Mednarodni predpisi

Januarja 2005 je Republika Slovenija v Helsinkih na Finskem podpisala deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljnjem besedilu: SZO) Mental Health Declaration for Europe. Facing the Challenges, Building Solutions. EUR/04/5047810/6, kar pomeni, da se bo pridružila k skupnim naporom Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) za izboljšanje zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja. Na podlagi te deklaracije je Evropska komisija Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EK) sprejela "Zeleno knjigo Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva, Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za EU COM (2005) 484 konč." (v nadaljnjem besedilu: Zelena knjiga), ki je sprožila široke debate med strokovno, laično in upravno javnostjo na različnih nivojih. Kot nadaljevanje urejanja področja duševnega zdravja prebivalcev EU načrtuje EK ministrsko konferenco, ki bo izvedena še v času predsedovanja Republike Slovenije dne 13. junija 2008 v Bruslju. Predvidoma bodo predstavniki držav članic EU na tej ministrski konferenci podpisali "Evropski dogovor za duševno zdravje". Namen dogovora je sprožiti dejavnosti na nivoju EU za izboljšanje razmer in pogojev na področju duševnega zdravja.

Predlagatelj zakona je upošteval smernice in priporočila številnih mednarodnih dokumentov, zlasti Zelene knjige. Upošteval je tudi priporočila Organizacije združenih narodov, SZO in Sveta Evrope (SZO, Mental Health Care Law: Ten Basic Principles, Geneva 1996; Priporočilo Odbora ministrov državam članicam glede varstva človekovih pravic in dostojanstva oseb z duševnimi motnjami Rec(2004)10, Recommendation R(90)22 on the protection of the mental health of certain vulnerable groups in society; Priporočilo Odbora ministrov državam članicam o prilagoditvi sistema zdravstvenega varstva potrebam po zagotavljanju zdravstvene oskrbe in storitev marginalnim skupinam prebivalstva Rec (2001)12, White Paper on the protection of the human rights and dignity of people suffering from mental disorder, especially those places as involuntary patients in a psychiatric establishment, DIR/JUR (2000)2 ; Principles for the protection of persons with mental illness and the improvement of mental health care, Adopted by General Assembly resolution 46/119 of 17 December 1991 (MI Principles); Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov OZN, 1994, in druge).

Predlagatelj zakona je upošteval tudi Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Konvencijo o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (MVCPB, Oviedska konvencija).

Pri tem pa moramo poudariti, da je potrebno primere dobre prakse in mednarodnih smernic prilagoditi našim razmeram in predpisom (na primer dosledno ločevanje zdravstvenih in socialnih služb).

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

· Cilji

· Načela

· Poglavitne rešitve predloga zakona

· Zagotovljenost sredstev v proračunu Republike Slovenije ter Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije

Zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne eno leto po njegovi uveljavitvi. Finančna sredstva za izvedbo zakona v letu 2009 so zagotovljena v delu že sprejetega proračuna (2008-2009), s katerim razpolaga Ministrstvo za zdravje (MZ) v višini 5.700 EUR (PP št. 7894 - Programi duševnega zdravja in preprečevanja zasvojenosti). Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo ob pripravi rebalansa proračuna RS za leto 2009 zaprosilo za dodatna finančna sredstva. Ministrstvo za pravosodje (MP) bo za leto 2009 za izvajanje določb zakona ob pripravi rebalansa proračuna RS za leto 2009 zaprosilo za dodatna finančna sredstva.

· Ocena stroškov po posameznih sklopih

· Ocena stroškov za izobraževanje koordinatorjev nadzorovane obravnave (88. člen), koordinatorjev obravnave v skupnosti (98. člen) in zastopnikov pravic na področju duševnega zdravja (30. člen)

Tabela 2:

Ocena stroškov delovanja komisij in izobraževanja koordinatorjev nadzorovane obravnave, koordinatorjev obravnave v skupnosti ter zastopnikov pacientovih pravic na področju duševnega zdravja v obdobju 2009 do 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR) DELO KOMISIJ IN STROŠKI DODATNEGA IZOBRAŽEVANJA	2009	2010	2011	2012	2013
Predvideni odhodki za zastopnike (financira MDDSZ iz PP št. 1238)	22.800	3.800	3.800	3.800	3.800
Predvideni odhodki za koordinatorje nadzorovane obravnave (financira MZ iz PP št. 7894 )	5.700	5.700	5.700	5.700	5.700
Predvideni odhodki za koordinatorje obravnave v skupnosti (financira MDDSZ iz PP št. 1238)	34.200	5.700	5.700	5.700	5.700
Skupaj	62.700	15.200	15.200	15.200	15.200

· Ocena stroškov za delo zastopnika (26. člen) in inšpektorjev (108. člen)

Zastopnik pacientovih pravic na področju duševnega zdravja bo moral imeti na podlagi 26. člen zakona najmanj visoko izobrazbo s področja prava, socialnega dela, medicine, psihologije ali druge ustrezne smeri in opravljen poseben izpit za zastopnika. V obdobju 2009 - 2013 se predvideva povečanje odhodkov za njihovo delo, predvidene nagrade in povračilo stroškov za 12 zastopnikov leta 2009, vsako leto se število poveča za 2 zastopnika, do končnega števila18 zastopnikov, ki bo doseženo v letu 2012. Potrebna finančna sredstva (Tabela 3) bo neposredno iz proračuna zagotavljalo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve.

Tabela 3:

Ocena stroškov dela, povračila stroškov in nagrad zastopnikov v obdobju 2009 - 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR) STROŠKI DELA, POVRAČILA STROŠKOV IN NAGRAD	2009	2010	2011	2012	2013
število zastopnikov kot osnova za izračun stroškov in nagrad	12	14	16	18	18
Predvideni odhodki za zastopnike (financira MDDSZ PP 1238)	288.000	336.000	384.000	432.000	432.000
Skupaj	288.000	336.000	384.000	432.000	432.000

Ministrstvo za zdravje bo za izvajanje inšpekcijskega nadzora zaposlilo 2 inšpektorja.
Finančna sredstva za njuno delo bo Ministrstvo za zdravje zagotavljalo direktno iz proračuna.

Tabela 4:

Ocena stroškov dela, materialnih stroškov in stroškov opreme inšpektorjev v obdobju 2009 - 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR)	2009	2010	2011	2012	2013
Število inšpektorjev ZIRS	0	1	2	2	2
Plače (financira MZ iz PP 5993)	0	41.000	82.000	82.000	82.000
Materialni stroški (financira MZ iz PP 4530)	0	3.500	7.000	7.000	7.000
Oprema - 2 računalnika, pohištvo (financira MZ iz PP 2915)	0	3.500	7.000	7.000	7.000
Skupaj	0	48.000	96.000	96.000	96.000

· Ocena stroškov dela koordinatorjev obravnave v skupnosti ter izvajanje obravnave v skupnosti (94. do 100. člen)

Obravnava v skupnosti na podlagi 94. člena je namenjena osebam, ki imajo zaradi lažjih duševnih motenj težave pri vključevanju v običajno življenje ter obstaja nevarnost, da bi se brez obravnave v skupnosti razvile v bolnike s težjimi in kroničnimi duševnimi motnjami. Obravnava v skupnosti se bo praviloma izvajala v okviru nevladnih organizacij v obliki različnih dejavnosti, kot so stanovanjske skupine, programi rehabilitacije ter programi (re)socializacije in druženja. Predvideva se, da bo v letu 2009 potrebno obravnavati 1800 oseb, število obravnav bo letno naraščalo za 300 ter v obdobju 2011 - 2013 doseglo vse osebe, katerim je tovrstna obravnava namenjena, to je 3000 oseb. Za izvajanje obravnav v skupnosti bo potrebno zagotoviti finančna sredstva za nakup opreme ter odhodke iz naslova stroškov za delo.

Koordinatorji obravnave v skupnosti bodo zaposleni pri centru za socialno delo, njihovo število pa je izračunano glede na število 40 000 odraslih prebivalcev in znaša 30 koordinatorjev obravnave v skupnosti za celotno Slovenijo. To število bo doseženo postopoma v petih letih, in sicer tako, da bo prvo leto 18 koordinatorjev obravnave v skupnosti in se bo njihovo število vsako leto povečalo za 3 koordinatorje obravnave v skupnosti. Skladno s povečanjem števila koordinatorjev se bo povečevalo tudi število obravnav v skupnosti. Računa se, da bo posamezni koordinator obravnave v skupnosti izvedel v letu 100 obravnav, zato bo vseh 30 koordinatorjev izvedlo 3.000 obravnav v skupnosti letno.

· Potrebna finančna sredstva (Tabela 5) bo neposredno iz proračuna zagotavljalo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve.

Tabela 5:

Ocena stroškov dela koordinatorjev obravnave v skupnosti in nakupa opreme za potrebe izvajanja obravnave v skupnosti v obdobju 2009 - 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR) STROŠKI DELA KOORDINATORJEV OBRAVNAVE V SKUPNOSTI IN STROŠKI NABAVE OPREME	2009	2010	2011	2012	2013
Stroški dela (financira MDDSZ iz PP št. 1283)	396.000	462.000	528.000	594.000	660.000
Stroški nakupa opreme (financira MDDSZ iz PP št. 1283)	36.000	42.000	48.000	54.000	60.000
Skupaj	432.000	504.000	576.000	648.000	720.000

Predlog zakona v 42. členu določa dva postopka sprejema brez privolitve osebe, kjer bo o utemeljenosti tega predloga oziroma zahteve odločalo sodišče v postopku sprejema brez privolitve na predlog ali sprejema v nujnih primerih. O utemeljenosti prisilnega pridržanja osebe v psihiatrični bolnišnici je tudi doslej odločalo pristojno sodišče v pridržalnem postopku, kjer je sodišče moralo pridržani osebi postaviti odvetnika po uradni dolžnosti.

Na okrajnih sodiščih v Republiki Sloveniji je bilo v "postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah" (t.i. "pridržalnih zadev") v letih od 2001 do 2006 v povprečju 2527 sodnih zadev na leto.

Psihiatrične bolnišnice in druge ustanove oziroma zavodi za osebe z duševnimi motnjami na območju Republike Slovenije niso enakomerno razporejene. V skladu s sedaj uveljavljeno krajevno pristojnostjo sodišč, ki jo določa prvi odstavek 73. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 - popr.; Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ in Uradni list RS, št. 131/03 - odl. US), v postopku o pridržanju oseb, izmed vseh stvarno pristojnih okrajnih sodišč v Republiki Sloveniji, v "pridržalnih zadevah" odločajo le tista okrajna sodišča, na območju katerih je "zdravstvena organizacija" (psihiatrična bolnišnica oziroma zavod). Po statističnih podatkih Ministrstva za pravosodje (Vir: sodna statistika), je v obdobju od leta 2000 do 2006, v "pridržalnih zadevah" odločalo 17 okrajnih sodišč od skupaj 44 okrajnih sodišč ali 39 odstoten delež okrajnih sodišč glede na vsa okrajna sodišča v Republiki Sloveniji. V relativnem, 39 odstotnem deležu sodišč, ki so odločala v "pridržalnih zadevah", so imela največji pripad tri sodišča in sicer: Okrajno sodišče v Ljubljani (v šestletnem obdobju v povprečju 1495 zadev na leto), Okrajno sodišče v Lenartu (v šestletnem obdobju v povprečju 566 zadev na leto) in Okrajno sodišče v Celju (v šestletnem obdobju v povprečju 281 zadev na leto). Štiri okrajna sodišča (v Idriji, Mariboru, Radovljici in Žalcu) so imela manjši pripad pridržalnih zadev (med 15 in 75 na leto) za deset od 17 okrajnih sodišč, ki so odločala v pridržalnih zadevah, pa je bil pripad zadev manjši od 15 zadev na leto. Glede na uvodoma navedeno dejstvo, pa je realno pričakovati, da bo skupno število t.i. "pridržalnih zadev" v naslednjih letih v trajnem porastu.
Tako bodo sodišča na podlagi 84. člena predloga zakona na predlog predlagatelja odločala tudi o sprejemu osebe v nadzorovano obravnavo, ki se izvaja izven psihiatrične bolnišnice, na domu, oziroma tam, kjer pacient biva, o čemer sodišča po sedaj veljavni ureditvi niso odločala. Pričakovanemu trendu rasti skupnega števila "pridržalnih zadev" v prihodnjih letih, se kot neposredna posledica uveljavitve predloga zakona tako pridružuje tudi občutno povečan trend pripada novih sodnih zadev zaradi predlaganih novosti oziroma širitve postopkov, uvedenih na predlog pristojnega predlagatelja. Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da se bo skupno število "pridržalnih zadev", zaradi zadev, uvedenih na predlog, že v nekaj letih podvojilo.

Med drugim je novost v tem, da bodo o postopkih na predlog odločala praktično vsa okrajna sodišča v Republiki Sloveniji, torej tudi tista, ki do sedaj sploh niso odločala v t.i. "pridržalnih zadevah", ker na njihovem območju ni bilo "zdravstvene organizacije" (bolnišnice oziroma zavoda). Po predlogu zakona vsi postopki, uvedeni na predlog predlagatelja, posegajo v sedaj uveljavljeno krajevno pristojnost okrajnih sodišč, določeno po sedežu "zdravstvene organizacije". Predlog zakona tako v prvem odstavku 43. člena določa, da se postopek za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, na podlagi sklepa sodišča, začne na predlog izvajalca psihiatričnega zdravljenja, centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, koordinatorja nadzorovane obravnave ali najbližje osebe, na podlagi drugega odstavka 43. člena pa tudi na predlog zakonitega zastopnika oziroma skrbnika. Predlog zakona določa, da predlagatelj vloži predlog pri (stvarno) pristojnem sodišču, na območju katerega ima pacient, o katerem se vodi postopek, stalno ali začasno prebivališče oziroma na območju katerega dejansko biva. Zgoraj navedene določbe bodo tako imele, glede na sedaj uveljavljeno krajevno pristojnost po sedežu "zdravstvene organizacije", za sodišča zelo velike finančne posledice. T.i. "pridržalne zadeve", ki so po sedaj veljavni ureditvi "koncentrirane" na največ 17 okrajnih sodišč, se bodo razpršile na vsa okrajna sodišča v Republiki Sloveniji. Glede na neenakomerno zastopanost psihiatričnih bolnišnic in drugih ustanov oziroma zavodov na območju Republike Slovenije ter glede na odprta vprašanja bodoče teritorialne ureditve mreže nadzorovane obravnave, bodo posamezna okrajna sodišča, pri katerih bodo vloženi predlogi za uvedbo postopka glede na prebivališče pacienta, lahko tudi zelo oddaljena od najbližje psihiatrične bolnišnice, druge ustanove oziroma zavoda oziroma od nadzorovane obravnave, kar bo že zaradi stroškov prevoza sodnika, sodnega osebja, odvetnika, izvedenca psihiatrične stroke pa tudi drugih oseb (udeležencev postopka), močno podražilo postopek, ki gre praviloma v breme sodišča oziroma države.

Sodišča v navedenem posebnem nepravdnem postopku odločajo s sklepi na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Stroški izdelave mnenja se obračunajo po veljavni tarifi in gredo v tem postopku praviloma v breme sodišča. Pričakovano povečano skupno število sodnih zadev, zlasti zaradi zadev, uvedenih na predlog, bo imelo velike finančne posledice za sodišča tudi zato, ker v vseh zadevah pred sodiščem po predlogu zakona osebe zastopa odvetnik bodisi po izbiri osebe oziroma njenega zakonitega zastopnika oziroma skrbnika, bodisi, da ga osebi postavi sodišče po uradni dolžnosti. Stroški zastopanja osebe po odvetniku gredo v breme sodišča, vse navedeno pa bo ob pričakovanem povečanem pripadu sodnih zadev zahtevalo tudi večja finančna sredstva.

Ministrstvo za pravosodje na podlagi predloženega Predloga zakona o duševnem zdravju in preučitvi odgovorov sodišč ocenjuje, da se bo z uveljavitvijo predloga zakona občutno povečalo sedanje skupno število t.i. "pridržalnih zadev" na leto. Zaradi dejstev, zapisanih v uvodu predloga zakona, gre v Republiki Sloveniji za trend povečevanja finančnega bremena duševnih motenj, kar se odraža tudi na sodni sistem. Ob trendu povečevanja primerov, pa se na podlagi predloga zakona, predvsem zaradi uvajanja novih postopkov na predlog predlagatelja, pričakuje, da se bo z uveljavitvijo predloga zakona število zadev glede na sedanje letno povprečje (2527), vključno z vključenostjo sodišča tudi v t.i. nadzorovano obravnavo, povečalo za 50 %, ob čemer dejanskega števila ni mogoče predvideti. Novi postopki na predlog posegajo tudi v krajevno pristojnost okrajnih sodišč, saj je za t.i. "pridržalne zadeve" sedaj uveljavljena krajevna pristojnost le po sedežu "zdravstvene organizacije". Predlog zakona glede novih postopkov, ki bodo začeti na predlog predlagatelja namreč določa, da predlagatelj vloži predlog pri (stvarno) pristojnem sodišču, na območju katerega ima pacient, o katerem se vodi postopek, stalno ali začasno prebivališče, oziroma na območju katerega dejansko biva. V novih postopkih na predlog, ki jih predvideva predlog zakona, bodo tako po novem odločala vsa okrajna sodišča v Republiki Sloveniji, medtem ko v t.i. "pridržalnih zadevah" sedaj odloča le 17 okrajnih sodišč od skupaj 44 okrajnih sodišč. Zaradi upoštevanja izjemno kratkih rokov, ki jih določa predlog zakona za posamezna dejanja v postopkih, bodo sodišča (med vikendi in prazniki) nujno morala uvesti tudi dežurstvo.

Ministrstvo za pravosodje je ponovno preučilo finančne posledice uveljavitve predloga zakona za celotno območje Republike Slovenije. Če pri oceni izhaja iz ocene minimalnih stroškov na letni ravni, bo ob uveljavitvi predloga zakona potrebno dodatno zaposliti najmanj 10 sodnikov (upoštevaje ocene sodišč, predvidoma po 1 novega sodnika na Okrajnem sodišču v Brežicah, v Krškem, v Lenartu, v Mariboru, v Radovljici, v Idriji, v Cerknici, v Slovenj Gradcu in 2 na Okrajnem sodišču v Ljubljani), 5 strokovnih sodelavcev in 10 sodnih zapisnikarjev, dejanske potrebe, za katere se realno ocenjuje, da bodo veliko večje, pa se bodo pokazale šele ob izvajanju zakona. Ob upoštevanju korigiranih izhodišč minimalnega števila potrebnih novih zaposlitev Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da bi imela uveljavitev Predloga Zakona o duševnem zdravju na področju pravosodja naslednje minimalne finančne posledice na letni ravni:

1. Ocena neposrednih stroškov postopkov:
Pod neposrednimi stroški postopkov se ocenjujejo finančna sredstva, potrebna za plačilo stroškov obveznega zastopanja pacienta pred sodiščem po odvetniku (stroški zastopanja v skladu z zakonom po odvetniški tarifi, ki se v eni t.i. "pridržalni zadevi" ocenjujejo na 800 do 1000 eurov) in sredstva za nagrado izvedencu psihiatrične stroke za izdelano mnenje (v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ocenjeni na 400 do 500 eurov). Izhajajoč iz ocen okrajnih sodišč, se povprečni stroški enega "pridržalnega postopka" skupaj s prevoznimi stroški sodnikov in sodnega osebja, izvedenskim mnenjem in stroški zastopanja po odvetniku, ocenjujejo na 1.700 eurov. Ob predpostavki, da bi se zaradi uveljavitve predloga zakona skupno število "pridržalnih zadev", zaradi novih zadev, uvedenih na predlog, povečalo za 50 %, bi to na izračunano povprečno skupno število postopkov na letni ravni (2527) predstavljalo 1263 novih postopkov, katerih neposredni stroški se ocenjujejo na znesek 2,147.100 eurov.

2. Ocena posrednih stroškov postopkov:
Zaradi predvidenega trenda povečevanja števila zadev, širitve stvarne in krajevne pristojnosti okrajnih sodišč oziroma novih postopkov "na predlog", v nadaljevanju podajamo oceno finančnih posledic za primer, da bodo sodišča kot posledico sprejetja Zakona o duševnem zdravju potrebovala prostor (najemnina) in opremo za 10 novih sodnikov in 15 mest sodnega osebja (od tega 5 strokovnih sodelavcev in 10 strojepisk oziroma sodnih zapisnikarjev).

Najem prostorov, izhodišča:
 Število novih sodnikov: 10
 Število novih mest sodnega osebja: 15
 Število razpravnih dvoran: 5 (dva sodnika si delita eno razpravo dvorano)
 Površina za sodniške kabinete: 18 m2
 Površina za sodno osebje: 15 m2
 Površina razpravne dvorane: 60 m2
 Povprečna cena najema za m2: 12 EUR

Izračun:
Sodniki (10 x 18 x 12 =) 2.160 EUR/mesec oziroma 25.920 EUR/leto
Sodno osebje (15 x 15 x 12 =) 2.700 EUR/mesec oziroma 32.400 EUR/leto
Razpravne dvorane (5 x 60 x 12 =) 3.600 EUR/mesec oziroma 43.200 EUR/leto
Skupaj najem prostorov = 8.460 EUR/mesec oziroma 101.520 EUR/leto

Nabava opreme (pisarniško pohištvo, biro oprema in oprema za varovanje), izhodišča:
 Število novih sodnikov: 10
 Število novih mest sodnega osebja: 15
 Število sodišč: 44
 Število razpravnih dvoran: 5 (dva sodnika si delita eno razpravo dvorano)
 Povprečni stroški nabave pisarniškega pohištva za sodne kabinete: 1.000 EUR/kabinet
 Povprečni stroški nabave pisarniškega pohištva za sodno osebje: 800 EUR/pisarno
 Povprečni stroški nabave opreme za razpravne dvorane: 15.000 EUR/dvorano
 Povprečni stroški nabave biro opreme za eno sodišče: 15.000 EUR/sodišče
 Povprečni stroški nabave standardnega prenosnega računalnika z osnovno programsko opremo (Windows Office, Lotus Notes): 2.100 EUR/računalnik
 Povprečni stroški nabave standardnega računalnika z zaslonom in osnovno programsko opremo (Windows Office, Lotus Notes): 1.500 EUR/računalnik
 Povprečni stroški nabave opreme za varovanje za eno sodišče: 10.000 EUR/sodišče
 Povprečni stroški nabave službenih vozil: 19.000 EUR/vozilo

Izračun:
Sodniki (10 x 1.000 =) 10.000 EUR
Sodno osebje - strokovni sodelavci in
strojepiske oz. sodni zapisnikarji ter vpisničarke (15 x 800 =) 12.000 EUR
Razpravne dvorane (5 x 15.000 =) 75.000 EUR
Biro oprema (10 x 15.000 =) 150.000 EUR
Prenosni računalniki (10 x 2.100 =) 21.000 EUR
Osebni računalniki (25 x 1.500 =) 37.500 EUR
Oprema za varovanje (44 x 10.000 =) 440.000 EUR
Službeno vozilo (10 x 19.000 =) 190.000 EUR
Skupaj nabava opreme = 935.550 EUR

Izhajajoč iz osnovne bruto plače za okrajnega sodnika (40. plačilni razred: 2.136,390 + dodatek za napredovanje + dodatek na delovno dobo), se povprečni znesek za bruto/bruto plače enega okrajnega sodnika na leto ocenjuje na 35.000 evrov, skupni znesek za 10 novih okrajnih sodnikov (35.000 x 10) pa na 350.000 eurov na leto (v izračunu niso upoštevani stroški prehrane, prevoza, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V podatku bruto/bruto so zajeti prispevki in davki delodajalca).

Znesek za letno bruto plačo strokovnega sodelavca se ocenjuje na 17.434,98 evrov (osnovni koeficient 4,40 + VII. tarifna skupina + 5 % za delovno dobo za začeto 10. leto), letna bruto plača strokovnega sodelavca/bruto sodišče pa na 20.433,84 evrov, kar za 5 novih zaposlitev strokovnih sodelavcev predstavlja 102.169 eurov na leto (v izračunu niso upoštevani stroški prehrane, prevoza, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in napredovanja. V podatku bruto/bruto so zajeti prispevki in davki delodajalca).

Znesek za letno bruto plačo sodnega zapisnikarja oz. vpisničarja se ocenjuje na 10.057,50 evrov (osnovni koeficient 2,30 + V. tarifna skupina + 5 % za delovno dobo za začeto 10. leto), letna bruto/bruto plača pa na 11.787,42 evrov, kar za 10 novih zaposlitev predstavlja 117.874 eurov na leto (v izračunu niso upoštevani stroški prehrane, prevoza, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in napredovanja. V podatku bruto/bruto so zajeti prispevki in davki delodajalca).

Po oceni okrajnih sodišč, bi uveljavitev Predloga Zakona o duševnem zdravju zahtevala dodatne obremenitve sodnikov in sodnega osebja zaradi nujne uvedbe dežurne službe sodnikov in sodnega osebja (zaradi teka zelo kratkih zakonitih rokov v času, oziroma v dneh, ko sodišče ne dela), katere stroški se na letni ravni v Republiki Sloveniji skupaj ocenjujejo na 93.575 eurov (20 % od 350.000 eurov (od ocene stroška za plače 10 okrajnih sodnikov na letni ravni) = 70.000 eurov in 20 % od 117.874 eurov (od izračunanega stroška za plače za 10 pravosodnih sodelavcev na letni ravni) = 23.575 eurov).

Ministrstvo za pravosodje je ob ponovni preučitvi ocene finančnih posledic koregiralo izhodišče glede novih zaposlitev in v zaključku ocenjuje, da bi imela uveljavitev Predloga Zakona o duševnem zdravju na področju pravosodja v Republiki Sloveniji minimalne finančne posledice (neposredni stroški postopkov: 2,147.100 eurov in posredni stroški postopkov: najem prostorov in nabava opreme 1,037.070 eurov, ocena stroškov za plače novih zaposlitev: 570.043 eurov in ocena stroška dežurstva: 93.575 eurov) v skupni višini 3,847.788 eurov na letni ravni.

Tabela 6:

Ocena stroškov dela sodišč v obdobju 2009 - 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR) STROŠKI OBRAVNAVE PREDVIDENIH PACIENTOV	2009	2010	2011	2012	2013
Stroški postopka (financira MP)	2.147.100	2.147.100	2.147.100	2.147.100	2.147.100
Stroški najema prostorov (financira MP)	101.520	101.520	101.520	101.520	101.520
Stroški opreme (financira MP)	935.550	935.550	935.550	935.550	935.550
Stroški sodnikov (financira MP)	350.000	350.000	350.000	350.000	350.000
Stroški sodelavcev (financira MP)	102.169	102.169	102.169	102.169	102.169
Stroški administratorjev (financira MP)	117.874	117.874	117.874	117.874	117.874
Stroški dežurne službe	93.575	93.575	93.575	93.575	93.575
Skupaj	3.847.788	3.847.788	3.847.788	3.847.788	3.847.788

Zagotovljenost sredstev v finančnem načrtu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije

· Ocena stroškov izvajanja nadzorovane obravnave z vidika zdravstvenega varstva (83. do 94. člen)

Po podatkih IVZ je bilo v letu 2004 hospitaliziranih 10 821 oseb, od tega 2040 zaradi shizofrenije ali bipolarne afektivne motnje za katere se ocenjuje, da ima od teh 1/3 oziroma 680 oseb težek potek zdravljenja oziroma bi bila zanje primerna nadzorovana obravnava. Za izvajanje ustrezne nadzorovane obravnave z vidika zdravstvenega varstva bo potrebno zagotoviti dodatna finančna sredstva v finančnem načrtu Zavoda za zdravstveno zavarovanje v letu 2009 iz dejavnosti psihiatrije za 50 primerov v letu 2009, do 150 oseb v letu 2011, do 300 oseb v letu 2012 ter do 680 oseb v letu 2013. Ocena stroškov nadzorovane obravnave temelji na podatkih Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo iz aprila 2007, kar zajema stroške dela zdravstvenega tima v višini 2.480 EUR, stroške materiala v višini 230 EUR, laboratorijske storitve v višini 400 EUR ter druge stroške¹ v višini 271 EUR na bolnika.

Potrebna finančna sredstva bodo zagotovljena v delu finančnega načrta s katerimi razpolaga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.list RS 72/06 - uradno prečiščeno besedilo - ZZVZZ-UPB3) ter ustreznih vsakoletnih partnerskih dogovarjanj (Tabela 7).

_________________________

¹ Strošek za pisarniški material, vzdrževanje informacijske podpore (programi) amortizacija (osnovnih sredstev) in ostali posredni stroški v ocenjenem deležu 10%.

Tabela 7:

Ocena stroškov nadzorovane obravnave z vidika zdravstvenega varstva v obdobju 2009 - 2013

PREDVIDENI ODHODKI PO LETIH (V EUR) STROŠKI OBRAVNAVE OSEB	2009	2010	2011	2012	2013
Stroški dela (financira ZZZS)	124.000	372.000	744.000	1.240.000	1.686.400
Stroški materiala (financira ZZZS)	11.500	34.500	69.000	115.000	156.400
Stroški laboratorijskih storitev (financira ZZZS)	20.000	60.000	120.000	200.000	272.000
Drugi stroški (financira ZZZS)	13.550	40.650	81.300	135.500	184.280
Skupaj	169.050	507.150	1.014.300	1.690.500	2.299.080

OBRAZEC ZA OCENO FINANČNIH POSLEDIC

I. Ocena finančnih posledic
		Tekoče leto (t) 2008				(t+1) 2009		(t+2) 2010		(t+3 ) 2011
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) prihodkov državnega proračuna		0				0		0		0
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) odhodkov državnega proračuna		0				4.630.488 €		4.750.988 €		4.918.988 €
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) obveznosti za druga javna finančna sredstva		0				169.050 €		507.150 €		1.014.300 €
II. Pravice porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po naslednjih proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski:
Šifra PP	Ime proračunske postavke			Ime proračunskega uporabnika				Znesek za tekoče leto (2008)		Znesek za 2009
7894	Programi duševnega zdravja in preprečevanje zasvojenosti			Ministrstvo za zdravje				0		5.700 €
5993	Plače			Ministrstvo za zdravje (ZIRS)				0		0
4530	Materialni stroški			Ministrstvo za zdravje (ZIRS)				0		0
2915	Investicije in investicijsko vzdrževanje			Ministrstvo za zdravje (ZIRS)				0		0
1283	Dejavnost centrov za socialno delo			Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve				0		777.000 €
SKUPAJ:										782.700 €
Opomba: zakon za ZIRS v letu 2009 še nima finančnih posledic.
Manjkajoče pravice porabe se bodo zagotovila s prerazporeditvijo iz naslednjih PP:
Šifra PP	Ime proračunske postavke		Ime proračunskega uporabnika				Znesek za tekoče leto (t)			Znesek za t+1
SKUPAJ:
Opomba: MDDSZ in MP bosta za izvajanje določb zakona ob pripravi rebalansa proračuna za leto 2009 zaprosila za dodatna finančna sredstva.
Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:
Novi prihodki					Znesek za tekoče leto (t)				Znesek za t+1
0					0				0
0					0				0
0					0				0
SKUPAJ:

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije

a) Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Pri mednarodnopravni primerjavi je potrebno poudariti, da poteka prenova obstoječe prakse in temu ustrezne spremembe zakonodaje v skoraj vseh državah Evropske unije (v nadaljevanju teksta: EU). Za primere smo izbrali zakonodajo in prakso naslednjih držav: Avstrija, Italija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Avstrijo in Italijo smo izbrali zaradi podobnosti kulturnega okolja, saj je pri varstvu duševnega zdravja zelo pomembno kulturno lokalno okolje. Zato ne moremo v nobeni državi najti modela varstva duševnega zdravja, ki bi ga lahko preprosto prenesli v naše okolje. Potrebno je preučiti različne primere, zlasti primere dobre prakse ter jih primerno prilagoditi potrebam ljudi in posebnostim našega zgodovinskega in kulturnega okolja. Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, v kateri pa nimajo enotne zakonodaje, ampak je ta različna po regijah (Anglija, Wales, Škotska in Severna Irska), ki smo jih zato tudi posebej predstavili, smo izbrali zaradi dobrih rezultatov njihove psihiatrije, po kateri se zgledujejo številne države in EU, tako da njeni vplivi prihajajo tudi v naše okolje, in to posredno: preko smernic SZO in EU in neposredno: s pomočjo posameznih slovenskih strokovnjakov, ki so imeli možnost izobraževanja in delovanja v njihovem sistemu varstva duševnega zdravja.


ZDRUŽENO KRALJEVSTVO VELIKE BRITANIJE IN SEVERNE IRSKE

V Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ( v nadaljevanju teksta: VB) lahko že od šestdesetih let prejšnjega stoletja spremljamo živahno dejavnost na področju duševnega zdravja. Duševno zdravje obravnavajo v več zakonih, imajo politiko na področju duševnega zdravja, ki se odraža v nacionalnem programu in upoštevajo regionalne posebnosti. To se odraža tudi tako, da del zakonodaje na področju duševnega zdravja pokriva Anglijo in Wales, drugi del Škotsko, tretjo pa Severno Irsko.
V VB se je med prvimi konec šestdesetih let, zlasti pa v osedemdesetih letih pričela razvijati skupnostna skrb za osebe z duševnimi motnjami. V tem času so posamične prostovoljne organizacije ustanavljale različne skupnostne službe, kot so: stanovanjske skupine, dnevni centri, socialna podjetja in drugo. Sredi osedemdesetih let je dolgoletna krepitev idej o deinstitucionalizaciji presegla kritično točko in prišlo je do načrtnega zapiranja bolnišnic. Glavna pobuda je prihajala iz menežerskih struktur racionalizacije poslovanja ter z regionalne upravno administrativne ravni. To dejavnost je podkrepil Zakon o skupnostni skrbi (Community Care Act, 1992). Službe je razdelil na tiste, ki storitve kupujejo in tiste, ki jih ponujajo ter tako omogočil konkurenčnost, raznolikost in individualizacijo socialnih storitev (načrtovanje skrbi, individualni skrbstveni paket za samostojno življenje).

Zakon o duševnem zdravju (Mental Health Act - v nadaljevanju teskta: MHA) je bil sprejet leta 1983 in sedaj je več pobud za njegovo spremembo. Pobude za spremembo so osredotočene na upravljanje rizika z namenom izboljšanja rezultatov zdravljenja, ki opozarja na pravilno ravnovesje med javno varnostjo in pravicami posameznika. Ena od bistvenih sprememb, ki se predlagajo, vključuje razširitev moči prisile na skupnost, kajti zakon iz leta 1983 je bil posvečen izključno zadržanju v bolnišnicah, vendar so zelo narasle službe in storitve za osebe z duševnimi motnjami v skupnostih. Novi predlogi bodo prvič omogočili tudi prisilno zdravljenje v lokalnem okolju. Del zakonodaje na področju duševnega zdravja pokriva Anglijo in Wales, drugi del Škotsko, tretji pa Severno Irsko.

Politika duševnega zdravja je bila sprejeta leta 1998, v njej so zajeti: zagovorništvo, promocija, preventiva, obravnava in rehabilitacije. Politika je osredotočena na primarno zdravstvo in dostopnost do služb, učinkovitost služb za osebe s hudo duševno motnjo, službe in storitve za skrbnike ter zmanjšanje števila samomorov. Imajo tudi poseben nacionalni program za starejše in otroke.

Vlada je postavila jasne standarde za službe oziroma storitve na nacionalnem programu leta 1999 (National Service Framework for Mental Health), ki določa tudi poti do lahkega dostopa do bolj učinkovitega primarnega zdravstva, s podporo sekundarnega zdravstvenega sektorja, kjer je to potrebno. Omogočeno je vsaki osebi z duševno motnjo, da je učinkovito zdravljena na primarnem nivoju in ima dostop do kompletnih storitev 24 ur na dan. Duševno zdravje sodi v sistem primarnega zdravstva. Zdravljenje hudih duševnih motenj je dostopno na primarnem nivoju.

Nacionalni program duševnega zdravje je bil sprejet leta 1999 in ima tri glavne cilje:

- vsi ljudje v krizi imajo dostop do kriznih oziroma timov za oskrbo doma (od leta 2005),
- vsi ljudje, ki imajo psihozo prvič, imajo dostop do intenzivne obravnave v prvih treh letih s strani timov za zgodnjo intervencijo (od leta 2006),
- vsi ljudje z intenzivnimi potrebami imajo dostop do mobilnih timov (assertive outreach team) - od leta 2004.

Anglija in Wales

Pravni vir: Pravice duševnih bolnikov ureja The Mental Health Act (v nadaljnjem besedilu: MHA) iz leta 1983. Ta zakon na svojem začetku definira duševne motnje, ki so razlog za njegovo uporabo, v nadaljevanju pa ureja predvsem pogoje in postopek za neprostovoljno hospitalizacijo duševnih bolnikov in zagotavljanje skrbništva zanje.

Na podlagi MHA je mogoče zadržati samo osebo, ki trpi zaradi duševne motnje, razlog za pridržanje ne more biti samo nemoralno vedenje, promiskuiteta, seksualni odkloni ter odvisnost od alkohola ali mamil.

MHA temelji na načelu, naj bodo sprejemi v bolnišnico, če se le da na neformalni osnovi, ter naj se prisilni ukrepi uporabljajo le v izjemnih primerih. Približno 90% pacientov je sprejetih neformalno. Neformalni sprejem pa je treba ločevati od prostovoljnega. Na neformalen način so sprejete osebe, ki to želijo, pa tudi pacienti, ki so v stanju, ko ne morejo izraziti nasprotovanja. Po drugi strani pa zakon bolnišnicam ne nalaga dolžnosti sprejeti bolnika - na splošno sicer določa, da naj bo vsakemu, ki si želi biti hospitaliziran to tudi omogočeno, vendar nekatere bolnišnice zavračajo sprejem bolnikov na neformalni osnovi, če so v preteklosti prekinili zdravljenje kljub zdravnikovim nasvetom.

Za prostovoljni sprejem ni potrebno zdravniško spričevalo. Neformalno sprejeti pacienti lahko zapustijo bolnišnico kadarkoli hočejo in za to ne potrebujejo dovoljenja zdravnika. Zdravnik ali medicinska sestra pa lahko zadržita neformalnega pacienta za čas, ki je potreben za formalen postopek za sprejem (zdravnik za največ 72 ur, sestra pa za največ 6 ur ali do prihoda zdravnika pred potekom tega časa, ki odloči o nadaljnjih ukrepih).

Neprostovoljni sprejem bolnika v bolnišnico se lahko izvede, če bolnik doživlja duševno motnjo take narave in obsega, da je pridržanje v bolnišnici na opazovanju (ali opazovanju, ki mu sledi zdravljenje) upravičeno vsaj za določen čas, oziroma je pridržanje potrebno zaradi zdravja ali varnosti pacienta samega ali drugih oseb.

Prijavo za sprejem na opazovanje lahko poda pooblaščen socialni delavec ali pa najbližji sorodnik, pod pogojem, da sta videla pacienta v roku 14 dni pred prijavo. Potrebno je mnenje dveh zdravnikov, ki ugotovita, da sta podana oba pogoja za sprejem na opazovanje. Pacienta lahko pregledata skupaj ali pa vsak posebej, vendar v tem primeru med pregledoma ne sme preteči več kot pet dni. Traja 28 dni, začenši z dnevom sprejema. Po tem času je treba pacienta odpustiti, razen če se pacienta zadrži na drugi podlagi (sprejem na zdravljenje).

Pacient (ne pa tudi njegov bližnji sorodnik) ima v 14 dneh od sprejema pravico do pritožbe na Mental Health Review Tribunal ( v nadaljnjem besedilu: MHRT).

Pacienta se sprejme na zdravljenje, če trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko motnjo ali duševno motnjo take narave in obsega, da je zanj primerno zdravljenje v bolnišnici in bo takšno zdravljenje verjetno ublažilo ali preprečilo poslabšanje njegovega stanja, ali je tako zdravljenje potrebno zaradi zdravja in varnosti drugih oseb.

Pacient je sprejet za dobo 6 mesecev z možnostjo podaljšanja s strani pristojnega zdravstvenega delavca za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto. Razlogi za podaljšanje so podobni razlogom za sprejem, s poudarkom na možnosti ozdravitve ali vsaj izboljšanja, oziroma sposobnosti za samostojno življenje pri neozdravljivih pacientih.

Pacient ima možnost pritožbe na MHRT znotraj vsakega polletnega obdobja. Če pacient v prvih 6 mesecih ni izkoristil možnosti pritožbe, mora vodstvo bolnišnice o tem obvestiti MHRT, prav tako pri podaljšanju pridržanja če so od zadnjega obravnavanja pretekla 3 leta. Najbližji sorodnik ima možnost pritožbe v pacientovo korist na MHRT, če pristojni zdravstveni delavec razglasi pacienta za nevarnega.

Postopek odpusta: Pacienta lahko odpusti odgovorni zdravstveni delavec (vedno, iz kakršnihkoli razlogov), vodstvo bolnišnice ali najbližji sorodnik, z 72 urno napovedjo, razen če odgovorni zdravstveni delavec poda mnenje, da je pacient nevaren. Če odgovorni zdravstveni delavec poda tako mnenje, najbližji sorodnik ne more predlagati odpustitve nadaljnjih 6 mesecev. Sorodnik ima možnost pritožbe na MHRT v 28 dneh po tem, ko je bil obveščen o razglasitvi bolnika za nevarnega.

MHA predvideva štiri postopke sprejema v nujnih primerih, ko medicinsko spričevalo ni potrebno:
- sprejem na opazovanje v nujnih primerih,
- zadržanje neformalno sprejetega pacienta v bolnišnici,
- pridržanje pacienta na javnem mestu s strani policije, ki ga morajo nujno premestiti na 'varno mesto', ponavadi v psihiatrično bolnišnico,
- iskanje in odvedba pacienta, ki se nahaja v privatnih prostorih in obstaja sum, da trpi za duševno motnjo oziroma živi zanemarjena ali sama in ni sposobna skrbeti zase, je podobno prejšnjemu postopku.

V vseh štirih postopkih traja pridržanje največ 72 ur, potem mora biti odločeno o zadržanju, ali pa je treba pacienta odpustiti. Pri kratkotrajnih ukrepih MHA ne predvideva možnosti pritožbe, vendar ima bolnik možnost zahtevka habeas corpus. Pri dolgoročnejših ukrepih je možna pritožba na MHRT. Nudi se jim pomoč pri pripravi pritožb ter odvetnik za zastopanje.

Organ, ki odloča v nujnih postopkih, je sodišče, ki lahko izda policiji nalog za vstop v stanovanje in tudi za premestitev osebe na 'varno mesto', ponavadi v psihiatrično bolnišnico.
Pacienta, starejšega od 16 let in trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko motnjo ali duševno motnjo v takem obsegu, da je v interesu pacienta in drugih oseb postavitev skrbnika upravičena, je mogoče dati pod nadzor "varuha", ki je krajevni organ socialne službe ali posameznik.

Predlog za nadzor skrbnika- varuha lahko poda najbližji sorodnik ali pa pooblaščeni socialni delavec, ki se mora o tem, če je mogoče, posvetovati z najbližjim sorodnikom. Nasprotovanje najbližjega sorodnika prepreči prijavo. Prijavo je treba poslati organu za socialno varstvo v roku 14 dni po zadnjem zdravniškem pregledu. Potrebno je mnenje dveh zdravnikov.
Nadzor skrbnika- varuha se določi za dobo do 6 mesecev z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto.

Skrbnik - varuh lahko zahteva, da pacient prebiva na določenem kraju, da se udeležuje določenih dejavnosti v namen zdravljenja, poklica, izobraževanja ali usposabljanja ter da je zdravnikom, pooblaščenemu socialnim delavcem ali drugim osebam, ki jih določi skrbnik- varuh, omogočen dostop do pacienta na kraju, kjer ta prebiva.

V psihiatričnih bolnišnicah ima pacient zlasti naslednje pravice:
- varstvo pred ponarejanjem in potvarjanjem podatkov;
- varstvo pred slabim ravnanjem in zanemarjanjem;
- varovanje premoženja bolnikov in varstvo pred nezakonitimi spolnimi posegi;
- pravice dopisovanja se nanašajo le na neprostovoljne paciente in sicer je dopustno omejiti pošiljanje pisem-zadržati pošiljke na željo naslovnika in v posebnih ustanovah po presoji vodstva, če bi pošiljke lahko naslovnike prizadele ali jim povzročile kakšno škodo; prihajajoče pošiljke je dopustno zadržati v interesu varnosti pacienta samega ali pa za zaščito drugih oseb (za pošto, ki jo pošiljajo uradne osebe velja izjema);
- volilno pravico - neformalni pacienti lahko podajo izjavo, s katero povzročijo vpis v volilni imenik;
- hospitaliziranim pacientom lahko za zadovoljevanje občasnih osebnih potreb odobri državni sekretar žepnino, če meni, da je primemo.

V zvezi z zdravljenjem ima pacient tudi naslednje pravice:
- predpisovanje zdravil za dobo do treh mesecev (pacient nima pravice zavrniti terapije),
- zdravljenje z elektrošoki mora temeljiti na bolnikovem soglasju ali na mnenju drugega, neodvisnega zdravnika,
- psihokirurgija je dopustna samo v primerih, ko soglašata tudi pacient in neodvisni zdravnik.
Zadnja dva ukrepa sta ne glede na soglasje dopustna v nujnih primerih. MHA kot nujne primere definira:
- primere v katerih je resno ogroženo pacientovo življenje (v takih primerih je dovoljeno kakršnokoli zdravljenje),
- primere, v katerih je potrebno preprečiti resno poslabšanje pacientovega stanja ali agresivno obnašanje, usmerjeno proti samemu sebi ali proti drugim; v teh primerih so dovoljen le ukrepi, ki nimajo ireverzibilne ali tvegane narave.

Pomemben zakon je tudi The Mental Capacity Act 2005, ki je v Angliji in Walesu stopil v veljavo v letu 2007. Njegov namen je okrepitii vlogo oseb, ki morda ne bodo sposobne odločanja o določeni stvari v določenem času. Zakon omogoča, da se ljudje odločajo tudi za v naprej, ko morda ne bodo v stanju, da bi tovrstne odločitve samostojno in kompetentno sprejeli.

Škotska

Škotska zakonodaja je v osnovi enaka zgoraj opisani. Vendar moramo omeniti da je Odbor Millan (Millan Committee) leta 2001 pregledal Mental Health (Scotland) Act iz leta 1984 in predlagal njegovo revizijo. Leta 2003 je bil sprejet Mental Health (Care and Treatment) (Scotland) Act (v nadaljevanju teksta: MHA Scotland). Skupina, ki je bila ustanovljena za njegovo promocijo in implementacijo, Mental Health and Well Being Support Group (v nadaljevanju teksta: MHWSG) je sodelovala tudi pri pisanju Nacionalnega programa za izboljšanje duševnega zdravja in blagostanja na Škotskem ( National Programme to Improve the Mental Health and Well Being in Scotland) vsebuje strategijo preventive samomorov, kampanjo proti stigmatizaciji in raziskavo stališč javnosti.

Za izvedbo zastavljenih programov na področju duševnega zdravja bodo na Škotskem vsako leto povišali tudi delež finančnih sredstev.

MHA Scotland je ustanovil novi svet Mental Health Tribunal (v nadaljnjem besedilu: MHT), v katerem bodo strokovnjaki s pravnimi in praktičnimi izkušnjami odločali o tem, kaj je za bolnike najbolje; zagotovili, da bo zagovorništvo dostopno vsem osebam z duševnimi motnjami; okrepili delovanje Mental Welfare Commission (v nadaljnjem besedilu: MWC), da bi zagotovili ustrezno varstvo oseb z duševnimi boleznimi in težavami v učenju; priskrbeli novo uredbo o prisilnem zdravljenju, ki bo omogočil individualnim potrebam vsakega uporabnika prilagojeno skrb in zdravstveno obravnavo tako v bolnišnicah, kot v skupnostih; nalaga dolžnost lokalni upravi, da promovira blagostanje in socialni razvoj vseh oseb, ki so imele ali imajo težave v duševnem zdravju; vzpostavlja dodatno varovanje pri uporabi določenih medicinskih ukrepov; vzpostavlja mehanizem za imenovanje "imenovanih oseb" (named persons), ki bodo pooblaščeni za zastopanje bolnikovih pravic.

Kot smo povedali že v uvodu, imajo v VB samostojne dežele Škotska, Anglija, Wales in Severna Irska posebno zakonodajo. Ureditve področja zagovorništva pa se med seboj bistveno ne razlikujejo:
Po Zakonu o duševnem zdravju je neodvisno zagovorništvo institut, ki omogoča, da lahko oseba izrazi svoje mnenje in da imajo te osebe karseda popoln nadzor nad lastnim življenjem. Pomembno je, da ga ne izvajajo osebe, ki so v skrb za osebe s težavami v duševnem zdravju vključene na kakršenkoli drug način, kar zagotavlja najvišjo mero neodvisnosti. Neodvisni zagovornik se ne odloča namesto osebe, ki ji pomaga, in je prav tako ne prepričuje, kako se naj odloča. Njegova naloga je, da zagotovi osebi vse pomembne informacije, na podlagi katerih se lahko pravilno odloči in nadalje zagotovi, da njene odločitve dosežejo tiste osebe in institucije, katerim so namenjene. Neodvisni zagovornik tako pomaga osebam, da se odločijo, kaj želijo povedati in jim tudi pomaga to izreči. Neodvisni zagovornik ni v službi bolnišnice ali socialne službe, od osebe, kateri pomaga, pa tudi ne sme zahtevati plačila za svoje delo.

Po Zakonu o duševnem zdravju imajo pravico do neodvisnega zagovornika osebe s težavami v duševnem zdravju, predvsem pa osebe z duševno boleznijo, demenco, s težavami v učenju in osebe z osebnostnimi motnjami. Novi zakon daje pravico do neodvisnega zagovornika vsepovsod na Škotskem, ne glede na to, ali je oseba, ki potrebuje pomoč v bolnišnici ali pod kakršnim koli ukrepom. Še posebej pa je pomembno, da ima oseba dostop do neodvisnega zagovornika v primerih, ko gre za zaslišanje na sodišču, v primeru prisilne hospitalizacije, v kolikor je lahko izven bolnišnice pod določenimi pogoji in če je v psihiatrični obravnavi, kakršne ne želi in se z njo ni strinjala. V teh primerih morajo zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci in druge osebe, ki so vključene v obravnavo in zdravljenje te osebe, tej osebi natančno predstaviti možnost dostopa do neodvisnega zagovornika. Pomembno je, da se osebi predstavi možnost dostopa do neodvisnega zagovornika na način, da bo to razumela.


Severna Irska

Severna Irska je sprejela zakonodajo za področje duševnega zdravja leta 1986 (Mental Health (Nothern Ireland) Order. Ta določa pravni okvir za prisilno hospitalizacijo in obravnavo pacientov, ki trpijo zaradi duševnih bolezni. Pozna dvoje namestitev:

- Skupnost: Bolnik lahko pomeni resno nevarnost za družino ali sosede. Prisilno je lahko hospitaliziran za 7 dni, s podaljšanjem za 14 dni za ugotovitev diagnoze. V izjemnih okoliščinah, če je dostop onemogočen, lahko s pooblastilom, ki ga podeli kompetentni socialni delavec (approved social worker - v nadaljnjem besedilu: ASW), ali uradnik zdravstvenih in socialnih služb oziroma sodišče, policija omogoči dostop do osebe. Če policijski uradnik nasilno vstopi v prostore, kjer se nahaja oseba, za katero se sumi, da zaradi duševnega stanja pomeni grožnjo sebi in/ali okolici, mora biti prisoten zdravnik, običajno je to splošni zdravnik, ki bo nudil medicinsko pomoč, če bo ta potrebna.
- Bolnišnica: Bolnik je lahko sprejet neuradno, pa si potem premisli in želi zapustiti bolnišnico oziroma zavrača zdravljenje. V tem primeru se lahko oseba zadrži na podlagi Obrazec za oceno stanja in sprejem na zdravljenje, ki vključuje mnenje osebnega splošnega zdravnika bolnika (ali drugega zdravnika, ki že od prej pozna zdravstveno stanje bolnika).

· So pravni zastopniki pacientov, ki so prisilno hospitalizirani
· So pravni zastopniki pacientov v postopku pred sodiščem, v katerem se odloča ali je prisilna hospitalizacija v skladu z zakonom ali ne
· Paciente, njihove družine in prijatelje ter zainteresirano javnost seznanjajo s pravicami pacientov in kako jih udejanjiti
· Sodelovanje z pacienti, zdravnikom, zdravstvenim osebjem in sorodniki
· Promocija socialnega vključevanja duševno bolnih oseb in duševno prikrajšanih oseb

- na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice;
- v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda;
- v nadzorovano obravnavo;
- v obravnavo v skupnosti.

- zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz istospolne partnerske skupnosti,
- polnoletni otroci oziroma posvojenci,
- starši, zakoniti zastopniki oziroma posvojitelji,
- polnoletni bratje ali sestre,
- stari starši,
- polnoletni vnuki.

- izvajalci psihiatričnega zdravljenja,
- izvajalci socialno varstvenih programov in storitev,
- izvajalci nadzorovane obravnave,
- izvajalci obravnave v skupnosti.

- psihiatrične bolnišnice,
- psihiatrične ambulante,
- ambulante za klinično psihologijo,
- zdravniki specialisti oziroma specialistke (v nadaljnjem besedilu: specialist) s koncesijo za opravljanje psihiatričnega zdravljenja
- psihologi s specializacijo iz klinične psihologije in
- izbrani osebni zdravniki s koncesijo.

- javni socialno varstveni zavodi z varovanimi oddelki,
- druge pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,
- izvajalci socialno varstvenih programov.

- izvajalci psihiatričnega zdravljenja,
- pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

- javni socialno varstveni zavodi,
- druge pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,
- izvajalci socialno varstvenih programov, ki storitve oziroma programe izvajajo na področju duševnega zdravja,
- izvajalci psihiatričnega zdravljenja,
- nevladne organizacije s področja duševnega zdravja.

- svetovanje, samopomoč in izobraževanje,
- vodenje dnevnih centrov,
- vodenje pisarn za svetovanje,
- stanovanjske in bivalne skupine,
- pomoč in podpora pri učenju in študiju,
- delo z družinami,
- vodenje treningov socialnih in življenjskih spretnosti,
- organizacija prostočasnih dejavnosti,
- zaposlitveni centri s podporno zaposlitvijo,
- usposabljanje za delo,
- socialno vključevanje v ocenjevanje delazmožnosti.

- zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo,
- hormonsko zdravljenje,
- uporaba psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo predpisane vrednosti.

- je podana pisna privolitev osebe ali skrbnika,
- ni na voljo nobenih drugih učinkovitih metod zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo,
- je to nujno potrebno za zdravljenje osebe in
- je podana odobritev Komisije za medicinsko etiko.

- je podana pisna privolitev osebe ali skrbnika,
- podano pozitivno neodvisno mnenje o potrebnosti in posledicah takšnega zdravljenja s strani psihiatra oziroma psihiatrinje (v nadaljnjem besedilu: psihiater), ki osebe ne zdravi,
- ni na voljo nobenih drugih učinkovitih metod zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo,
- je to nujno potrebno za zdravljenje osebe,
- se ne pričakujejo stranski učinki zdravljenja in
- je podana odobritev Komisije za medicinsko etiko.

- pisna privolitev osebe, ki jo oseba da po poučitvi in izrecno v ta namen in jo lahko kadar koli prekliče na kakršen koli način,
- pisno dovoljenje konzilija psihiatrične bolnišnice dano posebej v ta namen,
- raziskave na ljudeh ni mogoče nadomestiti z drugo podobno uspešno raziskavo,
- nevarnosti, ki jim utegne biti izpostavljena oseba, niso nesorazmerne z možnimi koristmi raziskave,
- načrt raziskave odobri Komisija za medicinsko etiko, potem ko je neodvisno proučila njeno zdravstveno vrednost, pretehtala pomembnost ciljev raziskave in ocenila njeno etično sprejemljivost,
- oseba je seznanjena s svojimi pravicami in jamstvi, v skladu z zakonom.

- osebo na primeren način informira o vsebini pravic iz drugega odstavka 13. člena tega zakona, načinih in možnostih njihovega uveljavljanja,
- daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in predlaga možne rešitve,
- svetuje osebi glede uveljavljanja pravic iz drugega odstavka 13. člena tega zakona,
- prizadeva si za spoštovanje pravic iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in zasebnosti osebe,
- preverja, ali se za osebo vodijo evidence o omejevanju pravic oseb iz 103. člena tega zakona, evidence o uporabi posebnih varovalnih ukrepov iz 103. člena tega zakona in evidence o zdravljenju s posebnimi metodami zdravljenja iz 11. člena tega zakona.

- ima najmanj visoko izobrazbo,
- ima opravljen izpit za zastopnika,
- ima pet let delovnih izkušenj s področja duševnega zdravja,
- ni bil pravnomočno obsojen za katero koli kaznivo dejanje.

· službeno telefonsko številko,
· naziv psihiatrične bolnišnice, in območje na katerem deluje.

- zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni,
- cilju, vrsti in načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega zdravljenja,
- možnih tveganjih, neželenih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve,
- morebitnih drugih možnostih zdravljenja.

- naziv psihiatrične bolnišnice;
- osebno ime, šifro in podpis sprejemnega zdravnika;
- oceno sprejemnega zdravnika, da je bila oseba sposobna razumeti in sprejeti načrt zdravljenja;
- osebno ime, EMŠO, naslov in šifro osebe;
- pisno in lastnoročno podpisano privolitev osebe v sprejem in načrt zdravljenja;
- osebno ime, naslov in telefonsko številko najbližje osebe;
- osebno ime zastopnika, če je ta že izbran;

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo materialno škodo sebi ali drugim,
- če je ogrožanje iz prejšnje alinee posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alinee tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

a) na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom ali
b) v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjeni tudi pogoji iz 56. člena tega zakona.

- osebno ime posameznika, ki je osebo napotil oziroma pripeljal v psihiatrično bolnišnico,
- dan, uro in razlog napotitve,
- obrazložitev razlogov, ki utemeljujejo sprejem,
- osebno ime in sedež odvetnika, če je že izbran.

- naziv psihiatrične bolnišnice;
- osebno ime, EMŠO in naslov osebe;
- osebno ime, naslov in telefonsko številko najbližje osebe;
- osebno ime, naslov in telefonsko številko morebitnega zakonitega
zastopnika ali skrbnika osebe;
- osebno ime posameznika, ki je osebo napotil oziroma pripeljal v psihiatrično bolnišnico;
- dan, uro in razlog napotitve;
- obrazložitev razlogov, ki utemeljujejo sprejem;
- osebno ime in sedež odvetnika in zastopnika, če sta že izbrana.

- osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom,
- osebo z oddelka pod posebnim nadzorom odpusti,
- osebi odredi sprejem v socialno varstveni zavod ali
- osebi odredi nadzorovana obravnava.

- če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo,
- če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve,
- če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo škodo sebi ali drugim,
- če je ogrožanje iz prejšnje alinee posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
- če se oseba lahko ustrezno zdravi izven oddelka pod posebnim nadzorom pod nadzorom psihiatrične bolnišnice, na območju katere ima oseba stalno ali začasno prebivališče, v skladu z načrtom nadzorovane obravnave.

- ima najmanj visoko izobrazbo zdravstvene, psihološke, socialne ali pedagoške smeri,
- ima opravljen izpit za koordinatorja nadzorovane obravnave,
- ima tri leta delovnih izkušenj na področju varovanja duševnega zdravja,
- ni bil pravnomočno obsojen za katero koli kaznivo dejanje.

- v sodelovanju z osebo in zastopnikom ter delovno skupino, ki je sestavljena iz zdravnika, socialnega delavca, medicinske sestre in drugih strokovnjakov, najbližjo osebo in drugih, ki lahko vplivajo na potek nadzorovane obravnave, pripravi predlog načrta nadzorovane obravnave,
- koordinira potek izvajanja načrta nadzorovane obravnave,
- osebi nudi celostno podporo pri nadzorovani obravnavi.

- ima najmanj visoko izobrazbo zdravstvene, psihološke, socialne, pedagoške smeri ali druge ustrezne smeri,
- ima opravljen izpit za koordinatorja obravnave v skupnosti,
- ima tri leta delovnih izkušenj na področju varovanja duševnega zdravja ali socialnega varstva,
- ni bil pravnomočno obsojen za katero koli kaznivo dejanje.

- pripravi, koordinira in nadzira izvajanje načrta obravnave v skupnosti,
- organizira in vodi multidisciplinarni tim iz drugega odstavka 95. člena tega zakona,
- nudi strokovno podporo in podporo glede namestitve izvajalcem obravnave v skupnosti,
- skrbi za evidenco obravnav v skupnosti.

- znanstveni ali strokovni naslov,
- podatke o imenovanju in izpolnjevanju pogojev iz 27. člena tega zakona,
- službeno telefonsko številko,
- podatke o zaposlitvi,
- naziv psihiatrične bolnišnice in območje, na katerem deluje.