Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
Številka: 51002-40/2007/4
Ljubljana, 13.09.2007
DRŽAVNI ZBOR
REPUBLIKE SLOVENIJE
Odbor za zunanjo politiko
LJUBLJANA
Vlada Republike Slovenije je na 135. redni seji dne 13.09.2007 sprejela:
- POBUDO ZA PODPIS MEDNARODNE KONVENCIJE O ZAŠČITI VSEH OSEB
PRED PRISILNIM IZGINOTJEM,
ki vam jo pošiljamo na podlagi 70. člena Zakona o zunanjih zadevah.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena Poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na seji Odbora za zunanjo politiko Državnega zbora sodelovali:
- dr. Lovro Šturm, minister za pravosodje,
- Robert Marolt, državni sekretar na Ministrstvu za pravosodje,
- Katja Rejec Longar, generalna direktorica, Direktorat za mednarodno sodelovanje
in mednarodno pravno pomoč, Ministrstvo za pravosodje.
mag. Božo Predalič
GENERALNI SEKRETAR
PRILOGA: 1
Številka: 51002-40/2007/4
Ljubljana, 13.09.2007
POBUDA ZA PODPIS MEDNARODNE KONVENCIJE O ZAŠČITI VSEH OSEB PRED PRISILNIM IZGINOTJEM
Na podlagi prvega odstavka 70. člena Zakona o zunanjih zadevah Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 113/2003 - uradno prečiščeno besedilo) daje Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije pobudo za podpis Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem.
1. Razlogi, zaradi katerih se predlaga podpis konvencije
Generalna skupščina Združenih narodov je dne 20. decembra 2006 sprejela besedilo Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki predstavlja izjemno pomemben napredek na področju boja zoper prisilna izginotja. Že leta 1992 je bila v okviru Generalne skupščine ZN sprejeta pravno neobvezujoča deklaracija, ki je države pozvala k prenehanju prakse prisilnih izginotij, ki pomenijo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel Ustanove listine ZN, predmetna konvencija pa predstavlja še korak naprej, saj s svojo zavezujočo naravo zapolnjuje pravno praznino na področju prisilnih izginotij in protipravnih odvzemov prostosti.
Tudi Visoka komisarka ZN za človekove pravice je konvencijo označila za pomembno pri preprečevanju dolgoletne prakse prisilnih izginotij, saj slednja zapolnjuje pravne praznine na področju novejših oblik zlorab, ki so se v zadnjih letih razvile v praksi nekaterih demokratičnih vlad, v boju proti terorizmu. Zgolj v letu 2006 je delo sektorja za prisilna izginotja prejelo več kot 300 novih pritožb s strani 12 držav, od ustanovitve leta 1980 pa je ta organ Združenih narodov obravnaval več kot 51.000 primerov, od katerih jih velika večina še ni razrešenih.
S podpisom in posledično ratifikacijo bo Republika Slovenija pokazala pripravljenost na sodelovanje v boju proti prisilnim izginotjem tako s preventivnim delovanjem kot tudi z ustrezno ureditvijo notranje kazenskopravne zakonodaje.
Konvencijo naj bi podpisali v okviru dogodka Združenih narodov "Treaty Event" z naslovom Univerzalna uveljavitev in uresničitev mednarodnih pogodb: celovit pravni okvir za mir, razvoj in človekove pravice, ki bo potekal od 25. do 27. septembra 2007 in 1. do 2. oktobra 2007, zato je potrebno najhitreje izpeljati vse potrebne postopke za njen podpis.
2. Bistveni elementi pogodbe
Namen konvencije je dvojen. Po eni strani poskuša s preventivnimi določbami preprečiti prisilna izginotja, po drugi strani pa z retribucijsko funkcijo pomagati žrtvam tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer podpisnice obvezuje, da za uresničitev njenih ciljev sprejmejo določene ukrepe tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni.
Prednost konvencije je v tem, da v izogib različnim interpretacijam s strani držav članic že sama podaja definicije za pojem "prisilno izginotje" in "žrtev", pri čemer prvega definira kot "odvzem svobode, pridržanje, ugrabitev ali kakšna druga oblika odvzema svobode s strani državnih organov ali z vlado povezanih oseb ali skupin", drugega pa kot "izginulo osebo in posameznika, ki je utrpel škodo kot tudi neposredno posledico prisilnega izginotja".
Konvencija zajema le nekatere ukrepe in sredstva, ki lahko pripomorejo k preprečevanju prisilnih izginotij, pri čemer se z vidika pravnih obvez osredotoči na določbe, ki prepovedujejo tajni pripor, protipraven odvzem prostosti, zagotavljajo pravico do "habeas corpus", nalagajo dolžnost pobiranja podatkov od pridržanih oseb, inkriminacijo določenih dejanj, vzpostavitev kazenske odgovornosti nadrejenih in podrejenih oseb, zagotovitev določenih pravic žrtvam, itd.
Prednost konvencije z vidika razsežnosti se odraža tudi skozi izrecno določbo, da praksa prisilnih izginotij v določenih okoliščinah pomeni zločin proti človeštvu in je kot taka predmet mednarodnega pregona.
Kljub temu, da predmet te konvencije ni urejanje mednarodne kazenske pomoči, pa vendarle vsebuje tudi določila, ki se nanašajo tako na izročitev kot tudi druge oblike pomoči. Tako v okviru navedenih institutov zasledimo določila, ki vzpostavljajo obveznost, da se v obstoječe izročitvene pogodbe kot kazniva dejanja, za katera je dovoljena izročitev, vključijo tudi konvencijska dejanja; da v primeru odsotnosti pogodbe predmetna konvencija predstavlja podlago za postopke izročitve in druge institute mednarodne pomoči; da države, ki izročitve oseb ne pogojujejo z obstojem pogodbe, konvencijska kazniva dejanja štejejo kot dejanja, za katera se dovoli izročitev; da se dejanje prisilnega izginotja ne šteje kot politično kaznivo dejanje.
Konvencija je ena izmed številnih sprejetih v okviru Združenih narodov, ki vzpostavlja načelo aut dedere aut iudicare, saj so države dolžne izvesti potrebne ukrepe za vzpostavitev svoje pristojnosti, kadar osebe ne izročijo državi prosilki oziroma predajo Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Poleg tega pa državam nalaga, da sprejmejo ukrepe, po katerih bo vzpostavitev jurisdikcije za pregon predmetnih kaznivih dejanj, mogoča tudi na podlagi aktivnega personalitetenega načela, načela teritorialnosti oziroma pasivnega personalitetnega načela.
Nadaljnja prednost in inovativnost konvencije z vidika učinkovitosti je nedvomno v podlagi za vzpostavitev mednarodnega mehanizma in postopka za nadzor in zaščito. Določbe konvencije namreč vsebujejo podlago za ustanovitev Odbora za prisilna izginotja, ki mu poleg pristojnosti nadzora uporabe in implementacije konvencije podeljujejo tudi pristojnost obravnavanja pritožb, vloženih tako s strani posameznikov kot tudi držav, pristojnost neposrednega preiskovanja zadev ter predložitev slednjih Generalni skupščini Združenih narodov v prednostno obravnavo.
V zvezi z veljavnostjo konvencije velja poudariti, da bo pričela veljati trideseti dan po dnevu deponiranja dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu. Za vsako državo članico, ki pristopi h konvenciji ali jo ratificira po deponiranju dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu, začne ta konvencija veljati trideseti dan po deponiranju njene listine o ratifikaciji ali pristopu.
3. Predlog stališč delegacije
Ker je besedilo že sprejeto na Generalni skupščini Združenih narodov, stališča niso potrebna.
4. Predlog za sestavo delegacije, predračun stroškov in način pokritja
Predlagamo, da se konvencijo podpiše v okviru "Treaty Event" in sicer od 25. do 27. septembra 2007, zato posebnih stroškov ni.
5. Predlog, kdo naj konvencijo podpiše
Predlagamo, da se za podpis konvencije pooblasti ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije, dr. Dimitrija Rupla oziroma Sanjo Štiglic, stalno predstavnico Republike Slovenije pri Organizaciji Združenih narodov.
6. Ratifikacija konvencije in vpliv na domačo zakonodajo
Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem z zakonom ratificira Državni zbor Republike Slovenije. Pred ratifikacijo bo potrebno preučiti usklajenost določb Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika s predmetno konvencijo.
7. Ocena potrebnih finančnih sredstev za izpolnitev konvencije in način njihove zagotovitve
Za uresničitev Konvencije ne bo potrebno zagotoviti dodatnih finančnih sredstev iz proračuna.
8. Predlog odobritve začasne uporabe pogodbe
/
9. Izjava o primernosti sklenitve pogodbe z vidika skladnosti s pravnim redom in usmeritvami Evropske unije
Podpis konvencije je skladen s pravnim redom in usmeritvami Evropske unije.
Priloga:
- besedilo Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem
Združeni narodi A/RES/61/177
Generalna skupščina Razdeljeno: navadno, 12. januarja 2007
Enainšestdeseto zasedanje
68. točka dnevnega reda
Resolucija, ki jo je sprejela Generalna skupščina
[k poročilu tretjega odbora (A/61/448 in Corr.2)]
61/177. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem
Generalna skupščina
ob upoštevanju resolucije Sveta za človekove pravice 1/1 z dne 29. junija 20061, s katero je Svet sprejel Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem,
1. priznava, da je Svet za človekove pravice sprejel Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;
2. sprejema in daje Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, katere besedilo je priloženo k tej resoluciji, na voljo za podpis, ratifikacijo in pristop ,;
3. priporoča, da se konvencija da na voljo za podpis na slovesnosti ob podpisu v Parizu
82. plenarno zasedanje
20. december 2006
Priloga
Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem
Uvod
Pogodbenice te konvencije so se
ob upoštevanju obveznosti držav na podlagi listine Združenih narodov, da spodbujajo spoštovanje in upoštevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
1 Glej uradni zapisnik Generalne skupščine, enainšestdeseto zasedanje, dodatek št. 53 (A/61/53) 1. del, II. poglavje, oddelek A.
ob sklicevanju na Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in druge ustrezne mednarodne listine o človekovih pravicah, humanitarnem pravu in mednarodnem kazenskem pravu,
tudi ob sklicevanju na Izjavo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela v svoji resoluciji 47/133 z dne 18. decembra 1992,
ob zavedanju skrajne resnosti prisilnega izginotja, ki je hudodelstvo, in se v nekaterih okoliščinah v mednarodnem pravu opredeljuje kot hudodelstvo proti človeštvu,
odločene, da preprečijo prisilna izginotja in se bojujejo proti nekaznovanosti za hudodelstvo prisilnega izginotja,
ob upoštevanju pravice vsake osebe, da ne sme biti prisiljena k izginotju, pravice žrtev do pravičnosti in povrnitve škode,
ob potrjevanju pravice vsake žrtve, da izve resnico o okoliščinah prisilnega izginotja in usodi izginule osebe, ter pravice, da zahtevajo, dobijo in dajejo podatke v ta namen,
strinjale z navedenimi členi:
I. del
1. člen
1. Nihče ne sme biti prisiljen k izginotju.
2. Sklicevanje na kakršne koli izjemne okoliščine, kot so vojno stanje ali vojna nevarnost, notranjepolitična nestabilnost ali kakšna druga splošna nevarnost, kot razloge za prisilno izginotje ni dovoljeno.
2. člen
V tej konvenciji "prisilno izginotje oseb" pomeni prijetje, pridržanje, ugrabitev ali vsako drugo obliko odvzema prostosti, kar stori predstavnik države ali oseb ali skupin oseb po pooblastilu, s podporo ali privolitvijo države, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali prikriva usodo izginule osebe ali kje je ta oseba, s čimer ji je odvzeto pravno varstvo.
3. člen
Vsaka država pogodbenica sprejme ustrezne ukrepe za preiskavo dejanj, opredeljenih v 2. členu, ki jih storijo osebe ali skupine ljudi brez pooblastila, podpore ali privolitve države, in odgovorne privede pred sodišče.
4. člen
Vsaka država pogodbenica stori vse, kar je potrebno, da v svojem kazenskem pravu zagotovi, da je prisilno izginotje kaznivo dejanje.
5. člen
Pogosto ali premišljeno prisilno izginotje je zločin proti človeštvu, kakor je opredeljeno v veljavnem mednarodnem pravu, in ima posledice, predvidene v navedenem mednarodnem pravu.
6. člen
1. Vsaka država pogodbenica stori vse, kar je potrebno za kazensko odgovornost vsaj:
(a) vsake take osebe, ki stori, ukaže, spodbudi ali povzroči storitev prisilnega izginotja, ga poskuša storiti, je sokrivec ali sodeluje pri prisilnem izginotju;
(b) nadrejene osebe, ki:
(i) je vedela, ali zavestno ni upoštevala podatkov, ki jasno kažejo, da so podrejeni pod njegovo/njeno dejansko pristojnostjo in nadzorom storili ali nameravajo storiti hudo kaznivo dejanje prisilnega izginotja;
(ii) je bila dejansko odgovorna za nadzor ali ga je opravljala nad dejavnostmi, povezanimi s hudim kaznivim dejanjem prisilnega izginotja, in
(iii) ni potrebno in primerno ukrepala v okviru svoje pristojnosti, da bi preprečila ali ustavila storitev prisilnega izginotja ali zadevo predložila pristojnim oblastem zaradi preiskave in pregona;
(c) Pododstavek ne vpliva na strožja merila odgovornosti, ki v ustreznem mednarodnem pravu veljajo za vojaške poveljnike ali osebo, ki dejansko odloča/ kot vojaški poveljnik.
2. Sklicevanje na kakršen koli ukaz ali navodilo civilnega, vojaškega ali drugega organa oblasti ni dovoljeno in ne opravičuje kaznivega dejanja prisilnega izginotja.
7. člen
1. Država pogodbenica kaznivo dejanje prisilnega izginotja kaznuje z ustreznimi kaznimi, ki upoštevajo skrajno resnost tega kaznivega dejanja.
2. Vsaka država pogodbenica lahko uvede:
(a) olajševalne okoliščine, zlasti za osebe, ki so bile vpletene v storitev prisilnega izginotja in dejavno sodelujejo, da se izginula oseba vrne živa ali omogočijo pojasnitev prisilnega izginotja ali odkrivanje storilcev prisilnega izginotja;
(b) Brez poseganja v druge kazenske postopke, oteževalne okoliščine, zlasti ob smrti izginule osebe ali storitve prisilnega izginotja nosečnic, mladoletnikov, invalidnih oseb in drugih posebej ranljivih oseb.
8. člen
Ne glede na 5. člen
1. država pogodbenica, ki v zvezi s prisilnim izginotjem uporablja zakon o zastaranju, stori vse potrebno za zagotovitev, da rok zastaranja kazenskega postopka:
(a) traja dolgo in je sorazmeren s skrajno resnostjo tega kaznivega dejanja;
(b) da od trenutka, ko kaznivo dejanje prisilnega izginotja preneha, začne upoštevati njegovo trajno naravo.
2. Država pogodbenica žrtvam prisilnega izginotja zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva med trajanjem roka zastaranja.
9. člen
1. Država pogodbenica stori vse, kar je potrebno, da vzpostavi svojo pristojnost pri izvajanju jurisdikcije v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja:
(a) kadar je kaznivo dejanje storjeno na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali na plovilu ali v zrakoplovu, registriranem v tej državi;
(b) kadar je domnevni storilec dejanja njen državljan;
(c) kadar je izginula oseba njen državljan in država pogodbenica meni, da je to primerno.
2. Država pogodbenica prav tako stori vse potrebno, da vzpostavi svojo pristojnost pri izvajanju jurisdikcije v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja, kadar je domnevni storilec dejanja na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo, razen če ga skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi izroči ali preda drugi državi ali ga preda mednarodnemu kazenskemu sodišču, katerega jurisdikcijo priznava.
3. Ta konvencija ne izključuje dodatne kazenske jurisdikcije, ki se izvaja skladno z notranjim pravom.
10. člen
1. Kadar država pogodbenica, na katere ozemlju je oseba, osumljena kaznivega dejanja prisilnega izginotja, po preučitvi razpoložljivih podatkov ugotovi, da okoliščine to potrjujejo, to osebo pripre ali sprejme vse potrebne pravne ukrepe, s katerimi zagotovi njeno navzočnost. Pripor in drugi pravni ukrepi so usklajeni s predpisanimi v zakonodaji te države pogodbenice, vendar smejo trajati samo toliko časa, kolikor je potrebno za zagotovitev navzočnosti osebe pri kazenskem postopku, postopku predaje ali izročitve.
2. Država pogodbenica, ki je ukrepala v skladu s prvim odstavkom tega člena, takoj opravi predhodno preiskavo ali raziskavo za ugotovitev dejstev. Države pogodbenice iz prvega odstavka 9. člena uradno obvesti o ukrepih, sprejetih na podlagi prvega odstavka, vključno s pridržanjem in okoliščinami, ki utemeljujejo pridržanje, ter o ugotovitvah predhodne preiskave ali raziskave z navedbo, ali namerava izvajati svojo jurisdikcijo.
3. Oseba, ki je v priporu na podlagi prvega odstavka tega člena, se lahko takoj poveže z najbližjim ustreznim predstavnikom države, katere državljan/-ka je, ali če je oseba brez državljanstva, s predstavnikom države, v kateri običajno prebiva.
11. člen
1. Če država pogodbenica, na ozemlju katere je pod njeno jurisdikcijo oseba, ki je domnevno storila kaznivo dejanje prisilnega izginotja, skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi te osebe ne izroči drugi državi ali je ne preda mednarodnemu kazenskemu sodišču, katerega jurisdikcijo priznava, zadevo predloži svojim pristojnim organom zaradi pregona.
2. Navedeni organi pregona sprejmejo odločitev na enak način kot pri katerem koli običajnem resnem kaznivem dejanju po pravu te države pogodbenice. V primerih, navedenih v drugem odstavku 9. člena, splošnoveljavna merila za potrebne dokaze za pregon ali obsodbo na noben način ne smejo biti manj stroga kot tista, ki se uporabljajo v primerih, navedenih v prvem odstavku 9. člena.
3. Osebi, proti kateri je vložena tožba v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja, se zagotovi poštena obravnava na vseh stopnjah postopka. Oseba, ki je v sodni preiskavi zaradi kaznivega dejanja prisilnega izginotja, ima pravico do poštenega sojenja pred pristojnim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem ali zakonsko določenim sodnim zborom.
12. člen
1. Država pogodbenica zagotovi, da ima posameznik, ki zatrjuje, da je bila neka oseba žrtev prisilnega izginotja, pravico poročati pristojnim organom o dejstvih, ti pa domnevo takoj preverijo in nepristransko ter po potrebi brez odlašanja začnejo temeljito in nepristransko preiskavo. Po potrebi se sprejmejo ustrezni ukrepi in zagotovi se varstvo pritožnika, prič, sorodnikov izginule osebe in njihovega zagovornika ter oseb, ki sodelujejo pri preiskavi, pred slabim ravnanjem ali zastraševanjem kot posledice pritožbe ali kakršnih koli danih dokazov.
2. Kadar obstaja razlog za utemeljeni sum, da je bila neka oseba žrtev prisilnega izginotja, organi iz prvega odstavka tega člena začnejo preiskavo, tudi če ni bilo formalne pritožbe.
3. Država pogodbenica organom iz prvega odstavka tega člena zagotovi:
(a) potrebna pooblastila in vire za učinkovito vodenje preiskave, vključno z dostopom do dokumentacije in drugih podatkov, povezanih s preiskavo;
(b) po potrebi dostop s predhodno odobritvijo sodnega organa, ki takoj odloča o zadevi, do katerega koli kraja pridržanja ali drugega kraja, za katerega obstaja utemeljeni sum, da je izginula oseba lahko tam.
4. Država pogodbenica stori vse potrebno za preprečitev ali sankcioniranje dejanj, ki ovirajo vodenje preiskave. Država zlasti zagotovi, da osebe, osumljene kaznivega dejanja prisilnega izginotja, ne morejo vplivati na potek preiskave s pritiskom ali dejanji zastraševanja ali maščevanja pritožniku, pričam, sorodnikom izginule osebe ali njihovemu zagovorniku ali osebam, ki sodelujejo pri preiskavi.
13. člen
1. Zaradi izročitve med državami pogodbenicami se kaznivo dejanje prisilnega izginotja ne šteje za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kot politično spodbujeno kaznivo dejanje. Skladno s tem zahteve za izročitev na podlagi takega kaznivega dejanja ni mogoče zavrniti samo s tako utemeljitvijo.
2. Za kaznivo dejanje prisilnega izginotja se šteje, da ga je treba kot kaznivo dejanje, za katero se lahko zahteva izročitev, vključiti v vsako mednarodno pogodbo o izročitvi, ki obstaja med državami pogodbenicami pred začetkom veljavnosti te konvencije.
3. Države pogodbenice se zavežejo, da bodo kaznivo dejanje prisilnega izginotja kot kaznivo dejanje, za katero se lahko zahteva izročitev, vključile v vsako pogodbo o izročitvi, ki jo bodo sklenile druga z drugo.
4. Če država pogodbenica, ki obstoj pogodbe postavlja kot pogoj za izročitev, dobi zahtevo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima pogodbe o izročitvi, lahko to konvencijo šteje kot potrebno pravno podlago za izročitev glede na kaznivo dejanje prisilnega izginotja.
5. Države pogodbenice, ki obstoja pogodbe ne postavljajo kot pogoja za izročitev, kaznivo dejanje prisilnega izginotja medsebojno priznajo kot kaznivo dejanje, za katero se lahko zahteva izročitev.
6. Za izročitev v vseh primerih veljajo pogoji, ki jih predvideva zakonodaja zaprošene države pogodbenice ali veljavne pogodbe o izročitvi, zlasti s pogoji, ki se nanašajo na najnižjo zahtevano kazen za izročitev, na podlagi katere zaprošena država pogodbenica lahko zavrne izročitev ali zanjo postavi pogoje.
7. Nobena določba v tej konvenciji se ne sme razlagati kot naložitev obveznosti za izročitev, če ima zaprošena država pogodbenica tehten razlog za utemeljen sum, da država prosilka zahteva izročitev zaradi preganjanja ali kaznovanja osebe zaradi njenega spola, rase, vere, državljanstva, narodnega porekla, političnega prepričanja ali članstva v neki družbeni skupini, ali da bi ravnanje skladno z zahtevo škodovalo tej osebi zaradi katerega koli navedenega razloga.
14. člen
1. Države pogodbenice si zagotavljajo največjo vzajemno pravno pomoč v zvezi s kazenskimi postopki, sproženimi zaradi kaznivega dejanja prisilnega izginotja, skupaj s predložitvijo vseh razpoložljivih dokazov, potrebnih za postopke.
2. Za navedeno vzajemno pravno pomoč veljajo pogoji, predvideni v notranji zakonodaji zaprošene države pogodbenice ali veljavnih pogodbah o vzajemni pravni pomoči, zlasti s pogoji, ki se nanašajo na razloge, na podlagi katerih lahko zaprošena država pogodbenica zavrne odobritev vzajemne pravne pomoči ali pa zanjo lahko postavi pogoje.
15. člen
Države pogodbenice si pomagajo in si zagotavljajo največjo pravno pomoč, zato da pomagajo žrtvam prisilnega izginotja pri iskanju, odkrivanju kraja, v katerem je izginula oseba, in njeni rešitvi, ter ob smrti pri izkopu in identifikaciji izginule osebe in vrnitvi posmrtnih ostankov.
16. člen
1. Nobena država pogodbenica ne sme osebe prisilno odstraniti, vrniti , predati ali izročiti drugi državi, kadar ima tehten razlog za utemeljen sum, da bi oseba bila v nevarnosti, ker bo izpostavljena prisilnemu izginotju.
2. Pri odločanju, ali taki razlogi obstajajo, pristojni organi upoštevajo vse ustrezne dejavnike, po možnosti skupaj z obstojem doslednih primerov surovih, sramotilnih ali množičnih kršitev človekovih pravic ali hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava v državi.
17. člen
1. Nihče se ne sme zadrževati v tajnem pridržanju.
2. Ne glede na druge mednarodne obveznosti države pogodbenice, povezane z odvzemom prostosti, vsaka država pogodbenica v svoji zakonodaji:
(a) oblikuje pogoje za izdajo naloga za odvzem prostosti,
(b) navede organe, pooblaščene za odreditev odvzema prostosti,
(c) zagotovi, da je oseba, ki ji je odvzeta prostost, pridržana izključno v uradno priznanih in nadzorovanih prostorih za odvzem prostosti,
(d) zagotovi, da je vsaki osebi, ki ji je odvzeta prostost, dovoljeno imeti stike z družino, ki osebo lahko obišče, z zagovornikom in vsemi drugimi osebami po njegovi/njeni izbiri le pod pogoji, ki jih predpisuje zakon, če je oseba tujec pa stike z njegovimi konzularnimi organi skladno z veljavnim mednarodnim pravom,
(e) pristojnim ali zakonito pooblaščenim organom ali ustanovam zagotovi dostop do prostorov, v katerih je osebam odvzeta prostost, po potrebi s predhodno odobritvijo sodnega organa,
(f) zagotovi, da ima vsaka oseba, ki ji je odvzeta prostost, ali ob domnevnem prisilnem izginotju, ker oseba, ki ji je odvzeta prostost, ne more uveljavljati te pravice, ali osebe s pravno upravičenim interesom, kakor so sorodniki osebe, ki ji je odvzeta prostost, njihovi zastopniki ali zagovornik v vseh okoliščinah pravico začeti postopek pred sodiščem, da bi sodišče lahko brez odlašanja odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo izpustitev osebe, če odvzem prostosti ni zakonit.
3. Vsaka država pogodbenica zagotovi urejanje in vodenje enega ali več uradnih registrov, ki jih nenehno dopolnjuje, in/ali tekoče evidence oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, ki so na zahtevo takoj na voljo kateremu koli sodnemu ali drugemu pristojnemu organu ali ustanovi, ki ga v ta namen pooblašča zakonodaja države pogodbenice, ali katera koli ustrezna mednarodna pravna listina, katere pogodbenica je ta država. Podatki v registru ali evidenci vključujejo najmanj:
(a) identiteto osebe, ki ji je bila odvzeta prostost,
(b) datum, uro in kraj, v katerem je bila osebi odvzeta prostost, in identiteto organa, ki je osebi odvzel prostost,
(c) organ, ki je odredil odvzem prostosti, in razloge za odvzem prostosti,
(d) organ, ki je pristojen za nadzor nad odvzemom prostosti,
(e) kraj odvzema prostosti, datum in uro sprejema v prostor odvzema prostosti ter organ, ki je odgovoren za prostor odvzema prostosti,
(f) podatke o zdravstvenem stanju osebe, ki ji je odvzeta prostost,
(g) ob smrti med odvzemom prostosti okoliščine in vzrok smrti in namembni kraj posmrtnih ostankov,
(h) datum in ura izpustitve na prostost ali premestitve v drug prostor pridržanja, namembni kraj in organ, ki je odgovoren za premestitev.
18. člen
1. Ob upoštevanju 19. in 20. člena država pogodbenica zagotovi osebi z zakonsko upravičenim interesom za te podatke, kakor so sorodniki osebe, ki ji je odvzeta prostost, njihovi zastopniki ali njihov zagovornik, dostop najmanj do podatkov o:
(a) organu, ki je odredil odvzem prostosti,
(b) datumu, uri in kraju odvzema prostosti in sprejetju v prostor odvzema prostosti,
(c) organu, pristojnem za nadzor odvzema prostosti,
(d) o kraju, v katerem je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, vključno ob premestitvi v drug prostor odvzema prostosti, namembnem kraju in organu, odgovornem za premestitev,
(e) o datumu, času in kraju izpustitve na prostost,
(f) podatkih o zdravstvenem stanju osebe, ki ji je odvzeta prostost,
(g) ob smrti med odvzemom prostosti, okoliščinah in vzroku smrti in namembnem kraju posmrtnih ostankov.
2. Po potrebi je treba ustrezno ukrepati za zaščito oseb iz prvega odstavka tega člena in tudi oseb, ki sodelujejo pri preiskavi, pred kakršnim koli trpinčenjem, zastraševanjem ali sankcijo kot posledico raziskave zaradi informacij o osebi, ki ji je bila odvzeta prostost.
19. člen
1. Osebni podatki, vključno z zdravstvenimi in genetskimi, zbrani in/ali poslani pri iskanju izginule osebe, se ne smejo uporabiti ali ne smejo biti na voljo za druge namene, razen za iskanje izginule osebe. To ne vpliva na uporabo teh podatkov v kazenskem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja ali pri uveljavljanju pravice do odškodnine.
2. Zbiranje, obdelava, uporaba in shranjevanje osebnih podatkov, vključno z zdravstvenimi in genetskimi, ne sme kršiti ali povzročiti kršitev človekovih pravic, temeljnih svoboščin ali človekovega dostojanstva posameznika.
20. člen
1. Samo kadar je oseba zakonsko zaščitena, odvzem prostosti pa je pod sodnim nadzorom, se pravica do podatkov iz 18. člena lahko izjemoma omeji, kadar je absolutno potrebno ali kadar je predvideno v zakonodaji, in če bi pošiljanje podatkov škodovalo zasebnosti ali varnosti osebe, oviralo preiskavo kaznivega dejanja ali zaradi drugih podobnih razlogov skladno z zakonodajo in veljavnim mednarodnim pravom ter cilji te konvencije. V nobenem primeru se ne smejo omejevati pravice do podatkov iz 18. člena, ker bi lahko povzročilo vedenje, opredeljeno v 2. členu, ali kršitev prvega odstavka 17. člena.
2. Ne glede na dejavnike zakonitosti odvzema prostosti osebi osebam iz prvega odstavka 18. člena države pogodbenice zagotovijo pravico do takojšnjega in učinkovitega sodnega varstva kot načina za takojšnjo pridobitev podatkov iz prvega odstavka 18. člena. Pravice do sodnega varstva v nobenih okoliščinah ni mogoče opustiti ali omejiti.
21. člen
Država pogodbenica stori vse potrebno, da osebam, ki jim je bila odvzeta prostost, zagotovi izpustitev na način, ki omogoča zanesljivo potrditev, da so bile dejansko izpuščene. Država pogodbenica stori vse potrebno, da takim osebam zagotovi telesno integriteto in jim omogoči popolno uveljavljanje njihovih pravic ob izpustitvi ne glede na obveznosti, ki veljajo za take osebe po notranjem pravu.
22. člen
Ne glede na 6. člen vsaka država pogodbenica stori vse potrebno, da prepreči naslednje ravnanje in naloži sankcije za:
(a) zavlačevanje ali oviranje pravnih sredstev iz točke f drugega odstavka 17. člena in drugega odstavka 20. člena;
(b) če odvzem prostosti kateri koli osebi ni zapisan ali če se zapišejo podatki, za katere je uradnik, pristojen za uradni register, vedel ali bi moral vedeti, da so netočni;
(c) zavrnitev dajanja podatkov o odvzemu prostosti osebi ali dajanje netočnih podatkov, čeprav so bile pravne zahteve za dajanje takih podatkov izpolnjene.
23. člen
1. Država pogodbenica zagotovi, da usposabljanje osebja kazenskega pregona, civilnega ali vojaškega medicinskega osebja, funkcionarjev in drugih oseb, ki so lahko vpletene v pripor ali ravnanje s katero koli osebo, ki ji je odvzeta prostost, vključuje potrebno izobraževanje in obveščanje o ustreznih določbah te konvencije, da bi se:
(a) preprečila vpletenost navedenih uslužbencev v prisilna izginotja;
(b) poudarila pomembnost preprečevanja prisilnih izginotij in preiskav v zvezi z njimi;
(c) zagotovilo priznavanje, da je reševanje primerov prisilnega izginotja prednostna potreba.
2. Država pogodbenica zagotovi prepoved dajanja ukazov ali navodil, ki odrejajo, dovoljujejo ali spodbujajo prisilno izginotje. Država pogodbenica zagotovi, da oseba, ki zavrne izpolnitev takega ukaza, ne bo kaznovana.
3. Država pogodbenica stori vse potrebno za zagotovitev, da osebe iz prvega odstavka tega člena, ki imajo razlog za utemeljen sum, da je prišlo do prisilnega izginotja ali da je načrtovano, o zadevi poročajo svojim nadrejenim in po potrebi ustreznim organom ali telesom, ki so pooblaščeni za preverjanje ali pravna sredstva.
24. člen
1. V tej konvenciji "žrtev" pomeni izginulo osebo in posameznika, ki je utrpel škodo kot neposredno posledico prisilnega izginotja.
2. Vsaka žrtev ima pravico seznaniti se z resnico o okoliščinah prisilnega izginotja, poteku in izsledkih preiskave ter usodi izginule osebe. Država pogodbenica stori vse, kar je potrebno za to.
3. Država pogodbenica stori vse potrebno, da prisilno izginule osebe poišče, ugotovi, kje so in jih izpusti, ob smrti pa ugotovi, kje so njihovi posmrtni ostanki, jih spoštuje in vrne.
4. Država pogodbenica v svojem pravnem sistemu zagotovi, da imajo žrtve prisilnega izginotja pravico do povrnitve škode in takojšnjega, poštenega in primernega nadomestila.
5. Pravica do povrnitve škode iz četrtega odstavka tega člena zajema materialno in moralno odškodnino in po potrebi druge oblike povrnitve škode, na primer:
(a) vrnitev v prejšnje stanje,
(b) povrnitev pravic,
(c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda,
(d) zagotovila, da se to ne bo ponovilo.
6. Ne glede na obveznost nadaljevanja preiskave država pogodbenica, dokler usoda izginule osebe ni pojasnjena, stori vse potrebno v zvezi s pravnim položajem izginulih oseb, katerih usoda ni pojasnjena, in njihovih sorodnikov, na področjih, kakor so socialno varstvo, finančne zadeve, družinsko pravo in lastninske pravice.
7. Država pogodbenica zagotovi pravico do ustanavljanja organizacij in združenj, ki poskušajo ugotoviti okoliščine prisilnih izginotij in usodo izginulih oseb, in sodelovanja v njih, ter pomagati žrtvam prisilnega izginotja.
25. člen
1. Država pogodbenica stori vse potrebno, da prepreči in po kazenskem pravu kaznuje:
(a) nezakonito odstranitev otrok, ki so žrtve prisilnega izginotja, otrok, katerih oče, mati ali zakoniti skrbnik so žrtve prisilnega izginotja ali otrok, rojenih med ujetništvom matere, ki je žrtev prisilnega izginotja;
(b) ponarejanje, skrivanje ali uničenje dokumentov, ki potrjujejo pravo identiteto otrok iz pododstavka a.
2. Država pogodbenica stori vse potrebno, da poišče in prepozna otroke iz točke a prvega odstavka tega člena, jih vrne njihovim družinam skladno s pravnimi postopki in veljavnimi mednarodnimi sporazumi.
3. Države pogodbenice druga drugi pomagajo pri iskanju in prepoznavi otrok iz točke a prvega odstavka tega člena, ter ugotavljanju, kje so.
4. Ker je treba zaščititi koristi otrok iz točke a prvega odstavka tega člena in njihove pravice, da ohranijo ali da se jim vrne njihova identiteta, vključno z državljanstvom, imenom in družinskimi vezmi, kakor jih pravo priznava, države pogodbenice, ki priznavajo posvojitve ali druge oblike namestitve otrok, uvedejo pravne postopke za ponoven pregled postopkov za posvojitve ali namestitve in po potrebi za razveljavitev posvojitve ali namestitve otrok, povezanih s prisilnim izginotjem.
5. V vseh primerih in zlasti pri vseh zadevah v zvezi s tem členom je najpomembnejša korist otroka in otrok, ki je sposoben oblikovati svoja stališča, mora imeti pravico do njihovega svobodnega izražanja, pri čemer se otrokova stališča ustrezno upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo.
II. del
26. člen
1. Ustanovi se Odbor za prisilna izginotja (v nadaljevanju "odbor"), ki opravlja naloge, predvidene s to konvencijo. Sestavlja ga deset strokovnjakov visokega moralnega ugleda in priznane strokovnosti za človekove pravice, ki dolžnost opravljajo osebno, so neodvisni in nepristranski. Člane odbora izvolijo države pogodbenice po pravični geografski porazdelitvi. Pri delu odbora se ustrezno upoštevata koristnost sodelovanja oseb, ki imajo ustrezne pravne izkušnje, in enaka zastopanost spolov.
2. Izvolijo jih s tajnim glasovanjem s seznama oseb, ki so jih države pogodbenice predlagale izmed svojih državljanov na sejah držav pogodbenic, ki jih v ta namen vsaki dve leti skliče generalni sekretar Združenih narodov. Na navedenih sejah, na katerih dve tretjini držav pogodbenic zagotavljata sklepčnost, so v odbor izvoljeni tisti, ki dobijo največ glasov in absolutno večino glasov navzočih predstavnikov držav pogodbenic, ki glasujejo.
3. Prva izvolitev je najpozneje šest mesecev po dnevu začetka veljavnosti te konvencije. Štiri mesece pred vsakimi volitvami generalni sekretar Združenih narodov državam pogodbenicam pošlje dopis in jih pozove, naj v treh mesecih predložijo svoje predloge. Generalni sekretar pripravi abecedni seznam vseh predlaganih oseb z navedbo države pogodbenice, ki je predlagala posameznega kandidata, ter ga pošlje državam pogodbenicam.
4. Mandat izvoljenih članov odbora je štiri leta. Ponovno so lahko izvoljeni samo enkrat. Mandat petih članov, izvoljenih v prvem mandatu, se izteče po dveh letih; takoj po prvi izvolitvi predsednik izbere imena teh petih članov z žrebom na seji iz drugega odstavka tega člena.
5. Če član odbora umre ali odstopi ali zaradi kakršnega koli vzroka ne more več opravljati nalog odbora, država pogodbenica, ki ga je predlagala, skladno z merili, določenimi v prvem odstavku tega člena, imenuje drugega kandidata izmed svojih državljanov, ki bo naloge člana izpolnjeval do konca mandata, in ga mora odobriti večina držav pogodbenic. Šteje se, da je imenovanje odobreno, če polovica ali več držav pogodbenic odgovori pozitivno v šestih tednih po prejetju obvestila o predlaganem imenovanju, ki ga pošlje generalni sekretar Združenih narodov.
6. Odbor sestavi svoj poslovnik.
7. Generalni sekretar Združenih narodov odboru za učinkovito opravljanje nalog zagotovi potrebna sredstva, osebje in prostore. Generalni sekretar Združenih narodov skliče uvodno sejo odbora.
8. Člani odbora imajo pravico do ugodnosti, privilegijev in imunitet strokovnjakov na misiji Združenih narodov, kakor je določeno v ustreznih poglavjih Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov.
9. Države pogodbenice sodelujejo z odborom in članom pomagajo pri izpolnjevanju nalog in pooblastil, ki jih ga je država pogodbenica sprejela.
27. člen
Konferenca držav pogodbenic je najprej štiri leta in najpozneje šest let po začetku veljavnosti te konvencije, na kateri se oceni delovanje odbora in skladno s postopkom iz drugega odstavka 44. člena odloči, ali je primerno spremljanje te konvencije prenesti na drugo telo brez izključitve katere koli možnosti skladno z nalogami, opredeljenimi v 28. do 36. členu.
28. člen
1. V okviru pristojnosti po tej konvenciji odbor sodeluje z vsemi ustreznimi organi, uradi in specializiranimi agencijami in skladi Združenih narodov, organi, ki so ustanovljeni z mednarodnimi pogodbami, posebnimi postopki Združenih narodov in ustreznimi področnimi medvladnimi organizacijami ali uradi ter tudi z vsemi ustreznimi državnimi ustanovami, agencijami ali uradi, ki se ukvarjajo z zaščito vseh oseb pred prisilnimi izginotji.
2. Pri opravljanju svojih nalog se odbor posvetuje z drugimi organi, ustanovljenimi z ustreznimi mednarodnimi listinami o človekovih pravicah, zlasti z Odborom za človekove pravice, ustanovljenim z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, zaradi zagotavljanja doslednosti njihovih pripomb in priporočil.
29. člen
1. Država pogodbenica odboru prek generalnega sekretarja Združenih narodov predloži poročilo o ukrepih, ki jih je sprejela za izpolnjevanje obveznosti iz te konvencije, dve leti po začetku veljavnosti konvencije v državi pogodbenici.
2. Generalni sekretar Združenih narodov da navedeno poročilo na voljo vsem državam pogodbenicam.
3. Odbor obravnava vsako poročilo in da svoje pripombe, opombe ali priporočila, če meni, da je primerno. Pripombe, opombe ali priporočila sporoči državi pogodbenici, ki nanje lahko odgovori na lastno pobudo ali na zaprosilo odbora.
4. Odbor lahko od držav pogodbenic tudi zahteva, da pošljejo dodatne informacije o izvajanju te konvencije.
30. člen
1. Zahtevo, naj bi izginulo osebo iskali in našli, lahko kot prednostno zadevo predložijo sorodniki izginule osebe ali njihovi pravni zastopniki, njihov zagovornik ali katera koli druga oseba, ki jo pooblastijo, ter tudi katera koli druga oseba, ki ima zakoniti interes za to.
2. Če odbor meni, da zahteva za nujno ukrepanje na podlagi prvega odstavka tega člena:
(a) očitno ni neutemeljena;
(b) ni zloraba pravice do predložitve takih zahtev;
(c) da je zahteva že bila ustrezno predložena pristojnim organom države pogodbenice, na primer organom, pooblaščenim za preiskave, kadar je to mogoče;
(d) ni nezdružljiva s to konvencijo in
(e) iste zadeve ne raziskujejo po drugem postopku mednarodne preiskave ali podobnem dogovoru;
Državo pogodbenico zaprosi, da mu v roku, ki ga določi odbor, pošlje podatke o stanju pri iskanju oseb.
3. Ob upoštevanju podatkov, ki jih država pogodbenica navede skladno z drugim odstavkom tega člena, lahko odbor državi pogodbenici pošlje priporočila skupaj z zahtevo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, tudi začasne, da ugotovi, kje je oseba, in jo zaščiti skladno s to konvencijo, ter odbor v določenem roku obvesti o sprejetih ukrepih, upoštevaje nujnost stanja. Odbor obvesti osebo, ki je predložila zahtevo za nujno ukrepanje, o svojih priporočilih in podatkih, ki jih je poslala država in jih ima odbor na voljo.
4. Odbor svoja prizadevanja za sodelovanje z državo članico nadaljuje, dokler ni razrešena usoda iskane osebe. Odbor redno obvešča osebo, ki je predložila zahtevo.
31. člen
1. Ob ratifikaciji te konvencije ali kadar koli pozneje lahko država pogodbenica izjavi, da priznava pristojnost odbora, da prejema in obravnava obvestila posameznikov ali drugih oseb v njihovem imenu pod njeno jurisdikcijo, ki trdijo, da so žrtve njenega kršenja te konvencije.. Odbor ne upošteva obvestil, ki se nanašajo na državo pogodbenico, ki take izjave ni dala.
2. Odbor obvestilo zavrne, kadar:
(a) je anonimno,
(b) zlorablja pravico do predložitve takega obvestila ali ni združljivo s to konvencijo,
(c) se ista zadeva raziskuje po drugem postopku mednarodne preiskave ali podobnem dogovoru ali kadar
(d) niso bila izčrpana vsa notranjepravna sredstva, ki so na voljo. To pravilo ne velja, kadar uporaba pravnih sredstev traja nerazumno dolgo.
3. Če odbor meni, da obvestilo izpolnjuje zahteve iz drugega odstavka tega člena, ga pošlje državi pogodbenici in jo zaprosi, da v roku, ki ga odbor določi, predloži svoje opombe in pripombe.
4. Kadar koli po prejemu obvestila in pred odločitvijo o bistvu zadeve lahko odbor pošlje zahtevek v prednostno obravnavo državi pogodbenici, da sprejme take začasne ukrepe, ki so morda potrebni, da se prepreči nepopravljiva škoda, ki bi jo utrpele žrtve kršitve. Kadar odbor uveljavlja odločanje po svoji presoji, to ne pomeni, da se je odločil o dopustnosti ali bistvu zadeve iz sporočila.
5. Odbor obvestila po tem členu preučuje na zaprtih sejah. Avtorja obvestila obvesti o odgovorih države pogodbenice. Kadar se odbor odloči o dokončanju postopka, sporoči svoje mnenje državi pogodbenici in avtorju obvestila.
32. člen
Država pogodbenica te konvencije lahko kadar koli izjavi, da priznava pristojnost odbora, da prejema in obravnava obvestila, v katerih država pogodbenica zatrjuje, da druga država pogodbenica ne izpolnjuje svojih obveznosti iz te konvencije. Odbor ne sprejema obvestil, ki se nanašajo na državo pogodbenico, ki ni dala take izjave,ali obvestil države pogodbenice, ki ni dala take izjave..
33. člen
1. Če odbor dobi zanesljive informacije, ki kažejo, da država pogodbenica hudo krši to konvencijo, lahko po posvetovanju z državo pogodbenico zaprosi enega ali več svojih članov, da jo brez odlašanja obiščejo in poročajo odboru.
2. Odbor uradno pisno obvesti državo pogodbenico o nameravani organizaciji obiska in navede sestavo delegacije in namen obiska. Država pogodbenica odboru odgovori v razumnem roku.
3. Na utemeljeno zahtevo te države pogodbenice se odbor lahko odloči za preložitev ali odpoved obiska.
4. Če država pogodbenica soglaša z obiskom, skupaj z odborom opredelita čas, kraj, način obiska, država pogodbenica pa ustvari vse možnosti za uspešno sklenitev obiska odbora.
5. Po končanem obisku odbor državo pogodbenico obvesti o svojih opombah in priporočilih.
34. člen
Če odbor dobi informacije, za katere meni, da vsebujejo utemeljene navedbe o prisilnih izginotjih, ki se pogosto in načrtno dogajajo na ozemlju pod jurisdikcijo države pogodbenice, lahko zadevo, potem ko je od države zahteval vse ustrezne informacije o stanju, prek generalnega sekretarja Združenih narodov predloži v prednostno obravnavo Generalni skupščini.
35. člen
1. Odbor je pristojen izključno za prisilna izginotja, ki so se začela po začetku veljavnosti te konvencije.
2. Če država postane pogodbenica te konvencije po začetku njene veljavnosti, se obveznosti te države do odbora nanašajo samo na prisilna izginotja, ki so se začela po začetku veljavnosti te konvencije za posamezno državo.
36. člen
1. Odbor predloži letno poročilo o svojih dejavnostih na podlagi te konvencije državam pogodbenicam in Generalni skupščini Združenih narodov.
2. Pred objavo opomb o državi pogodbenici v letnem poročilu se država o tem vnaprej obvesti in dopusti razumen rok za odgovor. Ta država pogodbenica lahko zahteva, da se v poročilu objavijo njene pripombe ali opombe.
III. del
37. člen
Nobena določba v tej konvenciji ne vpliva na določbe, ki prispevajo k še boljšemu varstvu vseh oseb pred prisilnim izginotjem, in jih lahko vsebujejo:
(a) zakonodaja države pogodbenice;
(b) mednarodno pravo, veljavno za to državo.
38. člen
1. Ta konvencija je na voljo za podpis vsem državam članicam Združenih narodov.
2. To konvencijo ratificirajo vse države članice Združenih narodov. Ratifikacijske listine hrani generalni sekretar Združenih narodov.
3. Ta konvencija je na voljo za pristop vsem državam članicam Združenih narodov. Pristop se opravi z deponiranjem listine o pristopu pri generalnem sekretarju.
39. člen
1. Ta konvencija začne veljati trideseti dan po dnevu deponiranja dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
2. Za vsako državo, ki pristopi h konvenciji ali jo ratificira po deponiranju dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu, začne ta konvencija veljati trideseti dan po deponiranju njene listine o ratifikaciji ali pristopu.
40. člen
Generalni sekretar Združenih narodov vse države članice Združenih narodov in vse države, ki so podpisale to konvencijo ali so k njej pristopile, uradno obvesti o:
(a) podpisih, ratifikacijah in pristopih po 38. členu,
(b) dnevu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z 39. členom.
41. člen
Ta konvencija velja brez omejitev ali izjem za vse dele zveznih držav.
42. člen
1. Vsi morebitni spori med dvema ali več državami pogodbenicami zaradi razlage ali uporabe te konvencije, ki jih ni mogoče rešiti s pogajanji ali z izrecno predvidenimi postopki v tej konvenciji, se na zahtevo ene od njih predložijo arbitraži. Če se v šestih mesecih od datuma zahteve za arbitražo pogodbenice ne morejo dogovoriti o organizaciji arbitraže, lahko katera koli vpletena pogodbenica spor predloži Meddržavnemu sodišču z zahtevo, ki je v skladu s statutom sodišča.
2. Ob podpisu ali ratifikaciji te konvencije ali ob pristopu k njej lahko država izjavi, da zaveze iz prvega odstavka ne bo upoštevala. Drugih držav pogodbenic prvi odstavek tega člena ne zavezuje do države pogodbenice, ki je dala tako izjavo.
3. Vsaka država, ki da izjavo v skladu z drugim odstavkom tega člena, lahko izjavo kadar koli umakne z uradnim obvestilom, poslanim generalnemu sekretarju Združenih narodov.
43. člen
Ta konvencija ne vpliva na določbe mednarodnega humanitarnega prava, vključno z obveznostmi visokih pogodbenic štirih ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 in dveh dodatnih protokolov k štirim konvencijam z dne 8. junija 1977, ali na možnost, ki jo ima vsaka država pogodbenica, da pooblasti Mednarodni odbor Rdečega križa za obisk krajev pripora v razmerah, ki niso zajete z mednarodnim humanitarnim pravom.
44. člen
1. Država pogodbenica te konvencije lahko predlaga spremembo in jo vloži pri generalnem sekretarju Združenih narodov. Generalni sekretar predlagano spremembo pošlje državam pogodbenicam te konvencije skupaj s prošnjo, naj se izrečejo, ali podpirajo konferenco držav pogodbenic zaradi obravnavanja predloga in glasovanja o njem. Če se v štirih mesecih od dne obvestila vsaj tretjina držav pogodbenic izreče za konferenco, jo generalni sekretar skliče pod pokroviteljstvom Združenih narodov.
2. Vsako spremembo, ki jo sprejme dvetretjinska večina držav pogodbenic, navzočih na konferenci in pri glasovanju, generalni sekretar predloži v sprejetje vsem državam pogodbenicam.
3. Sprememba, sprejeta skladno s prvim odstavkom tega člena, začne veljati, ko jo potrdita dve tretjini držav pogodbenic te konvencije v skladu s svojimi notranjepravnimi postopki.
4. Ko spremembe začnejo veljati, so zavezujoče za vse tiste države pogodbenice, ki so jih sprejele, preostale države pogodbenice pa še vedno zavezujejo ta konvencija in vse spremembe, ki so jih že sprejele.
45. člen
1. Izvirnik te konvencije, katere besedila v arabskem, kitajskem, angleškem, francoskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
2. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje overjene kopije te konvencije vsem državam, navedenim v 38. členu.
| Zadnja sprememba: 09/14/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |