ob pregledu Konvencije o pomoči v hrani, 1995, in njenega cilja zagotoviti letno najmanj 10 milijonov ton pomoči v hrani v obliki žita za prehrano ljudi ter v želji, da potrdijo potrebo po ohranitvi mednarodnega sodelovanja med vladami članicami pri pomoči v hrani;

ob sklicevanju na Deklaracijo o zanesljivosti preskrbe s hrano po svetu in Akcijski načrt svetovnega vrha o hrani, sprejetih v Rimu 1996, zlasti zavezo za zagotavljanje preskrbe s hrano za vse ter nenehno prizadevanje za izkoreninjenje lakote;

v želji, da okrepijo odzivno sposobnost mednarodne skupnosti ob izrednih prehranskih razmerah in izboljšajo zanesljivost preskrbe s hrano po svetu z zagotavljanjem pomoči v hrani ne glede na ceno hrane po svetu in nihanje ponudbe;

ob upoštevanju, da so se ministri držav članic WTO z marakeškim sklepom, 1994, o ukrepih v zvezi z manj razvitimi državami in državami v razvoju neto uvoznicami hrane dogovorili, da bodo preverjali raven, določeno v Konvenciji o pomoči v hrani, kot je bila dopolnjena na ministrski konferenci v Singapurju, 1996;

ob zavedanju, da imajo prejemnice in članice svojo politiko glede pomoči v hrani in z njo povezanimi zadevami ter da je končni cilj pomoči v hrani odprava potrebe po pomoči v hrani kot take;

v želji, da izboljšajo učinkovitost in kakovost pomoči v hrani kot način za zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano v državah v razvoju, zlasti za ublažitev revščine in lakote najranljivejših skupin, in da izboljšajo usklajevanje in sodelovanje članic pri pomoči v hrani,

DOGOVORILE:

(a) z ustrezno ravnjo pomoči v hrani, ki je predvidljiva, kakor je določeno v tej konvenciji,

(b) s spodbujanjem članic, da zagotovijo, da se dana pomoč v hrani nameni zlasti za ublažitev revščine in lakote najranljivejših skupin ter da je skladna z razvitostjo kmetijstva v državah prejemnicah,

(c) z vključevanjem načel za čim večji vpliv, učinkovitost in kakovost dane pomoči v hrani kot načina za zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano ter

(d) z zagotavljanjem podlage za sodelovanje, usklajevanje in izmenjavo informacij med članicami o pomoči v hrani, da se izboljšata učinkovitost z vseh vidikov pomoči v hrani in usklajenost med pomočjo v hrani in drugimi sredstvi politike pomoči.

(i) »CIF« pomeni stroške zavarovanja in prevoznine,

(ii) »zaveza« pomeni najmanjšo količino pomoči v hrani, ki jo članica zagotovi letno skladno z odstavkom e III. člena,

(iv) »prispevek« pomeni količino pomoči v hrani, ki jo v skladu s konvencijo članica zagotovi letno in o tem obvesti odbor,

(vi) »DAC« pomeni Odbor za razvojno pomoč (Development Assistance Committee) pri OECD,

(vii) »država v razvoju« pomeni državo ali ozemlje, upravičeno do pomoči v hrani v skladu s VII. členom,

(viii) »ustrezen proizvod« pomeni proizvod iz IV. člena, ki bi ga članica kot svoj prispevek v skladu s konvencijo dala kot pomoč v hrani,

(x) »FOB« pomeni franko ladja,

(xi) »hrana« ali »pomoč v hrani«, kadar je ustrezno, vključuje semena poljščin za prehrano,

(xiii) »mikrohranila« pomenijo vitamine in minerale, ki se uporabljajo za obogatitev ali dopolnitev proizvodov za pomoč v hrani, ki se skladno z odstavkom c IV. člena lahko štejejo kot prispevek članice,

(xv) »proizvodi primarne predelave« vključujejo:

∙ žitno moko,

∙ žitne drobljence in žitni zdrob,

∙ drugo obdelano žitno zrnje (npr. valjano, v kosmičih, brušeno, perlirano in drobljeno, ne pa tudi naprej obdelano) razen oluščenega, glaziranega, brušenega ali lomljenega riža,
∙ žitne kalčke, cele, valjane, v kosmičih ali zmlete,

∙ bulgur in

∙ vse druge podobne zrnate proizvode, ki bi jih določil odbor,

∙ makarone, špagete in podobne izdelke in
∙ vse druge izdelke, katerih izdelava vključuje uporabo proizvodov primarne predelave, ki bi jih določil odbor,

(xviii) »sekretariat« je sekretariat Mednarodnega sveta za žito,

(xix) »tona« pomeni metrično tono, ki je 1000 kilogramov,

(xx) »stroški prevoza in drugi stroški poslovanja«, kot so navedeni v prilogi A, pomenijo stroške, nastale po pariteti FOB, pri nakupih na kraju samem, ter stroške, nastale po nakupu, povezanem z ukrepom pomoči v hrani, in se v celoti ali delno lahko štejejo kot prispevek članice,

(xxii) »protivrednost v pšenici« je znesek zaveze ali prispevka članice, ovrednoten skladno s V. členom,

(xxiv) »leto« pomeni obdobje od 1. julija do vključno 30. junija, če ni drugače določeno.

(c) Za vsako navedbo »vlade« ali »vlad« ali »članice« v konvenciji se šteje, kadar je ustrezno, da vključuje vsa ločena carinska območja v smislu Splošnega sporazuma o carinah in trgovini ali Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

(b) Zaveza vsake članice se izrazi v tonah pšenice, vrednosti ali kombinaciji obojega. Članice, ki svojo zavezo izrazijo v vrednosti, navedejo tudi zajamčeno letno količino.

(c) Pri članicah, ki zavezo izrazijo v vrednosti ali kombinaciji količine in vrednosti, lahko vrednost vključuje stroške prevoza in druge stroške poslovanja, povezane z zagotavljanjem pomoči v hrani.

(d) Če članica zavezo izrazi v količini, vrednosti ali kombinaciji obojega, lahko vključi tudi okvirno vrednost, ki pomeni skupni predvideni strošek, vključno s stroški prevoza in drugimi stroški poslovanja, povezanimi z zagotavljanjem pomoči v hrani.

(e) Ob upoštevanju VI. člena so zaveze članic:

Članica	Količina(1) (protivrednost v pšenici)	Vrednost (1) (v milijonih)	Skupna predvidena vrednost (v milijonih)
Argentina	35 000	-
Avstralija	250 000	-	90 A$(2)
Evropska skupnost in njene države članice	1 320 000	130 €(2)	422 €(2)
Japonska	300 000	-
Kanada	420 000	-	150 C$(2)
Norveška	30 000	-	59 NOK(2)
Švica	40 000	-
Združene države Amerike	2 500 000	-	900–1000 US$(2)

⁽¹⁾ O dejavnosti v zvezi s pomočjo v hrani članice poročajo skladno z ustreznim poslovnikom.
⁽²⁾ Vključuje stroške prevoza in druge stroške poslovanja.

(g) Kot stroške prevoza in druge stroške poslovanja sme članica šteti samo stroške nabave ustreznih proizvodov v zvezi z njeno zavezo, razen v mednarodno priznanih izrednih razmerah.

(h) Za vsako članico, ki pristopi k tej konvenciji skladno z odstavkom b XXIII. člena, se šteje, da bo skupaj z zavezo navedena na seznamu v odstavku e.

(i) Zaveza članice pristopnice iz odstavka h tega člena ne sme biti manjša od 20 000 ton ali nižja od ustrezne vrednosti, ki bi jo odbor odobril. To običajno velja v celoti že prvo leto, za katero odbor šteje, da je država pristopila h konvenciji. Zaradi lažjega pristopa vlad, ki niso navedene v odstavku e tega člena, odbor lahko dovoli, da se zaveza države pristopnice razdeli na obdobje največ treh let pod pogojem, da je njena zaveza v prvem letu najmanj 10 000 ton ali ustrezna vrednost in se povečuje za najmanj 5000 ton letno ali ustrezno vrednost v vsakem naslednjem letu.

(j) Vsi proizvodi, ki se pošiljajo kot pomoč v hrani, morajo izpolnjevati mednarodne standarde kakovosti, morajo biti skladni s prehranjevalnimi navadami ter potrebami prejemnikov in morajo biti, razen semen, primerni za prehrano ljudi.

(i) žito (navadna pšenica, ječmen, koruza, proso, oves, rž, sirek ali tritikala) ali riž,

(ii) izdelki iz žita in riža primarne ali sekundarne predelave,

(iii) stročnice,

(iv) jedilno olje,

(v) korenovke in gomoljnice (kasava, okrogli krompir, sladki krompir, jam ali taro), kadar se dobavijo s tristransko transakcijo ali lokalnim nakupom,

(vii) sladkor,

(viii) seme za ustrezne proizvode in

(ix) ob upoštevanju omejitev iz odstavka b proizvodi, ki so del tradicionalne prehrane ranljivih skupin ali dopolnilnih prehranjevalnih programov in izpolnjujejo zahteve iz odstavka j III. člena konvencije.

(i) vseh proizvodov iz točk vi do viii odstavka a tega člena, skupaj ne sme presegati 15 %, nobena posamezna skupina proizvodov pa ne sme presegati 7 % njene zaveze, pri čemer so izključeni stroški prevoza in drugi stroški poslovanja;

(ii) vseh proizvodov iz točke ix odstavka a tega člena, skupaj ne sme presegati 5 %, noben posamezen proizvod pa ne sme presegati 3 % njene zaveze, pri čemer so izključeni stroški prevoza in drugi stroški poslovanja;

(iii) če so zaveze izražene kot kombinacija količine in vrednosti, se odstotki iz točk i in ii izračunajo ločeno za količino in vrednost, pri čemer so izključeni stroški prevoza in drugi stroški poslovanja.

(i) žito za prehrano ljudi je enako navadni pšenici;

(ii) riž se določi z razmerjem med mednarodno izvozno ceno riža in navadne pšenice skladno s postopki, določenimi v poslovniku;

(iii) izdelki primarne ali sekundarne predelave žita ali riža se določijo z vsebnostjo žita ali riža v njih skladno s specifikacijami, določenimi v poslovniku;

(iv) stročnice, semena žita, riža ali drugih poljščin in vseh drugih ustreznih proizvodov temeljijo na nabavnih stroških skladno s postopki, določenimi v poslovniku.

(c) Odbor pripravi poslovnik za določitev protivrednosti obogatenih proizvodov in mikrohranil v pšenici.

(d) Prispevki v gotovini za nakup ustreznih proizvodov za pomoč v hrani se vrednotijo v skladu s protivrednostjo navedenih proizvodov v navadni pšenici ali s prevladujočimi mednarodnimi tržnimi cenami navadne pšenice skladno s postopki, določenimi v poslovniku.

(b) Če članica ni sposobna zagotoviti količine iz odstavka e III. člena v posameznem letu, o okoliščinah čim prej poroča odboru, vsekakor pa najpozneje na prvi seji po koncu ustreznega leta. Če odbor ne določi drugače, se neizpolnjena količina doda k zavezi članice za naslednje leto.

(c) Če prispevek članice presega njeno zavezo za posamezno leto, se lahko do 5 % celotne zaveze ali presežena količina, kar je manjše, šteje kot del zaveze članice za naslednje leto.

(i) najmanj razvitim državam,

(ii) državam z nizkimi dohodki,

(iii) državam z nižjimi srednjimi dohodki in drugim državam, ki jih je WTO uvrstila na seznam držav v razvoju neto uvoznic hrane med pogajanji o tej konvenciji, v izrednih prehranskih razmerah ali mednarodno priznanih finančnih krizah, ki povzročijo izredno pomanjkanje hrane, ali kadar so cilj pomoči v hrani ranljive skupine.

(c) Pri dodeljevanju pomoči v hrani članice dajo prednost najmanj razvitim državam in državam z nizkimi dohodki.

(b) Pomoč v hrani mora temeljiti na oceni potreb, ki jo pripravijo prejemnica in članice v okviru svojih ustreznih politik, njen cilj pa mora biti izboljšanje preskrbe s hrano v državah prejemnicah. Pri odzivanju na te potrebe članice upoštevajo posebne prehranjevalne potrebe žensk in otrok.

(c) Pomoč v hrani za neposredno razdeljevanje je treba nameniti ranljivim skupinam.

(d) Ob zagotavljanju pomoči v hrani v izrednih razmerah je treba še zlasti upoštevati dolgoročno izboljšanje razmer in razvojne cilje v državah prejemnicah ter spoštovati temeljna humanitarna načela. Članice si prizadevajo zagotoviti, da dana pomoč v hrani pravočasno prispe do predvidenih prejemnikov.

(e) Kadar ni izrednih razmer, članice v čim večji meri zagotavljajo pomoč v hrani na podlagi vnaprejšnjega načrta, tako da države prejemnice v svojih razvojnih programih lahko upoštevajo dotok pomoči v hrani, ki ga lahko pričakujejo vsako leto veljavnosti te konvencije.

(f) Če so zaradi občutnega zmanjšanja proizvodnje ali drugih okoliščin v posamezni državi, regiji ali regijah izjemne potrebe po hrani, to obravnava odbor. Članicam lahko priporoči, naj se odzovejo na razmere s povečanjem količine pomoči v hrani.

(g) Pri ugotavljanju potreb po pomoči v hrani se članice ali njihovi partnerji na regionalni ravni ali na ravni države prejemnice poskusijo dogovoriti o skupni oceni potreb.

(h) Članice se strinjajo, da bodo v svojih programih pomoči v hrani, kadar je ustrezno, določile prednostne države ali regije. Članice z obveščanjem drugih donatorjev zagotovijo preglednost v zvezi s prednostnimi prejemnicami, politiko in programi.

(i) Članice se neposredno ali prek ustreznih partnerjev posvetujejo o možnostih za oblikovanje skupnih akcijskih načrtov za prednostne države, če je mogoče za več let.

(i) donacij v hrani ali denarju, ki se uporabi za nakup hrane za državo prejemnico ali ga država prejemnica uporabi za nakup hrane;
(ii) prodaje hrane za valuto države prejemnice, ki je neprenosljiva in je ni mogoče zamenjati za valuto ali blago in storitve, ki bi jih uporabila država donatorka;

(iii) prodaje hrane z odloženim plačilom v razumnih letnih zneskih za 20 let ali več ter z obrestnimi merami, nižjimi od komercialnih, ki prevladujejo na svetovnih trgih.

(c) Pomoč v hrani, ki se skladno s to konvencijo daje v obliki donacij, pomeni najmanj 80 odstotkov zaveze posameznih članic, te pa si čim bolj prizadevajo postopoma povečati ta odstotek.

(d) Članice se zavežejo, da bodo vse dejavnosti, povezane s pomočjo v hrani, skladno s konvencijo opravljale tako, da se preprečijo škodljivi učinki na običajen potek proizvodnje in mednarodne trgovine.

(e) Članice zagotovijo, da:

(i) se dajanje pomoči v hrani ne povezuje neposredno ali posredno, formalno ali neformalno, izrecno ali neizrecno s komercialnim izvozom kmetijskih ali drugih proizvodov in storitev v države prejemnice;

(ii) se dejavnosti, povezane s pomočjo v hrani, skupaj z dvostransko pomočjo v denarju opravijo skladno z Načeli o oddaji presežkov in obveznostih posvetovanja FAO.

(b) Pri načrtovanju dejavnosti pomoči v hrani se ustrezno upoštevajo morebitne težave, ki lahko vplivajo na prevoz, obdelavo ali shranjevanje pomoči v hrani, ter učinki, ki bi jih dostava pomoči lahko imela na trženje lokalnih pridelkov v državi prejemnici.

(c) Da bi kar najbolje uporabile razpoložljive logistične zmogljivosti, članice skupaj z drugimi donatorji pomoči v hrani, državami prejemnicami in vsemi drugimi stranmi, ki sodelujejo pri dostavi pomoči v hrani, kolikor je mogoče, oblikujejo usklajen časovni razpored za dostavo pomoči.

(d) V vseh poročilih o ravnanju članic skladno s konvencijo se navede plačilo prevoznih in drugih stroškov poslovanja.

(e) Stroški prevoza in drugi stroški poslovanja lahko nastanejo le kot del take dejavnosti pomoči v hrani, ki se upravičeno šteje kot prispevek članice.

(b) Članice v celoti upoštevajo prednosti usmerjanja pomoči v hrani po večstranskih poteh, zlasti po Svetovnem programu za hrano.

(c) Pri pripravi in opravljanju dejavnosti pomoči v hrani članice, kadar je le mogoče, uporabijo podatke in zmogljivosti ustreznih mednarodnih organizacij, medvladnih ali nevladnih, ki se ukvarjajo s pomočjo v hrani.

(d) Članice naj zaradi večje učinkovitosti pomoči v hrani usklajujejo svojo politiko in dejavnosti, povezane s pomočjo v hrani z mednarodnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju.

(i) od drugih držav v razvoju za dobavo državi prejemnici (»tristranske transakcije«) ali

(ii) na enem območju države v razvoju za preskrbo drugega prizadetega območja iste države (»lokalni nakupi«).

(c) Za lažje nakupovanje hrane od držav v razvoju članice v čim večji meri sekretariatu pošiljajo podatke, ki jih imajo na voljo, o morebitnih obstoječih ali predvidenih presežkih hrane v državah v razvoju.

(d) Članice svojo pozornost usmerijo zlasti v preprečevanje škodljivih učinkov na porabnike z nizkimi prihodki zaradi sprememb cen kot posledice lokalnih nakupov.

(i) izogibanju škodljivim učinkom na lokalno pridelavo, proizvodnjo in trženje z ustrezno časovno razporeditvijo razdeljevanja pomoči v hrani;

(ii) spoštovanju lokalnih prehranjevalnih navad in potreb uporabnikov ter čim večjemu zmanjševanju morebitnih neugodnih učinkov na njihove navade pri uživanju hrane in

(iii) olajševanju sodelovanja žensk pri odločanju in izvajanju dejavnosti pomoči v hrani, s čimer se krepi zanesljivost preskrbe s hrano na ravni gospodinjstva.

(c) Članice podpirajo, in kadar je primerno, prispevajo h krepitvi zmogljivosti in usposobljenosti vlad prejemnic in ustreznih predstavnikov civilne družbe za oblikovanje in izvajanje strategij za zanesljivo preskrbo s hrano, da bi izboljšale učinek programov pomoči v hrani.

(d) Kadar se pomoč v hrani v državi prejemnici prodaja, to v čim večji meri poteka prek zasebnega sektorja in na podlagi tržne analize. Pri usmerjanju prihodka iz take prodaje imajo prednost projekti, katerih namen je večja zanesljivost preskrbe upravičencev s hrano.

(e) Razmišljati je treba tudi o povečanju pomoči v hrani na druge načine (finančna pomoč, tehnična pomoč itd.), da bi se izboljšale možnosti za večjo zanesljivost preskrbe s hrano in povečala usposobljenost vlad in civilne družbe za oblikovanje strategij zanesljive preskrbe s hrano na vseh ravneh.

(f) Članice si prizadevajo za zagotovitev skladnosti med politiko pomoči v hrani in politiko na drugih področjih, kot so razvoj, kmetijstvo in trgovina.

(g) Članice se strinjajo, da se bodo v čim večji meri posvetovale z vsemi vpletenimi partnerji na ravni posamezne države prejemnice in tako zagotovile nadzor nad usklajenostjo programov in dejavnosti pomoči v hrani.

(h) Članice si prizadevajo za skupno ocenjevanje svojih programov in dejavnosti pomoči v hrani. Ocenjevanje naj temelji na dogovorjenih mednarodnih načelih.

(i) Pri ocenjevanju programov in dejavnosti pomoči v hrani članice upoštevajo določbe te konvencije, ki se nanašajo na učinkovitost in vpliv teh programov in dejavnosti pomoči v hrani.

(j) Članice naj ocenijo učinek svojih programov pomoči v hrani, ki potekajo dvostransko, večstransko ali prek nevladnih organizacij, z ustreznimi kazalniki, kot so stanje prehranjenosti uporabnikov in drugi kazalniki, ki se nanašajo na zanesljivost preskrbe s hrano po svetu.

(b) Članice se zavezujejo, da bodo pošiljale statistične in druge podatke, potrebne za izvajanje te konvencije, zlasti o:

(i) pošiljkah pomoči, vključno z nakupi proizvodov za prispevke v gotovini, lokalnimi nakupi in tristranskimi transakcijami, ter pošiljkah prek mednarodnih organizacij,

(iii) svoji politiki, ki vpliva na zagotavljanje in razdeljevanje pomoči v hrani. Poročila se predložijo izvršnemu direktorju v pisni obliki, če je mogoče pred vsakim rednim zasedanjem odbora.

(d) Članice si izmenjavajo informacije o svoji politiki in programih pomoči v hrani, o rezultatih ocenjevanja te politike in programov ter si prizadevajo zagotoviti skladnost svojih programov pomoči v hrani s strategijami zanesljive preskrbe s hrano na državni, regionalni, lokalni ravni in na ravni gospodinjstev.

(e) Članice odboru vnaprej navedejo količino svoje zaveze, ki ni v obliki donacije, in pogoje za tako pomoč.

(b) Odbor sestavljajo predstavniki vseh pogodbenic te konvencije.

(c) Vsaka članica imenuje predstavnika, ki prebiva v kraju sedeža odbora in na katerega sekretariat običajno naslavlja vsa obvestila in druga sporočila v zvezi z delom odbora. Posamezna članica lahko sprejme druge ukrepe v dogovoru z izvršnim direktorjem.

(b) Odločitve odbora se sprejemajo soglasno.

(c) Odbor spremlja potrebe držav v razvoju po pomoči v hrani in sposobnost članic za odzivanje nanje.

(d) Odbor spremlja napredek pri uresničevanju ciljev iz I. člena te konvencije ter njeno izvajanje.

(e) Odbor lahko sprejema podatke od držav prejemnic in se z njimi posvetuje.

(b) Naloge predsednika:

(i) odobri osnutek dnevnega reda posameznega zasedanja,

(ii) predseduje zasedanjem,

(iii) napove začetek in konec posameznega sestanka in zasedanja,

(iv) na začetku zasedanja predloži odboru osnutek dnevnega reda v sprejetje,

(v) vodi razprave in zagotavlja spoštovanje poslovnika,

(vi) daje besedo in odloča o vseh vprašanjih, povezanih z dnevnim redom, skladno s poslovnikom,

(viii) odloča o točkah dnevnega reda, ki jih predlagajo delegati.

(c) Če predsednik na zasedanju ali delu zasedanja ni navzoč ali začasno ne more opravljati nalog predsednika, ga nadomešča podpredsednik. Če sta predsednik in podpredsednik odsotna, odbor imenuje začasnega predsednika.

(d) Če predsednik zaradi kakršnega koli vzroka ne more več opravljati svojih nalog, jih do imenovanja novega predsednika odbora opravlja podpredsednik.

(e) Podpredsednik, ki nadomešča predsednika, ali začasni predsednik ima iste pristojnosti in naloge kot predsednik.

(b) Za sklepčnost vsakega zasedanja odbora je potrebna navzočnost delegatov, ki zastopajo dve tretjini članov odbora.

(c) Kadar je primerno, lahko odbor povabi katero koli vlado nečlanico in predstavnike drugih mednarodnih medvladnih organizacij, da se kot opazovalci udeležijo odprtih sej.

(d) Sedež odbora je v Londonu.

(b) Izvršni direktor uresničuje odločitve odbora in opravlja naloge, določene v konvenciji in poslovniku.

(b) Ob nesoglasjih zaradi uporabe določb te konvencije članice upoštevajo priporočila in sklepe, ki jih odbor sprejme soglasno.

(b) Vsaka vlada podpisnica mora konvencijo ratificirati, sprejeti ali odobriti v skladu z notranjepravnimi postopki. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri depozitarju najpozneje 30. junija 1999, odbor pa lahko odobri eno ali več podaljšanj roka posamezni vladi podpisnici, ki do navedenega dne ne deponira svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

(c) Vsaka vlada podpisnica lahko pri depozitarju deponira izjavo o začasni uporabi te konvencije. Taka vlada začasno uporablja to konvencijo skladno s svojimi zakoni in drugimi predpisi ter se začasno šteje za pogodbenico konvencije.

(d) Depozitar vse podpisnice in vlade pristopnice uradno obvesti o vsakem podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi, začasni uporabi te konvencije in pristopu k njej.

(b) Ko konvencija začne veljati v skladu s XXIV. členom, je na voljo za pristop vsem vladam, ki niso navedene v odstavku e III. člena, pod pogoji, za katere odbor meni, da so primerni. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.

(c) Vsaka vlada, ki k tej konvenciji pristopi v skladu z odstavkom a tega člena ali katere pristop je potrdil odbor v skladu z odstavkom b tega člena, lahko pri depozitarju deponira izjavo o začasni uporabi konvencije do deponiranja svoje listine o pristopu. Vsaka taka vlada začasno uporablja to konvencijo skladno s svojimi zakoni in drugimi predpisi in se začasno šteje za pogodbenico konvencije.

(b) Če konvencija ne začne veljati skladno z odstavkom a tega člena, vlade, ki so deponirale listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu ali izjave o začasni uporabi, lahko soglasno odločijo, da zanje konvencija začne veljati, če velja Konvencija o trgovanju z žitom (1995).

(b) Odbor lahko veljavnost konvencije po 30. juniju 2002 podaljša za nadaljnja obdobja, ki niso daljša od dveh let, pod pogojem, da med podaljšanim obdobjem še velja Konvencija o trgovanju z žitom, 1995, ali nova konvencija o trgovanju z žitom, ki jo nadomesti.

(c) Če se ta konvencija podaljša po odstavku b tega člena, članice po potrebi pred začetkom veljavnosti vsakega podaljšanja ponovno pregledajo svoje zaveze iz odstavka e III. člena. Po pregledu ostanejo njihove zaveze nespremenjene za čas vsakega podaljšanja veljavnosti konvencije.

(d) Izvajanje te konvencije se spremlja, še zlasti s stališča rezultatov morebitnih večstranskih pogajanj, ki vplivajo na zagotavljanje pomoči v hrani in posebno na ugodne kreditne pogoje, ter s stališča potrebe, da se ti rezultati uveljavijo.

(e) Pred odločanjem o morebitnem podaljšanju veljavnosti te konvencije ali o novi konvenciji se pregledajo vse dejavnosti pomoči v hrani, še zlasti dejavnosti pod ugodnimi kreditnimi pogoji.

(f) Če ta konvencija preneha veljati, odbor deluje še toliko časa, kolikor je potrebno za njegovo ukinitev, ter ima pristojnosti in naloge, potrebne za ta namen.

(g) Vsaka članica lahko ob koncu leta odpove konvencijo tako, da najmanj 90 dni pred koncem leta depozitarju pošlje pisno obvestilo o odpovedi. Tej članici pa se ne oprostijo obveznosti, ki jih je sprejela s to konvencijo in jih ni izpolnila do konca leta svoje odpovedi. Hkrati obvesti odbor o svoji odločitvi.

(h) Članica, ki odpove konvencijo, lahko spet pristopi k njej, tako da odboru in depozitarju pošlje pisno obvestilo. Pogoj za ponoven pristop h konvenciji je, da članica izpolni svoje obveznosti za leto, v katerem znova pristopi h konvenciji.

SESTAVLJENO v Londonu 13. aprila tisoč devetsto devetindevetdeset.

(a) Stroški prevoza:

prevoznina, vključno z natovarjanjem in raztovarjanjem,

ležarina in odprava,

pretovarjanje,

polnjenje v vreče,

zavarovanje in nadzor,

pristaniške takse in skladiščnina v pristanišču,

začasne skladiščne zmogljivosti ter pristojbine v pristanišču in na poti,

prevoz v državi, najem prevoznega sredstva, cestnine in spremstvo, konvojske in mejne pristojbine,

letalo, zračni most.

(b) Drugi stroški poslovanja:

neprehranski proizvodi, ki jih uporabljajo upravičenci (orodje, pripomočki, kmetijski vložki),

neprehranski proizvodi, ki se zagotovijo partnerjem izvajalcem (prevozna sredstva, skladiščne zmogljivosti),

stroški poslovanja partnerjev izvajalcev, ki se ne štejejo kot stroški prevoza,

stroški mletja in drugi posebni stroški,

stroški nevladnih organizacij v državi prejemnici,

storitve tehnične in logistične podpore,

priprava projekta, ocena izvedljivosti, spremljanje in končna ocena,

evidenca upravičencev,

tehnične storitve v državi prejemnici.

(a) Najmanj razvite države

Afganistan, Angola, Bangladeš, Benin, Butan, Burkina Faso, Burundi, Kambodža, Zelenortski otoki, Srednjeafriška republika, Čad, Komori, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Gambija, Gvineja, Gvineja Bissau, Haiti, Kiribati, Laos, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Maldivi, Mali, Mavretanija, Mozambik, Mjanmar, Nepal, Niger, Ruanda, Sao Tome in Principe, Sierra Leone, Salomonovi otoki, Somalija, Sudan, Tanzanija, Togo, Tuvalu, Uganda, Vanuatu, Zahodna Samoa, Jemen, Zambija.

Albanija, Armenija, Azerbajdžan, Bosna in Hercegovina, Kamerun, Kitajska, Republika Kongo, Slonokoščena obala, Gruzija, Gana, Gvajana, Honduras, Indija, Kenija, Kirgiška republika, Mongolija, Nikaragva, Nigerija, Pakistan, Senegal, Šrilanka, Tadžikistan, Vietnam in Zimbabve.

Alžirija, Belize, Bolivija, Bocvana, Kolumbija, Kostarika, Kuba, Dominika, Dominikanska republika, Ekvador, Egipt, Salvador, Fidži, Grenada, Gvatemala, Indonezija, Iran, Irak, Jamajka, Jordanija, Kazahstan, Koreja (demokratična republika), Libanon, Makedonija (nekdanja jugoslovanska republika), Marshallovi otoki, Mikronezija (federativne države), Moldova, Maroko, Namibija, Niue, otočje Palau, Palestinska avtonomna območja, Panama, Papua Nova Gvineja, Paragvaj, Peru, Filipini, Saint Vincent in Grenadine, Surinam, Svazi, Sirija, Tajska, Timor, Tokelau, Tonga, Tunizija, Turčija, Turkmenistan, Uzbekistan, Venezuela, Wallis in Futuna, Zvezna republika Jugoslavija.

Barbados, Mauritius, Saint Lucia, Trinidad in Tobago.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.