Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
REPUBLIKA SLOVENIJA
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE
EVA: 2010-2111-0008
Številka: 00713-21/2010/8
Ljubljana, 20.05.2010
PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
L J U B L J A N A
Vlada Republike Slovenije je na 83. redni seji dne 20.5.2010 določila besedilo:
- Predloga zakona o potrošniških kreditih,
ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:
- dr. Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo,
- mag. Darja Radić, državna sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
- dr. Peter Vrtačnik, generalni direktor Direktorata za notranji trg, Ministrstvo
za gospodarstvo,
- Tanja Bakan Rožič, sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
- Barbara Miklavčič, sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo.
PRILOGA: 1
PRVA OBRAVNAVA
EVA 2010-2111-0008
PREDLOG ZAKONA O POTROŠNIŠKIH KREDITIH (ZPotK)
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona
Ocena stanja
Potrošniško kreditiranje se je v Republiki Sloveniji prvič posebej uredilo z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljnjem besedilu: ZPotK) (Uradni list RS, št. 70/00), ki je bil sprejet leta 2000 in s katerim smo v slovenski pravni red prenesli Direktivo 87/102/EGS Sveta z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi kredit (UL L št. 42 z dne 12. 2. 1987, str. 48; v nadaljnjem besedilu: direktiva 87/102/EGS) skupaj z obema spremembama te direktive, ki sta jih prinesli Direktiva 90/88/EGS Sveta z dne 22. februarja 1990 o spremembi Direktive 87/102/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L št. 61 z dne 10. 3. 1990, str. 14) in Direktiva 98/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o spremembi Direktive 87/102/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L št. 101 z dne 1. 4. 1998, str. 17).
Pred letom 2000 potrošniško kreditiranje v našem pravnem sistemu ni bilo celovito urejeno. Obligacijski zakonik (v nadaljnjem besedilu: OZ) sicer kot posebno vrsto bančnega posla ureja kreditno pogodbo, vendar opredelitev kreditne pogodbe zajema vse vrste bančnih kreditov, potrošniških kreditov pa posebej ne ureja. OZ ureja tudi posojilno pogodbo, ki je po svoji vsebini enaka kreditni pogodbi, le da v tem primeru ne gre za specializiran bančni posel in vključuje vsa gotovinska posojila, ki jih potrošnikom ponujajo dajalci posojil, ki niso banke. Tudi sicer je ureditev posojilne pogodbe v OZ zelo skopa in ne vsebuje določb, ki bi jih lahko šteli kot izraz posebnega varstva potrošnika kot jemalca posojila in ekonomsko šibkejše stranke. Za posojilno pogodbo po OZ ni predvidena niti pisna oblika, pa tudi pravica do predčasnega plačila je zelo ozko določena. Še največ varstva zagotavlja OZ potrošniku pri potrošniških blagovnih kreditih oziroma prodaji na obroke. Ureditev OZ za to posebno obliko prodajne pogodbe je že pred leti dopolnil Zakon o varstvu potrošnikov, ki določa, da morajo biti tovrstne prodajne pogodbe sklenjene pisno, potrošniku pa sta priznani pravica do predčasnega plačila in pravica, da v 15 dneh od sklenitve pogodbe odstopi od nje, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za odstop. Pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa izključno potrošnik, je celovito uredil šele ZPotK. Z zakonom je zakonodajalec želel zaščititi potrošnika kot ekonomsko šibkejšo stranko, ki kredita ne pridobiva za poslovne namene.
ZPotK je bil prvič noveliran leta 2004 s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 41/04). Prva novela zakona ni spreminjala načel in ciljev prvotnega zakona, je pa med drugim zožila krog izjem, za katere se ZPotK ne uporablja, uredila potrošniške hipotekarne pogodbe, določila najvišjo dopustno efektivno obrestno mero, prepovedala zavarovanja kreditov z bianco finančnimi instrumenti in razširila pristojnosti Urada RS za varstvo potrošnikov glede izdajanja in odvzemanja dovoljenj za potrošniško kreditiranje. Vzrok za spremembe zakona iz leta 2004 so bile hude zlorabe in oškodovanja potrošnikov zaradi posojanja denarja, ki ga je bilo mogoče označiti kot oderuštvo. Nadzor nad trgom je pokazal, da so bili dajalci kreditov običajno družbe z omejeno odgovornostjo (zastavljalnice ali druga podjetja ali celo samostojni podjetniki posamezniki), ki so zaračunavali precej višje (oderuške) obresti oziroma višje stroške, povezane z najemom kredita, njihove stranke pa so bili največkrat potrošniki z nižjimi dohodki, ki jim trg bančnih kreditov ni bil dostopen zaradi (pre)nizke kreditne sposobnosti, neredne zaposlitve ali statusa. V posamezen posel je bilo pogosto vpletenih več podjetij, obrestne mere kreditov so bile neopredeljene, zavarovanja pa nesorazmerno visoka in draga. Nadzor je večinoma pokazal, da je dajalec kredita kljub visokim obrestnim meram formalno sicer spoštoval določbe ZPotK, saj je bila navedena točna efektivna obrestna mera (v nadaljnjem besedilu: EOM), pogodba pa je vsebovala predpisane sestavine, zaradi česar nadzorni organ ni mogel ukrepati. Kot zavarovanje kredita se je pogosto pojavljalo hipotekarno zavarovanje, hipotekarni krediti pa so bili tedaj izvzeti s področja uporabe takrat obstoječega ZPotK. Pogosto so bile v pogodbe vključene lažne določbe o hipotekarnem jamstvu za terjatev upnika, s čimer se je prikrila prava narava kreditov. Medtem ko so bili običajni potrošniški krediti pod dokaj strogim nadzorom Tržnega inšpektorata RS, za nadzor hipotekarnih kreditov ni bil pristojen noben nadzorni organ. Razmerja med zneskom kredita in celotnim odplačilom kredita (vsoto vseh anuitet) so bila v nekaterih primerih absurdno visoka. S kreditno pogodbo so se podpisovali tudi različni bianco plačilni instrumenti, z unovčenjem katerih so upniki uveljavljali svoje terjatve. Močno razvpite so bile t. i. »sell and lease back« pogodbe, za katere ZPotK prav tako ni veljal. Pri teh pogodbah je šlo za kredite, ko je potrošnik za določeno kupnino – kvazikredit dajalcu kredita prodal nepremičnino ter jo na lizing vzel nazaj. Šele po odplačilu lizinga je potrošnik spet postal lastnik svoje nepremičnine, saj si je dajalec kredita do zadnjega plačila pridržal lastninsko pravico. Pogodbe »sell and lease back« v finančnem svetu sicer niso nenavadne, neobičajno v omenjenih primerih je bilo, da številni potrošniki niso bili sposobni odplačevati oderuških obrokov. Poleg tega so za sklenitev ali podpis kreditne pogodbe pri notarju največkrat pooblastili kar uslužbenca dajalca kredita, zaradi česar je bil pri večini kreditnih pogodb za posle pri notarju odgovoren isti človek na obeh straneh pogodbenih strank – kupec in prodajalec. Ključni očitki notarjem so bili, da pogodb potrošnikom niso prebrali in jih opozorili na pravne posledice, ki so izhajale iz sklenjenih kreditnih pogodb.
Leta 2007 je bil ZPotK drugič noveliran s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 111/07). Tudi leta 2007 so bile spremembe podobno kot leta 2004 sprejete zaradi potrebe po večjem varstvu potrošnikov, predvsem tistih, ki najemajo posojila pri podjetjih, ki niso registrirana kot banke ali hranilnice. Izkazalo se je namreč, da so nebančni dajalci kreditov v praksi znova našli stranpoti, kako zaobiti zakon. Najpogostejše kršitve zakona so bile prikrite oblike kreditiranja oz. prikrivanje dejanskih stroškov obresti. S spremembami in dopolnitvami zakona se je zato zožil krog stroškov, ki se ne vštevajo v skupne stroške kredita. Znova so se zožile izjeme, za katere se zakon ne uporablja, kar je povečalo možnosti Urada RS za varstvo potrošnikov, da zavrne vlogo za pridobitev dovoljenja za podeljevanje potrošnikih kreditov. Razširile so se tudi pristojnosti Tržnega inšpektorata RS za ukrepanje ob ugotovljenih kršitvah.
Razlogi za sprejetje zakona
Nov Zakon o potrošniških kreditih je potrebno sprejeti zaradi zagotovitve pravnega reda Skupnosti, ki jo zahteva nova Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L št. 133 z dne 22. 5. 2008, str. 66, v nadaljnjem besedilu: direktiva 2008/48/ES). Poleg tega je zaradi varstva potrošnikov in poštene konkurence na trgu potrebno zagotoviti bolj učinkovit nadzor nad dajalci kreditov, ki niso banke in hranilnice. Vzrok za sprejetje direktive 2008/48/ES so bili številni dejavniki. Evropska komisija je predhodno pripravila poglobljeno analizo izkušenj držav članic pri izvajanju direktive 87/102/EGS v domači zakonodaji in pri tem ugotovila, da so med zakoni različnih držav članic o potrošniškem kreditiranju velike razlike. Notranji trg EU je območje brez notranjih mej, na katerem sta zagotovljena prosti pretok blaga in storitev ter pravica do ustanavljanja. Eden glavnih ciljev oblikovanja notranjega trga je tudi prosti pretok finančnih storitev. Evropska komisija je ugotovila, da so kljub spodbujanju zbliževanja z monetarnim poenotenjem za trg potrošniških kreditov v EU še vedno značilne razlike med državami in tržna segmentiranost ter da so razlike predvsem posledica načela minimalne harmonizacije, na katerem je temeljila direktiva 87/102/EGS. Minimalna harmonizacija pomeni, da direktiva določa samo minimalno stopnjo varstva potrošnikov, kar državam članicam dopušča, da sprejmejo tudi strožjo ureditev. To možnost so številne države članice, vključno z Republiko Slovenijo, izkoristile. V svojih izvedbenih zakonodajah so države članice tako upoštevale tudi druge vrste kreditnih pogodb, ki niso bile zajete v direktivi 87/102/EGS, ter uporabile številne dodatne mehanizme varstva potrošnikov. Evropska komisija je ugotovila, da stvarni in pravni položaj, ki je posledica takih razlik med državami, vodi k izkrivljanju konkurence med dajalci kreditov in oviranju notranjega trga. Hkrati to omejuje tudi možnosti potrošnikov za najemanje vse bolj razpoložljivih čezmejnih kreditov, torej pridobivanje kreditov v drugih državah članicah. Posledica razlik med zakonodajami držav je tudi ta, da potrošniki ne uživajo enakega varstva v vseh državah članicah.
Pomemben dejavnik za sprejetje direktive 2008/48/ES je bil tudi zastarelost evropske zakonodaje, ki ni več ustrezala realnosti sodobnega časa. Ko je bila sprejeta direktiva 87/102/EGS, so se krediti najemali veliko manj kot danes, saj je večina potrošnikov živela še v »gotovinski družbi«. Kredit se je uporabljal predvsem v obliki osebnih gotovinskih posojil ali nakupov na obroke. Od poznih osemdesetih let 20. stoletja so potrošniški krediti doživeli dramatičen razvoj v smislu gospodarske pomembnosti. Že leta 2001 je med 50 % in 65 % potrošnikov v EU nakup vozila financiralo s potrošniškim kreditom, 30 % potrošnikov je imelo možnost prekoračitve na osebnem plačilnem računu. Splošna letna stopnja rasti je bila 7-odstotna. Predvsem zaradi razvoja kreditnih instrumentov obstoječa zakonodaje ni bila več ustrezna. Nakup na obroke se je seveda ohranil, razvile pa so se številne nove vrste potrošniških kreditov, ki so potrošnikom na voljo, kot so finančni najem (lizing) s prenosom lastninske pravice (ali tudi samo možnostjo prenosa lastninske pravice) na kreditojemalca, obročna posojila, kartice z odloženim plačilom in kreditne kartice, gotovinski krediti, obnovljivi krediti, potrošniški krediti v povezavi z zavarovanjem, varčevanjem, naložbenimi produkti, krediti v obliki možnosti prekoračitve na plačilnem računu. Vse to je narekovalo prilagoditve, spremembe in dopolnitve določb stare direktive in širitev njihovega obsega. Razvoj preglednejših in učinkovitejših trgov potrošniških kreditov na notranjem trgu je nujen za spodbujanje razvoja čezmejnih dejavnosti. Pomembno je tudi, da notranji trg zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov, če naj bi si pridobil njihovo zaupanje. Tako lahko deluje prosti pretok kreditnih ponudb v optimalnih pogojih za tiste, ki kredit ponujajo, kot tudi za potrošnike, ki jih najemajo, z ustreznim upoštevanjem posebnega položaja v posameznih državah članicah.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona
Cilji
S predlaganim zakonom Republika Slovenija izpolnjuje dolžnost prenosa direktive 2008/48/ES v svoj notranjepravni red. Države članice morajo to direktivo, vključno z njenimi popravki, prenesti v svoje notranjepravne predpise do 11. junija 2010. Direktiva 2008/48/ES ima dva glavna cilja: ustvariti boljše razmere za učinkovito delovanje notranjega trga ter zagotoviti visoko in primerljivo raven varstva potrošnikov na notranjem trgu. Cilj je tudi z ustreznimi ukrepi za ureditev in nadzor nad dajalci kreditov zagotoviti preglednost in stabilnost kreditnih trgov. Ti cilji so v skladu z lizbonsko strategijo, saj je mogoče pričakovati, da se bo z razvojem notranjega kreditnega trga povečala konkurenčnost dajalcev kreditov. Tudi v skladu z revizijo lizbonske strategije naj bi bili finančni trgi bolj urejeni in nadzorovani. Popolna oziroma optimalna harmonizacija pravne ureditve ključnih vidikov potrošniških kreditnih pogodb je glavna strategija Evropske komisije za razvoj notranjega trga potrošniških kreditov. Razvoj notranjega trga finančnih storitev naravno sledi uvedbi enotne valute, ki odpravlja valutno tveganje med državami evrskega območja in zagotavlja večjo preglednost pri primerjavi cen. Že z uveljavitvijo Uredbe (ES) št. 2560/2001 o čezmejnih plačilih v evrih (UL L št. 344 z dne 19. 12. 2001, str. 13) so se precej zmanjšali stroški prenosov med državami evrskega območja. K vzpostavitvi enotnega plačilnega območja je precej pripomoglo tudi sprejetje Direktive 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu (UL L št. 319 z dne 5. 12. 2007, str. 1), ki jo je Republika Slovenija lani prenesla z Zakonom o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09). Z uvedbo evra je povezan tudi projekt bančne industrije, t. i. SEPA (Single Euro Payments Area), katerega končni cilj je, da bi postalo za uporabnika opravljanje plačilnih storitev na vsem evrskem območju enako preprosto, kot je zdaj v posamezni državi članici. To bo še zlasti koristno za čezmejne kredite, ki jih je treba odplačevati z rednimi čezmejnimi plačili.
Načela
Direktiva 2008/48/ES uvaja načelo popolne oz. največje mogoče harmonizacije, ki državam članicam načeloma ne dopušča, da ohranijo ali uvedejo strožje ali blažje ukrepe zaradi varstva potrošnikov, kot so ukrepi, ki so zapisani v Direktiva 2008/48/ES . Enoten zakonodajni okvir naj bi omogočal učinkovito delovanje enotnega evropskega trga potrošniških kreditov. Tako naj bi se potrošnikom v vseh državah članicah zagotavljala visoka in primerljiva raven varovanja ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov.
Direktiva 2008/48/ES uvaja načelo odgovornega posojanja denarja, ki od držav članic zahteva, da sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje odgovornega ravnanja dajalcev kreditov in kreditnih posrednikov v vseh fazah kreditnih razmerij s potrošniki, pri čemer države članice upoštevajo posebnosti svojih kreditnih trgov. Ukrepi vključujejo na primer obveščanje in izobraževanje potrošnikov o tveganju ob morebitnih zamujenih plačilih in prevelikem zadolževanju, kar lahko zagotavljajo tudi s pomočjo nevladnih potrošniških organizacij. V predlaganem zakonu se načelo odgovornega posojanja denarja konkretizira z vrsto določb. To so določbe, ki urejajo obveznost dajalcev kreditov za zagotavljanje predhodnih informacij potrošnikom še pred sklenitvijo pogodbe. Pri tem imajo dajalci kreditov še posebno razlagalno obveznost, da potrebne informacije zagotavljajo potrošnikom tako, da ti razumejo tudi finančne in pravne posledice, ki jih prinašajo posamezne vrste kreditov. K večji skrbnosti pri dajanju kreditov spodbujajo tudi določbe, ki urejajo obveznost dajalcev kreditov, da predhodno ocenijo kreditno sposobnost potrošnika. Dolgoročno bo to pripomoglo k zmanjševanju števila neodplačanih kreditov. Dajalec kredita mora oceniti kreditno sposobnost potrošnika na podlagi informacij, ki jih ta razkrije, in če je potrebno, z dostopom do zbirk osebnih podatkov.
Poudariti je treba tudi načelo prepovedi diskriminacijskega obravnavanja dajalcev kreditov in kreditnih posrednikov – brez poseganja v nujne in sorazmerne ukrepe, ki jih države članice sprejmejo za zaščito javnega interesa v zvezi z javnim redom in javno varnostjo – ki imajo sedež v drugi državi članici ter na njenem ozemlju delujejo v skladu z direktivo 2008/48/ES ali na podlagi svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev.
V skladu z načelom subsidiarnosti direktiva 2008/48/ES ureja skupna pravila za vse tiste vidike potrošniških kreditnih pogodb, ki jih je bolj smiselno in učinkoviteje urejati na ravni Skupnosti, kot če bi jih urejale države članice na državni ravni. Hkrati pa v skladu z načelom sorazmernosti direktiva 2008/48/ES vsebuje samo tiste določbe, ki so nujne za dosego njenih ciljev.
Poglavitne rešitve zakona
Glede na zahtevano popolno harmonizacijo predlagatelj zakona v večjem delu zakona ni imel možnosti za večjo prožnost. Vprašanja, za urejanje katerih se direktiva 2008/48/ES ne uporablja, lahko države članice v svojih domačih zakonodajah urejajo po svoje. Glede na to predlog zakona za vprašanja, za katera direktiva 2008/48/ES predvideva popolno harmonizacijo, uveljavlja nove rešitve, za druga vprašanja pa praviloma ohranja rešitve iz veljavnega zakona. Razširjen je obseg uporabe zakona. V področje uporabe so po novem vključeni tudi krediti pod 170 evrov in finančni najemi (lizinške pogodbe), pri katerih je predviden prenos lastninske pravice na najemojemalca. Za nekatere vrste kreditov se uvaja blažji režim, kar pomeni, da zanje ne veljajo vse določbe zakona. Blažji režim velja za kredite v obliki možnosti prekoračitve na plačilnem računu, ki morajo biti odplačani v treh mesecih, in za kreditne pogodbe, za katere se predvideva, da bosta stranki sklenili pogodbo o odlogu plačil, če je potrošnik že v zamudi z odplačevanjem kredita, in mu s tem ne bodo naloženi manj ugodni pogoji, odvrnjena pa bo tudi možnost sodnega procesa. Nova je opredelitev skupnih stroškov kredita. Novost predlaganega zakona je uvedba enotnega evropskega obrazca o potrošniškem kreditu. Z enotnim obrazcem dajalci kreditov zagotavljajo obveznost predhodnih informacij, ki jih morajo zagotoviti potrošniku še pred sklenitvijo pogodbe, potrošnikom pa obrazci omogočajo primerjavo med različnimi ponudbami dajalcev kreditov ne glede na njihov sedež. Vsebina in oblika obrazcev bosta predpisani s podzakonskim aktom. Na novo se uvaja tudi obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika. Dajalec kredita jo oceni na podlagi informacij, ki jih pridobi od potrošnika, in če se izkaže za potrebno, tudi z vpogledom v zbirke osebnih podatkov, pri čemer mora upoštevati varstvo osebnih podatkov. Pri čezmejnih kreditih mora vsaka država članica v skladu z direktivo 2008/48/ES zagotoviti dostop do obstoječih ustreznih zbirk osebnih podatkov tudi dajalcem kreditov iz drugih držav članic pod enakimi pogoji, kot veljajo za domače dajalce kreditov. Podrobno je predpisana vsebina kreditne pogodbe, širše so opredeljene pravice potrošnika pri povezani kreditni pogodbi, na novo je uvedena pravica dajalca kredita do nadomestila ob predčasnem odplačilu kredita. Nova, vendar vsebinsko nespremenjena je enačba za izračun efektivne obrestne mere. Določba o najvišji dopustni EOM ostaja nespremenjena, dopolnjena je le s pojasnilom o načinu uporabe. Novi ukrepi se predlagajo pri podeljevanju in odvzemanju dovoljenj dajalcem kreditov ter opravljanju nadzora nad njimi. Dajalci kreditov, ki niso banke ali hranilnice, bodo morali po novem dovoljenja, ki jih izdaja Urad RS za varstvo potrošnikov, vsake tri leta podaljšati. Zaradi bolj učinkovitega izvajanja nadzora na trgu pa so natančneje določeni razlogi za odvzem dovoljenja in upravni ukrepi nadzornega organa ob kršitvah določb zakona.
3. Ocena finančnih posledic osnutka predloga zakona za državni proračun in druga javnofinančna sredstva
Predlog ZPotK nima finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva. Sredstva iz državnega proračuna za izvajanje zakona niso potrebna.
4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost predlagane ureditve pravu EU
Trenutno prenos direktive 2008/48/ES v pravni red večine držav članic še ni končan, saj rok, ki je predviden za prenos, to je 11. 6. 2010, še ni potekel. Med državi članicami, ki so s prenosom najbolj pohitele, so Nemčija, Velika Britanija in Francija. Glede na načelo popolne harmonizacije, ki državam članicam pri prenosu ne pušča veliko manevrskega prostora, med že sprejetimi (ali predlaganimi) zakonodajami treh držav ne more biti bistvenih razlik. Po drugi strani pregled zakonodaj pokaže, da so vse tri države vsaj delno izkoristile tesen manevrski prostor za uvedbo strožjih pravil varstva potrošnikov, kot jih zahteva direktiva 2008/48/ES. Gre predvsem za področje uporabe, saj so vse tri države področje uporabe pravil o potrošniških kreditnih pogodbah razširile tudi na nekatere kreditne pogodbe, ki se po direktivi 2008/48/ES štejejo za izjeme. Dodatna pravila so države sprejele tudi v zvezi z oglaševanjem in pravili o kreditnih posrednikih. Seveda se ureditve med seboj razlikujejo zaradi razlik v tradicionalnih pravnih sistemih in institucionalnih strukturah, ki prevladujejo pri potrošniškem kreditiranju v posameznih državah članicah. Ne glede na to pa lahko tudi ugotovimo, da je v vseh treh državah nova evropska ureditev potrošniškega kreditiranja povzročila precejšnje spremembe obstoječe zakonodaje, praviloma več zakonov in predpisov.
Francija
Ena od glavnih značilnosti obstoječe francoske ureditve potrošniškega kreditiranja, po kateri se razlikuje od ureditev večine držav članic, je, da se z dejavnostjo potrošniškega kreditiranja lahko ukvarjajo le banke, saj gospodarski subjekti, ki niso registrirani kot banke, ne morejo pridobiti dovoljenja za tovrstno dejavnost. Potrošniško kreditiranje je urejeno v Potrošniškem zakoniku (Code de la consommation). S spremembami in dopolnitvami zakonika,1 ki so v sklepni fazi parlamentarnega postopka, namerava Francija zagotoviti tudi prenos direktive 2008/48/ES. Francija je izkoristila na novo sprejeto evropsko zakonodajo na področju potrošniških kreditov za celovito reformo tega področja. Z reformo želi doseči odgovornejše posojanje denarja (s poudarkom na izdajanju kreditnih kartic) tako na strani dajalcev kreditov kot tudi na strani potrošnikov, ukrepi, sprejeti v ta namen, pa naj bi zmanjšali zadolženost prebivalstva. Reforma presega obseg zakonodajnega okvira direktive 2008/48/ES, saj spremembe Potrošniškega zakonika predvidevajo tudi pravila za nekatera področja, ki jih direktiva 2008/48/ES ne ureja. To so predvsem ukrepi za zmanjševanje zadolženosti prebivalstva, zakonodajni predlog predvideva tudi sprejetje vladne odredbe, s katero naj bi se združilo več obstoječih nadzornih organov na področjih bančnih in zavarovalnih storitev. Z ustanovitvijo enotnega nadzornega organa – regulatorja za bančni in zavarovalniški sektor – želi Francija okrepiti nadzor na trgu finančnih storitev in povečati njegovo učinkovitost. Predvidena je tudi uvedba pravil za določitev najvišje dopustne efektivne obrestne mere, kar naj bi zajezilo dajanje kreditov po oderuških obrestnih merah.
______________________________
1 www.senat.fr/dossierleg/pjl08-364.html
Francija je pri uporabi pravil, ki veljajo za potrošniške kredite (področje uporabe zakona), določbe direktive 2008/48/ES v veliki meri upoštevala. Hipotekarni krediti so urejeni v posebnem poglavju, skupna pravila za obe vrsti kreditov veljajo le glede obrestnih mer (efektivnih in oderuških).
Pri oglaševanju kreditov poleg določb, ki jih uvaja direktiva 2008/48/ES, uvaja določbe, katerih cilj je preprečevanje zavajajočega oglaševanja in agresivnega trženja pri ponujanju kreditov. Zakonodajni predlog prepoveduje trditve, ki sugerirajo potrošnikom, da bo ponujen kredit izboljšal njihov finančni položaj ali da bodo z njimi privarčevali denar. Zakonodajni predlog vsebuje tudi določbe v zvezi z velikostjo črk v oglaševalskih sporočilih, s čimer želijo zagotoviti, da bi bila efektivna obrestna mera enako poudarjena in v vsaj enako velikih črkah, kot je obrestna mera, ki jo ponudnik oglašuje kot posebej ugodno.
Zakonodajni predlog vsebuje določbo, s katero pri povezanih kreditnih pogodbah namesto štirinajstdnevnega roka (kot ga določa direktiva 2008/48/ES) za potrošnikovo pravico do odstopa od kreditne pogodbe brez navedbe razloga uvaja možnost skrajšanja štirinajstdnevnega roka na samo tri dni. Dajalec kredita lahko to možnost izkoristi le na izrecno zahtevo potrošnika. Tako ureditev direktiva 2008/48/ES pri povezanih kreditnih pogodbah tudi dopušča.
Pri pravilih o predčasnem odplačilu kredita je Francija izkoristila možnost, ki jo direktiva 2008/48/ES dopušča, to je, da dajalec kredita potrošniku, kadar želi predčasno poplačati kredit, lahko zaračuna nadomestilo (odškodnino) samo, če vrednost kredita presega 10.000 evrov. S tem želi Francija ohraniti veljavno ureditev, ki za velik del kreditov dajalcem kreditov ne daje pravice do zaračunavanja nadomestila (odškodnine) pri predčasnih odplačilih kreditov.
Zakonodajni predlog vsebuje tudi posebna pravila (ki jih direktiva 2008/48/ES ne predvideva) za t. i. obnovljive kredite, še posebej za t. i. »kartice zvestobe«, ki potrošnikom prinašajo določene prednosti in ugodnosti. Zaradi preprečevanja zmede med potrošniki, do katere prihaja zaradi uporabe različnih izrazov za obnovljive kredite, čeprav gre za finančni proizvod iste vrste, uvaja obvezno uporabo enotnega izraza »crédit renouvelable«. Pri »karticah zvestobe« pa zakonodajni predlog uvaja pravila, ki razvezujejo kreditno funkcijo kartice od prednosti in ugodnosti, ki jih uporaba kartice prinaša. Drugače povedano, prednosti in ugodnosti, ki jih kartica prinaša, dajalci kreditov ne smejo povezovati z uporabo kredita. Zaradi tega zakonodajni predlog vsebuje določilo, ki od dajalcev kredita zahteva, da uporaba kartice omogoča potrošniku tudi gotovinsko plačilo, uporaba kredita pa je mogoča le z izrecno predhodno privolitvijo potrošnika.
Velika Britanija
Velika Britanija je sprejela prvi zakon o potrošniških kreditih že leta 1974 (Consumer Credit Act 1974) in ga ni spreminjala vse do sprejetja direktive 2008/48/ES. Zaradi več kot trideset let stare zakonodaje se je že leta 2003 z belo knjigo2 lotila celovite reforme potrošniških kreditov. Ugotovila je namreč, da je obstoječ zakonodajni okvir zastarel zaradi povsem spremenjenih razmer na trgu. Tako so britanski potrošniki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na primer imeli na razpolago eno samo kreditno kartico, leta 2003 pa so jih imeli na voljo že več kot 1.300, s čimer so postali največji uporabniki kreditnih kartic v Evropi. V beli knjigi prav tako ugotavljajo, da se kar 20 % gospodinjstev z najetimi krediti spoprijema s finančnimi težavami, 7 % pa je prezadolženih. Cilj reforme, ki podobno kot v Franciji presega okvire direktiva 2008/48/ES, je poostriti režim izdajanja dovoljenj dajalcem kreditov in nadzor nad njimi, za kar je pristojen neodvisni Urad za pošteno trgovino (Office for Fair Trading (OFT), ki je sicer eden nosilnih stebrov varstva potrošnikov v Veliki Britaniji. S poostrenim nadzorom in režimom izdajanja dovoljenj želi Velika Britanija zajeziti pojav (širših razsežnosti) sleparskih dajalcev kreditov (loan sharks), ki nezakonito posojajo denar in katerih ciljna skupina so praviloma potrošniki iz nizko dohodkovnih skupin. Cilj reforme je tudi okrepiti mehanizme alternativnega reševanja sporov pri potrošniškem kreditiranju. Mehanizmi alternativnega reševanja sporov, v katero se na področju finančnih storitev vključuje posebna institucija – bančni ombudsman, so sicer na splošno na področju varstva potrošnikov v Veliki Britaniji močno razviti, bančni ombudsman pa bo z novo zakonodajo pridobil še večja pooblastila za ukrepanje zoper dajalce kreditov, ki z nepoštenimi poslovnimi praksami, kršijo zakone in predpise o potrošniškem kreditiranju.
___________________________
2 www.berr.gov.uk/files/file23663.pdf
Velika Britanija še ni zagotovila prenosa DPKP, je pa že v parlamentarni postopek predložila vse ustrezne zakone. S prvim zakonodajnim aktom, Consumer Credit (EC Directive) Regulations 2009, je zagotovila spremembe Zakona o potrošniških kreditih iz leta 1974; z drugim, Consumer Credit (Agreements) Regulations 2009, je iz DPKP prenesla določbe, ki urejajo informacije, ki jih morajo dajalci kreditov zagotoviti potrošnikom ob sklenitvi pogodbe; s tretjim, Consumer Credit (Disclosure of Information) Regulations 2009, je iz DPKP prenesla določbe, ki urejajo predhodne informacije, ki jih morajo dajalci kreditov zagotoviti potrošnikom še pred sklenitvijo pogodbe; s četrtim, Consumer Credit (Advertisments) Regulations 2009, je iz DPKP prenesla pravila v zvezi z oglaševanjem kreditov; s petim, Consumer Credit (Total Charge for Credit) Regulations 2009, pa je prenesla pravila v zvezi z izračunavanjem efektivne obrestne mere. Vseh pet predlogov zakonov je objavljenih na spletni strani.3
___________________________
3 www.berr.gov.uk/whatwedo/consumers/consumer-finance/credit_regulation/ec-directives/CCD-draft-regs/page52321
Velika Britanija je tako, kot to določa direktiva 2008/48/ES, s področja uporabe zakona izvzela hipotekarne kredite, je pa razširila pravila, ki veljajo za potrošniške kredite, tudi na kredite pod vrednostjo 200 evrov, ki jih direktiva 2008/48/ES s področja uporabe izvzema. Tudi zgornja meja vrednosti kreditov, za katere naj bi zakon še veljal, je višja, kot jo predvideva direktiva 2008/48/ES. Zgornja meja po direktivi 2008/48/ES namreč znaša 75.000 evrov, predlog novih britanskih predpisov pa določa zgornjo mejo v vrednosti 100.000 funtov, kar preračunano v evre trenutno znaša 111.000 evrov.
Tudi Velika Britanija podobno kot Francija v zvezi z oglaševanjem kreditov poleg pravil, ki jih predvideva direktiva 2008/48/ES, uvaja dodatna pravila. Zakonodajni predlog predvideva posebne omejitve pri uporabi določenih izrazov, kot so »brezobrestni«, »brez pologa«, »zajamčeni kredit«, »darilo«, »limit«. Zakonodajni predlog tudi zelo natančno določa vidne in zvočne značilnosti oglasov, kot je na primer poudarjenost posameznih izrazov. Tako na primer predvideva, da morajo biti vse standardne informacije v oglasih enako poudarjene. Velika Britanija je nekoliko konkretizirala tudi določbo direktive 2008/48/ES, ki od dajalcev kreditov zahteva, da standardne informacije o kreditu, ki ga oglašujejo, opredelijo s pomočjo reprezentativnega primera. Zakonodajni predlog predvideva, da tisti, ki oglašuje kredit, izhaja iz take EOM, za katero se lahko razumno pričakuje, da je za posamezno vrsto kredita reprezentativna na dan objavljenega oglasa.
Velika Britanija je nadgradila nekatere določbe direktive 2008/48/ES, ki se nanašajo na zagotavljanje predhodnih informacij potrošnikom še pred sklenitvijo pogodbe. Tako je konkretizirala določbo direktive 2008/48/ES (šesti odstavek 5. člena), ki od dajalcev kredita zahteva, da zagotovijo potrošniku »zadostne razlage«, s čimer bi mu omogočili tehtno presojo, ali ponujen kredit ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. Tako zakonodajni predlog vsebuje določbo, v kateri so podrobno naštete in opisane zadeve, na katere mora dajalec kredita potrošnika predhodno opozoriti. Tako mora dajalec kredita potrošnika opozoriti na morebitne negativne učinke ponujenega kredita zanj, ki so posledica nekaterih značilnosti kredita. Prav tako morajo dajalci kredita potrošnika opozoriti na posledice, ki jih ima opustitev plačevanja ali nepravočasno plačevanje kredita, vključno z možnostjo uvedbe sodnih postopkov ali zaplembe dolžnikove nepremičnine, če ta možnost obstaja. Zakonodajni predlog od dajalcev kredita zahteva, da potrošniku dajo priložnost za zastavljanje vprašanj in da mu razlagajo ustno, razen kadar to ni mogoče.
Nemčija
Nemčija je glavnino določil direktive 2008/48/ES prenesla v Civilni zakonik (Bürgerliches Gesetzbuch) in Uvedbeni zakon k Civilnem zakoniku (Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (EGBGB)), ki sta bila zaradi sprejete direktive 2008/48/ES deležna najobsežnejših sprememb.
Določbe direktive 2008/48/ES o ocenjevanju kreditne sposobnosti potrošnika, dostopu do zbirk osebnih podatkov, efektivni obrestni meri, oglaševanju in nadzoru so bila vključene v posebne področne zakone.
Ocenjevanje kreditne sposobnosti potrošnika in dostop do zbirk osebnih podatkov sta tako urejena v Zakonu o kreditiranju (Kreditwesengesetz (KWG)) in Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Bundesdatenschutzgesetz (BDSG). Pravila o izračunavanju efektivne obrestne mere in pravila o oglaševanju kreditov so vključena v Uredbo o cenah (Preisangabeverordnung (PAngV)). Nadzor nad dajalci kreditov je urejen v Zakonu o kreditiranju (Kreditwesengesetz (KWG)) in Zakonu o zvezni organizaciji nadzora nad finančnimi storitvami (Gesetz über die Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (FinDAG)). Ukrepe na področju zunajsodnega reševanja potrošniških sporov je Nemčija zagotovila s spremembami Zakona o tožbi zaradi opustitve dejanja (Unterlassungsklagegesetz (UKlaG)).
Nemčija je razširila področje uporabe pravil, ki veljajo za potrošniške kredite, tudi na potrošniške hipotekarne kredite, ki so sicer izvzeti s področja uporabe direktive 2008/48/ES. Za hipotekarne tovrstne kredite veljajo vsa pravila potrošniških kreditov razen pravica potrošnika do predčasnega odplačila kredita. Prav tako je Nemčija razširila pravila potrošniških kreditov na kreditne pogodbe za kredite, višje do 75.000 evrov, ki so po direktivi 2008/48/ES prav tako izvzeti s področja uporabe. Skladno z direktivo 2008/48/ES pa je uvedla izjemo za kredite nizke vrednosti, ki znašajo manj kot 200 evrov.
Pri oglaševanju je Nemčija podobno kot Velika Britanija konkretizirala določbo direktive 2008/48/ES, naj dajalci kreditov standardne informacije o kreditu opredelijo s pomočjo reprezentativnega primera. Zakon vsebuje posebno določbo, ki od dajalcev kreditov zahteva, da pri opredelitvi reprezentativnega primera izhajajo iz EOM, če lahko pričakujejo, da bosta po taki (ali celo nižji) EOM sklenjeni najmanj dve tretjini kreditnih pogodb.
Prenos 24. člena direktive 2008/48/ES (zunajsodno reševanje potrošniških sporov) je Nemčija zagotovila s spremembo 14. člena Zakona o tožbi zaradi opustitve dejanja (UKlaG). UKlaG je bil že do zdaj pravna podlaga za ustanovitev t. i. poravnalne točke (Schlichtungstelle) za zunajsodno reševanje potrošniških sporov v okviru nemške centralne banke (Deutsche Bundesbank), vendar so do zadnjih sprememb UKlaG poravnalni postopki potekali samo za spore na področjih plačilnih storitev in finančnih storitev na daljavo. S spremembami UKlaG se je pristojnost nemške centralne banke razširila tudi na reševanje sporov pri kreditiranju potrošnikov, vključno z reševanjem čezmejnih potrošniških sporov, kar zahteva 24. člen direktive 2008/48/ES. Delovanje in organizacija poravnalne točke ter načela, predvsem neodvisnost delovanja, ki veljajo za poravnalne postopke, so določeni s podzakonskim predpisom.
Posebnost nemške zakonodaje je uvedba standardnih obrazcev za pouk potrošnika o pravici do odstopa od kreditne pogodbe (Muster für die Widerrufsbelehrung) in pravici do vračila blaga pri povezanih kreditnih pogodbah (Muster für die Rückgabebelehrung). DPKP namreč teh obrazcev ne zahteva, pač pa zahteva samo evropski standardni obrazec za predhodne informacije, ki jih morajo dajalci kreditov zagotoviti potrošnikom še pred sklenitvijo kreditne pogodbe.
Zlasti pomembne so spremembe nemškega Zveznega zakona o varstvu osebnih podatkov (Bundesdatenshutzgesetz (BDSG)), ki je bil spremenjen zaradi določb direktive 2008/48/ES, ki se nanašajo na obveznost dajalcev kreditov, da pred odobritvijo kredita ocenijo kreditno sposobnost potrošnika (8. člen), s čimer je povezan tudi dostop dajalcev kreditov do ustreznih zbirk osebnih podatkov potrošnika (9. člen). Glavni namen sprememb BDSG je bil zagotoviti večjo preglednost postopkov določanja t. i. bonitetne ocene potrošnika (creditscoring), ki jih zasebni informacijski biroji (Auskunfteien), kot na primer SCHUFA, uporabljajo pri ugotavljanju kreditne sposobnosti potrošnika. Spremembe BDSG uvajajo posebna pravila za izvedbo postopkov določitve bonitetne ocene potrošnika, če so ti podlaga za odločitev dajalca, ali bo potrošniku odobril kredit ali ne. Cilj teh pravil je povečati pravno varnost potrošnikov.
Prilagojenost predlagane ureditve pravu EU
S predlaganim zakonom Republika Slovenija v celoti zagotavlja prenos direktive 2008/48/ES v svoj pravni red ob spoštovanju 49. člena Pogodbe o Evropski skupnosti (PES), sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (SES) in načel, na katerih temelji direktiva 2008/48/ES.
5. Druge posledice sprejetja zakona
Morebiti se bo povečalo čezmejno kreditiranje potrošnikov, kar lahko povzroči, da bodo imeli domači dajalci kreditov večjo konkurenco, drugih posledic pa sprejetje zakona ne bo imelo.
II. BESEDILO ČLENOV
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(predmet zakona)
(1) Ta zakon ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik ali potrošnica (v nadaljnjem besedilu: potrošnik), ki jemlje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon.
(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L št. 133 z dne 22 .5. 2008, str. 66, v nadaljnjem besedilu: direktiva 2008/48/ES).
2. člen
(pomen izrazov)
V tem zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:
1. dajalec ali dajalka kredita (v nadaljnjem besedilu; dajalec) je fizična ali pravna oseba, ki da ali obljubi, da bo dala kredit ali posojilo pri svoji trgovski, poslovni ali poklicni dejavnosti;
2. efektivna obrestna mera je v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški kredita za potrošnika, vključno s stroški iz drugega odstavka 22. člena, in skupnim zneskom kredita;
3. fiksna kreditna obrestna mera pomeni, da se dajalec kredita in potrošnik dogovorita za celotno obdobje trajanja kreditne pogodbe za eno samo kreditno obrestno mero oziroma za več kreditnih obrestnih mer za različna obdobja, pri čemer se za vsako posamezno obdobje uporablja fiksno določen odstotek; če v kreditni pogodbi niso določene vse kreditne obrestne mere, se šteje, da je kreditna obrestna mera fiksna za tista obdobja, za katera je bila določena izključno s fiksno določenim odstotkom, o katerem je bilo dogovorjeno ob sklenitvi kreditne pogodbe;
4. kreditna obrestna mera je letna obrestna mera, izražena kot spremenljivi ali nespremenljivi odstotek zneska črpanega kredita;
5. kreditna pogodba z dovoljeno možnostjo prekoračitve je kreditna pogodba, s katero dajalec kredita izrecno da potrošniku pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na potrošnikovem plačilnem računu;
6. kreditni posrednik ali posrednica (v nadaljnjem besedilu: posrednik) je fizična ali pravna oseba, ki pri svoji trgovski, poslovni ali poklicni dejavnosti in na podlagi pooblastila dajalca kredita potrošnikom predstavlja ali ponuja kredite, jim pomaga v postopkih pred sklenitvijo kreditne pogodbe ali v imenu dajalca kredita s potrošniki sklepa kreditne pogodbe;
7. kreditni posrednik v pomožni funkciji je fizična ali pravna oseba, pri kateri dejavnost posredništva ni glavna dejavnost;
8. molče dovoljena prekoračitev je prekoračitev, s katero dajalec kredita potrošniku na podlagi konkludentnih dejanj dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na plačilnem računu potrošnika ali dogovorjeno dovoljeno prekoračitev;
9. potrošnik je fizična oseba, ki v poslih po tem zakonu deluje za namene zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti;
10. potrošniška kreditna pogodba (v nadaljnjem besedilu: kreditna pogodba) je pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora;
11. potrošniška hipotekarna kreditna pogodba je pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit, katerega vračilo je zavarovano s hipoteko ali zemljiškim dolgom na nepremičnini;
12. povezana kreditna pogodba je kreditna pogodba, namenjena financiranju pogodbe o prodaji določenega blaga ali opravljanju določene storitve, pri čemer ti dve pogodbi sestavljata komercialno enoto.
Šteje se, da komercialna enota obstaja, kadar:
- ponudnik ali ponudnica (v nadaljnjem besedilu: ponudnik) blaga ali storitve sam financira kredit v korist potrošnika ali
- blago ali storitev financira tretja stranka, tako da v zvezi s pripravo ali sklenitvijo kreditne pogodbe uporablja storitev ponudnika blaga ali izvajalca ali izvajalke (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) storitve, ali
- je blago ali storitev, ki se financira iz kredita, v kreditni pogodbi izrecno navedena;
13. skupni znesek kredita je najvišji znesek, ki je potrošniku na razpolago po kreditni pogodbi;
14. skupni stroški kredita so vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani, stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugimi podjetji, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna že za samo pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži; v skupne stroške kredita se ne vštevajo notarski stroški in zavarovalne premije za zavarovanje blaga, katerega nakup se financira s kreditom;
15. skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, je vsota skupnega zneska kredita in skupnih stroškov kredita;
16. trajni nosilec podatkov je nosilec podatkov, ki potrošniku omogoča trajno shranjevanje nanj naslovljenih podatkov ali informacij, trajen dostop do njih in njihovo reprodukcijo;
3. člen
(izjeme od uporabe zakona)
(1) Ta zakon se ne uporablja za:
1. najemne pogodbe ali pogodbe o finančnem najemu (lizing), kadar ta ali druga pogodba določa, da lastninska pravica ne preide na najemojemalca;
2. kreditne pogodbe z dovoljeno možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu, ki določajo odplačilo kredita v enem mesecu;
3. kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov;
4. kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v treh mesecih, s plačilom stroškov, ki ne presegajo 0,1 % skupnega zneska kredita ali zneska 10 eurov;
5. kreditne pogodbe, s katerimi delodajalec ali delodajalka (v nadaljnjem besedilu: delodajalec) zunaj svoje glavne dejavnosti kredit dodeli svojim zaposlenim brezobrestno ali po nižjih povprečnih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo banke in hranilnice po zakonu, ki ureja bančništvo, razen če gre za gospodarske subjekte, katerih ekonomsko pomemben del dejavnosti je dajanje kreditov;
6. kreditne pogodbe, sklenjene z investicijskimi podjetji ali kreditnimi institucijami, katerih namen je, da se vlagatelju ali vlagateljici (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) omogoči, da opravi transakcijo, povezano z enim ali več instrumenti, navedenimi v zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov, če je investicijsko podjetje ali kreditna institucija, ki kredit odobri, vključena v tako transakcijo;
7. kreditne pogodbe, ki se nanašajo na brezplačen odlog plačila obstoječega dolga;
8. kreditne pogodbe za posojila omejenemu krogu potrošnikov, s katerimi dajalec kredita izpolnjuje zakonske obveznosti za namene splošnega interesa, in se dodeljujejo brez obresti ali po nižjih povprečnih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo banke in hranilnice po zakonu, ki ureja bančništvo.
9. pogodbe o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik storitev ali blago plačuje v zneskih, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve).
4. člen
(omejena uporaba)
(1) Za kreditne pogodbe z dovoljeno možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu potrošnika, pri katerih mora potrošnik kredit odplačati v treh mesecih ali kadar koli na zahtevo dajalca kredita, ter pri reprogramiranju teh pogodb se uporabljajo 3. člen, 1. do 3. točke prvega odstavka 5. člena, tretji in četrti odstavek 5. člena, 6. do 9. člen, prvi odstavek 10. člena ter 11., 12., 18., 20., 22., 23., 25., 26. do 28., 33., 38., 39., 40., 41. in 45. člen tega zakona.
(2) Za molče dovoljene prekoračitve stanja na plačilnem računu se uporabljajo 3., 13., 27., 28., 33., 38., 40., 41. in 45. člen tega zakona.
(3) Za kreditno pogodbo, s katero se potrošnik in dajalec kreditov dogovorita o načinu odloga odplačil ali spremenjeni dinamiki odplačil (reprogram), se uporabljajo 3., 5., 6., 7. in 9. člen, prvi odstavek 10. člena, 1. do 9. ter 12. in 13. točka tretjega odstavka 10. člena in peti odstavek 10. člena, 11. 13., 16., 19. ter 22. do 45. člen pod pogojem, da je potrošnik v zamudi z odplačilom kredita, tak dogovor pa lahko prepreči sodni postopek v zvezi z zamudo, nova pogodba pa za potrošnika ne vsebuje manj ugodnih pogojev.
II. OGLAŠEVANJE
5. člen
(vsebina oglasnih sporočil)
(1) Pri vsakem oglaševanju v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki vsebuje obrestno mero ali druge podatke v zvezi s stroški kredita za potrošnika, morajo biti jasno, razumljivo in poudarjeno navedene te informacije:
1. kreditna obrestna mera z navedbo, ali gre za fiksno, spremenljivo ali kombinirano obrestno mero in morebitne druge stroške potrošnika ob sklenitvi pogodbe;
2. skupni znesek kredita;
3. efektivna obrestna mera;
4. obdobje trajanja kreditne pogodbe, razen kadar gre za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas;
5. blago ali storitev ter cena in znesek vsakega vnaprejšnjega plačila, če gre za kredit v obliki odloga plačila;
6. skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, in višina posameznih odplačil, če je to mogoče.
(3) Informacije morajo biti prikazane s pomočjo reprezentativnega primera.
(4) Pri pisnem oglaševanju morajo biti informacije, povezane z efektivno obrestno mero ali skupnim zneskom, ki ga mora plačati potrošnik, dane v besedilu, ki je najmanj enako veliko in enako poudarjeno kot tisto, s katerimi so dane druge informacije o značilnostih financiranja, zlasti oglaševana kreditna obrestna mera. Informacije morajo biti navedene v osrednjem delu oglaševalskega besedila.
(5) Kadar je sklenitev pogodbe o pomožni storitvi, ki se nanaša na kreditno pogodbo, zlasti o zavarovanju, članstvu in drugi pogodbi, sklenjeni z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, obvezna za pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi se kredit trži, in stroškov te storitve ni mogoče določiti vnaprej, se pri oglaševanju jasno, razumljivo in poudarjeno poleg navedbe efektivne obrestne mere opozori tudi na obveznost sklenitve take pogodbe.
III. OBVEZNOSTI PRED SKLENITVIJO KREDITNE POGODBE
6. člen
(predhodne informacije)
(1) Dajalec kredita ali kreditni posrednik mora pred sklenitvijo kreditne pogodbe potrošniku zagotoviti predhodne informacije o kreditu, na podlagi katerih potrošnik lahko primerja različne ponudbe in presodi ustreznost kredita glede na svoje potrebe in finančni položaj.
(2) Dajalec kredita ali kreditni posrednik mora predhodne informacije zagotoviti pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov na obrazcu za predhodne informacije o kreditu. Predhodne informacije morajo vsebovati podatke o dajalcu kredita, lastnostih in pogojih kredita, pravicah in obveznostih potrošnika in dajalca kredita ter potreben dodaten pouk in opozorila glede na vrste in način sklepanja kreditnih pogodb.
(3) Pri kreditnih pogodbah, pri katerih odplačila, ki jih opravi potrošnik, ne zagotavljajo takojšnjega ustreznega zmanjšanja skupnega zneska kredita, temveč se uporabijo za naložbe pod pogoji, določenimi v kreditni pogodbi ali pomožni pogodbi, morajo predhodne informacije vsebovati tudi izjavo, da kreditna pogodba ne jamči odplačila celotnega črpanega zneska kredita, razen če je bilo tako jamstvo predloženo.
(4) Pri kreditnih pogodbah, ki se na zahtevo potrošnika sklenejo s pomočjo sredstva za sporazumevanje na daljavo, ki ne omogoča zagotavljanja zahtevanih predhodnih informacij, dajalec kredita izpolni to obveznost do potrošnika takoj po sklenitvi kreditne pogodbe.
(5) Dajalec kredita ali kreditni posrednik mora potrošniku na njegovo zahtevo zagotoviti tudi brezplačen izvod osnutka kreditne pogodbe, ki vsebuje pogodbene informacije iz 10. člena tega zakona, razen če nima namena skleniti kreditne pogodbe s potrošnikom.
(6) Obliko in vsebino obrazcev za predhodne informacije o kreditu, podrobnejšo vsebino in obseg predhodnih informacij, dodaten pouk in opozorila glede na vrste in način sklepanja kreditnih pogodb ter način podajanja informacij predpiše s pravilnikom minister ali ministrica, pristojna za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za gospodarstvo).
7. člen
(izjeme od obveznosti zagotavljanja predhodnih informacij)
Prejšnji člen tega zakona se ne uporablja za ponudnike blaga ali storitev, ki nastopajo kot kreditni posredniki v pomožni funkciji. V tem primeru dajalec kredita zagotovi, da potrošnik prejme predhodne informacije v skladu s tem zakonom.
8. člen
(obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika)
(1) Dajalec kredita mora pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceniti kreditno sposobnost potrošnika.
(2) Dajalec kredita oceni kreditno sposobnost potrošnika na podlagi informacij o njegovih prejemkih oziroma njegovem premoženjskem stanju, ki jih pridobi od potrošnika. Informacijo o zadolženosti potrošnika dajalec kredita pridobi iz zbirk osebnih podatkov, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja bančništvo, in do katerih ima lahko dostop v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
(3) Če se po sklenitvi kreditne pogodbe potrošnik in dajalec kredita dogovorita o spremembi skupnega zneska kredita, mora dajalec kredita ponovno oceniti kreditno sposobnost potrošnika, kadar se skupni znesek kredita zviša za več kot petino prvotno odobrenega zneska kredita.
9. člen
(dostop do zbirk osebnih podatkov)
(1) Dajalci kreditov, ki niso vključeni v sistem izmenjave informacij o boniteti strank po zakonu, ki ureja bančništvo, so za pridobitev informacije o zadolženosti potrošnika upravičeni obdelovati podatke o:
1. zamudi pri izpolnitvi posamezne obveznosti nad 90 dni;
2. začetku postopka prisilne izterjave;
3. blokiranem plačilnem računu zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti in
o deblokadi.
(2) Dajalec kredita lahko obdeluje podatke iz prejšnjega odstavka za zadnjih dvanajst mesecev pred datumom zahteve za poizvedbo o teh podatkih.
(3) Dajalci kreditov s sedežem v drugi državi članici Evropske unije imajo dostop do podatkov iz prvega odstavka tega člena pod enakimi pogoji kot dajalci kreditov, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji.
(4) Če dajalec kredita na podlagi poizvedbe v zbirki osebnih podatkov zavrne vlogo potrošnika za kredit, ga mora nemudoma in brezplačno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov obvestiti o pridobljenih informacijah iz zbirk osebnih podatkov, razen če poseben zakon določa drugače.
IV. OBVEZNOSTI IN PRAVICE V ZVEZI S KREDITNO POGODBO
10. člen
(obvezna vsebina in hramba kreditne pogodbe)
(1) Kreditna pogodba mora biti sklenjena pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Vse pogodbene stranke prejmejo izvod kreditne pogodbe brezplačno.
(2) Dajalec kredita mora ves čas trajanja kreditne pogodbe hraniti izvod sklenjene kreditne pogodbe na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov na kraju, na katerem se sklepajo kreditne pogodbe.
(3) Kreditna pogodba mora vsebovati te informacije:
1. vrsto potrošniškega kredita (npr. hipotekarni kredit, finančni najem (lizing), odlog plačila, gotovinsko posojilo, prekoračitev na plačilnem računu);
2. ime in sedež dajalca kredita in kreditnega posrednika, če se pogodba sklepa s pomočjo kreditnega posrednika;
3. skupni znesek kredita in pogoje črpanja;
4. obdobje trajanja kreditne pogodbe;
5. blago ali storitev in njeno vrednost, če gre za kredit v obliki odloga plačila ali za povezano kreditno pogodbo;
6. kreditno obrestno mero in pogoje za njeno uporabo, in če obstaja, indeks ali referenčno obrestno mero, če se uporablja za začetno kreditno obrestno mero, obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje kreditne obrestne mere. Kadar se v različnih okoliščinah uporabljajo različne kreditne obrestne mere, se informacije navedejo za vsako od njih;
7. efektivno obrestno mero in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik in je izračunan ob sklenitvi kreditne pogodbe, z navedbo vseh predpostavk za izračun obresti;
8. znesek, število in pogostnost plačil, vrstni red dodelitve plačil za različne zneske, ki jih dolguje potrošnik in so zaračunani po različnih kreditnih obrestnih merah, ter podatek o obročnem ali anuitetnem odplačevanju kredita;
9. pravico potrošnika, da pri kreditni pogodbi z dogovorjenim postopnim odplačevanjem glavnice, sklenjeni za določen čas, na njegovo zahtevo brezplačno med trajanjem kreditne pogodbe pridobi izračun stanja kredita v obliki amortizacijskega načrta, ki prikazuje dolgovane zneske in obdobja ter pogoje v zvezi s plačilom teh zneskov, razčlenitev vsakega odplačila s prikazom odplačila glavnice in obresti, izračunane na podlagi kreditne obrestne mere, ter morebitne dodatne stroške. Če obrestna mera ali dodatni stroški niso fiksni, mora načrt vsebovati navedbo o veljavnosti podatkov v načrtu do naslednje spremembe kreditne obrestne mere ali dodatnih stroškov v skladu s kreditno pogodbo;
10. stroške vodenja enega ali več računov za izvajanje plačilnih transakcij in črpanj, razen če odprtje računa ni obvezno, stroške uporabe plačilnih sredstev za plačila in črpanja ter druge stroške, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;
11. stroške notarskih storitev, če obstajajo;
12. zamudno obrestno mero z navedbo pravila za njeno prilagoditev in morebitne stroške pri zamudi ter opozorilo o posledicah neplačanih dospelih plačil;
13. pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita in pravico dajalca kredita do nadomestila ter način določitve tega nadomestila;
14. izpisek, ki prikazuje obdobja in pogoje za plačilo obresti ter periodičnih in neperiodičnih stroškov, če se stroški in obresti plačujejo brez odplačila glavnice;
15. zavarovanja, če obstajajo;
16. obstoj oziroma neobstoj pravice potrošnika do odstopa od pogodbe, obdobje trajanja in druge pogoje za njeno uveljavljanje, vključno z informacijami o obveznosti potrošnika do plačila črpane glavnice in obresti v skladu s tretjim odstavkom 17. člena tega zakona in zneskom dnevnih obresti;
17. pravice potrošnika pri odstopu od povezane kreditne pogodbe in pogoje za njihovo uveljavljanje v skladu z 18. členom tega zakona;
18. pravico potrošnika do razdora in odpovedi kreditne pogodbe ter informacije o postopkih za uveljavljanje te pravice;
19. obstoj oziroma neobstoj zunajsodnih postopkov za reševanje pritožb potrošnikov in drugih pravnih sredstev ter pouk o možnostih njihovega uveljavljanja;
20. ime in naslov nadzornega organa, pristojnega za nadzor nad dajalci kreditov in kreditnimi posredniki;
21. pri kreditnih pogodbah, pri katerih je obračun povezan z uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, z opozorilom, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil;
22. druga pogodbena določila in pogoje.
(4) Potrošniku ni treba plačati stroškov, ki v kreditni pogodbi niso navedeni ali so navedeni nepopolno.
(5) Pri kreditnih pogodbah, pri katerih odplačila, ki jih opravi potrošnik, ne zagotavljajo takojšnjega ustreznega zmanjšanja skupnega zneska kredita, temveč se uporabijo za naložbe pod pogoji, določenimi v kreditni ali pomožni pogodbi, morajo informacije iz tretjega odstavka tega člena vsebovati tudi izjavo, da kreditna pogodba ne zagotavlja jamstva tretje osebe za odplačilo celotnega zneska črpanega kredita po kreditni pogodbi, razen če je bilo tako jamstvo predloženo.
(6) Potrošniška hipotekarna kreditna pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pri sklenitvi notarskega zapisa mora biti osebno navzoč lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) nepremičnine, na kateri se ustanavlja hipoteka ali zemljiški dolg, če je lastnik nepremičnine potrošnik. Notar ali notarka (v nadaljnjem besedilu: notar) mora lastnika nepremičnine poučiti o pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja ter pravnih posledicah neplačila. Lastnik nepremičnine mora na notarskem zapisu s podpisom potrditi, da je prejel notarjev pouk v skladu s tem odstavkom.
11. člen
(spremembe kreditne obrestne mere in stroškov)
(1) Če je dogovorjena spremenljiva obrestna mera za celotno ali posamezno obdobje trajanja kreditne pogodbe, mora dajalec kredita pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov potrošnika brezplačno obvestiti o spremembi kreditne obrestne mere pred začetkom veljavnosti spremembe. V obvestilu se navedejo znesek odplačil od začetka veljavnosti nove kreditne obrestne mere ter morebitne spremembe števila in pogostnosti odplačil.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek tega člena se obvestilo o spremembi kreditne obrestne mere potrošniku pošilja periodično, če je sprememba posledica spremembe referenčne obrestne mere, nova referenčna obrestna mera pa je javno objavljena in dostopna v prostorih dajalca kredita.
(3) Če v kreditni pogodbi ni navedeno, pod katerimi pogoji se obrestne mere ali stroški lahko spremenijo, jih dajalec kredita ne sme spreminjati v škodo potrošnika.
12. člen
(informacije pri dovoljeni možnosti prekoračitve)
(1) Pri kreditni pogodbi z možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu mora pogodba vsebovati te informacije:
1. vrsto potrošniškega kredita;
2. ime in sedež dajalca kredita;
3. skupni znesek kredita;
4. obdobje trajanja kreditne pogodbe;
5. kreditno obrestno mero in pogoje, ki urejajo uporabo kreditne obrestne mere, ter če obstaja, indeks ali referenčno obrestno ¸ mero, ki se uporablja za začetno kreditno obrestno mero;
6. obdobja in pogoje, pod katerimi se kreditna obrestna mera spremeni; kadar se v različnih okoliščinah uporabljajo različne kreditne obrestne mere, se informacije navedejo za vsako od njih;
7. efektivno obrestno mero in skupne stroške, ki jih mora plačati potrošnik, izračunane ob sklenitvi kreditne pogodbe, pri čemer se navedejo tudi vse predpostavke, uporabljene za izračun v skladu z drugim odstavkom 22. člena tega zakona;
8. opozorilo, da dajalec kredita lahko kadar koli zahteva odplačilo celotnega zneska kredita;
9. stroške, ki nastanejo s sklenitvijo kreditne pogodbe, in pogoje, pod katerimi se lahko stroški spremenijo.(2) Dajalec kredita mora potrošniku na izpisku o stanju na plačilnem računu na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov redno sporočati te informacije:
1. obdobje, na katero se nanaša izpisek o stanju na plačilnem računu;
2. zneske in datume črpanj;
3. stanje in datum prejšnjega izpiska o stanju na plačilnem računu;
4. novo stanje;
5. datume in zneske opravljenih plačil potrošnika;
6. uporabljeno kreditno obrestno mero;
7. nastale stroške;
8. najmanjši znesek, ki ga mora plačati potrošnik.
(3) Dajalec kredita mora potrošnika obvestiti tudi o povišanju kreditne obrestne mere ali drugih plačljivih stroškov v skladu s prvim in drugim odstavkom 11. člena tega zakona.
13. člen
(molče dovoljena prekoračitev)
(1) Pri molče dovoljeni prekoračitvi stanja na plačilnem računu mora dajalec kredita v pogodbi o plačilnem računu navesti vsaj kreditno obrestno mero in pogoje, pod katerimi se uporablja, indeks ali referenčno obrestno mero, če obstaja, vse stroške, ki nastanejo od trenutka prekoračitve, ter pogoje, pod katerimi se ti stroški lahko spremenijo. Dajalec kredita mora te informacije potrošniku redno zagotavljati pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.
(2) Ob prekoračitvi stanja na plačilnem računu potrošnika, ki traja več kot mesec dni, mora dajalec kredita potrošnika nemudoma obvestiti na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov o prekoračitvi, višini prekoračenega zneska, kreditni obrestni meri, morebitnih pogodbenih kaznih, stroških in zamudnih obrestih.
(3) Če dajalec kredita ravna v nasprotju s prvim ali prejšnjim odstavkom tega člena, potrošniku ni treba dajalcu kredita plačati stroškov ali obresti.
V. RAZDOR, ODPOVED, ODSTOP, PREDČASNO ODPLAČILO IN PRENOS PRAVIC
14. člen
(razdor kreditne pogodbe, kadar jo razdre potrošnik)
(1) Če kreditna pogodba ni sklenjena v skladu s prvim, tretjim, petim in šestim odstavkom 10. člena ali prvim odstavkom 12. člena tega zakona, jo lahko potrošnik z enostransko izjavo razdre.
(2) Če potrošnik v enem mesecu od plačila prve obveznosti po pogodbi ne izjavi, da razdira pogodbo v skladu s prejšnjim odstavkom, se šteje, da pri kreditni pogodbi vztraja.
(3) Pri razdoru kreditne pogodbe mora dajalec kredita potrošniku vrniti vse plačane zneske v osmih dneh od prejema izjave potrošnika. Če je potrošnik že črpal kredit, mora dajalcu kredita v istem roku vrniti črpan kredit, če mu je izjavo izročil neposredno, oziroma v desetih dneh od oddaje izjave, če je izjavo poslal po elektronski ali priporočeni pošti. Potrošniku ni treba plačati obresti oziroma drugih stroškov ali dajatev, povezanih z odobrenim ali črpanim kreditom.
15. člen
(razdor kreditne pogodbe, kadar jo razdre dajalec kredita)
(1) Dajalec kredita lahko zahteva plačilo preostalih odplačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih odplačil.
(2) Pred izjavo o razdoru pogodbe mora dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni.
(3) Dajalec kredita lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku iz prejšnjega odstavka.
(4) Če dajalec kredita zahteva plačilo preostalih odplačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, se obveznost plačila določi v skladu s prvim odstavkom 19. člena.
(5) Potrošnik mora za zapadle kreditne obveznosti za čas od nastanka zamude do dneva plačila plačati dajalcu kredita zamudne obresti, obračunane po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.
16. člen
(odpoved in prekinitev kreditne pogodbe za nedoločen čas)
(1) Potrošnik lahko kadar koli in brezplačno odpove kreditno pogodbo, katere trajanje ni določeno, razen če sta se potrošnik in dajalec kredita v pogodbi dogovorila o odpovednem roku, ki ne sme biti daljši od enega meseca.
(2) Dajalec kredita lahko odpove kreditno pogodbo, katere trajanje ni določeno, če sta se potrošnik in dajalec kredita o tem izrecno dogovorila v pogodbi z najmanj dvomesečnim odpovednim rokom, tako da potrošniku pošlje obvestilo pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.
(3) Dajalec kredita lahko iz utemeljenih razlogov potrošniku začasno prekine črpanje kredita, če sta se v kreditni pogodbi, katere trajanje ni določeno, o tem izrecno dogovorila. O odvzemu pravice do nadaljnjega črpanja kredita mora dajalec kredita potrošnika obvestiti pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov pred prekinitvijo črpanja ali najpozneje takoj po njem, razen če drug zakon določa drugače.
17. člen
(pravica do odstopa od kreditne pogodbe brez navedbe razloga)
(1) Potrošnik lahko odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je kredit že črpal, v štirinajstih koledarskih dneh od dneva sklenitve kreditne pogodbe oziroma od dneva, ko prejme informacije iz tretjega in petega odstavka 10. člena tega zakona, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve kreditne pogodbe. Pri povezani kreditni pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo potrošnika skrajša na tri koledarske dni.
(2) Potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe z obvestilom pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, ki ga pošlje dajalcu kredita v rokih iz prejšnjega odstavka.
(3) Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po črpanju kredita, mora dajalcu kredita plačati glavnico in obresti, obračunane na to glavnico, od dneva, ko je bil kredit črpan, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja ali najpozneje v 30 koledarskih dneh od dneva, ko je dajalcu kredita poslal obvestilo o odstopu. Obresti črpanega dela kredita se izračunajo na podlagi dogovorjene kreditne obrestne mere.
(4) Če potrošnik odstopi od pogodbe, mu dajalec kredita ne sme zaračunati nobenih drugih stroškov razen morebitnih nepovratnih stroškov, ki jih je dajalec kredita plačal javnemu organu.
(5) Če dajalec kredita ali tretja oseba na podlagi dogovora med tretjo osebo in dajalcem kredita opravi pomožno storitev, ki je povezana s kreditno pogodbo, pogodba o pomožni storitvi potrošnika preneha zavezovati, če odstopi od kreditne pogodbe.
(6) Če ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe po tem zakonu, se ne glede na 43. č, 43. d člen in prvi odstavek 46. c člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04, 126/07 in 86/09) ter 111. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) za odstop od kreditne pogodbe uporablja ta zakon.
18. člen
(odstop od povezane kreditne pogodbe)
(1) Povezana kreditna pogodba preneha veljati z dnem, ko potrošnik uveljavi pravico do odstopa od pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov.
(2) Potrošnik lahko proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitvi plačila in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev, če se blago ali storitve ne zagotovijo, se zagotovijo le delno ali niso v skladu s pogodbo o prodaji blaga ali opravljanju storitev, če sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.
(3) Ugovore iz prejšnjega odstavka lahko potrošnik uveljavlja proti dajalcu kredita samo, če jih je pred tem uveljavljal proti prodajalcu ali prodajalki (v nadaljnjem besedilu: prodajalec) blaga ali izvajalcu storitve.
19. člen
(predčasno odplačilo)
(1) Potrošnik ima pravico, da kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi. V tem primeru je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v delu, ki ga sestavljajo obresti in stroški preostalega obdobja trajanja pogodbe, tako da se od zneska sedanje vrednosti obveznosti predčasnega plačila (diskontirane) kredita odšteje sedanja vrednost (valorizirana) pogodbenih obresti, vključno z morebitnimi stroški, ki bi tekle od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi, če so bili pogodbene obresti in stroški za to obdobje že obračunani in zajeti v plačila, ki jih je plačal potrošnik. Dajalec kredita mora potrošniku na razumljiv način predstaviti zmanjšanje obresti in drugih stroškov, ki bi nastalo s celotnim ali delnim predčasnim odplačilom kredita. Dogovorjena določila o obrestni meri se ne smejo spremeniti v škodo potrošnika.
(2) Pri predčasnem odplačilu kredita je dajalec kredita upravičen do pravičnega nadomestila morebitnih stroškov, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita, če se predčasno odplačilo izvede za obdobje, za katero je bila določena fiksna kreditna obrestna mera.
(3) Nadomestilo ne sme presegati 1 % zneska predčasno odplačane glavnice, če potrošnik predčasno odplača kredit več kot eno leto pred končno dospelostjo kreditne pogodbe. Če je do končne dospelosti kreditne pogodbe eno leto ali manj kot eno leto, nadomestilo ne sme presegati 0,5 % zneska predčasno odplačane glavnice.
(4) Nadomestilo lahko dajalec kredita zahteva pod pogojem, da vsota predčasnih odplačil v dvanajstih mesecih presega 10.000 eurov.
(5) Nadomestila za predčasno odplačilo dajalec kredita ne sme zahtevati, če:
1. se je odplačilo opravilo po zavarovalni pogodbi, ki zagotavlja jamstvo za odplačilo kredita;
2. gre za kreditne pogodbe z dovoljeno prekoračitvijo stanja na plačilnem računu;
3. se predčasno odplačilo opravi v obdobju, za katero ni določena fiksna kreditna obrestna mera;
4. so v pogodbi nepopolne informacije o trajanju kreditne pogodbe, pravici do odstopa od pogodbe brez navedbe razloga ali izračunu nadomestila za predčasno odplačilo.
(6) Nadomestilo za predčasno odplačilo ne sme presegati zneska obresti, ki bi jih potrošnik plačal v obdobju med predčasnim odplačilom in dogovorjenim datumom prenehanja trajanja kreditne pogodbe.
20. člen
(odstop terjatev)
(1) Pri odstopu terjatev iz kreditnih pogodb po tem zakonu tretji osebi, prevzemniku ali prevzemnici (v nadaljnjem besedilu: prevzemnik), je potrošnik zoper njega upravičen uveljavljati vse pravice in ugovore, ki jih ima zoper prvotnega dajalca kredita, vključno s pobotom.
(2) Pogodbe o odstopu terjatev iz kreditnih pogodb iz prejšnjega odstavka, ki bi zmanjševale pravice potrošnika iz prejšnjega odstavka, so nične.
(3) Dajalec kredita ne sme odstopiti terjatev tretji osebi, prevzemniku, razen če je prevzemnik dajalec kreditov in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu.
(4) Prepoved iz prejšnjega odstavka ne velja za dajalce kreditov, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev na podlagi zakona, ki ureja bančništvo.
(5) Odstopnik ali odstopnica (v nadaljnjem besedilu: odstopnik) terjatve mora o odstopu terjatve potrošnika obvestiti pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, razen če dajalec kredita v dogovoru s prevzemnikom še naprej opravlja storitev iz tega kredita v imenu prevzemnika in za njegov račun.
(6) Dajalec kredita mora pri odstopu terjatev ves čas trajanja kreditne pogodbe hraniti vsaj kopijo sklenjene kreditne pogodbe.
21. člen
(omejitve pri zavarovanju)
(1) V zvezi s kreditnimi pogodbami je prepovedano zavarovanje plačil, ki potrošnika zavezuje k izdaji ali sprejemu bianko menice ali čeka ali drugega plačilnega instrumenta, ki ima po svoji naravi podobne učinke.
(2) Potrošnik lahko od dajalca kredita zahteva vrnitev katerega koli plačilnega instrumenta iz prejšnjega odstavka tega člena, ki mu ga je izročil zaradi zavarovanja plačil.
(3) Dajalec kredita mora potrošniku povrniti vso škodo, ki je posledica uporabe instrumenta zavarovanja plačil iz prvega odstavka tega člena.
VI. EFEKTIVNA OBRESTNA MERA
22. člen
(predpostavke za izračun)
(1) Efektivna obrestna mera, ki na letni ravni izraža vpliv, ki ga imajo na skupno ceno denarja vsa obstoječa ali prihodnja upravičenja in obveznosti (črpanj, odplačil in stroškov), o katerih sta se dajalec kredita in potrošnik dogovorila, se izračuna tako, kot je določeno v 23. členu tega zakona.
(2) Za izračun efektivne obrestne mere se upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo, ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Stroški vodenja računa, na katerem se evidentirajo plačilne transakcije in črpanja, stroški uporabe plačilnih sredstev za plačilne transakcije in črpanja ter drugi stroški v zvezi s plačilnimi transakcijami se vključijo v skupne stroške kredita potrošniku, razen če odprtje računa ni obvezno in so stroški računa ločeno prikazani v kreditni pogodbi ali drugi pogodbi, sklenjeni s potrošnikom.
(3) Efektivna obrestna mera se izračuna glede na dogovorjeno časovno obdobje kreditne pogodbe ter glede na pogoje in roke za izpolnitev obveznosti dajalca kredita in potrošnika, kot so navedeni v kreditni pogodbi.
(4) Pri kreditnih pogodbah, v katerih se dovoljuje sprememba kreditne obrestne mere in morebitnih drugih stroškov, ki so zajeti v efektivni obrestni meri in katerih dinamiko v trenutku izračuna ni mogoče natančno predvideti, se efektivna obrestna mera izračuna ob predpostavki, da kreditna obrestna mera in stroški, ki vplivajo na efektivno obrestno mero, ostanejo enaki začetni višini in se uporabljajo do poteka veljavnosti kreditne pogodbe.
(5) Pri izračunu efektivne obrestne mere se upoštevajo tudi dodatne predpostavke v skladu s tretjim odstavkom 24. člena tega zakona.
23. člen
(način izračuna)
(1) Efektivna obrestna mera (EOM) se izračuna kot letna diskontna stopnja, ki izenači sedanjo vrednost vseh črpanj kredita s sedanjo vrednostjo vseh odplačil in stroškov na podlagi te enačbe:
pri čemer je:
EOM = efektivna obrestna mera;
m = zaporedna številka zadnjega črpanja oziroma število vseh črpanj, tranš, če se kredit črpa postopoma; drugače je m = 1;
k = zaporedna številka črpanja, pri čemer je 1 ≤ k ≤ m;
Ck = znesek k-tega črpanja;
tk = trajanje časovnega presledka, izraženo v letih ali delih leta, med datumom prvega črpanja in datumom vsakega posameznega naslednjega črpanja, pri čemer je t1 = 0;
m’ = zaporedna številka zadnjega plačila kredita, obresti ali stroškov oziroma skupno število vseh plačil;
l = zaporedna številka plačila kredita, obresti ali stroškov;
Dl = znesek posameznega plačila kredita, obresti ali stroškov;
sl = trajanje časovnega presledka, izraženo v letih ali delih leta, med datumom prvega črpanja in datumom vsakega posameznega plačila kredita, obresti ali stroškov;
∑ = vsota.
(2) Pri izračunu efektivne obrestne mere v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena se upošteva naslednje:
1. zneski, ki jih plačata stranki ob različnih časih, so lahko različni in se lahko plačajo v različnih časovnih presledkih;
2. začetni datum je datum prvega črpanja;
3. časovni presledki med datumi, ki se uporabljajo pri izračunu, se izrazijo v letih oziroma delih leta. Šteje se, da ima leto 365 dni (ali 366 v prestopnih letih) – sistem (K, 365/366). Če je to povezano z naravo posla ali če ni natančnih podatkov o dospevanju plačil, se šteje, da ima leto 52 enakih tednov ali 12 enakih mesecev. Šteje se, da ima enak mesec 30,41666 dneva (tj. 365/12) ne glede na to, ali je leto prestopno ali ne;
4. rezultat se zapiše z natančnostjo vsaj dveh decimalk v odstotnem zapisu, pri čemer se zaokroženje opravi po matematičnih pravilih (če je prva neizpisana vrednost 5 ali več, se zadnja ohranjena vrednost zaokroži navzgor);
5. enačba iz prvega odstavka se z uvedbo enotnega simbola Pi za pozitivni ali negativni denarni tok, ki nastopi kot posledica i-tega od skupaj N = m + m' poslovnih dogodkov (na primer črpanj (dela) kredita, plačil stroškov ali anuitet), lahko preoblikuje v:
Efektivna obrestna mera je tako letna diskontna stopnja, ki povzroči, da je sedanja vrednost vseh upoštevanih pozitivnih in negativnih denarnih tokov danega kreditnega posla enaka nič (0).
(3) Dajalec kredita mora pri izračunu efektivne obrestne mere upoštevati te dodatne predpostavke:
1. če daje kreditna pogodba potrošniku možnost prostega črpanja, se šteje, da je znesek kredita črpan takoj in v celoti;
2. če kreditna pogodba predvideva črpanja z različnimi stroški ali kreditnimi obrestnimi merami, se šteje, da je celotni znesek kredita črpan po najvišji kreditni obrestni meri in najvišjih stroških, ki jih predvideva pogodba;
3. če daje kreditna pogodba potrošniku možnost prostega črpanja odobrenega zneska kredita v določenem obdobju, se za izračun EOM šteje, da bo celoten znesek črpan na prvi dan tega obdobja. Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za natančno dinamiko črpanja kredita v več delih, se tudi pri izračunu EOM upošteva tako določena dinamika črpanja;
4. če časovni načrt odplačevanja kredita ni določen, se šteje, da traja odplačilna doba kredita eno leto in da ga je treba odplačati v dvanajstih enakih mesečnih anuitetah;
5. če je časovni načrt odplačevanja kredita določen, vendar lahko potrošnik sam določi višino posameznih zneskov odplačil, se š teje, da znesek vsakega odplačila ustreza najnižjemu znesku, ki ga pogodba določa;
6. če kreditna pogodba določa več kot en rok črpanja ali odplačila kredita, se šteje, da sta črpanje in odplačilo kredita izvedeni ob prvem roku, ki je določen v kreditni pogodbi;
7. če v kreditni pogodbi ni dogovorjen skupni znesek kredita, se šteje, da odobreni znesek kredita znaša 500 eurov;
8. pri kreditni pogodbi z dovoljeno prekoračitvijo stanja na plačilnem računu potrošnika se šteje, da je celoten znesek kredita črpan za celotno obdobje trajanja kreditne pogodbe. Pri kreditni pogodbi, katere trajanje ni določeno, se šteje, da je kreditna pogodba sklenjena za 3 mesece;
9. če dajalec kredita ponudi različne obrestne mere in stroške za določeno obdobje ali znesek, se upoštevajo najvišja obrestna mera in najvišji stroški v celotnem obdobju trajanja kreditne pogodbe;
10. če je v kreditni pogodbi v začetnem obdobju dogovorjena fiksna kreditna obrestna mera in se ob izteku obdobja fiksne kreditne obrestne mere določi nova spremenljiva kreditna obrestna mera, ki se periodično prilagaja v skladu z dogovorjenim indeksom ali referenčno obrestno mero, se šteje, da je ob izteku obdobja fiksne kreditne obrestne mere kreditna obrestna mera enaka tisti, ki se izračuna iz vrednosti dogovorjenega indeksa ali referenčne obrestne mere ob izračunu efektivne obrestne mere.
24. člen
(najvišja dopustna efektivna obrestna mera)
(1) Če je dajalec kredita oseba, ki ni banka ali hranilnica po zakonu, ki ureja bančništvo, lahko znaša efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe največ 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo banke in hranilnice in jo za kreditni razred, v katerega po merilih tretjega in četrtega odstavka spada kredit, objavi Banka Slovenije.
(2) Če je v kreditni pogodbi določena višja efektivna obrestna mera od 200 % povprečne efektivne obrestne mere, določene v prejšnjem odstavku, se šteje, da je bila med potrošnikom in dajalcem kreditov dogovorjena efektivna obrestna mera, ki znaša 200 % povprečne efektivne obrestne mere bank in hranilnic za potrošniške kredite.
(3) Povprečne efektivne obrestne mere bank in hranilnic za potrošniške kredite objavlja Banka Slovenije dvakrat letno v Uradnem listu Republike Slovenije za te ročnosti in zneske:
– 2 meseca, 200 eurov (I. razred);
– 4 mesece, 500 eurov (II. razred);
– 6 mesecev, 1000 eurov (III. razred);
– 12 mesecev, 2000 eurov (IV. razred);
– 36 mesecev, 4000 eurov (V. razred);
– 10 let, 20.000 eurov (VI. razred).
(4) Kredit, ki se ne uvršča v nobeno od kombinacij ročnosti in zneska iz prejšnjega odstavka tega člena, se razvrsti v tisti razred, v katerem njegova ročnost in njegov znesek ne presežeta zgornje mejne vrednosti za ta razred.
VII. POSREDOVANJE POTROŠNIŠKIH KREDITOV
25. člen
(obveznosti kreditnih posrednikov)
(1) Kreditni posrednik mora imeti z dajalcem kreditov sklenjeno pogodbo o posredovanju.
(2) Kreditni posrednik mora pri oglaševanju in v dokumentaciji, ki je namenjena potrošniku, navesti obseg svojih pooblastil z navedbo, ali sodeluje z enim ali več dajalci kreditov.
(3) Potrošnik v razmerju do kreditnega posrednika nima nobene obveznosti za plačilo storitev posredovanja. Kreditni posrednik sporoči stroške posredovanja dajalcu kredita, ki jih vključi v izračun efektivne obrestne mere.
26. člen
(pogoji za kreditne posrednike)
(1) Kreditni posredniki morajo izpolnjevati pogoje, ki jih za opravljanje njihove dejavnosti s sklepom predpiše Banka Slovenije, če gre za kreditne posrednike bank in hranilnic, in s pravilnikom minister, pristojen za gospodarstvo, če gre za kreditne posrednike drugih dajalcev kreditov.
(2) S pravilnikom iz prejšnjega odstavka tega člena se predpišejo zlasti:
1. pridobitev in izkazovanje statusa kreditnega posrednika;
2. pooblastila kreditnega posrednika v razmerju do dajalca kredita in potrošnika;
3. odgovornost dajalca kredita in kreditnega posrednika pri prekoračitvi pooblastil kreditnega posrednika ali povzročeni škodi potrošniku;
4. obveznost vodenja evidenc o kreditnih posrednikih in poslih, sklenjenih s posredovanjem;
5. obveznost poročanja o kreditnih posrednikih in poslih, sklenjenih s posredovanjem.
VIII. OBVEZNA NARAVA DOLOČB TEGA ZAKONA
27. člen
(ničnost pogodbe oziroma pogodbenega določila)
(1) Nično je vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in je v škodo potrošnika.
(2) Določbe tega zakona se neposredno uporabljajo, če so določila kreditne pogodbe nejasna, nepopolna ali v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika.
(3) Kreditna pogodba, ki jo dajalec kredita sklene brez dovoljenja urada, pristojnega za varstvo potrošnikov, je nična, pri čemer je dajalec kredita upravičen samo do vračila že črpanega dela skupnega zneska kredita.
28. člen
(preprečevanje izogibanja določbam zakona)
(1) Vključevanje kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona, v pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi lahko omogočili izogibanje njegovi uporabi, ni dovoljeno.
(2) Več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika tvorijo sestavljajo celoto, zlasti v primeru porazdelitve zneska kredita na več pogodb ali sklenitve več zaporednih pogodb, se v smislu tega zakona štejejo kot ena pogodba.
(3) Pogodbeno razmerje, pri katerem je potrošnik prodajalec in kupec oziroma najemojemalec ali najemojemalka (v nadaljnjem besedilu: najemojemalec) po pogodbi o finančnem najemu (lizing) iste stvari, se šteje za kreditno pogodbo po tem zakonu.
(4) Stvari, ki jih je dajalec kreditov oziroma najemodajalec po pogodbi o finančnem najemu (lizing) pridobil pri pravnih poslih iz tretjega odstavka tega člena in pri katerih ima že sklenjeno obveznost odtujitve stvari istemu potrošniku, ne sme obremeniti s stvarnimi pravicami drugih.
(5) Kadar se omejitev iz prejšnjega odstavka nanaša na nepremičnino, mora dajalec kredita oziroma najemodajalec ali najemodajalka (v nadaljnjem besedilu: najemodajalec) pri finančnem najemu na tej nepremičnini vpisati pravico prepovedi obremenitve ali odtujitve nepremičnine v korist kupca oziroma najemojemalca po pogodbi o finančnem najemu (lizing).
IX. DAJALCI KREDITOV
29. člen
(dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja)
(1) Dajalec kredita mora pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje).
(2) Dovoljenja ne potrebujejo:
1. banke in hranilnice, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev po zakonu, ki ureja bančništvo;
2. javni stanovanjski skladi;
3. dajalci kreditov, ki dajejo kredite le svojim zaposlenim;
4. nepridobitne organizacije, ki dajejo kredite le za socialne in izobraževalne namene, pod pogojem, da gre za kredite, za katere se ta zakon ne uporablja.
30. člen
(izdaja in podaljšanje dovoljenja)
(1) Dovoljenje izda ali podaljša urad, pristojen za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: urad), na zahtevo vlagatelja po pravilih splošnega upravnega postopka.
(2) Urad izda ali podaljša dovoljenje, če vlagatelj zahteve za pridobitev dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) izpolnjuje kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.
(3) Urad zavrne vlogo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja, če:
1. vlagatelj ne izpolnjuje predpisanih kadrovskih, organizacijskih, tehničnih in drugih pogojev za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja;
2. je vlagatelj oseba, ki ji je bilo dovoljenje odvzeto;
3. je vlagatelj oseba, katere odgovorna oseba je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije oziroma oderuštva;
4. je bil vlagatelj ali je bila njegova odgovorna oseba kaznovana v skladu z 2., 4., 6., 7., 8., 10., 13., 14., 15., 18., 19. in 20. točko prvega odstavka 38. člena tega zakona.
(4) Urad izda dovoljenje za tri leta z možnostjo podaljšanja. Dovoljenje se podaljša za nadaljnja tri leta, če dajalec kredita izpolnjuje kadrovske, organizacijske in tehnične pogoje ter pred potekom treh let od pridobitve oziroma od zadnjega podaljšanja dovoljenja uradu ponovno predloži vsa dokazila o izpolnjevanju zahtevanih pogojev, sicer mu dovoljenje preneha veljati.
(5) Kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, s pravilnikom podrobneje predpiše minister, pristojen za gospodarstvo.
31. člen
(izdaja nalepke)
(1) Urad dajalcu kredita, ki je pridobil dovoljenje, izda nalepko, ki izkazuje pridobitev dovoljenja. Urad izda toliko nalepk, kot je v vlogi navedenih naslovov, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka prejšnjega člena tega zakona in na katerih se bodo sklepale kreditne pogodbe.
(2) Obliko in vsebino nalepke, pravila ravnanja z nalepko ter pravila glede pridobitve novih ali dodatnih nalepk in vračila pridobljenih nalepk s pravilnikom predpiše minister, pristojen za gospodarstvo.
32. člen
(odvzem dovoljenja urada)
(1) Urad odvzame dovoljenje na predlog Tržnega inšpektorata Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: tržni inšpektorat), če:
1. je dajalcu kreditov izdana odločba na podlagi šestega in sedmega odstavka 34. člena;
2. dajalec kredita stori prekršek iz 20. točke prvega odstavka 34. člena.
(2) Urad odvzame dovoljenje, če dajalec kredita tudi po prejetem pozivu k izpolnitvi obveznosti poročanja te obveznosti ne izpolni (drugi odstavek 37. člena).
(3) Postopek odvzema dovoljenja se izvede po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
(4) Ko je odločba o odvzemu dovoljenja dokončna, mora dajalec kredita, ki mu je bilo odvzeto dovoljenje, takoj odstraniti nalepko. Če je ne odstrani, jo na stroške dajalca kredita odstrani tržni inšpektorat.
33. člen
(nadzor Banke Slovenije)
Nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja po zakonu, ki ureja bančništvo, in nad njihovimi kreditnimi posredniki opravlja Banka Slovenije, ki je hkrati tudi prekrškovni organ.34. člen
(nadzor Tržnega inšpektorata RS)
(1) Nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda urad, in nad njihovimi kreditnimi posredniki opravlja tržni inšpektorat, ki mora o ugotovljenih kršitvah obvestiti urad.
(2) Tržni inšpektor ali inšpektorica (v nadaljnjem besedilu: inšpektor) lahko pri opravljanju nadzora od dajalca kredita ali kreditnega posrednika zahteva vpogled v sklenjene pogodbe in njihove kopije. Če sklenjenih kreditnih pogodb ni na kraju, na katerem se sklepajo, jih mora dajalec kredita inšpektorju predložiti najpozneje naslednji delovni dan po opravljenem inšpekcijskem pregledu.
(3) Pri odstopu terjatev iz kreditnih pogodb mora dajalec kredita tržnemu inšpektorju na zahtevo predložiti kopije sklenjenih kreditnih pogodb, katerih terjatve so bile odstopljene prevzemniku.
(4) Dajalec kredita mora tržnemu inšpektorju na zahtevo predložiti dokaze, da je ocenil kreditno sposobnost potrošnika. Šteje se, da je ni ocenil, če inšpektorju ne predloži dokazov najpozneje naslednji delovni dan po opravljenem inšpekcijskem pregledu.
(5) Tržni inšpektor pri nadzoru nad dajalcem kredita z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu do odprave pomanjkljivosti, če ugotovi, da:
1. dajalec kredita potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni zagotovil predhodnih informacij v skladu s 6. členom;
2. je dajalec kredita ocenil kreditno sposobnost potrošnika na podlagi osebnih podatkov, ki jih je pridobil drugače, kot določa ta zakon (8. in 9. člen);
3. kreditna pogodba ni sklenjena pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov (10. člen);
4. potrošniška hipotekarna kreditna pogodba ni sklenjena v obliki notarskega zapisa (10. člen);
5. kreditna pogodba ne vsebuje predpisanih informacij iz tretjega odstavka 10. člena in prvega odstavka 12. člena tega zakona;
6. dajalec kredita potrošnika ni obvestil o spremembi kreditne obrestne mere v skladu z 11. členom tega zakona;
7. dajalec kredita pri molče dovoljeni prekoračitvi stanja na plačilnem računu potrošniku ni zagotovil predpisanih informacij v skladu s prvim in drugim odstavkom 13. člena tega zakona;
8. dajalec kredita ob razdoru kreditne pogodbe potrošniku ne vrne vseh plačanih zneskov v skladu s tretjim odstavkom 14. člena;
9. dajalec kredita ob odstopu od pogodbe potrošniku zaračuna nadomestilo v nasprotju s četrtim odstavkom 17. člena;
10. dajalec kredita ob predčasnem odplačilu kredita potrošniku zaračuna nadomestilo v nasprotju z 19. členom.
(6) Tržni inšpektor dajalcu kredita z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu in uradu da predlog za odvzem dovoljenja, če ugotovi, da:
1. dajalec kredita ni ocenil potrošnikove kreditne sposobnosti (8. člen);
2. dajalec kredita ob sklenitvi kreditne pogodbe od potrošnika zahteva izdajo ali sprejem bianko menice ali čeka ali drugega plačilnega instrumenta, ki ima po svoji naravi podobne učinke (21. člen);
3. dajalec kredita izračunava efektivno obrestno mero ali skupne stroške kredita v nasprotju z 22. in 23. členom tega zakona;
4. s kreditno pogodbo dogovorjena efektivna obrestna mera presega najvišjo dopustno efektivno obrestno mero, kot to določa 24. člen;
5. kreditna pogodba vsebuje pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika (27. člen);
6. se dajalec kredita poskuša izogibati določbam zakona, kot je to opredeljeno v 28. členu;
7. dajalec kredita v nasprotju s tem zakonom odobrava kredite brez dovoljenja (29. člen);
8. dajalec kredita inšpektorju ne predloži sklenjenih kreditnih pogodb v skladu z drugim odstavkom tega člena.
(7) Če tržni inšpektor več kot enkrat med veljavnostjo dovoljenja pri istem dajalcu kredita ugotovi pomanjkljivost iz petega odstavka tega člena, dajalcu kreditov z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu in uradu da predlog za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti storitev potrošniškega kreditiranja.
(8) Tržni inšpektor kreditnemu posredniku z odločbo prepove posredovanje potrošniških kreditov do odprave pomanjkljivosti, če ugotovi, da kreditni posrednik ne izpolnjuje pogojev za kreditno posredovanje iz 26. člena.
35. člen
(vodenje inšpekcijskega postopka)
(1) Če obstajajo razlogi za uvedbo postopka zoper dajalca kredita oz. kreditnega posrednika, mora tržni inšpektorat po tem zakonu ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi prekrška in poslovna dokumentacija, ki utegne biti dokaz, ter da se zberejo potrebni dokazi in vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo upravnega in prekrškovnega postopka.
(2) Vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb se štejejo za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja zavezanca. Odločba se lahko izda ustno.
(3) Za kraj vročanja se šteje tudi kraj, na katerem dajalec kredita ali kreditni posrednik posluje s potrošniki.
(4) Zoper odločbo tržnega inšpektorja je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva vročitve.
(5) Pritožba zoper inšpekcijsko odločbo iz petega, šestega in sedmega odstavka 33. člena tega zakona ne zadrži njene izvršitve.
36. člen
(nadzor informacijskega pooblaščenca)
Nadzor nad dajalci kreditov glede izvajanja drugega odstavka 8. člena ter prvega, drugega in četrtega odstavka 9. člena tega zakona opravlja informacijski pooblaščenec ali pooblaščenka (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec).
37. člen
(poročanje)
(1) Dajalec kreditov, ki posluje na podlagi dovoljenja, ki ga izda urad, mora vsakih dvanajst mesecev uradu na predpisanem obrazcu najpozneje peti delovni dan po preteku mesečnega obdobja za preteklo obdobje poročati o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri ter o tem, da ni bila sklenjena nobena kreditna pogodba.
(2) Če dajalec kredita v rokih iz prejšnjega odstavka ne poroča uradu, ga urad opomni in pozove k izpolnitvi obveznosti v dodatnem roku 15 dni.
(3) Minister, pristojen za gospodarstvo, s pravilnikom podrobneje predpiše pogoje, način, vsebino in obrazec poročanja dajalcev kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja urada.
X. KAZENSKE DOLOČBE
38. člen
(1) Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznujejo dajalec kreditov ali kreditni posrednik, ki je pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik posameznik) in posameznik ali posameznica (v nadaljnjem besedilu: posameznik), ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. pri oglaševanju in ponujanju storitev ne navedejo vseh sestavin tako, kot to določa ta zakon (5. člen);
2. potrošniku ne zagotovijo predhodnih informacij (6. in 7. člen);
3. ne ocenijo kreditne sposobnosti potrošnika (8. člen);
4. kreditna pogodba ni sklenjena pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov (10. člen);
5. kreditne pogodbe ves čas trajanja pogodbe ne hranijo na kraju, na katerem se sklepajo kreditne pogodbe (10. člen);
6. potrošniška hipotekarna kreditna pogodba ni sklenjena v obliki notarskega zapisa (10. člen);
7. kreditna pogodba ne vsebuje vseh predpisanih sestavin iz tega zakona (10. in 12. člen);
8. inšpektorju ne predložijo sklenjenih kreditnih pogodb v skladu z drugim odstavkom 33. člena;
9. pri molče dovoljeni prekoračitvi stanja na plačilnem računu potrošniku ne zagotovijo predpisanih informacij v skladu s prvim in drugim odstavkom 13. člena;
10. ob razdoru kreditne pogodbe potrošniku ne vrnejo vseh plačanih zneskov v skladu s tretjim odstavkom 14. člena;
11. ob odstopu od pogodbe potrošniku zaračunajo nadomestilo v nasprotju s četrtim odstavkom 17. člena;
12. ob predčasnem odplačilu kredita potrošniku zaračunajo nadomestilo v nasprotju z 19. členom;
13. ob sklenitvi kreditne pogodbe od potrošnika zahtevajo izdajo ali sprejem bianko menice ali čeka ali drugega plačilnega instrumenta, ki ima po svoji naravi podobne učinke (21. člen);
14. izračunavajo efektivno obrestno mero ali skupne stroške kredita v nasprotju s tem zakonom (22. in 23. člen);
15. s kreditno pogodbo dogovorjena efektivna obrestna mera presega najvišjo dopustno efektivno obrestno mero (24. člen);
16. kreditni posrednik pri oglaševanju in v dokumentaciji, namenjeni potrošniku, ne navede obsega svojih pooblastil ali z dajalcem kredita nima sklenjene pogodbe ali potrošniku zaračuna plačilo storitev ali nadomestilo stroškov posredovanja (25. člen);
17. pri poslovanju ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za kreditne posrednike (26. člen);
18. kreditna pogodba vsebuje pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika (27. člen);
19. se izogibajo določbam tega zakona z načinom oblikovanja pogodb ali sklenitvijo več pogodb, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto (prvi in drugi odstavek 28. člena);
20. v nasprotju s tem zakonom odobravajo kredite brez dovoljenja (29. člen);
21. pri poslovanju ne izpolnjujejo predpisanih kadrovskih, organizacijskih, tehničnih in drugih pogojev za dajanje kreditov (30. člen).
(2) Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek iz 1. do 19. točke prvega odstavka tega člena kaznuje dajalec kreditov, ki posluje na podlagi dovoljenja po zakonu, ki ureja bančništvo.
(3) Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
(4) Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki posluje na podlagi dovoljenja po zakonu, ki ureja bančništvo, če stori prekršek iz 1. do 19. točke prvega odstavka tega člena.
(5) Kršilca ali kršilko (v nadaljnjem besedilu: kršilec), ki ponovi v prvem odstavku navedene prekrške, pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa za storjene prekrške kaznuje z večkratnikom globe, določene v prvem odstavku tega člena. Večkratnik se določi glede na število ponovitev, pri čemer večkratnik izrečene globe ne sme presegati najvišjega zneska, določenega v zakonu, ki ureja prekrške.
39. člen
(1) Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznujejo dajalec kreditov ali kreditni posrednik, ki je pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. v nasprotju s tem zakonom ne upoštevajo pravil ravnanja z nalepkami in pravil vračila nalepk (30. člen);
2. ne poročajo o sklenjenih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri z vsebino, v roku in na način iz 37. člena tega zakona.
(2) Z globo 400 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
XI. ZUNAJSODNO REŠEVANJE SPOROV
40. člen
(postopek zunajsodnega reševanja sporov)
(1) Dajalci kreditov zagotovijo hiter, enostaven in strokoven postopek zunajsodnega reševanja sporov s potrošniki v zvezi z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja. V ta namen ustanovijo posebno neodvisno in nepristransko telo, na katero lahko potrošnik naslovi svojo pritožbo v zvezi z domnevnimi kršitvami dajalca kredita pri opravljanju storitev po tem zakonu.
(2) Dajalci kreditov morajo v postopku zunajsodnega reševanja zagotoviti sodelovanje neodvisnih strokovnjakov s področja potrošniškega prava. Dajalci kreditov se lahko dogovorijo o oblikovanju skupnega telesa za zunajsodno reševanje sporov s potrošniško organizacijo, ki je vpisana v register potrošniških organizacij in je dejavna na področju finančnih storitev.
(3) Akt o ustanovitvi telesa za zunajsodno reševanje sporov mora določati tudi pravila in postopek sodelovanja tega telesa s telesi, ki so v drugih državah članicah pristojna za zunajsodno reševanje sporov v zvezi z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja, če reševanje posameznega spora sodi tudi v pristojnost takega telesa druge države članice.
(4) Pravila za zunajsodno reševanje sporov morajo biti jasna in razumljiva, še zlasti pa morajo določati:
1. ime, obliko in sestavo telesa, ki je pristojno za reševanje sporov;
2. postopek predložitve vloge za reševanje spora pristojnemu telesu z naslovom, na katerega lahko potrošnik naslovi vlogo, in obliko vloge;
3. najdaljši rok, v katerem pristojno telo odloči v sporu, ki ne sme biti daljši kot 3 mesece od dneva, ko je dajalec kredita prvič prejel zahtevo potrošnika za rešitev spora;
4. da predložitev vloge za rešitev spora pristojnemu telesu in njegova odločitev ne posegata v pravico potrošnika, da kadar koli vloži tožbo pred pristojnim sodiščem zoper dajalca kredita zaradi rešitve spora v zvezi z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja.
(5) Pristojno telo potrošniku v zvezi s postopkom zunajsodnega reševanja spora v zvezi z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja ne sme zaračunavati nobenih stroškov.
XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
41. člen
(razveljavitev predpisov)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo, in 111/07).
(2) Ta zakon se ne uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene pred dnem uveljavitve tega zakona.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena morajo dajalci kreditov pri že sklenjenih kreditnih pogodbah zagotoviti spoštovanje drugega odstavka 11. člena, 12., 13., 16. in 20. člena najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
42. člen
(izdaja podzakonskih predpisov)
Minister, pristojen za gospodarstvo izda pravilnik iz 6. člena tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
43. člen
(sistem izmenjave informacij o boniteti strank)
(1) Upravljavec ali upravljavka (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) sistema izmenjave informacij o boniteti strank, ki so fizične osebe (v nadaljnjem besedilu: sistem izmenjave), ki se vodi na podlagi zakona, ki ureja bančništvo, mora najpozneje do 30. junija 2011 prilagoditi sistem, tako da bo dajalcem kreditov, ki niso vključeni v sistem izmenjave, po tem zakonu omogočeno zagotavljanje podatkov iz sistema.
(2) Če bo sistem izmenjave iz prejšnjega odstavka zagotavljal tudi podatek o kreditni bonitetni oceni fizičnih oseb (credit score), bodo dajalci kreditov iz prejšnjega odstavka upravičeni obdelovati ta podatek kot informacijo o zadolženosti potrošnika namesto podatkov iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.
44. člen
(podaljšanje pridobljenega dovoljenja urada)
Dajalci kreditov, ki so pridobili dovoljenje urada za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja več kot tri leta pred uveljavitvijo tega zakona, morajo uradu predložiti dokazila, da še vedno izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja v skladu s 30. členom tega zakona, v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona, sicer jim dovoljenje preneha veljati.
45. člen
(začetek veljavnosti)
(1) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV
K 1. členu
Predlagan člen določa predmet tega zakona, to so kreditne pogodbe, sklenjene med potrošnikom kot jemalcem kredita in dajalcem kredita. Kredit se daje pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon. Zakon ureja pravna razmerja med podjetji in potrošniki, torej ureja samo tiste kreditne pogodbe, pri katerih je jemalec kredita potrošnik. S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS. Namen nove direktive je doseči optimalno poenotenje zakonodaje Skupnosti o potrošniškem kreditiranju zaradi odpravljanja ovir za čezmejno kreditiranje potrošnikov ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov v posameznih državah članicah.
K 2. členu
Člen opredeljuje pojme, ki se uporabljajo v predlaganem zakonu. Glede na veljavni ZPotK uvaja več novih pojmov in natančneje opredeljuje nekatere stare pojme zaradi sprememb, ki jih uvaja DPKP. Nekateri pojmi ostajajo nespremenjeni.
Opredelitev »dajalca kredita« (1. točka) ostaja enaka, kot je v veljavnem ZPotK, v skladu s katerim je dajalec kredita fizična ali pravna oseba, ki da ali obljubi, da bo dala kredit potrošniku v okviru svoje dejavnosti. Tudi opredelitev »potrošnika« (9. točka.) ostaja nespremenjena glede na veljavni ZPotK in drugo zakonodajo, ki ureja varstvo potrošnikov, predvsem Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot).
Pojem »efektivne obrestne mere« (2. točka) se opredeljuje na novo. Opredelitev EOM vsebuje sklicevanje na drugi odstavek 22. člena predlaganega zakona, ki natančneje določa, kateri stroški spadajo v »skupne stroške kredita za potrošnika«, ki so osnova za izračun EOM (obresti, provizije, davki, pristojbine za kreditne posrednike in vse druge pristojbine, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo, razen notarskih stroškov). Besedno zvezo »ki so dajalcu kredita znani« v 14. točki je treba razlagati v smislu načela poklicne skrbnosti, ki zavezuje dajalce kreditov.
Nova je opredelitev »potrošniške kreditne pogodbe« (10. točka), ki vključuje pogodbe, s katerimi dajalec kredita da ali obljubi, da bo dal potrošniku kredit v različnih oblikah, kot na primer odloženo plačilo ali drug finančni dogovor, ki ima z ekonomskega vidika enak namen kot kredit, kot je na primer lizinška pogodba za potrošne dobrine. Pojem kreditne pogodbe je opredeljen široko, da bi se tako preprečilo izogibanje določbam zakona s pojavljanjem novih oblik pogodb ali podobnih finančnih dogovorov.
Na novo se uvaja pojem »kreditne pogodbe z dovoljeno možnostjo prekoračitve« (4. točka), ki pomeni posebno obliko kreditne pogodbe – limite, ki se odobravajo potrošnikom na plačilnih računih. To ni tipična vrsta potrošniške pogodbe, saj pogodba praviloma določa samo okvirni limit, ki ga lahko potrošnik črpa v želenem obsegu. Pri tem obstaja med pogodbenima strankama poseben dogovor o kreditu. Na drugi strani imamo prav tako nov pojem »molče dovoljene prekoračitve« (8. točka). Bistvena razlika med dovoljeno in molče dovoljeno prekoračitvijo je v času sklenitve kreditne pogodbe. Pri dovoljeni prekoračitvi je kreditna pogodba sklenjena, še preden potrošnik začne črpati določen zneska, pri molče dovoljeni prekoračitvi pa šele v trenutku črpanja kredita.
11. točka opredeljuje »potrošniško hipotekarno kreditno pogodbo«, ki se po DPKP sicer ne šteje za kreditno pogodbo, veljavni ZPotK pa jo obravnava kot kreditno pogodbo. Predlagamo ohranitev veljavne ureditve, ki je potrebna zaradi slabih izkušenj iz preteklosti, ko so se dogajale številne zlorabe zakona, ki so imele za posledico precejšnje materialno oškodovanje potrošnikov. Hipotekarne pogodbe so praviloma povezane z visokimi zneski kredita, kar povečuje tveganja za potrošnika. Hipoteka je zastavna pravica na nepremičnini in pomeni zavarovanje, ki ga da potrošnik kot jemalec kredita, če kredita oziroma svojega dolga ne bo mogel poplačati. Hipoteka je torej zakonito pravno sredstvo zavarovanja terjatve upnika. Ker je potrošnik vsaka fizična oseba ne glede na svoj status, premoženjske razmere in ne nazadnje tudi ne glede na poznavanje določb in predpisov, ki varujejo potrošnike, in nastopa v pravnem prometu za namene zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, ga je treba kot šibkejšo pogodbeno stranko še posebej zavarovati.
Predlaga se opredelitev »kreditnega posrednika« (6. točka), ki se nekoliko razlikuje od sedanje opredelitve kreditnega posrednika. Kot »kreditni posredniki« se štejejo fizične in pravne osebe, ki pri svoji dejavnosti potrošnikom predstavljajo ali ponujajo kreditne pogodbe, jim svetujejo in pomagajo pri pripravljanju kreditne pogodbe, lahko pa jih v imenu dajalca kredita z njimi tudi sklepajo. To pomeni, da nova opredelitev kreditnega posrednika vključuje tudi zastopniško funkcijo. Organizacije, ki dovolijo, da se njihova identiteta uporabi pri promociji kreditnih izdelkov, kot so kreditne kartice, se ne štejejo za kreditne posrednike. Prav tako se nevladne potrošniške organizacije, ki izvajajo finančno svetovanje ne štejejo kot kreditni posredniki. Predlaga se tudi opredelitev »kreditnih posrednikov v pomožni funkciji« (7. točka), s katerimi so mišljeni predvsem trgovci, katerih glavna dejavnost je prodaja blaga in storitev, posredovanje kreditov pa je namenjeno zlasti financiranju lastnega blaga ali storitev. Predlagane določbe uvajajo še druge pojme, ki jih veljavni ZPotK ne vsebuje. Na novo se natančno določajo stroški, ki se vključujejo v t. i. »skupne stroške kredita za potrošnika« (14. točka), ki pa po drugi strani ne pomenijo pozitivne in izključne liste vseh stroškovnih sestavin kredita. Na novo se uvajajo tudi opredelitve za »skupni znesek kredita, ki ga mora plačati potrošnik« (15. točka), »kreditno obrestno mero« (4. točka), »fiksno obrestno mero« (3. točka), pri kateri je pomembno, da se referenčna obrestna mera ne šteje za fiksno obrestno mero, »skupni znesek kredita« (13. točka), »trajni nosilec podatek« (17. točka), (ta pojem je sicer v ZVPot že opredeljen) in »povezana kreditna pogodba« (12. točka).
K 3. členu
Predlagani člen določa izjeme, za katere zakon ne velja, torej vse vrste kreditnih pogodb, za katere se zakon ne uporablja. Gre za prenos 2. člena DPKP. Ne glede na načelo popolne harmonizacije, na katerem temelji DPKP, velja pravilo, po katerem države članice zaradi zagotavljanja višje ravni varstva potrošnikov lahko uveljavijo določbe DPKP tudi za kreditne pogodbe, ki se v skladu z 2. členom DPKP štejejo za izjeme. Zaradi tega predlagana določba v področje uporabe zakona vključuje tudi kreditne pogodbe ne glede na njihovo vrednost, torej katerih vrednost kredita je nižja od 200 evrov ali višja od 75.000 evrov, vključuje potrošniške hipotekarne kreditne pogodbe, kreditne pogodbe, kot je finančni najem, oz. lizinške pogodbe, kadar je predviden prenos lastništva na najemojemalca, kreditne pogodbe, katerih namen je pridobiti ali obdržati lastninske pravice na zemljiščih ali obstoječih ali načrtovanih zgradbah (na primer stanovanjski kredit), kreditne pogodbe, pri sklenitvi katerih potrošnik kot poroštvo zastavi neki predmet, in kreditne pogodbe, ki so posledica poravnave pred sodiščem ali upravnim organom.
Po drugi strani predlagan člen ohranja večino obstoječih omejitev za vse tiste kreditne pogodbe, ki se štejejo za izjeme po veljavnem ZPotK. To so finančni najemi in najemne pogodbe, pri katerih na koncu ni predvideno, da bo predmet pogodbe kupil najemojemalec; kreditne pogodbe, pri katerih so krediti dani brez plačila obresti ali katerih koli drugih stroškov, pri čemer je treba besedilo »brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov« razlagati omejevalno, in sicer da se omejitev uporablja samo, če potrošniku ni treba plačati nobenih obresti in nobenih stroškov ne dajalcu kredita ne tretjim osebam. Kot izjema se predlagajo tudi kreditne pogodbe z odlogom plačila (na primer plačilne ali kreditne kartice) pod pogoji, da mora potrošnik kredit odplačati v treh mesecih in da se plačajo stroški, ki ne presegajo 0,1 % skupnega zneska kredita oziroma ne znašajo več kot 10 evrov, ki pomeni absolutno mejo (4. točka). Po DPKP gre v tem primeru za kreditne pogodbe z »zanemarljivimi stroški«. Te za potrošnika načeloma ne pomenijo velikega tveganja, zato jih ni treba urejati, pri čemer je pomembno, da se v znesek 10 evrov lahko vštevajo tudi stroški, ki bremenijo potrošnika samo pod določenimi pogoji, npr. zamudne obresti. Če je torej že pri sami sklenitvi pogodbe očitno, da potrošnik kredita ne bo odplačal v treh mesecih in lahko dajalec kredita uveljavi nadpovprečno visoke zamudne obresti, ne gre za kreditno pogodbo v smislu 4. točke.
Kot izjema od uporabo zakona se predlagajo tudi pogodbe o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste (na primer mesečno plačevanje stroškov energije, vode, zavarovalne pogodbe itd.), saj gre za drugačne pogodbe, ki se razlikujejo predvsem po načinu in izvajanju plačil.
Predlagan člen vsebuje tudi nekatere nove izjeme od uporabe zakona, ki so posledica prenosa DPKP. Izjeme se nanašajo na kreditne pogodbe o brezplačnem odlogu plačila obstoječega dolga in kreditne pogodbe z dovoljeno možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu, pri katerih morajo biti krediti odplačani v zelo kratkem roku (1 mesec). Teh sicer v Sloveniji skoraj ni. Izjema velja tudi za kreditne pogodbe, s katerimi delodajalec dodeli kredit zaposlenim brezobrestno ali z EOM, ki je nižja od povprečne obrestne mere, ki jo za tak kredit uporabljajo banke in hranilnice za potrošniške kredite po zakonu, ki ureja bančništvo, objavlja pa jih Banka Slovenije dvakrat letno v Uradnem listu RS, vendar zgolj kadar dajanje kreditov pomeni sekundarno dejavnost dajalca kredita. Določba torej ne velja za banke in kreditne institucije, katerih glavna dejavnost je dajanje kreditov. Razlog za predlagano izjemo je, da delodajalci tako pomagajo zaposlenim in se zato ne obravnavajo kot dajalci kreditov v skladu s predlaganim zakonom. Izjema so kreditne pogodbe, ki jih potrošniki sklepajo z investicijskimi podjetji, katerih poslovanje urejata Zakon o trgu finančnih inštrumentov in Zakon o bančništvu, ki vsebujeta posebna pravila za varovanje potrošnika. Če investicijsko podjetje deluje zgolj kot dajalec kredita, ne da bi bilo vključeno pri investicijskem poslu, se za tako kreditno pogodbo uporablja ta zakon. Izjema velja tudi za kreditne pogodbe za kredite, ki so odobreni omejenemu krogu potrošnikov in niso na voljo širši javnost. Za tovrstne kredite velja več pogojev, in sicer da se odobrijo na podlagi zakona v javnem interesu in da se tako kot krediti, ki jih daje delodajalec zaposlenim, dajejo brez obresti ali po nižjih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo banke in hranilnice.
K 4. členu
Predlagan člen določa posebne vrste kreditnih pogodb, za katera se zakon samo delno uporablja oziroma zanje veljajo samo nekateri členi. Tak t. i. »blažji režim« je utemeljen glede na posebno naravo teh pogodb (kreditnih pogodb z dovoljeno možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu, molče dovoljene prekoračitve stanja na plačilnem računu, pogodba o načinu odloga plačil ali spremenjeni dinamiki odplačil (reprogramiranje kredita)).
K 5. členu
Izhodišče predlaganih določb je v Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), ki na splošno prepoveduje nepoštene poslovne prakse, med katerimi je tudi zavajajoče oglaševanje. ZVPNPP kot lex generalis na posebnih področjih, kot so potrošniški krediti, zaradi varstva potrošnikov dopušča posebne zahteve pri oglaševanju. Določbe se predlagajo kot previdnostni ukrep za potrošnika, ki se s pomočjo oglasov prvič seznani s pogoji kreditne ponudbe. Namen je zlasti onemogočiti zavajanja potrošnikov in njihovo vabljenje k sklenitvi pogodb, ki bi temeljilo na nepopolnih podatkih, iztrganih iz konteksta. Potrošnik naj ima že pred sklenitvijo pogodbe, torej pri pregledovanju trga kreditov, možnost primerjati verodostojne informacije in podatke.
Oglaševalska sporočila morajo tako navajati standardne informacije, katerih vsebina in oblika se natančno določata. Navedba standardnih informacij je ključna za primerjavo različnih ponudb, zato morajo biti te predstavljene jasno, jedrnato in pregledno s pomočjo reprezentativnega primera. Oglaševalska sporočila morajo skupaj z EOM navajati tudi podatek o sklenitvi pomožne pogodbe, če je ta obvezna za sklenitev kreditne pogodbe. Za podatke, ki so povezani z EOM ali skupnim zneskom kredita, ki ga mora plačati potrošnik, se predlagajo tudi zahteve glede velikosti in poudarjenosti črk.
K 6. členu
Cilj predlaganega člena je zagotoviti preudarno odločanje potrošnikov pri najemanju potrošniških kreditov. V ta namen morata dajalec kredita in kreditni posrednik pri ponujanju kredita že pred sklenitvijo pogodbe potrošniku zagotoviti vrsto informacij, ki mu omogočajo, da v skladu s svojimi premoženjskimi razmerami in namenom pogodbe oceni, ali je sklenitev pogodbe zanj koristna. Predhodne informacije so za potrošnika pripomoček pri odločitvi, ali bo pogodbo sklenil ali ne, kar je mogoče le, če so dane, še preden je potrošnik zavezan k izpolnjevanju pogodbe, torej v primeru, da je bila dana ponudba za kredit, še preden potrošnik sprejme ponudbo (prvi odstavek).
Drugi odstavek določa obvezno pisno obliko in vsebino predhodnih informacij. Določa se tudi uporaba obrazcev, katere uvaja DPKP. V praksi bo šlo za dva standardna evropska obrazca: splošnega, katerega uporaba bo obvezna, in posebnega za kreditne pogodbe z omejeno uporabo zakona (4. člen) s t. i. »lažjim režimom«, katerega uporaba ne bo obvezna. Informacije morajo potrošniku omogočati primerjavo različnih ponudb, vključno s čezmejnimi (ko ima dajalec kredita sedež v državi članici, ki ni država potrošnikovega stalnega prebivališča), zaradi česar se tudi uvajajo enotni evropski obrazci.
Tretji odstavek določa dodatno opozorilno dolžnost dajalca kredita za kreditne pogodbe s povečano možnostjo tveganja za potrošnika. To so kreditne pogodbe, pri katerih plačila, ki jih opravi potrošnik, ne sprožijo takojšnjega ustreznega odplačila skupnega zneska kredita. Odplačila, ki jih plačuje potrošnik, se torej ne namenjajo za neposredno zmanjšanje skupnega zneska kredita, ampak za naložbe, kot je na primer nakup vrednostnih papirjev (kot ena od možnosti dogovorjenega plemenitenja sredstev). Pri tem je šele morebitni donos od vrednostnih papirjev namenjen za odplačevanje kredita in obresti. Ker že ob sklenitvi pogodbe obstaja tveganje, da bo končni donos zadosten tudi za poplačilo skupnega zneska kredita, mora dajalec kredita poleg predhodnih informacij iz predlaganega tretjega odstavka potrošnika opozoriti na vsa tveganja, ki jih take pogodbe lahko povzročijo.
Četrti odstavek določa primer, ko se pogodba sklepa na zahtevo potrošnika s pomočjo sredstva za sporazumevanje na daljavo. V tem primeru mora dajalec kredita izpolniti obveznost predhodnih informacij do potrošnika takoj po sklenitvi kreditne pogodbe.
Peti odstavek določa dodatno obveznost dajalcev kreditov, da potrošniku na njegovo zahtevo pred sklenitvijo pogodbe zagotovijo poleg predhodnih informacij tudi osnutek kreditne pogodbe. Tega dajalcu ni treba storiti, če v trenutku te potrošnikove zahteve z njim ni pripravljen skleniti kreditne pogodbe.
Šesti odstavek vsebuje pooblastilo ministru za sprejetje pravilnika, s katerim se podrobno predpišejo vsebina, obseg in način dajanja predhodnih informacij, obseg dodatnega pouka oz. opozoril ter vsebina in oblika obeh enotnih evropskih obrazcev. DPKP namreč določa podroben in obsežen nabor obveznih predhodnih informacij za potrošnike (glede na vrste in način sklepanja kreditnih pogodb), za katere je v našem pravnem redu nomotehnično primernejša oblika podzakonskega predpisa, zaradi česar se določa pravna podlaga za sprejetje pravilnika. DPKP v šestem odstavku 5. člena namreč določa, da morajo dajalci kreditov potrošnikom zagotoviti »zadostne razlage«, pri čemer je treba besedilo »zadostne razlage« razlagati široko. To pomeni, da morata dajalec kredita ali kreditni posrednik poleg predpisanih informacij potrošniku – če se izkaže za potrebno – zagotoviti tudi dodaten pouk, tako da lahko potrošnik pretehta in razumno oceni, katera kreditna pogodba najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. Pojasnila in razlage morajo biti predstavljene na potrošniku razumljiv način. Razlagalna dolžnost se ne sme razumeti kot običajno bančno svetovanje, njen obseg pa je odvisen od zapletenosti konkretnega kreditnega posla in zmožnosti razumevanja konkretnega potrošnika. Večje ko ima težave potrošnik pri razumevanju pogodbenih določil, večje so zahteve za izpolnitev razlagalne dolžnosti dajalca kredita. Prav tako se poveča dolžnost pojasnjevanja, če kreditna pogodba vsebuje neobičajne pogodbene pogoje. Dajalec kredita ali kreditni posrednik mora potrošniku čim bolje predstaviti bistvene značilnosti ponujenega kredita in ga pri tem opozoriti tudi na tveganja ali celo škodljive posledice, ki jih ima lahko zanj ponujen kredit zaradi npr. potrošnikove zamude pri plačilu, pri čemer bi šlo v praksi za tri posledice: opomin, zapadlost celotnega dela neplačanega kredita in izterjava z možnostjo unovčenja danega zavarovanja.
K 7. členu
Predlagana določba ureja izjemo od obveznosti zagotavljanja predhodnih informacij potrošniku za kreditne posrednike v pomožni funkciji. Praviloma mora potrošnik še pred sklenitvijo pogodbe prejeti podrobne informacije o kreditu, ki ga najema, ne glede na to, ali je v trženje kredita vključen kreditni posrednik ali ne, zato obveznost zagotavljanja predhodnih informacij na splošno velja tudi za kreditne posrednike. Izjemoma ta obveznost ne velja le za ponudnike blaga ali storitev, ki nastopajo kot kreditni posredniki v pomožni funkciji. Šteje se, da ponudnik nastopa kot kreditni posrednik v pomožni funkciji, kadar njegova dejavnost kreditnega posredništva ni njegova glavna dejavnost. V takih primerih pa je dajalec kredita tisti, ki mora namesto kreditnega posrednika potrošniku zagotoviti predpisane predhodne informacije. S predlagano določbo se ponudniki blaga in storitev kot kreditni posredniki v pomožni funkciji razbremenjujejo obveznosti do potrošnikov, vendar tako da se ne znižuje raven varstva potrošnikov.
K 8. členu
Namen predlaganih določb je zagotavljanje odgovornega posojanja denarja potrošnikom.
Prvi odstavek določa, da se dajalec kredita ne sme spuščati v kreditno razmerje s potrošnikom brez predhodne ocene kreditne sposobnosti potrošnika. Pojem ocene kreditne sposobnosti potrošnika je treba razlagati v korist zmanjševanja tveganja za potrošnika in se nekoliko razlikuje od pojmovanja kreditne sposobnosti potrošnika v drugi zakonodaji Skupnosti, kot na primer v Direktivi 206/48/ES o kapitalski ustreznosti. V tej direktivi je poudarek na oceni stopnje verjetnosti, ali bo potrošnik v celoti in v roku vrnil kredit, gre torej za obvladovanje tveganja dajalca kredita. V predlagani določbi gre za oceno kreditne sposobnosti potrošnika zaradi preprečevanja neodgovornega dajanja kreditov, torej zaradi samega varstva potrošnika. Zaradi tega mora dajalec kredita imeti pred očmi predvsem poseben finančni položaj potrošnika oziroma vprašanje, ali bo potrošnik sposoben vračati kredit v skladu s kreditno pogodbo.
Dajalec kredita oceni kreditno sposobnost na dva načina (drugi odstavek): prvič, na podlagi informacij, ki mu jih predloži potrošnik o svojih prejemkih in premoženjskem stanju, in drugič, s poizvedbo v zbirkah osebnih podatkov, ki jih zakonito vodijo upravljavci zbirk osebnih podatkov, kadar presodi, da za oceno kreditne sposobnosti potrošnika potrebuje tudi podatek o njegovi zadolženosti. Drugi odstavek vsebuje tudi sklic na Zakon o bančništvu (ZBan) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), ki dajalcem kreditov omogočata dostop do zbirk osebnih podatkov, pri čemer je mišljen slovenski informacijski sistem bonitet (v nadaljnjem besedilu: SISBON). SISBON je elektronski informacijski sistem, ki omogoča medsebojno izmenjavo in obdelavo osebnih podatkov med bankami in hranilnicami, ki so zaradi tega sklenile Dogovor o vzpostavitvi in uporabi informacijskega sistema SISBON. SISBON so morale banke in hranilnice organizirati na podlagi 390. a člena ZBan, vzpostavilo ga je Združenje bank Slovenije 1. 1. 2008.
DPKP določa, da mora dajalec kredita pred vsako odobritvijo večjega zvišanja kredita ponovno oceniti kreditno sposobnost potrošnika. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti dajalcev kreditov in učinkovitega nadzora na trgu se splošna določba DPKP konkretizira. Za večje zvišanje skupnega zneska kredita se šteje zvišanje za več kot petino prvotnega odobrenega zneska (tretji odstavek).
K 9. členu
Predlagana določba se navezuje na predhodni 8. člen. Prvi in drugi odstavek urejata pravila dostopa do zbirk osebnih podatkov za dajalce kreditov, ki niso vključeni v sistem izmenjave informacije – SISBON na podlagi ZBan. ZBan omogoča vključevanje v SISBON bankam in hranilnicam ter večjim lizingodajalcem (z najmanjšo bilančno vsoto 50.000 evrov) in izdajateljem plačilnih kartic z odloženim plačilom. Vsem drugim dajalcem kreditov bo na podlagi predlaganih določb omogočen omejen dostop do SISBON, iz katerega bodo lahko pridobili samo tri podatke, to je tiste, ki so ključni za ugotovitev stanja zadolženosti potrošnika, obdelovali pa jih bodo lahko le za zadnjih dvanajst mesecev.
Tretji odstavek določa dostop do SISBON za dajalce kreditov, ki imajo sedež v kateri koli drugi državi članici. Namen tako predlagane določbe je preprečevanje izkrivljanja konkurence med dajalci kreditov na notranjem trgu. V skladu z DPKP je dajalcem kreditov treba omogočiti nediskriminacijski dostop do zbirk osebnih podatkov, torej ne glede ne glede na to, ali imajo sedež v državi članici, iz katere prihaja potrošnik, ki se mu odobrava kredit, torej tudi pri čezmejnih kreditih.
Četrti odstavek nadgrajuje pravila, ki jih morajo dajalci kredita upoštevati pri poizvedovanju o podatkih potrošnika v zbirkah osebnih podatkov v skladu z ZVOP. ZVOP potrošnikom že zagotavlja vrsto pravic, predvsem seznanjenost z namenom obdelave njihovih osebnih podatkov, s podatki o upravljavcu in uporabnikih, točnost in ažurnost osebnih podatkov, ki se obdelujejo, ter pravico do seznanitve z osebnimi podatki, ki vključuje pravico do vpogleda, prepisovanja, izpisa, seznama uporabnikov, informacije o virih ter pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora. Predlagana določba pa dajalcem kreditov dodatno nalaga, da ob zavrnitvi kredita zaradi poizvedbe v SISBON potrošnika o ugotovitvah poizvedbe takoj in brezplačno obvestijo. Tega jim ni treba storiti le, če jim to prepoveduje druga zakonodaja, na primer zakonodaja o policiji, pranju denarja ali financiranju terorizma, oziroma če bi to škodilo interesom preprečevanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj.
K 10. členu
S predlaganimi določbami se določajo bistvene obvezne sestavine, oblika in hramba kreditne pogodbe. Namen določbe je omogočiti potrošniku realno presojo obremenjenosti s kreditom in njegovih posledic.
Prvi odstavek zahteva sklenitev pisne pogodbe, ki je lahko na papirju ali na drugem trajnem nosilcu podatkov. Drugi odstavek nalaga dajalcem kreditov, da izvod podpisane kreditne pogodbe hranijo ves čas trajanja kreditne pogodbe na kraju, na katerem se sklepajo kreditne pogodbe. Določba se predlaga zaradi slabih izkušenj pri opravljanju nadzora na trgu, pri katerem se dogaja, ko dajalci kreditov, zvečine iz nebančnega sektorja, nimajo več shranjenih sklenjenih kreditnih pogodb, s čimer zabrišejo sledove morebitnih nepravilnosti ali celo kaznivih dejanj pri sklepanju kreditnih pogodb s potrošniki.
Tretji odstavek določa obvezne bistvene sestavine kreditne pogodbe, ki so v manjšem obsegu sicer zahtevane že v veljavnem ZPotK. Del teh informacij se zahteva že v predpogodbeni fazi.
Zaradi preglednosti in primerljivosti ponudb je ključen podatek o EOM in skupnem znesku kredita, ki ga mora plačati potrošnik. Pri določitvi kreditne obrestne mere, pogostnosti obrokov in kapitalizacije obresti mora dajalec kredita uporabljati ustaljen način izračuna za posamezne vrste potrošniškega kredita. Dajalec kredita mora navesti tudi število obrokov ali anuitet, s čimer se določa način vračila kredita. Navesti mora stroške odprtja in vodenja enega ali več računov za plačilne transakcije in črpanja – v bistvu gre za primer, ko mora za odobritev kredita potrošnik odpreti plačilni račun pri dajalcu kredita. Kreditna pogodba mora vsebovati informacijo, da lahko potrošnik pri postopnem odplačevanju glavnice kadar koli med trajanjem pogodbe brezplačno prejme izračun stanja kredita v obliki amortizacijskega načrta. Če je kredit zavarovan s premičnim ali nepremičnim premoženjem, mora pogodba vsebovati podatek o stroških, ki jih ob sklenitvi pogodbe plača potrošnik notarju. Pogodba mora vsebovati podatek o obveznosti sklenitve pomožne pogodbe, zlasti zavarovanja, kadar je sklenitev take pogodbe obvezna že za pridobitev kredita. Dajalec kredita mora v pogodbi navesti tudi zamudno obrestno mero v odstotku in način njene določitve oz. spreminjanja ter opozorilo o posledicah neizvedenih plačil. V praksi bo šlo za tri posledice: opomin, zapadlost celotnega dela neplačanega kredita in izterjava z možnostjo unovčenja danega zavarovanja. Pogodba mora vsebovati informacijo o obstoju ali odsotnosti pravice do odstopa – gre za štirinajstdnevni rok (oziroma tridnevni pri povezanih kreditnih pogodbah), ko ima potrošnik pravico do odstopa od kreditne pogodbe, ne da bi mu bilo treba za to navesti razloge. Vsebovati mora informacijo o možnosti do predčasnega odplačila, ki mora vključevati tudi način izračuna nadomestila dajalcu kredita, pa tudi pravico do razdora in odpovedi kreditne pogodbe, informacijo o obstoju ali odsotnosti zunajsodnih postopkov reševanja pritožb ter informacijo o pristojnem nadzornem organu.
Četrti odstavek potrošnika odvezuje obveznosti plačila stroškov, ki v kreditni pogodbi niso navedeni ali so navedeni nepopolno, torej kadar dajalec kredita delno ali v celoti opusti svojo obveznost obveščanja. Namen tako predlagane odločbe je zagotoviti dosledno in popolno obveščanje potrošnika. Peti odstavek določa dodatno opozorilno dolžnost dajalcev kreditov pri sklepanju kreditnih pogodb s povečano možnostjo tveganja za potrošnika. To dolžnost imajo že v predpogodbeni fazi (6. člen). Šesti odstavek ureja posebne obveznosti dajalcev kreditov pri sklepanju potrošniških hipotekarnih kreditnih pogodb. Določba je nespremenjena povzeta po veljavnem ZPotK. Hipotekarne pogodbe morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa. To pomeni, da se morajo notarji kot pravni strokovnjaki seznaniti z vsebino pogodbe in potrošnika opozoriti na sporne določbe. Poleg tega je tudi določeno, da mora biti potrošnik pri sklenitvi take pogodbe osebno navzoč. Notarji morajo potrošnika kot zastavitelja nepremičnine posebej poučiti o pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja ter o pravnih posledicah neplačila. Pouk lastnik nepremičnine potrdi s podpisom na notarskem zapisu.
K 11. členu
Predlagan prvi odstavek določa, da morajo dajalci kreditov pri dogovorjeni spremenljivi obrestni meri ves čas trajanja pogodbenega razmerja potrošnika obveščati o spremembah kreditne obrestne mere, še preden začnejo spremembe veljati. Potrošnika morajo obvestiti vsakokrat tudi o posledičnih spremembah plačil. Drugi odstavek določa odstopanje od obveznega obveščanja potrošnika pred začetkom veljavnosti spremembe, kadar se kreditna obrestna mera spremeni na podlagi referenčne obrestne mere. Cilj tretjega odstavka je preventiven, to je dosledno in popolno obveščanje potrošnika o obrestih in stroških kredita ter pogojih, pod katerimi se obresti in stroški lahko spreminjajo.
K 12. členu
Predlagani člen določa pravila obveščanja potrošnika ob sklenitvi in med trajanjem kreditne pogodbe, s katero dajalec kredita potrošniku odobri možnost prekoračitve stanja na plačilnem računu (limit). Tovrstna kreditna pogodba je opredeljena v 5. točki 2. člena in po svoji naravi ni tipična kreditna pogodba, saj predvideva zgolj okvirno višino kredita, pri čemer se potrošnik svobodno odloča, kolikšen del razpoložljivega kredita bo izkoristil. V praksi gre večinoma za pogodbe o vodenju plačilnega računa, na podlagi katerih dajalci kreditov za plačilo odobrijo možnost prekoračitve.
Prvi odstavek določa obvezne pogodbene informacije, drugi odstavek pa informacije, ki jih mora dajalec kredita redno sporočati potrošniku z bančnimi izpiski o stanju na plačilnem računu, ki jih potrošniki prejemajo periodično in s katerimi se jim omogoči ustrezen pregled nad njihovim finančnim stanjem. Pojem »redno« ne pomeni le, da mora obveščanje potekati v določenih časovnih presledkih (npr. tedensko, mesečno, četrtletno), pač pa morajo biti izbrani taki časovni presledki, da se potrošnik lahko dovolj zgodaj zave finančne obremenitve. Tako npr. letni časovni presledek nikakor ne zadovoljuje potrebe po tovrstnem obveščanju. Še posebej pomembna informacija se nanaša na spremembo kreditne obrestne mere in druge plačljive stroške, o katerih mora dajalec kredita obveščati potrošnika, vendar le, če se ti povišajo (tretji odstavek).
K 13. členu
Predlagani 13. člen ureja pravila za molče dovoljene prekoračitve stanja na plačilnem računu potrošnika. Gre za t. i. »nedovoljene limite«, ki imajo lahko precejšnje slabe finančne posledice za potrošnika (visoke zamudne obresti). Drugače kot pri dovoljeni možnosti prekoračitve na plačilnem računu iz 12. člena, ko dajalec kredita potrošniku vnaprej odobri okvirno višino prekoračitve (limita) in tako z njim sklene pogodbo, pri molče dovoljeni prekoračitvi med dajalcem kredita in potrošnikom ni nobenega izrecnega predhodnega dogovora (pogodbe). Pogodba je sklenjena šele v trenutku prekoračitve stanja na računu potrošnika. Pri tem sta mogoči dve situaciji: prvič, kadar potrošnik po pogodbi o plačilnem računu sploh nima odobrene možnosti prekoračitve stanja na plačilnem računu (nima odobrenega limita) in kljub temu prekorači stanje na plačilnem računu, in drugič, kadar sicer ima odobreno možnost prekoračitve (ima odobren limit v določeni višini) in prekorači višino odobrenega limita. V obeh primerih je temeljni pogoj obstoj pogodbe o plačilnem računu. V obeh primerih mora dajalec kredita v skladu s prvim odstavkom še pred prvo »nedovoljeno« prekoračitvijo potrošnika – torej v pogodbi o plačilnem računu – navesti vsaj kreditno obrestno mero in pogoje, pod katerimi se uporablja, indeks ali referenčno obrestno mero, če obstaja, vse stroške, ki nastanejo od trenutka prekoračitve, ter pogoje, pod katerimi se ti stroški lahko spremenijo. Poleg tega mora dajalec kredita o teh podrobnostih potrošnika redno obveščati. Pojem »redno« je treba razlagati smiselno kot pri dovoljenih možnostih prekoračitve iz 12. člena.
Drugi odstavek nalaga dajalcem kreditov dodatno obveznost obveščanja ob prekoračitvi, ki traja več kot en mesec. Gre za prenos določbe drugega odstavka 18. člena DPKP, ki govori o »znatnih« prekoračitvah, ki trajajo več kot en mesec. V tem primeru mora dajalec kredita potrošnika nemudoma obvestiti, da je prišlo do prekoračitve, ga seznaniti z višino zneska prekoračitve, s kreditno obrestno mero, morebitnimi pogodbenimi kaznimi, stroški in zamudnimi obrestmi. Pojem »znatne« prekoračitve v DPKP ni povsem jasno določen. Vsekakor ga je treba logično ocenjevati v odvisnosti od posameznega kreditnega razmerja med potrošnikom in dajalcem kredita, pri čemer je glavno merilo višina rednih prilivov, ki jih ima potrošnik na plačilnem računu v nekem časovnem obdobju. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti dajalcev kreditov in potrošnikov se določilo DPKP z določitvijo enomesečnega roka prekoračitve konkretizira.
Tretji odstavek ureja pravne posledice, ki nastanejo za dajalca kredita ob kršitvi obveznosti obveščanja potrošnika. Če dajalec kredita ustrezno ne opozori potrošnika na njegove plačilne obveznosti, potrošniku razen prejetega zneska kredita ni treba vrniti nobenih obresti ali drugih stroškov. Predlagane pravne posledice zaradi opustitve ustreznega obveščanja potrošnika so utemeljene glede na to, da so tovrstni krediti pogosto najdražji, uporabljajo pa jih največkrat dohodkovno šibkejši potrošniki, ki jim dajalci kreditov zaradi nizke plačilne sposobnosti ne odobrijo možnosti prekoračitve. Zaradi tega je treba vsaj pri zamujenih plačilih zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov.
K 14. členu
Predlagani člen je povzet iz veljavnega ZPotK in določa posledice, kadar določbe o pogodbeni vsebini krši dajalec kredita. V tem primeru lahko potrošnik z enostransko izjavo razdre pogodbo. Če potrošnik v enem mesecu od plačila prvega obroka ne izjavi, da razdira pogodbo, se šteje, da je izjavil, da pri pogodbi vztraja. Določba je zapisana v korist potrošnika in izhaja iz predpostavke, da je pogodba nastala zlasti v sferi dajalca kredita, zaradi česar poskuša z razmeroma dolgim rokom uravnotežiti podrejeni položaj potrošnika. V skladu z obligacijskim pravom mora dajalec kredita ob razdoru pogodbe vrniti zneske, ki mu jih je plačal potrošnik. To mora storiti v osmih dneh od prejema potrošnikove izjave. Potrošnik mora v istem roku dajalcu kredita vrniti že črpan kredit, ni pa mu treba plačati obresti oziroma drugih stroškov ali dajatev.
K 15. členu
Predlagan člen je povzet iz veljavnega ZPotK in določa pravne posledice potrošnikove zamude pri plačilu posameznih obrokov. Posledice so povezane z zamudo pri plačilu začetnega obroka ali dveh zaporednih obrokov. V tem primeru lahko dajalec kredita zahteva plačilo obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo. Pred izjavo, da razdira pogodbo, mora dajalec kredita potrošniku določiti razumen dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Dajalec kredita lahko razdre pogodbo samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku. Če dajalec kredita zahteva plačilo obrokov pred zapadlostjo, se obveznost plačila določi v skladu s pravili, ki veljajo za predčasno odplačilo (19. člen).
K 16. členu
Predlagan člen ureja pravico potrošnika, da kadar koli in brezplačno odpove kreditno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, razen če je v pogodbi določen odpovedni rok, ki pa ne sme biti daljši od enega meseca. Če sta se dajalec kredita in potrošnik v pogodbi, katere trajanje ni določeno, tako izrecno dogovorila, ima dajalec kredita pravico, da potrošniku z najmanj dvomesečnim odpovednim rokom odpove kreditno razmerje in mu začasno prekine črpanje kredita. Toda dajalec kredita lahko potrošniku prekine črpanje kredita le, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Taki razlogi so lahko sum, da gre za nedovoljeno ali goljufivo uporabo kredita, ali občutno povečano tveganje, da potrošnik ne bo sposoben izpolniti svoje obveznosti odplačila kredita.
K 17. členu
Predlagani člen uvaja pravico potrošnika do odstopa od kreditne pogodbe v 14 dneh brez navedbe razloga in hkrati določa tudi način uveljavljanja te pravice. Pri povezanih pogodbah se 14-dnevni rok izjemoma na izrecno zahtevo potrošnika lahko skrajša na 3 dni. Določba je povzeta po DPKP, njen namen pa je uskladitev postopkov za uresničevanje pravice potrošnika do odstopa od pogodbe na podobnih področjih na notranjem trgu, pri čemer je treba v skladu z DPKP zagotoviti, da potrošnik lahko odstopi brez kazni in obveznosti utemeljitve.
Prvi odstavek določa čas, ko začne teči rok za odstop od kreditne pogodbe, ne določa pa časa mogočega začetka črpanja kredita. Potrošnik lahko začne črpati kredit takoj ali kadar koli pozneje v 14 dneh od sklenitve kreditne pogodbe. Dajalec kredita ne sme zavrniti potrošniku možnosti, da odstopi od pogodbe, če že črpa kredit. Rok za odstop od kreditne pogodbe začne teči z dnem sklenitve kreditne pogodbe ali z dnem, ko potrošnik prejme pogodbene informacije, če se je to zgodilo šele po sklenitvi kreditne pogodbe. V praksi bo to prišlo v poštev največkrat takrat, kadar je kreditna pogodba sklenjena s pomočjo sredstva za sporazumevanje na daljavo, ki dajalcu kredita ne omogoča, da bi potrošniku zagotovil vse potrebne informacije na papirju ali trajnem nosilcu podatkov.
Drugi odstavek določa način uveljavljanja pravice do odstopa. Potrošnik odstopi od pogodbe tako, da v 14 dneh na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov pošlje dajalcu kredita obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe.
Tretji odstavek določa posledice uveljavljanja pravice do odstopa za potrošnika. Če je potrošnik kredit že črpal in želi odstopiti od pogodbe, mora dajalcu kredita vrniti glavnico s pripadajočimi obrestmi najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je dajalcu kredita poslal obvestilo o odstopu.
Četrti odstavek določa, da dajalec kredita ni upravičen do nikakršnega nadomestila, ki bi mu ga moral plačati potrošnik, razen do povračila nepovratnih stroškov, že plačanih javnemu organu. Z nepovratnimi stroški so mišljeni stroški, ki jih za potrošnika plača dajalec kredita in jih ne more več izterjati oziroma zahtevati nazaj. Na primer, notarski stroški, stroški izbrisa zastavne pravice na vrednostnih papirjih ali pa stroški notarske overitve pri izbrisni pobotnici, ne pa na primer stroški, ki jih dajalec kredita morebiti plača za poizvedbo v zbirki osebnih podatkov (SISBON). Če potrošnik še ni začel črpati kredita, mu dajalec kredita v skladu s predlagano določbo ne sme zaračunati nobenih stroškov ali kakršnega koli nadomestila.
K 18. členu
Predlagan člen ureja povezano kreditno pogodbo, ki jo delno ureja že veljavni ZPotK. Pri povezani kreditni pogodbi obstaja razmerje medsebojne odvisnosti med nakupom blaga ali storitev in kreditno pogodbo, sklenjeno v ta namen (glej opredelitev povezane kreditne pogodbe, 12. točka 2. člena). Gre za razmerje med kreditno pogodbo in pogodbo o prodaji blaga oziroma zagotavljanju storitev, pri čemer kreditna pogodba predvideva obveznost nakupa, na primer pogodbo o nakupu na obroke, najemno pogodbo ali pogodbo o finančnem najemu (lizing). Potrošnik pridobi kredit od dajalca kredita, kar ureja prva pogodba, po kateri je potrošnik kreditojemalec, da bi tako financiral drugo pogodbo, v kateri nastopa kot kupec blaga ali storitve.
Prvi odstavek določa, da lahko potrošnik ob uveljavitvi pravice do odstopa od kupne pogodbe odstopi tudi od (povezane) kreditne pogodbe. Namen določbe je, da bi se izognili položaju, ko mora potrošnik obdržati kredit tudi potem, ko zanj ni več vzroka. Take določbe veljavni ZPotK nima, pač pa predvideva samo, da lahko potrošnik proti dajalcu uveljavlja ugovore iz prodajne pogodbe, ne pa, da lahko od kreditne pogodbe tudi odstopi. Drugi in tretji odstavek povzemata že veljavne določbe ZPotK. Potrošnik lahko uveljavlja ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev, ne le proti prodajalcu blaga oziroma izvajalcu storitve, ampak tudi proti dajalcu kredita. Taka rešitev sicer ni običajna v drugih razmerjih, ki niso potrošniške narave. Toda potrošnik navedene ugovore lahko uveljavlja proti dajalcu kredita le, če so izpolnjene nekatere predpostavke. Te pa so, da je ugovore pred tem uveljavljal proti prodajalcu ali izvajalcu storitve in pri tem kljub uporabi mogočih pravnih sredstev v razumnem času ni dosegel zadoščenja, do katerega je upravičen v skladu z zakonom ali pogodbo o prodaji blaga ali izvajanju storitev. To zagotavlja sorazmernost predlagane določbe.
K 19. členu
Predlagan člen ureja pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita, pri kateri je glavno vodilo, da potrošnik z uveljavljanjem pravice do predčasnega odplačila ne sme biti postavljen v slabši položaj, kot če bi kredit odplačeval v skladu s kreditno pogodbo.
Prvi odstavek določa pravico potrošnika, da svoje obveznosti delno ali v celoti poravna kadar koli pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi. Pojem »kadar koli« je treba razlagati široko, kar pomeni, da je potrošniku treba omogočiti, da odplača kredi, kadar koli se za to odloči. Pri predčasnem odplačilu je upravičen do zmanjšanja skupnega stroškov kredita. Ohranjamo določbo veljavnega ZPotK, s katero se določa način zmanjšanja skupnih stroškov.
Drugi odstavek daje dajalcu kredita pravico, da pri predčasnem odplačilu od potrošnika zahteva nadomestilo za stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom. Nadomestilo mora biti pravično in stroškovno naravnano, pri čemer je temeljni pogoj, da obstaja vzročna zveza med predčasnim odplačilom in škodo. To velja zlasti za administrativne stroške in stroške refinanciranja. Prav tako pa mora biti višina nadomestila sorazmerna. Dajalec kredita ne sme zahtevati nadomestila v višini, ki presega mejo moralno sprejemljivega, temveč mora upoštevati dejansko nastale stroške, kar pomeni, da mora pri določanju višine nadomestila upoštevati tudi morebitne prihranke. V nadomestilo se vključujejo na primer kakršni koli administrativni stroški, kot je zapiranje kredita, izguba obresti, ne pa na primer izdelava novega amortizacijskega načrta. Izračun nadomestila mora biti za potrošnika pregleden in razumljiv že v predpogodbeni fazi, vsekakor pa med izvajanjem kreditne pogodbe. Poleg tega mora biti metoda izračunavanja enostavna za uporabo ter omogočati pristojnim nadzornim organom nadzor nad nadomestili. Ker se potrošniški krediti praviloma glede na trajanje in višino ne financirajo z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, se najvišje dovoljeno nadomestilo določa pavšalno. Ta pristop kaže posebnost potrošniških kreditov. Dajalec kredita je upravičen do nadomestila le za obdobje, za katero je bila dogovorjena fiksna obrestna mera. Razlog za tako določbo je, da v tem primeru dajalec kredita ne pridobi dela obresti, ki bi jih sicer dobil, če bi se kredit poplačal v skladu s kreditno pogodbo. Če je določena spremenljiva obrestna mera, se obrestne mere prilagajajo tržnim razmeram. Tako dajalec kredita pridobi bolj ali manj enako obrestno mero, kot bi jo pridobil, če sklene novo kreditno pogodbo, zaradi česar v takem primeru ni upravičen do nadomestila.
Tretji odstavek uvaja pravilo, povzeto po DPKP, da nadomestilo ne sme presegati 1 % že odplačanega zneska kredita. Cilj take določbe je preprečiti odvračanje potrošnikov pri uveljavljanju pravice do predčasnega odplačila s (pre)visokimi nadomestili, ki bi jih terjali dajalci kreditov. Četrti odstavek prav tako določa pogoj (tudi povzet po DPKP), ki mora biti izpolnjen, da lahko dajalec kredita zahteva nadomestilo, in sicer da mora vsota predčasnih odplačil v enem letu presegati 10.000 evrov.
Peti odstavek določa, kdaj se nadomestilo za predčasno odplačilo ne sme zahtevati. Ne sme se zahtevati, če je za zavarovanje kredita sklenjena zavarovalna pogodba, ki naj bi zagotavljala jamstvo za odplačilo kredita. Sklenitev zavarovalne pogodbe mora biti kot dolžnost urejena že v kreditni pogodbi. Kadar dajalec kredita kot pogoj za sklenitev kreditne pogodbe določi zavarovanje ostanka dolga, je izključitev pravice do predčasnega odplačila ustrezna. Z izplačilom zavarovalnine se namreč pravice dajalca kredita poravnajo. Prav tako se nadomestilo ne sme zahtevati pri pogodbah z dovoljeno prekoračitvijo stanja na plačilnem računu, pri kreditnih pogodbah s spremenljivo obrestno mero in kadar so v pogodbi nepopolne informacije o trajanju kreditne pogodbe, pravici do odstopa brez razloga ali izračunu nadomestila za predčasno odplačilo.
K 20. členu
Temeljni namen predlagane določbe je, da odstop terjatev iz kreditne pogodbe tretji osebi (prevzemniku) ne sme spraviti potrošnika v manj ugoden položaj. Če dajalec kredita odstopi svoje terjatve iz kreditne pogodbe tretji osebi, je potrošnik upravičen uveljavljati proti prevzemniku terjatve vse svoje ugovore, tudi pravico do odstopa od pogodbe (prvi odstavek). Pogodbe o odstopu terjatev, ki bi kakor koli zmanjševale pravice potrošnika, so nične (drugi odstavek). Smisel predlaganih določb je zlasti, da se prepreči možnost, da bi potrošnik, ki je kupec blaga ali storitve na kredit, z odstopom terjatve tretji osebi izgubil možnost ugovarjati, če blago ni dobavljeno ali storitev ni opravljena v skladu s pogodbo, proti prodajalcu blaga ali izvajalcu storitve, ki je hkrati dajalec kredita, ali proti dajalcu kredita, ki je ena od pogodbenih strank v povezanih kreditnih pogodbah. Tretji odstavek določa, da mora tudi prevzemnik imeti status dajalca kredita, s čimer se želijo preprečiti zlorabe pri odstopanju terjatev neusposobljenim prevzemnikom. Ta določba pa ne velja za banke, kar določa četrti odstavek. Če bi taka zahteva veljala tudi za banke, bi to onemogočalo njihov prenos terjatev na pravne osebe, ki nimajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. To bi lahko oviralo razvoj finančnih produktov, pri katerih je kreditno tveganje preneseno na pravno osebo s posebnim namenom (special purpose vehicle). Ta lahko nastopa kot izdajatelj dolžniškega vrednostnega papirja, na primer pri tradicionalnem listinjenju, pri katerem se potrošniški krediti precej pogosto uporabljajo. To je še zlasti pomembno, ker se predlagan zakon uporablja tudi za potrošniške hipotekarne kredite (v tem primeru govorimo o t. i. »residential mortgage backed securities«), listinijo pa se na primer lahko tudi prihodnje terjatve iz naslova kreditnih kartic. Peti odstavek določa obveznost odstopnika terjatve, da o tem pisno obvesti potrošnika, razen če še naprej opravlja storitev iz zadevnega kredita v imenu prevzemnika in za njegov račun. Šesti odstavek dajalcu kredita tudi ob odstopu terjatev nalaga obvezno hrambo kopije sklenjene kreditne pogodbe Določba je potrebna zaradi opravljanja učinkovitega nadzora na trgu.
K 21. členu
S predlaganim členom se ohranja že veljavna ureditev zavarovanja kredita z določenimi vrednostnimi papirji. Prvi odstavek določa posledice zavarovanja kredita s plačilnimi instrumenti, kot je bianko menica ali ček. Določba sicer dopušča zavarovanje plačil s plačilnimi instrumenti, ne dopušča pa, da bianko menico ali ček izda ali sprejme potrošnik. Razlog za to prepoved je preprečevanje zlorab teh plačilnih instrumentov, ki so se v preteklosti neupravičeno uporabljali kot sredstvo zavarovanja. Da bi preprečili zaobidenje zakona določba poleg bianko menice in čeka prepoveduje tudi vse plačilne instrumente s podobnim učinkom. Če je potrošnik katerega od omenjenih individualnih vrednostnih papirjev vendarle izdal ali sprejel, lahko od dajalca kredita zahteva, naj ga vrne (drugi odstavek). Pogoj je, da je bil tak vrednostni papir izročen zaradi zavarovanja. Če ima zaradi uporabe omenjenega instrumenta zavarovanja plačil potrošnik škodo, mu jo mora dajalec kredita povrniti (tretji odstavek).
K 22. členu
Predlagani člen določa predpostavke za izračun EOM. Podrobno določa EOM in skupne stroške kredita za potrošnika, to pa sta nosilna stebra sistema varstva potrošnikov pri najemanju kreditov. Ta dva elementa se dopolnjujeta in predvsem omogočata primerljivost posameznih kreditnih ponudb, enakih po znesku in ročnosti kredita. Sam podatek o kreditni obrestni meri ni reprezentativen, saj lahko otvoritveni stroški vodenja kredita in razni drugi administrativni stroški oziroma razna nadomestil, ki jih za odobren kredit potrošniku zaračunavajo dajalci kreditov, izkrivljajo sliko. Enoten imenovalec, ki se ohranja v skladu z veljavno zakonodajo, je zato za varstvo potrošnikov velikega pomena. Ta cilj pa zahteva tudi enotno metodologijo izračunavanja EOM, kar vključuje tudi enotne predpostavke za izračun in matematično enačbo, ki jo ureja predlagani 23. člen in je povzeta po DPKP. Če predpostavke iz tega člena in 23. člena sčasoma ne bi več zadoščale za enoten izračun EOM ali bi bile potrebne prilagoditve novim tržnim razmeram, lahko v skladu z DPKP Evropska komisija določi dodatne predpostavke, potrebne za izračun EOM, ali spremeni obstoječe.
K 23. členu
Predlagan člen določa osnovno matematično enačbo za izračun EOM. Koncept enačbe se glede na veljavno zakonodajo ohranja. Enačba, ki določa EOM, tako na eni strani pomeni skupno vrednost črpanj, na drugi strani pa skupno vrednost odplačil in stroškov. Predlagan člen je povzet iz priloge I k DPKP. Pri tem je treba poudariti, da DPKP uvaja pojem EOM samo kot skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo med ponudbami kreditov z različno strukturno zgradbo. Namen enačbe za izračun EOM in skupnih stroškov kredita torej ni toliko, da je potrošnik zaščiten pred previsokimi stroški, ki bi mu jih utegnil naprtiti dajalec kredita (ta položaj rešuje predlagan naslednji 24. člen), pač pa predvsem, da se tudi povprečnemu potrošniku, ki ni strokovnjak na finančnem področju, zagotovita preglednost na trgu in enostavnejša primerjava med različnimi kreditnimi ponudbami.
K 24. členu
DPKP vprašanja najvišje dopustne EOM ne ureja, kar pomeni, da ne posega v nacionalne sisteme določanja višine obrestnih mer niti jih ne prepoveduje. Predlagana ureditev je povzeta po veljavnem ZPotK, s katerim je bilo to področje po zgledu italijanske ureditve prvič urejeno leta 2004. Gre za pravno politično odločitev, katere namen je omejiti svobodo nastopanja na trgu tistim dajalcem kreditov, ki pomenijo nelojalno konkurenco bankam in hranilnicam, npr. s posojanjem denarja z oderuškimi obrestmi dohodkovno šibkejšim potrošnikom, katerih kreditna sposobnost je zelo nizka.
Prvi odstavek določa najvišjo dopustno EOM, ki jo lahko zaračunavajo dajalci kreditov, ki niso banke ali hranilnice. Ta lahko znaša največ 200 % zadnje objavljene povprečne EOM, ki jo uporabljajo banke in hranilnice v skladu z Zban. Če je v kreditni pogodbi določena višja obrestna mera od dvakratnika povprečne EOM, se šteje, da je bila med dajalcem kredita in potrošnikom dogovorjena EOM, ki znaša 200 % povprečne EOM (drugi odstavek). Cilj predlagane določbe je omejiti skupne stroške kredita, ki jih lahko zaračunavajo dajalci kreditov, nad katerimi Banka Slovenije ne opravlja finančnega nadzora. Namen določbe je varstvo potrošnika kot šibkejše stranke, kadar je kršeno načelo enakovrednosti vzajemnih dajatev in gre za očitno nesorazmerje. Dajalcu kredita je treba onemogočiti, da bi izkoristil neprimeren položaj, kot npr. stisko ali težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost potrošnika. Pogodba z več kot dvakratno povprečno EOM je tako poseben primer oderuške pogodbe (ki jo sicer ureja 119. člen OZ), pri katerem ni potrebna prisotnost subjektivnega elementa, da je nekdo izkoristil stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost, kar je sam dal ali storil drugemu ali se zavezal, da mu bo dal ali storil.
Od instituta oderuških obresti po 377. členu OZ se predlagano pravilo o najvišji dopustni EOM razlikuje po tem, da se pri njem ne upošteva samo pogodbena obrestna mera, temveč EOM zajema vse stroške, ki jih za dodeljen kredit zaračunavajo dajalci kreditov. Najvišja EOM tako varuje potrošnika pred zlorabo, da bi dajalec kredita kljub pogodbeni obrestni meri, ki sicer ni oderuška, oderuštvo dosegel na prikrit način s pomočjo stroškov, povezanih s kreditom. Ureditvi se razlikujeta tudi po tem, da dajalec kredita pri institutu oderuških obresti po OZ lahko ohrani tudi oderuško obrestno mero, če mu uspe dokazati, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega položaja dolžnika (potrošnika), njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal, da bo dal ali storil. Po predlagani ureditvi pa dajalec kredita, pri katerem dogovorjena EOM presega najvišjo dovoljeno EOM, te ne more ohraniti, saj v takem primeru dogovorjena EOM znaša 200 % povprečne EOM, ki jo uporabljajo banke in hranilnice. Samodejno torej učinkuje institut delne ničnosti: pogodba velja še naprej, razen v delu, ki določa previsoke obresti. Posledica ničnosti je, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnega dela pogodbe (86. člen OZ), na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (92. in 93. člen OZ).
Tretji odstavek zagotavlja preglednost uporabe določbe drugega odstavka z obveznostjo Banke Slovenije, da dvakrat letno v Uradnem listu RS objavi povprečne EOM, ki jih uporabljajo banke in hranilnice po Zban, in sicer za šest različnih ročnosti in zneskov kreditov.
Ker so se v praksi pojavljale nejasnosti glede načina uporabe kombinacij ročnosti in zneskov kreditov, ki jih objavlja Banka Slovenije, kar je bilo razvidno npr. pri izpodbijanju ustavnosti te določbe ZPotK-A (U-l-293/04-13), je določeno tudi pravilo za uvrstitev kredita v posamezen razred EOM (četrti odstavek.). Pravilo določa, da se potrošniški kredit, ki ga nobena od šestih kombinacij ročnosti in zneskov neposredno ne zajema, uvrsti v posamezen razred dopustne višine EOM glede na izpolnjena pogoja ročnosti in zneska. Torej, kakor hitro kredit preseže mejno vrednost ročnosti ali mejno vrednost zneska, ga moramo uvrstiti v višji razred. Tako je zagotovljeno, da so urejene oziroma določljive vse mogoče kombinacije ročnosti in zneskov kreditov.
K 25. členu
DPKP državam članicam pri urejanju kreditnega posredništva dopušča razmeroma veliko prožnost, zato se ureditev iz DPKP (21. člen) prenaša samo delno. V večjem delu se predlaga ohranitev veljavne ureditve po ZPotK. Prvi odstavek določa, da mora imeti kreditni posrednik z dajalcem kredita, s katerim sodeluje, obvezno sklenjeno pogodbo, s čimer se izključuje možnost samostojnega posredništva, ki ga DPKP sicer dopušča, določa pa tudi obveznost kreditnega posrednika, da pri oglaševanju in v dokumentaciji, namenjeni potrošnikom, navede svoja pooblastila, zlasti ali sodelujejo z enim ali več dajalci kreditov. Drugi odstavek določa, da kreditni posrednik od potrošnika ne sme prejemati neposredno nobenih provizij in drugih nadomestil stroškov. Če obstaja kakršna koli obveznost za plačilo storitev posredovanja, jo kreditni posrednik sporoči dajalcu kredita, ki plačilo stroškov vključi v skupne stroške kredita. Tudi s to določbo se v korist potrošnika ohranja veljavna ureditev, ki se nekoliko razlikuje od ureditve v DPKP, pomeni pa tudi odmik od splošne posredniške pogodbe, ki jo v naši zakonodaji ureja OZ (837. do 850. člen). V skladu z OZ ob sklenitvi posla med naročnikom in posrednikom naročnik posredniku dolguje provizijo, naročnik pa mora posredniku plačati tudi stroške, če so ti posebej dogovorjeni s pogodbo. Tudi DPKP dopušča možnost, da kreditni posrednik potrošniku zaračuna pristojbino za opravljene storitve posredovanja pri kreditu, vendar le pod pogojem, da je bila pristojbina izrecno pisno dogovorjena med potrošnikom in kreditnim posrednikom še pred sklenitvijo pogodbe. Tudi DPKP pa tako kot drugi odstavek nalaga kreditnemu posredniku obveznost, da pristojbino za opravljene storitve posredovanja sporoči dajalcu kredita, ki jo bo vključil v skupne stroške kredita, ki jih mora plačati potrošnik in so podlaga za izračun EOM.
K 26. členu
Predlog člena ureja pogoje za opravljanje dejavnosti kreditnih posrednikov, pri čemer se povzema veljavna ureditev ZPotK. DPKP namreč ureja le nekatere obveznosti kreditnih posrednikov do potrošnikov, ki so prenesene s 25. členom. Države članice pa imajo možnost, da ohranijo ali uvedejo dodatne obveznosti za kreditne posrednike, zato to možnost v predlaganem besedilu 26. člena ohranjamo. Prvi odstavek določa pooblastilo Banki Slovenije oziroma ministru za gospodarstvo, da s sklepom oziroma pravilnikom podrobno predpiše pogoje za opravljanje dejavnosti kreditnega posredništva, če gre za dajalcev kreditov, ki niso banke ali hranilnice, drugi odstavek pa določa, kaj se s pravilnikom predpiše.
K 27. členu
Predlagani člen dopolnjuje obstoječo ureditev ZPotK glede ničnosti, opredeljeno v prvem in drugem odstavku, ki določata hudo pravno posledico, če bi se s pogodbenim določilom v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katero koli določilo predlaganega zakona. V tem primeru je pogodbeno določilo nično. Po drugi strani je rešitev življenjska, saj ohranja veljavnost pogodbe kot celote in ničnost povezuje le s posamezno določbo. Določbe zakona se uporabljajo neposredno, če so določila pogodbe nejasna, nepopolna ali v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika. Dodaja se nova določba tretjega odstavka, ki določa ničnost pogodbe, ki jo s potrošnikom sklene dajalec kredita, ki bi po zakonu moral pridobiti dovoljenje Urada RS za varstvo potrošnikov, pa tega ni storil. V tem primeru se zaradi povečanja pravne varnosti potrošnika kot šibkejše stranke določa, da je dajalec kredita upravičen samo do vračila tistega dela kredita, ki ga je potrošnik že črpal.
K 28. členu
Namen predlaganih določb je preprečevanje izogibanja določbam zakona.
Prepoveduje se oblikovanje pogodb z vključevanjem kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe predlaganega zakona, v kreditne pogodbe, ki glede na vse svoje značilnosti ne bi spadale v področje uporabe (prvi odstavek). Drugi odstavek določa, da se več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, zlasti ob porazdelitvi zneska kredita na več pogodb ali ob sklenitvi več zaporednih pogodb, šteje za eno pogodbo. Pri prvem in drugem odstavku gre za preventivne ukrepe v korist varstva potrošnikov, ki onemogočajo, da bi dajalci kreditov, ki sestavljajo splošne pogoje pogodbe in pogodbena besedila nasploh, vključevali kreditne pogodbe v pogodbe, ki to niso, kreditne pogodbe razbili na več razmerij ali več zaporednih razmerij, ki sama po sebi niso urejena z določbami tega zakona, vendar so ekonomsko gledano enakovredna pogodbam, ki jih ureja ta zakon. S tretjim, četrtim in petim odstavkom predlagamo ohranitev veljavne ureditve. Vzrok za to pa so izkušnje iz preteklosti, ko so se dogajale zlorabe zakona s škodljivimi posledicami za potrošnika. Šlo je za primere prenosa lastninske pravice na nepremičnini za zavarovanje kredita (sale-and-lease-back). Dogajalo se je, da je potrošnik prodal dajalcu kredita svojo nepremičnino in nanj prenesel lastninsko pravico, pozneje pa jo je od dajalca kredita odkupil s pridržkom lastninske pravice na finančni lizing ali drug podoben način. Zaradi zlorab zakona se pogodbena razmerja, pri katerih je potrošnik prodajalec in kupec oziroma jemalec finančnega najema oziroma lizinga iste stvari, štejejo za potrošniške kredite. Onemogoča se nadaljnja obremenitev teh stvari s stvarnimi pravicami drugih. Prav tako je določeno, da se mora, kadar je predpisana prepoved razpolaganja z nepremičnino, prepoved razpolaganja na njej tudi vpisati.
K 29. členu
Predlagan člen določa za dajalce kreditov, ki niso banke in hranilnice, obveznost pridobitve dovoljenja kot pogoj za opravljanje dejavnosti storitev potrošniškega kreditiranja. Ta obveznost obstaja že v veljavni zakonodaji (ZPotK) in se ohranja. Tako kot do zdaj dovoljenj ne bodo potrebovale banke in hranilnice, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev po zakonu, ki ureja bančništvo, in nekateri drugi dajalci kreditov s posebnim statusom.
K 30. členu
Predlagan člen ureja izdajanje in podaljševanje dovoljenj, ki jih izdaja in podaljšuje urad, pristojen za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: pristojni urad).Morebitni dajalci kreditov z novo predlagano ureditvijo ne bodo mogli več dobiti dovoljenja za nedoločen čas, pač pa ga bodo lahko pridobili le za tri leta z možnostjo podaljšanja. Za pridobitev ali podaljšanje dovoljenja bo vlagatelj moral tako kot do zdaj izpolnjevati določene kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za gospodarstvo, s pravilnikom. Predlagana določba vsebuje primere zakonskih kršitev, ki so razlog, da pristojni urad zavrne vlogo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja. S predlaganimi določbami se želi zagotoviti, da se zavrne vloga osebam, ki ne izpolnjujejo predpisanih kadrovskih, organizacijskih, tehničnih in drugih pogojev, osebam, ki so dovoljenje že imele, pa jim je bilo odvzeto, osebam, katerih odgovorna oseba je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije, oderuštva. Tako se skuša osebam, ki so že zlorabile zakon, preprečiti ponovno možnost podobne zlorabe. Obveznost podaljšanja dovoljenja po treh letih se uvaja na novo. Dajalec kreditov mora pristojnemu uradu pred potekom treh let od datuma pridobitve dovoljenja ponovno predložiti dokazila, da še vedno izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, sicer mu dovoljenje preneha veljati. Namen predlagane določbe je preprečiti zaobidenje zakonskih določb o izpolnjevanju pogojev za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki se neredko kaže v praksi, ko dajalec kreditov ob vložitvi vloge za dovoljenje sicer izpolnjuje pogoje, ki so potrebni za pridobitev dovoljenja, pozneje pa ne več.
K 31. členu
Predlagan člen vsebuje pravila glede nalepke oz. več nalepk, ki jih pridobi dajalec kreditov ob izdaji dovoljenja, in pooblastilo ministru, pristojnemu za gospodarstvo, da s podzakonskim aktom predpiše obliko in vsebino nalepk ter pravila ravnanja z njimi. Nalepke so namenjene obveščanju potrošnika in vidni zagotovitvi, da sklepa kreditno pogodbo z osebo, ki je pod nadzorom in izpolnjuje zakonske pogoje. Ministru, pristojnemu za gospodarstvo, se daje pooblastilo, da s pravilnikom natančneje predpiše obliko in vsebino nalepk ter ravnanje z njimi.
K 32. členu
Namen predlaganega člena je zagotoviti, da lahko pristojni urad učinkovito odvzame dovoljenje. Izkušnje kažejo, da dajalcem kredita kljub ugotovljenim hudim kršitvam ZPotK ni mogoče učinkovito odvzeti dovoljenja. Eden od razlogov je, da veljavni ZPotK ne določa odvzema dovoljenja kot obvezne pravne posledice za dajalca kreditov, tudi kadar gre za hude ali ponovljene kršitve zakona, saj ima pristojni urad diskrecijsko pravico pri odločanju, ali bo začel postopek odvzema ali ne. Po novem bo izdani odločbi tržnega inšpektorata, s katero bo dajalcu kreditov prepovedano sklepanje kreditnih pogodb, nujno sledil ukrep odvzema dovoljenja, za katerega je pristojen urad za varstvo potrošnikov, kar določa prvi odstavek. Pristojni urad bo odvzel dovoljenje, če bo tržni inšpektorat pri opravljenem nadzoru ugotovil, da dajalec kredita ne izpolnjuje več predpisanih kadrovskih, organizacijskih, tehničnih in drugih pogojev za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (1. točka prvega odstavka), ali če bo tržni inšpektorat dajalcu kreditov zaradi ugotovljenih kršitev pri nadzoru z odločbo prepovedal sklepanje kreditnih pogodb (2. točka prvega odstavka). Drugi odstavek predvideva odvzem dovoljenja na lastno pobudo pristojnega urada zaradi neažurnega izpolnjevanja obveznosti poročanja o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni EOM oz. zaradi neizpolnjevanja te obveznosti. Do zdaj ZPotK v tem primeru ni predvideval sankcije, zaradi česar se je zakon v tem delu izkazal kot ne dovolj učinkovit.
K 33 členu
Predlagana določba ohranja že uveljavljeno ureditev pri nadzoru nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja Banke Slovenije, to so banke in hranilnice. Nadzor opravlja Banka Slovenije.
K 34. členu
Predlagan člen ureja upravni nadzor tržnega inšpektorata nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja Urada RS za varstvo potrošnikov, in nad kreditnimi posredniki. Poleg že uveljavljenih upravnih ukrepov se glede na novo uvedene obveznosti dajalcev kreditov, ki so posledica prenosa DPKP ali ugotovljenih zakonskih vrzeli, predlagajo novi ukrepi. Drugi odstavek določa obveznost dajalca kreditov, da inšpektorju predloži kopije sklenjenih pogodb, praviloma na kraju, na katerem se sklepajo. Če jih tam ne hrani, jih mora inšpektorju predložiti do naslednjega dne. Ukrep se predlaga zaradi neredkih primerov, ko dajalci kreditov ob inšpekcijskem pregledu nimajo shranjenih sklenjenih pogodb, inšpektor pa zaradi tega ne more preveriti njihove pravilnosti. Kopije sklenjenih pogodb mora dajalec kreditov predložiti inšpektorju tudi ob odstopljenih terjatvah tretji osebi (tretji odstavek). Namen določbe četrtega odstavka je nadzor nad izvajanjem nove obveznosti dajalcev kreditov, da se tako zagotovi odgovorno posojanje denarja. Dajalec kreditov mora pred odobritvijo kredita oceniti kreditno sposobnost potrošnika in na zahtevo inšpektorja predložiti dokaze, da jo je ocenil, sicer se šteje, da je ni ocenil, kar ima zanj pravne posledice. Peti odstavek opredeljuje zakonske kršitve, na podlagi katerih inšpektor izda upravno odločbo, s katero prepove sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti. Gre za tiste kršitve, ko lahko dajalec kreditov pomanjkljivosti pri sklepanju kreditne pogodbe v določenem roku še odpravi brez škode za potrošnika. Šesti odstavek vsebuje tiste kršitve, katerih pomanjkljivosti dajalec kreditov ne more več odpraviti, ker je pogodba že sklenjena oz. potrošnik že ima škodo, zaradi česar so te kršitve razlog za upravni ukrep dokončne prepovedi sklepanja pogodb in predlog za odvzem dovoljenja. Sedmi odstavek predvideva prepoved sklepanja kreditnih pogodb ob ponovljenih kršitvah iz petega odstavka. Z osmim odstavkom se predlaga upravni ukrep, s katerim inšpektor kreditnemu posredniku prepove posredovanje kreditov ob ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev za kreditno posredovanje.
K 35. členu
Predlagan člena dopolnjuje pooblastila inšpektorja pri opravljanju nadzora nad dajalci kreditov, ki so sicer na splošno že opredeljena v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru, vendar je treba tudi v materialnem predpisu opredeliti vse možnosti delovanja inšpektorja. Zaradi zahtevnosti pridobivanja dokazov pri ugotavljanju nepravilnosti pri potrošniškem kreditiranju oziroma kršitev določb zakona je treba s predlaganimi določbami postaviti pravni temelj za ravnanje inšpektorja tako, da lahko v vsakem primeru in kadar koli prejme in zavaruje potrebno dokumentacijo, ki bi bila lahko podlaga za dokazovanje kršitev. Zaradi ovir pri opravljanju učinkovitega nadzora na trgu, ki jih povzroča pogosto težka dostopnost odgovornih oseb domnevnega kršilca, in omejene možnosti vročanja na njegovem sedežu tretji odstavek predvideva tudi možnost izdaje odločbe brez zaslišanja, četrti odstavek pa tudi izdajo ustne odločbe ter vročanje na kraju, na katerem se posluje s strankami (potrošniki), saj je to tudi edini kraj, na katerem dajalec kredita prihaja v stik s potrošniki. Predlagana določba ureja ustno odločbo kot edino izjemo od nujne pisne obličnosti, katere namen je učinkovito varstvo potrošnika in njegova pravna varnost. Peti odstavek določa, da pritožba dajalca kreditov zoper izdano odločbo tržnega inšpektorata, s katero tržni inšpektorat prepove sklepanje kreditnih pogodb, ne zadrži izvršitve odločbe, kar bo v praksi pomenilo, da pritožba zoper izdano odločbo ne bo ustavila postopka, po katerem pristojni urad odvzame dovoljenje. Gre za nov upravni ukrep, katerega namen je učinkovit odvzem dovoljenja, kadar je ugotovljeno nezakonito ravnanje dajalca kreditov.
K 36. členu
Za nadzor nad izvajanjem določb 8. in 9. člena se v delu, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov, predlaga, naj nadzor nad dajalci kreditov glede tega, ali upoštevajo pravila varstva osebnih podatkov v postopkih ugotavljanja kreditne sposobnosti potrošnika, opravlja informacijski pooblaščenec.
K 37. členu
DPKP ne ureja obveznosti poročanja dajalcev kreditov (ali kreditnih posrednikov) o sklenjenih kreditnih pogodbah. To je razumljivo, saj je poročanje namenjeno predvsem opravljanju nadzora nad izvajanjem določb o najvišji dopustni EOM, ki pa je DPKP ne omejuje in zaradi tega tudi ne vsebuje obveznosti poročanja. Prvi odstavek nalaga dajalcem kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja pristojnega urada, obveznost, da mu letno poročajo o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjenih EOM. Namen predlaganega ukrepa je nadzor ter zagotavljanje preglednosti in zaupanja na trgu, povzet pa je iz veljavnega ZPotK, le da se šestmesečni rok poročanja ob upoštevanju načela sorazmernosti in odpravljanja administrativnih ovir podaljšuje na eno leto. Drugi odstavek določa obveznost pristojnega urada, da dajalca kreditov ob neažurnem poročanju pozove k izpolnitvi te obveznosti, sicer začne postopek odvzema dovoljenja, kar ureja 31. člen. Tretji odstavek daje pooblastilo ministru, pristojnemu za gospodarstvo, da s pravilnikom določi način in vsebino poročanja dajalcev kreditov, pri čemer se nespremenjeno ohranja veljavna ureditev.
K 38. in 39. členu
Predlagajo se kazni (globe) za prekrške, ki jih dajalci kreditov in kreditni posredniki storijo zaradi neupoštevanja določb zakona pri ponujanju in sklepanju kreditnih pogodb s potrošniki. Višina glob se glede na veljavni ZPotK ne spreminja. Prav tako je večina predlaganih kazni povzeta iz veljavnega ZPotK, predlagane nove kazni so naravnane zoper storjene prekrške zaradi neupoštevanja na novo predlaganih določb, oblikovanih večinoma zaradi prenosa DPKP. DPKP nalaga državam članicam obveznost, da določijo učinkovite in sorazmerne kazni. DPKP ne določa vsebine kazni, določa pa, da morajo kazni učinkovati odvračalno. Države članice morajo Evropsko komisijo seznaniti tudi z uvedenimi kaznimi.
K 40. členu
S predlagano določbo se prenaša 24. člen DPKP, ki nalaga državam članicam, da zagotovijo vzpostavitev učinkovitih postopkov za zunajsodno reševanje nacionalnih in čezmejnih sporov v zvezi s potrošniškimi krediti, pri čemer DPKP ne določa, kam naj bi bilo tovrstno telo umeščeno. DPKP dopušča tudi možnost uporabe že obstoječih teles (poravnalnih svetov oz. točk), katera večina držav članic že ima v tej ali oni obliki. Primeri so navedeni v primerjalno-pravnem prikazu uvodnega dela predloga zakona: tako imajo v Združenem kraljestvu bančnega ombudsmana, v Nemčiji pa so ustanovili poravnalno točko v okviru Nemške centralne banke. V Sloveniji tovrstne sistemske ureditve, ki potrebuje samostojno zakonsko podlago, še nimamo, zato zaenkrat predlagamo rešitev v okviru predlaganega zakona. S predlagano določbo se dajalcem kreditov nalaga obveznost, da v sodelovanju z drugimi dajalci kreditov zagotovijo postopek zunajsodnega reševanja sporov s potrošniki. Pri določanju pravil postopka zunajsodnega reševanja spora morajo dajalci kreditov upoštevati načelo neodvisnosti in nepristranskosti, postopki morajo biti hitri, enostavni in učinkoviti. Dajalci kreditov morajo v postopkih reševanja potrošniških sporov zagotoviti tudi sodelovanje neodvisnih strokovnjakov s področja potrošniškega prava. Telo za reševanje sporov lahko ustanovijo tudi z nevladno potrošniško organizacijo, vpisano v register potrošniških organizacij, ki ga vodi Urad RS za varstvo potrošnikov. Potrošniška organizacija mora biti usposobljena za sodelovanje pri reševanju potrošniških sporov na področju potrošniških kreditov, zaradi česar se določa tudi temeljni pogoj, da je tudi dejansko dejavna na področju finančnih storitev. Da bi potrošnike čim bolj spodbudili k postopkom zunajsodnega reševanja sporov, mora biti uporaba takih postopkov zanje brezplačna, hkrati pa jih odločitev v takem postopku ne sme ovirati pri uveljavljanju sodnega varstva. Telo za zunajsodno reševanje potrošniških sporov, ki ga ustanovijo dajalci kreditov, mora biti usposobljeno tudi za sodelovanje s podobnimi telesi drugih držav članic. Tu gre predvsem za sodelovanje v evropski mreži FINNET, v katero Slovenija kot ena od redkih držav članic še ni vključena.
K 41. členu
Prvi odstavek razveljavlja veljavni ZPotK, drugi odstavek določa, da se novi zakon ne uporablja za kreditne pogodbe, ki so sklenjene pred dnem, ko se začne zakon veljati, s čimer se preprečuje učinkovanje določb zakona za nazaj. Ne glede na to določbo morajo dajalci kreditov v 6 mesecih od začetka uporabe zakona ustrezno uskladiti potrošniške kreditne pogodbe, katerih trajanje ni določeno. V praksi bodo to večinoma pogodbe z možnostjo prekoračitve na plačilnem računu, ki so sklenjene za nedoločen čas, pri katerih bo treba zagotoviti spoštovanje nekaterih novih zakonskih določb (tretji odstavek).
K 42. členu
Določa se rok za izdajo pravilnika o standardnih evropskih obrazcih za predhodne informacije, ki jih morajo zagotavljati dajalci kreditov potrošnikom še pred sklenitvijo pogodbe na podlagi predlaganega 6. člena, Predlaga se relativno kratek enomesečni rok, da se dajalcem kreditov omogoči prilagoditev opravljanja dejavnosti zakonskim spremembam.
K 43. členu
Prehodna določba v prvega odstavku določa rok, v katerem mora upravljavec sistema izmenjave informacij o boniteti strank, ki so fizične osebe (SISBON) iz 9. člena tega zakona, sistem izmenjave prilagoditi tako, da bo dajalcem kredita, ki niso vključeni vanj, po tem zakonu omogočeno zagotavljanje sicer omejenega števila podatkov iz sistema. Prilagoditi ga je treba najpozneje do 30. 6. 2011, tako dolg rok pa je potreben zaradi zahtevnosti njegove nadgradnje. Z drugim odstavkom se določa, da bodo dajalci kreditov, ki niso vključeni v SISBON, če bo nadgradnja sistema zagotavljala tudi agregatni podatek o kreditni bonitetni oceni (credit score), upravičeni obdelovati ta podatek namesto zgolj treh podatkov iz prvega odstavka 9. člena o skupni zadolženosti potrošnika.
K 44. členu
Prehodna določba določa prehodno obdobje za podaljšanje dovoljenj, ki jih bo urad podaljšal tistim dajalcem kreditov, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona že več kot tri leta pridobljeno dovoljenje. Predlaga se šestmesečno prehodno obdobje.
K 45. členu
Določen je začetek veljavnosti zakona. Predlaga se petnajstdnevna vacatio legis.
OSNUTEK
Na podlagi petega odstavka 30. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. …) izdaja minister za gospodarstvo
Pravilnik o določitvi pogojev, ki jih mora izpolnjevati dajalec kreditov za pridobitev ali podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja
1. člen
Ta pravilnik določa kadrovske, organizacijske tehnične pogoje in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati dajalec kreditov za pridobitev ali podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja po 29. členu Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št…….., v nadaljnjem besedilu: Zakon o potrošniških kreditih) ter podatke in informacije, ki jih mora vsebovati vloga ali morajo biti vsebovani v dokumentaciji, priloženi k zahtevi za izdajo ali podaljšanje dovoljenja.
2. člen
Dovoljenja po zakonu o potrošniških kreditih ne potrebujejo dajalci kreditov iz prvega odstavka 3. člena in drugega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih.
II. KADROVSKI POGOJI
3. člen
(1) Dajalec kreditov mora imeti glede na obseg in vrste potrošniškega kreditiranja ustrezno število usposobljenih delavcev za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in za vodenje morebitnih organizacijskih enot v okviru izvajanja celotnega poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja.
(2) Ustrezno število je tisto, ki zagotavlja tekoče in nemoteno opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.
(3) Delavci so usposobljeni, če imajo glede na vrste potrošniškega kreditiranja vsa potrebna znanja za opravljanje teh storitev odnosno za vodenje organizacijske enote v okviru izvajanja funkcije potrošniškega kreditiranja.
(4) Dajalec kreditov mora imeti delavca, ki je strokovno usposobljen za vodenje in nemoteno ter pravilno izvajanje celotnega poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja.
(5) Delavec je strokovno usposobljen za vodenje in nemoteno ter pravilno izvajanje celotnega poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja, če ima za to ustrezno izobrazbo in delovne izkušnje. Šteje se, da je delavec strokovno usposobljen za vodenje in nemoteno ter pravilno izvajanje celotnega poslovnega procesa prodaje blaga ali proizvodov (materialne premičnine) in storitev za široko potrošnjo na odloženo plačilo,če izpolnjuje pogoje glede minimalne stopnje izobrazbe in/ali delovnih izkušenj, določene s specialnimi predpisi posameznih dejavnosti za vodenje poslov na področju teh dejavnosti.
(6) Šteje se, da je delavec strokovno usposobljen za vodenje in nemoteno ter pravilno izvajanje celotnega poslovnega procesa prodaje nepremičnin na odloženo plačilo in ostalih vrst potrošniškega kreditiranja (odobravanja gotovinskih posojil, izdajanja kreditnih kartic s kreditno opcijo, prodaje blaga na lizing in morebitnih drugih), če ima visoko izobrazbo in najmanj 3 let delovnih izkušenj na področju opravljanja storitev kreditiranja in financiranja.
4. člen
Dajalci kreditov morajo zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja priložiti naslednjo dokumentacijo, iz katere bo razvidno izpolnjevanje kadrovskih pogojev:
1. preglednico o številu redno zaposlenih delavcev s polnim delovnim časom in številom zaposlenih delavcev po pogodbi o delu ali na drug način, ki bodo opravljali potrošniško kreditiranje ali vodili morebitne organizacijske enote v okviru procesa potrošniškega kreditiranja, po posameznih lokacijah;
2. izobrazbeno strukturo in strukturo strokovne usposobljenosti (po letih delovnih izkušenj) delavcev, ki bodo opravljali storitve potrošniškega kreditiranja ali vodili morebitne organizacijske enote v okviru procesa potrošniškega kreditiranja;
3. dokumentacijo, ki dokazuje strokovno usposobljenost (dokazila o izobrazbi in delovnih izkušnjah) vodilnega delavca, zadolženega za vodenje celotnega poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja.
III. TEHNIČNI POGOJI
5. člen
(1) Dajalec kreditov mora imeti glede na obseg in vrste potrošniškega kreditiranja ustrezne poslovne prostore za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.
(2) Šteje se, da so poslovni prostori ustrezni, če zagotavljajo, da se potrošnik lahko nemoteno seznani s kreditno pogodbo ali prouči pogoje kreditne pogodbe ter sprejme ustrezno odločitev glede sklenitve kreditne pogodbe. Poslovni prostor v stanovanju ne šteje kot ustrezen poslovni prostor.
(3) Dajalec kreditov mora imeti ustrezno informacijsko tehnologijo, ki zagotavlja stalno in varno podporo celotni funkciji potrošniškega kreditiranja.
Šteje se, da je informacijska podpora ustrezna, če stalno in ob vsakem trenutku:
1. omogoča izračun efektivne obrestne mere (EOM) skladno z zakonom;
2. zagotavlja, da so potrošniku stalno in pravočasno na razpolago točni podatki o stanju dolga (preostalem znesku kredita, obresti in drugih stroškov), tako da mu je omogočena izdelava obračuna obveznosti predčasnega odplačila kredita po 19. členu Zakona o potrošniških krediti;
3. zagotavlja Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije podatke za opravljanje nadzora po 34. členu Zakona o potrošniških kreditih.
6. člen
Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja mora dajalec kredita priložiti dokumentacijo, ki vsebuje:
1. Opis poslovnega prostora, v katerem bo opravljal storitve potrošniškega kreditiranja, iz katerega bo razvidno, kako je dajalec kreditov potrošniku zagotovil nemoteno uveljavljanje njegovih z zakonom določenih pravic, navedenih v prvem odstavku 5. člena tega pravilnika.
2. Opis informacijske podpore funkcije potrošniškega kreditiranja, ki vsebuje zlasti:
-podatke in informacije o tehnološki opremljenosti (o strojni in programski opremi, o informacijskem sistemu in njegovi podpori),
-informacije o evidencah, ki jih vodijo o kreditu.
IV. ORGANIZACIJSKI POGOJI
7. člen
Dajalec kredita mora izpolnjevati te organizacijske pogoje:
(1) imeti mora glede na obseg in vrste potrošniškega kreditiranja ustrezno organizacijsko strukturo izvajanja poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja,
(2) določene mora imeti delovne postopke v okviru izvajanja poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja,
(3) določen mora imeti ustrezen način sprejemanja odločitev v poslovnem procesu potrošniškega kreditiranja in opredeljeno odgovornost delavcev, ki sprejemajo te odločitve, -potrošniku - kreditojemalcu mora zagotavljati ustrezno varnost skozi vzpostavitev organizacijskih in ustreznih logično tehničnih postopkov za zavarovanje osebnih podatkov.
8. člen
Zahtevi za izdajo dovoljenja za izvajanje storitev potrošniškega kreditiranja je potrebno priložiti dokumentacijo, ki vsebuje:
(1) opis organizacijske strukture izvajanja poslovnega procesa potrošniškega kreditiranja;
(2) pravilnike, navodila in druge akte, ki določajo delovne procese potrošniškega kreditiranja;
(3) opis sistema sprejemanja odločitev in odgovornosti posameznikov, ki sprejemajo te odločitve v poslovnem procesu potrošniškega kreditiranja;
(4) opis sistema zagotavljanja varnosti kreditojemalcem pri uporabi in hranjenju njihovih osebnih podatkov.
V. VLOGA
9. člen
Vlagatelj, ki želi pridobiti ali podaljšati dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, pri Uradu Republike Slovenije za varstvo potrošnikov vloži pisni zahtevek za izdajo dovoljenja, kolkovan po tarifni številki 1 (za vloge) in tarifni številki 3 (za odločbe) taksne tarife Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/07-Uradno prečiščeno besedilo, 126/07), v nadaljnjem besedilu: ZUT), pri čemer se v skladu z določbami ZUT za izračun taksne obveznosti upošteva vrednost točke, veljavna na dan vložitve zahteve za izdajo ali podaljšanje dovoljenja.
Vloga mora vsebovati:
- ime oziroma firmo vlagatelja
- naslov oziroma sedež vlagatelja,
- matično številko vlagatelja,
- datum ustanovitve pravne osebe oziroma pridobitve dovoljenja za fizično osebo - vlagatelja,
- izpis vpisa v sodni register in overovljeno fotokopijo odločbe pristojnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti,
- navedbo vrst potrošniškega kreditiranja, ki ga nameravajo opravljati,
- navedbo krajev s točnim naslovom, kjer se bodo sklepale kreditne pogodbe,
- ime in priimek osebe, odgovorne za vodenje in nemoteno ter pravilno izvajanje celotnega poslovnega procesa potrošniškega,
- skupno število zaposlenih v pravni osebi oziroma pri fizični osebi vlagatelju,
- navedbo doseženega oziroma predvidenega celotnega prihodka in skupnega zneska danih oziroma predvidenih odobritev kreditov:
a) v poslovnem letu pred letom, v katerem vlagajo zahtevek za izdajo ali podaljšanje dovoljenja,
b) v poslovnem letu vložitve zahtevka za izdajo ali podaljšanje dovoljenja,
c) v poslovnem letu, ki sledu letu, ko vlagajo zahtevek za izdajo ali podaljšanje dovoljenja.
VI. PREHODNI IN KONČNI DOLOČBI
10. člen
Dajalci kreditov, ki na podlagi pridobljenega dovoljenja več kot tri leta od uveljavitve Zakona o potrošniških kreditih opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja, si morajo podaljšati dovoljenje v skladu z 44. členom Zakona o potrošniških kreditih.
11. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ministrstvo za gospodarstvo
Dr. Matej Lahovnik
Št.
Ljubljana, dne
EVA:
OSNUTEK
Na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. …) izdaja minister za gospodarstvo
Pravilnik o pogojih, ki jih mora izpolnjevati kreditni posrednik
1. člen
(področje urejanja)
S tem pravilnikom se določijo pogoji, ki jih morajo za opravljanje kreditnega posredovanja pri sklepanju kreditnih pogodb iz 1. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št………, v nadaljnjem besedilu: Zakon o potrošniških kreditih) izpolnjevati kreditni posredniki vseh dajalcev kreditov, razen kreditnih posrednikov bank in hranilnic, za katere predpiše pogoje Banka Slovenije.
2. člen
(kreditni posrednik)
(1) Kreditni posrednik je lahko fizična ali pravna oseba, ki pri svoji trgovski, poslovni ali poklicni dejavnosti in na podlagi pooblastila dajalca kredita potrošnikom predstavlja ali ponuja kredite, jim pomaga v postopkih pred sklenitvijo kreditne pogodbe ali v imenu dajalca kredita s potrošniki sklepa kreditne pogodbe.
(2) Za kreditnega posrednika se ne šteje fizična oseba, ki posreduje pri sklepanju kreditnih pogodb za dajalca kredita, pri katerem je zaposlena.
(3) Za kreditnega posrednika se ne šteje nevladna potrošniška organizacija, vpisana v register potrošniških organizacij, ki svetuje potrošnikom pri najemanju potrošniških kreditov v okviru svoje svetovalne dejavnosti.
3. člen
(pooblastilo)
(1) Kreditni posrednik lahko opravlja storitve kreditnega posredovanja le na podlagi pooblastila v pisni pogodbi, ki jo je sklenil z dajalcem kredita.
(2) Ob sklenitvi pogodbe o kreditnem posredovanju izda dajalec kredita posameznemu kreditnemu posredniku pisno izjavo, iz katere je razviden njegov status.
(3) Pred pričetkom opravljanja posameznega posla kreditnega posredovanja, se mora kreditni posrednik potrošniku izkazati s pisno izjavo dajalca kredita, za katerega posreduje.
(4) V poslovnih prostorih kreditnega posrednika mora biti na vidnem mestu objavljena izjava dajalca kredita, za katerega posreduje.
4. člen
(1) Kreditni posrednik od potrošnika ne sme zahtevati plačilo storitve kreditnega posredovanja ali nadomestilo stroškov, ki jih je imel v zvezi s posredovanjem.
(2) Kreditni posrednik ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve denarne obveznosti potrošnika za račun dajalca kredita, za katerega je posredoval pri sklepanju kreditne pogodbe.
5. člen
(prekoračitev pooblastil)
Če kreditni posrednik pri kreditnem posredovanju prekorači pooblastila ali kako drugače povzroči škodo potrošniku, sta dajalec kredita in kreditni posrednik za škodo odgovorna solidarno. Klavzula o solidarni odgovornosti mora biti sestavni del pogodbe iz 3. člena tega pravilnika.
6. člen
(vodenje evidenc)
Dajalec kredita mora voditi evidenco o svojih kreditnih posrednikih ter o vrsti (prodaji na obroke, gotovinskih posojilih, kreditnih karticah s kreditno opcijo, lizingu blaga in morebitnih drugih) in obsegu (številu in skupnem znesku) posameznih vrst kreditnih poslov, sklenjenih z njihovim posredovanjem. 7 člen
(poročanje)
(1) Dajalec kredita mora vsako leto do 31. marca za preteklo poslovno leto Uradu Republike Slovenije za varstvo potrošnikov poslati seznam kreditnih posrednikov, s katerimi je sklenil pogodbo za posredovanje, ter podatke o vrsti in skupnem obsegu posameznih vrst kreditnih poslov, sklenjenih preko posameznih kreditnih posrednikov.
(2) Seznam in podatki iz prejšnjega odstavka tega člena se hranijo najmanj pet let po preteku poslovnega leta, na katerega se nanašajo. 8. člen
(nadzor)
Nadzor nad dajalci kreditov in kreditnimi posredniki glede izpolnjevanja določb tega pravilnika izvaja Tržni inšpektorat Republike Slovenije. 9. člen
(veljavnost)
Dajalci kreditov in kreditni posredniki se morajo uskladiti z določbami tega pravilnika najkasneje do __________.
10. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ministrstvo za gospodarstvo
Dr. Matej Lahovnik
Št.
Ljubljana, dne
EVA:
OSNUTEK
Na podlagi tretjega odstavka 37. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. …) izdaja minister za gospodarstvo
Pravilnik o poročanju dajalcev kredita o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri
1. člen
Ta pravilnik ureja način, vsebino in obrazec poročanja dajalcev kreditov, ki opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja na podlagi dovoljenja Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: Urad) o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri.
2. člen
(1) Dajalci kreditov iz prejšnjega člena morajo najpozneje do 15. januarja za preteklo leto Uradu predložiti poročilo o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri ali o tem, da ni bila sklenjena nobena kreditna pogodba na obrazcu, ki je Priloga 1 in sestavni del tega pravilnika.
3. člen
(1) Poročilo mora vsebovati te podatke o sklenjenih kreditnih pogodbah:
- datum sklenitve kreditne pogodbe;
- ročnost kreditne pogodbe (izražena v mesecih);
- znesek (izražen v evrih);
- efektivna obrestna mera (izražena v odstotkih).
(2) Poročilo mora vsebovati podatke o številu sklenjenih kreditnih pogodb za te ročnosti in zneske:
- do 4 mesecev in do 500 evrov;
- od 4 mesecev do 6 mesecev in od 500 do 1.000 evrov;
- od 6 mesecev do 12 mesecev in od 1.000 do 2.000 evrov;
- od 12 mesecev do 36 mesecev in od 2.000 do 4.000 evrov;
- od 36 mesecev do 10 let in od 4.000 do 20.000 evrov;
- nad 10 let in nad 20.000 evrov.
(3) V obrazec se vnašajo samo podatki o sklenjenih kreditnih pogodbah z enako ročnostjo in zneski.
4. člen
Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Pravilnik o poročanju dajalcev kredita o sklenjenih kreditnih pogodbah in dogovorjeni efektivni obrestni meri (Uradni list RS, št. 28/08).
5. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
MINISTER
Št.
Ljubljana, dne
EVA:
POROČILO1 O SKLENJENIH KREDITNIH POGODBAH Z ROČNOSTJO IN ZNESKI
do 4 mesecev in do 500 evrov 
od 4 do 6 mesecev in od 500 do 1.000 evrov
od 6 do12 mesecev in od 1.000 do 2.000 evrov 
od 12 do 36 mesecev in od 2.000 do 4.000 evrov
od 36 mesecev do 10 let in od 4.000 do 20.000 evrov 
nad 10 let in nad 20.000 evrov
| Zap. št. | Datum sklenitve pogodbe | Ročnost
(v mesecih) | Znesek (v evrih)2 | Efektivna obrestna mera |
 | | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
| | | | |
Dajalec kredita z žigom in podpisom odgovorne osebe jamči za točnost podatkov.
Žig: Ime in priimek odgovorne osebe:
Datum: Podpis odgovorne osebe:
1 V en obrazec se vnašajo samo podatki o sklenjenih kreditnih pogodbah, ki se nanašajo na eno od ročnosti in zneske, navedene v obrazcu. Ročnost se na posameznem obrazcu določi tako, da se prekriža okence pred ročnostjo, s katero so sklenjene kreditne pogodbe, ki so nato v obrazcu navedene.
2 Kadar je znesek kredita v kreditni pogodbi izražen v tuji valuti, je potrebno ta znesek preračunati v evre po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan sklenitve pogodbe.
OSNUTEK
Na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. …, v nadaljnjem besedilu: Zakon o potrošniških kreditih) izdaja minister za gospodarstvo
Pravilnik o obliki in vsebini, pravilih ravnanja, pridobitve in vračanja nalepke, ki izkazuje izpolnjevanje pogojev za potrošniško kreditiranje
1. člen
(področje uporabe)
Ta pravilnik določa obliko in vsebino nalepk, pravila ravnanja z nalepko, pravila glede pridobitve novih ali dodatnih nalepk in pravila vračanja nalepk, ki jih dajalcu kreditov ob izdaji dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) izda Urad Republike Slovenije za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: Urad).
(1) Urad ob izdaji dovoljenja izda nalepko, s katero imetnik dovoljenja izkazuje pridobitev dovoljenja.
(2) Imetniku dovoljenja se izda toliko nalepk kot je v vlogi navedenih naslovov, na katerih se bodo sklepale kreditne pogodbe. Imetnik dovoljenja lahko zahteva izdajo nove nalepke, če sporoči nov naslov, na katerem se bodo sklepale kreditne pogodbe.
3. člen
(ravnanje z nalepko)
Imetnik dovoljenja mora nalepko nalepiti na vidnem mestu.
4. člen
(odvzem dovoljenja)
Če se imetniku odvzame dovoljenje, mora takoj po dokončnosti odločbe o odvzemu dovoljenja nalepko odstraniti in prenehati z opravljanjem storitev potrošniškega kreditiranja. Če imetnik sam ne odstrani nalepke, jo na stroške imetnika dovoljenja odstrani organ nadzora.
Nalepka je štirioglate oblike z zaobljenimi vogali, velikosti 16,5 x 11,7 cm, modre barve z modrim napisom na belem polju "DOVOLJENJE ZA POTROŠNIŠKO KREDITIRANJE". Pod tem napisom je na modri podlagi izpisano v zlati barvi "URAD RS ZA VARSTVO POTROŠNIKOV".
6. člen
(začetek veljavnosti)
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ministrstvo za gospodarstvo
Dr. Matej Lahovnik
MINISTER
Št.
Ljubljana, dne
EVA:
OSNUTEK
Na podlagi šestega odstavka 6. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. …) izdaja minister za gospodarstvo
P R A V I L N I K
o vsebini predhodnih informacij in obrazcih za predhodne informacije
o potrošniških kreditih
1. člen
Ta pravilnik določa vsebino predhodnih informacij o potrošniških kreditih, za katere se uporablja Zakon o potrošniških kreditih, dodaten pouk in opozorila glede na vrste in način sklepanja kreditnih pogodb, način podajanja informacij ter obliko in vsebino obrazcev, ki se uporabljajo za dajanje predhodnih informacij potrošnikom o kreditu.
2. člen
(1) Dajalec kredita zagotovi potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe te informacije o kreditu:
1. vrsto kredita (npr. hipotekarni kredit, finančni najem (leasing), odlog plačila, gotovinsko posojilo, prekoračitev na plačilnem računu);
2. ime in sedež dajalca kredita in kreditnega posrednika;
3. skupni znesek kredita in pogoje črpanja;
4. obdobje trajanja kreditne pogodbe;
5. blago ali storitev ter njuno vrednost v primeru kredita v obliki odloga plačila in v primeru povezanih kreditnih pogodb;
6. kreditno obrestno mero in pogoje, ki urejajo uporabo kreditne obrestne mere ter če obstaja, indeks ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno kreditno obrestno mero. Obsegajo tudi obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje kreditne obrestne mere. Kadar se v različnih okoliščinah uporabljajo različne kreditne obrestne mere, se informacije navedejo za vsako od teh;
7. efektivno obrestno mero in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, na podlagi reprezentativnega primera. Pri tem se navedejo vse predpostavke za izračun te obrestne mere, vključno z datumom, na katerega so predpostavke vezane. Če je potrošnik obvestil dajalca kredita o enem ali več elementih želenega kredita, mora dajalec kredita te elemente upoštevati. Če kreditna pogodba določa različne načine črpanja z različnimi stroški ali kreditnimi obrestnimi merami in dajalec kredita uporabi dodatno predpostavko v skladu z 2. točko tretjega odstavka 23. člena tega zakona, se navede, da lahko drugi mehanizmi črpanja za to vrsto kreditne pogodbe povzročijo višje efektivne obrestne mere;
8. znesek, število in pogostost plačil, ki jih mora opraviti potrošnik in vrstni red, po katerem bodo plačila dodeljena za različne zneske, ki jih dolguje potrošnik in so zaračunani po različnih kreditnih obrestnih merah ter ali gre za obročno ali za anuitetno odplačevanje kredita;
9. stroške vodenja enega ali več računov za izvrševanje plačilnih transakcij in črpanj, razen če je odprtje računa neobvezno. Obsegajo tudi stroške uporabe plačilnih sredstev tako za plačila kot za črpanja ter ostale stroške, ki izhajajo iz kreditne pogodbe in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;
10. stroške, če obstajajo, ki jih potrošnik ob sklenitvi kreditne pogodbe plača notarju;
11. sklenitev pomožne pogodbe o storitvah v zvezi s kreditno pogodbo, kadar je sklenitev takšne pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali kadar tako določajo pogoji, pod katerimi dajalec kredita trži kredit. Če stroškov pomožnih storitev ni možno določiti vnaprej, se navede opozorilo, da ti stroški obstajajo, niso pa zajeti v izračun EOM;
12. veljavno obrestno mero v primeru zamude pri plačilu ter pravila za njeno prilagoditev in morebitne stroške v primeru zamude;
13. opozorilo o posledicah izostalih plačil;
14. zahtevana zavarovanja;
15. obstoj ali odsotnost potrošnikove pravice do odstopa od pogodbe;
16. potrošnikovo pravico do predčasnega odplačila in pravico dajalca kredita do nadomestila ter način določitve tega nadomestila v skladu s 18. členom tega zakona;
17. potrošnikovo pravico do takojšnje in brezplačne seznanitve z rezultati pridobivanja informacij iz zbirk osebnih podatkov, ki jih je dajalec kredita uporabil pri oceni kreditne sposobnosti potrošnika v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega zakona;
18. časovno obdobje, vendar najmanj 5 delovnih dni, v katerem dajalca kredita zavezujejo predhodne informacije in
19. pravico potrošnika, da se mu na njegovo zahtevo poleg predhodnih informacij brezplačno zagotovi tudi osnutek kreditne pogodbe, ki vsebuje pogodbene informacije opredeljene v skladu z 10. členom tega zakona. Dajalec kredita osnutka pogodbe ni dolžan zagotoviti, če ob vložitvi te zahteve ni pripravljen skleniti kreditne pogodbe s potrošnikom;
20. pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
(2) Dajalec kredita zagotovi informacije iz prvega odstavka tega člena na obrazcu »Standardne predhodne informacije za potrošniški kredit«, ki je kot Priloga I sestavni del tega pravilnika.
(3) Za zagotavljanje predhodnih informacij pri kreditnih pogodbah iz 4. člena Zakona o potrošniških kreditih dajalec kredita se uporablja obrazec »Predhodne informacije pri prekoračitvah stanja na plačilnem računu in konverziji dolga«, ki je kot Priloga II sestavni del tega pravilnika. Uporaba tega obrazca ni obvezna.
3. člen
Dajalec kredita in kreditni posrednik sta dolžna potrošniku zagotoviti zadostne razlage in mu tako omogočiti oceno, ali predlagana kreditna pogodba ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. To dolžnost zagotovita na potrošniku razumljiv način, zlasti z razlago predhodnih informacij iz prejšnjega člena, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in posebnih posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila s strani potrošnika.
4. člen
Če želi dajalec kredita potrošniku posredovati dodatne informacije, se posredujejo v ločenem dokumentu, katerega lahko priloži obrazcu za potrošniški kredit.
5. člen
V primeru ustnih sporočil po telefonu je dajalec kredita dolžan potrošniku zagotoviti:
1. predhodne informacije v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov v zvezi s trženjem finančnih storitev na daljavo;
2. kreditno obrestno mero in pogoje, pod katerimi kreditna obrestna mera velja ter indeks ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za izračun kreditne obrestne mere; obsegajo tudi stroške, veljavne od datuma sklenitve kreditne pogodbe in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;
3. navedbo efektivne obrestne mere, ponazorjene s pomočjo reprezentativnega primera ter
4. navedbo skupnega zneska, ki ga mora plačati potrošnik.
6. člen
Če se je kreditna pogodba sklenila na zahtevo potrošnika s pomočjo sredstva za sporazumevanje na daljavo, ki ne omogoča zagotavljanja informacij v skladu s prejšnjim členom tega pravilnika, zagotovi predhodne informacije dajalec kredita potrošniku na obrazcu za potrošniški kredit takoj po sklenitvi kreditne pogodbe.
7. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ministrstvo za gospodarstvo
Dr. Matej LAHOVNIK
Št.
Ljubljana, dne
EVA:
PRILOGA I
Standardne predhodne informacije za potrošniški kredit
1. Podatki o dajalcu kredita / kreditnega posrednika in podatki za vzpostavitev stika z njim
Dajalec kredita
Naslov:
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov* | [naziv]
[Sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
Po potrebi
Kreditni posrednik
Naslov
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov* | [naziv ]
[sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
* Ti podatki za dajalca kredita niso obvezni.
Dajalec kredita mora izpolniti polja, ki so označena s "po potrebi", če je podatek pomemben za kreditni proizvod; če podatek za vrsto zadevnega kredita ni pomemben, vrstico izbriše.
Dajalec kredita mora pojasnilo v oglatem oklepaju nadomestiti z ustreznimi podatki.
2. Opis glavnih značilnosti kredita
| Vrsta kredita | |
| Skupni znesek kredita
To pomeni najvišjo dovoljeno mejo ali skupno vsoto vseh zneskov, ki so na voljo po kreditni pogodbi. | |
| Pogoji črpanja
To pomeni, kdaj in na kakšen način prejmete denar. | |
| Trajanje kreditne pogodbe | |
| Obroki in po potrebi vrstni red dodelitve obrokov. | Plačati boste morali :
[znesek, število in pogostnost plačil, ki jih je mora opraviti potrošnik]
Način plačila obresti in/ali stroškov: |
| Skupni znesek za plačilo
To pomeni seštevek izposojene glavnice in obresti ter morebitnih stroškov kredita. | [Seštevek celotnega zneska in stroškov kredita] |
| Po potrebi
Kredit, odobren v obliki odloga plačila za nabavo blaga ali storitve ali v povezavi z dobavo blaga ali opravljanjem storitve
Naziv proizvoda/storitve
Gotovinska cena | |
| Po potrebi
Zahtevana poroštva
(Opis jamstva, ki ga morate zagotoviti v zvezi s kreditno pogodbo) | [vrsta poroštva] |
| Po potrebi
Odplačila ne sprožijo takojšnjega odplačila glavnice. | |
3. Stroški kredita
| Posojilna obrestna mera ali po potrebi različne posojilne obrestne mere, ki se uporabljajo v pogodbi | [%
– fiksna ali
– spremenljiva (z indeksom ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno posojilno obrestno mero)
– obdobje] |
Efektivna obrestna mera (EOM)
To so skupni stroški, izraženi kot letni odstotek skupnega zneska kredita.
EOM je naveden zato, da se omogoči primerjava med različnimi ponudbami. | [% Tu se navede reprezentativni primer z vsemi predpostavkami, s pomočjo katerih se izračuna obrestna mera.] |
Je za pridobitev kredita v vsakem primeru ali pod določenimi pogoji treba skleniti
– zavarovanje kredita ali
– drugo pomožno storitev?
Če dajalec kredita ne pozna stroškov teh storitev, ti niso vključeni v EOM. |
Da/ne; [če je odgovor pritrdilen, vrsta zavarovanja]
Da/ne [če je odgovor pritrdilen, vrsta pomožne storitve] |
| Stroški kredita | |
| Po potrebi
Otvoritev enega ali več računov je potrebno za vodenje plačilnih transakcij in črpanj. | |
| Po potrebi
Znesek stroškov uporabe posebnih plačilnih sredstev (npr. kreditna kartica) | |
| Po potrebi
Vsi drugi stroški, ki izhajajo iz kreditne pogodbe | |
| Po potrebi
Pogoji, pod katerimi se lahko navedeni stroški kreditne pogodbe spremenijo | |
| Po potrebi
Obveznost plačila notarskih pristojbin | |
| Stroški v primeru zapadlih plačil
Neizvedena plačila (npr. prisilna prodaja) imajo lahko resne posledice in lahko otežijo pridobitev kredita. | V primeru zapadlih plačil boste morali plačati [...... (podrobni podatki o obrestnih merah in po potrebi stroški v primeru zamude pri odplačevanju)] |
4. Drugi pomembni pravni vidiki
Pravica do odstopa
Imate pravico, da v 14 koledarskih dneh odstopite od kreditne pogodbe. | Da/ne |
Predčasno odplačilo
Pravico imate, da kadarkoli v celoti ali delno predčasno odplačate kredit
Po potrebi
Dajalec kredita je v primeru predčasnega odplačila upravičen do nadomestila | [Določitev nadomestila (metoda za izračun) v skladu z 19. členom Zakona o potrošniških kreditih] |
Poizvedba v zbirki podatkov
Dajalec kredita vas mora nemudoma obvestiti o rezultatu poizvedbe v zbirki podatkov, če se vloga za kredit zavrne na podlagi take poizvedbe. To ne velja, če poseben zakon določa drugače. | |
Pravica do osnutka kreditne pogodbe
Pravico imate zahtevati, da vam dajalec kredita/kreditni posrednik predloži brezplačni izvod osnutka kreditne pogodbe razen, če ob vložitvi zahteve z vami ni pripravljen skleniti kreditne pogodbe. | |
Po potrebi
Časovno obdobje, ko je dajalec kredita zavezan s predhodnimi informacijami. | Ti podatki veljajo od ….. do ...... |
Po potrebi
5. Dodatne informacije v primeru trženja finančnih storitev na daljavo
| (a) v zvezi z dajalcem kredita | |
Po potrebi
Predstavnik dajalca kredita v državi članici, kjer imate prebivališče
Naslov
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov*
* Za dajalca kredita ti podatki niso obvezni. | [Ime/naziv]
[sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
Po potrebi
Registracija | [register, v katerega je dajalec kredita vpisan, in njegova matična številka ali primerljivo sredstvo identifikacije v tem registru] |
Po potrebi
Nadzorni organ | |
| (b) v zvezi s kreditno pogodbo | |
Pravica do odstopa
Imate pravice do odstopa od kreditne pogodbe v roku 14 koledarskih dni.
Po potrebi
Uveljavljanje pravice do odstopa | [Praktična navodila za uveljavljanje pravice do odstopa, v katerih je med drugim navedeno obdobje, v katerem se lahko ta pravica uveljavlja; naslovi, na katere se pošljejo obvestila o pravici do odstopa; posledice neuveljavljanja te pravice] |
Po potrebi
Pravo, ki ga dajalec kredita uporablja pred sklenitvijo kreditne pogodbe | |
Po potrebi
Pogodbeno določilo o merodajnem pravu, ki se uporablja za kreditno pogodbo in/ali pristojno sodišče | [Tu se navede ustrezno pogodbeno določilo.] |
Po potrebi
Jezikovna ureditev | Informacije in pogodbena določila se bodo zagotovila v [navedba jezika]. Z vašim soglasjem vas bomo v času trajanja kreditne pogodbe obveščali v [navedba jezika/jezikov] |
| (c) v zvezi s pravnimi sredstvi | |
| Zunajsodni postopki reševanja sporov in dostop do njih ter druga pravna sredstva | [Ali za potrošnika, ki je stranka kreditne pogodbe, obstajajo zunajsodni postopki reševanja sporov in druga pravna sredstva? Če ta obstajajo, tudi pogoji za njihovo uporabo.] |
PRILOGA II
Predhodne informacije pri prekoračitvah stanja na plačilnem računu in konverziji dolga
1. Podatki o dajalcu kredita/kreditnega posrednika in podatki za vzpostavitev stika z njim
Dajalec kredita
Naslov
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov* | [Podatki o dajalcu kredita]
[sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
Po potrebi
Kreditni posrednik
Naslov
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov* | [Podatki o kreditnem posredniku]
[sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
* Za dajalca kredita ti podatki niso obvezni.
Dajalec kredita mora izpolniti polja, ki so označena s "po potrebi", če je podatek pomemben za kreditni proizvod; če podatek za vrsto zadevnega kredita ni pomemben, vrstico izbriše.
Dajalec kredita mora pojasnilo v oglatem oklepaju nadomestiti z ustreznimi podatki.
2. Opis glavnih značilnosti kreditnega proizvoda
| Vrsta kredita | |
Skupni znesek kredita
To pomeni najvišjo dovoljeno mejo ali skupno vsoto vseh zneskov, ki so na voljo po kreditni pogodbi. | |
| Trajanje kreditne pogodbe | |
Po potrebi
Od vas lahko kadarkoli zahteva, da na zahtevo v celoti odplačate znesek kredita. | | |
3. Stroški kredita
Posojilna obrestna mera ali po potrebi
različne posojilne obrestne mere, ki se uporabljajo v kreditni pogodbi. | [%
– fiksna ali
– spremenljiva (z indeksom ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno posojilno obrestno mero)]
|
Po potrebi
Efektivna obrestna mera(EOM)
To so skupni stroški kredita, izraženi kot letni odstotek skupnega zneska kredita. APR je naveden zato, da se omogoči primerjava med različnimi ponudbami. |
[% Tu se navede reprezentativni primer z vsemi predpostavkami, s pomočjo katerih se izračuna obrestna mera.] |
Po potrebi
Stroški
Po potrebi
Pogoji, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo | [Stroški, veljavni od datuma sklenitve kreditne pogodbe] |
Stroški v primeru zapadlih plačil
| V primeru zapadlih plačil boste morali plačati [...... (podrobni podatki o obrestnih merah in po potrebi stroški v primeru zamude pri odplačevanju)] |
4. Drugi pomembni pravni vidiki
| Odstop od kreditne pogodbe | [Pogoji in postopki za odstop od kreditne pogodbe] |
Poizvedba v zbirki podatkov
Dajalec kredita vas mora nemudoma obvestiti o rezultatu poizvedbe po zbirki podatkov, če se vloga za kredit zavrne na podlagi take poizvedbe razen, če drug zakon določa drugače. . | |
| |
Po potrebi
Časovno obdobje, ko dajalca kredita zavezujejo predhodne informacije. | Ti podatki veljajo od … do ... | |
Po potrebi
5. Dodatne informacije za potrošniški kredit za konverzijo dolga
| Obroki in po potrebi vrstni red dodelitve obrokov. | Plačati boste morali :
[Reprezentativen primer tabele za prikaz odplačevanja, vključno z zneskom, številom in pogostnostjo plačil, ki jih mora opraviti potrošnik] |
| Skupni znesek za plačilo | |
Predčasno odplačilo
Pravico imate, da kadarkoli v celoti ali delno predčasno odplačate kredit
Po potrebi
Dajalec kredita je v primeru predčasnega odplačila upravičen do nadomestila | [Določitev nadomestila (metoda za izračun) v skladu z 19. členom Zakona o potrošniških kreditih] |
Po potrebi
6. Dodatne informacije v primeru trženja finančnih storitev na daljavo
| (a) v zvezi z dajalcem kredita | |
Po potrebi
Predstavnik dajalca kredita v državi članici, kjer imate prebivališče
Naslov
Telefonska številka*
E-pošta*
Faks*
Spletni naslov*
* Za dajalca kredita ti podatki niso obvezni. | [Ime/naziv]
[sedež, geografski naslov za stik s potrošnikom] |
Po potrebi
Registracija | Register, v katerega je vpisan dajalec kredita, in njegova matična številka ali primerljivo sredstvo identifikacije v tem registru |
Po potrebi
Nadzorni organ | |
| (b) v zvezi s kreditno pogodbo | |
Pravica do odstopa
Imate pravico, da v 14 koledarskih dneh odstopite od kreditne pogodbe.
Po potrebi
Uveljavljanje pravice do odstopa | Da/ne
[Praktična navodila za uveljavljanje pravice do odstopa, v katerih so med drugim navedeni naslovi, na katere se pošljejo uradna obvestila o pravici do odstopa in posledice neuveljavljanja te pravice] |
Po potrebi
Pravo, ki ga dajalec kredita uporablja pred sklenitvijo kreditne pogodbe. | |
Po potrebi
Pogodbeno določilo o merodajnem pravu, ki se uporablja za kreditno pogodbo in/ali pristojno sodišče | [Tu se navede ustrezno pogodbeno določilo.] |
Po potrebi
Jezikovna ureditev | Informacije in pogodbena določila se bodo zagotovila v [navedba jezika]. Z vašim soglasjem vas bomo v času trajanja kreditne pogodbe obveščali v [navedba jezika/jezikov] |
| (c) v zvezi s pravnimi sredstvi | |
| Zunajsodni postopki reševanja sporov in dostop do njih ter druga pravna sredstva | [Ali za potrošnika, ki je stranka kreditne pogodbe, obstajajo zunajsodni postopki reševanja spoorvo in druga pravna sredstva? Če ta obstajajo, tudi pogoji za njihovo uporabo.] |
| Zadnja sprememba: 07/14/2010 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |