REPUBLIKA SLOVENIJA
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

mag. Helena KAMNAR
GENERALNA SEKRETARKA

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA

Priprave za sprejem posebnega zakona o motornih vozilih so se začele že v letu 2004, ko je dozorela potreba po posebnem krovnem zakonu, ki bi združeval vse dejavnosti v zvezi z motornimi vozili in dajal pravno osnovo za vse potrebne podzakonske predpise. Zaradi zahtevnosti priprave takega zakona je bil izveden Twinning projekt »Optimalna struktura sistema motornih vozil v Sloveniji«. Pogodbo za izvedbo tega projekta je v začetku leta 2005 sklenila slovenska vlada, ki jo je zastopalo Ministrstvo za promet RS, in RDW Sektor za cestni promet, organ v sestavi Ministrstva za promet, javna dela in upravljanje voda iz Nizozemske. Izvajanje Twinning projekta, ki ga je finančno podprla Evropska unija ter sofinancirala slovenska vlada, se je pričelo v začetku meseca junija 2005 in se zaključilo konec meseca novembra 2006. Projekt je izvedla skupina slovenskih strokovnjakov z Ministrstva za promet, Ministrstva za notranje zadeve in ostalih ministrstev, ki pokrivajo določen del s področja vozil, strokovnjakov z Ministrstva za promet, javna dela in upravljanje voda Nizozemske ter strokovnjakov RDW Sektorja za cestni promet iz Nizozemske.

Ocena stanja in razlogi za posamezne rešitve, ki jih vsebuje ta zakon temeljijo predvsem na ugotovitvah in priporočilih tega Twinning projekta.

Čeprav je bilo na področju motornih vozil (pogoji za dajanje na trg in varnost v cestnem prometu) v obdobju od osamosvojitve veliko narejenega in je bil pravni red pred vstopom RS v EU v celoti usklajen s harmoniziranim pravom slednje, je zaradi izkazane potrebe po dodatnem izboljšanju obstoječega sistema, Vlada RS že pred začetkom izvajanja zgoraj navedenega projekta začela z uvedbo nujnih korakov za vzpostavitev učinkovitega sistema motornih in priklopnih vozil (v nadaljevanju: vozila) v Republiki Sloveniji. Ena najpomembnejših odločitev, sprejetih v okviru tega postopka, je bila napovedana združitev dejavnosti, povezanih z vozili, kolikor je mogoče, znotraj Ministrstva za promet.

V takratnem sistemu so bile namreč pristojnosti na področju vozil razdeljene med več ministrstev in tehničnih organizacij, kar je povzročalo podvajanje in neučinkovito izkoriščanje delovnih zmožnosti, s tem pa neposredno tudi previsoke stroške za državljane. V pristojnosti Ministrstva za promet je bilo preverjanje skladnosti vozil s predpisi pred dajanjem na trg, v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve registracija vozil in tehnični pregledi vozil v uporabi, v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor pa zmanjševanje vpliva izrabljenih vozil na okolje.

Delovna skupina Twinning projekta je najprej opravila razgovore s predstavniki različnih organizacij, ki so vključene v sistem vozil z namenom, da ugotovi, kakšno je njihovo mnenje o obstoječem sistemu in idejah, ki jih imajo le ti za izboljšanje tega sistema. Razgovori so bili opravljeni s predstavniki naslednjih organizacij: Sektorja za vozila na Direkciji RS za ceste, Prometnega Inšpektorata na Ministrstvu za promet, Ministrstva za notranje zadeve, Inšpektorata Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Javnega podjetja Ljubljanski Potniški Promet (in še z nekaterimi drugimi organizacijami za tehnične preglede), Obrtne zbornice, Gospodarske zbornice, Ministrstva za javno upravo (v tem okviru tudi s predstavniki nekaterih upravnih enot), Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in Ministrstva za gospodarstvo.

Na osnovi rezultatov razgovorov in opisnega dokumenta »Sedanja struktura slovenskega sistema motornih vozil« je bilo pripravljeno poročilo »Analiza sedanjega sistema«. To poročilo vsebuje rezultate analize vseh takratnih aktivnosti povezanih z vozili, takratno organizacijsko strukturo, uveljavljenimi postopki in tedanjo zakonodajo.

V poročilu so bile, ob splošni ugotovitvi, da ima Slovenija solidno delujoč sistem, navedene številne pomanjkljivosti, pri čemer so najbolj izstopale:

– neustrezna razdelitev pristojnosti med ključnimi ministrstvi;

– slaba komunikacija med ministrstvi, ki jih to področje zadeva, ter slaba komunikacija med ministrstvi in drugimi organizacijami, vključenimi v to področje;

– netransparentnost obstoječe zakonodaje;

– preveč sprememb v zakonodaji;

– premalo dosledno izvajanje zakonodaje;

– pomanjkanje zaposlenih;

– pomanjkanje finančnih sredstev.

Da bi določili ukrepe, ki bi prispevali k izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti slovenskega sistema vozil in obstoječe postopke naredili prijaznejše uporabnikom, je Twinning delovna skupina slovenski sistem vozil primerjala s sistemom vozil izbranih držav članic EU. Decembra 2005 so udeleženci študijskega obiska Nizozemske pridobili informacije o nizozemskih postopkih, povezanih z motornimi vozili in postopkih, povezanih z vozniškimi dovoljenji. Januarja 2006 sta bila s strani tujih strokovnjakov analizirana sistema motornih vozil Nemčije in Latvije.

Na podlagi opisanih dejavnosti je bil pripravljen predlog za bodočo organizacijsko strukturo. Predvideval je vzpostavitev posebnega organa za cestni promet, ki ne bi bil pristojen le za izvajanje vseh nalog in dejavnosti povezanih z vozili, temveč tudi za izvajanje drugih operativnih nalog s področja cestnega prometa (avto šole, vozniška dovoljenja, obnašanje v prometu), Ministrstvo za promet pa bi še naprej ostalo pristojno za prometno politiko. Kar zadeva pravni status omenjenega organa za cestni promet, je bilo predlaganih več možnosti, med katerimi so bile najbolj realne: organ v sestavi Ministrstva za promet, javna agencija ali javno podjetje.


***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***






Slika 1: Predlog možne ureditve spremenjenih pristojnosti ključnih dejavnikov

Legenda:
TS tehnična služba TP tehnični pregled IC izpitni center
STO strokovna organizacija AŠ avto šola UE upravna enota
IT informacijska tehnologija

4. Uredbe in direktive, ki urejajo netehnične zahteve, povezane z vozili (registracija vozil, spremljanje emisijskih podatkov, …).

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1 Cilji

Pri pripravi zakona so pripravljavci sledili predvsem naslednjim ciljem:

– ustvaritev splošne pravne in institucionalne podlage za centralno in enovito obravnavanje vseh tehničnih zahtev za vozila in postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami (razen če izjemoma z drugim zakonom ni predpisano drugače),

– zagotovitev višjih standardov varnosti vozil v Republiki Sloveniji in njihovega vpliva na okolje,

– ustvaritev ustrezne pravne podlage za dodatno izboljšanje obstoječih postopkov in storitev, njihovo racionalizacijo ter posodobitev po načelu uporabniku prijazne uprave,

– uskladitev slovenskega pravnega reda s (prenovljenim) pravnim redom Evropske unije na področju vozil.

2.2 Načela

Predlog zakona temelji na osnovnem organizacijskem načelu, da je koncentracija pristojnosti na področju vozil v okviru enega resornega ministrstva nujna za uspešno ureditev sistema na področju vozil.

Zakon uvaja tudi načelo enakovrednosti, po katerem Slovenija kot država članica EU drugim članicam prizna za enakovredne tiste tehnične zahteve za vozila, ki sicer niso enake njenim, vendar imajo enak učinek. Enako načelo se seveda v skladu s primarnim pravom EU uporablja tudi za vozila narejena v Sloveniji, ki pridejo na trg drugih držav članic EU

2.3 Poglavitne rešitve
a) Predstavitev predlaganih rešitev:
Zakon celovito ureja pogoje za dajanje motornih in priklopnih vozil na trg, za njihovo registracijo in njihovo udeležbo v cestnem prometu oziroma opravljanje kmetijskih ali gozdarskih del (traktorji) ter za vodenje zbirk podatkov o vozilih. Povezano z motornimi vozili ureja tudi pogoje za dajanje delov teh vozil ter zaščitnih naprav za voznike in potnike na trg. Če z zakonom ni določeno drugače, ta zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi, urejajo vse tehnične zahteve za vozila v cestnem prometu. Urejajo tudi vse postopke ugotavljanja skladnosti vozil in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki na podlagi pooblastil sodelujejo v teh postopkih.
Zakon upošteva centraliziranost pristojnosti za sistemsko urejanje vprašanj, povezanih z vozili na Ministrstvu za promet. Pristojnosti za operativno izvajanje nalog s področja ugotavljanja skladnosti vozil, njihove registracije in tehničnih pregledov so z zadnjo novelo Zakona o varnosti cestnega prometa že prenesene na Javno agencijo za varnost prometa, pristojnosti inšpekcijskega nadzora pa na Prometni inšpektorat Republike Slovenije. Na ta inšpektorat pa se s tem zakonom prenaša še pristojnosti inšpekcijskega nadzora na področju ugotavljanja skladnosti vozil, ki jih izvaja Tržni Inšpektorat Republike Slovenije na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Za izvajanje določenih nalog po tem zakonu so kot prekrškovni organ določene tudi upravne enote.

Kot novost, ki jo uvaja ta zakon šteje tudi nadzor traktorjev zunaj cestnega prometa, torej pri opravljanju kmetijskih in gozdarskih del. V tem delu, iz razumljivih nadzorov, opravljata inšpekcijski nadzor Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano ter Inšpektorat za delo, kot tudi policija. (glej tudi obrazložitev k 67. členu, kakor tudi 73. členu, ki ureja pristojnosti Policije). Gre predvsem za nadzor opremljenosti traktorjev z zaščitnimi kabinami ali loki, ki pomenijo pomemben prispevek k zmanjšanju smrtnosti med traktoristi.

Shema organizacij, ki po državnem pooblastilu opravljajo strokovno-tehnična opravila, je bolj poenotena in pregledna. Uvajata se dve vrsti pooblaščenih organizacij:
– tehnične službe in
– strokovne organizacije.

Naloge tehnične službe oziroma strokovne organizacije smejo opravljati pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, ki pridobijo ustrezno pooblastilo Javne agencije za varnost prometa. Pooblastila tehničnim službam in strokovnim organizacijam se podeli za nedoločen čas. Pooblaščenec mora predpisane pogoje izpolnjevati trajno.

Pooblastilo tehnični službi se podeli za naslednje naloge:
– strokovne naloge v postopku homologacije vozila;
– strokovne naloge v postopku homologacije sistema, sestavnega dela, samostojne tehnične enote in zaščitne naprave;
– strokovne naloge v postopku odobritve neoriginalnih in nehomologiranih delov in opreme vozil;
– strokovne naloge v postopku posamične odobritve vozila po splošnih zahtevah;
– strokovne naloge v postopku posamične odobritve vozila po posebnih zahtevah (drugi odstavek 18. člena zakona).
– izvajanje postopka posamične odobritve predelanega ali popravljenega vozila (prvi odstavek 19. člena zakona);

Pooblastilo strokovni organizaciji se podeli za naslednje naloge:
– identifikacija in ocena tehničnega stanja vozila,
– redni in izredni pregledi po posebnih zahtevah (tretji odstavek 18. člena zakona),
– tehnični pregled vozila.

Zakon med drugim nudi podlago za pooblastila, dana ministru za promet za izdajo podzakonskih predpisov, ki so potrebni za izvajanje tega zakona. Posebej je treba opozoriti na določbe (npr. 11. člen), kjer je določeno, da se s podzakonskim predpisom lahko določi obvezna uporaba tehničnih specifikacij za vozila, ki jih ministrstvo, pristojno za promet, izda kot posebne publikacije oziroma zagotovi njihovo dosegljivost v elektronski obliki. Gre za vsebinsko enako določbo, kot jo vsebuje 6. člen veljavnega Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti, na podlagi katere so bile v slovenski pravni red prenesene "posamične" direktive s področja vozil, dvo- in trikolesnikov in traktorjev, ki na zelo podroben način opredeljujejo tehnične zahteve za njihove dele in način ugotavljanja skladnosti s temi zahtevami (gre za več kot 100 direktiv, ki obsegajo okoli 4000 strani besedila). Podobno pooblastilo za uporabo tehničnih specifikacij za vozila kot orodja za zapis podrobnih tehničnih zahtev in z njimi povezanih postopkov, vsebujeta tudi enakovrstna člena o pooblastilih ministra v IV. in V. poglavju tega zakona. Tako bodo npr. natančni opisi postopkov, vključenih v izvajanje tehničnih pregledov (npr. ugotavljanje stopnje učinkovitosti zavor) podani v tehničnih specifikacijah za vozila, na katere se bodo podzakonski predpisi zgolj sklicevali, njihova dostopnost pa bo zagotovljena preko spletne strani pristojnega ministrstva (glej tudi obrazložitev k 11. členu).
Pomembna novost je ponovna uvedba obvezne odjave vozila pri vsaki spremembi lastništva registriranega vozila. »Stari lastnik« vozila se razreši negotovosti, povezane z ravnanjem kupca, za katerega se je ob odpravi obvezne odjave vozila izkazalo, da v prevelikem številu primerov ni javil spremembe lastništva.
Nekatere od pomembnejših rešitev predstavljajo tudi uskladitev slovenskega pravnega reda s prenovljenim pravnim redom Evropske unije na področju vozil.

Pomembnejše novosti, ki jih skladno s tem uvaja ta zakon in podzakonski predpisi so naslednje:
- v koncept popolne harmonizacije je vključena tudi posamična odobritev vozil in ne zgolj homologacija, ki predstavlja odobritev tipa vozila,
- harmonizirana homologacija vozil ni več omejena na vozila kategorije M₁, L in del T, temveč se zaradi boljšega delovanja notranjega trga (postopoma) širi na vse kategorije (M, N, O, T, C, R in S),
- večji poudarek in pravni pomen je dan (globalnim) pravilnikom UN/ECE, saj jih na ravni EU lahko razglasijo za vir tehničnih zahtev za vozila, katerega je treba upoštevati v postopkih odobritve vozil (poleg tega se pravilniki UN/ECE lahko razglasijo kot alternativni vir zahtev ob siceršnjemu pravu EU),
- zahteve in nadzor nad pomembnejšimi deli in opremo vozil, ki se naknadno vgrajujejo v vozila v uporabi in lahko vplivajo na varno delovanje vozila,
- uvedene so posebne določbe o odgovornosti proizvajalca za izvedbo potrebnih korektivnih ukrepov, vključno z odpoklicem, če se ugotovi, da proizvedeno vozilo predstavlja resno nevarnost (konkretizacija splošnih obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje o splošni varnosti proizvodov). Homologacijski organ ima pravico oceniti ali so predlagani ukrepi proizvajalca zadostni ali ne.

Zakon je usklajen z naslednjimi zakoni:
– Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08, 58/09 in 36/10) in

– Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 99/04 – ZTZPUS-UPB1).

č) Usklajenost predloga predpisa:

Pri pripravi zakona so sodelovali naslednji subjekti:

PRIPOMBE K 2. ČLENU
GZS
– Ni navedbe Uredbe 715/2007/ES, ki jo sicer implementira 81. člen. – NE! Določba 81. člena ima širšo veljavo in ne samo za navedeno uredbo.

KGZS – Novo mesto
– traktorski priključek je zamenljivo orodje za opravljanje kmetijskih, gozdarskih in drugih del, ki ga vleče, potiska ali nosi traktor (npr. obračalnik, trosilnik, nakladalna prikolica, škropilnica, cisterna). Med traktorske priključke spada tudi traktorski priklopnik, katerega največja dovoljena masa ne presega 5 ton, njegova hitrost pa je konstrukcijsko omejena na največ 30 km/h; – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU!
– med naštete priključke se doda »gozdarski priklopnik« – UPOŠTEVANO!

PRIPOMBE K 12. ČLENU
RTI
– Minister naj predpiše tudi cene za postopke ugotavljanja skladnosti – SE NE UPOŠTEVA! – Uveljavljen je tržni pristop in država cen v tem primeru ne določa!

PRIPOMBE K 19. ČLENU
RTI
– v prvem odstavku naj se črta tretja alinea – NE! – to je določba okvirne Direktive 2007/46/ES, ki je ne moremo spreminjati!
– v prvem odstavku naj se vnese nova alinea: »- uvožena vozila, ki nimajo ES-homologacije ali posamične odobritve in niso bila predhodno registrirana v eni od držav članic.« – NE! – ta vozila so zajeta že v prvi alinei!


PRIPOMBE K 21. ČLENU
Zavarovalnica TRIGLAV
– 5. odstavek – na ukradeno in najdeno vozilo ne vsekati posebne številke ampak ohraniti originalno. – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU!


PRIPOMBE K 26. ČLENU
SVAMZ
– starostna meja naj trenutno ostane 25 let, z leti naj se postopno poviša na 30 let; – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU! (Urejeno v 83. členu!)


PRIPOMBE K 27. ČLENU
KGZS – Novo mesto
– izvzeti traktorje iz določbe v drugem odstavku. – UPOŠTEVANO!


PRIPOMBE K 30. ČLENU
REDARSTVO
– doda se nov tretji odstavek:
(3) Za vozilo osebe, ki ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja za to vrsto vozila, se določi odgovorni uporabnik vozila. V tem primeru se določbe zakona, ki veljajo za lastnika vozila, smiselno uporabljajo tudi za odgovornega uporabnika. V prometno dovoljenje se vpiše tudi odgovorni uporabnik vozila. – NE! – za vozilo je odgovoren lastnik oziroma njegov zakoniti zastopnik.

ZDRUŽENJE BANK SLOVENIJE
– v drugem odstavku naj se dodatno določi, da uporabnik ne more odjaviti vozila ali zamenjati registrske tablice – NE! To bi pomenilo zmanjševanje pravic uporabnika.
– dodajo naj se naslednji štirje odstavki:
»(3) Registracijska organizacija postopke z vozilom, ki so predmet registracije na podlagi pisnega soglasja obravnava kot registracijski postopek s povišanim tveganjem in višjo skrbnostjo obravnave. V primeru okoliščin pri registraciji, ki kažejo na to, da bi bilo pisno soglasje lahko ponarejeno, je registracijski organ dolžan pridobiti pisno potrditev pooblastitelja, da je soglasje pristno. Za opustitev dolžnega ravnanja je registracijska organizacija odškodninsko odgovorna.
(4) V času, ko je, ali bi moralo biti vozilo registrirano na uporabnika vozila, je vsa odgovornost ki bremeni lastnika vozila, prenesena izključno na uporabnika vozila. Lastnik je odgovoren le, če uporabniku ne izda pravočasno pisnega soglasja.
5) Z globo xxx eurov se kaznuje za prekršek uporabnik vozila, ki je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom (in bo torej vozilo registriral brez soglasja lastnika ) oz. je brez soglasja odjavil vozilo in zamenjal registrske tablice.
6. Z globo xxx eurov se kaznuje za prekršek uporabnik vozila, ki je poskušal na podlagi goljufije preslepiti registrski organ in priložiti lažno soglasje lastnika vozila.«
– NE! – take določbe niso predmet tega zakona. To urejajo drugi predpisi!


PRIPOMBE K 31. ČLENU
RTI
– Registracijo naj opravljajo tudi strokovne organizacije, ki nimajo tehničnih pregledov. – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU!


PRIPOMBE K 32. ČLENU
SLOVENSKO ZAVAROVALNO ZDRUŽENJE
– vozila za javni prevoz potnikov bi morala imeti tudi zavarovanje potnikov. – UPOŠTEVANO!
REDARSTVO
– doda se nov četrti odstavek:
(4) Registracijska organizacija za obdobje enega leta ne registrira vozila, če so bili z vozilom v zadnjih dveh letih storjeni prekrški zoper pravila v cestnem prometu, za katere je poleg globe predpisana tudi stranska sankcija, voznika pa v prekrškovnem postopku ni bilo mogoče ugotoviti (zbiranje podatkov o prekrških in obveščanje registracijskih organizacij: javna agencija za varnost cestnega prometa). – NE! – taka rešitev ne pride v poštev!

LPP
– v drugem odstavku se beseda »izdelan« za traktorje zamenja z besedilom »na ozemlju Republike Slovenije« – UPOŠTEVANO!


PRIPOMBE K 39. ČLENU
RTI
– Dovoljenje za daljšo uporabo preskusnih tablic naj dobijo tudi tehnične službe, ki opravljajo preskušanje vozil. – UPOŠTEVANO!

GZS–PTS
– omogočiti uporabo trajnih preskusnih tablic tudi za preskusne vožnje strank – bodočih kupcev. – UPOŠTEVANO – podrobnosti v pravilniku o registraciji vozil!

GZS
– (2. odstavek) Menimo, da ni razlogov, da bi se preizkusne tablice izdajale drugje, kot v registracijskih organizacijah. – SE NE UPOŠTEVA! – To bi pomenilo dodatno administrativno oviro! Če je prodajalec vozil lahko pooblaščen že za registracijo vozil, zakaj ne bi bil še za izdajo preskusnih tablic!

TOMOS
– Dovoljenje za daljšo uporabo preskusnih tablic naj dobi tudi proizvajalec, ki opravlja preskušanje prototipov. – UPOŠTEVANO!


PRIPOMBE K 41. ČLENU
SLOVENSKO ZAVAROVALNO ZDRUŽENJE –
– ob spremembi lastništva mora lastnik (prodajalec) vozila vozilo odjaviti iz prometa in obvezno vrniti oz. deponirati registrske tablice – JE ŽE VKLJUČENO ŽE V OSNOVNEM PREDLOGU!
– ukine se prolongiranje prometnega potrdila za dobo 30 dni – NE! - prometno dovoljenje ni v nobenem primeru prolongirano, saj je lastnik vozila takoj po njegovem preteku v prekršku.
– upravni organ namesto dosedanjih obvestil izdaja odločbo in postane hkrati prekrškovni organ – NE! – tovrstna ureditev je bila pred časom že uveljavljena, vendar ni dala pričakovanih rezultatov.
OBČINA DOBREPOLJE
– v 5. odstavku se na koncu doda besedilo: »ter predlaga pristojnemu inšpektorju za okolje, da odredi odstranitev vozila in njegovo razgradnjo na stroške lastnika vozila.«. – NE! – taka rešitev ne pride v poštev!

REDARSTVO
– doda se nov šesti odstavek:
(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je policist dolžan odvzeti registrske tablice z vozila, če je veljavnost prometnega dovoljenja po rokih določenih v 5. ali 6. točki drugega odstavka tega člena potekla, vozilo pa je udeleženo v cestnem prometu ali se nahaja na javni cesti, na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet ali drugi javni površini. O odvzemu registrskih tablic, policist namesti na vozilo pisno potrdilo o odvzemu. – UPOŠTEVANO!


PRIPOMBE K 42. ČLENU
GZS
– Bolje je vzpostaviti povezavo med potrdilom o razgradnji, stanjem pri razgrajevalcih izrabljenih vozil in dejanskim stanjem, torej dosledno vpisovanje v evidenco registriranih vozil o izvršeni razgradnji. – To ni področje, ki ga ureja ta zakon!


PRIPOMBE K 43. ČLENU
OZS
– znižati globo v odstavkih: (6) 2000 - 200; (7) 1000- 100. – NE! – predlog je skladen z določbami sorodnih členov.

GZS
– znižati globo za manjkajoče dodatno ogledalo na vozilu avtošole. – NE ! – vozilo mora biti opremljeno z vsemi predpisanimi dodatnimi ogledali, ki omogočajo učitelju vožnje pregled nad dogajanjem v okolici vozila.


PRIPOMBE K 44. ČLENU
GZS
– znižati globo za nehomologirano dodatno ogledalo na vozilu avtošole. – Urejeno v pravilniku o avtošolah, ki ne zahteva homologiranih dodatnih ogledal.


PRIPOMBE K 47. ČLENU
LPP
– v tretjem odstavku se v prvem stavku za besedo »homologirane« doda besedilo: »oziroma v skladu s predpisi v času izdelave oz. prve registracije traktorja atestirane« – UPOŠTEVANO!

PRIPOMBE K 51. ČLENU
TEHNIČNI PREGLEDI AVTOCOMMERCE NOVA GORICA
– Če je vozilo odjavljeno iz prometa več kot … dni predlagamo, da se opravi TP vozila pred ponovno registracijo. – NE! – če rok za redni tehnični pregled še ni potekel, ni razloga za predčasni tehnični pregled!

RTI
– Vozila N1 – 1+1+1+1+ – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU!
– Tehnični pregledi tudi za delovne stroje. – NE! – delovni stroji se ne registrirajo, zato zanje ni mogoče predpisati tehničnih pregledov.

GZS
– tehnični pregledi na 3+2+2+1+1..; – NE! – dokler ne bo opravljena analiza ugotovljenih napak na vozilih in morebitnih nesreč zaradi tega.
– tehnični pregled O₁ na 3 leta; – NE! – dokler ne bo opravljena analiza ugotovljenih napak na vozilih in morebitnih nesreč zaradi tega.
– tehnični pregled ob vsaki menjavi lastništva; – NE! – menjava lastništva ne vpliva na tehnično stanje vozila.
– tehnični pregled po vsaki poškodbi – NE! – za večje poškodbe podvozja pa je to že vključeno (tretji in četrti odstavek 76. člena),
– tehnični pregled pred izplačilom zavarovalnine; – NE! – ta zakon ne ureja izplačila zavarovalnine.
– odpraviti tarifo za tehnični pregled; – NE! – določene bodo najvišje cene.
– ukinitev polletnega pregleda za avtošole. – NE! – treba je zagotoviti čim večjo varnost teh vozil v prometu.
- v 1. točki se doda alinea: »- za osebna vozila v lasti pravnih oseb.« – NE! – dokler ne bo opravljena analiza ugotovljenih napak na vozilih in morebitnih nesreč zaradi tega.

OZS
– črtati polletni pregled za taksije in avtobuse ali pa le za vozila starejša od 10 let ali pa naj bo pregled brezplačen; – NE! – treba je zagotoviti čim večjo varnost teh vozil v prometu.
– znižanje globe s 5000-500 na 1500-300. – NE! – vozila, ki niso tehnično brezhibna, predstavljajo veliko nevarnost v prometu - taka določba velja že sedaj.

KONJENIŠKI KLUB POSTOJNA
– prvi odstavek, točka 1, peta alinea in četrti odstavek: vključiti tudi prikolice za prevoz konj. – NE! – ta vozila so razmeroma pogosto na cesti in prevažajo žive živali, zato je tehnična brezhibnost toliko pomembnejša.

GZS–PTS
– do prvega tehničnega pregleda po štirih letih naj bo dokazilo tehnične brezhibnosti potrjena servisna knjižica. Lastnik vozila mora redno servisirati vozilo pri pooblaščenem serviserju. – NE! – zakon predpisuje le roke obveznih tehničnih pregledov vozil, ne more pa predpisati obveznega servisiranja vozil pri pooblaščenih serviserjih. Zakon pa sankcionira voznika, ki uporablja vozilo, ki ni tehnično brezhibno.

LPP
– v prvi odstavek naj se doda nova točka:
1. pred prvo registracijo oz. pred pričetkom prve uporabe za
- posamično izdelano vozilo ali vozilo iz serije do 10 vozil istega tipa – NE! – ta zahteva je vključena v postopek posamične odobritve takega vozila.
– zahteva za interval 1+1+1+1+.. za osebna vozila v lasti pravnih oseb – NE! – kot pri GZS
– zahteva za spremembo intervalov v 3+2+2+1 – NE! – kot pri GZS
– zahteva za tehnični pregled pri spremembi lastništva – NE! – kot pri GZS


PRIPOMBE K 53. ČLENU
LPP
– v prvem odstavku naj črta besedilo: »zaradi katerih se podatki v prometnem dovoljenju in v računalniških evidencah ne ujemajo z ugotovljenim stanjem vozila« in namesto njega doda: »razen sprememb, ki jih ni potrebno evidentirati« – NE! – vozilo je treba zavrniti samo v primeru tistih predelav, ki še niso vpisane v dokumentih oziroma evidencah.

PRIPOMBE K 54. ČLENU
Tehnični pregledi AVTOCOMMERCE NOVA GORICA – Spremembe na vozilih M1, navedene v tem členu, naj ne bi spadale v predelavo. – JE ŽE VKLJUČENO V OSNOVNEM PREDLOGU!
– Vpis v potrdilo o skladnosti vozila bi bil mogoč na osnovi izdanega računa pooblaščenega servisa in ustreznih listin. Vpis bi lahko opravile strokovne organizacije. – NE! - vpisovanje v bazo podatkov je dovoljeno samo tehničnim službam!

RTI
– (3. odstavek) To naj velja tudi za proizvajalce delov, ki se vgrajujejo. – UPOŠTEVANO!
– Homologacijski organ naj preverja izvajalce in jih predhodno odobri. – NE! – vsak izvajalec mora ob taki vgradnji izpolniti predpisan obrazec s katerim jamči, da je strokovno usposobljen za tako delo in da prevzema za opravljeno vgradnjo polno odgovornost.


RENAULT - NISSAN
– črta se druga alineja drugega odstavka. – NE! – vlečna naprava je za varnost v prometu tako pomembna naprava, da njene vgradnje ne moremo vključiti med neevidentirane spremembe. Morebitnih »črnih« vgradenj pa na tehničnih pregledih ni vedno mogoče odkriti.

LPP
– v drugem odstavku naj se vgradnja mehanskih naprav za spenjanje vozil omeji samo na vozila kategorije M1 – NE! – je pa vgradnja omejena na vlečne krogle in glave premera 50 mm.


PRIPOMBE K 55. ČLENU
REVOZ
– besedilu v oklepaju se doda še izraz »okrasne obloge«. – NE! – besedilo v oklepaju je uvedeno z »na primer«, kar pomeni, da je navedeno le nekaj primerov za ponazoritev, nikakor pa to niso vsi primeri, ki ustrezajo pogojem za neevidentirane spremembe. Podroben seznam primerov bo vseboval podzakonski predpis.


PRIPOMBE K 59. ČLENU
RTI
– Obvezna akreditacija za TS in SO. – To bo urejeno s podzakonskim predpisom ministra iz druge alineje 62. člena.


PRIPOMBE K 61. ČLENU
GZS
– Roke za obnavljanja znanja določiti v zakonu. – Isto, kot zgoraj!


PRIPOMBE K 62. ČLENU
GZS
– Predlagamo, da se skupine kategorij (3. alineja) rešijo v tem zakonu. – NE! – pripravljavec zakona je upošteval vodilo, da zakon predpisuje osnovne zahteve, podrobnosti pa se urejajo v podzakonskih aktih, izdanih na podlagi tega zakona!

PRIPOMBE K 64. ČLENU (3) odstavek
GZS
– Ali je mišljeno, da evidenca registriranih vozil vsebuje pri podatkih o »tehničnih pregledih« vse meritve? DA!


PRIPOMBE K 65. ČLENU
REDARSTVO
– Uvrstitev v besedilo pojma »občinsko redarstvo«, ki pomeni v skladu z Zakonom o občinskem redarstvu tudi mestno in medobčinsko redarstvo, kot organ nadzora - prekrškovnega organa. – NE! – To mora biti urejeno v Zakonu o občinskem redarstvu!.


PRIPOMBE K 68. ČLENU
RTI
– Inšpekcija naj izloča nehomologirane dele pri trgovcih. – NE! – Zakon prepoveduje in sankcionira samo vgradnjo nehomologiranih delov na vozilo (44. člen), ne pa njihove prodaje, zato prometni inšpektorat nima pooblastila za nadzor blaga pri trgovcih!


PRIPOMBE K 76. ČLENU:
GZS-PTS
– prepovedati popravilo in nadaljnjo uporabo totalk; – NE! – predlog je trenutno tehnično neizvedljiv in je diskriminatoren do lastnikov vozil, registriranih v Sloveniji.


PRIPOMBE K 81. ČLENU
GZS
– Predlagamo, da se besedilu poleg obveznosti dodajo tudi pogoji iz Uredbe 715/2007 (NE - ti pogoji so navedeni v posamezni uredbi oziroma tehnični specifikaciji za vozila!), predvsem da niso podatki brezplačni. – UPOŠTEVANO!


PRIPOMBE K 83. ČLENU (4) odstavek
GZS
– Črta se v celoti, saj gre za nekonsistentnost ter administrativno všečnost brez strokovne podlage in nadomesti z:
»Vozila, ki imajo veljavno določen rok naslednjega tehničnega pregleda opravijo ta pregled v roku ne glede na določbe 51. člena. – Besedilo je spremenjeno!

V prehodnih določbah se določi, da morajo vozila, ki so že registrirana v RS, opraviti prvi naslednji tehnični pregled po uveljavitvi zakona na podlagi določil doslej veljavne zakonodaje. S tem bi tudi izničili pripombe in pravno nekonsistentost. – NE ! – vsebinsko je osnovna ideja upoštevana v 3. odstavku tega člena in v prejšnji pripombi, taka določba pa bi omogočila, da vsa vozila kategorije N₁, še štiri leta opravljajo prvi tehnični pregled šele po štirih letih.


PRIPOMBE K 84. ČLENU (2) odstavek
GZS
– Predlagamo, da se drugi stavek nadomesti z novim, ki se glasi:
»Spremenjeni pogoji glede prostorov in izobrazbe za strokovne delavce ne veljajo za prostore in delavce, ki so izpolnjevali veljavne predpise pred sprejetjem tega zakona.« – UPOŠTEVANO!

4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET
– sredstva so zagotovljena v sprejetem državnem proračunu v okviru naslednjih proračunskih postavk …………………………………………..,
– sredstva bodo zagotovljena s prerazporeditvijo v okviru sprejetega državnega proračuna iz postavke ……………………… na postavko ……………..,
– sredstva bodo zagotovljena z rebalansom oziroma spremembami državnega proračuna.

5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih je povzet po publikaciji: »The Vehicle Chain in Europe«, ki vsebuje pregled organizacij in njihovih postopkov na področju motornih vozil (z vključeno povezavo s področjem voznikov) in ki jo je leta 2006 izdala nizozemska agencija RDW - Center za tehnologijo vozil in informacijske storitve. Prikaz je sestavljen iz dveh glavnih delov. V prvem delu vsebuje splošen pregled stanja v 18 evropskih državah (v veliki večini članic EU), v drugem delu pa so podrobneje predstavljene pravne in institucionalne ureditve na Nizozemskem, na Švedskem, v Latviji in v Avstriji.

V tretjem delu je podan prikaz prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU.

5.1 Ureditev v članicah Evropske unije

5.1.1. Postopki in organizacije

Postopki, povezani z vozili (»avtomobilska veriga«)
Kot rdeča nit načina dela je uveden koncept verige postopkov, povezanih z vozili - »avtomobilske verige«. Po mnenju avtorjev raziskave »veriga postopkov povezanih z vozili« predstavlja ustrezen način strukturiranja poročanja in omogoča primerjavo različnih sistemov, ki obstajajo v državah, ki so predmet raziskave.


***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***



Slika 2: Povezave življenjskega cikla vozila od proizvodnje do razgradnje - »avtomobilska veriga«


Glavni člen te verige je registracija vozila. V to področje so vključene vse dejavnosti povezane z registracijo vozil, še zlasti pa administrativne naloge, potrebne za izvajanje pravic in obveznosti lastnika vozila, ko le ta želi uporabljati vozilo v cestnem prometu. Konkretno to pomeni izvajanje nalog glede:

– izdajanja registrskih tablic in prometnih dovoljenj za vozila;

– postopkov v primeru različnih sprememb;

– dokumentov o vozilu;

– centralnega registra podatkov in s tem povezanega dostopa tretjih oseb do informacij.

Obdavčenje, zavarovanje in tehnični pregledi vključujejo dejavnosti, povezane z zakonskimi zahtevami za vozila, ki služijo kot osnova za registracijo.

Povezava z nadzorom vključuje dejavnosti ugotavljanja in kontrole izvajanja zahtev za vozila. Ugotavljanje skladnosti vključuje področje ES harmoniziranih, kakor tudi nacionalnih homologacij in posamičnih odobritev. Pod rubriko Drugo spadajo dejavnosti, ki jih opravljajo organizacije pristojne za registracijo, ki ne spadajo v katero izmed zgoraj navedenih skupin.

Vključene države

Slika 3: Število prebivalcev in število vozil v določenih državah (samo 16 držav)

Organizacije za registracijo vozil^(*)

Kot že navedeno, je področje registracije centralno in ključno v verigi postopkov, povezanih z vozili. Zato so bile obiskane tiste organizacije, ki opravljajo dejavnosti v zvezi z registracijo. Izjeme pri tem so Italija in federalno urejene države kot so Nemčija, Francija, Švica in Avstrija, ki nimajo ene centralne organizacije za izdajo dovoljenj. V Italiji obstaja centralna organizacija za izdajo dovoljenj, vendar so dejavnosti deljene med Ministrstvo za promet in v ta namen zakonsko imenovano interesno organizacijo. V teh primerih so bile upoštevane organizacije, pristojne za posamezne naloge v povezavi z izdajo dovoljenj.
______________________________

^(*) V besedilu zakona se sicer uporablja izraz »registracijski organ«, ker s tem pojmom opredeljuje zgolj inštitucije, ki opravijo registracijo vozila. V tej obrazložitvi je uporabljen izraz »organizacija za registracijo«, ker zajema širši obseg opravil, ki se izvajajo v teh organizacijah v posameznih državah.

Slika 4: Seznam organizacij v posamezni državi, njihov status in spletne strani


Npr. v Nemčiji izvaja dejavnosti registracije vozil 16 zveznih dežel. Kot organizacija za registracijo je bila izbrana vladna služba, imenovana Kraftfahrt-Bundesamt (KBA) ki vodi in opravlja dejavnosti, povezane s centralnimi registracijami.

V Franciji je v izvajanje dejavnosti registracije vozil vključenih približno sto oddelkov. Za politiko, nadzor in zakonodajo pa je pristojno Ministrstvo za promet, ki pa ne opravlja izvajalskih dejavnosti.

V Švici se izvaja registracijska dejavnost v 24 kantonih. V tej raziskavi je bil kot organizacija za registracijo upoštevan Zvezni urad za ceste (ASTRA), ki je del Ministrstva za okolje, promet, energijo in komunikacijo ter je pristojen za politiko, zakonodajo in centralne registracije.

V Avstriji pa opravljajo pomemben del registracijske dejavnosti zavarovalnice.

Vsaka država ima svoj način razumevanja ustrezne organizacije postopkov, povezanih z vozili. V nekaterih državah izvajajo organizacije za registracijo ključne naloge povezane z obdavčenjem vozil in zavarovanjem, medtem ko v drugih državah te organizacije izvajajo tudi posamične odobritve vozil in homologacije. Večina organizacij, pristojnih za registracijo, igra ključno vlogo tudi v verigi postopkov, povezanih z vozniškimi dovoljenji, medtem ko manjšina ne. V poročilih po posameznih državah so informacije o postopku registracije podane zelo podrobno. Zaradi različne stopnje vpletenosti organizacij za registracijo v druge postopke, povezane z vozili in vozniškimi dovoljenji, informacije o drugih področjih niso vedno tako podrobne. Kljub temu niso izločene zanimive informacije o drugih področjih, ki so bile zbrane na obisku v posameznih državah.

5.1.2. Ugotovitve
V tem poglavju je podana ocena ugotovljenega stanja v različnih državah. Za razliko od poročil za posamezne države, ki so primarno seznami področij z dejanskim opisom stanja, to poglavje vsebuje tudi interpretacije, ki so kot take odprte narave. Medtem ko poročila za posamezne države opisujejo področja neodvisno drug od drugega, to poglavje skuša prikazati kontekst zanje s podajanjem splošnih in objektivnih primerjav za določena področja.

Prvi del je splošne narave, drugi deli pa bolj podrobno opisujejo zadeve, povezane z »avtomobilsko verigo«.

5.1.2.1 Ozadje

Centralni register prebivalstva
Pomemben vidik, kar zadeva registracijo, je obstoj registra prebivalcev v posameznih državah. Take vrste register lahko zelo pripomore k posodabljanju osebnih podatkov (imena in naslovi) v centralnih registrih vozil in vozniških dovoljenj. To velja za Belgijo, Švedsko, Norveško, Luksemburg in Finsko, medtem ko ima Nizozemska, ki nima centralnega registra prebivalstva, lokalno omrežje baz podatkov, ki ima enako vlogo. Večje države, kot so Nemčija, Velika Britanija in Francija centralnega registra prebivalstva nimajo. V teh državah lastniki registriranih vozil sami posodabljajo svoje osebne podatke (imena in naslove) v registru vozil in so zakonsko zavezani k predložitvi sprememb raznim agencijam.

Znotraj nacionalnih sistemov vozil je prisotnost ali odsotnost vloge centralnega registra prebivalstva zelo opazna. V državah, kjer je register vozil v povezavi s centralnim registrom prebivalstva, register vozil igra veliko vlogo le pri izvajanju različnih zakonskih zahtev v povezavi z vozili. V državah, kjer centralni register prebivalstva ne obstaja, se za posodabljanje osebnih podatkov (imen in naslovov) uporabljajo zahteve povezane z vozili, kot je plačevanje davka.

Naloge, ki jih opravlja organizacija za registracijo
Organizacije za registracijo se zelo razlikujejo po svoji vpletenosti v druga področja v verigi postopkov, povezanih z vozili in vozniškimi dovoljenji. Vsaka država ima svoje stališče do tega, kako naj bi bile organizirane naloge registracije, administrativne naloge in tehnične naloge glede vozil. Zaradi tega bi se lahko reklo, da enotna oblika organizacije za registracijo ne obstaja.


***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***



Slika 5: Seznam področij pri »avtomobilski verigi« in pri voznikih, pri katerih organizacije za registracijo v različnih državah igrajo ključno vlogo.

Organizacija informacijske tehnologije (IT)

Zanimiva je tudi organizacija sistemov IT, kar zadeva registracijske in informacijske funkcije organizacije za registracijo. V večini držav so naloge, ki jih opravljajo IT sistemi sestavni del organizacij za registracijo. To velja tako za upravljanje in uporabo strojne in programske opreme kot tudi za realizacijo IT projektov. Razen Nemčije se ti projekti običajno izvajajo z najemom zunanjih sodelavcev ali s sklepanjem pogodb z drugimi. Velika Britanija in Finska sta pristojnost za vzdrževanje celotnega sistema IT predala privatnemu podjetju. V Belgiji, Franciji, Sloveniji in Irski, kjer je organizacija za registracijo ločen vladni organ, je za IT sistem odgovoren drug vladni organ, ponekod znotraj istega ministrstva in včasih celo v drugem ministrstvu.

5.1.2.2 »Avtomobilska veriga«

Ugotavljanje skladnosti vozil
Številne države vstopajo na evropski trg homologacije. Vsaka država ima svoj pristojni homologacijski organ, ki je ponavadi organ, ki hkrati opravlja tudi registracijo. V državah, kjer dejansko izvajajo ES homologacijo, to praviloma opravljajo zasebne organizacije, ki so nadzirane s strani pristojnega organa. Tu Nemčija zavzema vodilno mesto na evropskem trgu, saj je več kot polovica ES homologacijskih dokumentov izdanih v Nemčiji, kjer nalogo preskušanja vozil opravljata dve agenciji, TÜV in DEKRA. Nemčiji sledijo Velika Britanija, Francija in Italija. Nizozemska in Luksemburg pokrivata 4% delež homologacij vsaka. Nizozemska ima tu posebno mesto. Za razliko od drugih držav, je organizacija, ki opravlja registracijo in je obenem tudi homologacijski organ in agencija, ki izvaja tehnične preglede.

Trajna ali periodična registracija?
Značilnosti postopkov, povezanih z vozili v posamezni državi, so v veliki meri odvisne od medsebojne povezanosti posameznih členov verige. V skladu s tem obstajata dve možnosti: trajna registracija in periodična registracija. Prvo od teh lahko najdemo v najbolj skrajni obliki na Nizozemskem, medtem ko je v Veliki Britaniji jasno vzpostavljena periodična registracija. Druge države izvajajo vmesne različice teh dveh sistemov.

Trajna registracija
Na Nizozemskem in tudi v Italiji, kjer se pojavlja enkratna registracija, ima le ta pomembno vlogo pri določanju stanja drugih členov verige. Vsi postopki, povezani z registracijo, so osredotočeni na trajno registracijo vozil od proizvodnje do razgradnje. Ta registracija nato služi kot osnova za vse ostale postopke v verigi postopkov, povezanih z vozili. To na primer pomeni, da se davek avtomatično zahteva na podlagi registriranega lastništva vozila in ne na podlagi dejanske uporabe. Registrirani lastnik vozila je odgovoren za prometne prekrške, ki so bili storjeni s tem vozilom in bo zato prejel vse odločbe. Registracija prav tako služi za preverjanje izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev, ki se nanašajo na vozila, t.j. obvezno zavarovanje in obvezni tehnični pregledi kot tudi kaznovanje v primeru neizpolnjevanja teh določb. Pri registracijskem členu verige ne gre le za jasna pravila prve registracije temveč tudi de-registracije. Obveznosti za izpolnjevanje zakonskih zahtev v zvezi z vozili prenehajo šele potem, ko so bila zabeležena kot razgrajena ali izvožena v skladu s postopki za izvoz vozila. Rezultat skladnosti z evropskimi direktivami je, da si različni sistemi postajajo vse bolj podobni.

Periodična registracija
V sistemu periodične registracije je veliko več povezanosti med različnimi členi. V Veliki Britaniji, Latviji in nekaterih drugih državah morajo lastniki sami periodično (t.j. letno) podaljševati registracijo svojih vozil tako, da plačajo dajatve in predložijo dokaz o zavarovanju. Podatki, pridobljeni na ta način (t.j. spremembe naslova lastnika ali novi podatki o vozilu) so nato uporabljeni za posodobitev registracije vozila. V nasprotju s trajnim sistemom registracije, kjer je registracija vozila začetni postopek, je v tem primeru registracija rezultat predhodno izvedenih dejanj.

V državah, kjer se izvaja periodična registracija, se register vozil ne more uporabljati tako učinkovito za potrditev izpolnjevanja različnih zakonsko določenih pogojev, ki veljajo za vozila. Namesto tega je potrebno več kontrole na cesti. V takih državah so smiselna vizualna sredstva, kot npr. nalepke na registrskih tablicah ali tablice o plačilu davka za vetrobranskim steklom. Za nadzorne organe sta ta dva pokazatelja pomembno sredstvo, ki jim omogočata izvajanje nalog.

Dokumenti
Vse države imajo registre registriranih vozil ali dokumente, ki imajo bolj ali manj pomembno vlogo pri življenjskem ciklu nekega vozila. Zaradi harmonizacije nacionalne zakonodaje z Direktivo 1999/37/ES postajajo tudi dokumenti v vseh državah vedno bolj podobni. V večini držav morajo vozniki v času vožnje te dokumente imeti pri sebi. Kljub temu pa obstajajo države, kjer to ni potrebno, npr. Irska in Švedska. Očitno v teh državah nalepke na registrskih tablicah in tablice o plačilu davka na vetrobranskem steklu omogočajo dovolj podatkov za nadzorne organe, ko voznike ustavljajo na cesti.

Praviloma so dokumenti o vozilu dokumenti s podatki o vozilu in njegovem trenutnem lastniku. Izdani so, ko je vozilo prvič dano na trg in se na novo izdajo vsakič, ko pride do spremembe. Izjema je le Italija, kjer se namesto novega dokumenta izda nalepka, ki jo je potrebno namestiti na izvirni dokument in z njo prekriti stare podatke. Do oktobra 2005 je drugo izjemo predstavljal nemški registracijski dokument znan kot "Fahrzeugbrief". Gre za »zgodovinski« dokument, izdan ob prvi registraciji, na katerega se vpisujejo vse spremembe glede vozila ali lastnika vozila. Tako dokument ves čas vsebuje vse podatke glede vozila in imena in naslove vseh predhodnih in zdajšnjega lastnika – kar je presenetljivo, še zlasti za državo, ki tako zelo spoštuje zaščito osebnih podatkov. Čeprav je ta dokument v lasti trenutnega lastnika vozila, ima v primeru, ko kupi rabljeno vozilo vpogled v vse predhodne lastnike tega vozila. "Fahrzeugbrief", izdan po 1. oktobru 2005 vsebuje najpomembnejše tehnične podatke in podatke o lastniku ali največ o zadnjih dveh lastnikih vozila.

Od leta 2004 EU dovoljuje uporabo pametnih kartic za registracijske dokumente. Uporaba pametnih kartic v nobeni državi članici ni bila predvidena do leta 2006.

Podatki iz registrov
V Nemčiji javnost redko zaprosi za podatke iz centralnih registrov. To je zaradi vozniškega dokumenta, ki se lahko uporablja za pridobitev vseh vrst podatkov med prenosom lastništva, ki zadevajo vozila (glej točko »Dokumenti«). V drugih državah pa so bili zaradi velikega števila prošenj za podatke vzpostavljene internetne baze, SMS-i in klicni centri.

Podatki, ki se nanašajo na vozila so na splošno brezplačni, kar pa ne velja za osebne podatke. V večini držav je potrebno navesti razlog »nujne potrebe« ali utemeljen razlog za pridobitev osebnih podatkov. Običajni postopek na Nizozemskem je pridobitev dovoljenja lastnika pred posredovanjem takšnih podatkov. To pomeni, da se tudi tu osebni podatki redko posredujejo javnosti.

Situacija pa je precej drugačna v skandinavskih državah, kjer je veliko manj zakonodaje glede zaščite osebnih podatkov. Na Švedskem, na primer, se ljudje ravnajo po načelu da vse, kar pripada državi, pripada tudi državljanu oziroma javnosti. Tu je »pravica do javnega dostopa« temelj zakonodaje. Vsi imajo dostop do podatkov o vozilih, lastnikih, plačanih zneskih davka itd. V teh državah je sistem registracije veliko bolj kot kjerkoli drugje osnovan na družbeni kontroli in zaupanju. Za razliko od držav kot je Nizozemska, je v teh državah veliko manjša tendenca po kršenju bodisi plačevanja davka bodisi drugih zahtev, ki veljajo za vozila. To ni le zato, ker bi bil tak prekršek takoj očiten vsakomur, temveč tudi zato, ker bi to storilcu praktično onemogočalo prodajo svojega vozila. V državi kot je Nizozemska mora država vložiti veliko več truda v pravila in postopke, da zagotovi izpolnjevanje zahtev, povezanih z vozili – dejstvo, ki je očitno posledica poskusov izognitve predpisom, kar povzroči pisanje novih.

Zatorej ni presenetljivo, da so skandinavske države zagotovile dostop registra vozil javnosti z modernejšimi sredstvi kot sta internet ali klicni center. Na Finskem lahko kdorkoli, ki ima mobilni telefon pošlje SMS sporočilo in zaprosi za podatke iz registra vozil,

Registrske oznake
Preseneča raznolikost sistemov označevanja registrskih tablic. Veliko držav uporablja sistem označevanja, vezan na vozilo, kjer ima vozilo načeloma le eno registrsko oznako v celotnem življenjskem ciklu. Na Nizozemskem so te oznake izdane tudi zaporedno, tako da je mogoče ugotoviti približno starost avtomobila. Na ta način si ljudje lažje zapomnijo registrske številke, kar pogosto pomaga pri reševanju prekrškov in identifikaciji lastnikov vozil, ki so vpleteni v prometno nesrečo. Druge države kot sta Finska in Švedska sta razvili kombinacijo treh črk in treh številk – drugi sistem, ki povečuje možnost, da si ljudje zapomnijo številko registrske tablice.

V zvezno urejenih državah je sistem označevanja registrskih tablic vezan tudi na regijo, tako da je iz registrske tablice razvidno od kod prihaja vozilo. Rezultat je vedno veliko administrativnega dela in relativno visoki stroški, ko se oseba iz Francije želi preseliti iz enega v drugi departma. V teh primerih ni druge izbire kot zaprositi za nove registrske tablice na predstojništvu tistega departmaja (vladni departma je pravi naslov tudi za dvig vozniškega dovoljenja). Podobno situacijo lahko srečamo v Nemčiji, Švici in Avstriji.
Sedanje stanje v teh državah je, da se ljudje navadno zlahka spomnijo številke registrske tablice zaradi regionalne oznake. To je tudi razlog, zaradi katerega je Velika Britanija uvedla regionalne oznake za svoje registrske tablice v letu 2001. V tem primeru vozilo obdrži izvirno številko tablice z regionalno oznako, ki se enostavno doda. Na zahtevo javnosti je Italija, ki je pred kratkim ukinila regionalne oznake na registrskih tablicah, kasneje le-te znova uvedla s tem, da se izdajo na željo lastnika eno leto po prvi registraciji.

Prav tako obstajajo države, kjer je številka registrske tablice vezana na lastnika ali uporabnika vozila. Taka sta primera Belgije in Švice. Ko oseba registrira vozilo v Belgiji, navede ali že ima številko (in s tem tudi registrske tablice). Če te nima, dobi novo številko in eno zadnjo tablico. Sprednjo tablico mora kupiti sama. Ko vozilo proda, prenese tablice na naslednje vozilo. V tem sistemu se lahko uporabi enake tablice za več vozil v obdobju več deset let. Zaradi tega je čitljivost tablic v Belgiji včasih zelo otežena; za izboljšanje stanja so trenutno v pripravi nove zahteve in pravila.

V Švici in Avstriji se lahko uporablja celo ena registrska tablica za več kot eno vozilo. Razlog za to je, da strožje regulirano izdajanje prvega para tablic zagotavlja, da je lahko na cesti naenkrat le eno samo vozilo.

Registrske tablice
Izdaja registrskih tablic poteka v večini držav po Evropi na bolj poenoten način kot pred nekaj leti. Skoraj vse države, uporabljajo bolj ali manj enak sistem kontrolirane izdaje registrskih tablic. V mnogih državah lahko lastniki vozila do določene mere vplivajo na vsebino registrske tablice, izdane za njihovo vozilo. V nekaterih državah je potrebno plačati precejšnjo vsoto za zasebne registrske tablice z lastno oznako.

Velika Britanija gre najdlje v komercializaciji pri izdaji registrskih tablic. Kot Nizozemska ima Velika Britanija prav tako sistem registrskih tablic, vezanih na vozila. Za 80 britanskih funtov pa pristojni organi izjemoma dovolijo lastniku, da registrske tablice prenese na naslednje vozilo. Ljudje za to ponavadi zaprosijo, če jim je določena kombinacija na registrski tablici posebno všeč ali če so že kupili registrske tablice z želeno oznako. Take tablice je mogoče kupiti na DVLA pod pogojem, da je številka še vedno na voljo in upošteva predpisano kombinacijo ene črke, ene ali dveh številk in največ treh črk. Taka registrska tablica stane 250 funtov ali celo več, kar je odvisno od želene kombinacije.

Najbolj iskane (in drage) registrske tablice so brez dvoma predhodno izdane »klasične« registrske tablice, ki naj bi bile »brezčasne«. Nekateri jih kupujejo kot investicijo, da jih lahko kasneje prodajo na dražbi za veliko višjo ceno. Na ta način je bilo kupljenih približno 4% registrskih tablic.

Obvezno zavarovanje in tehnični pregledi
Vse države imajo zahteve glede zavarovanja in tehničnih pregledov. Kar preseneča, je velika raznolikost pri izvajanju in metodah uveljavljanja.

Obvezno zavarovanje
Razen Francije in Nizozemske vse ostale države pred registracijo vozila zahtevajo predložitev dokaza o zavarovanju. Večinoma je to vpisano na izdanem dokumentu, vse bolj pa se uveljavlja avtomatska povezava z registri zavarovalnic. V nekaterih državah so razvili tudi centralni register zavarovalnih polic vseh zavarovalnic.

V nekaterih državah se dokazilo o zavarovanju zahteva le med postopkom registracije. V določenih državah, kot sta Velika Britanija ali Irska, pa mora biti dokazilo o zavarovanju predloženo vsako leto po plačilu davka. Na Švedskem prekinitev zavarovalne police ni dovoljena potem, ko je izdano dovoljenje. Če pride do tega, mora zavarovalnica o tem poročati, lastnik pa plačati kazen za vsak dan, ko je v prekršku oziroma njegovo vozilo ni zavarovano.

V Franciji je izvajanje obveznega zavarovanja ločeno od registracije. Kot dokaz, da je vozilo zavarovano je na vetrobransko steklo tega vozila nameščena nalepka, voznik pa mora imeti vedno pri sebi dokazilo o zavarovanju. Na Nizozemskem morajo zavarovalnice po zakonu sporočiti vse zavarovalne police in njihove spremembe v roku štirih tednov v centralni register. Z računalniškimi sredstvi križanja podatkov v registru se izsledijo nezavarovana vozila in lastniki so ustrezno kaznovani. To sta dva popolnoma različna sistema z bistveno razliko v metodah uveljavljanja. V Franciji tako kot v drugih državah je več poudarka na vlogi policista na ulici, medtem ko je v državi kot je Nizozemska večji poudarek na osebju v pisarnah.

Obvezni tehnični pregled
Obvezni tehnični pregled je drugi vidik, ki se prav tako močno razlikuje od države do države. Predvsem obstaja velika raznolikost pri periodičnem izvajanju tehničnega pregleda. V nekaterih državah je tehnični pregled obvezen po treh letih in nato vsako leto. V drugih je obvezen pregled po štirih letih in nato vsaki dve leti ali pa prvi pregled po treh letih in nato vsako leto. V Latviji je tehnični pregled obvezen celo vsako leto.

V večini primerov tehnične preglede izvajajo subjekti, ki se prvenstveno ukvarjajo z vzdrževanjem vozil (v nadaljnjem besedilu: delavnica), razen Švedske in Švice, ki sta pri tem izjemi. V Švici je potrebno vozilo peljati v posebne centre za tehnične preglede, ki jih upravljajo kantonske službe za promet; na Švedskem pa tehnične preglede izvaja 172 delavnic, ki so v lasti AB Svensk Bilprovning, podjetju, ki je delno v lasti države.

Trenutno obstajajo trije različni modeli periodičnih tehničnih pregledov. Klasificiramo jih lahko kot neodvisni, integrirani in pol-javni. V neodvisnem modelu morajo podjetja izpolnjevati stroga pravila in zahteve. Kvaliteta podjetij se preverja z notranjimi inšpekcijami in podjetja morajo izmenjevati te informacije drugo z drugim. V nemškem modelu gre za strogo ločevanje komercialnih dejavnosti in tehničnih pregledov. V Franciji in Belgiji pa je tem podjetjem popolnoma prepovedano izvajati druge komercialne dejavnosti.

V integriranem modelu je vstop na tržišče manj strog. Zato obstaja pozorno spremljanje in nadzor pregledanih vozil. Ta naloga je običajno podeljena izvršilnim agencijam, ki izvajajo naključna preverjanja. Podjetja, ki izvajajo inšpekcije lahko opravljajo komercialne dejavnosti. Ta model je uveljavljen v Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem.

V pol-javnem modelu pa je celoten sistem tehničnih pregledov v rokah vladnih organov. Tak sistem uporabljata v Evropi Švedska in Švica. Kot argument navajajo, da je tehnični pregled preveč občutljivo področje za zasebni sektor.

Evropski svet je odločil, da trenutno ne bo posredoval za večjo medsebojno usklajenost na področju tehničnih pregledov.

5.1.2.3 Prihodnji razvoj
Vse države se soočajo z evropskimi direktivami, ki jih je ali jih bo treba implementirati. Mednje spadajo na primer direktive o digitalnih tahografih in usklajenosti registracijskih dokumentov za vozila. Prav tako so za Evropo zelo pomembni tudi boj proti kriminalu z vozili in prekrški. Zato se organizacije za registracijo vse bolj zanimajo za mednarodno izmenjavo informacij. Zakaj bi bili kršitelji prometa kaznovani le v svoji državi? Na tem področju je vse več pobud, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Kar imajo vse države skupno pri prihodnosti je razvoj na področju e-uprave. E-uprava bi morala strankam zagotavljati hiter in učinkovit dostop do želenih informacij. V več državah strokovnjaki že razmišljajo o ali pripravljajo povezavo registrov preko modernih sredstev in ponujajo vse vrste dostopa. Skandinavske države, Italija in Islandija so naredile že velik korak v smeri zagotavljanja podatkov javnosti. Zaradi zakonov o varstvu zasebnih podatkov so države kot so Francija, Nemčija in Nizozemska bolj zadržane pri zagotavljanju podatkov javnosti. Na splošno se poskuša najti sredstva elektronskega identificiranja.

Vsaka država ima svoje cilje. Nemčija izboljšuje centralne registre, zlasti register vozniških dovoljenj. Velika Britanija razmišlja o prehodu na sistem trajnega izdajanja dovoljenj, medtem ko Finska, Italija in Nizozemska nameščajo popolnoma nove informacijske sisteme in začenjajo z uporabo elektronskih storitev. Organizacije za registracijske praviloma veliko investirajo v informacijsko tehnologijo. V bližnji prihodnosti se bo ta proces nadaljeval vse dokler bo to pomenilo izboljšanje proizvodov in bodo stranke zahtevale hitrejše in bolj dostopne storitve. Čeprav se glede investicij odloča na nacionalni ravni, obstaja velik interes glede meddržavnih strategij.

5.1.2.4 Zaključek
Najpomembnejši sklep te raziskave je, da vsaka organizacija za registracijo dela na svoj način in v skladu s svojimi pristojnostmi kot tudi v skladu z značilnostmi političnega in širšega družbenega okolja. Zadnja dva elementa sta še posebej pomembna pri določanju politike in izvajanju nalog povezanih z registracijo in drugimi povezavami z »avtomobilsko verigo« in z vozniškimi dovoljenji. Kljub temu pa obstajajo tudi drugi faktorji praktične narave, ki so pri določanju končnega izvajanja prav tako pomembni.

Kakorkoli so pristopi in načini dela različni, še vedno obstaja veliko podobnosti, čeprav so lahko omejene na eno samo stvar: registracijo. Kar zadeva bližnjo prihodnost, se prav tako soočamo s spremembami, ki jih večina od nas še ni sprejela.

5.2 Pregled stanja v nekaterih državah

5.2.1 Nizozemska

5.2.1.1 Organizacija za registracijo vozil
Naziv: RDW, odobritve vozil in posredovanje informacij
Vrsta organizacije: agencija
Število zaposlenih: 1.415
Promet: 134 mio eurov

Naloge v »avtomobilski verigi«:
Registracija, zavarovanje, nadzor, ugotavljanje skladnosti vozil, tehnični pregledi in izdaja dovoljenj za izredne cestne prevoze.

Naloge v »verigi vozniških dovoljenj«:
Registracija vozniških dovoljenj in priznanje tujih vozniških dovoljenj.

5.2.1.2. »Avtomobilska veriga«
RDW ima širok obseg nalog v »avtomobilski verigi«. Tabela prikazuje povzetek porazdelitve teh nalog.




5.2.1.2.1 Registracija vozil

Nizozemska ima sistem registracije, ki je dosledno vezan na vozilo. Osnovno načelo je neprekinjena registracija, kar pomeni, da mora biti vozilo v registracijskem sistemu brez prekinitev od začetka (dajanje na trg) do konca (razgradnja ali izvoz).

Bistvo nizozemskega sistema je »lastniški« princip. To pomeni, da so vse obveznosti v zvezi z vozilom glede davkov, tehničnih pregledov in zavarovanja vezane na lastništvo vozila in ne na njegovo uporabo. Zato predstavlja registracija vozila na Nizozemskem osnovo za vse obveznosti v zvezi z vozilom.

Registrirana morajo biti vsa osebna vozila, gospodarska vozila, motorna kolesa in priklopna vozila preko 750 kg. Trenutno je 10,5 milijona registriranih motornih vozil (NL ima 17 milijonov prebivalcev).

Dokumenti
Registracija vozila temelji na treh registracijskih dokumentih. I-A del dokumenta vključuje tehnične podatke in se izda ob prvi registraciji vozila ter ob spremembah, kadar se podatki o vozilu spremenijo. I-B del dokumenta vsebuje podatke o uporabniku vozila in se izda, kadar se vozilo registrira (n.pr. na novega lastnika). II del dokumenta vsebuje podatke o prenosu lastništva; izda se lastniku/uporabniku ob prvi registraciji. V primeru prenosa lastništva služi kot dokaz lastništva. Dokumenti ne kažejo zgodovine vozila, ko se podatki spremenijo, se izda nov dokument.

Prva registracija
RDW registrira letno približno 700.000 novih vozil letno. Vsak dan pooblaščeni prodajalci prijavijo na RDW približno 3.500 novih vozil z evropsko ali nacionalno homologacijo. Za ta vozila se določi registrska številka še isti dan in RDW pošlje I-A del registracijskega dokumenta za ta vozila uvozniku.

V primeru posamičnega uvoza ali samogradnje vozila, RDW preveri vozilo v enem svojih centrov za preverjanje vozil (20). RDW nato centralno določi registrsko številko, pripravi dokumente in jih razpošlje. Če uvoženo vozilo ni starejše od 3 let, prihaja iz ene od držav članic EU in ima zahtevane dokumente, je obvezna le identifikacija in omejen tehnični pregled.

Spremembe lastništva
Vsak dan se v registru vozil zabeleži približno 25.000 sprememb, vključno z 20.000 spremembami lastništva. Spremembe lastništva se vnesejo v register vozil na enem od 800 poštnih uradov ali pri enem od 2.500 za to pooblaščenih prodajalcev. Ti prodajalci so povezani s pooblaščenimi organizacijami, ki imajo povezavo z registrom vozil na RDW. Novi lastnik vozila ali prodajalec vozil, ki deluje po njegovem pooblastilu, predloži I-B del registracijskega dokumenta in dokument o prenosu lastništva ter dokaz o identiteti z veljavnim vozniškim dovoljenjem ali potnim listom. Postopek prenosa lastništva se opravi računalniško, on-line in vnese v realnem času v RDW register vozil. Vozniško dovoljenje se preveri on-line, enako tudi dokumenti vozila. Istočasno se v registru vozil preverijo morebitne nepravilnosti v zvezi z vozilom, n.pr. kraja vozila. Če je vse v redu se vozilo registrira na ime novega lastnika. Na poštnem uradu se natisne novi I-B del registracijskega dokumenta s podatki o novem lastniku.

O vozilih, ki se predajo pooblaščenemu prodajalcu ali delavnici v njihovo zalogo (za nadaljnjo prodajo), je treba po elektronski poti obvestiti RDW. V teh primerih obveznosti v zvezi z vozili začasno mirujejo. Potencialni kupci teh vozil oziroma osebje lahko vozi ta vozila samo, če so opremljena z zeleno trgovsko registrsko tablico. Inšpektorji RDW stalno opravljajo naključna preverjanja izpolnjevanja teh določb.

Lastnik vozila sporoča vse spremembe oziroma predelave na vozilu neposredno RDW. Odvisno od teh sprememb RDW pregleda vozilo in prilagodi podatke v registru vozil. V tem primeru dobi lastnik vozila nov I-A del registracijskega dokumenta z noveliranimi podatki o vozilu.

Mirovanje obveznosti
Načeloma nizozemski sistem temelji na lastništvu vozila. To pomeni, da mora lastnik vozila izpolnjevati vse obveznosti v zvezi z vozilom ne glede na to ali vozilo uporablja ali pa ne. Lastnik lahko zaprosi za mirovanje obveznosti za dobo do največ enega leta. Seveda pa v tem obdobju vozila ne sme uporabljati na javnih cestah. To mirovanje obveznosti se uredi na poštnem uradu. V registru vozil se zabeleži, da za tako vozilo vse obveznosti mirujejo. Opomba o tem se vnese v II. del registracijskega dokumenta, ki vsebuje podatke o vozilu. Povprečna cena take transakcije je 68 eurov.

Skladnost s predpisi o neuporabi vozil, za katera obveznosti mirujejo, preverja davčni oddelek ministrstva za finance.

Odjava vozil
Približno 600.000 vozil se letno odstrani iz registra vozil. Lastnik vozila mora odjaviti svoje vozilo. Če tega ne stori, ostane odgovoren za vse obveznosti. Na tak način se vzdržuje ažurnost registra vozil .
Do odjave lahko pride zaradi izvoza vozila v drugo državo ali zaradi razgradnje. V primeru izvoza mora lastnik sporočiti RDW, da je vozilo izvoženo. Dokumenti vozila se ustrezno žigosajo. V primeru razgradnje vozila mora lastnik vozilo dostaviti na eno od podjetij, ki jih je RDW pooblastil za razgradnjo. To podjetje po elektronski poti obvesti RDW o razgradnji. Lastnik potem dobi zagotovilo o prenehanju odgovornosti za vozilo.

Registrske oznake in registrske tablice
Registrska oznaka je sestavljena iz treh skupin s po dvema znakoma (črka ali številka). Oznake temeljijo na kategoriji vozila: n.pr. tovorna vozila imajo na začetku črko V ali B, motocikli črko M. RDW dodeljuje te oznake po naraščajočem vrstnem redu tako, da približno označujejo tudi starost vozila. Vojaška vozila imajo svoj sistem označevanja, kot tudi diplomatska vozila in vozila kraljeve družine. Registrska oznaka je strogo vezana na vozilo. Ni mogoče nabaviti osebne registrske oznake. Glede na namen uporabe vozila oziroma glede na kategorijo so registrske tablice različnih barv.

Zaradi preprečevanja zlorab je izdaja in zbiranje registrskih tablic dosledno predpisano. Tako je izdelava in prodaja registrskih tablic s strani zasebnih podjetij strogo nadzorovana in samo posebej pooblaščena podjetja lahko izdajo največ dve registrski tablici za eno vozilo.

Register vozil
Vsi podatki o vozilih in njihovih uporabnikih (ne lastnikih) so zabeleženi v registru vozil pri RDW. V tem registru so tudi podatki o ukradenih vozilih.

Register vozil predstavlja osnovo za obdavčenje vozil. RDW dnevno sporoča vse ustrezne spremembe na ministrstvo za finance, ki je pristojno za odmero in pobiranje davkov. To ministrstvo vodi ločen register vozil v zvezi z davki.

RDW zagotavlja informacije drugim javnim organom zastonj, drugim zainteresiranim strankam pa proti plačilu. Zagotavljanje informacij je omejeno s predpisi o zaščiti podatkov. Če privatna stranka zahteva podatke o uporabniku vozila, RDW najprej prosi uporabnika vozila za dovoljenje za posredovanje podatkov. RDW ima svoj klicni center, ki dnevno posreduje približno 3.500 informacij po telefonu.

5.2.1.2.2 Davki

Enkratni davek
Davek na osebna vozila in motorna kolesa predstavlja neko vrsto »davka na luksuz«, ki se plača enkrat, ko lastnik nabavi novo vozilo pri prodajalcu ali ko uvozi vozilo. Za nova vozila predstavlja ta davek okoli 30 % cene vozila ob zamenjavi staro za novo.

Periodični davek
To je davek na vozilo, tako imenovani »lastniški« davek, ki se plačuje mesečno, četrtletno ali letno. Davek je vezan na lastništvo vozila in ne na njegovo uporabo.

Ta davek odmerja in pobira oddelek za davke pri ministrstvu za finance. RDW sporoča oddelku za davke vse spremembe v registru vozil. To pomeni okoli 26.000 sprememb dnevno. Lastnik vozila je obdavčen samodejno takoj, ko je v registru vozil zabeležena registrska oznaka vozila na njegovo ime.

Pristojbina za registracijo
Na Nizozemskem ni posebne pristojbine za registracijo vozila, plačati je treba samo dokumente. (Za I-A del registracijskega dokumenta 37 eurov in za I-B del 10,25 eurov).


5.2.1.2.3 Zavarovanje

Obveznost zavarovanja odgovornosti je vezana na lastništvo vozila. To se ne preverja vnaprej pri registraciji vozila na poštnem uradu ali pri enem od centrov za preverjanje vozil. Po nizozemskem zakonu so zavarovalnice dolžne posredovati RDW vse podatke o zavarovalnih policah in vseh prenehanjih zavarovanja, ker RDW vodi centralni register zavarovanih vozil. RDW preverja ali je vozilo zavarovano z navzkrižnim primerjanjem registrov.

5.2.1.2.4 Nadzor

Ugotavljanje kršiteljev predpisov o zavarovanju in tehničnih pregledih vozil je na prvi stopnji naloga RDW. Zato redno primerja podatke o vozilih in njihovih uporabnikih v registru vozil s podatki o zavarovanju in opravljenih tehničnih pregledih. Če je vozilo registrirano, vendar ni pravilno zavarovano oziroma ni bil opravljen tehnični pregled, RDW pošlje uporabniku poziv za ureditev stanja, ki vključuje že določeno globo. Če uporabnik vozila ne reagira, RDW preda zadevo ministrstvu za pravosodje.

Za izterjavo davčnih obveznosti je odgovorno ministrstvo za finance. Za ugotavljanje vozil v prometu, ki so prijavljena kot vozila za katera obveznosti mirujejo ali kot vozila na zalogi pri prodajalcu se opravlja naključna kontrola prometa na cesti.

5.2.1.2.5 Homologacija

RDW je homologacijski organ na Nizozemskem. Pristojen je tudi za posamično odobritev vozil. Poseduje tudi lastne preskusne laboratorije.

5.2.1.2.6 Tehnični pregledi

Tehnični pregled osebnih vozil je obvezen po treh letih od prve registracije in nato vsako leto. Gospodarska vozila in priklopna vozila preko 3.500 kg morajo biti pregledana letno. Preglede opravlja okoli 9.000 zasebnih delavnic, ki jih je v ta namen akreditiral RDW. RDW nadzira delo teh delavnic, tudi s pomočjo naključnih preverjanj. RDW ponovno pregleda 3 % vseh pregledanih vozil, ki so že bila pregledana v pooblaščenih delavnicah.

Tehnične preglede avtobusov in vozil za prevoz nevarnega blaga opravlja izključno RDW.

5.2.1.2.7 Drugo

RDW ima poseben oddelek, ki izdaja dovoljenja za opravljanje izrednih prevozov.

­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­
5.2.2 Švedska

5.2.2.1. Organizacija za registracijo vozil

Naziv: Prometni register (Trafikregistret), oddelek Švedskega organa za ceste (Vägverket)
Vrsta organizacije: agencija
Število zaposlenih: 420
Promet: 75 mio eurov

Naloge v »avtomobilski verigi«:
Registracija, obdavčenje in parkirni listki.

Naloge v »verigi vozniških dovoljenj«:
Dokumenti in registracija vozniških dovoljenj.


5.2.2.2. »Avtomobilska veriga«

Prometni register (TR) ima omejen obseg nalog v »avtomobilski verigi«. Tabela prikazuje povzetek porazdelitve teh nalog.



5.2.2.2.1 Registracija vozil

Sistem registracije je na Švedskem vezan na vozilo. Z njim je povezan tudi sistem obdavčenja vozil. To pomeni, da so podatki v registru vozil vedno aktualni, saj se davki plačujejo letno. Registracija se ne obnavlja.

Registrirana morajo biti vsa osebna vozila, gospodarska vozila, motorna kolesa in priklopna vozila ter traktorji. Trenutno je 7,6 milijona registriranih vozil (Švedska ima 9 milijonov prebivalcev).

Dokumenti
Bistveni del je registracijski dokument vozila, ki vsebuje vse potrebne podatke o vozilu in lastniku/uporabniku. Ta dokument, ki je harmoniziran z EU, se izda ob prvi registraciji in se uporablja tudi pri vseh nadaljnjih administrativnih spremembah. Dokument ne kaže zgodovine vozila, saj se dokument izda vedno, ko se podatki spremenijo, razen v primeru spremembe naslova lastnika.

Uporabnikom vozila ni treba imeti tega dokumenta pri sebi med vožnjo.

Drugi temeljni dokument je nalepka. Plačilo letnega davka, zavarovanje in tehnični pregled so obvezni. Ko so vse tri obveznosti izpolnjene, TR pošlje lastniku vozila nalepko, ki jo le ta nalepi na registrsko tablico.

Prva registracija
Letno se na novo registrira okoli 450.000 vozil.

Registracijske dokumente in registrske tablice izdaja TR. Tablice izdeluje zasebno podjetje. Registracijo večine novih vozil opravijo pooblaščeni uvozniki in proizvajalci s pomočjo elektronskega prenosa podatkov.

Spremembe lastništva
Vsak dan se v zabeleži okoli 15.000 sprememb lastništva.
Pri prenosu lastništva morata registracijski dokument podpisati tako prodajalec kot kupec. Po registraciji dobi kupec nov registracijski dokument. Prodajalec pa dobi potrdilo, da ni več lastnik vozila. Prenos lastništva se lahko opravi tudi pri enem od 3.000 pooblaščenih prodajalcev vozil oziroma delavnic. Te pooblaščene izpostave imajo tudi pooblastilo za izdajo začasnih nalepk.

Mirovanje obveznosti
Možno je mirovanje obveznosti glede plačila davka in zavarovanja. Mirovanje obveznosti je lahko časovno neomejeno in zanj ni treba plačati takse. Neporabljeni del davka se vrne. Vozilo, ki je v dobi mirovanja obveznosti, ne sme biti udeleženo v prometu na javnih cestah, z nekaj izjemami (n.pr. prevoz na tehnični pregled in z njega). Mirovanje obveznosti se lahko zaključi neposredno s klicem lastnika vozila na avtomatski telefon ali preko interneta.

Odjava vozil
Letno se odjavi približno 300.000 vozil. Razlog odjave vozila se mora vpisati na registracijski dokument, ki ga je treba poslati na TR, skupaj s potrebnimi spremnimi dokumenti. V primeru razgradnje vozila, mora biti priloženo tudi potrdilo o razgradnji, ki ga izda pooblaščeno podjetje za razgradnjo vozil ali občina, ki ima zbirni center vozil za razgradnjo. Registrske tablice je treba vrniti.

Registrske oznake in registrske tablice
Sistem registrskih tablic je vezan na vozilo. Registrska številka je sestavljena iz treh črk in treh številk. Oštevilčenje je neodvisno od kategorije vozila. Vojaška vozila registrira ministrstvo za obrambo. Člani diplomatskega zbora imajo svoje serije registrskih številk (vozila je mogoče identificirati po državi).

Posebne registrske tablice (z izbrano kombinacijo znakov) je mogoče nabaviti za 660 eurov. Taka oznaka ostane v veljavi deset let in se lahko ponovno uporabi. Tudi te registrske tablice so vezane na vozilo, vendar se lahko prenesejo na drugo vozilo istega lastnika.

Registrske tablice so različnih barv, glede na namen. Tablice vsebujejo informacijo o VIN številki in datumu izdaje.

Register vozil
Register vozil vsebuje podatke o vozilih, lastnikih/uporabnikih, davkih, pregledih, zavarovanju in parkirnih listkih. Podatki o prevoženih kilometrih se zajemajo pri tehničnih pregledih. Osebni podatki (sprememba naslova, smrt in podobno) se vzdržujejo preko centralnega registra prebivalstva.

Kot vladni register spada register vozil pod pravico javnega dostopa. To pomeni, da so informacije v njem dostopne vsem. Informacije so dostopne preko registrske številke ali VIN številke. Dosegljive so informacije o tehničnih podatkih vozila, lastniku/uporabniku vozila prejšnjih lastnikih/uporabnikih, datumu tehničnega pregleda, zavarovanju in davku. Javnost lahko dobi te informacije zastonj. Posameznik lahko prepove izdajati njegove osebne podatke, ne more pa preprečiti izdaje podatkov o njegovem vozilu.

Register vozil vsebuje tudi podatke o ukradenih vozilih. Te podatke posreduje v register policija.
Poleg klicnega centra za informacije iz registra vozil, ki dobi letno okoli 1,5 mio klicev, deluje tudi avtomatski telefon 24 ur dnevno (letno prejme 2 mio klicev), kjer je mogoče dobiti vse podatke o vozilih in o zadnjih treh lastnikih vozila. Vse te podatke je mogoče dobiti tudi po faksu. Dostop do omejenega dela podatkov je mogoč tudi preko interneta. S temi sistemi je mogoče tudi zahtevati zamenjavo registrskih tablic, registracijskih dokumentov, nalepk, posredovati zahtevo za mirovanje obveznosti oziroma za njen preklic.

Plačljive pa so kompleksne informacije za vladne organe in organizacije zasebnega sektorja (n.pr. avtomobilska industrija, zavarovalnice).

5.2.2.2.2 Davki

Enkratni davek
Švedska nima posebnega enkratnega davka na nova vozila, razen davka na dodano vrednost.

Periodični davek
Davek na vozilo se plačuje letno. Povprečna vrednost tega davka je 200 eurov. Lastnik/uporabnik vozila dobi opozorilo v zadnjem mesecu pred nastopom novega letnega obdobja. Ko je plačilo opravljeno in register pokaže, da so pokrite tudi zahteve za zavarovanje in je opravljen tehnični pregled, se lastniku/uporabniku vozila pošlje nalepka v barvi naslednjega leta. To nalepko nalepi na zadnjo registrsko tablico.

Podatki o davčnem statusu vozila so neomejeno dosegljivi.

Pristojbina za registracijo
Letna pristojbina za registracijo vozila znaša 3,85 eurov, plača pa se ob plačilu davka na vozilo.

5.2.2.2.3 Zavarovanje

Zavarovanje je pogoj za uporabo vozila. Podatke o zavarovanju imajo zavarovalnice. Njihov informacijski sistem je povezan z registrom vozil, kamor se te informacije tudi prenašajo. Če se zavarovalna polica prekine, je o tem obveščeno Združenje zavarovalnic, lastnika vozila pa se obremeni s cca 5,50 eurov za vsak nezavarovan dan.

5.2.2.2.4 Nadzor

Nadzor nad izvajanjem predpisov o registraciji vozil, zavarovanju, tehničnih pregledih ter plačanih dajatvah opravljajo organi rednega nadzora.

5.2.2.2.5 Homologacija

Homologacijski organ na Švedskem je Švedski organ za ceste (Vägverket). Podatki o homologaciji se zbirajo v Nortype registru, ki deluje v sodelovanju nordijskih držav Norveške, Švedske, Finske in Islandije. Švedska ne izvaja ES-homologacij vozil.

5.2.2.2.6 Tehnični pregledi

Družba za pregled vozil ima 172 centrov za pregled vozil, ki izvajajo tehnične preglede, kot tudi preglede vozil pred začetkom uporabe. Postopke pregleda nadzoruje Oddelek za vozila. Centri za pregled vozil skrbijo tudi za registracijo odobritev vozil v registru vozil. Tehnični pregledi se izvajajo po sistemu 3-2-1-1-1. Opravijo se lahko samo v uradnih preskusnih centrih.


5.2.2.2.7 Drugo

TR izvaja sistem parkirnih listkov (dovoljenj) v imenu posameznih občin. Dobavlja formularje, registrira pristojbine, določene od občin, sprejema in obračunava plačila, razpošilja opomine in izdaja občinam poročila.


5.2.3 Latvija

5.2.3.1. Organizacija za registracijo vozil

Naziv: CSDD, Direktorat za varnost cestnega prometa
Vrsta organizacije: delniška družba v državni lasti
Število zaposlenih: 520
Promet: 21,5 mio eurov

Naloge v »avtomobilski verigi«:
Registracija, obdavčenje, ugotavljanje skladnosti vozil, tehnični pregledi in registracija prometnih prekrškov.

Naloge v »verigi vozniških dovoljenj«:
Nadzor dela avtošol in vozniški izpiti, vozniška dovoljenja in njihova registracija, vodenje sistema kazenskih točk.

5.2.3.2. »Avtomobilska veriga«

CSDD ima širok obseg nalog v »avtomobilski verigi«. Tabela prikazuje povzetek porazdelitve teh nalog.



5.2.3.2.1 Registracija vozil

Sistem registracije je v Latviji vezan na vozilo. Vsa vozila morajo enkrat letno na tehnični pregled. Vsa osebna vozila, gospodarska vozila, motorna kolesa in priklopna vozila morajo biti registrirana in opremljena z registrskimi tablicami.

Dokumenti
Registracijski dokument je izredno zaščiten proti nedovoljenim posegom. Skladen je z direktivo EU.

Prva registracija
Vsako leto se na novo registrira 115.000 vozil, od tega 35.000 novih. Pred registracijo se vsako vozilo posamično pregleda. Dokumenti in registrske tablice se izdajo takoj po pregledu.

Spremembe lastništva
Vsako leto se v registru vozil zabeleži 625.000 sprememb. Sprememba lastništva se opravi v uradih CSDD (900 dnevno).

Mirovanje obveznosti
Možno je mirovanje obveznosti glede plačila davka in zavarovanja. Mirovanje obveznosti je lahko časovno neomejeno in stane 3 eurov. Registrske tablice se vrnejo CSDD. Vozilo, ki je v dobi mirovanja obveznosti, ne sme biti udeleženo v prometu na javnih cestah

Odjava vozil
Približno 15.000 vozil se letno odstrani iz registra vozil. Lastnik vozila mora svoje izrabljeno vozilo predati podjetju za razgradnjo. Le to opravi tudi odjavo vozila, ki je brezplačna. Registracijski dokument in registrske tablice se vrnejo CSDD.

Registrske oznake in registrske tablice
Registrska oznaka je specifična glede na vozilo. Sestoji iz dveh črk (za priklopna vozila samo ena črka) in ene do štirih številk. Mogoče je dobiti (za 1.000 eurov) posebne oznake z dvema do osmimi številkami. Barva registrskih tablic je bela, za taksi vozila pa rumena.

Register vozil
Register vozil vsebuje podatke o vozilu in njegovem uporabniku, plačanih dajatvah, zavarovanju, tehničnih pregledih ter podatke o prometnih prekrških in hipotekah (zaradi zavarovanja posojil za nakup vozila).

Register vozil je on-line povezan z registrom prebivalstva in registrom podjetij.

Informacije iz registra vozil se posredujejo javnosti po telefonu, preko SMS sporočil in preko interneta. Te informacije so plačljive in ne vsebujejo osebnih podatkov. Osebni podatki so dostopni samo policiji in drugim državnim organom, za katere je tako določeno v zakonu. Te informacije so brezplačne.

CSDD izdaja letno statistične podatke o registriranih vozilih, opravljenih pregledih, izdanih vozniških dovoljenjih, avto šolah in o prometnih nesrečah.

5.2.3.2.2 Davki

Enkratni davek
Davek na vozila se plača na uvožena osebna vozila, motorna kolesa in avtobuse. Znesek za osebna vozila je odvisen od starosti vozila in je najnižji za vozila stara 5-7 let ter znaša 110 eurov. Za novejša in starejša vozila je davek višji. Za novo vozilo, kot tudi za vozilo starejše od 19 let znaša ta davek 360 eurov.

Periodični davek
To je letni davek na vozilo, vezan je na lastnika vozila in mora biti plačan pred tehničnim pregledom. Pri registraciji novega vozila se plača za preostanek leta. Pri spremembi lastništva se davek deli med prodajalca in kupca.

Ta davek se obračunava glede na maso vozila in sicer znaša za osebna vozila in avtobuse 17 - 145 eurov, za tovornjake 145 - 540 eurov, za priklopna vozila 60 - 760 eurov, za polpriklopnike 60 - 670 eurov in za vsa motorna kolesa 5 eurov.

Pristojbina za registracijo
Pristojbine pri registraciji vozila so odvisne od vrste dejanja:
- registracija in registracijski dokument – 10 eurov,
- prva registracija – 3 eurov,
- odjava vozila – 3 eurov,
- zamenjava lastništva – 10 eurov,
- registrske tablice – 20 eurov.

5.2.3.2.3 Zavarovanje

Zavarovanje je predpogoj za registracijo vozila. Zavarovalnice vnesejo v register vozil podatek, da je vozilo zavarovano. Centralni register s podatki o zavarovanju vozil ne obstaja.

5.2.3.2.4 Nadzor

CSDD obvešča policijo o kršitvah predpisov o tehničnih pregledih, dajatvah in zavarovanju.

5.2.3.2.5 Homologacija

CSDD je homologacijski organ v Latviji. Pristojen je tudi za posamično odobritev vozil. Ne izvaja homologacijskih postopkov po posamičnih direktivah EU oziroma pravilnikih UN/ECE.


5.2.3.2.6 Tehnični pregledi

Tehnični pregled je obvezen vsako leto za vsa vozila, ne glede na njihovo starost. Tehnične preglede opravlja CSDD in organizacije po njegovem pooblastilu. Ob preglede se plačajo tudi potrebne davščine za vozila, po potrebi se tudi dopolnijo podatki v registru vozil.

5.2.3.2.7 Drugo

CSDD vodi podatke o plačanih in neplačanih globah zaradi prometnih prekrškov. Ti podatki so dostopni javnosti. CSDD v povezavi z bankami vodi register posojil za nabavo gospodarskih vozil. CSDD zbira in analizira podatke o prometnih nesrečah in izdaja poročila o tem.


5.2.4 Avstrija

V Avstriji imajo pomembno vlogo pri registraciji vozil zavarovalnice. S sodelovanjem zavarovalnic se vzdržuje en od dveh centralnih registrov vozil. Zavarovalnice omogočajo tudi prenos lastništva, pobiranje davščin in seveda zavarovanje vozil.

5.2.4.1. Organizacija za registracijo vozil

Naziv: VVO, Združenje zavarovalnic Avstrije
Vrsta organizacije: Zasebno združenje
Število zaposlenih: ni podatka
Promet: ni podatka

Naloge v »avtomobilski verigi«:
Vzdržuje centralno registracijo vozil s podatki o njihovih lastnikih in zavarovanju.

Naloge v »verigi vozniških dovoljenj«:
Nima.

5.2.4.2. »Avtomobilska veriga«



5.2.4.2.1 Registracija vozil

Sistem registracije v Avstriji je specifičen glede na posameznika in regijo. Zavarovanje in obdavčenje sta integrirana v sistem registracije. Vsa osebna vozila, gospodarska vozila, motorna kolesa, mopedi, traktorji in motorizirana oprema ter priklopna vozila morajo biti registrirani in opremljeni z registrskimi tablicami.

V Avstriji je registriranih 6,2 mio vozil (Avstrija ima 8 mio prebivalcev).

Dokumenti
Registracijski dokument ima dva dela, od katerih mora biti eden v vozilu, drugi pa shranjen doma. Poleg tega dokumenta je še poseben dokument (Typenschein) s tehničnimi podatki o vozilu, ki prikazujejo tudi »zgodovino« vozila.

Prva registracija
Vsako leto se na novo registrira 300.000 vozil. Pri rednem uvozu, uvoznik dostavi kupcu skupaj z vozilom tudi Typenschein. V primeru posamičnega uvoza vozila pa mora biti le to pred registracijo pregledano.

Spremembe lastništva
Sprememba lastništva se lahko opravi v enem od 870 uradov od 25 zavarovalnic, ki so v združenju. Za spremembo lastništva je treba predložiti prometno dovoljenje, Typenschein, dokazilo o zavarovanju, registrske tablice in dokazilo o nakupu. Centralna registracija se opravi on-line in v realnem času. Takoj se izpiše novo prometno dovoljenje in izdajo registrske tablice iz zaloge (če ne gre za »osebne« registrske tablice) skupaj z dvema nalepkama za tehnični pregled. Sprememba lastništva stane 165 eurov.
Mirovanje obveznosti
Možno je mirovanje obveznosti glede plačila davka in zavarovanja. Lastnik vozila mora predati registrske tablice in prvi del prometnega dovoljenja na enem od uradov zavarovalnice. Ta postopek je brezplačen.

Odjava vozil
Za odjavo vozila mora lastnik predati registrske tablice in prometno dovoljenje. Ta postopek je brezplačen.

Registrske oznake in registrske tablice
Registrska oznaka je specifična glede na posameznika in regijo. Sestavljena je iz dveh črk (oznaka regije) in do petih številk. Mogoče je registrirati dve vozili z enimi registrskimi tablicami, seveda pa je dovoljeno voziti v istem času samo eno vozilo. Tablice z izbrano oznako stanejo 172 eurov vsaka.

Registrske tablice izdeluje osem od vlade pooblaščenih podjetij. Pri izgubi registrske tablice mora lastnik zaprositi za novo registrsko oznako in seveda tudi za nove registrske tablice.

Priklopna vozila imajo svojo lastno registrsko oznako; tuja priklopna vozila nosijo oznako vlečnega vozila na rdeči tablici.

Register vozil
Avstrija ima dva centralna registra vozil.

Enega vzdržuje Združenje zavarovalnic Avstrije. Njegov glavni namen je pomoč pri postopku registracije vozil, pri postopku vpoklica vozil in pri pripravi statističnih informacij in drugih informacij za Vlado (npr. Ministrstvo za obrambo). V principu podatki iz tega registra niso dostopni javnosti. Samo informacije glede zavarovanja vozila (vezano na registrsko oznako) so dostopne na spletnih straneh.

Drugi register vozil vzdržuje Ministrstvo za notranje zadeve. Namen tega registra je pomoč agencijam za nadzor. Ta register se periodično usklajuje z registrom pri Združenju zavarovalnic. Osebni podatki v tem registru se ažurirajo s povezavo z registrom prebivalstva. V tem registru so tudi poročila Policije, vključno s poročili o ukradenih vozilih.


5.2.4.2.2 Davki

Enkratni davek
Enkratni davek na nova vozila znaša od 6 do 12 % nabavne cene vozila, odvisno od tehničnih lastnosti vozila.

Periodični davek
V povprečju znaša letni davek na vozilo do 1.000 eurov, odvisno od prostornine motorja. Pobirajo ga zavarovalnice, kot del zavarovalne premije. Poznan je kot »zavarovalni davek« in se odvaja zvezni Vladi. Vozila s pogonom na bencin so obdavčena bolj kot dizelska vozila, najmanj pa vozila na utekočinjeni naftni plin.

Pristojbina za registracijo
Za registracijo vozila se zaračunava standardna pristojbina 165 eurov.

5.2.4.2.3 Zavarovanje

Zavarovanje je predpogoj za registracijo vozila. Podatki o zavarovanju se vnesejo v register vozil pri Združenju zavarovalnic.

5.2.4.2.4 Nadzor

Združenje zavarovalnic Avstrije nima vloge v procesu nadzora vozil, vendar periodično dopolnjuje podatke v registru vozil na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je osnova za nadzor, ki ga opravlja Policija.


5.2.4.2.5 Homologacija

Homologacijski organ v Avstriji je Zvezni inštitut za preskušanje vozil, ki je del Ministrstva za promet, inovacije in tehnologijo.

Avtomatska registracija podeljenih homologacij praktično ne obstaja, razmišlja se o priključitvi na nek obstoječi sistem, npr. Nortype.

Za posamične odobritve vozil so pristojne posamezne zvezne dežele (devet). Te odobritve se medsebojno priznavajo. Obstaja 100 organizacij za pregled vozil, od tega jih je nekaj opremljenih tudi za preskušanje vozil. Šestnajst od teh je zveznih organov.

5.2.4.2.6 Tehnični pregledi

Osebna vozila se pregledujejo po sistemu 3-2-1-1-. Tehnične preglede opravljajo delavnice. Pooblaščenih je približno 4.000 delavnic. Cena tehničnega pregleda se oblikuje tržno in znaša med 25 in 35 eurov. Pooblaščanje in nadzor nad temi delavnicami opravljajo preskuševalni organi zveznih pokrajin. Vsaka zvezna pokrajina ima svoj sistem glede tega.

Kot dokazilo o opravljenem tehničnem pregledu se izda potrdilo o pregledu in dve nalepki, ki se morata namestiti na vozilo (prepoved namestitve na registrske tablice, kajti le-te so specifične za posameznika).

Posebni pregledi (npr. avtobusi, taksi vozila) in pregledi po poškodbah se opravljajo samo v preskuševalnih organih zveznih pokrajin.


5.2.5 Inšpekcijski nadzor v nekaterih državah Evropske skupnosti

5.2.5.1 Velika Britanija

V Veliki Britaniji je za izvajanja tehničnih pregledov vozil v prometu pristojna prometna inšpekcija oz. nadzorni organ imenovan »Vehicle Operator Services Agency« oz. VOSA, ki deluje v okviru Oddelka za transport. Nadzor na cesti izvaja 300 inženirjev, kvalificiranih tudi za nadzor tovornih vozil in avtobusov na cesti. Pri tem uporabljajo 7 mobilnih testnih postaj; imajo pa tudi fiksno postavljene testne postaje z že vgrajenimi napravami za izvajanje tehnične brezhibnosti (predvsem zavornih sistemov).

Z mobilnimi enotami izvajajo preglede na cesti, na določenih za to posebej urejenih površinah po potrebi pa tudi na sedežu prevoznika. Poleg tega se poslužujejo tudi 92 testnih centrov po državi, ki so seveda opremljeni z vso opremo za nadzor tehnične brezhibnosti vseh vrst vozil.

5.2.5.2 Nizozemska

Na Nizozemskem je pristojnost izvajanja tehničnih pregledov v prometu podeljena agenciji v okviru Ministrstva za Promet, imenovani »RDW«. Inšpekciji na cesti pretežno izvaja Prometna Policija, v sodelovanju z »RDW« in »IVW« - inšpektoratom. Nadzor na cesti izvaja 50 posebej usposobljenih prometnih policistov (5 od njih še dodatno certificiranih in akreditiranih) skupaj z specializiranimi inšpektorji iz »RDW«: Poleg tega opravljajo nadzore na cesti ostali prometni policisti, celotna policija in inšpektorji za cestni promet (poleg ostalih svojih zadolžitev oz. pristojnosti). Pri nadzoru inšpektorji uporabljajo 2 večji vozili, popolnoma opremljeni za nadzor na cesti in 7 manjših mobilnih enot; uporabljajo pa tudi glavni testni center in 16 regionalnih centrov »RDW« - ja.

5.2.5.3 Avstrija

V Avstriji izvaja tehnične preglede vozil v prometu Policija (policisti so posebej usposobljeni in specializirani za izvajanje tovrstnega nadzora) v sodelovanju z Inšpekcijo za cestni promet. Pri nadzoru uporabljajo 12 mobilnih enot; na glavnih tranzitnih poteh skozi Avstrijo pa je lociranih še 11 fiksnih testnih postaj.

5.2.5.4 Poljska

Na Poljskem izvajajo tehnične preglede vozil v prometu različni nadzorni organi in sicer je ta pristojnost dana Policiji (vozila do 3500), Inšpekciji za cestni promet (vozila nad 3500 in avtobusi). To vrsto nadzora izvaja preko 500 inšpektorjev za cestni promet, kot tudi nekaj sto policistov. Pri tem Policija in inšpekcija uporabljata 25 mobilnih enot za izvajanje tehničnih pregledov vozil na cestni.

5.2.5.5 Madžarska:

Na Madžarskem izvaja tehnične preglede vozil v prometu Prometna inšpekcija - »National Transport Authority /NTA/, Policija pa med svojimi nadzori izvaja vizualni pregled vozil. 40 inšpektorjev NTA je usposobljenih za izvajanje tehničnih pregledov na cesti, pri čemer uporabljajo 6 velikih in 6 manjših mobilnih enot.

5.2.5.6 Italija

Cestni tehnični pregledi se izvajajo z 22 mobilnimi enotami Ministrstva za promet. Kontrole se izvajajo v sodelovanju s policijo, ki ima pristojnost ustavljati in izločati vozila v kontrolo. Na mobilnih enotah pa kontrole izvajajo za to posebej usposobljeni nadzorni organi- tehniki Ministrstva za promet.

5.3 Usklajenost s pravnim redom Evropske skupnosti

Predlagani zakon je usklajen s pravnim redom Evropske skupnosti. Zagotovitev usklajenosti in uspešno izvajanje zelo obsežnega evropskega pravnega reda na področju vozil je eden temeljnih ciljev predlaganega zakona.

Predlagani zakon deloma prenaša v slovenski pravni red predpise Evropske skupnosti, ki urejajo področje vozil (glavni del vsebine je že prenesen z drugimi predpisi) in sicer:
1. Direktivo 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (okvirna direktiva) - (UL L št. 236, z dne 9. 10. 2007, str. 1), kot je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 385/2008 z dne 7. maja 2009 o nadomestitvi Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L št. 118, z dne 13. 5. 2009, str. 13);
2. Direktivo 2009/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta dne 6. maja 2009 o tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnikov (UL L št. 141, z dne 6. 6. 2009, str. 12);

– izjava o skladnosti predloga zakona s pravnimi akti Evropske unije in korelacijska tabela, če gre za prenos direktive.

Izjava o skladnosti (pdf. format) – izvoz iz baze RPS

Korelacijska tabela (pdf. format) – izvoz iz baze RPS/

6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

6.1 Administrativne in druge posledice

a) v postopkih oziroma poslovanju javne uprave ali pravosodnih organov:
Predlog zakona združuje vse že obstoječe postopke na enem mestu in ne uvaja novih postopkov razen:
1. Zaradi okvirne direktive na področju vozil se združujejo posebne določbe o odgovornosti proizvajalca za izvedbo potrebnih korektivnih ukrepov, vključno z odpoklicem, če se ugotovi, da proizvedeno vozilo predstavlja resno nevarnost.
2. Pomembna novost je ponovna uvedba obvezne odjave vozila pri vsaki spremembi lastništva registriranega vozila. »Stari lastnik« vozila se razreši negotovosti, povezane z ravnanjem »novega lastnika«, za katerega se je ob odpravi obvezne odjave vozila izkazalo, da v prevelikem številu primerov ni javil spremembe lastništva, kar je povzročalo nemalo težav. Pri spremembi lastništva vozila je obvezna ugotovitev identitete fizičnih oseb, tako prodajalca, kot tudi kupca. Preveri in zapiše pa se tudi naslov prebivališča kupca in identifikacijska številka vozila, ki je predmet spremembe lastništva.
3. Upravne enote postanejo prekrškovni organ za tiste prekrške, ki se ugotavljajo iz uradnih evidenc glede sprememb podatkov v prometnem dovoljenju in pri odjavi vozila.
4. Uvaja se nadzor nad traktorji za izvajanje kmetijskih in gozdarskih del tudi izven cestnega prometa. Ker je še vedno vsako leto okoli 20 mrtvih v nesrečah s kmetijskimi in gozdarskimi traktorji, so s tem zakonom dana pooblastila kmetijskim inšpektorjem in inšpektorjem za delo za kontrolo teh vozil tudi izven javnih cest.
5. Ta predlog ukinja izredne tehnične preglede vozil in pri lažjih tovornih vozilih kategorije N1 uvaja prvi tehnični pregled po 1 letu, kar pomeni izenačitev periodike z ostalimi tovornimi vozili. Do sedaj so se ta vozila obravnavala kot osebna vozila (prvi tehnični pregled po 4 letih), prevozijo pa od 80.000 do 100.000 km na leto in je glede varnosti nujno potrebno imeti pregled vsako leto.
6. Prometni inšpektorat lahko uporablja mobilne enote za kontrolo vozil v cestnem prometu.
7. Zakon uvaja novo zahtevo po posamični odobritvi vozila na tehnični službi, pred ponovno vključitvijo v promet, za tista vozila, na katerih je bilo podvozje močneje poškodovano. Na ta način se vzpostavlja večja varnost v cestnem prometu.

Predlog zakona upošteva združitev sistemskih nalog ugotavljanja skladnosti vozil, njihove registracije in tehničnih pregledov na Ministrstvu za promet in operativnih nalog na Javni agenciji za varnost prometa.

Zaradi združitve sistemskih in operativnih nalog na enem mestu se bodo časi postopkov lahko skrajšali.

Obseg dokumentacije bo enak kot do sedaj.


Zakonske določbe ne omejujejo nobenega od načinov plačevanja storitev.

Poleg pravnih posledic bo imel sprejem tega zakona tudi naslednje organizacijske posledice:

Ministrstvo za promet – Direktorat za promet
Ministrstvo je prevzelo nove pristojnosti, povezane z vodenjem politike in priprave zakonodaje na področju registracije vozil, tehničnih pregledov in nadzora.

Za opravljanje nalog v zvezi z ugotavljanjem skladnosti vozil je treba opravljati naloge na področju:
– predpisov za vozila (priprava predpisov, sodelovanje pri razvoju direktiv ES in pravilnikov UN/ECE, uvajanje direktiv ES, pravilnikov UN/ECE in njihovih sprememb v pravni red SI in kodeksov OECD ter nadziranje izvajanja predpisov),
– usmerjanje dela homologacijskega organa (priprava obveznih navodil in usmeritev za delo, nadzor dela),
– mednarodno sodelovanje.

Za opravljanje teh nalog je treba v direktoratu sistemizirati dve novi delovni mesti.

Za opravljanje nalog v zvezi z registracijo vozil in njihovimi tehničnimi pregledi je treba opravljati naloge na področju:
– sodelovanja pri pripravljanju predlogov zakonov in podzakonskih predpisov in mnenj k predlogu zakonov v medresorskem usklajevanju,
– sodelovanja z drugimi strokovnimi službami in organizacijami pri izvajanju nalog s tega delovnega področja,
– spremljanje stanja in sodelovanje na področju sprejemanja predpisov v okviru EU s tega delovnega področja.

Za opravljanje teh nalog je treba v direktoratu sistemizirati dve novi delovni mesti.

Ministrstvo za promet – Služba za kadre, organizacijo in informatiko

Ministrstvo prevzema nove pristojnosti, povezane z vodenjem zbirk podatkov na področju registracije vozil, tehničnih pregledov in nadzora.

Zato bo treba ustrezno organizirati to službo, kar pomeni prevzem dveh zaposlenih, zaradi potreb po razvoju sistemov pa je potrebno sistematizirati še enega dodatnega delavca. Treba je namreč zagotoviti neprestano informacijsko podporo za potrebe registracije vozil (od ponedeljka do sobote).

Za opravljanje teh nalog je treba v službi torej sistemizirati tri nova delovna mesta.



Javna agencija za varnost prometa
Javna agencija za varnost prometa je prevzema obveznosti povezane z izvajanjem operativnih nalog na področju ugotavljanja skladnosti vozil ter registracije vozil, tehničnih pregledov in strokovnega nadzora.

Javna agencija za varnost prometa - Sektor za vozila mora opravljati operativne naloge s področja ugotavljanja skladnosti, ki obsegajo:
– opravljanje postopkov ugotavljanja skladnosti vozil (izvajanje postopkov ES-homologacije in nacionalne homologacije vozil, izvajanje postopkov homologacije delov in opreme, izvajanje postopkov posamične odobritve vozil),
– opravljanje strokovnega nadzora (nad uvozniki vozil, strokovnimi organizacijami in tehničnimi službami, nadzor proizvodnje homologiranih proizvodov),
– pooblaščanje tehničnih služb in strokovnih organizacij in
– komunikacijo s strankami (telefon, pisma, elektronska pošta),
– mednarodno sodelovanje (sestanki Type Approval Authorities Meeting - TAAM).

Za nemoteno opravljanje teh nalog je treba v sektorju sistemizirati dve novi delovni mesti.

Za opravljanje operativnih nalog v zvezi s tehničnimi pregledi vozil in registracijo vozil je treba opravljati naloge na področju:
– izvajanja strokovnih nalog v zvezi z izvajanjem zakonov in drugih predpisov na področju tehničnih pregledov vozil in registracije vozil,
– opravljanja strokovnih nalog v zvezi z izvajanjem dejavnosti tehničnih pregledov,
– usmerjanja dela izvajalcev tehničnih pregledov in registracijskih postopkov,
– usmerjanja in nudenja strokovne pomoči in izvajanje strokovnega nadzora nad delom registracijskih organizacij.

Za opravljanje teh nalog je treba v sektorju sistematizirati dve novi delovni mesti.


Ministrstvo za promet – Prometni inšpektorat RS
Inšpektoratu za promet se močno razširijo dosedanja pooblastila in sicer na področje izvajanja inšpekcijskega nadzora nad spoštovanjem določil tega zakona v celoti. Inšpektorji prometnega inšpektorata so tako pooblaščeni za izvajanje inšpekcijskega nadzora nad delom proizvajalcev vozil in njihovih pooblaščenih zastopnikov, strokovnih organizacij in registracijskih organizacij (z izjemo upravnih enot) ter trgovcev z vozili in njihovimi deli.

Inšpektorat na področju zakona o motornih vozilih opravlja naslednje naloge:
– nadzor vozil v prometu (tudi z uporabo mobilne enote),
– nadzor strokovnih organizacij glede izvajanja tehničnih pregledov vozil, registracije vozil, identifikacije in ocene tehničnega stanja vozil ter pregledov vozil po posebnih zahtevah,
– nadzor tehničnih služb glede izvajanja homologacije vozil oziroma njihovih delov, posamičnih odobritev vozil po splošnih in posebnih zahtevah,
– nadzor proizvajalcev vozil in delov oziroma njihovih pooblaščenih zastopnikov,
– nadzor prodajalcev vozil in njihovih delov.

Za opravljanje teh nalog je treba v inšpektoratu, poleg prehoda enega inšpektorja iz inšpektorata Ministrstva za notranje zadeve, sistemizirati še sedem novih delovnih mest.

Upravne enote

Upravne enote bodo s tem zakonom postale prekrškovni organ, zato se bodo morale ustrezno usposobiti.

b) pri obveznostih strank do javne uprave ali pravosodnih organov:
Dokumentacija, ki jo je stranka dolžna predložiti, bo morala biti v enakem obsegu kot do sedaj, razen pri postopkih evidentiranja enostavnejših sprememb na vozilih, kjer bo postopek enostavnejši.

Načeloma bodo stroški postopkov za stranke enako visoki kot do sedaj, razen v primeru spremembe lastništva vozila, ko bo moral tudi kupec overiti svoj podpis.

Zaradi združevanja sistemskih in operativnih nalog na enem mestu se bodo časi postopkov lahko skrajšali.

6.2 Presoja posledic na okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike

Predlagani zakon nima neposrednih posledic na okolje.

6.3 Presoja posledic na gospodarstvo
Predlagani zakon obvezuje proizvajalce vozil, da omogočijo neodvisnim izvajalcem dostop do podatkov o vzdrževanju in popravilih vozil in tako omogoča dostop do trga teh storitev vsem, ki so ustrezno usposobljeni. S tem se povečuje konkurenčnost na trgu vzdrževalcev in serviserjev vozil.

6.4 Presoja posledic na socialnem področju

Predlagani zakon nima neposrednih posledic na socialnem področju.

6.5 Presoja posledic na dokumente razvojnega načrtovanja

Predlagani zakon nima neposrednih posledic na dokumente razvojnega načrtovanja.

6.6 Izvajanje sprejetega predpisa

a) Predstavitev sprejetega zakona

Predvideva se:

- da bo predlagani zakon predstavljen v okviru skupnih predstavitvenih akcij za vse štiri zakone, ki bodo nastali iz Zakona o varnosti cestnega prometa.

- da bodo izdani zakoni s pojasnili v knjižni obliki.
b) Spremljanje izvajanja sprejetega predpisa

Spremljanje izvajanja tega zakona bo potekalo tako na Ministrstvu za promet kot tudi na Javni agenciji za varnost prometa v okviru rednega dela. Metodologija za spremljanje doseganja ciljev ni predvidena.

6.7 Druge pomembne okoliščine v zvezi z vprašanji, ki jih ureja predlog zakona: /

II. BESEDILO ČLENOV

1. »avtobus« je motorno vozilo, namenjeno prevozu oseb, ki ima poleg sedeža za voznika ali voznico (v nadaljnjem besedilu: voznik) več kot osem sedežev;
2. »bivalni priklopnik« je priklopno vozilo s posebno nadgradnjo in stalno opremo, ki omogoča prebivanje oseb;
3. »bivalno vozilo« je motorno vozilo s posebno nadgradnjo in stalno opremo, ki omogoča prevoz in prebivanje oseb;
4. »cestni vlačilec« je motorno vlečno vozilo brez prostora za prevoz blaga, posebej konstruirano za vleko težjih priklopnikov z vrtljivim ojesom;
5. »del vozila« je njegov sistem ali sestavni del ali samostojna tehnična enota ali naprava;
6. »delovni stroj« je motorno vozilo z vgrajenimi napravami za opravljanje posameznih del, ki ni namenjeno prevozu oseb ali blaga in katerega konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h;
7. »delovno vozilo« je motorno vozilo z vgrajenimi napravami za opravljanje posameznih del, ki ni namenjeno prevozu oseb ali blaga in katerega konstrukcijsko določena hitrost presega 40 km/h;
8. »homologacijski organ« je organ, pristojen za vse vidike homologacije vozila, njegovega sistema, sestavnega dela in samostojne tehnične enote in za odobritev dela vozila ali njegove opreme in posamično odobritev vozila; homologacijski organ usmerja delo in nadzoruje izvajanje postopkov posamične odobritve predelanih in popravljenih vozil ter identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozil;
9. »lahki priklopnik« je priklopno vozilo, katerega največja dovoljena masa ne presega 750 kg;
10. »lahko štirikolo« je motorno vozilo s štirimi simetrično nameščenimi kolesi, katerega masa ne presega 350 kg (brez mase baterij pri vozilu na električni pogon), pri katerem delovna prostornina motorja na prisilni vžig ne presega 50 ccm ali moč motorja na kompresijski vžig ali trajna nazivna moč elektromotorja ne presega 4 kW in pri katerem konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h;
11. »masa vozila« je masa vozila, pripravljenega za vožnjo, brez potnikov oziroma potnic (v nadaljnjem besedilu: potnik) in blaga, z voznikom (75 kg; voznik se ne upošteva pri vozilih, ki spadajo v kategorijo dvo- in trikolesnih motornih vozil), z 90 odstotki goriva in polnimi rezervoarji tekočin, razen odpadne vode, ter rezervnim kolesom in orodjem, pri avtobusih pa tudi z drugim članom posadke (75 kg), če je zanj predviden poseben sedež;
12. »moped« (»kolo z motorjem«) je motorno vozilo z dvema ali tremi kolesi, katerega delovna prostornina motorja na prisilni vžig ne presega 50 ccm ali moč motorja na kompresijski vžig ali trajna nazivna moč elektromotorja ne presega 4 kW in pri katerem konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h;
13. »motokultivator« je motorno vozilo, ki ima eno ali dve osi in motor z močjo največ 12 kW ter je konstruirano tako, da nosi, vleče ali potiska razne zamenljive priključke in orodja ter se uporablja za njihov pogon ali vleko lahkega priklopnika;
14. »motorno kolo« je motorno vozilo z dvema kolesoma s stranskim priklopnikom ali brez njega, pri katerem delovna prostornina motorja z notranjim zgorevanjem presega 50 ccm ali pri katerem konstrukcijsko določena hitrost presega 45 km/h;
15. »motorno trikolo« je motorno vozilo s tremi kolesi, nameščenimi simetrično na vzdolžno os vozila, pri katerem delovna prostornina motorja z notranjim zgorevanjem presega 50 ccm ali pri katerem konstrukcijsko določena hitrost presega 45 km/h;
16. »motorno vozilo« je vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem;
17. »največja dovoljena masa« je masa, ki jo določi proizvajalec vozila glede na konstrukcijske lastnosti vozila;
18. »pooblaščeni zastopnik oziroma zastopnica proizvajalca« (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) je fizična ali pravna oseba s sedežem v Evropski uniji, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da ga zastopa pri organu za ugotavljanje skladnosti vozil in deluje v njegovem imenu na področju tega zakona;
19. »priklopno vozilo« je vozilo, konstruirano z namenom, da ga vleče drugo vozilo. Priklopno vozilo je lahko konstruirano kot priklopnik z vrtljivim ojesom, priklopnik s centralno osjo ali polpriklopnik;
20. »proizvajalec« je fizična ali pravna oseba, ki je organu za ugotavljanje skladnosti vozil odgovorna za vse vidike postopka ugotavljanja skladnosti in skladnost proizvodnje. Proizvajalec ni nujno neposredno vključen v vse stopnje izdelave vozila ali sistema ali sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, za katero se ugotavlja skladnost. Kadar ta zakon govori o »proizvajalcu«, je treba s tem izrazom razumeti tudi njegovega pooblaščenega zastopnika;
21. »proizvod« je vozilo ali njegov del ali zaščitna naprava za udeležence oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženec) cestnega prometa in potnike;
22. »sedlasti vlačilec« je motorno vlečno vozilo s sedlom, posebej konstruirano za vleko polpriklopnikov;
23. »strokovna organizacija« je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma samostojna podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), določena kot strokovni organ za izvajanje postopkov identifikacije in ocene tehničnega stanja vozila, za izvajanje rednih in izrednih pregledov vozil po posebnih zahtevah ali tehničnih pregledov;
24. »štirikolo« je motorno vozilo s štirimi simetrično nameščenimi kolesi (razen lahkih štirikoles), katerega masa ne presega 400 kg, če je namenjeno prevozu oseb, ali 550 kg, če je namenjeno prevozu blaga (brez baterij pri vozilu na električni pogon), pri katerem nazivna moč motorja ne presega 15 kW;
25. »tehnična služba« je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, določena kot strokovni organ za izvajanje preskusov ali kontrol ali pregledov v postopku homologacije ali posamične odobritve vozila, in za izvajanje posamične odobritve predelanih in popravljenih vozil;
26. »tehnična specifikacija za vozila« je dokument, ki določa tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati vozilo ali njegovi deli in zaščitna oprema, da bi bili dani na trg ali bi se lahko uporabljali, ter postopke, s katerimi je mogoče ugotoviti, ali so predpisane tehnične zahteve izpolnjene;
27. »tovorno vozilo« je motorno vozilo, namenjeno prevozu blaga;
28. »traktor« je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila;
29. »traktorski priključek« je zamenljivi vlečeni stroj ali zamenljivo orodje za opravljanje kmetijskih, gozdarskih in drugih del, ki ga vleče, potiska ali nosi traktor (npr. obračalnik, trosilnik, nakladalni priklopnik, gozdarski traktorski priklopnik, škropilnica, cisterna). Kot traktorski priključek se šteje tudi traktorski priklopnik, katerega največja dovoljena masa ne presega 5 ton, njegova hitrost pa je konstrukcijsko omejena na največ 30 km/h;
30. »ugotavljanje skladnosti vozila« je homologacija ali posamična odobritev vozila;
31. »uvoz« je fizičen prenos vozila iz držav, ki niso članice Evropske unije, na ozemlje Republike Slovenije, kot dela carinskega območja Skupnosti;
32. »vlečno vozilo« je motorno vozilo, ki vleče priklopno vozilo;
33. »vojaško vozilo« je motorno ali priklopno vozilo, označeno s predpisanimi oznakami slovenske ali tuje vojske;
34. »vozilo« je vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti razen posebnih prevoznih sredstev.

1. vozila, načrtovana in izdelana izključno za vojsko, policijo, civilno zaščito ali gasilsko službo;
2. vozila, namenjena delu na gradbiščih, v kamnolomih, pristaniščih ali na letališčih;
3. delovne stroje;
4. vozila, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 6 km/h;
5. posebna prevozna sredstva, ki jih upravljajo pešci;
6. vozila, namenjena uporabi na tekmovališčih;
7. vozila, namenjena za rekreacijske namene zunaj javnih cest;
8. kolesa s pomožnim električnim motorjem;
9. strojno opremo, posebej konstruirano za uporabo v gozdarstvu;
10. gozdarsko strojno opremo, vgrajeno na šasijo vozil za zemeljska dela in
11. zamenljivo strojno opremo, ki je popolnoma dvignjena od tal, ko se vozilo, na katero je pritrjena, uporablja na cesti.

1. homologacija vozil;
2. homologacija delov vozil in zaščitnih naprav;
3. odobritev neoriginalnih in nehomologiranih delov in opreme vozil;
4. posamična odobritev vozila po splošnih ali posebnih zahtevah;
5. posamična odobritev predelanega ali popravljenega vozila;
6. redni in izredni pregled vozila po posebnih zahtevah;
7. identifikacija vozila in
8. ocena tehničnega stanja vozila.

1. če je v pisnem obvestilu ponudniku proizvoda navedel določbe ustreznega predpisa, ki so podlaga prepovedi dajanja na trg ali zahtevajo umik proizvoda s trga in
2. če je na podlagi razpoložljivih podatkov o stanju tehnike in znanosti ugotovil, da obstajajo utemeljeni razlogi, povezani z varovanjem javnega interesa, za uveljavitev zahtev iz ustreznega predpisa in da blažji ukrepi ne bi zagotovili ustrezne ravni varnost in
3. če je pred sprejetjem ukrepa dal možnost ponudniku proizvoda, da v roku, ki ni krajši od 30 dni, odgovori na navedbe organa za ugotavljanje skladnosti in
4. če je pred izdajo odločbe glede vrste ukrepa proučil pripombe ponudnika proizvoda in svoje stališče pisno obrazložil.

1. vozila, sestavne dele in samostojne tehnične enote, izdelane v majhnih serijah;
2. vozila zaključka serije;
3. vozila, njihove dele in zaščitno opremo za udeležence cestnega prometa in potnike, ki so proizvedeni po posebnih tehnologijah ali s posebnimi tehničnimi rešitvami;
4. vozila za posebne namene in
5. vozila, katerih skladnost s predpisi je bila ugotovljena v postopku posamične odobritve.

1. predpiše tehnične zahteve v skladu s 5. členom tega zakona za posamezne kategorije vozil, njihove dele in zaščitno opremo ter posamezna vozila;
2. predpiše način izvedbe postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami in dokumentacijo, ki je potrebna v zvezi s tem;
3. podrobneje predpiše listine iz tega poglavja in določi cene njihovih obrazcev, ki jo plača stranka;
4. predpiše oznake skladnosti;
5. podrobneje predpiše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vozila, da bi pridobila status starodobnega vozila, postopek ugotavljanja izpolnjevanja teh pogojev in kategorije ali vrste vozil, ki se jim lahko podeli ta status;
6. predpiše tehnično opredelitev vrst in kategorij vozil iz 3. in 6. člena tega zakona;
7. predpiše postopek ugotavljanja enakovredne ravni zavarovanja javnega interesa pri proizvodih iz 9. člena tega zakona;
8. predpiše enakovredne zahteve in način izvedbe postopka dovolitve odmikov iz 10. člena tega zakona in
9. predpiše pojmovnik, ki vsebuje strokovne izraze, povezane s cestnimi vozili in njihovo razlago.

1. za vozilo, katerega tip ni bil homologiran ali posamično odobren v skladu s tem zakonom;
2. za vozilo, ki je bilo posamično odobreno, vendar je ta odobritev omejena na državo, ki je to odobritev podelila in
3. pri večstopenjski izdelavi vozila za posamezno stopnjo izdelave. Pri tem se posamična odobritev ne sme uporabiti za prvo stopnjo in tudi ne za vmesno stopnjo, ki ji sledi stopnja, ki se homologira.

1. se nanaša na podatke, evidentirane v postopku registracije vozila ali
2. vpliva ali bi lahko vplivala na homologirane dele vozila ali
3. vpliva ali bi lahko vplivala na varnost vozila.

(1) Pri strokovni organizaciji je treba pred registracijo vozila v Republiki Sloveniji opraviti samo postopek identifikacije za vozila za:
1. mednarodne in meddržavne organizacije – za službeno uporabo;
2. diplomatska in konzularna predstavništva tujih držav v Republiki Sloveniji – za službeno uporabo;
3. diplomatsko in konzularno osebje tujih predstavništev v Republiki Sloveniji in njihovih ožjih družinskih članov – za osebno uporabo;
4. državljane Republike Slovenije, ki se vračajo za stalno z začasnega dela ali prebivanja v tujini, če so bili v tujini brez presledka najmanj eno leto;
5. tujce, ki dobijo dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji;
6. fizične in pravne osebe, ki so postale lastnice vozila na podlagi sklepa o dedovanju in
7. humanitarne organizacije – za opravljanje njihove humanitarne dejavnosti.

1. v skladu z določbami tega poglavja podrobneje predpiše postopek registracije vozila, postopek izdaje in veljavnost prometnega dovoljenja ter dovoljenja za preskusno vožnjo, vrste, vsebino in obliko registrskih in preskusnih tablic ter spremembo podatkov in odjavo vozil;
2. predpiše registracijska območja iz 36. člena tega zakona in njihove oznake;
3. predpiše obrazec prometnega dovoljenja in druge listine, ki se uporabljajo v postopku registracije vozila;
4. določi ceno tiskovin in obrazcev v postopku registracije vozila ter ceno registrske in preskusne tablice, ki jo plača stranka in
5. podrobneje predpiše pogoje iz drugega odstavka 30. člena tega zakona, ki jih morajo izpolnjevati pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo naloge registracijske organizacije, in pravne osebe ter samostojni podjetniki posamezniki, ki izdajajo dovoljenja za preskusno vožnjo in preskusne tablice v skladu z 38. členom tega zakona.

1. dokazilo o izvoru in lastništvu vozila ali posameznih delov vozila, ki so bili dodatno vgrajeni (npr. šasija, motor);
2. potrdilo o skladnosti ali soglasje k registraciji, če gre za vozilo, za katero mora biti izdano tako potrdilo ali soglasje v skladu s tem zakonom;
3. dokazilo o sklenjenem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, pri vozilih za javni prevoz potnikov pa tudi dokazilo o zavarovanju potnikov;
4. dokazilo o poravnani letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu in
5. dokazilo o tehnični brezhibnosti vozila, razen za vozila, za katera skladno s 50. členom tega zakona tehnični pregled ni obvezen. Dokazilo o tehnični brezhibnosti vozila je veljavno, če je bil tehnični pregled opravljen pred največ 30 dnevi.

1. je vozilo uničeno;
2. je vozilo odsvojeno;
3. če bo registrirano v tujini zaradi preselitve lastnika vozila ali iz drugih razlogov;
4. je vozilo ukradeno;
5. je veljavnost prometnega dovoljenja potekla pred več kot 30 dnevi ali pred več kot letom dni za mopede, motorna kolesa, motorna trikolesa, lahka štirikolesa, štirikolesa, bivalna vozila, bivalne priklopnike ter starodobnike ali
6. je med veljavnostjo prometnega dovoljenja prenehala veljati zavarovalna pogodba, ker ni bila obnovljena ali ni bila poravnana letna obveznost v skladu z zavarovalnimi pogoji.

1. delov za povezavo vlečnega in priklopnega vozila,
2. delov za upravljanje,
3. delov za ustavljanje,
4. pnevmatik ali
5. delov sistema za uravnavanje izpustov.

1. obvezne dele in opremo vozil v cestnem prometu ter traktorjev pri opravljanju kmetijskih ali gozdarskih del;
2. v skladu s 45. členom tega zakona posebne tehnične zahteve za vozila, s katerimi se prevažajo skupine otrok;
3. zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vozila, da so tehnično brezhibna, in način izvajanja tehničnih pregledov;
4. v skladu s 53. členom tega zakona seznam sprememb na vozilih, ki ne pomenijo predelave, postopek njihovega evidentiranja in vsebino potrdila o vgradnji;
5. vsebino in način opravljanja nadzora tehnične brezhibnosti vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu ter določi ceno pregleda vozila;
6. obliko, vsebino in postopek za izdajo potrdila in obvestila iz 51. člena tega zakona in
7. določi najvišje cene tehničnih pregledov za posamezne kategorije vozil in
8. določi ceno tiskovin in obrazcev, ki se uporabljajo pri izvajanju določb tega poglavja, ki jo plača stranka.

(2) S predpisom iz prejšnjega odstavka se lahko določi obvezna uporaba tehničnih specifikacij za vozila.

(3) Predpis iz prvega odstavka tega člena se lahko sklicuje na standard po predpisih o standardizaciji, s tem da določi njegovo obvezno uporabo ali določi, da je ravnanje ali dejavnost skladna z zahtevami predpisa, če ustreza zahtevam standarda.

(4) Ne glede na določbe tega poglavja minister, pristojen za obrambo, predpiše postopke, pogoje in roke za izvedbo tehničnih pregledov vojaških vozil Slovenske vojske ter določi ali pooblasti organizacije, ki te preglede opravljajo.

(5) Minister ali ministrica, pristojna za varstvo okolja, predpiše obliko in vsebino izjave o lokaciji vozila iz 40. in 41. člena tega zakona ter kategorije vozil, za katere je treba to izjavo izpolniti.

1. eno leto po prvi registraciji za:
– tovorna vozila in sedlaste ter cestne vlačilce;
– vozila za prevoz nevarnega blaga, ki jih je treba v skladu s predpisi posebej označiti;
– delovna vozila;
– avtobuse;
– priklopna vozila razen za lahke, bivalne in traktorske priklopnike ter posebna priklopna vozila za prevoz čolnov, športnih konj, vodnih skuterjev in drugih priprav za šport in prosti čas, katerih največja dovoljena masa presega 750 kg in ne presega 3500 kg;
– vozila, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov;
– vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok;
– vozila, ki se uporabljajo za usposabljanje kandidatov za voznike;
– vozila za izposojo brez voznika in
– intervencijska vozila, opremljena kot vozila s prednostjo ali vozila za spremstvo;

1. vozil, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov,
2. avtobusov,
3. vozil, ki se uporabljajo za usposabljanje kandidatov za voznike,
4. vozil, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok in
5. vozil, opremljenih kot vozila s prednostjo in vozila za spremstvo, razen vozil v lasti prostovoljnih gasilskih društev, ki so po obliki nadgradnje in namenu uporabe gasilska vozila,

Vozilo, ki se uporablja za namene iz tega odstavka, mora imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe oziroma obliko nadgradnje.

(4) Tehnični pregled vozil iz 2. točke prvega odstavka tega člena, za katera je bil prvi tehnični pregled že opravljen in pri katerih od prve registracije ali leta proizvodnje ni poteklo osem let, mora biti opravljen vsaki dve leti. Lahki priklopniki in bivalni priklopniki morajo biti tehnično pregledani vsaka štiri leta. Enako velja tudi za priklopna vozila za prevoz čolnov, vodnih skuterjev in drugih priprav za šport in prosti čas, katerih največja dovoljena masa presega 750 kg in ne presega 3500 kg.

(5) Z globo 500 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki vozi vozilo, za katerega ni bil opravljen tehnični pregled v skladu s tem členom. Pri avtošoli se v takem primeru kaznuje učitelj vožnje, ki usposablja kandidate za voznike vozil.

(6) Z globo najmanj 5000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki uporablja vozilo v nasprotju s tem členom, njihova odgovorna oseba pa z globo najmanj 500 eurov. Z globo najmanj 500 eurov se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, ki uporablja vozilo v nasprotju s tem členom.

1. izpušni sistemi;
2. mehanske naprave za spenjanje vozil razreda A 50 in B 50 (vlečne krogle premera 50 mm in vlečne glave zanje) ali
3. spojlerji.

1. strokovne naloge v postopku homologacije vozila;
2. strokovne naloge v postopku homologacije delov;
3. strokovne naloge v postopku odobritve neoriginalnih in nehomologiranih delov in opreme vozil;
4. strokovne naloge v postopku posamične odobritve vozila po splošnih zahtevah;
5. strokovne naloge v postopku posamične odobritve vozila po posebnih zahtevah (drugi odstavek 18. člena tega zakona) in
6. izvajanje postopka posamične odobritve predelanega ali popravljenega vozila (prvi in peti odstavek 19. člena tega zakona).

1. identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila;
2. redni in izredni pregled vozila po posebnih zahtevah (tretji odstavek 18. člena tega zakona) in
3. tehnični pregled vozila.

(1) Za pridobitev pooblastila iz 55. člena tega zakona morajo pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki izpolnjevati pogoje:

1. razpolagati morajo z zadostnim številom osebja, ki mora imeti ustrezno izobrazbo in delovne izkušnje, ter opremo in prostore, ki omogočajo strokovno opravljanje nalog;
2. trajno morajo zagotavljati neodvisnost in nepristranskost v razmerju do pravnih ali fizičnih oseb, ki so neposredno ali posredno povezane s proizvodom, katerega skladnost se ugotavlja;
3. zagotavljati morajo poslovno tajnost in
4. zavarovano morajo imeti odgovornost za opravljanje dejavnosti.

1. če preneha izpolnjevati predpisane pogoje;
2. če je proti njej uveden postopek stečaja ali likvidacije ali je prenehala poslovati na podlagi sodne odločbe ali iz drugega razloga;
3. če svojih nalog ne opravlja v skladu s predpisi ali
4. če ni poravnala zapadlih finančnih obveznosti do Republike Slovenije ali lokalne skupnosti.

1. podrobneje predpiše način in postopek pridobitve pooblastila za opravljanje nalog tehničnih služb in strokovnih organizacij;
2. podrobneje predpiše pogoje iz prvega odstavka 58. člena tega zakona, ki jih morajo izpolnjevati tehnične službe in strokovne organizacije, in način ugotavljanja njihove usposobljenosti. Minister lahko za opravljanje posameznih nalog tehničnih služb ali strokovnih organizacij predpiše obvezno uporabo akreditacije kot način ugotavljanja izpolnjenosti pogojev;
3. predpiše skupine kategorij vozil iz drugega odstavka 57. člena tega zakona, za katere se podeli pooblastilo za tehnični pregled vozila;
4. predpiše postopke opravljanja nalog tehničnih služb in strokovnih organizacij;
5. predpiše roke za obnavljanje znanja izvajalcev tehničnih pregledov;
6. predpiše višino stroškov izpitov in preskusov usposobljenosti;
7. podrobneje predpiše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati organizacije, ki izvajajo usposabljanje ter izpite in preskuse usposobljenosti iz prejšnjega člena, ter določi način in vsebino izobraževanja kandidatov in strokovnih delavcev ter preverjanja znanja, vključno z vplivom pridobljene akreditacije na vsebino in obseg izobraževanja in
8. podrobneje predpiše vsebino in način vodenja evidenc iz prejšnjega člena tega zakona.

1. evidenco registriranih vozil in
2. evidenco izvajanja cestnega nadzora nad tehnično brezhibnostjo vozil, s katerimi se opravljajo prevozi.

1. evidenco homologiranih vozil,
2. evidenco izdanih potrdil o skladnosti,
3. evidenco opravljenih izpitov in preskusov usposobljenosti izvajalcev nalog iz 60. člena tega zakona in
4. evidenco izdanih pooblastil tehničnim službam in strokovnim organizacijam iz 56. in 57. člena tega zakona.

(6) Evidenca izdanih pooblastil tehničnim službam in strokovnim organizacijam iz 56. in 57. člena tega zakona vsebuje podatke o firmi in sedežu tehnične službe ali strokovne organizacije, obsegu pooblastila, lokacijah, na katerih opravlja svojo dejavnost, datumu izdaje pooblastila, datumih in ugotovitvah pri nadzornih pregledih ter imenih in priimkih odgovornih oseb in podpisnikov listin.

1. pregledati evidence, ki jih je treba voditi na podlagi tega zakona;
2. brezplačno pridobiti in uporabljati osebne in druge podatke iz uradnih evidenc in drugih podatkovnih zbirk, ki so potrebni za izvedbo inšpekcijskega nadzora;
3. prepovedati dajanje na trg ali prepovedati uporabo ter odrediti umik vozil, delov vozil in opreme, ki niso v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, iz prodaje;
4. pridobiti podatke in opraviti pregled tehničnega in drugega varovanja prostorov, naprav, opreme, evidenc in listin, obrazcev ter pečatov;
5. brezplačno dobiti kopije listin in drugih dokumentov, ki jih potrebuje za zvedbo inšpekcijskega pregleda in ukrepov;
6. zaseči listine in druge dokumente;
7. zaslišati stranke in priče v upravnem postopku;
8. odrediti ponoven tehnični pregled vozila na napravah in opremi strokovne organizacije pod inšpekcijskim nadzorom in
9. opraviti druga dejanja, ki so v skladu z namenom inšpekcijskega nadzora.

1. odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi;
2. začasno prepovedati opravljanje dela, povezanega z izvajanjem tega zakona za čas, ki ga določi kot rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti;
3. prepovedati, da delo opravlja oseba, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela ali ga opravlja v času, ko ji je omejena pravica opravljati to delo;
4. z odločbo napotiti delavca na ponovno opravljanje izpita, ki je predpisano s tem zakonom in
5. predlagati pristojnemu organu odvzem pooblastila strokovni organizaciji in tehnični službi.

1. ki ni tehnično brezhibno;
2. ki je tako poškodovano v prometni nesreči, da ni sposobno za varno udeležbo v cestnem prometu;
3. katerega skladnost s predpisanimi zahtevami ni bila ugotovljena v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi;
4. ki ne izpolnjuje posebnih tehničnih zahtev za namen, za katerega se uporablja;
5. ki je predelano ali spremenjeno v nasprotju s predpisi;
6. pri katerem vgrajeni deli niso homologirani za to vozilo, čeprav bi morali biti;
7. ki ni registrirano ali nima veljavnega dovoljenja za preskusno vožnjo ali za katero je potekla veljavnost prometnega dovoljenja;
8. katerega voznik ovira ali ne omogoči izvedbe inšpekcijskega pregleda;
9. ki ni obvezno zavarovano v skladu s predpisi;
10. za katero niso poravnane obveznosti plačila letnega povračila za uporabo cest;
11. ki ni ali ni na predpisani način označeno z registrskimi ali preskusnimi tablicami ali
12. ki je označeno z registrskimi ali preskusnimi tablicami, ki niso izdane za to vozilo.

1. vozilo ni tehnično brezhibno zaradi napak na podvozju ali na napravah za upravljanje ali zaviranje ali na napravah za povezovanje vlečnega in priklopnega vozila;
2. ne izpolnjuje predpisanih zahtev glede emisij onesnaževal in hrupa ali
3. je tako poškodovano, da ni sposobno za varno udeležbo v cestnem prometu, razen v primerih iz 1. točke četrtega odstavka tega člena.

1. ima vozilo huje poškodovano podvozje ali naprave za upravljanje ali zaviranje;
2. je vozilo predelano ali spremenjeno v nasprotju s predpisi ali
3. vgrajeni deli niso homologirani za to vozilo, čeprav bi morali biti.

1. načine in postopke nadzora nad vozili v cestnem prometu in pri delu s kmetijskimi in gozdarskimi traktorji, in
2. vsebino in način poročanja agencije po 66. členu tega zakona.

1. iz 1. točke prvega odstavka 62. člena tega zakona 1. januarja 2012, do takrat pa vodi in upravlja to evidenco Ministrstvo za notranje zadeve in
2. iz 2. točke prvega odstavka 62. člena tega zakona pa 1. januarja 2013, do takrat pa vodi in upravlja to evidenco Policija.

1. Odredba o označevanju atestirane specialne opreme transportnih sredstev za mednarodni prevoz lahko pokvarljivih živil (Uradni list SFRJ, št. 24/78);
2. Odredba o deklariranju nadomestnih delov za vozila (Uradni list SFRJ, št. 10/82) in
3. Pravilnik o dimenzijah, skupnih masah in osni obremenitvi vozil ter o osnovnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati naprave in oprema na vozilih v cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 50/82, 11/83, 4/85, 65/85, 64/86, 22/90 in 50/90).

1. Uredba o cenah za storitve v postopkih homologacije in posamične odobritve vozil (Uradni list RS, št. 72/00);
2. Pravilnik o ES-homologaciji in posamični odobritvi motornih vozil (Uradni list RS, št. 31/09 in 78/09);
3. Pravilnik o ES-homologaciji dvo- in trikolesnih motornih vozil (Uradni list RS, št. 125/03, 80/04, 75/05, 82/07 in 96/09);
4. Pravilnik o ES-homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev (Uradni list RS, št. 125/03, 80/04, 103/04, 75/05, 33/06 in 82/07);
5. Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 105/09 in 9/10);
6. Navodilo o pripravljanju in izdajanju tehničnih specifikacij za motorna vozila (Uradni list RS, št. 20/09);
7. Odredba o homologiranju zaščitnih čelad za voznike in sovoznike motornih koles in mopedov (št. 22.05) (Uradni list RS, 107/03);
8. Odredba o homologiranju varnostnih trikotnikov (št. 27.03) (Uradni list RS, št. 62/99);
9. Odredba o homologiranju posebnih opozorilnih svetilk za motorna vozila (št. 65.00) (Uradni list RS, št. 55/96);
10. Odredba o homologiranju tabel za označevanje počasnih vozil ( št. 69.01) (Uradni list RS, št. 62/99 in 80/99);
11. Odredba o homologiranju tabel za označevanje težkih in dolgih vozil (št. 70.01) (Uradni list RS, št. 62/99 in 80/99);
12. Odredba o homologiranju vozil na akumulatorski električni pogon glede posebnih pogojev za njihovo konstrukcijo in funkcionalno varnost (št. 100.00) (Uradni list RS, št. 74/97);
13. Odredba o homologiranju odsevnih oznak za težka in dolga vozila ter njihove priklopnike (št. 104.00) (Uradni list RS, št. 62/99 in 86/99);
14. Pravilnik o kompletu za prvo pomoč, ki spada v obvezno opremo motornih vozil (Uradni list RS, št. 106/04, 134/04, 136/04 – popr. in 115/07);
15. Uredba o nadzoru tehnične brezhibnosti motornih in priklopnih vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 113/03);
16. Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 88/05 in 119/07);
17. Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 66/05, 48/06 in 66/07);
18. Pravilnik o registrskih tablicah motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 83/06);
19. Pravilnik o določitvi cen tiskovin, obrazcev in tablic (Uradni list RS, št. 95/07, 63/08, 9/09 in 48/09);
20. Pravilnik o minimalnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati nekatere naprave in oprema vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 97/02 in 123/03);
21. Pravilnik o napravah za omejevanje hitrosti nekaterih kategorij vozil (Uradni list RS, št. 74/07);
22. Pravilnik o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 17/00, 33/00 – popr., 45/04, 82/07, 70/08 in 104/09);
23. Pravilnik o zatemnjevanju stekel na vozilih (Uradni list RS, št. 82/07 in 70/08);
24. Pravilnik o zahtevah za prekategorizacijo vozil (Uradni list RS, št. 70/08);
25. Pravilnik o zimski opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 104/09);
26. Pravilnik o naknadni vgradnji ogledal na vozila (Uradni list RS, št. 116/07);
27. Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za motorna in priklopna vozila (Uradni list RS, št. 96/09 in 114/09);
28. Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za dvo- in trikolesna motorna vozila (Uradni list RS, št. 96/09 in 114/09);
29. Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za kmetijske in gozdarske traktorje (Uradni list RS, št. 96/09 in 114/09);
30. Odredba o določitvi seznama splošnih tehničnih specifikacij s področja motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 96/09);
31. Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij o postopkih s področja motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 68/10);
32. Pravilnik o posebnih pogojih za vozila, s katerimi se prevažajo skupine otrok (Uradni list RS, št. 23/09);
33. Pravilnik o merah in masah vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 138/06);
34. Pravilnik o registraciji in označevanju vozil, zrakoplovov in vodnih plovil Ministrstva za obrambo (Uradni list RS, št. 116/07) v delu, ki se nanaša na registracijo in označevanje vozil in
35. Pravilnik o potrdilu o uničenju motornega vozila in o izjavi o lokaciji vozila (Uradni list RS, št. 54/10).

III. OBRAZLOŽITEV

I. SPLOŠNE DOLOČBE

K 1. členu
Zakon celovito ureja pogoje za dajanje motornih in priklopnih vozil (vozil) na trg, za njihovo registracijo in njihovo udeležbo v cestnem prometu oziroma opravljanje kmetijskih ali gozdarskih del (traktorji), za opravljanje nalog tehničnih služb, strokovnih organizacij in registracijskih organizacij, za vodenje zbirk podatkov o vozilih in za nadzor nad izvajanjem tega zakona ter dostop do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil. Povezano z vozili ureja tudi pogoje za dajanje delov teh vozil ter zaščitnih naprav za voznike in potnike na trg.

K 2. členu
Ta člen našteva direktivi Evropske skupnosti, ki ju zakon, v manjšem delu, ker se večji del prenosa praviloma izvede na podzakonski ravni, prenaša v slovenski pravni red. Opozoriti je treba, da ne gre za prvi prenos teh direktiv v slovenski pravni red, saj je bilo to že izvedeno takoj po uveljavitvi obeh direktiv.

K 3. členu
V tem členu je določen pomen posameznih izrazov, uporabljenih v zakonu. Opredelitve številnih izrazov so usklajene s predpisi Evropske skupnosti, iz katerih izhajajo. Določeni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, ki niso izrecno opredeljeni v tem členu, pa imajo enak pomen, kot ga določajo drugi predpisi s področja cestnega prometa (npr. prevozi v cestnem prometu), predpisi Skupnosti (npr. direktive o ES-homologaciji) ali mednarodne pogodbe (npr. CEMT).

K 4. členu
V tem členu je opredeljena sistemska narava tega zakona na področju vozil. Z njegovim predvidenim sprejemom bo slovenski pravni red prvič dobil splošen zakon (lex generalis) na obravnavanem področju, ki bo nudil pravno podlago za podrobnejšo pravno ureditev vseh tehničnih zahtev za vozila v cestnem prometu, kakor tudi za traktorje pri opravljanju kmetijskih in gozdarskih del. Razen izjemoma ne bo več potrebe za parcialno pravno in institucionalno urejanje le določenih vprašanj, povezanih z vozili ali za le določeno vrsto vozil

Kot primer lahko navedemo »turistične vlakce« in zagotavljanje njihove tehnične ustreznosti in s tem povezane varnosti. V sedanji ureditvi bi, ob predhodni ugotovitvi, da za zagotovitev visoke ravni varnosti njihovih uporabnikov ne zadostuje pravna ureditev s področja splošne varnosti proizvodov, morali pripraviti in sprejeti ustrezne podzakonske predpise bodisi na osnovi zakonodaje o turistični dejavnosti bodisi na osnovi zakonodaje o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti. Celotna veriga odločanja in pripravljenih rešitev bi temeljila na številnih »ad hoc« rešitvah. Te bi se nanašale tako na odločanje o pristojnem resorju (npr. promet ali turizem), kakor tudi na izbiro predpisanih tehničnih zahtev, postopka ugotavljanja skladnosti in pogojev za organe, ki bi sodelovali v teh postopkih. Ob obstoju predlaganega zakona pa bi bilo, razen izjemoma zaradi obstoja posebnih okoliščin, že v izhodišču povsem jasno, da tematika spada vanj, da je pristojnost v rokah resorja za promet, da bo predpisovanje tehničnih zahtev poenoteno z drugimi podobnimi primeri in da bodo v postopku ugotavljanja in potrjevanja skladnosti sodelovali subjekti (tehnične službe ali strokovne organizacije), ki izpolnjujejo pogoje iz tega zakona in katere je na tej osnovi pooblastil minister za promet.

Seveda bo v upravičenih primerih obstajala tudi možnost posebne ureditve (lex specialis). Kot primer obstoječe posebne ureditve lahko navedemo nekatere določbe Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 20/04 - ZZZiv-UPB1) in na njem temelječega Pravilnika o pogojih in načinu prevoza živali (Uradni list RS, št. 86/00 in drugi). Oba predpisa vsebujeta poleg drugih zadev tudi določbe o (posebnih) tehničnih zahtevah za vozila za prevoz živali in o postopku ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami. Poenostavljeno rečeno morajo lastniki vozil oziroma prevozniki dobiti ločena potrdila o skladnosti glede izpolnjevanja splošnih zahtev (pristojnost Ministrstva za promet) oziroma posebnih zahtev (pristojnost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano). Ob pričakovanem sprejemu tega zakona bo dana priložnost za bodoči razmislek o tem ali je ta ureditev ustrezna ali pa obstajajo razlogi za vsaj delno združitev postopkov in omogočitev »enkratne potrditve skladnosti s predpisanimi splošnimi in posebnimi zahtevami na istem mestu«. Zakon bo torej zaradi svoje splošne narave lahko takoj ponudil ustrezno pravno podlago za racionalizacijo obstoječih postopkov (seveda ob ustrezni spremembi »specialne zakonodaje«), kot tudi tistih, ki bodo uvedeni po njegovem sprejemu.

Kot primer zgoraj navedenega navajamo zakonodajo o prevozu nevarnega blaga, ki v tem trenutku v celoti ureja tudi vprašanja, povezana z zahtevanimi tehničnimi lastnostmi vozil, ki so udeležena pri prevozih te vrste. Ob napovedanih pravnih in organizacijskih spremembah na tem področju (možen prenos vseh pristojnosti na Ministrstvo za promet) bo možno tudi ta vozila vključiti v postopke preverjanja izpolnjevanja tehničnih zahtev po predlaganem zakonu.

II. POGOJI ZA DAJANJE NA TRG IN ZAČETEK UPORABE

K 5. členu
V tem poglavju so vsebovane določbe, ki urejajo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bili določeni proizvodi lahko dani na trg oziroma da bi se lahko začeli uporabljati.

Predmet tega poglavja so:
- vozila,
- njihovi deli (sistemi, sestavni deli, samostojne tehnične enote ali naprave),
- zaščitna oprema za voznike in potnike.
Za zgoraj navedene proizvode zakon določa, da morajo biti skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, da mora biti njihova skladnost s predpisi oziroma tehnično stanje in identiteta potrjeni v predpisanem postopku in da morajo biti označeni v skladu s predpisi.

K 6. členu
V tem členu so, skladno s predpisi ES, navedene izjeme od pravila, da se lahko dajejo na trg, registrirajo (če tako zahteva pravni red) oziroma začnejo uporabljati le vozila, ki izpolnjujejo predpisane zahteve in jim je zato bilo izdano ustrezno potrdilo o skladnosti. Gre za vozila, ki so namenjena le za določeno vrsto uporabnikov (vojska, policija, civilna zaščita ali gasilska služba) ali za posebej določene namene (npr. tekmovanja, strojna oprema za gozdarska dela). Pri njihovi registraciji torej registracijski organ ne more zahtevati priložitev potrdila o skladnosti kot pogoj za ugodno rešitev vložene zahteve.

Posebej je treba opozoriti, da med izjeme ne spadajo vsa vozila v lasti vojske, policije ali gasilskih služb. To velja le za tista njihova vozila, ki so »načrtovana in izdelana izključno za potrebe« teh organizacij. Določeno oklepno ali borbeno vozilo torej spada med izjeme po tem zakonu (oziroma bolj natančno »po tem poglavju zakona«), osebno vozilo v lasti vojske ali policije (ki ni bilo posebej načrtovano zanje) pa je premet njegove ureditve (glej tudi obrazložitev k 17. členu).

K členoma 7 in 8
V 7. členu so navedeni »postopki za ugotovitev izpolnjenosti pogojev iz 5. člena tega zakona«. Med osmimi navedenimi postopki le prvih pet (homologacija, odobritev oziroma posamični odobritvi) predstavlja obliko »postopka ugotavljanja skladnosti s tehničnimi zahtevami« medtem, ko se preostali trije (redni in izredni pregled, identifikacija vozila oziroma ocena njegovega tehničnega stanja) ne ukvarjajo z ugotavljanjem skladnosti s tehničnimi zahtevami, temveč z ugotavljanjem istovetnosti oziroma sposobnosti za varno vožnjo (glej tudi 18. in 21. člen zakona).

Zgoraj obrazložena razlika v naravi postopkov ima za posledico tudi različne subjekte, ki sodelujejo pri izvajanju tehničnih postopkov, ki so potrebni za izvajanje tega zakona. V prvih petih postopkih sodeluje homologacijski organ ali tehnična služba, ki izvaja preskuse, preglede in kontrole. Postopke rednih in izrednih pregledov, identifikacije oziroma ocene tehničnega stanja vozila pa izvaja strokovna organizacija, vendar pod strokovnim nadzorom Javne agencije za varnost prometa (glej 66. člen zakona). Strokovna organizacija izvaja tudi tehnične preglede vozil v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona (glej 48. člen zakona).

Skladno z zahtevami prava ES o ugotavljanju skladnosti vozil mora vsaka država članica določiti »homologacijski organ«, ki je odgovoren za izvajanje vseh postopkov ugotavljanja skladnosti vozil (homologacija in posamična odobritev). V 8. členu je zato določeno, da v Republiki Sloveniji te naloge opravlja Javna agencija za varnost prometa. Delo homologacijskega organa usmerja in nadzira Ministrstvo za promet.

K 9. členu
V tem členu gre za »sektorski zapis« pravil medsebojnega priznavanja za proizvode, ki so bili proizvedeni oziroma dani na trg v drugi državi članici EU v skladu z njenimi predpisi, ki niso harmonizirani s pravom Evropskih skupnosti. Na splošni ravni (lex generalis) ima enakovrstno določbo že Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (18.a člen), vendar je pripravljavec zakona sledil napotilom, da se določbe o vzajemnem priznavanju vnašajo tudi v zakone, ki urejajo določene vrste proizvodov.

Tudi na področju vozil in z njimi povezanih drugih proizvodov velja, da če organ za ugotavljanje skladnosti na podlagi listin in drugih zbranih podatkov ugotovi, da proizvod iz prejšnjega odstavka ne zagotavlja enakovredne ravni zavarovanja javnega interesa, kot ga zahteva ustrezen predpis, lahko zavrne dajanje v promet ali zahteva umik proizvoda iz prometa.

K 10. členu
Skladno s harmoniziranim pravom ES se za ublažitev strogosti in doseganja večje gibkosti sistema uvaja možnost dovoljevanja odmikov od posameznih homologacijskih zahtev v določenih postopkih (posamična odobritev vozil) oziroma za določena vozila (npr. vozila za posebne namene, zaključek serije).

K 11. členu
V 11. členu je dano pooblastilu ministru za promet (v nadaljevanju; minister) za izdajo podzakonskih predpisov, ki so potrebni za izvajanje določb II. poglavja tega zakona. Posebej je treba opozoriti na drugi odstavek člena, kjer je določeno, da se s podzakonskim predpisom lahko določi obvezna uporaba tehničnih specifikacij za vozila, ki jih ministrstvo, pristojno za promet, izda kot posebne publikacije oziroma zagotovi njihovo dosegljivost v elektronski obliki. Gre za vsebinsko enako določbo, kot jo vsebuje 6. člen Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti, na podlagi katere so bile v slovenski pravni red prenesene »posamične« direktive s področja vozil, dvo in tri-kolesnikov in traktorjev, ki na zelo podroben način opredeljujejo tehnične zahteve za njihove dele in način ugotavljanja skladnosti s temi zahtevami (gre za več kot 100 direktiv, ki obsegajo okoli 4000 strani besedila). Podobna pooblastilo za uporabo tehničnih specifikacij za vozila kot orodja za zapis podrobnih tehničnih zahtev in z njimi povezanih postopkov, vsebujeta tudi enakovrstna člena o pooblastilih ministra v IV. in V. poglavju tega zakona (glej 47. in 61. člen).

V tretjem odstavku je dano tudi izrecno pooblastilo, da se podzakonski predpis lahko sklicuje na standard po predpisih o standardizaciji, s tem da določi njegovo obvezno uporabo ali določi, da je določeno ravnanje ali dejavnost skladna z zahtevami predpisa, če ustreza zahtevam standarda.

K 12. členu
Homologacija je postopek, v katerem homologacijski organ ugotovi, ali tip vozila, tip dela vozila ali tip zaščitne opreme izpolnjuje predpisane zahteve, in v primeru skladnosti podeli certifikat o homologaciji. Iz tega uvodnega stavka v oddelku »Homologacija vozil in njihovih delov« je razvidna »tipska narava« tega postopka, v katerem se vedno ugotavlja in potrjuje skladnost tipa določenega proizvoda (najbolj pomembna so seveda vozila) in nikoli skladnost določenega - »unikatnega« - proizvoda. Za slednjega se uporablja postopek posamične odobritve (glej naslednji oddelek »Posamična odobritev vozila«).

Homologacija je lahko enostopenjska ali večstopenjska (podvozje / nadgradnja). Pomembno je določilo, da je za vložitev zahteve za podelitev homologacije aktivno legitimiran izključno proizvajalec (oziroma po pooblastilu njegov zastopnik) in nikoli drugi subjekti (npr. uvoznik, distributer), kar je dodatna sistemska razlika v primerjavi s posamično odobritvijo, kjer je aktivna legitimacija širša (proizvajalec ali lastnik). Pomembne so tudi omejitve glede pristojnosti posameznega (nacionalnega) homologacijskega organa. V skladu z drugim odstavkom 16. člena zakona sme namreč homologacijski organ odločati le o tistih zahtevah za spremembo ali dopolnitev homologacije, ki so povezane z njegovimi odločitvami pri prvotni homologaciji (slovenski organ torej ne sme odločati o spremembi homologacije, ki jo je podelil avstrijski organ, in seveda obratno).

Zahteve za posamezno kategorijo vozil so določene bodisi s harmonizirano ES zakonodajo (npr. osebna vozila, motorji, določene podkategorije traktorjev) bodisi - v prehodnem obdobju do popolne harmonizacije vseh kategorij vozil - z nacionalno zakonodajo (npr. tovorna vozila, avtobusi, določeni traktorji). Na neharmoniziranem področju se glede prostega pretoka proizvodov na enotnem evropskem trgu uporablja načelo medsebojnega priznavanja (glej tudi obrazložitev k 9. členu).

Četrti odstavek tega člena zavezuje proizvajalca, da je v postopku homologacije dolžan navajati popolne in resnične podatke. Ta določba se nahaja v zakonu zato, da velja splošno za vse postopke, ki jih zajema ta zakon in zaradi tega take določbe ne bo treba vključevati v posamezne tehnične specifikacije za vozila, kar je primer v nekaterih novejših posamičnih direktivah EU.

V tem členu se prvič pojavijo »kazenske določbe«, ki vsebujejo sankcije (globe) za kršitev zapovedanega ravnanja ali zapovedane opustitve s tem zakonom. Pripravljavec zakona se je odločil, da sledi (redki, a ne izjemni) nomotehniki zapisa kazenskih določb, v skladu s katero so kazenske določbe sestavni del člena, ki sicer materialno oblikuje zakonske zahteve. Tak način zapisa kazenskih določb je vseboval tudi ZVCP in prav pozitivne izkušnje pri uporabi tega zakona s strani organov nadzora so pripravljavca navedle, da se je odločil slediti temu zgledu. Višina predpisanih glob je odvisna od ocene teže kršitve in v glavnem sledi sedaj veljavni zakonodaji s področja varnosti cestnega prometa oziroma prevozov v cestnem prometu.


K 13. členu
»Homologacija se podeli tipom proizvodov, ki izpolnjujejo predpisane zahteve. Podeljene homologacije so veljavne ter dajanje na trg in začetek uporabe proizvodov sta na njihovi podlagi dovoljena do sprejema novih, dopolnjenih oziroma spremenjenih zahtev. V predpisih, izdanih na podlagi tega zakona, se opredeli rok veljavnosti homologacij, podeljenih pred začetkom uveljavitve predpisov.« (drugi odstavek). V tej določbi je vsebovano osnovno pravilo, da se homologacija podeli vsem tipom proizvodov, ki izpolnjujejo predpisane zadeve. To je povsem razumljivo, saj pravni red sloni na domnevi, da se zahtevana visoka raven varstva potrošnikov in drugih uporabnikov zagotavlja z izpolnjevanjem dobro zamišljenih in zapisanih zahtev. Vendar je treba to določbo vedno »brati« skupaj z določbo naslednjega odstavka, kjer je (enako kot tudi pri drugih skupinah proizvodov, ki so predmet urejanja prava ES) zapisana zahteva, da mora ne glede na prejšnji odstavek homologacijski organ zavrniti podelitev homologacije, če ugotovi, da vozilo kljub izpolnjevanju vseh predpisanih zahtev predstavlja resno nevarnost za cestni promet, okolje ali za zdravje uporabnikov. Gre za tako imenovano »zaščitno klavzulo«, ki omogoča zagotovitev varnosti v tistih (izjemnih) primerih, ko izpolnjenost predpisanih zahtev ni privedla do pričakovanega rezultata - varnosti.

V četrtem in petem odstavku so določene dodatne obveznosti proizvajalca, ki mora (tudi ob upoštevanju predpisov o splošni varnosti proizvodov) izvesti postopek odpoklica serije vozil homologiranega tipa ali delov teh vozil zaradi resne nevarnosti, ki jo predstavljajo predmetna vozila oziroma njihovi deli. Proizvajalcu je naloženo, da mora o uvedenem postopku nemudoma obvestiti homologacijski organ in mu predložiti opis načrtovanih korektivnih ukrepov. Homologacijski organ lahko proizvajalcu odredi izvedbo dodatnih oziroma drugačnih korektivnih ukrepov za odpravo ugotovljene resne nevarnosti. Če proizvajalec ne izvede odrejenih ukrepov, lahko homologacijski organ prekliče podeljeno homologacijo.

Predpisani sta globi za kršitev določb tega člena.

K členom 14 do 16
V teh členih so urejene obveznosti proizvajalca in pooblastila homologacijskega organa, ki so nujen del ureditve, s katero se zagotavlja skladnost proizvodov in proizvodnje in s tem tudi (praviloma - glej obrazložitev tretjega odstavka prejšnjega člena) varnost potrošnikov in drugih uporabnikov. Proizvajalec je odgovoren za skladnost proizvodov s homologiranim tipom in tudi za izvajanje proizvodnih postopkov na tak način (sistem zagotavljanja kakovosti proizvodnje), da se ta cilj doseže. Pri tem mora homologacijskemu organu omogočiti izvajanje ustreznega nadzora nad homologiranimi tipi proizvodov in ga obveščati o vseh spremembah podatkov, vključenih v dokumentacijo homologiranega tipa proizvoda. Obvestiti ga mora tudi o dokončnem prenehanju proizvodnje oziroma o vsaki spremembi podatkov v opisni dokumentaciji.

Homologacijski organ mora v postopku podelitve homologacije in tudi po podeljeni homologaciji izvajati potrebne ukrepe, po potrebi v sodelovanju s pristojnimi organi drugih držav članic EU, da zagotovi, da proizvodni postopki zagotavljajo skladnost proizvodov s homologiranim tipom.

Predpisane so globe za kršitev določb 14. in 16. člena.

K členoma 17 in 18
»Posamična odobritev vozila je postopek, v katerem homologacijski organ ugotovi, ali pregledano posamezno vozilo izpolnjuje predpisane zahteve, in v primeru skladnosti podeli certifikat o posamični odobritvi vozila, na njegovi osnovi pa tehnična služba še potrdilo o skladnosti za potrebe registracije vozila. Vlogo za posamično odobritev vozila vloži njegov proizvajalec ali lastnik. Za vsako vozilo je treba vložiti posebno vlogo.« (17. člen). Kot je bilo opozorjeno pri obrazložitvi določb o homologaciji, je postopek posamične odobritve namenjen ugotavljanju skladnosti in njeni potrditvi za primere posameznih vozil. Gre za primer »pomožnega postopka« k tipskim odobritvam, kadar, predvsem iz ekonomskih razlogov, proizvajalci niso zainteresirani za tipsko odobritev vozil. Iz dikcije člena je razvidno tudi, da je postopek posamične odobritve (zaradi njegove kompleksnosti) predviden le za vozila. Drugi proizvodi - deli vozil oziroma zaščitna oprema - ne morejo biti predmet tega postopka. Če se zanje predpiše ugotavljanje skladnosti, se lahko uporabi le njihova tipska odobritev - homologacija.

V 18. členu sta najbolj pomembni določbi drugega in tretjega odstavka. Ti določbi na najbolj jasen način kažeta »splošno naravo« tega zakona, saj širina njune uporabnosti omogoča urejanje vseh vrst vozil, tudi če gre za njihovo posebno namembnost in s tem povezane posebne tehnične lastnosti (vozila za posebne vrste prevozov). Taka vozila morajo izpolnjevati tako splošne zahteve (kar se praviloma ugotavlja v postopku homologacije), kakor tudi posebne zahteve (npr. vozila za prevoz denarja in dragocenosti, tovorna vozila v mednarodnem prevozu stvari - izpolnjevanje zahtev CEMT). Posebne zahteve so lahko del nacionalnega prava (prevoz denarja) ali mednarodnih sporazumov (CEMT). Postopki ugotavljanja skladnosti s predpisanimi splošnimi oziroma posebnimi zahtevami pa so lahko združeni ali ločeni. V slednjem primeru se izdata ločeni potrdili o skladnosti. S predpisom ali mednarodnim sporazumom se lahko določi, da je treba skladnost s posebnimi zahtevami iz prejšnjega odstavka vzdrževati ves čas uporabe vozila za posebne namene, kar se ugotavlja s predpisanimi rednimi in izrednimi pregledi, ki jih opravljajo strokovne organizacije. Pomembno je, da se vsi primeri lahko ustrezno obravnavajo v enoviti in pregledni pravni in institucionalni piramidi, ki jo vzpostavlja ta zakon. Strokovno preverjanje vozil v postopku posamične odobritve opravljajo usposobljene in na tej podlagi pooblaščene tehnične službe; redne ali izredne preglede, ki služijo ugotavljanju trajnega izpolnjevanja zahtev, pa usposobljene in na tej podlagi pooblaščene strokovne organizacije. Vse pa so pod strokovnim nadzorom iste institucije - Javne agencije za varnost prometa - in pod inšpekcijskim nadzorom iste inšpekcije - Prometnega inšpektorata RS. S tem se zagotavljajo osnovni pogoji za enovito in zato kompetentno vodenje in nadzorovanje sistema, kar bo predvidoma privedlo do zvišane stopnje varnosti. Glede pooblaščanja tehničnih služb in strokovnih organizacij in nadzora nad njim glej tudi obrazložitev členov v poglavjih »Pogoji za izvajanje nalog« in »Nadzor«.

V četrtem odstavku je dana izjema za vojaška vozila Slovenske vojske, ki so (deloma) predmet tega zakona. Zaradi njihovih možnih posebnosti, ki izhajajo iz specifičnih potreb te organizacije, je izjemoma dopuščeno, da se posebne zahteve lahko določijo tudi z aktom pristojnega vojaškega organa na podlagi razpisne dokumentacije. V takem primeru tehnična služba preveri izpolnjenost splošnih zahtev skladno s homologacijskimi predpisi, posebnosti (posebne zahteve) - ki predstavljajo odmik od splošnih zahtev - pa odobri, če so predhodno ustrezno zapisane v razpisni dokumentaciji.

K 19. členu
V tem členu je zajeta tematika predelav, ki so predmet naknadne posamične odobritve. Le-te so v tem predlogu bolj natančno opredeljene kot to velja za sedanji sistem. Zakon namreč izrecno vpeljuje razlikovanje med »predelavami« vozil in »drugimi spremembami« na vozilu. V primeru obstoja prvih se zahteva posamična odobritev predelanega vozila, ki jo izvede tehnična služba, v primeru obstoja drugih se, zaradi tehnično manj zahtevnega in varnostno delikatnega posega v vozilo, posamična odobritev ne zahteva. Lahko se zahteva le evidentiranje (s strani tehnične službe) opravljenih sprememb (glej tudi obrazložitev 53. in 54. člena - oddelek »Spremembe na vozilih«). Pomembna je določba, da se zamenjava kateregakoli dela vozila z njegovim nadomestnim delom ne šteje ne za predelavo, ki je kvalificirana sprememba, ne za spremembo na vozilu. Nova ureditev tega področja bo doprinesla k zmanjšanju bremen lastnikom vozil.

Četrti odstavek tega člena določa, da na vozilu niso dovoljene nikakršne spremembe, »ki vplivajo na poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti«. Ta določba in nanjo vezana kazenska določba (predpisana globa) je namenjena odvračanju od takih posegov.

Peti odstavek tega člena določa, da se postopek posamične odobritve izvede tudi za popravljena vozila, ki so bila napotena na posamično odobritev skladno z določbo 1. točke četrtega odstavka 75. člena tega zakona.

K 20. členu
Posamično se odobri in izda certifikat o posamični odobritev za vozilo, ki je skladno s podatki v predloženi dokumentaciji in ki izpolnjuje predpisane tehnične zahteve. Pri odobritvi naknadne predelave oziroma popravila na vozilu, za katerega je bila skladnost s predpisi ugotovljena pred začetkom uporabe, pa tehnična služba sama potrdi predelavo oziroma popravilo tako, da vpiše podatke o predelavi v že obstoječe potrdilo o skladnosti tega vozila. Pomembna je določba, da se pri ugotavljanju skladnosti predelanih vozil upošteva stanje predpisov na dan, ko je bilo vozilo prvič registrirano, razen za novo vgrajene dele, ki so povezani z zaščito drugih udeležencev v prometu, za katere se upošteva stanje predpisov v času predelave. Tudi v tem postopku je v veljavi »zaščitna klavzula«, ki določa, da mora homologacijski organ oziroma tehnična služba zavrniti posamično odobritev, če oceni, da vozilo kljub izpolnjevanju vseh predpisanih tehničnih zahtev predstavlja večje tveganje za varnost na cesti, okolje ali za varnost pri delu (glej tudi obrazložitev k 13. členu).

Pomembne so določbe o identifikacijski številki vozila. Vsako vozilo mora imeti identifikacijsko številko. V veliki večini primerov jo vtisne proizvajalec. Če gre za primere, ko tega ne stori (npr. unikatno vozilo) to stori tehnična služba - vtisne številko, ki jo določi homologacijski organ. Nezmožnost ugotovitve (namerno ali nenamerno uničene) predhodno vtisnjene identifikacijske številke je razlog za zavrnitev posamične odobritve vozila. Pravni red ne dopušča spremembe identitete vozila.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K členoma 21 in 22
V oddelku »Identifikacija in ocena tehničnega stanja vozil« se obravnavajo postopki, ki morajo biti v določenih primerih izvedeni preden se vozilo registrira v Republiki Sloveniji oziroma preden se vozilu lahko podeli status »starodobnika«.

Urejeni so primeri:
- predhodno ES-homologiranega vozila, za katerega lastnik ni pridobil potrdila o skladnosti (prvi odstavek 23. člena),
- predhodno registriranega ali predhodno uporabljanega vozila v drugi državi članici EU (drugi odstavek 23. člena),
- vozil v za potrebe določenih subjektov (prvi odstavek 24. člena),
- vozil, katerih lastniki želijo zanje doseči razvrstitev med »starodobnike« (prvi odstavek 25. člena).

»Identifikacija je namenjena ugotovitvi istovetnosti vozila in njegovih osnovnih tehničnih podatkov s pomočjo priloženih dokumentov in zbirk podatkov o vozilih. Ocena tehničnega stanja vozila je namenjena vizualni preveritvi njegove celovitosti in sposobnosti za varno vožnjo v cestnem prometu oziroma za varno delo pri kmetijskih in gozdarskih delih. Preveri se tudi, da vozilo ni bilo predelano v nasprotju s predpisi in navodili proizvajalca« (21. člen). Iz tega opisa je razvidno da pri teh dveh navedenih postopkih ne gre za ugotavljanje skladnosti s predpisanimi zahtevami temveč le za ugotavljanje obstoja določenih predpogojev, povezanih z identiteto vozila oziroma njegovo varnostjo v cestnem prometu (vse kategorije vozil) ali varnostjo pri delu (kmetijski in gozdarski traktorji). Zaradi take (omejene) narave postopkov končni rezultat pozitivne rešitve seveda ni izdaja potrdila o skladnosti, temveč »zgolj« soglasja k registraciji (kot povezavo obeh dokumentov z registracijo glej 2. točko prvega odstavka 31. člena zakona).

Soglasje k registraciji izda strokovna organizacija, ker ne gre za posamično odobritev vozila, ki je postopek, ki ga opravlja homologacijski organ. Strokovna organizacija izda soglasje k registraciji, ko ugotovi istovetnost vozila in zbere njegove tehnične podatke ter ugotovi njegovo celovitost in sposobnost za varno vožnjo oziroma varno delo.

Predpisana je globa za kršitev določb 22. člena.

K 23. členu
V prvem odstavku gre v veliki večini za »individualne uvoze« osebnih vozil. V takih primerih, ko, sicer ES homologirana, vozila vstopijo na slovenski trg mimo uradnih distributerjev, ki so v skladu s predpisi pooblaščeni za izdajo potrdila o skladnosti, so njihovi lastniki dolžni vozila pripeljati na strokovno organizacijo, ki po identifikaciji vozila (ali gre za vozilo, katerega tip je bil homologiran ali posamično odobren) in oceni njihove celovitosti ter tehničnega stanja (ali je vozilo morebiti poškodovano ali predelano in ali ima vse nujne sestavne dele - npr. varnostne pasove ali zračne blazine) ob pozitivnih ugotovitvah in ocenah relevantnih dejstev izda soglasje k registraciji, ki »nadomesti« potrdilo o skladnosti, ki bi ga izdal distributer (proizvajalčev predstavnik), če bi bilo vozilo kupljeno v Republiki Sloveniji.

V drugem odstavku gre za rabljena vozila, ki so bila pred prvo registracijo pri nas, v uporabi v eni od držav članic EU. Skladno z načeli in pravili EU se za taka vozila ne sme (ponovno) ugotavljati skladnosti s predpisanimi zahtevami, ker je bilo to »za potrebe notranjega trga EU« enkrat že storjeno.

Izjemo predstavljajo določene nacionalne odobritve vozil, pri katerih je njihova veljavnost izrecno omejena le na tisto državo, ki je izvedla odobritev. V takem primeru pa ne pride v poštev postopanje po tem členu, temveč se izvede postopek posamične odobritve.

K 24. členu
Pri vozilih, ki so predmet obravnave tega člena, se izvede zgolj postopek identifikacije vozila, ne pa tudi njegove ocene tehničnega stanja. Gre za redke primere, ko se pri nas prvič registrirajo vozila za potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, mednarodnih organizacij, humanitarnih organizacij, vračajočih se zdomcev, tujcev s prebivališčem v Republiki Sloveniji ter dedičev vozil. V teh izjemnih primerih se ne ugotavlja »celovitost vozil«, torej obstoj vseh tistih sestavnih delov, ki jih zahteva harmonizirana zakonodaja ES. Zato pravni red ne zahteva od npr. ameriške ambasade, da dokaže »celovitost vozila«, izdelanega v Združenih državah Amerike po nekoliko drugačnih tehničnih specifikacijah od evropskih, kakor tudi tega ne zahteva od slovenskega zdomca, ki se s svojim vozilom vrača domov iz Argentine.

V tretjem odstavku so podane časovne omejitve za uporabo tega člena.

K 25. členu
Poseben primer identifikacije vozila predstavljajo »starodobniki«. Tudi vozila, za katera bi njihovi lastniki radi dosegli razvrstitev med starodobnike, je pred njihovo registracijo oziroma uporabo treba identificirati. Ta postopek pa je nato kombiniran s »posebnim postopkom« ocene tehničnega stanja, saj je pred odločitvijo o razvrstitvi treba ugotoviti ali je vozilo starejše od 30 let, ali je ohranjeno in tehnično vzdrževano tako, da je skladno z originalno konstrukcijsko sestavo in obliko in da se zaradi svojega zgodovinskega in tehničnega pomena ne bo uporabljalo za vsakodnevne prevoze.

Novost predstavlja vrnitev starostne meje od sedanjih 25 let, nazaj na 30 let. To pomeni, da se neko vozilo lahko razvrsti med starodobnike šele, ko doseže starost 30 let. Ta premik je bil izveden zaradi dejstva, da se je v zadnjem času močno povečal dotok takih vozil v državo (od 1. maja 2006 do 1. maja 2007 800 vozil, do 1. maja 2008 1400 vozil, nato v štirih mesecih že 800 vozil - od tega ena tretjina mlajših od 27 let). Gre v veliki meri za vozila, za katera je upravičeno mogoče sklepati, da jih namerava lastnik uporabljati za vsakodnevne prevoze oziroma opravljanje del (bivalnik, Unimog, Pinzgauer, TAM, traktorji). Tako starostno mejo ima uvedeno več evropskih držav.

Minister za promet bo predpisal pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vozila, da se lahko razvrstijo med »starodobnike«, postopek ugotavljanja izpolnjevanja teh pogojev in kategorije oziroma vrste vozil, ki se jim lahko podeli ta status (glej 11. člen zakona).


III. REGISTRACIJA VOZIL

Določbe tega poglavja so oblikovane (predvsem vsebinsko) kot prevzem enakovrstnih določb veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu.

K 26. členu
Ta člen določa, da so v prometu lahko samo vozila, ki so registrirana, imajo prometno dovoljenje in so označena z registrskimi tablicami. Določa pa tudi izjeme od te zahteve. Postavlja zahtevo za slovensko registracijo vozil diplomatskih in konzularnih predstavništev in drugih tujih predstavništev ter tujcev, ki bivajo v Sloveniji več kot šest mesecev kot tudi vozil na začasnem uvozu, ki traja več kot šest mesecev. Dovoljuje pa tujcem, katerih vozila so registrirana v eni od držav EU, da lahko uporabljajo v Sloveniji svoja vozila s tujo registracijo, tudi več kot šest mesecev. Določa pogoje za udeležbo v cestnem prometu vozil, ki so registrirana v tujini.

Novost v tem členu je, da, pod določenimi pogoji, dovoljuje vožnjo vozil s tujimi preskusnimi ali začasnimi tablicami v Sloveniji. To se nanaša predvsem na vozila, ki jih slovenski državljan pripelje iz tujine, tako, da ni obveze po prehodu meje vozila označiti s slovenskimi preskusnimi tablicami. Enako velja za vozila, ki vozijo prek Slovenije v mednarodnem tranzitu.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 27. členu
Ta člen nalaga ministru za promet, da izda podzakonske predpise, s katerimi bo omogočeno izvajanje določb tega zakona na področju registracije vozil. Ti podzakonski predpisi morajo poleg predpisov o postopku registracije predpisati tudi potrebne dokumente v tem postopku, obliko in vsebino registrskih tablic, registracijska območja in pogoje za izdajo preskusnih tablic ter cene za te postopke.

V nadaljevanju ta člen prenaša obveznost urejanja postopkov registracije vojaških vozil Slovenske vojske in vozil Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo na ministra za obrambo ter za vozila Policije in Slovenske obveščevalno varnostne agencije na ministra za notranje zadeve.

Ministru za okolje nalaga, da predpiše vsebino in obliko potrdil o razgradnji izrabljenih vozil oziroma v zvezi z izjavami o lokaciji odjavljenih, a ne razgrajenih vozil.

K 28. členu
Ta člen opredeljuje registracijo vozila in določa, katera vozila so registrirana v Sloveniji.

Glede na dosedanjo ureditev uvaja novost, da odpravlja pojem začasne registracije. Tako se vozila, ki so se prej začasno registrirala sedaj redno registrirajo, vendar s krajšim rokom veljavnosti prometnega dovoljenja. To velja za registracijo tistih vozil, ki bodo odpeljana iz Slovenije in vozil, ki so bila v Sloveniji ukradena in nato izsledena v tujini, za povratek v Slovenijo.
Na novo uvaja tudi določbo, da je za registracijo s krajšo veljavnostjo prometnega dovoljenja, za vozila, ki bodo zapustila Slovenijo, dovolj samo soglasje k registraciji, za izdajo katerega zadošča samo ugotovitev, da je vozilo sposobno za varno vožnjo.

K 29. členu
Ta člen opredeljuje postopek registracije vozila, ki je v lasti več oseb in daje možnost, da se vozilo na lizing pogodbi oziroma v zakupu lahko registrira na uporabnika, če se lastnik vozila s tem strinja.

K 30. členu
Ta člen opredeljuje pristojnosti za registracijo vozil, ki jo opravljajo registracijske organizacije. Določa tudi, da registracijo vozil Policije in Slovenske obveščevalno varnostne agencije opravi ministrstvo za notranje zadeve, registracijo vojaških vozil Slovenske vojske in vozil Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo pa ministrstvo za obrambo.
Za pridobitev pooblastila mora pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki želi opravljati naloge registracijske organizacije, izpolnjevati zahteve glede osebja, opreme in prostorov.

K 31. členu
Ta člen podrobno opredeljuje dokazila, ki jih mora predložiti lastnik vozila ob registraciji. Uvaja novost, da morajo imeti vozila za javni prevoz potnikov, zavarovane tudi potnike. Določa tudi možnost, da se brez dokazila o lastništvu, vendar pod pogojem, da lastništvo vozila ni sporno, lahko registrira starodobno vozilo, poleg tega pa tudi traktor in njegov priklopnik, če je bil izdelan pred 1. majem 2004 in bivalni priklopnik, izdelan pred 1. januarjem 1998. Za dokazovanje nespornosti lastništva, se v primerih odsotnosti dokumentov o lastništvu, lahko uporabijo tudi drugi dokumenti, iz katerih je mogoče razbrati, da sedanji lastnik poseduje vozilo že dalj časa, lahko pa se to dokazuje tudi s pričami ali pa le s podpisano izjavo.

Te določbe so pomembne zato, ker je pri starodobnih vozilih včasih težko pridobiti formalne dokumente o lastništvu. Podobno velja tudi za starejše traktorje in njihove priklopnike, pri katerih je kljub dosedanji zakonodaji, ki sicer zahteva njihovo registracijo, po oceni še vedno cca. 30 % vseh traktorjev ostalo neregistriranih. Glede na željo pripravljavca zakona, da bi se delež registriranih traktorjev čim bolj povečal, je bila znižana tudi starost traktorjev, za katere lahko velja ta olajšava. Podobna je situacija tudi pri bivalnih priklopnikih.

Tretji odstavek nalaga registracijski organizaciji, da vozila ne registrira, če jo homologacijski organ obvesti, da vozilo, kljub podeljeni homologaciji predstavlja resno nevarnost v cestnem prometu. Ta določba je potrebna zato, ker homologacijski predpisi ne zajemajo vseh delov vozila. To pomeni, da je primernost mnogih delov vozila, pomembnih za varnost, prepuščena odločitvi proizvajalca. Če se torej pri praktični uporabi vozila odkrije serijska napaka, ki lahko ogrozi varnost udeležencev v prometu, lahko homologacijski organ, z obvestilom vsem registracijskim organom prepreči registracijo in s tem tudi uporabo takih nevarnih vozil.

K 32. členu
Ta člen določa izdajo prometnega dovoljenja in registrskih tablic za registrirano vozilo. Določa tudi možnost izdaje več prometnih dovoljenj in registrskih tablic za posamezna vozila Policije in Slovenske obveščevalno-varnostne agencije po odredbi Ministra za notranje zadeve, če je to potrebno zaradi izvajanja posebnih operativnih nalog. Enako velja za vozila Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, kjer izda ustrezno odredbo Minister za obrambo.

K 33. členu
Ta člen določa izdajo in podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja. Določa tudi postopek spletnega podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja. Ne prinaša sprememb glede na veljavno ureditev, razen pri vročitvi novega prometnega dovoljenja pri spletnem podaljšanju, ki je sedaj možna samo po pošti, pri čemer starega prometnega dovoljenja ni treba več vrniti.
Namesto obveznosti overitve podpisa prejšnjega lastnika vozila na pogodbi o spremembi lastništva vozila, če gre za fizično osebo, uvaja ta člen za fizične osebe obveznost ugotovitve identitete prejšnjega in novega lastnika vozila in ugotovitve stalnega oziroma začasnega prebivališča za novega lastnika ter vezave pogodbe na identifikacijsko številko vozila. Ta zahteva je vključena v zakon zaradi preprečevanja vpisa »fiktivnih« oseb, kot kupcev, na kupoprodajno pogodbo.
Določa tudi obveznost lastnika vozila, da mora v roku 15 dni prijaviti vsako spremembo, ki vpliva na spremembo podatkov v prometnem dovoljenju.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K 34. členu
Ta člen opredeljuje obveznost označitve vozil v prometu z registrskimi tablicami in ne prinaša sprememb glede na veljavno ureditev.

K 35. členu
Ta člen določa vezavo registrske označbe na vozilo vendar omogoča lastniku vozila, da si izbere registrsko oznako po lastni želji.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K 36. členu
Ta člen opredeljuje vsebino registrske tablice. Glede na veljavno ureditev prinaša spremembo glede registrskih tablic za starodobna vozila, ki bodo imele namesto oznake registracijskega območja enotno oznako za starodobna vozila ter uvaja možnost izdaje registrskih tablic z oznako registracijskega območja po izbiri lastnika vozila.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K 37. členu
V tem členu so določene obveznosti lastnika vozila v primeru izgube, uničenja ali neuporabnosti registrskih tablic. Na željo lastnika se v teh primerih lahko izda nova registrska tablica z isto oznako. Ni sprememb glede na veljavno ureditev.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K 38. členu
Ta člen ureja dovoljenje za preskusno vožnjo in preskusne tablice, njihov namen ter organe za njihovo izdajo. Tu je uvedena novost, da lahko preskusne tablice za dobo pet dni izda, poleg registracijske organizacije, tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki jo za to pooblasti agencija. S to določbo bo omogočeno tistim prodajalcem vozil, ki sicer nimajo pooblastila za registracijsko organizacijo, po posebnem pooblastilu agencije, izdajati preskusne tablice za kupce svojih vozil.

Druga novost v tem členu je v tem, da lahko upravna enota pravni osebi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki je registriran za prodajo vozil in ima tudi ustrezne poslovne prostore, izda dovoljenje za uporabo preskusnih tablic, z dobo veljavnosti enega leta, z možnostjo podaljšanja veljavnosti. Take tablice so prenosljive in so namenjene predvsem za izvajanje preskusnih voženj s potencialnimi kupci vozil.

Tako dovoljenje in tablice se lahko izdajo tudi proizvajalcem vozil in tehničnim službam za potrebe preskušanja vozil.

Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.

K 39. členu
Ta člen omogoča, da lahko Republika Slovenija v protokolarne namene najame vozila, registrirana v eni držav EU in jih označi s slovenskimi registrskimi oznakami za čas najema. Določeni so tudi pogoji za tako označitev. Te določbe so enake, kot v dosedanjih predpisih.

K 40. členu
Ta člen ureja odjavo registriranega vozila in pri tem ponovno uvaja zahtevo po odjavi vozila in vračilu registrskih tablic ob vsaki odsvojitvi vozila. S tem popravlja napako sedanje ureditve, ko novi lastnik vozila le tega ni takoj registriral na svoje ime in je stari lastnik še naprej do evidentiranja novega lastništva v evidenci registriranih vozil, odgovarjal za vse, kar se je zgodilo z vozilom. Navedeno stanje povzroča nemalo težav. Novemu lastniku nalaga tudi dolžnost, da vozilo v roku 15 dni registrira na svoje ime ali pa izpolni izjavo o lokaciji vozila. V ta namen ta člen tudi določa, da se vozilo lahko odjavi le ob istočasnem vpisu novega lastnika v evidenco, s čemer se onemogoči, da bi odjavljeno vozilo za nekaj časa »izginilo« iz evidentiranega lasatništva. Zakon določa tudi primere, ko registrskih tablic ni treba vrniti. Novost je tudi, da v petem odstavku nalaga policiji, da registrske tablice odvzame z neposredno fizično prisilitvijo na stroške lastnika vozila, »če je vozilo udeleženo v cestnem prometu ali se nahaja na javni cesti, na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet ali drugi javni površini«.

V zvezi z vsebino tega člena je bilo pri pripravi zakona postavljenih več zahtev za bistveno spremembo določb, in sicer v smeri, da lastniku vozila ni treba odjaviti vozila in izročiti registrskih tablic, če je potekla veljavnost prometnega dovoljenja ali zavarovanje vozila. V takem primeru naj bi se močno povečala kazen in vse dajatve bi moral plačevati od dneva poteka prometnega dovoljenja dalje. Vendar je na koncu prevladalo mnenje, da je dosedanja ureditev zaenkrat še sprejemljiva, ker alternative niso bile preučene v zadostni meri.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 41. členu
Ta člen opredeljuje obveznosti lastnika ob odjavi vozila, tako v primeru, ko gre izrabljeno vozilo v uničenje, kot tudi v primeru, ko vozilo še ni izrabljeno. Uvaja novost, da se podatek o uničenju vozila oziroma lokaciji vozila na podlagi pisnega dokumenta vnese v evidenco registriranih vozil, in da se dokumentov ne pošilja več na ministrstvo, pristojno za okolje, ki po novem lahko pridobiva podatke o teh vozilih z neposredno povezavo z evidenco registriranih vozil. Poleg tega nalaga lastniku vozila, ki je izpolnil izjavo o lokaciji vozila, da mora vsako spremembo v zvezi z vozilom sporočiti registracijski organizaciji v 15 dneh od nastanka spremembe.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.


IV. TEHNIČNA BREZHIBNOST VOZIL

K 42. členu
Ta člen postavlja splošno zahtevo, da so v cestnem prometu lahko udeležena samo vozila, ki so tehnično brezhibna. To pomeni, da mora biti vozilo v stanju, da uspešno opravi tehnični pregled, kot to določa 48. člen tega zakona. Ta določba predstavlja obvezo lastniku oziroma uporabniku vozila, da stalno vzdržuje vozilo v brezhibnem stanju, saj je to eden od pomembnih pogojev za varnost v prometu in ustrezno varovanje okolja.

Podobno velja tudi za vozila, ki so registrirana v tujini s tem, da morajo biti opremljena skladno z mednarodno konvencijo o cestnem prometu, če so posamezne zahteve v Sloveniji strožje.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 43. členu
Ta člen prepoveduje vgrajevati v vozila dele, ki niso homologirani ali odobreni, če zanje obstaja predpis o homologaciji ali zahteva za odobritev. To se nanaša predvsem na naknadno vgradnjo na vozila, tako pri popravilih vozila, kakor tudi pri vgradnji dodatne opreme. Deli, ki so originalno vgrajeni na vozilo s strani proizvajalca, so bili preverjeni že ob homologaciji vozila. Namen te določbe je preprečevanje vgradnje delov, ki so slabše kakovosti, oziroma delov, ki ne dosegajo tistih zahtev, ki jih je upošteval proizvajalec pri izdelavi vozila in bi zato povzročili poslabšanje varnostnih karakteristik vozila, oziroma povečanje njegovega negativnega vpliva na okolje. Največ takih primerov je pri vgradnji izpušnih sistemov, dodatnih odbijačev in svetlobne opreme.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 44. členu
Določba tega člena predstavlja novost, saj daje osnovo za posebne zahteve za udeležbo v cestnem prometu vozil, ki so namenjena za posebno uporabo oziroma za prevoz posebnih tovorov. Ta vozila morajo ustrezati splošnim zahtevam, kot vsa ostala vozila, vendar morajo za opravljanje posebnih prevozov ustrezati tudi specifičnim zahtevam za te namene (npr. vozila za prevoz živali, za prevoz pokvarljive hrane), zato mora biti njihova ustreznost tem zahtevam posebej preverjena in tudi potrjena. Namen pripravljavca tega zakona je, da se vse vrste tehničnih preverjanj v zvezi z vozili opravijo v enotnem sistemu, kar pomeni, da so tehnične službe, ki opravijo osnovno preverjanje vozil za posebno uporabo oziroma za prevoz posebnih prevozov, kot tudi strokovne organizacije za periodično preverjanje teh vozil vključene v isti režim pooblaščanja, izobraževanja in nadzora (glej tudi obrazložitev k 4. členu).

Ta člen se zaenkrat ne bo uporabljal za vozila za prevoz nevarnega blaga, ker so posebne določbe o teh vozilih v celoti zajete v Zakonu o prevozu nevarnega blaga.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 45. členu
V tem členu je postavljena osnova za predpisovanje posebnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati vozila, da se lahko uporabljajo za prevoz skupine otrok. Otroci so tista skupina potnikov, ki mora biti deležna še posebne skrbi za varen prevoz. Zahteve za ta vozila predpiše minister v okviru svojih pristojnosti iz 47. člena. To se nanaša tako na avtobuse, kot tudi druga vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok tudi v primeru, če se to dogaja le občasno.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 46. členu
Ta člen predstavlja novost v predpisih, saj razširja zahteve glede opremljenosti in tehnične brezhibnosti za kmetijske in gozdarske traktorje tudi na področje njihove uporabe izven javnih cest. Dosedanji predpisi so omejevali te zahteve le na traktorje, ki so bili udeleženi v cestnem prometu. Glede na to, da se skoraj vse nesreče s traktorji s smrtnim izidom zgodijo pri njihovi uporabi izven javnih cest, je nujno zahteve po njihovi opremljenosti in tehnični brezhibnosti razširiti tudi na območje uporabe izven javnih cest. Na ta način bo omogočen tudi nadzor nad njihovo opremljenostjo in tehnično brezhibnostjo na tem območju, kjer do sedaj ni bil mogoč, ker za to ni bilo zakonske osnove. Sedanja zakonodaja dopušča nadzor traktorjev pri delu samo pri tistih uporabnikih, ki jim je kmetijska dejavnost glavni vir za preživljanje in so kot taki tudi registrirani. Upoštevati je treba dejstvo, da je še vedno ca. 30 % vseh traktorjev, ki se uporabljajo v Sloveniji, neregistriranih in tako izven dosega kakršnega koli nadzora. Predvsem gre za opremljenost traktorjev z varnostnimi loki ali kabinami, ki pri prevrnitvi preprečijo kotaljenje traktorja, kar je glavni vzrok za težke poškodbe traktoristov in zelo pogosto tudi za njihovo smrt. Ocenjujemo, da se bo s tem ukrepom (in doslednim nadzorom njegovega izvajanja) število smrtnih nesreč s traktorji zmanjšalo v občutni meri.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 47. členu
Ta člen nalaga ministru, pristojnemu za promet, da izda podzakonske akte, s katerimi bo omogočeno izvajanje določb tega zakona na področju tehnične brezhibnosti vozil. Ti podzakonski akti morajo poleg predpisov o tehnični opremljenosti vozil zajeti tudi vse predpise o postopkih preverjanja tehnične brezhibnosti vozil v uporabi in postopkih preverjanja tistih sprememb na vozilih, ki ne štejejo med predelave vozila.

Ta člen omogoča tudi, da se v ta namen lahko uporabijo tehnične specifikacije za vozila in standardi s tega področja (glej tudi obrazložitev k 11. členu).

Četrti odstavek tega člena določa, da za vojaška vozila Slovenske vojske predpiše postopke, pogoje in roke za izvedbo tehničnih pregledov, minister, pristojen za obrambo.

Peti odstavek tega člena določa, da minister, pristojen za varstvo okolja, predpiše obliko in vsebino izjave o lokaciji vozila.

K 48. členu
V tem členu je tehnični pregled vozila opredeljen kot postopek za preverjanje tehnične brezhibnosti vozila v uporabi. Navodila o teh postopkih predpiše minister v okviru svojih pristojnosti iz 47. člena.

K 49. členu
Ta člen opredeljuje vrste tehničnih pregledov. Obstaja prvi tehnični pregled, ko mora biti vozilo prvič pregledano po njegovi prvi registraciji in tehnični pregledi, ki se ponavljajo v določenih rokih. Zakon ne predvideva več preventivnih tehničnih pregledov, ki so bili prej določeni na tri mesece po rednem pregledu za starejše avtobuse za prevoz skupin otrok, saj je dosedanja praksa po navedbah policije pokazala, da so nepotrebni in povsem zadoščajo redni pregledi na šest mesecev.

Poleg rednih pregledov pa obstajajo tudi izredni tehnični pregledi vozil, ki jih je treba opraviti na zahtevo inšpektorja ali policista pri nadzoru v cestnem prometu, če le ta ugotovi hujša odstopanja od tehnične brezhibnosti vozila ali pa po težji poškodbi vozila. Tu je tudi določeno, da opravljen izredni tehnični pregled ne vpliva na rok za izvedbo rednega periodičnega tehničnega pregleda vozila.

K 50. členu
Ta člen določa roke za opravljanje tehničnih pregledov. Prinaša določene manjše spremembe glede na trenutno veljavne določbe ZVCP, in sicer:
- lahka tovorna vozila (do 3.500 kg največje dovoljene mase) so priključena k ostalim tovornim vozilom, kar pomeni, da morajo na prvi tehnični pregled po enem letu po registraciji in nato vsako leto. Do sedaj so bila izenačena z osebnimi vozili in so morala na prvi pregled šele po štirih letih in nato dvakrat na dve leti ter šele nato na vsako leto. Razlog za to spremembo je v tem, da ta vozila prevozijo letno tudi do 100.000 km in so po štirih letih večinoma že zrela za odpis;
- v isti režim tehničnih pregledov kot avtobusi so sedaj vključena tudi druga vozila (do osem potnikov poleg voznika) za prevoz skupin otrok, ki so bila do sedaj v režimu osebnih vozil. To je potrebno zato, ker morajo biti vsa vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok pod enako strogim nadzorom. Do sedaj je to veljalo le za avtobuse;
- vozila za prevoz nevarnega blaga so vključena v režim ostalih tovornih vozil, torej se tudi zanje opravljajo tehnični pregledi na eno leto in ne več na pol leta. Tako pogostnost namreč določa novela ADR sporazuma.

Mnenje večine v strokovni delovni skupini, ki svetuje ministru za promet pri pripravi tega zakona je bilo, da bi bilo treba vrniti rok za izvedbo prvega tehničnega pregleda s štirih nazaj na tri leta, kot je bilo to pred spremembo ZVCP v letu 2006. Tako stališče je usklajeno tudi s priporočilom mednarodne organizacije za tehnične preglede CITA, prav tako je poudarjeno v rezultatih projekta AUTOFORE, ki je bil izveden v sodelovanju EU in CITA. Vendar pa se je pripravljavec tega predloga odločil, da mnenja zaenkrat ne upošteva, ker je bila odločitev o podaljšanju roka sprejeta šele pred kratkim na podlagi obsežne strokovne in politične debate.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 51. členu
Ta člen določa pravila za opravljanje tehničnega pregleda in izdajo potrdila, ki se izda za vozilo v primeru ugotovljene tehnične brezhibnosti. Določa tudi, da se ob začetku uporabe lahkega priklopnika izda dokument, ki določa datum, ko mora tak priklopnik na prvi tehnični pregled. Lahki priklopniki morajo biti namreč označeni le s ponovljeno registrsko tablico vlečnega vozila, ki se izda brez same registracije lahkega priklopnika in tudi nimajo svojega prometnega dovoljenja, kjer bi bil ta rok vpisan, prvi tehnični pregled pa je predviden šele po štirih letih od dneva nakupa priklopnika.

Ta člen določa, da bo minister določil najvišje cene tehničnih pregledov.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 52. členu
Ta člen postavlja zahtevo, da mora strokovna organizacija, ki opravlja tehnične preglede, v primeru, da ugotovi, da je bilo vozilo predelano in ta predelava ni bila ustrezno pregledana in potrjena ter ni bil opravljen ustrezen vpis v obstoječe potrdilo o skladnosti vozila, napotiti to vozilo na tehnično službo, ki je pristojna za posamično odobritev predelanega vozila. Šele po vpisu predelave v potrdilo o skladnosti ali soglasje k registraciji, lahko strokovna organizacija izda potrdilo o tehnični brezhibnosti, če so izpolnjeni pogoji za to. Ta zahteva je potrebna zato, ker obstaja veliko primerov, ko lastniki vozila po predelavi »pozabijo« na obveznost pregleda in potrditve predelave, kot jo zahteva 19. člen tega zakona.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K členoma 53 in 54
Ta člena uvajata pomembno novost v postopku preverjanja predelanih oziroma spremenjenih vozil. Do sedaj veljavni predpisi so zahtevali za vse predelave in spremembe na vozilu enak postopek posamične odobritve. To pomeni, da je moral lastnik predelanega vozila po predelavi vozilo pripeljati na eno od tehničnih služb, pristojnih za to kategorijo vozila, kjer so opravili pregled predelave in to predelavo vpisali v potrdilo o skladnosti vozila. Tak način pa se je pokazal kot nesorazmeren, saj so nekatere spremembe na vozilu takega značaja, da ne predstavljajo predelave in je mogoče doseči zadostno zagotovilo o primernosti take spremembe na enostavnejši način.

Zato 53. člen opredeljuje tiste spremembe na vozilu, ki se nanašajo na dodatno vgradnjo nekaterih delov, za katere se lahko uveljavi poenostavljen postopek. To velja za dele, ki so bili že predhodno homologirani ali odobreni za vgradnjo na to vozilo in katerih vgradnjo je opravil profesionalni servis za vozila oziroma proizvajalec tega dela. V tem primeru gre za dele, ki morajo biti vpisani v potrdilo o skladnosti vozila ali soglasje k registraciji, vendar lahko ta vpis opravi na podlagi potrdila o vgradnji ena od tehničnih služb, ki je pristojna za to kategorijo vozil, vendar brez pregleda vozila, samo na podlagi potrdila, ki ga je izdal vgraditelj. Navodila o teh postopkih predpiše minister v okviru svojih pristojnosti iz 47. člena.

Člen določa tudi obveznost lastnika vozila, da zagotovi evidentiranje take spremembe pri tehnični službi in s tem vpis spremembe v potrdilo o skladnosti oziroma v soglasje k registraciji vozila.

V 54. členu so, kot nadaljevanje določb prejšnjega člena, opredeljene tiste spremembe na vozilu, ne pomenijo poslabšanja varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti vozila in jih zato ni treba vpisati v potrdilo o skladnosti ali v soglasje k registraciji vozila. Navodila o teh postopkih predpiše minister v okviru svojih pristojnosti iz 47. člena. Za pravilnost vgradnje odgovarja v teh primerih lastnik vozila.

Predpisane so globe za kršitev določb 53. člena.

V. POGOJI ZA IZVAJANJE NALOG

K 55. členu
Naloge tehničnih služb oziroma strokovnih organizacij smejo opravljati le tiste pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki pridobijo ustrezno pooblastilo Javne agencije za varnost prometa. Iz veljavnega ZVCP je prevzeta ureditev, da tehnične preglede lahko opravljajo le tiste strokovne organizacije, ki imajo na razpolago tudi sredstva in osebje, potrebne za izvajanje registracije vozil. Zato je vsebinsko tudi prevzeta rešitev, da mora za pridobitev pooblastila iz 30. člena tega zakona pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki želi opravljati naloge registracijske organizacije, izpolnjevati zahteve glede osebja, opreme in prostorov, kot je to določeno za registracijo vozil v strokovnih organizacijah, ki opravljajo tehnične preglede vozil (kar je urejeno z veljavnim pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil).

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.

K 56. členu
V tem členu je natančno opredeljeno, katere naloge so tiste, ki jih opravljajo pravne osebe oziroma samostojni podjetniki posamezniki, ki pridobijo pooblastilo kot tehnična služba. Kot že rečeno gre za zahtevne naloge preskusov, kontrol in pregledov, potrebnih za ugotovitev skladnosti s predpisanimi zahtevami. Naloge, navedene v tem členu spadajo med izvajanje postopkov, povezanih s homologacijo vozil oziroma njihovih delov (vključena je tudi odobritev neoriginalnih delov) ter posamično odobritvijo vozil po splošnih oziroma posebnih zahtevah (glede zadnje navedenega glej tudi obrazložitev k 18. členu) in posamično odobritvijo predelanih vozil.

Posamezna pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik zaprosi za pooblastilo za izvajanje postopkov iz najmanj ene od točk iz prvega odstavka tega člena po posameznih kategorijah vozil oziroma proizvodih iz 2. točke, lahko pa zaprosi za pooblastilo za vse v členu navedene točke in za vse kategorije vozil.

K 57. členu
V tem členu je natančno opredeljeno, katere naloge so tiste, ki jih opravljajo pravne osebe oziroma samostojni podjetniki posamezniki, ki pridobijo pooblastilo kot strokovna organizacija. Za razliko od tehničnih služb strokovne organizacije ne sodelujejo v postopkih, ki so povezani z ugotavljanjem skladnosti s predpisi, ki urejajo zahtevane tehnične lastnosti vozil, temveč ugotavljajo zgolj identiteto vozila oziroma ocenjujejo njegovo tehnično stanje Strokovna organizacija opravlja tudi tehnične preglede vozil..

Posamezna pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik zaprosi za pooblastilo za izvajanje postopkov iz najmanj ene od točk iz prvega odstavka tega člena. Pooblastilo za tehnični pregled vozila se podeli za najmanj eno skupino kategorij vozil (skupine kategorij bodo določene s pravilnikom). Pooblastilo za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila se podeli le v obsegu pooblastila za tehnični pregled vozila. Tehnična služba pa si lahko pridobi pooblastilo za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila v obsegu pooblastila za opravljanje nalog tehnične službe. Taka kombinacija naj bi zagotovila večjo usposobljenost za prevzete naloge.

K 58. členu
V tem členu so navedeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za opravljanje nalog tehničnih služb oziroma strokovnih organizacij (isti kandidat lahko pridobi pooblastilo za oba tipa organizacij). Predpisani pogoji so usklajeni s »splošnim modelom«, ki se uporablja v EU za »organe za ugotavljanje skladnosti« in se nanašajo na razpolaganje s strokovno usposobljenim osebjem, potrebno opremo in prostori, zagotavljanje neodvisnosti in nepristranskosti, zagotavljanje poklicne skrivnosti in obstoj zavarovanja odgovornosti za izvajanje dejavnosti.

Natančnejše pogoje glede kadrov, opreme, naprav in prostorov predpiše minister, ki lahko predpiše tudi način ugotavljanja usposobljenosti za opravljanje določenih nalog (glej 61. člen). V tretjem odstavku je predpisano, da če pravna osebe ali samostojni podjetnik posameznik pridobi ustrezno akreditacijo (praviloma po seriji standardov SIST EN ISO/ IEC 17000) se šteje, da izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena (vzpostavitev »domneve o izpolnjenosti pogojev«), s čimer se opogumlja kandidate k pridobitvi »prostovoljne« akreditacije, saj je le-ta mednarodno priznana kot najbolj ustrezna metoda za ugotavljanje usposobljenosti na področju ugotavljanja usposobljenosti za opravljanje določenih nalog. Zaradi napovedanih sprememb vloge akreditacije na ravni EU (okrepitev njenega pravnega pomena in uporabe) pa zakon v 61. členu daje ministru tudi možnost, da akreditacijo, kot način ugotavljanja izpolnjevanja pogojev, predpiše tudi za obvezno. S takim pooblastilom se izognemo spremembam zakona, če bo na ravni EU akreditacija v določenih primerih predpisana kot obvezna.

K 59. členu
V tem členu je določeno podeljevanje pooblastila zgolj za nedoločen čas (brez časovne omejitve). Seveda pa se podeljeno pooblastilo lahko odvzame, če pooblaščena organizacija preneha izpolnjevati predpisane pogoje (če jih ne izpolnjuje trajno). Poleg tega se pooblastilo lahko odvzame, če se naloge ne opravljajo v skladu s predpisi, če se zoper pooblaščeno organizacijo uvede postopek stečaja ali likvidacije in če le-ta ne poravna zapadlih finančnih obveznosti do države ali lokalne skupnosti. Pri odvzemu pooblastila Javna agencija za varnost prometa lahko določi tudi čas, v katerem ista organizacija ne more ponovno zaprositi za pooblastilo. Pri hujših kršitvah je odvzem lahko tudi trajen. Namen te določbe je spodbujati stalno skrb tehničnih služb in strokovnih organizacij za vestno in strokovno opravljanje nalog. Glede podeljevanja pooblastila za nedoločen čas glej tudi obrazložitev k 83. členu.

K 60. členu
Kakovostno opravljanje nalog temelji predvsem na usposobljenosti njihovih izvajalcev. Zato se s tem členom urejajo obveznosti, povezane z izpiti in periodičnim obnavljanjem znanja ter preskusi usposobljenosti.

Strokovni delavec, ki ne opravi obnavljanja znanja, ne sme opravljati dela, za katerega se zahteva izpit in obnavljanje znanja. Javna agencija izda dovoljenje organizacijam, ki usposabljajo kandidate in strokovne delavce. Zakon določa izvajalce nalog, ki morajo opraviti izpit in obnavljati svoje znanje. Roke za obnavljanje znanja in višino stroškov s tem povezanih izpitov po določi minister. Predpiše tudi pogoje za izobraževalne organizacije ter način in vsebino izobraževanja strokovnih delavcev ter preverjanja znanja, vključno z vplivom pridobljene akreditacije na vsebino in obseg izobraževanja (kontinuirano izobraževanje je bistveni del vzdrževanja podeljene akreditacije).

K 61. členu
S tem členom je dano izrecno pooblastilo ministru za izdajo podzakonskih predpisov. Na tem mestu je treba opozoriti, da predlagani zakon ne vsebuje pooblastila Vladi RS, da določi tarifo za cene storitev za opravljene tehnične preglede. Cene vseh storitev tehničnih služb in strokovnih organizacij so na ta način povsem prepuščene tržnemu oblikovanju, pri tem pa je treba navesti, da bo Javna agencija za varnost prometa pozorno spremljala dogajanje na trgu in v primeru nesprejemljivih sprememb cen storitev predlagala potrebne ukrepe v skladu z Zakonom o kontroli cen (Uradni list RS, št. 63/99, 32/02 Odl. US: U-I-10/00-25, 20/06).

VI. ZBIRKA PODATKOV O VOZILIH
K členom 62 do 65
Ministrstvo za promet bo vodilo zbirke podatkov in sicer evidenco registriranih vozil in evidenco izvajanja cestnega nadzora nad tehnično brezhibnostjo vozil, s katerimi se opravljajo prevozi, katero v skladu z Uredbo o nadzoru tehnične brezhibnosti motornih in priklopnih vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 113/03) vodi Policija. Združitev vodenja teh evidenc v rokah enega državnega organa bo zagotovila bolj enovito in smotrno ravnanje z medsebojno prepletenimi podatki, ki se pojavljajo v teh evidencah, ter tudi enovit pristop k njihovim posodobitvam oziroma nadgraditvam.

Javna agencija za varnost prometa pa o vodi evidenco homologiranih vozil, evidenco izdanih potrdil o skladnosti, evidenco opravljenih izpitov in preskusov usposobljenosti izvajalcev nalog iz 60. člena tega zakona in evidenco izdanih pooblastil tehničnim službam in strokovnim organizacijam iz 56. in 57. člena tega zakona.

Upravičenost in obseg dostopa do zbirk podatkov o vozilih sta v glavnem urejena v drugi materialni zakonodaji z različnih področij (npr. zavarovalnice, sodni izvršitelji), kakor tudi z načeli in posameznimi rešitvami zakonodaje o dostopu do informacij javnega značaja oziroma zakonodaje o varstvu osebnih podatkov.

V določbah 64. člena tega zakona pa je izrecno urejen dostop do podatkov v evidencah za določena ministrstva, Javno agencijo, organe, ki izvajajo inšpekcijski nadzor nad zakonom, za policijo in druge organe in organizacije, ki potrebujejo podatke za izvajanje svojih pooblastil. Za zagotovitev višje ravni varnosti uporabnikov vozil je zelo pomembna določba tretjega odstavka s katero je proizvajalcem vozil oziroma njihovih delov (pod določenimi pogoji - odločitev ministra na podlagi obrazložene zahteve) dana pravica do pridobitve podatkov o tem, katera oseba je lastnik oziroma imetnik drugih pravic na določenem vozilu, če te podatke potrebujejo za izvedbo odpoklica vozil v smislu četrtega odstavka 13. člena tega zakona.

VII. NADZOR

K 66. členu
Temeljno načelo in tudi cilj zakona o čim večji centralizaciji postopkov pri enem organu zaradi bolj smotrnega izvajanja celotnega sistema, je razvidno tudi iz poglavja nadzor in v tem sklopu tudi iz 66. člena. Strokovni nadzor nad izvajanjem celotnega področja, ki ga pokriva zakon, se združi v Javni agenciji za varnost prometa.

K 67. členu
Največ novih pristojnosti pri inšpekcijskem nadzoru dobiva Prometni inšpektorat RS. Nanj prehajajo pristojnosti, ki jih sedaj opravlja Tržni inšpektorat RS (inšpekcijsko nadzorstvo na področju ugotavljanja skladnosti vozil in njihovih sestavnih delov ter njihovega dajanja na trg), pristojnosti glede registracije vozil, tehničnih pregledov in cestnega nadzora vozil pa so bile že prenesene nanj. Pri proizvajalcih vozil in njihovih pooblaščenih zastopnikih je predmet inšpekcijskega nadzora predvsem zakonitost izdajanja potrdil o skladnosti, medtem ko so njihove druge obveznosti (npr. vodenje sistema kakovosti proizvodnje) izključno predmet strokovnega nadzora, ki je v pristojnosti Javne agencije za varnost prometa.

Izjemo od centralizacije pristojnosti inšpekcijskega nadzora nad vozili predstavlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v delu, ki se nanaša na potrdilo o uničenju vozila ali na izjavo o lokaciji vozila, opravlja inšpektorat za okolje in prostor ter pristojnosti, ki so dodeljene Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano ter Inšpektoratu RS za delo. Tema inšpektoratoma je poverjen inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v delu, ki ureja zahteve za traktorje pri opravljanju kmetijskih in gozdarskih del zunaj cestnega prometa (glede pristojnosti policije pri tem glej 73. člen).

K členom 68 do 78
Določbe o inšpekcijskem nadzoru so, v primerjavi z obstoječimi enakovrstnimi določbami iz Zakona o varnosti cestnega prometa, spremenjene in dopolnjene na tistih mestih, kjer so se pri dosedanjem izvajanju cestnega nadzora v praksi pokazale težave. Tako npr. 74. člen prvič v slovenskem pravnem redu uvaja in opredeljuje možnost uporabe tako imenovanih »mobilnih enot«. V cestnem prometu je namreč le z ustrezno merilno opremo in napravami na mestu samem mogoče opravljati tudi preglede oziroma merjenje učinkovitosti zavornega sistema in emisij izpušnih plinov, kakor tudi pregled in kontrolo omejilnikov hitrosti.

V 76. členu je natančno urejena tudi dolžnost sodelovanja voznika vozila, ki je predmet cestnega nadzora. Voznik mora na inšpektorjevo / policistovo zahtevo omogočiti pregled vozila in pri njem sodelovati. Prav tako mora na zahtevo omogočiti tehnični pregled vozila. Če na kraju postopka vozila ni mogoče tehnično pregledati (mobilna enota), mora na zahtevo odpeljati vozilo na tehnični pregled in pri njem sodelovati.

Razširjene so pristojnosti policije (73. člen). Policija izvaja nadzor nad izvajanjem zakona v okviru nadzora nad cestnim prometom in tudi nad varnostjo pri opravljanju kmetijskih oziroma gozdarskih del. Policist lahko zaseže katerokoli vozilo, ki je predelano tako, da presega največjo moč motorja ali največjo konstrukcijsko določeno hitrost, določeno v deklaraciji proizvajalca vozila, ali največjo konstrukcijsko hitrost, določeno v tem zakonu za posamezno kategorijo vozil (v sedanji ureditvi to velja le za nekatere kategorije predelanih vozil, predvsem motorna kolesa).

V manjšem delu ima pristojnosti nadzora tudi carinska služba (77. člen). Carinska služba izvaja nadzor nad vozili v okviru običajnih kontrol po zakonodaji o carinski službi. Pri tem ima pri izvajanju nadzora pravico izločiti iz prometa vozilo, ki je predelano, dodelano ali spremenjeno z namenom izogibanja carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za katerih izvajanje je pristojna carinska služba.

V 78. členu je za prekrške, ki jih upravne enote ugotavljajo na podlagi uradnih evidenc, določena pristojnost za naloge prekrškovnega organa tudi upravnim enotam.

Predpisane so globe za kršitev določb 72. in 76. člena.

K 79. členu
Ta člen nalaga ministru, pristojnemu za promet, da izda podzakonske akte, s katerimi bo podrobneje opredeljeno izvajanje nadzora v posameznih primerih.

VIII. DOSTOP DO INFORMACIJ O POPRAVILU IN VZDRŽEVANJU VOZILA

K 80. členu
Ta člen uvaja obveznost proizvajalcev homologiranih vozil, da morajo v skladu s posameznimi tehničnimi specifikacijami za vozila omogočiti vsem zainteresiranim izvajalcem neomejen dostop do informacij o vozilu, diagnostični in drugi opremi ter orodju, vključno z vso ustrezno programsko opremo. Omogočiti morajo tudi dostop do informacij o popravilu in vzdrževanju vozila. Tako določilo vsebuje vedno več posameznih direktiv in uredb EU, ker se s tem omogoča delovanje konkurence na trgu popravil in vzdrževanja vozil ter proizvodnje nadomestnih delov.

Predpisane so globe za kršitev določb tega člena.


IX. ODGOVORNOST STARŠEV, SKRBNIKOV OZIROMA REJNIKOV

K 81. členu
Ta člen uvaja odgovornost staršev, skrbnikov oziroma rejnikov za prekrške, ki so jih storili njihovi otroci oziroma mladoletniki.
Predpisana je globa za kršitev določb tega člena.


X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

K 82. členu
V tem členu je urejen časovni rok in način prehoda pristojnosti inšpekcijskega nadzora na Prometni inšpektorat RS ter prevzem vodenja in upravljanja evidence, ki se prenašajo na ministrstvo za promet.

K 83. členu
S tem členom je urejeno vprašanje dokončanja upravnih postopkov, ki so začeti pred začetkom uporabe predlaganega zakona, vprašanje prehodnega roka na področju starodobnikov in vprašanje roka za izvedbo naslednjega periodičnega tehničnega pregleda za določena vozila. Nedvoumno je določeno, da se začeti upravni postopki dokončajo po predpisih, po katerih so bili začeti. Daje se prehodno obdobje za lažji prehod na ureditev, ki zvišuje starostno dobo za starodobnike (s 25 let na 30 let).

K 84. členu
Vsa obstoječa pooblastila na področju ugotavljanja skladnosti vozil, njihove registracije in tehničnih pregledov ostajajo v veljavi. Taka odločitev temelji na dejstvu, da se je do sedaj ob (številnih) zakonskih spremembah vedno omejil rok veljavnosti podeljenih pooblastil, kar je privedlo do zelo obsežnega preverjanja stanja in izdaje novih pooblastil, vendar brez vidnih rezultatov glede ustreznosti in kakovosti opravljenega dela.

Drugi odstavek tega člena omogoča, da osebje teh organizacij, ki bo na dan uveljavitve zakona opravljalo naloge, za katere se pogoji spreminjajo, ostane na svojih delovnih mestih, kljub morebitnem neskladju z novimi zahtevami.

K 85. členu
Podzakonski predpisi k novemu zakonu morajo biti izdani v roku, ki ne sme biti daljši od dveh let. Gre za izredno široko združeno področje pravne obravnave tehnične ustreznosti vozil in potrebni izvršilni predpisi bodo pripravljeni in izdani v nekaj časovnih korakih, odvisno od njihove obsežnosti, kompleksnosti in seveda tudi od obstoja in ustreznosti podzakonskih predpisov, ki ostajajo v uporabi po uveljavitvi novega zakona.

K členoma 86 in 87
Z določbami teh dveh členov se določajo predpisi, ki se razveljavljajo oziroma predpisi, katerih uporaba se nadaljuje do izdaje ustreznih predpisov na podlagi novega zakona. Poleg tega preneha uporaba dveh odredb, izdanih v času nekdanje SFRJ (v letu 1978 oziroma 1982), ki se v RS Sloveniji nikoli nista izvajali, čeprav sta predstavljali del njenega pravnega reda kot posledica prevzema večine zveznih predpisov ob razglasitvi samostojnosti. V 87. členu so določeni predpisi, ki jih bodo sčasoma (v roku do 2 let - glej 85. člen) nadomestili prenovljeni predpisi, izdani na podlagi novega zakona oziroma drugih zakonov.

K 88. členu
Za uveljavitev tega zakona je določen 1. april 2011, medtem ko se uporaba zakona začne s 1. julijem 2011. Zamaknjen začetek uporabe je potreben predvsem za pripravo in izdajo tistih podzakonskih predpisov, ki morajo biti uveljavljeni pred začetkom izvajanja nove ureditve (npr. obvezni deli vozil v cestnem prometu ter traktorjev pri opravljanju kmetijskih oziroma gozdarskih del).

IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

Ne pride v poštev.

V. PREDLOG, DA SE PREDLOG ZAKONA OBRAVNAVA PO NUJNEM OZIROMA SKRAJŠANEM POSTOPKU

Ne pride v poštev.

VI. PRILOGE
- osnutki podzakonskih predpisov, katerih izdajo določa predlog zakona:
- Pravilnik o ES-homologaciji in posamični odobritvi motornih vozil
- Pravilnik o ES-homologaciji dvo- in trikolesnih motornih vozil
- Pravilnik o ES-homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev
- Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za motorna in priklopna vozila (z najmanj štirimi kolesi)
- Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za dvo- in trikolesna motorna vozila
- Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij za kmetijske in gozdarske traktorje
- Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij s področja opreme vozil
- Odredba o določitvi seznama tehničnih specifikacij glede postopkov s področja vozil
- Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil
- Pravilnik o pomenu pojmov o vozilih
- Pravilnik o delih in opremi vozil v cestnem prometu
- Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil
- Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil
- Pravilnik o nadzoru tehnične brezhibnosti vozil v cestnem prometu
- Pravilnik o zbirkah podatkov o vozilih
- Pravilnik o načinu in postopku pridobitve pooblastila za opravljanje nalog tehničnih služb in strokovnih organizacij
- Pravilnik o pripravljanju in izdajanju tehničnih specifikacij za motorna vozila
- Pravilnik o usposabljanju delavcev za opravljanje nalog tehničnih služb in strokovnih organizacij
- Pravilnik o določitvi cen tiskovin, obrazcev in tablic
- Pravilnik o posebnih pogojih za vozila s katerimi se prevažajo skupine otrok.