Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
SKUPINA POSLANK IN POSLANCEV
Ljubljana, 11. december 2009
Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 - uradno prečiščeno besedilo, 20/06 - ZNOJF-1 in 109/08) in 114. člena Poslovnika državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo), vlagamo podpisani poslanci in poslanki
PREDLOG ZAKONA O PRENOSU NALOG
V PRISTOJNOST POKRAJIN,
ki vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 114. in 115. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.
Priloga:
- Predlog Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin
- Podpisi poslank in poslancev:
Jože Tanko
Mag. Branko Grims
Andrej Vizjak
France Cukjati
Marjan Bezjak
Marijan Pojbič
Robert Hrovat
Rado Likar
Eva Irgl
Zvone Černač
Darko Menih
Zvone Lah
Jožef Jerovšek
Miro Petek
Milan Čadež
Dr. Peter Verlič
Mag. Štefan Tisel
Iztok Podkrižnik
Branko Marinič
Milenko Ziherl
Ivan Grill
Dr. Vinko Gorenak
Alenka Jeraj
Janez Janša
Danijel Krivec
Aleksander Zorn
PREDLOG ZAKONA O PRENOSU NALOG V PRISTOJNOST POKRAJIN
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
Spremembe 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 68/2006), sprejete v juniju 2006, so odprle proces decentralizacije javne uprave s prenosom izvajanja državnih nalog na lokalne skupnosti in s tem uveljavljanje evropskega načela subsidiarnosti tudi pri določanju ravni izvajanja državnih nalog, pomembnih za vsakega posameznika.
Okvirno so naloge pokrajin določene s krovnim zakonom o pokrajinah po področjih nalog. Gre za naloge, ki jih v skladu z veljavnimi področnimi zakoni opravlja bodisi država bodisi občine, zato je treba naloge pokrajin konkretno določiti in prenesti v pokrajinsko pristojnost s področnimi zakoni.
Pristojnosti, ki jih izvaja država, so različne narave – nekatere so take, da jih je možno in smotrno prenesti v pokrajinsko pristojnost, druge pa so po svoji naravi take, da jih je v splošnem interesu nujno treba izvajati na državni ravni, torej prek državnih organov enotno za vso državo. Znotraj teh nalog, ki so po svoji naravi državne naloge, torej so pomembne za državo kot celoto, pa je vendarle mogoče ločiti tiste, ki jih v interesu države kot celote lahko opravljajo samo državni organi, od tistih, ki jih lahko država prenese v opravljanje pokrajinskim organom, vendar pod svojim nadzorstvom in za svoj račun. Država prenese del svojih nalog v izvajanje pokrajinskim organom predvsem zaradi tega, ker jih je bolj smotrno opravljati na nižji ravni, ki je bližja in dostopnejša državljanom, in ker je smotrno, da se izvajanje teh nalog do določene mere prilagodi potrebam in okoliščinam v pokrajini. Na tak pristop napotuje tudi osnutek Evropske listine regionalne samouprave, po kateri naj bi bila v primeru prenesenih pristojnosti, pokrajinskim organom v čim večji meri omogočena lastna presoja pri prilagajanju izvajanja teh pristojnosti posebnostim pokrajine in lastni organizacijski strukturi.
Glavni problem zakonske ureditve nalog in pristojnosti pokrajine je, da teh nalog in pristojnosti zakoni praviloma ne določajo ali jih določajo le v omejenem obsegu. To je tudi razumljivo, saj pokrajine še niso ustanovljene, in jim zato zakoni ne morejo nalagati nalog in določati pristojnosti. Po drugi strani pa seveda ni mogoče ustanoviti pokrajin, ne da bi vsaj v določenem obsegu bile zakonsko urejene njihove naloge in pristojnosti. Položaj je podoben položaju, ki je nastal z ustanovitvijo občin kot lokalnih skupnosti, ki so nadomestile prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti. Razlika je le v tem, da je bil takrat položaj težji, saj je bilo potrebno praktično hkrati prenesti državne naloge prejšnjih občin na nove upravne enote, izvirne naloge občin pa na nove občine. Tudi za določanje pristojnosti pokrajin je pomembna odločitev ustavnega sodišča:"da je splošna opredelitev nalog občin in nalog upravnih enot neskladna z načeli pravne države in delitve oblasti, ki zahtevajo normativno ureditev pristojnosti po posameznih področjih upravnih funkcij in nalog z enim ali več zakoni, saj določbe o pristojnosti pomenijo pooblastilo določenemu organu za odločanje v posameznih upravnih stvareh." Nedvomno bo to odločitev potrebno upoštevati tudi pri določitvi nalog in pristojnosti pokrajin, da se ne ponovi takratna zmeda o pristojnostih občin.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve
Cilji predlaganega zakona je določitev nalog regionalnega pomena in lokalnih zadev širšega pomena, ki se prenašajo z države na pokrajine kot samoupravne lokalne skupnosti. In pomenijo decentralizacijo oblastnih funkcij. Prenos upravljanja pomembnega dela javnih zadev ter javno finančnih sredstev z državne na lokalno raven je v skladu z načelom subsidiarnosti, pri čemer bodo pokrajine naloge iz svoje pristojnosti opravljale samostojno, v skladu z ustavo in zakoni,
Načelo delitve oblasti, opredeljeno v Ustavi Republike Slovenije, ima horizontalni vidik, v skladu s katerim na ravni države uresničujejo funkcijo oblasti zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti, ter vertikalni vidik, ki pomeni decentralizacijo in uresničevanje oblasti na ravni samoupravnih lokalnih skupnosti. Izvrševanje oblasti temelji na pooblastilih in obveznostih javnih oblasti, torej pristojnostih za izvrševanja nalog javnega pomena. Zato Ustava Republike Slovenije v skladu z načelom decentralizacije oblasti določa pristojnosti občin in pokrajin. Ustava ureja pristojnosti občine tako, da določa njeno generalno pristojnost za opravljanje nalog lokalnega javnega pomena, ki jih lahko samostojno zagotavlja, praviloma samo za svoje občane, pokrajina pa je pristojna za opravljanje nalog širšega lokalnega pomena in zadev regionalnega pomena, določenih z zakonom (prvi odstavek 143. člena).
Načelno obstajajo tri možnosti zakonske ureditve določitve pristojnosti pokrajine:
- ureditev v posebnem zakonu o določitvi nalog in pristojnosti pokrajine;
- splošna ureditev v zakonu o pokrajinah, ki bi okvirno opredeljevala naloge pokrajine;
- splošna opredelitev nalog pokrajine v zakonu o pokrajinah in v prehodnih ter končnih določbah tega zakona določitev vsaj nekaterih konkretnih nalog, kot jih določajo veljavni zakoni.
Z zakonom o pokrajinah je določen kombiniran pristop, ki predvideva, da se hkrati s sprejemom zakona o pokrajinah sprejema tudi poseben zakon, ki podrobno določa, katere naloge in pristojnosti državnih organov in naloge občin postanejo izvirne naloge pokrajine, katere pa postanejo prenesene naloge pokrajine.
Zakon, ki bo določal pristojnosti pokrajin, nomotehnično pomeni spremembe in dopolnitve področnih zakonov, torej tistih, ki določajo zlasti pristojnosti državnih organov, deloma pa lahko tudi občinskih organov. V tem okviru je določeno:
- da posamezne v zakonu določene pristojnosti ministrstva ali drugega državnega organa z dnem uveljavitve tega zakona postanejo pristojnosti pokrajinskih organov ali
- da so na novo opredeljene pristojnosti pokrajinskih organov, praviloma z delitvijo sedanjih pristojnosti državnih organov na pristojnost pokrajinskih in pristojnost državnih organov.
Slednje je potrebno zato, ker področni zakoni praviloma ne določajo pristojnosti pokrajin, medtem ko pogosto celotne pristojnosti državnih organov ni mogoče prenesti na pokrajine.
Pristojnosti pokrajine so pravni izraz njenih nalog, ki jih ima kot širša lokalna samoupravna skupnost. Te naloge so kot pristojnosti lahko določene v zakonu, v statutu pokrajine ali njenem predpisu, odvisno od vrste nalog.
S pravno funkcionalnega vidika gre za pravico in dolžnost pokrajine, da ureja družbena razmerja v pokrajini, izvaja določene naloge in da skrbi za izvajanje določenih nalog. Urejevalna pristojnost pokrajine pooblašča pokrajino, da svojimi predpisi ureja različna vprašanja na področjih svoje pristojnosti. Pri izvajanju nalog pokrajina neposredno izvaja svoje naloge prek pokrajinskih organov oziroma ustanavlja potrebne organe in organizacije za izvajanje nalog ali zagotavlja izvajanje nalog na drugačne načine (dajanje koncesij itd). Pokrajina tudi skrbi za različna področja družbenega življenja v pokrajini s tem, da ustvarja pogoje ter pospešuje razvoj in delovanje različnih dejavnosti itd.
Z vidika pravnega temelja pristojnosti pokrajine gre za izvirne naloge pokrajine ter za prenesene naloge. Med izvirne naloge spadajo lokalne zadeve širšega pomena in zadeve regionalnega pomena. Prve so lahko določene z zakonom in na njegovi podlagi s statutom pokrajine ali samo s statutom pokrajine, druge bi moral določiti kot take zakon. V izvirno pristojnost pokrajine spadajo vse tiste sedaj državne naloge, ki služijo razvoju pokrajine in jih bo pokrajina tudi sposobna opravljati. Izvirne naloge pokrajine bodo prenehale biti del državne pristojnosti in bodo postale naloge pokrajine (decentralizacija državne oblasti), medtem ko prenesene državne naloge ostajajo v državni pristojnosti (dekoncentracija državne oblasti).
Nekatere od nalog pokrajin so bolj lokalne narave, druge bolj državne narave. Mnoge od teh nalog je mogoče učinkovito izvajati samo v pokrajini (oziroma v pokrajini in občini), druge pa v sodelovanju med državo in pokrajino (oziroma tudi z občino). Z vidika razmerja med državo in pokrajino se to kaže v dveh oblikah pristojnosti, namreč v izključnih pristojnostih pokrajine in skupnih (mešanih) pristojnostih, pri katerih imata na istem področju oziroma glede istih zadev določene pristojnosti tako pokrajina kot tudi država. Če upoštevamo pri tem še občinske pristojnosti, se nekatere zadeve opravljajo celo v pristojnosti vseh treh ravni (države, pokrajine in občine). Pri tem se vsebina pristojnosti praviloma razlikuje med izključnimi in skupnimi pristojnostmi. V prvem primeru gre pokrajini tako urejanje kot izvajanje določenih zadev, v drugem primeru pa je navadno bolj primerno in smotrno, da je funkcija urejanja predvsem na strani države, ki pokrajini lahko prepušča podrobnejše urejanje, pokrajina pa pretežno izvaja naloge iz svoje pristojnosti.
S predlaganim zakonom se s 1. januarjem 2013 na pokrajine prenašajo pristojnosti v zadevah širšega lokalnega pomena in zadevah regionalnega pomena ter v izvrševanje posamezne upravne naloge iz državne pristojnosti, ki v skladu z zakonom, ki ureja pokrajine, spadajo v področja nalog pokrajine in jih kot naloge ministrstev, organov v sestavi ministrstev in upravnih enot določajo:
1. Na delovnem področju Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko:
- Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-1; Uradni list RS, št. 93/05);
2. Na delovnem področju Ministrstva za okolje in prostor:
- Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt; Uradni list RS 33/07),
- Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1; Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03),
- Stanovanjski zakon (SZ–1; Uradni list RS, št. 69/03 in 57/2008),
- Zakon o ohranjanju narave (ZON – UPB-2; Uradni list RS, št. 96/04),
- Zakon o varstvu okolja (ZVO-1 - UPB1; Uradni list RS, št. 39/06, 70/08, 17/06 – avtentična razlaga, 49/06 – ZmetD, 66/06-Odl.US, 33/07 – ZPNačrt),
- Zakon o vodah (ZV-1; Uradni list RS, št. 67/02, 41/04, 57/08; 110/02 - ZGO-1, 2/04 - ZZdrl-A in 41/04 - ZVO-1),
- Zakon o graditvi objektov (ZGO - UPB; Uradni list RS, št. 102/04 (popr.14/05) in 62/04 – Odl. US, 92/05 – ZJC-B, 111/05 – Odl. US, 93/05 – ZVMS in 120/06 – Odl.US)
3. Na delovnem področju Ministrstva za promet:
- Zakon o javnih cestah (ZJC-UPB1; Uradni list RS, štev. 33/06),
- Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1 - UPB5, Uradni list RS, št. 56/08, 58/09 in št. 139/06 – ZORed)
4. Na delovnem področju Ministrstva za gospodarstvo:
- Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT; Uradni list RS, štev. 2/04),
- Zakon o rudarstvu (ZRud - UPB; Uradni list RS, štev. 98/04 in 68/08),
- Energetski zakon (EZ - UPB; Uradni list RS, št. 27/07 in 70/08),
- Zakon o zagotavljanju dela sredstev, potrebnih za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica (Uradni list RS, št. 5/88),
- Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija (Uradni list RS, št. 26/05 – UPB),
- Zakon o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica (Uradni list RS, št. 1/95),
- Zakon o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (Uradni list RS, št. 26/05 – UPB);
5. Na delovnem področju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:
- Zakon o kmetijstvu (ZKme – UPB1; Uradni list RS, št. 51/06 – 45/2008),
- Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-UPB1; Uradni list RS, št. 55/03),
- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv - UPB; Uradni list RS, št. 43/07),
- Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSRib; Uradni list RS, št. 61/06),
- Zakon o vinu (Uradni list RS, št. 105/06),
- Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1; Uradni list RS, št. 16/04,17/08 in 120/06 – odl.US),
- Zakon o gozdovih (ZG; Uradni list RS, št. 30/93, 110/07, 13/98 – odločba US, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1 in 115/06 avtentična razlaga),
- Zakon o morskem ribištvu (Uradni list RS, št. 115/06),
- Zakon o živinoreji (ZŽiv; Uradni list RS, št. 18/02, 110/02 – ZUreP-1 (8/03-popr.), 110/02 – ZGO-1 in 45/04 ZdZPKG),
- Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl. US),
- Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, (23/1996-popr) in 109/08- odl. US),
6. Na delovnem področju Ministrstva za visoko šolstvo in znanost:
- Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD-UPB1; Uradni list RS 22/06 in 112/07),
- Zakon o visokem šolstvu (ZViS-UPB3; Uradni list RS 119/06, 64/08 in 86/09),
7. Na delovnem področju Ministrstva za šolstvo in šport:
- Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB5; Uradni list RS štev. 16/07, 36/08 in 58/09 (64/09-popr., 65/09-popr.)
- Zakon o gimnazijah (ZGim-UPB1; Uradni list RS 1/07),
- Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1; Uradni list RS, štev.79/2006),
- Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI; Uradni list RS, štev. 86/04),
- Zakon o izobraževanju odraslih (ZIO-UPB1; Uradni list RS, štev. 110/06),
- Zakon o športu (ZSpo; Uradni list RS 22/98 in 15/03);
8. Na delovnem področju Ministrstva za zdravje:
- Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2; Uradni list RS, štev. 23/05 in 23/08),
- Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB3; Uradni list RS, štev. 72/06, 91/07 in 76/08),
- Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (ZPUPD; Uradni list RS, štev. 98/99 in 2/04-ZPNNVSM),
9. Na delovnem področju Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve:
- Zakon o socialnem varstvu (ZSV-UPB2; Uradni list RS, št. 3/007, (23/07 popr., 41/07 popr.)),
- Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - UPB1, Uradni list RS, št. 107/06),
- Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD; Uradni list RS, št. 110/02, 56/06 - odl. US, in 114/06-ZUTPG),
10. Na delovnem področju Ministrstva za kulturo:
- Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - UPB1; Uradni list RS, št. 77/07, 56/08 in 94/09 - odl.US),
- Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1; Uradni list RS, št. 97/01 in 96/02-ZUJIK),
- Zakon o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti (ZSLKD; Uradni list RS, št. 1-6/96 in št. 22/2000),
- Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA; Uradni list RS, št. 30/06);
11. Na delovnem področju Ministrstva za obrambo:
- Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN-UPB1; Uradni list RS, št. 51/06),
- Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz-UPB1; Uradni list RS, št. 3/07),
- Zakon o gasilstvu (ZGas-UPB1; Uradni list RS, št. 113/05),
- Zakon o varstvu pred utopitvami (ZVU - UPB; Uradni list RS, št. 42/07),
12. Na delovnem področju Ministrstva za notranje zadeve:
- Zakon o tujcih (Ztuj-1-UPB6; Uradni list RS 64/09),
- Zakon o azilu (ZAzil - UPB2; Ur. L. RS, št. 51/2006 in 134/06 Odl.US: U, 111/07-ZMZ, 30/08 Skl.US, 111/08 Odl.US),
V veliki večini primerov je zaradi razmejitve nalog iz pristojnosti države, pokrajin in občin treba konkretizirati tudi pristojnosti občin, saj je dosedanji način razmejitve upošteval le državo in »samoupravne lokalne skupnosti« oziroma »lokalne skupnosti«. Pri razmejevanju pristojnosti pa je uveljavljen enoten pristop, da se ne posega na področja nalog občin, razen v primerih, ko se določa koordinacijska vloga pokrajin(na primer: energetski koncepti, mreže glasbenih šol, usklajevanje nujne medicinske pomoči) oziroma ureja način opravljanja teh nalog kot lokalnih zadev širšega pomena.
Poglavitne rešitve predloga zakona na posameznih področjih so:
a) na področju regionalnega razvoja
Izhodišče za oblikovanja pristojnosti pokrajin na področju regionalnega razvoja je, da naj bodo pokrajine funkcionalne ozemeljske enote za usklajevanje trajnostnega razvoja in za izvajanje regionalne razvojne politike na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega, okoljskega, kulturnega razvoja in razvoja človeških virov. V ta namen pokrajine oblikujejo in sprejmejo razvojni program. S pokrajinami bo dosedanji organizacijski model oblikovanja in sprejemanja regionalnih razvojnih programov, ki je temeljil na povezovanju občin, nadgrajen tako, da bodo pokrajinski organi z načrtovanjem razvoja celotnega območja pokrajine oblikovali politične cilje regionalnega razvoja ter sprejeli razvojne programe pokrajin v skladu s Strategijo razvoja Slovenije.
Na ravni NUTS 2 je Slovenija pri Evropski komisiji v začetku leta 2007 potrdila dve kohezijski regiji: Vzhodno Slovenijo in Zahodno Slovenijo. Ureditev bo stopila v veljavo 1.1.2008 po prehodnem obdobju, ki je potrebno zaradi ureditve statističnih evidenc. Pokrajine bodo oblikovane na ravni teritorialne razčlenitve NUTS 3 in se bodo lahko neposredno vključevale v izvajanje posameznih instrumentov kohezijske politike. V načrtovanje in upravljanje s sredstvi kohezijske politike se bodo vključevale posredno, v sedanjem programskem obdobju do leta 2013 preko države, kasneje pa preko kohezijskih regij. Teritorialna členitev Slovenije na dve kohezijski regiji, ki je bila v EU dogovorjena šele pred kratkim, bo torej bistveno vplivala na izvajanje kohezijske politike v Sloveniji šele po letu 2013. Upravne strukture na ravni kohezijskih regij še ne obstajajo. Predvideno je njihovo postopno oblikovanje v sedanjem programskem obdobju, da bi lahko po letu 2013 prevzele upravljanje strukturnih skladov EU. Odvisno od morebitne reforme kohezijske politike EU in takratne ravni gospodarske razvitosti, bosta obe kohezijski regiji tudi po letu 2013 še upravičeni do različnih oblik razvojne pomoči. Vzhodna Slovenija še lahko računa na dostop do strukturnih skladov pod najugodnejšimi pogoji, Zahodna Slovenija pa na eno od oblik prehodnega aranžmaja.
Med razvojne institucije bodoče pokrajine štejemo pokrajinski svet, ki je najvišji organ odločanja v pokrajini in ga bodo izvolili na pokrajinskih volitvah neposredno volivci. Gre za predstavniško telo pokrajine, ki bo sprejemalo proračun, statut, poslovnik, odloke ter prostorske in druge akte, med njimi tudi razvojni program pokrajine, ki bo nadomestil sedanji regionalni razvojni program. Pokrajinski svet naj bi prevzel naloge sedanjega sveta regije. Pokrajinski svet bo vodil predsednik pokrajine, ki ga bodo izmed sebe izvolili pokrajinski svetniki. Predsednik pokrajine bo nadomestil sedanjega predsednika sveta regije.
Posvetovalno telo pokrajinskega sveta bo svet občin, ki ga bodo sestavljali župani občin z območja pokrajine. Obravnaval in dajal bo mnenja o zadevah iz pristojnosti pokrajinskega sveta, ki se nanašajo na regionalni razvojni program in ukrepe za izvajanje regionalne politike. Gre torej za telo, ki po sestavi ustreza sedanjemu svetu regije, po pristojnostih pa bolj regionalnemu razvojnemu svetu. V pokrajini se bo z oblikovanjem sveta občin zastopanost razvojnih partnerjev zožila na predstavnike občin, kar bo verjetno pripeljalo do oblikovanja posebnega delovnega telesa pokrajinskega sveta, v katerega bodo vključeni tudi socialni partnerji in nevladni sektor. O tem bo odločila pokrajina, odvisno od njenega siceršnjega organiziranja.
Za izvrševanje nalog in pristojnosti bo pokrajina imela pokrajinsko upravo, ki bo opravljala razvojne in pospeševalne, pa tudi upravno-administrativne naloge ter pripravljala strokovne predloge za odločanje pokrajinskega sveta. Po analogiji nalog naj bi sedanjo vlogo regionalnih razvojnih agencij prevzele pokrajinske uprave, kar pa ni nujen razplet dogodkov v vseh pokrajinah. O tem bodo namreč odločale pokrajine skupaj z občinami, kot ustanoviteljicami teh subjektov. Nekatere regionalne razvojne agencije imajo statusno obliko zasebnih podjetij, za katera ni mogoče predpostaviti, da bodo enostavno prešla v pokrajinske uprave. V takšnih primerih je bolj verjetno, da bodo zasebne regionalne razvojne institucije poiskale svoje poslovne priložnosti na trgu in v tem okviru morda tudi še opravljale določene naloge za pokrajinske uprave na podlagi pogodbe. Tudi o tem bo odločila pokrajina.
b) na področju okolja in prostora
Namen prostorskega načrtovanja na nivoju pokrajine je povezovanje in preverjanje sektorskih politik na ravni pokrajine ter hkrati usklajevanje prostorskega načrtovanja med občinami. S prostorskimi akti pokrajine se ureja prostor pokrajine tako, da se ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov ter medobčinskih interesov načrtuje vse tiste prostorske ureditve, ki jih pričujoči predlog zakona določa kot izvirno pokrajinske, hkrati pa se z njimi tudi usmerja prostorsko načrtovanje na ravni občine.
V predlaganem zakonu sta za prostorsko načrtovanje na pokrajinskem nivoju, podobno kot na občinskem, predvidena dva prostorska akta in sicer: pokrajinski prostorski načrt (v nadaljnjem besedilu: PPN) ter pokrajinski podrobni prostorski načrt (v nadaljnjem besedilu: PPPN). S PPN, ki je po svojem značaju konceptualni prostorski akt, se določajo cilji prostorskega razvoja pokrajine, zasnove prostorskih ureditev pokrajinskega pomena ter usmeritve za prostorsko načrtovanje na občinski ravni, s PPPN pa se načrtujejo prostorske ureditve pokrajinskega pomena tako natančno, da je na njihovi podlagi možno pripraviti projekte za pridobitev gradbenih dovoljenj po predpisih o graditvi objektov. V hierarhičnem sistemu prostorskih aktov, kakršnega je uzakonil Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), pokrajinska prostorska akta tako zavzemata mesto med državnimi prostorskimi akti na eni, ter občinskimi prostorskimi akti na drugi strani.
Za vzpostavitev prostorskega načrtovanja na pokrajinskem nivoju je v zakonu o prenosu nalog v pristojnost pokrajin določena pristojnost pokrajine na področju prostorskega načrtovanja. V podzakonskih aktih bo nabor prostorskih ureditev, ki jih načrtuje pokrajina točno določen. Zakon določa sistem prostorskih aktov na ravni pokrajine, določa namen in vsebino prostorskih aktov pokrajine ter nenazadnje postopek njihove priprave in sprejema ter v tem okviru tudi postopek celovite presoje njihovih vplivov na okolje.
Z ustanovitvijo pokrajin se najkasneje v roku šestih mesecev z državnega nivoja na pokrajinski prenese tudi postopke priprave prostorskih aktov, s katerimi se načrtuje prostorske ureditve pokrajinskega pomena. Posledično se na pokrajine prenese tudi finančna sredstva, ki so bila v tekočem proračunskem obdobju predvidena za pripravo teh prostorskih aktov in še niso bila porabljena.
V predlogu zakona je tudi določeno, da se prostorski ukrepi na nivoju pokrajine izvajajo kot je to določeno za prostorske ukrepe na nivoju občine. Pokrajina lahko v povezavi z izvajanjem pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta določa in izvaja prostorske ukrepe, kot jih določa Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), pri čemer se smiselno upoštevajo določbe, ki veljajo za občino.
Na stanovanjskem področju bo pokrajina na podlagi pokrajinskega stanovanjskega programa izvajala stanovanjsko politiko, ki bo usmerjena predvsem v izgradnjo najemnih in lastnih stanovanj. Svojo stanovanjsko politiko bo v skladu z državno politiko na tem področju pokrajina izvajala preko javnega stanovanjskega sklada.
Skrb za ohranjanje narave in varstvo okolja sta področji nalog, ki jih bodo v skladu s spremembami zakona o ohranjanju narave in zakona o varstvu okolja na svojem območju izvajale tako pokrajine kot občine. Pri tem bodo morale medsebojno sodelovati in usklajevati svojo dejavnost.
Na področju voda se smiselno razmejujejo naloge države in pokrajin ter občin. Bistvenega pomena je, da na pokrajine preidejo naloge varstva pred škodljivim delovanjem voda na vodah 1. in 2. reda. Pokrajine bodo izvajale obvezno gospodarsko javno službo obratovanja, vzdrževanja in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda na vodah 1. in 2. reda.
Kot izhaja iz predloga zakona o pokrajinah se določa pokrajinske ceste kot javne ceste v lasti pokrajin. V pristojnost pokrajin preidejo vse glavne ceste I. in II. reda, vse regionalne ceste I., II. in III. reda ter vse daljinske, glavne in regionalne kolesarske poti. Prav tako preidejo na pokrajine vse pristojnosti, ki jih po Zakonu o javnih cestah za državne ceste opravljata Direkcija Republike Slovenije za ceste ter Prometni inšpektorat Republike Slovenije.
Kategorizacija načrtovanih novih pokrajinskih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih pokrajinskih cest ter posledične spremembe kategorizacije pokrajinskih cest se na podlagi meril za kategorizacijo in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem načrtu pokrajine.
Vzdrževanje pokrajinskih cest, ki obsega redno vzdrževanje in organiziranje obnavljanja pokrajinskih cest je obvezna gospodarska javna služba, katere način opravljanja določi pokrajina.
Na pokrajine se prenese tudi odgovornost za varen in nemoten potek prometa na pokrajinskih cestah ter prevzem odgovornosti in koordinacije preventive in vzgoje v cestnem prometu poleg občin, tudi na pokrajine. V določbah, ki se nanašajo na samoupravne lokalne skupnosti, so dodane določbe, ki se nanašajo na naloge in pristojnosti pokrajin. V predlogu zakona je tudi določeno, katere ceste preidejo v last pokrajin ter da se javne ceste, kategorizirane kot pokrajinske ceste, vpišejo v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti pokrajine na območju katere ležijo. Določba ureja tudi pripadnost prihodkov od letnih povračil za uporabo javnih cest. Ta povračila pripadejo posamezni pokrajini glede na sedež oziroma stalno prebivališča lastnika, ki je zavezanec za plačilo.
Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (Intermodalnost: čas za sinergijo) predstavlja najširši okvir za iskanje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na promet. Implementacija prometne politike mora slediti načelu subsidiarnosti, ki določa, da višja raven ne opravlja nalog, ki jih je mogoče bolj uspešno in učinkovito izpeljati na nižjih ravneh. Glede na to, mora država ohraniti pristojnosti v tistih delih upravljanja s prometnimi tokovi, kjer tega ni mogoče oz. ni dopustno (iz tehničnih in drugih utemeljenih razlogov) prepustiti v upravljanje nižjim ravnem in sicer:
- infrastruktura (AC, hitre ceste, železnica, letališča, povezljivost in pretočnost regionalne infrastrukture)
- javni potniški promet, ki je lahko učinkovit samo, če je zasnovan celovito (to pa ne pomeni, da je lahko upravljanje javnega potniškega prometa deloma ali v celoti preneseno na nižjo raven)
- blagovni promet v delu, kjer ta prehaja meje regij.
Pokrajine bodo torej sprejemale svoje načrte razvoja prometnega sistema, ki se bo nanašal na razvoj tiste infrastrukture, ki je v zakonu opredeljena kot pokrajinska. Pokrajine bodo seveda prevzele vse naloga upravljanja s prometom, ki izhajajo iz prometne politike in ki jih je po svoji naravi smiselno urejati na tej ravni (spodbujanje uporabe javnega potniškega prometa, zmanjševanje potreb po prometnem delu, spodbujanje uveljavljanja sodobnih oblik transporta idr.)
č) na področju gospodarstva
Organiziranost turizma, kot jo določa Zakon o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04), se bo ob uveljavitvi sprememb na področju lokalne samouprave, oziroma ustanovitvi pokrajin, nekoliko spremenila. Določene pristojnosti in za njihovo izvajanje potrebna sredstva in kadri, se bodo iz državne prenesli na pokrajinsko raven. Na pokrajine se bo prenesla pristojnost za načrtovanje razvoja turizma za izvajanje ukrepov na področju:
- promocije turizma,
- razvoja,
- oblikovanja in distribucije integralnih turističnih proizvodov in
- uvajanje destinacijskega managementa.
Vodenje turistične politike, skupaj z načrtovanjem ukrepov za njeno izvajanje, ostaja na ravni države. To je nujno zaradi potrebe po enotnem vodenju tega področja in enotnem delovanju na področju mednarodnega sodelovanja, črpanju evropskih sredstev in, zaradi obveznosti, ki izhajajo iz že sprejetih razvojnih dokumentov, predvsem Razvojnega načrta in usmeritev slovenskega turizma 2007 -2011. Uresničevanje tega dokumenta je možno le s celovitim zasledovanjem posameznih politik, ki so zapisane v tem dokumentu, in ki podajajo osnovne smernice razvoja turizma na nacionalnem, regionalnem in lokalnem nivoju.
Dejavnost in organiziranost rudarstva, kot pomembne panoge gospodarstva, kot jo določa Zakon o rudarstvu (ZRud - UPB; Uradni list RS, štev. 98/04 in 68/08), se bo ob uveljavitvi sprememb na področju lokalne samouprave, oziroma ustanovitvi pokrajin, nekoliko spremenila. Določene pristojnosti in za njihovo izvajanje potrebna sredstva in kadri, se bodo iz državne prenesli na pokrajinsko raven. Na pokrajine naj bi se prenesle predvsem naloge povezane z koncesijami, upravnimi dovoljenji, ki so jih do sedaj izdajale upravne enote, sanacije, posegov v prostor na pridobivalnem prostoru, povezane z državnim prostorskim načrtovanjem.
Temeljni cilj Zakona o rudarstvu je vzpostavitev pravne podlage za spremenjeno organiziranost izdajanja odločb upravnih enot na področju, na temelju katere bodo pokrajine pridobile pooblastilo za izvajanje nalog na področju koncesij, upravnih dovoljenj, sanacije, posegov v prostor na pridobivalnem prostoru, državnem prostorskem načrtovanju na pokrajinski ravni. Predlog zakona temelji na načelu zagotavljanja enakih možnosti, kot tudi samostojnosti in odgovornosti za lasten razvoj na področju izkoriščanja mineralnih surovin na ravni pokrajine. S spremembo 9., 13., 14., 15. do 18., 21. , 25., 48., 59. in 60. člena zakona so podane pravne podlage za prenos pristojnosti in s tem deloma tudi zagotavljanje potrebnega obsega sredstev in kadrov za izvajanje nalog s področja rudarstva, kot so prenos pristojnosti, pravic in obveznosti, ki vpliva na tudi na koncesije, upravna dovoljenja, sanacije, posege v prostor na pridobivalnem prostoru, državno prostorsko načrtovanje na pokrajinski ravni.
Spremembe Energetskega zakona (EZ - UPB; Uradni list RS, št. 27/07 in 70/08) bodo vplivale predvsem na novo opredelitev pokrajinskega energetskega koncepta in povezavo konceptov na ravni občin v razmerju do države. Izvajanje programov za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije se učinkoviteje in uspešnejše realizira na nivoju pokrajin. Občina na osnovi energetskega koncepta izvaja svoje programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije, ki pa morajo biti usklajeni s programi pokrajine in drugih občin v tej pokrajini. Za navedene programe občine in pokrajine se lahko pridobijo državne spodbude.
Pristojnosti za organiziranje in nadzor monitoringa nad izvedenimi zapiralnimi deli, kot jo določa Zakon o zagotavljanju dela sredstev, potrebnih za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica (Uradni list RS, št. 5/88), in za njihovo izvajanje potrebna sredstva ter kadri, se bodo iz državne prenesli na pokrajinsko raven. Pristojnosti za organiziranje in nadzor zapiralnih del Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo). Za njihovo izvajanje potrebna sredstva ter kadri se bodo iz državne prenesli na pokrajinsko raven. Pristojnosti za organiziranje in nadzor zapiralnih del določa Zakon o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica (Uradni list RS št. 1/95), in za njihovo izvajanje potrebna sredstva ter kadri, se bodo iz državne prenesli na pokrajinsko raven.
Postopno zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojno prestrukturiranje poteka na podlagi Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju (Ur.l. RS št. 26/05, ZPZRTH-UPB2) se bo ob uveljavitvi sprememb na področju lokalne samouprave nekoliko spremenilo. Razvojno prestrukturiranje statistične regije, ki jo sestavljajo občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ter občine Litija, Šmartno pri Litiji, Radeče in Laško je bilo zajeto v Programu ukrepov za razvojno prestrukturiranje regije za razreševanje specifičnih problemov regije zaradi postopnega opuščanja energetske dejavnosti. Za izvajanje teh ukrepov so bile sredstva zagotovljena v obdobju 2000-2004 iz proračuna Republike Slovenije. Program za zapiranje rudnika zajema obdobje 2000-2015, drugo fazo programa zapiranja za obdobje 2004-2009, ki je sredi izvajanja, je potrdila Vlada Republike Slovenije.
Proračunsko zagotovljena sredstva se uporabljajo izključno za: financiranje fizičnih zapiralnih del; financiranje shem za razreševanje socialnih problemov nastalih zaradi zmanjšanja proizvodnje in zapiranja rudnika; izvajanje ukrepov prilagajanja okoljevarstvenim standardom in za izvajanje ekološke sanacije površin, ki so bile degradirane zaradi rudarjenja. Na pokrajine se bo prenesla pristojnost za izvedbo programa zapiranja kakor tudi za namensko koriščenje finančnih sredstev, ki bodo z republike prenesena na pokrajine. Temeljni cilj zakona je vzpostavitev pravne podlage za spremembo financiranja programa zapiranja rudnika, na temelju katere bo pokrajina pridobila pristojnost tudi za sanacijo vzrokov, ki so privedli do priprave in izvedbe programa ukrepov za razvojno prestrukturiranje pokrajine.
d) na področju kmetijstva
Na področju kmetijstva je predlagan prenos obveznosti zagotovitve zavetišč za zapuščene živali na pokrajine, ki bodo to lokalno zadevo javnega pomena uredile širše. Zaradi večje jasnosti je dodana sprememba v novem tretjem odstavku 27. člena, ki določa, da je treba zagotoviti eno mesto v zavetišču na vsakih začetih 800 registriranih psov.
V skladu s 43. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv - UPB; Uradni list RS, št. 43/07) ima pri inšpekcijskem nadzoru uradni veterinar pravico in dolžnost odrediti zavetišču ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali (14. alineja 43. člena). Ker pa ni posebej navedeno, kateremu zavetišču odredi navedeno, kadar občina oziroma pokrajina tega ni zagotovila, je v 31. členu zakona to podrobneje opredeljeno. Za vsak ukrep inšpektorja je vsebinsko natančno določeno tudi ukrepanje.
Na področju živinoreje je cilj predlaganih sprememb zakona zagotovitev dostopa do nadzorovano kakovostnih plemenskih živali na lokalni ravni, ki so na razpolago za pripust pod nadzorom na pripustni postaji. To je še posebej pomembno za območja, kjer so slabše prometne povezave in je zagotavljanje delovanja pripustne postaje otežkočeno.
Čebelarski pašni redi urejajo uporabo čebelarskih pašnih virov na območju enega ali več pasišč, na območju ene ali več občin. Ker gre za upravljanje z naravnimi viri na lokalni ravni, je s prenosom te pristojnosti na pokrajine zagotovljeno lokalno upravljanje z naravnimi viri, kot so gozdne in druge čebelje paše.
V sistemu priprave in sprejemanja nacionalnega programa razvoja podeželja se omogoča vključitev tudi pokrajinskih svetov in sicer tako, da pokrajinski sveti dajejo mnenja k predlogom nacionalnega programa razvoja podeželja, s čemer naj bi se omogočilo ustrezen vpliv na vsebino programa z vidika tudi specifičnih potreb pokrajin.
Med vire financiranja ukrepov kmetijske politike se vključujejo tudi sredstva pokrajin. Pri tem se razume, da bodo sredstva pokrajin namenjena za zakonsko določene namene strukturnih ukrepov in državnih pomoči na področju razvoja podeželja v pristojnosti pokrajin.
Predlaga se ureditev, da v primeru, da občine uvedejo določene ukrepe razvoja podeželja, morajo biti ti usklajeni ne samo z nacionalnim programom, akti Vlade iz druge alineje 5. člena zakona in predpisi Evropske Unije, temveč morajo biti usklajeni tudi s programi pokrajine. Predvideva se, da bodo pokrajine za ukrepe strukturne politike sprejemale določene programske dokumente – programe, ki bodo podlaga za izvajanje.
Predlog zakona natančneje določa, da sta med organi, ki odločata o tem, da se državni ali drug javni grb, zastava, emblem, ime ali kratica imena lahko uporablja za označbe kmetijskih pridelkov oziroma živil, poleg Republike Slovenije tudi pokrajina in občina. To pa se ne sme izvajati brez dovoljenja pristojnega organa.
Pristojnosti sedanjih upravnih enot na področju postopkov pri pridobitvi dovoljenja za opravljanje dopolnilnih dejavnosti se prenašajo na pristojni pokrajinski upravni organ. Gre za naloge v postopku izdaje dovoljenja, vodenja registra in odvzema dovoljenja.
Določa, da je med ustanovitelji javnih zavodov, ki opravljajo naloge javne službe na področju kmetijstva, lahko tudi pokrajina. S tem je podana možnost pokrajini, da v primeru specifičnih potreb po zagotavljanju javne službe na področju kmetijstva za ta namen ustanovi ustrezen javni zavod in tako omogoči učinkovito zagotavljanje teh nalog.
Predlaga se ureditev, da program javnih služb, ki jih izvaja javni zavod, ki ga je za izvajanje javnih služb na področju kmetijstva ustanovila pokrajina, in financiranje programa v delu, ki se nanaša na kmetijsko politiko regionalnega pomena, določi pokrajinski svet. Pri tem pa je pomembno, da mora biti takšen program javne službe usklajen s programom javne službe, ki ga predpiše minister tako, da se določene naloge ne bi podvajale. To seveda velja za tiste naloge javne službe, kjer obstaja program na državni ravni.
Naloge, ki so že doslej bile prenesene na upravne enote, se prenašajo na pristojni pokrajinski upravni organ. To so naloge vodenja registra kmetijskih gospodarstev in z njim povezanih evidenc ter registra pridelovalcev grozdja in vina.
Osnutek načrta ribiškega upravljanja v ribiškem območju pripravi Zavod za ribištvo na podlagi mnenja izvajalca ribiškega upravljanja (ribiške družine) in pokrajine oziroma pokrajin v ribiškem območju. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, bodo naloge tovrstnega sodelovanja najbolj smotrno opravljale pokrajine kot oblike lokalnih skupnosti širšega pomena.
V tretjem odstavku 6. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1; Uradni list RS, št. 16/04,17/08 in 120/06 – odl.US) je določeno, da Zavod za gozdove Republike Slovenije v sodelovanju z lovskimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi in kmetijsko gozdarsko zbornico pripravi strokovne podlage za določitev meja lovsko upravljavskih območij. Pri pripravi strokovnih podlag za določitev meja lovsko upravljavskih območij bodo po novem lahko sodelovale tako pokrajine kot tudi občine.
Na pokrajine, kot opredeljene oblike lokalnih skupnosti se prenašajo naloge sodelovanja z lovskimi organizacijami, območnimi enotami Zavoda republike Slovenije za varstvo narave, območnimi enotami Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in drugimi, katerih dejavnost je povezana z divjadjo in njenim okoljem, pri izdelavi načrtov lovsko upravljavskih območij, ki jih izdeluje Zavod za gozdove Republike Slovenije za lovsko upravljavska območja v Republiki Sloveniji.
Program ribištva, ki je izdelan v skladu s predpisi Skupnosti za namen morskega gospodarskega ribolova v Republiki Sloveniji na predlog Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sedaj sprejme Vlada Republike Slovenije. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, bodo sodelovanje pri pripravi programa ribištva v bodoče opravljale pokrajine kot oblike lokalnih skupnosti širšega pomena.
V proračunu pokrajin se zagotavljajo sredstva za financiranje in sofinanciranje ukrepov s področja morskega ribištva, ki so državna pomoč v skladu s predpisi Skupnosti. To so sredstva, ki so namenjena predvsem za manjše investicije na ribiških plovilih, ki omogočajo večjo varnost, boljše higienske in sanitarne pogoje ter sodobno opremo za iskanje rib. Sredstva na področju ribogojstva so namenjena za opremo ribogojskih kletk na morju in ostalo opremo, ki bo pripomogla k večji konkurenčnosti ribogojcev. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, je zaradi pokrajinske omejenosti morskega ribištva, smiselno izvajanje ukrepov državnih pomoči regionalnega pomena prenesti na pokrajine, vključno z integralnimi proračunskimi sredstvi.
S spremembami Zakona o gozdovih (ZG; Uradni list RS, št. 30/93, 110/07, 13/98 – odločba US, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1 in 115/06 avtentična razlaga) se razmejuje pravice in obveznosti med državo, pokrajino in občino na področju gozdnogospodarskega načrtovanja, urejanja sofinanciranja vzdrževanja gozdnih cest, omejitev pri nabiranju gozdnih plodov, razglasitev požarno ogroženih gozdov in gozdov s posebnim namenom, plačilo odškodnin za razglasitev gozdov s posebnim namenom, prednostno pravico pri nakupu razglašenih gozdov ter sodelovanje predstavnikov pokrajin v svetih območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije.
Predlog Zakona o prenosu nalog v pristojnosti pokrajin prenaša vse naloge, ki so bile doslej že prenesene na upravne enote v Zakonu o kmetijskih zemljiščih na pristojne pokrajinske upravne organe.
Komasacija je v načelu upravni postopek, podprt z operativno-tehničnimi geodetskimi deli, ki so ga do sedaj po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-UPB1; Uradni list RS, št. 55/03) vodile upravne enote. Po predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin pa naj bi upravni komasacijski postopek vodile pokrajine, saj gre za sorazmerno specifičen postopek, za katerega bo tako bistveno lažje zagotoviti strokovno usposobljen kader. S centralizacijo krajevne pristojnosti bodo lahko v povprečju dvignili kvaliteto vodenja komasacijskih postopkov.
Predlagane vsebine v pristojnosti pokrajin posledično predstavljajo tudi prenos finančnih sredstev iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predvsem na področju urejanja kmetijskih zemljišč in razvoja podeželja. Naloge, ki so že doslej v pristojnosti upravnih enot so načrtovane, tako kadrovsko, kakor tudi finančno v okviru Ministrstva za javno upravo. Na področju melioracij pa se naloge v pokrajinah na novo oblikujejo, kar pomeni, da bo v vsaki pokrajini potrebna kadrovska okrepitev, s tem posledično pa bo prišlo tudi do finančnih sprememb, ki jih zahteva ta dodaten kader.
e) na področju visokega šolstva in znanosti
Na področju visokega šolstva in znanosti bodo v pokrajinah sprejemali raziskovalne in razvojne programe pokrajinskega pomena ter pokrajinske programe visokega šolstva. Vsi programi bodo temeljili na sprejetih nacionalnih programih. Programe bodo sprejemali pokrajinski sveti. Na področju raziskovalne dejavnosti bodo programi obsegali ukrepe za uresničevanje raziskovalnega in razvojnega programa, finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa, način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa in postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega raziskovalnega in razvojnega programa.
Tudi na področju visokega šolstva bodo pokrajinski programi obsegali ukrepe regionalnega pomena za razvoj visokega šolstva, finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa, način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa in postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega programa visokega šolstva.
f) na področju šolstva in športa
Ključna vprašanja pri priprave pokrajinske zakonodaje na področju šolstva in športa so povezana s prerazporejanjem pristojnosti in sicer zlasti na področju ustanoviteljstva, virih financiranja, dolžnostjo izvajanja investicij in investicijskega vzdrževanja, priprave programov, podeljevanjem programov ter nadzorom. Cilj predlaganih sprememb je zagotovitev jasne in smiselne delitve pristojnosti med državo, pokrajino in občinami. Pri pripravi zakonskih rešitev je bilo glavno vodilo načelo, da mora država ohraniti funkcijo postavljanja standardov, programske enotnosti, nadzora in koordinacije. Pokrajine prevzamejo tiste funkcije države, ki jih lahko zaradi boljšega poznavanja razmer v pokrajini opravljajo bolj kakovostno. V pristojnosti občin ter v pravice narodnih skupnosti spremembe ne posegajo.
Najpomembnejša predlagana sprememba je prenos pristojnosti na področju srednjega in višjega šolstva iz države na pokrajino. Delitev ustanoviteljskih pravic in dolžnosti financiranja ustvarja konflikte in zmanjšuje učinkovitost poslovanja, zato je predlagan prenos tako ustanoviteljstva, kot tudi financiranja. Dodeljevanje programov izvajalcem na področju srednjega in višjega šolstva s strani pokrajin bi sicer pomenilo večjo fleksibilnost, prilagojenost potrebam pokrajine, vendar pa bi hkrati lahko povzročilo presežke oziroma primanjkljaje vpisnih mest posameznih programih, zato je predlagana rešitev, da država obdrži pristojnost dajanja soglasij na odločitve pokrajin.
Zaradi migracij šolajočih se med pokrajinami, zlasti na področju srednjega in višjega šolstva in zaradi preprečitve neenakomerne obremenitve pokrajin, je predvidena rešitev poračunavanja med pokrajinami, ki ga omogoča sistem financiranja po glavi udeleženca izobraževanja v srednjem in višjem šolstvu, ki dejansko približuje financiranje šolajočih se sistemu vavčerjev. Dodeljevanje koncesij mora biti pristojnost tistega, ki ima pristojnost ustanavljanja javnih zavodov. Delitev pristojnosti za ustanavljanje javnih zavodov ter za dodeljevanje koncesij na isti ravni izobraževanja bi sicer lahko pripeljala do neusklajenega delovanja.
Pokrajine uresničujejo javni interes v športu tako, da zagotavljajo sredstva za realizacijo dela nacionalnega programa, ki se nanaša na pokrajine in z zagotavljanjem sredstev za izvedbo programa športa pokrajine, spodbuja in zagotavlja pogoje za opravljanje in razvoj športne dejavnosti ter načrtuje, gradi in vzdržuje za pokrajino pomembne športne objekte. Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada in z letnimi programi, ki jih sprejmejo pokrajine in občine. Pokrajina načrtuje, gradi in vzdržuje za pokrajino pomembne javne športne objekte in se vključuje v gradnjo mreže športnih objektov in površin, namenjenih vsem kategorijam prebivalstva. Sredstva za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje javnih športnih objektov zagotavljajo država, pokrajine in občine.
Ključne rešitve, ki jih prinaša predlagani zakon so tako: zagotavljanje javne mreže srednjih, višjih strokovnih in glasbenih šol ter izobraževanja odraslih, ustanoviteljstvo in financiranje gimnazij, poklicnih in strokovnih srednjih šol, višjih strokovnih šol, dijaških domov in dajanje soglasij k ustanavljanju in ustanavljanje glasbenih šol (sedaj le občine), ljudskih univerz (sedaj le občine) ter vodenje evidenc s področja športa.
Zaradi decentralizacije je potrebno okrepiti nadzor, zato se predlaga tudi dopolnitev določb o nadzoru.
g) na področju zdravja
Na področju zdravja bodo pokrajine opravljale decentralizirane naloge države, ki so bile ocenjene kot primerne za izvajanje na vmesnem nivoju med občino in državo. S predlaganimi spremembami zakonodaje se ne posega v naloge občin.
Na področju zdravstvene dejavnosti bodo pokrajine zagotavljale mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni ravni, dejavnosti na terciarni ravni pa bo zagotavljala država. To pomeni, da bo v pokrajinski pristojnosti mreža splošnih bolnišnic in izvajanje specialistične dejavnosti.
Glede na dejstvo, da pokrajine ne bodo prevzele pristojnosti izvajanja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni in da je v praksi pogosto težko usklajevanje nujne medicinske pomoči, bodo pokrajine prevzele usklajevalno vlogo med občinami.
Za izvajanje socialnomedicinske, higienske, epidemiološke in zdravstveno – ekološke dejavnosti bodo pokrajine ustanovile pokrajinski zavod za zdravstveno varstvo.
Glede na obseg in naravo nalog na drugih delovnih področjih bo pokrajina izvajala tudi program zdravstvenega varstva za svoje prebivalstvo. Pokrajina bo v skladu s planom zdravstvenega varstva države lažje ugotovila specifične potrebe prebivalstva na svojem območju, sprejela bo plan zdravstvenega varstva in ga tudi izvajala. Pokrajina bo zagotavlja sredstva za uresničevanje programov za krepitev zdravja in za zagotavljanje ukrepov za krepitev javnega zdravja.
Problematika preprečevanja uporabe prepovedanih drog in obravnava uživalcev prepovedanih drog je naloga, ki jo bo pokrajina ob sodelovanju z lokalnimi akcijskimi skupinami lahko uspešno izvajala, saj jih bo izvajala bližje prebivalstvu, poznavanje lokalnih potreb pa je na tem občutljivem področju velika prednost in možnost za uspešno izvajanje. Te naloge bo pokrajina izvajala na podlagi programa preprečevanja in zmanjševanja uporabe prepovedanih drog.
h) na področju kulture
Na področju kulture v Sloveniji delujejo znotraj kulture v javnem interesu, kakor ga opredeljuje Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2008 – 2011, tri velike skupine ustvarjalcev ponudbe kulturnih dobrin, in sicer zaposleni v okoli 200 javnih zavodih in gospodarskih organizacijah, samozaposleni po uradnem registru, ki ga vodi pristojno ministrstvo, ter nekaj deset tisoč ljubiteljskih ustvarjalcev, povezanih v okoli 3000 kulturnih društev. Decentralizacija državnih pristojnosti, vključno s prenosom sredstev in zaposlenega osebja, se nanaša predvsem na javne zavode in sklade v kulturi. Ti se po ustanoviteljstvu delijo na občinske in državne, z dodatno posebnostjo, da država financira pretežni del javne službe tudi tistemu jedru občinskih javnih zavodov, ki dejansko delujejo na območju več občin oziroma regij.
S spremembo zakonodaje na področju kulture se izvajajo naslednji ključni premiki:
- na pokrajinsko raven se z državne ravni prenese šest pokrajinskih ali zgodovinskih arhivov. Arhiv RS, ki je organ v sestavi Ministrstva za kulturo, ostane na državni ravni, arhivira dokumentacijo državnih organov, določa strokovne standarde delovanja javnih arhivskih služb na vseh ravneh, zagotavlja strokovni nadzor nad njihovim delovanjem in pristojnemu ministrstvu omogoča določanje javne arhivske mreže, ki zagotavlja arhivsko pokritost celega državnega teritorija;
- na pokrajinsko raven se prenese SNG Nova Gorica;
- na pokrajine se prenaša državna finančna sredstva in enote državne kulturne infrastrukture za delovanje 40 občinskih javnih zavodov – muzejev, galerij, gledališč – ki pomenijo hrbtenico regijske kulturne ponudbe, pri čemer se prepusti sporazumevanju bodočih pokrajin z občinami – ustanoviteljicami teh zavodov, njihovo morebitno ustanoviteljsko prenašanje na pokrajine oziroma vstopanje pokrajin v soustanoviteljstvo teh zavodov. Država si na področjih delovanja muzejev in galerij pridrži vlogo regulative, v tem okviru tudi določanja mreže območne pristojnosti tovrstne javne službe, da se zagotovi pokritost ozemlja celotne države;
- na pokrajine se z državne ravni prenese tudi sofinanciranje splošnih knjižnic, in sicer sofinanciranje nakupa knjižničnega gradiva in financiranje posebnih nalog desetih osrednjih območnih knjižnic;
- preoblikuje se Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti, in sicer tako, da se večji del dejavnosti in osebja sklada, skupaj z državnimi sredstvi za njegovo delovanje, prenese na pokrajine, ki prevzamejo obveznost, da namesto Sklada v prihodnje izvajajo naloge za strokovno, organizacijsko in administrativno podpiranje ljubiteljske kulture na svojih območjih. Sedanje vodstvo Sklada ostane še naprej kot Sklad, ki opravlja planerske, izvedbene in koordinacijske naloge za ljubiteljsko kulturo na nacionalni ravni;
- na pokrajine se prenese tudi del sredstev za razpise za kulturne projekte in štipendije.
Navedeni premiki pomenijo, da pokrajine že takoj po ustanovitvi prevzamejo vidno vlogo na področju kulture, zlasti na tisti ravni, ki je po naravi in dosegu dejavnosti že sedaj regijskega značaja. V nadaljevanju pa je stvar njihovega sporazumevanja z občinami, ali bodo na pokrajinski ravni prevzemali še dodatne obveznosti na področju kulture.
Vzporedno s prenosom dejavnosti in institucij poteka prenos finančnih sredstev, enot kulturne infrastrukture v državni lasti in zaposlenega osebja.
Država si na vseh področjih kulture v javnem interesu pridrži vlogo osnovnega regulatorja javne službe in opravlja strokovni nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za izvajanje javne službe in ustreznostjo financiranja iz občinskih in pokrajinskih virov. Država prav tako obdrži vlogo zagotavljanja enotnega sistema delovanja splošnih knjižnic ter določanja pogojev za njihov skladni razvoj. V arhivistiki, muzealstvu in knjižničarstvu določa mrežo javne službe, na vseh teh področjih pa lahko posega tudi s finančno podporo različnim posebnim programom in projektom.
i) na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami
Na obrambnem področju se na pokrajine ne bodo prenesle naloge, ker so zadeve obrambe v izključni državni pristojnosti. Na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki prav tako spada v pristojnost Ministrstva za obrambo, pa bodo pokrajine vključene v celoten sistem organiziranja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami med občinami in državo. Pokrajine bodo urejale zaščito, reševanje in pomoč na območju pokrajine v skladu s sistemom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami na območju države. Izdelovale bodo ocene ogroženosti za nesreče, ki lahko prizadenejo več občin ter ustrezne načrte zaščite in reševanja. Usmerjale in skrbele bodo za razvoj osebne in vzajemne zaščite. Organizirale, opremljale, usposabljale in vodile bodo sile za zaščito, reševanje in pomoč ob nesrečah, ki prizadenejo dve ali več občin. S tem namenom se bo spremenila dosedanja organiziranost državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč na regijski ravni. Pokrajine bodo prevzele tudi ocenjevanje škode zaradi naravnih nesreč. Ustrezno vlogo in naloge bodo imele pokrajine tudi na področju varstva pred požarom, gasilstva in varstva pred utopitvami. Gasilska organizacija kot splošna reševalna služba bo svojo organiziranost na regionalni ravni prilagodila novi pokrajinski organiziranosti.
j) na področju notranjih zadev
Država prenaša na pokrajine izvrševanje določenih pravic tujcev in beguncev. Tako bo pokrajina prevzela izvajanje določenih aktivnosti, ki jih določa Zakon o tujcih (Ztuj-1-UPB6; Uradni list RS 64/09). V 82. členu tega zakona je določeno, da Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti organizira tečaje slovenskega jezika za tujce, tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev, zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi, seznanja tujce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo ter organizira skupne prireditve s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja. Poleg tega bo pokrajina postala eden od subjektov, ki sodeluje s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije in z mednarodnimi organizacijami. Z vsem svojim delovanjem bo skupaj z drugimi subjekti zagotavljala zaščito pred kakršnokoli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
Država prenaša na pokrajine tudi uresničevanje pravic beguncev, ki jih sedaj ureja Zakon o azilu (ZAzil - UPB2; Ur. L. RS, št. 51/2006 in 134/06 Odl.US: U, 111/07-ZMZ, 30/08 Skl.US, 111/08 Odl.US), do pomoči pri vključevanju v okolje. Uredba o pravicah in dolžnostih beguncev v 5. členu določa, da je osebni integracijski načrt osnova za izvajanje pomoči pri vključevanju v okolje in zajema učenje slovenskega jezika, oceno potrebnega števila ur slovenskega jezika za uspešno opravljanje preizkusa znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni, spoznavanje kulture, zgodovine in ustavne ureditve Republike Slovenije, izobraževanje in usposabljanje za izboljšanje zaposlitvenih možnosti, možnosti za zaposlitev in delo, možnost nastanitve in možnost aktivne vključitve v lokalno skupnost. S spremembo Zakona o azilu bo izvajanje pomoči pri vključevanju v okolje država prenesla na pokrajine, medtem ko bo sama pristojna za nadzor in koordinacijo izvajanja pomoči pri vključevanju v okolje.
B/e) izvrševanje nalog na področju socialnega varstva, dela in družine
Kot je navedeno že v izhodiščih za oblikovanja pristojnosti pokrajin na področju regionalnega razvoja in iz katerih izhaja, da naj bodo pokrajine funkcionalne ozemeljske enote za usklajevanje razvojnih predvidevanj in izvajanje regionalne razvojne politike na različni področjih, med drugim tudi na področju socialnega razvoja, so pripravljene tudi spremembe in dopolnitve Zakona o socialnem varstvu (ZSV-UPB2; Uradni list RS, št. 3/007, (23/07 popr., 41/07 popr.)) v delu, ki se nanaša na pristojnosti pokrajin na tem področju. Pokrajina bo na socialnem področju kot prenesene naloge opravljala: organiziranje pomoči na domu in za dom, socialno preventivo, prvo socialno pomoč in osebno pomoč, institucionalno varstvo odraslih invalidnih oseb in starejših oseb, vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji, ustanavljala druge javno socialne zavode, zagotavljala pravico do izbire družinskega pomočnika. Pokrajina bo ustanavljala centre za socialno delo in zagotavljala izvajanje nekaterih javnih in eksperimentalnih socialno varstvenih programov.
Storitev institucionalnega varstva in storitev pomoči družini na domu sodita v širši okvir storitev tako imenovane dolgotrajne oskrbe. Zlasti organiziranje mreže in sofinanciranje pomoči na domu predstavlja za nekatere občine veliko finančno breme in je tudi zato predlagan prenos iz občinske na pokrajinsko raven. Pri storitvah vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji gre že sedaj za povezovanje varstveno delovnih centrov na medobčinski ravni, tako da je predlagana rešitev le logično nadaljevanje te prakse. Koncesije za opravljanje socialno varstvenih storitev bosta glede na svoje pristojnosti podeljevali tako država kot pokrajina
Spremembe ZSV ustrezno na novo urejajo tudi način financiranje socialnovarstvenih dejavnosti tako, da natančno določajo, kaj se financira iz državnega, pokrajinskega oziroma občinskega proračuna.
V skladu s predlogom zakona o pokrajinah, predlagane spremembe in dopolnitve zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti podpirajo prenos nalog na področja trga dela in zaposlovanja iz enotno organiziranega Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje še na pokrajinske zavode za zaposlovanje. Prenašajo se predvsem naloge v zvezi z aktivno politiko zaposlovanja. Pokrajine usklajujejo potrebe po razvoju človeških virov, predlagajo ukrepe ter prednostne vsebine iz državnega programa aktivne politike zaposlovanja. Pokrajinski zavodi za zaposlovanje organizirajo in izvajajo aktivnosti svetovanja in pomoči pri iskanju zaposlitve, usposabljanja in izobraževanja brezposelnih oseb ter organizirajo programe javnih del. V sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje in ministrstvom, pristojnim za delo, načrtujejo in izvajajo programe, namenjene delodajalcem, ki zaposlujejo brezposelne osebe iz ciljnih skupin težje zaposljivih oseb ali kandidirajo za sredstva evropskega socialnega sklada, ki so namenjena usposabljanju in izobraževanju zaposlenih.
V skladu s 13. točko 13. člena predloga zakona o pokrajinah, ki opredeljuje naloge regionalnega pomena tako, da na področju dela, družine in socialnega varstva opredeljuje med nalogami pokrajin tudi nalogo organiziranja varstva otrok, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, so potrebne spremembe in dopolnitve Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Že sedaj se izvajalske naloge rejniške dejavnosti izvajajo v okviru centrov za socialno delo, ki jih bodo po novem ustanavljale pokrajine. S predlaganim prenosom se bo še nadalje uporabljal enotni informacijski sistem centrov za socialno delo, le izvajanje izplačil ter s tem sredstva za rejnine se prenese na pokrajinsko raven. V državni pristojnosti so določitev enotnih meril na področju izvajanja rejniške dejavnosti, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, vodenje evidence izdanih dovoljenj ter vodenje registra izvajanja rejniške dejavnosti kot poklic, določitev vsebine usposabljanja za rejnike, opredelitev normativov za izvajanje rejniške dejavnosti. Ministrstvo vodi za potrebe izvajanja, spremljanja, načrtovanja, razvoja rejništva, za znanstveno raziskovalne namene in za statistične namene centralno zbirko podatkov. Minister, pristojen za delo, izdaja tudi izvršilne predpise za izvajanje zakona o rejniški dejavnosti.
S tem zakonom je opredeljeno, da se sredstva za izvajanje rejniške dejavnosti zagotavljajo v proračunih pokrajin. Izvajanje izplačil rejnin se prenaša na raven pokrajin in sicer tako, da se pri tem upošteva stalno prebivališče rejenca. Konkretno mesečno izplačilo pa upošteva število rejencev, ki prebivajo v rejniški družini na območju pokrajine. Tudi sredstva za usposabljanje se zagotavljajo v proračunih pokrajin, na območju katere ima kandidat za rejnika stalno prebivališče kot tudi sredstva za dodatna usposabljanja rejnikov.
3. Ocena finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva
Predlagani zakon ima finančne posledice, predvidene z zakonom, ki ureja sistem financiranja pokrajin, na podlagi katerega bo izvedena prerazporeditev javnofinančnih sredstev med državo in lokalno samoupravo v sorazmerju z decentraliziranimi pristojnostmi.
Zakon določa pristojnosti pokrajin po področjih nalog, ki jih določajo 12., 13. in 14. člen zakona o pokrajinah. Okvirna ocena sredstev za financiranje nalog pokrajin znaša 1.421.995.114 €.
Predlog zakona nima finančnih posledic za sprejeta državna proračuna za leto 2010 in 2011.
Predlog zakona nima finančnih posledic za druga javnofinančna sredstva.
4. Navedba, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena, če predlog zakona predvideva porabo proračunskih sredstev v obdobju za katerega je bil državni proračun že sprejet
Predlog zakona ne predvideva porabe sredstev sprejetih državnih proračunov za leti 2007 in 2008.
5. Prilagojenost ureditve pravu Evropske unije
Predlog zakona ni povezan s pravom Evropske unije.
6. Primerjalna pravna ureditev v državah članicah Evropske unije
V zadnjih letih prihaja na področju regionalizacije pri posameznih državah do vrste sprememb. Čeprav v Evropi obstaja težnja razvoja lokalne samouprave v smeri regionalizacije, je zaenkrat nemogoče identificirati zasnovo regije, ki bi bila sprejemljiva za vse evropske države. Precejšnje razlike so očitne že med članicami EU. Tako poznamo na eni strani države, ki imajo na področju regionalizma določene izkušnje oziroma zgodovinsko tradicijo (npr. Nemčija, Francija), ter take, kjer o regijah, kot o teritorialnih upravnih enotah z lastnimi izvoljenimi organi in izvršnimi pooblastili, še ne moremo govoriti (Republika Irska). Medtem ko sodi pri prvih načrtovanje ter izvajanje gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja v veliki meri v pristojnost regionalnih (ali nižjih) ravni lokalne samouprave, ima pri drugih državna oziroma centralna oblast še vedno odločilno vlogo pri usmerjanju in koordiniranju nacionalnega razvoja.
Regije so se v posameznih državah izoblikovale na podlagi različnih zgodovinskih, političnih in drugih razlogov. V zakonodaji posameznih držav je mogoče zaslediti kriterije, ki se jih upošteva ob morebitnem spreminjanju meja in ustanavljanju novih regij. Čeprav so prakse držav različne, je skupen cilj težnja po večanju administrativne in finančne samostojnosti lokalnih skupnosti, večji demokratizaciji in uresničevanju načela subsidiarnosti.
V evropskih državah sta znani dve različni obliki teritorialnih upravnih sistemov na ravni med občinami in državo – širših lokalnih skupnosti. Prva oblika so širše samoupravne lokalne skupnosti brez izvirnih samoupravnih pravic, upravnih nalog in izvirnih financ. Take skupnosti imajo zgolj posvetovalno, usklajevalno vlogo med občinami ter občinami in državo. Druga oblika temelji na širših samoupravnih lokalnih skupnostih kot teritorialnih, političnih, samoupravnih enotah (sui generis skupnosti). Primerjalni pregled pristojnosti vmesnih ravni upravljanja vsebujeta dve študiji. Prva študija je bila izdelana leta 1999, druga pa leta 2002. V spodnji tabeli je kratek povzetek njihovih ugotovitev, ki se nanašajo na pristojnosti tistih vmesnih upravnih sistemov v navedenih državah, ki so primerljivi z izbranim konceptom pokrajin v Sloveniji.
NEMČIJA | DANSKA | FINSKA | NORVEŠKA | FRANCIJA | ITALIJA | ŠVEDSKA |
Okraj -
Landkreis | Okrožje | Provinca | Regionalna oblast | Regija in departma | provinca | Lan in razvojno območje (zveza la-nov) |
policija, varnost | statistika | požarna varnost |  |  |  |  |
 | srednje izobraževanje
izobraževanje odraslih |  | srednje izobraževanje
izobraževanje odraslih | srednje izobraževanje
izobraževanje odraslih | srednje šolstvo
poklicno izobraževanje | šole |
bolnišnice | bolnišnice
osnovno zdr.varstvo |  | bolnišnice
osnovno zdravstveno varstvo | osnovno zdravstveno varstvo | sanitarno- higienska in splošna zdravstvena zaščita | zdravstveno varstvo |
domovi za ostarele
socialno varstvo | domovi za ostarele
socialno varstvo
socialna stanovanja |  |  | domovi za ostarele
socialno varstvo |  | socialno varstvo |
gledališča, koncertne dvorane
muzeji, knjižnice
parki
šport in zabava | gledališča, koncertne dvorane
muzeji, knjižnice |  | gledališča, koncertne dvorane
muzeji, knjižnice
šport, zabava | gledališča, koncertne dvorane
muzeji ,knjižnice |  |  |
ceste | ceste
mestni promet | ceste | ceste | mestni cestni in železniški promet | ceste |  |
plin
daljinsko ogrevanje |  |  | daljinsko ogrevanje |  | zbiranje in obdelava odpadkov | javne službe |
 | regionalno prostorsko planiranje | regionalno prostorsko planiranje | prostorsko planiranje
regionalno prostorsko planiranje | regionalno prostorsko planiranje | prostorsko in gospodarsko regionalno planiranje | regionalni razvoj
dolgoročnih razvojnih programov – infrastruktura, transport, kultura |
 | varstvo okolja | varstvo okolja |  |  | varstvo okolja |  |
Pri uporabi načela subsidiarnosti v nacionalnih pravnih in upravnih sistemih lahko ugotovimo:
- obnovljen interes za načelo lokalne samouprave sovpada z željo po realokaciji poblastil med centralno in ostalimi ravnmi oblasti,
- da so le na redkih področjih (npr. obramba, monetarna politika) pooblastila v celoti dana eni (centralni) ravni oblasti; činitelji, ki vodijo k sodelovanju so močnejši od tistih, ki težijo k popolni avtonomiji različnih ravni oblasti,
- da kompleksnost prerazporeditve pristojnosti terja zastopanje interesov lokalnih skupnosti preko njihovih združenj,
- da so zagotovljeni sodni mehanizmi za reševanje možnih sporov,
- težnjo k delegiranju državnih upravnih zadev na poddržavne ravni,
- zmanjševanje nadzornih postopkov – nadomeščanje a priori nadzora z a posteriori nadzorom,
- finančne težave lokalnih skupnosti – pomanjkanje ustreznih finančnih (in človeških) virov, ki so nujni za opravljanje prenesenih nalog.
Obstajajo zadeve, ki jih lahko bolje opravljajo lokalne kot centralne oblasti – ker predpostavljajo poznavanje razmer iz prve roke: npr. socialna politika, zadeve, ki se nanašajo na življenjske razmere (ceste, stanovanja, kultura, pomoč, mladinske zadeve); razvoj in prostorsko planiranje. Centralne oblasti naj bi na teh področjih intervenirale samo s splošnimi direktivami (na teh področjih mora biti dana lokalnim skupnostim kar največja svoboda iniciative – okolje, minimalni standardi, splošni okviri planiranja, načela ekonomske politike) in z njimi zagotavljale enotnost delovanja.
Primerjalno pravni pregled po posameznih državah
Češka republika
Češka ima dvostopenjsko lokalno samoupravo, saj poleg občin (obec) od leta 2000 delujejo tudi regije (kraj). Češka ima 14 regij, formalno so začele delovati 1. januarja 2000, prve volitve v regionalne svete so bile novembra tega leta. Pristojnosti regij so bile določene na podlagi predhodnih analiz, ki jih je opravilo notranje ministrstvo, pristojno za reformo javne uprave. Kriteriji so vključevali: minimalno velikost teritorija, zgodovinske okoliščine in tradicijo ter dostopnost storitev za ljudi. S prenosom nalog na regije in deloma na pooblaščene občine je prešlo nanje tudi več kot 2.500 do takrat državnih uradnikov. Zanimivost češkega modela regionalizacije je, da so po sprejetju nove ustave leta 1993 šele leta 1997 sprejeli še ustavni zakon o ustanovitvi štirinajstih regij. Prenos pristojnosti in dejansko ustanovitev regij so izvedli tri leta kasneje.
Naloge in pristojnosti Češke regije se delijo med izvirne in prenesene. Pri prenesenih nalogah regija nima regulatornih funkcij, pač pa le izvaja z zakonom predpisane naloge. Pri prenosu nalog iz upravnih okrajev je približno 80% nalog prešlo na regije in občine z razširjenimi pooblastili (zaradi velikega števila občin (6244) imajo posamezne občine poseben status, pravijo jim občine z razširjenimi pooblastili), preostanek pa na izpostave državne uprave, ki je ostala v minimalnem obsegu organizirana na regionalni teritorialni ravni (zemljiški uradi, arhivi, …).
Regije so prevzele naslednje naloge in pristojnosti:
- osnovno in srednje šolstvo ter višje šole,
- kultura (muzeji in galerije, medtem ko so gledališča mestna ali državna),
- sociala (pooblastila za izplačevanje nekaterih socialnih podpor in pravic, domovi za ostarele),
- promet (regionalne ceste II. in III. razreda),
- regionalni in lokalni razvoj,
- prostorsko načrtovanje,
- varstvo okolja in zraka (vključno z ravnanjem z nevarnimi odpadki),
- zdravstvo (bolnišnice),
- spomeniško varstvo (deloma) itd.
Republika Francija
Republika Francija ima trinivojsko lokalno samoupravo, poleg 36.763 občin (commune) so enote lokalne samouprave še na teritorialni ravni 100 departmajev (conseil generale) in 26 regij (conseil regionaux). Slednje so se postopoma formirale šele v zadnjih dvajsetih letih, medtem ko so departmaji posledica Napoleonovih upravnih reform. Šele kasneje so departmajem dodali neposredno izvoljene svete. Na nivoju departmaja je sicer Francija ohranila tudi vzporedno državno strukturo (prefect), ki izvaja državne naloge. Proces decentralizacije v Franciji je zelo napredoval po letu 1982, zadnje pomembne spremembe pa so izvedli po reformi ustave marca leta 2003, s katero so še okrepili vlogo lokalne samouprave. Sprememba ustave je utrdila princip decentralizacije. Ustava je med drugim uvedla princip subsidiarnosti, solidarnosti in finančne samostojnosti enot lokalne samouprave. V letu 2005 so z države na regije in departmaje prenesli še dodatne pristojnosti. Hkrati s prenosom pristojnosti so prenesli finančna sredstva in prerazporedili zaposlene.
Po omenjeni reformi so v pristojnost regij ali departmajev prešle v več fazah naslednje pristojnosti:
- ustanoviteljstvo nižjih licejev v pristojnost departmajev, liceji so v pristojnost regij,
- prej državne ceste upravljajo departmaji in regije,
- departma ali regija določi upravljavca pristanišč in letališč,
- regije so pristojne za organizacijo cestnega, železniškega in avtobusnega prometa regionalnega pomena,
- departmaji organizirajo šolske prevoze,
- departmaji sprejemajo načrt graditve socialnih stanovanj in ustanavljajo solidarnostni sklad, ki ga deloma financira tudi država,
- departma je odgovoren za socialne pomoči,
- regija lahko ustanovi regijske naravne parke, departmaji pa lahko določijo območja, ki jih želi posebej varovati,
- regija izdela načrt zaščite kakovost zraka,
- regija ureja poklicno izobraževanje in izobraževanje mladih (vajeništvo),
- departma je zadolžen za socialne pomoči otrokom (zaščita, posvojitve, domovi za otroke), domove za ostarele, pomoči na domu, za odrasle brez dohodka,
- departma ima ustanoviteljske pravice in obveznosti pri arhivih in knjižnicah ter na področju kulturne dediščine.
Zvezna republika Nemčija
Nemčija je zvezna država, ki jo sestavlja 16 zveznih dežel (Länder). Lokalna samouprava ni enotno organizirana v vseh zveznih deželah, pač pa je zelo raznovrstna. V osnovi ima dvoje lokalnih skupnosti: občino (Gemeinde) in okraj (kreisfreie Stadt, Landkreis ali Kreis). Poleg tega imajo različne zvezne nemške dežele posamične specifične ureditve.
Okraji so po vsebini nalog in njihovi velikosti primerljivi z bodočimi slovenskimi pokrajinami. V vseh zveznih deželah ZRN jih je skupaj 439 in sicer 116 mestnih in 323 podeželskih. Njihove pristojnosti se razlikujejo od dežele do dežele. Načeloma pa izvajajo pristojnosti, ki presegajo občinsko raven. Na Bavarskem na primer se pristojnosti okraja delijo na izvirne in prenesene. Izvirne so lahko obvezne ali prostovoljne.
Izvirne pristojnosti okraja so:
a) obvezne
- odlaganje odpadkov,
- socialna pomoč,
- pomoč mladim,
- bolnišnice,
- gradnja in vzdrževanje gimnazij, realk in poklicnih šol
- skrb za okrajne ceste.
b) prostovoljne
- javne visoke šole,
- knjižnice,
- muzeji,
- subvencioniranje skrbi za spomenike,
- financiranje zaščite okolja,
- ustanovitev hranilnic.
Med prenesene pristojnosti okraja pa sodijo:
- financiranje stanovanjskega dodatka,
- vzdrževanje zavarovanja za vojaške obveznike,
- reševalna služba in
- zaščita pred naravnimi nesrečami.
7. Druge posledice sprejema zakona
Posledica zakona je neodplačen prenos državnega stvarnega in finančnega premoženja, namenjenega opravljanju nalog iz pristojnosti pokrajin na različnih področjih. Gre za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, grajenem javnem dobru – javnih cestah, javne infrastrukture, ki jo uporabljajo javni zavodi s področja srednjega šolstva, zdravstva, kulture, socialnega varstva in zaposlovanja.
Posledica zakona je tudi prevzem javnih uslužbencev iz organov državne uprave – ministrstev, organov v sestavi in upravnih enot ter javnega sektorja – javnih zavodov in njihovih območnih enot ter javnih skladov in njihovih območnih enot.
II. BESEDILO ČLENOV1. člen
(1) S tem zakonom se določajo naloge regionalnega pomena in naloge širšega lokalnega pomena, ki so v izvirni pristojnosti pokrajin, in sicer s prenosom teh nalog od državnih organov na pokrajine oziroma z določitvijo novih nalog pokrajin, ki so takega pomena.
(2) V preneseno pristojnost pokrajin se s tem zakonom prenaša izvajanje določenih nalog iz državne pristojnosti.
(3) V zvezi s prvim odstavkom tega člena se s tem zakonom ureja tudi prenos določenih ustanoviteljskih pravic države na pokrajine, prenos javne infrastrukture ter drugega stvarnega in finančnega premoženja države, ki je namenjeno za izvajanje nalog v pokrajinski pristojnosti ter prevzem javnih uslužbencev.
A) NALOGE V IZVIRNI PRISTOJNOSTI POKRAJIN
a) na področju regionalnega razvoja
1. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja
2. člen
V Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 93/05 in 127/06 - ZJZP) se v 3., 8. in 17. členu uporabljena besedna zveza »razvojna regija« v vseh sklonih in številih nadomestita z besedo »pokrajina« v ustreznem sklonu in številu. V osmi alinei 4. člena, v 10. in 17. členu pa se besedilo »regionalni razvojni program« nadomesti z besedilom »razvojni program pokrajine« v ustreznem sklonu in številu.
Za 9. členom se doda nov 9.a člen, ki se glasi:
»9.a člen
(Strategija razvoja Slovenije, državni razvojni program, drugi dokumenti razvojnega načrtovanja in programski dokumenti za Evropsko unijo)
(1) Strategija razvoja Slovenije je strateški razvojni dokument vlade, ki na podlagi razvojnih dosežkov in izzivov v državi ter svetovnih in evropskih trendov opredeljuje vizijo razvoja, razvojne cilje, strateške usmeritve in prioritete razvojne politike ter temeljne naloge vlade za njihovo uresničevanje. Strategija razvoja Slovenije je sintezni indikativni dokument, ki upošteva ekonomske, socialne, kulturne, prostorske, okoljske, regijske, sektorske in druge razvojne možnosti in omejitve.
(2) Državni razvojni program je izvedbeni dokument razvojnega načrtovanja, ki s strategijo razvoja Slovenije sprejete strateške usmeritve in razvojne prioritete operativno razdela na indikativno finančno ovrednotene programe, pri čemer upošteva oziroma zajame tudi vse druge dokumente razvojnega načrtovanja ter za njih predvidi tudi ustrezne (nacionalne in mednarodne, javne in zasebne) vire financiranja. Pri pripravi programov državni razvojni program upošteva sprejete mednarodne obveznosti, pravila EU, zlasti pri črpanju sredstev evropskega proračuna, ter razvojne pobude regij in civilne družbe.
(3) Razvojni programi pokrajin morajo biti usklajeni s strategijo razvoja Slovenije, z državnim razvojnim programom in tudi drugimi dokumenti razvojnega načrtovanja.«
8. člen
11. člen se črta.
9. člen
12. člen se spremeni tako, da se glasi:
»12. člen
(razvojni program pokrajine)
(1) Z razvojnim programom pokrajine se uskladijo razvojni cilji na področju gospodarskega, socialnega, izobraževalnega, javnozdravstvenega, prostorskega in okoljskega ter kulturnega razvoja v pokrajini ter določijo instrumenti in viri za njihovo uresničevanje.
(2) Priprava ali dopolnitev razvojnega programa pokrajine se začne s sklepom o njegovi pripravi, ki ga sprejme predsednik pokrajine in ga objavi v uradnem glasilu in na svetovnem spletu. Program priprave razvojnega programa pokrajine sprejme pokrajinski svet.
(3) Razvojni program je sestavljen iz strateškega in programskega dela.
(4) Sestavine strateškega dela razvojnega programa pokrajine so: analiza stanja in problemov razvoja, skupna regionalna vizija, cilji in usmeritve ter razvojne prioritete pokrajine in prikaz usklajenosti s strateškimi razvojnimi cilji, usmeritvami in prioritetami države. V strateškem delu razvojnega programa se uskladijo tudi vse prostorske strateške vsebine.
(5) Sestavine programskega dela razvojnega programa pokrajine so: razvojni programi pokrajinskega pomena s časovnim in finančnim ovrednotenjem ter navedbo predvidenih virov financiranja in pričakovanih razvojnih učinkov, sistemi spremljanja, vrednotenja in nadzora, organiziranost za izvajanje razvojnega programa pokrajine, prikaz aktivnosti za uveljavitev načela partnerstva s socialnimi in lokalnimi partnerji ter s civilno družbo in vključevanje javnosti v postopek priprave in izvajanja razvojnega programa.
(6) Razvojni programi obmejnih pokrajin vključujejo tudi programe čezmejnega sodelovanja in programe razvoja slovenske manjšine v zamejstvu. Razvojni programi pokrajin, v katerih živijo avtohtoni narodni skupnosti oziroma romska skupnost, vključujejo programe razvoja območij na katerih živijo te skupnosti.
(7) Predlog razvojnega programa pokrajine pošlje predsednik pokrajine v obravnavo občinskim svetom in svetu občin, ki obravnava predlog razvojnega programa pokrajine skupaj s predlogi in mnenji občinskih svetov. Svet občin poda pokrajinskemu svetu poročilo z mnenjem in morebitnimi predlogi sprememb in dopolnitev, ki jih mora pokrajinski svet obravnavati in o njih v postopku sprejema odločiti.
(8) Razvojni program sprejme pokrajinski svet najmanj eno leto pred iztekom prejšnjega programskega obdobja, določenega s finančno perspektivo EU. Razvojne naloge, ki zahtevajo novo umestitev v prostor se lahko izvajajo šele po uskladitvi v okviru pokrajinskega prostorskega načrta.«.
10. člen
13. člen se spremeni tako, da se glasi:
»13. člen
(območni razvojni program)
(1) Območni razvojni program se lahko pripravi na pobudo občin, ki so vključene v območno razvojno partnerstvo. Pobudo za pripravo območnega razvojnega programa v pokrajini, ki vključuje občine z narodnostno mešanimi območji, lahko dajeta tudi italijanska in madžarska narodna skupnost. Avtohtoni narodni skupnosti pri pripravi območnega razvojnega programa pokrajine, ki vključuje občine z narodnostno mešanimi območji, dajeta mnenja, predloge in pobude.
(2) Območni razvojni program je sestavni del razvojnega programa pokrajine. Cilji območnega razvojnega programa morajo biti usklajeni s cilji razvojnega programa pokrajine in pokrajinskim prostorskim načrtom na obravnavanem območju oba programa pa morata biti pripravljena sočasno.
(3) Območni razvojni program se lahko pripravi tudi za območje, ki leži v dveh ali več pokrajinah, pri čemer je treba upoštevati prejšnji odstavek v razmerju do razvojnih programov in pokrajinskih prostorskih načrtov vseh pokrajin, v katere spada območje, ki ga obsega območni razvojni program.
(4) Za območni razvojni program se uporabljajo določbe tega zakona o pripravi razvojnega programa pokrajine.«.
11. člen
15. člen se črta.
12. člen
16. člen se črta.
13. člen
Prvi odstavek 18. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Organ, pristojen za regionalni razvoj skrbi za oblikovanje nacionalnih ciljev regionalne politike in njihovo uresničevanje v okviru ekonomske politike vlade in kohezijske politike EU.«.
V drugem odstavku s prva in druga alineja spremenita tako, da se glasita:
» - določa in financira posebne ukrepe regionalne politike,«.
- usklajuje razvojne programe pokrajin z Državnim razvojnim programom.«.
Šesta alineja se spremeni tako, da se glasi:
» - izvaja politiko trajnostnega razvoja preko Sveta za trajnostni razvoj in njegovega sekretariata,«.
V sedmi alinei drugega odstavka se črta besedilo:
»in razvoj podeželja«.
Osma alinea se spremeni tako, da se glasi:
» - vzpostavi enotni informacijski sistem v skladu z enotno metodološko zasnovo kot enotna evidenca razvojnih politik vlade.«
14. člen
V 20. členu se črta osmi odstavek.
15. člen
23. do 31 člen se črtajo.
16. člen
34. člen se črta.
17. člen
35. člen se spremeni tako, da se glasi:
»35. člen
(posebni ukrepi regionalne politike)
(1) Posebni ukrepi regionalne politike se izvajajo kot posebne regionalne spodbude iz proračunov pokrajin, proračunskih postavk organa, pristojnega za regionalni razvoj, in sklada v območjih znotraj pokrajin, ki najbolj zaostajajo v razvoju ali se soočajo z velikimi strukturnimi problemi.
(2) Posebni ukrepi regionalne politike so tudi regionalne spodbude podjetjem, občinam, drugim pravnim osebam in posameznikom na podlagi sklepov vlade in pokrajinskih svetov v nujnih nepredvidljivih okoliščinah, do katerih lahko pride zaradi nesreče, izjemno negativnega delovanja trga, posebno težkega socialnega položaja, posebno velike razvojne ogroženosti določenega območja ali zaradi drugih razlogov, ki jih je mogoče utemeljiti kot posebne in nepredvidljive okoliščine.
(3) Če se izvaja posebni ukrep regionalne politike iz drugega odstavka tega člena z instrumenti sklada, se sredstva zagotavljajo iz proračunskih postavk organa, pristojnega za regionalni razvoj, na podlagi pogodbe. V tem primeru sprejme vlada sklep o posebnem ukrepu regionalne politike na predlog uprave sklada.
b) na področju okolja in prostora
1. Zakon o prostorskem načrtovanju
18. člen
V Zakonu o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07; v nadaljnjem besedilu ZPNačrt) se v prvem odstavku 4. člena besedilo »(v nadaljnjem besedilu: občina)« črta.
19. člen
V prvem in tretjem odstavku 5. člena ter v 7. členu se besedilo »pristojni državni in občinski organi« nadomesti z besedilom »pristojni državni, pokrajinski in občinski organi«.
20. člen
Naslov in besedilo 11. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(pristojnosti države, pokrajin in občin)
(1) Država je pristojna za:
1. določanje ciljev prostorskega razvoja države,
2. določanje izhodišč in usmeritev za načrtovanje prostorskih ureditev na vseh ravneh,
3. načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena in
4. izvajanje nadzora nad zakonitostjo prostorskega načrtovanja na ravni občin in pokrajin.
(2) Pokrajina je pristojna za:
1. določanje izhodišč in ciljev prostorskega razvoja pokrajine,
2. načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena in
3. določanje izhodišč in usmeritev za načrtovanje na občinski ravni.
(3) Občina je pristojna za:
1. določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja občine,
2. določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor in
3. načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena.«
21. člen
12. člen se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Prostorske ureditve državnega pomena so:
1. prostorske ureditve gospodarske javne infrastrukture državnega pomena in grajenega javnega dobra državnega pomena,
2. prostorske ureditve zaradi varstva okolja, za katere je v skladu s predpisi o varstvu okolja pristojna država,
3. prostorske ureditve na območjih ohranjanja narave, zavarovanih z aktom države in območjih kulturnih spomenikov, ki so razglašeni z aktom države in
4. prostorske ureditve namenjene obrambi in varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Prostorske ureditve pokrajinskega pomena so:
1. prostorske ureditve na področju pokrajinske prometne infrastrukture,
2. prostorske ureditve na področju vodne infrastrukture iz pokrajinske pristojnosti,
3. prostorske ureditve na zavarovanih območjih ohranjanja narave, zavarovanih z aktom pokrajine,
4. prostorske ureditve na zavarovanih območjih kulturnih spomenikov, zavarovanih z aktom pokrajine,
5. prostorske ureditve, ki so namenjene opravljanju gospodarskih in negospodarskih javnih služb širšega pomena, določenih s predpisom pokrajine ali regionalnega pomena, določenih z zakonom, katerih izvedbo financira pokrajina.
(3) Prostorske ureditve občinskega pomena so prostorske ureditve:
1. ki so neposredno namenjene opravljanju občinskih gospodarskih javnih služb,
2. ki so neposredno namenjene opravljanju lokalnih in državnih negospodarskih javnih služb,
3. ki so namenjene opravljanju gospodarskih in negospodarskih dejavnosti,
4. ki so namenjene bivanju,
5. občinskega grajenega javnega dobra,
6. namenjene izkoriščanju mineralnih surovin in
7. druge prostorske ureditve, ki niso prostorske ureditve državnega in pokrajinskega pomena.
(4) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) podrobneje predpiše vrste prostorskih ureditev državnega in pokrajinskega pomena.«
22. člen
V 13. členu se v vseh treh odstavkih pred besedo »občina« v različnih sklonih dodata besedi »pokrajina oziroma« v ustreznem sklonu, v tretjem odstavku pa se pred besedo »občinskega« dodata besedi »pokrajinskega oziroma«.
23. člen
V 14. členu se v tretjem odstavku besedo »medobčinski« nadomesti z besedo »pokrajinski«.
Za četrtim odstavkom se doda nov peti odstavek, ki se glasi:
»(5) Pokrajinska prostorska akta sta pokrajinski prostorski načrt in pokrajinski podrobni prostorski načrt.«
Dosedanji peti odstavek postane šesti odstavek, dosedanji šesti odstavek pa se črta.
24. člen
15. člen se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Državni prostorski načrt ne sme biti v nasprotju z državnim strateškim prostorskim načrtom, razen v primeru načrtovanja prostorskih ureditev za sanacijo naravnih in drugih nesreč iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona.
(2) Pokrajinski prostorski akti ne smejo biti v nasprotju z državnimi prostorskimi akti.
(3) Pokrajinski podrobni prostorski načrt ne sme biti v nasprotju s pokrajinskim prostorskim načrtom.
(4) Občinski prostorski akti ne smejo biti v nasprotju z državnimi in pokrajinskimi prostorskimi akti.
(5) Občinski podrobni prostorski načrt mora biti skladen z občinskim prostorskim načrtom.
(6) Občinski prostorski načrt ne sme biti v nasprotju z občinskim strateškim prostorskim načrtom.«.
25. člen
V drugem odstavku 21. člena se besedilo »regionalni prostorski načrt« spremeni v »prostorske akte pokrajine«.
26. člen
V naslovu člena in v 25. členu se besedilo »ministrstva in občine« v različnih sklonih nadomesti z besedilom »ministrstva, pokrajine in občine« v ustreznem sklonu.
27. člen
V četrtem odstavku 26. člena se besedi »razvojnih regij« nadomestita z besedo »pokrajin«.
28. člen
V tretjem odstavku 29. člena se besedilo »regij skladno s predpisi o skladnem regionalnem razvoju« nadomesti z besedo »pokrajin«, besedilo »regionalnih razvojnih programov« pa se nadomesti z besedilom »razvojnih programov pokrajin«.
29. člen
V 33. členu se naslov in besedilo spremeni tako, da se pred besedo »občine« v različnih sklonih dodata besedi »pokrajina in« v ustreznem sklonu.
30. člen
Naslov razdelka 3.2.3. se spremeni tako, da se glasi:
»3.2.3. Načrtovanje prostorskih ureditev občinskega oziroma pokrajinskega pomena v območju državnega prostorskega načrta, načrtovanje prostorskih ureditev občinskega pomena v območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta in sodelovanje države in občin pri načrtovanju prostorske ureditve skupnega pomena«
31. člen
Naslov in besedilo 36. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(načrtovanje prostorskih ureditev občinskega oziroma pokrajinskega pomena v območju državnega prostorskega načrta)
(1) Če se s tem ne onemogoča izvedba in uporaba z državnim prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev, lahko na območjih iz drugega odstavka 27. člena tega zakona pokrajina oziroma občina načrtuje prostorske ureditve iz svoje pristojnosti, če s tem soglaša vlada.
(2) Pokrajina oziroma občina, ki namerava načrtovati prostorske ureditve iz svoje pristojnosti na območju državnega prostorskega načrta, vladi pošlje pobudo, v kateri opredeli območje, na katerem namerava načrtovati, opiše načrtovano prostorsko ureditev in utemelji potrebo po poseganju v območje državnega prostorskega načrta. Območje mora biti opredeljeno tako natančno, da ga je mogoče določiti v naravi in prikazati v zemljiškem katastru.
(3) Vlada preveri možnost izvedbe in uporabe z državnim prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev z vidika nameravane prostorske ureditve pokrajine oziroma občine in v roku 60 dni izda soglasje ali pa pobudo pokrajine oziroma občine s sklepom zavrne. Če vlada ne odloči v tem roku, se šteje, da z načrtovanjem soglaša.
(4) V primeru, da vlada soglaša z načrtovanjem na območju državnega prostorskega načrta, pokrajini oziroma občini s soglasjem iz prejšnjega odstavka predpiše tudi predhodne pogoje za načrtovanje, pri čemer se ti pogoji ne štejejo za smernice oziroma mnenja ministrstev v postopku priprave pokrajinskega oziroma občinskega prostorskega akta.
(5) Po sprejemu pokrajinskega oziroma občinskega prostorskega akta vlada s sklepom ugotovi, ali državni prostorski načrt zaradi takega pokrajinskega oziroma občinskega prostorskega akta v določenem delu preneha veljati.«
32. člen
Za 36. členom se doda nov 36.a člen, ki se glasi:
»36.a člen
(načrtovanje prostorskih ureditev občinskega pomena v območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta)
(1) Na območjih pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta občina lahko načrtuje prostorske ureditve iz svoje pristojnosti, če s tem soglaša pokrajina in če se s tem ne onemogoča izvedba in uporaba s pokrajinskim podrobnim prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev.
(2) Občina, ki namerava načrtovati prostorske ureditve iz svoje pristojnosti na območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, pokrajini pošlje pobudo, v kateri opredeli območje, na katerem namerava načrtovati, opiše načrtovano prostorsko ureditev in utemelji potrebo po poseganju v območje pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Območje mora biti opredeljeno tako natančno, da ga je mogoče določiti v naravi in prikazati v zemljiškem katastru.
(3) Pokrajina preveri možnost izvedbe in uporabe s pokrajinskim podrobnem prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev z vidika nameravane prostorske ureditve občine in v roku 60 dni izda soglasje ali pa pobudo občine s sklepom zavrne. Če pokrajina ne odloči v tem roku, se šteje, da z načrtovanjem soglaša.
(4) V primeru, da pokrajina soglaša z načrtovanjem na območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, občini s soglasjem iz prejšnjega odstavka predpiše tudi predhodne pogoje za načrtovanje, pri čemer se ti pogoji ne štejejo za smernice oziroma mnenja pokrajine v postopku priprave občinskega prostorskega akta.
(5) Po sprejemu občinskega prostorskega akta pokrajina s sklepom ugotovi ali je občina upoštevala pogoje iz prejšnjega odstavka in ali pokrajinski podrobni prostorski načrt zaradi takega občinskega prostorskega akta v določenem delu preneha veljati.«.
33 člen
37. člen se spremeni tako, da se glasi:
»(sodelovanje države in pokrajin oz. občin pri načrtovanju prostorske ureditve skupnega pomena)
(1) Ministrstvo in lokalna skupnost se lahko dogovorita, da lokalna skupnost načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in pokrajinskega ali državnega in občinskega pomena, če je glede na povezanost prostorske ureditve državnega pomena s prostorsko ureditvijo pokrajinskega oziroma občinskega pomena to primerneje.
(2) V primeru prostorske ureditve, ki je skupnega državnega in pokrajinskega pomena, jo udeležene občine načrtujejo s podrobnim pokrajinskim prostorskim načrtom skladno z določili tega zakona, pri čemer predsednik ali predsednica pokrajine sprejme sklep o začetku njegove priprave po predhodnem soglasju ministra.
(3) V primeru prostorske ureditve, ki je skupnega državnega in občinskega pomena, jo občina načrtuje z občinskim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom skladno z določili tega zakona, pri čemer župan sprejme sklep o začetku njegove priprave po predhodnem soglasju ministra.
(4) Če se prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in občinskega pomena, načrtuje z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, mora tega pred sprejemom potrditi ministrstvo.«
34. člen
V 38. členu se za besedo »državnih« dodata besedi »in pokrajinskih«.
35. člen
Za 50. členom se doda nov 50.a člen, ki se glasi:
»50.a člen
(sodelovanje pokrajine)
(1) V času javne razgrnitve iz prejšnjega člena pošlje občina dopolnjen osnutek občinskega prostorskega načrta, v primeru iz sedmega odstavka prejšnjega člena pa tudi okoljsko poročilo, pokrajini, znotraj katere leži občina, hkrati z javnim naznanilom iz drugega odstavka prejšnjega člena in jo pozove, da ji v roku 30 dni posreduje pripombe in predloge, ki jih ima v zvezi z dopolnjenim osnutkom občinskega prostorskega načrta.
(2) Občina preuči pripombe in predloge pokrajine in do njih zavzame stališče, ki ga posreduje pokrajini in objavi v svetovnem spletu.«.
36. člen
V prvem odstavku 51. členu se v prvem stavku za besedama »predlogov javnosti« doda besedilo »in stališč do pripomb in predlogov pokrajine«, besedi »prejšnjega člena« pa se nadomestita z besedilom »50. in 50.a člena tega zakona«.
V drugem odstavku se v 3. točki se za besedo »državnih« dodata besedi »in pokrajinskih«.
37. člen
Naslov in podnaslovi 5. poglavja in členi od 62 do 68 se spremenijo, za 68. členom pa se dodajo novi členi od 68.a do 68.p, tako da se glasijo:
»5. Prostorski akti pokrajine
5.1.Pokrajinski prostorski načrt
5.1.1.Namen in vsebina pokrajinskega prostorskega načrta«
62. člen
(namen)
(1) Pokrajinski prostorski načrt se izdeluje za celoten prostor pokrajine. Pokrajinski prostorski načrt določa prostorski razvoj pokrajine upoštevajoč medobčinske interese in izvaja usmeritve državnega načrtovanja v prostoru.
(2) Pokrajinski prostorski načrt predstavlja instrument povezovanja in preverjanja sektorskih politik na ravni pokrajine. Obenem je tudi instrument usmerjanja prostorskega načrtovanja na občinski ravni in usklajevanja prostorskega načrtovanja na medobčinski ravni.
(3) Za zagotavljanje racionalne rabe prostora in usklajenega prostorskega razvoja pokrajine pokrajinski prostorski načrt usmerja načrtovanje na občinski ravni, ki vpliva na območje več občin in je pomembno za pokrajino in določa prostorske ureditve pokrajinskega pomena.
(4) Pokrajinski prostorski načrt je podlaga za pripravo razvojnega programa pokrajine.
63. člen
(vsebina)
(1) Pokrajinski prostorski načrt za celotno območje pokrajine določa:
1. izhodišča in cilje prostorskega razvoja pokrajine,
2. zasnovo prostorskega razvoja z usmeritvami za prostorsko načrtovanje na občinski ravni,
3. prostorske ureditve pokrajinskega pomena, ki so predmet načrtovanja s pokrajinskim podrobnim prostorskim načrtom z usmeritvami za načrtovanje.
(2) Minister, pristojen za prostor, podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave pokrajinskega prostorskega načrta.
64. člen
(izhodišča in cilji prostorskega razvoja pokrajine)
(1) Izhodišča prostorskega razvoja pokrajine obsegajo:
- prikaz stanja prostora, razvojnih teženj in možnosti v povezavi z gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi razmerami,
- razvojne potrebe na območju pokrajine,
- vloga in povezanost pokrajine v širšem prostoru – povezave s sosednjimi območji.
(2) Na podlagi izhodišč iz prejšnjega odstavka se določi cilje bodočega prostorskega razvoja pokrajine.
65. člen
(zasnova prostorskega razvoja z usmeritvami za prostorsko načrtovanje na občinski ravni)
(1) S pokrajinskim prostorskim načrtom se določi zasnova:
1. omrežja naselij z razmestitvijo dejavnosti,
2. povezave urbanih in podeželskih območij,
3. omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture,
4. območij izkoriščanja naravnih virov in njihove sanacije ter ogroženih območij ter
5. območij arhitekturne identitete, krajinske prepoznavnosti in območij razpršene poselitve.
(2) S pokrajinskim prostorskim načrtom se določijo tudi usmeritve za načrtovanje omrežij, povezav in območij iz prejšnjega odstavka na občinski ravni.
66. člen
(prostorske ureditve pokrajinskega pomena)
Pokrajinski prostorski načrt določi območja, za katera se pripravi pokrajinski podrobni prostorski načrt in zasnovo posameznih prostorskih ureditev pokrajinskega pomena z usmeritvami za njegovo pripravo.
5.1.2. Postopek priprave pokrajinskega prostorskega načrta
67. člen
(začetek priprave pokrajinskega prostorskega načrta)
(1) Postopek priprave pokrajinskega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga sprejme predsednik pokrajine in ga objavi v uradnem glasilu in v svetovnem spletu ter ga pošlje ministrstvu in sosednjim pokrajinam.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka vsebuje:
1. oceno stanja in razloge za pripravo pokrajinskega prostorskega načrta,
2. območje prostorskega načrta, kadar gre za spremembe in dopolnitve pokrajinskega prostorskega načrta,
3. način pridobitve strokovnih rešitev,
4. roke za pripravo pokrajinskega prostorskega načrta in njegovih posameznih faz in
5. navedbo nosilcev urejanja prostora, ki podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti.
68. člen
(osnutek pokrajinskega prostorskega načrta)
(1) Na podlagi sklepa iz prejšnjega člena pokrajina pripravi osnutek pokrajinskega prostorskega načrta.
(2) Pokrajina pripravi osnutek pokrajinskega prostorskega načrta ob upoštevanju:
1. prikaza stanja prostora,
2. usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta in državnega prostorskega načrta ter
3. razvojnih potreb na območju pokrajine.
68.a člen
(usklajenost priprave pokrajinskega prostorskega načrta in razvojnega programa pokrajine)
(1) Pokrajinski prostorski načrt in razvojni program pokrajine morata biti med seboj usklajena.
(2) Pokrajinski prostorski načrt in razvojni program pokrajine se lahko pripravljata sočasno.
(3) Kadar se pokrajinski prostorski načrt in razvojni program pokrajine pripravljata sočasno, se osnutek pokrajinskega prostorskega načrta pripravi ob upoštevanju zasnove strateškega dela razvojnega programa pokrajine.
68.b člen
(smernice urejanja prostora)
(1) Pokrajina pošlje osnutek pokrajinskega prostorskega načrta ter poročilo o vplivih izvedbe pokrajinskega prostorskega načrta nosilcem urejanja prostora, da v roku 30 dni podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti.
(2) Nosilci urejanja prostora pošljejo smernice pokrajini. Če nosilci urejanja prostora v roku iz prejšnjega odstavka ne dajo smernic, se šteje, da jih nimajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi.
(3) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, v roku iz prvega odstavka odloči, ali je za pokrajinski prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje.
(4) Pokrajina preuči smernice nosilcev urejanja prostora. Če pokrajina zaradi smernic nosilcev urejanja prostora ne more uskladiti osnutka pokrajinskega prostorskega načrta, o tem obvesti ministrstvo, ki najkasneje v 15 dneh od prejema obvestila zagotovi usklajevanje med pokrajino in nosilci urejanja prostora, katerih smernic pokrajina ni mogla uskladiti z osnutkom pokrajinskega prostorskega načrta.
68.c člen
(dopolnjen osnutek pokrajinskega prostorskega načrta)
(1) Ob upoštevanju smernic nosilcev urejanja prostora pokrajina dopolni osnutek pokrajinskega prostorskega načrta. Za posamezne prostorske ureditve se lahko pripravijo variantne rešitve. Variantne rešitve se ovrednoti in medsebojno primerja s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika.
(2) Kadar je za pokrajinski prostorski načrt potrebno izvesti celovito presojo vplivov na okolje, pokrajina za dopolnjen osnutek pokrajinskega prostorskega načrta zagotovi okoljsko poročilo in ga skupaj z dopolnjenim osnutkom pokrajinskega prostorskega načrta pošlje ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja.
(3) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, najpozneje v 30 dneh od prejema dokumentov iz prejšnjega odstavka v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja preveri, ali je okoljsko poročilo kakovostno izdelano in v skladu s predpisi ter o njegovi ustreznosti obvesti pokrajino.
68.č člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Pokrajina mora v postopku priprave pokrajinskega prostorskega načrta omogočiti javnosti seznanitev z njegovim dopolnjenim osnutkom v okviru javne razgrnitve, ki traja najmanj 30 dni in v tem času zagotoviti tudi njegovo javno obravnavo.
(2) Pokrajina z javnim naznanilom in v svetovnem spletu na krajevno običajen način obvesti javnost o:
1. kraju in času javne razgrnitve ter spletnem naslovu, kadar je načrt elektronsko dostopen,
2. kraju in času njegove javne obravnave in
3. načinu dajanja mnenj in pripomb javnosti ter roku za njihovo posredovanje.
(3) Pokrajina obvesti javnost o javni razgrnitvi in javni obravnavi dopolnjenega osnutka pokrajinskega prostorskega načrta najmanj sedem dni pred začetkom javne razgrnitve.
(4) V okviru javne razgrnitve ima javnost pravico dajati pripombe in predloge na dopolnjeni osnutek pokrajinskega prostorskega načrta.
(5) Pokrajina preuči pripombe in predloge javnosti in do njih zavzame stališče, ki ga objavi na krajevno običajen način in v svetovnem spletu.
(6) V okviru javne razgrnitve dopolnjenega osnutka pokrajinskega prostorskega načrta je s tistimi njegovimi deli, ki so zaradi obrambnih ali drugih varnostnih razlogov določeni kot tajni, treba ravnati skladno s predpisi o tajnih podatkih.
(7) Če je za pokrajinski prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, mora pokrajina javnost seznaniti sočasno ter na način iz prejšnjih odstavkov tudi z okoljskim poročilom.
(8) Če se v primeru čezmejnih vplivov država članica Evropske unije odloči, da bo sodelovala v postopku celovite presoje vplivov na okolje, se rok iz prvega odstavka tega člena nadomesti z rokom, dogovorjenim skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
68.d člen
(sodelovanje občin)
(1) V času javne razgrnitve iz prejšnjega člena pošlje pokrajina dopolnjen osnutek pokrajinskega prostorskega načrta občinam na območju pokrajine, najkasneje hkrati z javnim naznanilom iz drugega odstavka prejšnjega člena in jih pozove, da v roku 30 dni posredujejo pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi dopolnjenim osnutkom pokrajinskega prostorskega načrta, v primeru iz sedmega odstavka prejšnjega člena tega zakona pa tudi okoljsko poročilo.
(2) Pokrajina preuči pripombe in predloge občin in do njih v roku 30 dni zavzame stališče, ki ga posreduje občinam in objavi v svetovnem spletu.
68.e člen
(predlog pokrajinskega prostorskega načrta)
(1) Pokrajina pripravi predlog pokrajinskega prostorskega načrta na podlagi stališč do pripomb in predlogov javnosti in občin na območju pokrajine in ga pošlje nosilcem urejanja prostora, da v 30 dneh dajo mnenje, ali predlog pokrajinskega prostorskega načrta upošteva njihove smernice.
(2) Pokrajina pošlje predlog pokrajinskega prostorskega načrta tudi ministrstvu, ki v roku iz prejšnjega odstavka pripravi svoje mnenje, v katerem preveri ali:
1. temelji na prikazu stanja prostora in
2. upošteva usmeritve in določitve državnih prostorskih aktov.
(3) V primeru molka nosilcev urejanja prostora se šteje, da na načrtovane prostorske ureditve nimajo pripomb in se z njimi strinjajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi. Nosilci urejanja prostora posredujejo mnenja pokrajini.
(4) Če je za pokrajinski prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, se pristojna ministrstva v mnenju opredelijo tudi do sprejemljivosti vplivov pokrajinskega prostorskega načrta na okolje z vidika svoje pristojnosti, in jih hkrati pošljejo ministrstvu pristojnemu za varstvo okolja.
(5) Na podlagi mnenj ministrstev iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe pokrajinskega prostorskega načrta skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
68.f člen
(potrditev predloga pokrajinskega prostorskega načrta)
1) Pokrajina po pridobitvi mnenj nosilcev urejanja prostora ter mnenja ministrstva iz prejšnjega člena tega zakona, dopolni predlog pokrajinskega prostorskega načrta in ga skupaj z mnenji posreduje ministrstvu v potrditev.
(2) Minister v 45 dneh od prejema predloga pokrajinskega prostorskega načrta iz prejšnjega odstavka le-tega s sklepom potrdi, če:
- nosilci urejanja prostora v mnenjih ugotovijo, da so v predlogu pokrajinskega prostorskega načrta njihove smernice upoštevane,
- ministrstvo ugotovi, da so izpolnjene zahteve iz drugega odstavka prejšnjega člena tega zakona in
- če je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odločilo, da so vplivi njegove izvedbe na okolje sprejemljivi.
(3) V primeru, da pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, ministrstvo predloga pokrajinskega prostorskega načrta ne potrdi, temveč ga v roku iz prejšnjega odstavka pošlje vladi, da odloči o potrditvi predloga pokrajinskega prostorskega načrta, o čemer obvesti pokrajino. Vlada odloči o potrditvi predloga pokrajinskega prostorskega načrta s sklepom v 30 dneh.
(4) V primeru, da ministrstvo v roku iz drugega odstavka ne potrdi predloga pokrajinskega prostorskega načrta oziroma ga ne predloži v odločanje vladi, se šteje, da je predlog pokrajinskega prostorskega načrta potrjen, razen v primeru, če je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odločilo, da vplivi njegove izvedbe na okolje niso sprejemljivi.
(5) Pokrajina lahko vedno med postopkom potrditve predloga pokrajinskega prostorskega načrta tega umakne iz postopka in ga nadomesti z novim predlogom. V tem primeru začne postopek po tem členu teči znova.
(6) Pritožba zoper sklep vlade iz tretjega odstavka tega člena ni možna, možno pa je začeti upravni spor. Upravni spor je možno začeti tudi v primeru, če vlada v 30 dneh sklepa ne sprejme.
68.g člen
(sprejem pokrajinskega prostorskega načrta)
(1) Pokrajinski prostorski načrt sprejme pokrajinski svet z odlokom, ki ga objavi v uradnem glasilu skupaj z datumom in številko sklepa ministra iz drugega odstavka prejšnjega člena tega zakona oziroma sklepa vlade iz tretjega odstavka prejšnjega člena tega zakona, s katerim je ta potrdila predlog pokrajinskega prostorskega načrta.
(2) V primeru iz četrtega odstavka prejšnjega člena tega zakona pokrajina objavi odlok brez datuma in številke sklepa ministra.
5.2. Pokrajinski podrobni prostorski načrt
5.2.1. Namen in vsebina pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta
68.h člen
(namen)
(1) Pokrajinski podrobni prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se na podlagi prikaza stanja prostora, državnih prostorskih aktov in pokrajinskega prostorskega načrta načrtujejo prostorske ureditve pokrajinskega pomena.
(2) Pokrajinski podrobni prostorski načrt se pripravlja predvsem za uresničevanje pokrajinskega prostorskega načrta.
(3) Pokrajinski podrobni prostorski načrt je podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov.
(4) Z uveljavitvijo pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta se šteje, da so spremenjeni oziroma dopolnjeni občinski prostorski akti v delu in za območja, ki jih obsega pokrajinski podrobni prostorski načrt.
68.i člen
(vsebina pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta)
(1) Pokrajinski podrobni prostorski načrt vsebuje:
1. prikaz in opis območja pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, ki obsega območja posamezne ali posameznih načrtovanih prostorskih ureditev in z njimi prostorsko in funkcionalno povezanih območij;
2. prikaz in opis umestitve načrtovane prostorske ureditve v prostor s prostorskimi izvedbenimi pogoji, ki zajema načrtovane in obstoječe objekte, omrežja, površine in druge posege v prostor, ki jih pokrajinski prostorski načrt zadeva;
3. prikaz namenske rabe prostora in enot urejanja prostora na območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, ki se jo določi kot podrobnejšo namensko rabo glede na prostorsko ureditev;
4. program ukrepov za izvajanje pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta.
(2) Minister, pristojen za prostor, podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta.
5.2.2. Postopek priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta
68.j člen
(začetek priprave)
(1) Postopek priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga sprejme predsednik pokrajine in ga objavi v uradnem glasilu in v svetovnem spletu ter ga pošlje ministrstvu.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka vsebuje:
1. oceno stanja in razloge za pripravo pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta,
2. območje pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta,
3. način pridobitve strokovnih rešitev,
4. roke za pripravo pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta in njegovih posameznih faz in
5. navedbo nosilcev urejanja prostora, ki podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti.
(3) Sklep določa poleg vsebin iz prejšnjega odstavka tudi obveznosti v zvezi s financiranjem priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta.
68.k člen
(osnutek)
(1) Pokrajina pripravi osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na podlagi prikaza stanja prostora, pokrajinskega prostorskega načrta, izraženih investicijskih namer pokrajine in njenih prioritet ter izraženih investicijskih namer drugih oseb.
(2) Pokrajina pošlje osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta nosilcem urejanja prostora ter jih pozove, da ji v roku 30 dni od prejema poziva dajo smernice.
(3) Če nosilci urejanja prostora v roku iz prvega odstavka tega člena ne dajo smernic, se šteje, da jih nimajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi.
(4) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, v roku iz drugega odstavka odloči, ali je za pokrajinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje.
68.l člen
(dopolnjen osnutek)
(1) Ob upoštevanju smernic iz drugega odstavka prejšnjega člena pokrajina dopolni osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Za posamezne prostorske ureditve se lahko pripravijo variantne rešitve. Variantne rešitve se ovrednoti in medsebojno primerja s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika.
(2) Kadar je za pokrajinski podrobni prostorski načrt potrebno izvesti celovito presojo vplivov na okolje, pokrajina za dopolnjen osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta zagotovi okoljsko poročilo in ga skupaj z dopolnjenim osnutkom pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta pošlje ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja.
(3) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, najkasneje v 30 dneh od prejema dokumentov iz prejšnjega odstavka skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, preveri, ali je okoljsko poročilo kakovostno izdelano in v skladu s predpisi ter o njegovi ustreznosti obvesti pokrajino.
68.m člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Pokrajina mora v postopku priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta omogočiti javnosti seznanitev z njegovim dopolnjenim osnutkom v okviru javne razgrnitve, ki traja najmanj 30 dni in v tem času zagotoviti tudi njegovo javno obravnavo.
(2) Pokrajina z javnim naznanilom in v svetovnem spletu na krajevno običajen način obvesti javnost o:
1. kraju in času javne razgrnitve ter spletnem naslovu, kadar je načrt elektronsko dostopen,
2. kraju in času njegove javne obravnave in
3. načinu dajanja mnenj in pripomb javnosti ter roku za njihovo posredovanje.
(3) Pokrajina obvesti javnost o javni razgrnitvi in javni obravnavi dopolnjenega osnutka pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta najmanj sedem dni pred začetkom javne razgrnitve.
(4) V okviru javne razgrnitve ima javnost pravico dajati pripombe in predloge na dopolnjeni osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta.
(5) Pokrajina preuči pripombe in predloge javnosti in do njih zavzame stališče, ki ga objavi na krajevno običajen način in v svetovnem spletu.
(6) Če je za pokrajinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, mora pokrajina javnost seznaniti sočasno ter na način iz prejšnjih odstavkov tudi z okoljskim poročilom.
(7) Če se v primeru čezmejnih vplivov država članica Evropske unije odloči, da bo sodelovala v postopku celovite presoje vplivov na okolje, se rok iz prvega odstavka tega člena nadomesti z rokom, dogovorjenim skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
68.n člen
(sodelovanje občin)
(1) V času javne razgrnitve iz prejšnjega člena pošlje pokrajina dopolnjen osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, v primeru iz šestega odstavka prejšnjega člena pa tudi okoljsko poročilo, občinam, ki jih zajema predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, najkasneje hkrati z javnim naznanilom iz drugega odstavka prejšnjega člena in jih pozove, da ji v roku 30 dni posredujejo pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi dopolnjenim osnutkom pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta.
(2) Pokrajina preuči pripombe in predloge občin in do njih v roku 30 dni zavzame stališče, ki ga posreduje občinam in objavi v svetovnem spletu.
68.o člen
(priprava predloga pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta)
(1) Pokrajina pripravi predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na podlagi stališča do pripomb in predlogov javnosti in občin ter ga pošlje nosilcem urejanja prostora, da dajo v 30 dneh mnenje k predlogu pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta o upoštevanju njihovih smernic.
(2) Nosilci urejanja prostora se v mnenju iz prejšnjega odstavka opredelijo do upoštevanja smernic, ki so jih dali. V primeru molka nosilcev urejanja prostora se šteje, da na načrtovane prostorske ureditve nimajo pripomb in se z njimi strinjajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi.
(3) Če je za pokrajinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, se pristojna ministrstva v mnenju opredelijo tudi do sprejemljivosti vplivov pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na okolje z vidika svoje pristojnosti, in jih hkrati pošljejo ministrstvu pristojnemu za varstvo okolja.
(4) Na podlagi mnenj ministrstev iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe pokrajinskega prostorskega podrobnega načrta skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
68.p člen
(sprejem pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta)
(1) Pokrajina predloži pokrajinskemu svetu usklajen predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta v sprejem, če je iz mnenj nosilcev urejanja prostora razvidno, da so v predlogu pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta smernice upoštevane, ter da je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, izdalo potrdilo, da so vplivi njegove izvedbe na okolje sprejemljivi.
(2) Pokrajinski podrobni prostorski načrt sprejme pokrajinski svet z odlokom in ga objavi v uradnem glasilu.«
2. Zakon o urejanju prostora
38. člen
Pokrajina v povezavi z izvajanjem pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta določa in izvaja prostorske ukrepe, kot jih določa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03), pri čemer:
- upošteva določbe, ki veljajo za občino in
- se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako natančno, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru in določiti v naravi.
3. Stanovanjski zakon
39. člen
V Stanovanjskem zakonu (SZ–1; Uradni list RS, št. 69/03 in 57/2008) se za XIV. poglavjem doda novo XIV.a poglavje, ki se glasi:
»XIV.a PRISTOJNOSTI IN NALOGE POKRAJINE NA STANOVANJSKEM PODROČJU«.
40. člen
Za 159. členom se dodata nova 159.a in 159.b člen, ki se glasita:
»159.a člen
(pristojnosti pokrajine)
(1) Pokrajina ima na stanovanjskem področju naslednje naloge:
- sprejema in uresničuje pokrajinski stanovanjski program, ki mora biti v skladu z nacionalnim stanovanjskim programom;
- zagotavlja sredstva za graditev, pridobitev in oddajanje neprofitnih stanovanj ter stanovanjskih stavb;
- spodbuja različne oblike zagotavljanja lastnih in najemnih stanovanj;
- zagotavlja sredstva za subvencioniranje najemnine in za izredno pomoč pri uporabi stanovanja;
- zagotavlja pogoje za razvijanje različnih oblik gradnje in prenove z ustrezno zemljiško in normativno politiko;
- sprejema usmeritve za projektiranje, gradnjo in prenovo stanovanj, ki izhajajo iz njenih lokalnih posebnosti, vključno z zunanjim videzom stanovanjskih stavb;
- določa dovoljene dejavnosti, ki se lahko opravljajo v delu stanovanja.
(2) Pokrajina zagotavlja pridobivanje najemnih in lastnih stanovanj zlasti:
- s soinvestitorstvom s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije, javnim skladom;
- z rentnim odkupom stanovanj in njihovim oddajanjem v najem;
- s prodajo stanovanj na časovni zakup (finančni lizing);
- s sovlaganjem javnih in zasebnih investitorjev in podobno;
- s sredstvi državnega proračuna;
- s sredstvi, namenjenimi za regionalni razvoj ter razvoj podeželja;
- s sredstvi Evropske unije in podobno.
159.b člen
(pokrajinski stanovanjski sklad)
Pokrajina lahko zaradi zagotavljanja javnega interesa na stanovanjskem področju ustanovi javni stanovanjski sklad, ki skrbi zlasti za:
- uresničevanje pokrajinskega stanovanjskega programa
- spodbujanje razvoja stanovanjske infrastrukture;
- gospodarjenje s stanovanji, stanovanjskimi hišami in stavbnimi zemljišči;
- gradnjo, nakup, prenovo in vzdrževanje neprofitnih stanovanj;
- zagotavljanje posojil z ugodno obrestno mero za gradnjo, nakup ali prenovo stanovanj in stanovanjskih hiš.«.
4. Zakon o ohranjanju narave 41. člen
V Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04-uradno prečiščeno besedilo in 61/06-ZDRU-1) se v drugem odstavku 7. člena besedi «lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajine in občine (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti)«
42. člen
V 8. členu se dodajo novi tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo:
»(3) Pokrajina ima na področju varstva naravnih vrednot lokalnega pomena naslednje naloge:
- načrtuje ustanavljanje zavarovanih območij in sprejemanje drugih ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki se nanašajo na območja dveh ali več občin;
- ustanavlja zavarovana območja in sprejema druge ukrepe varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki se nanašajo na območja dveh ali več občin;
- zagotavlja upravljanje zavarovanih območij, ki jih je ustanovila, in izvaja v njih ustanoviteljske pravice ter druga upravičenja določena s tem zakonom;
- popularizira varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.
(4) Občina izvaja naloge varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki ne sodijo med naloge pokrajine iz prejšnjega odstavka.
(5) Lokalne skupnosti na zavarovanih območjih, ki so jih ustanovile, izvajajo tudi naloge ohranjanja biotske raznovrstnosti, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.«.
V dosedanjem tretjem odstavku, ki postane novi šesti odstavek se besedi »prejšnjega odstavka« nadomestita z besedilom »drugega odstavka tega člena«.
43. člen
V tretjem odstavku 46. člena se beseda »občinskega« nadomesti z besedami »pokrajinskega ali občinskega«.
44. člen
V 131. členu se doda novi osmi odstavek, ki se glasi:
»(8) Pokrajina zagotavlja sodelovanje občin, ki so na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, pri upravljanju tega območja na način določen s tem členom.«.
45. člen
V tretjem odstavku 149. člena se beseda »občinski« nadomesti z besedami »pokrajinski ali občinski«.
5. Zakon o varstvu okolja
46. člen
V Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1 - UPB1; Uradni list RS, št. 39/06, 70/08, 17/06 – avtentična razlaga, 49/06 – ZmetD, 66/06-Odl.US, 33/07 – ZPNačrt) se prvi odstavek 4. člena spremeni tako, da se glasi:
»(1) Država, pokrajina in občina morajo pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.«.
47. člen
V prvem odstavku 5. člena se za besedo »država« doda beseda »,pokrajina«.
48. člen
V prvem odstavku 6. člena se za besedo »država« doda beseda »,pokrajina«.
V tretjem odstavku se beseda »Občine« nadomesti z besedami »Pokrajine in občine«.
49. člen
V prvem stavku prvega odstavka 24. člena se besedilo » z občino« nadomesti z besedilom »s pokrajino in občino«, v drugem stavku pa se pred besedo »občin« dodata besedi »pokrajin ali«.
V 5. točki drugega odstavka se za besedo »države« doda beseda »pokrajine«.
V napovednem stavku tretjega odstavka se za besedo »Sodelovanje« dodata besedi »pokrajine oziroma«, v tretji točki tega odstavka pa se za besedo »občine« doda besedilo »in pokrajine,«.
Doda se nov peti odstavek, ki se glasi:
»(5) Za sodelovanje pokrajine je pristojen predsednik pokrajinskega sveta, ki po predhodni odobritvi pokrajinskega sveta predlaga določitev nalog pokrajine, vključenih v program iz drugega odstavka tega člena.«.
Dosedanji peti do deseti odstavek postanejo šesti do enajsti odstavek.
50. člen
Naslov 25. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Subsidiarno ukrepanje države, pokrajine in občine«.
V petem odstavku se pred besedo »občina« dodata besedi »pokrajina ali«.
51. člen
Peti odstavek 26. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, kadar program priprave sprejme pristojni organ pokrajine ali občine, javno naznanilo pa mora biti objavljeno na svetovnem spletu in poleg tega tudi v enem od časopisov, ki pokrivajo območje pokrajine ali občine.«.
52. člen
V tretjem in četrtem odstavku 28. člena, petem odstavku 30. člena in drugem odstavku 34. člena se pred besedo »občina« v različnih sklonih in številu dodata besedi »pokrajina in« v ustreznem sklonu in številu.
53. člen
Naslov in 38. člen se spremenita tako, da se glasita:
"38. člen
(program varstva okolja pokrajine in občine)
(1) Pokrajina sprejme program varstva okolja in operativne programe za svoje območje, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom varstva okolja in operativnimi programi varstva okolja iz 36. člena tega zakona.
(2) Program varstva okolja in operativne programe za svoje območje sprejme mestna občina, lahko pa tudi občina, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim in pokrajinskim programom varstva okolja in operativnimi programi varstva okolja države in pokrajine.
(3) Programi iz prejšnjih odstavkov se sprejemajo ob smiselni uporabi določb 35., 36. in 37. člena tega zakona.«.
54. člen
V drugem in četrtem odstavku 40. člena se za besedo »države« doda beseda », pokrajine«.
55. člen
V sedmem odstavku 46. člena se pred besedo »občine« dodata besedi »pokrajine ali«.
56. člen
V 4. točki tretjega odstavka 56. člena se za besedo »državnih« doda beseda »,pokrajinskih«.
57. člen
V sedmem odstavku 61. člena, četrtem odstavku 72. člena in petem odstavku 84. člena se za besedo »inšpekciji« doda beseda »,pokrajini«.
58. člen
V prvem odstavku 94. člena se za besedo »prizadete« dodata besedi »pokrajine in«.
59. člen
Naslov 97. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Naloge države, pokrajine in občine«.
V četrtem odstavku se beseda »občina« nadomesti z besedilom »Pokrajina in občina«.
60. člen
V tretjem odstavku 105. člena se pred besedo »občin« dodata besedi »pokrajin ter«.
61. člen
V petem odstavku 106. člena se za besedo »tudi« dodata besedi »pokrajina in«, besede »ali širša samoupravna lokalna skupnost« pa se črtajo.
62. člen
V prvem odstavku 110. člena se za besedo »organi« doda besed »pokrajin in«.
V 5. točki drugega odstavka se pred besedo »občinskih« dodata besedi »pokrajinskih in«.
63. člen
Za drugim odstavkom 111. člena se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Pokrajina pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z inštrumenti iz 1. in 7. točke prvega odstavka tega člena.«.
V sedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se črta številka »,3.«.
64. člen
V prvem odstavku 112. člena se črta zadnji stavek.
"Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
(2) Okoljske dajatve so prihodek državnega, pokrajinskega oziroma občinskega proračuna in sicer:
- okoljske dajatve zaradi odlaganja nevarnih odpadkov so prihodek državnega proračuna;
- okoljske dajatve zaradi obremenjevanja zraka zaradi emisije toplogrednih plinov so prihodek proračuna pokrajine, na območju katere ima zavezanec sedež oziroma stalno prebivališče;
- okoljske dajatve zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami, obremenjevanja okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki in obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov so prihodek proračuna občine, na območju katere ima zavezanec sedež oziroma stalno prebivališče.«
Dosedanji drugi do deseti odstavek postanejo tretji do enajsti odstavek.
65. člen
V drugem odstavku 150. člena se drugi stavek nadomesti s stavkom: »Član sveta ne more biti funkcionar ali uslužbenec državnih organov ali organov pokrajine ali občine.«.
66. člen
Prvi odstavek 163. člena se spremeni tako, da se glasi:
(1) Naravne dobrine so v lasti ali v upravljanju države, pokrajine in občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom.
67. člen
V prvem odstavku 164. člena se za besedo »država« doda beseda »,pokrajina«.
68. člen
V drugem odstavku 165. člena se za besedo »vlade« dodata besedi »predpis pokrajine«.
6. Zakon o vodah
69. člen
V Zakonu o vodah (ZV-1; Uradni list RS, št. 67/02, 41/04, 57/08; 110/02 - ZGO-1, 2/04 - ZZdrl-A in 41/04 - ZVO-1) se naslov in besedilo 4. člena spremenita tako, da se glasita:
»(naloge države, pokrajin in občin)
Upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči je v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere so po tem zakonu pristojne pokrajine in občine.«.
70. člen
Naslov 16. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(naravno vodno javno dobro občine)«.
71. člen
V prvem, drugem, četrtem, petem, šestem, sedmem in osmem odstavku 16. člena, tretjem odstavku 18. člena, tretjem odstavku 20. člena, petem odstavku 21. člena, prvem, drugem, četrtem, petem in šestem odstavku 32. člena, 5. točki četrtega odstavka 74. člena, prvem, drugem in tretjem odstavku 75. člena, drugem odstavku 77. člena, tretjem odstavku 78. člena, četrtem odstavku 91. člena, prvem odstavku 92. člena, drugem odstavku 101. člena, tretjem odstavku 114. člena, tretjem odstavku 116. člena, petem odstavku 125. člena in v tretjem odstavku 137. člena se besedi »lokalna skupnost« v različnih sklonih nadomestita z besedo »občina« v ustreznem številu in sklonu.
72. člen
Naslov 32. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(naravno morsko javno dobro občine)«.
73. člen
V prvem in šestem odstavku 46. člena se za besedo »države« dodata besedi »oziroma pokrajine«.
74. člen
V prvem odstavku 49. člena in prvem odstavku 90. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedami »pokrajina ali občina« v ustreznem številu in sklonu.
75. člen
V prvem odstavku 58. člena, tretjem odstavku 60. člena, prvem odstavku in v 1. točki drugega odstavka 163. člena, prvem odstavku 165. člena se besedilo »lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajin in občin« v ustreznem številu in sklonu.
76. člen
V 81. členu se v tretjem odstavku beseda »državna« nadomesti z besedo »pokrajinska«.
77. člen
Naslov poglavja 4.2.3 se spremeni tako, da se glasi:
»4.2.3. Naloge države, pokrajine in občine v zvezi z varstvom pred škodljivim delovanjem voda«.
78. člen
V 91. členu se v prvem odstavku beseda »Država« nadomesti z besedilom »Pokrajina na vodah 1. in 2. reda«.
79. člen
V 93. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(1) Obratovanje, vzdrževanje in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda, je na vodah 1. in 2. reda obvezna pokrajinska gospodarska javna služba.«.
80. člen
Spremeni se naslov oddelka 4.2.4. tako, da se glasi:
»4.2.4. Naloge pokrajin v primeru povečane stopnje ogroženosti«.«.
81. člen
V naslovu 95. člena se beseda "države" nadomesti z besedo "pokrajine".
V 95. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(1) V času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda pokrajina kot obvezno gospodarsko javno službo na vodah 1. in 2. reda zagotavlja izvajanje izrednih ukrepov.«.
82. člen
V 98. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(1) Pokrajina kot obvezno gospodarsko javno službo na vodah 1. in 2. reda zagotavljajo vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč.«.
83. člen
Naslov 99. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(dolžnost občine)«.
V prvem odstavku se besede »z območja lokalne skupnosti« nadomestijo z besedami »z območja občine«.
V drugem odstavku se beseda »ministrstvo« nadomesti z besedo »pokrajina«.
V tretjem odstavku se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »občina«.
84. člen
V 161. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(1) Pokrajina zagotavlja izvajanje javnih gospodarskih služb iz tega zakona na vodah 1. in 2. reda.«.
85. člen
Naslov »4. Sklad za vode« se črta.
162. člen se črta.
86. člen
V 168. členu se besedi »lokalnih skupnosti« nadomestita z besedami »pokrajin in občin«, za besedo »določijo« pa se dodata besedi »pokrajinski in«.
c) na področju prometa
1. Zakon o javnih cestah
87. člen
V Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo) se prvi odstavek 1. člena spremeni tako, da se glasi:
»(1) Javne ceste so državne, pokrajinske in občinske ceste.«.
88. člen
Prvi odstavek 3. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Državne ceste so v lasti Republike Slovenije, pokrajinske ceste so v lasti pokrajin, občinske ceste pa so v lasti občin.«.
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru, se državne ceste kategorizirajo na avtoceste in hitre ceste, pokrajinske ceste na glavne ceste I. in II. reda ter regionalne ceste I., II. in III. reda, občinske ceste pa na lokalne ceste in javne poti.«.
Sedmi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(7) Kategorizacija načrtovanih novih državnih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih državnih cest ter posledične spremembe kategorizacije državnih cest se na podlagi meril za kategorizacijo iz četrtega odstavka tega člena in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem načrtu Republike Slovenije. Kategorizacija načrtovanih novih pokrajinskih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih pokrajinskih cest ter posledične spremembe kategorizacije pokrajinskih cest se na podlagi meril za kategorizacijo iz četrtega odstavka tega člena in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem načrtu pokrajine. Kategorizacija načrtovanih novih občinskih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih občinskih cest ter posledične spremembe kategorizacije občinskih cest se na podlagi meril za kategorizacijo iz četrtega odstavka tega člena in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem načrtu občine.«.
89. člen
V drugem odstavku 4. člena se beseda »državne« nadomesti z besedo » pokrajinske«.
90. člen
Tretji odstavek 8. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest določi Vlada Republike Slovenije, način rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja pokrajinskih cest določi pokrajina, način rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest pa občina.«.
91. člen
V prvem odstavku 14. člena se za 6. točko doda nova 6.a točka, ki se glasi:
»6.a Pokrajinska cesta je kategorizirana javna cesta, namenjena regijskem prometnemu povezovanju pokrajin, povezovanju z enakimi v sosednih državah in povezovanju med pomembnejšimi občinskimi središči znotraj pokrajin.«
7., 8., 9., 10., 11. in 20. točka se spremenijo tako, da se glasijo:
»7. glavna cesta I. reda je pokrajinska cesta, namenjena prometnemu povezovanju med pomembnejšimi središči regionalnega pomena; navezuje se na ceste enake ali višje kategorije v državi in na cestni sistem sosednjih držav; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
8. glavna cesta II. reda je pokrajinska cesta, namenjena prometnemu povezovanju med središči regionalnega pomena in navezovanju prometa na ceste enake ali višje kategorije; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
9. regionalna cesta I. reda je pokrajinska cesta, namenjena prometnemu povezovanju pomembnejših središč lokalnih skupnosti in navezovanju prometa na ceste enake ali višje kategorije; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
10. regionalna cesta II. reda je pokrajinska cesta, namenjena prometnemu povezovanju središč lokalnih skupnosti in navezovanju prometa na ceste enake ali višje kategorije;
11. regionalna cesta III. reda je pokrajinska cesta, namenjena prometnemu povezovanju središč lokalnih skupnosti, za državo pomembnih turističnih (turistične ceste) in obmejnih območij ter mejnih prehodov s cestami enake ali višje kategorije, kadar po predpisanih merilih za kategorizacijo ne doseže višje kategorije;
20. pokrajinska kolesarska pot je pokrajinska cesta, ki je namenjena samo prometu kolesarjev in je označena s predpisano prometno signalizacijo. Pokrajinska kolesarska pot se navezuje na omrežje evropskih kolesarskih poti (daljinska kolesarska pot), povezuje središča regionalnega pomena (glavna kolesarska pot) ali pomembnejša središča lokalnega pomena ter vodi do pomembnih turističnih območij ali središč ter do območij izjemnih naravnih znamenitosti (regionalna kolesarska pot);«.
92. člen
V petem odstavku 47. člena se v peti alineji beseda »državnih« nadomesti z besedo »pokrajinskih«.
2. Zakon o varnosti cestnega prometa
93. člen
V Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1 - UPB5, Uradni list RS, št. 56/08, 58/09 in št. 139/06 – ZORed) se za 14. členom spremeni naslov ter doda nov 14.a člen, ki se glasi:
»Pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti
14.a člen
(1) Za varen in nemoten promet na pokrajinskih cestah so odgovorne pokrajine.
(2) Pokrajine določijo prometno ureditev na pokrajinskih cestah.
(3) Prometna ureditev iz prejšnjega odstavka mora biti označena s predpisano prometno signalizacijo.
(4) Pokrajina odredi odstranitev uničene, poškodovane, izrabljene ali neustrezno postavljene prometne signalizacije ter postavitev nove signalizacije na pokrajinskih cestah.
(5) Zaradi izboljšanja varnosti cestnega prometa lahko pokrajina od upravljavca pokrajinske ceste zahteva izvedbo določene prometne ureditve na tej cesti. Predlog mora biti obrazložen, upravljavec ceste pa mora pokrajino obvestiti o sprejetju predloga ali njegovi zavrnitvi, z obrazložitvijo razlogov za zavrnitev.«.
94. člen
V sedmem odstavku 15. člena se za besedo "državne" dodata besedi "oziroma pokrajinske".
95. člen
Za 15. členom se doda nov 15. a člen, ki se glasi:
»15.a člen
(1) Pokrajina lahko na pokrajinskih cestah:
- predpiše dodatne pogoje in ukrepe, ki jih je treba upoštevati pri izvajanju del na cestah;
- omeji poučevanje kandidatov za voznike v vožnji motornega vozila v času prometnih konic;
- odredi postavitev in vzdrževanje zaščitnih ograj za pešce.
(2) Kadar na pokrajinski cesti ali njenem delu ni mogoč varen promet vozil zaradi zimskih razmer, močnega vetra, naravne ali druge nesreče ali drugih podobnih okoliščin, varnosti cestnega prometa pa ni mogoče zagotoviti na drug način, lahko pristojni pokrajinski organ začasno prepove promet vseh ali posameznih vrst vozil ali skupin vozil oziroma dovoli vožnjo samo tistim vozilom, ki so ustrezno opremljena. O prepovedi prometa mora nemudoma na primeren način obvestiti javnost, pristojno policijsko postajo in center za obveščanje, del ceste, na katerem velja prepoved, pa označiti s predpisano prometno signalizacijo.«.
96. člen
Spremeni se naslov pred 22. členom tako, da se glasi:
»Sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu v samoupravnih lokalnih skupnosti«
V četrtem odstavku 22. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »pokrajine«.
č) na področju gospodarstva
1. Zakon o spodbujanju razvoja turizma
97. člen
V Zakonu o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04) se v prvem odstavku 1. člena za besedilom »določa načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni« dodata besedi »pokrajine in«.
98. člen
V 9. členu se doda nova druga alineja, ki se glasi:
» – za turizem pristojni organ pokrajine,«.
99. člen
19. člen se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni pokrajin in turističnega območja je v pristojnosti pokrajin in občin.
(2) Pokrajine in občine lahko opravljanje nalog iz prvega odstavka tega člena prenesejo na pravne osebe, ki so pridobile status za delovanje v javnem interesu v skladu s 15. členom tega zakona.
(3) Pri načrtovanju, organiziranju in izvajanju politike spodbujanja razvoja turizma na ravni pokrajin in turističnega območja, pokrajine in občine upoštevajo usmeritve Strategije slovenskega turizma.«
100. člen
Prvi odstavek 20. člena, se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Sredstva za načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni pokrajin in turističnega območja se zagotavljajo v proračunih pokrajin in občin, iz namenskih virov financiranja spodbujanja razvoja turizma v pokrajini in na ravni turističnih območij, opredeljenih v drugem odstavku tega člena in iz drugih virov.«
2. Zakon o rudarstvu
101.. člen
V Zakonu o rudarstvu (ZRud - UPB; Uradni list RS, štev. 98/04 in 68/08) se peti odstavek 1. člena spremeni tako, da se glasi:
»Država ureja, načrtuje in nadzira raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin z namenom zagotoviti njihovo optimalno izkoriščanje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot. Gospodarjenje z mineralnimi surovinami je v pristojnosti države, razen za mineralne surovine, ki so v skladu s tem zakonom v pristojnosti pokrajine.«
102.. člen
V 9. členu doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Priprava osnutkov načrtov gospodarjenja s posameznimi mineralnimi surovinami iz 11., 12. in 13. točke 3. člena tega zakona je strokovna naloga posameznih pokrajin.«.
103. člen
V prvem odstavku 13. člena se na koncu odstavka doda stavek, ki se glasi:
»Koncesijo za mineralne surovine iz 11., 12. in 13. točke 3. člena tega zakona v imenu pokrajine podeli pristojni organ pokrajine, na področju katere se bo izvajala rudarska pravica.«.
104. člen
Šesti odstavek 14. člena se spremeni tako, da se glasi:
»V primeru, ko koncesijo podeli pokrajina, plačilo pripada državi in pokrajini vsaki po 25% in občini v višini 50%, ko koncesijo podeli država plačilo pripada državi in občini vsaki po 50%.«
105. člen
V drugem, tretjem in četrtem odstavku 15. člena se za besedo »vlada« v ustreznem sklonu dodata besedi »oziroma pokrajina« v ustreznem sklonu.
V tretjem in četrtem odstavku se besedilo »pristojnega organa lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pristojnega organa občine«.
106. člen
16. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Država oziroma pokrajina podelita rudarsko pravico na podlagi javnega razpisa, v skladu s 15.členom tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.
Javni razpis iz prejšnjega odstavka izvede ministrstvo, pristojno za rudarstvo, za mineralne surovine iz 11., 12. in 13. točke 3. člena tega zakona pa pokrajina, na področju katere se podeljuje rudarska pravica.
O izbiri koncesionarja odloči ministrstvo, pristojno za rudarstvo, z upravno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, o kateri odloči vlada. Zoper odločbo vlade je dopusten upravni spor.
O izbiri koncesionarja, kadar koncesijo podeljuje pokrajina, odloči za rudarstvo pristojni pokrajinski upravni organ, z upravno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, o kateri odloči predsednik pokrajine. Zoper odločbo predsednika pokrajine je dopusten upravni spor.«
107. člen
V prvem in tretjem odstavku 17. člena se za besedo »vlada« dodata besedi »oziroma pokrajina« v ustreznem sklonu.
108. člen
V drugem in tretjem odstavku 18. člena se za besedo »vlada« dodata besedi »oziroma pokrajina«.
V tretjem odstavku se besedilo »pristojni organ lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pristojni organ občine«.
109. člen
V napovednem stavku 19. člena se za besedo »država« dodata besedi »oziroma pokrajina«.
110. člen
V prvem odstavku 21. člena se beseda »vlade« nadomesti z besedo »koncedenta«.
V četrtem odstavku se za besedilom »pristojno za rudarstvo« doda besedilo »oziroma na pristojno pokrajino«.
111. člen
V napovednem stavku 23. člena se za besedo »državo« dodata besedi »oziroma pokrajino«.
112. člen
V prvem odstavku 25. člena se za besedo »država« doda besedilo »oziroma pokrajina v primerih, v katerih je pristojna za podeljevanje koncesij«.
V drugem odstavku se za besedo »vlada« dodata besedi »oziroma pokrajina«.
3. Energetski zakon
113. člen
V Energetskem zakonu (EZ - UPB; Uradni list RS, št. 27/07 in 70/08) se besede »samoupravna lokalna skupnost« v različnih sklonih in številih v celotnem besedilu tega zakona nadomestita z besedilom »občine in pokrajine« v ustreznih sklonih in številih.
114. člen
Petindvajseta alineja 4. člena se spremeni tako, da se glasi:
» - lokalni energetski koncept: je koncept razvoja občine ali pokrajine na področju oskrbe in rabe energije, ki poleg načinov oskrbe z energijo vključuje tudi ukrepe za učinkovito rabo energijo, soproizvodnjo toplote in električne energije ter uporabo obnovljivih virov energije;«.
115. člen
Prva alineja prvega odstavka 66. člena se črta.
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Pokrajina izvaja programe za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije na svojem območju, na podlagi energetskega koncepta pokrajine izvaja programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije ter skrbi za medsebojno usklajenost energetskih konceptov občin oziroma njihovo skladnost z energetskim konceptom pokrajine.«.
Dosedanji drugi odstavek, ki postane tretji odstavek, se spremeni tako, da se glasi:
»Občina v okviru svojih pristojnosti na podlagi energetskega koncepta občine izvaja programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije, ki morajo biti usklajeni z energetskim konceptom pokrajine iz prejšnjega odstavka.«.
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Za izvajanje programov iz drugega in tretjega odstavka tega člena lahko občine in pokrajine pridobijo državne spodbude.«.
4. Zakon o zagotavljanju dela sredstev, potrebnih za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica
116. člen
V Zakonu o zagotavljanju dela sredstev, potrebnih za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica (Uradni list SRS, št. 5/88) se spremeni drugi odstavek 2. člena tako, da se glasi:
»Vse spremembe in dopolnitve programa iz prvega odstavka tega člena sprejme pokrajinski svet.«
V tretjem odstavku se besedilo »Izvršni svet Skupščine SR Slovenije« nadomesti z besedama »pokrajinski svet«.
117. člen
3. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za izvedbo programa iz 2. člena tega zakona se zagotavljajo iz pokrajinskega proračuna.«.
118. člen
»V 4. členu se beseda »delegata« nadomesti z besedo »predstavnika«, besedilo »Izvršni svet Skupščine SR Slovenije« pa se nadomesti z besedama »pokrajinski svet«.«.
119. člen
5. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Nadzor nad izvajanjem tega zakona in programov iz 2. člena tega zakona opravlja pokrajinski organ, pristojen za rudarstvo.«.
120. člen
6. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajinski svet najmanj enkrat letno obravnava poročilo o izvajanju programov iz 2. člena tega zakona in o uporabi sredstev iz 3. člena tega zakona.«.
5. Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija
121. člen
»V Zakonu o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija /Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) se drugi in tretji odstavek 4. člena spremenita tako, da se glasita:«
»Vse spremembe in dopolnitve programa iz prvega odstavka tega člena sprejme pokrajinski svet.
Izvajanje programa iz prvega odstavka tega člena določa pokrajinski svet z letnimi operativnimi programi.«.
122. člen
Črta se 5. člen.
123. člen
V 6. in 7. členu se besedilo »Izvršni svet Skupščine SR Slovenije« nadomesti z besedama »pokrajinski svet«.
124. člen
8. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Za izvajanje nalog iz 4. člena rudnik pridobiva sredstva iz pokrajinskega proračuna, z opravljanjem lastne dejavnosti in drugih virov.«.
125. člen
Črta se 9. člen.
126. člen
Prvi odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi:
»O izvajanju programov iz 4. člena tega zakona poroča rudnik pokrajinskemu svetu najmanj enkrat letno.«
V drugem odstavku 10. člena se besedilo »republiški upravni organ, pristojen za industrijo in gradbeništvo« nadomesti z besedilom »pokrajinski organ, pristojen za rudarstvo«.
6. Zakon o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica
V Zakonu o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica (Uradni list RS, št. 1/95) se v prvem odstavku 3. člena črta besedilo »v obdobju 1995–2000«.
V drugem odstavku se beseda »programov« nadomesti z besedilom »sprememb in dopolnitev programov«.
Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Vse spremembe in dopolnitve programa iz prvega odstavka tega člena sprejme pokrajinski svet.«.
128. člen
V 4. členu se besedi »Republike Slovenije« nadomestita z besedama »pokrajine.«
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Rudnik lahko pridobiva sredstva tudi z opravljanjem lastne dejavnosti in iz drugih virov«.
129. člen
V 5. členu se črta besedilo »do 1. septembra«, besedilo »do 31. marca pa« se nadomesti z besedo »ter« in spremeni zadnji stavek tako, da se glasi:
»Operativni plan aktivnosti in poročilo o izvajanju programov obravnava in sprejme pokrajinski svet.«.
130. člen
6. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajinski svet zagotavlja potrebno koordinacijo med upravnimi organi, lokalnimi skupnostmi in podjetji za izvedbo zapiralnih del.«.
7. Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije
131. člen
V Zakonu o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (Uradni list RS št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) se v naslovu beseda »regije« nadomesti z besedo »pokrajine«.
132. člen
V drugi točki 1. člena se beseda »regiji« nadomesti z besedo »pokrajini«.
V tretji točki se beseda »regije» nadomesti z besedo »pokrajine«.
133. člen
3. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajine iz 2. in 3. točke 1. člena tega zakona so pokrajine, na območjih katerih ležijo občine Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Litija, Šmartno pri Litiji, Radeče in Laško, ki jih povezujejo skupni problemi zaradi postopnega opuščanja energetskih dejavnosti.«.
134. člen
V tretjem odstavku 4. člena se besedilo »ministrstvo, pristojno za energetiko« nadomesti z besedilom »pokrajinski organ, pristojen za energetiko«, besedilo »Vlada Republike Slovenije« pa se nadomesti z besedilom »pokrajinski svet«.
135. člen
V prvem odstavku 6. člena se besedilo »proračuna Republike Slovenije« nadomesti z besedama » proračuna pokrajine«.
Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Ob izteku petletnega obdobja izvajanja programa zapiranja rudnika pripravi pokrajinski organ, pristojen za izvajanje programa zapiranja rudnika pregled dosežene realizacije odprtja novih delovnih mest.«
V četrtem odstavku se besedilo »sprejme Vlada Republike Slovenije« nadomesti z besedilom »sprejme pokrajinski svet«, besedi »državnega proračuna« pa se nadomestita z besedama »proračuna pokrajine«.
136. člen
V prvem odstavku 7. člena se besedilo »proračunih Republike Slovenije« nadomesti z besedama »proračunih pokrajine«.
V drugem odstavku se besedilo »proračunih Republike Slovenije« nadomesti z besedama »proračunih pokrajine«.
137. člen
V četrtem odstavku 8. člena se besedilo »je odgovorno ministrstvo, pristojno za energetiko« nadomesti z besedilom »je odgovoren pokrajinski organ, pristojen za energetiko« ter besedilo »izbralo ministrstvo, pristojno za energetiko« nadomesti z besedilom »izbral pokrajinski organ, pristojen za energetiko«.
138. člen
V prvem odstavku 9. člena se besedi »Republike Slovenije« nadomestita z besedo »pokrajine«.
V tretjem odstavku se besedilo »Vlada Republike Slovenije« nadomesti z besedama »pokrajinski svet«.
Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Poravnava neposredne ekološke škode zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje se izvaja preko posebne komisije. Komisijo imenuje pokrajinski svet, sestavljena pa je iz predstavnikov občin v pokrajini oziroma pokrajinah, določenih v 3. členu tega zakona, ter predstavnikov Termoelektrarne Trbovlje in pokrajinskih organov, pristojnih za energetiko, okolje in prostor.«
V petem odstavku se besedilo »Vlada Republike Slovenije« nadomesti z besedama »pokrajinski svet«.
139. člen
10. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Osnova za določanje sredstev države za razvojno prestrukturiranje pokrajin, določenih v 3. členu tega zakona, je program ukrepov za razvojno prestrukturiranje (v nadaljevanju: program ukrepov) za razreševanje specifičnih problemov zaradi postopnega opuščanja energetske dejavnosti prizadetega območja.
Program ukrepov iz prejšnjega odstavka sprejmejo pokrajinski sveti pokrajin, določenih v 3. členu tega zakona v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in državnim organom, pristojnim za regionalni razvoj.«
140. člen
V 11.a členu se besedi «državnega proračuna« nadomestita z besedama »proračuna pokrajine«.
141. člen
V prvem odstavku 12. člena se besedi »Republike Slovenije« nadomestita z besedo »pokrajine«.
142. člen
V 15. členu se besedilo »je odgovorna Agencija RS za regionalni razvoj« nadomesti z besedilom »so odgovorne pokrajine, določene v 3. členu tega zakona«.
143. člen
V 16. členu se beseda »regije« nadomesti z besedo »pokrajine«.
d) na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane
1. Zakon o kmetijstvu
144. člen
V Zakonu o kmetijstvu (ZKme – UPB1; Uradni list RS, št. 51/06 – 45/2008) se v 4. členu dodata nova tretji in četrti odstavek, ki se glasita:
»Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se za področja, za katera je načrtovanje razvoja urejeno neposredno s predpisi Evropske unije, uporabljajo ti predpisi.
K predlogu nacionalnega programa dajejo svoja mnenja pokrajinski sveti.«.
145. člen
Doda se nov 4.a člen, ki se glasi:
»4.a člen
(program pokrajine)
Pokrajine v okviru pokrajinskega razvojnega načrtovanja izdelajo programe kmetijske politike razvoja podeželja (v nadaljnjem besedilu: program pokrajin), ki opredeljujejo usmeritve razvoja podeželja v pokrajinah. Programe pokrajin sprejmejo pristojni pokrajinski sveti.«.
146. člen
V prvi alineji 12. člena se za besedo »Slovenije« doda besedilo »in proračunov pokrajin«.
147. člen
36. člen se spremeni tako, da se glasi:
»36. člen
(ukrepi samoupravnih lokalnih skupnosti)
Občine in pokrajine lahko uvedejo ukrepe razvoja podeželja, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom razvoja podeželja, akti vlade iz 5. člena tega zakona ter predpisi Evropske unije.
Sredstva za ukrepe iz prejšnjega odstavka zagotovijo občine in pokrajine v svojih proračunih.«.
148. člen
V tretjem odstavku 61. člena se za besedo »Slovenije« postavi vejica, besedilo »oziroma lokalne skupnosti« pa se nadomesti z besedilom »pokrajine ali občine«. Za besedo »organa« se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajine ali občine«.
149. člen
V prvem odstavku 82. člena se besedilo »Republika Slovenija ali lokalna skupnost« nadomesti z besedilom »Republika Slovenija, pokrajina ali občina«.
150. člen
V 2. alineji prvega odstavka 83. člena se za besedo »Slovenije« doda besedilo »pokrajin in občin«.
151. člen
V 85. členu se dodata nova tretji in četrti odstavek, ki se glasita:
»Program javnih služb, ki jih izvaja javni zavod ali druga organizacijska oblika, ki ga je za izvajanje javnih služb na področju kmetijstva ustanovila ali mu podelila koncesijo pokrajina, in financiranje programa v delu, ki se nanaša na kmetijsko politiko regionalnega pomena, določi pokrajinski svet.
Program iz prejšnjega odstavka mora biti usklajen s programom javne službe, ki ga predpiše minister, tako da se naloge na ravni republike in pokrajine ne podvajajo.«.
152. člen
V 100. členu se črta 3. alineja četrtega odstavka.
153. člen
V prvem odstavku 113. člena se besedilo »lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajine in občine«.
Doda se nova 10. alineja, ki se glasi:
»– zbirk podatkov pokrajin (podatki o zemljiščih, ki so v lasti pokrajin).«.
2. Zakon o kmetijskih zemljiščih
154. člen
V Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo) se v celotnem besedilu zakona besedi »lokalnih skupnosti« v ustreznem sklonu nadomestita z besedilom »samoupravnih lokalnih skupnosti«.
155. člen
Drugi odstavek 51. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za izvedbo arondacijskega postopka zagotavljajo:
- lastniki arondiranih zemljišč,
- občina iz proračuna,
- Republika Slovenija iz proračuna,
- pokrajina iz proračuna,
- Evropska unija iz proračuna,
- iz drugih virov.«.
156. člen
V drugem stavku drugega odstavka 60. člena se za besedo »Slovenijo« postavi vejica in doda beseda »pokrajino«.
157. člen
Prvi odstavek 73. člena se spremeni tako, da se glasi:
» Sredstva za komasacijo zagotavljajo:
- lastniki zemljišč s komasacijskega območja;
- občina iz proračuna;
- pokrajina iz proračuna;
- Republika Slovenija iz proračuna;
- Evropska unija iz proračuna;
- iz drugih virov.«.
158. člen
V 86. členu se besedilo »ministra, pristojnega za kmetijstvo,« nadomesti z besedilom »pristojnega pokrajinskega upravnega organa«.
159. člen
88. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za izvedbo melioracije iz tega zakona zagotavljajo:
- lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju;
- Republika Slovenija iz proračuna;
- pokrajina iz proračuna;
- občina iz proračuna občine;
- Evropska unija iz proračuna;
- iz drugih virov.«.
3. Zakon o zaščiti živali
160. člen
V Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv - UPB; Uradni list RS, št. 43/07) se v 2. členu besedi »lokalnih skupnosti« nadomestita z besedama »pokrajin, občin«.
161. člen
Drugi odstavek 27. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki jo kot javno službo zagotavljajo občine ali pokrajina, če je s predpisom pokrajine zagotavljanje zavetišča opredeljeno kot lokalna zadeva širšega ali pokrajinskega pomena.«.
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»Občina ali pokrajina mora v zavetišču zagotoviti eno mesto na vsakih začetih 800 registriranih psov na območju občine ali pokrajine.«.
V tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se za besedo »občina« postavi vejica in doda beseda »pokrajina«.
Dosedanji četrti odstavek postane peti odstavek.
162. člen
V prvem odstavku 31. člena se za besedo »občina« dodata besedi »ali pokrajina«.
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Zapuščena žival se namesti v zavetišče na območju občine ali pokrajine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina ali pokrajina sklenjeno pogodbo. Če zavetišče ni zagotovljeno, uradni veterinar odredi namestitev živali drugemu najbližjemu zavetišču s prostimi kapacitetami na stroške občine oziroma pokrajine, ki zavetišča ni zagotovila.«.
V tretjem odstavku se za besedo »občina« dodata besedi »ali pokrajina«.
163. člen
V prvih alinejah prvega in drugega odstavka 33. člena se za besedo »skupnosti« doda besedilo », ki je pristojna za zagotovitev zavetišča«.
164. člen
V 45. členu se v 13. točki prvega odstavka besedi »tretji odstavek« nadomestita z besedama »četrti odstavek«.
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Z globo od 200 EUR do 1000 EUR se za prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba občine ali pokrajine, če ne zagotovi zavetišča v skladu s tretjim odstavkom 27. člena zakona.«.
Dosedanja drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti odstavek.
4. Zakon o divjadi in lovstvu
V Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1; Uradni list RS, št. 16/04,17/08 in 120/06 – odl.US) se v tretjem odstavku 6. člena besedi »lokalnimi skupnostmi« nadomestita z besedilom »občinami in pokrajinami«.
166. člen
V drugem odstavku 13. člena se besedi »lokalnimi skupnostmi« nadomestita z besedilom »pokrajinami in občinami«.
167. člen
V prvem odstavku 30. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »občine«.
5.Zakon o gozdovih
168. člen
V Zakonu o gozdovih (ZG; Uradni list RS, št. 30/93, 110/07, 13/98 – odločba US, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1 in 115/06 avtentična razlaga) se v tretjem odstavku 5. člena za besedo »Slovenija« dodata besedi »in pokrajine«.
169. člen
V tretjem odstavku 7. člena se na koncu dodata nova stavka, ki se glasita: »K predlogu nacionalnega gozdnega programa dajo pokrajinski sveti mnenje v 30 dneh po prejemu. Če mnenje ni dano, se šteje, da pokrajinski svet s predlogom soglaša.
170. člen
V tretjem odstavku 10. člena se besedi »in lokalnega« nadomestita z besedilom »pokrajinskega in občinskega.«.
171. člen
V tretjem odstavku 11. člena se besedilo »na lokalni ravni« nadomesti z besedilom »pokrajinski in občinski ravni«.
172. člen
V četrtem odstavku 14. člena se za besedo »pridobiti« doda besedilo »mnenje pristojnega pokrajinskega organa in«. Besedi »lokalnih skupnosti« se nadomestita z besedo »občin«.
173. člen
V drugem odstavku 25. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »občine«.
174. člen
V prvem odstavku 34. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »pokrajina«.
175. člen
V drugem, tretjem in četrtem odstavku 38. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »občina« v ustreznem sklonu.
176. člen
V četrtem odstavku 40. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »občina«.
V tretjem, petem in šestem odstavku 41. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »občine« v ustreznem sklonu.
178. člen
V tretjem odstavku 39. člena se besedi »lokalno skupnostjo« nadomestita z besedo »občino«.
179. člen
V drugem odstavku 45. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajine ali občine«.
180. člen
V drugem in četrtem odstavku 46. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedilom»pokrajina oziroma občina«.
181. člen
V prvem, drugem in četrtem odstavku 47. člena se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedilom »pokrajina ali občina« v ustreznem sklonu.
182. člen
Drugi odstavek 49. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Pristojbina je prihodek proračuna občine. Sredstva pristojbin mora občina nameniti izključno vzdrževanju gozdnih cest.«
V četrtem odstavku se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »občine«.«
183. člen
V tretji alineji drugega odstavka 64. člena se besedi »lokalnih skupnosti« nadomestita z besedo »pokrajine«.
184. člen
V 68. členu se doda nova četrta alineja, ki se glasi:
»– iz proračunov pokrajin«.
6. Zakon o morskem ribištvu
185. člen
V Zakonu o morskem ribištvu (Uradni list RS, št. 115/06) se za prvim odstavkom 9. člena doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Pokrajina sodeluje pri pripravi programa ribištva in izda mnenje na predlog programa ribištva.«.
Dosedanji drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti odstavek.
186. člen
V prvem odstavku 35. člena se črta tretja alineja.
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»V proračunu pokrajine se zagotavljajo sredstva za financiranje in sofinanciranje ukrepov s področja ribištva, ki so državna pomoč v skladu s predpisi Skupnosti.«.
V drugem odstavku, ki postane tretji odstavek, se besedi »prejšnjega odstavka« nadomestita z besedilom »prvega odstavka tega člena.
Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.
7. Zakon o sladkovodnem ribištvu
187. člen
V Zakonu o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06) se v četrtem odstavku 11. člena besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajin v ribiškem območju«.
188. člen
V tretjem odstavku 12. člena se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »občin v ribiškem območju«.
8. Zakon o živinoreji
189. člen
V Zakonu o živinoreji (Uradni list RS, št. 18/02, 110/02 – ZureP-1 (8/03-popr.), 110/02 – ZGO-1 in 45/04 ZdZPKG) se v drugem odstavku 22. člena beseda »minister« nadomesti z besedilom »pristojni pokrajinski svet«.
190. člen
V tretjem odstavku 60. člena se besedilo »pristojna upravna enota« nadomesti z besedilom »pristojen pokrajinski upravni organ«.
191. člen
V naslovu VII. poglavja in 1. podpoglavja se besedi »upravnih enot« nadomestita z besedami »pokrajinskih upravnih organov«.
192. člen
Četrti odstavek 71. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajinski upravni organi izdajajo odločbe iz tretjega odstavka 60. člena tega zakona.«.
193. člen
V prvem odstavku 96. člena se besedilo »oziroma pristojna upravna enota« nadomesti z besedilom »za pripustne postaje pa pristojen pokrajinski upravni organ«.
194. člen
V napovednem stavku prvega odstavka 97. člena se za besedo » minister« doda besedilo »oziroma za pripustne postaje pristojni pokrajinski upravni organ«.
V prvem in drugem stavku drugega odstavka se za besedo »minister« doda besedilo »oziroma pokrajinski upravni organ«.
e) na področju visokega šolstva in znanosti
1. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti
195. člen
»V Zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD-UPB1; Uradni list RS 22/06 in 112/07) se prvi odstavek 1. člena spremeni tako, da se pred besedama »lokalnih skupnosti« doda beseda »samoupravnih«.«
196. člen
Za 8. členom se doda nov 8.a člen, ki se glasi:
Pokrajina sprejme v skladu z nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programom pokrajinski raziskovalni in razvojni program, ki določa:
- ukrepe regionalnega pomena za uresničevanje raziskovalnega in razvojnega programa,
- finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa,
- način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa ter
- postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega raziskovalnega in razvojnega programa.
Pokrajinski raziskovalni in razvojni program sprejme pokrajinski svet.«.
2. Zakon o visokem šolstvu197. člen
V Zakonu o visokem šolstvu (ZViS-UPB3; Uradni list RS 119/06, 64/08 in 86/09) se za 46. členom doda nov 46.a člen, ki se glasi:
»46.a člen
(programi regionalnega pomena)
Pokrajina sprejme v skladu z nacionalnim programom visokega šolstva pokrajinski program visokega šolstva, ki določa:
- ukrepe regionalnega pomena za razvoj visokega šolstva,
- finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa,
- način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa ter
- postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega programa visokega šolstva.
Pokrajinski program visokega šolstva sprejme pokrajinski svet.«.
f) na področju šolstva
1. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
198. člen
V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB5; Uradni list RS štev. 16/07, 36/08 in 58/09 (64/09-popr., 65/09-popr.) se 16. člen spremeni tako, da se glasi:
»16. člen
(določanje izvajalcev)
Izvajalce izobraževalnega programa osnovnošolskega izobraževanja, razen izobraževalnih oziroma vzgojnih programov zasebnih šol oziroma zasebnih domov za učence, določi občina oziroma več občin, če se tako dogovorijo.
Izvajalce izobraževalnih programov osnovnega glasbenega izobraževanja določa občina ali pokrajina.
Izvajalce izobraževalnih programov za nižje in srednje poklicno in srednje strokovno izobraževanje, za gimnazije, maturitetni ter poklicni tečaj, izvajalce vzgojnih programov dijaških domov ter vzgojnega programa domov za učence, razen izobraževalnih oziroma vzgojnih programov zasebnih šol oziroma dijaških domov, določi pokrajina s soglasjem ministra.
Izvajalce študijskih programov višjih strokovnih šol določi pokrajina s soglasjem ministra.
Izvajalce programov zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami določi minister.
Ne glede na prejšnje odstavke, minister lahko odredi izvajalce katerega koli programa, če ugotovi, da je to potrebno z vidika razvojnih potreb države na področju vzgoje in izobraževanja, njenega gospodarstva, otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ali potreb narodnosti. Ustanovitelj javnega zavoda je dolžan zagotoviti izvajanje tako dodeljenega programa v šolskem letu, ki sledi datumu izdaje odredbe ministra, in ga financirati v skladu s tem zakonom. Minister določi obseg sofinanciranja izvajanja programa iz državnega proračuna, če programa zaradi premajhnega števila udeležencev ni mogoče zagotavljati s financiranjem na podlagi splošnih normativov in standardov oziroma metodologij za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja.
Minister je dolžan obravnavati predlog za izdajo odredbe iz prejšnjega odstavka, ki ga poda italijanska oziroma madžarska samoupravna narodna skupnost.«.
199. člen
Doda se nov 16.a člen, ki se glasi:
»16.a člen
(izdaja soglasja ministra k določitvi izvajalcev izobraževalnih programov)
Izvajalce izobraževanih programov iz tretjega odstavka 16. člena tega zakona ter število prostih vpisnih mest določi pokrajina, ko k določitvi pridobi soglasje ministra. Minister zavrne izdajo soglasja, če bi določitev novega izvajalca programa povzročila bistven presežek prostih vpisnih mest glede na razvojne in zaposlitvene potrebe v državi oziroma v posameznem delu države in bi s tem ogrozila izvajanje že dodeljenih programov.
Pokrajina lahko zmanjša število vpisnih mest oziroma prekliče dodelitev programa posameznemu izvajalcu izobraževalnih programov samo po predhodni pridobitvi soglasja ministra.
Minister zavrne izdajo soglasja k preklicu dodelitve, če bi z ukinitvijo nastal primanjkljaj vpisnih mest za poklice, ki so pomembni z vidika razvojnih in zaposlitvenih potreb države.
V primeru iz prejšnjega odstavka minister določi tudi obseg sofinanciranja iz državnega proračuna, če programa zaradi premajhnega števila udeležencev ni mogoče zagotavljati s financiranjem na podlagi splošnih normativov in standardov oziroma metodologije za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja.
V vlogi za izdajo soglasja iz prejšnjih odstavkov pokrajina navede razloge, ki utemeljujejo izdajo soglasja zlasti z vidika razvojnih in zaposlitvenih potreb države in pokrajine. Vloga se poda najpozneje sedem mesecev pred začetkom šolskega leta, na katero se soglasje nanaša.
Minister lahko zmanjša število vpisnih mest za določen program v posamezni pokrajini oziroma prekliče soglasje k določitvi izvajalca, če presežek vpisnih mest povzroča čezmerno izobraževanje določenih profilov, ki niso v skladu z zaposlitvenimi in razvojnimi potrebami države.
Ministrstvo pred vpisom vsako leto objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik in v maturitetni tečaj izvajalcev izobraževanih programov iz tretjega odstavka 16. člena tega zakona najpozneje šest mesecev pred začetkom šolskega leta.«.
200. člen
Doda se nov 20.b člen, ki se glasi:»20.b člen
(nadzor nad kakovostjo)
Nadzor nad kakovostjo izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela ne glede na ustanoviteljstvo opravlja ministrstvo z merili in postopki za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti v vrtcih in šolah na nacionalni ravni, evalvacijo izvajanja programov ter z nacionalnimi preverjanji znanj (zunanje preverjanje znanja, matura).«.
201. člen
V 34. členu se v petem odstavku za šesto alineo doda nova alineja, ki se glasi:
»– število vpisnih mest, če gre za izvajanje programa na področju srednjega šolstva,«.
202. člen
Prvi odstavek 40. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Javne zavode s področja vzgoje in izobraževanja ustanavljajo občine, pokrajine oziroma država.«.
203. člen
41. člen se spremeni tako, da se glasi:»41. člen
(ustanovitelj javnih vrtcev oziroma šol)
Javne vrtce, domove za učence in osnovne šole ustanavljajo občine.
Javne glasbene šole, ki izvajajo program osnovnega glasbenega izobraževanja, ustanavlja občina ali pokrajina.
Domove za učence, poklicne šole, javne srednje tehniške in srednje strokovne šole ter dijaške domove ustanavlja in ukinja pokrajina v soglasju z državo.
Javne višje strokovne šole ustanavlja in ukinja pokrajina.
Javno gimnazijo ustanavlja in ukinja s soglasjem države pokrajina, lahko pa tudi mestna občina v soglasju s pokrajino in državo.
Javne zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in javne šole za tujce ustanavlja država.
Italijanska oziroma madžarska samoupravna narodna skupnost je soustanoviteljica javnih vrtcev oziroma šol, ki se ustanovijo za vzgojo in izobraževanje v jeziku narodne skupnosti oziroma za dvojezično vzgojo in izobraževanje.
Ministrstvo zavrne izdajo soglasja iz tretjega in petega odstavka tega člena, če bi ustanovitev nove šole povzročila bistven presežek prostih vpisnih mest glede na razvojne in zaposlitvene potrebe v državi oziroma v posameznem delu države in bi s tem ogrozila učinkovitost poslovanja izvajalcev, katerim je bil program že dodeljen v izvajanje oziroma je bilo na dodelitev že izdano soglasje.
Vloga za soglasje iz tretjega in petega odstavka se poda najpozneje sedem mesecev pred začetkom šolskega leta, na katero se soglasje nanaša, najprej pa ob načrtovanju investicij na področju vzgoje in izobraževanja.«.
204. člen
V 46., 53.a, 59., 72. in 82. členu, naslovu ter v naslovu razdelka »b) sredstva lokalne skupnosti«, se besedi »lokalna skupnost« v vseh sklonih in številih zamenjata z besedo »občina« v istem sklonu in številu.
205. člen
Določba 74. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Koncesija se dodeli z odločbo na podlagi javnega razpisa.
Koncesijo dodeli minister, pokrajina oziroma občina, in sicer za področje vzgoje in izobraževanja, na katerem ima v skladu z 41. členom tega zakona pravico ustanavljanja javnih zavodov.
Ne glede na prejšnji odstavek, minister lahko podeli koncesijo tudi v primeru obstoja okoliščin iz četrtega odstavka 16. člena tega zakona oziroma je dolžan razpisati koncesijo, če ni mogoče zagotoviti osnovnošolskega izobraževanja v javnih osnovnih šolah v skladu z normativi in standardi.
Javni razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V javnem razpisu se navedejo: dejavnost, ki bo predmet koncesije, pogoji za opravljanje dejavnosti, šolski okoliš, čas, za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemajo prijave, kriteriji za izbiro, rok, v katerem bodo kandidati obveščeni o izbiri, in drugi potrebni podatki.«.
206. člen
V 81. členu se v prvem odstavku črtajo druga, četrta, peta, šesta in sedma alineja.
V tretjem odstavku se črtajo druga, tretja, četrta in peta alineja.
V četrtem odstavku se črta šesta alineja.
Peti odstavek se črta.
Šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Iz državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za investicije v vzgojno-izobraževalne zavode, katerih ustanovitelj je država.«.
V sedmem odstavku se:
- črtajo prva, druga in devetindvajseta alineja;
- preoblikuje 14. alineja tako, da se glasi: »sredstva za posebne oblike dela z nadarjenimi učenci ter sredstva za tekmovanje učencev, vajencev in dijakov ter študentov višjih šol.«
Dodajo se novi deveti, deseti in enajsti odstavek, ki se glasijo:
»Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za plačilo morebitnih višjih stroškov za oddelke v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, kjer se pri vzgojnem delu uporablja italijanski jezik oziroma kjer vzgojno delo poteka dvojezično v slovenskem in madžarskem jeziku, in sicer v skladu z normativi in standardi oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja.
Iz državnega proračuna se zagotovi sofinanciranje ne glede na ustanoviteljstvo zavoda za izvajanje programov, ki so pomembni z vidika razvojnih in zaposlitvenih potreb države, pa ga zaradi premajhnega števila udeležencev izobraževanja ni mogoče zagotoviti s financiranjem na podlagi splošnih normativov in standardov oziroma metodologije za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja (šesti odstavek 16. in četrti odstavek 16.a člena).
Iz državnega proračuna se lahko zagotovi sofinanciranje ne glede na ustanoviteljstvo zavoda tudi za:
- investicije in investicijsko vzdrževanje tistih vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki so v posebnem interesu države z vidika razvojnih potreb države in njenega gospodarstva, njihova porazdelitev med pokrajinami pa ni enakomerna;
- investicije, potrebne za odpravo posledic naravnih nesreč, požarov in drugih izrednih dogodkov, ki onemogočijo normalen potek vzgojno-izobraževalnega dela;
- sofinanciranje nakupa opreme, s katero se spodbuja uporaba novih tehnologij in didaktičnih pripomočkov.«.
207. člen
Za 81. členom se doda nov razdelek, ki se glasi:
»aa) Sredstva pokrajine
81.a člen
(obseg sredstev iz proračuna pokrajin)
Iz sredstev proračuna pokrajin se zagotavljajo plače s prispevki in davki ter drugi osebni prejemki na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom, normativi in standardi oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja ter s kolektivno pogodbo ter plače s prispevki in davki in drugi osebni prejemki za pripravnike:
- glasbenim šolam za izvedbo programa osnovnega glasbenega izobraževanja,
- domovom za učence in dijaškim domovom za vzgojno dejavnost,
- poklicnim, srednjim tehniškim in srednjim strokovnim šolam,
- gimnazijam in
- višjim strokovnim šolam.
Iz sredstev proračuna pokrajin se zagotavljajo sredstva za materialne stroške v skladu z normativi in standardi oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja:
- domovom za učence in dijaškim domovom za vzgojno dejavnost,
- glasbenim šolam za izvedbo programa osnovnega glasbenega izobraževanja, če je ustanovitelj pokrajina,
- poklicnim, srednjim tehniškim in drugim strokovnim šolam,
- gimnazijam in
- višjim strokovnim šolam.
Iz proračuna pokrajin se zagotavljajo tudi sredstva za investicije in investicijsko vzdrževanje ter opremo v glasbenih šolah, v poklicnih, srednjih tehniških in drugih strokovnih šolah, gimnazijah, višjih strokovnih šolah, dijaških domovih, domovih za učence in v drugih zavodih, katerih ustanovitelj je pokrajina.
Če je ustanovitelj gimnazije mestna občina, sredstva iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena v celoti ali v določenem deležu zagotavlja mestna občina v skladu s pogodbo, ki jo skleneta mestna občina in pokrajina.
Iz proračuna pokrajin se zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja:
- del prispevkov za pokojninsko zavarovanje za vajence z učno pogodbo,
- del prispevkov za invalidsko zavarovanje vajencev, dijakov in študentov višjih šol za primer nesreče pri praktičnem izobraževanju,
- za delovanje šolskih knjižnic in mediotek za zavode, katerih ustanovitelj je pokrajina,
- sredstva za obšolske dejavnosti vajencev in dijakov,
- sredstva za raziskovalno in inovativno dejavnost dijakov, vajencev in študentov višjih šol,
- sredstva za obvezne zdravniške preglede dijakov, vajencev in študentov višje strokovne šole zaradi praktičnega pouka oziroma praktičnega izobraževanja,
- sredstva za posebne oblike dela z nadarjenimi dijaki ter študenti višjih šol.
- sredstva za učenje slovenščine za tujce, vključene v redno srednješolsko izobraževanje,
- sredstva za poučevanje maternega jezika za tujce, vključene v redno srednješolsko izobraževanje.
Ne glede na prejšnje odstavke, pokrajina ne krije tistih stroškov glasbenim šolam, ki so navedeni v 82. členu tega zakona, in sicer v primeru, ko je ustanovitelj glasbene šole občina.
81.b člen
(razporeditev stroškov med pokrajinami)
Pokrajina krije stroške iz prejšnjega člena za tiste udeležence izobraževanja, ki imajo stalno prebivališče na njenem območju.
Ob vpisu pokrajina sporoči ostalim pokrajinam podatke o vpisanih udeležencih izobraževanja iz druge pokrajine in izstavi zahtevek za povračilo stroškov v skladu z metodologijo, ki jo predpiše ministrstvo.«.
208. člen
V 82.a členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita:
»Iz proračuna pokrajine se na podlagi izvršilnega naslova zagotavljajo sredstva za poravnavo odškodnine za škodo, nastalo pri vzgojno izobraževalnem delu in s tem povezanimi dejavnostmi in aktivnostmi, javnim vzgojno-izobraževalnim zavodom, katerih ustanoviteljica je pokrajina.
Iz proračuna občin se na podlagi izvršilnega naslova zagotavljajo sredstva za poravnavo odškodnine za škodo, nastalo pri vzgojno izobraževalnem delu in s tem povezanimi dejavnostmi in aktivnostmi, javnim vzgojno-izobraževalnim zavodom, katerih ustanoviteljica je občina.«.
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Javnim vzgojno-izobraževalnim zavodom, katerih ustanovitelj je, krije izdatke iz prejšnjega odstavka tega člena država.«
V četrtem odstavku, ki postane peti odstavek se besede »iz prejšnjih dveh odstavkov« nadomestijo z besedami »iz tega člena«.
209. člen
V drugem odstavku 86. člena se besedilo »država oziroma lokalna skupnost« zamenja z besedilom »država, pokrajina oziroma občina«.
210. člen
91. člen se spremeni tako, da se glasi:
»91. člen
(zagotovitev dokončanja izobraževanja)
Država je dolžna zagotoviti dokončanje izobraževanja otrok iz zasebne šole, ki zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev ne izvaja več javno veljavnega programa. Če gre za zasebno šolo na ravni izobraževanja, kjer imata pristojnost ustanavljanja javnih zavodov oziroma financiranja občina in pokrajina, zagotovita dokončanje izobraževanja občina oziroma pokrajina.«
211. člen
126. člen se spremeni tako, da se glasi:
»126. člen
(premoženjski skladi)
Za gospodarjenje z nepremičninami, ki so javna lastnina in se uporabljajo za opravljanje vzgoje in izobraževanja, lahko občina, pokrajina oziroma država ustanovi premoženjski sklad.
Premoženje sklada iz prejšnjega odstavka je sestavni del premoženjske bilance občine, pokrajine oziroma države.«.
212. člen
Doda se nov 136. b člen, ki se glasi:
»136. b člen
(kazenska določba)
Odgovorna oseba ustanovitelja, ki v roku ne izvrši odredbe iz šestega odstavka 16. člena tega zakona, se kaznuje z globo 4000 eurov.«.
2. Zakon o gimnazijah
213. člen
V Zakonu o gimnazijah (Uradni list RS, št. 1/07) se 13. člen spremeni tako, da se glasi:
»13. člen
(razpis za vpis)
Ministrstvo, pristojno za šolstvo objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik in v maturitetni tečaj vsako leto šest mesecev pred začetkom šolskega leta.«.
214. člen
V 14. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje pokrajine. Na predlog pokrajine minister lahko poda soglasje k povečanju števila vpisnih mest. Povečanje števila vpisnih mest ministrstvo po uradni dolžnosti vpiše v razvid.«.
3. Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju
215. člen
V Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju Uradni list RS, št.79/2006) se 27. člen spremeni tako, da se glasi:
»27. člen
(razpis za vpis)
Ministrstvo, pristojno za šolstvo objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik in v poklicni tečaj vsako leto šest mesecev pred začetkom šolskega leta. Število prostih mest mora zagotavljati vpis za vse, ki imajo sklenjeno individualno učno pogodbo.
Šola lahko objavi razpis prostih mest za izredno izobraževanje tudi v drugih rokih, kot je določen v prejšnjem odstavku.
Podrobnejše določbe o razpisu in izvedbi vpisa ter o razpisu učnih mest določi minister.«.
216. člen
Tretji odstavek 29. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje pokrajine.«.
217. člen
Drugi odstavek 58. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za plačilo prispevkov za zavarovanje dijakov pri praktičnem pouku in pri praktičnem usposabljanju z delom za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni zagotavlja pokrajina.«.
4. Zakon o višjem strokovnem izobraževanju
218. člen
V Zakonu o višjem strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 86/04) se prvi odstavek 6. člena spremeni tako, da se glasi:
»(1) Javno šolo ustanovi pokrajina kot javni izobraževalni zavod ali kot organizacijsko enoto izobraževalnega zavoda.«.
299. člen
Tretji odstavek 30. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Javne šole si morajo k številu predlaganih vpisnih mest pridobiti soglasje pokrajine.«.
220. člen
Drugi odstavek 31. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Javna šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje pokrajine.«.
5. Zakon o izobraževanju odraslih
221. člen
V Zakonu o izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo) se prvi odstavek 15. člena spremeni tako, da se glasi:
»Javne organizacije za izobraževanje odraslih ustanovi občina, lahko pa tudi pokrajina.«.
222. člen
Četrti odstavek 24. čena se spremeni tako, da se glasi:
»Med izobraževalne programe in dejavnosti iz drugega odstavka tega člena spadajo infrastrukturne dejavnosti v izobraževanju odraslih, ki obsegajo svetovalno delo izvajalcev izobraževanja odraslih, publicistično dejavnost, mednarodno sodelovanje, razvoj javne službe in druge naloge, pomembne za razvoj dejavnosti izobraževanja odraslih.«.
223. člen
Za 24. členom se dodata nova 24.a in 24.b člen, ki se glasita:
»24.a člen
(letni program pokrajin)
Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnimi programi, ki ga sprejmejo pokrajine.
Letni programi določajo izobraževalne programe, ki se financirajo iz sredstev pokrajin, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, obseg sredstev, ki se zagotovijo v proračunih pokrajin.
Med izobraževalne programe in dejavnosti iz prejšnjega odstavka tega člena spadajo:
– izobraževalni programi osnovnošolskega izobraževanja za odrasle, ki niso zaključili tega izobraževanja,
– izobraževalni programi za pridobitev prvega poklica za odrasle, ki so zaključili samo osnovnošolsko izobraževanje,
– program desetega leta, ki obsega enoletno dopolnjevanje osnovnošolske izobrazbe za odrasle, ki ne nadaljujejo izobraževanja, in izobraževalni programi iz drugega odstavka 7. člena tega zakona ter
– infrastrukturne dejavnosti v izobraževanju odraslih, ki obsegajo svetovalno delo izvajalcev izobraževanja odraslih, publicistično dejavnost, mednarodno sodelovanje, razvoj javne službe in druge naloge, pomembne za razvoj dejavnosti izobraževanja odraslih.
24.b člen
(letni program občin)
Letne programe lahko sprejmejo tudi občine.«.
224. člen
26. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Izvajanje letnih programov omogočajo pristojna ministrstva, pokrajine oziroma skladi, lahko pa tudi občine. V ta namen:
– odločajo o razmestitvi programov,
– objavljajo javne razpise za izvajanje letnih programov in sklepajo pogodbe,
– spremljajo izvajanje letnega programa in sprejemajo ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvajanje,
– dodeljujejo sredstva za financiranje izobraževalnih programov in infrastrukturnih dejavnosti in
– opravljajo druge naloge, določene z letnim programom.«.
225. člen
28. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za izvajanje letnega programa se zagotavljajo iz državnega proračuna, proračunov pokrajin, lahko pa tudi iz sredstev občin (v nadaljnjem besedilu: javna sredstva) in iz drugih virov.«.
226. člen
29. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Iz državnega proračuna se v skladu z normativi in standardi ter obsegom izobraževanja zagotavljajo sredstva za izvedbo programov, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije.«.
227. člen
Za 29. členom se doda nov razdelek, ki se glasi:
»aa) Proračun pokrajin
29.a člen
(obseg sredstev)
Iz proračuna pokrajin se za javne organizacije za izobraževanje odraslih, ki jih je ustanovila pokrajina, v skladu z normativi in standardi ter obsegom izobraževanja zagotavljajo sredstva za izvedbo programov, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih, ki ga sprejme pokrajina, in sicer za:
– za investicije v javne organizacije za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je pokrajina,
– za materialne stroške ter za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme v javnih organizacijah za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je pokrajina,
– javnim organizacijam za izobraževanje odraslih za plače s prispevki in davki za andragoške in druge strokovne delavce organizatorje izobraževanja, na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom ter kolektivno pogodbo, odvisno od obsega izobraževanja po izobraževalnih programih, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih,
– za kritje stroškov za izvajanje izobraževalnih programov, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške za izvedbo programov oziroma dela teh stroškov, kadar za posamezne izobraževalne programe ni zagotovljeno financiranje iz drugih javnih sredstev v celoti, in za izobraževalne programe, ki se sofinancirajo najmanj do tretjine iz drugih virov,
– za opravljanje infrastrukturnih dejavnosti, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške ter
– za druge namene, določene z letnim programom.«.
228. člen
Naslov razdelka »b) Sredstva lokalne skupnosti« se spremeni v »b) Sredstva občine«.
229. člen
30. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Iz proračuna občine se za javne organizacije za izobraževanje odraslih, ki jih je ustanovila občina, v skladu z normativi in standardi ter obsegom izobraževanja zagotavljajo sredstva za izvedbo programov, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih, ki ga sprejme občina, in sicer:
– za investicije v javne organizacije za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je občina,
– za materialne stroške ter za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme v javnih organizacijah za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je občina,
– javnim organizacijam za izobraževanje odraslih za plače s prispevki in davki za andragoške in druge strokovne delavce organizatorje izobraževanja, na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom ter kolektivno pogodbo, odvisno od obsega izobraževanja po izobraževalnih programih, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih,
– za kritje stroškov za izvajanje izobraževalnih programov, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške za izvedbo programov oziroma dela teh stroškov, kadar za posamezne izobraževalne programe ni zagotovljeno financiranje iz drugih javnih sredstev v celoti, in za izobraževalne programe, ki se sofinancirajo najmanj do tretjine iz drugih virov,
– za opravljanje infrastrukturnih dejavnosti, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške ter
– za druge namene, določene z letnim programom.«.
230. člen
V 32. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Izvajalce letnega programa izberejo pristojna ministrstva, pokrajine ali občine.«.
231. člen
V 33. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Z izvajalcem letnega programa sklene pristojno ministrstvo, pokrajina ali občina pogodbo.«.
g) na področju zdravja
1. Zakon o zdravstveni dejavnosti
232. člen
V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2; Uradni list RS, štev. 23/05 in 23/08) se četrti in peti odstavek v 5. členu spremenita tako, da se glasita:
»Mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni ravni zagotavljajo pokrajine, določi jo Republika Slovenija po predhodnem mnenju zainteresirane pokrajine.
Mrežo javne zdravstvene službe na terciarni ravni določi in zagotavlja Republika Slovenija.«.
233. člen
V 6. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Pogoje, način, mrežo in organiziranost nujne medicinske pomoči določi minister, pristojen za zdravje. Pokrajina usklajuje delovanje nujne medicinske pomoči na svojem območju.«.
234. člen
V 16. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Bolnišnico ustanovi pokrajina ali več pokrajin za območje ene ali več pokrajin, skladno z merili iz drugega odstavka 4. člena tega zakona.«.
235. člen
V 17. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Bolnišnico, ki poleg dejavnosti splošne ali specialne bolnišnice opravlja tudi dejavnost klinik, kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov ustanovi Republika Slovenija skupaj s pokrajino ali več pokrajinami.«.
236. člen
V 23. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Za izvajanje nalog iz prejšnjega člena se za območje Republike Slovenije ustanovi Inštitut za varovanje zdravja, za svoje območje pa pokrajina ali več pokrajin ustanovijo pokrajinski zavod za zdravstveno varstvo.«.
V drugem odstavku se beseda »območni« nadomesti z besedo »pokrajinski«.
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»Za izvajanje nalog iz prejšnjega člena pokrajinski zavod za zdravstveno varstvo opravlja naslednje naloge:
- spremlja in proučuje zdravstveno stanje in raven zdravja prebivalstva, vključno z dejavniki, ki vplivajo na zdravje;
- izvaja in koordinira ukrepe za obvladovanje nalezljivih bolezni v skladu s posebnim zakonom;
- koordinira nacionalne preventivne programe za zgodnje odkrivanje obolenj;
- usposablja, koordinira in usklajuje izvajalce programov promocije zdravja;
- razvija nove programe promocije zdravja za pokrajino.«.
237. člen
V 42. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na sekundarni ravni podeli z odločbo minister, pristojen za zdravje, s soglasjem pokrajinskega organa pristojnega za zdravstvo.«.
2. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
238. člen
V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB3; Uradni list RS, štev. 72/06, 91/07 in 76/08) se v 3. členu drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajina, občina in mesto v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi zagotavljajo pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva na svojem območju.«.
239. člen
V 7. členu se v prvem odstavku besedilo prve do vključno šeste alineje nadomesti z naslednjim besedilom:
»– spremljanje in proučevanje zdravstvenega stanja in ravni zdravja prebivalstva, vključno z dejavniki, ki vplivajo na zdravje;
– spremljanje in proučevanje pojava nalezljivih bolezni in drugih masovnih groženj zdravju ter predlaganje, uvajanje in nadzor ukrepov za obvladovanje teh groženj;
– oblikovanje ukrepov za izboljšanje zdravja ter spremljanje izvajanja in ocenjevanje učinkovitosti teh ukrepov s pripravo predlogov za izboljšanje;
– osveščanje, izobraževanje in vzpodbujanje posameznikov za zdrav način življenja;
– dejavnost javnega zdravja na nacionalni ravni;«.
Dosedanje sedma do štirinajsta alineja postanejo šesta do trinajsta alineja.
240. člen
Za 7. členom se dodata nova 7.a in 7.b člen, ki se glasita:
»7.a člen
Pokrajina na svojem območju zagotavlja sredstva za:
- spremljanje in proučevanje zdravstvenega stanja in ravni zdravja prebivalstva, vključno z dejavniki, ki vplivajo na zdravje;
- spremljanje učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti dela sistema zdravstvenega varstva s pripravo predlogov za izboljšanje stanja;
- osveščanje, izobraževanje in vzpodbujanje posameznikov za zdrav način življenja;
- uresničevanje programov za krepitev zdravja;
- dejavnost javnega zdravja.
Pokrajina za javne zdravstvene zavode, ki jih je ustanovila, zagotavlja sredstva za investicije in za druge obveznosti, določene z zakonom in z aktom o ustanovitvi.
7.b člen
Pokrajina ustanovi Svet za zdravje pokrajine, ki ima naslednje naloge:
- spremlja in proučuje podatke o zdravju prebivalstva ter o dejavnikih, ki vplivajo na zdravje;
- obravnava vprašanja s področja zdravstvenega varstva, ki zahtevajo medpodročno reševanje;
- zagotavlja strokovno pomoč pokrajinskim organom pri uresničevanju nalog, ki se nanašajo na družbeno skrb za zdravje.«.
241. člen
V 8. členu se črta druga alineja.
Dosedanje tretja, četrta, peta in šesta alineja postanejo druga, tretja, četrta in peta alineja.
3. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog
242. člen
V Zakonu o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (ZPUPD; Uradni list RS, štev. 98/99 in 2/04-ZPNNVSM) se v 1. členu v drugem odstavku za besedo »ministrstva« dodata besedi »in pokrajine«.
243. člen
V 6.členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Koordinacijo delovanja lokalnih akcijskih skupin iz prejšnjega odstavka zagotavljajo pokrajine.«.
244. člen
V 13. členu se v šestem odstavku za prvim stavkom doda nov drugi stavek, ki se glasi:
»Programe zmanjševanja škode, katerih namen je preprečevanje prenosa nalezljivih bolezni, zagotavlja država.«.
245. člen
V 16. členu se v petem odstavku za besedo »proračuna« doda vejica in besedi »proračuna pokrajine«.
h) na področju kulture
1. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo
246. člen
V Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - UPB1; Uradni list RS, št. 77/07, 56/08 in 94/09 - odl.US) se v 2. členu doda nova, enajsta alineja, ki se glasi:
»- lokalna skupnost pomeni pokrajine in občine, lokalna raven pokrajinsko in občinsko raven, lokalni program pa pokrajinski in občinski program, če ni s tem zakonom drugače določeno.«
247. člen
V 14. členu se doda nov, drugi odstavek, ki se glasi:
»Pokrajinski program za kulturo mora upoštevati cilje in prioritete nacionalnega programa za kulturo«.
248. člen
V drugem odstavku 24. člena se črta druga alineja.
249. člen
V drugem odstavku 31. člena se za besedo »občin« dodata besedi »oziroma pokrajin«.
250. člen
Pred 65. členom se naslov poglavja spremeni tako, da se glasi:
»1.3 razmejitev med državo, pokrajinami in občinami pri zagotavljanju javnih kulturnih dobrin.«.
251. člen
66. člen se spremeni tako, da se glasi:
»66. člen
(pristojnosti pokrajin in občin)
Pokrajine in občine zagotavljajo najmanj tiste javne kulturne dobrine, ki jih določajo posebni zakoni (knjižničarstvo, varstvo kulturne dediščine, arhivska dejavnost ipd.), podpirajo ljubiteljske kulturne dejavnosti, vključno s tistimi, ki so namenjene kulturni integraciji manjšinskih skupnosti in priseljencev, ter zadovoljujejo tudi druge kulturne potrebe prebivalcev, ki jih ugotovijo s svojimi programi za kulturo.
Ne glede na prejšnji odstavek, pokrajine in občine zagotavljajo tudi javne kulturne dobrine širšega pomena (uprizoritvene umetnosti, vizualne umetnosti, novi mediji ipd.), če je to mogoče glede na objektivne okoliščine, kot so število prebivalcev, gospodarska moč, prostorske in kadrovske zmogljivosti, oziroma če to izhaja iz kulturne tradicije pokrajin in občin.«.
252. člen
67. člen se spremeni tako, da se glasi:
»67. člen
(javne kulturne dobrine širšega pomena)
Občini, ki zagotavlja javne kulturne dobrine širšega pomena ali je ustanoviteljica javnega zavoda, ki zagotavlja javne kulturne dobrine širšega pomena, tudi za potrebe prebivalcev sosednjih ali vseh občin v pokrajini, in je to v javnem interesu pokrajine, pokrajina zagotavlja ustrezna dodatna sredstva.
Če občina iz prejšnjega odstavka s tem soglaša, lahko pokrajina z odlokom prevzame zagotavljanje javnih kulturnih dobrin širšega pomena na svojem območju in ustanoviteljske pravice v javnem zavodu, skupaj z javno kulturno infrastrukturo in stvarnim premoženjem javnega zavoda oziroma premoženjem, s katerim upravlja javni zavod.
Če vlada na predlog ministra, pristojnega za kulturo, ugotovi, da se v okviru zagotavljanja javnih kulturnih dobrin širšega pomena iz prejšnjih odstavkov tega člena opravljajo posamezne naloge ali programi, ki so v javnem interesu države, z odločbo določi višino in namen dodatnih sredstev, ki se občini ali pokrajini zagotovijo iz državnega proračuna.«.
253. člen
68. člen se spremeni tako, da se glasi:
»68. člen
(javne kulturne dobrine lokalnega pomena)
Če se občina ali pokrajina z ministrom, pristojnim za kulturo, dogovorita, da javni zavod, ki ga je ustanovila država in ima sedež na območju občine ali pokrajine, zagotavlja javne kulturne dobrine, ki so v interesu občine ali pokrajine, sklene občina ali pokrajina v skladu s 93. členom tega zakona z javnim zavodom pogodbo, s katero mu zagotovi ustrezna sredstva iz svojega proračuna.«.
254. člen
71. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Država načrtuje, gradi in vzdržuje javno kulturno infrastrukturo v lasti države, pokrajine načrtujejo, gradijo in vzdržujejo javno kulturno infrastrukturo v lasti pokrajin in občine javno kulturno infrastrukturo v lasti občin.«.
255. člen
V prvem odstavku 93. člena se za besedo »država« dodajo besede »pokrajina ali občina«, na koncu stavka pa se postavi in doda besede »ali med seboj«.
Tretja alineja drugega odstavka se spremeni in se glasi:
»– pogodbe o pokrajinskem ali občinskem sofinanciranju javnih zavodov države (68. člen),«.
V petem odstavku se črtajo besede »lokalne skupnosti ter«.
2. Zakon o knjižničarstvu
256. člen
V zakonu o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 97/01 in 96/02-ZUJIK) se spremeni prvi odstavek 27. člena tako, da se glasi:
»Osrednja območna knjižnica je splošna knjižnica, ki opravlja za območje ene ali več pokrajin posebne naloge. Javno mrežo osrednjih območnih knjižnic določi ministrstvo, pristojno za kulturo v soglasju z ustanoviteljem oziroma ustanovitelji splošnih knjižnic.«
Spremeni se napovedni stavek v drugem odstavku tako, da se glasi:
»Posebne naloge osrednje območne knjižnice so:«.
257. člen
Za 53. členom se doda nov 53.a člen, ki se glasi:
»53.a člen
(sredstva pokrajin pri sofinanciranju knjižnic)
Pokrajina zagotavlja splošnim knjižnicam s sedežem na območju pokrajine sredstva za sofinanciranje nabave knjižničnega gradiva in celotna sredstva za posebne naloge osrednjih območnih knjižnic iz 27. člena tega zakona.
Če osrednja območna knjižnica nima sedeža v pokrajini, potem pokrajina zagotavlja osrednji območni knjižnici, ki v javni knjižnični mreži opravlja posebne naloge tudi za splošne knjižnice v tej pokrajini, delež sredstev, sorazmeren številu prebivalstva, če se ne dogovori drugače s pokrajino, v kateri je sedež osrednje območne knjižnice, ki opravlja posebne naloge tudi za pokrajino brez sedeža take knjižnice.«.
258. člen
54. člen se spremeni tako, da se glasi:
»54. člen
(neizpolnjevanje obveznosti občine in pokrajine)
Če minister, pristojen za kulturo, ugotovi, da občina ali pokrajina ne izpolnjuje svojih obveznosti iz 52., 53. oziroma 53.a člena tega zakona, mora najpozneje v enem mesecu opozoriti pristojni občinski ali pokrajinski organ, da mora občina oziroma pokrajina začeti izpolnjevati svoje obveznosti. Če občina ali pokrajina v danem roku ne izpolni svojih obveznosti, sproži minister, pristojen za kulturo, postopke za dosego namenske porabe sredstev iz proračuna občine ali pokrajine, v obsegu, skladnem s predpisi o financiranju javne službe splošnih knjižnic.«.
259. člen
V prvem odstavku 55. člena se črta druga alineja.
Peta alineja se spremeni tako, da se glasi:
»- delno za informacijsko in komunikacijsko opremo ter posebne programe in projekte splošnih knjižnic.«
3. Zakon o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti
260. člen
V drugem odstavku 2. člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti (Uradni list RS, št. 1/96 in št. 22/00-ZJS) se črtajo besede »in njegovih območnih izpostav«, beseda »ter« pa se nadomesti z besedo »in«, črta se beseda »tisti«, besede »presegajo lokalni pomen« pa se nadomestijo z besedami »potekajo na nacionalni ravni«.
V tretjem odstavku se besedi »Lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »Občine«.
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Pokrajine zagotavljajo strokovno pomoč za razvoj ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, sofinancirajo programe širšega lokalnega pomena ter zagotavljajo:
- pripravo strokovnih podlag za strateško delovanje pokrajine v ljubiteljski kulturi,
- izvajanje sprejete nacionalne kulturne politike na področju ljubiteljske kulture v pokrajini,
- strokovno usmerjanje in promoviranje ljubiteljske kulture z izobraževanjem, prireditvami in založništvom v pokrajini,
- izpeljavo javnih razpisov za sofinanciranje ljubiteljskih kulturnih dejavnosti v pokrajini,
- strokovno organizacijsko pomoč ljubiteljskim kulturnim društvom oziroma njihovim zvezam, skupinam in posameznikom pri izvajanju njihovih ljubiteljskih kulturnih dejavnosti ter pomoč občinam pri zagotavljanju pogojev za izvedbo kulturnih prireditev,
- prostorske pogoje za delovanje društev, skupin in posameznikov, ki izvajajo ljubiteljske kulturne programe širšega lokalnega pomena.«.
261. člen
V 3. členu se doda nova druga alineja, ki se glasi:
»– občine in pokrajine,«.
262. člen
V prvem odstavku 5. člena se prva alineja spremeni tako, da se glasi:
»– izvaja nacionalni kulturni program na nacionalni ravni, spremlja in analizira stanje ljubiteljske kulture na vseh ravneh ter sodeluje s pokrajinami in občinami pri zagotavljanju razvoja ljubiteljske kulturne dejavnosti,«.
Šesta alineja se spremeni tako, da se glasi:
»– zagotavlja strokovno organizacijsko pomoč ljubiteljskim kulturnim društvom oziroma njihovim zvezam, skupinam in posameznikom pri izvajanju njihovih ljubiteljskih kulturnih dejavnosti ter pomoč pokrajinam in občinam pri zagotavljanju pogojev za izvedbo kulturnih prireditev,«.
Doda se nova sedma alineja, ki se glasi:
»– strokovno in organizacijsko sodeluje s kulturnimi organizacijami Slovencev v zamejstvu in po svetu,«.
Črta se drugi odstavek.
263. člen
Črta se 6. člen.
4. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih
264. člen
V Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06) se v 2. členu v dvanajsti alineji besedilo »samoupravnih lokalnih skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajin in občin«, v trinajsti alineji pa besedilo »regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti« z besedilom »pokrajinski arhivi in občinski arhivi«.
265. člen
Prvi odstavek 38. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Javno arhivsko gradivo je last Republike Slovenije, razen arhivskega gradiva, ki je last pokrajine ali občine.«.
266. člen
Prvi odstavek 54. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv, pokrajinski arhivi in občinski arhivi.«.
267. člen
55. člen se spremeni tako, da se glasi:
»55. člen
(državni arhiv in pokrajinski arhivi)
(1) Državni arhiv varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država, Banke Slovenije ter državnih in javnih skladov, agencij in drugih pravnih oseb, ki jih je ustanovila država in praviloma delujejo za območje celotne države.
(2) Državni arhiv varuje filmsko arhivsko gradivo.
(3) Pokrajinski arhivi varujejo na območju pokrajine nastalo javno arhivsko gradivo državnih organov in njihovih organizacijskih enot, pokrajinskih organov in njihovih organizacijskih enot ter nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država ali pokrajina in ki potekajo na območju ene ali več pokrajin.
(4) Pokrajinski arhivi hranijo tudi arhivsko gradivo občin, če te ne ustanovijo lastnih arhivov za varstvo svojega javnega arhivskega gradiva.
(5) Pokrajine ustanavljajo pokrajinske arhive kot javne zavode za opravljanje arhivske dejavnosti tako, da je zajeto območje celotne države.
(6) Minister, pristojen za kulturo, na predlog državnega arhiva določi območno mrežo delovanja pokrajinskih arhivov in odloča o vprašanjih razporeditve zbirk arhivskega gradiva, za katere je pristojen posamezen pokrajinski arhiv.«.
268. člen
V 57. členu se besedilo »samoupravna lokalna skupnost« v ustreznem sklonu in številu nadomesti z besedo »občina« v ustreznem sklonu in številu.
269. člen
58. člen se spremeni tako, da se glasi:
»58. člen
(pogodba med občino in pokrajinskim arhivom)
Če občina ne ustanovi lastnega arhiva, hrani njeno javno arhivsko gradivo na podlagi medsebojne pogodbe pokrajinski arhiv, ki deluje na območju občine.«.
270. člen
V 90. členu se črta druga alineja.
i) na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami
1. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami
271. člen
V Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) se v vseh določbah besedilo »pristojni organ lokalne skupnosti ali državni organ« ali »pristojni državni organ in organ lokalne skupnosti« ali »pristojni državni organ ali organ lokalne skupnosti« ali »državni organ in organ lokalne skupnosti« v ustreznem sklonu nadomestijo z besedilom »pristojni državni, pokrajinski in občinski organ« v ustreznem sklonu, besedi »lokalna skupnost« v ustreznem sklonu pa se nadomestita z besedo »občina ali pokrajina« v ustreznem sklonu, razen če s tem zakonom ni drugače določeno.
272. člen
V 1. členu se v tretjem odstavku besedilo »Država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti)« nadomesti z besedilom »Država, pokrajine in občine«.
273. člen
V prvem odstavku 6. člena se besedilo »lokalne oziroma širše samoupravne skupnosti, regije« nadomesti z besedama »občin, pokrajin«.
274. člen
V 29. točki 8. člena se besedilo »v lokalni skupnosti, v širši samoupravni skupnosti« nadomesti z besedilom »v občini, v pokrajini.«
275. člen
11. člen se spremeni tako, da se glasi:
»11. člen
(načelo javnosti)
(1) Podatki o nevarnostih ter o dejavnostih državnih organov, pokrajin, občin in drugih izvajalcev nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so javni.
(2) Država, pokrajine in občine morajo zagotoviti, da je prebivalstvo na območju, ki bi ga lahko prizadela naravna ali druga nesreča, obveščeno o nevarnostih.«.
276. člen
12. člen se spremeni tako, da se glasi:
»12. člen
(načelo preventive)
Država, pokrajine in občine pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v skladu s svojimi pristojnostmi prednostno organizirajo izvajanje preventivnih ukrepov.«.
277. člen
V 14. členu se v drugem odstavku beseda »država« nadomesti z besedilom »pokrajina oziroma država«.
278. člen
V 19.a členu se v prvem odstavku beseda »regij« nadomesti z besedo »pokrajin«.
279. člen
V 19.b členu se v prvem odstavku besedilo »organu lokalne skupnosti, širše samoupravne skupnosti« nadomesti z besedilom »občinskem in pokrajinskem organu«.
280. člen
V 23.a členu se v prvem odstavku besedilo »organa lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »občinskega ali pokrajinskega organa«.
281. člen
V 27. členu se v drugem odstavku za besedo »države« postavi vejica, besedilo »ali lokalne skupnosti« pa nadomesti z besedilom », pokrajine ali občine«.
282. člen
V 28. členu se v šestem odstavku besedilo »država oziroma lokalna skupnost« nadomesti z besedilom »država, pokrajina oziroma občina«.
283. člen
V 31. členu se v prvem odstavku besedilo »Država in lokalna skupnost sta odgovorni« nadomesti z besedilom »Država, pokrajina in občine so odgovorne«.
284. člen
V 36. členu se v šesti alineji besedilo spremeni tako, da se glasi:
»– vodenje sil za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, ki prizadenejo dve ali več pokrajin oziroma ki presegajo zmogljivosti ene pokrajine;«.
285. člen
Za 36. členom se doda nov 36.a člen, ki se glasi:
»36.a člen
(pristojnosti pokrajine)
V pokrajinski pristojnosti so:
– urejanje sistema zaščite, reševanja in pomoči na območju pokrajine v skladu s tem zakonom;
– izdelava ocen ogroženosti zaradi naravnih in drugih nesreč v pokrajini, ki lahko prizadenejo dve ali več občin ter načrtov zaščite in reševanja za te nesreče;
– usmerjanje priprav in aktivnosti za osebno in vzajemno zaščito glede na ogroženost pokrajine in organiziranje svetovalne službe po potrebi;
– sprejemanje programov, določanje in izvajanje ukrepov zaščite in reševanja;
– organiziranje, opremljanje, usposabljanje in vodenje sil za zaščito, reševanje in pomoč ob nesrečah, ki prizadenejo dve ali več občin v pokrajini, oziroma pomoč ob nesreči, ki prizadene posamezno občino ali sosednje pokrajine;
– ocenjevanje škode zaradi naravnih in drugih nesreč na območju pokrajine;
– sodelovanje s sosednjimi pokrajinami na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
– mednarodno sodelovanje na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v skladu s tem zakonom.«.
286. člen
V 37. členu se v drugem odstavku v enajsti alineji beseda »državo« nadomesti z besedo »pokrajino«.
287. člen
43. člen se spremeni tako, da se glasi:
»43. člen
(programi in načrti pokrajin in občin)
Pokrajine in občine sprejmejo svoje programe in načrte varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom.«.
288. člen
V 44. členu se za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Ocene ogroženosti za območje pokrajine izdela pristojni pokrajinski organ.«.
Dosedanji tretji in četrti odstavek postaneta četrti in peti odstavek.
289. člen
V 46. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(2) Pokrajinske načrte zaščite in reševanja izdelajo pristojni pokrajinski organi, občinske načrte zaščite in reševanja pa pristojni občinski organi.«.
290. člen
V 52. členu se v drugem odstavku besedilo »Državni organi, organi lokalnih skupnosti,« nadomesti z besedilom »Državni organi, pokrajinski in občinski organi,«.
291. člen
V 55. členu se v tretjem odstavku za besedama »Civilne zaščite« postavi vejica, besedilo »ali državnega oziroma organa lokalne skupnosti« pa nadomesti z besedilom »predsednika pokrajine ali državnega, pokrajinskega ali občinskega organa«.
292. člen
V 62. členu se v prvem odstavku za besedo »Država« postavi vejica in doda beseda »pokrajine«.
293. člen
V 70. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(2) Pokrajina načrtuje ter usmerja osebno in vzajemno zaščito ter v ta namen lahko ustanovi svetovalno službo. Za organizacijo in uresničevanje osebne in vzajemne zaščite skrbijo občine.«.
294. člen
V 74. členu se v peti alineji prvega odstavka v peti besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedama »občine, pokrajina«.
295. člen
V 75. členu se v četrtem odstavku beseda »regiji« nadomesti z besedo »pokrajini«.
V petem odstavku se besedilo »organ lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajinski ali občinski organ«.
296. člen
V 76. členu se v tretjem odstavku besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajine in občine«.
297. člen
V 85. členu se v šestem odstavku drugi stavek nadomesti z besedilom, ki se glasi:
»O zagotovitvi sredstev za stroške nujnih del pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, ki jih vodijo pristojni občinski organi, odloča župan. O zagotovitvi sredstev za stroške nujnih del pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči, ki jih vodijo pristojni pokrajinski organi, odloča predsednik pokrajine oziroma vlada, če izvajanje zaščite, reševanja in pomoči vodijo pristojni državni organi.«
298. člen
V 86.a členu se v prvem odstavku črtata besedi »ali regije«.
299. člen
V 87. členu se v drugem odstavku druga alineja spremeni tako, da se glasi:
»– pokrajinski štabi;«.
V tretjem odstavku se beseda »regijskih« nadomesti z besedo »pokrajinskih«.
300. člen
96. člen se spremeni tako, da se glasi:
»96. člen
(poveljnik in štab Civilne zaščite pokrajine)
(1) Za operativno strokovno vodenje sil za zaščito, reševanje in pomoč v pokrajini predsednik pokrajine imenuje poveljnika in štab Civilne zaščite.
(2) Poveljnik Civilne zaščite pokrajine je za svoje delo odgovoren predsedniku pokrajine in poveljniku Civilne zaščite Republike Slovenije, zlasti za uresničevanje usmeritev in odločitev za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči, ki jih sprejme poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije v skladu s svojimi pristojnostmi.«.
301. člen
V 97. členu se v prvem odstavku besedilo »in regijske komisije« nadomesti z besedo »komisijo«.
V drugem odstavku se beseda »komisij« nadomesti z besedo »komisije«.
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Za ocenjevanje škode ob naravnih in drugih nesrečah na območju pokrajine predsednik pokrajine imenuje pokrajinsko komisijo za ocenjevanje škode. Za člane komisije imenuje strokovnjake in predstavnike iz pokrajinskih organov, javnih služb, gospodarskih družb ter zavarovalnic.«.
Dosedanji tretji in četrti odstavek postaneta četrti in peti odstavek.
302. člen
V 97.b členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita:
»(2) Ocene škode, ki jih izdelajo komisije za ocenjevanje škode v občinah, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije na stvareh v občinski lasti oziroma jih predložijo oškodovanci neposredno, morajo potrditi pokrajinske komisije za ocenjevanje škode v pokrajinah, na območju katerih je škoda nastala ter državna komisija za ocenjevanje škode.
(3) Pokrajinske in državna komisija za ocenjevanje škode lahko neposredno preverjajo ocenjevanje škode, zahtevajo dodatna dokazila ali dodatne cenitve oziroma v posameznih primerih izvedejo cenitve same ali s pooblaščenimi cenilci. Pokrajinske in državna komisija lahko ocene škode znižajo ali zvišajo, če ugotovijo pomanjkljivosti pri ocenjevanju oziroma uporabi predpisane metodologije za ocenjevanje škode ob naravnih in drugih nesrečah.«.
303. člen
Za 97.b členom se doda nov 97.c člen, ki se glasi:
»97.c člen
(naloge predsednika pokrajine)
Predsednik pokrajine:
– skrbi za izvajanje priprav za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
– sprejme pokrajinske načrte zaščite in reševanja;
– določi vrsto in obseg sil za zaščito, reševanje in pomoč v skladu z ocenami ogroženosti ter načrti zaščite in reševanja;
– imenuje poveljnika in štab Civilne zaščite pokrajine;
– vodi zaščito, reševanje in pomoč ob nesrečah, ob katerih so aktivirani pokrajinski načrti, sile in druge zmogljivosti pokrajine.«.
304. člen
V 98. členu se v tretjem odstavku beseda »regijskemu« nadomesti z besedo »pokrajinskemu«, beseda »regijski« pa z besedo »pokrajinski«.
305. člen
V 102. členu se v osmi alineji črtata besedi »in regijske«.
306. člen
V 105. členu se v četrtem odstavku v tretji alineji za besedama »drugi občini« dodata besedi »drugi pokrajini«.
307. člen
V 106.č členu se v petem odstavku drugi stavek spremeni tako, da se glasi:
»Pravico do prerazporeditve na delo v okviru organov občine ali pokrajine oziroma poklicne rehabilitacije ima v skladu s tem členom tudi javni uslužbenec na področju zaščite in reševanja v občini ali pokrajini.«
308. člen
V 110. členu se za besedo »država« postavi vejica, besede »in lokalne skupnosti« pa nadomestijo z besedilom »pokrajine in občine«.
309. člen
V 114. členu se v prvem odstavku za besedo »ministrstvo« postavi vejica, besede »in lokalne skupnosti« pa nadomestijo z besedilom »pokrajine in občine«.
310. člen
Drugi odstavek 116. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Pokrajine in občine zagotavljajo sredstva za financiranje svojih nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami tako kot za druge naloge iz svoje pristojnosti.
V tretjem odstavku se za besedo »država« postavi vejica, besede »in lokalne skupnosti« pa nadomestijo z besedami »pokrajine in občine«.
311. člen
V 119. členu se v prvem odstavku besedilo »300.000 do 3.000.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »1.250 do 12.500 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »100.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 eurov«.
312. člen
V 119.a členu se besedilo »300.000 do 3.000.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »1.250 do 12.500 eurov«.
313. člen
V 120. členu se besedilo »200.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »850 eurov«.
314. člen
V 121. členu v prvem odstavku se besedilo »100.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »200.000 do 300.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »850 do 1.200 eurov«.
2. Zakon o varstvu pred požarom
315. člen
V Zakonu o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo) se v vseh določbah besedi »lokalna skupnost« v ustreznem sklonu nadomestita z besedo »občina« v ustreznem sklonu, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
316. člen
V 6. členu se besedilo »občine in druge samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti)« nadomesti z besedilom »pokrajine in občine«.
317. člen
V 11. členu se za besedo »Država« postavi vejica in doda beseda »pokrajine«.
318. člen
Spremeni se drugi odstavek 12. člena tako, da se glasi:
»(2) Državni, pokrajinski in občinski organi obveščajo javnost in dajejo podatke o zadevah varstva pred požari v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.«.
319. člen
V 31. členu se v tretjem odstavku besedi »lokalni skupnosti« nadomestita z besedama »občini, pokrajini«.
320. člen
V 32. členu se v tretjem odstavku besedilo »Državni organi, organi lokalnih skupnosti« nadomesti z besedilom »Državni in občinski organi«.
321. člen
V 33. členu se v četrtem odstavku v prvi in drugi alineji besedilo »organi lokalnih skupnosti« nadomesti z besedama »občinski organi«.
322. člen
Drugi odstavek 43. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Pokrajina lahko glede na geografske, vremenske in druge razmere predpiše posebne ukrepe varstva pred požarom za naselja ali naravno okolje ter razglaša povečano požarno ogroženost na delu ali območju celotne pokrajine. Posebne ukrepe varstva pred požarom za naselja ali naravno okolje lahko predpiše tudi občina ter razglasi povečano požarno ogroženost na svojem območju.«.
V tretjem odstavku se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedilom »pokrajine in občine«.
323. člen
V 44. členu se besedilo »organi lokalnih skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajinski in občinski organi«.
324. člen
V 57. členu se 2. točka spremeni tako, da se glasi:
»2. proračunov pokrajin in občin;«.
325. člen
V 61. členu se v prvem odstavku besedilo »300.000 do 3.000.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »1.250 do 12.500 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »100.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 eurov«.
326. člen
V 62. členu se v prvem odstavku besedilo »300.000 do 1.000.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »1.250 do 4.200 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »100.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 eurov«.
V tretjem odstavku se besedilo »100.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 eurov«.
- V 63. členu se besedilo »50.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »200 eurov«.
- V 64. členu se besedilo »30.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »125 eurov«.
- V 65. členu se besedilo »50.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »200 eurov«.
3. Zakon o gasilstvu
327. člen
V Zakonu o gasilstvu (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo) se 7. člen spremeni tako, da se glasi:
»7. člen
(naloge pokrajine)
Na pokrajine se lahko prenese opravljanje nalog gasilstva, ki so pomembne za varstvo pred požarom in drugimi nevarnostmi, kot so nakup, vzdrževanje in hramba gasilske zaščitne in reševalne opreme za zahtevnejše intervencije, velike požare in druge velike nesreče.«.
328. člen
V 32. členu se v tretjem in četrtem odstavku beseda »regijski« nadomesti z besedo »pokrajinski«.
329. člen
Za 32.a členom se doda 32.b člen, ki se glasi:
»32.b člen
(pokrajinske gasilske zveze)
(1) Pokrajinske gasilske zveze opravljajo organizacijske in strokovne naloge gasilstva, ki se nanašajo zlasti na:
– usmerjanje in usklajevanje organiziranosti in opremljanja gasilskih enot na območju pokrajine;
– usmerjanje organizacije in izvajanja usposabljanja;
– strokovne tehnične usmeritve in organizacijska navodila, s katerimi se zagotavlja operativna pripravljenost gasilskih enot;
– spremljanje stanja, usklajevanje in dajanje pobud ter usmeritev za zagotavljanje potrebne operativne pripravljenosti gasilskih enot na območju pokrajine glede na ocene ogroženosti;
– sodelovanje s pokrajinskim organom, pristojnim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Pokrajinski gasilski poveljnik je član pokrajinskega štaba Civilne zaščite.
(3) Naloge in pristojnosti iz prvega odstavka tega člena imajo pokrajinske gasilske zveze, ki se vključujejo v Gasilsko zvezo Slovenije. Pogoje za delo pokrajinskih gasilskih zvez zagotovijo pokrajine.«.
330. člen
V 36. členu se v četrtem odstavku prvi stavek spremeni tako, da se glasi:
»Aktiviranje gasilskih enot iz več občin se izvaja v skladu z načrti zaščite in reševanja oziroma na podlagi odločitve pristojnega pokrajinskega ali državnega poveljnika Civilne zaščite, če s pokrajinskim ali državnim načrtom aktiviranje gasilskih enot ni predvideno.«.
331. člen
Spremeni se četrti odstavek 43. člena tako, da se glasi:
»(4) Stroški intervencije gasilskih enot, nastali med intervencijo zunaj območja občine, za katero so ustanovljene, se krijejo iz proračuna pokrajine, če je bila intervencija izvedena na podlagi pokrajinskega načrta zaščite in reševanja oziroma na podlagi odločitve pokrajinskega poveljnika Civilne zaščite, oziroma iz proračuna Republike Slovenije, če je bila intervencija izvedena na podlagi državnega načrta zaščite in reševanja ali odločitve državnega poveljnika Civilne zaščite.«.
332. člen
V 45. členu se v prvem odstavku besedilo »300.000 do 3.000.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »1.250 do 12.500 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »100.000 do 500.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »450 do 2.100 eurov«.
333. člen
V 46. členu se v prvem odstavku besedilo »200.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »850 eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »200.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »850 eurov«.
334. člen
V 47. členu se besedilo »200.000 tolarjev« nadomesti z besedilom »850 eurov«.
4. Zakon o varstvu pred utopitvami
335. člen
V Zakonu o varstvu pred utopitvami (ZVU - UPB; Uradni list RS, št. 42/07) se v vseh določbah besede »samoupravne lokalne skupnosti« v ustreznem sklonu nadomestijo z besedo »občina« v ustreznem sklonu, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
336. člen
Prvi odstavek 2. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Varstvo pred utopitvami iz prejšnjega člena zagotavljajo država, pokrajine, občine, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije ter fizične osebe v skladu z zakonom.«.
Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(3)V pristojnosti pokrajine je predpisovanje posebnih ukrepov za varstvo pred utopitvami, ki se nanašajo na območje več občin ali cele pokrajine. Pokrajina usklajuje varstvo pred utopitvami med občinami na območju pokrajine.«
Za dosedanjim tretjim odstavkom se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) V pristojnosti občine so predpisovanje posebnih ukrepov za varstvo pred utopitvami na območju občine, načrtovanje, organiziranje, izvajanje ter sofinanciranje ukrepov za varstvo pred utopitvami.«.
337. člen
Spremeni se prvi odstavek 3. člena tako, da se glasi:
»(1) Država, pokrajine in občine so dolžne spodbujati izvajanje ukrepov in dejavnosti za preprečevanje nevarnosti utopitev.«.
j) na področju notranjih zadev
1. Zakon o tujcih
338. člen
V Zakonu o tujcih (Ztuj-1-UPB6; Uradni list RS 64/09) se 82. člen spremeni tako, da se glasi:»82. člen
(pomoč pri integraciji tujcev)
» (1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje in finančne ukrepe za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije ter opravlja nadzor in koordinira izvajanje določb o integraciji tujcev. Pomoč pri integraciji tujcev obsega zlasti:
– organizacijo tečajev slovenskega jezika za tujce;
– organizacijo tečajev in drugih oblik za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev;
– zagotavljanje informacij, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi;
– seznanjanje tujcev s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;
– organiziranje skupnih prireditev s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja;
– sodelovanje pri organizaciji delovanja in bivanja v integracijskih hišah in nastanitvenih centrih.
(2) Naloge iz prve, tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena izvaja pokrajina.
(3) Državni in drugi organi, pokrajine, organizacije in združenja sodelujejo zlasti:
– s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije;
– z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj migracije in integracije tujcev.
(4) Državni in drugi organi, pokrajine, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
(5) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine za zagotavljanje in uresničevanje pogojev za integracijo tujcev«.
2. Zakon o mednarodni zaščiti
339. člen
V Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07) se v 99. členu doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Za izvajanje pomoči pri vključevanju v okolje so pristojne pokrajine, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve pa koordinira izvajanje pomoči pri vključevanju v okolje«.«
B) PRENOS NALOG IZ DRŽAVNE PRISTOJNOSTI V IZVRŠEVANJE POKRAJINAM
a) upravne naloge s področja gospodarstva
1. Zakon o rudarstvu
340.člen
V Zakonu o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo) se v šestem odstavku 13. člena, drugem in četrtem odstavku 48. člena, drugem, tretjem in petem odstavku 59. člena ter četrtem in petem odstavku 60. člena besedi »upravna enota« zapisani v različnih sklonih nadomestita z besedilom »za rudarstvo pristojni pokrajinski upravni organ« v različnih sklonih.
b) upravne naloge s področja kmetijstva
1.Zakon o kmetijstvu
341. člen
V prvem odstavku 70. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) se besedilo »pristojna upravna enota« nadomesti z besedilom »za kmetijstvo pristojni pokrajinski upravni organ (v nadaljnjem besedilu: pokrajinski upravni organ)«.
V tretjem odstavku se besedi «Upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
342. člen
V šestem odstavku 103. člena se besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V sedmem odstavku se besedi »upravni enoti« nadomestita z besedami »pokrajinskemu upravnemu organu«.
V osmem odstavku se besedi »Upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
343. člen
V šestem odstavku 103.a člena se besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V sedmem odstavku se besedi »upravni enoti« nadomestita z besedami »pokrajinskemu upravnemu organu«.
V osmem odstavku se črtata besedi »upravnim enotam«, besedi »upravne enote« pa se nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V devetem odstavku se besedi »Upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
V desetem odstavku se besedi »upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
344. člen
V četrtem odstavku 104. člena se besedi »upravni enoti« nadomestita z besedami »pokrajinskemu upravnemu organu«.
V šestem odstavku se besedi »Upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
2. Zakon o vinu
345. člen
V Zakonu o vinu (Uradni list RS, št. 105/06) se v tretjem odstavku 14. člena besedilo »v upravni enoti« nadomesti z besedilom »pri pokrajinskem upravnem organu«.
346. člen
V drugem odstavku 15. člena se besedi »upravno enoto« nadomestita z besedilom« pokrajinski upravni organ«.
V tretjem odstavku se besedi »upravno enoto« nadomestita z besedilom »pokrajinski upravni organ«.
347. člen
V prvem odstavku 16. člena se besedi »Upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V tretjem odstavku se besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V šestem odstavku se besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinske upravne organe«.
348. člen
V prvem odstavku 18. člena se besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organi«.
V drugem odstavku se besedi »upravnim enotam« nadomestita z besedami » pokrajinskim upravnim organom«.
349. člen
V petem odstavku 44. člena se besedi »upravna enota« nadomestita z besedami »pokrajinski upravni organ«.
3. Zakon o kmetijskih zemljiščih
350. člen
V celotnem besedilu Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo) se besedi »upravna enota« v ustreznem sklonu nadomestita z besedami »pristojni pokrajinski upravni organ« v ustreznem sklonu.
351. člen
84. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Upravičenci iz prve alineje 81. člena tega zakona vložijo predlog za uvedbo melioracije pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo.
Minister, pristojen za kmetijstvo, uvede melioracijo, če so izpolnjeni pogoji iz 82. člena tega zakona, in obvesti pristojni pokrajinski upravni organ, da izda odločbo o uvedbi komasacijskega postopka, če je ta potrebna in so izpolnjeni predpisani pogoji.«
4.Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev
352. člen
V Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl. US) se v 4. členu besedi »upravna enota« v ustreznem sklonu nadomestita z besedilom »pristojni pokrajinski upravni organ« v ustreznem sklonu.
353. člen
V 26. členu se besedilo »pristojne upravne enote« nadomesti z besedilom »pristojnega pokrajinskega upravnega organa«.
c) upravne naloge s področja razlastitev in služnosti v javnem interesu, upravnih dovoljenj za posege v prostor, graditev in uporabo zgrajenih objektov ter vodenja registrov na stanovanjskem področju
1. Zakon o urejanju prostora
354. člen
V Zakonu o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03-popr., 58/03 – ZZK-1 in 33/07 – ZPNačrt) se v 96. členu besedi »upravne enote« nadomestita z besedami »za prostor pristojni upravni organi pokrajinskih uprav«.
2. Zakon o graditvi objektov
355. člen
V Zakonu o graditvi objektov (ZGO - UPB; Uradni list RS, št. 102/04 (popr.14/05) in 62/04 – Odl. US, 92/05 – ZJC-B, 111/05 – Odl. US, 93/05 – ZVMS in 120/06 – Odl.US) se v drugem odstavku 24. člena besedi »upravna enota« nadomestita z besedami »za gradbene zadeve pristojni upravni organ pokrajinske uprave pokrajine«.
3. Zakon o ohranjanju narave
356. člen
V Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo) se spremeni naslov 112. člena, tako, da se glasi »pokrajinska uprava«.
V prvem odstavku se spremeni napovedni stavek, tako, da se glasi:
»Kot naloge iz državne pristojnosti, prenesene v izvajanje pokrajini, opravlja pristojni upravni organ pokrajinske uprave naslednje naloge:«
č) naloge gradbenih inšpektorjev
1. Zakon o graditvi objektov
357. člen
V Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 62/04 – Odl. US, 92/05 – ZJC-B, 111/05 – Odl. US, 93/05 – ZVMS in 120/06 – Odl.US) se za 143. členom ter za naslovom podpoglavja 1. Opravljanje inšpekcijskega nadzorstva doda nov 143.a člen, ki se glasi:
»143a. člen
(izvajanje inšpekcijskega nadzorstva)
Inšpekcijsko nadzorstvo po tem zakonu opravljajo pokrajinski gradbeni inšpektorji kot nalogo iz državne pristojnosti, preneseno v izvajanje pokrajini.«.
d) naloge inšpektorjev za ceste
1. Zakon o javnih cestah
358. člen
V Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo) se za 72. členom doda nov 72.a člen, ki se glasi:
»72.a člen
(izvajanje inšpekcijskega nadzorstva)
Inšpekcijsko nadzorstvo po tem zakonu opravljajo pokrajinski inšpektorji za ceste kot nalogo iz državne pristojnosti, preneseno v izvajanje pokrajini.«.
e) izvrševanje nalog na področju socialnega varstva, dela in družine
1. Zakon o socialnem varstvu
359. člen
V zakonu o socialnem varstvu (ZSV-UPB2; Uradni list RS, št. 3/007, (23/07 popr., 41/07 popr.)) se prvi odstavek 2. člena spremeni tako, da se glasi:
»Država na različnih ravneh organiziranosti zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva«.
360. člen
V 18.a členu se beseda »občina« v različnih sklonih nadomesti z besedo »pokrajina« v ustreznih sklonih.
361. člen
V 18.f členu se beseda »občina« v različnih sklonih nadomesti z besedo »pokrajina« v ustreznih sklonih.
362. člen
43. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Država prenaša pokrajini v izvrševanje socialno varstvene storitve iz prvega odstavka prejšnjega člena, razen storitev institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju in institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, v kolikor ne gre za rejništvo.«
363. člen
44. člen se spremeni tako, da se glasi:
"Koncesijo za opravljanje javne službe iz 43. člena, ki se financira iz državnega proračuna, podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, kot koncedent. Koncesijo za opravljanje javne službe, ki se financira iz pokrajinskega proračuna, podeli na podlagi mnenja socialne zbornice pokrajinski svet kot koncedent.
Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi.
Koncesija se podeli na javnem razpisu."
364. člen
Prvi odstavek 45. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo ali pokrajinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določi vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za dodelitev koncesij.«.
365. člen
V poglavju »1. Javni socialno varstveni zavodi« se pred dosedanjim 49. členom doda nov 48.a člen, ki se glasi:
»48.a člen
Javni socialno varstveni zavodi so tisti zavodi, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost.
Javne socialno varstvene zavode lahko ustanavlja Republika Slovenija ali pokrajina.
Država ustanavlja zavode za institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju in za institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje.
Pokrajina ustanavlja naslednje javne socialno varstvene zavode: center za socialno delo, dom za starejše, posebni socialno varstveni zavod za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, varstveno delovni center in druge socialno varstvene zavode iz 59. člena tega zakona.
Mrežo vseh javnih socialno varstvenih zavodov določa država.«.
366. člen
49. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Center za socialno delo izvaja storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoč družini za dom in na domu ter organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.
Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno za odpravljanje socialnih stisk in težav v posameznem okolju.
Centru za socialno delo so v izvajanje kot prenesene naloge pokrajine dane tudi naloge v zvezi z izvajanjem instituta družinskega pomočnika.
Center za socialno delo izvaja tudi naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila kot tudi druge naloge, ki so mu kot prenesene naloge pokrajine dane v pristojnost po drugih zakonih.«
367. člen
Sedmi in osmi odstavek 56. člena se spremenita tako, da se glasita:
»Če je ustanoviteljica javnega socialnovarstvenega zavoda Republika Slovenija, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo. Če je ustanoviteljica ali soustanoviteljica javnega socialnovarstvenega zavoda pokrajina, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem predsednika pokrajine.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, lahko minister, pristojen za socialno varstvo oziroma predsednik pokrajine sam imenuje direktorja, če ga v treh mesecih po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister, pristojen za socialno varstvo, oziroma predsednik pokrajine sam razreši direktorja, če ugotovi:
- da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon,
- da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda,
- da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor,
- da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda,
- da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda,
- da direktor ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda.«.
368. člen
Prvi odstavek 97. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Socialnovarstvena dejavnost se financira iz proračuna Republike Slovenije, pokrajine in občine.«.
369. člen
Prvi odstavek 98. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Iz proračuna Republike Slovenije se financirajo:
- dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva iz 6. člena tega zakona;
- institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju;
- denarne socialne pomoči;
- investicije v socialnovarstvene zavode za usposabljanje;
- skupne naloge socialnega varstva iz programa, ki ga vsako leto določi državni zbor;
- naloge socialne zbornice iz 77. člena tega zakona;
- naloge, ki jih skupnosti iz 68. a člena tega zakona opravljajo kot javno pooblastilo;
- javni socialno varstveni programi, namenjeni preprečevanju zasvojenosti, ki vključuje mrežo terapevtskih skupnosti in drugih programov, ki omogočajo nastanitev za uživalce drog in drugih oblik zasvojenosti ter mreža materinskih domov in zavetišč za ženske, žrtve nasilja;
- razvojni in dopolnilni programi, pomembni za državo, in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.«.
370. člen
Za 98. členom se dodata novo podpoglavje in nov 98.a člen, ki se glasita:
»1.a Financiranje socialnovarstvene dejavnosti iz proračuna pokrajine
98.a člen
Iz proračuna pokrajine se financirajo:
- usposabljanje in delo pod posebnimi pogoji;
- socialna preventiva;
- prva socialna pomoč;
- osebna pomoč:
- pomoč družini za dom;
- pravice družinskega pomočnika;
- izvajanje javnih pooblastil;
- institucionalno varstvo odraslih duševno in telesno prizadetih oseb ter starejših oseb, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- pomoč družini na domu, najmanj 50 odstotkov celotnih stroškov storitve in v višini, za katero je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- investicije v socialnovarstvene zavode, razen v socialnovarstvene zavode za usposabljanje;
- javni socialnovarstveni programi, razen tistih, ki so financirani iz proračuna Republike Slovenije;
- razvojni in eksperimentalni programi, pomembni za pokrajino in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.
Za prenesene državne naloge v pristojnost pokrajin iz prvega odstavka tega člena se zagotovijo sredstva iz državnega proračuna.
Če pokrajina ne financira katere od storitev oziroma programov iz prvega odstavka tega člena, jih financira Republika Slovenija na njen račun.
Sredstva za financiranje pravic in prispevkov oziroma storitev in pomoči iz prvega odstavka tega člena se financirajo iz proračuna pokrajine, na območju katere ima upravičenec do storitev in pomoči prijavljeno stalno prebivališče.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se stroški storitve iz četrte alineje prvega odstavka tega člena v primeru prijave stalnega prebivališča na naslovu socialnovarstvenega zavoda na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo) financirajo iz proračuna pokrajine, v kateri je imel upravičenec prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu zavoda.«.
371. člen
99. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Iz proračuna občine se financirajo razvojni in dopolnilni programi, pomembni za občino in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.«.
372. člen
V šestem odstavku 100. člena se beseda »občine« nadomesti z besedo »pokrajine«.
373. člen
V prvem odstavku 100.a člena se beseda »občina« nadomesti z besedo »pokrajina«.
V drugem odstavku se besedi »občinski organ« nadomestita z besedama »pokrajinski organ«.
374. člen
V prvem in drugem odstavku 100.b člena se beseda »občine« nadomesti z besedo »pokrajine«.
375. člen
V prvem in drugem odstavku 100.c člena se beseda »občina« v različnih sklonih nadomesti z besedo »pokrajina« v ustreznih sklonih.
376. člen
V tretjem odstavku 101. člena se beseda »občinski« nadomesti z besedo »pokrajinski«.
377. člen
V prvem odstavku 104. člena se 2. točka spremeni tako, da se glasi:
»2. nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih ta zakon nalaga pokrajinam.«.
Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Nadzor nad izvajanjem nalog iz druge točke prvega odstavka tega člena, ki jih zakon nalaga pokrajinam, obsega zlasti preverjanje obsega mreže javne službe, za katero so zadolžene pokrajine.«.
378. člen
V prvem stavku drugega odstavka 105. člena se za besedo »dejavnosti« doda besedilo »in pri javnem socialnovarstvenem programu«.
V četrtem odstavku se druga in tretja alineja spremenita tako, da se glasita:
»– zahteva od izvajalca dejavnosti oziroma pokrajine pisno poročilo in ustrezno dokumentacijo,
– opravi strokovno oceno očitanih ravnanj izvajalca dejavnosti oziroma pokrajine.«.
2. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
379. člen
V Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo) se v 4. členu za besedilom »Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje« za besedilom v oklepaju doda besedilo », v kolikor niso s tem zakonom prenesene v izvajanje pokrajinskim zavodom za zaposlovanje.«.
380. člen
V 50. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Pokrajine usklajujejo potrebe po razvoju človeških virov in predlagajo natančnejše vsebine ukrepov v okviru sprejetega programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja ter načrtujejo prednostne vsebine državnega programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za svoje območje.«.
Drugi odstavek postane tretji odstavek.
381. člen
V 51. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Pokrajine zagotavljajo izvajanje zaposlitvenih programov, spremljajo učinkovitost izvedbe ukrepov aktivne politike zaposlovanja ter predlagajo nove vsebine in dopolnitve državnega programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja.«.
Drugi odstavek postane tretji odstavek.
382. člen
Prvi odstavek 53.d člena se spremeni tako, da se glasi:
»Za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja se lahko za območje občine, več občin ali za območje pokrajine ustanovi pri gospodarski družbi ali več gospodarskih družbah, sklad dela (v nadaljnjem besedilu: sklad).«.
383. člen
V prvem odstavku 53.f člena se za besedama »proračuna občine« dodata besedi »proračuna pokrajine«.
384. člen
V prvem odstavku 61. člena se za besedo »zavod« doda pika ter črta besedilo »in je organiziran enotno«.
Drugi odstavek tega člena se spremeni tako, da se glasi:
»Za opravljanje s tem zakonom določenih nalog zavoda se ustanovijo pokrajinski zavodi za zaposlovanje. Za sestavo sveta pokrajinskega zavoda ter način imenovanja oziroma razrešitve direktorja zavoda se uporablja zakon, ki ureja zavode, razen glede nalog zavoda, ki jih določa ta zakon.«.
3. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti
385. člen
V Zakonu o izvajanju rejniške dejavnost (ZIRD; Uradni list RS, št. 110/02, 56/06 - odl. US, in 114/06-ZUTPG) se 4. člen spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva za izvajanje rejniške dejavnosti se zagotavljajo v proračunih pokrajin.
Za izvrševanje nalog pokrajin pri izvajanju rejniške dejavnosti se pokrajinam zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna v skladu z zakonom, ki ureja financiranje izvrševanja prenesenih nalog iz državne pristojnosti.«.
386. člen
Četrti odstavek 12. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Sredstva, potrebna za usposabljanje, se zagotavljajo v proračunu pokrajine, na območju katere ima kandidat za rejnika stalno prebivališče.«.
387. člen
V tretjem odstavku 28. člena se besedilo »proračunu Republike Slovenije« nadomestijo z besedilom »proračunu pokrajine, na območju katere ima rejnik stalno prebivališče«.
388. člen
V drugem odstavku 50. člena se besedi »Republika Slovenija« nadomestita z besedilom »pokrajina, na območju katere ima rejnik stalno prebivališče«.
389. člen
60. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Pokrajine izplačujejo rejnine najpozneje do 15. v mesecu za tekoči mesec za rejence z območja pokrajin.«.
390. člen
V prvem odstavku 64. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo: »ki mora biti dostopna pokrajinam, in sicer za območje pokrajine.«.
f) upravne naloge na področju športa
1. Zakon o športu
391. člen
V Zakonu o športu (Uradni list RS, št. 22/98 in 15/03) se v 34. členu v drugem odstavku za prvim stavkom doda nov drugi stavek, ki se glasi:
»Postopek vpisa v evidenco zasebnih športnih delavcev vodi pokrajina, v kateri ima predlagatelj vpisa stalno ali začasno prebivališče.«.
392. člen
V drugem odstavku 35. člena se za prvim stavkom doda nov drugi stavek, ki se glasi:
»Postopek vpisa v evidenco poklicnih športnikov vodi pokrajina, v kateri ima predlagatelj vpisa stalno ali začasno prebivališče.«.
393. člen
V prvem odstavku 36. člena se za prvim stavkom doda nov drugi stavek, ki se glasi:
»Vpis v evidenco zasebnih športnih delavcev in poklicnih športnikov opravljajo pokrajine.«.
V drugem odstavku se besedi »ministrstvo ugotovi« nadomestita z besedama »se ugotovi«.
394. člen
58. člen se spremeni tako, da glasi:»58. člen
(evidence)
Za organizirano in sistematično spremljanje stanja v športu in njegovega razvoja ter za vodenje dolgoročne politike razvoja v športu vodi ministrstvo (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) naslednje evidence:
1. evidenco vrhunskih in drugih športnikov,
2. evidenco izvajalcev letnega programa,
3. evidenco velikih mednarodnih športnih prireditev v Sloveniji,
4. evidenco poklicnih športnikov,
5. evidenco zasebnih športnih delavcev,
6. evidenco strokovno usposobljenih za delo v športu,
7. evidenco športnih objektov in
8. evidenco javnih zavodov v športu.
Podatke v evidenco poklicnih športnikov, evidenco zasebnih športnih delavcev in evidenco javnih zavodov v športu vnašajo v skladu s 34., 35. in 36. členom tega zakona pokrajine.
Evidence sestavljajo evidenčna knjiga in zbirka listin. Evidence se vodijo kot centralna informatizirana zbirka podatkov za območje Republike Slovenije.
Evidenca vrhunskih in drugih športnikov vsebuje naslednje podatke: ime in priimek, spol, datum rojstva, EMŠO, stalno ali začasno prebivališče, športno panogo, športno disciplino, stopnjo kategorizacije, športne rezultate, dosežene na uradnih mednarodnih tekmovanjih in državnih prvenstvih.
Evidenca izvajalcev letnega programa vsebuje naslednje podatke: naziv izvajalca, sedež, ime in priimek zastopnika, naziv športne panoge ali dejavnosti.
Evidenca velikih mednarodnih športnih prireditev vsebuje naslednje podatke: športno panogo, raven, ime organizatorja, države udeleženke.
Evidenca športnih objektov vsebuje naslednje podatke: naziv objekta, naslov objekta, ime in naslov lastnika objekta, ime in naslov upravljavca objekta, številko uporabnega dovoljenja in organ, ki je uporabno dovoljenje izdal, ter homologacijo športnega objekta.
Evidenca poklicnih športnikov vsebuje naslednje podatke: ime in priimek, spol, datum rojstva, EMŠO, stalno ali začasno prebivališče, izobrazbo, športno panogo.
Evidenca zasebnih športnih delavcev vsebuje naslednje podatke: ime in priimek, spol, datum rojstva, EMŠO, stalno ali začasno prebivališče, področje športne dejavnosti, strokovno izobrazbo ali usposobljenost.
Evidenca strokovnih delavcev v športu vsebuje naslednje podatke: ime in priimek, spol, datum rojstva, EMŠO, stalno ali začasno prebivališče, naziv delodajalca, strokovno izobrazbo ali usposobljenost.
Evidenca javnih zavodov v športu vsebuje naslednje podatke: ime in sedež, ime in priimek direktorja, njegov poklic in izobrazbo, imena in priimke drugih zaposlenih, njihove poklice in izobrazbo.
Zoper odločitve pokrajin v zvezi z vpisom v evidence iz drugega odstavka tega člena je možna pritožba na ministrstvo za šolstvo in šport, ki opravlja strokovni nadzor nad delom pokrajin.«.
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
395. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
- Uredba o regionalnih razvojnih programih (Uradni list RS, št.31/06;
- Sklep o razvrstitvi razvojnih regij po stopnji razvitosti za programsko obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 23/06);
- Pravilnik o subjektih spodbujanja razvoja na regionalni ravni (Uradni list RS, št. 44/06 in 14/07).
(2) Predpisi iz prejšnjega odstavka se uporabljajo do konca programskega obdobja 2007-2013, razen pravilnika iz tretje alineje prejšnjega odstavka, ki se uporablja do 30. junija leta, v katerem začnejo pokrajine z delom.
(3) Regionalni razvojni programi razvojnih regij, ki so jih sprejeli sveti regij za programsko obdobje 2007–2013 se do izteka veljavnosti štejejo za razvojne programe pokrajin, ustanovljenih na območju razvojnih regij.
(4) Lastniški deleži države v regionalnih razvojnih agencijah oziroma subjektih spodbujanja razvoja na regionalni ravni se s 1. januarjem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, neodplačno prenesejo na pokrajine, na območju katerih imajo subjekti sedež.
396. člen
(1) Pokrajina prevzame načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena najpozneje v šestih mesecih po konstituiranju prvega pokrajinskega sveta.
(2) Ministrstvo za okolje in prostor v roku iz prejšnjega odstavka prenese na pokrajino vse postopke, ki se v skladu s tem zakonom štejejo za postopke priprave prostorskih aktov za načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona. Če se ta rok izteče v času, ko je tak prostorski akt javno razgrnjen, se prenos opravi takoj po končani javni razgrnitvi.
(3) Državni prostorski načrti za prostorske ureditve, ki so po določbah tega zakona prostorske ureditve pokrajinskega pomena, se štejejo za pokrajinske podrobne prostorske načrte.
(4) Ne glede na določbe tega zakona, se za dokončanje postopkov priprave in sprejema regionalnih prostorskih načrtov, ki bodo začeti pred začetkom uporabe tega zakona, uporabljajo tiste določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07), ki se nanašajo na vsebino in postopek priprave regionalnega prostorskega načrta, ter določbe Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta (Uradni list RS, št. 99/07). Tako sprejeti regionalni prostorski načrti se po začetku uporabe tega zakona štejejo za pokrajinske podrobne prostorske načrte.
(5) Ministrstvo za okolje in prostor v roku iz prvega odstavka na pokrajino prenese tudi finančna sredstva, ki so bila v tekočem proračunskem obdobju predvidena za pripravo prostorskih aktov iz prejšnjega odstavka in še niso bila porabljena.
(6) Pokrajine morajo pokrajinske prostorske načrte pripraviti in sprejeti najpozneje v dveh letih po konstituiranju prvih pokrajinskih svetov.
(7) Do uveljavitve pokrajinskih prostorskih načrtov pokrajine pokrajinske podrobne prostorske načrte pripravljajo skladno z državnim strateškim prostorskim načrtom.
8) Vlada izda predpis iz 18. člena tega zakona v treh mesecih po konstituiranju prvih pokrajinskih svetov.
(9) Minister, pristojen za prostor, izda predpise iz 32. člena tega zakona v treh mesecih po konstituiranju prvih pokrajinskih svetov.
397. člen
(1) Ustanoviteljske pravice države v regijskem ali krajinskem parku se s 1. januarjem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, prenesejo na pokrajine, razen če je več kot 30 odstotkov območja takega parka na območju, ki je v skladu s predpisi določeno kot območje Natura 2000, ali če ima tak park poseben status na podlagi ratificirane mednarodne pogodbe.
(2) Vlada najpozneje do konca leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, z uredbo določi parke nacionalnega pomena, v katerih se ustanoviteljske pravice ne prenesejo na pokrajine, in parke, v katerih postane ustanoviteljica posamezna pokrajina.
3) V roku iz prejšnjega odstavka določi vlada kot parke, v katerih postane ustanoviteljica pokrajina tudi parke, ko so bili ustanovljeni na podlagi predpisov, določenih v prvem odstavku 163. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04-uradno prečiščeno besedilo in 61/06-ZDRU-1), in v katerih so pretežno naravne vrednote naravnega pomena in so na območju dveh ali več občin ter ne spadajo med nacionalne parke iz prejšnjega odstavka.
398. člen
(1)Vlada najpozneje do konca leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, z uredbo določi objekte vodne infrastrukture v lasti države, ki se neodplačno prenesejo v last pokrajinam s prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom.
(2) Ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve uredbe iz prejšnjega odstavka, sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se preneseni objekti vodne infrastrukture vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo.
(1) Vse glavne ceste I. in II. reda, vse regionalne ceste I., II. in III. reda in pokrajinske kolesarske poti se s prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, neodplačno prenesejo v last pokrajin.
((2) Ministrstvo, pristojno za promet, najpozneje v šestih mesecih po roku iz prejšnjega odstavka, sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se prenesene javne ceste in kolesarske poti vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo. V zemljiško knjigo se vpišeta tudi služnost iz tretjega odstavka in posebna pravica uporabe površin iz četrtega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo).
(3) S prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom, pripadajo pokrajinam prihodki od letne dajatve za uporabo motornih vozil, in sicer posamezni pokrajini glede na stalno prebivališče oziroma sedež zavezanca.
400. člen
(1)Vlada najpozneje do konca leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, z uredbo določi javne hidromelioracijske sisteme v lasti države, ki se neodplačno prenesejo v last pokrajinam s prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom.
(2) Ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve uredbe iz prejšnjega odstavka, sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se preneseni objekti vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo.
(3) V primeru, da posamezni objekti leži na območju več pokrajin, uredijo pokrajine medsebojna razmerja s pogodbo.
401. člen
(1) Kmetijska zemljišča v lasti države se s prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, neodplačno prenesejo v last pokrajin, stavbna zemljišča v lasti države pa v last občin.
(2) Gozdovi, s katerimi upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in kmetijska zemljišča, ki so v skladu z zakonom opredeljena kot negozdna zemljišča, ki so ekološko oziroma funkcionalno povezana z gozdom in skupaj z njim zagotavljajo uresničevanje funkcij gozda, ostanejo v lasti Republike Slovenije.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, ostanejo kmetijska zemljišča, ki do roka iz prvega odstavka tega člena ne bodo vrnjena denacionalizacijskim upravičencem ali agrarnim skupnostim, v lasti Republike Slovenije kot zavezanke za vračilo. Do pravnomočne odločitve v denacionalizacijskem postopku upravlja z zemljišči pokrajina, na območju katere ležijo. Če denacionalizacijskemu zahtevku za vračilo kmetijskega zemljišča v naravi ni ugodeno, se zemljišče neodplačno prenese v last pokrajini, na območju katere leži.
(4) Ne glede na določbe tega člena ostanejo v lasti države stavbna in kmetijska zemljišča, ki so naravne vrednote v lasti države ali so na zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država in v skladu s tem zakonom ne preidejo v pristojnost pokrajin.
(5) Ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, najpozneje v šestih mesecih po roku iz prvega odstavka tega člena, sklene s posamezno pokrajino oziroma občino pogodbo, na podlagi katere se prenesena kmetijska oziroma stavbna zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine oziroma občine, na območju katere ležijo.
402. člen
(1) Najpozneje v šestih mesecih po roku iz prvega odstavka prejšnjega člena tega zakona se prenese posameznim pokrajinam prenesenim kmetijskim zemljiščem sorazmeren del namenskega premoženja in finančnih sredstev Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
(2) Pokrajine oziroma občine kot pravne naslednice vstopijo v pravne posle, ki jih je sklenil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v okviru upravljanja s kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, ki v skladu s tem zakonom postanejo njihova lastnina, do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom.
(3) Vsi prihodki od upravljanja in gospodarjenja s kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, katerih podlaga so pravni posli iz prejšnjega odstavka, so od prvega dne leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, prihodek proračuna pokrajine ali občine, na območju katere leži nepremičnina, za katero je pravni posel sklenjen.
403. člen
(1) Najpozneje v šestih mesecih po roku iz prvega odstavka 390. člena tega zakona se opravijo redna likvidacija Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, določi izvajalca preostalih nalog sklada ter prenos stvarnega in finančnega premoženja na pokrajine in občine v skladu s tem zakonom.
(2) Preostalo stvarno in finančno premoženje države v upravljanju sklada se po redni likvidaciji sklada prenese v upravljanje pristojnim državnim organom. Prihodki od upravljanja s preostalim premoženjem, katerih podlaga so pravni posli, ki jih je sklenil sklad do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, so od prvega dne leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, prihodek državnega proračuna.
(3) Javne uslužbence sklada, ki jih v skladu s tem zakonom ne prevzamejo pokrajine, prevzame ministrstvo, pristojno za gozdarstvo.
(4) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93), uporablja pa se do roka iz prvega odstavka tega člena.
404. člen
(1) Ustanoviteljske pravice države v javnih zavodih, ki na področju šolstva izvajajo programe, za katere so v skladu s tem zakonom pristojne pokrajine, se prenesejo na pokrajine, in sicer ustanoviteljske pravice v javnih zavodih, na območju posamezne pokrajine z dnem konstituiranja prvega pokrajinskega sveta.
(2) Do sprejetja novih ustanovitvenih aktov javnih zavodov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo na dan prevzema ustanoviteljskih pravic veljavi akti, če niso v nasprotju s tem zakonom.
(3) Premoženje države v upravljanju oziroma uporabi javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena postane s prvim dne leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, lastnina pokrajin, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(4) Ministrstvo, pristojno za šolstvo in šport, najpozneje v šestih mesecih po roku iz prejšnjega odstavka s pogodbo prenese neodplačno posameznim pokrajinam v last javno infrastrukturo in stvarno premoženje, ki ga uporabljajo javni zavodi, v katerih so v skladu s tem zakonom pokrajine pridobile ustanoviteljske pravice.
(5) Na podlagi pogodbe iz prejšnjega odstavka se prenesena javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje vpišejo v zemljiško knjigo kot javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje posamezne pokrajine.
(6) Ne glede na tretji odstavek tega člena vlada na predlog ministra za šolstvo in šport najpozneje do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, določi seznam premoženja, ki ostane v državni lasti. Vrednost premoženja na območju posamezne pokrajine, ki ostane v lasti države, ne sme presegati deset odstotkov vrednosti vsega premoženja v upravljanju vseh javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena v posamezni pokrajini. Način in pogoji nadaljnje uporabe teh nepremičnin za potrebe javnih zavodov se določijo s pogodbo med ministrstvom, pristojnim za šolstvo in šport, in pokrajino.
405. člen
(1) Ustanoviteljstvo že ustanovljenih javnih glasbenih šol za izvedbo programa osnovnega glasbenega izobraževanja se z uveljavitvijo tega zakona ne spremeni.
(2) Ustanoviteljstvo se lahko prenese na pokrajino na podlagi zahteve občine, pri čemer pokrajina ne more prevzeti obveznosti, ki nastanejo pred prevzemom ustanoviteljstva.
406. člen
(1) Z dnem konstituiranja prvega pokrajinskega sveta se ustanoviteljske pravice države v Splošni bolnišnici Brežice, Splošni bolnišnici Celje, Splošni bolnišnici Izola, Splošni bolnišnici Jesenice, Bolnišnici za ginekologijo in porodništvo Kranj, Splošni bolnišnici Murska Sobota, Splošni bolnišnici Novo mesto, Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo Postojna, Splošni bolnišnici Jožeta Potrča Ptuj, Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca, Šempeter pri Novi Gorici, Splošni bolnišnici Trbovlje, Psihiatrični bolnišnici Begunje na Gorenjskem, Psihiatrični bolnišnici Idrija, Psihiatrični bolnišnici Ormož, Psihiatrični bolnišnici Vojnik, Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj, Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, Zavodu za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Zavodu za zdravstveno varstvo Koper, Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana, Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor, Zavodu za zdravstveno varstvo Murska Sobota, Zavodu za zdravstveno varstvo Novo mesto, Zavodu za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem prenesejo na pokrajino, na območju katere ima bolnišnica oziroma območni zavod sedež.
(2) Najpozneje v enem letu po konstituiranju prvega pokrajinskega sveta se Republika Slovenija in pokrajina, na območju katere je sedež bolnišnice, s pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih dogovorita glede ustanoviteljskih pravic in obveznosti ter sprejmeta ustrezne ustanovitvene akte za naslednje bolnišnice: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Univerzitetni klinični center Maribor, Onkološki inštitut Ljubljana, Psihiatrična bolnišnica Ljubljana in Inštitut za rehabilitacijo invalidov Ljubljana.
(3) Do sprejetja novih ustanovitvenih aktov javnih zavodov iz prvega in drugega odstavka tega člena se uporabljajo na dan prevzema ustanoviteljskih pravic veljavni akti, če niso v nasprotju s tem zakonom. Pokrajine imenujejo svoje predstavnike v svete zavodov najpozneje v treh mesecih po prevzemu ustanoviteljstva.
(4) Premoženje države v upravljanju oziroma uporabi javnih zavodov iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena postane z dnem prevzema ustanoviteljskih pravic lastnina pokrajin.
(5) Ministrstvo za zdravje najpozneje v šestih mesecih po roku iz prejšnjega odstavka s pogodbo neodplačno prenese posameznim pokrajinam v last javno infrastrukturo in stvarno premoženje, ki ga uporabljajo javni zavodi, v katerih so v skladu s tem zakonom pokrajine pridobile ustanoviteljske pravice.
(6) Na podlagi pogodbe iz prejšnjega odstavka se prenesena javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje vpišeta v zemljiško knjigo kot javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje posamezne pokrajine.
(7) Ne glede na četrti odstavek tega člena Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za zdravje najpozneje do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom določi seznam premoženja, ki ostane v državni lasti. Vrednost premoženja na območju posamezne pokrajine, ki ostane v lasti države, ne sme presegati deset odstotkov vrednosti vsega premoženja v upravljanju vseh javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena v posamezni pokrajini. Način in pogoji nadaljnje uporabe teh nepremičnin za potrebe javnih zavodov se določijo s pogodbo med Ministrstvom za zdravje in pokrajino.
407. člen
(1) Z dnem konstituiranja prvega pokrajinskega sveta se ustanoviteljske pravice in obveznosti države v javnih socialnih varstvenih zavodih, katerih ustanavljanje se s tem zakonom prenaša na pokrajine, prenesejo na pokrajine, na območju katerih imajo sedež. Prenos ustanoviteljskih pravic na pokrajine nima vpliva na morebitne soustanoviteljske pravice in premoženje drugih soustanoviteljev teh javnih zavodov.
(2) Do sprejetja novih ustanovitvenih aktov javnih zavodov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo na dan prevzema ustanoviteljskih pravic veljavni akti, če niso v nasprotju s tem zakonom. Pokrajine so dolžne imenovati svoje predstavnike v svete zavodov najkasneje v roku šestih mesecev po prevzemu ustanoviteljstva.
(3) Premoženje države v upravljanju oziroma uporabi javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena, postane z dnem prevzema ustanoviteljskih pravic lastnina pokrajin.
(4) Obstoječe koncesijske in druge pogodbe, sklenjene med državo in tretjimi osebami, ostanejo v veljavi tudi po prenosu pristojnosti iz države na pokrajine. Pokrajina z dnem prenosa pristojnosti vstopi v vsa pogodbena razmerja, sklenjena med državo in tretjimi osebami.
(5) Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najpozneje v šestih mesecih po prevzemu ustanoviteljstva s pogodbo prenese neodplačno posameznim pokrajinam v last javno infrastrukturo in stvarno premoženje, ki ga uporabljajo javni zavodi, v katerih so v skladu s tem zakonom pokrajine pridobile ustanoviteljske pravice.
(6) Na podlagi pogodbe iz prejšnjega odstavka se prenesena javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje vpišeta v zemljiško knjigo kot javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje posamezne pokrajine.
(7) Ne glede na tretji odstavek tega člena vlada na predlog ministra za delo, družino in socialne zadeve najpozneje do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom določi seznam premoženja, ki ostane v lasti države. Vrednost premoženja na območju posamezne pokrajine, ki ostane v lasti države, ne sme presegati deset odstotkov vrednosti vsega premoženja v upravljanju vseh javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena v posamezni pokrajini. Način in pogoji nadaljnje uporabe teh nepremičnin za potrebe javnih zavodov se določijo s pogodbo med ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve in pokrajino.
408. člen
(1) Najpozneje do zadnjega dne leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, se s sklepom Vlade Republike Slovenije Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje reorganizira tako, da se izločijo območne enote zavoda in se organizirajo kot pokrajinski zavodi za zaposlovanje, ki jih prevzamejo pokrajine kot ustanoviteljice.
(2) Do sprejetja ustanovitvenega akta pokrajinskega zavoda za zaposlovanje opravlja pokrajina ustanoviteljske pravice in obveznosti na podlagi sklepa iz prejšnjega odstavka.
(3) Vlada s sklepom iz prvega odstavka tega člena določi javno infrastrukturo ter premoženje države, namenjeno za delovanje pokrajinskih zavodov za zaposlovanje, ki postane lastnina pokrajin. Pogodbe, s katerimi se posameznim pokrajinam prenese premoženje, sklene s pokrajinami ministrstvo, pristojno za delo, družino in socialne zadeve, najpozneje v šestih mesecih po prevzemu ustanoviteljstva v javnih zavodih iz prvega odstavka tega člena.
(4) Na podlagi pogodbe iz prejšnjega odstavka se prenesena javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje vpišeta v zemljiško knjigo kot javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje posamezne pokrajine.
409. člen
(1) Z dnem konstituiranja prvega pokrajinskega sveta se ustanoviteljske pravice države v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Pokrajinskem arhivu Maribor, Zgodovinskem arhivu Celje, Pokrajinskem arhivu Nova Gorica, Pokrajinskem arhivu Koper, Zgodovinskem arhivu Ptuj in Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica prenesejo na pokrajine, na območju katerih imajo sedež.
(2) Pokrajina, na območju katere ni sedeža arhiva sklene pogodbo o sofinanciranju dejavnosti arhiva na svojem območju s pokrajino, kjer je sedež pristojnega arhiva ali pa sporazumno z njo vstopi v soustanoviteljstvo arhiva.
(3) Hkrati s prenosom ustanoviteljskih pravic iz prvega odstavka se pokrajinam neodplačno preneseta v last državna kulturna infrastruktura in stvarno premoženje, ki ju uporabljajo javni zavodi iz prvega odstavka, ki se vpiše v zemljiško knjigo, na podlagi pogodbe sklenjene med ministrstvom, pristojnim za kulturo in posamezno pokrajino.
(4) Do sprejetja novih ustanovitvenih aktov javnih zavodov iz prvega odstavka se uporabljajo na dan prevzema ustanoviteljskih pravic veljavni akti.
410. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, se pokrajinam neodplačno preneseta v last javna kulturna infrastruktura in stvarno premoženje v lasti države, ki ju uporabljajo območne enote in izpostave območnih enot sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti.
(2) Ministrstvo, pristojno za kulturo, najpozneje v šestih mesecih po roku iz prejšnjega odstavka sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se prenesena javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje iz prejšnjega odstavka vpišeta v zemljiško knjigo kot javna infrastruktura in nepremično stvarno premoženje posamezne pokrajine.
411. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom, prevzamejo pokrajine obveznost financiranja javne službe naslednjih javnih zavodov: Slovenskega ljudskega gledališče Celje, Mestnega gledališča ljubljanskega, Slovenskega mladinskega gledališča, Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Pilonove galerije Ajdovščina, Galerije Božidar Jakac Kostanjevica, Arhitekturnega muzeja Ljubljana, Mednarodnega grafičnega likovnega centra Ljubljana, Umetnostne galerije Maribor, Galerije Murska Sobota, Obalne galerije Piran, Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Posavskega muzeja Brežice, Pokrajinskega muzeja Celje, Muzeja novejše zgodovine Celje. Mestnega muzeja Idrija, Medobčinskega muzeja Kamnik, Pokrajinskega muzeja Kočevje, Pokrajinskega muzeja Koper, Gorenjskega muzeja Kranj, Mestnega muzeja Ljubljana, Muzeja narodne osvoboditve Maribor, Pokrajinskega muzeja Maribor, Belokranjskega muzeja Metlika, Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, Goriškega muzeja Kromberk - Nova Gorica, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran, Notranjskega muzeja Postojna, Pokrajinskega muzeja Ptuj, Muzejev radovljiške občine, Koroškega pokrajinskega muzeja, Loškega muzeja Škofja Loka, Zasavskega muzeja Trbovlje in Muzeja Velenje, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper, Gledališče Ptuj in Tolminski muzej, katerih ustanoviteljice so občine na njihovem območju, v obsegu, ki ga v skladu s 43. členom Zakona o financiranju občin (ZFO-1) (Uradni list RS, št. 123/06) zagotavlja ministrstvo, pristojno za kulturo, iz državnega proračuna.
(2) Pokrajina, na območju katere ima javni zavod iz prejšnjega odstavka sedež, postane soustanoviteljica javnega zavoda, katerega javno službo financira, ali v soglasju z občino oziroma občinami prevzame ustanoviteljske pravice v javnem zavodu v celoti. Če prevzame pokrajina ustanoviteljske pravice v javnem zavodu v celoti, prenese občina ustanoviteljica neodplačno pokrajini v last javno kulturno infrastrukturo, ki jo uporablja javni zavod.
(3) V last pokrajin se neodplačno prenese javna kulturna infrastruktura v lasti države, ki jo uporabljajo v prvem odstavku navedeni javni zavodi in se vpiše v zemljiško knjigo na podlagi pogodbe med ministrstvom, pristojnim za kulturo in posamezno pokrajino, ki jo skleneta najpozneje v šestih mesecih po prevzemu obveznosti financiranja iz prvega odstavka tega člena.
412. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom, začnejo pokrajine opravljati za pokrajinske ceste na svojem območju vse naloge, ki jih po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo) opravlja za državne ceste Direkcija Republike Slovenije za ceste. Javne uslužbence, zaposlene v direkciji, prevzamejo pokrajine, in sicer: zaposlene v enotah direkcije neposredno pokrajina, na območju katere je oseba zaposlena, preostale zaposlene pa na podlagi uredbe, s katero vlada na podlagi zakona, ki ureja pokrajine, določi ukrepe za zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek dela pokrajin.
(2) S prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom, začnejo pokrajine opravljati za pokrajinske ceste na svojem območju vse naloge, ki jih po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo) opravlja za državne ceste Prometni inšpektorat Republike Slovenije. Javne uslužbence, ki opravljajo prenesene naloge, prevzamejo pokrajine, in sicer: javne uslužbence zaposlene v enotah inšpektorata neposredno pokrajina, na območju katere je oseba zaposlena, preostale pa na podlagi uredbe, s katero vlada na podlagi zakona, ki ureja pokrajine, določi ukrepe za zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek dela pokrajin.
413. člen
Pokrajina s prvim dnem leta, v katerem začne z delom, prevzame zaposlene javne uslužbence območnih enot oziroma izpostav območnih enot Sklada Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti s svojega območja.
414. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začne z delom, prevzame pokrajina kot delodajalec od državnih organov javne uslužbence, ki bodo do tega dne opravljali na pokrajino, prenesene naloge, in javne uslužbence v skladu z uredbo, s katero bo vlada ob upoštevanju sorazmernosti na pokrajino prenesenih nalog določila ukrepe za zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek dela pokrajine.
(2) Če zaradi prenosa nalog na pokrajino pride do ukinitve organa ali osebe javnega prava, pokrajina prevzame vse javne uslužbence, ki so bili zaposleni pri tem delodajalcu, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(3) Z dnem prevzema javnih uslužbencev iz prvega in drugega odstavka tega člena delovno razmerje tem javnim uslužbencem preneha in se z naslednjim dnem ponovno sklene pri novem delodajalcu, brez objave oziroma javnega natečaja. Pri tem javni uslužbenci obdržijo enakovredna delovna mesta ter vse pravice in obveznosti, pridobljene s pogodbo o zaposlitvi oziroma z drugim aktom pri prejšnjem delodajalcu.
(4) Pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli javni uslužbenci pri delodajalcu prenosniku na dan prevzema, preidejo na pokrajino.
(5) Glede trajanja zagotavljanja pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe, poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, odškodninske odgovornosti ter odklonitve prehoda javnih uslužbencev se v primeru iz prvega in drugega odstavka tega člena uporablja določba 73. člena Zakona o delovnih razmerjih.
(6) Na uradniška delovna mesta v pokrajinski upravi, ki ne bodo zasedena v skladu s prejšnjimi odstavki, se v uradniške nazive imenujejo posamezniki v skladu z določbami zakona, ki ureja javne uslužbence, po izvedenem postopku javnega natečaja.
415. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, preneha veljati Uredba o preoblikovanju družbe RSC Mežica, d.o.o. (Uradni list RS, št. 32/95 in 87/97).
(2) Pokrajinski svet sprejme v roku šest mesecev po svojem konstituiranju Odlok o preoblikovanju družbe RSC Mežica, d.o.o..
(3) Uredba iz prvega odstavka tega člena se uporablja do sprejema odloka iz drugega odstavka tega člena.
416. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, preneha veljati Uredba o preoblikovanju podjetja Rudnik živega srebra Idrija, p.o. (Uradni list RS, št. 32/95 in 55/06).
(2) Pokrajinski svet sprejme v roku šest mesecev po svojem konstituiranju Odlok o preoblikovanju Podjetja Rudnik živega srebra Idrija p.o.
(3) Uredba iz prvega odstavka tega člena se uporablja do sprejema odloka iz drugega odstavka tega člena.
417. člen
(1) S prvim dnem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom, prenehajo veljati: Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Kanižarica v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS, št. 42/95 in108/00), Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS, št. 42/95 in 21/03) in Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Zagorje v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS, št. 42/95, 108/00 in 4/05).
(2) Pokrajinski sveti sprejmejo v roku šest mesecev po svojem konstituiranju Odlok o ustanovitvi družbe Rudnik Kanižarica v zapiranju d.o.o., Odlok o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju d.o.o. in Odlok o ustanovitvi družbe Rudnik Zagorje v zapiranju d.o.o..
(3) Uredbe iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo do sprejema odlokov iz drugega odstavka tega člena.
418. člen
(1)Vlada najpozneje do konca leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, z uredbo določi objekte rudniške infrastrukture rudnikov Mežica, Idrija, Kanižarica, Senovo, Zagorje, Trbovlje–Hrastnik v lasti države, ki se neodplačno prenesejo v last pokrajinam s prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom.
(2) Ministrstvo, pristojno gospodarstvo, najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve uredbe iz prejšnjega odstavka, sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se preneseni objekti rudniške infrastrukture vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo.
419. člen
Do začetka dela pristojnih pokrajinskih organov, so za opravljanje s tem zakonom določenih nalog pokrajin pristojni organi in subjekti, ki jih opravljajo ob uveljavitvi tega zakona.
420. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
II. OBRAZLOŽITEV
K 1. členu
V 1. členu, ki je uvodni člen zakona, je določena vsebina zakona v štirih sklopih, kot si sledijo: prenos nalog v izvirno pristojnost pokrajin, prenos nalog iz državne pristojnosti v izvrševanje pokrajinam, prenos ustanoviteljskih pravic, javne infrastrukture in drugega stvarnega premoženja države, prenos finančnega premoženja države ter prevzem delavcev državne uprave.
Poglavje A določa prenos nalog v izvirno pristojnost pokrajin.
Vsebina podpoglavja a) Na področju regionalnega razvoja so spremembe in dopolnitve Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja.
K 2. členu
V 2. členu je določeno, da se v celotnem besedilu Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, nadomestijo izrazi: razvojna regija, regionalni razvojni program, z besedo pokrajina in z besedilom razvojni program pokrajine.
K 3. členu
3. člen spreminja deveto alinejo 4. člena tako, da je kot pravna podlaga določena Uredba o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna in proračunov samoupravnih lokalnih skupnostih (Ur.l. RS št. 44/07).
K 4. členu
4. člen spreminja 5. člen zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (pomen izrazov). Gre za spremembe, ki so terminološke narave in posledica prehoda sedanjih institucij regionalnega razvoja v institucije pokrajin. Zaradi spremembe vsebine, organizacije in črtanja nekaterih členov, določeni izrazi tudi niso več potrebni..
K 5. členu
S 5. členom se črta 6. člen, ki je opredeljeval razvojno regijo. Le-ta je prešla v pokrajino.
K 6. členu
V 6. členu je s spremembami 7. člena, ki opredeljuje kohezijske regije, določena vključitev pokrajin v izvajanje kohezijske politike EU. Organ odločanja kohezijske regije je razvojni svet kohezijske regije, ki ga sestavljajo člani, od katerih po dva predstavnika izmed sebe izvolijo pokrajinski sveti z območja kohezijske regije, po enega predstavnika pa imenujejo Vlada Republike Slovenije, združenja delodajalcev, sindikati in kmetijska zbornica, italijanska in madžarska narodna skupnost in nevladne organizacije. Pri izvajanju programov EU na ravni kohezijske regije opravlja naloge nadzornega odbora razvojni svet kohezijske regije. Organ upravljanja operativnih programov kohezijske regije je državni organ, pristojen za regionalni razvoj, ki ga določi Vlada Republike Slovenije oziroma njegova enota, pristojna za območje kohezijske regije.
K 7. členu
7. člen določa, da se za 9. členom Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja doda novi 9.a člen, ki opredeljuje strategijo razvoja Slovenije, državni razvojni program in druge dokumente razvojnega načrtovanja ter programske dokumente za Evropsko unijo.
K 8. členu
8. člen določa, da se črta 11. člen Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki govori o državnem razvojnem programu in programskih dokumentih za EU.
K 9. členu
V 9. členu, ki spreminja 12. člen zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja je nova, dopolnjena vsebina razvojnega programa pokrajine, ki podrobneje določa strateški in programski del. V strateškem delu razvojnega programa se uskladijo tudi vse prostorske strateške vsebine. Člen določa, da razvojni program pokrajine sprejme pokrajinski svet najmanj eno leto pred iztekom prejšnjega programskega obdobja, določenega s finančno perspektivo Evropske unije. Razvojne naloge, ki zahtevajo novo umestitev v prostor se lahko izvajajo šele po uskladitvi v okviru pokrajinskega prostorskega načrta.
K 10. členu
10. člen vsebuje spremembo 13. člena zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja. Določba se nanaša na območne razvojne programe, ki ga pripravi pokrajina na pobudo občin, vključenih v območno razvojno partnerstvo, kot del svojega pokrajinskega razvojnega programa. Gre za razvojne programe območij, ožjih od območja pokrajine in območij, ki ležijo v dveh ali več pokrajinah. Pobudo za pripravo območnega razvojnega programa v pokrajini, ki vključuje občine z narodnostno mešanimi območji, lahko dajeta tudi italijanska in madžarska narodna skupnost.
K 11. členu
Člen črta 15. člen Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki se nanaša na območni razvojni program za območje, ki leži v dveh ali več azvojnih regijah.
K 12. členu
V 12. členu se črta 16. člen zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, ki ureja izvedbeni načrt regionalnega razvojnega programa. V novem sistemu pokrajin bodo izvedbeni načrti regionalnih razvojnih programov »prešli« v proračune pokrajin (načrte razvojnih programov pokrajinskih proračunov).
K 13. členu
13. člen spreminja 18. člen Zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, kar je posledica spremenjene organizacije in vsebine spodbujanja regionalnega razvoja in izvajanja ekonomske politike vlade ter uresničevanja kohezijske politike EU na državni ravni.
K 14. členu
14. člen črta osmi odstavek 20. člena Zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, ki določa, da pri zagotavljanju začetnega kapitala in spodbujanju zasebnih vlaganj z lastniškim apitalom, lahko sklad vlaga kapitalske naložbe v imenu Republike Slovenije in po postopku določenem v zakonu, ki ureja javne finance. Za upravljanje in razpolaganje s tako pridobljenimi kapitalskimi naložbami Republike Slovenije veljajo določbe zakona, ki ureja javne finance in Zakona o Vladi Republike Slovenije.
K 15. členu
Z 15. členom se črtajo 23., 24., 25.,26.,27.,28.,29.,30. in 31. člen zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, ki določajo zvezo občin na ravni razvojne regije ter njene institucije: svet regije, regionalni razvojni svet, odbore regionalnega razvojnega sveta, subjekte spodbujanja razvoja na regionalni ravni in območna razvojna partnerstva. Črtanje teh členov je potrebno, ker bodo z ustanovitvijo pokrajin navedene institucije prešle v pokrajinske institucije. Pokrajina bo določala cilje regionalnega razvoja in zagotavljala skladen razvoj celotnega območja pokrajine ter koherentnost regionalnih razvojnih politik s Strategijo razvoja Slovenije. Sprejemala bo regionalni razvojni program in ukrepe za njegovo izvajanje.
K 16. členu
16. člen črta 34. člen zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, ki je urejal dodeljevanje regionalnih spodbud s strani državnega proračuna oziroma način sofinanciranja regionalnih razvojnih programov. Ta sredstva bo v novem sistemu zagotavljal proračun pokrajine.
K 17. členu
V 17. členu se spreminja 35.člen zakona o spodbujanju regionalnega skladnega razvoja, ki ureja posebne ukrepe regionalne politike, ki ostajajo tudi v sistemu, v katerem bodo delovale pokrajine s tem, da jih v bodoče izvajajo tako pokrajine, kot tudi država. Predlagani posebni ukrepi regionalne politike so tudi regionalne spodbude podjetjem, občinam, drugim pravnim osebam in posameznikom na osnovi sklepov Vlade Republike Slovenije in pokrajinskih svetov v nujnih nepredvidljivih okoliščinah, do katerih lahko pride zaradi nesreče, izjemno negativnega delovanja trga, posebne težke socialne situacije, posebno velike razvojne ogroženosti določenega območja ali drugih razlogov, ki jih je mogoče utemeljiti kot posebne in nepredvidljive okoliščine. Če se izvaja posebni ukrep regionalne politike z instrumenti sklada, se sredstva zagotavljajo iz proračunskih postavk organa, pristojnega za regionalni razvoj, na osnovi pogodbe. Posebni ukrep regionalne politike predlaga uprava in sprejme Vlada Republike Slovenije upoštevaje podrobnejša navodila, ki jih sprejme nadzorni svet sklada.
Vsebina podpoglavja b) Na področju okolja in prostora so spremembe in dopolnitve Zakona o prostorskem načrtovanju, Stanovanjskega zakona, Zakona o ohranjanju narave, Zakona o varstvu okolja in Zakona o vodah.
K 18. členu
18. člen spreminja 4. člen Zakona o prostorskem načrtovanju tako, da se črta besedilo v oklepaju v prvem odstavku, ki je glasilo (v nadaljnjem besedilu: občina).
K 19. členu
S 19. členom so z novim nivojem prostorskega načrtovanja usklajeni izrazi v 5. in 7. členu Zakona o prostorskem načrtovanju.
K 20. členu
S 20. členom se spreminja naslov in vsebina 11. člena ZPNačrt, tako da določa pristojnosti države, pokrajine in občine za prostorsko načrtovanje. Pokrajina je pristojna za določanje izhodišč in ciljev prostorskega razvoja pokrajine, načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena ter določanje izhodišč in usmeritev za načrtovanje na občinski ravni.
K 21. členu
S 21. členom se spreminja 12. člen ZPNačrt, ki določa vrste prostorskih ureditev tako, da te ustrezajo pristojnostim iz spremenjenega 11. člena. Temu primerno se besedilo člena določa prostorske ureditve državnega, pokrajinskega in občinskega pomena. Na drugo raven lokalne samouprave se z njeno vzpostavitvijo prenesejo pristojnosti v zvezi z načrtovanjem in financiranjem prostorskih ureditev pokrajinskega pomena, pri čemer so te tiste prostorske ureditve, ki segajo na območje več občin ali njihov vpliv sega na območje več občin in so zaradi svojih gospodarskih, socialnih, kulturnih in varstvenih značilnosti pomembne za prostorski razvoj pokrajine. Podrobnejša določitev prostorskih ureditev državnega in pokrajinskega pomena pa je prepuščena podzakonskemu predpisu Vlade RS.
K 22. členu
Z 22. členom se spreminja 13. člen ZPNačrt, ki ureja nadomestno ukrepanje države. Besedilo člena se spremeni tako, da v kolikor pokrajina oziroma občina ne bi sprejela prostorskih aktov in bi zaradi tega lahko bilo ogroženo življenje ali zdravje ljudi, če bi zaradi tega lahko nastale škodljive posledice za okolje oziroma, če bi zaradi tega lahko nastale večje motnje pri zagotavljanju lokalnih javnih služb, bi v takšnem primeru pokrajinske oziroma občinske prostorske akte sprejela država na račun pokrajine oziroma občine.
K 23. členu
Z 23. členom se spreminja 14. člen ZPNačrt, ki ureja sistem prostorskih aktov in sicer so z vidika pristojnosti določeni državni, občinski in pokrajinski prostorski akti, z vidika vsebine pa se prostorski akti delijo na strateške prostorske načrte, prostorske načrte in podrobne prostorske načrte. Na pokrajinski ravni se pripravljata in sprejemata pokrajinski prostorski načrt in pokrajinski podrobni prostorski načrt. Medobčinski prostorski akt kot regionalni prostorski načrt se kot tak ukinja in se po vsebini nadomesti s pokrajinskim podrobnim prostorskim načrtom. V nadaljevanju ZPNačrt ureja sistem prostorskih aktov.
K 24. členu
Z 24. členom se spreminja 15. člen ZPNačrt, ki določa razmerja med posameznimi prostorskimi akti, tudi na novo opredeljenimi na nivoju pokrajine, in sicer pokrajinski prostorski akti ne smejo biti v nasprotju z državnimi prostorskimi akti. Občinski prostorski akti pa ne smejo biti v nasprotju z državnimi in pokrajinskimi prostorskimi akti. Pri vseh prostorskih aktih pa velja splošno načelo, da mora biti prostorski načrt v skladu s strateškim prostorskim načrtom, podrobni prostorski načrt pa v skladu s prostorskim načrtom.
K 25. členu
25. člen določa, da se v drugem odstavku 21. člena Zakona o prostorskem načrtovanju besedilo "regionalni prostorski načrt" spremeni v "prostorske akte pokrajine".
K 26. členu
Z 26. členom se spreminja naslov in 25. člen ZPNačrt, ki določa, da v postopku sprejemanja državnega strateškega prostorskega načrta sodelujejo poleg ministrstev in občin tudi pokrajine, ki ministrstvu posredujejo svoje pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi z osnutkom strateškega prostorskega načrta.
K 27. členu
Z 27. členom se spreminja 26. člen ZPNačrt, in sicer se besedo »razvojne regije« le nadomesti z besedo »pokrajine«. Vlada po sprejemu državnega strateškega prostorskega načrta v državnem zboru določi časovni načrt njegovega izvajanja z državnimi prostorskimi načrti po območjih, ki so praviloma območja pokrajin.
K 28. členu
S 28. členom se spreminja 29. člen ZPNačrt, ki določa začetek postopka priprave državnega prostorskega načrta. Postopek se začne s sklepom, ki ga sprejme vlada, s katerim ta pozove resorje, da glede na svoje časovne prioritete podajo svoje razvojne potrebe. O sklepu vlada seznani tudi pristojne organe pokrajin, lahko pa jih tudi pozove, da podajo svoje razvojne potrebe. Na podlagi sklepa ministrstvo pripravi osnutek državnega prostorskega načrta.
K 29. členu
S 29. členom se spreminja 33. člen ZPNačrt, ki določa, da mora ministrstvo dopolnjeni osnutek državnega prostorskega načrta posredovati občinam in pokrajini v pripombe in predloge, ki jih morajo te podati v roku 30 dni.
K 30. členu
S 30. členom se spremeni naslov rezdelka 3.2.3. tako, da umesti v sistem načrtovanja prostorskih ureditev tudi pokrajine.
K 31. členu
S 31. členom se dopolni 36. člen ZPNačrt tako, da v območju državnega prostorskega načrta pod posebnimi pogoji poleg občine lahko načrtuje tudi pokrajina, vsaka le prostorske ureditve iz svoje pristojnosti. V tem členu so določeni pogoji, pod katerimi je to možno in določen postopek, po katerem občina oziroma pokrajina od vlade pridobita dovoljenje za takšno načrtovanje.
K 32. členu
32. člen določa, da se za 36. členom ZPNačrt doda nov 36.a člen, ki določa, da v območju pokrajinskega prostorskega načrta občina lahko načrtuje prostorske ureditve občinskega pomena. V tem členu so določeni tudi pogoji, pod katerimi je to možno in določen postopek, po katerem občina od pokrajine pridobita dovoljenje za takšno načrtovanje.
K 33. členu
33. člen določa spremembo 37. člena Zakona o prostorskem načrtovanju v zvezi s sodelovanjem države in pokrajin oziroma občin pri načrtovanju prostorske ureditve skupnega pomena.
K 34. členu
Z 34. členom se spreminja 38. člen ZPNačrt, ki opredeljuje namen občinskega prostorskega načrta. Z uvedbo pokrajinskih prostorskih aktov se mora pri pripravi občinskega prostorskega načrta upoštevati poleg usmeritev iz državnih prostorskih aktov tudi usmeritve iz pokrajinskih prostorskih aktov.
K 35. členu
35. člen določa, da se za 50. členom ZPNačrt doda nov 50. a člen, ki določa način sodelovanja pokrajine v postopku priprave in sprejemanja občinskega prostorskega načrta. V času javne razgrnitve občina dopolnjen osnutek občinskega prostorskega načrta pošlje pokrajini in jo pozove, da ji v roku 30 dni posreduje pripombe in predloge, ki jih ima v zvezi z dopolnjenim osnutkom občinskega prostorskega načrta. Občina pripombe in predloge pokrajine preuči in do njih zavzame stališče, ki ga posreduje pokrajini in objavi v svetovnem spletu.
K 36. členu
V 36. členu je določeno, da se 51. člen ZPNačrt spremeni tako, da občina pripravi predlog občinskega prostorskega načrta na podlagi pripomb ter predlogov javnosti ter stališča do pripomb in predlogov pokrajine in ga pošlje ministrstvu.
K 37. členu
37. člen določa, da se naslov 5. poglavja ZPNačrt in podpoglavij spremeni v skladu z novim poimenovanjem prostorskih aktov na pokrajinski ravni. Naslov in podnaslovi 5. poglavja in členi od 62 do 68 se spremenijo, za 68. členom pa se dodajo novi členi od 68.a do 68.p.
S spremenjenim 62. členom ZPNačrt se na novo opredeli namen pokrajinskega prostorskega načrta kot instrumenta povezovanja in preverjanja sektorskih politik na ravni pokrajine ter obenem instrumenta usmerjanja prostorskega načrtovanja na občinski ravni in usklajevanja prostorskega načrtovanja na medobčinski ravni.
Pokrajinski prostorski načrt se izdeluje za celotno območje pokrajine in predvsem usmerja načrtovanje na občinski ravni, ki vpliva na območje več občin in je pomembno za pokrajino in določa prostorske ureditve pokrajinskega pomena.
Spremeni se 63. člen ZPNačrt, ki določa vsebino pokrajinskega prostorskega načrta. Pokrajinski prostorski načrt za celotno območje pokrajine določa:
- izhodišča in cilje prostorskega razvoja pokrajine,
- zasnovo prostorskega razvoja z usmeritvami za prostorsko načrtovanje na občinski ravni;
- prostorske ureditve pokrajinskega pomena, ki so predmet načrtovanja s pokrajinskim podrobnim prostorskim načrtom z usmeritvami za načrtovanje.
Podrobnejšo vsebino pokrajinskega prostorskega načrta predpiše minister za prostor.
Spremeni se 64. člen ZPNačrt tako, da se določi način, kako se v pokrajinskem prostorskem načrtu opredelijo izhodišča in cilji prostorskega razvoja pokrajine.
Spremeni se 65. člen ZPNačrt, ki podrobneje opredeli zasnovo prostorskega razvoja z usmeritvami za prostorsko načrtovanje na občinski ravni. Z zasnovo prostorskega razvoja se določi:
- omrežja naselij z razmestitvijo dejavnosti,
- povezave urbanih in podeželskih območij,
- omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture,
- območij izkoriščanja naravnih virov in njihove sanacije ter ogroženih območij ter
- območij arhitekturne identitete, krajinske prepoznavnosti in območij razpršene poselitve.
S pokrajinskim prostorskim načrtom se določijo tudi usmeritve za načrtovanje omrežij, povezav in območij na občinski ravni.
Spremeni se 66. člen ZPNačrt, ki določa, da se v pokrajinskem prostorskem načrtu se določijo območja, za katera se pripravi pokrajinski podrobni prostorski načrt, in zasnovo posameznih prostorskih ureditev pokrajinskega pomena z usmeritvami za njegovo pripravo.
Spremeni se 67. člen ZPNačrt, ki opredeljuje začetek priprave osnutka pokrajinskega prostorskega načrta. Postopek priprave pokrajinskega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga sprejme predsednik pokrajine in ga objavi v uradnem glasilu in v svetovnem spletu ter ga pošlje ministrstvu in sosednjim pokrajinam. Sklep vsebuje oceno stanja in razloge za pripravo pokrajinskega prostorskega načrta, območje prostorskega načrta, kadar gre za spremembe in dopolnitve pokrajinskega prostorskega načrta, način pridobitve strokovnih rešitev, roke za pripravo pokrajinskega prostorskega načrta in njegovih posameznih faz in navedbo nosilcev urejanja prostora, ki podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti.
Spremeni se 68. člen ZPNačrt, ki določa, da pokrajina pripravi osnutek pokrajinskega prostorskega načrta na podlagi prikaza stanja prostora, usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta in državnega prostorskega načrta ter razvojnih potreb pokrajine.
Novi členi ZPNačrt od 68.a do 68.g člena, ki na novo določajo postopek priprave pokrajinskega prostorskega načrta vse do njegovega sprejema. Pokrajinski prostorski načrt in regionalni razvojni program pokrajine morata biti med seboj usklajena. Ko je osnutek pokrajinskega prostorskega načrta pripravljen, ga mora pokrajina poslati nosilcem urejanja prostora z namenom pridobitve smernic. V drugi fazi pokrajina pripravi dopolnjen osnutek pokrajinskega prostorskega načrta. Ključen element v postopku priprave predloga pokrajinskega prostorskega načrta je uskladitev osnutka s smernicami različnih ministrstev oziroma nosilcev javnih pooblastil. V kolikor pokrajina ne more zaradi vsebine smernic uskladiti osnutka pokrajinskega prostorskega načrta, o tem obvesti ministrstvo za prostor, ki uskladitev smernic opravi namesto nje. Če je smernica v nasprotju z razvojno vizijo pokrajine, ministrstvo na pobudo pokrajine skliče usklajevalni sestanek na katerem ministrstvo, nosilec, ki je izdal predmetne smernice ter pokrajina proučijo alternativne možnosti smernic in izberejo rešitev, ki ustreza pokrajini in nosilcu. Če se na usklajevalnem sestanku ne doseže sporazumne rešitve odločitev v zvezi s tem sprejme Vlada RS. Ob upoštevanju smernic nosilcev urejanja prostora pokrajina dopolni osnutek pokrajinskega prostorskega načrta. Za posamezne prostorske ureditve se lahko pripravijo variantne rešitve. Variantne rešitve se ovrednoti in medsebojno primerja s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika. Pokrajina dopolnjeni osnutek pokrajinskega prostorskega načrta javno razgrne za 30 dni in v tem času zagotovi tudi njegovo javno obravnavo. Postopek sodelovanja javnosti je podobno urejen kot pri državnih in občinskih prostorskih aktih. Lastniki zemljišč, katerim se z javno razgrnjenim prostorskim načrtom spreminja namenska raba, morajo biti o javni razgrnitvi in obravnavi prostorskega načrta posebej opozorjeni in obveščeni. Pokrajina mora v času javne razgrnitve dopolnjen osnutek pokrajinskega prostorskega načrta poslati vsem občinam na območju pokrajine in jih pozvati, da posredujejo pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi dopolnjenim osnutkom pokrajinskega prostorskega načrta. Pokrajina mora o njenih stališčih do morebitnih pripomb in predlogov, ki so jih v okviru javne razgrnitve dopolnjenega osnutka pokrajinskega prostorskega načrta podali lastniki zemljišč in občine, le-te posebej obvestiti. Pokrajina pripravi predlog pokrajinskega prostorskega načrta na podlagi stališč so pripomb ter predlogov javnosti in občin ter ga pošlje nosilcem urejanja prostora v mnenje. Predlog pokrajinskega prostorskega načrta preuči tudi ministrstvo za prostor in pripravi svoje mnenje s stališča poselitve ter preveri ali predlog pokrajinskega prostorskega načrta vsebuje z zakonom določene sestavine, ali temelji na prikazu stanja prostora in ali upošteva usmeritve in določitve državnih prostorskih aktov. Pokrajina po pridobitvi mnenj nosilcev urejanja prostora posreduje predlog pokrajinskega prostorskega načrta ministrstvu v potrditev. Ministrstvo nato s sklepom potrdi predlog pokrajinskega prostorskega načrta, če je iz mnenj ministrstev razvidno, da so v predlogu pokrajinskega prostorskega načrta smernice upoštevane. Ministrstvo mora izdati sklep o potrditvi pokrajinskega prostorskega načrta oziroma njegovo potrditev predložiti v odločanje vladi v roku 75 dni od prejema predloga. V kolikor tega v tem roku ne stori, se šteje, da je predlog potrjen. Zoper sklep vlade ni možna pritožba, možno pa je začeti upravni spor. Tega je možno začeti tudi v primeru, da vlada o potrditvi predloga pokrajinskega prostorskega načrta ne odloči v roku 30 dni. Pokrajinski prostorski načrt sprejme pokrajinski svet z odlokom, ki ga objavi v uradnem glasilu.
Za 68.g členom doda novo poglavje 5.2. Pokrajinski podrobni prostorski načrt ter novo podpoglavje 5.2.1. Namen in vsebina pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta ter dva nova člena, 68.h in 68. i, ki določata namen in vsebino pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Pokrajinski podrobni prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se na podlagi prikaza stanja prostora, državnih prostorskih aktov in pokrajinskega prostorskega načrta načrtujejo prostorske ureditve pokrajinskega pomena na območju pokrajine. S pokrajinskimi podrobnimi prostorskimi načrti se uresničuje pokrajinski prostorski načrt. Pokrajinski podrobni prostorski načrt je podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov. Z uveljavitvijo pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta se šteje, da so spremenjeni oziroma dopolnjeni občinski prostorski akti v delu in za območja, ki jih obsega pokrajinski podrobni prostorski načrt.
Pokrajinski podrobni prostorski načrt vsebuje:
- prikaz in opis območja pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, ki obsega območja posamezne ali posameznih načrtovanih prostorskih ureditev in z njimi prostorsko in funkcionalno povezanih območij,
- prikaz in opis umestitve načrtovane prostorske ureditve v prostor s prostorskimi izvedbenimi pogoji, ki zajema načrtovane in obstoječe objekte, omrežja, površine in druge posege v prostor, ki jih pokrajinski podrobni prostorski načrt zadeva,
- prikaz namenske rabe prostora in enot urejanja prostora na območju pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, ki se jo določi kot podrobnejšo namensko rabo glede na prostorsko ureditev,
- program ukrepov za izvajanje pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta,
- vsebino, obliko in način priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta podrobneje predpiše minister, pristojen za prostor.
Za 68.i členom doda novo poglavje z naslovom 5.2.2. Postopek priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta ter novi členi, od 68.j do vključno 68.p člena. Postopek priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta občine se začne s sklepom, ki ga sprejme predsednik pokrajine. Sklep lahko določa tudi obveznosti v zvezi s financiranjem priprave pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Pokrajina pripravi osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na podlagi prikaza stanja prostora, pokrajinskega prostorskega načrta, izraženih investicijskih namer pokrajine in njenih prioritet ter izraženih investicijskih namer drugih oseb. Pokrajina pošlje osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta nosilcem urejanja prostora, da dajo smernice. Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, v roku iz drugega odstavka odloči, ali je za pokrajinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje. Ob upoštevanju smernic pokrajina dopolni osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Za posamezne prostorske ureditve se lahko pripravijo variantne rešitve. Variantne rešitve se ovrednoti in medsebojno primerja s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika. Če je za pokrajinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, pokrajina za dopolnjen osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta zagotovi okoljsko poročilo in ga skupaj z dopolnjenim osnutkom pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta pošlje ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. Pokrajina dopolnjeni osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta javno razgrne za 30 dni in v tem času zagotovi tudi njegovo javno obravnavo. Postopek sodelovanja javnosti je podobno urejen kot pri državnih in občinskih prostorskih aktih. Lastniki zemljišč, katerim se z javno razgrnjenim prostorskim načrtom spreminja namenska raba, morajo biti o javni razgrnitvi in obravnavi prostorskega načrta posebej opozorjeni in obveščeni. Pokrajina mora v času javne razgrnitve dopolnjen osnutek pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta poslati občinam, ki jih zajema predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, da posredujejo pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi dopolnjenim osnutkom pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta. Pokrajina mora o njenih stališčih do morebitnih pripomb in predlogov, ki so jih v okviru javne razgrnitve dopolnjenega osnutka pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta podali lastniki zemljišč in občine, le-te posebej obvestiti. Pokrajina pripravi predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na podlagi stališč do pripomb ter predlogov javnosti in občin ter ga pošlje nosilcem urejanja prostora v mnenje. Ministrstva se v mnenju opredelijo tudi o sprejemljivosti vplivov pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na okolje s stališča svoje pristojnosti in jih pošljejo tudi ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. Na podlagi mnenj ministrstev iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta, skladno z Zakonom o varstvu okolja. Pokrajina po pridobitvi mnenj nosilcev urejanja prostora ter potrdila, da so vplivi izvedbe pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta na okolje sprejemljivi, posreduje usklajen predlog pokrajinskega podrobnega prostorskega načrta pokrajinskemu svetu v sprejem. Pokrajinski podrobni prostorski načrt sprejme pokrajinski svet z odlokom, ki ga
K 38. členu
V 38. členu so spremembe in dopolnitve Zakona o urejanju prostora. Določba se nanaša na spremembe tretjega dela z naslovom: PROSTORSKI UKREPI. In sicer se o doda člen, ki določa da se prostorski ukrepi na nivoju pokrajine izvajajo kot je to določeno za prostorske ukrepe na nivoju občine. Pokrajina namreč v povezavi z izvajanjem pokrajinskega prostorskega načrta lahko določa in izvaja prostorske ukrepe, kot jih določa Zakon o urejanju prostora pri čemer se smiselno upoštevajo določbe, ki veljajo za občino.
K 39. členu
39. člen umešča v Stanovanjski zakon novo poglavje z naslovom: XIV a. pristojnosti in naloge pokrajine na stanovanjskem področju.
K 40. členu
S 40. členom pa se v zakon umeščata nova 159 a. in 159 b. člen, ki urejata naloge pokrajine na stanovanjskem področju, ki bodo usmerjene predvsem v izgradnjo najemnih in lastnih stanovanj. V skladu s 159 b. členom lahko pokrajina za izvajanje stanovanjsko politiko na območju pokrajine ustanovi pokrajinski stanovanjski sklad. Stanovanjska politika je s tema dvema členoma opredeljena kot naloga, ki je hkrati v pristojnosti pokrajin in občin. Omogočeno je, da se naloge opravljajo na obeh ravneh, ali pa jih pokrajina opravlja kot lokalne zadeve širšega pomena, na podlagi predpisa, ki ga sprejme ob soglasju občin, na območju katerih bo naloge iz okvira stanovanjske politike opravljala.
K 41. členu
S 41. členom se spremeni drugi odstavek 7. člena Zakona o ohranjanju narave tako, da se v sistem ohranjanje narave in varstvo okolja poleg občin vključijo tudi pokrajine.
K 42. členu
S 42. členom se dodajo v 8. členu novi tretji, četrti in peti odstavek. Novi tretji odstavek določa naloge pokrajine na področju varstva naravnih vrednot lokalnega pomena. Pokrajina tako načrtuje ustanavljanje zavarovanih območij in sprejemanje drugih ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki se nanašajo na območja dveh ali več občin, ustanavlja zavarovana območja in sprejema druge ukrepe varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki se nanašajo na območja dveh ali več občin, zagotavlja upravljanje zavarovanih območij, ki jih je ustanovila, in izvaja v njih ustanoviteljske pravice ter druga upravičenja določena s tem zakonom ter popularizira varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena. Z novim četrtim odstavkom se določa, da občina izvaja naloge varstva naravnih vrednot lokalnega pomena, ki ne sodijo med naloge pokrajine iz tretjega odstavka istega člena. Peti odstavek pa da občine in pokrajine na zavarovanih območjih, ki so jih ustanovile, izvajajo tudi naloge ohranjanja biotske raznovrstnosti, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
K 43. členu
Z 43. členom se v tretjem odstavku 46. člena beseda »občinskega« nadomesti z besedami »pokrajinskega ali občinskega«.
K 44. členu
Z 44. členom se v 131. členu doda novi osmi odstavek, ki določa, da pokrajina zagotavlja sodelovanje občin, ki so na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, pri upravljanju tega območja na način določen s tem členom.
K 45. členu
S 45. členom se v tretjem odstavku 149. člena beseda »občinski« nadomesti z besedami »pokrajinski ali občinski«.
K 46. členu
Z 46. členom se spremeni se prvi odstavek 4. člena Zakona o varstvu okolja spremeni tako, da določa, da morajo država, pokrajina in občina pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.
K 47. členu
Z 47. členom se v prvem odstavku 5. člena se za besedo »država« doda beseda »pokrajina«.
K 48. členu
Z 48. členom se v prvem odstavku 6. člena za besedo »država« doda beseda »pokrajina« ter v tretjem odstavku beseda »občine« nadomesti z besedami »pokrajine in občine«.
K 49. členu
S 49. členom se v prvem stavku prvega odstavka 24. člena besedilo »z občino« nadomesti z besedilom »s pokrajino in občino«, v drugem stavku pa se pred besedo »občin« dodata besedi »pokrajin ali«, v 5. točki drugega odstavka za besedo »države« doda beseda »pokrajine«, v tretjem odstavku se za besedo »sodelovanje« doda besedo »pokrajine oziroma«, doda se nov peti odstavek, ki določa, da je za sodelovanje programa pokrajine ukrepov pri degradiranem okolju pristojen predsednik pokrajine, ki po predhodni odobritvi pokrajinskega sveta predlaga določitev nalog pokrajine, vključenih v program iz drugega odstavka tega člena. Dosedanji peti do deseti odstavek pa postanejo šesti do enajsti odstavek.
K 50. členu
S 50. členom se naslov 25. člena se spremeni tako, da se za subsidiarno ukrepanje določi tudi pokrajine, v petem odstavku se pred besedo »občina« dodata besedi »pokrajina ali«.
K 51. členu
S 51. členom se spremeni peti odstavek 26. člena se spremeni tako, da se določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, kadar program priprave sprejme pristojni organ pokrajine ali občine, javno naznanilo pa mora biti objavljeno na svetovnem spletu in poleg tega tudi v enem od časopisov, ki pokrivajo območje pokrajine ali občine.
K 52. členu
S 52. členom se v tretjem in četrtem odstavku 28. člena, petem odstavku 30. člena in drugem odstavku 34. člena se pred besedo »občina« v različnih sklonih in številu dodata besedi »pokrajina in« v ustreznem sklonu in številu.
K 53. členu
S 53. členom se besedilo 38. člena se spremeni tako, da pokrajina sprejme program varstva okolja in operativne programe za svoje območje, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom varstva okolja in operativnimi programi varstva okolja iz 36. člena tega zakona. Drugi odstavek določa, da program varstva okolja in operativne programe za svoje območje sprejme mestna občina, lahko pa tudi občina, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim in pokrajinskim programom varstva okolja in operativnimi programi varstva okolja države in pokrajine, tretji odstavek pa da se programi iz prejšnjih odstavkov sprejemajo ob smiselni uporabi določb 35., 36. in 37. člena tega zakona.
K 54. členu
Z 54. členom se v drugem in četrtem odstavku 40. člena se za besedo »države« doda beseda »pokrajine«.
K 55. členu
S 55. členom se v sedmem odstavku 46. člena pred besedo »občine« dodata besedi »pokrajine ali«.
K 56. členu
Z 56. členom se v 4. točki tretjega odstavka 56. člena za besedo »državnih« doda beseda »pokrajinskih«.
K 57. členu
Z 57. členom se v sedmem odstavku 61. člena, četrtem odstavku 72. člena in petem odstavku 84. člena za besedo »inšpekciji« doda beseda »pokrajini«.
K 58. členu
Z 58. členom se v prvem odstavku 94. člena za besedo »prizadete« dodata besedi »pokrajine in«.
K 59. členu
S 59. členom se spremeni naslov 97. člena tako, da se glasi »Naloge države, pokrajine in občine«, v četrtem odstavku se beseda »občina« nadomesti z besedilom »pokrajina in občina«.
K 60. členu
S 60. členom se v tretjem odstavku 105. člena se pred besedo »občin« dodata besedi »pokrajin ter«.
K 61. členu
S 61. členom se v petem odstavku 106. člena za besedo »tudi« dodata besedi »pokrajina in« besede »ali širša samoupravna lokalna skupnost« pa se črtajo.
K 62. členu
S 62. členom se v prvem odstavku 110. člena za besedo »organi« doda besedi »pokrajin in« ter v 5. točki drugega odstavka pred besedo »občinskih« dodata besedi »pokrajinskih in«.
K 63. členu
S 63. členom se za drugim odstavkom 111. člena doda nov tretji odstavek, ki določa da pokrajina pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z inštrumenti iz 1. in 7. točke prvega odstavka tega člena ter da se v sedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek črta številka »3.«.
K 64. členu
S 64. členom se v prvem odstavku 112. člena se črta zadnji stavek. Dodata se nov drugi odstavek, ki določa da so okoljske dajatve prihodek proračuna države, pokrajine oziroma občine.
K 65. členu
S 65. členom se v drugem odstavku 150. člena drugi stavek nadomesti s stavkom, ki določa da član sveta za varstvo okolja RS ne more biti funkcionar ali uslužbenec državnih organov ali organov pokrajine ali občine.
K 66. členu
66. člen spreminja 163. člen Zakona o vrastvu okolja in določa, da so naravne dobrine v lasti ali v upravljanju države, pokrajine in občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom.
K 67. členu
S 67. členom se v prvem odstavku 164. člena za besedo »država« doda beseda »pokrajina«.
K 68. členu
Z 68. členom se v drugem odstavku 165. člena za besedo »vlade« dodata besedi »predpis pokrajine«.
K 69. členu
Z 69. členom se v Zakonu o vodah naslov 4. člena spremeni v »naloge države, pokrajin in občin« in besedilo člena določa, da je upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere so po tem zakonu pristojne pokrajine in občine.
K 70. členu
S 70. členom se naslov 16. člena spremeni tako, da se glasi »naravno vodno javno dobro občine«.
K 71. členu
S 71. členom se v prvem, drugem, četrtem, petem, šestem in osmem odstavku 16. člena, tretjem odstavku 18. člena, tretjem odstavku 20. člena, petem odstavku 21. člena, prvem, drugem, četrtem, petem in šestem odstavku 32. člena, 5. točki četrtega odstavka 74. člena, prvem, drugem in tretjem odstavku 75. člena, drugem odstavku 77. člena, tretjem odstavku 78. člena, četrtem odstavku 91. člena, prvem odstavku 92. člena, drugem odstavku 101. člena, tretjem odstavku 114. člena, tretjem odstavku 116. člena, petem odstavku 125. člena, tretjem odstavku 137. člena ter v 2. in 3. točki tretjega odstavka 162. člena se besedi »lokalna skupnost« v različnih sklonih nadomestita z besedo »občina« v ustreznem številu in sklonu.
K 72. členu
S 72. členom se spremeni naslov 32. člena tako, da se glasi »naravno morsko javno dobro občine«.
K 73. členu
73. člen določa, da se v 46. členu za besedo države dodata besedi oziroma pokrajine.
K 74. členu
S 74. členom se v prvem odstavku 49. člena in prvem odstavku 90. člena besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedami »pokrajina ali občina« v ustreznem številu in sklonu.
K 75. členu
S 75. členom se v prvem odstavku 58. člena, tretjem odstavku 60. člena, prvem odstavku in v 1. točki drugega odstavka 163. člena, prvem odstavku 165. člena besedilo »lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajin in občin« v ustreznem številu in sklonu.
K 76. členu
S 76. členom se v tretjem odstavku 81. člena beseda »državna« nadomesti z besedo »pokrajinska«.
K 77. členu
Z 77. členom se naslov poglavja 4.2.3 se spremeni tako, da se glasi »4.2.3. Naloge države, pokrajine in občine v zvezi z varstvom pred škodljivim delovanjem voda«.
K 78. členu
Z 78. členom se v 91. členu v prvem odstavku beseda »Država« nadomesti z besedilom »Pokrajina na vodah 1. in 2. reda«.
K 79. členu
S 79. členom se v 93. členu prvi odstavek spremeni tako, da določa, da obratovanje, vzdrževanje in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda, je na vodah 1. in 2. reda obvezna pokrajinska gospodarska javna služba.
K 80. členu
80. člen določa, da se naslov oddelka 4.2.4. v Zakonu o vodah spremeni tako, da se glasi: 4.2.4. naloge pokrajin v primeru povečanja stopnje ogroženosti.
K 81. členu
S 81. členom se v 95. členu prvi odstavek spremeni tako, da določa da v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda pokrajina kot obvezno gospodarsko javno službo na vodah 1. in 2. reda zagotavlja izvajanje izrednih ukrepov.
K 82. členu
S 82. členom se v 98. členu prvi odstavek spremeni tako, da določa da pokrajina kot obvezno gospodarsko javno službo na vodah 1. in 2. reda zagotavljajo vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč.
K 83. členu
S 83. členom se naslov 99. člena se spremeni tako, da se glasi »dolžnost občine«, v prvem odstavku se besede »z območja lokalne skupnosti« nadomestijo z besedami »z območja občine«, v drugem odstavku se beseda »ministrstvo« nadomesti z besedo »pokrajina«, v tretjem odstavku se besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »občina«.
K 84. členu
S 84. členom se v 161. členu prvi odstavek spremeni tako, da se določa da pokrajina zagotavlja izvajanje javnih gospodarskih služb iz tega zakona na vodah 1. in 2. reda.
K 85. členu
S 85. členom se črta 162. člen zakona in naslov 4. Sklad za vode.
K 86. členu
Z 86. členom se v prvi alinei prvega odstavka 168. člena besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedami »pokrajin in občin«, za beso "določijo" pa se dodata besedi "pokrajinski in".
Vsebina podpoglavja c) Na področju prometa so spremembe in dopolnitve Zakona o javnih cestah in Zakona o varnosti cestnega prometa.
K 87. členu
V 87. členu se v 1. členu Zakona o javnih cestah javne ceste določijo kot državne, pokrajinske in občinske ceste.
K 88. členu
Z 88. členom se delitev javnih cest, določena v 3. členu zakona, razširi s pokrajinskimi cestami, ki so v lasti pokrajin. Po kategorizaciji so državne ceste avtoceste in hitre ceste, pokrajinske ceste pa so glavne ceste I: in II. reda ter regionalne ceste I:, II. in III. reda, občinske ceste pa so lokalne ceste in javne poti.
K 89. členu
S 89. členom postanejo državne kolesarske poti pokrajinske kolesarske poti.
K 90. členu
S 90. členom se spremeni 8. člen tako, da določa način opravljanja in rednega vzdrževanja ter organiziranja obnavljanja pokrajinskih cest kot obvezne gospodarske javne službe pokrajine.
K 91. členu
S 91. členom se v 14. členu zakona opredeli nov pojem »pokrajinska cesta« ter spremeni pomen pojmov »glavna cesta I. reda«, »glavna cesta II. reda«, »regionalna cesta I. reda«, »regionalna cesta II. reda«, »regionalna cesta III. reda«, ter se opredeli pojem »pokrajinska kolesarska pot«.
K 92. členu
92. člen vsebuje popravek v petem odstavku 47. člena v skladu z opredelitvijo pokrajinskih kolesarskih poti.
K 93. členu
Z 93. členom se v Zakonu o varnosti cestnega prometa spremenita naslov pred 14. členom zakona o javnih cestah ter doda besedilo novega 14.a člena. Zaradi spremenjene pristojnosti do posameznih kategorij javnih cest (pokrajinske ceste), so pokrajine na pokrajinskih cestah odgovorne za varen in nemoten promet. V te namene določajo prometno ureditev in postavljajo ter odstranjujejo prometno signalizacijo. Če je potrebno izboljšati varnost cestnega prometa, pa lahko pokrajina od upravljavca pokrajinske ceste zahteva izvedbo določene prometne ureditve, ki bo izboljšala to stanje.
K 94. členu
S 94. členom se v sedmem odstavku 15. člena Zakona o varnostni cestnega prometa za besedo "državne" dodata besedi "oziroma pokrajinske".
K 95. členu
95. člen za 15. členom dodaja nov 15.a člen, ki določa, da je pokrajina odgovorna za varen in nemoten promet na pokrajinskih cestah. S ciljem varnosti cestnega prometa, njegove pretočnosti, zaščite pešcev in drugih udeležencev v cestnem prometu na pokrajinskih cestah, lahko pokrajina predpiše tudi dodatne ukrepe pri vzdrževanju cest, poučevanju kandidatov za voznike, prometu pešcev, predvsem pa lahko prepove promet v zimskih razmerah, ko je ta na pokrajinski cesti ali njenem delu onemogočen.
K 96. členu
S 96. členom se spremeni naslov pred 22. členom in besedilo 22. člena tako, da se doda besedilo "samoupravna lokalna skupnost". Prav tako pa je eksplicitno zapisano, da se Sveti za preventivo in vzgojo ustanovijo v pokrajinah in ne lokalnih skupnostih.
Vsebina podpoglavja č) Na področju gospodarstva so spremembe in dopolnitve Zakona o spodbujanju razvoja turizma, Zakona o rudarstvu, Energetskega zakona ter Zakona o zagotavljanju dela sredstev za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica, Zakona o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija, Zakona o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica ter Zakona o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regija.
K 97. členu
Z 97. členom so z dopolnitvijo prvega odstavka 1. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma med nosilci načrtovanja, organiziranja in izvajanja politike spodbujanja razvoja turizma navedene tudi pokrajine.
K 98. členu
Z 98. členom je z dopolnitvijo 9. člena med izvajalce turistične politike vključen tudi za turizem pristojni organ pokrajine.
K 99. členu
99. člen spreminja 19. člen tako, da so med podlagami za izvajanje nalog na področju turizma dodane usmeritve, ki izhajajo iz razvojne politike pokrajine na področju turizma.
K 100. členu
100. člen določa, da prvi odstavek 20. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma omogoča zagotavljanje sredstev za načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni pokrajin in turističnega območja v proračunih pokrajin in občin, iz namenskih virov financiranja spodbujanjas razvoja turizma v pokrajini in na ravni turističnih območij.
K 101. členu
101. člen vsebuje spremembe in dopolnitve Zakona o rudarstvu, in sicer spremembo petega odstavek 1.člena, po katerem je gospodarjenje z mineralnimi surovinami v pristojnosti države, razen za mineralne surovine za katere se pristojnost po tem zakonu prenese na pokrajine.
K 102. členu
102. člen vsebuje nov drugi odstavek 9. člena Zakona o rudarstvu, s katerim je določeno, da je priprava osnutkov načrtov gospodarjenja s posameznimi mineralnimi surovinami iz 11., 12. in 13. točke 3. člena Zakona o rudarstvu strokovna naloga posameznih pokrajin.
K 103. členu
S 103. členom se dopolnjuje 13. člen Zakona o rudarstvu tako, da se na pokrajino prenese pravica podeljevanja koncesij za izkoriščanje mineralnih surovin iz 11., 12. in 13. točke 3. člena Zakona o rudarstvu.
K 104. členu
S 104. členom se spreminja 14. člen Zakona o rudarstvu tako, da je določena delitev prihodkov od koncesnin za izkoriščanje mineralnih surovin.
K 105. členu
V 105. členu so vsebovane dopolnitve 15. člena Zakona o rudarstvu, ki določa vsebino koncesijskega akta ter pravice izdaje in dajanja soglasij.
K 106. členu
106. člen spreminja 16. člen Zakona o rudarstvu tako, da ureja pristojnost pokrajine za podelitev rudarske pravice za mineralne surovine iz 11., 12. in 13. točke 3. člena.
K 107. členu
S 107. členom se v 17. členu Zakona o rudarstvu poleg države, določa kot naslovnik vloge o zainteresiranosti za rudarsko pravico.
K 108. členu
S 108. členom se spreminja 18. člen Zakona o rudarstvu tako, da je tudi pokrajina v okviru svoje pristojnosti po tem zakonu dolžna za podelitev rudarske pravice na območju javnih prometnih poti, vodnih gradenj, vodovodov, plinovodov, naftovodov, električnih vodov visoke napetosti, vrelcev mineralnih, radioaktivnih, termalnih in zdravilnih voda, kulturnih spomenikov, pokopališč in vojaških objektov ter objektov in naprav hidromelioracijskih sistemov, pridobiti soglasje lastnika objekta, v urbanih naseljih pa soglasje občine.
K 109. členu
109. člen določa, da medsebojno razmerje v zvezi z rudarsko pravico uredijo država oziroma pokrajina in nosilec rudarske pravice s koncesijsko pogodbo.
K 110. členu
S 110. členom se spreminja 21. člen Zakona o rudarstvu tako, da namesto navajanja upravičenca za izdajo soglasja k prenosu rudarske pravice (vlada, pokrajina) določa enoten izraz »koncedent«.
K 111. členu
S 111. členom se spreminja 23. člen Zakona o rudarstvu in določa način prenehanja koncesijskega razmerja med državo oziroma pokrajino in nosilcem rudarske pravice.
K 112. členu
V 112. členu so urejene spremembe 25. člena Zakona o rudarstvu, ki urejajo pravico pokrajine za odvzem rudarske pravice.
K 1113. členu
113. člen v celotnem besedilu Energetskega zakona nadomešča besedilo »samoupravna lokalna skupnost« z besedilom, ki označuje obe ravni lokalne samouprave in sicer občine in pokrajine.
K 114. členu
114. člen spreminja 4. člen Energetskega zakona tako, da je določeno oblikovanje lokalnih energetskih konceptov. Do sedaj se je energetski koncept oblikoval na nacionalnem in občinskem nivoju. Zaradi ne obstoja druge ravni lokalne samouprave, pa se je zaradi problematike, ki je presegala posamezno občino že do sedaj omogočalo sprejemanje energetskega koncepta več občin. Sprememba vsebine pomeni, da na novo opredelimo pokrajinski energetski koncept in presežemo vmesne rešitve. Na ta način dosežemo jasno nivojsko oblikovane energetske koncepte, ki skupaj tvorijo ustrezno podlago za oblikovanje in vodenje energetske politike Slovenije.
K 115. členu
115. člen spreminja 66. člen Energetskega zakona tako, da ureja izvajanje programov za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije na ravni pokrajine. Oboje se učinkoviteje in uspešnejše realizira na nižjem nivoju, zatorej se vsebina in pristojnost prenaša z države na pokrajine. Poleg tega pokrajina skrbi za usklajenost energetskih konceptov občin z energetskim konceptom pokrajine. Občina na osnovi energetskega koncepta občine prav tako izvaja programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije. Za izvajanje navedenih programov občine in pokrajine lahko pridobijo državne spodbude.
K 116. členu do 120. členu
S 116. do 120. členom se spreminjajo in dopolnjujejo določbe Zakona o zagotavljanju dela sredstev za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica. S predlaganimi spremembami zakona država prenese pokrajinam pristojnosti in s tem tudi zagotavljanje potrebnega obsega sredstev in kadrov za izvajanje nalog s področja zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica, kot so izvajanje monitoringa nad izvedenimi zapiralnimi deli. S predlaganimi spremembami se zakon uskladi tudi z dejanskim stanjem in sicer tako, da se način financiranja prilagodi veljavni zakonodaji.
K 121. členu do 126. členu
V 121. do 126. členu so vsebovane spremembe Zakona o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija, s katerimi prenese pokrajinam pristojnosti in s tem tudi zagotavljanje potrebnega obsega sredstev in kadrov za izvajanje nalog s področja zapiranja Rudnika živega srebra Idrija, kot so izvajanje zapiralnih del, sanacija površine in izvajanje kadrovsko socialnega programa. S predlaganimi spremembami se zakon uskladi z dejanskim stanjem in sicer tako, da se način odločanja in financiranja prilagodi veljavni zakonodaji.
K 127. členu do 130. členu
S 127. do 130. členom se spreminja in dopolnjuje Zakon o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica. S predlaganimi spremembami država prenese pokrajinam pristojnosti in s tem tudi zagotavljanje potrebnega obsega sredstev in kadrov za izvajanje nalog s področja zapiranja rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica, kot so izvajanje zapiralnih del, izvajanje sanacije površine, izvajanje kadrovsko socialnega programa in izvajanje monitoringa nad že izvršenimi zapiralnimi deli. S predlagano spremembo 3. in 5. člena zakona država prilagodi obdobje zapiranja rudnika in pripravljanje operativnega plana aktivnosti in poročilo o izvajanju programa dejanskemu stanju.
K 131. členu do 143. členu
131. do 143. člen vsebujejo spremembe in dopolnitve Zakona o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije. Ti členi opredeljujejo raven financerja programa postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik, ki se spreminja tako, da se Republike Slovenija nadomesti s pokrajino, državni proračun s proračunom pokrajine, sprejemanje odločitev se prenese z Vlade Republike Slovenije na pokrajinski svet in pristojno ministrstvo pa nadomesti s pristojnim pokrajinskim organom.
Vsebina podpoglavja d) Na področju kmetijstva so spremembe in dopolnitve Zakona o kmetijstvu, Zakona o kmetijskih zemljiščih, Zakona o zaščiti živali, Zakona o divjadi in lovstvu, Zakona o gozdovih, Zakona o morskem ribištvu, Zakona o sladkovodnem ribištvu ter Zakona o živinoreji.
K 144. členu
S 144. členom se spreminja 4. člen Zakona o kmetijstvu, s čimer se v postopek priprave nacionalnega programa razvoja kmetijstva in podeželja umeščajo pokrajine in določa njihova pristojnost.
K 145. členu
S 145. členom se dodaja nov 4 a. člen Zakona o kmetijstvu. Veljavna ureditev, ki predvideva sprejem nacionalnega programa razvoja kmetijstva in podeželja, ni povsem ustrezna, ker za določena področja, npr. razvoj podeželja, velja neposredna ureditev s predpisi EU, ki natančno določa akte načrtovanja, vsebino in postopke sprejemanja in izvajanja. Zato je bilo najprej potrebno določiti, da se v primerih, ko je to neposredno urejeno s predpisi EU, planiranje izvede po teh predpisih. V nadaljevanju pa določamo način vključitve pokrajin v oblikovanje in sprejemanje nacionalnega programa razvoja podeželja. Določeno je, da pokrajinski svet daje mnenje k predlogu nacionalnega programa razvoja podeželja, s čemer naj bi se omogočilo ustrezen vpliv na vsebino programa z vidika tudi specifičnih potreb pokrajin.
K 146. členu
146. člen dopolnjuje 12. člen Zakona o kmetijstvu tako, da med načelne določbe zakona, ki določajo vire financiranja ukrepov kmetijske politike, smiselno vključuje kot vir financiranja tudi sredstva pokrajin. Pri tem se razume, da bodo sredstva pokrajin namenjena za zakonsko določene namene strukturnih ukrepov in državnih pomoči na področju razvoja podeželja v pristojnosti pokrajin.
K 147. členu
147. člen spreminja 36. člen Zakona o kmetijstvu in določa, da v kolikor občine uvedejo določene ukrepe razvoja podeželja, morajo le-ti biti usklajeni ne samo z nacionalnim programom, akti Vlade iz druge alineje 5. člena zakona in predpisi Evropske Unije, temveč morajo biti usklajeni tudi z programi pokrajine. Predvideva se, da bodo pokrajine za ukrepe strukturne politike sprejemale določene programske dokumente – programe, ki bodo podlaga za izvajanje.
K 148. členu
148. člen v tretjem odstavku 61. člena Zakona o kmetijstvu natančneje določa, da sta med organi, ki odločata, ali se državni ali drug javni grb, zastava, emblem, ime ali kratica imena lahko uporabljajo za označbe kmetijskih pridelkov oziroma živil, poleg Republike Slovenije, tudi pokrajina in občina. To pa se ne sme izvajati brez dovoljenja pristojnega organa.
K 149. členu
149. člen vsebuje dopolnitev 82. člena Zakona o kmetijstvu in določa, da je med ustanovitelji javnih zavodov, ki opravljajo naloge javne službe na področju kmetijstva, lahko tudi pokrajina. S tem je podana možnost pokrajini, da v primeru specifičnih potreb po zagotavljanju javne službe na področju kmetijstva za ta namen ustanovi ustrezen javni zavod in s tako omogoči učinkovito zagotavljanje teh nalog.
K 150. členu
150. člen vsebuje dopolnitev 83. člena Zakona o kmetijstvu in določa, da pokrajina financira javni zavod, ki ga ustanovi za opravljanje javne službe na področju kmetijstva.
K 151. členu
S 151. členom se v 85. člen Zakona o kmetijstvu dodata nova odstavka, s katerima je določeno, da program javnih služb, ki jih izvaja javni zavod, ki ga je za izvajanje javnih služb na področju kmetijstva ustanovila pokrajina, in financiranje programa v delu, ki se nanaša na kmetijsko politiko regionalnega pomena, določi pokrajinski svet. Pri tem pa je pomembno, da mora biti takšen program javne službe usklajen s programom javne službe, ki ga predpiše minister tako, da se določene naloge ne bi podvajale. To seveda velja za tiste naloge javne službe, kjer obstaja program na državni ravni.
K 152. členu
S 152. členom se iz 100. člena Zakona o kmetijstvu črtajo sredstva za vzdrževanje melioracijskih sistemov, ki jih na podlagi zakona zagotavljajo lastniki oziroma uporabniki kmetijskih zemljišč, kot vir financiranja Sklada za razvoj kmetijstva, s katerim upravlja ministrstvo. Sredstva so glede na prenos nalog na tem področju, prenesena na pokrajine.
K 153. členu
153. člen vsebuje spremembo prvega odstavka 113. člena Zakona o kmetijstvu, ki se nanaša na zbiranje podatkov. Te lahko pridobiva ministrstvo od občin in od pokrajin. Člen ureja tudi zbirke podatkov pokrajin.
K 154. členu
S 154. členom se v celotnem besedilu Zakona o kmetijskih zemljiščih besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedilom »samoupravna lokalna skupnost«.
K 155. členu
155. člen določa, da se v 51. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da se omogoči sredstva za izvedbo arondacijskega postopka tudi iz pokrajinskega proračuna.
K 156. členu
156. člen dopolnjuje 60. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da se omogoči prenos lastništva v komasacijskem postopku tudi na pokrajine kot je to že določeno za občine in državo.
K 157. členu
157. člen dopolnjuje 73. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da se zakonsko opredeli tudi možnost financiranja komasacij s strani pokrajin.
K 158. členu
S 158. členom je spremenjen 86. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da se upravna odločba ministra, pristojnega za kmetijstvo, s katero se uvede melioracija, prenese na pristojne pokrajinske upravne organe.
K 159. členu
159. člen dopolnjuje 88. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da je urejena možnost financiranja melioracij iz pokrajinskega proračuna.
K 160. členu
S 160. členom se spreminja 2. člen Zakona o zaščiti živali tako, da so tudi pokrajine dolžne zagotavljati zaščito živali.
K 161. členu
V 161. členu je vsebovana sprememba 27. člena Zakona o zaščiti živali. Predlagan je prenos obveznosti zagotovitve zavetišč za zapuščene živali na pokrajino, ki bi lahko to lokalno zadevo javnega pomena uredila širše. Tekst je nomotehnično popravljen in zaradi večje jasnosti je dodana še sprememba v novem tretjem odstavku 27. člena, ki navaja, da je treba zagotoviti eno mesto v zavetišču na vsakih začetih 800 registriranih psov.
K 162. členu
162. člen spreminja 31. člen Zakona o zaščiti živali tako, da poleg občine dodaja še pokrajino.
K 163. členu
163. člen ureja zagotavljanje sredstev za vzpostavljanje zavetišč. S spremenjenim 33. členom Zakona o zaščiti živali so pokrajine, če je to njihova pristojnost, dolžne zagotavljati sredstva. Sredstva za vzpostavitev zavetišč se pridobivajo iz sredstev lokalnih skupnosti in iz drugih virov, saj je že potekel 5-letni rok, ko se je vzpostavitev zavetišč sofinancirala tudi iz proračuna Republike Slovenije.
K 164. členu
S 164. členom se pokrajina umešča v kazensko določbo 45. člena Zakona o zaščiti živali.
K 165. členu
165. člen vsebuje spremembe tretjega odstavka 6. člena Zakona o divjadi in lovstvu, kjer je določeno, da Zavod za gozdove Republike Slovenije v sodelovanju z lovskimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi in kmetijsko gozdarsko zbornico pripravi strokovne podlage za določitev meja lovsko upravljavskih območij. Pri pripravi strokovnih podlag za določitev meja lovsko upravljavskih območij bodo tako lahko sodelovale tako pokrajine kot tudi občine.
K 166. členu
S 166. členom se s spremembo 13. člena Zakona o divjadi in lovstvu na pokrajine kot opredeljene oblike lokalnih skupnosti prenašajo naloge sodelovanja z lovskimi organizacijami, območnimi enotami Zavoda republike Slovenije za varstvo narave, območnimi enotami Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in drugimi, katerih dejavnost je povezana z divjadjo in njenim okoljem, pri izdelavi načrtov lovsko upravljavskih območij, ki jih izdeluje Zavod za gozdove Republike Slovenije za lovsko upravljavska območja v Republiki Sloveniji.
K 167. členu
S 167. členom se spreminja 30. člen Zakona o divjadi in lovstvu tako, da se besedi »lokalne skupnosti« nadomestita z besedo »občine«. Iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi k 1. členu zakona, se občine opredeljujejo kot tiste lokalne skupnosti, ki sodelujejo z mnenji za izdelavo presoje življenjskih možnosti divjadi, ki jo opravi Zavod za gozdove Republike Slovenije za tiste posege v prostor, ki lahko bistveno spremenijo življenjske razmere divjadi.
K 168. členu
S 168. členom se spreminja 5. člen Zakona o gozdovih tako, da mora tudi pokrajina v gozdovih v svoji lasti omogočiti praktični pouk kot del izobraževalnega procesa v gozdarstvu.
K 169. členu
S 169. členom se v 7. členu Zakona o gozdovih doda nov tretji odstavek, s katerim je določeno, da k predlogu programa razvoja gozdov Slovenije dajejo mnenja pokrajinski sveti.
K 170. členu
S 170. členom se v tretji odstavek 10. člena Zakona o gozdovih umeščajo pokrajine, ki so dolžne funkcije gozdov, ki so določene in ovrednotene s stopnjami njihovega vpliva na gospodarjenje z gozdovi na kartah in popisih funkcij gozdov v gozdnogospodarskem načrtu območja, upoštevati kot strokovne podlage pri prostorskih ureditvah iz svoje pristojnosti.
K 171. členu
S 171. členom se v tretjem odstavku 11. člena Zakona o gozdovih ureja upoštevanje funkcije gozdov pri prostorskih ureditvah na pokrajinski in občinski ravni.
K 172. členu
172. člen vsebuje spremembo 14. člena Zakona o gozdovih. Z navedeno spremembo se dodaja, da mora Zavod k predlogu splošnega dela gozdnogospodarskega načrta območja pridobiti tudi mnenje pristojnega pokrajinskega organa, prav tako pa se natančneje opredeli, da se mora k predlogu splošnega dela gozdnogospodarskega načrta gospodarske enote pridobiti mnenja občine, na območju katerih leži gospodarska enota.
K 173. členu
173. člen spreminja 25. člen Zakona o gozdovih tako, da je določeno, da v gozdovih, kjer lastnik drevje goji tudi zaradi plodov, prepoved nabiranja le teh drugim, na predlog lastnika gozda, odredi pristojni organ občine
K 174. členu
174. člen spreminja prvi odstavek 34. člena Zakona o gozdovih. Z navedeno spremembo se določa, da gozdove na Krasu in druge gozdove, ki so posebno ogroženi zaradi požara, določi za požarno ogrožene gozdove pokrajina, na območju katere ležijo, na predlog Zavoda.
K 175. členu
175. člen spreminja drugi, tretji in četrti odstavek 38. člena Zakona o gozdovih tako, da določa, da gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so pretežno javnega značaja, prevzemajo občine, ki zagotavljajo sredstva za vzdrževanje gozdnih cest iz lastnih sredstev in iz pristojbin iz 49. člena tega zakona ter Republika Slovenija.
K 176. členu
176. člen spreminja četri odstavek 40. člena Zakona o gozdovih in določa, da poti kot so ježa in vožnja s kolesom brez motorja dovoljeni na označenih gozdnih vlakah in drugih označenih poteh na območjih, določenih v prostorskem delu območnega načrta, in pogoje njihove rabe sporazumno določijo in v skladu s predpisi o gozdnih prometnicah označijo lastniki, Zavod in občina.
K 177. členu
177. člen spreminja tretji, peti in šesti odstavek 41. člena Zakona o gozdovih in določa, da mora uporabnik gozdne poti za čezmerno uporabo le te pridobiti tudi dovoljenje občine, da je odškodnina v zvezi s tem prihodek občine.
K 178. členu
S 178. členom se v skladu s predhodno spremembo, spreminja tudi 39. člen Zakona o gozdovih. Z navedeno spremembo se določa da, Zavod v sodelovanju z občino označi gozdne ceste in režim njihove uporabe z opozorilnimi tablami oziroma drugimi znaki.
K 179. členu
V 179. členu je vsebovana sprememba 45. člena Zakona o gozdovih, ki določajo, da se gozdovi s posebnim namenom iz drugega odstavka 44. člena zakona o gozdovih razglasijo s predpisom pokrajine ali občine, če je izjemna poudarjenost funkcij gozdov v interesu pokrajine ali občine.
K 180. členu
180. člen vsebuje uskladitev 46. člena Zakona o gozdovih tako, da ima lastnik pravico zahtevati ustrezne davčne olajšave ali pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi oziroma lahko zahteva, da mu Republika Slovenija ali pokrajina oziroma občina, ki je gozd razglasila za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, ta gozd odkupi, če se z razglasitvijo gozda za varovalni gozd ali za gozd s posebnim namenom omeji uživanje lastnine oziroma uveljavljanje lastninske pravice na gozdu. Če lastnik to zahteva, je razglasitelj dolžan odkupiti ta gozd.
K 181. členu
181. člen ureja s spremembami 47. člena Zakona o gozdovih predkupno pravico. Z navedeno spremembo se določa, da ima Republika Slovenija predkupno pravico pri nakupu gozdov iz 43. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 44. člena tega zakona, razen če je izjemna poudarjenost funkcije, zaradi katere so gozdovi razglašeni za gozdove s posebnim namenom, v interesu pokrajine ali občine. Pokrajina ali občina, na območju katere ležijo gozdovi, ki se prodajajo, ima predkupno pravico pri nakupu gozdov iz drugega in tretjega odstavka 44. člena tega zakona, če je izjemna poudarjenost funkcije, zaradi katere so gozdovi razglašeni za gozdove s posebnim namenom, v pokrajine ali občine. Če pokrajina ali občina predkupne pravice ne uveljavi, jo ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja.
K 182. členu
182. člen ureja s spremembo 49. člena Zakona o gozdovih plačevanje pristojbine za gozdne ceste tako, da je določeno, da je pristojbina prihodek proračuna občine ter da pristojbino odmeri in za račun občine pobira organ, pristojen za odmero
K 183. členu
183. člen spreminja 64. člen Zakona o gozdovih v delu, s katerim je določena sestava sveta območne enote Zavoda za gozdove. Z navedeno spremembo se določa, da po tretjino članov sveta območne enote sestavljajo predstavniki: - lastnikov gozdov; - lovstva, kmetijstva, varstva narave in varstva naravne ter kulturne dediščine; - ustanovitelja in pokrajine z gozdnogospodarskega območja.
K 184. členu
184. člen dopolnjuje 68. člen Zakona o gozdovih tako, da določa, da Zavoda za gozdove pridobiva sredstva tudi iz proračunov pokrajin.
K 185. členu
S 185. členom se dopolnjuje 9. člen Zakona o morskem ribištvu. Program ribištva, ki je izdelan v skladu s predpisi Skupnosti za namen morskega gospodarskega ribolova v Republiki Sloveniji na predlog Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sprejme Vlada Republike Slovenije. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, bi sodelovanje pri pripravi programa ribištva najbolj smotrno opravljale pokrajine, ki izdajo mnenje k predlogu programa.
K 186. členu
S 186. členom se spreminja 35. člen Zakona o morskem ribištvu tako, da je določeno, da se v proračunu pokrajin zagotavljajo sredstva za financiranje in sofinanciranje ukrepov s področja morskega ribištva, ki so državna pomoč v skladu s predpisi Skupnosti. To so sredstva, ki so namenjena predvsem za manjše investicije na ribiških plovilih, ki omogočajo večjo varnost, boljše higienske in sanitarne pogoje ter sodobno opremo za iskanje rib. Sredstva na področju ribogojstva so namenjena za opremo ribogojskih kletk na morju in ostalo opremo, ki bo pripomogla k večji konkurenčnosti ribogojcev. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, je zaradi pokrajinske omejenosti morskega ribištva, smiselno izvajanje ukrepov državnih pomoči regionalnega pomena prenesti na pokrajine, vključno z integralnimi proračunskimi sredstvi.
K 187. členu
S 187. členom se spreminja četrti odstavek 11. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu tako, da osnutek načrta ribiškega upravljanja v ribiškem območju pripravi Zavod za ribištvo na podlagi mnenja izvajalca ribiškega upravljanja (ribiške družine) in pokrajine oziroma pokrajin v ribiškem območju. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, bi naloge tovrstnega sodelovanja najbolj smotrno opravljale pokrajine kot oblike lokalnih skupnosti širšega značaja.
K 188. členu
S 188. členom se spreminja tretji odstavek 12. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu tako, da osnutek ribiško gojitvenega načrta za obdobje šestih let za posamezen ribiški okoliš izdela Zavod za ribištvo na podlagi mnenja izvajalca ribiškega upravljanja (ribiške družine) in občine. Po oceni ministrstva, pristojnega za ribištvo, bi naloge tovrstnega sodelovanja glede na območje vplivnosti načrta najbolj smotrno opravljale občine.
K 189. členu
189. člen spreminja 22. člen Zakona o živinoreji tako, da čebelarskih pašnih redov ne potrjuje več potrjuje minister ampak pristojni pokrajinski svet.
K 190. členu
190. člen spreminja 60. člen Zakona o živinoreji tako, da se odobritev pripustnih postaj kjer se izvaja na predpisan način naravni pripust plemenjakov, prenaša iz upravnih enot v izvirno upravno nalogo pokrajinskega upravnega organa. Gre za nalogo, ki sodi na lokalno raven, saj se z ureditvijo zadostnega števila pripustnih postaj zagotavlja tudi ustrezen genetski napredek. Predvsem je to pomembno na območjih, kjer se ne pripušča samo plemenskih živali ampak tudi samice, ki niso vpisane v rodovniške knjige. Pomembno pa je, da se tudi v takih primerih zagotavlja dostopnost na lokalni ravni do kakovostnih plemenjakov, ki so na razpolago za pripust pod nadzorom na pripustni postaji. Glede na to, je prenos na pristojen pokrajinski upravni organ smiseln in utemeljen.
K 191. členu
V Zakonu o živinoreji se v naslov VII. poglavja in 1. podpoglavja spremenita tako, da se glasita: VII. pristojnosti ministrstva in pokrajinskih upravnih organov, naloge javnih služb in druge strokovne naloge v živinoreji ter 1. Pristojnosti ministrstva in pokrajinskih upravnih organov.
K 192. členu
S 192. členom se spreminja 71. člen Zakona o živinoreji, v katerem so določene razmejitve pristojnosti med ministrstvom in sedanjimi upravnimi enotami, kjer se na pokrajine prenaša pristojnost izdajanja odločb iz tretjega odstavka 60. člena zakona.
K 193. členu
193. člen glede na to, da 96. člen Zakona o živinoreji določa pogoje za odobritev tudi pripustnih postaj v tem delu nadomešča pristojni organ, ki ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pripustne postaje, tako se upravno enoto nadomesti s pristojnim pokrajinskim upravnim organom.
K 194. členu
194. člen spreminja 97. člen Zakona o živinoreji in glede prenehanja odobritve pripustnih postaj določa, da poleg ministra izda odločbo o prenehanju tudi za pripustne postaje pristojni pokrajinski upravni organ.
Vsebina podpoglavja e) Na področju visokega šolstva in znanosti so spremembe in dopolnitve Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti ter Zakona o visokem šolstvu.
K 195. členu
V 195. členu, ki spreminja 1. člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, je potrebno zaradi novih pristojnosti pokrajin določiti, da se zakon nanaša na samoupravne lokalne skupnosti – torej tako občine, kot pokrajine.
K 196. členu
V 196. členu je dodan novi 8.a člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki opredeljuje raziskovalne in razvojne programe pokrajinskega pomena. Te programe bo pokrajinski svet sprejel v skladu z nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programov, vsebovali pa bodo ukrepe regionalnega pomena za uresničevanje raziskovalnega in razvojnega programa, finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa, način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa in postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega raziskovalnega in razvojnega programa.
K 197. členu
197. člen vsebuje dopolnitev Zakona o visokem šolstvu z novim 46.a členom, v skladu s katerim bo pokrajinski svet sprejel pokrajinski program visokega šolstva in sicer v skladu z nacionalnim programom. Pokrajinski program visokega šolstva bo obsegal ukrepe regionalnega pomena za razvoj visokega šolstva, finančni načrt za posamezen ukrep pokrajinskega programa, način nadzora nad izvajanjem ukrepov pokrajinskega programa in postopke za spremljanje in vrednotenje pokrajinskega programa visokega šolstva.
Vsebina podpoglavja f) Na področju šolstva so spremembe in dopolnitve Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakona o gimnazijah, Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Zakona o višjem strokovnem izobraževanju ter Zakona o izobraževanju odraslih.
K 198. členu
198. člen s spremembo 16. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa pristojnost za določanje izvajalcev izobraževalnih programov. Bistvena sprememba se predlaga na področju srednjega in višjega šolstva, ki se prenaša na pokrajino. Kljub prenosu pristojnosti pa država obdrži možnost neposrednega posega v primeru, ko je to na področju vzgoje in izobraževanja nujno z vidika razvojnih potreb države, njenega gospodarstva, otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ali potreb narodnosti. V teh primerih lahko minister določi izvajalce ter določi tudi delež sofinanciranja programa.
K 199. členu
S 199. členom je v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja dodan nov 16. a člen, ki opredeljuje postopek in kriterije za dodeljevanje soglasij ministra pri določanju izvajalcev na področju srednjega šolstva s strani pokrajin. Pokrajine avtonomno določajo izvajalce programov srednjega šolstva, država pa v to lahko poseže, če pride na posameznih področjih do rešitev, ki ne bi bile skladne z vidika razvojnih in zaposlitvenih potrebe v državi oziroma v posameznem delu države.
K 200. členu
200. člen v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja dodaja nov 20. b člen, ki ureja nadzor kakovosti izvajanja vzgojno izobraževalnega dela.
K 201. členu
201. člen dopolnjuje 34. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se v razvid vpiše tudi število vpisnih mest na področju srednjega šolstva, ker k temu podaja soglasje minister.
K 202. členu
202. člen dopolnjuje 40. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se med ustanovitelje javnih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja dodajajo pokrajine.
K 203. členu
203. člen spreminja 41. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ker se ustanoviteljstvo povezuje z podeljevanjem programov, zato so rešitve tega člena identične rešitvam spremenjenega 16. člena ZOFVI.
K 204. členu
S 204. členom se v nadaljnjih členih zakona ter v naslovu razdelka »b) sredstva lokalne skupnosti«, besedi »lokalna skupnost« nadomestita z besedo »občina« različnih sklonih in številih.
K 205. členu
205. člen spreminja 74. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Člen sledi načelu, da mora biti dodeljevanje koncesij pristojnost tistega, ki ima pristojnost ustanavljanja javnih zavodov. Delitev pristojnosti za ustanavljanje javnih zavodov ter za dodeljevanje koncesij na isti ravni izobraževanja bi sicer lahko pripeljala do neusklajenega delovanja.
K 206. členu
206. člen spreminja 81. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se črtajo tisti izdatki državnega proračuna, ki se prenašajo na pokrajino z naslednjim členom. Gre predvsem za izdatke v povezavi s srednjim in višjim šolstvom.
K 207. členu
207. člen dopolnjuje Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z novima 81. a in 81. b členom, ki sta skladna s predhodnim členom. Na pokrajine se prenašajo izdatki, povezani s srednjim in višjim šolstvom. Gre za enega izmed ključnih členov, ki je potreben zaradi prenosa ustanoviteljstva in financiranja srednjega in višjega šolstva na pokrajine. S predlaganim mehanizmom se doseže izenačenost med finančnimi obveznostmi pokrajin ne glede na število izvajalcev izobraževanja v posamezni pokrajini.
K 208. členu
S 208. členom se spreminja 82. a člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se zaradi prenosa srednjega in višjega šolstva na pokrajine se prenaša tudi obveznosti iz naslova odškodnin.
K 209. členu
209. člen spreminja 86. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ureja financiranje zasebnih šol. Razporeditev dolžnosti za sofinanciranja zasebnih šol sledi ureditvi pri javnih šolah. Drugačna ureditev bi sicer lahko pripeljala do neenakosti obveznosti posameznih ustanoviteljev.
K 210. členu
210. člen spreminja 91. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se dolžnost zagotovitve dokončanja izobraževanja razširja tudi na pokrajino in občino.
K 211. členu
211. člen spreminja 126. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako, da se med ustanovitelje premoženjskega sklada doda tudi pokrajina.
K 212. členu
Z 212. členom se v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja dodaja novi 136. b člen, ki je kazenska določba. V primeru, da pristojen ustanovitelj ne bi izpolnil odredbe ministra, se kaznuje odgovorna oseba ustanovitelja. Izvedba odločitev ministra se izvrši preko ustaljenih pravnih postopkov.
K 213. členu
Z 213. členom je spremenjen 13. člen Zakona o gimnazijah tako, da ministrstvo z enotno objavo zagotavlja preglednost vpisnih mest na ravni države. Podatke o razpoložljivih mest črpa iz svoje evidence – razvida.
K 214. členu
214. člen spreminja 14. člen Zakona o gimnazijah tako, da je glede omejitve vpisa spoštovano načelo subsidiarnosti. V razmerju med posamezno šolo in pokrajino je v ospredju to načelo decentralizacije, v skladu s katerim se določene upravne naloge zaradi lokalnega vpliva bolj učinkovito izvajajo s strani pokrajin kot pa s strani države.
K 215. členu
V 215. členu se 27. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju spremeni tako, da ministrstvo z enotno objavo zagotavlja preglednost vpisnih mest na ravni države. Podatke o razpoložljivih mest črpa iz svoje evidence – razvida.
K 216. členu
216. člen spreminja 29. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju tako, da je glede omejitve vpisa spoštovano načelo subsidiarnosti. Šola si mora k omejitvi vpisa pridobiti soglasje pokrajine. V razmerju med posamezno šolo in pokrajino je v ospredju to načelo decentralizacije, v skladu s katerim se določene upravne naloge zaradi lokalnega vpliva bolj učinkovito izvajajo s strani pokrajin kot pa s strani države.
K 217. členu
Z 217. členom se spremeni 58. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju tako, da se obveznost plačevanja prispevkov za zavarovanje dijakov pri praktičnem pouku in na praktičnem usposabljanju z delom za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni prenaša iz države na pokrajino.
K 218. členu
218. člen spreminja 6. člen Zakona o višjem strokovnem izobraževanju. Pravica ustanavljanja višjih strokovnih šol je prenesena na pokrajine.
K 219. členu
Z 219. členom se spreminja tretji odstavek 30. člena Zakona o višjem strokovnem izobraževanju tako, da si morajo šole k številu predlaganih vpisnih mest pridobiti soglasje pokrajine.
K 220. členu
220. člen spreminja 31. člen Zakona o višjem strokovnem izobraževanju tako, da je glede omejitve vpisa spoštovano načelo subsidiarnosti. Šola si mora k omejitvi vpisa pridobiti soglasje pokrajine.
K 221. členu
221. člen spreminja prvi odstavek 15. člena Zakona o izobraževanju odraslih tako, da se pristojnost ustanavljanja organizacij za izobraževanje odraslih se z države prenese na pokrajine. Po dosedanji ureditvi so organizacije za izobraževanje odraslih lahko ustanovile občina ali država.
K 222. členu
Z 222. člen se spreminja 24. člen Zakona o izobraževanju odraslih, ki določa, da med izobraževalne dejavnosti spadajo infrastrukturne dejavnosti v izobraževanju odraslih, publicistična dejavnost, mednarodno sodelovanje, razvoj javne slube in druge naloge, pomembne za razvoj dejavnosti izobraževanja odraslih.
K 223. členu
223. člen dodaja dva nova člena v Zakon o izobraževanju odraslih in sicer 24. a in 24. b člen, ki urejata letne programe pokrajin in občin na področju izobraževanja odraslih in financiranje teh programov. Po dosedanji ureditvi so bili del letnega programa izobraževanja odraslih na državni ravni tudi: izobraževalni programi osnovnošolskega izobraževanja za odrasle, ki niso zaključili tega izobraževanja, izobraževalni programi za pridobitev prvega poklica za odrasle, ki so zaključili samo osnovnošolsko izobraževanje, program desetega leta, ki obsega enoletno dopolnjevanje osnovnošolske izobrazbe za odrasle, ki ne nadaljujejo izobraževanja, in izobraževalni programi iz drugega odstavka 7. člena tega zakona. Te programe se iz letnega programa na državni ravni prenesejo v letne programe pokrajin. Določba novega 24.b člena ostaja vsebinsko nespremenjena. Zaradi preglednosti in sistematičnosti je zapisana v samostojen člen.
K 224. členu
Z 224. členom se spreminja 26. člen Zakona o izobraževanju odraslih, v katerem je izrecno določeno, da so za izvajanje letnih programov odgovorne poleg države tudi pokrajine in občine, torej tisti subjekti, ki jih sprejmejo.
K 225. členu
Z 225. členom se spreminja 28. člen Zakona o izobraževanju odraslih, v katerem je določeno, da sredstva za izvajanje letnega programa zagotovijo tudi pokrajine, ki sprejmejo svoj letni program izobraževanja odraslih.
K 226. členu
Z 226. členom se spreminja 29. člen Zakona o izobraževanju odraslih tako, da je določeno, da se iz državnega proračuna zagotavljajo sredstva za izvajanje letnega programa izobraževanja odraslih na državni ravni.
K 227. členu
Z 227. členom se v Zakon o izobraževanju odraslih dodaja nov razdelek in nov 29. a člen, katerega vsebina so sredstva proračuna pokrajine, namenjena za financiranje izobraževalnih programov odraslih.
K 228. členu
Z 228. členom se spreminja naslov razdelka »Sredstva lokalne skupnosti« v »Sredstva občine«.
Iz proračuna pokrajine se zagotavljajo sredstva za izvajanje letnega programa pokrajin.
K 229. členu
V 229. členu se spreminja 30. člen Zakona o izobraževanju odraslih, ki določa, da se iz proračuna občine zagotavljajo sredstva za izvajanje letnega programa občine.
K 230. členu
Z 230. členom se spreminja 32. člen Zakona o izobraževanju odraslih, s katerim je izrecno določeno, da izvajalce letnega programa izbirajo poleg države tudi pokrajine in občine, torej tisti subjekti, ki jih sprejmejo letni program.
K 231. členu
Z 231. členom se spreminja 33. člen Zakona o izobraževanju odraslih, s katerim je izrecno določeno, da z izvajalci letnega programa sklepajo pogodbo poleg države tudi pokrajine in občine, torej tisti subjekti, ki jih izberejo.
Vsebina podpoglavja g) Na področju zdravja so spremembe in dopolnitve Zakona o zdravstveni dejavnosti, Zakona o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu in Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in uporabi uživalcev prepovedanih drog.
K 232. členu
Z 232. členom je spremenjen 5. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da pokrajina zagotavlja javno zdravstveno mrežo na sekundarni ravni, zagotavlja izvajanje specialističnega zdravljenja in ustanavlja javne bolnišnice regionalnega pomena. Bolnišnice, ki bodo v pristojnosti pokrajin so tako vse, razen: Klinični center Ljubljana, Klinični center Maribor, Inštitut za rehabilitacijo Slovenije, Psihiatrična klinika Ljubljana, Onkološki inštitut Ljubljana in Bolnišnica Golnik - Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo.
K 233. členu
233. člen spreminja 6. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti tako, da določa, da pokrajine usklajujejo v centrih nujne medicinske pomoči enotno 24 urno delovanje mreže in organizacijo nujne medicinske pomoči kot javne zdravstvene službe. Nujno medicinsko pomoč izvajajo zdravstveni teami, ki so za to posebej usposobljeni.
K 234. členu
234. člen dopolnjuje 16. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti dopolnjuje z novim odstavkom, ki določa, da bolnišnico ustanovi pokrajina ali več pokrajin za območje ene ali več pokrajin.
K 235. členu
Z 235. členom se dopolnjuje 17. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti tako, da določa, da tisto bolnišnico, ki poleg dejavnosti splošne ali specialne bolnišnice opravlja tudi dejavnost klinik, kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov, ustanovi Republika Slovenija skupaj s pokrajino ali več pokrajinami.
K 236. členu
236. člen spreminja 23. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti tako, da je pokrajina ustanovitelj pokrajinskega zavoda za zdravstveno varstvo za svoje območje.
K 237. členu
237. člen spreminja 42. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti tako, da koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na sekundarni ravni podeli z odločbo minister, pristojen za zdravje, s soglasjem pokrajinskega organa pristojnega za zdravstvo.
K 238. členu
Z 238. členom je spremenjen drugi odstavek 3. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, da poleg občine in mesta tudi pokrajina v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi zagotavlja pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva na svojem območju.
K 239. členu
Z 239. členom se spreminja 7. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tako, da so iz določbe izločene posamezne alineje, ki določajo zadeve, za katerih financiranje bodo poslej pristojne pokrajine.
K 240. členu
Z 240. členom sta v Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju dodana nova 7. a in 7. b člen, ki določata naloge, za katere zagotavljajo sredstva pokrajine ter ustanovitev Sveta za zdravje pokrajine in njegove naloge
K 241. členu
Z 241. členom je usklajen s predhodnimi členi 8. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ureja obveznosti financiranja občine oziroma mesta.
K 242. členu
242. člen spreminja 1. člen Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog tako, da ukrepe za preprečevanje uporabe prepovedanih drog poleg ministrstev izvajajo tudi pokrajine.
K 243. členu
Z 243. členom se dopolnjuje 6. člen Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog tako, da je določeno, da koordinacijo delovanja lokalnih akcijskih skupin iz prejšnjega odstavka zagotavljajo pokrajine.
K 244. členu
244. člen dopolnjuje 13. člen Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog tako, da je izrecno določeno, da država zagotavlja programe zmanjševanja škode, katerih namen je preprečevanje prenosa nalezljivih bolezni.
K 245. členu
245. člen spreminja 16. člen Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog, ki ureja financiranje nevladnih organizacij tako, da je določeno, da se te financirajo tudi iz proračuna pokrajine.
Vsebina podpoglavja h) Na področju kulture so spremembe in dopolnitve Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Zakona o knjižničarstvu, Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti in Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih.
K 246. členu
Z 246. členom je določeno, da se v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo v 2. členu doda nova enajsta alineja, ki določa, kaj pomeni lokalna skupnost.
K 247. členu
V 247. členu s spremembo 14. člena, ki dopušča lokalnim skupnostim avtonomijo pri določanju vsebine svojega programa za kulturo, to avtonomijo ohranja. Nova določba pa z zahtevo po upoštevanju ciljev in prioritet nacionalnega programa za kulturo daje pokrajinskim programom oporo v kontekstu nacionalnega programa, nacionalnemu programu pa povečuje podporo za celovitejše doseganje kulturnih ciljev v javnem interesu Slovenije. Takšna ureditev je upravičena zato, ker se s prenosom pristojnosti z države na pokrajine prenašajo tudi pravice in obveznosti za izvajanje javnega interesa za kulturo z države na pokrajine v obsegu, ki ga določa ta zakon.
K 248. členu
Z 248. členom se spreminja 24. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da se črta dolžnost države, da podpira občine, ki so ustanoviteljice javnih zavodov na področju kulture širšega pomena. Sofinanciranje se s tem zakonom prenaša v pristojnost pokrajin.
K 249. členu
Z 249. členom se spreminja 31. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. S spremembo se s prenosom nalog usklajuje financiranje javnih zavodov. Ob občinah so sedaj navede še pokrajine, ki lahko skupaj z drugimi prav tako soustanavljajo javno pravne osebe.
K 250. členu
Z 250. členom se spremeni naslov poglavja »1.3. Razmejitev med državo in lokalnimi skupnostmi pri zagotavljanju javnih kulturnih dobrin« pred 65. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da se glasi: v »1.3. Razmejitev med državo, pokrajinami in občinami pri zagotavljanju javnih kulturnih dobrin«
K 251. členu
Z 251. členom se spreminja 66. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da je zagotavljanje javnih kulturnih dobrin, ki jih določajo posebni zakoni ter zagotavljanje javnih kulturnih dobrin širšega pomena poleg občin razširjeno še na pokrajine.
K 252. členu
252. člen spreminja 67. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da je financiranje občinskih javnih zavodov na področju kulture, ki zagotavljajo naloge širšega pomena, preneseno na pokrajine ter hkrati pokrajinam in občinam omogočeno, da opravijo prenos ustanoviteljstva takega zavoda na pokrajino. Taka rešitev pomeni korak k postopnemu uveljavljanju načela, da v javnem sektorju ustanovitelj nosi stroške javne službe. V tem primeru gre za občinske javne zavode, ki jih s tem ne bo več financirala država, ampak pokrajine s prenesenimi sredstvi. Pokrajine in občine pa se bodo postopoma dogovarjale o prenosu ustanoviteljstva teh zavodov na pokrajine ali pa o drugačnih ključih njihovega financiranja.
K 253. členu
Z 253. členom se spremeni 68. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da lahko občina ali pokrajina sofinancira javni zavod, ki ga je ustanovila država. Člen ureja tudi vrsto pogodbe način sklenitve pogodbe.
K 254. členu
Z 254. členom se spreminja 71. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo tako, da obvezuje tudi pokrajine za gradnjo, vzdrževanje in upravljanje javne kulturne infrastrukture v njihovi lasti.
K 255. členu
Z 255. členom se spremeni 93. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, s katerim se vrste in način sklepanja pogodb na področju kulture poenotijo in določba velja tako za državo, kot za pokrajine in občine.
K 256. členu
Z 256. členom se spreminja 27. člen Zakona o knjižničarstvu tako, da je določeno katere splošne knjižnice so osrednje območne knjižnice. To se določi v skladu z javno mrežo splošnih knjižnic, ki jo določi ministrstvo, pristojno za kulturo, v soglasju z ustanoviteljem.
K 257. členu
Z 257. členom se v Zakon o knjižničarstvu doda nov 53. a člen, ki določa obveznost sofinanciranja nabave knjižničnega gradiva splošnim knjižnicam in sofinanciranje območnih knjižnic s strani pokrajin.
K 258. členu
258. člen spreminja 54. člen Zakona o knjižničarstvu tako, da so podrobno določeni ukrepi ministrstva za kulturo, s katerimi lahko vpliva na izvrševanje obveznosti občine ali pokrajine v zvezi s financiranjem knjižnic.
K 259. členu
Z 259. členom se v 55. členu Zakona o knjižničarstvu črta druga alineja, ki je določala financiranje nalog osrednjih knjižnic iz državnega proračuna.
K 260. členu
Z 260. členom se spreminja 2. člen Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti. Namen sprememb je v reorganizaciji sklada, ki naj bi opravljal v bodoče le naloge nacionalnega pomena, njegove območne izpostave sklada pa se bodo ukinile, naloge regionalnega pomena bodo opravljale pokrajine.
K 261. členu
Z 261. členom se v 3. člen Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti doda nova alineja, s katero so za izvajanje nacionalnega programa za kulturo zadolžene tudi občine in pokrajine.
K 262. členu
Z 262. členom se spreminja 5. člen Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki ureja naloge sklada tako, da so usklajene s prenosom nalog na pokrajine, ki jih vsebuje spremenjeni 2. člen Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti.
K 263. členu
Z 263. členom se črta 6. člen Zakona o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki je urejal območne izpostave sklada, ki se zaradi prenosa nalog na pokrajine, ukinjajo.
K 264. členu
Z 254. členom se v 2. členu Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih besedilo »samoupravne lokalne skupnosti« nadomesti z besedilom »pokrajina in občina«, hkrati pa se uvede pojem pokrajinskega in občinskega arhiva.
K 265. členu
Z 265. členom se spremeni prvi odstavek 38. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih tako, da je določeno, da je javno arhivsko gradivo last države, razen gradiva, ki je last občine ali pokrajine.
K 266. členu
Z 266. členom je spremenjen prvi odstavek 54. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki določa, da arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv, pokrajinski arhivi in občinski arhivi.
K 267. členu
Z 267. členom se spreminja 55. člen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih tako, da razmejuje naloge državnega arhiva in pokrajinskih arhivov, določa ustanoviteljstva arhivov. Hkrati pa pooblašča ministra, pristojnega za kulturo, da na podlagi strokovnega predloga državnega arhiva določa območno mrežo delovanja pokrajinskih arhivov in odloča v primerih morebitnih odprtih vprašanj razporeditve dosedanjih zbirk arhivskega gradiva.
K 268. členu
Z 268. členom je spremenjen 57. člen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki sicer ureja arhive samoupravnih lokalnih skupnosti tako, da je jasno, da gre za občinske arhive.
K 269. členu
Z 269. členom se spreminja 58. člen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki opredeljuje pogodbo med občino in pokrajinskim arhivom, ki se sklene v primeru, če občina ne ustanovi lastnega arhiva.
K 270. členu
Z 270. členom se v 90. členu Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih črta druga alineja. Prva alineja omogoča ministrstvu v okviru spremljanja dejavnosti, usmerjanja razvoja in opravljanja strokovnega nadzora arhivske javne službe to početi tudi za pokrajinske arhive in zato, tudi ker država ni več njihova ustanoviteljica, ni potrebno, da sprejema programe pokrajinskih arhivov.
Vsebina podpoglavja i) Na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so spremembe in dopolnitve Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, Zakona o varstvu pred požarom, Zakona o gasilstvu in Zakona o varstvu pred utopitvami.
K 271. členu
Z 271. členom se v celotnem besedilu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami različne termine, ki opredeljujejo organe lokalnih skupnosti ali državne organe poenoti z uporabo terminov »pristojni državni, pokrajinski in občinski organi«. V celotnem besedilu zakona se tudi namesto termina »lokalna skupnost« oziroma druge samoupravne lokalne skupnosti uporablja termine »pokrajina in občine«.
K 272. členu
S 272. členom se spremeni 1. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se uskladi s prejšnjim členom.
K 273. členu
S 273. členom se spremeni 6. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Z ustanovitvijo pokrajin se bo organizacija varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami prilagodila tako, da bo le ta organiziran na občinski, pokrajinski in državni ravni. Pretežen del nalog, ki so jih doslej opravljale regije kot oblika teritorialne organiziranosti v pristojnosti države, bodo prevzele pokrajine.
K 274. členu
274. člen spreminja termine v 29. točki 8. člena , in sicer se besedilo "v lokalni skupnosti, v širši samouptravni skupnosti" nadomesti z besedilom "v občini, v pokrajini".
K 275. členu
Z 275. členom se spremeni 11. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. V novem besedilu 11. člena se zagotavlja javnost podatkov in pravica do obveščenosti o nevarnostih v zvezi z naravnimi in drugimi nesrečami na občinski, pokrajinski in državni ravni.
K 276. členu
Z 276. členom se spreminja 12. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da je izpostavljeno načelo, da se prednostno pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami organizira izvajanje preventivnih ukrepov v občini, pokrajini in državi.
K 277. členu
Z 277. členom se s spremembo 14. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v skladu z načelom postopnosti uporabe sil in sredstev za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah v sistem med občino in državo vključuje tudi pokrajina.
K 278. členu
Z 278. členom se v prvem odstavku 19.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami namesto regij določajo pokrajine kot tiste politično teritorialne enote, ki organizirajo Civilno zaščito in sklepajo s pripadniki pogodbe o službi v Civilni zaščiti.
K 279. členu
279. člen določa status javnih uslužbencev na področju zaščite in reševanja, ki se v okviru spremenjenega 19.b člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami priznava tudi javnemu uslužbencu v pristojnem pokrajinskem organu.
K 280. členu
Z 280. členom se s spremembo 23. a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da pripadnika Civilne zaščite oziroma prostovoljne reševalce lahko pisno pozivajo tudi pokrajinski organi, pristojni za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Zato so pristojni tudi za izdajo pisnih potrdil, če so bili reševalci pozvani na intervencijo s tehničnimi ali drugimi sredstvi.
K 281. členu
Z 281. členom se spreminja 27. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. S to dopolnitvijo se določa, da se nadomestila plače reševalcem izplačajo tudi v breme pokrajine v tistih primerih, ko je pokrajina pozvala reševalca k izvajanju nalog zaščite in reševanja.
K 282. členu
Z 282. členom se spreminja 28. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami z dopolnitvijo šestega odstavka, ki določa, da tudi pokrajina prevzema stroške zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja in drugih pravic za državljane, ki so se poškodovali pri izvajanju nalog zaščite, reševanja in pomoči.
K 283. členu
Z 283. členom se spreminja 31. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, po katerem je poleg občine in države tudi pokrajina odgovorna za škodo, ki jo tretjim osebam povzročijo reševalci med izvajanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči.
K 284. členu
284. člen s spremembo šeste alineje 36. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ustrezno zmanjšuje pristojnost države za vodenje zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah, ker bodo del nalog prevzele pokrajine.
K 285. členu
285. člen dopolnjuje Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami z novim 36. a členom, s katerim se določajo pristojnosti pokrajin na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Naloge na tem področju urejajo v okviru sistema, ki ga določa zakon. Pokrajine ocenjujejo ogroženost, izdelujejo načrte zaščite in reševanja, organizirajo in vodijo sile za zaščito, reševanje in pomoč ob nesrečah.
K 286. členu
286. člen z dopolnitvijo enajste alineje v drugem odstavku 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ureja obveznost občin, da usklajujejo načrte zaščite in reševanja s pokrajino in ne z državo kot doslej.
K 287. členu
287. člen z dopolnitvijo 43. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da tudi pokrajine sprejemajo programe in načrte varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
K 288. členu
288. člen z dopolnitvijo 44. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami z novim odstavkom, ki določa, da bodo ocene ogroženosti poleg občin in države izdelovale tudi pokrajine.
K 289. členu
Z 289. členom se spreminja 46. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da bodo pokrajine izdelovale tudi načrte zaščite in reševanja v skladu z ocenami ogroženosti.
K 290. členu
Z 290. členom se s spremembo 52. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami uveljavlja tako kot za državne in občinske organe tudi odgovornost pokrajinskih organov, da morajo na predpisan način poročati o intervencijah.
K 291. členu
291. člen z dopolnitvijo 55. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami razširja obveznosti centrov za obveščanje, ki morajo zagotavljati tudi podporo pristojnim pokrajinskim organom.
K 292. členu
Z 292. členom se dopolnjuje 62. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, po katerem je poleg občine in države tudi pokrajina dolžna zagotoviti zatočišče, nujno oskrbo prebivalcev, ki se zaradi naravne nesreče zadržujejo izven prebivališča.
K 293. členu
Z 293. členom se spreminja 70. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. V skladu s splošnimi pristojnostmi pokrajine na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se v dopolnjenem drugem odstavku določa, da pokrajina načrtuje in usmerja osebno in vzajemno zaščito in v ta namen lahko ustanovi svetovalno službo, za organizacijo in uresničevanje osebne in vzajemne zaščite pa bodo tudi v bodoče skrbele občine.
K 294. členu
Z 294. členom se spreminja 74. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se tudi pokrajina vključuje v organiziranje službe za zaščito in reševanje na morju.
K 295. členu
Z 295. členom se spreminja 75. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Z dopolnitvijo četrtega odstavka se določa obveznost pokrajin, da organizirajo ustrezne zmogljivosti oziroma da tudi pokrajine lahko sklepajo ustrezne pogodbe za zagotovitev potrebnih enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč.
K 296. členu
296. člen z dopolnitvijo 76. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da tudi pokrajine organizirajo civilno zaščito.
K 297. členu
297. člen z dopolnitvijo šestega odstavka 85. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ureja zagotovitev potrebnih sredstev za stroške nujnih del, ki nastanejo, če aktivnosti vodijo pristojni pokrajinski organi.
K 298. členu
298. člen vsebuje dopolnitev 86.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da določa, da sile za pomoč drugim državam organizira država, ne pa tudi pokrajine.
K 299. členu
Z 299. členom se s spremembo 87. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ukinjajo regijski in ustanavljajo pokrajinski štabi Civilne zaščite.
K 300. členu
Z 300. členom se spreminja 96. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Sprememba ureja status in odgovornost pokrajinskih poveljnikov Civilne zaščite.
K 301. členu
301. člen spreminja 97. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Namesto dosedanjih regijskih komisij za ocenjevanje škode bodo ustanovljene pokrajinske komisije, ki bodo imele podobne naloge in pristojnosti pri ocenjevanju škode kot so jo imele regijske komisije. Pokrajinsko komisijo za ocenjevanje škode bo imenoval predsednik pokrajine.
K 302. členu
302. člen spreminja 97. b člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. S spremembo se ureja naloge pokrajinskih komisij pri ocenjevanju, potrjevanju oziroma preverjanju ocenjevanja škod ob naravnih in drugih nesrečah.
K 303. členu
303. člen dodaja nov 97. c člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki v sistem upravljanja in vodenja na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami vključuje predsednika pokrajine, katerega pristojnosti so določene glede na naloge pokrajine na tem področju.
K 304. členu
304. člen z dopolnitvijo 98. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami na novo ureja odgovornost občinskih poveljnikov Civilne zaščite pokrajinskemu poveljniku.
K 305. členu
Z 305. členom se spreminja 102. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Glede na spremembe pri organiziranju komisij za ocenjevanje škode se spreminjajo tudi pristojnosti Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje glede pokrajinskih komisij.
K 306. členu
306. člen dopolnjuje 105. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se pri opredelitvi službenih potreb, ko je treba delati preko polnega delovnega časa ipd., upošteva tudi razmere v pokrajini.
K 307. členu
Z 307. členom se dopolnjuje 106.č člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se status javnih uslužbencev pokrajine na področju zaščite in reševanja, ureja tako kot je urejen za državne in občinske uslužbence.
K 308. členu
308. člen spreminja 110. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se v usposabljanje prebivalstva za osebno in vzajemno zaščito vključuje tudi pokrajine.
K 309. členu
309. člen spreminja 114. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, s katerim se ureja pristojnost pokrajin, da organizirajo izobraževanje in usposabljanje s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
K 310. členu
310. člen spreminja 116. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako, da se uredi financiranje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami na pokrajinski ravni.
K 311. členu
311. člen spreminja 119. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki usklajuje višine glob in v skladu s prehodom na spremembo denarne enote globe predpisuje v eurih.
K 312. členu
312. člen spreminja 119.a člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki usklajuje višine glob in v skladu s prehodom na spremembo denarne enote globe predpisuje v eurih.
K 313. členu
313. člen spreminja 120. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki usklajuje višine glob in v skladu s prehodom na spremembo denarne enote globe predpisuje v eurih.
K 314. členu
314. člen spreminja 121. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki usklajuje višine glob in v skladu s prehodom na spremembo denarne enote globe predpisuje v eurih.
K 315. členu
S 315. členom se v celotnem Zakonu o varstvu pred požarom namesto lokalna skupnost uporablja izraz občina, tako da bodo jasno razmejene pristojnosti občin, pokrajin in države.
K 316. členu
S 316. členom se spreminja 6. člen Zakona o varstvu pred požarom tako, da poleg države in občin, tudi pokrajine zagotavljajo celovit sistem varstva pred požarom.
K 317. členu
S 317. členom se dopolnjuje 11. člen Zakona o varstvu pred požarom tako, da se poleg države in občin v spodbujanje razvoja požarno nenevarnih tehnologij in ustreznih posegov v prostor vključujejo tudi pokrajine.
K 318. členu
318. člen z dopolnitvijo 12. člena Zakona o varstvu pred požarom nalaga ustrezno vlogo pri uresničevanju načela javnosti tudi pokrajinam.
K 319. členu
319. člen z dopolnitvijo 31. člena določa, da škodo zaradi požara lahko utrpi tudi pokrajina.
K 320. členu
320. člen z dopolnitvijo 32. člena Zakona o varstvu pred požarom v posredovanje oziroma poročanje glede požarov vključuje le državne in občinske organe.
K 321. členu
321. člen spreminja 33. člen Zakona o varstvu pred požarom tako, da so za zbiranje osebnih podatkov pristojni državni in občinski organi.
K 322. členu
S 322. členom se spreminja 43. člen Zakona o varstvu pred požarom. S to spremembo se glede na splošne pristojnosti pokrajin določa, da pokrajina lahko predpiše posebne ukrepe varstva pred požarom ter razglaša povečano požarno ogroženost na delu ali območju celotne pokrajine. Doslej je bila ta pristojnost dana le občinam in državi.
K 323. členu
S 323. členom se spreminja 44. člen Zakona o varstvu pred požarom tako, da pokrajine v času povečane požarne ogroženosti dajejo ustrezno opozorilo, napotilo ali prepovedi prebivalstva tako kot občine.
K 324. členu
324. člen z dopolnitvijo 57. člena Zakona o varstvu pred požarom določa, da se varstvo pred požari financira tudi iz proračunov pokrajin.
K 325. členu
S 325. členom se kazenske določbe 61. člena Zakona o varstvu pred požarom usklajujejo z uvedbo eura.
K 326. členu
S 326. členom se kazenske določbe 62. člena Zakona o varstvu pred požarom usklajujejo z uvedbo eura.
K 327. členu
S 327. členom je spremenjen 7. člen Zakona o gasilstvu, ki je doslej omogočal, da se na širše samoupravne lokalne skupnosti lahko prenese opravljanje določenih nalog gasilstva. S preoblikovanjem člena takšno vlogo prevzemajo pokrajine.
K 328. členu
S 328. členom se spreminja 32. člen Zakona o gasilstvu. Namesto dosedanjih regijskih gasilskih poveljnikov se s spremembo zakona uvajajo pokrajinski gasilski poveljniki, ker se bodo v okviru pokrajin povezovale tudi gasilske zveze.
K 329. členu
S 329. členom se doda nov 32. b člen Zakona o gasilstvu, s katerim se urejajo pristojnosti pokrajinskih gasilskih zvez. Te zveze bodo ustanovljene namesto dosedanjih regijskih zvez. Naštete oziroma določene so tiste naloge pokrajinskih zvez, ki zagotavljajo usklajenost delovanja, opremljanja in organiziranosti gasilskih enot na območju pokrajine. Zakon opredeljuje tudi pristojnost pokrajinskih zvez da spremljajo in usmerjajo pripravljenost gasilskih enot na območju pokrajine glede na ogroženost. Pokrajinski gasilski poveljnik je po položaju član pokrajinskega štaba civilne zaščite. Pogoje za delo pokrajinskih gasilskih zvez pa naj bi zagotovila pokrajina.
K 330. členu
S 330. členom se spreminja 36. člen Zakona o gasilstvu tako, da je aktiviranje gasilskih enot iz več občin, mogoče izvesti tudi na podlagi odločitve pokrajinskega poveljnika civilne zaščite, ki bo v bodoče nadomestil dosedanjega regijskega poveljnika.
K 331. členu
331. člen spreminja 43. člen Zakona o gasilstvu a. Dosedanji 43. člen zakona ureja pokrivanje stroškov intervencije tudi v primeru ko ti nastanejo zaradi intervencije gasilske enote izven matične občine. Z dopolnitvijo člena je določeno, da te stroške pokrije pokrajina, če so nastali zaradi odločitve pokrajinskega poveljnika civilne zaščite oziroma na podlagi pokrajinskega načrta zaščite in reševanja.
K 332. členu
332. člen usklajuje globe predpisane v 45. členu Zakona o gasilstvu z uvedbo eura.
K 333. členu
333. člen usklajuje globe predpisane v 46. členu Zakona o gasilstvu z uvedbo eura.
K 334. členu
334. člen usklajuje globe predpisane v 47. členu Zakona o gasilstvu z uvedbo eura.
K 335. členu
S 335. členom se v vseh določbah Zakona o varstvu pred utopitvami besedilo » samoupravna lokalna skupnost » nadomestil s besedo »občina«.
K 336. členu
336. člen spreminja 2. člen Zakona o varstvu pred utopitvami tako, da se v sistem zagotavljanja varstva pred utopitvami vključujejo tudi pokrajine. V njihovi pristojnosti je predpisovanje posebnih ukrepov za varstvo pred utopitvami, ki se nanašajo na več občin ali območji cele pokrajine. Temu so prilagojene pristojnosti občin.
K 337. členu
337. člen spreminja 3. člen Zakona o varstvu pred utopitvami tako, da se v preventivno dejavnost na področju varstva pred utopitvami vključuje tudi pokrajina.
Vsebina podpoglavja j) Na področju notranjih zadev so spremembe in dopolnitve Zakona o tujcih ter Zakona o azilu.
K 338. členu
338. člen spreminja 82. člen Zakona o tujcih tako, da so v pokrajinsko pristojnost prenesene naslednje naloge: organizacija tečajev slovenskega jezika, zagotavljanje informacij, ki so tujcem potrebne za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi, seznanjanje tujcev s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo in organiziranje skupnih prireditev s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja. Drugi odstavek 82. člena se spremeni tako, da se med subjekte, ki sodelujejo s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije in z mednarodnimi organizacijami dodajo tudi pokrajine. Četrti odstavek, ki določa, da državni in drugi organi, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršnokoli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev, pa se spremeni tako, da se med naštete subjekte dodajo tudi pokrajine.
K 339. členu
S 339. členom se spreminja 99. člen Zakona o azilu. S spremembo se bo izvajanje pomoči pri vključevanju v okolje preneslo na pokrajine, medtem ko bo ministrstvo pristojno za nadzor in koordinacijo izvajanja pomoči pri vključevanju v okolje.
Poglavje B določa prenos nalog iz državne pristojnosti v izvrševanje pokrajinam.
K 340. členu
S 340. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po Zakonu o rudarstvu. S spremembami zakona država prenese pokrajinam v opravljanje posamezne upravne naloge iz dosedanje pristojnosti upravnih enot. To je odločanje v upravnih stvareh iz državne pristojnosti na prvi stopnji pa tudi druge upravne naloge iz državne pristojnosti povezane z koncesijami, upravnimi dovoljenji, ki so jih do sedaj izdajale upravne enote, sanacije, posegov v prostor na pridobivalnem prostoru, povezane z državnim prostorskim načrtovanjem.
K 341. do 344. členu
S 341. do 344. členom so v izvrševanje prenesene naloge, ki so v pristojnosti upravnih enot na področju postopkov pri pridobitvi dovoljenja za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji se prenašajo na pristojni pokrajinski upravni organ. Gre za naloge v postopku izdaje dovoljenja, vodenja registra in odvzema dovoljenja.
K 341. členu
S 330. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 70. členu Zakona o kmetijstvu.
K 342. členu
S 331. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 103. členu Zakona o kmetijstvu.
K 343. členu
S 332. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 103.a členu Zakona o kmetijstvu.
K 344. členu
S 344. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 104. členu Zakona o kmetijstvu.
K 345. do 349. členu
S 345. do 349. členom so v izvrševanje prenesene naloge, ki so v pristojnosti upravnih enot na področju upravnih postopkov po Zakonu o vinu.
K 345. členu
S 345. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 14. členu Zakona o vinu.
K 346. členu
S 346. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 15. členu Zakona o vinu.
K 347. členu
S 347. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 16. členu Zakona o vinu.
K 348. členu
S 348. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 18. členu Zakona o vinu.
K 349. členu
S 349. členom so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti po 44. členu Zakona o vinu.
K 350. členu
S 350. členom je v celotnem besedilu Zakona o kmetijskih zemljiščih besedilo »upravna enota« nadomeščena z besedilom »pristojni pokrajinski upravni organ«. S spremembami so pokrajinam v izvrševanje prenesene upravne naloge iz državne pristojnosti, ki jih sedaj opravljajo v skladu s tem zakonom upravne enote.
K 351. členu
S 351. členom se spreminja 84. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da se odločanje o postopkih melioracije z ministrstva prenaša v izvrševanje pokrajinskim upravnim organom.
K 352. členu
S 352. členom se v 4. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev nadomesti upravna enota s pristojnim upravnim organom.
K 353. členu
S 353. členom se v 26. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev nadomesti upravna enota s pristojnim upravnim organom.
K 354. členu
S 354. členom se spreminja 96. člen Zakona o urejanju prostora tako, da so za odločanje v upravnih postopkih po tem zakonu namesto upravnih enot pristojni upravni organi pokrajinskih uprav. Gre za prenos nalog iz državne pristojnosti v izvrševanje pokrajinam.
K 355. členu
S 355. členom se spreminja 24. člen Zakona o graditvi objektov tako, da so za odločanje v upravnih postopkih po tem zakonu namesto upravnih enot pristojni upravni organi pokrajinskih uprav. Gre za prenos nalog iz državne pristojnosti v izvrševanje pokrajinam.
K 356. členu
S 356. členom, ki spreminja 112. člen Zakona o ohranjanju narave so v izvrševanje pristojnemu upravnemu organu pokrajinske uprave prenesene naloge odločanja v upravnih postopkih po tem zakonu in sicer: izdaja odločbe o statusu zavarovanega območja državnega pomena lastnikom nepremičnin; izdaja soglasja za promet z nepremičninami na podlagi 86. člena in izdaja dovoljenj za posege v naravo na podlagi 104. člena Zakona o ohranjanju narave.
K 357. členu
S 357. členom se dodaja nov 143. a člen v Zakon o graditvi objektov, po katerem inšpekcijsko nadzorstvo po tem zakonu opravljajo pokrajinski gradbeni inšpektorji kot nalogo iz državne pristojnosti preneseno v izvrševanje pokrajini. Gre za prenos nalog iz državne pristojnosti v izvrševanje pokrajinam.
K 358. členu
S 358. členom se v Zakonu o javnih cestah dodaja nov 72. a člen, s katerim se določa, da inšpekcijsko nadzorstvo nad pokrajinskimi cestami opravljajo pokrajinski inšpektorji za ceste kot nalogo iz državne pristojnosti preneseno v izvrševanje pokrajini.
K 359. členu
359. člen spreminja prvi odstavek 2. člena Zakona o socialnem varstvu. Zaradi razmejitve posameznih pristojnosti na področju zagotavljanja in razvijanja delovanja socialno varstvenih zavodov, ustvarjanja pogojev za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpiranja in spodbujanja različnih oblik dela na področju socialnega varstva med državo, pokrajinami in občinami je bilo potrebno poudariti različne ravni organiziranosti področja socialnega varstva.
K 360. členu
360. člen spreminja 18.a člen Zakona o socialnem varstvu. Ker se pristojnosti na področju instituta družinskega pomočnika iz občinske ravni prenašajo na pokrajinsko raven, je bilo potrebno ustrezno popraviti besedilo 18. a člena.
K 361. členu
361. člen spreminja 18.f člen Zakona o socialnem varstvu. Ker se pristojnosti na področju družinskega pomočnika iz občinske ravni prenašajo na pokrajinsko raven, je bilo potrebno ustrezno popraviti besedilo 18.f člena.
K 362. členu
Z 362. členom se spreminja 43. člen Zakona o socialnem varstvu tako, da se na pokrajino v skladu s tem členom v preneseno pristojnost prenašajo vse socialno varstvene storitve razen storitev institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju in institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, v kolikor ne gre za rejništvo, ki ostanejo v izključni pristojnosti države.
K 363. členu
Z 363. členom se spremeni 44. člen Zakona o socialnem varstvu v skladu s spremembami 43. člena zakona tako, da bo koncesije za izvajanje socialno varstvenih storitev iz svoje pristojnosti podeljevala tudi pokrajina na podlagi javnih razpisov.
K 364. členu
364. člen vsebuje spremenjenemu 43. členu zakona ustrezno spremembo 45. člena Zakona o socialnem varstvu, ki nalaga državi in pokrajini sprejem koncesijskega akta, s katerim se določi vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis.
K 365. členu
365. člen dodaja v Zakon o socialnem varstvu nov 48.a člen, s katerim je natančno določeno, kdo je ustanovitelj posameznega javnega socialno varstvenega zavoda. Ker vsebina tega člena spada v poglavje o javnih socialno varstvenih zavodih je bilo potrebno ustrezno preštevilčiti tudi člene, tako se na novo predlagani člen preštevilči v 49. člen, veljavni 49. člen pa tako postane 49. a člen.
K 366. členu
366. člen spreminja 49. člen Zakona o socialnem varstvu. Zaradi spremembe pristojnosti za zagotavljanje posameznih socialno varstvenih storitev je na novo opredeljena tudi pristojnost CSD, ki ga ustanovi pokrajina in ne več Republika Slovenija.
K 367. členu
S 367. členom se spreminja 56. člen Zakona o socialnem varstvu tako, da je glede na novo določitev ustanoviteljev javnih socialno varstvenih zavodov ustrezno določeno, kdo imenuje in razrešuje direktorje posameznih javnih zavodov.
K 368. členu
V 368. členu je s spremembo 97. člena Zakona o socialnem varstvu, glede na to, kdo izvaja posamezne socialno varstvene storitve ali programe, tudi navedeno, da se socialno varstvena dejavnosti financira iz proračuna Republike Slovenije, pokrajine ali občine.
K 369. členu
Z 369. členom se spremeni prvi odstavek 98. člena Zakona o socialnem varstvu tako, da je določeno katere naloge s področja socialnega varstva se financirajo iz državnega proračuna.
K 370. členu
370. člen dodaja v Zakon o socialnem varstvu novi 98.a člen, ki določa, katere naloge s področja socialnega varstva se financirajo iz pokrajinskega proračuna.
K 371. členu
371. člen spreminja 99. člen Zakona o socialnem varstvu tako, da je določeno, katere naloge s področja socialnega varstva se financirajo iz občinskega proračuna.
K 372. členu
Z 372. členom je spremenjen šesti odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu. Ker bo doplačilo storitev v pokrajinski pristojnosti je bilo potrebno temu ustrezno določbo popraviti.
K 373. členu
373. člen spreminja 100. a člen Zakona o socialnem varstvu. Ker sta obe storitvi, za katere lahko v skladu z 100.a členom upravičenec zaprosi za dodatno oprostitev pri plačilu – tako pomoč na domu kot storitev v zavodih za odrasle v pristojnosti pokrajine, bo tudi o oprostitvi plačila le-teh odločala pokrajina.
K 374. členu
374. člen spreminja 100.b člen Zakona o socialnem varstvu tako, da se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ustrezno popravlja v korist pokrajine.
K 375. členu
S 375. členom se spreminja 100.c člen Zakona o socialnem varstvu tako, da se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ustrezno popravlja v korist pokrajine.
K 376. členu
376. člen spreminja 101. člen Zakona o socialnem varstvu. Ker je izvajanje storitve pomoči na domu preneseno na pokrajinsko raven, je temu ustrezno potrebno uskladiti tudi člen, ki določa, da daje soglasje k cenam storitev po tretjem odstavku 101. člena pristojni pokrajinski organ.
K 377. členu
S 377. členom se spreminja 104. člen Zakona o socialnem varstvu. Ker ima pokrajina po spremembi zakona o socialnem varstvu celo vrsto nalog, ki jih mora izvajati, je potrebno ustrezno spremeniti tudi pristojnosti socialne inšpekcije na tem področju.
K 378. členu
378. člen usklajuje 105. člen Zakona o socialnem varstvu. Spremembe so povezane s pristojnostmi socialne inšpekcije in nalogami pokrajine.
K 379. členu
S 379. členom je spremenjen 4. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. S spremembo je določeno, da strokovne naloge, ki se nanašajo na zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, poleg Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje opravljajo tudi pokrajinski zavodi za zaposlovanje.
K 380. členu
380. člen dopolnjuje 50. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Dodan je nov drugi odstavek, ki določa, da pokrajine usklajujejo potrebe po razvoju človeških virov in predlagajo ter načrtujejo prednostne vsebine državnega programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za svoje območje.
K 381. členu
S 381. členom je dopolnjen 51. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V novem drugem odstavku je opredeljena vloga pokrajin pri izvajanju zaposlitvenih programov ter pri predlaganju novih vsebin in dopolnitev državnega programa aktivne politike zaposlovanja.
K 382. členu
S 382. členom je dopolnjen 53. d člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tako, da je dodano še besedilo, da se tudi za območje pokrajine za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja lahko ustanovi sklad dela in sicer pri gospodarski družbi ali več gospodarskih družbah.
K 383. členu
S 383. členom se spreminja 53. f člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Sprememba je povezana s spremembo 53. d člena in sicer je potrebna dopolnitev besedila, da se za financiranje skladov lahko zagotovijo sredstva tudi iz proračuna pokrajine.
K 384. členu
384. člen spreminja 61. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tako, da je določeno, da se za opravljanje s tem zakonom določenih nalog zavoda ustanovijo pokrajinski zavodi za zaposlovanje. Za sestavo sveta pokrajinskega zavoda ter način imenovanja oziroma razrešitve direktorja zavoda pa se uporablja zakon o zavodih.
K 385. členu
Z 385. členom se spreminja 4. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti tako, da se sredstva za izvajanje rejniške dejavnosti zagotavljajo v proračunih pokrajin.
K 386. členu
V 386. členu so vsebovane spremembe četrtega odstavka 12. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Zaradi spremenjenega načina financiranja se sredstva za usposabljanje za kandidate za rejnike zagotavljajo v proračunih pokrajin in ne več v proračunu Republike Slovenije.
K 387. členu
S 387. členom se spreminja 28. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Sprememba se nanaša na zagotovitev sredstev, potrebnih za dodatno usposabljanje rejnikov. Ta obveznost se prenaša na pokrajinske proračune, in sicer na proračun pokrajine, na območju katere ima rejnik stalno prebivališče.
K 388. členu
S 388. členom se spreminja 50. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Tudi ta sprememba je potrebna zaradi spremenjenega načina financiranja rejniške dejavnosti. Tako sedaj namesto Republike Slovenije zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost za rejnike, ki izvajajo rejniško dejavnost kot poklic, pokrajina, na območju katere rejnik prebiva.
K 389. členu
389. člen spreminja 60. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. V spremenjenem členu je določeno, da izplačujejo rejnine za rejence z območja pokrajin pokrajine, in sicer najkasneje do 15. v mesecu za tekoči mesec.
K 390. členu
S 390. členom je spremenjen 64. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti tako, da mora biti centralna zbirka podatkov, ki jo vodi ministrstvo, dostopna tudi pokrajinam, vendar vsaki samo del evidence, ki se nanaša na njeno območje.
K 391. členu
S 391. členom se dopolnjuje 34. člen Zakona o športu, po katerem postopek vpisa v evidenco zasebnih športnih delavcev vodi pokrajina.
K 392. členu
S 392. členom se dopolnjuje 35. člen Zakona o športu, po katerem postopek vpisa v evidenco poklicnih športnikov vodi pokrajina.
K 393. členu
S 393. členom se dopolnjuje 36. člen Zakona o športu, po katerem postopek vpisa v evidenco strokovnih delavcev v športu in javnih športnih objektov vodi pokrajina.
K 394. členu
V 394. členu je spremenjen 58. člen zakona, ki določa evidence s področja športa in, da evidence vodi ministrstvo, podatke v evidence pa vnašajo pokrajine. Ni smiselno, da je za vodenje postopkov in odločanje o upravni stvari, konkretno za izdajanje odločb vpisov ali izbrisov v razvide, predvsem pa razvid zasebnih športnih delavcev, poklicnih športnikov, strokovnih delavcev v športu in javnih športnih objektov, na prvi stopnji pristojno ministrstvo. S tem se organ odločanja o pravici stranke v postopku stranki približa, hkrati pa prenos zagotavlja boljši vpogled organom javne uprave v pridobljeno stanje, iz katerega izhajajo tudi pravice in obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, na terenu. Nedvomno pa je potrebno zagotoviti na področju celotne države enako strokovno interpretacijo določb zakona, ki določa pogoje za vpise v razvide, za kar zakon daje posebno pristojnost izvajanja strokovnega nadzora ministrstvu, ki je hkrati tudi pritožbeni organ. Zato spremembe in dopolnitve navedenih členov pomenijo prenos pristojnosti odločanja o konkretnih upravnih stvareh na pokrajino.
K 395. členu
395. člen določa prenehanje nekaterih podzakonskih predpisov, ki so bili izdani na podlagi določb Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Ta člen prav tako zagotavlja kontinuiteto razvojnega načrtovanja v sedanjem programskem obdobju. Regionalni razvojni programi razvojnih regij, ki so jih sprejeli sveti regij za programsko obdobje 2007 – 2013, se do izteka veljavnosti štejejo za razvojne programe pokrajin, ustanovljenih na območju razvojnih regij. S členom je tudi določeno, da se lastniški deleži države v regionalnih razvojnih agencijah prenesejo na pokrajine.
K 396. členu
396. člen ureja prevzem načrtovanja prostorskih ureditev pokrajinskega pomena. S konstituiranjem pokrajin le-te prevzamejo načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena, ministrstvo za prostor pa najkasneje v roku 6 mesecev prenese na pokrajino vse postopke priprave prostorskih aktov za načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena, ki so bili začeti pred uveljavitvijo zakona. Ministrstvo za prostor najkasneje v roku 6 mesecev na pokrajino prenese tudi finančna sredstva, ki so bila v tekočem proračunskem obdobju predvidena za pripravo prostorskih aktov iz prejšnjega odstavka in še niso bila porabljena. Državni prostorski načrti za prostorske ureditve, ki so po določbah tega zakona prostorske ureditve pokrajinskega pomena, se štejejo za pokrajinske podrobne prostorske načrte.
K 397. členu
397. člen ureja merila za prenos ustanoviteljskih pravic države v že ustanovljenih regijskih in krajinskih parkih. Ustanoviteljske pravice se s 1. januarjem leta, v katerem začnejo pokrajine z delom prenesejo na podlagi zakona in uredbe vlade, s katero vlada konkretno določi, kateri parki so v skladu z merili, določenimi v prvem odstavku, nacionalnega pomena in zato ustanoviteljske pravice ostanejo državi.
K 398. členu
S 398. členom je določen prenos lastninske pravice države na objektih, zgrajenih na vodah 1. in 2. reda, ki jih upravljajo pokrajine. Objekti se vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo.
K 399. členu
V 399. členu je določeno, katere ceste preidejo v last pokrajin ter da se javne ceste, kategorizirane kot pokrajinske ceste vpišejo v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti pokrajine na območju katere ležijo. Določba ureja tudi pripadnost prihodkov od letnih povračil za uporabo javnih cest. Ta povračila pripadejo posamezni pokrajini glede na sedež oziroma stalno prebivališča lastnika, ki je zavezanec za plačilo.
K 400. členu
S 400. členom je določeno, kateri javni hidromelioracijski sistemi preidejo v last pokrajin.
K 401. členu
S 401. členom je določen prenos kmetijskih zemljišč, s katerimi upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, v last pokrajinam in občinam. Pri prenosu se upošteva, da se na občine prenese lastništvo stavbnih zemljišč, ostala kmetijska zemljišča v lasti republike Slovenije pa v last pokrajinam. Kot izjema so določena kmetijska zemljišča, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Ta ostanejo v lasti Republike Slovenije kot zavezanke za vračilo. Prenos ne zadeva gozdov in kmetijskih zemljišč, povezanih s funkcijami gozda.
K 402. členu
402. člen določa prenos sorazmernega dela namenskega premoženja in finančnih sredstev Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na pokrajine, pravno nasledstvo pravnih poslov sklada in pripadnost prihodkov od pravnih poslov, sklenjenih za prenesene nepremičnine.
K 403. členu
403. člen ureja prenehanje veljavnosti zakona, s katerim je bil ustanovljen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, likvidacijo sklada in prenos preostalega stvarnega in finančnega premoženja ter dohodkov od pravnih poslov na državo. Urejen je tudi prevzem javnih uslužbencev sklada, ki jih ne prevzamejo pokrajine.
K 404. členu
S 404. členom je urejen prenos ustanoviteljskih pravic države v javnih zavodih s področja šolstva, ki izvajajo programe iz pokrajinske pristojnosti, in prenos premoženja države, s katerimi ti javni zavodi upravljajo. Ustanoviteljstvo na področju srednjega in višjega šolstva se prenese avtomatično na pokrajine. Prav tako preide tudi premoženje, s katerim upravljajo preneseni javni zavodi. Urejen je način in rok prenosa premoženja, pri čemer je določeno, da lahko vlada, na predlog pristojnega ministra, določi seznam premoženja, ki pa se ne prenese v last pokrajinam. Nekatere nepremičnine bi bilo z vidika potreb države bolj racionalno uporabiti v druge namene.
K 405. členu
405. člen določa, da se ustanoviteljstvo že ustanovljenih javnih glasbenih šol ne spreminja. Glede na vlogo glasbenih šol pa je cilj, da so ustanovitelji glasbenih šol predvsem pokrajine. Zato je predpisana možnost, da pokrajina prevzame ustanoviteljstvo, če to zahteva posamezna občina, dosedanja ustanoviteljica posamezne glasbene šole.
K 406. členu
S 406. členom je urejen prenos ustanoviteljskih pravic države v posameznih regionalnih bolnišnicah in območnih zavodih za zdravstveno varstvo na pokrajine ter prenos premoženja države v upravljanju bolnišnic in zavodov. Urejen je način in rok prenosa premoženja, pri čemer je določeno, da lahko vlada, na predlog pristojnega ministra, določi seznam premoženja, ki pa se ne prenese v last pokrajinam.
K 407. členu
407. člen ureja prenos ustanoviteljskih pravic države v javnih socialnovarstvenih zavodih na pokrajine tako, da te postanejo ustanoviteljice zavodov. Člen ureja tudi prenos premoženja države v upravljanju socialnovarstvenih zavodov ter način in rok prenosa premoženja, pri čemer je določeno, da lahko vlada, na predlog pristojnega ministra, določi seznam premoženja, ki pa se ne prenese v last pokrajinam.
K 408. členu
S 408. členom je urejena reorganizacija Zavoda RS za zaposlovanje določeno, ki jo vlada izvede tako, da iz zavoda izloči območne enote zavoda, ki se organizirajo kot pokrajinski zavodi. Vlada s sklepom uredi izvrševanje ustanoviteljskih pravic pokrajin za čas, do sprejetja ustanovitvenih aktov. Člen ureja tudi prenos premoženja države v upravljanju območnih enot Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ter način in rok prenosa premoženja.
K 409. členu
409. člen določa prenos ustanoviteljskih pravic države v pokrajinskih arhivih na pokrajine, prenos infrastrukture ter način zagotavljanja arhivske službe za pokrajine, za območje katere opravlja službo drug arhiv. Pokrajina bo lahko zagotovila izvajanje arhivske službe s pogodbo, ki jo bo sklenila s pokrajino ustanoviteljico, ali pa sporazumno z njo postala soustanoviteljica. Določba je nujna, ker mrežo pokrajinskih arhivov sestavlja šest arhivov. Člen ureja tudi prenos ustanoviteljstva države v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica na pokrajino.
K 410. členu
S 410. členom je urejen način prenosa lastnine na državni kulturni infrastrukturi, ki jo uporabljajo območne izpostave Sklada republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti ter javnih zavodov na pokrajine.
K 411. členu
411. člen. ureja financiranje javnih zavodov s področja kulture, katerih ustanoviteljice so občine, vendar jih v skladu s 43. členom ZFO-1 do prvega dne leta, ko pokrajine začnejo z delom, financira država v celoti ali delu. To financiranje bodo prevzele pokrajine, za kar so jim zagotovljena ustrezna sredstva. Posledica tega je vstop pokrajine v soustanoviteljstvo. Določena pa je tudi možnost, da pokrajina prevzame ustanoviteljstvo v celoti, seveda v soglasju z občinami in ob prenosu javne infrastrukture. Glede na to, da nekateri javni zavodi uporabljajo javno infrastrukturo v lasti države, se tudi ta prenese na pokrajine.
K 412. členu
S 412. členom so na pokrajine s prvem dnem leta, ko pokrajine začnejo z delom, prenesene vse naloge Direkcije RS za ceste in javni uslužbenci zaposleni v tem organu v sestavi Ministrstva za promet. Z istim členom so na pokrajine s s prvem dnem leta, ko pokrajine začnejo z delom, prenesene vse naloge Prometnega inšpektorata in javni uslužbenci, ki so v njem zaposleni.
K 413. členu
V 413. členu je določen prevzem javnih uslužbencev zaposlenih v območnih enot Sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti. Skupaj je v dvanajstih območnih enotah in oseminpetdesetih izpostavah zaposlenih 80 javnih uslužbencev. Vsaka od pokrajin bo prevzela uslužbence območne enote oziroma izpostav območnih enot s svojega območja. Določba je potrebna zato, ker se sklad ohranja in je treba določiti javne uslužbence, ki jih prevzamejo pokrajine v pokrajinsko upravo.
K 414. členu
Določba 414. člena je splošna določba, s katero je določen način prevzema javnih uslužbencev iz državnih organov in javnega sektorja. Določba se nanaša tako na javne uslužbence, ki opravljajo naloge, prenesene na pokrajine oziroma v izvrševanje pokrajinam kot na uslužbence, ki jih bodo prevzele na podlagi uredbe, s katero bo vlada določila ukrepe za zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek dela pokrajin.
K 415. členu
V 415. členu je določeno, da s prvim dnem, ko pokrajine začnejo z deom, preneha veljati Uredba o preoblikovanju družbe RSC Mežica, d.o.o. (Uradni list RS, št. 32/95 in 87/97), da pokrajinski svet sprejme v roku šestih mesecev odlok o preoblikovanju te družbe. Uredba pa se uporablja do sprejetja odloka.
K 416. členu
V 416. členu je določeno, da s s prvim dnem, ko pokrajine začnejo z deom, preneha veljati Uredba o preoblikovanju podjetja Rudnik živega srebra Idrija, p.o. (Uradni list RS, št. 32/95 in 55/06), da pokrajinski svet sprejme v roku šestih mesecev odlok o preoblikovanju te družbe. Uredba pa se uporablja do sprejetja odloka.
K 417. členu
V 417. členu je določeno, da s s prvim dnem, ko pokrajine začnejo z deom, prenehajo veljati: Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Kanižarica v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS št. 42/95 in108/00), Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS št. 42/95 in 21/03) in Uredba o ustanovitvi družbe Rudnik Zagorje v zapiranju d.o.o. (Uradni list RS, št. 42/95, 108/00 in 4/05), da pokrajinski sveti sprejmejo v roku šestih mesecev odloke o preoblikovanju družb. Uredbe pa se uporabljajo do sprejetja odlokov.
K 418. členu
418. člen določa, da mora Vlada najpozneje najpozneje do konca leta pred letom, v katerem začnejo pokrajine z delom, z uredbo določi objekte rudniške infrastrukture rudnikov Mežica, Idrija, Kanižarica, Senovo, Zagorje, Trbovlje–Hrastnik v lasti države, ki se neodplačno prenesejo v last pokrajinam s prvim dnem leta, v katerem začnejo z delom. Ministrstvo, pristojno gospodarstvo, najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve uredbe iz prejšnjega odstavka, sklene s posamezno pokrajino pogodbo, na podlagi katere se preneseni objekti rudniške infrastrukture vpišejo v zemljiško knjigo kot nepremično premoženje v lasti posamezne pokrajine, na območju katere ležijo
K 419. členu
S 419. členom je določeno, da so do začetka dela pristojnih pokrajinskih organov, za opravljanje s tem zakonom določenih nalog pokrajin pristojni organi in subjekti, ki jih opravljajo ob uveljavitvi tega zakona.
K 420. členu
420. člen določa uveljavitev zakona in začetek uporabe. Uveljavitev zakona v petnajstih dneh po objavi je nujna zaradi priprave in sprejemanja podzakonskih predpisov na posameznih področjih nalog pokrajin. Vendar pa se zakon v celoti ne bo mogel začeti uporabljati, dokler ne bodo konstituirani pokrajinski organi in zagotovljeno financiranje pokrajin.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJA
a) na področju regionalnega razvoja
1. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja
3. člen
(cilji spodbujanja skladnega regionalnega razvoja)
Cilji spodbujanja skladnega regionalnega razvoja so:
– zmanjševanje razlik v gospodarski razvitosti in življenjskih možnostih prebivalstva med posameznimi območji v državi,
– preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi,
– spodbujanje policentričnega razvoja poselitve in policentričnega gospodarskega razvoja,
– razvoj in povečanje konkurenčnosti gospodarstva v vseh razvojnih regijah, ob upoštevanju njihovih posebnosti,
– zniževanje stopnje brezposelnosti v razvojnih regijah oziroma povečanje zaposlenosti in odprava strukturnih neskladij na trgu dela,
– povečanje blagostanja prebivalstva v razvojnih regijah, ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja in njihovih posebnosti,
– krepitev socialnega kapitala in inovacijske sposobnosti v razvojnih regijah,
– ohranjanje in razvijanje kulturne identitete z ustvarjanjem pogojev za kulturno ustvarjalnost in raznolikost, trajnostni razvoj kulturne dediščine in dostopnost do kulturnih dobrin v razvojnih regijah,
– spodbujanje vseživljenjskega učenja v podporo zviševanja izobrazbene ravni prebivalstva in povečanja dostopa do izobraževanja in usposabljanja za vse,
– uveljavljanje celostnega pristopa pri razvoju podeželja,
– zmanjševanje razlik v kakovosti življenja ter ekonomski in socialni blaginji ob upoštevanju varstva okolja, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in zmanjševanje razlik v zdravju,
– uveljavljanje integriranih regionalnih strategij informacijske družbe,
– razvoj območij obeh avtohtonih narodnih manjšin in naselij romske skupnosti v Republiki Sloveniji ter
– spodbujanje gospodarskega sodelovanja s Slovenci iz sveta.
4. člen
(načela spodbujanja skladnega regionalnega razvoja)
Načela spodbujanja skladnega regionalnega razvoja so:
– politika spodbujanja skladnega regionalnega razvoja (v nadaljnjem besedilu: regionalna politika) kot obveznost vseh nosilcev odločanja ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja,
– celovitost izvajanja regionalne politike na celotnem ozemlju Republike Slovenije,
– povezovanje v okviru programov čezmejnega razvojnega povezovanja ter povezovanje regij znotraj širšega evropskega prostora,
– partnerstvo med državo in občinami ter javnim in zasebnim sektorjem pri določanju in uresničevanju razvojnih ciljev,
– usklajevanje med Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in razvojnimi zvezami občin pri načrtovanju spodbujanja skladnega regionalnega razvoja,
– subsidiarnost, po kateri pri pripravi, izvajanju, nadzoru in vrednotenju programov spodbujanja skladnega regionalnega razvoja višja teritorialna raven opravlja le tiste razvojne naloge, ki jih ne morejo učinkovito opraviti nižje ravni,
– načelo solidarnosti,
– programsko usmerjanje razvojnih spodbud države in občin za namene, utemeljene v usklajenih regionalnih razvojnih programih in projektih,
– spremljanje in vrednotenje učinkov razvojnih spodbud po primerljivih evropskih metodologijah,
– nadzor zakonitosti postopkov dodeljevanja in trošenja razvojnih spodbud,
– sofinanciranje skladnega regionalnega razvoja iz državnega in občinskih proračunov, ter iz zasebnih in drugih virov,
– uresničevanje regionalnih razvojnih interesov v okviru instrumentov kohezijske politike EU in lastnih instrumentov regionalne politike v Republiki Sloveniji.
5. člen
(izrazi)
Izrazi uporabljeni v tem zakonu imajo naslednji pomen:
– »razvojna regija« je funkcionalna ozemeljska enota za izvajanje regionalne politike, ki jo v enovito zaključeno prostorsko celoto združujejo poselitveni, gospodarski, infrastrukturni in naravni sistemi ter na kateri je mogoče zagotoviti enake možnosti za skladen regionalni razvoj,
– »kohezijska regija« je funkcionalna ozemeljska enota za izvajanje skupnih nalog občin in države, še posebej v povezavi z izvajanjem kohezijske politike EU v Republiki Sloveniji,
– »kohezijska politika EU« je regionalna politika EU, ki obsega politiko strukturnih skladov in Kohezijskega sklada EU,
– »partnerji na ravni razvojne regije« so lahko zveze občin na ravni razvojne regije ali občine, združenja gospodarstva, sindikati, nevladne organizacije in drugi partnerji na ravni razvojne regije, ki preko regionalnega razvojnega sveta uresničujejo svoje razvojne interese,
– »Strategija regionalnega razvoja Slovenije« je dolgoročni strateški dokument države, ki v skladu s strategijo
gospodarskega razvoja Slovenije in strategijo prostorskega razvoja Slovenije opredeljuje cilje regionalnega razvoja ter določa instrumente in politiko za doseganje teh ciljev,
– »regionalni razvojni program« je temeljni programski dokument na regionalni ravni, ki opredeljuje razvojne prednosti razvojne regije, določi razvojne prioritete regije in vsebuje finančno ovrednotene programe spodbujanja razvoja v razvojni regiji,
– »izvedbeni načrt regionalnega razvojnega programa« je nabor usklajenih razvojnih projektov, ki predstavljajo uresničevanje regionalnega razvojnega programa,
– »območni razvojni program« je nabor povezanih razvojnih projektov, ki ga pripravi območno razvojno partnerstvo,
– »sektorski razvojni program« je dolgoročni izvedbeni dokument države, ki opredeljuje prednostne projekte in programe za doseganje ciljev razvojne strategije sektorja,
– »svet regije« je organ odločanja zveze občin ali občin na ravni razvojne regije,
– »regionalni razvojni svet« je usklajevalno telo za izvajanje regionalne politike na ravni razvojne regije,
– »območno razvojno partnerstvo« je pogodbeno, javno-zasebno, interesno in teritorialno sodelovanje občin, združenj gospodarstva, nevladnih organizacij in drugih partnerjev na
določenem območju,
– »indeks razvojne ogroženosti« je relativni kazalec razvitosti razvojne regije, izračunan na podlagi ponderacije kazalcev razvitosti, ogroženosti in razvojnih možnosti,
– »posebni ukrepi regionalne politike« so programi iz finančnih načrtov proračunskih uporabnikov, pristojnih za izvajanje regionalne politike na državni ravni za zmanjševanje regionalnih razvojnih razlik ali odpravo strukturnih neskladij v posameznih prednostnih območjih regionalne politike,
– »regionalne spodbude« so spodbude, ki imajo pomemben vpliv na regionalni razvoj in jih proračunski uporabniki na državni ravni namenjajo za sofinanciranje projektov izvedbenih načrtov regionalnih razvojnih programov,
– »projektno financiranje« je način povezovanja javnih in zasebnih sredstev, s katerim je mogoče izbrati, financirati in voditi razvojne projekte in izgradnjo razvojne infrastrukture na ravni države, razvojnih regij ali občin.
6. člen
(razvojne regije)
Razvojne regije se določijo na predlog vlade o teritorialni členitvi ozemlja Republike Slovenije na ravni NUTS 3 Evropski komisiji po postopku določenem z uredbo EU o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot.
7. člen
(kohezijske regije)
(1) Za izvajanje kohezijske politike EU in izvajanje drugih skupnih nalog, povezanih z razvojem, ki jih sporazumno določijo občine in država, se razvojne regije povezujejo v kohezijske regije.
(2) Kohezijske regije se določijo na predlog vlade o teritorialni členitvi ozemlja Republike Slovenije na ravni NUTS 2 Evropski komisiji po postopku določenem z uredbo EU o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot.
(3) Organ odločanja kohezijske regije je razvojni svet kohezijske regije.
(4) Razvojni svet kohezijske regije sestavljajo štirje predstavniki sveta regije in trije predstavniki regionalnega razvojnega sveta. Predstavniki regionalnega razvojnega sveta so en predstavnik delodajalcev, en predstavnik delojemalcev in en predstavnik nevladnih organizacij.
(5) Razvojni svet kohezijske regije sprejema odločitve pri pripravi in izvajanju programov EU na ravni kohezijske regije in opravlja druge naloge, povezane z razvojem, ki jih sporazumno določijo občine in država.
(6) Pri izvajanju programov EU na ravni kohezijske regije opravlja naloge upravljanja enota organa, pristojnega za regionalni razvoj, v kohezijski regiji.
(7) Če zagotovi finančne vire, lahko država z zakonom prenaša naloge iz svoje pristojnosti, povezane z razvojem, na občine, te pa na kohezijsko regijo, če za to zagotovijo zakonsko podlago in finančne vire.
(8) Vlada določi način delovanja razvojnega sveta kohezijske regije.
8. člen
(zagotavljanje podatkov državne statistike)
Vlada zagotovi podatke državne statistike na ravni razvojnih regij in kohezijskih regij, ki so potrebni za izvajanje tega zakona.
9. člen
(temeljni programski dokumenti)
Oblikovanje in izvajanje regionalne politike temelji na naslednjih medsebojno usklajenih temeljnih programskih dokumentih: Strategiji razvoja Slovenije, Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Strategiji regionalnega razvoja Slovenije, Državnem razvojnem programu, programskih dokumentih za EU in regionalnih ter območnih razvojnih programih.
10. člen
(Strategija regionalnega razvoja Slovenije)
(1) S strategijo regionalnega razvoja Slovenije se za programsko obdobje Državnega razvojnega programa podrobneje opredelijo, z vidika spodbujanja skladnega regionalnega razvoja, cilji, politike in naloge določene s strategijo razvoja Slovenije in strategijo prostorskega razvoja Slovenije.
(2) Strategija regionalnega razvoja Slovenije določi:
– nabor prednostnih območij in posebnih ukrepov regionalne politike,
– način vključevanja regionalnih razvojnih programov v programske dokumente za EU in
– regionalno specifične cilje ter usmeritve ministrstev pri dodeljevanju posrednih regionalnih spodbud.
(3) Strategija regionalnega razvoja Slovenije je podlaga za pripravo regionalnih razvojnih programov.
(4) Cilji strategije regionalnega razvoja Slovenije se upoštevajo pri pripravi sektorskih razvojnih programov ministrstev, Državnega razvojnega programa, programskih dokumentov za EU in strateških prostorskih aktov Republike Slovenije.
(5) Strategijo regionalnega razvoja Slovenije sprejme vlada najmanj dve leti pred začetkom programskega obdobja na predlog ministra, pristojnega za regionalni razvoj, po predhodni predstavitvi v Državnem zboru Republike Slovenije in Državnemu svetu Republike Slovenije.
(6) Vlada poroča Državnemu zboru o uresničevanju tega zakona in strategije regionalnega razvoja Slovenije na sredini in na koncu programskega obdobja.
11. člen
(Državni razvojni program in programski dokumenti za EU)
(1) Strategija regionalnega razvoja Slovenije in zasnove regionalnih razvojnih programov so ena od podlag za določanje državnih razvojnih prioritet, glavnih programov in podprogramov Državnega razvojnega programa in programskih dokumentov za EU ter določanje obsega sredstev, ki se namenjajo za njihovo realizacijo.
(2) V Državnem razvojnem programu in programskih dokumentih za EU se, na podlagi strategije razvoja Slovenije, strategije regionalnega razvoja Slovenije, strategije prostorskega razvoja Slovenije, strategije trga dela in zaposlovanja, sektorskih razvojnih programov in zasnov regionalnih razvojnih programov opredelijo programi, ki spodbujajo skladen regionalni razvoj. Na predlog organa, pristojnega za regionalni razvoj, vlada v njih določi, na podlagi regionalno specifičnih ciljev, indikativni obseg regionalnih spodbud v posameznih letih programskega obdobja in v posameznih razvojnih regijah. Za določanje indikativnega obsega spodbud se uporablja indeks razvojne ogroženosti in število prebivalstva razvojne regije.
(3) Regionalni razvojni programi morajo biti usklajeni z državnim razvojnim programom. Državni razvojni program predstavlja dogovor med regijami in državo o regionalnem razvoju.
12. člen
(regionalni razvojni program)
(1) Z regionalnim razvojnim programom se uskladijo razvojni cilji na področju gospodarskega, socialnega, izobraževalnega, javno-zdravstvenega, prostorskega in okoljskega ter kulturnega razvoja v razvojni regiji ter določijo instrumenti in viri za njihovo uresničevanje.
(2) Regionalni razvojni program sprejme svet regije najmanj leto in pol pred iztekom prejšnjega programskega obdobja.
(3) Regionalni razvojni program je sestavljen iz strateškega in programskega dela.
(4) Strateški del regionalnega razvojnega programa se lahko pripravi za več razvojnih regij skupaj.
(5) Sestavine strateškega dela regionalnega razvojnega programa so: analiza stanja in problemov razvoja, razvojna predvidevanja sektorskih razvojnih programov, skupna regionalna vizija, cilji in usmeritve ter razvojne prioritete regije.
(6) Sestavine programskega dela regionalnega razvojnega programa so: razvojni programi regionalnega pomena s časovnim in finančnim ovrednotenjem ter navedbo predvidenih virov financiranja, sistemi spremljanja in vrednotenja, organiziranost za izvajanje regionalnega razvojnega programa in ocena vplivov na zdravje, okolje in enake možnosti.
(7) Regionalni razvojni programi obmejnih razvojnih regij vključujejo tudi programe čezmejnega sodelovanja in programe razvoja slovenske manjšine v zamejstvu. Regionalni razvojni programi regij, v katerih živijo avtohtoni narodni skupnosti in romska skupnosti, vključujejo programe razvoja območij na katerih živijo te skupnosti.
(8) Regionalni razvojni program predstavlja dogovor med zvezami občin ali občinami in vlado o razvoju regije v programskem obdobju.
(9) Vlada, na predlog ministrice, pristojne za regionalni razvoj oziroma ministra, pristojnega za regionalni razvoj (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za regionalni razvoj), predpiše minimalno obvezno strukturo in metodologijo priprave in izvedbe regionalnega razvojnega programa ter določi načine spremljanja in vrednotenja učinkov regionalnega razvojnega programa, v skladu z metodološkimi navodili in načeli kohezijske politike EU.
(10) Regionalni razvojni program se uresničuje z izvedbenimi načrti regionalnega razvojnega programa.
13. člen
(območni razvojni program)
(1) Območni razvojni program se lahko pripravi na pobudo občin, ki so vključene v območno razvojno partnerstvo.
(2) Cilji območnega razvojnega programa in regionalnega razvojnega programa morajo biti usklajeni. Območni razvojni program je integralni del regionalnega razvojnega programa.
(3) Pri pripravi območnega razvojnega programa se smiselno uporabljajo določbe o pripravi regionalnega razvojnega programa.
(4) Območni razvojni program se uresničuje z izvedbenimi načrti območnega razvojnega programa, ki so sestavni deli izvedbenih načrtov regionalnega razvojnega programa.
(5) Območni razvojni programi in regionalni razvojni programi se pripravljajo sočasno.
15. člen
(območni razvojni program za območje, ki leži v dveh ali več
razvojnih regijah)
(1) Območni razvojni program se lahko pripravi tudi za območje, ki leži v dveh ali več razvojnih regijah.
(2) Območni razvojni program iz prejšnjega odstavka se uresničuje z izvedbenimi načrti regionalnih razvojnih programov vključenih razvojnih regij.
16. člen
(izvedbeni načrt regionalnega razvojnega programa)
(1) Predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa pripravi subjekt iz 29. člena tega zakona.
(2) Predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa mora upoštevati Državni razvojni program in proračunske okvire. Praviloma mora biti pripravljen za tri leta in najmanj eno leto pred pričetkom prvega proračunskega leta, na katerega se nanaša.
(3) Izvedbeni načrt regionalnega razvojnega programa se izvaja v skladu s predpisi, ki urejajo izvrševanje proračuna, javna naročila in nadzor nad državnimi pomočmi.
17. člen
(razmerja do strateških prostorskih aktov)
(1) Za razvojne regije se izdela regionalna zasnova prostorskega razvoja po postopku, predvidenem v zakonu o urejanju prostora.
(2) Regionalni razvojni programi, območni razvojni programi in izvedbeni načrti regionalnih razvojnih programov ter strateški in izvedbeni prostorski akti morajo biti usklajeni.
18. člen
(organ, pristojen za regionalni razvoj)
(1) Organ, pristojen za regionalni razvoj, v sodelovanju z drugimi ministrstvi, ki dodeljujejo regionalne spodbude, skrbi za oblikovanje nacionalnih ciljev regionalne politike in njihovo uresničevanje v okviru ekonomske politike vlade in kohezijske
politike EU.
(2) Organ, pristojen za regionalni razvoj, ima na področju regionalnega razvoja naslednje naloge in pristojnosti:
– usklajuje regionalne spodbude ter določa in financira posebne ukrepe regionalne politike,
– vodi pripravo in nadzoruje ter koordinira izvajanje Državnega razvojnega programa,
– opravlja naloge organa upravljanja programov iz naslova kohezijske politike EU ter vodi pripravo sporazumov z EU, na podlagi katerih lahko Republika Slovenija prejema sredstva kohezijske politike EU,
– opravlja naloge povezane s procesi oblikovanja evroregij in drugih čezmejnih regionalnih razvojnih povezav,
– spodbuja poslovno in znanstveno raziskovalno sodelovanje s Slovenci iz sveta preko Razvojno poslovnega sveta za Slovence iz sveta,
– izvaja koordinacijo politike trajnostnega razvoja preko Sveta za trajnostni razvoj in njegovega sekretariata,
– predlaga vladi odločitve, ki jih ta sprejme za izvrševanje ustanoviteljskih pravic in dolžnosti Republike Slovenije v Javnem skladu Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja ter
– vzpostavi enotni informacijski sistem na področju spodbujanja regionalnega razvoja.
20. člen
(Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj
podeželja)
(1) Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: sklad) je javni finančni sklad, ki je namenjen trajnejšemu doseganju javnih ciljev na področju regionalnega razvoja in razvoja podeželja.
(2) Sklad posluje v skladu z določbami zakona, ki ureja javne sklade, in tega zakona.
(3) Ustanovitelj sklada je Republika Slovenija.
(4) Sklad dodeljuje in posreduje regionalne spodbude iz svojega namenskega premoženja in državnega proračuna na podlagi pogodb z neposrednimi proračunskimi uporabniki. Pri dodeljevanju spodbud sklad izvaja politiko spodbujanja skladnega regionalnega razvoja in politiko razvoja podeželja. Proti sklepu sklada pri dodeljevanju regionalnih spodbud se lahko vloži pritožba na pristojni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Pristojni organ mora o pritožbi odločiti v roku 60 dni s sklepom.
(5) Pri dodeljevanju spodbud sklad sodeluje z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje, Agencijo Republike Slovenije za okolje in Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja z namenom zagotavljanja usklajene in celovite ponudbe nepovratnih in povratnih oblik razvojnih spodbud. Sklad sodeluje tudi s subjekti iz 29. člena tega zakona in s svojimi sredstvi spodbuja oblikovanje in delovanje regijskih finančnih shem.
(6) Sklad lahko sodeluje z drugimi domačimi in mednarodnimi finančnimi institucijami z namenom učinkovitejšega opravljanja nalog in krepitve finančnega potenciala za izvajanje finančnih spodbud in pri tem opravlja posle v tujem imenu za tuj račun ali v svojem imenu za tuj račun. Za take posle lahko zaračunava provizijo. Če opravlja take posle za ustanovitelja, do provizije sklad ni upravičen.
(7) Pri zagotavljanju začetnega kapitala in spodbujanju zasebnih vlaganj z lastniškim kapitalom, lahko sklad vlaga kapitalske naložbe v imenu Republike Slovenije in po postopku določenem v zakonu, ki ureja javne finance. Za upravljanje in razpolaganje s tako pridobljenimi kapitalskimi naložbami Republike Slovenije veljajo določbe zakona, ki ureja javne finance in Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 73/94 – ZODPH, 23/96, 47/97, 23/99 – ZSOVA, 119/00, 30/01 – ZODPH-C in 92/02 – ZDV-1).
23. člen
(zveza občin na ravni razvojne regije)
(1) Za opravljanje razvojne funkcije na ravni celotne razvojne regije občine ustanovijo zvezo občin (v nadaljnjem besedilu: zveza).
(2) Naloge zveze so:
– sprejem regionalnega razvojnega programa,
– potrjevanje izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa,
– potrjevanje kriterijev za pripravo seznama prioritetnih regionalnih razvojnih projektov,
– imenovanje predstavnikov občin v regionalnem razvojnem svetu,
– imenovanje predstavnikov v razvojni svet kohezijske regije,
– določanje organiziranosti institucij na ravni razvojne regije ter ustanovitev in izvrševanje upravljavskih pravic v pravni osebi, ki izvaja naloge iz 29. člena tega zakona,
– sklenitev pogodbe o financiranju delovanja regionalnih institucij med zvezo ali občinami in z drugimi partnerji na ravni razvojne regije,
– nadzor nad delom subjekta iz 29. člena tega zakona,
– predstavljanje razvojne regije in sodelovanje z regijami drugih držav.
(3) Organ odločanja zveze je svet regije, sestavljen skladno s sprejetim statutom in določbami zakona o lokalni samoupravi, ki se nanašajo na svet zveze.
(4) Če občine ne ustanovijo zveze, lahko neposredno ustanovijo svet regije, ki izvaja naloge zveze iz drugega odstavka tega člena in ga sestavljajo župani občin v regiji. Župana lahko na seji sveta regije nadomešča pisno pooblaščeni namestnik.
(5) Kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona, se za ustanovitev in delovanje zveze občin uporabljajo določbe zakona, ki ureja lokalno samoupravo.
24. člen
(ustanovitev in naloge regionalnega razvojnega sveta)
(1) Regionalni razvojni svet ustanovi zveza. Če občine ne ustanovijo zveze, lahko neposredno ustanovijo regionalni razvojni svet.
(2) Naloge regionalnega razvojnega sveta so:
– sprejemanje sklepov o pripravi regionalnega razvojnega programa ter drugih odločitev v postopku njegove priprave,
– priprava predloga izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa,
– spremljanje in vrednotenje regionalnega razvojnega programa,
– imenovanje predstavnikov v razvojni svet kohezijske regije,
– sodelovanje v programskih svetih za pripravo regionalnih zasnov prostorskega razvoja na območju razvojne regije,
– imenovanje vodij odborov regionalnega razvojnega sveta,
– sprejem pravil svojega delovanja,
– obravnava drugih zadev regionalnega pomena.
25. člen
(sestava regionalnega razvojnega sveta)
(1) Člani regionalnega razvojnega sveta so:
– predstavniki zveze ali občin razvojne regije,
– predstavniki združenj gospodarstva na ravni razvojne regije,
– predstavniki sindikatov, nevladnih organizacij in predstavniki drugih partnerjev na ravni razvojne regije.
(2) Člani regionalnega razvojnega sveta so tudi:
– po en predstavnik upravljalcev zavarovanih območij narave in
– po en predstavnik italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti v razvojnih regijah, v katerih živijo te skupnosti.
(3) Število članov regionalnega razvojnega sveta se določi v ustanovitvenem aktu regionalnega razvojnega sveta. Število predstavnikov zveze ali občin iz prvega odstavka tega člena je enako številu predstavnikov združenj gospodarstva na ravni razvojne regije. Število predstavnikov sindikatov, nevladnih organizacij in drugih partnerjev na ravni razvojne regije znaša polovico števila predstavnikov občin.
(4) Na seje regionalnega razvojnega sveta so stalno vabljeni tudi predstavniki ministrstev, ki sodelujejo pri izvedbi regionalnega razvojnega programa.
(5) Predstavnike zveze ali občin imenuje svet regije. Predstavnike gospodarstva, sindikatov, nevladnih organizacij in zavodov ter skladov, imenujejo njihovi organi oziroma organi zbornic in drugih interesnih združenj, v katera se združujejo, v skladu z aktom o ustanovitvi regionalnega razvojnega sveta. Italijanska in madžarska narodna skupnost ter romska skupnost imenujejo svoje predstavnike.
26. člen
(delovanje regionalnega razvojnega sveta)
(1) Regionalni razvojni svet prične z delom, če je na prvi seji navzočih več kot polovica članov s potrjenimi mandati.
(2) Mandat regionalnega razvojnega sveta je vezan na programsko obdobje za katerega se pripravlja Državni razvojni program in regionalni razvojni program. Postopek imenovanja novih članov regionalnega razvojnega sveta se prične dve leti pred iztekom programskega obdobja. Člani morajo biti imenovani najkasneje šest mesecev pred iztekom programskega obdobja.
(3) Regionalni razvojni svet ima predsednika oziroma predsednico (v nadaljnjem besedilu: predsednik) in podpredsednika oziroma podpredsednico (v nadaljnjem besedilu: podpredsednik). Predsednika in podpredsednika regionalnega razvojnega sveta izvolijo člani regionalnega razvojnega sveta izmed sebe z večino glasov vseh članov. Predsednik predstavlja regionalni razvojni svet ter vodi njegovo delo. Podpredsednik pomaga predsedniku pri njegovem delu in opravlja naloge iz njegove pristojnosti, za katere ga pooblasti.
27. člen
(odbori regionalnega razvojnega sveta)
(1) Regionalni razvojni svet ima odbore za človeške vire, za infrastrukturo, okolje in prostor, za gospodarstvo in za razvoj podeželja. Odbore regionalnega razvojnega sveta vodijo vodje odborov, ki so člani regionalnega razvojnega sveta in jih imenuje regionalni razvojni svet.
(2) Člani odborov regionalnega razvojnega sveta so predstavniki subjekta iz 29. člena tega zakona, občin, območne enote Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, območne zbornice Gospodarske zbornice Slovenije, območne obrtne zbornice, območnega Kmetijsko gozdarskega zavoda v okviru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, regionalnega zavoda za zdravstveno varstvo, regijskih študijskih središč, upravljavcev zavarovanih območij narave in drugih izpostav ministrstev oziroma institucij, ki delujejo na regionalni ravni in izrazijo interes za sodelovanje v odborih.
(3) Odbori regionalnega razvojnega sveta sodelujejo pri pripravi regionalnega razvojnega programa in pripravljajo izvedbene načrte regionalnega razvojnega programa na njihovih področjih dela.
28. člen
(financiranje institucij na regionalni ravni)
(1) Naloge na regionalni ravni, ki so v javnem interesu, se delno financirajo iz državnega proračuna kot regionalna spodbuda. Obseg financiranja iz državnega proračuna se določi na podlagi dejanskega obsega programa po merilih in kriterijih, ki jih določi minister, pristojen za regionalni razvoj, upoštevaje indeks razvojne ogroženosti ter druge omejitvene dejavnike razvoja. Sredstva se zagotavljajo v obliki transferja sredstev na podlagi pogodbe, ki jo skleneta organ, pristojen za regionalni razvoj, in zveza oziroma subjekt iz 29. člena tega zakona, če zveza ni ustanovljena. Pogoj za sklenitev pogodbe je, da zveze ali občine in drugi partnerji na ravni razvojne regije sklenejo pogodbo o zagotavljanju razlike sredstev, potrebnih za opravljanje nalog, ki so v javnem interesu.
(2) Sredstva državnega proračuna iz prejšnjega odstavka se zbirajo na računu zveze oziroma subjekta iz 29. člena tega zakona, če zveza na ravni razvojne regije ni ustanovljena.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka, vodi subjekt iz 29. člena tega zakona ločene računovodske evidence za sredstva, namenjena opravljanju nalog v javnem interesu.
29. člen
(subjekt spodbujanja razvoja na regionalni ravni)
(1) Za izvajanje splošnih razvojno pospeševalnih nalog v regiji in zagotavljanje strokovne, tehnične in administrativne podpore za delovanje sveta regije in regionalnega razvojnega sveta ustanovijo zveza ali občine zavod ali drugo pravno organizacijsko obliko. Medsebojna razmerja med zvezo ali občinami ter subjektom iz prejšnjega stavka se določijo s pogodbo.
(2) Organ, pristojen za regionalni razvoj, vodi evidenco subjektov iz prejšnjega odstavka.
(3) Minister, pristojen za regionalni razvoj, s podzakonskim predpisom določi način vodenja evidence subjektov iz prvega odstavka tega člena, minimalne pogoje za opravljanje nalog subjekta iz prvega odstavka tega člena in obvezne elemente akta o ustanovitvi subjekta iz prvega odstavka tega člena ter pogodbe o izvajanju njegovih nalog, ki so v javnem interesu.
30. člen
(delovanje in naloge spodbujanja regionalnega razvoja, ki se
opravljajo v javnem interesu)
(1) Naloge spodbujanja regionalnega razvoja, ki se opravljajo v javnem interesu so:
– priprava regionalnega razvojnega programa,
– strokovne naloge pri usklajevanju regionalnega razvojnega programa z državnimi dokumenti razvojnega načrtovanja,
– priprava izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa in njegovo usklajevanje z državnim in občinskimi proračuni,
– spremljanje, poročanje in nadzor izvajanja regionalnih razvojnih programov in območnih razvojnih programov, vključno z izdelavo ocen vplivov na zdravje, okolje in enake možnosti,
– informiranje in svetovanje ter pomoč pri pripravi regionalnih projektov,
– usklajevanje dela območnih in lokalnih razvojnih organizacijskih oblik ter enot nacionalnih in regionalnih javnih institucij, ki sodelujejo pri pripravi in izvajanju regionalnega razvojnega programa,
– splošne, informativne, svetovalne in pospeševalne naloge pri spodbujanju razvoja regije,
– promocija razvojne regije in investicij v razvojni regiji,
– tehnična, strokovna in administrativna podpora delovanju zveze in regionalnega razvojnega sveta,
– sodelovanje pri pripravi Strategije regionalnega razvoja Slovenije in Državnega razvojnega programa,
– svetovanje in pomoč pri prijavi projektov na razpise za dodeljevanje regionalnih spodbud,
– administrativne, strokovne in tehnične naloge pri pripravi in izvedbi skupnih razvojnih projektov iz regionalnih razvojnih programov,
– izvajanje razpisov za projekte iz izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa,
– vzpostavljanje regijske garancijske in mikro kreditne sheme ter drugih regijskih finančnih shem,
– vzpostavljanje regijskih poslovnih con in pripadajoče razvojne infrastrukture,
– vzpostavljanje regijskih štipendijskih shem ter regijskih višje in visokošolskih študijskih središč v povezavi s potrebami gospodarstva v regiji,
– organiziranje in koordinacija drugih nalog v javnem interesu s področja regionalne politike po predhodni potrditvi s strani organa, pristojnega za regionalni razvoj.
(2) Pri sofinanciranju regijskih štipendijskih shem in drugih regijskih finančnih shem ter skupnih razvojnih projektov občin se lahko izjemoma uporabljajo predplačila na podlagi predloga ministra, pristojnega za regionalni razvoj, in sicer v skladu z določbami 52. člena Zakona o javnih financah.
(3) Informacijski sistem subjekta iz 29. člena tega zakona se vključi v informacijski sistem organa, pristojnega za regionalni razvoj.
31. člen
(območno razvojno partnerstvo)
(1) Območno razvojno partnerstvo je pogodbeno, javno-zasebno in interesno sodelovanje občin, združenj gospodarstva, nevladnih organizacij in drugih partnerjev na določenem območju.
(2) V pogodbi med partnerji se določijo cilji območnega razvojnega partnerstva, medsebojne pravice in dolžnosti partnerjev, organiziranost ter naloge pri pripravi in izvedbi območnega razvojnega programa.
(3) Naloge območnega razvojnega partnerstva, ki so v javnem interesu, se financirajo v okviru izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa na način, določen v 28. členu tega zakona.
34. člen
(dodeljevanje regionalnih spodbud)
(1) Regionalne spodbude se dodeljujejo vsem razvojnim regijam, upoštevaje prioritete, izhajajoče iz njihovih regionalnih razvojnih programov.
(2) Proračunski uporabniki upoštevajo prednostna območja dodeljevanja spodbud pri pripravi svojih programov in v razpisnih merilih javnih razpisov. Pri programskem financiranju dodelijo prednostnim območjem ustrezno večji obseg sredstev oziroma pripravijo posebne ukrepe in sheme državnih pomoči za posamezna prednostna območja. Pri javnih razpisih določijo pri izboru dodatne točke projektom, ki prihajajo iz prednostnih območij.
(3) Regionalne spodbude tržnim subjektom, ki imajo značaj državnih pomoči, se dodeljujejo v skladu s predpisi, ki urejajo dodeljevanje državnih pomoči.
(4) Regionalne spodbude, ki nimajo značaja državnih pomoči, se praviloma dodeljujejo na programski način za namene, opredeljene v regionalnih razvojnih programih na podlagi ciljev posameznih pristojnih ministrstev. Projekti morajo izkazati regionalni pomen in vpliv na ustvarjanje novih delovnih mest ali izboljšanje stanja okolja.
(5) S sklepom vlade se na predlog ministra, pristojnega za regionalni razvoj, za programsko obdobje Državnega razvojnega programa sprejme pregled regij, razvrščenih po stopnji razvitosti. Pri razvrščanju regij po stopnji razvitosti se uporablja indeks razvojne ogroženosti.
(6) Na podlagi ciljev Državnega razvojnega programa in programskih dokumentov za EU, pripravijo sveti regij izvedbene načrte regionalnih razvojnih programov. Vlada pri določitvi predloga proračuna neposrednih proračunskih uporabnikov, ki dodeljujejo regionalne spodbude, upošteva tudi izvedbene načrte regionalnih razvojnih programov.
(7) Na predlog ministra, pristojnega za regionalni razvoj, sprejme vlada podrobnejše pogoje, merila in postopek za dodeljevanje regionalnih spodbud, upoštevaje določila kohezijske politike EU.
(8) Projekti, ki se nanašajo na javne investicije in se uvrščajo v izvedbeni načrt regionalnega razvojnega programa, morajo biti pripravljeni za začetek izvajanja takoj po odobritvi sredstev ter morajo izpolnjevati kriterije, ki jih določijo pristojna ministrstva.
35. člen
(posebni ukrepi regionalne politike)
(1) Posebni ukrepi regionalne politike se izvajajo kot posebne regionalne spodbude v prednostnih območjih, ki najbolj zaostajajo v razvoju, ali se soočajo z velikimi strukturnimi problemi, za razvoj regijskih razvojnih instrumentov in shem za financiranje priprave projektov in za vzpostavljanje decentralizirane razvojne funkcije države.
(2) Prednostna območja in ukrepi iz prvega odstavka tega člena se določijo tudi znotraj razvitejših razvojnih in kohezijskih regij.
(3) V finančnih načrtih organa, pristojnega za regionalni razvoj, in sklada se določi vrsto posebnih ukrepov v posameznih območjih iz prvega in drugega odstavka tega člena in obseg sredstev za njihovo financiranje.
b) na področju okolja in prostora
1. Zakon o prostorskem načrtovanju
4. člen
(načelo trajnostnega prostorskega razvoja)
(1) Država in samoupravna lokalna skupnost (v nadaljnjem besedilu: občina) morata s prostorskim načrtovanjem omogočiti kakovostno življenjsko okolje s takšno rabo prostora, ki ob upoštevanju dolgoročnega varovanja okolja, ohranjanja narave in trajnostne rabe naravnih dobrin in drugih virov ter celostnega ohranjanja kulturne dediščine omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije ter ne ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij.
(2) Trajnostni prostorski razvoj se zagotavlja z usklajevanjem razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami v prostoru tako, da se ob upoštevanju obstoječih kakovosti naravnih, grajenih in drugače ustvarjenih sestavin prostora ter prepoznavnosti krajine, dosega racionalna raba prostora za posamezne dejavnosti.
5. člen
(načelo javnosti)
(1) Pri prostorskem načrtovanju morajo pristojni državni in občinski organi skladno z določbami tega zakona omogočati izražanje interesov posameznic in posameznikov, skupin prebivalstva in udeležbo vseh zainteresiranih oseb v postopkih pripravljanja in sprejemanja prostorskih aktov.
(2) Vsakdo ima pravico biti obveščen o postopkih priprave prostorskih aktov ter v teh postopkih sodelovati s pobudami, mnenji in na drugačne načine, skladno z določbami tega zakona.
(3) Pristojni državni in občinski organi morajo skladno s tem zakonom in z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, vsakomur omogočiti vpogled v prostorske akte, njihova strokovna gradiva in v druge dokumente, povezane s prostorskim načrtovanjem, ter o zadevah prostorskega načrtovanja obveščati javnost.
7. člen
(načelo prevlade javnega interesa)
Pri prostorskem načrtovanju in opremljanju stavbnih zemljišč morajo pristojni državni in občinski organi upoštevati tako javni kot zasebni interes ter ju skladno s cilji prostorskega načrtovanja med seboj skrbno pretehtati, pri čemer zasebni interes ne sme škodovati javnemu.
11. člen
(pristojnosti države in občin)
(1) Država je pristojna za:
1. določanje ciljev prostorskega razvoja države,
2. določanje izhodišč in usmeritev za načrtovanje prostorskih ureditev na vseh ravneh,
3. načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena in
4. izvajanje nadzora nad zakonitostjo prostorskega načrtovanja na ravni občin.
(2) Občina je pristojna za:
1. določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja občine,
2. določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor in
3. načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena.
12. člen
(prostorske ureditve)
(1) Prostorske ureditve državnega pomena so:
1. prostorske ureditve gospodarske javne infrastrukture državnega pomena in grajenega javnega dobra državnega pomena,
2. prostorske ureditve zaradi varstva okolja, za katere je v skladu s predpisi o varstvu okolja pristojna država,
3. prostorske ureditve na območjih ohranjanja narave, zavarovanih z aktom države in območjih kulturnih spomenikov, ki so razglašeni z aktom države,
4. prostorske ureditve namenjene obrambi in varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in
5. druge prostorske ureditve, ki segajo na območje več občin ali njihov vpliv sega na območje več občin in so zaradi svojih gospodarskih, socialnih, kulturnih in varstvenih značilnosti pomembne za prostorski razvoj Republike Slovenije.
(2) Prostorske ureditve regionalnega pomena so tiste prostorske ureditve lokalnega pomena:
1. ki segajo na območje več občin ali njihov vpliv sega na območje več občin in
2. gre za prostorske ureditve gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena ali prostorske ureditve, neposredno namenjene opravljanju lokalnih negospodarskih javnih služb in
3. ki so potrebne za uresničevanje regionalnega razvojnega programa po predpisih o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja.
(3) Prostorske ureditve lokalnega pomena so prostorske ureditve:
1. ki so neposredno namenjene opravljanju občinskih gospodarskih javnih služb,
2. ki so neposredno namenjene opravljanju lokalnih in državnih negospodarskih javnih služb,
3. ki so namenjene opravljanju gospodarskih in negospodarskih dejavnosti,
4. ki so namenjene bivanju,
5. občinskega grajenega javnega dobra,
6. namenjene izkoriščanju mineralnih surovin in
7. druge prostorske ureditve, ki niso prostorske ureditve državnega pomena.
(4) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) podrobneje predpiše vrste prostorskih ureditev državnega pomena.
13. člen
(nadomestno ukrepanje države)
(1) Če občina ne sprejme prostorskega akta, ki bi ga morala sprejeti skladno z določbami tega zakona, in bi zaradi tega lahko bilo ogroženo življenje ali zdravje ljudi, ali če bi zaradi tega lahko nastale škodljive posledice za okolje in življenje ali zdravje živali, ali pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ali pri zagotavljanju izvajanja lokalnih javnih služb, sprejme prostorske akte država na račun občine.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka tega člena ministrstvo, pristojno za urejanje prostora (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), pozove občino naj sprejme prostorske akte skladno z določbami tega zakona ter ji za to postavi ustrezen rok. V primeru, da občina v določenem roku tega ne stori, ministrstvo predlaga vladi, da sprejme sklep o nadomestnem ukrepanju skladno z določbami prvega odstavka tega člena. Stroške, povezane z nadomestnim ukrepanjem države, nosi občina.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka država sprejme nadomestni prostorski akt občine na način in po postopku, ki velja za državni prostorski načrt, vendar se šteje, da ima sprejeti akt pravno naravo občinskega prostorskega akta, ki ga nadomešča.
14. člen
(prostorski akti)
(1) Prostorske ureditve se načrtujejo s prostorskimi akti.
(2) S prostorskimi akti se določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo.
(3) Prostorski akti so državni, občinski in medobčinski prostorski akti.
(4) Državna prostorska akta sta državni strateški prostorski načrt in državni prostorski načrt.
(5) Občinska prostorska akta sta občinski prostorski načrt ter občinski podrobni prostorski načrt. Občina lahko sprejme strateški del občinskega prostorskega načrta kot občinski strateški prostorski načrt, ki je v tem primeru samostojen občinski prostorski akt.
(6) Medobčinski prostorski akt je regionalni prostorski načrt.
15. člen
(razmerja prostorskih aktov)
(1) Državni prostorski načrt ne sme biti v nasprotju z državnim strateškim prostorskim načrtom, razen v primeru načrtovanja prostorskih ureditev za sanacijo naravnih in drugih nesreč iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona.
(2) Regionalni prostorski načrt ne sme biti v nasprotju z državnimi prostorskimi akti.
(3) Občinski prostorski akti ne smejo biti v nasprotju z državnimi prostorskimi akti in regionalnim prostorskim načrtom.
(4) Občinski podrobni prostorski načrt mora biti skladen z občinskim prostorskim načrtom.
(5) Občinski prostorski načrt ne sme biti v nasprotju z občinskim strateškim prostorskim načrtom.
21. člen
(hramba prostorskih aktov)
(1) Prostorski akti, njihove spremembe in dopolnitve ter priloge prostorskih aktov se hranijo na sedežu pripravljavca ter morajo biti dostopne javnosti skladno z zakonom.
(2) Občinske prostorske akte in regionalni prostorski načrt, razen njihovih prilog, pripravljavec z dnem njihove uveljavitve posreduje ministrstvu in krajevno pristojni upravni enoti.
(3) Državni prostorski načrt pripravljavec z dnem njegove uveljavitve posreduje krajevno pristojni upravni enoti in občinam, katerih območje je zajeto v tem načrtu.
25. člen
(sodelovanje ministrstev in občin)
(1) Ministrstvo pošlje osnutek državnega strateškega prostorskega načrta ter poročilo iz četrtega odstavka 23. člena ministrstvom in občinam in jih pozove, da v roku 30 dni posredujejo ministrstvu pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi z osnutkom državnega strateškega prostorskega načrta.
(2) Ministrstvo preuči pripombe in predloge ministrstev in občin in do njih zavzame stališče, ki ga posreduje ministrstvom in občinam ter objavi v svetovnem spletu.
26. člen
(predlog državnega strateškega prostorskega načrta)
(1) Ministrstvo pripravi predlog državnega strateškega prostorskega načrta na podlagi stališč do pripomb in predlogov iz prejšnjega člena ter ga skupaj z dopolnjenim poročilom iz četrtega odstavka 23. člena tega zakona pošlje v potrditev vladi.
(2) Vlada pošlje predlog državnega strateškega prostorskega načrta v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije. Predlogu priloži poročilo iz prejšnjega odstavka.
(3) Državni strateški prostorski načrt sprejme na predlog vlade Državni zbor Republike Slovenije z odlokom.
(4) Po sprejemu državnega strateškega prostorskega načrta vlada z uredbo določi časovni načrt njegovega izvajanja z državnimi prostorskimi načrti po območjih, ki so praviloma območja razvojnih regij.
29. člen
(začetek priprave državnega prostorskega načrta)
(1) Postopek priprave državnega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga skladno s časovnim načrtom iz četrtega odstavka 26. člena tega zakona za posamezno območje sprejme vlada na predlog ministrstva. V kolikor gre za spremembe ali dopolnitve državnih prostorskih načrtov, skladnost s časovnim načrtom ni pogoj za sprejem sklepa.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka vsebuje:
1. podrobnejšo določitev območja, za katerega se pripravlja državni prostorski načrt,
2. obveznosti v zvezi s financiranjem priprave državnega prostorskega načrta,
3. roke za pripravo državnega prostorskega načrta ter njegovih posameznih faz,
4. navedbo nosilcev urejanja prostora, ki naj v 30 dnevih podajo razvojne potrebe skladno z državnim strateškim prostorskim načrtom in glede na svoje časovne prioritete,
5. navedbo nosilcev urejanja prostora, ki podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti,
6. način pridobitve strokovnih rešitev.
(3) Vlada seznani o sklepu iz prvega odstavka tega člena tudi pristojne organe regij skladno s predpisi o skladnem regionalnem razvoju in jih pozove, da podajo svoje razvojne potrebe, kot izhajajo iz regionalnih razvojnih programov in se nanašajo na načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena.
33. člen
(sodelovanje občin)
(1) V času javne razgrnitve iz prejšnjega člena pošlje ministrstvo dopolnjen osnutek državnega prostorskega načrta, v primeru iz šestega odstavka prejšnjega člena pa tudi okoljsko poročilo, občinam, ki jih zajema predlog državnega prostorskega načrta, najkasneje hkrati z javnim naznanilom iz drugega odstavka prejšnjega člena in jih pozove, da v roku 30 dni posredujejo ministrstvu pripombe in predloge, ki jih imajo v zvezi dopolnjenim osnutkom državnega prostorskega načrta.
(2) Ministrstvo preuči pripombe in predloge občin in do njih v roku 30 dni zavzame stališče, ki ga posreduje občinam in objavi v svetovnem spletu.
36. člen
(načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena v območju
državnega prostorskega načrta)
(1) Če se s tem ne onemogoča izvedba in uporaba z državnim prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev, lahko na območjih iz drugega odstavka 28. člena tega zakona občina načrtuje prostorske ureditve iz svoje pristojnosti, če s tem soglaša vlada.
(2) Občina, ki namerava načrtovati prostorske ureditve iz svoje pristojnosti na območju državnega prostorskega načrta, vladi pošlje pobudo, v kateri opredeli območje, na katerem namerava načrtovati, opiše načrtovano prostorsko ureditev in utemelji potrebo po poseganju v območje državnega prostorskega načrta. Območje mora biti opredeljeno tako natančno, da ga je mogoče določiti v naravi in prikazati v zemljiškem katastru.
(3) Vlada preveri možnost izvedbe in uporabe z državnim prostorskim načrtom določenih prostorskih ureditev z vidika nameravane prostorske ureditve občine in v roku 60 dni izda soglasje ali pa pobudo občine s sklepom zavrne. Če vlada ne odloči v tem roku, se šteje, da z načrtovanjem soglaša.
(4) V primeru, da vlada soglaša z načrtovanjem na območju državnega prostorskega načrta, občini s soglasjem iz prejšnjega odstavka predpiše tudi predhodne pogoje za načrtovanje, pri čemer se ti pogoji ne štejejo za smernice oziroma mnenja ministrstev v postopku priprave občinskega prostorskega akta.
(5) Po sprejemu občinskega prostorskega akta vlada s sklepom ugotovi ali državni prostorski načrt zaradi takega občinskega prostorskega akta v določenem delu preneha veljati.
37. člen
(sodelovanje države in občin pri načrtovanju prostorske ureditve
skupnega pomena)
(1) Ministrstvo in udeležene občine oziroma občina se lahko dogovorijo, da udeležene občine oziroma občina načrtujejo in sprejmejo prostorski akt za določeno prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in regionalnega ali državnega in lokalnega pomena, če je glede na povezanost prostorske ureditve državnega pomena s prostorsko ureditvijo regionalnega oziroma lokalnega pomena to primerneje.
(2) V primeru prostorske ureditve, ki je skupnega državnega in regionalnega pomena, jo udeležene občine načrtujejo z regionalnim prostorskim načrtom skladno z določili tega zakona, pri čemer župani ali županje (v nadaljnjem besedilu: župani) udeleženih občin sprejmejo sklep o začetku njegove priprave po predhodnem soglasju ministra.
(3) V primeru prostorske ureditve, ki je skupnega državnega in lokalnega pomena, jo občina načrtuje z občinskim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom skladno z določili tega zakona, pri čemer župan sprejme sklep o začetku njegove priprave po predhodnem soglasju ministra.
(4) Če se prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in lokalnega pomena, načrtuje z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, mora tega pred sprejemom potrditi ministrstvo.
38. člen
(namen)
Občinski prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se, ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev, določijo cilji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določijo pogoji umeščanja objektov v prostor (v nadaljnjem besedilu: prostorski izvedbeni pogoji).
50. člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Občina mora v postopku priprave občinskega prostorskega načrta omogočiti javnosti seznanitev z njegovim dopolnjenim osnutkom v okviru javne razgrnitve, ki traja najmanj 30 dni in v tem času zagotoviti tudi njegovo javno obravnavo.
(2) Občina z javnim naznanilom in v svetovnem spletu na krajevno običajen način obvesti javnost o:
1. kraju in času javne razgrnitve ter spletnem naslovu, kadar je
načrt elektronsko dostopen,
2. kraju in času njegove javne obravnave in
3. načinu dajanja mnenj in pripomb javnosti ter roku za njihovoposredovanje.
(3) Javno naznanilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi navedbo vseh zemljiških parcel, katerih namenska raba se spreminja, razen pri pripravi prvega občinskega prostorskega načrta.
(4) Občina obvesti javnost o javni razgrnitvi in javni obravnavi dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta najmanj sedem dni pred začetkom javne razgrnitve.
(5) V okviru javne razgrnitve ima javnost pravico dajati pripombe in predloge na dopolnjeni osnutek strateškega prostorskega načrta.
(6) Občina preuči pripombe in predloge javnosti in do njih zavzame stališče, ki ga objavi na krajevno običajen način in v svetovnem spletu. Lastnice ali lastnike (v nadaljnjem besedilu: lastniki) zemljišč iz tretjega odstavka tega člena mora občina pisno seznaniti s svojimi stališči glede pripomb in predlogov, ki so jih izrazili v okviru javne razgrnitve.
(7) Če je za občinski prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, mora občina javnost seznaniti sočasno ter na način iz prejšnjih odstavkov tudi z okoljskim poročilom.
(8) V okviru javne razgrnitve dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta je s tistimi njegovimi deli, ki so zaradi obrambnih ali drugih varnostnih razlogov določeni kot tajni, treba ravnati skladno s predpisi o tajnih podatkih.
(9) Če se v primeru čezmejnih vplivov država članica Evropske unije odloči, da bo sodelovala v postopku celovite presoje vplivov na okolje, se rok iz prvega odstavka tega člena nadomesti z rokom, dogovorjenim skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
51. člen
(potrditev predloga občinskega prostorskega načrta)
(1) Občina pripravi predlog občinskega prostorskega načrta na podlagi stališč do pripomb ter predlogov javnosti iz prejšnjega člena in ga pošlje ministrstvu, ki ga nemudoma, najkasneje pa v sedmih dneh, posreduje nosilcem urejanja prostora, da v 21 dneh dajo mnenje, ali predlog občinskega prostorskega načrta upošteva njihove smernice. V primeru molka nosilcev urejanja prostora se šteje, da na načrtovane prostorske ureditve nimajo pripomb in se z njimi strinjajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi. Nosilci urejanja prostora posredujejo mnenja ministrstvu in občini.
(2) V roku iz prejšnjega odstavka pripravi svoje mnenje tudi ministrstvo, v katerem preveri ali:
1. je vsebina predloga občinskega prostorskega načrta pripravljena skladno z določili 39. do 45. člena tega zakona,
2. temelji na prikazu stanja prostora in
3. upošteva usmeritve in določitve državnih prostorskih aktov.
(3) Če je za občinski prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, se pristojna ministrstva v mnenju opredelijo tudi do sprejemljivosti vplivov občinskega prostorskega načrta na okolje z vidika svoje pristojnosti, ministrstvo pa jih pošlje ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja.
(4) Na podlagi mnenj ministrstev iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe občinskega prostorskega načrta skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
(5) Minister v 75 dneh od prejema predloga občinskega prostorskega načrta iz prvega odstavka tega člena s sklepom potrdi predlog občinskega prostorskega načrta, če nosilci urejanja prostora v mnenjih ugotovijo, da so v predlogu občinskega prostorskega načrta njihove smernice upoštevane, v primeru iz četrtega odstavka tega člena pa je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, izdalo potrdilo, da so vplivi njegove izvedbe na okolje sprejemljivi.
(6) V primeru, da v mnenjih nosilci urejanja prostora ugotovijo, da v predlogu občinskega prostorskega načrta njihove smernice niso bile upoštevane, ali da ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zavrne izdajo potrdila iz prejšnjega odstavka, ministrstvo v roku iz prejšnjega odstavka vladi predlaga, da odloči o potrditvi predloga občinskega prostorskega načrta in o tem obvesti občino. Vlada odloči o potrditvi predloga občinskega prostorskega načrta s sklepom v 30 dneh.
(7) V primeru, da ministrstvo v roku iz petega odstavka in v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena ne potrdi predloga občinskega prostorskega načrta oziroma ga ne predloži v odločanje vladi, se šteje, da je predlog občinskega prostorskega načrta potrjen, razen v primeru, če je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zavrnilo izdajo potrdila iz četrtega odstavka tega člena.
(8) Občina lahko vedno med postopkom potrditve predloga občinskega prostorskega načrta tega umakne iz postopka in ga nadomesti z novim predlogom. V tem primeru začne postopek po tem členu teči znova.
(9) Pritožba zoper sklep vlade iz šestega odstavka tega člena ni možna, možno pa je začeti upravni spor. Upravni spor je možno začeti tudi v primeru, če vlada v 30 dneh sklepa ne sprejme.
62. člen
(namen regionalnega prostorskega načrta)
(1) Za izvedbo regionalnega razvojnega programa po predpisih o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki zahtevajo načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega pomena, udeležene občine pripravijo regionalni prostorski načrt.
(2) Udeležene občine ali zveza občin sklenejo dogovor o pripravi regionalnega prostorskega načrta, v katerem določijo tudi pripravljavca načrta.
(3) Regionalni prostorski načrt je podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov.
63. člen
(prostorske ureditve državnega pomena)
Če regionalni razvojni progam iz prejšnjega člena zahteva tudi načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena, jih ministrstvo upošteva pri pripravi državnega prostorskega načrta skladno s postopkom, ki je določen za pripravo državnega prostorskega načrta.
64. člen
(usklajenost priprave regionalnega prostorskega načrta in
regionalnega razvojnega programa)
Regionalni prostorski načrt in regionalni razvojni program morata biti med seboj usklajena.
65. člen
(vsebina regionalnega prostorskega načrta)
(1) Z regionalnim prostorskim načrtom se na podlagi prikaza stanja prostora, usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta in ob upoštevanju državnega prostorskega načrta in regionalnega razvojnega programa načrtujejo prostorske ureditve iz prvega odstavka 62. člena tega zakona.
(2) Regionalni prostorski načrt določa namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje iz 43. člena tega zakona za načrtovanje prostorskih ureditev tako natančno, da je na njegovi podlagi mogoče pripraviti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov.
(3) Regionalni prostorski načrt nadomesti občinski prostorski načrt v delu, ki se nanaša na načrtovane prostorske ureditve.
(4) Minister podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave regionalnega prostorskega načrta.
66. člen
(začetek priprave regionalnega prostorskega načrta)
(1) Postopek priprave regionalnega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga sprejmejo župani udeleženih občin, ga objavijo v uradnih glasilih udeleženih občin in v svetovnem spletu ter ga pošljejo ministrstvu.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka vsebuje:
1. oceno stanja in razloge za pripravo regionalnega prostorskega načrta,
2. območje regionalnega prostorskega načrta,
3. način pridobitve strokovnih rešitev,
4. obveznosti v zvezi s pripravo in financiranjem priprave regionalnega prostorskega načrta,
5. roke za pripravo regionalnega prostorskega načrta in njegovih posameznih faz in
6. navedbo nosilcev urejanja prostora, ki podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove pristojnosti.
67. člen
(postopek priprave regionalnega prostorskega načrta)
Za postopek priprave regionalnega prostorskega načrta se smiselno uporabljajo določbe 47. do 51. člena tega zakona, pri čemer:
– se osnutek pripravi na podlagi prikaza stanja prostora, regionalnega razvojnega programa, usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta in ob upoštevanju občinskega prostorskega načrta,
– osnutek regionalnega prostorskega načrta potrdijo občinski sveti udeleženih občin.
68. člen
(sprejem regionalnega prostorskega načrta)
(1) Občinski sveti udeleženih občin sprejmejo regionalni prostorski načrt v enakem besedilu z odlokom, ki ga objavijo v uradnih glasilih vseh udeleženih občin skupaj z datumom in številko sklepa vlade oziroma ministrstva o potrditvi predloga regionalnega prostorskega načrta.
(2) Regionalni prostorski načrt je sprejet, ko ga sprejmejo vsi občinski sveti udeleženih občin.
2. Stanovanjski zakon
159. člen
(proračunski stanovanjski sklad)
Občina lahko ustanovi tudi proračunski stanovanjski sklad zaradi zagotavljanja javnega interesa na stanovanjskem področju.
3. Zakon o ohranjanju narave
7. člen
(subjekti ohranjanja in varstva)
(1) Fizične in pravne osebe morajo ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.
(2) Država, lokalne skupnosti ter druge osebe javnega prava so pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati načela, cilje in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter pri tem medsebojno sodelovati.
8. člen
(pristojnosti države in lokalnih skupnosti)
(1) Urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti.
(2) Zadeve lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka so:
- programiranje in planiranje na področju varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
- sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
- zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave,
- popularizacija varstva naravnih vrednot lokalnega pomena.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora država ukrepati, če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega pomena.
46. člen
(nadomestno ukrepanje države)
(1) Ne glede na določbo četrtega odstavka prejšnjega člena lahko država izvede ukrep varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena namesto lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka krije morebitne stroške ukrepa varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena lokalna skupnost.
(3) Če lokalna skupnost ne zagotovi sredstev za plačilo stroškoviz prejšnjega odstavka, se sredstva zagotovijo iz tekoče rezerve občinskega proračuna.
131. člen
(sodelovanje lokalnih skupnosti pri upravljanju)
(1) Lokalne skupnosti, ki so na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila država, sodelujejo pri upravljanju zavarovanega območja in dajejo mnenje k izboru koncesionarja za upravljanje zavarovanega območja.
(2) Če upravlja zavarovano območje javni zavod, imajo lokalne skupnosti v svetu javnega zavoda svoje predstavnike.
(3) Število predstavnikov lokalnih skupnosti se določi v aktu o ustanovitvi javnega zavoda.
(4) Če upravlja zavarovano območje koncesionar, se sodelovanje lokalnih skupnosti pri upravljanju zavarovanega območja zagotovi z ustanovitvijo posebnega odbora za zavarovano območje.
(5) Odbor iz prejšnjega odstavka ustanovi minister, ki določi število članov odbora, ki mora biti liho, in imenuje predsednika odbora ter polovico članov odbora. Polovico članov odbora imenujejo lokalne skupnosti, ki so na zavarovanem območju.
(6) Odbor spremlja upravljanje zavarovanega območja, obravnava upravljavski načrt in letne načrte uravljavca ter daje mnenja in predloge v zvezi z upravljanjem zavarovanega območja.
(7) Koncesionar zagotavlja administrativne in druge pogoje za delo odbora.
149. člen
(vstopnina)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki uredi naravno vrednoto, zavarovano območje ali njegov del za ogledovanje in obiskovanje, ima pravico zaračunavati vstopnino.
(2) Višina vstopnine zajema praviloma povrnitev stroškov za ureditev naravne vrednote, zavarovanega območja ali njegovega dela za ogledovanje in obiskovanje in jo na predlog osebe iz prvega odstavka tega člena potrdi minister.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka potrdi višino vstopnine za naravno vrednoto, zavarovano območje ali njegov del lokalnega pomena pristojni občinski organ.
4. Zakon o varstvu okolja
4. člen
(načelo trajnostnega razvoja)
(1) Država in samoupravna lokalna skupnost (v nadaljnjem besedilu: občina) morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.
(2) Zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja morajo biti zahteve varstva okolja vključene v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti na vseh področjih gospodarskega in socialnega razvoja.
5. člen
(načelo celovitosti)
(1) Država in občina morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti upoštevati njihove vplive na okolje tako, da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja.
(2) Pri sprejemanju aktov iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na varstvo okolja, se kot merilo upoštevajo človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami in zdravje ter počutje drugih živih organizmov.
6. člen
(načelo sodelovanja)
(1) Država in občina pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov, ki se nanašajo na varstvo okolja, omogočata sodelovanje povzročiteljev obremenitve, izvajalk ali izvajalcev (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) javnih služb varstva okolja in drugih oseb, ki opravljajo dejavnosti varstva okolja, in javnosti.
(2) Država zagotavlja sodelovanje in solidarnost pri reševanju globalnih in meddržavnih vprašanj varstva okolja, zlasti s sklepanjem meddržavnih pogodb, sodelovanjem z drugimi državami v zvezi s plani, programi in posegi v okolje s čezmejnim vplivom, z obveščanjem drugih držav o okoljskih nesrečah in mednarodno izmenjavo okoljskih podatkov.
(3) Občine so med seboj solidarne in sodelujejo pri izvajanju nalog varstva okolja iz svoje pristojnosti, da se zagotovijo okoljsko bolj sprejemljivi, primernejši in ekonomsko učinkovitejši ukrepi varstva okolja.
24. člen
(degradirano okolje)
(1) Vlada lahko del okolja ali posamezno območje s predpisom določi kot degradirano okolje, če je na podlagi meril iz drugega odstavka prejšnjega člena razvrščeno v razred ali stopnjo največje obremenjenosti, in v sodelovanju z občino, na območju katere je degradirano območje, določi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovih delov na tem območju. V primeru, da degradirano okolje obsega območje več občin, lahko pri določitvi programa sodelujejo tudi njihove zveze ali združenja.
(2) Program ukrepov iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti:
1. opredelitev območja degradiranega okolja,
2. navedbo delov okolja, ki so čezmerno obremenjeni, in razred ali stopnjo obremenjenosti,
3. predvideno kakovost okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih,
4. ukrepe za izboljšanje kakovosti degradiranega okolja, ob upoštevanju celotne in skupne obremenitve okolja,
5. naloge države in občine,
6. obveznosti povzročiteljev obremenitve,
7. obveznosti izvajalcev javnih služb varstva okolja ali oseb, ki izvajajo dejavnosti varstva okolja,
8. roke za izvedbo posameznih ukrepov in
9. načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov.
(3) Sodelovanje občine pri določitvi programa iz prejšnjega odstavka obsega zlasti:
1. izmenjavo podatkov, ki se nanašajo na degradirano območje,
2. dajanje pobud za določitev ustreznih ukrepov in
3. opredelitev nalog občine, vključno z deležem sredstev za njihovo izvedbo.
(4) Za sodelovanje občine je pristojna županja ali župan, ki po predhodni odobritvi občinskega sveta predlaga določitev nalog občine, vključenih v program iz drugega odstavka tega člena.
(5) Vlada pri določitvi predvidene kakovosti okolja ali njegovega dela v programu ukrepov iz drugega odstavka tega člena upošteva tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumno visokih stroških.
(6) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena prepove nove posege v okolje, zaradi katerih bi se lahko povečala stopnja obremenjenosti okolja ali delov okolja na območju degradiranega okolja.
(7) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena glede na stopnjo degradiranosti okolja in zahtevnost njegovega izboljšanja povzročiteljem obremenitve določi obveznosti, ki so strožje od mejnih vrednosti emisije iz 17. člena tega zakona ali pravil ravnanja iz 19. ali 20. člena tega zakona, če izboljšanja ni mogoče doseči z drugimi ukrepi.
(8) Če ima povzročitelj obremenitve iz prejšnjega odstavka okoljevarstveno dovoljenje, izdano po določbah tega zakona, mu ministrstvo naloži njegove obveznosti iz prejšnjega odstavka in določi rok za njihovo izpolnitev z odločbo, s katero se delno ali v celoti spremeni ali dopolni izdano dovoljenje.
(9) Ministrstvo lahko rok iz prejšnjega odstavka na zahtevo povzročitelja obremenitve za enkrat podaljša, če ta predloži dokazila, da je to potrebno zaradi zahtevnosti tehnoloških rešitev, njegovih slabih poslovnih rezultatov ali dolgotrajnosti postopkov pridobivanja predpisanih soglasij ali dovoljenj iz razlogov, ki niso na strani povzročitelja.
(10) Ko vlada na podlagi monitoringa ugotovi, da del okolja ali območje iz prvega odstavka tega člena ni več degradirano, odloči o prenehanju predpisa iz prvega odstavka tega člena.
25. člen
(subsidiarno ukrepanje države in občine)
(1) Če je za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja subsidiarno odgovorna država, vlada naloži ministrstvu, da v sodelovanju z ministrstvi, pristojnimi za rabo posamezne naravne dobrine, pripravi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela.
(2) Pri odločitvi iz prejšnjega odstavka vlada upošteva tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumno visokih stroških ter njihovo upravičenost glede na predvideno izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela.
(3) Program ukrepov iz prvega odstavka tega člena vsebuje zlasti:
1. opredelitev čezmerne obremenitve okolja ali njegovega dela,
2. opis posledic čezmerne obremenitve okolja, ki jih je treba odpraviti,
3. ukrepe za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela,
4. opis izbranih tehnoloških in drugih rešitev ter predvidenih ukrepov,
5. oceno predvidenih dolgoročnih učinkov izbranih ukrepov z vidika vplivov na okolje,
6. pristojne organe in izvajalce državnih gospodarskih javnih služb,
7. predvideno kakovost okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih,
8. okvirne roke za izvedbo ukrepov,
9. oceno potrebnih finančnih sredstev,
10. načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov in
11. poljudni povzetek programa, ki je razumljiv javnosti.
(4) Program ukrepov iz prejšnjega odstavka sprejme vlada, njegovo izvedbo pa zagotovi ministrstvo.
(5) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi, kadar je za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja subsidiarno odgovorna občina.
26. člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Ministrstvo mora v postopku priprave programa ukrepov iz prvega odstavka prejšnjega člena omogočiti javnosti vpogled v osnutek programa in zagotoviti njegovo javno predstavitev.
(2) Ministrstvo z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, določi kraj in čas za vpogled in javno predstavitev iz prejšnjega odstavka ter določi način dajanja mnenj in pripomb javnosti.
(3) Ministrstvo zagotovi vpogled in možnost dajanja mnenj in pripomb javnosti na osnutek programa v trajanju najmanj 30 dni.
(4) V predlogu programa ukrepov iz prvega odstavka tega člena, ki ga ministrstvo predloži vladi v sprejem, mora biti navedena tudi opredelitev do mnenj in pripomb javnosti iz prejšnjega odstavka.
(5) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, kadar program priprave sprejme pristojni organ občine, javno naznanilo pa mora biti poleg svetovnega spleta objavljeno tudi v enem od časopisov, ki pokrivajo območje občine.
28. člen
(ukrepi v primeru večje nesreče)
(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena se v primeru večje nesreče potrebni ukrepi izvedejo skladno z načrti zaščite in reševanja, določenimi s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Načrti iz prejšnjega odstavka morajo poleg vsebin, določenih s predpisi iz prejšnjega odstavka, vsebovati tudi zasnovo ukrepov za odpravo ali zmanjšanje posledic večje nesreče v okolju.
(3) Stroške odprave posledic iz prejšnjih odstavkov plača povzročitelj večje nesreče, če njegovo premoženje za pokritje stroškov ne zadošča, pa krije preostanek teh stroškov država.
30. člen
(pooblaščenec za varstvo okolja)
(1) Povzročitelj obremenitve, ki mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po določbah 68. ali 86. člena tega zakona, mora imeti v delovnem ali pogodbenem razmerju najmanj eno osebo, ki je odgovorna za opravljanje nalog varstva okolja (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec za varstvo okolja).
(2) Naloge pooblaščenca za varstvo okolja so zlasti:
1. seznanjanje in svetovanje povzročitelju obremenitve v zvezi s predpisanimi ukrepi varstva okolja pri opravljanju njegove dejavnosti,
2. dajanje mnenj in predlogov povzročitelju obremenitve o ukrepih za zmanjševanje ali preprečevanje obremenjevanja okolja,
3. sodelovanje pri uvajanju za okolje manj škodljivih postopkov,
tehnologij in izdelkov,
4. nadzorovanje in skrb za izvajanje predpisanih ukrepov varstva okolja pri opravljanju dejavnosti ter poročanje povzročitelju obremenitve o ugotovljenih pomanjkljivostih,
5. zagotavljanje javnosti podatkov o obremenjevanju okolja skladno s tem zakonom,
6. seznanjanje zaposlenih o škodljivih vplivih naprave ali obrata na okolje in ukrepih za njihovo preprečevanje ali zmanjševanje,
7. sodelovanje z osebami, zadolženimi za varnost in zdravje pri delu, požarno varnost in svetovalcem za kemikalije,
8. sodelovanje pri pripravi načrtov za zaščito in reševanje po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter
9. druge naloge varstva okolja v skladu s pooblastili povzročitelja obremenitve.
(3) Povzročitelj obremenitve mora pooblaščencu za varstvo okolja omogočiti strokovno neodvisno opravljanje nalog iz prejšnjega odstavka in izpopolnjevanje znanja ter zagotoviti dostop do vseh potrebnih podatkov.
(4) Povzročitelj obremenitve lahko imenuje za pooblaščenca za varstvo okolja le osebo, ki ima za opravljanje nalog iz drugega odstavka tega člena najmanj šesto raven izobrazbe in pet let delovnih izkušenj na področju varstva okolja.
(5) Povzročitelj obremenitve mora imenovati pooblaščenca za varstvo okolja in določiti njegove naloge ter pooblastila pisno. O imenovanju pooblaščenca in podatkih iz šestega odstavka tega člena in njegovih nalogah ter pooblastilih, spremembah njegovih nalog ali pooblastil ali o njegovi razrešitvi mora povzročitelj obremenitve obvestiti ministrstvo in pristojni organ občine, na območju katere ima sedež.
(6) Zaradi vodenja postopkov po tem zakonu ministrstvo o pooblaščencih vodi evidenco, ki vsebuje podatke o:
1. osebnem imenu,
2. datumu in kraju rojstva,
3. stalnem ali začasnem prebivališču in
4. izobrazbi.
(7) Osebni podatki iz prejšnjega odstavka se po 20 letih arhivirajo v skladu s predpisi o arhivskem gradivu in arhivih.
(8) Minister predpiše podrobnejšo vsebino in način vodenja evidence iz šestega odstavka tega člena.
34. člen
(Strokovni svet za spodbujanje okolju prijaznih proizvodov)
(1) Za obravnavo strokovnih vprašanj, ki se nanašajo na celovito politiko do proizvodov glede varstva okolja, za podeljevanje znaka za okolje in za vključevanje organizacij v sistem EMAS minister ustanovi Strokovni svet za spodbujanje okolju prijaznih proizvodov, skladno z zakonom.
(2) Strokovni svet iz prejšnjega odstavka sestavljajo predstavnice ali predstavniki (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) ministrstva, minister pa vanj povabi tudi predstavnike občin, gospodarstva, nevladnih organizacij iz prvega odstavka 153. člena tega zakona in varstva potrošnikov, tako, da je zagotovljena uravnotežena udeležba vseh zainteresiranih strani.
(3) Naloge Strokovnega sveta iz prvega odstavka tega člena so zlasti:
1. dajanje mnenj v zvezi s celovito politiko do proizvodov glede varstva okolja,
2. dajanje mnenj glede razvoja in izvajanja sistema podeljevanja znaka za okolje in izvajanja sistema EMAS,
3. dajanje mnenj v zvezi s pobudami za začasno ali trajno izključitev organizacije iz sistema EMAS in
4. druge naloge, določene z aktom o ustanovitvi.
38. člen
(program varstva okolja občine)
(1) Program varstva okolja in operativne programe za svoje območje sprejme mestna občina, lahko pa tudi občina ali širša samoupravna lokalna skupnost, ob smiselni uporabi določb 35., 36. in 37. člena tega zakona.
(2) Programi iz prejšnjega odstavka ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom in operativnimi programi varstva okolja.
40. člen
(celovita presoja vplivov na okolje)
(1) Zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive je treba v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb (v nadaljnjem besedilu: plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovijo in ocenijo vplivi na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, ter pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje.
(2) Celovita presoja vplivov na okolje se izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za področje urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, ribištva, rudarstva, kmetijstva, energetike, industrije, prometa, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, skladno z določbami 51. člena tega zakona, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave.
(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se celovita presoja vplivov na okolje izvede tudi za drug plan, če ministrstvo oceni, da bi lahko njegova izvedba pomembneje vplivala na okolje.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se celovita presoja vplivov na okolje ne izvede za plan, izdelan na podlagi plana, za katerega je bila že izvedena celovita presoja vplivov na okolje, če ne vsebuje novih posegov ali ne zajema novih območij glede na plan, na podlagi katerega je pripravljen. Celovita presoja vplivov na okolje se ne izvede za plan, ki je izključno namenjen obrambi države, zaščiti in reševanju ter za proračun ali finančne načrte države ali občine.
(5) Pripravljavec plana mora pred začetkom njegove priprave ministrstvu poslati obvestilo o svoji nameri. Obvestilo mora vsebovati podatke o vrsti, vsebini in ravni natančnosti, s katero bo plan izdelan, vključno z ustreznim kartografskim prikazom določenih ali načrtovanih posegov ali območja, ki ga plan zajema.
(6) Ministrstvo v 30 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka pisno sporoči pripravljavcu plana, ali je treba za plan izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Z javnim naznanilom na svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo območje cele države, ministrstvo obvesti tudi javnost, ali bo za plan izvedena celovita presoja vplivov na okolje.
(7) Vlada predpiše merila za ocenjevanje pomembnejših vplivov izvedbe plana na okolje iz tretjega odstavka tega člena.
46. člen
(potrditev plana)
(1) Pripravljavec plana mora v čim večji meri upoštevati pisna mnenja in pripombe iz petega odstavka 42. člena tega zakona, mnenja in pripombe države članice iz petega odstavka 44. člena tega zakona ter mnenja in pripombe javnosti iz 43. člena tega zakona, plan ustrezno spremeniti ali dopolniti in ga poslati ministrstvu.
(2) Ministrstvo v 30 dneh od prejema plana iz prejšnjega odstavka ob upoštevanju mnenj ministrstev in organizacij iz drugega odstavka 42. člena tega zakona izda odločbo, s katero potrdi sprejemljivosti plana, če presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi izvedbe plana na okolje niso sprejemljivi.
(3) Če je z zakoni iz drugega odstavka 40. člena tega zakona za plan, ki se ga sprejeme na njihovi podlagi pred njegovim sprejetjem predpisana pridobitev soglasja ministra, se odločba iz prejšnjega odstavka, s katero je bilo presojeno, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, šteje kot soglasje.
(4) Če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena vlada.
(5) Če je pripravljavec plana pristojni organ občine, pritožba proti odločbi iz drugega odstavka ni dovoljena, mogoče pa je začeti upravni spor.
(6) V primeru plana, ki ga na področju prostorskega načrtovanja sprejema občina ali druga samoupravna lokalna skupnost, se odločba iz drugega odstavka tega člena šteje kot obvezno predhodno soglasje k sklepu o potrditvi predloga plana po predpisih o prostorskem načrtovanju, ki ga izda ministrstvo, pristojno za urejanje prostora.
(7) Če ministrstvo, pristojno za urejanje prostora, v predpisanem roku ne izda sklepa o potrditvi plana oziroma ga ne predloži v odločanje vladi po predpisih o načrtovanju prostora, se šteje predhodno soglasje iz prejšnjega odstavka za samostojno odločbo, v zvezi s pravnimi sredstvi pa se uporabljajo določbe petega odstavka tega člena.
56. člen
(potrdilo o strokovni usposobljenosti)
(1) Potrdilo o strokovni usposobljenosti iz 2. točke tretjega odstavka 55. člena tega zakona izda ministrstvo osebi, ki ima:
1. najmanj univerzitetno izobrazbo s področja naravoslovnih ali tehničnih znanosti,
2. najmanj pet let delovnih izkušenj na področju presoje vplivov na okolje,
3. opravljen preizkus strokovnega znanja, potrebnega za izdelavo okoljskega poročila oziroma poročila o vplivih na okolje.
(2) Potrdilo iz prejšnjega odstavka vsebuje tudi navedbo delov okolja oziroma vrst vplivov na okolje, kulturno dediščino ali zdravje ljudi, za katerih presojo je imetnik potrdila strokovno usposobljen.
(3) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena velja šest let od njegove izdaje. Ministrstvo veljavnost potrdila podaljša za enako obdobje, če njegov imetnik najkasneje tri mesece pred njegovim iztekom zaprosi za podaljšanje in predloži potrdilo o ponovnem uspešno opravljenem preizkusu strokovnega znanja.
(4) Minister v soglasju z ministroma, pristojnima za kulturno dediščino in zdravje ljudi predpiše podrobnejše pogoje in vrste dokazil o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena.
61. člen
(okoljevarstveno soglasje)
(1) Ministrstvo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju pošlje ministrstvom in organizacijam iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona in jih pozove, da v 21 dneh od prejema vloge dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega.
(2) Ministrstvo odloči o okoljevarstvenem soglasju v treh mesecih po prejemu popolne vloge, pri čemer upošteva tudi mnenje ministrstev in organizacij iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona. Rok za izdajo odločbe ne teče v času javne razprave iz tretjega odstavka 58. člena tega zakona in v času, za katerega se dogovori z državo članico iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona.
(3) Ministrstvo v okoljevarstvenem soglasju določi tudi pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje.
(4) Pogoji iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti na podlagi:
1. predpisov na področju varstva okolja, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in rabe ali varstva delov okolja,
2. ugotovitev iz poročila o vplivih na okolje,
3. mnenj in pripomb javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in
4. mnenja in pripomb države članice, pridobljenih na podlagi 59. člena tega zakona.
(5) Ministrstvo v obrazložitvi okoljevarstvenega soglasja navede tudi, kako je pri odločitvi upoštevalo mnenja in pripombe javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in mnenje ter pripombe države članice, pridobljene na podlagi 59. člena tega zakona.
(6) Če gre v primeru nameravanega posega v okolje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov, se pogoji iz tretjega odstavka tega člena štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov, okoljevarstveno soglasje pa velja tri leta od dneva njegove pravnomočnosti.
(7) Ministrstvo pošlje okoljevarstveno soglasje iz drugega odstavka tega člena tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju bo izveden nameravani poseg.
72. člen
(izdaja okoljevarstvenega dovoljenja)
(1) Ministrstvo odloči o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 68. člena tega zakona v šestih mesecih od dneva prejema popolne vloge, pri čemer na primeren način upošteva tudi mnenja in pripombe javnosti iz prejšnjega člena, v primeru iz četrtega odstavka prejšnjega člena pa tudi mnenje in pripombe države članice.
(2) V primeru, da je bilo za napravo, ki je predmet dovoljenja, predhodno pridobljeno okoljevarstveno soglasje, ministrstvo pri odločitvi o okoljevarstvenem dovoljenju upošteva tudi podatke in informacije iz poročila o vplivih naprave na okolje ter pogoje, določene v okoljevarstvenem soglasju.
(3) Ministrstvo mora v obrazložitev odločbe o okoljevarstvenem dovoljenju vključiti tudi opredelitev do mnenj in pripomb javnosti iz prejšnjega člena, v primeru iz četrtega odstavka prejšnjega člena pa tudi mnenje in pripombe države članice.
(4) Ministrstvo pošlje okoljevarstveno dovoljenje iz prvega odstavka tega člena tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava.
94. člen
(dovoljenje za izjeme)
(1) Ministrstvo lahko izjemoma izda povzročitelju obremenitve dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja, o čemer mora pridobiti soglasje prizadete občine. Z objavo v svetovnem spletu in v enem od časopisov, ki pokrivajo območje prizadete občine, pa se obvesti tudi javnost.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka izda za javne prireditve po predpisih o javnih prireditvah dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pristojni organ občine, razen če prireditve potekajo v napravah, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje za emisije hrupa skladno s 82. členom tega zakona.
(3) Dovoljenje iz prejšnjih odstavkov mora vsebovati tudi pogoje za odpravo morebitnih škodljivih posledic na okolje.
(4) Dovoljenja po prejšnjih odstavkih ni mogoče izdati, če bi začasna ali občasna čezmerna obremenitev okolja lahko povzročila kritično obremenitev okolja.
97. člen
(naloge države in občine)
(1) Monitoring meteoroloških in radioloških pojavov se zagotavlja skladno z zakonom. Monitoring hidroloških, erozijskih, geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov zagotavlja ministrstvo neposredno ali prek javnega pooblastila, ki se ga podeli javnemu zavodu, ustanovljenemu za izvajanje opazovanja teh pojavov, in so izbrani na podlagi javnega razpisa.
(2) Monitoring stanja okolja zagotavljajo pristojna ministrstva neposredno ali prek javnega pooblastila, ki se ga podeli javnemu zavodu, ustanovljenemu za izvajanje opazovanja teh pojavov, izbranemu na podlagi javnega razpisa, in sicer:
1. za tla, vodo in zrak, vključno s hrupom in sevanji, razen ionizirajočih sevanj, ministrstvo,
2. za sestavine biotske raznovrstnosti ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo in gozdarstvo.
(3) V okviru nalog iz prejšnjega odstavka država zagotavlja tudi monitoring v primeru okoljske nesreče in monitoring emisij razpršenih virov onesnaževanja.
(4) Občina lahko neposredno ali kot lokalno gospodarsko javno službo zagotavlja podrobnejši ali posebni monitoring stanja okolja, zbrane podatke pa mora brezplačno posredovati ministrstvu.
(5) Minister predpiše klasifikacijo hidroloških, erozijskih, geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, ki so predmet monitoringa, zasnovo monitoringa in metodologijo za njegovo izvajanje.
(6) Ministri za področja iz drugega odstavka tega člena predpišejo zasnovo in predmet monitoringa stanja okolja in metodologijo za njegovo izvajanje.
(7) V predpisih iz prejšnjih dveh odstavkov se predpiše tudi način rednega obveščanja javnosti o naravnih pojavih in stanju okolja.
(8) Ministrstvo posreduje podatke monitoringa naravnih pojavov in monitoringa stanja okolja ministrstvu, pristojnemu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
105. člen
(informacijski sistem okolja)
(1) Za opravljanje nalog države na področju varstva okolja, vključno s seznanjanjem javnosti z okoljskimi podatki, ministrstvo zagotavlja vodenje in vzdrževanje informacijskega sistema okolja.
(2) Informacijski sistem iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti podatke o:
1. stanju okolja in njegovih delov,
2. naravnih pojavih,
3. naravnih vrednotah,
4. območjih, ki so s predpisi s področja varstva okolja, ohranjanja narave in varstva ter rabe naravnih dobrin določena kot ogrožena, varovana ali zavarovana,
5. vplivih onesnaženosti okolja na zdravje prebivalstva,
6. emisijah in njihovih virih,
7. odpadkih in ravnanju z njimi,
8. nevarnih snoveh,
9. rabi naravnih dobrin,
10. okoljskih nesrečah,
11. objektih in napravah, namenjenih varstvu okolja,
12. povzročiteljih obremenjevanja okolja,
13. izvajalcih gospodarskih javnih služb varstva okolja, in drugih osebah, ki se ukvarjajo z varstvom okolja,
14. izvajalcih javnih služb ohranjanja narave in urejanja voda,
15. nevladnih organizacijah na področju varstva okolja in ohranjanja narave,
16. javnih finančnih sredstvih, porabljenih za varstvo okolja in ohranjanje narave,
17. predpisih, standardih in normativih varstva okolja ter stanju tehnike in tehnologije in
18. drugih zadevah, pomembnih za vrednotenje trajnostnega razvoja.
(3) Viri podatkov iz prejšnjega odstavka so poleg podatkov, pridobljenih na podlagi tega zakona, tudi podatki, ki se nanašajo na okolje iz državne statistike, katastrov, javnih knjig, registrov, evidenc in drugih baz, vzpostavljenih pridržavnih organih in organih občin ter drugih organizacijah na podlagi zakona.
(4) Nosilci baz podatkov iz prejšnjega odstavka so dolžni ministrstvu tekoče pošiljati podatke, ki jih ta zahteva za potrebe delovanja informacijskega sistema varstva okolja.
106. člen
(poročilo o okolju)
(1) Ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi najmanj vsako četrto leto pripravi poročilo o okolju v Republiki Sloveniji.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka sprejme vlada in ga posreduje Državnemu zboru.
(3) Ministrstvo vsako drugo leto pripravi tudi poročilo o okolju ali njegovih posameznih delih, ki je sestavljeno iz kazalcev stanja okolja.
(4) Poročila iz prejšnjih odstavkov ministrstvo objavi tako, da so dostopna javnosti.
(5) Poročilo o stanju okolja najmanj vsako četrto leto za svoje območje pripravi in javno objavi tudi mestna občina, lahko pa tudi občina ali širša samoupravna lokalna skupnost ob smiselni uporabi določb 107. člena tega zakona.
110. člen
(dostop do okoljskih podatkov)
(1) Državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja.
(2) Okoljski podatek je zlasti podatek o:
1. stanju okolja in njegovih delov,
2. naravnih pojavih,
3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih),
4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah,
5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami,
6. skupnih naložbah iz 140. člena tega zakona,
7. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke,
8. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 4. točke tega odstavka, in
9. varnostnih ukrepih za preprečevanje večje nesreče, ki jih mora izvesti povzročitelj tveganja.
(3) Ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, so okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni.
(4) Če varnostno poročilo iz prejšnjega odstavka vsebuje podatke, ki niso javni po predpisih o dostopu do informacij javnega značaja, je povzročitelj tveganja dolžan pripraviti varnostno poročilo tako, da iz njega izključi podatke, ki niso javni.
(5) Organi in organizacije iz prvega odstavka tega člena lahko okoljski podatek, pridobljen na prostovoljni osnovi in brez pravne obveznosti, posredujejo javnosti le ob pisnem soglasju osebe, ki je podatek dala.
111. člen
(namen in vrste)
(1) Država pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi ter finančnimi instrumenti, in sicer:
1. z okoljskimi dajatvami,
2. z zavarovanji, bančnimi garancijami in drugimi oblikami finančnega jamstva,
3. s posojili z ugodno obrestno mero, z vlaganjem kapitala v gospodarske družbe, garancijami ali drugimi oblikami poroštev, s subvencijami ali drugimi oblikami dajanja nepovratnih sredstev iz sredstev sklada iz 143. člena tega zakona in z drugimi finančnimi instrumenti, ki prispevajo k varstvu okolja,
4. s kavcijami in drugimi oblikami varščin,
5. s trgovanjem s pravicami do emisije,
6. s skupnimi naložbami v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja iz 140. člena tega zakona,
7. z upravljanjem kjotskih enot in emisijskih kuponov in
8. s sredstvi proračuna.
(2) Ekonomski instrumenti iz prejšnjega odstavka se določijo in uporabljajo v skladu z načeli proste trgovine in enakopravne obravnave gospodarskih subjektov skladno z zakonom.
(3) Občina lahko pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z inštrumenti iz 1., 3. in 8. točke prvega odstavka tega člena.
112. člen
(okoljske dajatve za onesnaževanje okolja)
(1) Osnova za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja je:
1. vrsta, količina ali lastnosti emisije iz posameznega vira,
2. vrsta, količina ali lastnosti odpadkov ali
3. vsebnost okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku.
(3) Zavezanka ali zavezanec za plačilo okoljske dajatve iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi.
(4) Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja.
(5) Višina okoljske dajatve se določi tako, da je enaka mejnim stroškom onesnaževanja.
(6) Okoljske dajatve lahko predpiše tudi občina, kadar gre za onesnaževanje okolja lokalnega pomena.
(7) Okoljske dajatve iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna občine.
(8) Vlada s predpisom določi, kaj se šteje za onesnaževanje okolja lokalnega pomena in osnovo za obračun okoljske dajatve.
(9) Občina podrobneje določi vrsto onesnaževanja, zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja, pri tem pa upošteva določbe drugega, tretjega in petega odstavka tega člena.
(10) Občina lahko v predpisu iz prejšnjega odstavka določi oprostitve, zmanjšanje ali vračilo že plačane okoljske dajatve, skladno z določbami prvega in tretjega odstavka 113. člena tega zakona.
150. člen
(vloga, položaj in financiranje)
(1) Za spremljanje stanja na področju varstva okolja Državni zbor ustanovi Svet za varstvo okolja Republike Slovenije (v nadaljevanju: Svet).
(2) Svet ima petnajst članic ali članov (v nadaljnjem besedilu: članov), ki jih imenuje Državni zbor za obdobje petih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Član Sveta ne more biti funkcionar ali uslužbenec državnih organov ali organov občine. Svet predstavlja predsednica ali predsednik (v nadaljnjem besedilu: predsednik) Sveta.
(3) Dvanajst članov Sveta je strokovnjakinj ali strokovnjakov s področja varstva okolja, predlagajo pa jih skupaj Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter univerze. Pri predlaganju kandidatov za člane Sveta mora biti zagotovljena enaka zastopanost naravoslovnih, tehničnih, biotehniških, družboslovnih, humanističnih in medicinskih ved. Trije člani Sveta so predstavniki nevladnih organizacij s področja varstva okolja, predlagajo pa jih nevladne organizacije iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Podrobnejšo sestavo in organizacijo delovanja Sveta določi Državni zbor v aktu o ustanovitvi.
(4) Delovanje članov Sveta ni poklicno. Člani Sveta so za delovanje na sejah Sveta upravičeni do sejnine in do povračila potnih stroškov skladno s predpisi, ki veljajo za javni sektor, ter do plačila za izdelavo strokovnih gradiv, skladno s poslovnikom Sveta. Svet je upravičen do primernih poslovnih prostorov in samostojnega strokovno-administrativnega in finančnega poslovanja.
(5) Sredstva za delovanje Sveta se na podlagi njegovega finančnega načrta zagotavljajo iz proračuna države v okviru sredstev ministrstva.
(6) Svet ima in uporablja pečat, v katerem je grb Republike Slovenije, na zunanjem robu pa je izpisano: Svet Republike Slovenije za varstvo okolja.
(7) Svet deluje na podlagi poslovnika, v katerem se določi zlasti sedež Sveta, organi Sveta, način izvolitve predsednika in njegove namestnice ali njegovega namestnika ter obseg njunih pooblastil in način delovanja Sveta.
163. člen
(lastnina, upravljanje in varstvo naravnih dobrin)
(1) Naravne dobrine so v javni lasti ali v upravljanju države oziroma občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom.
(2) Divjad po predpisih o lovstvu je lastnina države.
164. člen
(predmet in plačilo koncesije)
(1) Država ali občina (v nadaljevanju: koncedent) lahko proti plačilu podeli koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine, ki je v njeni lasti ali ima na njej zakonito pravico upravljanja ali gospodarjenja, pravni ali fizični osebi (v nadaljevanju: koncesionar), če je ta usposobljena za njeno izvajanje.
(2) Če koncesijo na naravni dobrini podeli država, pripada del plačila za koncesijo tudi občini, na katere območju se koncesija izvaja oziroma nanjo vpliva, in sicer v deležu, ki je na podlagi ugotovljene razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja ob sodelovanju te občine določen v koncesijskem aktu. Merila za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja predpiše vlada.
(3) V koncesijskem aktu iz prejšnjega odstavka se določi, da je občina upravičena tudi do dela plačila koncesije, ki pripada državi, če sredstva vloži v gradnjo infrastrukture lokalnega pomena za izvajanje gospodarskih javnih služb varstva okolja iz 149. člena tega zakona. V koncesijskem aktu se določi tudi način zagotavljanja učinkovitosti, namenskosti in zakonitosti porabe teh sredstev.
(4) Občina je upravičena do sredstev iz prejšnjega odstavka, če ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona.
(5) Občini nakazana sredstva iz tretjega odstavka tega člena se morajo v proračunu občine izkazovati kot namenski prejemki in porabljati kot namenski izdatki v skladu s predpisi o javnih financah.
(6) Vlada lahko določi, da se del plačila za koncesijo, ki pripada občini skladno z določbami prejšnjih odstavkov, ne upošteva pri izračunu njenih lastnih prihodkov po predpisih o financiranju občin, če ima občina zaradi izvajanja koncesije stroške zaradi omejene rabe prostora, vzdrževanja in gradnje lokalne infrastrukture ali potrebe po razvojni pomoči.
(7) Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni s tem zakonom ali zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače.
(8) Pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa se lahko uveljavlja prednostna pravica. Prednostno pravico pridobitve koncesije ima lastnik zemljišča, na katerem je naravna dobrina, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena.
(9) Vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno.
(10) Vlada v predpisu iz prejšnjega odstavka predpiše tudi, kaj se šteje za omejeno rabo prostora in razvojno pomoč, način izkazovanja stroškov in merila za določitev dela plačila za koncesijo iz šestega odstavka tega člena.
165. člen
(koncesijski akt)
(1) Podlaga za podelitev koncesije na naravni dobrini je koncesijski akt.
(2) Koncesijski akt je predpis vlade ali predpis občine. Koncesijski akt za podelitev koncesije tujcu je lahko samo zakon.
(3) Koncesijski akt vsebuje zlasti:
1. opredelitev naravne dobrine, za katero se daje koncesija,
2. predmet koncesije in opredelitev obsega in morebitne izključnosti koncesije,
3. opredelitev okoljevarstvenih pogojev, pogojev varstvenega režima ter načina upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine,
4. navedbo dejavnosti, ki jo lahko opravlja koncesionar v zvezi s pravico, ki je predmet koncesije,
5. pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar,
6. morebitna javna pooblastila koncesionarja,
7. začetek in čas trajanja koncesije,
8. območje, na katero se nanaša koncesija,
9. plačilo za koncesijo ter deleža države in občine,
10. pooblastilo za nadzor nad izvajanjem koncesije,
11. razloge in način prenehanja koncesije,
12. dolžnosti koncesionarja glede sanacije, vzpostavitve novega in nadomestitve prejšnjega stanja okolja in
13. pooblastila in pogoji za sklenitev in začetek veljavnosti koncesijske pogodbe.
5. Zakon o vodah
4. člen
(naloge države in lokalne skupnosti)
Upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči je v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna lokalna skupnost.
16. člen
(naravno vodno javno dobro lokalne skupnosti)
(1) Zaradi omogočanja splošne rabe voda lahko lokalna skupnost določi, da se status naravnega vodnega javnega dobra vzpostavi tudi na delu priobalnega zemljišča celinskih voda.
(2) Lokalna skupnost mora zemljišča iz prejšnjega odstavka predhodno pridobiti v last s pravnim poslom ali v javno korist predlagati njihovo razlastitev po predpisih, ki urejajo razlastitev.
(3) Javna korist iz prejšnjega odstavka je izkazana, če je razlastitev lastnika zemljišča potrebna zaradi omogočanja splošne rabe voda.
(4) Lokalna skupnost ob določitvi statusa naravnega vodnega javnega dobra lahko podrobneje določi tudi način in pogoje splošne rabe naravnega vodnega javnega dobra, upoštevaje določbe 21. člena tega zakona.
(5) Zemljišča iz prvega odstavka tega člena pridobijo status naravnega vodnega javnega dobra z odločbo, ki jo izda pristojni organ lokalne skupnosti.
(6) Posebna raba naravnega vodnega javnega dobra je na območju, ki ga določi lokalna skupnost, mogoča le ob soglasju pristojnega organa lokalne skupnosti.
(7) Lokalna skupnost ima ne glede na določbe, ki urejajo vrstni red predkupnih upravičencev po drugih zakonih, predkupno pravico na zemljiščih iz prvega odstavka tega člena kot prva predkupna upravičenka.
(8) Zemljišču iz prvega odstavka tega člena preneha status naravnega vodnega javnega dobra, če lokalna skupnost ugotovi, da zemljišče trajno ni več potrebno za omogočanje splošne rabe vode, pristojni organ lokalne skupnosti pa o tem izda odločbo.
(9) Odločba iz prejšnjega odstavka je podlaga za izbris statusa naravnega vodnega javnega dobra iz zemljiške knjige, ki se izvede po uradni dolžnosti.
18. člen
(nastanek grajenega vodnega javnega dobra)
(1) Zemljišče iz prvega odstavka prejšnjega člena in objekti iz četrtega odstavka prejšnjega člena pridobijo status grajenega vodnega javnega dobra z odločbo, ki jo izda ministrstvo po uradni dolžnosti.
(2) Če je lastnik zemljišča iz prejšnjega odstavka oseba zasebnega prava, lahko ministrstvo izda odločbo iz prejšnjega odstavka le v primeru, da država zemljišče odkupi ali ga pridobi v last po postopkih o razlastitvi.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko status grajenega vodnega javnega dobra določi tudi pristojni organ lokalne skupnosti z odločbo, če gre za objekte iz četrtega odstavka prejšnjega člena v lasti lokalne skupnosti.
(4) Odločbi iz prvega in tretjega odstavka tega člena vsebujeta navedbo parcele vodnega ali stavbnega zemljišča.
(5) Izdaja odločbe iz prvega in tretjega odstavka tega člena ni dopustna, če objekt iz četrtega odstavka prejšnjega člena nima uporabnega dovoljenja, kadar je to predpisano.
(6) Status grajenega vodnega javnega dobra se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo na podlagi odločb iz prvega in tretjega odstavka tega člena.
20. člen
(prenehanje grajenega vodnega javnega dobra)
(1) Za prenehanje statusa grajenega vodnega javnega dobra iz prvega odstavka 17. člena tega zakona se uporabljajo določbe prejšnjega člena.
(2) Objektom iz četrtega odstavka 17. člena tega zakona preneha status grajenega vodnega javnega dobra, če so postali trajno nepotrebni za splošno rabo voda.
(3) Prenehanje statusa grajenega vodnega javnega dobra iz prejšnjega odstavka ugotovi ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in je podlaga za izbris statusa grajenega vodnega javnega dobra iz zemljiške knjige in se izvede po uradni dolžnosti.
21. člen
(pravni režim naravnega in grajenega vodnega
javnega dobra)
(1) Naravno in grajeno vodno javno dobro (v nadaljnjem besedilu: vodno dobro) lahko na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, uporablja vsakdo tako, da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje enake pravice drugim (v nadaljnjem besedilu: splošna raba).
(2) Posebna raba vodnega dobra je mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije ob izpolnitvi pogojev iz prejšnjega odstavka, in če bistveno ne omejuje splošne rabe.
(3) Vodno dobro se lahko uporablja le tako, da nista ogrožena njegova substanca in izključena njegova naravna vloga.
(4) Vlada določi območje, kjer je splošna raba vodnega dobra omejena ali prepovedana, če je to potrebno zaradi varstva njegove naravne vloge, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva pred onesnaževanjem, varstva pred škodljivim delovanjem voda, posebne rabe, in predpiše način in pogoje splošne rabe vodnega dobra na tem območju.
(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko lokalna skupnost predpiše način in pogoje splošne rabe zamrznjenih površin površinskih voda.
(6) Z aktom o podelitvi vodne pravice lahko organ, ki ga je izdal, naloži imetniku vodne pravice, da mora na območju njenega izvajanja dopustiti splošno rabo, če s tem ni ogroženo življenje in zdravje ljudi, ali če to bistveno ne poslabša pogojev njenega izvajanja.
(7) Grajeno vodno dobro mora lastnik ali drug posestnik redno vzdrževati, tako da se ohranja njegov namen.
(8) Vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu.
(9) Za ustanovitev stvarne služnosti na vodnih ali priobalnih zemljiščih v upravljanju ministrstva se ne uporabljajo predpisi o razpolaganju z državnim premoženjem.
32. člen
(naravno morsko javno dobro lokalne skupnosti)
(1) Zaradi omogočanja splošne rabe morja lahko lokalna skupnost določi status naravnega morskega javnega dobra tudi na delu priobalnega zemljišča morja.
(2) Lokalna skupnost mora zemljišča iz prejšnjega odstavka predhodno pridobiti v last s pravnim poslom ali v javno korist predlagati njihovo razlastitev po predpisih, ki urejajo razlastitev.
(3) Javna korist iz prejšnjega odstavka je izkazana, če je razlastitev lastnika zemljišča potrebna zaradi omogočanja splošne rabe voda.
(4) Lokalna skupnost ob določitvi statusa naravnega morskega javnega dobra določi tudi način in pogoje splošne rabe naravnega morskega javnega dobra, upoštevaje določbe 21. člena tega zakona.
(5) Zemljišča iz prvega odstavka tega člena pridobijo status naravnega morskega javnega dobra z odločbo, ki jo izda pristojni organ lokalne skupnosti.
(6) Posebna raba naravnega morskega javnega dobra, ki ga določi lokalna skupnost, je mogoča le ob soglasju pristojnega organa lokalne skupnosti.
(7) Za prenehanje statusa naravnega morskega javnega dobra zemljišču iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo določbe osmega in devetega odstavka 16. člena tega zakona.
46. člen
(pravni režim vodne infrastrukture)
(1) Vodna infrastruktura je lahko v lasti države ali izvajalca javne službe po tem zakonu.
(2) Vodna infrastruktura in zemljišča, na katerih je zgrajena, niso grajeno javno dobro.
(3) Vodna infrastruktura je lahko v pravnem prometu samo med osebama iz prvega odstavka tega člena.
(4) Na vodni infrastrukturi ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.
(5) Na vodno infrastrukturo ni mogoče poseči z izvršbo.
(6) V primeru stečaja ali likvidacije izvajalca javne službe postane vodna infrastruktura last države, ne glede na določbe predpisov o stečajnem postopku.
49. člen
(poseben način gradnje vodne infrastrukture za varstvo
pred škodljivim delovanjem voda)
(1) Pri gradnji vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda, lahko kot investitor sodeluje tudi oseba, zainteresirana za varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ki presega obseg varstva, in ga zagotavljata država ali lokalna skupnost skladno z določbami tega zakona, če s tem soglaša ministrstvo.
(2) Oseba iz prejšnjega odstavka na vodni infrastrukturi ne more pridobiti lastninske pravice.
(3) Oseba iz prvega odstavka tega člena mora k rednemu in investicijskemu vzdrževanju vodne infrastrukture prispevati sorazmerno s svojim vložkom.
(4) Razmerja med lastnikom ali upravljavcem vodne infrastrukture in osebo iz prvega odstavka tega člena glede medsebojnih pravic in obveznosti in vzdrževanja vodne infrastrukture se uredijo s pogodbo.
58. člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Pripravljavec načrta iz 55. člena tega zakona z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem izmed dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, obvesti javnost o začetku priprave posameznega načrta najmanj tri leta pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt.
(2) V okviru obvestil iz prejšnjega odstavka pripravljavec načrta povabi k sodelovanju javnost, predstavi okvirno vsebino in terminski plan priprave in sprejema posameznega načrta.
(3) Zainteresirane osebe v enem letu od obvestila iz prejšnjega odstavka posredujejo pripravljavcu načrta pisne predloge, mnenja in pobude, ki se nanašajo na vprašanja upravljanja z vodami na posameznem vodnem območju.
(4) V skladu s terminskim planom iz drugega odstavka tega člena pripravljavec načrta najmanj dve leti pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt, predstavi zainteresirani javnosti vmesno poročilo o poteku priprave načrta, ki vsebuje zlasti opis pomembnejših vprašanj upravljanja z vodami.
(5) Pripravljavec načrta zagotovi javno objavo osnutka načrta najmanj eno leto pred začetkom obdobja, na katerega se načrt nanaša.
(6) Zainteresirane osebe lahko posredujejo pripravljavcu načrta pisne pripombe na osnutek načrta v šestih mesecih po njegovi objavi.
(7) Pripravljavec načrta v treh mesecih po prejemu pripomb iz prejšnjega odstavka pripravi poročilo o tem, v kolikšni meri in na kakšen način je upošteval pripombe. Poročilo je sestavni del načrta.
(8) Pripravljavec načrta mora zainteresiranim osebam na njihovo zahtevo omogočiti vpogled v dokumente, na podlagi katerih je izdelal osnutek načrta.
(9) Po zaključku postopkov iz prejšnjih odstavkov pripravljavec načrta pripravi njegov predlog.
60. člen
(podrobnejši programi in načrti upravljanja voda)
(1) Načrti iz 55. in 59.a člena tega zakona se lahko dopolnijo s podrobnejšimi programi in načrti upravljanja voda za porečje, povodje ali njegov del, za posamezne tipe voda ali za posamezna vprašanja upravljanja voda.
(2) Podrobnejši programi in načrti upravljanja voda morajo biti skladni z načrti iz 55. in 59.a člena tega zakona.
(3) Podrobnejši načrti upravljanja voda se pripravijo ob smiselni uporabi določb 58. člena tega zakona.
(4) Podrobnejše načrte upravljanja voda sprejme vlada ob smiselni uporabi predpisa iz petega odstavka 55. člena tega zakona.
74. člen
(vodovarstveno območje)
(1) Da se zavaruje vodno telo, ki se uporablja za odvzem ali je namenjeno za javno oskrbo s pitno vodo pred onesnaževanjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivalo na zdravstveno ustreznost voda ali na njeno količino, vlada določi vodovarstveno območje.
(2) Vlada lahko na predlog imetnika vodne pravice za proizvodnjo pijač zavaruje tudi podzemno vodno telo, ki se uporablja za odvzem mineralne, termalne, termomineralne ali druge podzemne vode za proizvodnjo pijač.
(3) Zaradi različne stopnje varovanja se v vodovarstvenem območju lahko oblikujejo notranja območja z različnimi stopnjami varovanja.
(4) V aktu iz prvega odstavka tega člena se določi zlasti:
1. meje vodovarstvenega območja,
2. meje notranjih območij,
3. ukrepe, prepovedi in omejitve na vodovarstvenem območju in posameznih notranjih območjih (v nadaljnjem besedilu: vodovarstveni režim),
4. vrsta rabe vodnega telesa,
5. navedbo lokalne skupnosti, če je vodno telo namenjeno oskrbi prebivalstva s pitno vodo,
6. nadzor nad izvajanjem predpisanega režima.
(5) Vodovarstveno območje se prikaže v načrtu upravljanja zvodami.
(6) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, predpiše podrobnejše kriterije za določitev vodovarstvenega območja.
75. člen
(prostorski akt države)
(1) Lokalna skupnost, v kateri je določeno vodovarstveno območje, pa je z aktom iz prejšnjega člena vodno telo namenjeno za oskrbo s pitno vodo tudi v drugi lokalni skupnosti, mora s prostorskimi akti zagotoviti možnost gradnje objektov in naprav za izvajanje oskrbe s pitno vodo na območju te lokalne skupnosti.
(2) Če lokalna skupnost ne sprejme prostorskega akta iz prejšnjega odstavka, sprejme prostorski akt, s katerim se zagotovi možnost gradnje objektov in naprav iz prejšnjega odstavka vlada, na stroške te lokalne skupnosti.
(3) Prostorski akt iz prejšnjega odstavka se nanaša na objekte in naprave, ki so potrebni za oskrbo s pitno vodo v drugi lokalni skupnosti, njihova gradnja pa bo potekala na območju lokalne skupnosti, v kateri se nahaja vodovarstveno območje iz prvega odstavka tega člena.
77. člen
(kopalne vode)
(1) Kopalno območje je območje kopalne vode, kjer se kopa ali se pričakuje, da se bo kopalo veliko število ljudi in kopanje ni trajno prepovedano ali trajno odsvetovano, s pripadajočim priobalnim zemljiščem.
(2) Naravno kopališče je območje kopalne vode, kjer se kopanje izvaja kot neposredna raba vode za dejavnost kopališč in v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo pred utopitvami, vključno s pripadajočo infrastrukturo.
(3) Kopalne vode so vode, kjer se kopa ali se pričakuje, da se bo kopalo veliko število ljudi, ali se kopanje izvaja kot neposredna raba vode za dejavnost kopališč, pa kopanje ni trajno prepovedano ali trajno odsvetovano.
(4) Vlada določi kopalne vode ter vrste in način izvajanja nalog upravljanja kakovosti kopalnih voda.
(5) Merila za vrednotenje kakovosti kopalnih voda in razvrščanje teh voda po kakovosti, obveznost in način izvajanja monitoringa kopalnih voda so določena s predpisi o varstvu okolja.
(6) Na kopalnem območju ali naravnem kopališču ni dovoljeno postavljati stalnih ali začasnih objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.
(7) Minister predpiše podrobnejša merila za ugotavljanje kopalnih voda, ki se nanašajo zlasti na:
– ustreznost vodnega telesa glede na predpisane parametre,
– število kopalcev na kopalnem območju in
– obstoječo posebno in splošno rabo vode na tem območju.
78. člen
(označevanje varstvenih območij)
(1) Vodovarstveno območje, kopalno območje in naravno kopališče morajo biti označeni.
(2) Izvajalec obvezne lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo označi območje zajetja pitne vode in pripravi načrt postavitve ustreznega prometnega znaka na notranjih vodovarstvenih območjih. Imetnik vodne pravice lahko označi vodovarstveno območje, določeno za rabo termalne, mineralne, termomineralne ali druge podzemne vode za proizvodnjo pijač.
(3) Označevanje kopalnih voda zagotovi lokalna skupnost oziroma imetnik vodne pravice za neposredno rabo kopalne vode za dejavnost kopališč.
(4) Minister predpiše način označevanja območij iz prejšnjih odstavkov.
81. člen
(vodne količine)
(1) Ohranjanje in uravnavanje vodnih količin obsega izvajanje ukrepov, da se zagotovi količinska, časovna in prostorska razporeditev vode, ki je potrebna za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, obstoj vodnih in obvodnih ekosistemov in za izvajanje vodnih pravic.
(2) Ukrepi iz prejšnjega odstavka obsegajo tudi bogatenje vodnih teles v času nizkih stanj voda.
(3) Obratovanje in vzdrževanje vodne infrastrukture, namenjene ohranjanju in uravnavanju vodnih količin, je obvezna državna gospodarska javna služba.
(4) Minister podrobneje predpiše vrste in obseg nalog, ki se izvajajo v okviru javne službe iz prejšnjega odstavka.
90. člen
(ukrepi za varstvo pred škodljivim delovanjem)
(1) Zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda država in lokalne skupnosti zagotavljajo na ogroženem območju načrtovanje, gradnjo in upravljanje vodne infrastrukture, zlasti visokovodnih nasipov, zadrževalnikov, prodnih pregrad, objektov za stabilizacijo dna in brežin, črpališč in odvajanje zalednih voda.
(2) Ukrepi iz prejšnjega odstavka se lahko izvajajo tudi izven ogroženega območja, če se z njimi poveča varnost pred škodljivim delovanjem voda.
(3) Ukrepi iz prejšnjih odstavkov se določijo v podrobnejših načrtih upravljanja voda.
(4) Ukrepi iz prejšnjih odstavkov morajo biti načrtovani in izvedeni tako, da ne ogrožajo varstva pred škodljivim delovanjem voda dolvodno.
91. člen
(obseg varstva pred škodljivim delovanjem voda)
(1) Država skrbi za varstvo ljudi, okolja, gospodarskih dejavnosti in kulturne dediščine pred škodljivim delovanjem voda.
(2) Obseg varstva pred škodljivim delovanjem voda in potrebni ukrepi se določijo v načrtih upravljanja z vodami.
(3) Pri določitvi obsega varstva iz prejšnjega odstavka se upoštevajo zlasti:
1. velikost naselja, pomen infrastrukture kulturne dediščine ali zemljišča,
2. naravne in socialne razmere, na območju, ki ga je treba varovati,
3. potrebni ukrepi za varstvo pred škodljivim delovanjem voda, vključno z oceno njihove izvedljivosti, višino stroškov ter posledicami za naravno ravnovesje,
4. občutljivost vodnega telesa zaradi možnosti nenadnega onesnaženja.
(4) Varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ki presega obseg varstva iz drugega odstavka tega člena, lahko zagotavlja lokalna skupnost sama ali skupaj z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ob soglasju ministrstva.
(5) Ministrstvo lahko soglasje iz prejšnjega odstavka odreče, če bi poseg, ki je potreben za povečanje varstva, bistveno ogrozil vodni režim ali naravno ravnovesje vodnih ali obvodnih ekosistemov ali ogrozil varstvo pred škodljivim delovanjem voda dolvodno.
(6) Če se varstvo iz tretjega odstavka tega člena zagotavlja tako, da se povečajo objekti vodne infrastrukture iz prvega odstavka tega člena, je lastnik vodne infrastrukture lahko samo država, razmerja med državo in drugimi osebami glede upravljanja, obratovanja in vzdrževanja vodne infrastrukture pa se uredijo s pogodbo, pri čemer se upošteva delež vloženih sredstev.
92. člen
(varstvo pred padavinskimi vodami)
(1) Lokalna skupnost skrbi za varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda v ureditvenih območjih naselij.
(2) Varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda obsega zlasti ukrepe za zmanjševanje odtoka padavinskih voda z urbanih površin in ukrepe za omejevanje izlitja komunalnih in padavinskih voda.
(3) Podrobnejše ukrepe in način varstva iz prejšnjega odstavka predpiše minister.
93. člen
(obratovanje in vzdrževanje vodne infrastrukture)
(1) Obratovanje, vzdrževanje in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda, je obvezna državna ali lokalna gospodarska javna služba.
(2) Minister podrobneje predpiše vrste in obseg nalog, ki se izvajajo v okviru javne službe iz prejšnjega odstavka.
95. člen
(naloge države v zvezi z izrednimi ukrepi)
(1) V času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda država kot obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja izvedbo izrednih ukrepov.
(2) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so zlasti:
1. ukrepi na vodnih, priobalnih in drugih zemljiščih ter vodni infrastrukturi, s katerimi se prepreči povečanje posledic škodljivega delovanja voda,
2. celodnevna dežurna služba pri izvajalcu javne službe iz 93. člena tega zakona,
3. povečan nadzor nad vodno infrastrukturo in na vodovarstvenih območjih,
4. odstranjevanje plavja in omogočanja pretočnosti struge tekočih voda,
5. izvajanje začasnih ukrepov (postavitev obrambnih nasipov, nasutij, prebojev),
6. spremljanja nenadnega onesnaževanja voda.
(3) Pri izvedbi izrednih ukrepov zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda je treba upoštevati največjo možno mero zavarovanja vodnih objektov in naprav pred trajnimi poškodbami, razen če to zaradi zagotovitve varstva pred škodljivim delovanjem voda ni mogoče, in v največji možni meri ohraniti značilnosti vodnih in obvodnih ekosistemov ter naravnih vrednot.
(4) Minister predpiše pogoje za nastanek in prenehanje povečane stopnje ogroženosti in način njune objave ter podrobnejše ukrepe iz drugega odstavka tega člena, način njihovega izvajanja in delovanja javne službe.
98. člen
(vzdrževanje)
(1) Država kot obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč.
(2) Naloge javne službe iz prejšnjega odstavka so zlasti:
1. utrjevanje bregov in dna površinskih voda ter morske obale,
2. skrb za pretočnost struge tekočih voda in odstranjevanje prekomerno odloženih naplavin,
3. košnja in odstranjevanje prekomerne zarasti na bregovih,
4. odstranjevanje plavja, odpadkov in drugih opuščenih ali odvrženih predmetov in snovi iz površinskih voda in z vodnih ter priobalnih zemljišč v upravljanju ministrstva,
5. čiščenje gladine površinskih voda in preprečevanje onesnaženja vodnih in priobalnih zemljišč.
(3) Minister podrobneje predpiše vrste in obseg nalog, ki se izvajajo v okviru javne službe iz prejšnjega odstavka.
99. člen
(dolžnost lokalne skupnosti)
(1) Izvajalec javne službe iz prejšnjega člena prepusti zbrano plavje, odpadke in druge opuščene ali odvržene predmete in snovi iz 4. točke drugega odstavka prejšnjega člena izvajalcu javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki z območja lokalne skupnosti, kjer so plavje, odpadki in drugi opuščeni ali odvrženi predmeti in snovi zbrane, ta pa jih mora prevzeti in odložiti na predpisan način.
(2) Stroške prevzema in odlaganja plavja, odpadkov in drugih predmetov ali snovi iz prejšnjega člena nosi ministrstvo.
(3) Na vodni infrastrukturi, ki je skladno z določbo 47. člena tega zakona namenjena tudi splošni rabi za javne površine, kot so zelenice, poti, parki, rekreacijske površine ipd., zagotavlja izvajanje nalog iz 4. točke drugega odstavka prejšnjega člena lokalna skupnost.
101. člen
(dolžnosti imetnika vodne pravice)
(1) Ne glede na določbe 98. člena tega zakona zagotavlja košnjo in odstranjevanje prekomerne zarasti na bregovih, odstranjevanje plavja, odpadkov in drugih opuščenih ali odvrženih predmetov in snovi iz površinskih voda na območju izvajanja vodne pravice njen imetnik, skladno z aktom o pridobitvi vodne pravice.
(2) Imetnik vodne pravice je dolžan z odpadki iz plavja in drugimi odpadki ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki, pri čemer mora izvajalec javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki z območja lokalne skupnosti, kjer so zbrani odpadki, komunalne odpadke prevzeti na stroške imetnika vodne pravice.
(3) V primeru, da imetnik vodne pravice ne zagotovi izvedbe nalog iz prvega odstavka tega člena, jih opravi izvajalec javne službe iz 98. člena tega zakona na njegov račun.
114. člen
(naloge države v zvezi z raziskovanjem izvirov in zalog
pitne vode)
(1) Država zagotavlja raziskave izvirov in zalog pitne vode.
(2) Program raziskav izvirov in zalog pitne vode se opredeli z nacionalnim programom upravljanja voda, podrobneje pa določi v programu ukrepov iz 57. člena tega zakona.
(3) Raziskave izvirov in zalog pitne vode lahko zagotavlja tudi lokalna skupnost, skladno z določbami tega zakona.
116. člen
(izvajanje rudarskih del)
(1) Pravna ali fizična oseba, ki pri izvajanju rudarskih del naleti na podzemne vode, je dolžna takoj, najkasneje pa v roku treh dni od odkritja, o tem obvestiti ministrstvo.
(2) Pravna ali fizična oseba iz prejšnjega odstavka je dolžna dopustiti izvedbo analiz, potrebnih za ugotovitev položaja, količine in kakovosti vode ter zagotoviti vse potrebne ukrepe zavarovanja odkritih vodnih virov.
(3) Če so podzemne vode iz prvega odstavka tega člena pomembne za oskrbo s pitno vodo, mora lokalna skupnost zemljišče, ki je potrebno za črpanje vode, odkupiti ali predlagati njegovo razlastitev po predpisih, ki urejajo razlastitev.
(4) Če bi raba podzemnih voda za oskrbo s pitno vodo iz prejšnjega odstavka bistveno vplivala na način in obseg izvajanja rudarske pravice, ima njen imetnik pravico do odškodnine, ki se določi ob smiselni uporabi predpisov o razlastitvi.
(5) Če ne gre za primere iz tretjega odstavka tega člena, mora pravna ali fizična oseba iz prvega odstavka tega člena ali lastnik zemljišča dopustiti ministrstvu dela, ki so potrebna za evidentiranja vodnega vira.
(6) Obstoj vodnega vira iz prejšnjih odstavkov se evidentira v vodnem katastru.
125. člen
(vodno dovoljenje)
(1) Vodno dovoljenje je treba pridobiti za neposredno rabo vode za:
1. lastno oskrbo s pitno vodo ali oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba,
2. tehnološke namene,
3. dejavnost kopališč in naravnih zdravilišč po predpisih o zdravstveni dejavnosti,
4. pridobivanje toplote,
5. namakanje kmetijskega zemljišča ali drugih površin,
6. izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih,
7. pogon vodnega mlina, žage ali podobne naprave,
8. odvzem vode za gojenje sladkovodnih organizmov in za gojenje sladkovodnih organizmov v stoječih vodah s površino, manjšo od 0,5 km2,
9. pristanišče in sidrišče, če je investitor oseba javnega prava,
10. zasneževanje smučišča,
11. drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu, pa zanjo ni treba pridobiti koncesije.
(2) Poleg primerov iz prejšnjega odstavka je treba pridobiti vodno dovoljenje tudi za rabo vode iz prvega odstavka 118. člena tega zakona.
(3) Imetnik vodne pravice iz 3. točke prvega odstavka tega člena sme zaračunavati in pobirati vstopnino za kopanje samo v primeru, če je za njeno izvajanje zgradil objekt.
(4) Za odvajanje odpadnih voda in oddajanje toplote v vode je treba pridobiti dovoljenje po predpisih s področja varstva okolja.
(5) Če je za rabo iz prvega odstavka tega člena treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov, je podlaga za izdajo vodnega dovoljenja tudi prostorski akt države ali lokalne skupnosti.
(6) Vodno dovoljenje je treba pridobiti pred pridobitvijo dovoljenja za poseg v prostor, skladno s predpisi s področja urejanja prostora in graditve objektov.
137. člen
(koncesijski akt)
(1) Koncesijski akt se lahko izda na podlagi določb zakona, ki ureja koncesijo na naravnih dobrinah, če iz načrta upravljanja z vodami izhaja, da količina in kakovost vodnega ali morskega dobra ali naplavin dovoljujeta nameravano rabo, ta pa je skladna z načelom trajnostne rabe voda.
(2) Koncesijski akt se izda v skladu z merili in pogoji, določenimi s predpisom vlade in z načrti upravljanja z vodami.
(3) Če je za rabo iz prvega odstavka prejšnjega člena treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor skladno s predpisi s področja urejanja prostora in graditve objektov, je podlaga za izdajo koncesijskega akta tudi prostorski akt države ali lokalne skupnosti.
(4) Koncesijski akt lahko vsebuje določbo, da ima pri podelitvi koncesije prednost oseba, ki ponudi v plačilo višjo koncesijsko dajatev, kot je določena z aktom ali ponudi druge, za koncedenta ugodnejše pogoje.
161. člen
(javne službe)
(1) Država zagotavlja izvajanje javnih gospodarskih služb iz tega zakona.
(2) Javne gospodarske službe iz prejšnjega odstavka so:
1. obratovanje in vzdrževanje vodne infrastrukture, namenjene ohranjanju in uravnavanju vodnih količin (tretji odstavek 81. člena),
2. obratovanje, vzdrževanje in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda (prvi odstavek 93. člena),
3. izvedba izrednih ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda (prvi odstavek 95. člena),
4. vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč (prvi odstavek 98. člena),
5. zagotavljanje vodovarstvenega nadzora (prvi odstavek 177. člena).
(3) Vlada določi način in pogoje izvajanja javnih služb iz prejšnjega odstavka skladno z zakonom.
(4) Vrste in obseg del javnih služb iz drugega odstavka tega člena se opredeli v programu del, ki ga pripravi ministrstvo na podlagi programa ukrepov iz 57. člena tega zakona.
162. člen
(Sklad za vode)
(1) Ministrstvo upravlja s Skladom za vode (v nadaljnjem besedilu: Sklad), ki se za nedoločen čas ustanovi kot proračunski sklad, skladno z zakonom.
(2) Viri Sklada so plačila za vodne pravice v delu, ki pripada državi, sredstva od prodaje vodnih zemljišč, ki jim je prenehal status naravnega vodnega javnega dobra, ter plačil za ustanovljene stvarne služnosti ali stavbne pravice v skladu s tem zakonom in vodna povračila.
(3) Sredstva Sklada se porabljajo za financiranje:
1. vodne infrastrukture, vključno z nakupom zemljišč, potrebnih za njeno gradnjo,
2. gradnje državne in lokalne infrastrukture, ki je potrebna zaradi gradnje vodne infrastrukture,
3. nakupa vodnih in priobalnih zemljišč in sofinanciranja nakupa priobalnih zemljišč s strani lokalnih skupnosti na podlagi 16. člena tega zakona,
4. nalog Inštituta za vode ter
5. medobčinskih ali regionalnih projektov gradnje objektov za črpanje, filtriranje in zajem vode ter prenosnih vodovodov za zagotovitev javne oskrbe s pitno vodo v skladu z operativnimi programi varstva okolja do višine prilivov iz plačil za vodno pravico za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba.
163. člen
(konferenca za vode)
(1) Zaradi omogočanja vpliva lokalnih skupnosti, imetnikov vodnih pravic in nevladnih organizacij na upravljanje z vodami se na območjih, določenih s predpisom iz četrtega odstavka 52. člena tega zakona, ustanovijo konference za vode (v nadaljnjem besedilu: konferenca).
(2) Člani konference na posameznem območju iz prejšnjega odstavka so:
1. lokalne skupnosti na tem območju,
2. imetniki vodnih pravic, ki jih imajo na tem območju, in
3. nevladne organizacije s področja voda in varstva okolja, ki so registrirane pri pristojnem organu na tem območju.
(3) Stroški delovanja konference se financirajo iz proračuna Republike Slovenije.
(4) Minister predpiše vrsto in višino stroškov iz prejšnjega odstavka.
165. člen
(sestava in naloge Sveta)
(1) Svet sestavljajo po deset predstavnikov lokalnih skupnosti na posameznem območju iz 52. člena tega zakona in imetnikov vodnih pravic, ki imajo pravice na tem območju ter pet predstavnikov nevladnih organizacije s področja voda in varstva okolja, ki so registrirane pri pristojnem organu na tem območju.
(2) Naloge Sveta so:
1. spremljanje izvajanja nacionalnega programa upravljanja z vodami,
2. sodelovanje pri pripravi načrtov upravljanja z vodami,
3. spremljanje izvajanja načrtov upravljanja z vodami.
(3) Za izvedbo nalog iz 1. in 3. točke prejšnjega odstavka Svet sprejema stališča in daje pobude vladi, za izvedbo nalog iz 2. točke prejšnjega odstavka pa sodeluje pri pripravi načrtov skladno z določbami 58. člena tega zakona.
168. člen
(pasivna in aktivna volilna pravica)
Pravico voliti in biti izvoljen za člana Sveta imajo predstavniki lokalnih skupnosti, ki jih določijo občinski sveti, fizične osebe in predstavniki pravnih oseb, ki so imetnice vodnih pravic, in člani nevladnih organizacij.
c. na področju prometa
1. Zakon o javnih cestah
1. člen
(namen zakona)
(1) Javne ceste so državne in občinske ceste.
(2) Ta zakon določa status in kategorizacijo javnih cest, ureja pravila določanja mej javnih cest, določa enotna pravila in strokovne podlage za graditev in vzdrževanje vseh javnih cest, zaradi zagotovitve čimbolj enakih pogojev za kakovosten in varen prevoz vsem uporabnikom cest na celotnem cestnem omrežju v državi, določa obvezno gospodarsko javno službo za zagotavljanje usposobljenosti teh cest za varen in neoviran promet ter ureja upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest in prometa na njih.
(3) Ta zakon prenaša v slovenski pravni red določbe naslednjih direktiv Evropske skupnosti:
- Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/62/ES z dne 17. junija 1999 o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila (UL L št. 187 z dne 20. 7. 1999, str. 42; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 1999/62/ES);
- Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/52/ES z dne 29. aprila 2004 o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov v Skupnosti (UL L št. 166 z dne 30. 4. 2004, str. 124; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/52/ES);
- Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/54/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih varnostnih zahtevah za predore v vseevropskem cestnem omrežju (UL L št. 167 z dne 30. 4. 2004, str. 39; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/54/ES).
3. člen
(delitev in kategorizacija javnih cest)
(1) Državne ceste so v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin.
(2) Glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru se državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste I. in II. reda ter regionalne ceste I., II. in III. reda, občinske ceste pa na lokalne ceste in javne poti.
(3) Lokalne ceste se v naseljih lahko razvrščajo v več podkategorij, ki se določijo v aktu iz četrtega odstavka tega člena.
(4) Merila za kategorizacijo javnih cest določi Vlada Republike Slovenije.
(5) Glede na potek v prostoru so javne ceste:
- ceste v naselju;
- ceste zunaj naselja.
(6) Javne ceste so lahko namenjene uporabi vsem ali samo določenim vrstam prometa (ceste, rezervirane za promet motornih vozil, ceste, rezervirane za promet kolesarjev ali za druge vrste prometa).
(7) Kategorizacija načrtovanih novih državnih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih državnih cest ter posledične spremembe kategorizacije državnih cest se na podlagi meril za kategorizacijo iz četrtega odstavka tega člena in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem planu Republike Slovenije. Kategorizacija načrtovanih novih občinskih cest, načrtovanih rekonstrukcij obstoječih občinskih cest ter posledične spremembe kategorizacije občinskih cest se na podlagi meril za kategorizacijo iz četrtega odstavka tega člena in predpisov o urejanju prostora določijo v prostorskem planu občine.
(8) Minister, pristojen za promet, predpiše način označevanja javnih cest in evidence o javnih cestah in objektih na njih, ki obsega način zbiranja in vodenja evidence, njeno vsebino in uporabo podatkov iz evidence.
4. člen
(kolesarska pot)
(1) Kolesarska pot je s predpisano prometno signalizacijo označena javna cesta, ki je namenjena izključno vožnji kolesarjev.
(2) Ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena se državne kolesarske poti kategorizirajo na daljinske, glavne in regionalne kolesarske poti, občinske kolesarske poti pa kot javne poti za kolesarje.
8. člen
(javna služba za javne ceste)
(1) Vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega:
- vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: redno vzdrževanje javnih cest) in
- organiziranje vzdrževalnih del, ki se na javnih cestah opravljajo v mejah cestnega sveta in v daljših časovnih obdobjih zaradi izboljševanja in obnavljanja njihovih prometnih in varnostnih lastnosti (v nadaljnjem besedilu: obnavljanje javnih cest).
(2) Minister, pristojen za promet, predpiše vrsto vzdrževalnih del na javnih cestah ter nivo rednega vzdrževanja javnih cest.
(3) Način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest določi Vlada Republike Slovenije, rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest pa občina.
(4) Obnovitvena dela na javnih cestah se oddajajo v izvedbo v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje.
(5) Obnovitvena dela na javnih cestah se štejejo za vzdrževalna dela v javno korist v skladu s predpisi o graditvi objektov.
(6) Vrsta in obseg projektne in tehnične dokumentacije za obnovitvena dela na javni cesti se v odvisnosti od njihove vrste, obsega in zahtevnosti določijo s projektno nalogo, če s predpisi o graditvi objektov ni drugače določeno.
(7) Pregled in prevzem izvedenih obnovitvenih del na državni cesti opravi komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za promet (v nadaljnjem besedilu: minister). V komisijo se imenujejo strokovnjaki s področja tehničnih in drugih posebnosti teh del.
(8) Po opravljenem pregledu obnovitvenih del komisija iz prejšnjega odstavka predlaga ministru izdajo odločbe, s katero odredi odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti ali izda dovoljenje za izročitev obnovljene ceste, cestnega odseka ali cestnega objekta prometu.
14. člen
(uporaba pojmov)
(1) Posamezni pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. cesta je vsaka tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi;
2. javna cesta je tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakonom in drugimi predpisi;
3. nekategorizirana cesta je vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne);
4. državna cesta je kategorizirana javna cesta, namenjena prometnemu povezovanju regij ter pomembnejših naselij v državi in z enakimi v sosednjih državah, prometnemu povezovanju pokrajin znotraj države ter prometnemu povezovanju pomembnejših naselij znotraj pokrajine. Če na taki cestni povezavi ni zgrajena obvozna cesta mimo naselja, je sestavni del državne ceste tudi njen del, ki poteka skozi naselje;
5. avtocesta je državna cesta, ki je namenjena daljinskemu prometu motornih vozil in ki je sestavni del avtocestnih povezav s sosednjimi državami; njen sestavni del so tudi posebej zgrajeni priključki nanjo;
6. hitra cesta je državna cesta, rezervirana za promet motornih vozil, ki s svojimi prometno-tehničnimi elementi omogoča hitro odvijanje daljinskega prometa med najpomembnejšimi središči regionalnega pomena; navezuje se na avtoceste v državi in na cestni sistem sosednjih držav; njen sestavni del so tudi posebej zgrajeni priključki nanjo;
7. glavna cesta I. reda je državna cesta, namenjena prometnemu povezovanju med pomembnejšimi središči regionalnega pomena; navezuje se na ceste enake ali višje kategorije v državi in na cestni sistem sosednjih držav; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
8. glavna cesta II. reda je državna cesta, namenjena prometnemu povezovanju med središči regionalnega pomena in navezovanju prometa na državne ceste enake ali višje kategorije; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
9. regionalna cesta I. reda je državna cesta, namenjena prometnemu povezovanju pomembnejših središč lokalnih skupnosti in navezovanju prometa na državne ceste enake ali višje kategorije; njen sestavni del so tudi posebni priključki nanjo, če so zgrajeni;
10. regionalna cesta II. reda je državna cesta, namenjena prometnemu povezovanju središč lokalnih skupnosti in navezovanju prometa na državne ceste enake ali višje kategorije;
11. regionalna cesta III. reda je državna cesta, namenjena prometnemu povezovanju središč lokalnih skupnosti, za državo pomembnih turističnih (turistične ceste) in obmejnih območij ter mejnih prehodov z državnimi cestami enake ali višje kategorije, kadar po predpisanih merilih za kategorizacijo ne doseže višje kategorije;
12. občinska cesta je kategorizirana javna cesta, namenjena povezovanju naselij v občini z naselji v sosednjih občinah ali povezuje naselja, dele naselja, naravne ter kulturne znamenitosti, posamezne objekte in podobno v občini;
13. lokalna cesta je občinska cesta, ki povezuje naselja v občini z naselji v sosednjih občinah ali naselja in dele naselij v občini med seboj in je pomembna za navezovanje prometa na javne ceste enake ali višje kategorije;
14. javna pot je občinska cesta, ki ne izpolnjuje v predpisu iz prve alinee tretjega odstavka 6. člena tega zakona določenih minimalnih elementov za lokalno cesto ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne in vaške ceste ali poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne);
15. mednarodna cesta je državna cesta, ki je z mednarodnim aktom uvrščena v omrežje evropskih cest;
16. obvozna cesta je cesta, s katero se nadomesti del državne ceste skozi naselje;
17. cesta, določena za vse vrste prometa, je javna cesta, ki jo smejo uporabljati vsi udeleženci v prometu;
18. cesta, rezervirana za motorna vozila, je javna cesta, po kateri smejo voziti samo tista motorna vozila, ki v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa lahko razvijejo določeno hitrost, in je označena s predpisano prometno signalizacijo;
19. cesta, določena za posamezne vrste prometa, je javna cesta, ki jo smejo uporabljati samo tisti udeleženci v prometu, za katere prepoved uporabe ni označena s predpisano prometno signalizacijo;
20. državna kolesarska pot je državna cesta, ki je namenjena samo prometu kolesarjev in je označena s predpisano prometno signalizacijo. Državna kolesarska pot se navezuje na omrežje evropskih kolesarskih poti (daljinska kolesarska pot), povezuje središča regionalnega pomena (glavna kolesarska pot) ali povezuje pomembnejša središča lokalnega pomena ter vodi do pomembnih turističnih območij ali središč ter do območij izjemnih naravnih znamenitosti (regionalna kolesarska pot);
21. cestno telo je del javne ceste, ki ga sestavljata nasip in voziščna konstrukcija;
22. cestni objekti so mostovi, viadukti, podvozi, nadvozi, prepusti, predori, galerije, podporne in oporne konstrukcije ter podhodi in nadhodi;
23. cestišče je del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni, ločilni in robni pasovi, kolesarske steze in pločniki ter bankine in naprave za odvodnjavanje tik ob vozišču ali robnem pasu (segmentni jarki ali mulde, koritnice);
24. vozišče je del cestišča, ki ima eno ali dve smerni vozišči;
25. brežina je naravno nastala ali zgrajena nagnjena površina zemljišča ob cestnem telesu;
26. cestni svet je največ 2 m širok zemljiški pas, merjen od črte, ki jo sestavljajo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest in njihovih elementov določene končne točke prečnega profila cestnega telesa z napravami za odvodnjavanje in brežinamiceste oziroma pri avtocestah od varovalne ograje, ter zračni prostor nad voziščem v višini 7 m od najvišje točke vozišča;
27. naprave za odvodnjavanje javne ceste so naprave za zbiranje, odvajanje in/ali preusmerjanje površinske in talne vode (odvodni jarki, koritnice, plitve in globoke drenaže, vtočni in revizijski jaški, prepusti, kanalizacija, vodnjaki, ponikalnice in podobno);
28. polje preglednosti so zemljišča ob cestišču, določena s preglednim trikotnikom in pregledno bermo, katerih raba je omejena;
29. pregledni trikotnik so zemljišča ob cestišču, katerih raba je omejena zaradi zagotavljanja predpisane preglednosti v nivojskih križanjih cest ali ceste z železniško progo;
30. pregledna berma je razširjeni del cestnega telesa na notranji strani krivin za zagotovitev predpisane preglednosti, ki je potrebna zaradi stop pregledne razdalje;
31. križanje je mesto, kjer se v istem ali različnem nivoju križa cesta z drugo cesto ali drugim infrastrukturnim objektom, kot so železnica, vodotok, žičnica in podobno;
32. križišče je prometna površina, na kateri se križata dve ali več cest ali na kateri se združujeta dve ali več cest v širšo prometno površino (trg in podobno);
33. priključek je del javne ceste, s katerim se javna cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta navezuje na to cesto;
34. kolesarska steza je del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločena kako drugače in je namenjena prometu koles in koles s pomožnim motorjem;
35. pločnik je del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločen kako drugače in je namenjen pešcem ali pešcem in prometu koles ter koles s pomožnim motorjem, če je na njem označen kolesarski pas;
36. avtobusna postajališča in obračališča so posebej zgrajene in označene prometne površine ob vozišču ceste, namenjene izključno javnemu prevozu potnikov;
37. prostori in objekti za tehtanje in za nadzor prometa so objekti in naprave na mejnih prehodih in na ali ob javnih cestah v notranjosti države, ki so namenjeni nadzoru izrednih prevozov in zagotavljanju varnosti prometa (tehtnice, naprave za merjenje hitrosti vozil idr.);
38. prometna signalizacija so sredstva in naprave, s katerimi se zagotavlja izvajanje prometnih pravil in varnosti prometa ter jo sestavljajo prometni znaki, turistična in druga obvestilna signalizacija ter druga sredstva in naprave za vodenje in zavarovanje prometa na cesti;
39. prometna oprema so sredstva in naprave za označevanje roba vozišča in za vodenje prometa (smerniki, snežni koli, ogledala, zapornice, markerji, stožci, varovalne in varnostne ograje in podobno);
40. cestne naprave in ureditve sestavljajo telekomunikacijske in električne naprave, vgrajene v cestno telo, ki so namenjene prometu, stacionarne naprave za nadzor in urejanje prometa ter naprave za nadzor nad stanjem vozišča, naprave za daljinsko obveščanje in opozarjanje, naprave za umirjanje prometa, naprave in objekti za pobiranje cestnine, prezračevalne in varnostne naprave v predorih, naprave in ureditve za zaščito pred snežnimi plazovi, zameti, hrupom, slepilnimi učinki in drugimi škodljivimi vplivi za promet na javni cesti;
41. nivo rednega vzdrževanja so predpisane enote mere za posamezna dela rednega vzdrževanja javne ceste in objektov na njej;
41.a obnovitvena dela na javni cesti so dela za izboljšanje prometno-tehničnih lastnosti in obratovanja javne ceste ter njene zaščite, varstva okolja in varnosti prometa;
42. varstvo javne ceste sestavljajo ukrepi, ki so potrebni zaradi zaščite ceste in varnosti njenih uporabnikov ter zaradi omejevanja dopustnih posegov v cesto in njen varovalni pas;
43. sosed je lastnik ali uporabnik zemljišča in objektov ali naprav na njem vzdolž javne ceste;
44. naselje skozi katero poteka javna cesta je prostor, na katerem so z ene ali obeh strani ceste vrste ali skupine stavb in so njegove meje določene s prometnimi znaki za označevanje naselij;
45. varovalni pas je pas zemljišča ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena zaradi preprečitve škodljivih vplivov okolice na cesto in promet na njej in obratno;
46. čezmerna uporaba javne ceste ali njenega dela je začasno ali trajno več kot 50-odstotni delež v vseh opravljenih prevozih blaga po njej, ki je posledica izvajanja investicijskih del ali narave proizvodne ali storitvene dejavnosti, v zvezi s katero se opravljajo prevozi (izkoriščanje kamnin, rudnin in podobno). Delež prevozov se ugotavlja v povprečnem dnevnem letnem prometu tovornih vozil z nosilnostjo več kot 10 t, ugotovljenim z najmanj štirikratnim štetjem prometa na izvorno-ciljni lokaciji čezmernega uporabnika ceste. Čezmerni uporabnik ceste je pravna ali fizična oseba, ki izvaja investicijska dela ali dejavnost iz predhodnega stavka.
47. cestnina je plačilo za uporabo cestninskega objekta ali cestninske ceste za določeno vrsto vozila, ki vozi na določeni razdalji ali v določenem obdobju.
48. cestninski zavezanec je voznik, ki vozi vozilo po cestninski cesti ali njenem delu, lastnik vozila ali drug uporabnik vozila, če je vozilo registrirano na ime tega uporabnika.
(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, katerih pomen ni določen v prejšnjem odstavku, imajo enak pomen, kot ga določajo predpisi o varnosti cestnega prometa.
47. člen
(varovalni pas ob državni cesti)
(1) Da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob državni cesti na državno cesto in promet na njej, je ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena.
(2) Gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem Direkcije za ceste.
(3) Direkcija za ceste izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza.
(4) Predlagatelj nameravanega posega v varovalni pas državne ceste nima pravice zahtevati izvedbe ukrepov za zaščito pred vplivi ceste in prometa na njej, določenih s 26. členom tega zakona.
(5) Varovalni pas se meri od zunanjega roba cestnega sveta in je na vsako stran državne ceste širok:
- pri avtocestah 40 m,
- pri hitrih cestah 35 m,
- pri glavnih cestah 25 m,
- pri regionalnih cestah 15 m,
- pri državnih kolesarskih poteh 5 m.
(6) Določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se ne uporabljajo za območja, urejena s prostorskimi izvedbenimi akti, v postopku priprave katerih je bilo pridobljeno soglasje Direkcije za ceste.
2. Zakon o varnosti cestnega prometa
14. člen
(1) Zaradi zagotavljanja varnega in neoviranega cestnega prometa občinski redarji oziroma redarke (v nadaljnjem besedilu: redarji):
– urejajo in nadzirajo promet na cestah subjektov samoupravnih lokalnih skupnosti in državnih cestah v naselju;
- izvajajo nadzor nad ustavljenimi in parkiranimi vozili ter ovirami v naselju;
- izvajajo nadzor nad ravnanjem udeležencev cestnega prometa v območju umirjenega prometa in območju za pešce;
- ugotavljajo kršitve določb 113. člena tega zakona o varstvu cest in okolja v naselju in na občinskih cestah zunaj naselja.
– opravljajo nadzor prometa s samodejnimi merilnimi napravami za nadzor prometa, v katerih se prekrški slikovno dokumentirajo.
Pri opravljanju navedenih nalog občinski redarji izvajajo pooblastila in ukrepe, ki so določeni s tem in drugimi zakoni, ter ukrepe, določene z občinskimi predpisi.
(2) Pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka sme občinski redar zahtevati od voznika motornega vozila vozniško dovoljenje in prometno dovoljenje, od drugega udeleženca cestnega prometa pa listino, s katero ugotovi njegovo istovetnost. Udeleženec cestnega prometa mora izročiti redarju zahtevano listino na vpogled.
(3) Pri urejanju prometa vozil morajo občinski redarji uporabljati znake, ki jih dajejo policisti v skladu s tem zakonom in podzakonskim aktom, izdanim na njegovi podlagi.
(4) Z globo 80 eurov se kaznuje za prekršek udeleženec cestnega prometa, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom ali z znakom iz tretjega odstavka tega člena.
15. člen
(1) Za varen in nemoten promet na občinskih cestah so odgovorne občine.
(2) Občine določijo:
- prometno ureditev na občinskih cestah;
- način dela občinskega redarstva pri nadzoru in urejanju prometa;
- pogoje in način odstranitve in hrambe vozil, nepravilno parkiranih v smislu prvega odstavka 243. člena tega zakona;
- pogoje in način uporabe naprave, s katero se začasno prepreči odpeljati vozilo (lisice), ki je parkirano na cesti v naselju v nasprotju s tem zakonom ali s prometno ureditvijo.
(3) Prometna ureditev iz prve alinee prejšnjega odstavka mora biti označena s predpisano prometno signalizacijo.
(4) Nepravilno parkiranih vozil, ki ovirajo ali ogrožajo udeležence cestnega prometa v smislu prvega odstavka 243. člena tega zakona, ni dovoljeno prikleniti z napravo iz četrte alinee drugega odstavka tega člena, ampak jih je treba odstraniti.
(5) Občina določi višino stroškov za odstranitev in hrambo nepravilno parkiranega vozila iz tretje alinee drugega odstavka tega člena in za priklenitev nepravilno parkiranega vozila iz četrte alinee istega odstavka.
(6) Občina odredi odstranitev uničene, poškodovane, izrabljene ali neustrezno postavljene prometne signalizacije ter postavitev nove signalizacije na občinskih cestah.
(7) Zaradi izboljšanja varnosti cestnega prometa lahko občina predlaga upravljavcu državne ceste v naselju prometno ureditev na tej cesti. Predlog občine mora biti obrazložen, upravljavec ceste pa mora občino obvestiti o sprejetju predloga ali njegovi zavrnitvi, z obrazložitvijo razlogov za zavrnitev.
Sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu v lokalnih
skupnostih
22. člen
(1) Za načrtovanje in usklajevanje nalog preventive in vzgoje v cestnem prometu na lokalni ravni ustanovijo samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti) svete za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.
(2) Svet za preventivo in vzgojo iz prejšnjega odstavka je organ lokalne skupnosti, ki ga sestavljajo predstavniki sveta lokalne skupnosti ter uporabnikov in izvajalcev nalog s področja preventive in vzgoje v cestnem prometu z območja lokalne skupnosti. Svet lokalne skupnosti določi število članov oziroma članic (v nadaljnjem besedilu: članov) sveta in jih na podlagi predlogov udeleženih organizacij imenuje za mandatno dobo štirih let.
(3) Svet lokalne skupnosti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ocenjuje stanje varnosti v cestnem prometu na lokalni ravni, predlaga svetu lokalne skupnosti v sprejem programe za varnost cestnega prometa in ustrezne ukrepe za njihovo izvajanje, koordinira izvajanje nalog na podlagi programov za varnost cestnega prometa na lokalni ravni predvsem pa skrbi za izvajanje prometne vzgoje, dodatno izobraževanje in obveščanje udeležencev cestnega prometa, izdajanje in razširjanje prometnovzgojnih publikacij in drugih gradiv, pomembnih za preventivo in vzgojo v cestnem prometu na lokalni ravni. Strokovne naloge za svet zagotavlja uprava lokalne skupnosti. Svet lokalne skupnosti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu sodeluje z ministrstvom, pristojnim za promet.
(4) Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu se ustanovi za območje lokalne skupnosti, mestne občine in občine. Dve ali več občin lahko ustanovijo skupni svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.
(5) Sredstva za financiranje nalog preventive in vzgoje v cestnem prometu na lokalni ravni se zagotovijo s proračuni lokalnih skupnosti ter iz drugih sredstev.
č) na področju gospodarstva
1. Zakon o spodbujanju razvoja turizma
1. člen
(vsebina zakona)
(1) Ta zakon ureja načrtovanje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma, določa organiziranost izvajanja turistične politike na nacionalni ravni, določa načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja in določa turistično takso in druga sredstva za izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni in na ravni turističnega območja.
(2) Zakon določa tudi pogoje za opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, turističnega vodenja in spremljanja ter turističnih športnih storitev kot pridobitne dejavnosti.
9. člen
(organiziranost izvajanja turistične politike)
Ukrepe in aktivnosti turistične politike izvajajo:
– ministrstvo, pristojno za turizem in druga ministrstva ter organi v njihovih sestavi,
– Slovenska turistična organizacija,
– druge pravne osebe javnega in zasebnega prava, ki delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma in jim je bilo podeljeno javno pooblastilo za izvajanje upravnih nalog v skladu s 12. členom tega zakona ali delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma v javnem interesu pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
19. člen
(načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanje
razvoja turizma)
(1) Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je v pristojnosti občin.
(2) Občine lahko opravljanje nalog iz prvega odstavka tega člena prenesejo na pravne osebe, ki so pridobile status za delovanje v javnem interesu v skladu s 15. členom tega zakona.
(3) Pri načrtovanju, organiziranju in izvajanju politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja občine upoštevajo usmeritve Strategije slovenskega turizma.
20. člen
(viri financiranja)
(1) Sredstva za načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja se zagotavljajo v proračunih občin, iz namenskih virov financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnih območij, opredeljenih v drugem odstavku tega člena in iz drugih virov.
(2) Namenski viri financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja so:
– del koncesijske dajatve, ki se po 74. členu zakona o igrah na srečo nameni lokalnim skupnostim v zaokroženem turističnem območju in se uporablja za ureditev prebivalcem prijaznejšega okolja in za turistično infrastrukturo,
– turistična taksa, ki je namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona.
(3) Turistična taksa se ne upošteva pri izračunu obsega lastnih prihodkov za posamezno občino iz prvega odstavka 25. člena zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, 45/97 – odl. US, 56/98, 1/99 – ZNIDC, 59/99 – odl. US, 61/99 – odl. US, 97/99 - ZJF in 89/99 – odl. US).
2. Zakon o rudarstvu
1. člen
(vsebina in namen zakona)
Ta zakon ureja raziskovanje, izkoriščanje in gospodarjenje z mineralnimi surovinami kot naravnim virom, ne glede na to ali so v zemlji ali na njeni površini v tekočih ali stoječih vodah ali pa v obalnem morju.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka veljajo za raziskovanje in izkoriščanje mivke, peska in gramoza iz vodnih in priobalnih zemljišč določbe zakona, ki ureja vode.
Zakon določa tudi ukrepe in pogoje za izvajanje rudarskih del, varovanje okolja in varstva pri delu v času izvajanja rudarskih del pri raziskovanju oziroma izkoriščanju mineralnih surovin in drugih rudarskih delih, ki niso v zvezi z raziskovanjem ali izkoriščanjem mineralnih surovin, ureditev prizadetih površin po končanem izvajanju rudarskih del ter njihovo usposobitev za ponovno uporabo.
Ta zakon določa tudi način podeljevanja rudarske pravice, pristojnosti in način izdajanja posameznih dovoljenj, kot tudi organizacijo in način izvajanja inšpekcijske službe na področju rudarstva.
Gospodarjenje z mineralnimi surovinami je v pristojnosti države, ki ureja, načrtuje in nadzira raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin z namenom zagotoviti njihovo optimalno izkoriščanje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot.
9. člen
(strokovne naloge)
Priprava osnutka in predloga državnega programa in načrtov gospodarjenja s posameznimi mineralnimi surovinami je strokovna naloga ministrstva, pristojnega za rudarstvo.
13. člen
(rudarska pravica in dovoljenje za predhodno raziskovanje)
Rudarsko pravico je mogoče pridobiti s koncesijo, če ta zakon ne določa drugače. Koncesijo lahko pridobi pravna ali fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: nosilec rudarske pravice). Koncesijo v imenu države podeli vlada, posebej za raziskovanje in posebej za izkoriščanje ali skupaj za raziskovanje in izkoriščanje.
Koncesija za raziskovanje se podeli za največ pet let in se jo lahko podaljša za največ tri leta, vsakič kadar obseg raziskovalnih del, določenih s koncesijsko pogodbo, ni bil izvršen, kljub rednemu in dobro izvedenemu raziskovanju ali če se z izvedenimi raziskavami dokaže smotrnost nadaljevanja le-teh.
Koncesija za izkoriščanje se podeli za določen čas, ki je normalno potreben za gospodarno izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem področju. Ta rok sme biti največ petdeset let, razen če zaradi velikih vlaganj v izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju, in ob rednem in dobro izvedenem izkoriščanju, ni bilo mogoče izčrpati zalog na pridobivalnem prostoru.
Vlada lahko določi z uredbo, da se raziskovanje ali izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju izvaja na način kot določa zakon za gospodarsko javno službo, v gospodarskem javnem zavodu ali javnem podjetju, ki ga ustanovi država.
Rudarsko pravico dobi subjekt iz prejšnjega odstavka z uveljavitvijo uredbe, ki mora vsebovati tudi pogoje, določene v 15. členu tega zakona.
Dovoljenje za predhodno raziskovanje lahko pridobi z dovoljenjem upravne enote, na območju katere bodo predhodna raziskovanja potekala, pravna ali fizična oseba. To dovoljenje se izda za čas izvedbe programa predhodnega raziskovanja, največ pa za eno leto.
14. člen
(plačilo za rudarsko pravico)
Nosilec rudarske pravice je za izvajanje rudarske pravice dolžan plačevati državi plačilo za koncesijo (v nadaljnjem besedilu: plačilo), skladno z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.
Osnova za izračun plačila je povprečna cena enote mineralne surovine in je odvisna od vrste, obsega in razširjenosti mineralne surovine.
Enota za izračun povprečne cene mineralne surovine iz prejšnjega odstavka v trdem stanju je kubični meter mineralne surovine v raščenem stanju. Enota za izračun povprečne cene mineralne surovine, pridobljene v plinastem ali tekočem stanju je kubični meter, za nafto in druge tekoče ogljikovodike pa tona pridobljene mineralne surovine.
Plačilo za izvajanje rudarske pravice za raziskovanje se plača v enkratnem znesku ob podpisu pogodbe in znaša lahko največ 500 eurov na ha raziskovalnega prostora.
Plačilo za izvajanje rudarske pravice za izkoriščanje se plačuje v letnih zneskih in znaša lahko največ 500 eurov na ha pridobivalnega prostora in največ 20% povprečne cene za proizvedeno enoto mineralne surovine v obravnavanem letu.
Plačilo pripada državi in občini v enakem razmerju 50:50.
Občina lahko porabi sredstva plačila za rudarsko pravico izključno za razvoj in sanacijo komunalne infrastrukture in sanacijo zemljišč, degradiranih z rudarskimi deli.
Povprečno ceno na enoto pridobljene mineralne surovine, merila in pogoje za zmanjšanje in oprostitev plačila, način odmere, obračunavanja in plačevanja, ter način nadzora nad plačevanjem in izpolnjevanjem koncesijske pogodbe, predpiše vlada.
15. člen
(akt za podelitev rudarske pravice)
Podlaga za podelitev rudarske pravice je koncesijski akt.
Koncesijski akt je predpis vlade, ki se izda v skladu z državnim programom iz 5. člena tega zakona.
Pred izdajo koncesijskega akta iz prejšnjega odstavka mora vlada pridobiti mnenje pristojnega organa lokalne skupnosti, na območju katere se mineralna surovina nahaja, o nameravanem raziskovanju oziroma izkoriščanju mineralne surovine.
Če pristojni organ lokalne skupnosti v primeru iz prejšnjega odstavka ne posreduje svojega mnenja v 30 dneh od prejema pisnega in obrazloženega zaprosila, lahko vlada nadaljuje s sprejemanjem koncesijskega akta.
Koncesijski akt za podelitev rudarske pravice vsebuje zlasti:
1. opredelitev mineralne surovine, za katero se daje rudarska pravica,
2. predmet rudarske pravice in opredelitev obsega ter morebitna izključevanja v zvezi z rudarsko pravico,
3. opredelitev okoljevarstvenih pogojev, pogojev varstvenega režima ter način upravljanja, rabe ali izkoriščanja mineralne surovine,
4. navedbo dejavnosti, ki se lahko opravlja v zvezi z mineralno surovino, ki je predmet rudarske pravice,
5. pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec rudarske pravice,
6. začetek in čas trajanja rudarske pravice,
7. raziskovalni oziroma pridobivalni prostor, na katerega se nanaša rudarska pravica,
8. plačilo za koncesijo,
9. pooblastilo za nadzor nad uresničevanjem rudarske pravice,
10. razloge in način prenehanja rudarske pravice,
11. dolžnosti nosilca rudarske pravice glede sanacije, rekultivacije, vzpostavitve novega oziroma nadomestitve prejšnjega stanja okolja,
12. pooblastila in pogoje za sklenitev in pričetek veljavnosti koncesijske pogodbe,
13. obveznost nosilca rudarske pravice, da ponudi mineralno surovino, ki jo pridobi in ne porabi za lastne potrebe, na trg vsem pod enakimi pogoji,
14. garancije nosilca rudarske pravice,
15. morebitno opredelitev, da je raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine v javni koristi,
16. morebitna javna pooblastila koncesionarja.
16. člen
(podeljevanje rudarske pravice)
Država podeli rudarsko pravico na podlagi javnega razpisa, v skladu z 15. členom tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.
Javni razpis iz prejšnjega odstavka izvede ministrstvo, pristojno za rudarstvo.
O izbiri koncesionarja odloči ministrstvo, pristojno za rudarstvo, z upravno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, o kateri odloči vlada. Zoper odločbo vlade je dopusten upravni spor.
17. člen
(vloga o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice)
Če pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost s sedežem na območju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) ali državljan države članice EU z vlogo, naslovljeno na vlado, izrazi zainteresiranost za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine, opredeljene v državnem programu iz 5. člena tega zakona, mora vlada v roku 120 dni od dneva, ko je vlogo prejela, začeti postopek za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena tega zakona, razen če:
- predlagano raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine ni v skladu z državnim programom iz 5. člena tega zakona,
- je rudarsko pravico že podelila v skladu z določbami tega zakona,
- zakon omejuje podelitev rudarske pravice, ali
- zakon ali akt vlade določa drugačen način opravljanja dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja mineralne surovine.
Vloga iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse elemente, potrebne za določitev vsebine koncesijskega akta iz 15. člena tega zakona.
Če se na podlagi vloge iz prvega odstavka tega člena izda koncesijski akt, je vlada dolžna v roku 60 dni od dneva izdaje akta začeti s postopkom javnega razpisa.
Vlagatelj vloge iz prvega odstavka tega člena ima na javnem razpisu, ob enakih pogojih za vse koncesionarje, prednostno pravico pri podelitvi rudarske pravice, razen če je bilo za isti raziskovalni ali pridobivalni prostor vloženih več vlog o zainteresiranosti ali če na javnem razpisu kateri od koncesionarjev uveljavlja prednostno pravico po 20. členu tega zakona.
18. člen
(omejitve za podelitev rudarske pravice)
Rudarsko pravico na območju, ki je z zakonom razglašeno za naravno bogastvo ali zavarovano naravno vrednoto, se lahko podeli le v skladu z zakonom in s predpisanim režimom varstva.
Rudarsko pravico na območju javnih prometnih poti, vodnih gradenj, vodovodov, plinovodov, naftovodov, električnih vodov visoke napetosti, vrelcev mineralnih, radioaktivnih, termalnih in zdravilnih voda, kulturnih spomenikov, pokopališč in vojaških objektov ter objektov in naprav hidromelioracijskih sistemov,lahko podeli vlada samo s soglasjem lastnika omenjenih objektov.
Rudarsko pravico na območju urbanih naselij lahko podeli vlada samo s soglasjem pristojnega organa lokalne skupnosti.
19. člen
(koncesijska pogodba)
Medsebojno razmerje v zvezi z rudarsko pravico uredita država in nosilec rudarske pravice s koncesijsko pogodbo, ki mora vsebovati:
1. namen in način raziskovanja ali izkoriščanja mineralne surovine,
2. prostor, za katerega velja rudarska pravica,
3. obdobje, za katero je rudarska pravica podeljena,
4. plačilo za podeljeno rudarsko pravico,
5. predlog načina ureditve raziskovalnega oziroma pridobivalnega prostora med in po končanem raziskovanju ali izkoriščanju mineralne surovine ter zavarovanje plačila za ureditev prostora,
6. sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega raziskovanja ali izkoriščanja mineralne surovine,
7. prenehanje koncesijske pogodbe in možnosti morebitnega podaljšanja,
8. pogoje prenosa in dedovanje rudarske pravice,
9. garancije nosilca rudarske pravice za sprotno sanacijo zemljišč.
21. člen
(prenos rudarske pravice)
Rudarska pravica se lahko prenese le s soglasjem vlade na pravno ali fizično osebo, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
- da ima pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost sedež na območju EU ali da je državljan države članice EU,
- da proti njej ni uveden postopek prisilne poravnave, stečaja ali likvidacijski postopek,
- da ponudi mineralno surovino, ki jo pridobi in ne porabi za lastne potrebe, na trgu vsem zainteresiranim in
- da izpolnjuje tudi morebitne druge pogoje, ki jih je koncesijski akt na podlagi katerega je bila podeljena rudarska pravica nosilcu rudarske pravice opredelil kot pogoj za pridobitev rudarske pravice na posameznem pridobivalnem prostoru, ki je predmet prenosa.
Fizična oseba lahko, ob izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka in ob predložitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju, rudarsko pravico tudi deduje.
V primeru, da ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje iz tega člena, rudarska pravica ugasne po preteku časa, za katerega je bila podeljena, ali če dve leti po smrti nosilca rudarske pravice nobeden od njegovih dedičev ne vloži vloge za pridobitev soglasja iz prvega odstavka tega člena.
Vlogo za pridobitev soglasja iz prvega odstavka tega člena vloži na ministrstvo, pristojno za rudarstvo, zainteresirana pravna ali fizična oseba ali dedič nosilca rudarske pravice.
Rudarska pravica se ne sme prodati ali dati v najem. V primeru, da je nad nosilcem rudarske pravice opravljen stečaj po zakonu, ki ureja stečaj, se lahko rudarska pravica prenese na tistega prevzemnika, ki je od imetnika rudarske pravice - dolžnika, prevzel nepremičnine oziroma stvarne pravice na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora, ki mu omogočajo nadaljnje izvajanje rudarske pravice, ob upoštevanju določb iz prvega in drugega odstavka tega člena.
Pravni posli, sklenjeni v nasprotju s tem členom, so nični.
23. člen
(način prenehanja koncesijskega razmerja)
Razmerje med državo in nosilcem rudarske pravice preneha:
- s prenehanjem koncesijske pogodbe,
- z odvzemom rudarske pravice,
- z ugasnitvijo rudarske pravice.
25. člen
(odvzem rudarske pravice)
Država lahko nosilcu rudarske pravice odvzame rudarsko pravico:
- če za daljši čas ne izvaja rudarske pravice,
- če ne izpolnjuje določil koncesijske pogodbe, pa niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe,
- če ne posreduje podatkov po določbah tega zakona.
O odvzemu rudarske pravice odloča vlada na predlog tistega, ki mu je s koncesijskim aktom dano pooblastilo za nadzor nad uresničevanjem rudarske pravice.
Odločba o odvzemu rudarske pravice je dokončna in jo je dovoljeno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
3. Energetski zakon
4. člen
V tem zakonu uporabljeni pojmi pomenijo:
– bilančna pogodba: je pravni posel in drugo razmerje, s katerim pravna ali fizična oseba z organizatorjem trga za električno energijo uredi dobavo izravnalne energije in finančno poravnavo odstopanj v primeru neizravnane bilance, s čimer se pravna ali fizična oseba uvrsti v bilančno shemo in pridobi status člana bilančne sheme oziroma organizator trga oblikuje bilančno skupino za potrebe izvajanja posameznih dejavnosti iz obsega gospodarske javne službe;
- biomasa: je biorazgradljiva frakcija izdelkov, ostankov in odpadkov iz kmetijstva (vključujoč rastlinske in živalske substance) ter gozdarstva in lesne industrije, kot tudi biorazgradljiva frakcija industrijskih in komunalnih odpadkov, katerih energetsko uporabo dovoljujejo predpisi o ravnanju z odpadki;
– celotni izkoristek soproizvodnje: je kvocient med letno vsoto proizvedene električne in mehanske energije ter koristne toplote in energijskim vložkom goriva, izračunanim na podlagi »neto kurilne vrednosti« goriv (imenovani tudi »spodnja kurilna vrednost«), ki se porabi za proizvodnjo toplote v soproizvodnji, ter bruto proizvodnjo električne in mehanske energije;
– cena za uporabo omrežja: je cena, ki jo odjemalec električne energije oziroma zemeljskega plina plača za dostop do omrežij in je sestavljena iz omrežnine ter dodatkov k omrežnini iz desete alinee, katerih višino določi Vlada Republike Slovenije;
- daljinsko ogrevanje: je dobava toplote ali hladu iz omrežij za distribucijo, ki se uporablja za ogrevanja ali hlajenje prostorov ter za pripravo sanitarne vode;
- dejavnost sistemskega operaterja: je prenos oziroma distribucija električne energije ali zemeljskega plina ter upravljanje, vzdrževanje, obratovanje in razvoj prenosnega oziroma distribucijskega omrežja, skladišča zemeljskega plina ali terminala za utekočinjen zemeljski plin;
– deklaracija za proizvodno napravo: je odločba, ki jo izda Javna agencija Republike Slovenije za energijo (v nadaljnjem besedilu: Agencija za energijo) proizvajalcu električne energije za posamezno napravo za proizvodnjo električne energije, s katero se potrjuje, da proizvodna naprava izpolnjuje pogoje, predpisane za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ali proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije;
- distribucija: je transport goriv ali električne energije po distribucijskem omrežju;
- distribucijsko omrežje: je energetsko omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca;
- dobava: je prodaja, tudi nadaljnja, energije in goriv odjemalcem;
- dobavitelj energije: je pravna ali fizična oseba, ki odjemalcu prodaja energijo ali gorivo;
- dobavni pogoji: so tehnično in ekonomsko opredeljene obveznosti za dobavo energije, ki zavezujejo sistemskega operaterja, dobavitelja in odjemalca;
– dodatki k omrežnini: so dodatki namenjeni za pokrivanje stroškov:
a) delovanja Agencije za energijo;
b) sprostitve dolgoročnih prenosnih zmogljivosti za prenos zemeljskega plina;
c) stroškov dobaviteljev zaradi neustavljive dobave električne energije;
d) delovanje organizatorja trga, razen stroškov za izvajanje dejavnosti Centra za podpore iz 64.p člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: center za podpore);
– dolgoročna pogodba o dobavi zemeljskega plina: je pogodba o dobavi zemeljskega plina, sklenjena za več kot 10 let;
– dostop do omrežja: je pravica do uporabe omrežja z namenom, da se izpolnijo pogodbe o dobavi električne energije ali zemeljskega plina ob upoštevanju dejanskega stanja v omrežju,;
– električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov energije je:
– električna energija, ki jo proizvedejo proizvodne naprave, ki uporabljajo samo obnovljive vire energije,
– del električne energije, ki jo iz obnovljivih virov energije proizvedejo kombinirane proizvodne naprave, ki uporabljajo tudi neobnovljive vire energije, ter
– obnovljiva električna energija, ki se uporablja za polnjenje sistemov za skladiščenje energije, vendar brez električne energije, proizvedene kot rezultat delovanja sistemov za skladiščenje;
– električna energija iz soproizvodnje: je električna energija proizvedena v postopku, ki je povezan s proizvodnjo koristne toplote, in se izračuna na način, določen s predpisom iz 64.e člena tega zakona;
– energija iz soproizvodnje: je vsota električne in mehanske energije ter koristne toplote, ki so pridobljene v soproizvodnji;
– energetska učinkovitost stavbe: je učinkovitost dejansko porabljene ali ocenjene energije za zadovoljevanje potreb, povezanih s predvideno uporabo stavbe, ki vključuje ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, gretje sanitarne vode in razsvetljavo in druge namene;
– energetska izkaznica stavbe: je javna listina s podatki o energetski učinkovitosti stavbe s priporočili za povečanje energetske učinkovitosti
– energetska storitev: je fizikalni učinek, korist ali ugodnost, ki izhaja iz kombinacije energije in energetsko učinkovite tehnologije in/ali dejavnosti, in ki lahko vključuje obratovanje, vzdrževanje in nadzor, nujne za opravljanje storitve, ter se opravi na podlagi pogodbe in običajno vodi k preverljivemu in merljivemu oziroma ocenljivemu izboljšanju energetske učinkovitosti;
– energetski pregled: je sistematični postopek za ugotavljanje porabe energije stavbe ali skupine stavb, tehnološkega procesa in/ali industrijskega obrata ali pri izvajanju zasebnih ali javnih storitev, s katerim se opredeli in oceni gospodarne možnosti za varčevanje z energijo ter pripravi poročilo o ugotovitvah;
- energija: je vsaka oblika proizvedene ali pridobljene energije, namenjene za dobavo ali prodajo;
- geotermalna energija: je toplotna energija, pridobljena iz zemlje z vodonosniki;
- goriva: so trdna, tekoča in plinasta goriva, ki z zgorevanjem ali drugim kemičnim ali fizikalnim procesom sproščajo energijo;
- gospodinjski odjemalec: je odjemalec, ki kupuje električno ali drugo energijo za lastno domačo porabo, kar izključuje opravljanje gospodarske ali poklicne dejavnosti;
- izravnalna energija: je električna energija, ki je potrebna za izravnavo odstopanj dejanske porabe in proizvodnje v določenem trenutku od napovedane porabe in proizvodnje;
– klimatski sistem: je kombinacija vseh komponent, ki zagotavljajo obdelavo zraka, pri kateri je temperatura zraka regulirana ali se jo lahko zniža, lahko tudi v kombinaciji z regulacijo prezračevanja, vlažnosti in čistoče zraka;
- izravnalni trg z električno energijo in toploto: je trg izravnalne energije;
– končni odjemalec: je fizična ali pravna oseba, ki kupuje energijo za lastno končno rabo;
– koristna toplota: je toplota proizvedena v postopku soproizvodnje za zadovoljitev ekonomsko opravičljivega povpraševanja po toploti oziroma hlajenju. Ekonomsko opravičljivo povpraševanje pa je povpraševanje, ki ne presega potreb po toploti ali hladu in ki bi jih sicer zadovoljili po pogojih na trgu s postopki za proizvodnjo toplote ali hladu različnimi od soproizvodnje;
- lokalni energetski koncept: je koncept razvoja samoupravne lokalne skupnosti ali več samoupravnih lokalnih skupnosti na področju oskrbe in rabe energije, ki poleg načinov bodoče oskrbe z energijo vključuje tudi ukrepe za učinkovito rabo energije, soproizvodnjo toplote in električne energije ter uporabo obnovljivih virov energije;
– mala soproizvodnja: je proizvodna naprava za soproizvodnjo z instalirano močjo manjšo od 1 MWe;
– mikrosoproizvodnja: je proizvodna naprava za soproizvodnjo z maksimalno močjo manjšo od 50 kWe;
– nazivna električna moč proizvodne naprave: je najvišja trajna električna moč (brez časovnih omejitev) proizvodne naprave, za katero je ta izdelana in je navedena na napisni ploščici na proizvodni napravi oziroma jo je mogoče razbrati iz proizvajalčevih specifikacij ali pa je določena na podlagi prevzemnih meritev;
– neto proizvedena električna energije: je proizvedena električna energija v proizvodni napravi zmanjšana za električno energijo porabljeno za delovanje same naprave;
– nazivna izhodna moč klimatskega sistema: je največja toplotna moč, za katero proizvajalec navede in zagotavlja, da jo je mogoče dosegati ob podani učinkovitosti pri neprekinjenem delovanju;
- nasedle investicije: so investicije, ki so bile načrtovane in izvedene pred 1. januarjem 1997 in v tržnih razmerah niso rentabilne, oziroma se ne morejo amortizirati;
- neposredni oskrbovalni vod električne energije: je električni vod, ki povezuje elektrarno in odjemalca, ki nista priklopljena na omrežje, ali proizvajalca električne energije in dobavitelja za neposredno dobavo električne energije lastnim prostorom,družbam in upravičenim odjemalcem v njuni večinski lasti;
- neposredni oskrbovalni vod zemeljskega plina: je vod zemeljskega plina, ki dopolnjuje že povezano omrežje;
– obnovljivi viri energije: so obnovljivi nefosilni viri energije (veter, sončna energija, geotermalna energija, energija valov, energija plimovanja, vodna energija, biomasa, odlagališčni plin, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin);
- odjemalec: je pravna ali fizična oseba, ki je na pogodbeni osnovi oskrbovana z energijo ali gorivi za lastno rabo ali za nadaljnjo prodajo;
- omrežje: je sistem povezanih naprav, ki so namenjene prenosu ali distribuciji električne energije, toplote ali plina do odjemalcev;
- omrežnina: je del cene za uporabo omrežij, ki je namenjen plačevanju izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskih operaterjev distribucijskih in prenosnih omrežij in pokrivanje stroškov sistemskih storitev;
- organizator trga: je pravna oseba, ki je določena za organiziranje delovanja trga z električno energijo ali z zemeljskim plinom po določbah tega zakona;
– odprta pogodba: je pravni posel in drugo razmerje na organiziranem trgu z električno energijo, ki določa bilančno pripadnost prevzemno predajnih mest;
– pogodba o članstvu v bilančni shemi: je pravni posel in drugo razmerje na organiziranem trgu z električno energijo, ki fizično ali pravno osebo uvrsti v bilančno shemo;
- oskrba z energijo: je proces pridobivanja in predelave, proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave energije;
– podjetje za maloprodajo energije: je fizična ali pravna oseba, ki prodaja energijo končnim odjemalcem;
– dejavnost energetske borze: je organizirana izmenjava povpraševanj po nakupu s ponudbami po dobavi električne energije in energentov ter trgovanje s standardiziranimi produkti za dan časovni okvir, ki pod enakimi pogoji omogoča sodelovanje vsakemu tržnemu udeležencu ter zagotavlja pregledno in nediskriminatorno oblikovanje sklenitvene cene;
– pogodba o izravnavi: je pravni posel in drugo razmerje na organiziranem trgu z električno energijo, s katerimi pravna ali fizična oseba s članom bilančne sheme organiziranega trga z električno energijo uredi dobavo izravnalne energije inporavnavo v primeru neizravnane bilance, s čimer se pravna ali fizična oseba uvrsti v bilančno shemo in pridobi status člana bilančne sheme oziroma izvajalec gospodarske javne službe iz 20. člena tega zakona oblikuje bilančno podskupino za potrebe izvajanja posameznih dejavnosti iz obsega gospodarske javne službe;
– poraba električne energije: je proizvedena električna energija v državi vključno s samoproizvodnjo plus uvoz minus izvoz (bruto nacionalna poraba električne energije);
– potrdilo o izvoru električne energije: je javna listina, ki dokazuje, da je določena količina električne energije proizvedena v soproizvodnji z visokim izkoristkom ali iz obnovljivih virov energije;
– prevzemno predajno mesto: je mesto, kjer se vršita prevzem in predaja električne energije;
- povezovalni vod je:
a) električni vod, ki povezuje omrežja električne energije,
b) prenosni vod zemeljskega plina, ki povezuje prenosno omrežje v Republiki Sloveniji s prenosnimi omrežji drugih držav;
- pridobivanje: je proces izkoriščanja goriv in toplote iz naravnega okolja;
– prihranek primarne energije: je prihranek energije dovedene z gorivom, ki ga ustvari proizvodna naprava s soproizvodnjo, v primerjavi z ločeno proizvodnjo električne energije in toplote;
- priključitev na omrežje: je fizična priključitev ali priklop na energetsko omrežje pod pogoji določenimi s tem zakonom;
– primarna energija: je energija, ki je vsebovana v energetskih surovinah in v kakršni koli vrsti energije v naravi, ki vstopa v procese transformacije v električno, toplotno ali mehansko energijo;
- proizvodnja: je fizikalni ali kemični proces transformacije goriv in obnovljivih virov energije v električno, toplotno in druge oblike energije;
– proizvodna naprava: je sklop opreme in instalacij, ki pretvarjajo druge vrste energij v električno energijo in lahko samostojno obratuje;
- predelava goriv: je kemični ali fizikalni proces, s katerim gorivu spreminjamo lastnosti ali stanje;
- prenos: je transport goriv ali električne energije po prenosnem omrežju;
- prenosno omrežje: je visokonapetostno električno omrežje ali visokotlačno plinsko omrežje od proizvajalca oziroma povezave s sosednjimi prenosnimi omrežji do distribucijskega omrežja ali do uporabnika omrežja;
– program za izboljšanje energetske učinkovitosti: je načrtovanje dejavnosti,ki je osredotočena na skupino končnih odjemalcev in običajno vodi k preverljivemu, merljivemu ali ocenljivemu izboljšanju energetske učinkovitosti;
- sistemske storitve: so storitve, ki omogočajo nemoteno, zanesljivo in kvalitetno delovanje energetskih sistemov;
- sistemski operater: je pravna ali fizična oseba, ki je v skladu s tem zakonom določena za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja na posameznem omrežju, skladišču zemeljskega plina ali terminalu za utekočinjen zemeljski plin;
– soproizvodnja: je postopek istočasne proizvodnje toplote in električne oziroma mehanske energije;
– soproizvodnja z visokim izkoristkom: je soproizvodnja, pri kateri je prihranek primarne energije večji od 10%, ter vsa mikrosoproizvodnja in mala soproizvodnja, če je prihranek primarne energije pri tej soproizvodnji večji od nič;
- soproizvodnja toplote in električne energije (v nadaljnjem besedilu: soproizvodnja): je tehnološki proces sočasne proizvodnje koristne toplotne in električne oziroma mehanske energije iz istega goriva;
- tarifni sistem za prodajo energije: je splošni akt, ki določa elemente in način njihove uporabe za prodajo energije tarifnim odjemalcem glede na vrsto odjema;
- tarifni odjemalec: je odjemalec, ki po določbah tega zakona ni upravičeni odjemalec;
- tekoča goriva: so utekočinjeni naftni plin, primarni bencin, motorni bencin - osvinčeni, motorni bencin - neosvinčeni, letalski bencin za batne motorje, bencinsko gorivo za reaktivne motorje, petrolejsko gorivo za reaktivne letalske motorje, ostali petroleji, ekstra lahko kurilno olje, dieselsko gorivo, bioetanol, biodizel, kurilno olje;
- terminal z utekočinjenim zemeljskim plinom: je terminal, ki se uporablja za utekočinjanje zemeljskega plina, njegovo skladiščenje in uplinjanje;
– toplotna črpalka: je naprava ali sistem, ki odvzema toploto pri nižji temperaturi iz različnih toplotnih virov, na primer iz zraka, vode ali zemlje, in jo pri višji temperaturi dobavlja stavbi;
- trajnostni razvoj: je razvoj, s katerim zadostimo sedanje potrebe ne da bi ogrozili možnost bodočih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam;
- tranzit: je transport električne energije ali zemeljskega plina z območja druge države čez ozemlje Republike Slovenije v drugo državo;
- trgovec: je pravna ali fizična oseba, ki kupuje energijo ali gorivo za nadaljnjo prodajo;
– ukrep za izboljšanje energetske učinkovitosti: je ukrep, ki običajno vodi k preverljivemu in merljivemu ali ocenljivemu izboljšanju energetske učinkovitosti;
- uporabnik omrežja: je pravna ali fizična oseba, ki iz omrežja odjema ali v omrežje oddaja energijo;
- upravičeni odjemalec: je odjemalec, ki lahko prosto izbira dobavitelja po določbah tega zakona;
- varčevalni potencial: je delež energije v skupnem obsegu rabe energije pri porabniku, ki ga je možno znižati z ekonomsko utemeljenimi vlaganji;
– vrednost referenčnega izkoristka za ločeno proizvodnjo: je izkoristek nadomestne ločene proizvodnje toplote in električne energije, ki se ju namerava nadomestiti s soproizvodnjo;
– zaprta pogodba: je pravni posel in drugo razmerje med člani bilančne sheme organiziranega trga z električno energijo, pri katerem je količina dobavljene električne energije v relevantnem časovnem obdobju fiksno določena za vsak obračunski interval; med zaprte pogodbe sodijo tudi zaprte pogodbe z uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti, ki se štejejo kot zaprte pogodbe za dobavo električne energije preko meja Republike Slovenije, in ki vključujejo tudi uporabo pravic čezmejnega prenosa.
66. člen
Ministrstvo, pristojno za okolje izvaja na nacionalnem nivoju naslednje naloge:
- izvaja programe za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije,
- pripravlja predloge in izvaja državno spodbujanje učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije,
- pripravlja predloge ustreznih predpisov, ki spodbujajo učinkovito rabo energije in izrabo obnovljivih virov energije,
- spremlja energetsko učinkovitost in realizacijo varčevalnih potencialov in izrabe obnovljivih virov ter s tem povezano zmanjšanje obremenitev okolja,
- sodeluje na mednarodni ravni na področju učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije,
- spodbuja delovanje nevladnih organizacij, ki v javnem interesu delujejo na področju energetike.
Samoupravne lokalne skupnosti izvajajo programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije v okviru svojih pristojnosti na osnovi izdelanih lokalnih energetskih konceptov. Za izvajanje teh programov lahko samoupravna lokalna skupnost pridobi državne spodbude, če ima izdelan lokalni energetski koncept.
4. Zakon o zagotavljanju dela sredstev, potrebnih za postopno zapiranje rudnika svinca in cinka Mežica
2. člen
Uresničevanje ciljev in nalog iz prejšnjega člena tega zakona določa program, ki vsebuje:
- tehnično-tehnološki način postopnega zapiranja rudnika,
- ukrepe in aktivnosti za zavarovanje rudišča,
- ukrepe in aktivnosti za sanacijo okolja,
- ukrepe in aktivnosti za ohranitev neoporečnosti vodotokov in virov pitne vode na območju rudnika na širšem območju Pece,
- raziskovalna dela v času zapiranja,
- pogoje in ukrepe za nadaljnji obstoj in obratovanje elektrarn v jami,
- postopek za vzdrževanje in varovanje jamskih zaklonišč,
- potrebna sredstva in vire sredstev za izvajanje ukrepov in aktivnosti,
- terminski plan postopnega zapiranja rudnika in izvajanja ukrepov in aktivnosti ter obseg in dinamiko zagotavljanja sredstev.
Povzetek programa iz prejšnjega odstavka tega člena sprejme Skupščina SR Slovenije na predlog njenega izvršnega sveta.
Izvajanje programa iz prvega odstavka tega člena določi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije z letnimi programi.
3. člen
Del sredstev za izvedbo programa iz 2. člena tega zakona se zagotavlja iz sredstev, zbranih na podlagi zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč (Uradni list SRS, št. 3/75, 8/78, 33/80 in 16/84) v višini 33% vseh potrebnih sredstev po letni dinamiki, predvideni s programi iz 2. člena tega zakona, ob pogoju, da se izvajajo ukrepi in aktivnosti v skladu s terminskim planom.
Sredstva solidarnosti se uporabljajo za namene po tem zakonu, ko delovna organizacija Rudniki svinca in topilnica Mežica, občina Ravne na Koroškem in Raziskovalna skupnost Slovenije zagotovijo sredstva v skladu s programom iz prejšnjega člena tega zakona.
4. člen
V odbor, ki spremlja izvajanje programov in namensko porabo sredstev, imenuje dva delegata Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.
5. člen
Nadzor nad izvajanjem tega zakona in programov iz 2. člena tega zakona opravlja republiški upravni organ, pristojen za industrijo in gradbeništvo.
6. člen
Izvršni svet Skupščine SR Slovenije najmanj enkrat letno poroča Skupščini SR Slovenije o izvajanju programov iz 2. člena tega zakona in o uporabi sredstev iz 3. člena tega zakona.
5. Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija
4. člen
Rudnik opravlja svojo dejavnost v skladu s programom, s katerim se določijo:
- ukrepi in aktivnosti za zavarovanje okolja,
- ukrepi za preprečitev naravne nesreče zaradi trajnega prenehanja rudarjenja,
- tehnično-tehnološki način postopnega zapiranja rudnika,
- in druge naloge za uresničitev namenov iz 1. člena.
Povzetek programa iz prejšnjega odstavka tega člena sprejme Skupščina SR Slovenije na predlog njenega izvršnega sveta.
Izvajanje programa iz prvega odstavka tega člena določa Izvršni svet Skupščine SR Slovenije z letnimi operativnimi programi.
5. člen
Delavski svet rudnika sestavljajo poleg delegatov delavcev tudi delegati družbene skupnosti, ki jih delegirajo: Izvršni svet Skupščine SR Slovenije 2 delegata, Skupščina občine Idrija 2 delegata in Raziskovalna skupnost Slovenije 1 delegata.
Delegati družbene skupnosti enakopravno odločajo z delegati delavcev pri odločanju o vseh zadevah upravljanja rudnika, razen tistih, ki se nanašajo na delovna razmerja ter na delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev.
S statutom rudnika se določi usklajevalni postopek za primere, ko se z glasovanjem ne doseže soglasje.
6. člen
K imenovanju individualnega poslovodnega organa oziroma predsednika kolegijskega poslovodnega organa rudnika da soglasje Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.
7. člen
K statutu rudnika da soglasje Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.
8. člen
Poleg lastnih virov, ki jih pridobiva z opravljanjem dejavnosti izkoriščanja rudnin v skladu s programom, in združenih sredstev, ki se zagotavljajo v občini Idrija, ustvarja rudnik celotni prihodek tudi s sredstvi solidarnosti v skladu s tem zakonom in z drugimi viri.
9. člen
Za izvedbo del iz 2. člena tega zakona se uporabi del sredstev, zbranih na podlagi zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč (Uradni list SRS, št. 3/75, 8/78, 33/80 in 16/84), v obsegu, ki je določen s programom iz prvega odstavka 4. člena tega zakona.
Letni obseg sredstev solidarnosti za namene iz 2. člena tega zakona določi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije z letnim operativnim programom.
Sredstva solidarnosti se uporabljajo za namene po tem zakonu, ko so zagotovljena tudi druga sredstva v skladu s programom iz 4. člena tega zakona.
10. člen
Delavski svet rudnika najmanj enkrat letno poroča Izvršnemu svetu Skupščine SR Slovenije o izvajanju programov iz 4. člena tega zakona, Izvršni svet Skupščine SR Slovenije pa Skupščini SR Slovenije.
Neposreden nadzor nad izvajanjem programov opravlja republiški upravni organ, pristojen za industrijo in gradbeništvo.
6. Zakon o zagotavljanju sredstev za zaprtje rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica
3. člen
Zapiranje rudnikov se izvaja v obdobju 1995-2000 po programih, ki obsegajo za vsakega od treh rudnikov iz prvega odstavka prejšnjega člena:
- načrt poslovanja,
- tehnično tehnološki del postopnega zapiranja,
- ukrepe in aktivnosti za sanacijo okolja,
- kadrovsko socialni program,
- terminski plan postopnega zapiranja in izvajanja ukrepov,
- potrebna sredstva in vire sredstev za izvajanje aktivnosti po posameznih delih in letih.
Pri pripravi in izdelavi programov iz prejšnjega odstavka sodelujejo lokalne skupnosti iz območja rudnikov preko svojih predstavnikov v organih upravljanja podjetij.
Programe iz prvega odstavka tega člena sprejme Vlada Republike Slovenije najkasneje do 30.9.1995.
4. člen
Sredstva za izvajanje programov iz 3. člena tega zakona se zagotavljajo v vsakoletnem proračunu Republike Slovenije v obdobju izvajanja programa zapiranja rudnikov. Program zapiranja rudnikov se izvaja v okviru sredstev, zagotovljenih za ta namen v vsakoletnem proračunu Republike Slovenije. Sredstva v proračunu morajo biti zagotovljena v obsegu, da se bodo sočasno oziroma usklajeno izvajala tehnično tehnološka dela postopnega zapiranja, ukrepi in aktivnosti za sanacijo okolja in kadrovsko socialni program.
5. člen
Zapiranje rudnikov vodijo in izvajajo podjetja iz prvega odstavka 2. člena tega zakona. Za izvajanje nalog po programih iz 3. člena tega zakona se pripravi vsako leto do 1. septembra operativni plan aktivnosti za izvedbo programov v naslednjem letu z oceno potrebnih sredstev, do 31. marca pa poročilo o izvajanju programa za preteklo leto. Operativni plan aktivnosti in poročilo o izvajanju programov obravnava in sprejme Vlada Republike Slovenije in o tem poroča Državnemu zboru Republike Slovenije.
6. člen
Vlada Republike Slovenije zagotavlja potrebno koordinacijo med ministrstvi, upravnimi organi, lokalnimi skupnostmi in podjetji za izvedbo zapiralnih del.
7. Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije
1. člen
Ta zakon določa:
1. osnove za izdelavo programa postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik, d.o.o ter višino in način zagotavljanja sredstev za izvajanje programa do zaprtja rudnika;
2. višino in način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnin za direktno škodo zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje II v regiji;
3. osnove za izdelavo programa ukrepov za razvojno prestrukturiranje regije, organizacijo in sredstva za izvedbo programa.
3. člen
Regija iz druge in tretje točke 1. člena tega zakona obsega zasavsko statistično regijo, ki jo sestavljajo občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ter občine Litija, Šmartno pri Litiji, Radeče in Laško, ki jih povezujejo skupni problemi zaradi postopnega opuščanja energetske dejavnosti.
4. člen
Osnova za izvajanje postopnega zapiranja rudnika je program postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik (v nadaljevanju: program zapiranja rudnika).
Program zapiranja rudnika se pripravi za dobo petih let.
Program zapiranja rudnika pripravi javno podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik, d.o.o. Program revidira neodvisna strokovna inštitucija, ki jo na javnem razpisu izbere ministrstvo, pristojno za energetiko. Revidirani program sprejme Vlada Republike Slovenije.
Javno podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik, d.o.o. pridobi izvajalce za dela pri postopnem zapiranju rudnika v skladu z zakonom o javnih naročilih.
6. člen
Sredstva za izvajanje programa zapiranja rudnika se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije in iz lastnih virov javnega podjetja Rudnik Trbovlje-Hrastnik, d.o.o.
Višina proračunskih sredstev za izvajanje programa zapiranja se za prvih pet proračunskih let in proračunska leta naslednjega programskega obdobja določi s tem zakonom.
Ob izteku petletnega obdobja izvajanja programa zapiranja rudnika pripravita ministrstvo, pristojno za izvajanje Programa zapiranja rudnika in Agencija RS za regionalni razvoj, ki je pristojna za izvajanje programa ukrepov, pregled dosežene realizacije odprtja novih delovnih mest.
Programe zapiranja rudnika vključno z višino sredstev za njegovo izvajanje za naslednje programsko obdobje sprejme Vlada Republike Slovenije najpozneje tri mesece pred zakonskim rokom za sprejem državnega proračuna za prvo leto naslednjega programskega obdobja.
7. člen
Sredstva v letnih proračunih Republike Slovenije se prioritetno zagotovijo v obsegu, ki zagotavlja izvajanje programa zapiranja rudnika in znašajo za posamezna leta prvega programskega obdobja največ do:
- za leto 2000 891 milijonov tolarjev
- za leto 2001 3.876 milijonov tolarjev
- za leto 2002 3.964 milijonov tolarjev
- za leto 2003 3.896 milijonov tolarjev
- za leto 2004 3.363 milijonov tolarjev.
Sredstva v letnih proračunih Republike Slovenije se prioritetno zagotovijo v obsegu, ki zagotavlja izvajanje programa zapiranja rudnika in znašajo za posamezna leta naslednjega programskega obdobja največ do:
- za leto 2005 3.952 milijonov tolarjev
- za leto 2006 4.985 milijonov tolarjev
- za leto 2007 5.214 milijonov tolarjev
- za leto 2008 4.902 milijonov tolarjev
- za leto 2009 4.951 milijonov tolarjev
- za leto 2010 5.248 milijonov tolarjev
- za leto 2011 4.842 milijonov tolarjev
- za leto 2012 4.141 milijonov tolarjev
- za leto 2013 3.321 milijonov tolarjev
- za leto 2014 2.689 milijonov tolarjev
- za leto 2015 2.280 milijonov tolarjev.
8. člen
Proračunska sredstva za izvajanje programa zapiranja rudnika se smejo koristiti izključno za naslednje namene:
- financiranje fizičnih zapiralnih del;
- financiranje shem za razreševanje socialnih problemov, nastalih zaradi zmanjševanja proizvodnje in zapiranja rudnika;
- izvajanje ukrepov prilagajanja okoljevarstvenim standardom;
- izvajanje ekološke sanacije površin, ki so bile degradirane zaradi rudarjenja.
Rudnik je dolžan zagotoviti ločene računovodske izkaze poslovanja za pridobivanje premoga za energetske namene in za izvajanje zapiralnih del po programu. Sredstva, prejeta na podlagi tega zakona, morajo biti jasno izkazana v bilanci uspeha zapiranja rudnika.
Sredstva, prejeta po tem zakonu, se ne smejo koristiti za subvencioniranje proizvodnje premoga.
Za izvajanje programa zapiranja rudnika in namensko koriščenje proračunskih sredstev je odgovorno ministrstvo, pristojno za energetiko. Nadzor nad izvajanjem programa in porabo sredstev bo opravljala neodvisna strokovna inštitucija, ki jo bo za programsko obdobje, na podlagi mednarodnega javnega razpisa, izbralo ministrstvo, pristojno za energetiko. Uredbo o pravilih za izvajanje tehničnega in finančnega nadzora sprejme Vlada Republike Slovenije v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona. Stroški nadzora se krijejo iz proračunskih sredstev vsakokratnega programa zapiranja rudnika.
9. člen
Sredstva za plačilo odškodnin fizičnim osebam za ekološko škodo, ki nastane kot neposredna posledica obratovanja Termoelektrarne Trbovlje II, kot ga predvideva program postopnega zapiranja rudnika, se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Višina potrebnih sredstev za petletno obdobje je do 300 mio tolarjev. Za leto 2000 znaša znesek 60 milijonov tolarjev.
Glede na število in zneske dejanskih odškodnin iz prvega petletnega obdobja se bodo ta sredstva povečala oziroma zmanjšala za naslednje programsko obdobje.
Predlog potrebnih sredstev sprejme Vlada Republike Slovenije na predlog posebne komisije iz četrtega odstavka tega člena istočasno s sprejetjem programa za zapiranje rudnika.
Poravnava neposredne ekološke škode zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje se bo izvajala preko posebne komisije. Komisijo imenuje Vlada Republike Slovenije, sestavljena pa bo iz predstavnikov občin v regiji, določeni v 3. členu tega zakona, ter predstavnikov Termoelektrarne Trbovlje in ministrstev, pristojnih za energetiko in okolje in prostor.
Termoelektrarna Trbovlje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona pripravi predlog sanacijskega programa, ki bo natančno opredelil ukrepe za zmanjšanje prekomernih imisijskih koncentracij. Predlog programa sprejme Vlada Republike Slovenije.Potrebna sredstva za financiranje izvajanja sanacijskega programa se bodo zagotovila iz lastne cene električne energije.
10. člen
Osnova za določanje sredstev, ki bodo usmerjena s strani države za razvojno prestrukturiranje regije, določene v 3. členu tega zakona, je program ukrepov za razvojno prestrukturiranje regije (v nadaljevanju: program ukrepov) za razreševanje specifičnih problemov regije zaradi postopnega opuščanja energetske dejavnosti
Program ukrepov se sprejme za obdobje od leta 2000 do vključno 2006. Predlog Programa ukrepov pripravi Agencija RS za regionalni razvoj, sprejme pa ga Vlada Republike Slovenije.
11a. člen
Na podlagi programa ukrepov se pripravi letni izvedbeni program. Letni izvedbeni program vsebuje kratko obrazložitev, konkretne projekte, ki se bodo sofinancirali iz državnega proračuna ter deleže posameznih sofinancerjev. Letni izvedbeni program se pripravlja in sprejema po istem postopku kot program ukrepov.
12. člen
Pri pripravi letnih izvedbenih programov, ki morajo biti usklajeni s programom ukrepov, se upoštevajo naslednji najvišji zneski sredstev, ki se v proračunih Republike Slovenije namenijo za razvojno prestrukturiranje regije iz 3. člena tega zakona:
leto 2003 850 milijonov tolarjev
leto 2004 850 milijonov tolarjev
leto 2005 800 milijonov tolarjev
leto 2006 750 milijonov tolarjev.
Ti zneski se lahko povečajo za sredstva pridobljenih razvojnih spodbud Evropske unije.
15. člen
Za izvajanje programa ukrepov in namensko koriščenje proračunskih sredstev iz 12. člena tega zakona je odgovorno Agencija RS za regionalni razvoj.
16. člen
Občine in pravne ter fizične osebe iz regije za spodbude, ki so zajete v programu ukrepov, ne morejo kandidirati za pridobitev enakih regionalnih razvojnih spodbud iz drugih naslovov.
d) na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane
1. Zakon o kmetijstvu
4. člen
(kmetija)
(1) Kmetija je oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
(2) Člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let.
12. člen
(razvoj podeželja)
Za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada določi:
– vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja;
– finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja.
36. člen
(kontrola na kraju samem)
(1) Naloge kontrole na kraju samem, ki je potrebna za ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o upravičenosti zaprošenih ali dodeljenih sredstev oziroma o namenski rabi dodeljenih sredstev po tem zakonu, opravlja pristojni organ oziroma se opravljajo kot javno pooblastilo.
(2) Za opravljanje nalog kontrole na kraju samem je treba izpolnjevati strokovne, prostorske, tehnične in organizacijske pogoje.
(3) Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila za izbor, podrobnejše zahteve glede izvajanja nalog kontrole na kraju samem ter način oblikovanja cene storitev predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. Cene storitev vsako leto določi minister.
(4) Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa.
(5) Pristojni organ odloči o izbiri izvajalca z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti navedene strokovne delavke ali strokovni delavci, ki izvajajo naloge iz tega člena (v nadaljnjem besedilu: kontrolor). Z izvajalci se sklenejo pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.
(6) Javno pooblastilo preneha, če niso več izpolnjeni pogoji iz tega člena ali če se naloge iz tega člena opravljajo v nasprotju s predpisi, kar ugotovi pristojni organ z odločbo v upravnem postopku.
(7) Zoper odločbo iz petega in šestega odstavka tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
(8) Kontrolor se šteje za uradno osebo po zakonu, ki določa upravni postopek, in ima pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku.
(9) Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik.
61. člen
(majhne količine in lokalni trg)
(1) Majhne količine primarnih pridelkov in izdelkov so vse količine, ki jih kmetijsko gospodarstvo proizvede in neposredno prodaja končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki jih neposredno prodajajo končnemu potrošniku na lokalnem trgu.
(2) Kot neposredna prodaja končnemu potrošniku se šteje: prodaja na kmetijskem gospodarstvu, prodaja na tržnicah, prodaja na premičnih prodajnih objektih, kot so premična stojnica in potujoča prodajalna, prodaja od vrat do vrat, prodaja na sejmih in prireditvah ter prodaja lokalnim prehranskim obratom javne prehrane, kot so menze, šole, vrtci, bolnišnice, domovi, gostinski obrati in turistične kmetije.
(3) Lokalni trg je celotno območje Republike Slovenije.
(4) Za kmetijo lahko neposredno prodajo opravljajo nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji.
(5) Če gre za predelavo živil na kraju izvora, smejo s kmetijskega gospodarstva prodajati tudi člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ne glede na obliko registracije dejavnosti.
(6) Podrobnejše pogoje iz tega člena predpiše minister.
82. člen
(vloga)
Postopek zaščite kmetijskih pridelkov in živil in priznanja označbe naravna mineralna voda, se začne na podlagi vloge, ki jo pridelovalec ali predelovalec ali njihova združenja, ki so vlagateljice ali vlagatelji (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), vložijo na ministrstvo.
83. člen
(stroški)
(1) V postopku zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ali priznanja označbe naravna mineralna voda plačujejo vlagatelji stroške postopka.
(2) Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.
(3) Vrsto in višino stroškov iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.
85. člen
(odločba o označbi višje kakovosti ali priznanju označbe naravna
mineralna voda)
(1) Minister izda odločbo o zaščiti kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.
(2) Ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja, minister izda odločbo o prenehanju zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali priznanja naravne mineralne vode.
100. člen
(nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji)
Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji je član kmetije, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
113. člen
(opredelitev)
(1) Javna služba na področju kmetijstva je s tem zakonom ali z zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, določena dejavnost, pri izvajanju katere ima izvajalec v javnem interesu posebne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: obveznosti javne službe).
(2) Za javne službe na področju kmetijstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, če ta ali drug poseben zakon ne določa drugače.
(3) Kadar je izvajanje javne službe na področju kmetijstva povezano tudi z razmerji javno-zasebnega partnerstva, se za ta razmerja uporabljajo določbe zakona, ki ureja javno-zasebno partnerstvo.
(4) Način izvajanja posamezne javne službe na področju kmetijstva predpiše vlada v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, ter zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
(5) Za javne službe, ki se izvajajo na podlagi mednarodnih pogodb ali drugih aktov, ki jih je sprejela ali k njim pristopila Republika Slovenija, predpiše vlada način izvajanja teh javnih služb tudi v skladu s temi mednarodnimi akti.
2. Zakon o kmetijskih zemljiščih
51. člen
O predlogu za arondacijo odloča v upravnem postopku upravna enota. Z odločbo o arondaciji upravna enota odloči tudi o pripojitvi zemljišča k zemljišču, ki se arondira, o zemljišču, ki se daje za pripojeno zemljišče, ter o odškodnini, za katero so se stranke sporazumele.
Stroške arondacijskega postopka trpi arondacijski upravičenec.
60. člen
Z uvedbo komasacijskega postopka je na komasacijskem območju prepovedan promet z zemljišči, parceliranje zemljišč, graditev in sajenje oziroma odstranjevanje nasadov ter gozdnega drevja, če ni z idejno zasnovo ureditve komasacijskega območja določeno drugače.
Izjemoma je dovoljen promet z zemljišči do konca razgrnitve elaborata obstoječega stanja zemljišč komasacijskega sklada, če gre za zmanjšanje števila lastnikov ali solastniških deležev, če gre za formalno dokončanje pravnega posla za prenos lastništva na zemljišču, ki je dejansko že opravljen. Ne glede na fazo komasacije je dovoljen prenos lastništva, če gre za prenos lastništva na Republiko Slovenijo ali občino oziroma prenos lastništva zaradi izvedbe prostorskega izvedbenega akta. Potrdilo, da so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka, izda upravna enota. Če pogoji po tem odstavku niso izpolnjeni, upravna enota zavrne izdajo potrdila z odločbo v upravnem postopku.
O spremembah lastništva med komasacijskim postopkom mora sodišče s sklepom o vknjižbi v zemljiško knjigo sproti obveščati upravno enoto, ki vodi komasacijski postopek. O izvedeni parcelaciji med komasacijskim postopkom mora pristojni geodetski organ z odločbo o parcelaciji sproti obveščati upravno enoto, ki vodi komasacijski postopek.
Pogodba, sklenjena v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom tega člena, je nična. Lastnik tudi nima pravice do odškodnine za sredstva, vložena v gradnjo, sajenje ali odstranjevanje nasadov in spremembo kulture v nasprotju s prvim odstavkom.
Posledice uvedbe komasacijskega postopka po prvem odstavku tega člena prenehajo s pravnomočnostjo odločbe o ponovni razdelitvi zemljišč. Prav tako prenehajo te posledice v primeru, če se komasacija ne začne izvajati v dveh letih po pravnomočnosti odločbe o uvedbi komasacije.
73. člen
Sredstva za komasacijo zagotavljajo:
- lastniki zemljišč s komasacijskega območja;
- občina iz proračuna;
- Republika Slovenija iz proračuna;
- iz drugih virov.
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, krije stroške za komasacijo v skladu s 43. členom tega zakona investitor infrastrukturnega objekta, ki z gradnjo tega objekta povzroči razdrobitev zemljišč in s tem poslabša pogoje za kmetijsko proizvodnjo.
86. člen
Melioracije iz 83. člena tega zakona, ki naj bi se izvajale na zemljiščih enega ali več lastnikov, se uvedejo z odločbo ministra, pristojnega za kmetijstvo, v kateri se določijo zlasti:
- meje melioracijskega območja;
- predvidena melioracijska dela in dela, ki jih morajo opraviti lastniki, zakupniki ali drugi uporabniki zemljišč na melioracijskem območju ter roki za izvršitev teh del;
- način financiranja melioracijskih del;
- obveznosti in odgovornosti glede delovanja, rabe in vzdrževanja melioracijskih sistemov po končani melioraciji;
- objekte in naprave, ki jih bodo dolžni lastniki oziroma uporabniki kmetijskih zemljišč sami redno vzdrževati v uporabnem stanju;
- lastništvo melioracijskih sistemov;
- osnove in merila za določitev in plačilo stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskega sistema po končani vzpostavitvi;
- predvideno dinamiko melioracijskih del po ožjih območjih.
88. člen
Sredstva za izvedbo melioracije iz tega zakona zagotavljajo:
- lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju;
- Republika Slovenija iz proračuna;
- občina iz proračuna občine;
- iz drugih virov.
3. Zakon o zaščiti živali
2. člen
Zaščita živali po tem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali.
27. člen
Zapuščenim živalim se zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču.
Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču.
Imetnik zavetišča je lahko občina oziroma vsaka fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje.
Izpolnjevanje predpisanih pogojev za začetek delovanja zavetišča ugotavlja upravni organ, pristojen za veterinarstvo, v upravnem postopku.
31. člen
Vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, če ni s predpisi določeno drugače. Če skrbnik živali ni znan oziroma, če lastnika živali ni mogoče ugotoviti, krije stroške imetnik zavetišča oziroma občina, kjer je žival najdena, če ni zagotovila zavetišča.
Zapuščeno žival se namesti v zavetišče na območju občine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina sklenjeno pogodbo.
Če je občina zagotovila predpisano število mest za zapuščene živali, vendar zavetišče zapuščenih živali ne more sprejeti, uradni veterinar odredi namestitev živali v drugo najbližje zavetišče na stroške zavetišča, ki živali ne more sprejeti.
Imetnik zavetišča, ki žival odda, lahko zaračuna novemu skrbniku pavšalni znesek za materialne stroške oskrbe živali v skladu s cenikom, ki ga potrdi svet zavetišča.
Če zapuščene živali ni možno oddati, se lahko po 30 dneh od dneva, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti.
Če se z oddajo oziroma prodajo zapuščenih živali ukvarja društvo, mora glede namestitve in oskrbe živali izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za zavetišča.
33. člen
Imetnik zavetišča pridobi sredstva za vzpostavitev zavetišča iz naslednjih virov:
- proračuna lokalne samoupravne skupnosti;
- proračuna Republike Slovenije za gradbena dela in opremo, vendar največ do višine 50% njihove dejanske vrednosti, če je investicija v skladu s pogoji, ki jih predpiše minister;
- drugih virov (darila, donacije ipd.).
Imetnik zavetišča pridobiva sredstva za delovanje zavetišča iz naslednjih virov:
- iz proračuna lokalne samoupravne skupnosti;
- iz proračuna Republike Slovenije, če gre za društvo, ki deluje v javnem interesu;
- iz plačila stroškov v zvezi z zapuščenimi živalmi;
- iz drugih virov.
45. člen
Z globo od 2.400 do 84.000 eurov se kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki:
1. kot skrbnik ali prevoznik živali ne zagotovi fizičnega varstva nevarnih živali (prvi odstavek 12. člena);
2. ne zagotovi fizičnega varstva nevarnega psa v skladu z drugim odstavkom 12. člena tega zakona;
3. na javno mesto oziroma v sredstva javnega prevoza ne pusti psa - vodiča slepih oziroma psa - pomočnika invalidov skupaj z njegovim skrbnikom (prvi odstavek 13. člena);
4. neustrezno prevaža živali (prvi odstavek 17. člena);
5. opravi boleč poseg na vretenčarju brez anestezije (prvi odstavek 19. člena);
6. ravna v nasprotju z 20. členom tega zakona;
7. izvaja poskuse na živalih brez dovoljenja ali v nasprotju z dovoljenjem iz prvega odstavka 21. člena tega zakona;
8. izvaja poskus v izobraževalne namene v nasprotju s prvim odstavkoma 22. člena tega zakona;
9. izvaja poskuse na vretenčarjih v nasprotju s 23. členom tega zakona;
10. ravna v nasprotju s 25. členom tega zakona;
11. usmrti žival v nasprotju s 26. členom tega zakona;
12. ravna v nasprotju z drugim odstavkom 27. člena tega zakona;
13. opravlja dejavnost zavetišča, ne da bi za to izpolnjeval predpisane pogoje (tretji odstavek 27. člena);
14. ravna v nasprotju z 28. členom tega zakona;
15. se kot društvo ukvarja z oddajo oziroma prodajo zapuščenih živali in ne izpolnjuje predpisanih pogojev (šesti odstavek 31. člena).
Z globo od 1.600 do 4.100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
Z globo od 800 do 1.200 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena.
4. Zakon o divjadi in lovstvu
6. člen
(lovsko upravljavsko območje)
(1) Lovsko upravljavsko območje je širša veliko-površinska ekološka celota, v kateri živijo populacije ene ali več vrst divjadi v vseh letnih časih in jo določajo ekološki dejavniki in življenjske zahteve divjadi, pa tudi naravne ali umetne ovire, ki jih divjad redko ali sploh ne prehaja.
(2) Lovsko upravljavsko območje se oblikuje na podlagi ekoloških dejavnikov in življenjskih značilnosti populacij divjadi oziroma skupin populacij divjadi, ki živijo na največji površini in imajo največji vpliv na okolje. Pri tem se celota populacije ne sme deliti, razen v primeru operativno prevelikih območij. Pri tem se upoštevajo:
– vse površine, na katerih populacija preživlja posamezne letne čase;
– možnosti širjenja populacije divjadi v prostoru;
– naravne ali umetno vnesene ovire v prostoru, ki jih divjad redko prekoračuje;
– v primerih, ko ostre meje območij populacij v prostoru ne obstajajo, meje lovišč in lovišč s posebnim namenom.
(3) Meje lovsko upravljavskih območij določa Vlada na predlog ministra, pristojnega za divjad in lovstvo oziroma ministrice,pristojne za divjad in lovstvo (v nadaljnjem besedilu:minister), v sodelovanju z ministrom, pristojnim za varstvo narave oziroma ministrico, pristojno za varstvo narave. Strokovne podlage za njihovo določitev pripravi Zavod v sodelovanju z lovskimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi in kmetijsko gozdarsko zbornico.
(4) Meje lovsko upravljavskih območij lahko Vlada spremeni na podlagi novih ugotovitev o mejah in gibanjih populacij divjadi, ob nastanku novih ovir v naravi, ki jih divjad ne prekoračuje ter v drugih primerih, ko to zahteva ekološka zaokroženost lovsko upravljavskih območij.
13. člen
(načrti upravljanja z divjadjo)
(1) Načrti upravljanja z divjadjo in ukrepanja v njenem življenjskem okolju so dolgoročni načrt lovsko upravljavskega območja, letni načrt lovsko upravljavskega območja ter letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom. Vsebina načrtov je javna in se mora trajno hraniti.
(2) Načrte lovsko upravljavskih območij izdeluje Zavod v sodelovanju z lovskimi organizacijami, območnimi enotami Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, območnimi enotami Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, lokalnimi skupnostmi in drugimi, katerih dejavnost je povezana z divjadjo in njenim okoljem.
(3) Letni načrt za posamezno lovišče in lovišče s posebnim namenom izdelujejo upravljavci.
30. člen
(soglasje za posege v okolje divjadi)
(1) Za posege v prostor, ki lahko bistveno spremenijo življenjske razmere divjadi, se izdela presoja življenjskih možnosti divjadi, ki jo opravi Zavod, pri čemer z mnenji sodelujejo upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom, strokovno-znanstvene in naravovarstvene ustanove, območna enota kmetijsko gozdarske zbornice in lokalne skupnosti. Če se s presojo vplivov na okolje divjadi ugotovi, da bi ti posegi bistveno poslabšali življenjske možnosti divjadi, jih je potrebno omejiti ali opustiti v celoti.
(2) Posegi iz prejšnjega odstavka so zlasti posegi, ki:
– ožijo življenjski prostor in zmanjšujejo prehranske možnosti divjadi,
– zmanjšujejo možnosti za gnezdenje, poleganje ali vzrejo mladičev,
– spreminjajo naravni življenjski ritem divjadi z vnašanjem nemira,
– preprečujejo stike med populacijami divjadi ali neposredno ogrožajo življenje divjadi.
(3) Za posege v prostor, ki lahko bistveno spremenijo življenjske razmere divjadi, izda soglasje Zavod, po predhodni pridobitvi mnenja upravljavca lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom.
(4) Minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo narave, s predpisom podrobneje določi merila za posege v prostor, ki bi lahko bistveno spremenili življenjske razmere divjadi.
5. Zakon o gozdovih
5. člen
(1) Lastninska pravica na gozdovih se izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija. Lastnik gozda zato mora:
- gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po tem zakonu;
- dopustiti v svojem gozdu prost dostop, razen za primere pridobitne turistične oziroma pridobitne rekreativne dejavnosti;
- dopustiti v svojem gozdu čebelarjenje ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi.
(2) Lastniki gozdov imajo pravico sodelovati v postopku priprave in sprejemanja načrtov za gospodarjenje z gozdovi. Njihove potrebe, predlogi in zahteve se v največji možni meri upoštevajo skladno z ekosistemskimi in zakonskimi omejitvami.
(3) Republika Slovenija mora v gozdovih v svoji lasti omogočiti praktični pouk kot del izobraževalnega procesa v gozdarstvu.
7. člen
(1) Z nacionalnim gozdnim programom se določijo nacionalna politika trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi, usmeritve za ohranitev in razvoj gozdov ter pogoji za njihovo izkoriščanje oziroma večnamensko rabo. Vključuje tudi usmeritve za trajnostno upravljanje prosto živečih živali ter za ohranitev in izboljšanje njihovih življenjskih razmer.
(2) Nacionalni gozdni program se spreminja in dopolnjuje v skladu s spremembami v gozdovih in s spremenjenimi pogoji gospodarjenja. Ministrstvo, pristojno za gozdarstvo, vsakih pet let pripravi poročilo o izvajanju nacionalnega gozdnega programa in njegovih petletnih operativnih programov, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije.
10. člen
(1) V gozdnogospodarskem in lovsko upravljavskem načrtu območja (v nadaljnjem besedilu: območni načrt) se ob upoštevanju usmeritev iz nacionalnega gozdnega programa, ugotovljenega stanja gozdov, analize preteklega gospodarjenja, zakonitosti razvoja gozdov, ugotovljenega stanja populacij divjadi in njenega okolja ter pridobljenih spoznanj pri spremljanju razvoja gozdov na območju določijo:
- funkcije gozdov in njihovo ovrednotenje;
- cilji, usmeritve in ukrepi za gospodarjenje z gozdom in gozdnim prostorom;
- cilji, usmeritve in ukrepi za upravljanje z divjadjo v skladu s predpisi o divjadi in lovstvu;
- usmeritve za ohranjanje oziroma vzpostavitev naravne avtohtone sestave gozdnih življenjskih združb na podlagi bioloških kazalnikov.
(2) V prostorskem delu območnega načrta se:
- prikaže stanje gozdov in drugih gozdnih zemljišč;
- v okviru gozdov in drugih gozdnih zemljišč prikažejo območja, ki so po prostorskih planskih aktih namenjena drugim rabam;
- prikažejo območja, ki so razglašena za varovalni gozd, gozdni rezervat oziroma za gozd s posebnim namenom, ter zavarovana in varovana območja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave in upravljanje z vodami;
- določijo območja posamičnega gozdnega drevja in skupin gozdnega drevja zunaj ureditvenih naselij, ki so pomembna za ohranjanje in razvoj krajine ali življenjskega prostora prostoživečih organizmov;
- prikaže zasnova gozdne infrastrukture in drugih prostorskih ureditev v gozdnem prostoru;
- določijo območja, na katerih sta mogoči ježa in vožnja s kolesom brez motorja po označenih gozdnih vlakah in drugih poteh.
(3) Funkcije gozdov, ki so določene in ovrednotene s stopnjami njihovega vpliva na gospodarjenje z gozdovi na kartah in popisih funkcij gozdov v območnem načrtu, se kot strokovne podlage upoštevajo pri prostorskih ureditvah državnega in lokalnega pomena.
11. člen
(1) V gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote se ob upoštevanju usmeritev iz območnega načrta, ugotovljenega stanja gozdov, analize preteklega gospodarjenja, zakonitosti razvoja gozdov ter pridobljenih spoznanj pri spremljanju razvoja gozdov v gozdnogospodarski enoti določijo:
- funkcije gozdov in njihovo ovrednotenje;
- intenzivnost in cilji gospodarjenja z gozdom in gozdnim prostorom;
- usmeritve za doseganje ciljev;
- ukrepi in načini njihove izvedbe po osnovnih načrtovalnih enotah gozdnega prostora;
- usmeritve za gospodarjenje s posamičnim gozdnim drevjem in skupinami gozdnega drevja zunaj naselij.
(2) V prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote se:
- prikažejo območja, ki so razglašena za varovalni gozd, gozdni rezervat oziroma za gozd s posebnim namenom ter zavarovana in varovana območja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave in upravljanje z vodami;
- prikažejo območja, ki so predlagana, da se jih razglasi kot varovalni gozd, gozdni rezervat oziroma gozd s posebnim namenom;
- prikažejo zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote;
- določijo območja gozdov za sanacijo;
- določi intenzivnost gospodarjenja z gozdovi;
- določijo območja, pomembna za ohranitev prosto živečih živali;
- določijo območja posamičnega gozdnega drevja in skupin gozdnega drevja zunaj naselij, za katere je obvezna izdaja strokovnih navodil za ravnanje z njimi;
- izdelata pregled in zasnova gozdne infrastrukture in drugih načrtovanih posegov v gozdni prostor ter določijo večfunkcionalna območja;
- območja, na katerih posamična izbira dreves za možni posek ni obvezna.
(3) Površina gozdov in funkcije gozdov, ki so določene in ovrednotene s stopnjami njihovega vpliva na gospodarjenje z gozdom na kartah in popisih funkcij gozdov v gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote, se kot strokovne podlage upoštevajo pri urejanju prostora na lokalni ravni.
(4) Gozdne parcele in podatki o njih se v zemljiškem katastru evidentirajo v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin.
(5) Ob izdelavi gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote Zavod, lokalno skupnost in lastnike vseh zemljišč v zaraščanju, ki se v kmetijske namene ne rabijo že vsaj 10 let, pisno obvesti, da se bodo zemljišča, ki bodo še naprej prepuščena zaraščanju, ob izdelavi naslednjega gozdnogospodarskega načrta določila kot gozd oziroma drugo gozdno zemljišče.
14. člen
(1) Ob začetku priprave gozdnogospodarskega načrta Zavod na krajevno običajen način obvesti lastnike gozdov in zainteresirano javnost, ki lahko, med pripravo osnutka, dajo svoje pobude. Osnutek območnega načrta določi Strokovni svet Zavoda, osnutek gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote pa strokovni svet območne enote Zavoda.
(2) Minister, pristojen za gozdarstvo, s sklepom odredi javno razgrnitev osnutka gozdnogospodarskega načrta. Javna razgrnitev traja 14 dni. Med javno razgrnitvijo se opravi javna obravnava. O začetku in trajanju ter času javne razgrnitve in javne obravnave morajo biti na krajevno običajen način obveščeni lastniki gozdov in zainteresirana javnost. Sklep se objavi tudi na spletni strani ministrstva, pristojnega za gozdarstvo.
(3) Po opravljeni javni razgrnitvi in javni obravnavi svet območne enote Zavoda obravnava pripombe in predloge ter zavzame do njih stališče. Na tej podlagi Zavod pripravi predlog gozdnogospodarskega načrta. Predlog območnega načrta določi svet Zavoda, predlog gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote pa svet območne enote Zavoda.
(4) Zavod mora k predlogu območnega načrta pridobiti soglasje ministra, pristojnega za okolje, prostor in vode ter ministra, pristojnega za ohranjanje narave, k predlogu gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote pa mnenje organizacije, pristojne za varstvo narave in mnenja lokalnih skupnosti, na območju katerih leži gozdnogospodarska enota.
(5) Soglasje oziroma mnenje se mora izdati v enem mesecu po predložitvi predloga gozdnogospodarskega načrta. Če soglasje oziroma mnenje ni dano ali odrečeno v roku, se šteje, da je dano.
(6) Zavod predloži predlog gozdnogospodarskega načrta skupaj s predpisanim soglasjem oziroma s predpisanimi mnenji ministrstvu, pristojnemu za gozdarstvo. Ministrstvo, pristojno za gozdarstvo lahko predlog gozdnogospodarskega načrta vrne Zavodu, ki ga mora spremeniti oziroma dopolniti v skladu s predlaganimi usmeritvami in v določenem roku.
(7) Območni načrt sprejme Vlada Republike Slovenije, gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote pa minister, pristojen za gozdarstvo.
25. člen
(1) V gozdovih, v katerih bi se z nabiranjem živali, plodov, gob ali rastlin ogrožala katera koli rastlinska ali živalska vrsta oziroma funkcija gozdov, se lahko nabiranje omeji ali prepove. Omejitev vrste, količine, načina, kraja in časa nabiranja ali prepoved nabiranja predpiše minister, pristojen za gozdarstvo.
(2) V gozdovih, kjer lastnik drevje goji tudi zaradi plodov, se lahko drugim nabiranje takih plodov prepove. Prepoved na predlog lastnika gozda odredi pristojni organ lokalne skupnosti.
34. člen
(1) Gozdove na Krasu in druge gozdove, ki so posebno ogroženi zaradi požara, določi za požarno ogrožene gozdove lokalna skupnost, na območju katere ležijo, na predlog Zavoda.
(2) Za varstvo gozdov pred požarom na Krasu in v drugih požarno ogroženih gozdovih se sprejmejo in izvajajo ukrepi, predpisani za varstvo pred požari.
(3) V gozdovih iz prvega odstavka tega člena je prepovedana uporaba odprtega ognja.
38. člen
(1) Gozdne ceste so gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugegazemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja. Zavod vodievidenco o gozdnih cestah in oceni površino neodmerjenih gozdnih cest, ki se odšteje pri osnovi katastrskega dohodka za odmero davka in drugih dajatev.
(2) Gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so pretežno javnega značaja, prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti.
(3) Sredstva za vzdrževanje gozdnih cest zagotavljajo lokalne skupnosti iz lastnih sredstev in iz pristojbin iz 49. člena tega zakona ter Republika Slovenija.
40. člen
(1) Vožnja v gozdu zunaj gozdnih cest je dovoljena le za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi oziroma premoženja.
(2) Ob veliki razmočenosti gozdnih cest je vožnja z vozili nad določeno težo prepovedana. Največjo dovoljeno težo vozil in trajanje prepovedi določi in ju na opozorilnih tablah označi Zavod.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavek tega člena sta ježa in vožnja s kolesom brez motorja dovoljeni na označenih gozdnih vlakah in drugih označenih poteh na območjih, določenih v prostorskem delu območnega načrta.
(4) Poti iz prejšnjega odstavka in pogoje njihove rabe sporazumno določijo in v skladu s predpisi o gozdnih prometnicah označijo lastniki, Zavod in lokalna skupnost.
41. člen
(1) Čezmerna uporaba gozdne ceste (v nadaljnjem besedilu: čezmerna uporaba) pomeni povečan dnevni promet vozil, ki ni povezan z gospodarjenjem z gozdovi, temveč je posledica pridobitne dejavnosti.
(2) Čezmerna uporaba je začasna, če traja manj kot 30 dni, sicer gre za trajno čezmerno uporabo.
(3) Za čezmerno uporabo mora uporabnik na podlagi pisnega soglasja lastnikov najmanj polovice lastniških deležev površine gozdne ceste in soglasja Zavoda, da je čezmerna uporaba dopustna glede na poudarjenost funkcij gozda, pridobiti dovoljenje lokalne skupnosti, ki vzdržuje gozdno cesto.
(4) Po končani čezmerni uporabi gozdne ceste mora uporabnik v 14 dneh od zadnjega dneva uporabe gozdne ceste odpraviti morebitne posledice take uporabe na cesti ali plačati odškodnino za morebitno povzročeno škodo na gozdni cesti.
(5) Odškodnino iz prejšnjega odstavka določi lokalna skupnost na predlog Zavoda. Odškodnina je prihodek proračuna lokalne skupnosti in se uporabi za odpravo posledic začasne čezmerne uporabe gozdne ceste.
(6) Merila za določitev odškodnine so predvsem:
- normativi za vzdrževanje gozdnih cest,
- cene, ki veljajo za vzdrževalna dela na gozdnih cestah v lokalni skupnosti,
- stanje gozdne ceste pred začetkom čezmerne uporabe,
- stanje gozdne ceste po končani čezmerni uporabi.
(7) Natančnejše pogoje, postopke in merila iz tega člena predpiše minister, pristojen za gozdarstvo.
39. člen
(1) Gozdne ceste praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost.
(2) Uporabniki morajo gozdne ceste uporabljati v skladu z režimom uporabe, ki ga določi Zavod v sodelovanju z lastniki gozdov.
(3) Zavod v sodelovanju z lokalno skupnostjo označi gozdne ceste in režim njihove uporabe z opozorilnimi tablami oziroma drugimi znaki.
(4) Za gozdne ceste v varovalnih gozdovih in v gozdovih s posebnim namenom, v požarno ogroženih gozdovih in v gozdovih, ki so v prostorskih delih gozdnogospodarskih načrtov določeni kot območja, pomembna za ohranitev prosto živečih živali, oziroma v drugih podobnih primerih, Zavod določi poseben režim prometa.
45. člen
(1) Varovalni gozdovi in gozdovi s posebnim namenom iz prvega odstavka 44. člena tega zakona se razglasijo z predpisom vlade.
(2) Gozdovi s posebnim namenom iz drugega odstavka 44. člena tega zakona se razglasijo s predpisom lokalne skupnosti, če je izjemna poudarjenost funkcij gozdov v njenem interesu oziroma s predpisom vlade, če je izjemna poudarjenost funkcij gozdov v državnem interesu.
46. člen
(1) S predpisom, s katerim se gozd razglasi za varovalni gozd ali za gozd s posebnim namenom, se določijo režim gospodarjenja s takim gozdom, izvajalec tega režima in zavezanec za zagotovitev sredstev za stroške, ki nastajajo zaradi posebnega režima gospodarjenja ali posebnega režima ureditve in opreme gozda s posebnim namenom.
(2) Če se z razglasitvijo gozda za varovalni gozd ali za gozd s posebnim namenom omeji uživanje lastnine oziroma uveljavljanje lastninske pravice na gozdu, ima lastnik pravico zahtevati ustrezne davčne olajšave ali pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi oziroma lahko zahteva, da mu Republika Slovenija ali lokalna skupnost, ki je gozd razglasila za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, ta gozd odkupi. Če lastnik to zahteva, je razglasitelj dolžan odkupiti ta gozd.
(3) Za razglasitev gozda z izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo za gozd s posebnim namenom je treba predhodno pridobiti soglasje lastnika.
(4) Dela, potrebna zaradi zagotovitve posamezne izjemno poudarjene socialne funkcije v gozdu, ki ni razglašen za gozd s posebnim namenom, se določijo s pogodbo med lastnikom takega gozda in državo oziroma lokalno skupnostjo. V pogodbi se določi lastniku gozda tudi višina odškodnine za zmanjšano lesnoproizvodno funkcijo in višina povračila za izvedbo v pogodbi določenih del.
47. člen
(1) Republika Slovenija ima predkupno pravico pri nakupu gozdov iz 43. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 44. člena tega zakona, razen če je izjemna poudarjenost funkcije, zaradi katere so gozdovi razglašeni za gozdove s posebnim namenom, v interesu lokalne skupnosti.
(2) Lokalna skupnost, na območju katere ležijo gozdovi, ki se prodajajo, ima predkupno pravico pri nakupu gozdov iz drugega in tretjega odstavka 44. člena tega zakona, če je izjemna poudarjenost funkcije, zaradi katere so gozdovi razglašeni za gozdove s posebnim namenom, v interesu lokalne skupnosti. Če lokalna skupnost predkupne pravice ne uveljavi, jo ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja.
(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena ter predpisov, ki urejajo predkupno pravico na zemljiščih, ima Republika Slovenija oziroma pravna oseba, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije, predkupno pravico pri nakupu gozdov v kompleksu, večjem od 30 hektarjev. Ta pravna oseba mora v primeru zemljišč, ki se nahajajo na zavarovanih območjih po predpisih s področja ohranjanja narave, pridobiti mnenje ministrstva, pristojnega za ohranjanje narave, ki se šteje za izjavo iz 84. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in 61/06 - ZDru-1).
(4) Pri prometu z gozdovi iz 43. in 44. člena tega zakona ter prejšnjega odstavka upravna enota o predkupni pravici obvesti pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije, oziroma lokalno skupnost. Če pravna oseba, ki gospodari z gozdovi, v lasti Republike Slovenije, oziroma lokalna skupnost uveljavlja predkupno pravico, objava ponudbe na oglasni deski upravne enote in enotnem državnem portalu e-uprave ni potrebna.
(5) Predkupna pravica po tem zakonu se uveljavi tako, da upravičenec iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od prejema obvestila upravne enote pisno sporoči lastniku nepremičnine in upravni enoti, da ponudbo sprejema.
(6) Gozdnih parcel, manjših od 5 hektarjev, ni dovoljeno deliti, razen pri gradnji javne infrastrukture.
(7) Fizična oseba, ki je kmet v skladu s predpisi, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči in aktivno gospodari na kmetiji v gorskem oziroma hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja, lahko uveljavlja prednostno pravico pri podelitvi koncesije za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije. Ne glede na določbe zakona, ki ureja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, imajo upravičenci iz tega odstavka prednostno pravico pri podelitvi koncesije za izkoriščanje gozdov pred dosedanjimi koncesionarji. Prednostno pravico uveljavlja fizična oseba na podlagi posamičnega programa ohranjanja kmetije, ki je osnova za pripravo Programa ohranjanja kmetij in podeželja v gorskem in hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja.
(8) Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka mora fizična oseba, ki želi uveljavljati prednostno pravico pri podelitvi koncesije za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije, izpolnjevati še naslednje pogoje:
– izkazati mora, da bo koncesijo izvajal v okviru svojega kmetijskega gospodarstva, ob smiselni uporabi 19. člena zakona;
– zagotoviti mora potrebna tehnična sredstva in imeti strokovna znanja za izvajanje koncesije;
– lastni in s koncesijo pridobljeni gozdovi predstavljajo zaokroženo celoto in ne smejo presegati 200 hektarjev.
(9) Programa ohranjanja kmetij in podeželja v gorskem in hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja pripravi minister, pristojen za gozdarstvo, sprejme pa ga Vlada Republike Slovenije.
(10) Razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.
(11) Za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov se smiselno uporabljajo določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom določeno drugače.
49. člen
(1) Lastniki gozdov plačujejo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest.
(2) Pristojbina je prihodek proračuna lokalnih skupnosti. Sredstva pristojbin mora lokalna skupnost nameniti izključno vzdrževanju gozdnih cest.
(3) Višino pristojbine predpiše Vlada Republike Slovenije v odvisnosti od katastrskega dohodka gozdov in gostote gozdnih cest.
(4) Pristojbino odmeri in za račun lokalne skupnosti pobira organ, pristojen za odmero, pobiranje in izterjevanje davkov, na način, določen za davek od dohodka iz kmetijstva. Za odmero, plačevanje in vračanje pristojbine, prisilno izterjavo, odpis zaradi neizterljivosti, zastaranje in druga vprašanja postopka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek.
64. člen
(1) Svet območne enote ima naslednje naloge:
- obravnava pripombe in predloge iz javne razgrnitve in javne obravnave gozdnogospodarskih načrtov in zavzame do njih stališče;
- določi predlog gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote in predlog letnega lovsko upravljavskega načrta območja, katerega vsebino določajo predpisi o divjadi in lovstvu;
- predlaga program dela območne enote;
- predlaga finančni načrt območne enote;
- sprejema poročila o opravljenem delu v območni enoti;
- opravlja druga dela v skladu s statutom.
(2) Po tretjino članov sveta območne enote sestavljajo predstavniki:
- lastnikov gozdov;
- lovstva, kmetijstva in varstva narave;
- ustanovitelja, lokalnih skupnosti z gozdnogospodarskega območja in delavcev Zavoda.
68. člen
Zavod pridobiva sredstva za opravljanje dejavnosti:
- iz proračuna Republike Slovenije;
- s prodajo storitev drugim;
- z dotacijami, darili in iz drugih virov.
Zakon o morskem ribištvu
9. člen
(program ribištva)
(1) Program ribištva je izdelan v skladu s predpisi Skupnosti in vsebuje:
– oceno stanja na področju ribištva;
– določitev ribolovnih možnosti, ki zagotavljajo trajnostno rabo rib;
– cilje in usmeritve za varstvo in trajnostno rabo rib;
– naloge in ukrepe za doseganje ciljev upravljanja rib;
– oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javno finančnih sredstev za doseganje ciljev;
– nosilce posameznih nalog in
– druge za upravljanje rib pomembne vsebine.
(2) Program ribištva na predlog ministrstva sprejme vlada.
(3) Program se izdela za obdobje, ki ga določajo predpisi Skupnosti.
35. člen
(zagotavljanje sredstev)
(1) V proračunu Republike Slovenije se po tem zakonu zagotavljajo sredstva za:
– financiranje javne službe v ribištvu;
– sofinanciranje strukturnih ukrepov v skladu s predpisi Skupnosti;
– financiranje in sofinanciranje ukrepov s področja ribištva, ki so državna pomoč v kladu s predpisi Skupnosti.
(2) Vlada predpiše vrste financiranja in sofinanciranja iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci za dodelitev sredstev, upravičence ter postopek dodelitve pomoči in nadzor nad porabo dodeljenih sredstev.
(3) Ministrstvo je pristojni organ za izvajanje in spremljanje državnih pomoči s področja ribištva. Naloge ministrstva za spremljanje državnih pomoči predpiše vlada.
7. Zakon o sladkovodnem ribištvu
11. člen
(načrt ribiškega upravljanja v ribiškem območju)
(1) Načrt ribiškega upravljanja v ribiškem območju (v nadaljnjem besedilu: načrt) je obvezna strokovna podlaga za celovito ribiško upravljanje posameznega ribiškega območja in mora biti odraz specifičnih ekosistemskih značilnosti ribiškega območja.
(2) V načrtu se določijo temeljne usmeritve za ohranitev in trajnostno rabo rib v ribiškem območju, načela posegov v populacije posameznih ribjih vrst, usmeritve za poribljavanje in gojitev rib ter usmeritve za varstvo tistih delov ribiškega območja, ki so zavarovani po predpisih o ohranjanju narave.
(3) Načrt se izdela za obdobje šestih let na podlagi programa iz prejšnjega člena.
(4) Osnutek načrta pripravi zavod na podlagi mnenja izvajalca ribiškega upravljanja in lokalne skupnosti. Ministrstvo pred sprejemom načrta seznani javnost z vsebino osnutka načrta. Osnutek načrta se javno objavi vsaj v enem javnem glasilu in vsebuje tudi naznanilo o tem, kje si lahko zainteresirani ogledajo dokumentacijo v zvezi z osnutkom načrta, koliko časa bo načrt na vpogled in rok za sprejem pripomb. Rok za sprejem pripomb ne sme biti krajši od 15 dni.
(5) Vsebino načrta podrobneje predpiše minister.
(6) Načrt sprejme minister v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave, in ministrom, pristojnim za vode.
12. člen
(ribiškogojitveni načrt)
(1) Ribiškogojitveni načrt je podlaga za ribiško upravljanje v posameznih ribiških okoliših. Pri tem se upoštevajo ekološke značilnosti in razširjenost ribjih vrst ali populacij, ki so pomembne za ohranjanje ugodnega stanja, ter režimi po predpisih o ohranjanju narave in voda, ki bi lahko vplivali na izvajanje ribiškogojitvenega načrta.
(2) Ribiškogojitveni načrt vsebuje:
1. podatke o:
a) oceni stanja;
b) vplivih na ribiški okoliš;
c) izvajalcu ribiškega upravljanja;
č) analizi ribiškega upravljanja za preteklo obdobje;
d) območjih, ki so varovana po predpisih o ohranjanju narave, in
2. ureditev:
a) revirjev in njihove namembnosti;
b) poribljavanja;
c) sonaravne gojitve rib;
č) gojitve rib v nadzorovanih pogojih v ribogojnicah;
d) ribolovnih režimov;
e) števila ribolovnih dni;
f) količine ulova rib;
g) rezervatov genskega materiala rib;
h) odvzema spolnih celic rib;
i) ribiških tekmovanj in tekmovalnih tras;
j) drugih, za ribiško upravljanje pomembnih vsebin.
(3) Osnutek ribiškogojitvenega načrta za obdobje šestih let za vsak posamezen ribiški okoliš na podlagi načrta iz prejšnjega člena izdela zavod na podlagi mnenja izvajalca ribiškega upravljanja in lokalne skupnosti.
(4) Ribiškogojitveni načrt na predlog zavoda sprejme minister v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave, in ministrom, pristojnim za vode.
(5) Vsebino ribiškogojitvenega načrta podrobneje predpiše minister.
(6) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave, predpiše pogoje ribiškega upravljanja, če izvajanje ribiškogojitvenega načrta neposredno ogroža ugodno stanje rib.
8. Zakon o živinoreji
22. člen
(kataster čebelje paše, pašni red in program napovedi medenja)
(1) Kataster čebelje paše je zbirka podatkov o določitvi in osnovni zmogljivosti pasišč po posamezni vrsti čebelje paše, ki ga vodi izvajalec javne službe strokovnih nalog v živinoreji na področju spremljanja in napovedi medenja v čebelarstvu.
(2) Čebelarski pašni red določa pravila za organiziran prevoz na čebeljo pašo in izkoriščanje čebelje paše na območju enega ali več pasišč, določenih s katastrom čebelje paše za obdobje petih let. Paša čebel na čebeljih pasiščih je dovoljena le na podlagi potrjenega čebelarskega pašnega reda in na način, ki ga določa čebelarski pašni red. Čebelarske pašne rede predložijo organizacije čebelarjev z območja pasišč in jih potrdi minister z odločbo za obdobje petih let. Če je na posameznem pasišču več organizacij čebelarjev, morajo predložiti za to pasišče skupni predlog čebelarskega pašnega reda. Če na določenem območju ni organizacije čebelarjev ali če ta ne predlaga pašnega reda, ga predlaga zveza čebelarskih organizacij. Organizacija čebelarjev vodi in upravlja čebelje pasišče v skladu s predpisi, ki urejajo čebelarski pašni red.
(3) Poziv za predložitev predlogov čebelarskih pašnih redov se javno objavi.
(4) Zveza čebelarskih organizacij pripravi program spremljanja in napovedi medenja v čebelarstvu, ki ga potrdi minister z odločbo za obdobje petih letih. Program se izvaja kot javna služba strokovnih nalog v živinoreji. Program vsebuje zlasti:
- območje delovanja;
- način zbiranja podatkov;
- pogoje in način obveščanja uporabnikov.
(5) Podrobnejše pogoje za kataster čebelje paše, čebelarski pašni red in program napovedi medenja v čebelarstvu predpiše minister.
60. člen
(pripustna postaja)
(1) Pripustna postaja je kmetijsko gospodarstvo, kjer redijo plemenjake za razmnoževanje in z njimi opravljajo pripuščanje domačih živali, ki so vpisane v registre drugih kmetijskih gospodarstev. Na pripustni postaji se lahko opravlja tudi pripust domačih živali, ki so vpisane v register tega kmetijskega gospodarstva.
(2) Za pripustno postajo se ne šteje kmetijsko gospodarstvo:
- na katerem se opravlja pripuščanje zgolj domačih živali, ki so vpisane v register tega kmetijskega gospodarstva;
- na katerem se izvaja haremski pripust v skupni čredi na pašniku, čeprav so domače živali z različnih kmetijskih gospodarstev.
(3) Pripustna postaja mora izpolnjevati predpisane pogoje glede objektov, kadrov, opreme in plemenjakov, ki se uporabljajo na pripustni postaji, kar ugotovi na podlagi vloge kmetijskega gospodarstva pristojna upravna enota z odločbo o odobritvi, na podlagi katere se pripustna postaja vpiše v register pripustnih postaj, ki ga vodi ministrstvo. Odločba se izda za dobo petih let.
(4) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena izda minister za posameznega plemenjaka odločbo, s katero, v skladu z veterinarskimi predpisi, dovoli odvzem semena in njegovo uporabo tudi na določeni pripustni postaji:
- na vlogo lastnika oziroma imetnika plemenjaka, če bi bilo zaradi varstva plemenjaka z visoko plemensko vrednostjo to nujno potrebno;
- na predlog izvajalca javne službe nalog genske banke v živinoreji, če je to potrebno zaradi varovanja genetskih rezerv.
(5) Odločba iz prejšnjega odstavka se vroči tudi odobrenemu osemenjevalnemu središču, v katerega delovno področje in območje delovanja spada pripustna postaja.
(6) Pogoje glede objektov, kadrov in opreme ter druge pogoje za vpis v register in delovanje pripustne postaje predpiše minister.
VII. PRISTOJNOSTI MINISTRSTVA IN UPRAVNIH ENOT, NALOGE JAVNIH SLUŽB IN DRUGE STROKOVNE NALOGE V ŽIVINOREJI
1. Pristojnosti ministrstva in upravnih enot
71. člen
(pristojni organ)
(1) Pristojni organ za živinorejo je ministrstvo.
(2) Ministrstvo opravlja naslednje upravne in druge naloge iz tega zakona:
- vodi postopke priznavanja in odobritve organizacij v živinoreji po tem zakonu;
- opravlja strokovni nadzor;
- daje mnenje v postopku sprejemanja prostorskih izvedbenih aktov iz 8. člena tega zakona;
- predpisuje pogoje za priznavanje in odobritev organizacij v živinoreji po tem zakonu;
- objavlja priznane in odobrene organizacije v živinoreji po tem zakonu, z navedbo področja in območja njihovega delovanja;
- odloča o pritožbah zoper odločbe upravnih enot;
- izdaja predhodno soglasje k projektni dokumentaciji za izdajo dovoljenja za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov;
- zagotavlja povezanost in dostop do zbirk podatkov po tem zakonu v skladu z veljavnimi predpisi;
- vodi zbirke podatkov po tem zakonu;
- potrjuje programe in izvajalce programov strokovnega izpopolnjevanja;
- opravlja druge naloge iz tega zakona in izdaja predpise za izvajanje tega zakona.
(3) V izrednem ali vojnem stanju, ob naravnih ali drugih nesrečah, ki ogrozijo ohranitev plemenskega materiala, ki je potreben za minimalno zagotavljanje razmnoževanja domačih živali ali če je v večjem obsegu ogrožena biotska raznovrstnost domačih živali v Republiki Sloveniji, sme minister naložiti rejskim organizacijam in rejcem ter drugim priznanim in odobrenim organizacijam iz tega zakona posebne strokovne in druge naloge, s katerimi se prepreči takšna ogroženost.
(4) Upravne enote izdajajo odločbe iz 60. člena tega zakona.
96. člen
(odobrene organizacije)
(1) Odobrene organizacije so pravne ali fizične osebe, ki izpolnjujejo s tem zakonom predpisane pogoje glede prostorov, opreme in kadrov, kar ugotovi minister oziroma pristojna upravna enota z odločbo.
(2) Organizacije, ki se lahko odobrijo po predpisanem postopku so:
- testne postaje;
- osemenjevalna središča;
- organizacije za zbiranje, pridobivanje in presajanje zarodkov;
- organizacije za zbiranje podatkov na tekmovanjih s kopitarji;
- vzrejališča plemenskih ribjih jat;
- vzrejališča čebeljih matic;
- pripustne postaje.
(3) Podrobnejše pogoje za odobritev organizacij predpiše minister.
97. člen
(prenehanje odobritve)
(1) Odobritev preneha na podlagi odločbe, ki jo izda minister, če:
- odobrena organizacija ne izpolnjuje več predpisanih pogojev;
- odobrena organizacija zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ali nepravilnosti pri delu ne zagotavlja izvajanja opravil, za katere je bila odobrena;
- se izteče rok, za katerega je bila izdana odločba o odobritvi, in odobritev po izteku tega roka ni bila ponovno izdana.
(2) Preden izda odločbo iz prejšnjega odstavka, mora minister določiti odobreni organizaciji primeren rok, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti ali nepravilnosti. Če odobrena organizacija ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti ali nepravilnosti v določenem roku, minister izda odločbo o prenehanju odobritve.
e) na področju visokega šolstva in znanosti
1. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti
1. člen
(predmet zakona)
Ta zakon določa načela in cilje ter ureja način izvajanja politike raziskovalne in razvojne dejavnosti, ki se financira iz državnega proračuna in drugih virov (iz evropskih programov in skladov, lokalnih skupnosti in gospodarstva) ter je usmerjena k doseganju ciljev družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije. Ta zakon določa tudi organizacijo raziskovalne in razvojne dejavnosti ter pogoje za opravljanje te dejavnosti, kar podpira prehod v na znanju temelječo družbo, ki postavlja raziskovalno in razvojno dejavnost kot razvojno prioriteto.
S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenese Direktiva Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja (UL L 289, 3. 11. 2005, str. 15).
f) na področju šolstva
1. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
16. člen
(določanje izvajalcev)
Izvajalce izobraževalnega programa osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja ter vzgojnega programa domov za učence, razen izobraževalnih oziroma vzgojnih programov zasebnih šol oziroma domov za učence, določi lokalna skupnost oziroma več lokalnih skupnosti, če se tako dogovorijo.
Izvajalce izobraževalnih programov nižje in srednje poklicne šole, srednje in višje strokovne šole, poklicnega tečaja, gimnazije, maturitetnega tečaja, vzgojnih programov dijaških domov, oziroma programov vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, razen izobraževalnih oziroma vzgojnih programov zasebnih šol oziroma dijaških domov, določi minister s sklepom o dodelitvi programa, ki vsebuje vse podatke,
potrebne za vpis v razvid iz 34. člena tega zakona.
Pred določitvijo izvajalca izobraževalnega programa iz drugega odstavka tega člena si ministrstvo pridobi podatke, ki so potrebni za vpis izvajalca v razvid iz 34. člena tega zakona.
34. člen
(razvid)
Šole, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe, in vrtci, ki izvajajo programe za predšolske otroke, lahko začnejo opravljati dejavnost vzgoje in izobraževanja po vpisu v
razvid, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo oziroma šolstvo.
Vrtec oziroma šolo se vpiše v razvid, če je zagotovljeno izpolnjevanje pogojev, predpisanih za prostor in opremo, ima javno veljavni program in je priložena izjava, da bo do pričetka izvajanja dejavnosti izpolnjen tudi pogoj, ki se nanaša na zagotovljenost strokovnih delavcev s predpisano izobrazbo. Predlog za vpis v razvid pri ministrstvu, pristojnem za predšolsko vzgojo oziroma šolstvo, vloži poslovodni organ vrtca oziroma šole. Predlogu za vpis mora priložiti:
– podatke iz petega odstavka tega člena razen podatkov iz šeste alinee navedenega odstavka,
– izjavo poslovodnega organa o zagotovljenosti izpolnjevanja pogojev iz 33. člena tega zakona oziroma izjavo poslovodnega organa, da bo do pričetka izvajanja programa izpolnjen tudi pogoj, ki se nanaša na zagotovljenost strokovnih delavcev s predpisano izobrazbo,
– javno veljavni program.
Za resničnost podatkov in izjav iz prejšnjega odstavka poslovodni organ vrtca oziroma šole kazensko in odškodninsko odgovarja. V primeru dvoma o zagotovljenosti pogojev lahko ministrstvo pred vpisom v razvid zahteva predložitev dodatnih dokazil o zagotovljenosti pogojev za izvajanje dejavnosti v prvem letu po vpisu v razvid.
V razvid se vpiše:
– ime ali firmo, sedež in matično številko ustanovitelja oziroma ime in priimek, rojstne podatke, bivališče in enotno matično številko, če je ustanovitelj fizična oseba,
– ime in sedež vrtca oziroma šole,
– številko in datum akta o ustanovitvi,
– ime programa, ki ga vrtec oziroma šola izvaja,
– javno veljavnost programa,
– datum vpisa oziroma izbrisa in razloge izbrisa iz razvida,
– sklep o dodelitvi programa iz 16. člena tega zakona za javne šole.
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov šole iz drugega odstavka 16. člena tega zakona ministrstvo po uradni dolžnosti vpiše v razvid na podlagi sklepa o dodelitvi programa. Izvajalec se šteje za vpisanega v razvid z dnem izdaje sklepa o dodelitvi programa.
Obliko razvida ter natančnejši postopek vpisa in izbrisa določi minister.
40. člen
(ustanovitelj)
Javne vrtce oziroma šole ustanavlja lokalna skupnost oziroma država.
Zasebne vrtce oziroma šole lahko ustanovijo domače in tuje fizične ali pravne osebe, razen osnovne šole, ki jo lahko ustanovijo samo domače fizične ali pravne osebe.
41. člen
(ustanovitelj javnih vrtcev oziroma šol)
Javne vrtce, glasbene šole, osnovne šole in domove za učence ustanavlja lokalna skupnost.
Javne poklicne šole, srednje tehniške in srednje strokovne šole, višje strokovne šole, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter dijaške domove ustanavlja država.
Javno gimnazijo ustanavlja država, lahko pa tudi mestna občina v soglasju z državo.
Samoupravna narodna skupnost je soustanoviteljica javnih vrtcev oziroma šol, ki se ustanovijo za vzgojo in izobraževanje v jeziku narodne skupnosti oziroma za dvojezično vzgojo in izobraževanje.
46. člen
(sestava sveta)
Svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev.
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, svet javne poklicne oziroma strokovne šole, gimnazije in javnega dijaškega doma sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev, trije predstavniki staršev in dva predstavnika dijakov.
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sestavo sveta višje strokovne šole ureja poseben zakon.
Svet javne organizacije za izobraževanje odraslih sestavljajo: dva predstavnika ustanovitelja, dva predstavnika delavcev, če je tako določeno z aktom o ustanovitvi pa tudi en predstavnik odraslih, ki se izobražujejo v organizaciji za izobraževanje odraslih.
Če je ustanovitelj šole država, je v svetu eden izmed članov predstavnikov ustanovitelja predstavnik lokalne skupnosti, na območju katere ima šola sedež, ali več lokalnih skupnosti, če se le-te tako sporazumejo.
V javnem vzgojno-izobraževalnem zavodu ali drugem zavodu, v katerem se za izvajanje programov za predšolske otroke oziroma izobraževalnega programa oblikuje organizacijska enota, in v javnih vrtcih in šolah, v katerih so organizirane enote vrtcev oziroma podružnice šol, morajo biti v svetu zavoda enakomerno zastopani delavci in starši vseh organizacijskih enot, enot vrtcev oziroma podružnic šol. Število članov in sestavo sveta v javnem vzgojno-izobraževalnem zavodu ali drugem zavodu, v katerem se oblikuje organizacijska enota, določi akt o ustanovitvi. Če je višja strokovna šola organizacijska enota vzgojno-izobraževalnega zavoda, so člani sveta tudi predsednik strateškega sveta višje šole in najmanj trije predstavniki študentov.
V zavodih iz prejšnjega odstavka, v katerih se kot organizacijska enota oblikuje medpodjetniški izobraževalni center, je član sveta lahko tudi predstavnik fizičnih in pravnih oseb, ki kot partnerji sodelujejo pri izvajanju dejavnosti medpodjetniškega izobraževalnega centra, če je tako določeno z aktom o ustanovitvi zavoda in na podlagi pogodbe o sodelovanju, ki jo sklenejo z zavodom.
Predstavnik iz prejšnjega odstavka lahko kot član sveta glasuje le o vprašanjih, ki se nanašajo na dejavnost medpodjetniškega izobraževalnega centra. Pristojnosti člana se podrobneje določijo z aktom o ustanovitvi.
Oseba, ki opravlja funkcijo direktorja, ravnatelja oziroma pomočnika ravnatelja, v javnem vzgojno-izobraževalnem zavodu oziroma organizacijski enoti vzgojno-izobraževalnega zavoda ne morejo voliti in biti izvoljeni oziroma imenovani v svet.
Člani sveta so imenovani oziroma izvoljeni za štiri leta in so lahko ponovno imenovani oziroma izvoljeni. Člani sveta so lahko zaporedoma imenovani oziroma izvoljeni največ dvakrat.
Mandat predstavnikov staršev v svetu je povezan s statusom otroka, učenca oziroma dijaka, mandat predstavnikov študentov s statusom študenta, mandat predstavnikov odraslih pa s statusom udeleženca izobraževanja odraslih.
Svet odloča z večino glasov vseh članov, če s tem zakonom ni drugače določeno.
Svet se lahko konstituira, ko so imenovani oziroma izvoljeni vsi predstavniki, razen če akt o ustanovitvi določa drugače.
53a. člen
(postopek za imenovanje ravnatelja)
Ravnatelja imenuje svet javnega vrtca oziroma šole.
Svet si mora pred odločitvijo o izbiri kandidata za ravnatelja o vseh kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje, pridobiti:
- mnenje vzgojiteljskega, učiteljskega oziroma predavateljskega zbora,
- mnenje lokalne skupnosti, na območju katere ima javni vrtec oziroma šola sedež, kadar je ustanovitelj javne šole oziroma vrtca samoupravna narodna skupnost pa tudi mnenje te skupnosti,
- mnenje sveta staršev.
Pred odločitvijo sveta o izbiri kandidata za ravnatelja javne poklicne šole, srednje tehniške in srednje strokovne šole, javne gimnazije, javne višje strokovne šole, javnega
dijaškega doma ter zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami podajo mnenje o vseh kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje, tudi dijaki oziroma študentje.
Lokalna skupnost, svet staršev, dijaki in študentje mnenje obrazložijo. Vzgojiteljski, učiteljski oziroma predavateljski zbor o mnenju glasujejo tajno.
V postopku imenovanja ravnatelja višje strokovne šole kot organizacijske enote vzgojno-izobraževalnega zavoda predstavniki staršev ne odločajo. V postopku imenovanja ravnatelja javne poklicne šole, srednje tehniške in srednje strokovne šole, javne gimnazije, javnega dijaškega doma ter doma za učence in zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, kot organizacijske enote vzgojno-izobraževalnega zavoda, predstavniki študentov ne odločajo.
Svet v primeru iz prejšnjega odstavka odloča z večino glasov članov, ki imajo pravico glasovati.
Če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena, dijaki oziroma študentje ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja.
Ko svet izmed prijavljenih kandidatov izbere kandidata za ravnatelja, posreduje obrazložen predlog za imenovanje v mnenje ministru.
Če minister ne da mnenja v 30 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet odloči o imenovanju ravnatelja brez tega mnenja.
Po prejemu mnenja ministra oziroma po poteku roka iz prejšnjega odstavka svet odloči o imenovanju ravnatelja s sklepom. O odločitvi obvesti vse prijavljene kandidate. Zoper odločitev sveta je možno sodno varstvo v skladu zakonom, ki ureja zavode.
59. člen
(postopek za razrešitev)
Ravnatelja razreši svet javnega vrtca oziroma šole.
Svet mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti ravnatelja z razlogi zanjo in mu dati možnost, da se o njih izjavi.
Svet s predlogom za razrešitev seznani lokalno skupnost in organe iz drugega odstavka 53.a člena tega zakona, dijake ter študente.
Svet obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja posreduje v mnenje ministru. Svetu ni treba zaprositi za mnenje ministra, če se ravnatelja razreši na njegov predlog. V tem primeru svet o razrešitvi ravnatelja obvesti ministrstvo.
Če minister ne da mnenja v 30 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet odloči o razrešitvi ravnatelja brez tega mnenja.
Svet po prejemu mnenja ministra oziroma po preteku roka iz prejšnjega odstavka odloči o razrešitvi s sklepom in ga vroči ravnatelju. Zoper odločitev sveta je možno sodno varstvo v skladu zakonom, ki ureja zavode.
72. člen
(avtonomija šolskega prostora)
Dejavnosti, ki niso povezane z vzgojo in izobraževanjem, se lahko izvajajo v javnem vrtcu oziroma šoli samo z dovoljenjem ravnatelja.
V vrtcih in šolah je prepovedano delovanje političnih strank in njihovih podmladkov.
V javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost. V vrtcih in šolah s koncesijo je konfesionalna dejavnost dovoljena, kadar se izvaja zunaj programa, ki se opravlja kot javna služba. Konfesionalna dejavnost je dovoljena v vrtcih in šolah s koncesijo, če časovno ne prekinja in prostorsko ne ovira programa, ki se izvaja kot javna služba. Izvajanje konfesionalne dejavnosti mora biti organizirano tako, da tistim, ki se ne
želijo udeležiti te dejavnosti, omogoča nemoten prihod in odhod.
Konfesionalna dejavnost iz prejšnjega odstavka tega člena obsega:
- verouk ali konfesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo,
- pouk, pri katerem o vsebinah, učbenikih, izobraževanju učiteljev in primernosti posameznega učitelja za poučevanje odloča verska skupnost,
- organizirane religiozne obrede.
Izjemoma lahko minister na predlog ravnatelja v prostorih javnega vrtca oziroma šole izven pouka ali izven časa delovanja vrtca oziroma šole dovoli verouk ali konfesionalni pouk religije, če v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov.
Za opravljanje nalog pooblaščenih državnih organov v vrtcu oziroma šoli, razen inšpekcijskih organov in računskega sodišča, je potrebno dovoljenje ravnatelja.
Uradna oseba lahko brez dovoljenja ravnatelja vstopi v vrtec oziroma šolo, če je za to pooblaščena z zakonom ali odločbo pristojnega sodišča oziroma če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da zavaruje ljudi
in premoženje.
74. člen
(dodelitev koncesije)
Koncesija se dodeli z odločbo na podlagi javnega razpisa.
Koncesijo dodeli minister, razen za predšolsko vzgojo, ki jo dodeli lokalna skupnost.
Minister je dolžan razpisati koncesijo, če ni mogoče zagotoviti osnovnošolskega izobraževanja v javnih osnovnih šolah v skladu z normativi in standardi.
Javni razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V javnem razpisu se navedejo: dejavnost, ki bo predmet koncesije, pogoji za opravljanje dejavnosti, šolski okoliš, čas, za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemajo prijave, kriteriji za izbiro, rok, v katerem bodo kandidati obveščeni o izbiri, in drugi potrebni podatki.
81. člen
(obseg sredstev iz državnega proračuna)
Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo plače s prispevki in davki ter drugi osebni prejemki na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom, normativi in standardi, metodologijo za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja ter s kolektivno pogodbo ter plače s prispevki in davki in drugi osebni prejemki za pripravnike:
- osnovnim šolam za izvedbo obveznega programa, dopolnilnega pouka, dodatnega pouka, pol ure drugih oblik individualne in skupinske pomoči na oddelek, dveh ur interesnih dejavnosti na oddelek, programa šole v naravi, podaljšanega bivanja od prvega do petega razreda ter sredstva za izvedbo jutranjega varstva učencev prvega razreda,
- glasbenim šolam za izvedbo programa osnovnega glasbenega izobraževanja,
- šolam in zavodom za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, razen za delavce, ki opravljajo zdravstvene storitve,
- domovom za učence in dijaškim domovom za vzgojno dejavnost,
- poklicnim, srednjim tehniškim in srednjim strokovnim šolam,
- gimnazijam in
- višjim strokovnim šolam.
Sredstva za delavce, ki opravljajo zdravstvene storitve, se zagotavljajo v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo financiranje na področju zdravstva.
Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za materialne stroške v skladu z normativi in standardi oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja ter za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme:
- zavodom za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami,
- domovom za učence in dijaškim domovom za vzgojno dejavnost,
- poklicnim, srednjim tehniškim in drugim strokovnim šolam,
- gimnazijam in
- višjim strokovnim šolam.
Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za kritje materialnih stroškov v skladu s standardi in normativi za izvedbo osnovnošolskega izobraževanja iz prve alinee prvega odstavka tega člena, in sicer za:
- nadomestila stroškov delavcem v skladu s kolektivno pogodbo,
- nabavo učil in učnih pripomočkov opredeljenih kot drobni inventar,
- potrošni material za pripravo in izvedbo pouka,
- stroške obveznih ekskurzij,
- oskrbo otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v skladu z odločbo o usmeritvi,
- prevoze učencev s posebnimi potrebami v skladu z določbo šestega odstavka 56. člena zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96 in 33/97) ob pouka prostih dnevih in
- prevoze predšolskih otrok v skladu s 15. členom zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00).
Iz državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za investicije v poklicne, srednje tehniške in druge strokovne šole, gimnazije, šole oziroma zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, osnovne šole narodne skupnosti, višje strokovne šole, dijaške domove in druge šole, katerih ustanovitelj je država.
Če je ustanovitelj gimnazije mestna občina, sredstva iz prvega in tretjega odstavka tega člena v celoti ali v določenem deležu zagotavlja mestna občina v skladu s pogodbo, ki jo skleneta mestna občina in Vlada Republike Slovenije.
Iz državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja:
- del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za vajence z učno pogodbo,
– prispevke za invalidsko zavarovanje vajencev, dijakov in študentov višjih šol za primer nesreče pri praktičnem izobraževanju,
- sredstva za pripravo in za subvencioniranje cene učbenikov in učil za osnovno šolo, za šolstvo narodne skupnosti in za izobraževanje pripadnikov slovenskega naroda v zamejstvu in zdomstvu ter Romov,
- sredstva za subvencioniranje učbenikov z nizko naklado,
- sredstva za pripravo in izvedbo mature, zaključnega izpita ter za preverjanje znanja učencev ob koncu posameznih obdobij v osnovni šoli,
– sredstva za razvoj poklicnega izobraževanja in strokovnega izobraževanja, višjega strokovnega šolstva in srednjega splošnega izobraževanja,
- sredstva za izvedbo programa Urada Republike Slovenije za mladino,
- sredstva za raziskovalno, razvojno ter eksperimentalno dejavnost, strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje strokovnih delavcev, informacijsko-dokumentacijsko in muzejsko dejavnost,
- sredstva za strokovna posvetovanja in delo strokovnih društev,
- sredstva za razvoj učne tehnologije,
- sredstva za šolo za ravnatelje,
- sredstva za dopolnilni pouk slovenskega jezika za otroke slovenskih delavcev na začasnem delu v tujini,
- sredstva za zaposlovanje in usposabljanje pripravnikov, za mednarodno sodelovanje, za delovanje šolskih knjižnic in mediotek ter učbeniških skladov. Pogoje uporabe učbenikov šol iz učbeniških skladov s strani učencev in dijakov ter kriterije in višino sofinanciranja uporabe določi minister s pravilnikom,
- sredstva za tekmovanja učencev, vajencev in dijakov ter študentov višjih šol in za posebne oblike dela z nadarjenimi,
- sredstva za štipendiranje za pedagoški poklic in za subvencioniranje šolnin,
- sredstva za mladinsko in za strokovno periodiko ter za subvencioniranje cene strokovne literature,
- sredstva za nagrado Republike Slovenije na področju šolstva,
- sredstva za šolsko televizijo in radio,
- sredstva za razvojno in svetovalno delo v vzgoji in
izobraževanju,
- sredstva za obšolske dejavnosti učencev, vajencev in dijakov,
– sredstva za subvencioniranje prehrane za učence, vajence in dijake,
– sredstva za izobraževanje Romov,
- sredstva za mednarodno dejavnost,
– sredstva za učenje slovenščine za tujce, vključene v redno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje,
– sredstva za poučevanje maternega jezika za tujce, vključene v redno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje,
– sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v dijaškem domu hkrati vključenega več kot enega otroka,
- sredstva za podporo izobraževalne dejavnosti v zamejstvu,
- sredstva za delovanje strokovnih svetov,
- sredstva za raziskovalno in inovativno dejavnost učencev, dijakov, vajencev in študentov višjih šol,
- sredstva za obvezne zdravniške preglede dijakov, vajencev in študentov višje strokovne šole zaradi praktičnega pouka oziroma praktičnega izobraževanja,
- sredstva za izvedbo obravnave in postopkov usmerjanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v skladu z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami,
- sredstva za prevoze učencev osnovne šole in sredstva za varstvo vozačev, katerih pot v šolo je ogrožena zaradi velikih zveri.
Iz sredstev državnega proračuna se zagotavlja sredstva za subvencioniranje prevozov za vajence in dijake ter študente višjih šol. Sredstva iz državnega proračuna za subvencioniranje prevozov vajencev, dijakov in študentov višjih šol, ki se šolajo v oddaljenosti 5 km ali več od kraja bivanja, se zagotovi tako, da znaša višina subvencije prevoza največ 70 odstotkov, odvisno od socialnega položaja upravičenca, oddaljenosti od kraja šolanja ter možnosti bivanja v dijaškem oziroma študentskem domu.
82. člen
(šole)
Iz sredstev lokalne skupnosti se v skladu z normativi in standardi zagotavljajo:
- sredstva za plačilo stroškov za uporabo prostora in opreme za osnovne in glasbene šole in druge materialne stroške, razen materialnih stroškov iz 81. člena osnovnim šolam,
- glasbenim šolam sredstva za nadomestila stroškov delavcem v skladu s kolektivno pogodbo,
- sredstva za prevoze učencev osnovne šole v skladu s 56. členom zakona o osnovni šoli, razen za prevoze učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dnevih,
- sredstva za investicijsko vzdrževanje nepremičnin in opreme, javnim osnovnim in glasbenim šolam,
- sredstva za dodatne dejavnosti osnovne šole in
- sredstva za investicije za osnovne šole, glasbene šole in organizacije za izobraževanje odraslih ter del sredstev za investicije v šolstvo narodne skupnosti.
Če je ustanovitelj javne gimnazije mestna občina, se zagotavljajo iz sredstev mestne občine sredstva za investicije, investicijsko vzdrževanje in del sredstev za materialne stroške v skladu s pogodbo.
82a. člen
(zavarovanje odškodninske odgovornosti in razmejitev
obveznosti med državo in lokalno skupnostjo)
Javni vzgojno izobraževalni zavodi so dolžni skleniti ustrezno zavarovanje pred odgovornostjo za povzročeno škodo.
Iz državnega proračuna se na podlagi izvršilnega naslova zagotavljajo sredstva za poravnavo odškodnine za škodo, nastalo pri vzgojno izobraževalnem delu in s tem povezanimi dejavnostmi in aktivnostmi, javnim vzgojno izobraževalnim zavodom, katerih
ustanoviteljica je država, javnim osnovnim šolam in javnim glasbenim šolam.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka zagotavlja lokalna skupnost javnim osnovnim in javnim glasbenim šolam sredstva za poravnavo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi s prostorom, opremo ali pripomočki, ki jih po določbi 82. člena tega zakona le-ta zagotavlja za izvajanje vzgojno izobraževalnega dela in s tem povezanimi dejavnostmi in aktivnostmi.
Če izključne obveznosti države oziroma lokalne skupnosti za zagotovitev sredstev iz prejšnjih dveh odstavkov ni mogoče določiti, se ta zagotovijo v deležu, ki ga država in lokalna skupnost določita s posebnim sporazumom. Delež države ne sme preseči 70% potrebnih sredstev.
86. člen
(pogoji za financiranje)
Zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja ali gimnazijam pripadajo sredstva iz državnega proračuna oziroma proračuna lokalne skupnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
- da glasbena šola v vzgojno-izobraževalnem glasbenem programu izvaja pouk najmanj treh orkestrskih inštrumentov in ima vpisanih najmanj 35 učencev,
- da imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene učitelje oziroma vzgojitelje, potrebne za izvedbo javno veljavnega programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85% sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.
Zasebne šole lahko sodelujejo na natečajih za učila in učne pripomočke, ki so namenjeni javnim šolam.
Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena ugotavlja šolska uprava.
91. člen
(zagotovitev dokončanja izobraževanja)
Država je dolžna zagotoviti dokončanje izobraževanja otrok iz zasebne šole, ki zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev ne izvaja več javno veljavnega programa.
126. člen
(premoženjski skladi)
Za gospodarjenje z nepremičninami, ki so javna lastnina in se uporabljajo za opravljanje vzgoje in izobraževanja, lahko lokalna skupnost oziroma država ustanovi premoženjski sklad.
Premoženje sklada iz prejšnjega odstavka je sestavni del premoženjske bilance lokalne skupnosti oziroma države.
2. Zakon o gimnazijah
13. člen
(razpis za vpis)
Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog šol objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik in v maturitetni tečaj vsako leto, šest mesecev pred pričetkom šolskega leta. K obsegu vpisa si morajo šole pridobiti soglasje ministra.
14. člen
(omejitev vpisa)
Število dijakov, ki jih šola vpiše v začetni letnik in v maturitetni tečaj, se lahko za posamezno šolsko leto omeji, če je število prijavljenih kandidatov bistveno večje, kot so kadrovske in prostorske zmogljivosti šole.
Šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje ministra.
3. Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju
27. člen
(razpis za vpis)
Šola si mora k razpisu za vpis pridobiti soglasje ministra.
Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog šol vsako leto objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik, šest mesecev pred pričetkom šolskega leta. Število prostih mest mora zagotavljati vpis za vse, ki imajo sklenjeno individualno učno pogodbo.
Šola lahko objavi razpis prostih mest za izredno izobraževanje tudi v drugih rokih, kot je določen v prejšnjem odstavku.
Podrobnejše določbe o razpisu in izvedbi vpisa ter o razpisu učnih mest določi minister.
29. člen
(omejitev vpisa)
Število dijakov, ki jih šola vpiše v začetni letnik, se lahko za posamezno šolsko leto omeji, če je število prijavljenih kandidatov bistveno večje, kot so kadrovske in prostorske
zmogljivosti šole.
Omejitve iz prejšnjega odstavka ne veljajo za kandidate s posebnimi potrebami, ki izpolnjujejo vse splošne in posebne vpisne pogoje in se vključujejo v izobraževanje v skladu z odločbo o usmeritvi.
Šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje ministra.
58. člen
(zdravstveno varstvo)
Dijaki imajo pri praktičnem pouku, praktičnem usposabljanju z delom ter na strokovnih ekskurzijah pravico do zdravstvenega zavarovanja kot učenci, v skladu z zakonom.
Sredstva za plačilo prispevkov za zavarovanje dijakov pri praktičnem pouku in na praktičnem usposabljanju z delom za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni zagotavlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.
4. Zakon o višjem strokovnem izobraževanju
6. člen
(ustanovitev in organiziranost šole)
(1) Javno šolo ustanovi Republika Slovenija kot javni izobraževalni zavod ali kot organizacijsko enoto izobraževalnega zavoda.
(2) Zasebno šolo lahko ustanovi domača in tuja fizična ali pravna oseba. Ustanovi se lahko kot izobraževalni zavod ali kot gospodarska družba ali se organizira kot organizacijska enota zavoda, gospodarske družbe ali druge pravne osebe.
30. člen
(razpis)
(1) Vpis v višješolske študijske programe se opravi na podlagi javnega razpisa. Za izobraževanje po javnoveljavnih programih se najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta objavi skupen razpis za vpis.
(2) Razpis mora poleg imena šole, njenega naslova in imena študijskega programa vsebovati še podatke o:
– kraju izvajanja študija,
– trajanju študija,
– pogojih za vpis in merilih ob omejitvah vpisa,
– predvidenem številu prostih vpisnih mest v posamezni program,
– postopku in rokih za prijavo na razpis in izvedbi vpisa.
(3) Javne šole si morajo k številu predlaganih vpisnih mest pridobiti soglasje ministra. Za zasebne višje strokovne šole je največje dovoljeno število vpisnih mest določeno z odločbo o vpisu v razvid.
(4) Za vsa razpisana mesta mora biti zagotovljeno praktično izobraževanje študentov, kar šola dokaže s pogodbo z delodajalci, vpisanimi v razvid pri pristojni zbornici.
(5) Postopke in roke iz zadnje alinee drugega odstavka ter način objave razpisa določi minister.
31. člen
(omejitev vpisa)
(1) Šola lahko vpis v začetni letnik posameznega višješolskega študijskega programa omeji, če število prijav za vpis bistveno presega število razpisanih mest.
(2) Javna šola si mora k sklepu o omejitvi vpisa pridobiti soglasje ministra.
5. Zakon o izobraževanju odraslih
15. člen
(ustanavljanje)
Javne organizacije za izobraževanje odraslih ustanovi lokalna skupnost, lahko pa tudi država.
Javna organizacija za izobraževanje odraslih se lahko ustanovi kot javni zavod ali organizira kot organizacijska enota vzgojnoizobraževalnega zavoda, zavoda ali druge pravne osebe.
Javna organizacija za izobraževanje odraslih se lahko ustanovi, če je izkazana potreba in zagotovljeno financiranje oziroma sofinanciranje programov, ki naj bi jih izvajala.
24. člen
(letni program)
Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnim programom, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije.
Letni program določa izobraževalne programe, ki se financirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu, in ministrstva, pristojna za izvedbo programa (v nadaljnjem besedilu: pristojna ministrstva).
Pred sprejemom letnega programa iz prejšnjega odstavka tega člena si mora vlada pridobiti mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za izobraževanje odraslih.
Med izobraževalne programe in dejavnosti iz drugega odstavka tega člena spadajo:
- izobraževalni programi osnovnošolskega izobraževanja za odrasle, ki niso zaključili tega izobraževanja, izobraževalni programi za pridobitev prvega poklica za odrasle, ki so zaključili samo osnovnošolsko izobraževanje, program desetega leta, ki obsega enoletno dopolnjevanje osnovnošolske izobrazbe za odrasle, ki ne nadaljujejo izobraževanja, in izobraževalni programi iz drugega odstavka 7. člena tega zakona in
- infrastrukturne dejavnosti v izobraževanju odraslih, ki obsegajo raziskovalno, razvojno in svetovalno delo, razvoj in vzdrževanje informacijskega sistema, publicistično dejavnost, pripravo in spremljanje standardov in normativov, mednarodno sodelovanje, razvoj javne službe, izpopolnjevanje in usposabljanje andragoških delavcev in druge naloge, pomembne za razvoj dejavnosti izobraževanja odraslih.
Letne programe lahko sprejmejo tudi lokalne skupnosti.
26. člen
(izvajanje letnega programa)
Izvajanje letnega programa omogočajo pristojna ministrstva oziroma skladi. V ta namen:
- odločajo o razmestitvi programov,
- objavljajo javne razpise za izvajanje letnih programov in sklepajo pogodbe,
- spremljajo izvajanje letnega programa in sprejemajo ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvajanje,
- dodeljujejo sredstva za financiranje izobraževalnih programov in infrastrukturnih dejavnosti in
- opravljajo druge naloge, določene z letnim programom.
28. člen
(viri)
Sredstva za izvajanje letnega programa se zagotavljajo iz državnega proračuna, lahko pa tudi iz sredstev lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: javna sredstva), in drugih virov.
29. člen
(obseg sredstev)
Iz državnega proračuna se v skladu z normativi in standardi ter obsegom izobraževanja zagotavljajo sredstva:
- za investicije v javne organizacije za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je država,
- za materialne stroške ter za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme v javnih organizacijah za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je država,
- javnim organizacijam za izobraževanje odraslih za plače s prispevki in davki za andragoške in druge strokovne delavce organizatorje izobraževanja, na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom ter kolektivno pogodbo, odvisno od obsega izobraževanja po izobraževalnih programih, določenih z letnimi programi izobraževanja odraslih,
- za kritje stroškov za izvajanje izobraževalnih programov, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške za izvedbo programov oziroma dela teh stroškov, kadar za posamezne izobraževalne programe ni zagotovljeno financiranje iz javnih sredstev v celoti, in za izobraževalne programe, ki se sofinancirajo najmanj do tretjine iz drugih virov,
- za opravljanje infrastrukturnih dejavnosti, ki obsegajo sredstva za plače, avtorske honorarje in materialne stroške in
- za druge namene, določene z letnim programom.
30. člen
(obseg sredstev)
Iz sredstev lokalnih skupnosti se zagotavljajo sredstva:
- za investicije v organizacije za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je lokalna skupnost,
- za kritje neprogramskih stalnih stroškov organizacijam za izobraževanje odraslih, katerih ustanoviteljica je lokalna skupnost, in ki obsegajo najmanj materialne stroške za
obratovanje in investicijsko vzdrževanje, odvisno od obsega izobraževanja in
- za izvedbo programov, določenih z letnim programom izobraževanja odraslih, ki ga sprejme lokalna skupnost.
32. člen
(javni razpis)
Izvajalce letnega programa izberejo pristojna ministrstva na podlagi javnega razpisa.
Za izvedbo izobraževalnega programa za odrasle se lahko iz državnega proračuna dodelijo sredstva organizaciji za izobraževanje odraslih, če le ta izkaže, da ima vsaj eno tretjino sredstev, potrebnih za izvedbo programa, zagotovljeno iz drugih virov.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za financiranje izobraževalnih programov osnovnošolskega izobraževanja in izobraževalnih programov, za katere je z letnim programom tako določeno.
33. člen
(pogodba)
Z izvajalcem letnega programa pristojno ministrstvo sklene pogodbo.
S pogodbo o izvedbi izobraževalnih programov se določijo:
- vrste in število izobraževalnih programov in število udeležencev oziroma oddelkov in izobraževalnih skupin,
- število učiteljev in drugih strokovnih delavcev, potrebnih za izvedbo programa,
- višina sredstev, ki se zagotavljajo iz državnega proračuna in dinamika zagotavljanja,
- način spremljanja izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in
- druge medsebojne pravice in obveznosti.
S pogodbo o zagotavljanju izobraževalne infrastrukture se določijo:
- obseg storitev izobraževalne infrastrukture in način njene uporabe,
- obseg sredstev, ki se zagotavljajo iz republiškega proračuna,
- spremljanje uresničevanja pogodbenih obveznosti in
- druge medsebojne pravice in obveznosti.
S pogodbo za pripravo razvojnega projekta pa tudi:
- vsebina in obseg naloge oziroma projekta,
- čas izdelave,
- pričakovani rezultati,
- obseg sredstev, ki se zagotovijo iz državnega proračuna in
- druge medsebojne pravice in obveznosti.
g) na področju zdravja
1. Zakon o zdravstveni dejavnosti
5. člen
Mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto.
Republika Slovenija sodeluje pri zagotavljanju mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni na demografsko ogroženih območjih v skladu s planom zdravstvenega varstva.
Republika Slovenija izjemoma določa in zagotavlja na primarni ravni mrežo javne zdravstvene službe za zdravstveno varstvo študentov.
Mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni in terciarni ravni zagotavlja Republika Slovenija.
Mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni ravni določa Republika Slovenija po predhodnem mnenju zainteresiranih občin oziroma mesta.
Pri zagotavljanju ustreznih prostorov lahko zasebni zdravstveni delavec kandidira za prostore javne zdravstvene službe. Če za iste prostore kandidirata javni zdravstveni zavod in zasebni zdravstveni delavec, jih ustanovitelj dodeli tistemu, ki ponudi boljše pogoje.6. člen
Javna zdravstvena služba mora biti organizirana tako, da je vsem prebivalcem Republike Slovenije zagotovljena vedno dostopna nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi in preskrbo z nujnimi zdravili, čimprej in čimbliže njihovemu nastanku in med transportom.
Pogoje in način izvajanja nujne medicinske pomoči ter izvajanje v posebnih pogojih se uredi s posebnimi predpisi.
16. člen
Po svojem namenu so bolnišnice splošne in specialne.
Splošna bolnišnica je zdravstveni zavod za zdravljenje več vrst bolezni, ki ima specialistično ambulantno dejavnost in posteljne zmogljivosti najmanj za področje interne medicine, kirurgije, pediatrije in ginekologije ali porodniške dejavnosti.
Specialna bolnišnica je zdravstveni zavod za specialistično ambulantno in bolnišnično zdravljenje določene bolezni oziroma določene skupine prebivalcev, ki mora izpolnjevati vse pogoje za bolnišnico, le da ima posteljne, diagnostične in druge zmogljivosti prilagojene svojemu namenu.
17. člen
Dejavnost klinik, kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov obsega znanstvenoraziskovalno in vzgojnoizobraževalno delo za medicinsko fakulteto in druge visoke in višje šole ter opravljanje najzahtevnejših zdravstvenih storitev na ambulantni ali bolnišnični način, ki jih zaradi strokovne, kadrovske, tehnološke in organizacijske zahtevnosti ni možno niti ni smotrno opravljati na nižjih ravneh.
Zdravstvene storitve oziroma programe, ki se opravljajo na terciarni ravni, določi ministrstvo, pristojno za zdravje.
V okviru svoje dejavnosti klinike, klinični inštituti ali klinični oddelki opravljajo najzahtevnejše specialistično ambulantno in bolnišnično zdravljenje, oblikujejo doktrino stopenjske diagnostike in zdravljenja na svojem področju ter jo posredujejo drugim bolnišnicam, zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem. Klinike, klinični inštituti ali klinični oddelki sodelujejo s pristojnimi zbornicami pri oblikovanju in izvajajo podiplomsko izobraževanje zdravnikov, zobozdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev z visoko izobrazbo.
23. člen
Za izvajanje nalog iz prejšnjega člena se za območje Republike Slovenije ustanovi Inštitut za varovanje zdravja, za območje več občin pa območni zavodi za zdravstveno varstvo.
Inštitut za varovanje zdravja in območni zavodi za zdravstveno varstvo so dolžni izvajati socialnomedicinsko, higiensko, epidemiološko in zdravstveno-ekološko dejavnost z uporabo sodobnih metod, postopkov in opreme na področju biostatističnih, epidemioloških, higienskih, ekoloških, socioloških, ekonomskih, organizacijskih in drugih ved ter zagotoviti ustrezno laboratorijsko podporo in pogoje za terensko delo. Inštitut vodi baze podatkov in evidence s področja zdravstvenega in socialnega varstva v skladu s posebnim zakonom.
42. člen
Koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje.
Koncesijo za opravljanje javne službe v drugih zdravstvenih dejavnostih podeli z odločbo ministrstvo, pristojno za zdravje.
V postopku odločanja morajo organi iz prejšnjih odstavkov pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice ali strokovnega združenja.
2. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
3. člen
Republika Slovenija z ukrepi gospodarske, ekološke in socialne politike ustvarja pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva in nalog pri krepitvi, ohranitvi in povrnitvi zdravja ter usklajuje delovanje in razvoj vseh področij s cilji zdravstvenega varstva.
Občina in mesto v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi zagotavljata pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva na svojem območju.
Podjetja, zavodi, druge organizacije in posamezniki so pri opravljanju in načrtovanju svoje dejavnosti dolžni zagotavljati pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva z razvijanjem in uporabo zdravju in okolju neškodljivih tehnologij ter z uvajanjem ukrepov za varovanje in krepitev zdravja pri njih zaposlenih delavcev oziroma varovancev.
7. člen
Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za:
– spremljanje in proučevanje zdravstvenega stanja in ravni zdravja prebivalstva, skupaj z dejavniki, ki vplivajo na zdravje;
– spremljanje in proučevanje pojava nalezljivih bolezni in drugih množičnih groženj zdravju ter predlaganje, uvajanje in nadzor ukrepov za obvladovanje teh groženj;
– oblikovanje ukrepov za izboljšanje zdravja, spremljanje izvajanja in ocenjevanje učinkovitosti teh ukrepov s pripravo predlogov za izboljšanje;
– spremljanje učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti dela sistema zdravstvenega varstva s pripravo predlogov za izboljšanje stanja;
– pripravo, medresorsko usklajevanje in izvajanje programov krepitve zdravja nacionalnega pomena na področjih, ki niso zdravstvena in so opredeljena v Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva;
– dejavnost javnega zdravja, pomembno za vso državo;
– sofinanciranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti na področju zdravstvenega varstva;
– spodbujanje mednarodnega sodelovanja na področju zdravstvenega varstva;
– dejavnosti humanitarnih, invalidskih, strokovnih in drugih društev ter organizacij, skladno z opredelitvami iz Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva;
– zbiranje krvi in izmenjavo organov ter tkiv in celic za presaditev;
– zdravstvene preglede vojaških obveznikov, kandidatov za prostovoljno služenje vojaškega roka ter pogodbeno opravljanje vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske za določitev ocene zdravstvene sposobnosti za vojaško službo, za službo v rezervni sestavi policije ali v pomožni policiji oziroma službo v Civilni zaščiti ali drugih reševalnih sestavah, ki jih organizirajo državni organi;
– zdravstveno varstvo vojakov v času služenja vojaškega roka oziroma udeležencev drugih oblik vojaškega usposabljanja, med usposabljanjem za rezervno sestavo policije ali za pomožno policijo, oseb med opravljanjem nadomestne civilne službe, vojaških obveznikov in pogodbenih pripadnikov rezervne sestave Slovenske vojske med usposabljanjem in vojaško službo, oseb med usposabljanjem za službo v Civilni zaščiti oziroma drugih reševalnih sestavah in med izvajanjem služb oziroma nalog v Civilni zaščiti in teh sestavah, ki jih organizirajo državni organi, če zdravstvenega varstva nimajo urejenega na drugi podlagi;
– posebno zdravstveno varstvo po predpisih o vojaških invalidih, civilnih invalidih vojne, varstvu vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, udeležencev drugih vojn ter državnih priznavalninah;
– nujno zdravljenje oseb neznanega prebivališča, tujcev iz držav, s katerimi niso sklenjene mednarodne pogodbe, ter tujcev in državljanov Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v tujini, ki začasno prebivajo v Republiki Sloveniji ali so na poti skozi državo in zanje ni bilo mogoče zagotoviti plačila zdravstvenih storitev, kakor tudi za druge osebe, ki po določbah tega zakona niso vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje in niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja;
– plačilo razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz 23. člena tega zakona za zavarovance iz prvega odstavka 15. člena tega zakona in po njih zavarovane družinske člane, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu;
– plačilo razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz 23. člena tega zakona za zavarovance iz 22. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona;
– plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za zavezance, ki jim je oprostitev plačila teh obveznosti zagotovljena s posebnim zakonom.
Republika Slovenija za javne zdravstvene zavode, ki jih je ustanovila, zagotavlja sredstva za investicije in za druge obveznosti, določene z zakonom in z aktom o ustanovitvi.
Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja dopolnilna sredstva za delovanje javne zdravstvene službe na primarni ravni na demografsko ogroženih območjih.
8. člen
Občina oziroma mesto uresničuje naloge na področju zdravstvenega varstva, s tem da:
- oblikuje in uresničuje programe za krepitev zdravja prebivalstva na svojem območju in zagotavlja proračunska sredstva za te programe;
- zagotavlja izvajanje higiensko epidemiološke, zdravstvenostatistične in socialnomedicinske dejavnosti za svoje območje, ki niso vključene v republiški program;
- oblikuje in izvaja program nalog za ohranitev zdravega okolja, ki niso vključene v republiški program;
– zagotavlja zdravstveno varstvo pripadnikov Civilne zaščite, gasilskih in drugih splošnih reševalnih služb med usposabljanjem in opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči v enotah, službah ter drugih operativnih sestavah, ki jih organizirajo občine, če tega nimajo urejenega na drugi podlagi;
- kot ustanovitelj javnih zdravstvenih zavodov zagotavlja sredstva za investicije in za druge obveznosti, določene z zakonom in z aktom o ustanovitvi;
- zagotavlja mrliško pregledno službo.
3. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog
1. člen
Ta zakon določa ukrepe za preprečevanje uporabe prepovedanih drog in obravnavo uživalcev prepovedanih drog.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka, ki zajemajo informativne, zdravstveno vzgojne in svetovalne dejavnosti, zdravljenje, socialno-varstvene storitve in programe za reševanje socialne problematike, povezane z uživanjem prepovedanih drog ter spremljanje uživanja prepovedanih drog, izvajajo pristojna ministrstva.
6. člen
Preprečevanje uporabe prepovedanih drog po tem zakonu vključuje informativne, izobraževalne in vzgojne dejavnosti, programe promocije zdravja in druge dejavnosti, ki dvigujejo kvaliteto življenja in zmanjšujejo uporabo prepovedanih drog in s tem škodljive posledice uživanja prepovedanih drog.
Vrste preventivnih programov v skladu z nacionalnim programom na posameznih področjih določijo: minister, pristojen za zdravstvo, minister, pristojen za socialno varstvo, minister, pristojen za šolstvo in šport, minister, pristojen za notranje zadeve, minister, pristojen za pravosodje in minister, pristojen za obrambo.
Za spremljanje in koordinacijo preprečevanja uživanja prepovedanih drog na lokalni ravni in za izvajanje preventivnih ukrepov za preprečevanje uporabe prepovedanih drog, občine lahko ustanovijo lokalne akcijske skupine.
13. člen
Nevladne organizacije po tem zakonu izvajajo z nacionalnim programom usklajene dejavnosti ter dopolnjujejo dejavnosti javne službe na področju preprečevanja in obravnave odvisnosti od prepovedanih drog.
Dejavnosti nevladnih organizacij lahko zajemajo vzgojno-izobraževalne aktivnosti, preventivne dejavnosti, programe zmanjševanja škode, programe vzpostavljanja, vzdrževanja abstinence, socialne rehabilitacije in reintegracije ter druge oblike obravnave uživalcev prepovedanih drog in njihovih bližnjih v skladu z drugim odstavkom 2. člena tega zakona in nacionalnim programom iz 3. člena tega zakona.
Dejavnosti iz prejšnjega odstavka lahko nevladne organizacije izvajajo v okviru stanovanjskih skupnosti, nestanovanjskih programih ter drugih, z nacionalnim programom usklajenih oblikah dela.
Stanovanjske skupnosti so terapevtske skupnosti, ki opravljajo strokovni terapevtski in rehabilitacijski program, komune s programom, ki temelji pretežno na medsebojni pomoči ter azili s programom, ki temelji pretežno na skupnem bivanju in delu.
Nestanovanjski programi so dnevni centri s programom organizirane pomoči, v katerega so uživalci prepovedanih drog in njihove bližnje osebe vključene ob svojem vsakdanjem življenju, centri, v katerih se izvajajo programi, namenjeni zmanjševanju škodljivih posledic uporabe prepovedanih drog ter programi, ki se izvajajo na terenu.
Programi, namenjeni zmanjševanju škode, so programi razdeljevanja injekcijskih igel, svetovanja o zmanjševanju škode zaradi uporabe prepovedanih drog in drugi programi, namenjeni zmanjševanju škode.
Programi, ki se izvajajo na terenu, so programi razdeljevanja informacijskih gradiv, razdeljevanja medicinskega materiala in drugi programi, ki se izvajajo na terenu.
h) na področju kulture
1. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo
2. člen
(pomen izrazov)
Posamezni izrazi imajo po tem zakonu naslednji pomen:
- javni interes na področju kulture je interes za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin na državni in lokalnih ravneh, ki se uresničuje z zagotavljanjem pogojev zanje (v nadaljnjem besedilu: javni interes za kulturo);
- nosilci javnega interesa so pristojni organi (Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije, ministrstva, organi lokalnih oblasti) in osebe javnega prava (javni skladi, javne agencije), na katere je z javnim pooblastilom preneseno izvajanje posameznih nalog. Nosilci javnega interesa izvajajo svoje naloge v sodelovanju s civilno družbo, ki jo predstavljajo nacionalni svet za kulturo in sveti lokalnih skupnosti, Kulturniška zbornica Slovenije in strokovne komisije ministra oziroma pristojnega organa lokalnih skupnosti;
- nacionalni oziroma lokalni program za kulturo je strateški dokument razvojnega načrtovanja države oziroma lokalne skupnosti, ki postavi cilje in prioritete kulturne politike;
- kulturna dobrina je kulturni proizvod ali storitev, ki je namenjena zadovoljevanju človekovih potreb na področju kulture;
- javna kulturna dobrina je tista kulturna dobrina, ki jo v javnem interesu zagotavlja država oziroma lokalna skupnost kot javno službo oziroma v obliki podpore posamičnim kulturnim projektom;
- javni kulturni program je kulturna dejavnost izvajalcev, ki niso javni zavodi, pa jo država oziroma lokalna skupnost zagotavlja/financira na primerljiv način kot javne zavode;
- kulturni projekt je posamična aktivnost kulturnih izvajalcev (izdaja knjige, obnova kulturnega spomenika, gledališka predstava, koncert, štipendija ipd.), ki jo financira država oziroma lokalna skupnost;
- financiranje pomeni, kadar se uporablja samostojno, tako financiranje kot sofinanciranje;
- javna kulturna infrastruktura so nepremičnine in oprema, namenjeni kulturi;
- samozaposleni v kulturi so osebe, ki samostojno kot poklic opravljajo kulturno dejavnost in so kot taki registrirani v posebnem razvidu pri ministrstvu, pristojnem za kulturo;
4. člen
(kulturne dejavnosti)
Kulturne dejavnosti po tem zakonu so vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti, na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture.
V dvomu, ali je posamezna dejavnost kulturna dejavnost po tem zakonu, odloči minister, pristojen za kulturo (v nadaljnjem besedilu: minister).
24. člen
(načini uresničevanja javnega interesa)
Država in lokalne skupnosti uresničujejo javni interes za kulturo po tem zakonu zlasti:
- z zagotavljanjem kulturnih dobrin kot javnih dobrin,
- z načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem javne kulturne infrastrukture.
Država uresničuje javni interes za kulturo tudi
- z zagotavljanjem enotnosti delovanja javne službe,
- s podpiranjem občin, ki so ustanoviteljice občinskih javnih zavodov širšega pomena,
- s podeljevanjem statusa organizacije v javnem interesu na področju kulture,
- z registracijo samozaposlenih v kulturi v razvidu ministrstva, pristojnega za kulturo,
- s priznavanjem socialnih pravic (prispevek za plačilo socialnega in zdravstvenega zavarovanja in republiška priznavalnina).
31. člen
(financiranje javnih zavodov)
Javna sredstva za financiranje javnih zavodov zagotovijo njihovi ustanovitelji oziroma soustanovitelji. Sredstva za financiranje javnih zavodov, ki jih lahko za uresničevanje svojih potreb na področju kulture ustanovita italijanska in madžarska narodna skupnost, zagotavlja italijanski in madžarski narodni skupnosti država, v okviru sredstev za italijansko oziroma madžarsko narodno skupnost. Poleg tega se javni zavodi financirajo tudi iz nejavnih virov, ki jih izvajalci pridobivajo z opravljanjem javne službe in z opravljanjem drugih dejavnosti. Pri tem opravljanje drugih dejavnosti ne sme ogroziti izvajanja javne službe.
Če je več občin ustanovilo javni zavod in če se ne dogovorijo drugače, zagotavljajo javna sredstva v deležih, ki so sorazmerni številu njihovih prebivalcev.
Javna sredstva iz tega člena se zagotavljajo javnim zavodom na podlagi ustanovitvenega akta po postopku kot ga določa zakon, ki ureja javne finance za posredne proračunske uporabnike. Višino javnih sredstev za financiranje javnega zavoda določi ustanovitelj, upoštevaje osnove za izračun iz 27. člena tega zakona na podlagi strateškega načrta in iz njega izhajajočega predloga letnega programa dela.
Javni zavod dobi javna sredstva v skupnem znesku, v okviru katerega v skladu z akti zavoda samostojno odloča.
1.3. Razmejitev med državo in lokalnimi skupnostmi pri zagotavljanju javnih kulturnih dobrin
66. člen
(pristojnosti občin)
Občina zagotavlja najmanj tiste javne kulturne dobrine, kakor določa posebni zakon (knjižničarstvo, varstvo kulturne dediščine, arhivska dejavnost ipd.), podpira ljubiteljske kulturne dejavnosti, vključno s tistimi, ki so namenjene kulturni integraciji manjšinskih skupnosti in priseljencev ter pokriva tudi druge kulturne potrebe prebivalcev, ki jih ugotovi s svojim programom za kulturo.
Ne glede na prejšnji odstavek občina zagotovi tudi javne kulturne dobrine širšega pomena (uprizoritvene umetnosti, vizualne umetnosti, novi mediji ipd.), če je to mogoče glede na objektivne okoliščine kot so število prebivalcev, ekonomska moč, prostorske in kadrovske kapacitete ipd., oziroma če to izhaja iz kulturne tradicije občine.
67. člen
(občinski javni zavodi širšega pomena)
Občini, ki je ustanoviteljica javnega zavoda, ki presega občinski pomen oziroma zadovoljuje tudi potrebe prebivalcev sosednjih občin, in je to v javnem interesu države, se zagotovijo v okviru sistema financiranja občin ustrezna dodatna sredstva.
Javni interes države iz prejšnjega odstavka ugotovi vlada na predlog ministra, potem ko ta dobi pobudo občine iz prejšnjega odstavka.
Na podlagi sklepa vlade iz prejšnjega odstavka se minister in pristojni organ občine dogovorita o višini sredstev države in obsegu obveznosti občine s pogodbo iz 93. člena tega zakona.
Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za občinske javne kulturne programe širšega pomena.
68. člen
(občinska podpora javnim zavodom države)
Občina zagotavlja javnemu zavodu, katerega ustanovitelj je država, njegovo delovanje pa je pomembno za občino, kjer ima tak zavod svoj sedež, ustrezna dodatna sredstva za bogatitev njegovega delovanja oziroma del svoje javne kulturne infrastrukture na podlagi sklepa pristojnega organa občine, s katerim ta ugotovi trajni interes občine za delovanje tega zavoda.
O višini sredstev iz prejšnjega odstavka in o medsebojnih obveznostih se dogovorita občina in javni zavod s pogodbo iz 93. člena tega zakona.
71. člen
(investicije)
Država načrtuje, gradi in vzdržuje javno kulturno infrastrukturo v lasti države, lokalne skupnosti pa javno kulturno infrastrukturo v lasti lokalne skupnosti.
93. člen
(opredelitev pogodb)
Pogodba o financiranju v javnem interesu za kulturo (v nadaljnjem besedilu: pogodba) je pogodba, ki jo sklene država s pravno osebo oziroma posameznikom (v nadaljnjem besedilu: prejemnik sredstev), ki je izvajalec javnega kulturnega programa oziroma kulturnega projekta.
Določbe tega zakona o pogodbah se primerno uporabljajo za
- pogodbe z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo (59. člen),
- pogodbe o financiranju javnih kulturnih dobrin širšega pomena (67. člen),
- pogodbe o občinskem sofinanciranju javnih zavodov države (68. člen),
- pogodbe o financiranju nalog, namenjenih enotnemu izvajanju javne službe (69. člen),
- pogodbe, s katerimi se oddaja v upravljanje ali v uporabo javna kulturna infrastruktura (74. člen).
Kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, se za pogodbe uporabljajo splošna pravila pogodbenega prava.
Prejemnik sredstev ne sme prenesti pravic in obveznosti iz te pogodbe na tretjo osebo brez pisnega soglasja države.
Določbe tega zakona o pogodbah smiselno uporabljajo tudi lokalne skupnosti ter javne agencije in javni skladi.
2. Zakon o knjižničarstvu
27. člen
(osrednja območna knjižnica)
Splošna knjižnica, ki na podlagi pogodbe z ministrstvom, pristojnim za kulturo, v soglasju s svojim ustanoviteljem opravlja za širše območje posebne naloge, je osrednja območna
splošna knjižnica.
Njene posebne naloge so:
- zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega gradiva in informacij,
- nuditi strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja,
- koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje,
- usmerjati izločeno knjižnično gradivo s svojega območja.
53. člen
(deleži občin pri sofinanciranju splošnih knjižnic)
Če več občin soustanovi splošno knjižnico ali posamezna občina sklene pogodbo o zagotavljanju knjižnične dejavnosti na svojem območju s splošno knjižnico v drugi občini, se finančna obveznost za skupne stroške razdeli na te občine premosorazmerno s številom njihovih prebivalcev, medtem ko stroške knjižnične dejavnosti, ki nastanejo neposredno na območju občine, krije vsaka občina sama.
Občine zagotavljajo sredstva za sofinanciranje nakupa knjižničnega gradiva v dvanajstinah v skladu s pravilnikom iz 36. člena tega zakona in glede na število prebivalcev občine.
Občine zagotavljajo sredstva za materialne stroške in nakup gradiva v skladu s sprejetim finančnim načrtom knjižnice.
Skupni stroški iz prvega odstavka tega člena obsegajo predvsem materialne stroške in stroške dela, povezane z izborom, nabavo in obdelavo knjižničnega gradiva, z uporabo referenčne zbirke in bibliobusa ter z delovanjem skupnih služb.
V dvomu, ali določeni stroški sodijo med skupne stroške, odloči minister, pristojen za kulturo.
54. člen
(neizpolnjevanje obveznosti občine)
Če minister, pristojen za kulturo, ugotovi, da občina ne izpolnjuje svojih obveznosti iz 52. in 53. člena tega zakona, mora najkasneje v roku enega meseca opozoriti pristojni občinski organ, da mora občina začeti izpolnjevati svoje obveznosti. Če občina v danem roku ne izpolni svojih obveznosti, sproži minister, pristojen za kulturo, postopke v skladu s predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo.
55. člen
(sredstva države pri sofinanciranju knjižnic)
Za podporo usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti prispeva država po postopku, ki je določen s področnim zakonom, proračunska sredstva za:
- nabavo tujega knjižničnega gradiva v nacionalni, visokošolskih in specialnih knjižnicah na podlagi kriterijev, ki jih določi za posamezno področje pristojni minister,
- posebne naloge osrednjih območnih knjižnic iz 27. člena tega zakona na temelju pogodbe med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami,
- programe iz 25. in 26. člena tega zakona na temelju pogodb med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami,
- knjižnično nadomestilo in
- delno za letni nakup knjižničnega gradiva in računalniške opreme splošnih knjižnic.
Obseg sredstev knjižničnega nadomestila se določi z letnim državnim proračunom.
Sredstva iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena se izplačajo pod pogojem, da se redno zagotavljajo tudi ostala sredstva v skladu s prvim odstavkom 52. člena tega zakona. Obseg sredstev za letni nakup knjižničnega gradiva in računalniške opreme iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena se določi z državnim proračunom.
3. Zakon o skladu Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti
2. člen
Nacionalni kulturni program določa v delu, ki pokriva ljubiteljske kulturne dejavnosti, obseg ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, ki se financira iz državnega proračuna in drugih javnih sredstev, usmeritve in merila za razvoj dejavnosti in oblike sodelovanja s kulturnimi organizacijami Slovencev v zamejstvu in po svetu ter s sorodnimi tujimi organizacijami.
Država zagotavlja strokovno pomoč za razvoj ljubiteljskih kulturnih dejavnosti prek strokovne službe sklada in njegovih območnih izpostav ter sofinancira tiste programe, ki v skladu z merili določenimi na podlagi nacionalnega kulturnega programa presegajo lokalni pomen.
Lokalne skupnosti zagotavljajo prostorske pogoje za delovanje društev, skupin in posameznikov, ki izvajajo ljubiteljske kulturne programe ter sredstva za njihove programe, ki so lokalnega pomena.
3. člen
Nacionalni kulturni program s področja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti izvajajo:
- Sklad Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti,
- samoupravni skupnosti avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji,
- ljubiteljska kulturna društva oziroma njihove zveze, ki izpolnjujejo pogoje vsakoletnega razpisa sklada za financiranje oziroma sofinanciranje kulturnih programov iz javnih sredstev,
- druge skupine, posamezniki in organizacije, ki delujejo na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti in izpolnjujejo pogoje vsakoletnega razpisa sklada za financiranje oziroma za sofinanciranje kulturnih programov iz javnih sredstev,
- kulturne organizacije in društva Slovencev v zamejstvu in po svetu.
5. člen
Sklad opravlja predvsem naslednje naloge:
- izvaja nacionalni kulturni program v delu, ki pokriva ljubiteljske kulturne dejavnosti ter spremlja in analizira stanje s svojega delovnega področja;
- financira in sofinancira ljubiteljske kulturne programe iz sredstev sklada;
- nadzoruje delo in porabo javnih sredstev izvajalcev nacionalnega kulturnega programa na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti;
- zbira predloge za financiranje oziroma sofinanciranje programov in projektov s področja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti z javnimi razpisi;
- sklepa z izbranimi izvajalci teh programov oziroma projektov pogodbe o financiranju oziroma sofinanciranju;
- zagotavlja strokovno-organizacijsko pomoč ljubiteljskim kulturnim društvom oziroma njihovim zvezam, skupinam in posameznikom pri izvajanju njihovih ljubiteljskih kulturnih
dejavnosti in pomoč lokalnim skupnostim pri zagotavljanju pogojev za izvedbo kulturnih prireditev na območju izpostav;
- zagotavlja administrativno-strokovno pomoč zvezam kulturnih društev, ki opravljajo skupne naloge za svoje članice;
- načrtuje in izvaja sodelovanje s tujimi sorodnimi organizacijami;
- skrbi za izobraževalne programe s kulturnega področja;
- promovira dosežke s področja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti in posreduje kulturno produkcijo;
- izdaja publikacije s svojega delovnega področja.
Sklad lahko na podlagi pogodbe z lokalno skupnostjo oziroma s samoupravno skupnostjo avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji opravlja naloge iz prejšnjega odstavka tudi zanjo.
6. člen
Sklad ima v svoji sestavi območne izpostave, ki opravljajo naloge sklada za območje, za katerega so organizirane.
Kriteriji za organiziranje območne izpostave so:
- območna izpostava mora pokrivati zaokroženo kulturno, socialno in geografsko območje;
- območna izpostava mora imeti pogoje za organizacijo najmanj 15 celovečernih kulturnih prireditev območnega pomena letno;
- na področju območne izpostave mora delovati najmanj 15 kulturnih društev oziroma kulturnih skupin;
- območna izpostava mora imeti pogoje za organizacijo najmanj petih izobraževalnih oblik letno;
- za delo območne izpostave morajo biti zagotovljeni ustrezni prostori.
Nadzorni svet sklada lahko ob soglasju vlade organizira območno izpostavo tudi v primeru, če niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvih štirih alinej tega člena, kolikor ugotovi za to utemeljene razloge.
Območna izpostava preneha delovati, če ne izpolnjuje več kriterijev iz prejšnjega odstavka.
4. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih
2. člen
(pomen izrazov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– »dokumentarno gradivo« je izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, fonografirano, magnetno, optično ali kako drugače zapisano) gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb;
– »oblika zapisa« so tiste organizacijske in tehnološke značilnosti zapisa, ki določajo, kako je vsebina zapisana, hranjena in prikazana v procesu hrambe;
– »nosilec zapisa« je klasičen ali elektronski nosilec zapisa, na katerega se zapiše vsebina v skladu z obliko zapisa;
– »dokumentarno gradivo v fizični obliki« je dokumentarno gradivo na fizičnem nosilcu zapisa, ki omogoča reprodukcijo vsebine brez uporabe informacijsko komunikacijskih ali sorodnih tehnologij (npr. na papirju, filmu itd.);
– »dokumentarno gradivo v elektronski obliki« je dokumentarno gradivo v digitalni ali analogni obliki;
– »dokumentarno gradivo v digitalni obliki« je dokumentarno gradivo v digitalni obliki zapisa in shranjeno na elektronskem nosilcu zapisa;
– »dokumentarno gradivo v analogni obliki« (npr. analogni avdio/video zapis) je dokumentarno gradivo v analogni obliki zapisa in shranjeno na elektronskem nosilcu zapisa;
– »dokumentarno gradivo v digitalni obliki za dolgoročno hrambo« pomeni gradivo, katerega vsebina je zapisana v digitalni obliki in shranjena na elektronskem nosilcu zapisa, pri čemer tako digitalna oblika kot tudi nosilec zapisa zagotavljata učinkovito dolgoročno hrambo in upoštevanje tehnološkega napredka v skladu s tem zakonom;
– »izvirno dokumentarno gradivo« je dokumentarno gradivo, ki je nastalo, bilo prejeto ali bilo poslano osebi, ki hrani to gradivo;
– »zajeto dokumentarno gradivo« je dokumentarno gradivo, ki je nastalo ob zajemu izvirnega dokumentarnega gradiva v hrambo s pretvorbo izvirnega dokumentarnega gradiva v novo digitalno obliko zapisa ali na mikrofilm;
– »arhivsko gradivo« je dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za znanost in kulturo ali trajen pomen za pravno varnost oseb v skladu s strokovnimi navodili pristojnih arhivov;
– »javnopravne osebe« so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb;
– »pristojni arhivi« so državni arhiv (Arhiv Republike Slovenije), regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti;
– »javno arhivsko gradivo« je arhivsko gradivo, ki se odbere iz dokumentarnega gradiva javnopravnih oseb po strokovnih navodilih pristojnega arhiva;
– »zasebno arhivsko gradivo« je dokumentarno gradivo drugih pravnih in fizičnih oseb, ki ima lastnosti arhivskega gradiva in je kot arhivsko gradivo določeno na podlagi tega zakona ali odločbe državnega arhiva;
– »hramba gradiva« je tista hramba izvirnega ali zajetega dokumentarnega gradiva, ki izpolnjuje pogoje po tem zakonu in zagotavlja uporabnost vsebine hranjenega gradiva;
– »dolgoročna hramba gradiva« je hramba gradiva za časovno obdobje, daljše od pet let;
– »storitve hrambe gradiva v digitalni obliki« so storitve, ki so neločljivo povezane z ohranjanjem vsebine gradiva v digitalni obliki, vendar ne gre za ponudbo opreme za takšno hrambo;
– »spremljevalne storitve« so storitve, ki so povezane s hrambo gradiva v digitalni obliki, vendar ne gre za storitve hrambe gradiva v digitalni obliki ali ponudbo opreme za tako hrambo (uničenje, poizvedovanje in analiziranje gradiva itd.);
– »notranja pravila zajema in hrambe gradiva v digitalni obliki« so pravila, ki jih kot svoj interni pravni akt sprejme oseba glede hrambe svojega gradiva;
– »občutljivi osebni podatki« so podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v politični stranki in sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške, biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin;
– »osebe« so pravne in fizične osebe, vključno z javnopravnimi osebami;
– »strojna oziroma programska oprema za zajem oziroma hrambo gradiva v digitalni obliki« je vsaka strojna oziroma programska oprema, katere namen je v celoti ali delno omogočiti zajem ali hrambo gradiva v digitalni obliki ter s tem povezana opravila;
– »ponudnik strojne in programske opreme za hrambo gradiva v digitalni obliki« je vsaka oseba, ki drugim osebam odplačno ali neodplačno omogoči uporabo strojne ali programske opreme za zajem oziroma hrambo gradiva v digitalni obliki;
– »ponudnik storitve hrambe dokumentarnega gradiva v digitalni obliki« je vsaka oseba, ki drugim osebam odplačno ali neodplačno omogoči hrambo dokumentarnega gradiva v digitalni obliki na svoji infrastrukturi;
– »spremljevalne storitve« so storitve, ki so povezane z zajemom ali hrambo gradiva v digitalni obliki, vendar ne predstavljajo ponudbe opreme za zajem ali hrambo in tudi ne storitev hrambe;
– »ponudnik spremljevalnih storitev glede zajema ali hrambe gradiva v digitalni obliki« je vsaka oseba, ki za druge osebe odplačno ali neodplačno opravlja takšne storitve.
38. člen
(javno arhivsko gradivo)
(1) Javno arhivsko gradivo je last Republike Slovenije, razen arhivskega gradiva, za katero so pristojni arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti in ki je last samoupravne lokalne skupnosti.
(2) Javno arhivsko gradivo se odbere iz dokumentarnega gradiva na podlagi pisnih strokovnih navodil pristojnega arhiva in dodatnih pisnih strokovnih navodil predstavnikov pristojnega arhiva ob samem odbiranju.
54. člen
(javni arhivi)
(1) Arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv, regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti.
(2) Arhivi iz prejšnjega odstavka vodijo register javnopravnih oseb, za katere ugotovijo svojo pristojnost in od katerih bodo prevzemali arhivsko gradivo, na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Slovenije in v sodelovanju z Agencijo za javnopravne evidence in storitve ter ministrstvom, pristojnim za upravo. O spornih primerih odloči minister, pristojen za arhive.
(3) Naloge državnega arhiva opravlja Arhiv Republike Slovenije, ki je organ v sestavi ministrstva, pristojnega za arhive.
(4) Vlada Republike Slovenije predpiše način vodenja evidence iz drugega odstavka tega člena.
55. člen
(državni arhiv in regionalni arhivi)
(1) Državni arhiv varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država, Banke Slovenije ter državnih in javnih skladov, agencij in drugih pravnih oseb, ki jih ustanovi država in praviloma delujejo za območje celotne države.
(2) Državni arhiv varuje filmsko arhivsko gradivo.
(3) Regionalni arhivi varujejo na območju regionalnega arhiva nastalo javno arhivsko gradivo državnih organov ali njihovih organizacijskih enot ter izvajalcev javnih pooblastil oziroma javnih služb, ki jih zagotavlja država in opravljajo dejavnost na območju ene ali več samoupravnih lokalnih skupnosti.
(4) Regionalni arhivi hranijo tudi arhivsko gradivo samoupravnih lokalnih skupnostih, če te ne ustanovijo lastnega arhiva za varstvo svojega javnega arhivskega gradiva.
(5) Vlada Republike Slovenije ustanavlja regionalne arhive kot javne zavode za opravljanje arhivske dejavnosti tako, da je pokrito območje celotne države.
57. člen
(arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti)
(1) Arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti varujejo javno arhivsko gradivo organov samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja samoupravna lokalna skupnost, ter skladov, agencij in drugih pravnih oseb, ki jih ustanovijo samoupravne lokalne skupnosti.
(2) Samoupravna lokalna skupnost lahko ustanovi arhiv za varovanje svojega javnega arhivskega gradiva.
(3) Več samoupravnih lokalnih skupnosti lahko ustanovi skupni arhiv.
(4) Pogoje za ustanovitev arhiva iz drugega in tretjega odstavka tega člena podrobneje določi minister, pristojen za arhive, v soglasju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi, in sicer predvsem glede:
– potrebnih in primernih prostorov ter opreme;
– usposobljenih strokovnih uslužbencev;
– zagotovljenih sredstev za opravljanje arhivske dejavnosti.
(5) Arhiv lahko začne z delom, ko minister, pristojen za arhive, ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
58. člen
(pogodba med samoupravno lokalno skupnostjo in regionalnim
arhivom)
Če samoupravna lokalna skupnost ne ustanovi lastnega arhiva, hrani njeno javno arhivsko gradivo na podlagi medsebojne pogodbe regionalni arhiv, ki deluje na območju samoupravne lokalne skupnosti.
90. člen
(pristojnosti ministrstva)
Ministrstvo, pristojno za arhive:
– spremlja in usmerja razvoj arhivske javne službe in opravlja strokovni nadzor nad njenim opravljanjem;
– sprejema programe varstva arhivskega gradiva, ki jih izvajajo regionalni arhivi;
– podeljuje strokovne nazive za področje arhivske dejavnosti.
i) na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami
1. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami
1. člen
(namen zakona)
(1) Ta zakon ureja varstvo ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljnjem besedilu: varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami).
(2) Cilj varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami je zmanjšanje števila nesreč ter preprečitev oziroma zmanjšanje žrtev in drugih posledic teh nesreč.
(3) Država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti) organizirajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enoten in celovit sistem v državi.
(4) Sistem varstva iz prejšnjega odstavka obsega programiranje, načrtovanje, organiziranje, izvajanje, nadzor, financiranje ukrepov ter dejavnosti za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(5) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske skupnosti:
- Direktiva Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL L št. 183 z dne 29. 6. 1989);
- Direktiva Sveta 89/618/EURATOM z dne 27. novembra 1989 o obveščanju prebivalstva o ukrepih zdravstvenega varstva, ki jih je treba sprejeti, in o pravilih ravnanja v primeru radiološkega izrednega dogodka (UL L št. 357 z dne 7. 12. 1989);
- Direktiva Sveta 96/29/EURATOM z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (UL L št. 159 z dne 29. 6. 1996);
- Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L št. 10 z dne 14. 1. 1997).
6. člen
(uresničevanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter
mednarodno sodelovanje)
(1) Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami se uresničuje kot enoten podsistem nacionalne varnosti države, ki je usklajen in povezan z drugimi podsistemi nacionalne varnosti na ravni lokalne oziroma širše samoupravne skupnosti, regije in države.
(2) Država uresničuje varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami tudi z aktivno vlogo v mednarodnih organizacijah na podlagi mednarodnih pogodb, predvsem z medsebojnim obveščanjem o nevarnostih in posledicah naravnih in drugih nesreč ter medsebojno pomočjo ob nesrečah.
(3) Država razvija mednarodno sodelovanje pri izvajanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami tudi s sklepanjem mednarodnih pogodb z drugimi, zlasti s sosednjimi državami, obveščanjem drugih držav o nevarnostih ter posledicah naravnih in drugih nesreč ter nudenjem pomoči ob nesrečah.
8. člen
(pomen pojmov)
V tem zakonu uporabljeni pojmi imajo naslednji pomen:
1. Nesreča je dogodek ali vrsta dogodkov, povzročenih po nenadzorovanih naravnih in drugih silah, ki prizadenejo oziroma ogrozijo življenje ali zdravje ljudi, živali ter premoženje, povzročijo škodo na kulturni dediščini in okolju v takem obsegu, da je za njihov nadzor in obvladovanje potrebno uporabiti posebne ukrepe, sile in sredstva, ker ukrepi rednih dejavnosti, sile in sredstva ne zadostujejo.
2. Naravne nesreče so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci.
3. Druge nesreče so nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke ter industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje, uporaba orožij ali sredstev za množično uničevanje ter teroristični napadi s klasičnimi sredstvi in druge oblike množičnega nasilja.
3.a Krizne razmere so razmere v regionalnem ali širšem varnostnem okolju, ki jih ni mogoče obvladovati z običajnimi sredstvi in ukrepi, v katerih so zaradi vojaških, ekonomskih, socialnih in drugih razlogov ogrožene temeljne družbene vrednote in ki se lahko razširijo tudi čezmejno oziroma neposredno ogrozijo druge države, če z zakonom ni določeno drugače.
3.b Ekološka nesreča je tudi okoljska nesreča po predpisih o varstvu okolja, ki jo povzroči nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ki posledično ogrozi življenje ali zdravje ljudi oziroma kakovost okolja.
4. Industrijska nesreča je dogodek, ki je ušel nadzoru pri opravljanju dejavnosti ali upravljanju s sredstvi za delo ter ravnanju z nevarnimi snovmi, nafto in njenimi derivati ter energetskimi plini med proizvodnjo, predelavo, uporabo, skladiščenjem, pretovarjanjem, prevozom ali odstranjevanjem, katerega posledica je ogrožanje življenja ali zdravja ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja.
4.a Industrijska nesreča je tudi večja nesreča po predpisih o varstvu okolja, ko pri okoljski nesreči pride do večje emisije, požara ali eksplozije, pri čemer je prisotna ena ali več nevarnih snovi.
5. Nevarna snov je vsaka snov v trdnem, plinastem ali tekočem stanju, ki v primeru, če nenadzorovano prodre v okolje, neposredno ogrozi življenje ali zdravje ljudi in živali oziroma povzroči uničenje ali škodo na premoženju ter ima škodljive vplive na okolje. Nevarne snovi so predvsem tiste, ki so strupene, karcinogene, jedke, oksidacijske in dražljive, radioaktivne, kužne, eksplozivne, lahko vnetljive ali povzročajo vžig v stiku z drugimi snovmi.
6. Nevarnost nesreče je verjetnost, da se bo zgodila nesreča in prizadela oziroma ogrozila življenje ali zdravje ljudi in živali ter povzročila uničenje ali škodo na premoženju, kulturni dediščini in okolju.
7. Ogroženost je resnična ali občutena izpostavljenost ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine in okolja nevarnostim naravnih in drugih nesreč.
8. Stopnja ogroženosti je pričakovan obseg škode in drugih posledic naravne ali druge nesreče.
9. Škoda, ki jo povzroči naravna ali druga nesreča, obsega neposredno škodo, stroške intervencij in ukrepov, s katerimi se prepreči povečevanje škodljivih posledic nesreče.
10. Preventivni ukrepi so vsi ukrepi, s katerimi se prepreči nevarnost nastanka nesreče, oziroma ukrepi, s katerimi se zmanjša škodljive posledice nesreče.
11. Okolje je predvsem bivalno, delovno in naravno okolje, ki neposredno vpliva na človeka.
12. Kulturna dediščina so stavbe in njihovi deli, naprave, zemljišča, naselja ali njihovi posamezni deli, oblikovne in vegetacijske oblike narave, ki jih je ustvaril človek, kulturna
in zgodovinska krajina (nepremična kulturna dediščina), premični predmeti in njihove zbirke (premična kulturna dediščina), ki imajo za državo kulturno vrednost.
13. Mobilizacija obsega postopke in aktivnosti, s katerimi Civilna zaščita in druge sile za zaščito, reševanje in pomoč preidejo v stanje pripravljenosti za izvajanje nalog v vojnem ali izrednem stanju.
14. Aktiviranje obsega postopke in aktivnosti, s katerimi se sile in sredstva za zaščito, reševanje in pomoč vpokličejo in organizirano vključijo v izvajanje zaščite, reševanja in pomoči.
14.a Alarmiranje obsega postopke in aktivnosti, s katerimi se opozarja prebivalstvo, lokalne skupnosti, državne organe, gospodarske družbe, zavode in druge organizacije na nevarnost naravne ali druge nesreče in prenehanje nevarnosti s pomočjo zvočnih signalov in v skladu s predpisi izvaja tudi aktiviranje določenih enot, služb in operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč.
15. Sile za zaščito, reševanje in pomoč so razpoložljive zmogljivosti gospodarskih družb, zavodov ali drugih organizacij, lokalnih skupnosti in države, ki so namenjene zaščiti, reševanju in pomoči ob naravni ali drugi nesreči.
15.a Operativna sestava je organizirana skupina reševalcev, ki so usposobljeni za enake ali različne naloge, ustrezno opremljeni in pod enotnim vodstvom. Operativna sestava je lahko stalna oblika organiziranosti ali sestava, organizirana, popolnjena in usposobljena le za določene naloge zaščite, reševanja in pomoči.
16. Sredstva za zaščito, reševanje in pomoč obsegajo zaščitno ter reševalno opremo in orodje, zaklonišča in druge zaščitne objekte, objekte in opremo za usposabljanje, skladišča, prevozna sredstva, telekomunikacijske in alarmne naprave ter material, ki se namensko uporablja za zaščito, reševanje in pomoč ali je predviden za ta namen.
17. Zaščitna in reševalna oprema ter orodje so sredstva, izdelana v skladu s predpisanimi standardi in praviloma tipizirana, za osebno in skupinsko zaščito, oprema, vozila ter tehnična in druga sredstva, ki jih potrebujejo strokovnjaki, reševalne enote, službe in reševalci pri zaščiti, reševanju in pomoči.
18. Sredstva pomoči so živila, pitna voda, obleka, obutev, zdravila in drugi predmeti oziroma sredstva, ki so namenjena brezplačni razdelitvi ogroženemu in prizadetemu prebivalstvu kot pomoč za lajšanje posledic naravne in druge nesreče.
19. Ocena ogroženosti je kakovostna in količinska analiza naravnih ter drugih danosti za nastanek naravne in druge nesreče, z oceno možnega poteka in posledic nesreče, s predlagano stopnjo zaščite pred nevarnostmi ter predlogom preventivnih in drugih ukrepov za zaščito, reševanje in pomoč.
20. Načrt zaščite in reševanja je na podlagi ocene ogroženosti in spoznanj stroke razdelana zamisel zaščite, reševanja in pomoči ob določeni naravni ali drugi nesreči.
21. Povzročitelj nesreče je vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi nepravilnega ravnanja ali opustitve povzroči nesrečo oziroma je zanjo objektivno odgovorna.
21.a Neznani povzročitelj nesreče je fizična ali pravna oseba, ki povzroči nesrečo, pa pristojnemu organu v času izvajanja nalog zaščite, reševanja in pomoči ni znana.
22. Poškodovanci in bolniki so vse poškodovane, ranjene ali bolne civilne in vojaške osebe, ne glede na spol, starost in državljanstvo.
23. Zaščita obsega organizacijske, tehnične in druge ukrepe ter uporabo tehničnih in drugih sredstev za neposredno osebno in skupinsko zaščito ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja pred posledicami naravne in druge nesreče.
24. Reševanje obsega ukrepe in postopke za reševanje ljudi, katerih življenje ali zdravje je ogroženo, reševanje živali, premoženja ter kulturne dediščine pred posledicami naravne in druge nesreče.
25. Pomoč obsega ukrepe in storitve strokovnjakov, reševalnih enot in služb, uporabo zaščitne in reševalne opreme ter sredstev pomoči.
26. Prva pomoč je prva oskrba poškodovancev in bolnikov, ki so zaradi naravne in druge nesreče v življenjski nevarnosti ali v nevarnosti za svoje zdravje, in se opravlja zunaj zdravstvenih ustanov, skupaj z reševanjem na kraju samem.
27. Osnovni pogoji za življenje ob naravni in drugi nesreči so nujna zdravstvena oskrba ljudi in živali, nastanitev in oskrba ogroženih s pitno vodo, hrano, zdravili in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami, oskrba z električno energijo, zagotovitev nujnih prometnih povezav in delovanja komunalne infrastrukture, zagotovitev in zaščita nujne živinske krme ter zaščita kulturne dediščine.
28. Regija je geografsko, urbano ali kako drugače povezano območje dveh ali več lokalnih skupnosti, ki z vidika varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami predstavlja celoto.
29. Javni uslužbenec na področju zaščite in reševanja je javni uslužbenec, ki poklicno opravlja delo na področju zaščite in reševanja v lokalni skupnosti, v širši samoupravni skupnosti oziroma v državnem organu, ter javni uslužbenec, zaposlen v inšpektoratu, pristojnem za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
30. Zaklonišče je del objekta ali objekt, ki je zgrajen in opremljen s filtroventilacijskimi napravami in bivalno opremo, ki omogoča praviloma nekajdnevno bivanje in zaščito pred delovanjem bojnih sredstev ter radiološko, kemijsko in biološko zaščito.
31. Zaklonilnik je praviloma preurejen prostor ali začasni objekt, zgrajen kot pokrit rov, ki omogoča zaščito pred neposrednim delovanjem bojnih sredstev.
11. člen
(načelo javnosti)
(1) Podatki o nevarnostih ter o dejavnostih državnih organov, lokalnih skupnosti in drugih izvajalcev nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so javni.
(2) Država in lokalna skupnost morata zagotoviti, da je prebivalstvo na območju, ki bi ga lahko prizadela naravna ali druga nesreča, obveščeno o nevarnostih.
12. člen
(načelo preventive)
Država in lokalna skupnost pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v skladu s svojimi pristojnostmi, prednostno organizirata izvajanje preventivnih ukrepov.
14. člen
(načelo postopnosti pri uporabi sil in sredstev)
(1) Lokalna skupnost uporabi za zaščito, reševanje in pomoč ob naravni ali drugi nesreči najprej svoje sile in sredstva.
(2) V primerih, ko zaradi velikega obsega nesreče oziroma ogroženosti, sile in sredstva lokalne skupnosti niso zadostna ali niso zagotovljena med sosednjimi lokalnimi skupnostmi, država zagotavlja uporabo sil in sredstev iz širšega območja.
(3) Vojsko in obrambna sredstva je mogoče uporabiti za zaščito, reševanje in pomoč, če razpoložljive sile in sredstva ne zadoščajo za nujno reševanje ter pomoč in če vojska ni nujno potrebna pri opravljanju obrambnih nalog.
19a. člen
(pogodba o službi v Civilni zaščiti)
(1) S pripadniki Civilne zaščite, ki so razporejeni v enote, ki morajo vzdrževati stalno pripravljenost oziroma so namenjene za opravljanje specializiranih visoko strokovnih nalog, posebej nevarnih nalog ali za pomoč pri izvajanju nalog zaščite, reševanja in pomoči na območju regij, države ali izven države pri nudenju pomoči drugim državam oziroma izvajanju mednarodnih obveznosti države, se lahko sklene pogodba o službi v Civilni zaščiti. Pogodba o službi v Civilni zaščiti se lahko sklene tudi za opravljanje določenih dolžnosti v organih vodenja ter drugih enotah in službah Civilne zaščite. Pogodba o službi v Civilni zaščiti se sklene neposredno, lahko pa tudi na podlagi predhodnega javnega razpisa organa, pristojnega za organiziranje določenega organa vodenja, enote ali službe Civilne zaščite. Pogodbe o službi v Civilni zaščiti praviloma ne morejo skleniti policisti in pripadniki Slovenske vojske.
(2) Pogodba o službi v Civilni zaščiti se lahko sklene za določen čas oziroma za toliko časa, kolikor je pripadnik Civilne zaščite razporejen v določen organ, enoto ali službo, praviloma pa najmanj za pet let. Pogodba o službi v Civilni zaščiti se lahko sklene tudi z državljanom, ki izpolnjuje predpisane pogoje za sodelovanje v Civilni zaščiti, za delovanje pri nudenju pomoči ob naravnih in drugih nesrečah v drugih državah oziroma
pri izvajanju mednarodnih obveznosti države.
(3) Obstoječe delovno razmerje pripadnika Civilne zaščite, ki je sklenil pogodbo o službi v Civilni zaščiti in je bil pozvan ali napoten na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči, v času opravljanja teh nalog miruje. Delodajalec je pripadnika Civilne zaščite dolžan po izteku pogodbe o službi v Civilni zaščiti oziroma prenehanju opravljanja nalog zaščite, reševanja in pomoči vzeti nazaj na delo. Pripadnik Civilne zaščite se mora vrniti nazaj na delo najkasneje v petih dneh po izteku pogodbe o službi v Civilni zaščiti oziroma prenehanju opravljanja nalog zaščite, reševanja in pomoči. Pogodba o službi v Civilni zaščiti je poseben način razporejanja in izvajanja državljanske dolžnosti na področju zaščite in reševanja.
(4) V pogodbah o službi v Civilni zaščiti se določijo obveznosti pripadnika Civilne zaščite, zlasti v zvezi s pripravljenostjo, usposabljanjem, opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči, plačilom v času opravljanja teh nalog oziroma med usposabljanjem, plačilom za pripravljenost, prejemki ter drugimi pravicami in obveznostmi pripadnika, v višini in pod pogoji, ki jih določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada).
(5) Pripadnik Civilne zaščite, ki pogodbo o službi v Civilni zaščiti enostransko odpove pred iztekom roka, za katerega je bila sklenjena, vendar ne zaradi zdravstvenih razlogov, je dolžan vrniti prejeta plačila za pripravljenost in stroške usposabljanja v zadnjih 12 mesecih. Pogodbo o službi v Civilni zaščiti pred iztekom roka, za katerega je bila sklenjena, lahko prekine pristojni organ v primeru, če je bila enota, služba ali operativna sestava, za katero je bila sklenjena, ukinjena, če so bile naloge zaščite, reševanja in pomoči predčasno opravljene oziroma če pripadnik preneha izpolnjevati pogoje za službo v Civilni zaščiti.
(6) Pripadniku Civilne zaščite, ki pogodbo o službi v Civilni zaščiti odpove, vendar ne zaradi zdravstvenih razlogov, med naravno ali drugo nesrečo, med izrednim ali vojnim stanjem oziroma med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči v drugi državi, pogodba preneha z dnem vzpostavitve osnovnih pogojev za življenje oziroma z dnem prenehanja izrednega ali vojnega stanja oziroma z dnem vrnitve iz druge države po opravljenih nalogah zaščite, reševanja in pomoči. Če pripadnik Civilne zaščite neupravičeno preneha opravljati naloge zaščite, reševanja in pomoči pred iztekom pogodbe o službi v Civilni zaščiti, je dolžan vrniti prejeta plačila in stroške, določene v prejšnjem odstavku, v času dejanskega opravljanja nalog zaščite, reševanja in pomoči pa ima pravico do ene tretjine plačila, dogovorjenega s pogodbo o službi v Civilni zaščiti.
(7) Plača pripadnika Civilne zaščite med izvajanjem pomoči ob naravnih in drugih nesrečah v drugih državah oziroma pri izvajanju drugih mednarodnih obveznosti države se določi s smiselno uporabo predpisov, ki veljajo za plače pripadnikov Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti v mirovnih operacijah.
(8) Določbe tega člena glede plačil, delovnega razmerja in drugih pravic se smiselno uporabljajo tudi za pripadnike Civilne zaščite, ki so vpoklicani v aktivno službo.
19b. člen
(status javnih uslužbencev na področju zaščite in reševanja)
(1) Status pripadnika Civilne zaščite po tem zakonu ima med usposabljanjem in opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči ter med izrednim in vojnim stanjem tudi javni uslužbenec na področju zaščite in reševanja v pristojnem organu lokalne skupnosti, širše samoupravne skupnosti oziroma v državnem organu.
(2) Javni uslužbenec na področju zaščite in reševanja iz prejšnjega odstavka se ne razporeja na obrambne dolžnosti in nadaljuje s svojim delom tudi v izrednem ali vojnem stanju. Poleg pravic in dolžnosti pripadnika Civilne zaščite ima pri tem tudi pravice državljana, ki je razporejen na delovno dolžnost, če te niso v nasprotju s pravicami in dolžnostmi pripadnikov Civilne zaščite, določenimi s tem zakonom.
(3) Status pripadnika Civilne zaščite po tem zakonu ima med usposabljanjem in opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči v drugi državi oziroma pri izvrševanju mednarodnih obveznostih države ter med izrednim in vojnim stanjem tudi delavec, ki poklicno opravlja operativne naloge gasilstva ali druge reševalne službe, pa mu mednarodnopravno varstvo ni zagotovljeno na drug način.
23a. člen
(aktiviranje pripadnikov Civilne zaščite med delom)
(1) Pripadnik Civilne zaščite ali državljan, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom, je lahko pozvan k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči s pozivom preko tehničnih sredstev ali s sireno za javno alarmiranje preko pristojnega centra za obveščanje, ali s pisnim pozivom organa lokalne skupnosti oziroma državnega organa, pristojnega za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. V primeru, da je bil poziv dan s tehničnimi sredstvi, mora pristojni organ lokalne skupnosti ali državni organ, ki je pripadnika ali državljana pozval k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči, izdati tudi pisno potrdilo o odsotnosti z dela pripadnika Civilne zaščite ali državljana, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom, na podlagi katerega delodajalec opraviči njegovo odsotnost z dela.
(2) Delodajalec je dolžan omogočiti opravičeno odsotnost z dela v skladu s splošnimi predpisi o delovnih razmerjih pripadniku Civilne zaščite oziroma državljanu, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom, ki je bil med delom pozvan k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči na način iz prejšnjega odstavka v skladu z načrti zaščite in reševanja oziroma načrti za mobilizacijo in aktiviranje sil za zaščito, reševanje in pomoč.
(3) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za primer odsotnosti z dela zaradi vaj ali usposabljanja, na katere je bil pisno pozvan pripadnik Civilne zaščite oziroma državljan, ki prostovoljno sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči, s strani pristojnega organa lokalne skupnosti ali državnega organa, pristojnega za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v skladu s tem zakonom.
27. člen
(nadomestilo plače)
(1) Pripadniku Civilne zaščite med opravljanjem nalog v Civilni zaščiti, usposabljanjem in izvrševanjem materialne dolžnosti, na podlagi poziva pristojnega organa, pripada nadomestilo plače oziroma izgubljenega zaslužka za čas odsotnosti z dela zaradi opravljanja teh dolžnosti v višini in pod pogoji, ki jih določi vlada. Vlada določi merila za sklepanje pogodb o službi v Civilni zaščiti ter uredi tudi druga plačila, prejemke in povračila v zvezi z opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. Pravico do nadomestila plače oziroma izgubljenega zaslužka, prejemkov in povračil v skladu s tem členom imajo tudi državljani, ki prostovoljno in nepoklicno opravljajo naloge zaščite, reševanja in pomoči v enotah, službah in drugih operativnih sestavah društev in nevladnih organizacij v skladu s tem zakonom.
(2) Nadomestilo iz prejšnjega odstavka izplača delodajalec v breme države ali lokalne skupnosti, odvisno od tega, kje je državljan razporejen v Civilno zaščito. Če je državljan
razporejen v Civilno zaščito pri delodajalcu, stroški nadomestila plače bremenijo delodajalca.
(3) Če traja opravljanje nalog oziroma dolžnosti v Civilni zaščiti več kot štiri ure, ima pripadnik pravico do brezplačne prehrane v breme tistega, ki je pripadnika vpoklical.
(4) Delodajalec pripadnika Civilne zaščite oziroma državljana, ki v skladu s tem zakonom sodeluje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči, zaradi njegove udeležbe pri opravljanju teh nalog ne sme odpustiti, razporediti na drugo delovno mesto ali kako drugače oškodovati.
28. člen
(varstvo pri izvrševanju dolžnosti)
(1) Poškodba ali bolezen, ki nastane med opravljanjem nalog, usposabljanjem ali med izvrševanjem materialne dolžnosti v Civilni zaščiti, se šteje kot poškodba pri delu ali poklicna bolezen, za katero je državljan zavarovan po predpisih o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
(2) Za poškodbo iz prejšnjega odstavka se šteje tudi poškodba, ki jo je državljan utrpel na poti z doma ali z delovnega mesta na zbirališče, oziroma pri povratku po običajni poti do doma ali delovnega mesta.
(3) Kraj in čas nastanka poškodbe ugotovi organ, ki je državljana vpoklical ali pristojni poveljnik Civilne zaščite oziroma vodja intervencije, v kateri se je državljan poškodoval.
(4) Družinski člani državljana, ki je izgubil življenje pri opravljanju nalog ali drugih dolžnosti v Civilni zaščiti, imajo po njem pravico do pokojnine ter pravico do povračila stroškov prevoza in pogrebnih stroškov, v skladu s predpisi o pokojninskem, invalidskem in zdravstvenem zavarovanju.
(5) Osnova za odmero pravic po tem členu je mesečna plača delavca v državi v zadnjem mesecu pred nastankom poškodbe, če je to za državljana ugodneje.
(6) Stroške zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja ter pravice iz prejšnjih odstavkov tega člena krije država oziroma lokalna skupnost, če državljan ni zavarovan na drugi podlagi.
31. člen
(odgovornost za povzročeno škodo)
(1) Država in lokalna skupnost sta odgovorni za škodo, povzročeno tretjim osebam namenoma ali zaradi velike malomarnosti pri izvajanju dejavnosti zaščite, reševanja in pomoči ter pri usposabljanju in drugih službenih opravilih, ki so povezana z varstvom pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Državljan, ki je pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka povzročil škodo namenoma ali iz velike malomarnosti, odgovarja po predpisih, ki urejajo odškodninsko odgovornost delavcev v državni upravi.
36. člen
(pristojnosti države)
V državni pristojnosti je:
- urejanje sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- načrtovanje razvojnih projektov in raziskovalne dejavnosti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- priprava in uresničevanje nacionalnega programa in načrta varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- izdelava ocen ogroženosti ter državnih načrtov zaščite in reševanja;
- organiziranje in opremljanje državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč;
- vodenje sil za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, ki prizadenejo dve ali več lokalnih skupnosti;
- organiziranje in izvajanje opazovanja, obveščanja in alarmiranja na območju države in regij ter organiziranje in vzdrževanje enotnega sistema javnega alarmiranja;
- organiziranje in vzdrževanje elektronskih komunikacij za potrebe zaščite, reševanja in pomoči do lokalnih skupnosti ter določanje enotnega sistema elektronskih komunikacij;
- ocenjevanje škode, ki jo povzročijo naravne in druge nesreče;
- organiziranje in vzdrževanje informacijsko komunikacijskega sistema za potrebe zaščite, reševanja in pomoči, v katerega so vključene tudi občine ter organi vodenja, enote in službe ter druge operativne sestave za zaščito, reševanje in pomoč;
- pomoč pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč, da se zavaruje zdravje in življenje ljudi, premoženje, kulturna dediščina in okolje, prepreči nastajanje nadaljnje škode in zagotovi druge osnovne pogoje za življenje;
- določanje izobraževalnih programov in programov usposabljanja s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter izvajanje programov, ki so državnega pomena;
- inšpekcija nad izvajanjem predpisov in ukrepov varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- urejanje meddržavnega in drugega mednarodnega sodelovanja na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
37. člen
(pristojnosti občine)
(1) Občina ureja in izvaja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami na svojem območju.
(2) V občinski pristojnosti je:
- urejanje sistema zaščite, reševanja in pomoči v občini v skladu s tem zakonom;
- spremljanje nevarnosti, obveščanje in alarmiranje prebivalstva o pretečih nevarnostih;
- zagotavljanje elektronskih komunikacij za potrebe zaščite, reševanja in pomoči v skladu z enotnim informacijsko komunikacijskim sistemom;
- načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov;
- izdelava ocen ogroženosti ter načrtov zaščite in reševanja;
- organiziranje, razvijanje ter vodenje osebne in vzajemne zaščite;
- organiziranje, vodenje in izvajanje zaščite, reševanja in pomoči na območju občine;
- določanje, organiziranje in opremljanje organov, enot in služb Civilne zaščite ter drugih sil za zaščito, reševanje in pomoč v občini;
- zagotavljanje nujnih sredstev za začasno nastanitev v primeru naravnih in drugih nesreč;
- določanje in izvajanje programov usposabljanja občinskega pomena;
- usklajevanje načrtov in drugih priprav za zaščito, reševanje in pomoč s sosednjimi občinami in državo;
- zagotavljanje osnovnih pogojev za življenje ter odpravljanje posledic naravnih in drugih nesreč;
- določanje organizacij, ki so posebnega pomena za zaščito, reševanje in pomoč v občini;
- mednarodno sodelovanje na področju zaščite, reševanja in pomoči v skladu s tem zakonom.
(3) Občine pri opravljanju nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami sodelujejo med seboj ter lahko v ta namen združujejo sredstva in oblikujejo skupne službe za opravljanje skupnih zadev varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
43. člen
(programi in načrti lokalnih skupnosti)
Lokalne skupnosti sprejmejo svoje programe in načrte varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom.
44. člen
(ocena ogroženosti)
(1) Načrtovanje zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah ter v vojnem stanju mora temeljiti na ocenah ogroženosti in drugih strokovnih podlagah.
(2) Ocene ogroženosti za območje države ali del območja države za posamezne naravne in druge nesreče ter v vojnem stanju izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z drugimi ministrstvi.
(3) Ocene ogroženosti za območje občine izdela pristojni občinski organ.
(4) Minister predpiše metodologijo za izdelavo ocen ogroženosti.
46. člen
(nosilci načrtovanja)
(1) Državne načrte zaščite in reševanja izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z drugimi ministrstvi. Kot del državnih načrtov zaščite in reševanja se načrtujejo ukrepi in naloge po ministrstvih in dejavnostih ter pri drugih nosilcih izdelave načrtov zaščite in reševanja, s katerimi se zagotovi načrtna višja pripravljenost oziroma usklajeno izvajanje zaščite, reševanja in pomoči v skladu z odločitvami ali obveznostmi, prevzetimi v mednarodnih organizacijah z mednarodnimi pogodbami, zlasti pri odzivanju države samostojno ali v sodelovanju z drugimi državami na krizne razmere praviloma izven države.
(2) Občinske načrte zaščite in reševanja izdelajo pristojni občinski organi.
(3) Župan lahko odloči, da poleg gospodarskih družb, zavodov in organizacij iz 38. člena tega zakona načrte zaščite in reševanja izdelajo tudi druge gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije na območju občine.
(4) Nosilci izdelave načrtov zaščite in reševanje morajo sprejete načrte zaščite in reševanja javno predstaviti.
(5) Vlada podrobneje uredi vsebino ter izdelavo načrtov zaščite in reševanja.
52. člen
(zbirke podatkov)
(1) Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje za opravljanje upravnih in strokovnih zadev varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami zbira, obdeluje, posreduje in uporablja podatke o:
- naravnih in drugih pojavih, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- virih nevarnosti naravnih in drugih nesreč;
- naravnih in drugih nesrečah ter povzročenih škodah;
- silah ter sredstvih za zaščito, reševanje in pomoč;
- intervencijah sil za zaščito, reševanje in pomoč;
- stroških varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Državni organi, organi lokalnih skupnosti, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije ter organi vodenja in vodje intervencij morajo brezplačno in na predpisan način sporočati podatke iz prejšnjega odstavka Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki tudi te podatke zbira v centralni zbirki, obdeluje in omogoča dostop do njih izvajalcem nalog zaščite, reševanja in pomoči. Tako zbrani podatki se lahko uporabijo tudi za pripravo programov odprave posledic naravnih in drugih nesreč.
(3) Minister predpiše metodologijo zbiranja, obdelave, shranjevanja, posredovanja in uporabe podatkov ter pogoje za izkazovanje in izmenjavo podatkov s tujimi državami ter
mednarodnimi organizacijami.
55. člen
(delo centrov in objava nujnih obvestil)
(1) Center za obveščanje Republike Slovenije in regijski centri za obveščanje delujejo neprekinjeno.
(2) Regijski centri za obveščanje sprejemajo, obdelujejo in prenašajo zlasti klice v sili na klicno številko 112 za pomoč gasilcev, službe nujne medicinske pomoči oziroma za pomoč drugih reševalnih služb ter aktivirajo sile za zaščito, reševanje in pomoč v skladu z načrti zaščite in reševanja, načrti za aktiviranje ter odločitvami pristojnih organov. Centri za obveščanje zagotavljajo informacijsko in komunikacijsko podporo pri vodenju in izvajanju zaščite, reševanja in pomoči. V skladu z načrti zaščite in reševanja ter predpisi centri za obveščanje o nesrečah obveščajo tudi pristojne inšpekcijske službe na
področju varstva zdravja, živali ter rastlin, varne prehrane ter okolja in prostora.
(3) Preko centrov za obveščanje ali neposredno se prenašajo tudi zahteve, pozivi, razglasi, pojasnila in napotila ob alarmih ter druga nujna sporočila v zvezi z nevarnostmi naravnih in drugih nesreč vlade, župana, pristojnega poveljnika Civilne zaščite ali državnega organa oziroma organa lokalne skupnosti, pristojnega za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki jih morajo mediji brez odlašanja brezplačno objaviti v skladu z zakonom, ki ureja medije. Objava nujnih pozivov, razglasov ter drugih sporočil ima prednost v vseh sredstvih javnega obveščanja.
62. člen
(sprejem in oskrba ogroženih prebivalcev)
(1) Država in občine so dolžne v skladu s tem zakonom zagotoviti zatočišče in nujno oskrbo prebivalcem, ki so zaradi naravne ali druge nesreče ostali brez doma ter sredstev za preživljanje in ki se zaradi ogroženosti zadržujejo zunaj svojega prebivališča.
(2) Župan lahko izjemoma odredi, da morajo lastniki ali uporabniki stanovanjskih hiš začasno sprejeti na stanovanje evakuirane ter ogrožene osebe iz prejšnjega odstavka, če njihove nastanitve ni mogoče zagotoviti na drug način.
70. člen
(vsebina in odgovornost)
(1) Osebna in vzajemna zaščita obsegata ukrepe prebivalcev za preprečevanje in ublažitev posledic naravnih in drugih nesreč za njihovo zdravje in življenje ter varnost njihovega premoženja.
(2) Za organiziranje, razvijanje in usmerjanje osebne in vzajemne zaščite skrbi lokalna skupnost, ki v ta namen lahko organizira svetovalno službo.
(3) Vlada predpiše sredstva in opremo za osebno in skupinsko zaščito ob naravnih in drugih nesrečah, ki jo morajo zagotoviti prebivalci, lastniki in uporabniki stavb, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije ter državni organi.
74. člen
(javne službe za zaščito, reševanje in pomoč)
Javne službe za zaščito, reševanje in pomoč so:
- gasilska služba, ki jo opravljajo gasilske enote v skladu s predpisi o gasilstvu;
- gorska reševalna služba, ki jo opravljajo postaje Gorske reševalne službe v skladu z merili za organiziranje in opremljanje enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč;
- jamarska reševalna služba, ki jo opravljajo jamarji - reševalci pri jamarskih društvih v skladu z odločitvijo pristojnega državnega organa;
- podvodna reševalna služba, ki jo opravljajo postaje Podvodne reševalne službe v skladu z merili za organiziranje in opremljanje enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč;
- služba za zaščito in reševanje ob ekoloških in drugih nesrečah na morju, ki jo organizirajo lokalne skupnosti in država.
(2) Enotno poizvedovalno službo v zvezi z zbiranjem, obveščanjem in evidentiranjem podatkov o prizadetih ob naravnih in drugih nesrečah, vključno v izrednem ali vojnem stanju, organizira in izvaja Rdeči križ Slovenije. Rdeči križ Slovenije izvaja usposabljanje za prvo pomoč ter izvaja tudi druga javna pooblastila na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v skladu z zakonom ter opravlja naloge v skladu z merili za organiziranje in opremljanje enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč.
75. člen
(gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije)
(1) Za opravljanje določenih operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči lahko pristojni državni organ ali organ lokalne skupnosti določi gospodarske družbe, zavode in druge organizacije, ki imajo za ta namen ustrezne kadre in sredstva.
(2) Gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije določijo svojo organiziranost za opravljanje nalog iz prejšnjega odstavka, skrbijo za strokovno usposabljanje svojih delavcev ter izvajajo druge priprave za delovanje ob naravnih in drugih nesrečah.
(3) Pristojni organ lokalne skupnosti ali državni organ zagotovi gospodarskim družbam, zavodom in drugim organizacijam, ki jih določi za opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči, nadomestilo dejanskih stroškov za sodelovanje pri opravljanju nalog ter za izvajanje priprav, ki presegajo njihovo redno dejavnost.
(4) Vlada v merilih za organiziranje in opremljanje enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč predpiše v skladu s prvim odstavkom tega člena tudi merila za določanje gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij, ki imajo določeno opremo oziroma druge zmogljivosti ali opravljajo dejavnost, ki je pomembna za izvajanje zaščite, reševanja in pomoči. V vsaki regiji se določi tudi gospodarska družba, ki ima ustrezne gradbene in druge zmogljivosti za izvajanje tehničnega reševanja ter drugih določenih operativnih nalog zaščite in reševanja. S temi gospodarskimi družbami, zavodi in drugimi organizacijami Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, drug pristojni državni organ ali pristojni organ lokalne skupnosti sklene pogodbe, s katerimi se določi njihovo sodelovanje in obveznosti pod pogoji iz prejšnjega odstavka o
njihovem sodelovanju pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči ter medsebojne obveznosti pri tem.
(5) Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje in pristojni organ lokalne skupnosti v skladu z merili za organiziranje, opremljanje in usposabljanje enot, služb in drugih operativnih sestav društev in nevladnih organizacij sklene pogodbe iz prejšnjega odstavka tudi z društvi in nevladnimi organizacijami, ki te enote, službe in druge operativne sestave organizirajo. V teh pogodbah se določijo zlasti vrsta in obseg enot, služb in drugih operativnih sestav, opravljanje javne službe v skladu s tem zakonom, odgovornost za zagotavljanje in vzdrževanje pripravljenosti in druge medsebojne obveznosti za njihovo sodelovanje pri zaščiti, reševanju in pomoči.
(6) Na podlagi pogodb iz četrtega in petega odstavka tega člena se lahko za vzdrževanje potrebne pripravljenosti za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči gospodarskim družbam, zavodom in drugim organizacijam ter društvom in nevladnim organizacijam zagotavlja brezplačno zaščitna in reševalna oprema ter orodja, ki jih morajo vzdrževati, odsvojijo pa jo lahko le zaradi nadomestitve z novo opremo.
76. člen
(enote in službe Civilne zaščite)
(1) Za opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči se organizirajo enote in službe Civilne zaščite, kadar nalog zaščite, reševanja in pomoči ni mogoče zagotoviti z izvajalci iz poklicnih reševalnih služb, z izvajalci iz 73. in 75. člena tega zakona ali so njihove zmogljivosti nezadostne glede na načrte zaščite in reševanja, in sicer:
- tehnično reševalne enote;
- enote za prvo veterinarsko pomoč;
- enote in službe za radiološko, kemijsko in biološko zaščito,
- enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi;
- enote za uporabo zaklonišč;
- logistični in informacijski centri;
- službe za podporo;
- druge enote in službe glede na ocene ogroženosti.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se v skladu z načrti zaščite in reševanja ter ocenami ogroženosti za opravljanje določenih nalog zaščite, reševanja in pomoči lahko organizirajo stalne ali začasne strokovne skupine, komisije za ocenjevanje poškodovanosti objektov in druge strokovne naloge. S člani strokovnih skupin in komisij lahko pristojni državni organ ali organ lokalne skupnosti, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, sklene pogodbo o medsebojnih obveznostih.
(3) Država, lokalne skupnosti, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije organizirajo enote in službe iz prvega odstavka tega člena v skladu z merili za organiziranje, opremljanje in usposabljanje Civilne zaščite, ki jih predpiše vlada. V njih se določijo tudi merila za imenovanje poverjenikov Civilne zaščite, ki skrbijo zlasti za osebno in vzajemno zaščito.
85. člen
(posebna pooblastila)
(1) Poveljnik Civilne zaščite ali vodja intervencije ima pravico in dolžnost, da med vodenjem zaščite, reševanja in pomoči prepove dostop nepooblaščenim osebam na kraj nesreče in promet mimo tega kraja ter odredi:
- umik ljudi, živali in premoženja iz ogroženih objektov in območij;
- vstop v stanovanje;
- uporabo določenih sredstev elektronskih komunikacij oziroma njihovo vzpostavitev;
- odstranitev ovir, ki onemogočajo uspešno intervencijo;
- uporabo tujega prevoznega sredstva za prevoz poškodovanih oseb oziroma potrebnih sredstev za zaščito, reševanje in pomoč;
- obvezno sodelovanje državljanov pri reševanju v skladu z njihovimi sposobnostmi in sredstvi, ki so primerna za reševanje;
- uporabo tujega zemljišča za izvajanje zaščite, reševanja in pomoči;
- uporabo zemljišča za začasno deponiranje ruševin, zemljin ali drugega materiala, ki nastaja pri izvajanju nalog zaščite, reševanja in pomoči za zagotovitev osnovnih pogojev za življenje;
- porušitev objekta oziroma posek drevja.
(2) Ukrepe iz prejšnjega odstavka lahko poveljnik Civilne zaščite ali vodja intervencije odredi le, če ne more drugače zavarovati ljudi in premoženja ter zagotoviti izvajanja zaščite, reševanja in pomoči, trajati pa smejo le toliko časa, kolikor je to nujno potrebno.
(3) Umik ljudi iz prvega odstavka tega člena se odredi, če so neposredno ogrožena njihova življenja zaradi požara, eksplozije ali druge nevarnosti, in traja toliko časa, dokler nevarnost ni odpravljena. Pri izvedbi umika pomaga policija.
(4) Poveljnik Civilne zaščite ali vodja intervencije lahko med vodenjem zaščite, reševanja in pomoči, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, odredi izvedbo nujnih gradbenih, tehničnih in drugih del gospodarski družbi, zavodu ali drugi organizaciji, s katero ima pristojni državni organ ali organ lokalne skupnosti sklenjeno pogodbo za opravljanje določenih operativnih nalog zaščite in reševanja v skladu s tem zakonom. Če take gospodarske družbe, zavoda ali druge organizacije ni, je pa izvedba del nujna za zaščito in reševanje ljudi, premoženja, živali ali okolja oziroma zaradi odvrnitve neposredne ogroženosti, poveljnik Civilne zaščite ali vodja intervencije lahko izvedbo takih del odredi tisti fizični ali pravni osebi, ki ima ustrezno opremo ali zmogljivosti za izvedbo teh del. Odredba se izda pisno, izjemoma, če razmere to onemogočajo, se izda ustno in naknadno tudi pisno, takoj ko je to mogoče. V odredbi se določita zlasti vrsta in obseg del, ki jih je treba opraviti.
(5) O odločitvah poveljnika Civilne zaščite ali vodje intervencije po tem členu se praviloma vodi delovodnik, pri čemer se za odločitve, ki so povezane z večjimi finančnimi posledicami, izdajajo pisne odredbe. Če razmere to onemogočajo, se pisna odredba izda takoj, ko je to mogoče. S pisno odredbo poveljnik Civilne zaščite ali vodja intervencije lahko v nujnih primerih odredi tudi lastnikom ali uporabnikom stanovanjskih in drugih nastanitvenih objektov, da začasno sprejmejo v oskrbo ogrožene osebe, dokler o tem ne odloči župan.
(6) Nujna dela pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči so dela, potrebna za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči ob nesreči ter dela iz četrtega odstavka tega člena. O
zagotovitvi sredstev za stroške nujnih del pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, ki jih vodijo pristojni organi lokalne skupnosti, odloča župan, oziroma vlada, če izvajanje zaščite in reševanja vodijo pristojni regijski ali državni organi.
86a. člen
(opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči
v drugih državah)
(1) Pomoč pri zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah drugim državam in izvajanje mednarodnih obveznosti države opravljajo določene enote, službe in operativne sestave za zaščito, reševanje in pomoč, praviloma organizirane na ravni države ali regije v skladu s tem zakonom. Za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči v drugi državi se lahko posebej organizira določena operativna sestava. O pomoči drugim državam odloča vlada na predlog poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije oziroma ministra, če gre za izvajanje mednarodnih obveznosti države. Vlada lahko po potrebi odloči, da enote, službe in operativne sestave, ki so poslane v pomoč drugi državi, lahko opravljajo tudi naloge zaščite, reševanja in pomoči, ki jih v Republiki Sloveniji ne opravljajo, ne smejo pa opravljati nalog, ki so v nasprotju z mednarodnopravnim položajem Civilne zaščite.
(2) Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje lahko uvrsti določene enote, službe in operativne sestave iz prejšnjega odstavka, glede na njihovo opremljenost, usposobljenost in pripravljenost, v evidence sil za zaščito, reševanje in pomoč, ki jih vodijo mednarodne organizacije, katerih članica je Republika Slovenija, za pomoč v drugih državah. Pripadniki take enote, službe in operativne sestave morajo biti obveščeni, da so lahko napoteni na izvajanje nalog v druge države. Praviloma se s pripadniki take enote, službe in operativne sestave sklene pogodba o službi v Civilni zaščiti v skladu s tem zakonom.
(3) Enoto, službo ali operativno sestavo, ki je poslana na opravljanje nalog zaščite in reševanja v drugo državo ali izvrševanje drugih mednarodnih obveznosti države, vodijo njeni poveljniki ali vodje v skladu s tem zakonom ter odločitvami pristojnih organov države oziroma mednarodnih organizacij, v katerih se naloge opravljajo. V primeru dvoma poveljnik ali vodja odloča v skladu z usmeritvami pristojnega organa v Republiki Sloveniji oziroma v skladu s tem zakonom.
(4) Pri delovanju enot, služb in operativnih sestav v drugi državi se za notranje odnose, uveljavljanje odškodninske in kazenske odgovornosti pripadnikov ter druga vprašanja delovanja uporablja ta zakon. Če posamezno vprašanje s tem zakonom ni urejeno, se smiselno uporabljajo predpisi o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije. Poveljnik ali vodja enote, službe ali operativne sestave pripadnika, ki grobo krši disciplino oziroma za katerega obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, pošlje nazaj v državo.
(5) Vsi pripadniki enot, služb in operativnih sestav, ki so napotene na usposabljanje ali vaje izven države ali izvajanje pomoči drugi državi ob nesreči oziroma na izvajanje mednarodnih obveznostih države, morajo biti zavarovani za primer smrti, trajne izgube splošne delovne zmožnosti in prehodne nezmožnosti za delo.
(6) Na obmejnih območjih se v pomoč na obmejno območje druge države lahko pošlje katerokoli enoto, službo ali operativno sestavo na podlagi odločitve pristojnih organov in v skladu z načrti zaščite in reševanja, če z mednarodno pogodbo ali mednarodnim nepogodbenim pravnim aktom ni drugače določeno.
87. člen
(štabi Civilne zaščite)
(1) Za strokovno pomoč pri vodenju ter za opravljanje drugih operativno-strokovnih nalog zaščite, reševanja in pomoči se organizirajo štabi Civilne zaščite.
(2) Štabi Civilne zaščite so:
- Štab Civilne zaščite Republike Slovenije;
- regijski štabi;
- občinski oziroma mestni štabi;
- sektorski oziroma krajevni štabi;
- štabi Civilne zaščite gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij.
(3) Delo štaba vodi poveljnik Civilne zaščite, v njegovi odsotnosti pa namestnik poveljnika. Štab ima določeno število članov, ki se imenujejo iz vrst strokovnjakov ter predstavnikov tistih organov, organizacij in služb, ki sodelujejo pri zaščiti, reševanju in pomoči v skladu z načrti zaščite in reševanja. V regijskih štabih Civilne zaščite in v Štabu Civilne zaščite Republike Slovenije sodelujejo tudi predstavniki policije in Slovenske vojske.
96. člen
(poveljnik in štab Civilne zaščite regije)
(1) Za strokovno-operativno vodenje sil za zaščito, reševanje in pomoč v regiji vlada imenuje regijske poveljnike in štabe Civilne zaščite ter določi območje njihove odgovornosti.
(2) Regijski poveljniki Civilne zaščite so za svoje delo odgovorni poveljniku Civilne zaščite Republike Slovenije.
97. člen
(komisije za ocenjevanje škode)
(1) Za ocenjevanje škode ob naravnih in drugih nesrečah ter za pripravo predlogov za odpravo njihovih posledic vlada imenuje državno in regijske komisije za ocenjevanje škode.
(2) Člane komisij iz prejšnjega odstavka imenuje vlada iz vrst strokovnjakov in predstavnikov državne uprave, lokalnih skupnosti, javnih služb, gospodarskih družb ter zavarovalnic.
(3) Oškodovanci na svoje stroške zberejo dokazila o škodi, ki so jo utrpeli zaradi naravne ali druge nesreče in jo predložijo pristojni komisiji v oceno in potrditev.
(4) Materialno škodo in druge posledice naravnih in drugih nesreč komisije ocenjujejo na podlagi metodologije, ki jo predpiše vlada.
2. Zakon o varstvu pred požarom
6. člen
(načelo celovitosti)
(1) Republika Slovenija (v nadaljnjem besedilu: država), občine in druge samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti) zagotavljajo celovit sistem varstva pred požarom s sprejemanjem predpisov, načrtovanjem in izvajanjem ukrepov, nadzorom, politiko financiranja in drugimi ukrepi.
11. člen
(načelo spodbujanja)
(1) Država in samoupravne lokalne skupnosti so dolžne spodbujati razvoj požarno nenevarnih tehnologij in takih posegov v prostor, ki zmanjšujejo ali preprečujejo nastanek požarov.
12. člen
(načelo javnosti)
(1) Javnost ima pravico biti obveščena o dejavnostih in drugih zadevah varstva pred požarom. Podatki o stanju in varstvu pred požarom so javni.
(2) Državni organi in organi samoupravne lokalne skupnosti obveščajo javnost in dajejo podatke v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.
31. člen
(požarno zavarovanje)
(1) Požarno zavarovanje, ki ga izvajajo zavarovalnice, je sestavni del varstva pred požarom.
(2) Zavarovalnice v pogojih požarnega zavarovanja določijo najmanj enako požarno varnost, kot jo določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.
(3) Povzročitelj požarnega tveganja se mora v skladu z zakonom zavarovati proti odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči nesreča tretjim osebam, samoupravni lokalni skupnosti ali državi.
32. člen
(namen in nosilec)
(1) Ministrstvo vzpostavi informacijski sistem, ki vsebuje evidence in podatke o:
1. požarih in nastali škodi;
2. eksplozijah in nastali škodi;
3. gasilskih intervencijah;
4. organizacijah in delavcih, ki se ukvarjajo z varstvom pred požarom;
5. opremi, napravah in drugih sredstvih za požarno zaščito;
6. fizičnih in pravnih osebah, ki so v skladu s tem zakonom pooblaščene za opravljanje nalog varstva pred požarom;
7. fizičnih in pravnih osebah, ki imajo vgrajene sisteme aktivne požarne zaščite;
8. o preizkusih znanja in strokovnih izpitih iz varstva pred požarom.
(2) Državni organi, pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki oziroma posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, morajo voditi evidenco s podatki o:
1. požarih in eksplozijah pri njih ter o nastali škodi;
2. usposobljenosti pri njih zaposlenih delavcev za varstvo pred požarom;
3. opremi, napravah in drugih sredstvih za varstvo pred požarom,
s katerimi razpolagajo oziroma so v objektih ali prostorih, ki jih uporabljajo.
(3) Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki so dolžni ministrstvu poročati o dogodkih, povezanih s požari in eksplozijami.
(4) Minister predpiše vsebino in način zbiranja, obdelave ter izmenjave podatkov iz tega člena.
33. člen
(zbirke podatkov)
(1) V zbirkah podatkov iz 4., 6. in 8. točke prvega odstavka ter 2. točke drugega odstavka prejšnjega člena se zbirajo in obdelujejo naslednji osebni podatki:
- osebno ime;
- datum in kraj rojstva;
- stalno in začasno prebivališče;
- izobrazba;
- zaposlitev;
- vrsta, način in periodičnost usposabljanja za varstvo pred požarom;
- vrsta in datum opravljanja strokovnega izpita.
(2) V zbirki podatkov iz 7. točke prvega odstavka prejšnjega člena se za namene iz četrtega odstavka tega člena o fizičnih in pravnih osebah zbirajo naslednji podatki:
- osebno ime oziroma firma;
- vrsta vgrajenega sistema;
- pregled in potrdilo o brezhibnem delovanju.
(3) Osebni podatki, določeni v tem členu, se pridobivajo neposredno od posameznikov, o katerih se vodijo evidence, ali pa se pridobijo iz že obstoječih zbirk podatkov ter se hranijo, uporabljajo in obdelujejo le toliko časa, kot je to potrebno za dosego namena, za katerega so bili zbrani. Po uresničitvi namena, uporabe ali obdelave se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivska gradiva in arhive.
(4) Osebne podatke, določene v tem členu, smejo uporabljati in obdelovati:
- državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki ter osebe, pooblaščene za varstvo pred požarom, za izvajanje preventivnih in drugih ukrepov varstva pred požarom;
- državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti za izvajanje nalog na področju varstva pred požarom ter drugih nalog na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, za katere so pristojni in kadar je tako določeno z zakonom;
- inšpektorji za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami za opravljanje nalog, določenih s tem zakonom, zakonom, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ter zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.
43. člen
(posebni ukrepi)
(1) Vlada ali minister lahko predpiše ali razglasi posebne ukrepe varstva pred požarom v naseljih ali naravnem okolju.
(2) Samoupravna lokalna skupnost lahko glede na geografske, vremenske, urbanistične ali druge razmere predpiše posebne ukrepe varstva pred požarom za naselje ali naravno okolje ter razglasi povečano požarno ogroženost na svojem območju.
(3) Predpisani posebni ukrepi samoupravne lokalne skupnosti ne smejo biti v nasprotju z ukrepi, ki jih prepiše ali razglasi Vlada ali minister.
44. člen
(opozorila prebivalstvu)
(1) Ministrstvo, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, drugi pristojni organi ter gasilske organizacije dajejo v času povečane požarne ogroženosti in ob velikih požarih v naselju oziroma v naravnem okolju opozorila, napotila ali prepovedi prebivalstvu.
57. člen
(viri financiranja)
(1) Varstvo pred požarom se financira iz:
1. proračuna Republike Slovenije;
2. proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti;
3. prostovoljnih prispevkov pravnih in fizičnih oseb;
4. drugih virov.
61. člen
(1) Z globo od 300.000 do 3.000.000 tolarjev se kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek, če:
1. o varstvu pred požarom ne usposobi vsakega, ki je redno ali začasno oziroma občasno zaposlen pri njem, ob nastopu dela ali premestitvi na drugo delovno mesto ali ob začetku opravljanja drugega dela ali spremembi ali uvajanju nove delovne operacije ali spremembi in uvajanju nove tehnologije (prvi odstavek 20. člena);
2. najame za usposabljanje za varstvo pred požarom fizično ali pravno osebo, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev (tretji odstavek 20. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena);
3. izvaja usposabljanje za varstvo pred požarom v nasprotju s predpisom, ki ureja vrsto, način in periodičnost usposabljanja tretji odstavek 20. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena);
4. usposablja za varstvo pred požarom in ne izpolnjuje predpisanih pogojev (tretji odstavek 20. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena);
5. nima študije požarne varnosti za graditev, rekonstrukcijo ali nadomestno gradnjo objekta pri katerem je obvezna (prvi odstavek 30. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena);
6. izdeluje študije požarne varnosti in ne izpolnjuje predpisanih pogojev (drugi odstavek 30. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena);
7. izdeluje študije požarne varnosti v nasprotju s predpisi (drugi odstavek 30. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena);
8. ne vodi evidence s podatki o požarih ali eksplozijah pri njih ter o nastali škodi, o usposobljenosti zaposlenih delavcev za varstvo pred požarom, o opremi, napravah in drugih sredstvih za varstvo pred požarom (drugi odstavek 32. člena);
9. ministrstvu ne poroča o dogodkih, povezanih s požari ali eksplozijami (tretji odstavek 32. člena);
10. v nasprotju z zakonom uporabljajo ali obdelujejo osebne podatke iz 32. in 33. člena tega zakona (tretji in četrti odstavek 33. člena);
11. pretaka količine nad 5 m3 lahko vnetljivih snovi ali gorljivih plinov ali vari, uporablja odprt plamen ali orodje, ki pri uporabi proizvaja iskre, v prostoru, ki je nevaren za požar ali ni posebej prilagojen za ta opravila ali prireja javni shod ali prireditev, na kateri je nevarnost, da izbruhne požar ali pride do eksplozije, in ne organizira požarne straže ali je ne izvaja ves čas povečane požarne nevarnosti (prvi odstavek 37. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena);
12. ne organizira požarne straže, ko je razglašena povečana nevarnost požarov v naravnem okolju ali če je ne izvaja ves čas povečane požarne nevarnosti (4. točka prvega odstavka 37. členav zvezi z tretjim odstavkom istega člena);
13. organizira požarno stražo tako, da jo opravljajo osebe, ki niso gasilci, oziroma v primeru iz 1. in 2. točke prvega odstavka 37. člena tega zakona za gašenje usposobljene osebe, pa ne gre za opravljanje del v požarno bolj ogroženih objektih ...in objektih v katerih se zbira več ljudi, določenih s tem zakonom (drugi odstavek 37. člena);
14. uporablja opremo, naprave ali druga sredstva za varstvo pred požarom, ki niso skladna s predpisi, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti (38. člen);
15. preizkuša opremo, naprave ali druga sredstva za varstvo pred požarom in o tem izdaja potrdila v skladu s predpisi o standardizaciji, pa za to nima pooblastila ministra (četrti odstavek 38. člena);
16. vzdržuje ročne in prevozne gasilne aparate in za to ni pooblaščen ali če opravlja njihovo vzdrževanje v nasprotju s predpisi (prvi odstavek 40. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena);
17. izdaja potrdila o brezhibnem delovanju vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite in o opravljenem tehničnem nadzoru in ne izpolnjuje predpisanih pogojev za preizkušanje ali če ne pošlje kopije potrdila Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje ali če opravlja .preizkuse v nasprotju s predpisi (drugi in tretji odstavek 41. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena);
18. opravlja požarno varovanje in ne izpolnjuje predpisanih pogojev (prvi odstavek 42. člena).
(2) Z globo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
62. člen
(1) Z globo 300.000 do 1.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek lastnik ali uporabnik, ki je pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. nima požarnega reda ali skupnega požarnega reda ali če del požarnega reda ni izobešen na vidnem mestu ali če nima izdelanega požarnega reda v skladu s predpisano vsebino in pogoji (prvi, drugi in tretji odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
2. če kot lastnik ali uporabnik, ki uporablja isti objekt z drugimi lastniki ali uporabniki, ni uskladil načrta evakuacije (drugi odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
3. v poslovnih, stanovanjskih ali industrijskih objektih ne izbere in namesti gasilnih aparatov v skladu s predpisanimi merili za izbiro in namestitev gasilnih aparatov (četrti odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
4. v poslovnih, stanovanjskih ali industrijskih objektih nima pripravljene opreme, naprav ali drugih sredstev za varstvo pred požarom ali če jih ne vzdržuje v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalca ali če dostop do opreme, naprav in sredstev za varstvo pred požarom ni prost (četrti odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
5. v poslovnih, stanovanjskih ali industrijskih objektih evakuacijske poti in prehodi, dostopi, dovozi ter delovne površine za intervencijska vozila niso proste in prehodne (četrti odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
6. nima v požarno bolj ogroženemu objektu ali v objektu, v katerem se zbira več ljudi, izdelanega požarnega načrta in načrta evakuacije ob požaru (peti odstavek 35. člena v zvezi s šestim odstavkom istega člena);
7. kot lastnik ali uporabnik poslovnih, stanovanjskih ali industrijskih objektov ne izvede najmanj enkrat letno praktičnega usposabljanja za izvajanje evakuacije iz objekta ob požaru (sedmi odstavek 35. člena);
8. za izvajanje ukrepov varstva pred požarom pooblasti fizično ali pravno osebo oziroma upravitelja, ki ni ustrezno usposobljen (drugi odstavek 36. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena);
9. si pred pričetkom uporabe vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite ne pridobi potrdila o brezhibnem delovanju sistema ali ne skrbi za stalni tehnični nadzor vgrajenega sistema v skladu s tehničnimi predpisi ali navodili proizvajalca (prvi odstavek 41. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena).
(2) Z globo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi lastnik ali uporabnik, ki je fizična oseba in stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
63. člen
(1) Z globo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki:
1. opazi, da grozi neposredna nevarnost požara ali eksplozije ali opazi požar in ne odstrani nevarnosti ali ne pogasi požara, če to lahko stori brez nevarnosti zase ali za drugega (prvi odstavek 45. člena);
2. o nevarnosti požara ali o požaru takoj ne obvesti najbližje gasilske enote ali centra za obveščanje ali policijske postaje (drugi odstavek 45. člena);
3. ne da na razpolago prevoznega sredstva ali sredstva za zveze, da se obvesti o požaru najbližjo gasilsko enoto ali center za obveščanje ali policijsko postajo (drugi odstavek 45. člena);
4. stori dejanje iz 3., 4., 5., 6., 7., 10., 11., 12., 13., 14., 15., 16., 17. točke prvega odstavka 61. člena tega zakona.
64. člen
(1) Z globo 30.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki:
1. kadi, uporablja odprt ogenj ali orodje, ki se iskri, tam kjer je to s požarnim redom prepovedano (2. točka prvega odstavka 35. člena);
2. ne poskrbi v skladu s požarnim redom za sprotno odstranjevanje vseh gorljivih snovi, ki niso potrebne za nemoten potek dela, iz požarno ogroženih prostorov (2. točka prvega odstavka 35. člena).
65. člen
(1) Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. dopusti, da se tam, kjer je to s požarnim redom prepovedano, kadi, uporablja odprt ogenj ali orodje, ki iskri (2. točka prvega odstavka 35. člena);
2. ne poskrbi v skladu s požarnim redom, da se redno odstranjujejo gorljive snovi, ki niso potrebne za nemoten tehnološki proces, iz požarno ogroženih prostorov (2. točka prvega odstavka 35. člena);
3. dopusti, da so v nasprotju s požarnim redom založene ali ovirane evakuacijske poti, zasilni izhodi in dostopi za gasilsko intervencijo (četrti odstavek 35. člena);
4. ne poskrbi, da so oprema, naprave in druga sredstva za varstvo pred požarom vzdrževani v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalcev (četrti odstavek 35. člena).
3. Zakon o gasilstvu
7. člen
(naloge širših samoupravnih lokalnih skupnosti)
(1) Na širšo samoupravno lokalno skupnost se lahko prenese opravljanje nalog gasilstva, ki so pomembne za varstvo pred požarom in drugimi nevarnostmi, kot je nakup, vzdrževanje in hramba gasilske zaščitne in reševalne opreme za zahtevnejše
intervencije, velike požare in druge velike nesreče.
32. člen
(gasilske zveze)
(1) Prostovoljna gasilska društva se povezujejo v gasilske zveze v skladu z zakonom.
(2) Gasilske zveze opravljajo organizacijske in strokovne naloge gasilstva zlasti v zvezi z:
- načrtnim kadrovanjem in usposabljanjem gasilcev;
- načrtnim in usklajenim razvojem ter opremljanjem gasilskih enot v skladu s predpisanimi merili;
- načrtovanjem in usklajevanjem uporabe gasilskih enot gasilskih organizacij, ki so članice zveze;
- povezovanjem med članicami gasilske zveze in občinami na območju, na katerem deluje gasilska zveza;
- izvajanjem nalog, ki so jih nanje prenesle država ali občine;
- drugimi organizacijskimi in razvojnimi nalogami gasilstva.
(3) Gasilske zveze imenujejo poveljnike gasilskih zvez in regijske gasilske poveljnike, ki so člani pristojnih štabov Civilne zaščite. Poveljniki gasilskih zvez in regijski gasilski poveljniki skrbijo za pripravljenost, organiziranost, opremljenost in usposobljenost nižjih poveljstev in gasilskih enot, izvajanje določenih programov usposabljanja ter vodijo večje in zahtevnejše intervencije.
(4) Način izbire in pristojnosti poveljnikov gasilskih zvez in regijskih poveljnikov ter drugih gasilskih poveljnikov in njihovih namestnikov se določi s pravili gasilske službe.
32a. člen
(določene naloge gasilskih zvez)
(1) Gasilska zveza, v katero se povezujejo prostovoljna gasilska društva na območju posamezne občine, daje:
- mnenje k letnim programom usposabljanja operativnih gasilcev in gasilskih enot prostovoljnih gasilskih društev;
- mnenje k letnim programom opremljanja prostovoljnih gasilskih enot z gasilsko zaščitno in reševalno opremo.
(2) Gasilska zveza iz prejšnjega odstavka lahko za posamezno leto določi oblike usposabljanja, ki jih prostovoljna gasilska društva vključijo v svoje letne programe, če je to potrebno zaradi usklajenega razvoja, ustrezne pripravljenosti in drugih razlogov, utemeljenih z ocenami ogroženosti občine pred požarom ali drugimi nesrečami.
(3) Sredstev iz proračuna Republike Slovenije ni mogoče uporabiti za financiranje programov usposabljanja ali nabavo gasilske zaščitne in reševalne opreme, če za izvedbo usposabljanja oziroma nabavo gasilske zaščitne in reševalne opreme ni bilo dano pozitivno mnenje pristojne gasilske zveze iz prvega odstavka tega člena.
(4) Pristojnosti iz prvega in drugega odstavka tega člena ima le tista gasilska zveza, ki je vključena v Gasilsko zvezo Slovenije.
36. člen
(aktiviranje gasilskih enot)
(1) V občini se zagotavlja enotno obveščanje in aktiviranje gasilskih enot v skladu z operativnimi gasilskim načrtom občine, katerega sestavni del je tudi načrt obveščanja in aktiviranja gasilskih enot. Operativni gasilski načrt občine izdela gasilsko poveljstvo občine, potrdi pa ga župan oziroma oseba, ki jo on pooblasti. Načrt obveščanja in aktiviranja gasilskih enot, ki ga potrdi župan oziroma oseba, ki jo on pooblasti, mora občina predložiti regijskemu centru za obveščanje, pristojnemu za aktiviranje gasilcev v občini.
(2) Kadar gre gasilska enota občine na intervencijo zaradi požara ali druge nesreče, mora vodja gasilske enote ali intervencije o tem obvestiti pristojni center za obveščanje.
(3) Za obveščanje in aktiviranje v primeru gasilskih intervencij veljajo predpisi, ki urejajo opazovanje in obveščanje na področju zaščite in reševanja.
(4) Aktiviranje gasilskih enot iz več občin se izvaja v skladu z načrti zaščite in reševanja oziroma na podlagi odločitve pristojnega regijskega ali državnega poveljnika Civilne zaščite, če z državnim načrtom aktiviranje gasilskih enot ni predvideno. Pri tem se mora zagotoviti, da v občini, na katero se odločitev nanaša, ostanejo gasilske enote v takem obsegu, ki zagotavlja nujno intervencijsko pripravljenost v občini.
(5) Gasilske enote uporabljajo zveze v sistemu zaščite in reševanja.
43. člen
(stroški intervencije)
(1) Stroške intervencije, ki izhajajo iz nalog gasilstva v skladu s tem zakonom, krije občina.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek stroške intervencije krije:
1. povzročitelj, ki je požar ali nesrečo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti;
2. kdor opusti predpisane varnostne ukrepe pri prevozu, skladiščenju ali drugih opravilih z nevarnimi snovmi;
3. kdor ne organizira požarne straže v skladu s predpisi;
4. kdor namerno in brez razloga alarmira gasilsko enoto.
(3) Stroške intervencij v skladu s prejšnjim odstavkom izterja pristojni organ občine.
(4) Stroški intervencije gasilskih enot, nastali med intervencijo izven območja občine, za katero so ustanovljene, se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, če je bila intervencija izvršena na podlagi državnega načrta zaščite in reševanja oziroma na podlagi odločitve pristojnega regijskega ali državnega poveljnika Civilne zaščite.
45. člen
(1) Z globo od 300.000 do 3.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki stori prekršek, če:
1. opravlja požarno stražo ali požarno varovanje objektov, drugega premoženja ali javnih prireditev na območju občine z gasilci ali gasilsko enoto, ki ni vključena v izvajanje javne
gasilske službe v skladu s tem zakonom na območju te občine, niti ni tako določeno z operativnim gasilskim načrtom občine ali z zakonom (11.b člen);
2. odpusti, razporedi na drugo delovno mesto ali kako drugače oškoduje prostovoljnega gasilca zaradi udeležbe na intervenciji ali na usposabljanju (tretji odstavek 25. člena);
3. ni ustanovil gasilske enote v skladu z merili za organiziranje in opremljanje gasilskih enot (prvi odstavek 28. člena v zvezi z drugim odstavkom 28. člena);
4. kot delodajalec ne omogoči opravičene odsotnosti z dela v skladu s splošnimi predpisi o delovnih razmerjih operativnemu gasilcu, ki je bil med delom pozvan k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči zaradi požara ali druge nesreče v skladu z načrtom obveščanja in aktiviranja gasilskih enot in je član gasilske enote, ki opravlja javno gasilsko službo, oziroma mu ne omogoči odsotnosti z dela zaradi vaj ali usposabljanja, h
katerim je bil operativni gasilec pisno pozvan (prvi in tretji odstavek 36.a člena).
(2) Z globo od 100.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
46. člen
(1) Z globo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek lastnik oziroma uporabnik zemljišča, stavbe ali drugega objekta, ki je pravna oseba, če ne dovoli ob požaru ali drugi nesreči gasilcem in drugim v intervenciji sodelujočim prehoda preko zemljišča, stavbe ali drugih objektov ali njihove uporabe za gasilska ali reševalna dela oziroma uporabe njegove zaloge vode za gašenje ali reševanje (prvi odstavek 42. člena v zvezi z
drugim odstavkom istega člena).
(2) Z globo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
47. člen
(1) Z globo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če:
1. v korist stavke uporablja gasilsko zaščitno in reševalno opremo ter znake za alarmiranje in opozarjanje (prvi odstavek 15. člena);
2. kot vodja intervencije ob intervenciji odredi ukrepe v nasprotju z določbami prvega odstavka 41. člena;
3. kot vodja intervencije z namenom povzročitve škode odredi ukrepe, navedene v prvem odstavku 41. člena, pa bi lahko kako drugače zagotovil zaščito in reševanje ljudi ali pa če odrejeni ukrepi trajajo dlje, kot je to potrebno (drugi odstavek 41. člena);
4. kot vodja intervencije v petih dneh po intervenciji ne predloži pristojnemu organu za varstvo pred požarom poročila o intervenciji (tretji odstavek 41. člena);
5. ne dovoli ob požaru ali drugi nesreči gasilcem in drugim v intervenciji sodelujočim prehoda preko zemljišča, stavbe ali drugega objekta ali njihove uporabe za gasilska ali reševalna dela oziroma uporabe njegove zaloge vode za gašenje ali reševanje (prvi odstavek 42. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena).
4. Zakon o varstvu pred utopitvami
2. člen
(zagotavljanje varstva)
(1) Varstvo pred utopitvami iz prejšnjega člena zagotavljajo država, lokalne skupnosti, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije ter fizične osebe v skladu z zakonom.
(2) V pristojnosti države je predpisovanje splošnih ukrepov in pogojev za načrtovanje, organiziranje, izvajanje in usposabljanje na področju varstva pred utopitvami ter izvajanje nadzora ukrepov za varstvo pred utopitvami in določenih drugih nalog v skladu s tem zakonom.
(3) V pristojnosti lokalnih skupnosti je predpisovanje posebnih ukrepov za varstvo pred utopitvami, načrtovanje, organiziranje, izvajanje ter sofinanciranje ukrepov za varstvo pred utopitvami.
3. člen
(načelo preventive)
(1) Država in lokalne skupnosti so dolžne spodbujati izvajanje ukrepov in dejavnosti za preprečevanje in zmanjševanje možnosti utopitev.
(2) Lastnik ali drug upravičenec vodnega in priobalnega zemljišča oziroma imetnik vodne pravice mora zagotoviti pogoje za preprečevanje oziroma zmanjševanje utopitev ter pogoje za reševanje iz vode.
j) na področju notranjih zadev
1. Zakon o tujcih
82. člen
(pomoč pri integraciji tujcev)
(1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
- organizira tečaje slovenskega jezika za tujce;
- organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev;
- zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi;
- seznanja tujce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;
- organizira skupne prireditve s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja.
(2) Državni in drugi organi, organizacije in združenja sodelujejo zlasti:
- s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije;
- z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj migracije in integracije tujcev.
(3) Državni in drugi organi, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
(4) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine za zagotavljanje in uresničevanje pogojev za integracijo tujcev.
2. Zakon o mednarodni zaščiti
99. člen
(pomoč pri integraciji)
Beguncu se zagotavlja pomoč pri vključevanju v okolje za obdobje največ treh let od dneva pridobitve statusa begunca v Republiki Sloveniji. Pomoč vsebuje predvsem naslednje dejavnosti:
- pripravo in izvedbo osebnega integracijskega načrta;
- organiziranje tečajev slovenskega jezika;
- organiziranje tečajev spoznavanja slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve Republike Slovenije.
B) PRENOS NALOG IZ DRŽAVNE PRISTOJNOSTI V IZVRŠEVANJE POKRAJINAM
a) upravne naloge s področja gospodarstva
1. Zakon o rudarstvu
13. člen
(rudarska pravica in dovoljenje za predhodno raziskovanje)
Rudarsko pravico je mogoče pridobiti s koncesijo, če ta zakon ne določa drugače. Koncesijo lahko pridobi pravna ali fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: nosilec rudarske pravice). Koncesijo v imenu države podeli vlada, posebej za raziskovanje in posebej za
izkoriščanje ali skupaj za raziskovanje in izkoriščanje.
Koncesija za raziskovanje se podeli za največ pet let in se jo lahko podaljša za največ tri leta, vsakič kadar obseg raziskovalnih del, določenih s koncesijsko pogodbo, ni bil izvršen, kljub rednemu in dobro izvedenemu raziskovanju ali če se z izvedenimi raziskavami dokaže smotrnost nadaljevanja le-teh.
Koncesija za izkoriščanje se podeli za določen čas, ki je normalno potreben za gospodarno izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem področju. Ta rok sme biti največ petdeset let, razen če zaradi velikih vlaganj v izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju, in ob rednem in dobro izvedenem izkoriščanju, ni bilo mogoče izčrpati zalog na pridobivalnem prostoru.
Vlada lahko določi z uredbo, da se raziskovanje ali izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju izvaja na način kot določa zakon za gospodarsko javno službo, v gospodarskem javnem zavodu ali javnem podjetju, ki ga ustanovi država.
Rudarsko pravico dobi subjekt iz prejšnjega odstavka z uveljavitvijo uredbe, ki mora vsebovati tudi pogoje, določene v 15. členu tega zakona.
Dovoljenje za predhodno raziskovanje lahko pridobi z dovoljenjem upravne enote, na območju katere bodo predhodna raziskovanja potekala, pravna ali fizična oseba. To dovoljenje se izda za čas izvedbe programa predhodnega raziskovanja, največ pa za eno leto.
48. člen
(vrste dovoljenj in pristojnosti za njihovo izdajanje)
Za izvajanje rudarskih del po 4. členu tega zakona, ki se nanašajo neposredno na raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo, naslednja dovoljenja:
1. dovoljenje za raziskovanje,
2. dovoljenje za izkoriščanje,
3. dovoljenje za opustitev izkoriščanja,
4. dovoljenje za izvajanje del,
5. dovoljenje za uporabo objektov in naprav.
Dovoljenja iz prejšnjega odstavka za tehnični kamen, prod, pesek, mivko, ilovico, fliš, lapor, lončarsko, keramičarsko in opekarsko glino (v nadaljnjem besedilu: mineralne surovine iz 11., 12. in 13. točke 3. člena tega zakona) in dovoljenje za predhodno raziskovanje, izda upravna enota, na območju katere bo raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine potekalo.
Za izvajanje rudarskih del, ki se ne nanašajo neposredno na raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, se izda le dovoljenje po 4. in 5. točki iz prvega odstavka.
Rudarska inšpekcija mora biti obveščena o vsakem dovoljenju, izdanem po tem členu, o dovoljenjih iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena pa tudi upravna enota, za območje katere je bilo dovoljenje izdano.
59. člen
(popolna in trajna opustitev izkoriščanja)
V primeru, da se nosilec rudarske pravice iz katerega koli razloga odloči popolno in trajno opustiti izvajanje rudarskih del pri izkoriščanju mineralnih surovin, mora pri tem upoštevati določbe koncesijske pogodbe.
Popolno in trajno opustitev izvajanja rudarskih del pri izkoriščanju mineralnih surovin mora nosilec rudarske pravice prijaviti rudarski inšpekciji in ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ali upravni enoti, ki je izdala dovoljenje za izkoriščanje iz 48. člena tega zakona najmanj petnajst dni pred ustavitvijo del.
Ministrstvo, pristojno za rudarstvo, ali upravna enota, ki je izdala dovoljenje za izkoriščanje, imenuje komisijo, ki je pristojna, da na kraju samem preveri razloge za opustitev del, ugotovi zaloge ali vire mineralnih surovin in ugotovi ali so izpolnjeni pogoji za opustitev del glede na določila koncesijske pogodbe. Nosilec rudarske pravice mora komisiji predložiti dokumentacijo, na osnovi katere je izvajal dela pri izkoriščanju mineralne surovine in sprejel odločitev za trajno opustitev izvajanja rudarskih del pri izkoriščanju mineralnih surovin.
Komisija iz prejšnjega odstavka je sestavljena iz predstavnikov ministrstva, pristojnega za rudarstvo, in predstavnikov ministrstva, pristojnega za okolje in prostor, ki jih v komisijo imenuje minister, pristojen za okolje in prostor.
Po opravljenem pregledu komisija izdela zapisnik s predlogi nadaljnjih ukrepov in ga pošlje ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ali upravni enoti, ki je izdala dovoljenje za izkoriščanje.
60. člen
(sanacija okolja in odprava posledic)
Po pridobitvi dovoljenja za opustitev izkoriščanja mineralnih surovin iz 48. člena tega zakona mora nosilec rudarske pravice izvesti dokončno sanacijo okolja in odpraviti posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del.
Tudi izvajalec ostalih rudarskih del, ki jih opredeljuje ta zakon, je dolžan izvršiti dokončno sanacijo okolja in odpraviti posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del.
Na območjih, kjer posledic ni mogoče v celoti sanirati oziroma odpraviti, je izvajalec dolžan izvesti ukrepe zavarovanja, da se izključi nevarnost za zdravje ali življenje ljudi in živali ter možni povzročitelji onesnaževanja okolja oziroma predvidljive škode na objektih in okolju.
O izvedenih delih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena mora izvajalec obvestiti ministrstvo, pristojno za rudarstvo, ali upravno enoto, ki je izdala dovoljenje za opustitev izkoriščanja in rudarsko inšpekcijo.
Ministrstvo, pristojno za rudarstvo ali upravna enota, ki je izdala dovoljenje za opustitev izkoriščanja, izvede na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka tehnični pregled, s katerim ugotovi, ali je sanacija okolja izvršena v skladu z rudarskim projektom in ali izvedeni ukrepi iz tretjega odstavka tega člena zadoščajo. Rudarski projekt je ustrezen in edini dokument za sanacijo okolja, kolikor gre za dela iz 4. člena tega zakona.
Pri tehničnem pregledu iz prejšnjega odstavka sodeluje tudi predstavnik ministrstva, pristojnega za okolje in prostor.
b) upravne naloge s področja kmetijstva
2. Zakon o vinu
14. člen
(zavezanci za vpis v register)
(1) V register se vpišejo pridelovalci, ki pridelujejo grozdje, mošt, vino oziroma druge proizvode in izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega člena.
(2) V register se ne vpišejo osebe, ki se ukvarjajo le s prometom predpakiranega vina, in gostinski obrati, ki ponujajo končnemu potrošniku neustekleničeno vino in mošt.
(3) Pridelovalci se vpišejo v register v upravni enoti, ki register vodi.
15. člen
(register)
(1) V registru so naslednji podatki:
– številka kmetijskega gospodarstva, v okviru katerega se obdeluje vinograd oziroma pridelujejo mošt, vino in drugi proizvodi, ki je določena v skladu s predpisom, ki ureja register kmetijskih gospodarstev,
– pridelovalcu: osebno ime, naslov, davčna številka, dejavnosti, za katere je vpisan v register, podatki o dodeljenih pravicah za obnovo vinogradov v skladu s predpisom, ki uravnava obseg vinogradniških površin,
– vinogradih po posameznih grafičnih enotah rabe zemljišč kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: GERK): nagib in ekspozicija vinograda, površina vinograda, vključno z njegovim grafičnim prikazom,
– vinski trti: število trsov in sadilna razdalja, sorta, podlaga, leto sajenja, gojitvena oblika,
– dovoljenjih za obnovo vinogradov,
– pridelku: količina pridelanega grozdja, mošta, vina in drugih proizvodov po sortah vinske trte, geografskem poreklu, podatki o odkupljenih in prodanih količinah, o enoloških postopkih ter ocenah mošta, vina in drugih proizvodov, pri pridelavi vrhunskega vina ZGP pa tudi sladkorna stopnja v grozdju ob trgatvi,
– zalogah mošta, vina in drugih proizvodov,
– uporabi stranskih proizvodov iz grozdja in vina ter
– porabi vina za lastno rabo, v skladu s predpisom, ki ureja trošarine.
(2) Vlogo za vpis v register mora zavezanec za vpis v register skupaj s predpisano dokumentacijo vložiti na upravno enoto pred začetkom opravljanja dejavnosti.
(3) Pridelovalec, ki namerava obnoviti vinograd, mora vlogo za dovoljenje za obnovo vinograda v predpisanem roku vložiti na upravno enoto. Vlogi je treba priložiti potrebno dokumentacijo ter navesti predvsem podatke o velikosti vinograda, o številu trsov, o sorti vinske trte in sadilnih razdaljah.
(4) Minister predpiše podrobnejšo vsebino vloge, dokumentacijo iz drugega in tretjega odstavka tega člena ter roke in način sporočanja podatkov v register.
16. člen
(vodenje registra)
(1) Upravne enote vodijo register in vanj vpisujejo podatke iz prejšnjega člena razen:
– podatkov o ocenah vina, ki jih vpisujejo pooblaščene organizacije za oceno mošta, vina in drugih proizvodov,
– podatkov o dodeljenih pravicah za obnovo vinogradov, o katerih odloči ministrstvo v skladu s predpisom, ki ureja obseg vinogradniških površin, in jih vpiše v register.
(2) Na podlagi podatkov iz registra ministrstvo vodi zbirni register.
(3) Podatke iz registra lahko obdelujejo: ministrstvo za preverjanje geografskega porekla vina, mošta in drugih proizvodov ter za spremljanje stanja in sooblikovanje gospodarske politike vinogradništva in vinarstva; pooblaščene organizacije, upravne enote in pristojne inšpekcije za opravljanje svojih nalog, organ, pristojen za državno statistiko, organ, pristojen za nadzor trošarin, in drugi organi, če tako določa zakon.
(4) Organ, pristojen za nadzor trošarin, po uradni dolžnosti povzame potrebne podatke iz registra. Malim proizvajalcem vina, kot so določeni s predpisom, ki ureja trošarine, teh podatkov ni potrebno posebej sporočati.
(5) Podatki v registru se hranijo trajno.
(6) Minister predpiše način vodenja registra in zbirnega registra, podrobnejše podatke, ki se obdelujejo v registru, in določi upravne enote, ki vodijo register.
18. člen
(podatki za vzpostavitev registra in določitev absolutnih
vinogradniških leg)
(1) Ministrstvo in upravne enote pri vzpostavitvi registra in vodenju podatkov iz 15. člena tega zakona in za določitev absolutnih vinogradniških leg obdelujejo naslednje podatke:
– o pridelovalcih iz evidence subjektov, ki se vodi v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo,
– o kmetijskih gospodarstvih iz evidence kmetijskih gospodarstev, ki se vodi v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo,
– osebno ime, naslov ter enotna matična številka pridelovalca in članov njegovega gospodinjstva, kot ga določa predpis, ki ureja trošarine, iz registra prebivalcev,
– o vinogradih in vinski trti iz evidence kmetijskih gospodarstev in iz evidence ministrstva o rabi kmetijskih zemljišč, ki se vodita v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, lahko pa tudi iz zemljiškega katastra, topografskih načrtov in kart,
– o podnebju iz podatkovne zbirke Agencije za okolje Republike Slovenije,
– iz drugih zbirk osebnih podatkov in zbirk podatkov, ki jih vodijo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, pravne osebe javnega prava in druge osebe javnega prava, če to ni prepovedano z drugim zakonom.
(2) Upravljavci podatkov iz prejšnjega odstavka omogočijo ministrstvu in upravnim enotam neposreden brezplačni dostop do podatkov ali jih brezplačno dajo na voljo.
44. člen
(oblike ponudbe mošta in vina glede na polnitev)
(1) Vino se lahko daje v promet končnemu potrošniku le originalno polnjeno. Originalno polnjeno vino je tisto, ki je polnjeno v predpisano embalažo in označeno na predpisani način.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko vino, ki ni originalno polnjeno, dajejo v promet končnemu potrošniku:
– pridelovalci, če so v skladu s tem zakonom registrirani kot pridelovalci grozdja in vina in če ponujajo deželno vino PGO iz lastne pridelave grozdja in vina v svojem proizvodnem obratu, vpisanem v register;
– za to dejavnost registrirani gostinski obrati, ki izpolnjujejo predpisane pogoje glede prostorov, opreme in usposobljenosti, če na pridelovalnem območju ponujajo deželno vino PGO s tega območja.
(3) Deželni mošt PGO lahko dajejo v določenem obdobju v promet končnemu potrošniku pridelovalci in gostinski obrati.
(4) S prometom originalno polnjenega vina se lahko ukvarjajo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za promet z vinom, ki ni originalno polnjeno, in so navedene v drugem odstavku tega člena, ter pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki so za to dejavnost registrirani.
(5) Gostinski obrat iz druge alinee drugega odstavka tega člena registrira upravna enota, v kateri ima gostinski obrat sedež, in sicer po prejemu zapisnika vinarskega inšpektorja, da gostinski obrat izpolnjuje pogoje.
(6) Minister predpiše vrsto embalaže za originalno polnjena vina, podrobnejše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati gostinski obrati za točenje neoriginalno polnjenega vina in obdobje, v katerem se lahko deželni mošt PGO daje v promet končnemu potrošniku.
3. Zakon o kmetijskih zemljiščih
84. člen
Upravičenci iz 81. člena tega zakona vložijo predlog za uvedbo melioracije pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo.
Minister, pristojen za kmetijstvo, uvede melioracijo, če so izpolnjeni pogoji iz 82. in 83. člena tega zakona, in obvesti upravno enoto, da izda odločbo o uvedbi komasacijskega postopka, če je ta potrebna in so izpolnjeni predpisani pogoji.
4. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev
4. člen
Zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo.
Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra.
Pristojni upravni organ za geodetske zadeve po uradni dolžnosti enkrat mesečno sporoči upravni enoti vse podatke oziroma spremembe v podatkih iz 2. člena tega zakona po lastnikih.
Pristojna sodišča, ki vodijo zemljiške knjige, so podatke iz 2. člena tega zakona in drugega odstavka tega člena dolžna predložiti upravni enoti na njeno zahtevo.
Zaščitena kmetija se zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru po uradni dolžnosti na podlagi odločbe iz prvega odstavka tega člena.
Upravna enota vodi register zaščitenih kmetij v skladu s tem zakonom. Register vsebuje najmanj naslednje podatke: ime in priimek lastnika, naslov, podatke o kmetijskih zemljiščih in gozdovih iz 2. člena tega zakona in podatke o premoženju iz 3. člena tega zakona. Pri vzpostavljanju registra zaščitenih kmetij lahko upravna enota zbira podatke na podlagi enotne matične številke občana, ki pa ni sestavni del registra.
Predpis o podrobnejši vsebini registra zaščitenih kmetij in načinu njegovega vodenja izda minister, pristojen za kmetijstvo, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti lahko upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona in o tem izda ustrezno odločbo. Če kmetija pogojev ne izpolnjuje več, se izbriše iz registra zaščitenih kmetij.
26. člen
Dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, se zaključi po prejšnjih predpisih.
Sodišče prekine postopek, katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu v skladu s prejšnjimi predpisi ni pravnomočno odločeno z odločbo pristojne upravne enote.
c) upravne naloge s področja razlastitev in služnosti v javnem interesu, upravnih dovoljenj za posege v proctor, graditev in uporabo zgrajenih objektov ter vodenja registrov na stanovanjskem področju
1. Zakon o urejanju prostora
96. člen
(pristojnost)
O zahtevah za razlastitev odločajo v upravnem postopku na prvi stopnji upravne enote (v nadaljnjem besedilu tega razdelka: upravni organ) ter na drugi stopnji ministrstvo za prostor, razen če je z drugim zakonom določena drugačna ureditev.
2. Zako o graditvi objektov
24. člen
(stvarna pristojnost izdaje gradbenih dovoljenj)
(1) Pristojni upravni organ za gradbene zadeve, ki izdaja gradbena dovoljenja za objekte državnega pomena na prvi stopnji, je ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve.
(2) Pristojni upravni organ za gradbene zadeve, ki izdaja gradbena dovoljenja za objekte, ki niso objekti državnega pomena na prvi stopnji, je upravna enota, na katere območju leži nepremičnina, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja.
3. Zakon o ohranjanju narave
112. člen
(upravna enota)
Krajevno pristojna upravna enota opravlja naslednje naloge:
1. izdaja odločbe o statusu zavarovanega območja državnega pomena lastnikom nepremičnin;
2. izdaja soglasja za promet z nepremičninami na podlagi 86. člena tega zakona;
3. izdaja dovoljenja za posege v naravo na podlagi 104. člena tega zakona.
e) izvrševanje nalog na področju socialnega varstva, dela in družine
1. Zakon o socialnem varstvu
2. člen
Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.
Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:
- določi strategijo razvoja socialnega varstva;
- opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;
- opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;
- določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.
18a. člen
Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (v nadaljnjem besedilu: invalidna oseba).
Šteje se, da gre za invalidno osebo iz prejšnjega odstavka, če:
- je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek,
- ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,
- ali če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik.
Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do dodatka za tujo nego in pomoč oziroma dodatka za pomoč in postrežbo (v nadaljnjem besedilu: dodatek za pomoč in postrežbo), ki ga prejema po drugih predpisih, pri čemer vlogi iz 18.č člena tega zakona priloži pisno izjavo, s katero dovoli, da izplačevalec dodatek, do katerega je upravičena in največ v višini zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena tega zakona, v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu.
Invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje (v nadaljnjem besedilu: zavezanci) so dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, redno za tekoči mesec povrniti
sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika. Invalidna oseba to zagotovi tako, da s pisno izjavo dovoli izplačevalcu dodatka za pomoč in postrežbo, da le-tega, vendar največ v višini zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena tega zakona, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu.
Pravice družinskega pomočnika se dodatno financirajo s sredstvi invalidne osebe do višine njene plačilne sposobnosti in s sredstvi v višini prispevka zavezancev. Plačilna sposobnost invalidne osebe in prispevek zavezancev se določita v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 100. člena tega zakona na način, ki velja za določitev prispevka upravičenca in prispevka zavezanca k plačilu oziroma doplačilu storitve pomoči družini na domu. Kadar ta sredstva, skupaj s sredstvi iz tretjega odstavka tega člena ne zadostujejo za financiranje pravic družinskega pomočnika, razliko doplača občina.
Pristojni center za socialno delo v odločbi o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika odloči o prispevku invalidne osebe in zavezanca oziroma občine k plačilu sredstev oziroma dela sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika, za obdobje od dneva pridobitve pravice do izbire družinskega pomočnika, v primeru sprememb med izvajanjem te pravice pa s prvim dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka sprememb.
Zavezanec, ki je hkrati družinski pomočnik, ni dolžan prispevati k plačilu pravic družinskega pomočnika.
Če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, se ji v odločbi o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika lahko prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnica je, v korist občine, ki financira pravice družinskega pomočnika, na način in pod pogoji, kot je določeno v 100.c členu tega zakona v primeru uveljavljanja oprostitve plačila storitve pomoči družini na domu.
18f. člen
Pristojni center za socialno delo odloči o izbiri določene osebe za družinskega pomočnika na podlagi mnenja invalidskih komisij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: invalidska komisija).
Dokumentaciji, ki jo center za socialno delo pošlje invalidski komisiji iz prejšnjega odstavka, mora center za socialno delo priložiti tudi predhodno mnenje občine, pristojne za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu, o znanih okoliščinah, ki so pomembne za oblikovanje mnenja invalidske komisije.
Občina, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu, da predhodno mnenje iz prejšnjega odstavka v roku 10 dni od prejema obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o pravici do izbire družinskega pomočnika. Če občina v navedenem roku ne da mnenja, se postopek nadaljuje.
Invalidska komisija v svojem mnenju ugotovi, ali gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona in ali mu izbrani družinski pomočnik potrebno pomoč lahko nudi.
Pri pripravi svojega mnenja invalidska komisija upošteva pogoje iz tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na pomoč invalidni osebi.
43. člen
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.
44. člen
Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ali strokovnega sveta za socialno varstvo ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo.
Koncedent je v primeru iz prvega odstavka tega člena država, v primeru iz drugega odstavka pa občina.
Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi.
Koncesija se podeli na javnem razpisu.
45. člen
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije.
V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so predmet koncesije:
- krajevno območje izvajanja storitev;
- število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
48. člen
Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa:
- trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije;
- pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju;
- možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve;
- način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi koncesije;
- način dela komisije za koncesije;
- način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino;
- način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu;
- druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju socialnega varstva.
49. člen
Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.
Center za socialno delo opravlja tudi storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini za dom ter organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.
Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve pomoči družini na domu.
Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju.
Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.
56. člen
Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi direktor, ki mora imeti:
- visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu,
- v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let.
V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora imeti strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na podlagi zakona preneha.
Direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda.
Če je ustanoviteljica javnega socialno varstvenega zavoda Republike Slovenije, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi:
- da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon,
- da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda,
- da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor,
- da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda,
- da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda,
- da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda.
97. člen
Socialno varstvena dejavnost se financira iz proračuna republike in občine.
Sredstva za financiranje socialno varstvene dejavnosti se zagotavljajo tudi s plačili storitev, s prispevki dobrodelnih organizacij in organizacij za samopomoč ter invalidskih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih virov.
98. člen
Iz proračuna Republike Slovenije se financirajo:
- dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva iz 6. člena tega zakona;
- socialna preventiva;
- prva socialna pomoč;
- pomoč družini za dom;
- izvrševanje javnih pooblastil;
- institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona, razen stroškov storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji;
- denarne socialne pomoči;
- investicije v socialno varstvene zavode;
- skupne naloge socialnega varstva iz programa, ki ga vsako leto določi državni zbor;
- naloge socialne zbornice iz drugega odstavka 77. člena tega zakona;
99. člen
Iz proračuna občine se financirajo:
- pomoč družini na domu, najmanj v višini 50% subvencije k ceni storitve in v višini, za katero je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- pomoč pri uporabi stanovanja (najemnina) iz četrtega odstavka 24. člena in tretjega odstavka 31. člena tega zakona.
- stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- razvojni in dopolnilni programi, pomembni za občino in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.
Sredstva za financiranje pravic in prispevkov oziroma storitev in pomoči iz prejšnjega odstavka se financirajo iz proračuna občine, na območju katere ima upravičenec storitev in pomoči prijavljeno stalno prebivališče.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se stroški storitve iz četrte alinee prvega odstavka tega člena v primeru prijave stalnega prebivališča na naslovu socialno varstvenega zavoda na podlagi četrtega odstavka 8. člena zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001) financirajo iz proračuna občine, v kateri je imel upravičenec prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu zavoda.
100. člen
Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne.
Prejemniki trajne denarne socialne pomoči in prejemniki nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) so oproščeni plačila vseh storitev razen storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena tega zakona.
Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev.
Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo, v skladu z merili iz prejšnjega odstavka.
Center za socialno delo lahko upravičencu oziroma zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz tretjega odstavka tega člena, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih
razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca.
V primeru vložitve zahteve za oprostitev plačila storitve center za socialno delo o oprostitvi plačila in določitvi prispevka upravičenca in zavezanca oziroma občine k plačilu oziroma doplačilu storitve odloči za obdobje od dneva začetka izvajanja storitve dalje, v primeru sprememb med izvajanjem storitve pa s prvim dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka spremembe.
Stroške v zvezi s storitvami iz 18. člena tega zakona krije podjetje, zavod ter druga organizacija, ki te storitve zagotavlja.
Center za socialno delo lahko za upravičenca do institucionalnega varstva določi oprostitev po merilih iz tretjega odstavka tega člena tudi v primeru, ko je bila upravičencem zagotovljena nadomestna oblika bivanja in oskrbe izven mreže javne službe.
100a. člen
Ne glede na določbo tretjega odstavka 100. člena lahko občina določi dodatne oprostitve pri plačilu stroškov za pomoč na domu in pri plačilu storitev v zavodih za odrasle.
O oprostitvah iz prejšnjega odstavka odloča pristojni občinski organ.
100b. člen
Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo.
O prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist občine pristojni center za socialno delo odloči v izreku odločbe o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva.
Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe iz prejšnjega odstavka.
Za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve.
100c. člen
Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve pomoč družini na domu, lastnik nepremičnine, se mu na način iz prejšnjega člena lahko prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist občine, ki zanj financira pomoč družini na domu, le v primeru izrecne zahteve občine, in če gre za nepremičnino, na kateri uporabnik storitve nima prijavljenega stalnega prebivališča.
Občina mora zahtevo iz prejšnjega odstavka podati v roku 20 dni od prejema obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o oprostitvi plačila storitve pomoč družini na domu.
101. člen
Metodologijo za oblikovanje cen storitev iz 1. do 5. točke 11. člena tega zakona predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
V skladu z metodologijo iz prejšnjega odstavka določi ceno storitve organ upravljanja pravne osebe oziroma sama fizična oseba.
K cenam storitve daje soglasje ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, razen k cenam storitve pomoči družini na domu, h katerim daje soglasje pristojni občinski organ.
104. člen
Inšpekcijski nadzor po tem zakonu obsega:
1. nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter nadzor nad izvajanjem drugih zakonov ali na njihovi podlagi izdanih predpisov, ki določajo javna pooblastila ali druge naloge posameznim izvajalcem socialno varstvene
dejavnosti;
2. nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih ta zakon nalaga lokalnim skupnostim (v nadaljnjem besedilu: občina).
V okviru nadzora po 1. točki prejšnjega odstavka inšpektor ugotavlja in preverja izvajanje določb, uporabo strokovnih metod, strokovnost dela pri izvajanju storitev in programov ter kvaliteto storitev v okviru zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo zlasti naslednja področja dejavnosti:
- statusne zadeve izvajalcev,
- kadrovske, tehnične in druge pogoje za izvajanje dejavnosti,
- koncesijske pogodbe, dovoljenja za delo in pogodbe o sofinanciranju programov,
- upravičenost do storitev in do prejemkov,
- prispevke uporabnikov in drugih zavezancev,
- cene storitev,
- uresničevanje pravic in dolžnosti uporabnikov,
- uresničevanje pravic in obveznosti strokovnih in drugih delavcev izvajalca, ki ne sodijo v pristojnost drugih inšpekcijskih organov,
- vodenje dokumentacije in poročanje,
- uresničevanje nalog, ki so izvajalcem zaupana kot javna pooblastila,
- stanje glede organizacije strokovnega dela,
- izpolnjevanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci in strokovni sodelavci,
- ustreznost strokovnih postopkov in uporabe metod strokovnega dela,
- sistem za strokovni razvoj zaposlenih,
- kakovost in obseg opravljenih storitev,
- uresničevanje pravic in zadovoljstvo uporabnikov storitev.
Nadzor po drugi točki prvega odstavka tega člena nad izvajanjem nalog, ki jih zakon nalaga občinam, obsega zlasti preverjanje:
- obsega mreže javne službe, za katero je zadolžena občina,
- soglasij k cenam storitev, ki jih izda pristojni občinski organ.
105. člen
Inšpekcijski nadzor se opravi kot redni ali izredni inšpekcijski nadzor.
Redni inšpekcijski nadzor se opravi pri vsakem izvajalcu dejavnosti najmanj enkrat v obdobju treh let. Program rednih inšpekcijskih nadzorov na predlog direktorja inšpekcije določi glavni inšpektor.
Direktor inšpekcije vsakokrat, ko oceni, da je to potrebno, odredi, da inšpektor opravi izredni inšpekcijski nadzor. Glavni inšpektor odredi izredni inšpekcijski nadzor tudi:
- na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika oziroma druge osebe, ki je imela v postopku položaj stranke, ustanovitelja izvajalca dejavnosti ali organa upravljanja izvajalca dejavnosti,
- na utemeljeno pobudo družinskega člana upravičenca ali uporabniškega združenja,
- na zahtevo reprezentativnega sindikata pri delodajalcu.
Pred izvedbo izrednega inšpekcijskega nadzora lahko inšpektor:
- pozove predlagatelja zahteve ali pobude, da zahtevo ali pobudo dopolni ali dodatno utemelji,
- zahteva od izvajalca dejavnosti oziroma občine pisno poročilo in ustrezno dokumentacijo,
- opravi strokovno oceno očitanih ravnanj izvajalca dejavnosti oziroma občine,
- predlaga izvajalcu in uporabniku, da ob strokovni podpori inšpektorja skleneta dogovor o sodelovanju pri odpravi morebitnih nesporazumov.
Inšpektor ne izvede izrednega inšpekcijskega nadzora na zahtevo ali na pobudo, če ugotovi:
- da se zahteva oziroma pobuda nanaša na postopke ali storitve, za katere je vložnik zahteve ali pobude že prejel pisna pojasnila in ugotovitve ministrstva;
- da iz predložene dokumentacije in poročila izvajalca dejavnosti izhaja, da so bili postopki in opravljene storitve vodene v skladu s predpisi in strokovnimi ter etičnimi načeli, ki se uporabljajo na področju socialnega varstva, oziroma da ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti niso take, da bi lahko bistveno vplivale na zaključek postopka ali na vsebino, kakovost in obseg storitve,
- da vložnik zahteve ali pobude ni zadovoljen s posamezno storitvijo, pa ni vložil ugovora zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca po 94. členu tega zakona,
- da ima vložnik zahteve ali pobude možnost uporabe drugih rednih pravnih sredstev, ki jih določajo procesni predpisi in ki jih še ni uveljavljal,
- da se zahteva ali pobuda nanaša na postopke ali na storitve, katerih zakonitost ali strokovno ustreznost ugotavljajo nadzorni ali inšpekcijski organi, določeni po drugih predpisih,
- da je izvajalec dejavnosti na zahtevo inšpektorja v določenem roku že odpravil pomanjkljivosti, ki jih kot sporne navaja zahteva ali pobuda,
- da je bil v isti zadevi že opravljen inšpekcijski nadzor ali da je bila že podana strokovna ocena postopkov in ravnanj izvajalca,
- da je pri izvajalcu odrejen redni nadzor.
O tem, da iz razlogov po prejšnjem odstavku tega člena ne bo izvedel izrednega inšpekcijskega nadzora, inšpektor obvesti vložnika zahteve ali pobude in izvajalca dejavnosti, direktorja inšpekcije ter glavnega inšpektorja. V obvestilu mora pojasniti razloge, zaradi katerih ni bil izveden izredni inšpekcijski nadzor.
2. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
4. člen
Strokovne naloge, ki se nanašajo na zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, opravlja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljnem besedilu: zavod).50. člen
Vlada Republike Slovenije po posvetovanju s socialnimi partnerji sprejme za proračunsko ali plansko obdobje program ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki prispeva k uresničevanju srednjeročnih smernic in strateških dokumentov razvoja trga dela in zaposlovanja, sprejetih na ravni države in Evropske unije. V programu opredeli ukrepe in aktivnosti za neposredno uravnavanje trga dela, ciljne skupine in obseg sredstev, namenjenih za izvajanje programa, v skladu s proračunom.
Za sofinanciranje iz evropskih sredstev mora biti program ukrepov aktivne politike zaposlovanja usklajen z vsebino programskih dokumentov, ki določajo pravila za upravljanje sredstev evropskih strukturnih skladov.
51. člen
Minister, pristojen za delo, po posvetovanju s socialnimi partnerji, podrobneje uredi izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja in določi metodologijo za določanje suficitarnih in deficitarnih poklicev s podzakonskim aktom.
Zavod na podlagi sprejetega programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja pripravi katalog, s katerim se podrobneje opredelijo posamezni programi. Katalog objavi zavod na svojih spletnih straneh v 30 dneh po sprejetju programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
53f. člen
Za financiranje skladov se lahko zagotovijo in uporabljajo sredstva gospodarskih družb, proračuna občine, državnega proračuna, sredstva, zbrana z donacijami in sredstva iz lastne dejavnosti. Sredstva se lahko zagotavljajo kot povratna ali nepovratna ter praviloma v denarju, izjemoma pa tudi v obliki stvari ali pravic.
Sredstva državnega proračuna se lahko za financiranje skladov zagotavljajo le v obsegu, kot bi se zagotavljala za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja po tem zakonu.
Sklad lahko določi višji znesek financiranja ukrepov pospeševanja zaposlovanja ali določi daljši čas izvajanja teh ukrepov, kot je sicer določen za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, če predstavlja delež državnega proračuna v sredstvih sklada manj kot polovico teh sredstev.
61. člen
Zavod se ustanovi kot javni zavod in je organiziran enotno za območje Republike Slovenije.
V zavodu se lahko za opravljanje posameznih dejavnosti ali dela dejavnosti ali za opravljanje dejavnosti na določenem območju oblikujejo organizacijske enote.
3. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti
4. člen
Sredstva za izvajanje rejniške dejavnosti se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
12. člen
(1) Komisija za izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti iz 3. člena tega zakona izmed vseh prejetih vlog kandidatov izbere določeno število kandidatov, ki ustreza potrebam iz 10. člena tega zakona.
(2) Komisija iz prejšnjega odstavka napoti izbrane kandidate na usposabljanje za izvajanje rejništva.
(3) Vsebino, izvajalca in trajanje usposabljanja predpiše minister.
(4) Sredstva, potrebna za usposabljanje, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
28. člen
(1) Rejnik se mora, dokler izvaja rejniško dejavnost, najmanj enkrat v petih letih udeležiti usposabljanj, katerih vsebino, izvajalca in trajanje predpiše minister.
(2) Dolžnost dodatnega usposabljanja iz prejšnjega odstavka velja tudi za sorodnika otroka, ki izvaja rejniško dejavnost.
(3) Sredstva, potrebna za usposabljanje, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
50. člen
(1) Rejnik je za posameznega rejenca upravičen do mesečne rejnine, ki zajema oskrbnino in plačilo dela.
(2) Če rejnik izvaja rejniško dejavnosti kot poklic, mu Republika Slovenija zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost.
60. člen
Ministrstvo izplačuje rejnine najkasneje do 15. v mesecu za tekoči mesec.
64. člen
(1) Za potrebe izvajanja, spremljanja, načrtovanja, razvoja rejništva, za znanstveno raziskovalne namene in za statistične namene vodi ministrstvo centralno zbirko podatkov.
(2) Centri za socialno delo vodijo zbirke podatkov za potrebe izvajanja rejniške dejavnosti na območju njihove krajevne pristojnosti.
f) upravne naloge na področju športa
1. Zakon o športu
34. člen
(zasebni športni delavec)
Posameznik lahko opravlja naloge v športu kot zasebni športni delavec, če:
- ima ustrezno izobrazbo ali ustrezno usposobljenost za opravljanje te dejavnosti,
- ima licenco za opravljanje dejavnosti v športu, če je predpisana,
- mu ni s pravnomočno odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti,
- obvlada slovenski jezik,
- ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Zasebni športni delavec je vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu. Vodenje tega razvida predpiše minister.
35. člen
(poklicni športnik)
Posameznik lahko opravlja naloge v športu kot poklicni športnik, če:
- je dopolnil starost petnajst let,
- je aktiven športnik,
- je član nacionalne športne zveze,
- ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Poklicni športnik je vpisan v razvid poklicnih športnikov pri ministrstvu. Vodenje tega razvida predpiše minister.
36. člen
(vpis v razvid in izbris)
Zasebni športni delavci in poklicni športniki so se dolžni vpisati v razvid pri ministrstvu. Pri tem morajo predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev.
Zasebni športni delavec ali poklicni športnik se lahko izbriše iz razvida zasebnih športnih delavcev ali poklicnih športnikov na svojo zahtevo ali po uradni dolžnosti, če ministrstvo ugotovi:
- da ne izpolnjuje več predpisanih pogojev,
- da mu je s pravnomočno odločbo izrečena prepoved opravljanja dejavnosti v športu,
- da se ne ravna v skladu z mednarodnimi pravili in pravili nacionalnih športnih zvez ter v skladu z normami športne etike in morale.
58. člen
(razvid)
Za organizirano in sistematično spremljanje stanja v športu in njegovega razvoja ter za vodenje dolgoročne politike razvoja v športu vodi ministrstvo (v nadaljnjem besedilu: upravljalec razvidov) naslednje evidence (v nadaljnjem besedilu: razvid):
1. razvid vrhunskih in drugih športnikov,
2. razvid poklicnih športnikov,
3. razvid zasebnih športnih delavcev,
4. razvid strokovnih delavcev v športu,
5. razvid izvajalcev letnega programa,
6. razvid športnih objektov,
7. razvid velikih mednarodnih športnih prireditev v Sloveniji,
8. razvid javnih zavodov v športu.
Razvid vrhunskih in drugih športnikov vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, športno panogo, stopnjo kategorizacije, športne rezultate, dosežene na uradnih mednarodnih tekmovanjih in državnih prvenstvih.
Razvid poklicnih športnikov vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, športno panogo.
Razvid zasebnih športnih delavcev vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, področje športne dejavnosti, strokovno izobrazbo ali usposobljenost.
Razvid strokovnih delavcev v športu vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, naziv delodajalca, strokovno izobrazbo ali usposobljenost.
Razvid izvajalcev letnega programa vsebuje: ime, sedež, ime in priimek zastopnika, naziv športne panoge ali dejavnosti.
Razvid športnih objektov vsebuje: zemljiškoknjižni izpisek, ime in naslov lastnika, homologacijo športnega objekta, pregledni nulti karton objekta.
Razvid velikih mednarodnih športnih prireditev vsebuje: športno panogo, nivo, ime organizatorja, države udeleženke.
Razvid javnih zavodov v športu vsebuje: ime in sedež, ime in priimek direktorja, njegov poklic in izobrazbo, imena in priimke drugih zaposlenih, njihove poklice in izobrazbo.
Zadnja sprememba: 03/09/2010 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |