K 8. in 9. ČLENU

Zaradi uskladitve z Direktivo o storitvah na notranjem trgu (št. 2006/123/ES z dne 12. 12. 2006, v nadaljnjem besedilu: DSNT) se v 7. in 8. členu podrobneje uredi vprašanje pogojev za opravljanje storitev ponudnikov in državljanov tretjih držav. Tako 7. člen ločuje med začasnim in trajnim opravljanjem storitev državljanov držav članic Evropske unije. Kadar gre za začasno opravljanje storitev, zakon zahteva od tujega izvajalca zgolj priglasitev izvajanja pogrebne dejavnosti pristojni samoupravni lokalni skupnosti, na območju katere jo izvaja. Tej priglasitvi pa mora priložiti dokazilo o upravičenosti opravljanja te dejavnosti v svoji matični državi. Takšna zahteva je vsekakor nujno potrebna zaradi nadzora nad izvajanjem teh storitev, sicer bi jih vsakdo lahko opravil, ne da bi upošteval minimalne zahteve, ki jih morajo zaradi narave te dejavnosti izpolnjevati izvajalci pogrebne dejavnosti. Podatke o priglasitvi mora voditi samoupravna lokalna skupnost v obliki evidenc. Evidenca mora zajemati podatke o firmi in sedežu priglasitelja, datum priglasitve, številko priglasitve, osebno ime in priimek naročnika pogreba ter osebno ime in priimek umrlega.

Če pa gre za trajno opravljanje storitev, pri čemer izvajalec pogrebne dejavnosti v Republiki Sloveniji ustanovi svoj sedež za trajnejše opravljanje te dejavnosti na slovenskem območju, se zahteva, da izpolnjuje enake pogoje kakor naš državljan. Tako mora tudi tuji državljan predhodno zaprositi za dovoljenje pristojen organ, ki o izdaji odloča, na podlagi istih meril, kakor če zaprosi za dovoljenje državljan Republike Slovenije. Takšne določbe zakona so v skladu z DSNT, saj so nediskriminacijske do tujih državljanov (zahtevajo se isti pogoji kakor za naše državljane), utemeljene z javni interesom in sorazmerne glede na cilj, ki ga ta zakon uresničuje.

Kadar želijo v Republiki Sloveniji opravljati pogrebno dejavnost izvajalci, ki niso državljani držav članic Evropske unije, jo lahko opravljajo ob pogoju materialne vzajemnosti, pridobiti pa morajo tudi dovoljenje pristojnega organa. Pogoj materialne vzajemnosti je izpolnjen, če ponudniki, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, v državi sedeža tujega ponudnika lahko ponujajo storitve in opravljajo dejavnosti pod enakimi ali podobnimi pogoji, pod katerimi jih lahko ponujajo v Republiki Sloveniji tuji ponudniki in izpolnjevanje katerih za ponudnika s sedežem v Republiki Sloveniji ni bistveno težje, kakor je v pravnem redu Republike Slovenije predpisano za tuje ponudnike.


K 10. ČLENU

Prevoz ali prenos posmrtnih ostankov umrlega se opravi v skladu s pravilnikom, ki ureja mrliško-pregledno službo, ter pravilnikom , ki ureja prevoz, pokop, izkop in prekop posmrtnih ostankov. Prevoz posmrtnih ostankov je dovoljen samo na podlagi izdaje listine o ugotovljenem nastopu smrti, ki jo izda pristojni zdravnik v skladu s pravilnikom, ki določa pogoje in način opravljanja mrliško-pregledne službe. Kadar pa obstaja sum, da umrli ni preminil naravne smrti, se sme prenesti iz kraja smrti samo na podlagi dovoljenja organa, ki je pristojen za začetek in vodenje kazenskega postopka. Če obstaja sum, da je vzrok smrti nalezljiva bolezen, se sme umrli prenesti v skladu z navodili pristojnega območnega zavoda za zdravstveno varstvo in v skladu s pravilnikom, ki ureja mrliško-pregledno službo.

Prevoz umrlega je dovoljen samo s posebnimi pogrebnimi vozili, namenjenimi izključno za tak prevoz. Prevoz umrlega lahko opravi le izvajalec pogrebne dejavnosti, pri čemer morata pri prevozu zaradi narave dela in pietete do umrlega, sodelovati najmanj dve osebi. Pravila o načinu prevoza so urejena v pravilniku o prevozu, pokopu, izkopu in prekopu posmrtnih ostankov.

Ministrstvo pristojno za gospodarstvo lahko ob naravnih in drugih nesrečah, v vojni in izrednih razmerah ter v drugih izrednih okoliščinah, pooblasti za prevoz umrlega drugega prevoznika, če je ta prevoz spoštljiv in higiensko ustrezen.

Kadar gre za prevoz umrlega preko meja Republike Slovenije, se uporablja pravilnik, ki ureja prevoz, pokop, izkop in prekop posmrtnih ostankov, ter predpisi in sporazumi Evropske unije o prevozu posmrtnih ostankov.


K 11. ČLENU

Umrli se do dneva pokopa lahko čuva v samo za to prirejenih prostorih. Primerni prostori so tisti, ki so sanitarno ustrezni in ohlajeni ter so zagotovljeni bodisi v bolnišnicah, pri izvajalcu pogrebne dejavnosti ali drugod v skladu s predpisi s področja varstva in zdravja pri delu in zaščite pred nalezljivimi boleznimi..

Umrli se lahko prenese v mrliško vežico oziroma na kraj, od koder se bo opravljala pogrebna slovesnost, šele na dan pogreba oziroma največ en dan prej, saj mrliške vežice niso ustrezne za daljše čuvanje umrlega.

Verske skupnosti ponavadi položijo umrlega do pokopa v objekt, ki je namenjen opravljanju verskih obredov. Pri tem morajo upoštevati pokopališki red, ki je določen z odlokom samoupravne lokalne skupnosti.


K 12. ČLENU

Oskrba umrlega zajema vrsto dejanj oskrbovalca za pripravo umrlega na pokop oziroma na upepelitev. Tako kakor za čuvanje se tudi za to oskrbo zahteva, da se opravi v sanitarno ustreznih prostorih. Glede na naravo dela morata pri oskrbi sodelovati vsaj dva oskrbovalca. Prav tako zakon zahteva, da ima oskrbovalec ustrezno tehnično znanje v skladu s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu.


K 13. ČLENU

Pogreb sestavljajo vsa dejanja v povezavi s pogrebno slovesnostjo, pokopom in prijavo smrti.

Če ni dogovorjeno drugače, do določitve dedičev umrlega praviloma poravna pogrebne stroške naročnik pogreba. Če dedičev ni oziroma stroškov niso sposobni poravnati, to stori samoupravna lokalna skupnost, v kateri je imel umrli stalno prebivališče. Kadar pa stalnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, jih poravna samoupravna lokalna skupnost, v kateri je imel umrli zadnje začasno prebivališče, in če niti to ni znano, samoupravna lokalna skupnost, v kateri je oseba umrla, oziroma samoupravna lokalna skupnost, v kateri je bila oseba najdena. Pri tem ima samoupravna lokalna skupnost pravico povračila stroškov iz zapuščine (če obstaja). Zakon v izognitev dvomom in različnim razlagam določa, v katerih primerih se šteje, da dediči niso sposobni poravnati stroškov pogreba.

V praksi so znani tudi primeri, ko se pogrebne storitve opravijo po naročilu državnih organov in drugih nosilcev javnih pooblastil. Tedaj poravna stroške pogrebnih storitev njihov naročnik.


K 14. ČLENU

Pokop prijavi pooblaščenemu izvajalcu pogrebne dejavnosti družinski član umrlega ali oseba, ki je z njim stalno živela oziroma ga je morala po predpisih vzdrževati in zanj skrbeti, ali njun pooblaščenec. Če takih oseb ni, prijavi pokop delodajalec, pri katerem je bil umrli nazadnje v delovnem razmerju, oziroma samoupravna lokalna skupnost, v kateri je imel umrli stalno ali začasno prebivališče, če tega ni mogoče ugotoviti, pa samoupravna lokalna skupnost, v kateri je oseba umrla oziroma je bila najdena.

Kadar se prijavi pokop, je treba predložiti listino o ugotovljenem nastopu smrti, ki jo izda pooblaščeni zdravnik oziroma zdravstvena organizacija, ali izpisek iz matičnega registra o smrti. Prijava smrti se izvede v skladu s predpisi o matičnem registru in s pravilnikom, ki ureja mrliško-pregledne službe.

Smrt vpiše matičar pristojnega organa, na območju katerega je kraj, kjer je oseba umrla. Če kraja smrti ni mogoče ugotoviti, smrt vpiše matičar pristojnega organa, na območju katerega je kraj, kjer je bil umrli najden. Smrt osebe, ki je umrla v zdravstvenem zavodu, domu za ostarele, vojašnici, turistično-gostinskem objektu, zavodu za prestajanje kazni ali drugem nastanitvenem objektu, organizaciji oziroma zavodu, mora pristojnemu organu prijaviti zavod ali organizacija, v kateri je oseba umrla.

Če je smrt nastopila zunaj objektov, navedenih v prejšnjem odstavku, jo mora prijaviti mrliški preglednik oziroma zdravnik, ki jo je ugotovil, družinski člani umrlega ali tisti, s katerimi je umrli živel. Smrt osebe, katere truplo je bilo najdeno in katere istovetnost ni bila ugotovljena, mora prijaviti organ, ki je sestavil zapisnik o najdbi trupla. Prijavi smrti se mora priložiti potrdilo o smrti, ki ga izda pristojni zdravstveni delavec, ki je smrt ugotovil, oziroma zdravstveni zavod, če je oseba umrla tam.

Smrt se mora prijaviti pristojnemu organu v dveh dneh od dneva smrti oziroma od dneva najdbe trupla. Če je ni mogoče prijaviti v roku iz prejšnjega odstavka, ker pristojni organ nima uradnih ur, se mora prijaviti prvi delovni dan po poteku roka.

Kadar je s posebnim predpisom za pokop določen krajši rok, se mora smrt prijaviti pred pokopom.


K 15. ČLENU

Pokop in upepelitev se opravi na podlagi listine o ugotovljenem nastopu smrti in potrdila o vzroku smrti, ki ju izda pooblaščena oseba po predpisih o mrliško-pregledni službi. V skladu s tem zakonom in pravilnikom, ki ureja mrliško-pregledno službo, se pokop in upepelitev opravi po preteku 36 ur od nastopa smrti. Ob naravnih in drugih nesrečah, v vojni in izrednih razmerah, kadar se opravi skupen pokop, lahko samoupravna lokalna skupnost ta rok skrajša. Pred upepelitvijo se zahteva še kontrolni mrliški pregled, pri katerem sodeluje zdravnik sodne medicine.


K 16. ČLENU

Čas pogrebne slovesnosti in pokopa mora izvajalec pogrebne dejavnosti določiti v dogovoru z naročnikom pogreba. Prav tako se mora o času pokopa dogovoriti z upravljavcem pokopališča, ki mora ustrezno organizirati pogrebne slovesnosti, predvsem če je na isti dan predvidenih več pogrebnih slovesnosti na območju pokopališča, ki ga ureja.

Pokop in pogrebne slovesnosti se izvedejo v skladu z voljo umrlega. Če je ta ni izrazil oziroma ni znana, odloča o tem naročnik pogreba. Če je naročnik samoupravna lokalna skupnost, ker umrli ni imel svojcev ali so ti nesposobni poravnati pogrebne stroške, o načinu pokopa in pogrebne slovesnosti odloča samoupravna lokalna skupnost. Način pogrebne slovesnosti mora biti v skladu s pokopališkim redom, ki je določen v odloku samoupravne lokalne skupnosti. Pogrebno slovesnost lahko v skladu s tem zakonom in podzakonskimi predpisi organizirajo predstavniki verskih skupnosti, društev in drugih organizacij.


K 17. ČLENU

Pokop se praviloma opravi na pokopališču. Zunaj pokopališča je dovoljen samo raztros pepela v skladu z 18. členom tega zakona. Klasični pokop zunaj pokopališča ni dopusten. Prav tako ni dopustno zadrževanje žare na domu.

Kraj pokopa se določi po volji umrlega. Če je ni izrazil, o kraju pokopa odločajo svojci umrlega oziroma naročnik pogreba.

Pokop lahko opravi samo izvajalec pogrebne dejavnosti oziroma upravljavec pokopališča. Mesto, datum in uro pokopa določi upravljavec v dogovoru z naročnikom pogreba.

Zakon v nadaljevanju določa, da izkop groba, ki zajema tudi njegovo zasutje, lahko opravi le upravljavec pokopališča. Tako se preprečuje nedovoljeno poseganje v pokopališki prostor in morebitno povzročanje škode na drugih pokopaliških objektih. To bi se lahko zgodilo predvsem, če je treba pri izkopu odstraniti nagrobnike, pri čemer so nekateri lahko spomeniško zaščiteni. Izkop lahko opravi tudi izvajalec pogrebne dejavnosti ali druga oseba, če dobi dovoljenje upravljavca pokopališča.


K 18. in 19. ČLENU

Zakon razlikuje tri načine pokopa. Prvi od njih je pokop s krsto oziroma klasični pokop, pri katerem se umrli položi v krsto in pokoplje v grob ali grobnico. V zadnjem času je v porastu pokop z žaro, v katero se shranijo upepeljeni ostanki umrlega ter pokopljejo v grob, grobnico oziroma t. i. žarno nišo. Čedalje pogostejši način je tudi raztros pepela, ki se opravi na posebej določenem prostoru na pokopališču, pa tudi na določenem kraju zunaj njega. Pri tem se zahteva dovoljenje samoupravne lokalne skupnosti, na območju katere se opravi raztros. Merila, na podlagi katerih samoupravna lokalna skupnost izda dovoljenje za raztros pepela na določenem kraju zunaj pokopališča ali v morju, določi minister, pristojen za varstvo okolja in prostora, in sicer s podzakonskim aktom. Takšen obrazec za pridobitev dovoljenja je dostopen tudi na portalu E-uprava.


K 20. ČLENU

Zakon prav tako dopušča možnost anonimnega pokopa bodisi s pokopom krste ali žare bodisi s raztrositvijo pepela. Takšen pokop se opravi na podlagi volje umrlega oziroma zakonca, osebe, ki je bila z umrlim v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, osebe, ki je z umrlim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti moškega in ženske, ne da bi sklenila zakonsko zvezo, osebe, ki je bila z umrlim v svaštvu do vštetega drugega kolena ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, tudi če so te zveze, razmerja oziroma skupnosti že prenehale. Anonimni pokop se opravi na določenem prostoru brez označbe imena in priimka umrlega.


K 21. ČLENU

Za pokop s krsto ali upepelitev umrlih, ki niso umrli naravne smrti ali obstaja takšen sum, je potrebno dovoljenje organa, ki je pristojen za začetek in vodenje kazenskega postopka. Kadar pa je vzrok smrti nalezljiva bolezen ali obstaja takšen sum, je potrebno dovoljenje pristojnega območnega zavoda za zdravstveno varstvo. Ob pokopu s krsto je škoda, ki bi lahko nastala ob kršitvi te določbe, neprimerno manjša, kakor če se brez dovoljenja opravi upepelitev, vendar je treba poudariti, da je namen te določbe tudi preprečiti nastanek stroškov ob morebitnem ponovnem izkopu.


K 22. ČLENU

Upepelitev je ves postopek, povezan z upepeljevanjem umrlega. Opravi se v posebnem prirejenem prostoru. Žaro z upepeljenimi ostanki sme izvajalec upepelitve izročiti le izvajalcu pogrebne dejavnosti. Da se preprečijo pomote pri izročitvi posmrtnih ostankov, se od izvajalca pogrebne dejavnosti zahteva, da pred sprejetjem žare izvajalcu upepelitve izroči listino, iz katere je razviden kraj pokopa žare. Kadar pa gre za pokop zunaj pokopališča, se od njega zahteva dovoljenje samoupravne lokalne skupnosti.


III. UPRAVLJANJE POKOPALIŠČ

K 23. ČLENU

Upravljanje pokopališč še vedno spada h gospodarskim javnim službam, saj je ta dejavnost zaradi javnega interesa in različnih običajev urejena z odloki samoupravnih lokalnih skupnosti. Kljub temu pa se bo na podlagi zakona sprejel pravilnik, ki bo podrobneje določal, kako morajo samoupravne lokalne skupnosti s svojimi odloki urediti upravljanje pokopališč.

Za vsako pokopališče je lahko odgovoren le en upravljavec, saj se tako zagotavlja enotna pokopališka ureditev, hkrati pa preprečijo spori med več upravljavci.


K 24. ČLENU

Samoupravne lokalne skupnosti morajo v zvezi z urejanjem pokopališč v skladu s svojimi prostorski akti zagotoviti zadostne površine za pokopavanje umrlih za najmanj 30 let. Poleg tega morajo na podlagi ureditvenega načrta priskrbeti sredstva za morebitne potrebe po zgraditvi ali razširitvi pokopališč.

Posebno pomembno je, da samoupravna lokalna skupnost z odlokom predpiše okvirne tehnične normative za grobove, vzdrževanje reda, čistoče in miru, postavljanje, odstranjevanje ali popravljanje nagrobnikov, pa tudi za vse druge posege v prostor na pokopališču, čas odprtja pokopališč in izvajanja pogrebov, vire financiranja vzdrževanja pokopališč, pravila za pripravo, oddajanje, vzdrževanje in opustitev grobov, pokopališki red in druga podobna vprašanja.


K 25. ČLENU

Določba opredeljuje pogoje za ustanovitev novega ali razširitev obstoječega pokopališča. Pokopališče je lahko le na zemljišču, ki ni močvirnato in na katerem meteorne oziroma podtalne vode ne vplivajo na aktivne studence, vodnjake, ribnike, vodno-rekreacijske površine in podobno.

Poleg tega mora biti novo pokopališče primerno ograjeno in odmaknjeno od drugih objektov.


K 26. ČLENU

Zaradi zagotavljanja pietete do umrlega in ustreznih zdravstvenih ukrepov so mrliške vežice obvezne za pokopališča v mestih. V teh primerih tudi ni mogoče čuvanje doma.


K 27. ČLENU

Upravljavec pokopališča je odgovoren, da za pokopališče, ki ga upravlja, pripravi načrt razdelitve na pokopališke oddelke in vzpostavi evidenco grobov – kataster. Pokopališki oddelek je prostor na pokopališču, na katerem so istovrstni grobovi.

Poleg tega mora biti na pokopališču ali zunaj njega predviden prostor za pokope ob morebitnih naravnih in drugih nesrečah, ko je zaradi povečanega števila umrlih ali iz zdravstvenih razlogov treba zagotoviti mesto za pokope.


K 28. do 37. ČLENU

Zakon določa več zvrsti grobov in pokopnih prostorov, ki jih loči predvsem glede na velikost in vrsto pokopa. Upravljavec pokopališča mora upoštevati okvirne mere posameznih zvrsti grobov, ki jih s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za varstvo okolja in prostora

Enojni grobovi so namenjeni pokopu odraslega ter omogočajo pokopavanje krst in žar.

Dvojni grobovi so tisti, ki omogočajo pokop ene krste poleg druge v istem talnem nivoju obeh grobov. Gre v bistvu za razširjene enojne grobove. V dvojne grobove se lahko poleg krst pokopavajo žare.

Otroški grobovi so namenjeni pokopu otroka ter omogočajo pokopavanje krst in žar.

Vrstni grobovi so razporejeni drug ob drugem in oblikovani po enotnih merilih. V njih se umrli brez poglobitve pokopavajo po vrstnem redu. V nasprotju z drugimi zvrstmi grobov se oddajajo le za določeno dobo (ki ni krajša od 25 let), po tem času pa se prekopljejo in ponovno oddajo, posmrtni ostanki pa položijo v skupno grobišče. V te grobove je mogoče pokopavati krste in žare.

Grobnica je posebna zvrst grobov, ki imajo v celoti obzidan podzemni del. V njih se krste pokopavajo tako, da se polagajo ena na drugo ali na police, omogočajo pa tudi pokop žar.

Grobišča so prostori za skupen pokop ob morebitnih naravnih in drugih nesrečah, v vojni in izrednih razmerah, ko je zaradi povečanega števila umrlih in zdravstvenih razmer treba zagotoviti prostor za pokop.

Kostnice so prostori, v katere se polagajo posmrtni ostanki prekopanih grobov.

V skupna grobišča se po preteku dobe iz 38. člena tega zakona lahko prenesejo posmrtni ostanki iz klasičnih in žarnih grobov, za katere ni podaljšana najemna doba in iz vrstnih grobov. Na tem oddelku mora biti urejen tudi skupni prostor za polaganje sveč in cvetja.

Žarni grobovi so namenjeni le pokopavanju žar in so lahko talni ali zidni.

Na pokopališču je lahko organiziran tudi prostor za anonimni pokop krst ali žar, ki je enotno urejen po načrtu razdelitve ter mora vsebovati skupni prostor za polaganje cvetja in prižiganje sveč. Ta prostor ne sme vsebovati označb in imen umrlih.

Na posebnem oddelku pokopališča je lahko prostor za raztros pepela. Imena umrlih se lahko napišejo na skupni nagrobnik razen ob anonimnem pokopu. Na tem oddelku mora biti urejen skupni prostor za polaganje cvetja in prižiganje sveč.


K 38. ČLENU

S soglasjem najemnika groba in upravljavca pokopališča se lahko umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču. Prekop se opravi na zahtevo svojcev (t.j. zakonca umrlega, osebe, ki je z umrlim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, tudi če so te zveze, razmerja ali skupnosti že prenehale, ali osebe, ki je bila z umrlim v sorodstvenem razmerju v ravni ali stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena). V tem primeru se uporablja pravilnik, ki ureja prevoz, pokop, izkop in prekop posmrtnih ostankov. Ponovno je na tem mestu treba poudariti, da prekop lahko opravi le upravljavec pokopališča. Če je potreben tudi prevoz posmrtnih ostankov, ga lahko opravi izvajalec pogrebne dejavnosti.


K 39. ČLENU

Pokop in prekop umrlega na isto mesto, kjer je bil kdo pokopan, se sme opraviti po preteku tako imenovane mirovalne dobe.

Mirovalna doba je čas, ki mora preteči od zadnjega pokopa na istem mestu v istem grobu, in sicer na isti višini. Ta doba ne sme biti krajša od deset let, pri čemer je treba upoštevati značilnosti zemljišča, na katerem je pokopališče. V tem primeru mirovalna doba ne sme biti daljša od 15 let. Pred njenim potekom je grob mogoče odpreti na podlagi dovoljenja organa, ki je pristojen za začetek in vodenje kazenskega oziroma civilnega postopka (npr. ugotovitev očetovstva), pri čemer je takšna določba relevantna le ob pokopu s krsto, kajti pri žarnem pokopu takšnih omejitev ni.


K 40. in 41. ČLENU

Pokopališče se opusti na podlagi odločitve samoupravne lokalne skupnosti, ki da to pobudo med pripravo občinskega prostorskega načrta (OPNačrt) in jo s postopkom v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 70/08 – ZVO-1 B; v nadaljnjem besedilu: ZPNačrt) tudi sprejme, ob predhodni pridobitvi smernic in mnenj nosilcev urejanja prostora, med katerimi je ministrstvo, pristojno za okolje.

Pred sprejetjem te odločitve mora samoupravna lokalna skupnost pridobiti mnenje pristojnega zavoda za zdravstveno varstvo in pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine. Veliko pokopališč kot tudi posameznih spominskih obeležij ali spomeniških plošč na pokopališčih ima status kulturnega spomenika ali kulturne dediščine po Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08 in 123/08, v nadaljevanju: ZVKD-1). Po 28. čl. ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za posege v spomenik, v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, za posege v varstvena območja dediščine, v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt. V skladu z navedenim ZPDUP določa, da je pred sprejemom odločitve o opustitvi pokopališča potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje, če je pokopališče ali njegov del kulturna dediščina.

V odločitvi o opustitvi pokopališča se mora določiti, kdo bo upravljal opuščeno pokopališče, pogoji in roki za prenos posmrtnih ostankov in spomenikov, pogoji in roki za odstranitev pokopaliških objektov ter plačnik in način plačila stroškov preureditve in prenosa.

Pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine lahko določi kraj, kamor se prenesejo posamezni nagrobniki z opuščenega pokopališča, in njihovega skrbnika.

Opuščeno pokopališče se sme zaradi pietete do umrlih šele po desetih letih od zadnjega pokopa urediti kot park, za druge namene pa šele po 30 letih od zadnjega pokopa. Preden se opuščeno pokopališče uporabi v druge namene, ga je treba prekopati, posmrtne ostanke pa odnesti v skupno grobišče na pokopališče, ki je še v uporabi. Samoupravna lokalna skupnost mora po prenosu posmrtnih ostankov poskrbeti tudi za uničenje nagrobnih spomenikov


K 42. do 46. ČLENU

Upravljavec pokopališča daje grobove v najem, saj grob ne more postati posameznikova lastnina in se tudi ne deduje. Najemnik groba je lahko le ena fizična ali pravna oseba. Razlog za tako ureditev je preprečitev morebitnih sporov o tem, kdo je lahko pokopan v grobu in kdo ne. Če bi zakon dopuščal več najemnikov groba, bi za vsak pokop potrebovali soglasje vseh najemnikov, kar bi bilo praktično težko doseči.

Najemnik groba in upravljavec pokopališča za ureditev medsebojnih razmerij skleneta pogodbo, v kateri se določijo pogoji najema, usklajeni z odlokom samoupravne lokalne skupnosti oziroma pokopališkim redom. Ob smrti najemnika groba se morajo dediči umrlega dogovoriti, kateri izmed njih bo prevzel pravico do najema groba. Prednostno pravico ima tisti, ki je poravnal pogrebne stroške. Pogodbeno razmerje je mogoče prenesti na drugega samo pisno in pod pogoji, ki jih določi upravljavec pokopališča.

Najemniki morajo grobove vzdrževati ter spoštovati vse določbe iz pogodbe, sicer se ta lahko prekine. Za vmesne prostore med grobovi mora skrbeti upravljavec pokopališča.

Praviloma se pogodba za najem groba sklene za nedoločen čas, razen za vrstne grobove, pri katerih je po preteku določenega časa ni mogoče obnoviti ali podaljšati. Najem se lahko prekine, če najemnik groba ne poravna grobnine za preteklo leto po predhodnem opozorilu, če ne vzdržuje groba, ob opustitvi pokopališča ali če tako zahteva načrt preureditve pokopališča. Po prekinitvi najema se šteje grob za opuščen do konca mirovalne dobe, nakar se prekoplje in odda v najem drugemu. Najemnik groba mora ob prekinitvi najema na lastne stroške odstraniti celoten nagrobnik, sicer to na njegove stroške stori upravljavec pokopališča.

Pri oddaji novih grobov, ki se prvič oddajo, lahko dobi najemnik v najem največ dva grobova, da se preprečijo morebitne zlorabe oziroma zakup več grobnih prostorov. S tem želi zakonodajalec preprečiti, da bi bili ti grobovi neizkoriščeni in opuščeni, pokopališče pa bi se moralo zaradi novih potreb širiti.

Najemnik groba mora plačevati grobnino, ki obsega povračilo sorazmernega dela letnih stroškov vzdrževanja objektov in naprav na pokopališču. Samo zemljišče, na katerem je grob, ima najemnik v najemu brezplačno. Upravljavec pokopališča mora najemniku groba izdati račun skupaj s specifikacijo zaračunane grobnine. Upravljavec pokopališča višino grobnine določi v soglasju z samoupravno lokalno skupnostjo na območju katere upravlja pokopališče.

Zakonodajalec je predvidel tudi, da upravljavec v neki samoupravni lokalni skupnosti upravlja več pokopališč. V tem primeru grobnina predstavlja plačilo sorazmernega dela letnih stroškov vzdrževanja objektov in naprav na pokopališču, na katerem grob dejansko je. Zakonodajalec je tako želel preprečiti, da bi upravljavec vsem najemnikom grobov zaračunaval enako grobnino, ne glede na to, kje je grob in kakšni so dejanski stroški pravljanja s posameznim pokopališčem. Grobnina se praviloma plačuje enkrat na leto, na izrecno željo najemnika pa se lahko obračuna za daljše obdobje.


K 47 in 48. ČLENU

Upravljavec pokopališča ima v skladu z zakonom določene obveznosti. Zaradi zagotavljanja pietete umrlih in organizacije delovnih obveznosti na pokopališču mora v dogovoru z naročnikom določiti mesto, datum in uro pokopa, hkrati pa je le z njegovim soglasjem mogoče urediti posamezne grobove, postaviti spomenike, opraviti prekop ali izvajati druge posege na pokopališkem območju.

Poleg tega mora upravljavec voditi evidenco umrlih, pokopanih na pokopališču, ki ga upravlja, evidenco anonimnih pokopov, evidenco prekopov in evidenco najemnikov grobov.

Ker je upravljavec zadolžen za upravljanje pokopališč, je tudi pristojen za dajanje soglasij v zvezi s posegi na pokopališčih, kot so npr. z ureditvijo grobov, postavitvijo spomenikov, prekopi ter drugih posegov na območju pokopališča. V kolikor se upravljavec s posegi ne strinja, o zavrnitvi soglasja izda odločbo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper odločbo upravljavca ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.


IV. NADZOR

K 49. ČLENU

V tem členu so določeni organi za nadzor nad izvajanjem tega zakona. Prav tako je določena pristojnost tržnega inšpektorata, ki lahko v primeru da izvajalec pogrebne dejavnosti opravlja dejavnost brez predpisanega dovoljenja izda odločbo, s katero prepove opravljanje te dejavnosti. Rok za pritožbo zoper odločbo je osem dni od dneva vročitve, pri čemer pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.


V. KAZENSKE DOLOČBE

K 50. do 54. ČLENU

V teh členih so določene kazenske določbe. Pri višini so upoštevane zgornje in spodnje meje kazni po zakonu, ki ureja prekrške.


VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

K 55. ČLENU

Odloki samoupravnih lokalnih skupnosti, izdani na podlagi zakona iz prvega odstavka 56. člena tega zakona, ostanejo v veljavi do sprejetja novih odlokov po tem zakonu, če niso v nasprotju s tem zakonom. Ne glede na navedeno pa bo treba odloke samoupravnih lokalnih skupnosti prilagoditi določbam tega zakona najpozneje v šestih mesecih od njegove uveljavitve.


K 56. ČLENU

Ta člen določa rok, v katerih mora pristojni organ sprejeti predpis o upravljanju pokopališč.


K 57. ČLENU

Z dnem uveljavitve tega zakona bodo koncesijske pogodbe in druge pogodbe, ki so jih izvajalci pogrebne in pokopališke dejavnosti sklenili z samoupravno lokalno skupnostjo, prenehale veljati. Zakon pa zaradi nepotrebnega oteževanja položaja obstoječih izvajalcev pogrebnih dejavnosti določa, da lahko slednji svojo dejavnost nemoteno opravljajo naprej, vendar morajo v roku enega leta od uveljavitve tega zakona pridobiti dovoljenje za opravljanje pogrebne dejavnosti po tem zakonu.


K 58. ČLENU

Samoupravne lokalne skupnosti morajo na podlagi novega zakona sprejeti akte, ki urejajo gospodarske javne službe, in za svoje območje upravljanja pokopališč določiti enega ali več upravljavcev najpozneje v šestih mesecih od sprejetja novega zakona.

Zaradi javnega interesa upravljanja pokopališč ostanejo določbe koncesijskih pogodb, ki se nanašajo na to dejavnost, v veljavi do sprejetja novih aktov samoupravnih lokalnih skupnosti.


K 59. ČLENU

Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč iz leta 1984 (Uradni list SRS, št. 34/84, SFRJ, št. 83/89, SRS, št. 5/90, RS, št. 26/90, 10/91, 17/1991 – I-ZUDE, 13/1993, 66/1993, 66/2000 – odl. US: U-I-48/97-12, 61/2002 – odl. US: U-I-54/99-14, 110/02 – ZGO-1, 2/04) preneha veljati z dnem uveljavitve tega zakona.

Predlog zakona deloma odvzema pristojnost samoupravnim lokalnim skupnostim pri organizaciji pogrebnih služb, ne pa pri organizaciji pokopališke dejavnosti, ki se še naprej opravlja kot gospodarska javna služba. Zaradi navedenega z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati 19. alineja drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, in sicer v delu, ki določa, da občina »organizira opravljanje pogrebne službe«.


K 60. ČLENU

Zakon začne veljati v 15 dneh po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zadnja sprememba: 04/08/2010

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov