Do sprejetja Sveta Direktive 2004/83/ES se je za ugotavljanje pogojev za podelitev statusa begunca uporabljala Ženevska konvencija, ki je v členu 1A(2) begunca opredelila kot osebo, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče vrniti v to državo. Čeprav je Ženevska konvencija ponudila definicijo begunca, pa med članicami Evropske Unije vladajo precejšnje razlike glede interpretacije Ženevske konvencije. Glede na navedeno je bilo za uveljavitev enotnega azilnega postopka ključnega pomena sprejetje Direktive 2004/83/ES, ki je podala osnovne smernice za ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito. Direktiva 2004/83/ES tako v celoti temelji na Ženevski konvenciji in na Priročniku o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (Ženeva, 1992).

Kot že omenjeno je bil osnovni namen sprejetja Direktive Sveta 2004/83/ES poenotenje vsebine in obsega mednarodne zaščite v vseh državah članicah. Drugi cilj je bil preprečitev sekundarnih migracij prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami, ki so se množično pojavljale zaradi precej različnih pogojev za podelitev mednarodne zaščite. Tretji cilj sprejetja Direktive 2004/83/ES pa je bil, da se zagotovi mednarodna zaščita tistim prosilcem, ki jo resnično potrebujejo, in da se hkrati prepreči pogosto zlorabljanje azilnega postopka.

Ker je Republika Slovenija dne 1. 5. 2004 postala članica Evropske Unije, so v 3. poglavje predlaganega Zakona o mednarodni zaščiti prenešene določbe Direktive Sveta 2004/83/ES, in sicer glede:

■ opredelitve pojma preganjanja in resne škode,

■ opredelitve subjektov, ki lahko nudijo zaščito pred preganjanjem in resno škodo,

■ opredelitve subjektov, ki lahko izvajajo preganjanje in resno škodo,

■ postopka ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito.

Pri opredelitvi pojma preganjanja, kjer je bil upoštevan člen 1A Ženevske konvencije, so bili kot razlogi za preganjanje določeni tisti razlogi, ki so osnovani na pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, nacionalni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini in pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Dejanja preganjanja se lahko izražajo kot fizično ali psihično nasilje, vključno z dejanji spolnega nasilja, lahko se izražajo kot pravni, upravni, policijski in/ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, ali se izražajo kot pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, lahko se kažejo kot odrekanje sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno in diskriminatorno kazen, ali kot pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitve razloge za priznanje statusa begunca. Kot dejanja preganjanja pa se štejejo tudi dejanja, ki so povezana s spolom ali so usmerjena na otroke.

Ker je definicija begunca v Ženevski konvenciji precej splošna in je zato omogočala številne interpretacije, so v predlaganem zakonu določene tudi lastnosti, ki jih morajo imeti dejanja, da se lahko štejejo kot dejanja preganjanja. Tako morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu s 15(2) členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ni mogoče razveljaviti (pravica do življenja, prepoved mučenja, prepoved suženjstva in prisilnega dela in spoštovanje načela zakonitosti), ali pa morajo dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj huda, da vplivajo na posameznika na podoben način kot prej našteto. Če dejanja ne dosegajo intenzitete, določene v predlaganem zakonu, se ne morejo šteti kot dejanja preganjanja, čeprav prosilec morda zatrjuje razloge iz Ženevske konvencije (npr. žaljivke zaradi narodnosti).

Pri ugotavljanju upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite se preverja, če bi prosilec za mednarodno zaščito ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo. Ugotavljanje pogojev za subsidiarno obliko zaščite se začne šele, ko se ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca. Kot resna škoda se lahko šteje smrtna kazen ali usmrtitev prosilca ob vrnitvi v matično državo, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca - civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V kolikor našteti kriteriji niso izpolnjeni, prosilec ni upravičen do subsidiarne oblike zaščite.

Predlagani zakon v nadaljevanju opredeljuje tudi subjekte, ki v izvorni državi prosilca le-temu lahko oziroma so dolžni nuditi zaščito pred preganjanjem ali resno škodo. Ti subjekti so država oziroma stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja. Da navedeni subjekti nudijo zaščito se načeloma šteje, če sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode (z vodenjem učinkovitega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo) in da ima prosilec dostop do te zaščite. V kolikor prosilec ne dokaže, da je poskušal poiskati zaščito izvorne države, vendar mu je bila zaščita odklonjena oziroma mu je subjekti zaščite niso bili sposobni nuditi, ni upravičen do mednarodne zaščite.

Predlagani zakon točno določa tudi subjekte, katerih dejanja se lahko štejejo kot dejanja preganjanja ali resne škode. Subjekti preganjanja so tako lahko le država, stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ter tudi nedržavni subjekti pod pogojem, da je mogoče dokazati, da država oziroma stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, niso sposobni ali nočejo prosilcu nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navedeno pomeni, da v primeru, če nedržavni subjekt (npr. pripadniki večinske narodnosti, kriminalne združbe…) izvaja dejanja, ki bi se v skladu s predlaganim zakonom lahko štela za preganjanje, vendar država oziroma stranka ali organizacija, ki nadzoruje bistveni del državnega ozemlja, prosilcu lahko nudi zaščito, potem prosilec ni upravičen do mednarodne zaščite. Prosilec ima v skladu z navedenim dolžnost, da preden zaradi dejanj preganjanja ali resne škode odide iz izvorne države, poizkuša poiskati zaščito izvorne države.

Glede postopka za ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito predlagani zakon nalaga dolžnost prosilcu, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter v najkrajšem možnem času predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Dolžnost pristojnega organa je zgolj, da na podlagi v predlaganem zakonu določenih dokaznih sredstev in druge dokumentacije izda pravilno in zakonito odločitev. Pri tem je pristojni organ zgolj zavezan, da mora prosilčeve izjave primerjati z informacijami iz njegove izvorne države, ki jih bodisi priskrbi pristojni organ sam bodisi jih predloži prosilec. Pristojni organ je oproščen te dolžnosti, če odloča v pospešenem postopku oziroma, če v rednem postopku ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito se predvsem upoštevajo, ob predpostavki, da obstajajo, vse izjave in dokaze, ki jih predloži prosilec, vsa dokumentacija, ki je nastala pred vložitvijo prošnje, uradni podatki, s katerimi razpolaga pristojni organ, ter splošne in specifične informacije o izvorni državi prosilca. Pri tem je treba poudariti, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito lahko upoštevajo tudi druga dokazila, ki niso navedena v predlaganem zakonu.

2.3.4. Postopek za pridobitev mednarodne zaščite

Postopek za mednarodno zaščito je določen z Direktivo Sveta 2005/85/ES. Gre za prvo poenotenje upravnih postopkov držav članic Evropske Unije na področju postopkov za mednarodno zaščito. Pravila so poenotena predvsem kar se tiče temeljnih jamstev v postopku in postopka na prvi stopnji, konceptov varnih držav, posebnih postopkov, postopkov za odvzem statusa in pritožbenih postopkov.

Postopek za pridobitev mednarodne zaščite je poseben postopek, ki mora vsebovati vse zakonitosti varovanja pravic prosilca in mu omogočiti ter ga hkrati zavezati, da aktivno sodeluje v postopku in dokaže svoje navedbe. Uradnemu organu zakon omogoča, da zbira informacije o izvorni državi in preveri verodostojnost navedb prosilca. Postopka za mednarodno zaščito, ki je lex specialis, ni mogoče enačiti s splošnim upravnim postopkom. Ker kljub svoji specifiki vsebuje elemente upravnega postopka, se zakon, ki v Republiki Sloveniji ureja to področje, uporablja subsidiarno.

O prošnji je potrebno odločiti takoj, ko razjasnjena dejstva in okoliščine dajejo zadostno podlago za izdajo odločitve. Potrebno je upoštevati, da je postopek za pridobitev mednarodne zaščite specifičen tudi kar se tiče preverjanja določenih dejstev, dokazov in okoliščin. Tega se ne sme preverjati neposredno pri organih izvorne države, zato v primeru, da bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, Direktiva Sveta 2005/85/ES določa največ šest mesečni rok za izdajo ustrezne odločitve. Če tudi v tem roku ni možno odločiti, prosilca o tem pisno obvesti. Taka ureditev je določena tudi s tem zakonskim predlogom.

Področje migracij in azila v Republiki Sloveniji je urejeno tako, da v času trajanja postopka mednarodne zaščite, tujec ne more zaprositi za dovoljenje za bivanje na podlagi zakona, ki ureja področje tujcev. Kot organ, pristojen za vodenje postopkov po tem zakonskem predlogu, je določeno ministrstvo, pristojno za notranje zadeve

Predlog zakona uvaja enotni azilni postopek. Največja prednost enotnega azilnega postopka je bistvena pospešitev hitrosti in učinkovitosti azilnih postopkov. Predmet postopka je ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito, ki jo ugotavlja en pristojni organ, v enem postopku in izda eno odločitev. Vrsta zaščite se ugotavlja kaskadno. Najprej se ugotavlja pogoje po Ženevski konvenciji, če ti niso izpolnjeni, pa pogoje za subsidiarno zaščito. Tak sistem posledično prihrani sredstva, ki se lahko porabijo za bolj učinkovito integracijo beguncev ali vračanje tujcev v izvorno državo. Enotni azilni postopek govori tudi v prid večje verodostojnosti postopkov. Prosilec predstavlja svoj primer samo enkrat. Tako se izognemo različnim interpretacijam enakih dogodkov, podanih v več postopkih. Hitri postopki vsekakor odvračajo atraktivnost azilnih postopkov za tiste, ki jih zlorabljajo, saj se zavedajo, da bo prošnja obravnavana v enem postopku, kar je časovno mnogo krajše obdobje, kot pa postopki, ki tečejo konsekutivno in na podlagi katerih si tujci vsakič podaljšujejo legalizirano bivanje v Republiki Sloveniji.

Tujca, ki prvič izrazi namen podaje prošnje za mednarodno zaščito, je potrebno nemudoma napotiti na policijo. Policija ugotavlja istovetnost tujca in pot, po kateri je prišel. Tujec na policiji poda izjavo o razlogih za mednarodno zaščito. Izjavo preveri uradna oseba pristojnega organa. Po podani izjavi in preveritvi uradne osebe pristojnega organa, policist izpolni registracijski list.

Že na podlagi določil Ženevske konvencije se tujca, ki je zaprosil za zaščito, ne sme kaznovati za prekršek nezakonitega prestopa državne meje, če se je v najkrajšem času javil pristojnim organom in izrazil namen podati prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Policija tujca, ki je prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, in za katerega izpolni registracijski list, napoti na pristojni organ za vodenje postopka. Takoj po prihodu se tega tujca nastani v sprejemnih prostorih azilnega doma, kjer mu je poleg nastanitve zagotovljena ustrezna prehrana, dostop do nujne zdravstvene pomoči in nujne higienske potrebščine. Formalni postopek se prične z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo pristojni organ sprejme v najkrajšem možnem času, takoj, ko sta opravljena sanitarno-dezinfekcijski in preventivno-zdravstveni pregled in zagotovljen tolmač. Predlog zakona natančno določa kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se prošnja šteje za popolno. Sestavni del je tudi fotografiranje prosilca in odvzem prstnih odtisov, kar sodi k izvajanju Uredbe Sveta 2003/343/ES.

Prošnja se sprejme na sedežu pristojnega organa. Lahko pa se sprejme izven sedeža, če tako terjajo dejanski razlogi npr. v bolnišnici, zaporu, policijski postaji ali drugje. Če se tujec nahaja na ozemlju tretjih držav, se lahko sprejme na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tej državi. Ravno tako se prošnja lahko sprejme na tranzitnem območju letališča ali pristanišča.

Prošnjo vloži vsaka oseba posamično in v svojem imenu. Za mladoletnega prosilca prošnjo vloži njegov zakoniti zastopnik v njegovi prisotnosti. Ravno tako vloži prošnjo zakoniti zastopnik v imenu osebe, ki zaradi zdravstvenih ali psiholoških razlogov ni sposobna samostojno sodelovati v postopku.

Sprejem prošnje vodi uradna oseba, ki skupaj s prosilcem izpolni obrazec prošnje in sprejme izjavo o razlogih za vložitev prošnje. Komunikacija med prosilcem in uradno osebo poteka preko simultanega prevajanja tolmača.

Pred sprejemom odločitve mora pristojni organ opraviti s prosilcem osebni razgovor, na katerem je potrebno ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne v konkretnem primeru. Ker gre za izredno občutljivo področje, je potrebno posebno pozornost posvetiti varovanju zaupnih azilnih podatkov. Zato je javnost izključena, razen za predstavnike Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki kot predstavniki medvladne organizacije, v okviru svojega mandata, lahko v vsakem trenutku dostopajo do prosilcev, zakonite zastopnike in pooblaščence. O osebnem razgovoru se piše zapisnik, ki ima značaj javne listine. Namesto klasičnega načina vodenja zapisnika je možno osebni razgovor zabeležiti tudi s sodobnimi video-elektronskimi napravami.

Uradna oseba lahko razpiše več osebnih razgovorov, v primeru zakonsko določenih razlogov, pa ga lahko opusti. Gre za primere, ko lahko pristojni organ na podlagi izjave prosilca pri podaji prošnje, kjer so upoštevana vsa pravila osebnega razgovora, zaključi, da so dejstva in okoliščine razjasnjene v takšni meri, da dodatni osebni razgovor ni potreben in takoj odloči v pospešenem postopku, v katerem lahko prošnji ugodi ali jo zavrne. Ravno tako je osebni razgovor opuščen v vseh primerih, v katerih lahko pristojni organ prošnjo zavrže in takrat, ko je prosilec oseba, ki ne more samostojno sodelovati v postopku.

V kolikor je za ugotovitev in presojo dejstva, pomembnega za konkretni postopek, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, se postavi izvedenca, ki izda izvedensko mnenje. Za izvedenca se lahko določi oseba ali organizacija, ki ima potrebno strokovno znanje.

Prosilcu se osebno vročajo vsi spisi, za kar se štejejo vabilo na osebni razgovor, odločitve pristojnega organa in drugi uradni dopisi. Tako kot pri vročanju v upravnem postopku, velja za vročeno, ko je spis vročen pooblaščencu prosilca, če ga ta ima.

V času trajanja postopka, lahko prosilec poda izjavo o umiku prošnje. Zakon našteva tudi primere v katerih gre za presumpcijo umika. V teh primerih pristojni organ izda sklep o ustavitvi postopka, ki nima suspenzivnega učinka.

Varstvo osebne svobode je temeljna človekova pravica zagotovljena v 19. členu Ustave Republike Slovenije. Varstvo osebne svobode je varovano tudi z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V 5. členu navedene konvencije so kot osnovne procesne garancije določeni naslednji pogoji: razlogi za omejitev gibanja morajo biti navedeni v zakonu, v zakonu mora biti določen postopek in organ pristojen za izvajanje tega postopka, oseba, ki ji je omejeno gibanje, mora biti obveščena o odločitvi pristojnega organ v jeziku, ki ga razume, zagotovljena mora biti možnost hitrega sodnega varstva.

Možnost posega v osebno svobodo prosilcev določata Direktiva Sveta 2003/9/ES v 7. členu in Direktiva Sveta 2005/85/ES v 18. členu. Predlagani Zakon o mednarodni zaščiti je določil razloge za omejitev gibanja prosilcev, načine omejitve gibanja, postopek, trajanje in možnost hitrega sodnega varstva. Predlagani zakon taksativno navaja razloge, zaradi katerih je možno prosilcu gibanje omejiti. Za izdajo sklepa o omejitvi gibanja je dovolj, da je podan eden od naštetih razlogov. V dosedanji praksi pa je bilo mogoče večkrat zaslediti, da so razlogi izpolnjeni kumulativno. Postopek omejitve gibanja poteka vzporedno s postopkom mednarodne zaščite. Pristojni organ, na podlagi prostega preudarka, lahko izda sklep o omejitvi gibanja, ki ga prosilec prejme v jeziku, ki ga razume. Zakon zagotavlja hitro sodno varstvo, saj ima prosilec zoper izdani sklep pravico do vložitve tožbe v roku tri dni, sodišče pa mora, po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca, odločiti v roku treh delovnih dni. Tožba nima suspenzivnega učinka. Ta postopek torej izpolnjuje tudi vse procesne garancije, ki so zahtevane v primeru restrikcije gibanja.

Svet Evrope daje usmeritve državam članicam, kako ravnati v primeru omejitve gibanja (Priporočilo odbora ministrov državam članicam Sveta Evrope o merilih za omejevanje gibanja prosilcem za azil – Recommendation (Rec/2003)5 of the Comittee of Ministers to member states on measures of detention of asylum seekers). Zakonska podlaga za omejitev gibanja oseb, ki so v postopku pridobitve zaščite, način izvajanja in prostori za omejitev gibanja so predmet rednih kontrol vseh držav podpisnic Konvencije proti mučenju in drugim oblikam krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984 in iz te konvencije izhajajoče Komisije CPT (European committee for the prevention of torture and inhuman or degrading treatment or punishment - CPT).



2.3.5 Postopek vsebinskega obravnavanja

Pristojni organ lahko izda sklep o zavrženju prošnje ali ustavitvi postopka, kar ne pomeni vsebinskega obravnavanja prošnje. V tem poglavju je govora o vsebinskem odločanju, ki se zaključi z izdajo ustrezne odločbe. Prošnji lahko ugodi v pospešenem ali rednem postopku in osebi podeli status begunca, enako velja v primeru, ko osebi v pospešenem ali rednem postopku prizna subsidiarno zaščito v Republiki Sloveniji. V tem primeru, mora pristojni organ v okviru načela enotnega azilnega postopka, po uradni dolžnosti najprej preveriti pogoje za priznanje statusa begunca in nato, kaskadno, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji.

Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite po zgoraj navedenem vrstnem redu ali če obstojajo izključitveni razlogi, izda odločbo, s katero prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku, ali kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Zakon taksativno navaja šestnajst razlogov, zaradi katerih je mogoče prošnjo zavrniti v pospešenem postopku. Razlogi temeljijo na tistih, ki jih določa Direktiva Sveta 2005/85/ES in tistih, ki so že uveljavljeni v slovenski upravno-sodni praksi. Razdelimo jih lahko v tri vsebinske sklope. Prvi sklop je zloraba in zavajanje postopka, drugi je očitnega neizpolnjevanja pogojev in tretji sklop razlogi nacionalne varnosti.

2.3.6 Posebni postopki

Direktiva Sveta 2005/85/ES v 24. členu, kot posebne postopke, določa postopke v zvezi s ponovnimi prošnjami in postopke na meji.

V VI. poglavju predlagani zakon kot enega od posebnih postopkov opredeljuje ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Kot ponovna prošnja se šteje prošnja, ki jo vloži oseba, katere postopek za pridobitev mednarodne zaščite je bil že enkrat pravnomočno končan. Po izkušnjah držav članic Evropske Unije se postopek za pridobitev mednarodne zaščite največkrat zlorablja prav z vlaganjem ponovnih prošenj, saj oseba že s samo vložitvijo prošnje pridobi vse pravice prosilca za mednarodno zaščito. Direktiva Sveta 2005/85/ES v V. oddelku obravnava ponovne prošnje in omogoča uvedbo posebnega predhodnega postopka. Omogočanje neomejenega vlaganja ponovnih prošenj bi pomenilo, da bi po pravnomočno končanem postopku za pridobitev mednarodne zaščite oseba lahko takoj vložila ponovno prošnjo in si s tem podaljšala vse pravice, ki izhajajo iz statusa prosilca (do prebivanja v Republiki Sloveniji, do osnovne oskrbe, do zdravstvenega varstva, do dela in zaposlovanja, do brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem, do finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu, do humanitarne pomoči in do šolanja in izobraževanja), s čimer bi se popolnoma razvrednotila odločitev v že prej pravnomočno končanem postopku za pridobitev mednarodne zaščite.

Predlagani zakon tako omogoča, da državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja že pravnomočno zavrnjena ali je v prejšnjem postopku podal izrecni umik prošnje, na podlagi katerega je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, lahko vloži ponovno prošnjo samo v primeru, če v predhodnem postopku predloži dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Novo predloženi dokazi morajo nastati po izdaji prejšnje odločitve oziroma so lahko obstajali že prej, vendar mora biti podan opravičljiv razlog, zakaj niso bili predloženi že v prejšnjem postopku. V primeru, da se v predhodnem postopku, ki se prične z vložitvijo zahtevka, ne predložijo zahtevani dokazi, pristojni organ zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže. V nasprotnem primeru pa se sprejme ponovna prošnja in oseba ponovno postane prosilec. Zoper odločitev pristojnega organa ima tujec možnost sprožitve upravnega spora.

Z uvedbo predhodnega postopka se bo občutno zmanjšalo število zlorab postopka za pridobitev mednarodne zaščite, ne da bi se s tem osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito zaradi spremenjenih okoliščin, onemogočalo dostop do ponovnega postopka. Z uvedbo predhodnega postopka bo pristojni organ, ki odloča o prošnjah, imel tudi več časa in možnosti, da se ukvarja s prosilci, ki mednarodno zaščito resnično potrebujejo, saj mu ne bo treba vedno znova preverjati okoliščin enih in istih prosilcev. S predlaganim zakonom se bo tudi občutno znižalo število oseb, ki bodo želele uvedbo ponovnega postopka, saj do odločitve pristojnega organa o njihovem zahtevku ne bodo upravičene do pravic prosilcev in bodo kot tujci nastanjene pri organu, pristojnem za odstranjevanje tujcev. Samo v primeru, da bodo predložile nove dokaze oziroma bodo podale opravičljive razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi že v prejšnjem postopku, bodo spet upravičene do pravic prosilcev in bodo nastanjene v azilnem domu.

Predlagani zakon določa tudi, kako se obravnavajo prošnje otrok, ki so bili rojeni po izdaji odločitve pristojnega organa o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito za njihove starše. Če se starši takšnega otroka odločijo, da bodo vložili zahtevek za ponovno uvedbo postopka, se prošnja otroka, ki sicer še nikoli prej ni zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi spoštovanja 8. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah obravnava kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Namen predlagane določbe je, da pristojni organ postopek otroka in njegovih staršev lahko vodi kot skupni postopek.

Ob upoštevanju temeljnih načel in jamstev, se lahko uvedejo postopki na mejah ali v tranzitnih območjih, kjer se odloča o prošnjah, ki so bile tam tudi vložene. V primerih prihoda večjega števila prosilcev, ko teh postopkov ni mogoče voditi na mejnih prehodih, kjer so bile prošnje vložene, se te osebe lahko nastanijo v bližini meje ali tranzitnega območja.

Zakonski predlog uvaja posebne določbe v primerih, ko oseba zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v času zadrževanja v letalskem ali pristaniškem tranzitnem območju. V teh primerih se prosilec nastani v objektih, ki služijo nastanitvi teh prosilcev, in se nahajajo na meji ali v neposredni bližini meje. Nastanitev v teh objektih je možna le v primeru, ko pristojni organ lahko o prošnji hitro odloči. To velja za primere zavrnitve prošnje v pospešenem postopku ali v postopkih, ko je možno prošnjo zavreči s sklepom. Postopki se vodijo v skladu z vsemi procesnimi jamstvi določenimi v tem zakonskem predlogu.

K posebnim postopkom prištevamo tudi »dublinske postopke«. Pravni podlagi za izvajanje tako imenovanih »dublinskih postopkov« sta Uredbi Sveta 2003/343/ES in 2000/2725/ES. Uredbi se uporabljata neposredno.

Ta zakonski predlog določa način izvajanja navedenih, in sicer v primeru izdaje »dublinskega sklepa«, s katerim Republika Slovenija ugotovi, da ni pristojna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Zato bo oseba predana državi pristojni za vodenje postopka. Poudarjamo, da je izdaja »dublinskega sklepa« v vseh primerih, brez izjeme, vezana na pozitivno odločitev druge države članice Evropske Unije, da bo sprejela to osebo in s tem prevzela odgovornost za obravnavo njenega primera.

Do predaje pristojni državi, se oseba nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Tožba zoper sklep, podana v roku, ki je določen za vse sklepe, ki so izdani na podlagi določil tega zakonskega predloga, nima suspenzivnega učinka. Taka ureditev izhaja iz Uredbe Sveta 2003/343/ES, ki v 2. odstavku 19. člena določa, da je odločitev lahko predmet pritožbe ali pregleda. »Pritožba na odločbo ali njen pregled ne zadržita izvedbe premestitve, razen, če se sodišča ali pristojni organi odločijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča«. Izhodišče ureditve Evropske Unije je torej v tem, da morajo »dublinski postopki«, zaradi vseh garancij, ki so zagotovljene, potekati čim hitreje in da je odločitev o tem, da se prošnja ne bo obravnavala v eni izmed držav, lahko predmet presoje v tej državi, vendar pa z izročitvijo ni potrebno čakati na odločitev nacionalnih sodnih instanc države, ki osebo predaja. Učinkovitost pravnega sredstva je zagotovljena tudi z možnostjo vložitve zahteve za zadržanje izvršitve do pravnomočne odločitve v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor.

V primerih »dublinskih postopkov«, ko je za obravnavanje pristojna druga država Evropske Unije, posamezna procesna dejanja prosilca v Republiki Sloveniji, ne vplivajo na potek, čas in način predaje. Namen izvajanja »dublinskih postopkov« je čim hitrejša predaja osebe pristojni državi, ki mora poskrbeti za zakonit in učinkovit postopek mednarodne zaščite. Zato morebitni umik prošnje ne sme in ne more vplivati na potek »dublinskega postopka«. Preprečiti je potrebno možnosti, ko lahko prosilec s svojimi procesnimi dejanji preprečuje izvedbo »dublinskega postopka« in s tem samo podaljšuje postopke v Republiki Sloveniji in v pristojni državi. Vsa procesna dejanja v zvezi s svojim postopkom mednarodne zaščite lahko prosilec izvaja pri pristojnih organih države, ki je prevzela pristojnost in kateri bo predan.

2.3.7 Koncepti varnih držav in drugi instituti

Direktiva Sveta 2005/85/ES uvaja štiri različne koncepte varnih držav, in sicer nacionalni koncept varne tretje države, koncept evropske varne tretje države, koncept varne izvorne države in koncept države prvega azila.

Koncept varne tretje države se uporablja v primeru, ko se je oseba pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajala v varni tretji državi. Kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati, so določeni v Direktivi Sveta 2005/785/ES in niso predmet nacionalnega določanja. Kriteriji, ki jih mora spoštovati tretja varna država so:

■ spoštovanje načela nevračanja,
■ upoštevanje, da življenje in svoboda oseb ne smeta biti ogrožena zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja,
■ kršitev prepovedi mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določeno v mednarodnem pravu in
■ obstoj možnosti, da se zaprosi za azil in pridobi status begunca.

I. Ocena finančnih posledic
			Tekoče leto (t)		t+1		t+2			t+3
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) prihodkov državnega proračuna
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) odhodkov državnega proračuna			0		0		0			0
Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) obveznosti za druga javna finančna sredstva
II. Pravice porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po naslednjih proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski:
Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ime proračunskega uporabnika				Znesek za tekoče leto (t)			Znesek za t+1
6094	Oskrba migrantov	MNZ				0			1.973.792 EUR
SKUPAJ:						0			1.973.792 EUR
Manjkajoče pravice porabe se bodo zagotovila s prerazporeditvijo iz naslednjih PP:
Šifra PP	Ime proračunske postavke	Ime proračunskega uporabnika				Znesek za tekoče leto (t)			Znesek za t+1
SKUPAJ:
Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:
Novi prihodki				Znesek za tekoče leto (t)				Znesek za t+1
SKUPAJ:

- Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L, št. 31/18 z dne 6. 2. 2003, str. 101, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/9/ES) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito;
- Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L, št. 251/12 z dne 3. 10. 2003, str. 224, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/86/ES) določa pogoje za združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito;
- Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino;
- Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite;

- Uredbe Sveta (ES) glede ustanovitve Eurodaca za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 (UL L, 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26 v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES) določa način posredovanja prstnih odtisov v centralno bazo Eurodac; in
- Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (UL L, 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) določa pravila za določitev pristojne države za vodenje postopka mednarodne zaščite.

- »Ženevska konvencija« je Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967;
- »prošnja za mednarodno zaščito« je prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: prošnja);
- »pristojni organ« je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki vodi postopke po tem zakonu;
- »uradna oseba« je oseba, ki je zaposlena pri pristojnem organu;
- »prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito« (v nadaljnjem besedilu: prosilec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito
- »tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito ali tujka, ki je izrazila namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito« (v nadaljnjem besedilu: tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito;
- »begunec ali begunka« (v nadaljnjem besedilu: begunec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz drugega odstavka prejšnjega člena;
- »oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita« je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je priznana zaščita iz tretjega odstavka prejšnjega člena;
- »oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita« je oseba, ki ji je priznan status begunca ali subsidiarna zaščita;
- »tretja država« je država, ki ni članica Evropske unije;
- »državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije« (v nadaljnjem besedilu: državljan Evropske unije) je oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic Evropske unije;
- »tujec ali tujka« (v nadaljnjem besedilu: tujec) je oseba, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja področje tujcev, razen državljanov Evropske unije, prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito;
- »izvorna država« je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče;
- »Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat)« je medvladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1950 z namenom zagotavljanja zaščite in iskanja trajnih rešitev za begunce;
- »oseba brez državljanstva« je oseba, ki je nobena država, v skladu s svojo zakonodajo, ne priznava za svojega državljana;
- »družinski člani« so državljani tretje države ali osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi. To so lahko:
- zakonec prosilca ali osebe, ki je pridobila mednarodno zaščito ali izven zakonski partner v stalnem razmerju, kot ga določajo predpisi o bivanju tujcev v Republiki Sloveniji in predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih;
- mladoletni otroci para iz prejšnje alineje, če so neporočeni in nepreskrbljeni, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali izven zakonski skupnosti ali posvojeni, kot to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v Republiki Sloveniji;
- starši mladoletnika brez spremstva.
- »mladoletnik brez spremstva ali mladoletnica brez spremstva« (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik brez spremstva) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od osemnajst let, ki je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitega zastopnika;
- »azilni dom« ali njegova izpostava je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito;
- »integracijska hiša« je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito;
- »hudo kaznivo dejanje nepolitične narave« pomeni kaznivo dejanje nepolitične narave, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;
- »hudo kaznivo dejanje« pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora daljša od treh let;
- »zaupni azilni podatki« po tem zakonu so podatki o prosilcu in osebi s priznano mednarodno zaščito, ki jih pristojni organ, drugi državni organi, organizacije in posamezniki ne smejo posredovati organom njune izvorne države, zainteresirani javnosti pa zgolj na podlagi njunih soglasij.

- prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države;
- ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države;
- je pridobil novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila;
- se je prostovoljno vrnil v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem;
- prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je;
- se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča.

- že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;
- so mu pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije;
- obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;
- obstaja utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave izven Republike Slovenije, preden ga je ta sprejela kot begunca;
- obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov.

- je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih ki določajo takšna kazniva dejanja;
- je storil hudo kaznivo dejanje;
- je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;
- predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije.

- se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena;
- se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona;
- je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca;
- obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;
- po pravnomočni obsodbi za posebno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

- v jeziku, ki ga razume, mora biti obveščen o azilnem postopku v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi;
- dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, kot jih določa 10. člen tega zakona;
- ne sme se mu odreči možnosti komuniciranja z Visokim komisariatom ali organizacijo, ki deluje v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji in ima s pristojnim državnim organom Republike Slovenije sklenjen sporazum o prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja v Republiki Sloveniji;
- prejeti mora pisno odločitev pristojnega organa v roku, ki ga določa ta zakon, in sicer v jeziku, ki ga razume.

- je vreden zaupanja;
- je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
- aktivno obvlada slovenski jezik;
- ima ustrezna dokazila o pisnem in ustnem znanju jezika, za katerega tolmači;
- ima kot oseba, ki tolmači v svojem materinem jeziku, dokazila o uspešno zaključenem šolanju v tem jeziku;
- ima ustrezna dokazila o dosedanjem opravljanju tolmačenja;
- zagotavlja tolmačenje tudi ob sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih;
- se na potrebo po ustnem tolmačenju lahko odzove v roku dveh ur;
- je sposoben zagotoviti pisni prevod najkasneje v roku petih dni;
- se z izjavo zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere jezik tolmači;
- je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen

- če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
- če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
- na lastno željo.

– je državljan Republike Slovenije;
– je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
– je opravil pravniški državni izpit;
– aktivno obvlada slovenski jezik;
– je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;
– je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen

– če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
– če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
– na lastno željo.

- če ima prosilec dovolj lastnih sredstev;
- v primerih, ko je svetovalec za begunce vložil pritožbo pa ta ni bila dovoljena.

- stanju beguncev v Republiki Sloveniji;
- uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;
- zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.

- oseb iz šeste alineje 3. člena tega zakona in prosilcev na ozemlju Republike Slovenije in v tranzitnih območjih letališč in pristanišč;
- podatkov o številu vloženih prošenj in poteku postopkov;
- izdanih odločitev v teh postopkih.

- upoštevati načelo največje otrokove koristi;
- čimprej ugotoviti otrokovo identiteto in začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;
- prošnjo obravnavati prednostno;
- mu pred pričetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika.

- se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;
- je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov;
- so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom;
- je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil;
- je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

- podatke in izjavo iz prošnje;
- informacije, pridobljene pri osebnem razgovoru;
- dokaze, ki jih predloži prosilec;
- dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje;
- dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;
- uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;
- dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;
- splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;
- specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;
- dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

- država;
- stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja;
- nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

- država;
- stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja.

- biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu s 15(2) členom Evropske konvencije, ni mogoče omejiti; ali
- predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
-

- dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;
- pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;
- pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;
- nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;
- pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona;
- dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.

- pripadnost določeni rasi ali etnični skupini;
- pripadnost določeni veroizpovedi;
- narodna pripadnost;
- pripadnost posebni družbeni skupini;
- politično prepričanje.

- kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče, in
- kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

- smrtno kazen ali usmrtitev, ali
- mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ali
- resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

- istovetnost prosilca in družinskih članov, ki ga spremljajo;
- razloge, na katerih utemeljuje svojo prošnjo;
- po kakšni poti je prosilec prišel v Republiko Slovenijo;
- vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembne za odločitev.

- kadar pristojni organ v pospešenem postopku lahko odloči že na podlagi dejstev in okoliščin iz prve, tretje, četrte, pete, šeste, sedme ali osme alineje 23. člena tega zakona, če so podani;
- v primeru oseb iz 19. člena tega zakona;
- v primeru obravnavanja prošnje v okviru dublinskega postopka in postopkov po konceptu nacionalne, evropske varne tretje države in države prvega azila.

- ime in sedež pristojnega organa;
- dan in čas pričetka in zaključka sprejema prošnje ali osebnega razgovora;
- osebna imena vseh navzočih oseb in njihove vloge v postopku.

- če prosilec izrecno, v ustni ali pisni obliki, izjavi, da umika prošnjo;
- če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo;
- če prosilec pristojnega organa ne obvesti o spremembi svojega naslova in mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti;
- če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo;
- če se prosilec v roku treh dni od obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije pristojnemu organu, ni vrnil na naslov razselitve iz 83. člena tega zakona.

- ugotavljanja istovetnosti prosilca ali
- suma o obstoju razlogov za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku iz 55. člena tega zakona, razen tretje in štirinajste alineje 55. člena tega zakona, ali
- zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja ali
- suma na nalezljivo bolezen.

- na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali
- na za to namenjen objekt azilnega doma ali v drug ustrezen objekt ministrstva.

- prošnji ugodi v rednem ali pospešenem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca po tem zakonu ali statusa subsidiarne oblike zaščite po tem zakonu;
- prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku;
- prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

- ugotovi, da prosilec, ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona, ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ali
- obstaja kateri od izključitvenih razlogov iz 5. člena tega zakona.

- je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov;
- je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu;
- je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona;
- prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona;
- prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost;
- je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države;
- prosilec zavrača odvzem prstnih odtisov in se noče fotografirati;
- je prosilec utemeljeval prošnjo na podlagi lažne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov oziroma je zamolčal pomembne podatke ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu;
- je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva;
- je prosilec namerno uničil ali odsvojil druge dokumente (listine, vozovnice, potrdila…), ki bi bili lahko pomembni za ugotavljanje njegove istovetnosti, državljanstva ali upravičenosti za pridobitev mednarodne zaščite;
- prosilec kljub svojemu zagotovilu v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alineje 23. člena tega zakona;
- je prosilec vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke;
- prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena tega zakona;
- prosilec s kaznivim dejanjem lahko ogrozi nacionalno varnost ali javni red države in mu je bil zaradi navedenih razlogov izdan izvršilni naslov za zapustitev države kot stranska kazen ali je bil izvršilni naslov za zapustitev države že izvršen, rok za prepoved vstopa v Evropsko unijo pa še ni potekel;
- je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost;
- je prosilec še pred odločitvijo pristojnega organa skušal nezakonito vstopiti v drugo državo in bil pri tem prijet s strani policije, oziroma je že nezakonito vstopil v drugo državo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo.

- življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja;
- v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja;
- spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; in
- obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo.

- ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi stalno prebivališče in
- prosilec ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi osebnih okoliščin ta država zanj ni varna izvorna država.

- je bil prosilcu priznan status begunca, ki še velja, ali
- begunec uživa dejansko zaščito, vključno z načelom nevračanja.

- izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po tem zakonu in
- se nahajajo v državi, kjer so varni pred preganjanjem in kjer pogoji bivanja niso primerni za integracijo beguncev.

- mnenje o pogojih za integracijo beguncev v državi iz prve alineje prejšnjega člena, in
- mnenje o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca po tem zakonu.

- prebivanja v Republiki Sloveniji;
- spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume;
- informiranja;
- osnovne oskrbe v primeru nastanitve v azilni dom;
- finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu;
- brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem do pravnomočne odločitve;
- zdravstvenega varstva;
- izobraževanja;
- dela in zaposlovanja;
- humanitarne pomoči.

- nastanitev;
- prehrano;
- obleko in obutev;
- higienske potrebščine.

- da mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali izpostavi in
- da je bil z njim opravljen osebni razgovor.

– ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zaustavljanje večjih krvavitev oziroma preprečitev izkrvavitve;
– preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali življenjskih funkcij;
– zdravljenje šoka;
– storitve pri kroničnih boleznih in stanjih, katerih opustitev bi neposredno in v krajšem času povzročila invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt;
– zdravljenje vročinskih stanj in preprečevanje širjenja infekcije, ki bi utegnila voditi do septičnega stanja;
– zdravljenje oziroma preprečevanje zastrupitev;
– zdravljenje zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika;
– zdravila s pozitivne liste v skladu s seznamom medsebojno zamenljivih zdravil, ki so predpisana na recept za zdravljenje navedenih bolezni in stanj;

- spoštovati pravni red Republike Slovenije;
- biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na vabila pristojnega organa in se podrejati njegovim ukrepom;
- uradni osebi nemudoma predložiti vse dokumente, ki so pomembni za obravnavanje njegove prošnje;
- sodelovati pri ugotavljanju identitete;
- dovoliti, da uradna oseba njega in predmete, ki jih ima pri sebi, pregleda;
- dovoliti, da ga uradna oseba fotografira, odvzame prstne odtise in po predhodnem obvestilu posname ustne izjave podane v postopku;
- v najkrajšem možnem času utemeljiti svojo prošnjo in po resnici predstaviti okoliščine in dejstva potrebna za utemeljitev prošnje;
- prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

- pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji;
- stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji;
- nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva;
- denarnega nadomestila za zasebno nastanitev;
- zdravstvenega varstva;
- socialnega varstva;
- izobraževanja;
- zaposlitve in dela;
- pomoči pri integraciji.

- upoštevati načelo največje otrokove koristi;
- čimprej začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;
- mu po pridobitvi mednarodne zaščite nemudoma postaviti zakonitega zastopnika.

(1) Begunci uveljavljajo pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev.
(2) Begunci uveljavljajo pravice za primer brezposelnosti v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti.

- priprava in izvedba osebnega integracijskega načrta;
- organiziranje tečajev slovenskega jezika;
- organiziranje tečajev spoznavanja slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve Republike Slovenije.

- pridobljeni denarni socialni pomoči, dohodkih in drugih prejemkih ter premoženju;
- opravljanju preizkusa znanja slovenskega jezika;
- uspešnosti šolanja na vseh stopnjah izobraževanja;
- zaposlitvi;
- spremembi naslova prebivanja;
- spremembi osebnega imena;
- spremembi zakonskega stanu;
- sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.

- vloženih prošnjah;
- mladoletnih prosilcih brez spremstva staršev;
- prosilcih, nastanjenih v azilnem domu oziroma njegovih izpostavah;
- vlogah in rešitvah komisije;
- prosilcih, ki so razseljeni;
- osebah, ki so pridobile status begunca;
- osebah, ki so pridobile status begunca na podlagi kvote;
- osebah, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita;
- osebah, katerih prošnja je bila zavrnjena v pospešenem postopku;
- osebah, katerih prošnja je bila zavrnjena v rednem postopku;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 60. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 62. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 67. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena iz drugih razlogov;
- izdanih sklepih na podlagi 59. člena tega zakona;
- osebah, glede katerih je bil postopek ustavljen;
- ponovnih prošnjah;
- zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka;
- zavrženih zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka;
- prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- zavrnjenih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- umaknjenih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- zavrženih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- podaljšani subsidiarni zaščiti;
- prenehanju statusa begunca;
- odvzemu statusa begunca;
- odvzemu subsidiarne zaščite;
- prošnjah za združevanje družine;
- zavrnjenih prošnjah za združevanje družine;
- o dovolitvi združevanja družine;
- izdanih izkaznicah prosilca;
- izdanih izkaznicah begunca;
- izdanih potnih listih za begunce;
- izdanih izkaznicah o subsidiarni zaščiti.

- osebno ime;
- druga imena ali vzdevki;
- rojstni datum (dan, mesec, leto);
- spol;
- kraj rojstva (država, mesto, kraj);
- državljanstvo;
- zakonski stan;
- naslov zadnjega prebivališča (država, mesto, kraj);
- narodnost;
- etnična ali plemenska skupina;
- vera;
- jezik;
- datum odhoda iz matične države (dan, mesec, leto);
- države, v katerih je bival po tem, ko je zapustil matično državo;
- datum vstopa v Republiko Slovenijo (dan, mesec, leto);
- kraj vstopa;
- način vstopa;
- dokumenti za ugotavljanje istovetnosti (vrsta dokumenta, številka, datum in kraj izdaje);
- izobrazba in poklic;
- vojaški rok;
- pripadnost politični stranki ali organizaciji;
- predhodne prošnje v Republiki Sloveniji;
- prošnje v drugih državah;
- podatki o predkaznovanosti;
- posebne potrebe ali problemi;
- družinski podatki za otroke brez spremstva;
- ožji družinski člani, ki spremljajo prosilca;
- drugi sorodniki, ki spremljajo prosilca;
- drugi sorodniki, ki že prebivajo v Republiki Sloveniji;
- bližji člani družine, ki živijo v matični državi;
- člani družine, ki živijo izven matične države;
- izjava prosilca.

- osebno ime;
- osebno ime, državljanstvo, datum in kraj rojstva zakonitega zastopnika;
- osebno ime, državljanstvo, datum in kraj rojstva skrbnika;
- datum in kraj rojstva;
- dekliški priimek;
- spol;
- zakonska zveza, zunajzakonska skupnost ali druga oblika partnerske zveze, urejene z zakonom;
- državljanstvo;
- narodnost, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- veroizpoved, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji;
- naslov začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji;
- izobrazba in poklic, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- številka, datum izdaje in vrsta osebnega dokumenta;
- številka in datum izdaje potnega lista za begunca oziroma osebo s subsidiarno zaščito;
- osebna imena in naslovi stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov v Republiki Sloveniji;
- podatke o zdravstvenem stanju, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- podatke o šolanju, izobraževanju in pridobljeni izobrazbi v Republiki Sloveniji;
- podatke o zaposlitvi, dohodkih in drugih prejemkih ter premoženju;
- podatke o izvajanju integracijskih ukrepov.

- podatke o pripravi in izvajanju osebnega integracijskega načrta;
- podatke o obiskovanju tečaja slovenskega jezika;
- podatke o obiskovanju tečaja spoznavanja kulture, zgodovine in ustavne ureditve Republike Slovenije;
- podatke o vključitvi v sistem socialnega varstva;
- podatke o vključitvi v sistem zdravstvenega zavarovanja.

- ime in priimek, rojstne podatke, spol, državljanstvo, podatke o dokumentih, ki jih je izdala izvorna država, in zadnji naslov v tej državi;
- po potrebi prstne odtise in fotografije.