Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
EVA: 2009-1711-0005
Številka: 00717-6/2009/8
Ljubljana, 23.04.2009
PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
L J U B L J A N A
Vlada Republike Slovenije je na 23. redni seji dne 23.04.2009 določila besedilo:
- PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O MEDNARODNI ZAŠČITI,
ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:
- Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve,
- mag. Goran Klemenčič, državni sekretar, Ministrstvo za notranje zadeve,
- Nina Gregori, v. d. generalne direktorice Direktorata za migracije in
integracijo, sekretarka, Ministrstvo za notranje zadeve.
mag. Milan Martin CVIKL
GENERALNI SEKRETAR
PRILOGA: 1
PRVA OBRAVNAVA
EVA: 2009-1711-0005
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O MEDNARODNI ZAŠČITI
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona
Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in 111/08- odl. US, v nadaljevanju ZMZ) je Državni zbor sprejel na svoji seji dne 21. 11. 2007. Zakon sistemsko ureja celotno področje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, njegov namen pa je celovit prenos določb skupnega evropskega azilnega sistema v nacionalno zakonodajo in uvedba zakonitih, učinkovitih in hitrih azilnih postopkov, ki nudijo potrebno zaščito državljanom tretjih držav, ki so pridobili mednarodno zaščito, in omogočajo integracijo v slovensko družbo.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-95/08-14 z dne 15.10.2008 (Uradni list RS št. 111/08 z dne 25. 11. 2008) odločilo, da je prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče RS je Državnemu zboru naložilo, da se neskladje odpravi v roku 10 mesecev od objave v Uradnem listu RS.
Na podlagi sprememb, ki so potrebne zaradi uskladitve z Ustavo RS, je potrebno v ZMZ vnesti še redakcijske popravke in dopolnitve zakona zaradi medsebojne uskladitve členov.
Zaradi nejasnosti nekaterih določb zakona je besedilo potrebno spremeniti in dopolniti še s popravki, ki v samo zakonsko materijo ne posegajo vsebinsko, odpravljajo pa dvome, ki se pojavljajo pri njegovi implementaciji in le-to olajšujejo.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona
Temeljni cilj predlaganih sprememb in dopolnitev je odpraviti neskladje zakona z Ustavo RS ter popraviti in dopolniti zakon v tistih delih, pri katerih se je pri implementaciji izkazalo, da so nejasni oziroma je obstoječa formulacija neustrezna.
Predlog zakona ne odstopa od načel, ki so bila upoštevana že pri pripravi obstoječega zakona. Osnovna načela in rešitve, ki jih predlog zakona zasleduje, so zagotovitev možnosti razselitve prosilcev za mednarodno zaščito na zasebni naslov, ne da bi bila ta možnost pogojevana s prostimi kapacitetami v azilnem domu na eni strani, ter zavarovanje javnega reda in primernost zasebne nastanitve prosilca na drugi strani. Predlog zakona je v celoti usklajen z odločbo Ustavnega sodišča RS.
3. Ocena finančnih posledic zakona
Finančne posledice zakona bodo nižje od 40.000 EUR.
Ker bo s spremembo zakona mogoče lažje izpolniti pogoje za razselitev, predvidevamo, da se bo verjetno več prosilcev razselilo na zasebne naslove in posledično bo izplačanih tudi več finančnih pomoči, ki prosilcem pripadajo v primeru razselitve. Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS št. 67/2008) določa mesečno finančno pomoč prosilcu v višini minimalnega dohodka, kar trenutno znaša 221,70 EUR, v primeru družine pa je vsak naslednji družinski član opravičen do 70 % tega zneska, kar trenutno znese mesečno 155,19 EUR. Izračun finančne pomoči po tej metodologiji znese za 4 (štiri) člansko družino mesečno 687,27 EUR, letno pa 8.247,24 EUR, na posameznika pa 2.660,40 EUR.
V letu 2008 je bilo razseljenih 22 prosilcev za mednarodno zaščito, za finančno pomoč razseljenih prosilcev za mednarodno zaščito pa je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije izplačalo 25.075,91 EUR. Natančnega števila prosilcev za mednarodno zaščito, ki se bodo razselili pod pogoji, kot jih določa ta zakon, ni mogoče natančno predvideti, ocenjujemo pa, da bi se število takih prosilcev za mednarodno zaščito lahko povečalo za 30%. V tem primeru bi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, pod pogojem, da nobeden od prosilcev za mednarodno zaščito, ki jim bo razselitev na zasebni naslov odobrena, ne bo imel lastnih sredstev za preživljanje, za namene finančne pomoči razseljenim prosilcem za mednarodno zaščito izplačalo cca. 20.000 EUR več kot v letu 2008 (izračun je bil narejen pod predpostavko, da bodo vsi razseljeni posamezniki, ki bodo razseljeni celo leto).
Finančna sredstva za namene finančne pomoči razseljenim prosilcem za mednarodno zaščito ima Ministrstvo za notranje zadeve zagotovljene v okviru proračunske postavke 6094 - oskrba migrantov.
Iz spodnje tabele je mogoče razbrati število razseljenih prosilcev za mednarodno zaščito na zadnji dan tekočega meseca od leta 2004 dalje. Kot izhaja iz tabele se je število razseljenih prosilcev za mednarodno zaščito od leta 2005 dalje manjšalo, pri čemer pa je potrebno poudariti, da od leta 2005 dalje upada tudi število prošenj za mednarodno zaščito. Število na novo razseljenih prosilcev pa se je vidno zmanjšalo v letu 2006 z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu (Uradni list RS št. 17/06), ki je institut razselitve na novo uredil in uvedel strožje pogoje za razselitev.
TABELA: Število razseljenih prosilcev mednarodne zaščite na zadnji dan v mesecu po letih 2004, 2005, 2006, 2007, 2008, in 2009
STANJE
NA
ZADNJI
DAN V
MES.
LETO | JAN | FEB | MAR | APR | MAJ | JUN | JUL | AVG | SEP | OKT | NOV | DEC |
| 2004 | 41 | 40 | 40 | 41 | 50 | 58 | 53 | 74 | 104 | 114 | 130 | 160 |
| 2005 | 186 | 184 | 181 | 185 | 164 | 153 | 146 | 154 | 144 | 130 | 98 | 84 |
| 2006 | 109 | 117 | 117 | 115 | 106 | 98 | 95 | 73 | 69 | 60 | 59 | 54 |
| 2007 | 50 | 43 | 35 | 35 | 41 | 30 | 27 | 18 | 21 | 27 | 28 | 27 |
| 2008 | 22 | 27 | 25 | 25 | 24 | 20 | 16 | 15 | 14 | 14 | 14 | 10 |
| 2009 | 12 | 12 | 5 |  | | | | | | | | |
Za implementacijo instituta delitve bremen med državami članicami Evropske unije ima Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zagotovljena finančna sredstva v okviru proračunske postavke 6094 - oskrba migrantov, dodatni stroški pa bodo nastali za izvedbo postopka izbora beguncev in transferja iz države prvega azila v Republiko Slovenijo, vendar ti po naši oceni ne bodo presegali 20.000 EUR.
Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za druga javnofinančna sredstva.
4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost predlagane ureditve EU4.1 Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije
Predlog zakona je usklajen s pravnim redom EU.
4.2 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih
Republika Avstrija
Zvezni Zakon o dodelitvi azila Republike Avstrije, s katerim so bile preneseni vsi akti, ki tvorijo skupni evropski azilni sistem, je pričel veljati 1.1.2006.
Zakon ureja kriterije za priznanje mednarodne zaščite, in sicer statusa begunca in subsidiarne zaščite, postopke za sprejetje odločitve o podelitvi, odvzemu ali zavrnitvi prošnje za azil in način izvršitve negativnih odločb.
Po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ najprej preveri, ali je tujec prišel iz varne tretje države, ali druge pristojne države EU v skladu z Uredbo Sveta 2003/343/ES.
Status subsidiarne zaščite lahko pridobi tujec, če bi vrnitev v njegovo izvorno državo pomenila kršitev 2. ali 3. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ali 6. ali 13. Protokola k tej konvenciji in bi to zanj pomenilo resno ogrožanje življenja ali nedotakljivosti zaradi samovoljnega nasilja v okviru mednarodnega ali nacionalnega konflikta kot to določa Direktiva Sveta 2004/83/ES.
Pravni svetovalci so neodvisni in pri izpolnjevanju svojih nalog niso vezani na navodila. Zaključiti morajo študij prava ali biti že vsaj pet let neprekinjeno aktivni kot pravni svetovalci za azilne zadeve. Imenuje jih zvezni minister za notranje zadeve, sklene se pogodba za najmanj pet let. Pravni svetovalci svetujejo prosilcem pred zaslišanjem v odobritvenem postopku, pomagajo prosilcem pri procesnih opravilih in pri pripravi na postopek. Stroške pravnega svetovanja krije država.
Svetovalci za begunce se imenujejo za pomoč tujcem v zadevah s področja azilne zakonodaje in pravice do azila. Imenuje jih zvezni minister za notranje zadeve. Na zahtevo prosilcev so jih dolžni informirati o vseh vprašanjih, ki se tičejo azilne zakonodaje in pravice do azila, jim pomagati pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, zastopati v postopkih po tem zakonu, razen, če je predpisano sodelovanje odvetnika, pomagati pri prevajanju dopisov in iskanju tolmačev in svetovati pri morebitnem vračanju v državo. Svetovalci za begunce so zvezni uslužbenci in imajo pravico do povračila potnin.
Po vložitvi prošnje organi javne varnostne službe s prosilcem opravijo razgovor, v katerem ugotavljajo predvsem njegovo istovetnost in pot po kateri je prišel. Pri tem lahko prosilcu zasežejo dokumente in predmete, ki so pomembni za ta postopek. Za dokumentiranje zaslišanja se lahko uporabijo tudi tehnični pripomočki za zvočno zapisovanje. Pred začetkom zaslišanja se prosilec za azil izrecno opozori na posledice neresničnih izjav.
Prosilec za azil je dolžan sodelovati v azilnem postopku, še posebej pa je dolžan sodelovati pri ugotavljanju istovetnosti, pristojnemu organu mora nemudoma izročiti vse razpoložljive dokumente in predmete pomembne za postopek, ažurno mora sporočati morebitne spremembe naslova v Avstriji in v tujini, ter osebno in pravočasno sodelovati pri procesnih dejanjih. V sklopu presoje verodostojnosti navedb prosilca se upošteva tudi njegovo sodelovanje v postopku.
Če pristojni organ prošnje ne zavrže, odobri začetek postopka za mednarodno zaščito. Prosilcu se izda tako imenovana procesna izkaznica. Ta mu daje pravico do prebivanja v zbirnem centru in do oskrbe, ki pripada prosilcu. Odločitev o tem mora biti sprejeta najkasneje v roku 20 dni, razen če potekajo posvetovanja z organi druge države, skladno z določbami Uredbe Sveta 2003/343/ES. Po odobritvi postopka se izda izkaznica za začasno prebivanje v državi, ki služi dokazovanju istovetnosti in zakonitosti bivanja v Avstriji. Velja do izdaje izvršljive odločbe.
Pristojni organ o prošnji odloči z odločbo. V prosilcu razumljiv jezik se prevedeta izrek in pravni pouk. Odločbi, s katero se prošnja zavrže zaradi prihoda iz tretje varne države, se priloži potrdilo v uradnem jeziku varne tretje države, da prošnja ni bila vsebinsko obravnavana in da pritožba zoper to odločbo nima suspenzivnega učinka. Prošnje tujcev, ki so v odgonskem priporu, se obravnavajo prednostno. O takih prošnjah je potrebno odločiti najkasneje v treh mesecih.
Prosilcu, ki se izmika postopku in ki neupravičeno zapusti zbirni center, se lahko omeji gibanje za 72 ur. Nalog izda Zvezni azilni urad. Organi javne varnostne službe so pooblaščeni, da prosilcem, ki nimajo pravice do prebivanja v državi, do izvedbe postopka ugotavljanja istovetnosti in preiskave, onemogočijo odhod iz zbirnega centra.
Če tujec zaprosi za azil po vstopu v državo na letališču se nastani v tamkajšnji zbirni center. Dokler se mu ne dovoli vstopa v državo, se zaradi zavarovanja zavrnitve vstopa v državo, zadržuje v določenem območju zbirnega centra, državo pa lahko zapusti kadarkoli. Zavarovanje lahko traja najdalj šest tednov. V času dopustnosti zavarovanja zavrnitve v letališkem postopku so organi javne varnostne službe pooblaščeni, da zavrnjenemu prosilcu za azil preprečijo ponoven vstop v državo, če mu ta ni dovoljen. V tem postopku je mogoče prošnjo zavrniti le, če zlorablja postopke, ker navaja neresnične in neverodostojne podatke, ne navaja svoje prave istovetnosti ali prihaja iz varne izvorne države. Odločba izdana v tem postopku ima suspenzivni učinek. Rok za pritožbo je sedem dni. Če je dejansko stanje zadostno razjasnjeno, je drugostopenjski organ dolžan sprejeti vsebinsko odločitev.
Veliko vojvodstvo Luxemburg
Zakon o pravici do azila in dodatnih oblikah zaščite Velikega vojvodstva Luxemburg je bil sprejet maja 2006. Zakon opredeljuje pogoje in postopke za vrsto zaščite, ki jo v Luxemburgu lahko pridobi izključno državljan tretje države, ki ni država EU. Zaščita, ki jo opredeljuje zakon je mednarodna zaščita (kar pomeni zaščito po Ženevski konvenciji ali subsidiarno zaščito) in začasna zaščita.
Status begunca pridobi državljan tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, ki ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, oziroma osebo brez državljanstva, ki se zaradi navedenih razlogov nahaja izven države, kjer ima stalno prebivališče, se v njo ne more, ali zaradi tega strahu, noče vrniti.
Subsidiarna zaščita se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je ne moremo šteti za begunca, vendar pa zanjo obstajajo upravičeni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi v primeru, da bi jo vrnili v izvorno državo oziroma, če gre za osebo brez državljanstva, v državo stalnega prebivališča, obstajalo dejansko tveganje, da bi bila izpostavljena resni škodi.
Začasna zaščita je zagotovljena državljanom tretjih držav, ki se v primeru množičnega prihoda zaradi vojne in množičnih kršitev človekovih pravic, ne morejo vrniti v svojo izvorno državo.
Za evidentiranje in obravnavo prošenj za mednarodno in začasno zaščito ter za odločanje na prvi stopnji je pristojen minister za področje azila.
Prošnja za mednarodno zaščito se vloži na meji ali v notranjosti države. Vsakega prosilca je potrebno pisno in v jeziku, ki ga razume, seznaniti z vsebino postopka, pravicami in dolžnostmi prosilca in posledicami v primeru nesodelovanja s pristojnim organom. Prosilec mora izročiti osebne dokumente in vse druge listine v hrambo pristojnemu organu. O tem prejme potrdilo. Zaradi ugotavljanja države, pristojne za obravnavo prošnje za azil, se prstni odtisi lahko odvzamejo vsakemu tujcu, staremu najmanj štirinajst let, ki nezakonito biva na ozemlju Luxemburga.
Prosilec ima pravico do prostega gibanja. Gibanje se mu lahko omeji za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja še po tri mesece, vendar skupno največ dvanajst mesecev. Gibanje se mu lahko omeji, če je bila prošnja vložena z namenom, da se izogne odstranitvi iz Luxemburga, kjer nezakonito prebiva, če noče sodelovati s pristojnimi organi pri ugotavljanju njegove istovetnosti ali smeri potovanja, če se prošnja obravnava v okviru pospešenega postopka ali zaradi zagotovitve neoviranega transferja v pristojno državo.
Služba kriminalistične policije pri sprejemu prošnje opravi vse potrebne preveritve za ugotovitev istovetnosti in poti, po kateri je prosilec prišel. Po potrebi opravi tudi telesno preiskavo in preišče osebne stvari prosilca.
Organ prve stopnje sprejme odločitev. V primeru negativne odločitve mora biti v odločbi naveden pravni pouk o možnosti pritožbe. Odločitev je potrebno sprejeti v najkrajšem možnem času. Če odločitve ni mogoče sprejeti v šestih mesecih, je potrebno prosilcu posredovati informacijo o roku, v katerem bo verjetno sprejeta odločitev. Prvostopni organ na naveden rok ni vezan. Negativna odločitev o mednarodni zaščiti je hkrati tudi izvršilni naslov za zapustitev države.
Zoper negativno odločitev je mogoče zahtevati razveljavitev odločbe v roku 30 dni. Pritožba ima suspenzivni učinek. Zoper odločitev Upravnega sodišča 1. stopnje je možno v roku 30 dni vložiti pritožbo na Upravno sodišče 2. stopnje. Zakon taksativno določa razloge zaradi katerih se prošnja lahko zavrne v pospešenem postopku.
Republika Češka
Češki Zakon o azilu določa pogoje za vstop in bivanje tujca, ki je izrazil namen podati prošnjo za azil na Češkem, postopek za pridobitev in prenehanje statusa begunca, pravice in dolžnosti prosilcev in beguncev, pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve, policije in Ministrstva, pristojnega za izobraževanje, mladino in šport, nastanitvene kapacitete in državni integracijski program.
Na Češkem tujec izrazi namen podaje prošnje za azil na policiji (na mejnem prehodu, v nastanitvenem centru, v centru pristojnem za odstranitev iz države ali na policijski postaji). Pri Ministrstvu za notranje zadeve, ki je pristojno za vodenje azilnih postopkov pa samo, če se tujec nahaja v bolnišnici ali zaporu. Policija izda tujcu vstopni vizum šele po postopku ugotavljanja istovetnosti na podlagi dokumentov ali na podlagi zaprisežene izjave. Za daktiloskopiranje in fotografiranje je pristojna policija. Šele z izdajo vstopnega vizuma se tujcu, ki je izrazil namen podaje prošnje za azil, legalizira bivanje na Češkem za čas postopka. Po izdaji vizuma, ministrstvo prosilcu določi datum sprejema formalne prošnje za azil.
Pred sprejemom prošnje za azil je tujec dolžan predati dokumente pristojnemu organu za ves čas postopka. Prošnja za azil se vloži na obrazcu, ki je predpisan z zakonom.
Na Češkem tujec pridobi azil, če je ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, nacionalne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini in političnega prepričanja. Drugi razlog pridobitve azila je obstoj humanitarnih razlogov. UNHCR ima pooblastila, ki mu jih daje Ženevska konvencija, in so enako določena tudi v Zakonu o azilu.
V postopku prosilca lahko zastopa svetovalec za begunce. Prosilec postopek spremlja v materinem jeziku oziroma v jeziku, ki ga je sposoben razumeti. V primeru, da prosilec želi, da mu v postopku tolmači tolmač po njegovi izbiri, krije stroške sam. Zaslišanje vodi uradna oseba, ki jo pooblasti minister. O zaslišanju se piše zapisnik. Zapisnik je del spisovne dokumentacije. Dolžnost prosilca je, da je prisoten na zaslišanju, pred tem prejme posebno vabilo. V kolikor obstojajo utemeljeni razlogi, prosilec lahko ministrstvo zaprosi, da njegov postopek vodi oseba istega spola.
Prosilec, ki je nastanjen v tranzitnem prostoru mednarodnega letališča, je tam ves čas postopka in prostorov ne sme zapustiti. Tujca, ki na letališču v Pragi izrazi namen podati prošnjo za azil, se namesti v namestitveni center na letališču, ki se nahaja v mednarodni coni, kjer mu je gibanje omejeno na to območje. V azilnih postopkih na letališču se ne izdaja vstopni vizum, razen če se v predhodnem postopku ugotovi, da bodo azilni postopek vodili češki organi. Odločitev v postopku na letališču mora pristojni organ izdati v petih dneh, odločba se izda v češkem jeziku in se prosilcu ustno prevede v jezik, ki ga razume. Pritožba na sodišče se vloži v roku sedem dni.
Če tujec zaprosi na letališču, se azilni postopek vodi pred odločitvijo o vstopu v državo. Prosilcu se dovoli vstop samo, če se njegova prošnja ne zavrne v pospešenem postopku. Nameščen je v nastanitveni center v mednarodni coni, kjer mu je gibanje omejeno na to območje.
Azilni dom je namenjen nastanitvi prosilcev do izvršljive odločitve v zvezi s prošnjo za azil. Sprejemne centre in azilne domove financira ministrstvo. Prosilec, nastanjen v azilnem domu, mora zapustitev objekta javiti pristojnim organom v roku največ štiriindvajset ur. V primeru odobritve začasne odsotnosti mora navesti naslov kjer bo bival. Bivanje izven azilnega doma na podlagi dovoljenja pristojnih organov ne more biti daljše kot trideset dni. Prosilec mora v celoti upoštevati navodila hišnega reda azilnega doma.
Prosilci živijo v azilnem domu, pod določenimi pogoji pa se lahko razselijo na privatni naslov. V tem primeru življenjske stroške krijejo sami, razen stroškov, ki so povezani z zdravstvenim varstvom. Finančna pomoč se razseljenim lahko nudi samo v izjemnih primerih, vendar največ za tri mesece. Pri nastanitvi v azilnem domu se upoštevajo specifične okoliščine, družine so nastanjene skupaj. Prosilec ne sme zapustiti azilnega doma, dokler identiteta ni ugotovljena, dokler ni zdravstveno pregledan, dokler mu ni izdan vstopni vizum in dokler ni potrjeno, da ni drugih razlogov povezanih z javnim zdravjem. Prosilec mora Republiko Češko zapustiti nemudoma po poteku vstopnega vizuma, ko je njegova prošnja zavrnjena.
Prikaz ureditve programov preseljevanja (kvote) v nekaterih evropskih državah
Irska
Irska je pričela s programom preseljevanja oseb v okviru kvote leta 1998. Pravna podlaga je določena v Zakonu o azilu iz leta 1996. Način izvajanja pa je določen z odločitvijo vlade. Osebe, ki se lahko uvrstijo v program preseljevanja na Irsko, so osebe, ki izpolnjujejo pogoje za status begunca v skladu z Ženevsko konvencijo, izjemoma pa se lahko zaradi združevanja družine v program kvot vključi tudi družinske člane. Izbor poteka v tesnem sodelovanju z UNHCR. Dokumentacija mora vsebovati informacije v zvezi s preganjanjem v izvorni državi, družinskih članih in zdravstvenem stanju. Priložene morajo biti tudi vse listine kot so dokumenti in potrdila. Celotna dokumentacija se pošlje organu, pristojnem za odločanje o prošnjah na Irskem, ki poda končno mnenje. Begunci, ki nimajo svojega veljavnega potnega lista zaprosijo za konvencijski potni list.
Velika Britanija
O letni kvoti beguncev, ki jih bo letno sprejela Velika Britanija odloča Vlada Velike Britanije na podlagi finančnih sredstev, ki so na voljo za programe preselitve in integracijo v lokalno okolje. Za izvajanje trenutnega programa preseljevanja (Gateway Protection Programme) je pristojno ministrstvo za notranje zadeve. Ministrstvo in UNHCR vsako leto definirata področje in kriterije za preselitev. Na podlagi teh kriterijev UNHCR na terenu izbere osebe, ki kandidirajo za preselitev v Veliko Britanijo. UNHCR pripravi začetno poročilo o vsakem primeru, iz katerega so razvidni razlogi preganjanja v izvorni državi. Postopek za pridobitev statusa begunca v Veliki Britaniji vodijo izključno uradne osebe ministrstva. Na podlagi poročila UNHCR, v nadaljevanju na terenu opravijo osebni razgovor s prosilcem. Na podlagi tega programa se v Veliko Britanijo lahko trajno preselijo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za status begunca na podlagi Ženevske konvencije in izjemoma osebe s posebnimi potrebami (žrtve nasilja in mučenja, otroci in ženske, starejši). Po prihodu v Veliko Britanijo dobijo dovoljenje za stalno prebivanje in so vključeni v ustrezne integracijske programe.
Nizozemska
Nizozemska programe preseljevanja v sodelovanju z UNHCR izvaja že petindvajset let. Pravna podlaga je določena v Zakonu o tujcih iz leta 2000, ki določa šest kategorij, ki se lahko uvrstijo v programe preseljevanja. To so begunci, ki izpolnjujejo pogoje na podlagi Ženevske konvencije, osebe, ki so jim bile kršene pravice Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zaščito iz humanitarnih razlogov, osebe, ki pripadajo ranljivim skupinam, zaradi združevanja družine ali združevanja razširjene družine. Destinacija oziroma države, iz katerih bodo begunci preseljeni v okviru programov kvot, se vsako leto določijo v sodelovanju z UNHCR. Določene so lahko štiri destinacije. Potovanje beguncev se organizira skupaj z Mednarodno organizacijo za migracije (v nadaljevanju: IOM).
Norveška
Norveška določi kvoto za trajno razselitev na podlagi mnenja UNHCR o trenutnih potrebah za razselitve in njihove prioritete. Okvirna kvota se določi za obdobje treh let. Zadnje triletno obdobje je bilo od leta 2004-2006. Letno kvoto določi parlament. Sestavo kvote določi Ministrstvo za delo in socialne zadeve, na podlagi konzultacij z drugimi pristojnimi ministrstvi in Direktoratom za migracije. V okviru kvote se v programe vključi osebe, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa begunca na podlagi Ženevske konvencije. Ostali kriteriji se tičejo predvsem združevanja družine in pa nujnih primerov zaradi zdravstvenih razlogov. Potovanje se organizira v sodelovanju z IOM.
Danska
Danska že vse od konca druge svetovne vojne sodeluje v programih preseljevanja. Na Danskem kvoto in obseg finančnih sredstev določi parlament. Parlament določi triletno okvirno kvoto, ki je v okviru tega obdobja fleksibilna. Pravno podlago daje danski Zakon o tujcih v poglavju o azilu. V kvote so lahko vključene osebe, ki izpolnjujejo pogoje za status begunca in osebe, ki bi bile v primeru vrnitve lahko izpostavljene smrtni kazni ali mučenju oziroma nečloveškemu in ponižujočemu človeškemu ravnanju in kaznovanju. V začetku vsakega koledarskega leta minister, pristojen za begunce, migracijo in integracijo, določi področje, iz katerega bodo na Dansko sprejeti begunci v okviru kvote. Programi priseljevanja potekajo v sodelovanju z UNHCR.
Švedska
Švedska organizira programe trajne preselitve že vse od leta 1950 dalje. Osnovna navodila za izvajanje programa kvot predlaga vlada, programe pa potrdi švedski parlament. Organ, pristojen za organizacijo in izvedbo programa je organ, pristojen za migracije. Programi preseljevanja na Švedskem potekajo v tesnem sodelovanju z UNHCR. Transport in ostale podrobnosti povezane s potovanjem pa pristojni organ za migracije organizira skupaj z IOM.
Pravno podlago vsebuje švedski Zakon o tujcih v delu, ki se tiče azila. V okviru kvote lahko pridejo na Švedsko osebe, ki pridobijo status begunca v skladu s pogoji določenimi v Ženevski konvenciji, in tudi osebe, ki potrebujejo zaščito zaradi drugih razlogov. Gre predvsem za zdravstvene razloge ali razloge združevanja družine. Če begunec nima svojega potnega lista, se mu na švedski ambasadi izda potni list za begunca. Ko begunci prispejo na Švedsko, se jim izda dovoljenje za stalno prebivanje in se poskrbi za njihovo integracijo v okolje.
5. Druge posledice, ki jih bo imelo sprejetje zakona
Zakon ne bo imel drugih posledic.
II. BESEDILO ČLENOV:
1. člen
V Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 111/08 – odl. US) se drugi odstavek 2. člena spremeni tako, da se glasi:
»(2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.«
2. člen
V prvem odstavku 13. člena se besedilo »prosilcem v zvezi s postopkom mednarodne zaščite« nadomesti z besedilom »v zvezi s postopki po tem zakonu«.
3. člen
V drugem odstavku 26. člena se na koncu napovednega stavka za besedo »so« in pred dvopičjem doda beseda »predvsem«.
4. člen
V prvem odstavku 56. člena se besedilo »da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu« nadomesti z besedilom »da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne prošnje bistveno spremenile«.
5. člen
Za 73. členom se doda nov 73.a člen, ki se glasi:
»73.a člen
(delitev bremen med državami članicami Evropske unije)
(1) Ne glede na določbe tega poglavja, lahko Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva določi število oseb, ki jim je bil status begunca že priznan v drugi državi članici Evropske unije in izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po tem zakonu, ki jih bo Republika Slovenija sprejela zaradi delitve bremen med državami članicami Evropske unije.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka pristojni organ dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokumentacije, pridobljene s strani države članice iz prejšnjega odstavka, in na podlagi prošnje iz 43. člena tega zakona.
(3) Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, ravna v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 52. člena tega zakona, in osebam iz prvega odstavka tega člena prizna status begunca v Republiki Sloveniji.«
6. člen
V prvem odstavku 78. člena se peta alineja spremeni tako, da se glasi:
»- finančne pomoči v primeru razselitve izven azilnega doma;«.
7. člen
83. člen se spremeni tako, da se glasi:
»83. člen
(razselitev izven azilnega doma)
(1) Pristojni organ lahko po vložitvi prošnje v primeru izjemnih osebnih okoliščin prosilca razseli v druge primerne institucije, če mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi.
(2) Pristojni organ lahko odobri prosilcu razselitev na zasebni naslov, če so izpolnjeni pogoji:
- da je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi drugega odstavka 43. člena tega zakona,
- da so mu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje in
- da je bil z njim opravljen osebni razgovor.
(3) Ne glede na pogoja iz prve in tretje alineje prejšnjega odstavka lahko pristojni organ odobri razselitev na zasebni naslov prosilcu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi utemeljeni razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ. Utemeljenost razlogov ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister.
(4) Prosilcu, ki je razseljen v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena ter v drugi primerni instituciji oziroma na zasebnem naslovu nima zagotovljene brezplačne nastanitve ali oskrbe ter nima lastnih sredstev za preživljanje, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona. Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev na podlagi drugega odstavka tega člena in se mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi ter nima lastnih sredstev za preživljanje, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(5) Če prosilec samovoljno zapusti zasebni naslov, kjer je nastanjen, mora stanodajalec o tem nemudoma obvestiti pristojni organ.
(6) V primeru povečanega števila prosilcev lahko Vlada Republike Slovenije sprejme sklep, s katerim določi načine in pogoje nastanitve in oskrbe prosilcev.
(7) Pristojni organ lahko razveljavi odločitev, s katero je bila prosilcu odobrena razselitev na zasebni naslov na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena, če:
- je na podlagi drugih postopkov v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da prosilec krši javni red Republike Slovenije, kar vključuje tudi delo in zaposlovanje na črno, ali
- če pogoji bivanja na zasebnem naslovu zaradi spremenjenih okoliščin niso več ustrezni.«
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
8 . člen
Minister, pristojen za notranje zadeve, uskladi Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 67/08) in Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. /091), z določbami tega zakona v šestih mesecih od njegove uveljavitve.
9. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
_______________________
1 Pravilnik je bil sprejet in že posredovan na Uradni list RS. Objavljen bo predvidoma v eni od naslednjih številk uradnega lista RS.
III. OBRAZLOŽITEV
K 1. členu
Status begunca se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje, določene v Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951 (Uradni list FLRJ - MP, št.7/1960 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) in Protokolu o statusu beguncev iz leta 1967 (Uradni list SFRJ – MP, št. 17/1967 – v nadaljevanju Protokol), oba sprejeta v slovenski pravni red z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacij Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni organizaciji za atomsko energijo (Uradni list 35/1992, MP 9/1992). Pri prenosu 1A. člena besedila Ženevske konvencije je bilo spregledano, da se je del obstoječega besedila s Protokolom iz leta 1967 črtal, in je tako v besedilu, ki je bil uporabljen v ZMZ, ostal del besedila, ki ga od leta 1967 v Ženevski konvenciji ni več. Ta nedoslednost se s predlogom spremembe tega člena odpravlja.
K 2. členu
Prvi odstavek 13. člena ZMZ se spreminja, ker sedanja ureditev določa, da brezplačna pravna pomoč prosilcem pripada zgolj v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Ker iz 29. člena ZMZ izhaja, da se v postopku mednarodne zaščite ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, to pomeni, da prosilci v postopkih, kjer se ne ugotavlja razlogov za priznanje mednarodne zaščite (postopek pri omejitvi gibanja, postopek glede razselitve…), niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Prav tako do brezplačne pravne pomoči tudi niso bili upravičeni tisti, katerih postopek za mednarodno zaščito je bil že pravnomočno končan, pa so pred pristojnim organom vložili zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem primeru ne gre več za prosilca za mednarodno zaščito, temveč za tujca, ki bi moral biti po pravnomočno končanem postopku za mednarodno zaščito odstranjen iz Republike Slovenije. Takšni osebi v primeru, da njenemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni bilo ugodeno, ni bila omogočena brezplačna pravna pomoč v primeru vložitve tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije in nato v primeru pritožbe na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pri tem je potrebno upoštevati, da je ta oseba v Republiki Sloveniji sicer tujec, vendar pa v drugačnem položaju kot drugi tujci, saj je bila predhodno ta oseba že v postopku mednarodne zaščite, v katerem mednarodne zaščite ni pridobila, in sedaj poskuša z morebitnimi drugimi dejstvi in razlogi uspeti v ponovnem postopku. Zaradi navedenega je pomembno, da ima takšna oseba oziroma takšen tujec pravico do brezplačne pravne pomoči. Predlagana sprememba odpravlja to nedoslednost in uvaja brezplačno pravno pomoč pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije v vseh postopkih, ki se vodijo po tem zakonu.
K 3. členu
26. člen ZMZ v drugem odstavku natančneje določa, katera dejanja se lahko štejejo za dejanja preganjanja v skladu z 1A. členom Ženevske konvencije, ob predpostavki, da dosegajo v prvem odstavku 26. člena ZMZ opredeljeno intenziteto. Vendar pa je bilo potrebno obstoječo dikcijo drugega odstavka 26. člena ZMZ dopolniti z besedo »predvsem«, saj so dejanja preganjanja, ki so v ZMZ prenesena na podlagi 9. člena Direktive Sveta 2004/83/ES, našteta takstativno, ne pa primeroma, kot to določa prej navedena direktiva. Da je potrebno dejanja preganjanja, kot jih določa drugi odstavek 26. člena ZMZ razlagati eksemplifikativno, kaže tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. I Up 215/2008 z dne 5. 6. 2008). S predlaganim členom se tako korigira neustrezen prenos 9. člena Direktive Sveta 2004/83/ES.
K 4. členu
Prvi odstavek 56. člena ZMZ se spreminja, ker iz sedanje dikcije člena izhaja, da mora tujec, ki želi ponovno vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, že v predhodnem postopku predložiti dokaze, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno bi se lahko štelo, da bi bila že odločitev pristojnega organa, da sprejme ponovno prošnjo, odločitev o podelitvi mednarodne zaščite osebi, ki je vložila zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. S predlagano spremembo pa bo jasneje določeno, da bo tujec, ki bo lahko ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, moral predložiti zgolj dokaze, da so se zanj okoliščine v zvezi s pogoji za priznanje mednarodne zaščite po vložitvi predhodne prošnje bistveno spremenile. Tujcu ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne bo treba predložiti dokazov, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj se bo to ugotavljalo šele v ponovnem postopku za priznanje mednarodne zaščite, ki začne teči s ponovno vložitvijo popolne prošnje.
K 5. členu
ZMZ v 1. odstavku 70. člena določa, da se lahko status begunca prizna tudi državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva, ki so v Republiko Slovenijo sprejeti na podlagi letnih kvot. Skladno z 71. členom ZMZ se na podlagi letne kvote status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva prizna pod pogojem, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca po ZMZ, in da se nahaja v državi, v kateri je varen pred preganjanjem, a pogoji bivanja niso primerni za integracijo. Na podlagi 2. in 3. odstavka 70. člena ZMZ letno kvoto oseb na predlog Ministrstva za notranje zadeve določi Vlada Republike Slovenije, pri tem pa je potrebno upoštevati svetovne migracijske trende, krizna žarišča, število prosilcev, ki neposredno pridejo v Republiko Slovenijo, in število oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita.
V 4. odstavku 70. člena ZMZ je določeno, da se postopki in načini izvajanja postopkov mednarodne zaščite za državljane tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca in so sprejeti v Republiko Slovenije na podlagi kvote, predpišejo s podzakonskim aktom, ki mora biti skladno z 2. odstavkom 135. člena ZMZ sprejet v dveh letih od uveljavitve zakona, t.j do dne 4. 1. 2010. Delovni program Vlade Republike Slovenije za leto 2009 kot skrajni rok za sprejetje navedenega predpisa določa datum 31. 12. 2009. Podzakonski akt bo v pretežni meri določal načine in pogoje izvajanja postopkov mednarodne zaščite za državljane tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca in ki bodo sprejeti v Republiko Slovenijo na podlagi letnih kvot iz držav prvega azila izven Evropske unije.
S predlaganim 73a. členom se omogoča izvajanje postopkov mednarodne zaščite za državljane tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca v eni od držav članic Evropske unije ter jim je bil tak status tudi priznan po določbah ZMZ, ter se jih v Republiko Slovenijo lahko sprejeme na podlagi letnih kvot, določenih v ZMZ.
Predlagani 73a. člen tako določa, da lahko Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva določi število oseb, ki jih bo Republika Slovenija sprejela v okviru instituta delitve bremen. Te osebe morajo izpolnjevati dva pogoja, in sicer, da jim je bil status begunca že priznan v eni od držav članic Evropske unije in da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po ZMZ. Predlagani 73a. člen predvideva preverjanje navedenih dveh pogojev na podlagi dokumentacije, pridobljene s strani države članice Evropske unije, v kateri je bil tem osebam priznan status begunca, in na podlagi prošnje iz 43. člena ZMZ. V kolikor bo ugotovljeno, da osebe izpolnjujejo pogoje za sprejem v Republiko Slovenijo v okviru instituta delitve bremen med državami članicami Evropske unije, jim bo v Republiki Sloveniji priznan status begunca, s tem pa bodo pridobili tudi vse pravice beguncev po ZMZ. Priznavanje upravnih odločb o priznanju statusa begunca drugih držav članic Evropske unije v zakonodaji Evropske unije, zaradi nepopolne harmonizacije postopkov mednarodne zaščite v Evropski uniji, ni sistemsko urejeno in ni splošno sprejemljivo. Prav tako pa navedenih upravnih odločb ni mogoče priznavati skladno z določbami o mednarodnem zasebnem pravu. To so razlogi zaradi katerih je predlagano, da se postopke priznanja mednarodne zaščite za te osebe izpelje po ZMZ.
K 6. členu
Peta alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ se spreminja zaradi spremembe 83. člena ZMZ.
K 7. členu
Prvi odstavek 83. člena ZMZ določa, da se lahko prosilca po vložitvi prošnje v izjemnih primerih razseli v druge primerne institucije, če se mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi. Ker je pogoj za razselitev v druge primerne institucije preveč širok , se besedilo »v izjemnih primerih« spreminja v besedilo »izjemne osebne okoliščine«, pri čemer gre za okoliščine kot so npr. potreba po razselitvi v varne hiše, domove za ostarele in druge institucije, torej kadar gre za potrebo po specifični strokovni obravnavi prosilca.
Drugi odstavek 83. člena ZMZ se spreminja zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-95/08 z dne 15. 10. 2008, s katero je bilo odločeno, da je prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ glede pogojev za odobritev nastanitve na zasebnem naslovu neustavna. V predlogu spremembe 83. člena ZMZ se je navedena alineja črtala, dodali pa ste se dve novi alineji, in sicer, da mora biti za odobritev nastanitve na zasebnem naslovu istovetnost prosilca ugotovljena na podlagi drugega odstavka 43. člena ZMZ, ter da morajo biti prosilcu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje. V skladu s 75. členom Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 71/08 – UPB5), ki se v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZMZ uporablja pri ugotavljanju istovetnosti prosilca, prosilec svojo istovetnost nesporno dokaže z javno listino, ki jo je izdal državni organ (izvorne države), v kateri je fotografija prosilca (potni list, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje…). Ugotovljena istovetnost je kot pogoj za odobritev nastanitve na zasebnem naslovu v predlagani spremembi določena zaradi zavarovanja javnega reda, kar je v skladu z 32. členom Ustave Republike Slovenije utemeljen razlog za omejitev pravice do proste izbire prebivališča prosilcev. Pri tem je potrebno še poudariti, da imajo v zadnjem času osebe, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, s seboj večinoma tudi ustrezen dokument, s pomočjo katerega je mogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Ugotovitev istovetnosti, kot pogoj za razselitev, je potrebno razumeti tudi v povezavi z institutom omejitve gibanja prosilcem za mednarodno zaščito. Neugotovljena istovetnost je namreč eden od razlogov, na podlagi katerega se prosilcem za mednarodno zaščito lahko gibanje omeji (51. člen ZMZ), saj v kolikor prosilčeva istovetnost ni ugotovljena, ni mogoče z gotovostjo vedeti, ali je prosilec navedel resnične osebne podatke.
Drugi pogoj, ki je v spremembi 83. člena ZMZ predlagan kot nov pogoj za odobritev nastanitve na zasebnem naslovu pa je, da so prosilcu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje. Ker morajo biti prosilcem v času reševanja njihovih prošenj zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje, kar jim je z nastanitvijo v azilni dom zagotovljeno, mora biti v postopku pred odobritvijo nastanitve na zasebnem naslovu ugotovljeno, da so pogoji na zasebnem naslovu ustrezni za bivanje. Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi v primeru, če se prosilca v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZMZ nastani na zasebnem naslovu zaradi utemeljenih zdravstvenih razlogov oziroma drugih utemeljenih razlogov, medtem ko za odobritev razselitve v tem primeru ni potrebno, da sta izpolnjena ostala pogoja iz drugega odstavka 83. člena ZMZ (ugotovljena istovetnost in opravljen osebni razgovor). Iz navedenega izhaja, da v izjemnih primerih, ko je razselitev na zasebni naslov nujna zaradi utemeljenih razlogov na prosilčevi strani, ni potrebno, da prosilec poseduje dokument, na podlagi katerega bi bila njegova istovetnost lahko ugotovljena.
V predlogu spremembe četrtega odstavka 83. člena ZMZ se finančna pomoč iz pete alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ dodeli prosilcem, ki so razseljeni v skladu s 83. členom ZMZ, če nimajo dohodkov ali zagotovljene brezplačne nastanitve ali oskrbe. Po sedanji ureditvi se je finančna pomoč dodeljevala izključno prosilcem, ki so bili nastanjeni na zasebnih naslovih, saj se je štelo, da ima prosilec, če je nastanjen na podlagi prvega odstavka 83. člena ZMZ (druge primerne institucije), tam zagotovljeno brezplačno nastanitev in popolno oskrbo ter tako finančne pomoči ne potrebuje. Vendar pa se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko se prosilca nastani v primerno institucijo, vendar tam nima zagotovljene oskrbe (npr. varna hiša). V takšnih primerih pa je finančna pomoč navkljub temu, da prosilec ni razseljen na zasebni naslov, ključnega pomena.
V predlogu spremembe četrtega odstavka 83. člena se spreminjajo pogoji glede dodelitve finančne pomoči. V kolikor prosilec na zasebni naslov oziroma v drugo primerno institucijo ni razseljen zaradi zdravstvenih razlogov oziroma drugih utemeljenih razlogov, je upravičen do prejema finančne pomoči samo v primeru, da mu ni mogoče zagotoviti namestitve v azilnem domu oziroma v njegovi izpostavi in če nima lastnih sredstev za preživljanje. Navedene spremembe glede pridobitve finančne pomoči so potrebne zaradi dejstva, da je za zagotavljanje nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ustanovljena posebna institucija, in sicer azilni dom, ter da se le-ta financira iz sredstev državnega proračuna. Glede na to, da je potrebno v času sedanje recesije še preudarneje ravnati s proračunskimi sredstvi, je pomembno, da je institucija kot je azilni dom, ustrezno izkoriščena, torej, da so v njej nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito.
Spreminja se tudi šesti odstavek 83. člena, v katerem se zaradi nedoločnosti pojma »izrednih okoliščin«, to besedilo spreminja v besedilo »povečano število prosilcev«, pri čemer se sprememba nanaša na primer povečanih potreb po oskrbi in nastanitvi v primerih množičnih prihodov prosilcev oziroma izjemnega povečanja števila prosilcev.
V predlogu spremembe 83. člena ZMZ je dodan tudi nov sedmi odstavek, ki določa, kdaj lahko pristojni organ razveljavi odločitev, s katero je bila prosilcu odobrena razselitev na zasebni naslov, kar pomeni, da se mora prosilec znova nastaniti v azilnem domu. Prosilec se mora ponovno nastaniti v azilnem domu, če je bilo v času nastanitve na zasebnem naslovu na podlagi drugih postopkov v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da je prosilec kršil javni red Republike Slovenije (npr. storitev kaznivih dejanj oziroma prekrškov…), kar vključuje tudi delo in zaposlovanje na črno. Ta določba je v skladu z 32. členom Ustave RS, ki določa, da se pravica do proste izbire prebivališča sme omejiti z zakonom, da bi se zavaroval javni red. Prav tako pa se mora prosilec ponovno nastaniti v azilnem domu, če pogoji bivanja na zasebnem naslovu zaradi spremenjenih okoliščin niso več ustrezni za bivanje. Glede na to, da je eden od pogojev, da se prosilcu dovoli razselitev na zasebni naslov, tudi ustreznost pogojev za bivanje na zasebnem naslovu, je smiselno, da se odločitev o dovolitvi razselitve na zasebni naslov razveljavi, če pogoji bivanja na zasebnem naslovu niso več ustrezni.
K 8. členu
Zaradi sprememb določb ZMZ je treba ustrezno uskladiti tudi v tem členu navedena podzakonska akta.
K 9. členu
Končna določba ureja vacatio legis.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO
2. člen
(pravica do mednarodne zaščite)
(1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.
(2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.
(3) Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.
13. člen
(svetovalci za begunce)
(1) Za podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče), minister imenuje svetovalce za begunce ali svetovalke za begunce (v nadaljnjem besedilu: svetovalec za begunce). Za postopek imenovanja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(2) Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.
(3) Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
- je državljan Republike Slovenije;
- je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
- je opravil pravniški državni izpit;
- aktivno obvlada slovenski jezik;
- je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;
- je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.
(4) Svetovalec za begunce se razreši:
- če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
- če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
- na lastno željo.
(5) Seznam svetovalcev za begunce se objavi na spletni strani ministrstva. Svetovalci za begunce imajo za opravljeno pravno pomoč v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
(6) Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce ne pripada v primeru:
- da ima prosilec dovolj lastnih sredstev;
- da je svetovalec za begunce vložil pritožbo, pa ta ni bila dovoljena;
- da je bil postopek ustavljen na podlagi izrecnega umika prošnje.
26. člen
(lastnosti dejanj preganjanja)
(1) Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo:
- biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali
- predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
(2) Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so:
- dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;
- pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;
- pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;
- nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;
- pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona;
- dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.
56. člen
(ponovna prošnja)
(1) Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu.
(2) Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala.
(5) Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.
78. člen
(pravice prosilcev)
(1) Prosilec ima pravico do:
- prebivanja v Republiki Sloveniji;
- spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume;
- informiranja;
- osnovne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu;
- finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu;
- brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem do pravnomočne odločitve;
- zdravstvenega varstva;
- izobraževanja;
- dela in zaposlovanja;
- humanitarne pomoči.
(2) Pravice iz prejšnjega odstavka prosilec pridobi z vložitvijo popolne prošnje in trajajo do izvršitve odločitve pristojnega organa oziroma najdalj do pravnomočnosti odločitve.
(3) Minister predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravje, delo, družino in socialne zadeve ter šolstvo in šport, podrobnejše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka ter pravic iz 15. člena tega zakona.
83. člen
(razselitev)
(1) Pristojni organ lahko po vložitvi prošnje v izjemnih primerih prosilca nastani v drugih primernih institucijah, če mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi.
(2) Pristojni organ lahko odobri prosilcu nastanitev na zasebnem naslovu, če sta izpolnjena pogoja:
- da mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi in
- da je bil z njim opravljen osebni razgovor.
(3) Ne glede na pogoja iz prejšnjega odstavka, pristojni organ lahko odobri nastanitev na zasebnem naslovu prosilcu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ. Utemeljenost razlogov ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister.
(4) Prosilcem, ki so nastanjeni v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena ter nimajo dohodkov ali zagotovljene brezplačne nastanitve ali oskrbe, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(5) Če prosilec samovoljno zapusti zasebni naslov, kjer je nastanjen, mora stanodajalec o tem nemudoma obvestiti pristojni organ.
(6) V primeru izrednih okoliščin sprejme Vlada Republike Slovenije sklep, s katerim določi načine in pogoje nastanitve in oskrbe prosilcev.
| Zadnja sprememba: 05/25/2009 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |