Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI
Samo Bevk
Poslanec



Številka:
Datum: 25. 4. 2008


France Cukjati, dr. med.
predsednik




Na podlagi 19. člena Zakona o poslancih (Ur. list RS, št. 48/92) ter 114. in 115. člena Poslovnika Državnega zbora (Ur. list RS, št. 35/02, 60/04, 64/07) vlagam

ZAKON O PREPREČEVANJU POSLEDIC RUDARJENJA V RUDNIKU ŽIVEGA SREBRA IDRIJA - (ZPPPR - 1)


in ga pošiljam v obravnavo in sprejem.

Na podlagi 142. člena Poslovnika Državnega zbora predlagam, da predlog zakona Državni zbor obravnava in sprejme po rednem postopku.

Pri obravnavi predloga zakona v Državnem zboru in pri delu njegovih delovnih teles bom sodeloval predlagatelj.




Samo Bevk



ZAKON O PREPREČEVANJU POSLEDIC RUDARJENJA V RUDNIKU ŽIVEGA SREBRA IDRIJA - (ZPPPR - 1)


I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

Splošno

Rudnik živega srebra v Idriji je eden najstarejših rudnikov v Evropi in je veljal za drugi največji tovrstni rudnik na svetu, takoj za španskim Almadénom. Vsi večji rudniki živega srebra na svetu so danes že zaprti. Idrijski je v mnogočem posebnost, saj se nahaja neposredno pod mestom, kjer živi več kot 6000 prebivalcev. Rudišče se razteza v smeri severozahod-jugovzhod, dolgo je 1500 m, široko 300 do 600 m, globina orudene cone pa znaša 420 m. Rudišče še ni izčrpano in po ocenah strokovnjakov še vedno vsebuje okrog 10 % svetovnih zalog živega srebra.

V zadnjih 200 letih se je odkopavanje odvijalo v celotnem bloku, tako, da je bilo rudišče pred prenehanjem proizvodnje odprto s petnajstimi obzorji. Skupna dolžina vzdrževanih rovov je bila več kot 150 km. Po količini pridobljene kovine je bilo v Idriji proizvedenega več kot 147 000 ton živega srebra, kar predstavlja 13 % svetovne proizvodnje.

Zaradi padca cen na svetovnem trgu je bila proizvodnja začasno prekinjena v začetku leta 1977. Rudniku je bilo naloženo vzdrževanje objektov in naprav v takem stanju, da bo možna obnova proizvodnje, če se bodo cene na svetovnem trgu dvignile. Proizvodnja je bila v manjšem obsegu obnovljena leta 1983. V letu 1995 pa dokončno ustavljena in sprejet je bil sklep o postopnem in dokončnem prenehanju proizvodnje rude v Rudniku Idrija.

Zakon o Rudniku živega srebra Idrija (ZRŽSI)

Leta 1979 je Skupščina socialistične Republike Slovenije sprejela Zakon o Rudniku živega srebra Idrija (Uradni list SRS, št. 13/79) z namenom, da se ohranijo naravna rudna bogastva in rudniške naprave rudnika živega srebra, ki je postal za nedoločen čas izven obratovanja. Namen zakona je bil ohraniti rudnik kot dobrino splošnega pomena pod posebnim družbenim varstvom. V ta namen je bilo ustanovljeno podjetje Rudnik živega srebra Idrija v takratni družbeni lasti.

Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v RŽSI

V letu 1987 je Skupščina socialistične republike Slovenije sprejela Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija (Uradni list SRS, št. 37/87). Namen zakona je bil, da se po prenehanju večstoletnega rudarjenja zavaruje okolje neposredno nad rudnikom živega srebra in da se obvaruje mesto Idrija pred posledico posedanja in drugimi posledicami rudarjenja ter izvede sanacija teh posledic. Z zakonom so se uredila razmerja skupnega pomena v zvezi s postopnim zapiranjem rudnika ter zagotavljanjem sredstev. Na osnovi tega zakona je vlada sprejela program zapiranja rudnika živega srebra, ki se še danes izvaja in naj bi se izvajal predvidoma do konca leta 2006.

V letu 2004 je Državni zbor RS sprejel Zakon o dopolnitvah Zakona o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija – ZPPPR-A (Ur. list RS, št. 86/04), uradno prečiščeno besedilo zakona (ZPPPR-UPB1) pa je bilo objavljeno v Ur. listu RS, št. 26/05. V dopolnitvi zakona je dopolnjen oziroma razširjen namen zakona še na sanacijo rudarske škode in odpravo posledic dolgoletnega rudarjenja na zdravstveno stanje nekdanjih rudarjev. Opredeljeno je tudi (drugi odstavek 12. člena), da se po letu 2006 zaradi vzdrževanja nezalitega dela jame, monitoringa in vzdrževanja muzejskega rudnika spremeni dejavnost rudnika. V tretjem odstavku 12. člena pa je določeno, da lahko država neodplačno prenese na občino tisto premoženje, ki ga rudnik ne bo potreboval za vzdrževanje nezalitega dela jame ter se uporablja kot javno dobro. Na podlagi tega zakona je leta 2007 Vlada RS sprejela Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012. Dne 17.04.2008 pa je Vlada RS sprejela tudi Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o preoblikovanju podjetja Rudnik živega srebra Idrija, p.o..

Ob sprejemanju te uredbe je vladna Služba za zakonodajo opozorila, da dejansko ne gre samo za spremembo dejavnosti družbe, ki se je navajala kot razlog za sprejem uredbe, temveč za več, poleg razširitve dejavnosti tudi za novo ime družbe, spremembe financiranja, spremembe v pristojnosti in sestavi organov, itd., zato je izpostavila potrebo po zakonski ureditvi te materije, saj je izrazila mnenje, da je takšen način ustanovitve neke družbe, torej z vladno uredbo, neobičajen.

Dolgoročni program postopnega, popolnega in trajnega zapiranja RŽSI

Rudnik je pričel izvajati »Dolgoročni program postopnega, popolnega in trajnega zapiranja Rudnika živega srebra Idrija« v letu 1988. Z raziskavami, meritvami in opazovanji, ki se izvajajo v sklopu zapiralnih del je bilo ugotovljeno, da se nad rudiščem ni oblikoval velik plaz, temveč se je oblikoval velik pogreznitveni lijak, zaradi tega je bilo potrebno program zapiranja prilagoditi.

Vlada Republike Slovenije je program zapiranja prvič dopolnila leta 1995 (166.seja dne 26.10.1995), drugič pa leta 2002 (101. seja dne 12.12.2002). Na podlagi zahtev Občinskega sveta občine Idrija iz leta 2001 je bil v Revidiran dolgoročni program preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija za obdobje 2001 – 2006 vključen tudi Program sanacije okolja zaradi posledic rudarjenja in izboljšanja zdravstvenega varstva prebivalcev Idrije. Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012, ki ga je vlada RS sprejela aprila 2007 poleg vzdrževanja nezalitega dela jame in spremljanja stanja opredeljuje tudi vzdrževanje muzejskega rudnika, vzdrževanje objektov tehniške dediščine, ki so v lasti družbe ter raziskovalne dejavnosti v zvezi z živim srebrom, ionizirajočim sevanjem in izobraževanjem ter ozaveščanjem javnosti v zvezi z zmanjševanjem posledic obremenjevanja okolja z živim srebrom in radonom, ki so v javnem interesu.

Vzdrževanje jame in zunanjih objektov

Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012, opredeljuje, da bo potrebno izvajati rudarska vzdrževalna dela v preostalem odprtem nezalitem delu jame od črpališča v jašku Borba do površine (črpališče v jašku Borba, črpališče v jašku št. 11, območje muzejskega rudnika Antonijev rov) kot tudi ostale objekte na površini, ki bodo ostali v funkciji in lasti družbe (jašek Borba z izvoznim strojem, ventilatorska postaja na jašku Inzaghi, …). Prav tako bo potrebno opravljati vzdrževalna dela elektro ter strojnih naprav (ventilatorska postaja jaška Inzaghi, izvozni stroj jaška Borba, kompresor s komprovodi, elektroinštalacije….) ter nujna vzdrževalna dela na preostalih zunanjih objektih.

Antonijev rov (Muzejski del jame)

Muzejski del jame - Antonijev rov, funkcionira v sklopu jame kot eden od vstopov svežega zraka v zgornji del jame in bo to funkcijo opravljal tudi po letu 2008. Za obiskovalce je odprt od 22. junija 1994. Od ustanovitve služi tudi v izobraževalne namene (osnovnošolsko, srednješolsko in visokošolsko izobraževanje). Do konca leta 2007 ga je obiskalo 296.558 obiskovalcev.


Monitoring (spremljava stanja)

Geodetske in jamomerske meritve
V okviru monitoringa se po letu 2008 t.j. po končani fizični likvidaciji rudnika predvideva geološko, hidrološko in geotehnično spremljavo ter geodetske in jamomerske meritve s katerimi se bo spremljalo stanje okolja in preverjalo uspešnost izvedenih zapiralnih del. Dela se bodo izvajala po že izdelanem rudarskem projektu „Opazovanje (monitoring) vplivnega območja Rudnika živega srebra Idrija po končanih delih“.

V letih postopnega in trajnega zapiranja rudnika Idrija, opravljene meritve inklinacij v vrtinah in njihova interpretacija potrjujejo ugotovitve, da se teren nad rudiščem še vedno premika. Opazno je še nadaljnje istočasno pogrezanje in drsenje terena nad rudiščem.

Po letu 2008 se bo nadaljevalo z opazovanjem merskih celic (deformacijske oziroma napetostne spremembe v odvisnosti od časa), vgrajenih v jami, ki trenutno kažejo, da je vpliv rudarjenja še vedno prisoten. Deformacijski procesi so v relativno večjih globinah še vedno odvisni od časa, vendar ni pričakovati, da bi se trendi večanja hitrosti pomikov dogajali tudi v prihodnje.

Ekološke spremljave
Na osnovi dosedanjih ekoloških raziskav in študij bomo v okviru ekološkega monitoringa po letu 2008 na določenih lokacijah stalno spremljali vsebnost živega srebra in drugih težkih kovin v okolju (zrak, voda, tla, rastline, človek). Povprečne letne koncentracije živega srebra v okolju kažejo na siceršnje zmanjšanje glede na dovoljene emisije in imisije, vendar so še vedno nekoliko nad priporočenimi vrednostmi za bivalno okolje. Poleg navedenih meritev pa se, v sklopu slovensko – bavarskega sodelovanja na področju preučevanja posledic in vplivov nekdanjega rudarjenja in pripadajočih odlagališč rudniške ali tehnološke jalovine na okolje, od leta 2004 kontinuirno spremlja koncentracije radona, oziroma radonove kratkoživeče razpadne produkte v zraku. Cilj meritev je ugotoviti, ali k naravnim koncentracijam radona v okolju prispeva svoj delež tudi radon iz odlagališč z odloženimi materiali, ki vsebujejo radionuklid Ra-226. Slovenija ima na svojem ozemlju določena kritična področja, še posebej v zaprtih dolinah, kot je to primer rudnika živega srebra v Idriji. Rezultati že sedaj kažejo, da so koncentracije v Idriji precej višje kot na lokaciji bivšega rudnika urana v Žirovskem vrhu.

Z raziskavami je ugotovljeno: prvič, da je onesnaženje v Idriji z živim srebrom in radonom večje, kot v primerljivih industrijskih mestih v Sloveniji, drugič da je onesnaženje posledica dolgoletnega rudarjenja, tretjič, da je obolevnost in umrljivost bivših rudarjev v neposredni zvezi z dolžino njihovega dela v rudniku in četrtič, da se vplivi in posledice ekološke obremenitve mesta in okolice odražajo tudi na prebivalcih.

Rudarska škoda

Leta 1992 je bila s posebnim elaboratom ocenjena rudarska škoda na objektih in infrastrukturi v eksploatacijskem območju rudnika Idrija. Po posebnem programu se je v letu 1996 rudarska škoda pričela izplačevati, vendar pa do konca leta 2008 ne bo v celoti realizirana zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev v preteklih letih. S programom sanacije se je pokazala tudi potreba po sanaciji in rekultivaciji površin nad rudiščem, ki jih elaborat iz leta 1992 ni zajel (območje Pronta, oporni zidovi med Antonijevim rovom in Avtobusno postajo, lesno skladišče Barbara Rudnika Idrija in Smukov grič, območje Lenštata in Kalvina). Poškodbe terena in infrastrukture (ceste, kanalizacija, vodovod, oporni zidovi) so evidentne in delno opredeljene v programu spremljave zapiralnih del (inklinometrske meritve) in v Programu vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoringa po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012, vendar pa smatramo, da bi bilo potrebno Elaborat ocene rudarske škode iz leta 1992 ponovno revidirati in finančno ovrednotiti, predvsem zaradi dodatnih novonastalih poškodb po letu 1992 in pred zaključkom odobrenih sanacijskih del.

Ekološka sanacija objektov

Program vključuje ekološko sanacijo posledic petstoletnega delovanja rudnika Idrija v okviru katere se izvede sanacija objektov v katerih so izmerjene previsoke koncentracije radioaktivnega plina. Občasne meritve radioaktivnega sevanja v rudniku po letu 1960 so pokazale povečane koncentracije radioaktivnega radona, zato je bil idrijski rudnik opredeljen kot »radioaktivni«. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je problem sevanja, zaradi večje ekološke zavesti, pojavil tudi v javnosti, Inštitut Jožef Stefan iz Ljubljane je v enem izmed poročil zapisal, da so: »prebivalci na nekaterih lokacijah nedvomno bolj izpostavljeni sevanju kot drugi in predstavljajo eno od sevalno bolj obremenjenih skupin na območju Slovenije.« Najvišje koncentracije radona so bile izmerjene v dveh otroških vrtcih v Prelovčevi in Arkovi ulici ter v stanovanjskem bloku v Tomšičevi ulici. Vrtec v Arkovi ulici je bil uspešno saniran v letu 2008 s pomočjo sredstev Norveškega finančnega sklada, problem pa ostaja v vrtcu v Prelovčevi ulici in nekaterih stanovansjkih objektih zgrajenih na nasutju žgalniških ostankov (npr. stanovanjski blok v Tomšičevi ulici, kar dokazujejo meritve izvedene leta 2007, Zdravstveni inšpektorat). Povečane koncentracije so bile izmerjene v vseh stavbah, ki so bile neizolirane in zgrajene na žgalniških ostankih.

Žgalniški ostanki so raztreseni po vsem mestu in neposredni okolici, po drugi svetovni vojni pa so stare halde uporabljali za zasipanje različnih predelov v mestu, za gradbene tampone, posipanje makadamskih poti,itd…Poleg tega se je za betonske mešanice uporabljal prod iz Idrijce, v katerem so bili primešani tudi odlomki radioaktivnih skonca kamenin. V mestu Idrija je več kot 90 javnih, proizvodnih in stanovanjskih objektov, ki so zgrajeni na žgalniških ostankih.

Zdravstveno varstvo

Škodljivi vplivi rudarjenja so stoletja negativno vplivali na zdravstveno stanje idrijskih rudarjev in prebivalcev. Zato Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012 vključuje tudi zdravstveno varstvo bivših rudarjev in prebivalcev mesta Idrije. Merkurializem in silikoza sta najbolj značilni poklicni bolezni idrijskih rudarjev. Poleg tega so številne raziskave v preteklosti pokazale, da je pri rudarjih in topilničarjih v Idriji splošna umrljivost, umrljivost za rakom pljuč in obolenj srca in ožilja, višja od pričakovane in najvišja v primerjavi z ostalimi rudniki živega srebra v Evropi. Umrljivost rudarjev zaradi raka pljuč dosega celo stopnjo umrljivosti rudarjev nekaterih rudnikov urana. Ocenjujemo, da je danes živih nekaj nad 800 bivših oziroma upokojenih rudarjev, ki prav tako trpijo škodljive posledice rudarjenja. Poleg tega pa je zaradi ionizirajočega sevanja in živega srebra obremenjenost prebivalcev Idrije povečana. Na podlagi raziskav in statističnih podatkov je ugotovljeno, da sta obolevnost in zgodnja umrljivost prebivalcev Idrije višja od slovenskega povprečja.

Informacijsko – raziskovalni center za živo srebro

V okviru Evropske unije je bila zaradi ugotovitve, da je živo srebro in njegove spojine močno strupeno za ljudi, ekosisteme in prosto živeče živali, v letu 2005 sprejeta »Strategija Skupnosti za živo srebro«. Problem onesnaženja z živim srebrom, ki so mu do nedavnega pripisovali le lokalne razsežnosti, velja danes za globalen, razširjen in kroničen problem. Visoki odmerki živega srebra so lahko smrtno nevarni za ljudi, vendar pa imajo lahko tudi relativno nizke koncentracije resne škodljive učinke na razvoj živčnega sistema.

Izpostavljenost nizkim koncentracijam so šele pred nedavnim povezali tudi z škodljivimi vplivi na kardiovaskularni in imunski sistem ter sistem razmnoževanja. Živo srebro zavira tudi mikrobiološko aktivnost v zemlji. Živo srebro je obstojna snov in se lahko v okolju spremeni v metil živo srebro, svojo najbolj strupeno pojavno obliko. Metil živo srebro se nalaga zlasti v prehranjevalnih verigah vodnih ekosistemov.

Cilje strategije so:
Ključni cilj strategije je znižanje stopenj živega srebra v okolju ter izpostavljenosti ljudi, zlasti za metil živo srebro. Rešitev problema metil živega srebra bo trajala desetletja, saj so sedanje stopnje posledica preteklih emisij in bo za njihovo znižanje tudi brez nadaljnjih izpustov potrebnega precej časa.

Republika Slovenija, zlasti še Ministrstvo za okolje in prostor se je dejavno vključilo v postopek sprejemanja strategije in je doseglo, da so v uredbi natančneje določene tudi zahteve po sanaciji in spremljanju nekdanjih rudarskih območji, ki so bila v preteklosti onesnažena z živim srebrom.

Dejstvo je, da je širša okolica Idrije, ter tudi celotno porečje Idrijce od Idrije do njenega izliva v Sočo, Soče od Mosta na Soči do izliva v Jadransko morje in Tržaškega zaliva, močno onesnažena z živim srebrom. V Sloveniji zlasti pa v Idriji se je zaradi petstoletnega pridobivanja živega srebra, razvila cela vrsta znanj, ki niso vezana izključno na pridobivanje in predelavo, temveč tudi na ekološko problematiko vezano na živo srebro. Slovenski raziskovalci se pri obravnavi te problematike prav gotovo uvrščajo med vodilne raziskovalce na svetu.

Ministrstvo za okolje in prostor je ocenilo, da je v Idriji oziroma v Sloveniji nakopičenega toliko znanja vezanega na problematiko živega srebra, da bi Slovenija lahko odločilno pripomogla k polni uveljavitvi Strategije Skupnosti za živo srebro. Da bi lahko dosegli ta cilj je v letu 2005 imenoval delovno skupino za vzpostavitev informacijsko – raziskovalnega središča za živo srebro v Idriji. Delavna skupina je po proučitvi vseh možnosti ocenila, da je najbolj smotrno, da se omenjeni informacijski center formira v sklopu dejavnosti, ki jih bo moral Rudnik Idrija izvajati po končanih zapiralnih delih (vzdrževanje nezalitega dela rudnika in monitoring). Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. v tem smislu razpolaga oziroma lahko zagotovi ustrezne prostore (del upravne stavbe na Bazoviški 2 in laboratorijski prostori na Prešernovi 6, za razširitev dejavnosti pa bi prenovili in preuredili prostore na območju Topilnice s separacijo (predavalnice, delavnice, laboratoriji, razstavni prostori….), strokovne kadre, ki s svojim znanjem in izkušnjami pridobljenimi ob izvajanju del po programu zapiranja Rudnika Idrija lahko zagotovijo ustrezne osnove za delovanje centra (ko bo center zaživel bo potrebno na novo zaposliti visoko izobražene strokovnjake različnih profilov) in arhive (po predhodnem dogovoru z Arhivom Slovenije, da še naprej hranimo arhivsko gradivo v zvezi z rudnikom Idrija), dokumentacijo, zbirke in drugo….

Informacijsko – raziskovalni center naj bi koordiniral proučevanje vplivov Rudnika živega srebra Idrija in tako omogočil spremljavo in oceno potencialnih škodljivih vplivov njegovega delovanja na okolje in zdravje človeka. V ta namen naj bi center združeval naslednje naloge:

Prestrukturiranje in likvidacija podjetja

Pogoji za redno likvidacijo podjetja bodo nastali šele takrat, ko bo na podlagi dolgoročnih meritev in opazovanj ocenjeno, da se lahko jamo zalije v celoti. Zato likvidacija družbe po letu 2008 ni smiselna, potrebno je spremeniti njeno dejavnost in jo zadolžiti za izvajanje vzdrževanja nezalitega dela rudnika, vzdrževanja za muzejsko dejavnost, izvajanje monitoringa, aktivnosti v okviru Informacijsko raziskovalnega centra za živo srebro in centra UNECSO za upravljanje in prezentacijo zaščitenega območja.

V letu 2008 je pri Rudniku živega srebra zaposlenih 35 delavcev, preoblikovana družba pa bo za izvrševanje navedenih dejavnosti potrebovala najmanj 22 delavcev.

Prenos stvarnega premoženja na lokalno skupnost

V letih zapiranja rudnika je bilo izpostavljenih večje število zahtevkov, da bi del premoženja rudnika živega srebra, ki obsega številna zemljišča in objekte v samem mestu Idrija in ni potrebno za izvajanje programa zapiralnih del, neodplačno prenesli na občino Idrija. Večina tega premoženja bi lahko omogočila izvajanje programov občine za športne in druge javne potrebe v skladu z namembnostjo zemljišč oz. objektov, za katere je občina zainteresirana. Do leta 2003, ko so bile sprejete spremembe in dopolnitve zakona o javnih financah, ni bilo možno neodplačno odtujevati stvarnega in finančnega premoženja države, danes pa to omogoča Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS 13/2007). Tako je bilo do sedaj s strani vlade oz. ministrstva za gospodarstvo kot skrbnika tega dela državnega premoženja, kakor tudi s strani samega Rudnika živega srebra v zapiranju, d.o.o. večkrat izraženo mnenje, da ni dejanskih ovir za prenos nepotrebnega premoženja.

Mesto Idrija je do sedaj zaradi več stoletnega rudarjenja utrpelo znatne posledice, ki so pomembno vplivale na kakovost življenja njenih prebivalcev. Rudnik se je razvijal skupaj z mestom in mnogokrat je lokalna skupnost skrbela za dele premoženja rudnika tako, da je vlagala v njihovo vzdrževanje. Država od leta 2004 tudi z novelo zakona o preprečevanju posledic rudarjenja omogoča prenos nepotrebnega premoženja v last in uporabo lokalni skupnosti ter s tem zagotovja normalni razvoj in delno povračilo za posledice rudarjenja, ki prvenstveno koristi širši skupnosti.

Rudnik kot državno podjetje oziroma Republika Slovenija sta lastnika zelo velikih površin v mestu Idrija (več kot 5,5 hektarjev), kar znaša skoraj tretjino mestnih površin. To lastništvo je zgodovinsko pogojeno, saj sta rudnik in mesto rasla vzporedno in velikokrat ni bilo ločnice med mestnimi in rudniškimi predeli. Rudnik in mesto sta se v večstoletni zgodovini prepletala. Veliko zemljišč in nepremičnin v lasti rudnika je že izgubilo funkcijo v procesu njegovega zapiranja, dokončno pa se bo to zgodilo do konca leta 2008. Tega leta je namreč predviden zaključek dolgoletnega procesa zapiranja rudnika – njegovega jamskega dela. Že sedaj pa rudnik na različnih dražbah prodaja posamezne dele nepremičnin, tako zemljišča kot tudi objekte. Ker so zemljišča kupovala predvsem domača, idrijska podjetja, smo praktično kupovali samega sebe. Država s tako pridobljenimi kupninami financira del stroškov zapiranja rudnika in izplačuje mestu del rudarske škode. Mesto Idrija ima zaradi svojega razvoja in prostorskih danosti velik javni interes nad temi površinami. Te površine so pomembne za razvoj našega gospodarstva, obrti in storitvenih dejavnosti ter za izgradnjo komunalne infrastrukture in razvoj turizma, športa in rekreacije.


2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

Glavni namen zakona je zagotovitev delovanja in financiranja rudnika po letu 2008. Na podlagi Revidiranega dolgoročnega programa preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija za obdobje 2001 – 2006 (Vlada RS, december 2002) bo jamski del rudnika koncem leta 2008 dokončno zaprt. Vendar pa bo tudi po letu 2008 skladno z »Programom vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012« potrebno še naprej vzdrževati nezaliti del jame, muzejski rudnik in opravljati monitoring, vse dotlej dokler ne bodo raziskave pokazale, da to ni več potrebno. Kratkoročni monitoring bo trajal pet let, dolgoročni pa deset let, skupaj torej petnajst let. Poleg tega vključuje zakon omejeno rabo prostora, sanacijo okolja zaradi posledic rudarjenja in izboljšanje zdravstvenega varstva nekdanjih rudarjev in prebivalcev mesta Idrije zaradi škodljivih vplivov živega srebra in radona ter dejavnosti v okviru Informacijsko raziskovalnega centra za živo srebro in centra UNECSO za upravljanje in prezentacijo zaščitenega območja.

V zvezi z rudarsko škodo pa je potrebno revidirati tudi elaborat, ki ga je leta 1992 izdelala Krajevna skupnost Idrija in je bil osnova za določitev obsega poškodb. Zato je cilj zakona tudi določiti dejanski obseg rudarske škode.

S predlogom zakona se želi urediti možnost razpolaganja z delom državnega premoženja Rudnika živega srebra v zapiranju d. o. o. v skladu s 5. členom Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS 13/2007) in sicer z namenom, da se omogoči neodplačni prenos dela tega državnega premoženja, ki ni v funkciji zapiranja rudnika, na občino Idrija. Del premoženja (območje jaška Delo) pa se z države na lokalno skupnost neodplačno prenese leta 2008 oz. po končanih zapiralnih delih.

To določa tudi 21. člen Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki omogoča prenos poslovno nepotrebnega premoženja države s ciljem spodbujanja skladnega regionalnega razvoja. Na tej osnovi so bili na primer že izvedeni postopki prenosa Kulturnega doma v Kočevski Reki (Ministrstvo za obrambo) na občino Kočevje in stanovanja ter komunalno opremljena zemljišča ter drugo stvarno premoženje Rudnika urana Žirovski Vrh (Ministrstvo za okolje, prostor in energijo) na občino Gorenja Vas - Poljane.

V zvezi z prenosom premoženja se upošteva načelo odgovornosti države za odpravo posledic rudarjenja v občini Idrija in delno kompenzacijo posledic rudarjenja za prebivalce tudi z neodplačno odtujitvijo tistega državnega premoženja, ki ga lokalna skupnost, zaradi potreb svojih občank in občanov, že dalj časa soupravlja in vzdržuje na svojem območju. S tako rešitvijo se sicer obide primarno načelo prepovedi neodplačnega razpolaganja z državnim premoženjem, vendar se s tem doseže možnost uveljavljanja pravic lokalne skupnosti, ki je dalj časa skrbela za premoženje in na njem uveljavila izvajanje nalog v javnem interesu svojih občank in občanov. S prenosom premoženja na osnovi zakona se zagotavlja tudi načelo javnosti in preglednosti postopkov pri ravnanju s finančnim in stvarnim premoženjem države.


3. PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVNEMU REDU EVROPSKE UNIJE


Evropska unija

Na nivoju Evropske unije, natančneje, v Evropski komisiji, pokrivata področje rudarstva dva generalna direktorata: za podjetništvo (DG Enterprise) in za transport in energijo (DG Transport and Energy). Generalni direktorat za podjetništvo se ukvarja z izkoriščanjem rudnin, ki niso vir energije (»mineral ores« oziroma »kovinske rude«).

Na prvem mestu je treba omeniti direktivo 337/85, ki govori o ocenjevanju nekaterih zasebnih ali javnih projektov na okolje. Gre za opredelitev ocene vpliva na okolje (Environmental Impact Assessment - EIA). Vse države članice so morale navedeno direktivo vključiti v svoj pravni red do marca 1999, nekaterim pa to ni uspelo in je Evropska komisija zoper njih uvedla sankcije. V pripravi pa je tudi direktiva o ocenjevanju dejanskih učinkov nekaterih okoljskih načrtov in programov (t.i. direktiva za strateško okoljsko ocenjevanje - SEA), ki naj bi zaostrila ocenjevanje predvidenih okoljskih vplivov glede na to, koliko se te ocene oziroma napovedi dejansko izkažejo za realne. (glej Extractive Industry Ireland, 2001)

O samem rudarstvu in rudarski dejavnosti na nivoju EU ni posebne zakonodaje. Posredno pa je to področje zajeto v splošni okoljski zakonodaji.

Okoljska odgovornost, okoljska škoda

Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 56–75) se zgolj posredno nanaša tudi na rudarstvo in torej na pridobivanje živega srebra. Njen namen je oblikovati okvir okoljske odgovornosti, ki temelji na načelu "plača povzročitelj obremenitve" za preprečevanje in sanacijo okoljske škode.

Ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti

Direktiva 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES - Izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L št. 102 z dne 11. 4. 2006, str. 15–34). Direktiva Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih je veljala tudi za rudniške odpadke. Leta 2006 pa je bila sprejeta direktiva 2006/21/ES, ki zagotavlja ukrepe, postopke in smernice za preprečevanje ali zmanjševanje, kolikor je mogoče, škodljivih učinkov na okolje, zlasti na vode, zrak, tla, živalstvo, rastlinstvo in pokrajino ter kakršnih koli iz tega izhajajočih tveganj za zdravje ljudi, ki nastanejo kot posledica ravnanja z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti. Zajema ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju, bogatenju in skladiščenju mineralnih surovin in obratovanju kamnolomov.
Direktiva, ki je pomembna tudi za rudniške odpadke, je direktiva 31/99 o odlaganju odpadkov (Landfill Directive), ki predpisuje številne ukrepe za varno odlaganje odpadkov na deponijah. Posebna pozornost pa je posvečena nevarnim odpadkom (hazardous waste), o čemer obstaja poseben katalog na ravni EU in kamor spadajo tudi nekateri rudniški odpadki.

Presoja vplivov na okolje

Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL L št. 197 z dne 21. 7. 2001, str. 30–37), katere cilj je zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se zagotovi skladno s to direktivo izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje. V bistvu gre za strateško okoljsko presojo. Rok za sprejem zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s to direktivo, je bil 21. julij 2004.

Obvladovanje nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi

Direktiva 2003/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2003 o spremembi Direktive Sveta 96/82/ES o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L št. 345 z dne 31. 12. 2003, str. 97–105), ki spreminja Direktivo Sveta 96/82/ES, bolj znana pod imenom "Direktiva Seveso II". V veljavo je stopila 1. januarja 2004. S to direktivo se krijejo industrijska tveganja, povezana z rabo in shranjevanjem nevarnih substanc v industriji izkoriščanja rudnin.

Na onesnaževanje, povzročeno z določenimi nevarnimi snovmi, spuščenimi v vodno okolje na območju skupnosti, se nanaša direktiva 464/76. V direktivi je tudi določeno, kateri so ti pomembni onesnaževalci okolja, še zlasti pa so med njimi navedene težke kovine.

Omeniti je treba tudi okvirno direktivo 61/96 o preprečevanju onesnaževanja (imenovana tudi IPPC direktiva, ker gre za integrirano preprečevanje in nadzor onesnaževanja (Integrated Pollution Prevention and Control). V njej so ukrepi in postopki za zagotavljanje zaščite človekovega zdravja in okolja, in sicer z zmanjševanjem emisij iz industrijskih obratov. Pri omejevanju emisij se upoštevajo najboljše razpoložljive tehnologije (Best Available Techniques – BAT). Direktiva pokriva vse okoljske vplive proizvodnih postopkov (torej se nanaša na onesnaževanje tal, vode in zraka), na kopičenje ostankov, na rabo energije idr.

Med veljavnimi pravnimi akti na ravni EU je potrebno omeniti tudi okvirno direktivo 60/2000 o vodah (Water Framework Directive), ki krovno ureja nekatera vprašanja v zvezi z ravnanjem z vodami. Njen namen je doseči “dober status” vseh vod v Evropski uniji. Direktiva se nanaša na kvaliteto površinskih voda, na talno vodo in na ravnanje z rečnim bogastvom.

Trajnostni razvoj na ravni Evropske unije

Področje trajnostnega razvoja je v Evropski uniji zelo poudarjeno. Med drugim je Evropski svet v Göteborgu leta 2001 sprejel Strategijo za trajnostni razvoj. Zahteva te strategije je, da se morajo vse politike presojati glede na to, kako vplivajo na trajnostni razvoj. Vsi glavni zakonodajni predlogi morajo vsebovati oceno potencialnih ekonomskih, okoljskih in socialnih koristi ter stroškov. Med zakonodajnimi instrumenti na tem področju je treba omeniti dopolnitev direktive 96/82/EC (Seveso II Directive), ki naj bi bila uveljavljena v začetku letošnjega leta in s katero se bodo krila industrijska tveganja, povezana z rabo in shranjevanjem nevarnih substanc v industriji izkoriščanja rudnin. Vsekakor je direktiva posredno povezana tudi z zapiranjem rudnikov, saj se bo v to dopolnjeno direktivo vključilo tudi obdelovanje kovinskih rud in ravnanje z odpadki, nastalimi pri tem procesu. Dopolnitev direktive zahteva od izvajalcev pripravo ocene obvladovanja varnosti (approved safety management system), ki vsebuje natančno oceno tveganja, osnovano na možnem scenariju nastanka nesreče. Predviden je notranji in zunanji načrt za nujne primere, pa tudi primeren inšpekcijski sistem. Pokrivala bo postopke za kemično in termalno predelavo v rudarstvu, pa tudi naprave za ravnanje z rudniškimi odpadki, ki vsebujejo nevarne substance. (Mining industry from the European Union perspective, 2003)

Zapiranje rudnikov

V državah Evropske unije je bilo zaprtih že precejšnje število rudnikov, zlasti premogovnikov, številni rudniki pa so ravno v postopku zapiranja. Občutno se je zmanjšalo in se še vedno zmanjšuje tudi število zaposlenih v rudarski industriji. Ni pa posebne krovne zakonodaje EU, ki bi se neposredno nanašala na zapiranje rudnikov.

Leta 2002 je Mednarodni inštitut za okolje in razvoj (International Institute for Environment and Development – IIED) v okviru projekta Rudarjenje, rudnine in trajnostni razvoj (Mining, Minerals and Sustainable Development – MMSD) izdelal raziskavo na temo politike zapiranja rudnikov, kjer med drugim opredeljuje, da je prvenstven namen (cilj) pri opuščanju rudarjenja in sanaciji zagotavljanje javne varnosti in zdravja ter okoljsko stabilnih pogojev. Namen zgodnjega zagotavljanja sredstev za zapiranje rudnika je v tem, da bi se preprečilo neugodne posledice v času dejanskega zaprtja rudnika – ko podjetje ne bi moglo ali hotelo zagotoviti potrebnih sredstev v zvezi z zapiranjem. Po mnenju raziskave je nekoliko bolj priporočljivo, če ima država poseben zakon o zapiranju rudnikov, saj se na ta način ustanovi ena sama pristojna upravno-organizacijska enota, ki celovito skrbi za to področje. V raziskavi so tudi opredeljeni nekateri glavni izrazi v zvezi z zapiranjem rudnikov, in sicer: razgradnja, obnova in sanacija.

Ravnanje z odpadnimi snovmi v rudarstvu

Organizacija BRGM (Bureau de Recherches Geologiques et Minieres) je na željo Evropske komisije pripravila študijo o ravnanju z rudniškimi odpadnimi snovmi v državah članicah EU, iz katere povzemamo zgoščen opis ureditev v posameznih državah. Študija, ki je nastala leta 2001, v začetku definira odpadne snovi, nastale pri rudarjenju, nato pa oriše stanje na področju tovrstne nacionalne zakonodaje v državah članicah EU.

Rudniške odpadne snovi so lahko povsem naravni neobdelani materiali (zemlja, kamnine itd.), ki so nastali z drobljenjem, lahko pa so to snovi, ki so nastale kot produkt nadaljnje obdelave rude. Pri upravljanju z odlagališči odpadnih snovi je treba upoštevati tudi dolgoročen vpliv na okolje, saj bo življenjska doba njihove strukture zelo verjetno daljša od rudnikov oz. rudarskih družb. To lahko predstavlja tudi probleme pravne narave, saj odgovornost za vzdrževanje in popravilo odlagališč v skladu z večino zakonov ne more biti časovno neomejena. (Management of Mining, 2001)

Študija razlikuje med odpadnimi snovmi tudi glede na to, ali gre za opuščene/stare rudnike, delujoče rudnike, ki uporabljajo stare metode izkoriščanja ali pa rudnike, ki delujejo po sodobnih načelih. Pri opuščenih rudnikih je tako še posebej pomembna kontrola oz. spremljanje (monitoring) območja rudnika z vidika flore in favne, kvalitete zemlje, vrste odpadnih snovi itd., kar omogoča jasno sliko o trenutni situaciji. Pomembno je tudi, da so cilji saniranja npr. pri stopnji onesnaženosti zemlje, zastavljeni v skladu s prihodnjo rabo zemljišča. (Management of Mining, 2001)

Pogled na zakonodajo, ki ureja področje rudarstva v državah članih EU, kaže na različne ureditve. Rudniki in posledice rudarstva na področju Evropske unije so urejene bodisi z rudarskimi zakoniki (Mining Code), s predpisi o ravnanju z odpadnimi snovmi, pa tudi s prepisi o varstvu okolja. Številne uredbe, zakoni in standardi kažejo, da so rudniki oz. rudarstvo pomembna tema, s katero se ukvarjajo nacionalne politike v državah članicah EU. Med državami pa obstajajo razlike glede na obseg, ki je namenjen okoljevarstvenim vidikom v zakonskih tekstih. (glej Management of Mining, 2001)

Jamske vode

Vpliv jamskih voda na podzemne vode je najbolj izrazit, saj vpliva na vodni sistem – režim, pretok voda in v verigi vplivov tudi na tekočo ali celo pitno vodo. V največji meri izgubi voda na kvaliteti zaradi procesa rudarjenja, ker se v njej kopičijo minerali oziroma je onesnažena s strupenimi izpusti iz rudnika ob zapiranju kopov. Izguba kvalitete vode je lahko kemična ali pa fizična. V primerih, ko gre za fizične spremembe, to pomeni spremembo smeri toka, lahko se znatno zniža moč pretoka vode, ipd.

Termin jamske vode zajema vse naravne vode, ki nastajajo oz. izhajajo iz samih prizorišč rudarjenja. Dejstvo je, da kratkoročno in dolgoročno onesnaževanje delujočih in opuščenih rudnikov predstavlja eno od resnejših groženj za okolje oz. vode v mnogih državah. Vse bolj postaja jasno, da so rudarske dejavnosti v preteklosti potekale s premajhnim posluhom za okolje, saj rudarstvo že s samo naravo svojih procesov resno vpliva in onesnažuje vodne vire (Mine Waters Pollution Control, 2001).

S spremembami v zakonodaji, tehnologiji in pristopu se poskuša reševati najbolj neposredne tovrstne vplive, ki jih prinaša razvoj rudarstva, kljub temu pa ostaja veliko nerešenih problemov. Stopnja ogroženosti okolja je odvisna od številnih dejavnikov, npr. senzitivnosti lokalnega terena, sestavine izkopanih rudnin, vrste uporabljene tehnologije, zavezanosti varstvu okolja s strani rudarskih družb, ne nazadnje tudi od možnostji nadzora (monitoring) in uveljavitve spoštovanja predpisov v zvezi z varstvom okolja (Mine Waters Pollution Control, 2001).

Dostopni podatki o problematiki jamskih vod, ki so bili zbrani v okviru raziskave ERMITE, ki jo je financirala Evropska komisija, kažejo, da na tem področju v Evropi obstajajo precejšnja odstopanja. To velja tako za sam obseg problema jamskih vod kot tudi za zakonske ureditve, ki se bistveno razlikujejo. Le v redkih državah, kot je npr. Združeno kraljestvo, so jamske vode eksplicitno omenjene v zakonskih okvirih. To pa seveda ne pomeni, da ta problematika ni urejena. V državah z dolgo zgodovino rudarstva so jamske vode urejene v okviru zakonov o rudarstvu oz. zakonov o vodah, kot je to primer v Avstriji oz. Nemčiji, niso pa nujno v pristojnosti enega samega ministrstva (ERMITE, Overview, 2002).


4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH

V nadaljevanju so predstavljene zakonodajne spremembe oziroma novosti v ureditvah rudarstva v nekaterih primerljivih državah po letu 2004. Gre za spremembe najpomembnejših predpisov, ki se nanašajo na rudarstvo in tudi na nekatera druga področja, ki so z rudarstvom v tesni zvezi, in sicer v vsebinskih okvirih prejšnjega primerjalnega pregleda. Določb predpisov s področja socialnih zadev, delovnih razmerij, izobraževanja in podobno niso upoštevana. Na splošno je mogoče ugotoviti, da se od leta 2004, ko je bila sprejeta novela zakona o preprečevanju posledic rudarjenja, tozadevne zakonodaje niso bistveno spreminjale, čeprav pa je bilo zaslediti tudi podatke o uvedbi postopkov za uveljavitev nekaterih sprememb.

Avstrija

Zakon o mineralnih surovinah (Mineralrohstoffgesetz) je v noveli iz leta 2006 (BGBl. I Nr. 84/2006) med drugim postrožil pogoje za izdajo dovoljenja za opravljanje rudarske dejavnosti v smislu skrbi za čisto ozračje; obratovalec mora namreč v primeru, ko je na določenem območju že presežena raven onesnaženosti ozračja, dokazati, da separacija ne bo bistveno prispevala k temu onesnaževanju oziroma da se bo to z ustreznimi napravami lahko omejilo.

Sprememba zakona o ravnanju z odpadki (Abfallwirtschaftsgesetz) iz leta 2004 (BGBl. I Nr. 155/2004) določa, da se po novem iz okvira tega zakona izloči samo še tista jalovina, ki spada v okvir zakona o rudninskih surovinah in ki nastaja oziroma se odlaga v okviru rudarskega obrata. Prej je bila namreč vsa jalovina, ne glede na to, kje se je nahajala, izvzeta iz zakona o ravnanju z odpadki in je spadala v okvir zakona o mineralnih surovinah.

V Avstriji so v letu 2007 sprejeli tudi uredbo o rudarskih nesrečah (Bergbau-Unfallverordnung), in sicer jo je sprejelo zvezno ministrstvo za gospodarstvo in delo z namenom obvladovanja nevarnosti pri hudih nesrečah v rudarskih obratih. Cilj uredbe je preprečevanje večjih nesreč z nevarnimi snovmi in pripravki ter omejevanje njihovih posledic. V uredbi je določena odgovornost upravljavca za zagotavljanje varnosti, obveznost javljanja, itd. Gre za prenos Direktive 96/82/ES ES o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč ("Direktiva Seveso II" - glej zgoraj) v avstrijski pravni red (spletna stran Jusline).

Belgija

Na zvezni ravni je za okoljske zadeve pristojno zvezno ministrstvo za okolje. V flamski regiji obstaja ministrstvo za okolje in kmetijstvo, v valonski pa ministrstvo za urejanje okolja, urbanizem in okolje. Belgijska zakonodaja je, tako kot upravna pristojnost, razdeljena po regijah. Koncept ocenjevanja okoljskih vplivov (EIA) je bil že pred časom vgrajen v belgijsko zakonodajo. (ERMITE, Belgium, 2002)

Kot izhaja iz podatkov Evropske komisije (projekt ERMITE), v tej državi ni nobenih težav v zvezi z onesnaževanjem voda zaradi dejavnosti rudnikov, saj na njenem ozemlju ni več nobenega delujočega rudnika za kovinsko rudo, kot tudi ne premogovnika. Delujejo samo še kamnolomi.

Kot izhaja iz pregleda zakonodaje na spletni strani pravosodnega ministrstva, se belgijska zakonodaja na področju rudarstva v zadnjih štirih letih ni občutneje spremenila. Omeniti velja le uredbo o sodelovanju javnosti v okoljskih zadevah (Décret relatif à la participation du public en matière d'environnement) z dne 31. 5. 2007, ki dopolnjuje 13. člen uredbe o rudnikih (Décret des mines) iz leta 1988; osnovni člen dekreta o rudnikih namreč določa, da se rudniki lahko izkoriščajo samo na podlagi koncesije, novela pa dodatno zahteva, da je koncesija podeljena na podlagi mnenja javnosti (enquête publique), pridobljenega v skladu z določbami okoljskega zakonika. Vse navedeno pa velja samo za valonsko regijo (spletna stran Juridat).

Finska

Po dosegljivih podatkih se finska rudarska zakonodaja od leta 2004 ni spreminjala. Zakon o rudarstvu (Mining Act) ni bil spremenjen, enako pa velja tudi za uredbo (Mining Decree). Tudi drugi zakoni, se niso bistveno spremenili (spletna stran Finlex).

Finski zakon o rudarstvu (Mining Act, 503/1965) določa, da mora koncesionar po prenehanju rudarskih del vzdrževati rudnik v takem stanju, da se še vedno lahko izdela karto rudnika, ki ga je sicer treba vsakoletno predložiti državnemu uradu za tehnološko varnost. Gre za karto, ki prikazuje potek rudarskih in raziskovalnih del. Ob izgubi koncesije oziroma v primeru, če se ji koncesionar odpove, pa mora brez odlašanja vzpostaviti na okolišu tako stanje, kot ga zahteva javna varnost.

Rudarska zakonodaja je na Finskem sicer vsebovana v zakonu o rudarstvu in v rudarskem dekretu (Mining decree, 663/1965), posredno pa tudi v drugi zakonodaji. Po prenehanju rudarjenja mora koncesionar brez odlašanja vzpostaviti rudarski okoliš v tako stanje, da je zagotovljena javna varnost Na ta način se lahko določijo potrebni ukrepi za zagotavljanje varnosti oziroma odpravljanje škodljivih vplivov. (BRGM, 2001)

V tej državi je, kot izhaja iz študije BRGM iz leta 2001, področje skrbi za rudarske odpadke sicer urejeno v različnih predpisih - tako rudarskih, kot tudi okoljskih, ki jih navajamo v nadaljevanju.

V zvezi z rudniškimi odpadki je treba omeniti zakon o odpadkih (Waste Act, 1072/1993), ki se nanaša na odpadke, torej na preprečevanje njihovega kopičenja in zmanjšanje njihovega nevarnega oziroma škodljivega vpliva. Vsebuje določbe, ki se podrobneje nanašajo na ravnanje z odpadki (npr. zbiranje, transport, predelava in odlaganje). V zakonu je opredeljena tudi obveznost očiščenja onesnaženega območja. (BRGM, 2001)

Zakon o varovanju zdravja (Health Protection Act, 763/1995) je naslednji zakon, ki ga je treba omeniti v tem kontekstu. Ta zakon zahteva, da so vsakršni odpadki shranjeni, zbirani, transportirani, obdelovani in uporabljani na tak način, da ne škodujejo javnemu zdravju. Za dejavnosti, ki lahko škodujejo zdravju, je treba pridobiti posebno dovoljenje. (BRGM, 2001)

Zakon o postopku za ocenjevanje okoljskih vplivov (The Act on Environmental Impact Assessment Procedure (EIA), 468/1994, 267/1999) omogoča, da se ugotovitve ocen okoljskih vplivov upoštevajo pri načrtovanju in odločanju pristojnih oblasti. Omogoča tudi večjo vključitev državljanov pri samem odločanju. Poleg tega predvideva tudi monitoring. (BRGM, 2001 in Finlex)

Zakon o nadomestilu za okoljsko škodo (The Act on Compensation for Environmental Damage, 737/1994) določa nadomestilo, ki se plačuje zaradi različnega onesnaževanja in imisij. Nadomestilo se plača tudi za ukrepe v zvezi s preprečevanjem škode in z vzpostavljanjem določenih okolišev v prvotno stanje. (BRGM, 2001)

Na Finskem se vse vode, ki nastajajo v industrijskih obratih in postopkih, vključno z jamskimi vodami, štejejo kot odpadne vode. Vse zaprte rudnike poplavijo s talno vodo. Monitoring ogroženega območja se mora nadaljevati tudi po zaprtju rudnika, zanj pa je pristojen upravljavec rudnika. Zakon o rudarstvu predpisuje postopek izdelave ocene okoljskih vplivov (EIA) rudarjenja, ki mora opisati vse okoljske spremembe med rudarjenjem in po njegovem prenehanju, vključno z vplivi na vodno bogastvo. (ERMITE, Finland, 2002)

Francija

V Franciji od leta 2004 ni bilo pomembnejših sprememb rudarske zakonodaje (zakonodajna spletna stran Legifrance in druga dosegljiva literatura).

V francoskem rudarskem zakoniku (Code minier) je na splošno določena odgovornost izvajalca rudarskih del (raziskovalca, lastnika rudnika oziroma nosilca rudarske pravice) za škodo na lastnini, povzročeno z rudarskimi aktivnostmi ali z jamskimi vodami. V zakoniku (75. člen) je predpostavljeno, da je izvajalec rudarskih del odgovoren za škodo na površini. To pomeni, da mora plačati stroške vzpostavitve v prejšnje stanje, čeprav škoda ni nastala po njegovi krivdi. Odgovornosti je oproščen edinole v primeru, če dokaže, da je škodo povzročil zunanji dejavnik. Ta odgovornost pa ni omejena samo na območje rudnika, niti ni časovno omejena glede na trajanje rudarske pravice. Če odgovorni subjekt preneha obstajati oziroma, če je plačilno nesposoben, izplača odškodnino država, ki prevzame pravice oškodovanca. V zakoniku je podana tudi zahteva, da izvajalec rudarskih del, ki potekajo v bližini naselij, oblikuje poseben sklad, iz katerega se v primeru škode izplačujejo odškodnine.

V zakonu, št. 1999-45, o škodah, ki nastanejo po rudarski dejavnosti in o preprečevanju rudarskih nevarnosti po prenehanju izkoriščanja rudnikov je bila dana osnova za ustanovitev posebne agencije za preprečevanje in nadzor rudarskih nevarnosti. Naloga agencije je predvsem zbiranje informacij o nevarnostih zaradi rudarskih aktivnosti (predvsem po zaprtju rudnika) in da te informacije posreduje vsem osebam ali skupinam oseb, ki so posebej zainteresirane za preprečevanje oziroma povrnitev škode. Podrobneje o prenehanju rudarskih del govorita 91. in 92. člen rudarskega zakonika.

O preprečevanju in nadzoru rudarskih tveganj govorijo členi 93-96 rudarskega zakonika. Med drugim je določeno, da mora izvajalec rudarskih del namestiti nujno opremo za nadzor tveganja in tudi upravljati z njo, če je bilo po zaprtju rudnika opaženo, da obstaja tveganje za posedanje tal ali za uhajanje nevarnega plina, kar lahko ogrozi premoženje in ljudi.

Okoljska zakonodaja se pretežno nahaja v obsežnem okoljskem zakoniku (Code de l'Environnement), ki določa vrsto odgovornosti v zvezi z varovanjem okolja, tudi v zvezi z odlaganjem odpadkov – vendar samo na splošno. Škoda zaradi posledic rudarjenja se lahko povrne bodisi po tem bodisi po civilnem zakoniku (Code civil).

V Franciji je prisoten izrazit vpliv zapiranja rudnikov in posledic rudarjenja na lokalne skupnosti. Predvsem gre za kisle odpadne vode iz zaprtih rudnikov kovinskih in sulfidnih rud, pa tudi odlagališča rudniških odpadkov. V bivših rudarskih okoliših je posebej pereče pogrezanje tal zaradi neprimernega zapiranja rudnikov, v bistvu pa gre za vpliv jamskih vod na kamnine po poplavitvi rudnikov. (ERMITE, France, 2002)

Načelo, da onesnaževalec plača za povzročeno škodo, je bilo v Franciji vgrajeno že v zakon iz leta 1964, ki se nanaša na režim razdelitve voda in boj zoper onesnaževanje. Ta zakon je vseboval mehanizme finančnih spodbud za preprečevanje onesnaževanja, vendar pa je bilo izvajanje njegovih določb nedosledno. (ERMITE, France, 2002)

Uredba o rudarskih delih, o delih podzemnega skladiščenja in o policiji, pristojni za rudnike in podzemno skladiščenje (Décret n°2006-649 du 2 juin 2006 relatif aux travaux miniers, aux travaux de stockage souterrain et à la police des mines et des stockages souterrains), je bila spremenjena še v letu 2007, in opredeljuje pogoje, postopek ter pristojne organe za izdajo dovoljenj v zvezi z rudarsko dejavnostjo, pa tudi naloge posebne policije1, pristojne za rudnike in podzemno skladiščenje. Ta policija ima nalogo preprečevati in odpravljati škodo v zvezi z rudarsko dejavnostjo in podzemnim skladiščenjem. Posebej skrbi za to, da lastnik rudnika oziroma nosilec rudarske pravice spoštujeta obveznosti iz rudarskega zakonika, predvsem v zvezi z zdravjem zaposlenih in varstvom okolja (spletna stran Legifrance).

Irska

Na zakonskem nivoju ni bilo v zadnjih štirih letih sprejete nove zakonodaje za področje rudarstva. Leta 2007 so bila sprejeta Pravila o varnosti, zdravju in zaščiti pri delu (angl.: Safety, Health and Welfare at Work (General Application) Regulations 2007; v nadaljevanju: Pravila), ki veljajo od 1. novembra 2007 in ki se nanašajo tudi na delovne razmere v rudarstvu. S pravili so prenehala veljati pravila o elektriki v rudnikih (Mines (Electricity) Regulations 1972, (S.I. No. 51) in njihova dopolnitev iz leta 1979 št. (S.I. No. 125) (Pravila o varnosti, zdravju in zaščiti pri delu).

Nemčija

Po dosegljivih podatkih Nemčija v zadnjih štirih letih ni sprejemala nove zakonodaje na področju rudarstva (spletne strani Mining legislation, Bundesrecht - Iuris in Dejure).

V Nemčiji je rudarjenje še vedno ekonomsko pomembno, ker zalaga državo z viri energije in s surovinami, ki se uporabljajo v proizvodnji in predelovalni industriji. Predvsem rudniki premoga, lignita, kalija in kamene soli predstavljajo glavne vire v Nemčiji. (Analysis of Mine Water Problems, 2001)

V Nemčiji veljavna zakonodaja izhaja iz evropskih direktiv in ureja vsa okoljevarstvena področja rudarjenja od pripravljalnih del, same proizvodnje, pa vse do obveznih ukrepov za čas zapiranja rudnikov in za obdobje po njihovem uradnem zaprtju. Vse to ureja obsežen in natančen zvezni zakon o rudarstvu (Bundesberggesetz - BbergG, 1990).
______________________
1 Ta policija ni francoska posebnost, podoben organ imajo tudi drugod, npr v Avstriji.


Zvezni zakon o rudarstvu dokaj natančno določa postopek zapiranja rudnikov in opredeljuje obveznost lastnikov oziroma uporabnikov, da krijejo stroške oziroma škode. V primeru zapiranja mora rudniška uprava obvestiti upravo za rudnike in sprožiti postopek zapiranja. Izdelati je treba podroben načrt zapiranja rudnika, ki vsebuje tri dele. Prvi del ureja fizični del: kop, rudniške tehnične zgradbe, rove, vode in čistilne naprave. Drugi del je socialni del: urejanje socialnih zadev za rudarske delavce, nadomestila, izplačila odpravnin in različni programi za izobraževanje ter gospodarsko prestrukturiranje območja. Tretji del ureja prostorsko okoljski del. V tem delu je določena sanacija prostora in celoten program okoljskega monitoringa za čas zapiranja in še določen čas po zaprtju. Ta čas dodatnega monitoringa, ko je še potrebno spremljanje stanja okolja na območju delovanja rudnika, ocenijo neodvisni strokovnjaki. Monitoring izvaja pristojni urad za varstvo okolja (Environment Protection Authority - EPA) na osnovi izdanega dovoljenja za pridobivanje rude, ki jo je rudnik moral imeti, da je lahko zakonito obratoval. Ko EPA oceni, da so pogoji iz načrta zapiranja izpolnjeni, je mogoče rudnik funkcionalno zapreti.

Kadarkoli pride do okoljevarstvenih problemov na območju, kjer so potekale rudarske aktivnosti, stopita v veljavo 58. in 62. člen zveznega zakona o rudarstvu (Bundesberggesetz - BbergG, 1990), ki natančno določa, kdo je za kaj odgovoren in do kdaj.

Kako sanirajo prostor, kjer je deloval rudnik opisuje članek o Ekološki vzpostavitvi krajine po prenehanju rudarske dejavnosti (Wiegleb, 2003). Po nemški zvezni rudarski zakonodaji je treba površino, kjer je deloval rudnik, ponovno povrniti v javno rabo. Pomembna je tudi socialna komponenta sanacijskega načrta. Predvsem gre za ocene dojemanja kvalitete okolja ljudi, kot ga čutijo prebivalci območja. Glavni cilji, ki jih je treba doseči, so: ohranjanje biotske raznovrstnosti, uveljavljanje principov trajnostnega razvoja in ohranjanja oziroma ponovnega vzpostavljanja kvalitetne kulturne krajine. Po nemškem zveznem zakonu o rudarstvu je upravljavec dolžan zagotoviti, da po zaprtju rudnika ni nobene nevarnosti za zdravje ljudi in za okolje

Zakon o gospodarjenju z vodo (Wasserhaushaltsgesetz, 1999, ki je bil dopolnjen 2002) je osnovni zakon za gospodarjenje in upravljanje z vodami. Podrobneje to področje vod ureja uredba o vodnih virih in odpadnih vodah (Abwasserverordnung, 1999, ki je bila dopolnjena leta 2002). Poleg tega pa obstaja še vrsta podzakonskih aktov za jamske vode, kjer so določeni najvišji izpusti snovi v vodi. (ERMITE, Germany, 2002).

Nizozemska

Po podatkih na spletni strani združenja, ki predstavlja interese industrije nafte in plina (NOGEPA),2 se v zadnjih štirih letih ni spremenil nobeden izmed treh glavnih predpisov3 na področju rudarstva. Tudi na splošno ni zaslediti pomembnejših zakonodajnih sprememb, ki bi se v tej državi posredno ali neposredno nanašale na rudarstvo (povzeto po spletni strani NOGEPA).

Na Nizozemskem je v začetku leta 2003 stopila v veljavo nova zakonodaja o rudarstvu, ki jo sestavljajo zakon (Mining Act of the Netherlands), odredba (Mining Decree of the Netherlands) in rudarski pravilniki (Mining regulations). Nova zakonodaja skuša modernizirati urejevanje tega področja in nadomešča množico starih zakonov ter predpisov s tega področja - med drugim je bil v veljavi zakon iz leta 1810.
________________________
2 Netherlandas Oil and Gas Exploration and Production Association.
3 Mining Act, Mining Decree in Mining Regulations.


O pravilih v zvezi z zapiranjem rudnikov (Rules on the decommissioning of mining works) podrobneje govori odredba o rudarstvu na Nizozemskem (Mining Decree of the Netherlands) v svojem 39. in 40. členu.

V 40. členu, ki ga povzemamo v celoti, je natančneje določena vsebina načrta zapiranja rudnika:
»1. Ta naj vsebuje vsaj:
a) opis načina za odstranitev materiala, ki pripada rudniškemu obratu;
b) opis odpadnih snovi, ki se nahajajo na območju rudnika in njihova predvidena uporaba;
c) opis ukrepov, ki bodo namenjeni preprečevanju škodljivih vplivov;
d) opis ukrepov, ki so namenjeni temu, da se zemljišče, kjer se je nahajal rudniški obrat, vrne, kolikor je to mogoče, v prejšnje stanje;
e) če prejšnji opis (40.d) ni izvedljiv, je potreben opis stanja, v katerem se nahaja opuščeni rudniški obrat in, kjer je to možno, njegova načrtovana namembnost;
f) časovni rok, v katerem se bodo začele in končale omenjene aktivnosti;
g) predviden datum zapiranja rudnika.
2. Takoj, ko upravitelj rudnika zapre rudniški obrat, bodisi deloma, bodisi v celoti, mora o tem obvestiti generalnega inšpektorja za rudnike (Inspecteur - generaal der Mijnen).
3. Nadaljnja pravila so lahko določena z ministrsko uredbo, ki se nanaša na načrt zapiranja rudnika.« (Mining Decree of the Netherlands, 2003)«.

Španija

Španija v zvezi z rudarstvom v zadnjih štirih letih ni sprejela nobenega zakona. Izjema je Zakon 9/2005 z dne 17. 6. 2005 (Ley 9/2005, de 17 de junio), ki pa ne velja za celotno državo, ampak samo na ozemlju avtonomne skupnosti Castilla y León, ki ga je tudi sprejela (Almadén pa npr. leži v avtonomni skupnosti Castilla-La Mancha). Zakon za obdobje 2004-2007 določa pogoje subvencioniranja programov razvoja lokalnih skupnosti (šp.: comarca) ki se ukvarjajo ali so se ukvarjale pretežno z rudarsko dejavnostjo, ali pa je njihovo gospodarstvo bilo posredno odvisno od rudarske dejavnosti (2. člen). Financirajo se projekti, katerih cilj je izboljšanje kvalitete življenja lokalnega prebivalstva ali uporabo rudarske infrastrukture za alternativne namene (npr. turizem). Višina subvencije lahko znaša do 90 odstotkov vrednosti projekta. Sofinanciranje ni kompatibilno s kompenzacijami, ki jih je avtonomna skupnost že prejela zaradi zapiranja rudnika oz. prenehanja rudarske dejavnosti (člen 3(2). in 3(3).).

Sprejetih pa je bilo veliko podzakonskih aktov v zvezi z rudarstvom, ki veljajo za celotno ozemlje Španije (povzeto po spletni strani španskega ministrstva za industrijo, turizem in trgovino):
Španski zakon o rudnikih (Ley 22/1973, de 21 de julio, de Minas) na splošno določa področje rudarjenja. V zakonu je med drugim tudi določena pristojnost ministrstva za industrijo, ki mora določiti pogoje za zaščito okolja, katere je treba obvezno upoštevati pri rudarski dejavnosti. Večino zakonodaje s tega področja pa izdajajo avtonomne regije, zato je za Španijo značilna disperzija in velika raznovrstnost norm s tega področja.

Poleg splošnega zveznega zakona to področje ureja tudi splošna odredba ministra o načinu opravljanja rudarske dejavnosti, potrjena s kraljevim dekretom, s katero je med drugim določen splošni sistem zapiranja rudnikov. V njej je določena zahteva, da ima vsak rudnik, ki se zapira, načrt zapiranja.

Vpliv jamskih voda na podzemne vode je najbolj izrazit, saj vpliva na vodni sistem – režim, pretok voda in v verigi vplivov tudi na tekočo ali celo pitno vodo. V največji meri izgubi voda na kvaliteti zaradi procesa rudarjenja, ker se v njej kopičijo minerali oziroma je onesnažena s strupenimi izpusti iz rudnika ob zapiranju kopov.

Področje jamskih vod v Španiji urejata predvsem zakon o rudnikih, ki določa osnove rudarjenja, pa tudi splošna odredba ministra o načinu opravljanja rudarske dejavnosti, ki določa vrsto in naloge rudniške uprave. Nato sledi kraljevi zakonodajni dekret o obnavljanju naravnega prostora, prizadetega zaradi rudarskih aktivnosti (Real Decreto Legislativo 2994/1982) s katerim je bil določen načrt vzpostavljanja območja rudarjenja, ki omogoča obnavljanje naravnega prostora po prenehanju rudarjenja. Treba je navesti tudi zakon o ocenjevanju vplivov na okolje (Ley 6/2001), in zakon o vodah (Ley 29/1985). Slednji zajema tudi problematiko kvalitete voda v zdravstvenem pomenu in kvaliteto kontinentalnih voda. Načeloma določa, da je treba preprečiti onesnaženje oziroma sanirati neprimerno kvaliteto vode. Poleg tega zahteva pridobitev dovoljenja za izpuste jamskih vod pri pristojnem organu in določa dovoljene izpuste za rudniške vode (ERMITE, Spain, 2002 in gradivo o zapiranju rudnikov - ECPRD).

Tehnično kontrolo kvaliteto voda običajno izvajajo kar rudniki sami. Problem je v primerih opuščenih rudnikov in kopov, kjer ni nikogar, ki bi bil zadolžen za tehnično kvaliteto in monitoring vod. Prav v teh primerih največkrat prihaja do onesnaženja rudniških vod. V Španiji je sicer vrsta avtomatskih merilnih postaj, za katere je odgovorno Ministrstvo za okolje in prostor, ki je zadolženo, da rešuje tovrstne probleme

V Španiji morajo družbe, ki opravljajo rudarjenje, strogo nadzorovati izpust rudniških vod. Od njih se tudi zahteva varovanje okolja ter uvajanje vseh treh principov trajnosti. Slednje je glavni razlog, da ni novih projektov za odpiranje rudnikov. Zakonodaja o varstvu okolja se stalno dopolnjuje, posebno s področja kvalitete stanja okolja. Za vse vrste možnega onesnaženja je zakonsko izkazana obveznost, da se stalno ali pa občasno izvaja monitoring vplivov na okolje. (ERMITE, Spain, 2002)

Rudnik v Almadénu

Leta 1981 je zaradi racionalizacije industrije avtonomna družba Almaden in Arrayanes postala državna družba (Minas de Almaden y Arrayanes transforma el Consejo de Administración en Sociedad Estatal), leta 1988 pa je bil v zakonu o proračunu za leto 1989 (Ley 37/1988) določen tudi krog dejavnosti državne družbe rudnikov Almaden in Arrayanes. (gradivo o zapiranju rudnikov - ECPRD).

Leta 1982 je Ministrstvo za finance predlagalo izdajo kraljevega dekreta o rudniku Almaden in Arrayanes (Real Decreto 535/1982), ki predstavlja osnovo za ureditev odnosov med državo in obema rudnikoma. V dekretu sta natančno določena tehnični in socialni vidik. Sredstva za razgradnjo in lastništvo se prenesejo na Direkcijo za državno premoženje (Dirección del Patrimonio del Estado). Določene so obveznosti rudarske družbe v zvezi z zapiranjem oziroma zaščito rudnika. Poleg tega dekret ureja tudi kadrovska vprašanja, predvsem prestrukturiranje delovne sile, določa finančna izplačila in posebne subvencije, pa tudi status rudniške družbe in njeno ukinitev. (gradivo o zapiranju rudnikov - ECPRD).

Leta 1984 je Ministrstvo za industrijo in energijo predlagalo izdajo posebnega kraljevega dekreta o rezervatu za raziskave in izkopavanje rud v Almadenu in okolici (Real Decreto 2330/1984). Zatem je isto ministrstvo predlagalo izdajo vrste dekretov o podaljšanju raziskovanja in izkoriščanja rudnika, nazadnje leta 1997.

Nekdanji rudnik cinabaritne rude Minas de Almadén y Arrayanes, s. a. (v nadaljevanju: MAYASA) ima danes pravnoformalno status delniške družbe. Osnovne aktivnosti družbe MAYASA so se v preteklosti osredotočale na pridobivanje in prodajo živega srebra, danes pa je usmerjena predvsem v izgradnjo in vodenje zgodovinskega in turističnega objekta Rudarskega parka Almadén (Parque Minero Almadén). MAYASA je posredno, preko Državne družbe za lastniške deleže v industriji (Sociedad Estatal de Participaciones Industriales, v nadaljevanju: SEPI) v stoodstotni lasti španske države. Ta status je bil vzpostavljen 31. marca 1982, ko je bila delniška družba oblikovana kot naslednica avtonomnega organa Consejo de Administración de Minas de Almadén y Arrayanes4 (Upravni odbor rudnikov Almadén in Arrayanes)5 (spletna stran MAYASA).

Cinabaritno rudo so v Almadénu prenehali izkopavati že leta 2001, v juliju 2003 pa so prenehali tudi s predelavo rude v živo srebro. Zato se je v preteklosti zastavljalo vprašanje v zvezi z nadaljnjo uporabo objektov rudnika, problematiko posledic onesnaževanja, naraščajočo brezposelnostjo in množičnim emigriranjem prebivalstva. V Almadénu so se zato odločili območje in zgradbe nekdanjega rudnika izkoristiti kot kulturno in turistično znamenitost industrijske dediščine (spletna stran MAYASA; Sobrino, 2007).

Rudarski park

Projekt Rudarski park Almadén je pričel nastajati konec leta 1999, z ustanovitvijo Fundacije Almadén Francisco Javier de Villegas (v nadaljevanju: Fundacija Almadén).6 V septembru 2006 je projekt prejel nagrado avtonomne skupnosti Castilla-La Mancha za najbolj inovativno turistično iniciativo. Prenova rudnika in njegovo preoblikovanje v turistično-kulturni objekt je potekala v več fazah, tako da so se posamezne enote rudarskega parka za javnost odprle že v času, ko z obnovo drugih še niso niti pričeli. V celoti je bil park slovesno odprt na inavguraciji dne 16. januarja 2008 (spletna stran MAYASA; članek v El Día de Ciudad Real iz januarja 2008). Celotna vrednost investicije je znašala približno 19 milijonov evrov. V nadaljevanju je v tabeli prikazano, koliko sredstev je bilo namenjenih za posamezni del parka in viri financiranja (Sobrino, 2007).
_________________________
4 Na podlagi zakona iz decembra 1916 (šp.: Ley de 23 de diciembre de 1916) je takratno Ministrstvo za finance (šp.: Ministerio de Hacienda) dobilo pooblastila za spremembo poslovne organizacije rudnika in oblikovanje vodstva rudnika v obliki posebnega odbora. Na podlagi Kraljevega odloka iz leta 1918 (šp.: Real Decreto de 25 de junio de 1918) je tako bil oblikovan Upravni odbor rudnikov Almadén in Arrayanes (šp.: Consejo de Administración de las Minas de Almadén) kot avtonomni organ v sestavi Ministrstva za finance. Deloval je v letih 1918-1982 (Villar Diez, 2004: 4-5).
5 Pravna podlaga za to je bil Kraljevi odlok št. 535 iz leta 1982 (šp.: Real Decreto 535/1982). Podrobneje je bil predstavljen v raziskovalni nalogi št. 2/2004, str. 18-19.
6 Francisco Javier de Villegas je bil višji nadzornik rudnika (šp.: superintendente) ki je v 18. stoletju ustanovil rudniško bolnišnico (omenjena bo v nadaljevanju naloge).


Tabela 1: Sredstva in viri financiranja za posamezne objekte almadénskega rudarskega parka

Projekt Parque Minero - obnova in sprememba almadénskega rudnika v turistični in zgodovinski objekt (1999 - 2008)
Objekt
Opis in zgodovina objekta
Vrednost investicije
Investitorji in druge sodelujoče institucije
Izdelava preureditvenega načrta
(Plan Director)		Izdelava načrtov in dokumentacije, ki ima za cilj: obnoviti zgodovinski spomin na rudarstvo v Almadénu, pospeševati turizem, ohranjati industrijsko kulturno dediščino in preoblikovanje objektov v skladu z okolico (socialni, kulturni, ekološki vidik).220.000 EUR.Fundacija Almadén.
Kraljeva rudarska bolnišnica
(Real Hospital de Mineros) 		Ustanovljena je bila leta 1752 in je delovala vse do tridesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1992 je dobila status objekta javnega kulturnega pomena (Bien de Interés Cultural). 2,5 mio EUR evrov (načrtovana vrednost investicije je znašala 1,8 milijona evrov).Znesek je bil v enakih delih razdeljen med oba investitorja Fundación Caja Madrid7 in Fundacijo Almadén - slednja je svoj del sredstev v celoti pridobila od Evropskega sklada za regionalni razvoj (v nadaljevanju ESRR).
Peči Bustamante
(Hornos de Bustamante oz. Hornos de Aludeles)		Peči za predelavo rude v živo srebro je leta 1646 uvedel Juan Alonso de Bustamante. Od petnajstih zgradb, v vsaki sta bili po dve peči, je danes ohranjena samo ena, peči v njej se imenujeta San Eugenio in San Julián, Predstavljata avtentičen zaklad španske industrijske arhitekture in sta v letu 1992 bili razglašeni za objekt javnega kulturnega pomena avtonomne skupnosti Castilla-La Mancha.231.000 EUR (načrtovana vrednost investicije je znašala 250.000 evrov). Ministrstvo za kulturo (Ministerio de Cultura) oz. v okviru njega Generalna direkcija za lepe umetnosti (Dirección General de Bellas Artes).
Obnovo je izvedlo podjetje Técnicas de Arquitectura Monumental, nadziral pa Španski inštitut za zgodovinsko dediščino (Instituto de Patrimonio Histórico Español, v nadaljevanju: IPHE).
Obnovitev zunanjosti rudnikov in okolice oz. Območje San Teodoro (Cerco San Teodoro)T. im. območje rudnikov zajema zgradbe administracije in prostore za obdelavo rude, pa tudi same vhode v rudnik ter vodnjaka (San Teodoro in San Aquilino) ter vitel (San Andrés).2,1 mio EUR.Fundacija Almadén.
Preureditev notranjosti rovov za obiskovalce rudnika
(Interior de la mina)		V rudniku so za turistične oglede prilagodili dva med seboj povezana rova, la mina del Pozo in la mina del Castillo. V prvem si je mogoče ogledati tehnike rudarjenja v 16.-17. stoletju, v drugem pa v 18. stoletju. V rudnik se vodene skupine 15 obiskovalcev spustijo 50 metrov globoko po jašku San Teodoro.2,3 mio EUR.Iz sredstev ESRR je bilo financiranih 170.000 EUR. Preostanek je financirala Fundacija Almadén.
Muzej živega srebra (Museo del Mercurio)Nekdanje (do leta 1941) skladišče živega srebra je bilo za potrebe rudarskega parka preoblikovano v muzej. Dejansko skladišče je bilo prestavljeno v Las Cuevas, 7 km iz Almadéna.750.000 EUR.Večino sredstev je prispevala Fundacija Almadén (680.000 EUR), preostanek je bil pridobljen iz ESRR.
Vrata Karla IV
(Puerta de Carlos IV)		Vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja (pričetek upada proizvodnje zaradi vedno pogostejših spoznanj, da je živo srebro onesnaževalec), je bilo živo srebro zelo dragocena kovina, zato so bili vhodi v poslopja rudnika in predelovalnic strogo varovani in obdani z visokimi zidovi, vstop pa je bil mogoč samo skozi zastražena vrata. Najbližje pečem se nahajajo vrata Karla IV, zgrajena leta 1795, med vladavino tega kralja.90.000 EUR.Pri obnovi je s finančno udeležbo in strokovnim nadzorom sodeloval tudi IPHE, ki je almadénski rudnik leta 2004 izpostavil kot enega od treh prednostnih projektov Nacionalnega načrta za ohranitev industrijske dediščine.
Obnovitev okolice in projekt Azogue8 Obnovitev zunanjih površin rudniškega območja je zavzemala prilagoditve za obiskovalce. Projekt Azogue je zajemal prenovo odlagališča odpadkov Cerco de San Teodoro v Almadénu. Šlo je za goro odpada (jalove rude, opilkov iz peči, smeti pri čiščenju, drobirja pri rušenju, itd.) visoko skoraj 60 metrov in težko približno 3,5 milijone ton. Območje je bilo preurejeno in očiščeno, obnovljena je bila vegetacija, kvaliteto razvoja bodo spremljali še nadaljnjih 50 let.2 mio EUR za ureditev okolice in dodatnih
8,5 mio EUR za projekt Azogue.		Fundacija Almadén.
Viri: Spletna stran Diario La comarca de Puertollano; Spletna stran MAYASA; Sobrino, 2007; Spletna stran Fundación Caja Madrid.

Januarja 2008, dva tedna po svečani otvoritvi rudarskega parka, je Ministrstvo za industrijo, turizem in trgovino, odobrilo sredstva iz španskega proračuna lokalni skupnosti Almadén za namene socialno ekonomskega razvoja na območju Almadéna (program Almadén Q+). Skupna višina dodeljenih sredstev je 7 milijonov EUR (od tega 3 milijoni kot subvencija in 4 milijoni kreditnih sredstev). Dogovor med lokalno skupnostjo in ministrstvom je bil objavljen Resoluciji Generalnega sekretariata za industrijo9 z dne 29. januarja 2008 (Resolucija z dne 29. 1. 2008).

Projekt MERSADE

Kljub zaprtju rudnika in predelovalne industrije živo srebro iz Almadéna še vedno prodajajo. Kloralkalni obrati10 v EU, ki so uporabljali postopek z živim srebrom, le-tega zaradi preoblikovanja ali opuščanja proizvodnje več ne potrebujejo. Njihov preostanek živega srebra odkupi družba MAYASA za nadaljnjo prodajo in izvoz iz EU. MAYASA je že leta 2001 podpisala dogovor z Euro Chlorom11 o odkupu vsega živega srebra iz kloralkalne industrije ter glede na razpoložljivost tega (t. im. sekundarnega) živega srebra tudi ustrezno zmanjšala lastno proizvodnjo (oz. jo po juliju 2003 popolnoma opustila). V obdobju po podpisu pogodbe je bilo na svetovni trg poslanih že 3000 ton tako pridobljenega živega srebra. Ker pa MAYASA nadzor nad živim srebrom izgubi, ko ta zapusti območje almadénskega skladišča, ne more jamčiti, da živo srebro, izvoženo iz EU, ne prispeva h globalnemu onesnaževanju. Evropski ekonomsko-socialni odbor (v nadaljevanju: ESSO) v svojem mnenju o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prepovedi izvoza in varnem skladiščenju kovinskega živega srebra (sprejetega na 435. plenarnem zasedanju 25. in 26. aprila 2007) ugotavlja, da bi bilo zaželeno preprečiti, da ta presežek živega srebra vstopi na svetovni trg (Mnenje ESSO, spletne strani MAYASA, Euro Chlor in LIFE).

Vse to je pripeljalo do odločitve, da je MAYASA v oktobru 2007 pričela z izvedbo projekta MERSADE (angl.: Mercury Safe Deposit) ki bo ponudil rešitev za varno skladiščenje presežka živega srebra v EU.12 Gre za projekt izgradnje prototipa varnega skladišča za kovinsko živo srebro za nadaljnjih 50 let, ki bo zgrajeno na podlagi izkušenj upravljanja in tehničnih značilnosti obstoječega almadénskega skladišča v Las Cuevas. Pri tem MAYASA sodeluje z Nacionalnim centrom za metalurške raziskave (CENIM - Centro Nacional de Investigaciones Metalúrgicas)13 in Univerzo Castilla-La Mancha. Projekt MERSADE je že novembra 2006 odobrila Evropska komisija, končan pa naj bi bil do konca septembra 2009. Proračun projekta znaša 4.299.375 evrov, od tega bo približno polovico projekta financirala EU, saj bo 2.103.745 evrov prispeval program LIFE14 (spletna stran MAYASA in LIFE ter članki v El Día de Ciudad Real, Lanza in La Tribuna de Ciudad Real iz oktobra 2007).
__________________________
7 Fundación Caja Madrid je zasebna ustanova brez namena ustvarjanja dobička, ki deluje predvsem na področju financiranja umetnosti in znanosti (spletna stran Fundación Caja Madrid).
8 Živo srebro - šp.: mercurio, azogue, hidrargirio, hidrárgiro.
9 Deluje v sklopu ministrstva za industrijo, turizem in trgovino (spletna stran Ministrstva za industrijo, turizem in trgovino).
10 Industrija klor-alkalnih izdelkov obsega proizvodnjo klora (Cl2) in alkalij, natrijevega hidroksida (NaOH) ali kalijevega hidroksida (KOH), z elektrolizo raztopin soli. Glavne tehnologije, uporabljane pri proizvodnji klor-alkalnih izdelkov, so elektroliza z živosrebrovo, diafragemsko ali membransko celico, v glavnem na osnovi natrijevega klorida (NaCl) ali v manjšem obsegu na osnovi kalijevega klorida (KCl) pri proizvodnji kalijevega hidroksida (povzeto po spletni strani Ministrstva za okolje in prostor, ARSO).
11 Zveza kloralkalnih proizvajalcev, v katero je vključenih 98 odstotkov kloralkalnih proizvajalcev iz EU-25 in EFTA.
12 Ocenjeno je, da bo v naslednjih 15 letih (t. j. po letu 2007) iz kloralkalne industrije umaknjenih še 11.600 ton presežkov živega srebra (spletna stran Euro Chlor).
13 Deluje v okviru Višjega sveta za znanstveno raziskovanje (Consejo Superior de Investigaciones Cientificas - CSIC), ki sodi v sestavo Ministrstva za izobraževanje in znanost (spletna stran CENIM).
14 LIFE je finančni instrument EU za podporo okoljevarstvenim projektom in projektom za ohranjanje naravnega okolja v državah članicah in kandidatkah. V proračunskem obdobju 2007-2013 se izvaja program LIFE+, projekt MERSADE pa je sredstva pridobil iz programa LIFE III (proračunsko obdobje 2000-2006); številka projekta je LIFE06 PREP/E/000003 (spletna stran LIFE).


Združeno kraljestvo

S 1. 10. 2007 so stopila v veljavo Pravila o nadzoru nad vdihljivim prahom v premogovnikih (ang.: The Coal Mines (Control of Inhalable Dust) Regulations SI 2007/1894). Pravila, ki so nadomestila prejšnja pravila iz leta 1975, lastnikom in upraviteljem nalagajo obveznost, da poskrbijo za zaščito delavcev, ki so pri svojem delu izpostavljeni vdihljivemu prahu15 in je zato ogroženo njihovo zdravje.

Komisija za varnost in zdravje pri delu (angl.: Health and Safety Commission, v nadaljevanju: HSC) bo v letošnjem letu predlagala še večje število sprememb in dopolnitev k zakonodaji s področja varnosti pri delu v rudnikih (angl.: The Health and Safety (Miscellaneous Amendments and Revocations) Regulations), in sicer predvsem o ravnanju in skladiščenju eksplozivnih sredstev v rudnikih ter o kontroli hrupa v delovnem okolju, z njimi pa naj bi bila tudi preklicana veljavnost zastarelih predpisov o varnosti v 224 posameznih rudnikih. Do 1. 2. 2008 so lahko v zvezi s tem na HSC svoje dopolnitve ali mnenja poslale tudi posamezne fizične osebe (spletna stran HSC).



Pregled zakonodaje in dokumentov EU v zvezi z živim srebrom od marca 2004 dalje

Na tem mestu predstavljamo seznam zakonodaje, predlogov aktov in najpomembnejših dokumentov Evropske unije v zvezi z živim srebrom v obdobju od izdelave prejšnjega primerjalnega pregleda, torej od marca 2004 dalje.16 Upoštevali smo tudi v tem obdobju uveljavljene spremembe tistih pravnih aktov Skupnosti, ki so bili sicer sprejeti do marca 2004, vendar samo v primeru, če predstavljajo konkretno spremembo na področju ravnanja z živim srebrom. Nismo pa prikazali drugih aktov in dokumentov, ki se nanašajo na živo srebro in so bili izdani pred marcem 2004, kasneje pa niso bili pomembneje spremenjeni (npr. o sežiganju nevarnih odpadkov). Ravno tako zaradi obsežnosti gradiva praviloma nismo prikazali različnih drugih dokumentov, predvsem mnenj, poročil, priporočil in skupnih stališč, nastalih v postopku sprejemanja posameznih aktov Skupnosti, razen v primerih, ko njihova vsebina pomembeje pojasnjuje določeno tematiko. Zaradi večje preglednosti tega besedila tudi nismo prikazali tistih aktov in dokumentov, ki sicer omenjajo živo srebro, vendar pa se nanašajo zgolj na statistiko, nomeklaturo, carinske tarife, tarifne preferenciale ipd. Najpomembnejši akti in dokumenti s tega področja, prikazani po posameznih vsebinskih sklopih, so:
__________________________
15 Definiran je kot "po zraku prenosljivi material, ki ga lahko oseba ob vdihu dobi v nos in usta" (2. člen Pravil).
16 Popoln seznam obstoječe in načrtovane zakonodaje ter politik Skupnosti v zvezi z živim srebrom, upoštevajoč stanje na dan 28. 1. 2005, se nahaja v prilogi Strategije Skupnosti za živo srebro (širša presoja vplivov).


Strategija Skupnosti za živo srebro

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu - Strategija Skupnosti za živo srebro, KOM(2005) 20 končno, 28. 1. 2005
Dne 28. januarja 2005 je Komisija sprejela sporočilo o Strategiji Skupnosti za živo srebro (v nadaljevanju: Strategija za živo srebro oziroma tudi Strategija), ki temelji na širši presoji vplivov. Strategija obravnava vplive živega srebra na globalni ravni ter predlaga ukrepe za zaščito zdravja ljudi in okolja pred izpusti živega srebra na podlagi analize življenjskega kroga, pri čemer upošteva proizvodnjo, uporabo, ravnanje z odpadki in emisije. Ključni cilj je znižanje stopenj živega srebra v okolju ter izpostavljenosti ljudi, zlasti za metil živo srebro v ribah. Cilji strategije so naslednji:
    - zmanjšanje emisij živega srebra,
    - zmanjšanje dajanja živega srebra v promet z zmanjševanjem ponudbe in povpraševanja,
    - dolgoročno reševanje vprašanja presežkov živega srebra in obstoječih rezerv (v proizvodih, ki se še vedno uporabljajo ali so uskladiščeni),
    - zaščita pred izpostavljenostjo živemu srebru,
    - izboljšanje poznavanja problema živega srebra in možnih rešitev, ter
    - podpora in spodbujanje mednarodnih ukrepov v zvezi z živim srebrom.

V strategiji so nato za vsak cilj opisani koraki, vrzeli in dodatni potrebni ukrepi. Pripomniti je treba tudi to, da je navedena Strategija povezana s področnimi strategijami v okviru šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti 2002-2012 (za varstvo zraka, morskega okolja, tal, za ravnanje z odpadki idr.). Ob koncu leta 2010 namerava Komisija Strategijo ponovno proučiti.


Prepoved izvoza in varno skladiščenje kovinskega živega srebra

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prepovedi izvoza in varnem skladiščenju kovinskega živega srebra (COM(2006) 636 konč. z dne 26. 10. 2006)
Namen predloga je, da se, v skladu z dvema ukrepoma (od dvajsetih) iz Strategije Skupnosti za živo srebro, prepove izvoz kovinskega živega srebra iz Skupnosti, pri čemer se zagotovi, da to živo srebro ne vstopi ponovno na trg, ter da je varno skladiščeno. Glavni namen je omejiti dodatno povečanje svetovne onesnaženosti zaradi živega srebra, ki se je že sprostilo v okolje. Predlog ustreza pozivu Programu Združenih narodov za okolje (UNEP) iz leta 2005, da vlade, zasebni sektor in mednarodne organizacije takoj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje svetovnega tveganja za zdravje ljudi in okolje zaradi živega srebra v proizvodih in proizvodnih postopkih, med drugim tako, da proučijo omejitev primarne proizvodnje in trgovanja s presežno ponudbo živega srebra. EU je tudi že opozorila na potrebo po sprejetju pravno zavezujočega instrumenta o živem srebru na svetovni ravni.17 Predlagana uredba dopolnjuje sedanje politike Skupnosti in zakonodajo na področju nadzora industrijskega onesnaževanja, kemikalij (vključno s kemijsko zakonodajo - uredba REACH), varovanja zdravja in varnosti delavcev ter odpadkov.
Po predlogu navedene uredbe je izvoz kovinskega živega srebra (Hg, CAS RN 7439-97-6) iz Skupnosti prepovedan od 1. julija 2011. Od tega datuma se skladišči kovinsko srebro, ki se ne uporablja več v kloralkalni industriji, živo srebro, pridobljeno pri čiščenju zemeljskega plina, in živo srebro, pridobljeno kot stranski proizvod pri pridobivanju rud barvnih kovin in taljenju, pri takšni kakovosti in koncentraciji ter tako, da je varno za zdravje ljudi in okolje. Kovinsko živo srebro, ki se šteje za odpadek, se lahko skladišči v ustreznem zaprtem sistemu bodisi v podzemnem rudniku soli, prilagojenem za odlaganje odpadkov, bodisi v napravi, ki je izključno namenjena začasnemu skladiščenju živega srebra pred dokončno odstranitvijo in je za to opremljena. Pri tem se nekoliko odstopa od dosedanje ureditve področja odpadkov in njihovega odlaganja. Države članice morajo predložiti Komisiji izvod vseh dovoljenj, izdanih za napravo, ki je namenjena skladiščenju živega srebra.
________________________
17 Evropska komisija v priporočilu Svetu (COM(2008) 70 konč. z dne 12. 2. 2008) glede sodelovanja Evropske skupnosti pri pogajanjih za pravno zavezujoči instrument v zvezi z živim srebrom na podlagi Sklepa 24/3 Upravnega sveta Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) med drugim priporoča, da Svet pooblasti Komisijo, da lahko v imenu Evropske skupnosti pri zadevah v pristojnosti Skupnosti sodeluje pri pogajanjih za sprejetje pravno zavezujočega instrumenta v zvezi z živim srebrom na podlagi Sklepa 24/3 Upravnega sveta UNEP.


Industrijske emisije (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (Prenovitev) (COM(2007) 844 konč. z dne 21. 12. 2007)
Ta direktiva bo določala pravila o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja, ki je posledica industrijskih dejavnosti. Določala bo tudi ukrepe in pravila za preprečevanje ali, če to ni izvedljivo, za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla pri navedenih dejavnostih, vključno z ukrepi za preprečevanje proizvodnje odpadkov, da bi dosegli visoko stopnjo varstva okolja kot celote. V predlogu direktive je na večih mestih omenjeno tudi živo srebro kot eno od pomembnih onesnaževal. Med drugim je v predlogu zaslediti zahtevo, da se pri kurilnih napravah na premog ali lignit vsaj enkrat letno merijo skupne emisije živega srebra.

Pošiljke odpadkov

Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (UL L št. 190 z dne 12. 7. 2006, str. 1 - 36)
Temeljni in poglavitni cilj ter sestavina te uredbe je varovanje okolja, njeni učinki na mednarodno trgovino pa so, kot izhaja iz uvodne obrazložitve, zgolj slučajni. Določa postopke in ureditev kontrole pošiljanja odpadkov, odvisno od porekla, cilja in poti pošiljke, vrste poslanih odpadkov in vrste obdelave, ki se uporablja za odpadke na njihovem cilju. Uredba se uporablja za pošiljke odpadkov med državami članicami v Skupnosti ali s tranzitom skozi tretje države, nadalje za odpadke, uvožene v Skupnost iz tretjih držav oziroma izvožene iz Skupnosti v tretje države, pa tudi za odpadke v tranzitu skozi Skupnost na poti iz tretjih držav ali v tretje države. Poseben režim velja tudi za različne odpadke, ki vsebujejo živo srebro in živosrebrne spojine.

Register izpustov in prenosov onesnaževal

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal ter spremembi direktiv Sveta 91/689/EGS in 96/61/ES (UL L št. 33 z dne 4. 2. 2006, str. 1–17)
Bistvo te uredbe je, da se z njo vzpostavlja celovit register izpustov in prenosov onesnaževal (RIPO) na ravni Skupnosti v obliki javno dostopne elektronske baze podatkov ter določa pravila za njegovo delovanje z namenom izvajanja Protokola ZN-EKE18 o registrih izpustov in prenosov onesnaževal. Omogoča sodelovanje javnosti pri odločanju v zvezi z okoljem in prispeva k preprečevanju ter zmanjševanju onesnaževanja okolja. V Prilogi II te direktive je kot onesnaževalo navedeno tudi živo srebro in njegove spojine, pri čemer je mejna količina izpustov v zrak 10 kg na leto, za izpust v vodo in v tla pa je mejna količina izpustov po 1 kg na leto.19 Upravljavec vsakega industrijskega kompleksa, ki izvaja v Prilogi I uredbe določene dejavnosti, letno poroča pristojnemu organu o količinah izpustov v zrak, vodo in tla katerega koli onesnaževala, opredeljenega v Prilogi II, ki presega mejno količino. Pri tem mora navesti, ali informacija temelji na meritvah, izračunih ali ocenah. O vseh kovinah, torej tudi o živem srebru, se poroča kot o skupni masi elementa v vseh kemičnih oblikah, prisotnih v izpustu.
__________________________
18 Konvencija OZN-EKE o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah je javnosti znana tudi kot "Århuška konvencija" in jo je Evropska skupnost podpisala dne 25. junija 1998. Svet EU je Protokol ZN-EKE v imenu Skupnosti odobril s sklepom 2006/61/ES.
19 Evropski register izpustov onesnaževal (EPER), ki je bil vzpostavljen z Odločbo Komisije 2000/479/ES (UL L št. 192 z dne 28. 7. 2000, str. 36), določa enake mejne vrednosti izpustov v zrak in vodo, ne obravnava pa izpustov v tla. Sam Protokol OZN-EKE o registrih izpustov in prenosov onesnaževal, pa poleg vseh naštetih omejitev količin izpustov v zrak, vodo in tla določa še mejno količino prenosov izven kraja onesnaževala in mejno vrednost za proizvodnjo, predelavo ali uporabo; v obeh primerih je to 5 kg.


Onesnaževanje voda

Direktiva 2006/11/ES o onesnaževanju pri odvajanju nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje Skupnosti (UL L št. 64 z dne 4. 3. 2006, str. 52–59)
Navedena direktiva Evropskega parlamenta in Sveta, ki pomeni zgolj kodifikacijo večkrat bistveno spremenjene in dopolnjene Direktive Sveta 76/464/EGS z dne 4. maja 1976, se uporablja za celinske površinske vode, teritorialne vode in notranje morske vode. V direktivi je določeno, da države članice storijo vse potrebno, da odpravijo oziroma zmanjšajo onesnaževanje voda z nevarnimi snovmi. Odprava onesnaževanja voda je mišljena za družine in skupine snovi iz Seznama I Priloge I direktive, kamor med drugim spada tudi živo srebro in njegove spojine. Glede vseh snovi iz tega seznama velja, da je treba pridobiti predhodno dovoljenje pristojnega organa zadevne države članice za vse izpuste, ki verjetno vsebujejo katero koli od navedenih snovi. V dovoljenju so določeni emisijski standardi za izpuste, ki določajo najvišjo dovoljeno koncentracijo in količino snovi v izpustu. Izdajo se lahko le za omejeno obdobje. Če je potrebno, lahko pristojni organ zadevne države članice za vsako dovoljenje predpiše strožje emisijske standarde. Če povzročitelj obremenitve izjavi, da ne more izpolniti zahtevanih emisijskih standardov, ali če pristojni organ zadevne države članice to sam ugotovi, se izdaja dovoljenja zavrne. Če se emisijski standardi ne upoštevajo, pristojni organ z ustreznimi ukrepi zagotovi, da se pogoji iz dovoljenja izpolnijo in da se po potrebi odvajanje prepove.
Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne20 vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L št. 372 z dne 27. 12. 2006, str. 19 - 31)
Ta direktiva določa posebne ukrepe za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja podzemne vode v skladu določbami okvirne direktive o vodah (Direktive 2000/60/ES). Ti ukrepi zlasti vključujejo merila za ocenjevanje dobrega kemijskega stanja podzemne vode in merila za določitev ter obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov. Ta direktiva tudi dopolnjuje določbe, namenjene preprečevanju ali omejevanju vnosa onesnaževal v podzemno vodo, ki so že vsebovane v omenjeni okvirni direktivi o vodah, in je namenjena preprečevanju poslabšanja stanja vseh teles podzemne vode. Za ocenjevanje kemijskega stanja telesa podzemne vode ali skupine teles podzemne vode uporabljajo države članice nekatera merila, med drugim tudi vrednosti praga za onesnaževala, skupine onesnaževal in kazalce onesnaženja, ki na ozemlju države članice prispevajo k tveganju, da telesa ali skupine teles podzemne vode ne bodo dosegla dobrega stanja; med snovmi, ioni ali kazalci, ki se lahko pojavljajo naravno in/ali kot posledica človekovih dejavnosti, je poleg ostalega navedeno tudi živo srebro.
________________________
20 V primerjalnem pregledu št. 2/2004 smo uporabili izraz "talne vode", v pričujočem besedilu pa uporabljamo v tem kontekstu ustreznejši izraz "podzemna voda".


Direktiva 2006/113/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zahtevah glede kakovosti voda, primernih za lupinarje - kodificirano besedilo (UL L št. 376 z dne 27. 12. 2006, str. 0014 - 0020)
Ta direktiva ureja kakovost voda, primernih za lupinarje, in se uporablja za tiste obalne vode in somornice21, za katere države članice določijo, da jih je treba varovati ali izboljšati, da omogočajo življenje lupinarjem (školjke in polži) ter tako prispevajo k visoki kakovosti proizvodov iz užitnih lupinarjev. Parametri, ki se uporabijo za vode, ki jih določijo države članice, so navedeni v Prilogi I. Koncentracija vsake snovi, med drugim tudi živega srebra, v vodah za lupinarje ali v mesu lupinarjev ne sme preseči ravni, ki škodljivo vpliva na lupinarje in njihove ličinke; upoštevati je treba sinergične vplive teh kovin. Referenčna analizna metoda pri določanju kvalitete voda je atomska absorpcijska spektrometrija in, če je primerno, predhodno koncentriranje in/ali ekstrakcija. Vzorčenje in merjenje se mora izvajati vsaj polletno.
Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike in spremembi Direktive 2000/60/ES (COM(2006) 397 konč. z dne 17. 7. 2006)
S to direktivo se bodo določili okoljski standardi kakovosti za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala. Živo srebro in njegove spojine so po predlogu direktive opredeljene kot prednostne nevarne snovi na področju vodne politike. Določeni sta dve vrsti okoljskih standardov kakovosti: letne povprečne koncentracije in najvišje dovoljene koncentracije. Prva vrsta okoljskih standardov je namenjena za zaščito pred dolgoročnimi in kroničnimi učinki, druga pa za kratkoročne, neposredne in akutne ekotoksične učinke. Države članice bodo morale zagotoviti, da koncentracije živega srebra v tkivu (mokra teža) rib, mehkužcev, rakov in drugih živih organizmov niso presežene, in sicer za metil živo srebro velja omejitev 20 µg/kg. Za celinske in druge površinske vode je določena najvišja letna koncentracija za živo srebro in njegove spojine 0,05 µg/l, najvišja dovoljena koncentracija pa je 0,07 µg/l.
__________________________
21 Voda, ki je mešanica morske in sladke vode (povzeto po SSKJ).


Onesnaževanje zraka

Direktiva 2004/107/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o arzenu, kadmiju, živem srebru, niklju in policikličnih aromatskih ogljikovodikih v zunanjem zraku (UL L št. 23 z dne 26. 1. 2005, str. 3–16)
Direktiva Sveta 96/62/ES z dne 27. septembra 1996 o ocenjevanju in upravljanju kakovosti zunanjega zraka zahteva, da Komisija predloži predloge za ureditev onesnaževal, naštetih v Prilogi I k navedeni direktivi. Cilji direktive iz leta 2004 pa so, med drugim, določiti skupne metode in merila za ocenjevanje koncentracij arzena, kadmija, živega srebra, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zunanjem zraku, kakor tudi za usedanje (med drugim) živega srebra. Poleg tega je njen cilj zagotoviti, da se o koncentracijah živega srebra v zunanjem zraku, kakor tudi o usedanju živega srebra, pridobijo ustrezne informacije ter da so te dostopne javnosti. Med opredelitvami pojmov je v direktivi navedeno, da "skupno plinasto živo srebro" pomeni hlape elementarnega živega srebra (Hg0) in reaktivno plinasto živo srebro, to je vrsto živega srebra, topnega v vodi, z zadostnim tlakom hlapov za obstoj v plinastem stanju. Ne glede na raven koncentracij je za indikativno merjenje skupnega plinastega živega srebra v zunanjem zraku in skupnega usedanja živega srebra postavljeno eno vzorčevalno mesto za meritve ozadja na vsakih 100.000 km2. Prav tako je priporočljivo merjenje trdnega in plinastega dvovalentnega živega srebra. Referenčna metoda za vzorčenje usedlin živega srebra temelji na ekspoziciji cilindričnih naprav za nadzor usedanja standardiziranih dimenzij. Če standardizirane metode CEN ni, smejo države članice uporabljati nacionalne standardne metode.

Izvoz in uvoz nevarnih kemikalij

Uredba Komisije (ES) št. 777/2006 z dne 23. maja 2006 o spremembi Priloge I k Uredbi (ES) št. 304/2003 Evropskega parlamenta in Sveta o izvozu in uvozu nevarnih kemikalij (UL L št. 136 z dne 24. 5. 2006, str. 9–17)
Osnovna uredba iz leta 200322 ima za cilj izvajati Rotterdamsko konvencijo o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za nekatere nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini, krepiti deljeno odgovornost in sodelovanje v mednarodnem prometu z nevarnimi kemikalijami z namenom, da se zavarujeta zdravje ljudi in okolje pred možno škodo, in prispevati k njihovi okolju primerni uporabi. Ti cilji se dosežejo tako, da se olajša izmenjava informacij o značilnostih takšnih kemikalij, da se v okviru Skupnosti predvidi postopek odločanja o njihovem uvozu in izvozu, pa tudi s posredovanjem odločitev pogodbenicam in drugim državam, kakor je primerno. Uredba iz leta 2006 nekoliko spreminja način obveščanja o izvozu za živosrebrove spojine, vključno z anorganskimi živosrebrovimi spojinami, alkil živosrebrovimi spojinami ter alkiloksialkil in aril živosrebrovimi spojinami. Omeniti velja, da že po osnovni uredbi prepoved izvoza velja tudi za toaletna mila, ki vsebujejo živo srebro.

Registracija, evalvacija, avtorizacija in omejevanje kemikalij (REACH)

Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L št. 396 z dne 30. 12. 2006, str. 1–849)
Namen te obsežne uredbe je zagotoviti visoko raven zaščite zdravja ljudi in okolja, vključno z alternativnimi metodami ocene nevarnosti snovi, kot tudi prosti pretok snovi na notranjem trgu ob pospeševanju konkurenčnosti in inovacij. Določbe uredbe se uporabljajo za proizvodnjo, dajanje v promet ali uporabo kemikalij kot takih, v pripravkih ali v izdelkih, in dajanje pripravkov v promet, če je tako navedeno. Temelji na načelu, da morajo proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki zagotoviti, da proizvajajo, dajejo v promet ali uporabljajo takšne snovi, ki nimajo neugodnega učinka na zdravje ljudi ali okolje. Njene določbe temeljijo na načelu previdnosti.
V Prilogi XVII uredbe, ki se nanaša na omejitve proizvodnje, dajanja v promet in uporabe nekaterih nevarnih snovi, pripravkov in izdelkov, je določeno, da se spojine živega srebra ne uporabljajo kot snovi in sestavine pripravkov za uporabo:
(a) pri preprečevanju obraščanja mikroorganizmov, rastlin ali živali na lupine čolnov, na varovalne mreže, plavače, mreže in vse druge naprave ali opremo, ki se uporabljajo pri gojenju rib ali lupinarjev, ter na vse v celoti ali delno potopljene naprave ali opremo;
(b) pri impregnaciji lesa;
(c) pri impregnaciji visoko odpornih industrijskih tekstilij in preje za njihovo izdelavo;
(d) pri obdelavi industrijskih vod, ne glede na njihovo uporabo.
Poleg tega je prepovedano tudi dajanje v promet baterij in akumulatorjev, ki vsebujejo več kakor 0,0005 masnih % živega srebra, vključno s primeri, v katerih so takšne baterije in akumulatorji vgrajeni v naprave. Gumbaste celice in baterije, sestavljene iz gumbastih celic, ki vsebujejo največ 2 masna % živega srebra, so izvzete iz te prepovedi.23
___________________________
22 Sodišče je v sodbi z dne 10. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Parlamentu in Svetu navedeno Uredbo (ES) št. 304/2003 razglasila za nično in razsodilo, da bi morala veljati dvojna pravna podlaga, ki bi vključevala tako 133. člen kot tudi 175. člen prvega odstavka Pogodbe. Vendar je Sodišče ohranilo učinke uredbe, in sicer do sprejetja, v razumnem roku, nove uredbe, temelječe na primerni pravni podlagi. Glede na navedeno je v postopku sprejemanja nov predlog uredbe, temelječe na dvojni pravni podlagi. V zvezi z živim srebrom ta predlog ne prinaša sprememb.
23 Gre za smiselno identično ureditev kot jo je uvedla Direktiva 2006/66/ES (glej v nadaljevanju).


Živila

Uredba Komisije (ES) št. 149/2008 z dne 29. januarja 2008 o spremembi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z uvedbo prilog II, III in IV, v katerih so določene mejne vrednosti ostankov pesticidov za živila, zajeta v Prilogi I k navedeni uredbi (UL L št. 58 z dne 1. 3. 2008, str. 1–398)
Ta najnovejša uredba, ki se nanaša tudi na živo srebro, med drugim določa mejne vrednosti ostankov pesticidov v določenih živilih. Mejna vrednost živega srebra24 kot sestavnega dela pesticidov je v svežem in zamrznjenem sadju ter lupinarjih25 (mandeljni, lešniki, kostanj idr.) 0,1 mg/kg. Enako velja za nekatere druge vrste živil (nešplja, kivi, šipek, kruhovec idr.).
Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 z dne 19. decembra 2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih (UL L št. 364 z dne 20. 12. 2006, str. 5 -24)
Ta uredba določa, da se določena živila ne dajejo v promet, če vsebujejo onesnaževalo, katerega vrednosti presegajo mejno vrednost iz njene priloge. Te mejne vrednosti iz priloge se uporabljajo za užitni del zadevnih živil, razen če je v prilogi določeno drugače. Določajo se v mg/kg mokre teže. Mejna vrednost ne sme presegati 0,50 mg/kg mokre teže za ribiške proizvode in mišičnino rib, razen nekaterih vrst; ta mejna vrednost se uporablja za rake, razen rjavega mesa rakov ter mesa glave in prsi jastoga ter podobnih velikih rakov. Za mišičnino nekaterih rib, kot so morski psi, mečarice, tune in številne druge v prilogi naštete vrste rib, pa mejne vrednosti živega srebra ne smejo presegati 1,0 mg/kg mokre teže.
Uredba Komisije (ES) št. 333/2007 z dne 28. marca 2007 o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za uradni nadzor vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra, anorganskega kositra, 3-MCPD in benzo-a-pirena v živilih (UL L št. 88 z dne 29. 3. 2007, str. 29–38)
V tej uredbi je določeno, da se vzorčenje in analize za uradni nadzor vsebnosti navedenih snovi, ki se nahajajo v živilih, kot izhaja iz priloge k Uredbi (ES) št. 1881/2006 (o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih - glej zgoraj), izvajajo v skladu s prilogo k tej uredbi (št. 333/2007). S tem v zvezi je treba omeniti, da v širšem okviru že Uredba (ES) št. 882/2004 (o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali) določa način izvajanja uradnega nadzora živil. Vendar so v nekaterih primerih potrebne podrobnejše določbe za zagotovitev izvajanja usklajenega uradnega nadzora v Skupnosti. Zaradi tega je bila sprejeta navedena uredba iz leta 2007, ki tudi predstavlja strnitev že prej obstoječe zakonodaje v en zakonodajni akt.26
____________________________
24 Živosrebrove spojine (vsota živosrebrovih spojin, izražena kot živo srebro).
25 Glede na SSKJ, ki kot lupinarje opredeljuje živali z lupino, izraz v uredbi ni povsem ustrezen.
26 Za živo srebro je bila prej v veljavi Direktiva Komisije 2001/22/ES z dne 8. marca 2001 o določitvi postopkov vzorčenja in analiznih metod za uradni nadzor vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra in 3–MCPD v živilih.


Direktiva Komisije 2004/45/ES z dne 16. aprila 2004 (UL L št. 113 z dne 20. 4. 2004, str. 19–23) in Direktiva Komisije 2006/129/ES z dne 8. decembra 2006 (UL L št. 346 z dne 9. 12. 2006, str. 15–25) o spremembah Direktive 96/77/ES o posebnih merilih čistosti aditivov za živila razen barvil in sladil
S tema dvema direktivama, ki sta bili sprejeti v zadnjih štirih letih (pred tem jih je bilo sprejetih še nekaj) se je dopolnil seznam dovoljene vsebnosti aditivov za živila glede na osnovno direktivo iz leta 1996. V zvezi z živim srebrom se je seznam razširil na naslednje aditive:
    - E 407 karagenan (največ 1 mg/kg živega srebra);
    - E 407a obdelane rdeče morske alge eucheuma (največ 1 mg/kg živega srebra);
    - E 426 hemiceluloza iz soje (največ 1 mg/kg živega srebra);
    - E 462 etil celuloza (največ 1 mg/kg živega srebra);
    - E 559 aluminijev silikat (kaolin) (največ 1 mg/kg živega srebra);
    - E 586 4-heksilresorcinol (največ 3 mg/kg živega srebra);
    - E 1452 škrobni aluminijev oktenil sukcinat (največ 1 mg/kg živega srebra).
Direktiva Komisije 2006/33/ES z dne 20. marca 2006 o spremembi Direktive 95/45/ES glede barvil oranžno FCF (sunset yellow FCF, E 110) in titanov dioksid (E 171) (UL L št. 82 z dne 21. 3. 2006, str. 10–13)
Osnovna direktiva določa merila čistosti za številna barvila, navedena v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 94/36/ES z dne 30. junija 1994 o barvilih za uporabo v živilih. V direktivi iz leta 2006 pa je še določeno, da barvilo oranžno FCF (sunset yellow FCF, E 110) lahko vsebuje največ 1 mg/kg živega srebra, barvilo titanov dioksid (E 171) pa največ 1 mg/kg živega srebra po popolnem raztapljanju.

Živalska krma

Direktiva Komisije 2005/8/ES z dne 27. januarja 2005 o spremembi Priloge I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2002/32/ES o nezaželenih snoveh v živalski krmi (UL L št. 27 z dne 29. 1. 2005, str. 44–45)
S to direktivo se spreminja osnovna direktiva iz leta 2002, katere namen je obravnavanje nezaželenih snovi v proizvodih, namenjenih za živalsko krmo. V noveli je dodano, da je v kalcijevem karbonatu kot posamičnem krmilu najvišja vsebnost živega srebra 0,3 mg/kg glede na krmno mešanico z 12 % vsebnostjo vlage.

Blago in tehnologija z dvojno rabo

Uredba Sveta (ES) št. 394/2006 z dne 27. februarja 2006 o spremembi in posodobitvi Uredbe (ES) št. 1334/2000 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo (UL L št. 74 z dne 13. 3. 2006, str. 1–227)
Osnovna uredba27 vzpostavlja režim Skupnosti za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo28 in s tem povezanih storitev ter tranzit blaga z dvojno rabo. Med drugim iz priloge uredbe iz leta 2006 izhaja, da so predmet nadzora tudi črpalke za živo srebro, med materiali za optične senzorje pa omejitev velja za živosrebrov kadmijev telurid (HgCdTe) katere koli čistote.

Električna in elektronska oprema

Odločba Komisije 2005/618/ES z dne 18. avgusta 2005 (UL L št. 214 z dne 19. 8. 2005, str. 65), ki spreminja Direktivo 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi
Namen direktive iz leta 2002 je približati zakonodaje držav članic o omejevanju uporabe nevarnih snovi pri električni in elektronski opremi ter prispevati k varovanju zdravja ljudi in okolju primerni predelavi ter odstranitvi odpadne električne in elektronske opreme. Odločba Komisije iz leta 2005 pa določa, da je, v okvirih prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku, največja dovoljena vrednost koncentracij nekaterih kovin, med drugim živega srebra, 0,1 mas. % v homogenih materialih, kar velja za električno in elektronsko opremo.

Baterije in akumulatorji

Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS (UL L št. 266 z dne 26. 9. 2006, str. 1–14)
Direktiva predvsem določa pravila za dajanje baterij in akumulatorjev na trg, zlasti prepoved dajanja na trg baterij in akumulatorjev, ki vsebujejo nevarne snovi, ter posebna pravila za zbiranje, obdelavo, recikliranje in odstranjevanje odpadnih baterij in akumulatorjev, ki dopolnjujejo ustrezno zakonodajo Skupnosti o odpadkih in pravila za spodbujanje visoke ravni zbiranja in recikliranja odpadnih baterij in akumulatorjev. Po direktivi države članice prepovedo dajanje na trg vseh baterij ali akumulatorjev, vgrajenih v naprave ali ne, ki vsebujejo več kot 0,0005 % živega srebra glede na celotno maso. Ta prepoved se ne uporablja za gumbaste celice, ki vsebujejo največ 2 % živega srebra glede na celotno maso. Vsem napravam, v katere so vgrajene baterije in akumulatorji, se priložijo navodila, ki prikazujejo način varnega odstranjevanja, in kjer je to primerno, obveščajo končnega uporabnika o vrsti vgrajenih baterij in akumulatorjev. Države članice lahko, v skladu s Pogodbo, zbrane prenosne baterije ali akumulatorje, ki vsebujejo živo srebro, odstranijo z odlaganjem na odlagališčih ali s podzemnim skladiščenjem kot del strategije za postopno opuščanje uporabe težkih kovin, ki na podlagi podrobne ocene okoljskih, gospodarskih in družbenih vplivov kaže, da bi bilo treba tej možnosti odstranjevanja dati prednost pred recikliranjem. Države članice tudi zagotovijo, da so vse baterije, akumulatorji in baterijski sklopi ustrezno označeni z znakom iz Priloge II te direktive. Baterije, akumulatorji in gumbaste celice, ki vsebujejo več kot 0,0005 % živega srebra, so označeni s kemijskim simbolom Hg.
_________________________
27 V letu 2007 je bila sprejeta Uredba Sveta (ES) št. 1183/2007 z dne 18. septembra 2007 o spremembi in posodobitvi Uredbe (ES) št. 1334/2000 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo (UL L št. 278 z dne 22. 10. 2007, str. 1–240), ki pa glede živega srebra ne prinaša kakih novosti.
28 Gre za blago, programsko opremo in tehnologijo, ki se lahko uporabi tako v civilne kot tudi v vojaške namene.


Prenosni računalniki

Odločba Komisije 2005/343/ES z dne 11. aprila 2005 o določitvi okoljskih meril in z njimi povezanih zahtev za ocenjevanje in preverjanje za podelitev znaka Skupnosti za okolje prenosnim računalnikom (UL L št. 115 z dne 4. 5. 2005, str. 35–41)
V tej odločbi Komisije je določeno, v katerih primerih se lahko računalniku in tudi vsakemu njegovemu sestavnemu delu podeli znak za okolje. Za podelitev znaka mora biti računalnik (oziroma njegovi sestavni) deli skladen z nekaterimi merili. Med drugim se upošteva vsebnost živega srebra v monitorju prikazovalnika na tekoče kristale (LCD). Znak za okolje se lahko podeli, če osvetlitev ozadja monitorja LCD v povprečju ne vsebuje več kot 3 mg živega srebra na žarnico. Prikaz dlančnika (P.D.A.) ne sme vsebovati živega srebra. Za osebne računalnike pa velja, da se znak lahko podeli, če baterije ne vsebujejo več kot 0,0001 % živega srebra po teži baterije.

Merilne naprave

Direktiva 2007/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. septembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 76/769/EGS glede omejitev pri trženju nekaterih merilnih naprav, vsebujočih živo srebro (UL L št. 257 z dne 03. 10. 2007, str. 13 - 15)
S to direktivo se v skladu s Strategijo za živo srebro iz 2005 uvajajo omejitve pri trženju nekaterih vrst neelektrične ali neelektronske merilne in kontrolne opreme, ki vsebuje živo srebro29, kar je glavna skupina izdelkov z vsebnostjo živega srebra, ki do sedaj ni bila urejena z ukrepom Skupnosti. S tem naj bi se se preprečil vstop živega srebra v tok odpadkov, kar bi koristilo okolju, dolgoročno pa tudi zdravju ljudi. Omejevalni ukrepi zajemajo samo tiste merilne naprave, ki so namenjene za prodajo širši javnosti, zlasti vse termometre za merjenje telesne temperature, pa tudi druge merilne naprave (npr. manometri, barometri, sfigmomanometri in drugi termometri). Izvzeti so predmeti kulturne dediščine oziroma merilne naprave, ki so bile 3. oktobra 2007 starejše od 50 let. Za zmanjšanje emisije živega srebra v okolje in za postopno opuščanje ostalih merilnih naprav, vsebujočih živo srebro, bi Komisija morala preveriti razpoložljivost zanesljivih varnejših nadomestnih rešitev, ki so tehnično in ekonomsko izvedljive. V skladu s to direktivo se omeji samo dajanje v promet novih merilnih naprav, torej omejitev ne velja za naprave, ki so že v uporabi ali se prodajajo kot rabljene. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 3. oktobra 2008, navedene predpise pa uporabljajo od 3. aprila 2009.
_________________________
29 Gre za kovinsko živo srebro (Hg, CAS RN 7439-97-6).


Toplotne črpalke

2007/742/ES: Odločba Komisije z dne 9. novembra 2007 o določitvi okoljskih meril za podelitev znaka Skupnosti za okolje električnim, plinskim ali plinskim absorpcijskim toplotnim črpalkam (UL L št. 301 z dne 20. 11. 2007, str. 14–25)
V tej odločbi je navedeno, da se nekatere kovine, med drugim živo srebro, ki so navedene v Direktivi 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi, ne smejo uporabiti za toplotne črpalke ali sistem toplotnih črpalk, pri čemer se upoštevajo dovoljena odstopanja, navedena v Odločbi Komisije 2005/618/ES o spremembi Direktive 2002/95/ES (0,1 mas. % živega srebra v homogenih materialih). Določeno je tudi, da mora proizvajalec toplotne črpalke s tem v zvezi podpisati certifikat.



Izrabljena vozila

Odločba Sveta 2005/673/ES z dne 20. septembra 2005 (UL L št. 254 z dne 30. 9. 2005, str. 69–72) o spremembi Priloge II k Direktivi 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih vozilih
Osnovna direktiva30 določa ukrepe, katerih cilj je predvsem preprečiti nastajanje odpadkov vozil. V direktivi je zahtevano, da države članice zagotovijo, da surovine in sestavni deli za vozila, ki se dajo v promet po 1. juliju 2003, ne vsebujejo (med drugim) živega srebra, razen v primerih in pod pogoji iz Priloge II. Živo srebro se tako lahko nahaja v žarnicah za razelektrenje in prikazovalnikih instrumentov, pri čemer znaša najvišja dopustna vrednost koncentracije utežnega deleža živega srebra do 0,1 % na homogeni material.

Mila, šamponi in balzami za lase (embalaža)

Odločba Komisije 2007/506/ES z dne 21. junija 2007 o določitvi okoljskih meril za podelitev znaka Skupnosti za okolje milom, šamponom in balzamom za lase (UL L št. 186 z dne 18. 7. 2007, str. 36–45)
V tej odločbi je navedeno, da je treba za podelitev znaka Skupnosti za okolje milom, šamponom in balzamom za lase na podlagi Uredbe (ES) št. 1980/2000 izpolnjevati okoljska merila, določena v odločbi. Med drugim je zahtevano, da embalaža ne sme vsebovati dodatkov na osnovi kadmija ali živega srebra ali spojin z navedenima elementoma.
___________________________
30 Odločba Komisije 2005/438/ES z dne 10. junija 2005 o spremembi Priloge II k Direktivi 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih vozilih (UL L št. 152 z dne 15. 6. 2005, str. 19–19) je spremenila prilogo prvotne direktive tako, da je še naprej dopustna uporaba (med drugim) živega srebra v rezervnih delih, danih v promet po 1. juliju 2003 za popravilo vozil, ki so bila 1. julija 2003 že dana v promet. Komisija je namreč štela, da so ponovna uporaba, prenova in podaljšanje življenjske dobe proizvoda koristni in da morajo zaradi tega biti na voljo rezervni deli za popravilo do takrat že prodanih vozil.


Varnost igrač

Predlog direktive Evropskega Parlamenta in Sveta o varnosti igrač (COM(2008) 9 konč. z dne 25. 1. 2008)
Ta direktiva bo določila pravila o varnosti in prostem pretoku proizvodov, oblikovanih ali namenjenih za uporabo pri igri otrok, mlajših od 14 let. V Prilogi II (Posebne varnostne zahteve) je med drugim določeno, da se ne smejo preseči mejne vrednosti migracije31 igrač ali sestavnih delov igrač, ki so dostopni otrokom med uporabo, in sicer so te mejne vrednosti največ 15 mg/kg v suhem, lomljivem, prahastem ali prožnem materialu za igrače in največ 3,8 mg/kg v tekočem ali lepljivem materialu za igrače.

Človeška tkiva in celice

Direktiva Komisije 2006/17/ES z dne 8. februarja 2006 o izvajanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih tehničnih zahtevah za darovanje, pridobivanje in testiranje človeških tkiv in celic (UL L št. 38 z dne 9. 2. 2006, str. 40–52)
V tej direktivi so določena merila za izbor darovalcev, ki temeljijo na analizi tveganj, povezanih z uporabo posebnih tkiv/celic. Kazalniki teh tveganj so opredeljeni s fizikalnim pregledom, pregledom zdravstvene anamneze in vedenja v preteklosti, biološkim testiranjem, obdukcijo (pri umrlih darovalcih) ter katerim koli drugim ustreznim pregledom. Umrli darovalci so med drugim izključeni iz darovanja, če so zaužili ali so bili izpostavljeni živemu srebru, ki se lahko prenese na prejemnika v količinah, ki bi lahko ogrozile njegovo zdravje.

Poleg vsega naštetega se v zadnjih letih pripravljajo določeni ukrepi v zvezi z omejevanjem škodljivih posledic živega srebra v zobnem amalgamu, in to tako za posamezne paciente kot tudi za okolje na splošno.
_________________________
31 V bistvu pomeni ta izraz, uveden s standardom EN 71-3, mejno vrednost in nadomešča biološko razpoložljivost (topljivi izvleček, ki je toksikološko značilen).


Drugi pomembnejši dokumenti Evropske unije v zvezi z živim srebrom

Med drugimi pomembnejšimi dokumenti Evropske unije v zvezi z živim srebrom je treba omeniti predvsem naslednja dokumenta:

Evropski akcijski načrt za okolje in zdravje 2004–2010

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu Parlamentu in Evropskemu Ekonomsko-Socialnemu Odboru - "Evropski akcijski načrt za okolje in zdravje 2004–2010" (Bruselj, 9.6.2004 KOM(2004) 416 končno)
Namen tega akcijskega načrta je nuditi EU znanstveno utemeljene informacije, potrebne za pomoč vsem (takrat še) 25 državam članicam pri zmanjševanju škodljivih vplivov nekaterih okoljskih dejavnikov na zdravje in pri spodbujanju boljšega sodelovanja med subjekti na področju okolja, zdravja in raziskav. Predlagani ukrepi upoštevajo mnenja drugih institucij in se ujemajo z obstoječimi ukrepi na regionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni, zlasti z vseevropskim procesom WHO za okolje in zdravje in njegovo zavezanostjo zagotavljanju varnejšega okolja za otroke. Zaradi razvoja skladnega okvira za celostno spremljanje izpostavljenosti so bili izpeljani trije pilotni projekti na snoveh, za katere je že potekalo zbiranje podatkov in spremljanje, med drugim za težke kovine, kamor spada tudi živo srebro. Akcijski načrt bo uporabil ta okvir za ocenitev izpostavljenosti pilotnim snovem in tudi vsem glavnim okoljskim dejavnikom, povezanim z zdravstvenimi težavami, in bo po potrebi prilagodil spremljanje okolja in hrane.

Poklicna izpostavljenost živemu srebru

Mnenje Znanstvenega odbora Komisije za mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost kemičnim dejavnikom iz leta 2007 v zvezi z živim srebrom
Omenjeni odbor (Scientific Committee on Occupational Exposure Limits (SCOEL)), ki pomaga Komisiji pri predlaganju evropskih ciljev kot indikativnih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost zaradi varovanja delavcev pred kemičnim tveganjem, ki se določijo na ravni Skupnosti, je v maju 2007 izdal priporočilo, po katerem naj osemurna izpostavljenost delavcev živemu srebru ne bi znašala več kot 0,02 mg živega srebra na m3. Biološke mejne vrednosti živega srebra pa naj ne bi znašale več kot 10 μg živega srebra na liter krvi in 30 μg živega srebra na gram kreatinina v urinu.

5. OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONA NA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Na podlagi obstoječega zakona je Vlada Republike Slovenije na svoji 119. redni seji dne 26.04.2007 sprejela program »Vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008 – 2012. V Programu so opredeljena dela in sredstva za vzdrževanje, monitoring in rudarsko škodo in sicer (v EUR):

Leto
Vzdrževanje
Monitoring
Skupaj
Rudarska škoda
Skupaj
2008
733.241,35
319.063,09
1.052.304,44
525.788,68
1.578.093,12
2009
733.241,35
319.063,09
1.052.304,44
543.081,29
1.595.385,73
2010
733.241,35
319.063,09
1.052.304,44
751.126,69
1.803.431,13
2011
733.241,35
319.063,09
1.052.304,44
306.744,94
1.359.049,38
2012
733.241,35
319.063,09
1.052.304,44
1.052.049,38
Skupaj
3.666.206,75
1.595.315,45
5.261.522,20
2.126.741,60
7.388.263,80

Sredstva navedena v tabeli za leti 2008 in 2009 so zagotovljena v okviru Ministrstva za gospodarstvo na proračunski postavki Programi zapiranja rudnikov v državnih proračunih za leti 2008 in 2009.

Poleg navedenega je potrebno po letu 2009 zagotoviti še:
skupnost ne bo imel neposrednih posledic za državni proračun.

Zakon nima finančnih posledic za druga javna finančna sredstva.


6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

Zakon ne bo imel drugih posledic.



II. BESEDILO ČLENOV


1. člen

S tem zakonom se urejajo razmerja skupnega pomena v zvezi s postopnim zapiranjem rudnika ter zagotavljanje sredstev za te namene, da se zavaruje okolje neposredno nad rudnikom živega srebra v Idriji in da se obvaruje mesto Idrija ter prebivalci in prebivalke (v nadaljnjem besedilu: prebivalci) pred posledico posedanja in drugimi posledicami, ki se odražajo v omejeni rabi prostora, rudarski škodi, ionizirajočem sevanju, zdravstvenem stanju nekdanjih rudarjev in rudark (v nadaljnjem besedilu: rudar) in prebivalcev zaradi dolgoletnega rudarjenja v rudniku živega srebra in izvede sanacija teh posledic.

2. člen

Gospodarska družba s firmo "Rudnik živega srebra Idrija" (v nadaljnjem besedilu: rudnik), ustanovljena z zakonom o Rudniku živega srebra Idrija (Uradni list SRS, št. 13/79), ter preoblikovana z Uredbo o preoblikovanju podjetja Rudnik živega srebra Idrija p.o. (Uradni list RS, št. 32/95) ter Uredbo o spremembah in dopolnitvah citirane Uredbe (Uradni list RS, 41/08) od dneva uveljavitve tega zakona izvaja vzdrževanje nezalitega dela jame, spremljanje stanja, vzdrževanje muzejskega rudnika, vzdrževanje objektov tehniške dediščine, ki so v lasti družbe, turistično dejavnost v zvezi z muzejskim rudnikom in objekti tehniške dediščine, opravljanje geodetskih in rudarskih storitev ter storitev laboratorija, raziskovalna dejavnost v zvezi z živim srebrom in ionizirajočim sevanjem ter izobraževanje in ozaveščanje javnosti v zvezi z zmanjševanjem posledic obremenjevanja okolja z živim srebrom in ionizirajočim sevanjem.

3. člen

Dejavnost iz 1. člena tega zakona se opravlja na neprofitni način in v javnem interesu.


4. člen

Rudnik opravlja svojo dejavnost v skladu s programom, s katerim se določijo:

- ukrepi in aktivnosti za zavarovanje okolja in prebivalcev,
- ukrepi za preprečitev naravne nesreče zaradi trajnega prenehanja rudarjenja,
- in druge naloge za uresničitev namenov iz 1. člena.

Program iz prejšnjega odstavka tega člena sprejme Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva pristojnega za gospodarstvo.

Izvajanje programa iz prvega odstavka tega člena določa Vlada Republike Slovenije z letnimi programi.
5. člen

Vlogo skupščine družbe opravlja Vlada Republike Slovenije.

Nadzorni svet sestavlja pet članov, od tega:
- štiri člane imenuje Vlada Republike Slovenije, in sicer enega na predlog ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, enega na predlog ministrstva, pristojnega za okolje, enega na predlog ministrstva, pristojnega za kulturo in enega na predlog občine Idrija;
- enega člana imenuje svet delavcev družbe v skladu z zakonom, ki ureja o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Predsednik nadzornega sveta je član nadzornega sveta, ki ga predlaga ministrstvo pristojno za gospodarstvo.

Družba ima direktorja, ki izvaja poslovno politiko družbe, zanjo podpisuje in jo zastopa. Direktorja imenuje Nadzorni svet.

6. člen

Organiziranost, dejavnost, organe ter poslovanje družbe določi Vlada Republike Slovenije s posebno uredbo.

7. člen

Družba v javnem interesu opravlja dela iz 2. člena tega zakona in sicer:
- vzdrževanja nezalitega dela jame,
- spremljanja stanja,
- vzdrževanja muzejskega rudnika,
- vzdrževanja objektov tehniške dediščine, ki so v lasti družbe,
- raziskovalne dejavnosti v zvezi z živim srebrom, ionizirajočim sevanjem in izobraževanja ter ozaveščanja javnosti v zvezi z zmanjševanjem posledic obremenjevanja okolja z živim srebrom in ionizirajočim sevanjem.

Sredstva za izvedbo del iz 1. odstavka tega člena se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije v obsegu, ki je določen s programom iz prvega odstavka 4. člena tega zakona.

Letni obseg sredstev za namene iz 2. člena tega zakona določi Vlada Republike Slovenije z letnim programom.

Dejavnosti, ki niso opredeljene v prvem odstavku tega člena opravlja družba kot tržne dejavnosti.

8. člen

Nadzorni svet rudnika najmanj enkrat letno poroča Vladi Republike Slovenije o izvajanju programov iz 4. člena tega Zakona.

Neposreden nadzor nad izvajanjem programov opravlja ministrstvo pristojno za gospodarstvo.



9. člen

Rudnik lahko neodplačno prenese del premoženja, ki je bil v lasti rudnika in ni potrebno za izvajanje dejavnosti iz drugega člena tega zakona, na Občino Idrija, in sicer parcele in objekte:
- v območju Mejce (k.o. mesto Idrija),
- v območju Brusovše (k.o. mesto Idrija),
- na območju osnovnošolskega kompleksa (k.o. mesto Idrija) in
- na območju jaška Delo (k.o. mesto Idrija).

10. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija (Ur. list RS, št. 26/05 - uradno prečiščeno besedilo).

11. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu

Prvi člen podrobneje določa namen in cilje zakona in navaja številne posledice zaradi dolgoletnega rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija. V tem členu so opredeljene posledice rudarjenja na mesto Idrija in prebivalce, ki se odražajo v omejeni rabi prostora, rudarski škodi, ionizirajočem sevanju, zdravstvenem stanju nekdanjih rudarjev in prebivalcev ter s tem povezana vzdrževalna dela, spremljave, opazovanja in potrebne sanacije na površini.

K 2. členu

V drugem členu se opredeljuje ustanovitev družbe Rudnik ževega srebra Idrija za uresničevanje ciljev iz 1. člena zakona. Naloge bo družba izvajala na naslednjih področjih in na naslednji način:

Vzdrževanje
V revidiranem dolgoročnem programu postopnega, popolnega in trajnega zapiranja RŽS Idrija (Vlada RS, december 2002) je opredeljen samo in predvsem program potrebnih vzdrževalnih del do zaprtja rudnika. »Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008 – 2012« pa opredeljuje, da bo v obdobju po končanem zapiranju rudnika potrebno še nadalje izvajati rudarska vzdrževalna dela v preostalem odprtem delu jame od črpališča v jašku Borba do površine (črpališče v jašku Borba, črpališče v jašku št. 11, območje muzejskega rudnika Antonijev rov ter vse potrebne pohodne poti). Izvajati bo potrebno vzdrževanje elektro ter strojnih naprav na ventilatorski postaji jaška Inzaghi, izvoznem stroju jaška Borba, črpalki v jašku Borba, kompresorju na jašku Borba s komprovodi v jamski infrastrukturi, elektroinštalacijah itd. ter opravljati nujna vzdrževalna dela na preostalih zunanjih objektih.

Spremljava stanja okolja (monitoring - geodetske, jamomerske in ekološke meritve)
Po končani fizični likvidaciji rudnika se tudi po letu 2008 predvideva geološko, hidrološko in geotehnično spremljavo ter geodetske in jamomerske meritve s katerimi se bo spremljalo stanje okolja in preverjalo uspešnost izvedenih zapiralnih del.

Meritve inklinacij v vrtinah v obdobju 1990 – 2007 in njihova interpretacija potrjujejo ugotovitve, da se teren nad rudiščem še vedno premika (Poročilo o monitoringu inklinometrsko-piezometrskih vrtin, podtalnice in površinskih voda nad idrijskim rudiščem v letu 2007, RŽS Idrija, B. Režun s sodelavci, marec 2008). Z meritvami je dokazano še nadaljnje pogrezanje in drsenje terena nad rudiščem. Srednjeročni monitoring zapiralnih del je predviden za obdobje do petih let po končanih zapiralnih delih, dolgoročni program monitoringa pa je obvezen za celotno obdobje, dokler se z meritvami ne bo dokazalo, da se je premikanje terena povsem ustavilo. Po naših ocenah vsaj deset let. Ocenjujemo, da bo monitoring potrebno izvajati vsaj 15 let. Časovna opredelitev monitoringa izhaja iz izkušenj mednarodnih strokovnjakov ob opuščanju rudarjenja v izkoriščenih ali ekonomsko nepomembnih rudiščih.

Program nadaljnjega opazovanja po letu 2008 predvideva meritve deformacijskih oziroma napetostnih sprememb v odvisnosti od časa, na sondah vgrajenih v jami. Rezultati dosedanjih meritev kažejo, da je vpliv rudarjenja še vedno prisoten. Deformacijski procesi so v relativno večjih globinah še vedno odvisni od časa, vendar ni pričakovati, da bi se trendi večanja hitrosti pomikov dogajali tudi v prihodnje (Geotehnične raziskave in meritve - končno poročilo za leto 2007, Univerza v Ljubljani, NTF, J. Likar s sodelavci, marec 2008).

Po letu 2008 bi morale jamomersko – geodetske meritve obsegati naslednje sklope: meritve horizontalnih premikov terena nad rudnikom, premikov ustij inklinometrskih vrtin, vertikalnih premikov na površini, vertikalnih premikov reperjev vgrajenih v zgradbah, vertikalnih premikov v jami in plomb na poškodovanih objektih nad rudnikom.

V okviru ekoloških meritev, se bo tudi po letu 2008 na določenih lokacijah stalno spremljalo vsebnost živega srebra, ionizirajočega sevanja in drugih težkih kovin v okolju (zrak, voda, tla, rastline, človek). Povprečne letne koncentracije živega srebra in radona v okolju kažejo na siceršnje zmanjšanje glede na dovoljene emisije in imisije, vendar so še vedno nad priporočenimi vrednostmi v bivalnem okolju.

Na določenih lokacijah v Idriji se stalno spremlja vsebnost živega srebra (Hg) v okolju in sicer: meritve celokupnega Hg v zraku iz rudniških izpustov, v mestu Idriji in bližnji okolici, meritve vsebnosti Hg v zemlji, meritve kvalitete izpusta jamske vode in reke Idrijce, meritve kvalitete podtalnice v piezometričnih vrtinah in meritve radona ter njegovih kratkoživih potomcev.

Raziskave do leta 2008 so potrdile, da se onesnaženje zraka z živim srebrom v Idriji zmanjšuje. Vsebnosti živega srebra v zraku so sicer še vedno nad vsebnostjo v drugih primerljivih krajih v Sloveniji, vendar nikjer ne presegajo zakonsko določenih mej za bivalno okolje.

Podobno kot ugotavljamo za onesnaženje zraka, lahko ugotovimo tudi za onesnaženje vode reke Idrijce in Prontarske grape. Vrednosti so povišane, vendar pod vrednostmi, ki jih priporoča Ameriška agencija za varstvo okolja (EPA).

V obdobju po dokončni likvidaciji rudnika leta 2006 predvidevamo spremljanje vsebnosti živega srebra v okolju. Zanimivo ostaja predvsem območje Pronta, v območju katerega izdanjajo, s samorodnim živim srebrom orudeni, karbonski skrilavci na površino in vode izpirajo samorodno živo srebro. Če bodo rezultati večletnih meritev pokazali, da se izpiranje živega srebra nadaljuje, bo potrebno izvesti regulacije vodotokov in izdelati posebne usedalnike, da bi preprečili vnos živega srebra v reko Idrijco.


Ekološka sanacija objektov
Program vključuje ekološko sanacijo posledic petstoletnega delovanja rudnika Idrija v okviru katere se izvede sanacija objektov v katerih so izmerjene previsoke koncentracije radioaktivnega plina. Naseljeni del Idrije pokriva 120 ha, približno 25% tega zemljišča pa je nasuto z žgalniškimi ostanki (Čar J., 1992) z visokimi koncentracijami radioaktivnih elementov (U-238, Ra-226, Th-232 in K-40). Žgalniški ostanki so raztreseni po vsem mestu in neposredni okolici, po drugi svetovni vojni pa so stare halde uporabljali za zasipanje različnih predelov v mestu, za gradbene tampone, posipanje makadamskih poti itd. Poleg tega se je za betonske mešanice uporabljal prod iz Idrijce, v katerem so bili primešani tudi odlomki radioaktivnih skonca kamenin. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je problem sevanja, zaradi večje ekološke zavesti, pojavil tudi v javnosti, Inštitut Jožef Stefan iz Ljubljane je v enem izmed poročil zapisal, da so: »prebivalci na nekaterih lokacijah nedvomno bolj izpostavljeni sevanju kot drugi in predstavljajo eno od sevalno bolj obremenjenih skupin na območju Slovenije.« V območju mesta Idrije je preko 90 stanovanjskih objektov zgrajenih na žgalniških ostankih, kjer so bile predvsem v kletnih prostorih izmerjene povišane koncentracije radona (Rn-222) in so dosegale celo vrednosti 17.000 Bq/m3. Povečane koncentracije so bile izmerjene v vseh stavbah, ki so bile neizolirane in zgrajene na žgalniških ostankih (Križman s sod., 1993). Najvišje koncentracije radona so bile izmerjene v dveh otroških vrtcih v Prelovčevi in Arkovi ulici ter v stanovanjskem bloku v Tomšičevi ulici. Ocenjena letna efektivna doza zaradi radonovih razpadnih produktov v navedenih objektih se giblje od 2,36 do 10,61 mSv, kar pomeni tudi do petkratno višjo letno dozo, kot jo človek v povprečju prejme zaradi naravnega sevanja (1, 2 – 2,4 mSv), (UNSCEAR 1982).

Zdravstveno varstvo
Novejše raziskave so pokazale, da je tveganje za poslabšanje zdravja prebivalcev in rudarjev v Idriji povečano prav zaradi posledic rudarjenja. »Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008 – 2012« delno vključuje tudi zdravstveno varstvo bivših rudarjev in prebivalcev mesta Idrije, vendar ne zagotavlja finančnih sredstev za omilitev posledic škodljivih vplivov zaradi rudarjenja v Idriji.

Rudarji (poklicna izpostavljenost)
Merkurializem in silikoza sta najbolj značilni poklicni bolezni idrijskih rudarjev. Številne raziskave v preteklosti (Boffetta s sod. 1998, 2001) so pokazale, da je pri rudarjih in topilničarjih v Idriji splošna umrljivost, umrljivost za rakom pljuč in obolenj srca in ožilja, višja od pričakovane in najvišja v primerjavi z ostalimi rudniki živega srebra v Evropi (Španija, Italija, Slovenija, Rusija). V slovenski del raziskave je bilo zajetih 1500 rudarjev in topilničarjev, ki so delali v rudniku od leta 1950 do 1995. Umrljivost idrijskih rudarjev zaradi raka pljuč je dvakrat višja od pričakovane umrljivosti in višja kot v ostalih primerjalnih rudnikih in tudi sicer je zbolevanje za vsemi raki pri rudarjih večje kot povprečno v Sloveniji. Živo srebro pospešuje proces arteroskleroze in zato poveča tveganje za umrljivostjo zaradi bolezni ožilja srca (Salonen, 1995). Umrljivost rudarjev za ishemičnimi obolenji srca v Rudniku Idrija je pomembno povišana in višja kot v slovenski populaciji, prav tako pa je povišana tudi umrljivost zaradi bolezni ledvic predvsem zaradi vpliva živega srebra (WHO, 1976, Kobal in sod., 2000). Iz novejše pilotske študije lahko povzamemo, da se kot pozni učinki na zdravje upokojenih rudarjev prvič odkriva silikoza pljuč kar pri 20% opazovanih, pri večjem številu rudarjev pa je ugotoviti tudi pozne učinke drugih poklicnih škodljivosti (Kobal in sod., 2001). Ocenjujemo, da je danes živih nekaj nad 800 bivših oziroma upokojenih rudarjev, ki prav tako trpijo škodljive posledice rudarjenja (Kobal, 2003 in novejše raziskave).

Prebivalstvo
Zaradi živega srebra in ionizirajočega sevanja je prav tako povečana tudi obremenjenost prebivalcev Idrije. Na podlagi raziskav in statističnih podatkov je ugotovljeno, da sta obolevnost in zgodnja umrljivost prebivalcev Idrije višja od slovenskega povprečja (Register raka Slovenije). Nekatere raziskave (Pershager s sod., 1992) dokazujejo, da relativno tveganje za rakom pljuč narašča z izpostavljenostjo radonu v stanovanjih in doseže relativno tveganje pri vrednostih, ki presegajo 150 Bq/m3. Nekateri raziskovalci (Henschow s sod., 1990) ocenjujeo, da je 13 – 25% mieloičnih levkemij na svetu pripisati radonu s potomci (pri povprečni koncentraciji radona s potomci 50 Bq/m3). Meritve v idrijskih objektih zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso dokončane oz. opravljene v celoti. Obremenjenost prebivalcev z živim srebrom je po prenehanju delovanja Rudnika živega srebra še vedno povišana. Ocenjen vnos živega srebra z vdihavanjem je bil v obdobju delovanja rudnika 27-krat višji kot pri prebivalcih večjih industrijskih mest (Kobal, 1995). Meritve živega srebra v zraku, vodi, tleh, prahu in sedimentih (Gnamuš, 2003) še vedno kažejo na povišane vrednosti. Obolevanje prebivalcev v idrijski občini za rakom pljuč in trebušne slinavke za 1,6-krat presega republiško povprečje (Kobal, 1995, Vončina, 1997). Vzrok povečanega obolevanja in umrljivosti za rakom pri prebivalcih v občini doslej še ni bil proučen, razen pri rudarjih v študijah IARC.

V skladu z omenjenimi strokovnimi in drugimi ugotovitvami ter v skladu z 9. členom Zakona o rudarstvu, drugimi zakoni in sprejetimi mednarodnimi konvencijami ter družbenimi normami je bil februarja 2007 izdelan »Program vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoring po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008 – 2012« in aprila 2007 potrjen s strani Vlade RS, s čimer je bil dopolnjen oziroma razširjen do takrat veljavni program zapiranja rudnika. V program so bili vključeni ukrepi, s katerimi bi zmanjšali ali vsaj omilili posledice rudarjenja pri upokojenih delavcih RŽS in prebivalcih mesta Idrije.

Rudarska škoda
Leta 1992 je bila s posebnim elaboratom ocenjena rudarska škoda na objektih in infrastrukturi v eksploatacijskem območju Rudnika Idrija. Po posebnem programu se je v letu 1996 rudarska škoda pričela izplačevati, vendar pa do leta 2006 ne bo v celoti realizirana zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev. S programom sanacije se je pokazala tudi potreba po sanaciji in rekultivaciji površin nad rudiščem, ki jih elaborat iz leta 1992 ni zajel. Poškodbe so evidentirane in opredeljene v programu spremljave zapiralnih del in zajete tudi v Programu vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoringa po končanih zapiralnih delih v Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. za obdobje 2008-2012, vendar pa smatramo, da bi bilo potrebno Elaborat ocene rudarske škode iz leta 1992 ponovno revidirati in finančno ovrednotiti, predvsem zaradi dodatnih novonastalih poškodb po letu 1992 in pred zaključkom odobrenih sanacijskih del.

Prestrukturiranje in likvidacija družbe
Pogoji za redno likvidacijo firme bodo nastali šele takrat, ko bo na podlagi dolgoročnih meritev in opazovanj ocenjeno, da se lahko jamo zalije v celoti (do IV. obzorja). Zato likvidacija družbe po letu 2008 ni smiselna, potrebno je spremeniti njeno dejavnost in jo zadolžiti za izvajanje vzdrževanja odprtega (nezalitega) dela jame (med drugim tudi za muzejsko dejavnost), izvajanje monitoringa, aktivnosti v okviru Informacijsko raziskovalnega centra za živo srebro in centra UNECSO za upravljanje in prezentacijo zaščitenega območja. V letu 2008 je pri Rudniku živega srebra zaposlenih 35 delavcev, preoblikovana družba pa bo za izvrševanje navedenih dejavnosti potrebovala najmanj 22 delavcev.

K 3. členu

Člen določa, da je dejavnost družbe v javnem interesu, saj posledice rudarjenja vplivajo na okolje, prebivalci pa te vplive občutijo kot posledice. Opredeljuje se, da bo družba opravljala dejavnost na neprofitni način, kar ji bo omogočilo kandidiranje na sredstva javnih razpisov ministrstev in evropskih skladov. Neprofitni način delovanja družbe pomeni, da mora družba morebitni presežek sredstev v bilanci porabiti za dejavnost družbe.

K 4. členu

V členu se opredeljuje obveznost Vlade, da sprejme program za izvajanje dejavnosti potrebne za dosego ciljev zakona opredeljenih v 1. členu. V programu morajo biti natančneje opredeljeni ukrepi, ki jih bo Rudnik v okviru svojih dejavnosti podvzemal, da se zagotovi izvajanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako člen opredeljuje, da bo vlada na predlog pristojnega ministrstva sprejemala programe za izvajanje teh dejavnosti vsako leto.

K 5. členu

Člen opredeljuje sestavo organov družbe. Glede na to, da je družba v 100% lasti države bo skupščino podjetja sestavljala Vlada RS. V členu je opredeljena tudi sestava nadzornega sveta.

K 6. členu

Člen določa pooblastila vladi, da s posebno uredbo podrobneje opredeli organiziranost, dejavnosti in druge vsebine, ki se nanašajo na poslovanje družbe.

K 7. členu

Člen podrobneje opredeljuje dela, ki se izvajajo v družbi v skladu z namenom njene ustanovitve ter način zagotavljanja sredstev za njeno delovanje v javnem interesu. Posebej je opredeljeno, da nekatere dejavnosti družba lahko opravlja kot tržne dejavnosti in s tem zmanjšuje potrebna javna sredstva za opravljanje del v javnem interesu.

K 8. členu

Člen opredeljuje obveznost nadzornega sveta glede delovanja družbe, da najmanj enkrat letno poroča vladi in prostojnosti ministrstva pristojnega za gospodarstvo glede nadzora izvajanja programov iz 4. člena zakona.

K 9. členu

Člen opredeljuje prenos stvarnega premoženja države na lokalno skupnost v skladu s členom 5. členom Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.
Člen opredeljuje tudi možnost, da rudnik neodplačno prenese na občino Idrija del premoženja, ki ni potrebno za izvajanje zapiralnih del in za katerega je zainteresirana lokalna skupnost zaradi izvajanja svojih programov javnega interesa na področju športa in drugih javnih služb.

Na navedenem premoženju je lokalna skupnost že sedaj izvajala številna vlaganja tako, da je bilo v lastništvu rudnika samo zemljišče. Lokalna skupnost oz. lokalne institucije so do sedaj že izvedle naslednja vlaganja v zemljišča, ki naj bi jih prenesli v njihovo last:

Celotno območje nekdanjega rekreacijskega centra Mejca (sredi mesta Idrija) je dolga leta služilo za odlaganje rudniške jalovine, kamor so navozili okrog 13.000 m3 ekološko nevarnega materiala. Krajevna skupnost Idrija je po letu 1982 vodila vse aktivnosti za revitalizacijo tega prostora. Najprej se je obnovil stari viseči most, nato pa se je pričelo z odvozom rudniške jalovine. Hkrati z urejevanjem dvojnih brežin reke Idrijce in njenega korita, se je pričelo s planiranjem platoja, pridobivanjem novih površin, celotno površino so prekrili z zemljo jo zatravili ter kultivirali, obenem pa tudi premaknili cesto. Pridobljenih je bilo cca 13.000 m2 ravne površine. Tu je bila zgrajena vsa potrebna infrastruktura, obnovljena je bila Idrijska Kamšt (leta 2001 z odlokom vlade razglašena za spomenik državnega pomena), zgrajeno je bilo tudi večnamensko igrišče za košarko in rokomet. Hkrati pa je Teniški klub Kolektor Idrija zgradil štiri teniška igrišča. Na območju Barbare je bilo urejeno parkirišče in zgrajen hidrant. Na območju nekdanje topilnice pa je bila zgrajena mestna čistilna naprava. Manjša vzdrževalna dela pa so bila opravljena tudi na večini drugih površin, za katere predlagamo neodplačni prenos na občino Idrija. Po izvedbi zapiralnih del oziroma leta 2008 pa država neodplačno prenese na občino Idrija tudi območje jaška Delo.

Po naravi gre za različne nepremičnine; nekatere se v naravi uporablja kot javno dobro s področja javne infrastrukture (Mejca, parkirišče v Barbarah, zemljišče, na katerem sta čistilna naprava, zelenica v okviru šolskega kompleksa) in rezervacija za plinsko postajo, na nekaterih zemljiščih (Brusovše) so zelenjavni vrtovi v privatni uporabi, del pa jih je še v funkciji zapiranja rudnika. V slednjem primeru gre za območje jaška Delo, s katerega se bo rudnik umaknil najkasneje do konca leta 2006. S planskimi akti občine bo to območje opredeljeno za druge namene (npr. turizem in rekreacija, obrt, storitvena dejavnost). Pri ostalih zemljiščih in nepremičninah pa že imamo sprejete tako planske kot prostorsko izvedbene akte. V celoti gre za okrog 55.000 m2 površin.

Iz obrazložitve izhaja, da so bila na gornjih območjih rudniška samo zemljišča, ureditev javnih površin na njih pa je financirala občina oziroma njej sorodne institucije. Te površine se dejansko uporabljajo kot grajeno javno dobro in kot take so se uporabljale. Rudnik v ta zemljišča praktično ni vlagal. Državni »kapital« je torej le zemljišče, ki ni zazidljivo v tržnem smislu.

K členoma 10. in 11.

Člena opredeljujeta datum uveljavitve zakona in prenehanje veljavnosti Zakona o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija (Ur. list RS, št. 26/2005).

Zadnja sprememba: 06/19/2008
Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov