PREDLOG ZAKONA O PACIENTOVIH PRAVICAH

1.1 Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

1.1.1 Uvodno

Zdravstvena zakonodaja, ki je bila uveljavljena v začetku leta 1992, opredeljuje tudi nekatere pravice pacientov, pri čemer loči pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki pripadajo le zavarovanim osebam, ter pravice, ki jih ima vsakdo pod enakimi pogoji. Obstoječe določbe o pravicah pacientov so usklajene z mednarodnimi akti, ki jih je sprejela in ratificirala Republika Slovenija, in tudi vsebinsko ne odstopajo od pravic, ki so zagotovljene pacientom v primerljivih evropskih državah. V dosedanji praksi pa se je izkazalo, da je, bolj kot pomanjkljiva vsebina posameznih pravic, problematičen način njihovega uresničevanja, saj so postopki precej zapleteni in nejasni ali pa sploh niso omogočeni. Nekateri postopki se celo prekrivajo, saj so določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja istočasno tudi splošne pravice pacientov. Prav pomanjkanje natančnejše definicije in vsebine posameznih pravic ter enotno urejenega postopka uresničevanja pacientovih pravic je vedno večji problem, saj pacienti ne vedo vnaprej, katere kršitve pravic sploh lahko uveljavljajo in na kakšen način. Pritožbene poti so v praksi prepuščene posameznim izvajalcem zdravstvenih storitev in njihovim vodstvenim ekipam.

1.1.2 Ocena trenutnega stanja na področju pacientovih pravic

Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 - prečiščeno besedilo) v prvem odstavku 47. člena določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico:
- do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda;
- do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih sam izbere, oziroma da zahteva konziliarni pregled;
- izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja;
- dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih;
- odkloniti predlagane medicinske posege;
- do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje;
- zahtevati, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju;
- zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod;
- do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela;
- do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja.

1.3 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu evropske unije

1.3.1 Mednarodnopravni vidik varstva pacientovih pravic

Pacientove pravice so odraz splošne doktrine človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Doktrina človekovih pravic je doživela pomembno potrditev z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov leta 1945, ki je takoj po koncu druge svetovne vojne ponovno utrdila vero držav članic v temeljne človekove pravice. Sledilo je sprejetje Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 in Evropske konvencije o človekovih pravicah leta 1950. Pacientove pravice, kot posebne človekove pravice so v evropskem prostoru postale prepoznavne šele v zadnjih dveh desetletjih. To je sprožilo pozitiven trend v smeri definiranja in promocije bolnikovih pravic v Evropi. Pomembno vodilo v tem procesu sta predstavljala že omenjena Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina iz leta 1961 skupaj s kasnejšimi spremembami ter seveda druge mednarodne pogodbe s področja človekovih pravic. Dosti kasneje, leta 1994, je bila v Amsterdamu sprejeta Deklaracija o promociji pravic pacientov, ki pa ni obvezujoče narave. Države članice Sveta Evrope, druge države in Evropska skupnost so leta 1997 v Oviedu sprejele Konvencijo o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (t.i. Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino), ki zavezuje tudi Slovenijo. Z vidika Evropske unije je pomembna tudi Listina o temeljnih pravicah EU iz leta 2000, ki v tem trenutku ni pravno zavezujoč dokument. Prav tako nezavezujoča je tudi Evropska listina pacientovih pravic iz leta 2002. Čeprav po svoji naravi ni dokument mednarodnega prava, nudi zainteresiranim državam pregleden zbir priporočil za pravno ureditev varstva pacientovih pravic. Poleg naštetih aktov so bile pri pripravi Zakona o pacientovih pravicah upoštevane tudi nezavezujoče mednarodne deklaracije kot so Ljubljanska listina o reformi zdravstvenega varstva, Džakartska deklaracija o promociji zdravja v 21. stoletju, Luksemburška deklaracija o varnosti bolnikov in druga mednarodna priporočila za varstvo pravic pacientov.

1.3.2 Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije

V pravnemu redu EU, ni zavezujočih pravnih aktov s področja varstva bolnikovih pravic, ki bi jih Republika Slovenija bila dolžna implementirati v slovenski pravni red.

1.3.3 Primerjalnopravni vidik varstva pacientovih pravic

1.3.3.1 Uvodno

Države članice EU, ki so sprejele posebne zakone s področja pacientovih pravic so: Belgija (Zakon o bolnikovih pravicah iz leta 2002), Ciper (Zakon o bolnikovih pravicah iz leta 2005), Danska (Zakon o pacientovih pravicah iz leta 1998), Finska (Zakon o položaju in pravicah pacient iz leta 1992), Francija (Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2002), Grčija (Zakon o pacientovih pravicah iz leta 1997), Litva (Zakon o pacientovih pravicah in povrnitvi škode povzročene pacientom iz leta 1996), Latvija (Zakon o medicinskem zdravljenju iz leta 1996), Madžarska (Zakon o pravicah in dolžnostih pacientov iz leta 1997) in Nizozemska (Zakon o medicinskem zdravljenju iz leta 1994).

Norveška in Islandija, kot evropski državi zunaj EU, sta prav tako sprejeli posebna zakona s področja varstva pacientovih pravic, prva leta 1999 in druga leta 1997.

V nadaljevanju so na kratko predstavljene ureditve v nekaterih državah, ki so družbeno-ekonomsko ali kako drugače primerljive s Slovenijo. Ureditev v državah germanskega pravnega kroga ter ureditev v državah, ki pripadajo anglosaškemu pravnemu sistemu ni predstavljena, saj so pacientove pravice urejene partikularno in niso zajete v enotnih aktih, poleg tega pa so mnogi akti neobvezujoči. Posebej podrobno je predstavljena ureditev na Finskem, ki je kot prva država v Evropi sprejela Zakon o položaju in pravicah pacientov že leta 1992 (v veljavo je stopil leta 1993).

1.3.3.2 Finska

Pravice bolnikov so na Finskem varovane s splošno zdravstveno zakonodajo in predvsem z Zakonom o položaju in pravicah pacientov, ki posebej ureja naslednje pravice:

Pravica do kvalitetne zdravstvene oziroma medicinske oskrbe. Zakon določa, da je vsaka oseba s stalnim prebivališčem na Finskem brez kakršnekoli diskriminacije upravičena do primerne zdravstvene oziroma medicinske oskrbe glede na njeno zdravstveno stanje in glede na zmožnosti zdravstvenega sistema v tistem trenutku. Pri tem je potrebno spoštovati pacientovo zasebnost in dostojanstvo ter bolnikov materin jezik in kulturo, ki ji pripada.

Dostopnost do zdravstvenih posegov. Če pacientu ni mogoče zagotoviti potrebnega zdravstvenega posega takoj, se ga uvrsti na čakalni seznam ali pa omogoči poseg kje drugje, če je to mogoče in potrebno glede na pacientovo zdravstveno stanje. Nujni posegi se obravnavajo po posebnih predpisih. Splošna pravica do izbire zdravnika ali zdravstvenega zavoda in splošna pravica do drugega mnenja nista urejeni.

Pravica do obveščenosti. Pacient mora biti na njemu razumljiv način obveščen o njegovem zdravstvenem stanju, pomenu in posledicah zdravstvenega posega, različnih alternativnih možnosti zdravljenja in njihovih posledicah ter drugih pomembnih dejavnikih, ki lahko vlivajo na odločitve bolnika. Izjemi od osnovnega pravila sta pacientovo izrecno nasprotovanje obveščenosti in če je očitno, da bi informacija ogrozila pacientovo življenje ali zdravje. Če je zaradi kakršnegakoli razloga sporazumevanje onemogočeno, je potrebno zagotoviti tolmača, če je to mogoče. Glede preverjanja lastnih podatkov v zdravstveni dokumentaciji, zakon napotuje na področne predpise.

Pravica do odločanja o sebi. Za vsak zdravstveni poseg mora obstajati vzajemno razumevanje in soglasje volj. Če pacient zavrne določen zdravstveni poseg je potrebno zanj poskrbeti na kakšen drug medicinsko sprejemljiv način. V primeru, da pacient zaradi duševnega stanja ne more razumeti pomena zdravstvenega posega oziroma ni sposoben podati soglasja, je potrebno odločiti o posegu po predhodnem posvetovanju s skrbnikom, bližnjim članom družine ali drugo bolniku bližnjo osebo.

Mnenje mladoletnih oseb mora biti upoštevano glede na mladoletnikovo starost in stopnjo razvitosti. Če mladoletna oseba ne more podati soglasja je potrebno upoštevati voljo njegovega zakonitega zastopnika.

V primerih, ko je ogroženo pacientovo življenje ali zdravje, je potrebno nujen medicinski poseg opraviti, čeprav pacientova volja ni znana zaradi izgube zavesti ali drugega razloga. Če je pacient predhodno izrazil voljo glede zdravstvenega posega, je potrebno to voljo spoštovati.

Zakoniti zastopnik mladoletnega pacienta nima pravice prepovedati medicinskega posega, ki je potreben za to, da se odvrne grožnja za življenje in zdravje mladoletnega pacienta.

Pravice drugih do obveščenosti. Zakoniti zastopnik, bližnji družinski član ali druga pacientu bližnja oseba ima pravico biti obveščen o zdravstvenem stanju pacienta. Mladoletnik, ki je glede na starost in razvitost sposoben odločanja o sebi, lahko prepove dajanje informacij o njegovem zdravstvenem stanju njegovemu zakonitemu zastopniku. V primerih, ko mladoletna oseba ni sposobna dati soglasja za medicinski poseg, je potrebno s podatki o zdravstvenem stanju seznaniti njegovega zakonitega zastopnika.

Pravica do pritožbe. Pacient, ki ni zadovoljen z zdravstveno oziroma medicinsko oskrbo ali medicinskim posegom, lahko poda pritožbo, ki jo naslovi na predstojnika izvajalca zdravstvenih storitev. Odločitev o pritožbi mora biti sprejeta v razumnem času. Če je pacient podal pritožbo, ga to ne omejuje pri vlaganju drugih pravnih sredstev na organe, ki so pristojni za nadzor nad delom zdravstvenih zavodov (npr. Pokrajinski Svet, Nacionalni Urad za medicinsko-pravna vprašanja, parlamentarni ombudsman). Če se pri obravnavi pacientove pritožbe ugotovi, da je podana odškodninska odgovornost po posebnih predpisih, je potrebno pacientu svetovati o možnostih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti pred pristojnimi organi. V zvezi s tem je potrebno omeniti, da ima Finska tudi poseben zakon iz leta 1986, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo utrpi pacient pri medicinskem posegu ali zdravstveni oskrbi v širšem smislu. V zvezi s tem je predpisano obvezno zavarovanje odgovornosti vseh izvajalcev zdravstvene dejavnosti, določene so vrste škodnih primerov in vrste pravno priznane škode, urejeni pa so tudi postopki v zvezi z uveljavljanjem odškodninske odgovornosti iz naslova obveznega zavarovanja (pri tem igrata pomembno vlogo predvsem Patient Insurance Centre in Patient Injuries Board).

Varuh pacientovih pravic. Varuhi pacientovih pravic so organizirani pri posameznih izvajalcih zdravstvene dejavnosti oziroma za več izvajalcev skupaj. Naloga varuha pacientovih pravic je, da pacientom svetuje o njihovih pravicah ter možnostih njihovega uveljavljanja in skrbi za promocijo pacientovih pravic. Če je potrebno, varuh tudi nudi neposredno pomoč pri sestavljanju pritožb in drugih pravnih sredstev.

Zaupnost informacij v bolnikovi zdravstveni dokumentaciji. Zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci ne smejo posredovati podatkov iz pacientove zdravstvene dokumentacije tretjim osebam brez pisne privolitve pacienta. Izjeme veljajo za naslednje primere: posredovanje informacij drugemu zdravstvenemu zavodu ali zdravniku, če je to potrebno za postopke diagnostificiranja ali zdravljenja, na podlagi ustnega soglasja ali konkludentnega dejanja pacienta; posredovanje informacij sodišču ali drugim državnim organom po posebnih predpisih; posredovanje informacij bližnjemu članu družine ali drugi pacientu bližnji osebi, če je bolnik deležen zdravljenja v stanju nezavesti ali podobnemu stanju in niso podani razumni razlogi, da bi pacient to prepovedal; posredovanje informacij za potrebe znanstvenih raziskav, kar pa je urejeno s posebnimi predpisi. Za kršitev zaupnosti informacij je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šest mesecev. Navedena določba predstavlja t.i. stransko kazensko zakonodajo. Drugih kazenskih ali kaznovalnih določb zakon nima. Vodenje in hramba bolnikove zdravstvene dokumentacije je podrobneje urejena s podzakonskim predpisom.

1.3.3.3 Danska

Pred sprejetjem Zakona o pacientovih pravicah v letu 1998, so bile pravice pacientov razpršene v več kot 55-ih aktih, kar je pomenilo precejšnjo nepreglednost ureditve pacientovih pravic. Sedaj veljaven zakon ureja naslednje vidike pacientovih pravic (izpostavljene so predvsem posebnosti danske ureditve):

Privolitev v zdravstveni poseg po pojasnilu (t.i. informed consent) in privolitvena sposobnost ter pravica do obveščenosti. Poleg obvezne privolitve v medicinski poseg ima pacient izrecno pravico v vsakem času preklicati privolitev. pacientova privolitev mora biti podana na podlagi primerne obveščenosti, ki jo zagotovijo zdravstveni delavci. Zakon podrobno opisuje o čem (potek zdravljenja, možni zapleti, tveganja, posledice, drugi načini zdravljenja ipd.) in kako mora biti pacient obveščen.

Mladoletniki. Pacient, ki dopolni 15 let starosti lahko samostojno poda privolitev za vsak medicinski poseg in ima pravico do vpogleda v njegovo medicinsko dokumentacijo. Če tak pacient ni sposoben razumeti posledic svoje privolitve, privolitev poda eden od staršev.

Pacienti, ki so trajno nesposobni privolitve. V takih primerih poda soglasje bližnji sorodnik ali skrbnik. Če takih oseb ni, poda soglasje zdravnik, ki ni bil in tudi ne bo udeležen v zdravljenju pacienta. Privolitev drugega zdravnika ni potrebna, če gre za lažji poseg. Če se ugotovi, da utegne biti privolitev sorodnika ali skrbnika v škodo pacientu, lahko zdravnik izvede poseg ob soglasju pristojnega zdravstvenega inšpektorata. V nujnih primerih ni potrebna nobena privolitev. Kljub privolitveni nesposobnosti je pacientu potrebno omogočiti sodelovanje v postopku odločanja o njegovem zdravljenju in pri tem v največji meri upoštevati njegove želje (izjave) in ga o vsem obveščati, če je to razumno in mogoče.

Drugi vidiki pravice do odločanja o sebi. V tem kontekstu zakon obravnava: pravico do gladovne stavke; pravico do zavrnitve transfuzije krvi ali krvnih pripravkov; ravnanje z pacientom v položaju, ko je skorajšnja smrt neizogibna; pravico do vnaprejšnje izjave volje o prepovedi zdravljenja za primer, ko bi se znašel v položaju, ko ne bo sposoben podati privolitve (t.i. living will).

Pacient lahko v položaju, ko je skorajšnja smrt neizogibna, zavrne vsako zdravljenje. Prav tako je lahko deležen ukrepov paliativne medicine, čeprav bi ti lahko vodili v hitrejšo smrt. V primeru, da tak pacient ni sposoben odločanja o sebi, lahko zdravnik opusti zdravljenje, ki bi samo podaljšalo življenje.

Vnaprejšnjo izjavo o prepovedi zdravljenja lahko poda vsaka oseba, ki dopolni 18 let starosti, ki nima zakonitega skrbnika za področje zdravja. Na Danskem imajo vzpostavljen uradni register tovrstnih izjav.

Varovanje osebnih podatkov v medicinski dokumentaciji. Danski zakon zelo podrobno ureja varovanje osebnih podatkov oziroma varovanje same medicinske dokumentacije, vpogled v medicinsko dokumentacijo, vodenje ter hrambo medicinske dokumentacije in omejitve pri posredovanju osebnih podatkov tretjim osebam.

Pritožba. Za obravnavanje pritožb v zvezi s kršitvami pravic iz zakona je predvidena posebna Komisija za pritožbe pacientov. Zoper odločitev komisije ni mogoče vložiti nobenega pravnega sredstva. Komisija postopa po avtonomnih pravilih. Zakon drugih postopkovnih določb ne vsebuje.

Posledice neupravičene uporabe ali posredovanja osebnih podatkov iz zdravstvene dokumentacije. Za tovrstno dejanje zakon napotuje na Danski kazenski zakonik. Zakon drugih kazenskih ali kaznovalnih določb ne vsebuje.

1.3.3.4 Belgija

Belgijski Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2002 ureja naslednje elemente varstva bolnikov:

Pacientove pravice. Urejene so naslednje pacientove pravice: pravica do pritožbe in njene obravnave v postopku mediacije; pravica do spoštovanja zasebnosti; pravica do svobodne privolitve na podlagi primerne obveščenosti; pravica do seznanitve z zdravstvenim stanjem in njegovim verjetnim razvojem; pravica do svobodne izbire zdravnika vključno z možnostjo spremembe odločitve znotraj možnosti, ki jih omogoča zdravstveni sistem. Sistem zdravstvenega zavarovanja omogoča tudi pridobitev drugega mnenja.

Zastopanje pacientov. Poglavje se nanaša na mladoletnike, polnoletne paciente pod skrbništvom in polnoletne paciente z zastopnikom, ki ne spadajo pod katero od prejšnjih kategorij.

Zvezna komisija za pacientove pravice. Komisija, ki ustanovljena znotraj Ministrstva za socialne zadeve in javno zdravje je pristojna za: zbiranje in obdelavo podatkov, ki se tičejo pacientovih pravic in so bili pridobljeni doma ali v tujini; ocenjevanje uresničevanja pacientovih pravic po tem zakonu; obravnavo individualnih pritožb pacientov; dajanje mnenj na pobude naslovljene na ministra za socialne zadeve in javno zdravje, ki se tičejo pacientovih pravic. Pred sprejetjem zakona je bilo formalno varstvo pacientovih pravic mogoče le prek rednih sodišč.

1.3.3.5 Litva

Zakon o pacientovih pravicah in povrnitvi škode povzročene pacientom je bil sprejet leta 1996 in leta 1998 tudi spremenjen. V prva tri poglavja so stopila v veljavo leta 1997, četrto pa šele leta 1999. Struktura zakona je sledeča:

I. poglavje: Splošne določbe

Določene so definicije v zakonu uporabljenih pojmov in namen sprejetja zakona.

II. poglavje: Pacientove pravice

- Pravica do zdravstvene oskrbe. Prepovedana je vsakršna diskriminacija pri obravnavi pacientov. Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci morajo spoštovati pacientovo zasebnost in dostojanstvo (tako pri zdravljenju, kot tudi v primeru smrti). Pacientom morajo biti zagotovljeni primerni ukrepi paliativne medicine, če je to potrebno.

- Pravica do dostopnosti zdravstvene oskrbe. Pacientu mora biti nudena zdravstvena oskrba v primernem času brez nepotrebnega odlašanja. Če zdravstvene oskrbe ni mogoče zagotoviti takoj, je potrebno pacientu pojasniti razloge za uvrstitev na čakalni seznam ali pa ga napotiti na izvajalca zdravstvenih storitev zunaj območja prebivališča, če je to potrebno in mogoče.

- Pravica do proste izbire zdravnika, negovalnega osebja in izvajalca zdravstvenih storitev.

- Pravica do obveščenosti. Pacient mora biti obveščen o storitvah, ki jih nudi zdravstveni sistem in možnostih njihovega uveljavljanja ter o notranjih pravilih, ki jih je sprejel posamezni izvajalec zdravstvenih storitev. Prav tako mora biti obveščen o osebnem imenu in poklicnih kvalifikacijah zdravstvenega osebja, s katerimi prihaja v stik v zvezi z zdravljenjem. Nadalje je potrebno pacienta na primeren in njemu razumljiv način obvestiti o njegovem zdravstvenem stanju, diagnozi, rezultatih preiskav, načinu zdravljenja in prognozi. Pacientu je potrebno na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke iz medicinske dokumentacije in podatke o zgodovini bolezni, razen če bi seznanitev s podatki utegnila slabo vplivati na pacientovo zdravje. Pravica do obveščenosti vključuje tudi pravico zahtevati popravek ali izbris napačnih, nepopolnih in dvomljivih podatkov ali podatkov, ki za zdravljenje niso pomembni. Nekatere posebnosti veljajo za mladoletne osebe.

- Pravica zavrniti svojo udeležbo v medicinskih oziroma znanstvenih poskusih in v procesu izobraževanja zdravstvenega osebja.

- Pravica do zavrnitve zdravljenja oziroma pravica do soglašanja. Pacient ne sme biti deležen nobenega medicinskega posega ali druge medicinske oskrbe brez njegove privolitve. Če pacient s posegom ne soglaša, mu je potrebno ponuditi drugo primerno oskrbo. Zakon ima še določbe o ravnanju v nujnih primerih ter določbe za primer, ko je pacient mladoletna oseba ali ko pacient ni sposoben privolitve. Če zakoniti zastopnik pacienta zavrne zdravljenje ali medicinski poseg, ki ni nujen in je zdravnik mnenja, da je tako zdravljenje ali poseg v interesu pacienta, ima Komisija za medicinsko etiko pravico podati soglasje.

- Pravica do pritožbe. Pacient, ki je nezadovoljen z zdravstveno oskrbo, ki jo je bil deležen, lahko vloži pritožbo pri izvajalcu zdravstvene storitve. Ta mu mora odgovoriti v petih delovnih dneh. Poleg tega ima pacient pravico vložiti pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo zoper izvajalca zdravstvenih storitev na ministrstvo za zdravje, druge pristojne organe, ki izvajajo nadzor ali sodišče.

- Prepoved poseganja v pacientovo zasebnost oziroma pravica do varovanja pacientove zasebnosti. Informacije o pacientovem zasebnem življenju je mogoče pridobivati le na podlagi soglasja pacienta ter, če je to nujno za potrebe diagnoze, zdravljenja ali nege ter za določitev zgodovine bolezni. Vsa zdravstvena dokumentacija je zaupne narave, tudi po smrti pacienta. Za posredovanje podatkov je potrebno pacientovo soglasje. Izjeme določa zakon.

III. poglavje: Medicinska dokumentacija o pacientu

Določena so osnovna pravila vodenja in hrambe medicinske dokumentacije ter možnost posredovanja podatkov tretjim osebam ali institucijam za posebne namene.

IV. poglavje: Načela in postopek povrnitve škode povzročene pacientu

- Pravno priznana škoda. Kot pravno priznana škoda se razume tista škoda, ki nastane zaradi: zdravljenja oziroma medicinske oskrbe ali medicinskih raziskav; infekcije ali vnetja povezanega z pregledom ali zdravljenjem; diagnostičnih postopkov, če ti vodijo v nepričakovano in dolgoročno poslabšanje zdravja; sistemskega pomanjkanja medicinske opreme ali napak pri njenem delovanju ter podobnih razlogov. Nezaželjena posledica primerne zdravstvene oskrbe, ki temelji na splošno priznanih načelih ali standardih medicinske znanosti oziroma stroke in ki se ji ne bi bilo moč izogniti z enako učinkovito metodo, se ne šteje za škodo, ki jo priznava ta zakon. Škoda, ki jo utrpijo pacienti kot posledico krivdnega ravnanja zdravstvenih delavcev se povrne po pravilih, ki jih ureja Civilni zakonik.

- Povrnitev škode. Za potrebe razreševanja odškodninskih sporov je znotraj Ministrstva za zdravje ustanovljena posebna Komisija za presojo škode povzročene bolnikom (v nadaljevanju: Komisija). Naloga Komisije je, da potrdi nastanek škode in določi višino odškodnine, ki se izplača iz državnega zavarovalnega sklada za izplačilo odškodnin na podlagi civilne odgovornosti izvajalcev zdravstvenih storitev (v nadaljevanju: Državni sklad za paciente). Zakon posebej določa, da tisto škodo ki je zunaj civilnega delikta nosi oškodovanec sam, kar pomeni, da se zaradi pacientovega prispevka (povzročenega naklepno ali iz hude malomarnosti) k nastanku škode, odškodnina sorazmerno zmanjša.

- Obvezno zavarovanje. Zakon predpisuje obvezno zavarovanje odgovornosti izvajalcev zdravstvenih storitev, ter ureja nekatere podrobnosti v zvezi s tem (npr. zavarovanje odgovornosti za izvajalce, ki niso del Nacionalnega zdravstvenega sistema Republike Litve, način plačevanja in določanja višine zavarovalnine ter druge vidike sklepanja zavarovalnih pogodb). Izvajalci, ki so del Nacionalnega zdravstvenega sistema Republike Litve sklepajo zavarovalne pogodbe z Državnim skladom za paciente. Zakon določa tudi zgornje omejitve višine odškodnin, ki jih je mogoče izplačati.

1. Komisija. Zakon določa način imenovanja Komisije, osnovna napotila za določitev višine škode, nadzor nad delom Komisije, pravico Komisije da pridobi podatke iz medicinske dokumentacije, ki so pomembne za presojo odškodninske odgovornosti, možnost vložitve pritožbe zoper odločitev Komisije na Ministrstvo za zdravje ter možnost obrniti se na sodišče zoper odločitev Ministrstva za zdravje. Zakon postopkovnih določb za delovanje Komisije nima, pač pa določa, da ta deluje na način, kot je določen v njenem statutu.


1.4 Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in za druga javna finančna sredstva

Postopki določeni s tem zakonom so urejeni z namenom zagotavljanja pacientovih pravic, hkrati pa naj bi bilo zelo jasno določeno kdo in na kakšen način se ukvarja s pacientovimi pravicami in s tem tudi olajšano delo vsem, ki se ukvarjajo s pritožbami pacientov. Ker naj bi se večina sporov reševala na nivoju, kjer so nastali, se naj bi delno zmanjšalo delo s pritožbami na vseh višjih nivojih, ki so se do sedaj ukvarjali z njimi (Zdravniška zbornica Slovenije, Ministrstvo za zdravje). Po drugi strani pa je utemeljeno pričakovati, da se bo pripad zadev na prvi in drugi stopnji takoj po uveljavitvi zakona povečal. Predlagatelj ocenjuje, da izvajanje zakona dolgoročno ne bo bistveno povečalo obsega sredstev, ki so ga izvajalci zdravstvene dejavnosti že do sedaj porabili za izvedbo pritožbenih postopkov, kar pa ne velja za delo zastopnikov pacientovih pravic in Komisije RS za varstvo pacientovih pravic. Delo zastopnikov pacientovih pravic bo poklicno v smislu sklenitve delovnega razmerja pri posameznem Zavodu za zdravstveno varstvo. Zavodi bodo zastopnikom pacientovih pravic poleg prostora zagotavljali tudi administrativno podporo. Stroški za plače in drugi stroški povezani z delovanjem zastopnikov se bodo krili iz državnega proračuna. Državni proračun bodo bremenili tudi stroški za delovanje Komisije za varstvo pacientovih pravic oziroma senatov ter mediatorjev preko katerih bo komisija delovala. Finančne posledice se predvidevajo predvsem od leta 2008 naprej, ker bo šele takrat v celoti vzpostavljeno delovanje sistema varstva pacientovih pravic tako, da predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in za druga javna finančna sredstva v letu 2007.
Za leto 2008 ocenjujemo, da bi zakon obremenil proračun in sredstva obveznega zdravstvenega zavarovanja za naslednje vrednosti:

I. Komisija za varstvo pacientovih pravic- letni FN

1. Stalno zaposleni 3- univerzitetna izobrazba,2 višja 163.000 evrov
2. Člani komisije - delo senatov 75.000 »
3. Materialni stroški 62.500 »
Skupaj 300.500 »

4. Zagonski stroški(prostori,oprema, infor.podpora) 100.150 »

II. Zastopniki pacientov
1. Stalno zaposleni 7- univerzitetna izobrazba, 7- srednja 312.969 »
2. Materialni stroški 58.420
Skupaj 371.389 »

3. Zagonski stroški za zastopnike (prostori, oprema,inf.
podpora) 65.329 »

Proračun RS skupaj 837.368evrov




III. Komisije za pritožbe v zdravstvenih zavodih
1. (kadri, materialni stroški) 146.052 »
2. Osebe v zdravstvenih zavodih za sprejem pritožb
(materialni stroški) 83.458 »
____________________________________________________________________ skupaj 229.510


IV. Viri sredstev:
1. Za komisijo za varstvo pacientovih pravic in zastopnike
pacientov in zagonski stroški (I.in II) - Proračun RS 2008 837.368»

2. Komisije za pritožbe v zdravstvenih zavodih
Osebe za sprejem pritožb (III.)
ZZZS - Splošni dogovor 2008 229.510 »




1.5 Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

K večji porabi denarja iz zdravstvene blagajne bo prispevala tudi pravica do drugega mnenja, ki pa se bo lahko uveljavljala dokaj omejeno.

Zaradi delitve pristojnosti med Komisijo in Informacijskim pooblaščencem (kar je sicer v skladu z načelom specializacije državnih organov), je pričakovati tudi povečan obseg zadev, ki jih bo reševal Informacijski pooblaščenec (gre za področje varstva osebnih podatkov in varovanja poklicne skrivnosti).


2. BESEDILO ČLENOV

– spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj,
1. spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti,
2. varstvo največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka,
– spoštovanje zasebnosti,
– spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju,
– spoštovanje osebnosti in dostojanstva tako, da nihče ni socialno zaznamovan zaradi svojega zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene oskrbe, ki jo je bil zaradi tega deležen.

- pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev,
- pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi,
- pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev,
- pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe,
- pravica do spoštovanja pacientovega časa,
- pravica do obveščenosti in sodelovanja,
- pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju,
- pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje,
- pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja,
- pravica do drugega mnenja,
- pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo,
- pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov,
- pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic,
- pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.

– je ta po pravilih medicinske stroke potreben,
– se glede na stanje medicinske znanosti upravičeno pričakuje, da bo pacientu koristen in je razmerje med pričakovano koristjo na eni strani in tveganjem ter obremenitvijo za pacienta na drugi strani ugodno,
– so stroški posega razumni glede na pričakovani učinek, kadar se medicinski poseg opravlja na račun javnih sredstev.

- svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe,
- cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja,
- možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve,
- morebitnih drugih možnostih zdravljenja,
- postopkih in načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi ali niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

– sodelovanja v učnem procesu, zlasti ob prisotnosti drugih oseb med izvajanjem zdravstvene oskrbe zaradi medicinskega izobraževanja, ki ga ureja 44. člen tega zakona,
– uporabe zdravstvenih podatkov za namene, ki ne predstavljajo zdravljenja, ki jo ureja 45. člen tega zakona,
– sporočanja informacij o zdravstvenem stanju tretjim osebam, ki ga ureja 46. člen tega zakona,
– seznanjanja tretjih oseb z zdravstveno dokumentacijo, ki ga ureja 45. člen tega zakona,
– sodelovanja v medicinskih raziskavah,
– preiskav na njemu odvzetem biološkem materialu, pri čemer se te lahko opravijo samo za potrebe njegovega zdravljenja, razen če morebitno drugo rabo biološkega materiala ureja poseben zakon,
– razpolaganja s telesom ali deli telesa po njegovi smrti za potrebe medicinskega izobraževanja in znanstvenih raziskav, za katerega se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odvzem in presaditev delov človeškega telesa zaradi zdravljenja,
– darovanja organov, tkiv ali celic v času življenja in po smrti, ki ga ureja poseben zakon.

– pacient zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben odločanja o sebi,
– zdravnik ni vedel in ni mogel vedeti, da je pacient, pacientov zdravstveni pooblaščenec oziroma pooblaščenka (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec) pacientov zakoniti zastopnik ali druga oseba, ki po zakonu lahko da privolitev, posegu nasprotoval,
– privolitve oseb iz prejšnje alinee v razumnem času ni bilo mogoče pridobiti in
– bo medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pacientu v največjo zdravstveno korist.

- pacient trpi za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi in ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja ali ne lajša trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje ali

- pacient ne želi zdravljenja, ki bi mu podaljšalo življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel sam zase.

- ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve,
- bi bile podane okoliščine iz drugega odstavka 30. člena tega zakona.

– eden od staršev ni znan ali je neznanega bivališča,
– je enemu od staršev odvzeta roditeljska pravica,
– eden od staršev zaradi začasne zadržanosti mnenja ne more dati pravočasno brez nevarnosti za nastanek resne zdravstvene škode za otroka,
– eden od staršev ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za pacientovo sposobnost odločanja o sebi.

– pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti,
– pacientovi otroci ali posvojenci,
– pacientovi naravni starši oziroma posvojitelji,
– pacientovi bratje ali sestre,
– pacientovi stari starši,
– pacientovi vnuki.

– pacientovi neposredni potomci ali posvojenci,
– pacientovi naravni starši oziroma posvojitelji,
– pacientovi bratje ali sestre,
– pacientovi stari starši,
– pacientovi vnuki.

– da se dodajo njegove pripombe k zapisom v zdravstveni dokumentaciji,
– osnovna ustna pojasnila o vsebini zdravstvene dokumentacije, razen kadar pacient prejme izčrpna pojasnila na podlagi 20. člena tega zakona,
– izčrpna ustna pojasnila o vsebini zdravstvene dokumentacije, če glede posameznih delov dokumentacije ni prejel pojasnil na podlagi 20. člena tega zakona.

– zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci, ki ga zdravijo ali opravljajo medicinski poseg,
– osebe, za katere želi, da so ob tem navzoče, če je to glede na naravo medicinskega posega izvedljivo,
– osebe, ki imajo v konkretnem primeru pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ni sposoben odločanja o sebi in če je to glede na naravo medicinskega posega izvedljivo,
– druge osebe, če tako določa zakon.

– če za namene epidemioloških in drugih raziskav, izobraževanja, medicinskih objav ali druge namene pacientova istovetnost ni ugotovljiva,
– če za namene spremljanja kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe pacientova istovetnost ni ugotovljiva,
– kadar prijavo zdravstvenega stanja zahteva zakon,
– kadar se zaradi potreb zdravljenja podatki posredujejo drugemu izvajalcu zdravstvenih storitev,
– kadar to zahteva drug zakon.

– dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja,
– v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti zdravljenja, v katere je ustno oziroma pisno privolil,
– dati pristojnemu zdravniku in drugim pristojnim zdravstvenim delavcem oziroma zdravstvenim sodelavcem vse potrebne in resnične informacije v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, ki so mu znane in so pomembne za nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti podatke o svojih sedanjih in preteklih poškodbah ter boleznih in njihovem zdravljenju, boleznih v rodbini, morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa,
– obvestiti zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce o nenadnih spremembah zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med zdravljenjem,
– biti obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic drugih pacientov ter zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev,
– spoštovati objavljene urnike, hišni red in predpisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvenih storitev,
– pravočasno obvestiti izvajalca zdravstvenih storitev o morebitnem izostanku na pregled ali zdravljenje.

– je državljan Republike Slovenije,

– ima univerzitetno izobrazbo na katerem izmed področij iz petega odstavka tega člena,

– ima najmanj osem let delovnih izkušenj,

– ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora.

– predsednika in člane senata ter njihove namestnike,
– kraj zasedanja senata,
– po možnosti tudi čas zasedanja po predhodnem dogovoru vseh udeležencev,
– morebitnega dodatnega strokovnjaka z ustreznimi znanji, ki pa nima pravice odločanja.

– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti in poročanje o izvedenih ukrepih,
– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži izvedbo dodatnih preiskav, ponovitev, dopolnitev ali popravo zdravstvene storitve, če je bila izvedena neustrezno in poročanje o izvedenih ukrepih,
– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev kršenja pravic v prihodnje in poročanje o izvedenih ukrepih,
– izvajalcu zdravstvenih storitev, izjemoma pa tudi neposrednemu kršitelju, izreče opomin, pri tem pa lahko odloči, da se opomin, izrečen izvajalcu zdravstvenih storitev, tudi javno objavi.

– obvezna preiskava zaradi varnostnega zapleta v skladu s 76. in 77. členom tega zakona,
– obvezen notranji nadzor po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter uvedba postopka ugotavljanja domnevne kršitve varstva osebnih podatkov,
– zunanji nadzor po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (strokovni nadzor s svetovanjem, ki ga izvede pristojna zbornica z javnimi pooblastili),
– finančni nadzor, ki ga izvede Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

- letno statistiko kršitev pacientovih pravic, uvedenih postopkov in rezultatov,
- letno statistiko aktivnosti zastopnikov pacientovih pravic ter
- oceno stanja na področju varstva pacientovih pravic s predlogi za izboljšanje.

- če ne pozove pacienta, ki je vpisan v več čakalnih seznamov, da naj se opredeli v skladu z osmim odstavkom 14. člena tega zakona,
- če ne vodi čakalnih seznamov v skladu s tretjim odstavkom 14. člena tega zakona,
- če ne upošteva roka hrambe iz tretjega odstavka 15. člena tega zakona,
- če Inštitutu ne sporoči podatkov v skladu s prvim odstavkom 16. člena tega zakona,
- če pacientu ne da pojasnil v skladu s prvim odstavkom 20. člena in 25. člena tega zakona,
- če ne objavi podatkov v skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona,
- če ne izvede postopka prve obravnave kršitve v skladu s členi 56 do 63 tega zakona,
- če se ne udeleži pripravljalnega naroka v skladu s četrtim odstavkom 68. člena tega zakona,
- če ob ugotovljenem ali sporočenem primeru nedovoljene obdelave osebnih podatkov ne ukrepa v skladu s 47. členom tega zakona,
- če ne omogoči zastopniku dostopa do podatkov v skladu s 50. členom tega zakona,
- če ne izvede preiskave zaradi domnevnega varnostnega zapleta v skladu z drugim odstavkom 77. člena tega zakona ali ne izvede ukrepov, ki mu jih z odločbo naloži Komisija v skladu z 78. členom tega zakona.

- pravičen oziroma enakopraven dostop oziroma obravnavo,
- varstvo zasebnosti,
- varstvo njegove avtonomije, ki se izraža predvsem v pravici do samoodločbe,
- primerna, kakovostna in varna zdravstvena oskrba v skladu s strokovnimi standardi,
- pregledna ureditev odnosov z izvajalci zdravstvenih storitev, ki bo temeljila na zaupanju med pacientom in zdravstvenim delavcem ali zdravstvenim sodelavcem.

- na primarnem nivoju oziroma na nivoju izbranega osebnega zdravnika (splošni zdravnik, pediater, zobozdravnik, ginekolog);
- na sekundarnem nivoju preko napotenega izbranega specialista v javni mreži.

- darovanje organov za časa življenja in po smrti (ni urejena v tem v zakonu),
- uporabo zdravstvenih podatkov za namene izven zdravljenja,
- sodelovanje v znanstvenih raziskavah,
- sodelovanje v učnem procesu,
- preiskave na odvzetem biološkem materialu,
- sporočanje podatkov o zdravstvenem stanju pacienta in podatkov iz zdravstvene dokumentacije tretjim osebam,
- razpolaganje s telesom po smrti pacienta za potrebe medicinskega izobraževanja in znanstvenih raziskav (ni urejena v tem zakonu).

- pacient mora biti sposoben odločanja o sebi (vprašanja v zvezi s privolitveno nesposobnostjo so urejena v 9. poglavju);
- privolitev mora biti podana pred posegom (predhodna privolitev);
- privolitev mora biti svobodna (brez vpliva sile, grožnje ali zvijače s strani tretjih oseb);
- privolitev mora biti zavestna (pacient se mora zavedati (razumeti) pomena in posledic privolitve);
- privolitev mora biti praviloma pisna (pogojna predpostavka).

- sposobnost odločanja o sebi,
- dopolnjenih 18 let starosti,
- pisno dokumentirana izjava volje,
- potrditev, da je izjavo v resnici podal pacient, ki je na listini označen (overitev podpisa),
- ustna in pisna seznanitev s pomenom in posledicami odločitve s strani imenovanega tričlanskega strokovnega senata,
- preverba pogojev iz prve in druge točke s strani imenovanega tričlanskega strokovnega senata.

- pacient je sposoben odločanja o sebi v času, ko izjavo daje,
- pacient mora v času izjave volje dopolniti 18 let starosti,
- enaki pogoji kot v predhodnih točkah se zahtevajo tudi za pooblaščenca,
- pisna izjava volje,
- potrditev, da je izjavo v resnici podal pacient, ki je na listini označen (overitev podpisa).

- v času uresničitve zapisane volje ne sme biti dan utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical,
- je veljavnost listine omejena na 3 leta,
- lahko pacient ne glede na sposobnost odločanja o sebi izjavo kadar koli na neformalen način prekliče (seveda pa to velja tudi v primeru iz 30. člena zakona).

- krog upravičenih oseb je zaprt,
- seznanitev se opravi posredno, preko zdravnika,
- gre za podatke, ki utegnejo bistveno vplivati na njihovo zdravje.

- za epidemiološke študije,
- druge študije, v katerih je pacientova istovetnost nepovratno zabrisana (enako tudi za obdelavo podatkov o kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe),
- v primerih, ko prijavo bolezni zahteva zakon.

- drugačnega načina financiranja delovanja večjega števila zastopnikov, kot je neposredno ali posredno iz državnega proračuna si ni mogoče zamisliti;
- izvedba javnega razpisa in imenovanje zastopnikov s strani ministra je optimalen način, da se doseže transparenten način izbora ustreznih kandidatov in da se zastopniku da potrebna avtoriteta in zagotovi zaupanje (čeprav ni organ odločanja);
- imenovanje ali izvolitev zastopnikov na višjem nivoju (vlada, državni zbor) glede na pomen funkcije ne bi bilo utemeljeno (položaj zastopnika ni primerljiv npr. s položajem ombudsmana);
- dejstvo delovanja pri območnih zavodih za zdravstveno varstvo in sklenitev delovnega razmerja v ničemer ne postavlja zastopnika v subordiniran položaj. Zavod za zdravstveno varstvo ni prav v ničemer zainteresiran za kakršno koli vplivanje na delo zastopnikov;
- nedopustno bi bilo absolutizirati samostojnost in neodvisnost zastopnika v smislu odsotnosti vsakršnih obveznosti tudi nadzora;
- tudi drugi državni organi, ki jim običajno priznavamo samostojnost, neodvisnost in nepristranskost (npr. ombudsman, sodišča, državno tožilstvo itd.) so po svoji naravi »državni« (del državnega aparata) in ne neki subjekti zasebnega prava, ki bi bili funkcionalno in organizacijsko povsem neodvisni;
- ker zastopnik nima oblastnih upravičenj ne odloča o pravicah in dolžnostih pacientov izvajalcev ali zdravstvenih delavcev oziroma sodelavcev, zaradi česar tudi vprašanje neodvisnosti ni bistvenega pomena. Funkcija zastopnika je svetovanje in pomoč, pri čemer si je skrajno težko zamisliti svetovanje, ki bi bilo »odvisno« od državnih ali političnih interesov;
- spori med izvajalcem zdravstvenih storitev ali zdravstvenim delavcem oziroma sodelavcem in pacientom niso spori med državo in posameznikom (so spori čiste zasebnopravne narave za katere razrešitev pa je država zainteresirana in katerih razreševanje je v javnem interesu), zaradi česar pomoč zastopnika pri njihovem razreševanju sploh ne postavljajo pod vprašaj njihove neodvisnosti (ker se tovrstni spori države ne tičejo – torej ni aktivna udeleženka, država nima prav nobenega interesa vplivati na način dela zastopnika).

- z ugotavljanjem dejstev oziroma s podrobno členitvijo domnevne kršitve pravic pacienta (razgovor z pacientom, razgovor z zdravstvenim delavcem ali sodelavcem, iskanje dodatnih pojasnil, pregled dokumentacije);
- z dodatnimi pojasnili (pri tem lahko pristojna oseba pritegne k sodelovanju tudi druge zdravstvene delavce ali sodelavce), ki se že v sedanji praksi dostikrat izkažejo kot zelo pomembna, saj se nemalokrat spor z dodatno informiranostjo takoj razreši;
- z predlogom za sklenitev dogovora o ustnem ali pisnem opravičilu, povračilu nepotrebnih stroškov (npr. povrnitev potnih stroškov, če pacient kljub pravočasnemu prihodu na pregled ta dan ni prišel na vrsto), dodatnih preiskavah, pridobitvi drugega mnenja in podobno.

– da so dodatna pojasnila eden izmed najpomembnejših načinov reševanja sporov na kar kaže tudi vsakdanja praksa. Pacientova vloga pri zdravstveni obravnavi je zaradi asimetričnosti informacij v praksi zmanjšana tako, da pogosto nastopa zgolj kot »objekt« zdravljenja. Pomanjkanje znanja ter pojasnil o npr. bolezni, zdravljenju, organizaciji, pravicah iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenemu sistemu nasploh, je eden izmed najpogostejših vzrokov nesoglasij med izvajalci in zdravstvenim osebjem na eni ter pacientom na drugi strani. Dodatna pojasnila so tako pomemben »ukrep« pri poskusu mirnega reševanja sporov, kakršna je t.i. prva obravnava kršitve;
– da enako kot v prejšnji točki velja tudi za ugotavljanje vzrokov. Brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja so tudi dodatna pojasnila brez smisla. Tudi končni dogovor ni mogoč, če pristojna oseba in pacient ne razčistita osnovnih dejanskih vprašanj;
– da pristojna oseba v obravnavanem postopku o ničemer ne odloča, torej ne sprejema nikakršnih oblastnih odločitev, pač pa s svojo aktivnostjo skuša doseči dogovor, kot edino možno rešitev sporne situacije v tem postopku. Zato velja tudi, da bi bila v postopkih z zahtevo za prvo obravnavo kršitve vsakršna uporaba določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek povsem neprimerna. Razlog je predvsem v tem, da gre za posebno vrsto alternativnega reševanja sporov, ki se lahko konča zgolj z dogovorom (pogodbo) in ne s kakršno koli oblastno odločitvijo izvajalca zdravstvenih storitev. Edina »prisila« s katero bo soočen pacient, je dejstvo, da je vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve (ne glede na rezultat) pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Instrument dogovarjanja pa je vsekakor imanenten civilnemu pravu in pravu alternativnega reševanja sporov in ne »odločanja o upravnih stvareh«. Čeprav se pogosto govori o dvostopenjskem postopku, dejansko ne gre za dve stopnji v smislu upravnega procesnega prava, saj lahko zgolj (oziroma šele) »pritožbo« vloženo pri Komisiji smatramo kot »vlogo pri organu prve stopnje«.

- enoten in predvidljiv postopek odločanja oziroma vzpostavljena praksa;
- z organizacijskega vidika je omogočeno lažje oblikovanje komisije ter posameznih senatov;
- lažje in bolj racionalizirano je izvajanje postopkovnih dejanj (organizacijski vidik) in poročanja;
- lažje je zagotovljena neodvisnost in nepristranskost komisije oziroma senatov;
- lažje je zagotoviti možnost sodelovanja pravnih strokovnjakov;
- zagotovljena je večja avtoriteta komisije;
- omogočeno cenejše delovanje.

- zaključek postopka s sklepom (npr. ker sporazum o mediaciji ni bil dosežen, kršitve pa ni mogoče obravnavati pred senatom),
- sklenitev sporazuma o mediaciji,
- uvedba pritožbenega postopka v senatni obravnavi,
- sklenitev poravnave.

- pred sklenitvijo poravnave morajo biti pacientu pojasnjene vse okoliščine in posledice sklenjene poravnave, kar se zapiše tudi v zapisniku,
- poravnava mora biti vselej jasna in določna ter ne sme biti v škodo javni koristi, javni morali ali pravni koristi drugih,
- poravnava je sklenjena, ko je zapisnik udeležencem prebran in ko ga podpišejo vsi udeleženci v sporu.

I. Ocena finančnih posledic
		Tekoče leto (t)	t+1			t+2			t+3
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) prihodkov državnega proračuna		/	/			/			/
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) odhodkov državnega proračuna		/	/			/			/
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) obveznosti za druga javna finančna sredstva		/	/			/			/
II. Pravice porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po naslednjih proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski:
Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ima proračunskega uporabnika		Znesek za tekoče leto (t)			Znesek za t+1 (2008)
6715	Varstvo potrošnikov zdravstvenega varstva	/		/			837.368 EUR
SKUPAJ:				/			837.368 EUR
Manjkajoče pravice porabe se bodo zagotovila s prerazporeditvijo iz naslednjih PP:
Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ime proračunskega uporabnika		Znesek za tekoče leto (t)				Znesek za t+1
SKUPAJ:				/				/
Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:
Novi prihodki		Znesek za tekoče leto (t)			Znesek za t+1
SKUPAJ:		/			/