavnega zakona.

K 105. členu:
Člen (opcijsko) predvideva uporabo posebne ureditve tudi v primeru dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih preprodajalec uvozi sam, dobav umetniških predmetov, ki jih pridobi od avtorjev ali pravnih naslednikov in v primeru dobav umetniških predmetov, ki jih preprodajalec pridobi po nižji stopnji od davčnega zavezanca, ki ni preprodajalec.

Ta člen povzema rešitve iz 50. člena veljavnega zakona.

K 106. členu:
Ta člen omogoča preprodajalcu, da od dobav rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, obračunava DDV po splošni ureditvi (in ne po posebni ureditvi). Če se tako odloči, ima preprodajalec pravico do odbitka vstopnega DDV, ki mu je bil zaračunan oz. ga je plačal pri nakupu oz. uvozu tega blaga. Preprodajalec, ki obračunava DDV po splošni ureditvi, odbije vstopni DDV takrat, ko opravi promet s tem blagom.

K 107. členu:
V tem členu je določeno, da je izvoz rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, od katerih se sicer obračunava DDV po posebni ureditvi, oproščen plačila DDV.

Ta člen povzema rešitve iz 50. a člena veljavnega zakona.

K 108. členu:
Ta člen jasno določa, da preprodajalec, ki obračuna DDV po posebni ureditvi tudi od dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih sam uvozi, dobav umetniških predmetov, ki jih pridobi od avtorjev ali pravnih naslednikov in v primeru dobav umetniških predmetov, ki jih preprodajalec pridobi po nižji stopnji od davčnega zavezanca, ki ni preprodajalec, ne sme odbiti vstopnega DDV od tako pridobljenega blaga.

K 109. členu:
Preprodajalec, ki obračunava DDV po splošni in po posebni ureditvi, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati promet ter obračunati DDV za vsako ureditev posebej.

Ta člen povzema rešitve iz četrtega odstavka 50. člena veljavnega zakona.

K 110. členu:
V tem členu je določeno, da preprodajalec za dobave blaga, za katere uporabi posebno ureditev, na izdanih računih ne sme posebej izkazati DDV.

Ta člen povzema rešitve iz 50. c člena veljavnega zakona.

K 111. členu:
Ta člen določa posebno ureditev obračunavanja in plačevanja DDV za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu in za račun oseb, ki so naštete v 112. členu predloga zakona. DDV se pri tej posebni ureditvi se obračuna od razlike v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na javni dražbi. Ta ureditev se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, ki je opravljena pod pogoji, v zvezi s katerimi je v 46. členu zakona določena oprostitev plačila DDV.

Ta člen povzema rešitve iz prvim odstavkom 51. člena veljavnega zakona.

K 112. členu:
Organizator prodaje na javni dražbi lahko prodaja rabljeno blago, umetniške zbirke in starine po posebni ureditvi, če prodaja v svojem imenu in za račun osebe: ki ni davčni zavezanec; drugega davčnega zavezanca, kolikor je dobava oproščena plačila DDV v skladu s 44. členom zakona; ”malega ” davčnega zavezanca kolikor gre za njegova osnovna sredstva ali drugega preprodajalca.

Ta člen povzema rešitve iz tretjega odstavka 51. člena veljavnega zakona.

K 113. členu:
Ta člen določa trenutek, ko je opravljen promet, s čimer je povezan nastanek obveznosti obračuna DDV.

Člen povzema rešitve iz osmega odstavka 52. člena veljavnega zakona.

K 114. členu:
Ta člen določa davčno osnovo za dobave umetniških predmetov, zbirk in starin, od katerih se obračunava DDV po posebni ureditvi, ki je določena za organizatorje prodaje na javni dražbi. Osnovo za DDV predstavlja razlika med skupnim zneskom, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu, neto zneskom, ki ga je oz. ga bo organizator prodaje plačal svojemu principalu (le-ta je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo je oz. jo bo pridobil organizator prodaje od svojega principala na podlagi sklenjene pogodbe) ter zneskom DDV, ki ga mora organizator prodaje plačati od svoje provizije.

Člen povzema rešitve iz prvega in drugega odstavka 52. člena veljavnega zakona.

K 115. členu:
Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki obračunavajo DDV po posebni ureditvi, morajo v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati podatke o zneskih, ki jih dobijo od kupcev blaga in zneske, ki jih morajo vrniti prodajalcem blaga.

K 116. členu:
Ta člen določa sestavine oz. podatke, ki jih mora vsebovati račun, ki ga mora organizator prodaje na javni dražbi izdati kupcu blaga na javni dražbi. Na računu DDV ne sme biti ločeno izkazan.

Člen povzema rešitve iz četrtega in petega odstavka 52. člena veljavnega zakona.

K 117. členu:
Ta člen določa obveznost izdaje obračuna, ki ga mora svojemu principalu v zvezi s prodajo izdati organizator prodaje blaga na javni dražbi. Člen določa podatke, ki jih mora obračun izkazovati in, da se navedeni obračun prizna kot račun, ki ga mora davčni zavezanec izdati v skladu z 81. členom zakona.

K 118. členu:
V tem členu je podana definicija investicijskega zlata, ki se obdavčuje po posebni ureditvi za investicijsko zlato. Med investicijsko zlato se uvršča zlato v obliki palic ali ploščic s predpisano maso in zlati kovanci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in se ne prodajajo v zbirateljske namene.

S tem členom je povzeta določba 52. b člena sedanjega zakona in ne pomeni nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 119. členu:
V tem členu je opredeljeno pod kakšnimi pogoji so dobave, pridobitve znotraj Skupnosti in uvoz investicijskega zlata oproščeni plačila DDV. Oprostitev plačila DDV velja tudi za storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega, kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata za svojega principala.

S tem členom so povzete določbe 52. c člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 120. členu:
V tem členu je predpisana možnost izbire za obdavčitev investicijskega zlata za davčne zavezance, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v investicijsko zlato oziroma za davčne zavezance, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene. V primerih, ko se dobavitelj odloči za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik.

S tem členom so povzeta določbe 52. d člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 121. členu:
V tem členu je opredeljena pravica do odbitka DDV od nabav investicijskega zlata. Davčna oprostitev po splošnih načelih ne dovoljuje odbitka vstopnega DDV, vendar pa je davčnemu zavezancu dana pravica do odbitka DDV za nabavljeno investicijsko zlato ali drugo zlato, ki ga kasneje predela v investicijsko zlato ter za storitve v zvezi z investicijskim zlatom.

S tem členom so povzete določbe 52. e člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 122. členu:
V tem členu so določene posebne obveznosti za davčne zavezance, ki trgujejo z investicijskim zlatom. Da bi se zagotovila preglednost obdavčevanja in preprečile davčne utaje mora davčni zavezanec voditi evidence o transakcijah z investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj 10 let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.

S tem členom so povzete določbe 52. f člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 123. členu:
V tem členu so podane definicije, ki se uporabljajo za posebno ureditev, ki jo uporabljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Skupnosti, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, je davčni zavezance, ki ni zavezan k identifikaciji za namene DDV znotraj Skupnosti in nima niti sedeža niti poslovne enote znotraj Skupnosti.

Elektronske storitve in elektronsko opravljene storitve so storitve, kakor so opredeljene v točki k) prvega odstavka 29. člena predloga zakona.

Država članica za identifikacijo je tista država članica, ki si jo davčni zavezanec, ki nima sedeža, izbere kot državo, v kateri bo izpolnjeval administrativne obveznosti po tej ureditvi. Čeprav tak davčni zavezanec opravlja elektronske storitve osebam v več državah članicah, se mu v drugih državah članicah ni potrebno identificirati za namene DDV.

Poseben obračun DDV je poročilo, v katerem so informacije o znesku davka, ki pripada posamezni državi.

S tem členom so povzete določbe 52.g člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.
K 124. členu:
Ta člen opredeljuje pogoje za uporabo poseben ureditve za elektronsko opravljene storitve. Davčni zavezanec, ki nima sedeža sme uporabiti posebno ureditve le v primeru, če elektronske storitve opravlja osebam, ki niso davčni zavezanci, torej končnim potrošnikom, če imajo sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivajo v katerikoli državi članici.

S tem členom so povzete določbe 52.h člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 125. členu:
V tem členu je določeno, da se mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, prijaviti davčnemu organu, ki mu dodeli identifikacijsko številko in ga vključi v posebno evidenco. Predpisana je tudi vsebina prijave, ki jo mora davčni zavezanec davčnemu organu posredovati v elektronski obliki. Davčni organ o davčnih zavezancih, ki nimajo sedeža, in jim je dodeljena identifikacijska številka, vodi posebno evidenco.

S tem členom so povzete določbe 52.i člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 126. členu:
V tem členu so določeni primeri, zaradi katerih davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, izključi iz posebne evidence in sicer, če davčni zavezanec, ki nima sedeža obvesti davčni organ, da ne opravlja več elektronskih storitev, ali če ne izpolnjuje zahtev za uporabo te ureditve ali krši pravila te ureditve oziroma, če davčni organ domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti.

S tem členom so povzete določbe 52.j člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 127. členu:
S tem členom je predpisan rok predložitve in vsebina posebnega obračuna DDV, ki ga mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, predložiti davčnemu organu v elektronski obliki. Obračun DDV je trimesečni, oddan pa mora biti v 20 dneh po koncu obračunskega obdobja. V obračunu mora za vsako državo članico potrošnje izkazati njej pripadajoči davek, ki jim ga slovenski davčni organ kasneje nakaže. Zneski v obračunu DDV so izkazani v evrih.

S tem členom so povzete določbe 52.k člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 128. členu:
Ta člen določa plačilo DDV po posebni ureditvi za elektronsko opravljene storitve. Davčni zavezanec, ki nima sedeža, plača DDV, izkazan v obračunu DDV, ob predložitvi posebnega obračuna DDV.

S tem členom je povzeta določba 52.l člena sedanjega zakona in ne pomeni nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 129. členu:
Ta člen ureja vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža. Davčni zavezanec, ki nima sedeža, nima pravice do odbitka DDV, ima pa pravico do vračila DDV. Zahtevek za vračilo DDV predloži v elektronski obliki.

S tem členom so povzete določbe 52.m člena sedanjega zakona in ne pomenijo nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 130. členu:
V tem členu so predpisane evidence, ki jih mora voditi davčni zavezanec, ki nima sedeža, po posebni ureditvi od elektronsko opravljenih storitev. Predpisano je obvezno vodenje evidenc, iz katerih bodo razvidni podatki za ugotavljanje pravilnosti obračuna DDV. Evidence morajo biti na voljo v elektronski obliki in na zahtevo posredovane davčnim organom vseh držav članic EU. Evidence je potrebno hraniti najmanj 10 let po koncu leta, ko je bila storitev opravljena.

S tem členom je povzeta določba 52.n člena sedanjega zakona in ne pomeni nikakršnih vsebinskih sprememb.

K 131. členu:
V tem členu so opredeljene splošne določbe glede uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, po kateri se DDV obračunava in plačuje na podlagi prejetih plačil za opravljanje dobav blaga in storitev in jo lahko uporabljajo tisti davčni zavezanci, vključno s povezanimi osebami, katerih vrednost obdavčenega prometa ne preseže 208.000 evrov (brez DDV) niti v zadnjih 12 mesecih niti v naslednjih 12 mesecih. V ta znesek se ne všteva prodaja osnovnih sredstev.

Trenutek obveznosti obračuna DDV je vezan na dan, ko davčni zavezanec prejme plačilo, vendar pa sme ta davčni zavezanec pravico do odbitka DDV uveljaviti šele z dnem izvršitve plačila.

Ta člen povzema določbe 52.o člena sedanjega zakona.

K 132. členu:
V tem členu so navedene transakcije, ki so izvzete iz posebne ureditve po plačani realizaciji. Tako je iz posebne ureditve po plačani realizaciji izključen uvoz in izvoz blaga ter pridobitve in dobave blaga znotraj Skupnosti. Izvzete so tudi tiste dobave, pri katerih lastninska pravica preide kasneje, dobava na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe, dobave po računih, kjer je rok plačila daljši od 60 dni. Izvzeti so tudi računi, ki so bili izdani, preden je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev.

Ta člen povzema določbe 52.p člena sedanjega zakona.

K 133. členu:
V tem členu so predpisani pogoji za začetek uporabe posebne ureditve tako za davčne zavezance, ki so že identificirani za namene DDV kot tudi za tiste davčne zavezance, ki se bodo na novo identificirali za namene DDV. Prepovedana je retroaktivna uporaba posebne ureditve po plačani realizaciji. Davčni zavezanec mora o začetku uporabe obvestiti davčni organ, ki pa lahko prepove začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji v primeru obstoja suma zlorabe te ureditve oziroma zaradi preverjanja točnosti in popolnosti podatkov iz obvestila.

Ta člen povzema določbe 52.r člena sedanjega zakona.

K 134. členu:
V tem členu sta opredeljena začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji. Davčni zavezanec lahko začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji prvi dan kateregakoli svojega predpisanega davčnega obdobja. Prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji je lahko prostovoljno ali obvezno. O prostovoljnem prenehanju mora davčni zavezanec obvestiti davčni organ, obvezno pa mora prenehati uporabljati to ureditev, če vrednost obdavčenih dobav v obdobju zadnjih 12 mesecev preseže 208.000 evrov (brez DDV). Pri prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji mora davčni zavezanec v davčnem obdobju, v katerem preneha z uporabo te ureditve, izkazati in plačati ves DDV od dobav blaga in storitev, za katere je DDV obračunaval po posebni ureditvi po plačani realizaciji, vendar plačila za te dobave še ni prejel, z upoštevanjem odbitka DDV.

Ta člen povzema določbe 52.s člena sedanjega zakona.

K 135. členu:
V tem členu so predpisani posebni primeri prenehanja posebne ureditve po plačani realizaciji v primeru storitve kaznivega dejanja ali hujšega prekrška v zvezi z DDV, nepravilnega uveljavljanja odbitka DDV in zlorabe posebne ureditve. V davčnem obdobju, v katerem je davčnemu zavezancu prenehala pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, mora davčni zavezanec izkazati in plačati ves DDV, ki ga ugotovi na enak način kot pri prenehanju uporabe te ureditve iz 134. člena predloga zakona.

Ta člen povzema določbe 52.t člena sedanjega zakona.

K 136. členu:
V tem členu je predviden enak rok hrambe, kot je določen v 86. členu predloga zakona, tudi za prejete račune, za katere je davčni zavezanec izvršil plačilo in uveljavljal odbitek DDV po plačani realizaciji. Enak rok je določen tudi za hrambo dokazil o opravljenih plačilih.

Obveznost poročanja o izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta je predpisana za davčne zavezance, ki do 31. decembra niso prenehali uporabljati posebne ureditve po plačani realizaciji.

Ta člen povezama določbe 52.u člena sedanjega zakona.

K 137. členu:
V tem členu je dano pooblastilo ministru za finance, ki bo izdal podrobnejše predpise o izvajanju posebne ureditve po plačani realizaciji in, po potrebi, način izvajanja posebne ureditve za posebne transakcije.

Ta člen povzema določbo 52.v člena sedanjega zakona.



XII. Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV

K 138. členu:

Člen določa pristojnost in nadzor davčnega in carinskega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Nadzor se opravlja v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, pristojnosti davčnega in carinskega organa pa so določene tudi z zakonom o davčni službi in zakonom o carinski službi.

Ta člen povzema rešitve iz 60. člena sedanjega zakona. Na novo je določena pristojnost carinskega in davčnega organa v primeru nadzora nad davčnimi skladišči iz 58. člena predloga zakona.

K 139. členu:

Člen določa (napotuje), da se v zvezi s pravnimi sredstvi in drugimi vprašanji procesne narave, ki niso urejene s tem zakonom, postopa po zakonu , ki ureja davčni postopek, zakonom, ki ureja davčno službo in z zakonom, ki ureja carinsko službo.

XIII. Kazenske določbe

K 140. členu:

Člen določa sankcije za kršitve določb zakona, ki so taksativno navedene v tem členu. Za storjene prekrške je predvidena globa, ki je predpisana v razponu. Določba je usklajena s 17. členom veljavnega zakona o prekrških, po katerem se globa za pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, lahko predpiše v razponu od 400 do 125.000 eurov ter za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika v razponu od 40 do 4.100 eurov.

K 141. členu:

Tudi ta člen določa sankcije za kršitve določb zakona, ki so taksativno navedene v tem členu. Glede na predhodni člen, gre v tem členu za »hujše« davčne prekrške po tem zakonu. Ker pa veljavni zakon o prekrških prekrškov ne deli več na t.i. »navadne« in »hujše«, temveč je vsak prekršek moč storiti v osnovni ter kvalificirani, hujši obliki, prekrški v tem členu niso več poimenovani »hujši prekrški«, kot so bili v veljavnem zakonu. Globa za kvalificirane primere kršitev je predvidena v posebnem, 142. členu predloga zakona.

K 142. členu:

Predlagana ureditev je v skladu s petim odstavkom 17. člena veljavnega zakona o prekrških, po katerem se sme za najhujše kršitve s področja davkov, glede na višino povzročene škode oz. višino protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oz. njegovega namena koristoljubnosti, storilca sankcionirati strožje, s trikratnikom splošno zagrožene višine globe.

K 143. členu:

Predlagana ureditev je v skladu s četrtim odstavkom 17. člena veljavnega zakona o prekrških, ko je zaradi višine utajenega davčnega dolga in s tem (večje) teže prekrška smiselno določiti globo v odstotku oziroma mnogokratniku dolgovanega davka. V primerih, ko je sicer globa razpisana v razponu, mora prekrškovni organ v hitrem postopku vedno (razen, če ni s tem zakonom, na podlagi pooblastila iz zakona o prekrških, določeno drugače) izreči najnižjo predpisano mero globe.

K 144. členu:

Predlagana ureditev je v skladu s 43. členom veljavnega zakona o prekrških, po katerem lahko poseben zakon za prekrške, ki so glede na višino povzročene škode oz. višino protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oz. njegovega namena koristoljubnosti, storjeni v kvalificirani, hujši obliki, določa rok, ki je daljši od splošnega zastaralnega roka za prekrške.


XIV. Posebne določbe


K 145. členu:

V tem členu je dano pooblastilo Vladi, da pod določenimi pogoji spreminja zneske, ki so predpisani v zakonu ter omogoča, da se stopnji DDV po tem zakonu spremenita z zakonom o izvrševanju proračuna.

K 146. členu:

V tem členu je določeno, da se za razvrstitev izdelkov po tem zakonu uporablja kombinirana nomenklatura, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti. V členu je tudi dano pooblastilo ministru za finance za izdajo podzakonskih aktov k tem zakonu.



XV. Prehodne in končne določbe

K 147. členu:

Ta člen določa veljavnost nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena, ki je predvidena za dobave in gradnjo stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike ter za obnove in popravila zasebnih stanovanj. Le-ta je vezana na obdobje trajanja prehodnega obdobja, v katerem je Sloveniji odobrena uporaba nižje stopnje DDV po Pristopni pogodbi oz. drugem pravnem aktu Skupnosti.

K 148. členu:
Ta člen določa, da se ureditev v zvezi z oprostitvami DDV v davčnih skladiščih začne
uporabljati po objavi potrditve ureditve po zaključenem postopku posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta 77/388/EGS in, da potrditev objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

K 149. členu:
V tem členu je določeno, da z dnem uveljavitve zakona prenehajo veljati zakon o davku na dodano vrednost in vsi podzakonski predpisi, izdani na njegovi podlagi.

K 150. členu:
Ta člen nalaga ministru, pristojnemu za finance, da izda podrobnejše predpise za izvajanje zakona v enem mesecu po uveljavitvi zakona, in da se do začetka uporabe teh predpisov, uporabljajo sedanji predpisi.

K 151. členu:
Ta člen določa, da začne zakon veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, in da se uporablja od 1. januarja 2007.


***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***

Zadnja sprememba: 10/16/2006

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov