Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI
EVA: 2007-2011-0001
Številka: 00720-35/2007/12
Ljubljana, 07.02.2008




PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE

L J U B L J A N A



Vlada Republike Slovenije je na 157. redni seji dne 07.02.2008 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PRAVDNEM POSTOPKU,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles sodelovali:

- dr. Lovro Šturm, minister za pravosodje,
- Robert Marolt, državni sekretar, Ministrstvo za pravosodje,
- Leon Petrevčič, generalni direktor Direktorata za zakonodajo s
področja pravosodja, Ministrstvo za pravosodje.




mag. Božo Predalič
GENERALNI SEKRETAR



PRILOGA: 1



PRVA OBRAVNAVA
EVA: 2007-2011-0001



PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PRAVDNEM POSTOPKU



I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP) je bil sprejet leta 1999 in od tedaj trikrat noveliran. ZPP ohranja kontinuiteto in sorodnost z avstrijskim Civilnim procesnim redom (Zivilprozessordnung). S tem se uvršča med tipične ureditve germanskega pravnega kroga. Sprejeti ZPP je zagotovil uskladitev pravdnega postopka z novo ustavno ureditvijo, evropsko primerljivo pravno varstvo v pravdnem postopku ter uvedel spremenjene ali nove institute, ki omogočajo krajše in s tem učinkovite sodne postopke (uveljavitev večje pisnosti z obveznim odgovorom na tožbo, uveljavitev obveznega odvetniškega zastopanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, omejitev pravice do navajanja novih dejstev in izvajanja novih dokazov, sankcije zaradi zamude oziroma neaktivnosti strank v postopku, reformo pritožbene obravnave in druge).

Od sprejema ZPP v letu 1999 pa do danes je bil ZPP trikrat noveliran, in sicer v letu 2002 (ZPP-A; Uradni list RS, št. 96/02), v letu 2004 (ZPP-B; Uradni list RS, št. 2/04) in v letu 2007 (ZPP-C; Uradni list RS, št. 52/07).

Temeljni cilj ZPP-A je bila razširitev možnosti alternativnega oziroma mirnega reševanja sporov, zaradi česar so bile preurejene tudi določbe o sodni poravnavi in uveden poravnalni narok. Hkrati so bile v skladu z ugotovitvami sodne prakse pri izvajanju zakona ustrezno spremenjene in dopolnjene tudi nekatere določbe o vročanju, stroških postopka, zamudni sodbi in pri pravnih sredstvih ter v postopku v sporih iz družinsko pravnih razmerij ter v gospodarskih sporih.

Razlog za sprejem ZPP-B je bil izključno v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče), ki je posredno ali neposredno ugotovilo, da nekatere zakonske določbe niso v skladu z Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04, 68/06, v nadaljevanju: Ustava). Nanašale so se na tri različne sklope vprašanj:
- uskladitev z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04), s katero se je odpravila neskladnost navedenega zakona z Ustavo glede pristojnosti za odločanje o varstvu in o vzgoji otrok v primerih, ko starša ne živita skupaj, in o izvrševanju roditeljske pravice, kar je terjalo tudi ustrezno uskladitev določb 2. in 27. poglavja ZPP, ki urejajo stvarno pristojnost in postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki;
- Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-32/02-19 z dne 10.7.2003 razveljavilo prvi odstavek 8. člena Zakona o sodnih taksah, s čemer je odpadla tudi pravna podlaga določitve plačila takse kot splošne procesne predpostavke za vloge po ZPP; zato je ZPP-B na novo določil, za katere vloge po tem zakonu je plačilo takse procesna predpostavka;.
- Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-255/99-28 z dne 5. junija 2003 razveljavilo šesti odstavek 168. člena ZPP, kolikor gre za sodne takse za vložitev tožbe; zato je ZPP-B natančneje opredelil institut oprostitve plačila sodnih taks za podjetnika in pravno osebo.

Temeljni cilj ZPP-C, ki je bil sprejet 29. maja 2007, je bil informatizacija pravdnega postopka v najširšem smislu, z uvedbo elektronskega poslovanja, ki vključuje tako elektronske vloge, elektronske odločbe, elektronsko vročanje, kot tudi možnost elektronskega vpogleda v stanje vlog v pravdnem postopku. S tem zakonom se je omogočila popolna uresničitev informatizacije izvršilnega postopka, v katerem se ZPP uporablja subsididarno. Zakon je vzpostavil pravno podlago za zvočno ali slikovno snemanje naroka v pravdnem postopku.

Načeloma je mogoče ugotoviti, da ZPP omogoča ustrezno in relativno učinkovito varstvo civilnih pravic, ob tem pa dovolj visoko raven varstva ustavnih procesnih jamstev. Zato tega zakona, ki je tudi v uporabi v sodni praksi že dovolj utečen, v temeljnih izhodiščih ni treba spreminjati.

Sodna statistika1 izkazuje, da sodišča prve in druge stopnje v zadnjih letih obvladujejo tekoči pripad pravdnih zadev, kar izkazuje, da sam ZPP ne more biti poglavitni razlog za predolgo trajanje sodnih postopkov. Ne glede na to pa v pravdnih postopkih še vedno prepogosto prihaja do kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), kar pa je predvsem posledica prevelikega števila nerešenih starih zadev. Največji sodni zaostanki so nastali v letih od 1994 do 1997, torej v obdobju, ki časovno sovpada z pripravo in izvedbo reorganizacije sodstva, ki je bilo na normativni ravni zaključeno s sprejemom Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi leta 1994, nova ureditev pa je bila uveljavljena s 1.1.1995.2

Kljub navedenemu je mogoče v ZPP ugotoviti tudi določene sistemske pomanjkljivosti, ki ne omogočajo kar najhitrejšega zagotavljanja sodnega varstva pravic. Te se nanašajo predvsem na možnosti sodišča za zagotovitev koncentracije glavne obravnave kot enega izmed temeljnih instrumentov za zagotovitev pospešitve in ekonomičnosti postopka.

Poleg tega ni dovolj izpeljano načelo, da je tudi obveznost strank samih, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku pripomorejo k temu cilju. Sistem sankcij za neaktivnost strank ni dovolj izdelan. Pravicam stranke v pravdnem postopku odgovarja tudi odgovornost stranke, da s svojim ravnanjem v postopku pripomore k uresničitvi teh pravic, prav tako pa k kvaliteti sodnega varstva in pospešitvi postopka. V pravdnem postopku ne gre le za zagotovitev procesnega ravnovesja med tožnikom in tožencem, pač pa je treba zagotoviti tudi ravnovesje oziroma ustrezno razporeditev bremen in odgovornosti med procesnim položajem sodišča in stranke. Moderna ureditev pravdnega postopka mora uveljaviti med drugim tudi načelo obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka.3
_____________________________
1 Sodna stististika, www.mp.gov.si
2 Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji (analiza vzrokov in predlogi za zmanjševanje in odpravo), Vrhovno sodišče RS in Vlada RS, 9.4.2002, www.mp.gov.si
3 več o tem glej dr. Aleš Galič: Koncentracija glavne obravnave, V. dnevi civilnega prava: Pred obsežnejšim noveliranjem civilnega pravdnega postopka, Portorož, 19. - 20. april 2007, str. 11 do 13




Ugotovitev, da je v določeni meri celo dolžnost države, da poskrbi za zagotovitev sankcioniranja neaktivnosti strank v pravdnem postopku, izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Ob presoji kršitev sojenja v razumnem roku ESČP namreč pogosto poudarja, da se država ne more rešiti očitka kršitve te pravice z navedbo, da je za zastoje v postopku krivo ravnanje nasprotne stranke. Obveznost države je, da poskrbi za takšno ureditev pravdnega postopka, ki strankam onemogoča zavlačevanje postopka, in ki zagotavlja, da neaktivnost ene stranke ne bo nasprotne stranke prikrajšala za učinkovito pravico do sodnega varstva.4 Tudi ob presoji ravnanja samega pritožnika ESČP pogosto poudarja zahtevo, da je obveznost stranke, da pripomore k sojenju v razumnem roku.5

Glede na navedeno je Skupni državni projekt: Odprava sodnih zaostankov, projekt Lukenda6 v 10. točki Operativnega programa kot enega od ukrepov za povečanje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov predvidel pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku.

Strokovna izhodišča za pripravo predloga novele v delu, ki se nanaša na ureditev izrednih pravnih sredstev, zamudne sodbe, sistema prekluzij in pritožbenega postopka, je pripravil Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (prof. dr. Aleš Galič in prof. dr. Lojze Ude)7 na podlagi ugotovitev študije "Priprava podlag za možne novosti v ureditvi pravdnega postopka" (doc. dr. Aleš Galič, 15. december 2003).8 Za pripravo predloga zakona je bila v okviru Ministrstva za pravosodje ustanovljena delovna skupina, v kateri so poleg predstavnikov ministrstva sodelovali sodniki sodišč vseh treh stopenj, vrhovna državna tožilka, odvetnik in profesor civilnega procesnega prava. Delovno skupino je vodil vrhovni sodnik Jan Zobec. Delovna skupina je pri pripravi predloga zakona poleg strokovnih izhodišč Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani upoštevala tudi predloge sodišč za odpravo določenih pomanjkljivosti veljavnega ZPP, ki so se pokazale v praksi.

Poleg tega je bil v okviru Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) izpeljan projekt "Institut pritožbene obravnave", v okviru katerega so bile preučene morebitne prednosti in slabosti povečanja reformatoričnih pooblastil pritožbenih sodišč. Projekt se je končal s sprejemom "Zaključnega poročila delovne skupine za izvedbo projekta" v februarju 20079, njegovi zaključki pa so služili kot dodatno strokovno gradivo pri pripravi predlagane reforme pritožbenega postopka, h kateri so s svojimi stališči prispevala tudi sodišča. Ministrstvo za pravosodje je s študijo "Institut pritožbene obravnave" dne 8. 10. 2007 seznanilo tudi vsa sodišča prve stopnje. Dne 14. 11. 2007 je bila opravljena analiza prejetih mnenj in stališč, ki izkazuje, da večina sodišč izraža pozitivno mnenje k predlagani reformi pritožbene obravnave in dokončnemu odločanju na drugi stopnji. Na ponovno posredovano gradivo predloga zakona z dne 5.12.2007 so sodišča prve stopnje izrecno podprla predlagane novosti, višja sodišča pa predlaganim rešitvam razširitve reformatoričnih pooblastil ter dokončnemu odločanju na drugi stopnji niso povsem naklonjena. Gradivo je bilo dodatno v strokovnem usklajevanju s pravnimi strokovnjaki s področja procesnega prava.
________________________
4 A in ostali proti Danski, JD 1996-I, str. 107.
5 Union Alimentaria Sanders SA proti Španiji, A 157, str. 13.
6 www.mp.gov.si
7 gradivo je dostopno na Ministrstvu za pravosodje
8 gradivo je dostopno na Ministrstvu za pravosodje
9 gradivo je dostopno na Vrhovnem sodišču RS in Ministrstvu za pravosodje




Dokončno besedilo predloga zakona je na podlagi vseh zgoraj navedenih strokovnih gradiv, izhajajoč pri tem iz analize civilnega sodstva v okviru študije Modernizacija pravosodnega sistema Republike Slovenije (Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana, 2006) in ob upoštevanju prejetih pripomb, predlogov, stališč in mnenj, pripravilo Ministrstvo za pravosodje.

V nadaljevanju je predstavljena ocena stanja po posameznih temeljnih institutih oziroma poglavjih pravdnega postopka.

2. Pristojnost in sestava sodišča
V skladu z ZPP je višina vrednosti spornega predmeta kot razmejitvena vrednost med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč zelo nizka (cca. 8.333 evrov). Kot prvo ta vrednost zaradi inflacije realno ne ustreza več tisti vrednosti, ki je bila zamišljena ob uveljavitvi te razmejitve stvarne pristojnosti 1.1.1995. Poleg tega takšna vrednost onemogoča okrožnim sodiščem hitrejše obravnavanje težjih in zahtevnejših zadeve, za reševanje katerih so bila ustanovljena, saj so precej obremenjena z reševanjem zadev, ki bi po svoji teži sodila v pristojnost okrajnih sodišč. Kot kaže praksa, nizka vrednost omogoča tudi špekuliranje strank in njihovih pooblaščencev, ki namerno dvigujejo vrednost spornega predmeta, da si zagotovijo pristojnost okrožnega sodišča - bodisi zaradi zavlačevanja postopka in zagotovitve možnosti uveljavljanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja bodisi zato, da si zagotovijo hitrejše sojenje.

V ZPP je na prvi stopnji uveljavljeno senatno sojenje v sporih glede pravic intelektualne lastnine in v sporih iz družinsko pravnih razmerjih. V praksi se ni izkazalo, da bi bili sodniki porotniki v sporih glede industrijske lastnine osebe s specifičnimi tehničnimi znanji, da bi lahko v tem smislu bili v pomoč predsedniku senata. V sporih iz družinsko pravnih razmerjih je zaradi varstva koristi otrok pomembno, da se rešujejo zelo hitro, zato tudi v teh sporih sodelovanje sodnikov porotnikov ni sorazmerno s ciljem, ki ga takšen način sojenja zasleduje. Poleg tega sodniki porotniki ne morejo sodišču pomagati pri reševanju pravnih vprašanj, tudi glede dejanskih vprašanj pa postopki v sporih iz pravic intelektualne lastnine in iz družinsko pravnih razmerij niso tako drugačni od drugih civilnih sporov, da bi bila upravičena izjema. Pomanjkljivost veljavne ureditve glede sestave sodišč druge stopnje pa je v tem, da ne omogoča, enako kot je to značilno za nemški in avstrijski ZPO, v določenih primerih sojenja po sodniku posamezniku tudi v pritožbenem postopku.

3. Vloge
Veljavna ureditev, v skladu s katero se nerazumljive in nepopolne vloge strank vračajo v popravo in dopolnitev, ni v celoti primerna. To velja zlasti za vloge odvetnikov, za katere se zaradi njihove kvalifikacije lahko in mora pričakovati večja skrbnost pri pripravi vlog.

Poleg tega z vidika varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni primerno, da plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za dovoljenost pritožbe.

4. Ukrepi za koncentracijo postopka, pripravljalne vloge in sankcije za zamudo
ZPP v drugem odstavku 298. člena določa, da naj se postopek, če je le mogoče, konča na enem samem naroku za glavno obravnavo. V tem se izraža načelo koncentracije postopka, ki ga tudi domača teorija opredeljuje kot eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka oziroma glavne obravnave. Vendar žal ta določba ZPP in stališča teorije ostajajo le programsko načelo, izkušnje pravdnih postopkov v Sloveniji pa kažejo, da je končanje postopka na enem samem naroku v praksi izjema (bolj izjema pa je tudi končanje postopka na dveh narokih; kar je sicer zakonsko izhodišče za primer, če je sodišče moralo narok preložiti; 301. člen ZPP).10 Tudi iz drugih določb ZPP izhaja, da določba o končanju postopka na enem naroku ni mišljena prav striktno. Iz drugih določb ZPP namreč očitno izhaja, da zakonodajalec že v izhodišču pričakuje več narokov, oprijemljivejših sredstev za koncentracijo postopka na en narok pa ne zagotavlja. Že iz omenjene omejitve, da stranka lahko nova dejstva in dokaze neomejeno navaja le na prvem naroku za glavno obravnavo, očitno izhaja, da zakon predpostavlja razpis več narokov (prvi odstavek 286. ZPP).

Pospešitev ali zavlačevanje postopka je močno odvisna od (ne)pravočasnosti podajanja pripravljalnih vlog v postopku. Pripravljalna vloga, ki je predložena šele tik pred narokom, ali celo na samem naroku (isto pa je tudi v primeru, če stranka na naroku pripravljalno vlogo prebere), v praksi pogosto povzroči preložitev naroka (včasih upravičeno, saj to zahteva spoštovanje načela kontradiktornosti, včasih pa tudi neupravičeno, če v novih navedbah ni nič takšnega, na kar nasprotna stranka ne bi mogla odgovoriti takoj). ZPP problema (pre)poznega predlaganja pripravljalnih vlog ne rešuje, prav tako pa sodniku ne omogoča (vsaj ne učinkovito – pod grožnjo sankcije prekluzije), da bi po lastni iniciativi od strank zahteval, naj predložijo pripravljalne vloge. Določene spremembe v ZPP glede sistema prekluzij navajanja novih dejstev in dokazov, vključno s problematiko pripravljalnih vlog in drugih pripravljalnih dejanj za glavno obravnavo (vključno z možnostjo, da tudi sodišče strankam naloži obvezne roke za predložitev novih pripravljalnih vlog), ter glede obveznosti substanciranega oziroma obrazloženega prerekanja navedb nasprotne stranke bodo lahko pozitivno prispevale k cilju pospešitve in koncentracije postopka, ne da bi ob tem nedopustno posegle v cilj vsebinsko pravilne odločitve sodišča in v ustavno pravico stranke do izjavljanja v postopku. Ne gre za zmanjševanje ali ukinjanje avtonomije strank v postopku. Stranke ostajajo dominus litis postopka – to pa se nanaša na spoštovanje njihove volje glede predmeta spora (v smislu opredelitve zahtevka in njegove dejanske podlage ter dispozitivnih ravnanj strank) in na njihovo ustavno pravico do izjavljanja v postopku. Nobenega razloga pa ni, da bi stranko kot dominus litis postopka pojmovali tudi glede vprašanja, ali mora biti zgolj strankam prepuščena odločitev, kdaj se bodo v postopku izjavljale in kdaj (če sploh kdaj) bodo dopustile, da postopek prehaja iz ene v naslednjo fazo in ali se obravnava opravi ali preloži.

Veljavni ZPP načelno ne pozna sankcij za primer, da katera od strank ne pride na narok (ne glede na to, ali je prvi, ali poznejši). Tako določa, da se narok v primeru izostanka tožeče ali tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo kot tudi v primeru izostanka s kakšnega poznejšega naroka vseeno opravi (282. člen). Če nobena stranka na preide na narok, nastopi mirovanje postopka, ki nastane tudi, če ena stranka izostane z naroka, pa druga stranka predlaga mirovanje (209. člen). Izjema velja le v sporih majhne vrednosti, kjer v primeru, če tožnik, ki je bil v redu povabljen, ne pride na prvi narok, sodišče izda sodbo zaradi odpovedi (455. člen), in v gospodarskih sporih, kjer ni mirovanja (492. člen). Takšna ureditev omogoča zavlačevanje postopka, saj od strank, ki so dominus listis postopka, ne zahteva niti pristopa na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki je osrednja in najpomembnejša točka prvostopenjskega postopka, saj naj bi se obravnava, če je to mogoče, na tem naroku tudi končala (drugi odstavek 298. člena).

5. Roki in naroki
_________________________
10 Cilj, da naj sodišče vsaj na drugem naroku zaključi obravnavo in odloči v zadevi, med akti Sveta Evrope postavlja Priporočilo odbora Ministrov št. R (84)5 za izboljšanje delovanja sodišč, Načelo št. 1.




Veljavni ZPP ne daje pravne podlage za uvedbo dodatne tehnične možnosti za pravočasno vložitev vloge sodišču, ki je vezana na rok. Tako v 112. členu, poleg izročanja vlog, namenjenih sodišču, v specifičnih okoliščinah (v vojaški službi, vojaških zavodih, v zavodih, kjer se prestaja kazen in drugih zavodih) zakon določa, kdaj se šteje vloga za pravočasno, če je poslana priporočeno ali brzojavno po pošti in po elektronski poti, ne določa pa strankam prijazne - brezplačne in enostavne možnosti pravočasne oddaje vloge, vezane na rok, v sodni nabiralnik (avtomatizirano vložišče).

6. Vročanje
Novost v ZPP iz leta 1999 o možnosti nadomestne vročitve v hišni predalčnik naslovnika (če ga ni doma in tudi ni možno vročiti pisanja kakšni od oseb, ki so ga dolžne sprejeti), je močno povečala učinkovitost vročanja. Ne glede na to pa lahko ugotovimo, da vročanje sodnih pisanj fizičnim osebam v pravdnem postopku v praksi še vedno povzroča določene probleme. Iz poročil sodišč izhaja, da se delež neuspešno vročenih sodnih pisanj v pravdnih zadevah giblje med 5 do 10 odstotki, pri nekaterih sodiščih v izvršilnih zadevah pa do 30 odstotkov. Glavni razlog za neuspešno vročitev je sprememba bivališča brez ustrezne spremembe registracije naslova stalnega ali začasnega prebivališča v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/06 - ZPPreb - uradno prečiščeno besedilo in 111/07). Ker mora biti po veljavni ureditvi v ZPP in stališčih sodne prakse vročitev (bodisi dejanska vročitev naslovniku, nadomestna vročitev ali fiktivna vročitev) opravljena na naslovu stanovanja, kjer naslovnik dejansko živi, to pomeni da v primeru preselitev oseb brez ustrezne registracije spremembe prebivališča, vročitev ni bila uspešna. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-B), objavljen v Uradnem listu RS, št. 111/2007, v register stalnega prebivalstva vključuje t.i. "naslov za vročanje" in ureja obveznost oseb, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, da upravljalcu registra stalnega prebivalstva sporočijo naslov, na katerem se jim bodo lahko vročala pisanja sodišč.

Možno je tudi oceniti, da sedaj veljavna ureditev vročanja v ZPP pretirano obremenjuje sodišče in da ni ustrezno, da ne omogoča neposrednega vročanja med strankami. Poleg tega obstajajo na področju ureditve vročanja pisanj tudi druge pomanjkljivosti. Predvsem je možno ugotoviti, da je postopek vročanja tako pisanj, ki se vročajo osebno, kot tudi pisanj, ki se vročajo "neosebno", preveč zapleten, predvsem pa formalnosti, ki so predpisane v teh postopkih, niso sorazmerne z cilji, ki jih zasledujejo - to je predvsem ciljem, da se zagotovi čim večja verjetnost, da se bo stranka s pisanjem seznanila. Takšna ureditev podaljšuje postopek vročanja, kar posredno podaljšuje tudi sam postopek odločanja o zadevi.

Naslednja pomanjkljivost veljavne ureditve je v tem, da na določa obveznosti oseb, ki so pri delodajalcu pooblaščene za sprejem pisanj, da sprejmejo pisanje, naslovljeno na delavca, s čemer je možnost nadomestne vročitve na delovnem mestu manj učinkovita.

Prav tako ni urejen način vročanja stanovalcem v objektih skupne nastanitve (študentski dom, dom za starostnike itd.).

Glede na to, da se tudi podjetnik posameznik vpisuje v Poslovni register Republike Slovenije, ni primerno, da veljavna ureditev tudi zanj enako kot pri pravnih osebah ne določa vročanja na registriranem naslovu.

Pri vročanju v tujino se pogosto pojavi zahteva, da mora biti vloga prevedena v jezik države, v kateri je treba opraviti vročitev. ZPP ne ureja dovolj jasno vprašanja, kdo je dolžan založiti stroške za prevod, in izkušnje kažejo, da imajo sodišča s tem težave.

7. Oprostitev stroškov postopka
Sistemsko je kritično tudi poglavje ZPP o oprostitvi stroškov postopka. ZPP je bil namreč sprejet še pred Zakonom o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo; ZBPP) in je zato razumljivo, da je vseboval določbe o oprostitvi stroškov. Od celovite in natančne ureditve področja brezplačne pravne pomoči, vključno z oprostitvijo stroškov v ZBPP, pa podvajanje (stranka lahko uporabi možnosti po ZBPP in po ZPP), ki obstaja sedaj, ni smiselno. To podvajanje ne zagotavlja enotne uporabe prava oziroma enotnih kriterijev, prav tako pa po nepotrebnem obremenjuje sodišča v pravdnem postopku. Obenem tudi ne zagotavlja gospodarnega ravnanja s proračunskimi sredstvi. To velja zlasti za oprostitve plačila stroškov za izvajanje dokazov in za postavitev neodplačnega odvetnika, ki je stroškovno gledano najpomembnejša oblika brezplačne pravne pomoči.

8. Dokazovanje
Pomanjkljivost veljavne ureditev je v tem, da ne omogoča predložitve pisnih izjav prič, ki je tipična značilnost anglosaških pravnih redov, uveljavljena pa je tudi nemškemu ZPO (par. 377). Praksa kaže, da stranke predlagajo zaslišanje velikega števila prič, za katere pa se po zaslišanju na naroku izkaže, da o pravno relevantnih dejstvih sploh ne more ničesar izpovedati, kar podaljšuje in draži postopek. Poleg tega so v praksi tudi pogosti izostanki prič z narokov, kar vodi v preložitev narokov.

V praksi se pogosto dogaja, da stranke oziroma njihovi pooblaščenci sodišču dostavijo nepregledno in zelo obsežno listinsko dokumentacijo (npr. poslovno dokumentacijo). Včasih predložitev tako obsežne dokumentacije izhaja iz strahu pred prekluzijo (po načelu bolje več kot premalo), bodisi zaradi preložitve dela na sodišče (ki mora nato med vso predloženo dokumentacijo najti tiste listine, ki so za odločitev v zadevi pomembne). Včasih pa predložitev ožje ali jasnejše listinske dokumentacije tudi ni mogoča. Vendar ZPP v tem primeru ne omogoča sodišču, da zahteva od stranke izdelavo povzetka glavnih vsebin listin, kar pomeni, da ima sodišče pri predložitvi takšne dokumentacije nesorazmerno veliko dela s tem, da iz predloženih listin izlušči tisto, kar je za zadevo bistveno.

9. Pritožbeni postopek
Problematično je tudi stanje glede pritožbene faze postopka. ZPP ne zagotavlja v dovolj veliki meri, da pritožbeno sodišče lahko dokončno in vsebinsko odloči v zadevi in praksa izkazuje, da pogosto prihaja do razveljavitev sodb sodišč prve stopnje in vrnitev zadev v novo sojenje. Tako iz priložene tabele izhaja, da se v obdobju od leta 1998 do 2006 delež razveljavljenih sodb sodišča prve stopnje giblje med 19.8% in 28.9% v civilnih sporih ter med 21.6% in 27.2% v gospodarskih sporih.

Delež razveljavljenih odločb sodišča prve stopnje11

letocivilni sporigospodarski spori
199828.9%27.2%
199926.9%24.0%
200022.8%22.6%
200120.6%22.8%
200219.8%21.5%
200323.8%25.3%
200422.3%23.4%
200522.1% 22.5%
200622.9%24.2%

__________________________
11 Sodna stististika, www.mp.gov.si




Struktura vzrokov za razveljavitev pa je naslednja: V civilnih zadevah so bile (v času med 1. 1. 2003 in 31. 12. 2005) daleč najpogostejši razlog razveljavitev bistvene kršitve postopka (70%), temu je sledila nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (25,6%), najmanj pa je bilo razveljavitev zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (4,4%). Podobno je v gospodarskih zadevah (79,4% razveljavitev zaradi bistvenih kršitev postopka, 16% zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, 2,2% zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in 2,4% zaradi novot).12

Razveljavljanje odločb sodišč prve stopnje je pomemben vzrok dolgotrajnosti civilnih postopkov. Število vrnjenih zadev v nov postopek potrjuje, da se približno 10% delovne sile vseh sodnikov sodišč prve stopnje uporabi za obravnavanje zadev, ki so bile vrnjene v ponovno sojenje. Povečuje pa se tudi pripad na višja sodišča, saj se v zadevah, ki so bile vrnjene sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, praviloma ponovno vloži pritožba. Vse to podaljšuje in tudi draži postopek. Takšno stanje resno ogroža pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), kar izhaja tudi iz dveh odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

V zadevi Huseinović je tožeča stranka vložila tožbo junija 1993, postopek pa je bil končan februarja 2004. V zadevi Lesjak13 pa se je postopek začel decembra 1992 in končal januarja 2004. Posebnost obeh zadev je, da ESČP slovenskemu sodstvu sploh ni očitalo, da bi prepočasi opravljalo posamezna procesna dejanja. V obeh zadevah se je odločalo po devetih instancah in prav to pojasnjuje relativno dolžino postopkov. V zadevi Huseinović je višje sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek devetkrat, enako je bilo tudi v zadevi Lesjak. ESČP je poudarilo, da sodiščem nikakor ni mogoče očitati neaktivnosti – nasprotno, zamuda je bila v glavnem posledica razveljavitev (ponovnih postopkov). ESČP je pri tem nakazalo, da tolikšno število razveljavitev (ki je vzrok predolgega sojenja) lahko kaže na resne pomanjkljivosti sodnega sistema.14

Takšno stanje močno zmanjšuje tudi zaupanje ljudi v delovanje sodišč, saj so zaradi napak sodišč prve stopnje "kaznovani" tako, da se celoten postopek začne znova in da naraščajo stroški postopka. Tako se stroškovni vidik pravde iz razlogov, ki niso na strani strank, močno povečuje.
_______________________
12 Jan Zobec: Reforma pritožbenega postopka, V. dnevi civilnega prava: Pred obsežnejšim noveliranjem civilnega pravdnega postopka, Portorož, 19. - 20. april 2007, str. 24
13 Gre za zadevi št. 75817/01 (Huseinović) in št. 33553/02 (Lesjak). Obe sodbi sta bili sprejeti 6.4.2006.
14 Projekt "Institut pritožbene obravnave", Zaključno poročilo delovne skupine za izvedbo projekta, Vrhovno sodišče RS, februar 2007, str. 6




Vendar zaenkrat še ni mogoče oceniti, ali bi novost po vzoru Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04, 10/04), ki je močno razširil obveznost razpisa pritožbene obravnave v delovnih in socialnih sporih, imela pozitivne učinke. Ob sprejemu ZDSS-1 je prevladalo stališče, da naj izkušnja s tem zakonom izkaže, ali bi takšno novost veljalo uveljaviti tudi v rednem pravdnem postopku. Vendar je od začetka uporabe novega ZDSS-1 preteklo premalo časa in še ni mogoče podati relevantne ocene o tem, ali ima razširitev obveznosti pritožbene obravnave pozitivne učinke. ZDSS-1 je sicer začel veljati 1.1.2005, vendar se 30. člen (pritožbena obravnava) zaradi prehodne določbe drugega odstavka 84. člena ZDSS-1 (po kateri se ZDSS-94 uporablja za postopke, ki so bili končani na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZDSS-1) in dejstva, da je imelo Višje delovno in socialno sodišče ob uveljavitvi ZDSS-1 približno enoletni zaostanek v delu,15 dejansko uporablja šele od začetka leta 2006. Od uveljavitve ZDSS-1 do konca leta 2006 je bilo na Višjem delovnem in socialnem sodišču opravljeno 12 pritožbenih obravnav, pri čemer je bilo 9 obravnav opravljenih zaradi zmotne dokazne ocene, kar pomeni, da bi bile lahko razpisane že na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP.16

Pri tem velja poudariti, da je že po veljavni ureditvi pritožbena obravnava obvezna v primeru, ko je sodišče prve stopnje dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo zmotno, ker je izvedene dokaze ocenilo neprepričljivo v nasprotju s pravili logike in življenjskih izkušenj (drugi odstavek 347. člena ZPP). To pomeni, da že dosedanja zakonska ureditev pritožbene obravnave omogoča pritožbenim sodiščem večje število pritožbenih obravnav in s tem meritornih odločitev, kot se jih izvaja v praksi. Tako je na Višjem sodišču v Kopru bila v letu 2005 samo ena pritožbena obravnava na civilnem oddelku in ena na istem oddelku v letu 2006. Na Višjem sodišču v Ljubljani so imeli v letu 2005 skupno pet pritožbenih obravnav, na Višjem sodišču Maribor so imeli dve, na Višjem sodišču v Celju pa niso imeli v teh dveh letih nobene pritožbene obravnave.17 Na drugi strani pa podatki o razlogih za razveljavitev odločb sodišča prve stopnje (glej zgoraj) kažejo, da je primerov, ko bi po veljavni ureditvi pritožbena sodišča na podlagi obravnave spreminjala dejansko stanje (ali s pritožbeno obravnavo "rešila" sodbo prve stopnje), izrazito malo, kar potrjuje tudi zanemarljivo število obravnav, ki so jih opravila pritožbena sodišča.

Glede na vse navedeno je primerno v ZPP uveljaviti rešitve, ki bi lahko vzpodbudile večje število pritožbenih obravnav oziroma zagotovile meritorno odločanje pritožbenih sodišč. Kot je že omenjeno, so po veljavni ureditvi možnosti razpisa pritožbene obravnave zelo omejene. Pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi lahko le ponovi dokaze, ki so že bili izvedeni, ne more pa izvesti dokazov, ki so pred sodiščem prve stopnje že bili predlagani, vendar pa jih sodišče ni izvedlo. Neizvedba teh dokazov je bila lahko rezultat procesne napake ali zmotne presoje materialnega prava, zaradi česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da dejstva, ki bi se z določenimi dokazi ugotovila, niso pravno relevantna. Prav tako po veljavni ureditvi velja, da pritožbeno sodišče ne more sanirati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – če sodišče prve stopnje določenih dejstev (praviloma zaradi napačne materialnopravne presoje) sploh ni ugotavljalo, tudi sodišče druge stopnje teh dejstev ne more ugotavljati, pa čeprav bi razpisalo obravnavo. Takšno omejevanje ni smiselno. Veljavna ureditev pritožbenega postopka tudi ne vsebuje nekaterih rešitev, značilnih za tuje primerjalno pravne ureditve, ki bi lahko pripomogle k večjemu razpisovanju pritožbenih obravnav in ki bi višjim sodnikom delo olajšale, poenostavile in racionalizirale (priprava in formalno vodenje pritožbene obravnave po sodniku poročevalcu, uvedba možnosti odločanje po sodniku posamezniku tudi na pritožbeni stopnji).

Razbremenitve višjih sodišč z izključitvijo pravice do pritožbe zaradi ustavne določbe o pravici do pritožbe (25. člen Ustave) sicer ni mogoče doseči, pač pa je mogoče za določene zadeve manjšega pomena določiti sojenje po sodniku posamezniku tudi za postopek pred višjim sodiščem.
_________________________
15 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 87 z dne 24.10.2003, str. 87
16 ibd., str. 34
17 ibd., str. 41




Za zagotovitev večje uveljavitve instituta sodne poravnave v pritožbenem postopku je pomanjkljivost zakona tudi v tem, da ne določa sankcij izostanka strank s pritožbene obravnave.

Poleg tega veljavna ureditev na daje zadostnega pooblastila pritožbenemu sodišču, da na seji senata spremeni sodbo v vseh primerih, ko bi bilo, upoštevaje načelo neposrednosti in pravico so poštenega sojenja, to mogoče.

Nesistemska je tudi ureditev, ki določa neprekluzivnost roka za odgovor na pritožbo, še posebej pa je sporna z vidika pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave) ureditev vročanja odgovora na pritožbo nasprotni stranki.

Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča (Odločba US, Uradni list RS, št. 43/06) o razveljavitvi določbe ZPP glede neuporabe pravil o odgovoru na pritožbo zoper sklep z vidika učinkovitosti in ekonomičnosti postopka ni primerna veljavna ureditev, v skladu s katero je sedaj treba vsako pritožbo zoper sklep (tudi če gre za sklep glede postranskih vprašanj) vročiti v odgovor nasprotni stranki.

Veljavna ureditev pritožbenega postopka je tudi pomanjkljiva z vidika varstva pravic stranke pred izdajo sodbe presenečenja, ki ogroža pravico stranke do izjave v postopku (22. člen Ustave).

Glede na to, da je obvezna sestavina sodne odločbe sodišča prve stopnje pravni pouk, tudi ni primerna veljavna ureditev, v skladu s katero se nepopolne pritožbe vračajo v dopolnitev.

Ker je načelo kontradiktornosti zagotovljeno predvsem v individualnem interesu stranke, ni primerno, da na kršitev tega načela pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni primerno, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na neskladnost med tistim, kar je v odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe, in med dokumentacijo v spisu (listine, zapisniki o izvedbi dokazov).

10. Izredna pravna sredstva – revizija in zahteva za varstvo zakonitosti
Kot rečeno, sodna statistika zadnjih let izkazuje, da sodišča prve in druge stopnje obvladujejo tekoči pripad pravdnih zadev. Drugačno pa je stanje glede postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi pred Vrhovnim sodiščem. Sodna statistika izkazuje stalno naraščanje pripada zadev, ki ga Vrhovno sodišče več ne zmore obvladati. S tem je ogroženo izpolnjevanje ustavno zagotovljene funkcije Vrhovnega sodišča, da kot najvišje sodišče v državi skrbi za usmerjanje in poenotenje sodne prakse. Tudi veljavna ureditev revizije, ki kot temeljni kriterij za njeno dopustnost določa vrednost spornega predmeta (ta pa je tudi relativno nizka), ne omogoča, da bi Vrhovno sodišče ustrezno izpolnjevalo zgoraj omenjeno funkcijo, saj ne zagotavlja, da se bo Vrhovno sodišče izrekalo o sicer omejenem številu zadev, vendar o takšnih, ki so objektivno za pravni red najbolj pomembne. Iz spodnje tabele izhaja, da je imelo Vrhovno sodišče konec leta 2006 že več kot enoletni zaostanek pri odločanju o revizijah, tako v civilnih kot tudi v gospodarskih sporih.


1. Pripad, reševanje in zaostanki glede revizij v civilnih sporih18
___________________________
18 Sodna stististika, www.mp.gov.si




letonove zadeverešene zadevenerešene zadeve
2000613660330
2001656591395
2002587586396
2003703472627
2004689617699
2005809628880
20069825431317


2. Pripad, reševanje in zaostanki glede revizij v gospodarskih sporih19

letonove zadeverešene zadevenerešene zadeve
200012319075
200110711369
20028512727
20031086669
200411985103
200512099124
2006170118176


Glede zahteve za varstvo zakonitosti noveli ZPP-A in ZPP-B nista prinesli novosti, je pa prvotni osnutek predloga novele ZPP-A, ki ga je Ministrstvo za pravosodje predložilo v strokovno obravnavo, še vseboval predlog, da se zahteva za varstvo zakonitosti ukine.20 Sporno je, ali je takšna vloga državnega tožilstva združljiva z namenom in naravo pravdnega postopka. ZPP je prevzet po avstrijskem Zivilprozessordnung iz leta 1895 in se s tem uvršča med tipične ureditve germanskega pravnega kroga. Vendar pa se od sicer zelo sorodnih ureditev (nemške in avstrijske) bistveno razlikuje glede razširjenih pooblastil državnega tožilca v postopku (med temi je najpomembnejša legitimacija za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti). V tem oziru je ureditev v ZPP torej bližja ureditvam "romanske pravne tradicije", npr. italijanski ali belgijski (čeprav je res, da se ob razširjanju vloge tožilstva v pravdnem postopku zakonodajalec po letu 1945 najbrž ni zgledoval po ureditvah teh držav, pač pa je bila v naše pravo takšna vloga tožilstva v pravdnem postopku prevzeta iz sovjetskega prava). Ob tem je možnost, da se po intervenciji državnega organa doseže sprememba sodbe v civilnopravni zadevi, tudi mimo volje strank, tudi neskladna z načelom dispozitivnosti.21 Problematično je tudi, da ZPP nikjer določno ne opredeljuje kriterijev, po katerih naj bi državni tožilec izbiral zadeve, v katerih bo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Nekateri menijo tudi, da je problematično, ker stranka zoper odločitev državnega tožilca, da ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti, ne more vložiti pravnega sredstva. Znano je tudi, da se za ukinitev zahteve za varstvo zakonitosti zavzemajo nemški eksperti (ti. Sklepi z Brda).22
_____________________________
19 Sodna stististika, www.mp.gov.si
20 Prvi predlog Zakona o spremembah ZPP – poslano sodiščem, Pravnima fakultetama, Odvetniški zbornici, Državnemu pravobranilstvu..., Ministrstvo za pravosodje RS, 2001.
21 Wedam-Lukić, Novosti v ureditvi civilnih sodnih postopkov, Podjetje in delo, 1994, št. 5, str. 807: "Že ob pripravi predloga novega zakona se je zastavilo vprašanje, ali naj v sistemu cpp sploh obdržimo to izredno pravno sredstvo. Nekateri so menili, da za državnega tožilca ni mesta v cpp, vendar je prevladalo stališče, da v obdobju oblikovanja novega pravnega sistema in njegovega usklajevanja z novim ustavnim redom tega pravnega sredstva še ne kaže odpraviti. Z njim lahko namreč državni tožilec vpliva na zagotavljanje enotne uporabe pravnih predpisov na območje vse države. Verjetno pa bo treba potem, ko se bo naš pravni red ustalil, o tem pravnem sredstvu ponovno razmisliti."
22 Sklepi Konference o modernizaciji sodstva, Brdo pri Kranju, 27.=29.6.2001.




Ugotovitev, da bi bilo skladneje s siceršnjim konceptom zakona, če ZPP tega izrednega pravnega sredstva ne bi vseboval in da bi državnega tožilca iz pravdnega postopka izključili (razen v določenih postopkih v zakonskih sporih in sporih glede otrok) je pravilna. Vendar pa je položaj bolj zapleten in rešitev ni mogoča z enostavno ukinitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. Izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče obravnavati ločeno od ureditve revizije. Upoštevati je treba, da je v našem pravu izključni element, od katerega je odvisna dopustnost revizije, vrednost spornega predmeta (poleg nekaj zadev, pri katerih je revizija dopustna ratione materiae). Po naši ureditvi revizije zato pred Vrhovno sodišče določena pravna vprašanja sploh ne morejo priti – če je revizija že načelno izključena (npr. izvršilni postopek, sredstva zavarovanja, stečaj, vrsta nepravdnih postopkov) ali če gre za zadeve v sporih pod cca. 4.166 evrov (1.000.000 tolarjev) oziroma v gospodarskih sporih pod cca. 20.833 (5.000.000 tolarjev). Po naravi stvari do revizije zato ne bo nikoli moglo priti v vrsti potrošniških sporov, težko tudi pri stanovanjskih najemnih razmerjih, služnostih, pri nekaterih gospodarskih pogodbah.

Bistveni element enotnosti pravnega reda in pravne varnosti (pa tudi enakosti pred zakonom) ter razvoj prava skozi sodno prakso pa je tudi zagotavljanje enotnosti sodne prakse. To je naloga Vrhovnega sodišča. Za enotnost pravnega reda in razvoj prava skozi sodno prakso pa vendar niso pomembne le zadeve, "kjer gre za več kot 4.000 evrov oziroma 20.000". Tudi med zadevami (pravnimi vprašanji, ki se pojavljajo v njih), ki tega kriterija ne dosegajo, so takšne, pri katerih je zelo velikega pomena, da se zagotovi enotnost sodne prakse in razvoj prava skozi sodno prakso. Edini način, da s sojenjem (ne z abstraktnimi pravnimi mnenji) takšne zadeve pridejo pred Vrhovno sodišče, pa je v našem pravdnem postopku zahteva za varstvo zakonitosti. Če bi zahtevo za varstvo zakonitosti enostavno ukinili, bi s tem Vrhovnemu sodišču odvzeli možnost, da se s sojenjem izreka (in s tem razvija pravo in enoti prakso) o celi vrsti pomembnih pravnih vprašanj, institutov in pravnih področij. Smisel in namen zahteve za varstvo zakonitosti (po modernem konceptu in po vzoru ureditev v romanskem pravnem krogu) ni represivno uveljavljanje prisilnih predpisov ali nadzor nad pravilnostjo dela nižjih sodišč, pač pa zagotavljanje enotnosti sodne prakse glede vprašanj, pri katerih sodna praksa ni enotna, ali kjer se glede pomembnih pravnih vprašanj na nižjih sodiščih glede določenih pravnih vprašanj zanesljiva in pravilna sodna praksa ne more ustvariti in je zato koristno, da pride do precedenčne odločitve na najvišji instanci.

Ugotovitve, da (1) je zagotavljanje enotnosti sodne prakse na celotnem teritoriju države, ko gre za pomembna pravna vprašanja, za celoten sodni sistem bistveno, (2) da se ta kriterij ne pokriva s kriterijem vrednosti spornega predmeta in (3) da je za zagotavljanje enotnosti sodne prakse pristojno (in tudi edino sposobno) Vrhovno sodišče, so nesporne. Zato je nujno, da obstoji neko pravno sredstvo, ki omogoča dostop do najvišje instance in ki tudi neodvisno od kriterija vrednosti spornega predmeta omogoča Vrhovnemu sodišču, da zgoraj navedene cilje uresniči.

Vprašanje obstoja pravnih sredstev, ki odpirajo dostop do Vrhovnega sodišča, pa se je v zvezi s problematiko odstopa od sodne prakse (ko odločitev višjega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča) v zadnjem času izostrilo tudi z ustavnopravnega vidika. Zagotavljanje, da sodišče ne bo arbitrarno odstopilo od uveljavljene sodne prakse ima namreč ustavnopravni pomen. Ustavno sodišče je namreč (že večkrat23) izreklo: "….Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse."24

Utemeljitev, da ima enotnost sodne prakse (z individualnega vidika: zahteva, da odločitev v konkretni zadevi, če ni razumnih razlogov, ne odstopa od enotne sodne prakse) ustavnopravni pomen, je neposredno povezana tudi z vprašanjem pravnih sredstev (zahteva za varstvo zakonitosti, dopuščena revizija) de lege ferenda. Zgoraj prikazana stališča Ustavnega sodišča ne pomenijo, da od sodne prakse ni mogoče odstopiti oziroma da se sodna praksa ne sme spreminjati. Vendar, če se sodišče odloči, da bo od sodne prakse odstopilo (in s tem nakazalo njeno spremembo), mora povedati, da se zaveda, da je uveljavljena sodna praksa drugačna, in izčrpno navesti razloge, zakaj meni, da je pravilna uporaba zakona po njegovem mnenju drugačna. Ugotovitev, da sodna praksa ni nespremenljiva, izhaja iz zahteve po zagotovitvi možnosti razvoja prava (zahteva po nespremenljivosti prakse bi zadušila pravni razvoj). Ob tem je treba upoštevati, da tudi po pozitivnem pravu sodna praksa ni neomejeno obvezen pravni vir. Sodišče je vezano na ustavo in zakon in tudi Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 27/03 - uradno prečiščeno besedilo; ZS - UPB3) v 109. členu izrecno določa, da sodišče ni vezano na pravna stališča drugega (instančno nadrejenega) sodišča. Izjema velja le za senate Vrhovnega sodišča, ki so vezani na sprejeta pravna mnenja občne seje Vrhovnega sodišča (110. člen ZS). Seveda pa tudi slednja določba ne preprečuje razvoja prava – senat Vrhovnega sodišča ima namreč vedno možnost, da, če meni, da je načelno pravno mnenje preživeto, zahteva novo odločitev občne seje.

Iz vsega navedenega med drugim izhaja sledeče: Višje sodišče ni absolutno vezano na prakso Vrhovnega sodišča. Ustavna zahteva sicer je, da od te prakse ne sme odstopiti samovoljno oziroma arbitrarno. Tako iz Zakona o sodiščih kot iz Ustave pa izhaja, da višje sodišče, če odstop od sodne prakse izčrpno in razumno obrazloži, sme odločiti drugače, kot izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča. Vendar bi v tem primeru bila sistemsko nujna rešitev, da ima zadnjo besedo o tem vprašanju zopet Vrhovno sodišče. V nasprotnem primeru je namreč zahteva po enakosti pred zakonom (pa tudi splošno cilj enotnosti sodne prakse) lahko ogrožena. Predvsem za primer, ko višje sodišče odloči drugače, kot izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča, je izjemnega (predvsem ustavnopravnega) pomena, da se zagotovi možnost končnega preizkusa zadeve na Vrhovnem sodišču. V zadevah, ko revizija po obstoječih kriterijih ZPP ni dovoljena, pa je ta cilj ogrožen. Ni slučaj, da tako avstrijski kot tudi nemški ZPO kot okoliščino, ki utemeljuje dopuščeno revizijo, izrecno omenjata položaj, ko odločitev višjega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča. Takšno pravno sredstvo je nujno. Pri nas trenutno v takem primeru pride v poštev le zahteva za varstvo zakonitosti. Vendar je vsaj nesistemsko, da je dokončna odločitev o tem, ali bo zagotovljena ustavna pravica do enakosti pred zakonom konkretne stranke, prepuščena (neodvisni) presoji državnega tožilca. Iz navedenega sledi, da je prav novejši razvoj učenja o "argumentu precedensa", ki na določen način odstop od sodne prakse izpostavlja tudi z vidika ustavnih pravic, pomemben razlog v prid opustitve zahteve za varstvo zakonitosti in nadomestitve tega instituta z institutom dopuščene revizije. Po vzoru nemškega in avstrijskega ZPO bi prav okoliščina, da je višje sodišče odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča, morala biti izpostavljena kot eden izmed razlogov za dopustnost revizije tudi mimo kriterijev vrednosti spornega predmeta (če gre za pomembna pravna vprašanja).
_______________________
23 O tem gl. izčrpno: Galič, Argument precedensa ali stališča ustavnega sodišča o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revus, št. 1, 2003, str. 44-56.
24 Sklep Up 337/00 z dne 26.2.2002, enako npr. tudi Sklep Up 19/01 z dne 26.3.2002.




Ob pripravi reforme izrednih pravnih sredstev je izjemnega pomena tudi vidik obvladljivosti pripada na Vrhovno sodišče. Sodna statistika kaže, da je trend naraščanja števila revizij očiten in da je stanje zaskrbljujoče. Ogrožena je tako ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na Vrhovnem sodišču, kot tudi učinkovitost uresničevanja vloge Vrhovnega sodišča, ki je v tem, da usmerja in enoti sodno prakso. Te naloge Vrhovno sodišče ne more učinkovito uresničiti, če na razpolago nima dovolj časa, ki ga lahko posveti obravnavi posamezne zadeve. Tudi sicer je za zagotovitev omenjenih ciljev bistveno bolje, da število judikatov Vrhovnega sodišča ni preveliko, saj se le tako lahko zagotavlja preglednost prakse Vrhovnega sodišča. Pač pa je nujno, da so sodne odločbe Vrhovnega sodišča izdelane na podlagi celovite proučitve spornih pravnih vprašanj – za kar pa je seveda nujno, da sodišče posamezni zadevi lahko posveti dovolj časa.

Obvezno odvetniško zastopanje (ki je uveljavljeno v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) lahko pripomore k povečanju kvalitete sojenja ter s tem razvoja prava v sodni praksi in k razbremenitvi sodišč ter s tem k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Kvaliteta sojenja (odločitve in pravne argumentacije v obrazložitvi) je večja, če lahko sodnik razsodi na podlagi oziroma s pomočjo strokovno močnih pravnih argumentov v vlogah in navedbah odvetnikov, ki z različnih in nasprotujočih si pravnih vidikov osvetljujejo sporno zadevo; odvetniško zastopanje na ta način pripomore h kvaliteti sojenja ter s tem utrditvi in razvoju pravnega reda skozi sodno prakso. Seveda pa je ta cilj mogoče zagotoviti le, če so revizije kvalitetno in skrbno sestavljene. Vendar ZPP za postopek revizije ustrezne razporeditve bremen – v smislu zagotovitve odgovornosti odvetnikov za sestavo kvalitetne obrazložitve revizije (pa tudi za presojo, ali je revizijo sploh smotrno vložiti) – ne zagotavlja. Vsebinskih pogojev glede obrazloženosti revizije in izkaza zatrjevanih kršitev ni. S tega vidika tudi ureditev, da revizijsko sodišče na pravilnost uporabe materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, ni ustrezna, saj se odgovornost v celoti prelaga na sodišče.

Trenutno stanje glede izrednih pravnih sredstev v ZPP torej ni zadovoljivo. Ne zagotavlja uresničitve dveh temeljnih ciljev, ki jih ureditev izrednih pravnih sredstev pred najvišjim sodiščem v državi mora zasledovati:
- zagotoviti, da bo Vrhovno sodišče lahko v konkretnih sodnih postopkih izpolnjevalo svojo funkcijo zagotavljanja razvoja prava skozi sodno prakso in poenotenja sodne prakse;
- zagotoviti, da bo pripad zadev, o katerih mora Vrhovno sodišče odločiti, znosen oziroma obvladljiv.

Navedena cilja sta medsebojno seveda neločljivo povezana; uresničitev drugega cilja je namreč nujni predpogoj za uresničitev prvega cilja. Znosnost in obvladljivost pripada zadev, o katerih mora Vrhovno sodišče odločiti, je nujno sredstvo za učinkovito uresničitev prvega cilja: kvalitetnega odločanja Vrhovnega sodišča o tistih zadevah, ki so za razvoj in poenotenje sodne prakse velikega pomena. Ustavno zagotovljenega položaja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, ki ima posebno odgovornost za razvoj sodne prakse, namreč ne bi ogrožala le ureditev, v kateri je dostop do Vrhovnega sodišča izključen (in bi s tem Vrhovnemu sodišču bilo odločanje preprečeno), pač pa tudi ureditev, v kateri bi bil dostop do Vrhovnega sodišča preširoko odprt. Z omejitvijo pristopa do Vrhovnega sodišča je nujno zagotoviti, da se bo to sodišče lahko v polni meri posvetilo zadevam, ki so za uresničitev njegove ustavno zagotovljene vloge bistvene. Trenutno stanje nezadržno naraščajočega števila revizij pa zagotovitev omenjenih ciljev vedno bolj ogroža.

11. Postopek v sporih majhne vrednosti
Veljavni mejni znesek za opredelitev vrednosti spornega predmeta v višini 830 evrov (200.000 tolarjev) je prenizek oziroma je od leta 1999 vsaj postal prenizek. Predlog Uredbe ES o evropskem postopku majhne vrednosti (Regulation on establishing of european small claims procedure)- predlog 2005/0020 (COD) – final, mejno vrednost opredeljuje na 2.000 evrov.

Čeprav je že v veljavni ureditvi tega postopka zaradi nizke ekonomske vrednosti spora poudarjen cilj pospešitve in ekonomičnosti postopka, je postopek v določenih ozirih še vedno preveč formaliziran. Učinkovitost sodnega varstva se namreč nanaša tudi na stroškovni vidik: grozeči stroški ne smejo biti, če je to mogoče, bistveno višji od ekonomske vrednosti spora.

Za izdajo zamudne sodbe je treba po 318. členu ZPP opraviti preizkus sklepčnosti tožbe, ki ga je po stališču Ustavnega sodišča treba obrazložiti (Up 201/01 z dne 6.11.2001). Če tožba ni sklepčna, jo je po predlagani novosti v 318. členu (praviloma) treba vrniti v popravo. Zamudna sodba torej za sodišče pomeni opravo ravnanj, ki so zamudna (vročanje v popravo, obrazložitev uporabe materialnega prava v sodbi) ali včasih tudi zahtevna (preizkus sklepčnosti tožbe), zato lahko ocenimo, da je takšna ureditev nesorazmerna s pomenom spora majhne vrednosti.


2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1. Cilji predloga zakona

Temeljni cilj predloga zakona je pospešitev postopka in koncentracija glavne obravnave ob hkratnem varovanju ustavnih in konvencijskih jamstev poštenega sojenja.

Cilji predloga zakona, predstavljeni po posameznih sklopih predloga zakona, pa so naslednji:

1. glede stvarne pristojnosti in sestave sodišča
2. glede vlog v pravdnem postopku
3. glede koncentracije glavne obravnave in sankcij za neaktivnost strank
4. glede vročanja
5. glede oprostitve stroškov postopka:
6. glede dokazov in izvajanja dokazov
7. glede pritožbenega postopka:
8. glede izrednih pravnih sredstev:
9. glede postopka v sporih majhne vrednosti:

2. 2. Načela predloga zakona


2.3. Poglavitne rešitve predloga zakona

1. Pristojnost in sestava sodišča
Predlog zakona zvišuje vrednost spornega predmeta kot osnovo za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči z 2 milijonov tolarjev (cca. 8.333 evrov) na 20.000 evrov. To torej pomeni, da bodo po uveljavitvi tega predloga zakona okrajna sodišča stvarno pristojna za tiste premoženjske spore, v katerih vrednost izpodbijanega predmeta ne presega 20.000 evrov.

Pred sodišči prve stopnje se v vseh zadevah uvaja načelo sojenja po sodniku posamezniku.

Možnost sojenja po sodniku posamezniku se uvaja tudi v pritožbenem postopku, in sicer bo sodnik posameznik odločal o zavrženju pritožbe, o pritožbi zoper določene sklepe, o pritožbi zoper sodbo ali sklep v sporu majhne vrednosti in na pritožbeni obravnavi ob odstopu zadeve s strani senata, če ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in če od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

2. Izločitev sodnika ali sodnika porotnika
Predlagano je, da se za zahtevo za izločitev sodnika ali sodnika porotnika ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP, kar pomeni, da se nepopolne in nerazumljive zahteve za izločitev sodnika ne vračajo strankam v popravo in dopolnitev, ampak se takoj zavržejo.

Pravočasnost, popolnost in dovoljenost zahteve za izločitev sodnika ali sodnika porotnika preizkusi že predsednik senata in jo v primeru neizpolnjevanja navedenih formalnih pogojev zavrže.

3. Stranke in pooblaščenci
Odpravlja se nejasnost veljavne ureditve, po kateri je izrecno določeno le, da se zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga vloži pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni pa izrecno določeno, da se zavrže tudi izredno pravno sredstvo, ki ga vloži sama stranka (pa ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit). Ker gre za neposredno in hudo sankcijo (zavrženje revizije), je prav, da je ta posledica v zakonu izrecno določena.

Predlagano je, da se vloge odvetnikov ne vračajo več v dopolnitev, če vlogi ni priloženo pooblastilo.

4. Vloge
Plačilo sodne takse postaja procesna predpostavka tudi za dopustnost pritožbe. Poleg tega strankam ob vložitvi vloge ni treba več prilagati dokazila o plačilu sodne takse, ampak bo moralo sodišče samo ugotavljati, ali je plačana dolžna sodna taksa.

Nepopolne ali nerazumljive vloge odvetnika se ne vračajo več v dopolnitev oziroma popravo, ampak se takšna vloga takoj zavrže. Odvetnik opravlja svoje delo kot svoboden poklic, je pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zato se od njega lahko in tudi mora pričakovati večja stopnja skrbnosti kot pri ostalih strankah.

5. Roki in naroki
Uvaja se možnost oddaje vlog, vezanih na rok, v sodni nabiralnik (avtomatizirano vložišče). Poleg elektronskega načina, tudi ta način odstranjuje administrativne ovire in je zaradi enostavne in brezplačne rešitve "prijazen" do strank. Določba se bo lahko uporabljala, ko bodo na/v objekte, v katerih poslujejo sodišča, nameščeni avtomatizirani sodni nabiralniki za sprejem vlog, namenjenih sodišču. Glede na pomen pravočasne vložitve vloge, vezane na rok, bodo tudi "avtomatizirana vložišča" ob oddaji vloge izdala ustrezna potrdila (dokazilo o pravočasni izročitvi vloge sodišču).

Uvaja se možnost izvedbe naroka ali oprave posameznih procesnih dejanj (npr. zaslišanje priče) preko videokonference. Določba se bo lahko uporabljala, ko bo sodišče razpolagalo s tehničnimi sredstvi za izpeljavo videokonferenc.

Predlog zakona s ciljem pospešitve postopka in preprečevanja neupravičenega prelaganja narokov zaradi izostankov strank in drugih udeležencev določa pogoje, pod katerimi lahko sodišče narok preloži zaradi zdravstvenih razlogov udeležencev v postopku. V takšnem primeru lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku.

Podaljšuje se objektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje s treh na šest mesecev. Poleg tega se uvaja možnost pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

6. Vročanje
Izrecno se določa, da se vloga stranki šteje za vročeno tudi v primeru in v trenutku, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj ali začasnemu zastopniku, pooblaščenemu za sprejem pisanj. S tem je jasno preseženo stališče Vrhovnega sodišča, da je tudi pri vročitvi pooblaščencu za sprejem pisanj odločilen trenutek, ko se je s pisanjem seznanila stranka, saj to stališče Vrhovnega sodišča povsem onemogoča učinkovitost tovrstne vročitve.

Obveznost vročanja na registriranem naslovu se uvaja tudi za podjetnike posameznike, ki se vpisujejo v Poslovni register Slovenije.

Določa se, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.

Po nastopu litispendence se bodo vloge in priloge strank lahko vročala neposredno med pooblaščenci, torej brez posredovanja sodišča. S tem se v pravdni postopek po nastopu litispendence uvaja možnost vročanja pisanj kot zasebnega akta med strankama.

Ukinja se možnost nadomestne vročitve hišniku ali sosedu. Ta ureditev je preživeta in glede na možnost vročitve v hišni nabiralnik naslovnika tudi nepotrebna.

Uvaja se obveznost oseb, pooblaščenih za sprejemanje pisanj, za prevzem pisanja na delovnem mestu naslovnika, s čemer se zagotavlja večja učinkovitost vročanja na delovnem mestu.

Predlog zakona odpravlja nejasnost, kako ravnati v primeru vročanja stanovalcem v objektih skupne nastanitve, ki nimajo lastnega hišnega predalčnika. V tem primeru se pisanje vroči upravičeni osebi, ki se ji v tem objektu predajajo poštna pisanja.

Predlog zakona poenostavlja postopek vročanja pisanj, ki se ne vročajo osebno, kakor tudi postopek vročanja pisanj, ki se vročajo osebno. Namen poenostavitve postopka vročanja pisanj, ki se ne vročajo osebno, je pospešitev postopka, saj mora po veljavni ureditvi v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne na pošti v 15 dneh, sodišče na potrdilo, ki dokazuje fiktivno vročitev, čakati več kot dva tedna, kar podaljšuje postopek. Hkrati se s tem postopek vročanja poceni. Zato je predlagano, da se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju in ni prisoten niti "nadomestni" prejemnik, pisanje vrže v predalčnik na naslovu stanovanja. S tem se šteje, da je bila vročitev opravljena, in sicer na dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku.

Tudi namen poenostavitve postopka vročanja pisanj, ki se vročajo osebno, je v pospešitvi in pocenitvi postopka. Predlagatelj ocenjuje, da veljavna ureditev, v skladu s katero sta predpisana dva poskusa osebne vročitve, ne dosega svojega namena, saj praksa kaže, da v primeru, če prvi poskus vročitve ne uspe, praviloma tudi drugi ne, ker vročevalci pisanja vročajo ob dopoldanskem času, ko je velika večina naslovnikov v službi. Zato je predlagano, da se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju in ni prisoten niti "nadomestni" prejemnik, pisanje izroči sodišču oziroma pošti, na kateri ga naslovnik lahko dvigne v 15 dneh. Če ga v tem roku ne dvigne, nastopi fikcija vročitve, in sicer se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika, medtem ko se po veljavni ureditvi pisanje v takšnem primeru vrne sodišču. Na ta način je namreč vzpostavljena večja verjetnost (in ne le fikcija), da se bo naslovnik s pisanjem seznanil in nanj morda tudi še pravočasno reagiral. Če naslovnik predalčnika nima ali je le-ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču.

Ker vročanje pisanj fizičnim osebam, s katerim se postopek začne (tožba, predlog za izvršbo), v praksi povzroča probleme, do katerih prihaja predvsem zato, ker posamezniki ne spoštujejo obveznosti pravočasne prijave oziroma odjave prebivališča, se zaradi zagotovitve večje učinkovitosti vročanja teh pisanj predlaga, da se v primeru neuspešne vročitve na naslov, ki je naveden v tožbi in drugih vlogah, s katerim se postopek začne, zaradi tega, ker naslovnik dejansko ne prebiva na tem naslovu, ker je neznan, se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, vročitev opravi t.im. naslovu za vročanje. Naslov za vročanje je opredeljen v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prijavi prebivališča. V njem je določena obveznost posameznika, da ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določi naslov za vročanje, če ima poleg stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji še eno ali več začasnih prebivališč (teh oseb je v Republiki Sloveniji okoli 60.000) oziroma če nima stalnega prebivališča, pa ima več začasnih prebivališč. Če pa ima posameznik le stalno prebivališče ali le eno začasno prebivališče, zakon določa, da je to bivališče tudi naslov za vročanje.. Namen predlagane ureditve je zagotoviti učinkovito vročanje in učinkovito pravno varstvo (predvsem tožnika oziroma upnika), hkrati pa naj negativne posledice nosi tisti, ki se je oddaljil iz svojega dosedanjega življenjskega okolja, pa ni poskrbel za to, da bi bil znan njegov nov kraj bivanja, s čemer je že tako ali tako prekršil Zakon o prijavi prebivališča.

Ureja se vprašanje založitve stroškov za prevod vlog strank pri obveznosti vročitve v tujino.

Vabilo stranki na narok, na katerem bo zaslišana kot stranka, se tako kot druge vloge v postopku vroča njenemu pooblaščencu.

7. Oprostitev plačila stroškov postopka
V veljavi ostajajo le določbe o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks, ne pa več določbe o postavitvi neodplačnega odvetnika in oprostitvi stroškov za izvedbo dokazov, kar torej pomeni, da bo sodeči sodnik, ki meritorno odloča o zadevi, v tem okviru odločal le še o teh vprašanjih. Ostale oprostitev stroškov postopka (predujmi za izvedbo dokazov, postavitev brezplačnega odvetnika) pa bo stranka morala uveljavljati v skladu z ZBPP. S tem se deloma odpravlja obstoječa dvotirnost, do katere je prišlo po sprejemu ZBPP, ko so tako sodeče sodišče kot tudi predsednik pristojnega sodišča oziroma službe okrožnih sodišč za brezplačno pravno pomoč odločali o oprostitvi navedenih stroškov postopka. To podvajanje ne zagotavlja enotne uporabe prava oziroma enotnih kriterijev, prav tako pa po nepotrebnem obremenjuje sodišča v pravdnem postopku. Obenem tudi ne zagotavlja gospodarnega ravnanja s proračunskimi sredstvi. Pri tem velja opozoriti, da bo obstoječa dvotirnost odločanja o oprostitvah stroškov postopka po ZPP in ZBPP "dokončno" odpravil Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki bo črtal možnost uveljavljanja oprostitve plačila sodnih taks po ZBPP, saj ni primerno, da o istih vprašanjih na podlagi različnih kriterijev odločajo različni organi.

Tako bo torej sodeči sodnik odločal le še o predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ta del odločanja o oprostitvah stroškov postopka ostaja v pristojnosti sodečega sodnika, pri čemer bo na podlagi predlagane ureditve (in tudi veljavne) o teh predlogih sodišče lahko odločilo na bistveno bolj sumaren način, torej na podlagi blažjih kriterijev, kot za oprostitev stroškov veljajo po ZBPP. S fiskalnega vidika so namreč stroški sodišča za sodne takse bistveno nižji kot pa ostali stroški postopka, predvsem stroški za izvedenska mnenja in za postavitev brezplačnega odvetnika, ki je stroškovno najpomembnejši element brezplačne pravne pomoči. Pri odlogu oziroma obročnem plačilu sodnih taks pa gre za ukrep, ki ima zanemarljive posledice za proračun. Poleg tega je plačilo sodne takse pri številnih vlogah procesna predpostavka za dopustnost vloge in je torej pogoj za dostopnost do sodišča in s tem za zagotovitev ustavne pravice do sodnega varstva. Zato ne bi bilo primerno, da bi bil kriterij za oprostitev plačila sodnih taks tudi vsebinske narave, kot to velja po ZBPP, v skladu s katerim se pri odločanju o oprostitvah stroškov postopka upošteva tudi verjetnost izgleda za uspeh v sporu.

Pomembna novost v primerjavi z veljavno ureditvijo je tudi v tem, da stranki, ki bo v skladu z ZPP predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, ne bo več treba prilagati dokazil glede premoženjskega stanja, ampak bo izpolnjevanje premoženjskega pogoja za odločitev o predlogu sodišče presojalo na podlagi pisne izjave stranke o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njene družine. Le v primeru, če bo sodišče podvomilo v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, bo samo po uradni dolžnosti pridobilo potrebne podatke, po možnosti preko neposrednega elektronskega dostopa do uradnih evidenc, registrov, javnih knjig, evidenc bank itd. Sankcije navedb neresničnih podatkov so številne: plačilo dvojne sodne takse, ki jo je bila stranka oproščena, uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov za vrnitev neupravičeno plačanega s posebno tožbo s strani države, lažna predstavitev podatkov o premoženjskem stanju z namenom doseči oprostitev stroškov pa lahko pomeni tudi kaznivo dejanje goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 - uradno prečiščeno besedilo).

8. Objektivna sprememba tožbe
Po veljavni ureditvi lahko sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke dovoli spremembo tožbe, če bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ker pa takšna ureditev dovoljuje spremembo tožbe na način, da zaradi tega pride v teku postopka do spremembe stvarne pristojnosti sodišča in s tem podaljšanja postopka, je predlagana uzakonitev fikcije, da sprememba tožbe ni smotrna, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. V tem primeru torej sodišče ne sme dovoliti spremembe tožbe.

9. Mirovanje postopka
Predlog zakona z namenom pospešitve in koncentracije postopka omejuje institut mirovanja postopka.Tako je mirovanje postopka možno le še na podlagi sporazuma strank. Predlagana ureditev je povezana tudi s predlagano ureditvijo sankcij izostanka strank z naroka, zato v teh primerih ni potrebe po institutu mirovanja postopka.

10. Dokazi in izvajanje dokazov
Določa se, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev smiselno izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Možnost odločitve sodišča po prostem preudarku se širi tudi na odločitev o temelju zahtevka, če ta zahtevek glede na celoto predstavlja le neznaten del.

Uvaja se možnost, da sodišče ob obsežni ali nepregledni listinski dokumentaciji stranki, ki je to dokumentacijo predložila, naloži izdelavo povzetka.

Predlog zakona stranko, pri kateri je listina, na katero se sklicuje nasprotna stranka, sili k izpolnitvi edicijske dolžnosti z določitvijo pravne domneve, da se v primeru neupravičene odklonitve predložitve listine šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano.

Uvaja se možnost predložitve pisnih izjav prič. Zaslišanje priče se v tem primeru izvede le na zahtevo ene stranke ali če sodišče oceni, da je zaslišanje priče kljub priložitvi njene pisne izjave potrebno.

11. Izvedenci
Določa se možnost denarnega kaznovanja izvedenca zaradi neupravičene prekoračitve roka za izdelavo izvedenskega mnenja, saj je nepravočasna izdelava izvedenskih mnenj tudi eden od razlogov za predolgo trajanje sodnih postopkov.

12. Odločitev brez glavne obravnave
Uvaja se možnost odločitve o sporu v rednem postopku brez razpisa in oprave obravnave, pod pogojem, da stranke s tem soglašajo, kar pomeni, da sodišče odloči na podlagi zbranega pisnega procesnega gradiva.

13. Posledice izostanka strank z naroka
Predlog zakona temeljito preureja 282. člen ZPP, ki določa postopanje sodišča v primeru izostanka ene stranke s prvega oziroma poznejšega naroka za glavno obravnavo, s ciljem, da se doseže udeležbo obeh strank na obravnavi in s tem poveča njuno aktivnost v postopku oziroma omogoči zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primeru neudeležbe strank.

Za neupravičen izostanek tožeče stranke s poravnalnega naroka ali prvega narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan je predvidena izdaja sodbe na podlagi odpovedi. Na drugi strani je neupravičen izostanek tožene stranke s poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo sankcioniran tako, da sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, čeprav je tožena stranka že odgovorila na tožbo. Za primer, če nobena stranka ne pride na poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

Uvaja se možnost izdaje sodbe na podlagi stanja spisa kot nekoliko omiljena oblika zamudne sodbe. Ta pride v poštev, če obe stranki izostaneta s kakšnega poznejšega naroka, sodišče pa je pred tem že opravilo narok, na katerem je izvajalo dokaze, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Takšno sodbo lahko izda sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa.

14. Koncentracija glavne obravnave
Sankcija prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov se premika na čas pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če je sodišče stranke ustrezno pozvalo, naj se izjavijo o določenih dejstvih oziroma predložijo dokaze.

Sodišču se omogoča, da poskrbi za koncentracijo postopka s tem, da stranke pozove, da v določenem roku odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Uvaja se sistem, ki naj zagotovi pravočasno predložitev pripravljalnih vlog tako, da preložitev naroka ne bo potrebna. Na zamudo se veže učinek prekluzije.

Predlaga se, da učinek prekluzije velja tudi za procesne kršitve, ki bi jih stranka pred sodiščem prve stopnje lahko uveljavljala, pa tega ni pravočasno storila. To ne velja za tiste procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Sodba
Uvaja se nov institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, ki jo sodišče lahko izda v primeru, če podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna.

V položaju zamude toženca, ki pravočasno ne odgovori na tožbo, se olajšuje položaj tožnika v primeru nesklepčne tožbe. Sodišče, razen v primeru očitne nemožnosti odprave nesklepčnosti, nesklepčne tožbe ne zavrne takoj, pač pa jo vrne tožniku v popravo.

V povezavi z predlagano ureditvijo, da se nepopolne pritožbe ne vrača v popravo, se širi obveznost navedb v pravnem pouku v pritožbi.

16. Pritožbeni postopek
Predlaga se, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami, kar pomeni, da se nepopolne pritožbe ne bodo več vračale v dopolnitev.

Rok za odgovor na pritožbo se podaljšuje na petnajst dni, vendar postaja prekluziven. Poleg tega se črta obveznost sodišča, da se morebitni odgovor na pritožbo vroča nasprotni stranki.

Uvaja se možnost, da o pritožbi odloči sodnik posameznik, in sicer o zavrženju pritožbe, o pritožbi zoper nekatere sklepe, o pritožbi zoper sodbo ali sklep v sporu majhne vrednosti in na pritožbeni obravnavi. Ta pa lahko zadevo, če gre za pomembna pravna vprašanja ali če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, odstopi v odločitev senatu.

Širijo se možnosti in v določenih primerih dolžnost sodišča druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo in meritorno odloči, saj so po veljavni ureditvi možnosti razpisa pritožbene obravnave zelo omejene. Takšna ureditev pooblašča sodišča druge stopnje, da zadeve zaključijo s pravilom "na eni poti skozi sodne postopke". Na obravnavi bo poslej sodišče druge stopnje lahko tudi dopolnjevalo dokazni postopek in ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ter odpravilo kršitve postopka, katerih narava to dopušča. Poleg tega predlog zakona po vzoru tujih primerjalnopravnih ureditev vsebuje tudi druge rešitev, ki bodo pripomogle k večjemu razpisovanju pritožbenih obravnav, saj bodo višjim sodnikom delo olajšale, poenostavile in racionalizirale (priprava in formalno vodenje pritožbene obravnave po sodniku poročevalcu, uvedba možnosti odločanje po sodniku posamezniku tudi na pritožbeni stopnji).

Uvajajo se sankcije izostanka strank s pritožbene obravnave.

Oži se število absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako se odpravlja ureditev, da pritožbeno sodišče na kršitev načela kontradiktornosti, kršitev pravil glede pooblastil v postopku pred sodiščem prve stopnje in na neskladje v odločilnih dejstvih med obrazložitvijo sodbe ter listinami in zapisniki, ki so v spisu, pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbenemu sodišču se nalaga obveznost, da v primeru, ko na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, ki zahteva navajanje in ugotavljanje dejstev, ki jih stranki do sedaj nista navajali, in na katero se nobena od njiju v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal, ob tem pa jima ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogli in morali računati, stranki pisno opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej v roku 15 dni pisno izjavita. S tem se varuje stranke pred izdajo sodbe presenečanja, kar zahteva pravica do izjavljanja.

Predlog zakona širi reformatorična pooblastila sodišča druge stopnje na seji senata.

Predlog zakona določa najpomembnejše vrste sklepov, pri katerih je nujno, da se pritožba vroči nasprotni stranki v odgovor. To glede na obstoječe stanje pomeni zožitev, saj je od odločbe Ustavnega sodišča (Odločba US, Uradni list RS, št. 43/06) o razveljavitvi določbe ZPP glede neuporabe pravil o odgovoru na pritožbo sedaj vsako pritožbo zoper sklep treba vročiti nasprotni stranki.

17. Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti
Predlog zakona uvaja kombinirani sistem po zakonu dovoljene in s strani sodišča dopuščene revizije, pri čemer je težišče izrednih pravnih sredstev na dopuščeni reviziji. S tem se poudarja objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava skozi sodno praks, za usmerjanje sodne prakse in njeno poenotenje. Subjektivni vidik – varstvo pravic strank v konkretnem postopku – za revizijo ni primaren. Tako lahko sodišče revizijo dopusti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, še zlasti, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni ali pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

Revizija je dopustna po samem zakonu le, če vrednost spornega predmeta presega 20.000 evrov, kar torej pomeni, da se revizijski punktum bistveno zvišuje. Bistveni kriterij za pristop do Vrhovnega sodišča je s tem objektivni pomen zadeve za pravni red.

Za preprečitev prevelike obremenitve Vrhovnega sodišča se določa tudi spodnja meja, pod katero revizija, tudi dopuščena revizija, nikoli ni mogoča, in sicer znaša 2.000 evrov.

Za primere, ko revizija, tudi dopuščena revizija, ne more priti v poštev, se ohranja zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo lahko vrhovni državni tožilec vloži pod pogoji, ki so določeni za dopuščeno revizijo. Poleg tega se zahteva za varstvo zakonitosti ohranja tudi pri razpolaganju strank (npr. sodna poravnava, sodba na podlagi pripoznave) zaradi varstva prisilnih predpisov ali morale.

Postopek z dopuščeno revizijo se deli na dve fazi. Stranka mora najprej podati pred Vrhovnim sodiščem predlog za dopustitev revizije, ki se mora predvsem osredotočiti na izkaz izpolnjevanja pogojev iz 367.a člena (pomembnost pravnega vprašanja, odstop od sodne prakse). Šele če je temu predlogu ugodeno, stranka v nadaljnjem roku 15 dni lahko vloži revizijo (ni pa tega dolžna storiti). Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se Vrhovno sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena. V sklepu o dovolitvi revizije sodišče navede, v katerem delu oziroma glede katerih pravnih vprašanj se revizija dovoli.

Glede na uveljavitev obveznega odvetniškega zastopanja se uvajajo strožje zahteve glede obrazložitve predloga za dopustitev revizije in glede same revizije.

Vrhovno sodišče na pravilnost uporabe materialnega prava ne pazi več po uradni dolžnosti.

18. Postopek v sporih majhne vrednosti
Zvišuje se mejni znesek glede spora majhne vrednosti z 833 evrov (200.000 tolarjev) na 2.000 evrov.

Določa se možnost omejitve časa in obsega dokazovanja.

Skrajšuje se rok za odgovor na tožbo s tridesetih na osem dni.

Uvaja se ureditev, da se šteje, da toženec, ki mu je bila tožba pravilno vročena, vendar ne odgovori na tožbo, pripoznava tožbeni zahtevek.

Širi se možnost odločitve brez razpisa glavne obravnave. Zaradi zahtev Evropskega sodišča za človekove pravice pa je to možno le, če nobena od strank obravnave ne zahteva.

Določajo se sankcije izostanka strank z naroka. Njihova strogost je odvisna od tega, ali je bil narok razpisan na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti.

O pritožbi zoper sodbo ali sklep v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik, ki pa lahko zadevo odstopi v odločitev senatu, če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

20. Postopek v gospodarskih sporih
Tudi v gospodarskih sporih je težišče izrednih pravnih sredstev na dopuščeni reviziji. Kriterij vrednosti spornega predmeta ostaja, vendar se bistveno zvišuje, in sicer na 200.000 evrov.

Mejni znesek glede sporov majhne vrednosti se zvišuje na 4.000 evrov.

21. Izvrševanje neplačanih denarnih kazni
Predlagano je, da se neplačane denarne kazni, ki jih izreka sodišče po ZPP zoper stranke, pooblaščence, priče in izvedence, prisilno izterjajo po pravilih o davčni izvršbi.


3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN

Finančne posledice za sodstvo (za sodišča druge stopnje) ima razširitev možnosti in v nekaterih primerih dolžnosti sodišč druge stopnje, da razpišejo pritožbeno obravnavo. Pri tem je treba poudariti, da gre le za možnost, ne pa obveznost sodišč druge stopnje, da razpišejo pritožbeno obravnavo. Izjema velja le v primeru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanje pred sodiščem druge stopnje. V takšnem primeru bo sodišče moralo opraviti pritožbeno obravnavo. Glavni namen predlagane reforme pritožbene obravnave je , da se bodo višja sodišča po uveljavitvi tega predloga zakona pogosteje odločala za razpis pritožbene obravnave, tudi zaradi drugih določb predloga zakona, ki spodbujajo razpisovanje pritožbenih obravnav.

Višja sodišča na leto razveljavijo med 20% in 25% vseh izpodbijanih odločb sodišč prve stopnje. Po oceni višjih sodišč bi ob striktnem izvajanje predlaganih določb o pritožbeni obravnavi (to je ob predpostavki, da bi pritožbena sodišča vse zadeve, v katerih je podan razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obravnavala sama z razpisom pritožbene obravnave) po novem polovico razveljavljenih zadev rešilo na pritožbenih obravnavah. Takšen povečan obseg dela bi nujno pogojeval povečano sistemizacijo sodnikov in sodnega osebja na višjih sodiščih ter preureditev prostorov za izvajanje pritožbenih obravnav. Ob predpostavki, da bi bila pritožbena obravnava torej razpisana v 50% zadev, ki jih višja sodišča sedaj razveljavljajo in vračajo v novo sojenje, in da bodo vse pritožbene obravnave vodili senati, bi vsa štiri višja sodišča po njihovi oceni potrebovala skupaj šest višjih sodnikov, pet sodnega osebja in štiri razpravne dvorane.

Kot že omenjeno, so predlagane novosti glede pritožbene obravnave določene kot možnost in v določenih primerih, zlasti v primerih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot obveznost višjega sodišča. Pritožbenemu sodišču je tako prepuščena dokončna odločitev, ali je razpis obravnave smotrn, razen v primeru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kjer nima možnosti odločitve, ker je obveznost razpisa pritožbene obravnave obvezna. Poleg tega predlog zakona omogoča, da v določenih manj zahtevnih primerih na pritožbeni obravnavi lahko odloči sodnik posameznik. Že veljavni ZPP omogoča sodišču druge stopnje, da odloči na pritožbeni obravnavi v vseh primerih, ko je sodišče prve stopnje dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo zmotno, ker je izvedene dokaze ocenilo neprepričljivo v nasprotju s pravili logike in življenjskih izkušenj. Ne glede na to institut pritožbenih obravnav v praksi ni zaživel, njihovo število je zanemarljivo (npr. v letu 2005 je bilo na vseh štirih sodiščih opravljeno 8 pritožbenih obravnav). To pomeni, da so višja sodišča v tem trenutku zelo nenaklonjena razpisovanju pritožbenih obravnav.

Upoštevaje predlagano zakonsko ureditev in izkušnje z izvajanjem pritožbenih obravnav na podlagi veljavnega zakona, je zaključek, da bo v polovici razveljavljenih zadev razpisana pritožbena obravnava, pretiran in s tem posledično tudi ocena glede potrebe po dodatnih sodnikih in sodnem osebju. Višja sodišča se bodo po uveljavitvi tega predloga zakona pogosteje odločala za razpis pritožbene obravnave, v določenih zadevah pa jo bodo morala razpisati, saj predlog zakona odpravlja omejitve veljavnega zakona v zvezi z odločanjem na pritožbeni obravnavi in tudi z drugimi rešitvami spodbuja njihovo razpisovanje. Da pa bodo pritožbena sodišča v praksi lahko razpisovala pritožbene obravnave, jim je treba zagotoviti splošne pogoje za izvedbo pritožbenih obravnav (razpravne dvorane), in sicer eno razpravno dvorano Višjemu sodišču v Kopru, saj to sodišče sedaj razpravne dvorane nima. Letna najemnina za razpravno dvorano v Kopru znaša 8.700 evrov, oprema razpravne dvorane pa 12.500 evrov. Potrebna dodatna finančna sredstva za najem in opremo razpravne dvorane bodo zagotovljena v okviru finančnega načrta Ministrstva za pravosodje za leto 2008 (proračunska postavka Ministrstva za pravosodje številka 2987).

Poleg tega je treba upoštevati, da se obseg sodniškega dela v celoti, na prvi in drugi stopnji skupaj, ne bo povečal. Zadeve, ki bodo rešene na pritožbeni obravnavi, ne bodo vrnjene v novo sojenje, kar pomeni, da se bodo zmanjšali stroški sodišč prve stopnje. Posledično se bodo zmanjšali tudi pripad in s tem stroški pritožbenih sodišč, saj se v zadevah, ki so bile vrnjene sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, po izkušnjah praviloma ponovno vloži pritožba. Dodaten prihranek bo višjim sodiščem prenesla uvedba možnosti odločanja po sodniku posamezniku tudi na pritožbeni stopnji. Morebitne spremembe obremenitev sodnikov in sodnega osebja ter posledične uskladitve sistemizacij in zaposlitev bo zato lahko reševalo sodstvo samo v okviru sprememb sistemizacije delovnih mest na sodiščih prve stopnje v korist sodišč druge stopnje, s pripadajočimi sredstvi. Prav tako bo sodstvo znotraj usklajenega proračuna zagotovilo postopno prerazporeditev na postavkah materialnih in drugih stroškov, v skladu s povečanim obsega dela pritožbenega sodišča in zmanjšanim obsegom dela sodišč prve stopnje.

Spremembe pri ostalih procesnih institutih, ki zagotavljajo krajše postopke, pa bodo stroške sodišč znižale. Velja omeniti zlasti ukinitev senatnega sojenja, poenostavitev postopka vročanja, večanje možnosti, da se zadeva zaključi na enem naroku, razširitev reformatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča na seji senata (manj razveljavitev sodb sodišča prve stopnje), uvedba možnosti odločanja po sodniku posamezniku tudi na pritožbeni stopnji itd.

Spremembe v ureditvi izrednih pravnih sredstev (uvedba dopuščene revizije in omejitev zahteve za varstvo zakonitosti) bo dolgoročno zmanjšalo stroške Vrhovnega sodišča, saj bo mogoče revizijo vložiti le v zadevah, ki so po oceni Vrhovnega sodišča objektivno za pravni red najbolj pomembne.

Zvišanje vrednosti spornega predmeta kot osnove za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči z 8.333 evrov (2 milijona tolarjev) na 20.000 evrov bo prineslo spremembe v obremenitvi okrajnih in okrožnih sodišč. Na ravni države znaša letni pripad civilnih zadev na okrožna sodišča z vrednostjo spornega predmeta do 20.000 evrov (torej zadev, ki naj bi jih po 1. januarju 2010 reševala okrajna sodišča) približno 3720, kar pomeni, da se bo letni pripad na vsa okrajna sodišča skupaj zvišal za približno 3720 zadev, hkrati pa se bo seveda temu ustrezno zmanjšal pripad na okrožna sodišča. Večje obremenitve okrajnih sodišč se reševale predvsem v okviru instituta dodelitve sodnika na okrajna sodišča in preko drugih institutov v skladu z Zakonom o sodniški službi. To torej pomeni, da bo izravnave zaradi povečanega obsega dela okrajnih sodišč na eni strani in zmanjšanega obsega dela okrožnih sodišč na drugi sodstvo reševalo v okviru usklajenih kadrovskih in finančnih načrtov.

Zato sprejem zakona za državni proračun na strani odhodkov ne bo imel finančnih posledic.

4. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za druga javna finančna sredstva.


5. PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

Pravo Evropske unije ne nalaga zahtev glede ureditve pravdnega postopka v ZPP, zato do neusklajenosti ne more priti. Pravni viri Evropske unije, ki so relevantni tudi za postopanje sodišč v pravdnih postopkih s čezmejnim elementom (vročanje, izvajanje dokazov), se uporabljajo neposredno in jim ureditev v ZPP ne nasprotuje. Določitev mednarodne pristojnosti ter priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb že sicer ni predmet ureditve v ZPP, usklajenost z zahtevami prava Evropske unije glede brezplačne pravne pomoči pa je zagotovljena že z Zakonom o brezplačni pravni pomoči.

Predlog zakona ni predmet usklajevanja s pravom Evropske unije.


6. PRIMERJALNOPRAVNI PREGLED (UREDITEV V NAJMANJ TREH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE)


6.1. IZREDNA PRAVNA SREDSTVA – ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI IN PRIPUŠČENA REVIZIJA

Romanski pravni krog (Francija)
Ureditev, ki državnemu tožilcu (ali temu podobnemu državnemu organu) v pravdnem postopku zagotavlja pomembna pooblastila, ni sama po sebi nesprejemljiva in tudi ni (kot je sicer pri nas zmotno razširjeno mnenje) značilna le za nekdanje ureditve v socialističnih državah. Široka pooblastila tožilstva oziroma prokurature (pubblico ministero, procureur general) so še danes značilna za ureditve pravdnega postopka v državah tim. "romanskega pravnega kroga" (npr. Italija, Belgija, Portugalska, Nizozemska). Vloga tožilstva v pravdnem postopku v teh državah ni omejena le na vlaganje tožb v določenih postopkih s poudarjenim javnim interesom (npr. glede razveljavitev zakonske zveze ali ukrepov za varstvo otrok), pač pa se širi na vse pravdne postopke, tudi v sporih glede tipičnih civilno- in gospodarsko pravnih razmerij, predvsem glede pravnih sredstev in s tem sodelovanja v postopku pred najvišjim sodiščem v državi.25 Tožilstvu oziroma ustreznemu državnemu organu je zagotovljena pravica, da vlaga izredna pravna sredstva (npr. v Italiji Il ricorso nell' interesse della legge, na Nizozemskem Cassatie in het belang der wet), pa tudi da sodeluje v postopku glede pravnega sredstva, ki ga sicer vloži stranka (tako se lahko npr. v Belgiji generalni tožilec izjavi glede strankine kasacije - izrednega pravnega sredstva pred najvišjim sodiščem). Namen teh pooblastil generalnega tožilca glede pravnih sredstev pred najvišjim sodiščem je zagotoviti pravilno in predvsem enotno uporabo prava - kar je tudi mogoče opredeliti kot splošen javni interes.

Bistvena razlika med temi pravnimi sredstvi in zahtevo za varstvo zakonitosti v slovenskem pravu je v tem, da to pravno sredstvo ne vpliva na rezultat konkretnega postopka. Odločitev v konkretni zadevi ostane v veljavi in odločba Vrhovnega (kasacijskega) sodišča ima le deklaratorni učinek. Tako precedenčno učinkuje za naprej.26 Ker odločitev na konkretni postopek ne vpliva, se tudi ne postavljajo pomisleki, ali je prav, da na odločitev o vložitvi tega pravnega sredstva stranke ne morejo vplivati in da je presoja, ali se to pravno sredstvo dopusti, prepuščena organu, ki ni sodišče.

V Franciji je izredno pravno sredstvo, ki omogoča dostop do najvišjega sodišča (tj. Kasacijskega sodišča) Pourvoi en cassation. Od reforme 2001 odločajo o tem pravnem sredstvu tričlanski senati (sestavljeni iz sodnikov kasacijskega sodišča). Pourvoi ni dopusten, če ni zakonsko dovoljen in če "ne temelji na resnih razlogih za kasacijo" (podobno kot »očitno neutemeljen«). Če tričlanski senat pravno sredstvo sprejme, lahko izjemoma sam meritorno odloči, kadar je rešitev očitna, sicer pa spis pošlje v obravnavo pred pristojni senat (chambre), kjer potem odloča najmanj pet sodnikov tega senata. Predsednik sodišča ali predsednik senata lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo državnega tožilca ali stranke, zadevo pošljeta neposredno pred senat najmanj petih sodnikov (odločitve ni treba obrazložiti).
_________________________
25 Gl. npr. Liebman, Manuale di diritto processuale civile, Milano, 1992, str. 125-134, Hugentholtz, Heemskerk, Hoofdlijnen van nederlands burgerlijk procesrecht, Utrecht, 1996, str. 38-41 in 234.
26 Gl. npr. Liebman, , str. 125-134, Hugentholtz, str. 38-41 in 234.




To pravno sredstvo je možno vložiti zoper naslednje vrste sodb:
- sodbe, izdane na zadnji instanci (zoper njih ni rednega pravnega sredstva),
- sodbe, v katerih je odločeno o delu zahtevka, in o preiskovalnem ali začasnem ukrepu (t. i. mešane sodbe),
- sodbe (po naše sklepe), v katerih je odločeno o procesnih vprašanjih in s katerimi se postopek zaključi, zoper njih pa ni rednega pravnega sredstva,
- zoper druge "procesne" sodbe je pourvoi možen samo, če zakon to posebej dovoli,
- v nepravdnih zadevah se lahko pourvoi vloži tudi, kadar nasprotne stranke sploh ni,
- v pravdnem postopku je pourvoi dopusten tudi, če je obsodba v izpodbijani sodbi izrečena v korist ali v škodo osebe, ki ni sodelovala v postopku,
- pourvoi je dopusten samo, če je bila izpodbijana sodba pravilno vročena (signifikacija) nasprotni stranki (izjema: če mora vročiti sodna pisarna),
- če želi državni tožilec pri kasacijskem sodišču vložiti pourvoi, zaprosi ministère public (zastopniki javnega interesa) pri sodišču, ki je sodbo izdalo, da jo vroči obema strankama,
- kasacijsko sodišče ima tudi svetovalno vlogo: nižja sodišča mu lahko predložijo nova pravna vprašanja, ki pomenijo resen problem in se pojavljajo v velikem številu sporov; mnenje kasacijskega sodišča ni zavezujoče za nikogar, niti za samo kasacijsko sodišče, niti za sodišče, ki je postavilo vprašanje.

Pravno sredstvo lahko vloži stranka, ki ima pravni interes (čeprav odločitev, ki ji je v škodo, nasprotni stranki ne koristi), prav tako predstavnik javnega interesa (ministère public), če je bil stranka itak, pa tudi, če ni bil stranka, če meni, da je šlo pri izdaji sodbe za prekoračitev pristojnosti sodišča, ki je sodbo izdalo (excès de pouvoir) – t. j. če je sodnik z odločitvijo posegel v pristojnosti zakonodajne ali izvršilne oblasti; drugi razlog pa je, da je revizija "v interesu zakona" (kot zahteva za varstvo zakonitosti v slovenskem pravu) – v tem primeru sodba za stranki ostane v veljavi, čeprav jo sodišče na podlagi revizije tožilca razveljavi.

Rok je dva meseca od vročitve sodbe; za zamudne sodbe (jugement par défaut) ta rok teče od dne, ko ni več mogoče vložiti ugovora (opposition); če želi vložiti ministère public "v interesu zakona", mora počakati, da izteče rok za stranki, zanj nato ni posebnega roka

2. Germanski pravni krog (Nemčija, Avstrija)
Za naš pravdni postopek je bolj pomembna primerjava z ureditvami v germanskem pravnem krogu. Tam res ni zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi jo vlagal državni tožilec, pač pa je revizija urejena bistveno drugače kot pri nas – tako, da cilj, ki ga pri nas zasleduje zahteva za varstvo zakonitosti (zagotovitev enotnosti sodne prakse, tudi pri za pravni red pomembnih vprašanjih, ki pa ne dosegajo kriterija vrednosti spornega predmeta) tam omogoča že revizija. Nemški ZPO je do zadnje novele (1.1.2002) temeljil na kombiniranem sistemu dopustnosti revizije. Uveljavljal je namreč tim. Wertrevision (ki v bistvu ustreza našemu sistemu kriterija vrednosti spornega predmeta), ob tem pa še tim. Zulassungsrevizion (pripuščena revizija) – glej čl. 542 in nasl. ZPO. Čeprav ne dosega določene vrednosti spornega predmeta v premoženjskih in nepremoženjskih sporih, je revizija lahko dopuščena, če gre za pomembno vprašanje (grundsaetzliche Bedeutung); praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če gre npr. za pravno vprašanje splošnega pomena ali če bi odločitev najvišje instance služila enotnosti in razvoju prava (!).27 Revizija pa je lahko dopuščena tudi v primeru, če višje sodišče odloči drugače kot odloča vrhovno sodišče. Če nemško ureditev primerjamo z našo ugotovimo, da revizija po ZPP ustreza le eni vrsti revizije po nemškem pravu – Wertrevision. Namenu in smislu ki ga v nemškem pravu zasleduje tim. Zulassungsrevision (zagotoviti odločitev najvišje instance, ko je to za enotnost in razvoj pravnega reda nujno, kriterij vrednosti spornega predmeta pa ni izpolnjen) pa pravzaprav v našem pravu ustreza zahteva za varstvo zakonitosti. Razlika je le v tem, kdo to oceno opravi – po nemški ureditvi to oceno opravi višje sodišče (če višje sodišče po opisanih kriterijih dopusti revizijo, je zvezno sodišče na to odločitev vezano!), pri nas pa ta preizkus opravi državno tožilstvo. Nemška ureditev je nedvomno boljša – prvič zato, ker zahteva iniciativo stranke, da vloži revizijo (možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti pri nas brez pobude stranke je res sporna z vidika načela avtonomije volje strank – čeprav je v praksi redka) in drugič zato, ker izloča državno tožilstvo. Namen obeh pravnih sredstev in njihov praktični učinek pa je enak. Čeprav so črtanje zahteve za varstvo zakonitosti izrecno predlagali nemški eksperti, trdimo, da bi nas ukinitev zahteve za varstvo zakonitosti (če obenem ne bi spremenili sistema revizije) v bistvu od nemške ureditve še bolj oddaljilo, saj bi – drugače kot v Nemčiji - onemogočilo dostop do vrhovnega sodišča za zadeve, ki so za enotnost in razvoj sodne prakse bistvenega pomena, pa ne dosegajo kriterija vrednosti spornega predmeta. Oddaljilo pa bi nas tudi od drugih omenjenih ureditev, kjer ima najvišja instanca prek določenega pravnega sredstva vendarle odprto možnost, da odloča tudi v zadevah, ki kriterija vrednosti spornega predmeta ne dosegajo, so pa za enotnost in razvoj pravnega reda pomembne.
__________________________
27 Gl. Npr. Schellhammer K., Zivilprozess, 6. Aufl., Mueller, Heidelberg, 1998, str. 488 in sl.




Zadnja novela nemškega ZPO, ki je stopila v veljavo 1.1.2002, pa je povsem opustila kriterij vrednosti spornega predmeta ter pozna le še pripuščeno revizijo (Zulassungsrevision). Ta novost je bila pogojena z ugotovitvijo, da je v zadnjem času število revizij glede na vrednost spornega predmeta močno naraslo in zato so narasli tudi zaostanki na Zveznem sodišču (Bundesgerichtshof), čeprav se je obenem zmanjšalo število pripuščenih revizij.28 Kriteriji za pripustitev revizije ostajajo nespremenjeni (par. 543 ZPO; glej zgoraj) – seveda pa je pričakovati, da bo sedaj, ko zvezno sodišče več ne bo obremenjeno z revizijami po kriteriju vrednosti spornega predmeta, število pripuščenih revizij naraslo in bo s tem zvezno sodišče še bolj sposobno zagotavljati razvoj prava in enotnost sodne prakse. Še naprej ostaja ureditev, da o dopustnosti revizije odloči pritožbeno sodišče (par. 543/1 ZPO) in na to odločitev je zvezno sodišče vezano (par. 543/2 ZPO). Če pritožbeno sodišče revizije ne dovoli, je zoper to odločitev dovoljen priziv in v takšnem primeru lahko revizijo naknadno dovoli zvezno sodišče (par. 543/1 ZPO, par. 544 ZPO). Če je ne dovoli, mora praviloma to kratko obrazložiti (par. 544/4 ZPO). Glede razlogov za revizijo se sistem ne spreminja, revizija še naprej ostaja pravno sredstvo za uveljavljanje kršitev prava – materialnega in procesnega (par. 543). Morda velja opomniti, da se kršitev načela kontradiktornosti ne šteje za absoluten revizijski razlog (v smislu absolutno bistvene kršitve postopka), pač pa le, če odločitev sodišča temelji (beruht) na tej kršitvi (torej v smislu relativno bistvene kršitve postopka); prim. par. 547 in par. 545 ZPO. Zvezno sodišče sicer glede materialnega prava in glede nekaterih procesnih kršitev ni vezano na uveljavljane revizijske razloge (par. 557/3 ZPO).
______________________
28 Gl. obrazložitev osnutka novele ZPO, obj. v Rimmelspracher, ZIVILPROZESSREFORM, Beck, Muenchen, 2003, str. 118.




V Avstriji je v začetku devetdesetih let prav tako prišlo do pomembne spremembe sistema revizije v smeri »pripuščene revizije«. Po čl. 502 ZPO je revizija dopustna, če je odločitev odvisna od rešitve pravnega vprašanja materialnega ali procesnega prava, ki ima občuten pomen za zagotovitev pravne enotnosti, pravne varnosti ali razvoja prava, med drugim v primeru, če je pritožbeno sodišče odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča ali če prakse Vrhovnega sodišča ni ali ni enotna.29 Pri tem velja, da revizija nikoli ni dopustna, če vrednost spornega predmeta ne presega 4.000 evrov. Če je vrednost spornega predmeta med 4.000 in 20.000 evrov o (ne)dopustnosti revizije odloči višje sodišče.30 Zoper odločitev o nedopustnosti ima stranka možnost pravnega sredstva – predloga, naj višje sodišče ponovno odloči o vprašanju in izreče revizijo za dopustno. Ta predlog mora stranka utemeljiti in tudi priložiti (nameravano) revizijo – par. 508 ZPO). Če višje sodišče revizijo izreče za dopustno, je to pravno sredstvo suspenzivno (odloži možnost izvršbe) in vrhovno sodišče je na odločitev višjega sodišča vezano. Če je vrednost spornega predmeta nad 20.000 evrov je revizija tudi dopustna (v tem primeru gre torej za izključno kriterij vrednosti, ne kriterij "pripustitve"), vendar ima v tem primeru značaj nesuspenzivnega pravnega sredstva (čl. 505/4 ZPO).31


V državah tim. germanskega pravnega kroga je vloga državnega tožilca (Staatsanwalt) omejena le na sodelovanje v določenih postopkih iz družinsko pravnih razmerij, kjer se neposredno izraža javni interes; sodelovanje državnega tožilca bi izven teh primerov predstavljalo tujek v pravdnem postopku.32

3. Anglosaški pravni krog
V ZDA vrhovno sodišče po diskreciji samo izbira predložene pritožbe, ki jih bo vzelo v obravnavo (writ of certiorari) – glavni kriterij pri tem ni vrednost spornega predmeta, pač pa, kakšna je korist za pravni red, da se doseže precedens na najvišjem sodišču; procesna pravila pri tem eksemplifikativno omenjajo primere, ko naj bi to prišlo v poštev (neenotnost prakse, sprememba prakse, doslej še nerešeno pravno vprašanje načelnega pomena.33
___________________________
29 Par. 502/1 ZPO: Gegen das Urteil des Berufungsgerichts ist die Revision nur zulaessig, wenn die Entscheidung von der Loesung einer Rechtsfrage des materiellen Rechts oder des Verfahrensrechts abhaengt, der zur Wahrung der Rechtseinheit, Rechtssicherheit oder Rechtsentwicklung erhebliche Bedeutung zukommt, etwa weil das Berufungsgericht von der Rechtssprechung des Obersten Gerichtshofs abweicht oder eine solche Rechtssprechung fehlt oder uneinheitlich ist.
30 Posebna ureditev velja v družinskopravnih postopkih, postopkih v delovnih in socialnih sporih ter sporih iz stanovanjsko-najemnih razmerij (par. 502/5 ZPO).
31 Iz navedene primerjave z ureditvijo v Nemčiji in Avstriji izhaja, da je neutemeljen pomislek, da bi uveljavitev dopuščene revizije vnesla v slovenski pravni red kontinentalnemu pravu tuje elemente, ki naj bi bili uveljavljeni le v državah anglosaškega pravnega kroga. Kontinentalnemu pravu naj bi bilo tuje, da lahko sodišče samostojno odloča o tem, o katerih zadevah naj bi odločalo. Zgornji pregled dokazuje, da je ta pripomba zgrešena in izhaja iz napačnih primerjalno pravnih predstav. Sistema pripuščene revizije ne prevzemamo (oz. ne bi prevzeli) iz ameriškega oz. angleškega prava, pač pa iz nemškega in avstrijskega prava – torej pravnih redov, ki so našemu tudi na področju ureditve civilnih sodnih postopkov najbližji. Res je, da je bila ureditev, da sodišče samo odloča o tem, ali bo obravnavalo določeno pravno sredstvo, najprej uveljavljena v anglosaškem pravnem krogu, vendar je danes sprejeta (v bistvu celo nadgrajena – glede na natančno opredelitev kriterijev) tudi v državah kontinentalnega pravnega kroga. Nenazadnje velja opozoriti, da tudi v slovenskem pravu takšen institut ne bi bil popolna novost. Podobna je namreč ureditev glede sprejema ustavne pritožbe po Zakonu o Ustavnem sodišču. Po 55. členu ZUstS Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo (med drugim) v primeru, če ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če (domnevna) kršitev ni imela hujših posledic za pritožnika. Sistem dopuščene revizije je danes v RS uveljavljen tudi v delovnih sporih (32. člen ZDSS) in v predlogu novega Zakona o upravnih sporih (83. člen ZUS).
32 Gl. npr. Rosenberg, Schwab, Gottwald, Zivilprozessrecht, 15. Aufl., Muenchen, 1994, str. 141, Fasching, Lehrbuch des oesterreichischen Zivilprozessrechts, Wien, 1990, str. 1143.
33 Rules of the Supreme Court, Rule 10; Gl. Npr. Ginsburg J., Cases and materials on legal methods, Foundation press, NY, 1996, str. 89 in sl.




Podobna je tudi ureditev v Angliji, kjer višje sodišče lahko izdajo leave to appeal, in s tem dopustijo pristop do vrhovne instance (House of Lords), pa tudi mimo dovoljenja višjega sodišča lahko vrhovna instanca (Appeal committee of the House of Lords) po lastni presoji dopusti pritožbo – glavni kriterij spet ni vrednost spornega predmeta, pač pa pomen, da se doseže precedens na najvišji instanci.34

2. ZAMUDNA SODBA

1. Nemčija
V Nemčiji do zamudne sodbe (Versaeumnisurteil) proti tožencu pride, če ta zamudi prvo zahtevano dejanje – to pa je pri ustnem pripravljalnem postopku zgodnji prvi narok za glavno obravnavo (par. 275 in čl. 331/1 ZPO), pri pisnem pripravljalnem postopku pa obveznost, da se v 15 dneh od vročitve tožbe izjavi, ali se namerava spustiti v spor (par. 276 in čl. 331/3 ZPO).35

Pogoj za izdajo zamudne sodbe zoper toženca je sklepčnost tožbe (drugače pri zamudni sodbi zoper tožnika – glej spodaj). Iz dejstev, navedenih v tožbi, mora izhajati, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (par. 331/1 ZPO). Zamudna sodba namreč temelji na fikciji, da stranka, ki je v zamudi priznava dejstva, navedena v tožbi. Če tožba ni sklepčna, se zahtevek zavrne. Pri tem je sporno, ali lahko sodišče, če do zamudne sodbe pride v pisnem postopku tožnika predhodno opozori na nesklepčnost tožbe in mu s tem omogoči navedbo manjkajočih pravno relevantnih dejstev. Ob zamudni sodbi, do katere pride po naroku (na katerega toženec ne pristopi), se ta dilema ne postavlja, saj gotovo ni ovir, da sodišče tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva opozori na materialnopravne pomanjkljivosti tožbe. Nekateri menijo, da sodnikova siceršnja razjasnjevalna dolžnost (par. 238/3 ZPO) ne preprečuje takojšnje izdaje zavrnilne sodbe proti tožniku, ki je predlagal izdajo zamudne sodbe, če sodišče ugotovi, da tožba ni sklepčna.36 Drugi pa zastopajo stališče, da lahko sodišče v primeru toženčeve zamude nesklepčno tožbo zavrne le v primeru, če je poprej izpolnilo zahteve iz par. 139 in 238/3 (materialno procesno vodstvo in opozarjanje na pravne podlage, ki jih je stranka spregledala).37 Novejša sodna praksa pa je navedeno dilemo rešila tako, da v primeru pisnega postopka sploh ne dopušča zavrnilne sodbe zoper tožnika, če je tožba nesklepčna, toženec pa je v zamudi.38 To v rezultatu pomeni, da nesklepčne tožbe nikakor ni mogoče zavrniti, ne da bi bil tožnik prej opozorjen na nesklepčnost. Če gre namreč za ustni postopek, mora sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti tožnika, če pa gre za pisni postopek takšna sodba sploh ne pride v poštev. Izgleda, da se tudi večinski del teorije strinja s tem pristopom.39

Izdajo zamudne sodbe prepreči že pravočasna izjava toženca, da se bo branil v postopku (par. 331/3 ZPO), ob ustnem postopku pa kakršnokoli – tudi nepopolno – ugovarjanje na naroku.40 Pač pa v navedenih ureditvah nesubstancirano ali nepravočasno vsebinsko ugovarjanje zahtevku lahko povzroči sankcijo prekluzije prepoznih navedba in sankcijo domneve, da se neprerekane navedbe štejejo za resnične (glej spodaj).
__________________________
34 Andrews N., Principles of civil procedure, Sweet & Maxwell, London, 1997, str. 499.
35 Gl. npr. Jauernigg, ZIVILPROZESSRECHT, 25. Aufl., Beck, Muenchen, 1998, str. 73 in 255.
36 Rosenberg, Schwab, Gottwald, ZIVILPROZESSRECHT, 16. Aufl., str. 430, Jauernigg, op. cit., str. 257.
37 Zoeller, ZPO-KOMMENTAR, 20. Aufl., str. 692, 966
38 Npr. OLG Nuernberg, NJW, 1980, 460, OLG Frankfurt NJW 1992, str. 1178, OLG Brandenburg, MDR 1998, 1052.
39 Musielak, Stadler, Kommentar ZPO, Par. 441, Rdn. 18, Stein-Jonas-Leipold, ZPO-Kommentar , Par. 276, Rdn. 34, Grunsky, JZ, 1977, str. 201, Deubner, JuS, 1998, str. 1132.
40 Schilken, ZIVILPROZESSRECHT, 2. Aufl, Heymans, 1995, str. 327.




Po nemški ureditvi sodišče lahko izda zamudno sodbo proti tožencu, čeprav je sicer pristopil na prvi narok za glavno obravnavo oz. (če gre za pisni pripravljalni postopek) pravilno izjavil, da se bo branil, če nato toženec ne pristopi na naslednji narok za glavno obravnavo. Nekoliko prestroga pa se za prenos v slovenski ZPP zdi nemška ureditev, pri kateri zamudno sodbo lahko povzroči tudi zamuda katerega koli kasnejšega naroka – pri čemer sodišče ne sme upoštevati nobenih procesnih dejanj, navedb in dokaznih predlogov s prejšnjih narokov, pač pa presoja izključno le sklepčnost tožbe. Ureditev, ki sodišču nalaga, da ignorira vse že zbrano procesno gradivo, je tudi v nemški doktrini kritizirana41, za slovenske razmere pa se njena uvedba ni zdela primerna, ker je veljalo pri nas v praksi pravilo, da se v pravdnem postopku opravi večje število narokov (nekateri so tudi vsebinsko prazni), v Nemčiji pa je poudarjena zahteva po koncentraciji postopka, ki naj se praviloma zaključi le z enim rednim narokom.

Glede pravnih sredstev zoper zamudno sodbo je nemška ureditev bistveno bolj ugodna za stranko, ki je v zamudi, kot ureditev v slovenskem ZPP. V Nemčiji se stranka po izdaji reši zamudne sodbe, in doseže vrnitev postopka v predhodni stadij, že z ugovorom (Einspruch, par. 338 ZPO), pri čemer ji ni treba izkazovati upravičenosti zamude.42 Ugovor mora biti obrazložen (pod grožnjo siceršnje prekluzije) in ga je treba vložiti v roku dveh tednov.Če stranka ugovarja sodišče zamudne sodbe sicer takoj ne razveljavi, pač pa se izvede celoten pravdni kontradiktoren postopek. Če rezultat tega postopka narekuje isto odločitev, kot izhaja iz zamudne sodbe, se ta odločitev ohrani. V nasprotnem primeru pa sodišče zamudno sodbo razveljavi in izda novo sodbo z drugačnim izrekom.43 Praktičnega pomena zamudne sodbe kljub temu, da jo lahko stranka izniči že z ugovorom, čeprav nima opravičljivih razlogov za zamudo, v Nemčiji nikakor ne gre podcenjevati: zamudna sodba, kljub ugovoru ostane izvršljiva, stranka je v ugovoru zoper to sodbo (pod grožnjo kasnejše prekluzije) dolžna navesti vsa dejstva, ugovore in dokaze glede spornega predmeta, v vsakem primeru pa bo stranka, proti kateri je zamudna sodba izšla, končno nosila vse stroške v zvezi s to sodbo.

Omeniti velja še sodbo na podlagi podatkov spisa (Urteil nach Lage der Akten) po par. 331a in 551a nemškega ZPO. Po nemški ureditvi sodišče odločitev (v okviru tega prispevka nas zanima predvsem sodba) na podlagi podatkov spisa izda v primeru, če na kasnejši (ne na prvi) narok ne prideta obe stranki (par. 551a ZPO) ali če na kasnejši narok ne pride ena od strank, druga stranka pa predlaga izdajo sodbe na podlagi podatkov spisa (par. 331a ZPO). V tem primeru sodišče za podlago odločitve vzame vse doslej zbrano procesno gradivo, ki je v sodnem spisu – upošteva torej vse že izvedene dokaze in vse pisne navedbe strank (vključno z vsemi pripravljalnimi vlogami). Pogoj za izdajo sodbe na podlagi podatkov spisa pa je, da sodišče oceni, da zadeva izgleda dovolj pojasnjena za odločitev – torej da doslej zbrano procesno gradivo omogoča odločitev o zahtevku (ne gre za popolnoma isti standard gotovosti, ki mora biti sicer izpolnjen za odločitev ob rednem teku postopka). Sodišču pa predvsem ne bo treba izvajati novih dokazov (katerih izvedbo je morda sicer predhodno že odredilo in ki bi lahko ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi – v tem primeru je pogoj, da je zadeva zrela za odločitev, podan), prav tako ne ustno razpravljati o že izvedenih dokazih (npr. o izvedenskem poročilu in mnenju). Izdaja te sodbe pa seveda tudi pomeni, da stranka ne bo mogla več dopolnjevati svojih dejanskih navedb in dokaznih predlogov.44 Glede na navedeno je razumljivo, da je lahko sodba na podlagi podatkov spisa izdana tudi v škodo stranke, ki je izdajo te sodbe predlagala.45
__________________________
41 Jauernigg, op. cit., str. 261.
42 Praktičnega pomena zamudne sodbe kljub temu, da jo lahko stranka izniči že z ugovorom, čeprav nima opravičljivih razlogov za zamudo, v Nemčiji nikakor ne gre podcenjevati: zamudna sodba, kljub ugovoru ostane izvršljiva, stranka je v ugovoru zoper to sodbo dolžna navesti vsa dejstva, ugovore in dokaze glede spornega predmeta, v vsakem primeru pa bo stranka, proti kateri je zamudna sodba izšla, končno nosila vse stroške v zvezi s to sodbo.
43 O tem gl. npr. Jauernigg, op. cit., str. 259.
44 Izčrpno o tem institutu Rosenberg, Schwab, Gottwald, op. cit., str. 621 in sl., Zoeller, op. cit., str. 967.
45 Prisotna stranka se torej sama odloča, ali bo podala predlog za izdajo zamudne sodbe (tudi v tem primeru se lahko zanjo zadeva slabo konča, če tožba ni bila sklepčna), predlog za izdajo sodbe na podlagi podatkov spisa ali pa ne predlaga ničesar in se postopek nadaljuje




Zamudna sodba lahko izide tudi proti tožniku, ki ne pristopi na narok za glavno obravnavo. Sodišče v tem primeru brez nadaljnjega vsebinskega preizkusa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (brez preizkusa, ali so toženčevi ugovori zoper tožbo bili sklepčni; par. 330 ZPO).46

2. Avstrija
Najnovejša novela avstrijskega ZPO (v veljavi od 2003) je v precejšnji meri spremenila sistem zamudne sodbe.47 Opustila je tim. nepravo zamudno sodbo (nekdaj par. 399 ZPO) in ohranila le še eno obliko zamudne sodbe (par. 396 ZPO). Sodišče izda zamudno sodbo, če toženec pravočasno ne odgovori na tožbo (pri čemer po uveljavljenem stališču zadošča že zgolj pavšalno, nesubstancirano ugovarjanje zahtevku – takšno je bilo vsaj stališče pred novelo; nove prakse še ni48.) Izrecno je določeno, da mora v takšnem primeru sodišče v tožbi navedena dejstva šteti za resnična, opraviti pa mora preizkus, ali iz teh dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (preizkus sklepčnosti tožbe). Le če iz dokazov, ki so priloženi sami tožbi, izhaja, da dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, niso resnična, zamudne sodne ne more izdati. Preizkus sklepčnosti tožbe lahko povzroči, da sodišče zahtevku ugodi, ali da ga, če tožba ni sklepčna, zavrne.

Novela je razširila možnost izdaje prave zamudne sodbe tudi na ustni del postopka (par. 396/2 ZPO). Ne glede na pravočasno toženčevo vložitev odgovora na tožbo (oziroma ugovora zoper plačilni nalog) sodišče izda zamudno sodbo, če je stranka (torej tožnik ali toženec) izostala, ne da bi se predhodno ustno spustila v obravnavanje spora po vsebini. To pomeni, da je na obeh strankah breme, da ne glede na pisne vloge (tožba, odgovor na tožbo) sodelujeta tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (oziroma pripravljalnem naroku), na katerem sodišče vsebinsko obravnava zadevo. Sodelovanje na naroku, ki se izčrpa zgolj s procesnimi ugovori ali odločitvijo o preložitvi, ne zadošča.

V vseh primerih sodišče izda zamudno sodbo le na predlog stranke (tj. tožnika pri zamudi odgovora na tožbo oziroma stranke, ki je prišla na ustni narok, pri zamudi prvega vsebinskega naroka). Če stranka ne predlaga izdaje zamudne sodbe, nastopi mirovanje postopka (Par. 398 ZPO).

Pravna sredstva: Avstrijska ureditev zamudne sodbe je tradicionalno temeljila na postavki, da stranka, zoper katero je bila izdana, lahko doseže njeno razveljavitev le, če izkaže upravičene razloge za zamudo (prek instituta vrnitve v prejšnje stanje) ali pa če izkaže, da je sodba zaradi nepravilne uporabe materialnega ali procesnega prava nezakonita (prek instituta pritožbe). Vendar je že leta 1979 Avstrija prevzela »nemški model« - sistem, po katerem se stranka zamudne sodbe lahko reši že z ugovorom, pri čemer ji ni treba izkazovati upravičenosti razlogov za zamudo. Trenutno veljavna ureditev (zadnje spremembe z novelo 2003) je sledeča (par. 397a ZPO): Če do zamudne sodbe zoper toženca pride zaradi opustitve pravočasnega odgovora na tožbo, lahko toženec v roku 14 dni vloži ugovor (Widerspruch). Ta se vloži v obliki pripravljalne vloge, ki mora vsebovati vse navedbe, ki bi jih moral vsebovati odgovor na tožbo. Če je ugovor pravočasen, sodišče razpiše pripravljalni narok, na tem naroku najprej razveljavi zamudno sodbo in nadaljuje s postopkom, kot da bi bil odgovor na tožbo pravočasno vložen. Edina sankcija, ki zadene toženca, ostane plačilo stroškov, ki so nastali z izdajo zamudne sodbe in z narokom za obravnavanje ugovora (par. 297a/4 ZPO).
_______________________
46 Gl. npr. Zoeller, op. cit.,, str. 964.
47 O ureditvi pred novelo gl. npr. Fasching, LEHRBUCH DES OESTERREICHISCHEN ZIVILPROZESSRECHTS, 2. Aufl., Wien, 1990, str. 706-708, Gregorc, Teoretični in praktični vidiki ter primerjalnopravna ureditev zamudne sodbe, Magistrska naloga, Ljubljana, 1999, str. 65, Steinhauer, Versaeumnisurteile in Europa, Lang Verlag, Frankfurt am Main, 1996, str. 110-123.
48 Fasching, op. cit., str. 708.




Zgoraj opisana ureditev pa ne velja za primer zamudne sodbe, do katere pride v primeru, če stranka izostane s prvega naroka. Če sodišče izda zamudno sodbo iz tega razloga, ostane stranki (tožniku ali tožencu) le še možnost uveljavljanja vrnitve v prejšnje stanje (par. 146 in sl. ZPO) ter pritožbe.

Posebnosti v postopku pred okrožnimi sodišči (Bezirksgericht)
Avstrijski ZPO kot poseben postopek z delno drugačnimi pravili, kot veljajo v splošnem pravdnem postopku, ureja postopek pred Okrožnimi sodišči (Bezirksgerichte). Opozoriti pa je treba, da je zaradi stalne širitve pristojnosti okrožnih sodišč na račun deželnih sodišč danes ta postopek v Avstriji (drugače kot ob uveljavitvi ZPO) pravzaprav redna oblika postopka.

Posebnost velja za primer, če tožeča stranka, ne predlaga izdaje zamudne sodbe. Po splošnem pravilu velja, da v takšnem primeru nastopi mirovanje postopka. Vendar je v primeru, če tožnika ne zastopa odvetnik, pogost položaj, da so navedbe v tožbi pomanjkljive in ne zadoščajo za sklepčnost tožbe. V takšnem primeru pride v poštev dopolnitev navedb. Tožnik to lahko stori na prvem naroku in s tem zagotovi, da je tožba sklepčna. Seveda pa je v tem primeru nujno, da se nove navedbe tožnika zopet vročijo tožencu. Če toženec tudi na tako dopolnjeno tožbo ne odgovori, lahko pride do zamudne sodbe (par. 442/2 ZPO).

Drugače kot pri ugovoru zoper zamudno sodbo v rednem postopku (tj. v postopku pred deželnimi sodišči) je v postopku pred okrožnimi sodišči ugovor možen tudi zoper zamudno sodbo, do katere pride zaradi izostanka v ustnem delu postopka (par. 442a ZPO). Toženec pa te pravice nima, če je v istem postopku že enkrat podal ugovor zoper (predhodno izdano) zamudno sodbo, ali če je že podal ugovor zoper plačilni nalog ali nalog o izpraznitvi najetega prostora ob prenehanju najemne pogodbe.

3. Anglija
Pogoji za izdajo zamudne sodbe: Po novih Civil procedure rules iz leta 1998 (v veljavi od 26.4.1999) sodišče izda zamudno tožbo (judgment in default) proti tožencu, če ta bodisi ne vloži potrdila o prejemu tožbe, bodisi ne odgovori na tožbo (CPR, Part 12).49 Sodišče zamudne sodbe ne izda po uradni dolžnosti, pač pa na predlog stranke. V poštev prideta dve vrsti postopka (Rule 12.11). Če se tožba nanaša bodisi na določen, bodisi na nedoločen znesek denarja (kot je to v primeru odškodninskih tožb zaradi telesnih poškodb), izda sodišče sodbo brez posebne obravnave, na podlagi izpolnjenega obrazca tožnika. Če pa se zahtevek nanaša (tudi) na nedenarno sankcijo (remedy), mora tožnik vložiti poseben pisni predlog za izdajo zamudne sodbe in sodišče razpiše narok za obravnavo tega predloga. Po izvedenem naroku sodišče izda takšno sodbo, kot iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da je tožnik do nje upravičen (such judgment as it appears to the court that the claimant is entitled to on his statement of case – Rule 12.11.1). V poštev pride tudi izvajanje dokazov.50
______________________
49 V določenih posebnih postopkih pravila o zamudni sodbi ne veljajo, npr. za zahtevke po Consumer Credits Act, za hipotečne tožbe, v nekaterih pomorskih sporih, za postopke po 8. poglavju CPR (claims, where there are little dispute as to the facts). Gl. Osborne, str. 359.
50 Gl. Osborne, CIVIL LITIGATION, Oxford university press, 2003, str. 360.




Sodišče v zamudni sodbi prizna tudi obresti po posebnih pravilih, ki jih določa zakon.

V primeru, ko tožnikova tožba ne vsebuje konkretnega denarnega zahtevka (glej. zgoraj), bo sodišče izdalo zamudno sodbo le glede temelja odgovornosti (v nekem smislu gre torej za vmesno zamudno sodbo o temelju). Po izdaji te sodbe se glede višine zahtevka izvede redni pravdni postopek – z narokom in izvajanji dokazov (ter pred tem razkritjem dokazov) pred sodnikom.51

V primeru, ko mora sodišče izvesti narok (torej ko gre za nespecificirane denarne zahtevke ali za nedenarne zahtevke) se o naroku obvesti tudi nasprotno stranko, ki ima pravico na tem naroku sodelovati. Seveda tudi v primeru, ko sodišče izda zamudno sodbo le glede temelja, postopek pa se nato nadaljuje glede višine, velja, da gre za redni pravdni postopek, v katerem se v celoti zagotavlja kontradiktornost. V tem primeru sodišče glede na kompleksnost zadeve odloči, v katerem od predvidenih postopkov bo odločalo (small claims track, fast track, multi track, vključno z case management track).

Pravna sredstva zoper zamudno sodbo: Tudi tožnik ima dolžnost, da vloži predlog za razveljavitev zamudne sodbe, če zve za razloge, ki utemeljujejo sklep, da je bila izdaja zamudne sodbe neupravičena (če npr. zve, da tožba ni bila pravočasno vročena tožencu).

Večjega pomena so določbe o možnostih, ki jih ima zoper zamudno sodbo toženec. Sodišče na predlog toženca mora razveljaviti zamudno sodbo, če toženec izkaže, da mu tožba ni bila pravočasno vročena ali, da je bila zamudna sodba izdana še pred potekom določenega roka za odgovor na tožbo ali če izkaže, da je obveznost tožniku poravnal že pred izdajo zamudne sodbe.

Poleg zgoraj navedenih primerov pa lahko (torej po lastni oceni) sodišče na predlog toženca zamudno sodbo razveljavi tudi v dveh nadaljnjih primerih:
- če toženec izkaže, da ima realne razloge, da bi v pravdi uspel (real prospect of successfully defending the claim); tj. da bi bil zahtevek, če bi se zoper njega v pravdi branil, verjetno zavrnjen;52
- če sodišče ugotovi druge upravičene razloge, ki utemeljujejo, da je treba sodbo razveljaviti ali spremeniti oziroma tožencu naknadno dovoliti, da se zoper zahtevek brani.

Razvidno je torej, da je sodišču prepuščeno precej manevrskega prostora pri odločanju, ali želi ohraniti rezultat postopka, kakršen je bil dosežen z zamudno sodbo. Poleg razlogov zamude ter razlogov vsebine spora oz. odločitve, sodišče pri odločanju o razveljavitvi zamudne sodbe upošteva tudi okoliščino, ali je toženec njeno razveljavitev zahteval promptno.
__________________________
51 Osborne, str. 361.
52 CPR s tem povzemajo test, ki ga je že prej izoblikovala sodna praksa: Alpine Bulk Transport Co.Inc. v Saudi Eagle Shipping Co. Inc. (1986) 2 Lloyd’s rep. 221. Po tem testu mora sodišče oceniti verjeten izid postopka.




Na tožencu je breme, da v predlogu za razveljavitev zamudne sodbe izkaže upravičene razloge, zakaj ni pravočasno odgovoril na tožbo in predvsem substancirano tudi razloge, ki se nanašajo na dejstva in pravna naziranja, zaradi katerih bi lahko v pravdi uspel. Predlagati in če gre za pisne dokaze tudi priložiti mora dokaze. O predlogu za razveljavitev zamudne sodbe sodišče odloči na naroku (narokov je lahko tudi več).53

Zamudno sodbo sodišče lahko izda le zoper toženca. Vendar pa CPR tudi za primer neaktivnosti tožnika za cel čas postopka predvideva različne sankcije, najstrožja med temi je zavrženje (striking out) tožbe.54 Sodišče lahko zoper stranki uporabi različne sankcije za primer, če ne ravnata v skladu z navodili sodišča oziroma v skladu z urnikom za opravo procesnih dejanj, ki ga je sodišče določilo ob začetku postopka. Če se tožnik ne drži predpisanih rokov oziroma če ne izkaže dovolj aktivnosti pri napredovanju postopka lahko sodišče npr. izključi prepozno naveden dokaz ali navedbo, lahko določi stroškovne sankcije, najbolj drastična sankcija, ki pride v poštev za polno ali ponavljajočo se neaktivnost tožnika pa je zavrženje tožbe.55

4. Francija
Zamudno sodbo ureja novi Zakon o pravdnem postopku (Nouveau Code de procedure civile NCPC) v čl. 468 in nasl. Zakon loči dve vrsti Zamudna sodba pride v poštev v dveh oblikah. zaradi odsotnosti ter zaradi opustitve procesnih dejanj med postopkom.

Zamudna sodba zaradi odsotnosti proti tožencu
Pogoj za izdajo zamudne sodbe je pravilna vročitev (ta se v Franciji opravlja kot zasebnopravni akt – prek privatnega izvršitelja – huissierja)56. Nadaljnji pogoji pa so odvisni od tega, ali gre za postopek pred sodiščem, pri katerem velja obvezno odvetniško zastopanje (Tribunal de grande instance) ali postopek pred sodišči, pri katerih ni obveznega odvetniškega zastopanja (tirbunal d'instance, tribunal paritiaire de baux ruraux, tribunal de commerce, conseil de prud'homme; tj. okrajno sodišče, kmetijsko sodišče, gospodarsko sodišče, delovno sodišče).

Glede postopka pred Tribunal de grande instance velja za zamudno sodbo proti tožencu57 sledeče: Po vročitvi tožbe mora toženec praviloma v roku dveh tednov imenovati odvetnika in o tem obvestiti sodišče (obvezno odvetniško zastopanje je v francoskem pravdnem postopku zelo široko uveljavljeno). Če toženec imenuje odvetnika, vendar ta ne pride na narok, zamudna sodba te vrste ne pride v poštev. Če toženec v roku ne imenuje odvetnika, nastopi zamuda. Vendar v tem primeru sodišče izvede prvi narok v instrukcijski fazi postopka in toženec lahko prepreči izdajo zamudne sodbe, če še pred izdajo sklepa po tem naroku (ordonnance de cloture) imenuje odvetnika.
__________________________
53 Osborne, str. 364.
54 Tudi v ZDA strogo velja, da neaktivnost tožnika povzroči zavrženje tožbe (involuntary dismissal for failure to prosecute Kane, CIVIL PROCEDURE,, West, 1996, str. 169, Friedenthal, Kane, Miller, CIVIL PROCEDURE, 1985, str. 449, Osborne, str.245,
55 Ibid, str. 245 in nasl.
56 Tudi francosko pravo načelno izhaja iz zahteve po osebni vročitvi, vendar pa v primeru, če toženca ni doma, pride v poštev vročitev bližnjim sorodnikom, ki živijo z njim, če tudi tem ni mogoča vročitev, lahko huissier pusti pošiljko v hišnem nabiralniku, vendar le, če je prepričan, da toženec resnično živi na tem naslovu. Steinhauer, str. 125.
57 Proti tožniku ta zamudna sodba praktično ne pride v poštev. Tožnik namreč tožbe brez odvetnika sploh ne more vložiti (oz. se takšna tožba ne obravnava), tako da realno ni mogoče, da ne bi imenoval odvetnika (drugače je le v primeru, če odvetnik med postopkom izgubi sposobnost zastopanja – npr. izgubi licenco), pa stranka v določenem roku ne imenuje novega odvetnika. Gl. Steinhauer, str. 124.




Za postopek pred sodišči, pred katerimi ni obveznega odvetniškega zastopanja, pride v poštev zamudna sodba tako proti tožencu kot tudi proti tožniku. Pogoj je, da stranka, ki je bila pravilno vabljena niti sama niti po pooblaščencu ne pristopi na narok za glavno obravnavo. To ne velja zgolj za prvi narok, pač pa tudi za kasnejše naroke (ne velja pa za nepristop stranke na poravnalni narok).58

Druga vrsta zamude (defaut faute d'accomplir les actes de la procedure dans les delais) pride v poštev, če stranka med postopkom ne opravi procesnega dejanja, ki ji ga je naložil sodišče, npr. če v določenem roku ne predloži dokazov, ki si jih morata stranki izmenjati.59 Vendar v tem primeru ne pride do zamudne sodbe, pač pa sodišče na kontradiktoren način odloči glede na procesno gradivo, ki je bilo pravočasno zbrano (čl. 469 NCPC). V bistvu gre torej bolj za sankcijo prekluzije, kot za institut, ki bi se uvrščal v poglavje o zamudni sodbi. Če pa je tovrstna zamuda na straneh obeh strank pride do učinka, podobnega mirovanju postopka (radiation).

Posebnost francoske ureditve je, da lahko sodišče v primeru, če toženec v postavljenem roku ne imenuje odvetnika, ponovno vroči tožbo (reassignation). Sodišče to lahko naredi tudi na predlog tožnika – ta ima lahko interes za ponovni poskus vročitve, saj bodo v primeru, če toženec zopet pade v zamudo, pravna sredstva zoper zamudno sodbo bistveno bolj omejena. Sodišče namreč v primeru, če toženec osebno prejme tožbo (prvič ali drugič) ali če je zoper zamudno sodbo možna pritožba izda tim. jugement repute contradictoire. Če pa nobeden izmed navedenih dveh pogojev ni izpolnjen izda sodišče tim. jugement par defaut.

Glede vsebinskega preizkusa je pomembno, da je sodišče načelno zavezano k preizkusu ne le sklepčnosti tožbe, pač pa tudi pravilnosti dejanskih navedb tožnika (čl. 472 II NCPC). Načelno torej zamuda toženca ne povzroči niti fikcije pripoznave zahtevka, niti fikcije priznanja dejstev. Vendar pa se v praksi, če ni posebnih razlogov, sodišča pogosto štejejo, da so dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, resnična, saj pač zaradi neaktivnosti toženca ni mogoče preverjati njihove resničnosti. Sodišče sicer ne sme v obrazložitvi zamudne sodbe zapisati, da zamuda toženca konkludentno pomeni priznanje dejstev, vendar pa je tudi po francoskem pravu praktično bistven le preizkus sklepčnosti tožbe.60

V primeru zamude tožnika ima sodišče tri možnosti: lahko preloži narok (če tožnik odsotnost opraviči in sodišče opravičilo šteje za zadostno), lahko uveljavi fikcijo umika tožbe (kar pomeni, da tožnik sicer lahko vloži novo tožbo, vendar pa nosi riziko zastaranja in seveda tudi stroške prvega postopka), lahko pa na predlog toženca meritorno odloči o zadevi. V tem primeru mora preveriti tako dejansko stanje kot uporabiti materialno pravo. Zamudna sodba se tako lahko (kar je v praksi sicer zelo redko) izkaže tudi v korist tožnika.

Zoper jugement par defaut (ki jo, kot je pojasnjeno zgoraj, sodišče izda le, če tožencu ni bila osebno vročena tožba ali če zoper zamudno sodbo ni možna pritožba) je možno vložiti posebno pravno sredstvo - tim. opposition in to tudi po poteku predvidenega pritožbenega roka. To pravno sredstvo je treba vložiti v roku enega meseca in mora biti obrazloženo. Sodišče v tem razpiše narok in izvede postopek. Vendar toženec v tem postopku več ne more uveljavljati dejstev in dokazov, ki jih ni navedel že v opposition. Če se izkaže, da so ugovori toženca utemeljeni (tj. da bi bilo treba zahtevek zavrniti) sodišče razveljavi zamudno sodbo in izda novo. Sicer pa ugovor zavrne.
__________________________
58 Ibid, str. 127.
59 Ibid, str. 128.
60 Ibid, str. 131.




Posebnost francoskega prava je, da jugement par defaut ni mogoče izvršiti, če tožencu sodba ni bila vročena najkasneje v roku šestih mesecev po izdaji (čl. 478 NCPC).

Zoper jugement repute contradictoire je pravno sredstvo zgolj pritožba (appel, čl. 538 NCPC). Sicer pa se po načinu izdaje in po obsegu preizkusa ta sodba ne razlikuje od jugement par defaut. Za razumevanje francoske ureditve je pomembno, da ima po NCPC pritožbeni postopek naravo ponovnega polnega preizkusa dejanske in pravne podlage; zadeva se obravnava znova. Možno je (do zaključka faze cloture d'instruction) navajati tudi nova dejstva in dokaze.

3. UKREPI ZA KONCENTRACIJO POSTOPKA

1. Nemčija

Presumpcija, da se neprerekana dejstva štejejo za resnična
V nemškem civilnem procesnem pravu je uveljavljena ureditev, da ima stranka breme, da obrazloženo prereka dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in da se v nasprotnem primeru neprerekana (ali zgolj pavšalno prerekana) dejstva štejejo za resnična. Kot del splošne obveznosti resničnosti in popolnosti navedb, razpravnega načela in načela pospešitve postopka61 je uveljavljeno, da se dejstva, ki jih stranka izrecno ne prereka, štejejo za priznana, razen če namen prerekanja konkludentno ne izhaja iz ostalih navedb stranke (par. 138/3 ZPO). Stranka ima dolžnost (natančneje: breme), da se izjavi o dejanskih navedbah nasprotne stranke (par. 138/2 ZPO), enotno pa je uveljavljeno stališče, da zgolj golo zanikanje načeloma ne zadošča. Stranka se mora (če želi preprečiti fikcijo, da priznava dejstva) obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka navedbe nasprotne stranke, in mora ob tem načeloma ponuditi tudi lastno verzijo poteka spornega dogodka. Ne zadošča torej "ne" (nein), pač pa "ne, ampak…" (nein, sondern.). Poudariti velja, da ta zahteva ne pomeni izničenja pravil o dokaznem in trditvenem bremenu. Obveznost substanciranega prerekanja za toženca namreč velja le v primeru, če je tudi tožnik ravnal v skladu z zahtevo po substanciranem, popolnem in jasnem navajanju dejstev.62 Tudi zahteva po navedbi dokazov in oceni, v čigavo breme bo šlo, če ti dokazi ne bodo uspešni, ostane nespremenjena. Zahteva po substanciranem ugovarjanju zato ne pomeni, da bi stranka morala dopolnjevati nepopolne navedbe nasprotne stranke. Splošno je mogoče ugotoviti, da je zahteva po substanciranem prerekanju odvisna od popolnosti in vrste navedb nasprotne stranke in danih možnosti.63 Že dolgo pa je uveljavljeno, da se stranka ne more rešiti s (v praksi pooblaščencev pred slovenskimi sodišči še vedno tako priljubljeno) tim. salvatorično klavzulo "…stranka prereka vse navedbe ….stranke, kolikor jih izrecno ne priznava".64 Prav tako pa sklepa, da neprerekanje dejstev pomeni njihovo priznanje, načeloma ne more preprečiti izjava o nevedenju (Erklaerung mit Nichtwissen). Takšna izjava lahko prepreči fikcijo priznanja dejstev le v primeru, če se navedbe nanašajo na dejstva, ki niso v sferi nasprotne stranke (par. 138/4 ZPO). Pri tem se zahteva po substanciranem prerekanju povezuje s tim. dolžnostjo informiranja (Informationspflicht) – stranka nosi breme substanciranega prerekanja, če določenih informacij sicer nima, vendar si jih lahko pridobi. To velja npr. za razmerje med stranko in njenimi delavci, sodelavci, pooblaščenci…, stranka nosi tudi breme, da pridobi informacije iz listin, ki jih ima. Le v primeru, če poizvedbe stranke ne dajo jasnih rezultatov, lahko to sporoči sodišču in se zavaruje z izjavo o nevedenju.65 Isto velja za primer (razumne) možnosti, da se stranka več ne spomni dogodka, ki sicer spada v njeno sfero.66 Razumljivo pa je, da opisano strogo breme substanciranega prerekanja dejstev zahteva, da stranki ostane dovolj časa, da se pripravi na izjavo o navedbah nasprotne stranke – to je povezano z zahtevo po pravočasnem navajanju dejstev – o tem več v naslednji točki).
________________________
61 Zoeller, op. cit., str. 532.
62 Zoeller, op. cit., str. 532, Rosenberg, Schwab, Gottwald, op. cit., str. 653, Shilken, op. cit. str. 232.
63 Gl. Rosenberg, Schwab, Gotwald, op. cit., str. 653, Zoeller, op. cit., str. 532.
64 Gl. Rosenberg, Schwab, Gotwald, op. cit., str. 653 in tam citirano sodno prakso, Schilken, op. cit., str. 234.
65 Rosenberg, Schwab, Gottwald, op. cit., str. 364, Jauernigg, op. cit., str. 172.
66 Zoeller, op. cit., str. 534.




Prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov
Leta 1976 sprejeta poenostavitvena novela (Vereinfachungsnovelle) k ZPO je v nemško civilno procesno pravo uvedla, sicer v omejeni in blagi obliki, sistem prekluzij glede navajanja dejstev in dokazov že v okviru postopka na prvi stopnji.67 Omejen sistem prekluzij je uveljavljen že v postopku pred izvedbo glavne obravnave. Sodišče lahko namreč v pripravljalnem pisnem postopku določi rok, v katerem mora stranka podati odgovore na navedbe nasprotne stranke in ustrezne predloge (čl. 273-275 ZPO). Vloge, ki jih stranka navede po preteku roka, lahko sodišče upošteva le, če po prosti presoji oceni, da ne povzročajo zavlačevanja postopka ali če stranka zamudo zadostno opraviči (čl. 296/1 ZPO). Predvsem pa mora v skladu s čl. 282 ZPO vsaka stranka na ustni obravnavi navesti vse zahtevke in obrambna sredstva, predvsem dejanske navedbe, prerekanje dejstev, ugovore, dokazne predloge in dokazne ugovore, tako zgodaj, kot to ustreza skrbnemu in k pospešitvi naravnanemu vodenju postopka. Navedbe in predloge, pri katerih ni mogoče pričakovati, da bi se nasprotna stranka o njih lahko takoj izjavila, je potrebno dostaviti pisno, tako, da lahko nasprotnik pravočasno pripravi odgovor. Prepozne navedbe stranke lahko sodišče zavrže, če bi njihova dopustitev povzročila zavlačevanje postopka in če zamuda temelji na veliki malomarnosti stranke.

Ravnanje stranke mora biti krivdno. Če pa stranka določenih dejstev ali dokazov ni navedla brez svoje krivde, ji je to potrebno omogočiti naknadno (sklep BVerfG z dne 7.10.1980, BVerfGE 55, str. 94). Nepoznavanje prava samo po sebi še ni opravičilo za ravnanje stranke, ki zaradi napačne pravne predstave določenim dejstvom ne daje pomena in jih zato pred sodiščem ne navede. Le če stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla računati na to, da bo sodišče uporabilo določeno pravno kvalifikacijo, je to opravičen razlog za naknadno navedbo določenih dejstev oz. tožbenih ali obrambnih sredstev.68

Po zadnji noveli ZPO, ki velja od 1.1.2002 je sistem prekluzij konsekventno uveden tudi za pritožbeni postopek (čl. 528 ZPO).

Ureditev zakonskih prekluzij, v skladu s katerimi sodišče lahko zavrne določene dejanske navedbe ali dokazne predloge, ne da bi jih vsebinsko obravnavalo, predstavlja omejitev pravice iz 103. člena ustave.69 Pomeni namreč odstop od obveznosti sodišča, da navedbe stranke (vsebinsko) pretehta z vidika njihove relevantnosti (in ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje, še z vidika pravilnosti) - glej zgoraj. Ustavno sodišče potrjuje, da so predstavljene omejitve pravice do zaslišanja dopustne. Interes pospešitve in koncentracije postopka, ki je v skladu z načelom pravne države namreč predstavlja utemeljen ustavnopravni razlog za omejitev pravice iz 103. člena Ustave.70 Ob tem pa je potrebno upoštevati, da zakonske prekluzije negativno vplivajo na zahtevo po zagotovitvi materialno pravilne sodbe in imajo hude posledice za stranko.71 Zato ustavno sodišče dosledno ponavlja, da ima sistem prekluzij po ZPO strogo izjemen značaj.72 Zakonski sistem prekluzij dejstev in dokazov je dopusten le pod pogojem, da je stranka imela zadostno priložnost, da se opredeli glede vseh relevantnih vidikov sporne stvari, vendar pa tega iz razlogov, ki so na njeni strani, ni storila.73 Negativne posledice prekluzije lahko zakon stranki naloži le, če je prekršila svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka.74 Če pravdno sodišče navedene izjemnosti sistema prekluzij ne upošteva in če njihovo uporabo širi preko meja, ki jih dopušča ZPO in ki še predstavljajo ustavno opravičljivo omejitev pravice do zaslišanja, je ta pravica prekršena.
__________________________
67 O tem gl. npr. Rosenberg, Schwab, Gottwald, str. 380, Leipold, str. 237 in sl., Baumbach, Lauterbach..., str. 956.
68 sklep BVerfG z dne 15.11.1982, BVerfGE 62, str. 255).
69 Npr. sklep BVerfG z dne 14.4.1987, NJW 1987, str. 2003, sklep BVerfG z dne 15.11.1982, BVerfGE 62, str. 254.
70 Npr. sklep BVerfG z dne 30.1.1985, BVerfGE 69, str. 149, sklep BVerfG z dne 7.10.1980, BVerfGE 55, str. 83, sklep BverfGE z dne 15.11.1982, BVerfGE 62, str. 254..
71 Sklep BVerfG z dne 18.4.1984, BVerfGE 67, str. 41.
72 Npr. sklep BVerfG z dne 30.1.1985, BVerfGE 69, str. 149.
73 Sklep BverfG z dne 30.1.85, BVerfGE 69, str. 149, sklep BVerfG z dne 14.11.1989, NJW 1990, str. 566, sklep BVerfG z dne 15.11.1982, BVerfGE 62, str. 254.
74 (sklep BVerfG z dne 15.11.1982, BVerfGE 62, str. 255).




Določitev sodnih rokov za predložitev nadaljnjih vlog
Nemški ZPO cilj koncentracije postopka glede glavne obravnave dosega z poudarjeno zahtevo po čimbolj popolni pripravi zadeve pred glavno obravnavo75 – bodisi prek pisnega pripravljalnega postopka (par. 276 ZPO), bodisi prek razpisa zgodnjega prvega naroka (par. 275 ZPO; ustni pripravljalni postopek).76 ZPP pa nasprotno ne vsebuje instrumentov, ki bi sodniku omogočali, da poskrbi za koncentracijo postopka tako, da bi bilo že ob prvem (vsebinskem) naroku za glavno obravnavo pravočasno zbrano in predloženo relevantno procesno gradivo.

Nemški ZPO tako v par. 132 postavlja splošno zahtevo, da mora stranke pripravljalne vloge, ki vsebujejo nove navedbe predložiti tako zgodaj, da jih bo nasprotna stranka prejela vsaj en teden pred glavno obravnavo, pripravljalno vlogo, ki vsebuje odgovor na te navedbe, pa morajo biti stranki vročene vsaj tri dni pred obravnavo. Podobno zahtevo je v avstrijsko pravo vnesla že omenjena novela ZPO, ki velja od 1.1.2003 (Par. 257/3 ZPO). Z zahtevami po pravočasni navedbi pripravljalnih vlog (in tudi splošno podajanja novih navedb) pa se povezuje predvsem splošna obveznost pospeševanja postopka po par. 282 ZPO. Predloge, navedbe in ugovore, na katere se nasprotna stranka predvidoma ne more izjaviti brez vnaprejšnjih poizvedb (Erkundigung), mora stranka še pred narokom v pripravljalni vlogi predložiti dovolj zgodaj, da lahko nasprotna stranka pripravi odgovor (2. odstavek). Po prvem odstavku par. 282 ZPO mora stranka tudi na glavni obravnavi sredstva uveljavljanja zahtevka in obrambe, predvsem navedbe, prerekanja, ugovore, dokaze ter ugovarjanja dokazom podati tako pravočasno, kot to glede na stanje zadeve ustreza skrbnemu in vidik pospešitve upoštevajočemu vodenju postopka (wie es nach der Prozesslage einer sorgfaeltigen und auf Foerderung des Verfahrens bedachten Prozessfuehrung entspricht). Ta določba ni le golo programsko načelo; kršitev te obveznosti namreč lahko utemelji sankcijo prekluzije – pod pogojem, da je stranka navedbe podala prepozno zaradi grobe malomarnosti in da bi njihovo upoštevanje povzročilo podaljšanje postopka. Drugo sredstvo za preprečevanje zavlačevanja postopka zaradi prepozno dostavljenih pripravljalnih vlog je možnost sodišča, da nasprotni stranki v primeru, da se na naroku še ne more izjaviti o prepozno prejeti pripravljalni vlogi, dopusti, da odgovor na to pripravljalno vlogo pošlje še po zaključku glavne obravnave (par. 283 ZPO); stranka se mora torej zavedati nevarnosti, da bo v primeru, če bo pripravljalno vlogo poslala prepozno, "zadnja beseda" glede vprašanj, ki jih ta pripravljalna vloga vsebuje, prepuščena nasprotni stranki (če bo šlo le za odgovor, če pa bo ta odgovor vseboval nove navedbe, bo seveda sodišče moralo razpravo ponovno odpreti). Morda še večjega pomena za koncentracijo postopka (in tudi za vsebinsko kvaliteto sodnega varstva) pa je možnost, da sodišče tudi samo lahko naloži strankam, da predložijo pripravljalne vloge. Po par. 273 ZPO lahko sodišče v okviru priprav na obravnavo (tudi po prvem naroku) od strank zahteva, da dopolnijo ali pojasnijo svoje navedbe v predhodnih vlogah, da predložijo listine in predmete, primerne za hrambo na sodišču, ter da se izjavijo o določenih vprašanjih, ki jih je treba pojasniti (klaerungsbeduerftige Punkte).77 Sodišče strankam za ta dejanja določi rok in kršitev tega roka utemelji prekluzijo, če stranka zamude zadostno ne opraviči (torej do stranke strožje kot zgornji pogoj hude malomarnosti) in če bi upoštevanje prepozne navedbe podaljšalo postopek.
__________________________
75 Jauernigg, str. 99.
76 Gl. npr. Rosenberg, Schwab, Gottwald, op. cit., str. 601. Praksa v približno enaki meri uporablja oba načina priprave postopka. Gl. Leipold, Wie laesst sich der Zivilprozess beschleunigen, Osaka law review, 1989, št. 36, str.19.
77 Gl. Rosenberg, Schwab, Gottwald, op. cit., str. 452.




2. Avstrija
Avstrijski ZPO je dolgo časa vseboval ureditev, da stranka lahko neomejeno navaja nova dejstva in dokaze ves čas postopka, pač pa je sodišče imelo možnost, da ne upošteva navedb, ki jih je stranka navedla zapoznelo z namenom zavlačevanja; par. 530 ZPO). V tej določbi se je izražala splošna prepoved zlorabe pravic. Zadnja novela ZPO, ki velja od 1.1.2003 pa je postrožila sistem prekluzij z namenom zagotovitve večje koncentracije in pospešitve postopka ter večje odgovornosti strank. Novela je uvedla zahtevo, da so stranke zavezane k pospešitvi postopka in morajo navedbe in predloge podati pravočasno in popolno tako, da je postopek mogoče čim hitreje izvesti (par. 178, 179). Če stranka z grobo krivdo navedbe ali dokazne predloge poda prepozno in bi to lahko povzročilo, da se postopek zavleče, sodišče teh navedb ne upošteva in dokazov ne izvede.

Tudi v avstrijskem pravu je enako kot v nemškem uveljavljeno stališče, da zgolj golo zanikanje načeloma ne zadošča. Stranka načeloma nosi breme substanciranega prerekanja dejstev – neprerekana ali zgolj pavšalno prerekana dejstva sodišče (ob skrbnem upoštevanju vseh okoliščin primera; Par. 267 ZPO)78 lahko šteje za priznana in s tem resnična, pri čemer mora skrbno upoštevati vse okoliščine primera; par. 267 ZPO. Stranka se mora (če želi preprečiti fikcijo, da priznava dejstva) obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka navedbe nasprotne stranke, in mora ob tem načeloma ponuditi tudi lastno verzijo poteka spornega dogodka.79 Ne zadošča torej "ne" (nein), pač pa "ne, ampak…" (nein, sondern..).80 Konkretna vsebina tega pravila je enaka kot v nemškem pravu (glej zgoraj). Tudi za izjave o nevedenju velja, da mora sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceniti, ali je takšno izjavo mogoče šteti kot priznanje dejstev.

Novela avstrijskega ZPO (ki velja od 1.1.2003) strankam pod grožnjo možne prekluzije nalaga obveznost pravočasnega in popolnega podajanja navedb in predlogov, da je mogoče postopek čimprej zaključiti (glej zgoraj). Avstrijska teorija se je sicer že pred tem (zavedajoč se nevarnosti, da pripravljalne vloge povzročijo preložitev naroka) zavzemala za strogo prepoved podajanja teh vlog po začetku prvega naroka za glavno obravnavo, vendar je praksa to načelno prepoved omilila, saj lahko pisne pripravljalne vloge tudi poenostavijo postopek in navedbe strank naredijo za bolj pregledne.81 Zanimiva je tudi omejitev, da pripravljalne vloge, ki vsebujejo le pravna naziranja, niso dopustne; par. 78/3 ZPO. Slednja ureditev je izraz že preživele postavke, da je pravna podlaga nekaj jasnega in vnaprej danega, ob tem po pravilu iura novit curia prepuščena sodišču in stranki na to ne moreta vplivati.
______________________________
78 Holzhammer, OESTERREICHISCHES ZIVILPROZESS, 2. Aufl. Springer, Wien, New York, 1974, str. 267, 242, Fasching, op. cit., str. 446.
79 Npr. sodba OGH, EvBl 1969/222), cit. v: Strohanzl, ZPO-TASCHENKOMMENTAR, Manz, Wien, str. 353.
80 Holzhammer, op. cit., str. 202.
81 Fasching, op. cit., str. 1369




3. Anglija
Primerjava z angleško (podobno velja tudi za ameriško) ureditvijo glede zagotavljanja pospešitve postopka prek obveznosti strank, da pravočasno navede vloge in dokaze, ni enostavna. Celotna zgradba pravdnega postopka je namreč precej drugačna, kot v slovenskem (ter nemškem in avstrijskem) pravu. Določene primerjave pa so kljub temu možne. Že v izhodišču pa je najprej treba povedati, da je predstava o npr. angleškem pravdnem postopku kot postopku, v katerem je sodnik povsem pasiven in je le strankam prepuščena odločitev o tem, kako bodo tekla procesna ravnanja, zgrešena. Velika novela angleškega civilnega procesnega prava, katere podlaga je znameniti Woolfe's report,82 rezultat pa novi Civil Procedure Rules iz leta 1998, je v temeljih spremenila sistem civilnega sodnega varstva v Angliji. Ena od najbolj pomembnih novosti je poudarjena večja aktivna vloga sodnika v postopku (case management, opredelitev, v katero podvrsto postopka se posamezna zadeva dodeli, opredelitev rokov za opravo procesnih dejanj pod grožnjo sankcije prekluzije).

Glede sodelovalne in razkritvene obveznosti in bremen strank je v angleškem (in ameriškem83 pravu) pravzaprav še precej strožja kot v ureditvah »germanskega pravnega kroga«. Namen pravočasne predložitve dejanskih trditev in dokazov pod grožnjo prekluzij opravlja predvsem zahteva po vnaprejšnjem razkritju dokazov (disclosure) - kar vsebuje ne le pisne dokaze (CPR, Part. 31), pač pa tudi izjave in mnenja izvedencev ter prič, vključno z poudarjenimi inkvizitornimi pooblastili stranke, da sama doseže vpogled v dokazno gradivo nasprotne stranke in da od nasprotne stranke zahteva določene izjave.84 Izjeme od tega pravila so zelo redke (npr. korespondenca med stranko in odvetnikom.). Stranka ima dolžnost, da dokaze, s katerimi razpolaga (listine, izjave prič) že v predobravnavni fazi (pre-trial) vnaprej predloži nasprotni stranki oz. jo obvesti, s kakšnimi dokazi razpolaga in ji tako omogoči, da vpogleda v te dokaze. Prek instituta disclosure of evidence je na ta način načeloma zagotovljeno, da stranka dokaze in nove navedbe ne bo mogla predložiti šele na obravnavi (trial). Ta možnost sicer ni povsem izključena, vendar pa bo morala stranka, ki želi šele na obravnavi predložiti dokaze, ki jih v predhodni fazi ni razkrila, sodišču morala izkazati resne opravičljive razloge za takšno ravnanje (npr. da brez svoje krivde za določene dokaze predhodno še ni vedela). Podobno velja tudi za kasnejše spremembe in dopolnitve tožbe glede zahtevka in dejstev. Sodišče ima diskrecijo, ali jih bo dopustilo. Če bi sprememba povzročila zamudo v postopku (če bi npr. zopet bilo potrebno izvesti celoten postopek razkritja dokazov glede novih navedb), jo sodišče lahko zavrne.85

CPR posebej urejajo tudi vprašanje kršitev obveznosti (pravočasne) predložitve dokazov (Rule 31.1). Sodišče lahko ostro sankcionira kršitve pravočasnega razkritja tako, da kasneje razkritih dokazov ne upošteva, tj. da stranka dokazov, ki jih ni pravočasno razkrilla, nato v postopku ne bo mogla uporabiti oz. se nanje sklicevati. Tudi glede tega vprašanja ima sodišče diskrecijo, da prepozno razkritje dokazov vendarle upošteva, pri tem pa je na stranki breme, da navede opravičljive razloge za to, da dokazov pravočasno ni razkrila.
_________________________
82 O tem gl. npr. Williams, CIvil and criminal procedure, London, Sweet&Maxwell, 1997, 281-323, Za klasična načela gl. tudi Andrews, PRINCILPLES OF CIVIL PROCEDURE, London, Sweet& Maxwell, 1994, str. 33-53.
83 Osborne, str. 276.
84 Gl. npr. Osborne, op. cit., str. 276, 284, 268, Kane, op. cit., 127-145, splošno o namenu pre-trial discovery in primerjavi s kontinentalnim pravom gl. Lorenz, Die Neuregelung der pre-trial discovery in US-amerikanischen Zivilprozessrecht,, ZZP, 1998, št. 1, str. 35-73.
85 Osborne, str. 198.



Sodišče lahko – sicer le na predlog nasprotne stranke – stranki naloži, da poda nadaljnjo obrazložitev svoje vloge (request for further information; Part. 18 CPR), npr. da natančneje pojasni okoliščine, ki so sporne ali da poda dodatno informacijo o teh okoliščinah.86 Tudi v tem primeru sodišče določi rok in v primeru, če stranka ta rok zamudi, lahko sodišče odvisno od okoliščin kasneje predložene vloge (dopolnitve) ne upošteva (kadar bi ta sicer bila v korist le tožnika), v drastičnih primerih lahko celo odloči, da se tožba izbriše (zavrže).

CPR (podobno velja tudi za novejši razvoj ameriškega civilnega procesnega prava87) zelo povečuje pristojnosti sodišča, da v okviru tim case management natančno opredelijo časovni tek postopka in strankam za pravočasno opravo navedenih ravnanj tudi določijo zavezujoče roke. Sistem je prožen in prilagodljiv, saj sodišču omogoča, da glede na okoliščine zadeve (vrednost spornega predmeta, zapletenost zadeve) že v prvi fazi postopka opredeli, v katero od tim. prog postopka se uvrsti konkretna zadeva – small claims track, fast track ali multi-track. Ureditev zagotavlja, da sodišču predvsem v. tim multi track ostane dovolj manevrskega prostora pri opredelitvi časovnega okvira postopka.89 Kriteriji za dodelitev so tako v vrednosti spornega predmeta kot v zapletenosti zadeve (v small claims track sodijo zadeve, pri katerih je v.s.p. manj kot 5000 funtov in pri katerih ni pričakovati, da bi glavni narok moral trajati dlje od 2 ur. V fast track se uvrstijo zadeve, pri katerih je v.s.p. 5-15.000 funtov in je za pričakovati, da bo glavni narok trajal manj kot 5 ur. Zadeve višje vrednosti spornega predmeta (ter zadeve, pri katerih je v.s.p. sicer nižja, vendar so zapletene) se uvrstijo v multi track.

Sodišče takoj po začetku postopka strankama pošlje tim. vprašalnik o dodelitvi zadeve (allocation questionnaire) in strankam določi rok, v katerem morajo odgovoriti na postavljena standardna vprašanja. Na podlagi navedb strank se sodišče odloči, v katero od omenjenih treh skupin (tracks) bo uvrstilo zadevo. Če stranke pravočasno sodišču ne pošljejo izpolnjenega vprašalnika, so možne sankcije: če gre za zamudo na strani tožnika, sodišče lahko tožbo (ob postavitvi dodatnega roka) zavrže (ob zamudi na strani toženca sodišče praviloma dodeli zadevo pač glede le na navedbe tožnika). Nadaljnji tok postopka je odvisen od dodelitve zadeve v posamezno vrsto. Skupna značilnost pa je, da sodišče – predvsem ob zahtevnih primerih tudi na podlagi posebnega naroka (tim. case management conference) določi natančen urnik (timetable) postopka. Najpomembnejši mejnik v tem urniku je vedno datum glavne obravnave, predhodni datumi (za dopolnitve, za razkritje dokazov, za predložitev izjav prič, za izdelavo izvedenskih mnenj) pa so določeni tako, da bo zadeva ob pravočasni opravi vseh procesnih dejanj v razpisanem terminu prišla na vrsto za glavno obravnavo. Le izjemno resni razlogi lahko brez sankcij utemeljijo odločitev sodišča, da bo spremenilo termin, ki ga je določilo za glavno obravnavo. Pri zadevah, dodeljenih v small claims track bo ta rok praviloma manj kot pet mesecev, pri fast track cca. devet mesecev, pri multi track pa ima sodišče zelo širok manevrski prostor, da urnik postopka prilagodi okoliščinam vsakega primera. Tudi v zadevah velike vrednosti spornega predmeta le te po zapletenosti dejanskih in pravnih vprašanj segajo od preprostih do zelo zapletenih. Vnaprejšnja toga pravila zato niso mogoča. Uvrstitev zadeve v določeno progo (track) zahteva aktivno delo sodnika – tako na podlagi pisnih vlog kot tudi prek posebnih narokov in ta aktivnost sodnika je najpomembnejši del koncepta case management. Odgovornost sodnika je, da aktivno ravna pri določitvi zavezujočih rokov in urnika postopka, skladno z naravo posamezne zadeve.90 Predvsem pri najpomembnejših zadevah – tj. tistih, ki se uvrstijo v multi track je sodnikova naloga, da v zgodnji fazi postopka na podlagi sodelovanja s strankami določi takšen način teka postopka, ki je najbolj prilagojen okoliščinam konkretnega primera.

CPR izhajajo iz spoznanja, da ureditev pooblastil sodišča za določanje rokov za opravo procesnih dejanj nima prave vrednosti, če obenem niso predvidene sankcije za kršitve.91
__________________________
86 Osborne, str. 198.
87 O pooblastilih sodišča za določanje časovnega okvira postopka in sankcijah v ZDA gl. Shuker, Zmanjševanje sodnih zaostankov v civilnopravnih zadevah v ZDA, Pravna praksa, 2002, št. 1, str. 36-39.
88 Sistem sankcij v Angliji: Osborne, str. 245-251,
89 Osborne, op. cit., str. 225-265.
90 GL. Osborne, str. 211 in nasl.
91 Osborne, str. 245.




Razpon možnih sankcij je širok:
- Zavrženje (strike out) tožbe (oziroma najpomembnejšega dela tožbe – statement of case) oz. odgovora na tožbo je najstrožja sankcija, ki praktično pride v poštev pri hujših ali ponavljajočih se kršitvah obveznosti strank, ki lahko ogrozijo celotno časovno ogrodje, ki je bilo določeno s case managementom.92 Sodišče lahko to stori po uradni dolžnosti ali na predlog nasprotne stranke. Pri tem pa ima nasprotna stranka obveznost, da preden od sodišča zahteva zavrženje nasprotnikove vloge, nasprotnika opomni na obveznosti in mu naloži, da takoj opravi zahtevano procesno dejanje (npr. predložitev listine, dopolnitev navedb tožbe…). Po tej obliki sankcije sodišče ne bo poseglo, če gre za npr. manjšo zamudo, ki ne onemogoča nadaljnjega teka postopka v okviru rokov, ki jih je s case managementom vnaprej določilo sodišče. Najbolj bistveno pa je, da zamude strank ne bodo smele povzročiti, da bo ogrožen vnaprej določen termin glavne obravnave. Sankcija zavrženja je lahko tudi delna – če stranka grobo krši obveznosti pravočasne oprave procesnih dejanj, pa se ta nanašajo na nek ločljiv del celotnega zahtevka (npr. na eno izmed vrst škode), lahko sodišče tožbo zavrže tudi le glede tega dela zahtevka (smiselno enako velja tudi za obrambo toženca).
- Prekluzija dokazov je prav tako stroga sankcija, ki pride v poštev tako zaradi zamud v fazi pre-trial disclosure of evidence kot tudi kasneje v postopku. Sodišče sicer lahko dovoli prepozno navedbo, vendar je na stranki breme, da sodišče prepriča o upravičenosti razlogov za upoštevanje prepozno razkritega ali predloženega dokaza.93
- Sodišče lahko stranki v zamudi naloži, da položi določen znesek denarja pri sodišču (payment into court; CPR, r. 3.1 (5)), kar ima v tej obliki namen sankcije. Predvsem tožencu, ki pravočasno ne opravlja procesnih dejanj, lahko sodišče naloži, da pri sodišču založi znesek (ki seveda ne sme presegati celotnega zahtevka), kar v bistvu predstavlja varščino za primer, če bo tožnik uspel z zahtevkom.
- Sodišče lahko stranki, ki brez opravičila zamuja z opravo procesnih dejanj naloži plačilo stroškov, ki s tem nastajajo nasprotni stranki.

4. Francija
Francoski pravdni postopek je urejen v "Novem zakoniku o civilnem postopku" (Nouveau code de procédure civile, v nadaljevanju NCPC)94. Zaradi mnogih razlik ga je težko neposredno primerjati s slovenskim. Razlika je delno pogojena že z drugačno organizacijo sodišč na prvi stopnji in porazdelitvi njihovih pristojnosti. Tako obstaja "splošno" prvostopenjsko sodišče za civilne zadeve, "Tribunal de grande instance" (v nadaljevanju TGI)95, ki ima širše pristojnosti kot slovensko okrožno sodišče, npr. izključno pristojnost v zapuščinskih zadevah. Poleg TGI so civilna prvostopenjska sodišča še "Tribunal d'instance" (v nadaljevanju TI)96, primerljivo z našim okrajnim sodiščem (vedno sodi sodnik posameznik), vendar z manj pristojnostmi, "Tribunal de commerce"97, sodišče za gospodarske spore, ter "Conseil de prud'hommes"98, sodišče za spore s področja delovnega prava. Postopki pred vsakim od teh sodišč so podobni, vendar obstajajo tudi bistvene razlike, v primeru gospodarskega in delovnega sodstva glede na pravna razmerja, ki so jim namenjeni, v primeru TI pa s ciljem poenostaviti postopke v nekaterih "manjših" sporih.
_________________________
92 Ibidem.
93 Osborne, str. 247.
94 Francoska zakonodaja in sodna praksa je dostopna na internetni strani www.legifrance.gouv.fr.
95 Organizacija sodišč je urejena v »Code de l’organisation judiciaire« (v nadaljevanju COJ). Organizacija in delovanje TGI: art. R311-1 do R312-8.
96 COJ, art. R321-1 do R323-3.
97 COJ, art. L411-1 do L414-7.
98 COJ, art. L420-1, delovanje urejeno tudi v »Code de travail« (»Zakonik o delu«).




V nadaljevanju se bomo omejili na pravdni postopek pred TGI, ki je splošna in »tipična« prva instanca v civilnih zadevah.

Oseba, ki želi sprožiti postopek (bodoči tožnik), mora preko sodnega vročevalca (le huissier), o svoji nameri obvestiti bodočega toženca (l'assignation99). Ko sodišče prejme tožbo in kopijo vročilnice, opravi vpis v register sporov (l'enrôlement de l'affaire), s čimer se postopek uradno začne100.

Pojem glavne obravnave je v francoskem pravu ožji kot v slovenskem. Njen namen je v predstavitvi in obravnavi že zbranih in izvedenih dokazov, gre tako rekoč za zaključne govore in nato replike pravdnih strank. Zato se glavna obravnava le redko razpiše neposredno po »vložitvi tožbe«. Praviloma sprožitvi postopka sledi faza, ki jo lahko primerjamo s slovenskim preiskovalnim oziroma predkazenskim postopkom v kazenskih zadevah. Ta "preiskovalni postopek" (la procédure d'instruction) vodi sodnik posameznik, "preiskovalni sodnik" (le juge de la mise en état), ki ima precej široke pristojnosti.

Namen "preiskovalnega postopka" je v tem, da se zadeva pripravi na kontradiktorno obravnavanje na glavni obravnavi. Stranki morata najprej v določenem roku postaviti odvetnika, nato pa mora tožnik predložiti dokaze za trditve, ki jih je navedel v tožbi, toženec pa zgraditi svojo obrambo. Opravijo se vse morebitne poizvedbe, sodišče pridobi dokaze, za katere je pristojno (npr. izpiski iz banke), skratka zadeva se pripravi za "soočenje" pred senatom in končno odločanje. "Preiskovalni sodnik" v tem postopku sam določa roke za posamezna procesna dejanja, odvisno od vsakega primera posebej. Zakon takih rokov, kot npr. rok za predložitev dokaza ali rok za vložitev »končne vloge«, ne določa niti priporočilno, tako da so v polni diskreciji »preiskovalnega sodnika«. To mu daje veliko fleksibilnost in možnost, da postopek pospeši, če je mogoče. Zakonsko je določen rok za postavitev odvetnika, ki pa ga »preiskovalni sodnik« lahko skrajša, vendar le, če je to nujno.

V "končni vlogi" (les conclusions), ki je pisna, stranki pred glavno obravnavo dokončno navedeta svoje zahteve oz. ugovore in njihovo obrazložitev, utemeljeno na izvedenih dokazih. S tem se "preiskovalni postopek" konča, s tem pa tudi možnost navajanja novih dejstev in dokazov.

Če je zadeva že zrela za kontradiktorno obravnavanje pred senatom sodišča, ki bo o stvari tudi odločal, se glavna obravnava ("l'audience", "les débats") razpiše neposredno po vpisu v register sporov (seveda, ko zadeva pride na vrsto – tudi v Franciji se borijo z velikimi sodnimi zaostanki), praviloma pa se to zgodi po zaključku "preiskovalnega postopka". Tudi ob neposrednem razpisu glavne obravnave morata stranki predložiti "končno vlogo".
_____________________
99 NCPC, art. 55, 56.
100 O sprožitvi postopka: NCPC, art. 53 in naslednji, J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, Précis Dalloz, 25e éd., 1999, str. 592-594.




Ugovore glede sestave sodišča lahko stranki uveljavljata le pred začetkom obravnavanja glavne stvari oz. takoj ko do napake pride, kasneje tovrstne nepravilnosti ni mogoče več uveljavljati in prav tako ni razlog za ničnost sodbe. Če med glavno obravnavo pride do spremembe sestave senata, se mora obravnavanje začeti znova, vendar je treba v tej smeri ugovarjati najkasneje ob zaključku glavne obravnave.

Na glavni obravnavi mora predsednik senata opozoriti stranki in morebitne interveniente, na kaj bo sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Opozorjeni se o tem lahko izjavijo takoj, lahko pa jim predsednik senata določi rok, ki se mu zdi primeren.

Pomembna posebnost francoskega pravdnega postopka je v tem, da se lahko v pravdo ves čas postopka, že na prvi stopnji, po lastni presoji vmeša "državno pravobranilstvo" (le ministère public) kot stranski intervenient (pred kasacijskim sodiščem pa mora celo obvezno podati svoje mnenje o zadevi) in predloži svojo "končno vlogo". Potem, ko je "pravobranilstvo" na glavni obravnavi dobilo besedo, stranki oziroma intervenienti ne smejo več replicirati.

Že med "preiskovalnim postopkom", pa tudi ves čas glavne obravnave lahko sodnik skuša stranki poravnati, za to pa sam izbere najprimernejši trenutek.

4. PRITOŽBENA OBRAVNAVA

1. Nemčija

Uvod
Novela Zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung), ki je stopila v veljavo 1.1.2002 (ZPO-Reformgesetz), je v temelju spremenila koncept pritožbe (Berufung) v pritožbenem postopku. Tradicionalna ureditev v nemškem pravdnem postopku je pritožbeni postopek pojmovala kot novo polno instanco, na kateri se zadeva ponovno in v celoti obravnava (stari par. 525 ZPO).101 Ta ureditev se je povezovala s (pretežno) neomejeno možnostjo navajanja novot.102 Omenjena novela ZPO-RG pa postopek pred pritožbenim sodiščem iz nove polne instance ("volle Tatsacheninstanz"), kar je po mnenju predlagatelja novele neekonomično in z vidika zahtev pravne države nepotrebno, spreminja v instanco za kontrolo in odpravo napak (Fehlerkontrolle und Fehlerbeseitigung).103 Po novem konceptu je pritožbeni postopek urejen tako, da je omejen na preizkus zakonitosti uporabe (materialnega in procesnega) prava, ponoven preizkus dejstev pa omogoča le v primeru, če navedbe v pritožbi utemeljujejo resen sum v pravilnost in popolnost ugotovitev pred sodiščem prve stopnje.104 Drugačen koncept pritožbe pa je razviden predvsem tudi iz nove načelne izključitve možnosti spremembe tožbe, vložitve nasprotne tožbe ter uveljavljanja pobotnega ugovora v pritožbenem postopku (par. 530 ZPO).105
__________________________
101 Gl. npr. Doukoff, DIE ZIVILRECHTLICHE BERUFUNG NACH NEUEM RECHT, Beck, Muenchen, 2002, str. 1 , Jauernigg, ZIVILPROZESSRECHT, Beck, Muenchen, 28. Aufl., 2003, str. 297
102 Omejitve (prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov), ki jih je novela ZPO iz leta 1976 uvedla za postopek pred sodiščem prve stopnje (čl. 295 ZPO), niso preprečevale uveljavljanja novih dejstev in dokazov v pritožbi.
103 Gl. obrazložitev predloga ZPO-RG; BegrRegE/ZPO-RG, str. 64.
104 Ibidem.
105 Jauernig,ZIVILPROZESSRECHT, 28. Aufl., Beck, Muenchen, 2003, str. 303.




V naslednjih točkah so obravnavani nekateri vidiki pritožbe kot najpomembnejšega pravnega sredstva zoper odločbe sodišč prve stopnje (par. 511-541) - ne gre za celovit prikaz ureditve pritožbe, pač pa le za prikaz tistih vidikov, ki so neposrednega pomena za problematiko možnosti pritožbenega sodišča, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče, pri katerem se vloži pritožba
Pritožba se vloži pri pritožbenemu sodišču (tj. pri sodišču druge stopnje) – par. 519 ZPO. Takoj po prejemu pritožbe, pritožbeno sodišče od sodišča prve stopnje pridobi celoten spis (par. 541/1 ZPO). Ta se po koncu pritožbenega postopka vrne sodišču prve stopnje (par. 541/2 ZPO).

Dopustnost pritožbe
Pritožba je vedno dopustna, če je vrednost pritožbenega spornega predmeta (Beschwerdegegenstandswert) višja od 600 evrov. V nasprotnem primeru pa je pritožba dopustna le, če jo sodišče prve stopnje pripusti (tim. Zulassungsberufung). Novela ZPO-RG je torej za te primere povzela ureditev, ki sicer velja za pripuščeno revizijo. Tudi razlogi za pripustitev pritožbe so opredeljeni podobno: če ima zadeva temeljni pomen (grundsaetzliche Bedeutung) ali če je odločitev pritožbenega sodišča nujna za zagotovitev razvoja prava ali enotnosti sodne prakse (par. 511 ZPO).106

Pomembna razlika med nemško in slovensko ureditvijo je v dolžini pritožbenega roka. Po par. 517 je rok za vložitev pritožbe en mesec, nato pa ima stranka še nadaljnja dva meseca časa za obrazložitev pritožbe, ta rok pa lahko sodišče celo podaljša (par. 520).

Stranki se lahko pravici do pritožbe odpovesta (par. 515 ZPO). Tradicionalno stališče v Nemčiji je, da to lahko storita tudi že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje.107 To izhaja tudi iz par. 313a ZPO, ki med drugim določa, da v tem primeru sodišču ni treba izdelati obrazložitve sodbe.

Sumaren preizkus na nejavni seji in zavrženje ali zavrnitev pritožbe s sklepom
Novela ZPO-RG ne spreminja tradicionalne ureditve, da pritožbeno sodišče o pritožbi odloča na podlagi ustne obravnave. Vendar pa v korist pospešitve in ekonomičnosti postopka ter razbremenitve sodišča omenjena novela uvaja novost, da lahko sodišče pritožbo, če ni dopustna, zavrže brez razpisa ustne obravnave. Pomembno pa je, da isto velja tudi za primer, če senat soglasno ugotovi, da pritožba nima možnosti za uspeh, poleg tega pa tudi ne odpira vprašanj načelnega pomena in odločitev pritožbenega sodišča ni nujna za razvoj prava ali zagotovitev enotnosti sodne prakse (par. 522 ZPO).108 O nameravanem zavrženju oziroma. zavrnitvi pritožbe brez razpisa naroka mora sodišče stranki vnaprej obvestiti in jima omogočiti, da v določenem roku glede tega podata svoja naziranja. Poudariti je treba, da se s tem ne uvaja splošen sistem pripuščene pritožbe. Odločitev namreč predpostavlja, da pritožbeno sodišče na seji pritožbo polno obravnava in ugotovi, da ni utemeljena (nima možnosti za uspeh).

Dodelitev zadeve sodniku posamezniku v odločitev ali v pripravo obravnave
__________________________
106 Gl. npr. Jauernig, op. cit., str. 300.
107 Albers, Lauterbach, Baumbach, Hartmann, ZIVILPROZESSORDNUNG – KOMMENTAR, 62. Aufl., Beck, Muenchen, 2003, str. 1604.
108 O razlagi tega pravnega standarda gl. npr. Jauernig, op. cit., str. 301.




Naslednja novost, ki jo je uvedla novela ZPO-RG z namenom razbremenitve pritožbenega sodišča, je možnost, da senat zadevo prepusti v odločanje sodniku posamezniku (pod določenimi pogoji: da je že na prvi stopnji odločal sodnik posameznik in da zadeva tudi ne odpira težkih dejanskih in pravnih vprašanj ter obenem nima načelnega pomena) – par. 526 ZPO). To mora senat storiti po zgoraj omenjenem preizkusu. Če pa se naknadno izkaže, da pogoji za dodelitev zadeve sodniku posamezniku niso več izpolnjeni, senat zopet prevzame zadevo v svoje odločanje.

Dodelitev zadeve sodniku posamezniku v odločitev je treba ločiti od odločitve senata, da sodniku posamezniku prepusti le opravo določenih pripravljalnih dejanj z namenom, da se pritožbena obravnava pripravi tako, da jo bo mogoče zaključiti na enem naroku (par. 527 ZPO). V prid poenostavitve obravnave pred senatom lahko pripravljajoči sodnik izvede tudi posamezne dokaze, če je utemeljeno pričakovanje, da bo senat izvedbo dokazov lahko ustrezno ocenil tudi brez neposrednega vtisa pri dokazovanju. Pripravljajoči sodnik pa ob tem samostojno odloča tudi v primeru umika pritožbe, pripoznave, odpovedi, zamude, stroških in nagradah ter vrednosti spornega predmeta.

Ustna obravnava pred pritožbenim senatom
Praviloma pritožbeno sodišče o pritožbi odloča na podlagi ustne in javne obravnave. Veljajo smiselno enaka pravila kot za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje.109

Pritožbeni razlogi
Pritožbeni postopek ne pomeni polnega novega preizkusa dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče mora za podlago vzeti dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če so izkazane konkretne okoliščine, ki vzbujajo dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in zato nalagajo ponovno ugotavljanje (par. 529 ZPO).110 Nova dejstva in dokaze sme sodišče druge stopnje upoštevati le v izjemnih primerih – razširitev sistema prekluzij na drugo stopnjo (par. 531 ZPO). Pomembna izjema je, da sme stranka v pritožbenem postopku (tj. ne le v pritožbi, pač pa tudi na pritožbeni obravnavi) navajati nova dejstva in dokaze, če se ti nanašajo na vidike, ki jih je sodišče prve stopnje očitno spregledalo ali jih je štelo za nepomembne (par. 531/2, tč. 1). To je v zvezi z materialnim procesnim vodstvom in zahtevo par. 139 ZPO, da mora sodišče stranki opozoriti na pravne vidike, ki sta jih očitno spregledali ali jih šteli za nerelevantne (z namenom, da strankama omogoči, da novim pravnim vidikom prilagodita svoje dejanske navedbe). To pa pride v poštev tudi pred sodiščem druge stopnje, ki zadevo lahko pravno oceni drugače, kot sodišče prve stopnje. Na podobno problematiko se nanaša tudi par. 531/2, tč. 2: nova dejstva in dokaze stranka lahko v pritožbenem postopku navaja, če je opustitev teh navedb pred sodiščem prve stopnje posledica kakšne procesne napake sodišča – mišljeno je pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in. primer, ko sodišče ni opravilo svoje obveznosti, da stranki opozarja na pravne vidike, ki sta jih spregledali.111 Logika je s sledečem: če bi sodišče prve stopnje postopek vodilo pravilno, bi stranki že tedaj določena dejstva in dokaze navedli, zato jima napaka sodišča prve stopnje ne sme iti v škodo. Poleg omenjenih dveh izjem ZPO v par. 531/2, tč. 3 določa še tretjo: v pritožbenem postopku je dopustno navajati dejstva in dokaze, ki jih stranki brez svoje krivde predhodno nista mogli navajati.
________________________
109 Npr. Doukoff, op. cit., str.141 in nasl.
110 O pomenu te opredelitve gl. Doukoff, op. cit., str. 51 in nasl.
111 Gl. npr. Baumbach, Lauterbach, Albers, Hartmann, op. cit., str. 1640.




Glede procesnih kršitev je pomembna tudi ureditev, da je na procesne napake treba opozarjati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in to takoj na prvem naslednjem naroku (par. 295 ZPO112) – v nasprotnem primeru je stranka prekludirana glede možnosti, da bi predmetno procesno napako uveljavljala kasneje – torej na kasnejših narokih in tudi v pritožbi (par. 535 ZPO). Iz tega je mogoče zaključiti, da se stranka uveljavljanju procesnih kršitev lahko konkludentno odpove. Če procesnih kršitev, ki bi jih lahko uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, ne uveljavlja, se s tem konkludentno odpoveduje pravici do grajanja teh procesnih kršitev. Nasprotno seveda velja le v primeru procesnih napak, ki so takšnega pomena, da jih mora sodišče (tudi pritožbeno sodišče) v javnem interesu upoštevati po uradni dolžnosti.113

Kršitve materialnega prava pritožbeno sodišče upošteva tudi po uradni dolžnosti (par. 529 ZPO), vendar le, če ugotovi, da napačna odločitev sodišča prve stopnje temelji na tej kršitvi (ta pogoj pa ni izpolnjen, če je sodba sodišča prve stopnje v rezultatu pravilna, le za napačno pravno obrazložitvijo).114 Pravilo iura novit curia pa ne pomeni, da zadošča, če pritožnik zgolj pavšalno navede, da "oporeka pravilni uporabi materialnega prava". Nasprotno; na pritožniku je breme, da natančno pove, s katerimi pravnimi argumenti sodišča prve stopnje se ne strinja in zakaj.115 To izhaja tudi iz par. 520 ZPO, ki pritožniku nalaga, da v obrazložitvi pritožbe opiše razloge, iz katerih izhaja kršitev prava in pomen te kršitve za končno odločitev sodišča. Po ustaljeni praksi nemških sodišč v primeru, ko sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka opre na več medsebojno neodvisnih pravnih podlag (npr. pomanjkanje protipravnosti in zastaranje) pritožba sploh ni dopustna, če pritožnik v pritožbi ne oporeka obema ugotovitvama – že v primeru, če je en izmed navedenih ugovorov utemeljen, je treba zahtevek zavrniti. Če pa se odločitev o zavrnitvi zahtevka nanaša na več neodvisnih tožbenih podlag, pritožbeno sodišče ne more obravnavati pravilnosti odločitve o tožbeni podlagi, ki je tožnik ni uveljavljal (če npr. tožnik uveljavlja zahtevek za plačilo dolga zapustnika in zahtevek temelji na prevzemu dolga, na prevzemu premoženja ter na odgovornosti dediča, sodišče prve stopnje nato ugotovi, da zahtevek iz nobenega od navedenih temeljev ni utemeljen, in nato pritožnik v pritožbi uveljavlja le razloge, ki se nanašajo na prevzem dolga in prevzem premoženja, pritožbeno sodišče več ne more preizkušati, ali je tožnikov zahtevek utemeljen po tretjem temelju – odgovornosti zapustnika.116 Pritožnik na ta način iz preizkusa pritožbenega sodišča lahko izključi (oziroma je prekludiran) posamezen neodvisen del podlage sodbe, ne more pa izključiti posameznega vidika iste podlage sodbe (npr. doseči, da se pritožbeno sodišče ob preizkusu predpostavk odškodninske obveznosti omeji le na pravilnost pravnih stališč glede krivde).117

Kršitve procesnega prava pritožbeno sodišče upošteva praviloma le na predlog stranke, le izjemoma se procesne kršitve upoštevajo po uradni dolžnosti (par. 529 ZPO). Tudi pri procesnih kršitvah pa je pogoj, da »izpodbijana sodba temelji (berueht) na tej kršitvi. Vendar je uveljavljeno stališče, da ta pogoj ne pomeni, da mora pritožnik izkazati, da bi brez kršitve vsebinska odločitev sodišča bila drugačna (takšna zahteva bi bila praktično nedokazljiva – probatio diabolica). Zadošča že izkaz, da bi procesna kršitev lahko vplivala na odločitev sodišča (tj. v smislu relativno bistvenih kršitev postopka po slovenskem ZPP).118 Poleg tega pa praksa šteje, da pri določenih procesnih kršitvah – tistih, ki jih kot absolutne revizijske razloge opredeljuje par. 547 ZPO v zvezi z revizijo – kakršne koli vzročne zveze med kršitvijo in pravilnostjo odločitve sploh ni treba zatrjevati (kršitve določb o sestavi sodišča, kršitve pravil o izločitvi sodnika kršitve pravil o zastopanju, kršitev pravil o javnosti obravnave, kršitev pravil o obveznosti obrazložitve sodbe; ne pa npr. kršitev načela kontradiktornosti!).
__________________________
112 Gl. Baumbach, Lauterbach, Albers, Hartmann, op. cit., str. 1162
113 O tem in o utemeljitvi določbe v obrazložitvi predloga novele ZPO, gl. Doukoff, op. cit., str. 49.
114 Gl. npr. Doukoff, op. cit., str. 48.
115 Schellhammer, ZIVILPROZESS, 6. Aufl., Mueller, Heidelberg, 1994, str. 460
116 Doukoff, op. cit., str. 117.
117 Baumbach, Lauterbach, Albers, Hartmann, op. cit., str. 1621.
118 GL. Doukoff, op. cit., str. 48, 49.




Odločitve pritožbenega sodišča
Splošno pravilo je, da mora pritožbeno sodišče izvesti potrebne dokaze in samo odločiti v zadevi (par. 538 ZPO).119 Že v pravdnem postopku je v Nemčiji močno poudarjena zahteva, da višje sodišče o zadevi – na podlagi nove javne obravnave samostojno in dokončno odloči o zadevi, vendar ZPO vendarle dopušča določene možnosti, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.120 To lahko stori v taksativno naštetih primerih, med katerimi so za primerjavo najpomembnejši sledeči:
- če gre za tako hudo procesno napako, ki narekuje obširno in celovito (ponovno) izvedbo dokaznega postopka;121
- če gre za sodbo, s katero je bila tožba brez vsebinskega obravnavanja zahtevka zavržena iz procesnih razlogov;
- če gre za zamudno sodbo;122

Dodatni pogoj za razveljavitev sodbe in vrnitev v nov postopek je, da vsaj ena od strank to predlaga – v nasprotnem primeru mora višje sodišče na podlagi opravljene obravnave samo rešiti zadevo.
.
Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča
Zahteve po obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča so nižje kot za sodišča prve stopnje. Glede dejanskega stanja zadošča sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje, z morebitnimi spremembami in dopolnitvami. Poleg tega sodba pritožbenega sodišča vsebuje kratko obrazložitev (eine kuerze Begruendung) za spremembo, razveljavitev ali potrditev izpodbijane sodbe (par. 540/1 ZPO). Če pritožbeno sodišče sodbo razglasi že na pritožbeni obravnavi, je dopustno, da se zgoraj navedene zahteve vpišejo kar v zapisnik (par. 540/2 ZPO).

V sodbo pritožbenega sodišča je treba zapisati tudi izrek o (ne)dopustitvi revizije (par. 543 ZPO).

Posebno pravno sredstvo za varstvo pravice do kontradiktornega postopka
_________________________
119 Gl. Jauernig, op. cit., str. 304.
120 Zahteva po pospešitvi postopka (in tudi zahteva po čim manjšem in čimbolj predvidljivem stroškovnem riziku) v delovnih sporih se močno izraža v 68. členu ArbGG, ki določa, da zaradi napake v postopku delovnega sodišča ni dopustna vrnitev zadeve v novo sojenje. ArbGG s tem vsebuje absolutno prepoved razveljavljanja prvo stopenjskih sodb in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroga ureditev, ki višjemu sodišču v delovnem sporu v celoti prepoveduje, da bi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, gotovo v veliki meri pripomore tako k pospešitvi kot tudi k ekonomičnosti postopka. Ta ureditev – ne na splošno, kot velja v pravdnem postopku, pač pa v tako togi obliki kot velja v delovnih sporih, je v teoriji tudi kritizirana, saj v določenih primerih praktično pomeni, da je stranka prikrajšana za eno inštanco Isenhardt, Das Berufungsverfahren, , Festschrift zum 100jaehrigen Bestehen des deutschen Arbeitsgerichtsverbandes, Luchterhand, Berlin, 1994, str. 343-356, str. 355.
121 Po sodni praksi je ta pogoj izpolnjen v primeru potrebe po zaslišanju velikega števila prič, ali zahteve po pridobitvi izvedenskih mnenj, za katere izdelavo je treba veliko časa, ali zahteve po izvedbi celotnega dokaznega postopka v tujini ipd. Baumbach, Lauterbach, Albers, Hartmann, op. cit., str. 1646.
122 Poleg tega še: če je s sodbo kot nedopusten zavržen ugovor; če gre za sodbo, izdano v čekovni ali menični pravdi s pridržkom; če gre za delno sodbo, izdano v nasprotju z zakonitimi pogoji.




Novela ZPO-RG je uvedla posebno pravno sredstvo za varstvo pravice do kontradiktornega postopka (rechtliches Gehoer) – par. 321a ZPO. Ta novost je namenjena razbremenitvi ustavnega sodišča, saj je kršitev načela kontradiktornosti daleč najpogosteje uveljavljan razlog v ustavnih pritožbah.123 Stranka lahko v primeru, če je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti na način, ki je lahko vplival na pravilnost in zakonitost sodbe, vloži posebno pravno sredstvo, in doseže, da se postopek pred sodiščem prve stopnje ponovno odpre. O tem pravnem sredstvu odloči sodišče prve stopnje. Za morebitne primerjave in željo po prestavitvi podobnega instituta v slovenski pravni red pa je bistvena sledeča omejitev: to pravno sredstvo pride v poštev le v primeru, ko zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dopustna pritožba (kot že omenjeno, je v zadevah z vrednostjo pod 600 evrov pritožba v Nemčiji načeloma izključena – razen, če jo sodišče prve stopnje posebej pripusti). Le v teh primerih pride v poštev omenjeno pravno sredstvo; s tem se prepreči, da bi zoper sodbo sodišča prve stopnje stranka lahko neposredno vložila ustavno pritožbo.

2. Avstrija

Splošno
Zakon o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung) ureja pritožbo v par. 461 – 501. Pritožba je redno pravno sredstvo zoper sodbe, pravno sredstvo zoper sklepe pa je rekurz (par. 514 in nasl. ZPO). Pritožbeni rok znaša štiri tedne (v primeru predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči začne teči šele od odločitve o tem predlogu) – par. 464 ZPO. Pritožbo se vloži pri sodišču prve stopnje (par. 465 ZPO) in to sodišče jo lahko zavrže, če je prepozna (par. 468 ZPO). Pritožba je dvostransko pravno sredstvo. Pritožbeni razlogi so enaki kot v slovenskem ZPP. Glede kršitve materialnega prava je pomembno, da mora pritožnik domnevne kršitve v pritožbi določno opredeliti, zgolj pavšalno zatrjevanje, da je "materialno pravo napačno uporabljeno", ne zadošča. Takšna pritožba je nepopolna in sodišče jo, če je pritožnik ne popravi, zavrže.124

Sodišče, pri katerem se vloži pritožba
Pritožba se vloži pri sodišču prve stopnje (par. 465/1 ZPO). Sodišče prve stopnje zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo (par. 468/1 ZPO). Če je pritožba dopustna, jo vroči nasprotni stranki v odgovor. Nato se celoten spis predloži sodišču druge stopnje (par. 469 ZPO).

Preizkus pritožbe na senatu
Pritožbo najprej pregleda sodnik posameznik (par. 470 ZPO). Ta jo predloži senatu v takojšnjo odločitev na nejavni seji v naslednjih primerih (par. 471 ZPO):
- če kaže, da predmetno sodišče ni pristojno za odločanje o pritožbi;
- če kaže, da je pritožba prepozna ali da ni dovoljena ali da ne vsebuje vseh potrebnih navedb (pri slednjem je sicer treba dati pritožniku možnost poprave);
- če gre za pritožbo zoper zamudno sodbo z uveljavljanjem razloga, da zamuda ni nastopila;
- če se uveljavlja ničnostni razlog glede postopka (v slovenskem pravu: absolutno bistvena kršitev postopka) kot tudi če teh razlogov pritožnik ne uveljavlja, pa obstajajo po mnenju sodnika posameznika, ki mu je poverjen preliminarni preizkus pritožbe;
- če gre za ugovor sodne, mednarodne, stvarne ali krajevne nepristojnosti sodišča prve stopnje ali če je sodišče prve stopnje, spregledalo, da gre za sojenje o isti stvari (ne bis in idem) ali litispendenco.
________________________
123 Baumbach, Lauterbach, Albers, Hartmann, op. cit., str. 1266.
124 Fasching, LEHRBUCH DES OESTERREICHISCHEN ZIVILPROZESSRECHTS, Manz, Wien, 1992, str. 897.




Če je senatu zadeva predložena v zgoraj omenjenih primerih, senat o pritožbi odloči na nejavni seji s sklepom. Glede procesnih kršitev lahko opravi sam ali po zaprošenem sodniku ali po sodniku sodišča prve stopnje poizvedbe. Senat lahko odloči, da se izreče za nepristojnega in odstopi zadevo pristojnemu sodišču (v primeru nepristojnosti pritožbenega sodišča), lahko zavrže pritožbo kot nedopustno, lahko razveljavi sodbo in zavrže tožbo (v primeru, če ugotovi pomanjkanje zgoraj omenjenih predpostavk). V primeru, ko je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da tožba ni dopustna (npr. zaradi sodne nepristojnosti, litispendence ipd), sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje – pri čemer prideta v poštev dve možnosti; če je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo po opravljeni obravnavi, sodišče druge stopnje zadevo sodišču prve stopnje vrne le v novo izdelavo sodbe. Če pa vsebinske obravnave zadeve pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo, višje sodišče zadevo sodišču prve stopnje vrne v nov postopek (par. 475 ZPO).

Pomembna je določba, da sodišče sodbe v zgoraj omenjenih primerih ne sme spremeniti ali izreči, da se tožba zavrže (namesto zavrnitve – kar je za toženca slabše zaradi pomanjkanja učinka ne bis in idem) na podlagi dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, ne da bi nasprotni stranki predhodno dalo možnost, da se o tem izjavi (čl. 473a ZPO). Smisel te določbe je v sledečem: če je bila sodba sodišča prve stopnje za npr. toženca ugodna, toženec nima interesa, da ugovarja ugotovljenim dejstvom. Če pa ima sodišče druge stopnje namen na podlagi teh dejstev izreči drugačno odločitev, je tožencu treba omogočiti, da ugotovljenim dejstvom ugovarja (razen če gre za dejstva, ki jih je v postopku prve stopnje priznal ali za procesne ugovore, ki jih je tudi sam uveljavljal).

Do odločitve na nejavni seji lahko pride tudi v primeru tim. ničnostnih razlogov (po terminologiji slovenskega ZPP absolutno bistvenih kršitev postopka). Te utemeljujejo razveljavitev sodbe in kolikor se ničnost nanaša tudi na postopek še razveljavitev postopka. Ničnostni razlogi po par. 477 ZPO so:
- če je pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen po zakonu (izločitveni razlogi) ali za katerega so sodišča ugotovila obstoj odklonitvenih razlogov (sum pristranosti);
- nepravilna sestava sodišča (ne velja za primer, če je sodil senat namesto posameznika);
- pomanjkanje mednarodne pristojnosti in pomanjkanje stvarne ali krajevne pristojnosti pod pogojem, da stranki takšne pristojnosti tudi ne bi mogli dogovoriti bodisi molče bodisi izrecno;
- kršitev načela kontradiktornosti;
- nepravilno zastopanje;
- pomanjkanje sodne pristojnosti;
- nepravilna izključitev javnosti;
- kršitev prepovedi, da stranke sodišču ne smejo predložiti osnutkov zapisnikov in osnutkov odločb (par. 210/2 ZPO);
- če je izdelava sodbe tako pomanjkljiva, da se je z gotovostjo ne da preizkusiti, če je sodba sama s seboj v nasprotju, če nima razlogov o odločilnih dejstvih in teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z nalogom, da sodišče prve stopnje izda popravo sodbe.

Sodna praksa in teorija sta si enotni, da ne gre za taksativno naštete ničnostne razloge. Poleg naštetih so ničnostni razlogi lahko tudi v kršitvi drugih procesnih predpostavk (npr. sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti, res iudicata, litispendenca…).125

V primeru ničnostnih razlogov pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter bodisi zavrže tožbo (če ta ni dopustna), bodisi vrne zadevo sodišču prve sodbe, će je treba opraviti novo obravnavo (par. 478 ZPO).

Posebno pravno sredstvo zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v nov postopek
Pomembno je, da v primeru razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje, sodišče druge stopnje lahko odloči, da se zoper to odločitev dopusti posebno pravno sredstvo – rekurz (par. 479). Po par. 519 ZPO sodišče druge stopnje to pravno sredstvo dopusti, če gre za pomembno pravno vprašanje, katerega rešitev je bistvena za zagotovitev razvoja prava ali enotnosti sodne prakse. V takšnem primeru je torej vrhovnemu sodišču prepuščena končna beseda o tem, ali je višje sodišče ravnalo prav, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek. Do odločitve vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ne more razpisati nove obravnave (par. 479 ZPO).

Odločanje na pritožbeni obravnavi
Če pritožbe ni mogoče rešiti na zgoraj predstavljene načine na nejavni seji senata, pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo, na katero povabi stranke (par. 480 ZPO).126 Na pritožbeni obravnavi se izvajajo tudi dokazi – to velja tako za ponovitev že izvedenih dokazov, za njihovo dopolnitev kot tudi za izvedbo novih, na prvi stopnji sicer predlaganih, vendar ne izvedenih dokazov (par. 481 in par. 488 ZPO). V ta namen se na obravnavo povabijo tudi priče, lahko tudi izvedenci, ki so pred sodiščem prve stopnje podali izvid in mnenje. Možno je torej izvajanje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, vendar pod pogojem, da so ti bili predlagani oziroma zatrjevani že pred sodiščem prve stopnje (pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo oz. ugotavljalo, čeprav bi to moralo storiti). Predlaganje novih dokazov in navajanje novih dejstev pa je pred sodiščem druge stopnje strogo izključeno (par. 482 ZPO), razen če gre za dejstva in dokaze, ki izkazujejo zatrjevane (procesne) kršitve.

Pritožbena obravnava se začne s poročilom sodnika poročevalca, ki predstavi dosedanji tok postopka, kolikor je to potrebno za odločanje o pritožbi, navedbe strank v pritožbenem postopku in odprta sporna vprašanja. Ne sme pa podati svojega mnenja o utemeljenosti pritožbe (par. 486 ZPO). Po potrebi nato zapisnikar prebere pritožbene zahtevke strank, sporne dele sodbe in relevantne dele zapisnikov. Nato lahko stranke predstavijo in utemeljijo svoje zahtevke. Odsotnost ene izmed strank ni ovira za opravo obravnave (zamudna sodba ne pride v poštev); par. 491 ZPO. Pač pa ob odsotnosti ene izmed strank pritožbeno sodišče po oceni vseh okoliščin primera odloči, ali pasivnost stranke pomeni, da se strinja z novimi navedbami nasprotne stranke (te se lahko nanašajo le na zatrjevane procesne kršitve). Glede izvajanja dokazov veljajo ista pravila kot za sodišče prve stopnje (vključno z možnostjo izvedbe dokazov, npr. ogleda, po zaprošenem sodniku).

Pritožbeno sodišče torej lahko ponovno izvede dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje, in na podlagi tega tudi izvede drugačne dejanske zaključke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz načela neposrednosti pa izhaja, da višje sodišče ne sme zgolj na podlagi zapisnikov iz postopka pred sodiščem prve stopnje drugače oceniti pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov (par. 488 ZPO). Če ima sodišče druge stopnje na podlagi zapisnikov pomisleke o pravilnosti dokazne ocene (neposredno izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje) in namerava izreči drugačno dokazno oceno, mora stranki na to opozoriti in jima dati možnost, da predlagata ponovno izvedbo dokazov pred sodiščem druge stopnje. Za zagotovitev načela neposrednosti je torej potreben ustrezen predlog stranke. Če pa nobena stranka ponovne izvedbe dokaza ne predlaga, kljub temu, da jo je sodišče druge stopnje opozorilo, da ima pomisleke o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ni ovire, da pritožbeno sodišče zgolj na podlagi zapisnikov izreče drugačno dokazno oceno glede dokazov, ki so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni neposredno.
__________________________
125 Fasching, , str. 890 in sl.
126 O poteku pritožbene obravnave gl. izčrpno v: Fasching, op. cit., str. 910 in nasl.




Glede ponovitve dokazov velja še dodati, da ni zahteve, da bi višje sodišče ponovno izvedlo vse dokaze. Izvede lahko tudi le posamezne dokaze in glede posamezne dokazne teme.127

Stranki se lahko obravnavi odpovesta. V tem primeru pritožbeno sodišče odloči na nejavni seji, lahko pa, če šteje za potrebno, obravnavo razpiše, čeprav sta se ji stranki odrekli (par. 493 ZPO). To naj bi po konceptu zakonodajalca prišlo v poštev, če je treba ponoviti ali dopolniti dokazni postopek. Izkušnje v praksi pa dokazujejo, da pritožbenih obravnav (kljub očitno drugačnemu namenu zakonodajalca) ni veliko; redko se zgodi, da pritožbena sodišča sama izvajajo dokaze, v primeru potrebe po ponovitvi ali dopolnitvi dokaznega postopka prevladujejo razveljavitve sodb in vrnitev v nov postopek (kar je zopet v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca, oz. celo več – v očitnem nasprotju s par. 496 ZPO).128 Teorija opaža, da so razlogi za takšno postopanje, ki je v očitnem nasprotju z zakonom, v preobremenitvi pritožbenih sodišč, v odklanjanju ukvarjanja z dokazi, pa tudi v strahu pred odločanjem, ki (pre)pogosto rezultira v razveljavitvi sodbe.129 Nezadovoljivo stanje naj bi odpravila novela ZPO iz leta 1983, ki je poudarila zahtevo po meritorni odločitvi pritožbenega sodišča, vendar rezultati dvajsetletne izkušnje od sprejetja te novele tega v celoti še ne potrjujejo.

Odločitve pritožbenega sodišča na podlagi izvedene obravnave
Pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi ničnostne razloge (absolutno bistvene kršitve postopka), sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oz. tožbo zavrže (par. 494 ZPO). To bi sicer pritožbeno sodišče lahko storilo že na podlagi nejavne seje (glej zgoraj), lahko pa tudi na podlagi obravnave. Enako velja glede možnosti, da pritožbeno sodišče zavrže nedovoljeno pritožbo (par. 495 ZPO). Če gre za ničnostne razloge, je treba postopek pred sodiščem prve stopnje ponoviti v celoti (drugače kot pri "relativno bistvenih kršitvah postopka" – glej naslednji odstavek.130
________________________
127 Strohanzl, ZIVILPROZESSORDNUNG – TASCHENKOMMENTAR, Manz, Wien, 2003, str. 486.
128 Fasching, op. cit., str. 908.
129 Fasching, op. cit., str. 915.
130Fasching, op. cit., str. 917.




V primeru procesnih kršitev, ki ne povzročijo ničnosti sodbe (v terminologiji slovenskega ZPP: relativno bistvene kršitve določbe pravdnega postopka), v primeru, če sodišče prve stopnje ni celovito odločilo o zahtevkih in v primeru, če prvostopno sodišče sploh ni razčistilo (eroertern) dejstev, ki so po mnenju pritožbenega sodišča relevantna, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek (par. 496/1 ZPO). Pri tem je bistveno, da se ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje omeji le na okoliščine, ki so narekovale razveljavitev sodbe. Ne gre torej za polno ponovitev postopka (par. 496/2 ZPO). Sodišče druge stopnje pa mora samo opraviti obravnavo in popraviti kršitve, ki jih je storilo sodišče prve stopnje (in torej ne sme zadeve vrniti sodišču prve stopnje v nov postopke), če se s tem ne zavleče postopek (par. 496/3 ZPO). Razpis obravnave in samostojna odločitev višjega sodišča (namesto vrnitve sodišču prve stopnje) je torej, pod pogojem, da je v korist pospešitve postopka, načeloma obveznost (in ne stvar proste presoje pritožbenega sodišča).131 Ali je samostojna odločitev pritožbenega sodišča mogoča in v korist pospešitve postopka pa je odvisno predvsem od tega, ali so procesne pomanjkljivosti takšne, da jih je mogoče popraviti ločeno, le z obravnavo posameznega spornega vidika postopka in odločitve. Če pa gre za pomanjkljivost takšne narave, ki je ni mogoče obravnavati in popraviti ločeno od celotnega procesnega gradiva, je na mestu razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.132 Tudi v primeru kršitev materialnega prava, kadar te povzročijo da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, praviloma pride v poštev sprememba sodbe (na podlagi morda dopolnjenega dokaznega postopka), razveljavitev in vrnitev v nov postopek pa le, kadar to narekujejo razlogi pospešitve postopka.133

Pomembna je omenjena določba o možnosti razveljavitve sodbe v primeru, če sodišče prve stopnje ni razčistilo (eroertern) dejstev, ki so po presoji pritožbenega sodišča relevantna. To se ne nanaša samo na dejstva, ki so bila pred sodiščem prve stopnje zatrjevana, pa jih sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega naziranja ni ugotavljalo. V tem primeru gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico napačne uporabe materialnega prava), ki jo je mogoče na pritožbeni stopnji sanirati z dopolnjenim dokaznim postopkom. Omenjena procesna kršitev pa se nanaša tudi na dejstva, ki jih stranke niti zatrjevale niso, vendar pa bi jih sodišče prve stopnje s pravilnim materialnim procesnim vodstvom k zatrjevanju teh dejstev moralo vzpodbuditi. Seveda pa se pogosto zgodi, da prvostopno sodišče strank k zatrjevanju določenih dejstev ne vzpodbudi – bodisi zato, ker neustrezno izvaja materialno procesno vodstvo, bodisi zato, ker tudi samo (zaradi napačne pravne presoje) meni, da niso relevantna. V slednjem primeru pritožbeno sodišče sicer lahko ugotovi kršitev materialnega prava, vendar pa ne more zadeve vrniti v nov postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta možnost pride v poštev le v primeru, če so stranke ustrezne dejanske navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje podale, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Če pa ustreznih dejanskih navedb stranke pred prvostopnim sodiščem sploh niso zatrjevale, po splošnem pravilu višje sodišče nima druge možnosti, kot da novo pravno kvalifikacijo uporabi na tista dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo. Vendar tudi za pritožbeno sodišče velja, da strank z novim pravnim naziranjem ne sme presenetiti.134 Zato v primeru, če pritožbeno sodišče uporabi drugo pravno kvalifikacijo, z vidika te pravne kvalifikacije pa so pomembna druga dejstva, kot tista glede katerih sta se stranki glede na materialno procesno vodstvo sodišča izjavljali pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ali pa samo opravi dodatno obravnavo (na tej stranki lahko smiselno navajata tudi nova dejstva, kolikor to narekujejo novi vidiki zadeve135). Če pa je sodišče prve stopnje pravilno opravilo nalogo materialnega procesnega vodstva, pritožbeno sodišče sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in s tem strankam omogočiti, da naknadno vendarle predložita sodišču relevantne dejanske navedbe.136
_________________________
131 Strohanzl, op. cit., str. 490.
132 Strohanzl, op. cit., str. 490.
133 Fasching, op. cit., str. 897.
134 Gl. prakso citirano v Strohanzl, str. 490.
135 Fasching, op. cit., str. 918.
136 Gl. prakso citirano v Strohanzl, str. 490.




Če pritožbeno sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, je sodišče prve stopnje vezano na pravna naziranja višjega sodišča (par. 499 ZPO). Ta pravna naziranja morajo iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje biti jasno razvidna in morajo biti bistvena za odločitev v zadevi.137

Temeljno o rekurzu kot pravnem sredstvu zoper sklepe
Rekurz je pravno sredstvo zoper sklepe sodišč prve stopnje (v tem primeru odloča pritožbeno sodišče), v poštev pa pride tudi zoper nekatere sklepe sodišča druge stopnje (v tem primeru odloča vrhovno sodišče). Omenjeno je že bilo, da je rekurz lahko dovoljen tudi zoper sklep višjega sodišča, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v nov postopek. O dopustnosti rekurza na vrhovno sodišče v tem primeru odloči samo višje sodišče. Rekurz na vrhovno sodišče je v vsakem primeru dovoljen tudi zoper sklep višjega sodišča, da zavrže pritožbo ali da (v primeru, ko ugotovi pomanjkanje procesnih predpostavk) zavrže tožbo.

Zaradi spornosti tradicionalne ureditve, da je rekurz enostransko pravno sredstvo, je bil ZPO noveliran tako, da je glede najpomembnejših sklepov (sklepi, s katerimi se postopek konča – predvsem z zavrženjem tožbe ter sklep v sporu zaradi motenja posesti, sklep, s katerim pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne v nov postopek, sklep glede stroškov) rekurz dvostransko pravno sredstvo (par. 521a ZPO).

3. Francija
V francoskem pravu je pravdni postopek urejen v "Novem zakoniku o civilnem postopku" (Nouveau Code de procédure civile, v nadaljevanju NCPC), ki je začel veljati 1. januarja 1976138. Pritožbeni postopek je zajet na dveh mestih v zakoniku. V prvi knjigi, čl. 542 – 570, je govora o odločbah, zoper katere se je mogoče pritožiti, o strankah pritožbenega postopka in njegovih učinkih. V drugi knjigi, čl. 899 – 972, pa je urejen pritožbeni postopek.

Pritožbeni postopek se v grobem deli na postopek z obveznim zastopanjem in postopek brez obveznega zastopanja, lahko pa ga delimo tudi na postopek pred senatom in na postopek pred predsednikom višjega sodišča139. Kljub tem delitvam pa se tradicionalno šteje, da v pritožbenem postopku v francoskem pravu veljajo enaka procesna pravila kot v postopku na prvi stopnji140, gre torej resnično za ponovno odločanje o isti stvari, vendar pred višjim sodiščem. Tako bo moral pritožnik o pritožbi obvestiti nasprotno stranko, ko bo ta postavila odvetnika, se bo pritožba štela za vloženo, izvedel se bo "preiskovalni" oziroma pripravljalni postopek itd., stranki bosta vložili "končni vlogi"141, izvedla se bo glavna obravnava in sodišče bo odločilo. Ker naš namen ni podrobneje predstavljati pritožbenega postopka, ampak predvsem proučiti rezultate, do katerih ta lahko pripelje, naj teh nekaj podatkov zadostuje.

Pritožba (l'appel) ima, kot v slovenskem pravu, suspenzivni in devolutivni učinek, t. j. zadrži izvršitev prvostopenjske odločbe in o njej odloča drugo, nadrejeno sodišče. Francosko pravo se nagiba k temu, da bi odločanje v pritožbenem postopku bilo prej "revizija prvostopenjskega odločanja" kot samo "revizija prvostopenjske odločbe"142, tako da ima pritožbeno sodišče pri odločanju precej široke pristojnosti. Pritožbeno sodišče lahko odloča le o tem, o čemer je že odločalo prvostopenjsko sodišče. Pri tem pa lahko upošteva tudi dejstva, ki so nastala po sprejetju prvostopenjske odločitve, če le ta ne povzročijo, da bi prišlo do odločanja o vprašanjih, o katerih na prvi stopnji še ni bilo odločeno143. Pritožbeno sodišče (la cour d'appel) lahko odloča o pravnih in dejanskih vprašanjih. Prvostopenjsko odločbo lahko spremeni (la réformation) ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje (l'annulation, le renvoi). Načeloma mora meritorno odločati o stvari, o kateri je že odločalo prvostopenjsko sodišče, in zadeve, razen izjemoma, ne sme vrniti v novo sojenje na prvo stopnjo. Izjemi od tega pravila sta dve, in sicer se lahko stranki dogovorita, da bosta pritožbeno sodišče prosili za vsebinsko odločitev le v enem delu njunega spora, glede ostalega pa bosta zahtevali vrnitev v novo sojenje, sodišče pa zadevo vrne v novo sojenje tudi v primeru, ko o pritožbi ni mogoče odločati neodvisno od vprašanj, o katerih prvostopenjsko sodišče še mora odločiti144.
_________________________
137 Gl. Fasching, op. cit., str. 918.
138 Sprejet z dekretom št. 75-1123 z dne 5.12.1975.
139 Glej J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, Précis Dalloz, 25e éd., 1999, str. 979.
140 To je bilo v starem zakoniku o civilnem postopku tudi izrecno poudarjeno (čl. 470), vendar NCPC te določbe ne povzema.
141 Glej spodaj.
142 Glej J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 962.
143 Tako stališče je bilo zavzeto v sodbi 1. civilnega senata kasacijskega sodišča z dne 3.12.1962, 2. civilnega senata z dne 15.4.1970 itd.
144 J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 964, 965.




Sodišče ima v pritožbenem postopku polno jurisdikcijo ter odloča o pravnih in dejanskih vprašanjih v enakem obsegu kot sodišče prve stopnje145. Lahko odredi nove poizvedbe in določi druge ukrepe za ugotovitev dejanskega stanja, ali pa razveljavi ukrepe, ki so bili sprejeti na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče pa ne bo odločalo vsebinsko v primeru, ko tudi sodišče prve stopnje ni, in je odločba, zoper katero je vložena pritožba, zgolj procesne narave146. V tem primeru bo zadeva vrnjena v novo sojenje na prvo stopnjo. V primeru pa, da se izpodbija odločba o dovolitvi začetka postopka na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ne bo niti meritorno odločalo o sporu niti zadeve vrnilo v novo sojenje, ampak bo lahko le razveljavilo izpodbijano odločbo in strankama prepustilo, da postopek sprožita znova147.

V francoskem pravu lahko govorimo o pritožbi v širšem smislu, ki je sestavljena iz pritožbe v ožjem smislu in »končne vloge« (les conclusions). S pritožbo v ožjem smislu je pritožbeni postopek začet, nastopi suspenzivni učinek. To je vloga, v kateri pritožnik pove, glede katerega dela odločbe se pritožuje in kaj zahteva. V roku štirih mesecev mora nato vložiti »končno vlogo«, v kateri svoje trditve obrazloži in zanje predloži dokaze. "Končna vloga" je omejena s pritožbo v ožjem smislu, tako da v njej ni mogoče pritožbe razširiti izven meja, določenih v pritožbi v ožjem smislu. Odločanje pritožbenega sodišča je poleg splošnih omejitev, navedenih zgoraj, omejeno z obema pritožbenima aktoma in lahko odloča le o tem, glede česar se pritožnik pritožuje (tantum devolutum, quantum appellatum). Natančneje, odloča lahko o vprašanjih, ki jih je pritožnik sprožil izrecno ali implicitno, ter o tistih, ki so od njih odvisna148.

Če se je pritožila le ena stranka, pritožbeno sodišče ne sme odločbe spremeniti tako, da bi nova odločba postavila pritožnika v slabši položaj kot prvostopenjska. Prav tako ne sme odločbe spremeniti tako, da bi postavilo v boljši položaj stranko, ki se zoper prvostopenjsko odločbo ni pritožila. Načeloma lahko sodišče torej odloča o tem, glede česar sta se stranki pritožili. Sodišče bo tako (v okviru splošnih omejitev) odločalo o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih, torej o celotnem sporu, v treh primerih: če pritožba ni bila omejena na posamezna vprašanja, če je bila v pritožbi uveljavljana ničnost prvostopenjske odločbe zaradi nezakonitosti149 ali pa če zaradi narave spora ni mogoče odločati le o nekaterih vprašanjih, ne da bi to vplivalo tudi na ostala vprašanja150. V pritožbi stranki načeloma ne smeta navajati novih zahtevkov (tantum devolutum, quantum judicatum)151, lahko pa navajata nova dejstva in dokaze za ugotovitev in odločitev o zahtevkih, ki sta jih uveljavljali na prvi stopnji152. Pojem »novi zahtevki« je težko določljiv. Kasacijsko sodišče je odločilo, da zahtevek ni nov, če je bil jasno definiran ob začetku postopka na prvi stopnji153. 565. člen NCPC določa, da zahtevek ni nov, če zasleduje isti cilj kot je bil že uveljavljan na prvi stopnji, čeprav je pravna podlaga zahtevka na drugi stopnji drugačna. Zakonodajalec tako "novost" zahtevka razlaga ozko in tako omili prepoved navajanja novih zahtevkov. Ugotoviti pa je treba, da tudi "istovetnost cilja" zahtevkov ni lahko določljiva154. Poleg težav pri definiranju »novosti« zahtevka pa je tudi praksa zahtevala, da se načelo prepovedi navajanja novih zahtevkov omili, saj bi sicer ob doslednem upoštevanju tega pravila lahko prišlo do absurdnih rešitev. Lahko se namreč v pritožbenem postopku izkaže, da je treba odločati tudi o zahtevku, ki ni bil postavljen na prvi stopnji, saj bi drugače sodišče moralo vrniti zadevo v novo sojenje na prvo stopnjo, kar pa ne bi bilo vedno upravičeno in smotrno. Zato je zakonodajalec poleg ozke razlage, določene v 565. členu NCPC, določil še druge izjeme.
_________________________
145 Ne pa izven tega obsega, glej : sodba 2. civilnega senata kasacijskega sodišča z dne 24.9.1998.
146 J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 965.
147 J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 967.
148 NCPC, čl. 562, al. 1.
149 Bolard, Recueil Dalloz, 1998, št. 229.
150 NCPC, čl. 562, al. 2.
151 NCPC, čl. 564.
152 NCPC, čl. 563.
153 Sodba 3. civilnega senata z dne 26.5.1992.
154 Več o tem vprašanju J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 971, 972.




Na podlagi 564. člena NCPC lahko stranka šele v pritožbenem postopku uveljavlja naslednje nove zahtevke. Lahko zahteva procesno pobotanje (la compensation judiciaire)155, torej pobot terjatev, od katerih vsaj ena še ni dospela156. Lahko navaja nove zahtevke, ki izničujejo zahtevke nasprotne stranke, saj gre za temeljno načelo svobode obrambe157. Lahko navaja tudi nove zahtevke, ki so se pojavili zaradi intervencije tretje stranke, pa tudi take, ki so se pojavili zaradi tega, ker se je pojavilo ali razkrilo kakšno dejstvo, ki med postopkom na prvi stopnji še ni obstajalo ali stranki ni bilo znano. Na podlagi 566. člena NCPC lahko stranki v pritožbenem postopku izrecno zahtevata, kar je bilo implicitno zahtevano na prvi stopnji, lahko pa postavita tudi zahtevke, ki prvostopenjske dopolnjujejo, so od njih odvisni ali pa iz njih sledijo158. Tu ni pogoja, da stranki teh zahtevkov prej nista mogli uveljavljati niti da nista smeli biti malomarni159. Na podlagi 567. člena NCPC lahko tožena stranka šele na drugi stopnji vloži nasprotni zahtevek, ki mora biti seveda v zadostni povezavi z zahtevkom tožeče stranke160. Poleg teh izrecnih zakonskih izjem od načela prepovedi uveljavljanja novih zahtevkov v pritožbenem postopku, je le to dovoljeno, če se stranki tako sporazumeta. Prepoved torej ni ius cogens. Sporazum je lahko izrecen, ali pa tacite, nasprotna stranka torej ni ugovarjala. Takoj, ko je sporazum dosežen, pritožbeno sodišče o novem zahtevku mora odločiti161.

Potem ko smo predstavili pravila o obsegu odločanja drugostopenjskega sodišča o pritožbi, je treba opozoriti, da na tem področju v francoskem pravu obstaja pomembna izjema od teh pravil, kateri v slovenskem pravu ni primere. Gre za institut "prevzema postopka po višjem sodišču" (l'évocation)162. V nekaterih primerih lahko namreč pritožbeno sodišče ponovno odloča o celotnem sporu tudi, ko bi po splošnih pravilih lahko odločalo le o delu spora. Tako odločanje pa je v diskreciji višjega sodišča, tako da to lahko zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo, če se mu to zdi primerneje. Razlog za tako možnost so včasih iskali v nezaupanju sodnikom prve stopnje, ki so že enkrat narobe odločili, danes pa se poudarja predvsem hitrost postopka163.
_____________________________
155 Ne pa « zakonitega pobota », ki je sam po sebi način ugasnitve obveznosti in ga ne štejemo za « nov zahtevek », ampak le za novo sredstvo uveljavljanja zahtevka, glej J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 972.
156 G. Cornu, Vocabulaire juridique, PUF, Quadrige, 3e éd., 2002, str. 181.
157 Glej sodbe, citirane v J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 973.
158 Npr. zahtevek za odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi prvostopenjske odločbe.
159 Sodba socialnega senata kasacijskega sodišča z dne 8.2.1996.
160 Glej sodbe, citirane v J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 974, sprotna opomba št. 4.
161 J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 974, sprotna opomba št. 6.
162 NCPC, čl. 568.
163 Sodba 3. civilnega senata kasacijskega sodišča z dne 1.3.1983, tudi J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 978.




Prav tako bo sodišče lahko odločalo meritorno, če je pritožba vložena zoper odločbo, s katero je sodišče prve stopnje odredilo določen ukrep v dokaznem postopku164, ali zoper odločbo, s katero je sodišče odločilo, da se zaradi procesnih pomanjkljivosti postopek ustavi. Višje sodišče ima tako možnost, da ne samo razveljavi prvostopenjsko odločbo, pač pa tudi kar samo odredi določen ukrep ali pa odloči, da se postopek nadaljuje165.

Pritožba je mogoča zoper vse odločbe, izdane na prvi stopnji, v pravdnem in nepravdnem postopku, če zakon ne določa drugače166. Za razliko od Slovenije pravica do pravnega sredstva v Franciji ne spada med ustavne pravice167, zato sta pritožba oz. ugovor včasih izključena. Pritožbe ni v zadevah, za katere so pristojna TI, TGI, juridiction de proximité ali gospodarska sodišča in je vrednost spora enaka ali manjša od 4.000 evrov168, za nekatere volilne spore, za katere je pristojno TI, za začasne odredbe (pristojnost TI) v vrednosti do 4.000 evrov, za začasne odredbe, ki jih izda predsednik pritožbenega sodišča, in v nekaterih drugih zadevah. V pripravi je dekret, ki bo noveliral uredbeni del Zakona o organizaciji sodišč ter pristojnosti posameznih sodišč (in s tem mejni znesek, ki omogoča vložitev pritožbe) na novo določil. Kdaj na prvi in zadnji stopnji odločajo delovna sodišča (Conseil de prud'hommes), je določeno v zakoniku o delu (Code du travail). Tu so pristojnosti določene glede na naravo zadeve in ne glede na vrednost predmeta spora.

Sodna praksa je za primere, ko pritožbe po splošnih pravilih ni, izoblikovala še posebno vrsto pritožbe: pritožba za razveljavitev (appel-nullité). Tudi kadar pritožba po splošnih pravilih ni mogoča, je vseeno mogoča pritožba, s katero se zahteva razveljavitev sodbe (ne pa sprememba), če je bila pri izdaji sodbe podana kršitev temeljnih postopkovnih pravic ali pa je prišlo do prekoračitve pristojnosti (npr. odločitev sodišča, ne da bi bila podana sodna pristojnost).169
___________________________
164 V Franciji imajo sodišča večje pristojnosti v civilnem postopku glede ugotavljanja dejanskega stanja kot v Sloveniji, op. a..
165 Glej J. Vincent, S. Guinchard, že citirano, str. 977.
166 Zakon govori o »sodbah«, vendar sodna praksa ta termin razlaga široko, gre za vse odločbe, izdane na prvi stopnji. Glej npr. pritožbeno sodišče Pariz, 13. 7. 1978.
167 Ustavni svet (Conseil constitutionnel), 12. 4. 2004.
168 8. 6. 2006 je bila sprejeta odredba (ordonnance) vlade, s katero so bili členi, ki to določajo, odpravljeni, vendar bo ta odredba stopila v veljavo šele, ko bo sprejet dekret, ki bo noveliral Zakon o organizaciji sodišč (Code de l'organisation judiciaire), URL:
http://www.legifrance.gouv.fr/WAspad/RechercheSimpleArticleCode?code=CORGJUDL.rcv&art=L321-2-1&indice=0
169 Gospodarski senat kasacijskega sodišča, 2. 5. 2001. J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, Précis Dalloz, 1999, str. 924.




Pritožbo je mogoče vložiti zoper sodbo, s katero je odločeno o celotnem zahtevku, kakor tudi zoper sodbo, s katero je odločeno o delu zahtevka in hkrati o začasni odredbi ali o preiskovalnem dejanju (mesure d'instruction)170 (t. im. "mešane« sodb). Pritožba je možna tudi zoper odločbe o procesnih ugovorih (exceptions de procédure), o zavrženju tožbe ali o vseh drugih procesnih situacijah, ki povzročijo konec postopka.171 Zoper ostale odločbe je pritožba mogoča samo v okviru pritožbe zoper meritorno sodbo.172

Pritožbo lahko vložijo stranke postopka na prvi stopnji, vključno z intervenienti173, v nepravdnih zadevah pa tudi tretji, ki jim je bila sodba vročena.174 Kot intervenienti lahko nastopijo tudi osebe, ki niso sodelovale v postopku na prvi stopnji.175 Podan mora biti pravni interes pritožnika, ki je v tem, da je na prvi stopnji vsaj delno izgubil (principe de la succombance). Dopustna je odpoved pritožbi, in sicer tudi pred izdajo sodbe, vendar pa ne pred začetkom postopka.176 Odpoved je lahko izrecna ali konkludentna (izhaja iz dejstva, da je stranka izvršila še neizvršljivo sodbo, ne da bi si pridržala pravico do pritožbe, ali iz drugih ravnanj, ki nedvoumno kažejo na voljo stranke, da se pritožbi odpove).177 Ta odpoved pa ni veljavna, če je kasneje katera od drugih strank vložila pritožbo (odpoved pritožbi torej dejansko pomeni, da ta stranka ne bo edina oz. prva vložila pritožbe).

Rok za vložitev »glavne« pritožbe (appel principal)178 je en mesec v pravdnih zadevah ter 15 dni v nepravdnih zadevah, pri začasnih odredbah in odločbah izvršilnega sodnika. Pri prisilni poravnavi in stečaju je rok 3 ali 10 dni.179 Rok začne teči od dneva vročitve sodbe (za stranko, ki ji je vročeno, in za stranko, ki vroča). Nasprotna pritožba (appel incident) in pritožba zaradi pritožbe (appel provoqué), ki je vrsta nasprotne pritožbe, se lahko vložita tudi po izteku pritožbenega roka, vendar pa je stranka, ki bi namerno pozno vložila tako pritožbo, odškodninsko odgovorna nasprotni stranki.180 Zainteresirana stranka mora sodbo vročiti nasprotni stranki v dveh letih od izdaje sodbe, sicer po izteku tega roka več ne bo mogla vložiti pritožbe. Nasprotna stranka lahko tudi sama vroči sodbo, da s tem začne teči pritožbeni rok.181

Pritožbo lahko vloži pritožnik ali pa obe stranki s skupno zahtevo (requête conjointe)182.

V postopkih, kjer je zastopanje obvezno, mora pritožnik najprej konstituirati odvetnika (constitution d'avoué183), nato pa odvetnik izdela "napoved pritožbe" (déclaration de l'appel), v kateri navede ime pritožnika, svoje ime kot pooblaščeni odvetnik, imena nasprotnih strank, poimenovanje sodbe, zoper katero se pritožba vlaga ter dela sodbe, ki ga pritožnik napada s pritožbo. Napoved pritožbe se vloži pri sodni pisarni (greffe) pritožbenega sodišča. Sodišče nato pritožbo z navadnim pismom pošlje nasprotnim strankam, ki morajo prav tako pooblastiti odvetnike in to sporočiti sodišču ter pritožniku. Če se pismo vrne, ga bo sodišče predalo odvetniku pritožnika, ki bo moral zagotoviti vročitev na enak način, kot velja za tožbo (asignacijo s signifikacijo)184. Če nasprotne stranke odvetnika tudi potem ne pooblastijo, lahko sodišče izda meritorno sodbo na podlagi informacij, ki jih je priskrbel pritožnik.185 Pritožbeni postopek se, kar se tiče sodišča, dejansko začne, ko ena od strank zahteva, da se zadeva vpiše na vpisnik tekočih zadev (inscription au rôle). V štirih mesecih od vložitve pritožbe pri sodni pisarni mora odvetnik pritožnika sodišču poslati končno verzijo svojih argumentov, dejanskih navedb in predlaganih dokazov (conclusions). Če tega ne stori, je zadeva, razen izjemoma, izbrisana iz vpisnika tekočih zadev.
___________________________
170 V francoskem civilnem postopku obstaja faza, podobna preiskavi v kazenskem postopku, ravno tako gre za »pripravo« postopka, zagotavljanje, da bo postopek pred sodiščem, ki odloča, hitro in učinkovito izveden.
171 Čl. 544 NCPC.
172 Čl. 545 NCPC.
173 H. Croze, C. Laporte, Guide pratique de procédure civile, 2. izd. Litec, LexisNexis, 2004, str. 208.
174 J. Larguier, P. Conte, Procédure civile, Droit judiciaire privé, 18. izdaja, Dalloz (Mémentos), 2003, str. 114.
178 J. Larguier, P. Conte, Procédure civile, Droit judiciaire privé, 18. izdaja, Dalloz (Mémentos), 2003, str. 114.
176 Čl. 557 NCPC..
177 Čl. 558 NCPC.
178 Gre za samostojno pritožbo, neodvisno od pritožb drugih strank. Vsaka stranka lahko vloži »glavno« pritožbo v predpisanem roku.
179 J. Larguier, P. Conte, Procédure civile, Droit judiciaire privé, 18. izdaja, Dalloz (Mémentos), 2003, str. 115.
180 J. Larguier, P. Conte, Procédure civile, Droit judiciaire privé, 18. izdaja, Dalloz (Mémentos), 2003, str. 115.
181 J. Larguier, P. Conte, Procédure civile, Droit judiciaire privé, 18. izdaja, Dalloz (Mémentos), 2003, str. 115.
182 H. Croze, C. Laporte, Guide pratique de procédure civile, 2. izd., Litec, LexisNexis, 2004, str. 212.
183 Odvetnik, ki nastopa na sodiščih prve stopnje, se imenuje avocat, na pritožbenem sodišču pa avoué.
184 Čl. 903 NCPC.
185 Če je bila vročitev opravljena osebno, bo to neprava kontradiktorna sodba, zoper katero ni mogoče vložiti ugovora.




Če v postopku ni obvezno zastopanje, pritožnik pritožbo vloži v tajništvu (secrétariat) sodišča, ki je izdalo napadeno sodbo. Tajnik nato o pritožbi obvesti nasprotno stranko in pritožbo preda pritožbenemu sodišču. Sodišče stranke povabi na narok za glavno obravnavo najmanj 15 dni vnaprej.

5. VROČANJE

1. Nemčija
Leta 2001 je v Nemčiji prišlo do obsežne reforme ureditve vročanja (Zustellungsreformgesetz; sedaj par. 166 in nasl. Zivilprozessordnung – ZPO). V primerjavi s prej veljavno ureditvijo je nova ureditev poudarila pomen vročanja prek sodišča (po pošti), zmanjšal pa se je pomen neposrednega vročanja med strankami oziroma njihovimi odvetniki.

Akt vročitve je akt državne oblasti (razen pri neposrednem vročanju med odvetniki).

Zakon loči vročanje po uradni dolžnosti (Amtszustellung) in vročanje z delovanjem strank (Parteizustellung). Sodbe se sicer vročajo po uradni dolžnosti, vendar lahko tudi stranka sama nasprotni stranki vroči sodbo in si s tem zagotovi možnost hitrejše izvršbe (par. 750 ZPO). Neposredno med strankami se lahko vročajo tudi sklepi o rubežu, sklepi o prenosu in sklepi o sredstvih zavarovanja.186

Če ima fizična oseba zakonitega zastopnika, se vroča slednjemu. Pri pravnih osebah se vroča "vodji" (Leiter). Ta generičen pojem je širši od pojma zakonitega zastopnika (par. 170 ZPO). Če ima stranka pooblaščenca, se vroča izključno pooblaščencu (par. 172 ZPO). Vročitev procesno nesposobni osebi ni veljavna (čeprav morda sodišče za procesno nesposobnost v trenutku vročitve še ni vedelo); par. 170 ZPO. Pomembna pa je določba, da tudi sodba, ki ni (pravilno) vročena, lahko postane pravnomočna. Rok za pritožbo namreč v vsakem primeru začne teči v petih mesecih od izdaje sodbe (Par. 570 ZPO).

Vročitev po pošti se opravi priporočeno s povratnico in podpisom o prejemu.

Nadomestne vročitve: če osebna vročitev ni mogoča, pride v poštev nadomestna vročitev.V stanovanju naslovnika je mogoče vročiti odraslemu članu družine, osebi, zaposleni pri družini ali odraslemu stalnemu sostanovalcu (par. 178 ZPO). Pojem "odraslosti" se ne pokriva s polnoletnostjo, zadošča izgled odraslosti.187 Za družinske člane (drugače kot v Sloveniji) ni potrebno, da živijo v istem gospodinjstvu.

Če ima naslovnik – fizična oseba – poslovne prostore (npr. notar, odvetnik, podjetnik posameznik), je vročitev tam mogoče opraviti tako, da se pisanje pusti kateri koli tam zaposleni osebi (par. 178 ZPO). Takšni osebi pa je vročitev vedno mogoče opraviti tudi v stanovanju (vključno z nadomestnimi vročitvami na naslovu stanovanja). Obstaja torej možnost izbire.

Če naslovnik živi v »skupnem nastanitvenem objektu«, ne glede na to, ali gre za privatno ali javno ustanovo (npr. bolnišnica, dom za ostarele, vojašnica, internat, delavski dom, zapor) je nadomestno vročitev možno opraviti tako, da se pisanje izroči vodji ustanove ali pooblaščenemu zastopniku (par. 178 ZPO).

Če nadomestna vročitev v stanovanju ali poslovnem prostoru ni mogoča, se vročitev opravi tako, da se pisanje pusti v poštnem nabiralniku na tem naslovu (par. 180 ZPO). Za čas vročitve se šteje čas, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku. Ta ureditev nadomešča prejšnjo, po kateri je vročevalec v nabiralniku pustil le obvestilo, da je sodno pisanje puščeno na pošti. Do spremembe je prišlo zato, ker je zakonodajalec želel na ta način povečati verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem dejansko seznanil.188 Le izjemoma še pride v poštev, da se pisanje vroči tako, da se ga pusti na pošti, naslovnika pa z navadnim pismom obvesti o tem (par. 181 ZPO).

Pomembno je, da se nadomestna vročitev lahko opravi le v stanovanju, kjer naslovnik dejansko stanuje. Ni bistveno, kje je uradno prijavljen oziroma odjavljen. Treba je torej najti pravo stanovanje naslovnika in ni možno, da bi se vročitev opravila na uradno prijavljenem naslovu, če naslovnik tam dejansko ne stanuje.189 Vendar pa pri osebah, katerih prebivališče je neznano, pride v poštev tim. javna vročitev (glej spodaj).

Za osebe, ki zaradi poklica uživajo visoko stopnjo zaupanja (npr. odvetniki, notarji, državni uradniki), je možna tim. "vročitev s povratnim potrdilom o sprejemu". V tem primeru se vročitev opravi neformalno npr. prek predala na sodišču ali prek faksa, naslovnik pa ima dolžnost, da na isti način sodišču takoj potrdi prejem pisanja (kar je pogoj za uspeh vročitve; par. 174 ZPO). Navedenim osebam se na isti način lahko vročitev opravi tudi po elektronski pošti (z elektronskim podpisom) – tudi v tem primeru je naslovnik dolžan na isti način (ali po faksu ali z navadnim pismom) sodišču poslati potrdilo o prejemu. Za to ni potreben varen »elektronski podpis«, pač pa zadošča zapis imena pod besedilom.

Po elektronski pošti (z elektronskim podpisom) se vroča tudi drugim osebam, vendar le če s takšnim načinom vročanja soglašajo (par. 174 ZPO).

Sodišče lahko vročitev opravi neposredno (npr. na naroku na sodišču) ali pa to nalogo zaupa pošti (kar je pravilo) ali sodnemu uslužbencu. Za pošto se ne šteje le Deutsche Post AG, pač pa vsako registrirano podjetje, ki opravlja poštne storitve. Če za nobeno od navedenih možnosti ni pričakovati, da bo uspešna, lahko sodišče nalogo vročitve zaupa sodnemu izvršitelju ali drugemu organu, npr. policiji (Par. 168 ZPO).

Splošno velja, da se vročitev šteje za opravljeno kljub kršitvi določb o vročanju, če pisanje dejansko pride do naslovnika (par. 189 ZPO).

Javna vročitev (öffentliche Zustellung): Zgoraj je bilo pojasnjeno, da nadomestne vročitve v stanovanju pridejo v poštev le, če gre za stanovanje, kjer naslovnik dejansko prebiva. Pač pa v primeru, ko kraj bivanja naslovnika ni znan (pa tudi ni mogoča vročitev pooblaščencu za sprejem pisanj ali zastopniku) pride v poštev tim. javna vročitev oziroma vročitev prek javnega razglasa (par. 185 ZPO). Isto velja za primer, ko bi bilo treba vročitev opraviti v tujini, pa ta ni uspešna oz. nima izgledov za uspeh. V bistvu gre za ureditev podobnega položaja, pri kakršnem v Sloveniji lahko pride do postavitve začasnega zastopnika.
____________________________
186 Gl. Rosenberg, Schwab, Gottwald, ZIVILPROZESSRECHT, 16. Aufl., str. 460.
187 Ibid, str. 464.
188 Ibid, str. 465.
189 Gl. npr. Thomas, Putzo, ZPO-KOMMENTAR, 2002, str. 395 in 396.




Kraj bivanja naslovnika mora biti splošno neznan (ni dovolj, da je neznan le nasprotni stranki in sodišču). Vendar pa načeloma zadošča, če sodišče opravi poizvedbe pri pristojnih organih (Einwohnermeldeamt – Urad za prijavo prebivalcev) in pri pošti190. Nadaljnje poizvedbe pri družinskih članih, delodajalcih, sosedih načeloma niso potrebne. Ureditev želi zagotoviti učinkovito sodno varstvo upnika in temelji na postavki, da naj negativne posledice nosi tisti, ki se oddalji iz svojega dosedanjega življenjskega okolja, pa ne poskrbi za to, da bo znan njegov nov kraj bivanja.191 Javno vročitev odredi sodišče s sklepom, lahko tudi po uradni dolžnosti brez predloga nasprotne stranke. Če sodišče zavrne predlog stranke, naj se opravi javna vročitev, je možna pritožba (par. 186 ZPO). Vročitev se opravi tako, da se obvestilo o pisanju objavi na sodni deski (par. 186 ZPO), sodišče pa lahko odredi tudi drug primeren način objave, npr. v dnevnih časopisih (par. 188 ZPO). Vročitev se šteje za opravljeno en mesec po objavi, sodišče pa lahko določi tudi daljši rok.

Vročanje v tujino: zanimiva je ureditev, da sodišče v primeru, če stranka kljub pozivu sodišča ne imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, odloči, da se vročitev v tujino opravi tako, da se pisanje z navadno poštno pošiljko pošlje na naslov v tujini. Vročitev se šteje za opravljeno dva tedna po oddaji na pošti (par. 184 ZPO). Ne gre za poseg v suverenost druge države, saj se kot akt vročitve šteje oddaja na pošto v domači državi – na ta trenutek se (z zamikom dveh tednov) tudi veže učinek vročitve.

2. Anglija
Vročitev lahko opravi sodišče prek pošte ali pa neposredno sama stranka. To velja tako za sodne dokumente (npr. odredbe sodišča) kot tudi za dokumente strank (npr. tožba). Če gre za vročanje sodnih dokumentov, je odločitev o načinu vročitve odvisna od volje tiste stranke, ki je sprožila fazo postopka, v kateri je bil dokument izdan.

Če stranka želi, da vročitev opravi sodišče, mora sodišču predložiti dva izvoda vloge, ki naj se vroči. Primaren način vročanja je v tem primeru po pošti (first class post). Vročitev se šteje za opravljeno dva dni od oddaje dokumenta pošti (CPR, rule 6.7).

Predvsem v primerih, ko odvetniki tožnika ocenijo, da se bo toženec vročitvi izmikal in ko je potrebna visoka stopnja gotovosti glede opravljene vročitve, se stranke oz. njihovi odvetniki odločijo za osebno vročanje, brez posredovanja sodišča. Če stranka želi vročitev opraviti sama, mora o tem obvestiti sodišče (CPR, rule 6.3).

Vročitev se tudi v tem primeru lahko opravi prek pošte, lahko pa tudi osebno. Če naslovnik osebno noče sprejeti pisanja, je dovolj, da se pisanje pusti ob njem z obvestilom, za kakšno pisanje gre.

Vročitev kapitalski družbi se opravi tako, da se pisanje vroči osebi, ki v podjetju zaseda »višji položaj« (a senior postition); npr. direktor, zakladnik, sekretar, vodja uprave); CPR, rule 6.4. Vročitev osebni družbi se opravi tako, da se pisanje vroči kateremu koli družbeniku ali pa osebi, ki sicer ni družbenik, je pa upravičena za upravljanje družbe v času vročitve.
_______________________
190 Thomas, Putzo, op. cit., str. 406, Stein, Jonas, 22. Aufl., Band 3, str. 635 in sl.
191 Stein, Jonas, op. cit., str. 634.




Vročitev posamezniku se opravi na naslovu, na katerem naslovnik običajno prebiva ali na naslovu, ki je zadnji znani naslov njegovega bivališča. Na »zadnjem znanem naslovu« je vročitev možna, če nasprotna stranka tudi po skrbnih poizvedovanjih ne zve za pravi naslov. Pojem »zadnjega znanega naslova« praksa razlaga strogo. Ni dovolj, da je nasprotna stranka v dobri veri mislila, da je naslovnik tam prebival; iti mora za kraj, kjer je naslovnik dejansko prebival (ob tem pa mora biti izpolnjen še pogoj, da je nasprotna stranka ob skrbnem poizvedovanju štela, da je to zadnji znani naslov) - Marshall & Rankin v. Maggs [2006] EWCA Civ 20.

Na podoben način (naslov opravljanja dejavnosti oziroma zadnji znani naslov opravljanja dejavnosti) se vroča tudi osebam, ki opravljajo zasebno trgovsko dejavnost.

Za gospodarske družbe je že po Zakonu o gospodarskih družbah (Companies Act) zagotovljeno, da morajo imeti prijavljen naslov za vročitve. Na tem naslovu se vročitev lahko opravi v vsakem primeru.

Že vročitev tožbe je mogoča tudi odvetniku nasprotne stranke, vendar le, če so ti izrecno pooblaščeni za sprejem pisanj in so obenem obvestili nasprotno stranko o tem (CPR rule 6.4 in 6.13.2).

Vročitev po faksu ali po elektronski pošti je mogoča, če je stranka oziroma njen zastopnik pisno izrazil soglasje k takemu načinu vročanja (CPR, rule 6.2 in Practice direction 6, 3.1). Šteje se, da je soglasje podano, če je stranka v vlogi (tožba, odgovor na tožbo) navedla svoj e-mail naslov oziroma številko faksa. Za vročitev po faksu pa se šteje, da je soglasje dano že v primeru, če je odvetnik stranke (torej ne sama stranka) v korespondenci navajal tudi številko faksa.

Stranki se lahko že v pogodbi dogovorita glede naslova za vročitev tožbe, če bo prišlo do spora iz te pogodbe (CPR, rule 6.15).

Če je toženo tuje podjetje, je vročitev v Angliji mogoča, če ima tuje podjetje v Angliji agenta, pod pogojem, da je spor v zvezi s poslovanjem agenta tujega toženca v Angliji (CPR, rule 6.16). Že po Zakonu o gospodarskih družbah (Companies Act) pa je vročitev tuji gospodarski družbi v Angliji vedno mogoča, če ima v Angliji podružnico ali »registrirano mesto poslovanja« (torej ne glede na to, ali spor izvira iz poslovanja prav te podružnice). Ob prijavi v angleški register, mora namreč tuje podjetje navesti tudi naslov, na katerem se mu lahko opravljajo vročitve.

CPR ureja tudi institut naslova za vročitve (CPR, rule 6.5). Vsaka stranka mora navesti naslov za vročitve. Vendar to ne rešuje problema vročitve prve vloge tožencu. Pogosto namreč toženec v času, ko se mu opravlja vročitev tožbe, še nima naslova za vročitve.

Splošno pravilo je, da mora biti tožba vročena v roku štirih mesecev od izdaje tožbenega formularja (CPR, rule 7). Ta rok je možno na predlog podaljšati, vendar mora tožnik ob tem izkazati, da je z vso potrebno skrbnostjo poskušal najti toženca in opraviti vročitev, vendar brez uspeha.

3. Francija
Vročanje v pravdnem postopku je v Franciji urejeno v Novem zakoniku o civilnem postopku (Nouveau Code de procédure civile - NCPC) iz leta 1976, ki je bil kasneje večkrat spremenjen. Zadnja novela, ki prinaša precej novosti tudi v zvezi z vročanjem, je bila sprejeta decembra 2005 in je začela veljati marca 2006.192

Za slovenski termin "vročanje" se v francoščini uporabljata dva različna izraza. Splošni pojem, ki bi lahko štel za sinonim slovenskega vročanja, je notifikacija (notification). Notifikacije pa se delijo na "redno oziroma navadno notifikacijo", za katero se uporablja kar izraz "notifikacija" (v ožjem smislu), ter "signifikacijo" (signification), ki pomeni strogo obličen način vročanja pomembnejših aktov v postopku, ki ga opravlja sodni pomočnik (huissier)193. V francoskem civilnem procesnem pravu obstaja torej dualizem vročanja: vročitve se lahko opravljajo z notifikacijo (v ožjem smislu) ali z signifikacijo.

Pri vročanju je treba razlikovati vročitveni akt, ki je formular s točno določenimi sestavinami (podatki o naslovniku in pošiljatelju, pravna sredstva, ki so na voljo naslovniku, posledice nesodelovanja v postopku itd.), od pisanja, ki je predmet vročitve (npr. tožba, sodba itd.) in se vroča kot priloga temu formularju.

Notifikacija (v ožjem smislu) je lahko "redna", ki jo sodišče ali stranka opravi s priporočenim pismom s povratnico, ali "neposredna", ki se opravi na sodišču, z neposredno izmenjavo aktov med odvetniki, tako da odvetnik, ki akt prejme, drugemu odvetniku takoj vrne enega izmed dveh izvodov, z datumom in svojim podpisom.

Signifikacija194 je strogo oblična seznanitev s procesnim aktom, ki jo opravi sodni pomočnik. Significirajo se npr. vsi akti, ki pomenijo začetek postopka, takrat namreč v Franciji sodišče še ne sodeluje. Z intervencijo sodnega pomočnika se vročitev sicer podraži, vendar se v komunikacijo med strankama vključi pooblaščena in izobražena oseba, ki za pravilnost komunikacije med strankama tudi odgovarja. Poleg tega lahko naslovnika pošiljke tudi podrobneje pouči o tem, kako naj ravna. Tudi, če za vročitev ni predpisana signifikacija, ampak le notifikacija v ožjem smislu, je vročitev lahko opravljena s signifikacijo (ne pa obratno).

Katero vrsto vročanja je treba uporabiti v posameznem primeru, določajo predpisi. Signifikacija po sodnem pomočniku omogoča večjo varnost kot notifikacija po pošti, vendar se možnost vročanja z notifikacijo kljub temu razširja, predvsem v posebnih postopkih (socialni, delovni spori). V prid notifikaciji govorijo nižji stroški postopka, vendar pa avtorji opozarjajo, da je ta pot manj zanesljiva, med drugim tudi zaradi francoske specifike pogostih stavk v javnem sektorju.195 Za razmejitev področja uporabe obeh vrst vročitve doktrina navaja naslednja pravila196: če predpisi za določen primer ne določajo, katero vrsto vročanja je treba uporabiti, naj bi bilo treba uporabiti signifikacijo, ki še vedno pomeni pravilo. Če pa je v predpisu uporabljena beseda "notifikacija", sta možni obe vrsti vročitve, ker je izraz notifikacija v dvomu skupno ime za navadno notifikacijo in signifikacijo. Če je vročitev mogoča kot navadna notifikacija, bo veljavna tudi, če bo opravljena kot signifikacija.
___________________________
192 Zakonik je skupek različnih aktov, ki se nanašajo na civilni postopek, ne gre za zakonik v našem pomenu besede, torej za obširnejši oz. pomembnejši zakon. V francoskem, angleškem in španskem jeziku dostopen na URL: http://www.legifrance.gouv.fr.
193 Huissier oz. sodni pomočnik ima v francoskem pravosodnem sistemu funkcije slovenskih vročevalca, izvršitelja in delno notarja (sestavlja zapisnike o dejstvih).
194 Signifikacija je urejena v NCPC, čl. 653 in nasl.
195 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 549, 550.
196 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 550.




Predpisi določajo, da je s signifikacijo treba vročiti npr. tožbo, sodbo, vsako pisanje, ki se vroča v tujino (683. čl. NCPC) itd.

Akte je treba vročiti procesnemu subjektu, kateremu so namenjeni, če pa ima ta pooblaščenca ali zastopnika, se vročanje opravlja pri slednjem. Izjema od navedenega pravila je vročanje sodb. Te je treba vročiti tako pooblaščencu oz. zastopniku kot tudi stranki sami, s tem da rok za vložitev pravnega sredstva teče od vročitve stranki.

Kje in na kakšen način se vročanje opravlja?
NCPC v 689. členu določa, da je treba vročitev opraviti tam, kjer naslovnik, ki je fizična oseba, prebiva.197 Vendar pa je vročitev veljavna ne glede na to, kje je opravljena, tudi npr. na delovnem mestu, pod pogojem, da je vročeno naslovniku osebno.198 Vročitevalec torej lahko naslovniku akt vroči kjerkoli, kjer mu uspe priti v stik z njim, npr. na poti domov, na delovno mesto ipd., pri tem pa mora upoštevati pravila dobrega obnašanja in paziti, da ne »povzroči škandala«199. Vročitev je veljavna, če je opravljena na »izbranem domicilu«200, če ga zakon dopušča ali zahteva.201

Kadar je naslovnik pravna oseba javnega ali zasebnega prava, se vročitev opravi na kraju, kjer posluje (a son établissement) pravna oseba. Zakon tega termina ne definira, po sodni praksi pa je to lahko formalni sedež družbe, dejanski sedež družbe, glavna poslovna enota zavarovalnice ipd.202 Na tem mestu se lahko pisanju vroči katerikoli osebi, ki se tam nahaja (od svojstva te osebe je odvisno, ali se bo vročitev štela za osebno ali ne). Če ima družba sedež v tujini, se vročitev lahko opravi pri zakonitem zastopniku družbe, ki ima domicil v Franciji.203 Če pravna oseba ne posluje več na kraju, kjer ima sedež, se vročitev opravi osebno družbeniku te pravne osebe, ki je pooblaščen za vročitve.204

Z novelo iz decembra 2005, ki pa bo v tem delu začela veljati šele 1. 1. 2009, je bilo v zakonik dodano novo poglavje o elektronski komunikaciji v postopku205, ki se uporablja tudi za elektronsko vročanje. To je mogoče le, če je naslovnik pisanja izrecno privolil, da se mu lahko vroča na ta način.206 Prejem pisanj, ki se vročajo po elektronski poti, mora biti potrjen z elektronskim potrdilom prejemnika, ki vsebuje datum in uro prejema. Če je bilo pisanje v originalu sestavljeno na papirju, lahko sodnik zahteva, da se predloži tak original. Kljub elektronski komunikaciji lahko stranka zahteva, da se ji na klasičen način (na papirju) vroči odločba sodišča, ki ima potrdilo o izvršljivosti. Novela ministru za pravosodje nalaga, da sprejme pravila, potrebna za zagotavljanje zaupnosti elektronske komunikacije, gotovosti identifikacije pošiljatelja in naslovnika ipd.
_________________________
197 Prvi odstavek 689. člena NCPC.
198 Drugi odstavek 689. člena NCPC. Za razliko od slovenske ureditve, je na delovnem mestu pisanje mogoče vročiti samo osebno naslovniku, ne pa drugim osebam, ki se tam nahajajo (Tribunal de grande instance Clermond-Ferrand, 26. 4. 1977).
199 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 552.
200 Naslov, ki ga stranka izbere za prejemanje pošiljk.
201 Tretji odstavek 689. člena NCPC. Zakon izbrani domicil dopušča samo za fizične osebe, ne pa tudi za pravne, tako da je v primeru, da bi pravna oseba izbrala domicil za vročanje, vročitev na takem naslovu neveljavna (sodba 2. civilnega senata kasacijskega sodišča: Drugi civ. senat kas. sodišča, 16. 11. 1988).
202 L. Cadiet, Code de procédure civile 2006, Litec, LexisNexis, 2005, komentar k 690. členu NCPC.
203 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 548.
204 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 548.
205 Poglavje št. XXI prve knjige NCPC.
206 748-2. člen NCPC.




Signifikacija: Pri signifikaciji se najprej postavlja vprašanje, kateri sodni pomočnik je pristojen za vročitev? Sodni pomočniki imajo svoje pisarne v območjih, ki jih pokrivajo tribunaux d'instance, t. j. sodišča splošne pristojnosti prve stopnje, s pristojnostjo za spore z nižjo vrednostjo spornega predmeta (podobna slovenskim okrajnim sodiščem). Za vročitev določenega procesnega akta je pristojen sodni pomočnik, ki ima pisarno na območju tistega tribunal d'instance, na območju katerega prebiva naslovnik akta. Vročitev mora opraviti sodni pomočnik osebno, lahko si za posamezni primer določi substituta (suppléance), lahko pa ima tudi pomočnike (clerc-e).

Osebna signifikacija, ki je pravilo, je opravljena, kadar sodni pomočnik pisanje vroči osebno fizični osebi, ki je naslovnik akta, kadar pa gre za pravno osebo, je osebna vročitev opravljena, kadar je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku, pooblaščencu zakonitega zastopnika ali osebi, ki je pooblaščena za sprejem pisanja. Sodna praksa je izoblikovala kriterije za dolžno ravnanje sodnega pomočnika, ki ga mora ta izkazati, da najde naslovnika in s tem omogoči osebno vročitev. Dejstva, ki dokazujejo, da je bila osebna vročitev nemogoča, morajo biti zapisana na pisanju, ki se vroča.

Kadar osebna vročitev ni mogoča, se vročitev lahko opravi na stalnem (domicile) ali, če naslovnik v Franciji nima znanega stalnega prebivališča, običajnem prebivališču (résidence) naslovnika.207 Termina domicile in résidence sta v francoskem pravu zelo nejasno razmejena, večkrat se uporabljata tudi kot sinonim. Oba pomenita neko stalnejše prebivališče in v obeh primerih lahko oseba dejansko prebiva drugje (ne gre za dejansko, ampak za pravno stanje). Vsak Francoz mora imeti domicil in vsak ima samo en domicil. Oseba pa ima lahko več résidence. Sodni pomočnik mora na vročitvenem aktu zapisati, kaj je storil za to, da bi vročitev opravil osebno naslovniku in okoliščine, ki pojasnjujejo nemožnost osebne vročitve. Sodni pomočnik lahko pisanje vroči vsaki osebi, ki je prisotna na stalnem oz. običajnem prebivališču naslovnika208, razen seveda, če je to oseba, ki je vročitev zahtevala (t. j. nasprotna stranka naslovnika)209. Oseba, ki ji sodni pomočnik pusti pisanje, ni nujno polnoletna, mora pa biti dovolj razsodna, da razume, da mora akt predati naslovniku.210 Taka vročitev pa je mogoča samo pod pogojem, da prisotna oseba pisanje sprejme in pove svoje ime, priimek in v kakšnem svojstvu se nahaja v stanovanju.211 Pri tovrstni vročitvi mora sodni pomočnik v vsakem primeru na stalnem oz. običajnem prebivališču (za razliko od ZPP NCPC ne določa točneje kraja) pustiti datirano sporočilo o svojem prihodu in o tem, da je bilo pisanje izročeno drugi osebi, v katerem mora navesti, za kakšno pisanje gre, ime stranke, ki pisanje pošilja ter podatke o osebi, ki ji je bilo pisanje vročeno. Sodnemu pomočniku ni treba preverjati točnosti podatkov, ki mu jih da oseba, ki je sprejela pisanje.212 Iz zakona izhaja, da je vročitev na prebivališču možna, če se osebna vročitev izkaže za nemogočo.213 Na tej podlagi je sodna praksa razvila obveznost sodnega pomočnika, da »razišče«, ali je osebna vročitev možna, saj mora na samem aktu, ki se vroča, biti navedeno, zakaj vročitev ni bila opravljena osebno. Vendar pa obseg te obveznosti sodnega pomočnika ni jasen. Nedvomno je npr., da kadar sodni pomočnik na prebivališču naslovnika, ki ga ni doma, najde osebo, ki je pripravljena sprejeti pisanje, lahko vroči pisanje tej osebi in (za razliko od ureditve osebne vročitve po slovenskem pravu) nima obveznosti, da bi prišel še enkrat in skušal doma najti naslovnika osebno.214
____________________________
207 655. člen NCPC.
208 Z novelo, ki je začela veljati s 1. 3. 2006 (dekret z dne 28. 12. 2005), je bila ukinjena možnost vročitve sosedu in hišniku.
209 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 553; drugi civ. senat kas. sodišča, 19. 12. 1973.
210 Glej npr. drugi civ. senat kas. sodišča, 21. 6. 1995.
211 V skladu z novelo z 28. 12. 2005 osebi, ki se nahaja v stanovanju in je pripravljena sprejeti pisanje, ni treba dati potrdila o prejemu.
212 Pritožbeno sodišče Pariz, 23. 7. 1957.
213 Prvi odstavek 655. člena NCPC.
214 Pritožbeno sodišče Toulouse, 20. 6. 1994.




Če nihče ne more ali noče sprejeti pisanja215 in če iz poizvedovanja sodnega pomočnika izhaja, da naslovnik res prebiva na tem naslovu, sodni pomočnik pusti na stalnem oz. običajnem prebivališču sporočilo s podatki, ki so bili omenjeni pri sporočilu pri vročitvi osebi, ki se nahaja v stanovanju. Poleg tega mora biti navedeno tudi, da mora naslovnik ali za to posebej pooblaščena oseba pisanje čim prej dvigniti v pisarni sodnega pomočnika216. Ta pisanje hrani tri mesece, nato pa glede njega nima več nobene odgovornosti. Če naslovnik to želi, lahko sodni pomočnik pisanje posreduje drugi pisarni, kjer ga bo naslovnik lahko dvignil pod enakimi pogoji. Datum, ko je sodni pomočnik na stalnem oz. dejanskem prebivališču pustil obvestilo o tem, da je pisanje treba dvigniti v njegovi pisarni, šteje za datum vročitve217 (za razliko od slovenskega prava to torej ni datum, ko je naslovnik pisanje dvignil). Taka vročitev šteje za vročitev na stalnem oz. običajnem prebivališču.

Vedno, ko vročitev ni bila opravljena osebno naslovniku (in tudi, kadar je bilo vročeno pravni osebi), mu mora sodni pomočnik poslati pismo (ni treba, da priporočeno), v katerem ga obvesti o tem, kdaj in kako je bila vročitev opravljena, priloži pa tudi kopijo pisanja, ki je bilo vročeno.

Kadar niso znani niti stalno oziroma običajno prebivališče, niti delovno mesto naslovnika pisanja, sodni pomočnik sestavi zapisnik, v katerem natančno navede vse, kar je storil za to, da bi našel naslovnika. Isti dan ali najkasneje naslednji delovni dan mora sodni pomočnik naslovniku na zadnji znani naslov poslati priporočeno pismo s povratnico, ki vsebuje zapisnik in kopijo pisanja, ki se vroča. Isti dan sodni pomočnik naslovniku pošlje tudi (navadno) pismo, v katerem ga obvesti o opravi opisane formalnosti. Enaka določba se uporablja za pravne osebe, ki več ne poslujejo na kraju, ki je v sodnem registru označen kot sedež pravne osebe. V doktrini je taka ureditev kritizirana, saj je nenavadno, da je treba osebi, katere prebivališče je neznano, poslati dve pismi.218 Možnost vročitve tožencu, katerega prebivališče in delovno mesto nista znana, je bilo treba predvideti zaradi varstva pravic tožnika. Vendar pa ima sodnik, zaradi pravic obrambe, v primerih, ko ni izkazano, da se je toženec dejansko seznanil z aktom, možnost, da po uradni dolžnosti odredi dodatna dejanja, razen če se odloči, da bo odredil začasno odredbo ali zavarovanje pravic tožnika.219

Glede trenutka, ko je tovrstna vročitev opravljena, zakon določa, da za datum vročitve šteje dan, ko je sodni pomočnik sestavil zapisnik.220 Tovrstna vročitev pa je nična, če je nasprotna stranka (mandant vročitve) vedela za pravi naslov naslovnika, pa tega sodnemu pomočniku ni sporočila, ampak je naročila vročitev na naslovu, za katerega je vedela, da naslovnik tam ne stanuje.221 Sodišče prve stopnje mora tako raziskati, ali je naročnik vročitve v času vročitve vedel za pravni naslov naslovnika.222 Mogoča je vročitev "neprave" kontradiktorne sodbe (jugement réputé contradictoire)223 na ta način (z "zapisnikom o neplodnih raziskavah"224), kar pomeni, da začne teči rok za pritožbo, če obstaja možnost izpodbijanja pravilnosti oz. zakonitosti take vročitve in če ima naslovnik možnost zahtevati vrnitev v prejšnje stanje (relevé de forclusion).225 Po uradni dolžnosti sodnik ne sme ugotavljati, ali je sodni pomočnik opravil dovolj temeljito raziskavo o tem, kje se naslovnik nahaja.226 Obseg obveznosti sodnega pomočnika je dejansko vprašanje, ki ga zakon ne rešuje s taksativnim naštevanjem dolžnih ravnanj. Kasacijsko sodišče je razsodilo, da zadostuje, če je sodni pomočnik vprašal soseda, poizvedoval pri mestni hiši in na pošti, pa mu novega naslova niso sporočili. Če sodni pomočnik izve nov naslov šele potem, ko je že sestavil zapisnik, mu ni treba še enkrat opraviti signifikacije227.

Vendar pa vročitev z zapisnikom še ne pomeni, da bodo za toženca, tako kot v Sloveniji pri fikciji vročitve, nastale enake posledice, kot če bi bila opravljena dejanska vročitev, pa toženec ne bi hotel sodelovati v postopku. Francoski civilni postopek pozna dve vrsti sodb, ki so lahko izdane, čeprav toženec ne sodeluje v postopku: zamudna sodba (jugement par défaut) je tista, ki je izdana, če zoper njo ni pravnega sredstva in če tožba ni bila osebno vročena (iz sodne prakse izhaja, da morata biti pogoja izpolnjena kumulativno: gospodarski senat kasacijskega sodišča, 13. 11. 1990). Neprava kontradiktorna sodba je izdana, če zoper njo obstaja pravno sredstvo ali če je tožba bila osebno vročena tožencu. Razlika je v tem, da je zoper zamudno sodbo mogoče vložiti ugovor, zoper nepravo kontradiktorno sodbo pa pravna sredstva, ki so na voljo zoper sodbo, izdano v postopku, kjer sta sodelovali obe stranki.

Kadar je treba pisanje vročiti osebi, ki ima svoje običajno prebivališče v tujini, ga sodni pomočnik ali sodna pisarna (greffe)228 posreduje pisarni predstavnikov javnega interesa (parquet, ministère public)229, razen če ju akt Evropske unije ali mednarodna pogodba pooblaščata, da pisanje predata neposredno naslovniku ali pristojnemu organu države, kjer naj se vročitev opravi.230 Če je bilo pisanje predano parquet-u, ga ta posreduje državnemu tožilcu (procureur de la République), ta pa naprej ministru za pravosodje, ki ga posreduje v skladu z aktom EU ali mednarodno pogodbo. Če naslovna država zahteva sodelovanje sodnika, minister pisanju priloži odredbo sodnika, ki zahteva posredovanje pisanja. Razen v primeru, ko je bila vročitev lahko opravljena po pošti, mora organ, pristojen za vročitev (greffe ali sodni pomočnik) isti dan ali najkasneje naslednji delovni dan naslovniku poslati priporočeno pismo s povratnico, v katerem mu pošilja overjeno kopijo pisanja, ki se vroča.231 Državni tožilec nato obvešča organ, pooblaščen za vročitev, o tem, kaj je bilo v zvezi z vročitvijo storjeno in posreduje vsak zapisnik ali potrdilo o vročitvi. Če je vročitev zahteval sodni pomočnik, mora ta nato vse zapisnike in potrdila o vročitvi dati na razpolago sodišču.232
_________________________
215 Šteje se, da je vročitev veljavna, če je sodni pomočnik v stanovanju našel naslovnika, ki ni hotel sprejeti pisanja, pa je sodni pomočnik pisanje pustil v stanovanju (Pritožbeno sodišče Pariz, 12. 12. 1906).
216 Pred začetkom veljave novele z 28. 12. 2005 je sodni pomočnik pisanje pustil v mestni hiši, kjer je bilo ravno tako v hrambi tri mesece.
217 653. člen NCPC.
218 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 556.
219 G. Couchez, Procédure civile, 12. izd., Armand Colin, str. 153
220 653. člen NCPC.
221 Drugi civ. senat kas. sodišča, 21. 12. 2000.
222 Drugi civ. senat kas. sodišča, 17. 5. 2001.
223 »Neprava« kontradiktorna sodba (v terminološki bazi Evroterm prevajano kot »sodba se šteje za obranjeno«, vendar se nam ta izraz zdi popolnoma neprimeren) je izdana, če zoper njo obstaja pravno sredstvo ali če je tožba bila osebno vročena tožencu, v obeh primerih pa le, če toženec v postopku ni sodeloval.
224 Proces-verbal des recherches infructueuses.
225 Gospodarski senat kas. sodišča, 2. 5. 2001.
226 Drugi civ. senat kas. sodišča, 20. 3. 2003.
227 Drugi civ. senat kas. sodišča, 18. 11. 2004. V tem primeru pošta sodnemu pomočniku ni hotela sporočiti novega naslova naslovnika, češ da je to poslovna skrivnost, čeprav je naslovnik naslov pošti sporočil in tudi naročil prepošiljanje poštnih pošiljk na nov naslov. Tu se kaže slabost signifikacije, saj bi pisanje, ki bi bilo poslano po pošti (notifikacija) brez zapletov prišlo na pravi naslov. Očitno ni urejena obveznost ustanov, kot je pošta, da dajo sodnemu pomočniku podatke o naslovniku.
228 V terminološki bazi Evroterm se greffe prevaja kot sodna pisarna, sodno tajništvo ali tajništvo sodišča. Ta pisarna ima večja pooblastila kot npr. vložišče pri slovenskih sodiščih, tudi vodenje zapisnikov, registrov ipd.
229 Parquet je pisarna predstavnikov javnega interesa (ministère public), ki lahko delujejo kot stranka v postopku, podajajo svoje mnenje itd. Hierarhično so podrejeni ministru za pravosodje. Gérard Cornu, Vocabulaire juridique, 3. izd., Presses Universitaires de France, 2002, str. 629.
230 Ta določba je bila v zakonik vnesena z novelo z 28. 12. 2005 (začela veljati 1. 3. 2006). Prej je zakonik vseboval le določbo, da se vročitev osebi, ki ima stalno prebivališče (ne običajnega, ki je predvsem termin mednarodnega zasebnega prava) opravi pri parquet, ki ga posreduje ministru za pravosodje, ta pa naprej naslovniku, razen če obstaja pogodba o posredovanju, ki omogoča, da se posredovanje opravi na drug način.
231 686. člen NCPC.
232 687. člen NCPC.




Če pri vročitvi naslovniku v tujini ni ugotovljeno, da se je naslovnik s pisanjem seznanil v "potrebnem času", sodnik, ki je pristojen za odločanje v sporu, ne more meritorno odločiti, razen če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji233: 1) Pisanje je bilo posredovano v skladu s pravom EU oz. mednarodnimi pogodbami, ali pa v skladu s pravili 684. do 687. člena NCPC; 2) Od pošiljanja pisanja je preteklo najmanj šest mesecev; 3) Ni bilo mogoče dobiti potrdila o prevzemu, ne glede na postopke, sprožene pri pristojnih organih države, kjer naj se vročitev opravi. Sodnik lahko po uradni dolžnosti zahteva opravo dodatnih dejanj, zlasti izda zaprosilo (commission rogatoire) vsakemu pristojnemu organu, da se prepriča, da se je naslovnik seznanil s pisanjem, in da naslovnika obvesti o posledicah, ki bodo nastopile, če ne bo sodeloval v postopku. Sodnik lahko vedno odredi začasne ukrepe ali zavarovanje, ki so potrebni za zavarovanje pravic tožnika.

Vročanje se lahko opravlja od 6h zjutraj do 21h. Vročati se ne sme ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih (sicer je vročitev nična). Vendar pa lahko sodnik, če je nujno, dovoli vročitev tudi izven omenjenih časovnih okvirov.234

Pri osebni signifikaciji šteje, da je bila signifikacija opravljena na dan, ko je bilo pisanje osebno vročeno naslovniku. Če je bila opravljena na prebivališču (domicil, résidence), je to dan, ko je bilo na prebivališču puščeno obvestilo, da je bila poskušena vročitev, in ne dan, ko je bilo obvestilo poslano po pošti. Če je bila vročitev opravljena pri pisani varuhov javnega interesa (parquet), je dan signifikacije dan predaje pisanja tej pisarni, čeprav je bilo pisanje nato posredovano naprej državnemu tožilstvu, ministrstvu itd. V primeru, ko naslovnik v Franciji nima znanega prebivališča ali delovnega mesta, je datum signifikacije dan, ko je sodni pomočnik sestavil zapisnik o tem dejstvu.

(Redna, navadna) notifikacija: Notifikacija mora vsebovati vse podatke v zvezi z imenom in priimkom ali firmo osebe, od katere pisanje izvira ter naslovnika, ter o njunem naslovu oz. sedežu.235 Druge sestavine notifikacije so določene s predpisi, ki se uporabljajo za posamezen akt, ki ga je treba notificirati. Notifikacija se opravi z vložitvijo pisanja v kuverto ali z zaprtim pregibom, po pošti ali z neposredno predajo in potrdilom prejemnika.236 V doktrini je sporno, ali je notifikacija opravljena, če naslovnik zavrne sprejem pisma ali ga ne dvigne na pošti.237 Da je bila kuverta prazna, mora dokazati naslovnik in ne pošiljatelj.238
__________________________
233 688. člen NCPC.
234 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd., Dalloz, 1999, str. 557.
235 665. člen NCPC.
236 Obvestilo z razglednico ali dopisnico brez kuverte šteje za kršitev pravic obrambe (Drugi civ. senat kas. sodišča, 7. 1. 1970).
237 L. Cadiet, Code de procédure civile 2006, Litec, LexisNexis, 2005, komentar k 667. členu NCPC.
238 Drugi civ. senat kas. sodišča, 1. 4. 1981.




Datum vročitve po pošti je za pošiljatelja dan oddaje pošiljke in za prejemnika dan prejema pošiljke.239 To velja tako za navadne pošiljke kot za priporočena pisma240. Rok za pritožbo je varovan, če je bilo pismo s pritožbo poslano zadnji dan roka.241

Notifikacija je opravljena osebno, če je na potrdilu o prejemu podpis naslovnika. Notifikacija je opravljena na prebivališču, če je na potrdilu podpis osebe, ki ima pravico, da sprejme pisanje.

Če se sodišču pisanje vrne brez potrdila o sprejemu, ki ga je podpisala upravičena oseba, uslužbenec povabi stranko, naj nadaljuje vročitev s signifikacijo. Enako uslužbenec ravna, kadar je naslovnik pisanje zavrnil.242 Če je nato signifikacija uspešna, se za datum vročitve šteje datum signifikacije. V primeru, ko notifikacija ni bila uspešna, mora sodišče preveriti, ali je bila opravljena signifikacija. Če ni bila opravljena, sodišče ne sme odločati in mora zadevo izbrisati z vpisnika tekočih zadev.243

Pravila o redni notifikaciji se ne uporabljajo za notifikacijo med odvetniki. Ta se opravi s signifikacijo (t. j. preko sodnega pomočnika) ali z neposredno notifikacijo (t. j. z neposredno predajo akta odvetniku prejemniku od odvetnika pošiljatelja).244

Vročitev tožbe: Za seznanitev toženca z začetnim aktom v postopku se uporablja izraz asignacija (assignation ali citation). Gre za signifikacijo, ki pa mora vsebovati še z zakonom določene dodatne sestavine.

Asignacija je najpomembnejši in najpogostejši način začetka pravdnega postopka, čeprav se ta lahko začne tudi s skupno zahtevo obeh strank pri sodišču ali s tožbo oz. izjavo pri sodišču, v nekaterih primerih pa se stranki lahko tudi prostovoljno obrneta na sodnika.245 Asignacijo (ker gre za signifikacijo kot vrsto vročanja) opravi sodni pomočnik, postopek pred sodiščem pa se začne šele z vpisom na vpisnik tekočih zadev. NCPC v 56. členu od leta 1999 natančno opredeljuje, kaj mora asignacija vsebovati, ker je sicer nična. Poleg obveznih sestavin vseh aktov, ki jih sestavi sodni pomočnik246, mora asignacija vsebovati še: oznako sodišča, pri katerem je (oz. bo) vložena tožba, predmet tožbe z navedbo dejstev in pravne podlage, s katerimi tožnik utemeljuje svoje zahtevke, opozorilo, da bo zoper toženca, ki se na tožbo ne bo odzval, izdana sodba samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih bo predložil tožnik, ter, če gre za nepremičnine, podatki o nepremičninah, ki so potrebni za vpis v zemljiško knjigo. Asignacija mora kot prilogo vsebovati tudi spisek dokazov, ki jih tožnik predlaga. Tretji odstavek 56. člena vsebuje znani in v praksi in doktrini sporni stavek, da asignacija šteje za končni memorandum (conclusions) tožnika247, kar pomeni, da naj bi asignacija vsebovala vse potrebne informacije za izdajo sodbe in da načeloma, razen v odgovor na navedbe toženca, tožnik ne bi smel dodajati novih dejstev in dokazov ter argumentacije v kasnejših fazah postopka. Po mnenju doktrine je to pravilo mogoče spoštovati le v preprostih zadevah, pri kompleksnejših pa bi morala stranka oz. odvetnik imeti možnost, da svojo argumentacijo natančneje formulira in dopolni.248
_________________________
239 668. člen NCPC.
240 Drugi civ. senat kas. sodišča, 5. 10. 1983.
241 Tretji civ. senat kas. sodišča, 9. 12. 1998.
242 Socialni senat kas. sodišča, 31. 3. 2003
243 L. Cadiet, Code de procédure civile 2006, Litec, LexisNexis, 2005, komentar k 670-1. členu NCPC.
244 671. člen NCPC.
245 54. člen NCPC.
246 Ime in naslov sodnega pomočnika, ime in naslov zaprositelja itd.
247 »L'assignation vaut conclusions«.
248 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd. Dalloz, 1999, str. 588.




Če toženec ne sodeluje v postopku (t. j. če ne konstituira odvetnika oz. ne pride na narok za glavno obravnavo) in mu tožba ni bila osebno vročena, lahko sodnik po uradni dolžnosti ali pa na tožnikovo iniciativo (tožnik se s tem želi izogniti izdaji zamudne sodbe, zoper katero lahko toženec vloži ugovor in s tem doseže ponovitev postopka249) odredi ponovno vročanje tožbe (reassignation).250 S to možnostjo se v praksi še zmanjša število primerov, ko tožencu ne bi bila dana dejanska možnost za sodelovanje v postopku.

Vročitev sodbe: Odvisno od sodišča, ki je sodbo izdalo, bo vročitev opravljena na iniciativo sodne pisarne tega sodišča ali pa na iniciativo stranke, ki ji je sodba v korist (je zmagala v postopku).251 V primeru, da mora za signifikacijo sodbe poskrbeti stranka, bo ta stranka sodbo, ko bo pripravljena, dobila na razpolago v sodni pisarni (greffe). Pojem sodbe je treba razumeti v širšem pomenu besede, tako da zajema vsako odločbo v pravdnih zadevah, vključno z začasnimi odredbami v zakonskih sporih.252 Sodbe, izdane v pravdnem postopku, je treba vročiti s signifikacijo (t. j. na iniciativo stranke), razen če zakon določa drugače.253 Sodbo vroči tajnik sodišča s priporočenim pismom s povratnico (notifikacija) v nepravdnih zadevah ter v določenih drugih primerih: delovne in socialne zadeve, izvršilne zadeve, spori o najemu kmetijskih zemljišč.254

Sodbo je treba vročiti strankam.255 V primerih, ko je zastopanje odvetnika obvezno, je treba najprej opraviti notifikacijo med odvetniki (odvetnik stranke, ki je uspela v sporu, vroči sodbo odvetniku nasprotne stranke z neposredno notifikacijo ali s signifikacijo preko sodnega pomočnika), sicer vročitev stranki nima pravnega učinka.256 Če je odvetnik umrl ali je prenehal opravljati svojo funkcijo, se sodba vroči samo stranki, na vročitvenem formularju pa se zapiše, zakaj ni bilo vročeno tudi odvetniku. Rok za vložitev pravnega sredstva začne teči z vročitvijo sodbe stranki.257 Roki začnejo teči za vsako stranko posebej od vročitve sodbe tej stranki oz. od dne, ko ji je sodbo uspelo vročiti drugi stranki, razen v primeru solidarnih obveznosti in skupne lastnine (indivisibilité).258

V nepravdnem postopku je sodbo treba vročiti strankam, tretjim osebam, pri katerih bi sodba lahko vplivala na njihove interese, ter predstavnikom javnega interesa (ministère public), če imajo možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo.259
___________________________
249 J. Vincent, S. Guinchard, Procédure civile, 25. izd. Dalloz, 1999, str. 615.
250 Čl. 471 NCPC.
251 H. Croze, C. Laporte, Guide pratique de procédure civile, 2. izd., Litec, LexisNexis, 2004, str. 178.
252 Pritožbeno sodišče (Cour d'appel) Paris, 29. 11. 1979.
253 Prvi odstavek 675. člena NCPC.
254 H. Croze, C. Laporte, Guide pratique de procédure civile, 2. izd., Litec, LexisNexis, 2004, str. 183.
255 677. člen NCPC.
256 Obvestilo o tem, da je bila sodba že vročena odvetniku, mora biti zapisano na formularju o vročitvi sodbe, ki se vroči stranki skupaj s sodbo.
257 678. člen NCPC.
258 Kadar je več strank obsojeno solidarno ali glede skupne lastnine, vročitev sodbe učinkuje za vsako stranko od dneva, ko je bila sodba vročena njej. Kadar pa so v odnosu solidarnosti ali skupne lastnine osebe, ki so v pravdi uspele, se vročitev šteje za opravljeno, ko jo je opravil eden od njih (529. člen NCPC).
259 679. člen NCPC.




Pri stranki, ki prebiva na francoskem teritoriju izven matične Francije (territoire d'outre-mer), se vročitev opravi pri parquet. Stranki, ki prebiva v tujini, pa ima v Franciji »izbrani domicil« (naslov za sprejem pošiljk), je sodba veljavno vročena na tem domicilu. Če je sodbo vročalo sodišče, pa vročitev ni uspela, sodišče povabi stranko, naj opravi signifikacijo. Rok za pravna sredstva začne teči od opravljene signifikacije.260

Vročitveni akt pri vročitvi sodbe (pri notifikaciji in signifikaciji) mora vsebovati jasna navodila o rokih za ugovor, pritožbo ali revizijo, če ta pravna sredstva obstajajo, o tem, kako naj stranka ta pravna sredstva uveljavlja, ter o tem, da je stranka, ki zlorabi svojo pravico do pravnega sredstva, lahko kaznovana s plačilom civilne kazni in odškodnine nasprotni stranki.261

Kaj, če vročitev sodbe ne uspe? Zamudna sodba in neprava kontradiktorna sodba, izdana v primerih, ko zoper njo obstaja pravno sredstvo, zoper toženca učinkujeta le, če sta mu vročeni v šestih mesecih od dneva izdaje sodbe (to ne velja za sodbe kasacijskega sodišča: tretji civ. senat kasacijskega sodišča, 13. 10. 2004). Sicer so izpolnjeni pogoji, da se lahko sproži ponovni postopek v isti stvari262, s tem da je zastaranje pretrgano že z vložitvijo prve tožbe.263 Če je bila izdana zoper več tožencev, od katerih samo nekateri niso sodelovali v postopku, sodba nima pravnega učinka samo zoper tiste tožence, ki niso sodelovali, pa jim vročitev ni bila opravljena v šestih mesecih od izdaje sodbe.264 Zoper sodbo, izdano v kontradiktornem postopku (jugement contradictoire), ki je zainteresirana stranka ni vročila v dveh letih od njene izdaje, ta stranka ne more več vložiti pravnega sredstva.
___________________________
260 Drugi civ. senat kas. sodišča, 22. 6. 1983.
261 680. člen NCPC. Civilna kazen je lahko določena v znesku, ki ni višji od 3000 EUR.
262 Čl. 478 NCPC.
263 H. Croze, C. Laporte, Guide pratique de procédure civile, 2. izd., Litec, LexisNexis, 2004, str. 188.
264 Gospodarski senat kas. sodišča, 20. 2. 2001.




7. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL PREDLOG ZAKONA

Učinek na postopke javne uprave ali pravosodja in na obveznosti strank v teh postopkih:

Razlogi, zakaj je postopek ali druga administrativna obveznost nujno potrebna, in javni interes, ki se s tem dosega. Dokazi, da javnega interesa ni mogoče doseči na drug, za stranke enostavnejši način.Gre za realizacijo ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen ustave) in pritožbe (25. člen) v civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb.
Spoštovanje načela "vse na enem mestu" (načelo, da stranki ni treba opravljati zadev, ki se nanašajo na en življenjski oziroma poslovni dogodek, na več mestih). Kraj izvajanja storitve oziroma obveznosti.Gre za postopek odločanja o sporih iz civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb. Pravice iz tega zakona stranka uveljavlja pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču (sodišča prve stopnje, višja sodišča, Vrhovno sodišče Republike Slovenije).
Poraba časa in stroški (upravna taksa, plačilo storitve …), ki jih stranki povzroča postopek ali obveznost.Stranka mora za uveljavljanje pravic po tem zakonu sestaviti ter pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču vložiti tožbo, odgovor na tožbo ali drugo pravno sredstvo. Stroški so sodna taksa za vloge in sodbo, morebitni stroški za zastopanje, stroški za izvajanje dokazov (kolikor jih stranka predlaga) in potni stroški za prihod na sodišče, če jih ni stranka v celoti ali deloma oproščena.

Z uvedbo elektronskega poslovanja v najširšem pomenu, ki ga je uvedla novela ZPP-C (Uradni list RS, št. 52/07), bo poraba časa tako za stranko kot za sodišče v veliki meri zmanjšana. Poleg tega bodo z elektronskim poslovanjem zmanjšani predvsem poštni stroški.
Dokumentacija, ki jo bo morala predložiti stranka za izvedbo postopka. Zmanjšanje obsega dokumentov, ki jih mora predložiti, oziroma obrazložitev, zakaj zmanjšanja ni.Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navajanje dejstev in predlaganje dokazov je v dispozitivnosti strank postopka, saj je v pravdnem postopku uveljavljeno čisto razpravno načelo. Takšna ureditev velja v vseh primerljivih evropskih pravnih sistemih.

Ne glede na to pa je poenostavljen postopek odločanja sodišča o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Po veljavni ureditvi v 169. členu ZPP mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti številna dokazila. Po tem predlogu zakona pa bo stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložila le izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu.
Način plačevanja storitve, upravne takse … (z gotovino, s kreditnimi in plačilnimi karticami, po e-moneti, drugo).Za vloge in odločbe v pravdnem postopku so predpisane sodne takse po Zakonu o sodnih taksah. Veljavni Zakon o sodnih taksah že sedaj daje možnost plačila taks z elektronskim denarjem.
Področje in življenjski oziroma poslovni dogodek na portalu e-uprave, na katerega se postopek nanaša, oziroma predlog za uvedbo drugega dogodka.Pravdni postopek se na portalu e-uprave nanaša na življenjski dogodek pod rubriko "država in družba", rubrika "pravdni postopek".
Dodaten prostor za navedbo predloga novega dogodka.
/
Obseg postopka, ki ga bo mogoče opraviti po elektronski in drugih sodobnih poteh, oziroma obrazložitev, zakaj to ne bo mogoče. V pravdni postopek je elektronsko poslovanje v najširšem smislu uvedla zadnja novela ZPP-C.
Podatki, potrebni za izvedbo postopka, ki jih bo pristojni organ pridobil sam iz uradnih evidenc, in način pridobivanja teh podatkov.Sodišče samo ne bo pridobivalo podatkov, potrebnih za izvedbo postopka, iz uradnih evidenc, saj je v pravdnem postopku uveljavljeno čisto razpravno načelo, kar pomeni, da je navajanje dejstev in predlaganje dokazov v dispozitivnosti strank postopka. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče v pravdnem postopku odloči na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Ne glede na to pa je poenostavljen postopek odločanja sodišča o predlogu za oprostitev, odlog ali obročnem plačilu sodne takse. Po veljavni ureditvi v členu ZPP mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti številna dokazila. Po tem predlogu zakona pa bo stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložila le izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu.



II. BESEDILO ČLENOV


1.člen

V Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS. št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo) se v tretjem odstavku 11. člena znesek "300.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "1.300 eurov".
2. člen

V prvem odstavku 30. člena se znesek "2,000.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "20.000 eurov".
3. člen

31. člen se črta.

4. člen

V prvem odstavku 32. člena se znesek "2,000.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "20.000 eurov".
5. člen

33. člen se črta.

6. člen

34. člen se črta.
7. člen

V 36. členu se pika na koncu nadomesti z vejico in doda besedilo "razen če je v tem zakonu določeno, da odloča sodnik posameznik".
8. člen

V 2. točki 37. člena se za besedami "za odločanje o" dodajo besede "predlogu za dopustitev revizije,".
9. člen

V prvem odstavku 38. člena se za besedo "sodišč" dodajo besede "in o predlogih za dopustitev revizije".

10. člen

V tretjem odstavku 44. člena se za besedo "vrednost" doda besedilo "ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona".
11. člen

V prvem odstavku 71. člena se v prvem stavku črtata besedi "ali predstojniku", v drugem stavku pa besedi "ali predstojnika".

V drugem odstavku se v prvem stavku črtata besedi "ali predstojniku". V drugem stavku se črtata besedi "ali predstojnika", pika na koncu stavka pa nadomesti z vejico in doda besedilo "razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem zaključi.".
12. člen

V 72. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Stranka lahko zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi, oziroma sodnika višjega sodišča."

Sedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

Dodajo se novi peti do sedmi odstavek, ki se glasijo:

"Za zahtevo za izločitev se ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nerazumljivih in nepopolnih vlog v popravo oziroma dopolnitev.

Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata.

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni posebne pritožbe."
13. člen

V prvem odstavku 73. člena se črtata besedi "ali predstojnik".

V drugem odstavku se črtata besedi "ali predstojnika".
14. člen

74. člen se spremeni tako, da se glasi:
»74. člen

Ko sodnik ali sodnik porotnik izve, da se zahteva njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tej zadevi. Če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona ali če oceni, da je zahteva za izločitev po 1. do 5. točki 70. člena tega zakona očitno neutemeljena, lahko opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem zaključi.

Pravdna dejanja, ki jih je opravil izločen sodnik ali sodnik porotnik na podlagi drugega stavka prejšnjega odstavka, od vložitve zahteve za njegovo izločitev nimajo pravnega učinka."
15. člen

V prvem odstavku 91. člena se pika na koncu črta in doda besedilo "in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.

V drugem odstavku se za besedo "zakona" doda besedilo "oziroma če sam opravlja pravdna dejanja, pa niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona."
16. člen

V tretjem odstavku 95. člena se znesek "2,000.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "20.000 eurov".
17. člen

V 98. členu se doda se nov peti odstavek, ki se glasi:

"Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče ne določi roka za predložitev pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže, če ga je vložil odvetnik, pa vlogi ni priložil pooblastila."

Sedanji peti odstavek postane šesti odstavek.
18. člen

105.a člen se spremeni tako, da se glasi:
"105.a člen

"Ob vložitvi tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa.

Sodna taksa mora biti plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena.

Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena."
19. člen

V 108. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo zavrže, če jo je vložil odvetnik."

Sedanji drugi do šesti odstavek postanejo tretji do sedmi odstavek.
20. člen

V 112. členu se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:

"Če se vloga odda v sodni nabiralnik, se šteje čas, ko jo sodni nabiralnik prejme, za trenutek izročitve sodišču, na katero je naslovljena."

Sedanji četrti do osmi odstavek postanejo peti do deveti odstavek.

V devetem odstavku se beseda "sedmega" nadomesti z besedo "osmega".
21. člen

Za 114. členom se doda nov 114.a člen, ki se glasi:
"114.a člen

S soglasjem strank lahko sodišče strankam in njihovim pooblaščencem dovoli, da se v času naroka nahajajo na drugem mestu in tam opravljajo procesna dejanja, če je zagotovljen zvočni in slikovni prenos iz kraja, na katerem se opravlja narok, v kraj oziroma kraje, na katerem se nahaja oziroma se nahajajo stranke in pooblaščenci ter obratno (videokonferenca).

Pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko sodišče odloči, da se izvede tudi dokaz z zaslišanjem strank in prič ter dokaz z izvedencem.

Zoper sklep sodišča iz prvega in drugega odstavka tega člena ni pritožbe."
22. člen

V 115. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku ¸Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, če ista oseba dvakrat ali večkrat izostane z naroka zaradi zdravstvenih razlogov. Stroški, ki nastanejo zaradi presoje, v primeru upravičene izdaje zdravniškega opravičila bremenijo Zavod za zdravstveno zavarovanje, v primeru neupravičene izdaje pa gredo v breme osebe, za katero se je presojala upravičenost izdaje zdravniškega opravičila."

Sedanji drugi do peti odstavek postanejo tretji do šesti odstavek.
23. člen

V tretjem odstavku 117. člena se beseda "treh" nadomesti z besedo "šestih".
24. člen

121. člen se črta.
25. člen

V 137. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za pooblaščenca za sprejem pisanj in za začasnega zastopnika, upravičenega za sprejem pisanj. Šteje se, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj."
26. člen

V prvem odstavku 139. člena se številka "20" nadomesti s številko "22".

Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Subjektu vpisa v sodni register, podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, se vroča na naslovu, ki je vpisan v register."

Doda se nov šesti odstavek, ki se glasi:

"Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel."
27. člen

Za 139. členom se doda nov 139.a člen, ki se glasi:
"139.a člen

Če imajo vse stranke v postopku pooblaščence, ki so odvetniki, se lahko med postopkom vloge in priloge vročajo neposredno med pooblaščenci. Neposredno vročanje med pooblaščenci se opravi priporočeno po pošti s povratnico ali po elektronski poti v varen poštni predal.

Vročanje se po dogovoru lahko opravi tudi na drug način.

En izvod vloge iz prvega odstavka tega člena in dokazilo o vročitvi je treba poslati tudi sodišču.

S soglasjem strank se lahko vročanje opravi na način iz tega člena tudi, če strank ne zastopajo pooblaščenci, ki so odvetniki."

28. člen

V prvem odstavku 140. člena se črta drugi stavek.

Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Če se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči, pa tega ni najti tam oziroma se nahaja na delovnem mestu, do katerega vročevalci zaradi organiziranosti delovnega proces nimajo dostopa, se vroči pisanje osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če v to privoli."

Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Če se naslovnik, ki stanuje v nastanitvenem objektu, namenjenem skupinski nastanitvi ali izvajanju dejavnosti, ki vključuje 24-urno bivanje (na primer dijaški ali študentski domovi, domovi za ostarele, samski domovi, socialno-varstveni zavodi, bolnišnice) ne najde v takem objektu, in tudi nima samostojnega poštnega predalčnika na tem naslovu, se pisanje vroči osebi, ki je v tem objektu pooblaščena za sprejemanje pošte za stanovalce."

Sedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.
29. člen

141. člen se spremeni tako, da se glasi:
»141. člen

Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika na pisanju posebej opozoriti. Na vročilnici in na pisanju navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pisanje pustil naslovniku, ter se podpiše.

Če naslovnik nima predalčnika ali je le-ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je pisanje. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. Na obvestilu o vročitvi in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku, ter se podpiše. Pošta hrani pisanje 30 dni. Če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se pisanje vrne sodišču.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Če subjektu iz tretjega odstavka 139. člena tega zakona ni mogoča vročitev pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz tega člena, s tem da se pisanje iz prvega odstavka tega člena oziroma obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register."
30. člen

V sedmem odstavku 141.a člena se besedilo "z dnem, ko je informacijski sistem samodejno poslal naslovniku pisanje v njegov varni poštni predal" nadomesti z besedilom "z dnem poteka tega roka".
31. člen

V prvem odstavku 142. člena se besedilo "opomin za plačilo sodne takse za tožbo"nadomesti z besedilom "nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan,".

Tretji, četrti in peti odstavek se spremenijo tako, da se glasijo:

"Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je le-ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo."

V šestem odstavku se besedilo "in pravnim osebam" nadomesti z besedilom "in subjektom iz tretjega odstavka 139. člena tega zakona".

32. člen

143. člen se spremeni tako, da se glasi:
"143. člen

Če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, začasno odsoten in da mu osebe, navedene v prvem, drugem in tretjem odstavku 140. člena tega zakona, pisanja ne morejo pravočasno izročiti oziroma da se ne bo mogel pravočasno seznaniti s pisanjem, ki se vroča v skladu s 141. in 142. členom tega zakona, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik in kdaj se vrne.

Če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, oziroma da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece.

Sodišče pridobi podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča (v nadaljnjem besedilu: naslov za vročanje).

Če je naslov za vročanje enak, se vročitev opravi tako, da se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi, ki vključuje pouk o posledicah vročitve, in o tem, da je pisanje možno dvigniti na sodišču. Vročitev se šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje.

Če je naslov za vročanje drugačen, se ponovna vročitev pisanja opravi na naslovu za vročanje v skladu s 140., 141. in 142. členom tega zakona, pri čemer pisanje vsebuje pouk o posledicah vročitve na ta naslov. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, se na tem naslovu pusti obvestilo o vročitvi iz prejšnjega odstavka, pisanje pa se vrne sodišču. V tem primeru se vročitev šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje

Vročitev na način iz četrtega in petega odstavka tega člena ni veljavna, če je nasprotna stranka v postopku vedela za dejanski naslov naslovnika ali naslov, na katerega bi po dogovoru med njo in naslovnikom bilo treba opraviti vročitev, ali če je vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču."
33. člen

V 144. členu se besedilo "odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe "nadomesti z besedilom "tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti".
34. člen

Za 146. členom se doda nov 146.a člen, ki se glasi:
"146.a člen

Če je treba vlogo vročiti v tujino v tujem jeziku, sodišče pozove stranko, katere vloga se vroča, da založi stroške za prevod ali predloži overjeni prevod vloge v jezik, v katerem bo vloga lahko vročena.To velja tudi za priloge.

Če stranka ne ravna v skladu z navodilom iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je vloga umaknjena."
35. člen

Četrti odstavek 149. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Če se vročitev opravi po tretjem odstavku 142. člena tega zakona, se na vročilnici navede dan, ko je bilo obvestilo puščeno naslovniku, in dan, ko je bilo pisanje izročeno sodišču oziroma pošti."

36. člen

Nadnaslov nad 168. členom se spremeni tako, da se glasi:

"Oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse"
37. člen

168. člen se spremeni tako, da se glasi:
"168. člen

Sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Sodišče stranki odloži plačilo sodnih taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom sodnih taks ali s takojšnjim plačilom sodnih taks v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 12 mesecev.

Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila sodnih taks za vloge iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona, če ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost spornega predmeta in število oseb, ki jih stranka preživlja. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks iz prejšnjega odstavka mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke."
38. člen

169. člen se spremeni tako, da se glasi:
"169. člen

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke.

Stranka mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (v nadaljnjem besedilu: izjava o premoženjskem stanju), ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Izjava o premoženjskem stanju vsebuje zlasti podatke stranke in njenih družinskih članov o premoženju, prihrankih in dohodkih (dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, dediščine, darila in podobno) v Republiki Sloveniji ter v tujini. Izjava o premoženjskem stanju stranke iz tretjega odstavka 168. člena tega zakona vsebuje zlasti podatke stranke o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti v Republiki Sloveniji ter v tujini. Podrobnejšo vsebino izjave o premoženjskem stanju in obliko obrazca, na katerem se izpolni izjava, predpiše minister, pristojen za pravosodje.

Če sodišče dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih po uradni dolžnosti preveri. V ta namen pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank pri katerih ima stranka odprte svoje račune, ter z računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško depotna družba in ki se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev. Če gre za podatke, ki so davčna tajnost, jih sodišče pridobi pri pristojnem davčnem organu v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Če se o teh podatkih vodijo evidence ali registri v informatizirani obliki in je zagotovljena tehnična izvedljivost neposrednega dostopa do teh podatkov, jih sodišče pridobi pri upravljavcu evidence ali registra na podlagi neposrednega in brezplačnega elektronskega dostopa v skladu s predpisi, ki urejajo področje davčne tajnosti. Sodišče dostopa do teh podatkov z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča stranke ali njenih družinskih članov, po potrebi tudi enotne matične številke ali davčne številke, namena pridobivanja podatkov in opravilne številke zadeve. Če sodišče ne more samo pridobiti podatkov, s katerimi bi preverilo resničnost navedb stranke v izjavi o premoženjskem stanju, jih mora predložiti stranka. Sodišče lahko o premoženjskem stanju stranke in njenih družinskih članov zasliši tudi nasprotno stranko.

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke, ni pritožbe."

39. člen

170. člen se črta.
40. člen

171. člen se črta.
41. člen

172. člen se spremeni tako, da se glasi:
»172. člen

Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore plačati sodno takso. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi tiste sodne takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, mora stranka plačati dvakratnik sodnih taks, ki jih je bila oproščena.

Sklep o odložitvi ali o obročnem plačilu sodne takse lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore takoj plačati celotno sodno takso. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, mora stranka plačati dvakratnih sodnih taks, katerih plačilo ji je bilo odloženo ali ji je bilo dovoljeno obročno plačilo."
42. člen

173. člen se spremeni tako, da se glasi:
"173. člen

Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del pravdnih stroškov.

Katere takse mora plačati nasprotnik stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov.

Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo sodnih taks stranki, ki jih je dolžna plačati.

Če stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočne odločbe pridobi premoženje, ki znatno izboljša njeno premoženjsko stanje, mora plačati del sodne takse, ki je ni dolžna plačati nasprotna stranka v skladu z drugim odstavkom tega člena. Plačilo takse stranki naloži sodišče prve stopnje."

43. člen

Za 178. členom se doda novo Trinajsto a poglavje in nov 178.a člen, ki se glasi:
"Trinajsto a poglavje

IZVRŠEVANJE DENARNIH KAZNI

178.a člen

Denarne kazni, ki jih izreče sodišče na podlagi tega zakona, izvrši na predlog sodišča, ki je izreklo kazen, pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov."
44. člen

Četrti odstavek 180. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Če tožeča stranka ob vložitvi tožbe predlaga oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, sodnik o predlogu odloči takoj, najpozneje pa v 15 dneh."
45. člen

Na koncu prvega odstavka 185. člena se doda stavek, ki se glasi: "Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.".

V tretjem odstavku se črta besedilo "oziroma je kljub nasprotovanju dovolilo spremembo,".
46. člen

V prvem odstavku 188. člena se besedilo " spusti v obravnavanje glavne stvari" nadomesti z besedilom " z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari".
47. člen

V drugem odstavku 206. člena se črta besedilo "ali je bil storjen gospodarski prestopek".

48. člen

209. člen se spremeni tako, da se glasi:
"209. člen

Mirovanje postopka nastane, če se obe stranki pred koncem glavne obravnave o tem sporazumeta. Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču."
49. člen

V prvem odstavku 211. člena se za besedama "prekinitev postopka" črta vejica in besedilo "ter zoper sklep, s katerim se ugotovi mirovanje postopka (209. člen),". Doda se nov stavek, ki se glasi: "Zoper sklep, s katerim se ugotovi mirovanje postopka (209. člen), ni posebne pritožbe."
50. člen

V 214. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev smiselno izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje."

Sedanji drugi do četrti odstavek postanejo tretji do peti odstavek.
51. člen

V 216. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma na višino zahtevka, odloči po prostem preudarku."
52. člen

V 226. členu se dodata nov četrti in peti odstavek, ki se glasita:

"Če stranka sodišču kot dokaz predloži obsežno listinsko dokumentacijo, ji lahko sodišče naloži, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v priloženih listinah, vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oziroma podatki v predloženi dokumentaciji nahajajo. Tako lahko sodišče ravna zlasti v primeru, če je predložena dokumentacija zaradi obsega ali vsebine nepregledna ali je glede na naravo dokumentacije utemeljeno pričakovanje, da so le navedbe in podatki v njenih posameznih delih pomembni za ugotovitev zatrjevanih dejstev.

Če stranka ne ravna v skladu z navodilom sodišča iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je dokaz umaknjen."
53. člen

Peti odstavek 227. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano."
54. člen

Za 236. členom se doda nov 236.a člen, ki se glasi:
"236.a člen

Stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.

Če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna.

Stranke se lahko v postopku dogovorijo, da si bodo izmenjale pisne izjave prič.

Sodišče lahko tudi neposredno pozove osebe, ki so predlagane za priče, da podajo pisne izjave oziroma da odgovorijo na določena vprašanja, zlasti v primeru, če glede na vsebino vprašanj ali osebo predlagane priče oceni, da bo tak način zadosten. Ob tem pozivu jih mora opozoriti, da bodo lahko pozvane k pričanju na sodišču tudi, če bodo podale pisne izjave.

Sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki. Zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank.

Če sodišče na podlagi pridobljene pisne izjave predlagane priče ugotovi, da predlagana priča o odločilnih dejstvih ne more izpovedati, predlog za zaslišanje priče zavrne.

Če je stranka zahtevala zaslišanje priče, sodišče tej stranki naloži plačilo vseh stroškov, ki so nastali z izvedbo tega dokaza, če oceni, da ustno zaslišanje priče k ugotovitvi odločilnih dejstev ni pripomoglo."

55. člen

V prvem in drugem odstavku 241. člena se znesek "300.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "1.300 eurov".
56. člen

V prvem odstavku 248. člena se znesek "300.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "1.300 eurov", besedi "kakor tudi" se črtata, na koncu odstavka pa pika nadomesti z vejico in doda besedilo "in izvedenca, ki brez upravičenega razloga ne opravi izvedenskega dela v roku, ki ga je določilo sodišče."

V tretjem odstavku se beseda "ali" nadomesti z vejico, na koncu pa pika črta in doda besedilo "ali neupravičeno prekoračil rok za izdelavo izvedenskega dela.".
57. člen

V prvem odstavku 253. člena se črta drugi stavek.

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Sodišče določi rok, v katerem mora izvedenec dati pisni izvid in mnenje, ter ga opozori na posledice prekoračitve roka brez upravičenega razloga (248. člen)."

Sedanji drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti odstavek.

58. člen

V 261. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.
59. člen

V prvem odstavku 270. člena se 12. točka spremeni tako, da se glasi: "12. o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks;".
60. člen

V 271. členu se za besedo "odpovedi" postavi vejica in doda besedilo "vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank".
61. člen

V drugem odstavku 276. člena se besedilo "oprostitev plačila sodnih taks" nadomesti z besedilom "oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks".
62. člen

Na koncu drugega odstavka 277. člena se črta pika in doda besedilo, ki se glasi "in da bo tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka.".
63. člen

Za 279. členom se dodata nov 279.a in 279.b člen, ki se glasita:
"279.a člen

"S soglasjem strank lahko sodišče v sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta.

Sodišče opozori stranke na možnost, da se lahko odpovejo glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče.

Sodišče o zadevi odloči prednostno.
279.b člen

Če je pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, preostale postopke pa prekine.

Pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka mora sodišče omogočiti tožeči stranki, da se izjavi o navedbah v odgovoru na tožbo in o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka.

Zoper sklep o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka ni dovoljena pritožba.

Po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru.

Stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Vzorčni postopek je prednosten."
64. člen

282. člen se spremeni tako, da se glasi:
"282. člen

"Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi.

Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa ta zakon, izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo.

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

Če na kakšen poznejši narok ne pride tožeča stranka, pa sodišče ne izda sodbe na podlagi stanja spisa (6. odstavek tega člena), se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe.

Če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, ni pritožbe.

Določbe prejšnjih odstavkov se uporabijo, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok.

Sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka."
65. člen

V 286. členu se dodata nov drugi in tretji odstavek, ki se glasita:

Če je sodišče stranko v pisnem pozivu pred razpisom obravnave (prvi odstavek 286.a člena) pozvalo, naj se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma glede katerih okoliščin naj dopolni navedbe o dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge ali naj predloži pisne dokaze, na katere se je sklicevala, stranka pa tega ni storila, lahko stranka na prvem naroku za glavno obravnavo takšna dejstva in dokaze navaja le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Na to posledico je treba stranko v pozivu opozoriti.

Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja tudi v primeru, če sodišče takšen poziv stranki poda na poravnalnem naroku v primeru, ko se prvi narok za glavno obravnavo ne izvede takoj po poravnalnem naroku.

Sedanji drugi odstavek postane četrti odstavek.

V tretjem odstavku, ki postane peti odstavek, se besedi "prejšnjega odstavka " nadomestita z besedami "drugega in četrtega odstavka tega člena".

V četrtem odstavku, ki postane šesti odstavek, se besede "drugim in tretjim odstavkom" nadomestijo z besedami "drugim do petim odstavkom".
66. člen

Za 286. členom se dodata nov 286.a in 286.b člen, ki se glasita:
"286.a člen

Sodišče lahko strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo.

Po prejemu odgovora na tožbo, pripravljalne vloge ali izvedbi naroka lahko sodišče strankam določi rok, v katerem lahko predložijo naslednjo pripravljalno vlogo.

Sodišče določi rok iz prejšnjih odstavkov glede na zahtevnost dejanja, ki ga je treba opraviti, tako da stranki ostane dovolj časa, da se v postopku izjavi. Ta rok ne sme biti krajši od osmih dni.

Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.

Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku.

Sodišče stranko v pozivu za predložitev vlog in listin opozori na posledice zamude.

Sodišče lahko tretjim osebam naloži predložitev listin, ki jih kot dokaz predlaga katera od strank.

286.b člen

Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena)."
67. člen

V drugem odstavku 291. člena se za besedo "dokazov" postavi pika, ostalo besedilo pa črta.
68. člen

V tretjem odstavku 302. člena se besede "priče in izvedenci" nadomestijo z besedami "priče, izvedenci in stranke".
69. člen

Tretji in četrti odstavek 305.b člena se črtata.

Sedanji peti odstavek postane tretji odstavek.
70. člen

V tretjem odstavku 305.c člena se številka "305.b" v oklepaju nadomesti s številko "282".
71. člen

Za 309. členom se doda nov 309.a člen, ki se glasi:

"309.a člen

Listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku."
72. člen

V 315. členu se dodajo novi tretji do šesti odstavek, ki se glasijo:

"Če sodišče ugotovi, da podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, lahko izda vmesno sodbo (vmesna sodba na podlagi sporazuma strank).

Sodišče lahko obravnavanje o višini tožbenega zahtevka nadaljuje takoj, ne da bi čakalo na pravnomočnost vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank.
Ne glede na prejšnji odstavek sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, če je zoper sodbo iz tretjega odstavka tega člena vložena pritožba.

Za izdajo vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank smiselno veljajo določbe drugega do četrtega odstavka 316. člena tega zakona."
73. člen

V 318. členu se tretji odstavek nadomesti z novima tretjim in četrtim odstavkom, ki se glasita:

"Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka."
74. člen

V petem odstavku 324. člena se beseda "ali" nadomesti z vejico, za besedo "odpovedi" pa dodajo besede "ali vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank".

Šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"V pravnem pouku o pritožbi sodišče navede rok za vložitev pritožbe, sestavine pritožbe po 335. členu tega zakona, opozorilo iz petega odstavka 98. člena, opozorilo, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona, opozorilo na posledice neplačila sodne takse, pri katerem sodišču se pritožba vloži v izvirniku in v koliko izvodih."

75. člen

336. člen se spremeni tako, da se glasi:
"336. člen

V postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev."

76. člen

V prvem odstavku 337. člena se beseda "drugega" nadomesti z besedo "peti".
77. člen

Tretji odstavek 338. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi in vmesna sodba na podlagi sporazuma strank se lahko izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma odpovedi ali izjava, da podlaga tožbenega zahtevka ni sporna, dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače."
78. člen

V drugem odstavku 339. člena se v 2. točki črtata besedi "oziroma predstojnika".

V 7. točki se beseda "ali" nadomesti z vejico, za besedo "odpovedi" pa dodajo besede "ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank".

V 14. točki se za besedo "nasprotju;" črta besedilo "ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki."

Za 14. točko se doda nova 15. točka, ki se glasi:

"15. če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi".
79. člen

V prvem odstavku 343. člena se črta besedilo "(prvi odstavek 336. člena)".

Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona."

Sedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.
80. člen

V prvem odstavku 344. člena se beseda "osmih" nadomesti z besedo "petnajstih".

Drugi odstavek se črta.

Tretji odstavek, ki postane drugi odstavek, se spremeni tako, da se glasi:

"Prepozen odgovor na pritožbo se ne upošteva."
81. člen

Prvi odstavek 346. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Ko prispejo spisi s pritožbo k sodišču druge stopnje, sodnik poročevalec preizkusi, ali je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če tega ni storil predsednik senata sodišča prve stopnje (343. člen)."

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če sodnik poročevalec pritožbe ne zavrže, pripravi poročilo za obravnavanje zadeve na pritožbenem senatu."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.
82. člen

V 346.a členu se za besedo "in" beseda "drugega" nadomesti z besedo "tretjega".
83. člen

V 347. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:

"Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za dokončno odločitev v zadevi ni potrebna."

Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo.

Dodajo se novi tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo:

Sodišče druge stopnje lahko razpiše obravnavo, tudi če je:
Senat sodišča druge stopnje lahko ob razpisu obravnave odloči, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnika poročevalca.

Če senat sodišča druge stopnje oceni, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in če od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, lahko ob razpisu obravnave odloči, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik, na katerega so po tretjem odstavku tega člena prešla pooblastila predsednika senata za vodenje obravnave. Sodnik poročevalec ne more o zadevi odločati kot sodnik posameznik, če delo na mestu višjega sodnika opravlja manj kot leto dni."
84. člen

Drugi odstavek 348. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Če ne pride na obravnavo pritožnik, se šteje, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija ali zatrjuje, niso resnične. Če ne pride na obravnavo nasprotna stranka, se šteje, da so trditve o dejstvih, ki se v pritožbi izpodbijajo ali zatrjujejo, resnične. Če ne pride na obravnavo nobena stranka, sodišče izvede dokaze, ki jih je mogoče izvesti, in izda odločbo."

Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Na obravnavi sodišče druge stopnje ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ugotovi nova dejstva in izvede nove dokaze, ki so potrebni za popolno ali pravilno ugotovitev dejanskega stanja (355. člen), in opravi druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka. Če katerega od teh dokazov, ki so pred sodiščem prve stopnje že bili izvedeni, ni več mogoče izvesti, ali če senat ali sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, tega dokaza ni neposredno izvedel (217. in 218. člen, 236.a člen, tretji odstavek 302. člena), lahko sodišče druge stopnje sklene, da se prebere zapisnik o njegovi izvedbi oziroma pisna izjava priče."
85. člen

Drugi odstavek 350. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava."
86. člen

V 351. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.
87. člen

352. člen se spremeni tako, da se glasi:

"Sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storil že sodnik poročevalec (346. člen)."

88. člen

V prvem odstavku 354. člena se za besedilom "pristojnemu sodišču prve stopnje" črta vejica, besedilo "da opravi novo glavno obravnavo pa se nadomesti z besedilom "v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti."

V drugem odstavku se besedilo "3. in 12. točke" nadomesti z besedilom "3., 5. in 12. točke".

89. člen

355. člen se spremeni tako, da se glasi:
»355. člen

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, samo dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo dokončno odloči v zadevi.

Če sodišče druge stopnje spozna, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da ne more samo dopolniti postopka, izjemoma razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje."
90. člen

358. člen se spremeni tako, da se glasi:
»358. člen

Sodišče druge stopnje s sodbo reši zadevo:
91. člen

V 366. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v postopku s pritožbo zoper sklep določbe o odgovoru na pritožbo smiselno uporabljajo le, če gre za sklep:
- s katerim je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku v sporu o motenju posesti;
- s katerim je sodišče zavrglo tožbo, ki je že bila vročena toženi stranki;
- s katerim je sodišče ločeno od glavne stvari zavrnilo ugovor glede pomanjkanja procesnih predpostavk (prvi odstavek 288. člena) in ni sklenilo, da takoj nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari (tretji odstavek 288. člena);
- o zavrnitvi ali ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje;
- o zavrnitvi zahteve za izločitev višjega sodnika (peti odstavek 73. člena);
- o prekinitvi postopka;
- o stroških postopka, če vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800 eurov."

92. člen

Za 366. členom se doda nov 366.a člen, ki se glasi:
"366.a člen

O pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka o pritožbi zoper sklep odloči senat:
- če gre za pritožbo zoper sklep iz drugega odstavka 366. člena tega zakona;
- če se o pritožbi zoper sklep odloča skupaj s pritožbo zoper sklep iz drugega odstavka
366. člena tega zakona ali skupaj s pritožbo zoper sodbo v isti zadevi;
- če gre za pritožbo zoper sklep senata sodišča prve stopnje;
- če gre za pritožbo zoper sklep o kaznovanju stranke, zastopnika ali pooblaščenca.

Sodnik posameznik lahko s sklepom odstopi zadevo v odločitev senatu, če oceni, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni ali ni enotna.

Zadeva se v odločitev senatu odstopi tudi v primeru, če bi o njej kot sodnik posameznik odločal sodnik, od čigar premestitve na mesto višjega sodnika do dneva odločanja o pritožbi še ni poteklo več kot eno leto.

Če sodnik posameznik odstopi zadevo v odločitev senatu, sam postane sodnik poročevalec."
93. člen

367. člen se spremeni tako, da se glasi:
»367. člen

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (dovoljena revizija) oziroma v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (dopuščena revizija).

Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 eurov (dovoljena revizija).

Če revizija po prejšnjem odstavku ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče (dopuščena revizija).

Če zakon določa, da revizije ni ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 eurov, sodišče revizije ne more dopustiti.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku."
94. člen

Za 367. členom se dodajo novi 367.a do 367.č člen, ki se glasijo:

"367.a člen

Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih:
O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.
367.b člen

Predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.

Predlog za dopustitev revizije se vloži pri vrhovnem sodišču.

Predlogu za dopustitev revizije mora stranka priložiti izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, lahko pa priloži tudi izvod sodbe sodišča prve stopnje in kopije drugih listin iz sodnega spisa, ki naj bi izkazovale obstoj kršitev pravdnega postopka, ki jih zatrjuje.

V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.
367.c člen

O predlogu za dopustitev revizije s sklepom odloča senat treh sodnikov vrhovnega sodišča.

Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena tega zakona.

V sklepu o dopustitvi revizije sodišče navede, v katerem delu oziroma glede katerih konkretnih pravnih vprašanj se revizija dovoli.

Zoper sklep o dopustitvi revizije oziroma sklep, da revizija ni dopustna, ni pritožbe.
367.č člen

Če predlogu za dopustitev revizije ali reviziji ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona, sodišče vlogo zavrže."
95. člen

V četrtem odstavku 370. člena se beseda "ali" nadomesti z vejico, za besedo "odpovedi" pa se dodajo besede "ali vmesna sodba na podlagi sporazuma strank".
96. člen

V prvem odstavku 371. člena se za besedo "navedeni" postavi pika, ostalo besedilo pa se črta.

Doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena."
97. člen

373. člen se spremeni tako, da se glasi:
»373. člen

Revizija se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov zasodišče in nasprotno stranko, v primeru vložitve revizije zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena tega zakona, pa tudi za Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državno tožilstvo).

V primeru dopuščene revizije (tretji odstavek 367. člena) mora biti reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije.

Glede obrazloženosti dopuščene revizije veljajo določbe, ki se nanašajo na obrazložitev predloga za dopustitev revizije (tretji do peti odstavek 367.b člena)."
98. člen

Drugi odstavek 374. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, ali če v primerih, ko ni dovoljena že po samem zakonu, ni bila dopuščena (tretji odstavek 367. člena)."

Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena."


99. člen

Prvi odstavek 375. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Izvod dovoljene revizije oziroma izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije pošlje sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki. Če je revizija vložena zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena tega zakona, se pošlje tudi državnemu tožilstvu skupaj s prepisom sodbe, zoper katero je revizija vložena."

Drugi odstavek se črta.

Sedanji tretji in četrti odstavek postaneta drugi in tretji odstavek.
100. člen

V drugem odstavku 382. člena se besede "Državnemu tožilstvu Republike Slovenije" nadomestijo z besedama "državnemu tožilstvu".
101. člen

V 383. členu se pred besedami "odstavka 344. člena" črtata besedi "in tretjega".
102. člen

V drugem odstavku 384. člena se beseda "in" v oklepaju nadomesti z vejico, za besedo "tretji" pa dodata besedi "in četrti".


103. člen

V prvem odstavku 385. člena se besede "Državno tožilstvo Republike Slovenije" nadomestijo z besedama "državno tožilstvo".

Dodajo se novi drugi do četrti odstavek, ki se glasijo:

"Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije (četrti odstavek 367. člena).

Zahtevo za varstvo zakonitosti državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona.

Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave zahtevka in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank vloži tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo."

V 2. točki drugega odstavka, ki postane peti odstavek, se besede "ni bila vložena revizija" nadomestijo z besedami "ni dopustna revizija ali ni bila vložena".

Tretji odstavek, ki postane šesti odstavek, se spremeni tako, da se glasi:

"Zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka tega člena, izdano na drugi stopnji, zoper katero so stranke vložile revizijo, lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti v 30 dnevih od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej."

Sedanji četrti odstavek postane sedmi odstavek.
104. člen

390. člen se črta.
105. člen

V 394. členu se v 3. točki številka "141" nadomesti s številko "142", besedi "tri mesece"pa se nadomestita z besedama "šest mesecev".
106. člen

V drugem odstavku 406. člena se črta besedilo "in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica".
107. člen

V drugem odstavku 408. člena se besede "senat ni vezan" nadomestijo z besedami "sodišče ni vezano".

V tretjem odstavku se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".
108. člen

411. člen se spremeni tako, da se glasi:
"411. člen

Pred in med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe za varstvo koristi otrok.

V zakonskem sporu izda sodišča na predlog zakonca tudi začasno odredbo o njegovem preživljanju in o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje.

Ugovor zoper sklep iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži njegove izvršitve."


109. člen

V drugem odstavku 412. členu se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".


110. člen

V 413. členu se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".
111.člen

V tretjem odstavku 415. člena se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".
112. člen

416. člen se črta.
113. člen

V prvem do petem odstavku 421. člena se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".
114. člen

V 422. členu se beseda "senat" nadomesti z besedo "sodišče".
115. člen

V prvem odstavku 432. člena se znesek "200.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "2.000 eurov."

116. člen

V prvem odstavku 443. člena se znesek "200.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "2.000 eurov".
117. člen

V 445. členu se znesek "200.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "2.000 eurov".

118. člen

V prvem in drugem odstavku 449. člena se znesek "200.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "2.000 eurov".
119. člen

V 450. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen)."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

120. člen

V 452. členu se doda nov prvi odstavek, ki se glasi:

"V postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo osem dni."

Sedanji prvi do tretji odstavek postanejo drugi do četrti odstavek.
121. člen

Za 453. členom se doda nov 453.a člen, ki se glasi:
"453. a člen

Če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona.

Na posledico iz prejšnjega odstavka je treba toženo stranko ob vročitvi tožbe opozoriti."
122. člen

V 454. členu se dodata nova drugi in tretji odstavek, ki se glasita:

"Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.

Če je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če so izpolnjeni pogoji iz 317. člena tega zakona. Če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Če sta obe stranki zahtevali izvedbo naroka, pa nobena ne pride, čeprav sta bili v redu vabljeni, se šteje, da je tožba umaknjena."
123. člen

455. člen se spremeni tako, da se glasi:

»455. člen

Če je sodišče izvedlo narok, čeprav ga nobena stranka ni zahtevala, pa nobena pravilno vabljena stranka ne pride, sodišče odloči na podlagi listinskih dokazov ali teh dokazov in drugih dokazov, ki jih je mogoče izvesti na naroku."
124. člen

V 456. členu se beseda "mora" nadomesti z besedo "morajo", besedilo "navedeno, da se bo štelo, da se je tožeča stranka, ki ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, odpovedala tožbenemu zahtevku" nadomesti z besedilom "navedene posledice izostanka strank iz tretjega odstavka 454. člena in 455. člena tega zakona".
125. člen

V 458. členu se dodajo novi peti do osmi odstavek, ki se glasijo:

"O pritožbi zoper sodbo ali sklep v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik. Sodnik posameznik lahko s sklepom odstopi zadevo v odločitev senatu, če oceni, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse ali ni enotna.

Zadeva se v odločitev senatu odstopi tudi v primeru, če bi o njej kot sodnik posameznik odločal sodnik, od čigar premestitve na mesto višjega sodnika do dneva odločanja o pritožbi še ni poteklo več kot eno leto.

Če sodnik posameznik odstopi zadevo v odločitev senatu, sam postane sodnik poročevalec.

V sporih majhne vrednosti ni revizije."

Sedanji peti odstavek postane deveti odstavek.
126. člen

V naslovu nad 485. členom se črtajo besede "in sestava sodišča".
127. člen

490. člen se spremeni tako, da se glasi:

"V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočno sodbe presega 200.000 eurov."
128. člen

Drugi odstavek 492. člena se črta.
129. člen

V prvem odstavku 495. člena se znesek "500.000 tolarjev" nadomesti z zneskom "4.000
eurov".
130. člen

V petem odstavek 496. člena se besedilo "od predložitve dokaza o plačilu sodne takse" nadomesti z besedilom "od plačila sodne takse".
131. člen

Prvi odstavek 497. člena se črta.

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
132. člen

Če je bil postopek začet pred 1. januarjem 2010 pred okrožnim sodiščem v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o pravdnem postopku, se dokonča pred okrožnim sodiščem.
133. člen

Postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače.

Če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih.

Če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje iz prejšnjega odstavka razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona.

Določbe petega odstavka 98. člena in drugega odstavka 108. člena zakona se ne uporabljajo, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo tega zakona.

Če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 eurov se postopek nadaljuje po določbah tega zakona o postopku v sporih majhne vrednosti. Če je bil odgovor na tožbo vročen tožeči stranki pred uveljavitvijo tega zakona, ji mora sodišče dati rok za vložitev ene pripravljalne vloge skupaj s poukom iz 453. člena zakona. Če je bila toženi stranki vročena pripravljalna vloga v skladu s drugim odstavkom 452. člena zakona pred uveljavitvijo tega zakona, ji mora sodišče dati rok za vložitev ene pripravljalne vloge skupaj s poukom iz 453. člena zakona. Določba prejšnjega stavka se smiselno uporablja tudi za tožbe v gospodarskem sporu, ki so bile vložene pred uveljavitvijo tega zakona po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 4.000 eurov.
134. člen

Določba četrtega odstavka 367. člena zakona se v delu, ki izključuje revizijo v sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 eurov, ne uporablja v delovnih in socialnih sporih.
135. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati 25., 30., 32., 39., 40. in 77. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04).
136. člen

Določbi 2. in 4. člena tega zakona se začneta uporabljati 1. januarja 2010. Določbe 106., 108. in 112. člena tega zakona se začnejo uporabljati z dnem začetka uporabe Družinskega zakonika. Do začetka uporabe teh določb se uporabljajo dosedanje določbe 30., 32., 406., 411. in 416. člena Zakona o pravdnem postopku..

137. člen

Ta zakon začne veljati po preteku šestih mesecev od dneva njegove objave v Uradnem listu Republike Slovenije.


III. OBRAZLOŽITEV

1. člen
S predlaganim členom je maksimalna višina denarne kazni zaradi zlorabe procesnih pravic pretvorjena v evre, hkrati pa je vrednost nekoliko zvišana zaradi zaokrožitve zneska navzgor - za približno 50 evrov.

2. in 4. člen
Predlagana člena zvišujeta vrednost spornega predmeta kot osnovo za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči z 2 milijonov tolarjev (cca. 8.333 evrov) na 20.000 evrov. To torej pomeni, da bodo po uveljavitvi tega predloga zakona okrajna sodišča stvarno pristojna za tiste premoženjske spore, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 evrov. V primerjavi z veljavno ureditvijo to pomeni zvišanje vrednosti spornega predmeta za več kot enkrat.

Razlogi, ki so narekovali dvig vrednosti spornega predmeta, so predvsem naslednji:
- zaradi inflacije po 1.1.1995 (ko je bila ta razmejitvena vrednost spornega predmeta uveljavljena) realna vrednost spornega predmeta ne ustreza več tisti vrednosti, ki je bila zamišljena ob uveljavitvi te razmejitve stvarne pristojnosti;
- okrožna sodišča so bila ustanovljena z namenom, da rešujejo bolj zahtevne in težje zadeve, kar je ključno izhodišče pri določanju razmejitvene vrednosti;
- zadeve, ki bi po svoji teži spadale v pristojnost okrajnih sodišč, onemogočajo okrožnim sodiščem hitrejše obravnavanje težjih in zahtevnejših zadev, v katerih je ekonomski interes zelo velik in tako škoda zaradi prepočasnega reševanja zadev toliko večja;
- obstaja trend večanja pripada zadev na okrožna sodišča (statusne družinske zadeve zaradi že izvedenih in tudi bodočih reform družinskega prava);
- preprečevanje špekuliranje strank, ki namerno dvigujejo vrednost spornega predmeta, da si zagotovijo pristojnost okrožnega sodišča (bodisi zaradi zavlačevanja postopka in zagotovitve možnosti uveljavljanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega bodisi zato, da si zagotovijo hitrejše sojenje).

Zaradi dviga vrednosti spornega predmeta bo seveda prišlo do sprememb v obremenitvi okrajnih in okrožnih sodišč. Tako je realno pričakovati, da se bo obremenitev okrajnih sodišč povečala, temu ustrezno pa se bo zmanjšala obremenitev okrožnih sodišč. Izdelana analiza ocena stanja na tem področju ob dvigu vrednosti spornega predmeta na 20.000 evrov je pokazala, da se bo pripad premoženjskih civilnih zadev na okrožna sodišča zmanjšal za 35% do 65%, odvisno od posameznega sodišča. Večje obremenitve okrajnih sodišč se bodo reševale predvsem v okviru instituta dodelitve sodnika na okrajna sodišča in preko drugih institutov v skladu z Zakonom o sodniški službi.

Pri tem velja še poudariti, da je v 132. členu predloga zakona predlagana takšna prehodna ureditev, ki bo zaradi spremembe stvarne pristojnosti preprečila prenašanje spisov na okrajna sodišča v zadevah, ki bodo ob uveljavitvi tega predloga zakona v teku pred okrožnim sodiščem. V skladu s 136. členom predloga zakona se bo predlagana nova razmejitev stvarne pristojnosti začela uporabljati 1.1.2010.

3. člen
Ker predlog zakona v pravdnem postopku na prvi stopnji ukinja senatno sojenje, kar pomeni, da bo na prvi stopnji vselej odločal sodnik posameznik, je 31. člen ZPP nepotreben. Tako že iz prvega odstavka 15. člena ZPP izhaja, da tudi v sporih iz pristojnosti okrajnega sodišča odloča sodnik posameznik.

5. člen:
Ker predlog zakona v pravdnem postopku na prvi stopnji ukinja senatno sojenje, kar pomeni, da bo na prvi stopnji vselej odločal sodnik posameznik, je 33. člen ZPP nepotreben. Senatno sojenje je v določenih primerih na prvi stopnji določeno v delovnih in socialnih sporih, v katerih se subsidiarno uporablja ZPP, vendar je v ZDSS-1 kot specialnem predpisu natančno opredeljeno, v katerih sporih na prvi stopnji odloča senat, prav tako pa je tudi opredeljena sestava senata (14. člen), zato je tudi iz tega razloga 33. člen ZPP nepotreben.

6. člen
Sodelovanje sodnikov porotnikov (laikov) v postopkih iz civilnopravnih zadev ni smiselno. Ne gre za osebe, ki bi sodišču lahko pomagale pri reševanju pravnih vprašanj, ki so lahko še posebej v sporih glede pravic intelektualne lastnine tudi pravno zelo specifična in zahtevna. Tudi glede dejanskih vprašanj postopki glede sporov iz pravic intelektualne lastnine in iz družinsko pravnih razmerij niso tako drugačni od drugih civilnih sporov, da bi bila upravičena izjema. Prav tako se v praksi ni izkazalo, da bo sodniki porotniki v sporih glede industrijske lastnine bile osebe s specifičnimi tehničnimi znanji, da bi lahko v tem smislu bile v pomoč predsedniku senata. Uveljavitev sojenja izključno po sodniku posamezniku v vseh omenjenih sporih je smotrna tudi z vidika načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, kar je še posebej pomembno pri sporih iz družinsko pravnih razmerjih, ki se zaradi varstva koristi otrok rešujejo prednostno (tretji odstavek 10.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

7. člen
V 36. členu ZPP je določeno, da višje sodišče odloča v senatu treh sodnikov. Predlagani člen določa izjemo od tega pravila, saj predlog zakona določa, da v nekaterih sporih na drugi stopnji odloča sodnik posameznik. Tako predlog zakona določa, da sodnik posameznik odloča o pritožbi zoper sklepe - z določenimi izjemami (91. člen), o pritožbi zoper sodbo ali sklep v sporu majhne vrednosti (124. člen) in na pritožbeni obravnavi ob odstopu zadeve s strani senata (82. člen).

8. člen
Ker predlog zakona uvaja nov institut dopuščene revizije (93. člen), v okviru katerega bo Vrhovno sodišče najprej odločilo o predlogu za dopustitev revizije, se s predlaganim členom temu ustrezno dopolnjuje 37. člen ZPP, ki določa pristojnosti Vrhovnega sodišča po ZPP.

9. člen
Predlog zakona uvaja nov institut dopuščene revizije (93. člen), v okviru katerega bo Vrhovno sodišče najprej odločilo o predlogu za dopustitev revizije, v primeru dopustitve revizije pa še o reviziji. Predlagani člen določa, da v prvi fazi postopka (torej o predlogu za dopustitev revizije) Vrhovno sodišče odloča v ožji sestavi, kot bo nato, če bo predlogu ugodilo, odločalo o sami reviziji.

10. člen
Tretji odstavek 44. člena ZPP določa postopanje sodišča v primeru, če tožeča stranka v tožbi s tožbenim zahtevkom, ki se ne nanaša na denarni znesek, navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Gre za t.im. korekturno dolžnost sodišča glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta, na katero se navezuje uporaba določb o stvarni pristojnosti in pravici do revizije, ki so kogentne narave.

Po predlagani ureditvi pa se bo sodišče dolžno prepričati tudi o pravilnosti navedene vrednosti, če bo tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavljala več zahtevkov, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago (torej niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP), pa tožnik v tožbi navede le seštevek vrednosti vseh zahtevkov, čeprav bi moral v takem primeru navesti vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Po stališču Ustavnega in Vrhovnega sodišča je tožba v primeru, če se z njo uveljavlja več zahtevkov, ki se ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, in ni za vsak zahtevek posebej navedena vrednost spornega predmeta, nepopolna. Ker se po predlogu zakona nepopolne vloge odvetnikov ne bodo več vračale v dopolnitev, to pomeni, da bi v takem primeru prišlo do domneve umika tožbe. Ta sankcija pa je lahko tudi za odvetnika v določenih primerih prestroga, in sicer takrat, ko mu ni mogoče očitati, da je za pomanjkljivost odgovoren odvetnik - gre za primer, ko je izračun povezan s pravnim vprašanjem, ali gre pri uveljavljanju več zahtevkov za zahtevke z isto ali različno pravno in dejansko podlago. Gre za pravno vprašanje, o katerem odloči sodišče, in rešitev katerega v praksi pogosti ni enostavna. Če bo torej sodišče ocenilo, da se zahtevki v tožbi ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, in bo v tožbi naveden le seštevek vrednosti vseh zahtevkov, bo s sklepom odločilo o vrednosti spornega predmeta posameznih zahtevkov. Zoper te sklep ni posebne pritožbe.

11. člen
V skladu z Zakonom o sodiščih (ZS) iz leta 1994 so okrajna sodišča vodili predstojniki sodišč, ostala sodišča pa predsedniki sodišč. Novela ZS iz leta 2000 je tudi predstojnike okrajnih sodišč preimenovala v predsednike okrajnih sodišč, zato je s predlaganim členom termin "predstojnik sodišča" črtan.

Hkrati se v drugem stavku drugega odstavka 71. člena ZPP dodaja besedilo "razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem zaključi", s čemer predlagani člen sledi stališču Ustavnega sodišča (odločba Up-365/05- z dne 6.7.2006). Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča sicer izhaja, da je že veljavno besedilo ZPP mogoče razlagati na enak način, vendar je zaradi večje jasnosti in pravne varnosti ustrezneje, da se to v zakonu izrecno zapiše.

12. člen
Enako kot v Zakonu o kazenskem postopku (četrti odstavek 41. člena) se v predlaganem novem tretjem odstavku določa, da lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi, oziroma sodnika višjega sodišča. V praksi se namreč dogaja, da stranke z namenom zavlačevanja postopka zahtevajo izločitev vseh sodnikov ali celo kar sodišče kot institucijo.

Nadalje je predlagano, da se za zahtevo za izločitev ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP, kar pomeni, da se nepopolne in nerazumljive zahteve za izločitev sodnika ne bodo vračale strankam v popravo in dopolnitev, ampak se bodo takoj zavrgle.

O zahtevi stranke za izločitev odloči predsednik sodišča oziroma če se zahteva izločitev predsednika, predsednik neposredno višjega sodišča (73. člen ZPP). Predlagani novi šesti odstavek pa določa, da pravočasnost, popolnost in dovoljenost zahteve za izločitev preizkusi že predsednik senata in da jo v primeru neizpolnjevanja teh formalnih pogojev zavrže. Predlagana določba je povzeta po vzoru ureditve v ZKP (peti odstavek 42. člena) in je namenjena skrajšanju postopka odločanja o zahtevi, saj v primeru formalnih pomanjkljivosti zahteve predsedniku senata ne bo treba zahteve skupaj s spisom odstopati v odločitev predsedniku sodišča. Zoper sklep o zavrženju zahteve ni posebne pritožbe, kar pomeni, da bo stranka, katere zahteva za izločitev je bila zavržena, ta sklep sodišča lahko izpodbijala s pritožbo zoper končno odločbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 363. člena ZPP).

13. člen
V skladu z Zakonom o sodiščih (ZS) iz leta 1994 so okrajna sodišča vodili predstojniki sodišč, ostala sodišča pa predsedniki sodišč. Novela ZS iz leta 2000 je tudi predstojnike okrajnih sodišč preimenovala v predsednike okrajnih sodišč, zato je s predlaganim členom termin "predstojnik sodišča" črtan.

14. člen
Veljavna ureditev v 74. členu, po kateri stranka v vsakem primeru zahtevanja izločitve po 1. do 5. točki 70. člena doseže, da se postopek "zamrzne" (npr. obravnava ne opravi), omogoča zlorabe. Zato predlagani člen določa, da sodišče lahko opravlja nadaljnja dejanja (razen izdaje odločbe, s katero se postopek zaključi) tudi v primeru, če je zahteva za izločitev po 1. do 5. točki 70. člena očitno neutemeljena. Predlagani drug odstavek določa, da pravdna dejanja, ki jih je opravil izločen sodnik ali sodnik porotnik na podlagi drugega stavka prvega odstavka, od vložitve zahteve za njegovo izločitev nimajo pravnega učinka.

15. člen
S predlaganim členom se odpravlja nejasnost veljavne ureditve v 91. členu, po kateri je izrecno določeno le, da se zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga vloži pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni pa izrecno določeno, da se zavrže tudi izredno pravno sredstvo, ki ga vloži sama stranka, če ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker gre za neposredno in hudo sankcijo (zavrženje revizije), je treba v zakonu to posledico izrecno določiti. Več o tem glej Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 381 do 383.

Drugi odstavek prav tako dopolnjuje veljavno ureditev in izrecno določa, da se tudi za pravdna dejanja, ki jih opravi sama stranka, pa niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 86. člena ZPP (torej nima opravljanega pravniškega državnega izpita), šteje, da niso bila opravljena.

16. člen
Tretji odstavke 95. člena ZPP določa, da katere vrednosti spornega predmeta gospodarskega spora lahko odvetnika nadomešča odvetniški pripravnik (to je do 2 milijonov tolarjev oziroma do cca. 8.333 evrov). S predlaganim členom se znesek pretvarja v evre, njegova višina pa zvišuje na 20.000 evrov - to je vrednost, ki je po predlogu zakona odločilna za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči in ki je tudi po veljavni ureditvi odločilna za substitucijo (2. in 4. člen). Tako bo lahko pripravnik nadomeščal odvetnika enako kot po veljavni ureditvi pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih pred okrožnim sodiščem do vrednosti spornega predmeta v višini 20.000 evrov.

17. člen
Pravilo iz 19. člena predloga zakona, da sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo zavrže, če jo je vložil odvetnik, je treba upoštevati tudi pri predložitvi pooblastil odvetnikov za vložitve tožbe oziroma pravnega sredstva. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovega sodišča, mora sodišče v primeru, ko pisni vlogi (tožba, pritožba - smiselno enako mora veljati tudi za odgovor na tožbo oziroma pravno sredstvo) ni priloženo pooblastilo, vlagatelju vrniti vlogo v popravo - to je v predložitev pooblastila. Vloga, ki jo podpiše pooblaščenec, vendar ne predloži pooblastila, po stališču Vrhovnega sodišča formalno ni popolna. Zato je treba upoštevati pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 408, op. 1135). To torej pomeni, da po veljavni ureditvi nepredložitev pooblastila s strani odvetnika pomeni nepopolno vlogo. Upoštevaje pravilo iz 19. člena predloga zakona predlagani člen določa, da sodišče v primeru, če tožbo ali pravno sredstvo vloži odvetnik, pa vlogi ne priloži pooblastila, vlogo zavrže, ne da bi mu predhodno določilo rok za predložitev pooblastila.

18. člen
Besedilo predlaganega člena se usklajuje s Predlogom zakona o sodnih taksah, v skladu s katerim se v pravdnem postopku ne bo več plačala sodna taksa za predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za zavarovanje dokazov med pravdo.

Poleg tega je predlagano, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka tudi za dopustnost pritožbe. Če sodna taksa za pritožbo ne bo plačana, bo nastala fikcija umika pritožbe (tretji odstavek 105. a člena). Vendar je treba poudariti, da bo stranka v pravnem pouku v odločbi sodišča prve stopnje med drugim opozorjena tudi na posledice neplačila sodne takse (73. člen predloga zakona), poleg tega pa bo na takšne posledice dodatno opozorjena še v nalogu za plačilo sodne takse, ki ga bo pritožniku poslalo sodišče (drugi odstavek 105.a člena), zato predlagana sankcija ni pretirana.

Smisel pravice do pritožbe (25. člen Ustave) je v tem, da pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb. Zato je predlagana določba, ki pritožbenemu sodišču omogoča, da zaradi nepravočasnega plačila sodne takse pritožbo zavrže, mogoče šteti kot omejitev pravice do pritožbe. Vendar pa to še ne pomeni, da je ta omejitev nedopustna. Predlagatelj meni, da za to omejitev pravice do pritožbe obstajajo ustavno upravičeni razlogi. Gre za poseg, ki je nujen in tudi sorazmeren s ciljem zagotovitve pospešitve in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Takšna ureditev bo namreč stranko pred vložitvijo pritožbe silila k oceni njene možnosti za uspeh ter jo odvračala od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. S tem se bodo posredno razbremenila višja sodišča in povečala učinkovitost vodenja (ostalih) pritožbenih postopkov. Razbremenila pa se bodo tudi sodišča prve stopnje z nepotrebnim administriranjem v zvezi z opominjanjem in izterjevanjem sodne takse, kar je povezano tudi z proračunskimi stroški.

Predlagatelj nadalje meni, da takšna ureditev ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do (pritožbenega) sodišča, saj je v skladu z ZPP tako fizičnim kot tudi pravnim osebam s slabim premoženjskim stanjem zagotovljena možnost taksnih oprostitev. Poleg tega bo v skladu s 73. členom predloga zakona (324. člen ZPP) pravni pouk v odločbi sodišča prve stopnje vseboval tudi opozorilo na posledice neplačane sodne takse za pritožbo (105. a člen ZPP), enak pravni pouk pa bo ponovno dobila v nalogu za plačilo sodne takse. To torej pomeni, da bo prava neuka stranka dobila ustrezen pravni pouk v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse in posledicam neplačila le-te, zato ima vse možnosti, da si zagotovi vsebinsko presojo pritožbe. Zato predlagana omejitev pravice do pritožbe ne predstavlja nesorazmernega oteževanja dostopa do instančnega sodišča. Vse to pa seveda še toliko bolj velja za odvetnika, od katerega se lahko in tudi mora pričakovati večja stopnja skrbnosti pri pripravi popolnih pritožb. Poleg tega je zoper sklep o zavrženju pritožbe zagotovljeno pravno sredstvo.

Poleg tega je predlagano, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka tudi za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije. Ker gre za izredna pravna sredstva, za predlagano ureditev ni ustavno pravnih zadržkov, saj 25. člen Ustave v skladu z enotno prakso Ustavnega sodišča več kot dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja.

Poleg tega se predlagani člen usklajuje s Predlogom zakona o sodnih taksah v tem delu, da bo ob vložitvi vloge sodišče taksnemu zavezancu posredovalo nalog za plačilo sodne takse, v katerem bo določena višina sodne takse, rok za plačilo sodne takse (15 dni), sklicna številka, ki jo mora zavezanec navesti ob plačilu sodne takse, in pouk o posledicah nepravočasnega plačila sodne takse - to je, da se bo štelo, da je vloga umaknjena. Ker gre za hudo sankcijo (domneva umika vloge, ki v primeru prekluzivnosti rokov za vložitev vloge lahko pomeni tudi izgubo pravice, da se vloga ponovno vloži), je v predlaganem spremenjenem prvem odstavku 142. člena določeno, da se nalog za plačilo sodne takse vroča stranki po postopku vročanja pisanj, ki se vročajo osebno (30. člen predloga zakona).

19. člen
Po predlagani določbi se nepopolne ali nerazumljive vloge odvetnika ne bodo več vračale v dopolnitev oziroma popravo, ampak se bo takšna vloga takoj zavrgla. Po mnenju predlagatelja je veljavna ureditev, v skladu s katero se nepopolna ali nerazumljiva vloga vrne popravo oziroma dopolnitev tudi v primeru, če jo je vložil odvetnik, nesprejemljiva. Odvetnik opravlja svoje delo kot svoboden poklic, je pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zato se od njega lahko in tudi mora pričakovati večja stopnja skrbnosti kot pri ostalih strankah. V skladu z Zakonom o odvetništvu (Uradni list RS, št. 111/05) je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. S tem se krepi odgovornost odvetnika za hitrejše in bolj učinkovito vodenje postopka ter tudi za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči.

20. člen
ZPP v zadnjem odstavku 112. člena določa, da veljajo vse določbe tega člena tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice. Določba je izjemnega pomena, ker velja za vse zakonske (procesne, ki jih določa procesni predpis in materialne (prekluzivne) roke, ki veljajo po materialnem predpisu za vložitev tožbe) in sodne roke. Prvi odstavek 112. člena določa, da morajo biti vse vloge, vezane na rok, vložene pravočasno in izročene pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Navedena določba je splošna, ostale določbe 112. člena predstavljajo njeno konkretizacijo. Predlagana nova določba v 112. členu je pravna podlaga za uvedbo sodnega nabiralnika na/v objekte, v katerih poslujejo sodišča (avtomatizirano vložišče) za brezplačno oddajo vlog in tako predstavlja eno od tehničnih rešitev (za stranke "prijazno") glede na druge, že sedaj možne načine oddaje oziroma izročitve vloge sodišču (neposredna izročitev pristojnemu sodišču, posebna izročitev sodišču, ko gre za določene osebe v določenih okoliščinah, priporočena oddaja vloge na poštnem uradu, oddaja vloge po elektronski poti). Glede na pravni pomen pravočasne izročitve vloge, vezane na rok, bo avtomatizirano vložišče, ob oddaji vloge v sodni nabiralnik, vlagatelju izdalo tudi ustrezno potrdilo.

21. člen
Predlagani člen daje pravno podlago za izvajanje videokonferenc v pravdnih postopkih. Določba je povzeta po par. 129a nemškega ZPO in je v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Določba se bo lahko uporabljala, ko bo sodišče razpolagalo s tehničnimi sredstvi za izpeljavo videokonferenc. Stranka zahtevka, da sodišče videokonferenco mora omogočiti, nima.

22. člen
V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Predlagani novi drugi odstavek pa s ciljem pospešitve postopka in preprečevanja neupravičenega prelaganja narokov zaradi izostankov strank in drugih udeležencev določa pogoje, pod katerimi lahko sodišče narok preloži zaradi zdravstvenih razlogov udeležencev v postopku. Sodišča namreč v praksi ugotavljajo, da je največ preložitev narokov zaradi izostankov strank in prič zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer naj bi se večkrat zdravniška potrdila za opravičilo izostankov tudi zlorabljala. Zato je predlagano, da lahko v takšnem primeru sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more priti na narok, mora predložiti zdravniško opravičilo, ki se izda na posebnem obrazcu. Obrazec bo v skladu s predlogom novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju izdal minister za zdravje. Zdravniško opravičilo izda izbrani osebni zdravnik na omenjenem obrazcu, v katerem mora navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišča ali sodelovati na naroku. Če sodišče v primeru dvakratnega ali večkratnega izostanka iste osebe z naroka zaradi zdravstvenih razlogov podvomi v zdravniško opravičilo, lahko v skladu s predlogom novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki bo moral podati svoje mnenje v osmih dneh od prejema zahteve sodišča. Predlagano je, da stroški, ki bodo nastali zaradi presoje, v primeru ugotovitve o upravičeni izdaji zdravniškega opravičila, bremenijo Zavod za zdravstveno zavarovanje, v primeru neupravičene izdaje pa jih bo morala plačati oseba, za katero se je v dvomu presojala upravičenost izdaje zdravniškega opravičila.

Če je bolezen nenadna, bi bilo pretirano breme od stranke pričakovati, da si najde pooblaščenca, če pa gre za pričakovano zadržanost zaradi bolezni, ni pretirano, da se od stranke pričakuje, da bo podala pooblastilo odvetniku oziroma zaprosila za brezplačno pravno pomoč. Tako Ustavno (Sklep US RS Up 184/96 z dne 2.2.1999) kot tudi Vrhovno sodišče (Sklep VS RS II Ips 167/97 z dne 25.3.1998) sta že potrdili, da je tudi stranki, ki v postopku sodeluje sama, mogoče naložiti breme, da v primeru sicer opravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo opravo procesnega dejanja zagotovila prek pooblaščenca (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 480)

23. člen
S predlaganim členom se objektivni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje podaljšuje s treh na šest mesecev. Veljavni objektivni rok treh mesecev je namreč prekratek (nemški ZPO npr. določa objektivni rok enega leta) in pogosto institut vrnitve v prejšnje stanje ni učinkovit, čeprav obstajajo utemeljeni in upravičeni razlogi. Pri zamudah, za katere stranka ne ve (npr. prepozna pritožba), je pogosto tako, da stranka šele iz odločbe sodišča zve, da je zamudila rok.

24. člen
Po veljavni ureditvi v 121. členu ni možna pritožba zoper sklep, s katerim se vrnitev v prejšnje stanje dovoli. Ta ureditev ni primerna, saj vzpostavlja neupravičeno neenakost med položajema strank. Če sodišče prve stopnje ve, da bo njegova odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje predložena presoji instance, za odločitev o ugoditvi predlogu pa to ne velja, obstaja možnost, da bo sodišče prve stopnje favoriziralo ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Upoštevati je tudi treba, da institut vrnitve v prejšnje stanje neposredno posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Zato mora biti stranki, ki meni, da za vrnitev v prejšnje stanje niso izkazani upravičeni razlogi, omogočeno, da to odločitev izpodbija. Obenem pa se bo na ta način zagotovila tudi večja izenačenost presoje utemeljenosti predlogov za vrnitev v prejšnje stanje.

25. člen
Po mnenju predlagatelja predlagana določba novega tretjega odstavka v bistvu ni potrebna, saj se že po naravi stvari samo po sebi razume, da je vročitev pooblaščencu (torej: tudi pooblaščencu za sprejem pisanj) veljavna in da se v trenutku te vročitve šteje, da je opravljena vročitev stranki. Vendar je kljub temu predlagana dopolnitev potrebna, saj bo le tako jasno preseženo stališče Vrhovnega sodišča, da je tudi pri vročitvi pooblaščencu za sprejem pisanj relevanten trenutek, ko se je s pisanjem seznanila stranka (sklep VS št. II Ips 482/2002 z dne 19.11.2002). To stališče Vrhovnega sodišča namreč povsem onemogoča učinkovitost vročitve, saj pooblaščenca za sprejem pisanj ni mogoče prisiliti, da bi pisanje stranki predal, prav tako pa ta predaja praviloma tudi ni izkazana s povratnico. Upoštevati je tudi treba, da do postavitve pooblaščenca za sprejem pisanj ne pride le pri tujih strankah, pač pa tudi pri sospornikih (nenazadnje pa tudi sicer ni ovire, da stranka kadar koli določi pooblaščenca za sprejem pisanj) in logično je, da ta institut služi poenostavitvi vročanja. To pa je mogoče doseči le, če se vročitev pooblaščencu šteje za vročitev stranki. Pomislek, da varstvo pravic strank s tem ni dovolj zagotovljeno, ker pooblaščenec za sprejem pisanj ne more opravljati nobenih procesnih dejanj, ni utemeljen. Stranka ima namreč vedno možnost, da namesto pooblaščenca za sprejem pisanj imenuje pooblaščenca s polnimi pooblastili.

26. člen
S predlagano spremembo prvega odstavka se nekoliko razširja čas, v katerem je že po splošnem pravilu mogoče opraviti vročitev.

Predlagani spremenjeni tretji odstavek zajema vse subjekte, ki se vpisujejo v register: subjekti vpisa v sodni register, podjetniki posamezniki, ki se vpisuje v Poslovni register Slovenije (v skladu s 74. členom ZGD-1 se vsi podjetniki posamezniki vpisujejo v Poslovni register) in pravne osebe, ki se vpisujejo v register (nepotrebno posebej izpostavljati društva - v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o društvih je društvo pravna oseba, ki dobi pravno subjektiviteto z vpisom v register društev). Vsem omenjenim subjektom se pisanja vročajo na registriranem naslovu. 133. člen ZPP ostaja nespremenjen, saj lahko pravna oseba dobi pravno subjektiviteto z vpisom v register ali pa tudi že na podlagi zakona ali drugega predpisa, zato je krog subjektov v 133. členu širši.

Namen določb o vročanju je zagotoviti dejansko seznanitev naslovnika z vlogo. Zato je ustrezno, da se izrecno določi, da se vročitev šteje za opravljeno, čeprav so bile kršene določbe zakona glede vročanja (na primer: vročevalec pisanje pusti mladoletnemu otroku), pa je vročanje vseeno doseglo svoj namen (otrok je pisanje izročil staršu, ko se je ta vrnil domov). Zaradi varstva pravic strank pa je nujno, da se v takšnem primeru kot čas vročitve šteje čas, ko naslovnik pisanje dejansko prejme. Res je, da v določenih primerih prejema pisanja sicer ne bo mogoče dokazati (ne obstoji domneva prejema). V nekaterih primerih pa bo seznanitev stranke z vlogo očitna (stranka na primer pride na razpisan narok ali odgovori na tožbo). Temu sledi predlagana določba novega šestega odstavka, ki je povzeta po vzoru avstrijskega ZPO.


27. člen
V nekaterih državah je uveljavljena ureditev, da je vročanje zasebni akt med strankama (v Franciji ali na Nizozemskem npr. prek huissierjev, v Angliji pa je zelo običajno vročanje neposredno med pravnimi zastopniki strank). Očiten trend je tudi primerjalno pravno sicer k vročanju prek sodišča, pri čemer sodišče dejansko vročitev izvede prek pošte. Vročanje kot zasebni akt sicer lahko razbremeni sodišče dela glede vročitve, pač pa za sodišče lahko nastane bistveno več dela pri presoji sporov o tem, ali je bila vročitev (pravilno) opravljena. Večja je tudi nevarnost zlorab. Prav tako je treba upoštevati, da je zasebno vročanje prve vloge (tj. tožbe – ta vročitev je tudi v praksi najbolj kritična) neprimerna za tiste ureditve pravdnih postopkov, ko se na vročitev tožbe takoj veže začetek roka za odgovor na tožbo, ki ima hude prekluzivne posledice. V tem primeru mora namreč ob tožbi naslovniku biti vročen tudi poziv, da na tožbo odgovori, vključen pa mora biti pravni pouk o posledicah opustitve te obveznosti. Zato ob takšni ureditvi ni primerno (pravzaprav tudi ni mogoče), da bi vročanje tožbe potekalo neposredno med tožnikom in tožencem (in bi šele nato tožnik pri sodišču vložil tožbo ter ob tem izkazal potrdilo o tem, da je tožba tožencu že vročena).

Ustrezna pa je možnost, da se v času, ko je postopek že v teku, omogoči tudi neposredno vročanje med strankama, še posebej, če stranki zastopajo odvetniki, torej pravni strokovnjaki z izkušnjami v sodnih postopkih. To je lahko predvsem koristno za izmenjavo pripravljalnih vlog, listin, pisnih izjav prič itd. V skladu s tem predlagani člen določa, da se lahko med postopkom v primeru, če imajo vse stranke odvetnike, vloge in priloge vročajo neposredno med pooblaščenci. Takšen način vročanja pa je možen tudi v primeru, če stranke ne zastopajo odvetniki, vendar se v tem primeru zahteva soglasje obeh strank (četrti odstavek).

Neposredno vročanje se opravi priporočeno po pošti, določena je tudi možnost, da se vročitev lahko opravi tudi po elektronski poti v varen poštni predal, po dogovoru pa tudi drugače. Pričakovati je, da bo vročanje med odvetniki potekalo kooperativno, saj je možnost takšnega vročanja tudi za odvetnike lahko prednost. Predlog zakona namreč določa strožje pogoje glede pravočasnosti pripravljalnih vlog, tako da bo nasprotna stranka s pripravljalno vlogo seznanjena pravočasno pred narokom. Pravočasnost pa je lažje zagotoviti, če obstaja možnost neposrednega vročanja nasprotni stranki.

Da sodišče ohrani pregled nad izmenjavo pripravljalnih vlog in prilog, je v skladu s tretjim odstavkom treba en izvod poslane vloge in dokazilo o vročitvi posredovati tudi sodišču.

28. člen
Ker je že sedaj (po predlogu zakona pa še bolj) močno razširjena možnost vročitve, ki se opravi tako, da se pisanje pusti v hišnem predalčniku, ni potrebe, da se ohranja širok krog oseb, ki lahko pisanje sprejmejo za naslovnika. Življenjsko ni utemeljeno pričakovanje, da ob vročitvi sosedu ali hišniku (kjer ti sploh še obstajajo) obstaja večja verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil, kot v primeru, ko se pisanje pusti v njegovem nabiralniku. Zato se s predlaganim prvim odstavkom črta možnost nadomestne vročitve sosedu ali hišniku.

S predlaganim spremenjenim drugim odstavkom se enako kot v Zakonu o kazenskem postopku (118. in 119. člen) za obe vrsti pisanj ("osebna" in "neosebna") določa, da se lahko vročijo osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali osebi, ki je zaposlena na tistem delovne mestu, če v to privoli. S tem se povečuje možnost uspešne vročitve na delovnem mestu. Vročitev navedenim osebam je predpisana za primer, če naslovnika - delavca, ki naj se mu pisanje vroči, ni najti na delovnem mestu, kakor tudi v primeru, če se naslovnik sicer nahaja na delovnem mestu, vendar do tega delovnega mesta vročevalci zaradi organiziranosti delovnega procesa nimajo dostopa.

S predlaganim novim tretjim odstavkom se odpravlja nejasnost, kako ravnati v primeru vročanja stanovalcem v objektih skupne nastanitve (dijaški ali študentski domovi, domovi za ostarele, samski domovi, socialno varstveni zavodi, bolnišnice), ki nimajo lastnega hišnega predalčnika. V tem primeru se pisanje vroči upravičeni osebi, ki se ji v tem objektu predajajo navadne pošiljke za stanovalce.

29. člen
141. člen ZPP ureja postopek vročanja pisanj, ki jih ni treba vročati stranki osebno (t.im neosebna vročitev), če ne uspe vročitev po 140. členu (torej če se naslovnik pisanja ne najde v stanovanju, vročitev "nadomestnim" osebam pa prav tako ne uspe). Po veljavni ureditvi se pisanje vrne sodišču oziroma pošti, na kateri ga naslovnik lahko dvigne v 15 dneh. Če ga v tem roku ne dvigne, nastopi fikcija vročitve.

Predlagana določba ta postopek vročanja po vzoru ureditve v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo; ZUP) in nemškem ZPO (par. 180 in 181) poenostavlja. Namen poenostavitve postopka vročanje je pospešitev postopka, saj mora po veljavni ureditvi v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne na pošti v 15 dneh, sodišče na potrdilo, ki dokazuje fiktivno vročitev, čakati več kot dva tedna, kar podaljšuje postopek. Hkrati se s tem postopek vročanja poceni. Če naslovnika ni v stanovanju in ni prisoten niti "nadomestni" prejemnik, se pisanje v skladu s predlaganim členom vrže v predalčnik na naslovu stanovanja. S tem se šteje, da je bila vročitev opravljena, in sicer na dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku.

Predlagani drugi odstavek posebej določa postopek vročitve v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je le-ta neuporaben. V tem primeru se pisanje izroči sodišču oziroma pošti, na vratih njegovega stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, na katerem je navedeno, kje je pisanje. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih stanovanja. Pošta hrani pisanje 30 dni. Če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se pisanje vrne sodišču.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Predlagani četrti odstavek enako kot veljavni člen določa, da se subjektu iz tretjega odstavka 139. člena (to so subjekti, ki se jim vroča na registriranem naslovu) v primeru, če ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi na način iz tega člena.

Velja še omeniti, da je v predlaganem členu v primerjavi z veljavnim 141. členom ZPP termin "prebivališče" nadomeščen s terminom "stanovanje", saj se v skladu z drugim odstavkom 139. člena ZPP fizičnim osebam vroča v stanovanju, kar ni nujno istovetno kot formalno prebivališče. Enako tudi v naslednjem členu (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 564 (3. točka)).


30. člen
Novela ZPP-C, ki je uvedla elektronsko poslovanje sodišč, je v 141a. členu določila način vročitve pisanj v elektronski obliki. V sedmem odstavku je določila, da se v primeru, če naslovnik pisanja ne prevzame v 15 dneh, šteje vročitev za opravljeno z dnem, ko je informacijski sistem samodejno poslal naslovniku pisanje v njegov varni poštni predal. Takšna ureditev vročanja je ustrezala veljavnim 141. in 142. členu, v skladu s katerima se kot dan vročitve, če naslovnik pisanje ne dvigne na pošti v 15 dneh, šteje dan, ko je vročavalec na vratih ali v predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje. Ker predlog zakona to vprašanje v 142. členu (30. člen predloga zakona) ureja drugače (predlagani spremenjeni 141. člen za to vprašanje ni relevanten), in sicer tako, da se v tem primeru šteje, da je bila vročitev pisanja opravljena s potekom 15 dnevnega roka, temu ustrezno tudi predlagani člen določa, da je vročitev po 141. a členu, če ga naslovnik ne prevzame v 15 dneh, opravljena s potekom tega roka.

31. člen
142. člen ZPP ureja postopek vročanja pisanj, ki jih je treba vročati stranki osebno (t.im osebna vročitev). Če vročevalec naslovnika ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, mu pusti pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma delovnem mestu, da pisanje sprejme. Če tudi pri ponovnem poskusu vročitve naslovniku ne uspe, se pisanje izroči "nadomestnemu" prejemniku iz prvega in drugega odstavka 140. člena. Če pa je tudi ta odstoten, se pisanje vrne sodišču oziroma pošti, na kateri ga naslovnik lahko dvigne v 15 dneh. Če ga v tem roku ne dvigne, nastopi fikcija vročitve, pri čemer se šteje, da je bila vročitev opravljana na dan, ko je bila na vratih oziroma v predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje in rok za dvig pisanja.

Predlog člena poenostavlja tudi postopek vročanja "osebnih" pisanj, in sicer določa podoben postopek, kot je predpisan v ZUP-u za vročitev osebnih pisanj (87. člen). Namen poenostavitve postopka vročanja je v pospešitvi in pocenitvi postopka. Predlagatelj ocenjuje, da veljavna ureditev, v skladu s katero sta predpisana dva poskusa osebne vročitve, ne dosega svojega namena, saj praksa kaže, da v primeru, če prvi poskus vročitve ne uspe, praviloma tudi drugi ne, saj vročevalci pisanja vročajo ob dopoldanskem času, ko je velika večina naslovnikov v službi. Če naslovnika ni v stanovanju in ni prisoten niti "nadomestni" prejemnik, se pisanje izroči sodišču oziroma pošti, na kateri ga naslovnik lahko dvigne v 15 dneh. Če ga v tem roku ne dvigne, nastopi fikcija vročitve, in sicer se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Po veljavni ureditvi se šteje, da je vročitev v takšnem primeru opravljena z dnem, ko je bilo puščeno obvestilo o pošiljki, po predlagani ureditvi pa se torej vročitev šteje za opravljeno po poteku 15 dnevnega roka, kar je bolj primerno. Po preteku 15 dnevnega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (enako kot v ZUP-u in nemškem ZPO), medtem ko se po veljavni ureditvi pisanje v takšnem primeru vrne sodišču. Na ta način je namreč vzpostavljena večja verjetnost (in ne le fikcija), da se bo naslovnik s pisanjem seznanil in nanj morda tudi še pravočasno reagiral. Če naslovnik predalčnika nima ali je le-ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču..

Predlagani nov prvi odstavek razširja krog pisanj, ki se vročajo osebno, in sicer v povezavi z ureditvijo v veljavnem 105.a členu in tudi predlagani spremembi tega člena. Tako je predlagano, da se osebno vročajo tudi nalogi za plačilo sodne takse za vse vloge iz 105.a člena, saj je pri teh vlogah plačilo takse procesna predpostavka za dopustnost vloge. Če namreč sodna taksa ni plačana, se šteje, da je vloga umaknjena. Poleg tega je predlagano, da se osebno vročajo tudi vabila strankam na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan. Predlog zakona v primerjavi z veljavnim ZPP strožje ureja sankcije izostanka stranke s poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo (prvi in drugi odstavek predlaganega 282. člena), zato je primerno, da se tudi ta vabila vročajo osebno. Vabila na kasnejše naroke pa se bodo vročala po postopku iz 141. člena, saj stranka praviloma za dan in kraj naslednjega naroka izve na koncu opravljenega naroka (drugi odstavek 115. člena ZPP). Če pa ga sodišče (izjemoma) preloži za nedoločen čas, pa je tudi mogoče od stranke, ki je v pravdi, in ki ve, da bo sodišče razpisalo vsaj še en narok, pričakovati večjo skrbnost pri varstvu svojih pravic (npr. preko sporočila sodišču, da bo določen čas odsotna).

32. člen
Veljavni 143. člen določa postopanje vročevalca s pisanjem v primeru, ko je naslovnik odsoten in mu osebe iz 140. člena ZPP ne bodo mogle pravočasno predati sodnega pisanja. Ker pa mora smiselno enako veljati tudi za primer vročitve, ki se opravljajo tako, da vročevalec v nabiralniku pusti pisanje ali sporočilo o tem, da pisanje čaka na pošti, predlagani prvi odstavek določa postopanje vročevalca s pisanjem v obeh primerih. Takšno ureditev narekuje spoštovanje ustavne pravice do sodelovanja oziroma do izjavljanja v postopku. Če gre za začasno odsotnost naslovnika, namreč ni dovoljena niti nadomestna niti fiktivna vročitev. Te možnosti namreč temeljijo (in v tem je tudi njihova legitimnost) na realni domnevi, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročeno pošiljko (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 571 in 572).

V skladu s 139. členom ZPP se fizičnim osebam sodna pisanja vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje. Pri tem se pojem "stanovanja" ne pokriva s pojmom "prebivališča". Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu: za vročanje je odločilen kraj dejanskega bivanja (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 557 in 558). To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (Sklep VS RS II Ips 72/2002 z dne 27.6.2002, Sklep VS RS II Ips 588/2001).

Predlagatelj ugotavlja, da vročanje sodnih pisanj (to je pisanj sodišč in pisanj, ki se vročajo s posredovanjem sodišča - npr. tožba) fizičnim osebam v pravdnem postopku v praksi povzroča določene probleme. Iz poročil sodišč izhaja, da se delež neuspešno vročenih sodnih pisanj v pravdnih zadevah giblje v večini med 5 do 10 odstotki, pri nekaterih sodiščih v izvršilnih zadevah pa do 30 odstotkov. Kot neuspešno vročena sodna pisanja se štejejo tista, ki se po neuspešni vročitvi vrnejo sodišču z oznako preseljen ali neznan. Med neuspešno vročena pisanja je treba šteti tudi pisanja, ki se sodišču vrnejo z oznako ni dvignil, kar se sicer lahko šteje, da so na podlagi fikcije vročena, vendar se po naknadnih poizvedbah ugotovi, da je oseba dejansko že več let preseljena – kar pa pomeni, da ni možna vročitev s fikcijo. Glavni razlog za neuspešno vročitev je sprememba bivališča brez ustrezne spremembe registracije naslova stalnega ali začasnega prebivališča.

Pri tem velja poudariti, da problemi z vročanjem v pravdnem postopku, ki so povezani s spremembo bivališča fizičnih oseb brez ustrezne spremembe registracije naslova stalnega ali začasnega prebivališča, nastajajo v zvezi z vročanjem aktov strank, s katerim se postopek začne (vročitev tožbe, predloga za izvršbo v izvršilnem postopku itd.), in sicer zaradi težav pri iskanju naslova tožene stranke. Problem razlikovanja med krajem dejanskega bivanja in krajem registriranega prebivališča fizične osebe obstaja torej le do trenutka, ko stranki še nista v pravdi – torej do vročitve tožbe nasprotni stranki. Od pravde dalje mora namreč stranka po 145. členu ZPP do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, sodišču takoj sporočiti svoj spremenjeni naslov. Če tega ne stori, sodišče odredi, da naj se vse nadaljnje vročitve v pravdi za to stranko opravljajo tako, da se pisanje pritrdi na sodno desko. Vročitev velja za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko (fikcija vročitve).

Glede na navedeno predlagani člen v primeru neuspešne vročitve na naslov, ki je naveden v tožbi in drugih vlogah, s katerim se postopek začne, zaradi tega, ker naslovnik dejansko ne prebiva na tem naslovu, ker je neznan, se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, določa vročitev na naslovu za vročanje..Naslov za vročanje je opredeljen v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št.111/2007). V njem je določena obveznost posameznika, da ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določi tudi naslov za vročanje. Če ima posameznik le en registriran naslov (npr.le stalno prebivališče) - je ta naslov tudi naslov za vročanje).

Postopanje sodišča bo torej naslednje. Najprej bo sodišče v Centralnem registru prebivalstva, do katerega ima neposreden elektronski dostop, preverilo, ali je naslov, na katerem je bil opravljen neuspešen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje. Če je naslov za vročanje enak, se vročitev opravi tako, da se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi (ne tem naslovu je bila namreč vročitev že poskušana). Vročitev se šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje, pisanje pa bo lahko naslovnik dvignil na sodišču. Če pa je naslov za vročanje drugačen (kar pomeni, da na tem naslovu vročitev še ni bila poskušana), se ponovna vročitev pisanja opravi na naslovu za vročanje v skladu s 140., 141. in 142. členom tega zakona, pri čemer pisanje vsebuje pravni pouk o posledicah vročitve na ta naslov. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka predloga tega člena (torej, da naslovnik dejansko ne prebiva na tem naslovu itd.), se na tem naslovu pusti obvestilo o vročitvi, pisanje pa se vrne sodišču. V tem primeru se vročitev šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje

Določeno odgovornost pa je mogoče naložiti tudi nasprotni stranki (torej ko gre za vročitev tožbe tožniku). Ne bi namreč bilo v skladu z načelom dobre vere in načelom proporcionalnosti, če bi se fiktivna vročitev na naslovu za vročanje lahko opravila tudi v primeru, ko je tožniku znano, kje se dejansko nahaja toženec itd. Res je, da tožnik lahko ta podatek, tudi če mu je znan, zamolči, vendar pa se s tem izpostavi nevarnosti, da bo kasneje v obnovi postopka npr. zamudna sodba padla, ker se bo izkazalo, da je tožnik vedel za naslov, na katerem je naslovnik dosegljiv. Zato zadnji odstavek določa, da v tem primeru vročitev ni veljavna.

33. člen
Predlagana sprememba 144. člena ZPP ne pomeni vsebinske novosti, pač pa gre za jasnejšo formulacijo, ki jasno vključuje vse primere oseb, ki so dolžne sprejeti pisanje za naslovnika.


34. člen
Pri vročanju v tujino se pogosto pojavi zahteva, da mora biti vloga prevedena v jezik države, v kateri je treba opraviti vročitev. ZPP ne ureja dovolj jasno vprašanja, kdo je dolžan založiti stroške za prevod, in izkušnje kažejo, da imajo sodišča s tem težave. Zato predlagani novi 146.a člen določa, da v tem primeru sodišče pozove stranko, katere vloga se vroča, da založi stroške prevoda, ali pa predloži overjeni prevod vloge v jezik, v katerem bo vloga lahko vročena. Ustrezno je, da se to breme naloži stranki, ki je za vročitev najbolj zainteresirana (če gre za vročitev tožbe torej tožniku). Hkrati pa je ustrezno, da se tožniku v takem primeru pusti možnost, da namesto založitve stroškov prevoda sodišču predloži overjeni prevod. To pravilo velja tudi za priloge k vlogi.

Opozoriti je treba, da zahteva sodišča po založitvi stroškov praviloma ne bo mogoča že pri prvi vročitvi. Pogosto je namreč ureditev vročanja v tujino takšna, da ima naslovnik sicer pravico, da odkloni sprejem v tujem jeziku, lahko pa pisanje tudi sprejme, kljub temu, da je v tujem jeziku (npr. Uredba (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in izvensodnih dokumentov v civilnih in gospodarskih zadevah). V takšnem primeru bo sodišče vročitev v tujino moralo najprej odrediti kljub temu, da je pisanje v slovenskem jeziku. Šele če se pisanje vrne z opombo, da ga naslovnik zaradi jezika ni želel prejeti, bo možno postopanje po predlaganem novem 146.a členu.

Predlagana ureditev tudi ne velja za vročanje sodnih odločb in vabil. Tu namreč ne gre za vlogo stranke in stroškov prevoda stranki ni mogoče vnaprej naložiti. Vendar pa je težišče problematike pri vročitvi tožbe. Kasneje bo zaradi zahteve po imenovanju pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji itak zgolj izjemoma potrebno opraviti vročitev v tujino.

35. člen
Ker predlog zakona spreminja postopek vročanja osebnih pisanj, se temu ustrezno spreminja tudi vsebina vročilnice.

36. člen
Predlagana sprememba naslova podpoglavja sledi izhodišču, da je glede oprostitve plačila stroškov postopka predmet urejanja ZPP le oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks, kar torej pomeni, da bo sodeči sodnik, ki meritorno odloča o zadevi, v tem okviru odločal le še o teh vprašanjih. Ostale oprostitev stroškov postopka (predujmi za izvedbo dokazov, postavitev brezplačnega odvetnika) pa bo stranka morala uveljavljati v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pred pristojnim predsednikom sodišča. S tem se deloma odpravlja obstoječa dvotirnost, do katere je prišlo po sprejemu ZBPP, ko je tako sodeče sodišče kot tudi predsednik pristojnega sodišča oziroma službe okrožnih sodišč za brezplačno pravno pomoč odločale o oprostitve stroškov postopka. To podvajanje ne zagotavlja enotne uporabe prava oziroma enotnih kriterijev, prav tako pa po nepotrebnem obremenjuje sodišča v pravdnem postopku. Obenem tudi ne zagotavlja gospodarnega ravnanja s proračunskimi sredstvi.

Tako bo torej sodeči sodnik odločal le še o predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ta del odločanja o oprostitvah stroškov postopka torej ostaja v pristojnosti sodečega sodnika, pri čemer bo na podlagi predlagane ureditve (in tudi veljavne) o teh predlogih sodišče lahko odločilo na bistveno bolj sumaren način, torej na podlagi blažjih kriterijev, kot za oprostitev stroškov veljajo po ZBPP. S fiskalnega vidika so namreč stroški sodišča za sodne takse bistveno nižji kot pa ostali stroški postopka, predvsem stroški za izvedenska mnenja in brezplačnega odvetnika, ki so stroškovno gledano najpomembnejši element brezplačne pravne pomoči. Pri odlogu oziroma obročnem plačilu sodnih taks pa gre za ukrep, ki ima zanemarljive posledice za proračun. Če bi sodeči sodnik odločal o predlogu za oprostitev plačila takse po kriterijih, ki jih določa ZBPP, bi to za sodišča pomenilo prekomerno obremenitev, ki bi podaljšala postopke, kar ne bi bilo sorazmerno s fiskalnimi učinki sodnih taks. Poleg tega je plačilo sodne takse pri številnih vlogah procesna predpostavka za dopustnost vloge in je torej pogoj za dostopnost do sodišča in s tem za zagotovitev ustavne pravice do sodnega varstva. Zato ne bi bilo primerno, da bi bil kriterij za oprostitev plačila sodnih taks tudi vsebinske narave, kot to velja po ZBPP, v skladu s katerim se pri odločanju o oprostitvah stroškov postopka upošteva tudi verjetnost izgleda za uspeh v sporu.

37. člen
Predlagani člen določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Tako lahko sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče pa lahko stranki tudi odloži plačilo sodnih taks, če bi bila s takojšnjim plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani, ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku ta sredstva očitno zmanjšana. Pri tem čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 12 mesecev. Pojem "občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje", ki ga za oprostitev plačila sodnih taks uporablja že veljavni zakon, je pravni standard, ki je dokaj ohlapen in sodišču omogoča relativno samostojno oceno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera.

Pogoj za oprostitev, odlog ali obročno plačilo je torej premoženjske narave. Premoženjske stanje stranke in njenih družinskih članov je torej takšno, da ji ne omogoča, da plača sodne takse, s čemer ji je torej bistveno otežen ali celo onemogočen dostop do sodišča v primerih, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za dopustnost vloge.

V skladu s tretjim odstavkom lahko sodišče oprosti, odloži ali dovoli obročno plačilo sodnih taks tudi podjetniku posamezniku v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravni osebi, če ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Vendar so te oprostitve omejene na vloge iz prvega odstavka 105.a člena ZPP, torej na vloge, glede katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka za dopustnost vloge. Bistveno pri institutu oprostitve plačila sodnih taks je, da okoliščine premoženjske narave ne povzročijo nemožnosti dostopa na sodišče. Predlagana ureditev je enaka kot v veljavnem zakonu in sledi odločbi Ustavnega sodišča U-I-255/99 z dne 5.6.2003, v kateri je izreklo, da mora ugodnost oprostitve plačila sodnih taks za vložitev tožbe veljati tudi za podjetnika posameznika in pravne osebe.

Zadnji odstavek določa okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks. Tako mora sodišče zlasti upoštevati vrednost spornega predmeta (pričakovano število vlog, ki zapadejo pod taksno obveznost), premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov (dohodki in premoženje predlagatelja in njegovih družinskih članov), število oseb, ki jih stranka preživlja, ter višino sredstev, ki jih predlagatelj in njegova družina potrebujejo za "nujno" preživljanje (prvi odstavek 168. člena) Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks podjetniku posamezniku in pravni osebi mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

38. člen
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks enako kot po veljavni ureditvi odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Če je ta predlog postavljen že v tožbi, mora sodišče o njem odločiti v 15 dneh (člen 180/4 ZPP). Gre za instrukcijski rok in prekoračitev tega roka ne povzroči znotraj procesnih pravnih posledic. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je treba vedno vložiti pri sodišču prve stopnje in to sodišče o njem tudi odloči - ne glede na to, ali je zadeva morda že na sodišču višje stopnje in gre le za predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo ali izredno pravno sredstvo. V vsakem primeru pa je treba upoštevati, da sodišče oprostitev plačila sodnih taks lahko izreče le za vnaprej, ne pa za sodne takse, ki so že zapadle v plačilo. V skladu z 12. točko prvega odstavka 270. člena ZPP lahko o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks že med pripravami na glavno obravnavo odloči predsednik senata ali strokovni sodelavec.

V skladu z drugim odstavkom mora stranka predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. To torej pomeni, da bo premoženjski pogoj za odločitev o predlogu sodišče presojalo na podlagi priložene izjave, pri čemer stranki ne bo potrebno (kar je razlika od veljavne ureditve) prilagati nobenih dokazil glede premoženjskega stanja.

Le v primeru, če bo sodišče podvomilo v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, bo samo po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke. Če se o teh podatkih vodijo uradne evidence, registri ali javne knjige v informatizirani obliki, bo pridobilo podatke pri upravljavcu uradne evidence, registra ali javne knjige na podlagi neposrednega in brezplačnega elektronskega dostopa. Sodišče bo dostopalo do teh podatkov z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča stranke ali njenih družinskih članov, namena pridobivanja podatkov (sodišče se bo moralo sklicevati na 169. člen ZPP) ter opravilne številke zadeve (zaradi zahteve po sledljivosti posredovanja osebnih podatkov). Zahteva za posredovanje podatkov, ki jo na splošno že sedaj določa 10. člen ZPP, se bo torej v tem primeru namesto v pisni obliki posredovala z uporabo aplikacije v obliki neposrednega elektronskega dostopa, kar bo sodišču v primeru dvoma v resničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju omogočilo hitrejše in bolj učinkovito preverjanje resničnosti navedenih podatkov. V tem primeru torej sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva in izvede dokaze, ki bi lahko utemeljili zaključek, da predlog za oprostitev sodnih taks ni utemeljen. Sodišče lahko o premoženjskem stanju enako kot po veljavni ureditvi zasliši tudi nasprotno stranko.

Tretji odstavek določa temeljne podatke, do katerih se bo morala stranka opredeliti v tej izjavi, podrobnejša vsebina izjave pa je predmet podzakonskega predpisa. Izjavo bo stranka izpolnila na enotnem obrazcu, ki ga bo predpisal minister za pravosodje, kar bo olajšalo tako delo strank kot tudi sodišča prve stopnje.

Sodišče o oprostitvi stroškov postopka odloči v nekontradiktornem postopku. Nasprotni stranki ni treba zagotoviti možnosti, da se o tem predlogu izjavi. Iz tega razloga se tudi v skladu s četrtim odstavkom zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, nasprotna stranka ne more pritožiti. Pravno gledano namreč na položaj nasprotnika stranke oprostitev plačila sodnih taks v ničemer ne vpliva (t.j. ne vpliva na pravico stranke, da v primeru zmage zahteva povrnitev plačila sodnih taks od nasprotne stranke). Pač pa lahko sodišče nasprotnika predlagatelja v skladu z drugim odstavkom zasliši v dokazne namene - za ugotovitev okoliščin glede premoženjskega stanja predlagatelja (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, Ljubljana 2005, str. 88).

39. in 40. člen
Ker je izhodišče predlagane nove ureditve, da predlog zakona ureja le še institut oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks, ne pa več oprostitve stroškov za izvajanje dokazov in za postavitev neodplačnega pooblaščenca, se s predlaganima členoma črtajo določbe ZPP, ki urejajo postavitev neodplačnega pooblaščenca (170. člen ZPP), in določbe, ki urejajo izplačilo sredstev sodišča za predujme za izvedbo dokazov in za postavljenega pooblaščenca iz sredstev sodišča (171. člen ZPP). Velja poudariti, da se določba 170. člena ZPP v praksi še posebej od uveljavitve ZBPP dejansko več ne uporablja.

41. člen
Predlagani člen določa možnost razveljavitve sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks.

Tako lahko sodišče sklep o oprostitvi plačilo sodnih taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore plačati sodno takso. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi tiste sodne takse, ki jih je bila prej oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, mora stranka plačati dvakratnik sodnih taks, ki jih je bila prej oproščena.

Razveljavitev sklepa bo prišla v poštev v dveh primerih: če se med postopkom premoženjske razmere na strani predlagatelja izboljšajo ali če sodišče naknadno ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke in da je bilo torej premoženjsko stanje predlagatelja takšno, da zmore sam plačati sodno takso. Zato predlagani člen v zadnjem primeru določa še dodatno sankcijo - v tem primeru mora stranka plačati dvakratnik sodnih taks, ki jih je bila prej oproščena. V prvem primeru, torej v primeru naknadne spremembe premoženjskih okoliščin, pa sodišče odloči, ali naj stranka plača tudi tiste sodne takse, ki jih je bila prej oproščena.

Sklep o razveljavitvi po tem členu je mogoče izdati le do zaključka zadeve, za katero je bil predlagatelj oproščen plačila sodnih taks. Ni pa izključeno, da država v primeru, ko se šele po koncu obravnave ugotovi, da je stranka lažno predstavila svoje premoženjsko stanje, uveljavlja civilnopravne zahtevke za vrnitev neupravičeno plačanega s posebno tožbo. Lažna predstavitev podatkov o premoženjskem stanju z namenom doseči oprostitev plačila sodnih taks lahko pomeni tudi kaznivo dejanje goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika ((Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, Ljubljana 2005, str. 92).

Podobno je urejeno tudi v primeru razveljavitve sklepa o odložitvi ali o obročnem plačilu sodne takse. Takšen sklep lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore takoj plačati celotno sodno takso. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, mora stranka plačati dvakratnih sodnih taks, katerih plačilo je bilo odloženo ali dovoljeno obročno plačilo.

42. člen
Predlagani člen ureja, od koga in v katerem primeru je mogoče izterjati sodne takse, katerih plačilo je bila stranka oproščena, po koncu pravdnega postopka.

Tako so v skladu s prvim odstavkom takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del pravdnih stroškov. Katere takse mora povrniti nasprotnik stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov, torej predvsem v skladu s 154. členom ZPP.

V skladu s tretjim odstavkom sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo sodnih taks stranki, ki jih je dolžna povrniti, torej nasprotniku stranke, ki je oproščena plačila sodnih taks, če v sporu ni uspela. V tem primeru plačila sodnih taks ne zahteva oproščena stranka, pač pa sodišče po uradni dolžnosti.

Predlagani četrti odstavek predstavlja novost in upošteva, da oprostitev plačila sodnih taks utemeljena le v primeru, če je premoženjsko stanje stranke takšno, da ta ne more plačila sodnih taks. Če stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočne odločbe pridobi premoženje, ki znatno izboljša njegovo premoženjsko stanje, je dolžna plačati del sodne takse, ki je ni dolžna povrniti nasprotna stranka v skladu z drugim odstavkom 173. člena ZPP. Plačilo takse stranki naloži sodišče prve stopnje. Če namreč stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, v celoti uspe, "njeno" sodno takso plača nasprotna stranka, ki je v celoti izgubila. Če pa stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, uspe le delno, plača nasprotna stranke le del njene sodne takse v skladu z deležem uspeha, razliko pa mora plačati stranka, ki je bila plačila oproščena, pod pogojem, da je na podlagi pravnomočne odločbe pridobila premoženje, ki znatno izboljša njegovo premoženjsko stanje. "Znatno izboljšanje premoženjskega stanja" je pravni standard, ki ga bo morala napolniti sodna praksa.

43. člen
Predlagani člen zaradi večje učinkovitosti izvršbe in s tem tudi večje učinkovitosti in pomena samega izrekanja denarnih kazni določa, da denarne kazni, ki jih sodišče izreče na podlagi tega zakona, izvršijo pristojni davčni organi na predlog sodišča, ki je izreklo kazen, in sicer na podlagi Zakona o davčnem postopku. To torej pomeni, da se neplačane denarne kazni ne bodo več izterjevale po pravilih o sodni izvrši (torej na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju), ampak na podlagi pravil o davčni izvršbi. Sodišča lahko na podlagi ZPP izrekajo denarne kazni po določbah 11. člena (zloraba procesnih pravic), 109. člena (denarne kazni zaradi žaljivih vlog), 241. člena (denarne kazni za priče) in 248. člena (denarne kazni za izvedence).

44. člen
Predlagani člen pomeni uskladitev s predlagano ureditvijo, da sodeči sodnik odloča o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks. Enako kot po veljavni ureditvi mora o tem predlogu sodnik odločiti takoj oziroma najkasneje v 15 dneh po vložitvi tožbe. Gre za instrukcijski rok in prekoračitev tega roka ne povzroči znotraj procesnih pravnih posledic.

45. člen:
Po veljavni ureditvi lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena). Po vročitvi tožbe toženi stranki je zaradi varstva pravnega interesa tožene stranke za spremembo tožbe potrebna njena privolitev. Vendar pa lahko sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke dovoli spremembo tožbe, če bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena). V skladu s tretjim odstavkom 185. člena ZPP sodišče v primeru, če zaradi spremembe tožbe ni več stvarno pristojno za odločanje v zadevi, zadevo pošlje pristojnemu sodišču.

V praksi se pogosto dogaja, da tožeča stranka vloži tožbo pred okrajnim sodiščem, potem pa spremeni tožbo tako, da dvigne višino tožbenega zahtevka z namenom, da si zagotovi pristojnost okrožnega sodišča, zlasti če je pred tem neuspešno zahtevala izločitev okrajnega sodnika, ali pa tudi izključno z namenom zavlačevanja postopka. Predlagatelj sicer ocenjuje, da bi sodišča lahko že na podlagi veljavne ureditve v takšnih primerih "zavrnila" (beri: ne dovolila spremembe) spremembo tožbe iz razloga, da to ni smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, vendar v praksi sodišča očitno ne postopajo tako, najbrž tudi zato, da se morebiti "rešijo" kakšnega spisa. S tem se seveda postopki podaljšujejo. V izogib takšnim primerom predlagani člen določa domnevo (oziroma fikcijo), da se šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. V tem primeru torej sodišče ne bo smelo dovoliti spremembe tožbe. Če pa bo tožena stranka privolila v spremembo tožbe, potem ni ovir, da se zadeva odstopi stvarno pristojnemu sodišču, saj je s privolitvijo posredno privolila tudi v podaljšanje postopka.

46. člen:
V skladu s prvim odstavkom 188. člena ZPP lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, dokler se tožena stranka ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Umik tožbe za toženo stranko zaradi odsotnosti učinka ne bis in idem ni nujno ugoden, saj ga - drugače kot odpoved zahtevka - ne varuje pred možnostjo, da bi tožeča stranka v isti stvari ponovno vložila tožbo. Tožena stranka (ki je v pravdo morda že vložila določen trud) ima lahko interes, da se prva pravda meritorno konča in da se zadeva pravnomočno zaključi. Veljavni ZPP zato varuje toženo stranko s tem, da se od trenutka, ko začne obravnavati glavno stvar, za dopustnost umika zahteva soglasje tožene stranke. Sodna praksa trenutek, kdaj se šteje, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, različno tolmači, tudi pod vplivom starejših in novejših komentarjev k temu členu. Tako je npr. v najnovejšem komentarju ZPP k temu členu navedeno, da trenutek začetka obravnave glavne stvari sovpada s trenutkom, ko na glavni obravnavi tožeča stranka konča podajanje tožbe - peti odstavek 284. člena ZPP (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, Ljubljana 2005, str. 215). Takšno tolmačenje te določbe od uvedbe obligatornega stadija obrazloženega odgovora na tožbo ni več pravilno, saj do tega, da se "tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari", nujno pride že z odgovorom na tožbo. Zato predlagani člen v izogib različnim tolmačenjem izrecno določa, da je umik tožbe brez privolitve tožene stranke dovoljen do trenutka, ko se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari.

47. člen
Drugi odstavek 206. člena ZPP določa, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek. Pozitivno pravo pojma gospodarski prestopek ne pozna več. Nekdanji prestopki so sicer urejeni v okviru ureditve prekrškov, vendar prekrški glede na svojo težo ne terjajo prekinitve postopka.

48. člen
Predlagani člen z namenom pospešitve postopka omejuje institut mirovanja postopka. Mirovanje je sicer začasno prenehanje večjega dela procesne dejavnosti, ki nastopi po volji strank.

Tako je predlagano, da do mirovanja postopka lahko pride le še na podlagi sporazuma strank. Predlagani 64. člen, ki spreminja veljavni 282. člen ZPP, določa drugačne sankcije v primeru odsotnosti ene ali obeh strank z naroka za glavno obravnavo, tako da tudi v tem primeru do mirovanja postopka ne bo več moglo priti. Zaradi posebne (stroge) ureditve posledic neaktivnosti strank v 64. členu predloga zakona v teh primerih ni potrebe po institutu mirovanja postopka.

49. člen
Predlagani člen, upoštevaje spremembo instituta mirovanja postopka v 47. členu, določa, da zoper sklep, s katerim se ugotovi mirovanje, ni posebne pritožbe, kar pomeni, da bo to odločitev sodišča možno izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo. Ker se v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZPP v primeru, če nobena stranka v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje postopka, ne predlaga nadaljevanje postopka, domneva umik tožbe, to pomeni, da bo v tem primeru stranka lahko sklep o ugotovitvi mirovanja postopka izpodbijala v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka, ki ga izda sodišče v primeru umika tožbe (tretji odstavek 188. člena ZPP).

50. člen
Predlagana določba je povzeta po tretjem in četrtem odstavku 138. členu nemškega ZPO. Vprašanje je, ali je zoper neaktivnost stranke, ki se o določenih navedbah ni izjasnila niti tako, da bi jih priznala, niti tako, da bi jih prerekala, mogoče uveljaviti domnevo, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana (priznana dejstva pa je v pravdnem postopku treba šteti za resnična; 214. člen ZPP). V domači teoriji (kljub nekaterim drugačnim stališčem v preteklosti) prevladuje stališče, da vsaka stranka v pravdi nosi breme, da se mora izjaviti o trditvah nasprotnika. Če se stranka ne izjavi niti izrecno niti molče in če oporekanje ne izhaja iz njenega celotnega obnašanja, potem je treba neprerekane trditve vzeti za podlago sodbe (Juhart, Civilno procesno pravo, str. 304, Ude, Civilni pravdni postopek, 2002, str. 229). Kljub temu, da je torej že veljavno ureditev mogoče razlagati na ta način, je zaradi pomembnega učinka (in zato, da bo ta učinek lahko vsakomur tudi vnaprej znan) ustrezno, da se v zakon izrecno vključi takšna določba.

Ureditev, da ima stranka breme, da obrazloženo prereka dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in da se v nasprotnem primeru neprerekana (ali zgolj pavšalno prerekana) dejstva štejejo za resnična, je uveljavljena v nemškem pravu. Kot del splošne obveznosti resničnosti in popolnosti navedb, razpravnega načela in načela pospešitve postopka je uveljavljeno, da se dejstva, ki jih stranka izrecno ne prereka, štejejo za priznana, razen če namen prerekanja konkludentno ne izhaja iz ostalih navedb stranke (par. 138/3 ZPO). Stranka ima dolžnost (natančneje: breme), da se izjavi o dejanskih navedbah nasprotne stranke (par. 138/2 ZPO), enotno pa je uveljavljeno stališče, da zgolj golo zanikanje načeloma ne zadošča. Stranka se mora (če želi preprečiti fikcijo, da priznava dejstva) obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka navedbe nasprotne stranke, in mora ob tem načeloma ponuditi tudi lastno verzijo poteka spornega dogodka. Poudariti velja, da ta zahteva ne pomeni izničenja pravil o dokaznem in trditvenem bremenu. Obveznost substanciranega prerekanja za toženca namreč velja le v primeru, če je tudi tožnik ravnal v skladu z zahtevo po substanciranem, popolnem in jasnem navajanju dejstev. Tudi zahteva po navedbi dokazov in oceni, v čigavo breme bo šlo, če ti dokazi ne bodo uspešni, ostane nespremenjena. Zahteva po substanciranem ugovarjanju zato ne pomeni, da bi stranka morala dopolnjevati nepopolne navedbe nasprotne stranke. Splošno je mogoče ugotoviti, da je zahteva po substanciranem prerekanju odvisna od popolnosti in vrste navedb nasprotne stranke in danih možnosti. Že dolgo pa je uveljavljeno, da se stranka ne more rešiti s (v praksi pooblaščencev pred slovenskimi sodišči še vedno tako priljubljeno) tim. salvatorično klavzulo "…stranka prereka vse navedbe ….stranke, kolikor jih izrecno ne priznava". Prav tako pa sklepa, da neprerekanje dejstev pomeni njihovo priznanje, načeloma ne more preprečiti izjava o nevedenju (Erklaerung mit Nichtwissen). Takšna izjava lahko prepreči fikcijo priznanja dejstev le v primeru, če se navedbe nanašajo na dejstva, ki niso v sferi nasprotne stranke par. 138/4 ZPO). Pri tem se zahteva po substanciranem prerekanju povezuje s tim. dolžnostjo informiranja (Informationspflicht) – stranka nosi breme substanciranega prerekanja, če določenih informacij sicer nima, vendar si jih lahko pridobi. To velja npr. za razmerje med stranko in njenimi delavci, sodelavci, pooblaščenci…, stranka nosi tudi breme, da pridobi informacije iz listin, ki jih ima. Le v primeru, če poizvedbe stranke ne dajo jasnih rezultatov, lahko to sporoči sodišču in se zavaruje z izjavo o nevedenju. Isto velja za primer (razumne) možnosti, da se stranka več ne spomni dogodka, ki sicer spada v njeno sfero. Tudi v avstrijskem pravu je uveljavljeno stališče, da stranka načeloma nosi breme substanciranega prerekanja dejstev – neprerekana ali zgolj pavšalno prerekana dejstva sodišče (ob skrbnem upoštevanju vseh okoliščin primera; par. 267 ZPO) lahko šteje za priznana in s tem resnična.

51. člen
Predlagana določba je povzeta po drugem odstavku 273. člena avstrijskega ZPO (prvi odstavek tega člena pa je enak 216. členu v slovenskem ZPP). Določba rešuje položaj, ko se mora sodišče v pravdi velikega ekonomskega pomena posebej ukvarjati še s posameznim zahtevkom, ki je lahko (relativno – glede na celoto) povsem obroben, vendar pa je ugotavljanje podlage ali višine tega zahtevka lahko povezano z nesorazmernimi stroški ali izgubo časa (npr. zahtevek glede posamezne škodne postavke v kompleksni odškodninski pravdi). Res je, da v ZPP pravila de minimis non curat praetor ne moremo uveljaviti, saj je od posamezne stranke odvisno, kaj je nepomembna zadeva. Vendar pa je tudi objektivna ocena mogoča, če se nek zahtevek uveljavlja kot del celote – tedaj je primerjava glede na celoto možna, z vidika zagotovitve ekonomičnosti postopka pa tudi utemeljena. Razlika med predlagano določbo in že obstoječo določbo v prvem odstavku je, da je po drugem odstavku mogoče po prostem preudarku odločiti tudi o dejstvih, ki se nanašajo na temelj zahtevka (po prvem odstavku pa le o dejstvih glede višine zahtevka).



52. člen
V praksi se pogosto dogaja, da stranke oziroma njihovi pooblaščenci sodišču dostavijo nepregledno in zelo obsežno listinsko dokumentacijo (npr. poslovno dokumentacijo). Včasih predložitev tako obsežne dokumentacije izhaja iz strahu pred prekluzijo (po načelu bolje več kot premalo), bodisi zaradi preložitve dela na sodišče (ki mora nato med vso predloženo dokumentacijo najti tiste listine, ki so za odločitev v zadevi pomembne). Včasih pa predložitev ožje ali jasnejše listinske dokumentacije tudi ni mogoča. Sodišče pa ima pri predložitvi takšne dokumentacije nesorazmerno veliko dela s tem, da iz predloženih listin izlušči tisto, kar je za zadevo bistveno. Predlagana novost po vzoru uveljavljenih rešitev v angleškem pravu postopek olajšuje (obenem pa tudi zagotavlja večjo vsebinsko kvaliteto sojenja), saj sodišču omogoča, da (v primeru, ko stranka tega ni storila že sama) stranki naloži izdelavo povzetka glavnih vsebin listin in navedbe, kje konkretno se te listine v predloženi listinski dokumentaciji nahajajo. Ni nujno, da se ta določba uporabi le v primeru, ko stranka naenkrat predloži obsežno dokumentacijo. Tudi v primeru, ko stranka v različnih fazah postopka sodišču pošilja listine, tako da ta obseg šele naknadno postane nepregleden, lahko sodišče (npr. v zaključni fazi postopka v zapletenih primerih, v katerih je bilo razpisanih več narokov) stranki naloži, da izdela povzetek vsebine listin.

53. člen
V skladu z veljavno določbo petega odstavka 227. člena sodišče po prostem prepričanju presodi, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Zoper edicijski sklep ni posebne pritožbe in ni izvršljiv, kar pomeni, da sodišče stranke ne more prisiliti, naj izroči listino. Zato lahko sodišče na podlagi veljavne ureditve le posredno prisili k izpolnitvi edicijske dolžnosti - v skladu s petim odstavkom po prostem prepričanju presodi, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to, da stranka neopravičeno odklanja predložitev listine.

S predlaganim členom pa se stranko, pri kateri je listina, sili k izpolnitvi edicijske dolžnosti z določitvijo pravne domneve, da se primeru, če stranka neopravičeno odklanja predložitev listine, šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano. To torej sodišče zavezuje k pravnemu sklepanju, da je posledica odklonitve predložitve listine resničnost trditev, ki ga je hotela stranka dokazati s to listino. Predlagana ureditev izhaja iz načela vestnosti in vzajemnega zaupanja ter procesne kooperativnosti - to je dolžnosti strank aktivno prispevati k učinkovitosti postopka tako s časovnega kot tudi z vsebinskega vidika.

54. člen
Izmenjava oziroma predložitev pisnih izjav prič ni le tipična značilnost anglosaških pravnih redov, pač pa je uveljavljena tudi v slovenskemu sorodnemu nemškemu pravnemu redu (par. 377). Predložitev pisnih izjav prič lahko pripomore h koncentraciji in ekonomičnosti postopka z več vidikov:
- sodišče lahko na podlagi pisne izjave predlagane priče ugotovi, da predlagana priča o pravno relevantnih dejstvih sploh ne more ničesar izpovedati, v tem primeru lahko izvedbo dokaza s to pričo zavrne;
- če nobena od strank (in tudi sodišče) ne bo vztrajalo pri ustnem zaslišanju priče, bo sodišče kot dokaz z zaslišanjem priče lahko ocenilo njeno pisno izjavo;
- tudi izven prejšnjega primera bo pisna izjava priče koristna, saj bo pred zaslišanjem priče vsaj približno mogoče oceniti, kakšna dejstva priča pozna oziroma o čem se lahko izreče.

Izjavo priče je možno pridobiti na dva načina. Pridobi jo lahko sama stranka na predlog sodišča oziroma po lastni iniciativi – pri čemer jo nato sodišču lahko predloži s soglasjem sodišča. Možno pa je, kar bo za zagotovitev večje verodostojnosti včasih koristno, da tudi sodišče predlagani priči na njen naslov pošlje vprašanja in jo pozove, naj na ta vprašanja odgovori. Sankcij glede te faze postopka ni. Vendar pa je mogoče pričakovati, da bodo predlagane priče pogosto upoštevale navodilo sodišča, saj se lahko na ta način tudi izognejo kasnejšemu prihodu na sodišče, če nobena od strank ustnega zaslišanja priče več ne bo zahtevala.

Za zagotovitev varstva načela neposrednosti in načela kontradiktornosti peti odstavek določa, da se zaslišanje priče nujno izvede, čeprav je priča podala pisno izjavo, če tako zahteva ena od strank. Vendar pa je na to navezana stroškovna sankcija. Če se naknadno izkaže, da strošek z zaslišanjem priče ni bil potreben (ker sodišče na podlagi zaslišanja ni napravilo drugačnih zaključkov, kot že na podlagi pisne izjave), se ta strošek v skladu s sedmim odstavkom (ne le strošek prihoda priče na narok, pač pa tudi nagrada obeh odvetnikov za pristop na narok, če je bilo narok treba opraviti le zaradi zaslišanja te priče) naloži osebi, ki je zahtevala zaslišanje priče, ne glede na uspeh v pravdi.

Tudi stranki se lahko dogovorita za izmenjavo izjav prič (depositions). Ker gre za novost v slovenskem pravu, je po mnenju predlagatelja zaenkrat dovolj, da se ta odločitev prepusti strankam in da je tudi uspeh tega instituta odvisen od sodelovanja strank. Je pa to možnost, ki jo stranki oziroma njihovi pooblaščenci lahko izkoristijo.

55. člen
S predlaganim členom je maksimalna višina denarne kazni, ki se lahko izreče priči zaradi neupravičenega izostanka ali neupravičene odklonitve pričati ali odgovoriti na posamezna vprašanja, pretvorjena v evre, hkrati pa je vrednost nekoliko zvišana zaradi zaokrožitve zneska navzgor - za približno 50 evrov.

56. člen
Maksimalna višina denarne kazni, ki se lahko izreče izvedencu zaradi neupravičenega izostanka ali zaradi neupravičene odklonitve opraviti izvedensko delo, je pretvorjena v evre. Poleg tega je po vzoru nemškega ZPO (par. 411) določena možnost denarnega kaznovanja izvedenca tudi zaradi neupravičene prekoračitve roka za izdelavo izvedenskega mnenja. Nepravočasna izdelava izvedenskih mnenj je eden od razlogov za predlogo trajanje sodnih postopkov in s tem za kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

57. člen
Edina vsebinska novost v predlaganem členu je, upoštevaje predlagani 55. člen, ki določa možnost denarnega kaznovanja izvedenca zaradi neupravičene prekoračitve roka za izdelavo izvedenskega mnenja, v tem, da mora sodišče izvedenca ob določitvi roka za izdelavo pisnega izvida in mnenja tudi opozoriti na posledice prekoračitve roka brez upravičenega razloga - t.j. na možnost sodišča, da mu izreče denarno kazen v višini 1.300 evrov.

58. člen
Veljavna ureditev v 261. členu zahteva osebno vročanje vabila stranki na narok, na katerem bo zaslišana kot stranka. Vabilo je po veljavni ureditvi treba vročiti osebno stranki tudi v primeru, če ima stranka pooblaščenca, čeprav sicer velja, da se vročanje stranki, ki ima pooblaščenca, opravi z vročitvijo pooblaščencu (137. in 142. člen). Takšna ureditev ni smiselna, ker povzroča nepotrebno podvajanje vabil in vročitev, hkrati pa tudi ni ekonomična in v skladu s ciljem pospešitve postopka. Po predlagani ureditvi bo tudi glede vabila stranki (ki ima pooblaščenca) na narok, na katerem bo zaslišana kot stranka, veljalo enako kot za vse druge primere, torej, da se vročitev stranki opravi prek njenega pooblaščenca. Utemeljeno je namreč mogoče pričakovati, da ima pooblaščenec (praviloma odvetnik) oseben stik s stranko oziroma, da bo stranko lahko obvestil o razpisanem naroku, na katerem bo stranka zaslišana. Stvar notranjega razmerja med stranko in pooblaščencem je, da se takšna zveza zagotovi. Tudi z vidika varstva pravic in učinkovitosti zastopanja je koristno, da je odvetnik (oziroma drug pooblaščenec) seznanjen z namero sodišča, da zasliši stranko, ki jo zastopa.

59. člen
Predlagani člen pomeni uskladitev s predlagano ureditvijo, da sodeči sodnik oziroma v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZPP strokovni sodelavec odloča o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks, ne pa o ostalih oprostitvah stroškov postopka (predujmi za izvedbo dokazov, postavitev neplačanega pooblaščenca).

60. člen
S predlaganim členom se določa, da lahko predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo izda tudi vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, ki jo no novo uvaja predlog zakona - ta se lahko izda, če sodišče ugotovi, da podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna in če stranki z izdajo takšne sodbe soglašata (71. člen predloga zakona).

61. člen
Predlagani člen pomeni uskladitev s predlagano ureditvijo, da sodeči sodnik oziroma v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZPP strokovni sodelavec odloča o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks.



62. člen
Predlagani člen dopolnjuje vsebino pravnega pouka toženi stranki ob vročitvi tožbe v odgovor. Tako bo tožena stranke opozorjena tudi, da bo zaradi svoje pasivnosti (torej, če ne odgovori na tožbo oziroma če je odgovor neobrazložen) v primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka. Takšna določba bo omogočila, da bodo zamudne sodbe, ki jih bodo izdala naša sodišča, mogoče opremiti s potrdilom, da gre za evropski izvršilni naslov (neposredna izvršljivost v vseh državah EU), kar pomeni, da upnikom v drugih državah članicah EU ne bo treba voditi postopka priznanja izvršljivosti po "Bruseljski uredbi" (44/2001). Eden izmed pogojev za to pa je, da se v pozivu na odgovor na tožbo ne navede le, da opustitev odgovora lahko rezultira v zamudni sodbi, pač pa tudi, da bo toženec ob izdaji zamudne sodbe nosil stroške postopka (glej člen 17 (b) Uredbe št. 805/2004 o uvedbi Evropskega izvršilnega naslova za nesporne terjatve).

63. člen

279.a člen
Predlagani člen v korist racionalizacije postopka določa možnost odločitve v sporu brez razpisa in oprave obravnave. V tem primeru torej sodišče odloči na podlagi zbranega pisnega procesnega gradiva. Namen glavne obravnave je, da se izvede kontradiktoren dokazni postopek in ugotovijo sporna dejstva. V določenih primerih lahko že zbrano pisno procesno gradivo (npr. listine, pisne izjave prič) zadošča za ugotovitev spornih dejstev, zato v teh primerih obravnava takšnega pomena ne more imeti. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da predvsem na glavni obravnavi na prvem naroku sodišče z materialnim procesnim vodstvom stranki lahko še spodbudi, da navedeta vsa pravno relevantna dejstva, in s tem prepreči, da bo stranka, ki sicer ima pravico materialnega prava, v postopku izgubila le zaradi neveščega pravdanja. Zato je možnost izdaje sodbe brez glavne obravnave vezana na soglasje strank - pogoj torej je, da se obe stranki obravnavi pisno odpovesta.

Sodišče mora stranki na to možnost opozoriti - smiselno je, da do morebitne odpovedi obravnavanja na naroku pride še pred razpisom naroka. Če namreč na samem naroku sodišče ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno, že po splošnih pravilih ZPP odpade potreba po dokazovanju - dokazujejo se namreč le sporna in za odločitev relevantna dejstva.

Zaradi spodbujanja strank k takšnim odločitvam je določeno, da o tej zadevi sodišče odloči prednostno. Za stranki bo po oceni predlagatelja ta možnost atraktivna predvsem pri sodiščih z velikimi sodnimi zaostanki.

279.b člen
V tem členu je urejen vzorčni postopek, in sicer po vzoru ureditve v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (40. člen) in Zakona o upravnem sporu (43. in 44. člen). Potreba po takšni določbi se izkazuje v praksi v t.im. množičnih sporih, ko je pred sodiščem vloženih veliko število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago. Namen vzorčnega postopka je torej ekonomičnost in pospešitev postopka.

Predpogoj vzorčnega postopka je obstoj večjega števila tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. V tem primeru lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, ostale postopke pa prekine. Pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka mora sodišče omogočiti tožeči stranki, da se izjavi o navedbah v odgovoru na tožbo in o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Namen takšnih izjav tožečih strank je, da opozorijo na morebitne posebnosti svojega postopka oziroma izrazijo pomisleke glede vzorčnega postopka. Zoper sklep o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka ni dovoljena pritožba.

Po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče odloči o prekinjenih postopkih. Če ti postopki nimajo bistvenih posebnosti, pri odločitvi upošteva odločitev v vzorčnem primeru. Če pa sodišče naknadno ugotovi, da ima posamezen prekinjen postopek bistvene posebnosti pravne ali dejanske narave, seveda lahko to tožbo vsak čas izloči iz vzorčnega postopka in izvede redni postopek. Sodišče torej na sklep o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka ni vezano (gre za sklep procesnega vodstva, ki ga lahko vselej spremeni).

Peti odstavek določa, da stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Ker je v množičnih sporih ena stranka vedno ista, ta odstavek določa, da sodba iz vzorčnega postopka tudi v vseh ostalih prekinjenih postopkih zavezuje stranko, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, na tak način, da ne bo več mogla v vseh nadaljnjih prekinjenih postopkih ponavljati argumentov, ki jih je že neuspešno uveljavljala v vzorčnem postopku. Tožena stranka je namreč že v vzorčnem postopku imela svoj "dan na sodišču". Ta logika pa seveda ne velja za nasprotne tožeče stranke, ki so različne, tako da one (a contario) v prekinjenih postopkih lahko oporekajo dejanskim in pravnim ugotovitvam sodišča v vzorčnem postopku.

Vzorčni postopek je prednosten, saj je treba zaradi velikega števila prekinjenih postopkov zagotoviti hitro odločitev sodišča prve in druge stopnje v vzorčni zadevi.

64. člen
V tem členu so določene posledice izostanka strank z naroka. Njihov namen je zagotoviti večjo aktivnost in odgovornost strank v pravdnem postopku in s tem pospešitev postopka oziroma omogočiti zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primerih neupravičene neudeležbe strank. Ni le naloga sodišča, pač pa tudi samih strank, da s svojim skrbnim ravnanjem v postopku pripomorejo tako k pospešitvi postopka kot tudi h kakovosti sodnega varstva. Zahteva se torej večja procesna disciplina strank.

Določba prvega odstavka pravilno vabljeni tožeči stranki nalaga, da pristopi na poravnalni narok oziroma, če ta ni bil razpisan, na prvi narok za glavno obravnavo in pooblašča sodiššče, da v primeru neizkazanega upravičenega razloga za izostanek, izda sodbo na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku. Takšna sankcija je za tožečo stranko predvidena tudi v postopku v sporih majhne vrednosti. Razumno je namreč pričakovanje, da tožnik - torej tisti, ki je pravno varstvo zahteval, pravno varstvo tudi aktivno uveljavlja, vsaj s pristopom na narok. Ni potrebno, da toženec izdajo takšne sodbe predlaga in tudi morebitno nasprotovanje toženca končanju postopka ni upoštevano.

Predlagana določba drugega odstavka (primerljiva je z ureditvijo v 28. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), zaradi neudeležbe tožene stranke na poravnalnem naroku ali na prvem naroku za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, sodišču omogoča izdajo zamudne sodbe, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku, čeprav je tožena stranka že odgovorila na tožbo. To torej pomeni, da določba drugega odstavka nalaga toženi stranki, da poleg odgovora na tožbo (277. člen ZPP) pristopi na poravnalni narok, oziroma če ta ni bil razpisan, na prvi narok za glavno obravnavo. Predlagana rešitev bo lahko pomembno vplivala na koncentracijo, pospešitev in ekonomičnost postopka.

Sodišču bo ob pasivnosti toženca ali tožnika ali obeh omogočeno, da bo pogosto lahko zadevo na naroku, na katerega ena stranka ni pristopila, tudi zaključilo. Na podlagi predlagane določbe tretjega odstavka, se zamudna sodba (v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP) ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Če obe stranki izostaneta s poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, predlagani četrti odstavek določa fikcijo umika tožbe. V tem primeru je torej tako tožeča stranka, ki je zahtevala sodno varstvo, z izostankom z naroka pokazala, da nima interesa za meritorno odločitev v sporu, hkrati pa je tudi tožena stranka s svojo pasivnostjo pokazala pomanjkanje interesa, da se zadeva konča z meritorno odločitvijo, zato njenega pravnega položaja v tem primeru ni treba varovati. Fikcijo umika tožbe bo lahko ustvarila tudi tožena stranka, ki je sicer prišla, se pa potem, ko bo ugotovljeno, da tožeče stranke ni, ne bo spustila v obravnavanje oziroma se bo z naroka umaknila.

Predlagani peti odstavek ureja posledice izostanka tožeče stranke s kakšnega poznejšega naroka. V tem primeru lahko sodišče izda sodbo na podlagi stanja spisa, če so za to izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka tega člena (če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno, tožena stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa), v nasprotnem primeru je določena domneva umika tožbe, saj ni razloga, da bi sodišče nadaljevalo postopek, za katerega tožeča stranka ne izkaže nobenega interesa. Umik tožbe za toženo stranko zaradi odsotnosti učinka ne bis in idem ni nujno ugoden, saj ga - drugače kot odpoved zahtevka - ne varuje pred možnostjo, da bi tožeča stranka v isti stvari ponovno vložila tožbo. Tožena stranka (ki je v pravdo morda že vložila določen trud) ima lahko interes, da se pravda meritorno konča in da se zadeva pravnomočno zaključi. Zato je zaradi varstva pravnega položaja tožene stranke določeno, da lahko le-ta ugovarja domnevi umika tožbe, kar pomeni, da morebitno nasprotovanje tožene stranke prepreči nastop domneve.

Predlagani šesti odstavek določa posledice izostanka obeh strank s poznejšega naroka, torej v primeru skupne neaktivnosti obeh strank v nadaljevanju postopka.

Po vzoru ureditve v nemškem ZPO je v šestem odstavku določena možnost izdaje sodbe glede na stanje spisa (Urteil nach Lage der Akten) kot nekoliko omiljena oblika zamudne sodbe. Ta pride v poštev, če obe stranki izostaneta s kakšnega poznejšega naroka, sodišče pa je pred tem že opravilo narok, na katerem je izvajalo dokaze. Sodišče bo izdalo sodbo, ob upoštevanju že zbranega procesnega gradiva in pravila o dokaznem bremenu. Takšno sodbo izda sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. V tem primeru sodišče za podlago odločitve vzame vse doslej zbrano procesno gradivo, ki je v sodnem spisu - upošteva torej vse že izvedene dokaze (tudi na primer prejeta izvedenska mnenja, čeprav ta še niso bila obravnavana) in vse pisne navedbe strank (vključno z vsemi pripravljalnimi vlogami). Pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa pa je, da sodišče oceni, da je zadeva dovolj pojasnjena za odločitev - torej, da doslej zbrano procesno gradivo omogoča odločitev o zahtevku (ne gre za popolnoma isti standard gotovosti, ki mora biti sicer izpolnjen za odločitev o rednem teku postopka). Sodišču predvsem ne bo treba izvajati novih dokazov (katerih izvedbo je morda sicer že predhodno odredilo in ki bi lahko ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi - v tem primeru je pogoj, da je zadeva zrela za odločitev, podan), prav tako ne ustno razpravljati o že izvedenih dokazih. Izdaja te sodbe seveda tudi pomeni, da stranka ne bo mogla več dopolnjevati svojih dejanskih navedb in dokaznih predlogov. Glede na navedeno je razumljivo, da je lahko sodba izdana tudi v škodo stranke, ki predlaga odločitev glede na stanje spisa (Cvetko A. in drugi: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 143 - 145). Če sodišče v primeru izostanka obeh strank s poznejšega naroka ne bo izdalo sodbe na podlagi stanja spisa, stranka v pritožbi zoper sodbo (ki torej ne bo sodba na podlagi stanja spisa) ne bo mogla uveljaviti kršitve določbe prvega stavka - torej zatrjevati, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, pa je sodišče kljub temu ni izdalo. Če prisotna stranka predlaga odločitev na podlagi stanja spisa, zoper sklep, s katerim sodišče njen predlog zavrne, ni pritožbe.

Vse zgoraj navedene posledice izostanka z naroka se v skladu s sedmim odstavkom tega člena lahko uporabijo le pod pogoji, da je bila stranka pravilno vabljena in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Poudariti velja, da ni dovolj zgolj okoliščina, da je stranka ali pooblaščenec sodišču poslala opravičilo o izostanku z razpisanega naroka, ampak je treba izkazati ovire, ki utemeljujejo sklep, da je izostanek z naroka opravičljiv. Ne gre torej za opravičilo v formalnem smislu, pač pa v vsebinskem smislu (izkaz opravičljivih razlogov za izostanek). Sodišče mora seveda stranko v vabilu na narok opozoriti na posledice izostanka z naroka.


65. člen
Po veljavni ureditvi v 286. členu lahko stranka brez kakršnih koli omejitev še na prvem naroku predlaga dokaze in navaja dejstva. Takšna ureditev ne zagotavlja učinkovite priprave glavne obravnave in je očitno v nasprotju z načelom, da naj se postopek zaključi po možnosti na eni, vendar dobro pripravljeni obravnavi. Vendar tudi toga omejitev navajanja novih dejstev in dokazov na čas pred prvim narokom ni smiselna, saj je težko združljiva z načelom materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Prav tako je treba upoštevati, da je v določenih postopkih glede na naravo strank ali glede na naravo spora bolj učinkovito, če se sporna vprašanja razčistijo, tudi z navedbo dodatnih dejstev in dokazov, na ustnem naroku.

Predlagana novost omogoča sodišču, da način vodenja konkretnega postopka prilagodi okoliščinam konkretnega primera. Odločitev o tem, ali bo ukrepe, ki so ponujeni (predlog za novi 286.a člen), izkoristilo, ostaja prepuščena presoji sodišča. Gre torej le za možnost, ne za obveznost. Sodišče lahko z ukrepi materialnega procesnega vodstva že v pisni fazi postopka, torej še pred prvim narokom, stranki vzpodbudi k dopolnitvi dokazov in dejanskih navedb. To lahko stori na način, ki je najbolj primeren. Če oceni, da je primerna pisna priprava naroka, lahko ravna po predlaganem drugem odstavku, če pa oceni, da je primerneje, da se s strankami sporna vprašanja in procesno gradivo zberejo ob ustni komunikaciji, pa lahko razpiše poravnalni narok časovno ločeno od prvega naroka za glavno obravnavo.

Če se sodišče odloči postopati po predlaganem 286.a členu (66. člen predloga zakona), se na ta poziv navezuje ustrezna sankcija. Če stranka na poziv sodišča ne reagira, dejstev in dokazov, glede katerih je bila pozvana, v skladu z drugim odstavkom tudi na prvem naroku ne bo več mogla neomejeno navajati (pač pa le pod pogoji, ki že sedaj veljajo za čas po zaključku prvega naroka). Če bo sodišče možnost, ki mu je ponujena, izkoristilo, bo pogosto lahko zagotovilo, da bo že v času prvega naroka sporno dejansko stanje opredeljeno in da bodo dostopni dokazi že zbrani.

66. člen

286.a člen
Predlagana določba novega 286.a člena omogoča koncentracijo postopka, saj zagotavlja temeljito pripravo na glavno obravnavo. Ena od slabosti postopka po ZPP je v tem, da sodnik nima izrecnih zakonskih pooblastil za koncentracijo dokazov in pravočasno podajanje navedb strank, ki bi omogočala tudi procesne sankcije. To ugotavljajo tudi nemški strokovnjaki, ki so sodelovali v twinning projektu pri analizi delovnega sodstva. Novi ZPP je sicer določil, da je nova dejstva in dokaze neomejeno mogoče navajati le še na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Ni pa rešil problema prepoznega predlaganja pripravljalnih vlog (npr. da stranka šele na naroku predloži pripravljalno vlogo ali pa na naroku pripravljalno vlogo prebere), kar je lahko razlog za preložitev naroka, še zlasti, kadar sodnik v sporu ne vzpodbuja ustrezne aktivnosti strank.

Predlagana določba je pripravljena po vzoru nemškega ZPO (par. 273). Sodišču zagotavlja možnost, da skladno z načeli odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva stranke že v fazi priprave na glavno obravnavo spodbudi k navajanju vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dopolnitvi ali dodatni obrazložitvi predhodnih vlog, predlaganju dodatnih dokazov, predložitvi listin itd. ter jim ob teh zahtevah tudi postavi zavezujoče roke.

Možnost, da sodišče pod grožnjo prekluzij (ob sicer dovolj prožnem sistemu glede "krivde") od strank zahteva, da v določenem roku predložijo nadaljnje procesno gradivo, je izjemno pomembna za koncentracijo postopka. Pri tem gre pravzaprav za časovno in oblikovno razširitev materialnega procesnega vodstva že v fazo priprave na glavno obravnavo, vsebina in namen pa ostajata ista kot pri materialnem procesnem vodstvu med glavno obravnavo. Tudi vsebina in način podajanja sodnikovih usmeritev in vprašanj v teh pisnih pripravah nista v ničemer drugačna, kot bi bila na glavni obravnavi, seveda pa mora biti zagotovljeno, da se s komunikacijo med sodiščem in stranko seznani tudi nasprotna stranka. V Nemčiji se ocenjuje, da so prav določba o možnosti sodišča, da strankam pod grožnjo prekluzije naloži, da dopolnijo ali pojasnijo svoje navedb, ena najpomembnejših novosti, ki zagotavlja pospeševanje postopka (Cvetko A. in drugi: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 131).

Poleg tega sodnik lahko določi rok za predložitev pripravljalne vloge.

Rok za predložitev vlog in listin znaša najmanj osem dni, sodišče pa lahko določi tudi daljši rok. Upoštevaje to omejitev, sodišče določi rok glede na zahtevnost dejanja, ki ga je treba opraviti, tako da stranki ostane dovolj časa, da se v postopku izjavi. Sodišče mora oceniti, kakšen je primeren rok, in paziti na spoštovanje pravice do obrambe. Rok ne sme biti tako kratek, da stranki onemogoči učinkovito sodelovanje v postopku.

Seveda lahko stranke tudi brez poziva sodišča predložijo pripravljalne vloge. Edin pogoj je pravočasnost - poslati jih mora dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.

Stranka mora postavljene roke spoštovati, saj ji v nasprotnem primeru grozi prekluzija - prepozno podane navedbe v vlogah ali listine lahko sodišče upošteva le, če stranka verjetno izkaže, da jih pravočasno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja sporov. Enako velja tudi za pripravljalne vloge, ki jih stranka predloži brez poziva sodišča. Prekluzije se stranke torej lahko rešijo le v dveh primerih. Prvi primer je, če verjetno izkažejo, da jih pravočasno brez svoje krivde niso mogle predložiti. Okoliščina, ki prepreči prekluzijo, pa je tudi presoja sodišča, da dopustitev naknadne oprave procesnega dejanja (npr. upoštevanje prepozne pripravljalne vloge) ne bi zavlekla reševanje spora (kar se zgodi tedaj, ko mora sodišče za zagotovitev učinkovite obrambe nasprotne stranke preložiti narok, če stranka šele na narok prinese pripravljalno vlogo, ki je bodisi obsežna bodisi gre v nje za zapletena pravna vprašanja). Prekluzija je namreč upravičena le, če je to nujno sredstvo za zagotovitev pospešitve postopka.

Seveda mora sodišče stranko opozoriti na posledico prekluzije, pri odločanju o dopustitvi navedb in listin pa mora zagotoviti, da stranke ne bodo zlorabljale predpisanih izjem.

V sedmem odstavku pa je določeno, da sodišče lahko naloži tudi osebam, ki niso stranke v postopku, rok za predložitev listin. Tudi ta določba je namenjena temeljiti pripravi na glavno obravnavo, pri čemer pa morebitni roki, ki jih določi sodišče tem osebam za predložitev listin, niso sankcionirani, saj določitev prekluzije v tem primeru ne bi dosegla svojega namena. Seveda pa lahko sodišče pod pogoji, ki jih določa ZPP, doseže predložitev listine, če tretja oseba zavrne sodelovanje, preko izvršbe.

286.b člen
Predlagana določba 286.b člena je povzeta po vzoru par. 295 nemškega ZPO. Od stranke je mogoče zahtevati, da procesne kršitve uveljavlja takoj, ko je to mogoče in s tem doseže, da se kršitev še pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje. S tem se znižuje nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve v nov postopek sodišču prve stopnje. Veljavna ureditev tega cilja ne zagotavlja in omogoča špekuliranje. Stranka, ki za določeno procesno kršitev ve, namreč to kršitev lahko zamolči in čaka na izid sojenja pred sodiščem prve stopnje. Če v postopku uspe, ostane tiho, če pa v postopku ne uspe, pa vloži pritožbo in v njej uveljavlja predmetno procesno kršitev. Takšna ureditev ni smiselna. Zato se bo morala na podlagi predlagane določbe stranka odločiti, ali bo procesno kršitev uveljavljala takoj, ko je to mogoče, in poskusila doseči njeno odpravo, ali pa se šteje, da se uveljavljanju te kršitve odpoveduje, zato jo bo lahko kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, uveljavljala le, če bo dokazala, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Takšen pristop ni mogoč le, če gre za določbe pravdnega postopka, katerih pomen presega interes konkretnih strank. To so kršitve, na katere tudi pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Med temi pa po predlogu zakona ni več kršitve načela kontradiktornosti. Prav pri tej kršitvi pred sodiščem prve stopnje bo uveljavitev prekluzije verjetno praktično lahko pogosto prišla v poštev (stranka npr. ve, da je sodišče nek njen dokazni predlog spregledalo ali da ji nek dokaz ni bil predložen).

Velja omeniti, da lahko v primeru razpisa pritožbene obravnave tudi v pritožbenem postopku pride do kršitve postopka. Ker se za pritožbeno obravnavo smiselno uporabljajo določbe ZPP o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (349. člen), to pomeni, da bo morala stranka tudi v pritožbenem postopku procesno kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Če tega ne bo storila, bo lahko v reviziji takšno kršitev uveljavljala le, če bo dokazala, da te kršitve predhodno brez svoje krivdne ni mogla navesti.

67. člen
Veljavna določba drugega odstavka 291. člena ZPP, v skladu s katero lahko senat sklene, da konča glavno obravnavo tedaj, če je treba priskrbeti še kakšne spise, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, tudi v primeru, če misli, da obravnavanje teh dokazov ni potrebno, je sporna z vidika pravice stranke do sodelovanja v postopku, saj v sebi skriva nevarnost, da sodišče s svojim arbitrarnim ravnanjem stranki odvzame možnost, da sodeluje v postopku. Takšno postopanje sodnika zato lahko predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ude L. in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, Ljubljana 2005, str. 621). Glede na navedeno predlagani člen to možnost sodišča črta, kar pomeni, da bo takšna odločitev senata možna le še v primeru, če se stranke odpovejo obravnavanju dokazov, pridobljenih na način iz drugega odstavka 291. člena ZPP.


68. člen
V tretjem odstavku 302. člena ZPP je določena možnost, da se kljub spremembi senata tekom postopka pod določenimi pogoji že izvedeni dokazi ne izvedejo ponovno, ampak se le preberejo zapisniki o njihovi izvedbi. Vendar veljavna ureditev to možnost omejuje le na dokaze z zaslišanjem prič in izvedencev ter na opravo ogleda. Predlagani člen to možnost širi tudi na izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, saj ne obstajajo nobeni stvarno utemeljeni razlogi, da ne bi sodišče tudi v tem primeru (potem ko pridobi izjavo strank) odločilo, da se tudi stranke, če so bile že zaslišane, ne zaslišijo ponovno, temveč da se le prebere zapisnik o njihovem zaslišanju. Ta določba je v skladu z načelom ekonomičnosti, saj bo omogočala sodišču, da opravi narok pred spremenjenim senatom (oziroma spremenjenim sodnikom), četudi ena ali obe pravilno vabljeni stranki izostaneta z naroka (s čemer se šteje, da sta se odpovedali z izjavi), saj bo lahko sodišče le prebralo zapisnike o zaslišanju strank. V nasprotnem primeru bi moralo praviloma narok preložiti. Res je, da ima neposreden vtis pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank lahko velik pomen, vendar pa je ponovno zaslišanje strank (potem ko so bili že izvedeni drugi dokazi, predvsem zaslišane priče) omogoča strankam spremembe oziroma prilagoditve njihovih prejšnjih navedb zbranemu procesnemu gradivu, kar lahko vodi v zavlačevanje postopka. Zato je primerno, da spremenjeni senat prebere zapisnike o izvedbi vseh dokazov, vključno z zapisnikom o zaslišanju stranke.

69. člen
Predlagana določba pomeni uskladitev s 64. členom predloga zakona (282. člen ZPP), ki drugače določa sankcije izostanka strank s poravnalnega naroka.

70. člen
Ker so posledice izostanka strank s poravnalnega naroka določene v predlaganem spremenjenem 282. členu ZPP (64. člen predloga zakona), se v predlaganem členu popravlja sklicevanje na 282. člen.

71. člen
Predlagana določba prepoveduje, da se listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo in so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, predložijo kot dokaz v pravdnem postopku. S tem se spodbuja mirno reševanje sporov, saj se stranka, ki sodeluje v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ne bo bala, da bi nasprotna stranka njene konkretne ponudbe za poravnavo brez njenega soglasja predložila kot dokaz v morebitnem pravdnem postopku.

72. člen
Veljavni 315. člen ZPP ureja institut vmesne sodbe. To je sodba o podlagi tožbenega zahtevka oziroma o njegovi utemeljenosti. Vmesna sodba je mogoča, kadar toženec izpodbija pravno podlago in višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Vmesno sodbo izda sodišče tedaj, kadar je smotrno, da se najprej odloči samo o podlagi tožbenega zahtevka, glavno vodilo je torej načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Lahko jo izda po lastni iniciativi ali pa na predlog stranke. Kadar sodišče izda vmesno sodbo, počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane sodba pravnomočna.

S predlagano dopolnitvijo 315. člena ZPP se uvaja nov institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank. Predlagana novost bo lahko nekoliko prispevala k pospešitvi in učinkovitosti postopkov, v katerih pravna podlaga tožbenega zahtevka ni sporna, ampak je sporna le njegova višina. V tem primeru bo torej sodišče lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka. Takšna rešitev bo zagotovila prekluzijske učinke "priznanja" (nespornosti) podlage zahtevka s strani toženca oziroma soglasja obeh strank o delni utemeljenosti podlage zahtevka in s tem onemogočila kasnejši preklic "priznanja" oziroma soglasja, obenem pa ne bo ovirala teka postopka. Za razliko od "prave" vmesne sodbe bo sodišče lahko takoj nadaljevalo s postopkom odločanja o višini tožbenega zahtevka, torej praviloma ne bo čakalo na pravnomočnost vmesne sodbe. Do zadržanja postopka bo prišlo samo, če bo zoper vmesno sodbo vložena pritožba.

Ker gre za nov institut, je primerno, da se tako zaradi nadaljnje izpeljave tega instituta v zakonu (obrazložitev sodbe, pritožbeni razlogi itd.) in tudi zaradi lažje prepoznavnosti in s tem uporabe v praksi uvede ime takšne vmesne sodbe - vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, pri čemer je treba poudariti, da termin "sporazum" (o podlagi zahtevka) razen imena nima nič skupnega s sporazumom materialnega prava (enako kot pri sodbi na podlagi pripoznave).

Ker do izdaje omenjene vmesne sodbe pride na podlagi dispozitivnega akta praviloma tožene stranke (izjave o neoporekanju podlagi zahtevka), lahko pa tudi obeh strank (soglasje obeh strank o delni utemeljenosti podlage) predlagani novi šesti odstavek določa smiselno veljavo določb drugega do četrtega odstavka 316. člena ZPP. To pomeni, da sodišče ne bo upoštevalo "priznanja" (nespornosti) podlage oziroma soglasja o delni utemeljenosti podlage, če le-to ne bo dano na področju dispozitivnih pravic obeh strank, če bo torej v nasprotju s prisilnimi prepisi oziroma pravili morale (tretji odstavek 3. člena ZPP). Prav tako bo lahko tožena stranka brez privolitve tožeče stranke do izdaje vmesne sodbe izjavo o neoporekanju podlagi tožbenega zahtevka preklicala, enako pa bo lahko storila tudi tožeča stranka (in tudi tožena), če je soglašala z delno utemeljenostjo podlage tožbenega zahtevka.

73. člen
Če tožba ni sklepčna, sodišče zamudne sodbe ne more izdati, pač pa izda sodbo, s katero zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP in npr. par. 331/2 nemškega ZPO). Pri tem ne gre za zamudno sodbo, saj je izdana proti stranki, ki ni v zamudi. Bistveno vprašanje pa je, ali ima sodišče še kakšno možnost, da tožnika pred izdajo zavrnile sodbe opozori na materialnopravne pomanjkljivosti (nesklepčnost) njegove tožbe in mu morda omogoči, da te pomanjkljivosti odpravi. ZPP-76 in ZPP-99 sta ta vidik upoštevala. Po ZPP-76 (ko je sodišče zamudno sodbo izdalo, če toženec ni niti odgovoril na tožbo niti pristopil na prvi narok za glavno obravnavo) je sodišče nesklepčno tožbo zavrnilo le, če tožnik na naroku tožbe ni ustrezno popravil. Na nesklepčnost tožbe naj bi sodišče tožnika tudi opozorilo. ZPP-99, ki je zamudno sodbo uveljavil kot sankcijo za opustitev odgovora na tožbo, sicer ustne komunikacije med tožnikom in sodiščem ni več omogočal, namesto tega pa je določil, da pred izdajo zamudne sodbe sodišče nesklepčno tožbo "vrne v popravo". Ta ureditev je bila sistemsko zgrešena, saj se v popravo pošiljajo procesno pomanjkljive vloge, sklepčnost pa se nanaša na vsebinski, materialnopravni vidik tožbe – nesklepčna tožba je popolna, le utemeljena ni. Takšno vračanje tožbe "v popravo" pa je bilo sistemsko neustrezno tudi zato, ker je šlo pri tem za edini primer, da sodišče tožnika mora poučiti o materialnopravni neutemeljenosti njegove tožbe in mu omogočiti, da neutemeljeno tožbo napravi utemeljeno.

Novela ZPP-A iz leta 2002 je glede tega prinesla pomembno spremembo, saj je določila, da sodišče v primeru, da toženec ne odgovori na tožbo, ki ni sklepčna, zahtevek takoj zavrne (ne da bi moralo predhodno tožniku tožbo vrniti "v popravo oziroma dopolnitev"). V določenih primerih nesklepčnosti nova ureditev v ZPP-A za tožnika sicer ne bo usodna. Če je tožba nesklepčna zato, ker tožniku ni nastal zahtevek proti toženi stranki (pač pa proti nekomu drugemu), ali če mu je zoper toženo stranko sicer nastal zahtevek, vendar ne ta, ki ga uveljavlja s tožbo, ni ovir za vložitev nove tožbe z drugačnim zahtevkom (v smislu tožbenega predloga) ali tožbe proti drugemu tožencu. Skrbi seveda ne vzbuja niti položaj glede tožnika, ki mu glede na njegove navedbe gotovo ni nastal kakršen koli zahtevek proti toženi stranki. Ustrezna rešitev je možna tudi v primeru, ko je nesklepčnost tožbe posledica preširokih pravnih opredelitev, uporabo pravnih pojmov z namenom subsumiranja in uporabo abstrakcij v tožbi. V takšnem primeru namreč tožba ni popolna, saj v njej ni zadostno opredeljeno dejansko stanje. Po prevladujoči relativizirani teoriji substanciranja je stranka v tožbi (kot pogoj za njeno popolnost) dolžna navesti dejstva vsaj v takšnem obsegu, da je omogočeno spoznanje, na kateri dejanski sklop se opira zahtevek in da se ta zahtevek lahko natančno loči od drugih. V primeru, ko tožba teh zahtev ne izpolnjuje, jo bo sodišče moralo še pred vročitvijo nasprotni stranki vrniti v popravo (zato ker je nepopolna, ne zato, ker je nesklepčna!).

Nerešen pa ostaja problem tožb, ki bi glede na navedbe tožnika lahko bile utemeljene, in v katerih je dejansko stanje tudi dovolj izčrpno navedeno, da omogoča ločitev tega zahtevka od morebitnih drugih, vendar pa so nesklepčne zato, ker tožnik posameznega pravno relevantnega dejstva ni navedel (npr. tožnik ob tožbi za razveljavitev pogodbe navaja, da toženec ob zapadlosti ni izpolnil, ne navede pa, ali je tožencu dal dodatni rok za izpolnitev, ali v tožbi za uveljavitev jamčevanja za napake tožnik ne navede dejstva, da je napako pravočasno grajal). Rešitve teh primerov možnost vrnitve v popravo ne rešuje – dejansko stanje je namreč dovolj substancirano, da je tožba popolna; problema nesklepčnosti pa nikakor ne gre mešati z vprašanjem substanciranja dejanskega stanja. Za tovrstne primere ZPP onemogoča sodišču prve stopnje, da bi opravilo tisto, kar bi sicer z materialnim procesnim vodstvom na glavni obravnavi nedvomno moralo opraviti – z vprašanji tožnika vzpodbuditi, da dopolni svoje pomanjkljive navedbe. Vprašanje je, ali je nova ureditev ta vidik dovolj upoštevala. Utemeljeno je sicer izhodišče, da je na tožniku breme, da na začetku postopka poskrbi vsaj za sklepčnost svoje tožbe, vendar pa se to težko vklopi v siceršnji sistem materialnega procesnega vodstva. Vendar ni smiselno, da je položaj toženca (ob nesklepčni tožbi) bistveno boljši, če ne naredi nič, kot če poda obrazložen odgovor na tožbo (morda prav glede njene nesklepčnosti!), saj bo v tem primeru prišlo do glavne obravnave, na kateri bo tožnik vsaj na prvem naroku neovirano lahko navajal nova dejstva.

Zato predlagani člen ponovno prevzema rešitev, kakršno je vseboval ZPP-99, vendar z omejitvijo, da sodišče nesklepčno tožbo tožniku najprej vrne v popravo le v primeru, kadar je iz navedb tožnika razvidno, da bi nesklepčnost bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (ne pa s spremembo tožbenega predloga ali ko je iz navedb tožnika razvidno, da tožbe nikakor ne bi mogel dopolniti tako, da zagotovi njeno sklepčnost, tj. ko je razvidno, da tožniku določena pravica materialnega prava ni mogla nastati).

74. člen
Ker predlog zakona uvaja institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, do katere pride na podlagi dispozitivnega akta ene ali obeh strank, zaradi česar sodišče na ugotavlja dejanskega stanja, pa tudi ne presoja, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede njegove pravne podlage, predlagana sprememba petega odstavka 324. člena ZPP določa, da se tudi v obrazložitvi te sodbe (enako kot pri zamudni sodbi, sodbi na podlagi odpovedi in sodba na podlagi pripoznave) navedejo le razlogi, ki upravičujejo tako sodbo.

V povezavi s predlagano novostjo, da se nepopolna pritožba ne vrača v dopolnitev (74. člen predloga zakona), je treba zagotoviti, da je zato pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje takšen, da tudi prava neuki stranki omogoči seznanitev s tem, kakšne pogoje mora izpolnjevati pritožba, čemur sledi predlagana sprememba šestega odstavka 324. člena ZPP. Ker predlog zakona določa novost, da se pravno sredstvo zavrže, če ga je vložil odvetnik, pa vlogi ni priložil pooblastila (novi peti odstavek 98. člena), bo pravni pouk v pritožbi vseboval tudi to opozorilo. Ker predlog zakona določa, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka tudi za dopustnost pritožbe, pravni pouk v pritožbi vsebuje tudi opozorilo o posledicah neplačila sodne takse (105. a člen ZPP). Stranka bo torej v pravnem pouku poučena o tem, kaj mora pritožba vsebovati, in o tem, da se ji pritožba, ki ne bo izpolnila teh zahtev, ne bo vrnila v dopolnitev, zato ne more iti za pretirano sankcijo, da se pritožba, ki kljub takšnemu pravnemu pouku ni popolna, takoj zavrže.

75. člen
Predlog zakona v 73. členu določa, da mora že pravni pouk sodne odločbe sodišča prve stopnje vsebovati vse podatke o tem, kaj mora biti navedeno v pritožbi oziroma priloženo pritožbi, ter opozorilo, da v postopku s pritožbo ni vračanja pritožbe v dopolnitev. Vsaka stranka ima s tem zagotovljeno učinkovito možnost, da si zagotovi vsebinsko presojo pritožbe. Zato predlagani člen določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Če namreč stranka kljub takšnemu pravnemu pouku vloži pritožbo, ki je nepopolna (nepopolnost pritožbe je opredeljena v predlaganem novem tretjem odstavku 343. člena), ali brez pooblastila, ni razloga, da bi ji omogočili odpravo te napake. Vračanje v dopolnitev podaljšuje postopek in obremenjuje delo sodišča. V postopku na drugi stopnji, ko je ustrezen pouk stranka že dobila, za to ni upravičenih razlogov. Če je pritožba nepopolna, se jo zavrže, ne glede na to, ali jo je vložil odvetnik ali stranka sama. To pravilo torej velja tako za odvetnike (kar sicer izhaja že iz predlaganega 19. člena, v skladu s katerim se vloge odvetnikov ne vračajo v dopolnitev oziroma popravo) kot tudi za stranke same.

76. člen
Predlagana sprememba je povezana s predlaganim 64. členom (sprememba 286. člena ZPP), s katerim med drugim drugi odstavek 286. člena postaja peti odstavek, zato je treba to spremembo upoštevati tudi v prvem odstavku 337. člena ZPP.

77. člen
Ker predlog zakona uvaja institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank (73. člen), predlagani člen določa razloge, zaradi katerih se lahko izpodbija takšna sodba, in sicer na enak način, kot je to v veljavni ureditvi določeno za izpodbijanje sodbe na podlagi pripoznave in sodbe na podlagi odpovedi. Pritožbeni razlogi so torej tudi v primeru izdaje vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank zoženi, ker do nje pride na podlagi dispozitivnega akta ene ali obeh strank, zato sodišče na ugotavlja dejanskega stanja, pa tudi ne presoja, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede njegove pravne podlage. Zato sodišče tudi ni moglo napraviti napake pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava. Zaradi tega je pritožba mogoča le zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, torej zaradi nepravilne uporabe procesnega prava. Poleg tega je vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank mogoče izpodbijati tudi zaradi napak v volji, to je zaradi tega, ker je bila, izjava o neoporekanju podlagi tožbenega zahtevka, dana v zmoti ali pod vplivom grožnje oziroma sile ali zvijače.

78. člen
Predlagana sprememba 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni uskladitev z predlaganim črtanjem "predstojnika sodišča" iz 71. in 73. člena ZPP (11. in 13. člen predloga zakona).

Predlagana dopolnitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni uskladitev s predlogom za uvedbo instituta vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank v 315. člen ZPP (72. člen predloga zakona).

Nadalje je predlagano, da se del 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki kot absolutno bistveno kršitev postopka določa nasprotje v odločilnih dejstvih med obrazložitvijo sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki (t.im "protispisnost", Aktenwidrigkeit), določi kot samostojna 15. točka. Velja poudariti, da je veljavna ureditev v 14. točki drugega odstavka 339. člena v delu, ki se nanaša na protispisnost, neprimerna, saj nasprotje med tistim, kar se v razlogih sodbe navaja glede odločilnih dejstev o vsebini listin in zapisnikov, ter med samim spisom, v katerem se nahajajo listine in zapisniki, ne onemogoča preizkusa same sodbe, saj ne gre za takšno pomanjkljivost sodbe, da se zaradi tega sodba ne bi mogla preizkusiti (kar pa je bistvo generalne klavzule 14. točke). Nasprotno, sodba sploh ni pomanjkljiva, ampak je popolna in se da v celoti preizkusiti, obstaja le nasprotje med tistim, kar je v obrazložitvi sodbe navedeno o vsebini listin, zapisnikov, ter med samimi listinami in zapisniki. Ker torej protispisnost (ki je primeroma navedena v 14. točki) ne spada v 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, jo je treba izločiti in določiti kot samostojno absolutno bistveno kršitev postopka (predlog za novo 15. točko). Izločitev iz 14. točke ob veljavni ureditvi v drugem odstavku 350. člena ZPP pomeni, da na protispisnost pritožbeno sodišče ne bo več pazilo po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke.

Absolutne bistvene kršitve postopka, ki so (z generalno klavzulo in primeroma) opredeljene v 14. členu, so zaradi svoje teže (sodba ima namreč takšne pomanjkljivosti, da se je na da preizkusiti) opredeljene v javnem interesu in zato podvržene ex offo presoji pritožbenega sodišča. Na drugi strani pa zahteva po skladnosti med tistim, kar je o odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe, in samim spisom ni tako pomembna vrednota, da bi jo bilo zaradi javnega interesa treba uradoma varovati tudi v pritožbenem postopku. Zato je primerno, da je predvsem odgovornost stranke, da se odloči, ali bo kršitev uveljavljala ali ne. Z vidika razbremenitve pritožbenega sodišča je takšna rešitev lahko pomembna, saj mora po veljavni ureditvi v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče praktično natančno pregledati vse gradivo v spisu in opraviti primerjavo med tem, kar je o odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, in v samem spisu, in to po uradni dolžnosti (ker pritožniku ni treba niti zatrjevati te neskladnosti, mu seveda tudi ni treba konkretizirati, glede katerih navedb obstaja neskladje in kje konkretno se te navedbe v obrazložitvi sodbe in v spisu sodišča prve stopnje nahajajo). V primeru obsežene dokumentacije v spisu predstavlja takšna ureditev veliko obremenitev za pritožbeno sodišče. Ker na to kršitev postopka pritožbenemu sodišču ne bo več treba paziti po uradni dolžnosti, bo torej predlagana ureditev nekoliko olajšala delo pritožbenega sodišča, hkrati pa povečala procesno skrbnost strank.

ZPP-C je uvedel možnost zvočnega snemanja glavne obravnave, kar pomeni, da lahko nastane tudi nasprotje med obrazložitvijo sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka in med samim prepisom, ki je v spisu. Temu ustrezno je dopolnjena tudi predlagana nova 15. točka.

79. člen
Predlagani člen v prvem odstavku pomeni uskladitev s predlaganim 75. členom, v skladu s katerim se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena zakona, kar pomeni, da se nepopolne pritožbe ne vračajo več v dopolnitev.

Predlagani nov tretji odstavek opredeljuje, kdaj je pritožba nepopolna. Enako kot po veljavni ureditvi (prvi odstavek 336. člena ZPP) je nepopolna tista pritožba, v kateri ni navedena sodba, zoper katero se vlaga (1. točka 335. člena), ali če pritožba ni podpisana (4. točka 335. člena). To torej pomeni, da ima pritožba dve obligatorni sestavini - navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, in podpis pritožnika. Preostali dve sestavini - izjava, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu (2. točka), in pritožbeni razlogi (3. točka) nista obvezni. Če se namreč iz pritožbe ne da razbrati, v katerem delu se izpodbija, sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Če v pritožbi ni navedenih pritožbenih razlogov, se bo pritožbeno sodišče omejilo na uradni preizkus sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Predlagana ureditev (enako kot veljavna) pomeni, da ZPP omogoča preizkus t.im. "gole pritožbe" in da sta edina formalna pogoja, ki jih določa za popolnost pritožbe, v bistvu le podpis in navedba izpodbijane sodbe. Drugačna ureditev s pretiranimi formalnimi pogoji glede vsebine pritožbe bi bila lahko ustavo sporna, saj bi nesorazmerno otežila dostop do instančnega sodišča.

80. člen
Veljavni rok osmih dni za odgovor na pritožbo je prekratek in vzpostavlja neutemeljeno neravnovesje med strankama (rok za samo pritožbo je namreč 15 dni). Predlagani člen zato ta rok podaljšuje na 15 dni. Zato pa odpade potreba po določbi tretjega odstavka 344. člena ZPP (ki je že sedaj bila nesistemska), da se tudi prepozen odgovor na pritožbo vendarle še lahko upošteva, če ga višje sodišče prejme, preden odloča o pritožbi. Ustrezna ureditev je, da je rok za odgovor na pritožbo dovolj dolg, in sicer enako, kot je pritožbeni rok. Prepozen odgovor na pritožbo pa se ne upošteva.

Poleg tega je predlagano črtanje določbe drugega odstavka 344. člena, v skladu s katero se izvod odgovora na pritožbo vroči pritožniku. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča je kontradiktornosti v pisnem postopku s pravnimi sredstvu zadoščeno že, če ima stranka možnost, da se izjavi v pravnem sredstvu, nasprotna stranka pa v odgovoru na to pravno sredstvo in ni zahteve, da se ta odgovor zopet pošlje prvi stranki (Sklep Up 198/97 z dne 26.2.2998). To torej pomeni, da ni ustavne zahteve za veljavno določbo drugega odstavka. Poleg tega je ta določba tudi vprašljiva z vidika enakopravnosti obeh strank. Veljavna ureditev, ki določa vročitev odgovora na pritožbo pritožniku, predpostavlja s tem tudi njegovo pravico do odgovora. Brez nje bi bila napreč vročitev odgovora na pritožbo nesmiselna. Če pa mu že priznamo pravico do odgovora, jo moramo potem tudi njegovemu nasprotniku - in tako naprej. To pa je seveda nesmiselno in z vidika enakopravnosti obeh strank tudi vprašljivo, zato je predlagano črtanje te določbe.

81. člen
Predlagani člen za zagotovitev ekonomičnosti in pospešitve postopka določa novost, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec kot sodnik posameznik, če seveda tega ni storilo že sodišče prve stopnje v skladu s 343. členom ZPP. Preizkus dopustnosti pritožbe je po naravi namreč takšna zadeva, ki je primerna za odločanje po sodniku posamezniku, še posebej, ker so pravice stranke varovane tudi s tem, da je zoper sklep o zavrženju pritožbe vedno možna revizija (in sicer že po veljavni ureditvi). Če je ne zavrže, jo lahko naknadno v skladu s predlaganim 87. členom zavrže senat.

82. člen
Gre za uskladitev s predlaganim 81. členom predloga zakona.

83. člen
Veljavni zakon v petindvajsetem poglavju: Redna pravna sredstva, od 333. do 366. člena določa zelo omejene možnosti za razpis glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje. Posledično je od tega odvisen način odločitve, ki je največkrat v obliki razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje. Navedena ugotovitev je bila, kot eden od ključnih razlogov za dolgotrajnost postopkov, na več mestih izpostavljena že v okviru "Projekta tesnega medinstitucionalnega sodelovanja - Twinning projekt Slovenije", ki ga je v obliki študije Modernizacije pravosodnega sistema Republike Slovenije izdalo Ministrstvo za pravosodje v letu 2006. V kritiki ureditve veljavnega pritožbenega postopka v civilnih zadevah je opozorjeno (115. stran), da "Zakon o pravdnem postopku izhaja iz tega, da se na drugi stopnji praviloma ne opravljajo ustne obravnave. Pravilo pa mora postati ustna obravnava. To izhaja že iz zapovedi pravne države. Vsaj takrat, kadar pride do spremembe odločbe prve stopnje, morajo imeti stranke možnost, da sodišču na ustni obravnavi pojasnijo svoje pravno pojmovanje in s sodiščem obravnavajo pravno mnenje, ki je v nasprotju z odločbo prve stopnje."

Upravičenost kritike veljavnega sistema glede omejene možnosti za razpis glavne obravnave dokazujejo v uvodu gradiva predstavljeni statistični podatki, pred predlaganjem nove rešitve pa so se preučile tudi vse pripombe in navedbe zoper "obvezno pritožbeno obravnavo". Skupni državni projekt Lukenda je za doseganje večje učinkovitosti slovenskih sodišč v 10 točki predvidel preučitev in pripravo sprememb zakonodaje glede "instituta pritožbene obravnave". Predsednik Vrhovnega sodišča RS je imenoval delovno skupino, ki je pripravila študijo "Institut pritožbene obravnave". Njena cilja sta bila:

1. povečati število sodnih zadev, ki so pravnomočno rešene "v teku ene poti" in
2. skrajšati povprečni čas od začetka sodnega postopka do pravnomočnega zaključka in
poceniti sodne postopke.

Po veljavni ureditvi sodišča druge stopnje le izjemoma razpišejo ustno obravnavo. Pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi lahko le ponovi dokaze, ki so že bili izvedeni, ne more pa izvesti dokazov, ki so pred sodiščem prve stopnje že bili predlagani, vendar pa jih sodišče ni izvedlo. Neizvedba teh dokazov je bila lahko rezultat procesne napake ali zmotne presoje materialnega prava, zaradi česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da dejstva, ki bi se z določenimi dokazi ugotovila, niso pravno relevantna.

Prav tako po veljavni ureditvi velja, da pritožbeno sodišče ne more sanirati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – če sodišče prve stopnje določenih dejstev (praviloma zaradi napačne materialnopravne presoje) sploh ni ugotavljalo, tudi sodišče druge stopnje teh dejstev ne more ugotavljati, pa čeprav bi razpisalo obravnavo. Po oceni pravnih strokovnjakov pa takšno omejevanje ni smiselno. Iz ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ne izhaja, da bi stranka morala imeti zagotovljeni dve stopnji presoje vsakega dejstva ali dokaza – prav tako, kot je nesporno uveljavljeno, da stranka nima ustavne pravice do tega, da dve stopnji presodita pravilnost uporabe določene materialnopravne norme. Tudi če gre za poseg v omenjeno pravico, pa je ta poseg nujen in tudi sorazmeren s ciljem zagotovitve pospešitve in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva (več o tem glej Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 405 do 408).

Predlagana ureditev v prvem odstavku pooblašča sodišče druge stopnje, da obravnavo razpiše vedno, kadar bo ocenilo, da jo je za dokončno odločitev v zadevi potrebno razpisati. Če bo mogoče ugotovljeno nepravilnost sanirati na seji senata, pritožbena obravnava seveda ne bo razpisana. Na obravnavi bo poslej sodišče druge stopnje lahko tudi dopolnjevalo dokazni postopek in ugotavljalo zatrjevana dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pogosto bi bilo to smiselno v primeru, ko sodišče druge stopnje ugotovi, da je treba spor presojati z vidika druge pravne podlage, za katero sta stranki pred sodiščem prve stopnje tudi zatrjevali ustrezna dejstva, vendar pa se sodišče prve stopnje s temi dejstvi ni ukvarjalo. Vendar pa bo sodišče druge stopnje na obravnavi lahko ugotavljalo nova dejstva, ki pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana in izvajalo nove dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili predlagani, le pod pogojem, če bo stranka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Za takšna dejstva namreč velja stroga omejitev, da jo je v pritožbi mogoče uveljavljati le pod pogojem nekrivde (prvi odstavek 337. člena).

V skladu s predlagano novostjo v drugem odstavku bo sodišče druge stopnje vedno razpisalo obravnavo, kadar bo ocenilo, da je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (zaradi ponovitve vseh ali nekaterih od že izvedenih dokazov). Če bo bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, bo sodišče druge stopnje moralo opraviti pritožbeno obravnavo. Pritožbeno sodišče bo tako procesne kršitve odpravilo z izvedbo obravnave in na ta način saniralo napako sodišča prve stopnje. Od absolutnih kršitev bo tako mogoče odpraviti nekatere primere iz 8. točke (na primer prezrtje določenih strankinih trditev o pravno ali dejansko pomembnih dejstvih, neupoštevanje dokaznih predlogov, kršitev strankine pravice do sodelovanja v dokaznem postopku) in iz 11. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP (na primer nepravilna označba stranke, navedba stranke, ki je ni več med živimi). Sodišče druge stopnje bo tako imelo možnost odpraviti tudi relativne kršitve (na primer v praksi dokaj pogoste kršitve dokazovanja z izvedenci), med katerimi so nekatere celo take, da bi jih bilo mogoče učinkovito (ter brez kršitve načela neposrednosti in pravice do izjave) odstraniti celo na seji senata.

Razen predlagane novosti v drugem odstavku, ki določa, kdaj mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, pa je presoja o tem, ali je razpis obravnave za dokončno odločitev sodišča druge stopnje potreben, prepuščena pritožbenemu sodišču. K večjemu številu odločitev za razpis obravnave bo pripomogla tudi novost v tretjem in četrtem odstavku predlaganega člena (po vzoru par. 526 in 527 nemškega ZPO), ki določa, da se odločanje na podlagi opravljene obravnave ali pa vsaj zgolj priprava in vodstvo obravnave lahko zaupa sodniku poročevalcu. Višja sodišča se namreč včasih izogibajo sojenju na podlagi obravnave iz razlogov zamudnosti, napornosti, zapletenosti in neekonomičnosti. Zato je namen predlaganih določb, da se višje sodnike motivira k razpisovanju obravnav z rešitvami, ki jim bodo delo olajšale, poenostavile in racionalizirale.

Možna je torej, po vzoru nemške ureditve, odločitev senata ob razpisu obravnave, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik. Vendar morata biti za to izpolnjena dva pogoja: senat mora oceniti, da zadeva niti pravno niti dejansko ni zapletena, obenem pa tudi ne sme odpirati pomembnih pravnih vprašanj. Poleg tega senat ne more odstopiti zadeve v odločanje tistemu sodniku poročevalcu, od katerega premestitve na mesto višjega sodnika do dneva odločanja o pritožbi še ni poteklo več kot eno leto. Na ta način bo v lažjih zadevah prihranjeno delo dveh sodnikov. Višji sodniki - začetniki namreč potrebujejo določen čas, da pridobijo "miselnost" višjega (kontrolnega) sodišča, ki se razvija predvsem preko razprav z drugimi člani senata (samo branje in študija odločb sodišča druge stopnje ne zadošča), zato ni primerno, da bi že ob nastopu dela lahko sami odločali o pritožbi.

Če pa senat zadeve ne odstopi v odločanje sodniku posamezniku, pa je za poenostavitev in koncentracijo postopka koristno, da v skladu s predlaganim tretjim odstavkom samo pripravo in vodenje obravnave zaupa sodniku poročevalcu. Sodnik poročevalec je namreč z zadevo najbolj seznanjen in je zato smotrno, da se nanj prenese tudi formalno vodstvo postopka, ki sicer v skladu s 298. členom ZPP pripada predsedniku senata. Pravzaprav je to uzakonitev dosedanje prakse, ko so pritožbena sodišča (v tistih redkih primerih, ko so odločala na podlagi obravnave) tako ravnala že v okviru veljavne ureditve.


84. člen
Da bi bile pritožbene obravnave učinkovite in da bi sodišče na njih lahko z odprtim razpravljanjem stranke spodbujalo k sklenitvi poravnave (izkušnje, predvsem nemške, kažejo, da je pripravljenost na sklenitev poravnave v tej fazi postopka večja kot pred sodiščem prve stopnje – kar je tudi logično, saj je za razumne stranke pomenljiva že sama odločitev sodišča, da bo opravilo obravnavo), je nujna navzočnost obeh strank. Zato predlagana sprememba drugega odstavka določa sankcije zoper stranko, ki se obravnave ne udeleži.

Ker bo pritožbena obravnava največkrat razpisana iz razlogov nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlagani drugi odstavek 348. člena določa, bi ima neopravičen pritožnikov izostanek za posledico fikcijo, da so njegove trditve o dejstvih, ki jih s pritožbo izpodbija ali (v primeru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) zatrjuje, neresnične (se pravi, da se pritožbeno sodišče ne ozira na njegovo kritiko dejanskega stanja ter da vzame dejstva, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za nedokazana). In obratno: da so ob neopravičeni odsotnosti njegovega nasprotnika take trditve štejejo za resnične. Pritožbeno sodišče bo, podobno kot pri izdaji zamudne sodbe, odločalo le o pravnih vprašanjih (Jan Zobec: Reforma pritožbenega postopka, V. dnevi civilnega prava: Pred obsežnejšim noveliranjem civilnega pravdnega postopka, Portorož, 19. - 20. april 2007, str. 33). Če bo razpisana pritožbena obravnava zaradi odprave procesne kršitve, se predlagana določba seveda ne bo uporabljala, vendar v teh primerih sodelovanje strank ni nujno potrebno.

Če na pritožbeno obravnavo ne pride nobena stranka, sodišče izvede dokaze, ki jih je mogoče izvesti, in izda odločbo. To torej pomeni, da bo v tem primeru sodišče obravnavo opravilo kljub izostanku obeh strank in izvedlo dokaze, ki jih je mogoče izvesti (npr. zaslišalo pričo, ki je prišla na narok). Navzočnost strank na obravnavi v pritožbenem postopku namreč za sam sprejem odločitve ni tako bistvena (z izjemo sklenitve sodne poravnave), saj materialnega procesnega vodstva v postopku z rednimi (in izrednimi) pravnimi sredstvi ni. V pritožbenem postopku namreč cilja in smisla materialnega procesnega vodstva ni več mogoče doseči, saj v tej fazi postopka stranke ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov- šesti odstavek 348. člena ZPP (Sodba VS RS II Ips 284/04).

Predlagana določba petega odstavka pomeni izpeljavo določbe o razširitvi možnosti razpisa pritožbene obravnave. Tako bo lahko sodišče druge stopnje na obravnavi ponovilo tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ugotovilo nova dejstva in izvedlo nove dokaze, ki so potrebni za popolno ali pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in opravilo druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka.

Poleg tega so v oklepaju petega odstavka dodane določbe tretjega odstavka 302. člena in 236.a člena ZPP (54. člen predloga zakona), saj gre tudi v teh primerih za dokaze, ki jih že sodišče prve stopnje ni neposredno izvedlo, ampak je bila namesto zaslišanja priče prebrana le njena pisna izjava (236.a člen) ali je odločujoči sodnik prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP prebral le zapisnike o izvedbi dokazov, ki jih je neposredno izvedel njegov predhodnik. Zato ni ovire, da ne bi tudi v teh primerih dali sodišču druge stopnje pooblastilo, da se zgolj prebere pisna izjava priče oziroma zapisnik o izvedbi dokaza, saj načelo neposrednosti ni ogroženo. V vseh omenjenih primerih sta namreč spoznavni situaciji sodišča prve in druge stopnje izenačeni.

85. člen
Predlagani člen odpravlja ureditev, da na kršitev načela kontradiktornosti pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Res je, da je pravica stranke do izjavljanja človekova pravica, vendar iz tega ne sledi nujno, da bi sodišče v smislu parens patriae pristopa moralo zagotoviti odpravo kršitev po uradni dolžnosti (nenazadnje tudi v revizijskem postopku in v postopku ustavne pritožbe Vrhovno oziroma Ustavno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti). Gre za pravico, ki je zagotovljena predvsem v individualnem interesu stranke in zato je logično, da je predvsem odgovornost stranke, da se odloči, ali bo kršitev te pravice uveljavljala ali ne. Upoštevati je treba, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na pravilnost vročanja, pač pa zajema celo vrsto procesnih položajev in institutov: od pravice postavljati vprašanja pričam, se izjavljati o pravnih vidikih, o rezultatih dokazovanja, v določeni meri tudi do izvedbe predlaganih dokazov, do seznanitve s celotnim procesnim gradivom, do zahteve, da sodišče sodbo ustrezno obrazloži. Ni smiselno, da npr. v primeru, ko sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj nekega predlaganega dokaza ni izvedlo oziroma je dokazni predlog spregledalo (to je kršitev, ki ne pomeni le nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa kršitev načela kontradiktornosti), stranka, ki je ta dokaz predlagala, pa v pritožbi tega ne uveljavlja, pritožbeno sodišče nato lahko po uradni dolžnosti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v nov postopek. Ali npr. v primeru, ko je bila stranka prejela vabilo na narok pet dni pred razpisanim terminom, v pritožbi pa tej napaki – ki zopet pomeni kršitev načela kontradiktornosti – ne oporeka. Slednji primer dokazuje, da je smiselna ureditev, da je na stranki najprej breme, da že na tem naroku oporeka pravilnosti vabila (saj se sicer šteje, da se grajanju te napake odpoveduje), pa tudi v pritožbenem postopku naj se stranka na to kršitev lahko sklicuje le v primeru, če jo je v pritožbi izrecno uveljavljala. Če se stranka lahko grajanju neke procesne napake konkludentno odpove že pred sodiščem prve stopnje, je še toliko bolj logično, da se temu lahko odpove po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

Enako velja tudi za kršitev pravil glede pooblastila. To seveda ne pomeni, da pritožbeno sodišče ne more po uradni dolžnosti presojati, ali so stranke po pooblaščencih pravilno zastopane v postopku pred pritožbenim sodiščem. Pravilno zastopanje po pooblaščencih je procesna predpostavka tudi za postopek pred višjim sodiščem in višje sodišče obstoj te procesne predpostavke preizkusi po uradni dolžnosti. Če namreč ta procesna predpostavka ni izpolnjena, pritožbeni postopek sploh ni dopusten. Ni pa razloga, da bi višje sodišče po uradni dolžnosti moralo preverjati pravilnost pooblastil glede postopka pred sodiščem prve stopnje. Kršitev pravil glede pooblastil je po naravi takšna kršitev, da bi jo nasprotna stranka, ki se nanjo sklicuje, morala uveljavljati že takoj, ko je to mogoče – že pred sodiščem prve stopnje. Na to se sedaj navezuje tudi prekluzija (286b. člen). Tudi v pritožbenem postopku se bo pritožnik na nepravilnost zastopanja po pooblaščencu lahko skliceval le, če bo izkazal, da tega pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ni mogel storiti.

Druge procesne predpostavke glede strank (sposobnost biti stranka in zastopanje oseb, ki nimajo poslovne sposobnosti, ter pravnih oseb) so tudi v javnem interesu in je zato ustrezno, da se ohrani ureditev, da te kršitve pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

86. člen
Pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjavljanja v določeni meri zahteva tudi varstvo pred sodbo-presenečenjem (kolikor stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla računati na to, da bo sodišče spor presojalo po drugi pravni kvalifikaciji, kot jo je imela v mislih sama). Ta problematika se lahko izraža tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Npr. sodišče prve stopnje presoja zadevo z vidika pogodbene obveznosti in v okviru materialnega procesnega vodstva stranke spodbudi k navajanju dejstev, ki so v zvezi s pogodbo. Nato sodišče ugotovi, da pogodba ni veljavna in zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče pa meni, da bi bilo treba zadevo presojati z vidika obogatitvenih obveznosti. Tožnik bi glede na to podlago s tožbenim zahtevkom lahko uspel, vendar le, če bi med drugim zatrjeval in izkazal, da je na strani toženca prišlo do obogatitve. Teh dejstev pa pritožnik ni navajal, saj postopek pred sodiščem prve stopnje (vključno z materialnim procesnim vodstvom) ni šel v to smer. Pritožbeno sodišče sicer lahko ugotovi, da je prvostopno sodišče s sklicevanjem na pogodbene obveznosti kršilo materialno pravo, vendar pa sodbe ne more spremeniti tako, da zahtevku ugodi iz razloga kondikcijskih obveznosti – v podlagi sodbe sodišča prve stopnje namreč ni ugotovljene obogatitve. Tudi sodbe sodišča prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljaviti ne more, saj dejstev glede obogatitve stranke pred sodiščem prve stopnje niti zatrjevale niso. Sodišče druge stopnje mora v tem primeru po splošnem pravilu pritožbo zavrniti z utemeljitvijo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sicer napačna glede pravne podlage pogodbenih obveznosti in da je prava pravna podlaga za odločitev v zadevi v določbah o obogatitvenih obveznosti, vendar pa da zahtevek tudi iz te pravne podlage ni utemeljen, saj tožnik obogatitve toženca ni zatrjeval.

Še toliko bolj se problem izpostavi, če višje sodišče v podobni situaciji spremeni sodbo. Npr. iz navedb tožnika sicer izhaja, da je toženec obogaten, sodišče prve stopnje pa se opre na pravno podlago pogodbenih obveznosti (pri čemer je seveda vseeno, ali je toženec obogaten) in zahtevek zavrne. Ob takšni smeri postopka pred sodiščem prve stopnje seveda ni bilo potrebe, da bi toženec uveljavljal kakšen razlog zoper kondikcijski temelj (npr. da je korist odpadla, ali da je tožnik plačal nekaj, za kar je vedel, da ni dolžan, pa si ni pridržal pravice zahtevati nazaj itd.). Če pritožbeno sodišče zadevo obravnava z vidika druge pravne kvalifikacije (kondikcijski zahtevki) mora sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zahtevku ugoditi (če iz obrazložitev sodišča prve stopnje daje podlago za ugotovitev, da je toženec obogaten). Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek ni možnosti; do tega bi seveda moralo priti, če je toženec pred sodiščem prve stopnje uveljavljal ugovore, da je korist odpadla, ali da npr. prikrajšanje tožnika ni neprostovoljno, pa je sodišče prve stopnje te ugovor štelo za nerelevantne. Če pa toženec teh ugovorov pred sodiščem prve stopnje sploh ni podal – ker jih je štel za nerelevantne glede na tedanji razvoj zadeve, potem vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ne pride v poštev. Sodišču prve stopnje namreč logično ni mogoče očitati, da je storilo kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja, če ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranki niti zatrjevali nista.

Tako nemško kot avstrijsko pravo ta vidik tudi glede postopka s pravnimi sredstvi upoštevata (v Nemčiji možnost navajanja novot na obravnavi pred sodiščem druge stopnje – pogoj nekrivde je lahko izpolnjen tudi v primeru, če stranka zaradi pomanjkljivega procesnega vodstva sodišča ali napačne pravne ocene sodišča prve stopnje ni bila vzpodbujena k navajanju relevantnih dejstev, v Avstriji v takem primeru razveljavitev sodbe). ZPP pa ustreznih rešitev ne vsebuje – določba 355. člena o možnosti razveljavitve, če je treba ugotoviti nova dejstva oziroma izvesti nove dokaze se ne nanaša na dejstva in dokaze, ki niti zatrjevani oziroma predlagani niso bili, pač pa dejstva in dokaze, ki so sicer bili zatrjevani oziroma predlagani, pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

Zato predlagani člen dodaja drugi odstavek 351. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču nalaga obveznost, da v primeru, ko na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, ki zahteva navajanje in ugotavljanje dejstev, ki jih stranki do sedaj nista navajali, in na katero se nobena od njiju v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal, ob tem pa jima ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogli in morali računati, stranki pisno opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej v roku 15 dni pisno izjavita. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in dokaze. Namesto pisnega opozorila k pisni izjavi lahko pritožbeno sodišče stranki tudi povabi na sejo.

Na ta način bo omogočeno varstvo pred sodbo presenečenjem tudi na pritožbeni stopnji. Vendar so pri tem nujne omejitve. Predvsem odgovornost stranke je, da poskrbi za varstvo svojih pravic – tudi z ustreznim in skrbnim vodenjem in pripravo zadeve. Če bi stranka tudi sama z zahtevano mero skrbnosti lahko ugotovila, po katerih pravnih normah je treba presojati zadevo, je njeno nepopolno navajanje posledica njene neskrbnosti, ne pa napake sodišča.

Tovrstna zahteva varstvo pred sodbo presenečenjem izhaja tudi iz prakse Ustavnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča Up 108/04 z dne 8.9.2005, odločba Ustavnega sodišča Up 312/03 z dne 15.9. 2005, odločba Ustavnega sodišča Up 130/04 z dne 24.11. 2005). Iz navedenih odločb Ustavnega sodišča bi sicer morda (zmotno) izhajal vtis, da mora sodišče (tudi instančno sodišče) pred odločitvijo stranko vedno, torej tudi v primeru, ko bi šlo za enostavne pravne zaključke oziroma pravne zaključke, ki bi jih stranka s potrebno skrbnostjo priprave v lastni zadevi tudi sama lahko upoštevala in predvidela, poučiti o možnih pravnih podlagah in ji tako omogočiti, da prilagodi svoje dejanske navedbe. Vendar takšna razlaga oziroma takšno stališče ne more biti smiselno. V pravdnem postopku je treba zagotoviti tudi ustrezno ravnovesje bremen med sodiščem in stranko. Za celoten ustroj pravdnega postopka bi bilo pogubno, če bi stranke dobile vtis, da se ji v lastni zadevi ni treba skrbno pripraviti in da jim bo itak vse možne pravne vidike predložilo sodišče – če pa ne, bodo uspele s pravnimi sredstvi, tudi z ustavno pritožbo. Nujna je zato omejitev, da je sodišče stranko dolžno opozoriti le na tiste pravne podlage, ki jih je stranka spregledala, vendar pa jih kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti (npr. primer nameravanega odstopa od sodne prakse ali primer, ko sodišče prve stopnje z aktivnim materialnim procesnim vodstvom postopek očitno vodi izključno v smeri določene pravne podlage in tudi nasprotna stranka pravne podlage, ki jo nato želi uporabiti višje sodišče, ne omenja).

87. člen
Predlagani člen je povezan s predlagano novostjo v 80. členu predloga zakona, v skladu s katero lahko že sodnik poročevalec prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže. Če je ne zavrže, lahko tudi senat odloči, da se pritožba iz omenjenih razlogov zavrže, kar pomeni, da senat ni vezan na presojo sodnika poročevalca, da je pritožba dopustna, popolna in pravočasna. Tudi sodnik poročevalec lahko glasuje za zavrženje pritožbe.

88. člen
Dopolnitev prvega odstavka 354. člena z besedilom "če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti" je določena zaradi pooblastila sodišču druge stopnje, da mora samo odpraviti ugotovljene kršitve pravdnega postopka in da le v primeru absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki so po naravi stvari neodpravljive pred sodiščem druge stopnje, s sklepom razveljavi sodbo in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (glej obrazložitev k 83. členu in zadnji odstavek obrazložitve k 90. členu predloga zakona). Sodišče druge stopnje v sklepu odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo.

S predlaganim prvim odstavkom se termin "novo glavno obravnavo" nadomešča s terminom "novo sojenje". Pojem "sojenja" (genus proximum) je širši od pojma "glavne obravnave", saj zajema tako dejanja glavne obravnave kot tudi samo izdajo sodbe, ali pa samo sojenje v ožjem pomenu besede – izdajo sodbe. V okviru tega pooblastila bo lahko sodišče prve stopnje opravilo novo glavno obravnavo (ponovilo celoten postopek, če je cel postopek obremenjen s postopkovno kršitvijo), dopolnilo glavno obravnavo (npr. le opravilo oziroma popravilo tista procesna dejanja, na katera se nanaša ugotovljena kršitev) ali le ponovno izdalo in izdelalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Že iz veljavne določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje v sklepu odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb postopka, se razveljavijo, logično izhaja, da druga dejanja ostanejo v veljavi, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje le dopolni obravnavo ali le ponovno izda in izdela sodbo. To torej pomeni, da zakon že sedaj pritožbenemu sodišču omogoča, da v primerih, ko ob razveljavitvi sodbe zaradi bistvenih kršitev postopka zadevo vrne sodišču prve stopnje, ne izreče vselej, da bi bilo treba opraviti tudi novo glavno obravnavo. Kljub temu pa je predvsem zaradi utrjene prakse, da sodišča prve stopnje razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje razumejo tako, da je treba vedno opraviti novo glavno obravnavo, primerno, da se termin "nova glavna obravnava" nadomesti s terminom "sojenje" in da se torej posebej poudari, da nova glavna obravnava ni vselej nujna.

V nobenem primeru pa vrnitev zadeve v novo izdajo in izdelavo sodbe ne bo pomenila vezanosti prvostopenjskega sodišča v negativnem smislu – tako, da ne bi smelo dopolniti glavne obravnave. Če bo ob ponovnem presojanju zadeve ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne bo moglo odločiti, bo pač v skladu s 292. členom ZPP sklenilo, da se končana obravnava znova začne. Razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve v novo izdajo in izdelavo sodbe pomeni namreč vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave. V tej fazi pa ima sodišče pooblastilo, da že zaključeno glavno obravnavo znova odpre (Jan Zobec: Reforma pritožbenega postopka, V. dnevi civilnega prava: Pred obsežnejšim noveliranjem civilnega pravdnega postopka, Portorož, 19. - 20. april 2007, str. 44).

S predlaganim drugim odstavkom pa se odpravlja napaka v veljavni ureditvi, saj sodišče druge stopnje razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 5. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče se je na ugovor stranke izreklo za pristojno klub obstoju arbitražnega dogovora).

89. člen
Predlagana sprememba 355. člena je določena zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja in odprave kršitve materialnega prava na pritožbeni obravnavi (glej obrazložitev k 83. členu predloga zakona) ali na sami seji senata (glej obrazložitev k 90. členu predloga zakona) ter zaradi zagotovitve dokončnega odločanja na drugi stopnji. Kadar bo sodišče ugotovilo, da stranke brez svoje krivde niso imele možnosti obravnavanja dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje in da nove dokaze za ugotovitev kakšnega pravno odločilnega dejstva lahko izvede le sodišče prve stopnje, bo izjemoma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V študiji "Modernizacija pravosodnega sistema Republike Slovenije" (glej 204. in 205. stran) je med drugim poudarjena ugotovitev, da je "bistvena sprememba temeljnega ravnanja v pritožbenem postopku na višjih sodiščih, tako da se spremeni iz čisto pravno kontrolnega postopka, brez omembe vrednih sprememb procesnega materiala, na katerem temelji odločba, in brez stikov s strankami, v postopek, ki se ga stranke redno udeležujejo, v katerem se s strankami, oziroma prizadetimi načeloma obravnava procesni material in za katerega v glavnem velja prepoved vračanja v ponovno sojenje.

Vračanje zadeve v ponovno sojenje nižji instanci je praviloma eden izmed najdražjih načinov kontrole odločb, ker je treba proces v celoti še enkrat ponoviti. Sicer pa obstaja nevarnost, da morda tudi po ponovljenem postopku in eventualni odstranitvi napak na prvi stopnji s stališča kontrole odločanja pri višjih sodiščih ne bodo zopet pripeljale do vrnitve v novo sojenje in s tem tudi k tretjemu, četrtemu…pretoku zadeve na prvo stopnjo. Analiza razlogov vrnitve v novo sojenje je pokazala, da ima visok delež vrnitev v ponovno sojenje različne, le deloma pravne razloge, deloma pa razloge, ki izhajajo iz tradicionalne prakse.

Sodišča prve stopnje bodo z uveljavitvijo predlagane spremembe 355. člena razbremenjena. Obdelala bodo lahko znatno več novih zadev in hitreje rešila zaostanke. V primerjavi s sedanjim ravnanjem bo pri višjih sodiščih sicer več dela, vendar ga bo gotovo manj, kot je dela in stroškov pri prvostopenjskih sodiščih zaradi vračanja zadev v novo sojenje in ponovno izvedbo procesa. Mnogo zadev, o katerih je sedaj treba odločati na seji senata in odločbe utemeljiti, se bo z uveljavitvijo spremembe končalo bodisi že na podlagi predhodnih stikov sodišča s strankami bodisi najkasneje na ustni obravnavi - tudi z umikom pritožbe ali s poravnavo.

90. člen
Napovedni stavek v predlagani spremembi 358. člena določa način odločanja in sledi sistematiki zakona. Predlagana sprememba člena pooblašča sodišče druge stopnje, da s svojo sodbo samo dokončno reši zadevo tudi v primerih, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje oziroma kadar glede na ugotovitve odpravi pomanjkljivosti zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kadar meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in če je lahko odpravilo kršitev določb pravdnega postopka. V teh primerih mora torej sodišče druge stopnje, glede na ugotovitve, bodisi spremeniti sodbo sodišča prve stopnje bodisi zavrniti pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (če na primer na obravnavi ugotovi drugačno dejansko stanje in na drugi pravni podlagi sprejeme enako odločitev kot sodišče prve stopnje).

S predlaganim členom se širijo reformatorična pooblastila sodišča druge stopnje. Pogled na pravico do pritožbe (glej obrazložitev k 83. členu) in drugega pravnega sredstva ob hkratnem upoštevanju pravice do sojenja v razumnem roku, nima za posledico samo širših reformatoričnih pooblastil, ki jih ima pritožbeno sodišče na podlagi opravljene obravnave, ampak ponuja tudi nove možnosti za spremembo sodbe prve stopnje že na seji senata. Smisel obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti in (kadar gre za ponovitev dokazov) v izenačevanju spoznavnih situacij sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter (pri izvedbi novih dokazov ali pri obravnavi in ugotavljanju dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo) v zagotavljanju pravice do izjave. V tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala, lahko pa tudi sanira kršitve postopka, katerih narava to omogoča.

Kot je že omenjeno v obrazložitvi k 83. členu, bo na obravnavi na ta način mogoče odpraviti od absolutnih kršitev nekatere primere iz 8. točke (na primer prezrtje določenih strankinih trditev o pravno ali dejansko pomembnih dejstvih, neupoštevanje dokaznih predlogov, kršitev strankine pravice do sodelovanja v dokaznem postopku) in iz 11. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP (na primer nepravilna označba stranke, navedba stranke, ki je ni več med živimi).

Na drugi strani pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka, ki predstavljajo nedovoljen presežek - ko je sodišče prve stopnje storilo kaj več, kot bi smelo. Sem spadajo primeri kršitve razpravnega načela, npr. ko je sodišče prve stopnje izvedlo nepredlagane dokaze in na njih oprlo sodbo, ali ko je v dejansko stanje sodbe vpletlo nezatrjevana dejstva (to bi bila lahko tudi kršitev postopka iz 8. točke, če se o teh dejstvih stranki nista imeli možnost izreči) in neupoštevanje prekluzije novot (286. člen ZPP). Take kršitve bi bilo mogoče sanirati brez obravnave, preprosto tako, da se pri drugostopenjskem sojenju nezatrjevana dejstva in nepredlagani dokazi, ali prepozno zatrjevana dejstva in prepozno predlagani dokazi ne upoštevajo – z drugimi besedami, da se izključijo iz miselnih procesov sodnikov. Sodišča druge stopnje že sedaj tako ravnajo, ko preizkušajo, ali bi posamezna kršitev postopka lahko vplivala na rezultat sojenja. Če lahko to počno na seji senata v negativni smeri - se pravi, da se izključi možnost obstoja bistvenosti kršitve (izključitev možnosti njenega vpliva na vsebino sodbe), potem se pritožbenemu sodišču, kadar je tak vpliv očiten (gotovo je takrat, ko se ugotovitev o pravno pomembnem dejstvu opira na nepredlagan ali prepozno predlagan dokaz, ali ko odločitev temelji na nezatrjevanem ali prepozno navedenem dejstvu), to lahko prizna tudi v nasprotni smeri. To potem pomeni, da lahko drugostopenjsko sodišče tudi ugotovi, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. In če narava kršitve to dopušča, ne bi smelo biti ovir, da bi tak vpliv moglo tudi odstraniti (brez razpisa obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen). Enako velja za podobne postopkovne kršitve – na primer, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo nespornih dejstev in je sodbo utemeljilo z dejstvi, ki jih je ugotovilo z dokazovanjem (ki pa so drugačna od nespornih), ali (kar je redkeje) ni upoštevalo splošno znanih dejstev. Tudi tu bi bila obravnava nesmiselna, saj je take kršitve mogoče odpraviti enostavno tako, da se z (neupravičenim) dokazovanjem ugotovljeno dejstvo zamenja s priznanim, neprerekanim, splošno znanim ali domnevanim dejstvom (čeprav tako dejstvo ni navedeno v izpodbijani sodbi), oziroma se v dejansko podlago drugostopenjske sodbe vključi na prvi stopnji prezrto priznano, neprerekano, notorno ali domnevano dejstvo. Kot sredstvo za odpravo kršitev postopka je obravnava smiselna takrat, ko se da kršitev odpraviti samo z opravo procesnih dejanj (kar jasno izhaja iz predlagane spremembe petega odstavka 348. člen ZPP, ko pravi, da „na obravnavi [...] sodišče [...] opravi [tudi] druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve postopka.“). Tiste, ki se ne odpravljajo z opravljanjem procesnih dejanj, zato ne narekujejo obravnave (Jan Zobec: Reforma pritožbenega postopka, V. dnevi civilnega prava: Pred obsežnejšim noveliranjem civilnega pravdnega postopka, Portorož, 19. - 20. april 2007, str. 36).

91. člen
Ker je Ustavno sodišče razveljavilo določbo 366. člena ZPP o tem, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo pravila o odgovoru na pritožbo, je po veljavni ureditvi trenutno stanje takšno, da je treba vsako pritožbo zoper sklep poslati v odgovor nasprotni stranki (Odločba US, Uradni list RS, št. 43/06).

Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ES) dovolj jasno izhaja, da enostranska pravna sredstva (pravna sredstva, pri katerih nasprotni stranki ni dana možnost, da nanje odgovori) niso v skladu s pravico do izjavljanja (pravico do kontradiktornega postopka) po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Od kontradiktornosti ne ostane nič, če je sicer ta zahteva v celoti spoštovana v postopku na prvi stopnji, pritožbeno sodišče (katerega stališče bo na koncu tudi odločilno) pa nato o pritožbi odloči (in odločbo sodišča prve stopnje lahko celo spremeni) le na podlagi navedb ene stranke.. O pravnem sredstvu, ki ga vloži ena stranka, mora biti nasprotna stranka obveščena in mora imeti pravico, da nanj odgovori. To velja tudi za postranske odločitve, kot so npr. sodni stroški (primer Beer proti Avstriji, sodba z dne 6.2.2001, št. 30428/96.). ES je sicer dodalo, da so glede postranskih vprašanj države dolžne upoštevati razlog učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, vendar s tem ne smejo poseči v samo bistvo kontradiktornosti. Treba je najti ustrezno ravnotežje.

Predlagana določba torej glede na obstoječe stanje, ki ga je povzročila omenjena odločba Ustavnega sodišča, oži obveznost vročanja pritožbe zoper sklep v odgovor nasprotni stranki. V tem členu so opredeljeni tisti sklepi, pri katerih je glede na pomen zadeve oziroma odločitve nujno, da se zagotovi pravica nasprotne stranke do izjave. Pri pritožbah zoper ostale sklepe, ki po svoji naravi ne pomenijo vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti, temveč gre le za vmesne procesno-tehnične odločitve (npr. združitev razdružitev pravd, določitev naroka, dovoljenje za vročitev ponoči, odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka, ukrepi procesnega vodstva) je glede na cilj učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja sorazmerna omejitev pravice do izjavljanja; torej se nasprotni stranki pritožba zoper sklep ne vroči v odgovor.

Podobno dvostranskost pritožbe zoper le nekatere sklepe ureja par. 521a avstrijskega ZPO.

92. člen
S ciljem zagotoviti razbremenitev višjih sodišč se predlaga novost, da o pritožbi zoper sklep praviloma odloči sodnik posameznik. Senat odloča o pritožbah zoper sklepe le, če gre za pomembnejše odločitve, ki so opredeljen v drugem odstavku. Kriteriji za pomembnost sklepa so podobni kot glede opredelitve sklepov, pri katerih je treba pritožbo pošiljati v odgovor nasprotni stranki, dodani pa so še nekateri drugi pomembnejši sklepi. Tako bo torej senat odločal o pritožbah zoper sklep iz drugega odstavka 366. člena (to so sklepi, pri katerih je pritožbo treba pošiljati v odgovor nasprotni stranki). Prav tako je smotrno, da o pritožbi zoper sklep odloča senat tedaj, ko se pritožba zoper sklep obravnava obenem s pritožbo zoper sodbo, saj tudi o pritožbi zoper sodbo odloča senat. Ker predlog zakona ne določa več senatnega sojenja, bo izjema po tretji alinei prvega odstavka možna le, če je v kakšni drugi vrsti postopka, kjer se subsidiarno uporablja ZPP, določeno senatno sojenje (npr. v postopku v delovnih in socialnih sporih). Poleg tega bo senat odločal o pritožbi zoper sklep o kaznovanju stranke, zastopnika ali pooblaščenca.

Ker je možno, da se tudi v sklepih pojavljajo pravna vprašanja, ki so pomembna z vidika usmerjanja ali poenotenja sodne prakse, ali pa gre za zahtevna pravna in dejanska vprašanja, predlagani tretji odstavek sodniku posamezniku omogoča, da zadevo prepusti v odločitev senatu. Podobna je ureditev v nemškem pravu. Poleg tega se zadeva odstopi v odločitev senatu v primeru (in to ex lege), če bi o njej kot sodnik posameznik odločal sodnik s sorazmerno malo izkušnjami pri sojenju na drugi stopnji (to je sodnik, od čigar premestitve na mesto višjega sodnika do dneva odločanja o pritožbi še ni poteklo več kot eno leto). Predlagani člen uporablja termin "premestitev", saj imenovanje na višje sodniško mesto in premestitev na to mesto nujno časovno ne sovpadata (51. in 67. člen Zakona o sodniški službi).

93. člen
Predlog zakona uveljavlja kombinirani sistem po zakonu dovoljene in s strani sodišča dopuščene revizije, pri čemer je poudarek na dopuščeni reviziji. Poudarja se objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava skozi sodno prakso in za usmerjanje ter poenotenje sodne prakse. Subjektivni vidik – varstvo pravic strank v konkretnem postopku – za revizijo ni primaren. Stranki sta namreč že imeli zagotovljeno sodno varstvo na dveh stopnjah, skladno s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave (slednje po enotni praksi Ustavnega sodišča več kot dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja). Kljub temu pa se za zadeve, ki so glede na vrednost izjemnega pomena za stranki, ohranja tudi kriterij dopustnosti revizije po vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Pri tem velja poudariti, da tudi drug zakon lahko določi, da je revizija v določeni vrsti zadev vedno dopustna (npr. Zakon o nepravdnem postopku). Ta kriterij (vrednost spornega predmeta) pa se bistveno zvišuje in znaša 40.000 evrov, zato je pričakovati, da bo velika večina revizij, ki jih bo Vrhovno sodišče obravnavalo, spadalo med t.im. dopuščene revizije.

Spodnji prag dopustnosti revizije, ki znaša 2.000 evrov, je določen zato, da se prepreči prevelik pripad zadev na Vrhovno sodišče. Ob uvedbi instituta dopuščene revizije ni mogoče izključiti nevarnosti, da bodo odvetniki kar po inerciji v vsaki zadevi predlagali še dopustitev revizije (podobno kot precej odvetnikov, ki se vedno bolj zavedajo "obstoja" instituta ustavne pritožbe, v vsaki zadevi vložijo se ustavno pritožbo, čeprav bi morali vedeti, da praktično ni možnosti, da bi bila sprejeta v obravnavo). To bi lahko bila huda obremenitev za Vrhovno sodišče, obenem pa možnost dopustitve revizije pri sporih majhnega ekonomskega pomena ne bi bilo sorazmerno s ciljem ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP). Dopuščena revizija tudi ni dopustna v primerih, ko zakon določa, da revizije ni. To lahko določa ZPP (spori majhne vrednosti, spori zaradi motenja posesti) ali drug zakon (npr. stečaj, izvršba, sredstva zavarovanja, večina nepravdnih postopkov).

Ker pa se tudi v tovrstnih zadevah (t.j. v zadevah, za katere zakon določa, da ni revizije, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 evrov) lahko pojavljajo pravna vprašanja, glede katerih bi bila zaradi usmeritve oziroma poenotenja sodne prakse koristna odločitev Vrhovnega sodišča kot najvišje avtoritete sodne oblasti, se za primere, ko revizija ni dopustna in tudi dopuščena ne more biti, ohranja zahteva za varstvo zakonitosti (103. člen predloga zakona). To ne pomeni, da bi v primeru sporne vrednosti med 2.000 evrov in 40.000 evrov stranka lahko izbirala, ali bo predlagala dopustitev revizije ali dala pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti – v poštev bi prišla le prva možnost in to tudi v primeru, če Vrhovno sodišče njenemu predlogu ne bi ugodilo.

Glede na možnost dopustitve revizije ni več potrebe, da bi bila v določenih vrstah premoženjskih sporov revizija vedno dopustna (veljavna 1. do 4. točka 367. člena). Te določbe se opuščajo. Ti spori niti po subjektivnem niti po objektivnem kriteriju niso nujno bolj pomembni od drugih civilnih sporov in ni razlogov za drugačen režim izrednih pravnih sredstev.

Ker se prag za dopustnost revizije bistveno zvišuje, pri pragu navzdol pa gre le za opredelitev, kdaj revizija nikoli ne more biti dopustna (torej je tudi sodišče ne more dopustiti), je utemeljeno, da kriteriji presoje vrednosti spornega predmeta niso prestrogi in da se ocena vrednosti spora približa pravemu ekonomskemu pomenu zadeve. Temu sledi predlagani peti odstavek tega člena. Razlika od veljavne ureditve (oziroma od sedaj sprejetih načinov presoje revizijskega praga glede vrednosti izpodbijanega dela sodbe) bo predvsem v treh primerih:
- če je za revidenta sporen temelj zahtevka, se bo vrednost izpodbijanega dela glede premoženjske in nepremoženjske škode seštela; to je ustrezno, saj je v ekonomskem smislu očitno, da bo odločitev Vrhovnega sodišča o spornem pravnem vprašanju odločilna;
- če gre v pravdi za uveljavljanje zahtevkov iz več pogodb, vendar v okviru istega posla v ekonomskem smislu, se bodo vrednosti teh pogodb seštevale, če bo šlo pri vseh za isto sporno pravno vprašanje, npr. vprašanje veljavnosti pogodbe ali določenega pogodbenega določila, ki je v vseh pogodbah isto;
- če gre v pravdi za dva zahtevka, ki imata sicer različno pravno podlago (npr. zahtevek za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in za reinvindikacijski zahtevek), se bo vrednosti zahtevkov seštevala (oziroma ne bi bilo negativnih posledic, če vrednost spornega predmeta ne bi bila difirencirana); v takšnem primeru namreč ugoditev drugemu zahtevku logično ni možna, če ni ugodeno tudi prvemu zahtevku; zato ne bo ovir za revizijsko odločanje o obeh zahtevkih, čeprav npr. vrednost prvega zahtevka ne presega 40.000 evrov.

94. člen

367a člen
V tem členu so določeni kriteriji za dopustitev revizije (povzeti po par. 502 avstrijskega ZPO). S temi kriteriji se zagotavlja, da bo pravno sredstvo revizije doseglo učinke, ki so objektivnega pomena za pravni red: s tem, ko se Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, se zagotavlja razvoj prava preko sodne prakse. Zagotavlja se tudi učinkovito uresničevanje naloge Vrhovnega sodišča, da skrbi za poenotenje sodne prakse in s tem zagotovitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

Tako predlagani člen določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Gre za generalno klavzulo, ki določa kriterije za dopustitev revizije. V nadaljevanju pa so eksemplifikativno ("zlasti") našteti najbolj pogosti primeri, v katerih lahko sodišče dopusti revizijo - če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Predlagana tehnika generalne klavzule in eksemplifikativnega naštevanja najbolj pogostih primerov za dopustnost revizije je uporabljena zato, ker gre za sorazmerno nov institut (prvi ga je uveljavil ZDSS-1 v letu 2005, nato pa še ZUS-1 v letu 2006), zato je zlasti za stranke, ki bodo vlagale predloge za dopustitev revizije, koristno, da so našteti tudi najpogostejši primeri, v katerih bo mogoča dopuščena revizija, vse seveda pod pogojem, da gre za pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Velja tudi opozoriti, da pogoj "pričakovanja odločitve o pravnem vprašanju" predpostavlja, da gre za pravna vprašanja, ki še niso rešena – torej glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni ali ni enotna ali pa je, pa se v praksi sodišč nižjih stopenj še ni dovolj uveljavila. Zato je možno, da tudi v primeru celo verjetne kršitve glede kakšnega pomembnega instituta (na primer načelo kontradiktornosti) revizija ne bo dopuščena, če Vrhovno sodišče oceni, da je glede teh vprašanj že izoblikovalo dovolj jasna stališča in da ni potrebe, da bi jih v tej zadevi še enkrat ponavljalo. Takšno ravnanje je običajno za vsa sodišča, ki bodisi neposredno bodisi v sistemu "dopuščene revizije" zasledujejo predvsem precedenčne učinke.

Postopek z dopuščeno revizijo se deli na dve fazi. Stranka mora najprej podati predlog za dopustitev revizije, ki se mora predvsem osredotočiti na izkaz izpolnjevanja pogojev iz 367.a člena (pomembnost pravnega vprašanja, odstop od sodne prakse). Šele če je temu predlogu ugodeno, stranka v nadaljnjem roku 15 dni lahko vloži revizijo (ni pa tega dolžna storiti). Z delitvijo postopka na dva dela se zasledujejo naslednji cilji:
- poudarja se, da kriterij za dopustitev revizije ni preizkus, ali je izpodbijana sodba napačna, pač pa, ali je zadeva objektivno dovolj pomembna, da naj o njej odloča Vrhovno sodišče;
- predlog za dopustitev revizije mora biti strnjen in kratek; s tem je tudi presoja Vrhovnega sodišča o tem predlogu lažja;
- v predlagani spremembi odvetniške tarife je zagotovljeno, da je vložitev predloga za dopustitev revizije ocenjena nižje kot sama revizija, enako pa tudi v Predlogu zakona o sodnih taksah. To je pomembno zaradi stroškovnega rizika strank. Oceniti je mogoče, da delež dopuščenih revizij ne bo visok – morda okoli 10 %. Pretiran strošek bi bil, če bi stranka tudi ob tako nizki pričakovani možnosti, da bo njena revizija sploh vsebinsko obravnavana, morala nositi enak strošek kot sedaj za samo revizijo.

367b. člen
Ker je o samem predlogu za dopustitev revizije mogoče odločiti že na podlagi navedb v predlogu in izpodbijane sodbe, ki jo je treba priložiti, je ekonomično, da se predlog vloži neposredno pri Vrhovnem sodišču. Vrhovno sodišče spisa od sodišča prve stopnje praviloma v tej fazi postopka ne pribavi. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije znaša 30 dni, v primeru dopustitve revizije pa lahko stranka v roku nadaljnjih 15 dni vloži samo revizijo.

V tretjem do petem odstavku so poudarjene zahteve po skrbni pripravi predloga za dopustitev revizije. Ker je uveljavljeno obvezno odvetniško zastopanje, te zahteve niso pretirane. Ne gre za postavljanje formalnih ovir za dostop do sodišča, pač pa za nujen predpogoj, da bo Vrhovno sodišče lahko učinkovito in kvalitetno opravilo svojo funkcijo glede razvoja, usmerjanja in poenotenja sodne prakse. Natančnost in konkretiziranost navedb glede izpolnjevanja pogojev iz 367.a člena preizkus Vrhovnega sodišča olajšuje in je s tem nujno sredstvo za zagotovitev sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Če stranka v predlogu za dopustitev revizije ne bo podala natančne in konkretne obrazložitve npr. zatrjevanih kršitev postopka, bo Vrhovno sodišče predlog zavrglo. To torej pomeni, da zgolj pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve o obstoju revizijskih razlogov ne bodo zadostile zahtevi po obrazložitvi predloga za revizijo kot obvezni sestavini tega predloga, kar bo rezultiralo v zavrženju revizije.

367c. člen
V skladu s prvim odstavkom o predlogu za dopustitev revizije s sklepom odloča senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča, torej v ožji sestavi, kot potem v primeru dopustitve revizije odloči o sami reviziji.

V skladu z drugim odstavkom za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se Vrhovno sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena ZPP. Možnost, da se v sistemu dopuščene revizije obrazložitev sklepa o nedopustitvi revizije omeji zgolj na formalen povzetek pogojev iz 367.a člena in navedbo, da ti pogoji niso izpolnjeni, je nujna za zagotovitev ciljev tega instituta. Če bi Vrhovno sodišče sklep o nedopustitvi moralo vsebinsko obrazložiti, ne bi bilo možno doseči cilja razbremenitve Vrhovnega sodišča, ki pa je nujna zato, da se to lahko v polni meri posveti zadevam, ki so za pravni red z objektivnega vidika razvoja sodne prakse in njenega poenotenja najbolj pomembne. Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (in pred tem Evropske komisije za človekove pravice) in izkušnje držav, ki imajo podobna pravna sredstva (npr. Nemčija, Francija), izkazujejo, da možnost takšne formalne obrazložitve, ko gre za odločbo najvišjega sodišča in ko gre za sistem dopustitve pravnega sredstva, ni v nasprotju s človekovimi pravicami procesne narave (glej sklep v zadevi X proti Nemčiji, DR 25, str. 240, Bufferne proti Franciji, sklep z dne 26.2.2002, št. 54367/00).

Iz tretjega odstavka izhaja, da je možna dopustitev revizije le v določenem delu, npr. le glede odločitve o določenem zahtevku ali le glede določenega pravnega vprašanja.

Zoper sklep o dopustitvi oziroma nedopustitvi revizije ni pritožbe.

367č. člen
Revizijo lahko vloži odvetnik ali tudi stranka sama, če ima (oziroma njen zakoniti zastopnik) pravniški državni izpit. Tudi izpolnitev tega pogoja je treba izkazati že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije ali revizije, sicer se vloga zavrže. Za odvetnika to pravilo izhaja že iz predlagane določbe 17. člena predloga zakona, v skladu s katerim se vloga (t.j. predlog za dopustitev revizije in revizija) zavrže, če odvetnik ne priloži pooblastila, zato v tem primeru posebna določba za pooblastila odvetnikov ni potrebna.

Iz omenjene odločbe med drugim tudi jasno izhaja, da se že postopek s predlogom za dopustitev revizije šteje za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

95. člen:
Ker predlog zakona uvaja nov institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, se v četrtem odstavku 370. člena ZPP določajo oziroma omejujejo revizijski razlogi, ki jih lahko uveljavlja stranka zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje vmesna sodba na podlagi sporazuma strank. Glej tudi obrazložitev k 77. členu predloga zakona.

96. člen
Revizija je izredno pravno sredstvo, ki pomeni poseg v pravnomočnost, in je dovoljena le izjemoma. Upoštevati velja tudi, da bodo v času odločanja na revizijski stopnji sporna pravna vprašanja že opredeljena in bodo že razvidna stališča sodišč dveh stopenj. Revizijo vlaga pravni strokovnjak – odvetnik ali (izjemoma) sama stranka, ki ima pravniški državni izpit. Zato predlagani člen določa, da revizijsko sodišče na pravilnost uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na predlog strank – ta pa mora vsebovati konkretizirano in opredeljeno navedbo domnevne kršitve. S tem se zagotavlja tudi večja kvaliteta judikatov Vrhovnega sodišča. H kvaliteti sodne odločbe namreč pripomore, če si sodišče lahko pri odločanju pomaga z nasprotujočimi si pravnimi argumenti strank.

Ker je možna dopustitev revizije le v določenem delu, predlagani novi drugi odstavek določa, da v tem primeru sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Če revident uveljavlja tudi razloge, glede katerih revizija ni bila dopuščena, revizija v tem delu ni dovoljena in jo sodišče zavrže.

97. člen
Enako kot po veljavni ureditvi se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Ker bo zahteva za varstvo zakonitosti lahko vložena v zadevi, v kateri je in abstracto dopustna revizija, le v primeru sodnih odločb iz četrtega odstavka 385. člena ZPP (103. člen predloga zakona), je le v primeru vložitve revizije zoper sodno odločbo po četrtem odstavku 385. člena treba priložiti tudi potreben izvod za Vrhovno državno tožilstvo. Slednje potrebuje izvod vložene revizije zaradi roka, v katerem lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti (103. člen predloga zakona).

Dopuščeni reviziji sicer mora biti priložen predlog za dopustitev revizije, vendar se ne šteje za del revizije. To pomeni, da okoliščin, na katere se stranka sicer sklicuje v predlogu za dopustitev revizije, ne pa v sami reviziji, Vrhovno sodišče ne bo obravnavalo.

Glede obrazloženosti dopuščene revizije veljajo določbe, ki se nanašajo na obrazložitev predloga za dopustitev revizije (367.b člen). Glede obrazloženosti revizije ad valorem se v skladu s 383. členom ZPP smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi.

Izraz "Državno tožilstvo Republike Slovenije" se nadomešča z izrazom "Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije", pri čemer se v nadaljnjem besedilu zakona uporablja termin "državno tožilstvo". V skladu s 46. členom novele Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 110/02) namreč izraz "Državno tožilstvo Republike Slovenije" v vseh zakonih (torej tudi v ZPP) pomeni "Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije", zato je primerno, da se v predlogu zakona uporabi pravilen naziv tega organa. Gre za prvi člen, ki uporablja ta izraz.

98. člen
Glede na predlagani nov institut dopuščene revizije je v drugem odstavku 374. člena ZPP treba dodati besedilo, da je le-ta nedovoljena tudi v primerih, ko ni dovoljena že po samem zakonu, pa ni bila dopuščena.

Ker je možna dopustitev revizije le v določenem delu oziroma le glede konkretnih pravnih vprašanj, v skladu s predlaganim novim tretjem odstavkom 374. člena dopuščena revizija izven tega dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena.

99. člen
Predlagani prvi odstavek določa, da sodnik sodišča prve stopnje izvod dovoljene revizije ali izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije pošlje nasprotni stranki. Zaradi zagotovitve načela kontradiktornosti je nujno, da se nasprotni stranki v primeru dopuščene revizije pošlje tudi predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Če je revizija vložena zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena ZPP, se pošlje tudi državnemu tožilstvu skupaj s prepisom sodbe, zoper katero je revizija vložena. Zoper te sodne odločbe je možno namreč vložiti tako revizijo kot tudi zahtevo za varstvo zakonitosti (slednjo sicer iz drugih razlogov). V vseh ostalih primerih, ko dopustnost revizije (ex lege ali po sklepu Vrhovnega sodišča) izključuje možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, zato ni potrebe, da bi se revizija pošiljala Državnemu tožilstvu.

Ne glede na to pa ostaja v veljavi določba drugega odstavka 382. člena ZPP, v skladu s kateri se odločbe revizijskega sodišča pošiljajo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu, in sicer izključno zaradi pregleda nad sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki ga potrebuje pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti.

100. člen
Gre za uskladitev s predlaganim 97. členom (prvi odstavek 373. člena).

101. člen
Gre za uskladitev z 80. členom predloga zakona, v skladu s katerim se črta pošiljanje odgovora na pritožbo nasprotni stranki in določa prekluzivnost roka za odgovor (nov drugi odstavek), tretjega odstavka pa ni več. To torej pomeni, da se bo po predlagani ureditvi tudi v postopku z revizijo smiselno uporabljala določba drugega odstavka spremenjenega 344. člena, kar pomeni, da bo tudi rok za odgovor na revizijo prekluziven.

102. člen
Gre za uskladitev s predlaganim 88. členom predloga zakona, ki v drugem do četrtem odstavku določa, kdaj je revizija dovoljena, kdaj jo lahko sodišče dopusti oziroma kdaj je ne more dopustiti.

103. člen
Ker tudi v zadevah, v katerih dopuščena revizija ni mogoča, lahko prihaja do pomembnih pravnih vprašanj, glede katerih bi bila za razvoj in poenotenje sodne prakse koristna odločitev Vrhovnega sodišča, se za tovrstne zadeve s predlaganim členom ohranja institut zahteve za varstvo zakonitosti (glej tudi obrazložitev 88. člena predloga zakona).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (proti kateri pritožba ni bila vložena) je zahteva za varstvo zakonitosti še vedno mogoča – vendar v praksi to že sedaj zelo redko prihaja v poštev. Kriteriji, po katerih se vrhovni državni tožilec odloča, ali bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, so isti, kot kriteriji za dopustitev revizije (objektivni pomen zadeve z vidika razvoja prava skozi sodno prakso ali z vidika poenotenja sodne prakse). Namen zahteve za varstvo zakonitosti ni (že sedaj ni smel biti) v nadzoru Vrhovnega državnega tožilstva nad pravilnostjo dela sodišč, pač pa v tem, da se na ta način Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, ki so glede na omenjeni objektivni vidik pomembne, vendar pa revizija v teh zadevah ni mogoča.

Le pri razpolaganju strank (npr. sodna poravnava, sodba na podlagi odpovedi) je smiselno, da se omogoči vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zaradi varstva prisilnih predpisov ali morale. To torej pomeni, da bo zoper te sodne odločbe mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi kršitev prisilnih predpisov ali morale in ne le zaradi razlogov, ki so določeni za dopustitev revizije. V teh primerih bo torej možno vložiti tako revizijo (če bo šlo za revizijo dovoljeno ad valorem ali če jo bo dopustilo sodišče) kot tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev prisilnih predpisov ali morale. V skladu s tem je v predlaganem novem šestem odstavku določen rok, v katerem lahko državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če je bila vložena revizija.

104. člen
Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora biti polna kontradiktornost zagotovljena tudi glede izjav tretjega, čeprav neodvisnega organa, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča (npr. Van Orshoven proti Belgiji, JD 1997/III, str. 1039). Iz tega izhaja, da vrhovni državni tožilec na seji, na kateri stranke ne smejo biti prisotne, ne sme podajati kakršnih koli izjav o zadevi. Zato tudi ni smiselno, da se ga o seji obvešča in da je na seji lahko prisoten.

105. člen
Ker predlog zakona osebno vročitev v celoti ureja v 142. členu (vključno s fikcijo vročitve v četrtem odstavku), se popravlja sklicevanje na 142. člen zakona.

Ker predlog zakona objektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje podaljšuje s treh na šest mesecev (23. člen predloga zakona), se s predlaganim členom tudi časovni pogoj za obnovo postopka pri razlogu osebne vročitve prve vloge s fikcijo v primeru strankine odsotnosti podaljšuje s treh na šest mesecev.

106. člen
Predlagani člen pomeni uskladitev s Predlogom Družinskega zakonika, ki odpravlja institut podaljšanja roditeljske pravice (oziroma po novem starševske skrbi) čez polnoletnost oseb.

107. člen
Ker predlog zakona ukinja senatno sojenje v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki (6. člen), predlagani člen termin "senat" nadomešča z generičnim pojmom "sodišče".

108. člen
Gre za uskladitev s Predlogom Družinskega zakonika, ki določa vrste začasnih odredb, ki jih lahko za varstvo koristi otrok izda sodišče pred in med postopkom v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. S predlaganim členom je črtan tudi zadnji odstavek 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe v družinsko pravnih sporih izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej Zakona o izvršbi in zavarovanju. Predlog Družinskega zakonika namreč določa drugačne pogoje za izdajo začasnih odredb, vsebuje nekoliko spremenjene postopkovne določbe in napotuje le na uporabo splošnih določb o začasnih odredbah v Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

109. do 111., 113. in 114. člen
Glej obrazložitev k 107. členu.


112. člen
Po veljavni pravni ureditvi svetovalni razgovor v zakonskih sporih ureja tako ZPP v 416. členu kot tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Takšna rešitev ni najboljša, saj zmanjšuje preglednost. Zato bo svetovalni razgovor po novem urejen le v Družinskem zakoniku, ki v primerjavi z veljavno ureditvijo ta institut tudi vsebinsko znatno spreminja. Glede na navedeno se črta 416. člen ZPP.

115. člen
V 432. členu ZPP so določeni pogoji, pod katerimi lahko sodišče izda plačilni nalog, čeprav tožbi niso priložene verodostojne listine. Eden izmed pogojev je, da se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, ki ne presega 200.000 tolarjev (cca. 833 evrov). S predlaganim členom se tolarski znesek pretvarja v evre, hkrati pa se višina zneska dviguje na 2.000 evrov, s čemer se sledi predlogu za dvig vrednosti višine tožbenega zahtevka za odločanje po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (116. člen predloga zakona). Tudi v veljavni ureditvi so ti zneski enaki.

116. člen
Predlog člena mejni znesek za opredelitev vrednosti spornega predmeta v postopku v sporih majhne vrednosti pretvarja v evre, hkrati pa ga zvišuje na 2.000 evrov.

Veljavni mejni znesek za opredelitev vrednosti spornega predmeta v višini 200.000 tolarjev (cca. 830 evrov) je prenizek oziroma je od leta 1999 vsaj postal prenizek. Predlog Uredbe ES o evropskem postopku majhne vrednosti mejno vrednost (Regulation on establishing of european small claims procedure)- predlog 2005/0020 (COD) – final - opredeljuje na 2.000 evrov.

Glede predloga Uredbe, glede katere zakonodajni postopek še ni končan, velja omeniti, da še ni dokončno razrešeno vprašanje, ali se bo uredba uporabljala le za čezmejne spore ali tudi za notranje spore (Evropska komisija zastopa drugo možnost, Evropski parlament pa predlaga, naj se uporaba uredbe omeji na čezmejne spore).

117. člen
Glej obrazložitev k 116. členu.

118. člen
Glej obrazložitev k 116. členu.

119. člen
Po predlaganem členu lahko sodišče v sporu majhne vrednosti čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank in ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka.

Pravico do izjavljanja pred sodiščem je namreč treba zagotoviti uravnoteženo s pravico do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Učinkovitost sodnega varstva se nanaša tudi na stroškovni vidik: grozeči stroški ne smejo biti, če je to mogoče, bistveno višji od ekonomske vrednosti spora. Zato je deformalizacija v postopku v sporu majhne vrednosti dopustna in celo zaželena (priporočila Sveta Evrope). Predlagana določba je značilna tudi za primerjalno pravne ureditve, v nekaterih pravnih sistemih (npr. v Angliji) jo poznajo tudi v rednem postopku. Seveda pa bo moralo sodišče pri postopanju po predlagani določbi zagotoviti načelo sorazmernosti med učinkovitostjo sodnega varstva in pravico do poštenega sojenja (zlati pravico do izjavljanja).

120. člen
S predlaganim členom se rok za odgovor na tožbo v postopku v sporih majhne vrednosti skrajšuje s 30 na 8 dni, saj je veljavni rok po mnenju predlagatelja zaradi poudarjenega cilja pospešitve in ekonomičnosti tega postopka predolg. Tudi drugi roki so v teh sporih, ki se manjšega ekonomskega pomena, krajši od rokov v rednem postopku (pritožbeni rok, paricijski rok, predlog za dopolnitev sodbe).

121. člen
Za izdajo zamudne sodbe je treba po 318. členu ZPP opraviti preizkus sklepčnosti tožbe. Ta preizkus je po stališču Ustavnega sodišča treba obrazložiti (Up 201/01 z dne 6.11.2001). Če tožba ni sklepčna, jo je po predlagani novosti v 318. členu (praviloma) treba vrniti v popravo. Zamudna sodba torej za sodišče pomeni opravo ravnanj, ki so zamudna (vročanje v popravo, obrazložitev uporabe materialnega prava v sodbi) ali včasih tudi zahtevna (preizkus sklepčnosti tožbe). Vprašanje je, ali je to sorazmerno s pomenom spora majhne vrednosti. Zato se s predlaganim novim 453.a členom institut zamudne sodbe v sporu majhne vrednosti nadomešča s fikcijo pripoznave zahtevka.. To bo pomenilo precejšnjo razbremenitev sodišč, saj sodišču ne bo treba preverjati sklepčnosti tožbe, pač pa le bistveno ožje vprašanje nasprotovanja prisilnim predpisom ali morali (tretji odstavek 3. člena ZPP) in tudi zahteva po obrazložitvi sodbe glede uporabe materialnega prava bo odpadla. Toženo stranko je ob vročitvi tožbe opozoriti na možne posledice po tem členu.

122. členu
Predlagani drugi odstavek širi možnost odločitve brez razpisa glavne obravnave. Po veljavni ureditvi v 454. členu ZPP je možnost odločitve brez naroka mogoča le pri spornih pravnih vprašanjih, po predlagani novosti pa je možna tudi v primeru spornih dejanskih vprašanj, če je o spornih dejstvih mogoče odločiti že na podlagi predloženih listin in pisnih izjav prič, če so te bile predložene, pa nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Skladno z zahtevami Ustave in Evropske konvencije človekovih pravic se narok pri spornih dejanskih vprašanjih mora izvesti, če stranka to zahteva. Podobna je ureditev v Nemčiji (par. 495.a ZPO). Iz predlagane določbe jasno izhaja, da sodišče strank k izjavi o tem, ali želijo obravnavo, ni dolžno pozivati; stranka mora to zahtevati že vnaprej.

Predlagani tretji odstavek določa posledice izostanka stranke z naroka, če je stranka izvedbo naroka v skladu z drugim odstavkom zahtevala. Posledice so za stranko stroge, saj je sodišče narok razpisalo na njeno zahtevo, zato je utemeljeno od nje pričakovati, da se naroka, če je bila pravilno vabljena, tudi udeleži. V primeru izostanka tožeče stranke, ki je zahtevala narok, se bo izdala sodba na podlagi odpovedi, v primeru izostanka tožene stranke, ki je zahtevala narok, pa sodba na podlagi pripoznave, če so seveda izpolnjeni pogoji iz 317. oziroma 316. člena ZPP. Če sta narok zahtevali obe stranki, pa nobena pravilno vabljena stranka ne pride, nastopi domneva umika tožbe.

123. člen
Posledice izostanka strank z naroka so določene v predlaganem 282. členu. Ta določba se bo uporabljala tudi v postopkih v sporih majhne vrednosti, če ni v tem členu (in tudi v 122. členu - glej obrazložitev zgoraj) drugače določeno. Pri tem je treba poudariti, da 122. člen ureja posledice izostanka stranka z naroka v primeru, če je izvedbo naroka zahtevala stranka. Ta člen pa ureja posledice izostanka stranka z naroka, ko se je sodišče odločilo za razpis naroka brez zahteve stranke (stranka torej naroka ni zahtevala, sodišče pa je ocenilo, da je izvedba potrebna). Zato je razumljivo, da so v tem primeru posledice izostanka stranke z naroka drugačne (blažje).

Če je torej sodišče izvedlo narok, čeprav ga nobena stranka ni zahtevala, pa nobena pravilno vabljena stranka ne pride, sodišče odloči na podlagi listinskih dokazov ali teh dokazov in drugih dokazov, ki jih je mogoče izvesti na naroku. Ureditev je drugačna, kot v predlaganem četrtem odstavku 282. člena, v skladu s katerim se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Ratio ureditve v tem členu je v tem, da gre za spor majhne vrednosti (do 2.000 evrov), zato ni primerno, da se tožečo stranko sili na narok zgolj zato, da prepreči morebitni nastanek umika tožbe. Tožeča stranka namreč lahko oceni, da bo sodišče njenemu zahtevku na podlagi priloženih listin, pisnih izjav prič itd. ugodilo, zato bi bili stroški prihoda na narok (predvsem prihoda njenega pooblaščenca), ki so v primerjavi z vrednostjo spora lahko zelo visoki, nepotrebni (te pa mora seveda predhodno sama založiti). Zato je primerno, da zakon da stranki možnost, da se sama odloči, kako bo postopala. Takšna ureditev sledi tudi Predlogu Uredbe ES o evropskem postopku majhne vrednosti (Regulation on establishing of european small claims procedure)- predlog 2005/0020 (COD) – final, v katerem je poudarjena pisnost postopka.

124. člen
Predlagani člen upoštevaje drugačne sankcije izostanka strank z naroka v 454. in 455. členu temu ustrezno prilagaja pravni pouk v vabilu na narok.

125. člen
Za zagotovitev načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP) je tudi za spore majhne vrednosti glede odločanja o pritožbi predlagana novost, da o pritožbi odloča sodnik posameznik, enako kot za pritožbo zoper sklep v rednem pravdnem postopku. O tem glej obrazložitev predloga za nov 366.a člen (92. člen predloga zakona). Poleg tega je predlagano, da v sporih majhne vrednosti ni revizije, kar pomeni, da bo v teh sporih od izrednih pravnih sredstev možno vložiti le zahtevo za varstvo zakonitosti, če bodo podani pogoji iz predlaganega prvega odstavka 367a člena ali pogoji iz predlaganega novega četrtega odstavka 385. člena.

126. člen
Predlagana določba je redakcijske narave.

127. člen
Tudi v gospodarskih sporih je po predlogu zakona težišče pri izrednih pravnih sredstvih na dopuščeni reviziji (367a člen). Kriterij vrednosti izpodbijanega dela sodbe več nima takšnega pomena. Ustrezno je, da le v ekonomsko najbolj pomembnih zadevah za stranko ostane možnost dostopa do Vrhovnega sodišča ne glede na objektivni pomen zadeve z vidika usmerjanja in poenotenja sodne prakse. V skladu s tem predlagani člen določa, da je v gospodarskih sporih revizija vselej dopustna (že po samem zakonu), če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000 evrov.

128. člen
Predlagani člen določa črtanje določbe drugega odstavka 492. člena, ki ureja sankcije izostanka strank z naroka v gospodarskih sporih, saj to vprašanje tudi za gospodarske spore ustrezno ureja že 64. člen predloga zakona, ki ureja sankcije izostanka strank z naroka v rednem postopku.

129. člen
Ustrezno zvišanju mejnega zneska vrednosti spornega predmeta za spor majhne vrednosti na 2.000 evrov se s predlaganim členom zvišuje tudi mejni znesek vrednosti spornega predmeta za gospodarski spor majhne vrednosti na 4.000 evrov.

130. člen
Ker Predlog zakona o sodnih taksah določa, da stranki po opravljenem plačilu sodne takse ni treba prilagati nobenih dokazil o plačilu sodne takse, ampak bo to dejstvo moralo ugotavljati samo sodišče, predlagani člen določa, da se mora biti sodba s polno obrazložitvijo izdelana v 15 dneh od plačila sodne takse za pritožbo iz 497. člena ZPP.

131. člen
Predlagano je črtanje prvega odstavka 497. člena ZPP, saj se v skladu s Predlogom zakona o sodnih taksah za sodbe posebej ne bodo več plačevale sodne takse, ampak se bo za celoten postopek na eni stopnji plačala enkratna sodna taksa.

132. člen
Predlog zakona v 2. in 4. členu zvišuje vrednost spornega predmeta kot osnovo za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči (30. in 32. člen ZPP) z 2 milijonov tolarjev (cca. 8.333 evrov) na 20.000 evrov. Te določbe bodo v skladu z 135. členom predloga zakona začele uporabljati 1. januarja 2010.

V skladu s tem predlagana prehodna določba, upoštevaje načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, preprečuje prenos zadev, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona na okrožnih sodiščih, z okrožnih na okrajna sodišča zaradi zvišanja vrednosti spornega predmeta. S tem se izognemo podaljševanju postopkov zaradi spremembe stvarne pristojnosti v teku postopka.

Tako se bo postopek, ki je bil začet pred 1. januarjem 2010 pred okrožnim sodiščem (postopek se začne z vložitvijo tožbe) v skladu s prvim odstavkom 32. člena veljavnega ZPP (torej z vrednostjo spornega predmeta nad cca. 8330 evrov), dokončal pred okrožnim sodiščem. To pravilo pa bo seveda veljalo tudi v primeru, če bo odločba prve stopnje po uveljavitvi tega zakona razveljavljena v postopku s rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

133. člen
Predlagani člen določa pravila o postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, torej za tekoče sodne postopke. Po ZPP se postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen).

V zvezi s prehodnim režimom je treba opozoriti na stališče Ustavnega sodišča, da ni ustavne zahteve, da bi se moral sodni postopek končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku niso pravice stranke. Zakonodajalec tako načeloma glede prehodnih določb ni omejen s kakšnimi ustavnimi zahtevami in z vidika ustave je dopustna (in v procesnih zakonih tudi običajna) ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke. Paziti je le treba, da pravilo o takojšnji uporabi novega zakona ne bi povzročilo kakšnih negativnih posledic za stranko, ki se je predhodno zanesla na ureditev po starem zakonu in je tedaj računala, da bo kakšno procesno dejanje lahko še opravila (Sklep US v zadevi št. U-I-21/02 z dne 12.9.2002).

Glede na navedeno je izhodišče predlaganega prehodnega režima, da se pred uveljavitvijo tega zakona začet postopek nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem členu določeno drugače.

V drugem in tretjem odstavku je določena splošna izjema od pravila iz prvega odstavka. Tako je določeno, da se po dosedanjih predpisih nadaljujejo (na drugi in tretji stopnji) tisti tekoči postopki, v katerih je bila na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal (torej sodba ali sklep, s katerim se postopek konča). Če pa bo odločba sodišča prve stopnje po uveljavitvi tega zakona razveljavljena s strani višjega oziroma Vrhovnega sodišča, se bo nov postopek pred sodiščem prve stopnje nadaljeval po tem zakonu.

Četrti odstavek določa, da se določbe petega odstavka 99. člena in drugega odstavka 109. člena zakona ne uporabljajo, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Z omenjenima določbama se odvetniku nalaga večje breme pri vlaganju vlog, saj se njegove vloge ne bodo več vračale v dopolnitev oziroma popravo oziroma v predložitev pooblastila. Glede na strožje pogoje pri vlaganju vlog torej prehodna določba pomeni, da se to pravilo ne bo uporabljalo za vloge, ki jih je odvetnik vložil pred uveljavitvijo tega zakona.

Peti odstavek ureja pravila postopanja s tožbami, ki so bile vložene pred uveljavitvijo tega zakona po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 evrov. S predlogom zakona se namreč zvišuje vrednost spornega predmeta v sporih majhne vrednosti z 200.000 tolarjev na 2.000 evrov. Če je bil torej pred uveljavitvijo tega zakona vložena tožba z vrednostjo spornega predmeta nad 200.000 tolarjev (oziroma cca. 833 evrov; mejni znesek za redni postopek po veljavni ureditvi), pa vrednost spornega predmeta hkrati ne presega 2.000 evrov (mejni znesek za spor majhne vrednosti po predlogu zakona), se bo postopek nadaljeval po določbah ZPP (vključno s predlagano novelo) o postopku v sporih majhne vrednosti. Ker lahko v postopku v sporih majhne vrednosti vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo in ker se v skladu s 453. členom dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v pripravljalnih vlogah, ne upoštevajo, je določeno, da mora sodišče v primeru, če je bila tožeči stranki vročen odgovor na tožbo oziroma toženi stranki vročena pripravljalna vloga pred uveljavitvijo tega zakona, dodaten rok za vložitev ene pripravljalne vloge skupaj s poukom iz 453. člena. Ker pa se s predlogom zakona zvišuje tudi vrednost spornega predmeta v sporih majhne vrednosti v gospodarskih sporih s 500.000 tolarjev na 4.000 evrov, se bo ta določba smiselno uporabljala tudi v v gospodarskih sporih, v katerih so bile tožbe vložene pred uveljavitvijo tega zakona po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 4.000 evrov.


134. člen
Predlagana določba četrtega odstavka 367. člena med drugim določa, da sodišče revizije ne more dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 evrov. V tem primeru jo torej sodišče ne more dopustiti, po samem zakonu pa glede na predlagani revizijski punktum tudi ni dovoljena. Pri tem je treba upoštevati nekatere posebnosti postopka, ki ga ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popravek; ZDSS-1). Predvsem vzorčni postopek, pri katerem vrednost spornega predmeta v posameznih zadevah lahko ne dosega zneska 2.000 evrov, pa gre ne glede na to za pomembno zadevo, na primer zaradi velikega števila zadev, skupnega zneska vseh terjatev, ki jih uveljavljajo tožniki, in ki je lahko zelo obremenjujoče za toženo stranko. Poleg tega je treba upoštevati, da v skladu z 32. členom ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih ni zahteve za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da v sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 evrov, ne bi bila možna niti revizija niti zahteva za varstvo zakonitosti, čeprav se tudi v teh sporih lahko pojavijo pomembna pravna vprašanja, glede katerih bi bila za razvoj in poenotenje sodne prakse koristna odločitev Vrhovnega sodišča. Zato je predlagano, da se določba četrtega odstavka 367. člena ZPP v delu, ki izključuje revizijo v sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 evrov, v delovnih in socialnih sporih ne uporablja.

135. člen
Predlagani člen razveljavlja 25. člen ZDSS-1, ki kot lex specialis določa možnost sodišča, da strankam pod grožnjo prekluzije od strank zahteva, da v določenem roku predložijo nadaljnje procesno gradivo z namenom zagotavljanja koncentracije postopka. Ker takšno določbo, ki zagotavlja koncentracijo postopka, vsebuje tudi predlog zakona, ki je v razmerju do ZDSS-1 lex generalis (pri čemer je predlagana določba še bolj popolna, določna in jasna), je postala določba 25. člena ZDSS-1 nepotrebna.

Predlagani člen razveljavlja tudi 30. člen ZDSS-1, ki glede na ZPP vsebuje posebne določbe o pritožbenem postopku. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, v katerih primerih sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu zadeve vrniti v nov postopek, pod pogojem, da je nepravilnosti mogoče odpraviti z dopolnitvijo ali s ponovno izvedbo dokazov oziroma izvedbo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi, v tretjem odstavku pa določa, kaj se dogaja na obravnavi. Primerljive določbe vsebuje tudi predlog zakona v 83., 84. in 89. členih. V drugem odstavku 30. člena ZDSS-1 pa je glede na ZPP določena posebnost v pravnem sredstvu - pritožbi zoper razveljavitveni sklep. Možnost pritožbe je bila uzakonjena kot "varovalka" proti izoblikovanju takšne prakse, ki bi lahko obšla namen te določbe. V zvezi z določbo drugega odstavka v praksi ni uresničen cilj zakonodajalca o popolni pritožbeni obravnavi. Glede na to, da so določbe predloga zakona, ki na novo urejajo pritoženo obravnavo in odločanje na drugi stopnji in 30. člena ZDSS-1 med seboj primerljive oziroma vsebinsko skladne, ni več stvarno utemeljenega in razumnega razloga za posebno ureditev pritožbenega postopka v SDSS-1. Z razveljavitvijo 30. člena ZDSS-1 bo dodatno razbremenjeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki sedaj odloča tudi o pritožbi zoper razveljavitveni sklep, kar le podaljšuje postopek in v možnosti hitrejšega zaključka postopka, saj je izjemnega pomena za delavce oziroma zavarovance, da se postopek ne podaljšuje v njihovo škodo.

Nadalje predlagani člen razveljavlja 32. člen ZDSS-1. ZDSS-1, ki je bil sprejet leta 2003, veljati pa je začel 1. januarja 2005, je bil prvi procesni zakon, ki je uvedel kombinirani sistem po zakonu dovoljene in s strani sodišča dopuščene revizije (31. in 32. člen). Vendar pa je ureditev v ZDSS-1 drugačna, kot je predlagana v tem zakonu, ki se sicer tudi v delovnih in socialnih sporih uporablja subsidiarno. V skladu z 32. členom ZDSS-1 o dopustitvi revizije odloča Višje delovno in socialno sodišče (VDSS), in sicer s sklepom, ki je vsebovan v pravnomočni odločbi v zadevi. Vrhovno sodišče je vezano na s sklep VDSS, s katerim revizijo dopusti ali ne dopusti, razen če je zoper ta sklep vložena pritožba. Če VDSS revizije ne dopusti, je možna pritožba na Vrhovno sodišče, vendar le iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena (če odločba sodišča druge stopnje odstopa od prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo).

Rešitev, sprejeta v ZDSS-1, je sicer ekonomična, ker Vrhovno sodišče razbremenjuje odločanja o dopustitvi revizije in je ta odločitev prepuščena sodišču, ki je z zadevo že dobro seznanjeno. Vendar pa po tej rešitvi Vrhovno sodišče nima nikakršnega vpliva na to, katere zadeve bo obravnavalo po kriteriju pomembnosti. Le za primer razloga odstopa ali neenotnosti sodne prakse je namreč po ZDSS-1 možna pritožba (tretji odstavek 32. člena). Če pa gre za dopustitev ali nedopustitev revizije po kriteriju pomembnosti zadeve, pritožbe ni. Prav tako pa Vrhovno sodišče ne more zavrniti odločanja v zadevi, v kateri je VDSS ocenilo, da je pogoj pomembnosti izpolnjen. Tudi dosedanje izkušnje v zvezi z dopuščeno revizijo v delovnih in socialnih sporih kažejo, da verjetno ta institut ni urejen v pravi smeri, saj se pripad zadev na Vrhovno sodišče kljub uvedbi dopuščene revizije ni zmanjšal, vložene pritožbe v primeru, ko VDSS revizije ne dopusti, pa so neustrezne in nestrokovne. Delovno socialni oddelek Vrhovnega sodišča je zaradi tega po nepotrebnem obremenjen z dodatnim delom, pri čemer zaradi navedenega razloga ni zadostnih strokovnih učinkov. Poleg tega razen razloga, da v delovnih in socialnih sporih za razliko od civilnih sporov odloča le eno višje sodišče, zaradi česar odpade nevarnost, da bi bili med višjimi sodišči kriteriji odločanja o (ne)dopustitvi revizije popolnoma različni, ni videti drugih stvarnih razlogov, ki bi utemeljevali drugačno ureditev dopuščene revizije v delovnih in socialnih sporih.

Glede na navedeno predlagani člen razveljavlja 32. člen ZDSS-1, ki ureja dopuščeno revizijo, kar pomeni, da se bo glede pogojev in postopka za dopustitev revizije uporabljal ZPP. To pomeni, da je v delovnih in socialnih sporih revizija dovoljena po samem zakonu v primerih iz 31. člena ZDSS-1, pogoje in postopek za dopustitev revizije zunaj teh primerov pa določa ZPP. V teh sporih pa se ne bo uporabljala določba četrtega odstavka 367. člena ZPP (134. člen predloga zakona), ki določa, da sodišče ne more dopustiti revizije, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 evrov. Še vedno pa ostaja v veljavi določba 32. člena ZDSS-1, ki v delovnih in socialnih sporih izključuje zahtevo za varstvo zakonitosti.

Predlagani člen razveljavlja tudi 39. in 77. člen ZDSS-1, ki kot korektiv 318. člena ZPP določata dodatno pravilo, ki ga je treba upoštevati ob pogojih za izdajo zamudne sodbe, kot jih opredeljuje ZPP v 118. členu. Veljavni 118. člen v tretjem odstavku določa, da sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, tožba pa ni sklepčna, takoj zavrne zahtevek, ne da bi tožeči stranki tožbo vrnilo v popravo (ta rešitev je bila uveljavljena z ZPP-A). Pri sprejemu ZDSS-1 je bilo stališče zakonodajalca, da je takšna ureditev pred delovnim in socialnim sodiščem prestroga, če je tožena stranka delavec oziroma zavarovanec (zlasti če je brez pooblaščenca). V skladu s tem ZDSS-1 v 39. členu oziroma 77. člen določa, da sodišče v primeru zamude tožene stranke, če tožba ni sklepčna, določi delavcu oziroma zavarovancu kot tožeči stranki rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ker pa ta predlog zakona spreminja tretji odstavek 318. člena ZPP tako, da ponovno prevzema rešitev, kakršno je vseboval ZPP-99 - torej da sodišče s sklepom določi tožeči stranki rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (sicer z omejitvijo, da sodišče nesklepčno tožbo tožniku vrne v popravo le v primeru, kadar je iz navedb tožnika razvidno, da bi nesklepčnost bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo navedb v okviru istega tožbenega zahtevka), je postala določba 39. člena ZDSS-1 nepotrebna. To torej pomeni, da se bo tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih v celoti uporabljal 318. člena ZPP.

Ker predlog zakona uvaja institut vzorčnega postopka (279.b člen), ki je urejen enako kot vzorčni postopek v 40. členu ZDSS-1, je postala tudi določba 40. člena ZDSS-1 nepotrebna.

136. člen
Ta (predlog) zakona bo v skladu z 137. členom predloga zakona začel veljati (in se s tem tudi uporabljati) po preteku šestih mesecev od dneva njegove objave v Uradnem listu Republike Slovenije. Predlagani člen pa določa, da se posamezne določbe predloga zakona, in sicer določbi 2. in 4. člena začneta uporabljati 1. januarja 2010, torej nekoliko kasneje. Določbi 2. in 4. člena zvišujeta vrednost spornega predmeta kot osnovo za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči (zato je primerno, da se začneta uporabljati z začetkom koledarskega leta). Določbe 106., 108. in 112. člena pa so vsebinsko povezane s Predlogom Družinskega zakonika, za katerega sedaj še ni mogoče z gotovostjo predvideti datuma njegove uveljavitve in začetka uporabe . Seveda pa se bodo do začetka uporabe teh določb še naprej uporabljale določbe 30., 32., 406., 411. in 416. člena Zakona o pravdnem postopku, torej sedaj veljavnega zakona.

137. člen
V tem členu je določen rok za uveljavitev novele zakona. Določba temelji na 154. členu Ustave, ki določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Namen objave je pisna seznanitev pravnih naslovljencev s predpisom, za kar je potreben določen čas, ki mora preteči od objave predpisa do začetka njegove veljavnosti.

Splošni vacatio legis po Ustavi znaša 15 dni, ta člen pa določa daljši uveljavitveni rok, in sicer po preteku šestih mesecev od dneva njegove objave v Uradnem listu Republike Slovenije. S tem zakonom se namreč uveljavljajo na področju civilnega procesnega prava pomembne spremembe in novosti, ki terjajo ustrezno seznanitev vseh udeležencev v teh sporih, t.j. sodnikov, odvetnikov, tožilcev itd. ter pripravo na njegovo uporabo.

Pri tem velja omeniti, da bo predlog zakona kot celota začel veljati na isti dan, torej po preteku šestih mesecev od dneva njegove objave - razen določb 2. in 4. člena predloga zakona, ki zvišujeta vrednost spornega predmeta kot osnovo za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči, in določb 106., 108. in 112. člena, ki so vsebinsko povezane s Predlogom Družinskega zakonika.

Na koncu velja še poudariti, da bo treba do predlagane uveljavitve tega zakona sprejeti podzakonski predpis iz tretjega odstavka 169. zakona (38. člen predloga zakona), prav tako pa bo treba do tega trenutka zaradi predlaganih sprememb postopka vročanja uskladiti določbe Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 25/03).


V. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO




11. člen


Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom.

Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 300.000 tolarjev.

Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem je treba kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

Okrajna sodišča


30. člen


Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000 tolarjev.

Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da sodijo:
1. v sporih zaradi motenja posesti;
2. v sporih o služnostih in realnih bremenih;
3. v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij.

V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po tem ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča.

Okrajna sodišča opravljajo tudi zadeve pravne pomoči, za katere ni po zakonu pristojno drugo sodišče, ter druge zadeve, ki jih določa zakon.

31. člen


V sporih iz pristojnosti okrajnih sodišč sodi sodnik posameznik

Okrožna sodišča


32. člen


Okrožna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000 tolarjev.

Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo:
1. v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva;
2. v zakonskih sporih;
3. v sporih o zakonitem preživljanju;
4. v sporih o varstvu in vzgoji otrok;
5. v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami, kadar se rešujejo skupaj s spori iz 4. točke;
6. v sporih iz avtorske pravice in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter spore v zvezi z varstvom konkurence;
7. v gospodarskih sporih;
8. v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom.

Okrožna sodišča so pristojna tudi za opravljanje zadev pravne pomoči za odločanje o priznanju tujih sodnih odločb v zadevah, ki spadajo v njihovo pristojnost, ter za opravljanje zadev mednarodne pravne pomoči.

Okrožna sodišča opravljajo tudi druge zadeve, ki jih določa zakon.

33. člen


V sporih iz pristojnosti okrožnega sodišča sodi sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat.


Sodnik posameznik opravlja zadeve pravne pomoči iz pristojnosti okrožnega sodišča.


Senat okrožnega sodišča sestavljajo en sodnik kot predsednik in dva sodnika porotnika


34. člen

Senat sodi:
1. v sporih iz avtorskih pravic in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter sporih v zvezi z varstvom konkurence;
2. v zakonskih sporih, sporih o ugotavljanju ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva in sporih o varstvu in vzgoji otrok.

36. člen

Višje sodišče odloča v senatu treh sodnikov.

Vrhovno sodišče


37. člen


Vrhovno sodišče je pristojno:
1. za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč;
2. za odločanje o reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti;
3. za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon.

38. člen

Vrhovno sodišče odloča o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč v senatu treh sodnikov.

Kadar odloča vrhovno sodišče o reviziji ali zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo sodišča nižje stopnje, odloča v senatu petih sodnikov.

44. člen

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek.

V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe

71. člen

Takoj ko sodnik ali sodnik porotnik izve za kakšen razlog izločitve iz 1. do 5. točke 70. člena tega zakona, mora prenehati s kakršnim koli delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku ali predstojniku sodišča, ki mu določi namestnika. Če gre za izločitev predsednika ali predstojnika sodišča, si ta določi namestnika med sodniki tega sodišča, če to ni mogoče, pa ravna po 66. členu tega zakona.

Če sodnik ali sodnik porotnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo nepristranskost (6. točka 70. člena), sporoči to predsedniku ali predstojniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Do odločitve predsednika ali predstojnika sodišča lahko sodnik opravlja nadaljnja pravdna dejanja.

Če je sodnik izločen iz razloga po 6. točki 70. člena tega zakona, pravdna dejanja, ki jih je opravil, odkar je zvedel, da je podan ta izločitveni razlog, nimajo pravnega učinka.

72. člen

Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke.

Stranka mora zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.

Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev.

73. člen

O zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik ali predstojnik sodišča.

Če zahteva stranka izločitev predsednika ali predstojnika sodišča, odloči o izločitvi predsednik neposredno višjega sodišča.

O zahtevi strank za izločitev predsednika vrhovnega sodišča odloča občna seja tega sodišča.

Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika ali sodnika porotnika, čigar izločitev se zahteva; če je treba, se opravijo tudi druge poizvedbe.

Zoper sklep, s katerim se zahtevi za izločitev ugodi, ni pritožbe, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, pa ni posebne pritožbe. Kadar se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika, je zoper sklep posebna pritožba.

74. člen

Ko sodnik ali sodnik porotnik izve, da se zahteva njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tej zadevi; če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko opravlja nadaljnja dejanja.

Če je sodnik izločen iz razloga po 6. točki 70. člena tega zakona, pravdna dejanja, ki jih je opravil, odkar je stranka vložila zahtevo za njegovo izločitev iz tega izločitvenega razloga, nimajo pravnega učinka.

91. člen

Sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona.

Če v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nasprotnik vlagatelja ne opravlja pravdnih dejanj po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena tega zakona, se šteje, da ta dejanja niso opravljena.

95. člen

Če da stranka odvetniku pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, ima odvetnik na podlagi takega pooblastila pravico:
1. opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati, skleniti sodno poravnavo, vložiti redno pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe;
2. zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, ki so potrebna v tem postopku;
3. sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške;
4. prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblastiti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja.

Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo.

Odvetnika lahko nadomešča v primerih iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona odvetniški kandidat, ki je pri njem zaposlen, pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih pred okrožnim sodiščem do vrednosti 2,000.000 tolarjev pa tudi odvetniški pripravnik, ki dela v njegovi pisarni.

98. člen

Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju.

Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.

Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, odloži sodišče izdajo odločbe; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila.

Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže.

Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila.




105.a člen


Tožbi, nasprotni tožbi, predlogu za sporazumno razvezo, tožbi, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predlogu za obnovo postopka, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, predlogu za zavarovanje dokazov in predlogu za poskus poravnave ter vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, se mora priložiti dokazilo o plačilu dolžne sodne takse. Dokazila o plačilu dolžne sodne takse ni treba priložiti, če je sodna taksa vplačana z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi instrumenti. V teh primerih plačilo sodne takse preveri uradna oseba pristojnega sodišča oziroma informacijski sistem samodejno.

Če vlogi iz prejšnjega odstavka ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, oziroma če uradna oseba pristojnega sodišča ugotovi, da sodna taksa ni plačana, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ravna sodišče s tako vlogo kot z nepopolno vlogo. Če dokazilo ni predloženo oziroma če uradna oseba pristojnega sodišča ugotovi, da sodna taksa ni bila plačana niti v roku za dopolnitev, se šteje, da je vloga umaknjena.

108. člen

Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. Če vloga, vložena po elektronski poti, ni primerna za obdelavo na sodišču, sodišče v zahtevi sporoči vložniku tudi predpisano obliko zapisa vloge v elektronski obliki.


Kadar sodišče zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni, določi rok za popravo ali dopolnitev.

Če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena.

Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže.

Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže.

V zahtevi iz prvega odstavka tega člena mora sodišče vložnika opozoriti na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.
112. člen

Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče.

Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Če se pošlje vloga po elektronski poti, se šteje čas, ko jo je prejel informacijski sistem, za trenutek izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Za osebe, ki so v obvezni vojaški službi, se šteje dan izročitve vloge pristojnemu vojaškemu poveljstvu za dan izročitve sodišču.

Določba četrtega odstavka tega člena velja tudi za druge osebe, ki službujejo v vojaških enotah oziroma v vojaških zavodih ali štabih v krajih, kjer ni redne pošte.

Za osebo, ki ji je odvzeta prostost, se šteje dan, ko izroči vlogo upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, za dan izročitve sodišču.

Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

Določbe prvega do sedmega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice.

115. člen

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.

Če sodišče narok preloži, takoj naznani kraj in čas novega naroka.

Iz upravičenih razlogov lahko sodišče narok preloži za nedoločen čas.

V zapisniku o glavni obravnavi mora sodnik navesti razloge za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Zoper sklep o preložitvi naroka ni pritožbe.

117. člen

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje.

Predlog se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

121. člen

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 118. členom tega zakona ali predlogu, ki ni bil pravočasno vložen.

137. člen

Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali poobla­ščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Če ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih.

Čas in kraj vročanja


139. člen


Vroča se podnevi od 6. do 20. ure, po elektronski poti pa 24 ur na dan.

Vroča se v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, na sodišču, če je naslovnik tam, ali pa v skladu s četrtim in sedmim odstavkom 132. člena tega zakona po elektronski poti na ustrezen elektronski naslov.

Subjektu vpisa v sodni register, društvu ali drugi pravni osebi, ki se vpisuje v register, se vroča na naslovu, navedenem v registru.

Če vročitev po prvem ali po drugem odstavku tega člena ni mogoča, sodišče odloči, da se vročitev opravi v drugem času ali na drugem kraju.

Odločbe o vročitvi iz prejšnjega odstavka ni treba obrazložiti. Zoper to odločbo ni pritožbe.

Način vročanja


140. člen


Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privoli.

Če se vroča na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči, pa tega ni najti tam, se lahko vroči pisanje osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ga hoče sprejeti.

Izročitev pisanja drugi osebi ni dovoljena, če je ta udeležena v pravdi kot nasprotnik tistega, ki naj se mu pisanje vroči.

141. člen

Če vročitev po prejšnjem členu ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše.

Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način, določen v tem členu, je treba obvestiti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Če subjektu vpisa v sodni register, društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi na način, določen v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena, s tem da se obvestilo pusti na njegovem naslovu.
141. a člen

Vročitev pisanja v elektronski obliki se lahko opravi z vročitvijo pisanja v fizični obliki ali po varni elektronski poti.

V fizični obliki se vročitev overjenega prepisa pisanja opravi v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo vročanje pisanj v fizični obliki.

Po varni elektronski poti se vročitev pisanja opravi po informacijskem sistemu, s posredovanjem organizacije, ki opravlja dejavnost elektronskega vročanja.

Informacijski sistem samodejno pošlje naslovniku v njegov varni poštni predal pisanje, ki ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, sicer nastopijo posledice iz sedmega odstavka tega člena.

Informacijski sistem istočasno z vročitvijo pisanja po prejšnjem odstavku naslovniku, ki je sodišču sporočil elektronski naslov, samodejno pošlje na elektronski naslov tudi informativno sporočilo, v katerem navede, da je v informacijskem sistemu pisanje in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh od dne, ko mu je bilo poslano v njegov varni poštni predal. V sporočilu se naslovnika izrecno opozori na pravne posledice iz sedmega odstavka tega člena.

Naslovnik pisanje prevzame iz informacijskega sistema iz prvega odstavka tega člena tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, vpogleda v varni poštni predal in elektronsko podpiše vročilnico.

Vročitev po tretjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame pisanje. Če pisanja ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem, ko je informacijski sistem samodejno poslal naslovniku pisanje v njegov varni poštni predal. Po poteku 15-dnevnega roka informacijski sistem pisanje izbriše in pošlje naslovniku in sodišču elektronsko sporočilo, da je pisanje izbrisano iz informacijskega sistema in ga naslovnik lahko prevzame pri sodišču, ki je odredilo vročitev.

Informacijski sistem o vročitvi obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo, z vročilnico v elektronski obliki.

Na način, določen v tem členu, se po varni elektronski poti lahko vročajo tudi tista pisanja, ki imajo izvirnike v fizični obliki, če je elektronski (skeniran) prepis, ki je izdelan na podlagi izvirnika v fizični obliki, opremljen z varnim elektronskim podpisom sodišča, overjenim s kvalificiranim potrdilom."

142. člen


Tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in opomin za plačilo sodne takse za tožbo se vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s prejšnjim členom.

Druga pisanja se vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost.

Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena tega zakona, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje.

Če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih.

Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu tega zakona in velja, da je s tem vročitev opravljena.

Če je treba vročiti pisanje iz prvega odstavka tega člena državnim organom in pravnim osebam, se opravi vročitev po 133. členu tega zakona.

Šteje se, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu.

143. člen

Če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, odsoten in da mu osebe, navedene v prvem in drugem odstavku 140. člena tega zakona, pisanja ne morejo pravočasno izročiti, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik.

Odklonitev sprejema


144. člen


Kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Vročilnica


149. člen


Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema.

Če prejemnik ne zna pisati ali če se ne more podpisati, zapiše vročevalec njegovo ime in priimek in z besedo dan prejema, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan vročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Če se opravi vročitev po drugem odstavku 142. člena tega zakona, se mora poleg potrdila o prejemu zapisati na vročilnici, da je bil naslovnik pred tem pisno obveščen.

Če je bilo po določbah tega zakona pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, navede vročevalec na vročilnici njuno medsebojno razmerje.

Če je v vročilnici netočno zapisan dan vročitve, se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi drugače.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za vročanje v fizični obliki ter podrobneje predpiše obliko in način vročanja po varni elektronski poti v pravdnem postopku.

Oprostitev plačila stroškov postopka


168. člen


Sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine.

Oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov.

Sodišče lahko oprosti stranko samo plačila taks, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče stranki plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo.

Sodišče lahko oprosti podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravne osebe le plačila taks, in sicer samo za vloge iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. V tem okviru lahko plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa dovoli obročno plačilo.

Pri odločanju o oprostitvi stroškov postopka mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani. Pri odločanju o oprostitvi plačila taks iz prejšnjega odstavka mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

169. člen

O oprostitvi plačila stroškov postopka odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke.

Stranka je dolžna predlogu priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju članov gospodinjstva, potrdilo o svojih dohodkih in o dohodkih članov gospodinjstva, zadnjo odločbo o dohodnini ter morebitne druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje članov gospodinjstva. Stranka iz petega odstavka 168. člena tega zakona mora predlogu predložiti zadnje letno poročilo oziroma druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje.

Natančnejše predpise o izdajanju potrdil o premoženjskem stanju izda pristojni organ.

Če je to potrebno, si lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti preskrbi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem oziroma finančnem in likvidnostnem stanju stranke, ki prosi za oprostitev, lahko pa zasliši o tem tudi nasprotno stranko.

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke, ni pritožbe.

170. člen

Če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka (drugi odstavek 168. člena), sodišče prve stopnje na njeno zahtevo odloči, naj jo zastopa pooblaščenec, kadar je to nujno, da se varujejo njene pravice.

Stranka, ki ji je postavljen pooblaščenec, je oproščena plačila dejanskih izdatkov in nagrade postavljenemu pooblaščencu.

Za pooblaščenca se postavi odvetnik.

Postavljeni pooblaščenec lahko iz upravičenih razlogov zahteva razrešitev. O tem odloča zunaj glavne obravnave predsednik senata, na obravnavi pa senat. Zoper sklep sodišča, s katerim se ugodi zahtevi stranke za postavitev pooblaščenca, ni pritožbe.

171. člen

Če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka (drugi odstavek 168. člena), se izplačajo iz sredstev sodišča predujmi za stroške prič, izvedencev, tolmačev, ogledov in sodnih oglasov ter dejanski izdatki in nagrada postavljenega pooblaščenca.

172. člen

Sklep o oprostitvi plačila stroškov in o postavitvi pooblaščenca lahko sodišče prve stopnje med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore stroške postopka. Pri tem sodišče odloči, ali naj stranka popolnoma ali deloma povrne tudi tiste stroške in takse, ki jih je bila prej oproščena, ter dejanske izdatke in nagrado postavljenega pooblaščenca.

V prvi vrsti se morajo povrniti zneski, ki so bili plačani iz sredstev sodišča.

173. člen

Takse in stroški, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, ter dejanski izdatki in nagrada postavljenega pooblaščenca so del pravdnih stroškov.

Katere od teh stroškov mora povrniti nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov postopka, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov.

Takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, izterja po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje od stranke, ki jih je dolžna povrniti.

Če je nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov postopka, obsojen na povrnitev pravdnih stroškov, pa se ugotovi, da ne zmore teh stroškov, lahko sodišče pozneje odloči, da mora plačati vse stroške iz prvega odstavka tega člena ali del stroškov stranka, ki je oproščena plačila stroškov postopka, iz tistega, kar ji je bilo prisojeno. S tem pa se ne posega v pravico te stranke, da lahko zahteva od nasprotnika povrnitev tistega, kar je plačala.

Vsebina tožbe


180. člen


Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen).

Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.

Če tožeča stranka ob vložitvi tožbe zaprosi za oprostitev plačila sodnih taks, je dolžan sodnik o predlogu za oprostitev odločiti takoj, najkasneje pa v petnajstih dneh.

185. člen

Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

Če pravdno sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo oziroma je kljub nasprotovanju toženca dovolilo spremembo, pristojnemu sodišču.

Na način, kakor je to določeno v tretjem odstavku tega člena, ravna sodišče tudi, če mora o spremenjeni tožbi soditi isto sodišče v drugi sestavi (20. člen).

Kadar sodišče dovoli spremembo tožbe, mora pustiti toženi stranki čas, ki ji je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi, če za to ni imela dovolj časa. Enako ravna sodišče, če tožena stranka, ki ne nasprotuje spremembi, zahteva, naj se ji pusti potreben čas za pripravo.

Če tožeča stranka spremeni tožbo na naroku, na katerem tožena stranka ni navzoča, preloži sodišče narok in pošlje toženi stranki prepis zapisnika o tem naroku.

Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe.

Umik tožbe


188. člen



Tožeča stranka lahko umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, preden se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari.


Tožbo lahko umakne tudi pozneje, vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik.


Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Ta sklep se vroči toženi stranki samo, če ji je bila predhodno vročena tožba.


Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži.


206. člen

Sodišče odredi prekinitev postopka:
1. če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen);
2. če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave in podobno) odrezano od sodišča.

Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena.

209. člen

Mirovanje postopka nastane, če se obe stranki pred koncem glavne obravnave o tem sporazumeta ali če nobena od strank ne pride na narok za glavno obravnavo oziroma če se stranki, ki sta prišli na narok, nočeta spustiti v obravnavanje. Mirovanje postopka nastane tudi, če ena stranka, ki je bila v redu povabljena, ne pride, druga pa predlaga mirovanje, razen če je stranka, ki ni prišla na narok, predlagala, naj se narok opravi v njeni odsotnosti.

Če se stranki sporazumeta, naj postopek miruje, se začne mirovanje postopka z dnem, ko stranki to naznanita sodišču.

Mirovanje postopka ne nastane, če nobena od strank ne pride na narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali pred zaprošenim sodnikom. V takem primeru se narok opravi, če sta bili stranki nanj v redu povabljeni.

Če so v istem postopku ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, se šteje, da je tožba umaknjena.

211. člen

Pritožba zoper sklep, s katerim se ugotovi (205. člen) ali določi (206. člen) prekinitev postopka, ter zoper sklep, s katerim se ugotovi mirovanje postopka (209. člen), ne zadrži izvršitve sklepa.

Če sodišče na naroku zavrne predlog za prekinitev postopka in sklene, da se postopek takoj nadaljuje, zoper tak sklep ni posebne pritožbe.

214. člen

Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena).

Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva.

Dejstev, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno.

Dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati.

216. člen

Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

226. člen

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb.

Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod.

Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti.

227. člen

Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok.

Stranka ne sme odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb ali če gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati, ali če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki.

Glede pravice stranke, da odreče predložitev drugih listin, veljajo smiselno določbe 231. do 234. člena tega zakona.

Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, naj predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva.

Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej.

Zoper odločbo sodišča iz prvega odstavka tega člena ni posebne pritožbe.

241. člen

Če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, sme sodišče odrediti, da se privede s silo na svoje stroške, sme pa jo tudi kaznovati v denarju do 300.000 tolarjev.

Če priča pride, pa potem ko je bila opozorjena na posledice, noče pričati ali odgovoriti na posamezna vprašanja, sodišče pa presodi, da so njeni razlogi za to neupravičeni, jo lahko kaznuje v denarju do 300.000 tolarjev; če pa tudi potem noče pričati, jo sme zapreti. Zapor traja vse do takrat, dokler priča ni pri volji pričati ali dokler ne postane njeno zaslišanje nepotrebno, vendar največ mesec dni.

Pritožba zoper sklep o denarni kazni ali o zaporu ne zadrži izvršitve sklepa, razen če se v tej pritožbi izpodbija tudi odločitev, s katero sodišče ni pritrdilo razlogom, iz katerih je priča odrekla pričanje ali odgovor na posamezno vprašanje.

Sodišče odloči na zahtevo stranke, da mora priča povrniti stroške, ki jih je povzročila s svojim neopravičenim izostankom oziroma neupravičeno odklonitvijo pričanja.

Če priča pozneje opraviči svoj izostanek, prekliče sodišče svoj sklep o kazni, lahko pa jo tudi popolnoma ali deloma oprosti povrnitve stroškov. Sodišče lahko prekliče svoj sklep o kazni tudi tedaj, če priča pozneje izjavi, da bo pričala.

Vojaške osebe in policijski uslužbenci se ne smejo zapreti, pač pa se o tem, da niso hoteli pričati, obvesti njihovo pristojno poveljstvo, da jih kaznuje. Če je treba, da se s silo privedejo, da bi pričali, se obrne sodišče na njihovega starešino, ki odredi njihovo privedbo na sodišče.

248. člen

Sodišče lahko kaznuje v denarju do 300.000 tolarjev izvedenca, ki ne pride na narok, čeprav je bil v redu povabljen, in svojega izostanka ne opraviči, kakor tudi izvedenca, ki brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela.

Sklep o kazni lahko sodišče prekliče ob pogojih iz petega odstavka 241. člena tega zakona.

Na zahtevo stranke lahko sodišče s sklepom naloži izvedencu, da mora povrniti stroške, ki jih je povzročil, s tem da je neupravičeno izostal ali neupravičeno odklonil izvedensko delo.

253. člen

Sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Sodišče določi rok, v katerem mora izvedenec dati pisni izvid in mnenje.

Izvedenec mora vselej obrazložiti svoje mnenje.

Če je mogoče, vroči sodišče strankam pisni izvid in mnenje pred narokom, na katerem se bosta obravnavala.

261. člen

Vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko.

V vabilu se mora navesti, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (drugi odstavek 258. člena).
270. člen


Med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo ima predsednik senata pravico odločati:
1. o vstopu prednika v pravdo;
2. o intervenciji;
3. o zavarovanju dokazov;
4. o spremembi tožbe;
5. o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe;
6. o prekinitvi ali mirovanju postopka;
7. o začasnih odredbah;
8. o združitvi pravd in o razločitvi postopka;
9. o določitvi ali podaljšanju sodnih rokov;
10. o razpisu ali preložitvi narokov;
11. o vrnitvi v prejšnje stanje zaradi zamude roka ali naroka;
12. o oprostitvi stranke plačila stroškov postopka;
13. o varščini za pravdne stroške;
14. o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj;
15. o postavitvi izvedenca;
16. o postavitvi začasnega zastopnika;
17. o vročitvi sodnih pisanj;
18. o ukrepih za popravo vlog;
19. o pravilnosti pooblastila;
20. o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na vodstvo postopka.

Opravila iz točk 3, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 16, 17 in 18 lahko opravlja strokovni sodelavec.


Zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe.


271. člen


Predsednik senata lahko izda med pripravami za glavno obravnavo sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi in zamudno sodbo ter sprejme na zapisnik sodno poravnavo.

276. člen

Tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena tega zakona in za katero je plačana dolžna sodna taksa, mora sodišče vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori. Skupaj s tožbo pošlje sodišče tudi priloge k tožbi.

Sodišče mora tožbo poslati toženi stranki v 30 dneh od njene vložitve oziroma v 30 dneh od odločitve o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

277. člen


Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače.


Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen (prvi odstavek 278. člena), izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba).


282. člen

Če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka kakor tudi če ne pride na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka, se obravnava vseeno opravi.
286. člen

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Pod pogojem iz prejšnjega odstavka lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati.

Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom tega člena, se ne upoštevajo.

291. člen


Ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana. Nato se senat umakne na posvetovanje in glasovanje, da izda odločbo.


Senat lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali senat misli, da to obravnavanje ni potrebno.


302. člen


Če se narok preloži, se opravi nov narok po možnosti pred istim senatom.


Če se opravi nov narok pred istim senatom, se glavna obravnava nadaljuje in predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov; vendar pa sme senat v tem primeru skleniti, da se obravnava znova začne

.
Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.


305.b člen


Na zahtevo sodišča se mora stranka poravnalnega naroka udeležiti osebno in osebno odgovarjati na vprašanja sodišča.


Če na poravnalnem naroku stranko zastopa pooblaščenec, mora ta imeti izrecno pooblastilo za sodno poravnavo.


Če nobena od strank ne pride na poravnalni narok, nastane mirovanje postopka.


Če na poravnalni narok ne pride ena od strank, se šteje, da poskus poravnave ni uspel.


Na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, lahko sodišče prekine pravdni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.


305.c člen


Če se poravnalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, sodišče praviloma takoj začne glavno obravnavo.


Če do sklenitve poravnave ni prišlo, pa sodišče oceni, da obstaja verjetnost, da bosta stranki sklenili sodno poravnavo, lahko s soglasjem strank takoj določi nov poravnalni narok.


Vabilo na poravnalni narok se vroči hkrati z vabilom na glavno obravnavo. V vabilu na poravnalni narok sodišče stranke izrecno opozori, da bo v primeru, če poravnalni narok ne bo uspel, takoj začelo glavno obravnavo, stranki pa opozori tudi na posledice izostanka ene ali obeh strank (305.b člen).


Vmesna sodba


315. člen



Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba).


Sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna.


Zamudna sodba


318. člen



Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.


Izdaja zamudne sodbe se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka poprej dobijo obvestila.


Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.


324. člen


Pisna sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi.


Uvod sodbe obsega: navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva, naslov sodišča, ime in priimek predsednika in članov senata, ime in priimek in stalno oziroma začasno prebivališče strank, njihovih zastopnikov in pooblaščencev, kratko navedbo spornega predmeta, dan, ko je bila končana glavna obravnava, in dan, ko je bila sodba izdana.


Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena).


V obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.


V obrazložitvi zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave ali sodbe na podlagi odpovedi, se navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo.


V pravnem pouku o pritožbi navede sodišče rok za vložitev pritožbe in pri katerem sodišču se pritožba vloži.


336. člen


Če se po podatkih pritožbe ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija, ali če pritožba ni podpisana (nepopolna pritožba), zahteva sodišče prve stopnje s sklepom, zoper katerega ni pritožbe, naj jo pritožnik v določenem roku dopolni ali popravi.


Če pritožnik v določenem roku ne izpolni te zahteve, sodišče prve stopnje s sklepom zavrže pritožbo kot nepopolno.


Če je pritožba vsebinsko še drugače pomanjkljiva, jo sodišče prve stopnje pošlje sodišču druge stopnje, ne da bi zahtevalo od pritožnika, naj jo dopolni oziroma popravi.


337. člen


V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona.


Predsednik senata sodišča prve stopnje po potrebi sam ali na zahtevo sodnika poročevalca sodišča druge stopnje s poizvedbami ali na naroku preveri resničnost pritožnikovih navedb.


Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.



Razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati

338. člen



Sodba se sme izpodbijati:

1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka;

2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;

3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.


Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.


Sodba na podlagi pripoznave in sodba na podlagi odpovedi se lahko izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.


339. člen


Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.


Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana:

1. če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi;

2. če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom predsednika oziroma predstojnika sodišča izločen;

3. če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen);

4. če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno;

5. če je sodišče na ugovor stranke, da gre za spor, glede katerega je bil sklenjen arbitražni dogovor, v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je pristojno;

6. če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena);

7. če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi;

8. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;

9. če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek;

10. če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo;

11. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;

12. če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava;

13. če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave;

14. če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.


343. člen


Prepozno, nepopolno (prvi odstavek 336. člena) ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.


Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo.


Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.


344. člen


Izvod pravočasne, popolne in dovoljene pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh od njenega prejema podati pri tem sodišču odgovor na pritožbo.


Izvod odgovora na pritožbo vroči sodišče prve stopnje pritožniku.


Prepozen odgovor na pritožbo se ne zavrže, temveč se pošlje sodišču druge stopnje, ki ga upošteva, če je to še mogoče.


346. člen


Ko prispejo spisi s pritožbo k sodišču druge stopnje, pripravi sodnik poročevalec poročilo za obravnavanje zadeve na pritožbenem senatu.


Sodnik poročevalec si lahko, če je treba, od sodišča prve stopnje priskrbi poročilo o kršitvah določb postopka in zahteva, naj se za ugotovitev teh kršitev opravijo poizvedbe.


346.a člen


V primeru iz drugega odstavka 345. člena in drugega odstavka 346. člena tega zakona, pošlje sodišče prve stopnje pojasnilo oziroma poročilo strankam, ki lahko nanj odgovorijo v osmih dneh od vročitve.

347. člen


Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave.


Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo.


348. člen


Na obravnavo se povabijo stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci in pa tiste priče in izvedenci, za katere sodišče sklene, da jih bo zaslišalo.


Če ne pride na obravnavo katera od strank ali ne pride nobena stranka, obravnava sodišče pritožbo in izda odločbo, upoštevajoč zlasti tisto, kar je navedeno v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.


Obravnava pred sodiščem druge stopnje se začne s poročilom poročevalca, ki razloži stanje stvari, ne da bi dal svoje mnenje o utemeljenosti pritožbe.


Nato se prebere sodba ali del sodbe, na katerega se nanaša pritožba, če je treba, pa tudi zapisnik o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, potem pa pritožnik obrazloži svojo pritožbo, nasprotna stranka pa odgovor na pritožbo.


Na obravnavi ponovi sodišče druge stopnje tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če katerega od teh dokazov ni več mogoče izvesti ali če senat ali sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, tega dokaza ni neposredno izvedel (217. in 218. člen), lahko sodišče druge stopnje sklene, da se prebere zapisnik o njegovi izvedbi.


Na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti uveljavljati ugovora pobota, ki ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.


Meje preizkusa sodbe prve stopnje


350. člen



Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.


Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.


Sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke.


Odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi


351. člen



Sodišče druge stopnje lahko na seji ali na podlagi opravljene obravnave zavrže pritožbo kot prepozno, nepopolno ali kot nedovoljeno ali jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali razveljavi to sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo ali spremeni sodbo prve stopnje.


Sodišče druge stopnje lahko razveljavi sodbo tudi tedaj, če stranka zahteva spremembo, in lahko spremeni sodbo, čeprav stranka zahteva, naj se razveljavi.


352. člen


Sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje (343. člen).

354. člen


Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. V tem sklepu odloči sodišče druge stopnje tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo.


Če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 3. in 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razveljavi sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje in zavrže tožbo.


Če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 11. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razveljavi sodišče druge stopnje glede na naravo kršitve sodbo prve stopnje in vrne zadevo pristojnemu sodišču prve stopnje ali pa razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo.





355. člen



Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

358. člen


Sodišče druge stopnje mora s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje:

1. če ugotovi na podlagi obravnave drugačno dejansko stanje, kakor pa je ugotovljeno v sodbi prve stopnje;

2. če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze;

3. če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva;

4. če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.


366. člen


V postopku s pritožbo zoper sklep se uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

1. Revizija


367. člen



Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe.


V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev.


Revizija je vselej dovoljena:

1. v sporih o preživljanju, ko je preživnina prvič določena ali je ukinjena;

2. v odškodninskih sporih za izgubljeno preživljanje zaradi smrti preživljalca, ko je ta odškodnina prvič določena ali ukinjena;

3. v sporih iz avtorske pravice;

4. v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, in v sporih v zvezi z varstvom konkurence.


370. člen


Revizija se lahko vloži:

1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena);

2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje;

3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.


Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje.


Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.


Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave ali sodba na podlagi odpovedi, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena.


371. člen


Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

373. člen


Revizija se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in Državno tožilstvo Republike Slovenije.

374. člen


Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka.


Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti.


375. člen


Izvod vsake revizije pošlje sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.


Državnemu tožilstvu Republike Slovenije je treba poslati skupaj z revizijo tudi prepis sodbe, zoper katero je revizija vložena.


Nasprotna stranka lahko v tridesetih dneh od vročitve revizije poda sodišču nanjo odgovor.


Ko dobi odgovor na revizijo ali ko poteče rok za odgovor, pošlje sodnik sodišča prve stopnje revizijo in morebitni odgovor nanjo z vsemi spisi po sodišču druge stopnje revizijskemu sodišču. Pri spisu v elektronski obliki se to opravi po elektronski poti.


382. člen


Odločba revizijskega sodišča se pošlje sodišču prve stopnje po sodišču druge stopnje.


Izvod odločbe revizijskega sodišča je treba poslati tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.


383. člen


Če ni v členih 367 do 382 tega zakona drugače določeno, veljajo v postopku z revizijo smiselno določbe iz tega zakona o pritožbi zoper sodbo iz drugega in tretjega odstavka 334. člena, 335., 336. in 341. člena, drugega in tretjega odstavka 344. člena, drugega odstavka 345. člena, 346., 351., 356. člena in členov 359 do 362 tega zakona.

384. člen


Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.


Revizije zoper sklep iz prvega odstavka tega člena ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi in tretji odstavek 367. člena).


Revizija je vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže.


V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o reviziji zoper sodbo.


2. Zahteva za varstvo zakonitosti


385. člen



Zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži Državni tožilstvo Republike Slovenije v treh mesecih zahtevo za varstvo zakonitosti.


Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka tega člena se šteje:

1. zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba – od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo;

2. zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero ni bila vložena revizija – od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, ki ji je bila vročena pozneje.


Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena, izdano na drugi stopnji, zoper katero so stranke vložile revizijo, lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti samo v tridesetih dneh od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (prvi odstavek 375. člena).


Zahteve za varstvo zakonitosti ni zoper odločbo, ki jo je na revizijo ali zahtevo za varstvo zakonitosti izdalo vrhovno sodišče.


390. člen


O seji, na kateri bo sodišče odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, je treba obvestiti Državno tožilstvo Republike Slovenije.

4. Obnova postopka


394. člen



Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi:

1. če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen;

2. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;

3. če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 141. členu tega zakona, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot tri mesece;

4. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;

5. če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca;

6. če s opira sodna odločba na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina;

7. če je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke, nasprotne stranke ali koga drugega;

8. če pridobi stranka možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama;

9. če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena;

10. če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.


406. člen


Zakonski spori so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze.


Spori iz razmerij med starši in otroki so spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica (v nadaljnjem besedilu: otrok) in spori o stikih otrok s starši in z drugimi osebami, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori oziroma spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva.


Če v tem poglavju ni posebnih določb, veljajo za postopek v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki druge določbe tega zakona.


408. člen


V zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese.


V sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami senat ni vezan na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka.


Zaradi varstva oseb iz prvega odstavka tega člena lahko senat ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev. Osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, so sodišču dolžne dati zahtevane podatke tudi proti volji osebe, na katero se ti podatki nanašajo.


411. člen


Med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov.


V zakonskem sporu izda sodišče na predlog zakonca tudi začasno odredbo o njegovem preživljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje.


Začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje.


412. člen


V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki se ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi in zamudni sodbi ter določbe o sodni poravnavi.


Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko stranke sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok ter glede stikov otrok s starši in z drugimi osebami, vendar senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da ni v skladu z interesi otroka.


413. člen


V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku.

2. Postopek v zakonskih sporih


415. člen



Postopek v zakonskih sporih se začne s tožbo.


Pod pogoji, določenimi z zakonom, se postopek za razvezo zakonske zveze začne tudi na podlagi predloga obeh zakoncev za sporazumno razvezo.


Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, senat ustavi postopek.


416. člen


Sodišče pošlje predlog za sporazumno razvezo oziroma tožbo za razvezo zakonske zveze, še preden jo vroči tožencu, organu, pristojnemu za socialne zadeve, da ta opravi svetovalni razgovor v skladu z zakonom, razen v naslednjih primerih:

1. če je eden od zakoncev duševno bolan ali nesposoben za razsojanje;

2. če živi en zakonec ali če živita oba zakonca v tujini;

3. če se zahteva razveza zakonske zveze zato, ker je en zakonec pogrešan;

4. če zakonca v družinski skupnosti nimata skupnih otrok, nad katerimi imata roditeljsko pravico.


Če organ, pristojen za socialne zadeve, obvesti sodišče, da zakonec, ki je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, oziroma oba zakonca, ki sta vložila predlog za sporazumno razvezo, ni prišel oziroma nista prišla na svetovalni razgovor, se šteje, da je tožba oziroma predlog umaknjen; sicer pa sodišče nadaljuje postopek, ko dobi poročilo organa, pristojnega za socialne zadeve, o svetovalnem razgovoru.





421. člen



V sodbo, s katero razveže zakonsko zvezo na podlagi predloga za sporazumno razvezo, vnese senat tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki.


Če senat zahtevku za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ugodi, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki. O tem odloči senat tudi, če ni bil postavljen ustrezen zahtevek, če je bil postavljen, pa nanj ni vezan.


O preživljanju zakonca odloči senat samo na njegovo zahtevo.


Senat izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.


Če senat ugotovi, da sporazum zakoncev iz prvega odstavka tega člena ni v skladu s koristjo otrok, predlog za sporazumno razvezo zavrne.


3. Postopek o sporih za ugotovitev in spodbijanje očetovstva ali materinstva


422. člen



V sodbi, s katero zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodi, odloči senat tudi o preživljanju otroka. Če senat ugotovi, da je to glede na okoliščine potrebno, lahko o tem odloči tudi brez ustreznega zahtevka, če je ta postavljen, pa nanj ni vezan.

432. člen


Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, ki ne presega 200.000 tolarjev, izda sodišče plačilni nalog zoper toženo stranko, čeprav tožbi niso priložene verodostojne listine, so pa v njej navedeni podlaga in višina dolga ter dokazi, s katerimi se lahko ugotovi resničnost tožbenih navedb.

Plačilni nalog iz prvega odstavka tega člena se sme izdati samo zoper glavnega dolžnika.


443. člen


Spori majhne vrednosti so po določbah tega poglavja spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000 tolarjev.


Kot spori majhne vrednosti se štejejo tudi spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, tožeča stranka pa je v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve določenega zahtevka sprejeti denarni znesek, ki ne presega zneska iz prvega odstavka tega člena (prvi odstavek 44. člena).


Za spore majhne vrednosti se štejejo tudi spori, v katerih predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, temveč izročitev premične stvari, katere vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, ne presega zneska iz prvega odstavka tega člena (drugi odstavek 44. člena).


445. člen


Postopek v sporih majhne vrednosti se opravi tudi na ugovor zoper plačilni nalog, če vrednost prerekanega dela plačilnega naloga ne presega 200.000 tolarjev.

449. člen


Če tožeča stranka spremeni tožbeni zahtevek tako, da vrednost spornega predmeta presega 200.000 tolarjev, se postopek dokonča po določbah tega zakona o rednem postopku.


Če tožeča stranka pred koncem glavne obravnave, ki teče po določbah tega zakona o rednem postopku, zmanjša tožbeni zahtevek, tako da ne presega 200.000 tolarjev, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona o postopku v sporih majhne vrednosti.


450. člen


Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj.


V postopku v sporih majhne vrednosti ni mirovanja postopka.


452. člen


V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo.


Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo.


Tožena stranka lahko v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.


454. člen


Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.

455. člen


Če sodišče razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok, čeprav je bila v redu povabljena, izda sodišče sodbo zaradi odpovedi.

456. člen


V vabilu na glavno obravnavo mora biti med drugim navedeno, da se bo štelo, da se je tožeča stranka, ki ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, odpovedala tožbenemu zahtevku, da se v postopku v sporih majhne vrednosti ne uporabljajo določbe o mirovanju postopka, da morajo stranke v tem postopku navesti vsa dejstva in dokaze v vlogah iz 451. člena tega zakona kot tudi da se sme odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

458. člen


Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.


Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena tega zakona.


Zoper sodbo prve stopnje oziroma sklep iz prvega odstavka tega člena se lahko stranke pritožijo v osmih dneh.


V postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok iz drugega odstavka 313. člena in prvega odstavka 325. člena tega zakona osem dni.


V sporih majhne vrednosti obnova postopka ni dovoljena v primeru iz 10. točke 394. člena tega zakona.




Pravna sredstva


490. člen



V gospodarskih sporih ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000 tolarjev.

492. člen


V postopku v gospodarskih sporih ne veljajo določbe tega zakona o mirovanju postopka.


Če na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče narok preloži; če pa tudi na novi narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.


495. člen


V postopku v gospodarskih sporih so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000 tolarjev.


Za spore majhne vrednosti se štejejo tudi spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, tožeča stranka pa je v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve določenega zahtevka sprejeti denarni znesek, ki ne presega zneska iz prvega odstavka tega člena (prvi odstavek 44. člena).


Za spore majhne vrednosti se štejejo tudi spori, v katerih predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, temveč izročitev premične stvari, katere vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, ne presega zneska iz prvega odstavka tega člena (drugi odstavek 44. člena).


496. člen


V postopkih v sporih majhne vrednosti in v postopkih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena tega zakona izdelana, če stranka napove pritožbo.


Sodba iz prejšnjega odstavka mora biti pisno izdelana v osmih dneh od dneva izdaje.


Stranka mora napovedati pritožbo v osmih dneh od prejema sodbe iz prvega odstavka tega člena.


Če stranka napove pritožbo v roku iz prejšnjega odstavka, lahko vloži pritožbo zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena tega zakona. Rok za vložitev pritožbe začne teči od vročitve prepisa te sodbe.


Sodba iz prejšnjega odstavka mora biti pisno izdelana v petnajstih dneh od predložitve dokaza o plačilu sodne takse za pritožbo iz 497. člena tega zakona.


Stranka, ki je napovedala pritožbo, lahko umakne napoved pritožbe, dokler ji ni vročen prepis sodbe z obrazložitvijo iz četrtega odstavka 324. člena tega zakona. Umika napovedi pritožbe ni mogoče preklicati.


Zoper sodbo se lahko pritoži samo stranka, ki je napovedala pritožbo.


V zadevi, v kateri je ena stranka napovedala pritožbo, se prepis sodbe z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena tega zakona vroči tudi nasprotni stranki.


497. člen


Sodna taksa se plača za sodbo iz prvega odstavka 496. člena.


Taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo nastane ob napovedi pritožbe.

Zadnja sprememba: 04/14/2008
Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov