Predlog zakona

Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

EVIDENČNI PODATKI
EVA: 2006-1611-0109
Številka: 00712-20/2007/7
Ljubljana, 24.05.2007

PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE

L J U B L J A N A

Vlada Republike Slovenije je na 122. redni seji dne 24.05.2007 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O PREGLEDNOSTI FINANČNIH ODNOSOV IN LOČENEM EVIDENTIRANJU RAZLIČNIH DEJAVNOSTI,

ki vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 143. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije po nujnem postopku.

Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da Predlog zakona o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti obravnava po nujnem postopku, zaradi preprečitve težko popravljivih posledic za delovanje države.

Republika Slovenija je prejela opomin Evropske komisije z dne 10. 4. 2006, v katerem je le-ta ugotovila, da je prišlo do razlik med Direktivo Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij in slovenskimi predpisi, s katerimi je bila direktiva prenesena v slovenski pravni red. Zato Evropska komisija meni, da Republika Slovenija ni ustrezno prenesla direktive v svoj pravni red. Iz tega razloga lahko Evropska komisija začne postopek zoper Republiko Slovenijo na Sodišču Evropskih skupnosti, kakor je to že storila proti drugim državam članicam, ki niso prenesle direktive.

Evropska komisija je medtem sprejela novo Direktivo Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L št 318, 17. 11. 2006, str. 17; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Komisije 2006/111/ES), ki je kodificirala in razveljavila Direktivo Komisije 80/723/EGS in njene spremembe, razen v delu, ki se nanaša na obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalni pravni red. Zato se s predlaganim zakonom v slovenski pravni red prenaša Direktiva Komisije 2006/111/ES.

Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Evropski uniji je dne 26. 3. 2007 prejelo tudi Obrazloženo mnenje Evropske komisije – Kršitev št. 2006/2108 K(2007) 916 z dne 21. 3. 2007 v skladu s členom 266 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zaradi neskladnosti nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 80/423/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji. V tem obrazloženem mnenju Evropska komisija poziva Republiko Slovenijo, da sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev, v dveh mesecih od prejema mnenja, torej do 26. 5. 2007. Če Republika Slovenija tega ne bo storila, jo Evropska komisija lahko toži pred Sodiščem Evropskih skupnosti.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:

- dr. Andrej Bajuk, minister za finance,
- mag. Žiga Lavrič, državni sekretar, Ministrstvo za finance,
- dr. Žiga Andoljšek, generalni direktor Direktorata za javno premoženje,
Ministrstvo za finance,
- Nevenka Rebrica, podsekretarka, Ministrstvo za finance.

Dušan Hočevar
NAMESTNIK GENERALNEGA SEKRETARJA

PRILOGA: 1

NUJNI POSTOPEK
EVA: 2006-1611-0109

PREDLOG ZAKONA O PREGLEDNOSTI FINANČNIH ODNOSOV
IN LOČENEM EVIDENTIRANJU RAZLIČNIH DEJAVNOSTI

I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Evropska komisija je z dopisom z dne 10. 4. 2006 (št. SG-Greffe(2006)D/201903) opozorila na pomanjkljivosti vključitve Direktive Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L št. 195, 29.7.1980, str. 35) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 80/723/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije z dne 24. julija 1985 o spremembah Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L št. 229, 28.8.1985, str. 20), Direktivo Komisije 93/84/EGS z dne 30. septembra 1993 o spremembah Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L št. 254, 12.10.1993, str. 16) ter Direktivo Komisije 2000/52/ES z dne 26. julija 2000 o spremembah Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L št. 193, 29. 7. 2000, str. 75), v nacionalni pravni red.

Razlike med direktivo in že veljavnimi slovenskimi predpisi, na katere je opozorila Evropska komisija, se nanašajo zlasti na naslednje pomanjkljivosti:

1. Določbe, ki se nanašajo na cilje, ki jih določa direktiva, tj. sklicevanje na splošno pravilo preglednosti za finančne odnose med javnimi oblastmi in javnimi podjetji (v prvem odstavku 1. člena) in z zagotavljanjem ločenih računov v nekaterih podjetjih (v drugem odstavku 1. člena), niso zajete v slovenskih predpisih.

2. Opredelitve pojmov kot jih določa direktiva (v 2. členu), in sicer: javne oblasti, javna podjetja, javna podjetja v proizvodnih dejavnostih, podjetje, ki mora voditi ločene račune, različne dejavnosti, izključne pravice, posebne pravice) niso zajete v slovenskih predpisih, opredelitev pojma javno podjetje iz SRS 35 pa ne ustreza opredelitvi iz direktive, tudi zato ne, ker se nanjo ne sklicuje.

3. Direktiva določa več vidikov finančnih odnosov (v 3. členu) med javnimi oblastmi in javnimi podjetji, za katere mora veljati preglednost iz prvega odstavka 1. člena direktive, in sicer: poravnava izgub iz poslovanja, zagotovitev kapitala, nepovratne dotacije ali posojila pod ugodnimi pogoji, podeljevanje finančnih prednosti z odpovedjo dobičku ali povračilu dolgovanih zneskov, odpoved običajnemu poplačilu uporabljenih javnih sredstev in povračilo za finančna bremena, ki jih naložijo javne oblasti. Ti vidiki niso določeni v slovenskih predpisih.

4. Direktiva določa nekatera načela (v prvem odstavku 3a. člena) za zagotavljanje finančne preglednosti iz drugega odstavka 1. člena direktive, ki se nanaša na podjetja, ki morajo voditi ločene račune, in sicer:

a) notranji računi teh podjetij, ki ustrezajo različnim dejavnostim, morajo biti ločeni;

b) vsi stroški in prihodki morajo biti dodeljeni ali razporejeni na podlagi dosledno uporabljanih in objektivno upravičenih računovodskih načel;

c) računovodska načela morajo biti jasno vzpostavljena;

V slovenskih predpisih so predvideni ločeni računi za opravljanje drugih dejavnosti poleg gospodarskih javnih služb, vendar pojem »gospodarske javne službe« ni opredeljen s sklicevanjem na izdelek ali storitev, v zvezi s katerim je podjetju dodeljena posebna ali izključna pravica, ali s sklicevanjem na storitev splošnega gospodarskega pomena.

5. Pojem »različne dejavnosti« po direktivi pomeni »po eni strani vse izdelke ali storitve, v zvezi s katerimi je podjetju dodeljena posebna ali izključna pravica, ali vse storitve splošnega gospodarskega interesa, za katere je pooblaščeno podjetje, prav tako pa, po drugi strani, vsak drug posamezen izdelek ali storitev, v zvezi s katerim je podjetje dejavno«. To v slovenskih predpisih ni opredeljeno.

Pri razumevanju in uporabi pojma »javno podjetje« iz Direktive Komisije 80/723/EGS je že ob pripravi nekaterih določb predpisa (3. odstavek 2. člena in 6. do 9. člen), s katerim se je direktiva deloma prenesla v slovenski pravni red, to je Pravilnika o načinu in rokih zagotavljanja podatkov za vodenje centralne evidence finančnega premoženja države oziroma občine (Uradni list RS, št. 129/04), in sicer v delu, ki se nanaša na poročanje Evropski komisiji, bilo ugotovljeno, da pojem »javnega podjetja« po prevodu direktive obsega širšo opredelitev, kot jo pozna veljavna slovenska zakonodaja. Pojem javnega podjetja v Sloveniji je namreč opredeljen z Zakonom o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98 – ZZLPPO). Zato je bil v pravilniku namesto pojma »javno podjetje« uporabljen pojem »pravni subjekt« z opisno opredelitvijo lastnosti tega pravnega subjekta, kot velja za javno podjetje iz Direktive Komisije 80/723/EGS. Zato sedaj Evropska komisija pojem »pravni subjekt« v slovenskem pravnem redu izenačuje s pojmom »javnega podjetja« iz Direktive Komisije 80/723/EGS, kar je narobe oziroma ni več ustrezno, saj pojem »pravni subjekt«, kot ga določa Zakon o Poslovnem registru Slovenije (Uradni list RS, št. 49/06) pomeni nekaj čisto drugega.

Prav tako nastajajo problemi ob razumevanju in ugotavljanju prevladujočega vpliva javnih oblasti.

Na podlagi preučitve veljavnih nacionalnih predpisov, ki že zagotavljajo delni prenos direktive v pravni red Republike Slovenije, in na podlagi pomanjkljivosti in odstopanj, na katere opozarja Evropska komisije, je bilo ugotovljeno, da bodo za zagotovitev popolnega in celovitega prenosa direktive potrebne večje spremembe v slovenskem pravnem redu, in sicer: sprejem novega zakona, tj. Zakona o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti, in njegovih podzakonskih aktov.

Zadnjo spremembo Direktive 80/723/EGS predstavlja Direktiva Komisije 2005/81/ES z dne 28. novembra 2005 o spremembi Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji in o finančni preglednosti v nekaterih podjetjih (UL L št. L 312, 29. 11. 2005), ki še ni bila prenesena v slovenski pravni red, rok za prenos pa je bil 19. 12. 2006.

Evropska komisija je medtem sprejela že tudi novo Direktivo Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L št 318, 17. 11. 2006, str. 17), ki je kodificirala in razveljavila Direktivo Komisije 80/723/EGS in njene spremembe, razen v delu, ki se nanaša na obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalni pravni red. Zato se s predlaganim zakonom v slovenski pravni red prenaša Direktiva Komisije 2006/111/ES.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve

Cilj sprejema zakona je prenos Direktive Komisije 2006/111/ES na način, ki bo celovito in pregledno uredil področje finančnih odnosov med dajalci javnih sredstev in prejemniki le-teh. S tem bo Republika Slovenija izpolnila svojo obveznost, ki izhaja iz določb Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, h spoštovanju katerih se je zavezala z vstopom v Evropsko unijo. Tako se bodo preprečile težko popravljive posledice, predvsem pa se bo zagotovilo izboljšanje položaja domačih podjetij, ki jih vsebina direktive zadeva, saj bi v primeru postopkov zaradi očitane nedovoljene državne pomoči brez sistema ločenih računov, ki jih bo uredil predlagani zakon, in ostalih sistemskih ukrepov, ki jih direktiva predpisuje, bila procesno v slabšem položaju glede dokazovanja ustreznosti oziroma dovoljenosti pomoči, ki jim je bila dodeljena.

Predlog zakona sledi načelu preglednosti in celovitosti ureditve področja, predvsem pa visoke ravni jasnosti glede obveznosti podjetij, ki jih režim Direktive Komisije 2006/111/ES ureja.

Uporabljen pojem »podjetje« je v tem predlogu zakona razumljen v svoji najširši obliki v smislu zaokrožene samostojne gospodarske enote z določenimi nalogami na področju proizvodnje, trgovine ali storitev, ne glede na obliko pravne osebnosti. Tudi pojem »javno podjetje« je širši pojem od do sedaj definiranega pojma javnega podjetja v slovenskem pravnem redu in zajema vse pravne osebe, v katerih imajo javne oblasti prevladujoč vpliv.

Namen ureditve po Direktivi Komisije 2006/111/ES, kateremu sledi predlog zakona, je obrazložen v njenih uvodnih določbah, v uvodnih določbah Direktive Komisije 80/723/EGS in uvodnih določbah njenih sprememb, kakor tudi v pojasnilih Evropske komisije Republiki Češki. V nadaljevanju je podan kratek povzetek tega.

Delovanje javnih podjetij je običajni način, da država izpolni svoje naloge. Na področjih, kjer delujejo tako javna kot zasebna podjetja, je treba zagotoviti enako obravnavanje javnih in zasebnih podjetij zato, da ne prihaja do izkrivljanja konkurence. To se še posebej nanaša na sistem državnih pomoči. Uveljavitev tega cilja zahteva ne le izvajanje določenih prepovedi, temveč da je celoten sistem državnih pomoči pod stalnim nadzorom. Medtem ko so državne pomoči zasebnim podjetjem dovolj pregledno urejene, kompleksnost finančnih odnosov med organi oblasti in javnimi podjetji ovira učinkovit nadzor. To dejstvo je v nasprotju z zahtevo po preglednosti vseh državnih pomoči in po nadzoru sistema državnih pomoči, ki vključuje javna podjetja.

Prvi pristop k temu problemu je znotraj evropske zakonodaje predstavljala Direktiva Komisije 80/527/EGS, sprejeta v letu 1980. Ta je države prvotno zavezovala k razkritju podatkov o sredstvih, ki so jih organi oblasti zagotovili javnim podjetjem. Direktiva je takrat izvzela vsa zasebna podjetja, tudi če so jim bile dodeljene izključne ali posebne pravice. Dodatno direktiva ni urejala povezav med javnimi podjetji in njihovimi odvisnimi družbami, ki delujejo v različnih gospodarskih sektorjih. Ta zakonodajna rešitev se je izkazala za nezadostno še posebej po procesu liberalizacije, ki je tradicionalno monopolne sektorje odprl konkurenci. Predvsem ni mogla preprečiti tako javnim kot zasebnim podjetjem, da ne bi sredstev, ki so izvirala iz delovanja na reguliranih trgih (iz povračil za izvajanje storitev na področju splošnega gospodarskega interesa ali prednosti, ki izhajajo iz podeljenih izključnih ali posebnih pravic) prelivala v dejavnosti na liberaliziranih trgih (to predstavlja nedovoljeno subvencioniranje liberaliziranih dejavnosti).

Sprememba Direktive Komisije 80/723/EGS v letu 2000, to je Direktiva 2000/52/ES, je razširila obveznosti v smislu preglednosti. Določila je nove dolžnosti za vsa podjetja, in sicer morajo države članice zagotoviti, da podjetja vodijo računovodske evidence za dejavnosti na reguliranih trgih ločeno od dejavnosti, ki jih izvajajo na liberaliziranih trgih, glede na to, da so ali prejela izključne ali posebne pravice ali izvajajo dejavnosti splošnega gospodarskega interesa in so prejele državno pomoč v kakršnikoli obliki. S tem je bila dodana preglednost notranje alokacije finančnih sredstev za nadzor nad nedovoljenim subvencioniranjem, da bi se preprečil pojav dominantnega položaja in obvladovale posledice procesa liberalizacije. Direktiva 2000/52/ES je tako odpravila omejevanje preglednosti na javna podjetja. Obveznost ločenega računovodstva se nanaša tako na javna kot na zasebna podjetja.

Za namen nadzora nad državnimi pomočmi pri finančnih odnosih med organi oblasti in določenimi podjetji je treba tako urediti naslednji dve zadevi:

1. Organi oblasti morajo zagotoviti, da so javna sredstva, ki so bila dana javnim podjetjem, jasno prikazana glede na njihov obseg in dejansko uporabo.

2. Organi oblasti morajo zagotoviti prej omenjeno strukturo informacij zlasti s sprejetim ukrepom ločenih in zanesljivih računovodskih evidenc različnih dejavnosti, ki jih izvaja isto podjetje. Te evidence morajo prikazovati različne dejavnosti, prihodke in odhodke povezane z vsako dejavnostjo in metode njihove razdelitve in dodelitve. Ta obveznost mora biti zavezujoča za vsako zasebno ali javno podjetje, ki je prejelo izključno ali posebno pravico ali izvaja dejavnost splošnega gospodarskega interesa.

Pri tem so pojmi, ki se uporabljajo v direktivi, razloženi kot sledi:

- javne oblasti (v zakonu je namesto tega pojma uporabljen pojem »organi oblasti«) – pomenijo državo in vse njene »pododdelke« - lokalne, regionalne in vse druge teritorialno določene organe oblasti;

- javno podjetje – pomeni vsako podjetje, ki ga organi oblasti obvladujejo neposredno ali posredno preko lastništva, finančnega sodelovanja ali določenih predpisov;

- reguliran sektor – pomeni sektor, v katerem podjetje deluje na podlagi prejete izključne ali posebne pravice ali mu je zaupano izvajanje dejavnosti splošnega gospodarskega interesa;

- izključna pravica – pomeni pravico izvajati dejavnost znotraj določenega teritorialnega območja, ki se podeli enemu podjetju;

- posebna pravica – pomeni pravico izvajati dejavnost na nekem področju ali ki daje prednosti s primerljivim učinkom izkrivljanja konkurence, ki se podeli omejenemu številu podjetij;

- dejavnost splošnega gospodarskega interesa – vključuje dejavnosti kot so promet, zveze, oskrba z elektriko, plinom in vodo ter druge dejavnosti;

- podjetje, ki mora voditi ločene računovodske evidence (v zakonu je za tako podjetje uporabljen pojem »izvajalec s pravico ali pooblastilom«) – pomeni vsako zasebno ali javno podjetje, ki prejme državno pomoč (javna sredstva) v kakršnikoli obliki in je hkrati dejavno tako v reguliranem kot ne-reguliranem sektorju;

- javna podjetja, ki delujejo v proizvodnem sektorju – pomeni podjetja, katerih glavna dejavnost je uvrščena med proizvodne dejavnosti.

Poglavitne rešitve predloga zakona so tako: opredelitev pojmov kot jih uporablja Direktiva Komisije 2006/111/ES, zagotovitev ustreznega evidentiranja prejetih javnih sredstev v podjetjih, preprečitev prelivanja javnih sredstev za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v druge dejavnosti in s tem njihovega nedovoljenega subvencioniranja ter razkritje prejetih javnih sredstev v podjetjih, ki so pod prevladujočim vplivom javnih oblasti, z namenom preprečitve nedovoljenih državnih pomoči in s tem nelojalne konkurence na skupnem trgu Evropske unije.

3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Predlog zakona ima zanemarljive finančne učinke (pod 40 000 € v tekočem in naslednjih treh letih) za državni proračun in druga javna finančna sredstva, saj zahteva manjše prilagoditve oziroma nadgraditve obstoječe programske opreme Ministrstva za finance, občin in Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Ministrstvo za finance že sedaj namreč vodi podatke o dodeljenih državnih pomočeh in drugih javnih sredstvih (izplačila iz proračuna, tako tudi občine), medtem ko Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve že sedaj zbira letna poročila javnih podjetij ter druge podatke, ki jih obdeluje in o njih poroča. Sredstva za izvajanje tega zakona so zagotovljena v letnih proračunih Ministrstva za finance (plače, materialni stroški).

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije

Velika Britanija

Skladnost predpisov Velike Britanije z Direktivo 80/723/EGS iz leta 1980 in njeno prvo spremembo v letu 1985 je bila zagotovljena z administrativnimi ukrepi v obliki uporabe že obstoječih računovodskih standardov oziroma ukrepov, s katerimi se je zagotovilo aplikacijo instrumentov državnega finančnega nadzora. Spremembe in dopolnitve Direktive 80/723/EGS v letu 1993, ki je obveznost finančne preglednosti naložila tudi javnim podjetjem v proizvodnem sektorju z letnim prometom minimalno 250.000.000 EUR je bila za Veliko Britanijo v veliki meri neuporabljiva zaradi dejanskih razmer v proizvodnem sektorju – saj je privatizacija pomenila domala popoln umik države iz proizvodnega sektorja.

Sprememba Direktive 80/723/EGS iz leta 2000 v Veliki Britaniji še ni bila prenesena, proti Veliki Britaniji pa je Evropska komisija pričela postopek, ki je trenutno ustavljen. Po navedbah njihovega ministrstva za (gospodarstvo) trgovino in industrijo – Department of Trade and Industry, ki je zadolženo za postopek prenosa Direktive 80/723/EGS, je položaj na področju javnih podjetij v veliki meri spremenjen glede na situacijo po letu 1993, saj se je povečalo tako število javnih podjetij, ki prejemajo javna sredstva, kot tudi javnih oblasti, ki takšna sredstva podeljujejo, zaznati pa je tudi rast obsega podeljenih sredstev in intenziviranje podeljevanja posebnih in izključnih pravic s strani države oziroma javnih oblasti. Ministrstvo je kot temeljno problematiko izpostavilo neustreznost do sedaj veljavnega načina prenosa, tj. s pomočjo administrativnih ukrepov zaradi intenzivnih sprememb dejanskega stanja na področju javnih podjetij v Veliki Britaniji ter neprimernost takšnega načina prenosa za potrebe sprememb Direktive 80/723/EGS v letu 2000.

Ministrstvo ugotavlja, da so administrativni ukrepi v smislu aplikacije določenih računovodskih standardov neustrezne tako v primeru temeljne direktive in njenih sprememb iz leta 1985 in 1993 – zaradi povečanja števila javnih podjetij ter ponovnega vstopa države v javni proizvodni sektor – kot tudi v primeru spremembe iz leta 2000, ki finančno preglednost nalaga tudi določenim kategorijam zasebnih podjetij v smislu podjetij, ki zagotavljajo storitve v splošnem gospodarskem interesu. Pri slednjih kategorijah podjetij je dosedanji sistem prenosa neustrezen zaradi pomanjkljivosti oziroma premajhnega dometa računovodskih standardov, in sicer:

- Računovodski standardi SSAP25 –

Statement of Standard Accounting Practice 25

veljajo zgolj za javne delniške družbe oziroma pravne osebe, katerih podružnice so javne delniške družbe, sprememba Direktive 80/723/EGS iz leta 2000 pa svoj domet razteza tudi na nekorporativne subjekte.

- Računovodski standardi SSAP25 trenutno niso obvezni; organi upravljanja in nadzora lahko izključijo uporabo teh standardov v primerih, ko bi njihova uporaba v smislu razkritja zahtevanih podatkov lahko predstavljala resno grožnjo poslovnim interesom podjetja.

- Računovodski standardi SSAP25 zahtevajo razkritje zgolj za segmentirane podatke celotnega podjetja ali skupine na najvišji ravni. Zahtevi po razkritju podatkov o poslovanju (oziroma finančnih odnosih) z državo bi bilo v tem primeru zadoščeno zgolj v primeru, ko bi bilo mogoče takšne poslovne odnose identificirati na ravni točno določenega dela podjetja ali skupine.

Če bi Velika Britanija ravnala popolnoma pasivno glede prenosa Direktive 80/723/EGS, bi Evropska komisija začela (oziroma nadaljevala) postopek po 226. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, kar bi najverjetneje privedlo v izrečeno finančno kazen za Veliko Britanijo. Poleg tega bi neupoštevanje zahtev direktive posredno negativno vplivalo tudi na položaj podjetij, ki se jih režim direktive dotika – v primeru postopkov zaradi očitane nedovoljene državne pomoči bi brez sistema ločenih računov in ostalih sistemskih ukrepov, ki jih direktiva predpisuje, bila procesno v slabšem položaju glede dokazovanja ustreznosti oziroma dovoljenosti pomoči, ki jim je bila dodeljena.
_______________________
¹ Povzeto po »Študiji pravnih sistemov držav članic EU – implementacija direktive 80/723 EGS«, ki jo je za Ministrstvo za finance Republike Slovenije izdelal Inštitut za primerjalno pravo

Britansko ministrstvo za trgovino in industrijo je pripravilo predlog sekundarne zakonodaje (uredba, The Financial Transparency (EC Directive) Regulations 2005), s sprejetjem katere bi bila prenesena celotna Direktiva 80/723/EGS skupaj z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Prednosti tega načina prenosa so: zagotovitev visoke ravni jasnosti glede obveznosti podjetij, ki jih režim direktive ureja, dokončen in celovit prenos Direktive 80/723/EGS v Veliki Britaniji, kar bi posledično vodilo do višje stopnje finančne preglednosti, manjše možnosti dodeljevanja nezakonitih državnih pomoči in boljšega nadzora ter preprečevanja navzkrižnega subvencioniranja poslovnih dejavnosti subjektov, ki jih direktiva ureja. Vse navedeno bi rezultiralo tudi v višji ravni konkurence in posledično višji ravni družbene koristi. Stroški takšnega načina prenosa za adresate sekundarne zakonodaje naj ne bi presegali 20.000.000 GBP, stroški pa bi s potekom časa padali, predvsem s pridobivanjem znanja in izkušenj pristojnih posameznikov v podjetjih, za katere bi uredba veljala.

Predlog uredbe, s katero naj bi se izpeljal postopek prenosa Direktive 80/723/EGS v pravni red Velike Britanije sledi že tradicionalnemu načinu britanskega zakonodajalca v obliki posebej za ta namen oblikovane izvedbene zakonodaje. Nomotehnično predlog namreč v celoti sledi besedilu direktive, tako da bi uredbo lahko definirali kot transkripcijsko.

Prvi del predloga uredbe domala v celoti transkribira besedilo Direktive 80/723/EGS, predvsem kar zadeva definicije subjektov, ki jih direktiva ureja. Gre torej za doseganje jasnosti in preglednosti v domači zakonodaji na način tesnega naslanjanja na interpretacijo temeljnih pojmov, kot jo uvaja sama direktiva.

V drugem delu predloga uredbe so preneseni členi Direktive 80/723/EGS 1(1), 3, 4(1), 5(1) in 5(3). Določene so obveznosti glede preglednosti finančnih razmerij med javnimi podjetji in javnimi oblastmi, predvsem kar zadeva obveznosti javnih podjetij, katerih letni promet presega 40.000.000 EUR, v zvezi z vodenjem in hranjenjem podatkov o dodeljenih in uporabljenih javnih sredstvih. Javna podjetja so v drugem delu predloga uredbe definirana povsem enako kot to določa direktiva.

Tretji del predloga uredbe je namenjen ureditvi obveznosti podjetij, ki morajo v skladu z določbami Direktive 80/723/EGS voditi ločene račune in prenaša člene direktive 1(2), 3a, 4(2) in 5 (2)-(3). Od podjetij, katerih letni promet presega 40.000.000 EUR in ki so jim bile podeljene posebne ali izključne pravice ali opravljajo dejavnost v splošnem gospodarskem interesu ter jim je za opravljanje te dejavnosti namenjena odmena iz javnih sredstev, zahteva vodenje ločenih računov.

Četrti del predloga uredbe regulira položaj javnih podjetij v proizvodnem sektorju. Podjetja, ki so v skladu z definicijo direktive (in tudi predloga uredbe) javna podjetja v smislu neposrednega ali posrednega nadzora oziroma prevladujočega vpliva s strani javne oblasti, katerih letni promet v več kot 50-odstotnem deležu predstavljajo prihodki iz proizvodne dejavnosti in katerih letni promet presega 250.000.000 EUR, morajo letna poročila in izkaze (ter druge podatke, če je to potrebno oziroma zahtevano) posredovati ministru za trgovino in industrijo.

Peti del predloga uredbe vsebuje kazenske določbe za podjetja, ki kršijo uvedeni režim. Zakonodajalec je predvidel sistem finančnih kazni v smislu glob, ki ne smejo presegati zakonsko določene višine v temeljni zakonodaji.

Nemčija

V Nemčiji so del predzadnje spremembe Direktive 80/723/EGS iz leta 2000, ki se nanaša na ureditev preglednosti poslovanja podjetij, definiranih v točki (d) 2. člena direktive (to so podjetja, ki morajo voditi ločene račune – podjetja iz 86. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti), prenesli tako, da so sprejeli poseben zakon o transpoziciji (prenosu) Direktive 2000/52/ES. Zakon je bil sprejet 16. 8. 2001 veljati pa je začel 23. 8. 2001. Rok za prenos spremembe direktive iz leta 2000 je potekel 31. 7. 2001, tako da je Nemčija svojo takratno obveznost izpolnila malce po preteku roka.

Naslov sprejetega zakona je Gesetz zur Umsetzung der Richtlinie 2000/52/EG der Kommission vom 26. Juli 2000 zur Änderung der Richtlinie 80/723/EWG über die Transparenz der finanziellen Beziehungen zwischen den Mitgliedstaaten und den öffentlichen Unternehmen oziroma tako imenovani Transparenzrichtliniegesetz vom 16. august 2001 (BGBI. I S. 2141) – TranspRLG.

Sprememba direktive iz leta 2000 v zahteva tudi, da se države članice v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob uradni objavi. Zato je Nemčija v novem zakonu uredila zgolj novosti, ki jih je prinesla sprememba direktive, obveznosti, ki zadevajo zgolj javna podjetja (iz osnovne direktive in dveh sprememb iz leta 1985 in 1993) pa se izvršujejo po upravni poti, saj je osnovna direktiva (in spremembi iz leta 1985 in 1993) dopuščala državam članicam proste roke pri izbiri načina izpolnitve obveznosti (8. člen namreč določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za uskladitev z direktivo).

Za doseganje cilja direktive so v Nemčiji po sektorjih določili načela za oblikovanje internega računovodstva, saj je veljavna pravna ureditev podjetjem puščala proste roke pri vodenju računov (drugače kot za eksterno obračunavanje). V nekaterih pravnih aktih, ki urejajo posamezne sektorje (npr. Zakon o novi ureditvi energetskogospodarskega prava, Zakon o telekomunikacijah, Splošni zakon o železnicah, Uredba o knjigovodstvu v bolnišnicah itd.), pa so bila že tedaj določena pravila za ločeno računovodstvo. Zato je novi nemški zakon TranspRLG v 7. paragrafu določil, da ne vpliva na obveznosti v zvezi z obračunavanjem, knjigovodenjem, izkazi, hrambo in posredovanjem podatkov, ki so določene v drugih zakonih.

Nemški zakon TranspRLG ima 11 paragrafov, v katerih je prenesena Direktiva 2000/52/ES v delu, ki se nanaša na podjetja, ki morajo voditi ločene račune:

1. Področje uporabe

2. Definicije

3. Ločitev računovodstva po dejavnostih

4. Dolžnost hrambe

5. Dolžnost predložitve podatkov

6. Osebna odgovornost

7. Razmerje z drugimi predpisi

8. Predpisi o globah

9. Časovna uporabnost zakona

10. Sodelovanje

11. Začetek veljave

Besedilo direktive je v zakon v večini preneseno dobesedno. Nemški zakonodajalec ni želel posegati niti v nejasne pojme direktive, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nezdružljivosti zakona z direktivo, njena razlaga pa je naloga skupnostne sodne prakse in ne nacionalnega zakonodajalca.

V prvem paragrafu prvi odstavek, ki določa za katera podjetja se zakon uporablja, v celoti ustreza definiciji podjetij iz točke (d) 2. člena Direktive 80/723/EGS. V zvezi s tem so predlagatelji zakona posebej opozorili, da je treba »podjetje, ki mora voditi ločene račune« razlagati v skladu s prakso skupnostnih sodišč na področju konkurence (to je s prakso v zvezi s 86. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti).

V drugi točki 1. odstavka prvega paragrafa, ki definira podjetja oz 2. odstavka 86. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, so dodali še dostavek, ki ustreza točki (c) 2. odstavka 4. člena Direktive 80/723/EGS. Le-ta določa, da se za tista podjetja iz 2. odstavka 86. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki pridobijo državno pomoč v kakršnikoli obliki, vključno z dotacijo, podporo ali nadomestilom, ki ga prejemajo, določenim za primerno obdobje po odprtem, preglednem in nepristranskem postopku, direktiva ne uporablja. V direktivi je ta del torej naveden med izjemami 4. člena, v nemškem zakonu pa so ga kot izjemo dodali že v definicijo podjetja, ki mora voditi ločene račune.

V drugi točki 2. odstavka prvega paragrafa je preneseno besedilo točke (a) 2. odstavka 4. člena Direktive 80/723/EGS, pri čemer so v zakonu namesto dikcije »za podjetja, v zvezi s storitvami, katerih zagotavljanje ne more občutno vplivati na trgovanje med državami članicami« uporabili dikcijo »za podjetja, katerih dejavnosti glede na način in obseg ne more občutno vplivati na trgovanje med državami članicami«. Zanemarljivo razširjen je torej prvi del povedi, kar pa ne vpliva na njeno bistvo in kot celota ustreza določbi direktive ter je morda celo še bolj razumljivo, kar so hoteli, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, tudi doseči.

Tretja točka 2. odstavka prvega paragrafa vsebinsko ustreza točki (b) 2. odstavka 4. člena Direktive 80/723/EGS, s tem da so v zakon dodali določilo, da se za izračun neobdavčenega letnega prometa uporablja 1. odstavek paragrafa 277 Nemškega trgovinskega zakona – Handelsgesetzbuch, ki govori o predpisih k posamičnim postavkam računa o dobičku in izgubi. V Nemčiji namreč izraza »letni neto promet«, ki ga uporablja direktiva, ne poznajo in so ga nadomestili z ustreznim obstoječim nemškim izrazom, ki je skladen s skupnostnim pravom.

Drugi paragraf določa definiciji izključnih in posebnih pravic iz točk (f) in (g) 1. odstavka 2. člena Direktive 80/723/EGS. Definicije so identične.

Tretji paragraf zadeva bistvo direktive - ločeno vodenje računov za različne dejavnosti podjetij, in sicer na eni strani za tiste dejavnosti, ki so navedene v 86. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ter na drugi strani za ostale dejavnosti zasebne narave.

Tretji paragraf v 1. odstavku ureja določbi 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka člena 3a Direktive 80/723/EGS. Tako direktiva kot predlagatelj nemškega zakona navajata, da morajo države članice jasno določiti zgolj računovodska načela, v okviru katerih podjetja vodijo račune, in ne tudi natančnejših pravil, saj bi to lahko preveč oviralo računovodenje v posameznih podjetjih. Tretji paragraf v 1. odstavku določa še, da morajo podjetja voditi tudi zapiske o ureditvi stroškov in prihodkov ter o s tem povezanih načelih, predvsem o merilih za odločanje o stroških in prihodkih, ki se nanašajo na več dejavnosti. Zadnja poved tega odstavka še določa, da se za zapiske smiselno uporabljajo določbe 145. in 146. paragrafa nemškega predpisa o pobiranju davkov - Abgabenordnung.

Tretji paragraf v 2. odstavku je identičen 2. odstavku člena 3a Direktive 80/723/EGS in iz dometa zakona izvzema tiste dejavnosti, ki so predmet specialnih skupnostnih določb o ločenem računovodstvu. V obrazložitvi predloga zakona TranspRLGI so kot pojasnila predlagatelja navedene npr. naslednje določbe: 14. člen Direktive 97/67, 8. člen Direktive 97/33, 14. člen Direktive 96/92, 13. člen Direktive 98/30, 4. člen Direktive 96/67, 6. člen Direktive 91/440, 5. odstavek 1. člena Uredbe 1191/69 in 10. člen Uredbe 1192/69.

Četrti paragraf v skladu s 2. odstavkom 5. člena Direktive 80/723/EGS ureja dolžnost podjetij, da hranijo račune in zapiske pet let, ta rok pa začne teči, ko se zaključi finančno leto, na katero se nanašajo relevantni podatki. Zakon še določa, da se smiselno uporabljata bodisi določba 1. bodisi 2. odstavka nemškega predpisa o pobiranju davkov.

Peti paragraf določa pristojnost za zbiranje podatkov, ki jih zahteva Evropska komisija. Dolžnost držav članic za posredovanje podatkov Evropski komisiji je določena v 3. odstavku 5. člena Direktive 80/723/EGS, in s petim paragrafom je Nemčija delno uredila postopek sodelovanja – in sicer zbiranje podatkov od podjetij s strani pristojnih organov, medtem ko sodelovanje z Evropsko komisijo, ki je v pristojnosti zvezne vlade, določa deseti paragraf.

Peti paragraf v 1. odstavku določa, da lahko po deželnem pravu pristojni uradi od podjetij zahtevajo, da jim posredujejo s strani Evropske komisije zahtevane podatke, pri čemer se smiselno uporablja 5. odstavek 147. paragrafa predpisa o pobiranju davkov, ki ureja možnost posredovanja podatkov na nosilcih podatkov. V 2. odstavku petega paragrafa zakon v skladu z nemško ustavo pooblašča deželne vlade, da z uredbami določijo pristojne urade.

Šesti paragraf določa, kdo v podjetju odgovarja za izpolnjevanje v zakonu TranspRLG določenih dolžnosti. V 1. odstavku določa, da so to pravne ali fizične osebe, ki nastopajo v vlogi članov organov, ki so pristojni za zastopanje pravne osebe, družbeniki v osebnih družbah oziroma vsi tisti, ki so neposredno ali posredno poklicani k zastopanju podjetja. 2. odstavek pa določa možnost odklonitve odgovora na takšna vprašanja z odgovorom, na katera bi sebe ali katerega od svojcev (le-ti so določeni v 1. odstavku 383. paragrafa nemškega zakona o pravdnem postopku – Zivilprozessordnung) spravil v nevarnost ali v kazenski ali prekrškovni pregon.

Sedmi paragraf določa, da določbe zakona TranspRLG ne posegajo v obstoječe določbe o obveznostih na področju računovodstva, knjigovodstva, hrambe, predložitve in pojasnil.

Osmi paragraf določa globe, ki zadanejo podjetja, če kršijo: 1. in 4. poved 1. odstavka 3. paragrafa, 1. poved 4. paragrafa in 1. poved 5. paragrafa. Za prekršek se kaznujejo z globo v višini do 20.000 EUR. Tega Direktiva 80/723/EGS sicer ne vsebuje, vendar morajo države članice že na podlagi 10. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti same sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Evropske unije. Zato je Nemčija v osmem paragrafu uredila vrsto sankcije in višino globe, vendar je morala pri določanju tega v skladu s pravom Evropske unije upoštevati načelo, da je treba enako urejati domače in skupnostne primere, pri čemer mora biti sankcija učinkovita, sorazmerna in zastraševalna. Predlagatelj nemškega zakona TranspRLG je v obrazložitvi pojasnil, da se določbe tega paragrafa med drugim zgledujejo po 1. in 3. odstavku 334 paragrafa nemškega trgovinskega zakonika in 1. povedjo 2. dela 8. točke 2. odstavka 81. paragrafa nemškega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Po mnenju nemškega zakonodajalca z drugačno izbiro vrste sankcije in njene višine ne bi dosegli namena zakona. V obrazložitvi predloga zakona je podano tudi pojasnilo, zakaj v zakon niso bile dodane določbe o tem, kdo je pristojen za ugotavljanje in kaznovanje prekrškov, in sicer zato, ker se za to uporabita 1. in 2. odstavek 36. paragrafa nemškega zakona o prekrških.

V devetem paragrafu je določeno, od kdaj naprej morajo podjetja izpolnjevati obveznosti iz 1. odstavka 3. paragrafa in obveznosti iz 4. in 5. paragrafa zakona TranspRLG. Za podjetja, katerih finančno leto je enako koledarskemu je to 1. 1. 2002. Za ostala podjetja, katerih finančno leto se je začelo pred 23. 8. 2001 (pred začetkom veljave zakona) in končalo po 31. 12. 2001 morajo začeti izpolnjevati obveznosti z naslednjim finančnim letom in ne že s 1. 1. 2002, medtem ko za podjetja, katerih finančno leto se je začelo po 23. 8. 2001, pa morajo upoštevati obveznosti iz zakona TranspRLG že s 1. 1. 2002.

Deseti paragraf določa, kako poteka sodelovanje med Evropsko komisijo in Nemčijo takrat, ko Evropska komisija od Nemčije zahteva ustrezne podatke v zvezi z računovodstvom zadevnih podjetij. Kot organ, ki komunicira z Evropsko komisijo, je določena Zvezna vlada, pri čemer to ne vpliva na pristojnost nemškega zveznega organa za varstvo konkurence – Bundeskartellamta, ki jo ima po 50. paragrafu nemškega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence pri uporabi 1. odstavka 85. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

Enajsti paragraf določa, da zakon TranspRLG stopi v veljavo naslednji dan po njegovi objavi.

Nizozemska

Podobno kot Nemčija je tudi Nizozemska z zakonom prenesla Direktivo 2000/52/ES v delu, ki se nanaša na ureditev preglednosti poslovanja podjetij, definiranih v točki (d) 2. člena Direktive 80/723/EGS. Naslov zakona je Sprememba Zakona o konkurenci (prenos spremembe Direktive ES o transparentnosti). V Zakon o konkurenci so tako dodali novo poglavje, in sicer poglavje 4a z naslovom Finančna transparentnost znotraj določenih podjetij – Financial Transparency within Certain Undertakings.

Poglavje 4a je sestavljeno iz petih delov, in sicer iz sekcij 25a do 25f. V teh določbah je Nizozemska prenesla vse določbe direktive, ki se nanašajo na podjetja, definirana v točki (d) 2. člena direktive, torej na podjetja, ki morajo voditi ločene račune.

Sekcija 25a definira v tem poglavju uporabljene pojme. Pri definiciji pojma »direktiva«, je navedeno polno ime Direktive 2000/52/ES, v skladu z zahtevo iz 2. člena te direktive po sklicevanju nanjo. Definicija »izključne pravice« v osnovi ustreza definiciji iz 2. člena Direktive 80/723/EGS, pri čemer pa ni omenjeno »določeno zemljepisno območje«, medtem ko so »legislatve, regulatory or administrative instrument by a Member State« prevedli z »by law or by a decision of an administrative body«. Pojma »posebna pravica« in »različne dejavnosti« sta identična pojmom iz Direktive 80/723/EGS.

Sekcija 25b v prvem1. odstavku ureja zahtevo po vodenju določenih podatkov v podjetjih in definira, katera ta podjetja sploh so. Definicija je identična točki (d) 2. člena Direktive 80/723/EGS. Drugi del prvega odstavka pomeni prenos člena 3a Direktive 80/723/EGS, ki od držav zahteva, da zagotovijo, da zadevna podjetja ustrezno ločeno vodijo račune različnih aktivnosti. Pri tem je Nizozemska je v celoti prenesla besedilo točk (a), (b) in (c) člena 3a Direktive 80/723/EGS, tako da je te identične dolžnosti naložila podjetjem. V 2. odstavku je navedena dolžnost podjetij, da še pet let šteto od konca poslovnega leta, na katerega se podatki nanašajo, te podatke tudi hranijo. S tem je Nizozemska prenesla v svoj pravni red drugi odstavek 5. člena Direktive 80/723/EGS, ki od držav članic zahteva, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev tega, da so podatki Evropski komisiji na voljo še 5 let po poteku relevantnega poslovnega leta.

Sekcija 25c smiselno prevaja pravilo iz drugega odstavka člena 3a Direktive 80/723/EGS.

Sekcija 25d ureja vsebino drugega odstavka 4. člena Direktive 80/723/EGS, ki določa, za katera podjetja, ki jih direktiva zadeva, so izvzeta. Tukaj gre za nekaj odstopanj od direktive, saj nizozemski zakon izključi tudi podjetja, ki opravljajo kakšno aktivnost, ki dosega v določbi naveden prag, če ob tem opravljajo tudi aktivnosti, ki pragu ne dosegajo, medtem ko direktiva izključuje zgolj aktivnosti, ki pragu ne dosegajo in ne tudi morebitnih drugih aktivnosti podjetja, ki prag dosegajo. Sporno je tudi besedilo o učinku na trgovanje med državami članicami. Direktiva govori namreč o potencialnem in ne o dejanskem vplivu na trgovanje med državami članicami, kot je zapisano v nizozemskem zakonu. Izven določb direktive je v nizozemskem zakonu še dodano pooblastilo ministru za ekonomske zadeve za spremembo denarnih zneskov (praga 40.000.000 EUR in 800.000.000 EUR), v primeru da je sprememba potrebna zaradi zavezujočega akta organa Evropske unije.

Sekcija 25e ureja zahtevo po posredovanju podatkov s strani držav članic Evropski komisiji iz 3. odstavka 5. člena Direktive 80/723/EGS tako, da natančno določa postopek posredovanja podatkov. Podjetja morajo predsedniku nizozemskega organa za varstvo konkurence v roku, ki ga določi predsednik, posredovati s strani Evropske komisije zahtevane podatke, predsednik pa jih nato posreduje komisiji.

Sekcija 25f daje pooblastilo ministru za ekonomske zadeve, da v primeru, ko to zahteva ustrezen prenos Direktive 2000/52/ES, izda uredbe z nadaljnjimi pravili v zvezi z uporabo poglavja o finančni preglednosti.

Dosedanja praksa Evropske komisije in drugih držav članic pri zamudi prenosa ali neustreznega prenosa direktive

Zaradi zamude pri prenosu Direktive 2000/52/ES (to je tretja sprememba Direktive 80/723/EGS) v notranji pravni red, katerega rok je potekel 31. 7. 2001, je Evropska komisija po neuspešnem neformalnem postopku 19. 10. 2001 poslala formalno sporočilo naslednjim državam članicam: Avstriji, Belgiji, Danski, Finski, Franciji, Grčiji, Irski, Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, Nizozemski, Portugalski, Španiji, Švedski. Od njih je zahtevala, da podajo razloge za takšno stanje.

Že eno leto po poteku roka za prenos direktive v novih državah članicah, to je v letu 2005, je Evropska komisija ukrepala že tudi proti novi državi članici. Republiki Češki je namreč poslala že kar štiri formalne zahteve za prenos prvotne direktive in vseh treh direktiv, ki jo spreminjajo in za katere je že potekel rok za prenos – za nove države članice je glede vseh direktiv potekel rok z vstopom v Evropsko unijo 1. 5. 2004.

Ker se Avstrija, Finska, Francija, Irska, Italija, Portugalska in Švedska niso odzvale na zahtevo po obrazložitvi, zakaj niso prenesle Direktive 2000/52/ES v svoj pravni red, jim je Evropska komisija v skladu s 1. odstavkom 226. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti 27. 6. 2002 poslala še obrazloženo mnenje in določila dvomesečni rok za prenos. Obrazloženo mnenje je Evropska komisija decembra 2002 poslala tudi Belgiji in Luksemburgu. Švedska je na primer v svojih odgovorih na mnenje dne 23. 8. 2002 in 4. 10. 2002 razložila, da je izvedbena zakonodaja pri njih v pripravi.

Nekatere države so notranjo zakonodajo uredile v skladu z zahtevami Direktive 2000/52/ES in zato ukrepanje ni bilo potrebno. Ker Avstrija, Finska, Francija, Irska, Italija, Portugalska in Švedska tudi v roku določenem v obrazloženem mnenju obveznosti niso izpolnile, je Evropska komisija na podlagi 2. odstavka 226. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zoper njih začela postopke na Sodišču Evropskih skupnosti.

Tako je na primer Evropska komisija 28. 3. 2003 zoper Švedsko vložila tožbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz Direktive 2000/52/ES, natančneje zaradi tega, ker ni sprejela ustrezne zakonodaje, s katero bi v svoj pravni red prenesla vsebino direktive, ter posledično tudi zato, ker v nasprotju z zahtevo direktive o tem ni takoj obvestila Evropske komisije.

Švedska je v postopku pred sodiščem priznala, da še ni prenesla Direktive 2000/52/ES in dne 15. 7. 2004 je Sodišče Evropskih skupnosti izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo, da je Švedska kršila Direktivo 2000/52/ES s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev notranjega pravnega reda z direktivo. Državi je zato poleg ugotovitve kršitve naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

Ker Švedska ni izvršila sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, je Evropska komisija Švedski v skladu s 228. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti poslala uradno opozorilo z obrazloženim mnenjem zaradi neupoštevanja sodbe.

Če bo Švedska še naprej odlašala s prenosom Direktive 2000/52/ES, jo bo lahko Evropska komisija po 228. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti tožila in od Sodišča Evropskih skupnosti zahtevala, da ji naloži plačilo visoke enkratne ali dnevne denarne kazni.

Zaradi več kot petletnega neustreznega prenosa Direktive 2000/52/ES v notranji pravni red je Evropska komisija v letu 2006 začela postopek pred Sodiščem Evropskih skupnosti tudi zoper Avstrijo. Vse do sedaj je bila Avstrija mnenja, da ni kršila direktive, saj naj bi se podjetja, ki jih direktiva zadeva, ne glede na neobstoj posebne notranje zakonodaje ravnala po zahtevah iz direktive, ter da je že obstoječa zakonodaja ustrezala vsebini direktive in zato ni bilo potrebe po sprejemu dodatnih aktov.

Evropska komisija vztraja pri novi zakonodajni ureditvi vsebine direktive v Avstriji, kljub temu, da je na primer avstrijski zvezni ORF-Gesetz v 4. odstavku 39. paragrafa določil, da mora ORF voditi račune v skladu z Direktivo 80/723/EGS ob upoštevanju Direktive 2000/52/ES ter identično 1. odstavku člena 3a direktive določil pravila, ki zagotavljajo ustrezno ločeno vodenje računov, v opozorilnih določbah o transpoziciji pa v 3. odstavku pojasnil, da se s tem zakonom prenaša tudi Direktiva 80/723/EGS v različici po Direktivi 2000/52/ES. Poleg tega naj bi Avstrija tudi vedno izpolnila obveznost podajanja podatkov Evropski komisiji v zvezi z javnimi podjetji. Kljub vsemu temu bo Avstrija morala sprejeti ustrezni zakon, če ne želi dočakati sodbe in morebitne kazni.

Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije

Predlog zakona je v celoti prilagojen prenosu in izvajanjem določb Direktive 2006/111/ES.

5. Druge posledice

Predlog zakona bo imel finančne učinke tudi na podjetja, ki bodo morala prilagoditi svoje računovodske evidence ločenemu spremljanju različnih dejavnosti in v letna poročila vključiti zahtevana razkritja.

II. BESEDILO ČLENOV

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
(vsebina zakona)

(1) S tem zakonom se ureja preglednost finančnih odnosov med organi oblasti in:

a) javnimi podjetji ter

b) podjetji, katerim so bile podeljene posebne ali izključne pravice, in podjetji, ki so pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: izvajalci s pravico ali pooblastilom),

s čimer se zagotavlja, da organi oblasti ne dodeljujejo pomoči, ki bi bile nezdružljive s skupnim trgom Evropske unije, kot je določeno v 86. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, in se preprečuje navzkrižno subvencioniranje različnih dejavnosti.

(2) S tem zakonom se določajo tudi obveznosti vodenja ustreznih evidenc in registrov podatkov, hrambe dokumentacije, razkrivanja določenih informacij, posebnega poročanja in nadzora, ki se morajo v ta namen izvajati.

2. člen
(prenos direktive)

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Komisije 2006/111/ES).

3. člen
(pomen izrazov)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. organi oblasti – so vsi državni organi, občinski organi in organi drugih lokalnih skupnosti;

2. podjetje – je samostojna gospodarska enota z dejavnostjo na področju proizvodnje, trgovine ali storitev, ki posluje po zasebnem ali javnem pravu v kateri koli pravnoorganizacijski obliki (tudi fizične osebe, ki opravljajo dejavnost);

3. javno podjetje – je podjetje, nad katerim lahko organi oblasti izvajajo prevladujoč vpliv;

4. javna kreditna institucija – je izraz, uporabljen kot skupni pojem za banko, hranilnico in družbo za izdajo elektronskega denarja, ki je pod prevladujočim vplivom organov oblasti;

5. javno podjetje v proizvodni dejavnosti – je podjetje pod prevladujočim vplivom organov oblasti, katerega glavno področje dejavnosti, v kateri dosega vsaj 50 odstotkov čistih prihodkov od prodaje, spada med proizvodne dejavnosti;

6. proizvodne dejavnosti – so dejavnosti, ki so po Splošni industrijski klasifikaciji ekonomskih aktivnosti v Evropskih skupnostih (v nadaljnjem besedilu: NACE) oziroma Standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: SKD) uvrščene v oddelek D – Predelovalne dejavnosti (s podpodročji od DA do DN); za potrebe tega zakona se uporablja SKD, če ni v nasprotju z NACE;

7. izvajalci s pravico ali pooblastilom oziroma izvajalci – so:

1. vsa podjetja, ki razpolagajo s posebnimi ali izključnimi pravicami, dodeljenimi v skladu s prvim odstavkom 86. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, in

2. vsa podjetja, ki so pooblaščene za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v skladu z drugim odstavkom 86. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ter:

- v zvezi s temi storitvami prejemajo javna sredstva v kateri koli obliki in

- poleg te dejavnosti opravljajo še druge dejavnosti.

8. različne dejavnosti – so dejavnosti, ki jih izvaja podjetje, in sicer tako, da podjetje poleg dejavnosti proizvodnje izdelkov ali izvajanja storitev, za katere je prejelo posebno ali izključno pravico, ali opravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena, opravlja še druge dejavnosti proizvodnje izdelkov ali izvajanja storitev, ki jih trži; če podjetje opravlja druge dejavnosti za lastne potrebe, se šteje, da ne gre za različne dejavnosti;

9. izključne pravice – so pravice do zagotavljanja storitev ali izvajanja dejavnosti na določenem ozemeljskem območju, ki so dodeljene enemu izvajalcu na podlagi katerega koli pravnega akta (zakona, podzakonskega ali upravnega akta);

10. posebne pravice – so pravice, ki so dodeljene omejenemu številu izvajalcev na način, ki pri izbiri izvajalcev ne uporablja meril objektivnosti, proporcionalnosti in nediskriminacije, na podlagi katerega koli pravnega akta (zakona, podzakonskega ali upravnega akta), in ki na določenem ozemeljskem območju:

- omejujejo število izvajalcev, ki smejo zagotavljati storitve ali izvajati dejavnosti, na dva ali več;

- določajo več med seboj konkurenčnih izvajalcev, ki so pooblaščeni za zagotavljanje storitev ali izvajanje dejavnosti, ali

- dajejo pravnim osebam, ki z njimi razpolagajo, zakonske ali druge pravne prednosti, ki bistveno vplivajo na zmožnost vsake druge pravne osebe pri zagotavljanju istih storitev ali izvajanju iste dejavnosti na istem ozemeljskem območju pod pretežno enakovrednimi pogoji;

11. storitve splošnega gospodarskega pomena – so poleg javnih služb in gospodarskih javnih služb tudi druge storitve, ki jih mora zagotavljati organ oblasti.

4. člen
(prevladujoč vpliv na javna podjetja)

(1) Za javna podjetja se štejejo vse pravne osebe, nad katerimi lahko organi oblasti neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv zaradi:

a) svojega lastništva,

b) svojega finančnega sodelovanja v njih ali

c) predpisov in drugih pravnih aktov, ki jih urejajo.

(2) Šteje se, da imajo organi oblasti prevladujoč vpliv, kadar Republika Slovenija, občine in druge oblike lokalnih skupnosti kot pravne osebe neposredno ali posredno:

a) imajo večinski delež vpisanega kapitala oziroma vloženih sredstev ustanovitelja,

b) nadzorujejo večino glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali poslovnih deležev podjetja oziroma iz vloženih sredstev ustanovitelja, ali

c) lahko imenujejo več kot polovico članov uprave, upravnega ali nadzornega organa.

(3) Pri ugotavljanju prevladujočega vpliva organov oblasti v posameznem podjetju se deleži vpisanega kapitala podjetja oziroma glasovalne pravice, ki izhajajo iz delnic oziroma poslovnih deležev podjetja, v lasti različnih organov oblasti, kot pravnih oseb, in različnih javnih podjetij, seštevajo. Če vsota deležev kapitala oziroma glasovalnih pravic znaša več kot 50 odstotkov, se šteje, da se podjetje uvršča med javna podjetja.

(4) Za ugotavljanje prevladujočega vpliva organov oblasti na posamezno podjetje po točkah b) in c) prvega odstavka tega člena morajo organi oblasti v osmih dneh po uveljavitvi pravnega akta, ki ureja finančno sodelovanje, ali predpisa, v katerem je zagotovljen prevladujoč vpliv organov oblasti na podjetje, oziroma v osmih dneh po spremembi prevladujočega vpliva poročati o tem Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljnjem besedilu: AJPES) v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(5) Za potrebe izvajanja tega zakona vodi AJPES Register javnih podjetij.

(6) Vse pravne osebe morajo preverjati ustreznost svoje uvrstitve v Register javnih podjetij iz prejšnjega odstavka in morajo ob nastopu ali prenehanju prevladujočega vpliva organov oblasti v osmih dneh po spremembi oziroma ugotovitvi o nepravilni uvrstitvi v Register javnih podjetij to sporočiti AJPES v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(7) AJPES in ministrstvo, pristojno za finance, imata za potrebe vodenja in nadzora nad vodenjem Registra javnih podjetij pravico do vpogleda in neposrednega dnevnega elektronskega pridobivanja podatkov iz:

- sodnega registra,

- centralnega registra vrednostnih papirjev, ki ga vodi Centralna klirinško depotna družba, d. d. (v nadaljnjem besedilu: KDD), in pridobivanja podatkov o imetnikih vrednostnih papirjev iz tega registra,

- delniških knjig, ki jih vodi KDD, druga pooblaščena organizacija ali posamezna delniška družba sama.

(8) V primeru, da ni mogoče pridobiti podatkov na način iz prejšnjega odstavka, ali v primeru preverjanja podatkov, pridobljenih na način iz prejšnjega odstavka, mora na zahtevo AJPES ali ministrstva, pristojnega za finance:

- podjetje predložiti svojo lastniško strukturo in seznam naložb v druge pravne osebe oziroma

- organ oblasti, kot pravna oseba, predložiti seznam naložb v druge pravne osebe

v osmih dneh po prejemu zahteve v elektronski obliki po postopku v skladu s pravilnikom iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

II. OBVEZNOST ZA EVIDENTIRANJE FINANČNIH ODNOSOV

5. člen
(finančni odnosi med organi oblasti in javnimi podjetji)

(1) Finančni odnosi med organi oblastmi in javnimi podjetji morajo biti pregledni, tako da je mogoč jasen prikaz:

a) javnih sredstev, ki so jih organi oblasti dodelili javnim podjetjem neposredno,

b) javnih sredstev, ki so jih organi oblasti dodelili javnim podjetjem s posredovanjem prek drugih javnih podjetij ali finančnih institucij, in

c) dejanske uporabe teh javnih sredstev.

(2) Za razlikovanje med vlogo države oziroma lokalne skupnosti, ki jo ima kot organ oblasti, in vlogo, ki jo ima kot lastnik javnega podjetja, se preglednost iz prvega odstavka tega člena nanaša zlasti na naslednje vidike finančnih odnosov med organi oblasti in javnimi podjetji:

a) poravnavo izgub iz poslovanja;

b) zagotovitev kapitala;

c) nepovratna sredstva (subvencije, dotacije in podobno) ali posojila pod ugodnimi pogoji;

d) podeljevanje finančnih prednosti z odpovedjo dobičku ali izterjavi zapadlih dolgov (na primer z odpisom terjatev);

e) odpoved običajnemu nadomestilu za uporabo javnih sredstev;

f) povračila za finančne obveznosti, ki jih naložijo organi oblasti.

(3) Za doseganje namena iz prvega in drugega odstavka tega člena morajo organi oblasti in javna podjetja voditi ustrezne evidence o transakcijah javnih sredstev med organi oblasti in javnimi podjetji (v nadaljnjem besedilu: evidence o transakcijah) ter o njih poročati za posamezno transakcijo v skladu s petim oziroma šestim odstavkom tega člena in v zbirni obliki v svojih letnih poročilih in konsolidiranih letnih poročilih.

(4) Za potrebe izvajanja tega zakona AJPES vodi Evidenco o dodeljenih in uporabljenih javnih sredstvih.

(5) Organi oblasti in drugi (posredni) dajalci oziroma dajalke (v nadaljnjem besedilu: dajalci) javnih sredstev morajo pred vsako dodelitvijo javnih sredstev pravnim osebam preveriti, ali jih dodeljujejo javnim podjetjem, in o izvedenih transakcijah javnim podjetjem poročati AJPES v petnajstih dneh od nastanka poslovnega dogodka v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(6) Javna podjetja morajo o dejanski uporabi prejetih javnih sredstev poročati AJPES v petnajstih dneh po uporabi prejetih javnih sredstev v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(7) Organi oblasti in javna podjetja morajo dokumentacijo, ki vsebuje podatke o finančnih odnosih med organi oblasti in javnimi podjetji, ter podatke v evidencah o transakcijah hraniti najmanj pet let po koncu obračunskega leta, ko so bila javna sredstva dodeljena javnim podjetjem. Če javno podjetje uporabi ta sredstva v poznejšem obračunskem letu, začne petletni rok teči po koncu tega obračunskega leta. Organi oblasti in javna podjetja morajo na zahtevo Evropske komisije dokumentacijo skupaj z vsemi potrebnimi dopolnilnimi informacijami predložiti AJPES.

(8) Izvajanje obveznosti iz prejšnjega odstavka tega člena ni obvezno za finančne odnose med organi oblasti in:

a) Banko Slovenije;

b) javnimi kreditnimi institucijami glede depozitov javnih sredstev, ki so jih organi oblasti vložili pod običajnimi tržnimi pogoji;

c) javnimi podjetji, katerih letni čisti prihodek v dveh obračunskih letih pred obračunskim letom, v katerem so bila javna sredstva odobrena ali uporabljena, znaša manj kot 40 milijonov eurov, oziroma javnimi kreditnimi institucijami, katerih bilančna vsota znaša manj kot 800 milijonov eurov.

6. člen
(dodatne obveznosti javnih podjetij v proizvodnih dejavnostih)

(1) Vsako javno podjetje v proizvodnih dejavnostih (v nadaljnjem besedilu: JPvPD) in vsaka skupina JPvPD, med katere se uvrščajo tudi skupine podjetij, katerih družba mati ni nujno, da je JPvPD, katere čisti prihodki od prodaje oziroma konsolidirani čisti prihodki od prodaje v zadnjem obračunskem letu presegajo 250 milijonov EUR, mora AJPES sporočiti podatek o višini (konsolidiranih) čistih prihodkov od prodaje za posamezno obračunsko obdobje, ki se je končalo na dan 31. december posameznega leta ali pred tem datumom, če obračunsko obdobje ni enako koledarskemu letu, v dveh mesecih (to je do konca meseca februarja) v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(2) Za potrebe tega zakona AJPES vodi Seznam javnih podjetij v proizvodnih dejavnostih. V seznamu se vodijo podatki o JPvPD oziroma skupini JPvPD iz prvega odstavka tega člena in višini (konsolidiranih) čistih prihodkov od prodaje.

(3) JPvPD in družbe matere v skupinah JPvPD iz prvega odstavka tega člena morajo pripraviti letno poročilo in letne računovodske izkaze ter konsolidirano letno poročilo in konsolidirane letne računovodske izkaze (v nadaljnjem besedilu: poročilo in izkazi) v skladu z določbami zakona, ki ureja gospodarske družbe, oziroma zakona, ki ureja računovodstvo, in računovodskimi standardi.

(4) Poročilo in izkazi iz prejšnjega odstavka morajo vključevati razlago in pojasnila h (konsolidirani) bilanci stanja in (konsolidiranemu) izkazu poslovnega izida, navedbo računovodske politike, izjave direktorjev, poročila o dejavnosti in področna poročila, navedbe o vsebini izvedenih skupščin in vse druge ustrezne podatke in konsolidacijo po dejavnostih (na ravni podpodročij SKD).
(5) Če niso vsebovani že v poročilu in izkazih, morajo JPvPD pripraviti dodatek k poročilu, ki vsebuje naslednje podrobne podatke:

a) vse dokapitalizacije ali druge pridobitve sredstev, ki so po svoji naravi podobna trajnemu kapitalu, z navedbo načina pridobitve (navadne ali prednostne delnice, delnice z odloženim izplačilom dividend, ali zamenljive delnice in obrestne mere; pripadajoče dividende ali pravice do zamenjave). Informacije o povečanju osnovnega kapitala morajo vsebovati navedbe zneska, ki ga je zagotovila država in drugi organi oblasti neposredno, in zneskov, ki so jih zagotovila javna podjetja – matične družbe ali druga javna podjetja, iz iste skupine podjetij ali izven nje. Zmeraj je treba navesti tudi odnos med tistim, ki financira povečanje osnovnega kapitala, in prejemnikom.

b) nevračljive donacije ali donacije, ki so vračljive le v nekaterih okoliščinah;

c) dodeljevanje posojil podjetjem, vključno z limiti in predplačili za vložke kapitala, z navedbo obrestnih mer in drugih pogojev posameznega posojila ter načinom zavarovanja, če je zavarovano;

d) prejeta poroštva organov oblasti za posojila z navedbo pogojev posojil in stroškov, ki jih ima JPvPD za takšna poroštva;

e) izplačane dividende in zadržani dobički;

f) druge oblike državnih intervencij, predvsem odpisi obveznosti, ki jih ima JPvPD do države in drugih organov oblasti (iz naslova vračil najetih posojil, dotacij, plačil davka na dobiček ali prispevkov za socialno zavarovanje in drugih podobnih obveznosti);

g) podrobne podatke o vseh transakcijah znotraj posamezne skupine JPvPD in med različnimi skupinami JPvPD ter transakcije, opravljene neposredno med JPvPD in organi oblasti. Podatki označeni kot »POSLOVNA SKRIVNOST« se zmeraj navedejo le v dodatku k poročilu in ne v samem poročilu.

(6) JPvPD morajo poročila in izkaze iz tretjega odstavka tega člena ter podatke in navedbe iz četrtega in petega odstavka tega člena predložiti AJPES v roku, kot ga določa Zakon o gospodarskih družbah oziroma Zakon o računovodstvu, v elektronski obliki in po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(7) Dokumenti iz prejšnjega odstavka se dostavijo ločeno za vsako JPvPD, vključeno v skupino JPvPD, skupaj s tistimi JPvPD, ki so v drugih državah članicah.

III. OBVEZNOST LOČENEGA EVIDENITRANJA RAZLIČNIH DEJAVNOSTI

7. člen
(preglednost financiranja pri izvajalcih s pravico ali pooblastilom)

(1) Izvajalci s pravico ali pooblastilom, ki opravljajo različne dejavnosti, morajo zagotavljati preglednost svoje finančne in organizacijske strukture tako, da vodijo ločene računovodske evidence za posamezno dejavnost.

(2) Izvajalci iz prvega odstavka tega člena ne smejo javnih sredstev, ki jih prejmejo kot nadomestilo za pokrivanje stroškov za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, uporabiti za financiranje drugih dejavnosti.

(3) Za potrebe tega zakona AJPES vodi Register izvajalcev s pravicami ali pooblastili in Evidenco transakcij javnih sredstev izvajalcem.

(4) Vsak organ oblasti, ki podeli posebne ali izključne pravice izvajalcu ali izda pooblastilo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, mora v osmih dneh po dodelitvi pravice oziroma pooblastila to sporočiti AJPES v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(5) Organi oblasti in drugi (posredni) dajalci javnih sredstev morajo pred vsako dodelitvijo javnih sredstev podjetjem preveriti, ali jih dodeljujejo izvajalcem iz prvega odstavka tega člena, in o izvedenih transakcijah izvajalcem poročati AJPES v petnajstih dneh od nastanka poslovnega dogodka v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(6) Izvajalci s pravico ali pooblastilom morajo preverjati pravilnost svojih podatkov, ki se vodijo v Registru izvajalcev s pravicami ali pooblastili in Evidenci transakcij javnih sredstev izvajalcem, in morajo o napakah takoj po ugotovitvi napake to sporočiti AJPES v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

8. člen
(vodenje poslovnih knjig izvajalcev)

(1) Izvajalci iz prvega odstavka 7. člena vodijo svoje poslovne knjige tako, da:

a) zagotovijo ločeno računovodsko spremljanje dejavnosti, ki jih izvajajo na podlagi dodeljenih izključnih ali posebnih pravic oziroma pooblastila za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: dejavnost splošnega pomena) in drugih dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: druge dejavnosti);

b) so vsi odhodki in prihodki dosledno razporejeni na dejavnosti splošnega pomena in druge dejavnosti na podlagi objektivno opravičenih sodil, ki temeljijo na načelih stroškovnega računovodstva in se dosledno uporabljajo iz obdobja v obdobje;

c) so načela stroškovnega računovodstva, na katerih temeljijo sodila iz prejšnje alineje, jasno določena in razložena v pojasnilih k računovodskim izkazom.

(2) Ne glede na računovodske standarde in druge predpise, ki urejajo računovodstvo, mora izvajalec pri ločenem računovodskem spremljanju različnih dejavnosti upoštevati še naslednje:

1. Izvajalec mora ločeno izkazovati opredmetena osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti splošnega pomena in opredmetena osnovna sredstva za opravljanje drugih dejavnosti.

2. Če izvajalec uporablja ista osnovna sredstva za opravljanje različnih dejavnosti, mora v posebnih razkritjih k računovodskim izkazom prikazati sodila, po katerih osnovna sredstva razporeja na dejavnosti splošnega pomena in na druge dejavnosti, ter deleže sredstev, namenjene opravljanju dejavnosti splošnega pomena in drugih dejavnosti. Te deleže upošteva pri razporejanju amortizacije, učinkov prevrednotenja in drugih gospodarskih kategorij, ki so povezane s posameznimi vrstami teh sredstev.

3. Če izvajalec opravlja dejavnosti, pri katerih v proizvajalnem procesu ustvarja proizvode, ki jih je mogoče imeti v zalogi, mora zaloge, ki jih ustvari pri opravljanju dejavnosti splošnega pomena in pri drugih dejavnosti, izkazovati posebej.

4. Namensko dodeljena sredstva za dejavnosti splošnega pomena, ki so namenjena povečanju vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev izvajalca, povečujejo dolgoročno odložene prihodke. Izvajalec mora ločeno izkazovati oblikovanje in porabo dolgoročno odloženih prihodkov za nabavo, razširitev in obnovo opredmetenih osnovnih sredstev dejavnosti splošnega pomena in drugih dejavnosti.

5. Izvajalec mora oblikovati za dejavnosti splošnega pomena in za druge dejavnosti poslovnoizidni mesti ali poslovnoizidna mesta. Za vsako poslovnoizidno mesto ugotavlja prihodke ter na njem nastale in njemu prisojene stroške.

6. Izvajalec ugotavlja dobiček ali izgubo za dejavnosti splošnega pomena in za druge dejavnosti posebej in za pravno osebo kot celoto.

7. Izvajalec mora izkazovati učinke prevrednotenja sredstev in obveznosti do njihovih virov ter stroškov posebej za dejavnost splošnega pomena in za druge dejavnosti.

8. Za merjenje opredmetenih osnovnih sredstev po njihovem pripoznanju mora izvajalec uporabljati model nabavne vrednosti.

9. Izvajalec mora razčlenjevati čiste prihodke od prodaje na dejavnosti splošnega pomena in na druge dejavnosti. Prav tako mora razčlenjevati prihodke od obresti.

10. Prejeta javna sredstva mora izvajalec izkazovati posebej in ločeno po dejavnostih splošnega pomena in drugih dejavnostih.

11. Izvajalec mora v pojasnilih k računovodskim izkazom razčleniti stroške po funkcionalnih skupinah iz računovodskih standardov na stroške opravljanja dejavnosti splošnega pomena in drugih dejavnosti. Podatki o posameznih vrstah stroškov so razvidni iz poslovnih knjig ali izračunani na podlagi ustreznih sodil.

12. Letno poročilo izvajalca mora vsebovati poleg informacij, predpisanih s tem zakonom, računovodskimi standardi ali drugimi predpisi, ki urejajo vsebino letnega poročila, še naslednje podatke in pojasnila k računovodskim izkazom:

a) pregled porabe prejetih javnih sredstev po namenih;

b) prikaz poslovnega izida izvajalca, razdeljenega na dela, ki izhajata iz opravljanja dejavnosti splošnega pomena in iz drugih dejavnosti;

c) prikaz sodil, v skladu s katerimi so na dejavnosti splošnega pomena in na druge dejavnosti razporejeni sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodki in odhodki;

d) podbilanci stanja sredstev in obveznosti do njihovih virov za dejavnosti splošnega pomena in za druge dejavnosti, če pravna oseba ocenjuje, da sta pomembni za sprejemanje poslovnih odločitev;

e) pregled opredmetenih osnovnih sredstev, ki se uporabljajo neposredno za dejavnosti splošnega pomena in za druge dejavnosti na datum bilance stanja, ter

f) izkaz poslovnega izida pravne osebe, razdeljen na izkaza poslovnega izida dejavnosti splošnega pomena in druge dejavnosti.

(3) Objektivno opravičenost sodil, ki služijo razporejanju prihodkov, odhodkov, sredstev in obveznosti do njihovih virov in temeljijo na načelih stroškovnega računovodstva, preveri pred začetkom njihove uporabe revizor oziroma revizorka (v nadaljnjem besedilu: revizor) v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje. O svojih ugotovitvah poroča v posebnem poročilu. Sodila se uporabljajo dosledno iz obdobja v obdobje, ob spremembi pa jih mora ponovno pregledati revizor po zakonu, ki ureja revidiranje.

(4) Pravila iz prvega do tretjega odstavka tega člena se uporabljajo za tiste dejavnosti, ki niso urejene s posebnimi pravnimi akti, ki jih je sprejela Evropska unija, in v ničemer ne spreminjajo obveznosti države ali pravnih oseb, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ali teh posebnih pravnih aktov.

9. člen
(zagotavljanje informacij in izjeme)

(1) Izvajalci s pravico ali pooblastilom morajo dokumentacijo, ki vsebuje podatke o preglednosti finančne in organizacijske strukture, ter podatke v poslovnih knjigah hraniti najmanj pet let po koncu obračunskega leta, na katerega se nanašajo podatki. Izvajalci s pravico ali pooblastilom morajo na zahtevo Evropske komisije dokumentacijo skupaj z vsemi potrebnimi dopolnilnimi informacijami predložiti AJPES.

(2) Izvajanje obveznosti iz prejšnjega odstavka tega člena ni obvezno za:

a) izvajalce, katerih letni čisti prihodek v dveh obračunskih letih pred obračunskim letom, v katerem uživajo posebno ali izključno pravico ali so pooblaščeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, znaša manj kot 40 milijonov eurov, oziroma javne kreditne institucije, katerih bilančna vsota znaša manj kot 800 milijonov eurov;

b) izvajalce, ki so bili pooblaščeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, če jim je bilo nadomestilo v kakršni koli obliki, ki ga prejemajo, dodeljeno za določeno obdobje po odprtem, preglednem in nepristranskem postopku;

c) izvajalce, ki so pooblaščeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena in ki poleg te dejavnosti splošnega pomena ne izvajajo drugih dejavnosti.

IV. OBVEZNOSTI, POVEZANE S POROČANJEM EVROPSKI KOMISIJI

10. člen
(letno poročanje Evropski komisiji)

(1) AJPES mora vsako leto do 15. marca predložiti seznam JPvPD iz drugega odstavka 6. člena tega zakona ministrstvu, pristojnemu za finance.

(2) Ministrstvo, pristojno za finance, mora vsako leto do 31. marca predložiti seznam JPvPD iz prejšnjega odstavka Evropski komisiji.

(3) AJPES mora predložiti poročila, izkaze, podatke in navedbe, ki jih zbira in obdeluje po šestem odstavku 6. člena tega zakona, ministrstvu, pristojnemu za finance, takoj, ko jih prejme.

(4) Ministrstvo, pristojno za finance, mora predložiti dokumentacijo iz prejšnjega odstavka Evropski komisiji v 15 delovnih dneh po datumu objave letnega poročila posameznega JPvPD, vendar najpozneje devet mesecev po izteku obračunskega obdobja posameznega JPvPD.

11. člen
(poročanje Evropski komisiji na njeno zahtevo)

(1) AJPES zbira in obdeluje podatke, ki mu jih morajo predložiti organi oblasti, javna podjetja in izvajalci (v nadaljnjem besedilu: poročevalci) v skladu s tem zakonom.

(2) Poročevalci morajo AJPES pisno sporočiti spremembo obračunskega obdobja v osmih dneh po sprejeti odločitvi.

(3) Na zahtevo Evropske komisije, ki jo ministrstvo, pristojno za finance, posreduje AJPES, pripravi AJPES poročilo. Če podatki, ki jih AJPES že ima na podlagi tekočega poročanja poročevalcev, ne ustrezajo vsem zahtevam Evropske komisije, AJPES pozove poročevalce, da v osmih dneh predložijo dodatne podatke v elektronski obliki po postopku v skladu z navodilom iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

(4) AJPES predloži poročilo skupaj z dodatnimi podatki iz prejšnjega odstavka ministrstvu, pristojnemu za finance, ki ga posreduje Evropski komisiji.

V. JAVNOST PODATKOV IN OBVEZNOST IZDAJE PREDPISOV

12. člen
(javnost podatkov)

Informacije o:

- nazivih javnih podjetij iz Registra javnih podjetij iz petega ostavka 4. člena tega zakona in

- nazivih oziroma imenih izvajalcev s pravico ali pooblastilom iz Registra izvajalcev s pravicami ali pooblastili iz tretjega odstavka 7. člena tega zakona

so javne.

13. člen
(predpisa)

(1) Minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance, izda pravilnik, s katerimi podrobneje uredi področje preglednosti finančnih odnosov med javnimi oblastmi in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij, in v katerem podrobneje določi:

- postopek za posredovanje podatkov iz osmega odstavka 4. člena, 18., 19. in 20.člena tega zakona;

- oblike transakcij javnih sredstev iz drugega odstavka 5. člena tega zakona;

- vsebino Evidence o dodeljenih in uporabljenih javnih sredstvih iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona in

- vsebino Evidence transakcij javnih sredstev izvajalcem iz tretjega odstavka 7. člena tega zakona.

(2) AJPES v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, izda navodilo, s katerim predpiše postopek za predložitev podatkov, ki jih morajo poročevalci poročati AJPES po določbah tega zakona.

VI. NADZOR NAD IZVAJANJEM ZAKONA

14. člen

(1) Za nadzor nad izvajanjem posameznih določb tega zakona opravljajo AJPES, Urad za nadzor proračuna Republike Slovenije pri Ministrstvu za finance (v nadaljnjem besedilu: UNP-MF) in ministrstvo, pristojno za finance.

(2) AJPES in UNP-MF odločata o prekrških za kršitve določb tega zakona po 15. členu tega zakona kot prekrškovna organa v skladu z zakonom, ki ureja prekrške.

(3) AJPES je pristojna za nadzor nad izvajanjem določb:

- četrtega in šestega odstavka 4. člena tega zakona ter osmega odstavka 4. člena tega zakona, ko gre za poročanje na zahtevo AJPES;

- tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ko gre za poročanje AJPES;

- petega in šestega odstavka 5. člena tega zakona;

- sedmega odstavka 5. člena tega zakona, ko gre za predložitev dokumentacije skupaj z vsemi potrebnimi dopolnilnimi informacijami AJPES;

- prvega, šestega in sedmega odstavka 6. člena tega zakona;

- četrtega do šestega odstavka 7. člena tega zakona;

- prvega odstavka 9. člena tega zakona, ko gre za predložitev dokumentacije skupaj z vsemi potrebnimi dopolnilnimi informacijami AJPES;

- drugega in tretjega odstavka 11. člena tega zakona;

- 18., 19. in 20. člena tega zakona, ko gre za poročanje AJPES in

- 21. člena tega zakona.

(4) UNP-MF je pristojen za nadzor nad izvajanjem določb:

- osmega odstavka 4. člena tega zakona, ko gre za poročanje na zahtevo Ministrstva za finance;

- tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ko gre za vodenje ustreznih evidenc o transakcijah javnih sredstev v organih oblasti in javnih podjetij;

- sedmega odstavka 5. člena tega zakona, ko gre za hranjenje dokumentacije in podatkov v evidencah o transakcijah v organih oblasti in javnih podjetjih;

- tretjega do petega odstavka 6. člena tega zakona;

- prvega in drugega odstavka 7. člena tega zakona;

- 8. člena tega zakona;

- prvega odstavka 9. člena tega zakona, ko gre za hranjenje dokumentacije in podatkov v poslovnih knjigah in

- 18.,19. in 20. člena tega zakona, ko gre za poročanje ministrstvu, pristojnemu za finance.

(5) UNP-MF lahko pri izvajanju nadzora iz prejšnjega odstavka zahteva poročila in informacije ali opravi pregled poslovanja organov oblasti in podjetij.

VII. KAZENSKE DOLOČBE

15. člen

(1) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če krši:

1. četrti, šesti in osmi odstavek 4. člena tega zakona;

2. tretji, peti, šesti ali sedmi odstavek 5. člena tega zakona;

3. prvi ter tretji do sedmi odstavek 6. člena tega zakona;

4. prvi, drugi ter četrti do šesti odstavek 7. člena tega zakona;

5. 8. člen tega zakona;

6. prvi odstavek 9. člena tega zakona;

7. drugi in tretji odstavek 11. člena tega zakona ali

8. 18. do 21. člen tega zakona.

(2) Z globo od 300 do 4.000 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

16. člen
(izdaja predpisov)

(1) Minister, pristojen za finance, izda predpis iz prvega odstavka 13. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(2) AJPES izda predpis iz drugega odstavka 13. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi predpisa iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

17. člen
(vzpostavitev registrov in evidenc)

AJPES vzpostavi registre in evidence, ki jih mora voditi v skladu s tem zakonom, v treh mesecih po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 13. člena tega zakona.

18. člen
(obvestilo o seznamu naložb v podjetja in seznamu javnih podjetij)

(1) Organi oblasti morajo AJPES in ministrstvu, pristojnemu za finance, v tridesetih dneh po uveljavitvi predpisa iz prvega odstavka 13. člena tega zakona posredovati seznam svojih naložb v podjetja in seznam javnih podjetij, ki so pod njihovim prevladujočim vplivom, po stanju na dan uveljavitve tega zakona v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona. V seznamu javnih podjetij morajo pri tistih javnih podjetjih, ki so pod prevladujočim vplivom v skladu z b) ali c) točko prvega odstavka 4. člena tega zakona, navesti tudi pravni akt, ki daje organu oblasti prevladujoč vpliv.

(2) Organi oblasti morajo AJPES in ministrstvu, pristojnemu za finance, do vzpostavitve Registra javnih podjetij sporočati spremembe v seznamu svojih naložb v podjetja in seznamu javnih podjetij, ki so pod njihovim prevladujočim vplivom, iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od nastanka spremembe v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

19. člen
(obvestilo o seznamu naložb v podjetja in lastniški strukturi)

(1) Javna podjetja morajo AJPES in ministrstvu, pristojnemu za finance, v tridesetih dneh po uveljavitvi predpisa iz prvega odstavka 13. člena tega zakona posredovati seznam svojih naložb v podjetja in svojo lastniško strukturo po stanju na dan uveljavitve tega zakona v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

(2) Javna podjetja morajo AJPES in ministrstvu, pristojnemu za finance, do vzpostavitve Registra javnih podjetij sporočati spremembe v seznamu svojih naložb v podjetja, iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od nastanka spremembe v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

20. člen
(obvestilo o seznamu izvajalcev s pravico ali pooblastilom)

(1) Organi oblasti morajo AJPES in ministrstvo, pristojno za finance, v tridesetih dneh po uveljavitvi predpisa iz prvega odstavka 13. člena tega zakona posredovati seznam svojih izvajalcev, katerim so do vključno dne uveljavitve tega zakona že dodelile posebne ali izključne pravice ali pooblastila za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona. V seznamu izvajalcev morajo pri vsakem posameznem izvajalcu navesti pravni akta, s katerim je bila podeljena pravica ali pooblastilo.

(2) Organi oblasti morajo AJPES in ministrstvu, pristojnemu za finance, do vzpostavitve Registra izvajalcev s pravicami ali pooblastili sporočati spremembe v seznamu svojih izvajalcem iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od nastanka spremembe v elektronski obliki po postopku določenem v pravilniku iz prvega odstavka 13. člena tega zakona.

21. člen
(obvestilo o obračunskem obdobju)

Poročevalci morajo v tridesetih dneh po uveljavitvi tega zakona AJPES pisno obvestiti, ali se njihovo obračunsko obdobje razlikuje od koledarskega. Če AJPES glede posameznega poročevalca ne prejme nobenega obvestila, AJPES pri vodenju evidenc o transakcijah upošteva, da je obračunsko obdobje tega poročevalca enako koledarskemu.

22. člen
(prvo poročanje poročevalcev)

Poročevalci začnejo prvič poročati v skladu s tem zakonom o podatkih, ki se nanašajo na obračunsko obdobje, ki se začne:

- 1. januarja 2008, ko je obračunsko obdobje enako koledarskemu, ali

- po uveljavitvi tega zakona in se konča pred 31. decembrom 2008, ko se obračunsko obdobje razlikuje od koledarskega.

23. člen
(prenehanje veljavnosti)

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati tretji odstavek 2. člena in 6. do 9. člen Pravilnika o načinu in rokih zagotavljanja podatkov za vodenje centralne evidence finančnega premoženja države oziroma občine (Uradni list RS, št. 129/04).

24. člen
(uveljavitev)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu:

Člen določa vsebino in namen zakona.

K 2. členu:

Člen ureja prenos Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L št 318 z dne 17. 11. 2006, str. 17), ki je kodificirala in razveljavila Direktivo Komisije 80/723/EGS in njene spremembe, razen v delu, ki se nanaša na obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalni pravni red. Ti roki so že potekli, in sicer:

- 1. 5. 2004 – za Direktivo 80/723/EGS, ki je v svojem 8. členu zahtevala, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe v skladu z direktivo do 31. 12. 1981 (rok za Slovenijo je bil z dnem vstopa v Evropsko unijo) in da o tem obvestijo Evropsko komisijo.

- 1. 5. 2004 – za Direktivo Komisije 85/413/EGS, ki je v svojem 2. členu zahtevala, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uskladitev s to direktivo do 1. 1. 1986 (rok za Slovenijo je bil z dnem vstopa v Evropsko unijo) in da o tem obvestijo Evropsko komisijo.

- 1. 5. 2004 – za Direktivo Komisije 93/84/EGS, ki je v svojem 2. členu zahtevala, da države članice sprejmejo predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 1. 11. 1993 (rok za Slovenijo je bil z dnem vstopa v Evropsko unijo) in da se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

- 1. 5. 2004 – za Direktivo Komisije 2000/52/ES, ki je v svojem 2. členu zahtevala, da države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. 7. 2001 (rok za Slovenijo je bil z dnem vstopa v Evropsko unijo), da o tem takoj obvestijo Evropsko komisijo in da se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

- 19. 12. 2006 – za Direktivo Komisije 2005/81/ES, ki je v svojem 2. členu zahtevala, da države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 19. 12. 2006 in da besedilo navedenih predpisov in primerjalno tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo nemudoma posredujejo Evropski komisiji. Ko sprejmejo navedene predpise, morajo ti vsebovati sklic na to direktivo ali pa morajo biti ob njihovi uradni objavi opremljeni s sklicem. Način sklicevanja določijo države članice.

K 3. in 4. členu:

V tem členu so opredeljeni pojmi, ki so uporabljeni v zakonu, kakor so opredeljeni v Direktivi 2006/111/ES (v nadaljnjem besedilu: Direktiva).

V opominu je Evropska komisija izrecno opozorila da pojmi, ki jih uporablja Direktiva (in sicer: javne oblasti, javna podjetja, javna podjetja v proizvodnih dejavnostih, podjetje, ki mora voditi ločene račune, različne dejavnosti, izključne pravice, posebne pravice) v obstoječem slovenskem pravnem redu niso zajeti, opredelitev pojma ”javno podjetje” (ki izhaja iz Zakona o gospodarskih javnih službah), pa ne ustreza opredelitvi iz Direktive.

Pojem javno podjetje po Direktivi zajema drugačno opredelitev pravnih oseb, kot je to dosedaj v slovenskem pravnem redu. Zakon o gospodarskih javnih službah namreč ta pojem uporablja za pravne osebe, organizirane kot gospodarske družbe, v katerih je ustanovitelj država ali lokalna skupnost, ki ima tudi večinski delež v kapitalu javnega podjetja, in opravlja gospodarsko javno službo. Javno podjetje po Direktivi ne zahteva, da bi pravna oseba opravljala gospodarsko javno službo, niti da bi bilo v večinski lasti države ali lokalne skupnosti oziroma javne oblasti kot le-te pojmuje direktiva.

Javno podjetje po Direktivi mora biti zgolj pod prevladujočim vplivom javnih oblasti in to neposredno ali posredno. Prevladujoč vpliv lahko nastane zaradi:

− lastništva (če ima na primer v kapitalu neke pravne osebe država 20 %, Kapitalska družba PIZ d.d. 10 % (ki je v 100-odstotni lasti države), Slovenska odškodninska družba 10 % (ki je v 100-odstotni lasti države) in tri občine skupaj 15 %, je seštevek deležev 55 %, kar predstavlja prevladujoč vpliv javnih oblasti);

− finančnega sodelovanja (na primer država zagotovi sredstva za nek projekt pravne osebe in dokler projekt traja, ima v pogodbi o financiranju zagotovljeno, da lahko imenuje več kot polovico članov uprave, upravnega ali nadzornega organa v tej pravi osebi) ali

− predpisov in drugih pravnih aktov, ki jih urejajo (na primer država si v posebnem zakonu zagotovi, da lahko imenuje več kot polovico članov uprave, upravnega ali nadzornega organa v družbah, ki jih zakon ureja, ali si to zagotovi v statutu posamezne družbe).

Po Direktivi se namreč predpostavlja, da imajo javne oblasti prevladujoč vpliv, kadar neposredno ali posredno držijo večinski delež vpisanega kapitala pravne osebe, nadzorujejo večino glasovalnih pravic, ali lahko imenujejo več kot polovico članov uprave, upravnega ali nadzornega organa.

Pri javnih podjetjih ne gre le za gospodarske družbe, temveč tudi zavode in druge pravnoorganizacijske oblike. V ta namen je razložen pojem podjetje kot izhaja iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Pojem javnega podjetja po tem zakonu je tako treba razlikovati od pojma javnega podjetja, kot ga definira Zakon o gospodarskih javnih službah.

Za potrebe izvajanja tega zakona mora biti informacija, ali se posamezna pravna oseba uvršča med javna podjetja ali ne, javno dostopna. Zato je predvideno, da AJPES vzpostavi nov Register javnih podjetij, ki bo tehnično del Poslovnega registra Slovenije. Pravni osebi se bo namreč dodelila posebna oznaka, da gre za ”javno podjetje” po tem zakonu.

Izvajalci s pravico ali pooblastilom morajo voditi ločene računovodske evidence za svoje različne dejavnosti. To so tiste pravne osebe, ki hkrati izvajajo regulirane in neregulirane dejavnosti. Regulirane dejavnosti so tiste, ki se izvajajo na podlagi izključnih ali posebnih pravic, ali pa so za njihovo izvajanje bile posebej ustanovljene pravne osebe, ki izvajajo javne gospodarske službe, javne službe ali dejavnosti v javnem interesu. Neregulirane dejavnosti so po dosedanji zakonodaji poznane kot tržne dejavnosti.

K 5. členu:

V uvodnih določbah Direktive Evropska komisija navaja, da mora po Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti zagotavljati, da države članice podjetjem, tako javnim kot zasebnim, ne dodeljujejo pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom. Ker Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti ne posega v predpise, ki urejajo sistem lastništva v državah članicah in je treba zato zagotoviti enako obravnavo zasebnih in javnih podjetij, ker utegne zapletenost finančnih odnosov med organi oblasti in javnimi podjetji ovirati izvajanje te dolžnosti, bo uporaba pravil v zvezi z državnimi pomočmi mogoča le, če ti finančni odnosi postanejo pregledni. Taka preglednost naj bi pri javnih podjetjih omogočila jasno razlikovanje med vlogo države kot organom oblasti in njeno lastniško vlogo.

Direktiva zahteva, da države članice zagotovijo, da so finančni odnosi med organi oblasti in javnimi podjetji pregledni, kot določa direktiva. V ta namen je treba zavezati tako organe oblasti kot javna podjetja, da ustrezno evidentirajo dodelitev in uporabo javnih sredstev, kakor tudi, ali so bila javna sredstva dodeljena neposredno ali posredno.

Direktiva podrobneje našteva, katere informacije o finančnih odnosih med organi oblasti in javnimi podjetji morajo biti pregledne, in sicer: če organi oblasti javnemu podjetju zagotovijo javna sredstva za poravnavo izgub iz poslovanja, če mu zagotovijo kapital, če mu dodelijo nepovratne dotacije, če mu dodelijo posojila pod ugodnimi pogoji, če se organi oblasti odpovejo dobičku ali odpišejo dolgove (iz posojil, iz uporabe javnih sredstev ali iz obveznih dajatev, to je iz davkov in prispevkov) in s tem javnemu podjetju zagotovijo finančno prednost (podjetje izkaže izredne prihodke). Iz teh vidikov je treba ustrezno evidentirati transferje javnih sredstev in o njih poročati v svojih letnih in konsolidiranih letnih poročilih.

Direktiva zahteva, da so informacije o finančnih odnosih med organi oblasti in javnimi podjetji na voljo Evropski komisiji za obdobje 5 let po uporabi dodeljenih javnih sredstev.

Direktiva navaja izjeme. Glede teh javnih podjetij preglednosti finančnih odnosov po tej direktivi ni treba izvajati. Med izjeme spadajo: centralna banka, kreditne institucije, ki se uvrščajo med javna podjetja, vendar organi oblasti vanje vlagajo depozite pod običajnimi tržnimi pogoji, javna podjetja, katerih ponudba storitev ne more občutno vplivati na trgovino med državami članicami in javna podjetja, katerih letni čisti prihodek zadnjih dveh obračunskih let je manjši od 40 milijonov EUR oziroma če gre za javne kreditne institucije, katerih bilančna vsota ne presega 800 milijonov EUR.

K 6. in 10. členu:

Direktiva posebno pozornost posveča javnim podjetjem v proizvodnih dejavnostih, katerih letni promet je v zadnjem obračunskem letu presegel 250 milijonov EUR. Direktiva določa, da morajo države članice Evropski komisiji posredovati podatke o teh podjetjih vsako leto. Do 31. marca morajo posredovati seznam teh podjetij z navedbo letnega prometa, pozneje pa še letna in konsolidirana letna poročila s predpisanimi dodatnimi informacijami, če jih letna poročila ne vsebujejo. 6. člen zakona navaja informacije, ki jih Evropska komisija zahteva, da se ji posredujejo.

K 7., 8., in 9. členu:

Direktiva zahteva, da države članice zagotovijo, da je finančna in organizacijska struktura vsakega podjetja, ki mora voditi ločene račune (to so izvajalci storitev splošnega gospodarskega pomena, ki opravljajo storitve na podlagi pooblastila, ali razpolagajo s posebnimi ali izključnimi pravicami za opravljanje dejavnosti), pravilno izražena, tako da so odhodki in prihodki povezani s posamezno različno dejavnostjo ter da so znani vsi detajli metod, na podlagi katerih so odhodki in prihodki razdeljeni ali dodeljeni med različne dejavnosti. Vendar se ta zahteva direktive ne nanaša na dejavnosti, za katere je Evropska skupnost sprejela posebne predpise, niti ne zmanjšuje obveznosti držav članic ali podjetij, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ali posebnih predpisov.

Direktiva podrobneje razloži, kaj morajo ukrepi držav članic zagotoviti: da je znotraj podjetja računovodstvo vodeno ločeno po različnih dejavnostih, da so vsi odhodki in prihodki pravilno razdeljeni med različne dejavnosti ali dodeljeni k posamezni dejavnosti po načelu objektivne upravičenosti, ta sodila pa se morajo dosledno uporabljati ter da morajo biti računovodska pravila, po katerih se vodi ločeno računovodstvo, jasno predpisana.

To zahtevo direktive je mogoče izvesti le s sprejemom ustreznih računovodskih pravil. V ta namen jih 8. člen podrobneje predpisuje.

Za potrebe izvajanja tega zakona mora biti informacija, ali se posamezna pravna oseba uvršča med izvajalce s pravico ali pooblastilom ali ne, javno dostopna. Zato je predvideno, da AJPES vzpostavi nov Register izvajalcev s pravicami in pooblastili, ki bo tehnično del Poslovnega registra Slovenije. Pravni osebi se bo namreč dodelila posebna oznaka, da gre za ”izvajalca” po tem zakonu.

Direktiva zahteva, da so podatki, ki zadevajo finančno in organizacijsko strukturo podjetja (o ločenem računovodstvu različnih dejavnosti) na voljo Evropski komisiji za obdobje 5 let po koncu obračunskega leta, na katerega se nanašajo podatki.

Direktiva navaja izjeme. Glede teh izvajalcev preglednosti finančne in organizacijske strukture po tej direktivi ni treba izvajati. Med izjeme spadajo: izvajalci, katerih ponudba storitev ne more občutno vplivati na trgovino med državami članicami, izvajalci, katerih letni čisti prihodek zadnjih dveh obračunskih let pred obračunskim letom, v katerem uživajo posebno ali izključno pravico ali so pooblaščeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, je manjši od 40 milijonov EUR oziroma če gre za javne kreditne institucije, katerih bilančna vsota ne presega 800 milijonov EUR in izvajalci, ki so bili pooblaščeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, če ji je bilo nadomestilo v kakršni koli obliki, ki ga prejemajo, določeno za primerno obdobje po odprtem, preglednem in nepristranskem postopku. Ker Direktiva zavezuje k preglednosti le tiste izvajalce, ki izvajajo različne dejavnosti, se med izjeme lahko uvrščajo tudi tisti izvajalci, ki opravljajo samo storitve splošnega gospodarskega pomena po pooblastilu, ne pa tudi drugih dejavnosti (to so na primer javni zavodi, ki ne opravljajo tržne dejavnosti).

K 11. členu:

V tem členu je določen postopek poročanja Evropski komisiji na njeno zahtevo. Ko Ministrstvo za finance prejme zahtevo Evropske komisije, ga posreduje AJPES.

AJPES izmed podatkov, ki mu jih tekoče poročajo organi oblasti in drugi dajalci javnih sredstev (po 5. in 7. členu), javna podjetja (po 5. členu) in izvajalci s pravico ali pooblastilom (po 7. členu) pripravi poročilo. Če ti podatki ne zadostujejo in mora AJPES za pripravo poročila pridobiti še dodatne informacije in pojasnila od poročevalcev, AJPES pozove poročevalce, da v osmih dneh predložijo še dodatne podatke (po sedmem odstavku 5. člena in prvem odstavku 9. člena).

Pri tekočem zbiranju podatkov je za avtomatsko obdelavo podatkov pomembno, na katero obračunsko obdobje se posamezen podatek nanaša. Ob vzpostavitvi evidence (po uveljavitvi zakona) bo AJPES pridobila ta podatek, saj so poročevalci po 21. členu zavezani, da sporočijo, ali se njihovo obračunsko obdobje razlikuje od koledarskega. Zato je v tem 11. členu določena obveznost poročevalcem, da AJPES v osmih dneh po sprejeti odločitvi pisno sporočijo morebitno spremembo obračunskega obdobja.

Potem ko AJPES pripravi poročilo in zbere dodatne potrebne podatke, le-to posreduje Ministrstvu za finance, ki o tem poroča Evropski komisiji.

K 12. členu:

Zaradi operativne izvedbe zahtev Direktive in določb zakona je predvideno, da so informacije o tem, katero podjetje se uvršča med javno podjetje in katero med izvajalce, javne. Obe oznaki bosta dodani v Poslovnem registru Slovenije, ki ga vodi AJPES.

S tem bo organom oblasti omogočeno, da bodo lahko pred dodelitvijo javnih sredstev preverili, ali jih dodeljujejo javnim podjetjem oziroma izvajalcem ali ne, in da bodo temu ustrezno izpolnjevali svoje obveznosti v skladu s tem zakonom. Na drugi strani bo vsako podjetje lahko preverilo, ali se uvršča med javna podjetja oziroma izvajalce ali ne in ali mora zaradi tega izpolnjevati obveznosti po tem zakonu ali ne.

K 13. členu:

V tem členu so zapisane obveznosti Ministrstva za finance in AJPES, ki morata poskrbeti za pravočasno in pravilno izpolnjevanje obveznosti države za poročanje Evropski komisiji po Direktivi. Za izvedbo določb zakona v praksi je treba izdati še pravilnik Ministrstva za finance in tehnično navodilo AJPES. Ta dva predpisa je mogoče hitreje spremeniti in dopolniti, če bi se pojavilo dodatno vprašanje tekom izvajanja zakona. S to rešitvijo se zagotovi fleksibilnost zakona, kar bo omogočilo hitrejše reševanje tekočih problemov, ki se bodo pojavljali pri operativni izvedbi zakonskih določb.

V teh dveh predpisih se bodo podrobneje definirale oblike transakcij javnih sredstev zaradi njihovega šifriranja in avtomatske obdelave podatkov, postopek posredovanja podatkov ter vsebina evidenc, ki jih bo vodil AJPES.

K 14. členu:

Predviden je nadzor nad izvajanjem določb zakona s strani AJPES, Urada za nadzor proračuna Republike Slovenije pri Ministrstvu za finance (v nadaljnjem besedilu: UNP-MF) in Ministrstva za finance, pri čemer bosta kot prekrškovna organa pooblaščena AJPES in UNP-MF.

AJPES bo izvajala nadzor nad tem, ali javne oblasti, javna podjetja in izvajalci s pravico ali pooblastilom, ustrezno in pravočasno sporočajo podatke, ki jih zbira AJPES, in ali pravne osebe preverjajo ustreznost svoje razvrstitve v registre.

UNP-MF bo izvajal nadzor nad tem, ali javna podjetja ustrezno in pravočasno sporočajo podatke, na zahtevo Ministrstva za finance, ali organi oblasti, javna podjetja in izvajalci ustrezno vodijo zahtevane evidence in hranijo dokumentacijo in podatke za obdobje 5 let, ko morajo biti na voljo Evropski komisiji, in ali so letna poročila in konsolidirana letna poročila pripravljena v skladu z obveznostmi, ki jih določa zakon. Iz teh razlogov je UNP-MF dano tudi pooblastilo, da lahko opravi pregled poslovanja organov oblasti in podjetij.

Pri vseh ostalih določbah zakona izvaja nadzor Ministrstva za finance.

K 15. členu:

Ta člen določa globe, ki zadenejo pravne osebe, kakor tudi odgovorne osebe pravnih oseb, ki storijo prekršek.

Države članice Evropske unije morajo na podlagi 10. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti same sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Evropske unije, torej tudi te Direktive. V skladu s pravom Evropske unije se upošteva načelo, da je treba enako urejati domače in skupnostne primere, pri čemer mora biti sankcija učinkovita, sorazmerna in zastraševalna.

Globa za pravne osebe je določena do višine 20.000 EUR, kot jo je določila Nemčija. Tako globa za pravno osebo kot goloba za odgovorno osebo pravne osebe sta v okviru glob kot jih določa Zakon o gospodarskih družbah v svojem 686. členu, ki je v smislu poročanja letnih poročil AJPES s tem zakonom primerljiv.

K 16. in 17. členu:

Člen določa roke in aktivnosti, ki jih je treba izvesti, da se vzpostavi izvajanje določb zakona. Roki so določeni tako, da so na operativni ravni izvedljivi. Ker je tehnična izvedba spremljanja podatkov odvisna od podrobnejše določitve podatkov, pri čemer je avtomatska obdelava podatkov omogočena le, če so podatki natančno določeni in šifrirani, je vzpostavitev registrov in evidenc s strani AJPES odvisna od vsebine predpisa iz prvega odstavka 13. člena zakona, ki ga bo izdal minister za finance. Zato je rok za izdajo tehničnega navodila, ki ga bo izdal AJPES, odvisen od uveljavitve predpisa ministra za finance, vzpostavitev registra in evidenc AJPES pa od uveljavitve tehničnega navodila.

K 18., 19. in 20. členu:

Za vzpostavitev Registra javnih podjetij in Registra izvajalcev s pravicami ali pooblastili je treba ugotoviti obstoječe stanje. Zato so predvidena obveščanja AJPES in Ministrstva za finance. Brez teh podatkov vzpostavitev registrov in izvajanje zakona ni mogoče. Podatki, ki jih je treba zbrati v ta namen, so podatki:

− o neposrednem in posrednem lastništvu organov oblasti v pravnih osebah – brez tega podatka ni mogoče ugotoviti, ali spada posamezno podjetje med javna podjetja ali ne, zato je v predvideno, da organi oblasti, in javna podjetja poročajo o svojih naložbah v podjetja in o njihovih spremembah;

− o predpisih in drugih pravnih aktih, ki urejajo podjetja, ter o sklenjenih pogodbah in drugih pravnih aktih o finančnem sodelovanju organov oblasti v pravnih osebah, ki vsebujejo določbe, po katerih zapadejo pravne osebe pod prevladujoč vpliv javnih oblasti – brez tega podatka bi bila podjetja, ki bi sicer morala biti uvrščena med javna podjetja in o katerih je država zavezana poročati Evropski komisiji, izpuščena, zato je predvideno, da organi oblasti v seznamu javnih podjetij pri takih javnih podjetjih navedejo tudi pravni akt, ki daje organu oblasti prevladujoč vpliv, navedba pravnega akta omogoča izvedbo nadzora, ali je posamezno podjetje upravičeno uvrščeno med javna podjetja ali ne in

− o podeljenih izključnih in posebnih pravicah – brez tega podatka se ne ve, ali je posamezna pravna oseba zavezana voditi ločeno računovodstvo za različne dejavnosti ali ne, torej ali se uvršča med izvajalce ali ne, zato je predvideno, da organi oblasti pošljejo seznam izvajalcev, kjer navedejo tudi pravni akt, iz katerega izhaja pravica ali pooblastilo, kar bo omogočilo izvedbo nadzora, ali je posamezno podjetje upravičeno uvrščeno med izvajalce ali ne.

K 21. in 22. členu:

Ker se obračunsko obdobje lahko razlikuje od koledarskega je predvideno, da poročevalci o tem obvestijo AJPES.

Zato, da poročevalci in AJPES lahko prilagodijo programsko opremo za izvedbo določb zakona je, tako kot v primeru Nemčije, natančneje določeno, kdaj začnejo poročevalci glede na svoje obračunsko obdobje poročati po določbah tega zakona.

K 23. členu:

Z uveljavitvijo zakona se bodo razveljavili tretji odstavek 2. člena in 6. do 9. člen Pravilnika o načinu in rokih zagotavljanja podatkov za vodenje centralne evidence finančnega premoženja države oziroma občine. Te določbe so dosedaj urejale vsebino Direktive 80/723/EGS vendar nezadostno, kot se je izkazalo tako v praksi kot tudi iz opomina Evropske komisije. Pravilnik ministra, kot je pokazala tudi primerjalno-pravna študija treh drugih držav članic Evropske unije, je v hierarhiji pravnih aktov prenizek akt, saj v njem ni mogoče določiti sankcij.

K 24. členu:

Ker je rok za prenos Direktive že potekel in ker je bila vsebina Direktiva preko Pravilnika o načinu in rokih zagotavljanja podatkov za vodenje centralne evidence finančnega premoženja države oziroma občine že dosedaj znana pravnim osebam, ki bodo imele obveznosti po tem zakonu, je rok za uveljavitev zakona določen kot petnajsti dan po objavi.

***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***

Zadnja sprememba: 05/25/2007

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov