3.2.1 Splošna načela s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin
3.2.2 Načela t. i. posebnih pravic

65. člen ustave se je do tega zakona izvajal le s področno zakonodajo. Do zdaj je zaščita romske skupnosti vgrajena v enajst (11) področnih zakonov. Najpomembnejši je prav gotovo Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 21/06 Odl. US: U-l-2/06-22), ki določa območje veljavnosti posebnih pravic romske skupnosti. 39. člen zakona pravi, da imajo na območjih, na katerih živi avtohtono naseljena romska skupnost, Romi v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika. 101. a člen pa določi območje, na katerem velja ta posebna pravica romske skupnosti. Kot določa zakon, morajo pravico do enega predstavnika romske skupnosti v občinskem svetu zagotoviti občine Beltinci, Cankova, Črenšovci, Črnomelj, Dobrovnik, Grosuplje, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogašovci, Semič, Šentjernej, Tišina, Trebnje in Turnišče.

________________________
⁴ Npr. v postopku za presojo ustavnosti in zakonitosti na pobudo Rajka Šajnoviča iz Novega mesta je Ustavno sodišče RS v odločbi (U-I-416/98-38) z dne 22. 3. 2001 med drugim ugotovilo, da je Zakon o lokalni samoupravi v delu določbe petega odstavka 39. člena, ki ustvarja obveznost, da občine, na območjih katerih živi avtohtono naseljena romska skupnost, zagotovijo tej skupnosti najmanj enega predstavnika v občinskem svetu, v neskladju z ustavo. Ta določba namreč nima določil oz. naštetih pogojev, pod katerimi morajo občine z romsko skupnostjo zagotoviti v svojih statutih izvolitev posebnega romskega svetnika ob volitvah v lokalno samoupravo. Državnemu zboru RS je Ustavno sodišče RS naložilo, da to neustavnost odpravi.
Ustavno sodišče RS ni zavzelo stališča, da je peti odstavek 39. člena navedenega zakona neustaven, ker ustvarja obveznost oz. upravičenost Romov do lastnega predstavnika v občinskih svetih izključno v tistih občinah, v katerih Romi živijo avtohtono, pač pa zato, ker ta člen nima še nekaterih drugih določil in naštetih pogojev, pod katerimi se to upravičenje zagotavlja.
Zakonodajalec je neustavnost odpravil 30. 5. 2002 z veljavnostjo od 12. 6. 2002, s tem ko je v 101. a členu tega zakona določil 20 občin, v katerih Romi živijo avtohtono in hkrati v njih izpolnjujejo vse pogoje do svojega posebnega svetnika. Tako 101.a člen Zakona o lokalni samoupravi, ki je bil uveden v 14. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/02), določa: ''Občine Beltinci, Cankova, Črenšovci, Črnomelj, Dobrovnik, Grosuplje, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogašovci, Semič, Šentjernej, Tišina, Trebnje in Turnišče so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu do rednih lokalnih volitev v letu 2002.''
Kljub nasprotovanju in ponovni vložitvi zahteve po presoji ustavnosti in zakonitosti spremenjenega 14. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi nekaterih občin je Ustavno sodišče RS v odločbi (U-I-315/02-11) z dne 17. 10. 2002 ugotovilo, da osporavana določba Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi ni v neskladju z ustavo.

Pomembni pa so tudi drugi področni zakoni. Zakon o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 22/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/06 Odl. US: U-l-49/06-30) določa, da imajo pravico voliti in biti izvoljen za člana občinskega sveta – predstavnika romske skupnosti pripadniki te skupnosti, ki imajo volilno pravico. Kandidate za člane občinskega sveta, predstavnike romske skupnosti, določijo volivci – pripadniki te skupnosti v občini s podpisi najmanj 15 volivcev ali organ društvene organizacije Romov v občini. Zakon še določa, da se volilna pravica državljanov za volitve predstavnika romske skupnosti evidentira s posebnim občinskim volilnim imenikom občanov pripadnikov te skupnosti.

Zakon o evidenci volilne pravice (Uradni list RS, št. 52/02, …, 73/03 Odl. US: U-l-346/02-13) določa, da volilni imenik državljanov RS pripadnikov romske skupnosti sestavi posebna komisija, ki jo na predlog društev oz. zvez društev pripadnikov romske skupnosti imenuje občinski svet, potrdi pa pristojni organ. Pripadnost romski skupnosti se ugotavlja na podlagi izjave državljana RS oz. na podlagi vpisa v volilni imenik državljanov RS pripadnikov romske skupnosti na preteklih volitvah.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 98/05 – uradno prečiščeno besedilo, 117/05 Odl. US: U-l-240/04-11) predvsem poudarja, da je eden od ciljev sistema vzgoje in izobraževanja v RS zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo. Zakon tudi določa, da se iz državnega proračuna zagotavljajo sredstva za pripravo in subvencioniranje cen učbenikov in učil za Rome ter del sredstev za osnovnošolsko izobraževanje Romov.

Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo) in Zakon o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo) določata, da se osnovnošolsko izobraževanje oz. predšolska vzgoja otrok pripadnikov romske skupnosti izvaja v skladu z omenjenima zakonoma in drugimi predpisi. Zakon o vrtcih še določa, da se iz državnega proračuna zagotavljajo sredstva za plačilo višjih stroškov za oddelke otrok Romov.

Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo) pravi, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za uresničevanje pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in obveščenosti. Zakon tudi prepoveduje razširjanje programskih vsebin, ki spodbujajo k narodni neenakopravnosti ter izzivanju narodnega sovraštva in nestrpnosti. Zakon predvideva tudi kazni za izdajatelja, če se v njegovem mediju z oglasi spodbuja narodnostna diskriminacija.

Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02) določa, da država financira kulturne programe in projekte, ki so posebej namenjeni romski skupnosti.

Zakon o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK) določa, da splošne knjižnice na narodnostno mešanih območjih zagotavljajo tudi knjižnično dejavnost, namenjeno pripadnikom romske skupnosti. Narodna knjižnica pa v okviru knjižnične javne službe med drugim zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva tudi romske skupnosti.

Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 93/05) med cilje spodbujanja skladnega regionalnega razvoja uvršča tudi razvoj naselij romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Zakon še določa, da regionalni razvojni programi regij, v katerih živi romska skupnosti, vključujejo programe razvoja območij, na katerih živi ta skupnost. Zakon tudi določa, da je član regionalnega razvojnega sveta tudi po en predstavnik romske skupnosti v razvojnih regijah, v katerih ta skupnost živi. Predstavnike romske skupnosti imenuje romska skupnost sama.

Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, …, 105/06 Odl. US: U-l-307/05-18) določa, da javna služba po tem zakonu obsega ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje radijskih in televizijskih oddaj za romsko skupnost. Zakon še določa, da RTV Slovenija zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost, med drugim tudi romske skupnosti, ki živi v Sloveniji.

Poleg področnih zakonov, ki izrecno opredeljujejo posebne pravice romske skupnosti v Republiki Sloveniji, je bilo sprejetih tudi nekaj zakonov, ki izrecno sicer ne omenjajo romske skupnosti, so pa vendarle izrednega pomena za reševanje romske tematike, saj obravnavajo prav področja, ki so v povezavi z romsko skupnostjo najbolj pereča: urejanje prostora in graditev objektov (romska naselja), socialno varstvo in socialne pomoči. Vsi ti zakoni veljajo za vse enako ne glede na narodnost, versko, rasno ali drugo pripadnost. Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, …, 58/03), Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, …, 111/05) in Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/03 in 18/04) so najpomembnejši pravni viri, ki zagotavljajo ustrezno pravno podlago za reševanje problematike romskih naselij. Tako 34. člen Zakona o urejanju prostora omogoča skrajšani postopek za sprejetje prostorskega plana, občine pa lahko ob morebitnih lastninskih težavah z zemljišči razglasijo javni interes. Po Zakonu o graditvi objektov je projektna dokumentacija za enostanovanjske stavbe zelo poenostavljena, da lahko, če Romi nimajo sredstev, tako dokumentacijo priskrbi tudi kdo drug in da lahko občina Rome oprosti plačevanja komunalnega prispevka, zemljo pa jim da neodplačno. V 55. členu ta zakon omogoča posege, če gre za manj zahtevne objekte, kar romska bivališča praviloma so. Po 1. 1. 2003 tudi ni več treba pred izdajo gradbenega dovoljenja plačevati odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda.

Na področju socialnega varstva in socialnih pomoči sta najpomembnejša Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006, 114/2006-ZUTPG) ter Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/2006 – ZUTPG). 22. in 25. a člen Zakona o socialnem varstvu določata osnovni znesek minimalnega dohodka in višino minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka. 32. člen Zakona o socialnem varstvu določa, da se morajo pogodbe o aktivnem reševanju socialnega položaja z vsakim posameznim upravičencem sklepati dosledno, zelo pomemben pa je tudi 36. a člen tega zakona, po katerem je delodajalec, ki za nedoločen čas zaposli dolgotrajno brezposelnega upravičenca (ki je v zadnjih treh letih denarno socialno pomoč prejemal najmanj 24 mesecev), upravičen do subvencije za zaposlitev (v letu 2005 najmanj 1,5 milijona tolarjev po osebi oziroma 1,8 milijona tolarjev po osebi pri invalidih). Definicija in višina otroškega dodatka sta navedeni v 65. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, kar je zelo pomembno za izračun socialnih transferjev tudi za romske družine.

2 RAZLOGI ZA SPREJETJE ZAKONA

Najpomembnejša je okoliščina, da je romska skupnost prisotna na določenih delih ozemlja današnje Republike Slovenije že stoletja in da gre za skupnost, za katero je značilno, da je na tem ozemlju zgodovinsko naseljena. Na ozemlju današnje Slovenije zgodovinski viri omenjajo Rome že v 14. stoletju. V 15. stoletju znani arhivski podatki že navajajo večjo navzočnosti romskega prebivalstva v Sloveniji. Od 17. stoletja dalje pa so podatki o njih pogostejši, najdemo jih tudi že v matičnih knjigah. Raziskave kažejo, da je naselitev Romov v našem prostoru potekala po treh poteh: predniki Romov, ki živijo v Prekmurju, so prišli k nam čez madžarsko ozemlje, dolenjska skupina Romov čez Hrvaško, na Gorenjskem pa so se naselile manjše skupine Sintov, ki so prišli k nam s severa čez današnjo Avstrijo. Čeprav gre za prebivalstvo, ki je v začetku živelo predvsem nomadsko in je svoja bivališča pogosto menjalo, lahko danes govorimo o zaokroženih območjih poselitve v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Na teh območjih štejemo Rome med staroselske naseljence, ki so se v bolj ali manj stalni naselitvi ohranili do danes.

Praksa glede položaja in posebnih pravic v Republiki Sloveniji živeče romske skupnosti v obdobju po sprejetju ustave kaže na pomanjkljivost podrobnejše normativne ureditve in ne zadošča. Gre predvsem za določbo 65. člena ustave, ki pušča odprto široko polje razlage, saj pravi, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Do zdaj je veljalo prepričanje, da je dovolj, če se ta tematika obravnava in rešuje s področno zakonodajo, vendarle pa je v letu 2005 prevladalo stališče, da je kar nekaj področij, ki jih obstoječa področna zakonodaja ne ureja (kot je npr. organiziranost romske skupnosti v Sloveniji, zastopanost na državni in lokalni ravni itd.).

Pred tem je Državni zbor Republike Slovenije ob obravnavi osmega, devetega in desetega rednega poročila varuha človekovih pravic za leta 2002, 2003 in 2004 sprejel priporočila, ki v poglavju o ustavnih pravicah pozivajo vlado, naj poskrbi za celovito zakonsko ureditev položaja in posebnih pravic romske skupnosti v Sloveniji.

Zaradi vse večjega nezadovoljstva pripadnikov romske skupnosti v Republiki Sloveniji in večinskega prebivalstva z neurejenostjo določenih področij (bivalne razmere, izobraževanje, zaposlovanje, varstvo okolja, …) je prevladalo mnenje, da bi se s sprejetjem temeljnega zakona lahko celoviteje uredil položaj, status in organiziranost Romov, kar bi olajšalo delo tudi zakonodajalcu in izvršilni oblasti pri nadaljnjem normiranju njihovih posebnih pravic.

Vsekakor pa se bo morala romska tematika še naprej urejati tudi v področnih predpisih. V prihodnosti je mogoča celo razširitev področne zakonodaje glede romske skupnosti v smislu ureditve kot pri italijanski in madžarski narodni skupnosti.

3 CILJI IN NAČELA ZAKONA

3.1 Cilji zakona

Glede na to, da 65. člen ustave pravi, da "položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon", je temeljni cilj predlaganega zakona o romski skupnosti celovita ureditev položaja romske skupnosti. Zakon naj bi določal temelje te ureditve, medtem ko naj bi že sprejeti in morebitni prihodnji področni zakoni še naprej podrobneje urejali zadeve na posameznih področjih.

Določba 65. člena vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, kot posebni etnični skupnosti z zakonom zagotovi, poleg splošnih pravic, ki jih ima vsakdo, še posebne pravice. Gre za zagotovitev posebnega varstva, ki je v pravni teoriji znano kot t.i. "pozitivna diskriminacija".

Cilj temeljnega zakona o romski skupnosti je poseči na številna področja, in sicer naj bi zakon predvsem določil posebne pravice do organiziranosti Romov na državni in lokalni ravni ter določil financiranje te organiziranosti, opredelil naj bi druge temeljne posebne pravice romske skupnosti in obveznosti posameznih državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti do njihovega uresničevanja. Zakon naj bi posegel tudi na področje izboljšanja bivalnih razmer v romskih naseljih, zaposlovanja ter vzgoje in izobraževanja. Nekatera od omenjenih področij podrobneje obravnavajo že področni zakoni.

Izkušnje pri delovanju s pripadniki romske skupnosti so pokazale, da prizadevanja državnih organov in občin niso dovolj uspešna, če Romi v te dejavnosti tudi sami niso dejavno vključeni. Brez njihovega sodelovanja in boljše lastne organiziranosti namreč ni mogoče izboljšati položaja romske skupnosti. Zato je cilj zakona določiti organiziranost Romov na državni in na lokalni ravni ter določiti njihova javnopravna pooblastila in financiranje te organiziranosti. Zakon naj bi določil naloge romskih organizacij na lokalni in državni ravni ter njihovo oblikovanje. Že delujoča romska društva bi kljub novi organiziranosti, ki je cilj zakona, delovala tudi po sprejetju temeljnega zakona.

Zaradi zgodovinske usode in drugih okoliščin so med Romi v Sloveniji velike razlike, ki temeljijo na tradiciji, posebnem načinu življenja, pa tudi stopnji socializacije in vključenosti v okolje. Cilj zakona je tako prebroditev in lajšanje težav Romov, saj gre za etnično skupino, ki je večinoma nezaposlena in se spoprijema z velikimi težavami, povezanimi z bivalnimi razmerami.

Velik del pripadnikov romske skupnosti živi v naseljih, ki so izolirana od preostalega prebivalstva ali na robu naseljenih območij, v razmerah pod minimalnimi bivalnimi standardi. Cilj zakona je zato določiti okvir za zagotovitev pogojev za umestitev romskih naselij v prostor, za njihovo ureditev in izboljšanje bivalnih razmer.

Eden od temeljnih pogojev za uspešno vključevanje Romov v družbeno življenje je tudi ali predvsem izobraževanje, tako da je cilj zakona o romski skupnosti določiti okvir tudi za to področje. Leta 1996 so bile v novo šolsko zakonodajo prvič vključene pravne podlage za posebne pogoje glede izobraževanja romskih otrok, v letih 2000 in 2001 pa so bile vključene dodatne spremembe v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o vrtcih in Zakon o osnovni šoli. K boljšemu stanju na področju izobraževanja pripomore tudi izvajanje Strategije vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji, ki jo je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport sprejelo maja 2004. Dolgoročni cilj na tem področju, ki pa ga je treba udejanjiti s področno zakonodajo, je romski skupnosti zagotoviti zgodnje vključevanje romskih otrok v predšolsko vzgojo (najpozneje s štirimi leti). Zgodnje vključevanje v vrtce je primerno predvsem zaradi učenja jezika in s tem čimprejšnje socializacije. Drug pomemben cilj na tem področju je uvajanje romskih pomočnikov v razrede z Romi. Romski pomočnik je lahko namreč vez med okoljem, od koder romski otroci prihajajo, in novim šolskim okoljem z neromskimi otroki. Romski pomočnik naj bi prav tako pomagal romskim otrokom pri odpravljanju težav z jezikom in težav, ki lahko nastanejo zaradi razlik med romsko in večinsko kulturo. Prav tako naj bi se v šole uvedel izbirni predmet romski jezik, romska kultura in tradicija. Omeniti je treba tudi pomen izobraževanja odraslih, predvsem če so ti posamezniki vključeni v oblike občinskega organiziranja.

Težave so tudi pri zaposlovanju. Razmere na trgu dela z razmeroma visoko stopnjo brezposelnosti ter izrazito strukturno in regionalno brezposelnostjo so Romom še posebej nenaklonjene. Tako je velika večina Romov, po približni oceni okrog 98 odstotkov, po nekaterih drugih pa 90 odstotkov, brezposelna in odvisna od socialnih transferjev države. Ker zaposlovanja spada med temeljne pogoje za izboljšanje celotnega družbenega in ekonomskega položaja Romov ter tudi njihovega vključevanja v družbo, je cilj zakona določiti okvir za rešitev tega vprašanja.

3.2 Načela zakona

Zakon izhaja iz temeljnih načel, ki jih določa že ustava, pa tudi vsi mednarodnopravni dokumenti, katerih podpisnica je Republika Slovenija. Nanašajo se na dve kategoriji upravičenj. Prva kategorija pomeni splošna načela s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so pomembna za vse državljane Republike Slovenije (torej sklop individualnih pravic) in zajemajo načelo demokratičnosti, načelo enakosti pred zakonom oziroma pravice do enakopravnega obravnavanja ter načelo enakih možnosti, načelo spoštovanja različnosti in identitete, načelo prepovedi diskriminacije, načelo pravice do izražanja narodne pripadnosti, načelo pravice do uporabe svojega jezika in pisave, načelo osebnega dostojanstva, načelo pravice do socialne varnosti, načelo pravice do primernega stanovanja, načelo pravice do dela ter načelo pravice do zdravega življenjskega okolja in varstva zemljišč. Druga kategorija se nanaša na t. i. posebne pravice, ki so jih posebej deležni pripadniki narodnostnih in etničnih manjšin ter temelji na načelu t. i. pozitivne diskriminacije, to je zagotavljanje posebnega varstva, ki ni omejeno z načelom enakosti, ki sicer pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti, rasi ali drugih okoliščinah.

3.2.1 Splošna načela s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Načelo demokratičnosti je v ustavo vključeno že v prvem členu, ki pravi, da je Republika Slovenija demokratična država. Načelo demokratičnosti je prav tako eno temeljnih načel Evropske unije. V zvezi z njim so pomembna seveda še nekatera druga načela, kot na primer načelo spoštovanja prava, načelo spoštovanja človekovih pravic, načelo socialne pravičnosti, načelo kulturnega pluralizma in načelo subsidiarnosti.

Demokratičnost se predvsem kaže v razmerju med državo in družbo. Ustava omogoča državljanom vpliv na delovanje državne organizacije ter nadzor nad njo. Demokratičnost države se najbolj kaže v zagotavljanju in uresničevanju človekovih pravic in svoboščin. Težnja po človekovem dostojanstvu in enakopravnosti vseh ljudi v vsaki državi predpostavlja demokratično ureditev v državi. Ta se kaže v demokratično urejeni državi tako, da ima vsak državljan možnost soodločanja pri družbenih in drugih življenjskih zadevah, ki jih je glede na potrebe mogoče spreminjati.

Načelo enakosti (načelo enakosti pred zakonom oziroma pravice do enakopravnega obravnavanja ter načelo enakih možnosti) je zapisano v 14. členu ustave, ki v drugem odstavku pravi, da so v Sloveniji pred zakonom vsi enaki. Načelo enakosti je ena temeljnih ustavnih norm. Pomeni enakost pred zakonom. Z načelom pravne države enakost udejanja načelo pravičnosti v ustavi kot v najvišjem veljavnem predpisu pozitivnega prava.

Načelo spoštovanja različnosti in identitete je eno temeljnih načel, ki je danes prisotno v evropskem prostoru (predvsem ob širitvi Evropske unije). Nekaj-stoletno življenje v večetničnih in večkuturnih skupnostih se kaže kot slovenska izkušnja, ki odmerja in bogati naše razumevanje sobivanja in strpnosti, razgled po burnih preteklih dogajanjih pa nas utrjuje v prepričanju, da je spoštovanje različnosti in raznovrstnosti identitet temeljni pogoj za življenje v skupnosti.

Načelo prepovedi diskriminacije je zajeto v prvem odstavku 14. člena ustave, v katerem piše, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Določbe o enakosti in nediskriminaciji vsebujejo vsi pomembnejši mednarodni dokumenti na področju človekovih pravic, na univerzalni in regionalni (evropski) ravni: 2. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. in 26. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 2. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, v okviru Združenih narodov pa je najpomembnejša Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.⁵

Načelo pravice do izražanja narodne pripadnosti je še posebej pomembno za pripadnike različnih narodnih in etničnih skupnosti in je zajeto v 61. členu ustave, ki pravi, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo.

Načelo pravice do uporabe svojega jezika in pisave je zajeto v 62. členu ustave in pomeni, da ima vsakdo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, pravico do uporabe svojega jezika in pisave na način, ki ga določa zakon.

Načelo osebnega dostojanstva je opredeljeno v 34. členu ustave, ki pravi, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Načelo pravice do socialne varnosti je zajeto v 50. členu ustave, ki v prvem odstavku določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.

Načelo pravice do primernega prebivališča je opredeljeno v 78. členu ustave, ki določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

Načelo pravice do gospodarskega razvoja je zajeto v 49. in 66. členu ustave, ki določata, da je zagotovljena svoboda dela, da lahko vsakdo prosto izbira zaposlitev, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto ter da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.
___________________________
⁵ VIR: Silvo Devetak, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi, Maribor, 1999, str. 70.




Načelo pravice do zdravja je zajeto v prvem odstavku 72. člena ustave, ki določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, v prvem odstavku 71. člena ustave pa je zapisano, da zaradi smotrnega izkoriščanja zakon določa posebne pogoje za uporabo zemljišč.

Vsa omenjena načela pomenijo sklop individualnih pravic, ki jih uživajo vsi državljani Republike Slovenije, med njimi tudi pripadniki romske skupnosti. Dodatno k temu pa pravni red Republike Slovenije na podlagi ustavnega pooblastila romski skupnosti zagotavlja še t. i. posebne pravice.

3.2.2 Načela t. i. posebnih pravic

Posebne pravice manjšin so nastale zato, da bi zagotovile enakopravnost in enakost možnosti za pripadnike manjšinskih skupnosti, ki so zaradi različnih objektivnih okoliščin postavljeni v manj ugoden položaj v nekem okolju. Torej je temeljni namen posebnih pravic, da posameznikom omogočajo enakopravno uresničevanje njihovih ustavnih in drugih pravic ter – vsaj do določene mere – enakopraven izhodiščni položaj. Čeprav so večinoma opredeljene kot individualne pravice (pravice posameznikov), pa se vsaj pri njihovem uresničevanju pogosto uveljavi tudi njihova kolektivna narava; njihov namen ni le zaščita posameznika, ampak tudi zaščita določenih manjšinskih skupnosti, ki jim ti posamezniki pripadajo. Iz tega izhaja, da imajo manjšinske pravice torej dvojno naravo – so hkrati individualne pravice posameznikov, ki pripadajo določenim manjšinskim skupnostim, in kolektivne pravice teh skupnosti.⁶

Kljub temu da postajajo kolektivne pravice vse sprejemljivejše, pa večina mednarodnopravnih dokumentov manjšinske pravice še vedno opredeljuje zgolj kot individualne pravice posameznikov, ki pripadajo določenim manjšinskim skupnostim. Le redki so tisti dokumenti, ki manjšinske pravice izrecno opredelijo tudi kot kolektivne pravice manjšinskih skupnosti.⁷

Načelo pozitivne diskriminacije je zajeto v Mednarodni konvenciji Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, kjer je za varstvo manjšin najpomembnejši drugi odstavek 2. člena, ki uvaja dve posebnosti, ki pomenita bistven napredek pri mednarodnopravnem varstvu manjšin. Od držav pogodbenic konvencije se namreč zahteva sprejetje pozitivnih "posebnih in konkretnih ukrepov" (ne samo zagotavljanje enakosti pripadnikov manjšin s preostalim prebivalstvom) na socialnem, gospodarskem, kulturnem in drugih področjih, in to vedno, ko okoliščine to zahtevajo. Ta obveznost se ne nanaša samo na posameznike, temveč tudi na skupine, se pravi, da gre za kolektivne pravice pripadnikov skupine.⁸

Posebne pravice izhajajo z ravni zgodovinsko pridobljenih posebnih pravic, ki so zagotovljene na podlagi avtohtone poselitve teh skupnosti v skladu s teritorialnim načelom ne glede na število pripadnikov. Te pravice uresničujejo pripadniki teh skupnosti individualno in v skupnosti z drugimi člani skupine.
____________________________
⁶ VIR: Mitja Žagar, Nekateri novejši trendi razvoja varstva manjšin in (posebnih) pravic narodnih in drugih manjšin: evropski kontekst, v: Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Inštitut za narodnostna vprašanja, Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, Ljubljana, 2002, str. 71 – 81.
⁷ VIR: Mitja Žagar, Nekateri novejši trendi razvoja varstva manjšin in (posebnih) pravic narodnih in drugih manjšin: evropski kontekst, v: Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Inštitut za narodnostna vprašanja, Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, Ljubljana, 2002, str. 71 – 81.
⁸ VIR: Silvo Devetak, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi, Maribor, 1999, str. 80.




Glede romske skupnosti v Republiki Sloveniji pozitivna diskriminacija pomeni, da pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic romske skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti ali rasi ali na drugih okoliščinah, določenih v prvem odstavku 14. člena ustave. Ustavno pooblastilo iz 65. člena dovoljuje zakonodajalcu, da romski skupnosti in njenim pripadnikom zagotovi posebno varstvo (odločbi Ustavnega sodišča U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998, Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26 ter U-I-298/96 z dne 11. 1. 1999, Uradni list RS, št. 98/99 in OdlUS VIII, 246).⁹

Pozitivno varstvo, ki ga večinski narod priznava narodnim, etničnim, jezikovnim in drugim skupnostim (manjšinam), izraža pripravljenost države za pospeševanje in uresničevanje pravic navedenih skupnosti kot sestavnega dela demokratičnega razvoja celotne družbe (države). Na to posebej opozarja Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela leta 1992 kot formalnopravno nezavezujoč dokument. Deklaracija v 1. členu določa, da države varujejo obstoj ter narodno, etnično, kulturno, versko in jezikovno identiteto manjšin na svojih ozemljih in spodbujajo razmere za podpiranje te identitete. V 3. točki 2. člena določa, da imajo pripadniki manjšin pravico, da na državni ravni, in kjer je to primerno, na regionalni ravni učinkovito sodelujejo pri odločitvah v zvezi z manjšino, ki ji pripadajo, ali pri odločitvah v zvezi z regijami, v katerih živijo, in to na način, ki ni nezdružljiv z državno zakonodajo. V 3. točki 8. člena je posebej določeno, da ukrepi držav za zagotavljanje učinkovitega uživanja pravic iz te deklaracije ne smejo prima facie veljati za nasprotne načelu enakosti, ki je vsebovano v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Tudi v drugih mednarodnopravnih dokumentih zasledimo, da se Romi omenjajo kot posebej ogrožena etnična skupnost, ki zaradi svoje posebnosti zahteva posebno varstvo. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi v 40. členu Sklepnega dokumenta konference v Koebenhavnu iz leta 1990 opozarja na posebne probleme Romov v zvezi z bojem zoper totalitarizem, rasno in etnično sovraštvo, antisemitizem, ksenofobijo in diskriminacijo zoper kogar koli. Odnos Sveta Evrope do Romov kot celote je zajet v priporočilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope Romi v Evropi (februar 1993), ki pravi, da tudi Romi prispevajo h kulturni raznovrstnosti Evrope, in med drugim opozarja na razloge, ki so privedli do obžalovanja vrednega položaja, v katerem danes živi večina Romov. Stalna konferenca lokalnih in regionalnih skupnosti Sveta Evrope je v resoluciji št. 249 iz leta 1993 pozvala lokalne in regionalne organe, naj sprejmejo potrebne ukrepe kot del splošne strategije za lajšanje vključevanja Romov v lokalno skupnost. Lokalni in regionalni organi naj spodbujajo Rome, da bi tudi sami sodelovali pri projektih za pospeševanje njihovega vključevanja. V Svetu Evrope je v zvezi s položajem Romov pravno pomembna tudi Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS, št. 20/98, – MP, št. 4/98) glede na to, da izrecno ne vsebuje opredelitve izraza narodna manjšina in da imajo Romi v nekaterih evropskih državah priznan notranjepravni status narodne manjšine (Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška). Ob deponiranju listine o ratifikaciji Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin pri Svetu Evrope je Republika Slovenija v obliki verbalne note deponirala izjavo, ki med drugim določa, da "določbe navedene okvirne konvencije v skladu z ustavo in notranjo zakonodajo Republike Slovenije veljajo tudi za člane romske skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji".¹⁰
_____________________________
⁹ VIR: Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-416/98-38 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01).
¹⁰ VIR: Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-416/98-38 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01).




V zvezi s posebnimi pravicami romske skupnosti v Republiki Sloveniji lahko poudarimo ta načela: načelo pravice do lastnega kulturnega razvoja in obveščenosti (pomeni, da je Republika Slovenija obveščanje, kulturno dediščino in sodobno kulturno ustvarjalnost romske skupnosti vključila v skupno dediščino slovenske države ter jo varuje na podoben način kot kulturno produkcijo večinskega naroda, kar je razvidno iz Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo),¹¹ načelo pravice do ohranjanja in spoštovanja romskega jezika (je najpomembnejša pravica pripadnikov katere koli skupnosti in pomeni, da imajo pripadniki skupnosti pravico, da svobodno in brez kakršne koli omejitve uporabljajo svoj jezik v zasebnem in javnem življenju),¹² načelo pravice do vzgoje in izobraževanja (pomeni pravico do zagotavljanja vzgoje in izobraževanja, ki omogočata doseganje ciljev oziroma standardov znanja),¹³ načelo pravice do svobodnih stikov (pomeni, da imajo pripadniki skupnosti pravico do vzpostavljanja in ohranjanja stikov med pripadniki te skupine na celotnem ozemlju države, v kateri živijo, prav tako pa se ta pravica nanaša tudi na ohranjanje čezmejnih stikov z državljani tistih držav, s katerimi jih družijo skupne etnične ali narodnostne značilnosti, oziroma skupna kulturna dediščina; to naj bi bilo po 1. maju 2004 v skupni Evropski uniji še lažje)¹⁴ ter načelo pravice do politične participacije pripadnikov te skupnosti.

Načelo pravice do politične participacije¹⁵ ima poseben pomen, saj s tem uvajamo pojem "dvojnih političnih osebnosti", kar pomeni, da pripadniki narodnih in etničnih skupnosti nastopajo v politiki enkrat kot "navadni" državljani, drugič pa kot državljani s posebnimi atributi. Pri romski skupnosti je dvojna volilna pravica določena za izvolitev predstavnikov te skupnosti v občinske svete.¹⁶
___________________________
¹¹ VIR: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 50–54.
¹² VIR: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 40–45.
¹³ VIR: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 46–49.
¹⁴ VIR: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 54–55.
¹⁵ VIR: Poročilo o položaju Romov v Republiki Sloveniji, oktober 2004.
V postopku za presojo ustavnosti in zakonitosti na pobudo Rajka Šajnoviča iz Novega mesta je Ustavno sodišče RS v odločbi (U-I-416/98-38) z dne 22. 3. 2001 med drugim ugotovilo, da je Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, …, 70/00) v delu določbe petega odstavka 39. člena, ki ustvarja obveznost, da občine na območju, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost, zagotovijo tej skupnosti najmanj enega predstavnika v občinskem svetu, v neskladju z ustavo. Ta določba namreč nima določil oz. naštetih pogojev, pod katerimi morajo občine z romsko skupnostjo zagotoviti v svojih statutih izvolitev posebnega romskega svetnika ob volitvah v lokalno samoupravo. Državnemu zboru RS je Ustavno sodišče naložilo, da to neustavnost odpravi.
Tako je v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/02) v 14. členu dodan 101. a člen, ki naj bi neustavnost s tem odpravil, in določa naslednje: "Občine Beltinci, Cankova, Črenšovci, Črnomelj, Dobrovnik, Grosuplje, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogašovci, Semič, Šentjernej, Tišina, Trebnje in Turnišče so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu do rednih lokalnih volitev v letu 2002".
Štirinajst občin je do določenega roka svoje občinske statute noveliralo v skladu z novim zakonom, šest občin tega ni storilo. Na Ustavno sodišče so predstavniki štirih od njih poslali zahtevo o odločitvi glede spremenjenega 14. člena novega Zakona o lokalni samoupravi, češ da je ta člen v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je v odločbi (U-I-315/02-11) z dne 17. 10. 2002 ugotovilo, da določba 14. člena Zakona o lokalni samoupravi ni v neskladju z ustavo.
Na zadnjih lokalnih volitvah 10. novembra 2002 je bilo tako prvič izvoljenih 15 novih romskih svetnikov, v eni od občin so romskega svetnika izvolili, čeprav niso spremenili aktov.
Na zahtevo Vlade RS za presojo ustavnosti in zakonitosti statutov šestih občin, ki zakona niso upoštevale, pa je Ustavno sodišče RS v odločbi (U-I-345/02-9) z dne 14. 11. 2002 ugotovilo, da so statuti šestih občin v neskladju z Zakonom o lokalni samoupravi, ker ne določajo, da so člani občinskih svetov tudi predstavniki romske skupnosti. Občinam je z odločbo naloženo, da v 45 dneh po konstitutivnih sejah občinskih svetov odpravijo to nezakonitost v občinskih statutih, v 30 dneh po objavi noveliranih statutov pa razpišejo volitve predstavnikov romske skupnosti po določbah, ki veljajo za predčasne volitve.
Od petih občin (Krško, Beltinci, Semič, Grosuplje in Šentjernej), ki v svojih občinskih svetih še niso imele izvoljenega posebnega romskega svetnika, so v skladu z odločbami Ustavnega sodišča RS štiri od njih (Krško, Beltinci, Semič, Šentjernej) novelirale svoje statute, ki vsebujejo določbo o romskem svetniku, ter v skladu z zakonom omogočile izvolitev romskega svetnika v občinski svet. Občina Grosuplje je za zdaj edina, ki ne spoštuje odločb Ustavnega sodišča RS. Trenutno ima torej romska skupnost svojega svetnika potemtakem v občinskih svetih 19 občin.
Na podlagi spremembe Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/05) se bo po pričakovanju zaplet glede romskega svetnika uredil tudi v občini Grosuplje.
Pri izvolitvi romskega svetnika v občini Semič je zaradi pomanjkljive zakonodaje na tem področju prišlo do velikih težav, saj so bile na volilnih listah vpisane tudi osebe, ki niso pripadale romski skupnosti. Poslanec Državnega zbora Sašo Peče je v imenu Slovenske nacionalne stranke Ministrstvu za notranje zadeve postavil tudi poslansko vprašanje v zvezi s merili, na podlagi katerih je bila občina Semič uvrščena med občine, ki morajo zagotoviti romski skupnosti predstavnika v občinskem svetu. Odgovor je pripravil Urad Vlade RS za narodnosti in v njem celovito prikazal kronološki pregled sprejemanja določbe 14. člena (101. a člen) novele Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/02), kjer so poimensko navedene občine, ki morajo izvoliti posebnega romskega svetnika. Občina Semič kot ena od petih občin, ki je želela razveljaviti omenjeno novelo Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/02), je vendarle pozneje spremenila svoj statut in v začetku junija 2003 izvolila romskega svetnika.
K oblikovanju predlogov za ureditev položaja romske skupnosti v Sloveniji na lokalni ravni sta nas vodili tudi določba 4. člena Okvirne konvencije Sveta Evrope za zaščito narodnih manjšin (Republika Slovenija jo je ratificirala v letu 1998) in Resolucija stalne konference lokalnih in regionalnih skupnosti Sveta Evrope (št. 294, 1993) za strpno Evropo, predvsem v smeri lajšanja vključevanja Romov v lokalne skupnosti.
Urad Vlade RS za narodnosti je v letih 2002 in 2003 finančno podprl program usposabljanja in izobraževanja za pripadnike romske skupnosti, ki so kandidirali na listah za izvolitev romskega svetnika v občinski svet. V prihodnje načrtujemo naslednjo fazo nadaljevanja tega programa v smislu dodatnega izobraževanja že izvoljenih romskih svetnikov, pa tudi predsednikov in tajnikov ustanovljenih romskih društev (v začetku leta 2004 jih je bilo že 22). Tako usposabljanje bi imelo poudarke na možnostih, ki so jim bile z izvolitvijo dane, ter na pomenu neposrednega odločanja na širšem političnem, družbenem, socialnem, gospodarskem in kulturnem področju.
¹⁶ VIR: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 57–64.




Ob sprejetju Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 21/06 Odl. US: U-l-2/06-22) je bilo v petem odstavku 39. člena zapisano, da imajo na območjih, na katerih živi avtohtono naseljena romska skupnost, Romi v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika.


4 POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

4.1 Splošne določbe zakona

Zakon ureja položaj in posebne pravice romske skupnosti v Republiki Sloveniji, odgovornost državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti za njihovo izvajanje ter organiziranost romske skupnosti za uresničevanje njihovih pravic in dolžnosti.

V skladu s sodobnimi mednarodnimi in zlasti evropskimi težnjami na področju varstva narodnostnih oziroma etničnih skupnosti zakon izhaja iz zgoraj predstavljenih načel:
- načela demokratičnosti;
- načela enakosti, enakega obravnavanja oziroma načela enakih možnosti;
- načela spoštovanja različnosti in identitete;
- načela prepovedi diskriminacije;
- načela pravice do izražanja narodne pripadnosti;
- načela pravice do uporabe svojega jezika in pisave;
- načela osebnega dostojanstva;
- načela pravice do socialne varnosti;
- načela pravice do primernega stanovanja;
- načela pravice do gospodarskega razvoja;
- načela pravice do zdravja;
- načela pozitivne diskriminacije;
- načela pravice do ohranjanja in spoštovanja romskega jezika;
- načela pravice do vzgoje in izobraževanja;
- načela pravice do lastnega kulturnega razvoja in obveščanja;
- načela pravice do svobodnih stikov;
- načela pravice do politične participacije.

Zakon sledi prepovedi diskriminacije na katerem koli področju družbenega življenja, zlasti pa še na področju zaposlovanja, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti idr., in sicer ne glede na osebne okoliščine, kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali katere koli druge osebne okoliščine (v skladu z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Uradni list RS, št. 50/04).

Predlog zakona poudarja, da imajo za odpravljanje razvojnih zaostankov in uspešno vključevanje v slovensko družbo pripadniki romske skupnosti poleg pravic in dolžnosti, ki jih imajo vsi državljani RS, še posebne pravice, določene s področnimi zakoni, in sicer na področju izobraževanja, izboljšanja bivalnih razmer, kulture, zdravstvenega in socialnega varstva ter pravice do soodločanja v javnih zadevah, ki zadevajo Rome.

4.2 Uresničevanje posebnih pravic

Predlagani zakon opredeljuje in določa posebne pravice romske skupnosti, torej tiste pravice, ki jih je ta skupnost deležna poleg individualnih, ki veljajo za vse državljane Republike Slovenije enako. Gre torej za pozitivno varstvo manjšin, t. i. pozitivno diskriminacijo.

Pomembno se je zavedati, da ta zakon ne more in ne bo čudežno rešil oziroma odpravil vseh težav, ki se kažejo skozi različne dogodke nasilja in nestrpnosti ter nesožitje med pripadniki romske skupnosti in večinskim prebivalstvom. Omenjene težave naj bi bile posledica nedoslednega in neučinkovitega izvajanja veljavnih zakonov in drugih predpisov ter ne nazadnje tudi posledica tega, da pripadniki romske skupnosti ne spoštujejo vrednot večinskega prebivalstva (kot je npr. lastninska pravica), pa tudi tega, da okolica, kjer živijo Romi, ne spoštuje in ne razume romske kulture in načina življenja. Predlagani zakon zato ne ureja podrobno vseh posebnih pravic, saj so te dobro urejene že v področni zakonodaji. Področna zakonodaja je izrednega pomena, saj se izvaja "na terenu", torej tam, kjer je njen učinek najbolj potreben. Tudi v prihodnje se bo romska tematika še naprej urejala v področni zakonodaji, ki se bo sčasoma lahko razširila in dopolnila.

Temeljni zakon je tudi podlaga za področne zakone, zato so v tem poglavju posebne pravice, ki jih uživa romska skupnost v Republiki Sloveniji, le opredeljene in oblikovane v splošnih členih, ki bodo določeno posebno pravico določili in napeljali na urejanje te pravice v področni zakonodaji. Tako sta v predlogu zakona zajeti področje vzgoje in izobraževanja (podrobno ureditev na tem področju od predšolske vzgoje, osnovnošolske vzgoje, romskega pomočnika, izbirnega predmeta "romski jezik in književnost", romske kulture in zgodovine, štipendiranja, subvencioniranja prehrane do večjega vključevanja v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje in drugo bi urejala področna zakonodaja, kot to že urejajo razne strategije in programi pristojnih resornih državnih organov) ter področje bivalnih razmer in urejanja prostora (kot pri vzgoji in izobraževanju bi tematiko prostorskega urejanja, infrastrukture, varstva okolja itd. podrobneje urejala področna zakonodaja oziroma različni programi pristojnih državnih organov). Zelo pomembno področje, ki ga opredeljuje in v splošni obliki zajema temeljni zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, je področje zaposlovanja (pri čemer je poudarek na ustreznem izobraževanju in spodbujanju zaposlovanja Romov), zakon pa ureja tudi kulturne in informativne dejavnosti.

Zakon ob tem določa, da so za uresničevanje posebnih pravic Romov odgovorna resorna ministrstva, drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, za usklajevanje teh dejavnosti pa vlada imenuje posebno delovno telo.

4.3 Organiziranost

Predlog zakona na prvem mestu določa organiziranost romske skupnosti v Republiki Sloveniji na državni in lokalni ravni. Z zakonom je urejena organiziranost romske skupnosti na državni in na lokalni ravni. Na tem področju zakon na lokalni ravni predvideva oblikovanje posebnih delovnih teles za spremljanje položaja romske skupnosti znotraj občinskih svetov občin, v katerih se v skladu z zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, voli predstavnika romske skupnosti v mestni oziroma občinski svet. Na državni ravni zakon predvideva ustanovitev Sveta romske skupnosti Republike Slovenije, ki bo sogovornik državnih organov in oseba javnega prava.

4.4 Financiranje

Predlog zakona določa oblike financiranja romske skupnosti v Republiki Sloveniji, pri tem sta glavna vira državni proračun in v manjši meri občinski proračun. Zakon opredeljuje in določa financiranje omenjene organiziranosti. Natančno razmejuje financiranje, ki je v pristojnosti države na eni strani in lokalne skupnosti na drugi strani, ter tako razrešuje dileme financiranja.

4.5 Prehodne in končne določbe

V prehodnih določbah so zapisani roki za prvo oblikovanje posebnih delovnih teles za spremljanje položaja romske skupnosti znotraj občinskih svetov občin in Sveta romske skupnosti Republike Slovenije ter začetek veljavnosti in uporabe tega zakona.


5 OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNOFINANČNA SREDSTVA TER ZAGOTOVLJENOST SREDSTEV V PRORAČUNU

I. Ocena finančnih posledic

	Tekoče leto (t)	t + 1	t + 2	t + 3
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (–) prihodkov državnega proračuna	/	/	/	/
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (–) odhodkov državnega proračuna	0	+ 64.000.000 SIT	+ 45.000.000 SIT	+ 49.000.000 SIT
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (–) obveznosti za druga javnofinančna sredstva	/	/	/	/

II. Pravice do porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po teh proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski:

Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ime proračunskega uporabnika	Znesek za tekoče leto (t)	Znesek za t+1
1821	Sofinanciranje organizacij romske skupnosti	Urad za narodnosti	0	64.000.000 SIT

Manjkajoče pravice do porabe se bodo zagotovila s prerazporeditvijo s teh PP:

Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ime proračunskega uporabnika	Znesek za tekoče leto (t)	Znesek za t + 1

Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:

Novi prihodki	Znesek za tekoče leto (t)	Znesek za t + 1
/	/	/

5.1

Po že sprejetem in veljavnem proračunu za leti 2007 in 2008, ko naj bi novi zakon o romski skupnosti v RS začel veljati, imajo posamezna ministrstva in vladne službe v svojih finančnih načrtih za romsko skupnost predvidena ta sredstva:

Leto 2007

- Ministrstvo za kulturo, znesek 19.977.000 SIT oz. 83.363 EUR (p. p. 6423),
- Ministrstvo za šolstvo in šport, znesek 316.880.335 SIT oz. 1.322.318 EUR (p. p. 8872, 6672, 7200, 4832, 1527, 7909, 5491, 7860, 7229),
- Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, znesek 2.000.000 SIT oz. 8.346 EUR (p.p. 4072),
- Služba za lokalno samoupravo in regionalno politiko, znesek 343.000.000 SIT oz. 1.431.314 EUR (p. p. 1171),
- Urad Vlade RS za narodnosti, znesek 179.461.843 SIT oz. 748.881 EUR (p. p. 1821 in 1872).

- Ministrstvo za kulturo, znesek 19.216.000 SIT oz. 80.186 EUR (p. p. 6423),
- Ministrstvo za šolstvo in šport, znesek 323.340.351 SIT oz. 1.349.275 EUR (p. p. 8872, 6672, 7200, 4832, 1527, 7909, 5491, 7860, 7229),
- Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, znesek 3.000.000 SIT oz. 12.519 EUR (p.p. 4072),
- Služba za lokalno samoupravo in regionalno politiko, znesek 350.000.000 SIT oz. 1.460.524 EUR (p. p. 1171),
- Urad Vlade RS za narodnosti, znesek 183.230.422 SIT oz. 764.607 EUR (p. p. 1821 in 1872).

- model, po katerem so položaj in pravice manjšin (vseh skupaj, tudi Romov) obravnavani v ustavi, temeljnem zakonu o manjšinah in področni zakonodaji (primer Avstrije in Nemčije, vendar pri Nemčiji ne gre za poseben zakon, pač pa za prevzem Evropske listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih ter Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin; prav tako temelji urejanje vprašanja manjšin na obeh konvencijah na Švedskem in v Švici);
- model, po katerem so položaj in pravice manjšin urejeni s temeljnim zakonom o manjšinah in področno zakonodajo (primer Madžarske, Slovaške, Češke, Hrvaške – tu gre za ustavni zakon in področno zakonodajo; na Finskem, v Romuniji in Bolgariji pa je to urejeno z ustavo in področno zakonodajo);
- model, po katerem so položaj in posebne pravice manjšin urejeni samo s področno zakonodajo (primer Italije), ter
- poseben model, ki ne priznava nobenih manjšin (primer Francije).

- spremlja in obravnava položaj pripadnikov romske skupnosti v samoupravni lokalni skupnosti;
- obravnava in daje predloge ter pobude o vprašanjih, ki se nanašajo na položaj pripadnikov romske skupnosti in njihove pravice;
- dejavno sodeluje pri uresničevanju razvojnega programa samoupravne lokalne skupnosti, zlasti pa pri programih in razreševanju vprašanj, ki se nanašajo na položaj in razvoj romske skupnosti v samoupravni lokalni skupnosti;
- obravnava vprašanja, povezana z ohranjanjem romskega jezika in kulture;
- sodeluje z romskimi društvi in drugimi njihovimi organizacijami v samoupravni lokalni skupnosti;
- opravlja druge naloge, določene z zakonom.

- obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na interese, položaj in pravice romske skupnosti;
- dajanje predlogov in pobud pristojnim organom;
- spodbujanje dejavnosti za ohranjanje romskega jezika in kulture;
- spodbujanje in organiziranje kulturne, informativne, založniške in druge dejavnosti, pomembne za razvoj romske skupnosti;
- razvijanje in ohranjanje stikov z romskimi organizacijami v drugih državah;
- opravljanje drugih nalog v skladu z zakonom.

- naslov sedeža sveta;
- način sklicevanja sej;
- način notranje organizacije dela;
- način mednarodnega sodelovanja;
- sejnine in stroški sodelovanja na sejah sveta;
- podrobnejša pravila odločanja na sejah sveta;
- način obveščanja javnosti o delovanju sveta.