Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI
DRŽAVNI ZBOR
REPUBLIKE SLOVENIJE
Ljubljana, 13. 07. 2006
gospod
France Cukjati,
predsednik Državnega zbora RS


Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04) in 19. člena Zakona o poslancih (Ur. l. RS, št. 48/92, 15/94, 19/94, 44/94 in 123/04) vlagamo

PREDLOG ZAKONA O PRAVICAH PACIENTOV

ki vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 114. člena Poslovnika Državnega zbora RS (Ur.l. RS, št. 35/2002 in 60/04).


POSLANKE IN POSLANCI:

1. Cveta Zalokar Oražem (prvopodpisana),
2. Ljubo Germič,
3. dr. Mitja Slavinec,
4. Anton Rop,
5. Rudolf Moge,
6. Milan Petek,
7. Darja Lavtižar Bebler,
8. Geza Džuban,
9. Sajovic Borut,
10. Vili Trofenik,
11. Milan M. Cvikl,
12. Matej Lahovnik,
13. Marko Pavliha,
14. Majda Širca,
15. Pavel Gantar,
16. Aleš Gulič,
17. Davorin Terčon,
18. Tone Anderlič.



ZAKON O PRAVICAH PACIENTOV


I. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Zdravstvena zakonodaja, ki je bila uveljavljena v začetku leta 1992, je opredelila tudi pravice bolnikov, pri čemer so posebej določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki pripadajo le zavarovanim osebam, posebej pa pravice, ki jih ima vsakdo pod enakimi pogoji. Določbe o pravicah bolnikov so usklajene z mednarodnimi akti, ki jih je sprejela in ratificirala Republika Slovenija, in vsebinsko tudi ne odstopajo od pravic, ki so zagotovljene bolnikom v primerljivih evropskih državah. V dosedanji praksi pa se je izkazalo, da je bolj kot vsebina posameznih pravic problematičen način njihovega uresničevanja, saj so postopki precej zapleteni, nekateri postopki se celo prekrivajo, saj so določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja istočasno tudi splošne pravice bolnikov. Prav pomanjkanje natančnejše definicije posameznih pravic in formaliziranega postopka uresničevanja pacientovih pravic še vedno predstavlja problem, saj bolniki ne vedo vnaprej, kaj smejo uveljavljati in kakšne so možne pritožbene poti v primeru kršitve njihovih pravic. Pritožbene poti so v praksi prepuščene posameznim zdravstvenim zavodom in njihovim vodstvenim ekipam.

Kljub obljubam pristojnega ministra, da bo pripravil osnutek zakona, ki bo urejal to področje, do konca leta 2005, zakona v zakonodajni proceduri še ni, zato navedeni poslanci vlagamo v zakonodajno proceduro navedeni zakon. Zaradi zadnjih dogodkov v zdravstvu (preskušanje zdravil, operacijske mize, citopatološke preiskave...) smo se v Poslanskem klubu Liberalne demokracije odločili, da je potrebno pacientom zagotoviti večje varstvo njihovih pravic.

47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št 9/92 in naslednji) določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico: Drugi odstavek 47. člena navedenega zakona pa določa, da navedene pravice za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo njihovi starši oziroma njihovi skrbniki, zato teh pravic predlagani zakon ne bo določil posebej niti jih podrobneje razčlenjeval, saj v praksi tudi do sedaj tovrstnih problemov ni bilo.

Zakon konkretneje ne določa organov, ki so v posameznih primerih pristojni odločati o ugovorih oziroma pritožbah bolnikov. Ta vsebina je delno urejena v 76. členu zakona, ki opredeljuje nadzorstvo in določa, da se za zagotovitev strokovnosti dela organizirajo in izvajajo naslednje vrste nadzora:

1. interni strokovni nadzor, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci s samonadzorom in odgovorni za strokovnost dela v zavodih,

2. strokovni nadzor s svetovanjem, ki ga izvaja pristojna zbornica ali strokovno združenje v sodelovanju s klinikami, kliničnimi inštituti ali kliničnimi oddelki in drugimi zavodi,

3. upravni nadzor, ki ga izvaja Ministrstvo, pristojno za zdravje,

4. nadzor, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.


Interni strokovni nadzor se izvaja na podlagi splošnega akta zdravstvenega zavoda (77. člen). Na tej podlagi bi moral zavod interno določiti celoten postopek morebitnih ugovorov oziroma pritožb ter tudi organe, pristojne za odločanje. Zavodi, zlasti večji, in bolnišnice so takšen interni nadzor tudi opredelili v svojih statutih oziroma posebnih pravilnikih. Splošno pravilo je, da se pravice bolnikov ne smejo razlikovati glede na status izvajalca zdravstvenih storitev, torej glede na to, ali storitve opravlja javni zdravstveni zavod, zasebnik ali pravna oseba na podlagi koncesije ali brez nje. V praksi niso znani primeri, da bi zasebni zdravstveni delavci sprejeli posebne interne akte za opravljanje notranjega nadzora kvalitete storitev, s čimer seveda ni zagotovljena enakopravnost in enaka obravnava vseh bolnikov.

Strokovni nadzor s svetovanjem opravlja pristojna zbornica v sodelovanju s klinikami, inštituti in drugimi zavodi, pri čemer zbornica opravi strokovni nadzor tudi na predlog zavarovane osebe, delodajalca, zdravstvenega delavca oziroma zavoda ali na drug predlog. Strokovni nadzor s svetovanjem opravlja Zdravniška zbornica Slovenije po rednem letnem programu pa tudi na zahtevo ustreznega razširjenega strokovnega kolegija, Zdravstvenega sveta, posameznega zdravstvenega zavoda, zdravnika ali tudi občana. Če zbornica izvede izredni strokovni nadzor s svetovanjem, ki ni predviden v letnem programu, ga mora po sedanji ureditvi plačati naročnik. Ker so stroški takšnega nadzora precejšnji, se zanj bolniki le redko odločijo. Po opravljenem strokovnem nadzoru pristojni organ zbornice oceni delo posameznega zdravnika in lahko izreče določene ukrepe, ne more pa odločiti o konkretni pravici bolnika, saj za to nima zakonskega pooblastila. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da bolnik kot oškodovanec nima aktivne vloge v postopku pred organi Zdravniške zbornice Slovenije, saj ima le pravico dobiti pisne odpravke sklepov, ne more pa sodelovati pri obravnavi kršitve niti vložiti ustreznih pravnih sredstev zoper sprejete odločitve. Prav tako odločitve organov Zdravniške zbornice Slovenije še ne pomenijo, da ima bolnik kot oškodovanec izvršilni naslov za uveljavitev pravice za vrnitev škode, temveč bo moral škodo posebej uveljavljati v pravdnem postopku.

Upravni nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnih zdravstvenih delavcev izvaja Ministrstvo za zdravje na lastno pobudo, lahko pa tudi na predlog bolnika, njegovega svojca ali skrbnika. Če se pri upravnem nadzoru ugotovijo nepravilnosti, izda minister za zdravje odločbo, s katero določi ukrepe in roke za njihovo odpravo. Upravni nadzor se koncentrira predvsem na zakonitost delovanja izvajalcev zdravstvene dejavnosti, manj pa na odpravo konkretnih kršitev pravic pacientov. Tudi v tem postopku bolnik nima vloge stranke v postopku, ki bi lahko s svojimi dejanji vplivala na potek postopka, čeprav se morda odloča o njegovi pravici.
Nadzor, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, obsega predvsem nadzor nad izpolnjevanjem pogodb, ki jih je sklenil za opravljanje zdravstvene dejavnosti z zdravstvenimi zavodi in zasebnimi zdravniki. Nadzor izvaja zavod v skladu s svojimi internimi splošnimi akti in s predpisi o obligacijskih razmerjih, saj gre za izvajanje civilno pravnih pogodb, pri tem pa bolniki nimajo pravzaprav nikakršne vloge, čeprav naj bi zavod v teh zadevah in postopkih po naravi stvari zastopal predvsem njihove interese.

Postopek odločanja o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je zakonsko dokaj urejen, saj se na zahtevo zavarovane osebe ali delodajalca lahko uvede tudi upravni postopek, ki ga mora izpeljati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že leta 1998 ugotovilo, da sedanja ureditev ni skladna z ustavo, ker ne omogoča ustrezne pravne varnosti in ustreznih pravnih poti uveljavljanja pravic zavarovancev. Sprememba zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki odpravlja ugotovljeno neustavnost, se je začela izvajati 1. januarja 2003 (novela zakona z dne 26. 6. 2002 - Ur. list RS, št. 60/02).

Ker Zakon o zdravstveni dejavnosti ne določa natančno na katere organe je mogoč ugovor oziroma pritožba v primeru kršitev posameznih pravic, se v praksi mnogokrat zgodi, da bolnik ne ve, kje naj bi iskal pravno varstvo. Zato se mnogokrat sploh ne pritoži, mnogokrat pa svoje nezadovoljstvo sporoči na več organov naenkrat, ki morajo v tem primeru izpeljati vsak svoj postopek, čeprav obravnavajo isti dogodek. Še zlasti je pomembno, katera pravica je bila bolniku kršena v primerih, ko se spor ne razreši na prvi ravni v okviru zdravstvenega zavoda in bolnik uveljavlja sodno varstvo. Če gre za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja namreč v sporih odloča Delovno in socialno sodišče, če pa gre za druge pravice, odloča o tem okrajno oziroma okrožno sodišče. Sodna pot je v skladu z ustavo pacientom zagotovljena v vsakem primeru, vendar pa so sodni postopki zapleteni, dragi, še zlasti pa zelo dolgo trajajo. Sodni postopki so praviloma neizbežni pri odškodninskih zahtevkih, saj se zdravstveni zavod in bolnik le redko izvensodno poravnata. Zato bi bilo primerno uveljaviti poenostavljene postopke, ki bi omogočali hitro in enostavno poravnavo obeh strank v postopku, s čimer bi se izognili tudi visokim stroškom postopka (zlasti stroškom za izvedenska mnenja).


II. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

Predlagani zakon naj zagotovi, da bodo pravice pacientov natančno določene, prizadeti posamezniki, to je bolniki, v posameznih primerih pa tudi njihovi svojci, pa bodo imeli pravico, da se njihove pritožbe obravnavajo hitro in učinkovito. Če nesporazum oziroma pritožba bolnika ne bo razrešena v tako imenovanem predhodnem postopku, bo pritožbo obravnavala strokovna komisija, ki jo bo moral organizirati vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti z 20 ali več zaposlenimi. Vsi manjši izvajalci, vključno z zasebnimi, se bodo vključevali v pristojno komisijo na svojem območju, bodisi v zdravstvenem domu, bodisi v bolnišnici ali kliniki, odvisno od dejavnosti, ki jo opravljajo. Strokovna komisija naj bi imela več članov, tako da bodo strokovno pokrita vsa področja oziroma vse dejavnosti, ki jih izvajalec oziroma več izvajalcev opravlja. Ker zahteva po ustrezni zastopanosti vseh področij pomeni, da bodo posamezne strokovne komisije precej velike, bo delo komisije potekalo v senatih, ki jih bo za vsak primer pritožbe posebej, glede na posebne okoliščine primera, določil predsednik komisije.

Ker zakon izhaja iz načela hitrosti postopka, so roki za posamezna procesna opravila zelo kratki, kar naj bi pripeljalo do čim hitrejše, pa tudi čim bolj racionalne rešitve. Prizadetemu pacientu vsekakor ostane tudi sodna pot, če ne bo zadovoljen z odločitvijo komisije. Zato tudi v postopku niso predvideni posebni ugovori ali pritožbe zoper procesne sklepe, saj naj bi bil, kot že rečeno, postopek kar se da neformalen, seveda upoštevajoč temeljne zahteve vsakega postopka, v katerem se uveljavljajo določene pravice.

Predlog zakona zasleduje cilj, da bi se prizadeta stranka poravnala z izvajalcem, saj so takšne poravnave v večini primerov najustreznejše. Ne le zato, ker so najcenejše, temveč zato, ker v večini primerov pomenijo najhitrejšo pot razrešitve spornega razmerja. Zato naj bi si senat, ki bo obravnaval pritožbo, ves čas prizadeval za sklenitev poravnave, pri čemer naj bi sklenjena poravnava glede denarne terjatve imela moč verodostojne listine v morebitnem izvršilnem postopku. To pomeni, da bolniku pravice, ki jo je uspel uveljaviti na ravni izvajalca zdravstvene dejavnosti oziroma strokovne komisije, ne bo treba uveljavljati še v sodnem postopku.

Predlog zakona posebej ne opredeljuje možnih rešitev zahtevkov v pritožbenih postopkih, saj bodo v praksi te lahko zelo različne - od ustreznega pojasnila, opravičila in dodatnega mnenja, pa vse do poravnave o odškodninskem zahtevku. Pritožni postopki naj bi omogočili uveljavitev bolnikove pravice, medtem ko odločitve senata ne glede na morebitne ugotovljene vzroke za kršitev bolnikovih pravic ne bodo mogle odpravljati teh vzrokov in urejati notranje organizacije izvajalcev zdravstvene dejavnosti ali ugotavljati konkretne odgovornosti za kršitve. Predlog zakona pa omogoča, da bi senat, ki bo obravnaval pritožbo, predlagal interni nadzor, strokovni nadzor s svetovanjem ali tudi upravni nadzor, če bo ugotovil pri izvajalcu določene nepravilnosti. Prav tako naj bi senat imel pristojnost predlagati uvedbo disciplinskega postopka zoper odgovornega delavca izvajalca, ki je odgovoren za kršitev bolnikovih pravic. Način opravljanja nadzora in ugotavljanja disciplinske odgovornosti ni predmet urejanja predlaganega zakona, temveč zakona o zdravstveni dejavnosti in delovnopravnih predpisov. Prav tako zakon ne ureja načina izvršitve poravnave in odločitev senata, saj mora za to poskrbeti odgovorna oseba izvajalca zdravstvene dejavnosti.

Postopki, določeni s predlaganim zakonom, naj bi bili za pritožnike brezplačni, torej brez kakršnihkoli taks. Materialne in druge pogoje za delo komisije za pritožbe bodo zagotavljali izvajalci, pri čemer se bodo v primeru, da bo komisija opravljala delo za več izvajalcev, stroški sorazmerno porazdelili.

Predlagatelj je ob pripravi zakona ocenil predlog, da bo za področje zdravstva oziroma bolnikovih pravic ustanovili posebnega varuha, da bi pacientom, ki so v pritožbenih postopkih vedno ali vsaj praviloma šibkejša stranka, saj ne razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem, omogočili čimbolj kvalitetno uresničevanje njihovih pravic. Ta bo bolnikom pomagal s pravnimi in drugimi nasveti pri usmerjanju v ustrezne postopke, prav tako pa bo lahko tudi sodeloval v postopkih kot njegov pooblaščenec. Varuhi pacientovih pravic naj bi delovali na sedežih območnih zavodov za zdravstveno varstvo, financirani pa bodo iz sredstev državnega proračuna. Obseg dela bo tako določil minister in ne Zavod za zdravstveno zavarovanje.


III. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

a) Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva
Predlagani zakon ne širi že obstoječih pravic in ne bo bistveno povečal dela v zvezi z obravnavo pritožb na ravni izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Ti so se tudi do sedaj ukvarjali s pritožbami, vendar v različnih postopkih, ki niso bili poenoteni. Zakonsko določen postopek bo zato zagotavljal pravice pacientov, obenem pa tudi olajšal delo vsem, ki se ukvarjajo s pritožbami le-teh. Ker naj bi se večina sporov reševala na ravni, kjer so nastali, se bo celo delno zmanjšalo delo s pritožbami na vseh višjih ravneh, ki so se do sedaj ukvarjale z njimi (Zdravniška zbornica Slovenije, Ministrstvo za zdravje). Po drugi strani pa je pričakovati, da se bo število zadev nekoliko povečalo. Glede na navedeno predlagatelj ocenjuje, da se bodo sredstva nekoliko povečala le za zagotavljanje materialnih pogojev delovanja varuhov (60 milijonov SIT).

b) Navedba, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena

Sredstva za izvajanje zakona iz Proračuna Republike Slovenije za leto 2006 in iz Proračuna Republike Slovenije za leto 2007 niso potrebna, saj se bo zakon začel uporabljati 1.1.2008.


IV. Primerjalno pravna ureditev

a) Prikaz prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije

Predlog zakona ni predlagan z namenom usklajevanja s pravnim redom Evropske unije, saj le-ta tega področja ne ureja.

Določbe o pravicah bolnikov so usklajene z mednarodnimi akti, ki jih je sprejela in ratificirala Republika Slovenija, in vsebinsko tudi ne odstopajo od pravic, ki so zagotovljene bolnikom v primerljivih evropskih državah. Človeške vrednote, ki so bile opredeljene in za področje evropskih držav usklajene v Deklaraciji o promociji pravic pacientov v Evropi na evropskem posvetovanju o pravicah pacientov v Amsterdamu leta 1994, se morajo upoštevati tudi na področju zdravstvenega varstva v Sloveniji.
Dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe je osnovna človekova pravica, ki jo priznavajo in spoštujejo Evropska unija, vse njene institucije in državljani Evrope. V skladu s tem dejstvom imajo bolniki pravico pričakovati, da bo ves trud vložen v zagotovitev njihove varnosti kot uporabnika vseh zdravstvenih storitev. Tako Luksemburška deklaracija o varnosti bolnika (Luksemburg, 5.april 2005) poziva, da naj v politični agendi Evropske unije, v državah članicah Evropske unije in lokalno "varnost bolnika" zasede izredno pomembno mesto.
Pacientove pravice tako najdemo v Priporočilu Sveta Evrope Rec(2000)5 o razvoju organiziranosti državljanov in vlogi pacientov pri odločanju v zdravstvenem varstvu, Luksemburški deklaracijo o varnosti, kjer je izpostavljen pomen ozaveščanja državljanov in bolnikov ter njihovo vlogo pri varnem in učinkovitem delovanju zdravstvenega sistema, za kar predlaga različne načine sodelovanja v procesih odločanja. To sodelovanje formalnopravno opredeljujejo tudi določila o pacientovih pravicah.


b) Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih


Velika Britanija

V Veliki Britaniji nimajo posebnega sistema zdravstvenega zavarovanja, temveč za zdravstvo skrbi država v okviru tako imenovanega nacionalnega sistema (globalnega proračuna). V okviru tega sistema imajo izdelan tudi sistem pritožb. Le-ta je bil leta 1996 temeljito reformiran na podlagi ugotovitev, da je sistem preveč razdrobljen, saj so bili različni postopki določeni za uveljavljanje različnih pravic, kar je vodilo k neučinkovitosti in nepreglednosti sistema.

Pritožbeni sistem temelji na reševanju pritožb na mestu samem, bolniki, ki pa niso zadovoljni s postopkom neposredne in hitre odločitve, lahko zahtevajo neodvisno komisijo, ki naj razišče dejstva in pripravi ustrezno poročilo. Vendar ta pravica pacientom ne gre v vsakem primeru, temveč le, če pooblaščena oseba, ki jo določijo lokalne oblasti, odloči, da je takšna preiskava smiselna in potrebna. Če preiskava ni uvedena ali pa bolnik ni zadovoljen z izidom takšne preiskave, se lahko pritoži zdravstvenemu ombudsmanu.

Vsak pacient ali njegov predstavnik ima pravico pritožbe, zato imajo bolnišnice in zdravstvene oblasti določeno osebo (complaints manager), ki vodi postopek in mora biti na voljo javnosti. Vsaka pritožba, ki lahko povzroči disciplinski postopek v okviru posameznega profesionalnega združenja (zbornice), mora biti nemudoma poslana temu združenju, ki mora pacientu podati popolno poročilo o postopku.

Splošni zdravniki morajo v zvezi s pritožbenimi postopki zagotoviti, da jih obravnava pristojna oseba, da so postopki ustrezno objavljeni, da je prvi odgovor podan v dveh delovnih dneh od vložitve pritožbe, širša obrazložitev pa naj bi bila pacientu na voljo v desetih delovnih dneh.

Če pacient ni zadovoljen z rešitvijo svoje pritožbe na lokalni ravni (pri splošnem zdravniku), lahko zahteva v 28 dneh sklic posebne komisije. Komisija ima 3 člane: neodvisnega predsednika, ki ga imenuje minister za zdravje, predstavnika upravnega odbora bolnišnice in predstavnika zdravstvene oblasti. Komisija mora zagotoviti, da obe stranki v postopku izrazita svoje zahteve in odgovore. Komisija mora seznaniti pacienta s svojimi ugotovitvami, bolnišnica pa ga mora seznaniti tudi z vsemi ukrepi, ki so tem ugotovitvam sledili. Če pacient ni zadovoljen z izidom preiskave pred komisijo, ima možnost pritožbe zdravstvenemu ombudsmanu.

Posebej je treba poudariti, da morebitne odškodnine pacienti lahko uveljavljajo le v sodnem postopku.


Finska

Pacient, ki ni zadovoljen z zdravljenjem ali z zdravstveno nego, se ima pravico pritožiti pri strokovnem direktorju. Odločitev o pritožbi mora biti sprejeta v razumnem času. Pritožba ne omejuje pacienta, da ugovarja pri pristojnih organih, ki nadzorujejo izvajalce zdravstvene dejavnosti. Če iz pritožbe izhaja, da se nanaša tudi na civilno odgovornost, mora strokovni direktor pacientu pojasniti kje in kako lahko takšno odgovornost uveljavlja.

Varuhi pacientovih pravic so organizirani pri posameznih izvajalcih zdravstvene dejavnosti oziroma za več izvajalcev skupaj. Njihova naloga je svetovanje pacientom v zvezi z zakonom, ki ureja njihove pravice, in pomoč pacientom, da lahko te pravice uveljavijo. Poleg tega varuh informira paciente o njihovih pravicah in skrbi za promocijo pacientovih pravic. Finska ima namreč poseben zakon o pacientovih pravicah.


Zvezna Republika Nemčija

Oškodovani pacienti se imajo možnost pritožiti svojemu zdravniku oziroma ustanovi, kjer je bila napaka storjena. V bolnišnicah postopek pritožbe ni formaliziran in je v posameznih bolnišnicah različno urejen. V praksi se lahko pacienti v primerih, ko niso zadovoljni z oskrbo v bolnišnici, pritožijo na upravo bolnišnice, kadar pa gre za vprašanja kvalitete in načina zdravljenja, pa na strokovnega vodjo bolnišnice. Večina bolnišnic ima posebej določene ljudi, na katere se pacienti lahko obrnejo v zvezi z uveljavljanjem pravic (t. i. zagovorniki pacientov). To so ponavadi upokojeni zdravniki, ki to delo opravljajo večinoma brezplačno.

Če pacient ni zadovoljen z rešitvijo pritožbe na tej ravni, se lahko pritoži na t. i. pritožne svete v okviru deželnih zdravniških zbornic, kadar gre za vprašanja administracije ali slabega odnosa zdravstvenega osebja. Kadar pa gre za sum napake pri zdravljenju, je predviden poravnalni postopek preko tako imenovanega poravnalnega sveta. Osnovni namen poravnalnih postopkov je skrajšati zamudne odškodninske pravde preko sodišč, poleg tega pa postopki pacientu ne povzročajo nobenih dodatnih stroškov. V postopku sodelujejo pacient, zdravnik in zavarovalnica, kjer je zdravnik zavarovan. Člani poravnalnih svetov so predstavniki zdravniške in pravne stroke. Postopek poteka le na podlagi dokumentacije in morebitnega pregleda oškodovanca, ni pa predvideno zaslišanje prič. Poravnalni svet odloči o pravnem temelju za odškodnino, ne odloča pa o njeni višini. Če pacient ni zadovoljen z izidom postopka, ima možnost začeti sodni postopek.


Avstrija

V Republiki Avstriji je uveljavljen institut zastopstva (zagovorništva) bolnikov oziroma varuha bolnikovih pravic. Varuh bolnikovih pravic deluje na ravni deželne zakonodaje, ima široka pooblastila in je dobro uveljavljen institut. V deželi Štajerski se na varuha bolnikovih pravic obrača kar 96% bolnikov oziroma njihovih svojcev, ko gre za razreševanje njihovih sporov, ki nastanejo na relaciji bolnik oziroma bolnikovi svojci - zdravnik oziroma zdravstvena ustanova.

Z varuhom bolnikovih pravic korektno sodelujejo tako zdravniki kot zdravstvene ustanove. Bolnikove pravice se tolmačijo kot del človekovih pravic, določenih s samoodločbo, čeprav pojma "pacientovih pravic" ni zaslediti v zakonskih določilih. Avstrijska zakonodaja le-te definira kot posamezne pravice, kot je npr. pravica do vpogleda v dokumentacijo ali pojasnjevalna dolžnost o bolnikovi bolezni oziroma prognozi zdravljenja.

Bistvena naloga zastopnikov oziroma varuha bolnikovih pravic je v nudenju informacij in pojasnil ter posredovanju v odnosu med bolnikom in zdravnikom. Zato je njihovemu delovanju mogoče pripisati preventivni učinek, ker preprečujejo nadaljnje spore in morebitne sodne postopke na ravni bolnik - zdravnik.

Avstrijska zakonodaja je vse bolnikove pravice združila v posebni listini: Listina o pacientih (Civilni zakonik 1999/195). Namen te listine je bil formulirati določbe, ki urejajo bolnikove pravice v enotnem dokumentu zato, ker so bile do tedaj razdrobljene po posameznih predpisih. Trenutno to listino priznava dežela Koroška, prizadevanja pa gredo v smer, da bi jo upoštevale vse zvezne dežele.


V. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Administrativno delo bo delno povečala zahteva zakona, da izvajalci zdravstvene dejavnosti vodijo ustrezne evidence o pritožbah, vendar pa je večina izvajalcev že sedaj vodila določene evidence, le dolžnost poročanja o številu in vrstah pritožb ni bila uveljavljena.

Nujno pa bo tudi ustrezno dopolniti zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa vrste in načine nadzora izvajalcev zdravstvenih storitev, natančneje pa bo treba določiti tudi posamezne pravice bolnikov oziroma njihovih sorodnikov.

II. BESEDILO ČLENOV



I. SPLOŠNE DOLOČBE

1.člen

Ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient oziroma pacientka (v nadaljnjem besedilu: pacient) kot uporabnik oziroma uporabnica (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) zdravstvenih storitev, in način njihovega uveljavljanja, kadar so te pravice kršene.

Pravice iz zdravstvenega zavarovanja in način njihovega uveljavljanja določa poseben zakon.

V tem zakonu uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol.
2.člen

Posamezni pojmi iz tega zakona imajo naslednji pomen:
- "pacient" je uporabnik zdravstvenih storitev, ne glede na njegovo zdravstveno stanje, to je na dejstvo, ali je bolan ali zdrav;
- "zdravstvene storitve" so storitve, ki jih opravljajo zdravstveni delavci in sodelavci pri opravljanju zdravstvene dejavnosti,
- "zdravstvena dejavnost" je dejavnost, ki jo določa poseben zakon,
- "zdravstveni delavci oziroma delavke (v nadaljnjem besedilu: delavci) in sodelavci oziroma sodelavke (v nadaljnjem besedilu: sodelavci) " so vsi, ki opravljajo zdravstvene storitve v skladu s posebnim zakonom;
- "zdravstveni izvajalec oziroma izvajalka (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) " je vsakdo, ki opravlja zdravstveno dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja to dejavnost, ne glede na statusno obliko;
- "zdravstveni poseg" je vsak pregled, zdravljenje ali drug poseg, ki ima preventivne, diagnostične, terapevtske, negovalne ali rehabilitacijske namene in ki ga izvede zdravstveni delavec ali sodelavec z ustrezno strokovno izobrazbo;
- "ordinacija" je prostor, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost v neposrednem stiku med pacientom in zdravstvenim delavcem.
3.člen

Pravice pacienta temeljijo na naslednjih splošnih načelih:

II. PRAVICE PACIENTA
4.člen

Pacient ima pod pogoji, ki jih določa ta zakon, naslednje pravice:
Za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo pravice iz prejšnjega odstavka njihovi starši oziroma njihovi skrbniki.

1. Pravica do proste izbire
5.člen

Pravica do proste izbire je pravica posameznika oziroma posameznice (v nadaljevanju: posameznik), da svobodno izbere zdravnika zdravstvenega zavoda in v okviru možnosti tudi drugega zdravstvenega delavca, ki mu bo zaupal varovanje svojega zdravja, zdravljenje in rehabilitacijo.

Če se pravica iz prejšnjega odstavka uveljavlja na račun javnih sredstev, jo je mogoče z zakonom omejiti na mrežo izvajalcev javne zdravstvene službe.

6.člen

Zdravstveni delavec lahko v posebej utemeljenih primerih odkloni zdravstveno obravnavo pacienta, ki ga je izbral, ko bi bilo zdravljenje oteženo ali onemogočeno iz razlogov, ki jih mora pacientu posebej pojasniti. V okviru mreže javne zdravstvene službe je zavrnitev mogoča le v primerih, določenih z zakonom.

2. Pravica do obveščenosti
7.člen

Pacient ima pravico, da je v celoti obveščen o svojem zdravstvenem stanju, vključno z medicinskimi dejstvi o svojem stanju, o predlaganih zdravstvenih postopkih in posegih, o možnih tveganjih in koristih posameznega postopka ter o morebitnih alternativah, vključno s posledicami opustitve ali odklonitve zdravljenja.

Vsak zdravstveni delavec je v okviru svojih pristojnosti dolžan pacientu razložiti potek zdravstvene obravnave na njemu razumljiv način. Za popolnejšo obveščenost morajo biti pacientom na razpolago tudi pisne informacije.
8. člen

Pacientu je mogoče prikriti določeno informacijo le izjemoma, če zdravnik glede na vse okoliščine oceni, da bi to lahko škodilo pacientovemu zdravstvenemu stanju, ne bi pa imelo večjih pozitivnih učinkov.

Pacient ima pravico zahtevati, da mu zdravnik določenih podatkov ne posreduje.

Samo pacient ima pravico odločati, komu in kdaj lahko zdravstveni delavci oziroma sodelavci posredujejo podatke o njegovem zdravstvenem stanju.
9.člen

Pacient ima pravico vedeti, kdo ga bo zdravil oziroma opravil zdravstvene postopke in posege, ki so potrebni v njegovi zdravstveni obravnavi.

V zdravstvenih zavodih in zasebnih ordinacijah, kjer se opravljajo zdravstvene storitve, morajo biti na vidnem mestu objavljeni imena in priimki, strokovni nazivi in časovni razpored zdravstvenih delavcev oziroma zdravstvenih sodelavcev, ki v tej ordinaciji redno opravljajo zdravstvene storitve.

Vsi zdravstveni delavci in sodelavci in drugo osebje, ki imajo neposredne stike s pacienti , morajo imeti na vidnem mestu priponko z navedbo imena, priimka in strokovnega naslova.

Na zahtevo pacienta, ki je ni treba posebej utemeljevati, se mora vsak zdravstveni delavec, sodelavec in drugo osebje, s katerim pride bolnik v stik pri sprejemu, zdravljenju in odpustu, predstaviti.
10. člen

Ob sprejemu v bolnišnico ali drugo stacionarno ustanovo mora biti pacient pisno seznanjen s hišnim redom in postopki njegove zdravstvene obravnave in tudi z možnostjo uveljavljanja pritožbe, pritožbenimi potmi ter roki za reševanje le teh ter z ustaljenimi postopki njegovega zdravljenja in nege ter z možnimi načini zadovoljitve njegovih osebnih potreb.

Ob odpustu iz bolnišnice ali druge stacionarne ustanove ima pacient pravico do pisnega poročila, ki zajema njegove diagnoze, povzetek zdravljenja, zdravstvene nege ter navodila za nadaljnjo zdravstveno obravnavo.

3. Pravica do samoodločbe
11.člen

Nobenega zdravstvenega posega ni mogoče opraviti brez pacientovega predhodnega soglasja. Mladoletniki oziroma mladoletnice (v nadaljnjem besedilu: mladoletniki) in pacienti, ki jim je omejena ali odvzeta opravilna sposobnost, imajo pravico odločati o soglasju k zdravstvenemu posegu v skladu s svojimi sposobnostmi.

Za izvedbo operativnega ali drugega posega v telo, pri katerem obstaja možnost zapletov, ki lahko ogrozijo zdravje ali življenje, je potrebno pridobiti pacientovo pisno soglasje. Operativne in druge posege v telo, pri katerih obstaja nezanemarljiva možnost zapletov, ki lahko ogrozijo zdravje, mora pacient podpisati soglasje, s katerim potrdi, da je bil o posegu obveščen v skladu s 7. členom tega zakona. Seznam posegov, kjer je potrebno pisno soglasje, predpiše minister oziroma ministrica (v nadaljevanju: minister) za zdravje.
12.člen

Če pacient ni sposoben dati svojega soglasja in če nima skrbnika ali zastopnika, je treba kar se da natančno pretehtati, kaj bi bilo v danih okoliščinah zanj najbolje.

Brez predhodnega soglasja se lahko opravijo le nujni zdravstveni posegi v primeru, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati.

Nujni zdravstveni poseg se lahko opravi tudi, če za osebo pod skrbništvom ni mogoče pravočasno pridobiti soglasja skrbnika.


4. Pravica do drugega mnenja
13.člen

Pacient ima pravico do pridobitve dodatnega strokovnega mnenja- t.i.drugega mnenja v primeru nejasne diagnoze, nezadovoljstva z zdravljenjem in več možnosti zdravljenja.

Način uresničevanja pravice iz prvega odstavka določi minister za zdravje.



5. Pravica do vpogleda, prepisa, preslikave
14. člen

Pacient ima pravico do vpogleda, prepisa, preslikave svoje zdravstvene dokumentacije. Zdravstveni izvajalec mora omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo takoj, ko prejme pacientov zahtevek. Če to ni mogoče, mora pacientu napovedati kraj in čas, ko bo lahko pregledal svojo zdravstveno dokumentacijo, vendar ne pozneje kot tri dni po prejemu zahteve.

Izvajalec mora pacientu omogočiti, da neovirano prepisuje in preslikuje podatke iz zdravstvene dokumentacije, pri čemer mu lahko zaračuna le materialne stroške preslikave. Cenik mora izvajalec objaviti na vidnem mestu.

15. člen

Pravico iz prejšnjega člena imajo po smrti pacienta njegov zakonski ali zunajzakonski partner oziroma partnerica (v nadaljnjem besedilu:partner), otroci, starši ter sestre in bratje, razen če je pacient odločil drugače.


6. Pravica do pritožbe
16. člen

Pacient, ki iz katerihkoli razlogov ni zadovoljen z opravljenimi zdravstvenimi storitvami ali drugimi storitvami, ki jih v okviru zdravstvene dejavnosti, določene z zakonom, opravljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti, lahko svoje pravice uveljavlja v postopku, določenem s tem zakonom.

Postopek obravnave pacientove pritožbe mora zagotavljati:
7. Varuh pravic pacienta
17. člen

Pacienti imajo pri oblikovanju svojih zahtev v pritožbenih postopkih in pri njihovem uveljavljanju pravico do pomoči in do zastopanja v postopkih, ki ju zagotavlja Varuh oziroma varuhinja pravic pacienta (v nadaljnjem besedilu:varuh).

Kadar kršitev pacientovih pravic pomeni tudi kršitev njegovih pravic iz obveznega ali prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, pri katerih postopek ne poteka po tem zakonu, mu varuh pojasni potrebne postopke in mu pomaga oblikovati zahtevek.
18.člen

Varuhe imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za zdravje. Mandat varuhov traja pet let in so lahko ponovno imenovani.

Varuh je lahko predčasno razrešen zaradi svojih napak ali nepravilnosti pri delu.

Javni razpis za imenovanje varuhov objavi ministrstvo, pristojno za zdravje.

Na razpis se lahko prijavi vsakdo, ki ima visoko izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju zdravstvenega varstva. Kandidate lahko z njihovim soglasjem predlagajo tudi nevladne organizacije in društva, ki delujejo na področju bolnikovih pravic, zdravstvenega varstva ali zdravstvenega zavarovanja.
19. člen

Varuhi delujejo na sedežih območnih zavodov za zdravstveno varstvo.

Naloge varuhov in način njihovega opravljanja, določi minister, pristojen za zdravje.

Sredstva za delo varuha se zagotovijo v državnem proračunu.

Varuhi so pri svojem delu neodvisni in samostojni. O svojem delu enkrat letno poročajo državnemu zboru. Poročilo je javno.
20. člen

Z varuhom se sklene delovno razmerje, v primeru manjšega obsega dela pa se določi, da mu pripada za njihovo delo mesečno ali letno povračilo.

V postopkih, določenih s tem zakonom, je za paciente delo varuhov njihovih pravic brezplačno.
21. člen

Varuh sme na podlagi pooblastila pacienta sodelovati v vseh postopkih, določenih s tem zakonom. Pooblastilo mora posebej določati morebitno pravico do sklenitve poravnave in do umika zahtevka ter pravico do vpogleda v bolnikovo zdravstveno dokumentacijo v zvezi s postopkom.

V primeru, da varuh oceni zahtevek za neupravičen, ni dolžan sprejeti pooblastila za zastopanje, mora pa pacienta seznaniti z vsemi možnostmi uveljavljanja zahtevka.


III. POSTOPEK S PRITOŽBO

1. Predhodni postopek
22. člen

Vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti mora določiti osebo, ki je pristojna za sprejemanje in prvo obravnavo pritožb pacientov, pri čemer lahko določi tudi več oseb glede na vsebino pritožbe (v nadaljnjem besedilu: pristojna oseba).

Če izvajalec zdravstvene dejavnosti ne določi drugače, je za sprejemanje in prvo obravnavo pritožb v zvezi z zdravljenjem pristojen strokovni direktor oziroma direktorica(v nadaljnjem besedilu:direktor) oziroma predstojnik oziroma predstojnica (v nadaljnjem besedilu:predstojnik), v zvezi z zdravstveno nego pa glavna medicinska sestra.

Če izvajalec zdravstvene dejavnosti nima strokovnega direktorja ali glavne medicinske sestre, sprejema pritožbe direktor oziroma nosilec oziroma nosilka(v nadaljnjem besedilu: nosilec) izvajanja zdravstvene dejavnosti. Če je izvajalec zdravstvene dejavnosti zasebnik oziroma zasebnica(v nadaljnjem besedilu: zasebnik), mora biti pritožni organ drugje.
23. člen

V vsakem zdravstvenem zavodu ali drugi stacionarni ustanovi mora biti v čakalnici na vidnem mestu objavljeno ime osebe, pristojne za sprejemanje pritožb, njena telefonska številka in naslov njenega delovnega mesta, kjer je mogoče vložiti ustno ali pisno pritožbo. Prav tako mora biti objavljeno ime, naslov in telefonska številka najbližjega zastopnika pacientovih pravic.
24. člen

Pritožbo zaradi nepravilnega odnosa zaposlenih pri zdravstvenemu izvajalcu lahko pacient vloži takoj po dogodku, ki naj bi predstavljal kršitev njegovih pravic, najkasneje pa v 8 dneh od dogodka.

Pritožbo zaradi nezadovoljstva v zvezi z zdravljenjem ali zdravstvene nege lahko pacient vloži najkasneje v 60 dneh po končanem zdravljenju.

Pritožbo lahko v poslovnem času izvajalca zdravstvene dejavnosti vloži ustno na zapisnik pri pristojni osebi, kadarkoli pa lahko tudi pisno po pošti ali v elektronski obliki, če izvajalec to omogoča.
25. člen

Če pacient neposredno med storitvijo izrazi nezadovoljstvo z zdravljenjem, zdravstveno nego, odnosom ali drugo zdravstveno nego, odnosom ali drugo zdravstveno storitvijo, mora zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec poskusiti takoj odpraviti nesporazum z dodatnimi pojasnili ali na drug neformalen način. Če pacient ni zadovoljen z dodatnimi pojasnili, ga je treba seznaniti s pravico in postopkom pritožbe ter ga napotiti k pristojni osebi.
26. člen

Ustno pritožbo sprejme pristojna oseba na zapisnik, ki mora vsebovati zlasti podatke o času in kraju dogodka, udeleženih osebah in domnevni kršitvi pacientovih pravic.

V zapisniku mora biti izrecno navedeno, ali pacient soglaša z vpogledom v svojo zdravstveno dokumentacijo za potrebe pritožbenega postopka.

Vsako pritožbo pacienta je potrebno zavesti pod zaporedno številko, z datumom prejema in jo naprej obravnavati po ustaljenem postopku.
27. člen

Pristojna oseba poskusi pritožbo rešiti takoj z dodatnimi pojasnili in s predlogom poravnave (dogovor o pridobitvi drugega mnenja ali o dodatnih preiskavah, ustno ali pisno opravičilo in podobno). Predlogi in poravnava se vpišejo v zapisnik. Zapisnik podpišejo vsi udeleženci v postopku. Pritožnik ali pritožnica (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) prejme izvod podpisanega zapisnika takoj po podpisu vseh udeležencev postopka.

Pred podpisom poravnave ima pritožnik pravico do pravnega poduka, kar se zabeleži tudi v zapisniku.

Če je pritožnik zadovoljen s predlogom poravnave, se pritožbeni postopek zaključi s podpisom poravnave, izvajalec zdravstvene dejavnosti pa mora vsebino poravnave izvršiti nemudoma oziroma glede na njeno naravo v razumnem roku.

Če pritožnik ne podpiše zapisnika, se šteje, da predlog poravnave ni uspel, pristojna oseba pa pritožbeni postopek nadaljuje brez odlašanja.
28. člen

V postopku iz prejšnjega člena ni mogoče skleniti poravnave o odškodninskih zahtevkih za nepremoženjsko škodo.
29. člen

Pristojna oseba, ki prejme pisno pritožbo pacienta, nemudoma zbere potrebne podatke, povabi pritožnika na pogovor in poskusi pritožbo rešiti na način iz 28. člena tega zakona. Od vložitve pritožbe do pogovora ne sme preteči več kot 8 dni.

Če je pritožnik zadovoljen s predlogom poravnave, se pritožbeni postopek zaključi s podpisom poravnave, izvajalec zdravstvene dejavnosti pa mora vsebino poravnave izvršiti nemudoma oziroma glede na njeno naravo v razumnem roku.

Če se pritožnik ne udeleži pogovora ali če ni zadovoljen s predlogom poravnave, pristojna oseba brez odlašanja nadaljuje pritožbeni postopek.

V primerih, ko zaradi zdravstvenega stanja pacientu ni omogočen prihod do pristojne osebe, se omogoči možnost pritožbe na bolnikovem domu.

30. člen

Pristojna oseba mora zapisnik oziroma obvestilo o neuspelem poskusu poravnave poslati predsedniku komisije za pritožbe v 48 urah po podpisu zapisnika oziroma po pogovoru s pritožnikom.

2. Komisija za pritožbe
31. člen

Pritožbe v zvezi z delom izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki imajo 20 ali več zaposlenih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, obravnava komisija za pritožbe (v nadaljnjem besedilu: komisija).
Pritožbe v zvezi z delom izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki imajo manj kot 20 zaposlenih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, obravnavajo:
32. člen

Komisijo za pritožbe imenuje Strokovni svet zdravstvenega zavoda na predlog strokovnega direktorja. Komisija ima predsednika oziroma predsednico (v nadaljnjem besedilu: predsednik) in toliko članov oziroma članic (v nadaljnjem besedilu:člani), da so ustrezno zastopana vsa strokovna področja izvajalčeve dejavnosti. V komisiji so ustrezno zastopani predstavniki oziroma predstavnice (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) civilne družbe, ki v društvih, strokovnih združenjih in v drugih oblikah združevanja delujejo na območju ali področju, za katerega je komisija ustanovljena.

Komisija dela v senatu, ki ga za vsak primer, upoštevajoč vsebino pritožbe, posebej določi predsednik komisije. V senatu ne sme sodelovati nihče, ki je bil kakorkoli vključen v predhodni postopek obravnave pritožbe. Kadar senat obravnava pritožbo v zvezi z odnosom zaposlenih pri izvajalcu do pacienta, mora biti najmanj en član senata predstavnik civilne družbe.

Člani komisije so imenovani za obdobje petih let in so lahko ponovno imenovani.
33. člen

Predsednik komisije določi sestavo senata najkasneje v 5 dneh od dneva, ko je prejel pisno pritožbo oziroma obvestilo pristojne osebe, da poskus poravnave ni uspel.

Sklep o določitvi senata se pošlje pritožniku. Zoper sklep ni posebne pritožbe.
34. člen

Predsedujoči oziroma predsedujoča (v nadaljnjem besedilu: predsedujoči) senata najkasneje v 15 dneh od imenovanja skliče obravnavo, na katero povabi pritožnika in njegovega morebitnega zastopnika oziroma zastopnico(v nadaljnjem besedilu: zastopnik) oziroma pooblaščenca oziroma pooblaščenko (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec), predstavnika izvajalca zdravstvene dejavnosti, domnevnega kršitelja oziroma kršiteljico(v nadaljnjem besedilu: kršitelj) in morebitne priče.

V nujnih primerih je obravnava lahko sklicana tudi telefonsko ali preko elektronske pošte.

35. člen

Senat si mora ves čas pritožbenega postopka prizadevati za sklenitev poravnave in hiter potek postopka.

Če v okviru roka iz prvega odstavka prejšnjega člena senat iz dokumentacije ugotovi, da je pritožba v celoti upravičena, lahko brez obravnave ugodi pritožbi in o tem obvesti pritožnika.

Če pritožnik v osmih dneh po podpisu poravnave glede denarne terjatve senatu pisno s priporočeno pošiljko sporoči, da odstopa od sklenjene poravnave, senat ugotovi, da poravnava ni uspela in postopek nemudoma nadaljuje.

Sklenjena poravnava glede denarne terjatve ima moč verodostojne listine.

Poravnava, s katero bi se pritožnik odpovedal prijavi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je nična.
36. člen

Če senat ugotovi, da je pritožba prepozna, da jo je vložila nepooblaščena oseba ali da se pritožba ne nanaša na bolnikove pravice, določene z zakonom, pritožbo s sklepom zavrže.

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

37. člen

Senat v neformalnem postopku zasliši pritožnika, predstavnika izvajalca, zoper katerega je vložena pritožba, in morebitne priče, pregleda razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in na tej podlagi odloči praviloma že na prvi obravnavi.

O vseh procesnih dejanjih iz prejšnjega odstavka se vodi skrajšan zapisnik, ki vsebuje le bistvene izjave in ugotovitve.
38. člen

Senat odloči o pritožbi takoj po obravnavi in s svojo odločitvijo seznani pritožnika. Pisni odpravek odločitve mora biti pritožniku vročen najkasneje osem dni po sprejemu odločitve.

Senat lahko pritožbi delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne.

Če je pritožbi ugodeno, mora izrek odločbe, upoštevajoč naravo kršitve, nedvoumno določiti, kako in kdaj bo pacientov zahtevek izpolnjen.

Če je z odločbo senata odločeno o nadomestni izpolnitvi v breme izvajalca zdravstvene dejavnosti, se v morebitnem sodnem postopku šteje, da je zahtevek utemeljen po temelju in po višini.

Odločba mora biti obrazložena in vsebovati pravni pouk glede možnega sodnega varstva. V primeru kršitev etičnih kodeksov, je potrebno na odločbi v pravnem poduku navesti možnosti pritožbe na ustrezne strokovne zbornice oziroma strokovna združenja.

Odločba senata je dokončna. Pacient ima kljub temu možnost pritožbe na druge pristojne organe.
39. člen

Če senat ob obravnavi pritožbe ugotovi večje nepravilnosti pri organizaciji, strokovnem in upravnem delu in delu izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki jih ni mogoče odpraviti le z izvršitvijo odločbe senata, lahko:
Pristojni organ mora v 15 dneh od prejema predloga odločiti, ali bo nadzor izvedel, morebitno zavrnitev predloga pa mora obrazložiti in o tem seznaniti senat in pritožnika.

Senat lahko v zvezi s pritožbo tudi predlaga, da se zoper odgovorne delavce izvajalca zdravstvene dejavnosti uvede disciplinski postopek. Izvajalec zdravstvene dejavnosti mora v 15 dneh od prejema predloga odločiti, ali bo disciplinski postopek izvedel, morebitno zavrnitev predloga pa mora obrazložiti in o tem seznaniti senat in pritožnika.
40. člen

Zoper odločbe senata ni rednih ali izrednih pravnih sredstev, lahko pa se uveljavlja sodno varstvo pred pristojnim sodiščem v rednem sodnem postopku.

Postopki, določeni s tem zakonom, niso pogoj za uveljavljanje sodnega varstva.




3. Stroški postopka

41. člen

Vsaka stranka v postopku praviloma nosi svoje stroške postopka, razen če v zakonu ni zapisano drugače.

Stroške postopka, ki obsegajo stroške delovanja senata, plača izvajalec zdravstvene dejavnosti in jih ni mogoče naložiti pritožniku.

Izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki nimajo komisije za pritožbe, plačajo sorazmeren del stroškov komisije, ki je pristojna za obravnavo pritožb zoper njihovo delo.
42. člen

Izvajalci zdravstvene dejavnosti morajo voditi evidenco pritožb in o njih najkasneje do 1. aprila tekočega leta za preteklo leto poročati ministrstvu za zdravje, varuhom pravic pacienta in varuhu človekovih pravic.

Evidenca pritožb vsebuje podatke o vseh pritožbah, tako pisnih kot ustnih, pri čemer se zbirajo in vodijo le podatki o vrsti zatrjevanih kršitev, datumu vložitve pritožbe, datumu rešitve in sprejeti odločitvi.

IV. NADZOR
43. člen

Nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja ministrstvo za zdravje.

V. KAZENSKE DOLOČBE
44. člen

Z globo najmanj 150.000 SIT se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost:
Z globo najmanj 50.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka posameznik, ki samostojno opravlja zdravstveno dejavnost.

Z globo najmanj 50.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena odgovorna oseba pravne osebe.
45. člen

Z globo najmanj 500.000 SIT se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki ne uskladi svojega delovanja v skladu s tem zakonom v roku iz 46. člena tega zakona.

Z globo najmanj 50.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka posameznik, ki samostojno opravlja zdravstveno dejavnost.

Z globo najmanj 100.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena odgovorna oseba pravne osebe.


VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
46. člen

Izvajalci zdravstvene dejavnosti morajo uskladiti svoje delovanje z določbami tega zakona v 90 dneh od njegove uveljavitve.
47. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati 47. in 48. člen zakona o zdravstveni dejavnosti ( Ur. list RS, št. 9/92, 98/99 in 86/02).


48. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2008 dalje.



III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu:

Splošna določba opisuje vsebino zakona, ki določa splošne pravice pacienta kot uporabnika zdravstvenih storitev, pri čemer ni pomembno njegovo zdravstveno stanje, temveč dejstvo, da je želel uresničiti svojo pravico do zdravstvenega varstva, ki mu jo zagotavlja tudi ustava.

Zakon se omejuje le na pritožbene postopke v zvezi s pravicami, ki jih zagotavlja, pri čemer pa je izrecno izključena njegova uporaba za uveljavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Postopek uveljavljanja teh pravic določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.


K 2. členu:

Zakon govori o pacientu in ne o bolniku, pri čemer uporablja pojem pacienta v skladu z mednarodno definicijo, da je pacient uporabnik zdravstvenih storitev, za katerega ni bistveno, ali je zdrav ali bolan.

Zakon definira zdravstvenega izvajalca kot vsakogar, ki opravlja zdravstveno dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja to dejavnost, ne glede na statusno obliko. Bistveno je, da morajo biti pacientove pravice zagotovljene vsakomur ne glede na to, kdo jih plača in kdo jih izvaja.

Glede definicije zdravstvenih delavcev in sodelavcev in glede vsebine zdravstvene dejavnosti se zakon sklicuje na zakon o zdravstveni dejavnosti, saj so te pojmi že določeni in uveljavljeni.

K 3. členu

Določba opredeljuje splošna načela, ki naj veljajo pri uveljavljanju pacientovih pravic in povzemajo obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Strogo pravno jih ne bi bilo treba povzemati v zakon, vendar so vključene zaradi celovite ureditve področja in kot generalni okvir, ki ga morajo spoštovati vsi, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pacientovih pravic. Prepoved diskriminacije na kakršnikoli podlagi določa že 14. člen Ustave in se uveljavlja neposredno.

K 4. členu

Določba povzema pravice, ki so bolnikom že do sedaj pripadale na podlagi 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in jih ureja na enem mestu, podrobnejša vsebina pa je določena v členih, ki sledijo. Vse navedene pravice za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo njihovi starši oziroma njihovi skrbniki.

K 5. členu:

Temeljna pravica vsakogar je, da si sam izbere tistega, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje. Zato je to pravico mogoče omejiti le z zakonom v primerih, kadar se sredstva za zdravljenje zagotavljajo iz javnih sredstev (iz obveznega zavarovanja ali iz proračunov javnih pravnih oseb). V teh primerih je namreč izbira zdravnika odvisna od tega, ali ima izvajalec zdravstvene dejavnosti koncesijo oziroma ali opravlja javno službo, ki jo določa zakon o zdravstveni dejavnosti. Posameznik, ki pa se odloči sam plačati določeno zdravstveno storitev, nima pri izbiri izvajalca načelno nikakršnih omejitev, razen če to zahtevajo posebne okoliščine (na primer pri zapornikih, vojakih in podobnih primerih) vendar mora v teh primerih država poskrbeti za ustrezno zdravstveno varstvo.

K 6. členu
Ker pravica do proste izbira zdravnika vendarle ni absolutna pravica, zakon dopušča možnost, da izbrani zdravnik zavrne zdravljenje, kadar ima za to utemeljene razloge, ki jih mora pacientu ustrezno pojasniti. V praksi bodo to zlasti primeri, ko bo zdravstveni delavec ali sodelavec uveljavljal ugovor vesti, pa tudi vsi primeri, ko bo zaradi različnih razlogov porušeno ali omajano zaupanje med zdravnikom in pacientom, ki je predpogoj za uspešno zdravljenje. Ker so v okviru javne zdravstvene mreže določeni normativi za število pacientov, ki zagotavljajo določeno kakovost storitev tako pacientu, kot zdravniku, bo tudi v primeru preseganja teh normativov zdravniku dana možnost zavrnitve zdravljenja (samo v smislu izbranega zdravnika, ne pa v smislu odklonitve pomoči) in napotitve k drugemu zdravniku.

K 7. členu:

Temeljna pravica pacienta je, da je obveščen o svojem zdravstvenem stanju, vključno z vsemi zdravstvenimi dejstvi o svojem stanju, o predlaganih zdravstvenih postopkih, o možnih tveganjih in koristih posameznega postopka, o morebitnih alternativah in o posledicah opustitve zdravljenja. Določba zakona nedvoumno nalaga zdravniku, da pacienta seznani ne samo z vsemi dejstvi, ki vplivajo na njegovo zdravstveno stanje, temveč da ga seznani tudi z možnimi načini zdravljenja, pri čemer ga mora opozoriti na vse prednosti in pomanjkljivosti posameznih načinov, saj se pacient le tako lahko odloči o svojem zdravljenju. Strokovno izrazoslovje in latinski izrazi, ki so uveljavljeni v medicinski stroki, morajo biti v komunikaciji s pacientom praviloma nadomeščeni z razumljivimi pojasnili, ki so prilagojeni pacientovemu razumevanju diagnoze in zdravljenja.

Diagnozo, prognozo in pričakovan izid zdravljenja mora pacientu podati neposredno zdravnik, ki ga zdravi, za popolnejšo obveščenost pa morajo biti pacientom na razpolago tudi pisne informacije. Pisne informacije si pacient lažje zapomni, premisli in se dodatno informira.

K 8. členu

Izjema od pravice do celovite obveščenosti določa, da lahko zdravnik določene informacije pacientu zamolči ali prikrije, vendar samo v primeru, če oceni, da bi to lahko škodilo pacientovemu zdravstvenemu stanju (terapevtski privilegij), ne bi pa imelo večjih pozitivnih učinkov. Takšna določba je bila že v sedanji ureditvi.

Pacient pa lahko zdravnika že vnaprej odveže dolžnosti informiranja, če sam predvidi situacije, ko ne bi želel slišati diagnoze ali prognoze in na to zdravnika vnaprej opozori. Prav tako ima pacient pravico odločiti, komu se lahko podatki o njegovi bolezni sporočijo. Gre za določbo, ki varuje zasebnost pacienta in je ni mogoče kršiti brez njegovega soglasja niti v primerih znanih funkcionarjev ali javnih osebnosti.

K 9. členu

Določba uveljavlja načelo informiranosti bolnikov o tem, kdo so zdravstveni delavci, ki skrbijo zanj. Bolnik mora vnaprej vedeti, kdo ga bo zdravil in kakšna je njegova usposobljenost. Zakon zahteva, da je poleg imena in priimka zdravstvenega delavca naveden tudi njegov strokovni naziv, ki mu pripada v skladu z zakonom o zdravstvenih in strokovnih naslovih. V praksi se namreč dogaja, da se določeni zdravniki z dokončano medicinsko fakulteto predstavljajo z znanstvenim, ne pa s strokovnim nazivom.


Zakon določa za vse zaposlene v zdravstveni dejavnosti tudi obvezne priponke, iz katerih bo mogoče identificirati posameznega zdravstvenega delavca ali sodelavca. Zakon zahteva tudi od drugih zdravstvenih delavcev in sodelavcev, da se na zahtevo pacienta predstavijo, saj pacientu to v primeru pritožbe omogoča, da konkretizira svoj zahtevek z navedbo tistega, ki naj bi bil kršil njegovo pravico.

K 10. členu

K določbam o obveščenosti spada tudi določilo, da mora biti pacient, ki je hospitaliziran oziroma sprejet na večdnevno zdravljenje, ob prihodu seznanjen s hišnim redom (čas vstajanja, obroki, možnost nakupa osebnih potrebščin, prepoved kajenja in podobno), ob odhodu iz bolnišnice pa mora dobiti pisno poročilo o diagnozah, poteku zdravljenja in nege ter navodila za nadaljnje zdravljenje in postopke, ki jih mora opraviti.

K 11. členu

Pravica do samoodločbe pacienta pomeni, da se mora pacient sam odločiti za kakršenkoli poseg v svojo duševno in telesno integriteto in to pred posegom. Pacient ima namreč pravico, da sam »razpolaga s svojim telesom«, zato je mogoče brez njegovega soglasja opraviti le določene posege, ki so nujni in zahtevajo takojšnje ukrepanje zaradi možnosti bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo smrti.

Mladoletniki in pacienti, ki jim je omejena ali odvzeta opravilna sposobnost, imajo pravico odločati o soglasju k medicinskemu posegu v skladu s svojimi sposobnostmi, torej je treba v vsakem primeru posebej iz vseh okoliščin ugotoviti, kaj bi bilo za pacienta najbolje, upoštevajoč njegovo voljo v največji možni meri.

Za operativne posege v telo, ki predstavljajo povečano tveganje za pacienta, zakon zahteva pisno soglasje, iz katerega bo tudi razvidno, ali je bil pacient celovito obveščen o vseh možnih posledicah posega.

K 12. členu

Če pacient zaradi svojega zdravstvenega ali siceršnjega stanja ni sposoben dati svojega soglasja, pa nima skrbnika ali zastopnika, je treba kar se da natančno pretehtati, kakšna bi bila njegova volja ob poznavanju in razumevanju vseh okoliščin.

Kot je bilo obrazloženo pri prejšnjem členu, se brez predhodnega soglasja lahko opravijo le nujni medicinski posegi.

K 13. členu

Zakon določa pomembno pravico do drugega mnenja, ki pomeni, da pacient lahko v kakršnemkoli primeru, ne da bi posebej navajal razloge za svoj dvom ali nezaupanje, zahteva mnenje drugega strokovnjaka (praviloma zdravnika), ki naj postavi svojo diagnozo zdravstvenega stanja ali prognozo zdravljenja. Minister za zdravje bo podrobneje določil, v katerih primerih in na kakšen način bo mogoče to pravico uresničiti.

K 14. členu

Pacient ima pravico vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo, saj je to njegova dokumentacija ne glede na dejstvo, da jo mora na podlagi zakona voditi zdravstveni izvajalec. »Njegova dokumentacija« ne pomeni, da lahko pacient z njo prosto razpolaga, saj je pri tem omejen z dolžnostjo izvajalca, da dokumentacijo vodi in hrani. Vendar pa mora izvajalec omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo takoj po prejemu zahteve. Če tej zahtevi zaradi narave ali organizacije dela zdravstvenega izvajalca ni mogoče ugoditi takoj, je treba pacientu povedati natančno uro in kraj, kjer lahko vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo, vendar ne pozneje kot tri dni po prejemu zahteve.
Zdravstveni izvajalec mora pacientu omogočiti, da neovirano prepisuje in preslikuje podatke iz zdravstvene dokumentacije, kar pomeni, da mu bo moral v določenih primerih zagotoviti tudi strokovno pomoč pri branju strokovnih izrazov, ki jih morda pacient ne razume. Izvajalec ne sme pravice pacienta do vpogleda pogojevati z dodatnimi zahtevami; lahko mu zaračuna stroške preslikave dokumentacije, ne pa tudi morebitnega dela v zvezi s pomočjo pri branju in razumevanju dokumentacije.

K 15. členu

Po smrti pacienta imajo pravico do vpogleda v njegovo zdravstveno dokumentacijo njegov zakonski ali zunajzakonski partner, otroci, starši ter sestre in bratje, razen če je pacient odločil drugače. Zakon sedaj natančno določa, kdo sme zahtevati vpogled v dokumentacijo pokojnika, pri čemer mu ni treba posebej izkazati pravnega interesa za vpogled. Svojci neredko želijo pregledati dokumentacijo, ker so v dvomu glede pravilnega zdravljenja ali pa potrebujejo podatke o zdravstvenem stanju zaradi zapuščinskega postopka. Če pacient še v času življenja ni izrazil želje, da se njegovi podatki ne posredujejo drugim, zdravstveni izvajalec ne bo imel pravice zavrniti zahteve svojcev do vpogleda.

K 16. členu

Pacient, ki ni zadovoljen z opravljenimi zdravstvenimi storitvami ali drugimi storitvami, ima pravico do pritožbe, ki jo zagotavlja že ustava. Pri uveljavljanju te pravice niso bistveni razlogi za nezadovoljstvo, bistveno je dejstvo, da se pacientu niso izpolnila vsa pričakovanja glede zdravljenja in odnosa zdravstvenih delavcev in sodelavcev.

Zakon določa zahteve za obravnavo pacientove pritožbe, iz katerih lahko povzamemo naslednja načela:

K 17. členu

Zakon uvaja pomembno novost pri uveljavljanju pacientovih pravic, saj izhaja iz ocene, da je pacient šibkejša stranka v postopkih, zato mu je treba nuditi dodatno pomoč. Varuhi pacientovih pravic bodo nudili brezplačno strokovno pomoč pacientom pri oblikovanju njihovih zahtevkov, prav tako pa jim bodo pomagali v konkretnih postopkih bodisi z nasveti bodisi z zastopanjem.

Varuhi bodo pacientom svetovali tudi, katere postopke naj začnejo za uveljavitev svojih pravic na področju zdravstvenega zavarovanja in na koga naj jih naslovijo. Pacient bo na ta način seznanjen z vsemi svojimi pravicami, ki jih lahko uveljavi bodisi po tem zakonu bodisi po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

K 18. členu:

Ker naj bi bili varuhi pacientovih pravic v največji možni meri neodvisni pri svojem delu, bodo za njihovo delo kandidati imenovani na podlagi javnega razpisa, ki zagotavlja enakopravno in transparentno odločanje o kandidatih, pri čemer zakon določa le stopnjo zahtevane izobrazbe, saj bodo za izbor odločilne ustrezne delovne izkušnje na področju zdravstva. Pomembna je tudi določba, da bodo kandidate lahko predlagale tudi nevladne organizacije s tega področja, kar zagotavlja, da bodo kandidirali za delo varuhov ljudje, ki uživajo tudi zaupanje civilne družbe, kar bo okrepilo njihovo neodvisnost. Varuhe bo imenovala vlada na predlog ministra za zdravje, na enak način pa ga bo lahko tudi razrešila, vendar le iz krivdnih razlogov, s čimer je odpravljena možnost političnega razreševanja zastopnikov.

K 19. členu:

Varuhi pacientovih pravic bodo delovali na območjih sedežev zavodov za zdravstveno varstvo, ki jih je v Sloveniji 12, kar zagotavlja tudi ustrezno teritorialno pokritost. Sredstva za svoje delo bodo dobili neposredno iz proračuna.
Zakon posebej določa neodvisnost in samostojnost varuhov, saj ne bodo odvisni od nikakršnih navodil ali usmeritev zdravstvenih oblasti niti posameznega zdravstvenega izvajalca. Da bi zagotovili ustrezno spremljanje dela varuhov in lahko tudi prilagajali organizacijo obsegu njihovega dela, bodo poročali o svojem delu letno državnemu zboru.

K 20. členu

Z varuhom se sklene delovno razmerje, v primeru manjšega obsega dela pa se določi, da mu pripada za njihovo delo mesečno ali letno povračilo. V vsakem primeru pa bodo imeli varuhi pravico do nagrade oziroma povračila za svoje delo.

Za pacienta je bistveno, da bo takšna pomoč brezplačna, saj bo finančna sredstva za delovanje zagovornikov zagotavljala država.

K 21. členu

Varuhi bodo paciente lahko zastopali v postopkih, ki jih predvideva zakon, ne pa tudi v morebitnih sodnih postopkih, kjer so za zastopanje določeni posebni pogoji. Posebno pooblastilo pa bo varuh potreboval za sklenitev poravnave in za umik zahtevka, saj v teh primerih dejansko razpolaga z zahtevkom svoje stranke. Prav tako se bo moral varuh izkazati s pooblastilom za vpogled v pacientovo zdravstveno dokumentacijo, saj je le-ta posebej zakonsko varovana.

K 22. členu

Določba prinaša pomembno novost, da mora vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti določiti osebo, ki sprejema in obravnava pritožbe pacientov, pri čemer bo praviloma pritožbe v zvezi z zdravljenjem sprejemal strokovni direktor, glede zdravstvene nege pa glavna medicinska sestra. Za zasebne zdravnike, ki zdravstveno dejavnost opravljajo kot posamezniki oziroma z manjšim številom zaposlenih, zakon določa, da je za sprejemanje pritožb pristojen direktor (zasebnega zavoda ali gospodarske družbe) oziroma nosilec izvajanja dejavnosti (zasebni zdravnik). Tudi v tem primeru zakon namreč zasleduje načelo enostavnosti in hitrosti postopka ter omogoča, da se morebitni nesporazumi lahko razrešijo takoj in brez nepotrebnih stroškov.

K 23. členu

V vsaki ordinaciji oziroma na drugem mestu, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost, mora biti na vidnem mestu v čakalnici objavljeno ime osebe, ki je v skladu z zakonom pristojna za sprejemanje pritožb, objavljeno pa mora biti tudi njeno delovno mesto in telefonska številka, kjer je dosegljiva. Na ta način zakon zagotavlja možnost bolnikom, ki želijo vložiti ustno pritožbo oziroma, ki bi želeli zgolj ustrezno pojasnilo, da lahko kadarkoli v času poslovanja izvajalca zdravstvene dejavnosti vložijo ustno pritožbo. Prav tako bodo morali vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti objaviti podatke o najbližjem zastopniku bolnikovih pravic.

K 24. členu:

V skladu z načelom hitrosti postopka zakon določa, da lahko bolnik vloži pritožbo zaradi nepravilnega odnosa takoj po dogodku, ki po bolnikovem mnenju predstavlja kršitev njegovih pravic, pri čemer pa lahko vloži pritožbo najkasneje v roku 8 dni po dogodku. Rok 8 dni je primeren glede na načela hitrosti in učinkovitosti postopka.

V primerih nepravilnega zdravljenja ali nege pa bo bolnik imel čas največ 60 dni po končanem zdravljenju, da se odloči za morebitno pritožbo. Bolniki se v času zdravljenja le redko odločijo za izražanje svojega nezadovoljstva, zato je primerno določiti daljši rok, v katerem lahko bolnik objektivno oceni dogodek in se neobremenjeno odloči, ali se bo pritožil.

V praksi bo predlagana ureditev pomenila, da tudi v primeru zamude roka bolnik ne bo izgubil svojih pravic, saj mu bo po izteku roka ostala pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravic.

K 25. členu:

Ker zakon ne določa posebnih postopkovnih formalnosti, se pritožba lahko vloži tudi ustno na zapisnik poleg običajne pisne oblike, prav tako pa tudi v elektronski obliki, če to omogoča izvajalec zdravstvene dejavnosti. Poudariti je namreč treba, da vsi manjši izvajalci zdravstvene dejavnosti (zasebni zdravniki) še niso vključeni v ustrezne elektronske povezave.

K 26. členu:

Določba tega člena izpeljuje načelo enostavnosti in učinkovitosti postopka, s tem da omogoča razrešitev nesporazuma bolnika in zdravstvenega delavca oziroma sodelavca, ki je nastal zaradi nezadovoljstva bolnika z odnosom, nego ali zdravljenjem, s takojšnjimi dodatnimi pojasnili ali na drug neformalen način. V praksi se je namreč izkazalo, da večina nesporazumov bolnikov izhaja iz njihove slabe informiranosti pa tudi neustreznega odnosa, kar je mogoče razrešiti takoj, dostikrat zgolj z dodatnim pojasnilom ali opravičilom za neustrezno ravnanje. Če bolnik ni zadovoljen z dodatnimi pojasnili, ga mora zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec seznaniti z možnostjo pritožbe, s čimer se bo pritožbeni postopek pravzaprav šele začel. Člen ureja tudi način vodenja evidenc pritožb.



K 27. členu:

Oseba, ki je zadolžena za sprejemanje pritožb, mora sprejeti na zapisnik vsako ustno pritožbo, pri čemer mora pritožba vsebovati podatke o času in kraju dogodka, udeleženih osebah in domnevni kršitvi bolnikovih pravic. Oseba, ki je sprejela pritožbo, si mora ves čas prizadevati, da bi z dodatnimi pojasnili ali s poskusom poravnave razrešila sporno razmerje. Pri tem zakon ne določa možnih odločitev glede razrešitve posameznih nesporazumov, saj bi s tem preveč formaliziral pritožbene postopke, katerih rezultat bo vedno odvisen od konkretnih okoliščin. Največkrat se bo glede na dosedanjo prakso postopek končal z ustreznim pojasnilom, dodatno informacijo ali pridobitvijo dodatnega (drugega) mnenja. V primerih uspešne poravnave bo postopek končan s podpisom zapisnika vseh udeleženih strank. Če bo bolnik zadovoljen z izidom poravnave, bo s podpisom zapisnika pritožbeni postopek zaključen. V nasprotnem primeru oziroma če pritožnik ne bo podpisal zapisnika, pa zakon določa fikcijo, da poskus poravnave ni uspel, zato se bo pritožbeni postopek nadaljeval.

Zakon tudi določa obveznost, da je pritožnik seznanjen s pravnimi posledicami sklenjene poravnave, kar bo posebej protokolirano v zapisniku, saj je treba varovati šibkejšo stranko v postopku in v največji možni preprečiti možne zlorabe pri sklenitvi poravnave.

Da pritožbeni postopek ne bi povzročil novih kršitev bolnikovih pravic, zakon določa, da mora biti v zapisniku ugotovljeno tudi, ali je bolnik soglašal z uporabo njegovih osebnih podatkov za potrebe pritožbenega postopka.

K 28. členu:

Zakon prepoveduje sklenitev poravnave o odškodninskih zahtevkih za nepremoženjsko škodo v predhodnih postopkih, ki bodo vodeni neformalno in jih ne bodo vodile osebe, ki bi imele ustrezna pravna znanja. Zato določba varuje obe stranki v postopku, da se ne bi prenaglile s svojo odločitvijo glede poravnave, obenem pa tudi onemogoča morebitne zlorabe oziroma nepremišljene odločitve. Poravnava o odškodninskem zahtevku predstavlja izvršilni naslov, zato odločitev o njeni sklenitvi zahteva ustrezen premislek ter morebitno posvetovanje, včasih tudi z odvetnikom, česar pa predhodni postopek ne omogoča, saj zasleduje načelo hitrosti in učinkovitosti. Določba pa omogoča poravnavo o povrnitvi praviloma manjših premoženjskih škod ( v praksi zlasti povrnitev potnih stroškov v primeru prenaročila in podobno).

K 29. členu:

Tudi določba tega člena izhaja iz načela hitrosti, enostavnosti in učinkovitosti postopka. Vsako pisno pritožbo bo oseba, določena za sprejemanje pritožb, morala začeti reševati nemudoma po prejemu, saj zakon določa rok 8 dni za povabilo pritožnika na pogovor. Zakon tudi v tem primeru ne zahteva posebnih obličnosti oziroma načina vročanja, saj naj bi bil postopek čimprej končan. Torej bo največkrat prišlo v poštev telefonsko vabljenje in le izjemoma pisno vabilo. Člen tudi določa, da je v določenih primerih možen tudi obisk na domu.

K 30. členu:

Tudi določba tega člena izhaja iz načela hitrosti in učinkovitosti postopka, saj določa le 48-urni rok, v katerem mora oseba, pristojna za sprejemanje pritožb, poslati predsedniku komisije za obravnavo pritožb zapisnik o pogovoru s pritožnikom, oziroma ga obvestiti o poskusu poravnave, ki ni uspel.

K 31. členu:

Določba tega člena ureja “pravi” pritožbeni postopek, ki se začne le v primeru, da pritožbe ni bilo mogoče rešiti v predhodnem postopku. Pritožbe, ki jih ne bo mogoče rešiti s poravnavo v predhodnem postopku, bo obravnavala posebna komisija. Zakon določa, da mora imeti komisijo za obravnavo pritožb vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki ima 20 ali več zaposlenih, medtem ko se bodo izvajalci z manj kot 20 zaposlenimi morali povezati s komisijo pri zdravstvenem domu na primarni ravni oziroma s komisijo regionalne bolnišnice na sekundarni ravni. Zakon s tako ureditvijo zasleduje cilj, da se pritožni postopki ne bi preveč zbirokratizirali in zahtevali tudi preveč finančnih sredstev.

K 32. členu:

Komisijo za obravnavo pritožb v zvezi z zdravljenjem bo imenoval strokovni svet zdravstvenega zavoda na predlog strokovnega direktorja. Komisija ne bo imela vnaprej določenega števila članov, saj bo številnost članov odvisna od dejavnosti, ki jih izvajalec zdravstvene dejavnosti opravlja, bistveno pri tem pa bo, da bodo ustrezno zastopana vsa strokovna področja. V primeru, da določen del osnovne zdravstvene dejavnosti ni organizacijsko vključen v zdravstveni dom, bodo v komisijo ustrezno vključeni predstavniki izvajalcev, ki to dejavnost opravljajo. Konkretna sestava komisije je zato prepuščena strokovnemu direktorju oziroma strokovnemu svetu.

Zakon posebej omogoča sodelovanje javnosti oziroma civilne družbe pri delu strokovne komisije, s čimer bo zagotovljena večja nepristranskost in transparentnost delovanja komisije. Zato naj bi v komisiji sodelovali tudi predstavniki strokovnih društev in združenj, pa tudi potrošniških in drugih organizacij, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo tudi s pravicami bolnikov.

Komisija bo sestavljena iz predsednika in določenega števila članov, delovala pa bo v senatih, ki bodo različni od primera do primera odvisno od vrste spora. Zakon ne določa konkretne sestave senatov, saj je to prepuščeno predsedniku komisije, ki se bo odločil glede na okoliščine posameznega primera. Posebej pa so izključeni iz sodelovanja v senatu vsi tisti, ki so bili kakorkoli vključeni v predhodni postopek obravnave pritožbe.

K 33. členu:

Predsednik komisije za pritožbe bo določil sestavo senata, ki bo obravnaval posamezni primer v petih dneh od dneva, ko je prejel pisno pritožbo, pri čemer je seznanitev pritožnika s sestavo senata zgolj formalna, saj pritožnik zoper sklep nima posebne pritožbe. Namen takšne določbe je zagotoviti hitrost in učinkovitost postopka.

K 34. členu:

Predsedujoči senata najkasneje v petnajstih dneh od imenovanja senata skliče obravnavo, na katero povabi pritožnika in njegovega morebitnega zastopnika oziroma pooblaščenca, predstavnika oziroma zastopnika izvajalca zdravstvene dejavnosti, domnevnega kršitelja oziroma povzročitelja in morebitne priče. Tudi v tem primeru zakon ne določa posebnih pravil glede vabljenja in vročanja, saj zainteresiranim ostane v primeru nesoglašanja sodna pot, zakon pa želi zagotoviti hitrost in učinkovitost pritožbenega postopka. Če bo predsedujoči senatu glede na okoliščine zadeve ugotovil, da je treba pritožbeni postopek končati čimprej, bo lahko obravnavo sklical tudi telefonsko ali prek elektronske pošte, saj v določenih primerih pisno sklicevanje ne pride v poštev, česar pa zakon ne more vnaprej definirati.

K 35. členu:

Tudi senat si mora prizadevati za čimprejšnji zaključek pritožbenega postopka. Zato zakon tudi določa njegovo posebno dolžnost, da si ves čas pritožbenega postopka prizadeva za sklenitev poravnave in hiter potek postopka. Poleg tega zakon določa, da ima sklenjena poravnava o denarni terjatvi moč verodostojne listine, kar v morebitnem izvršilnem postopku predstavlja precej manjše možnosti uveljavljanja morebitnih ugovorov. Ker bo poravnava za vse stranke postopka obvezna in je ne bo mogoče več izpodbijati, razen v izvršilnem postopku v primerih, ki jih določa zakon o izvršbi in zavarovanju, je v predlogu zakona predvidena “varovalka”, da lahko pritožnik v osmih dneh po sklenitvi poravnave o denarni terjatvi sporoči, da se s sklenjeno poravnavo ne strinja V tam primeru bo senat nemudoma nadaljeval z obravnavo pritožbe. Namen te določbe je v tem, da se prepreči morebitno lahkomiselno odločanje bolnika, ki je vendar šibkejša stranka v postopku, zato mu je primerno dati dodaten čas za razmislek in posvet o vsebini poravnave. Upravičeno domnevamo, da bodo postopki prisilne izvršbe sklenjene poravnave zelo redki, saj bo poravnava sklenjena prostovoljno. Zakon posebej prepoveduje morebitne poravnave glede pregona kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, saj so poravnave o opustitvi takšnega pregona po zakonu nične. Gre za splošno načelo, da se stranki v postopku ne moreta dogovoriti, da odstopata od pregona, ki bi ga sicer moralo prevzeti Državno tožilstvo v okviru svojih pristojnosti.

Zadnji odstavek omogoča, da senat pritožbi bolnika ugodi v celoti brez izvedbe postopka, če iz dokumentacije ugotovi, da je pritožba v celoti upravičena. Tudi na ta način se želi zagotoviti hitrost in učinkovitost postopka, ki bi sicer zaradi formalnega vabljenja in izvedbe postopka zahtevala daljši čas reševanja pritožbe.

K 36. členu:

V primeru, da bo pritožnik zamudil rok, ki ga določa zakon za vložitev pritožbe, oziroma če bo pritožbo vložila nepooblaščena oseba ali se celo pritožba sploh ne bo nanašala na bolnikove pravice, ki jih določa Zakon o zdravstveni dejavnosti, bo senat takšno pritožbo zavrgel. Zoper takšen sklep pritožnik nima pravice pritožbe, lahko pa bo vložil ustrezno pravno sredstvo na sodišču. Takšna določba zagotavlja hitrost in ekonomičnost postopka, obenem pa varuje pravico do sodnega varstva, ki jo zagotavlja ustava.

K 37. členu:

Zakon določa, da je postopek pred senatom neformalen v tem smislu, da ne veljajo posebna procesna pravila za zaslišanje oziroma vodenje postopka. Senat bo zaslišal pritožnika, predstavnika izvajalca in morebitne priče ter pregledal razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo, pri čemer naj bi praviloma odločil že na prvi obravnavi brez dodatnih zaslišanj ali mnenj izvedencev. V praksi sodišč se je zlasti delo izvedencev izkazalo za zelo zamudno, zato zakon dela izvedencev ne predvideva, omogoča pa seveda, da se to opravi v sodnem postopku.

K 38. členu:

Senat bo odločil o pritožbi takoj po končani obravnavi in s svojo odločitvijo seznanil pritožnika. Pisni odpravek odločbe mora biti pritožniku izročen v kar se da kratkem roku, zakon predvideva rok 8 dni po sprejemu odločitve.

Iz odločbe mora nedvoumno izhajati, kako bo kršitev bolnikove pravice odpravljena in kdo bo moral to izvršiti. V primeru, da bo odločba določala nadomestno storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, zakon določa fikcijo, da je zahteva utemeljena po temelju in višini, kar preprečuje večino ugovorov v morebitnem izvršilnem postopku. Zakon posebej zavezuje senat, da svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, pri čemer se bo moral opredeliti do posameznih navedb pritožnika in svojo odločitev utemeljiti. Odločitev senata je dokončna in zoper njo ni pritožbe, zato bo morala odločba vsebovati tudi pravni pouk glede možnega nadaljnjega sodnega varstva.

K 39. členu:

Senat s svojimi odločitvami ne more posegati v vsebino in organizacijo dela posameznega izvajalca zdravstvene dejavnosti, kar tudi ni njegova naloga, lahko pa ob obravnavi pritožbe ugotovi, da obstaja utemeljen sum v pravilnost njegovega dela. V takem primeru seveda ne bo senat sam ugotavljal nepravilnosti ali celo nezakonitosti, saj so takšni postopki predvideni in urejeni z zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki ureja vrste in načine nadzora. Senat bo lahko zahteval, da pristojni organi opravijo interni strokovni nadzor, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci s samonadzorom in odgovorni za strokovnost dela pri izvajalcih, lahko pa bo predlagal, da pristojna zbornica ali strokovno združenje izvede strokovni nadzor s svetovanjem, ali predlagal Ministrstvu za zdravje upravni nadzor. Pristojni organi bodo morali senatu v 15 dneh poročati, ali bo nadzor izvedel, sicer pa senat in pritožnika obvestiti o razlogih za zavrnitev strokovnega nadzora. V tem primeru bo ugotovitve in razloge pristojnega organa pritožnik lahko uporabil v morebitnem sodnem postopku.

Pomembna pa je tudi pristojnost senata, da zahteva uvedbo disciplinskega postopka zoper odgovornega izvajalca zdravstvene dejavnosti v skladu z delovnopravno zakonodajo, saj bo na ta način izvajalec prisiljen opraviti temeljito analizo domnevne kršitve in se do tega tudi opredeliti.

K 40. členu:

Zakon določa, da zoper odločitve senata ni nikakršnih pravnih sredstev, lahko pa se uveljavlja sodno varstvo pred pristojnim sodiščem v rednem sodnem postopku. Pomembna je tudi določba drugega odstavka tega člena, po kateri postopki, določeni s tem zakonom, niso pogoj za uveljavljanje sodnega varstva. Na ta način je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo pravic bolnika, ki jih zagotavlja zakon in mu ni treba predhodno uveljavljati teh pravic v postopkih, določenih s predlaganim zakonom. Seveda pa sodni postopki pomenijo daljše in temeljitejše obravnavanje, prav tako pa tudi večje stroške postopka. Zato bo vsakemu bolniku dana možnost, da morebitne kršitve svojih pravic uveljavi najprej v postopkih, določenih s predlaganim zakonom, pri čemer mu sodna pot vsekakor še ostaja odprta. Pri tem tudi ni nevarnosti, da bi v času obravnave pritožnih postopkov po predlaganemu zakonu zadeve zastarale glede na splošne zastaralne roke, saj naj bi pritožbeni postopki po predlaganem zakonu trajali največ dva do tri mesece.

K 41. členu:

Zakon ne določa delitve stroškov po uspehu v pritožbenem postopku na način, kot je to določeno v Zakonu o pravdnem postopku, temveč določa pravilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, razen če se s poravnavo ne dogovorita drugače. Gre za izhodišče, da v neformalnem postopku, ki ga predvideva zakon, stranki ne potrebujeta pravnih zastopnikov, čeprav jima ta pravica ni odvzeta. V pritožbenih postopkih naj bi se razreševala zlasti dejanska in manj pravna vprašanja, zato praktične potrebe po pravnem zastopniku večinoma ne bo. Seveda pa bo vsak pritožnik lahko imel zastopnika in se o stroških za njegovo zastopanje dogovoril z nasprotno stranjo s poravnavo. Stroške postopka, ki pomenijo delovanje senata pritožbene komisije, bo v vsakem primeru nosil izvajalec, v primeru, da bo senat opravljal delo za več izvajalcev, pa se bodo o delitvi stroškov sporazumeli medsebojno.

K 42. členu:

Izvajalci zdravstvene dejavnosti bodo morali voditi evidence o pritožbenih postopkih in z letnimi rezultati seznaniti ministrstvo, pristojno za zdravstvo, varuhe pravic pacienta ter varuha človekovih pravic. Pri tem bodo v evidenco vključene le pritožbe, ki ne bodo razrešene v predhodnem postopku, prav tako pa za vodenje teh evidenc izvajalcem zdravstvene dejavnosti ne bo treba zbirati nikakršnih osebnih podatkov. Namen vodenja evidenc ni spremljanje posameznikov, temveč spremljanje pojavov in njihovo preprečevanje, zato zadostujejo agregatni podatki na nivoju posamezne komisije, ki obravnava pritožbe.

K 43. členu:

Nadzor nad izvajanjem predlaganega zakona bo opravljalo ministrstvo za zdravje, saj so pritožbeni postopki del zdravstvene zakonodaje, za katero je pristojno ministrstvo.

K 44. in 45. členu:

Kazenske določbe določajo razpon denarnih kazni za prekrške v okviru splošnega minimuma in maksimuma, ki jih določa zakon o prekrških za pravne osebe, za posameznike, ki prekršek storijo v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti in za odgovorne osebe pravnih oseb. Zakon inkriminira dejanja, ki pomenijo opustitev ukrepov, ki bodo zagotovili uveljavljanje bolnikovih pravic v pritožbenih postopkih, posebej pa predvideva sankcijo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti, ki svojega delovanja ne bodo uskladili v roku 90 dni od uveljavitve zakona. Glede na relativno nezahtevno uskladitev (oprema čakalnic z ustreznimi informacijami ter oblikovanje strokovnih komisij), predlagatelj meni, da zakonska zahteva ni pretirana, zato jo tudi ustrezno sankcionira.

K 46. členu:

Izvajalci zdravstvene dejavnosti naj bi svoje delovanje uskladili z določbami predlaganega zakona v roku 90 dni od uveljavitve zakona.

K 47.členu

Ker zakon ureja splošne pravice pacienta kot uporabnika zdravstvenih storitev, določbe zakona o zdravstveni dejavnosti, niso več potrebne.

K 48. členu:

Člen določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, da pa se uporablja od 1. januarja 2008 dalje.
Takšna rešitev je posledica skrajno sporne prakse predsednika Državnega zbora Franceta Cukjatija, po kateri lahko v obdobju, za katero je že sprejet državni proračun, predloge zakonov, ki imajo nove, nepredvidene obveznosti za državni proračun, v zakonodajni postopek vlaga le Vlada Republike Slovenije.
Če bi bil v obdobju, za katero je že sprejet državni proračun naprimer sprejet zakon, ki bi imel nove obveznosti za državni proračun, bi to pomenilo nastanek novih, nepredvidenih obveznosti za že sprejeti državni proračun. V ta namen obstojijo v proračunu nerazporejene pravice porabe v obliki splošne proračunske rezervacije. Ta se sme uporabiti, če gre v konkretnem primeru za nepredvidene namene. Sprejetje takšnega zakona bi bilo seveda z vidika že sprejetih državnih proračunov nepredvideno. Zato je splošna proračunska rezervacija povsem realni vir sredstev.
S takšno prakso je predsednik Državnega zbora France Cukjati okrnili ustavno vlogo vseh drugih kvalificiranih predlagateljev in nevarno posegel v razmerja med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti v Republiki Sloveniji.

Zadnja sprememba: 11/06/2006
Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov